ILIRSKE VOJNE

OBLIKOVANJE KULTURNIH KROGOV SREDOZEMLJA

• Rimski poseg na vzhodno jadransko obalo leta 229 pomeni nov začetek rimskega prodiranja na vzhod, ki predstavlja, na kar je opozoril tudi Polibij, začetek nove dobe v rimski zunanji politiki. Rimska država je že v času svojega širjenja v italskem prostoru in nato na zahodnem Sredozemlju prišla v stik z različnimi ljudstvi (Italiki, Etruščani, Kelti, južnoitalskimi in sicilskimi Grki ter Kartažani), sedaj pa je ob vstopu na vzhodno jadransko obalo trčila na Ilire. Njihov izvor, jezik, družbeni in politični razvoj, ter vloga v zgodovini balkanskega prostora (zlasti zahodnega in osrednjega) so bili predmet številnih arheoloških, zgodovinskih in jezikoslovnih raziskav.

• Tem raziskavam je posvetila veliko pozornost tudi znanost na Slovenskem, kjer v zgodnji zgodovinski dobi niso prebivali Iliri, temveč predvsem Kelti. K spoznavanju bistvenega pomena na področju iliroloških študij v zadnjem polstoletnem obdobju spada ugotovitev, da je tako imenovana panilirska teorija o razširjenosti Ilirov na celotnem območju Balkana in srednjega Podonavja zgrešena. Kot izvorno ilirsko moramo označiti le območje jugovzhodnega dela jadranske obale z zaledjem (od južne Dalmacije prek Črne gore do vključno severne Albanije), medtem ko so ostala območja zahodnega Balkana poseljevala Ilirom sodobna in deloma tudi sorodna ljudstva, ki jih ne moremo prištevati k Ilirom v ožjem pomenu besede.

• Apijanov spis "Ilirske vojne" je bil v Sloveniji že dolgo poznan in bran, saj je imel izvod italijanskega prevoda v svoji knjižnici prošt Janez Prešeren, prvi predsednik leta 1693 ustanovljene Akademije operosorum. Knjiga se hrani v Semeniški knjižnici v Ljubljani.

• Rimska poslanca brata Korunkanija (Gaius in Lucius Coruncanii), ki naj bi razrešila zaplet, sta naletela na Kraljico Tevto, ki je medtem še stopnjevala nasilje nad sosedi in začela oblegati grško naselbino Iso (Issa, današnji Vis). Kljub kraljičinemu zagotovilu, da Iliri ne bodo napadali Rimljanov, medtem ko piratstva ne more preprečiti, sta bila poslanca na povratku žrtvi napada domnevno na kraljičin ukaz, pri katerem je eden izgubil življenje. Tevta je nadaljevala z agresivno politiko, saj je ilirsko ladjevje celo zavzelo otok Korkiro in ogrozilo Epidamos.

Prva ilirska vojna (229 – 228 pr. n. št.)

• Rimski poseg proti Ilirom (229) je potekal v obliki pomorske invazije. Ilirskim obalam se je bližalo 200 ladij pod poveljstvom konzulov Cn. Fulvius Centumalus in L. Postuminus Albinus, s katerima so pripeljali 20.000 pehotnih vojakov in 2.000 mož močan oddelek konjenice. Po njihovem izkrcanju pri Apoloniji so se Rimljanom predali najprej Korkira (grški dinast Demetrij s Farosa, ki je bil dotlej Tevtin poveljnik), Apolonija, nato pa ljudstva Atintanov in Partinov na ozemlju današnje Albanije. Iliri so se povsod umaknili pred rimsko premočjo, prav tako so opustili obleganje Ise, medtem ko se je njihova kraljica zatekla v Rizon v Boki Kotorski.

• Fulvij Kentumal se je jeseni istega leta vrnil v Rim, Postumij Albin je s 40 ladjami in delom vojske začasno ostal v deželi. Spomladi l. 228 je kraljica Tevta zaprosila za mir. Pogoji: področje, ki so ga Rimljani osvojili (od Lisa do ozemlja severno od Fenike in na vzhodu do Dasaretov oz. grška mesta in plemena, ki so se jim predala: Partini, Bilioni (Biliones) in Atintani, mesta: Dirahij, Apolonija, Avlon, Orik, Dimale, Bilis, Amantija in Antigoneja), je postalo rimsko politično vplivno in kontrolirano področje; vojna odškodnina; Lis je bila meja, ki so jo Iliri smeli prekoračiti le z dvema neoboroženima ladjama (lembi). Demetrij, ki je takoj prestopil na stran Rima, je dobil v upravo otok Faros (Hvar) in nekaj posesti na nasprotni obali (za obseg se ne ve) in je po smrti ali abdikaciji Tevte postal regent nad Pinesom

• S tem učinkovitim discipliniranjem Ilirov si je rim pridobil naklonjenost med Grki: rimsko poslanstvo so leta 228 v Korintu in Atenah sprejeli z veseljem, Rimljani so bili celo povabljeni na istmijske igre.

