EVANGELIČANSKI LISTFebruar 2019 Mesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Republiki Sloveniji Letnik XXXXVIII

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12, 24)

evangeličanski list2

Drage bralke in bralci !Pred kratkim sem prebral zgod-

bo, ki pravi takole: » K puščavniku se je zatekel vojak, ki je imel kar precej vihravo preteklost. Vprašal ga je, ali ima še kaj upanja, da se ga bo Bog usmilil in mu odpustil. Pu-ščavnik je poslušal vojakovo dolgo izpoved in ga nazadnje vprašal: » Povej mi, mar odvržeš svoj plašč, ki si ga po nesreči raztrgal?« »Nika-kor,« je odvrnil vojak, »zakrpam ga in ga spet oblečem.« »Ti torej niti svojega ponošenega plašča ne vr-žeš proč, ker se ti ga zdi škoda. Kako naj bi potem Bog kar tako zavrgel svojo lastno podobo - človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi?«

To je spet čudovita potrditev prepričanja, da nas Bog nadvse ljubi, in ga lepo potrjuje božja beseda, ki pravi: »Gospod, kakor prašek na tehtnici je ves svet pred teboj. Ti pa si usmiljen do vseh. Ljubiš vse in ne sovražiš ničesar, kar si ustvaril.«

Vsi ljudje smo torej Bogu ljubi in dragi. Vsi smo njegove hčere in sinovi. Vsi potomci Abrahama, kateremu je Bog v skušnji zaukazal, naj dvigne roko nad svojega sina Izaka in mu ga žrtvuje. Pa vendar Gospodova ljubezen tega ni dopustila, ampak je on sam zaustavil dvignjeno roko, oboroženo z nožem.

Nihče, kdor se resnično sreča z Bogom, ne more ostati tak, kot je bil prej. In ravno to je zagotovilo, da človeška zgodovina kljub vsem gro-zotam ne bo utonila v moč samo-

uničenja. Božja beseda nam o tem govori in Bog nas v prispodobi ozi-roma zgodbi o Abrahamu in Izaku uči, da moramo tudi sami zaustaviti roko, ki smo jo, ali pa jo želimo dvi-gniti nad drugega.

Res je, da niti božja ljubezen ne more zaustaviti krogle, ki smo jo že izstrelili, lahko pa nam pomaga, da te krogle, ki bo nekomu vzela življe-nje, mnogim drugim pa povzročila žalost, gorje in solze, ne bomo ni-koli izstrelili.

Bog je torej vedno na strani ži-vljenja. In če vanj verujemo, smo na strani življenja tudi sami. To pa mora biti v naših življenjih razpoznavno. Kajti če se drevo prepozna po sadu, se moramo ne le po besedah, am-pak po dobrih delih razodevati tudi mi. Marsikdaj ima prav tisti stari, pa tako resnični pregovor, ki pravi, da se za zlato besedo marsikdaj skriva železno srce.

Toda pred Bogom, tako nas uči njegova beseda, bo konec sprene-vedanja. Vsak človek bo moral po-dati račun o svojem gospodarjenju. Toda božja sodba, če jo tako ime-nujemo, ne bo v bistvu nič drugega kot božji pečat na to, kar smo sami počeli, delali, govorili. In ta resnica nas pravzaprav na nič drugega ne spominja kot na to, da smo za svoja življenja sami odgovorni.

In ravno odgovornost lahko člo-veka naredi zrelega in odraslega.

In kot takšen, zrel in odrasel, se

nam predstavi tudi vojak, ki je prišel k puščavniku. Ni mu bilo vseeno, kako se bo končalo njegovo biva-nje na zemlji in svojega vihravega življenja se je zavedal kot bremena. Toda doživel je tolažbo in spozna-nje, da pred Bogom ni izgubljenih in zavrženih.

In če človek to ve, potem tudi lažje pripravlja svojo prtljago za tisto zadnje potovanje, ki nas vse čaka. Seveda pa mora tu in zdaj vsak opraviti svojo nalogo in napi-sati zgodbo svojega življenja. In te zgodbe so marsikdaj burne.

Mnogi vetrovi nas premetava-jo tako kot vojaka iz naše zgodbe. Toda košček zemlje, košček njive, ki mu pravimo vrt našega življenja, moramo obdelati in vanj zasejati semena, ki bodo obrodila dober in žlahten sad. In če bo res tako, po-tem drevo našega življenja ne bo le drevo, s katerega pada ovenelo listje, ampak bo drevo, s katerega bodo padala tudi semena za novo življenje in lepšo prihodnost.

Geza Erniša

EVANGELIČANSKI LISTmesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji

Uredništvo Evangeličanskega listaLevstikova ulica 11, 9226 Moravske Toplice

Glavni in odgovorni urednik Geza Erniša, info@eco-mt. si, 041 689 191

Fotografija na naslovniciAna Cajnko, Tihožitje, 2018

Naročnina Evangeličanska Cerkev AV v RSSlovenska ulica 17, 9000 Murska SobotaIBAN: SI56 0249 6009 1997 627, SWIFT: LJBASI2X Namen/rok plačila: "Naročnina Evangeličanskega lista za leto . . . "

Tisk: Tiskarna digitalni tisk, Murska Sobota

»Nasmehni se v ogledalo vsako jutro

in začel boš opažati velike razlike v svojem življenju.«

Yoko Ono

februar 2019 3

Začetek praznovanja 100-letnice združitve Prekmurja z matično Slovenijo

UROŠ LIPUŠČEK: PREKMURJE V VRTINCU PARIŠKE MIROVNE KONFERENCE 1919

Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je v Pokrajinski in študijski knjižnici, v sodelovanju z iniciativnim odborom, pripravila prvi letošnji dogodek v nizu prireditev ob 100-letnici združitve Prekmurja z matičnim narodom. Predstavili so monografijo dr. Uroša Lipuščka Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 – Vloga Združenih držav Amerike in majorja Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) mej. Dogodek je bil prav na 100-letnico začetka pariške mirovne konferenc, po kateri je bilo Prekmurje združeno z matično Slovenijo, porabske vasi, v katerih živijo že od nekdaj Slovenci, so ostale v Madžarski, vasi s prebivalci madžarske narodnosti pa so bile priključene kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Predstavili so tudi odlomke iz filma Štefana Celeca Za Prekmurje gre in uživali v nastopu Beltinške bande.

Predsednik odbora za počastitev 100-letnice Milan Kučan je izpostavil, da gre za

dogodek, ki si zasluži pozornost skozi vse leto, da ni dogodek, pomemben samo za Prekmurje in last Prekmurcev, niti dogodek, ki bi se oziral samo v preteklost, ampak mora biti usmerjen v prihodnost. V praznovanje sta aktivno vključeni evangeličanska in katoliška cerkev.

O knjigi dr. Uroša Lipuščka Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 je urednica dr. Klaudija Sedar v Predgovoru zapisala, da je avtor „posegel v delo pariške mirovne konference in znatno dopolnil naše dosedanje vedenje o dogajanju, ki je s svojimi sklepi vplivalo na mednarodno dogajanje do današnjih dni.“

Možje, ki so prizadevali za priključitev Prekmurja, so v prvi vrsti domači izobraženci, ki sami niso imeli toliko vpliva, da bi odločali o svoji usodi, so pa imeli na svoji strani nekatere delegate. Eden izmed njih, katerega vpliv do sedaj še ni bil posebej izpostavljen, pa vendar je bil prav on najbolj goreč zagovornik, da Prekmurje pripade h Kraljevini SHS, je bil član ameriške delegacije, kartograf Douglas W Johnson, katerega vlogo in zasluge dr. Uroš Lipušček predstavi nadvse

nazorno, poglobljeno in temeljito.Odločilno vlogo pri določanju

mej v Evropi po prvi svetovni vojni so imele Združene države Amerike. Ameriški predsednik Wilson je na pariški mirovni konferenci 1919. leta nastopal kot vrhovni razsodnik. „Evropski narodi in tudi Slovenci so v njem videli državnika, ki bo postavil temelje novega, bolj pravičnega mednarodnega sistema, temelječega na demokraciji in pravici narodov do samoodločbe,“ ocenjuje dr. Uroš Lipušček.

V Spremni besedi Pesniki, vojaki in kartografi pisatelj Dušan Šarotar izhaja iz spoznanja, da „Zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci pripovedujejo zgodbe.“

Dr. Uroš Lipovšek posveča knjigo pokojnemu kolegu in prijatelju, mag. Francu Kuzmiču!

