INOVATIVNA DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT …

REPUBLIKA SLOVENIJA

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

INOVATIVNA DRUŢBENA ODGOVORNOST

PODJETJA KOT INOVATIVEN ODGOVOR NA

DRUŢBENO PROBLEMATIKO IN

PRIČAKOVANJA DRUŢBE

»My amount is little but my support is sincere.«

(Yizhao Lang)

Študentka: Nina Mauhler, dipl.ekon.

Rojena leta 1972 v Slovenj Gradcu

Zaposlena v podjetju Slovenske ţeleznice, d. o. o.

Absolventka podiplomskega programa Ekonomske in poslovne vede,

smer Podjetništvo in inoviranje

Številka indeksa: 83037364

Tema odobrena dne: 23. 12. 2009

Mentor: prof. ddr. Matjaţ Mulej

Lektorirala: Eva Šater, profesorica slovenščine

Meţica, maj 2010

http://zaposleni.epf.e-ucenje.si:8080/knez_riedl_j/default.aspx

1

POVZETEK

Dolgoročen, širše zasnovan in primerno celovit pristop podjetja k poslovanju, vključno z

druţbeno problematiko, doslej ni bil dovolj običajna praksa, da ne bi nastali sedanji druţbeno-

ekonomski problemi, zato je nujno potrebna inovacija druţbeno-ekonomske prakse,

imenovana druţbena odgovornost. Le-ta preprečuje marsikatere, danes povsem nepotrebne

stroške. Stroške stavk, izgube odjemalcev in pridobivanja novih, odporov, vse do terorizma in

vojn, obnove zdravja, naravnega okolja ipd. Dosedanja pretirana enostranskost skupaj z

individualizmom, torej pretirana samozadostnost in kratkotrajna samozadovoljnost, prinaša

vsaj toliko teţav, kot prinaša koristi. Razvoj dogodkov, kakršnim smo bili priča zadnjih nekaj

desetletij, ne pomeni le koraka nazaj, ampak tudi korak bliţje k propadu človeštva, človeških

norm, etike, morale, človeka, okolja in našega planeta. Da preprečimo katastrofo, se moramo

upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri nadaljevanja izključno neoliberalne teorije.

Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja, ki so jih podjetja uporabljala vse do danes in jih

še uporabljajo, v današnjem času ne bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je

podjetje uspešno ali ne. Idejo in zavest druţbeno odgovornega ravnanja je potrebno širiti,

razlagati in predstavljati vsak dan, na vsakem koraku, v vseh druţbenih situacijah našega

ţivljenja. Ljudi je potrebno osveščati in druţbeno odgovorno ravnanje vplivnih predstaviti kot

edino, za vse nas sprejemljivo alternativo. To bi pomenilo revolucionarno novost, inovacijo v

naši prevzgoji, v vzgoji, izobraţevanju odrasle populacije in generacij, ki odraščajo. Še več,

pomenilo bi primerno celovito, druţbeno (odgovorno) inovacijo druţbe, nas samih. Inovacije,

če so samo tehnično-tehnološke, namreč nimajo samo ugodnih posledic in ne rešujejo vseh

problemov same, ampak so orodje ljudi, odvisne od njihovih vrednot, kulture, etike in norm,

izraţenih v navadah in interesih. Sedanja kriza je nastala v drţavah, ki so glede tehnološkega

inoviranja na »vrhu sveta«, a so razvile premalo celovitosti in druţbene odgovornosti.

2

ABSTRACT

A long-term, broadly framed and properly holistic approach to enterprise operation, including

the social issues, has not been common enough practice so far not for the present socio-

economic problems to arise, therefore the innovation of socio-economic practice, named

social responsibility, is vital. The latter prevents many, today completely unnecessary

expense. The cost of strikes, losses of customers and gains of new ones, oppositions, all the

way to terrorism and war, restoration of health, natural environment, etc. So far excessive

unilateralism together with individualism, thus excessive self-sufficiency and short-term self-

satisfaction, bring at least as many problems as benefits. The development of events as we

have witnessed over the past few decades means not only a step back but a closer step towards

ruin of humanity, human norms, ethics, morals, human, environment and ultimately our

planet. Therefore, to prevent the catastrophe, we must resist further event development of

exclusive continuation of neoclassical theory. The traditional operation efficiency indicators,

which were and are used by companies, should not be the sole indicators in the present time,

which would define whether not a company is successful. The idea and awareness of socially

responsible behavior must be propagated, interpreted and presented every day, in every step,

and in all social aspects of our lives. People need to be informed and presented with social

responsible behavior of those of influence as the only acceptable alternative to all of us. This

would mean a revolutionary novelty, an innovation in our reeducation, an innovation in

education, adult education and the growing generations. Moreover, it would mean a proper

holistic, social (responsible) innovation of society, of ourselves. Innovations, above all

technical-technological have not only beneficial effects and do not solve all problems

themselves. The current crisis has occurred in countries, which are ‗on the top of the world‘ in

terms of technological innovations, but have developed insufficient integrity and social

responsibility.

3

KAZALO

1 UVOD .................................................................................................................................................................. 4

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ................................................................................................. 6 1.2 NAMEN IN CILJI NALOGE ................................................................................................................................ 6 1.3 NAČRT POTEKA RAZISKAVE ........................................................................................................................... 7 1.3.1 HIPOTEZE RAZISKAVE ................................................................................................................................. 7 1.3.2 POTEK IZVEDBE RAZISKAVE ....................................................................................................................... 9 1.3.2.1 TEORETIČNI DEL ...................................................................................................................................... 9 1.3.2.2 IZDELAVA MODELA .................................................................................................................................. 9 1.3.3 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA ................................................................................................... 10 1.3.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ................................................................................................. 10

2 DRUŢBENI, OKOLJSKI IN EKONOMSKI PROBLEMI ......................................................................... 12

2.1 IZHODIŠČA ZA OBRAVNAVO DRUŢBENE PROBLEMATIKE .............................................................................. 12 2.2 DEFINICIJE DRUŢBENIH PROBLEMOV IN PRIČAKOVANJA DRUŢBE V ODNOSU DO PODJETIJ ............................ 18 2.3 PRISTOPI K REŠEVANJU DRUŢBENIH PROBLEMOV......................................................................................... 22 2.4 SKLEPI POGLAVJA 2 ..................................................................................................................................... 28

3 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ ................................................................................................ 31

3.1 OPREDELITEV POJMA DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ ......................................................................... 32 3.2 ZGODOVINA RAZVOJA DRUŢBENE ODGOVORNOSTI PODJETIJ ....................................................................... 37 3.3 PODROČJA DRUŢBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETIJ IN PRIČAKOVANJA DELEŢNIKOV ..................... 41 3.4 MODELI DRUŢBENE ODGOVORNOSTI ........................................................................................................... 44 3.5 POMEN DRUŢBENO ODGOVORNEGA RAVNANJA PODJETIJ ............................................................................. 47 3.6 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ V SVETU ............................................................................................. 51 3.7 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ V SLOVENIJI ....................................................................................... 54 3.8 KRITIKI DRUŢBENE ODGOVORNOSTI ............................................................................................................ 60 3.9 SKLEPI IZ POGLAVJA 3 ................................................................................................................................. 63

4 INOVATIVNOST IN SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH ............................................ 66

4.1 OPREDELITEV INOVATIVNOSTI IN INOVACIJ ................................................................................................. 66 4.2 SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH ................................................................................................. 70 4.3 INOVATIVNOST PODJETIJ KOT KONKURENČNA PREDNOST ............................................................................ 73 4.4 SKLEPI IZ POGLAVJA 4 ................................................................................................................................. 75

5 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT INOVATIVNA REŠITEV DRUŢBENIH

PROBLEMOV IN DRUŢBENIH PRIČAKOVANJ ........................................................................................ 78

5.1 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ IN RAZLOGI ZA DRUŢBENO ODGOVORNO RAVNANJE .......................... 78 5.2 DRUŢBENO ODGOVORNO PODJETNIŠTVO KOT INOVATIVNA REŠITEV DRUŢBENIH PROBLEMOV .................... 80 5.3 VPLIV GOSPODARSKE KRIZE NA REŠEVANJE SOCIALNIH PROBLEMOV IN NA DRUŢBENO ODGOVORNOST ..... 85 5.4 KAKO ZAGOTOVITI RAZVOJ IN PRIVZGOJITI ČUT ZA DRUŢBENO ODGOVORNO RAVNANJE ............................ 88 5.5 SKLEPI IZ POGLAVJA 5 ................................................................................................................................. 95

6 ZAKLJUČEK IN SKLEPI .............................................................................................................................. 97

6.1 TEMELJNE UGOTOVITVE .............................................................................................................................. 98 6.2 PREGLED HIPOTEZ IN SKLEPI ...................................................................................................................... 101 6.3 OKVIRNI MODEL ZA RAZREŠITEV OBRAVNAVANEGA PROBLEMA ............................................................... 105 6.4 OCENA STANJA DRUŢBENE ODGOVORNOSTI V DVEH MEDNARODNIH PODJETJIH IN NJUNIH ENOTAH V

SLOVENIJI ........................................................................................................................................................ 110 6.5 ODPRTI PROBLEMI, KI IZHAJAJO IZ RAZISKAVE .......................................................................................... 113

SEZNAM SLIK ................................................................................................................................................. 115

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS ............................................................................................................................. 116

LITERATURA .................................................................................................................................................. 117

VIRI .................................................................................................................................................................... 126

PRILOGA .............................................................................................................................................................. 1

4

1 UVOD

Dejstvo je, da ekonomski, okoljski in socialni problemi obstajajo v vsaki druţbi in da

obstajajo programi, ki te probleme rešujejo. Vprašanje, ki se postavlja, je: ali je povezava med

problemi in programi, ki jih rešujejo, jasna, močna in pozitivna in ali so vsi problemi poznani.

Kaj pravzaprav pomeni problem, je teţko natančno opredeliti, posplošeno lahko rečemo, da

problem predstavlja vsaka teţava in nezaţeleno stanje, v katerem smo se znašli. Problem

lahko razumemo tudi kot odprto, nerešeno vprašanje ali tematiko (Mandič 2002, 204—219).

V nalogi, kjer kot odgovor na socialne probleme razvijam inovativne pristope k druţbeni

odgovornosti podjetij, se bom omejila na druţbeno problematiko nacionalne skupnosti.

Ne glede na obliko druţbe in stopnjo njene razvitosti se mora le-ta spoprijeti z različnimi

problemi in jih tudi rešiti. Ima ekonomske probleme, kot na primer, kaj, kako in za koga

proizvajati. Nadalje ima okoljske probleme, ki zaradi intenzivne industrializacije sveta v

ospredje prihajajo šele zadnjih nekaj desetletij. Kot glavne okoljske probleme naj izpostavim

problematiko kakovosti zraka oziroma onesnaţenosti le-tega z emisijami, pereči okoljski

problemi so tudi gospodarjenje oziroma slabo gospodarjenje z odpadki, kakovost voda in

mačehovski odnos do varstva narave, do ekosistemov. Okoljski problemi so predvsem

posledica načina ţivljenja, ţivljenjskega stila, ki je danes bolj kot kdaj koli prej posledica

odmika od narave, od naravnega okolja. Kot socialne probleme razumemo teţave, povezane z

druţbo, z vrednotami in stališči, ki veljajo v njej. Ima svoje norme in druţbene ali socialne

statuse, v sklopu katerih bivajo ljudje. Vsako odstopanje od statusa, ki ga druţba doseţe,

opredelimo kot socialni problem v primerih, ko odstopanja pomenijo teţavo za širšo druţbo,

ki se mora s problemom soočiti in ga odpraviti. Za socialne probleme je značilno, da ljudi

obremenjujejo osebno, da se ljudje s problematiko poistovetijo, medtem ko to za probleme

ekonomske in okoljske razseţnosti običajno ne drţi.

Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij danes dojemamo kot alternativo in zavestno izbiro

podjetja, ki ţeli dolgoročno izvajati svoje poslanstvo in ohranjati svojo dejavnost. Lahko jo

razumemo kot osnovo razvojne politike in korak na poti k poslovni odličnosti. Ker nas

razmere v poslovnem okolju ter vedno hitrejši razvoj silijo k zagotavljanju konstantne

kakovosti na najvišjem nivoju in k zagotavljanju vsakokratne ponovljivosti le-te, tj. k

poslovni odličnosti, so podjetja za druţbeno odgovorno poslovanje vse bolj zainteresirana.

Druţbena odgovornost postaja alibi, da podjetje misli in deluje z vso resnostjo, z vso

odgovornostjo. Finančni kazalci in izkazi uspešnosti izgubljajo na veljavi, niţa se nivo

zaupanja v omenjene instrumente, namesto njih v ospredje prihajajo dejavniki, ki jih je teţko

izmeriti, so neotipljivi, torej nefinančni kazalci, kot je druţbena odgovornost podjetij,

vključno z odgovornostjo podjetja za zagotavljanje trajnostnega razvoja. Druţbeno

odgovornost razumemo tudi kot zavezanost podjetij, da se bodo obnašala etično, da bodo

prispevala h gospodarskemu razvoju, obenem pa izboljševala kakovost ţivljenja svojih

zaposlenih, lokalne skupnosti, širše druţbe in naravnega okolja. Do njih bodo poštena, in jih

ne bodo zlorabljala.

Druţbena odgovornost podjetja prav njemu samemu omogoča, da pridobiva kapital, partnerje

in odjemalce, da vzpostavlja in vzdrţuje stike z oblikovalci politike in drugimi dejavniki

odločanja v druţbi, brez moţnosti zlorab.

Zavezanost k druţbeni odgovornosti za podjetje predstavlja hkrati korist in tveganje, zato je

pomembno, da se podjetje zaveda, kako ravnati druţbeno odgovorno; kakšne vrednote,

5

politiko in dejanja naj vodi, da bo doseglo celovite, primerne in ţelene učinke ter prispevalo k

zmanjševanju negativnih druţbenih in okoljskih učinkov in hkrati ustvarjalo dodano vrednost.

Ţal je za mnoge druţbena odgovornost novost, zato je njeno uveljavljanje za take organizacije

invencijsko-inovacijsko-difuzijski proces (IIDP), ki koristno posodablja njihovo ravnanje in

vodenje.

Za lastnike, npr. delničarje, je pomembna predvsem jasna opredelitev poslanstva podjetja –

zakaj podjetje pravzaprav obstaja in zakaj posluje. Pomembne so vizije – katere cilje ţelimo s

poslovanjem doseči in izpolniti, pomembna so načela in vrednote, torej smiselnost ciljev in

načina, kako bomo vizije uresničevali. Nenazadnje je za lastnike pomembna tudi odgovornost

ekonomskim, druţbenim in okoljevarstvenim interesnim skupinam, nacionalni skupnosti

oziroma deleţnikom, ki upravičeno pričakujejo primerno celovitost namesto enostranskega

ravnanja.

Pričakovanja zaposlenih so izraţena v prizadevanjih za stalno izboljševanje delovnih razmer,

za zagotavljanje socialne varnosti, za dodatno izobraţevanje in za moţnost razvijati in

uporabljati ustvarjalnost, ki vodi k novim idejam in od njih k inovacijam. Izraţajo jih npr.

programi zdravstvenega varstva in pokojninskega zavarovanja ter preprečevanje kakršnekoli

diskriminacije, skrb za enak poloţaj moških in ţensk v podjetju in karieri, odklanjanje

otroškega dela in podobno. Vse zaposlene je treba obravnavati enakovredno, čutiti morajo

svojo vlogo v podjetju ter videti lastno poklicno perspektivo, moţnosti napredovanja, če le-to

ţelijo in imajo za to sposobnosti; zaposleni so danes glavni vir priloţnosti.

Podjetniki so se pričeli zavedati, da je najpomembnejše proizvodno sredstvo majhno, sivo,

tehta pribliţno 1, 3 kg in se imenuje človeški moţgani (Nordström in Ridderstrale 2001, 17).

Začeli so se zavedati, da se je potrebno z ljudmi, z njihovim delom in z njihovim počutjem

dejansko ukvarjati, da je potrebno ljudi v podjetju obravnavati z vso resnostjo in pozornostjo,

saj je prihodnost odvisna od njihovih zamisli in njihove kulture. Pomembno je upoštevati, da

so ljudje hkrati racionalni in čustveni, da človek uporablja dve vrsti uma: racionalnega in

emocionalnega. Racionalni del naših moţganov razmišlja, analizira, na osnovi dejstev

objektivno ali subjektivno oblikuje sklepe, deluje po principu logike. Čustveni del moţganov

pa nasprotno od racionalnega deluje intuitivno, hipno in nepremišljeno. Prav omenjeno

zavedanje pomeni druţbeno odgovorno zavedanje do notranjih deleţnikov. Zavedanje, višja

stopnja osebne etike in kulture pa je tisti pogoj, ki je osnova razvoja sodobne poslovne etike

in kulture, ki ustreza celoviti inovativni druţbi. Je stopnja razvitosti in naprednosti, ki vodi k

razmišljanju o vzajemnosti, soodvisnosti, odgovornosti, o nuji odgovornega ravnanja, k

nesebičnosti, k ravnanju, katerega vzvodi ne bodo sebične narave, četudi iz sebičnih, a

dolgoročnih razlogov.

Zunanji deleţniki od podjetja pričakujejo odzive na njihove pobude, akcije, morebitne

pritoţbe. Pričakujejo zagotavljanje konstantne kakovosti storitev in proizvodov, nenehen

nadzor nad kakovostjo in varnostjo storitev in izdelkov. Pričakujejo prizadevanja podjetij za

varstvo potrošnikov, ki so na trgu šibkejši udeleţenci kot podjetja.

Varstvo naravnega okolja se lahko udejanja z aktivno okoljevarstveno politiko, z razvijanjem

novih, čistih tehnologij, z nameščanjem čistilnih naprav in filtrov, z doslednim spoštovanjem

zakonodaje na področju ravnanja z industrijskimi odpadki in odplakami. Naravno okolje

lahko varujemo s preventivnim ukrepanjem, preden je potencialna škoda ţe povzročena.

6

Na obstoječih industrijskih instalacijah lahko škodo omilimo z ukrepi kurativne, sanacijske

narave; s čistilnimi napravami, z izolacijo industrijskih in ostalih ekološko spornih objektov, s

fizičnim ločevanjem ali omejevanjem emisij, bodisi hrupa, plinov, tekočin, s predelavo,

izničenjem, uničenjem in očiščevanjem omenjenih, za okolje škodljivih in motečih stranskih

produktov produkcije.

Druţbeno odgovoren pristop krepi blagovno znamko podjetja. Če se podjetje k reševanju

problematike poda nepremišljeno, impulzivno ali zgolj iz marketinških nagibov, tvega in

lahko s svojim ravnanjem samemu sebi celo škoduje. Poudariti ţelim, da gre pri druţbeno

odgovornem ravnanju podjetja v skladu s trenutno veljavnimi smernicami vedno za

prostovoljno odločanje podjetij, da tako ravnajo. Za druţbeno odgovornost se morajo podjetja

odločiti na podlagi etičnih, ne zgolj človekoljubnih motivov ter zaradi svoje sposobnosti in

volje, da ravnajo dolgoročno in jih ne zanimajo izključno kratkoročni učinki njihovega

delovanja. Vsak izgovor, bodisi pomanjkanje denarnih sredstev ali pomanjkanje zavesti,

pomeni le, da podjetje ni zrelo, da prevzame odgovornost in ni zrelo, da se aktivno in

inovativno vključuje v reševanje ekonomske, okoljske in socialne problematike, ki

dolgoročno zadeva tudi njega in njegov dobiček. Dolgoročen, širše zasnovan in primerno

celovit pristop podjetja k poslovanju, vključno s socialnimi problemi, doslej ni bil dovolj

običajna praksa, da ne bi nastali sedanji druţbeno-ekonomski problemi. Zato je nujno

potrebna inovacija druţbeno-ekonomske prakse, imenovana druţbena odgovornost. Le-ta pač

preprečuje stroške stavk, izgube odjemalcev in pridobivanja novih, odporov in uporov, vse do

(mednarodnega) terorizma in vojn, obnove zdravja in naravnega okolja ipd.

1.1 Opredelitev področja in opis problema

V magistrski nalogi raziskujem inovativen pristop k reševanju druţbenih problemov in

pričakovanj druţbe, ki obstajajo v nacionalni skupnosti. Kot odgovor na probleme in

pričakovanja preučujem inovativno druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in inovacije na

področju druţbene odgovornosti podjetij, povezavo med inovativnostjo in druţbeno

odgovornim ravnanjem skozi prizmo druţbeno odgovornega ravnanja v procesih IIDP.

Raziskujem dejavnike, ki vplivajo na druţbeno odgovorno ravnanje ter dejavnike, ki vplivajo

na inovativnost, jo krepijo ali celo slabšajo.

Inovativno druţbeno odgovornost podjetja bom v nalogi razvila in predstavila kot nov, sveţ

odgovor na druţbene probleme in pričakovanja, ki obstajajo v druţbi. Hkrati bom predstavila

idejo, kako druţbeno odgovornost in zavest, da je druţbeno odgovorno ravnanje nujno,

okrepiti, in umestiti v druţbo kot potreben, samoumeven in nujen etični in moralni standard.

1.2 Namen in cilji naloge

Namen naloge je razviti in predstaviti nov, inovativen pristop k druţbeno odgovornemu

ravnanju podjetij ter inovativen pristop h krepitvi zavedanja nujnosti druţbeno odgovornega

ravnanja, le-tega predstaviti kot odgovor, inovativen odgovor na druţbene probleme in

pričakovanja, ki upravičeno obstajajo v druţbi. Zato preučujem povezavo med druţbeno

odgovornim ravnanjem podjetja in inovativnostjo. Menim, da sta sposobnosti druţbeno

odgovornega ravnanja in inovativnosti povezani in pomembno vplivata druga na drugo. Obe

področji bom preučila, razkrila povezave med njima, poudarila pomembnost povezav in

pomembnost prepletanja enega področja z drugim.

7

Namen naloge je preučiti dejavnike, ki vplivajo na druţbeno odgovorno ravnanje, ter

dejavnike, ki vplivajo na inovativnost, med vsemi pa najti logično povezavo in soodvisnost.

V praksi se vse bolj kaţe, da je inovativen pristop nujen, če ţelimo zagotavljati nenehen

razvoj na vseh področjih, tudi pri lastnem druţbeno odgovornem ravnanju. Po drugi strani je

potrebno druţbeno odgovorno ravnanje in elemente druţbene odgovornosti vnesti v IIDP ter v

procese IIDP vgraditi komponento druţbene odgovornosti. Z opozarjanjem na odgovornost, s

spodbujanjem, razvijanjem in s širitvijo koncepta druţbeno odgovornega ravnanja lahko

podjetja ponudijo nov, alternativen odgovor ter rešitve problemov in pričakovanj, ki se

pojavljajo v današnji druţbi. Če smo v svoji lastni odgovornosti hkrati tudi kreativni, iščemo

vedno nove zamisli in ideje, če spodbujamo, da so v svoji odgovornosti do druţbe kreativni

tudi ostali akterji na trgu, lahko govorimo o spodbujanju inovativne druţbene odgovornosti.

Ta bo, če jo bomo hoteli razvijati, zato da bi sedanja civilizacija človeštva obstajala še dalje,

morala preseči za zgolj delček druţbene odgovornosti tipične okvire donatorstva, sponzorstva

in podobnih tradicionalnih dobronamernih vzgibov podjetij in njihovih lastnikov.

