Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Matevž Premelč
GEOGRAFSKI VIDIK DINARSKO-ALPSKEGA
EKOLOŠKEGA KORIDORJA
DIPLOMSKO DELO
Koper, 2012
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Matevž Premelč
GEOGRAFSKI VIDIK DINARSKO-ALPSKEGA
EKOLOŠKEGA KORIDORJA
DIPLOMSKO DELO
Mentor: doc. dr. Matej Gabrovec
Somentor: prof. dr. Boris Kryštufek
Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov
Koper, 2012
Če mislite da imamo danes samo finančni dolg se motite. Imamo tudi dolg do okolja,
ki ga bo potrebno kmalu pričeti odplačevati.
dr. Janez Potočnik
Evropski komisar za okolje
Hvala
doc. dr. Mateju Gabrovcu in prof. dr. Borisu Kryštofku za strokovne nasvete,
egejcem za slikovita študijska leta,
staršem za študijske pogoje,
Verici za lekturo
in Špeli.
I
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent Matevž Premelč, z vpisno številko 92051017, vpisan/-a na študijski program Geografija kontaktnih prostorov, rojen 19.03.1987 v kraju Ljubljana,
sem avtor
(ustrezno označi)
¨ seminarske naloge
¨ seminarskega dela
¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom: GEOGRAFSKI VIDIK DINARSKO-ALPSKEGA EKOLOŠKEGA KORIDORJA
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v
delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti
prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo
po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za
predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je
elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne:_________________ Podpis avtorja______________________
II
GEOGRAFSKI VIDIK DINARSKO – ALPSKEGA EKOLOŠKEGA
KORIDORJA
Izvleček
Diplomsko delo obravnava tematiko ekoloških omrežij in se osredotoča na
teoretsko zasnovo ekološkega koridorja za prehajanje rjavega medveda (Ursus
arctos) med Dinaridi in Alpami. Kot primer dobre prakse je predstavljen alpsko-
karpatski ekološki koridor od procesa vzpostavitve do trenutnega stanja.
V delu je kot krovna vrsta ekološkega koridorja predstavljen rjavi medved.
Opisane so potrebe te vrste po migraciji ter kartografski prikaz njenega ustreznega
habitata. Na območju so bili opredeljeni antropogeni elementi, ki delujejo kot ovira
za prehajanje rjavega medveda iz enega območja v drugega. Politično-pravni temelj
koridorja predstavlja mednarodna in državna zakonodaja, vezana na varovanje vrst in
vzpostavljanje povezav med habitati. Na osnovi navedene literature, prostorske
analize in terenskega dela je bil izdelan model, ki prikazuje prostorsko razporeditev
dinarsko-alpskega ekološkega koridorja.
Ključne besede: ekološko omrežje, ekološki koridor, rjavi medved, Dinaridi, Alpe
III
GEOGRAPHICAL ASPECT OF DINARIC-ALPINE ECOLOGICAL
CORRIDOR
Abstract
The thesis deals with ecological networks and focuses on a theoretical
concept of an ecological corridor for a passage of the brown bear species (Ursus
arctos) between the Dinarides and the Alps. As a case study the implementation and
current situation of Alpine-Carpathians ecological corridor is presented.
Brown bear is used as an umbrella species of the ecological corridor.
Migration needs of this species are described and cartographic presentation of its
suitable habitat has been made. Anthropogenic elements in the area which act as a
barrier to brown bear passage have been identified. International and national
legislation related to the protection of species and establishing linkages between
habitats presents a political and legal basis for a creation of such corridor. A model
showing the spatial distribution of the Dinaric-Alpine ecological corridor is
presented on the basis of stated literature, spatial analysis and fieldwork.
Keywords: ecological network, ecological corridor, brown bear, Dinarides, Alps
IV
KAZALO
1 UVOD .................................................................................................................... 1
1.1 Namen in cilji dela ........................................................................................ 2
1.2 Hipoteze ........................................................................................................ 2
1.3 Metodološki pristop ...................................................................................... 3
2 TEORETSKI ORIS EKOLOŠKIH OMREŽIJ .................................................... 4
2.1 Zgodovinski pregled razvoja ekoloških omrežij ........................................... 4
2.2 Opredelitev pojmov ....................................................................................... 6
2.3 Vloga zavarovanih območij v ekoloških omrežjih ...................................... 11
2.4 Ekosistemski pristop ................................................................................... 15
2.5 Vključevanje deležnikov ............................................................................. 16
3 VLOGA GEOGRAFSKE VEDE PRI EKOLOŠKEM POVEZOVANJU ........ 17
4 VZORČNI PRIMER EKOLOŠKEGA OMREŽJA: ALPSKO-KARPATSKI
EKOLOŠKI KORIDOR ............................................................................................ 19
4.1 Proces implementacije ................................................................................ 20
4.2 Potek koridorja ............................................................................................ 26
4.3 Trenutno stanje ............................................................................................ 31
5 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA ............................... 34
5.1 Fizično-geografske značilnosti .................................................................... 35
5.1.1 Lega ..................................................................................................... 35
5.1.2 Geološka zgradba in relief ................................................................... 36
5.1.3 Podnebje, padavinske in hidrografske razmere ................................... 37
5.2 Družbeno-geografske značilnosti ................................................................ 39
5.2.1 Poselitev in prebivalstvo ...................................................................... 39
5.2.2 Gospodarske dejavnosti ....................................................................... 40
5.2.3 Prometna infrastruktura ....................................................................... 42
5.3 Biotska pestrost območja ............................................................................ 44
V
5.4 Ekološko povezovanje v Alpah ................................................................... 46
5.5 Ekološko povezovanje v Dinaridih ............................................................. 52
6 RJAVI MEDVED (Ursus arctos) ....................................................................... 59
6.1 Osebna izkaznica vrste ................................................................................ 59
6.2 Rjavi medved v Sloveniji ............................................................................ 62
6.3 Migracije rjavega medveda in ovire ............................................................ 64
7 DINARSKO – ALPSKI EKOLOŠKI KORIDOR ............................................. 66
7.1 Dosedanje raziskave .................................................................................... 66
7.2 Mednarodne pogodbe, določila in zakoni ................................................... 69
7.3 Modeli dinarsko-alpskega ekološkega koridorja ........................................ 73
8 SKLEP ................................................................................................................ 87
9 LITERATURA IN VIRI ..................................................................................... 90
9.1 Literatura ..................................................................................................... 90
9.2 Spletni viri ................................................................................................... 95
9.3 Ustni viri.................................................................................................... 100
9.4 Drugi viri ................................................................................................... 101
10 KAZALO SLIK, FOTOGRAFIJ IN TABEL ............................................... 102
1
1 UVOD
Intenzivna gradnja infrastrukture in širjenje naselij sta poglavitna dejavnika
človekovega udejanjanja v prostoru. Intenziven gospodarski razvoj, ki je tesno
povezan z gradnjo infrastrukture, ima za posledico krčenje in drobljenje habitatov
divjih živali. Prepreke med habitati, kot na primer prometna infrastruktura,
predstavljajo oviro za izmenjavo populacij in s tem zmanjšujejo genetsko raznolikost
znotraj osamljenih pod-populacij (Strohmaier et al., 2008, 17), kar povečuje njihovo
možnost izumrtja. Iz tega dejstva se je izoblikoval koncept ekoloških omrežij, ki
predstavlja drugačen pristop pri varstvu narave. Namesto ohranjanja redkih habitatov
(otokov), ekološka omrežja predstavljajo bolj celosten pogled na ohranjanje
pokrajine.
Čeprav je koncept ekoloških omrežij danes zapisan v konvencijah, protokolih in
temeljnih listinah več mednarodnih organizacij za varstvo okolja, se vzpostavljanje le
teh glede na podpisnice močno razlikuje. Pri preučevanju aktivnosti na področju
vzpostavljanja ekoloških omrežij sem se osredotočil na gorska območja dinarskega,
alpskega in karpatskega loka. Poleg samih gorstev je zanimivo tudi vzpostavljanje
povezav med njimi. Med slednje vsekakor spada povezava med Alpami in Karpati,
ki preko izredno urbaniziranega in z modernimi prometnicami prepletenega območja
skuša ponovno ustvariti koridor zelenega pasu med Vzhodnimi Alpami v Avstriji in
Malimi Karpati na Slovaškem.
Gozdovi visokih kraških planot dinarske Slovenije predstavljajo ustrezen habitat
številnim vrstam divjih živali, med katerimi je najbolj prepoznaven rjavi medved. V
njegov habitat pa je posegel človek in v obstoječo pokrajino vnesel spremembe, ki
predstavljajo ovire za prehajanje. V teoriji ekološki koridor poskrbi za uspešno
prehajanje vrst preko teh ovir in nekakšno sožitje med človekovimi dejavnostmi in
zagotavljanjem razmer, ki omogočajo preživetje vrst v njihovem naravnem okolju.
Zasnova koridorja je pogojena z okoljskimi danostmi območja. Preučitev slednjih
predstavlja temelj pričujočega dela.
2
1.1 Namen in cilji dela
Namen diplomskega dela je preučiti potrebe po vzpostavitvi Dinarsko-Alpskega
ekološkega koridorja ter ga teoretsko zasnovati znotraj preučevanega območja, ki je
glede na metodološki pristop razdeljeno na dva dela:
- osrednje obravnavano območje predstavljajo ozemlja občin: Vrhnika,
Borovnica, Logatec, Cerknica, Postojna, Pivka, Divača,
- vplivno območje predstavljajo ozemlja občin: Idrija, Ajdovščina, Vipava,
Ilirska Bistrica, Loška dolina.
V sklopu izdelave dela sem si postavil naslednje cilje:
- predstaviti teoretični oris ekološkega omrežja in opredeliti spremljajoče
pojme,
- predstaviti pozitivne in negativne vidike ekoloških omrežij,
- opraviti študijo obstoječega primera dobre prakse kot pomoč pri vzpostavitvi
dinarsko-alpskega ekološkega koridorja,
- prikazati habitatna območja medveda v preučevanem območju,
- določiti lego potencialnega koridorja.
1.2 Hipoteze
V diplomskem delu bom preverjal naslednji hipotezi:
1. V Sloveniji obstajajo politično-pravne osnove za vzpostavitev dinarsko-
alpskega ekološkega koridorja.
2. Na preučevanem območju obstajajo okoljske danosti za vzpostavitev
dinarsko-alpskega ekološkega koridorja.
3
1.3 Metodološki pristop
Temeljna metoda, uporabljena za izdelavo je bil pregled ter študij tuje in
slovenske literature ter ostalih virov, katere vsebina se nanaša na tematiko
ekološkega povezovanja, s poudarkom na Alpah in Dinaridih.
Terenski del je vključeval ogled in fotografiranje zelenih mostov nad avtocestami
A6 in A1 na Hrvaškem ter A6 v Avstriji. Avgusta 2012 je bil opravljen terenski
pregled osrednjega obravnavanega območja (odsek avtoceste A1 med Verdom in
Senožečami), z ogledom premostitvenih objektov, njihovo izmero, zajem koordinat
in s fotografiranjem.
Za analitično obdelavo prostorskih informacij in izdelavo kart je bil uporabljen
program ArcGIS 9.3.
4
2 TEORETSKI ORIS EKOLOŠKIH OMREŽIJ
Fragmentacija je proces, v katerem večji in sklenjeni habitat preide v več
izoliranih fragmentov z manjšo skupno površino (Kryštufek, 1999, 115). Zaradi
njenih negativnih učinkov na populacijo, ki povzroča ali pospeši izumiranje vrst,
danes fragmentacija predstavlja temeljno grožnjo biotski raznovrstnosti (Kryštufek,
1999).
Zaradi tega dejstva, predvsem pa v želji ublažitve tega procesa, se je izoblikoval
koncept ekoloških omrežij, ki je danes zapisan v konvencijah, protokolih in temeljnih
listinah več mednarodnih organizacij za varstvo okolja.
2.1 Zgodovinski pregled razvoja ekoloških omrežij
Iz številne literature, konvencij in tekočih projektov je razvidno, da je
ekološkemu povezovanju že dalj časa pripisan pomemben prispevek pri ohranjanju
biotske raznovrstnosti in trajnostnega razvoja.
Prvi nacionalni programi ekoloških omrežij so se pričeli v vzhodni Evropi, na
ozemlju takratne Sovjetske zveze v 1980-ih letih. Programi temeljijo na teoriji
ruskega geografa Borisa Rodomana, ki v svoji tezi pravi, da bi morala biti pokrajina
razdeljena na pasove na tak način, da bi bila območja intenzivne rabe uravnovešena z
naravnimi pasovi, ki delujejo kot skladna in samostojno delujoča celota (Bennett,
Mulongoy, 2006, 4). Okoljevarstveni programi, ki so nastali na tej osnovi, niso
postali zgolj prva ekološka omrežja, temveč so pojem ohranjanja biotske
raznovrstnosti vključili v načrte upravljanja z okoljem, kar bi danes lahko
poimenovali kot nacionalne strategije za trajnostni razvoj (Bennett, Mulongoy, 2006,
4). Za prvo ekološko omrežje se tako šteje estonsko omrežje ekološko nadomestnih
območij, ki ga je leta 1983 razvil J. Jagomägi. Omrežje temelji na mreži zavarovanih
območij, ki so med seboj prepredena z naravno ali delno naravno pokrajino in tako
ohranja pomembnejše habitate ter omogoča migracijo in razpršitev vrst (Seep,
Kaasik, 2002)
5
V ostalih delih sveta se je model ekološkega omrežja pričel razvijati deset let
kasneje, slonel pa je na teoriji o ravnovesju v otočni biogeografiji in
metapopulacijski teoriji (Bennett, Mulongoy, 2006, 4), ki sta jo sicer že leta 1967 v
svoji knjigi The Theory of Island Biogeography, osnovala Robert MacArthur in
Edward O. Wilson. Teorija pravi, da v nekem območju z relativno enotnim
podnebjem obstaja razmerje med velikostjo območja in številom vrst znotraj njega
(MacArthur, Wilson, 2001, 8). To teorijo o ravnovesju v otočni biogeografiji
opredeljujeta dva dejavnika, ki skušata predvideti število vrst na otoku. Prvi je
razdalja do izvirnega območja, ki je vir kolonizacije otoka, drugi pa je velikost otoka
kot funkcija izumiranja. Ta dva dejavnika opredeljujeta število vrst ki je v
dinamičnem ravnovesju med dvema nasprotujočima si procesoma: med priseljenimi
in odseljenimi ter izumrlimi vrstami. Če se dejavnika ne spreminjata, ostaja število
vrst približno enako (Spletni vir 1). Metapopulacijska1 teorija pravi, da se znotraj
območja nahaja več habitatnih krp2. Dinamika metapopulacije je odvisna od dveh
faktorjev: stanja habitatne krpe in razdalje / povezanosti med njimi, saj je število
populacije v krpah majhno in lahko hitro izumre. Če disperzija iz donorskih
fragmentov ni omejena, bo vrsta izpraznjeno habitatno krpo ponovno naselila in
dosegla stabilno ravnotežje med donorskimi in ponornimi fragmenti (Spletni vir 1;
Kryštufek, 1999).
Iz teh teorij je sledilo zavedanje, da zmanjševanje obsega habitatov vrstam
povečuje ranljivost populacij, saj drobljenje območja zmanjša priložnosti za njihovo
razpršitev, migracijo in genetsko izmenjavo. Sledilo je razvijanje pristopov
ohranjanja ekološke skladnosti na pokrajinski ravni. V devetdesetih letih prejšnjega
stoletja so bili tako v številnih področjih zahodne Evrope, severne in latinske
Amerike, Avstralije in Azije razviti prvi regionalni in nacionalni programi za
integracijo zavarovanih območij v bolj obširna in med seboj povezana omrežja
(Bennett, Mulongoy, 2006, 4). Ker pa so se ti programi razvijali ločeno, vanje pa so
1 Metapopulacija je skupina posamičnih populacij, ki naseljuje večje število med seboj bolj ali manj
izoliranih fragmentov (Kryštufek, 1999, 123). 2 Habitatna krpa (angl. Habitat patch) je pokrajinski element, ki opisuje manjše območje, ki je
naseljeno, oziroma je lahko potencialno naseljeno s posamezniki metapopulacije (Akçakaya et al.,007).
6
bile vključene različne interesne skupine, je pri modelu ekološkega omrežja prišlo do
velikega razlikovanja v metodološkem pristopu, zajetem prostoru ter samem
poimenovanju modela. Tako lahko za podoben model ohranjanja zasledimo različna
poimenovanja: ekološko omrežje, zeleno omrežje, koridor, ekološki koridor, koridor
biotske raznovrstnosti, biogeografski koridor, koridor trajnostnega razvoja, čezmejno
upravljanje naravnih virov, ipd. (Bennett, Mulongoy, 2006).
V preteklem desetletju je zaznati izrazit porast programov in iniciativ za
vpeljavo ekoloških omrežij. Številne pobude za njihovo vzpostavitev pa prihajajo
tudi iz strani nevladnih organizacij, med katerimi prednjačita Conservation
International ter WWF3. Naraščajo pa tudi pobude s političnimi osnovami (ki
temeljijo na mednarodnih konvencijah) in povezujejo zavarovana območja v
čezmejne sisteme ekoloških omrežij. Nam najbližji primer takšne prakse je Alpski
lok (Roblek, 2004).
2.2 Opredelitev pojmov
Pred pričetkom analize stanja in same teoretske zasnove koridorja, je
potrebno opredeliti osnovne in pogosto uporabljene pojme. Ker je v literaturi
zaslediti nekatera odstopanja, tako pri poimenovanju prostorskih elementov modela,
kot njihovi definiciji, sem se odločil za pristop, ki je uporabljen pri bližnjih ekoloških
omrežjih v Alpah.
Ekološko omrežje
Ekološko omrežje (angl. ecological network) je široko opredeljen in pogosto
uporabljan términ. Velikokrat ga zasledimo kot skupek zavarovanih območij, kar v
Evropi poznamo pod emblemom Natura 2000 (čeprav je le-to zelo daleč od pravega
ekološkega omrežja). Tudi v strokovni literaturi ima različne definicije, katerim pa je
3 Svetovni sklad za naravo (angl. World Wide Fund for Nature)
7
skupno dejstvo, da gre za model ohranjanja biotske raznovrstnosti. Po študiju tuje
literature sem se odločil, da njegovo bistvo še najbolje zajema naslednja definicija:
»Ekološko omrežje se lahko obravnava kot skladen sistem naravnih in/ali pol-
naravnih pokrajinskih elementov, oblikovanih in upravljanih s ciljem ohranjanja ali
obnavljanja ekoloških funkcij, kot sredstvo za ohranjanje biotske raznovrstnosti ter
hkrati zagotavlja ustrezne priložnosti za trajnostno rabo naravnih virov« (Bennett,
Wit, 2001, 16).
Povezan sistem pokrajinskih elementov ekološkega omrežja sestavljajo:
jedra, koridorji, tamponske cone in območja trajnostne rabe (Bennett, Mulongoy,
2006, 5) in kot tak upošteva specifične funkcije in različne potenciale naravnih virov
posameznih območij.
Términ »ekološko omrežje«, je bil v Evropi širše sprejet v 1990-ih letih, in ga
kot takega uporabljajo tudi najpomembnejše mednarodne organizacije s področja
varstva narave, med drugimi tudi IUCN4, zapisan pa je tudi v Konvenciji o biotski
raznovrstnosti CBD5. Kljub temu pa je moč zaslediti tudi drugačne izraze za
poimenovanje enakih modelov, ki so večinoma odvisne od specifičnih jezikovnih
izpeljank, zato po samem naslovu programa morda ni jasno razvidno, ali gre za
model ekološkega omrežja (Bennett, Mulongoy, 2006).
Ekološko omrežje torej ponuja operacijski model za ohranjanje biotske
raznovrstnosti ob priznavanju usklajene (in pogosto konfliktne) potrebe po
izrabljanju naravnih virov. Ekološka omrežja v praksi pomenijo povezovanje
ekosistemov, posledično povezovanje posameznih populacij vrst, ogroženih zaradi
drobljenja habitatov. Olajšanje genetske izmenjave med populacijami pa posledično
poveča možnosti preživetja posamezne ogrožene vrste.
Jedra
4 Svetovna zveza za ohranitev narave (angl. International Union for Conservation of Nature)
5 Angl. Convention on Biological Diversity
8
Jedra (angl. core area) ekološkega omrežja v večini primerov predstavljajo
obstoječa zavarovana območja. Le-ta naj bi predstavljala najboljša območja za
ohranjanje biotske raznovrstnosti, čeprav je malo dokazov, da obstoječa zavarovana
območja dejansko predstavljajo idealne razmere za biotsko raznovrstnost (Boitani et
al., 2007, 1417). Kljub temu imajo zavarovana območja zakonsko urejene in
(odvisno od kategorije) stroge varstvene režime. Jedra so lahko tudi druga območja,
kjer je ohranjanje biotske raznovrstnosti prioriteta, čeprav območje ni pravno
zaščiteno (Bennett, Mulongoy, 2006, 4). To v praksi pomeni, da so lahko jedra tako
večja zavarovana območja (na primer narodni parki), kot celotni gorski masivi. Kaj
točno predstavlja jedro, je odvisno, ali gre za regionalno, nacionalno, ali mednarodno
ekološko omrežje.
Koridor
Koridor (angl. corridor) je povezovalni element, ki služi vzdrževanju ključnih
ekoloških in okoljskih vezi z ohranjanjem fizičnih (vendar ne nujno linearnih)
povezav med jedri (Bennett, Mulongoy, 2006, 4).
Koridorji igrajo ključno vlogo pri povezovanju razdrobljenega habitata, saj:
Ø omogočajo živalim dostop do širšega habitata (za hranjenje, nova poselitvena
območja za mladiče in ponovna naselitev »praznih« habitatnih krp),
Ø olajšujejo sezonsko migracijo,
Ø omogoča genetsko izmenjavo med podpopulacijami enake vrste,
Ø omogoča populaciji umik iz nekega degradiranega okolja, ki mu grozi
uničenje (Bennett, Mulongoy, 2006, 6).
V naravi se koridorji po velikosti močno razlikujejo, saj mednje prištevamo vse
od manjših tunelov pod cestami, ki omogočajo prehod dvoživkam, do obširnejših
poti za migracijo ptic. V literaturi je moč zaslediti razlikovanje med tremi vrstami
koridorjev (glej sliko 1):
9
Ø linearni koridor (angl. linear corridor) predstavlja neprekinjen niz naravnih
elementov, npr. ožji pas gozda, reka, ipd.,
Ø stopni kamni (angl. stepping stones) so manjša območja, ki predstavljajo
ustrezen habitat in jih lahko posamezniki uporabijo kot območje za zavetje,
hranjenje in počitek, ki pa so lahko med seboj povezani z umetno zgrajenimi
prehodi,
Ø pokrajinski koridor (angl. landscape corridor) sestavljajo med seboj povezani
pokrajinski elementi, ki omogočajo posameznikom preživetje pri prehajanju
iz enega habitata v drugega (Bennett, Mulongoy, 2006).
Robno območje
Robno območje (angl. buffer area) ščiti omrežje pred potencialno škodljivimi
zunanjimi vplivi, s še sprejemljivimi tipi rabe tal (Bennett, Mulongoy, 2006, 5).
Namen robnega območja je izolacija osrednjih območij ekološkega omrežja,
katerih glavni namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, pred zunanjimi,
neposrednimi vplivi, hkrati pa omogočajo trajnostno rabo tal. Robna območja igrajo
pomembno vlogo pri vseh vrstah koridorjev, saj imajo funkcijo veznega člena med
posameznimi pokrajinskimi elementi. Omenjenega območja torej ne gre zamenjevati
z robnim tipom habitata, ki nastane kot posledica fragmentacije.
Težava robnega območja predstavlja njihova uveljavitev. Težko je namreč
določiti, katere človekove dejavnosti so še dovoljene, torej trajnostne in katere ne.
Blažilni učinek je mogoče doseči s sprejetjem določenih ukrepov v kmetijstvu in
gozdarstvu. Vsako omejevanje človekove dejavnosti v prostoru je težavno in
dolgotrajno, vendar za to območje nujno, saj so stiki med človekom in živalskimi
vrstami tu zelo pogosti. Robna območja poznajo nekatera zavarovana območja
(predvsem narodni parki), kjer smiselno določene nižje varstvene kategorije
obkrožajo posebno občutljiva jedrna območja (Bennett, Mulongoy, 2006).
10
Območja trajnostne rabe
Območja trajnostne rabe (angl. sustainable-use areas) so območja, kjer se
pokrajinske priložnosti izkoriščajo s trajnostno rabo naravnih virov in hkrati z
vzdrževanjem večine ekosistemov (Bennett, Mulongoy, 2006, 5).
Območje trajnostne rabe ni nujno podrejeno varstvenemu statusu, temveč so to
območja, ki so koristna in prehodna za živali in rastline. Te površine morajo biti
oblikovane na način, ki je življenju prijazen in kjer je omogočeno sožitje narave in
človekovih dejavnosti. Namen ni izključiti človeka, temveč njegove dejavnosti in
neposreden vpliv na okolje oblikovati po trajnostnem načinu (Roblek, 2004).
Slika 1: Shematični prikaz prostorske razporeditve ekološkega omrežja
Vir: Prirejeno po Bennett, Mulongoy, 2006, 5.
11
Za vzpostavitev ekoloških koridorjev obstajata dva pristopa. Razlikujeta se glede
na obravnavano naravovarstveno tematiko. Prvi je pokrajinsko-ekološki pristop, kjer
je koridor (praviloma linearni) viden kot izsek pokrajine, ki vsebuje določen delež
primerljivih ali podobnih habitatnih tipov. Pri tem prostoru je tako bistveno
nadaljevanje določenih habitatov, h katerim se nato lahko uvrstijo različne vrste. S
tem pristopom je mogoče identificirati potencialne življenjske prostore in koridorje.
