Upload
others
View
7
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Andreja Butolo
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
BESEDILNOST IN TRADICIJA SLOVENSKIH ZASEBNIH
PISEM
Graduation thesis
TEXTUALITY AND TRADITION OF SLOVENE PRIVATE
LETTERS
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Mira Krajnc Ivič Andreja Butolo
Maribor, 2012
Prevajalka: Marina Mlinarič, profesorica sociologije in angleščine
Lektorica: Jovita Kovač, profesorica slovenščine in geografije
ZAHVALA
Hvala mentorici doc. dr. Miri Krajnc Ivič za strokovno svetovanje, usmerjanje in
pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala kolektivu Pokrajinskega arhiva Maribor za pomoč in ustrežljivost pri
iskanju gradiva.
IZJAVA
Podpisani-a Andreja Butolo rojen-a 25. 7. 1985 študent-ka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in sociologija,
izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Besedilnost in tradicija slovenskih
zasebnih pisem pri mentorju-ici doc. dr. Mira Krajnc Ivič, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študenta-ke)
Kraj, Maribor
Datum, 24. 2. 2012
POVZETEK
Zasebno pismo je zapisano besedilo, ki omogoča komunikacijo med dvema
prostorsko oddaljenima osebama. Gre za besedila oseb, ki so v neuradnih,
enakovrednih ali hierarhičnih družbenih odnosih. Tvorci v pismih pripovedujejo,
opisujejo, razlagajo in poročajo o različnih temah: veselih, žalostnih, resnih in
manj resnih. Tvorec lahko v pismu izrazi katerikoli namen. Navezuje ali neguje
lahko odnos z naslovnikom, lahko naslovnika poziva k dejanju, mu predstavlja
neko stvarnost ali izpoveduje osebni odnos do te. Prav tako se lahko naslovniku
zaveže, da bo nekaj storil ali že s pismom stori neko dejanje. Pisemsko besedilo je
žanr z določeno strukturo, hkrati pa lahko vsebuje tudi druge žanre kot so:
zahvala, opravičilo, obtožba, prošnja, izjava, pohvala … V diplomskem delu je s
pomočjo analitične, deskriptivne, historične, komparativne in sintetične metode
predstavljeno zasebno pismo kot žanr, ki ima že večstoletno tradicijo.
Predstavljeni so pogoji zapisovanja slovenskih zasebnih pisem, žanrska
opredelitev zasebnega pisma v jezikovnih priročnikih in posredovanje pošte skozi
čas. Gre za besedilo, ki ima kulturno predpisan obrazec in ga obravnavajo tudi
knjige lepega vedenja. Na izbranem gradivu so predstavljene besedilne
značilnosti, ki odražajo družbene razmere in zgodovinsko obdobje, v katerem je
bilo pismo zapisano.
Ključne besede: sporočanje, besedilo, žanr, zasebno pismo, okoliščine
sporočanja.
ABSTRACT
Private letter is written text, which allows communication between two spatially
distant people. This is the text of persons who are in the informal, equivalent or
hierarchical social relations. Creators of the letters tell, describe, interpret and
report on various topics: happy, sad, serious and less serious. In a letter creator
can express any purpose whatsoever. Relates or nourishes the relationship with
the addressee, addressee may call to action; it represents some kind of a reality or
profess a personal attitude towards him. The creator can also commit to addressee
to do something or already by a letter commits a certain action. Letter wording is
a genre with a certain structure, but may also include other genres such as: thank –
you note, apology, indictment, application, statement, commendation … In the
diploma thesis with the help of analytical, descriptive, historical, comparative and
synthetic method, personal letter is represented as a genre, which already has
tradition of several centuries. There are presented conditions of writing Slovenian
personal letters, genre definition of personal letters in the language reference
books and mail forwarding through time. This is a text that has a culturally
prescribed form and is treated in the book of good manners. In selected materials
there are presented text features, which reflect social conditions and historical
period in which the letter was written.
Key words: communication, text, genre, personal letter, circumstances of
communication.
KAZALO
1 UVOD .............................................................................................................. 1
1.1 NAMEN ................................................................................................... 2
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ............................................................... 2
1.3 METODOLOGIJA ................................................................................... 3
2 SPOROČANJE IN POSREDOVANJE PISEM .............................................. 6
2.1 ZNAČILNOSTI ZAPISANEGA BESEDILA ......................................... 7
2.2 PISMENOST ............................................................................................ 8
2.3 ZGODOVINA POSREDOVANJA PISEM ............................................. 9
3 BESEDILO, NJEGOVI KRITERIJI IN VRSTE ........................................... 12
3.1 BESEDILNE VRSTE ............................................................................. 13
3.2 ZASEBNO PISMO NEKOČ IN DANES .............................................. 14
3.2.1 ZAČETKI TEORIJE ZASEBNEGA PISMA ................................. 14
3.2.2 SODOBNEJŠA TEORIJA ZASEBNEGA PISMA ........................ 21
3.2.3 PRILOGE ALI PRIPONKE ............................................................ 24
3.2.4 E-POŠTA ........................................................................................ 26
3.3 VEDENJE DOPISOVALCEV ............................................................... 29
4 BESEDILNE ZNAČILNOSTI IZBRANIH PISEM ..................................... 33
4.1 PROSTOR IN ČAS ................................................................................ 35
4.2 UDELEŽENCI ....................................................................................... 40
4.3 DRUŽBENO RAZMERJE MED UDELEŽENCI SPOROČANJA ...... 41
4.4 NAMEN IN VRSTE GOVORNIH DEJANJ ......................................... 43
4.5 TEMA IN SLOGOVNI POSTOPEK ..................................................... 47
4.6 PRAVOPISNE, SLOVNIČNE IN SLOVARSKE ZNAČILNOSTI ..... 50
4.7 PRIBESEDILNE PRVINE ..................................................................... 57
4.8 ZUNANJA OBLIKA PISEM ................................................................. 61
4.9 SINTEZA ANALIZE IZBRANEGA GRADIVA ................................. 62
5 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 64
6 LITERATURA .............................................................................................. 66
6.1 INTERNETNI VIRI ............................................................................... 68
7 PRILOGE ...................................................................................................... 69
KAZALO SLIK
Slika 1: Pismo iz leta 1832 ...................................................................................... 4
Slika 2: Pismo kot dokaz smrti vojaka .................................................................... 8
Slika 3: Matija Majar ............................................................................................ 14
Slika 4: Primer pisma po Majarju ......................................................................... 17
Slika 5: Primer zlaganja in pečatenja pisma ......................................................... 18
Slika 6: Naslovna stran pisma namesto ovojnice .................................................. 19
Slika 7: Primer črne obrobe žalnega pisma ........................................................... 19
Slika 8: Zapis naslova na ovojnico (danes zastarelo) ............................................ 21
Slika 9: Prikaz sodobnih teorij oblikovanja pisma ................................................ 23
Slika 10: Primer ankete kot priloge k pismu ......................................................... 25
Slika 11: Primer elektronskega pisma ................................................................... 27
Slika 12: Glava elektronske pošte ......................................................................... 28
Slika 13: Drugi primer elektronskega pisma ......................................................... 29
Slika 14: Primer pisemskega kartončka ................................................................ 31
Slika 15: Pogostost pojavitve posameznih vrst govornih dejanj v pismih ............ 44
Slika 16: Pismo tvorca 8 ....................................................................................... 53
Slika 17: Primer pisma s skico .............................................................................. 58
Slika 18: Pismo tvorca 9 ....................................................................................... 59
Slika 19: Pismo tvorca 3 ....................................................................................... 60
Slika 20: Znamenje za nadaljevanje pisma ........................................................... 60
KAZALO TABEL
Tabela 1: Izbrana pisma ........................................................................................ 33
Tabela 2: Poimenovanja posameznih tvorcev v analizi besedilnih značilnosti
pisem ..................................................................................................................... 34
Tabela 3: Govorna dejanja glede na namen, ki prevladujejo v posameznih
besedilnih vrstah.................................................................................................... 43
Tabela 4: Teme po posameznih pismih ................................................................. 48
Tabela 5: Temeljne značilnosti posameznih slogovnih postopkov po Dularju..... 49
Tabela 6: Raba nekaterih zastarelih izrazov .......................................................... 55
1
1 UVOD
Dopisovanje s prijateljicami me spremlja že iz osnovne šole, ko smo si s
sošolkami dopisovale, da so hitreje minile počitnice. V času pouka so počitniška
prijateljstva obujala pisemca, polna spominov in dogajanj iz šolskih klopi.
Kasneje so se pisem posluževali sramežljivi fantje, v času študija pa so mi
življenje popestrila elektronska pisma, ki so prinašala nova doživetja in izkušnje
iz daljnih dežel. Kadar prebiram pismo, vidim pred sabo osebo, ki mi ga pošilja,
in si skoraj predstavljam, kako mi vso vsebino pripoveduje v živo, hkrati pa se
zavedam, da je najina vez trdna, ko mi razlaga o novih doživetij v številnih
vrsticah, ki bi se v primeru pogovora še nadaljevale, tako pa jih v pismu prekinejo
tri pike. Pisma so odraz osebnosti pošiljatelja in razkrivajo medsebojne odnose,
hkrati pa pripovedujejo zgodbe o določenem času na določenem kraju.
Čeprav danes pisma največkrat dojemamo kot romantično gesto, so predvsem v
preteklih stoletjih predstavljala zgolj sredstvo sporazumevanja na daljavo. Njihov
začetek so tako kot pri elektronski pošti vpeljale potrebe vojske. Preden pa je ta
oblika komunikacije prešla v navade množic, se je ta morala naučiti pisati in brati.
Pismenost se je med slovenskim prebivalstvom razširila šele z 19. stoletjem.
Slovenska pisma so nastajala že davno pred 19. stoletjem, pisali so jih razni
izobraženci, ki so se zavedali pomena narodne identitete. V 19. stoletju pa se je
slovenska pisana beseda razširila še nekoliko bolj, prav tako je slovenski jezik
prodrl v javno področje družbenega življenja v književni umetnosti in časopisju,
šolstvu in uradih.
Zasebno pismo je zapisano besedilo, namenjeno določenemu posamezniku,
vendar je tudi priča družbenemu in kulturnemu dogajanju, saj je osrednji nosilec
sporočila jezik, s pomočjo katerega ljudje med seboj komuniciramo, da lahko
delujemo v določeni družbi. V izbranih pismih je opaziti, kako se je spreminjal
sam jezik, družbeni odnosi in položaji posameznih družbenih vlog, predvsem pa
miselnost ljudi in njihova čustvena odzivanja na stvarnost. In prav jezik izraža
človekove misli in duševne širine ter čustvene odzivnosti.
2
Izpod peresa pisca nastane besedilo, ki je prostorsko, časovno in situacijsko
umeščeno. Njegovo strukturo narekujejo pravila, ki so določena skozi kulturo.
Tako ima klasično zasebno pismo obliko, katere nas naučijo v času šolanja in
zanimivo je, da se ta skozi 200 let ni veliko spremenila. Pismo na papirju je v 20.
stoletju zamenjalo pismo na ekranu, ki pa zaradi drugačnega prenosnika ne sledi
uveljavljenemu žanru klasičnega pisma.
1.1 NAMEN
Predstaviti želim tradicijo pisanja pisem, hkrati pa opozoriti na spremembe. Te
lahko spremljamo praktično, lahko pa jih poiščemo v jezikoslovni teoriji. Vendar
med teorijo in prakso vedno prihaja do razhajanj, zato me zanima, kakšna
skladnost je med teorijo pisanja pisem in dejanskimi primeri posameznih pisem.
Prikazati želim obliko in zgradbo pisem skozi čas, ugotoviti, kaj vse pravzaprav
obsega pismo, kako se v njem razkrivajo posamezniki, družbeni odnosi in
značilnosti posameznih časovnih obdobij. Prikazati želim pester izbor pisne
komunikacije med ljudmi, ki je nekoč v zgodovini omogočila bistven napredek
človeštva. Zapisana beseda ne zbledi tako kmalu, kakor izzveni izgovorjena.
Zaradi obstojnosti in svoje vrednosti so dobila pisma svoje mesto tudi v knjigah
lepega vedenja. Predvsem pa je pisanje pisem bila nekoč cenjena vrlina in del
vedenja, ki je izražalo imenitnost posameznika, njegovo poučenost o obnašanju,
njegov socialni in družbeni položaj. Današnji bontoni razkrivajo predvsem, kako
napisati in poslati e-pošto, saj so klasična pisma izven rabe. Njihov namen je
preprečiti našo zadrego v komunikaciji in povečati splošno razgledanost.
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Oblika in zgradba pisma se skozi čas nista spreminjali.
Jezik pisem je jezik vsakdanje komunikacije.
Pisma lahko izražajo predstavitveno, pozivno, povezovalno, zavezovalno,
izvršilno, razsojevalno tvorčevo namero.
Tematika v pismih je raznolika, vsebine pisem pa odražajo tudi družbene
značilnosti določenega obdobja.
Pismo zajema številne besedilne vrste.
3
1.3 METODOLOGIJA
Pri izbiri virov za diplomsko nalogo sem se osredotočila na osebni in družinski
oziroma rodbinski fond Pokrajinskega arhiva v Mariboru. Ti dve zbirki vsebujeta
osebno korespondenco posameznikov, ki je razvrščena ob drugih osebnih listinah
v škatlah. Ker me je zanimala tradicija pisanja pisem, njihova oblikovanost, je
bilo zame pomembneje, da imajo pisma različne avtorje, naslovniki pa se
ponovijo. V vsej množici pisem je težko izbrati nekaj najprimernejših, skoraj
vsako je po svoje zanimivo. Da bi lahko pokazala raznolikost pisem, hkrati pa tudi
njihovo podobnost, sem v teoretičen in empiričen del diplomske naloge vključila
kar nekaj fotografij. V rokah sem držala veliko več pisem, kakor sem jih
predstavila, zanimiv je njihov star videz, njihov odraz takratnega duha družbe,
same pisave, ki znajo biti zelo nečitljive, a vsi strokovnjaki pridigajo o čitljivosti
pisem. V Arhivu sem naletela na številna pisma, pisana v nemškem jeziku, saj so
slovenski izobraženci dolgo časa delovali v nemškem okolju, prav tako uprava,
sodstvo in druge javne ustanove. Najdejo se tudi pisma, pisana v različnih vrstah
pisav: gotici, dajnčici, latinici … Primerilo se je tudi, da Arhiv hrani osebno
korespondenco, ki je zaradi zasebnosti in želje po diskretnosti osebe, ki jo je
podarila, zaprta za javnost do dogovorjenega datuma s to osebo (npr.
korespondenca nekdanjega mariborskega župana Borisa Soviča).
Po brskanju v Pokrajinskem arhivu Maribor sem se odločila, da diplomsko nalogo
začnem s kratkim posredovanjem informacij o pismenosti in zgodovini pošte, saj
so ključne za razumevanje pisnih navad. V veliko strokovnih besedilih lahko
preberemo, da so slovenska pisma pisali že plemiči v 17. stoletju, ohranjena so
pisma družin Marenzi-Coraduzzi, pisana v takratni primorščini, vendar naj
poudarim, da je bila to prej izjema kot pravilo. Velika večina slovenskega
prebivalstva je bila do 19. stoletja nepismena, slovensko so se pisno izražali le
zavedni intelektualci, ostala meščanska elita pa se je zatekala k nemščini, ki je bila
tudi odraz visokega družbenega položaja. Bistvenega pomena je tudi šolstvo, ki je
dolgo časa učilo pisati le nemški jezik, saj smo Slovenci takrat živeli v Habsburški
monarhiji, katere državljani smo tudi bili. Potrebo po narodnem prebujanju je
prineslo nacionalno gibanje sredi 19. stoletja, ki se je širilo iz Francije in
zavračalo fevdalni sistem. Izmed vseh slovenskih pisem, ki sem jih imela v rokah,
4
je bilo najstarejše iz leta 1832, žal zelo slabo čitljivo in pisano v bohoričici,
prebrati sem uspela le zadnjo stran pisma. Našla sem ga v škatli Oroslava Cafa1,
žal ni podpisano, najverjetneje je bil prav on naslovnik.
Slika 1: Pismo iz leta 1832
Vir: PAM2/1504, Oroslav Caf, AŠ 4, pismo.
Da sem predstavila vse te okoliščine, sem uporabila zgodovinsko, deskriptivno,
analitično in sintetično metodo. Z njihovo rabo sem nadaljevala tudi, ko sem
prelistavala razne slovenske jezikovne priročnike in zbirala informacije o pravilih
pisanja pisem. Prvi je to tematiko obdelal Matija Majar v Spisovniku za Slovence.
Do konca 19. stoletja je pismo kot besedilna vrsta pogosto predstavljeno zgolj z
zgledom v šolskih berilih. Iz leta 1984 obstaja zanimiva otroška knjiga Josipa
Palade (prevedla in priredila jo je Kristina Brenk) z naslovom Pismo, ki je v celoti
posvečena pismu. Podobna je slikanici, saj ima skoraj vsak napotek svojo skico.
Obliko sodobnega pisma sem povzela predvsem po treh avtorjih: Pavlinovi,
Šimencu in Žagarju. Na koncu sem se osredotočila še na bontone, saj ni tako
1 Eden pomembnejših jezikoslovcev 19. stoletja, poznavalec indoevropskih jezikov, zbiratelj
gradiva za slovensko slovnico in slovar, ki nista nikoli izšla, slovarsko gradivo je v slovar vključil
Pleteršnik. Caf je preučeval tudi slovenske dialekte s poudarkom na rezijanščini in primorščini. 2 PAM je oznaka za Pokrajinski arhiv Maribor.
5
imenovane knjige o lepem vedenju, ki ne bi vsebovala poglavja, kako napisati
pismo. Predstavila sem predvsem vidik primernega vedenja piscev pisem.
Navajala sem zgolj nekatere avtorje, vendar se navodila o vedenju pri pisnem
komuniciranju iz bontona v bonton ponavljajo. Pomembna razlika je le v tem, da
bontoni zadnjih let manj besed namenijo klasičnemu pismu, zato pa nekoliko več
elektronskemu.
Izbrana pisma sem analizirala z vidika besediloslovnih značilnosti, zanimala so
me prostorska in časovna umeščenost, družbeni položaj udeležencev in njihova
medsebojna razmerja, nameni in teme napisanih pisem, njihove jezikovne
značilnosti ter zunanja oblikovanost.
6
2 SPOROČANJE IN POSREDOVANJE PISEM
V slovenski strokovni literaturi nekateri termin sporočanje razumejo kot del
sporazumevanja, v smislu tvorčeve oziroma sporočevalčeve aktivnosti. Učbenik
Na pragu besedila nas tako uči, da je sporazumevanje (komunikacija) ena od
oblik človekove družbene dejavnosti, kjer je v ospredju izmenjavanje besedil med
najmanj dvema osebama. Sporazumevanje tako obsega sporočanje in sprejemanje
besedil (Bešter, 2007: 27). Drugi strokovnjaki pa kot slovensko ustreznico
komuniciranju uvajajo termin sporočanje in ga opredeljujejo kot:
»Sporočanje je za človeka ključna, življenjsko pomembna, hotena, usmerjena,
smiselna dejavnost medsebojnega vplivanja. Kot posledica človekove želje,
potrebe, namere po vzpostavitvi česa skupnega, je sporočanje razumljeno kot
družbeni fenomen, ki je v tesni zvezi z drugimi oblikami družbenega delovanja«
(Schramm 1999: 52 in Hepp 1998: 10 v Krajnc Ivič 2008: 93).
Po Toporišiču (1994: 173) je sporočanje dejavnost tvorjenja, prenašanja in
sprejemanja sporočil oziroma besedil, če gre za jezikovno sporočilo.
Sporočanje poteka na osnovi dogovorjenih simbolnih sistemov, med katerimi je
najbolj dodelan jezik. Posamezniki lahko sporočila tvorijo in interpretirajo iz njim
poznanih simbolov. To znanje jim prinašajo izkušnje v procesu socializacije. Ena
od oblik simbolnega sporočanja je govor, katerega začnemo usvajati že ob rojstvu,
z vstopom v izobraževalne institucije pa se naučimo še pisnega izražanja.
Jezik je skupek vseh pomenskih izbir, ki so govorcu na voljo v določenem
kulturnem kontekstu. Pri sporočanju govorec oziroma pisec izbere le nekatere. Ta
proces in rezultat pomenskega izbora v določenem situacijskem kontekstu je
besedilo (Halliday, 1978: 39 v Bizjak, 2005: 57).
Da bi bilo naše sporočanje uspešno, Bešterjeva s sodelavci (2007: 44) priporoča,
da sporočamo o dobro poznanih temah, in da upoštevamo:
okoliščine sporočanja,
prvine in pravila danega besednega jezika,
zgradbo izbrane besedilne vrste,
prednosti in pomanjkljivosti prenosnika.
7
2.1 ZNAČILNOSTI ZAPISANEGA BESEDILA
Zasebno pismo je besedilo, ki od tvorca3 do naslovnika potuje preko vidnega
prenosnika. Gre za komunikacijo, ki navadno poteka med prostorsko oddaljenima
osebama, zapisano besedilo je tako neodvisno od neposrednega sporočanja. Ker je
zapisano besedilo preneseno od izvirnih okoliščin časa in kraja nastanka v nek
drug čas in kraj, Meta Grosman (2000: 38) navaja, da gre za dodelana govorna
dejanja, ki imajo za cilj ohranjanje in posredovanje znanja, pripovedi, predstave o
družbenem redu, vrednostnih sistemih ... Ker pri pisnem sporočanju ni
neposrednega stika med udeležencema4, mora pisana beseda nadomestiti
situacijske posebnosti in parajezikovna sredstva z jezikovnimi sredstvi, največkrat
s skladenjskim oblikovanjem (Grosman, 2000: 39). Pisna besedila spremljajo tudi
nebesedne prvine oz. pribesedilna sredstva: slike, podčrtane besede, oblika in
velikost pisave, ločila …
Tvorec zapisanega besedila se mora na ljudi in predmete sklicevati bolj jasno,
opisati jih mora tako, da si jih bo lahko predstavljal tudi naslovnik, ki jih ne vidi
ali pozna, v primerjavi s pogovorom, kjer sta udeleženca umeščena v isto okolje.
