------------------------------------------------JOANNE K.ROWLINGHARRY POTTER

4. KNJIGA: OGNJENI KELIH1. ZVEZEK

------------------------------------------------Zaloila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2001

Prevedel: Jakob J.Kenda

Ljubljana, 2002------------------------------------------------

Prvo poglavjeNeelstinovo

------------------------------Mnogo let je e minilo, odkar je na tem posestvu ivela druina

Neelstin, a kljub temu so ga prebivalci blinje vasi, Spodnjih Trupelts,e vedno imenovali Neelstinovo. Sredi posestva, na hribu nad vasjo, jestala graina. Svojas je bila izjemno lepa in nedvomno je bila enanajvejih ter najimenitnejih stavb, kar jih je bilo dale naokrog. Zdajpa so bila tevilna okna zabita z deskami, v strehi je manjkalamarsikatera opeka in prek vlanega, razpadajoega proelja se jerazbohotil brljan, saj v njej e dolga leta nihe ni prebival. Zdaj jebila graina zavita v skrivnost.Vaani so trdili, da jih ob pogledu na stari dvorec e vedno oblije

srh. Pred pol stoletja se je namre v njem zgodilo nekaj udnega ingroznega, nekaj, o emer so se stareji prebivalci Spodnjih Trupelts evedno radi pomenkovali, kadar niso imeli koga opravljati. Zgodbo sopovedali e mnogokrat, pa tudi marsikaj so ji dodali, da bi bila boljvznemirljiva, tako da nihe ve ni bil preprian, kaj se je zgodilo vresnici. Vsaka razliica pripovedi pa se je zaela enako: nekega lepegapoletnega jutra pred petdesetimi leti, ko je bila graina e vednoskrbno vzdrevana, je v sprejemnico vstopila sluabnica in nala truplavseh treh Neelstinovih.Vree je stekla navzdol po hribu in zbudila pol vasi."Z odprtimi omi leijo na tleh! isto mrzli in trdi so!"Poklicali so policijo in Spodnje Trupeltse so kar trepetale od

radovednosti ter slabo prikritega vznemirjenja. Nihe se ni pretvarjal,

da aluje za Neelstinovimi, ki v vasi nikakor niso bili priljubljeni.Ostarela gospod in gospa Neelstin sta bila bogata ter nesramna, njunodrasli sin, Mark, pa je na vaane gledal e bolj zvika kot onadva.Prebivalce vasi je zanimalo samo to, kdo jih je ubil - cele druine, into povsem zdrave, pa ni kar tako pobralo v isti noi.V vaki gostilni Pri obeencu je bilo tistega veera zelo hrupno; v

njej se je zbrala vsa vas in razpravljali so, kdo bi bil lahko morilec.Ko je mednje melodramatino prikorakala kuharica Neelstinovih, so bilivsi veseli, da niso obsedeli doma pred kaminom. V gostilni je vsepotihnilo, kuharica pa je oznanila, da so ravnokar aretirali Franka Bryca."Franka!" je v en glas vzkliknilo nekaj vaanov. "Zakaj pa njega!"Frank Bryce je kot vojak med drugo svetovno vojno videl marsikaj,

esar si ni elel, in pokodovana noga mu je bila v veen spomin natiste ase. Po vojni je iskal samoto in tiino. Neelstinovi so ga vzeliza vrtnarja in nastanil se je v razmajani koi na robu grainskega parka.Prisotni v gostilni so pred kuharico hitro postavili steklenico

borovnievca in kozarek, nato pa silili vanjo, naj pove kaj ve."Zmeraj se mi je zdel uden kujon," je po etrtem kozarku povedala

vaanom, ki so ji zbrano prisluhnili. "Ni kaj rad se ni druil zostalo sluinadjo. e mu nisem najmanj stokrat ponudila skodelice aja!Ampak, ne! Njemu ni bilo do tega, da bi posedel z nami.""No, no," se je pomirjujoe vmeala neka enska, ki je stala ob

toilnem pultu, "Frank je med vojno doivel marsikaj, zato ima rad mir.Samo zaradi tega ga vendar...""Kdo drug pa ima klju od stranskih vrat!" jo je osorno prekinila

kuharica. "Odkar pomnim, visi rezervni klju v vrtnarjevi koi in vdvorec veraj ni bilo vlomljeno! Vrata so nepokodovana in vsa okna socela! Ne! Ko smo vsi pospali, se je Frank splazil noter in..."Vaani so se namreno spogledali."Zmeraj je bil nekam uden," je zagodrnjal eden izmed prisotnih."e vpraate mene, se mu je med vojno skegljalo," je prikimal

gostilniar."Sem ti rekla, Dot, da ne bi bila rada zraven, e bi se Frank spet

razjezil!" je razburjeno vzkliknila vaanka, ki je sedela v kotu."Ko je bil e majhen," je vroino prikimala Dot, "se ga sploh ni dalo

pomiriti, tako ga je vasih metalo..."Naslednjega jutra so bili domala vsi v Spodnjih Trupeltsah prepriani,

da je Neelstinove pobil vrtnar.A v blinjem mestecu Zgornje Trupeltse je Frank v temani ter

zanemarjeni policijski postaji znova in znova trmasto zatrjeval, da jenedolen. Edini lovek, ki naj bi ga sam tistega dne videl blizugraine, je bil neznan fant rnih las in blede polti. Taknega fanta nipoznal nihe iz vasi in policisti so bili prepriani, da si ga je vrtnarizmislil.Ko pa je bilo e videti, da Franku trda prede, so dobili poroilo

mrlikega oglednika.Bolj nenavadnega poroila policisti e nikoli niso imeli v rokah.

Trupla je pregledala cela skupina zdravnikov in strinjali so se, danihe izmed Neelstinovih ni bil zastrupljen, ustreljen, zaboden,zadavljen, zaduen ali (tako se je vsaj zdelo zdravnikom) sploh kakor

koli umorjen. V nadaljevanju nenavadnega poroila je celo pisalo, da soNeelstinovi mrtvi, sicer pa popolnoma zdravi. A zdravniki so se oitnoodloili na truplih najti vsaj sled esa sumljivega in zapisali so, daso trupla prestraena. Razoarani policisti na podlagi taknega poroilaFranka niso mogli obtoiti. Mar naj bi Neelstinove umoril tako, da jihje na smrt prestrailKer ni bilo nikakrnega dokaza, da jih je kdor koli dejansko ubil, so

morali vrtnarja izpustiti. Druino so pokopali na vakem pokopaliu innjihovi grobovi so e nekaj asa burili domiljijo vaanov. Frank Brycepa se je na preseneenje vseh vaanov in njihovemu sumnienju navkljubspet vselil v koo na robu grainskega parka."Kar se mene tie, jih je ubil Frank in prav malo me briga, da

policija trdi drugae," je Pri obeencu izjavila Dot. "e bi bilo v njemvsaj malo loveka, bi se odselil. Vsi vemo, da jih je on."A vrtnar se ni odselil. Posestvo je kupila druga druina, on pa je e

naprej skrbel za park. V njem je vrtnaril, tudi ko se je v grainovselila tretja. Nihe ni prav dolgo ostal lastnik Neelstinovega.Morda so prav zaradi Franka vsi dobili obutek, da nad posestvom visinekaj udnega, vsekakor pa je dvorec, za katerega nihe ni skrbel, zaelvse bolj propadati.Bogata, ki je imel graino trenutno v lasti, se na posestvu ni niti

prikazal, kaj ele da bi ivel na njem. V vasi se je govorilo, da ga jekupil ,zaradi davkov', eprav nikomur ni bilo jasno, kako naj bi se jimizognil z nakupom napol podrtega dvorca. A Franku je e vedno plaeval,da skrbi za park.Vrtnar se je blial sedemdesetemu rojstnemu dnevu. Pokodovana noga mu

je delala vedno ve teav in bil je domala povsem gluh. Kljub temu pa soga pogosto videli, kako se v lepem vremenu trudi okoli gredic z roami,eprav je v veni vojni s plevelom slednji vedno pogosteje zmagoval.A plevel ni bil edino, s imer se je moral sprijazniti. Fantje iz vasi

so pogosto prili metat kamenje v okna graine. S kolesi so sepripeljali prek ljubee oskrbovane trate, enkrat ali dvakrat pa so celovdrli v dvorec. Vedeli so, da je vrtnar predan posestvu in graini,zato se jim je zdelo strano zabavno, kako krevsa za njimi prek parka,jim uga s palico in hripavo vpije. Sam Frank pa je bil preprian, da gafantje muijo samo zato, ker ga tako kot njihovi stari in stari starielijo kaznovati za zloin, ki naj bi ga zagreil. Ko se je neke noisredi avgusta prebudil, je opazil, da se v starem dvorcu dogaja nekajzelo udnega."Fantje me spet kaznujejo za tisto, esar nisem storil," je zagodel.

"A tokrat so li predale."Zbudil se je zaradi pokodovane noge. Stareji ko je postajal,

pogosteje ga je trgalo v njej. Vstal je in odepal po stopnicah vkuhinjo, da bi si termofor napolnil z vroo vodo; e si ga je poloilpod razbolelo koleno, je boleina vsaj nekoliko pojenjala. Ko pa jestopil k pomivalnemu koritu in kotli napolnil z vodo, je opazil, da sookna zgornjega nadstropja graine razsvetljena. Takoj je posumil, da sofantje spet vdrli v dvorec. Po migetanju svetlobe, ki je osvetljevalaokna, pa je sklepal, da so v dvorcu zakurili in je e v plamenih.

Teletona ni imel, a vse odkar so ga odpeljali na zaslianje, policijitako ali tako ni zaupal. Odloil je kotli in hitro, kolikor mu jedovoljevala pokodovana noga, odepal navzgor. Kmalu se je popolnomaobleen vrnil v kuhinjo in z eblja ob vratih snel zarjavel klju, natopa zgrabil za sprehajalno palico ter se odpravil v no.Vhodnim vratom in oknom v pritliju se ni poznalo, da bi kdo na silo

vdrl v graino. Frank je odepal na drugo stran dvorca, kjer so se podbrljanom skrivala stranska vrata. Iz epa je potegnil stari klju, gavtaknil v kljuavnico in neslino odklenil vrata.Vstopil je v kuhinjo, v kateri ni bil e vrsto let. A kljub temu mu ni

bilo treba prigati lui, da bi priel do vrat v veliko preddverje. Koje stopil skoznja, mu je nosnice napolnil vonj propadajoega dvorca.Pozorno je prisluhnil, da bi iz nadstropja nad sabo zaslial korake aliglasove. Preddverje je bilo nekoliko manj temano od kuhinje, saj sovhodna vrata na obeh straneh obdajala velikanska okna, predeljena zdebelimi letvami. Odtod se je povzpel po kamnitem stopniu proti prvemunadstropju, pri emer je zvoke njegovih nog in palice uduila debelaplast prahu, ki se je nabrala v dolgih letih.Na podestu je zavil na desno in na koncu hodnika opazil priprta vrata,

skozi katera je lil zlat pramen svetlobe ter meikaje osvetljeval temnatla. Poasi in previdno se jim je priblial ter se trdno oklenil palice.Meter ali dva od vrat je skozi reo e zagledal del sobe.Ko je opazil, da ogenj gori v kaminu, si je oddahnil. To pa ga je

obenem tudi presenetilo, otrpnil je in prisluhnil. V tistem se je izsobe razlegel pohleven in preplaen moki glas."Steklenica e ni povsem prazna, gospodar moj. e ste e lani...""Kasneje," je odvrnil drugi glas. Tudi ta je bil moki, a obenem

nenavadno visok in hladen kakor nenaden sunek ledenega severnika. Obnjegovih besedah so se vrtnarju najeile dlake."Prestavi me blije k ognju, Glistorepy."Frank je proti vratom obrnil svoje desno uho, saj je nanj bolje

slial. Prisluhnil je zvokom - nekdo je previdno odloil steklenico,nato pa prek sobe zael vlei teak stol. S kotikom oesa je opazilmajhnega mokega, s hrbtom obrnjenega k vratom, ki je proti kaminuporival naslanja. Obleen je bil v dolg rn pla, na temenu je bil epleast, in ko je stol pritiral h kaminu, je odhitel nazaj na drugostran sobe."Kje je Nagini" je vpraal hladen glas."N-Ne vem, gospodar moj," je ivno odgovoril prvi glas. "Mislim, da

se je odpravila raziskovat hio...""Preden bova legla, jo bo pomolzel, Glistorepy," mu je ukazal drugi

glas. "Ponoi me bo moral nahraniti, kajti potovanje me je monoizrpalo."Frank se je namril, se e bolj priblial durim in stegnil vrat, da

ne bi esa preslial. Nekaj asa je bilo vse tiho, nato pa je moki, kiga je drugi klical Glistorepy, spet spregovoril."Gospodar moj, vas smem vpraati, kako dolgo bova ostala tu""Teden dni," mu je odgovoril hladen glas. "Morda pa e nekoliko dlje.