Drugi pristop je osredotočen na ekologijo in vedenje posamezne vrste. Tu sta tako
primernost krajine kot koridorja odvisna od kakovosti krajine za osebke določene
vrste. Glavna pomanjkljivost slednjega pristopa je, da se lahko tako definirani
koridorji uporabljajo samo za to vrsto, saj ima vsaka vrsta svoje zahteve in
posebnosti. Vendar, ker mora imeti vsako ekološko omrežje in koridor krovne vrste,
ki so potrebne za vzpostavitev in spremljanje uspešnosti omrežja, se oba načina med
seboj dopolnjujeta in ju ni mogoče obravnavati ločeno (Roblek, 2004).
2.3 Vloga zavarovanih območij v ekoloških omrežjih
Zavarovana območja se med seboj zelo razlikujejo glede na stopnjo zaščite,
kategorizacijo, upravljanje in velikost. Ker pa je njihov namen, ne glede na
medsebojne razlike, varovanje narave na višji ravni, igrajo zavarovana območja v
ekoloških omrežjih zelo pomembno vlogo.
Del konvencije o biotski raznovrstnosti poudarja pomembnosti vzpostavljanja
zavarovanih območjih kot mozaika kopnih in vodnih habitatov za lažje ohranjanje
ekološkega procesa. Cilj delovnega programa poziva k integriranju zavarovanih
območij v širše procese upravljanja s prostorom, za ohranjanje strukturne in
funkcijske sposobnosti ekosistemov. Posebne dejavnosti programa so namenjene
»povezovanju habitatov«, kot na primer tamponske cone, ki obdajajo zavarovana
območja, biološki koridorji in ekološki stopni kamni (Bennett, Mulongoy, 2006).
CBD je v svojem cilju do leta 2010 med drugim zapisala, da bo bistveno
zmanjšala izgubo biotske raznovrstnosti na globalni, regionalni in nacionalni ravni.
V prvem delu programa za dosego tega cilja je zapisanih pet nalog, namenjenim
12
podpisnicam konvencije, ki se dotikajo ustanavljanja in upravljanja zavarovanih
območij;
(1) vzpostaviti in okrepiti nacionalne in regionalne sisteme
zavarovanih območij in jih integrirati v globalno omrežje kot
prispevek h globalno dorečenim ciljem,
(2) integrirati zavarovana območja v širše okoljske okvire in sektorje,
za vzdrževanje ekološke strukture in funkcije,
(3) vzpostaviti in okrepiti regionalna omrežja, čezmejna zavarovana
območja in sodelovanje med sosednjimi zavarovanimi območji
preko nacionalnih meja,
(4) odločno izboljšati planiranje in upravljanje z zavarovanimi
območji,
(5) preprečiti in ublažiti negativne vplive ključnih nevarnosti
zavarovanim območjem (Spletni vir 2).
Danes so zavarovana območja v številnih primerih postala izolirane naravne
enote, obkrožene s spremenjenim, povečini degradiranim habitatom, kar pomeni, da
se morajo dolgoročno soočiti s številnimi problemi. K njihovem reševanju so
konkretno pristopili številni narodni, regionalni in naravni parki v Alpah, kjer
zavarovana območja tvorijo jedra ekoloških omrežij.
Izzivi današnjega časa ter številna znanstvena spoznanja na področju varstva
narave in zavarovanih območij so pripeljala do precejšnjih sprememb pri njihovem
snovanju, upravljanju in njihovi vlogi.
13
Tabela 1: Spreminjajoča paradigma zavarovanih območij
Klasični model zavarovanih
območij
Moderna paradigma upravljanja
z zavarovanimi območji
Cilji · Zavarovana območja dajejo vtis
izvzetosti iz produktivne rabe.
· Večji poudarek na tem kako
stvari izgledajo, kot pa kako
naravni sistemi delujejo.
· Pri upravljanju so potrebe
obiskovalcev in turistov pogosto
nad potrebami lokalnih
prebivalcev.
· Cenjena zaradi divjine.
· Ohranjanje obstoječih naravnih
in pokrajinskih prednosti.
· Družbeni, ekonomski, ekološki
in rekreacijski pomen.
· Ustanovljena zaradi
znanstvenih, ekonomski in
kulturnih razlogov.
· Upravljanje je tesno povezano s
potrebami lokalnega
prebivalstva.
· Priznava se kulturna vrednost
divjine.
· Obnova in regeneracija je enako
pomembna kot varovanje
Upravljanje · Pod upravo državne vlade. · Številni partnerji: različne
administrativne ravni, lokalne
skupnosti, zasebni sektor,
nevladne organizacije.
Lokalno
prebivalstvo
· Lokalno prebivalstvo je
izključeno iz načrtovanja in
upravljanja.
· Upravljano z malo ozira na
lokalno skupnost, nesodelovanje
in neobveščenost z namerami
vodstva.
· Vodeno z, za in pogosto tudi od
lokalnega prebivalstva.
Vključenost v
širše okolje
· Med seboj ločen razvoj
zavarovanih območij (ad hoc).
· S posameznimi zavarovanimi
območji se upravlja kot z
»otoki«, ne glede na sosednja
· Upravljani kot del regijskega,
narodnega ali mednarodnega
sistema zavarovanih območij.
· Zavarovana območja se
razvijajo v »omrežja«, med
14
Klasični model zavarovanih
območij
Moderna paradigma upravljanja
z zavarovanimi območji
Vključenost v
širše okolje
območja. seboj povezana z zelenimi
koridorji (tamponska cona),
obkroženimi z zemljišči v
trajnostni rabi.
Videnje · V prvi vrsti narodna dobrina.
· Izključno narodna skrb z malo ali
nič ozira na mednarodne
obveznosti.
· V prvi vrsti dobrina skupnosti.
· Upravljanje z mednarodno
odgovornostjo ob upoštevanju
narodnih in lokalnih potreb.
Rezultat: čezmejna zavarovana
območja in mednarodni sistemi.
Tehnike
upravljanja
· Vodeno na tehnokratski način.
· Vodenje na krajši časovni rok,
manj potrebe po učenju iz
izkušenj.
· Izbiranje, načrtovanje in
upravljanje je politično
usklajeno.
· Vodenje na dolgi rok, vodenje
kot učni proces.
Financiranje · S strani davkoplačevalcev. · Več virov.
Vodstvene
sposobnosti
· Upravljavci so strokovnjaki
naravoslovnih znanosti in s
področja upravljanja naravnih
virov.
· Upravljavci pokrivajo širok
spekter znanj, predvsem odnose
z javnostjo.
Vir: Prirejeno po spletnem viru 4.
15
2.4 Ekosistemski pristop
Ekosistemski pristop (angl. The Ecosystem Approach) je model ohranjanja
biotske raznovrstnosti, ki je zelo povezan s konceptom ekološkega omrežja. Bistvo
tega pristopa je namreč zavedanje, da brez učinkovitega upravljanja z ekosistemi ne
more biti trajnostnega in ekonomskega razvoja, ki zagotavlja družbeno blaginjo,
hkrati pa brez polne vključitve različnih gospodarskih sektorjev in družbe v
upravljanje z ekosistemi, ne more biti učinkovitega ohranjanja biotske raznovrstnosti
(Bennett, Mulongoy, 2006). Ker gre pravzaprav za model upravljanja s prostorom, se
tudi tu (podobno kot pri ekoloških omrežjih) pojavljajo velike razlike pri velikostih
območja, ki ga lahko model zajema. Ekosistemski pristop se lahko aplicira tako na
posamezni kmetiji, kot v obširnejših mednarodnih regijah. Najprimernejša velikost
pa je verjetno takšna, ki celostno zavzame specifično problematiko biotske
raznovrstnosti (Smith, Maltby, 2003).
Mednarodno veljavo je pristop pridobil leta 2000, na peti konferenci
pogodbenic CBD v Nairobiju (Kenija). Takrat je bila sprejeta6 tudi naslednja
definicija:
»Ekosistemski pristop je strategija za celostno upravljanje kopnih, vodnih in
življenjskih virov, ki spodbuja njihovo ohranjanje in trajnostno ter pravično rabo«
(Smith, Maltby, 2003, 103).
Poglavitna razlika med obema modeloma je v razvoju, metodološkem
pristopu in njegovi vpeljavi. Ekološka omrežja so se razvijala kot odgovor
nacionalnih ali regionalnih oblasti na izzive in grožnje ohranjanju biotske
raznovrstnosti in trajnostnega razvoja, pogosto nevedoč o podobnih pristopih drugod.
Zaradi specifičnih lastnosti okolja, deležnikov in vpeljave, je nastal širok spekter
izkušenj, metodoloških pristopov in načinov upravljanja za dosego enakega cilja.
Ekosistemski pristop pa je plod številnih srečanj mednarodnih delovnih skupin
strokovnjakov, ki so potekala v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. Na podlagi teh
srečanj je nastal en, globalno uporaben pristop, ki upošteva lokalne in pokrajinske
6 CBD COP 5 decision V/6 (Spletni vir 3)
16
posebnosti in temelji na uporabi preizkušenih ter učinkovitih upravljavskih ukrepov
v prostoru. Za razliko od ekološkega omrežja gre torej zgolj za eno metodologijo
vpeljave okoljevarstvenih ukrepov za trajnostno upravljanje z določenim območjem.
2.5 Vključevanje deležnikov
Vzpostavitev učinkovitega ekološkega omrežja, kot tudi vpeljava
ekosistemskega pristopa, sta praktično nemogoča brez zelo tesnega in uspešnega
sodelovanja na lokalnem, državnem in mednarodnem nivoju med številnimi
deležniki, kot so:
- administrativne ravni (državna, deželna ali občinska uprava),
- prostorski planerji,
- strokovnjaki in raziskovalci (vključno z organizacijami za varstvo
okolja),
- upravljavci zavarovanih območij,
- vodooskrbna podjetja,
- podjetja, ki upravljajo s prometno infrastrukturo (upravljavci avtocest
in hitrih cest, železnic),
- lokalni deležniki (lovci, kmetijska gospodarstva, gozdarji, ter ostali
lastniki zemljišč in večjih podjetij).
Tako koncept ekološkega omrežja, kot tudi ekosistemski pristop priznavata
človekov vpliv v prostoru kot sestavni del pokrajinskih ekosistemov.
Številni projekti, ki se ukvarjajo z uvajanjem ekoloških omrežij, so vodeni s
strani organizacij z izdatnimi viri in izkušnjami za vpeljavo programov ohranjanja
biotske raznovrstnosti v sodelovanju z drugimi deležniki. V mnogih pogledih so
velike in na mednarodnem področju aktivne organizacije, kot sta na primer WWF in
Conservation International, bolj primerne za vpeljavo omrežij kot številne lokalne ali
deželne oblasti, saj so dobro financirane in imajo visoko razvito metodologijo
ocenjevanja ter dolgoletne vodstvene izkušnje z upravljanjem (Bennett, Mulongoy,
2006, 91).
17
3 VLOGA GEOGRAFSKE VEDE PRI EKOLOŠKEM POVEZOVANJU
Geografija že dolgo ni več veda, ki zgolj opisuje geosfero, temveč temeljito
preučuje tvorne elemente pokrajine in njihovo medsebojno delovanje povezuje v
kompleksno celoto. Kot taka lahko s konkretnimi kompleksnimi regionalnimi
analizami največ prispeva k praktičnemu vzpostavljanju občutljivega in dinamičnega
pokrajinskega ravnovesja. Tako ponovno postaja aktualno tudi regionalnogeografsko
zasnovano preučevanje geografskega okolja ter njegovo varovanje in izboljšanje
(Plut, 2010, 14). Geografija torej preučuje in analizira posledice človekovih
dejavnosti v okolju. Krčenje in drobljenje habitatov zaradi infrastrukture kot
strukturni učinek antropogenih vplivov na okolje (Plut, 2010, 10), lahko ublažimo le
s celostnim razumevanjem prepletenosti in potreb vseh dejavnikov v prostoru in šele
nato poiščemo in uresničimo sonaravne rešitve.
K področjem geografije, ki potencialno zadevajo ekološka omrežja
(biogeografija, regionalna geografija, teoretična geografija, aplikativna geografija),
se je pridružila tudi geografija sonaravnega razvoja. Biogeografija, kot ena izmed vej
fizične geografije, preučuje prostorsko raznolikost osnovnih značilnosti biosfere (t.j.
živi del geosfere), torej povezovanju rastlinstva in živalstva, zlasti njihovih združb, z
ostalimi prvinami pokrajine (Lovrenčak, 2003). Zmogljivost geografskega okolja
opredeljujejo elementi kot so: poselitev, gospodarstvo, infrastruktura in pokrajinska
raba (izraba) prostora. Medsebojna usklajenost teh elementov je izrednega pomena.
Geografija sonaravnega razvoja preučuje ravno to, saj se tako teoretično kot
metodološko naslanja na večstoletno tradicijo regionalnogeografskega,
fizičnogeografskega in družbenogeografskega preučevanja razmerij med družbo in
geografskim okoljem (Plut, 2010). Njeno raziskovalno okolje med drugim
opredeljuje potrebo po sanaciji degradiranega geografskega okolja zaradi izboljšanja
bivalnega okolja, virov okolja in varstva narave (Plut, 2010, 17).
Poznavanje biosfere (biogeografija), prostorske razporeditve pokrajinskih
elementov (regionalna geografija) ter potreb za njihovo sonaravno in predvsem
trajnostno usklajenost (geografija sonaravnega razvoja) opredeli in razloži potrebe za
nastanek in razvoj ekoloških omrežij. Če v geografiji pogosto pravimo, da gre pri
18
določenem preučevanju za kombinacijo in preplet s številnimi znanstvenimi vedami,
je to pri ekoloških omrežjih še toliko bolj izrazito. Pri obširnejših modelih
mednarodnih ekoloških omrežij je za uspeh omrežja ključno sodelovanje med
politiko (konvencije, zakoni, določila), biologijo (bivanjske potrebe živali),
prostorskimi planerji in krajinskimi arhitekti (umeščanje v prostor), gozdarji, lovci,
kmeti in lokalnim prebivalstvom (gospodarjenje z zemljišči), upravljavci
zavarovanih območij (zaščita jedrnih delov ali stopnih kamnov) in upravljavci
prometne infrastrukture (avtoceste in železnice).
Izhajajoč iz temeljnih geografskih teoretskih osnov lahko geografska veda veliko
pripomore pri snovanju, umeščanju in upravljanju z ekološkimi omrežji. V svetu,
zlasti v alpskem loku, imajo ravno geografi ključne vloge pri snovanju ekoloških
omrežij in pri usklajevanju njihovih potreb s prepletenimi potrebami
naravovarstvenikov, administrativnih uprav in lokalnih deležnikov. Poznavanje in
uporaba GIS orodij omogoča modeliranje, daljinsko zaznavanje in analizo dejanskih
razmer na terenu ter njihov prikaz deležnikom. Geografi imajo tudi pogosto težavno
vlogo mediatorjev, ki priznavajo vlogo vseh deležnikov v prostoru in iščejo
kompromisno rešitev za vse udeležene. V okviru novonastajajočega vsebinskega
polja ima t.i. geografija sonaravnega razvoja (napredka) priložnost, da na globalni,
regionalni in lokalni ravni snuje geografskim značilnostim prilagojene sonaravne
pokrajinske vzorce poselitve, dejavnosti in rabe zemljišč (Plut, 2010, 19).
19
4 VZORČNI PRIMER EKOLOŠKEGA OMREŽJA: ALPSKO-KARPATSKI
EKOLOŠKI KORIDOR
Zaradi lažje predstave, kako se koncept ekološkega omrežja odraža v
prostoru, sem se odločil za predstavitev potencialnega primera dobre prakse. V
Evropi, predvsem pa v alpskem prostoru, je sicer na voljo precej ekoloških omrežij
od katerih bi lahko povzemali izkušnje, vendar sem se zaradi več podobnosti odločil
za alpsko-karpatski ekološki koridor. Primeren se mi zdi predvsem zaradi
povezovanja dveh gorskih masivov, velikosti območja in njegovih lastnosti, krovnih
vrst, čezmejnega sodelovanja, stopnje implementacije in celovitega pristopa. Na
kratko želim predstaviti proces vzpostavitve ter prostorsko razporeditev tega
koridorja, ki lahko v marsičem služi kot dobra primerjava, saj ima z dinarsko –
alpskim koridorjem marsikaj skupnega.
Tako alpsko-karpatski ekološki koridor, kot dinarsko-alpski, se nahajata na
območju pobude evropskega zelenega pasu (angl. The Green Belt Initiative). Namen
te pobude je, ustvariti hrbtenico ekološkega omrežja, ki bi potekal od Barentsovega
do Črnega morja in bil kot tak globalni simbol čezmejnega sodelovanja na področju
ohranjanja narave in trajnostnega razvoja (Spletni vir 10). V enem izmed virov, ki
preučujejo drobljenje habitata in ekološko povezovanje v Avstriji je zapisano, da
mora biti ohranitev pokrajinske celovitosti in ohranitev migracijskih poti med
biogeografskimi regijami nujna. V primeru Avstrije to vključuje povezovanje s
Karpati na eni, in Dinaridi na drugi strani (Spletni vir 5). Ta zapis potrjuje zemljevid
prepletenosti habitatov v Avstriji7 (Strohmaier et al., 2008, 24), kjer migracijske poti
segajo tudi proti Sloveniji v JV liniji, po tako imenovani dinarski smeri. Iz tega lahko
sklepamo, da gre pri dinarsko-alpskem koridorju za koridor mednarodnega pomena.
Tako Alpe kot Karpati predstavljajo primeren habitat za številne sesalce.
Krovne vrste alpsko-karpatskega ekološkega koridorja so: rjavi medved (Ursus
arctos), evrazijski ris (Lynx lynx), volk (Canis lupus) in rdeči jelen (Cervus elaphus)
7 Habitatvernetzung in Österreich
20
(Strohmaier et al., 2008). Nižinsko in ravninsko območje med skrajnim vzhodom
alpskega loka v Avstriji in Malimi Karpati na Slovaškem pa ni le najkrajša povezava
med obema gorskima masivoma, temveč je dandanes tudi pomembno evropsko
gospodarsko območje. Prostor, kjer se skoraj stikata urbani območji dveh evropskih
prestolnic, Dunaja in Bratislave s pripadajočo infrastrukturo, je tako posejano s
številnimi ovirami, ki preprečujejo prosto prehajanje divjih živali iz enega masiva v
drugega.
Eden izmed poglavitnih argumentov zagovornikov vzpostavitve ekološkega
koridorja med Alpami in Karpati je, da je bilo to območje v preteklosti
nerazdrobljeno, in kot tako primerno za migracije divjih živali. Tako ne gre za
vzpostavitev umetne povezave, vendar zgolj za ukrep ublažitve in vzpostavljanja
prejšnjega stanja (Egger, 2011).
4.1 Proces implementacije
Leta 1997 je Avstrijska zvezna vlada sprejela prometno direktivo s ciljem
zmanjšanja prometnih nesreč, ki jih na avstrijskih avtocestah in hitrih cestah
povzroči divjad (direktiva RVS8 3.01) (Spletni vir 7). V tej direktivi je bila prvič
omenjena gradnja prehodov za divje živali, t.i. zelenih mostov. Ker pa omenjena
direktiva ni opredelila števila, točnih lokacij in gostote t.i. zelenih mostov, je
avstrijska zvezna vlada pri dunajski Univerzi za naravne vire9 naročila raziskavo o
stroških, kriterijih in lokacijah umestitve zelenih mostov na obstoječi mreži
avstrijskih avtocest in hitrih cest (Spletni vir 5). Pomen te raziskave, ki so jo leta
2001 objavili Voelk et al., je dvojen. Najprej so bile prvič zelo natančno določene
migracijske poti lokalnega, narodnega in mednarodnega pomena, nato pa so preučili
prepustnost in vpliv obstoječe infrastrukture avtocest in hitrih cest na teh poteh.
Rezultati raziskave so bila priporočila najbolj primernih lokacij za postavitev zelenih
mostov (identificiranih je bilo preko sto takšnih lokacij) in spoznanje, da ograjene
štiripasovnice niso edina antropogena pregrada v prostoru. Intenzivno poljedelstvo,
naselja, kanalizirani vodotoki, rečni nasipi in železniške proge prav tako otežujejo
8 Richtlinien und Vorschriften für das Straßenwesen
9 Universität für Bodenkultur Wien (BOKU)
21
migracije divjih živali (Spletni vir 6; Egger, 2011). V tej raziskavi je bil tako uradno
identificiran alpsko-karpatski ekološki koridor.
Pomemben mejnik pri ekološkem povezovanju v Avstriji je bilo leto 2002, saj
je bil takrat zgrajen prvi zeleni most nad obstoječo avtocesto v Avstriji. Avtocesta
A2 na odseku med Podkloštrom in Beljakom seka Ziljsko dolino in razdeli kvalitetno
habitatno območje zaščitenih divjih vrst okoli Dobrača na severni in Karnijskih Alp
ter Karavank na južni strani. Tako deluje kot ovira na mednarodni migracijski poti
medveda (Ursus arctos), risa (Lynx lynx), volka (Canis lupus), in preprečuje jelenu
(Cervus elaphus) sezonsko prehajanje (Spletni vir 5). Zeleni most je bil zgrajen na
lokaciji, zapisani v omenjeni raziskavi (Voelk et al., 2001). Pri projektiranju in
financiranju pa so sodelovali številni partnerji: avstrijska družba za upravljanje
avtocest in hitrih cest (ASFINAG), deželna uprava Koroške, Koroška lovska zveza,
avstrijsko ministrstvo za kmetijstvo ter Evropska komisija v sklopu projekta LIFE.
Uspešna izgradnja tega mostu je pomembno vplivala na naslednje projekte
ekološkega povezovanja v Avstriji. (Spletni vir 5).
Leta 2006 je avstrijsko ministrstvo za promet in infrastrukturo ASFINAG
zakonsko obvezalo, da morajo do leta 2026 na obstoječi mreži avtocest in hitrih cest
zgraditi 20 zelenih mostov, torej enega vsako leto (Egger, 2011). Istega leta je bil na
obstoječi hitri cesti S4, vzhodno od Dunajskega Novega mesta na Gradiščanskem
zgrajen prvi zeleni most na trasi koridorja (Strohmaier et al., 2008). Sledilo je
zgledno sodelovanje pri načrtovanju zelenih mostov na strokovnem in političnem
nivoju (Egger, 2011). V proces preučevanja in umeščanja v prostor so bili vključeni
trije oddelki Univerze za naravne vire z Dunaja; oddelek za biologijo divjih živali in
upravljanje z divjadjo, oddelek za prostorske meritve, daljinsko zaznavanje in
prostorske informacije ter oddelek za krajinsko arhitekturo in prostorsko planiranje
(Spletni vir 5). Dunajska Univerza za naravne vire je imela vodilno vlogo na
področju preučevanja ekologije divjih živali in geoinformatike (Strohmaier et al.,
2008, 22). Omenjena Univerza je izvedla GIS modeliranje območja med Alpami in
Karpati, izdelani model pa je bil nato v sklopu projekta primerjan z dejanskimi
tehničnimi zmožnostmi izgradnje zelenih mostov. Sledili so ponovni pregledi lokacij
22
in trase ter izdelava dokončne tehnične dokumentacije projekta (Egger, 2011). Na tej
točki je bila natančno znana tako trasa koridorja kot tudi infrastrukturne ovire.
Leta 2007 je bila sprejeta nova avstrijska prometna direktiva RVS10
04.03.12
(FSV, 2007), ki opredeljuje varovanje obcestne flore in favne, z dopolnitvijo leta
2009 RVS 04.03.14, ki dodatno opredeljuje varovanje divjih sesalcev na prometni
infrastrukturi in standardizira metode na različnih stopnjah njenega načrtovanja
(Spletni vir 8). Omenjeni direktivi postavljata ostrejše okoljskih standardov pri
gradnji nove infrastrukture, hkrati pa opredeljuje kriterije in tehnična določila za
ublažitev negativnega vpliva obstoječe infrastrukture. Direktiva RVS 04.03.12
povzema rezultate raziskave (Voelk et al., 2001) in vsebuje zemljevid možnih
prehodov za divje živali na avstrijskih avtocestah in hitrih cestah. Ker pa je teh
prehodov različnih kategorij preko sto, je bilo (v isti raziskavi) opredeljenih 53
prehodov vseh treh kategorij (glej tabelo 2), ki bi predstavljali minimalne potrebe za
ekološko povezovanje v Avstriji (FSV, 2007, 37, 39). V teh 53 prehodih na točno
določenih lokacijah je zajetih tudi tistih 20, katere je ASFINAG zakonsko obvezen
zgraditi.
V direktivi RVS 04.03.12 so prehodi za divje živali razdeljeni v tri
kategorije: kategorija A – koridor mednarodnega pomena, kategorija B – koridor
državnega pomena in kategorija C – koridor lokalnega pomena (FSV, 2007, 21). Za
vsak tip prehoda so natančno določene tehnične karakteristike, ki jih mora
izpolnjevati sam objekt, ki omogoča prehajanje, minimalne ukrepe za bližnjo
okolico, in njihovo gostoto (glej tabelo 2).