Da bi naslovnik sporočilo5 razumel, kot si je zamislil tvorec, si mora ta poskušati
predstavljati naslovnika, njegova zanimanja in pričakovanja ter predvidevati
njegovo poznavanje obravnavane teme. Tvorec mora dobro premisliti o skupnem
znanju in razlikah v znanju ter predvidevati možnosti nesporazumov, saj nima
možnosti spremljati naslovnika, kako dojema sporočilo in ga naknadno sproti
popravljati. Ob vsem tem se je potrebno zavedati, da proces pisanja traja več časa
kot govorjenja, saj je potrebno sporočilo načrtovati in premisliti vsako zapisano
besedo. V šolah se učimo, da morajo biti pisna besedila zapisana pravilno in
skladno z dogovorjenimi pravili jezikovne rabe (Grosman, 2009: 33).
Prednost zapisanih besedil za bralca je, da sam določi hitrost branja, besedilo
lahko večkrat prebere in lahko se osredotoči na posamezne izseke vsebine.
3 Tvorec je tisti, ki besedilo zapiše, ne glede na to, kdo je avtor zapisanega.
4 Udeleženca sta tvorec in naslovnik.
5 Pomen terminov besedilo in sporočilo povzemam po Toporišiču (1994: 173), ki razume besedilo
kot jezikovno sporočilo. Sporočilo je tako razumljeno kot nadpomenka besedila. Oba termina
označujeta rezultat komunikacije.
8
Zapisano besedilo je trajni dokument in lahko ima uporabno vrednost na sodišču
ali v katerih drugih upravnih postopkih, lahko pa ga hranimo zgolj v spomin.
Slika 2: Pismo kot dokaz smrti vojaka
Vir: PAM; Okrožno sodišče Maribor, Anton Kovačič, AŠ 632, spis T25/20, pismo.
2.2 PISMENOST
Zapisovanje sporočil predstavlja mejo med prazgodovino in zgodovino. Dokler
ljudje niso poznali pisave, je poučevanje mladih o družbenem življenju, navadah
in znanju potekalo preko ustnega izročila, shranjenega v nezanesljivem človeškem
spominu. Z zapisanimi sporočili, v katerih je človek na pragu civilizacije utrdil
pravna določila, obveznosti in drugo izročilo, je bil ustvarjen trajen in skupen
spomin človeštva (Dular, 1998: 5). Učenje pisanja in branja je danes nepogrešljiv
proces, ki smo ga deležni v izobraževalnem sistemu in preko katerega si družba
zagotavlja uspešno delovanje, posamezniku pa omogoča obstoj po meri družbe.
Nekoč je pismen človek imel status, ki je izražal družbeno vlogo, povezano z vero
in državno oblastjo. Pismenost je bila precej razširjena v stari Grčiji in Rimu,
medtem ko je bila v srednjem veku ista sposobnost omejena le na duhovniški stan,
ki je prevzel monopol nad znanjem in državno oblastjo. Izven cerkvenih okvirov
je pismenost zaživela znova v 13. stoletju, v času vzpona trgovine in obrti ter
meščanskega razreda. Tedaj za svoje vrste šol niso ustanavljali le duhovniki,
9
ampak tudi trgovci, ki so želeli sposobne dečke izobraziti za trgovski, pravniški
poklic. Pismenost je postala zaželena lastnost visokega sloja ljudi, saj se je na ta
način še nekoliko bolj razlikoval od nižjih slojev. Vzpostavi se težnja po
kultiviranih jezikih in njihovi standardizaciji. 15. stoletje je zaznamovala iznajdba
tiska v Evropi. Kljub množičnim izvodom in širjenju pisane besede, podeželje ni
bilo motivirano, da bi se naučilo brati in pisati. Tako se je pismenost med nižje
sloje razširila šele z uvedbo obveznega šolanja6 (Allen, 1970: 118, 119).
Pismenost v današnji informacijski dobi pomeni »trajno razvijajočo se zmožnost
posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za
sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli,
na delovnem mestu in v družbi. /…/ Poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja,
ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih
zmožnosti (npr. poslušanja) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna,
medijska pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. Kot
zmožnost in družbena praksa se pismenosti pridobivajo in razvijajo vse življenje v
različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežemajo vse človekove
dejavnosti« (Opredelitev pojma pismenost, 2005).
2.3 ZGODOVINA POSREDOVANJA PISEM
Prvi organiziran prenos sporočil se je pojavil v Egiptu v času 19. dinastije
(13181085 pr. n. št.). Sprva so ga opravljali glasniki pešci, kasneje glasniki na
konjih ali kamelah. Vzdolž poti so na vsakih 6 ur stala postajališča z dvema
glasnikoma, ki sta prevzela pošto in se odpravila proti naslednjemu postajališču.
Promet pošiljk so beležili v knjige na postajališčih. Takrat se je glasniška služba
pojavila zaradi vojaških potreb in potreb varnosti države. To so še bili časi, ko so
v ˝službi pošte˝ bili tudi golobi in lastovke.
Zgodovina pošte se tudi v Evropi, starem Rimu, začne s pešci in konjeniki.
Rimljani so zelo hitro spoznali, da je za osvajanje ozemlja bistveno vzdrževanje in
vzpostavljanje novih poti in cest. Kakovostna infrastruktura cest je bila predpogoj
za nastanek državne organizacije cursus publicus. Njena naloga je bila prevoz
6 Na slovenskem ozemlju je bilo uvedeno v času Avstro-Ogrske, 1774 z reformami Marije Terezije
in Jožefa II.
10
potnikov, blaga in pisnih službenih sporočil in naročil. V starem veku so bile
poštne pošiljke redke, ker je bil pisni material drag in neroden za prenos, saj so
takrat za sporočila uporabljali po večini voščene ploščice, ker je bilo težko priti do
egiptovskega papirusa ali pergamenta iz Male Azije. Po razpadu Rimskega
imperija je organiziran promet zamrl za skoraj 100 let.
V 12. in 13. stoletju, ko so nastajala večja mesta in trgi ter sta se razvijala
obrtništvo in trgovina, so povezavo med različnimi kraji predstavljali predvsem
potujoči trgovci in obrtniki, ki so občasno prenašali obvestila. Sli so delovali zgolj
v službi mestnih uprav. Zaradi vse večje nevarnosti turških vpadov in kmečke
vstaje v 15. stoletju so evropski vladarji začeli organizirati poštne zveze za čim
učinkovitejše obveščanje. Prva pošta je bila ustanovljena v Benetkah, kasneje tudi
v drugih večjih italijanskih mestih za potrebe plemstva.
V tem obdobju se pojavi vprašanje označevanja pošiljk in sledenja plačilu, saj je
bil plačnik prejemnik. To je bilo problematično predvsem takrat, kadar je pismo
potovalo v drugo državo ali preko morja. V tem obdobju je bila poštnina precej
visoka, tako da poštni promet ni prehitro naraščal.
Poštna dejavnost se je razmahnila predvsem v 18. stoletju. Na slovenskih tleh
predvsem v drugi polovici tega stoletja, v času Marije Terezije in Jožefa II. V
namen poštne dejavnosti sta izdala številne predpise in navodila. Cesarica je
omejila zlorabo poštnega regala in tako pospešila razvoj poštnega prometa. To je
bilo tudi obdobje, ko potniški promet ni smel ovirati pisemskega (Pošta nekoč,
2009).
Zaradi počasnosti poštnega prometa je v Angliji Sir Henry Bishop uvedel
žigosanje datuma na prevzete pošiljke, datum je bil sprva označen brez letnice in
kraja prevzema, kasneje so dodali tudi to. Na strani filatelistov lahko preberemo,
da je v Avstro-Ogrski potovala pošta iz Dunaja v Ljubljano, kadar ni bilo kakšnih
zapletov, tri dni. V Avstro-Ogrski so bili prvi žigi leta 1751 (Trst 1752), v
slovenskih deželah pa nekoliko kasneje: Koper 1761, Ljubljana 1785, Idrija 1793,
Maribor 1796.
11
19. stoletje uvede poštno znamko. Njen izum7 pripisujejo Angležu Rowlandu
Hillu, takratnemu direktorju Britanske kraljeve poštne službe, leta 1840. Predlagal
je enotno poštnino za pismo mase do polovice unče8 za katerokoli razdaljo v
državi. To je pripeljalo do plačevanja poštnine vnaprej, dokaz za plačilo je poštna
znamka. Na pismo prilepljeno znamko z žigom razveljavijo, da je ni mogoče
uporabiti dvakrat (O žigih in žigosanju, 2004).
V 20. stoletju so list papirja, pero in poštne uslužbence zamenjali monitor,
tipkovnica in internet. Internetna komunikacija ima svoje začetke v obrabnih silah
ZDA, da bi lahko vojska ohranila nadzor nad raketami in bombniki v primeru
napada na državo. Pod težnjo izboljšanja vojaških strategij je na podlagi množice
predhodnih raziskav leta 1972 Ray Tomlinson izdelal program za elektronsko
pošto v okviru raziskav za ARPANET. Ray je izbral znak @ kot simbol za
prenašanje sporočil iz enega računalnika na drugega, le-ta je ločeval ime
uporabnika z imenom računalnika (danes domene9). V sedemdesetih letih 20.
stoletja se začnejo izgradnje omrežnih vozlišč po vsem svetu, prvotnim so sledila
številna izboljšanja zaradi vse večjega števila uporabnikov (Peter, 2004). V
Sloveniji je bilo prvo vzpostavljeno na Inštitutu Jožefa Štefana. Z množično
uporabo osebnih računalnikov se je razširila tudi raba interneta med ljudmi
nasploh in pošiljanje elektronske pošte, ki je predstavljala predvsem cenejšo
mednarodno komunikacijo v primerjavi s telefonskim klicem.
7 Z namenom poenostavitve poštne dejavnosti je Slovenec Lovrenc Košir že leta 1835 predlagal
uvedbo poštne znamke, vendar je njegov predlog dvorno poštno knjigovodstvo zavrnilo, dokument
s predlogi pa se je izgubil (Zgonik, 2011). 8 Merska enota za težo: 1 unča je približno 28, 35 gramov.
9 Opisno ime, ki predstavlja IP naslov računalnika ponudnika storitve oz. podjetja.
12
3 BESEDILO, NJEGOVI KRITERIJI IN VRSTE
Besedilo je rezultat sporočanja, gre za tvorčevo preslikavo subjektivne stvarnosti
z jezikovnimi sredstvi v govorni ali pisni podobi. Tako si lahko prejemnik ali
tvorec ubesedeno stvarnost v svoji zavesti predstavlja (Toporišič, 1994: 173).
O besedilu govorimo, kadar se povedi smiselno navezujejo druga na drugo in
vsebujejo za razumevanje bistvene podatke. Iz takšnega besednega sporočila
lahko zaradi njegove urejenosti prepoznamo namen in temo (Bešter, 2007: 63).
Sonja Hudej (1995: 10) poda naslednjo definicijo: »Besedilo je omejeno
zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota
signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo (imeti mora sporočilno vlogo,
opravljati mora neko nalogo).«
»Besedilo je zaokrožena celota z različnimi besedilnimi lastnostmi, tj.
besedilnostjo oz. besedilno soveznostjo« (Korošec, 1998: 51).
Beaugrande in Dressler (1992: 12) razumeta besedilo kot »komunikacijsko
pojavitev, ki izpolnjuje sedem kriterijev besedilnosti«:
1. Kohezija se nanaša na površinsko povezanost besedilnih enot v skladu s
slovničnimi oblikami in konvencijami.
2. Koherenca se nanaša na povezanost besedilnih enot v besedilni svet.
3. Namernost se nanaša na hotenje tvorca besedila, da bi koherentno in
kohezivno besedilo uresničilo tvorčevo namero.
4. Sprejemljivost se nanaša na naslovnika, ki naj bi besedilo sprejel kot
kohezivno, koherentno in uporabno.
5. Informativnost predstavlja količino pričakovanosti oziroma
nepričakovanosti ali znanosti oziroma neznanosti predstavljenih sestavin
besedila.
6. Situacijskost se nanaša na ustreznost besedila glede na situacijo.
7. Medbesedilnost se nanaša na uporabo določenih besedil, ki so odvisna od
poznavanja enega ali več že prej spoznanih besedil (vseh sedem kriterijev
je povzetih po Beaugrande, 1992: 1019).
13
3.1 BESEDILNE VRSTE
Za skupine besedil z določenimi skupnimi lastnostmi se v slovenski strokovni
terminologiji pojavlja več izrazov: vrsta, zvrst, tip, žanr. Šolski učbeniki in razni
priročniki govorijo o besedilnih vrstah. Mateja Gomboc (2009: 158) navaja, da so
te skupne lastnosti zunanja oblikovanost, vsebina in jezikovne značilnosti.
Toporišič (1994: 199) pravi, da so besedilne vrste stalne oblike jezikovnega
sporočanja, ki se določajo po naslednjih merilih:
funkcijska zvrstnost (praktično sporazumevalna, strokovna, publicistična
in umetnostna),
tvarne značilnosti (dolžina, členjenost besedila),
jezikovne značilnosti (značilno besedje in stilni postopki),
priložnostne značilnosti (naslov, vidni ali slušni prenosnik),
ton pisanja (razodevanje avtorjevega duševnega stanja).
Sodobna jezikovna pragmatična teorija govori o žanrih, saj je klasifikacija
besedilnih vrst preveč omejena z besedilno strukturiranostjo. Od 80. let 20.
stoletja sta pri razpoznavanju žanrov ključno vlogo odigrali besedilna
strukturiranost in sporazumevalni namen v določenih družbenih in institucionalnih
okoliščinah, kar nakazuje soodvisnost med kontekstom in besedilom, ne upošteva
pa razmerja med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci. Slednjega skušajo v
proučevanje zajeti sistemsko funkcijski modeli jezikovnih teorij.
Aleksandra Bizjak povzema teorijo žanra po Hasanovi (2005: 28): gre za besedila,
ki se razlikujejo v svoji strukturi. To določajo obvezne enote besedila, možne
enote besedila in razporeditev in variacije v razvrščanju posameznih enot.
Obvezne strukturne enote so za določen žanr specifične in ga določajo, možne
enote so skupne sorodnim žanrom in njihova uresničitev ni obvezna. Žanrska
analiza vsebuje:
določitev strukturnih enot in opis strukture besedila na besedilni ravni,
določitev semantičnih lastnosti strukturnih enot na semantični ravni,
opis slovničnih vzorcev, s katerimi so izražene semantične lastnosti
strukturnih enot, na slovnični ravnini.
14
Agnes Pisanski Petrlin (2011: 38) izpostavi definicijo Schäffnerja, ki žanre
razume kot konvencionalne, tipične kombinacije kontekstualnih, komunikacijsko-
funkcijskih in strukturnih lastnosti. Pogosto žanr predstavlja model, po katerem se
ustvarja novo besedilo istega žanra.
3.2 ZASEBNO PISMO NEKOČ IN DANES
Pri dopisovanju med dvema posameznikoma ne gre zgolj za sporazumevanje,
temveč je to priložnost za »ustvarjanje številnih poti in mostov, ki omogočajo in
lajšajo medsebojno sporazumevanje – nekakšno srečevanje oseb, misli in čustev«
(Šimenc, 1994: 7). Zasebno pismo zapišemo, kadar je bližnja oseba prostorsko
oddaljena in z njo ne moremo stopiti v stik osebno, kdaj pa tudi takrat, ko je
kakšno besedo težje izgovoriti, kakor zapisati. Pisanje pisem nam omogoča, da
sporočilo do dobra premislimo, oblikujemo in se izrazimo po najboljših močeh.
Saj vsako zapisano sporočilo pove veliko o naslovniku.
3.2.1 ZAČETKI TEORIJE ZASEBNEGA PISMA
Matija Majar je začetnik spisja v slovenščini, njegova knjiga je prvi objavljeni
spisovnik za Slovence. Izšel je leta 1850, razdeljen je na dva dela; prvi govori ˝o
pravopisanju˝, drugi ˝o spisovanju˝, slednji vsebuje vsebine, ki učijo in spodbujajo
k funkcionalni pismenosti.
Slika 3: Matija Majar
Vir: http://www.osebneznamke.org/zanimivosti/25.
15
V poglavju O spisovanju listov10
najdemo smernice, kako napisati pismo.
V pismo zapišemo vse, kar je potrebno in hkrati samo to, kar je potrebno. Brez
obrekovanj in laži. V pismu ne pišemo skrivnih in nevarnih stvari. Majar pravi:
»Pazi na bedsědo, kakor pes na kost (Majar, 1850: 33).« Kajti izgovorjena beseda
se lažje pozabi, kakor zapisana. Pri slednji nikoli ne veš, kdo vse jo bo prebral.
Povzroči lahko prepir in tožbo. Da zapisovanje pisma lažje steče, si naj pisatelj
predstavlja srečanje z naslovnikom in pomisli, kaj bi mu rekel in povedal, kaj bi
ga vprašal, kaj bi on na to rekel in kaj bi naslovnik vprašal pošiljatelja.
Pisec naj pismo piše, kadar je miren in ni razburjen ali vznemirjen zaradi čustev
(žalosti, veselja, jeze), da v strasti ne napiše česar, kar bi pozneje obžaloval. Če pa
že zapiše pismo v čustveno nabitem stanju, ga naj pred oddajo še enkrat prebere in
popravi, če je potrebno. Pisma načeloma ne pišemo šaljivo, da ne pride do
napačnega razumevanja pri naslovniku, ki bi lahko naše besede smatral za žaljive.
Kadar se pogovarjamo, se šal ne rabimo bati, saj ves pogovor, glas in mimika
govorečega kažeta na šalo in ne žalitev.
Kako napišemo pismo:
Jasno, lahko razumljivo, po domače in ne zavito – uporabljamo kratke
stavke.
Pomemben je vrstni red zapisanih stvari. Kadar začnemo pisati o eni
stvari, zapišemo o njej vse, kar imamo povedati, in šele nato začnemo
pisati o drugi stvari. Ne pišemo pristavkov na koncu pisma.
Pisati se mora pravilno, upoštevati je potrebno vsa pravopisna in slovnična
pravila. Ne uporabljamo tujih izrazov niti narečnih.
Pisati moramo spodobno, kar pomeni, da prijatelju drugače kakor neznani
osebi; žalostne stvari zapisujemo drugače kot vesele.
Pisati moramo priljudno. Iz pisma mora biti razvidno, da spoštujemo
naslovnika, hkrati pa se mora videti, da spoštujemo tudi sebe, da smo
pametni in pošteni. »Ako pišemo človeku nižjemu, pišimo prijazno in
ljubeznivo, kakor premožnejši brat svojemu ubožnejšemu bratu; ako
10
V SSKJ najdemo razlago lista smislu pisma, gre za starinski pomen.
16
pišemo sebi ravnemu, pišimo tudi kakor bratu, in ako pišemo višjemu
gospodu, pišimo častito, kakor brat svojemu premožnejšemu bratu«
(Majar, 1850, str. 34).
Prijatelje tikamo, gospodo vikamo.
Majar poda tudi primere nagovorov: »Presvětli, světli, jasni, slavni, častiti«. Prvi
trije so namenjeni cesarju ali vojvodi, slavni je nagovor za urade, častiti je
primeren za vse položaje. Doda pa, da je prav lep slovenski nagovor: »Dragi
slavenski brat/sestra!«
Kakšna mora biti zunanja oblika pisma:
»Kadar mislimo někega objiskati, se čedno in spodobno oblečemo. Kadar někemu
list pišemo, ga s listam objiščemo; list namesto nas samih k njemu pošljemo. Zato
mora biti tudi list čedno napravljen« (Majar, 1850, str. 36).
Pisati moramo s črnim (ne bledim, pregostim, prevodenim) črnilom na lep bel in
tanek papir, ki ne prepušča črnila. Kadar pišemo ljudem na visokih položajih,
vzamemo polovico lista, drugače pa četrtino. List obrežemo, preden začnemo
pisati. Pisava naj bo čitljiva in lepa, pisma ne smemo zamazati, tudi ne brišemo in
črtamo črk.
Na vrhu lista pustimo za dva ali tri prste prostora, nato na sredini napišemo
nagovor. Ponovno pustimo nekaj prostora in zapišemo pismo tako, da na levi
strani po celem listu pustimo približno dva prsta roba. Na koncu pisma zapišemo
kraj in datum, ko je pismo nastalo.
Redko zapišemo na prvi strani trojno ime: krstno, rodno, domače; če nas
naslovnik ne pozna, zapišemo še družbeni položaj, dejavnost ali službo in naslov.
17
Slika 4: Primer pisma po Majarju
Vir: Majar, 1850, str. 41, Spisovnik za Slovence.
Kako zložimo pismo:
Trgovci večinoma pošiljajo pisma brez zavitka, priporočeno pa je, da ga zavijemo
v zavitek, saj se lahko, če je papir tanek, pismo bere; lahko pa se pri razpečatenju
podpis ali druga črka odtrga, kjer se drži pečat. Pismo zapečatimo s kvalitetnim,
rdečim voskom. Če damo na pismo premalo voska, se ne vidi cel pečat, če ga
damo preveč, se rad oddrobi.
18
Slika 5: Primer zlaganja in pečatenja pisma
Vir: PAM/1504, Oroslav Caf, AŠ 4, pismo.
»S. oblijo (oblat)11
pečatiti, je neprikladno; tudi ni prav pečatiti s ptujem pečatam,
še manje pa s nekakim penezam (denarjem), ker bi lehko někdo list razpečatil, ga
bral in potle spet zapečatil« (Majar, 1850, str. 39).
»Nadpis na slavenski list na Slavence u slavii se mora narediti po slavensko.
Samo ime kraja, kamor list gre, pristavimo tudi v nemškem ali italijanskem
jeziku« (Majar, 1850, str. 39). Naslov je potrebno napisati čitljivo, poštnino plača
navadno pošiljatelj, kar tudi pripišemo v nadpisu: na levi strani se napiše Plačano
ali Franco. Kadar pošiljamo denar ali vredne stvari, tudi to zapišemo v nadpis pod
nazivom naslovnika.
11
Oblat je nekdaj pomenil okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin (SSKJ).
19
Slika 6: Naslovna stran pisma namesto ovojnice
Vir: Majar, 1850, str. 39, Spisovnik za Slovence.
Kadar pismo pošiljamo v veliko mesto, moramo dodati, ali naslovnik biva v mestu
ali predmestju (v tem primeru zapišemo v katerem). Kadar pismo pošiljamo v
mali kraj, dodamo v nadpis bližnji pomembnejši kraj, trg, mesto ali bližnjo pošto.
V primeru, da pošiljamo pismo v kraj, katerega ime si deli več krajev, dopišemo
še deželo, dolino, bližino mesta.