Ernest Ružič

evangeličanski list4

Lokalizirana revščina v globalizacijiEtika pomeni (ali naj bi

pomenila) organizirano medčloveškost, ki med drugim vztraja pri ločevanju dobrega od zla, pravice od krivice ali vsaj kot živa in delujoča usposobljenost v današnjem svetu, kljub vsej nepreglednosti in kaosu, še prepoznava pribitke, četudi še tako majhne, tega, kar je boljše.

Etika je kot most od jaz k ti, in kakor koli že, pracelica etike je dobro, pracelica kapitalizma pa profit, ki ga poganja pohlep, ta pa je tudi po svetopisemskih ugotovitvah leglo zla: »Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju« (Prvo pismo Timoteju 6,19). Če so včerajšnji do onemoglosti zagreti demokrati videli enačaj med kapitalizmom in demokracijo in celo nekakšen zgodovinski napredek, nas je zdajšnja doba pripeljala do uvida, da tega bratstva ni in da tudi ni mogoče.

Na prehodu v novo tisočletje so mnogi pri nas verjeli v brezrazredni kapitalizem, kot da bi ta pomenil celo nekakšno pankapitalistično utopijo in vseodrešenjsko gibanje, še posebej v nekdanjih socialističnih državah. Prišlo je do enačenja pohlepa, častihlepja in oblastiželjnosti.

Vse smo olastninili in lastninjenje nas je zasvojilo. Kar se je dogajalo po letu 1989 s krajo družbenega premoženja in nastajanjem tajkunov, je substanca našega kapitalizma. Ta kapitalizem se je začel zločinsko, kradel je, pa naj se zateka v še takó izbran besednjak visoko donečih besed o demokraciji in toleranci: kraja je kraja.

Toda mnogi govorijo – malo bolj nobel − le o razmoralizirani kulturi sicer socialno določenih razlik, ki se bile vedno in kot da bi večno vračanje absorbiral esteticizem, konec etičnega ali celo smrt etičnega pa naj

nadomesti estetika in s svojo senzibilnostjo vzpostavlja nekakšno emancipacijo. Je to nekakšen prihod svobode, ki jo moramo častiti?

V globaliziranem svetu je revščina v porastu, tudi pri nas, kljub Združeni Evropi, človekovim pravicam in še in še lahko naštevamo »dobrote« demokracije, ko rumeni jopiči vpijejo po evropski metropoli, da nimajo dovolj za preživetje. Siromaštvo, ki je krivica, vpije po pravici in še bolj ven iz bede, ki je kot kača, ki grize svoj lastni rep.

Globalizacija in lokalizacija sta v čudnem medsebojnem odnosu, namreč svet se deli na globalizirane bogate in lokalizirane revne, nas opozarja in odgovarja na globalizacijo tudi mednarodno priznani nemški sociolog Ulrich Beck (1944–2015) v svoji svetovni uspešnici z naslovom Kaj je globalizacija? in s podnaslovom Zmote globalizma (slovenski prevod 2003). Tako opozarja, kako kriza zdajšnjega časa kaže, da se je celo »prelomila zaveza med tržnim gospodarstvom, socialno državo in demokracijo, ki je doslej integrirala in legitimirala zahodni model, nacionalnodržavni projekt moderne«.

V tej knjigi izstopa prikaz nazorov Siegmunda Baumana, ki jih je Beck objavil v svojem delu Otroci svobode (1998). Na zanimiv način nam Baumann pojasnjuje, kako je globalizacija za ene svobodna izbira, za druge pa neizprosna usoda. Glokalizacija – globalizacija in lokalizacija v enem – je najprej »in predvsem nova delitev privilegijev in brezpravij, bogastva in revščine, možnosti in brezizhodnosti, moči in nemoči, svobode in nesvobode«. Toda ne smemo pozabiti, da ima revščina danes drugačno lastnost kot nekoč. Ni več vzajemne sovisnosti, tako kot v preteklosti, ko so bogati

revne potrebovali, da bi postali in ostali bogati.

Zdaj bogati revežev več ne potrebujejo, kolikor pa jih, jih čedalje manj. Premožnim prostor ni problem, ne omejuje jih, svet revnih, odvečnih, se čedalje bolj zapira. Tako je spremenjen tudi tok časa, živeti v premožnem svetu pomeni živeti v večni sedanjosti, higiensko organizirani, in nihče več nima časa, ker je vse izpolnjeno in organizirano. Ljudje, ki živijo v protisvetu, v revščini, se šibijo pod težo odvečnega, presežnega časa, to pa je čas, v katerem se »nikdar nič ne zgodi«; tukaj ljudje »čas lahko le ubijajo, tako kot čas počasi ubija nje«. Ta čas je prazen, prostor težak in neuničljiv. Za bogate revni niso kot božji otroci, na katerih bi prakticirali kakšno dobrodelno odrešenjsko dejavnost, potepuhi so le »strašljive karikature turistov«, te podobe pa nihče nima rad.

Beck zato po Baumannu povzema, da globalizacija »prebivalstvo sveta razkolje na globalizirano bogate, ki premagujejo prostor in nimajo nobenega časa, in lokalizirano

Priznani nemški sociolog Ulrich Beck (1944–2015)

februar 2019 5

Seminar v LendaviLetošnji, že šesti po vrsti,

seminar Ženskega društva Evangeličanka je potekal od 1. do 3. februarja v Lendavi. Osrednja tema tega seminarja je bila Svetovni molitveni dan - Slovenija. 37 udeleženk iz cerkvenih občin od Prekmurja do Maribora in Ljubljane, je aktivno sodelovalo v vseh točkah programa seminarja.

KAJ JE SVETOVNI MOLITVENI DAN ŽENSK?

To je mednarodno ekumensko gibanje, v katerem sodelujejo krščanke ženske, ki vas vabijo, da se jim prvi petek v marcu pridružimo v molitvi in dejanjih za mir in pravico na svetu. Sedež organizacije je v New Yorku in pridruženih je že več kot 17o držav. Vsako leto se na omenjeni dan zberemo k bogoslužju, ki ga oblikujejo ter pripravijo kristjanke v eni od pridruženih držav in to po v naprej določenem odlomku iz Svetega pisma. Letošnja priprava bogoslužja na temo »Pridite, vse je pripravljeno« je pripadlo naši državi.

Prav zaradi tega je prav, da smo posebno pozornost namenile pripravam na bogoslužja, ki se bo 1. marca t.l. odvijalo v 7 krajih po Sloveniji (razen Murske Sobote še v Mariboru, Ljubljani, Velikih Laščah, Rogaški Slatini, Kopru in Kamniku). V nedeljo 3. marca pa bomo ženske omenjeno bogoslužje izvedle še v večini naših evangeličanskih cerkva.

Predsednica društva, duhovnica Simona Prosič Filip, mariborska duhovnica Vladimira Mesarič in duhovnica Judit Andrejek so nas v teh treh dneh tako podrobno seznanile s programom, potekom in samo vsebino bogoslužja, duhovnica Judit nas je učila še petja pesmi, ki bodo pete ob tej priložnosti, vernica Suzana iz Sela pa nas je naučila izdelave nageljnov iz krep papirja. Nageljni so eden naših simbolov, ki jih naj bi vernice podarile prisotnim na bogoslužju.

Poudariti moram, da smo lahko ponosni, da bo naša lepa dežela 1.marca v središču pozornosti v molitvi in spoznavanju vsega sveta. Spoznavali bodo našo kulturo, naravne danosti in pokazali, da sta molitev in delovanje neločljiva in da oboje skupaj lahko neizmerno vpliva na ves svet.

Seveda pa smo pa smo na seminarju spregovorile tudi o realizaciji programa Ženskega društva Evangeličanka za leto 2018, potem o predvidenem planu za letošnje leto ter se dotaknile vizij o našem delu v prihodnjih letih, s katerimi želimo delovanje društva obogatiti. Zadnji dan seminarja (v nedeljo) smo se udeležile dvojezičnega bogoslužja v Lendavi, ki ga je vodila duhovnica Judit Andrejek in se družili z domačimi verniki.

Pridite - evangeličanke pridružite se nam - vse je že

pripravljeno in še je prostor tudi za vas v našem društvu.

Olga Koprivc

revne, ki so na prostor prikovani, svoj čas, s katerim nimajo kaj početi, pa so prisiljeni ubijati«.

In kako je ob vsem tem z našo solidarnostjo?