Tu je kar udobno, moji narti pa morajo zaenkrat poakati. Nespameten bibil, e bi opozoril nase pred koncem svetovnega prvenstva v

quidditchu."Frank si je z gravim prstom povrtal po uesu. Preprian je bil, da je

besedo quidditch - to sploh ni beseda! - slial samo zato, ker si jezveer pozabil umiti uesa."S-Svetovnega prvenstva v quidditchu, gospodar moj" je zajecljal

Glistorepy (in Frank si je e bolj ivahno povrtal po uesu)."Oprostite, ampak... ne razumem, zakaj bi morali akati do koncasvetovnega prvenstva""Zato, ti bedak, ker se v tem trenutku v deelo stekajo arovniki z

vsega sveta. Tisti zoprnei z ministrstva za aranje bodo od prvega dozadnjega neprestano na delu in oprezali bodo za vsem nenavadnim. Gotovobodo tudi preverjali legitimacije, in da bunkeljni ne bi esa opazili,bodo obsedeni z varnostnimi ukrepi. Zato morava poakati."Frank si je nehal vrtati po uesu. Besede ,ministrstvo za aranje',

,arovniki' in ,bunkeljni' je jasno slial. Seveda je bil preprian, davsi ti izrazi pomenijo nekaj drugega, da so del skrivnega jezika.In kdo uporablja besede, ki dejansko pomenijo nekaj isto drugegaKolikor je njemu znano samo zloinci in vohuni. Zato je spet monejezgrabil sprehajalno palico in e bolj napeto prisluhnil."Torej ste odloeni, gospod moj, da izpeljete nart natanko tako, kot

ste si ga zamislili" je tiho vpraal Glistorepy."Da, Glistorepy. Natanko tako ga bom izpeljal, kot sem si ga

zamislil," je pretee odvrnil hladen glas.Temu je sledila tiina, potem pa je Glistorepy spregovoril z nenavadno

naglico. Zdelo se je, kot bi se prisilil, da to izree, e preden bi muzmanjkalo poguma."Nart bi lahko uresniila tudi brez Harryja Potterja, gospodar moj."Spet tiina, tokrat dalja, potem pa..."Brez Harryja Potterja" je mehko dahnil drugi glas. "Tako torej...""Gospodar moj, tega ne govorim, ker bi me skrbelo zanj!" se je glasno

opravieval Glistorepy. "Kaj me briga Harry! A e bi uporabila kaknodrugo arovnico ali arovnika - katerega koli arovnika - bi vse skupajopravila veliko hitreje! e bi mi dovolili, da vas za nekaj asazapustim - saj veste, kako dobro se znam zakrinkati - bi vam prej kot vdveh dneh pripeljal primeren nadomestek...""Res je," je mehko pritrdil drugi glas, "lahko bi uporabil tudi

drugega arovnika...""To bi bilo edino smiselno, gospodar moj," mu je Glistorepy skoil v

besedo in oitno je bilo, kako mu je odleglo. "Do Harryja Potterja bi seteko prikopala, saj ga varujejo kot...""Ti bi mi torej pripeljal koga drugega Spraujem se... Ti je zaelo

presedati, da mora skrbeti zame Mi res samo svetuje, naj spremenimnart, ali bi mi rad pobegnil""Gospodar moj! Ni-nikoli vas ne bi zapustil, kje pa...""Ne lai!" se je razjezil leden glas. "Vse mi je jasno! al ti je, da

si se vrnil k meni. Gnusim se ti. Vidim, kako se zdrzne, kadar mepogleda, utim, kako se strese, kadar se me dotakne...""Ne! Vai milosti sem predan...""Predan si mi samo zato, ker si strahopetec. e bi se lahko zatekel h

komu drugemu, ne bi bil ob meni. A brez tebe ne bi preivel, saj me mora

nekdo vsakih nekaj ur nahraniti. Kdo bo molzel Nagini, e ne ti""Ampak videti ste veliko moneji, gospodar moj...""Lanivec," je dahnil drugi glas. "isto ni moneji nisem in v nekaj

dneh bi izgubil e tiste nekaj moi, ki sem si jo pridobil, odkar skrbizame. Resda si pri tem hudo neroden, a... Tiina!"Glistorepy, ki je zael ugovarjajoe jecljati, je v trenutku

obmolknil. Nekaj trenutkov Frank ni slial niesar razen prasketanjaognja. Nato pa je drugi moki znova spregovoril, a tokrat je epetal, into tako tiho ter zlokobno, da je njegov glas e najbolj spominjal nakaje sikanje."Kot sem ti e razloil, potrebujem prav Harryja in imam za to dober

razlog. Trinajst let sem akal na prilonost, da se dokopljem do njegain zato noem nikogar drugega. Teh nekaj mesecev bom e potrpel. Res jesicer, da ga mono varujejo, a preprian sem, da bo nart kljub temuuspel. Samo nekaj poguma mora zbrati in ga tudi bo. Sicer bo zautil,kaken je resnini bes lorda Mrlakensteina...""Gospodar moj, pustite mi, da povem do konca!" je preplaeno vzkliknil

Glistorepy. "Med potovanjem sem vse skrbno premislil. Vsak trenutek bodoopazili, da je Bertha Bootel izginila, in e nart izpeljeva do konca,e prekolnem...""e" je zaepetal drugi glas. "e Narta se bo dral, Glistorepy,

in ministrstvo nikoli ne bo izvedelo, da je izginil e nekdo. Vse boopravil tiho in brez pritoevanja! Ah, ko bi to lahko izpeljal sam...Daj, daj, Glistorepy, samo e malo potrpi, pa bo pot do Harryja Potterjaprosta. Sploh pa ne zahtevam od tebe, da bi nalogo opravil sam. Dotakrat se nama bo pridruil moj zvesti sluabnik...""Jaz sem va zvesti sluabnik," ga je nekoliko zamerljivo prekinil

Glistorepy."Glistorepy, potrebujem nekoga, ki ima mogane in mi je bil vedno

zvest. Moganov ti, al, nima, o tvoji zvestobi pa sploh ne bovaizgubljala besed.""Nael sem vas," mu je zdaj odkrito zamerljivo ugovarjal Glistorepy.

"Jaz sem vas nael. Jaz sem vam pripeljal Bertho Bootel.""To je res," mu je odvrnil hladen glas, ki ga je vse skupaj zaelo e

zabavati. "Tisto si izvrstno izpeljal. e zdaj komaj verjamem, da sisposoben esa takega... Ampak bodiva iskrena. Ko si jo ujel, nisivedel, kako prav mi bo prila.""Se-seveda sem bil preprian, da vam bo prila prav, gospodar moj...""Lanivec," ga je zavrnil gospodarjev glas, ki se je z uitkom kruto

poigraval z Glistorepyjem. "Res pa je, da so bile njene informacijeneprecenljive vrednosti. Brez njih ne bi mogel skovati narta in zato tebom nagradil. Dovolil ti bom, da zame opravi bistveno nalogo. tevilniizmed mojih sluabnikov bi rtvovali desnico, da bi jim jo dovolil opraviti!""R-Res, gospodar moj Kaj..." Glistorepyja je spet postalo strah."Ah, Glistorepy, menda ne misli, da ti bom pokvaril preseneenje

Svojo nalogo bo opravil isto na koncu... A vedi, da te ne bo doletelani manja ast, kot je Bertho Bootel.""Torej... Torej..." Glistorepyjev glas je bil nenadoma tako hripav,

kot bi se mu usta in grlo povsem posuila. "Torej... boste tudi mene...ubili"

"Ah, Glistorepy," je s svilenim glasom zavzdihnil drugi. "Zakaj bi teubil Bertho sem moral. Ko sem z njo opravil, je bila popolnomaneuporabna. Sploh pa bi bilo zelo nerodno, e bi se vrnila naministrstvo in tam izblebetala, koga je sreala na poitnicah. Pametniarovniki, ki se izdajajo za mrtve, se skrijejo. Ti pa si posedal poobcestnih krmah, dokler ni nate naletela arovnica z ministrstva..."Glistorepy je nekaj zamrmral, a tako potihem, da ga Frank ni razumel.

Drugi glas v sobi se je ob njegovem ugovoru zasmejal, toda smeh je bilnevesel in hladen."Da bi ji lahko zbrisala spomin Dobro ve, da mogoni arovniki lahko

uenejo celo najtrdovratneje viroze pozabe - to sem ti dokazal, ko sem jozaslial. Sploh pa zdaj moram uporabiti podatke, ki sem jih izvlekel iz nje. Vnasprotnem primeru bi umrla zaman."Frank, ki je e vedno stal pred vrati, se je nenadoma zavedel, da je

dlan, s katero oklepa palico, od potu isto premoena. Moki s hladnimglasom je ubil ensko in o tem je govoril brez trohice obalovanja. eve, celo z uitkom jo je ubil! Nevaren je, pravi norec. Sploh panartuje e ve umorov. Tistemu fantu, Harryju, ali kako mu je e ime,preti smrt...Frank je vedel, kaj mu je storiti. Naravnost na policijo mora. Splazil

se bo iz graine, potem pa bo stekel v telefonsko govorilnico, ki stojisredi vasi... A hladen glas je spet spregovoril in vrtnar je ostal obvratih ter spet pozorno prisluhnil."e malo, pa bo moj zvesti sluabnik na Bradaviarki. Harry Potter je

tako reko moj, Glistorepy. Vse je odloeno in o tem se ne bova vepregovarjala. Psst! Mislim, da sem slial Nagini..."Glas drugega mokega se je spremenil. Iz njegovih ust so se izvijali

zvoki, kakrnih Frank e nikoli ni slial; sikajoi, da je rezalo vkosti, in nenavadno razvleeni, moki pa ni niti enkrat samkrat zajelsape. Vrtnar je bil preprian, da je drugega zlikovca vrgla bojast.Potem pa je opazil, da se mu po temanem hodniku nekaj blia. Obrnil

se je in otrpnil od groze.Nekaj mu je polzelo naproti. Ko se je dovolj priblialo pramenu

svetlobe, ki je lil skozi priprta vrata, je Franku zledenela kri. Prektlakovanih tal se je zvijala gigantska kaa, dolga vsaj deset metrov. Odgroze se ni mogel niti zganiti. Opazoval je, kako njeno telo v debeloplast prahu na tleh zarisuje iroko, zavito sled, kako se mu vse boljblia in blia... Kaj naj stori Pobegne lahko samo v sobo, v kateritista dva nartujeta umor, e pa se ne zgane, ga bo kaa zagotovo ubila...A e preden se je odloil za eno ali drugo monost, je bila kaa e ob

njem, v naslednjem hipu pa je - neverjetno, pravi ude! brezbrinozdrsnila mimo njega. Sledila je sikanju hladnega glasu, ki je prihajaloizza naslanjaa ob kaminu, in v nekaj sekundah je konica njenega repa eizginila skozi reo priprtih vrat.Frankovo elo so na gosto prekrivale kapljice potu, roka, ki je drala

palico, pa se mu je tresla. Glas v sobi ni prenehal sikati in Frank jee pomislil... Ampak to je trapasto, popolnoma nemogoe... Morda pavseeno... Je mono, da se zna ta lovek pogovarjati s kaami!Ni mu ni bilo jasno. elel si je samo to, da bi se imprej znael v

postelji s termoforjem pod kolenom. A teava je bila v tem, da ga noge

preprosto niso ubogale. Ko je tako e naprej stal pred vrati, se vestresel in se poskual obvladati, je uden glas spet spregovoril v Frankurazumljivem jeziku."Nagini mi je povedala nekaj zelo zanimivega, Glistorepy," je dejal."R-Res, gospodar moj" je vpraal Glistorepy."Res," je pritrdil drugi glas. "Nagini pravi, da tik pred vrati stoji

star bunkelj in nama prislukuje."Vrtnar ni imel dovolj asa, da bi se skril, tako hitro so se mu

pribliali koraki in tako naglo so se odprla vrata.Pred sabo je zagledal majhnega, pleastega mokega s sivimi lasmi,

zailjenim nosom in vodenimi omi, ki ga je opazoval preplaeno terjezno obenem."Ne bodi neolikan, Glistorepy. Povabi ga naprej."Hladen glas je prihajal iz starodavnega naslanjaa, ki je stal ob

ognjiu, vendar Frank samega moa ni mogel videti. Velikanska kaa jezdaj zvita leala na gnijoi preprogi pred kaminom, da je bila kakorljubljenek, kakrnega bi si omislili v peklu.Glistorepy je vrtnarju z glavo pomignil, naj vstopi. eprav je bil

Frank e vedno isto pretresen, se je moneje oprijel palice in odepalprek praga.Ogenj je bil edini vir svetlobe v sobi in po stenah je metal dolge,

pajkaste sence. Frank se je zazrl v naslonjalo stola ob kaminu. Tisti,ki se je skrival za njim, je bil oitno e manji od svojega sluabnika,saj prek naslanjaa ni kukala niti njegova glava."Si slial vse, bunkelj" ga je pobaral nenavaden glas."Kaj si mi rekel" ga je uporno vpraal Frank. Zdaj ko je bil v sobi,

zdaj ko je priel as za dejanja, je pozabil na strah; bilo mu je, kotbi se spet znael v bitki."Rekel sem ti bunkelj," mu je hladno odvrnil glas. "To pomeni, da nisi

arovnik.""Ne vem, kakno govorjenje je zdaj to," je rekel Frank, igar glas je

postajal vse bolj umirjen. "Vem pa, da mi je prilo na uesa marsikaj,kar bi zanimalo policijo. Moril si in nove umore naklepa, pekleneknemarni!"Jezno je premolknil, nato pa v navalu nenadnega navdiha dodal: "Pa e

to ti povem, da moja ena ve, kam sem el, in e se ne bom kmalu vrnil...""ene nima," ga je tiho prekinil hladen glas. "Nihe ne ve, da si tu,

in nikomur nisi povedal, kam gre. Ne lai lordu Mrlakensteinu, bunkelj,kajti on ve... Vedno ve...""A tako" mu je Frank osorno posegel v besedo. "Lord, kaj Tvojih

manir, lord, nimam ravno v islih. Obrni se k meni, e je v tebi kaj dedca!""Ah, dedca..." je zavzdihnil hladen glas komaj kaj glasneje od

prasketanja plamenov. "Celo ti bi verjetno opazil, da sem veliko ve kotnavaden dedec... da sem ve kot lovek, veliko ve. A vseeno... Zakajpa ne Pokazal se ti bom. Glistorepy, obrni stol!"Sluga je zajel sapo."Me nisi slial" ga je osorno spodbodel njegov gospodar.Mali moak se je spail, nato pa se je poasi priblial naslanjau in

preprogi, na kateri je leala kaa. Oitno je bilo, da mu to ni pogodu,a vseeno je zael poasi obraati stol. Ko se je ena izmed nog zataknila

za preprogo, je kaa dvignila svojo grdo trikotno glavo in tihozasikala.Potem pa je stol gledal proti Franku in ta je videl, kaj sedi na njem.