V času, ko je Henrik Podkrajšek izdal Slovenski veliki spisovnik, se je pečatenje
pisem že opuščalo in je vse bolj prevladovala raba kuverte in znamke. Izpostavil
je simbolno vrednost črne barve, ki izraža sožalje. Ta črna barva je lahko prisotna
kot črn pečat oziroma v sodobnejših pismih črna obroba na kuverti in pisemskem
papirju.
Slika 7: Primer črne obrobe žalnega pisma
Vir: PAM/1759, Leon Štukelj, AŠ 9, pismo.
20
Podkrajšek (1919: 21) definira pismo nasploh, pravi, da so pisma pismena
sporočila. Z njimi lahko prosimo, se zahvaljujemo, svetujemo ali prosimo za
nasvet, pojasnjujemo ali želimo pojasnilo, opominjamo, tolažimo. Ker je vsebina
lahko različna in ker je pismo lahko namenjeno različnim osebam, je tudi oblika
pisma lahko raznovrstna.
Nekoliko bolj kot Majar razdela obliko pisma:
Rob: Na levi strani papirja puščamo za tri prste prostora, desno pišemo do
roba. Na vrhu pisma spustimo za štiri prsta prostora, prav tako spodaj.
Datum (dan, mesec in leto): Pride do spremembe, saj v spisovniku zapiše,
da datum pišemo zgoraj na desni strani, lahko pa tudi spodaj (tako ga
navede v primerih).
Nagovor: Sledi štiri vrste pod datumom, in sicer na sredini lista.
Uvod: Zapišemo ga dve vrsti pod naslovom, tvorec pisma bralca pripravi
na namen pisanja. Če odgovarjamo na prejeto pismo ali če dopolnjujemo
svoje prejšnje sporočilo, se sklicujemo na dotično pismo. Iz uvoda naj bo
razvidno tudi, ali kaj prosimo ali se zahvaljujemo, oziroma kaj nam je dalo
povod za pisanje.
Prava vsebina: Je jedro vsakega pisma, prilagajati jo moramo namenu.
Pismo oblikujemo različno glede na to, ali se zahvaljujemo, izražamo
sožalje, sporočamo veselo novico ali žalostno. Vsebino je potrebno skrbno
premisliti in misli primerno in lepo oblikovati.
Sklep: V njem ponovimo vsebino ter zagotovimo vdanost, hvaležnost,
poslušnost, naklonjenost, spoštovanje, prijateljstvo.
Podpis: Podpišemo se pod sklep s krstnim imenom, kadar pišemo višji
osebi, pa postavimo podpis primerno nižje in mu dodamo tudi stan.
Za zasebna pisma se rabi osmerka pisemske pole, kadar pišemo na celo polo
papirja, ne smemo odrezati druge polovice, četudi je popisana samo prva.
V letu 1919 so se že uvajale kuverte, na katere se je napisal naslov, tako kot na
sliki 8.
21
Slika 8: Zapis naslova na ovojnico (danes zastarelo)
Vir: Prapotnik, 1919, str. 24, Veliki slovenski spisovnik.
3.2.2 SODOBNEJŠA TEORIJA ZASEBNEGA PISMA
Pavlinova (2009: 41) trdi, da je pismo vsako napisano besedilo, s katerim se
sporazumevamo z oddaljeno osebo.
Če povzamemo besede Bajta (1994: 94), je zasebno pismo besedilo, ki ohranja
trodelno členitev (vljudnostni nagovor, jedro, zaključek s pozdravom in
podpisom), v katerih so lahko zajeta poluradna sporočila (sožalje, zahvala,
opravičilo, čestitka), največkrat pa so to osebno obarvani spisi, ki naslovniku kaj
sporočajo, želijo, svetujejo, predlagajo, ga pozdravljajo, tolažijo, grajajo, hvalijo,
prosijo, vabijo, se mu zahvaljujejo, opravičujejo, pritožujejo, se z njim strinjajo ali
ne. Rečemo lahko, da so pisma del izraza naše osebnosti, saj se na podlagi
zapisanih besed na papirju oblikujejo številne sodbe o soljudeh. Sklepamo lahko o
izobrazbi, nadarjenosti, značaju, čustvu, odnosu pisca do naslovnika in okolice.
Pisanja pisem se učimo že v osnovni šoli, pomembno pa je, da tudi, ko odrastemo,
svoje pisanje izpopolnjujemo. Zasebna pisma negujejo prijateljske in rodbinske
vezi ter izpolnjujejo določen namen.
Ko pregledujemo razne jezikovne priročnike (slovnice, berila, spisovnike,
pravopise), opažamo, da sestavine pisma ostajajo iste, oblika oziroma zgradba
pisma pa ima več različic. Če začnemo pri samem robu pisma, opazimo, da na
primer Žagar (1992: 164) svetuje pisanje od levega roba do desnega roba (tako
kaže tudi zgled Pavlinove (2009: 42), posebnih navodil za rob pisma ni podala),
Šimenc (1994: 9) pa se pri tem drži klasike in svetuje, da se ob straneh pušča za
22
prst ali dva prazen rob. Če se spomnimo na Majarjev spisovnik, vemo, da
priporoča levi rob, medtem ko se na desni strani piše do konca. Naslednja
sestavina, ki nima svojega trdnega mesta na papirju, sta datum in kraj pisanja.
Sprva smo jima sledili na koncu pisma na levi strani, nato pa že Podkrajšek v
začetku 20. stoletja omenja možnost zapisovanja na vrhu pisma desno. Prav tako
obe možnosti navaja Šimenc (1994: 8), ki dodaja, da lahko imena mesecev
krajšamo. Navaja več načinov zapisovanja kraja in datuma:
Na Pragerskem, dne 25. avgusta 2011,
Pragersko, dne 25. avgusta 2011,
Pragersko, 25. avgusta 2011,
Pragersko, 25. 8. 2011.
V splošnem se uveljavlja zapisovanje kraja in datuma desno zgoraj (Pavlin, 2009:
41; Žagar, 1992: 163). Datumu sledi nagovor, ki je skozi različna obdobja
časovno zaznamovan, vedno pa izraža tudi eno izmed družbenih vlog naslovnika.
Pojavljata se dve možnosti zapisa, ali ga poravnamo sredinsko ali levo. Izraža
odnos tvorca besedila do naslovnika, osebe, ki jih osebno ne poznamo,
nagovarjamo formalno, bližnje pa neformalno, in sicer: Draga sestra, Ljubi moj,
Ljuba moja deklica …
Nagovoru sledi vsebina pisma. Za to velja, da jo pisec poda kratko, jedrnato in
dostojno, torej brez nepotrebnega besedičenja in pretiranih fraz. Vsebina lahko
zajema tvorčeva doživetja, razmišljanja, probleme, novice iz okolja,
povpraševanja, tožbe, pozive na razne dogodke … Vsako pismo zaključimo s
pozdravom. Nekoliko izven rabe je že, da izraze spoštovanja pišemo z veliko
začetnico. Načeloma so to domači izrazi: Tvoj sin, Pozdravček, Poljub … Žagar
(1992: 163) pripiše, da pozdrav poravnamo na sredino, medtem ko Pavlinova
(2009: 42) prikaže, da ga zapišemo levo. Temu sledi podpis, ki je navadno omejen
le na ime in po Pavlinovi (prav tam) tega poravnamo sredinsko, po Žagarju (1992)
in Šimencu (1994: 8) pa ga poravnamo desno.
23
Slika 9: Prikaz sodobnih teorij oblikovanja pisma
Vir: Združeni podatki iz del Šimenca12 (1994), Žagarja13 (1992) in Pavlinove14 (2009).
Šimenc se dotakne tudi pripisa (1994: 8), ki ga nekateri dodajajo, kadar pismo že
zaključijo, ker so pozabili kaj povedati. V tem primeru zapišemo P. S., kar pomeni
post scriptum, in dodamo, kar smo pozabili. Seveda se temu izogibamo, saj
imamo pri pisanju dovolj časa, da temeljito premislimo, kaj in kako bomo
zapisali.
Vsi sodobni avtorji se strinjajo, da mora biti pismo napisano čitljivo, brez
odvečnih črtanj in popravkov, brez okrajšav pri nagovarjanju in posebej čitljivo,
razločno in točno mora biti zapisan naslov naslovnika na ovojnici.
12
Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Šimenc, je
označeno z modro barvo. Za datum navaja obe možnosti. 13
Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Žagar, je
označeno z zeleno barvo. 14
Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Pavlinova, je
označeno z rdečo barvo.
24
»Jezik zasebne korespondence se bliža bodisi leposlovnemu stilu bodisi uhaja
zahtevam knjižnega dopisovanja in se podaja na področje govorne komunikacije z
vsemi značilnostmi, ki jih knjižna norma prepoveduje, odsvetuje in preganja«
(Bajt, 1994: 9596). Nekoč je veljalo, da je potrebno pisati v knjižnem jeziku in
da je raba jezikovnih priročnikov skoraj obvezna. Tako Šimenc zapiše: »Hudo
napak je, če piše vsak po svoje (vsakdanji govorjeni jezik). Pišimo v knjižnem
jeziku. Izogibati se je potrebno tujkam. Kdor nikdar ne uporablja jezikovnega
priročnika, kadar piše, je prav gotovo v izražanju malomaren. Takšni ljudje se niti
ne zavedajo, da je kultura pisnega jezika tudi del naše splošne kulture« (Šimenc,
1994: 5).
3.2.3 PRILOGE ALI PRIPONKE
Tvorci tako klasičnim kot elektronskim pismom dodajajo razne stvari ali
dokumente. V klasičnem pismu jih priložijo k pisemski poli, v elektronskem
pismu pa jih pripnejo v programu za pošiljanje e-pošte. Priloge ali priponke so
pogosto slike, dokumenti ali katere druge stvari. Njihov namen je podkrepiti
vsebino pisma, naslovniku posredovati želeno, poglobiti odnos med dvema
osebama …
O prilogah, ki so opora besedilu in ga naredijo bolj zanimivega, razumljivega ter
nazornega, je več zapisano v sami analizi izbranih pisem, in sicer v podpoglavju
Pribesedilne sestavine. Vendar pa vse priloge ne nastopajo v vlogi pribesedilnih
sestavin. Sicer so vključene v vsebino pisma, a bistveno ne vplivajo na njo.
Takšni prilogi sta knjiga in anketa, ki ju je naslovniku poslal tvorec 1215
. V
vsebini pisma je naslovnik zgolj informiran o dodanih prilogah. Knjiga naj bi
služila predstavitvi tvorca, njegovega načina dela, anketa pa predstavlja pomoč
naslovniku v primeru pozitivnega odziva na tvorčevo prošnjo:
15
Zakaj in kako so poimenovani tvorci analiziranih pisem, je opredeljeno na začetku poglavja
Besedilne značilnosti izbranih pisem.
25
»Da bi se Vam predstavila, pošiljam za Vašo knjižnico svojo četrto knjigo (žal
zaenkrat le broširano).«
»Zelo dragocen bi mi bil kakšen Vaš prispevek, zato prilagam še splošno
vprašalno polo. To sem skupaj s knjigo že poslala Pinu in Pii Mlakarjevima,
pisateljici Nadi Kraigher-Neubauer in šport. novinarju Dragu Ulagi.«
Slika 10: Primer ankete kot priloge k pismu
Vir: PAM/1759, Leon Štukelj, AŠ 9, anketa priložena k pismu.
Tudi tvorec 9 je k pismu dodal prilogo, in sicer zapiske o koreferatu:
»Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o koreferatu, ki bi ga
osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za slaviste s šole 2.
stopnje. Upam, da se boš znašla ob prebiranju lističev. Vrnila mi boš zapiske
recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev.«
Lahko pa je priloga osrednji del pisma, samo pismo pa formalnost, tako kot
pozdrav ob srečanju. Zanimivo bi bilo videti, kako bi izgledalo povratno pismo
26
tvorcu 4, ki prosi za urbarij v primeru, da naslovnik nima časa, pravočasno
posredovati podatkov, za katere prosi:
»Če bi nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim da dopošlješ prav kmalu
urbarij in listine ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.«
3.2.4 E-POŠTA
E-pismo je nov način komuniciranja v zasebnem področju. Od klasičnega pisma
se razlikuje predvsem po prenosniku, ki omogoča številne nove možnosti.
Besedila, ki se izmenjujejo preko spleta, se pogosto približujejo govorjenemu
jeziku. Simona Kranjc (2003: 438) ugotavlja, da se v elektronskem pismu pojavlja
skladnja, ki je značilna za govorno komunikacijo: deiktiki, okrajšave. Gre za
značilnosti, ki jih v klasičnih pismih ni. Pravi, da je to posledica dejstva, da se
morajo ljudje naučiti, kako komunicirati preko e-pošte. Njihova tradicija ni tako
dolga kot tradicija pisanja klasičnih pisem.
Tadej Praprotnik govori o računalniško posredovani komunikaciji, jezik katere je
tipično pisan jezik z značilnostmi govora (2007: 144). Vse do danes še niso
vzpostavljene komunikacijske norme, zato so uporabniki pogosto v zadregi, kako
sporočati ali pa se pri tem izražajo svobodno, ne da bi se obremenjevali s
pravilnostjo sporočanja. V elektronsko pošto se tako prenašajo različne
značilnosti, ki jih v klasičnih pismih nikoli ne bomo zasledili: smeški oz.
emotikoni, ki dopolnjujejo namen zapisanega, podvajanje oz. množenje črk, s
katerimi tvorec skuša modulirati ton in ritem svojega govora, preko tekstovnih
sporočil se je pojavilo združevanje črk in številk, krnitve, akronimi: ju3, tnx,
brb …
27
Slika 11: Primer elektronskega pisma
Vir: Osebna elektronska pošta
Knjižni jezik v pisni komunikaciji na internetu izpodriva pogovorni, ki je vse bolj
pogost tudi v javnem področju sporočanja (v medijih, na predavanjih), kjer se
želijo tvorci na ta način približati prejemnikom zaradi priljubljenosti in posledično
ekonomskega izkupička.
Kakor po navadni pošti lahko tudi po elektronski pošljemo več različnih žanrov:
prošnjo, zahvalo, voščilo, odjavo … Pri e-pošti sta ključnega pomena ime
pošiljatelja in zadeva, ki natančno in jedrnato povzema vsebino pisanja. Tako
lahko posameznik v množici sporočil prepozna, če ga sporočilo zanima ali ne. Če
je ime pošiljatelja neznano, hkrati pa zadeva ni izpolnjena ali je nesmiselno
izpolnjena, prejemnik po vsej verjetnosti sporočila niti odprl ne bo. Zato se kot
primer resnega e-poštnega naslova priporoča naslednje: [email protected],
ali [email protected]. Ne delujejo pa resno in primerno imena, kot so
piškotek. Takšna si lahko privoščimo le za zasebne naslove e-pošte, vendar je
pametno, da pomislimo, kaj si bo mislil o nas prejemnik (Schneider-Flaig, 2011:
74).
28
Pavlinova (2009: 28) kot tudi razni bontoni v e-pismo vnašajo sestavine
klasičnega pisma in mu določajo slično strukturo:
Pri nagovoru sledimo pravilom klasičnega pisma. Če pišemo prijatelju, ga
nagovorimo16
z: Živjo, Čau, Hej … Kadar pa si elektronsko dopisujemo z
uradno osebo, spremenimo nagovor situaciji primerno: Spoštovana gospa
profesorica,/.
Vsebino zapišemo razumljivo, kratko in jedrnato.
Zaključimo s pozdravom17
: Lep pozdrav, Se kmalu vidima, Rada te mam
… in s podpisom.
Največkrat se pri vseh delih rabi leva poravnava.
Podatke na ovojnici ter datum in kraj pri elektronskem pošiljanju nadomešča
glava: seznanja bralca o poti, ki jo je opravila dana pošta: pošiljatelj, prejemnik,
datum in zadeva.
Slika 12: Glava elektronske pošte
Vir: Osebna elektronska pošta.
Vendar takšna struktura ni univerzalna, pogosto se zgodi, da prejemnik zgolj
kratko odgovori na pošto ali, da se po predhodnem ustnem dogovoru pošljejo le
kakšne datoteke oz. slike. Navsezadnje imamo tudi možnost, da prejeto besedilo
komentiramo kar po odstavkih ali vprašanjih v prejetem besedilu.
16
Tukaj bi opozorila, da se nagovor v klasičnem smislu v zasebnih pismih izgublja in ga
zamenjuje pozdrav. Ali je še sploh smiselno govoriti o nagovoru? O primernosti pozdrava (npr.
dobro jutro) glede na čas pošiljanja in prejemanja presojajo tvorci sami glede na predvidevanje,
kdaj bo naslovnik sporočilo prebral. 17
Pozdravi so povzeti iz primerov osebne e-pošte, zato niso zapisani v knjižnem jeziku.
29
Slika 13: Drugi primer elektronskega pisma
Vir: Osebna elektronska pošta
Ker je dopisovanje preko e-pošte tako raznoliko in zanimivo, bi zahtevalo
samostojno preučevanje in obdelavo. Moj namen je nakazati nekatere spremembe,
ki jih je v procesu dopisovanja prinesel razvoj novega medija. Zaradi tega so
klasična pisma danes zastarela oziroma imajo nostalgično in povišano vrednost,
kadar ga naklonimo določeni osebi.
3.3 VEDENJE DOPISOVALCEV
Pisanje pisem ne zadeva samo jezikoslovcev, temveč tudi strokovnjake za lepo in
primerno vedenje v družbi. Vsak bonton ima poglavje, kako pisati pisma. Pri tem
ni izjema niti prvi slovenski bonton, ki ga je pripravil Ivan Vesel že leta 1868.
Četudi se je zgledoval po tujih avtorjih, je samo vsebino prilagodil slovenskim
razmeram. Nasploh prvi bonton je bil zapisan že v 16. stoletju v Franciji, njegov
namen je bil poglobiti socialne razlike med družbenimi razredi. Danes je naloga
knjig o lepem vedenju pripraviti posameznike na tipične družbene situacije in jih
osveščati, kako se obnašati, da se bodo lahko počutili sproščeno in prijetno. Že
Vesel nam v Olikanem Slovencu pove, da »nas svet presodi tako, kakor se mu
pokažemo od zunaj. /…/ Kdor hoče imeti srečo na svetu, mora všeč biti svetu;
imeti mora nekaj, kar je po splošnji misli pametnih ljudi ljubeznivo,
priporočevalno« (Vesel, 1868: 4).
Tako bomo v tem poglavju predstavili, kakšno vedenje nam ob pisanju pisem
priporočajo različni bontoni, prevedeni v slovenščino. Namenoma je potrebno
pregledati prevode, saj se vsak dober prevajalec zaveda, da se pravila lepega
vedenja razlikujejo glede na etnični prostor in časovno obdobje, za katerega je
30
bonton primeren. Tako je njihova naloga, da pravila lepega vedenja priredijo
kulturi, kateri takšno knjigo namenjajo.
Z novo potrošniško družbo so se na trgu pojavile številne različice pisemskega
papirja in njegovih ovojnic, kar je pripeljalo do pisane raznolikosti. Vendar se
jezikovni priročniki tudi danes ne ukvarjajo z obliko, vonjem, barvo pisemskega
papirja, ampak prisegajo na tradicionalen, bel papir. V lastnosti in izbiro
pisemskega papirja se podajajo bontoni. Po besedah Wachtla (1976: 122) lahko za
zasebna pisma uporabljamo kakršnikoli pisemski papir, sicer pravi, da si
načeloma ženske privoščijo bolj pisane in neobičajne formate, medtem ko moški
sledijo tradiciji in večinoma pišejo na belem papirju formata A4. Medtem ko
drugi poznavalci primernega vedenja odsvetujejo pisemski papir v kričečih
barvah, odišavljena, z različnimi motivi potiskana ali celo prebodena pisma, saj
naj bi bila neokusna in priporočajo predvsem rabo belega papirja in prav tako belo
ovojnico (Ružič, 1975: 169; Bodanius, 2004: 79). Seveda pa vsako posamezno
obdobje narekuje svoje smernice. Tako Knjiga o vedenju (Bodanius, 2004: 79)
priporoča močne bele pisemske pole v obliki četverke, saj jo z lahkoto vtaknemo
v ovojnico, ko jo dvakrat preganemo. Prav tako izvemo, da podolgovate pisemske
pole in ovojnice niso več moderne. Primerno je tudi, da se pisemskemu papirju
prilega ovojnica, ki naj bo podložena ali vsaj v notranjosti temno pobarvana, da se
pisava ne vidi skozi. Če ovojnica ni tako opremljena, ovijemo okoli pisemskega
papirja obrezan bel list. Pri pogostem dopisovanju se lahko poslužujemo
pisemskega bloka, ker so v njem listi tanki, navadno popišemo le eno stran, saj se
pisava vidi na drugo in je moteča. Kadar popišemo več kot dva lista, liste
oštevilčimo, da prejemniku olajšamo branje. Kadar pa imamo v mislih kratka
sporočila, jih lahko zapišemo na pisemske kartončke.
31
Slika 14: Primer pisemskega kartončka
Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.
Pravila manj je več se držimo tudi pri elektronski pošti. Strokovnjaki priporočajo,
da se izogibamo barvnim ozadjem, raznim animacijam, slikam, mavrici barv in
slogom pisav.
Pismo zapisujemo čitljivo, pregledno, primerno veliko, nikoli ne pišemo v naglici,
saj takšno pismo izžareva našo nevljudnost. Črnilo ne sme biti grde ali blede
barve, če uporabljamo pivnik, moramo paziti, da pisave ne zamažemo, saj pisma z
madeži morda spregledajo le naše najožje sorodstvo in dobri prijatelji (Bodanius,
2004: 80).
Kadar od naslovnika pričakujemo zgolj uslugo, da nam pošlje kakšen podatek, saj
nas zanima le-ta, priložimo dopisnico ali pismo z znamko in že napisanim
naslovom za odgovor (Wachtel, 1976: 124).
Na pismo je treba odgovoriti v nekaj dneh, čeprav pošiljatelj tega ne zahteva. To
je znamenje, da smo pismo prejeli (Wachtel, 1976: 124; Ružič, 1975: 165). Kadar
določenega podatka nismo uspeli pridobiti v doglednem času, pa smo zanj bili
naprošeni, napišemo kratko vmesno pismo in pojasnimo, da bo odgovor imel
zamudo. Na žaljivo pošto ne odgovarjamo (Wachtel, 1976: 125).