Danes, ko je edina stalnica potreba po inovativnih spremembah, to dejstvo zahteva in izziva k

stalnemu IIDP. Hkrati se danes bolj kot kdajkoli prej vsi zavedamo svoje participacije in od

podjetij, institucij, zavodov, delodajalcev ter drugih ljudi zahtevamo in pričakujemo, da se

bodo skrbno in odgovorno obnašali do svojega oţjega in širšega okolja, do naravnih danosti,

ki so bile nedolgo nazaj samoumevne, sedaj pa virov v njih zmanjkuje.

Dokazati torej ţelim trditev, da je lahko druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, iskanje

novosti na področju druţbeno odgovornega delovanja nov, inovativen način, kako se spopasti

in reševati probleme in izzive današnjega časa ter izpolnjevati pričakovanja zunanjega okolja

oziroma druţbe.

Temeljni delovni cilji magistrske naloge so:

Preučiti druţbeno odgovorno ravnanje podjetja kot nov način iskanja rešitev za socialne

probleme in pričakovanja druţbe.

Definirati, preučiti in predstaviti socialne probleme in pričakovanja druţbe.

Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke s področja druţbenih

problemov in pričakovanj za novo rešitev ter predlagati model glede le-teh.

Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke s področja strateškega,

zunanjega druţbeno odgovornega ravnanja podjetij za isti namen.

Pregledati, preučiti in uporabiti literaturo in znanstvene članke o IIDP in inovacijah

druţbeno odgovornega ravnanja za isti namen.

Preučiti in na novo opredeliti povezavo med inovativno dejavnostjo na področju druţbeno

odgovornega ravnanja in druţbeno odgovornim ravnanjem v IIDP v podjetjih.

1.3 Načrt poteka raziskave

1.3.1 Hipoteze raziskave

V magistrski nalogi preverjam naslednje hipoteze:

8

H1 Družbena odgovornost podjetij je lahko inovativna in lahko pomeni inovativno rešitev

socialnih problemov in pričakovanj družbe.

Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij v zadnjih letih vse bolj pridobiva na pomenu;

do druţbeno odgovornega ravnanja podjetij se je aktivno opredelila in ga podprla tudi

Evropska komisija, predvsem z dokumentom Zelena knjiga o druţbeni odgovornosti

(2001). Evropska komisija si prizadeva okrepiti idejo in zavezo podjetij k druţbeno

odgovornemu ravnanju. To lahko razumemo kot sodelovanje in vzajemnost med

podjetjem in vsemi deleţniki: zunanjimi, ki jih običajno razumemo kot širšo poslovno

in laično javnost, notranjimi, torej zaposlenimi, in tudi med podjetjem in naravnim

okoljem kot pogojem za obstoj civilizacije. Druţbeno odgovorno ravnanje se vse bolj

razume tudi kot temelj trajnostne rasti podjetij in skuša podati odgovore, kako

zagotavljati skrb za okolje, socialno vključenost deleţnikov in za to, da se nivo

kakovosti ţivljenja ne bo slabšal ter da bodo deleţnikom ponujene enake moţnosti za

njihovo rast in razvoj. Z omenjenimi teţavami se danes sooča večina svetovnih

gospodarstev in podjetij, bodisi zasebnih bodisi tistih v lasti drţav. Z navedeno

hipotezo ţelim ugotoviti, ali je podjetje v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju

lahko inovativno in s svojim sveţim, inovativnim konceptom in vsebino druţbeno

odgovornega ravnanja podaja inovativne rešitve za socialne probleme in pričakovanja

druţbe.

H2 Inovativni pristop k družbeno odgovornemu ravnanju in obratno, družbeno odgovorno

ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k trajnostnemu razvoja podjetja.

S hipotezo H2 sem preučila, ali drţi trditev, da inovativni pristop k druţbeno

odgovornemu ravnanju in obratno, druţbeno odgovorni IIDP, pomembno prispevata k

trajnostnemu razvoju podjetij. Ugotoviti ţelim, ali drţi, da sta obe dejavnosti v

podjetjih povezani in ali je k druţbeno odgovornemu ravnanju mogoče pristopati na

nov, sveţ, za deleţnike koristen, torej inovativen način. Enaka povezava me zanima v

obratni smeri, in sicer, ali v IIDP lahko delujemo druţbeno odgovorno. V podjetjih so

lahko ustvarjalni tudi IIDP, spodbujanje inventivne aktivnosti in kreiranja novih idej,

usmerjani in naravnani izrazito tehnično in tehnološko, s poudarkom na novih

tehnično tehnoloških rešitvah; lahko pa so ti procesi ţe v začetni fazi naravnani tako,

da snovalci novih idej razmišljajo in delujejo druţbeno odgovorno. Filozofijo

druţbene odgovornosti morajo lastniki preko upravljavcev vnesti v politike podjetja

ter v kulturo organizacije in tudi v IIDP v podjetju. Kot druţbeno odgovorne IIDP

lahko označimo zgolj tiste, ki odgovornost do deleţnikov postavljajo pred ozke in

kratkoročne finančne koristi, ki jih podjetju lahko prinese neka inovacija.

H3 Inoviranje je družbeno odgovorno ravnanje. Podjetje, ki ne inovira, ne more biti

družbeno odgovorno.

S hipotezo H3 ţelim ugotoviti, ali je podjetje brez IIDP sploh lahko druţbeno

odgovorno. Vsako spodbujanje novosti, ki praviloma prinašajo vsaj dolgoročne koristi

za deleţnike, vsebuje prvine druţbeno odgovornega ravnanja. Invencije, nove zamisli

in ideje ter spodbujanje načinov, kako do zaposlenih, zunanje javnosti, partnerjev in

naravnega okolja, pristopati na nov, sveţ in tudi njim koristen, torej inovativen način,

pomenijo razmišljanja v smeri izboljšav in drugih inovacij. Novi pristopi, ki pomenijo

novosti sami po sebi, celostno še niso druţbeno odgovorno ravnanje, saj ni nujno, da

so kratkoročno ali vsaj dolgoročno pozitivni za deleţnike; lahko pa v danem trenutku

9

dvigajo podjetje iz povprečja ter večajo njegovo prepoznavnost in ugled na trgu.

Dejstvo je, da podjetja, ki invencij in novih zamisli s potencialom ne podpirajo, teţko

razvijajo idejo druţbeno odgovornega ravnanja, saj je brez spodbujanja inovativnosti

teţko zagotavljati npr. trajnostni razvoj, ki pomeni dolgoročno tudi obstoj podjetja.

1.3.2 Potek izvedbe raziskave

Magistrska naloga vsebuje zaporedje korakov, od teoretičnih izhodišč do praktičnega dela

raziskave. V njem preučujem praktične primere povezanosti IIDP in druţbeno odgovornega

ravnanja, ki so vsebinska osnova naloge. Na teoretičnih podlagah in praktičnih primerih

preučujem in skušam prikazati priloţnosti njune medsebojne odvisnosti ter z analizo prikazati

povezanost IIDP z druţbeno odgovornim ravnanjem v podjetju in pozitivne učinke omenjene

povezave. Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij prikazujem kot lastnost in način delovanja,

pri katerem so podjetja lahko inovativna, inovativne rešitve glede prakse druţbene

odgovornosti pa prikazujem kot tiste, ki lahko druţbeno problematiko in pričakovanja druţbe

rešujejo na nov, sveţ, torej inovativen način.

1.3.2.1 Teoretični del

Raziskava se je začela s teoretičnim delom. V njem obdelujem teorijo, ki opredeljuje

druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in teorijo IIDP ter inovacij. Dodatno sem v teoretičnem

delu predstavila in preučila probleme, ki obstajajo v druţbi, ter pričakovanja druţbe, ki ji kot

inovativen odgovor predstavljam druţbeno odgovorno ravnanje. V teoretičnem delu se v

raziskavi dotikam omenjenih področij in skušam prikazati povezanost IIDP ter druţbeno

odgovornega ravnanja podjetij, predvsem pa promovirati druţbeno odgovorno ravnanje kot

lastnost in dejavnost podjetij, h kateri lahko pristopajo inovativno in tako rešujejo oţje in širše

druţbene probleme in pričakovanja druţbe. Navajam razmišljanja, kako lahko povezanost

IIDP in druţbeno odgovornega ravnanja daje boljše rezultate obeh in zakaj je smiselno na oba

procesa gledati povezano.

V teoretičnem delu magistrske naloge dodatno preučujem in skušam dokazati, da so inovacije

in druţbeno odgovorno ravnanje podjetij povezani v mnogih skupnih točkah. Le-te nam

ponujajo priloţnosti, da inovativne organizacije, inovativna podjetja postanejo druţbeno

odgovorna in da druţbeno odgovorna podjetja postanejo in/ali ostanejo inovativna.

1.3.2.2 Izdelava modela

Teoretičnemu delu sledi izdelava modela. V njem prikazujem povezave med druţbeno

odgovornim ravnanjem in inovativnim pristopom k druţbeno odgovornem ravnanju, saj

predpostavljam, da je druţbena odgovornost kot alternativa dosedanjim praksam inovativna

rešitev druţbenih teţav. Zato druţbeno odgovornost predstavim kot druţbeno inovacijo, kot

inovacijo druţbe, dodajam pa okvir, kako jo uveljaviti z IIDP.

Pri tem na podlagi razvijanja ţe znanih dejstev ter povzemanja spoznanj potrdim zastavljene

hipoteze.

10

1.3.3 Uporabljene metode raziskovanja

Magistrska naloga je raziskovalne narave, zato sem dosledno pristopila k teoretičnim naukom

in dognanjem s področja, ki ga raziskujem. Reševala sem konkreten problem inovativnega

pristopa k reševanju problemov ljudi in pričakovanj, ki jih imajo kot druţba do podjetij.

Poglobila sem se v teoretična dognanja in znanstveno literaturo ter razširila svoje znanje na

področju temeljnih raziskav in dognanj, ki za omenjeno področje ţe obstajajo. Uporabila sem

ţe znane znanstvene metode in prvine, nalogo skušala zaključiti izvirno in podati nove teze ter

prispevek k reševanju problemov, ki se jih dotika naloga.

Pri pisanju magistrske naloge in raziskovalnem delu sem uporabila več metod, ki se

dopolnjujejo, se izmenjujejo in si sledijo v določenem zaporedju. Metode so prilagojene

potrebam magistrske naloge.

Pri izdelavi naloge sem uporabila sledeče metode:

Metodo deskripcije, s katero sem opisala in opredelila ključne pojme raziskave. Iz

obstoječe literature in virov sem povzemala dejstva ter predlagala rešitve na osnovi

idej, ki so se mi porodile ob pregledu literature in virov oziroma ob raziskavi.

Metodo dedukcije, s katero sem s sklepanjem na osnovi splošnih spoznanj sklepe

upoštevala tudi za specifične, posebne primere, sorodne splošnim.

Metodo indukcije, s pomočjo katere sem na osnovi značilnosti specifičnih, posebnih

primerov s sklepanjem vpoglede posplošila in prenesla na širše področje, da bi veljala

za širšo mnoţico sorodnih primerov.

Metodo analize, s katero dane procese razčlenjujem na posamezne operacije v

procesih; enako velja za splete lastnosti.

Metodo sinteze, s katero sem, obratno, posamezne dele, posamezne operacije in delna

spoznanja povezovala v celoto, v celoten proces in spoznanje. Metodo sem uporabila

za razvijanje spoznanj, ki sledijo iz raziskovanja. Metoda mi je v pomoč tudi pri

razvijanju sklepov raziskave.

Metodo komparacije, s pomočjo katere sem ključne pojme, ugotovitve ali definicije

med seboj primerjala.

1.3.4 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke raziskave:

V raziskavi izhajam iz predpostavke, da obstaja povezava med poslovno etiko, poslovno

kulturo, druţbeno odgovornim ravnanjem podjetja in inovativnostjo. Predpostavljam, da so

omenjena področja in omenjene kategorije povezane, da vplivajo druga na drugo in da

druţbeno odgovorno ravnanje lahko pomembno krepi reševanje druţbenih problemov in

zadovoljevanje pričakovanj, ki obstajajo v druţbi v odnosu do podjetij. Hkrati

predpostavljam, da smo glede vrednote druţbeno odgovornega ravnanja lahko inovativni.

Nekateri znanstveniki (McIntosh idr. 1998, 46—48), ki se ukvarjajo z druţbeno odgovornim

ravnanjem, menijo, da se bodo v prihodnje manj upoštevala finančna merila poslovanja in

bodo v ospredje prihajali nefinančni kazalniki, ki bodo podajali informacije o tem, ali je

podjetje druţbeno odgovorno in v svojem delovanju upošteva široko paleto interesov

11

različnih interesnih skupin oziroma deleţnikov. Skozi prizmo druţbene odgovornosti pa se

inovativno ponujajo odgovori na probleme nove, sodobne druţbe.

Omejitve raziskave:

Glavna omejitev raziskave je dejstvo, da je ta temeljila na razpoloţljivi literaturi in virih.

Informacije so dostopne celotni javnosti oziroma so splošno dostopne.

V nalogi sem se omejila na področje problematike ljudi ter pričakovanja druţbe v odnosu do

podjetij. Omejila sem se na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, na področje poslovanja, na

katerem lahko z inovativnimi pristopi, z inovativnimi rešitvami aktivno, predvsem pa

inovativno pristopamo k reševanju problemov ljudi kot druţbe ter k uresničevanju

pričakovanj druţbe do podjetij. Z ostalimi problemi, ki presegajo področje ekonomske,

okoljske in socialne sfere, se v nalogi nisem ukvarjala.

Dodatno omejitev vidim v širokem pojmovanju področja, ki sem ga raziskovala, predvsem

definicij termina problem. Definicijo druţbenih problemov in druţbenih pričakovanj sem

omejila na osnovno pojmovanje terminologije in je nisem razvijala širše, kot je bilo za nalogo

potrebno.

Kot omejitev razumem tudi termin rešitev problemov, saj je paleta rešitev druţbenih

problemov in uresničevanj pričakovanj druţbe izredno široka. Lahko je tudi izrazito

subjektivne narave in je objektivnost teţko dosegljiva ali celo nemogoča. Zato je moja rešitev

zgolj modelna.

12

2 DRUŢBENI, OKOLJSKI IN EKONOMSKI PROBLEMI

2.1 Izhodišča za obravnavo druţbene problematike

Problem lahko razumemo kot odprto, nerešeno vprašanje ali tematiko (Mandič 2002, 204—

219).

Izhodišča za obravnavo druţbene problematike so danes znana tema skoraj vsakega

formalnega in neformalnega pogovora. Problemi in druţbena problematika se dotikajo vseh

nas: posameznika, skupine ljudi, lokalnega okolja, druţbe, podjetij, vlad, medvladnih

organizacij. Prav tako se dotikajo okolja, našega planeta. Razseţnosti druţbene problematike

so ogromne. Pravzaprav lahko kot druţbeno opišemo vsako posamezno področje, ki se sooča

s tegobami in teţavami, pa naj govorimo o okoljski ali ekonomski problematiki, o

problematiki socialnih razseţnosti ali politični problematiki. Celotna problematika pa se

vedno, vsak dan, znova in znova dotika vseh nas in celotne druţbe. Zato področje, tematiko

kot celoto, povzemam kot druţbeno problematiko.

Vsem nam je bolj ali manj jasno, da smo se ponovno znašli sredi kriznega obdobja, da ţivimo

v času krize, se soočamo z njenimi posledicami in hkrati iščemo poti iz nje. Ni pa nam še

povsem jasno, ali je vsesplošna kriza — gospodarska, finančna, moralna, kriza vrednot in

človeštva — posledica nakopičenih teţav in enostranskosti, ali pa je tem še dodaten razlog.

Korošec (2010, 30) meni, da se nam ţe nekoliko »svita«, zakaj je do krize sploh prišlo, ter da

jo je dokončno »zakoličil« kolaps ameriškega bančnega sistema. Odkar so po drugi svetovni

vojni ZDA prevzele primat in si zagotovile nadvlado in vodilen poloţaj, tako v politiki kot v

gospodarstvu, »zamah metulja v ZDA pomeni potres drugod po svetu.« Kakor koli, kriza, ki

jo ţivimo, je le ena izmed mnogih, ki nam jo je pridelal in prinesel kapitalizem v 20. stoletju,

in je bila, tako se zdi, pravzaprav neizbeţna. Socialna problematika se kaţe v mnogih

pojavnih oblikah. Njenih obrazov je nešteto. Soočamo se z revščino ljudi, ki je lahko

materialna, običajno v nerazvitem delu sveta, ter duhovna v razvitejših delih. Posledica

materialne, finančne revščine je lakota, neizobraţenost, bolezni, nenadzorovana rojstva otrok,

izobčenost, brezdelje, kriminal ipd. Grozi nam najmanj pet vrst revščine (Hrast in Mulej

2008a). Revščina ogroţa bolne, ostarele, invalide, matere z majhnimi otroki in nosečnice ter

otroke. Ogroţa skupine, ki se ne znajo ali se niso sposobne prilagoditi znova in znova

spreminjajočim se razmeram na trgu dela ter ponudbe in povpraševanja. Revščina ogroţa vse,

ki so preveč enostranski, tiste, ki razmišljajo premalo celovito, tako tudi ravnajo, delujejo in

ţivijo. Ogroţa tiste ljudi, ki zaradi geografskih pogojenosti ne morejo spremeniti toka

dogajanja, npr. ljudi v Afriki. In ogroţa tudi ljudi, paradoksalno, ki ţivijo v izobilju. Izobilju

ponudbe, povpraševanja, ambicij, hipnih ţelja. V izobilju tehnoloških iznajdb in prevelikega

udobja. V izobilju prevelike izbire in pomanjkanju hrepenenja. Brez ustvarjalnih ciljev.

V razvitem svetu, kjer ljudje ţivijo v izobilju in materialno pomanjkanje ni problematično,

ampak je teţava v materialnem izobilju, se srečujemo z revnostjo odnosov med ljudmi, z

izkoriščanjem in neenakostjo, kar prav tako vodi v bolezni, kriminal, izobčenost. Ljudje so

danes izpostavljeni velikim neenakostim, razlikam in krivicam.

Zaposleni, ki danes ne zmore, ne zna ali noče sodelovati v nevzdrţnem tekmovanju, kdo bo

zmogel seči dlje, v stilu dvanajsturnih delovnikov ter ne bo pripravljen sebe, svojih interesov

in svojega ţivljenja povsem podrediti zahtevam okolja in podjetja, v katerem se je znašel, bo

vse bolj podvrţen izolaciji, odklonilnemu odnosu in nesprejetosti. To bo občutil predvsem v

13

odnosih z mlajšo generacijo, ki danes vstopa na trg delovne sile in se je za obljubljeno

kariero, denar, moč in ugled nemalokrat pripravljena odpovedati druţini, prostemu času in

ostalim nematerialnim stvarem, ki človeka notranje bogatijo in osrečujejo. Generacija »Y« je

tu. So mladi, bistri in nesramni. Radi delajo, toda nočejo, da delo postane njihovo ţivljenje.

»Babyboomerji« so dali prednost karieri, ta generacija pa na sluţbo gleda kot na vir dohodkov

za udobno ţivljenje in preţivljanje prostega časa z druţino. Hočejo fleksibilne sluţbe,

telekomunikacijo, moţnost polovičnega delovnega časa oziroma moţnost odhoda s trga

delovne sile, ko je na prizorišču otrok. Cenijo izpolnjeno ţivljenje, saj so ob dogodkih, kot je

bil npr. 11/9 spoznali, da je ţivljenje prekratko. 1

Prepletanje novih, naprednih in sodobnih tehnologij v druţbi, v kateri vladata pohlep in

bogatenje na eni strani ter obup in revščina na drugi, velik razkorak v ideologijah, nori,

skorajda plenilski ekonomski odnosi, so po prepričanju mnogih glavni in osnovni vzrok za

krizo, s katero se danes soočamo. S krizo morale in hkrati ekonomsko krizo.

Da bi se problematika lahko pričela resno obravnavati, bomo morali delati dobro namesto

škode, preko meja, določenih z zakoni. Vsem ljudem, sodelavcem, partnerjem in ostalim

ţivim bitjem, ki so odvisna od zdravega naravnega okolja (Mulej 2009b). Nebrzdan pohlep in

zahteve lastnikov kapitala po vedno višjih donosih ter gospodarski rasti so pretekla desetletja

izčrpali ljudi in njihovo delo, ki je, poleg predmetov dela in delovnih sredstev,

najpomembnejša prvina delovnih procesov. Izčrpali in dodobra načeli so naravne vire, naravo,

celoten ekosistem. Porušila so se naravna ravnovesja, zakoni narave izginjajo. Krčijo se

gozdne in ostale zelene površine Zemlje, pojavljajo se procesi erozije zemeljskih plasti,

osiromašena zemlja pa ne nudi več naravnih moţnosti za naravno pridelavo neoporečne

hrane. Ogroţena je voda na Zemlji, tako njena količina kot kakovost. Zaradi zviševanja

povprečnih letnih temperatur se talijo ledeniki, izumirajo ţivalske vrste. Zaradi vsesplošne

rasti narašča tudi število prebivalcev planeta, višja je količina lova, ribolova, naravna

regeneracija ni več mogoča, saj iztrebljanje poteka hitreje, kot je hitra naravna sposobnost

regeneracije. Posledično je višja tudi poraba električne energije. Nikoli končana zgodba. Če se

ne bomo znali ali hoteli ustaviti, sledi konec. Velik nič in smrt našega planeta. Skupni

imenovalec vseh teţav je, tako Mulej (prav tam), pomanjkanje druţbene odgovornosti, nas

samih, druţbenih organov in organizacij, torej celovitega odnosa, najprej do nas samih.

Zaradi nebrzdano pospešenega razvoja in rasti svetovne industrije in gospodarske dejavnosti

so se predvsem v zadnjih desetletjih emisije plinov izrazito povečevale. Emisije so neizbeţno

dejstvo, saj so produkt izgorevanja fosilnih goriv prevoznih sredstev, stranski produkti

kmetijske dejavnosti, dejavnosti ravnanja z odpadki in odplakami, ki nastajajo tako v

gospodinjstvih kot v industrijskih procesih.

Njihova posledica je učinek tople grede, ki posledično pomeni segrevanje ozračja. To sproţa

klimatske spremembe in iz leta v leto višje povprečne temperature na Zemlji. Od leta 1951 do

leta 2000 se je povprečna globalna temperatura na Zemlji povečala za 0,6 stopinje, po

napovedih pa naj bi se letos zvišala za med 1,4 do 5,8 stopinj Celzija. Verjetno se bo povečalo

število vročih dni, razlika med jutranjo in popoldansko temperaturo pa se bo zmanjšala.

Pričakovati je tudi različno porazdelitev padavin preko leta. Intenzivirajo se vremenski pojavi,

spreminjajo se smeri gibanja zračnih mas.

1Povzeto po Poslovni utrip[online]. Dostopno na: [http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528]

http://sl.wikipedia.org/wiki/Padavine

http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528

14

Razpoloţljivi podatki o emisijah CO2 opozarjajo, da so razmere izrazito resne, svarita

Boţičnik in Mulej (2010, 26). Vsebnost ogljikovega dioksida, metana, fluorokarbona in

drugih plinov v zraku se povečuje s stopnjo rasti pribliţno 2,3 ppm (parts per million) letno.

Da bi se siromašenje planeta in njegovo zastrupljanje vendarle končalo, je kar 141 drţav sveta

podpisalo deklaracijo, t. i. Kjotski protokol, ki predstavlja idejo sonaravnega razvoja.