Sprehajalno palico je spustil iz rok in strkljala se je po tleh. Odprlje usta in zakrial, kar so mu dala pljua, tako glasno, da ni slialbesed, ki jih je izgovoril stvor, ko je dvignil arovniko palico. Temuje sledil izbruh zelene svetlobe, eksplozija je raztrgala zrak in FrankaBryca bi domala preklalo na dvoje. Mrtev je bil, e preden se jesesedel.Tristo kilometrov stran je neki fant, ki ga je tlaila mora,

preplaeno planil pokonci. Ime mu je bilo Harry Potter.

Drugo poglavjeBrazgotina

------------------------------Harry je leal na hrbtu in sopel, kot bi pravkar pretekel ve

kilometrov. Zbudil se je iz sanj, ki so bile ive, da si je oi e vednopokrival z dlanmi. V brazgotini na elu, ki je bila podobna streli, gaje peklo, kot bi mu nekdo nanjo pritisnil razbeljeno elezo.Sedel je, se z eno roko prijel za elo, z drugo pa zatipal za oali,

ki so leala na noni omarici. Nataknil si jih je in obrisi v sobi sopostali jasneji, saj jo je osvetljevala ibka rumena svetloba ulinesvetilke, ki se je prebijala skozi zavese.Otipal je brazgotino, v kateri mu je e naprej kljuvalo, potem pa

prigal nono svetilko in splezal iz postelje. Prekal je sobo, odprlvrata omare in pogledal v ogledalo, ki je viselo na notranji stranivrat. Vanj je zmedeno zrl suhljat tirinajstletnik z zelenimi omi inrazmrenimi rnimi lasmi. Harry si je poblie ogledal brazgotino. Bilaje takna kot vedno, eprav je v elu e zmeraj util topo boleino.Poskual se je spomniti, o em je sanjal, preden se je zbudil. Sanje

so bile tako ive. Na preprogi pred kaminom je leala kaa... Majhenmoki, ki mu je bilo ime Marius, klicali pa so ga Glistorepy... Hladen,visok glas... Glas lorda Mrlakensteina!Harry se je poutil, kot bi mu ob misli nanj v elodec zdrsnila velika

kocka ledu, a vseeno je zatisnil oi in se poskual spomniti, kaken jebil videti Mrlakenstein. Ni mu uspelo. Ko se je stol obrnil k njemu inje zagledal stvor, ki je del na njem, ga je namre streslo od groze, dase je zbudil... Ali pa se je morda zbudil, ker mu je v elu takokljuvalo In kdo je bil tisti starek Ja, nedvomno je v sanjah videltudi nekega starega moa, saj se dobro spomni, kako se je nazadnjesesedel.Harry je postajal vse bolj zmeden. Oi si je prekril z dlanmi, da

bi se iz spalnice spet preselil v medlo osvetljeno sobo, katere podobaje e bledela. A bilo je, kot bi v dlaneh poskual zadrati vodo;podrobnosti so mu iz misli odcurljale, kakor hitro se jih je poskualspomniti. Mrlakenstein in Glistorepy sta se pogovarjala o nekom, ki staga ubila... a Harry se ni mogel spomniti njegovega imena. Nameravala pasta ubiti e nekoga drugega... Njega!

Dlani je odmaknil z obraza, razprl oi in se ozrl okoli sebe, kot bipriakoval, da bo v spalnici zagledal kaj nenavadnega. Pravzaprav jebilo v njej kar nekaj nenavadnih stvari. Ob vznoju postelje je stalvelik potovalni zaboj s privzdignjenim pokrovom. Iz njega so kukalimanji kotel, letea metla, rni plai in razline knjige urokov. Podelu mize, ki ga ni zasedala velika, prazna kletka, v kateri je obiajnoemela sneno bela sova Hedwig, so leali zvitki pergamenta. Na tleh obpostelji je leala odprta knjiga, ki jo je bral, preden je zaspal, invsi ljudje na fotografijah v knjigi so se premikali. Moki, odeti vivooranne plae, so na leteih metlah vigali prek fotografij in sipri tem podajali rdeo ogo.Harry je stopil h knjigi, jo pobral in opazoval, kako je eden izmed

mokih na osupljiv nain pognal ogo skozi enega izmed obroev, ki soviseli dvajset metrov nad tlemi. Nato je knjigo odlono zaprl. V tistemtrenutku ga ni mogel zamotiti niti quidditch, pa eprav je bil ponjegovem mnenju najbolji port na svetu. Knjigo Leteti s Kanoni jeodloil na nono omarico, odel k oknu, odgrnil zavese in se ozrl poulici pod sabo.Romarinova je bila videti natanko takna kot vsaka druga predmestna

ulica v zgodnjih nedeljskih jutrih. Zavese na sosednjih hiah so bilezagrnjene, in kolikor dale je segal Harryjev pogled, ni bilo naspregled nobenega ivega bitja. Niti make.Pa vendar... Pa vendar... Harry se je nemirno vrnil k postelji,

sedel nanjo in spet otipal brazgotino. Ni ga muilo to, da je v elu evedno util topo boleino, saj je bil boleine in pokodb vajen. Preddvema letoma je bil ob vse kosti v desnici in celo no je trajalo, da somu spet zrasle, kar ni bilo niti najmanj zabavno. Kmalu zatem mu je istoroko prebodel strupnik orjake poasti, pred letom dni pa je desetmetrov nad tlemi izgubil zavest in se zvrnil z letee metle.udake nesree in pokodbe mu res niso bile tuje. Hodil je namre naBradaviarsko akademijo za arovnike in teave so ga nale, pa e se jimje e tako poskual izmakniti.Ne, teilo ga je nekaj isto drugega. Zadnji, ko mu je kljuvalo v

brazgotini, je bil v bliini lord Mrlakenstein. Ampak zdaj vendar nemore biti kje blizu! Da bi nekje v Romarinovi preal nanj Kakna neumnost!Zbrano je prisluhnil tiini, ki ga je obdajala. Je priakoval, da bo

zaslial pokljanje lesenih stopnic ali utenje arovnikega plaa Koje bratranec Dudley v sosednji sobi gromko zahral, se je Harry komajopazno zdrznil.Nato se je potihem otel. Kako je trapast! V hii ni nikogar razen

njega, strica Vernona, tete Petunije in Dudleyja! Sorodniki pa oitno ezmeraj spijo in mirno sanjajo.Kadar so Dursleyjevi spali, jih je imel Harry najraje; ko so bili

budni, tako ali tako ni vedel, kaj bi z njimi. Stric, teta in njun sinso bili njegovi edini sorodniki. Bili so bunkeljni (nearovniki), ki sosovraili in prezirali magijo v vseh njenih oblikah. To pa je pomenilo,da je bil Harry pod strievo streho dobrodoel priblino toliko kotplesniv kos kruha. Ko je bil Harry zadnja leta na Bradaviarki, so vsemmastno lagali, da ga ni doma, ker hodi na olo svetega Brutusa - olo zafante z neozdravljivimi zloinskimi nagnjenji. Dobro so vedeli, da Harry

kot nepolnoleten arovnik doma ne sme arati, a so ga vseeno krivili zavse, kar je lo narobe. Harry jim ni mogel zaupati svojih skrbi ali jimpovedati esar koli o ivljenju v arovnikem svetu. Ne, stricu bi bilonaravnost smeno praviti, kako mu kljuva v elu in kako ga skrbi, kajnaklepa Mrlakenstein.Toda Harry je ivel pri Dursleyjevih prav zaradi Mojstra rne magije.

e ne bi bilo Mrlakensteina, na elu ne bi imel brazgotine. e ne bibilo njega, bi e vedno ivel pri starih...Mrlakenstein je bil najmogoneji coprnik dvajsetega stoletja in

enajst let je postajal vse moneji. Potem pa je neke noi, ko je bilHarry star komaj eno leto, priel k Potterjevim in Harryju ubil stare.Mojster rne magije je nato dvignil arovniko palico e nadenj inizvedel urok, s katerim si je med vzponom na oblast spravil s poti emarsikaterega odraslega arovnika. A tokrat mu je, neverjetno kot se to zdi,kletev spodletela. Namesto, da bi fantka z njo ubil, se je odbila od njega inzletela nazaj v Mrlakensteina. Harry jo je odnesel z brazgotino, od Mojstra paje ostalo sila malo, bil je ob vso mo in pobegnil je. Groza, ki je zaradinjega tako dolgo visela nad ivljenji arovnikov in arovnic, se je razblinila.Mojstrovi priskledniki so se razbeali, Harry Potter pa je zaslovel.Na enajsti rojstni dan se je njegovo ivljenje povsem spremenilo.

Najprej je izvedel, da je arovnik, potem pa se je izkazalo, da varovnikem svetu isto vsi poznajo njegovo ime. Vpisal se je naBradaviarko, kjer so se glave soolcev sprva neprestano obraale zanjim, epet pa mu je sledil, kamor koli je el. A od tega so minila etri leta. Konec poletja se bo vpisal v etrti letnik in e je odtevaldneve, ki so ga loili od ponovnega snidenja s prijatelji.Toda do takrat, ko bo spet ugledal grajske stolpe in stolpie, sta e

cela dva tedna! Nemono se je ozrl po sobi in pogled se mu je ustavil navoilnicah za rojstni dan, ki ju je konec julija dobil od svojihnajboljih prijateljev. Kaj bi rekla, e bi jima pisal in povedal, da gav brazgotini kljuvaNemudoma je zaslial predirni, preplaeni glas Hermione Granger,

njegove najbolje prijateljice: "V brazgotini ti kljuva Harry, to jehudo resna stvar... Pii profesorju Dumbledorju! Jaz grem pogledat vubenik Osnove arobnih bolezni in okub. Mogoe v njem kaj pie oarobnih brazgotinah."Ja, to bi bil Hermionin nasvet: obvesti ravnatelja Bradaviarke,

dokler ne dobi njegovega odgovora, pa tii nos v knjige. Harry se jezazrl skozi okno v temano, modrorno nebo. Dvomil je, da bi si lahko sknjigami kaj dosti pomagal. Kolikor je bilo njemu znano, je bil edinilovek, ki je preivel takno kletev. Malo verjetno je bilo torej, da bisvoje simptome nael v Osnovah arobnih bolezni in okub. Ravnatelja patudi ni mogel obvestiti o tem, saj sploh ni vedel, kje preivljapoitnice. Nekaj trenutkov se je zabaval ob misli, kako bradatiDumbledore v do tal segajoem arovnikem plau lei na plai, obsijanis soncem, in si v svoj orlovski nos vtira kremo za sonenje.e res, da bi Hedwig nala ravnatelja ne glede na to, kje je.

Harryjeva sova je zmogla ponesti pisma komur koli, pa eprav ni poznalnjegovega naslova. Ampak kaj naj bi ravnatelju sploh napisalDragi profesor Dumbledore, oprostite, da vas motim, ampak danes

zjutraj mi je v brazgotini kljuvalo. S spotovanjem, Harry Potter. esatako butastega si vendar ne more privoiti!Zato si je poskual predstavljati, kaj bi rekel njegov najbolji

prijatelj, Ron Weasley. V trenutku je pred sabo zagledal Ronovdolgonosi, pegasti obraz, ki ga je zmedeno opazoval."V brazgotini ti je kljuvalo Ampak... Ampak Saj Ve Kdo gotovo ni

kje v bliini. Mislim... e bi bil, bi ga verjetno videl. Saj ve,gotovo bi te spet poskual pospraviti. Kaj pa vem, Harry. Mogoe pa takebrazgotine zmeraj malo emijo. Bom vpraal oija."Gospod Weasley je delal na ministrstvu za aranje, v uradu za zlorabo

bunkeljskih izdelkov, in kolikor je bilo Harryju znano, se na brazgotineni kaj prida spoznal. Vsekakor pa mu ni bilo do tega, da bi vsiWeasleyjevi mislili, kako ga je strah, e mu malo kljuva v elu. GospaWeasley bi zagnala e huji vik in krik kot Hermiona. Fred ter George,Ronova estnajstletna brata dvojka, pa bi izgubila vse spotovanje, kista ga gojila do njega. Druino Weasley je imel Harry najraje izmed vsehdruin na svetu in upal je, da ga bodo kmalu povabili k sebi. Ron jecelo omenil, da bodo morda skupaj odli na svetovno prvenstvo vquidditchu, in Harry si vsekakor ni hotel pokvariti obiska priWeasleyjevih z ivnimi vpraanji glede svoje brazgotine.S lenki desnice se je gladil po elu. Zdaj bi potreboval nekoga