Priznam, da tema ni prijetna, že zato ne, ker z etiko ne moreš na tržišče, pa naj ona rešuje probleme. Etika in njene vrednote

niso v krizi; v krizo so nas pahnile napačne politične, ekonomske, bančne in še kakšne odločitve. Tudi globalizacija to potrjuje s premočjo ekonomije nad vsemi dejstvi družbene stvarnosti in takšna gospodovalna, svetovno tržna metafizika globalizacijo spreminja v nekaj negativnega,

namreč v globalizem. Še enkrat: kaj nam ta trenutek sporočajo rumeni jopiči v eni najbolj razvitih držav v Evropi? Predvsem to, da siromaštvo ni samo v drugem, tako imenovanem nerazvitem svetu, ampak ga je vsak dan več v razvitem, bogatem svetu samem.

Dr. Cvetka Hedžet Tóth

evangeličanski list6

Srečanje otrok, mladih, glasbe in plesa v Evangeličanski cerkvi v Puconcih

Delo za otroke in mlade v naši cerkvi je spet pospravilo pod streho glasbeni dogodek, in sicer je bilo v puconski cerkvi v soboto, 16. februarja, pojoče, veselo in tudi zaplesalo se je. Čudovit večer so ustvarili otroci in mladi skupaj z njihovimi zborovodji, učitelji in učiteljicami iz različnih Evangeličanskih cerkva iz Prekmurja. Gostiteljica Evangeličanska cerkvena občina Puconci z duhovnico in referentko za mladinsko delovanje Katjo Ajdnik je organizirala koncert na temo Mir, ljubezen in vera, peli so otroci in mladi iz Evangeličanskih cerkvenih občin Gornji Slaveči, Bodonci, Moravske Toplice in Murska Sobota, zaplesali pa plesalci in plesalke plesne šole Zeko. Program sta z izbranimi besedami vodili Nataša Harkai iz Puconec in Sara Horvat iz Šalamenec. Pesem, ples, veselje, molitev so globoki izrazi vere v Boga, ljubezni do življenja in miru med ljudmi. Kdor pozna vsaj nekaj malega iz Božje besede, ve, da piše o tem, kako naj človek mnogo razmišlja o življenju, o sebi, o presežnem, naj uporablja razumnost in spoznanje, seveda v veliki meri tudi z pesmijo, molitvijo in plesom, naj se veseli življenja in vsega, kar mu je podarjeno na pot življenja. Kdor pa je manj srečen, pa naj zanj toliko bolj poskrbi sočlovek in medčloveška skupnost. Z takšnimi mislimi smo tudi sami zaokrožili naš skupen večer z željo, da bo v življenju raslo dobro… kakor vera, ljubezen in mir v vseh odtenkih. Vsak človek lahko nekaj pripomore k temu, če želi. Včasih celo z iskreno pesmijo in najlepšimi željami, ki so že začetek nečesa dobrega…

Katja Ajdnik

DELO Z MLADIMI IN OTROKI

Vse mlade, otroke in starše obveščamo, da bodo v tem letu 2019 še stekli sledeči dogodki, namenjeni otrokom in mladini vseh cerkvenih občin:

1. Izlet konfirmandov/mladine v Krško - mesto Jurija Dalmatina: sobota, 27.april 2019 (1. sobota po Veliki noči)

2. Delavnice v sklopu EHO Podpornice 2019: sobota, 4. maj 2019, ob 9.00 uri, Evangeličanska cerkev Križevci

3. Trubarjev tek TRUBARUN: sobota, 8. junij 2019, ob 9.00 uri, Evangeličanska cerkev Puconci

4. Dan otrok in mladih 2 - Küzmičevi dnevi: sreda, 28. av-gust 2019, ob 9.00 uri, Evangeličanska cerkev Puconci

PRISRČNO VABLJENI VSI!

Več informacij lahko dobite pri svojih duhovnikih in duhovni-cah ali pa pokličite oziroma napišite na naslov:

Katja Ajdnik, ECO Puconci, mobi 041 328 011, email: zupnisce.puconci@siol.net

februar 2019 7

Svetopisemski maraton Z mislijo iz Pavlovega pisma

Filipijanom, "Nič ne skrbite", se je 26. januarja začel 11. po vrsti Svetopisemski maraton v Ljubljani, v Antonovem domu. Slovesne otvoritve sta se udeležila tudi naš škof mag. Geza Filo in duhovnik iz Križevec Mitja Andrejek. Oba sta se pridružila bralcem

evangelija na odru Antonovega doma in bila skupaj z različnimi predstavniki krščanskih ver, med njimi je bil tudi ljubljanski škof Stanislav Zore. Program je popestril Stična band. Po končani slovesnosti, se je odprla svetopisemska tržnica. Tu so se predstavile krščanske Cerkve, različna društva, organizacije, skupine, založniki, gibanja. Našo stojnico je tudi letos pripravila Judka Balej, ki je za to priložnost pridobila mnogo gradiva, ki je predstavljalo delovanje naše cerkve. Zanimanje za naše omizje je bilo veliko. Opazila pa sem, da je bilo letos manjše število stojnic kot prejšnje leto, a zanimanje obiskovalcev se je povečalo. Ob tej priložnosti je Svetopisemska družba Slovenije izdala priložnostno brošuro "V začetku je bila beseda", z nasveti

kako in zakaj brati Sveto Pismo. Organizirane so bile tudi razne prireditve kot: moški večer, zakonski večer, večer za pare in drugi.

Svetopisemski maraton je ena od priložnosti, kjer se ljudje različnih spolov, starosti in veroizpovedi, povežejo s tem ko berejo Božjo besedo.

Tudi letošnjega branja sta se v Antonovi kapeli udeležila naša vernika Judka Balej in Drago Cenčič.

Maraton se je zaključil 1. februrja in na slovesni prireditvi je v pogovoru sodelovala igralka Milada Kalezič, dobitnica Borštnikovega prstana.

Pomembno je, da se naše srce hrani z Božjo besedo, ker le tako bomo našli besedo tolažbe, podpore, naklonjenosti do vseh ljudi.

Olga Koprivc

POT K CILJU

Vsak človek na tem svetu svojo pot hodi. Včasih padne, se spet pobere, včasih gre pokončno, drugič nevarno blodi.

Bog nam jo je zarisal na zemljevid življenja našega in mi ji poskušamo slediti. Znake nevarnosti tudi je narisal. Kdor se jih izogiba, cilja ne more zgrešiti.

Kljub temu kakor zvezda sreče oddaljen se nam zdi, ker preveč vijugastih poti proti njemu vodi. Še čeri ostre v reki življenja nam nastavljajo pasti.

Mi pa – z vero v srcu zmesti se ne damo, ker v vsakem košček Boga prebiva. Vanj, v srce, ob krstu se je naselil. Od takrat z milostjo in ljubeznijo, kakor s ščitom je obdano in kdor se tega daru zaveda, pot pravo k cilju plemenitemu zlahka odkriva …

Jana Kerčmar

evangeličanski list8

KrižPrihajajoči mesec marec nas bo

preko postnega časa počasi uvajal na praznovanje - za naše življenje – najpomembnejših velikonočnih praznikov. Čeprav – roko na srce – brez Božiča (rojstva Jezusa) ne bi bilo Velikega petka in tudi ne Velike noči (smrti in vstajenja Odrešenika).

Kako dober in uviden je ta naš Gospod Bog! Iskreno si je želel in želi, da bi vsi, ki Ga ne zavračamo, ampak Vanj verujemo, - da bi vsi dojeli in globoko doživeli svojo življenjsko pot in poslanstvo, ki ga imamo v tem svetu.

Jasno je, da bi vsi radi živeli človeka dostojno življenje, da bi doživljali srečo, mir in da bi bili obdani z ljubeznijo. Hrepenimo po veselju in prijaznosti, radi bi živeli tako, da bi – živeli!

Lepe sanje in lepe predstave. Škoda le, da jih tolikokrat prekrivajo oblaki, ki se – namesto na lepo, jasno modro ali belo – obarvajo s težko sivino, skoraj črnino. Naše sonce sreče in življenja pa je skrito tam, nekje nad njimi. A kljub temu se zavedamo, da je tudi tam, da žari in je pripravljeno, da se nam v pravem trenutku nasmehne in se nas božajoče in toplo dotakne.

Ne bodimo zaradi tega niti jezni, niti razočarani, niti žalostni. Kajti – ne pozabimo – enkrat tudi ta sivina in temačnost mine in naše življenje bo obsijano z vso veličino in lepoto življenja!