Pri elektronskem pošiljanju pisem se odgovor pričakuje v 24ih urah, kadar pa je
za odgovor potrebno več časa, je potrebno poslati nazaj vsaj sporočilo, da smo
32
pismo prejeli in da bomo odgovorili v naslednjih dneh. Pri odgovarjanju je vedno
potrebno uporabiti funkcijo Odgovori, pri tem se pusti originalno sporočilo
nedotaknjeno, da prejemnik lažje ugotovi, na katero pismo se odgovor nanaša.
Kadar želimo odgovoriti na točno določen del besedila, lahko odgovor zapišemo
pod ta del (Skrt, 2005).
Pisem, naslovljenih na druge ljudi, ne odpiramo. Prejeto pismo pa preberemo
skrbno in praviloma ne v navzočnosti drugih ljudi. Telegram lahko v nasprotju s
pismi, odpre kdorkoli od domačih, da lahko pomembna novica ob primernem času
doseže naslovnika (Ružič, 1975: 171).
Nekatera pisma je potrebno poslati pravočasno, da naslovnika dosežejo ob
ključnem trenutku: ob slavju, žalovanju, zaslugi. Ni opravičila za pozabljivost. Do
nedavnega je veljalo: bolje poslati pismo kot natisnjeno čestitko (Ružič, 1975:
166) .
Po bontonu ima svoja pravila tudi vlaganje pisma v ovojnico. Namen pravil je, da
naslovnik pismo iz ovojnice vzame na najlažji način, in da ga ne prereže, če
ovojnico odpira s pisemskim nožem. Papir preganemo po dolgem z leve proti
desni, nato ga preganemo še od spodaj navzgor. V ovojnico ga vstavimo tako, da
so robovi pisma spodaj (Wachtel, 1976: 124).
Pri pošiljanju elektronskih pisem smo pozorni tudi na velikost priponk, ki jih
želimo poslati, da v primeru počasnejše internetne povezave naslovnika ne
utrujamo z dolgotrajnim prenašanjem priponk ali da ne zapolnimo in
onemogočimo nadaljnje prejemanje naslovnikovega poštnega predala. Prav tako
se ne pošilja verižnih pisem in nezaželene pošte (spam), v primeru, da naslovniku
želimo posredovati vsebino internetne strani, je zaželeno, da mu pošljemo zgolj
povezavo na to stran (Skrt, 2005).
33
4 BESEDILNE ZNAČILNOSTI IZBRANIH PISEM
Izbrana pisma so iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru, kjer so arhivirana in
razporejena v arhivskih škatlah, ki so poimenovane z imenom in priimkom osebe
ali z imenom rodbine, v imenu katere je bilo gradivo predano. Pisma so izbrana iz
dveh fondov:
Družinskega:
Rodbina Sernec nekateri njeni člani so bili narodno in politično dejavni.
Osebnega:
Babnik Janko (9. 5. 186121. 12. 1927) pravnik.
Ivan Imre Kokal (6. 12. 19081990) španski borec, osebni kurir Lovra Kuharja.
Franc Kovačič (25. 3. 1867–19. 3. 1939) – teolog, zgodovinar in urednik.
Leon Štukelj (12. 11. 18988. 11. 1999) telovadec.
Fran Ksaver Meško (28. 10. 187411. 1. 1964) duhovnik, pisatelj, dramatik.
Mira Medved (27. 8. 192027. 10. 2008) slavistka, profesorica.
Pavel Turner (21. 1. 184225. 9. 1924) domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju
in v Angliji, mecen, publicist.
Tabela 1: Izbrana pisma
ČAS
NASTANKA
BESEDILA
KRAJ
NASTANKA
BESEDILA TVOREC
18 NASLOVNIK19
11. 5. 1865 Maribor Josipina Sernec Janko Sernec
7. 10. 1869 brez mati družine Fegeš Pavel Turner 4. 4. 1897 Kranj Janko Babnik prijatelj
24. 9. 1910 Trbovlje Janez Čemžar Janez Kovačič
29. 8. (1910) Fram Malča Pavel Turner
18
Tvorci so navedeni z imenom in priimkom v primerih, kjer so se tako podpisali in kjer se je dalo
na imena in priimke tvorcev sklepati iz arhivskih popisov, če ni bilo razvidno iz pisma. V
nasprotnih primerih so podana zgolj imena ali občno poimenovanje. 19
Naslovniki so z imenom in priimkom določeni v primerih, kjer so jih tvorci tako nagovorili in
kjer se je dalo na ime in priimek naslovnika sklepati iz arhivskih popisov, če ni razvidno iz pisma.
V nasprotnem primeru je naslovnik določen z občnim poimenovanjem.
34
24. 10. 1914 Celje Davorin Pavel Turner
11. 11. 1915 Ruma duhovnik (neberljiv
podpis) Fran Ksaver
Meško
22. 12. 1948 Slovenj Gradec Lovro Kuhar Ivan Imre Kokal
4. 11. 1965 brez Jovita Mira Medved
11. 11. 1973 Ljubljana Boris Gregorka Leon Štukelj
7. 12. 1977 Ljubljana Anton Ingolič Mira Medved
9. 4. 1997 Ljubljana Mira Ružić
(Kraigher) Leon Štukelj
21. 4. 1997 Maribor Leon Štukelj Mira Ružić
(Kraigher)
10. 10. 2003 brez Francka Premk Mira Medved
brez brez gospa s kosila
(neberljiv podpis) Mira Medved
Vir: PAM
Posamezna pisma imajo skupnega naslovnika, prav vsa pa imajo svojega tvorca,
saj je namen diplomskega dela predstaviti nekatere vidike besedilnosti in tradicijo
tvorjenja zasebnih pisem. Izpostaviti velja, da so naslovniki teh pisem predvsem
izobraženci. To lahko pojasnimo predvsem z vzorcem arhiviranih pisem, ki kaže
na to, da Arhiv hrani osebne dokumente posameznikov, ki so imeli kot krajani
Maribora in okolice bolj ali manj pomemben položaj. Predvsem pa je potrebno
spomniti na pozno razširjenost slovenskega pismenstva in na narodnobuditeljski
vidik rabe slovenskega jezika.
V nadaljevanju so tvorci poimenovani z oznako tvorecx. V pismu se tvorec
običajno identificira s podpisom, ki je lahko omejen le na ime, vzdevek, lahko pa
je izpuščen ali neberljiv. Osebnost udeležencev je za besedilno analizo pomembna
z vidika medosebnih odnosov dopisovalcev. Vedenje o posameznikovi osebnosti
je okrnjeno (na njo lahko delno sklepamo le iz vsebine pisma) in ostaja v ozadju.
Zaradi teh dejavnikov so tvorci v analizi poimenovani neosebno, kot prikazuje
tabela.
Tabela 2: Poimenovanja posameznih tvorcev v analizi besedilnih značilnosti pisem
DEJANSKI
TVOREC POIMENOVANJE
Josipina Sernec Tvorec 1
mati družine Fegeš Tvorec 2 Janko Babnik Tvorec 3
Janez Čemžar Tvorec 4
Malčka Tvorec 5
35
Davorin Tvorec 6
duhovnik Tvorec 7
Lovro Kuhar Tvorec 8
Jovita Tvorec 9
Boris Gregorka Tvorec 10
Anton Ingolič Tvorec 11
Mira Ružić (Kraigher) Tvorec 12 Leon Štukelj Tvorec 13
Francka Premk Tvorec 14
gospa s kosila Tvorec 15
4.1 PROSTOR IN ČAS
Sporočanje je vedno prostorsko in časovno umeščeno v nekatere fizikalne,
kulturne in socialno-specifične okoliščine in je od njih odvisno (Krajnc Ivič, 2005:
32). Ta umeščenost se izraža preko deiktičnih sredstev.
Čas se odraža z navajanjem časovnih obdobij, s prislovi, z glagolskim časom, s
pozdravi. V pismih so v rabi pozdravi, ki ne opredeljujejo dela dneva, saj tvorec
ne ve, kdaj bo naslovnik pismo prebral. Tako pozdravi v pismih običajno ne
izražajo časovnosti. Pozdrav je največkrat izražen v smislu: prisrčen pozdrav
(petkrat) in lep pozdrav (petkrat), trikrat se pojavi izraz pozdrav samostojno,
enkrat pozdrav nadomešča poljub in enkrat je namesto pozdrava izražena
hvaležnost.
V vsebinah pisem se z vidika piščevega pisanja za pretekle dogodke uporablja
preteklik, za prihodnje prihodnjik, za sedanje pa sedanjik. Pogosta so tudi
deiktična sredstva, ki navajajo relativno časovnost, torej tisto, ki je odvisna od
tvorca besedila v času sporočanja: božič, petek dne 24. t. m., l. 1908, četrta ura
dopoldne, opoldne, zdaj, danes, zjutraj, zvečer, od 1. septembra, ono nedeljo …
Za čas je lahko značilna tudi precejšnja nedoločenost: »Lahko celo verjamete
mami, kar pravi o škandalu pred pogrebom, ˝ki ga bo pomnila vse življenje˝; tako
govori sedaj.« Sedaj v tem kontekstu ne pomeni trenutka v času tvorčevega
pisanja, temveč ta izraz zajema sedanjost, ki traja dlje kot trenutek, od pogreba in
najmanj do časa, ko je bilo to pismo napisano, predvideva pa se, da bo mati tako
govorila še naprej.
36
Splošna značilnost sporočanja preko pisem je njegova absolutna prostorska in
časovna umeščenost, ki je izražena z zapisom kraja in časa pisnega sporočanja. To
je v teoriji obvezna sestavina vsakega pisma, v praksi pa se je pokazalo, da je kraj
večkrat samoumeven ali nepomemben, saj se udeleženci sporočanja med seboj
poznajo in se zavedajo kraja, kjer biva tvorec pisma, tako je izpuščen v kar štirih
pismih, medtem ko datum velja za bistveno pomembnejši podatek in manjka le v
enem pismu. V procesu dopisovanja je datum pokazatelj odzivnosti, torej kako
dolgo je trajalo, da je naslovnik odgovoril na prejeto pismo.
Prostorsko deiktičnost izražajo jezikovna sredstva, kot so predlogi, glagoli,
prislovi, zaimki, občna in krajevna imena. Slednja predstavljajo absolutno
prostorsko umeščenost besedila: Ljubljana, Spodnji Gromberg, uredništvo
Mladine … V pismih so prisotni tudi relativni prostorski deikti: blejski kongres,
zavod, tukaj, domov … Natančnega pomena teh relativnih oznak se zavedata le
udeleženca sporočanja.
Na podlagi absolutnih prostorskih in časovnih okoliščin ter vsebine lahko izbrana
pisma umestimo v širši kulturni, družbeni in zgodovinski kontekst. Če se zazremo
v zgodovino slovenskega jezika in naroda, lahko kaj kmalu ugotovimo, zakaj pri
pregledovanju arhivskega gradiva nismo našli starejših slovenskih pisem, kot je
pismo iz leta 1832.20
Razkrije se nam tudi odgovor, zakaj večina pisem pripada
sloju izobraženstva.
Raba slovenskega ali nemškega jezika je dolga stoletja bila določena s strani
socialnega okolja in socialne pripadnosti ljudi, ki so stopali v stik. Nemščina je
bila jezik elite, medtem ko se je slovenščina govorila največ na podeželju, saj se je
Slovenec, ki se je želel vzpeti po socialni letvici, moral naučiti nemščine. Z
razvojem meščanstva, obrti in trgovine na slovenskih tleh so med slovenske ljudi
vstopale tudi razsvetljenske ideje, katerih nosilci so bili laični izobraženci,
uradniki in podjetniki, ki so posegali v javno življenje. K samozavestni rabi
slovenskega jezika je pozival Marko Pohlin v Kranjski gramatiki iz leta 1768. S
preučevanjem slovenskega jezika so mu sledili številni pisci slovarjev, slovnic,
zbiratelji ljudskega gradiva. S šolsko obvezo je slovenski jezik dobil podlago v
20
Pismo zaradi nečitljivosti pisave ni uvrščeno v izbor.
37
učbenikih, saj ljudi, ki jim je bil materni in edini poznani jezik slovenščina, ni bilo
mogoče poučevati v nemščini. Oblast, ki se je zavzemala za nemščino kot enotni
jezik uradov in šol, je pridobila nasprotnike v slovenskih vrstah, ki so se
zavzemali za slovenski jezik tudi na višjih stopnjah šolanja. Ker jezikovna in
književna dejavnost konec 18. in začetek 19. stoletja še ni ogrožala tradicionalne
hierarhije kultur in jezikov, nasprotja med nemškimi in slovenskimi kulturnimi
prizadevanji še niso bila prevelika. V prvi polovici 19. stoletja je zanimanje za
slovenski jezik še naraslo, vendar se slovensko prebivalstvo še ni bilo sposobno
narodno opredeliti, prevladoval je občutek pripadnosti pokrajini oziroma
monarhiji. Temu sta se skušala upreti Matija Čop in France Prešeren, ki sta želela
slovenski jezik postaviti enakovredno nemškemu.
V predmarčnem obdobju (18151848) so se izboljšale zdravstvene in higienske
razmere, kar je pripeljalo do povečanja števila prebivalstva. Nastajale so številčne
kmečke družine, iz katerih so se nekateri družinski člani morali seliti v mesta in
iskati službo v industriji, da so se lahko preživeli. Druga stran te zgodbe so mestne
elite, ki so jih sestavljali pripadniki plemstva, državnega in deželnega uradništva,
izobraženci in vojaki. Jezik njihovega govora je bila še vedno nemščina. Kljub
policijskemu pritisku in politični cenzuri so se v slovenske kraje širile novice o
dogajanju v Evropi in liberalne ideje. Leto 1848 je bilo za Slovence prelomno
zaradi prvega političnega programa in njegove zahteve po združitvi slovenskega
narodnega ozemlja v avtonomno celoto. Ta je postala temeljno vodilo slovenske
narodne politike vse do razkroja Jugoslavije v 80. letih 20. stoletja. Ob propadu
absolutizma, od začetka 60. let 19. stoletja, je avstrijska politika načelno
zagovarjala enakopravnost med narodi in njihovimi jeziki. Deželnim uradom in
sodiščem je priporočala uporabo deželnih jezikov pri občevanju s strankami, ki
niso obvladovale nemškega jezika. Kljub temu si je slovenščina s težavo utirala
pot v pisarne in sodne dvorane, saj je upoštevanje vladnih priporočil bilo odvisno
od upoštevanja lokalnih in deželnih razmer, od dobre volje in znanja slovenskega
jezika uradnikov ter od slovenskih prebivalcev v vlogi strank, da težijo in se
zavzemajo za svoje pravice (Vodopivec, 2008: 242520).
38
Dokaz o razširjeni rabi slovenskega jezika pod avstrijsko oblastjo sta pismi iz 60.
let 19. stoletja. Tvorec 2 se je najverjetneje preselil na območje, kjer so živeli
pretežno Slovenci (žal ni upošteval žanrskih predpisov o tvorjenju pisma in ne
vemo od kod piše) in kjer se je že razširila slovenska kultura, saj zapiše:
»Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju samo manjka mi najvažno nemški
jezik. Ne morem vam opisati mojega domotožja nisem mislila da bom ravno jaz to
občutila.«
Zanimivo je, da pogreša nemško okolje, piše pa v slovenskem jeziku. Medtem ko
je tvorec 2 razpet med slovensko in nemško kulturo, je tvorec 1 ponosen na svoje
prvo pismo v slovenščini:
»Je sicer pervi, pa vender v slovenskemu jeziku pisan list, koga od mene dobiš.«
Iz tega obdobja je tudi pismo tvorca 3, ki vsebuje podatke o finančni zapuščini in
dolgovih različnim privatnikom pokojnega brata. Podatek, ki umesti pismo v širše
družbeno dogajanje, je tudi denarna valuta. Omenjeni sta krona in funt, le-ta je bil
denarna valuta Britanskega imperija, s katero so poslovale tuje zavarovalnice.
Krona je bila denarna enota Avstro-Ogrske monarhije, ki je leta 1892 zamenjala
avstrijske21
goldinarje.
Fevdalni družbeni red je zamenjal modernejši, ki so ga zaznamovali politični
strankarski boji in tržno gospodarstvo. Slovensko prebivalstvo sta modernizacija
in razmah osnovnega šolstva pripeljala do večje pismenosti in pestrejše poklicne
sestave. Konec 18. in začetek 19. stoletja je bilo 90 % nepismenega slovenskega
prebivalstva. To stanje se je bistveno izboljševalo, saj je bilo pred prvo svetovno
vojno kar 85 % pismenih Slovencev. V obdobju od leta 1840 do 1910 se je med
Slovenci izoblikoval poklicno pester sloj izobražencev, ki je postal
najpomembnejši glasnik slovenskih narodnih zahtev in želja. Ob koncu 19. in
začetku 20. stoletja so se slovensko-nemški odnosi močno zaostrili. Avstro-
Ogrska je razpadla 1918 (Vodopivec, 2008: 242520).
21
Avstrijsko cesarstvo je razpadlo leta 1967 in nastala je Avstro-Ogrska monarhija.
39
O zaostrenih odnosih med nemškim prebivalstvom in interesi njihove politike ter
Slovenci priča tudi pismo tvorca 4, ki skuša onemogočiti nemške apetite po
slovenski zemlji, pri tem pa priseljene Nemce imenuje nemškutarji. To je bil
slabšalni izraz, ki je označeval ljudi, simpatizerje nemške raznarodovalne politike
(bodisi Slovence bodisi na slovenski prostor priseljene Nemce/Avstrijce).
Vsebini pisem tvorca 5 in tvorca 6 imata skupno točko, tvorec 5 (Malča) je
osrednja tema pisma tvorca 6. Pismi prikazujeta vlogo ženske v družbi z začetka
20. stoletja. Malča je kot predstavnica ženskega spola iskala službo hišne
pomočnice. Njena izobrazba je bila najverjetneje na ravni obvezne osnovne šole,
nadaljnje šolanje pa ji iz finančnih razlogov ni bilo omogočeno. Malča je bila vse
svoje življenje ekonomsko odvisna, najprej od mačehe, nato od moža. To so bili
časi, ko je za ženo še vedno skrbel mož, ob poroki pa je prejel doto. Mlada dekleta
so se še vedno sprehajala in udeleževala družabnih dogodkov z gardedamami, saj
sta bili spolnost in nosečnost pred poroko neodpustljivi.
Kritiko grabežljivemu svetu pa zapiše tvorec 7, ki hrepeni po idealih:
»Vodilna moč vsega je egoizem. Za denarjem hlepi svet tako, da se večkrat
vprašam: Kam ga hoče pravzaprav djati; kaj misli ž njim početi? In duhovniki,
žalibog niso nič boljši.«
Slovensko ozemlje in prebivalstvo je kratek čas upravljala Država Slovencev,
Hrvatov in Srbov, že mesec kasneje se je le-ta združila s Kraljevino Srbijo in Črno
goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so jo leta 1941 zlomili trije
okupatorji. Slovenskemu prebivalstvu so bile ponovno odvzete pravice naroda,
začela se je močna germanizacija in raznarodovalna politika. Po drugi svetovni
vojni se oblikuje nova federativna Jugoslavija, njena kulturna politika je težila k
dvigu izobrazbene ravni prebivalstva, k spodbujanju ustvarjalnosti, ki bo dostopna
množicam, in h kulturni tvornosti, ki bo krepila socialistično zavest, nov politični
in družbeni red (Vodopivec, 2008: 242520).
40
Iz obdobja po vojni imamo pismo uradnika železarne, predstavnika ene
najrazvitejših gospodarskih panog (železarstvo22
) po drugi svetovni vojni. Pismo
slavistke svoji sodelavki slika družbo z izobraženimi in zaposlenimi ženskami.
Najznačilnejši znanilec Jugoslavije je naslavljanje naslovnikov z izrazom
tovariš/tovarišica, ki je bil politično določen.
Po razpadu Jugoslavije se je Slovenija osamosvojila in iz tega obdobja imamo štiri
pisma, ki ne izpostavljajo bistvenejših družbenih razmer obdobja, v katerem
živimo. Imamo dva krajša zahvalna pisma ter povpraševanje tvorca 12 po
sodelovanju naslovnika pri nastajanju knjige in njegov odgovor.
4.2 UDELEŽENCI
V sporočanju nista udeležena zgolj tvorec in naslovnik, Verschueren (2000: 124)
ugotavlja, da na potek sporočanja vpliva tudi navzočnost. »Navzočnost je skupek
oseb, ki so navzoče pri govornem dogodku ali v njegovi bližini oziroma v
položaju, ki jim omogoča, da se v dogodku udejstvujejo« (Verschueren, prav
tam). Vsakdo, ki hodi po knjigarni ali knjižnici, je navzoč in se lahko v katerem
koli trenutku udejstvuje s katerokoli knjigo tako, da jo vzame v roke in jo začne
brati. Tako postane interpret (prav tam). Če izjavitelj (tvorec) ve za navzočnosti,
torej potencialne interprete, lahko svoje izjave močno prilagodi ali omeji
posredovanje posameznih informacij:
»Na Tvoja vprašanja Ti pismeno odgovorim le toliko, da je Slovenka. Lepa je in
dobra.«
Tvorec 7 v pismu prijatelju ne želi razkriti identitete svoje skrite simpatije.
Zaveda se, da vse vsebine niso primerne za poštno pošiljanje. Na to opozarjajo
tudi jezikovni priročniki in bontoni, saj nikoli ne vemo, kdaj bodo zapisane besede
prišle v roke navzočega, ki ni naslovnik.
Mi kot interpreti izbranih pisem predstavljamo nerealno navzočnost, na katero
tvorci besedil niso pomislili, saj za časa življenja večina tvorcev ni mislila, da
22
Železarstvo na slovenskih tleh ni tako cvetelo ne konec 19. stoletja, ko je propadalo zaradi ne
konkurenčnosti, ne v času samostojne Slovenije, ko ga je ponovno doletela kriza. V obdobju med
vojnama je železarstvo rešilo združevanje obratov in vlaganja v sodobno tehnologijo.
41
bodo njihova pisma pristala v javni ustanovi, kjer bodo na razpolago širšemu
krogu ljudi. Zasebna pisma so prilagojena naslovniku in potencialni nevarnosti, da
ga pismo ne doseže.
Po Verschuerenu (2000: 123) naj bi bil predvsem za pisni diskurz značilen vrinjen
izjavitelj. O njem govorimo, kadar kot tvorci besedila citiramo ali posredujemo
besede nekoga drugega naslovniku.
»Te dni je bil pri meni Peter in mi povedal, da je bil pri tebi in sta se dogovorila
za sestanek ˝gadore˝.« Tako tvorec 10 vzame za izhodišče nadaljnjega pisanja
dogovor Petra in naslovnika o sestanku, za katerega je zvedel od Petra.