(eprav ga je bilo to sram priznati), ki bi mu nadomestil stare.Odraslega arovnika, ki bi ga lahko vpraal za nasvet, ne da bi se pritem neumno poutil. Nekoga, ki bi mu bilo mar zanj in bi imel vsaj nekajizkuenj s rno magijo...Takrat mu je postalo jasno, kaj mora storiti. Reitev je bila tako

preprosta in oitna, da bi nanjo res lahko pomislil e prej: Sirius.Skoil je s postelje, pohitel prek sobe in sedel za pisalno mizo. K

sebi je potegnil kos pergamenta, v rnilnik pomoil orlovskopero in napisal Dragi Sirius. Nato je pomislil, kako naj pravzapravnapie, kaj ga mui. Pri tem se je e vedno udil, zakaj se ni takojspomnil na Siriusa, eprav to mogoe sploh ni bilo nenavadno. Nenazadnje, da je njegov boter, je izvedel komaj pred dvema mesecema.Odgovor na vpraanje, zakaj se e prej ni vpletel v Harryjevo

ivljenje, je preprost - del je v Azkabanu, stranem arovnikemzaporu, ki so ga straili morakvarji. S temi grozljivimi stvori brezoi, katerih najljuba hrana so loveke due, se je sreal tudi Harry.Ko jim je Sirius uel, so ga namre prili iskat na Bradaviarko. AHarryjev boter je bil nedolen. Umore, ki so mu jih naprtili, je vresnici zagreil Glistorepy, Mrlakensteinov sluga, za katerega so vsimislili, da je mrtev. Harry, Ron in Hermiona so vedeli, da to ni res,saj so ga videli tik pred koncem zadnjega olskega leta. A le profesorDumbledore jim je verjel, da so ga.Takrat je Harry e mislil, da se bo konno lahko odselil od

Dursleyjevih. Sirius ga je namre povabil ivet k sebi, takoj ko boopral svoje ime. A vse to je padlo v vodo - Glistorepy jim je pobegnil,e preden so ga lahko odpeljali na ministrstvo za aranje, Sirius pa seje moral skriti, saj so mu stregli po ivljenju. Harry mu je pri tempomagal in mu priskrbel hipogrifa rebokluna, s katerim je odletel navarno. Misel na dom, ki bi ga lahko imel pri Siriusu, ga je muila celo

poletje. Zdaj, ko bi Dursleyjevim skoraj za vedno uel, se mu je bilodvakrat teje vrniti na Romarinovo.A eprav ni mogel iveti pri Siriusu, ki se je e vedno skrival, mu je

bil ta v veliko pomo. Ravno zaradi njega je smel Harry pri sebiobdrati vse olske knjige in ostale arobne predmete. Tega mu stricVernon prej ni dovolil. Dursleyjevi so bili namre prepriani, da jenjihovo poslanstvo Harryju im bolj zagreniti ivljenje. Obenem pa so sebali njegove moi in so zato prejnja poletja olski zaboj skrbnozaklepali v omaro pod stopnicami. A s Harryjem so delali vsaj nekolikolepe, odkar so izvedeli, da je njegov boter nevaren in po vsejverjetnosti tudi blazen morilec Harry jim je nekako pozabil povedati, daje Sirius nedolen.Odkar se je Harry vrnil na Romarinovo, je od botra dobil dve pismi.

Ne enega ne drugega mu niso prinesle sove, kot je pri arovnikih sicer vnavadi, temve veliki, ivobarvni tropski ptici. Hedwig bahavih lepoticni prenaala; komajda ju je pustila piti iz svoje skledice za vodo,preden sta se odpravili nazaj k Siriusu. Harryju pa sta bili ve, sajje ob njiju najprej pomislil na palme in peene plae. Harry je upal,da se ima boter lepo, neglede na to, kje se skriva (tega mu v pismih niizdal, saj se je bal, da bi jih kdo prestregel). Domneval pa je, da jeSirius el v topleje kraje, saj si je teko predstavljal, da bimorakvarji dolgo asa zdrali na slepeem soncu. Iz botrovih pisem, kiju je skril pod razmajano desko v podu, je vsekakor razbral, da je dobrevolje. Obenem pa ga je Sirius v obeh opomnil, naj se nemudoma obrnenanj, e bi ga potreboval. No, zdaj ga res potrebuje.Hladna siva svetloba, ki razsvetli nebo pred sonnim vzhodom, se je

poasi plazila v sobo in zato se je zdelo, da Harryjeva namizna svetilkapolagoma ugaa. Konno je sonce vzlo, stene spalnice so se obarvalezlato in Harry je slial, da sta stric in teta vstala. Takrat je z mizepospravil zmekane kose pergamentnega papirja in e enkrat prebralpismo, ki ga je namenil botru.

Dragi Sirius!Hvala za pismo. Pti, ki ga je prinesel, je bil tako gromozanski, da

se je komaj stlail skozi okno.Tukaj je vse po starem. Dudleyjeva shujevalna kura ne gre ravno po

nartih. Teta ga je veraj zalotila, ko si je v sobo poskualpretihotapiti celo katlo krofov. Stric mu je zato zagrozil, da mu ne bove dajal epnine, e se ne bo dral diete. Dudley je potem celopopoldne razgrajal po hii in pri tem, med drugim, skozi okno vrgel svojPlayStation (nekaj taknega kot raunalnik). To ni bilo preve pametno,saj se zdaj ne more zamotiti niti s tisto svojo raunalniko igrico,Megapobaba 111 ali kako se e imenuje.Z mano je vse v redu, predvsem zato, ker se sorodniki bojijo, da jih

bo vse spremenil v netopirje, e te bom prosil.Samo danes zjutraj se je zgodilo nekaj udnega. V brazgotini mi je

kljuvalo. Zadnji mi je takrat, ko je Mrlakenstein priel naBradaviarko. Ampak saj ni mogoe, da bi bil spet kje v bliini, kajneJe mogoe obiajno, da ti v taknih brazgotinah vasih kar malo kljuva

Tole pismo ti bo odnesla Hedwig, ko se vrne z lova, ti pa, prosim, vmojem imenu pozdravi rebokluna.

Harry."Ja," si je rekel Harry, "tako bo najbolje. e bi mu povedal tudi za

sanje, bi mislil, da me grozno skrbi."Pergament je zloil in ga pustil na robu mize, da bi ga dal Hedwig, ko

se vrne. Nato je vstal, se pretegnil in spet odprl vrata omare. Oblekelse je, ne da bi enkrat samkrat oinil svoj odsev, potem pa odel vkuhinjo na zajtrk.

Tretje poglavjeVabilo

------------------------------Ko je Harry priel v kuhinjo, so Dursleyjevi e sedeli za mizo. Nihe

ni dvignil pogleda, niti ko je stopil skozi vrata, niti ko je sedel.Veliki rdei obraz strica Vernona se je skrival za asopisom, tetaPetunija pa je lupila grenivko, pri emer ji je uspelo naobiti ustnicekljub temu, da je imela naravnost konjsko zobovje.Dudley se je ves razjarjen kujal in zdelo se je, da zavzame e ve

prostora kot obiajno. To ni bilo kar tako, saj je zasedel e celotnostranico tirikotne mize.Teta mu je na kronik poloila etrtino grenivke in zaivkala:

"Izvoli, Dubek ljubek moj drobceni!"Dudley jo je prebodel s pogledom, polnim sovratva. Odkar je konec

olskega leta domov prinesel sprievalo, je njegovo ivljenje postaloveliko manj prijetno.Stric in teta sta kot obiajno nala tevilne izgovore za slabe ocene.

Petunija je vedno trdila, da je Dudley izjemno nadarjen fanti, samouitelji ga ne razumejo. Vernon pa je vztrajal, da tako ali tako ne biprenesel, e bi bil njegov sin ,zagreben piflar'. Tudi na resnaopozorila uiteljev, da pogosto mui soolce, se nista ozirala."Dudko je pa nekoliko bolj ivahen, ampak niti muhi ne bi storil

alega!" je hlipaje izdavila teta.Toda isto na koncu sprievala je na vrsto prila e ocena

Dudleyjevega zdravja, in mnenja olske zdravnice nista mogla prezreti nestric ne teta. Petunija je sicer zatrjevala, da ima Dudley samo nekolikomoneje kosti. Po njenem je bil teak pa toliko kot vsak drug zdrav,okroglolien fanti, ki v teh letih potrebuje obilo hrane. A dejstvo jebilo, da v trgovinah, ki so prodajale olske uniforme za Dudleyjevozasebno olo, niso imeli dovolj irokih pumparic. olska zdravnica je opazila,kar so oi tete Petunije nala spregledale (eprav so nemudoma vignile kprstnim odtisom, ki so se pojavili na bleee istih stenah njihove dnevnesobe, in so kot pes sledile sosedom od trenutka, ko so pomolili nos iz svojihhi): Dudley nikakor ne potrebuje e ve hrane, saj ga je e zdaj tolikoskupaj, da spominja na mladega nosoroga.Zato sta Dudleyjeva stara - po mnogih prepirih, med katerimi se je

bratranec metal po tleh, da so se tresle stene - uveljavila strogo

dieto. Nart zanjo, ki ga je poslala olska zdravnica, sta nalepila nahladilnik, iz katerega sta zmetala vso Dudleyjevo najljubo hrano. Vsmeti so romale razline sodavice in tortice, okoladne ploice inzmrznjeni hamburgerji, v hladilniku pa se je nastanila zelenjava indruga ,hrana za zajce', kot jo je imenoval stric Vernon. Da bi biloDudleyju laje, je teta vztrajala, da morajo vsi jesti enako hrano kotnjen sinko. Zato je tudi Harry za zajtrk dobil samo etrt grenivke,poleg tega pa je bila njegova etrtina veliko manja od Dudleyjeve. Tetase je oitno odloila, da bo sina poskusila nekoliko razvedriti - za podzob bo dobil vsaj ve od Harryja.Ni pa vedela, kaj vse se skriva pod razmajano desko v podu neakove

sobe. Harry nikakor ni bil na shujevalni kuri. V trenutku, ko se jezavedel, da ga bo teta celo poletje pitala samo s korenjem, je Hedwigposlal k prijateljem. Vsi so se takoj odzvali na njegovo pronjo. Sovase je od Hermione vrnila z veliko katlo, do vrha natlaeno ssladkarijami brez sladkorja (Hermionina stara sta bila zobozdravnika).Hagrid, kljuar in oskrbnik Bradaviarke, mu je ustregel s polno vreopikotov (ki se jih Harry ni niti dotaknil, saj je imel s Hagridovimislaiarskimi podvigi slabe izkunje). Gospa Weasley pa je na potposlala druinskega skovirja Errola, ki je Harryju prinesel velikanskosadno torto, dan ali dva kasneje pa e celo skladovnico pit razlinihokusov. Ubogi Errol je bil precej v letih in ves slaboten. Preden si jeopomogel od druge poiljke slaic, je minilo kar pet dni. Na Harryjevrojstni dan (ki so ga to leto Dursleyjevi popolnoma prezrli) pa je odRona, Hermione, Hagrida in Siriusa dobil tiri izvrstne torte. Dve stamu e ostali in zato se je brez nerganja lotil grenivke, saj je vedel, da gapravi zajtrk aka v sobi.Stric je odloil asopis, se zazrl v svoj kronik, na katerem je

poivala etrtina grenivke, in se nejevoljno namrdnil."Je to vse" je zagodel.Teta Petunija ga je ostro oinila, nato pa z glavo razdraeno

pomignila proti Dudleyju. Ta je e pojedel svojo etrtino in je zmalimi, praijimi omi lakomno zrl v Harryjev kos.Vernon je prhnil skozi koate brke in zgrabil lico.Pri vratih je pozvonilo. Stric je nejevoljno vstal in se odpravil v

veo, teta pa je zaela brkljati okoli ajnika. Dudley je to v hipuizkoristil in oetu ukradel preostali kos grenivke.Stric se ni vrnil takoj, saj se je ob vhodnih vratih z nekom

pogovarjal. Obiskovalec se je vekrat preerno zasmejal, stric pa mu jevsake toliko namenil osoren in odrezav odgovor. Nato so se vhodna vratazaprla.Teta je odloila ajnik na mizo in se radovedno ozrla prek ramen, saj

jo je zanimalo, kje hodi mo. Ni ji bilo treba dolgo akati. Vrnil se jekmalu, a bil je ves iz sebe."Ti!" je bevsknil na Harryja. "V dnevno sobo! Takoj!"Harry se je zmedel; spraeval se je, kaj naj bi upiil tokrat. Vstal

je in sledil stricu v sosednji prostor. Vernon je za njima takoj zaprl vrata."Tako torej," je izjavil, odkorakal h kaminu in se obrnil k Harryju,

kot bi mu nameraval povedati, da ga bo aretiral. "Tako torej!"Harry bi ga najraje vpraal ,Kako torej' A vedel je, da strica

zjutraj ne gre draiti, posebej zdaj, ko je bil e tako ves najeenzaradi skromnega zajtrka. Zato se je odloil, da bo raje tiho in ga bokarseda zmedeno gledal."Potar je ravnokar prinesel tole," je povedal stric. Pokazal mu je

list pisemskega papirja vijoliaste barve. "Pismo je naslovljeno name,govori pa o tebi."To je Harryja res zmedlo. Kdo bi stricu pisal o njem Le kdo bi mu z

bunkeljsko poto poiljal pisma o njemStric je e nekaj asa nemo bolal vanj, nato pa dvignil pismo k oem

in ga prebral:Draga gospod in gospa Dursley!Ne poznamo se, a prepriana sem, da vama je Harry e vekrat

pripovedoval o mojem sinu Ronu.Kot vama je Harry verjetno e omenil, je naslednji ponedeljek

zakljuna tekma svetovnega prvenstva v quidditchu. Moj mo Arthur jeprek znancev na sekretariatu za port priel do vstopnic za zakljuno tekmo.Saj bosta Harryju dovolila, da si jo gre z nami ogledat, kajne Takne

prilonosti res ne sme zamuditi, saj je Velika Britanija svetovnoprvenstvo nazadnje gostila pred tridesetimi leti, do vstopnic za finalepa je tako reko nemogoe priti. Seveda bomo zelo veseli, e bo Harrylahko ostal pri nas do konca poitnic, ko ga bomo tudi pospremili navlak, s katerim se vsako leto odpelje v olo.Najbolje bo, e nam bo Harry vao odloitev im prej sporoil, in to

na obiajen nain. Bunkeljski potar nam e nikoli ni prinesel pote inne verjamem, da sploh ve, kje smo doma.Lep pozdrav in naj se nam Harry res im prej oglasi,Molly Weasley.P.S. Upam, da sem na ovojnico nalepila dovolj znamk.Ko je stric prebral pismo do konca, je z roko segel v ep jopia in iz

njega potegnil pomekan kos papirja."Poglej to!" je zarenal.Pod nos mu je molil ovojnico, v kateri je bilo pismo gospe Weasley, in