Deklaracija je ratificirana, a njene vsebine, zahtev in kriterijev mnoge izmed podpisnic ne

morejo v celoti izpolnjevati in jih dosegati. Gre za sporazum, ki temelji na prizadevanjih za

zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, med katerimi izstopa ogljikov dioksid. Namen

sporazuma je, preko zmanjšanja emisij, ustaviti segrevanje ozračja in preprečiti nadaljnje

podnebne spremembe. Pomembno je, da so sporazum podpisale drţave, ki s svojim

onesnaţevanjem predstavljajo preko 60 odstotkov vseh emisij. Več prikazujejo slike 1—5.

Slika 1: Kjotski protokol in drţave podpisnice.

Vir: Wikipedia, prosta enciklopedija. [online]. Dostopno na:

[http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png]

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png

15

Slika 2: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje. Podatki za leto 2006.

Vir: Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-

srv/special/climate-change/global-emissions.html]

Slika 3: Drţave, ki s svojimi emisijami najbolj onesnaţujejo okolje glede na število

prebivalcev. Podatki za leto 2006.



16


Vir:Washington Post 2009. [online]. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-






17

V druţbi kljub pozitivni noti, ki jo vsebuje Kjotski sporazum, obstaja dvom o njegovi

učinkovitosti. Vzrok je v dejstvu, da podpis in potrditev sporazuma hkrati pomeni resno

zavezo in namero iti proti ciljem in upoštevati smernice, ki jih vsebuje protokol. Sledenje

glavnemu cilju, to je vsakoletnemu zniţevanju emisij, pomeni omejevanje v lastni produkciji,

v lastni gospodarski rasti ter kratkoročno višje stroške na področju varstva okolja, tako

preventive kot kurative za ţe povzročeno škodo.

Dodatno se predvsem drţavi s svetovnega Vzhoda, Kitajska in Indija, zavedata, da je Zahod

pretekla desetletja, če ne stoletja, s svojim gospodarskim razvojem in razcvetom ustvarjal

blaginjo in uničeval naravo, okolje, ne da bi ga kdor koli omejeval in postavljal pogoje.

Dejansko nemogoče je nadoknaditi velik razkorak v razvoju, hkrati pa se zavestno omejevati

v izrabi naravnih virov in omejevanju gospodarske rasti in razvoja. Da bi dosegli dogovor, da

bosta razviti svet, torej preteţno Zahod, in drţave v razvoju, torej preteţno Vzhod in Jug,

našla skupni jezik in skupen cilj, bo potrebno zavest, da je nujen dogovor, dvigniti na višji

nivo in potrebo dejansko začutiti. Kitajsko pestijo resnično hudi okoljski problemi. Po

poročanju časnika New York Times naj bi samo odstotek urbanega prebivalstva na Kitajskem

dihal zrak, ki po merilih Evropske unije velja za varnega. Kitajski problem onesnaţenega

zraka pa je postal tudi globalni problem. Kisli deţ, ―oplemeniten‖ s kitajskimi izpusti iz

elektrarn na trdna goriva, pada na Seul in Tokio, tudi Los Angeles se pritoţuje nad umazanijo,

ki z zračnimi tokovi pripotuje po zraku s Kitajske. 2

Lokalne oblasti so v času OI v Pekingu

celo poskusile z omejitvijo števila avtomobilov na cestah, da bi s tem kratkoročno zmanjšale

vsebnost strupenih delcev v zraku. A rezultat ni ustrezal pričakovanju, saj se vsebnost emisij v

zraku ni bistveno zniţala kljub dejstvu, da so z ulic umaknili skoraj 4 milijone avtomobilov,

ki običajno vozijo v mestu in okolici. Poskus je dokazal, da so poleg izpustov avtomobilov

glavni povzročitelj industrijski in gospodarski subjekti, ki proizvajajo v Pekingu ter njegovih

predmestjih.

Emisij in obstoja toplogrednih plinov ne povzroča samo industrijska in druge gospodarske

dejavnosti. Na druge vidike in izhodišča za obravnavanje druţbene problematike je na

nedavnem srečanju poslovnega kluba Socius z naslovom Izhod iz svetovne krize z

vprašanjem: »Če je planet Zemlja sposoben prenesti eno milijardo ljudi, kdo in kaj bo

napravil z ostalimi?« opozoril dr. Mulej. Nakazal je, da je cilj sonaravnega ţivljenja na Zemlji

moč doseči tudi z omejevanjem rojstev oz. prirastka prebivalstva. Nadalje Mulej (2009c)

povzema misli Taylorja in meni, da neskončno širjenje in rast, ki se je pričelo pred nekaj

stoletji, ni več mogoče. V času, ko se je nenadzorovana rast pričela, število ljudi na Zemlji,

njihova potrošnja in poraba naravnih virov niso predstavljali nikakršnih teţav. Malokdo se je

resneje ukvarjal z dejstvom, da imajo narava in naravni viri omejitve, ki bodo ob

nekontrolirani izrabi in zlorabi postali resen problem človeštva. Taylor je situacijo razloţil s

primerjavo rasti človeštva in z njo posledično nebrzdano porabo naravnih virov ter z

razmnoţevanjem, eksponentno rastjo števila bakterij v steklenici. Enako kot zaprta steklenica,

ima tudi planet Zemlja omejitve in okvir. Enako hitro, kot bi se v steklenici razvijale

bakterije, se na Zemlji veča število ljudi, ki za svoje bivanje porabljajo naravne vire. Medtem

ko so naravni viri za svoj nastanek potrebovali milijone let in jih prav toliko potrebujejo za

svojo obnovo, jih ljudje neomejeno porabljajo iz minute v minuto in iz minute v minuto je

stanje naravnih virov bolj in bolj načeto.

2 Povzeto po Jesenšek 2007, 4-5

18

Danes redkost dobrin postaja osrednja tema tradicionalne in okoljske ekonomike, ki

raziskujeta, zakaj se redkost dobrin sploh pojavlja ter kako teţavo rešiti. Odgovori zakaj,

razlogi za pojav redkosti naravnih virov, nam leţijo skoraj »na dlani«. Kaţejo se v porastu

prepada med človeškimi (tudi navideznimi, ne vedno resničnimi) potrebami in

razpoloţljivostjo naravnih virov (Knez-Riedl 2010). Kljub tehnično tehnološkemu napredku

smo danes še vedno odvisni predvsem od narave, zato je še posebej teţko razumljiv

»mačehovski« in kratkoviden odnos človeka do nje. Od narave smo se odtujili, čeprav nanjo

nenehno vplivamo skozi svoje ekonomske aktivnosti ter s svojim načinom vsakodnevnega

ţivljenja in preţivljanja prostega časa, ki so ga v veliki meri izoblikovale naše (z ukrepi

vplivnih, preko zlorabe poloţaja, neredko vsiljene) potrošniške navade (Knez-Riedl, prav

tam).

Človek je danes na stopnji razvoja, ko se je iz homo sapiensa prelevil v »homo miserabilisa«,

ki ni več sposoben skrbeti sam zase, še manj za soljudi (Pivec 2010).

Ob dodatnem podatku, da je na Zemlji pribliţno milijarda in pol glav govedi, ki proizvedejo

pribliţno 25-krat toliko toplogrednih plinov kot vsi avtomobili, in ob dejstvu, da človeštvo z

dihanjem proizvede pribliţno 5-krat toliko ogljikovega dioksida kot vsi avtomobili, je rešitev

tudi zniţanje svetovne populacije, na primer z omejevanjem rojstev, z obvezno regulacijo na

mednarodni ravni.

Toda omejimo se na podjetniške vidike.

2.2 Definicije druţbenih problemov in pričakovanja druţbe v odnosu do podjetij

Današnji svet sekajo ostre črte, meje, razpoke, prelomnice, »kitajski zidovi«, ki ločujejo dva

svetova: svet obilja in svet skrajne bede — vmes pa je nekaj malo prostora (Kralj 2003, 10).

Stanje v svetu in stanje duha prebivalcev sveta je kljub napredku, razvoju, ki je kipel skozi

desetletja in stoletja, kljub vsemu bogastvu, revno. Bogastvo, če se dotaknem izključno

materialnosti, je razdeljeno neenakomerno in nepravično. Naravna bogastva, razporejena na

našem planetu, omogočajo ugodje in udobno ţivljenje peščici ljudi, ki je bila tako podjetna,

da jih je znala izkoristiti v svoj prid, ali tako pohlepna, da je, zato da se je dokopala do

ekskluzivnosti, nadzora in lastništva, brezobzirno izključevala vse ostale zainteresirane ali

kako drugače vključene deleţnike; ljudi, ţivali in naravno okolje.

Naš planet in njegove prebivalce danes pestijo predvsem problemi, ki so posledica

neprimernega in za okolje nevzdrţnega odnosa, nepravične delitve in neenakopravnosti ter

velike ekonomske in moralne nestabilnosti. Neprimeren odnos skozi desetletja in stoletja se

danes zrcali v lakoti na eni in neizmernem bogastvu na drugi strani. Vrača se v obliki bolezni,

vojn, globalnega segrevanja in trenutno aktualne svetovne finančno gospodarske krize. Mulej

(2009c) ugotavlja, da ni samo gospodarstvo tisto, ki ustvarja pogoje za blaginjo in/ali srečo

ljudi. Pričakovanja ljudi ne obstajajo samo v materialnem smislu, ampak so za zadovoljstvo

ter srečo ljudem pomembni še psihološko-sociološki, torej za ekonomiste neotipljivi pogoji.

Zaradi dejstva, da so se ţelje in potrebe ljudi, ki predstavljajo del prebivalstva, ki ţivi v

izobilju, izčrpale, a del ljudi ţivi na pragu svojih potrošniških moţnosti ali moţnosti za

potrošnjo enostavno nima, se je, predvsem v letu 2008, pojavila zmanjšana potrošnja.

Posledica zmanjšane potrošnje je nujno zmanjšana gospodarska rast oz. recesija.

19

Deloma je k zaviranju potrošnje prispeval tudi psihološki moment in občutek (potencialnih)

potrošnikov, da so vsak dan manj plačilno sposobni, da so ogroţena njihova delovna mesta,

zato bodo, po domače, nekoliko zategnil pas. Kriza spravlja ljudi v previdnost. Kot nadalje

navaja Mulej (prav tam), to posledično predstavlja teţavo za finančni sistem, ki rast potrebuje

za odplačilo dolgov in obresti, ki so še nedavno (potrebno) rast pravzaprav omogočala. Merila

planiranja in vodenja, ki so bila v veljavi do tega trenutka, je potrebno torej inovirati in se

usmeriti k prepotrebni zavesti druţbene odgovornosti in potrebne ter zadostne celovitosti.

Kljub dejstvu, da danes ekonomija in skupnost premoreta potrebno znanje in izkušnje, še

vedno ne posvečamo dovolj pozornosti in ne pripisujemo dovolj pomembnosti dejstvu, da je

nujen sonaravni razvoj, sobivanje. Ţe zgodovinska dejstva nas učijo, da so civilizacije, ki niso

zmogle dovolj modrosti, da bi udejanjile nujnost sonaravnega bivanja, propadle. Enako se

dogaja v ţivalskem ter rastlinskem svetu. V naravi se morajo ţivali in rastline prilagoditi

nastalim razmeram ter se razviti do stopnje, ko dve ţivi bitji, najsi gre za rastline ali ţivali,

drugo drugemu olajšata ter omogočita razvoj, bivanje in ne nazadnje obstoj.

V preteklosti je v ekonomiji veljalo pravilo, da se je v svojem delovanju smiselno opredeliti

na ozko področje delovanja, ga strokovno obvladovati in s svojim znanjem, optimalnim

delovanjem ustvarjati lastne prednosti na trgu. S specializacijo svoje dejavnosti je vsakdo

nehote sprejemal tudi dejstvo, da bo hkrati z ozko usmeritvijo svojega delovanja razvil

potrebo po drugih specializacijah, ki jih bo na trgu iskal od ostalih ponudnikov, ki so se

osredotočili na druge produkte in storitve kot on sam.

Ljudje smo postali enostranski, nismo celoviti. Dejstvo, da nihče ni celovit, pomeni tudi, da

drug drugega potrebujemo in da smo drug od drugega odvisni (Mulej idr. 2009a).

Mulej (prav tam) meni, da je sedanja kriza, ki se sicer manifestira kot finančna, dejansko

druţbena in potrjuje dvome, ki se porajajo ob vprašanju sodelovanja. Kriza se sama ne more

spremeniti in problemi, ki so se pojavili ob njenem nastanku, se ne bodo rešili sami. Za

njihovo rešitev je potrebno najti nove prijeme, nove poti, inovativne pristope in ideje, ki bodo

pripeljali do inovativnih rešitev ter odgovorov na vprašanja. Inovacije pa ne morejo biti samo

tehnološke, predvsem so za izhod iz trenutno nezavidljivega poloţaja potrebne inovacije

vrednot, kulture, etike in norm. V starih vrednotah, kulturi, etiki in normah je namreč vse

premalo upoštevano, da je celovitost obnašanja nujna za celostnost rezultatov, ki jih dajejo

razne dejavnosti. Brez teh inovacij bi lahko zlahka spregledali teţave, ki nastajajo zaradi

specializiranosti in enostranskosti ter privedejo do kriz velikih razseţnosti, mnogokrat tudi do

popolnega zloma svetovnih gospodarstev, vrednot, etike in morale, do vojn.

Marcuelo Servos (v: Mulej in Hrast 2008) meni, da je najhujši problem človeštva in najhujša

groţnja celoviti, globalni harmoniji revščina. Nadalje filozof Bourg (prav tam) ocenjuje, da

človeštvo deluje samouničevalno, predvsem zato, ker ne upošteva nobenih omejitev na

nobenem področju. Bourg zato zahteva »planetarno etiko«. Rezultat povečanega nesorazmerja

med svetovnim bogastvom in revščino je danes katastrofalen in sproţa pojave terorizma,

uperjenega proti peščici bogatih, ki jo revni štejejo za vir svoje izkoriščanosti in bede.

Ţal so ţrtve nemalokrat tisti, ki z nesorazmerjem nimajo nikakršne povezave, nanj ne

vplivajo, vsekakor pa so del mnoţice, ki bi morala prevzeti odgovornost, se zoperstaviti,

bojkotirati in onemogočiti nadaljnje razvijanje nesorazmerja moči in bogastva. Bourg nadalje

pravi, da je ogromen izziv spremeniti in posodobiti odnos ljudi do naravnega okolja in jih

napeljati k razmišljanju in prevzemanju globalnih – etičnih vrednot.

20

Če je nesorazmerje povsem ušlo iz nadzora in moţnosti vplivanja, je mogoče, da ni pravilno,

da revščino omenjamo zgolj kot nekaj, kar je v povezavi z revščino v materialnem pomenu, in

jo pripisujemo spodnjemu koncu lestvice druţbenega razvoja, temveč bi se morali ukvarjati

tudi s tisto, ki obstaja na vrhu, pri ljudeh, ki ţivijo v (nepotrebnem) izobilju. Gre za revnost

duha, morale in etike. Bourg (prav tam) še meni, da bi bilo morebiti potrebno, da vsem

oblikam revščine poiščemo tisto, kar jim je skupnega, skupni imenovalec, to je pomanjkanje

druţbene odgovornosti v opazovanju, dojemanju, čustvih, v razmišljanju, odločanju in

delovanju posameznikov, druţbenih skupin, drţav oziroma celotne svetovne populacije.

Na vprašanji, ali danes v Svetu lahko govorimo o druţbeni odgovornosti ali o inovativnem

piar-u in ali je edina odgovornost podjetij resnično le ta, da ustvarjajo dobiček, Dušič-Gornik

(2008) ponuja naslednja razmišljanja in odgovore. Avtorica in strokovnjaki, ki preučujejo

druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, menijo, da temu ni tako. Sodobna druţba od članov

skupnosti in od podjetij pričakuje tudi druge oblike odgovornega ravnanja, materialnost ter

dobiček izgubljata svoj nekdanji pomen med ljudmi. Zgolj strogo sledenje interesom dobička

in nebrzdano potrošništvo sodobno druţbo vodita v uničenje okolja, narave, kulture, vrednot

in človekovega dostojanstva.

Da bi podjetja dosegla nivo, ko druţbena odgovornost ne pomeni zgolj oblike propagande in

marketinške komunikacije z deleţniki, je potrebno mnogo več. Donacije, sponzoriranje,

dobrodelne prireditve, nameščanje čistilnih naprav in mnoge podobne aktivnosti, ki jih

podjetja najpogosteje izvajajo in se z njimi rada pohvalijo, niso dovolj. Mojca Drevenšek (v:

Dušič-Gornik 2008) ugotavlja, da bi, če bi se podjetje obnašalo zares druţbeno odgovorno,

moralo najprej ugotoviti, kaj lokalno, regionalno in celo globalno okolje od njega pričakuje.

Da bi to ugotovilo, je potrebna aktivna in ves čas trajajoča komunikacija z vsemi omenjenimi

deleţniki — notranjimi, zunanjimi, lokalnimi, regionalnimi ter globalnimi. Blanka Kaker

(prav tam) poudarja, da je danes vse pomembnejše, kako so bili izdelki narejeni in storitve

opravljene. Namen druţbeno odgovornega ravnanja naj ne bi bila večja konkurenčnost, četudi

je le-ta kasneje posledica druţbeno odgovornega ravnanja.

Z zmanjševanjem negativnih vplivov, ki jih imajo mnogi proizvodni procesi na okolje,

podjetja nemalokrat zniţajo tudi stroške procesa; podjetja, ki ravnajo druţbeno odgovorno, so

iskalcem zaposlitve bolj zanimiva od podjetij, ki ne ravnajo odgovorno. Konkretno to pomeni,

da imajo druţbeno odgovorna podjetja večje moţnosti, da pridobijo kakovostne kadre in

strokovnjake za različna področja. Odjemalci so vse bolj ozaveščeni in pozorni na postopke in

načine, s pomočjo katerih so narejeni izdelki ali storitve; raje se odločajo za produkte, za

katere menijo, ali za katere proizvajalec jamči, da so bili proizvedeni s čistimi tehnologijami

in so posredno okolju, ljudem in ţivalim povzročili nič ali zelo malo škode.

Zanimivo razmišljanje o pričakovanjih druţbe podaja (prav tam) prof. dr. Joţe Ramovš, ki

pravi, da mora druţba najti način, kako starejše in izkušene sodelavce motivirati, da dlje časa

ostanejo delovno aktivni sodelavci podjetij, kjer so ali so bili zaposleni.

Z njihovo pomočjo bi v podjetjih na mlajše generacije in vodstvene strukture prenašali svoja

znanja in izkušnje. Druţba in predvsem podjetja bi morala razmišljati, kako delovna mesta in

pogoje dela prilagoditi starejšim delavcem, saj so prav oni ključni pri zagotavljanju

trajnostnega razvoja in pri ohranjanju dobrih praks in bogatih izkušenj iz preteklosti.

Izkušenost generacije starejših sodelavcev je v kombinaciji z drznostjo in novimi idejami

mlajših generacij v podjetjih nemalokrat pravi odgovor in rešitev mnogih problemov, s

21

katerimi se soočajo podjetja. Naloga vodstva in lastnikov je, da ustvarja medgeneracijski most

in vzdrţuje vez med tradicijo in novostmi. Pomembno je, da znamo ceniti predvsem človeka

in njegovo delo, njegovo znanje in vrednote. Da to, kar druţbi vzameš, na neki način tudi

vrneš.

Do podjetij poleg notranjih deleţnikov pričakovanja gojijo tudi zunanji. Okolje, v katerem

podjetje deluje, pričakuje pošteno povračilo ţe zaradi dejstva, ker prav okolje in njegov obstoj

omogočata, da podjetje sploh lahko posluje. Brez oţjega ter tudi širšega okolja bi podjetje

teţko nastalo, obstajalo in poslovalo. Vsi deleţniki, ki jih poslovanje nekega podjetja zadeva,

se jih kakor koli dotika in jih zanima, lahko o ravnanju podjetja razmišljajo, imajo ter

podajajo svoja mnenja. Danes, ko so na voljo pravzaprav vsi podatki o poslovanju podjetja,

lahko deleţniki le-tega spremljajo in o podjetju ustvarjajo lastno mnenje ter do njega razvijajo

svoja pričakovanja. Deleţniki danes vse manj sprejemajo razmišljanja in teţnje lastnikov

kapitala, da so njihovi cilji in cilji podjetja prednostna naloga, ki jo mora podjetje,

poslovodstvo podjetja in njegovi zaposleni uresničevati ne glede na morebitno moralno

oporečnost ciljev in ne glede na uporabljena sredstva ali škodljivost takšnega ravnanja. Interes

deleţnikov je vedno znova zagotavljati dolgoročnost uspešnega obstoja in poslovanja. Takšen

interes bi praviloma moralo imeti tudi podjetje ter njegovi lastniki. Ţal je za spremembo

miselnosti in ţelja z visokih dobičkov ter vsakoletne rasti na kratkoročno manj popularen

trajen obstoj, trajno gospodarjenje podjetja, potrebno sprejeti nove, drugačne etične standarde,

imeti veliko moralnega kapitala, modrosti ter preudarnosti.

Da se obdobju industrijske miselnosti, ki je prevladovala zadnja desetletja, nezadrţno bliţa

konec, je prepričan Mulej (2009d).

Dejstvo je, da je bilo pred sto leti stanje drugačno, da je bilo svetovnega prebivalstva za

pribliţno petkrat manj, 3

kot ga je danes, da so bili posledično temu primerni tudi potrošnja

naravnih dobrin, obremenjenost okolja in hitrost našega potovanja k uničenju planeta.

Najhitrejša rast števila prebivalcev se je dogajala po letu 1950, v zlati dobi industrijskega

razcveta. Pričela se je eksponentna potrošnja naravnih virov, zato zmanjkuje neobnovljivih

naravnih virov, pitne vode, čistega zraka, obdelovalne zemlje. Spreminjajo se podnebne

razmere in čisto mogoče je, da sedanja civilizacija ljudi v potencialno novo nastalih pogojih

ne bo zmogla preţiveti. Če se bo zrak še naprej segreval, predvsem zaradi prevelike porabe

fosilnih goriv, se bodo še naprej topili ledeniki na severu. Naraščanje voda bo morda prisililo

več ljudi, kot jih zdaj ţivi v EU, ZDA in Kanadi, da se preselijo v notranjost, ki pa je ali

prenaseljena ali neuporabna.

Nadaljnji porast temperature lahko odmrzne stalno zamrznjena tla na ruskem severu, pošlje v

zrak milijarde ton plinov, ki bodo mnoţično pomorili človeštvo, še povzema podatke Mulej

(prav tam).

Najpogostejši razlog za zanemarjanje naravnega okolja in z njim povezanih dejstev Knez-

Riedl (2010) vidi v navidezni zadostnosti in človeku neomejeni dosegljivosti vseh naravnih

dobrin.

3

Glej sliko 6.

22

Slika 6: Naraščanje števila svetovnega prebivalstva.

Vir: Taylor 2008, 16.

Enostransko, namesto celovitega ravnanja, povzroča porazne posledice, IIDP, ki so v večini le

tehnološki in zato navidezni, h katastrofalnim rezultatom še pripomorejo. Kljub temu, da so

bile odločitve nekoč enostranske, so zaradi svojih razseţnosti, globalizacije idej in ukrepov

zdaj postale problem, ki se dotika vseh nas, zato jih moramo vsi, kar se da aktivno, reševati.

»Mednarodno in drţavno pravo ne zadoščata, ker ne moreta zajeti in rešiti skupnih problemov

vsega človeštva, saj nista naddrţavna in ju drţave upoštevajo ali pa ne« (Mulej, prav tam).