»˝Mačeho imam in mačeha je moja usoda,˝ je pisala l.1908.«
»˝Ti boš mož dejanja, jaz ti bom ljubka tovarišica,˝ je sanjala rajnica.«
Tvorec 6 želi prikazati težko življenje in skromno osebnost pokojne žene, zato
nekajkrat citira njene besede. Ti citati imajo predvsem ponazorilno funkcijo.
Na potek sporočanja vplivajo psihične, kognitivne in sociološke značilnosti
udeležencev (Krajnc Ivič, 2005: 31). Tvorec pismo prilagaja svojemu naslovniku,
njegovi osebnosti, počutju, starosti, vedenju, družbenemu položaju … V tem
primeru se tvorec postavi v vlogo naslovnika oziroma interpreta, ki jo
Verschueren (2000: 130) poimenuje virtualni interpret.
4.3 DRUŽBENO RAZMERJE MED UDELEŽENCI SPOROČANJA
Tvorec in naslovnik pri sporočanju upoštevata splošne socialno-kulturne
konvencije določene družbe in intersubjektivne odnose (Nuyts, 1992: 53 v Krajnc
Ivič, 2005: 31). Družbeno razmerje je odvisno od formalnosti družbenega
položaja in družbenega položaja udeležencev, lahko je hierarhično ali simetrično
(prav tam).
Zasebna pisma so namenjena neformalnim družbenim situacijam, naslovljena so
na izbrane posameznike, njihova vsebina je stvar izključno tvorca in naslovnika.
Zasebna pisma temeljijo na bližnjih družbenih odnosih, ki ne vodijo nujno v
simetrično družbeno razmerje. To je sicer najznačilnejše, saj v zasebna pisma
42
največkrat umeščamo družinske in prijateljske odnose, ki v današnji družbi
temeljijo na demokratičnih odnosih, nekoč so pa tudi ti odnosi imeli hierarhično
strukturo. Tako tvorec 5 okoli leta 1910 svojega strica nagovarja s prespoštovani
gospod stric, ga vika in očitno izraža svojo podrejenost in ponižnost, saj so bila to
načela spodobnega vedenja patriarhalne družbe (hierarhično strukturirani
družinski odnosi).
Neenakovreden odnos se kaže tudi v pismu iz leta 1869, temelji na nekoč23
uradnem odnosu: učitelj – učenec. Ta neenakovreden družbeni odnos narekuje
čas, v katerem sta udeleženca stopala v stik. Tvorec 2 s socialno distanco
(˝uradnim˝ nagovarjanjem in vikanjem) izkazuje spoštovanje do starejšega, do
osebe, ki je na družbeni lestvici situirana višje od njega.
Neformalni in hkrati nesimetričen družbeni odnos se je razvil ob bežnem srečanju,
katerega prikazuje pismo, ki ga je poslal tvorec 14. Tvorec se postavi v podrejeno
vlogo in tako skuša izraziti svojo hvaležnost in občudovanje naslovnika. Tako se
v zasebno pismo vrivajo nagovori, značilni za uradna pisma: Spoštovana gospa
Mira. Odraz družbene distance med udeležencema sporočanja je tudi vikanje.
Prav tako hierarhičen odnos lahko opazujemo med tvorcem 12 in naslovnikom.
Tvorec 12 želi sodelovanje naslovnika pri pisanju knjige, torej je od njega
odvisen. Njuna komunikacija se giblje med uradnim in neuradnim, vanjo sta
vstopila kot posameznika in ne predstavnika uradnih institucij, zato je opuščena
formalna oblika pisma z naslovom tvorca in naslovnika v levem zgornjem predelu
pisma, ohranjata pa se uraden nagovor in vikanje.
Uradno pismo bi bilo povsem na mestu v primeru tvorca 11, ki želi, da naslovnik,
ki je urednik, v naslednji številki Dialogov objavi popravke napak v že izdanem
članku o njegovem delu. Naslovnik je tukaj uradna oseba, ki zastopa uredništvo
Dialogov. Vendar se tvorec obrne nanj kot na nekdanjega sodelavca, tako se v
pismu odraža simetričen družbeni odnos med tvorcem in naslovnikom. Vikanje in
nagovor izražata vljudnost in spoštovanje.
23
Predvidevam, da se je začetni uradni odnos med udeležencema kasneje poglobil v prijateljstvo,
saj tvorka pisma ni več učenka naslovnika, njen podarjen denar in redna korespondenca pa
nakazujeta neuradno razmerje in več kot vljudnostno gesto.
43
V splošnem so zasebna pisma namenjena dopisovanju med bližnjimi osebami
(prijatelji, sorodniki), nagovori so poljubni, vendar se zbirajo znotraj nekega
določenega okvira: Draga/Dragi; Ljuba/Ljubi … Ob tikanju vtis domačnosti
ponujajo še podpisi, ki so večinoma omejeni le na ime, pogosti spremljevalec pa
je tudi svojilni pridevnik tvoj/tvoja. V tem primeru je med dopisovalci
enakovreden odnos, hkrati se pa pogosto v nagovorih pojavi tudi vrsta
sorodstvenega razmerja ali se odrazi prijateljstvo: Draga kolegica Mira, Ljubi moj
oče …
Z današnjega vidika so nekoliko zastareli nagovori v smislu presežnikov:
Predraga/Predragi; Preblaga/Preblagi; Prespoštovana/Prespoštovani … Ti
ogovori so značilni predvsem za 19. stoletje.
4.4 NAMEN IN VRSTE GOVORNIH DEJANJ
»Sporočanje je zagotovljeno in traja, dokler je del dejanskosti prepoznan in
relevanten in dokler so pogoji sporočanja sprejemljivi tudi za naslovnika, skratka
dokler je pri udeležencih zaradi potrebe, želje prisoten določen namen, ki ga želita
s sporočanjem uresničiti« (Krajnc Ivič, 2005: 33).
Tvorec tvori besedilo z najmanj enim namenom, ki ga uresniči s postopnim
doseganjem nižje razporejenih namenov. Najnižje razporejen je tvorčev namen, da
naslovnik prepozna njegov namen. Namen je lahko izražen eksplicitno ali
implicitno. Glede na tvorčeve namene lahko določimo vrste govornih dejanj v
besedilu, torej najmanjše temeljne jezikovno sporočanjske enote, ki predstavljajo
tisto, kar tvorec želi povedati.
Tabela 3: Govorna dejanja glede na namen, ki prevladujejo v posameznih besedilnih vrstah
GOVORNA DEJANJA TVOREC ŽELI BESEDILNE VRSTE
PREDSTAVITVENA da bi naslovnik zvedel, kar
ve on
novica, poročilo, obvestilo,
predstavitev, izvid …
POZIVNA da naslovnik naredi, kar si
želi on
prošnja, ukaz, zapoved,
vabilo, navodilo …
POVEZOVALNA z naslovnikom vzpostaviti
ali obnoviti stik
pozdrav, zahvala, opravičilo,
voščilo, čestitka, sožalje …
ZAVEZOVALNA da bi naslovnik verjel, kar
verjame on
obljuba, grožnja, prisega,
naročilnica, prijavnica,
pogodba …
IZVRŠILNA tvorec s samim izgovorom
ali zapisom besedila
oporoka, pooblastilo, izrek
sodbe, odpoved …
44
povzroči spremembe v
družbeni stvarnosti
RAZSOJEVALNA da bi naslovnik sodil o čem,
kakor sodi on
kritika, ocena, graja,
pohvala, komentar …
Vir: Bešter, M., Križaj Ortar, M. in drugi (2007): Na pragu besedila
V izbranih pismih so v ospredju predvsem povezovalna in pozivna govorna
dejanja. Glavni namen tvorcev je običajno vzpostaviti, ohraniti, poglobiti stike z
naslovnikom ali pozvati naslovnika k dejanju. V pismih je pogosto izrazitih več
namenov, ki jih lahko hierarhično razvrstimo. Graf prikazuje, v kolikih pismih so
posamezna govorna dejanja izrazita.
Slika 15: Pogostost pojavitve posameznih vrst govornih dejanj v pismih
Vir: PAM
Zasebno pismo je običajno sredstvo sporazumevanja med posamezniki, ki tako
ohranjajo svoje bližnje odnose, zato so v pismih pogosta povezovalna govorna
dejanja, ki ohranjajo ali vzpostavljajo medsebojne odnose. Besedilne vrste, ki
imajo najizrazitejšo povezovalno funkcijo, so: pozdrav, zahvala, opravičilo,
voščilo, čestitka, sožalje … Vsa ta besedila se pojavljajo tudi v obliki zasebnega
pisma, lahko samostojno, lahko pa kot uvod v nadaljnje pisanje. Torej
povezovalno funkcijo odraža tudi pozdrav, ki je nepogrešljiva sestavina pisma.
Pozdrav je pogosto samostojna sestavina dopisnic in razglednic, v pismu pa
običajno zaključuje predhodno vsebino. Pismo je navadno nekoliko obsežnejše
besedilo, ki ima predpisano obliko, in omogoča bistveno večjo zasebnost med
dopisovalcema kot razglednica ali dopisnica.
0 1 2 3 4 5 6 7 8 9
10 11 12 13 14 15
45
Tvorci samo vsebino besedila pogosto začnejo z zahvalo ali opravičilom, tako
narekujejo tudi pravila lepega vedenja. Zahvaliti se je potrebno za prejeto pismo,
opravičiti pa, kadar nekoliko zamujamo z odgovorom, pišemo na neustrezen papir
ali pišemo s svinčnikom in podobno.
Zahvala se pojavi v devetih pismih, dvakrat skupaj z opravičilom. Tri pisma se
začnejo z zahvalo za prejeto pismo oz. razglednico:
Tvorec 2: »Najlepša vam hvala za vašo karto katero smo res z veseljem sprejeli.«
Tvorec 4: »Najprej lepa hvala za krasno razglednico iz svete dežele.«
Tvorec 7: »Tvojih pisem sem vedno vesel. Zato tudi za zadnje srčna hvala.«
Tvorca 14 in 15 sta pismo zapisala predvsem z namenom zahvale. Na začetku
pisma pojasnita svoje razpoloženje ob dogodku, nato pa se zahvalita.
Opravičilo se pojavi v štirih pismih, v treh se tvorec opraviči24
oziroma izrazi
obžalovanje na samem začetku, in sicer:
Tvorec 5: »Upam, da mi bodete oprostili, ker se drznem, kar prve dni s pismom in
ponižno prošnjo nadlegovati.« Tvorčeva namera je postavljena v podredni stavek,
kar pomeni, da je od naslovnika odvisno, ali je zapisano pripravljen interpretirati
kot opravičevanje.
Tvorec 9: »s slabo vestjo Ti pišem to pisemce – zaradi zamude, seveda.« V tem
primeru se srečamo s posrednim govornim dejanjem opravičevanja. Tvorec želi
tako izraziti simpatijo do naslovnika.
Tvorec 13: » Opravičujem se za zamudo, s katero potrjujem prejem Vaše knjige z
ljubeznivim posvetilom, anketne pole in pisma z dne 9. 4. 97.« V tem primeru
neposrednega opravičevanja ima ob povezovalni funkciji pomembno mesto še
pozivna funkcija, saj v nadaljevanju pisma tvorec s pojasnilom (bolezen) poskuša
doseči, da preneha negativno mnenje o njem.
V enem primeru pisma imamo voščilo za rojstni dan, ki predstavlja uvod:
24
Vzorce opravičevanja primerjaj s prispevkom Mire Krajnc Ivič (2010) v Slavistični reviji.
46
Tvorec 10: »Najprvo moje iskrene čestitke in vse dobro za bodoče, da bi s svojo
družinico še dolgo užival sladkosti življenja.«
V zasebnih pismih, kjer prevladuje simetrično družbeno razmerje, tvorci pogosto
naslovnika pozivajo, da naj kaj (ne) stori neposredno:
Z velelnikom:
Tvorec 2: »To sprejmite, da boste imeli za par obedov.«
Tvorec 7: »… kmalu piši!«
Tvorec 9:
»Vrnila mi boš zapiske recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev.«
»Ne pozabi na 17. XI.! Sreda! In preveri kje, ali se naš Zagrebčan piše Rosandić
ali Roksandić.«
Z rabo eksplicitnega performativa:
Tvorec 3: »Zaradi tega Te prosim, odgovori mi, čim prej Ti je mogoče – da to
žalostno stvar enkrat končam – ali se zadovoljuješ za svojo tirjatev 1000 gl s
6870 % zneskom glavnice v popolno plačilo.«
Tvorec 8: »Zato Te prosim, pošlji mi avto v petek dne 24. t. m., tako, da bo
opoldne pri Šulerju. /…/ Prosim ravnateljstvo Železarne, da mi da avto in mi
stroške zaračuna.« V tem primeru prošnja, ki je naslovljena na Železarno, vsebuje
neizraženo, da naj Kokal v njegovem imenu prosi ravnateljstvo za avtomobil.
Tvorec 10: »Če prideš kdaj v Ljubljano, Te lepo prosim, da mi predhodno
sporočiš, da se sestaneva in pogovoriva.«
Z naklonskim glagolom želje:
Tvorec 11: »Dobro bi bilo – in želel bi – če bi v prihodnji številki revija prinesla
/na platnicah, na predzadnji strani platnic popravek teh dveh netočnosti, in morda
še tretje …«
47
Tvorec 13: »Vsekakor želim, da razgovor odloživa na kasnejši čas, ko opravim
medtem določene obveznosti, ki me čakajo.«
V zasebnem dopisovanju, kjer gre običajno za simetrična družbena razmerja, so
pozivna govorna dejanja izražena večinoma neposredno. Pogosto so vključena v
kontekst, ki poziv utemeljuje, pojasnjuje, opravičuje. Kakor je že ugotovljeno,
zasebna pisma potujejo tudi med posamezniki, katerih družbeno razmerje je
hierarhično.
Spomnimo se tvorca 14, ki se postavi v podrejen položaj, da bi izrazil
naklonjenost in hvaležnost naslovniku. Sklepamo lahko, da si tvorec v prihodnosti
še želi srečanja z naslovnikom, kar izrazi v upanju: »Upam, da se bova kmalu spet
videli.«
Tvorec 12 želi sodelovanje naslovnika pri knjigi, zato govori o dragocenosti
njegovega prispevka v primeru, da bi žrtvoval svoj čas, odločevalno vprašanje
postavi glede intervjujev, na koncu pa izrazi željo po njegovi fotografiji.
Naslovnik (tvorec 13) izrazi svoj pogoj sodelovanja z naklonskim glagolom želim.
Kadar je tema besedila stvarnost, ki jo tvorec opisuje, nas o njej obvešča, so v
ospredju predstavitvena govorna dejanja. Kadar pa tvorec izraža lastno razmerje
do stvarnosti in želi tako pridobiti ali ganiti naslovnika, pa so v ospredju
razsojevalna govorna dejanja. Ta so izrazita predvsem pri tvorcu 6, ki je želel
naslovnika prepričati, da o pokojni misli zgolj dobro kakor on.
V izbranih pismih so se tvorci naslovnikom tudi zavezali. Obljubili so zvestobo,
organizacijo sestanka, knjigo.
4.5 TEMA IN SLOGOVNI POSTOPEK
Tema besedila je »koherenten skupek predstavljenih misli« (Krajnc Ivič: vaje)
tvorca pisma, je to, o čemer tvorec piše. Kar je o tej stvari zapisanega, predstavlja
vsebino. Torej glavna tema besedila je jedro vsebine.
48
Tabela 4: Teme po posameznih pismih
PRIMER PISMA TEMA
Pismo Josipine (Josefine) Janku
prvo slovensko pismo
pogrešanje naslovnika
dan pri starših
zdravje družine
pozdravi Šumanove in Remšmidove družine
Pismo gospe Fegeš profesorju
zahvala za razglednico
spomin na naslovnika
potek dni celotne družine
domotožje tvorke
Hinko
Sonja
opis vernikov in kraja
Pismo Janka Babnika prijatelju bratova zapuščina in dolgovi
predlog o poravnavi dolgov
Pismo Janeza Čemžarja zahvala za razglednico
pravica do davka
Pismo Malče stricu prošnja za bivanje v Ljubljani (delo in
izobraževanje)
Pismo Davorina doktorju
doživljanje smrti žene
zahvala naslovniku
pojasnilo razmer, v katerih je živela pokojna žena
opravičevanje za pismo
Pismo duhovnika prijatelju
zahvala za predhodno pismo in odgovor nanj (o
Slovenki)
ideali
kitica
bolezen matere
Trepal
knjige
načrti, kako bo preživel preostanek dneva
vprašanja
Pismo Lovra Kuharja Kokalu
težave z zdravjem
želja oditi domov za božič
prošnja za avto
prošnja za klic
Pismo Jovite Miri
opravičilo za zamudo
zapiski o koreferatu
preobremenjenost z delom
zaposlitev v prihodnosti
študij
slovo od sodelavcev
opomin na aktiv sodelavcev
poizvedovanje o priimku
49
Pismo Borisa Leonu
voščilo za rojstni dan
sestanek ˝gadore˝
želja po srečanju z naslovnikom
Pismo Antona Ingoliča tovarišici popravki objavljenega članka
Pismo Mire Ružić (Kraigher)
Leonu
knjiga o starostnikih in prošnja za sodelovanje
naslovnika
Pismo Miri Ružić (Kraigher)
opravičilo za zamudo in njeno pojasnilo
pristanek na sodelovanje
intervjuji
njegova knjiga
njena knjiga
občudovanje
Pismo Francke Premk Miri navdušenje nad srečanjem z naslovnico
Pismo Miri zahvala za fotografijo skupnega kosila
Vir: PAM
Slogovni postopki se nanašajo na vsebinsko in tematsko strnjenost v besedilu
(Krajnc Ivič: vaje). V besedilu so povedi medsebojno povezane tako, da se njihovi
pomeni združujejo in podrejajo izražanju skupnega pomena celotnega odstavka ali
besedila (Korošec in Dular, 1998: 63). Po Dularju (prav tam) so glavni slogovni
postopki: poročanje, opisovanje, pripovedovanje in razlaganje. Ti postopki se
lahko razlikujejo od povedi do povedi, lahko pa celotno besedilo spremlja en
postopek. Zasebna pisma so tematsko in po vrstah govornih dejanj zelo raznolika
besedila, ta raznovrstnost se odraža tudi v ubeseditvenih načinih.
Tabela 5: Temeljne značilnosti posameznih slogovnih postopkov po Dularju
SLOGOVNI
POSTOPEK
PRI SPOROČANJU
SMO POZORNI
SKLADENJSKA
SESTAVA
SOBESEDILNA
SPETOST
Opisovanje na lastnosti pojavov
preprosta, malo
glagolov, veliko
pridevnikov
rahla
Pripovedovanje na nastanek ali razvoj
pojavov
zapletena, precej
predmetov in (časovnih)
prislovnih določil,
bogata izbira glagolov
močna
Razlaganje
razmerja med pojavi
oziroma dogodki (ali
njihovimi deli)
zelo zapletena, vzročno-
posledična in druga
odvisnostna razmerja
med sporočenimi
dejstvi, pogosti zaimki
najmočnejša
Poročanje
sporočamo, da kaj
obstaja ali se je kaj
pripetilo
preprosta, zgoščena
sporočilno nabita
besedila
rahla
Vir: Dular (1998): Slovenski jezik 3
50
Zasebna pisma so subjektivna besedila, pisana v prvi osebi, saj tvorec pisma
izraža osebno razmerje do teme, lastne občutke in razpoloženja. Tvorci tako
pogosto komentirajo, vrednotijo stvarnost, dogodke in se o njih izpovedujejo
naslovniku, da bi ta razumel njihovo situacijo, da bi ga ganili ali prepričali. Tako
je prevladujoč slogovni postopek pripovedovanje s prevladujočo razsojevalno
besedilno funkcijo. V tvorčevo pripoved se lahko vriva opisovalni slogovni
postopek: opis napak v izdanem prispevku. Opisovalni slogovni postopek
prevladuje v pismu tvorca 3, ki opisuje zapuščino in dolgove pokojnega brata.
Kadar tvorci pozivajo naslovnika, svoj poziv pogosto utemeljijo, da bi tako
vplivali na naslovnikov pozitiven odziv. V smislu poročevalnega slogovnega
postopka sta pisala predvsem dva tvorca: 1 in 4. Tvorec 1 je podal kratko poročilo
o dogajanju doma med odsotnostjo naslovnika, tvorec 4 pa kratko poroča o
problemu, ki ga želi rešiti.
4.6 PRAVOPISNE, SLOVNIČNE IN SLOVARSKE ZNAČILNOSTI
Zasebno pismo uvrščamo med praktično sporazumevalna besedila, ki so večinoma
manjšega obsega. Govorjena so predvsem dvogovorna, pisana pa so pretežno
enogovorna, v primeru privatnega dopisovanja dvogovorna. Stalne oblike
praktičnega sporazumevanja so: pozdravi, vljudnostne in vremenske pripombe,
pomenki, vprašanja in odgovori … (Toporišič, 1994: 71). Takšna besedila so
zasebne narave, z njimi sporočamo vsakdanje teme, ki so naslovniku vsaj malo
znane. To so največkrat teme o naših doživetjih, s pripovedovanjem katerih se kot
tvorci razodevamo, torej so pred nami izrazito subjektivna besedila (Bešter, 2007:
83). Praktično sporazumevalna zvrst jezika je tista, s katero se srečamo že v
zgodnjem otroštvu in se je najprej naučimo (Toporišič, 1994: 71).
V izbranih pismih se kot sredstvo sporazumevanja pojavlja knjižni jezik, kar
pomeni, da so tvorci uporabljali socialno zvrst jezika, ki so se je naučili s
šolanjem. Toporišič (1994: 48) zapiše, da je knjižni jezik najvišja in najbolj
uzaveščena zvrst slovenskega jezika, ki ima narodnozdruževalno in
narodnopredstavno vlogo. Teh vlog so se zavedali predvsem slovenski
izobraženci, ki so z aktivno rabo slovenskega knjižnega jezika skušali podpreti
prizadevanja za avtonomijo in svobodo slovenskega naroda. V 19. stoletju je
51
znanje slovenskega knjižnega jezika predstavljalo vrednoto, ki je bila odraz
narodne ozaveščenosti. Izobraženi ljudje, ki so imeli za seboj več let šolanja in
učenja slovenskega jezika, so težili k rabi knjižne slovenščine. Raba knjižne
slovenščine v zasebnih pismih je povezana prav tako z učenjem pisnega
jezikovnega sistema, ki ga prav tako nudijo izobraževalne institucije, ki se držijo
splošno sprejetih jezikovnih norm. Nobena šola ne uči zapisovanja narečij ali
pokrajinskih govorov, temveč izključno knjižnega jezika. Prav tako se sporočanja
preko pisem naučimo v šoli. Zato lahko sklepamo, da je raba knjižnega jezika v
zasebnih pismih v času samostojne Slovenije posledica izobraževalnega sistema.