-----------------------Iz Biblije vemo, da se nam je

v Jezusu Kristusu razodel, dal spoznati sam Bog. Jezusovo življenje še iz časa verouka, iz Božjih služb in Svetega pisma kolikor toliko poznamo. Deloma nam je prikrit del Njegovega življenja in delovanja od dvanajstega leta, ko je kot mladenič s starši obiskal jeruzalemsko cerkev in do tridesetega leta starosti, ko je začel javno uresničevati svoje pomembno poslanstvo.

Takrat se je prav gotovo v vsej resnosti in globini pripravljal na svojo nenadomestljivo pot odrešenja človeštva. Učil se je , odkrival in spoznaval je sebe in Očeta – tega vsemogočnega, vsevednega in milostnega Boga. Torej sebe samega.

Tudi sam je doživljal in premagoval preizkušnje, vzpone in padce, veličino in bedo življenja. Pripravljen in prekaljen, oborožen z

brezmejnim zaupanjem se je podal na tisto svojo najtežjo pot – na križ.

Tudi tukaj je bil osovražen, popljuvan in bičan. Njegove solze so tekle po svežih, živih ranah od žebljev. In občutil je skelečo bolečino. Najbolj pa Ga je pekla tista, ki so Mu jo povzročali ljudje … A – zmagal je! Vstal je od mrtvih!

Sivi, temni oblaki so se razkadili in zasijalo je sonce življenja! Zanj in predvsem za nas!

--------------------Zato ne obupajmo! Ne nad

sočlovekom, ne nad seboj. Naj se nas preveč ne dotaknejo polena in pljunki besed in dejanj sočloveka (?), ampak poskušajmo neprestano pokončno hoditi proti cilju, po poti, na kateri nam vedno ne cvetijo le lilije, ampak je ta velikokrat posuta z premnogimi ovirami. Le-te pa so le majhen odsev tistega, kar je moral Jezus pretrpeti za nas!

S pokončnostjo, poštenostjo, z vero in z ljubeznijo – z vrednotami, katere ne bomo pričakovali le od drugih, ampak bomo v prvi vrsti mi sami njihovi nosilci, bomo zmagali in vredni bomo krvavega križa.

Jana Kerčmar

februar 2019 9

Prekmurje v letu 1919 Priključitev Prekmurja h

Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1919 je bil za Slovence na levem bregu Mure izjemni dogodek, saj je njihovo življenje temeljito spremenil in hkrati omogočil, da se je vsaj večina njih po tisočletni pripadnosti madžarski kroni politično, gospodarsko in kulturno odlepila od vse bolj agresivne madžarizacije ter se priključila matičnemu narodu. S tem je hkrati prenehala nevarnost asimilacije in izginotja narodove samobitnosti.

A pretrgali so se ustaljeni življenjski tokovi, medsebojni stiki in raznotere povezave. Mnogokje so bile prekinjene rodbinske povezave, na madžarski strani je ostalo precej goričke zemlje in prenehalo je ustaljeno sodelovanje. Pred tem so vse smernice s Prekmurja vodile na madžarska območja. Z Goričkega so ljudje šli k zdravniku in zobozdravniku v Öriszentpéter, tja vsako leto na Petrovo senje, pa v trgovine, hodili so na Pankasz in po večjih nakupih v Körmend, Sombotel (Szombathely) ali Zalaegerszeg. Na Madžarskem so se šolali za poklice ali kaj več (npr. duhovniki), delali pri obrtnikih ali odhajali na sezonsko delo na veleposestva. V času do tolerančnega patenta so prekmurski evangeličani odhajali na romanja v artikulirane kraje (Surd in Nemecsó). V Surdu sta živela slovenska pisatelja in duhovnika Števan Küzmič (1723–1779) in Mihael Bakoš (1742-1804). Takoj po končani vojni je bila prekinjena železniška povezava na madžarsko stran na Hodošu, tako da je ostala le železnica do Murske Sobote, ki pa zardi prejšnjih ustaljenih prometnih tokov na madžarsko stran ni predstavljala za kraje v Prekmurju nobenega večjega pomena. Povezava Murske Sobote z Ljutomerom in Ormožem je bila narejena šele po

letu 1924, ko so zgradili železniški most čez Muro pri Veržeju.

Kako je te burne dogodke spremljal časnik Slovenec, nam povedo časopisni članki. Iz vesti, poročil in komentarjev, ki jih je prinašal v letu 1919 o Prekmurju, izstopajo tri osnovna stališča tedanje politične srenje onkraj Mure, značilna za konzervativno politiko takratne SLS kot glasila te politične stranke. Prvo je narodnozavedno stališče, v katerem prispevki dajejo vso podporo takratnim prizadevanjem oblasti v Beogradu in v Ljubljani za priključitev Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev tako na pariških mirovnih pogajanjih kakor pozneje v udejanjenju te priključitve. Drugega stališča pravzaprav ni, saj prispevki stališč liberalcev do tega vprašanja sploh ne omenjajo oziroma jih ponekod le zameglijo in jim na ta način skušajo zmanjšati težo. Tretje stališče je odklanjanje boljševiških idej in svarjenje pred njimi, kar se še posebej izraža v prispevkih, ki opisujejo dejanja Vilmoša Tkalca in poskuse ustanavljanja sovjetske oblasti v Prekmurju.

Leto 1919 je bilo za Prekmurje in Slovensko Porabje torej res prelomno leto. Tisočletna madžarska oblast, ki se je začela nedolgo po Pribini in Koclju, je v tem delu slovenskega prostora pustila svoje neizbrisne sledove. Dr. Matija Slavič je v svojem delu Naše Prekmurje zapisal, da je po Kocljevi smrti "zaradi nemškega vpliva izginilo slovensko bogoslužje in uničena je bila tudi politična samostojnost panonskih Slovencev" in da so "ogrskim panonskim Slovencem zagospodovali najprej Nemci, potem pa Madžari«.

Generacije so to oblast sprejemale kot samoumevno, hkrati pa se je med ljudmi obdržal občutek slovanske samobitnosti.

Tisočletna madžarska oblastna prisotnost ni mogla izničiti slovanskega jezika, čeprav se je v teh dolgih stoletjih ta razvil v poseben slovenski dialekt, poln besed, vzetih iz hrvaškega, madžarskega in nemškega jezika. Če ne bi imeli v narodnozavednih ljudeh temeljev, ne bi mogli s svojo neprecenljivo kulturno in narodnostno dejavnostjo uspeti niti prekmurski pisci 18. in 19. stoletja. Narodna trdoživost tega prebivalstva se je ohranila kljub neprestani "vendski politiki", pri čemer je reka Mura kot politična in naravna ovira med t.i. Ogrskimi Slovenci in matico predstavljala za ohranjanje slovenske samobitnosti zelo obremenjujoč faktor.

Da je do priključitve Prekmurja k matici sploh prišlo, je potrebno vedeti, da je izbruh prve svetovne vojne in več kot štiriletno nepojmljivo krvavo klanje na štirih frontah, pa v kolonijah, na svetovnih morjih in v zraku, kakor tudi vseobsegojče osiromašenje celotne Evrope in nekaterih zunajevropskih prostorov pripomoglo k temu, da so se sploh ti dogodki zgodili. Čeprav so antantne sile iz te vojne izšle kot zmagovalke, lahko ob pregledu rezultatov na frontah ugotovimo, da sta obe strani utrpeli strahovito osiromašenje prostora in izgubili čez trideset milijonov ljudi in še dvakrat več je bilo ranjenih, pohabljenih in izginulih.

28. julija 1914 je Avstro-Ogrska napadla Srbijo in kmalu so vse velesile, vključno s svojimi kolonijami, bile v vojni, zato je to bila res svetovna vojna. Potem ko so po neuspešni ofenzivi avstro-ogrskih polkov leta 1914 udarile naslednje leto centralne sile na Srbijo znova, se je fronta premaknila in srbska vojska je bežala proti Albaniji ter se rešila na otok Krf. Leta 1916 so se v Solunu izkrcale angleške in francoske sile in odprla

evangeličanski list10

se je solunska fronta. Antantne sile, katerim se je priključila tudi kraljeva srbska vojska, so nemško, avstro-ogrsko in bolgarsko vojsko vztrajno potiskale proti severu in šele novembra 1918, po skoraj triletni okupaciji velikega dela Balkana, so centralne sile, do konca izčrpane, morale položiti orožje. Na tej fronti je pustilo svoja mlada življenja mnogo Prekmurcev mobiliziranih v madžarsko vojsko.