Neupoštevanje je še zlasti značilno za multinacionalke.

2.3 Pristopi k reševanju druţbenih problemov

Teţko bi se s čimer koli strinjali bolj, kot se lahko strinjamo s trditvijo, katere avtorstvo

pripisujejo Albertu Einsteinu, nanjo pa se navezujeta tudi Mulej in Hrast (2008), ko pravita,

da je sodobni svet poln protislovij in nasprotij, predvsem so le-ta povezana z mnogimi vrstami

revščine, katerih največkrat ni mogoče reševati na načine, ki jih pozna klasična ekonomska

teorija, saj so pravzaprav nastale kot njena posledica.

Einsteinova trditev se glasi, da problemov ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, ki je

probleme ustvarila; zato je danes teţko verjetno, da bodo teţave, ki so jih povzročili, rešili

prav ljudje, ki so zanje najbolj odgovorni. Da bi bilo to mogoče, se mora v glavah ljudi

marsikaj spremeniti. Vrednote, etika in morala. Spremeniti se morajo merila ljudi in ljudje

sami in to inovativno kot vir nove koristi uporabnikov.

23

Teţav današnje druţbe ne moremo reševati zgolj s spodbujanjem konkurenčnosti vse do

pretiravanja. Konkurenčnost dejansko pomeni tekmovalnost, ki ne more zagotavljati rasti

prijetnih človeških medosebnih odnosov. Prav tako je gospodarska rast, ki je vzročno

povezana z nastankom druţbenih, torej ekonomskih, socialnih in okoljskih problemov,

napačen odgovor za reševanje teţav. Tehnološkega znanja, naprednih procesov in tehnologij

je danes v svetu v izobilju, rezultat pa je katastrofalen. Odgovor se torej ne skriva v teh

inovacijah. Dnevno smo priča novim odkritjem, izboljšavam obstoječih proizvodov in

tehnologij ter povsem novim proizvodom, ki so nam bili do nedavna povsem neznani in

nepredstavljivi. Mulej in Hrast (prav tam) podajata predlog, da bi se morali s problemi druţbe

aktivno spoprijeti in napore posameznikov, ki jih rešujejo, močno podpreti drţavni in

meddrţavni organi, npr. z vzpostavitvijo drţavne ter meddrţavne strategije za razvoj druţbene

odgovornosti ter agencije, ki bi razne napore med seboj celovito usklajevala in zagotavljala

celovit pristop k druţbeni odgovornosti; tako na drţavni, kot na meddrţavni ravni.

Kralj (2003, 11) je prepričan, da ni dovolj, da smo odgovorni zase, za svojo druţino, mesto,

narod; odgovorni smo do vseh drugih ljudi ter planeta kot celote. Vsi smo ustvarili to druţbo,

takšno kot je, nekateri tudi s svojo pasivnostjo in neaktivnostjo dopuščajo divje bogatenje

nekaterih ljudi in nepravično razdelitev. Ljudje informacij in dejstev o bedi velikega dela

sveta preprosto ne smejo več ignorirati. Močnejši morajo zaščititi šibkejše, šibki pa ignorance

močnejših ne smejo več sprejemati kot nekaj samoumevnega. Zavedati se moramo, da naše

pravice segajo točno do tam, kjer posegajo v pravice drugih. Sicer se drugi, kot vidimo

dandanes po svetu, s terorizmom odzivajo in se bojujejo zoper izkoriščevalce za svoje ideale

in ideologijo.

Da se dajo tehnološko rešiti skorajda vse teţave, ki nas pestijo danes in so povezane z druţbo,

z okoljem, povzema Mulej (2009d). Prav vsi problemi so z današnjim tehnološkim znanjem,

če ne rešljivi, vsaj obvladljivi. Morebiti se največja teţava kaţe v urejanju druţbenih odnosov,

v resnični ţelji rešiti jih. Osebno se mi postavlja predvsem naslednje vprašanje: »Ţelimo

teţave reševati, ali jih ţelimo rešiti?« Mulej pa (prav tam) razmišlja: »Ljudje morajo nehati

»sovraţiti« lastne otroke in vnuke ter povzročati počasen samomor človeštva«. Pravi tudi, da

problem ni tehničen, ni v znanju. Je v volji vplivnih, svetovno vplivnih.

Preden začnemo razmišljati o rešitvah aktualnih druţbenih problemov in o pristopih k

reševanju le-teh, je potrebno jasno definirati, kaj z rešitvami ţelimo doseči, kakšno stanje, za

razliko od sedanjega, ţelimo vzpostaviti. Pristop k rešitvam mora biti primerno celovit, zato

sistemski. To pomeni, da je potrebno upoštevati kar največ mogočih dejavnikov in interesov

vseh zainteresiranih udeleţencev. Ko omenjam udeleţence, ne mislim zgolj na ljudi, temveč

tudi na ţivali, naravo, poleg ţive narave pa tudi na neţivo. Dejstvo je, da ţelimo z rešitvami

zagotoviti obstoj planeta in ekosistema, torej obstoj človeštva.

Doseči ţelimo višjo kakovost ţivljenja prebivalcev planeta ter vzpostaviti inovativne

vrednote, kulturo, etiko, norme in merila, ki bodo omogočala trajnost, saj lahko cilje, ko so

doseţeni, kmalu pozabimo in razvoj dogodkov se lahko ponovno prične razvijati v napačno

smer. Kaj pravzaprav potrebujemo za kvalitetno ţivljenje ljudi? Zdravo in naravno hrano,

čisto vodo, čisto okolje za ţivljenje, racionalno rabo prostora, sonaravno izrabo naravnih

dobrin, naravi prijazno in odgovorno koriščenje vode, zraka in tal.

Postavlja se vprašanje, ali je to izvedljivo ob velikih pritiskih, ki jih izvaja kapital, ob

privilegijih in lagodnostih, ki iz njega izhajajo. Je rešitve mogoče doseči kljub močnim

24

pritiskom svetovnih lobijev, ki imajo v rokah kapital in oblast, da agresivno oblikujejo javno

mnenje ter trende?

Ţe danes, seveda pa tudi v prihodnosti, potrebujemo več znanja pri reševanju konfliktov med

potrebami, ţeljami, nujnostjo in resnično potrebnim, med urbanimi in ruralnimi območji, med

razvitim in nerazvitim svetom, med človekom in naravo. Posvetiti se je potrebno vplivom

globalne ekonomije in socialnih dejavnikov na naravo in obratno: vplivom bolj sonaravnega

gospodarjenja z naravo na ekonomijo in socialne razmere. Ta trenutek so lakota na eni in

izobilje hrane na drugi strani, energija, njeni viri, poraba in obnova le-teh ob klimatskih

spremembah in nestabilnih političnih razmerah glavni problemi, ki se tičejo tako razvitih kot

nerazvitih drţav.

Nenazadnje, a zato ne najmanj, ampak najverjetneje celo najbolj pereč in hkrati najteţje

rešljiv je problem odnosa ljudi do soljudi, do okolja, do tistega, kar je, kar naj bi bilo

pomembno, je (ne)etika in (ne)morala človeka. Zavedanje, ozaveščenost, spoznanje nujnosti,

da se bo človeštvo in vsak posameznik moral spremeniti, inovirati svoje navade, moralne in

etične norme ter nekaj storiti, zase, za samoohranitev. Za ohranitev in nadaljevanje svoje

vrste. Osveščanje in informiranost posameznika in s tem celotne druţbe je najpomembnejši

dejavnik moţnih pozitivnih premikov pri reševanju teh problemov. Dosedanji razvoj

ekonomije, tehnologije, znanosti in človeških druţb je nedvoumno potrdil domnevo o tesni

soodvisnosti razvoja človeštva in naravnega okolja. 4

Teoretično so nam vsem dobro znana moralna načela, priporočila, prav tako tudi prepovedi,

praktično pa v večini podjetij še vedno obstajata močna kontrola in nadzor zaposlenih.

Običajno imamo opravka z iskanjem napak ter neupoštevanjem navodil.

Večina vodij v podjetjih izvaja nadzor ter sankcionira odklonilno ravnanje svojih sodelavcev

in izreka graje za vedenje in dejanja, ki niso v skladu s pričakovanjem podjetja in/ali vodij

oddelkov. Redki so primeri, ko v podjetju vlada politika nagrajevanja, kjer nadrejeni svoje

sodelavce upravičeno pohvalijo in nagradijo dobro delo. Vodje in poslovneţi bi se morali

osredotočiti na iskanje dobrega in pozitivnega, omenjene vzgibe pa najprej odkriti v sebi in s

svojim ravnanjem dajati dober zgled svojim sodelavcem. 5

Idej, kako spremeniti samouničujoče vedenje človeštva je dovolj (Kralj 2003, 91). Ţal so te še

daleč od uresničitve in resnične namere, da jih človeštvo uresniči. Ekonomisti, razen redkih

izjem, naj bi bili zadnji, ki vidijo rešitve in naj ne bi vedeli, poleg, ponovno, redkih izjem, kaj

je njihova naloga. Opravičevati bogatenje peščice ljudi ali se ukvarjati z načini, kako z

zmerno produkcijo in pravično delitvijo vsem ljudem zagotoviti spodobno ţivljenje in

preţivetje. Kralj (2003, 92) ponuja tri predloge, s katerimi bi lahko spremenili ekonomske

temelje sveta.

Le-ti so strnjeni v tri faze:

4

Povzeto po Globe Slovenija: 2008. 4. skupna seja GLOBE Slovenija in sveta za varstvo okolja republike

Slovenije. Problematika gospodarjenja z urbanim in odprtim prostorom v Sloveniji v luči podraţitev naravnih

surovin in hrane v svetu ter predvidenega organiziranja regij. 18. marca 2008 v Ljubljani. [online] Dostopno

na:[http://www.letgroup.com/ARENA05/letarenae.nsf/ae76a4ee10890d4bc1256fb9005f74fe/61fcdccf815f549fc

125741e00393d70/$FILE/4.seja-izhodisca.pdf].

5 Več o tem Juričan 2009. Poslovno moralno voditeljstvo. [online] Dostopno na: [http://www.energos-

svetovanje.si/

http://www.energos-svetovanje.si/index.php?module=clanki&op=pokazi&clankiID=52


25

Pomoč drţavam nerazvitega sveta (brezplačen prenos tehnologije, znanja, izgradnja

infrastrukture, materialna pomoč v obliki hrane, zdravil ipd.). Odpisi dolgov drţavam iz

nerazvitega dela sveta. Namen pomoči je takojšnja odprava lakote in zadovoljitev

osnovnih potreb ljudi, kot so zdravstveno varstvo, izobraţevanje, dobri bivalni pogoji. Z

viri oziroma s sanacijo virov sredstev bi drţavam omogočili vodenje lastne ekonomske

politike.

Vzpostavitev organa, ki bi zagotavljal pravično delitev naravnih virov in dobrin z

namenom pravične in enakomerne porazdelitve svetovnih dobrin po načelih trajnostnega

razvoja. Nadalje bi bilo potrebno vzpostaviti neodvisen nadzor nad korporacijami,

multinacionalkami in lokalnimi podjetji na področju plačevanja davkov, spoštovanja

mednarodnih okoljskih in delovnih norm in predpisov. S tem naj bi bilo zagotovljeno

demokratično, socialno in ekološko odgovorno podjetništvo. Z uvedbo neodvisnega

nadzora nad kapitalskim trgom bi v drugi fazi dodatno odpravili še špekulacije na

omenjenih trgih ter preprečili finančne zlorabe.

V zadnji, tretji fazi, Kralj predlaga, da ljudje s samoomejitvami razsipništva in

potrošništva dekomercializiramo druţbo. Predlaga še, da bi moralo biti na svetovnem

nivoju delovanje vseh druţbenih dejavnosti, kot na primer zdravstva in šolstva,

nepridobitno. S takšnim načinom bi bili na svetu vsem druţbenim slojem, vsem ljudem

dostopni izobraţevanje, kultura, šport, socialna nega in zdravstvena oskrba. Po

dekomercializaciji sveta bi nastopil čas za novo ekonomsko ureditev, ki bi temeljila na

principu delitve; izobraţevanje ljudi v smeri spoštovanja človekovih pravic in

ekonomskega ravnanja po principu delitve in sodelovanja. Z vzpostavitvijo nove

ekonomske ureditve bi se v svetu posledično uveljavila načela delitve, uravnoteţenega

razvoja v vseh porah druţbe. Pravična delitev in nov, spoštljiv odnos do okolja, za

katerega se zavedamo, da je omejeno, da ima rok trajanja.

K reševanju druţbene problematike na svoj način pristopa tudi Mulej (2009c), ki celovito

povzema misli in izsledke več avtorjev. Posledično, po preučevanju petih avtorjev, Mulej

(prav tam) pravi, da je zaskrbljen, a ima hkrati upanje, da se bo zaskrbljujoče stanje

izboljšalo, da še obstaja upanje, da se situacija izboljša. Problematiko današnje druţbe je

potrebno reševati primerno celovito, ozka, specifična znanja in prav take pristope morata

dopolniti celovito, sistemsko znanje in pristop.

Zavedati se moramo, da je ekonomija le del narave in ne obratno, da je kapaciteta našega

planeta omejena in da je potrošnja, ki jo ţene nebrzdana človeška sila, dosti prevelika v

primerjavi z naravno regenerativno sposobnostjo planeta; vse to pa vodi v samomor človeštva,

ki se lahko kmalu zgodi. Dokler bo usoda človeštva in planeta prepuščena zakonodajnim

telesom in kratkoročnim interesom posameznih drţav in posameznim kapitalsko monopolnim

gospodarskim zdruţbam, namesto univerzalnim, naddrţavnim zakonom in interesom, je

propad vse bliţje. Ravnati moramo v sozvočju s svojim potrebami, namesto da nas vodita

pohlep in lakota po moči in denarju.

Danes se ljudje povsem zavedamo problemov, ki nas obremenjujejo, z njimi smo seznanjeni,

prav tako je jasno, kam nas bo naše ravnanje privedlo. Imamo dovolj informacij ali vsaj

podatkov in sporočil, ki premalo vplivajo, o vzrokih za nastanek problemov ter dovolj znanja,

da rešimo teţave, ki smo jih povzročili. Pri reševanju le-teh pa se oviramo sami. Da bomo

začaran krog vzrokov in posledic svojih dejanj prekinili, potrebujemo več kot le znanje in

zavedanje, potrebujemo nekaj novega, ţeljo in voljo, notranji motiv, da se spremenimo. Mulej

(prav tam) pravi, da človeštvo potrebuje resno namero in ţeljo, da inovira samo sebe.

26

Za reševanje okoljske problematike eno izmed moţnih rešitev predlagata Boţičnik in Mulej

(2010, 28), in sicer formiranje t.i. zapore, zgornje meje oziroma kvote emisij, ki jih podjetje

ali drugi onesnaţevalci lahko emitirajo. Kvota emisij pomeni fizično mejo dovoljene emisije,

ki jo dodelijo nacionalni organi, ki globalno odgovarjajo za vsoto vseh emisij. Zapora bi bila,

tako avtorja, učinkovita in fleksibilna rešitev. Stern (v: Boţičnik in Mulej 2010, 26) pravi, da

moramo, če ţelimo v prihodnje ohraniti sedanjo kondicijo narave in planeta, emisije zmanjšati

za dvajset odstotkov glede na sedanje stanje.

Taylor gre v svojem razmišljanju v povsem plastičen prikaz problematike človeštva, ko pravi

(v: Mulej 2009c), da brezmejna rast, tako gospodarska kot rast človeštva, ter posledično

brezmejna poraba naravnih virov, enostavno ni več mogoča. Primerjava planeta z zaprto

steklenico, v kateri se mnoţijo bakterije, nam nakaţe neizogibno eksplozijo in uničenje, enaka

usoda čaka naš planet. Zemlja ima svojo naravno kapaciteto in ko bo prekoračena, se bo

enako kot preveč obremenjen in preutrujen material utrudila, zlomila ter postala neustrezna za

nadaljevanje in nadaljnji obstoj ţivljenja na njej. Nadalje meni, da brez ustreznih strukturnih

sprememb potrošniške druţbe ni mogoče spremeniti v druţbo, ki bo sposobna ohranjati in

obnavljati. Človeštvo je pred velikim izzivom in hkrati pred veliko priloţnostjo. Izziv Taylor

vidi v priloţnosti izogniti se katastrofi, socialni in okoljski. Priloţnost je v oddaljitvi od

nenehne človeške sle po ropanju, pustošenju, od človeške grabeţljivosti. Silo, ki nas ţene v

samouničenje, lahko koristno in konstruktivno uporabimo za nasprotno, za prepotrebno

spremembo druţbe. Trenutek, ko moramo ukrepati in narediti preobrat, je prišel, je tu in zdaj.

Korten (prav tam) kritizira današnje pojmovanje bogastva. Bogastvo, merjeno v denarju, je

posledica »Wall Street-ovske dobe«, kjer nekaj velja in šteje le materializem, moč, ki jo lahko

kupi denar. Uporablja izraz »Fantomsko Bogastvo«, s čimer ţeli povedati, da pravo bogastvo

ne more biti merjeno v denarju, saj gre za »navidezno«, nepravo bogastvo, zgolj za bogastvo,

ki je merljivo, je tehničnega značaja, v svojem bistvu siromašno.

Bogastvo takšne vrste je dosegljivo peščici ljudi, zato ne sme biti glavno in edino vodilo in

merilo bogastva. Bogastvo v nematerialnem smislu mora biti dostopno vsem ljudem, ne zgolj

izbrancem in ne sme biti merjeno v denarju. Denar ni dobrina, ki bi jo ljudje potrebovali v

svoji prvinski obliki. Ljudje kot ţiva bitja v svoji prvinskosti potrebujejo in podzavestno

ţelijo dobro ţivljenje, to pa ne pomeni denarja, ampak zdravje, zdrave odnose v skupnosti,

zdrave otroke, urejene druţine in čisto okolje, v katerem lahko bivajo. Dejstvo je, da vsaka od

teh postavk nima trţne cene. Le-to je teţko opredeliti za resnično zdravo hrano, rodovitno

zemljo, čist zrak in čisto vodo, zdrave in harmonične odnose, ljubeče starše, primerno vzgojo

in izobraţevanje, priloţnosti pomagati drugemu, čas za našo notranjost, za premislek .

Resnična vrednota in merilo »bogastva« je ţivljenje, ne denar. Mulej (prav tam) nadalje

povzema Kortena in omenja »Pravila (Plan) Nove Ekonomije«, imenovana »Agenda for a

New Economy«, ki skušajo razjasniti vzroke za nastale druţbene teţave, skušajo poiskati

odgovore na vprašanje, kaj smo delali narobe in kako lahko v prihodnje napake iz preteklosti

popravimo ter se jim izognemo. Meni, da moramo vzpostaviti nov ekonomski model, novo

ekonomijo, ki mora temeljiti na ekonomskem »zdravju«, moralno nesporni ekonomiji.

Takšen model bi moral zadostiti vsaj naslednjim pogojem:

Vsakdo bi moral imeti priloţnost za zdravo, dostojno ter smiselno ţivljenje.

Svetovno potrošnjo ljudi bi bilo potrebno uravnati z naravno (re-produkcijsko) kapaciteto

planeta in njegovih virov.

27

Vzpostaviti bi bilo potrebno so-naraven odnos med ljudmi in skupnostmi, ozaveščeno

druţbo, ki bo sposobna odnose vzdrţevati.

Vzpostaviti in uveljaviti bi bilo potrebno harmonične in na pravilih temelječe trţne

zakonitosti.

Podpreti in uveljaviti bi bilo potrebno pravično in druţbeno učinkovito razdelitev (delitev)

naravnih in ostalih virov ter sredstev.

Uveljaviti in uresničiti suverenost in zmoţnost »biti slišan« za vsakega posameznika, kjer

bo upoštevano in v največji moţni meri uveljavljeno mnenje vsakega posameznika. Vsak

človek ima svoj glas.

Korten (v: Mulej 2009c) predlaga 12 (dvanajst) ukrepov:

Pozornost ekonomske politike bi bilo potrebno preusmeriti od skrbi za rast navideznega,

denarnega in materialnega bogastva k skrbi za rast dejanskega bogastva.

Borzno-finančnim institucijam tipa »Wall Street« bi bilo potrebno izterjati nezasluţene

dobičke, saj razen zasluţka omenjene institucije ne proizvajajo ničesar. Močno bi bilo

potrebno obdavčiti njihovo tatinsko hazardiranje.

V trţne cene bi bilo potrebno zajeti vse stroške; tudi stroške ekologije in vzpostavljanja

naravnega ravnovesja, ki ga z današnjim načinom produkcije rušimo.

V pravni red ustanavljanja in poslovanja podjetij bi bilo potrebno vnesti neodtujljivo

popolno moralno in osebno odgovornost lastnikov podjetij.

Ponovno bi bilo potrebno vzpostaviti nacionalno gospodarsko suverenost.

Ponovno bi bilo potrebno ustanoviti skupnosti, z namenom lokalno (namesto globalno)

zadostiti osnovnim, temeljnim lokalnim potrebam.

Uvesti bi bilo potrebno politiko, ki favorizira podjetja, ki delujejo po meri človeka in so v

lasti lokalnih deleţnikov.

Potrebno bi bilo demokratizirati lastništvo in ga (tudi s finančno pomočjo) narediti

dosegljivega za širok krog deleţnikov, ne zgolj redkim izbrancem, ki so (bili) »pravi čas

na pravem mestu«.

Potrebno bi bilo enakomerno in enakopravno porazdeliti davke in prihodke; s pomočjo

ustrezne davčne in prihodkovne politike.

Pravila, ki veljajo v zvezi z intelektualno lastnino, bi bilo potrebno prenoviti in s tem

širokemu krogu ljudi zagotoviti večjo dostopnost do informacij in novih tehnologij.

Potrebno bi bilo prestrukturirati finančne storitve v smislu podpore lokalnemu

gospodarstvu (»Main Street«).

Pravico izdaje količine denarja bi bilo potrebno odvzeti bančnikom (»Wall Street-u«) in

le-to prenesti na zvezno vlado.

K razmišljanju o druţbeni problematiki nas lahko vodi tudi futuristični projekt, ki skuša dati

odgovor na vprašanje, kakšen bi bil svet brez nas. Kučić (2010, 36) razkriva, da bi, če bi z

obličja planeta izginilo človeštvo, rastline verjetno ţe v dobrem stoletju ponovno vzpostavile

nekdanje atmosfersko razmerje.

Teţavo avtor raziskave, ameriški novinar in publicist, Alan Weisman (v: Kučić 2010, 37),

vidi morebiti le v plastiki, ki bi jo človeštvo hipotetično pustilo za seboj, a meni, da bi se kaj

kmalu razvili mikroorganizmi, ki bi bili sposobni prebaviti tudi polimere. Zato bi največjo

nevarnost za ekosistem predstavljali jedrski reaktorji, saj bi z izginotjem človeka najverjetneje

kmalu izginilo tudi električno napajanje in s tem hlajenje reaktorjev. Človekovo nespametno,

enostransko in objestno ravnanje zadnjih nekaj desetletij bi tako, četudi človek izgine z

28

obličja Zemlje, pustilo nepredvidljive in katastrofalne posledice za naš planet in obstoj drugih

oblik ţivljenja. To dejstvo, če nič drugega, nas mora navdati s spoznanjem, da naša ravnanja,

problemi, s katerimi se srečujemo, ne ogroţajo zgolj nas samih, temveč za daljše obdobje

vodijo v nemogoče razmere, ter da bi se na tem planetu samo zaradi posledic človekovih

posegov ob njegovi nenadni odsotnosti pripetile katastrofe, usodne za skoraj vse preostale

ţive organizme na njem.