10 Österreichische Forschungsgesellschaft fuer Strasse, Schiene und Verkehr
23
Tabela 2: Temeljna določila za gradnjo prehodov za divje živali v Avstriji
Kategorija Širina
prehoda
Ciljne
vrste
Minimalna
oddaljenost od
samotnih hiš
in kmetij
Minimalna
oddaljenost od
strnjenih naselij
in industrijskih
območij
Razdalja
med
prehodi na
območju
koridorja
A 80m –
100m
navadni
jelen,
medved,
los
300 metrov 500 metrov 10 km
B 30m –
80m
divji
prašič,
gams
200 metrov 350 metrov 2 km oz. 10
km do kat.
A
C 15m –
30m
manjša
divjad
100 metrov 200 metrov 3 km
Vir: Povzeto po FSV, 2007
Omenjena direktiva kot oviro pri migracijah divjih živali opredeljuje tudi
železniško infrastrukturo. Glede na število vlakov na 24h, vzporedni cesti in številom
vozil na njej v 24h ter morebitnih ogradah (varovalne, zvočne), so železniške proge
razdeljene v tri razrede in kot take vključene v ukrepe zmanjševanja vplivov
prometne infrastrukture na prostoživečo divjad. (FSV, 2007).
Kmalu po objavi raziskave (Voelk et al., 2001) je ohranjanje ekološkega
povezovanja med Alpami in Karpati postalo prioriteta čezmejnih razsežnosti. Zaradi
naraščajočih prometnih, infrastrukturnih, poselitvenih in kmetijskih ovir je bilo
zavarovanje t.i. alpsko-karpatskega ekološkega koridorja nujna (Strohmaier et al.,
2008, 5). Na Slovaški strani je bila leta 2007 izdelana temeljita študija o poteku
koridorja s predlogi za zelene mostove na slovaški avtocesti D2 (Longa, Sedlák, 2007).
Leta 2006 je WWF Avstrija ocenil ukrepe za ohranitev alpsko-karpatskega koridorja
in poudaril potrebo po vsestranskem čezmejnem sodelovanju. Trasa namreč ne
poteka le po ozemlju Avstrije in Slovaške, ampak tamponske cone in s tem vplivna
24
območja segajo tudi na ozemlje Madžarske in Češke. Po ocenah WWF Avstrija je
pomembno ne le zaščititi traso koridorja, temveč tudi upoštevati in nadzorovati vse
dejavnosti, ki imajo lahko pozitiven ali negativen vpliv na območje koridorja.
(Strohmaier et al., 2008).
Za umeščanju zelenih mostov in koridorjev v regionalne prostorske plane je
bil v ključnih zveznih deželah tekom alpsko-karpatskega koridorja vzpostavljen
kontakt med lovskimi zvezami in deželnimi uradi za prostorsko planiranje. Namen
vzpostavljenega sodelovanja je bila ohranitev ugotovljenih koridorjev divjih živali,
še posebno v okolici obstoječih ali priporočenih zelenih mostov in prehodov.
Ocenjeno je, da lahko regionalni porast prebivalstva na območju koridorja znaša
36% do leta 2031 (Strohmaier et al., 2008, 11). Zato je bilo potrebno preprečiti
nadaljnje drobljenje habitatov na trasi koridorja, ter da se lokacijam bodočih zelenih
mostov in njihovi okolici zazidljive parcele ne približajo. (Egger, 2011; Spletni vir
5). Glede na politično-administrativno ureditev tako Avstrije kot Slovaške, je bilo pri
določenih odsekih, kjer poteka koridor, potrebno vzpostaviti sodelovanje na različnih
administrativnih ravneh. Odvisno od velikosti bodisi stopnega kamna, bodisi
tamponske cone, je bilo vzpostavljeno sodelovanje z uradi za prostorsko načrtovanje
na deželnem, okrajnem, občinskem ali lokalnem nivoju (Egger, 2011).
25
Slika 2: Pokrovnost tal na območju Alpsko-karpatskega koridorja
Načrtovanje in implementacija koridorja potekata v sklopu projekta Alps-
Carpathians-corridor. Vodja in nosilec projekta je urad za varstvo narave deželne
vlade Spodje Avstrije, avstrijski koordinator Weinviertel Management, slovaški
koordinator nevladna organizacija DAPHNE, ostali partnerji pa: Univerza za naravne
vire z Dunaja, slovaška državna organizacija za varstvo narave, WWF, upravljavca
cest in avtocest (avstrijski ASFINAG in slovaški NDS) in začasni sekretariat
Karpatske konvencije pri UNEP11
-u. Trajanje projekta je bilo od decembra 2008 do
junija 2012. S strani Evropskega sklada za regionalni razvoj je Avstrija prejela
1.070.00 €, Slovaška pa 361.494 €. Sredstva sta preko številnih državnih, deželnih in
regionalnih uradov prispevali obe državi in sicer Avstrija v vrednosti 251.500 € in
Slovaška v vrednosti 59.815 € ter nevladna organizacija DAPHNE v vrednosti 9.785
11 United Nations Environment Programme
26
€. Skupni znesek projekta je za obdobje štirih let znašal 1.752.994 € (Spletni vir 9;
McKenna, D. 2011).
4.2 Potek koridorja
Težko bi si zamislili še kakšno oviro v prostoru s katero se alpsko – karpatski
koridor na svoji trasi ne sreča. Območje koridorja se nahaja med skrajnim vzhodom
meje Alpske konvencije in Karpati, ki se pričnejo severno od Bratislave. Na tem
območju je poleg številnih urbanih in industrijskih površin dveh prestolnic, močno
razvejana mreža prometne infrastrukture. Tako mora alpsko-karpatski koridor na
svoji trasi prečkati pet avtocest in hitrih cest ter šest železniških prog (Glej sliko 2).
Koridor služi tudi kot vmesni člen ekološkim koridorjem, ki povezujejo nižinska
območja Madžarske in Češke, vendar je primarno zasnovan povezovanju med
Avstrijo in Slovaško (Strohmaier et al., 2008, 14).
Slika 3: Model trase alpsko-karpatskega ekološkega koridorja
27
Jedri, ki jih povezuje alpsko-karpatski koridor sta gorska masiva Alpe in
Karpati. Trasa koridorja (v smeri od Alp proti Karpatom) se prične ob vznožju
hribovja Wechsel, blizu deželne meje med Štajersko in Spodnjo Avstrijo. Nato v
severozahodni smeri prečka predalpsko hribovje Bucklige Welt (slika 3, oznaka 1),
katerega del je tudi zavarovano območje Seebenstein/Türkensturz. Sicer kvaliteten
gozdnat habitat v zadnjih letih beleži rast prebivalstva, predvsem v dolini Pitten, ob
avtocesti A2 in se odpira proti nižinskemu severu. To področje sicer prečka avtocesta
A2, vendar so na njej zgrajeni trije večji in nekaj manjših prehodov, ki dopuščajo
migracijo divjih živali (Strohmaier et al., 2008, 12).
Vzhodno od hribovja Bucklige Welt se nahaja hribovje Rosalia (nem.
Rosaliengebirge), ki predstavlja prvi pomemben stopni kamen na trasi koridorja
(slika 3, oznaka 2). Predalpsko hribovje, katerega najvišji vrh meri 748 metrov,
prekriva večinoma gozd. Na pobočjih (predvsem vzhodnih) prevladujejo kmetijsko
obdelovalne površine, ki omogočajo dobre razmere za migracijo divjih živali
(Strohmaier et al., 2008, 12). Po grebenu hribovja poteka deželna meja med Spodnjo
Avstrijo in Gradiščansko. Del hribovja spada v zavarovano območje naravnega parka
Rosalia – Kogalberg, ki meji na madžarski naravni park Sopron in ima vlogo
tamponske cone (robnega območja) koridorja.
Severno od hribovja Rosalia se koridor spusti na območje t.i. vrat Dunajskega
Novega mesta (nem. Wiener Neustädter Pforte). Ravninsko področje v zračni
razdalji 13 kilometrov je prvo ozko grlo na koridorju (slika 3, oznaka 3). Med
stopnim kamnom hribovja Rosalia in naslednjim pomembnim stopnim kamnom
hribovje Leitha (nem. Leithagebirge), je področje izrazite razdrobljenosti habitatov.
Iz slike 2 je razvidno, da je prevladujoča raba tal kmetijske površine dodatna ovira za
prehajanje divjih živali, med hribovjema pa sta hitra cesta S4 in avtocesta A3.
Hribovje Leitha (slika 3, oznaka 4) predstavlja enega zadnjih ostankov
nekdanje gorske verige, ki je povezovala Alpe in Karpate (Strohmaier et al., 2008,
12). Hribovje je dolgo približno 35 in široko od 5-7 kilometrov (Spletni vir 12), in
zaradi pokrovnosti z gozdom predstavlja ustrezen habitat za krovne vrste. Na
območju hribovja ni infrastrukturnih ovir. Severovzhodni del je vključen v območje
28
Nature 2000 – Nordöstliches Leithagebirge in dva naravna parka: Memmersdorf –
Wüste in Neusiedler See – Leithagebirge.
Trasa koridorja med hribovjem Leitha in reko Donavo je naslednje ozko grlo
(slika 3, oznaka 5). Prevladujoča kategorija pokrovnosti tal so kmetijske površine in
nekaj manjših gozdnih zaplat. Za območje je značilen intenzivni tip kmetijstva na
zmerno velikih zemljiščih in pomanjkanje značilnih pokrajinskih elementov
(Strohmaier et al., 2008, 13). Edino potencialno primerno območje za stopni kamen
bi bil gozd Ellender (nem. Ellender Wald), vendar je neustrezen, saj gre za ograjeno
lovsko območje (Egger, 2011). Dodatno oviro predstavlja tudi avtocesta A4, ki
občutljivim sesalcem (kot npr. jelen) ne omogoča prehoda, saj gre za nižinski odsek
brez predorov ali daljših mostov in viaduktov. Vse pomembnejši oviri predstavljata
tudi deželni cesti B9 in B10, ki na tem odseku potekata skoraj vzporedno s
pomembnimi železniškimi progami (Strohmaier et al., 2008).
Omenjeno ozko grlo dodatno obremenjuje avstrijska avtocesta A6. Prometu
je bila predana novembra 2007 in v dolžini 22 kilometrov povezuje avtocesto A4 in
Bratislavo (Spletni vir 13). Velik del trase poteka po tamponski coni koridorja,
avtocesta pa zaradi ravninske pokrajine nima predorov in daljših viaduktov, razen
viadukta preko reke Leitha. Ker gre za novejšo avtocesto, so že pri njenem
načrtovanju upoštevali smernice, ki so bile nato sprejete v avstrijski prometni
direktivi RVS 04.03.12 (Egger, 2011). Za zagotovitev minimalne propustnosti nove
avtoceste je bilo na trasi zgrajenih 10 prehodov in sicer en prehod kategorije A, dva
kategorije B in sedem kategorije C (glej tabelo 2). Gre za prvo avtocesto v Avstriji,
ki je bila zgrajena po novem pristopu (Egger, 2010; Egger 2011).
Slika 4 prikazuje zeleni most kategorije A na avtocesti A6. Na sliki je vidna
ograja, ki poteka nekaj metrov od roba zelenega mostu (prečno na vozišče), kjer so
posajena drevesa, ki bodo imela vlogo ublažitve hrupa in svetlobe z vozišča. Zeleni
most je zgrajen tako preko avtoceste kot tudi preko državne ceste št. 50, ki je
premaknjena bližje in bolj vzporedno k avtocesti. Cesta ob vzhodnem vznožju mostu
tako ni več v uporabi. Most je širok 100 in dolg 220 metrov. Zemljišča, ki se
nahajajo v pasu od 50 – 500 metrov od zelenega mostu so v lasti družbe ASFINAG
29
in so vključena v stroške izgradnje zelenega mostu in zakonsko določena (Egger,
2011).
Slika 4: Zeleni most kategorije A na avtocesti A6
Vir: GoogleEarth (2012-07)
Fotografija 1: Zeleni most nad avstrijsko avtocesto A6 in državno cesto št. 50
Foto: Premelč, M. (2010)
Fotografija 1 prikazuje pogled na zeleni most od strani, kjer so vidna tudi
zasajena drevesa ob državni cesti, ki imajo prav tako funkcijo zvočne in svetlobne
30
ublažitve. Fotografija 2 prikazuje enega od številnih odtisov jelena, najdenega na
zelenem mostu.
Fotografija 2: Odtis jelena na zelenem mostu preko avtoceste A6
Foto: Premelč, M. (2011)
Odsek reke Donave od Dunaja do avstrijsko-slovaške meje (slika 3, oznaka 6)
je skupaj s kanali in obrežji vključen v narodni park Donau-Auen. Poleg tega je
skupaj z reko Moravo pod zaščito Ramsarske konvencije in območja Nature 2000
(Strohmaier et al., 2008, 13). Zaradi pokrajinskih danosti in zaščite, ki jo to območje
uživa, je celotno obrežje reke Donave na trasi koridorja pomemben stopni kamen in
tamponska cona (Egger, 2010). Prevladujoč tip pokrovnosti tal na območju
narodnega parka je gozd, izvzet iz gospodarske izrabe (Egger, 2010). Številna
opazovanja in preučevanja obrežij Donave so pokazala, da gre za primerno območje
za stalno naselitev jelena, ker Donava ne predstavlja večjega negativnega vpliva na
divje živali (Strohmaier et al., 2008).
Trasa koridorja pri sotočju Morave in Donave zavije proti severu in sledi
rečnemu pasu Morave, ki zaradi intenzivnega kmetijstva in manjših zaplat gozda
predstavlja naslednje ozko grlo na trasi koridorja (slika 3, oznaka 7). Morava, mejna
reka med Avstrijo in Slovaško, je severno od kraja Marchegg izoblikovala močvirnat
svet mrtvic, obdanega z gozdom in tako predstavlja pomemben stopni kamen in
kvaliteten habitat za divje živali. Obrežje na obeh straneh meje med krajema
31
Marchegg in Záhorská uživa zaščito Ramsarske konvencije, Nature 2000 in
zavarovanih krajin Donau-March-Thaya-Auen (Avstrija) in Záhorie (Slovaška).
Stopni kamen sega vse do tromeje med Avstrijo, Češko in Slovaško, kjer je sotočje
reke Thaye in Morave. Tako sega tamponska cona tudi na ozemlje Češke. V bližini
mrtvic se na zahod širita dva kraka ohranjenih naravnih območij gozdnih zaplat, ki
imata vlogo tamponske cone (Strohmaier et al., 2008; Egger, 2010).
Pokrajina med stopnim kamnom Záhorská ves in Malimi Karpati, kjer koridor
v smeri zahod-vzhod prečka nižinsko območje severno od Bratislave in se navezuje
na Karpate, je več gozdnih zaplat, ki služijo kot stopni kamni (slika 3, oznaka 8).
Največja ovira na območju je slovaška avtocesta D2, ki onemogoča prehajanje divjih
živali. Pot koridorja na slovaški strani omejujejo tudi ograjena lovišča, poseljena
območja in ograjeno vojaško območje (Strohmaier et al., 2008, 14). Vzhodno od
avtoceste D2 se pričenja območje Malih Karpatov, zadnjega stopnega kamna
koridorja (slika 3, oznaka 9), ki je hkrati tudi zavarovano območje, vključeno v
mrežo karpatskih zavarovanih območij12 in pod okriljem Nature 2000.
4.3 Trenutno stanje
Trenutno je alpsko-karpatski koridor še vedno v procesu vzpostavljanja.
Natančno je opredeljena njegova trasa tako na avstrijski kot slovaški strani, vendar je
na njegovi poti še vedno nekaj ovir in razdrobljenih delov. Ker se je projekt,
finančno podprt s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj iztekel junija 2012,
je pripravljen nov akcijski načrt s terminskim planom izvajanja ukrepov za obdobje
2012-2022. Ti ukrepi vključujejo izgradnjo nujnih prehodov (zelenih mostov) preko
avtocest A3 v Avstriji in D2 na Slovaškem, za katere je že v pripravi tehnična
dokumentacija (Egger, 2011).
Sodelovanje z deležniki in interesnimi skupinami na lokalnem nivoju,
predvsem lovci, je bilo pri načrtovanju trase koridorja izrednega pomena. Številni
starejši zapisi gibanja in lokacij odstrela ciljnih vrst, tako kot tudi znanje lokalnih
lovskih družin so pomemben kazalec, kje se morajo koridorji nahajati (Strohmaier,
12 CNPA (Carpathian Network of Protected Areas)
32
2008, 10). Kot zagotovilo, da dosedanje delo ne ostane nedokončano in sprejeti
ukrepi ne razveljavijo, je bil 30. januarja 2012 na mednarodni konferenci o Alpsko-
karpatskem koridorju v Bratislavi podpisan meddržavni sporazum o krepitvi
ekološkega povezovanja med Alpami in Karpati. Podpisniki so: ministri na državni
in deželni ravni, podjetji za upravljanje avtocest in hitrih cest in drugimi deležniki iz
Avstrije in Slovaške. Med drugim so v tretjem odstavku drugega člena omenjenega
sporazuma izjavili da bodo:
»Zagotavljali funkcijo obstoječih in načrtovanih objektov za prehode živali in
varovali ustrezne in sosednje koridorje. V okviru razpoložljivih sredstev in
regionalnih prostorskih načrtov bodo zagotavljali umeščanje objektov za prehode
živali v krajevne prostorske načrte« (Spletni vir 14).
V prvem odstavku tretjega člena pa so predstavniki avtocestnih podjetij iz
obeh držav izjavili, da bodo:
»Realizirali že načrtovane objekte za prehode živali kakor tudi vključili
takšne objekte v dolgoročne investicijske načrte« (Spletni vir 14).
Vzpostavljanje alpsko-karpatskega ekološkega koridorja pomeni tudi
izpolnjevanje obvez, zapisanih v mednarodnih sporazumih. Poleg globalno sprejetih
konvencij in direktiv (npr. CBD, Bonska konvencija, Bernska konvencija, Natura
2000), sta se Avstrija, kot podpisnica Alpske konvencije in Slovaška, kot podpisnica
Karpatske konvencije v skupnem dokumentu o sodelovanju13
zapisali naslednje:
»Stalni sekretariat Alpske konvencije in UNEP Dunaj – Začasni sekretariat
Karpatske konvencije morata nadaljevati s svojimi prizadevanji za krepitev omrežij
zavarovanih območij v Alpah (ALPARC) in Karpatih (CNPA), kot tudi ekološkemu
povezovanju obeh gorovij. Tesno sodelovanje mora potekati na področju ohranjanja
in trajnostne rabe biološke in pokrajinske raznolikosti.« (Angelini, 2008, 262).
13 Memorandum of Understanding for cooperation between the Alpine Convention and the Carpathian
Convention, podpisan decembra 2006 (Spletni vir 11).
33
Trenutno je torej natančno znana trasa koridorja, ključnega pomena pa je
njeno sprejetje v prostorske načrte na vseh administrativnih ravneh. V Avstriji je bil s
sprejetjem zadnje direktive o gradnji avtocest in hitrih cest dosežen velik napredek, o
katerem priča zgrajena avtocesta A6. Ker gre za zelo poseljeno območje, bo verjetno
vedno prihajalo do sprememb v prostoru in novih infrastrukturnih projektov.
Pomembno pri tem je, da bodo primerno umeščeni v prostor. Med Bratislavo in
Dunajem se načrtuje nova hitra cesta S8, ki bo prečkala reko Moravo in tako
potekala tudi po trasi koridorja. Podpisani sporazum sicer nakazuje, da nove
prometnice ne bodo predstavljale popolnih ovir za divje živali, vendar o tem ne
moremo biti popolnoma prepričani, saj sporazum pravno ni zavezujoč. Severno od
Bratislave se izkazuje rast poslovnih con, kjer se lahko zazidljiva območja kmalu
približajo trasi koridorja (Spletni vir 14; Spletni vir 15; Strohmaier et al., 2008).
Ekološki koridor je lahko tudi dodana vrednost. Številne organizacije (npr.
WWF in DAPHNE) kot pomembne spremljevalne aktivnosti izvajajo programe
okoljskega izobraževanja na več starostnih ravneh. Šolske otroke v obeh državah
poučujejo o ekološkem povezovanju. Številne potujoče razstave preko krovnih vrst
prikazujejo tematiko in pomembnost drobljenja habitatov ter migracijskih poti. V
podobne aktivnosti so vključeni tudi zaposleni (vodiči) v zavarovanih območjih, po
katerih poteka koridor (Strohmaier et al., 2008).
Dvigovanje okoljske zavesti in informiranje javnosti o pomembnosti
ekološkega koridorja je možno tudi na področju rekreacije in turizma. Tekom razvoja
projekta in za njegovo promocijo je bila vzpostavljena mreža kolesarskih in
pohodniških poti ob celotni trasi alpsko-karpatskega ekološkega koridorja. Poti
predstavljajo priložnost za spoznavanje in učenje na način, ki ne moti narave (Spletni
vir 16).
34
5 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA
Alpski in predalpski svet zahodne Slovenije predstavlja ključno povezavo za
razširitev rjavega medveda iz dinarskega gorstva v Alpe (Kobler, Adamič, 1999, 29).
Obravnavano območje je torej področje stika med gorskima verigama Dinaridov in
Alp. Zaradi obširnosti tega območja (in problematike določitve njune točne
razmejitve) je omejitev obravnavanega območja nujna. Najkrajša pot med obema
masivoma poteka od Snežniške planote do Triglavskega narodnega parka v
severovzhodnem kotu Slovenije. Ker je namen koridorja ohranjanje povezave med
jedri, torej Dinarskim in Alpskim gorstvom, je osrednje obravnavano območje tisto,
kjer je prostorska razporeditev ovir v prostoru najintenzivnejša in torej predstavlja
potencialno ozko grlo koridorja. Iz slike 14 je razvidno, da so največje ovire urbana
območja ob avtocesti A1, odsek Vrhnika – Senožeče, ter prometna infrastruktura,
avtocesta A1 Ljubljana - Koper in železniška proga Ljubljana - Divača.
Glede na prostorsko razporeditev navedenih ovir sem se odločil, da bodo
osrednje obravnavano območje sestavljala ozemlja občin neposredno ob omenjenih
odsekih prometne infrastrukture. Vplivno območje bodo sestavljale njihove sosednje
občine v smeri dinarske slemenitve.
Zaradi lažje in kvalitetnejše analize ter klasifikacije razpoložljivih statističnih in
prostorskih podatkov je meja preučevanega območja hkrati meja občin, po katerih
poteka koridor. Razlika med osrednjim in vplivnim območjem je v metodološkem
pristopu. V osrednjem območju je bil opravljen terenski ogled in tako izkazuje
točnejše in na samem kraju preverjene podatke, medtem ko so bili podatki za vplivno
območje pridobljeni zgolj preko daljinske zaznave ortofoto posnetkov in
razpoložljivih javno dostopnih prostorskih podatkov.
35
Slika 5: Zemljevid obravnavanega območja
5.1 Fizično-geografske značilnosti
5.1.1 Lega
Obravnavano območje na severu omejuje Idrijsko hribovje in proti vzhodu
Rovtarsko in Cerkljansko hribovje ter Ljubljansko barje. Na jugovzhodu Krimsko
hribovje, Velikolaščanska pokrajina in Ribniško-Kočevsko podolje, na jugu pa
državna meja s sosednjo republiko Hrvaško. Zahodno ločnico predstavlja dolina reke
Reke, Divaški kras in jugozahodni rob Trnovske planote.
36
Glede na regionalizacijo Slovenije v knjigi Slovenija – pokrajine in ljudje
(Perko, Orožen Adamič, 1998) pripada obravnavano območje makroregiji Dinarski
svet. Večji del območja pripada submakroregiji dinarskih planot in sicer mezoregije
Trnovski gozd, Nanos in Hrušica, Idrijsko hribovje, Javorniki in Snežnik, Menišija
(kot del mezoregije Krimsko hribovje in Menišija), Bloke ter Velika gora, Stojna in
Goteniška gora. Submakroregiji dinarskih podolij in ravnikov pripadata mezoregiji
Notranjsko podolje ter Pivško podolje in Vremščica. Celotna površina
obravnavanega območja (slika 5) znaša 2503 km2, kar predstavlja 12,35 % površine
Slovenije (Perko, Kladnik, 1998; Spletni vir 17).
5.1.2 Geološka zgradba in relief
Obravnavano območje leži na širšem območju paleogeografskega stika
tektonskih enot. Dejstvo je, da je mejo med Dinarskim gorstvom in Alpami izredno
težko začrtati, čeprav se danes obe gorstvi stikata, imata različno sestavo in geološko
zgodovino. Glede na novo tektonsko razčlenitev Slovenije (Placer, L., 2008) pripada
celotno obravnavano območje geotektonski enoti Dinaridov. Geološko gledano je
naslov pričujočega dela napačen, saj je celotno preučevano območje (obe jedrni
območji) iz geotektonskega aspekta na območju Dinaridov. Celotno območje namreč
leži južno od Periadriatskega šiva, torej na Jadranski mikroplošči, nekdaj del Afriške
plošče, medtem ko večji del Alp leži na Evrazijski plošči. Ker Julijske Alpe ležijo
južno od Periadriatskega šiva, ki v tem delu poteka po dolini Zilje in Drave, so
paleogeografsko gledano dinarska geotektonska enota Južne Alpe. Obema
gorstvoma, tako Dinaridom kot Alpam, sta skupna čas in proces nastanka, t.j.
alpidska orogeneza (Hlad, Jeglič, 2005; Placer, L., 2008).
Melik (1963) je mejo med Alpami in Dinaridi določil kot črto, ki teče od
Vrhnike (severno od Zaplane) na Žiri, Cerkno, spodnjo Bačo, Baško dolino do
Tolmina. Od Tolmina se k Dinarskemu sistemu, zaradi tektonske zgradbe prišteva še
hribovje med Soško dolino in Nadižo, po dolini Soče do Kobarida in nato po dolini
Nadiže do Furlanske nižine pri Čedadu (Melik, 1963, 21).