Na vzhodni fronti, ki je potekala vse od Baltskega do Črnega morja, je sicer zelo številna carska ruska vojska centralnim silam nudila dolgotrajen odpor, vendar je zaradi tehnološke zaostalosti in iztrošenosti ter silno obubožanega ruskega prebivalstva bilo v njenih vrstah zmeraj manj discipline in volje za vojskovanje. V takih razmerah je moral car odstopiti. Razmer tudi ni mogla urediti nestabilna republika Kerenskega, in ko je Lenin s svojimi boljševiki izvedel državni udar in poskušal svojo oblast obdržati z vso silo, je bil prisiljen podpisati mir v Brest-Litovsku, s čimer je 3. marca 1918 Rusija dokončno izstopila iz vojne, kar je pomenilo zmago centralnih sil na tej fronti.

Na italijanski, bolj znani kot soška fronta, je Italija mešetarila in kolebala, na kateri strani naj stopi v vojno. Na tajnih pogajanjih, ki so istočasno potekala z obema stranema, so ji antantne sile ponudila več ozemlja (sicer tujega, tudi slovenskega ozemlja) in veliko finančno pomoč. Tako je bil aprila 1915 podpisan londonski sporazum in že maja se je odprla 600 km dolga fronta od Alp do Jadranskega morja. Največje bitke so se odvijale v Posočju in šele 12. avstrijsko - nemška ofenziva, ki jo poznamo tudi pod nazivom čudež pri Kobaridu in se je začela oktobra 1917, je pognala Italijane v beg. Do novembra 1918 so centralne sile bile že na Piavi, daleč v notranjosti Italije, toda zmaga na tej fronti je bila jalova, kajti medtem so Nemci položili orožje na zahodni fronti,

s čimer se je prva svetovna vojna končala. Šele tedaj so, potem ko nasprotnika več ni bilo, Italijani začeli zasedati ozemlje, ki so jim ga obljubili Angleži z londonskim sporazumom in prišli do črte Triglav, vzhodno od Postojne, v Istro in na Reko.

Zahodna fronta je potekala od belgijske obale do tromeje s Švico, Italijo in Nemčijo. Nemci so avgusta 1914 napadli Belgijo in Luksemburg in septembra bili že 70 km pred Parizom. V bitki na Marni so francoske in angleške sile uspele zadržati Nemce. Obe strani sta se vkopali in v t.i. sedeči vojni in v nečloveškem življenju v na tisoče kilometrih med seboj prepletenih jarkih sta obe strani v letih 1915 in 1917 poskušali v neštetih poskusih prebojev premakniti fronto v svojo korist, vendar se kljub sto tisočim žrtvam fronta ni odločilno premaknila. Obe strani sta že kazali hudo vojno izčrpanost, in tudi nemška vojska, ki so jo pripeljali sem z ruske fronte, potem ko je Rusija podpisala kapitulacijo, je le začasno okrepila centralne sile. Potem so na antantni strani stopile v vojno še Združene države Amerike in povsem izčrpana nemška vojska, ki ni imela rezerv in pomoči iz kolonij, je antantne sile zaprosila za premirje. Podpisali so ga kar v bolniškem vagonu v Compiegnu 11. 11. 1918 ob 11. uri, kar se je smatralo kot poraz centralnih sil in vojne, do tedaj nevidene in neslutene, je bilo naenkrat konec.

Nastopil je čas obračuna. Veliki zmagovalci Lloyd George – Velika Britanija, Viktor Emanuele Orlando - Italija, George Clemenceau – Francija in Woodrow Wilson – ZDA so krojili novo ureditev sveta in vlekli nove meje po zemljevidih. Začela se je pariška mirovna konferenca, kjer so kot glavnega krivca za vojno spoznali Nemčijo. Predvsem Francija se je je bala, zato je nanjo najbolj pritiskala. Med drugim so ji odvzeli ozemlja na zahodu in vzhodu in ji naložili veliko vojno odškodnino. Avstro –

Ogrska je razpadla in njeni glavni naslednici sta postali zmanjšani Avstrija in Madžarska.

Konec prve svetovne vojne je tako tudi v slovanski prostor na levi strani Mure zarezal z radikalnimi spremembami. Zmaga antantnih sil, kamor je spadala tudi novonastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev in hkrati poraz in razpad Avstro-Ogrske sta pogojevala zarisovanje novih meja. Pariška mirovna konferenca je tako posegla tudi v ta prostor. S trianonsko pogodbo, sklenjeno med antanto in Madžarsko 4. junija 1920 v palači Grand Trianon v Versaillesu pri Parizu, so zarisali severno in vzhodno mejo Prekmurja, medtem ko je bila zahodna v glavnem (razen radgonskega kota) že začrtana. To vprašanje je uredila senžermenska pogodba, sklenjena med antanto in Avstrijo 10. septembra 1919 v kraju Saint- Germain blizu Pariza.

Ni zaslediti, da bi pri tem dogajanju kaj upoštevali takrat še vsaj deloma slovenske vasi, ki so danes v Avstriji, tik ob zahodni in severni meji Prekmurja. Na Carte ethnraphique de Prekomurje, ki jo je izdal in komisiji v Parizu predložil Slavič, je radgonski kot označen kot slovensko (Yugoslaves) ozemlje. Z avstrijsko Radgono (Radkersburg) vred. Nekoč slovenske vasi Spodna (Unterpurkla), Žetinci (Sicheldorf), Dedonci (Dedenitz), Potrna (Laafeld), Zenkovci (Zelting), Slovenska gorica (Goritz b. Radkersburg), Stara vas (Altdörfl), Toka (Tauka), Sv. Martin (Sankt Martin an den Raab)), Velka (Welten), Dobra (Neuhaus), Žabnica (Krottendorf bei Neuhaus), Straža (Oberdrosen), Suhi mlin (Windisch Minihof), Stankovci (Neumarkt an den Raab)), Strgarjevo (Kalch), Grič (Gritsch), Gruškova ves (Eltendorf), Modinci (Mogersdorf) in Ženavci (Jenersdorf) danes več to niso.

Na vzhodni strani trianonske meje, ki je danes del Madžarske, so ostala slovenska porabska naselja Andovci (Orfalu), Dolnji

februar 2019 11

Senik (Alsószölnők), Gornji Senik (Felsöszölnök), Janezov breg (Jánoshegy), Sakalovci (Szakonyfalu), Slovenska ves (Rábatothfalu), Števanovci (Apátistvánfalva), Otkovci (Újbalázsfalva), Verica-Ritkarovci (Kétvölgy) in Monošter (Szentgothard), pa tudi naselja, kjer danes Slovenci ne živijo več. To so Čretnik (Csörötnek), Farkašovci (Farkasfa), Kradanovci (Kondorfa), Lak (Magyarlak), Mala ves (Rábakisfalud, danes Máriaújfalu), Renik (Rönök), Telik (Talapatka, danes Máriaújfalu), Tridvor (Háromház, danes del Laka), Trošče (Rábakethely, danes del Monoštra) in Žormot (Rábagyarmat).

Leto 1919 je bilo tudi za prekmurske in porabske Slovence prelomno. Z novo mejo, ki jo je potegnila trianonska pogodba, je bilo pretrgano stoletja dolgo sobivanje med porabskimi in prekmurskimi Slovenci, ki do tedaj take situacije niso poznali. Kako globoko je ta sprememba zarezala v samobitnost in kako zelo je pospešila asimilacijo in izginjanje slovenstva v Porabju, nam priča današnje stanje, ko dejansko kljub nekaterim ne zmeraj posrečenim in neverodostojnim poskusom bivše jugoslovanske in po letu 1991 slovenske oblasti za ohranjanje slovenstva lahko govorimo o zadnji fazi pred izginotjem in bo o Slovencih v Porabju vedela nekoč povedati kaj več le še zgodovina.

Prizadevanja za priključitev Ogrskih Slovencev k matici so se začela že pred končanjem vojne. Štajerski pokrajinski odbor Narodnega sveta je septembra 1918 zahteval rešitev prekmurskega vprašanja. Formalno je to območje pripadalo ogrski polovici monarhije; mirovna konferenca je najprej reševala probleme avstrijske polovice in tako se tega vprašanja še ni lotila. Ko pa je 22. marca 1919 Svet ljudskih komisarjev Madžarsko oklical za sovjetsko republiko, je stopilo na dnevni red tudi to vprašanje, saj se je Francija, in tudi vsa zahodna

Evropa, začela zavedati boljševiške nevarnosti, ki je kot nevihta začela pljuskati sem iz ruskih prostranstev in grozila, da se lahko razširi po vsej Evropi in ogrozi nastajajočo demokracijo, pridobljeno v komaj minulem krvavem klanju. Strah pred izvozom revolucije na zahod je tako odprl tudi to vprašanje.