2.4 Sklepi poglavja 2

Sebično, enostransko, nekontrolirano in kratkoročno usmerjeno ravnanje človeka, vpliv

kapitala in z njim povezanih lobijev, zlorabe vplivnih na vseh področjih, so dejavniki, ki so

desetletja krepili industrializacijo, nepremišljeno potrošnjo, razširjanje globalne ekonomske

misli ter posledično grobo izkoriščanje delavcev, ljudi, narave in naravnih virov.

Poleg gospodarske dejavnosti in pričakovane (neskončne) rasti je razloge za druţbene

probleme mogoče iskati tudi pri širjenju populacije na planetu.

Seveda je omenjena širitev vzročno posledično povezana z gospodarsko rastjo; večanje števila

prebivalcev planeta in večja gostota naseljenosti na nekaterih območjih ustvarjata poleg

negativnih, na okolje delujočih vplivov gospodarske rasti, enako pogubne vplive na okolje in

divjo pustošenje naravnih virov. Zaradi povečevanja koncentracije toplogrednih plinov v

ozračju se spreminja podnebje, vsako minuto povečujemo količino toplogrednih plinov v

atmosferi, ki iz dneva v dan povzročajo segrevanje sveta. Okolju in samemu sebi škodljiv

učinek povzroča človek sam, se tega zaveda, a ne najde uspešnega načina in prave poti, kako

samemu sebi preprečiti samouničenje. Tehnološko bi to zmogel, a interesi vplivnih niso taki.

Da bomo v prihodnosti, tako celotna druţba kot posamezniki, ţiveli drugače, bolj odgovorno

in sonaravno, moramo inovirati sebe in svoj ţivljenjski stil. Vrednote, norme, etiko, kulturo in

navade. Če se ne bomo zavedali nujnosti sprememb, le-teh tudi ne bomo sposobni izvesti.

Zavedanje je prvi korak na poti sprememb, naslednji je spoznanje, da spremembo

potrebujemo in temu mora slediti odločitev, da bomo spremembo tudi izvedli in da mora ta

biti inovacija.

Enostranski pogledi, ki so bili v veljavi še nedavno, so ljudem sporočali, da je naravnih virov

v izobilju in da so le-ti celo zastonj. Pred sto in več leti ni še nihče razmišljal, da je količina

(pitne) vode na zemlji omejena, da so omejene zaloge fosilnih goriv ali celo kisik. Dejstvo je,

da nobena stvar na svetu ni zastonj, da bo nekdo zanjo vendarle plačal. Najprej naš planet, na

koncu nedvomno človeštvo.

Stanje druţbe iz zadnjih let 20. stoletja se nadaljuje tudi v 21. stoletju. Ţe v prejšnjih stoletjih

so se v svetu pričele pojavljati ideološke in socialne razlike med ljudmi, v 20. stoletju so se te

še stopnjevale in privedle do novih vojn, ki so vihrale v evropskem prostoru in drugod po

Zemlji. Ob spoznanju, da ljudje, kot tudi ţivali in narava, nismo več samozadostni, se samo

postavlja vprašanje uspešnosti našega sobivanja in sodelovanja. Sobivanje in sodelovanje sta

nujna, nismo pa ju pripravljeni popolnoma sprejeti in sodelovati drug z drugim. Da bomo v

prihodnosti, tako celotna druţba kot posamezniki, ţiveli drugače, bolj odgovorno in

sonaravno, moramo spremeniti sebe in svoj ţivljenjski stil. Vrednote, norme, etiko, kulturo in

navade.

29

Vplivni brezkompromisno izkoriščajo svoj vpliv in prevlado nad šibkejšimi, kar se kaţe v

katastrofalnih odnosih in ravnanju z zaposlenimi v mnogih podjetjih po svetu. V

brezkompromisnem ekonomskem boju na trgu, nepoštenih odnosih do odjemalcev, poslovnih

partnerjev in do okolja, do narave. Hkrati z razvojem znanosti in tehnologije smo skozi

desetletja pozabljali z enako hitrostjo in vnemo razvijati tudi človeške odnose.

Zaostajanje razvoja na področju nematerialnega za razvojem na področjih, ki se dotikajo

materialnosti, vodi v vedno večji prepad. Uničeni odnosi ljudi do drugih ljudi, do narave, do

poštenosti in do vsega, kar ne zadovoljuje v materialnem smislu, in visoka stopnja

tehnološkega razvoja danes pokaţejo porazne rezultate na področju medosebnih odnosov.

Enako porazno je stanje na področju ekonomije ter odnosov na trgu dela in delovne sile.

Današnja stopnja kapitalizma, predvsem v drţavah, ki so imele nekdaj socialistično ureditev

in se še vedno nahajajo v dobi tranzicije iz socializma (v praksi: zgodnje industrializacije in

prehajanja iz predindustrijske druţbe) v kapitalizem, je najslabša oblika kapitalizma in

predstavlja ekonomsko politični sistem v najslabši moţni pojavni obliki. Ekonomski razvoj

današnjega časa se je povrnil za nekaj stoletij, v čas divjega kapitalizma. Ponovno opaţamo

pojav deset, dvanajst in celo večurnega delavnika. Opaţamo tudi veliko elastičnosti delovne

sile, kar je sicer blaţja beseda za neproblematično odpuščanje delovne sile, kar najbolj koristi

lastnikom kapitala, ki zaradi laţjega odpuščanja lahko dosegajo nekoliko višje donose na

lasten, vloţeni kapital. Pojavlja se stanje nizkih plačil za delo, fizično in umsko, pogoji dela se

slabšajo, socialne pravice se manjšajo. V današnji obliki izkoriščevalskega kapitalizma

postajajo tisti, ki neformalno postavljenih divjih pravil ne sprejemajo, izobčeni. Številni

avtorji divji, neosebni in plenilski gospodarsko-politični sistem, ki ga omenjam, imenujejo

celo fevdalni kapitalizem (Görner idr. 2008; Fleissner in Wanek 2009).

"There is enough for everyone‘s need, but not for everyone‘s greed," so besede nekdanjega

indijskega voditelja Ghandija, ki so še kako resnične, a obstaja nevarnost, da smo ljudje iz

pohlepa uničili in pograbili ţe toliko, da ne ostaja več dovolj niti za potrebe ljudi. Premagal

nas je individualizem, postali smo sebični posamezniki, druţba ter odgovornost nista

pomembna (Korošec 2010, 30). Vse, kar velja, je lastnina. Lastnina je postala sinonim

demokracije, ki je pravzaprav izgovor za prevlado elitističnih manjšin. Ideja neoliberalizma

nas je zaslepila in prepričala tudi drţave z nekdaj socialističnim reţimom, da je to sreča, po

kateri hrepenimo. Da je na koncu te poti zadoščenje in blaginja.

Danes smo ţe, potem ko je druţbena pot zavila strmo navzdol, ugotovili, da smo na poti na

vrh uničili sami sebe, svoje prijatelje in druţine. Poškodovali smo planet. Smo svobodni

drţavljani Sveta, odidemo lahko, kamor ţelimo, počnemo, kar naj je volja, za denar lahko

kupimo tudi ljubezen. Pobili pa smo nešteto očetov, sinov, mater, hčera. Za boljši svet? V

preteklosti smo v imenu miru in obljube lepše prihodnosti uničili sedanjost.

Rešitev vidim v vzpostavitvi novih vrednot, norm in etičnih standardov, začenši s

posameznikom, druţinami, lokalnimi skupnostmi in v vzpostavitvi novih vrednot in

standardov na nivoju drţave. Ravnati in delovati moramo po načelu: »ne stori ničesar, za kar

si ţeliš, da ne bi drugi storili tebi«.

V nove ekonomske modele in razvojne oblike, ki naj bi inovativno pripomogli k reševanju

druţbene problematike, je v prihodnosti nujno vgraditi zavest druţbeno odgovornega

ravnanja. Model naj bi predstavljal resnično novost, inovacijo, čeprav na prvi pogled ne bo

dajal otipljive koristi. Koristi omenjene inovacije bodo pravzaprav občutile in se jih zavedale

30

vsaj prihodnje generacije, ki jih je potrebno v duhu sodelovanja, celostnega delovanja,

sobivanja ter odgovornosti vzgajati od rojstva dalje.

Inovativne rešitve za našo boljšo, lepšo, srečnejšo in optimistično prihodnost ter za prihodnost

generacij, ki se še niso rodile, naj bodo izpeljane v smeri uveljavljanja vseh vrst poštenosti

vplivnih. Poštenosti do soljudi, sodelavcev, zaposlenih, poslovnih partnerjev, okolice,

naravnega okolja in narave, ekosistema. Uveljavljanje in sprejemanje izključno poštenosti ter

poštenih relacij, ki bodo nadomestile divjo izrabo in zlorabo v odnosih, ki so vladali ter še

vladajo v svetu. Inovativne rešitve druţbene problematike lahko iščemo in najdemo v

druţbeno odgovornem ravnanju – celotne druţbe, zlasti njenih najvplivnejših enot —

podjetij.

31

3 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETIJ

Druţbena odgovornost podjetij (angl. Corporate Social Responsibility) je poleg okoljske

problematike zadnja leta ena pomembnejših in ena izmed največkrat omenjenimi besednimi

zvezami na pomembnih mednarodnih posvetovanjih ekonomistov, okoljevarstvenikov in tudi

kritikov, ki menijo, da je druţbena odgovornost nepotrebna navlaka, ki podjetja pri svojem

osnovnem poslanstvu, ustvarjanju dobička, zgolj ovira. Boţičnik in Mulej (2010, 23) jo

opredelita kot pot do zadostne in potrebne celovitosti, na kateri pomembno vlogo igra etika.

Različni avtorji (Mulej, Mulej in Kajzer v: Boţičnik in Mulej prav tam, 25—26) zagovarjajo

potrebo po praksi druţbene odgovornosti, saj je le-ta potrebna za rešitev široke palete

druţbenih problemov. Najboljša rešitev bi bil celovit model druţbene odgovornosti in prav

takšno ravnanje, kar pa mnogokrat presega meje človekovega zavedanja ter moţnosti.

Clement-Jones (v: Knez-Riedl 2006b) pravi, da imamo ljudje o tem, kaj je in kaj ni druţbeno

odgovorno, povsem različne, intuitivne občutke. Kadar smo postavljeni pred vprašanje

morale, se opredelimo v skladu s svojo vestjo; lahko, da jo imamo, ali je enostavno nimamo.

Knez-Riedl (prav tam) meni, da je vsak odrasel posameznik za svoja dejanja odgovoren ter da

smo soodgovorni tudi za dogajanje v skupnosti; oţji in širši. Vsi lahko s svojimi dejanji, pa

tudi nedejavnostjo pomembno sooblikujemo druţbo, ali pa pasivno opazujemo in ničesar ne

prispevamo k boljši druţbi. Tudi za nedejavnost smo odgovorni. Druţbeno odgovornost je

mogoče razumeti kot človekoljubje ali filantropijo kot aktivno skrb za soljudi, za njihov

ţivljenjski standard (predvsem podjetja za svoje zaposlene), hkrati pa lahko druţbeno

odgovornost razumemo širše in globlje, kot je aktivna skrb in odgovornost za človekove

pravice, za kakovost ţivljenja tudi prihodnjih generacij, za čisto in neokrnjeno naravo.

Druţbeno odgovorno ravnanje lahko poleg ţe omenjenega označimo tudi kot ravnanje, ki

označuje vse vrste poštenega ravnanja vplivnih namesto njihove zlorabe v vseh relacijah. V

odnosih do zaposlenih, do poslovnih partnerjev in širše druţbe ter tudi v odnosu do narave, ki

zdrava in neokrnjena pomeni osnovo za naše bivanje in naš obstoj. Slogan ene izmed

propagandnih akcij 6

, ki se je v Sloveniji vrtel pred leti, se je glasil: »Slovenija. Njenih

zakladov nismo dobili od dedov v dar. V varstvo so nam jih zaupali vnuki.« Lahko bi ga

razširili na slogan za celoten planet, za katerega naj prav tako velja, da so nam ga v varstvo

zaupali vnuki. Morebiti bi nam ljubezen do naših bliţnjih, do bodočih generacij naših genov,

vsaj nekoliko odprla oči.

Upoštevajoč dialektično teorijo sistemov (Mulej in Hrast 2008) lahko druţbeno odgovornost

razumemo kot koncept, skupek vrednot, ki kaţejo pot iz slepe ulice, v kateri se je zaradi

napačnih ekonomskih ideologij in nenehne pričakovane, ne pa tudi potrebne gospodarske

ekspanzije, znašlo človeštvo. Da bi se vrednote, ki jih kaţe sprejeti za naše lastne, zato da bi

našli pot nazaj, pot iz »slepe ulice«, sprejeli in jih razumeli kot pomoč in rešitev, bi bila nujno

potrebna in smiselna sodelovanje in podpora uveljavljanju le-teh s pomočjo drţavnih ter

naddrţavnih organov.

Drţavni organi bi s svojo močjo in vplivom morali koncept druţbene odgovornosti javno

podpirati in ga prav tako udejanjati, npr. z vzpostavljanjem druţbeno odgovornih drţavnih ali

med-drţavnih strategij (Mulej in Hrast: prav tam), zato da bi preostali vplivneţi svoje vloge,

6 Narave nismo dobili v dar od svojih dedov, sposodili smo si jo od svojih vnukov! Izrek Indijancev ljudstva

Haida, Kanada

32

moči, ugleda in vpliva ne zlorabljali, temveč bi ravnali odgovorno do svojih sodelavcev,

zaposlenih, lokalnega okolja, poslovnih partnerjev in naravnega okolja.

Ozadje druţbene odgovornosti, osnova za to razvijajočo se prakso in novo znanstveno

disciplino, je vsekakor etika soodvisnosti (Mulej idr. 2006a), ki predstavlja značilnost

človeških vrednot, ki so uveljavljene v neki skupnosti; pomenijo, da je v novodobnih

razmerah, ko je specializacija do neke mere koristna, dobra in potrebna, hkrati pomembno, da

se specializanti zavedamo, da sami sebi nismo zadosti. Pomembno je, da upoštevamo dejstvo,

da ob specializiranosti vedno obstaja naravna potreba po integriranju različnih znanj, različnih

ozko specializiranih znanj.

V gospodarski praksi nismo drug od drugega niti neodvisni niti enosmerno odvisni, temveč

smo predvsem soodvisni. Zaradi navedenega je pomembno, da se ljudje, četudi iz sebičnih

vzgibov, ne obnašamo preveč sebično in enostransko, temveč spoznamo in se zavedamo, da

smo potrebni drug drugemu, saj bomo le tako, s prenovo svojega pogleda in zavedanja,

zmoţni pribliţati se zadostni in potrebni celovitosti. Z vidika uporabljenega stila razmišljanja,

ki poskuša doseči sorazmerno, tj. zadostno in potrebno, celovitost z uporabo sistema vseh

bistvenih in samo bistvenih vidikov nekega obravnavanega problema, lahko druţbeno

odgovornost obravnavamo kot primer inovacije vrednot, ki postanejo nova etika, kultura,

norme, celovitejše od nekdanjih, skladne z zakonom zadostne in potrebne celovitosti.

V obdobju po prvi ter še izraziteje po drugi svetovni vojni, po obdobju zadnje večje svetovne

gospodarske krize se je vloga drţave, ki pomeni podporo potrebni celovitosti, nekoliko

okrepila (Reich v: Mulej idr. 2006a). V svetu je hkrati nastopilo obdobje demokracije, ki naj

bi ljudem omogočala svobodo in zadovoljstvo, a se je ţal pričelo izmenjavanje enostransko

usmerjenih oblasti, bodisi levo ali desno usmerjenih vlad.

Jeţ (v: Mulej idr. prav tam) je leta 2006 zapisal, da je demokracija največje omejevanje

oblasti. Današnje napore in aktivnosti v zvezi z druţbeno odgovornostjo lahko razumemo kot

nov, novodoben poizkus, kako uveljaviti zadostno in potrebno celovitost v odnosih med

ljudmi, med specialisti, ki se morajo zavedati nujnosti sodelovanja in ţiveti v skladu z etiko

soodvisnosti, da ne bi propadli. Iz navedenega je moč zaključiti, da naša lastna odgovornost

rešuje nas same, rešuje človeštvo pred lastnim propadom.

3.1 Opredelitev pojma druţbena odgovornost podjetij

Druţbeno odgovornost podjetij lahko opredelimo kot prizadevanje podjetij, da v svojem

vsakodnevnem poslovanju, pri udejanjanju vseh svojih poslovnih procesov neprestano in

zavestno, v vseh razmerjih, tako z notranjimi, kot z zunanjimi udeleţenci, v odnosih z

okoljem, na prostovoljni osnovi ravnajo in postopajo odgovorno, to je pošteno in brez zlorab

svojega potencialno vplivnega poloţaja in premoči.

Druţbena odgovornost se bo v vsej svoji razseţnosti manifestirala v ustrezni in potrebni

obliki tedaj, ko se bodo vplivni posamezniki, lastniki kapitala, mnenjski voditelji, politične

skupine, skratka vplivni, zavedali pomena etike soodvisnosti in sonaravnega bivanja ter bodo

namesto moţnosti zlorabe svoje moči in vpliva izbrali celovito poštenost in etično odgovorno

ravnanje do vseh, svojih bliţnjih, zaposlenih v podjetjih, partnerjev, tako do odjemalcev kot

do dobaviteljev, do širše skupnosti, drţave in narave, našega ekosistema. Zlorabe naravnega

okolja lahko ob druţbeno odgovornem ravnanju do vseh ostalih deleţnikov pripeljejo do

33

kolapsa, saj je zdravo, čisto in nestrupeno okolje pravzaprav pogoj za bivanje vseh ţivih bitij

na planetu, torej za obstanek planeta in človeške vrste.

Zaradi problematike, kako preseči nacionalno raven in delovati celovito, se pojavlja ideja o

nadnacionalnem organu, naddrţavni zvezi (Mulej 2009d).

Kako razumeti druţbeno odgovornost, razlaga Knez-Riedl (2006a, 5). Pravi, da se različne

opredelitve razlikujejo predvsem v odvisnosti od kulturne pogojenosti ter vpliva zgodovine; z

obema vplivoma pa je pogojeno dojemanje problematike za vsakega posameznika, ki se od

drugega običajno razlikuje, saj so vplivi kulture, zgodovinske pogojenosti in naše dojemanje

od osebe do osebe močno različni.

Knez-Riedl (2002, 94) povzema definicijo Komisije evropskih skupnosti,7

ki pravi, da je

druţbeno odgovorno ravnanje podjetij njihovo prizadevanje za odgovorno ravnanje, ki se v

vsakodnevnem poslovanju odraţa v razmerjih z udeleţenci, na prostovoljni osnovi. Ena od

opredelitev, prav tako povzeta po ključnem strateškem dokumentu »Green Paper on

Promoting a European Framework for Corporate Social Responsibility« iz leta 2001, je

koncept (Gregurec 2009), ki gospodarskim subjektom omogoča usklajevanje lastnih interesov

z interesi notranjih in zunanjih deleţnikov ter naravnega okolja. Hrast (2010) definicijo EU

oziroma Zelenega dokumenta nadgradi, ko pravi, da niso samo podjetja tista, ki naj bi

delovala druţbeno odgovorno, brez zlorabe svojega vpliva. Tako naj bi namreč ravnali tudi

vsi posamezniki, skupine ljudi, vladne in nevladne organizacije, zavodi …torej vsi, ki se

kakor koli zdruţujemo, ali delujemo samostojno, bodisi poklicno ali ne. Nanaša se torej na

narode, drţave, na celotno svetovno populacijo in vse oblike njenih zdruţb.

Friedl (2004, 36) pojem druţbene odgovornosti razlaga s pomočjo opredelitve Svetovnega

gospodarskega sveta za trajnostni razvoj (WBCSD), ki druţbeno odgovornost razume kot

stalno zavezanost podjetja, da se bo obnašalo etično in bo prispevalo h gospodarskemu

razvoju, obenem pa izboljševalo kakovost ţivljenja delavcev in njihovih druţin ter lokalne

skupnosti in širše druţbe.

Druţbeno odgovorno ravnanje se v praksi običajno deli na tisto, ki zadeva notranje deleţnike,

torej zaposlene, sodelavce, ter zunanje deleţnike, torej poslovne partnerje, dobavitelje,

odjemalce, lokalno skupnost. Dodatna dimenzija deleţništva se pojavlja v odnosu podjetja in

naravnega okolja.

Pri odnosih podjetja do notranjih deleţnikov, zaposlenih, pričakujemo npr. povečanje

pooblastil zaposlenih, nenehno izpopolnjevanje, izobraţevanje, spodbujanje le-tega in

nagrajevanje uspešnih in odgovornih sodelavcev za IIDP in inovacije.

Pričakovanja zaposlenih so izraţena tudi na področju socialne in zdravstvene varnosti, enakih

moţnosti napredovanja, obravnave na delovnem mestu in enakega plačila za enako delo, ne

glede na spol, vero, raso, stan … Pričakovanja se nanašajo tudi na fleksibilen delovnik,

moţnost organiziranega varstva otrok, zadostno količino prostega časa, moţnost izrabe

dopusta, nenasilne komunikacije itd.

7

Commision of the European Communities

34

Druţbeno odgovorno ravnanje do zunanjih deleţnikov, do poslovnih partnerjev se kaţe npr. v

poštenih, etičnih in moralno nespornih pristopih k reševanju reklamacij, pritoţb, pripomb,

tudi pohval in predlogov. Kaţe se v stalni skrbi, aktivnem nadzoru in zagotavljanju kakovosti

in varnosti proizvodov in storitev, pošteni in realno zaračunani vrednosti, ki mora upoštevati

primeren in pošten deleţ dobička za podjetje namesto pretirane grabeţljivosti in izkoriščanja

morebitnega monopolnega poloţaja, v enakopravni obravnavi poslovnega partnerja, četudi je

ta v podrejenem trţnem poloţaju. Odgovorno ravnanje do dobaviteljev se odraţa v aktivnem

vključevanju le-teh v nabavne verige, poštenem plačilu za opravljeno delo in storitve v

dogovorjenem terminu in na dogovorjen način, ki dobavitelja ne sme spravljati v podrejen ali

nemogoč ekonomski poloţaj, ki lahko ogroţa njegov obstoj ali nemoteno poslovanje oziroma

so lahko vprašljive njegove zmoţnosti poravnavanja obveznosti do njegovih zaposlenih in

njegovih poslovnih partnerjev. Odnosi, tako z dobavitelji kot z odjemalci, morajo temeljiti na

visokem nivoju moralnih ter etičnih vrednot in morajo ohranjati dostojanstvo in ekonomsko

stabilnost vseh vpletenih ter jim omogočati obstoj in trajnostni razvoj.

Pri druţbeno odgovornem ravnanju do lokalnih skupnosti morajo podjetja upoštevati, da so

le-te pomemben del njihovega poslovanja in obratno, da je podjetje s svojo dejavnostjo precej

vpeto v lokalno skupnost, se je dotika, nanjo vpliva in iz nje črpa svoje vire. Potrebno je

dobro, nekonfliktno in pošteno sodelovanje z lokalno in drţavno oblastjo, z njenimi organi.