37
Prevladujoča kamnina območja je apnenec, ki razen Idrijskega hribovja, dela
Menišije ter Bloške planote, kjer prevladuje dolomit, sestavlja preko 70% površja
(Spletni vir 20).
Obravnavano območje je reliefno zelo razgibano. Sestavljajo ga hribovja,
visoke dinarske planote, podolja in ravniki. Z izjemo Pivškega podolja, Postojnske
kotline ter Planinskega, Cerkniškega in Loškega polja je teren hribovit z
nadmorskimi višinami pretežno med 500 do 1200 metri. Najvišja točka območja je
gora Snežnik (1796 m.). Relief izkazuje značilno slemenitev od severozahoda proti
jugovzhodu, t.i. Dinarska slemenitev. Zaradi kraškega sveta, ki pokriva precejšen del
ozemlja, je površje izrazito razčlenjeno.
Za površje je značilna velika razgibanost in menjavanje vzpetega planotastega
sveta in vmesnih podolij, usmerjenih v dinarski smeri. Večina površja spada v
naklonski razred od 12,0 0 do 19,9
0, kamor spada tudi povprečje Slovenije (13 0).
Strmejše je le Idrijsko hribovje, manjše naklone pa izkazujejo Bloška planota ter
Notranjsko in Pivško podolje (Perko, Orožen Adamič, 1998).
5.1.3 Podnebje, padavinske in hidrografske razmere
Velik vpliv na podnebne značilnosti območja ima izpostavljena lega na
stičišču celinskega, sredozemskega in gorskega podnebja. Visok dinarski rob
(Trnovska planota, Nanos in Snežnik) predstavljajo pomembno podnebno pregrado
za toplejše podnebje sredozemskega sveta. Zaradi že omenjene precej visoke
nadmorske višine in reliefa, so temperature precej nizke. Značilna so hladna poletja
in precej mrzle zime. V podoljih povprečna letna temperatura znaša med 8 in 10 oC,
na visokih planotah in Idrijskem hribovju med 6 in 8 o
C, pod 6 oC pa na območju
Golakov, Snežnika, Velikega Javornika ter Dedne in Racne gore . Na obravnavanem
območju leži tudi Babno polje, kjer so februarja 1956 izmerili najnižjo temperaturo
pri nas -34,5oC (Kladnik, 1998; Spletni vir 21).
38
Slika 6: Povprečna letna temperatura zraka 1971-2000
Čeprav spada dinarski svet med bolj namočene dele Slovenije, saj se na
izpostavljenem in visokem dinarskem robu izloča veliko padavin, je površinskih
vodnih tokov malo. Vzrok za to je prevlada zakraselega sveta, ki predvsem na
visokih planotah zaradi propustnih kamnin onemogoča površinski tok. Le-ta se je
tako razvil le na zaplatah neprepustnih kamnin na območju Idrijskega hribovja in
Blok, ki sta grajena pretežno iz dolomita (Kladnik, 1998).
Hidrografska posebnost območja sta povirna kraka številnih ponikalnic
Pivškega in Notranjskega podolja. Glavni vodotoki obeh podolij izkazujejo višek
pretoka predvsem zgodaj spomladi in pozno jeseni. Ker ponori ne zmorejo takšnih
količin vode, na območju kraških polj nastanejo obširna jezera (Zagorsko,
Drskovško, Palško, Petelinjsko, Cerkniško), (Kladnik, 1998).
39
5.2 Družbeno-geografske značilnosti
5.2.1 Poselitev in prebivalstvo
Zaradi površinske razgibanosti je bilo obravnavano območje poseljeno v
različnih časovnih obdobjih. Nekatera manjša stalna naselja so nastala že v rimski
dobi na Notranjskem podolju in ob prometnicah (npr. Logatec). Obsežen poselitveni
val je potekal v visokem srednjem veku, ko so Slovenci poselili dna kraških polj.
Kolonizacija višjih leg je potekala v obdobju med 15. in 17. stoletjem. Ko se je
prebivalstvo bližnjih dolin namnožilo, so se nekateri za stalno naselili na območjih
nekdaj poletnih planinskih pašnikov. Po razpoložljivih podatkih se je število
prebivalcev konstantno povečevalo do konca 19. stoletja, nato pa do konca druge
svetovne vojne ostalo skoraj nespremenjeno. Obdobje intenzivne industrializacije, ki
je sledilo drugi svetovni vojni, je povzročilo preseljevanje prebivalstva iz višjih in
prometno odmaknjenih območij v zaposlitvena središča nižjih podolij. Posledica tega
preseljevanja je bilo staranje prebivalstva in odmiranje višje ležečih naselij na eni ter
zgostitev poselitve v podoljih in zazidava kmetijskih površin na drugi strani. Takšno
zgostitev prebivalstva potrjuje podatek, da tri četrtine vsega prebivalstva visokega
dinarskega sveta živi v višinskem pasu od 400 – 600 metrov, v katerem ležijo dna
kraških polj ter največje naselje na preučevanem območju - Postojna (Kladnik,
1998).
Zaradi izboljšanja prometne infrastrukture, motorizacije in splošnega trenda
suburbanizacije se je izseljevanje prebivalstva iz odročnejših območij umirilo. V letu
2008 so vse občine znotraj osrednjega preučevanega območja, poleg pozitivnega
naravnega prirastka (do 4.9 preb. na 1000 preb.), izkazovale tudi pozitiven selitveni
prirast (do 15,9 preb. na 1000 preb.) (Spletni vir 18; Spletni vir 19).
Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije za leto 2012, živi na
preučevanem območju 124 000 prebivalcev, kar je 6,03% celotnega prebivalstva
Slovenije. Glede na površino območja to pomeni gostoto prebivalstva 49,5
preb./km2, kar je bistveno manj od slovenskega povprečja, ki znaša 101,5 preb./km2
(Spletni vir 17). Gostota prebivalstva odraža praktično neuporaben statistični
40
podatek, saj je poselitev izredno neenakomerna. Največja strnjena urbana naselja so
ob glavni prometnici (avtocesti A1), Vrhnika, Logatec in Postojna. Gostejša
poselitev se izkazuje na območju notranjskega in pivškega podolja, kjer so naselja
razporejena ob robu kraških polj. Zaradi zgodovinske vloge rudarstva in uspešne
prestrukturizacije, živi v Idriji in Spodnji Idriji več kot dve tretjini prebivalstva
mezoregije Idrijskega hribovja, ki že sicer dosega komaj polovico gostote
prebivalstva Slovenije. Tudi ostala področja obravnavanega območja odražajo
izredno nizko gostoto poselitve. Glede na poselitev dinarskih planot prednjačijo
Bloke, kjer je naselij sicer precej, vendar so po številu prebivalcev majhna (večina
pod 50 preb.). Visoke kraške planote kot so Trnovski gozd, Nanos, Hrušica,
Menišija, Javorniki in Snežnik veljajo za ene izmed najredkeje poseljenih območij v
Sloveniji. Razgiban kraški svet z nizkimi temperaturami ni najbolj primeren za
kmetijsko obdelavo. Dve večji naselji (Col in Črni Vrh) na Trnovski planoti sta se
oblikovali ob cesti Ajdovščina – Godovič. Območje Javornikov in Snežnika je dolgo
veljalo za mezoregijo brez stalnih prebivalcev. Po zadnjih statističnih podatkih (za
leto 2012) v naselju Snežnik, ki leži pod istoimenskim vrhom in pripada občini
Ilirska Bistrica, ima stalno prebivališče registrirano 18 prebivalcev, a se poraja
vprašanje, kakšna je dejanska populacija naselja preko celega leta. Občine na robnem
območju mezoregije Velika gora, Stojna in Goteniška gora ter Hrvaško mejo še
vedno izkazujejo negativni naravni prirastek, kar že tako majhno gostoto prebivalstva
območja še znižuje. Strnjena naselja se nahajajo v Loškem potoku, Dragarski dolini
in zgornjih dolinah Kolpe in Čabranke. Največja gostota prebivalstva je v Loškem
potoku, kjer znaša 23,7 preb./km2 (Kladnik, 1998; Spletni vir 17).
Občina z največ prebivalci leta 2012 je Vrhnika (16.417 preb.), največje
naselje pa Postojna (9189 preb.). Ostala večja urbanizirana območja so Logatec
(9091 preb.), Vrhnika (8454 preb.), Idrija (5984 preb.), Cerknica (3946 preb.),
Borovnica (2161 preb.) in Pivka (2069 preb.). Ob samem robu preučevanega
območja leži tudi Ilirska Bistrica s 4539 preb (Spletni vir 17).
5.2.2 Gospodarske dejavnosti
Tradicionalno gospodarstvo, vezano na izrabo lokalnih virov, se je najbolj
razvilo v Idriji z odprtjem rudnika živega srebra v 16. stoletju. Na območju podolij
41
so se prebivalci že od prve naselitve preživljali s kmetovanjem, pašništvom in
izkoriščanjem gozdov. Z območja Trnovske planote pa so v Tržaško luko iz ledenic
izvažali led. Po drugi svetovni vojni je zaradi demografskih trendov kmetijstvo
pričelo nazadovati. V obdobju izrazite industrializacije so se razvili lesno-
predelovalni obrati na območju pivškega in notranjskega podolja in mesno-
predelovalna industrija. V Idriji so se po zaprtju rudnika leta 1977 (Spletni vir 23),
preusmerili v industrijsko vejo sekundarnega sektorja (elektroindustrija, pohištvena
in tekstilna industrija (Perko, Orožen Adamič, 1998).
Z razmahom prometne infrastrukture, sprva železnice in kasneje avtoceste, so
se v večjih naseljih ob prometnicah razvile obrtne cone. Tu so se izoblikovale manjše
obrti, predvsem storitvena podjetja in manjša logistična središča (predvsem Logatec).
K zaposlitvenim središčem na obravnavanem območju lahko poleg omenjenih
prištejemo še Vrhniko (lesna in nekdaj pomembna industrija usnja), Postojno
(upravno središče, lesno-predelovalna in stavbna industrija) in v manjši meri tudi
Cerknico (lesna, kovinska in gradbena industrija).
Med obravnavanimi občinami največjo gostoto delovnih mest izkazujejo
občine Idrija, Postojna in Loška dolina. Spremembe v obdobju 2003-2005 so zlasti
občutne v občini Postojna, saj se je gospodarsko precej oslabila (izguba več kot 1000
delovnih mest), medtem ko na drugi strani narašča pomen posameznih
subregionalnih središč (Idrija, Cerknica), (Nered, 2003, 244).
V današnjem času postaja turizem vse bolj pomembna gospodarska
dejavnost. Po zadnjih dostopnih podatkih (leto 2008) je po številu obiskovalcev
(domačih in tujih skupaj) prednjačila Postojnska jama (548.424 obiskovalcev), kar jo
uvršča v sam vrh obiskanosti posamezne turistične destinacije v Sloveniji. Turistični
znamenitosti z obiskom prek 100.000 gostov sta tudi Predjamski grad (115.079
obiskovalcev) in Škocjanske jame (100.299 obiskovalcev). Znotraj največjega
zavarovanega območja na obravnavanem območju Notranjskega regijskega parka je
precej turistično pomembnih znamenitosti: grad Snežnik, Cerkniško polje, Rakov
Škocjan in Križna jama pri Bloški polici. Slednjo je leta 2008 obiskalo 4935 gostov.
Vse bolj se turistično razvija Idrija, kjer prednjači rudnik živega srebra, oziroma
Anotnijev rov (16.958 obiskovalcev leta 2008). S pridobivanjem pomembnih oznak:
42
alpsko mesto leta 2011, uvrstitev na seznam dediščine UNESCA, ustanovitev
Geoparka Idrija, dobro izkorišča turistični potencial in v dolino Idrijce privablja
vedno več gostov (Spletni vir 24).
5.2.3 Prometna infrastruktura
Prometna infrastruktura je pomemben faktor, tako pri gospodarskem razvoju
območja, kot demografski strukturi. Obravnavano območje v diagonalni smeri,
pravzaprav pravokotni na dinarsko slemenitev, torej od severovzhoda proti
jugozahodu, prečkata dve glavni prometnici. To sta železniška proga Ljubljana –
Divača in avtocesta A1 Ljubljana – Koper.
Prva je bila zgrajena železnica, takrat poimenovana južna cesarska železnica,
ki je bila del pomembne prometne poti med Dunajem in Trstom. Dokončana je bila v
drugi polovici 19. stoletja, danes pa je del V. panevropskega transportnega koridorja
(Benetke – Kiev). Železnica je imela sicer negativen vpliv na furmanstvo, vendar je
pospešila razvoj krajev ob poti. Zaradi težavnega in hribovitega terena ima več
zavojev, predorov in viaduktov ter je za razliko od avtoceste med Ljubljano in
Divačo daljša za dobrih 30 kilometrov. Trasa po Postojni zavije na jug in se spusti do
Pivke, ki je pomembno vozlišče (tu se odcepi proga proti Reki) in se nato po pobočju
Vremščice spusti do Divače. Celoten odsek proge je dvotirni in elektrificiran.
Trenutno je v toku modernizacija številnih odsekov in vlakovne infrastrukture, kar
bo povečalo zmogljivost proge in hitrost vlakov. Trenutna največja dovoljena hitrost
na tem delu proge (sicer odvisno od tipa vlaka in odseka) je 100 km/h, vendar
večinoma znaša med 70 in 80 km/h (Spletni vir 25). Povprečno tedensko dnevno
število vlakov na odseku med Ljubljano in Pivko prikazuje tabela 3.
Avtocestni odsek med Vrhniko in Postojno je bil predan prometu ob koncu
leta 1972 in je bil nasploh prvi avtocestni odsek v Sloveniji. Celotni odsek avtoceste
na obravnavanem območju (do Divače) je bil predan prometu leta 1995. Avtocesta
A1, imenovana tudi Slovenika, je del evropske poti E70, ki povezuje vzhod in zahod
južnega dela Evrope. Po osamosvojitvi in preusmeritvi gospodarskih tokov je
43
Slovenika postala bolj prometna kot Ilirika14. Z dokončanjem avtocestnega križa in
vstopu Slovenije v Evropsko unijo (1. maja 2004) ter s pristopom Romunije in
Bolgarije (leta 2007), se je krepko povečal tranzitni promet (Spletni vir 26).
Tabela 3: Povprečno tedensko dnevno število vlakov na odseku med Ljubljano in
Pivko v letu 2012
Ura 0-2 2-4 4-6 6-8 8-
10
10-
12
12-
14
14-
16
16-
18
18-
20
20-
22
22-
24
Št.
vlakov
13 11 12 12 7 7 8 7 9 12 13 9
Skupaj 120
Vir: Slovenske železnice, 2012a.
Slika 7: Zemljevid obremenitev cestne infrastrukture na obravnavanem območju
Vir: Spletni vir 22
14 Avtocesta A2, oziroma prometna os predor Karavanke – Ljubljana – Obrežje.
44
Najprometnejša prometnica znotraj obravnavanega območja je tako avtocesta
A1, natančneje njen odsek med Vrhniko in Uncem (povprečno 44 510 vozil na dan
leta 2010). Poleg avtoceste relativno visok delež povprečnega dnevnega prometa
izkazujejo tudi: glavna cesta 6 Postojna – Pivka (11662 vozil/dan), regionalna cesta
409 Vrhnika – Kalce (8700 vozil/dan), regionalna cesta 212 Unec - Cerknica (8696
vozil/dan) in državna cesta 102 Idrija – Spodnja Idrija (7000 vozil/dan). Vsi ostali
odseki cest znotraj obravnavanega območja izkazujejo povprečni letni dnevni promet
za leto 2010 nižji od 5000 vozil na dan (Spletni vir 22).
5.3 Biotska pestrost območja
Biotska raznovrstnost po definiciji predstavlja bogastvo celotne biosfere, ki se
odraža v genetski raznovrstnosti organizmov, v različnosti vrst živih bitij in v
raznovrstnosti sistemov, ki jih organizmi sestavljajo (Kryštufek, 1999, 12). Slovenija
ima kljub majhni površini izjemno biotsko pestrost, zaradi katere jo uvrščamo na
seznam »vročih točk« Evrope in tudi sveta (Ogrin, Plut, 2009, 127). Za Slovenijo je
značilna velika pestrost rastlinskih in živalskih vrst, ekosistemov in krajin na majhni
površini. Vzroki za visoko stopnjo raznovrstnosti so prehodni položaj na stičišču
geotektonskih enot in biogeografskih regij (sredozemska, panonska, alpska in
dinarska), razgiban relief (od morskega dna do 2864 m) ter pestre geološke,
pedološke, podnebne in hidrološke razmere (Hlad, Skoberne, 2001, 13).
V Sloveniji nimamo celovite biogeografske členitve, zato pri določanju
živega sveta najpomembnejšo določevanje temelji na obstoječih fito- in
zoogeografskih členitvah ter delitvah biomov15. Na podlagi tega so določena štiri
življenjska okolja v Sloveniji: obsredozemsko, alpsko-dinarske pregrade, predalpsko-
preddinarsko ter obpanonsko (Ogrin, Plut, 2009). Obravnavano območje se nahaja na
treh življenjskih okoljih in izvzema le obpanonsko življenjsko okolje.
15 Obsežno geografsko območje na Zemlji z značilnimi rastlinskimi in živalskimi združbami ter
okoljskimi dejavniki (Kladnik et al., 2005).
45
Obsredozemsko življenjsko okolje na obravnavanem območju obsega
območje Pivškega podolja in Vremščice. Za to območje je značilna naravna
vegetacija, sestavljena iz združbe črnega gabra in jesenske vilovine, hrasta puhavca
in črnega gabra, puhavca in jesenske vilovine, na hladnejših in vlažnejših flišnih
rastiščih pa gozd hrasta in gradna ter jesenske vilovine, vendar je ta večinoma
degradiran zaradi človekovega vpliva (Ogrin, Plut, 2009).
Največji del obravnavanega območja spada med življenjska okolja alpsko-
dinarske pregrade. V to okolje so vključene pokrajine: Idrijsko hribovje, Javorniki in
Snežnik, Trnovski gozd, Nanos in Hrušica, ter Velika gora, Stojna in Goteniška gora.
Območje je izrazito gozdnato, saj prevladujejo dinarsko jelovo-bukovi gozdovi.
Sestoji niso enotni, saj se razmerje med jelko in bukvijo spreminja v skladu z
nadmorsko višino, ki je oblikovala značilne vegetacijske pasove. V hladnejših legah
najdemo poleg tudi več smreke, v vrtačah prevladujeta gorski javor in veliki jesen,
redkeje pa najdemo posamične sestoje tudi gorskega bresta in jerebike. Posebnost
tega območja predstavljajo mrazišča, v katerih so temperaturni in posledično tudi
rastlinski obrati (Spletni vir 32).
Med predalpsko-preddinarsko življenjsko okolje spadata Notranjsko podolje
in Bloke. To življenjsko okolje zavzema precejšen del osrednje Slovenije, zato je
glavna značilnost prevlada listnatih gozdov s pestro sestavo, ki je odvisna od lokalnih
mikropodnebnih in talnih razmer. Obravnavano območje je najbolj zavzel gozd
bukve in črnega gabra, na nekaterih predelih pa je ta združba spremenjena v
sekundarne smrekove gozdove ter gozd rdečega bora in okroglolistne lakote (Ogrin,
Plut, 2009).
Glede na zoogeografsko členitev živalskih vrst spada celotno obravnavano
območje, z izjemo Pivškega podolja in Vremščice, ki spadata v submediteransko, v
alpsko-dinarsko območje. Za to območje je pomembna alpsko-dinarska reliefna
pregrada, ki s svojo višino ustvarja specifične ekološke razmere. Če zaradi omejitve
preučevanega območja izvzamemo visokogorske vrste alpskega predela, potem so za
to območje najbolj poznane in značilne naslednje vrste: velike zveri (rjavi medved,
volk, ris), parkljarji (srna, jelen, divji prašič in gams), ter ptiči (divji petelin, gozdni
jereb, mali skovik, koconogi čuk in triprsti detel). K njim lahko dodamo še tiste, ki
46
sicer živijo po vsej Sloveniji. To so: lisica, kuna belica, navadni jazbec, navadni
polh, navadna veverica, poljski zajec ter netopir veliki podkovnjak, idr. (Ogrin, Plut,
2009; Stergar et al., 2009).
5.4 Ekološko povezovanje v Alpah
Alpe so najpomembnejši gorski masiv Srednje Evrope. Številni vrhovi
presegajo 4000 m.n.v., najvišji pa je Mont Blanc, ki meri 4810 metrov. Alpski lok se
vije od obale Ligurskega morja na meji med Francijo in Italijo do Dunajskih vrat v
Avstriji. Celotno območje Alp po podatkih Alpske konvencije obsega 190.600 km2,
na tem območju pa živi 13,9 milijona prebivalcev. Danes je v mrežo zavarovanih
območij v Alpah vključeno 900 zavarovanih območij, večjih od 100 ha, različnih
kategorij. To pomeni, da je skupaj zavarovanega približno četrtina ozemlja Alpske
konvencije (Essl, 2010; Heinrichs et al., 2010).
Zaradi velikih podnebnih razlik je za alpski rastlinski in živalski svet značilna
velika pestrost. Spekter sega od sestojev toploljubnega puhavca v Južnih Alpah prek
mešanih gorskih gozdov, za katere so značilni sestoji bukve, jelke, smreke, travnikov
ter območij v snežnem in ledeniškem pasu, številna visokogorska jezera, močvirja in
barja, ki tvorijo posebne življenjske prostore (Roblek, 2004, 26). Raznovrstnost
živalskih in rastlinskih vrst v Alpah je ocenjena na približno 30.000 živalskih in
13.000 rastlinskih vrst (Mörschel, 2003, 9). V visokogorskih zavarovanih območjih,
kot tudi na ravni lokalnih administrativnih enot, so trenutne dejavnosti ohranjanja
biotske raznovrstnosti in ekološkega povezovanja usmerjene predvsem v populacije
treh zveri (medved, volk in ris) ter ponovno naselitev brkatega sera (Gypaetus
barbatus), predvsem v zahodnem delu Alp.
Poleg ljudi, ki tu živijo, imata večji vpliv na okolje dva druga dejavnika. Prvi
predstavlja turizem. Alpe so pravi turistični magnet, saj jih po ocenah obišče do 30
milijonov turistov letno (Spletni vir 27). Masovni turizem se kaže predvsem v obliki
številnih visokogorskih smučarskih središč (Les Trois Vallées (F), Val d'Isère (F),
Paradiski (F), Chamonix-Mont Blanc (F-I), Jungfrau (CH), Kitzbühel (A), Stubai
47
(A), idr.). Drugi pomemben dejavnik vpliva na okolje je promet. Ugotovljeno je bilo,
da je delež uporabe osebnih avtomobilov na periferiji alpskih dolin dvakrat višji kot
v mestih, kar Alpe na področju motoriziranega prometa uvršča nad evropsko
povprečje (Hiessl, 2010, 4). K temu je potrebno prišteti tudi dejstvo, da se večina
(84%) turistov v Alpe pripelje z osebnim avtomobilom. Na tem področju kot primer
dobre prakse izstopa Švica, kjer se četrtina turistov poslužuje javnega transporta
(Hiessl, 2010, 9). Ker je le majhen delež alpskega prostora ustrezen za poselitev ljudi
(doline), se je tam razvila tudi prometna infrastruktura. Posledično so vplivi prometa
zgoščeni na območju, ki je hkrati namenjen tudi drugim dejavnostim: bivanje, delo,
rekreacija, turizem in kmetijstvo. Vse te dejavnosti si morajo tako izboriti svoj kos
prostora. Prek Alp vodi več pomembnih prometnih tranzitnih poti, saj ležijo med
gospodarsko najbolj razvitimi območji Evrope (južno Porenje, Bavarska, Padska
nižina, idr.). Prometni tranzitni koridorji imajo sicer velik pomen za gospodarstvo in
razvoj tako Evrope kot alpske regije, vendar ima na drugi strani transport, predvsem
cestni, negativen vpliv na okolje ter kvaliteto življenja in zdravja alpskega
prebivalstva. Najpomembnejši tranzitni koridorji, oziroma prelazi preko Alp v smeri
iz zahoda proti vzhodu so: Frèjus, Mont Blanc, Gotthard, Brenner, Tauern in Treviso.
Preko vseh prehodov, z izjemo Mont Blanca, potekata tako avtocesta kot železnica.
Vsi prehodi beležijo rast prometa, kar gre pripisati tudi pristopu vzhodno evropskih
držav v EU. Na številnih koridorjih potekajo veliki infrastrukturni projekti za
povečanje pretočnosti: hitra železnica Lyon – Torino, dve švicarski transportni osi
(železniški predori Lötschberg, Gotthard – 57 km in Ceneri), druga cev cestnega
predora Gotthard in železniški predor Brenner (56 km). Ti projekti nakazujejo
nadaljnjo rast prometa, povečanje tranzitnega prometa in s tem obremenitve alpskega
prostora (Hiessl, 2010; Lange, Ruffini, 2007).