Jugoslovanska delegacija je na mirovni konferenci predstavila predlog za mejo v Prekmurju: na severu reka Raba, potem vzhodno od St. Gotharda do vasi Krča (Krčica, vzhodno od Domanjševcev) in potem po razvodju med Ledavo in črto Krka – Ledava – Mura. Mirovna konferenca je ta predlog upoštevala in je že 26. maja 1919 soglašala s tem, da Jugoslavija dobi Prekmurje, vendar mora to biti prej osvobojeno boljševiške nevarnosti. Tako je Jugoslavija v sklopu intervencionističnih sil začela v začetku avgusta zasedati Prekmurje. Ni pa svet četverice dovolil zasesti Porabja in tako so mejo med njim in Prekmurjem začrtali po razvodnici med Rabo in Krko oziroma Muro.

Slovenski prostor s Prekmurjem razen z brodovi ni bil povezan in je Prekmurje za matično Slovenijo bilo povsem nepoznan svet. Že januarja 1919 je tisoč madžarskih vojakov, ki so zadnje dni decembra 1918 pregnali hrvaške čete stotnika Jurišića, zasedlo Mursko Soboto. Ta je s svojo "četo mornarjev" 29. decembra vrnil udarec in ogrsko vojaštvo je brez boja zbežalo na vzhod. Ljudstvo je Jurišićevo vojsko pozdravljalo kot rešitelje in kot piše časnik Slovenec, "ljudstvo prekmursko, veren in nepopačen slovenski rod vzklika in joka veselo, da je oteto stoletnih verig ogrskega suženjstva". Toda že 7. januarja isti dopisnik (ta dopisnik je bil beltinski župnik Štefan Kühar (1887-1922), Slavičev informator) sporoča, da je "celo Prekmurje zasedeno od Madžarov" in da je stotnik Jurišić padel, Madžari pa že "napadajo pri Radencih čez Muro".

18. januarja je iz Beograda

v Trst prispela delegacija vlade Kraljevine SHS, od koder se je potem namenila v Pariz na mirovno konferenco. Odposlanstvo so sestavljali dr. Leon Ţolgar, ministra Ninčić in Gavrilović, ravnatelj železnic Božo Vulović in narodni zastopnik Slavič. Hkrati so Madžari Prekmurcem ponujali avtonomijo, vendar dopisnik poroča, da sta Matjaž Kuzma in njegov prijatelj iz Ljubljane "z velikim veseljem štela, kako je 5.000 Prekmurcev v Beltincih manifestiralo za Jugoslavijo". Madžari so očitno v januarju držali položaj trdno v rokah, saj so po vaseh iskali demonstrante in jih zapirali.

V tem času so se začeli nemško - madžarski napadi na Cmurek in Radgono. Že 23. marca, dva dni po prevratu na Madžarskem, je Ogrska postala komunistična republika. Iz Rusije je prispelo na Madžarsko 70.000 madžarskih boljševikov, katerim je sledilo več drugih enot, in takoj so začeli izvajati nacionalizacijo in grobo nasilje. 27. marca so aretirali Karolyja, zaradi česar je antanta, kakor tudi zaradi zaplembe lastnine, ostro protestirala.

Aleksander Ružič

Se nadaljuje ...

Domovina

Vsaka ptica tja leti,kjer nekoč se izvali…

Domovina je kakor dobra mati,za vse nas s toplino poskrbi,pod perutmi bi želela zbrati

ljubeznive svoje vse ljudi.

(Ivan Sivec)

evangeličanski list12

Razstava slikarskih delV ponedeljek 11. februarja je v

avli hotela Ajda v Moravskih Topli-cah, potekala otvoritev razstave slikarskih del, ki so nastala na kolo-niji Primož Trubar, ki že več kot dvajset let poteka v prostorih Evangeličanske cerkvene občine Moravske Toplice. Vsako letno ko-lonijo, ki poteka pod umetniškim vodstvo slikarja Nikolaja Beera, pri-pravi Slovensko protestantsko dru-štvo Primož Trubar, Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji in Evangeličanska cerkvena občina Moravske Toplice, gmotno pa jo podprejo različni sponzorji, kate-rim se tudi tem potem iskreno za-hvaljujemo, da nam stojijo že leta in leta ob strani. Z veseljem lahko povemo da je na kolonijah nastalo že več kot tristo slik, ki krasijo zido-ve različnih institucij, bolnišnice v Murski Soboti, in še kje. Tudi na ta način namreč vedno več ljudi lahko uživa v odličnih delih tako doma-

čih, kakor tudi tujih slikarjev, ki na koloniji ustvarjajo. Slike, ki so na ogled tako v Termah 3000, kakor tudi v termah Vivat, pa so na ta na-čin dostopne tudi mnogim doma-

čim in tujim gostom, ki kot turisti obiščejo Moravske Toplice.

Geza Erniša

Zgodbica v razmislekNeka žena je prišla iz hiše in

videla tri stare može z dolgimi sivimi bradami sedeti na njenem dvorišču. Ni jih prepoznala. Rekla je: »Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lačni. Vstopite prosim in kaj pojejte.« »Je mož doma?«, so vprašali. »Ne«, je odgovorila. »Nekje zunaj je«. »Potem ne moremo vstopiti«, so odgovorili.

Zvečer, ko je mož prišel domov, mu je povedala, kaj se je zgodilo. »Pojdi, povej jim, da sem doma in jih povabi noter«!

Žena je res šla in može povabila, naj vstopijo. »Ne moremo vstopiti skupaj,« so odgovorili. »Zakaj pa to«? je vprašala.

Eden od starih mož ji pojasni : »Njegovo ime je Zdravje,« je rekel in pokazal na enega prijatelja. Kažoč na drugega je rekel: »On je Uspeh,

in jaz sem Ljubezen.« Potem je dodal: »Zdaj pa pojdi in se dogovori z možem katerega od nas želite imeti v vašem domu«.

Žena je vstopila v hišo in povedala možu, kaj je slišala. Mož je bil navdušen. »Krasno!!«, je dodal. »Če je tako, povabimo Zdravje. Naj vstopi in napolni naš dom z zdravjem!«

Žena se ni strinjala. »Dragi moj, zakaj ne bi povabili Uspeh?«

Njegova pastorka je poslušala v drugem kotu hiše. Priskočila je s svojim predlogom: »Ne bi bilo bolje povabiti Ljubezen? Naš dom bi bil potem napolnjen z Ljubeznijo!«

»Upoštevajmo njen nasvet,« je mož rekel ženi. Pojdi in povabi Ljubezen, naj bo naš gost.«

Žena je odšla ven in vprašala može: »Kateri od vas je Ljubezen?

Prosim vstopi in bodi naš gost.«Ljubezen je vstal in začel hoditi

proti hiši. Ostala dva sta prav tako vstala in mu sledila.

Presenečena, gospa vpraša Zdravje in Uspeh: »Povabila sem le Ljubezen, zakaj vidva gresta zraven?«

Stari možje odgovorijo skupaj: »Če bi povabila Zdravje ali Uspeh, bi druga dva ostala zunaj. Povabila pa si Ljubezen in kamor koli gre on, greva midva z njim. Kjerkoli je ljubezen sta tudi zdravje in uspeh.