Pričakovano je, da bodo gospodarski subjekti aktivno sodelovali z neprofitnimi

organizacijami, šolami, univerzami, kulturnimi in športnimi organizacijami, resornimi

ministrstvi … ter skupaj z njimi in ostalimi, ki tu niso našteti, ustvarjali pogoje ter ideje

sonaravnega, partnerskega delovanja, bivanja in razvoja.

Kadar govorimo o druţbeni odgovornosti do naravnega okolja, ki je — čisto, zdravo in

neokrnjeno — pravzaprav osnova ţivljenja in obstoja tako gospodarskih kot fizičnih

subjektov, govorimo o doslednem upoštevanju vseh okoljskih standardov in visoki stopnji

etike in morale, ki podjetjem preprečuje vsakršno zlorabo zaupanja in kršitve minimalnih

zakonskih obvez ali predpisanih standardov. Podjetja morajo v okviru svoje dejavnosti

preprečiti vsako, tudi najmanjšo moţno degradacijo okolja, ekosistema, ali pa le-to zniţati na

najniţji moţni minimum ter storiti vse, kar je mogoče, da okolje, če ga degradira, tudi aktivno

in predvsem uspešno sanira. Potrebne so analize posegov v okolje in prostor tako v okviru

izvajanja procesov in dejavnosti podjetja kot analize, ki pokaţejo, v kolikšni meri podjetje

poleg onesnaţevanja zaradi izvajanja dejavnosti okolje obremenjuje tudi kasneje, s svojimi

proizvodi, ki so bodisi nerazgradljivi ali kako drugače med ali po uporabi obremenjujejo naš

planet in naravo. 8

Prednostna področja druţbeno odgovornega ravnanja so torej človekove pravice in pravice

notranjih deleţnikov podjetja, torej zaposlenih, varovanje okolja, vključevanje podjetja v

skupnost in odnosi z dobavitelji.

Koncept druţbeno odgovornega ravnanja je vpet v koncept oziroma pristop »trojnega izida«

(angl. Triple Bottom Line Approach), ki ga omenja tudi Knez-Riedl (2002, 94). V skladu s

pristopom trojnega izida naj bo podjetje finančno zanesljiva organizacija; odpraviti ali

maksimalno zmanjšati mora negativne vplive svojega delovanja na okolje ter delovati skladno

s pričakovanji okolja in širše druţbe. Korporativna druţbena odgovornost je povezana tudi z

donatorstvom in dobrodelnostjo, katere glavni namen je pridobitev tako za donatorja kot za

8 Povzeto po Friedl 2004, 36—38

35

prejemnika donacije. Druţbena odgovornost se v tej točki ţe dotika trţenja, natančneje trţenja

z razlogom (angl. Cause Related Marketing). V Zdruţenih Drţavah Amerike se pogosteje kot

izraz korporativna druţbena odgovornost uporablja izraz korporativno drţavljanstvo (angl.

Corporate Citizenship) (Friedl 2004, 36).

Knez-Riedl (2002, 93) pravi, da podjetja v svojih lokalnih okoljih k razvoju skupnosti

prispevajo na več načinov; poleg tradicionalnih aktivnosti in delovanja, kot so ustvarjanje

prihodka, zaposlovanje in vlaganje v lastno rast ter rast okolja, se podjetja vedejo in ravnajo

druţbeno ter okoljsko odgovorno. Druţbeno odgovorno ravnanje, ki je sestavni del ideje o

trajnostnem razvoju podjetij in zajema tako odgovornost do druţbe kot tudi do okolja, je

vpeto in se nanaša na povezave med ekonomskim in druţbenim vidikom v vsakem trenutku

poslovanja podjetij, v vseh njegovih razmerjih in interakcijah z deleţniki, pomen pa je v

prostovoljni naravi omenjenega početja. Nadalje je prednostna skrb podjetja njegovo

ekonomsko preţivetje, saj je le-to osnova za vse ostale dejavnosti in aktivnosti, tudi za

druţbeno odgovornost. Tradicionalno se podjetja v lastni druţbeni odgovornosti sicer še

vedno gibljejo v okvirih zagotavljanja zaposlitve lokalnim deleţnikom in ustvarjanja

bogastva. Knez-Riedl (prav tam) nadalje meni, da si podjetja, če jih k nasprotnemu ne

zavezuje zakonodaja, prizadevajo škodo in stroške, ki jih povzročajo s svojo dejavnostjo,

prevaliti na nekoga drugega. Prav tako še niso pripravljena prevzeti deleţa stroškov, ki so

povezani z druţbeno problematiko, s problemi, ki obstajajo v druţbi.

Vsaka organizacija mora prevzeti polno odgovornost za svoj vpliv na zaposlene, okolje,

odjemalce, dobavitelje. To je njena odgovornost do druţbe. Pri celotni zgodbi o druţbeno

odgovornem ravnanju podjetij moramo zelo paziti, kajti dobri nameni niso vedno tudi

druţbeno odgovorni, dobronamerni in iskreni. Nekateri znanstveniki (McIntosh idr. 1998 47),

ki se ukvarjajo z druţbeno odgovornim ravnanjem, menijo, da se bodo v prihodnje manj

upoštevala finančna merila poslovanja in bodo v ospredje prihajali nefinančni kazalniki, ki

bodo podajali informacije o tem, ali je podjetje druţbeno odgovorno in v svojem delovanju

upošteva široko paleto interesov različnih interesnih skupin oziroma deleţnikov. Mnenja je,

da se bodo v prihodnosti ohranila le podjetja, ki bodo bolj kot finančne upoštevala nefinančne

kazalnike uspešnosti podjetij.

Potočan in Mulej (2007, A129) povzemata različne vire in pravita, da organizacije vselej ne

izpolnjujejo pričakovanj druţbe oziroma svojega okolja, hkrati pa skušajo zadovoljiti široko

paleto zahtev, tako zakonskih kot tistih, ki so sicer neobvezne, vendar za obstoj podjetja

pomembne kot na primer zahteve glede varovanja okolja, trţne zakonitosti delovanja podjetij

in podobno. Cooper in Vargas ter Brandon in Jennings (v: Potočan in Mulej, prav tam)

pojasnjujejo, da je druţbena odgovornost neke vrste obveznost vsega človeštva, da upošteva

skupne cilje druţbe in le-te tudi uresničuje.

Maurrasse (2004, 28—29) zagovarja spontan in ideološki pristop k druţbeni odgovornosti;

pravi, da ni nujno, da smo druţbeno odgovorni zgolj iz svoje poklicne dolţnosti ter da je

druţbeno odgovornost smiselno obravnavati kot izbiro nekaterih, namesto kot obvezo vseh.

Po njegovem mnenju je druţbeno odgovornost treba obravnavati drugače in jo razumeti kot

boj posameznikov – vendar za dobro vseh. Druţbeno odgovornost je potrebno razumeti kot

»personal commitment«, zavezo in ne kot proizvod ali rezultat neke ideje, morebiti trenda

(slika 7).

Ker je realno stanje v druţbi daleč od idealnih razmer, se je potrebno zavedati, da je bil večji

del današnje odrasle populacije vzgojen v duhu neoliberalizma in pod vplivom miselnosti

36

mladoekonomistov. Širjenje neoklasične teorije (Repovţ 2009, 40) in njenih pogledov je bilo

v zadnjih treh desetletjih nazadrţno. Neoklasična teorija pa se ni trţila in širila samostojno ali

zato, ker bi bila splošno sprejemljiva, ampak so jo promovirale politične opcije, ki so blizu

desnemu političnemu polu. Najprej se je razširila v Zdruţenih Drţavah Amerike, kasneje pa

se je ideja prenesla tudi v Evropo. Da je zibelka neoklasične teorije in mladoekonomistov

prav ZDA, ni nič presenetljivega, saj so od nekdaj veljale za vodilno svetovno velesilo, ki je

diktirala tempo tudi preostalemu delu sveta.

Slika 7: Korporativna vpletenost v druţbo.

Vir: Porter in Kramer 2006, 88.

Predvsem so širile svoj vpliv preko finančnih institucij, kjer so imele glavno besedo in največ

politične moči. Interesi kapitala so imeli največjo prevlado prav tam, prav tako pa smo v

imenu interesa kapitala ideje povzemali v Evropi in večino le-teh z veliko naglico uvaţali ter

jih vnašali v lasten način delovanja, mišljenja in ţivljenja. Repovţ (prav tam) meni, da je

širjenje neoklasičnih teorij potekalo tudi po drugih poteh, na primer s pomočjo izključujočega

sistema akademskega napredovanja, po katerem so na številnih uglednih univerzah lahko

napredovali in gradili kariero zgolj tisti znanstveniki, ki jim je uspevalo objavljati svoje

članke v določenih mednarodno priznanih časnikih in revijah. Uredniki omenjenih revij naj bi

akademikom, ki so jih povabili k oddaji člankov, vsebino in naravo prispevkov vnaprej

predpisali in začrtali osnovno, neoklasično ideologijo.

Enako kot na vseh ostalih področjih naj bi šlo tudi na akademskem za neke vrste trţno

situacijo, kjer so se morali akademiki ukloniti zahtevam trga, če so hoteli na njem sploh

obstajati. Šlo naj bi za neke vrste sistematično cenzuro, ki je omogočala razcvet idej,

podrejenih kapitalističnim, danes skoraj ţe ponovno fevdalno-kapitalističnim razmerjem, ki

so, povsem brez moralnih konotacij, zavladala svetu. V današnji finančno gospodarski krizi

niso pod vprašajem zgolj neoklasične dogme, na preizkušnjo je postavljen celoten sistem

naših moralnih vrednot. Dejstvo je, da zagovorniki zgoraj opisanih idej zaradi nastale

situacije, ki nekaj desetletij propagirane ideje postavlja na resno preizkušnjo in jim jemlje ţe

prej precej omajano kredibilnost, niso spremenili svojega prepričanja. Mnogi menijo, da je

kriza samo očiščevalni proces, ki bo ločila zrna od plevela. Ki bo prečistila odvečno delovno

silo, da bo gospodarstvu omogočena ponovna ekspanzija brez potrebnega balasta. Dejstvo je

37

tudi, da celoten gospodarski ustroj še naprej, kljub alarmantnemu stanju, deluje enako, morda

navidezno manj agresivno. Za zdaj.

Ob spoznanjih in dognanih dejstvih, da enak razvoj dogodkov, kakršnemu smo bili priča

zadnjih nekaj desetletij, pomeni ne le koraka nazaj, ampak korak bliţje k propadu človeštva,

človeških norm, etike, morale, človeka, okolja in karikirano tudi planeta, se moramo tisti, ki

temu verjamemo, odločno upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri nadaljevanja

neoklasične teorije, četudi v nekoliko pritajeni in milejši obliki.

Današnje generacije se bodo same teţje spreminjale, lahko pa pričnejo s spreminjanjem

prihodnosti in usmerjanjem generacij, ki so se rodile in šele pričele z vpijanjem in usvajanjem

sociološko ekonomskih idej, moralnih in etičnih norm. Današnja generacija ima pravzaprav

moţnost, da popravi napake prejšnjih in svoje generacije s tem, da prične bodoče generacije

in svoje potomce vzgajati v odgovorne in čuteče prebivalce planeta. Da jih vzgaja druţbeno

odgovorno, v zrele, odgovorne osebe, ki bodo sposobne celovitega pogleda na svoje ţivljenje

in ţivljenja ljudi ter okolja okoli njih. Njihova merila, druţbene, etične in moralne vrednote

bodo temeljile na resnični kakovosti ţivljenja in ţivljenjskega prostora ter manj na

kapitalistično materialnih vrednotah, ki so bile sedanjim generacijam nevidno vsiljene in

speljane v naše podzavesti. Vzgoje in prevzgoje pa nikakor ne moremo kar prepustiti

»domačemu ognjišču«. Vzgoja ljudi ter smernice, etične in moralne, morajo biti načrtovane,

zavezane določenim ciljem in regulirane na nacionalni, če ne na nadnacionalni ravni. Zakaj se

to še ni zgodilo?

3.2 Zgodovina razvoja druţbene odgovornosti podjetij

Razvoj druţbene odgovornost in zavesti podjetij o nujnosti druţbeno odgovornega ravnanja je

Vila (1995, 217—218) razdelil na tri ločena obdobja, v katerih se je ideja in z njo druţbeno

odgovorno ravnanje rojevalo in razvijalo.

Prve druţbeno odgovorne aktivnosti so znane in zaznane ţe v 18. stoletju, ko je v svetu

prevladovala ekonomska miselnost Adama Smitha, ki je kot glavno nalogo in cilj podjetništva

opredeljevala ustvarjanje dobička za lastnike kapitala ter posredno za dobrobit celotnega

okolja, v katerem podjetja delujejo. V prvi polovici 20. stoletja se je druţbeno odgovorno

zavedanje ponovno okrepilo in se razširilo s podjetniških še na zunanje deleţnike, na širšo

druţbo. Delavci so se v takratnem obdobju pričeli zavedati pomena, ki ga imajo nova znanja

in tudi pomena večje kakovosti ţivljenja.

Kot omenja Clement-Jones (v: Stropnik 2006, 2) so ţe v 19. stoletju kvekerji (druţine

Cadbury, Rowtree, Hershey in drugi) poskušali dvigniti kakovost ţivljenja ljudi, ki so zanje

opravljali razna dela, ter izboljšati poloţaj vseh ljudi, ki so ţiveli v njihovih skupnostih.

Kaj je druţbena odgovornost, je ţe leta 1989 opredeljeval Peter Drucker (v: Hrast 2006a), ki

je menil, da druţbena odgovornost, ki si prizadeva za zdravo ter vitalno skupnost, ni

človekoljubje za mnoţice, temveč lastni interes populacije, ustanov. Le-te bi morale zato v

svoje vizije, vedenje in med vrednote vnesti in širiti odgovornost za skupno dobro. S tem bi

organizacije prevzele tudi politično odgovornost in enako bi storila podjetja, ki bi, če ne bi

upoštevala interesov skupnosti, precej izgubila na ugledu, javnost pa jim bi odrekla svojo

podporo, najverjetneje z odvrnitvijo od uporabe (nakupa) njihovih proizvodov ali storitev.

Kot zadnje obdobje razvoja druţbeno odgovornega ravnanja Vila (1995, 217—218) omenja

38

drugo polovico 20. stoletja, v katerem je opazen poudarek na razvoju višje kakovosti

delovnega okolja in okolja, v katerem delujejo podjetja in v katerem ţivijo tako notranji kot

zunanji deleţniki podjetja. Tematika druţbeno odgovornega ravnanja se je pričela opazneje

pojavljati v evropskem prostoru za njegovim razvojem v Ameriki.

Posledično se je miselnost nekaj let kasneje naselila tudi v slovenskem prostoru, in sicer šele

pred slabimi petnajstimi leti. Vzrok za razvoj in naglo širjenje ideje, da je koristno in potrebno

druţbeno odgovorno ravnanje, lahko iščemo predvsem v pobudi komisarjev Evropske Unije.

Oni so v lizbonski strategiji kot enega ambicioznih ciljev zastavili povečanje socialne varnosti

prebivalcev, delavcev, zaposlenih v podjetjih in drugih ustanovah, seveda ob sočasnem

zagotavljanju konkurenčnosti in dinamičnosti gospodarstva.

Usmeritve, povzete iz lizbonske strategije, so eden osnovnih razlogov za spodbujanje

druţbene odgovornosti, ki naj bi postala skupni cilj civilne druţbe, poslovne skupnosti in

podjetij ter ravni, ki jim je zaupano odločanje na podjetniškem, lokalnem in nacionalnem

nivoju. Izraz druţbena odgovornost podjetij (DOP) ali v angleškem jeziku Corporate Social

Responsibility (CSR) zveni na prvi pogled zapleteno, vendar gre za relativno preprosto idejo.

V Evropski komisiji je delovna definicija znana kot »koncept, po katerem podjetja v svoje

poslovno delovanje in svoje odnose z zainteresiranimi udeleţenci prostovoljno vključujejo

druţbeno in okoljsko skrb«.

Potočan in Mulej (2007, A129—A130) povzemata različne avtorje in razlagata proces razvoja

druţbene odgovornosti skozi pet faz:

Faza maksimiranja koristi; z vidika čim večjih koristi je bila druţbena odgovornost

obravnavana v času industrijske revolucije (18. in 19. stoletje, doba A. Smitha).

Faza, ko je na področju druţbene odgovornosti postal aktiven drţavni aparat in aktualni

menedţerji. Gre za tako imenovani menedţment zaupanja, v ospredju so bili interesi

lastnikov kapitala. Značilno obdobje je obdobje gospodarskega okrevanja v ZDA, po

gospodarski krizi, ki je svetovno gospodarstvo pretresla med 1929 in 1933 letoma.

Faza aktivizma je faza, ki se je pričela po letu 1960, zaznamovalo pa jo je gibanje, ki je

poudarjalo pravice posameznikov: pravice potrošnikov, varovanje okolja, človekove

pravice, pravica do svobode in svobodne izbire, svobodne ljubezni.

Faza sprejetja odgovornosti. V času, ki je sledil obdobju generacije »Flower-Power«, se je

uveljavilo prepričanje, da so gonilne sile razvoja in druţbenega obstoja vplivne,

gospodarsko globalno vpete korporacije in institucije. Zato je v omenjenem obdobju

druţba svoja pričakovanja usmerila prav k omenjenim institucijam in organizacijam.

Zadnja leta se nahajamo v fazi sodobnega razumevanja druţbene odgovornosti. Zavedamo

se, bolje rečeno, pričenjamo se zavedati, da je potrebno teţave reševati sistematično,

predvsem pa celovito. Enako celovito pristopamo k pojmovanju in udejanjanju druţbene

odgovornosti.

Zadnje obdobje razvoja druţbeno odgovornega ravnanja sta zaznamovala hiter razvoj

informacijske tehnologije ter neverjetna hitrost širjenja informacij, k čemur je največji deleţ

zagotovo prispeval v zadnjih petnajstih letih skoraj nenadzorovano hiter razvoj in razmah

interneta, globalne informacijske mreţe. Prav hiter pretok informacij je v zadnjih letih

omogočal izraţanje kritičnega mnenja in hkrati dostop do kritičnih mnenj drugih

zainteresiranih deleţnikov. Ljudje so danes bolj osveščeni, bolj informirani in bolj kritični,

kot so bili kadar koli v pretekli in polpretekli zgodovini. Od podjetij in raznih drugih

39

ponudnikov raznovrstnih dobrin, storitev, materiala, skratka vsega, kar ponuja trg, odjemalci

oziroma deleţniki pričakujejo visoko stopnjo etičnega ravnanja in morale.

Odjemalci vedno glasneje in resneje zavračamo vsako vrsto nemoralnih, neetičnih ravnanj;

ravnanja, ki obremenjujejo okolje, delo, ki pomeni tudi delo otrok, izkoriščanje delovnih

ljudi, prenizko plačilo za delo, delo v nevarnih razmerah ter ostale vrste zlorab človeka in

njegovega, običajno podrejenega poloţaja. Današnjo dobo poleg prepogostih zlorab

spremljajo tudi vedno znova odkriti škandali, korupcije in poslovne goljufije, običajno

povezane z bogatenjem peščice posameznikov, po navadi gospodarsko-političnih elitistov.

Vsi škandali in nemoralna dejanja na eni strani ter dejstvo, da so le-ti razkriti in da je o njih v

nekaj urah danes obveščena velika večina svetovne javnosti, so v zadnjih letih najbolj vplivali

na pojav zavedanja deleţnikov o enovitem, enem svetovnem drţavljanstvu (angl. Corporate

Citizenship), kot ga opisuje McIntosh (1998, 43—44). V prihodnosti je pričakovati le še večji

razvoj zavedanja ter trend, s katerim bo druţbeno odgovorno ravnanje samo še pridobivalo

pomen in bosta pomembnost in potreba po etičnem, moralnem, do vseh deleţnikov

odgovornem ravnanju strmo naraščali.

Koncept DOP ima svoje korenine ţe v zgodnji industrijski dobi, ko so posamezniki, predvsem

filozofi, politično usmerjeni ekonomisti, kulturniki in človekoljubi pričeli namenjati

pozornost delavskemu razredu in revščini, v kateri so ţiveli.

Kasnejši razvoj druţbene odgovornosti kot znanstvene veje lahko razdelimo v tri generacije

(Zadek v: Knez-Riedl 2007b):

Prva generacija je tradicionalna, pogosto prakticirana in pomeni bolj ali manj filantropijo

ljudi, sočutje ljudi do drugih. Predvsem je razširjena zaradi varovanja ugleda podjetij.

Druga generacija druţbeno odgovornost uvaja v svoje poslovne strategije, rečemo ji tudi

strateška druţbena odgovornost. Ta je danes najpogosteje prisotna.

Tretja generacija druţbene odgovornosti vključuje v svoje bistvo problematiko revščine,

izključenosti in tudi problematiko degradacije okolja.

Mulej in Prosenak (2007) nadgrajujeta Porterjeve štiri faze 9

gospodarskega razvoja, ki si

sledijo v vrstnem redu: naravni dejavniki — naloţbe — inoviranje — izobilje. To je slepa

ulica, saj ubija potrebo po inoviranju in motivacijo, saj ima človek v izobilju dovolj ugodja.

Zato se ne razvija in slej ko prej prične zaostajati v svojem razvoju. Tem fazam dodajata še

peto fazo, s predpostavko, da inoviranje ne more biti zadnja, zaključna faza gospodarskega

razvoja, izobilje pa jemlje motivacijo za razvijanje, spremembe in ţivljenje. Doslej te faze v

praksi ni bilo.

Inoviranje, ki je samo sebi namen in prinaša koristi samo za posamezne uporabnike,

dolgoročno ne zapolnjuje potreb in pričakovanj celotne skupnosti. Hipoteza, ki jo avtorja

omenjata, se glasi, da naj bi bila za zdaj druţbena odgovornost zadnja, peta faza

gospodarskega razvoja. Čisto mogoče je, da se bodo v prihodnosti razmere spremenile in bo

trenutno omenjana peta faza dobila nadgradnjo, saj bo čas zahteval nove, inovativne pristope

tudi po uresničeni peti fazi razvoja.

9 Mišljene so faze razvoja podlag za konkurenčnost, ki jih je zaznal Porter. Več v: Porter 1990

40

Za peto fazo razvoja je, tako Mulej in Prosenak (prav tam), potrebna gospodarska osnova, in

sicer dejstvo, da je materialnega bogastva dovolj, truditi pa se moramo tudi za duhovno, za

zdravo in naravno druţbeno okolje. In če je za četrto razvojno fazo značilno, da se zaradi

izobilja, materialnega, ljudje ne trudijo več, saj ne čutijo potrebe, ter da v druţbi vlada

(navidezna, iluzorna) samozadostnost, samovšečnost in potrošništvo, se za peto fazo

predvideva prehod na nov, višji nivo zavedanja. Gre za inoviranje duha. V peti razvojni fazi

bo prevladovala etika soodvisnosti in druţbene odgovornosti, pojavile se bodo teţnje po

ustvarjanju, vendar ne le v tehnološkem smislu, temveč v smislu celovite kakovosti ţivljenja.

Predvidevajo se manjše socialne razlike, ki pa, ponovno, ne izhajajo več iz materialne narave,

temveč iz drugačne dimenzije, iz duhovne, miselne revščine, ki ločuje inovativno, ustvarjalno

druţbo od zaprte, samozadostne in zaradi materialnega udobja in ugodja povsem

neambiciozne za spremembe.