V izboru pisem imata s slovenskim knjižnim jezikom, ki je veljal kot edini
primeren za pisno sporočanje, največ težav tvorca 1 in 2, saj je njun primarni jezik
nemščina.
Slovnične značilnosti njunih besedil:
raba napačnega sklona:
o »Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju …« (na to okolje)
o »me verjameš« (mi)
o »od tebi« (tebe)
kopičenje zaimkov:
o »Najlepša vam hvala za vašo karto …«
vrivanje pogovornih besed:
o bli, tak (opuščanje samoglasnikov)
o si smislimo
o znali (v pomenu vedeti)
o par
o pervi
o serca
o vstanim (ostanem)
o ko ga od mene dobiš (ko namesto ki)
o v kratkim (končnica –im namesto –em)
nepravilen zapis:
o od kar (odkar)
52
o nevezda
o jas
o srečno (srčno) poljubimo
o samitna (osamljena)
o koga (ki) od mene dobiš
o si je nič posebnega ne zgodilo
o kaj (kar) (napačen izbor zaimka)
mašila:
o tudi, pa
napačno spreganje:
o najvažno (najvažnejše)
nedosledna raba vejice:
o »Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo, bli pa smo še
radovedni, nismo točno znali_ ste še na starem mestu ali ne.«
o »Mi smo tudi tak zaposleni, vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer
se vrnem_ Sonja pa v šolo.«
o »Mislim_ da me verjameš, če ti povem, da nam že dolg čas je, in da
iz celega srca želimo_ da v kratkim zopet nazaj prideš.«
o »Od kar tebi ni med nami_ si je nič posebnega ne zgodilo; mi smo
hvala Bogu vsi zdravi_ kaj tudi od tebe pričakujemo.«
o »Gospod Šuman in nevezda Bezika in cela Remšmidova rodovina_
ki so ravno zdaj k Šketu šli_ te pozdravljajo.«
povedi in stavki med seboj niso vedno logično in slovnično povezani:
o »Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo, bli pa smo še
radovedni, nismo točno znali ste še na starem mestu ali ne.«25
o »Mi smo tudi tak zaposleni, vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer
se vrnem Sonja pa v šolo.«
Skladenjska sestava povedi v pismu tvorca 2 je nekoliko preprostejša, saj je tvoril
večinoma priredne in soredne povedi, medtem ko se je tvorec 1 precej bolj zatekal
25
Tvorec krši maksimi načina in relevantnosti, besedilo je nejasno in tematsko neurejeno. Ne
vemo, ali gre za opravičilo, pojasnilo zakaj tvorec ni pisal naslovniku ali le navaja, da se je
spraševal o lokaciji naslovnika, ker se ta že nekaj časa ni oglasil. Ne poznamo predhodnega pisma,
na katerega tvorec odgovarja, zato ne moremo določiti tvorčeve namere.
53
k podrednim zvezam. Če je raba podredij znak boljšega obvladovanja stavčnih
struktur, lahko to povežemo z družbenim položajem tvorca 1, ki je bil del
meščanstva, verjetno se je tudi več izobraževal v slovenskem jeziku. Medtem ko
je tvorec 2 najverjetneje iz delavskega okolja, saj je že zjutraj odhajal od doma in
se vračal šele zvečer. Glede na družbeni položaj lahko sklepamo, da je imel veliko
manj šolskih ur slovenskega jezika.
Pravopisno pomanjkljivo je tudi tipkano pismo tvorca 8, morda ga ni tipkal sam,
glede na to, da je bil v bolnišnični oskrbi. To bi dalo smisel njegovemu ročnemu
pripisu:
»Ob 14 uri pri Šulerju 24. XII 048
Kuhar Lovro«
Slika 16: Pismo tvorca 8
Vir: PAM, Ivan Imre, AŠ 1, pismo.
Morda pa je želel še enkrat opozoriti na uro, kraj in datum odhoda iz bolnišnice.
Že v samem pripisu ni končnega ločila, kakor tudi ni pike za 14 in XII, ki
predstavljata vrstilna števnika. Tipkopis zelo nedosledno uporablja vejico levo
stično, kar šestkrat je postavljena desnostično, na enem mestu je odveč: »Zato Te
54
prosim, polji mi avto v petek dne 24. t. m. sem, tako, da mi da avto in mi stroške
zaračuna.« V tej povedi se je izmuznila tudi črka š v besedi pošlji, vejici sta pa
izpuščeni v primeru vrinjenega stavka: »Telefoniraj_ prosim_ Vidi na Gozdno
gospodarstvo, če avto pride– Bomo šli naravnost domov.« V tej povedi bi moral
biti pomišljaj obojestransko nestičen, vsekakor pa bi bila potrebna mala začetnica
b. Napačna začetnica je rabljena tudi v začetku vsebinskega dela pisma, saj za
nagovorom stoji vejica, kar pomeni, da vsebino začnemo z malo začetnico. Velike
začetnice ne upošteva v drugi sestavini imena naselbine: »Sl. gradec«.
Pravopisno najbolj problematično ločilo je vejica, ki je pogosto izpuščena ali se
pojavi na nepravem mestu, k temu pripomorejo najverjetneje kompleksna pravila,
ki jih je težko obvladati. Morda pa tvorci na vejice niso pozorni in na njih
pozabijo, ker sploh ne razmišljajo, da jih je treba postaviti; tiste, ki jih postavljajo
sproti, pa so posledica avtomatizma iz šolskih klopi. Še nekaj primerov izpusta
vejice:
»Sporočil mi je Tvojo željo_ naj bi sklical in organiziral sestanek.«
»Če prideš kdaj v Ljubljano_ Te lepo prosim, da mi predhodno sporočiš, da se
sestaneva in pogovoriva.«
»Vedno, kolikokrat ste nas predobri gospod stric obiskali, upadel mi je pogum in
nisem si upala prositi, ko sem pomislila_ kaj bi to veljalo.«
»Vašo blago srce mi dela pogum, da se na Vas, predragi gospod stric_ obrnem in
prav lepo prosim, ko bi bili tako dobri in mi pomagali v Ljubljano, kjer mislim se
mnogo koristnega naučiti.«
»Plemeniti Tekorčani imajo pri deželnem odboru neko razpravo radi skupnega
sveta ˝Ledina˝_ koji si hočejo po razmerju davka lastiti tudi privandrani
nemškutarji« Bi moralo biti kojega!?
»Prosim_ ali bi se dalo to kako dokazati iz listin in urbarija_ kojega sem Ti bil jaz
izročil.«
55
Če bi nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim_ da dopošlješ prav kmalu
urbarij in listine_ ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.«
Povedi so skladenjsko bolj ali manj zahtevno povezane. Pismo tvorca 6, ki je
napisano pod zelo močnim čustvenim vplivom, je glede na tipe povedi najbolj
pestro in zahtevno. Razumevanje pisma je oteženo, saj so nekateri podatki
oziroma dogodki kar nametani in jih kot bralci, ki ne poznamo zunanjega
konteksta, ne moremo interpretirati tako, da bi jih povezali v celoto.
Jezik je živ pojav, ki se skozi čas in prostor spreminja. V 18. stoletju je slovenski
knjižni jezik doletela poplava pokrajinskih jezikov, ki so se skušali uveljaviti kot
splošno slovenski oz. knjižni jeziki. Dotedanji osrednjeslovenski knjižni jezik, ki
naj bi bil narodni predstavnik slovenskega naroda, so pokrajinske različice
opozorile na pokrajinsko raznolikost slovenskega jezika, ki jo je potrebno
upoštevati. Normativni jezikovni priročniki so tako nastajali še na Štajerskem,
Koroškem in v Prekmurju. Sredi 19. stoletja se je oblikoval splošno-slovenski
jezik (uvedba novih oblik), ki je postopno zajel celotno slovensko jezikovno
ozemlje. Ta ima naravno, živo govorno podstavo v osrednjem delu Slovenije s
središčem v Ljubljani (Toporišič, 1994: 48). V pismih 19. stoletja so prisotne
številne značilnosti jezika, kot so ga pisali in govorili tedaj, najočitneje je časovno
zaznamovana leksika:
Tabela 6: Raba nekaterih zastarelih izrazov
IZRAZ POMEN V PISMU
STILNA
OZNAKA V
SSKJ
RABA BESEDE PO
FIDIPLUS (število pojavitev
v neumetnostnih besedilih)
ako če raba peša 27
bodete star zapis za boste
(biti) stil. 0
doposlati dodatno, zraven
poslati zastar. 0
drug tovariš, prijatelj star. 0
gruda zemlja, prst star. 1
imovina premoženje, imetje knjiž. 0
karati opominjati, oštevati knjiž. 0
nada upanje, pričakovanje knjiž. 0
odpomoč izhod, rešitev star. 0
privandran(ec) priseljenec, tujec zastarelo 0
rajnik/ rajnica kdor je umrl;
pokojnik raba peša 0
56
razhudili razjeziti ekspr. 0
red
šol. ovrednotenje
znanja, vedenja v
šoli, ocena
0
skazati dokazati zastar. 1
solnce star zapis za sonce,
ki še ohranja trdi l / 7
stradar revež, siromak ekspr. 0
suplent nekdaj profesor
pripravnik 0
ukaželjnost vedoželjnost starinsko 1
uveriti prepričati zastar. 0
zabraniti preprečiti star. 0
žalibog žal, na žalost star. 0
Vir: PAM
Časovna zaznamovanost nekaterih izrazov je prikazana s pomočjo SSKJ-ja, ki je
nastajal od leta 1970 do 1991 in zajema besedišče s konca 19. in začetka 20.
stoletja, saj temelji na slovarski tradiciji Miklošiča, Levstika in Pleteršnika, in s
korpusom Fidoplus, ki nam omogoča, da preverimo rabo besed danes.
Kljub težnji po knjižnem izražanju se v pismih pojavljajo pogovorne ali celo
nižjepogovorne oziroma slabšalne besede: cuker, froc, črnoborzijanec …,
strokovni izrazi, kot je konkurz26
, tujke kot npr. unterernährt in narečne
glasoslovne značilnosti: v Celji, ranjki, opominjski, ustneno, ž njim …
Posamezni izrazi so posamezno obdobje zaznamovali in kažejo na neke
značilnosti le tega:
Goldinar – predstavlja denarno enoto stare Avstrije.
Krona – denarna enota Avstro-Ogrske.
Nemškutar slabš., pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za
germanizacijo (SSKJ).
Tovariš/ica:
oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela,
oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti
poklic, položaj,
oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži,
26
Stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov (elektronski
SSKJ).
57
naslov za odraslega moškega,
žarg., šol. učitelj, profesor (SSKJ).
V času Jugoslavije je bil ta izraz edini politično dovoljen način
naslavljanja (tovariš direktor, tovariš profesor), njegova raba je po letu
1991 v izumiranju (Bezljaj, 2005: 207).
4.7 PRIBESEDILNE PRVINE
Za pisma je značilen predvsem pisni jezik, ki ga pogosto dopolnjujejo
pribesedilne prvine, kot so: fotografije, slike, različna oblika in velikost črk,
ločila, podčrtovanje … S pribesedilnimi prvinami je besedilo zanimivejše,
razumljivejše in nazornejše.
1. Fotografija, slika
Tvorec 15 se zahvaljuje za prejeto fotografijo in pravi, da bo tako spomin na
kosilo na blejskem kongresu še okrepljen. Namen fotografije je prejemnika
spominjati na dogodek, hkrati pa je dokazno gradivo preteklega dogodka s trajno
vrednostjo.
S stališča pribesedilnih prvin je zanimivo pismo, ki ni uvrščeno v izbor. Tvorec
naslovniku pošlje sliko oziroma skico, ki simbolizira film Visoška kronika iz leta
1950, kar je tudi zapisal pod njo. Iz pripisane vsebine lahko razberemo, da se
zahvaljuje za kartico in da upa na srečanje. Vse ostalo nam kot sekundarnim
bralcem ostaja skrito. Skica je imela smisel samo za naslovnika. Mi lahko o
pomenu skice le ugibamo, morda gre za spomin na skupen ogled filma, ki je
prebudil za tvorca in naslovnika pomembna čustva, misli, ideje …
58
Slika 17: Primer pisma s skico
Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.
2. Podčrtovanje
Tvorec 9 podčrtuje posamezne besede na tri načine: valovito, z eno črto in z
dvema:
»Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o koreferatu, ki bi ga
osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za slaviste s šol 2.
stopnje.« S takšnim podčrtovanjem najverjetneje želi opozoriti naslovnika na
kvaliteto zapiskov, saj v oklepaju pojasni, kako so nastali.
»Toda ne kaže drugače, dokler praksa ne bo prepričala ˝modrega vodstva˝, da
ena sama oseba ne bo zmogla vsega dela!« Tukaj opozarja na nezmožnost, česar
ne opazijo nadrejeni. Mislim, da želi poudariti, da neko delo ne bo opravljeno, ker
ga ni mogoče opraviti in ne zaradi kakšnih drugih izgovorov.
»Zdaj me nihče ne posluša (reforma, notranje rezerve, razkošen projekt …), če
trdim, da bi skupina slavistov na zavodu morala imeti 3 ljudi.« Delo, ki je
naloženo enemu, je tako obsežno, da bi ga morali razporediti med tri ljudi. Kar
tvorec poudari z dvojnim podčrtovanjem.
59
»Za nekaj mesecev, po tem bi si najraje pomagala na šolo, (če ne bo zavod za
šolstvo razpisal še enega mesta.« Poudarja spremembo zaposlitve, v primeru
nespremenjene situacije.
Slika 18: Pismo tvorca 9
Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.
To podčrtovanje ne odraža nazornosti, razumevanja, niti ni besedilo zaradi tega
bolj zanimivo. Tvorec s tem izraža svoj čustven odnos do te realnosti. Najprej
poudari, da je nemogoče opraviti delo in nato stopnjuje svoje občutke, jezo in
razočaranje in dvakratno poudari, da so za to delo potrebni trije ljudje.
Razlikovanje v podčrtovanju je odraz intenzitete občutenj tvorca.
Zaradi preglednosti in lažjega iskanja podatkov po branju podčrta nekatere besede
tudi tvorec 11, in sicer tiste, ki naj zamenjajo napačne v predhodnem sestavku.
3. Črna (žalna) obroba
Kot je že povedano, izraža črna obroba predvsem sožalje, a v našem primeru
tvorec uporablja takšno pisemsko polo zaradi čustvenega in duševnega stanja ter
vsebine pisma, ki govori o pokojnici.
60
4. Preglednica
Slika 19: Pismo tvorca 3
Vir: PAM/1503, Janko Babnik, AŠ 1, pismo.
Vsebina, zapisana v obliki preglednice, je na ta način nazornejša in razumljivejša.
Samo besedilo pa je veliko bolj zanimivo, saj podaja podatke o zadolženosti
pokojnega, koliko je komu dolžan.
5. Znamenje za nadaljevanje
Slika 20: Znamenje za nadaljevanje pisma
Vir: PAM/1597, Fran Meško Ksaver, AŠ 11, pismo.
Takšno znamenje uporabi tvorec 7 na koncu prvega in tretjega lista pisemske
pole, da opozori na nadaljevanje besedila na hrbtni strani lista, medtem ko na
koncu drugega lista znamenje ni potrebno, saj je očitno, da se nadaljuje na
naslednji strani.
61
Isto znamenje uporabi tudi tvorec 1, katerega pismo obsega dve strani enega lista.
6. Verzi
V izboru pisem se dva tvorca izrazita s pomočjo pesniškega jezika:
»Sivec prihaja,
Jovita odhaja …«
Ta verz zapiše tvorec 9, ko želi predstaviti svoje doživljanje ob odhodu s
sedanjega delovnega mesta. V pismu ne sledi razlaga verzov, temveč samo
pojasni, da je to pesem teh dni.
»Ljubezni ptic se vsak napaje,
izpoje se mu vse srce; -
zakleto v molk je srce moje,
izpeti se nikdar ne sme!«
Tudi v tem primeru verzov ne spremlja razlaga, so zgolj podkrepitev k opisanemu
vzdušju in občutju tvorca 7, ki teži k idealom, vendar mu je pot prekrižala
prepovedana ljubezen.
4.8 ZUNANJA OBLIKA PISEM
Zapis kraja in datuma se je največkrat pojavil levo na samem koncu pisma. Kar
nekajkrat so tvorci pisma izpustili kraj zapisa, enkrat tudi datum. Morda je kraj
tem tvorcem razumljen popolnoma samoumevno, glede na to, da se z naslovniki
dobro poznajo. Vsekakor se pokaže, da ti tvorci niso dosledno sledili ustaljenim
pravilom, kako napisati pismo, saj sta kraj in datum zapisa pisma obvezni
sestavini vseh predlog. Tvorci pisem so nekoliko enakovredno uporabljali obe
možnosti zapisa nagovora, tako na sredini kot levo poravnano. Sama vsebina je
členjena na odstavke, pogosta je raba zamika v desno prve povedi posameznega
odstavka. Pri pozdravu27
je v ospredju zapis, ki je poravnan levo, pri podpisu so
27
Omeniti velja, da Jovita in Francka pozdrav zaključita s klicajem, medtem ko jezikovni
priročniki dosledno pozdrava ne zaključujejo z ločilom. Klicaj kot končno ločilo zaznamuje
62
tvorci največ uporabljali desno stran papirja, ali pa so podpis razdelili in del
zapisali na sredini, del pa ob desni strani. Pri robovih opazimo, da je največkrat
upoštevan prazen levi rob, tej obliki zapisa je enakovredno pisanje od levega roba
lista do desnega. Ker praksa ni teorija, so opazni, po besedah številnih bontonov
in jezikoslovnih priročnikov, neprimerni zapisi. Tako je tvorec 9 popisal ves levi
rob na zadnji strani, sam pozdrav in podpis pa umestil na zadnjo stran pisemske
pole v zgornji rob. Predvidevamo lahko dvoje: ali ni imel več druge pole, ali se
mu uporaba druge pole za nekaj besed ni zdela smiselna. Prav tako je dve večji
pomanjkljivosti storil tvorec 11: s pisalnim strojem je popisal obe strani lista,
številne zatipkane napake pa popravil kar ročno. Takšne in podobne napake so
stalnica pisanja pisem.
4.9 SINTEZA ANALIZE IZBRANEGA GRADIVA
Dopisovalci v pismih sporočajo vsakodnevne stvari, boleče in vesele izkušnje,
prošnje, pozive, opravičila in zahvale, posredujejo sporočila oseb, ki niso
udeležene v procesu izmenjavanja sporočil (nastopi vrinjen izjavitelj po
Verschuerenu) … V glavnem poročajo o raznolikih temah, ki jih želijo predstaviti
naslovniku, pri tem pa se zavedajo vrednosti dokumentiranega pisma (upoštevajo
morebitne navzočnosti). Glavni nameni pisem so povezovanje udeležencev,
pozivanje naslovnika k čemu in predstavljanje tvorčevega sveta naslovniku. Da
tvorci svoje misli in občutja izlijejo na papir primerno naslovniku, se morajo
postaviti v njegovo vlogo.
Pismo omogoča komunikacijo med osebami, ki so prostorsko oddaljene dlje časa,
zato sta njegovi ključni sestavini kraj in čas nastanka pisma, ki omogočata
prostorsko in časovno zgodovinsko umeščenost v določeni kulturi. Nagovor in
podpis razkrivata družbena razmerja med udeleženci sporočanja, ki so v 20.
stoletju manj hierarhično razporejena kakor v preteklih stoletjih. Kljub temu
zasebno pismo ne obsega zgolj simetričnih razmerij. Nesimetrična razmerja med
posamezniki pogosto zaznamujejo elementi uradnega pisma (nagovor, pozdrav in
podpis).
samostojni stavek, zanimivo pa je, da npr. Lep pozdrav po priročnikih na začetku pisma
zaključimo z ločilom, na koncu pisma pa ne. Za podpisom ni nikoli ločila.
63
Dopisovalci se držijo določenih žanrskih smernic: pismo začnejo z nagovorom,
vsebino členijo z odstavki, podpis zamaknejo desno od pozdrava in na koncu
pisma zapišejo kraj in datum pisanja. Jezikovni in vedenjski priročniki podajajo
natančna navodila in smernice pisanja pisem, vendar tvorci od bližnjih oseb
pričakujejo tolerantnost do upoštevanja pravil. Jezik zapisanih besedil je knjižni
jezik s posameznimi pogovornimi, narečnimi in strokovnimi izrazi, ki ga popestri
kakšna slovnična napaka, največkrat vejica preveč ali premalo. Za popestritev
pisnega sporočanja poskrbijo tvorci s pesniškim izražanjem in z dodajanjem
pribesedilnih prvin.
64
5 ZAKLJUČEK
Zasebno pismo običajno omogoča komunikacijo med dvema prostorsko
oddaljenima osebama, ki si izmenjujeta zapisana besedila, katera lahko
dopolnjujejo pribesedilna sredstva. Tvorec svojo predstavo o stvarnosti prilagodi
naslovniku, tako da si jo ta lahko v svoji zavesti predstavlja. Pri tem mora tvorec
upoštevati sposobnosti in osebne značilnosti naslovnika in se pri pisanju pisma
vživeti v njegovo vlogo. Komunikacija se vzpostavi z določenimi nameni in da bo
ta uspešna, jih mora naslovnik prepoznati. Zato mora biti besedilo smiselno
povezano in mora vsebovati bistvene podatke. Ker so pisma besedila, ki ne
omogočajo neposrednega stika med udeležencema sporočanja, se mora tvorec
jasno sklicevati na predmetno stvarnost, odgovarjati na vprašanja v celih stavkih,
podrobneje opisovati temo, hkrati pa se mora zavedati, da je pismo trajen
dokument, ki lahko pride v napačne roke. Kljub natančnejšemu izražanju v
pisnem jeziku je stvarnost, o kateri komunicirata udeleženca, velikokrat jasna le
njima, sekundarni bralec je pa ne more v celoti dojeti. Udeleženca sta vpeta v
določene družbene okoliščine, v pismih zaznamovane z raznimi deikti, ki kažejo
na relativno stvarnost.