Harry se je komaj zadral, da se ni od srca nasmejal. Do zadnjegakotika je bila namre prelepljena z znamkami, le na sprednji straniovojnice je Ronova mama pustila toliko prostora, da je vanj z drobnopisavo vpisala naslov."Torej je nalepila dovolj znamk," je izjavil Harry, kot da gre za

napako, ki bi se lahko pripetila komur koli. Strieve oi so se zabliskale."Potarju se je zdela ovojnica zelo zabavna," je zakrtal z zobmi."Zanimalo ga je, kdo nam je pismo poslal. Zato je tudi pozvonil."Harry je raje molal. Drugi morda ne bi razumeli, emu se stric

razburja zaradi nekaj odvenih znamk. Sam pa je e dovolj dolgo ivelpri Dursleyjevih in vedel je, kako jih iz tira vre vse, kar ni povsemobiajno. e bi kdor koli pomislil, da se bratijo z ljudmi, kot soWeasleyjevi, bi jih bilo konec od sramu.Stric je e naprej bolal v Harryja, ki se je trudil, da se mu na

obrazu ne bi videlo, kaj si o vsem skupaj misli v resnici. e bo lepotiho in ne bo naredil kakne neumnosti, je mogoe pred njim eden

najlepih dni v ivljenju. akal je, da bo stric kaj rekel, a ta je samojezno zijal vanj. Zato se je odloil, da bo sam pretrgal tiino."Torej lahko grem" je vpraal.Striev veliki, vijoliasti obraz se je spail, brki so se mu

nasrili. Harry je vedel, kaj se dogaja za nagrbanenim elom: divjispopad med dvema izmed strievih osnovnih nael. e Harryju dovoli, dagre z Weasleyjevimi, se bo Harry imel lepo. To pa se je e dolgihtrinajst let trudil prepreiti. A po drugi strani ga ni prenesel podsvojo streho; e Harryju dovoli, da se pobere k Weasleyjevim, bo imelmir pred neakom vse do konca olskega leta. Znebil se ga bo kar dvatedna prej, kot naj bi se ga sicer. Da bi si dal ve asa za premislek,se je spet zazrl v pismo gospe Weasley."Kdo je sploh ta enska" je vpraal in si namrgodeno ogledoval njen

podpis."Saj sta se e sreala," ga je opomnil Harry. "Ronova mami je in vsako

leto ga priaka na postaji, ko se z vlakom vrnemo z Brad... Ko se vrnemodomov."Skoraj bi izrekel ime arovnike ole, in to bi bilo nedvomno dovolj,

da bi stricu zavrela kri. Toda stric je zadevo na sreo preslial. Zdajse je mril, kot bi se poskual spomniti esa zelo neprijetnega."Je to tista zavaljena enina," je nazadnje zagodel, "ki ima cel kup

rdeelasih paglavcev"Harry se je namrdnil. Za malo se mu je zdelo, da bi stric Vernon kogar

koli zmerjal z ,zavaljeno enino'. Ne nazadnje je njegov sin vendarledosegel rekord, za katerega si je prizadeval e od tretjega letastarosti - konno je v irino meril ve kot v viino.Stric Vernon se je spet poglobil v pismo."Quidditch," je zamrmral sam pri sebi. "Quidditch - kakna traparija

je sploh to"Harry se je nejevoljno prestopil."To je nekaj takega kot koarka," je razloil z nekoliko povianim

glasom. "Igramo ga na leteih...""Ja, ja, ja!" ga je glasno prekinil stric. Harry je z zadovoljstvom

opazil, da je strica zaela grabiti panika. Oitno ne bi prenesel, e bikdo pod njegovo streho izgovoril besedi ,letea metla'. Spet se jezatekel k pismu in Harry je opazoval, kako so se mu oi zapiile vstavek na koncu pisma."Kaj misli s tem, da naj bi ji odgovoril na obiajen nain""Obiajen za nas," je razloil Harry, in e preden bi stric lahko spet

odprl usta, je dodal: "Saj ve, odgovor naj bi ji poslal s sovo. Tako sipisma poiljamo arovniki."Vernona je to ogorilo, kot bi Harry izrekel nagnusno kletvico. Hitro

je oinil okna, kot bi priakoval, da vsa soseska ob njih prislukujenjunemu pogovoru."Kolikokrat ti moram e rei, da pod mojo streho niti z besedico ne

sme namigniti, kaken izrodek si!" je zaepetal, pri emer jezaripnil, da je bil njegov obraz podoben velikanski slivi. "Tinehvalene! S Petunijo te oblaiva...""V Dudleyjeva ponoena oblaila," je hladnokrvno vskoil Harry. Res je

bil obleen v tako velik pulover, da si je moral rokave petkrat

zavihati, preden so mu dlani pokukale skoznje, okoli nog pa so mumahedrale vsaj trikrat preiroke kavbojke."Kako pa govori z mano!" je vzkliknil stric, ki se je kar tresel od

besa.Toda Harry ga je imel dovolj. asi, ko je ubogal Dursleyjeve, pa e so

mu ukazali kaj e tako neumnega, so bili mimo. Zaradi Dudleyja e ne bohujal, stricu pa tudi ne bo pustil, da bi mu prepreil obisk svetovnegaprvenstva. O ne!Globoko je zajel sapo, da bi se pomiril, potem pa je rekel: "Prav, pa

ne bom el na tekmo. Lahko zdaj grem Rad bi dokonal pismo, ki ga piemSiriusu. Saj ve, mojemu botru."To je zadoalo. Izrekel je arobno besedo. krlatna barva je

hitro izginjala s strievega obraza, a neenakomerno, da je bil veslisast. Zato je e najbolj spominjal na ribezov sladoled, ki ga nisodovolj skrbno premeali."A... A njemu pie" je poskual karseda mirno vpraati, toda Harry

je opazil, kako so se mu od strahu skrile zenice."Hja, saj mu moram," je lahkotno odvrnil. "e nekaj asa se mu nisem

oglasil, in e se mu kmalu ne bom... Saj ve, mislil bo, da je kajnarobe."Potem je utihnil in uivako opazoval, kako so te besede delovale na

strica. Kar predstavljal si je, kako divje se vrti tistih nekaj kolescpod strievimi gostimi, temnimi lasmi in brezhibno preko. e bo neakuprepreil napisati pismo Siriusu, bo slednji mislil, da s Harryjem grdoravnajo. e pa Harryju prepove ogled tekme in bo Siriusu pisal o tem, bota vedel, da grdo ravnajo z njim. Stric je zato lahko napravil samo eno.Harry je videl, kako se je sklep izoblikoval v strievih mislih, kot bibil njegov veliki obraz prosojen. Potruditi se je moral, da njegovlastni obraz ne bi izdal niesar, in res..."No, prav. Pa pojdi na to preklemano... Na to neumno... Na to

svetovno prvenstvo. Temle Weasleyjem pa odpii, naj te pridejo iskat. Nakraj pameti mi ne pade, da bi te kam vozil. Pa kar pri njih ostani. Svojemu...botru pa povej... Povej mu... da sem ti dovolil na to traparijo.""Tudi prav," je navidez ravnoduno skomignil Harry.Obrnil se je in se odpravil proti vratom dnevne sobe, pri emer bi

najraje poskakoval od veselja. A ne sme se izdati! Sicer ne bo ni zobiskom pri Weasleyjevih, pa tudi na svetovno prvenstvo lahko pozabi!V vei bi se skoraj zaletel v Dudleyja, ki se je motal okoli vrat

dnevne sobe. Verjetno zato, da bi se naslajal nad tem, kako Vernonnadira Harryja. irok nasmeek na Harryjevem obrazu ga je zato isto osupnil."Kaken izvrsten zajtrk, kajne" ga je vpraal Harry. "Kako sem sit!

Pa ti"Dudley ga je samo debelo gledal. Harry se je zasmejal in stekel po

stopnicah navzgor, preskakoval je kar po tri naenkrat, nato pa planil v svojospalnico.Najprej je opazil, da se je Hedwig drnila. S svojimi velikimi omi

jantarjeve barve se je zazrla vanj in tlesnila s kljunom, kar jepomenilo, da ji nekaj ni pogodu. Harryju je e v naslednjem trenutkupostalo jasno, kaj jo je razdrailo."Aua!" je vzkliknil.

V sence mu je priletelo nekaj, kar je bilo e najbolj podobno majhni,sivi, pernati teniki ogici. Jezno se je poehljal po glavi in se ozrl,da bi videl, kaj ga je dejansko udarilo. Po sobi je kakor ponorelaraketa vigal tako drobcen skovir, da bi ga lahko skril v pest. ele koje zmajal z glavo, pa je opazil, da mu je pred noge odvrgel pismo.Sklonil se je, prepoznal pisavo na ovojnici - Ronova je bila - in joraztrgal. V njej je bilo nahitro nakracano sporoilo.Harry, oi je dobil karte!!!! V ponedeljek gremo na tekmo med Irci in

Bolgari! Mami je pisala tvojim bunkeljnom, da bi ti dovolili priti knam. Mogoe so pismo e dobili, ker pa ne vem, kako hitro delujebunkeljska pota, sem ti vseeno poslal Vola.Harry je e enkrat nejeverno prebral besedo ,Vola', nato pa se je ozrl

k malemu skovirku, ki je ko zmean kroil okoli lestenca. e nikoli vivljenju ni videl esa, kar bi bilo tako malo podobno volu. Mogoe pane zna brati Ronove pisave. Spet se je posvetil pismu.Pote bomo prili, pa naj bunkeljni reejo, kar hoejo. Svetovnega

prvenstva e ne bo zamudil! No, mami pravi, da jih moramo najprejprositi, e ti dovolijo. e te pustijo z nami, mi nemudoma odpii in vnedeljo ob petih bomo prili pote. e te ne pustijo z nami, mi nemudomaodpii in v nedeljo bomo vseeno prili pote.Danes popoldne pride k nam Hermiona. Percy pa e dela na sekretariatu

za mednarodno sodelovanje med arovniki. Ko bo pri nas, tujine ne smeniti omeniti, sicer bo Percy tako dolgo nakladal o svoji slubi, da bomovsi pocrkali od dolgasa!

Se vidimo, Ron."Pomiri se no!" je rekel Harry, ko mu je miceni skovir priletel tik

nad glavo. Neprestano je divje hukal in Harry je domneval, da od ponosa,ker je pismo dostavil na pravi naslov."Pridi sem!" mu je ukazal. "Ronu bo odnesel odgovor."Skovir je sfrfotal na vrh Hedwigine kletke. Harryjeva sova ga je

premerila hladno, kot bi hotela rei: "Kar pridi blie, e si upa!"Harry je spet segel po orlovskem peresu, zgrabil nov pergament in

napisal:Ron, vse je v redu, bunkeljni so mi obljubili, da grem lahko z vami.

Jutri ob petih se torej vidimo. Komaj akam.Harry.List je zloil tolikokrat, da je iz njega skoraj napravil kocko, nato

pa ga je privezal na skovirkovo noico. To ni bilo lahko, saj je ,Vol'od navduenja ves as poskakoval na mestu. V trenutku, ko je bilo pismoprivezano, pa je e poletel skozi okno in izginil.Harry se je obrnil k Hedwig."Si pripravljena na res dolgo pot" jo je vpraal.Hedwig je vzvieno zaskovikala."Bi lahko tole odnesla Siriusu" jo je prosil in ji pomolil pismo.

"akaj... e nekaj bom pripisal."