Če bi bila četrta razvojna faza zadnja v gospodarskem razvoju, kot je opozoril Porter, bi

pomenilo tudi, da bi se ta ustavil na točki, ko teţave in druţbeni problemi kot na primer

problem (ne)zaposlovanja, preţivetja, revščine in smisla bivanja pravzaprav naraščajo, saj

inovativnost in tehnološke inovacije poleg dejstva, da so koristne novosti, pomenijo običajno

tudi manjšo potrebo po človekovem (fizičnem) delu in ročnih spretnostih, od katerih še danes

ţivi velik del človeštva. Da se faze gospodarskega razvoja ne bi zaključile z enostranskim

pristopom k IIDP, ampak bi mu sledila višja stopnja, imamo dve osnovni moţnosti:

doseči, ohraniti in upoštevati zakonitosti zadostne in potrebne celovitosti v opazovanju,

razmišljanju, odločanju, ukrepanju in z omenjenimi doseţki zaokroţati IIDP ali

celovito prenoviti lastno kulturo, da nas navidezno izobilje, samozadostnost in

samozadovoljnost ne ohromijo. Tako ohranimo naravno potrebo razvijati se, ne zgolj v

tehnološkem, materialnem smislu, temveč in predvsem v duhovnem, da preidemo v fazo,

ki se kaţe kot alternativa našemu propadu, v morebitno peto fazo celovitega IIDP,

celovitega ustvarjanja in samoiniciativne druţbene odgovornosti slehernega individuuma.

Izobilje torej — kar kaţejo tudi in predvsem dokazljivi dogodki iz pretekle in polpretekle

zgodovine — vodi v slepo ulico, v revnost duha in propad. Ljudje bi se utegnili oddaljiti od

bistva svojega bivanja, od svoje ustvarjalnosti, saj skoraj ni ničesar, po čemer bi hrepeneli,

česar si ţelimo. Omenjeno lahko iz lastnih izkušenj potrdim. Prepričana sem, da bi se našlo še

veliko staršev s podobnimi opaţanji, ki kaţejo, da pri mladih ljudeh, ki ţivijo v današnjem

izobilju, pri pet- in desetletnikih obstaja grenko pomanjkanje resničnih, ne hipnih ţelja,

pravega hrepenenja in naravne potrebe po ustvarjanju. Kaţe se pomanjkanje delovnih navad

in razvajenost, za kar mladi pravzaprav niso odgovorni sami. Uresničene kratkotrajne in

površinske ţelje ne prinašajo pravega zadovoljstva in občutka sreče niti našim najmlajšim.

Kje je torej temelj sprememb? Edino pri nas samih. V našem lastnem zgledu, ki ga lahko

preko domačega okolja prenašamo v podjetja, v druţbo. Zato človeštvo potrebuje alternativo,

ponujeno idejo pete moţne faze razvoja, ki bo temeljila na celovitosti, ne na pretirani

enostranskosti. Peto fazo, za katero je značilna, kot pravita Mulej in Prosenak (prav tam)

»ustvarjalna srečnost, ki temelji na etiki soodvisnosti in medstrokovnem ustvarjalnem

sodelovanju, ki nadomešča samozadovoljstvo iz četrte faze gospodarskega razvoja«.

Torej druţbena odgovornost pomeni neogibno alternativo slepi ulici, ki je posledica

(do)sedanje prakse in teţnje gospodarstva in ţivljenja v celoti, saj temelji na njem.

41

3.3 Področja druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in pričakovanja deleţnikov

Nickels in Wood (v: Ţiţek Šarotar in Maučec 2009) trdita, da je koncept druţbene

odgovornosti razširjen prav na vsa področja človekovega ţivljenja, dela, ustvarjanja, preko

človeka enako velja za podjetja in druge organizacije. Druţbeno odgovorno vedenje in

ravnanje ni omejeno ali osredotočeno na zakone in norme, temveč presega meje

zapovedanega.

Je izogibanje neetičnemu ravnanju in povzročanju kakršne koli škode nekomu drugemu. Vila,

prav tako tudi Frideric, Davis in Post (prav tam), kot glavna področja druţbeno odgovornega

ravnanja navajajo, povzeto po ameriškem modelu, kakovost in varnost izdelkov in storitev,

trţenje, izobraţevanje in spodbujanje zaposlenih, človekoljubje, zavzemanje za čisto, zdravo

in varno okolje, preprečevanje in zavračanje vsakršne diskriminacije, splošno varnost in

splošno zdravje.

Običajno pomislimo na druţbeno odgovorno ravnanje podjetja v odnosu do njegovih

deleţnikov, udeleţencev v vsakodnevnem ciklu delovanja nekega podjetja. McAlister (v:

Ţagar 2008, 8) druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in neposredno podjetja, glede na

njihovo druţbeno odgovorno udejstvovanje, umešča na t. i. premico kontinuuma korporativne

druţbene odgovornosti (slika 8).

Slika 8: Skupine deleţnikov in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.

Vir: McAlister v Ţagar 2008, 8.

Na skrajno levem polu premice se znajdejo podjetja, ki svojo druţbeno odgovorno ravnanje

omejujejo zgolj na deleţnike, na katere so vezani pogodbeno, na skrajnem desnem pa so

podjetja, ki ekonomske, etične, zakonske in tudi dobrodelne obveznosti razširjajo na vse

deleţnike, ne zgolj na tiste, ki jih pri svojem vsakodnevnem delovanju neposredno in

kratkoročno potrebujejo za svoj (kratkoročni) obstoj.

Knez-Riedl (2002, 96) druţbeno odgovornost podjetja glede na področja delovanja razširja na

več interesnih področij in ciljnih skupin, ki jih lahko delimo med večji dve, tj. med notranje in

zunanje deleţnike.

Družbena odgovornost do delničarjev in lastnikov. Vodstvo podjetja je odgovorno za

razkritje rezultatov in pravilnost podatkov v svojem poročanju delničarjem, tako v zvezi s

finančnimi poročili kot s poročili o druţbeno odgovorni poslovni praksi. V poslanstvo

druţbeno odgovornega podjetja so vključeni tudi nefinančni cilji, ki zagotavljajo

trajnostni razvoj podjetja.

Družbena odgovornost do zaposlenih. Podjetja podeljujejo štipendije ev. bodočim

zaposlenim, ki jih na omenjeni način ţe pred zaposlitvijo umeščajo med svoje notranje

42

deleţnike. Druţbeno odgovorna podjetja, ki imajo odprte odnose s svojimi zaposlenimi,

jim zaupajo, le-tem dodelijo pooblastila za aktivno sodelovanje pri upravljanju procesov.

Spremljajo razvoj svojih zaposlenih ter aktivno skrbijo za njihovo telesno in duševno

zdravje, zavedajo se, da njihovi zaposleni potrebujejo dovolj prostega časa zase in za

svoje druţine, da bi se lahko osebnostno razvijali in kakovostno sodelovali pri razvoju

svojega podjetja. Podjetja, ki se druţbeno odgovorno obnašajo do svojih zaposlenih,

razvijajo in podpirajo odprto in odkrito komunikacijo med vsemi zaposlenimi, predvsem

med vodstvom in vsemi po hierarhični lestvici niţje zaposlenimi sodelavci.

Družbena odgovornost do odjemalcev. Podjetja, ki se do svojih odjemalcev obnašajo

druţbeno odgovorno, stalno zagotavljajo kakovost svojih proizvodov in storitev.

Zagotavljajo, da so proizvodi varni in da z njihovo produkcijo ne škodujejo okolju,

ljudem, ţivalim, rastlinam in okolju kot ekosistemu. V primeru pritoţb odjemalcev se na

te odzovejo in jih pravično in korektno rešijo.

Družbena odgovornost do naravnega okolja. Negativne učinke, ki jih zaradi delovanja

podjetja okolje sprejema, druţbeno odgovorna podjetja izničijo ali vsaj minimizirajo do

najvišje moţne stopnje. Vire v svojem procesu uporabljajo v optimalnih količinah, na

najboljši moţen, human in druţbi prijazen način. Prihodnost na področju druţbeno

odgovornega ravnanja je odlično orisal komisar za okolje EU Janez Potočnik, ki je na

uvodnem zaslišanju komisije v evropskem parlamentu kot kandidat za ministra dejal:

»Evropa bo zelena celina ali pa je ne bo. Zemlja bo modri planet ali pa je ne bo« (Tavčar

2010, 3).

Družbena odgovornost do širše skupnosti. Druţbeno odgovorna podjetja se aktivno

vključujejo v skupnost, v kateri delujejo, ter širšo skupnost, kjer se nahajajo tako njihovi

odjemalci kot njihovi dobavitelji. Podjetja se vključujejo v človekoljubne aktivnosti, ki jih

druţba potrebuje in pričakuje. Druţbeno odgovorna podjetja aktivno sodelujejo in

podpirajo različne iniciative v skupnosti, ki deleţnikom omogočajo višjo kakovost

ţivljenja, jim pomagajo in jih podpirajo pri njihovem osebnem in poslovnem razvoju.

Druţbeno odgovorna podjetja pri zaposlovanju nikoli ne privilegirajo določenih druţbenih

skupin oziroma ne izključujejo drugih; zaposlujejo invalide, socialno ranljive, spolno,

miselno, versko ali politično drugače orientirane ali misleče. Spoštujejo navade in običaje

drugih ljudi ter spoštujejo človekove pravice vseh ljudi v skupnosti.

Družbena odgovornost do dobaviteljev in ostalih partnerjev. Ko druţbeno odgovorno

podjetje nabavlja, vedno upošteva tudi okoljski vidik in od svojih potencialnih

dobaviteljev pričakuje, da bodo delovali druţbeno odgovorno. S tem lahko podjetje širi

pomembnost odgovornega ravnanja in daje jasne signale, da neodgovorno ravnanje

podjetij ni ne zaţeleno ne sprejemljivo. Druţbeno odgovorna podjetja ne bodo nikoli

partnersko povezana s podjetji, ki izkoriščajo otroško delo in se posluţujejo nelegalnih

praks.

Druţbeno odgovorna podjetja enako kot na pritoţbe svojih odjemalcev ustrezno in odgovorno

reagirajo na pritoţbe svojih dobaviteljev ter jih rešujejo etično, korektno in v skladu z dobrimi

poslovnimi praksami in običaji.

Anita Hrast (v: Pavlin 2006, 18) meni, da je druţbeno odgovorno ravnanje, torej naša

odgovornost, lahko vpeto v prav vsa področja našega dela in tudi našega ţivljenja. Širina

področij se razteza od povsem vsakdanjih trenutkov našega ţivljenja, ki se dotikajo nas samih,

druţine, prijateljev, pa vse do razseţnosti narave, ekosistema in naših dejanj, ki vplivajo nanj.

Knez-Riedl (prav tam) dodaja, da nikakor ne smemo pozabiti na odgovornost do notranjih in

zunanjih deleţnikov (angl. stakeholders) in da na osnovi omenjene delitve druţbeno

43

odgovornost delimo na notranjo in zunanjo. Ena izmed delitev je tudi delitev na individualno

odgovornost, odgovornost podjetij in organizacije ter na globalno odgovornost. Iz omenjene

delitve lahko posplošimo, da dejansko govorimo o treh generacijah druţbene odgovornosti.

Najpreprostejša je človekoljubje, ki je sicer vse bolj vprašljivo, saj se za njim nemalokrat

skrivajo marketinški vzgibi in ţelja po »dobrodelnih« promocijah v lastno korist. Podjetja si s

človekoljubnimi akcijami ţelijo pridobiti ugled v skupnosti, iskreni nameni ter človekoljubje

so mnogokrat drugotnega pomena.

V drugi generaciji naj bi bila, tako Knez-Riedl (prav tam), druţbena odgovornost podjetij

strateško naravnana in bi bila del podjetniške strategije za dosego ciljev, ki jih ima podjetje.

Tretja generacija druţbene odgovornosti naj bi se praviloma ukvarjala s problemi svetovne

lakote, revščine, socialne izključenosti druţbeno šibkejših skupin ter okoljske degradacije.

Pregled področij druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in deleţnike druţbeno odgovornega

podjetja prikazujeta sliki 9 in 10.

Slika 9: Skupine udeleţencev in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.

Vir: Knez-Riedl 2002, 96.

44

Slika 10: Podjetje in njegovi deleţniki.

Vir: Ećimović, idr. 2008, 40—41. [online]. Dostopno na: [ http://www.institut-

climatechange.si/

3.4 Modeli druţbene odgovornosti

Pomembno je ţe samo spoznanje, da razlike med pojmovanjem druţbene odgovornosti

dejansko obstajajo in da ni poenotenega pogleda in enotnega modela. Če druţbeno

odgovornost podjetja razumemo kot proces, ki odraţa vrednote in skrb za druţbo in okolje, je

pomembno tudi, da zaposleni lahko neobremenjeno predstavijo svoje poglede na odgovorno

ravnanje podjetja, v katerem so zaposleni, saj lahko razlike med pogledi opazimo ţe na

mikro-nivoju podjetja. Različni teoretični pogledi na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij in

na podjetništvo se kaţejo tako na ravni stroke (med različnimi strokovnjaki, med ekonomisti,

sociologi …) kot tudi z vidika geografske opredeljenosti. V nadaljevanju se bom omejila na

osnovne značilnosti anglosaksonskega, v okviru evropskega pristopa pa še na germanski,

latinski, skandinavsko-nizozemski in po-socialistični model.

Prav tako kot obstaja več opredelitev druţbene odgovornosti podjetja, je veliko tudi

teoretičnih pogledov na to lastnost. Razlika je ţe med teoretiki, ki so mnenja, da naj bo ta kot

dejavnost prostovoljna, in tistimi, ki so mnenja, da bi bilo potrebno tudi na tem področju

celovito pristopiti k zakonski ureditvi. Dejansko se zakonsko omejuje; regulira le del

druţbeno odgovornega ravnanja in sicer tisti del, ki se dotika druţbeno odgovornega ravnanja

do okolja v smislu eko-sistema. Običajno gre za majhna razhajanja, obstajajo pa tudi teoretiki,

ki trdijo, da podjetja z druţbeno odgovornostjo nimajo nič skupnega in da je glavna skrb

podjetij in njihovih upravljavcev, da zadostijo potrebam lastnikov, da ustvarjajo dobiček. Vse

ostalo je skrb nekoga drugega.

Pomembno je omeniti tudi razlikovanje treh razseţnosti druţbene odgovornosti, in sicer

ekonomske razseţnosti, okoljske razseţnosti in širše druţbene razseţnosti. Omenjeno

razlikovanje nakazuje širino in kompleksnost pojmovanja druţbene odgovornosti. Osnova

ideji pa naj bi bila etika in čim višja stopnja zagotovitve dolgoročnosti, če ne celo trajnosti

delovanja in obstoja. Navzkriţje različnih pogledov na druţbeno odgovorno ravnanje podjetij

ali paradoks se skriva v osnovnem vprašanju ali nejasnosti, ali je dejavnost druţbeno

odgovornega ravnanja tista, ki pogojuje in omogoča večje zasluţke, ali pa so le-ti tisti, ki

podjetjem omogočajo, da druţbeno odgovorno ravnajo in namenjajo del svojega zasluţka,

dobička za dejavnosti, ki jih lahko ocenimo kot druţbeno odgovorne. Nekateri teoretiki so

mnenja, da je primarna odgovornost podjetij še vedno proizvodnja materialnih in

http://www.institut-climatechange.si/

http://www.institut-climatechange.si/

45

nematerialnih dobrin, storitev, po katerih na trgu obstaja povpraševanje, da je to druţbena

odgovornost podjetja. Odgovornost, da izpolnjuje trţne zahteve in potrebe.

Ob vsem navedenem pa mora podjetje delovati tako, da za lastnika ustvarja dobiček in

zagotavlja obstoj na trgu. Eden od kritikov koncepta druţbene odgovornosti, Friedman, meni,

da je odgovornost upravljavcev podjetja, menedţerjev, da maksimirajo dobiček za delničarje,

ob upoštevanju osnovnih druţbenih pravil, definiranih v zakonih. To načeloma ne bi bilo

sporno, če bi Friedman upošteval dolgoročni, ne zgolj kratkoročni dobiček, obenem pa bi bil

njegov pristop dovolj celovit in ne bi vseboval le enostransko ekonomsko-ekonometričnih

meril za dobiček.

V nadaljevanju omenjam različne modele 10

, ki zaznamujejo delovanje podjetij in v osnovi

poudarjajo bistvene razlike v pogledih in dejanskem pristopu k druţbeno odgovornem

ravnanju.

Anglosaksonski model je druţbeno odgovornost definiral ozko, z vidika interesa podjetja.

Bistveno vprašanje, ki se zastavlja v tem modelu, je vprašanje, ali druţbena odgovornost

podjetja prispeva k večanju dobičkov in konkurenčnosti podjetja. Druţbena odgovornost je

delovanje, dejavnost, ki jo je potrebno meriti, da bi se zagotovila transparentnost podjetja v

javnosti in bi se zmanjšali negativni zunanji učinki na podjetje, da bi se ohranil nedotaknjen

ugled podjetja. Anglosaksonski model zaznamo na geografskem področju ZDA, nekoliko

manj pa v Veliki Britaniji, kjer je vloga drţave in širše skupnosti pri oblikovanju politike

druţbene odgovornosti podjetij bolj očitna in bolj prisotna, vključno z obstojem ministrstva za

druţbeno odgovornost. Za anglosaksonski model je značilno, da ima vodstvo podjetja

avtonomijo v zvezi z odločanjem, medtem ko mnenje posameznika ali deleţnikov nima

pomembne vloge pri določanju stopnje druţbene odgovornosti.

V kontinentalnem evropskem prostoru opazimo ţe omenjene in še vsaj štiri modele, ki

enakovredno sooblikujejo »evropski« koncept druţbene odgovornosti podjetja: germanski,

latinski, skandinavsko-nizozemski in posocialistični model.

Za germanski model je značilno oblikovanje zakonskih okvirov za druţbeno odgovorno

ravnanje podjetij. Le-ti so rezultat pogodbe med socialnimi partnerji, kjer notranji in zunanji

deleţniki, zaposleni v podjetju in ljudje, ki ţivijo in delajo ob podjetju, igrajo pomembno

vlogo. Germanski model ima svoje temelje na predpostavki, da imajo vsi deleţniki moţnost

in priloţnost sodelovati. Na osnovi podajanja več različnih mnenj se izoblikuje neke vrste

kolektivno mnenje. Jasno določena je hierarhija in s tem odgovornost posameznikov. V tem

se germanski model tudi bistveno razlikuje od anglosaksonskega.

Latinski model je deloma podoben germanskemu. Prednost daje formalno zapisanim

strukturam in pravilom, vendar za njimi tiči ideja o nekem »višjem idealu« sluţenja interesu

javnosti, zato mora biti podjetje kot celica druţbe ustrezno regulirano in nadzorovano.

Francijo lahko omenimo kot prvo drţavo, ki je poročanje o druţbeni odgovornosti predpisala

z zakonom. Druţbena odgovornost v latinskem modelu je posebej poudarjena v odnosu med

podjetji in zaposlenimi.

10 Povzeto po Podnar in Golob 2006, 25—26.

46

Pri skandinavsko-nizozemskem modelu so najbolj opazni prilagajanje, dogovarjanje, diskusije

in konfrontacija mnenj. Takšen način delovanja pa terja oblikovanje večjih interesnih skupin

ali deleţnikov, ki imajo vsaka svoje zahteve, mnenja in jih tudi uveljavljajo.

Delovanje podjetja prvenstveno ni usmerjeno k lastnikom in k udejanjanju osnovne ali

prvinske ideje kapitalizma, k dobičku. Po tej pomembni lastnosti se omenjeni model

pomembno razlikuje od anglosaksonskega. V skandinavskih deţelah je stopnja okoljske

ozaveščenosti dokaj visoka, področje varovanja okolja in področje zaščite deleţnikov pa

dodatno zakonsko regulirano.

Omenjam še po-socialistični model, za katerega je značilno močno zanimanje za

problematiko druţbene odgovornosti podjetja šele v zadnjem desetletju in je torej šele v

svojem nastajanju. Za ta model je značilna vloga drţave pri druţbeno-ekonomskih vprašanjih,

hkrati pa se vse močneje pojavljajo zahteve lastnikov kapitala in njihove potrebe po večji

konkurenčnosti, razvoju ter izhodu iz tranzicijskega obdobja. V omenjeni model lahko, kot

nakazuje ţe njegovo poimenovanje, uvrstimo geografska območja in drţave nekdanjega

vzhodnega bloka, med njimi tudi Slovenijo.

Poleg geografske pogojenosti modela druţbeno odgovornega ravnanja in pogledov na

podjetništvo naj omenim še delitev, ki druţbeno odgovorno ravnanje oziroma model druţbeno

odgovornega ravnanja opredeljuje v odvisnosti od odnosa med drţavljani in drţavo na eni ter

podjetji na drugi strani (McIntosh idr. 1998, 50). McIntosh (prav tam, 52—53) govori o štirih

različnih modelih druţbeno odgovornega ravnanja.

Nemoralno podjetništvo. Model nemoralnega podjetništva le-to obravnava kot aktivnost,

ki ima cilje obarvane strogo ekonomsko, razen gospodarske rasti in dobička ima edino

obvezo spoštovati zakonske predpise. Vse ostalo je postranskega pomena in naj bi ne

obremenjevalo podjetnika in njegove podjetniške aktivnosti. Deleţniki podjetja so

izključno lastniki kapitala, ne pa tudi zaposleni in širše okolje. Agenti, ki v imenu

lastnikov kapitala upravljajo podjetje, so odgovorni edino lastnikom kapitala, ki so jih

nastavili za doseganje svojih ciljev in interesov. Ta model je izrazito ozko podjetniško

usmerjen.

Podjetništvo, ki vsebuje elemente morale in deluje družbeno odgovorno. Model

podjetništva, ki deluje moralno in vsebuje elemente druţbene odgovornosti, je

podjetništvo, ki poleg ekonomskih ciljev uresničuje tudi ostale, etično in moralno

naravnane cilje in kazalce. Podjetništvo v omenjenem modelu je prepleteno z

dobrodelnostjo; podjetniki in lastniki kapitala delujejo ne le za svoj interes, temveč tudi v

interesu zaposlenih, lokalnega in globalnega okolja ter v interesu eko-sistema, narave.

Podjetništvo, ki deluje kot družbena skupina. Ta model druţbene odgovornosti temelji na

principu druţinskih podjetij, zadruţnih skupnosti, javnih zavodov oziroma na konceptu

neprofitnih organizacij. Vrednote, ki veljajo v tem modelu, vsebujejo tako elemente

podjetništva, samoumevno in popolno upoštevanje zakonodaje ter spoštovanje priporočil.

Podjetništvo naj bi bilo namenjeno ne le doseganju ekonomske rasti in ustvarjanju

dobička, pač pa tudi razvoju kakovosti bivanja notranjih in zunanjih deleţnikov.

Podjetništvo je partnerstvo. Model, v katerem podjetniška dejavnost pomeni partnerski

odnos podjetij in deleţnikov, je model z najrazvitejšo kulturo druţbene odgovornosti.

Organizacijske oblike in hierarhija so pogosto zgolj formalne ali navidezne. Odnosi so

sproščeni, neformalni in temeljijo na zaupanju ter skrbi za skupno dobro. Model močno

poudarja socialno podjetništvo, druţinam prijazno podjetništvo, kjer je delovni čas

fleksibilen in omogočeno delo v prijetnem okolju; mnogokrat lahko v podjetjih, ki sledijo

47

partnerskemu modelu, zaposleni delo opravljajo doma, če to dopušča narava dela.