Druga Ilirska vojna (220 – 219 pr. n. št.)

• Deset let po prvi je leta 219 izbruhnila druga ilirska vojna. Zaradi omenjenih dogodkov v srednji Iliriji (Makedonci premagajo Sparto in pridobijo na svojo stran Ahajsko zvezo ) je nezanesljivi in po ravnanju avanturistični dinast Demetrij Hvarski prestopil na makedonsko stran. Razširil je svojo oblast nad nekatera ozemlja, ki so bila pod protektoratom rimske države, poleg tega je kršil dogovor o prepovedi plovbe južno od Lisa in začel ogrožati ladje italskih trgovcev. Se je na tem ozemlju ponovno izkrcala rimska konzularna vojska pod Amilijem Pavlom in Livijem Salinatorjem .

• Rimski poseg je bil zaradi izbruha vojne v Španiji hiter in energičen. Vojska podobne velikosti kot pri prvem posegu v Ilirik je v nekaj mesecih obnovila rimsko oblast: Rimljani so zavzeli dve Demetrijevi glavni utrdbi, Dimale na kopnem in otok Pharos,( stari grad na Hvaru) vendar pa je Demetriju uspelo pobegniti v Makedonijo, kjer mu je Kralj Filip V. nudil ne le zatočišče, temveč tudi podporo pri njegovih poznejših političnih načrtih

• Filip je kasneje začel ogrožati poleg Grčije tudi Ilirijo in tamkajšnji rimski protektorat. 213 – 212 je zavzel Lis, Dimale, ozemlje Partinov in atintanov, ter sklenil z Rimom premirje v Feniki l. 205, po katerem so mu od Ilirskega ozemlja ostali le Atintani. Skerdilajdov naslednik Plevrat je ponovno dobil v oblast del svojega ozemlja in je bil vseskozi na rimski strani. Filip je bil pri Kinoskefalah l. 197 premagan

Tretja Ilirska Vojna (168 pr. n. št.)

Po soglasju med Rimom in Filipom je dobil Plevrat nazaj vse kraljestvo. Ozemlje, ki ga je imel Rim pod svojo oblastjo, je bilo podrejeno provinci Apuliji in Histriji, tamkajšnji pretor je nadzoroval tudi ilirsko kraljestvo. Plevrata je l. 181 nasledil Gentij, ki je po daljšem omahovanju l. 168 odkrito stopil na Perzejevo stran. Dal je zapreti rimske poslance, ki so bili

tedaj pri njem, in skupaj z bratom Karavantijem začel upor.

Tako je v senci tretje makedonske vojne potekala tudi tretja ilirska vojna. Praetor peregrinus Anikij Gal (L. Anicius Gallus) ga je s pomočjo zavezniške partinske vojne zatrl v tridesetih dneh. S padcem Skodre in Meteona je bila vojna zaključena. Rimljani so okupirali Rizon in Olcinij.

• Rimljani so po zmagi ravnali podobno kot v primeru Makedonije: razglasili so svobodo Ilirov; tiste skupnosti, ki se niso pridružile Gentiju, so oprostili davčnih obveznosti, ostali Iliri so postali davčni zavezanci, vendar je njihova obvezanost znašala le polovico tiste, ki so jo morali izpolnjevati do kralja; ilirsko kraljestvo je bilo ukinjeno, njegovo ozemlje je bilo razdeljeno na tri dele.

Viri in Literatura

• -Šašel Kos, M. (1986): ZGODOVINSKA PODOBA PROSTORA MED AKVILEJO, JADRANOM IN SIRMIJEM PRI KASIJU DIONU IN HERODIJANU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana.

• -Bratož, R. (2007): RIMSKA ZGODOVINA – 1, Zveza zgodovinskih društev Slovenije Študentska založba, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

• http://en.wikipedia.org/wiki/Illyrian_Wars • http://www.unrv.com/empire/first-illyrian-war.p

hp• http://www.unrv.com/empire/second-illyrian-w

ar.php