Zaradi vseh navedenih dejavnikov, ki vsak na svoj način vplivajo na alpsko
okolje, potekajo danes v Alpah številne pobude in konkretne dejavnosti na področju
ekološkega povezovanja. Začetek vseh projektov, ki so danes v teku na tem
področju, sega v leto 1991, ko so Avstrija, Francija, Italija, kneževina Lihtenštajn,
Nemčija, Švica in Evropska skupnost podpisale Alpsko konvencijo. Slovenija se je s
podpisom pridružila leta 1993, kneževina Monako pa leto kasneje. Konvencija je
stopila v veljavo leta 1995, ko jo je ratificiralo večina podpisnic. Sledila je priprava
48
in sprejem več protokolov. Za ekološko omrežje je pomemben protokol Varstvo
narave in urejanje krajine, ki ga je večina držav (vključno s Slovenijo) podpisalo
20.12.1994. V 12. členu omenjenega protokola je zapisano:
»Ekološko omrežje - pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za povezanost
določenih zavarovanih območij, biotopov in drugih zavarovanih ali zavarovanja
vrednih objektov na državni ravni in čezmejno. Pogodbenice se zavezujejo, da bodo
usklajevale cilje in ukrepe za čezmejno zavarovana območja« (Onida, 2010, 93).
Leta 2004 je Alpska konvencija izdala obširno publikacijo Alpski signali 3, v
celoti posvečeno čezmejnemu ekološkemu povezovanju zavarovanih območij v
Alpah. V publikaciji so natančno opredeljeni vsi razlogi za sprejetje ukrepov
povezovanja ter opisani pojmi in metode za njihovo dosego. Poseben poudarek je
namenjen popisu stanja v zavarovanih območjih, nacionalnih ukrepih in programih.
V publikaciji so objavljeni tudi delni izsledki delovne skupine »Vizija ohranitve
biotske raznovrstnosti v Alpah«. Aktivnosti delovne skupine so potekale od marca
2001 do septembra 2006, v njej je sodelovalo veliko strokovnjakov iz različnih
področij iz vseh alpskih držav. Vodilna institucija je bil evropski alpski program
organizacije WWF, kot partnerji pri projektu so sodelovale še organizacije CIPRA16
,
ALPARC in ISCAR17. Cilj delavnice je bila določitev prednostnih območij za
zavarovanje narave znotraj prostorskega okvira Alpske konvencije. Prvi korak za
določitev teh območij je bila opredelitev krovnih taksonov in habitatnih tipov in
sicer: flora, sesalci, ptice, dvoživke in plazilci, žuželke ter vodni ekosistemi
(Arduino, Mörschel, 2006, 28). Na podlagi razpoložljivih podatkov in znanj
strokovnjakov iz posameznih držav so za vse krovne tipe izdelali zemljevide
pomembnih območij. Te zemljevide so nato položili enega na drugega in območja z
največjim prekrivanjem so postala jedra prednostnih območij (na sliki 8 obrobljena z
zeleno barvo) (Arduino, Mörschel, 2006).
Sprejet protokol z omembo ekološkega povezovanja in določitev vzorčnih
območij sta postala temelj za nadaljnje delo Alpske konvencije in njenih partnerjev
16 Mednarodna komisija za varstvo Alp (nevladna organizacija)
17 Mednarodna znanstvena komisija za raziskovanje Alp, uradni opazovalec Alpske konvencije
49
pri snovanju konkretnih ukrepov za udejanjanje protokola. Dejavnosti so se
oblikovale v treh med seboj odvisnih in povezanih sklopih;
Ø Prvi sklop predstavlja politično podporo snovanju in umeščanju
ekoloških omrežij. Na osnovi omenjenega mednarodnega sporazuma
je bila na IX. Alpski konferenci leta 2006 (Alpbach, Avstrija)
oblikovana platforma Ekološka omrežja. V platformo so vključeni
tako politiki (zastopniki držav podpisnic) kot tudi raziskovalci,
strokovnjaki in predstavniki nevladnih organizacij. Cilj platforme je
skupno oblikovanje okvira delovanja ekoloških omrežij v Alpah in
oblikovanje delovnih skupin na področju ekoloških omrežij. Platforma
zaseda enkrat letno, predsedovanje pa rotira med podpisnicami alpske
konvencije v dvoletnem obdobju. Letno mora poročati Alpski
konferenci in Stalnemu sekretariatu Alpske konvencije (Heinrichs et
al., 2010).
Ø Iniciativa za ekološki kontinuum (ang. Ecological Continuum
Initiative) je pravzaprav postavila temelje za dolgoročno ekološko
omrežje v Alpah. Iniciativo so leta 2002 ustanovile štiri organizacije:
ALPARC, CIPRA, ISCAR in WWF. Omenjene organizacije so
predstavile nov pristop k ohranjanju narave v Alpah. Namesto pogleda
na biotsko raznovrstnost iz nacionalnega vidika, kjer države razvijajo
ločene nacionalne programe, so predstavile nov pristop, naravnan k
ohranjanju biotske raznovrstnosti iz vidika Alp kot celote. Tako so bili
začeti prvi konkretni ukrepi v pilotnih regijah na celotnem območju
Alpskega loka (glej sliko 8). Tretji namen kontinuuma je dvigovanje
zavesti o ekoloških omrežjih med deležniki. Dolgoročni cilj iniciative
je tudi ekološka povezava s sosednjimi omrežji (Karpati, Dinaridi,
Apenini, francoskim centralnim masivom in Pireneji). Iniciativa za
ekološki kontinuum torej pripravlja temeljne strokovne podlage za
delo platforme Ekološka omrežja in tako nadaljuje z razvojem
čezmejnih projektov ekološkega povezovanja v Alpah (Kohler et al.,
2008).
50
Ø Tretji sklop predstavlja projekt ECONNECT, konkretni triletni projekt
(2008 – 2011), katerega namen je bila vzpostavitev ekoloških omrežij
v pilotnih regijah (glej sliko 8). Projekt je bil finančno podprt s strani
programa evropskega teritorialnega sodelovanja za območje Alp
(Alpine Space), strokovno pa se je naslonil na platformo Ekološka
omrežja, iniciativo za ekološki kontinuum in Mrežo zavarovanih
območij v Alpah. Ciljna skupina projekta so lokalni deležniki in
predstavlja dejanski korak k uresničitvi omrežja. V sklopu projekta so
bili zbrani geografski podatki različnih področij iz območja Alp. Le-ta
so bila nato poenotena in vključena v orodje JECAMI18, ki je preko
indeksa ustreznosti kontinuuma (CSI), ki ga orodje izračuna,
pomembno pripomoglo k ocenjevanju stanja ekološkega povezovanja
v vzorčnih območjih. Znotraj pilotnih regij je bilo opredeljenih šest
krovnih vrst, opravljene študije regionalnih ovir in opredeljeni
konkretni ukrepi krepitve ekološkega povezovanja na mednarodni
ravni. Projekt je tudi prispeval h krepitvi zavesti deležnikov in širše
javnosti o ekološkem povezovanju (Spletni vir 28).
Rezultat vseh treh sklopov (platforma ekološka omrežja, ekološki kontinuum
in econnect) so številna poročila in gradiva z opisom postopkov, usmeritev,
predlogov in priporočenih ukrepov na posameznih področjih, ki jih je potrebno
sprejeti/upoštevati za vzpostavitev trajnega in funkcionalnega ekološkega omrežja.
Alpski prostor ima pomembno zgodovinsko vlogo na področju upravljanja in
varovanja narave. Kot območje pionirjev osvajanja gorskih vrhov, naseljevanja
višinskih območij in odročnih alpskih dolin, razvoju turizma, upravljanju z
zavarovanimi območji, danes številne univerze in inštituti preko intenzivnega
raziskovanja razvijajo »know-how« upravljanja z gorskim svetom. Alpe so tako
najbolj preučevano, raziskano in zavarovano gorsko območje v Evropi, če ne v
Svetu. Kot take nosijo moralno odgovornost, da to znanje delijo s preostalim
18 Joint Ecological Continuum Analysing and Mapping Initiative
51
gorskimi območji, še predno se soočijo s problemi, katerim bi se morda dalo izogniti.
Posredovanje praktičnih izkušenj tako ni omejeno le na alpski prostor, saj so Alpe,
preko mreže zavarovanih območij v Alpah aktivno vključene v širjenje znanja v
druga gorska območja, predvsem Karpate, kjer je že v teku pobuda za nastanek
mreže zavarovanih območij in ekološkega omrežja.
Slika 8: Zemljevid prioritetnih območij ohranjanja in pilotnih regij projekta
ECONNECT
Vir: ALPARC, 2010
Z zaključkom projekta ECONNECT se namere zavarovanih območij po
vzpostavitvi ekoloških območij nadaljujejo v novem projektu, ki ga financira
evropsko teritorialno sodelovanje za območje Alp, poimenovan »recharge green«.
Projekt je usmerjen k vplivu proizvodnje energije iz obnovljivih virov na načelu
trajnostne rabe tal in ohranjanju biotske raznovrstnosti. Evropske direktive določajo
večjo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov tudi v alpskem prostoru, za kar pa so
potrebne večje površine. Cilj projekta je razviti orodja in skupno strategijo, ki
52
omogoča oboje, proizvodnjo energije, trajnostno rabo in ohranjanje biotske
raznovrstnosti (ekološka omrežja). Glavna partnerja pri projektu sta Univerza za
veterinarsko medicino in Raziskovalni inštitut za ekologijo divjih živali z Dunaja.
Kot projektni partnerji sodelujejo tudi nekatera zavarovana območja v Alpah, med
njimi tudi Triglavski narodni park (Spletni vir 29).
V večletnem prizadevanju (od podpisa protokola Varstvo narave in urejanje
krajine bo kmalu minilo 8 let) za vzpostavitev ekoloških omrežij, so se pojavili tudi
nekateri problemi. Prvi je problem opredelitve omrežja, ki je hkrati dovolj
neopredeljen, da ustreza vsem deležnikom, vendar hkrati dovolj učinkovit, da služi
svojemu namenu. Naslednji problem je usklajevanje, da bodo pilotne regije tudi
dolgoročno sledile načelom in ciljem ekološkega povezovanja. Eden izmed večjih
problemov, kljub dolgoletnim prizadevanjem in vse večji podpori vseh deležnikov, je
premalo intenzivno sodelovanje z ostalimi področji, predvsem kmetijstvom in
prostorskim planiranjem. Nadaljnja prizadevanja gredo tako v smeri vpeljave novih
pilotnih regij in pri že obstoječih vzpostaviti delujoča omrežja (Kohler, 2010).
5.5 Ekološko povezovanje v Dinaridih
Dinaridi so gorstvo v jugovzhodni Evropi, ki se v smeri od severovzhoda proti
jugovzhodu razteza od spodnje Soče in Furlanske nižine do doline reke Drim v
Albaniji in Metohijske kotline na Kosovu v dolžini 700 kilometrov (Melik, 1963,
19). Skoraj vzporedno z gorstvom se vije razčlenjena obala vzhodnega Jadrana.
Dinarski lok tako vključuje dele Italije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine,
Srbije, Črne Gore, Kosova, Makedonije in Albanije.
Dinarski lok se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in je ena izmed
vročih točk evropske biotske raznovrstnosti. Le ta je posledica razgibane krajine,
vpliva različnih podnebij in sosednjih biografskih območij ter relativno počasen
gospodarski razvoj in še vedno prevladujoče tradicionalne oblike kmetovanja. Zaradi
prostranih in skoraj neokrnjenih gozdov predstavlja izredno pomemben habitat
velikih zveri (medved, ris, volk in šakal). Zaradi prevlade zakraselega sveta je
53
Dinarski lok pomemben vodni vir za celotno regijo in širše. Podzemni rečni sistem
tvori največji jamski sistem v Evropi in predstavlja življenjski prostor edinstvenim
vrstam. Zaradi toplega mediteranskega podnebja območje beleži raznovrstno floro in
favno. Na kratkih razdaljah se menjujejo raznoliki življenjski prostori, kjer bivajo
tudi številni endemiti (Spletni vir 31).
Za razliko od Alp, Dinaridi na področju ekoloških omrežij nimajo tako visoke
tradicije raziskovanja, organiziranosti in medsebojne povezanosti na mednarodni
ravni. Razloge za to gre pripisati delno medetnični vojni v devetdesetih letih
prejšnjega stoletja, delno pa nizki gospodarski moči držav na zahodni strani
balkanskega polotoka, ki imajo enostavno druge prioritete kot povezovanje
zavarovanih območij z okoliškimi državami. Za območje je značilno, da meje med
državami velikokrat potekajo po visokih grebenih ali drugih naravnih pregradah. Ta
območja veljajo področja visokih naravnih vrednosti in tako odražajo visoko biotsko
pestrost. Razloga za to sta njihova periferna lokacija in politični razlogi, ki so
omejevali razvoj teh obmejnih območij (Niewiadomski, 2010, 7). Kljub temu
aktivnosti varovanja okolja z vidika zavarovanih območij in vzdrževanja
migracijskih poti med njimi potekajo na dveh različno aktivnih nivojih.
Prvega predstavljajo nacionalni varstveni programi, ki jih razvija vsaka država
posebej. Na tem področju je najbolj aktivna Hrvaška, sledi ji Slovenija in nato druge
države. Leta 2002 je hrvaško Ministrstvo za okolje in prostor, ob finančni podpori
Evropske komisije, pričelo z načrtovanjem Nacionalne ekološke mreže kot dela
vseevropske ekološke mreže in mreže Natura 2000. Leto kasneje je vodenje projekta
prevzel državni zavod za varstvo okolja. Glavni cilj projekta je približevanje Hrvaške
okoljske zakonodaje EU, določitev pomembnih habitatnih območij ogroženih vrst in
njihovo vključitev v omrežje Natura 2000. Pomemben del projekta je vzpostavitev
nacionalnega programa monitoringa biotske raznovrstnosti, katerega namen je
zbiranje podatkov in spremljanju stanja biotske raznovrstnosti na Hrvaškem. Marca
2007 je hrvaški zavod za varstvo okolja izdal predlog nacionalne ekološke mreže s
pripadajočimi bazami podatkov. Skoraj skladno s tem projektom je potekala tudi
intenzivna gradnja hrvaških avtocest A1 Zagreb – Split, in drugega profila A6 Reka -
Bosiljevo. Ti avtocesti potekata po prostranih gozdnih območjih Gorskega kotorja,
54
Like in Velebita in sta postali vzorčni primer zmanjševanja vplivov fragmentacije
habitatov. Na obeh avtocestah so bili, kljub več viaduktom in predorom (predvsem
na A6) zgrajeni dodatni prehodi za divje živali v širini 120 metrov. Enega takšnih
prikazuje fotografija 3. Podrobnosti teh prehodov na Hrvaškem od januarja 2007
opredeljuje poseben pravilnik19
(Spletni vir 33; Spletni vir 34).
Fotografija 3: Zeleni most Rasnica na hrvaški avtocesti A1 (odsek Bosiljevo –
Ogulin)
Foto: Premelč, M. (2011)
Fotografija 3 prikazuje enega izmed desetih zelenih mostov, ki so bili v preteklih
desetih letih zgrajeni na Hrvaškem. V prvi vrsti so namenjeni prehajanju velikih
zveri. Za ta namen morajo ustrezati določenim gabaritom in biti postavljeni na pravih
mestih. Pri načrtovanju in umeščanju so bile pomembne raziskave projekta Velike
zveri Hrvaške, ki jih je opravila veterinarska fakulteta pod vodstvom prof. dr. Đura
Huberja. Na območju Like in Gorskega kotorja je bil merilo za postavitev prehoda
medved, medtem ko je na jugu v Dalmaciji, prevladujoča zver volk, zato so tam
prehodi prilagojeni tej vrsti (Spletni vir 35).
19 Pravilnik o prijelazima za divlje životinje NN 5/07 (Spletni vir 34).
55
Tudi v Sloveniji je precej območij vključenih v omrežje Natura 2000, a ker so
bila določena po izgradnji prometne infrastrukture, med seboj niso povezana in torej
ne tvorijo povezane mreže. Več o tem v poglavju 7.4. Prednost drugih držav
Dinaridov (tako kot tudi Hrvaške) je, da se razvoj infrastrukture dogaja sedaj v času,
ko je zavest o varovanju okolja na relativno visokem nivoju. Tako lahko za razliko
od drugih držav, ki imajo že dalj časa razvejano mrežo infrastrukture, njen vpliv na
drobljenje habitatov vključijo že v samo načrtovanje. Dokaz za to so pravilniki in
študije o gradnji zelene infrastrukture, ki sta jih Bosna in Hercegovina ter Črna gora
sprejeli že pred gradnjo avtocestnega omrežja20.
Drugi nivo aktivnosti ekološkega povezovanja poteka na mednarodni ravni. Po
zgledu Alpske in Karpatske konvencije in v strmenju k uresničevanju ciljev,
zapisanih v sklopu CBD, potekajo tudi prvi koraki k vzpostavitvi mreže zavarovanih
območij Balkana in Dinarskega loka. Cilji se nanašajo predvsem na ustanavljanje in
krepitev učinkovitih narodnih, regionalnih in mednarodnih omrežij gorskih
zavarovanih območij (cilj 1.2.5 programa dela gorske biotske raznovrstnosti pri
CBD), ustanavljanju regionalnega in čezmejnega sodelovanja in vzpostavljanje
sporazumov o sodelovanju (cilj 2.3) (Spletni vir 36). V želji po skupnem in širšem,
mednarodnem reševanju ekološke problematike obmejnih območij, so se ob pobudi
in podpori številnih mednarodnih organizacij s področja varovanja okolja (WWF,
IUCN, UNESCO BRESCE21
, UNDP22
, Svet Evrope, FAO23
, UNEP, SNV24
in
fundacija Euronatur), poenotile tudi države Dinarskega loka. 29. maja 2008, je bila v
Bonnu (Nemčija), na 9. konferenci podpisnic konvencije o biotski raznovrstnosti, so
ministri s področja okolja držav Albanije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Črne
gore, Srbije in Slovenije podpisali skupno izjavo, ki se glasi:
»Čezmejno sodelovanje med državami Dinarskega loka pri izvajanju delovnega
programa za zavarovana območja, s ciljem ustvariti dobro upravljano in ekološko
20 Studija uticaja na okoliš autoput Vc Mostar sjever – južna granica (BiH, Ministarstvo komunikacija
i transporta), Pravilnik o mjerama zaštite i načinu održavanja prelaza za divlje životinje (»Službeni list CG«, broj 51708). 21
Evropski regionalni urad UNESCA za znanost in kulturo 22
United Nations Development Programme 23
Food and Agriculture Organization of the United Nations 24
Nizozemska mednarodna neprofitna organizacija za razvoj
56
reprezentativno omrežje zavarovanih območij, je ključno za ohranjanje Dinarskega
loka, kot ekoregije izjemnih naravnih in kulturnih vrednot« (Spletni vir 30).
Skupaj s podpisom te izjave so vse države podpisnice opredelile svoje državne
prioritete dela za dosego zadanih ciljev. Ministrstvo za okolje in prostor Republike
Slovenije kot podpisnik omenjene izjave, je v šesti točki prioritet dela navedlo:
»Ministrstvo bo nadaljevalo svoje delo pri varovanju povezave med regijo Alpske
konvencije in ekoregijo Dinarskega loka« (Spletni vir 30).
Glavne aktivnosti ostalih držav podpisnic gredo v smeri ustanavljanja novih in
širjenja obstoječih zavarovanih območij. Glede na poročilo analize reprezentativnosti
zavarovanih območij, ki so jo za WWF pripravili regionalni znanstveni koordinatorji,
je bilo na področju Dinarskega loka ugotovljeno, da številne države izkazujejo zelo
nizek delež zavarovanih območij. V Bosni in Hercegovini je zavarovanega le 2,63%,
v Črni gori 6,2%, v Albaniji 9,86% površja znotraj te ekoregije (Spletni vir 31). Za
nadgradnjo te izjave velja omeniti I. Dinarsko konferenco, ki je potekala sočasno z
XI. Alpsko konferenco od 8. – 9. marca 2011 na Brdu pri Kranju. Na tej konferenci
so ministri iz večine držav Dinarskega loka (manjkala sta predstavnika BiH in
Srbije), podpisali Resolucijo o trajnostnem razvoju Dinarskega gorstva in se med
drugim ponovno zavzeli za ekološko celovitost regije (Spletni vir 41).
Za doseganje prvih konkretnih ciljev je v toku projekt »Environment for people
in the Dinaric Arc«. Pobudniki projekta so IUCN, SNV in WWF, finančno pa ga
podpira Finsko ministrstvo za zunanje zadeve. Skupna izjava o vrednosti
mednarodnega sodelovanja je pomembno vplivala na projekt, ki se je začel leta 2009.
Cilj projekta je vzpostavitev pilotnih območij, kjer bi se preko vzpostavitve
čezmejnih zavarovanih območij na obeh straneh meje izvajali skupni ukrepi. Za
dosego ciljev pobudniki projekta organizirajo srečanja deležnikov in svetovanja na
različnih delovnih področjih (turizem, kmetijstvo, gozdarstvo), (Spletni vir 37).
Ob koncu leta 2009 je izšlo obsežno poročilo o WWF projektu Ekoregija
dinarskega loka (Glasnović et al., 2009). Pri pripravi poročila so sodelovali
strokovnjaki iz petih vključenih držav in pripravili pomembno analizo (angl. Gap
Analysis). Namen analize je prikaz koliko je biotska raznovrstnost dejansko
57
zastopana v številnih zavarovanih območjih. Rezultati odražajo celostno sliko
Dinarskega loka in ponujajo upravljavcem in zakonodajalcem osnovo za prihodnje
odločitve. Analiza primerja porazdelitev posameznih vrst in zavarovanih območij,
kar prikaže mesta kjer so posamezni ekosistemi ne ali premalo zavarovani.
Pri rjavem medvedu (Ursus arctos) je analiza pokazala da zavarovana območja
predstavljajo zadovoljiv del habitata le na Hrvaškem in Albaniji. V Sloveniji, Bosni
in Hercegovini in v Črni gori, pa so pri varovanju habitata pomembne vrzeli. Hkrati
lahko analiza služi tudi kot osnova za pripravo ekoloških omrežij, koridorjev in
načrtovanje omilitvenih ukrepov pri gradnji nove infrastrukture (slika 9), (Glasnović
et al., 2009).
Slika 9: Habitatno območje rjavega medveda v Dinaridih ter obstoječa in načrtovana
infrastruktura
Vir: Glasnović et al., 2009, 118
Dinarski lok ima pri vzpostavljanju mreže zavarovanih območij in mednarodnega
sodelovanja številne prednosti. Na voljo so analize vzpostavitve, dela in dosežkov
podobnih mrež v Alpah in Karpatih, kar daje Dinaridom prednost v poznavanju
58
napak, ki so jih pri tem procesu naredili drugi. Za razliko od Alp in Karpatov so tu
jezikovne ovire bistveno manjše, vendar sta na drugi strani v Dinaridih okoljska
zavest in finančna zmožnost držav za financiranje aktivnosti mreže bistveno nižji kot
v Alpah (Niewiadomski, 2010).
59
6 RJAVI MEDVED (Ursus arctos)
Ker ima vsaka živalska vrsta drugačne potrebe po tipu povezave, ki jo uporablja,
je nemogoče opredeliti točno določen koridor kot absolutno ustrezno migracijsko pot
med različnimi biotopi. Pri načrtovanju ekoloških omrežij in predvsem koridorjev, je
zato potrebno natančno opredeliti prioritetne (krovne) vrste in problematiko vezano
na lokalno okolje ter ju podrobno obravnavati (Kohler et al., 2009).
Zaradi največjega števila dostopnih podatkov, ki temeljijo na dolgoletnih
raziskavah, sem se za krovno vrsto dinarsko-alpskega ekološkega koridorja, za
namen in obseg tega dela omejil na rjavega medveda (Ursus arctos). Ker si ta vrsta
habitat deli tudi z ostalima krovnima vrstama dinarskih gozdov, ris (Lynx) in volk
(Canis lupus), bi lahko teoretično model koridorja primerjali tudi za ustreznost njune
uporabe. Vse tri vrste, ki naseljujejo obsežne gozdove dinarskokraških pokrajin, so
na rdečem seznamu ogroženih sesalcev v Sloveniji in spadajo v skupino za človeka
problematičnih živali (Ogrin, Plut, 2009, 141).
6.1 Osebna izkaznica vrste
Sistematika vrste:
razred: sesalci (Mammalia)
podrazred: višji sesalci (Eutheria)
kohorta: zverokopitarji (Ferrungulata)
red: zveri (Carnivora)
podred: kopenske zveri (Fissipedia)
naddružina: psi in sorodstvo (Canoidea)
družina: medvedi (Ursidae)
rod: medved (Ursus)
vrsta: rjavi medved (Ursus arctos)
(Kryštufek et al., 1988, 5, 25)
Rjavi medved je ena izmed osmih vrst medvedov, ki danes živi na svetu.
Ozemlje Slovenije je naselil ob koncu würmske poledenitve. Je največji predstavnik
60
kopenskih plenilcev oz. velikih zveri v Evropi. Odrasla, spolno zrela medvedka koti
mladiče vsaki dve leti. Paritveno obdobje je praviloma med aprilom in avgustom,
brejost pa traja 7-8 mesecev. Medvedke torej najpogosteje polegajo pozimi, tudi v
obdobju zimskega mirovanja. V posameznem leglu sta najpogosteje dva mladiča.
Telesna razvitost posameznih starejših živali se lahko močno razlikuje tudi znotraj
posameznega habitata. Teža odraslega samca je od 84 do 440 kg, samice pa 93 do
303 kg. Ocenjena življenjska doba rjavega medveda v naravi je 20 let. Medved je
mesojed, ki pa se pretežno hrani z rastlinami, torej je vsejed (omnivore). 70-80%
prehrane predstavljajo rastline, mrhovine ali živali, ki jih ulovi, pa je manj kot 10%
(Krže, 1988, 44). Največje pomanjkanje hrane je spomladi do začetka vegetacijskega
obdobja, količina in vsebina hrane je zelo odvisna od ponudbe v okolju. Rjavi
medved je samotar in ko se na določenem območju naseli, ga praviloma ne zapusti.