Pisma so poročila o raznolikih temah, saj tvorci v pismih vzpostavljajo, ohranjajo
in obnavljajo prijateljske, družinske vezi. Vendar zasebna pisma ne potujejo zgolj
med bližnjimi osebami, pravilneje bi bilo reči, da potujejo med ljudmi, ki so v
neformalnih odnosih, tako enakovrednih kot v neenakovrednih. Tvorci v pismih
najpogosteje navezujejo stik, pozivajo naslovnika k nekemu dejanju, predstavljajo
in razsojajo določeno stvarnost in vendar pismo na papirju prenese tudi
zavezovalno in izvršilno namero.
Pisanje pisem predstavlja neko kulturno vedenje, zato je določeno tako s pravili
bontonov kot s strani jezikovne teorije. Pri pisanju pisem se tvorci ravnajo po
vnaprej naučeni predlogi zasebnega pisma, ki upošteva prostorske in časovne
okoliščine, družbena razmerja, načine posredovanja tem in izražanja namenov.
Vendar je pismo žanr, ki v sebi lahko skriva druga žanrska besedila, kot so
opravičilo, zahvala, prošnja, vabilo …
65
Prvi je pismo žanrsko opredelil Matija Majar leta 1850 v Spisovniku za Slovence
in od takrat so obvezne sestavine zasebnega pisma: nagovor, vsebina, pozdrav s
podpisom ter kraj in datum zapisa pisma. Sodobnejši jezikoslovci so morda te
sestavine prestavljali levo in desno po papirju, kraj in datum celo v desni zgornji
kot pisma, kar v praksi ni bilo veliko upoštevano. Sicer je v posameznih primerih
izpuščena kakšna obvezna sestavina, vendar se v splošnem sama zgradba pisma z
vidika sestavin ni spreminjala, medtem ko se oblika pisma razlikuje od pisca do
pisca. Kršijo se pravila lepega vedenja in jezikovne norme, vendar se v praksi
pokaže tolerantnost do posameznih nepravilnost, posebej takrat, ko gre za
dopisovanje med bližnjimi osebami. Največje spremembe skozi čas prinašajo
družbene okoliščine in jezik. Pri slednjem se je spreminjala tako raba besedišča, ki
je z današnjega vidika zastarelo, kot glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske
značilnosti, katerim lahko sledimo, ko prebiramo pisma iz različnih obdobij.
Jezikovna norma pisnemu izražanju narekuje rabo knjižnega jezika, ki je v pismih
v precejšnji meri upoštevana, občasno pa jo popestrijo prvine pogovornega jezika.
Tako jezik kot vsebina pisem pričata tudi o razmerah posameznega družbenega
obdobja, priča smo lahko fevdalnim družinskim odnosom, življenju žensk ob
domačem ognjišču, prepadu med gospodo in običajnim prebivalstvom ter na drugi
strani enakopravnim družinskim odnosom, življenju zaposlenih žensk,
socialističnim in kapitalističnim delovnim odnosom. Vse te delne predstave iz
pisem pa lahko na podlagi kraja in datuma na pismu ter zgodovinske znanosti
dopolnimo v celovitejšo sliko.
Do največje spremembe v tradiciji pisanja pisem je prišlo v 20. stoletju, ko je list
papirja zamenjal računalnik, poštno službo pa internet, ki je omogočil nov način
komunikacije v zasebnem dopisovanju.
66
6 LITERATURA
Walter ALLEN, D. W. DAVIES, David DIRINGER, Mervyn JONES, Alec
LAURIE, John MCDANIEL in dr., Janez OREŠNIK, Vlasta PACHEINER,
Katarina PUC, Boris VERBIČ, 1970: Komunikacije in jezik. Preplet misli in
dejanja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Drago BAJT, 1994: Pišem, torej sem. Maribor: Obzorja.
Robert-Alain de BEAUGRANDE, Wolfgang Ulrich DRESSLER, Aleksandra
DERGANC, Tjaša MIKLIČ, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Marja BEŠTER, Martina KRIŽAJ-ORTAR, Marija KONČINA, Mojca
BAVDEK, Mojca POZNANOVIČ, Darinka AMBROŽ in Stanislava ŽIDAN,
2007: Na pragu besedila. Ljubljana: Rokus Klett.
France BEZLJAJ, Marko SNOJ, Metka FURLAN, 1976: Etimološki slovar
slovenskega jezika (4. zvezek). Ljubljana: Mladinska knjiga.
Aleksandra BIZJAK, 2005: Pridiga kot žanr. Ljubljana: ZRC.
Walter BODANIUS, Rok GLAVAN, 2005: Knjiga o vedenju. Ljubljana: Rokus.
Janez DULAR, Tomo KOROŠEC, 1991: Slovenski jezik 4. Maribor: Obzorja.
Janez DULAR, Tomo KOROŠEC, 1998: Slovenski jezik 3. Maribor: Obzorja.
Janez DULAR, Rafka KIRN, Marija KOLAR in Breda POGORELEC, 1998:
Slovenski jezik II. Maribor: Obzorja.
Mateja GOMBOC, 2009: Mala slovnica slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.
Matija MAJAR, 1850: Spisovnik za Slovence. Celovec: J. Leon.
Meta GROSMAN, 2000: Šolska ura z besedilom. Ljubljana: Zavod Republike
Slovenije za šolstvo.
Mira KRAJNC-IVIČ, 2005: Besedilne značilnosti javne govorjene besede.
Maribor: Zora 35.
67
Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Jezikovno pragmatične analize v slovenistiki. Izzivi
sodobnega jezikoslovja. Ur. Vojko Gorjanc in Andreja Žele. Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske Fakultete. 121135.
Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Jezikovno-vedenjski vzorci opravičevanja v
slovenščini. Slavistična revija. 58/1. 133147.
Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Pripovedovanje in opisovanje v vrtcu. Vrtec od
včeraj do danes za jutri. Ur. Jana Bezenšek, Mirjam Senica, Marija Kovše. Zreče:
Vrtec. 7686.
Simona KRANJC, 2003: Jezik v elektronskih medijih. Slovenski knjižni jezik. Ur.
Ada Vidovič Muha. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri
Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete (Obdobja, 20). 435446.
Olga KUNST GNAMUŠ, 1991: Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev.
Jezik in slovstvo. 37/1/2. 921.
Marta PAVLIN, 2009: Kako kaj napišem. Ljubljana: Jutro.
Agnes PISANSKI-PETERLIN, 2011: Metabesedilo med dvema kulturama.
Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Henrik PODKRAJŠEK, 1919: Veliki slovenski spisovnik: zbirka pisem, listin in
vlog za zasebnike, trgovce in obrtnike. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg.
Tadej PRAPROTNIK, 2007: Pragmalingvistični vidiki računalniško
posredovanega komuniciranja. Monitor. IX/1. 139171.
Emilija in Silvijo RUŽIĆ, Majda JEGLIČ, 1975: 1000 pravil o lepem vedenju.
Ljubljana: Orbital.
Silke SCHNEIDER-FLAIG, Irena Madric, 2011: Veliki novi bonton. Primerno
vedenje za vsako priložnost. Ljubljana: Mladinska Knjiga.
Stanko ŠIMENC, 1994: Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo. Ljubljana: DZS.
Jože TOPORIŠIČ, 1994: Slovenski jezik in sporočanje 1. Maribor: Obzorja.
68
Jože TOPORIŠIČ, 1998: Slovenski jezik in sporočanje 2. Maribor: Obzorja.
Jef VERSCHUEREN, Irena PROSENC, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana:
Založba.
Ivan VESEL, 1868: Olikani Slovenec. Ljubljana: Matica Slovenska.
Peter VODOPIVEC, Vasko SIMONITI, Peter ŠTIH, 2008: Slovenska zgodovina:
družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštititut za novejšo zgodovino.
Joachim WACHTEL, Miloš MIKELN, 1976: Lepo vedenje od A do Ž. Ljubljana:
Cankarjeva založba.
Žagar FRANCE, 1992: Šolske besedilne vrste. Maribor: Obzorja.
6.1 INTERNETNI VIRI
Alenka ZGONIK, 2011: Znamko prvi predlagal Slovenec. Delo. Ogled 10.
januarja 2012.
Ian PETER, 2004: The history of email. Net History. Ogled 17. decembra 2011.
Komisija za razvoj pismenosti, 2005: Opredelitev pojma pismenosti. Pismenost.
Ogled 23. 11. 2011.
Kratka zgodovina Interneta. Slovensko združenje za računalniške komunikacije
Internet ISOC, 2011: Ob 20-Letnici interneta v Sloveniji. Ogled 17. decembra
2011.
O žigih in žigosanju, 2004. Filatelija. Ogled 23. 11. 2011.
Pošta nekoč, 2009. Pošta Slovenije. Ogled 23. 11. 2011.
Radoš SKRT, 2005: Bonton uporabe e-pošte. Nasvet. Ogled 27. decembra 2011.
Rudolf KOLARIČ, 2009: Caf Oroslav. Slovenski biografski leksikon. Ogled 28.
decembra 2011.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2009. Ogled 25. novembra 2011.
69
7 PRILOGE
Priloga A: Pismo tvorca 1
Ljubi moj Janko!
Je sicer pervi, pa vender v slovenskemu jeziku pisan list, koga od mene dobiš.
Mislim da me verjameš, če ti povem, da nam že dolg čas je, in da iz celega serca
želimo da v kratkim zopet nazaj prideš. Danes smo ves dan pri starših prebivali.
___ Od kar tebi ni med nami si je nič posebnega ne zgodilo; mi smo hvala Bogu
vsi zdravi kaj tudi od tebi pričakujemo.
Gospod Šuman in nevezda Bezika in cela Remšmidova rodovina ki so ravno
zdaj k Šketu šli te pozdravljajo.
Mi te vsi srečno poljubimo in jas vstanim tvoja
zvesta samitna
Zefika
V Mariboru 11 Maja 1865.
70
Priloga B: Pismo tvorca 2
7. 10. 69
Spoštovani gosp. profesor.
Najlepša vam hvala za vašo karto katero smo res z veseljem sprejeli.
Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo bli pa smo še radovedni nismo
točno znali ste še na starem mestu ali ne.
Mi smo tudi tak zaposleni vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer se vrnem Sonja
pa v šolo.
Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju samo manjka mi najvažno nemški
jezik. Ne morem vam opisati mojega domotožja nisem si mislila da bom ravno jaz
to občutila.
Hinku še gre prav dobro v službi in je tudi zadovoljen. Sonja tudi hodi v šolo od
začetka. Je težko bo pa se tudi izboljšalo. V šoli imajo tudi verouk in molijo
pred poukom. Največ je tukaj evangelistov katoličanov je malo. Kraj pa je zelo
lep. Malo sem vam opisala, ker mi ne dopušča čas. Vas prav lepo pozdr. cela
druž.
Fegeš
Pišite.
to sprejmite, da boste imeli za par obedov. (Na drugi strani lista)
71
Priloga C: Pismo tvorca 3
Dragi prijatelj!
Še le sedaj mi je mogoče pregledati stanje zapuščinske imovine svojega ranjkega
brata in po obračunih, katere mi je te dni poslal dr. Sernec, sem se preveril, da je
pasivna. Stanje, ki se končno ne more več preveč izpremeniti, je sledeče.
Brat je bil zavarovan pri Phönixu za 3000 f-, pri New York za 10.000f-. V svoji
blizu 2 ½ let trajajoči bolehnosti in bolezni je zastavil obe polici in vsled tega so
mi izplačali na prvo le 1438 gl 73 kr, katere sem porabil za poplačanje
bolezenskih in pogrebnih stroškov ter za najnujnejše dolgove pri obrtnikih in
trgovcih v Celji. Polico društva New York je realiziral dr Sernec in po njegovem
zgoraj omenjenem obračunu pride od te police po odbitku dolgov zastavnih
upnikov v zapuščino le znesek ……………………………………………5696 f36
kateri, pristevši vrednost premičnin ...………………………………….…..749 f80
kakor jo je določila sodna cenitev, in znesek dolžnih ekspenzarjev, ki pa po
mnenji drja Serneca ne bo presegal ………..……………………………....1500 f-
tvori zapuščinsko imovino …..…………………………………………..7946f 16
Temu nasproti pa še so nepokriti sledeči dolgovi:
pri Tebi ……………………………………………………………………..1000 f-
vdovi njen prinos ..…………………………………………………………6200 f-
Dr. – Grinbaum na Dunaji .……………………………………………..….2000 f-
Dr.- Rausch v Kozjem …………………………………………….……….1000 f-
Dr.- Vok v Ljubljani …...……………………………………….…………..660 f-
Jožef Zelenik (ostanek) ……………………………………………………..466 f-
vkup……………………………………………………………………….11.326 f-
72
Po tem takem je komaj razpoložne imovine le za 68 do 70 % vsega dolga in
konkurz se zmore ogniti le, če se upniki odpovedô obrestim in zadovolje z 68 do
70 % glavnice. Zelo hudo mi je, da moram priti s takim predlogom, toda ozir na
ime ranjkega, katerega je le bolehnost pripravila do takih dolgov, mi veleva,
storiti vse, kar le mogoče, da ne pride do konkurza. Zaradi tega Te prosim,
odgovori mi, čim prej Ti je mogoče – da to žalostno stvar enkrat končam – ali se
zadovoljuješ za svojo tirjatev 1000 gl s 68–70 % zneskom glavnice v popolno
poplačilo. Če vsi drugi upniki pritrde – vdova se samo po sebi strinja z mojim –
predlogom - upam te znižane vsote izplačati.
Prav prisrčno Te pozdravlja
Tvoj
vdani
v Kranji, 4/4 97 Janko Babnik
73
Priloga Č: Pismo tvorca 4
Predragi!
Najprej lepa hvala za krasno razglednico iz svete dežele!
Sedaj pa prošnja:
Plemeniti Tekorčani imajo pri deželnem odboru neko razpravo radi skupnega
sveta ˝Ledina˝koji si hočejo po razmerju davka lastiti tudi privandrani
nemškutarji. Do sedaj so imeli do tega sveta na kojemu stoji cerkev sv. Stefana
nekdaj ˝Gerichtskapele˝ 26 teri posestniki vasi Tekarje pravico. Prosim ali bi se
dalo to kako dokazati iz listin in urbarija kojega sem Ti bil jaz izročil. Če bi
nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim da dopošlješ prav kmalu urbarij in
listine ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.
Pozdrav
J28
Čemžar
Trbovlje 24/9 1910
28
Začetnica imena je zapisana čez začetnico priimka.
74
Priloga D: Pismo tvorca 5
Prespoštovani gospod stric!
Upam, da mi bodete oprostili, ker se drznem, kar prve dni s pismom in
ponižno prošnjo nadlegovati.
Vedno, kolikokrat ste nas predobri gospod stric obiskali, upadel mi je pogum in
nisem si upala prositi, ko sem pomislila kaj bi to veljalo. Res je strašno grdo od
mene, da Vas nisem ustneno prosila, a nisem si mogla pomagati. Na zadnjič sem
že mislila na službo v kakšni boljši hiši, kar sem tudi staršem razodela.
Ukaželjnost žene me z doma.
Vašo blago srce mi dela pogum, da se na Vas, predragi gospod stric obrnem in
prav lepo prosim, ko bi bili tako dobri in mi pomagali v Ljubljano, kjer mislim se
mnogo koristnega naučiti. Vem, da preveč prosim, a bodite zagotovljeni, da Vam
bom hvaležna dokler bom živa. Prizadevala si bom pridna in marljiva biti, vedno
Vam preljubi gospod stric in mojim dragim staršem veselje delati, ter s tem vsaj
deloma trud in požrtvovalnost povrniti.
Srčna hvala tudi za lepo darilo in za vse skazane dobrote.
Iskreno Vas pozdravlja, roko poljublja in še enkrat prav lepo prosi vedno
udana in hvaležna neznjakinja
Malča
V Framu 29. avgusta
75
Priloga E: Pismo tvorca 6
Celje, 24. X. 14
Preblagi gospod doktor!
Štiri tedne smo že brez žene in matere, še nisem prišel do vlade na sabo; dá, na
zunaj padem, upam, redko iz uloge brezčutnega. Nezmožen sem za vsako delo;
zlasti, ker vem, da je tudi meni odločenih le še malo mesecev. Bridka izguba, še
bridkejši vzroki izgube.
Edina tolažba ste mi bili Vi, blagi gospod doktor. Tako hitro ste bili tukaj,
nikdar nisem pričakoval. In Vaš mir, občudujem ga. Kako upliva na okolico
blagodejno! Srčna hvala! Oprostite dolgo molčanje, še danes si delam silo.
Izpolnujem žalostno dolžnost, da se Vam še enkrat zahvaljujem za vse dobro,
kar ste storili Malčki, pozneje tudi meni; naročila mi je tudi to med drugim. Dolga
leta ji je bila ljubezen do očeta in Vas edina opora; brez tega bi bila že zdavno šla
rajši na stranpote, kakor živela obupno življenje; to je bilo njeno prepričanje. Ni
pa nikdar mislila na očetovo ali Vaše premoženje, dasi ji je ravno beda zadala
zadnji udarec. Ni bila ˝praktična˝, za to gredo drugi preko mrliča. Redki taki
značaji! Vem, da tudi Vi niste bili nikdar prepričani o nasprotnem, dasi so pogosto
za čas izdala hudobno zavita preganjanja. Ni se menda opravičevala; studila se ji
je nizkotnost obrekovalca, bolela jo je Vaša nevoljnost; a rajši se je umaknila in
sanjala o končnem pokoju… Ima ga sedaj, ima ga tudi njena brezsrčna
nasprotnica, ki krije veselje z izgubljenimi solzami. A žrtev še ni konec. Pekel v
srcu, smeh na obrazu, čim večje trpljenje, tem bolj zaprta notranjost: to je bilo
njeno življenje; le gluhe noči so bile priča njenih viharjev; jaz sem ji bil zvest
drug.
Zdi se mi, da je moja dolžnost, Vam marsikaj pojasniti iz njenega življenja;
teško bi mi namreč bilo, ako bi imeli najmanjši dvom o njej. Vem, v par vrstah
označiti njen značaj, življenje, v tem duševnem stanju neizpolnjiva naloga. A za
obiske ni moja zunanjost.
76
˝Mačeho imam in mačeha je vedno moja usoda˝,je pisala l. 1908. Vam, č. g. dr.,
se je pa nekoč zdelo neumljivo, da se ti ženski ne moreta trpeti (l. 1910). Osem let
sem molčal, Vas nisem nadlegoval, skoraj izogibal se Vas. Vaš prijatelj mi je
rekel 1909. l., da bi se moral Vam predstaviti, ker bi vendar radi vedeli, kakšen
sem. Nisem storil. Ko ste naju iz Frama vabili k obedu, sem samo enkrat bil
nasproten, da bi šel fant ali gospa zraven, sicer sem bil vedno zadovoljen s
kontrolo. Opravičeno ste me pač slabo sodili. Sedaj Vam lahko povem, zakaj tako.
Gospa se je bala v hišo mene in dr. T. Dolarja, želela pa koga drugega, radi
računov. Mene je to grozno žalilo, še bolj, ko da je enkrat zahtevala od očeta, da
me vrže ven. Malčka je pa bila vlačuga, ker je pozneje, ko sva se že midva
poznala, šla z Dolarjem in neko gospico kot gardedama na izprehod. Zato sva bila
z D. (in še drugi Vaši gosti) stradarja. Dokazi? Preveč bi se pismo raztegnilo.
Recimo samo njen obup, ko ji je Pišek povedal, da pride Vaša mariborska posest v
druge roke, njena zbeganost ono nedeljo, ko jo je g. Böhmova opozorila, kako
nevarna je Vaša kuharica.
Tej edino upoštevani dobrini na ljubo je dosledno ubijala in črnila Malčko in
Pepija, vadila Paučija hinavstva, laži, trpela njegove slabosti (pijančevanje, menda
celo tatvino). Vsi, niti ene izjeme, ki so prvo hvalili, so padli v nemilost, če se jih
ni bala celo javno, kdor je na fantu opazil pogreške, je bil obsojen (učitelji, midva,
no, vsi). Ne maram mnogo pisati. Ko sem vse zanesljivo pogledal, nisem mogel
več v Fram, dasi sem na videz pozabil krivice, ki so se nam godile. Par primerov,
da se uverite sami. Lani je imel fant opraviti s 5 kg kave, ker jo je v cerkvi metal
po naših učencih, sem pri konferenci dobil pod nos sorodnika; naši so dobili
karanje, njega nismo naznanili. Zahteval sem pa, da se kava vrne. Radi tega sem
bil vse prej, ko človek, zlasti, ko ste jo ob neki priliki Vi prijeli. – Ko je bil pri
nama, sva imela oba grozne križe; storila sva rada vse. Fant je pa pravil, da ima za
to slabe rede v nemščini, ker mu jaz naloge popravljam. Mati? Oštela ga je tako,
da sem bil jaz obsojen. Vedno njena prošnja (tudi fantova) je bila, Vam nič
naznaniti, opominjskih listov ne Vam poslati itd. Jaz sem to prošnjo dosledno
zavračal, ona je dosledno govorila, da ga ˝nekdo˝toži. Ker niste želeli, Vam nisva
nič posebnega naznanila. In še eno: Nekoč pri obedu (Velika noč menda) je
odklonil vino. Ko mu ga je mati spet ponudila, je užaljen, jokaje rekel: ˝Kaj me
77
silite, saj veste, da ne pijem vina˝. Komaj ste Vi odšli, je na prav robat način
zahteval vina; dobil ga je, dasi sem bil jaz proti temu, pač še precej. Nek večer
sem jaz zabranil, da se ni matere dejanski lotil. Pozneje me je hotela radi tega
postaviti na laž; ko ni šlo, ga je opravičevala s trudnostjo. Sploh pa, Vam je
pokazala pisma, ko sem jo prosil, naj mi pomaga fanta vzgojiti? Dovolj, moj
namen ni tožiti, povedal sem Vam to po dolgih bojih, da vidite, kaj je resnica in v
kakih rokah je bila Malčka. Mogoče Vam bo to pojasnilo marsikaj in upravičilo
rajnico.