Pergament je razgrnil in nanj hitro nakracal e nekaj.Do konca poletja me najde pri prijatelju Ronu Weasleyju. Njegov oi

nam je priskrbel karte za svetovno prvenstvo!Znova zloeno pismo je nato privezal Hedwig na nogo. Pri tem je bila

nenavadno mirna, kot bi hotela pokazati, kako se mora obnaati pravapotna sova."Ko se bo vrnila, bom pri Ronu," ji je e povedal Harry.Vdano ga je pogrizljala po prstu, nato pa so njena velika krila

zautela, razprla jih je in poletela skozi odprto okno.Harry je gledal za njo, dokler ni izginila na obzorju, nato pa se je

splazil pod posteljo. Dvignil je razmajano desko, si postregelz velikim kosom torte in od uitka na ves glas zacmokal. Sladkal se jes torto, Dudley pa je za zajtrk dobil samo grenivko! Sonen poletni danje bil, jutri bo zapustil Romarinovo, v brazgotini ga ni ve kljuvaloin na svetovno prvenstvo v quidditchu gre! V tistem trenutku je bil brezene same skrbi. Celo na Mrlakensteina je pozabil.

etrto poglavjeSpet v Jazbini

------------------------------Opoldne naslednjega dne je bilo vse, kar je Harry potreboval za olo,

e zloeno v potovalnem zaboju. Zraven so se znali tudi vsi predmeti,na katere je pazil kakor na punico svojega oesa - pla nevidnosti, kiga je podedoval za oetom, letea metla, ki mu jo je podaril Sirius, terzaarani zemljevid Bradaviarke, ki sta mu ga prejnje leto sveanoizroila Ronova brata Fred in George. Skrivalie pod razmajano desko jepopolnoma spraznil in dvakrat do zadnjega kotika pregledal sobo, da nebi pozabil kakne knjige ali peresa. Nazadnje je s stene snel koledar,na katerem je odteval dni do prvega septembra, konca poletnih poitnic.Ozraje na Romarinovi tiri je bilo izredno napeto. Ker so

Dursleyjevi priakovali, da bo njihov dom obiskala cela hordaarovnikov, so bili sila razdraljivi. Ko je Harry stricu povedal, dabodo Weasleyjevi prili naslednjega dne ob petih, bi tega skoraj zadela kap."Upam, da si udakom naroil, naj se obleejo, kot se spodobi," je

takoj zarenal nanj. "Saj sem videl, kakni hodite naokrog!"Harryja je ob teh besedah resno zaskrbelo. Gospoda in gospe Weasley

skoraj nikoli ni videl v oblailih, ki bi se Dursleyjevim zdelaspodobna. Njuni otroci so med poitnicami resda nosili bunkeljskaoblaila, Ronova stara pa sta se vedno ogrinjala z dolgimi, ponavadiprecej ponoenimi arovnikimi plai. Harryja ni skrbelo, kaj si bodomislili sosedje. Bal se je, da bodo Dursleyjevi nesramni doWeasleyjevih, e bodo njihova oblaila potrdila strieve najstranejepredstave o arovniki modi.Vernon si je naslednjega dne nadel svojo najboljo obleko. Veina

ljudi bi to gotovo razumela kot spotljivo dobrodolico, a Harry jevedel, da se je tako oblekel samo zato, ker je hotel delovati na goste

im bolj zastraujoe.Dudley je nenadoma postal veliko manj obseen. Pa ne zaradi

shujevalne kure, temve zato, ker ga je bilo strah. Zadnji, ko se jesreal z odraslim arovnikom, jo je namre precej slabo odnesel. Izzadnjice mu je pognal praiji rep in stari so ga morali odpeljati vdrago zasebno bolninico v Londonu, da so mu ga odstranili. Harryjevbratranec se je zato sprio bliajoega se obiska pogosto ivnopogladil po zadnji plati. Po hii pa je hodil kakor rakovica in jeskrbno pazil, da je bil s hrbtom venomer obrnjen k steni.Med kosilom je nad jedilno mizo legla tiina. Dudley ni vihal nosu nad

hrano (pa eprav je dobil samo zeleno z nastrganim polmastnim sirom),teta pa sploh ni jedla - roki je prekriala na prsih in se ves asobila. Videti je bilo, da si bo jezik povsem preveila, tolikokrat seje e ugriznila vanj; Harryja bi najraje glasno nadrla, pa si ga ni upala."Saj se bodo pripeljali z avtom, a ne" je stric zalajal prek mize."Hm," se je zamislil Harry.Niti sanjalo se mu ni, kako bodo Weasleyjevi prili ponj. Avtomobila

niso ve imeli, saj je edini elezni konjiek, ki so ga premogli, preddvema letoma podivjal. e vedno je lomastil po Prepovedanem gozdu obBradaviarki in lani si je Ronov oe zato sposodil avtomobilministrstva. Bo to napravil tudi danes"Mislim, da se bodo res," je rekel Harry po premisleku.Stric je prhnil. Obiajno bi vpraal, kaken avtomobil ima gospod

Weasley - druge moke je navadno sodil po tem, kako velik in dragavtomobil so si lahko privoili. Toda Harry je dvomil, da bi se muRonov oe priljubil, pa etudi bi se pripeljal s ferrarijem.Veino popoldneva je preivel v svoji sobi, saj ni ve prenesel

tetinega vedenja. Obnaala se je namre, kot bi iz ivalskega vrta uelcel trop poblaznelih nilskih konjev, in je vsakih pet minut ivnopokukala skozi zavese. Harry se je tako vrnil v dnevno sobo elepetnajst minut pred peto.Teta je e stoti vsa nasrena poravnala male blazinice, s katerimi so

bili obloeni naslanjai in zofa. Stric se je pretvarjal, da bereasopis, a njegove drobne oi se niso premikale in v resnici je napenjaluesa, da ne bi preslial pribliujoega se avtomobila. Dudley je emel vnaslanjau, tolste roke pa je stlail podse in se z njimi preplaeno oklenilzadnjice. Harry ni prenesel napetosti, odel je iz sobe in sedel na stopnice.Zapestne ure ni spustil z oi, srce pa mu je razburjeno utripalo.A peta ura je minila, o Weasleyjevih pa niti sledu. Stric, ki se je v

topli obleki nekoliko potil, je pokukal skozi vhodna vrata ter serazgledal po ulici, nato pa se je hitro umaknil nazaj v hio."Zamujajo!" je zarenal na Harryja."Vem," je prikimal Harry. "Mogoe... Mogoe so obtiali v prometnem

zastoju."Deset ez pet... Petnajst ez pet... Zdaj je zaelo skrbeti tudi

Harryja. Ob pol estih je zaslial, kako stric in teta v dnevni sobikripata z zobmi."Kako brezobzirno!""Menda ne mislijo, da nimamo poeti drugega in bomo cel veer akali

nanje!"

"Mogoe zamujajo nala! Verjetno mislijo, da jih bomo povabili, najjedo z nami, e bodo prili ele tik pred veerjo!""Pa jih ne bomo!" je odrezal Vernon. Harry je slial, kako je stric

vstal in zael korakati sem ter tja po dnevni sobi. "Fanta bodo nemudomaodpeljali, pa konec besedi. e bodo seveda sploh prili. Verjetno nititega ne vedo, da bi morali priti danes. Vsekakor taki tipi na tonost nedajo kaj dosti. Ali pa imajo staro kripo, ki se jim je pokvaaaAAA..."Harry je skoil na noge. Skozi vrata dnevne sobe se je jasno slialo,

kako Dursleyjevi panino vreijo. Dudley je e v naslednjem hipupopolnoma zgroen planil v veo."Kaj se je zgodilo" ga je vpraal Harry. "Kaj ti je"A Dudley je izgubil dar govora. Z rokami se je e vedno trdno

oprijemal zadnjice, in kolikor je mogel hitro, je odracal v kuhinjo.Harry je pohitel v dnevno sobo.Iz zazidanega kamina, pred katerim so bila zloena polena iz umetne

mase, se je prebijalo glasno praskanje in butanje."Kaj se dogaja" je zahropla teta, ki se je naslonila na steno

nasproti kamina in zaprepadeno zijala proti njemu. "Kaj se dogaja, Vernon"A na odgovor ji ni bilo treba dolgo akati. Iz zazidanega ognjia so

zasliali glasove."Aua! Fred, ne! Vrni se, takoj se vrni, nekaj je lo narobe! Povej

Georgu, naj ne... Auaa! George, ne, ni prostora, hitro se vrni domov inreci Ronu...""Mogoe nas bo Harry slial, oi, in nas spustil ven!"Steno, za katero se je skrivalo ognjie, so spet stresli udarci pesti."Harry Harry, nas slii"Dursleyjeva sta navalila na Harryja kakor par razjarjenih rosomahov."Kaj je zdaj to!" je zarenal stric. "Kaj se dogaja""Mislim, da so poskusili priti k nam s pomojo praka fraka," je

mirno pojasnil Harry, ki se je moral mono potruditi, da ni prasnil vkrohot. "Fraek jih ponese v kateri koli kamin, ampak ta je zazidan."Stopil je h kaminu, pokleknil k plastinim polenom in zaklical:

"Gospod Weasley Me sliite"Butanje je takoj prenehalo. Nekdo je zael miriti preostale, ki so se

stiskali v dimniku: "Psst!""Gospod Weasley, jaz sem, Harry. Kamin so zazidali, skozenj ne boste

prili v hio.""Presneta re!" je negodoval glas gospoda Weasleyja. "Kaj pa jim je,

da so ga li zazidat""Ne potrebujejo ga, centralno ogrevanje imajo," je pojasnil Harry."Res" se je navdueno zaudil Ronov oe. "Cepetalno, kaj Tekajo na

mestu, da se ogrejejo Zanimivo. Primitivno, a praktino... Aua! Ron!"Drugim glasovom se je pridruil e Ronov."Kaj pa ponete tukaj Je kaj narobe""Oh, kje pa, Ron," ga je zajedljivo zavrnil Fredov glas. "e smo ko

sardine stlaeni v dimniku, uivamo, ve.""Fantje, no," jih je napol odsotno miril njihov oe. "Poskuam se

domisliti, kaj naj storimo... Ja, drugae ne gre. Umakni se, Harry."Harry je hitro skoil za zofo. Stric Vernon pa je zakorakal proti

kaminu.

"Samo trenutek!" je zarjovel. "Kaj pravzaprav nameravate stor..."Poilo je, kot bi ustrelil s topom.Plastina polena in zidaki so zleteli prek cele dnevne sobe, iz kamina

pa so se zvalili gospod Weasley, dvojka ter Ron. Teta Petunija jekriknila in se zvrnila vznak prek kavne mizice. Stric jo je zadnji hipujel, da ni treila po tleh. Onemelo se je zazrla v rdeelase lanedruine Weasley, njen pogled pa je e posebej osuplo premeril dvojka,ki sta si bila podobna ko jajce jajcu."Tako je e bolje," je zasopel gospod Weasley, si z dolgega zelenega

plaa strepal saje in si poravnal oala. "A, vidva sta pa gotovoHarryjeva stric in teta!"Bil je visok, suh in e nekoliko pleast, pravo nasprotje strica

Vernona, proti kateremu je zakorail z iztegnjeno roko. Stric se jeritensko umikal pred njim, teto Petunijo pa je vlekel za sabo. Ostal jepopolnoma brez besed. Njegovo najboljo obleko je prekrivala plastprahu, ki se mu je usedel tudi na lase in brke, da je bil videti, kot bise v trenutku postaral za trideset let."Aja, hm, za tole mi je res al," se je opraviil Ronov oe, spustil

roko in se prek ramen ozrl proti ostankom kamina. "Jaz sem kriv. Nisempomislil, da na drugi strani ne bomo mogli ven. Va kamin sem dalprikljuiti na framreje, veste - samo za danes popoldne, seveda, da bilaje prili po Harryja. Bunkeljske kamine je pravzaprav prepovedanovkljuiti v framreje, ampak ker imam nekaj poznanstev na sekretariatuza promet in zveze... Toda ne skrbite, takoj bom vse uredil. Samotoliko bom zakuril, da se fantje vrnejo, preden se izdejanim, pa vam bompopravil kamin."Harry bi stavil, da Dursleyjeva nista razumela niti besedice. e

zmeraj sta ga gledala, kot bi vanju udarila strela, teta pa se je medtempostavila na noge in se skrila za strica."ivijo, Harry!" ga je veselo pozdravil gospod Weasley. "Si e vse

spravil v zaboj""Zgoraj je," je odvrnil Harry in se tudi sam nasmehnil."Greva midva ponj," se je takoj ponudil Fred. Harryju je pomeiknil in

e sta z Georgem stekla v prvo nadstropje. Dobro sta vedela, kje imaHarry spalnico, saj sta ga pred dvema letoma sredi noi reila izkrempljev Dursleyjevih. Harry je sumil, da sta la po zaboj samo zato,ker bi rada sreala Dudleyja, o katerem sta e toliko sliala."No, tako," je rekel Ronov oe in se nelagodno prestopil, saj je iskal

besede, s katerimi bi prekinil zoprno tiino. "Zelo... em... Zelo lepohio imate."Dnevno sobo zakoncev Dursley, ki je bila obiajno dlakocepsko

zloena, je zdaj prekrivala plast prahu, povsod pa so leali tudikoki opeke. Zato Vernona in Petunije ta izjava ni ravno razveselila.Striev obraz je spet postal popolnoma krlaten, teta pa je znova zaelaprevekovati jezik. A preve ju je bilo strah, da bi kaj rekla.Gospod Weasley se je ozrl okoli sebe. Nor je bil na vse, kar je imelo

kakrno koli zvezo z bunkeljni, in ga je grozno mikalo, da bi si poblieogledal televizor ter videorekorder."Elektrika ju poganja, kajne" je modro pokimal proti aparatoma. "Ja,

ja, saj vidim, da imata vtikaa. Vtikae zbiram, veste," je povedal

stricu Vernonu. "Pa baterije tudi. Moja zbirka baterij je res obsena.ena zaradi tega sicer trdi, da sem nor. Ampak jaz jih vseeno zbiram."Tudi Harryjev stric je bil oitno preprian, da je gospod Weasley nor,

in nekoliko se je prestopil ter popolnoma zakril eno. Bilo je, kot bise bal, da se bo gospod Weasley nenadoma pognal nadnju in ju napadel.Dudley je preplaeno pritekel nazaj v dnevno sobo. Harry je zaslial,