Območje markira s praskanjem lubja na posameznih drevesih. Medvedov habitat
pogojujejo tri komponente: hrana, kritje ter nemoten prostor za zimsko spanje
(Jonozovič, 2003, 12). Največji vpliv na gostoto populacije ima ponudba hrane, kar
je posebej razvidno iz dinarske in karpatske populacije. Ker vrsta izkazuje veliko
območje dejavnosti, njegovo idealno območje predstavljajo strnjena gozdna
območja, saj se tako vzpostavljajo vezi med metapopulacijami, ki jim v nasprotnem
primeru grozi osamitev (Krže, 1988; Jonozovič, 2003).
Evropski spletni informacijski sistem spremljanja populacije rjavega
medveda, ki deluje pod okriljem Iniciative za velike zveri Evrope25
, razlikuje med
desetimi populacijami rjavega medveda v Evropi. Njihovo prostorsko razporeditev
prikazuje slika 10, poimenovanje pa tabela 4. Največja gostota medvedov (100-200
medvedov/1000 km2) je v Romuniji in državah, ki prekrivajo Dinarsko gorstvo,
medtem ko je bistveno nižja (0,5 – 1 medved/1000 km2) na območju Finske in
Norveške. Na območju srednje in Zahodne Evrope so medvedje populacije preživele
v bolj ali manj izoliranih »medvedjih otokih« (Jonozovič, 2003, 7).
25 Large Carnivore Initiative for Europe
61
Slika 10: Porazdelitev populacije rjavega medveda (Ursus arctos) v Evropi
Vir: prirejeno po Plassmann, 2009, 3.
Tabela 4: Populacije rjavega medveda (Ursus arctos) v Evropi (glej slika 10)
1 Kantabrijska 6 Dinarsko – Pindska
2 Pirenejska 7 Karpatska
3 Alpska 8 Skandinavska
4 Abruzzo 9 Karelijska
5 Vzhodni Balkan 10 Baltiška
Vir: Spletni vir 38
62
6.2 Rjavi medved v Sloveniji
S slike 11 je razvidno, da se na ozemlju Slovenije stikata alpska in dinarsko-
pindska populacija rjavega medveda. Osrednje območje naseljenosti rjavega
medveda v Sloveniji pripada severozahodnemu robu strnjenega območja dinarske
populacije.
Za razliko od drugih območij Evrope, predvsem alpskega loka, kjer so
medveda povsem iztrebili, v Sloveniji medved nikoli ni povsem izumrl. Če je bila
njegova populacija na ozemlju Slovenije v 19. stoletju ocenjena na 30-40 osebkov
(Krže, 1988), je bila številčnost populacije jeseni leta 2007 ocenjena na 394 – 475
posameznikov (Spletni vir 40). Po zadnjih preučevanjih gibanja rjavega medveda v
Sloveniji s pomočjo GPS telemetrije znaša povprečna velikost območja dejavnosti te
vrste 350 km2 (Jerina et al., 2012, 8). Danes medveda v Sloveniji varuje Uredba o
zavarovanju ogroženih živalski vrst26, kar pomeni varovanje preko celega leta.
Medved je od leta 2002 na osnovi pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in
živalskih vrst na rdečem seznamu27
uvrščen na seznam kot prizadeta vrsta pod
oznako E28
(Spletni vir 42). V populacijo medveda kljub temu na dva glavna načina
posega človek. Prvi je odlov na osnovi odločbe, ki jo izda pristojno ministrstvo za
vsako leto, o količini odstrela rjavega medveda, ki je geografsko in časovno omejeno
ter razdeljeno na kategorije posameznikov glede na težo. Za ponavljajoče se
konfliktnega medveda se lahko odredi tudi izjemen odstrel, ki ni vezan na lovsko
dobo ali območje. Odstrel je podan na osnovi podatkov o številčnosti populacije,
realizaciji odstrela v preteklem obdobju, škodah na domači živini in podatkih
interventne skupine (Jonozovič, 2003, 29). Drugi način je krmljenje, ki se izvaja na
več krmiščih (Krofel et al., 2012).
Poudariti je potrebno, da rjavi medved ne pozna meja, in da predstavljajo
medvedje populacije iz ostalih držav Dinarskega gorstva močno zaledje, zato bo
26 Uradni list RS, št. 57/1993 (Spletni vir 42)
27 Uradni list RS, št. 82/2002 (Spletni vir 42)
28 Kategorija ogroženosti (angl. endangered), v katero se uvrstijo vrste, katerih obstanek na območju
Republike Slovenije ni verjeten, če bodo dejavniki ogrožanja delovali še naprej. Številčnost teh vrst se je zmanjšala na kritično stopnjo oziroma njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala (Spletni vir 42).
63
mogoče zagotoviti zdravo prihodnost rjavega medveda v Sloveniji samo z
varovanjem vrste tudi na Hrvaškem in v Bosni (Kryštufek et al., 1988, 21).
Viabilnost slovenskega dela populacije rjavega medveda se tako lahko zagotavlja le
v okviru celotne dinarske populacije.
Slika 11: Razširjenost rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji
Vir: Spletni vir 39
Tipični habitat rjavega medveda v Sloveniji predstavljajo strnjeni gozdovi
visokega Krasa na Kočevskem in Notranjskem, ki se prek avtoceste Ljubljana –
Kozina širi na njegove zahodne robove – Trnovski gozd, Hrušico in Nanos, na
skrajnem zahodnem robu pa preliva v t.i. nizki Kras, na vzhodnem robu v Gorjance,
na severu pa v Krimsko-Mokrško pogorje (Jonozovič, 2003, 13). To območje,
imenovano tudi osrednje območje medvedovega habitata, je razdeljeno na devet
habitatnih krp. Največja gostota medvedov je v habitatnih krpah Javorniki-Snežnik,
Menišija-Racna gora in Velika-Goteniška gora (Spletni vir 40). To potrjuje tudi slika
11.
64
6.3 Migracije rjavega medveda in ovire
Čeprav je večina medvedov navezana na posamezen bivalni prostor, so za to
vrsto značilne tudi stalne sezonske selitve. Za osnovne komponente medvedjega
habitata veljajo: hrana, kritje in nemoten prostor za zimsko spanje (Jonozovič, 2003,
12). Pomanjkanje ene izmed teh komponent lahko prisili posameznika k iskanju
boljšega življenjskega prostora. Pogosta razloga za selitve sta iskanje hrane in
zimskega brloga zunaj svojega stalnega območja, če tam ni na voljo primernega
prostora. Posledično je lahko pozimi gostota medvedov v krajih, kjer je primernega
prostora za brloge veliko, zelo visoka (Krže, 1988).
Največja gostota medvedov je znotraj osrednjega območja (19 medvedov/ km2
leta 2007) in se proti severu znižuje (Krofel et al., 2012, 92). Tako gostoto osebkov
lahko delno pripišemo okoljskim dejavnikom južne zemljepisne širine (glede na
ostalo populacijo rjavega medveda, op.a.), visokega deleža samic znotraj populacije,
dodatnega krmljenja in zniževanje starosti prve kotitve. Upoštevati je potrebno tudi
migracijo medvedov iz Hrvaške, saj je najmanj pet takšnih medvedov zaznala
raziskava o oceni številčnosti medvedov iz leta 2007 (Spletni vir 40). Pomemben
dejavnik za takšno stanje je tudi poseg človeka v regulacijo populacije. V 1970-ih in
1980-ih letih je bil lov na medveda v osrednjem območju strogo reguliran, medtem
ko je bil lov zunaj njega, predvsem na samce, intenzivnejši (Kryštufek, Griffiths,
2003, 198). Mlade živali (mladiči prvega in drugega življenjskega leta ter mladi
medvedi, ki še ne sodelujejo v reprodukciji) pri nas predstavljajo približno tretjino
populacije (Jonozovič, 2003, 17). Zato lahko sklepamo, da se bo gostota
posameznikov znotraj osrednjega območja le še zviševala. Zveri praviloma
naseljujejo področja z nizko gostoto posameznikov iste vrste (Jonozovič, 2003, 17).
Mlajši in nedozoreli samci po enem letu in pol po skotitvi zapustijo mater, iščejo svoj
teritorij (t.i. mladostna disperzija) in s tem preprečujejo paritev v sorodstvu. Ob
upoštevanju teh dejavnikov lahko sklepamo, da se bo povečal pritisk za poselitev
ugodnih habitatov, v tem primeru predvsem severno in severno-zahodno od
osrednjega habitatnega območja. Za tak primer velja Avstrija, kjer medved ni več
ogrožen zaradi lova. Ker pa je njegova številnost daleč pod minimalno viabilno
populacijo, je praktično odvisna od migracij iz Slovenije (Jonozovič, 2003).
65
Tretji povod za migracije so lahko izjemni primeri. To so lahko predvsem
naravne in elementarne nesreče (požari, suša, poplave, itd.), ko je zaradi izrednega
dogodka ogrožen habitat in se mora vrsta, zato da preživi, seliti. Primer iz naše
bližnje okolice, ki ga lahko tudi obravnavamo kot možen povod za migracije, je
vojna. Sodeč po raziskavah je bilo v obdobju vojne na Hrvaškem ubitih 57
medvedov, območje v velikosti 1200 km2, ki ga naseljuje rjavi medved pa je še
vedno posejano z minami. Zaradi večjega pada populacije v Liki se predvideva, da je
del migriral v Gorski kotar (Frković, 1999).
Disperzija samcev in samic izven osrednjega habitatnega območja v Sloveniji ni
potekala enakomerno. Samice so emigrirale kasneje, njihova gostota pa se z
oddaljenostjo znižuje. Samci so osrednje območje zapustili prej, se od njega bolj
oddaljili in ga poselili relativno enakomerno (Jerina, Adamič, 2008).
Največji oviri za migracijo osebkov med območjema Javorniki-Snežnik,
Menišija-Racna gora in zahodno Slovenijo (Trnovski gozd, Nanos, Hrušica),
predstavljata avtocesta A1 odsek Vrhnika – Razdrto in železniška proga Ljubljana –
Pivka. Obe prometnici delita ključno habitatno območje rjavega medveda na dva
dela (glej sliko 16). Avtocesta A1 je šestpasovna prometna os, z zaščitnimi ograjami
v višini 160 centimetrov na obeh straneh, ki preprečuje divjim živalim vdor na
avtocesto in s tem povzročitev prometne nesreče. Železnica na tem odseku je
dvotirna, elektrificirana, vendar brez ograj. Dokaz za obstoj migracijskih poti in s
tem potreb medvedov po selitvah so tudi povozi živali na prometnicah, ki sekajo
habitat medveda. V obdobju od leta 1998 – 2008 je bilo v prometnih nesrečah ubitih
152 medvedov, kar znaša 16,4% vseh umrlih medvedov (vključno z odlovom) v tem
obdobju (Krofel et al., 2012, 95). V obdobju od januarja do 10. septembra 2012 je na
železniškem odseku med postajama Logatec in Postojna prišlo do šestih povozov
medveda, vsi pa so se zgodili v času med 22:00-09:10 uro (Slovenske železnice,
2012b). Iz tabele 3 je razvidno, da je v tem času tudi največje število vlakov na progi,
kar sovpada tudi z intenzivnejšim gibanjem medveda, ki je najbolj aktiven ravno
ponoči in v mraku, ko je srečanje s človekom najmanj verjetno (Jerina et al., 2012,
6).
66
7 DINARSKO – ALPSKI EKOLOŠKI KORIDOR
7.1 Dosedanje raziskave
Obravnavano tematiko preučuje več člankov. Precejšen razmah je opaziti v
prvem desetletju tega stoletja. V tem poglavju sem predstavil zgolj sintezo tistih, ki
so po mojem mnenju za preučevano temo tega dela najbolj bistvene.
Leta 1986 je potekala konferenca WWF na temo rjavega medveda v Alpah
(Trentino, Italija), kjer so Sloveniji priporočili spremembo lovske strategije.
Zmanjšanje lova na migracijske posameznike, ki migrirajo severozahodno od
osrednjega območja bi omogočilo neodvisno ponovno naselitev te vrste v italijanskih
in avstrijskih Alpah. Ker Sloveniji opustitev ugodnega stanja (ohranjanje stabilne
populacije ob minimalni škodi) ni bila prioriteta, je predlagala ustanovitev posebnega
skupnega sklada vpletenih držav, ki bi služil poplačilu nastalih škod ki bi jih
povzročil medved in financiranju raziskovanja. Ker do uresničitve tega ni prišlo, je
ideja o koridorju zamrla (Kryštufek, Griffiths, 2003).
S prvimi obširnejšimi raziskavami in opozarjanjem na obstoj migracijskih poti
rjavega medveda v Sloveniji je pričel prof. dr. Miha Adamič. Poudaril je, da je
slovenska populacija medveda najbližja za obnovitev izumrle populacije v
jugovzhodnih Alpah. Medvedji migranti iz jugovzhoda so pogosto prehajali v Alpe
zaradi ohranjenosti habitata na balkansko-dinarskem področju, nižji gostoti in
ohranjenih migracijskih poti (Adamič, 1997, 25). Pogostejši premiki medvedov na
področje Trnovske planote in na druga območja, severozahodno od osrednjega
območja, so postali pogostejši v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Razlog za to je
rast populacije v osrednjem območju. Da bi bila ponovna naselitev rjavega medveda
na obmejno območje z Italijo in Avstrijo še lažja, je leta 1987 prišla v veljavo nova
strategija lova na medveda. Že leta 1992 je bilo v povezavi z migracijsko potjo iz
Dinaridov v Alpe izpostavljenih nekaj problemov. Prvi se je nanašal na negativni
67
odziv rejcev drobnice na varovanje medveda, drugi pa na gradnjo prometne
infrastrukture, predvsem avtocestne, ki je bila takrat intenzivna (Adamič, 1997).
Leta 1997 se je v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Lovsko zvezo Slovenije in
strokovnjaki iz Avstrije in Nemčije pričelo triletno preučevanje najbolj primernih
lokacij za postavitev zelenih mostov za prehajanje medveda in drugih velikih
sesalcev na avtocesti A1 odsek Vrhnika-Razdrto. Osrednje preučevano območje
raziskave so bili trije avtocestni odseki, kjer je največkrat prihajalo do trkov med
vozili in medvedi. S pomočjo GIS orodja so opravili temeljito analizo območja in v
model vključili več dejavnikov (primernost habitata, sledenje medvedov, raba tal,
topografija in vplivi človeka). Pri sledenju medvedom so se osredotočili zgolj na
medvedke z mladiči, saj so veliko boljši pokazatelj optimalnega habitata kot samci,
ki so pri svojih migracijah veliko manj selektivni. Analiza je prikazala potencialne
koridorje za širitev rjavega medveda iz osrednjega območja preko avtoceste proti
Alpam (Kobler, Adamič, 1999, 30). Slika 12 prikazuje rezultat raziskave in
potencialne migracijske poti. Točke, kjer koridor seka avtocesto, so priporočene
lokacije za izgradnjo zelenih mostov ali podhodov. Poudariti je potrebno, da se
lokaciji 1 in 2 nahajata blizu mest, kjer je največ trkov med vozili in medvedom,
lokacija 3 pa se nahaja pod obstoječim, 265 m dolgim viaduktom Bandera, ki je tudi
zaradi odsotnosti človekovih dejavnosti v neposredni bližini, primeren za prehajanje
živali (Kobler, Adamič, 1999).
V leta 2003 objavljeni publikaciji Living with bears – A Large European
Carnivore in a Shrinking World, je prispevek o upravljanju medvedjega habitata v
Sloveniji s pomočjo GIS orodja in daljinskega zaznavanja (Ferrier et al., 2003).
Prispevek opozarja, da je uspešna migracija medvedov med dvema območjema
pogojena s celostnim razumevanjem bioloških, socialnih, političnih in
organizacijskih dejavnikov, ki imajo vpliv na vrsto (Ferrier et al., 2003, 324). V
raziskavi je bilo habitatno območje medveda ovrednoteno glede na dve področji:
pokrovnost in raba tal ter infrastruktura in vpliv človeka. Za problem modeliranja
habitatnega območja se je izkazalo samo opredeljevanje posameznih kriterijev in
njihova povezava s kvaliteto habitata. Namen modeliranja je bila izdelava orodja za
načrtovanje ukrepov upravljanja s populacijo, kar vključuje tudi potencialne
68
koridorje za ponovno naselitev rjavega medveda v Triglavskem narodnem parku.
Model je prikazal tri potencialne migracijske poti, od katerih dve sekata avtocesto
A1: prva (v širini 3,5 km) se nahaja med Postojno in Uncem, druga (v širini 2 km)
med Lazami in Logatcem, tretja pa med Predgrižami in Godovičem (v širini 2 km).
Slednja je tudi točka, kjer se poti 1 in 2 združita v en koridor in prečkata glavno cesto
Col – Godovič (Ferrier et al., 2003).
Slika 12: Potencialne migracijske poti in pričakovane lokacije prehodov za divje
živali
Vir: Kobler, Adamič, 1999, 34
Na resnost infrastrukturnih ovir opozarja tudi članek o vplivu prometnih osi
na rjavega medveda v Sloveniji (Kaczensky et al., 2003). V tej raziskavi so prav tako
opremili medvede različnih spolov in starostnih skupin z oddajniki ter spremljali
69
njihovo gibanje. Ker je bil namen raziskave osredotočen na prehajanje posameznikov
preko avtoceste, so bili upoštevani le posamezniki, ki so se gibali na območju znotraj
10 km od avtoceste, torej se je avtocesta nahajala znotraj njihovega življenjskega
prostora. Rezultati so pokazali, da znaša povprečni življenjski prostor opazovanih
medvedov 53 km2, kar je bistveno manj od slovenskega povprečja. Za večino
opazovanih medvedov (10 od 13) je avtocesta predstavljala zahodni rob
življenjskega prostora. Med raziskavo je bilo zabeleženih sedem prehodov avtoceste,
ki so jih opravili trije posamezniki. Točne lokacije posameznih prehodov sicer niso
znane, vendar se vse nahajajo na območju med Vrhniko (Verd) in Lazami.
Posledično bi bila izgradnja zelenih mostov za prehajanje divjih živali zaželena,
vendar le pod pogojem, da se zgradijo na ustrezni lokaciji (Kaczensky et al., 2003).
7.2 Mednarodne pogodbe, določila in zakoni
Poleg že omenjenega 12. člena Alpske konvencije v (glej poglavje 4.4), in
prioritet dela ministrstva za okolje in prostor, podpisanega v sklopu izjave za
ohranjanje Dinarskega loka (glej poglavje 4.5), je Republika Slovenija podpisnica
tudi drugih mednarodnih konvencij in pogodb, ki zadevajo ekološko povezovanje.
Pomembno vlogo pri širšem priznanju doprinosa ekoloških koridorjev
priznava tudi Konvencija o biotski raznovrstnosti (iz leta 1992), podpisnica katere je
tudi Slovenija. Za dosego ciljev, ki so si jih zastavile podpisnice, je tudi predlog da
države:
»Svoje regionalne in nacionalne sisteme zavarovanih območij, kjer je to
primerno, vključijo v širše ozemeljske okvire z uveljavljanem ekoloških omrežij,
koridorjev in robnih območij za ohranjanje ekoloških procesov in upoštevanja potreb
selitev vrst« (Spletni vir 2).
Za temeljno listino, ki je na nivoju Evropske unije osnovala strokovne, pravne
in politične okvire za spodbuditev aktivnosti ekološkega povezovanja, lahko štejemo
Direktivo o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih
vrst (poenostavljeno ji pravimo kar direktiva o habitatih). Ta direktiva, skupaj s
starejšo direktivo o pticah, tvori temelj evropskega omrežja Natura 2000. Na ozemlju
Slovenije je od uradne potrditve 19. marca 2008 skupno določenih 286 območij
70
Natura 2000, od tega jih je 260 določenih na podlagi direktive o habitatih in 26 na
podlagi direktive o pticah, ki pa se delno prekrivajo. Območja zajemajo 36% celotne
površine Slovenije, od tega jih je četrtina v zavarovanih območjih (narodni, regijski,
krajinski parki, rezervati in naravni spomeniki), (Spletni vir 43). Problem Nature
2000 je v zmotnem mišljenju, da gre za omrežje, saj gre za ohranjanje habitatov in ne
za njihovo medsebojno povezovanje (Egger, 2011). Še največ o povezovanju
habitatov govori 10. člen Direktive o habitatih:
»Če države članice menijo, da je potrebno, si pri svojem načrtovanju rabe
prostora in v razvojni politiki prizadevajo spodbujati ravnanje z značilnostmi
krajine, ki so zelo pomembne za prosto živeče živalske in rastlinske vrste, zlasti zato,
da okrepijo ekološko usklajenost omrežja Natura 2000. To so značilnosti, ki so
zaradi svoje linearnosti in neprekinjenosti ali vloge povezovanja bistvene za selitev,
razširjanje in gensko izmenjavo prosto živečih vrst« (Spletni vir 44).
Konvencija o varstvu prostoživečega evropskega rastlinstva in živalstva ter
njunih naravnih življenjskih prostorov, ki je bila podpisana leta 1979 (imenovana
tudi Bernska konvencija), ima velik poudarek pri zavarovanju migracijskih poti
prostoživečega živalstva. Poleg samega besedila konvencije je za Slovenijo toliko
bolj pomemben akcijski načrt, ki je nastal na osnovi same konvencije. Pod okriljem
Sveta Evrope je skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki iz posameznih držav za
vsako izmed evropskih držav z medvedjo populacijo, pripravili akcijski načrt. Za
Slovenijo je bilo opredeljenih 19 akcijskih točk. Za obravnavano tematiko je
pomembna predvsem točka 4.3.2, ki se glasi:
»Opredeliti, ohranjati in ponovno vzpostavljati povezave (koridorje) med
razdrobljenimi populacijami« (Swenson, 2000, 50).
Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (imenovana tudi
Bonnska konvencija), ki jo je Slovenija ratificirala julija 1999, v četrtem odstavku
tretjega člena pravi, da se bodo države pogodbenice na območju razširjenosti
selitvenih vrst, vključenih v konvencijo (kar medved in ostale zveri Dinarskih
gozdov so), prizadevale:
71
»Ustrezno preprečiti, odpraviti, nadomestiti ali zmanjšati škodljive učinke
dejavnosti ali ovire, ki resno motijo ali preprečujejo selitev vrst« (Spletni vir 45).
Pri pregledu slovenske zakonodaje je zaslediti večje število zakonov, določil,
dopolnil, uredb in pravilnikov s področja varovanja okolja, habitatov in vrst. Ker se
območja, ki jih besedila obravnavajo med seboj precej prekrivajo in obravnavano
tematiko različno podrobno obravnavajo, sem predstavil le tista, za katere smatram,
da so večjega pomena za obravnavano tematiko.
Uredba o zavarovanju prosto živečih živalskih vrstah29 se v več členih dotika
ohranjanja habitatov za vrste s seznama uredbe (na kateri je tudi rjavi medved).
Upravičenost vzpostavitve koridorja pojasnjuje prva alineja prvega odstavka 22.
člena uredbe:
»ugodno stanje habitatov živalskih vrst se zagotavlja z določitvijo obsega in
razporeditve ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij, ki je
najbolj primerno za varstvo habitatov živalskih vrst« (Spletni vir 42).
Zakon o divjadi in lovstvu30
v 5. členu opredeljuje biokoridor kot: »razmeroma
ohranjen, dovolj širok naravni prehod med deli populacijskega območja, po katerem
lahko določena vrsta divjadi prečka zanjo neprijazno okolje« (Spletni vir 42). V 12.
členu (program upravljanja) je določeno, da se za usmerjanje razvoja populacij
divjadi med posameznimi lovsko upravljavskimi območji opredelijo: osrednja
življenjska območja, robna življenjska območja, biokoridorji, možne smeri širjenja,
usmeritve za ohranitev in varstvo divjadi, materialni pogoji in pogoji za
zagotavljanje njenega sobivanja s človekom. 35. člen za ohranitev populacij
določene vrste divjadi predvideva možnost, da minister predpiše posebne začasne
ukrepe za varstvo divjadi oziroma določi območja mirnih con, habitatov in
biokoridorjev. Člen med drugim predvideva tudi pravico odškodnine lastnikom
zemljišč, po katerih bi ta koridor potekal. V 52. členu tega zakona je kot ekološka
29 Uradni list RS, št. 46/2004
30 Uradni list RS, št. 16/2004
72
škoda na divjadi označena škoda, ki uničuje naravne prehode (biokoridorje) (Spletni
vir 42).
Pravilnik o projektiranju cest v Republiki Sloveniji31
v 69. členu obravnava
prosto živeče živali. V tretjem odstavku je zapisano, da se na lokaciji ali v
neposredni bližini stalne stečine divjadi predvidi ustrezni prehodi za divjad v skladu
s strokovno analizo (Spletni vir 42).
Vlada Republike Slovenije je na svoji redni seji dne 24.01.2002 sprejela uradni
akt z naslovom: »Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v
Sloveniji« (Spletni vir 46). Namen strategije je določitev ciljev, usmeritev in ukrepov
varstva vrste, življenjskega prostora in opredeliti ukrepe za sožitje človeka z
medvedom. Strategija definira številne ukrepe, ki se dotikajo vseh deležnikov v
posameznih območjih glede na prisotnost medveda. Ukrepi za zagotavljanje
migracijskih poti se razlikujejo glede na območje (območja so prikazana na sliki 13)
in sicer;
- V poglavju o ukrepih varstva in sožitja rjavega medveda s človekom v
osrednjem območju so zapisani trije pomembni ukrepi: v premeru najmanj
500 metrov od pomembnih delov življenjskega prostora medveda (npr.
brlogov) se ne gradi javnih prometnih objektov, lokacija za izgradnjo
objektov se vedno preverja glede vpliva na pomembne dele življenjskega
prostora medveda in migracijske poti osebkov. Prek obstoječe in načrtovane
prometne infrastrukture se zagotovi povezanost med populacijskimi enotami.