Pripravil Geza Erniša

februar 2019 13

Osme mini počitnice Radia Ognjišče v Moravskih Toplicah

V kraje, kjer te lepo sprejmejo in se počutiš dobrodošlega se radi vračamo in tako so tudi tokratne že osme mini počitnice Radia Ognji-šče bile v Moravskih Toplicah. Poči-tnikarji smo se že drugič odpravili v kraje kjer zadiši po Prekmurju in se srce smeji, tudi zaradi izredne go-stoljubnosti, številnih blagodejnih učinkov zdravilne termalne vode in še bi lahko našteval. Kar preko 400 počitnikarjev se nas je zbralo v Mo-ravskih Toplicah, kjer smo ponov-no preživeli lep, duhovno bogat, poučen in tudi zabaven konec te-dna. Tokrat od 25. do 27. januarja v Termah 3000 v hotelu Termal in Ajda. Vajeni presenečenj smo to-krat doživeli kar celo vrsto le teh in treba je zapisati lepo vse po vrsti. Za vsakodnevno duhovno oskrbo je skrbel Franci Trstenjak, ki je da-roval svete maše v evangeličanski cerkvi v Moravskih toplicah, ki nas je res toplo sprejela in nam nudila streho nad glavo. Kot se spodobi in kakor pravi pregovor “Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.” smo prvi dan počitnikova-nja začeli s sveto mašo. In ker je človek kot lok in prenese napenja-nje le do neke mere je potrebno malce razbremenitve in te smo bili deležni v izobilju. V božjem hramu smo spoznali tudi utrip v bratski evangeličanski cerkvi in knjižno delo, V službi ljudi, ki ga je napisal in predstavil škof Geza Erniša. Mnogi smo mislili, da je prekmur-ščina narečje a smo bili deležni izo-braževanja in se seznanili z dej-stvom, da je prekmurščina jezik, ki daje velik poudarek dvojini in zato nam je škof zmolil Očenaš ter spre-govoril še nekaj stavkov v prek-murščini. Če nam je pri Očenašu še kar šlo, smo za druge stavke potre-bovali podnapise, a na srečo ob pomoči ljudstva, kakor bi dejali pri kvizu na smo koncu le prišli do prevoda, ki nam je bil znan. Je res,

da so po vojni lahko vsi generali, prej pa... Kaj je že ta beseda?

Na naslednjih že 9. mini počitni-cah Radia Ognjišče se nam le pri-družite in videli boste, da se boste vrnili prerojeni, sproščeni prav nič napeti in, da boste komaj čakali na 10. mini počitnice našega Radia. Poleg radijcem za pripravo počitnic velja zahvala hotelskemu osebju in častnemu škofu Gezi Erniši za res

prijateljski sprejem in gostoljubje in mogoče nam Bog da, da se še kdaj srečamo v krajih kjer je prija-znost in gostoljubnost doma. Do takrat pa »Bohloni« vrli Prekmurci in Prekmurke.

Drago Juteršek

evangeličanski list14

TV - RadioNedelja, 24. marec• 8.00 Murski Val, Oddaja Misel in čas Duhovnica Katja Ajdnik

Verske oddaje

V SPOMIN

27. februarja minevajo štiri leta odkar nas je zapustil naš komaj 46 letni dragi mož, oče, sin, zet, brat in svak

Boris Berkeiz Lucove

Bolečina se ne da skrititudi solza zatajiti,

le tebe, dragi Boris,nam nihče ne more več vrniti.

Praznino, ki je nastala z njegovim odhodom, čutimo vsak dan znova in se je ne da zapolniti.Velika pa je tudi hvaležnost za vse, kar smo z njim lepega doživeli. Preko spominov in del, ki nam jih je zapustil, še vedno živi z nami in med nami.Spominjajo se ga vsi njegovi najdražji, ki ga nismo prenehali imeti radi.»Duše pravičnih pa so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad; toda oni so v miru. Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo in po majhni pokori bodo bogato nagrajeni, saj jih je Bog preizkusil in spoznal, da so Ga vredni.« (Knjiga modrosti 3,1-5)

Luč si za svet, ki se v temi utaplja,luč, ki odpira oči.

Luč in lepota, srce te proslavlja,s tabo se ne izgubim.

Tu sem, da te hvalim, da se ti poklonim,da ti rečem Bog in moj Gospod!

Zame si edini, neizmerno vreden,tudi takrat ko odidem.

ZAHVALA

V letu Gospodovem, četrtek, 31. januarja se je za večno poslovila v 83. letu starosti

KOLTAI Irenaiz Lončarovec 35roj. 9. maja 1936

Nihče nima tukaj stalnega mesta, ampak vsi iščemo prihodnje, so besede vernega človeka, ki je ravno tako upal po boljšem in lepše. Vsi išče prostor, kjer se predvsem naša duša umiri. Bolezen je tista, ki sili

človeka k tlom in premišljevanju vrednosti življenja. Naj bo kljub boleči izgubi, tolažba in mir nebeškega Očeta, prisotna pri vseh žalujočih. Upanje po vstajenju in večnem življenju. Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam stali ob strani, darovali cvetje in sveče, ter svoje prispevke za dobrodelne namene. Posebna zahvala gospodu duhovniku Štefanu Beznecu za opravljen pogrebni obred. pevcem za odpete žalostinke, ter pogrebništvu Vučkič-Banfi.Tiho bo še naprej živela v spominu vseh njenih najdražjih.»Vedno postavljam predse GOSPODA; ker je na moji desnici, ne bom omahnil.« (Ps 16,8)

V SPOMIN

19. februarja je minilo že dolgih 30 let, odkar potujemo brez ljubeče in skrbne stare mame, tašče in sorodnice

Lončar Irme, roj. Šiftariz Zenkovec 62.

(1.1.1915 – 19.2.1989)

»Vsak dan se večnost začne znova.« (J.M. Vianney)

S pogostimi spoštljivimi spomini se radi vračamo k vsem tistim trenutkom, ko smo smeli doživljati prijetne trenutke družinske povezanosti na našem toplem domu v Zenkovcih. Naše potovanje skupaj z drago je bilo napolnjeno z veseljem in zadovoljstvom, s prejemanjem in dajanjem. Dobremu Bogu ostajamo hvaležni za pot, ki smo jo prehodili skupaj. Iskrena hvala vsem, ki se drage skupaj z nami spominjate v molitvah ter ji hkrati namenite cvetlico, svečo in postanek ob njenem počivališču na vrtu miru v Zenkovcih.Hkrati se spominjamo in ostajamo globoko hvaležni za življenje njenega moža, Lončar Karela (27.9.1901 – 20.2.1942), katerega življenjska pot je bila mnogo prezgodaj končana in to komaj v 41 letu njegove starosti. Spominjajo se ju: vsi njuni najdražji in vsi, ki so jo imeli radi»Gospod je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu.« (Nah 1, 7)

februar 2019 15

Z A H V A L A

3. februarja t.l. se je v 89. letu starosti izteklo plemenito življenjsko potovanje ljubeče, skrbne in dobre mame, babice, prababice, tašče in sorodnice

Šebjanič Eme roj. Huberiz Gornjih Slaveč 110.

Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili … In taki dnevi ostajajo trdno zapisani tudi v globini naših src, saj so to bili dnevi, v katerih je naša dobrotnica za vse nas živela,

se razdajala in žrtvovala, ko pa nas je imela neizmerno rada. Zato smo ji hvaležni za vse od nje prejeto in skupaj z njo doživeto; hvaležni za temelje, na katerih smemo graditi naprej.Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste v njeni bolezni prišli k njej, in ki ste nam ob njeni smrti bili v pomoč ter izrekli tiho sožalje.Za njo tiho žalujemo vsi njeni najdražji.»In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje!« (1. Jn 2,25)

ZAHVALA

Zelo radi bi še živeli z našim dragim in nadvse ljubljenim očetom, dedkom, tastom, bratom in sorodnikom

Ropoša Ludvikomiz Nuskove 69

toda smrt je bila močnejša od njegovega 77. let trajajočega življenja, katero se je 13. januarja t.l. pod bremenom težke bolezni zavedno izteklo. Tako se je dokončalo njegovo skromno, a

vseeno z neponovljivo ljubeznijo, dobroto in z pozitivno voljo napolnjeno življenje. Ugasnila so mnoga upanja, a kljub temu je ostalo veliko darov in sledov njegove ne najbolj dolge, vendar vsestransko blagoslavljajoče prisotnosti. Ta blagoslavljajoča prisotnost pa ni bila namenjena le nam domačim, ampak tudi mnogim drugim, kar se je izkazalo v času njegove bolezni ter ob njegovem slovesu, ko nam je mnogo ljudi nudilo pomoč in tolažbo, za kar smo vsem neizmerno hvaležni!Za njim tiho žalujemo vsi, ki ga nismo prenehali imeti radi!»Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo!« (Jakob 1,12)

Vstopam v tvoje veličastvo,vstopam v tvoje srce, Gospod.

Sprejemam voljo tvojo, moj križ postaja lahek… čutim, da si z menoj.