kako se dvojka na stopniu trudita z zabojem, in presodil je, da jebratranec zato pribeal iz kuhinje. Dudley se je ob steni splazil dostarev, pri emer je oi preplaeno upiral v gospoda Weasleyja. A zastari se ni mogel skriti. e res, da je korpulentni stric z lahkotozakril koeno eno, nikakor pa ga ni bilo dovolj skupaj tudi za sina."Je to tvoj bratranec, Harry" je gospod Weasley pogovor spet poskual

spraviti v tek."Aha," je prikimal Harry, "to je Dudley."Z Ronom sta se spogledala, a samo za hip, saj sta se e prej komaj

zadrevala, da ne bi planila v krohot. Dudley se je namre e zmerajdral za zadnjico, kot bi se bal, da mu bo odpadla. Ronov oe pa si jenjegovo vedenje razlagal popolnoma napano preprian je bil, da jeDudley duevno prizadet. Zato je bila zmenjava popolna, le da se Ronovoe Harryjevega bratranca ni bal, temve je soustvoval z njim."Poitnice so res fina stvar, kajne, Dudley" ga je prijazno vpraal.Dudley je v odgovor samo zacvilil in se e moneje oklenil zadnjice.V tistem sta se v dnevno sobo vrnila George in Fred. Odloila sta

zaboj, se ozrla okoli sebe in zagledala Dudleyja. Prek obrazov se jimaje razlezel popolnoma enak in zloben nasmeek."A, sta e tu," se je spet oglasil gospod Weasley. "Potem pa kar

pojdimo."Zavihal si je rokave plaa in segel po arovniki palici. Dursleyjevi

so se hkrati stisnili k steni."Gorecis!" je zaklical Ronov oe in palico usmeril v luknjo, ki je

zevala v steni.V kaminu je takoj zagorelo in ogenj je prasketal tako veselo, kot bi

zakurili e pred nekaj urami. Gospod Weasley je iz epa privlekel majhenmonjiek, ga razvezal, segel vanj po epec prahu in ga vrgel vplamene. Ti so se obarvali smaragdno zeleno in pognali so se e vijekot prej."No, kar pojdi, Fred," ga je pozval gospod Weasley."Ja, ja, saj e grem," je prikimal Fred, "samo e... O ne!"Iz epa mu je padla vreka s sladkarijami, zavitimi v ivobarvne

papirke, ki so se skotalile po dnevni sobi.Fred je po vseh tirih kobacal za njimi in si jih basal nazaj v ep.

Ko jih je pobral, je veselo pomahal Dursleyjevim, nato pa odkorakalnaravnost v plamene in vzkliknil: "Jazbina!"Teta Petunija je komaj slino zajela sapo, ogenj je zabual in Fred je

izginil."No, George," ga je poklical gospod Weasley. "Ti in zaboj sta na

Vrsti."Harry je drugemu dvojku pomagal zvlei zaboj v plamene, da bi se ga

George laje oklenil, pa sta ga postavila pokonci. Ko je izginil edrugi dvojek, je gospod Weasley pomignil Ronu, naj naslednji stopi v

plamene."Na svidenje," je Ron pomenljivo voil Dursleyjevim, pomeiknil

Harryju in e ga ni bilo ve.V dnevni sobi sta poleg Dursleyjevih ostala samo e Harry in gospod

Weasley."No... adijo," se je Harry poslovil od sorodnikov.Ti mu niso odzdravili in Harry je samo skomignil, nato pa odkorakal

proti kaminu. Ronov oe je nejeverno zijal v Dursleyjeve. Ko je Harry estopil na ognjie, je gospod Weasley stegnil roko in ga zadral."Harry se je poslovil od vas," je rekel. "Ga niste sliali""Ne jezite se no," mu je zaepetal Harry. "Taki pa so."A Ronov oe ni umaknil roke z njegovega ramena."Svojega neaka ne boste videli do naslednjega poletja," je ogoreno

oital Harryjevemu stricu. "Se boste pa ja poslovili od njega."Stric se je spail. Ni mu lo v raun, da ga o manirah pouuje lovek,

ki mu je ravnokar razdejal dnevno sobo. Toda roka gospoda Weasleyja jee vedno poivala na Harryjevem ramenu. Stric Vernon jo je nahitrooinil, nato pa namrgodeno izdavil: "Adijo!""Lepo se imejte," je Harry zaelel Dursleyjevim in z eno nogo je e

stopil med zelene, prijetno tople plamene. Toda v tistem hipu je za sabozaslial nenavadno grgotanje, teta Petunija pa je zakriala ko nora.Harry se je sunkovito obrnil. Dudley se ni ve skrival za stari.

Kleal je poleg kavne mizice in se davil zaradi pol metra dolge,krlatne, sluzaste rei, ki mu je molela iz ust. Nekaj trenutkov jetrajalo, preden je Harry sprevidel, da je polmetrska re... Dudleyjevjezik! Poleg bratranca je leal ivobarven ovojni papirek.Teta je skoila k svojemu sinu, zgrabila za njegov otekli jezik in mu

ga poskuala izpuliti iz ust. Dudley je zael tuliti in grgotati eglasneje kot prej ter se je poskual otresti. Stric pa je rjovel terkrilil z rokami in gospod Weasley se je moral mono potruditi, da bi jihpreglasil."Brez skrbi, vse bom uredil!" je zavpil in odkorakal proti Dudleyju,

pri tem pa arovniko palico e dvignil nad glavo. Toda teta Petunija jezavreala in se vrgla na Dudleyja, da bi ga zaitila pred Ronovim oetom."No, no," jo je ta poskual pomiriti. "Saj ga ne bo bolelo. Tiste

sladkarije so krive. Moj sin Fred je... zelo rad se ali. Sladkarije jeprepojil z raztopino nabreklino... Vsaj mislim, da jih je. Vsekakorlahko vse uredim."A to Dursleyjevih ni pomirilo. Ravno nasprotno. Harryjeva teta je

histerino zaihtela in spet zaela vlei za Dudleyjev jezik. Njen sin seje pod teo lastnega jezika in matere skoraj zaduil. Stric Vernon, kije popolnoma izgubil oblast nad sabo, pa je zgrabil porcelanastofigurico z vrha predalnika in jo na vso mo zabrisal v gospodaWeasleyja. Ta se je sklonil, da bi se ji izmaknil, in okrasek se jerazletel ob steni."To je pa e preve!" se je razhudil in s palico pougal Dursleyjevim.

"Samo pomagati vam hoem!"Stric je zarjovel ko ranjen nilski konj in segel po naslednji figurici."Harry, teci! Ja, pojdi!" je zavpil gospod Weasley in palico uperil v

strica Vernona. "Tole bom sam uredil!"

Harry se je zabaval kot e dolgo ne. A drugi okrasek, ki ga je zalualstric, ga je oplazil po levem uesu. Zato je pretehtal svoj poloaj inse odloil, da bo vse skupaj raje prepustil gospodu Weasleyju. Stopil jev plamene, se ozrl prek ramena in rekel: "Jazbina."Tik preden ga je neznanska sila posrkala v dimnik, je opazil, kako je

gospod Weasley s pomojo arobne palice stricu iz rok izbil tretjiokrasek. Teta Petunija je spet zavreala in se vrgla na Dudleyja,bratranev jezik pa se je zdolgoaseno zvijal po tleh kot velikanski sluzastipiton. A trenutek zatem se je Harry z blazno hitrostjo zavrtel okoli svoje osiin dnevna soba Dursleyjevih je izginila v divjem plesu zelenih plamenov.

Peto poglavjeVraje vragolije bratovWeasley

------------------------------Harry je roke stisnil k telesu, vrtel se je vse hitreje in hitreje,

kamini pa so vigali mimo njega, da so bili kot zmazki. Postalo mu jeslabo in zaprl je oi, v tistem pa je zautil, da potuje nekolikopoasneje. V zadnjem trenutku je roke stegnil predse, saj je tik zatemtelebnil na ognjie druine Weasley."Jo je pojedel" je navdueno vpraal Fred in mu ponudil roko."Je," je prikimal Harry, ga zgrabil za roko in se postavil na noge."Kaj je bilo v vreki, ki si jo stresel po tleh""Jezine karamele," mu je veselo razloil Fred. "Z Georgem sva jih

iznala in celo poletje sva iskala poskusnega zajka..."Malo kuhinjo bi skoraj razneslo od smeha. Harry se je zasukal in

opazil, da poleg Rona ter Georga za poribano leseno mizo sedita e dvardeelasa fanta. Videl ju je prvi v ivljenju, a hitro se mu jeposvetilo, kdo sta - Bill in Charlie, najstareja Ronova brata."Kako gre, Harry" je nasmejano vpraal tisti, ki mu je sedel

najblije in mu ponudil roko. Ko je Harry segel vanjo, je zautil, kakobrazgotinasta in ouljena je. Zato je pravilno uganil, da se rokuje sCharliejem, ki v Romuniji prouuje zmaje. Charlie je bil po postavipodoben dvojkoma - bil je manji in bolj okat kot Percy ali Ron, kista bila pravi prekli. Imel je okrogel, dobroduen obraz, a delo naprostem mu je obrusilo poteze. Obenem je bil tako pegast, da se je naprvi pogled zdelo, kot bi imel zagorelo polt. Njegove roke pa so bilemiiaste in na desnici je imel veliko, svetlikajoo se opeklino.Zdaj je vstal e Bill in tudi on je Harryju podal roko. Harryja je

prijetno presenetil. Slial je namre, da Bill dela za arovnikobanko Gringott in da je bil na Bradaviarki predsednik tudentskegasveta. Zato si je predstavljal, da je nekakna stareja razliicaPercyja - ukazovalen zoprne, pri katerem mora biti vse opravljeno popravilih. A Bill je bil naravnost - Harry ni nael besede, ki bi gabolje opisala - kul. Bil je visok, dolge lase je imel zvezane v rep, izuesa pa mu je visel uhan, s katerega je bingljal pravi ekan. Obleenkot je bil, na rock koncertu nikakor ne bi izstopal, in Harry je opazil,

da so njegovi evlji iz zmajevega usnja.A preden je kateri izmed fantov lahko spet spregovoril, je komaj

slino poilo in za Georgevim hrbtom se je prikazal gospod Weasley. Takobesnega ga Harry e ni videl."Tega ne bi smel storiti, Fred!" je zavpil. "Kaj za vraga si dal

tistemu fantu!""Niesar mu nisem dal," se je zvijano nasmehnil Fred. "Bonboni so se

mi pa stresli po tleh. Sam si je kriv, kaj pa pore vse, kar mu pridepod prste.""Bonbon si mu podtaknil nala!" se je e bolj razjezil njegov oe.

"Vedel si, da ga bo pojedel, vedel si, da je na shujevalni kuri...""Kako dolg je postal njegov jezik" je z zanimanjem vpraal George."Dva metra, preden sta mi ga njegova stara dovolila pomanjati!"Harry in ostali fantje so se spet zasmejali."To ni smeno!" je zavpil gospod Weasley. "Prav zaradi takih rei se

ne razumemo z bunkeljni! Polovico svojega ivljenja se e trudim, da nebi grdo ravnali z njimi, potem pa prav moja sinova...""Saj mu karamele nisva podtaknila, ker je bunkelj!" je ualjeno

ugovarjal Fred."Podtaknila sva mu jo, ker je poreen in nesramen cepec!" je pojasnil

George. "A ne, da je, Harry""Res je poreen, nesramen pa tudi, veste, gospod Weasley," je Harry

preprieval oeta rdeelasih dvojkov."To sploh ni vano!" se je raztogotil gospod Weasley. "Samo poakajta,

da to povem Molly...""Kaj bi mi rad povedal" je vpraala gospa Weasley, ki je ravnokar

vstopila v kuhinjo. Bila je majhna in okrogla, njen obraz pa je bil zeloprijazen, eprav je v tistem trenutku sumniavo priprla oi."Glej ga, Harry!" se je razveselila, ko ga je opazila, in se mu

nasmehnila. Nato pa je njen pogled spet vignil k mou. "No, kaj je, Arthur"Gospod Weasley se je znael v zoprnem poloaju. Bilo je oitno, da

eni ni nameraval povedati, kaj se je zgodilo, pa eprav je bil nadvojka zelo jezen. Vpraanju gospe Weasley je zato sledila nerodnatiina, a na sreo sta se ravno takrat za njenim hrbtom prikazali dvedekleti. Prva, ki je imela zelo goste rjave lase ter nekoliko prevelikesprednje zobe, je bila Harryjeva in Ronova prijateljica HermionaGranger. Druga deklica, drobna in rdeelasa, pa je bila Ronova mlajasestra Ginny. Obe sta pomahali Harryju, ki se jima je na irokonasmehnil, in Ginny je zato pokrlatela - Harry jo je isto oaral eprvi, ko je obiskal Jazbino.Toda gospa Weasley se ni pustila zamotiti."No, kaj si mi hotel povedati, Arthur""Ni, ni, Molly," je zamomljal gospod Weasley. "Freda in Georga je

malo zaneslo. Ampak smo se e pomenili...""Kaj sta upiila tokrat" se je nasrila Ronova mama. "e gre spet za

tiste vajine Vraje vragolije...""Kaj, ko bi Harryju pokazal, kje bo spal, Ron" se je oglasila

Hermiona, ki je stala med vrati."Saj ve, kje bo spal," se je namrdnil Ron. "V moji sobi, tako kot

zmeraj..."