- V robnem in prehodnem območju se lokacija za izgradnjo infrastrukturnih
in drugih objektov preverja glede na migracijske poti medvedov proti Alpam,
prek obstoječih in načrtovanih avtocest in železnic se zagotovi prehodnost
proti Alpam (Spletni vir 46).
Iz navedenih besedil in prebranih zakonov lahko sklepam, da v Sloveniji obstaja
pravni red za vzpostavitev ekološkega koridorja. Čeprav to področje ni zakonsko
31 Uradni list RS, št. 91/2005
73
urejeno na samostojen način, so njegovi deli že zapisani v različnih besedilih, še
največ v Zakonu o divjadi v lovstvu ter Strategiji upravljanja z rjavim medvedom v
Sloveniji. Glede na pravilnik o projektiranju cest v RS bi bila tudi upravičena
izgradnja potencialnega zelenega mostu preko obstoječe prometne infrastrukture. Ob
upoštevanju, da je avtocesta Ljubljana – Razdrto edina slovenska avtocesta, ki seka
osrednje območje medveda, vendar na njej ni povsem ustrezne infrastrukture za
njegovo prehajanje. Tako lahko sklepamo, da če bi danes potekala gradnja te
avtoceste, bi le-ta zagotovo vključevala tudi gradnjo t.i. zelenih mostov (kot na
primer avtocestah A2 Ljubljana – Obrežje in A5). Vzpostavitev koridorja pa bi
sledila tudi smernicam vseh mednarodnih konvencij, katerih podpisnica je Republika
Slovenija.
Glede na zapisano lahko potrdim svojo prvo hipotezo in pritrdim, da v Sloveniji
obstajajo politično-pravne osnove za vzpostavitev dinarsko-alpskega ekološkega
koridorja.
7.3 Modeli dinarsko-alpskega ekološkega koridorja
Za pripravo končnega modela dinarsko-alpskega ekološkega koridorja je
potrebno preučiti več dejavnikov. Prvi je zagotovo raba tal, saj pogojuje ustreznost
habitata.
Za osnovo modela 0 je bil uporabljen zasenčen relief Slovenije, na katerega sta
bila projicirana sloja raba tal (iz leta 2012) ter sloj življenjskega prostora rjavega
medveda. Za potrebe modela kategorija gozd ni bila razdeljena glede na tip gozda.
Razlog za takšno odločitev je dejstvo, da je na osnovi preučene literature razvidno,
da je celotno obravnavano območje označeno kot habitatno območje medveda ter kot
tako ustrezno ne glede na prevladujoč tip gozda. Življenjski prostor rjavega medveda
razlikuje 5 habitatnih območij, ki so opredeljena v strategiji upravljanja z rjavim
medvedom v Sloveniji (Spletni vir 46). Prvi je osrednje območje, ki je na zemljevidu
obkroženo z debelejšo temno barvo. Znotraj njega so trije otoki, ki predstavljajo
območje gostejše naseljenosti ljudi znotraj osrednjega območja. Osrednjo območje
na zahodu in severovzhodu obdaja robno območje, ki je na zemljevidu označeno s
74
tanjšo temno barvo. Proti severu robno območje prehaja v prehodno območje, ki je
na zemljevidu obkroženo s tanjšo črno barvo. Prehodni območji sta dve, prvo se
nahaja severno od Baške grape in se nadaljuje v Triglavski narodni park, drugo pa
vzhodno od Ljubljane in prehaja v Karavanke.
Slika 13: Model 0 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja
75
Cilj modela 0 je prikazati okoljski potencial preučevanega območja in kot tak ne
prikazuje pozitivnih in negativnih dejavnikov. Predstavlja osnovo za nadaljnje
modele. Ker se model 0 ujema s potencialnimi migracijskimi potmi, ki jih prikazuje
slika 12, bi lahko brez upoštevanja drugih ovir na obravnavanem območju sklepali,
da območje dovoljuje vzpostavitev dveh vej ekološkega koridorja. Koridor se na
mejnem območju med Slovenijo in Hrvaško razdeli v dve veji. Prva obide območja
gostejše naseljenosti ljudi znotraj osrednjega območja po zahodni strani, med
Postojno in Uncem prečka avtocesto in preide na območje Hrušice. Druga veja
naseljena območja obide po vzhodni strani, prečka avtocesto med Lazami in
Logatcem in se na območju Hrušice združi z zahodnejšo vejo in nadaljuje proti
severozahodu. Če bi vzpostavitev ekološkega koridorja in postavitev zelenih mostov
pogojeval ta model, bi bila okoljska prilagoditev območja praktično nepotrebna.
Pogled na preučevano območje nam ob upoštevanju vseh deležnikov prikaže
bolj zapleteno sliko.
Model 1 je nadgradnja modela 0, njegov namen pa je prikaz pozitivnih in
negativnih dejavnikov na področju identificiranih vej dinarsko-alpskega ekološkega
koridorja (model 0). Na sloj območja življenjskega prostora rjavega medveda so
projicirane:
Ø Ovire: prometna infrastruktura (avtoceste, železnica, glavne in
regionalne ceste), vadišče SV32 Poček in strelišče Bač, ograjeno
skladišče SV Mačkovec in pozidana zemljišča, kamor spadajo tudi
poseljena območja (raba tal 2012).
Ø Pozitivni dejavniki: zavarovana območja, Natura 2000 in varovalni
gozdovi.
32 Slovenska vojska
76
Slika 14: Model 1 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja
Prikazane ovire imajo velik vpliv na potek koridorja. Za nepričakovano velik
vpliv se prikaže osrednje vadišče SV Poček. Zadnji (še ne sprejet) predlog državnega
prostorskega načrta predvideva njegovo širitev, četudi se v celoti nahaja znotraj
območja Natura 2000 Snežnik – Pivka. Vadišče, skupaj s streliščem Bač zavzema
77
152,4 km2, od tega varnostno območje obsega 78 % območja. Čeprav območje ni
ograjeno, kar pomeni, da se lahko živali znotraj njega prosto gibajo, lahko
dejavnosti, ki potekajo na vadišču, resno vznemirijo medveda in druge divje živali. V
strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji je sicer v ukrepu C.6 zapisano:
»Vojaške in policijske dejavnosti se izvajajo ob upoštevanju osrednjega
življenjskega prostora medveda tako, da se živali čim manj vznemirja in se jih z
neurejenimi odlagališči odpadkov ne privablja v bližino objektov« (Spletni vir 46).
Glede na širjenje varnostnega območja vadišča ob negodovanju lokalnega
prebivalstva, se uresničevanje tega ukrepa zdi malo verjetno. Z upoštevanjem
položaja in dejavnosti na območju vadišča (vključno z vplivnim območjem)
ugotovimo, da ta ovira v prostoru pomeni nastanek ozkega grla na zahodni veji
koridorja, saj znaša najkrajša razdalja med mejo vadišča in območjem večje
naseljenosti ljudi znotraj osrednjega območja (Cerknica), 2.2 km33
. Za oviro v
prostoru, čeprav manjšega pomena, lahko prištevamo tudi skladišče SV Mačkovec,
ki se nahaja na severni strani avtoceste na gozdnem območju med Postojno in
Planino in meri 0,25 km2 33
. Za razliko od zahodne veje koridorja, kjer se poleg
prometnic nahajata še dve večji okoljski oviri, je teh na območju vzhodne veje
bistveno manj. Prostorske ovire vzhodne veje predstavljajo naselja na območju Loža,
Loškega potoka in Cerknice. Večjo oviro predstavlja tudi prometna infrastruktura, ki
poleg avtoceste in železnice izkazuje tudi gostejšo mrežo glavnih in regionalnih cest.
Pomembno vlogo za koridor imajo zavarovana območja, ki služijo kot stopni
kamni. Zavarovana območja na trasi koridorja se razlikujejo po kategorizaciji in s
tem pogojujejo različne varstvene režime. Triglavski narodni park je v Strategiji
upravljanja z rjavim medvedom v Republiki Sloveniji opredeljen kot začasno
prehodno bivališče rjavega medveda. Čeprav glavne selitvene poti tečejo zahodneje
od TNP-ja, predvsem po Tolminskem in Kobariškem, je zavarovano območje
pomembno za prehajanje medvedov v Karavanke in naprej v Avstrijo (Spletni vir
46).
33Izmerjeno v programu ArcGis 9.3 na osnovi slojev, prikazanih v modelu 1.
78
Aktualno stanje v prostoru, nekakšen »status quo«, prikazuje model 2 (slika
15).
Slika 15: Model 2 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja
Za osnovo modela 2 je bil uporabljen model 1. Na prikazano situacijo modela
1 sta bila projicirana dva nova sloja. Prvi predstavlja premostitvene objekte preko
avtoceste A1. Po podatkih Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (Spletni vir 47),
79
se na odseku avtoceste A1, ki se nahaja znotraj osrednjega življenjskega prostora
medveda, nahaja 27 premostitvenih objektov (podvozi, nadvozi, viadukti, mostovi).
Točni odsek znotraj osrednjega območja medveda poteka med viaduktom Verd pri
Vrhniki do vključno viadukta Ravbarkomanda pri Postojni, ki je bil predan prometu
leta 1972 (Spletni vir 47). Na osnovi terenskega ogleda vseh premostitvenih objektov
so bili kot pogojno primerni prehodi za prečkanje medveda primerni označeni le tisti,
ki so izpolnjevali naslednje kriterije:
1) nahaja se znotraj osrednjega življenjskega prostora rjavega medveda,
2) po premostitvi ne poteka kategorizirana asfaltirana cesta,
3) po premostitvi ne poteka železniška proga, razen če je preko nje speljan
viadukt,
4) premostitev ni del priključka na AC,
5) oddaljenost od urbaniziranih površin (naselij) je minimalno 350 metrov.
Postavljenim kriterijem je ustrezalo 16 premostitvenih objektov, katerih
podrobnosti prikazuje tabela 5, prostorsko razporeditev pa slika 15.
80
Tabela 5: Premostitveni objekti preko A1, ki ustrezajo izbranim kriterijem
N0 Tip objekta Kraj Širina (v m) Koordinate
1 Podvoz Štampetov most 6 45056'42'' N, 14
017'14'' E
2 Podvoz Štampetov most 9 45056'31'' N, 14
016'44'' E
3 Nadvoz Štampetov most 7 45056'01'' N, 14
016'18'' E
4 Podvoz Dolinska pot 6 45055'33'' N, 14
016'10'' E
5 Nadvoz Dolinska pot 4,8 45055'08'' N, 14
015'57'' E
6 Nadvoz Derviše 6 45054'35'' N, 14
015'33'' E
7 Nadvoz Lom 5,2 45053'46'' N, 14
015'20'' E
8 Viadukt Derviše 69,534
45053'26'' N, 14
015'28'' E
9 Nadvoz Lom 5,2 45053'09'' N, 14
015'38'' E
10 Podvoz Laze 6 45052'14'' N, 14
016'05'' E
11 Podvoz Laze 7 45050'54'' N, 14
017'08'' E
12 Podvoz Unec 6,2 45059'35'' N, 14
017'23'' E
13 Podvoz Hribce 6 45048'29'' N, 14
016'56'' E
14 Podvoz Hribce 6,2 45048'16'' N, 14
016'18'' E
15 Nadvoz Hribce 7,2 45047'53'' N, 14
015'06'' E
16 Viadukt Ravbarkomanda 59234
45047'21'' N, 14
013'35'' E
Na vseh objektih, razen viaduktov Derviše in Ravbarkomanda, je bil dne
21.08.2012 opravljen terenski ogled, ki je vključeval izmero širin premostitev,
fotografiranje ter zajem koordinat z uporabo GPS naprave. Dolžina premostitev je
različna, saj niso vse postavljene pravokotno na šestpasovno vozišče AC, nekatere pa
potekajo tudi preko železnice (npr. nadvoz Hribce). Po terenskem ogledu se postavlja
dodatno vprašanje primernosti nekaterih premostitev, ki ustrezajo kriterijem. Vsi
nadvozi so asfaltirani in brez protihrupnih in protisvetlobnih ograj, kar poraja dvom o
tem, da bi jih medved prečkal ponoči (glej fotografijo 5). Makadamske gozdne ceste
34 Uradni podatek DARS-a (Spletni vir 47), ni izmerjeno na terenu
81
preko vseh premostitev so v presenetljivo dobrem stanju, kar priča o tem, da so redno
vzdrževane, torej prometa na njih ne gre zanemariti.
Fotografija 4: Primer tipa podvoza
(objekt 13)
Fotografija 5: Primer tipa nadvoza
(objekt 5)
Foto: Premelč, M. (2012)
Drugi sloj, ki je projiciran na modelu 2, so rezultati neinvazivnega vzorčenja
medvedov leta 2007, dostopnega na portalu medvedi.si (Spletni vir 48). Vsaka točka
ne pomeni posameznika, vendar najden vzorec. To pomeni, da posamezne točke
pripadajo istemu posamezniku, vendar zaradi lažje berljivosti zemljevida, poti
posameznikov niso prikazane. Namen sloja je prostorski prikaz gostote gibanja
medvedov. Iz modela 2 je razvidno, da izraža vzhodna veja koridorja, ki prečka
avtocesto med Lazami in Logatcem, širši prehod in tudi večjo gostoto vzorcev.
Pomemben primer, ki izkazuje resnost avtoceste kot ovire v medvedovem
habitatu je samec, ki se je v času parjenja z območja Trnovske planote približal
avtocesti in verjetno skušal oditi proti osrednjemu delu populacije. Avtocesta ga je
ustavila, ob njej se je gibal več kilometrov, nato pa se odpravil nazaj proti Alpam
(Krofel, 2009, 609).
Prostorska razporeditev vzorcev izkazuje večji delež samcev, ki zapuščajo
osrednje območje, kot samic. Lahko bi rekli, da samci predstavljajo rob populacije.
To potrjuje dejstvo, da gre za robno populacijo in osamosvajanje mladih medvedov,
ki iščejo svoj življenjski prostor.
82
Slika 16: Končni model dinarsko – alpskega ekološkega koridorja
Slika 16 prikazuje končni model dinarsko-alpskega ekološkega koridorja,
izdelanega na osnovi prejšnjih modelov. V oznako »zelo velike ovire« so bili
združeni naslednji okoljski elementi: pozidane površine, naselja in ograjeno območje
SV s strelišči Poček ter Bač, avtocesta A1 in železniška proga Ljubljana – Divača.
Oznaka »velike ovire« združuje glavne in regionalne ceste ter vplivno območje
vadišča SV na Počku.
83
Potek koridorja:
Na osnovi prebrane literature, prostorske analize, gostote vzorcev medveda
2007 in terenskega ogleda, je bila identificirana naslednja pot dinarsko-alpskega
ekološkega koridorja:
Jedro koridorja predstavlja območje Gorskega Kotorja na Hrvaškem,
Snežnika, Velike in Goteniške gore ter Stojne. Slovenski del jedra spada v dve
območji Natura 2000, Snežnik – Pivka in Kočevsko – Kolpa. Od tam v
severozahodni smeri potekata dve veji.
Zahodna veja poteka skozi ozko grlo med vadiščem SV Poček in naseljenim
območjem Loža in Cerknice. Območje med Počkom in Cerknico spada v Notranjski
regijski park. Pri Rakovem Škocjanu koridor prečka avtocesto in železnico, kjer je
naslednje ozko grlo v širini 1,7 km, med skladiščem SV Mačkovec in naseljem
Planina. Tu mora tudi prečkati regionalno cesto Logatec – Postojna. Koridor se nato
nadaljuje na območje Hrušice.
Vzhodna veja koridorja poteka med otokoma večje naseljenosti (Lož in Loški
Potok) po območju, ki je tudi pod okriljem Nature 2000. Od tu se v širokem polkrogu
po vzhodni strani izogne naseljenemu območju Cerknice. To območje je pomemben
habitat rjavega medveda (razvidno iz modela 2) in tudi vključeno v Notranjski
regijski park in Naturo 2000 (Krimsko hribovje – Menišija). Na odseku med
priključkom Logatec in naseljem Laze prečka avtocesto in se usmeri proti Hrušici na
zahodu. Na Hrušici se združi z zahodno vejo in se usmeri proti Nanosu in Trnovski
planoti. To območje je v celoti vključeno v Naturo 2000 (Trnovski gozd – Nanos),
zahodni obronki planot Nanos in Trnovski gozd pa v krajinske parke. Tu je koridor
precej širok, saj poteka med robom visokih kraških planot in dolino Idrijce.
Pomemben element je tudi krajinski park Zgornja Idrijca. V severozahodnem kotu
osrednjega življenjskega prostora rjavega medveda se koridor razdeli v dve veji v
smeri proti Alpam. Prva nadaljuje v severozahodni smeri preko Banjšic, prečka
dolino Soče in se nadaljuje na območje Kolovrata. Druga se usmeri proti severu,
prečka dolino Idrijce, Šentviško planoto, Baško grapo in vstopi v zavarovano
območje Triglavskega narodnega parka.
84
Upoštevajoč razporeditev prostorskih ovir in gostoto vzorcev na preučevanem
območju, bi bila najbolj smiselna vzpostavitev ekološkega koridorja, ki bi potekal po
t.i. vzhodni veji. To vključuje izgradnjo vsaj enega ekološkega viadukta v širini 120
metrov. Ker je teren med priključkom Logatec in naseljem Laze precej valovit, sta
avtocesta in železnica speljani po pobočju v različnih nivojih, zato je potrebna
izgradnja prehodov preko posamezne prometnice. Predlog za takšno kombinacijo, ki
bi omogočala varno prehajanje rjavega medveda in ostalih vrst, prikazuje slika 17.
Slika 17: Shematski prikaz ekoloških viaduktov med Logatcem in Lazami
Vir: Google Earth, 2012; Geopedia, 2012
V primerjavi z vzhodno, zahodna veja koridorja izkazuje precej krajšo traso,
saj ji ni potrebno obiti poseljenih območij. Ta trasa omogoča tudi lažje prehajanje
preko obeh infrastrukturnih ovir. V bližini Krajinskega parka Rakov Škocjan se na
višini 598 m nahaja edino območje, kjer se vse ovire (avtocesta, lokalna in gozdna
cesta ter železnica) za prehod rjavega medveda najbolj zgostijo in kjer je izgradnja
zelenega prehoda mogoča preko vseh treh omenjenih ovir (Gönc, 2012). To lokacijo
prikazuje slika 18.
85
Slika 18: Shematski prikaz zelenega prehoda preko lokalne in gozdne ceste,
železnice ter avtoceste
Vir: Gönc, 2012, 83
Problem t.i. zahodne veje ostajata dve precej ozki grli. Potencialno je ta veja
res optimalna, vendar zaradi aktivnosti, ki se izvajajo na območju vadišča SV Poček
in ograjenega območja v relativni bližini same lokacije izgradnje prehoda, postavlja
pod vprašaj funkcionalnost takšnega koridorja.
Izhajajoč iz zapisanega v poglavju o teoretskem orisu ekoloških omrežij in
predstavljenega primera dobre prakse upravičeno sklepam, da je funkcionalna in
dolgoročna vzpostavitev takšnega koridorja dolgotrajen proces. Tako bi moral biti
prvi ukrep ohranitev, po zgledu alpsko-karpatskega ekološkega koridorja, obstoječih
ključnih stopnih kamnov koridorja in umestitev trase v občinske prostorske plane.
Prvo je sicer v veliki meri že storjeno, saj je na trasi precej območij vključenih v
Naturo 2000. Naslednji korak bi predstavljal določitev prioritetne veje koridorja in s
tem izbiro lokacije za izgradnjo ekološkega viadukta. Z določitvijo lokacije je
pogojen odkup zemljišč na obeh straneh mostu v pasu od 50-500 metrov. Vzdolž
trase je potrebno omejiti gospodarske dejavnosti, izrabo gozda in doseči, da bližnja
zemljišča ne postanejo zazidljiva. Pomembno je, da se na celotni trasi koridorja,
86
predvsem pa v njegovem osrednjem in robnem območju (glej sliko 1), prepove rejo
drobnice.
Po vpeljavi ekološkega koridorja se nadaljuje s spremljanjem (monitoringom)
živali preko telemetrije skozi daljše časovno obdobje. Dobljeni rezultati bodo
pomembno prispevali k oceni, ali takšni koridorji dejansko potrjujejo teoretske
modele o njihovi ustreznosti za nemoteno ponovno naselitev nekdaj poseljenih
habitatnih območij.
Pomemben dejavnik, ki poteka sočasno z vzpostavljanjem in spremljanjem
uspešnosti koridorja, je okoljska vzgoja. Ta se lahko izvaja v vrtcih, šolah, preko
medijev in drugih izobraževalnih dogodkov, da zajame celotno populacijo.
87
8 SKLEP
Da imajo ekološka omrežja v svetu naraščajoč pomen, je razvidno iz njihovega
števila. Čeprav vrednost njihovega doprinosa k ohranjanju biotske raznovrstnosti
strokovno ni dokazana, saj je za kaj takšnega še prezgodaj, je pobud za njihovo
vzpostavitev vse več. Vzpostavitev ekološkega koridorja je zapleten in dolgotrajen
proces. Bistveno je načrtovanje. Najpomembnejše pa je sodelovanje na več nivojih.
Upoštevanje strokovnjakov različnih strok, potreb lokalnega prebivalstva,
gospodarstva, politike in družbenih deležnikov.
Na osnovi preučene literature, terenskega ogleda obstoječih prehodov, reliefnih
danosti preučevanega območja ter opravljenega modeliranja ne morem trditi, da
medved (in ostala predstavnika t.i. velikih zveri) ne morejo že danes uspešno
emigrirati iz Dinaridov v Alpe. Tako lahko potrdim svojo drugo hipotezo, saj na
preučevanem območju obstajajo okoljske danosti za vzpostavitev dinarsko-alpskega
ekološkega koridorja (glej sliko 16). Obstoječe ovire danes to še dopuščajo, čeprav
so sodeč po rezultatih sledenj posamezniki, ki uspešno prečkajo prometne ovire, prej
redkost kot pravilo. Na preučevanem odseku avtoceste se nahajajo objekti, po katerih
sicer lahko poleg lastnikov zemljišč, prehajajo tudi divje živali, vendar so glede na
standarde in priporočila za gradnjo v Avstriji za velike zveri neprimerni. Zato bi bila,
glede na izdelan model koridorja, smiselna postavitev zelenega mostu med Logatcem
in Lazami, saj je na tej veji koridorja manj prostorskih ovir in večja gostota vzorcev.
Če danes ovire še dopuščajo prehajanje posameznikom, ni rečeno da bo tako tudi
v prihodnje. Načrtujejo se namreč novi infrastrukturni posegi v obravnavanem
območju, ki bodo zmanjšali možnosti za prehajanje. V teku je posodobitev
železniške infrastrukture, kar bo omogočalo večjo gostoto in hitrost vlakov. V
prostor se umešča trasa avtoceste/hitre ceste Postojna/Divača – Reka, širi se vadbišče
SV Poček. Upoštevati moramo tudi širjenje naselij ter gospodarskih in drugih
dejavnosti. Zato dejstvo, da takrat zakonodaja ublažitvenih ukrepov (npr. zelenih
mostov) ni predpisovala, ne pomeni da ti niso potrebni. Po zgledu sosednje Avstrije
bi bilo smiselno oblikovati nekakšno direktivo, ki bi predvidela gradnjo zelenih
88
mostov na obstoječi infrastrukturi na lokacijah, kjer bi stroka ocenila, da so potrebni.
Ker pa bo to verjetno trajalo precej dolgo, bi bilo dobro sprva zaščititi samo traso
koridorja, določiti prioritetna območja ohranjanja in zaščititi stopne kamne. Ti ukrepi
so sicer že zapisani v strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, vendar bi
jih bilo potrebno bolje izvajati, predvsem pa vključiti v občinske prostorske načrte.
Pri načrtovanju in vzdrževanju ekoloških omrežij ni pomembno zgolj sprejeti ukrepe
iz področja varstva okolja za posamezno območje. Predvsem je potrebno spodbujati
delovne prakse, ki omogočajo trajnosten in spoštljiv odnos do okolja kot celote.
Slovenija se tudi glede obravnavane tematike nahaja na stiku. Glede na alpske
države ima veliko in bistveno prednost. Veliko je še ohranjenih območij z visokim
deležem biotske raznovrstnosti. A čeprav gostota antropoloških ovir v prostoru ni
tako velika kot v Alpah, je večja kot v Dinarskem loku. V Alpah, kot najbolj
preučevanem in raziskanem gorskem območju na svetu, je prišlo do pomembnih
spoznanj o odnosu med človekom in naravo. Alpe so za to spoznanje plačale visoko
ceno, precej vrst je izumrlo, za kar so bili prisiljeni razviti orodja za ohranitev
preostalih. Stanje v Sloveniji in v ostalih območjih Dinarskega loka ni tako kritično,
vendar ob razmahu infrastrukturnih projektov in ob upoštevanju spoznanj Alp o
ublažitvi njihovih vplivov, prihodnost narave v Dinaridih ne bi smela biti črna.
Za trenutno stanje v življenjskem prostoru rjavega medveda se sicer lahko
zahvalimo sprejetim varstvenim ukrepom in njihovim izvajalcem, predvsem lovcem.