In Malčkino življenje? Nežno čuteča, otroško idejalna, hrepeneča po izobrazbi,
vedno v nadi na srečo, v obupu nad srečo, vedno v mislih na smrt… A bila je
zmerjana za spekulantko in hinavko; z Vami ni smela govoriti, k vili povabljena
ne iti, Vam se je vsiljevala, nastavljala; ˝kaj pa je stric za take froce,˝je dobila, če
Vas je branila. Vaših daril ni smela hranjevati; bila je za to zapravljivka. Vaši
sladkorčki so ji bili vir grenkosti, če je mati vedela za nje. Fanta je hotela ˝dol
spraviti˝. – Delala je, da čudno, ona je držala gostilno po koncu; očitala ji je, da
krade iz kase; celo svoje kose pečenke je od tistih dob prodala za kaso. Noge so
bile v enem samem žulju, ko je prišla v Celje. Dohajala so pisma mame, kako lep
red je sedaj, polno ljudi, kasa, kakor še nikdar… Čutila sva dovolj. Na solnce je
malo prišla, dasi slabotna; celo spati je morala ali pod streho ali v gostilni. Boljšo
posteljo ste ji menda Vi izposlovali; manj bi bila trpela, če bi bila ostala pri stari.
Noge je imela otekle, ni se odložilo perilo: ˝Frajlo bi rada špilala…˝Drugič je šla
(seveda z dovoljenjem) od dela v posteljo. Spodaj je bilo divjanje, da je po štirih
zlezla izpod strehe in sede nekaj delala. V Celje je prišla ˝unterernährt˝. Mislila
naj bi na grob, ne pa na zakon. Da, uničiti človeka, potem pa tako. Naj zadostuje!
Oče jo je res imel rad, a bil je bolehen, in kako bi ne verjel rednim tožbam, ko
je Malčka kazala vedno enaki obraz, otiravši si na skrivnem solze? In mir je znal
ceniti ta dobri mož. Tudi jaz sem ga še spoznal, čeravno nisva mogla mnogo
govoriti. Čudno, nikdar se nisva popolnoma odtujila, dasi v takih razmerah. Na
smrtni postelji je baje dovolil najino zvezo, kar je vedno znala preprečiti gospa.
Zadnjič z Malčko v Pohorju ji je obljubil odpomoč in zdatno pomoč…
78
Mati je nekoč, kakor je pravila, prosila Vas, da nama pomagate. Vi ste se baje
razhudili in rekli: ˝Vraga, kaj pa se ženita, če sta˝(ne spomnim se dobesedno) in
mati je govorila ljudem, da bo še ona morala rediti druge otroke. Midva nisva
verjela onih besed; razlegala sva si jih, da bi rada še bolj naju odtujila.
G. doktor, ne smatram se za svetnika. Tudi jaz sem kriv njene nesreče, boljše,
svoje nesreče. Očitam si, in to je glavno, kar mi ne da duševnega miru, ki sem ga
prve dni imel že precej.
Vzel sem Malčko za ženo kot suplent z 70 gl, dasi ni bilo nič z balo, dasi je
celo za njo pripravljen les dobil nakrat drug namen. Začel sem računati, hotel sem
odložiti. Še prej bi pač bila ona šla, a ne živela bi najprej v nedolžnih otročičkih.
In jaz bi bil mogoče postal ˝praktičen˝, ne bil bi sedaj duševni in telesni mrlič. Pa
prišlo je drugače.
Nekoč je Malčka utrujena legla na zofo. Nek znan možakar: ˝Kje je
Malča?˝Mama: ˝Na zofi leži, le ite noter.˝Noč je že bila in –, samo kdor je ljubil,
ve, kaj je to za oba. Rešila se je, verjamem ji, dala mi prostost, pripravljena je bila
na vse. Vzel sem jo. – Prikrivala sva svoje in domače razmere do konca, jaz jih
sedaj ne morem, mati je bila botra. Da jo je silila k mizi, ji vsiljevala prepovedane
jedi, nama je bilo neprijetno. Malčka:˝Kaj rečejo v Framu?˝Mati: ˝Smejijo
se.˝Jaz:˝Kdo pameten bi se temu smejal?˝Malo pozneje mati: ˝Ti si pa prehitro
prišlo!˝Jaz:˝Mama, kako misliš to? Saj menda le veš, da vsaj 3 tedne lahko
priseževa, da nisva bila pred poroko skupaj.˝Ona:˝Komu si pa ti podobno?˝ (Ali:
˝Ti pač nisi nobenemu podobno.˝) Drugi dan je bila Malčka v hudi nevarnosti,
molčala sva oba, trpela oba. Ona je videla moje dvome, ni se zagovarjala. Ko sem
se streznil, videč jo hirati, sva se pogovorila. A med tem sem začel čutiti bedo, ki
je prej nisem čutil, dasi ni bila manjša. Odpovedala je deklo, delala je ves dan,
ponoči, da je kaj zaslužila; vse je storila, da ne čutim jaz in – tujci. Trikrat menda
je celo Vas prosila, povedala mi je še le pozneje, dasi ste tolikrat sami od sebe
posegli na pomoč. Opustila je zdravnika, prehladila se radi slabega obuvala, bila
vesela in srečna, vsaj na zunaj. Ni tožila, živela je drugim, kakor doma. Smilila se
mi je, delal sem, kar sem mogel, prišle so še tuje menice, nič ni zaleglo. Dobil
sem si inštrukcije; dobila sva spet deklo, hodila je k zdravniku, kupil ji obleko; od
79
tistih dob pa ni bila več srečna; zdelo se ji je, da hiram, ni mi pustila bedeti, sama
bolna je hotela streči meni. Hudo ji je bilo, če si nisem privoščil tudi jaz, kar sem
dal njej, a jaz sem hotel priti do plusa. Parkrat se nama je z Vašo dobrotljivostjo
posrečilo spraviti na stran par desetakov, vsi kdar jih je pobrala nesreča. Rada sva
se imela do konca, a ona nežna ljubezen prvega leta nama je bila tuja, čustvo
pomankanja je stopilo na njeno mesto. To samoočitanje bo me spremljalo do
zadnjega zdihljaja, to je vzrok rastoče nervoznosti in črnogledosti. Da, da, mačeha
je bila njena usoda – in moja. Še celo ˝gostijo˝ je morala plačati sirota s 15 gl!
Prosim, oprostite! O Malčki ne mislite slabo, o meni, vseeno. Lahko celo
verjamete mami, kar pravi o škandalu pred pogrebom, ˝ki ga bo pomnila vse
življenje˝; tako govori sedaj. Da bi ga le in da fant ne bil nikdar več tako
nesramen. Trikrat mi je namreč pred ljudmi očital laž in mama je takoj iskala
priče, da je on nedolžen. Naj! Tudi jaz lahko grem pod grudo, a nedolžna žrtev že
rodi prokletstvo.
˝Ti boš mož dejanja, jaz Ti bom ljubka tovarišica˝, je sanjala rajnica. To vzamem
za njeno oporoko, ako se mi vrne zdravje in mir. Kar sem nemara zakrivil napram
njej, to naj popravim pri njenih otrocih. Kakor Malčka, tako Vam bom jaz do
smrti hvaležen za vse, kar ste nam storili dobrega, tudi otrokom bom vcepil
hvaležnost za dobrote proti njihovi nepoznani mamici; bodite o tem uverjeni.
Nimam pa v mislih denarja, če Vas prosim zanaprej blagohotnosti. Blagi gospod
doktor, nisem še bil v hujših stiskah, ko sedaj. 85 gl. služim, računi nazaj, pogreb,
4 leta že nimam nove obleke. A vse bo šlo, ne prosim za podporo; dobra beseda,
dober svet, hvaležen Vam bom, prav lepo Vas prosim za to. Pa ne zamerite mi
tega, ne veste, kaj se v meni godi te tedne.
Še enkrat prosim, oprostite pismo. Zahvaljujem se Vam za vse
hvaležni
Davorin
80
Priloga F: Pismo tvorca 7
V Rumi 11./XI. 1915
Predragi!
Tvojih pisem sem vedno vesel. Zato tudi za zadnje srčna hvala. Na tvoja
vprašanja Ti pismeno odgovorim le toliko, da je Slovenka. Lepa je in dobra. Sicer
je pa tem bolj žalostno, čim lepša in boljša je. Zadnjič sem Ti pisal, rekel bi,
nekako optimističen, govoril sem Ti o zadovoljstvu, ki ga vedno čutim. Ali to so
pač le kratki trenutki, in že ti so redki. Potem pa udari žalost s podvojeno močjo.
G. Peku nisem pisal. Pripravljal sem se dolgo, ko sem bil še doma. Da niso ti
prokleti ? začeli, bi ga bil obiskal. – V Rumi sem od 1. sptembra. Imamo reden
pouk ali samo poldneven. Dela imam manj, nego druga leta.
Pri ˝Družbi˝je pač tako, kakor, žalibog, po vsem svetu. Jaz vsaj se vedno bolj
prepričavam, da so vsi ideali res nekaj nebeško lepega, da pa svet nikjer ne mara
zanje. Ali se jim naravnost posmehuje, ali pa jih ignorira. Vodilna moč vsega je
egoizem. Za denarjem hlepi svet tako, da se večkrat vprašam: Kam ga hoče
pravzaprav djati, Kaj misli ž njim početi? In duhovniki, žalibog, niso nič boljši.
Hudo je res živeti s srcem, polnim idealov, a ob enem hrepenečem po tem, po
čemer koprni vsaka živa stvar. Kaj je vsa naša ljubezen?! Vidiš bitje, lepo in
dobro, čutiš, da bi bila to tvoja sreča. Ali takoj se te polasti uničujoča zavest: ni
mogoče – vse je zastonj! In začne se novo trpljenje. In še molčati moraš! Jaz sem
nedavno zapisal tele vrste:
Ljubezni ptic se vsak napaje,
izpoje se mu vse srce; -
zakleto v molk je srce moje,
izpeti se nikdar ne sme!
Ali, kaj Ti bom pripovedoval! Veš tako dobro kakor jaz.
81
Mene mori letos posebno materina bolezen. Kaj pomaga, če je telesno malo
boljša! Odvzet ji je govor, in to je nekaj strašnega. Tudi pisati ne more. Prej sem
bil navajen, dobiti od nje vsak teden pismo. Zdaj ne dobim ničesar. In tako se
ziblje moj življenje vedno med žalostjo, kesanjem, obupom, hrepenenjem,
pričakovanjem, razočaranjem – in infinitum. _____________________
Zdi se mi, da sem Te že enkrat vprašal, je li Trepal še živ. Včasi se še spomnim
tistih let na Koroškem. Deloval bi bil vsekakor več, da sem ostal gori. No, danes
ko so najlepša leta za menoj, mi je najbolj žal, da sem zamudil toliko priložnosti,
ko bi bil mogel dobiti vsaj taka mesta, ki nekaj nesó, tako, da bi danes imel kak
tisočak. Tako sem pa tam, kjer sem bil pred 15. leti. ___________
Ali kaj bereš? Kake stvari? Jaz nimam nobenih takih knjig, ki bi me posebno
zanimale.
Četrta ura popoldne. Pojdem na pošto, potem pa malo na sprehod, da mine
najdolgočasnejša doba od popoldneva do večera, ozir. do večerje.
Kako je s Tvojim zdravjem? Jaz sem včasih čisto za nič, kakor starec se zdim
sam sebi.
Kaj je z Anico, ki je bila pri Perču? Večkrat mi je žal tega nesrečnega
prijatelja! – Je mlinar že v Ameriki? In Smolej? Moj Bog, kako smo se razpršili!
Bodi za danes prav srčno pozdravljen in kmalu piši!
Tvoj
___________________________29
29
Nerazločen podpis.
82
Priloga G: Pismo tvorca 8
Dragi Kokal,
Ko sem prišel v bolnico ,so odkrili, da sem hujše bolan, kakor sem si sam
mislil. Imam cukra ,kakor kak črnoborzijanec. Zato bo potrebno dolgo
zdravljenje. Rad bi pa šel za božič domov za dva dni, ker pride domov moj brat iz
Jesenic.
Zato Te prosim, polji mi avto v petek dne 24. t. m. sem, tako ,da bo opoldne pri
Šulerju. Šel bi z vlakom ,toda me zdravniki ne pustijo voziti z vlakom. Prosim
ravnateljstvo Železarne, da mi da avto in mi stroške zaračuna.
Telefoniraj prosim Vidi na Gozdno gospodarstvo, če avto pride – Bomo šli
naravnost domov.
Pozdravljam
Sl. gradec, 22. 12. 48 Lovro Kuhar
_________________30
Ob 14 uri pri Šulerju 24. XII 048
Kuhar Lovro
30
Lastnoročni podpis Lovra Kuharja.
83
Priloga H: Pismo tvorca 9
Ljuba Mira,
s slabo vestjo Ti pišem to pisemce – zaradi zamude, seveda. Toda
potovanje na seminar in delo po vrnitvi je zahtevalo preveč časa, da bi mogla
ustreči tudi drobnim nalogam v beležnici.
Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o
koreferatu, ki bi ga osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za
slaviste s šol 2. stopnje. Upam, da se boš znašla ob prebiranju lističev. Vrnila mi
boš zapiske recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev. Upam, da bodo nekaterim od
˝stare garde˝ omogočili udeležbo! Napisala bom direktorjem tako ljubeznivo
pismo, da se bodo morda omehčali!
Sivec prihaja,
Jovita odhaja …
To je pa pesmica teh dni. Na žalost. Toda ne kaže drugače, dokler praksa ne bo
prepričala ˝modrega vodstva˝, da ena sama oseba ne bo zmogla vsega dela! Zdaj
me nihče ne posluša (reforma notranje rezerve, razkošen projekt …). Če trdim, da
bi skupina slavistov na zavodu morala imeti 3 ljudi. Kako bo sicer s strokovnimi
šolami (načrti, pregledi, seminarji …)
S 1. dec. bom pristala v uredništvu Mladine. Za nekaj mesecev, potem bi si
najraje pomagala na šolo, (če ne bo zavod za šolstvo razpisal še enega mesta za
slavista)
Sicer sem pa v obilnosti dela v stroki že tako zaostala, da bom utegnila študirati
prej na šoli kot na zavodu.
Zelo bom pogrešala stike z vsemi vami, ki ste tako ljubeznivi in sposobni
sodelavci!
Ne pozabi na 17. XI.! Sreda! In preveri kje, ali se naš Zagrebčan piše Rosandić ali
Roksandić.
Ne morem se spomniti!
Prisrčen pozdrav!
Jovita
84
Priloga I: Pismo tvorca 10
Ljubljana 11. XI. 73
Gregorka Boris
Posavska 17
61000 Ljubljana
Tel. 322-556 346-87731
Dragi Leo!
Najprvo moje iskrene čestitke in vse dobro za bodoče, da bi s svojo družinico še
dolgo užival sladkosti življenja.
Te dni se je uglasil pri meni Peter mi povedal, da je bil pri Tebi in sta se
dogovorila za sestanek ˝gadore˝. Sporočil mi je Tvojo željo naj bi sklical in
organiziral sestanek. Rad sprejmem to nalogo, le rad bi se o tem pogovoril najprej
s Teboj. Če prideš kdaj v Ljubljano Te lepo prosim, da mi predhodno sporočiš, da
se sestaneva in pogovoriva.
Lepe pozdrave Tebi in ženki
tvoj Boris
31
Pisemski papir z natisnjeno glavo, ki vsebuje osebne podatke. Stara telefonska številka je
prečrtana, zraven pa s pisalnim strojem natipkana nova.
85
Priloga J: Pismo tvorca 11
Spoštovana tovarišica Mira!
Ko sem bil nedavno v Mariboru gost Mariborske knjižnice, mi je tovarišica
Nada sicer povedala, da bo moje kramljanje slavistom in dijakom pa dijakinjam
objavljeno v Vaši redakciji v Dialogih, vendar mi je bilo precej nerodno, ko sem
dobil zadnjo številko Dialogov in zagledal tisto svoje pripovedovanje na prvi
strani. Mislim, da bi spadalo nekam na konec, no, pa to ni Vaša stvar. Vaše je, da
ste se morali precej truditi, da ste vse tisto, kar je bilo povedanega brez trdnega
koncepta in načrta v zares ˝nevezani˝ besedi, spravili v nekakšen red in pravo
zaporednost. To ste dobro storili, in hvala Vam! Škoda samo, da niste bili še bolj
˝profesorski˝ in napravili še več rdečih črt, saj se to in ono še vedno brez potrebe
pojavlja, na dveh, treh mestih pa to, kar sem hotel povedati, ni povedano dovolj
jasno. Če bi vedel, da bo tisto moje kramljanje prišlo v revijo, bi bil govoril manj,
zato pa bolj precizno /in najbrž manj sproščeno/.
V tekst se je, žal, vrinilo nekaj netočnosti, kako, ne vem, najhujši sta naslednji
dve:
Kot šestošolec sem prevedel Maeterlinckovo dramo Moono Vanno, ne pa
˝Neimenovano˝, najbrž sem naslov izgovoril zelo nerazločno, pa je prišlo do te
pomote, in: Vse moje mladinske igre so samo dramatizacije, ne pa, kakor je
natisnjeno na str. 644, levi stolpec, 15. vrstica od spodaj: Vse moje mladinske igre
so samo drame, ne pa dramatizacije. Seveda tudi naslednji stavek nima pravega
smisla. O tem sem moral povedati več in sem že jaz nekaj stvari pomešal, ker mi
je misel prehitevala tisto, kar sem govoril. To se pa rado dogaja v živahnem
govoru.
Dobro bi bilo – in želel bi – če bi v prihodnji številki revija prinesla /na
platnicah, na predzadnji strani platnic/ popravek teh dveh netočnosti, in morda še
tretje na strani 647, levi stolpec, 17. vrstica od zgoraj: Kjer je bil dedek /doma, je
bil Spodnji Gromberg .. ne pa Gornji Gromeberg/, tega popravka morda ne bi
bilo potrebno objavljati, če ne bi v romanu Gorele so grmade in drugod bilo
86
povedano in zapisano, kakor je tudi res, da naš rod prihaja s Spodnjega
Gromberga in moji sorodniki na tem domu niso toliko znani po svojem priimku,
kolikor bolj po hišnem imenu ˝Spodnji Gromberžani˝.
Toliko o tem, pa najbrž se s temi pripombami ne bi oglasil, če ne bi bil nekoč
tako natančen v šoli pri imenih in drugih podatkih, in če ne bi vedel, da ste
natančni tudi Vi, vendar pa še zmerom tudi razumevajoči za svoje študente in
izredno tovariški do svojih nekdanjih kolegov, med katere se smem na svojo srečo
šteti tudi jaz.
Bodite lepo pozdravljeni in še enkrat: hvala Vam za ves trud!
V Ljubljani, 7. dec. 1977
Anton Ingolič
87
Priloga K: Pismo tvorca 12
Spoštovani gospod Leon Štukelj!
Da bi se Vam predstavila, pošiljam za Vašo knjižnico svojo četrto knjigo (žal
zaenkrat le broširano). Zdaj pripravljam peto knjigo – tokrat o starostnikih, ker me
moti splošno podcenjevanje sedanje javnosti do starih. Zelo dragocen bi mi bil
kakšen Vaš prispevek, zato prilagam še splošno vprašalno polo. To sem skupaj s
knjigo že poslala Pinu in Pii Mlakarjevima, pisateljici Nadi Kraigher-Neubauer in
šport. novinarju Dragu Ulagi.
Gotovo so Vas že veliko intervjuvali – ali bi mi prosim lahko sporočili, kje je
bilo o tem kaj objavljeno in kdaj? Seveda pa bom v knjigi rada objavila tudi Vaše
odgovore na katero od zastavljenih vprašanj, če mi boste lahko žrtvovali toliko
Vašega časa. Za knjigo bi rada tudi kakšno Vašo sliko – lahko tudi starejšo ali
morda družinsko.
Prisrčno Vas pozdravlja
Mira Ružić (Kraigher)
Ljubljana, Trg MDB 12/V.
V Ljubljani, 9. IV. 97
tel. 213 – 296
(Priložena je bila anketa.)
88
Priloga L: Pismo tvorca 13
Spoštovana gospa Mira Ružić (Kraigher)!
Opravičujem se za zamudo, s katero potrjujem prejem Vaše knjige z
ljubeznivim posvetilom, anketne pole in pisma z dne 9. 4. 97.
Vzrok zamude je bilo zdravstveno nerazpoloženje po prestani infekciji, ki je
bilo ravno na višku, ko sem prejel pošiljko.
Zato se oglašam šele danes in se za pošiljko zahvaljujem.
Medtem sem knjigo in anketo pregledal ter prišel do sklepa, da bi bilo za me
najprimerneje, če bi se ob priložnosti osebno srečala in se neposredno pogovorila
v smislu Vaših želja. To bi me manj utrudilo, kot pisanje odgovorov na anketo.
Menim, da bi bil ta način kontaktiranja tudi za Vas manj obremenilen.
Vsekakor želim, da razgovor odloživa na kasnejši čas, ko opravim medtem
določene obveznosti, ki me čakajo.
Imel sem mnogo intervjujev, ki pa so se vrteli bolj okoli mojih športnih
uspehov in starosti.
Opozoril pa bi vseeno na enega, ki je le drugačen in ga je objavila v Prilogi
Dela z dne 21. 12. 96 novinarka gospa Alenka Puhar. Morda si ga ogledate.
Ob moji 90 letnici je izdala Dolenjska založba knjigo z naslovom ˝--˝, ki sem
jo pripravil za ta jubilej.
Knjiga je razprodana, moja zaloga pa razdana, tako da je Vam, žal, ne morem
poslati. Prosil pa bom mojega prijatelja v Lj., da on Vam svojo posodi in Vas
telef. pokliče.
Vaše knjige še nisem utegnil sistematično prečitati in se veselim takšne
literature.
Maribor, 21. 4. 97 Občudujem Vas in Vaš pripovedni dar.
Z najboljšimi željami Vas lepo pozdravljam
89
Priloga M: Pismo tvorca 14
10. 10. 2003
Spoštovana gospa Mira!
Zelo sem bila vesela in počaščena, da sem se lahko seznanila z Vami in da
me bosta obe zelo posrečeni fotografiji spominjali na to res nepozabno srečanje.
Človeku je toplo pri srcu ob takih živih pričah, ki so bile sposobne sprejeti
tisto nevidno, človeško, kar je tudi vezno tkivo tega sveta; mama pa je videla
svoje osrednje poslanstvo v dogajanju.
Najlepša hvala za Vašo pozornost in za udeležbo na simpoziju. Upam, da se
bova kmalu spet videli.
Prisrčen pozdrav!
Francka Premk
90
Priloga N: Pismo tvorca 15
Draga kolegica Mira,
zelo si me razveselila s fotografijo našega kosila na blejskem kongresu.
Spomin nanj mi bo še okrepljen.
Hvala lepa.
Lep pozdrav
___________32
32
Nerazločen podpis.