"Pa bi ga vseeno lahko peljal gor," mu je Hermiona skoila v besedo."Aja," je rekel Ron, ko se mu je konno posvetilo. "Seveda.""Naju tudi zanima, kje bo spal Harry," se je oglasil George."Vidva bosta lepo ostala tukaj!" ga je nahrulila gospa Weasley. Harry

ter Ron sta se po prstih splazila iz kuhinje in skupaj z dekleti so se po ozkivei odpravili do razmajanega stopnia. To se je vilo in zvijalo sem ter tjamed tevilnimi nadstropji hie, ki je bila od znotraj videti precej vija kotod zunaj."Kaj so Vraje vragolije bratov Weasley" je vpraal Harry, ko so se

vzpenjali po stopniu.Ron in Ginny sta se zasmejala, Hermiona pa ne."Ko je mami pospravljala Fredovo in Georgevo sobo, je nala cel kup

naroilnic," je tiho pojasnil Ron, "ter grozljivo dolgih cenikov zanjune iznajdbe. Veinoma gre za pripomoke za aljivce, kot so na primertiste karamele, ki sta jih podtaknila Dudleyju. Same izvrstne rei. Nitisanjalo se mi ni, kaj vse sta iznala...""V njuni sobi e leta in leta poka kot za stavo, ampak nihe si ni

mislil, da dejansko nekaj delata," je dodala Ginny. "Prepriani smobili, da imata pa rada hrup.""Res pa je, da je veina njunih iznajdb... nekoliko nevarnih. No,

dobro, vse so nevarne, in to zelo," je pripoved spet prevzel Ron."Nameravala sta jih prodajati na Bradaviarki, da bi prila do denarja,in mami je isto ponorela. Prepovedala jima je, da bi jih e naprejizdelovala, naroilnice pa je zagala. e tako je bila besna nanju, kersta malo maturo opravila slabe, kot je priakovala.""Kako je tulila nanju!" je spet vskoila Ginny. "Hoe namre, da bi se

kot oi zaposlila na ministrstvu. Onadva pa sta ji rekla, da bostaodprla trgovino s pripomoki za aljivce."Takrat so se v drugem nadstropju odprla vrata in skoznja so pogledala

zelo nejevoljna oala z roevinastim okvirjem."ivijo, Percy," ga je pozdravil Harry."O, ivijo, Harry," mu je odzdravil Percy. "Spraeval sem se e, kdo

tako razgraja. Delo imam, veste - za slubo moram dokonati poroilo -in e takole vpijete, se lovek zelo teko zbere.""Saj ne vpijemo," mu je razdraeno ugovarjal Ron. "Samo pogovarjamo

se. Pa oprosti, da smo te zmotili pri tvojem strogo zaupnem delu.""Kakno poroilo pa pie" je vpraal Harry."Poroilo za sekretariat za mednarodno sodelovanje med arovniki," je

ponosno odvrnil Percy. "Debelino arovnikih kotlov bi radi standardizirali.Nekateri uvoeni so pretanki in lansko leto je poilo kar tri odstotke kotlovve...""Ja, to poroilo bo spremenilo svet," je modro prikimal Ron, "in o

problematiki poenih kotlov bodo pisali na prvi strani Prerokih novic."Percy je nekoliko pordel."Ti se kar posmehuj, Ron," je razgreto izjavil, "a e ne bomo kmalu

sprejeli mednarodnega zakona, ki bo reil teave na tem podroju, bodotrie preplavili kotli strahotno slabe kvalitete in resno bo ogroena...""Ja, ja, ja," ga je z zdolgoasenim glasom prekinil Ron in se odpravil

naprej. Percy je najprej jezno pobuljil za njim, nato pa izginil v soboin za sabo zaloputnil vrata. Harry, Hermiona ter Ginny pa so Ronu

sledili vse do njegove sobe. Ta je bila kar tri nadstropja vije, avseeno so pred njenimi vrati razlono sliali huronsko besnenje gospeWeasley, ki se je razleglo iz kuhinje. Oitno ji je mo povedal za karamele.Podstrena sobica, v kateri je spal Ron, je bila takna kot zadnji,

ko je bil Harry v njej. S posterjev na stenah in stropu so mahali laniekipe Kraljevi kanoni, Ronovega najljubega motva quidditcha. Vakvariju, ki je stal na okenski polici, svojas polnemu abjega mresta,je zdaj plavala ena sama, zato pa gromozanska aba. Namesto podganekrabe pa je Ron dobil drobnega sivega skovirka, ki je njegovo pismonesel Harryju na Romarinovo. Ko blazen je skovikal in frfotal po majhnikletki."Daj mir, Vol," je naveliano rekel Ron in stopil med dve izmed tirih

postelj, ki so mu jih stlaili v sobo. "Tukaj bosta spala tudi Fred inGeorge. V njuni sobi sta Bill in Charlie," je razloil Harryju. "Percypa ima svojo sobo lahko isto zase, ker ima delo.""Zakaj skovirka klie Vol" ga je vpraal Harry."Ron je trapast, zato ga tako klie," je vskoila Ginny. "V resnici mu

je ime Volfram.""To ime pa seveda niti najmanj ni trapasto," jo je zbodel Ron. "Ginny

mu ga je dala," je nato pojasnil Harryju, "in zdaj je prepozno, da bi ganavajal na novo. Samo nanj se odziva in zato ga kliem Vol. Tukaj pa je, kergre Errolu in Hermesu v kuhinji na ivce. Saj ne, da meni ne gre."Volfram je e naprej sreno kroil po kletki in predirno hukal. Harry

je Rona predobro poznal, da bi ga jemal resno. Tudi nad podgano kraboje neprestano negodoval, a ko so mislili, da jo je porl Hermionin maekKrivoap, je bil isto iz sebe."Kje ima maka" je Harry vpraal Hermiono."Verjetno je na vrtu," je odgovorila. "e nikoli ni videl vrtnih

palkov in grozno rad jih preganja."Harry se je nasmehnil, nato pa se je obrnil k Ronu: "Percy torej uiva

v slubi""O ja," se je namrgodil Ron. "e ga oi ne bi prisilil, da pride

domov, ga sploh ne bi ve videli. Sluba ga je isto obsedla. Pazi, daga ne bo povpraal po njegovem efu. Gospod Hulesh mi je povedal...Kot sem rekel gospodu Huleshu... Gospod Hulesh misli... Gospod Huleshje omenil... Saj se bosta e zaroila!""Kako si se imel med poitnicami, Harry" je Hermiona spremenila temo

pogovora. "Si dobil hrano, ki smo ti jo poslali""Ja, najlepa hvala," ji je hvaleno prikimal. "S tistimi tortami ste

mi reili ivljenje.""Kaj pa pone Si..." je e zael Ron, a Hermiona ga je zabodeno

pogledala, in obmolknil je. Harryju je bilo jasno, da sprauje poSiriusu. Tudi Ron ter Hermiona sta namre Harryjevemu botru pomagalapobegniti pred ministrstvom za aranje in za Siriusa ju je skrbeloskoraj tako kot Harryja. Ni pa bilo pametno, da bi se o njem pogovarjalivprio Ginny. al so le oni in ravnatelj Bradaviarke vedeli, kako jeHarryjev boter pobegnil, drugi arovniki pa niso niti slutili, da jeSirius nedolen."Mislim, da je spodaj zdaj mirno," je rekla Hermiona, da bi pogovor

stekel dalje, Ginny pa je e naprej radovedno pogledovala od enega do

drugega. "Ron, kaj, ko bi li tvoji mami pomagat pripraviti veerjo""Ja, pojdimo," je prikimal Ron. Vsi tirje so se po stopnicah spustili

v kuhinjo, kjer pa so nali le gospo Weasley. Ni bila ravno dobre volje."Zunaj bomo jedli," je povedala, ko so vstopili. "Tu ni dovolj

prostora za enajst ljudi. Dekleti, bosta nesli ven kronike Bill inCharlie jih bosta razporedila. Vidva pa jima nesita noe in vilice,prosim," je naroila Ronu in Harryju.Ginny in Hermiona sta jo ubogali in odli s kroniki na vrt. Preden

sta fanta prila do pribora, pa je gospa Weasley s arovniko paliconekoliko moneje zamahnila proti kupu krompirja v pomivalnem koritu.Krompir se je zael sam od sebe lupiti, a tako divje, da so se nekateriolupki prilepili celo na strop."Zdaj pa e to!" je zarentaila Ronova mama ter palico usmerila v

smetinico in omelce. Slednje je pomedlo olupke s sten in stropa,smetinica pa je skakljala prek tal in jih lovila."Tadva sta res krasen par!" je izbruhnila gospa Weasley, medtem ko je

brskala po omari za dovolj veliko ponvijo. Harryju je bilo jasno, da negovori o smetinici in omelcu. "Nikoli ne bo niesar iz njiju. Groznalenuha sta in same neumnosti jima gredo po glavi..."Bakreno ponev je jezno odloila na mizo in z roko zakroila nad njo,

da je iz arobne palice pritekla smetanova omaka."Bistra sta e, bistra," je razdraeno nadaljevala, prenesla ponev na

kuhalnik in ga prigala s pomojo palice, "ampak kaj jima to pomaga! ese ne bosta kmalu spravila k sebi, bosta zabredla v hude teave. Zaradinjiju so mi z Bradaviarke poslali ve sov kot zaradi vseh ostalih mojihfantov. e se ne bosta poboljala, ju bodo zvlekli na urad zanedovoljene oblike aranja!"S palico je sunila v predal s priborom, ki se je v trenutku odprl, in

iz njega je prek kuhinje sfralo ve noev. Ron in Harry sta se jimprestraeno umaknila, noi pa so zaeli rezati olupljeni krompir."Ne vem, kje sem ga polomila," je nadaljevala gospa Weasley, odloila

palico in poiskala e eno ponev. "e leta poneta ene in iste neumnosti!Pa sploh ne odnehata in niti posluata me... Pa ne e spet!"Segla je namre po palici, ki je leala na pultu, ta pa je glasno

zacvilila in se spremenila v velikansko plastino mi."Tudi to je ena izmed njunih iznajdb!" je zavpila. "Kolikokrat sem

jima e rekla, naj jih vsaj pospravita!"Zgrabila je pravo palico, se obrnila h kuhalniku in opazila, da se ji

je omaka prismodila."Pridi," je Ron hitro rekel Harryju in iz odprtega predala potegnil za

pest pribora, "greva pomagat Billu in Charlieju."Ronovo mamo sta pustila samo in se odpravila na dvorie.Komaj sta napravila nekaj korakov, e je z vrta pridirjal Hermionin

krivonogi oranni maek Krivoap. Preganjal je nekaj, kar je bilo videtikot blaten krompir z noicami - vrtnega palka, ki je bil visok manj kotdvajset centimetrov, prek dvoria pa je vignil ko blisk. Poroenelenoice so hip prej e trkljale po tlakovcih, v naslednjem trenutku pa seje palek e pognal v enega izmed mnogih kornjev, ki so razmetanileali pred vrati. Krivoap ga je s taco poskual izbezati iz njega,vrtni palek pa se mu je samo divje hihital. V tistem sta Ron in Harry z

druge strani hie zasliala glasen ropot. Ko sta pritekla na vrt, ju jetam priakal nenavaden prizor. Bill in Charlie sta nad glavo dvigovalapalici, visoko nad trato pa sta lebdeli dve razmajali stari mizi, sezaletavali druga ob drugo ter se poskuali zbiti na tla. Fred in Georgesta glasno navijala zdaj za eno, zdaj za drugo mizo, Ginny se jesmejala, Hermiona pa se je prestopala ob ivi meji. Bitka z mizama jo jepo eni strani namre zabavala, po drugi pa jo je skrbelo, da bi se komukaj zgodilo.Billova miza je treila v Charliejevo in ji odbila eno izmed nog, da

je glasno poilo. Tik zatem se je odprlo eno izmed oken in skozenj jepogledala Percyjeva glava."Kaj, ko bi nehali razgrajati!" je zarjul."Oprosti, Perko," se je v odgovor zareal Bill. "Kako ti gre kaj

poroilo""Slabo!" je zalajal Percy in zaloputnil okno.Bill in Charlie sta se zahehetala, mizi sta druga ob drugi previdno

pristali na travi, nato pa je Bill z enim zamahom palice privrstilodpadlo nogo ter priaral dolg prt.Ob sedmih sta mizi jeali pod teo tevilnih izvrstnih jedi,

ki jih je pripravila gospa Weasley. Devet Weasleyjevih, Harry inHermiona so sedli ter pod temnomodrim nebom brez oblaka planili nadhrano. Harry, ki je prej za zajtrk, kosilo in veerjo jedel vse boljpostane torte, se je poutil, kot bi se znael v nebesih. Zato je sprvale poslual druge, ki so se pomenkovali, in si kronik bogato obloil znadevanim piancem, krompirjem v oblicah ter solato.Percy je na drugem koncu omizja oetu pripovedoval, kakno poroilo

pie."Gospodu Huleshu sem obljubil, da ga bom oddal do torka," je vano

razloil. "Ni priakoval, da ga bom napisal tako kmalu, ampak sam nevidim nobenega razloga, da bi zavlaevali. Mislim, da bo hvaleen, kersem pohitel, kajti na naem sekretariatu imamo zelo veliko dela zvodenjem svetovnega prvenstva. Pravzaprav bi ga moral voditi sekretariatza port, ampak Ludo Malhaar...""Ludo je zelo prijazen lovek," ga je lahkotno prekinil oe. "Prav on

nam je priskrbel izvrstne vstopnice za zakljuno tekmo. Res pa je, dasem mu napravil uslugo. Njegov brat Otto je imel manje teave. Pri njemsmo nali kosilnico z nadnaravnimi sposobnostmi, in poskrbel sem, da seje na vse skupaj pozabilo.""Saj n