Če to območje ne bi bilo tako neprijazno za poselitev v preteklosti, in bi Slovenija
svoj gospodarski razcvet doživela prej, bi bila danes slika verjetno drugačna. Tako
imamo tudi malce sreče, da je okolje še relativno dobro ohranjeno. Da smo še zelo
daleč od medsebojnega sodelovanja, ki je predpogoj za vzpostavitev ekološkega
koridorja, potrjuje tudi dejstvo, da med tem ko se v Alpskem loku med seboj
povezujejo zavarovana območja, ki jih ločujejo nacionalne meje, se pri nas meja
največjega zavarovanega območja na trasi koridorja konča z mejo občine. S tem je
povezan tudi precejšen razkorak med podpisanimi mednarodnimi dokumenti,
strategijami in dejanskim stanjem v prostoru. Verjetno je politična volja »biti v klubu
držav podpisnic« višja, kot pa dejansko izvajanje podpisanega.
89
Za dokončno vpeljavo dinarsko-alpskega ekološkega koridorja bo dokončne
razloge (povode) verjetno potrebno poiskati zunaj naših meja. Dejstvo je namreč, da
rjavi medved v obstoječih habitatnih krpah relativno dobro živi in ni eksistenčno
ogrožen. Če pa bi do tega prišlo, bi predlagana povezava pripomogla k olajšanju
njegove disperzije proti Alpam.
90
9 LITERATURA IN VIRI
9.1 Literatura
Adamič, M. (1997): The expanding brown bear population of Slovenia: Bear
recovery in the southeastern Alps. Ursus, 9, 2, Grenoble, 25-29.
Akçakaya, H. R., Mills, G., Doncastrer, C.P. (2007): The role of metapopulations in
conservation. V: Macdonald, D. W., Service, K.: Key topics in Conservation
Biology, Blackwell Publishing, Oxford, 64-85.
ALPARC (2010): Zemljevid pilotnih regij projekta ECONNECT in prioritetna
območja ohranjanja. Chambéry, Mreža zavarovanih območij v Alpah.
Angelini, P. (2008): A collection on the Carpathian Convention. Vienna, UNEP
Vienna.
Arduino, S., Mörschel, F. (2006): A Biodiversity Vision for the Alps – Proceedings
of the work undertaken to define a biodiverstiy vision for the Alps – Technical
Report. Milan. WWF European Alpine Programme.
Bennett, G. (2004): Integrating Biodiversity Conservation and Sustainable Use.
Gland, IUCN.
Bennett, G., Mulongoy, K. J. (2006): Review of Experience with Ecological
Networks, Corridors and Buffer Zones. Technical Series No. 23. Montreal,
Secretariat of the Convention on Biological Diversity.
Bennett, G., Wit, P. (2001): The Development and Application of Ecological
Networks – A Review of Proposals, Plans and Programmes. Amsterdam,
AIDEnvironment.
Hedden-Dunkhorst, B., Kretschmar, M., Kohler, Y. (2007): Establishnig an Alpine
Ecological Network. Bonn, Bundesamt für Naturschutz
91
Boitani, L., Falucci, A., Maiorano, L., Rondini, C. (2007): Ecological Networks as
Conceptual Frameworks or Operational Tools in Conservation. Conservation
Biology 21, 1414 – 1422.
Essl, J. (2010): Per Alpes. Innsbruck, Stalni sekretariat Alpske konvencije
Ferrier, G., Wilson, D., Kryštufek, B., Griffiths, H. I. (2003): Monitoring and
managing bear habitat in Slovenia using a Geographical information system,
computer modelling and satellite remote sensing data: an example from bears and
corridors. V: Kryštufek, B., Flajšman, B., Griffiths, H. I.: Living with bears – A
Large European Carnivore in a Shirnking World, Ecological Forum of the Liberal
Democracy of Slovenia, Ljubljana, 323-339.
Frković, A. (1999): Stradanje europskih smeđih medvjeda (Ursus arctos L.) u
gorskoj hrvatskoj u domovinskom ratu (1991-1995) i poraću (1996). Šumarski list,
11, 12, Zagreb, 565-572.
FSV - Österreichische Forschungsgesellschaft fuer Strasse, Schiene und Verkehr
(2007 ): Umweltschutz Flora und Fauna an Verkehrswegen , RVS 04.03.12.
Glasnović, P., Kryštufek, B., Sovinc, A., Bojović, M., Porej, D. (2009): CBD's
PoWPA WWF Dinaric Arc Ecoregion Project Protected Area Gap Analysis – Final
Report. University of Primorska Science and Research Centre of Koper Institute for
Biodiversity Studies, Koper.
Gönc, M. (2012): Analiza možnosti za postavitev zelenega prehoda za velike zveri
na primeru rjavega medveda (Ursus arctos) na območju Unca. Diplomsko delo,
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta Oddelek za krajinsko arhitekturo,
Ljubljana.
Heinrichs, A.K., Kohler, Y., Ullrich, A. (2010): Implementing a Pan-Alpine
Ecological Network – A Compilation of Major Approaches, Tools and Activities.
Bonn, Bundesamt für Naturschutz.
Hiessl, H. (2010): Transport in climate change. Schaan, Cipra compact NR 01/2010
92
Hlad, B., Jeglič, D. (2005): Geotrip '02 v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor,
Agencija RS za okolje, Ljubljana
Hlad, B., Skoberne, P. (2001): Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske
pestrosti v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje,
Ljubljana
Jerina, K., Adamič, M. (2008): Fifty years of brown bear population expansion:
effects of sex-biased dispersal on rate of expansion and population structure. Journal
of Mammalogy, 89, 6. Baltimore, 1491-1501.
Jerina, K., Krofel, M., Stergar, M., Videmšek, U. (2012): Preučevanje dejavnikov
habituacije rjavega medveda na človeka z uporabo GPS telemetrije: končno poročilo
– povzetek za uporabnike. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta,
Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire.
Jonozovič, M. (2003): Strokovno izhodišče za vzpostavljanje omrežja Natura 2000
MEDVED (Ursus arctos L.). Ljubljana.
Kaczensky, P., Knauer, F., Krže, B., Jonozovič, M., Adamič, M., Gossow, H. (2003):
The impact of high speed, high volume traffic axes on brown bears in Slovenia.
Biological Conservation, 111 Barking, 191-204.
Kladnik, D. (1998): Dinarski svet. V: Perko, D., Orožen Adamič, M.: Slovenija –
pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba mladinska knjiga, 296-309.
Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (2005): Geografski terminološki
slovar. Ljubljana, ZRC SAZU.
Kobler, A., Adamič, M. (1999): Brown bears in Slovenia: Identifying locations for
construction of wildlife bridges across highways. V: Evink, G.L., Garret, P., Zeigler,
D.: Proceedings of the Third International Conference On Wildlife Ecology and
Transportation, Florida Department of Transportation, Tallahassee, 29-38.
Kohler, Y. (2005): Seminar o vzpostavitvi ekološkega omrežja zavarovanih obomčij
– Zaključno poročilo. Chambéry, Mreža zavarovanih območij v Alpah.
93
Kohler, Y., Plassmann, G., Ullrich, A., Götz, A., Scheurer, T., Hölscher, S., Savoia,
S. (2008): The Continuum Project – Establishing Ecological Networks Throughout
the European Alps. Mountain Research and Development, 28, 2. Bern, 168-172.
Kohler, Y., Scheurer, T., Ullrich, A. (2009): Ecological networks in the Alpine Arc –
innovative approaches for safeguarding biodiversity. Journal of alpine research, 97,
1. Grenoble, 58-67.
Krže, B. (1988): Rjavi medved. V: Kryštufek, B. Brancelj, A., Krže, B., Čop, J.:
Zveri II, Ljubljana, Lovska zveza Slovenije, 23-62.
Kryštufek, B., Brancelj, A., Krže, B., Čop, J. (1988): Zveri II. Ljubljana, Lovska
zveze Slovenije.
Kryštufek, B. (1999): Osnove varstvene biologije. Ljubljana, Tehniška založba
Slovenije.
Kryštufek, B., Griffiths, H.I. (2003) Anatomy of a human-brown bear conflict. Case
study from Slovenia in 1999-2000. V: Kryštufek, B., Flajšman, B., Griffiths, H. I.:
Living with bears – A Large European Carnivore in a Shirnking World, Ecological
Forum of the Liberal Democracy of Slovenia, Ljubljana, 126-153.
Krofel, M., Jonozovič, M., Jerina, K. (2012): Demography and mortality patterns of
removed brown bears in a heavily exploited population. Ursus, 23, 1. United States,
91-103.
Krofel, M. (2009): V dolino na punce, potem pa nazaj v gore!: Alpski medvedi.
Lovec, 92, 12, Ljubljana, 607-609.
Lange, S., Ruffini, F. V. (2007): Transport de merchandises transalpin – appel pour
l'éboration de mesures communes. Journal of alpine research, 95, 1. Grenoble, 9-19.
Longa J., Sedlák, A. (2007): Ekodukt Záhorie – štúdia uskutočniteľnosti. Bratislava, CHKO
Záhorie
Lovrenčak, F. (2003): Osnove biogeografije. Ljubljana, Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta v Ljubljani.
94
MacArthur, R. H., Wilson, E. O. (2001): The theory of island biogeography.
Princeton, Princeton University Press.
McKenna, D. (2011): The Alpine Carpathian Corridor – An analysis of project
implementation and cost-effectiveness. European Commission project »Design,
implementation and cost elements of Green Infrastructure projects«.
Melik, A. (1963): Slovenija – Geografski oris. Ljubljana, Slovenska matica.
Mörschel, F. (2003): Alpe edinstvena naravna dediščina – Vizija ohranitve biotske
raznovrstnosti v Alpah. Karlsruhe. WWF Deutschland.
Nered, J. (2003): Razvojni tipi naselij. V: Hrvatin, M. et al.: Trajnostni razvoj kraške
pokrajine. Ljubljana, ZRC SAZU, 243-249.
Niewiadomski, Z. (2010): Towards the network of mountain protected areas in the
Balkans and the Dinaric Arc. Vienna, UNEP Vienna ISCC.
Ogrin, D., Plut, D. (2009): Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana,
Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Onida, M. (2010): Alpska konvencija – Priročnik. Alpski signali 1, 2. izdaja.
Innsbruck, stalni sekretariat Alpske konvencije.
Perko, D., Kladnik, D. (1998): Nova regionalizacija Slovenije. V: Perko, D., Orožen
Adamič, M.: Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, Založba mladinska knjiga, 26
-31.
Perko, D., Orožen Adamič, M. (1998): Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana,
Založba mladinska knjiga.
Placer, L. (2008): Osnove tektonske razčlenitve Slovenije. Geologija, 51, 2,
Ljubljana, 205-217.
Plassmann, G. (2009): Velike zveri v Alpah in v Karpatih. Chambéry. Pisarna za
zavarovana območja pri Stalnem sekretariatu Alpske konvencije Task Force
95
Plut, D. (2010): Geografija sonaravnega razvoja. Ljubljana, Znanstvena založba
Filozofske fakultete.
Roblek, I. (2004): Čezmejna ekološka povezanost. Alpski signali 3. Innsbruck, stalni
sekretariat Alpske konvencije.
Seep, K., Kaasik, A. (2002): Development of National Ecological Networks in the
Baltic Countries in the framework of the Pan-European Ecological Network.
Warsaw, IUCN Office for Central Europe.
Smith, R.D., Maltby, E. (2003): Using the Ecosystem Approach to Implement the
Convention on Biological Diversity: Key Issues and Case Studies. Gland, IUCN.
Stergar, M., Jonozovič, M., Jerina, K. (2009): Območja razširjenosti in relativne
gostote avtohtonih vrst parkljarjev v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 67, 9, Ljubljana,
367-380.
Strohmaier, B., Egger, G., Janak, M. (2008): Feasibility Study for a transnational
Alpine-Carpathian-Corridor Project. Wien, WWF Österreich.
Swenson, J.E. et al. (2000): Action plan for the conservation of the Brown Bear
(Ursus arctos) in Europe. Nature and Environment No. 114. Strasbourg, Council of
Europe Publishing.
Voelk F., Glitzner I., Woess M. (2001): Kostenreduktion bei Gruenbruecken durch deren
rationellen Einsatz. Kriterien – Indikatoren – Mindeststandards. Wien, Bundesministerium
fuer Verkehr.
9.2 Spletni viri
Spletni vir 1: Wikibooks – Ecology (2012-01): Ecology/Island biogeography.
http://en.wikibooks.org/wiki/Ecology/Island_biogeography
Spletni vir 2: Convention on Biological Diversity (2011-07): COP 7 Decision VII/28.
http://www.cbd.int/decision/cop/?id=7765
Spletni vir 3: Convention on Biological Diversity (2012-01): COP 5 Decision V/6.
http://www.cbd.int/decision/cop/?id=7148
96
Spletni vir 4: The University of Vermont (2012-03): Phillips, A. Turning Ideas on
Their Head. http://www.uvm.edu/~snrsprng/vermont.pdf
Spletni vir 5: Universität für Bodenkultur Wien (2012-04): Woess, M. Chances and
limits of cooperations in habitat fragmentation issues. Realisation status of
recommendations from Austrian studies.
http://ivfl.boku.ac.at/projekte/Woek_Austria/pdf/IENE_PaperFinal.PDF
Spletni vir 6: Universität für Bodenkultur Wien (2012-06): Grillmayer, R., Woess,
M., Schacht, H. Baulandverteilung und Hauptverkehrsachsen als Barrieren für
größere Säugetiere.
http://ivfl.boku.ac.at/projekte/Woek_Austria/pdf/Grillmayer_Versiegelt_Oesterreich.
Spletni vir 7: Universität für Bodenkultur Wien (2012-06): Woess, M. Habitat
fragmentation due to transportation infrastructure in Austria.
http://ivfl.boku.ac.at/Projekte/Woek/pdf/woess_new_zealand.pdf
Spletni vir 8: Suppan, F. (2012-06): System of ecological corridors and the
protection of its connection in a selected European country (Austria).
http://pracownia.org.pl/pliki/2011-06-
franz_suppan_system_of_ecological_corridors.pdf
Spletni vir 9: Weinviertel Management (2012-07): Alps-Carpathians-Corridor.
http://www.euregio-weinviertel.eu/en/projects/alpen-karpaten-korridor.html
Spletni vir 10: European Green Belt initiative (2012-07):
http://www.europeangreenbelt.org/
Spletni vir 11: Carpathian Network of Protected Areas (2012-07): Alpine convention
& ALPARC.
http://www.carpathianparks.org/index.php?option=com_content&task=view&id=127
&Itemid=314
Spletni vir 12: Wikipedia (2012-07): Leitha mountains.
http://en.wikipedia.org/wiki/Leitha_Mountains
97
Spletni vir 13: Wikipedia (2012-07): Nordost Autobahn.
http://en.wikipedia.org/wiki/Nordost_Autobahn
Spletni vir 14: Carpathian Convention (2012-07): Gemeinsame Absichtserklärung
über den Alpen – Karpated Korridor.
http://www.carpathianconvention.org/tl_files/carpathiancon/Downloads/00%20NEW
S/1201%20AKK%20MoU/AKK%20MoU%20Final%20signed.pdf
Spletni vir 15: ASFINAG (2012-07): S8 Marchfeld Schnellstraße
http://www.asfinag.at/c/document_library/get_file?uuid=f1b8c7df-e96b-48aa-b246-
15e6fa5686bd&groupId=10136
Spletni vir 16: Alpen Karpaten Korridor (2012-07): Natur vermitteln und Radroute
AKK. http://www.alpenkarpatenkorridor.at/index.php?article_id=5
Spletni vir 17: Statistični urad Republike Slovenije (2012-07): Slovenske občine v
številkah. http://www.stat.si/obcinevstevilkah/?leto=2012
Spletni vir 18: Statistični urad Republike Slovenije (2012-07): Naravni prirast
pozitiven v več kot polovici občin.
http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2010&ClanekNaslov=Prebiv
alstvoNaravni
Spletni vir 19: Statistični urad Republike Slovenije (2012-07): Več priseljenih kot
odseljenih…
http://www.stat.si/obcinevstevilkah/Vsebina.aspx?leto=2010&ClanekNaslov=Prebiv
alstvoSelitveni
Spletni vir 20: Geodetski zavod Slovenije (2012-07): Osnovna geološka karta.
http://kalcedon.geo-zs.si/website/OGK100/viewer.htm
Spletni vir 21: Agencija Republike Slovenije za okolje (2012-08): Slovenski
vremenski rekordi.
http://www.arso.gov.si/vreme/podnebje/slo_vremenski_rekordi.pdf
Spletni vir 22: Direkcija Republike Slovenije za ceste (2012-08): Prometne
obremenitve 2010.
98
http://www.dc.gov.si/fileadmin/dc.gov.si/pageuploads/Promet/Prometne_obremenitv
e_2010_karta.pdf
Spletni vir 23: Rudnik živega srebra Idrija (2012-08): Zapiranje rudnika.
http://www.rzs-idrija.si/zapiranje_vec.htm
Spletni vir 24: Statistični urad Republike Slovenije (2012-08): Turistični obisk
izbranih turističnih znamenitosti v letu 2008.
http://www.stat.si/publikacije/pub_statinf1.asp?podrocje=21
Spletni vir 25: Slovenske železnice (2012-08): Progovne hitrosti. http://www.slo-
zeleznice.si/uploads/SZ/program_omrezja_2012_3/PO_2012_Priloga_3_6_Progovne
_hitrosti_3.pdf
Spletni vir 26: Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (2012-08): Zgrajene AC,
HC ter druge javne ceste v okviru NPIA.
http://www.dars.si/Dokumenti/O_avtocestah/Nacionalni_program_izgradnje_avtoces
t/Zgrajene_AC_in_HC_30.aspx
Spletni vir 27: Cipra – Alps Know How (2012-08): Alps and Tourism.
http://alpsknowhow.cipra.org/background_topics/alps_and_tourism/alps_and_touris
m_chapter_introduction.html
Spletni vir 28: Ecological Networks in the European Alps (2012-08): Results from
the ECONNECT project.
http://www.econnectproject.eu/cms/sites/default/files/EN_3.pdf
Spletni vir 29: Alpine Space Programme (2012-08): recharge green.
http://www.alpine-
space.eu/projects/projects/detail/recharge%20green/show/#partnership
Spletni vir 30: WWF (2012-08): The Dinaric Arc Ecoregion – Report on Big Win.
http://awsassets.panda.org/downloads/report_on_big_win.pdf
Spletni vir 31: WWF (2012-08): Končno poročilo Analize reprezentatiovnosti
zavarovanih območij v sklopu projekta »Zavarovana območja za planet življenja –
99
Ekoregija dinarskega loka«.
http://awsassets.panda.org/downloads/pa_gapanalysis_slovenian.pdf
Spletni vir 32: Zavod za gozdove Slovenije (2012-08): Območne enote.
http://www.zgs.gov.si/slo/obmocne-enote/index.html
Spletni vir 33: Nacionalna ekološka mreža CRO-NEN (2012-08): O projektu.
http://www.cro-nen.hr/home1.php?_lang=hr&_site=1&id=1
Spletni vir 34: Geografija.hr (2012-08): Utjecaj izgradnje autocesta na fragmentacijo
staništa. http://www.geografija.hr/clanci/1519/utjecaj-izgradnje-autocesta-na-
fragmentaciju-stanista
Spletni vir 35: Državni zavod za zaštitu prirode – Velike zvijeri u Hrvatskoj (2012-
08): Izgradnja zelenih mostova. http://www.life-vuk.hr/prijelazi-za-divlje-
zivotinje/prometnice-i-velike-zvijeri/izgradnja-zelenih-mostova-389.html
Spletni vir 36: Convention on Biological Diversity (2012-08): Mountain Biodiversity
– Programm of Work. http://www.cbd.int/mountain/wopo.shtml?prog=p1
Spletni vir 37: Environment for people in the Dinaric Arc (2012-08): Project.
http://www.dinaricarc.net/project.html
Spletni vir 38: Large Carnivore Initiative for Europe (2012-08): Maps of species
distribution and population designations.
http://www.lcie.org/Docs/LCIE%20IUCN/bear_pop_map.jpg
Spletni vir 39: Medvedi.si (2012-08): Karta razširjenosti medvedov.
http://www.medvedi.si/images/stories/Miha/medvedje%20gostote_bf.pdf
Spletni vir 40: Medvedi.si (2012-08): Ocena številčnosti medvedov 2007.
http://www.medvedi.si/index.php?option=com_content&view=article&id=74&Itemi
d=75
Spletni vir 41: Alpine Convention (2012-08): Resolution on the Sustainable
Development of the Dinaric Arc Region.
100
http://www.alpconv.org/en/organization/conference/Documents/DinaricArcResolutio
n_fin_sig%2026.pdf
Spletni vir 42: Uradni list Republike Slovenije (2012-08): http://www.uradni-list.si/
Spletni vir 43: Natura 2000 (2012-08): Natura 2000 v Sloveniji.
http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=45
Spletni vir 44: Uradni list Evropske unije (2012-08): Direktiva sveta 92/43/EGS.
http://eur-
lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992L0043:20070101:SL
Spletni vir 45: Konvencije_MOP (2012-08): Konvencija o varstvu selitvenih vrst
prosto živečih živali. http://www.konvencije.mop.gov.si/prostozivece_zivali.pdf
Spletni vir 46: Ministrstvo za okolje in prostor RS (2012-08): Strategija upravljanja z
rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji.
http://www.arhiv.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/okolje/pdf/
strategija_rjavi_medved_2002.pdf
Spletni vir 47: DARS (2012-08): Objekti na avtocestah in hitrih cestah.
http://www.dars.si/Dokumenti/O_avtocestah/Objekti_na_AC_in_HC_84.aspx
Spletni vir 48: Medvedi.si (2012-08): Pregled rezultatov neinvazivnega vzorčenja
medvedov 2007.
http://www.medvedi.si/index.php?option=com_content&view=article&id=75:ge-
neinvazivno-2007&catid=37:media-google-earth&Itemid=70
9.3 Ustni viri
Egger, G. (2010). Mag. Gerhard Egger, vodja projekta Alpsko-Karpatki koridor pri
WWF Avstrija. Predavanje na ekskurziji po trasi Alpsko-karpatskega koridorja.
101
Egger, G. (2011). Mag. Gerhard Egger, vodja projekta Alpsko-Karpatski koridor pri
WWF Avstrija. Ustno izporočilo.
Kohler, Y. (2010). Yann Kohler, vodja projekta Platforma Ekološka omrežja pri
Mreži zavarovanih območij v Alpah. Ustno izporočilo.
9.4 Drugi viri
Slovenske železnice (2012a): Osnutek voznega reda omrežja 2012/2013, grafikon 5.
Interno gradivo.
Slovenske železnice (2012b): Posebnosti in izredni dogodki : od januarja do avgusta
2012. Interno gradivo.
102
10 KAZALO SLIK, FOTOGRAFIJ IN TABEL
KAZALO SLIK
Slika 1: Shematični prikaz prostorske razporeditve ekološkega omrežja .................. 10
Slika 2: Pokrovnost tal na območju Alpsko-karpatskega koridorja .......................... 25
Slika 3: Model trase alpsko-karpatskega ekološkega koridorja ................................. 26
Slika 4: Zeleni most kategorije A na avtocesti A6 .................................................... 29
Slika 5: Zemljevid obravnavanega območja .............................................................. 35
Slika 6: Povprečna letna temperatura zraka 1971-2000 ............................................ 38
Slika 7: Zemljevid obremenitev cestne infrastrukture na obravnavanem območju ... 43
Slika 8: Zemljevid prioritetnih območij ohranjanja in pilotnih regij projekta
ECONNECT .............................................................................................................. 51
Slika 9: Habitatno območje rjavega medveda v Dinaridih ter obstoječa in načrtovana
infrastruktura .............................................................................................................. 57
Slika 10: Porazdelitev populacije rjavega medveda (Ursus arctos) v Evropi ............ 61
Slika 11: Razširjenost rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji .......................... 63
Slika 12: Potencialne migracijske poti in pričakovane lokacije prehodov za divje
živali ........................................................................................................................... 68
Slika 13: Model 0 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja ...................................... 74
Slika 14: Model 1 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja ...................................... 76
Slika 15: Model 2 dinarsko-alpskega ekološkega koridorja ...................................... 78
Slika 16: Končni model dinarsko – alpskega ekološkega koridorja .......................... 82
Slika 17: Shematski prikaz ekoloških viaduktov med Logatcem in Lazami ............. 84
103
Slika 18: Shematski prikaz zelenega prehoda preko lokalne in gozdne ceste,
železnice ter avtoceste ............................................................................................... 85
KAZALO FOTOGRAFIJ
Fotografija 1: Zeleni most nad avstrijsko avtocesto A6 in državno cesto št. 50 ....... 29
Fotografija 2: Odtis jelena na zelenem mostu preko avtoceste A6 ............................ 30
Fotografija 3: Zeleni most Rasnica na hrvaški avtocesti A1 (odsek Bosiljevo –
Ogulin) ....................................................................................................................... 54
Fotografija 4: Primer tipa podvoza (objekt 13) ......................................................... 81
Fotografija 5: Primer tipa nadvoza (objekt 5) ............................................................ 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Spreminjajoča paradigma zavarovanih območij ........................................ 13
Tabela 2: Temeljna določila za gradnjo prehodov za divje živali v Avstriji ............. 23
Tabela 3: Povprečno tedensko dnevno število vlakov na odseku med Ljubljano in
Pivko v letu 2012 ....................................................................................................... 43
Tabela 4: Populacije rjavega medveda (Ursus arctos) v Evropi (glej slika 10) ......... 61
Tabela 5: Premostitveni objekti preko A1, ki ustrezajo izbranim kriterijem ............. 80