ZAHVALA

V letu Gospodovem 25. januarja se je za večno ustavilo srce drage mame ter sorodnice

Čahuk Etelkeiz Križevec 168

roj. 4. decembra 1931

Hladen zimski veter je po dolgotrajnem bolehanju iztrgal iz našega skupnega doma, drago mamo, sorodnico, sosedo, ter sestro po Kristusu. Vsako rojstvo in vsako srečanje je veselo. Ob vsakem slovesu in smrti, pa je v srcu žalost. Ljubezen

prijetnega spomina, naj bo tisti, ki celi nastale rane. Ter ljubezen nebeškega Očeta tolažba in mir na osiromašenem domu. Zahvala za skupen čas in doživeta leta, ter mnoga izrečena sožalja.Prijeten spomin na mamino ljubečo roko pomoči in tolažbe, bo še naprej živel pri sinu Jožetu, ter ostalih žalujočih sorodnikih, sosedih in znancih.»Vemo namreč, da je tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom.« (2. Kor4,14)

V SPOMIN

3. februarja je minilo že pet let, odkar je prenehalo biti srce dobrega in marljivega

soproga, očeta, tasta, starega očeta, brata, strica in sorodnika

Bukvič Belekaiz Strukovec.

(20.5.1933 – 3.2.2014)

S spomini se vračamo ob prihajajoči 20. obletnici izteka njegove poti tudi k življenjskemu potovanju očeta, tasta, starega očeta in

sorodnika

Kuzmič Štefanaiz Strukovec.

(27.11.1912 – 13.11.1999)

ter ob 15. obletnici smrti mame, stare mame in sorodnice, ki bo minevala naslednji mesec, še k

življenjskemu potovanju

Kuzmič Estere, roj. Žibrikiz Strukovec.

(14.11.1915 – 20.3.2004)

»Božji največji darovi niso stvari, ampak priložnosti«. (Allice Rollins)

Našim dragim ostajamo hvaležni za vso njihovo žrtvovanje, zadovoljstvo in ljubezen, ki so jih prinašali v naš prijeten dom v Strukovcih. S hvaležno mislijo in plemenitim spominom smemo potolaženi, pomirjeni in z zaupanjem v Stvarnikovo dobroto potovati naprej. Hvala vsem, ki se nam v plemenitih mislih in spominih pridružujete, dragim pa skupaj z nameniti namenite postanek ob njihovem počivališču na pokopališču v Strukovcih.Spominjajo se jih: vsi njihovi najdražji in vsi, ki so jih imeli radi»Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, Gospodovi smo.« (Rim 14, 8)

evangeličanski list16

DarilaV SKLAD EHO-PODPORNICA:Emil Erniša, M. Toplice – namesto cvetja na grob Čahuk Aleksandra iz Ivanjševec – 30€Ob pogrebu Cipot Štefana iz Nemčavec so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Emil Cipot, Nemčavci – 30€- Emil Červek s Štefko, Nemčavci – 50€- Jože Lenarčič, Nemčavci – 30€- Šarika Papič z družino, Martjanci –

30€- Družina Bajalo, Nemčavci – 20€- Štefan in Tibor Šavel, Puconci – 30€- Družina Lendvaj, Moščanci – 20€- Boštjan Pinter, Nemčavci – 20€- Štefan Horvat, Nemčavci – 30€- Družina Klemen, Martjanci – 30€- Neva Gotar, Dankovci – 20€- Gizela Horvat, Nemčavci – 20€- Peter Sovjak, Nemčavci – 20€- Sandra Sovjak, Nemčavci – 20€- Družina Polanšček, Nemčavci – 20€- Amalija Vitez, Tešanovci – 20€

Jolanka Kolar z družino, Vaneča – v spomin na Elzo Lucu iz Doline – 20€Ob pogrebu Šavel Geze iz Tešanovec so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Družina Golob-Antolin, M. Toplice – 50€

- Družina Hidič, M. Toplice – 20€- Rudolf Erdelji, Podturen (Hrvaška) –

20€- Družina Palatin, M. Toplice – 40€- Slava Horvat, Nemčavci – 20€- Milena Wizi, Tešanovci – 20€- Jože Šavel, Tešanovci – 20€- Slavko Šavel, Mlajtinci – 20€- Družina Samec, M. Sobota – 30€- Družina Sedonja, Vaneča – 20€- Družina Glavač, Sebeborci – 30€- Družina Bencak-Kerman, M. Toplice

– 20€- Branko Recek, Tešanovci – 20€- Feri in Marija Bencak, M. Toplice –

50€- Jože Lanšček z družino, M. Toplice –

30€

- Gizela Lanšček z družino, Suhi vrh – 20€

- Družina Draškovič, M. Toplice – 20€Helena Abraham z družino, Hodoš – namesto cvetja na grob Margit Kerčmar iz M. Sobote – 20€Valter Abraham z družino, Hodoš – namesto cvetja na grob Margit Kerčmar iz M. Sobote – 20€Marija Mencigar, Pertoča 40a – darilo – 250€Ob pogrebu Irene Ozvatič iz Berkovec so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- Družina Dominko, Odranci – 25€- Koloman Čarni, Fokovci 86 – 20€- Družina Balažic, Križevci 140a – 30€- Angela Novak, Ivanovci – 50€- Družina Lukovnjak, Kapela 48 – 20€- Stanko Lipaji, Rakičan – 30€- Družina Oblak-Japew-Verd, Rakek –

50€- Dragica Koltaj, Peskovci 29 – 20€- Dragica Kianec, Vučja gomila 1a –

20€- Olga in Robi Koltaj, G. Petrovci 45 –

40€- Družina Belec, Šulinci 46 – 30€- Lojze Kozar ml., Odranci – 50€- Družina Čarni, Ljubljana-Brezovica –

75€- Štefan Kovač, Prosenjakovci 62 – 30€- Ludvik Šebök, Domanjševci 92a –

20€- Janko Mencigar, M. Sobota – 20€- Stanko Hajdinjak, Borejci 22 – 20€

Ob pogrebu Angele Fujs iz Prosečke vasi je bilo darovano 500€.Družina Klement, Martjanci 92 – namesto cvetja na grob Milana Baleka iz Ljubljane – 40€Angela Lukinovič, Jakobovo nas. 6, M. Sobota – darilo – 40€Družina Lutar in Jevšek, M. Sobota – v spomin na vse drage pokojne – 30€Družina Krančič, Veščica – namesto cvetja na grob Šavel Geze iz M. Toplic – 25€

Nada Lilek z družino, Radenci – namesto cvetja na grob Cipot Štefana iz Nemčavec – 20€Brigita in Branko Lončar, Černelavci – namesto cvetja na grob sorodnice Irene Ozvatič iz Berkovec – 40€Družina Dervarič-Slavic, Puževci – ob pogrebu Eme Lončar iz Černelavec – 80€Družina Titan, M. Sobota/Veščica – ob pogrebu Eme Lončar iz Černelavec – 50€Marika Prosič z družino, M. Sobota – namesto cvetja na grob Margarete Kerčmar iz M. Sobote – 20€Aleksander in Ivanka Abraham, Hodoš 88 – namesto cvetja na grob Margarete Kerčmar iz M. Sobote – 20€Vera Miholič, M. Sobota – namesto cvetja na grob Margarete Kerčmar iz M. Sobote – 10€Družina Novak, Lendava – ob pogrebu Jošar Teofila iz M. Sobote – 30€Benjamin Jošar, Bodonci – ob pogrebu bratranca Jošar Teofila iz M. Sobote – 50€Elizabeta Sukič, G. Petrovci 57 – ob pogrebu bratranca Jošar Teofila iz M. Sobote – 100€Aleksander Kerčmar, Miklošičeva 51, M. Sobota – ob pogrebu bratranca Jošar Teofila iz M. Sobote – 100€Horvat Marija z dr. iz Mor. Toplic, namesto cvetja na grob Lipič Etelke iz Mor. Toplic – 20€Horvat Marija z dr. iz Mor. Toplic, Namesto cvetja na grob Cigüt Gezeka iz Mor. Toplic – 20€Cmor Terezija z dr. iz Mor. Toplic, v znak hvaležnosti za pomoč – 30€

V SKLAD EVANG. LISTA:Nikolaj Lanščák, Ciril Metodova 14, M. Sobota – namesto cvetja na grob Vučak Štefana iz M. Sobote – 50€

Vljudno naprošamo vse uporabnike bolniških postelj, da jih čimprej vrnejo v skladišče EHO Podpornice v

Tešanovcih, ko jih več ne potrebujejo.

Informacije: Jože Rituper - 041 705 003