Deleţniki so spoštovani in slišani, njihove ideje, ţelje in potrebe se upoštevajo. Finančni

kazalniki in finančno ovrednoteni cilji niso nujno vodilo v podjetjih, spodbuja se iskanje

novih idej ter skupno delo na projektih. Različna mišljenja in drugačnost so sprejeti,

drugače misleči niso izobčeni, temveč dobrodošli.

Med razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje obstaja mnogo razlik, predvsem glede na

področja oziroma razseţnosti druţbeno odgovornega ravnanja. Vsem pa je nedvomno skupno,

da je lastnost, biti druţbeno odgovoren, in ravnanje, ki je druţbeno odgovorno, za človeštvo

in naš planet izrednega, če ne ţivljenjskega pomena.

3.5 Pomen druţbeno odgovornega ravnanja podjetij

»Druţbena odgovornost je skupna oznaka za vrednote, kulturo, etiko, norme in navade, ki

preprečujejo zlorabo ljudi in narave, na kateri je slonel dosedanji razvoj, a ne more več.

Uspeh je bil velik, cena še višja: ţe v nekaj letih lahko človeštvo brez druţbene odgovornosti

doţivi svoj samomor, vsaj v obliki sedanje civilizacije. Nikoli mu še ni uspel prehod iz faze

izobilja v kakšno višjo fazo razvoja, ampak vedno v propad. Toda do zdaj je bilo izobilje

lokalno, ne globalno pogojeno in povezano. Do sonaravne prihodnosti bomo namesto do

propada človeštva prišli, če in ko bomo ekonomski razvoj podredili sonaravnosti, namesto

nasprotno kot v zadnjih stoletjih. Podobno je bilo tisočletja, a v tako majhnih obsegih, da je

narava tisto zlorabo še prenesla, po letu 1980 pa je ne more več. Brez druţbene odgovornosti

si ţagamo zeleno vejo, na kateri sedimo,« 11

je ena od izjav ddr. Muleja v zvezi s pomenom in

pomembnostjo druţbeno odgovornega ravnanja.

Porter in Kramer (2006, 80) menita, da pojav druţbeno odgovornega ravnanja ter zavedanja

pomembnosti le-tega strateško pomeni začetek napredka druţbe in odnosov v druţbi, saj s

prevzemanjem odgovornosti za svoja dejanja vplivni posamezniki, skupine, interesna

zdruţenja in podjetja usmerjajo svoje delovanje v podjetniške aktivnosti, ki bodo

zadovoljevale deleţnike in bodo prinašale koristi celotni druţbi, ob tem pa ne bo prihajalo do

izkoriščanja vpliva, moči in prevlade vplivnih, močnejših nad ranljivimi, slabše zastopanimi

in šibkejšimi skupinami deleţnikov. Glavni razlogi, v katerih lahko iščemo pomembnost in

pomen druţbeno odgovornega ravnanja, so uravnoteţenje moči in odgovornosti, v prihodnosti

manjše potrebe, da nadzira, regulira poslovanje nacionalna vlada, zvišanje dobičkov v daljšem

obdobju, boljša javna podoba podjetij, dobro, hitro in ustrezno odzivanje podjetij na potrebe

druţbe. Preko vsega navedenega bodo podjetja sposobna uspešno obvladovati in reševati

druţbene probleme, ki so jih sama tudi (nehote ali nevede) povzročala ali pomembno

prispevala k njihovemu nastanku (Frederick, Davis in Post v: Ţiţek Šarotar in Maučec 2009).

Kljub dejstvu, da druţbeno odgovorno ravnanje mnogi povezujejo z višjimi stroški ali celotno

ideologijo ter z njo skladno ravnanje razumejo kot strošek, temu ni tako. Kratkoročno trditev

sicer drţi, na daljši rok pa druţbeno odgovorno ravnanje vsakomur, ki tako ravna, bodisi

podjetjem, organizacijam, celotni skupnosti ali posamezniku, prinaša velike koristi (Hrast

2010).

11 Povzeto po Petkovšek 2009. Brez druţbene odgovornosti gremo v samomor. Dnevnik. [online].

http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261].

http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261

48

Koristi, ki je ne smemo razumeti v materialni, denarni obliki, temveč v boljših odnosih med

ljudmi, med zaposlenimi v podjetjih, v večji motiviranosti za delo, boljšem odnosu do

poslovnih partnerjev, dobaviteljev, odjemalcev, v boljšem in ustreznejšem odnosu do okolja

in do narave, ki je — čisto in zdravo — pogoj za naš obstoj. Koristi druţbeno odgovornega

ravnanja se kaţejo tudi v vidnejših odklonih tistih, ki tako ne ravnajo. Večja je stopnja

opozarjanja na kršenje človekovih pravic, na nehumane proizvodne, tehnološke, raziskovalne

postopke, na degradacijo in onesnaţevanje okolja. Pomembno pa je predvsem to, da

odklonilna ravnanja in zlorabe vplivnih niso več zamolčane ali celo sprejete kot nekaj

dopustnega. Druţbeno odgovorno ravnanje prinaša druţbeno dobro in razumevanje naše

soodvisnosti, prav tako pa dolgoročno preprečuje mnoge, predvsem pa visoke stroške, zato

druţbeno odgovorno ravnanje sodi v strategijo poslovanja vsake zasebne ali javne zdruţbe,

organizacije, podjetja, prav tako tudi v strategijo razvoja vsake drţave, še meni Hrast (prav

tam).

Velik pomen gre druţbeno odgovornemu ravnanju pripisati tudi zaradi dejstva, da smo zaradi

trendov, ki so vladali v preteklih obdobjih ekonomskega razvoja, postali druţba ozko in

enostransko usmerjenih posameznikov, ki zaradi svoje enostranskosti nismo sposobni

celovitosti in smo v svojem ţivljenju ter delovanju vse prej kot neodvisni in samostojni, torej

celoviti (Mulej idr. 2009a). Da specializacije ne gre omenjati zgolj v negativni luči, je dejstvo,

ki ga je v svojih delih omenjal ţe Adam Smith (Ţenko v: Mulej idr. 2009), ki je delitev dela

definiral kot ključni element in vir konkurenčnosti; hkrati predstavlja tudi vir in element

enostranskosti. Enostranskost je druţbi nenevarna le v primeru, da med ozko usmerjenimi

posamezniki vlada pošteno in ustvarjalno sodelovanje. Izkušnje iz preteklosti kaţejo na

dejstvo, da je bilo sodelovanje, predvsem ustvarjalno in pošteno, velikokrat vprašljivo.

Prav siromašnost omenjenih odnosov in sodelovanja pa je pripeljala do krize morale in

splošne krize v druţbi, ki se je izrazila skozi prizmo finančno-gospodarskega kolapsa.

Dejansko lahko danes govorimo o krizi sodobne človeške civilizacije. V letu 2008 vznikla

svetovna kriza kaţe na dejstvo, da je potrebno, za to da bi se človeštvo lahko ohranilo,

upoštevati celovit pristop pri odločanju, kot ga predlagata Mulej in Kajzer (v: Mulej idr.:

2009a). Ni dovolj, da se o pomembnih vprašanjih človeštvo odloča zgolj na podlagi

enostranskih in premalo celovitih finančnih meril, namesto da bi, ko gre za vprašanja, ki se

dotikajo celotnega svetovnega gospodarstva ter civilizacije, upoštevali tudi vidike in merila,

ki upoštevajo človeka, okolje, ekologijo in do njih odgovorno ravnanje.

Potočan in Mulej (2007, A130) menita, da je druţbeno odgovorno ravnanje podjetij

neposredno in tesno povezano z obvezo podjetij, da delujejo v skladu s konceptom

trajnostnega razvoja. V skladu s konceptom trajnostnega razvoja pa podjetja delujejo, kadar

zagotavljajo celovitost svojega poslovanja in celovit pristop v doseganju in sledenju svojim

ekonomskim, druţbenim, etičnim in okoljskim ciljem. Umpleby (v: Potočan in Mulej 2007,

A131) navaja, da je Organizacija Zdruţenih Narodov ţe leta 1992 sprejela odločitev, da je

prav trajnostni razvoj tista dejavnost, ki pomeni skupno izhodiščno dejavnost za razvoj in

celovito delovanje prav vsake organizacije v druţbi. S trajnostnim razvojem lahko druţba

oziroma celotno človeštvo zagotovi potrebno ravnovesje med uresničevanjem ekonomskih ter

okoljskih ciljev. Če trajnostni razvoj ni zagotovljen, tako Potočan in Mulej (prav tam), lahko

dobiček kot glavni in najpomembnejši, a hkrati enostranski in kratkoročen cilj delovanja

podjetij, zmanjša moţnosti za dolgoročno doseganje razvoja, celovit razvoj in obstanek

človeštva.

49

Gre torej za druţbeno odgovornost pri obvladovanju zapletenega procesa, ki ga povzema slika

11. Slika prikazuje prepletenost druţbenih vplivov vrednostne verige in kako so podjetja

povezana z druţbo in obratno. Med podjetji in druţbo obstaja soodvisnost, podjetja s svojim

poslovanjem vplivajo na druţbo, lokalno skupnost ter širšo okolico. Vplivi poslovanja ter

delovanja podjetij so vedno pozitivni in tudi negativni. Ko podjetja uporabijo verigo vrednosti

kot pregled vseh svojih aktivnosti, lahko iz tega prepoznajo probleme in priloţnosti za

druţbeno in strateško razlikovanje od konkurence (Porter in Kramer v: Rustja 2009, 10).

Slika 11: Prikaz vpliva vrednostne verige na druţbo.

Vir: Porter in Kramer 2006, 86.

Mnogo podjetij neproduktivno vlaga napore v svoje druţbeno odgovorno ravnanje, razlagata

Porter in Kramer (v: Hrast 2007), predvsem zaradi dveh razlogov: razmejujejo med poslom in

druţbo, čeprav sta oba medsebojno močno povezana in soodvisna. Nadalje je neproduktiven

pristop podjetij k druţbeni odgovornosti, če jo obravnavajo kot sekundarno dejavnost, v

generičnem smislu, namesto, da bi oblikovali druţbene iniciative, ki so značilne za njihove,

njim lastne podjetniške strategije, ki jih lahko prakticirajo na sledeče načine:

Identificirati je potrebno skupne točke med poslom in druţbo (varno delo, primerno

plačilo, vplivi poslovnih procesov, dejavnosti na okolje in podobno). Hkrati je potrebno

preveriti vplive druţbe, okolice na podjetje (urejenost področja zaščite intelektualne

lastnine v okolju, kjer posluje podjetje, kakšen profil potencialno zaposlenih je na

razpolago, delovne navade in kultura, odnos do dela, odnos lokalnega okolja do tujih

investicij in podobno).

Identificirati je potrebno druţbena področja, s katerimi se bo podjetje ukvarjalo. Če ima

podjetje resen namen ravnati druţbeno odgovorno, mora najprej izvedeti, kaj druţba

pričakuje in potrebuje, kako bo njegovo delovanje kar najbolj koristno za skupnost.

50

Oblikovati je potrebno manjše pobude, manjše število druţbeno odgovornih pobud,

katerim bodo sledile širše koristi, tako za druţbo, za skupnost, kot dolgoročno tudi za

podjetje.

Nesmiselno je pričakovati, da se bo človeštvo spremenilo preko noči in bodo vplivni naenkrat

prenehali izkoriščati svoj vpliv in premoč v odnosu do notranjih in zunanjih deleţnikov ter do

okolja. Da bomo opustili stare navade, vzorce in razmišljanje, ki so nam bili privzgojeni v

otroštvu, kasneje pa so nanje vplivali nešteti drugi dejavniki, kot so okolje, lastna osebnost,

prijatelji, druţina, vzgoja, pridobljena moč in vplivnost, ki človeka čez noč sicer lahko

spremenita, vendar običajno v nasprotni smeri, na slabše. Pričakovanja, da se bodo stvari

uredile same od sebe, so nerealna, pomembnost druţbeno odgovornega obnašanja pa je

prevelika, da bi prepustili času čas.

Za spodbudo, v razmislek in tudi za nagrajevanje druţbeno odgovornega ravnanja, so se v

svetu in tudi v Sloveniji zato razvile in uveljavile pobude za večjo druţbeno odgovornost

podjetij, javnih ustanov ter posameznikov. Na podjetniškem področju ţe obstajajo tekmovanja

12, razviti so okoljski in drugi certifikati, ki se nanašajo na druţbeno odgovornost, razvijajo se

standardi druţbeno odgovornega ravnanja. Za boljše razumevanje vsebine standardov na

področju druţbene odgovornosti se lahko, zaradi širine omenjanega področja, med številnimi

pogledi nanjo omejimo na tisti del, ki razlikuje tri razseţnosti: ekonomsko, okoljsko in širšo

druţbeno odgovornost. Gre za izpolnjevanje oziroma preseganje druţbenih pričakovanj na

ekonomskem področju, kot je na primer uspešno oziroma dobičkonosno poslovanje, na

okoljskem področju, ki pomeni najmanj skrb za naravno okolje, ter na druţbenem področju

najmanj upoštevanje druţbenih potreb; vse v dobro tudi drugih, vključno prihodnjih generacij

(Knez-Riedl 2007c). Zaradi dejstva, da razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje niso vselej

enaki, etični ali moralni, ni enostavno zagotavljati primerljivosti med različnimi ravnanji,

kako zagotavljati usklajenost ter preglednost.

Podobno kot na ostalih področjih poslovanja, naj bi tudi na omenjenem s sprejetimi standardi

uredili področje druţbeno odgovornega ravnanja, določili higienski minimum, ki ga morajo

podjetja dosegati, da lahko za njih rečemo, da so druţbeno odgovorna.

Pričetki standardizacije druţbene odgovornosti so bili v oblikovanju in uporabi okoljskih

standardov. V Sloveniji najbolj poznan in uporabljan je standard ISO 14000, poznana pa sta

še BS 7750 (British Standard) ter standard EMAS (The European Union Eco-Management

and Audit Standard). Najbolj razširjeni standardi na področju druţbeno odgovornega

ravnanja, ki jih poznamo, uporabljamo in razvijamo danes, so sledeči:

AA 1000 Accountability Standard uveljavlja etično poslovanje. Je procesni standard, v

pomoč organizacijam pri opredeljevanju ciljev, merjenju njihovega doseganja, presojanju

in poročanju. Deleţnike vključuje v vsako fazo procesa. Predvideva postopek notranje in

zunanje presoje. Primeren je za podjetje katere koli velikosti, koncentrirane ali razpršene

lokacije, javne, zasebne in neprofitne organizacije.

SA 8000 Social Accountability Standard je precej podoben zgoraj omenjenemu standardu

AA 1000, le da se razlikuje v svoji namembnosti: namenjen je bolj ali manj urejanju

delovnih pogojev za notranje deleţnike ter urejanju odnosov med podjetjem in skupnostjo,

12

Več o tem glej: Horus, Slovenska nagrada za druţbeno odgovornost. [online]. Glejte: [http://www.horus.si]

51

v kateri podjetje deluje. Primeren je za podjetja, ki imajo procesni tip proizvodnje ter

zaposlujejo veliko število delavcev, ki prihajajo iz lokalnega okolja.

ISO 26000 je standard druţbene odgovornosti, ki ga razvija mednarodna organizacija ISO.

Predvidevalo se je, da bo pričel veljati leta 2008 (Knez-Riedl, 2007c), vendar se je njegov

razvoj nekoliko zavlekel. Objavljen bo v letošnjem letu, njegova raba pa bo prostovoljna.

Standard ne bo vseboval zahtev, njegova narava ne bo certifikacijska. Osredotočal se bo

na razvoj druţbene odgovornosti in njeno celovitost. Zasnova standarda upošteva trg in

globalizacijo ter teţi k doseganju trajnosti v svetovnem merilu. Poudarjena bo vključitev

deleţnikov iz drţav v razvoju, malih in srednje velikih podjetij ter povezovanje

podjetniških subjektov z vladnimi organizacijami in skupnostjo ter vzajemna druţbena

odgovornost vseh vpletenih oziroma zainteresiranih deleţnikov.

GRI Global Reporting Initiative ni standard, ampak mreţna organizacija, ki jo uvrščamo

med pobudnike razvoja druţbeno odgovornega poročevalskega sistema oziroma sistema

poročanja o druţbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju. Organizacija si prizadeva za

stalne izboljšave in nove pristope tako v druţbeno odgovornem ravnanju kot pri poročanju

o tem. Poročila o trajnosti in druţbeno odgovornem ravnanju, ki temeljijo na

poročevalskih okvirih, ki jih postavlja GRI, imajo v poslovnem svetu pomembno teţo in

se lahko, ker so med seboj primerljiva, uporabljajo za medsebojne primerjave različnih

organizacij. Namen organizacije GRI je promocija in razvoj standardiziranega pristopa k

poročanju o druţbeni odgovornosti in trajnosti ter hkrati stimuliranje deleţnikov,

skupnosti, da bi se pričela zavedati, da ima dolţnost in pravico zahtevati poročila podjetij,

ki se nanašajo na njihovo druţbeno odgovorno ter trajnostno ravnanje (Global Reporting

Initiative).

V Sloveniji se nekatera podjetja standardov ţe posluţujejo, razširjena je participacija pri

projektih in certificiranjih, ki jih skupaj s podjetji izvaja resorno ministrstvo, kot so na primer

projekti Druţini prijazno podjetje, Varno podjetje, Za raznolikost — proti diskriminaciji

(Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve). V nacionalnem pa tudi v globalnem pogledu

imamo moţnost izbire med standardi kot osnovo, na katero se je moţno opreti npr. pri

zaposlovanju, ravnanju z naravnim okoljem, poročanju ali v primeru etičnih dilem. V prid

standardizaciji druţbene odgovornosti govorijo sledeči argumenti: standard je v pomoč

podjetjem, ki imajo premalo znanja glede druţbene odgovornosti in nimajo ustreznega,

specializiranega kadra, pomeni večjo transparentnost, laţjo primerljivost, moţnost

selekcioniranja poslovnih partnerjev in naloţbenih projektov ter učinkovito in boljše

komuniciranje z notranjimi in zunanjimi deleţniki. Bolj verodostojno je lahko tudi

razvrščanje podjetij po kriteriju druţbene odgovornosti, saj je z opiranjem na standarde takšno

ocenjevanje objektivnejše (Knez-Riedl 2007c).

3.6 Druţbena odgovornost podjetij v svetu

V svetu je porast druţbeno odgovornega ravnanja podjetij in korporacij zaznati v zadnji

dekadi 20. stoletja, ko so se pričeli pojavljati resni pritiski javnosti, predvsem na podjetja in

na njihov čut za to, da druţbi vrnejo, kar so od nje dolga leta prejemali. Aktivnosti različnih

interesnih skupin in organizacij se na eni strani manifestirajo kot skrb za spoštovanje

človekovih pravic, zlasti na delovnem mestu, in za pravičnejšo mednarodno trgovino, ki se

dotakne slehernega med nami (Esposito 2008, 139—141).

Po drugi strani pa je dejstvo, da so se skrbi pričele kazati kot posledica resnice o globalnih

klimatskih spremembah, ki postajajo človeštvu vse bolj vidne in otipljive, ter zaradi vse bolj

52

razširjene človeške revščine in vedno bolj razširjenih socialnih razlik, ki vladajo v svetu.

Pomanjkljivosti sedanjega modela kapitalizma, ki se kaţejo na ekonomskem, druţbenem in

okoljskem področju, same pozivajo k spremembi v obnašanju in delovanju ter zahtevajo

dodatno regulativo, ki bo popravila napake, ki so se dogajale v kapitalističnem modelu. Nova

pravila, nove usmeritve bi po mnenju Esposita (prav tam) morala biti kombinacija obveznosti,

ki jih nalaga nacionalni ali nadnacionalni organ ter naprednih pristopov udeleţencev samih, ki

jih ti izvajajo, ker se zavedajo svoje dolgoročne obveznosti in zaradi lastnega interesa.

Druţbeno odgovornost so »izumili« (Ećimović idr. 2008), da bi z njo gradili most med

človeško druţbo, kateri grozi — zaradi sebe — propad, ter med izzivi, s katerimi se dnevno

srečujejo podjetja in ki podpirajo ali celo pospešujejo prej omenjeni druţbeni propad. Propad

paradoksalno pospešuje nevarna in agresivna, Ećimović (prav tam) jo imenuje »zver, ki nam

je znana pod imenom denar«. Denar v današnji druţbi igra, če nam je všeč ali ne, vodilno

vlogo. Denar ne priznava potreb ljudi, se ne ozira na posameznika, je brezobzirno sredstvo, ki

ga mnogi potrebuje(m/j)o na poti do cilja. Ećimović s soavtorji (prav tam) svoje misli o

denarju zaključuje nič kaj optimistično, ko pravi, da sta druţbena odgovornost podjetij in

druţbena odgovornost posameznika ţe pozabljeni vrednoti človeštva, ki ju kapital in z njim

njegovi lastniki ne jemljejo resno. Lastniki kapitala potrebujejo, podobno kot odvisniki

odmerke, nenehno obnavljanje in rast svojega bogastva, ob tem pa jih »postranske« zadeve,

kot so etika, morala in čut odgovornosti, bolj malo zanimajo.

Repovţ (2004, 8) omenja podjetnico Anito Roddick, ustanoviteljico podjetja The Body Shop,

ki je v Veliki Britaniji ţe leta 1976 v enem od najrevnejših predelov Glasgowa postavila

tovarno mila, pri čemer je četrtino dobička namenila tamkajšnji lokalni skupnosti. Podjetje je

imelo takoj, od ustanovitve dalje, zavidanja vreden poslovni rezultat in uspeh, ki ga je

zaznamoval dvig vrednosti delnice podjetja, ki je zrasla za okoli 500 % (odstotkov) in so jih

poimenovali »delnice, ki kljubujejo teţnosti«. Lastnica in ustanoviteljica podjetja pa vsekakor

ni zaslovela izključno zaradi svojih poslovnih podvigov v smislu rasti vrednosti delnic,

temveč zaradi svoje inovativnosti, celovitega pristopa v poslovanju in druţbeno odgovornega

zavedanja ter ravnanja. Ime Anite Roddick danes, nekaj let po njeni smrti, ostaja sinonim za

»zeleni koncept« in za delovanje podjetja, ki pomeni korak nazaj k naravi, naravnemu in

upošteva, da je dovolj dobro le tisto, ki resnično upošteva, kaj je dobro za okolje, stranke,

zaposlene, ne le za lastnike kapitala. Podjetje The Body Shop je svojo promocijo gradilo na

ideji socialnega čuta in druţbene odgovornosti. Ţe v zgodnjih osemdesetih je podjetje

Roddickove hkrati promoviralo ter dajalo javnosti pomembno sporočilo. Socialno in druţbeno

odgovorno podjetništvo postaja »in«, je zavedno, napredno in tisto, ki ima prihodnost. The

Body Shop je eno prvih podjetij na svetu, ki je v trgovanje vneslo pojem pravične trgovine in

je za sestavine ali delo, potrebno za proizvodnjo svojih izdelkov, na trgu, tudi in predvsem

nerazvitem, ponujalo pošteno ceno in pošteno plačilo.

Nadalje velja omeniti tudi podjetje Benetton, ki je nase opozorilo s provokativnim

oglaševanjem svoje blagovne znamke. Potrebno je omeniti, da je podjetje svoje druţbeno

odgovorno ravnanje izkazovalo bolj ali manj z marketinškimi prijemi, z oglaševanjem.

Repovţ (2004, 8—9) med drugim omenja, da je Benetton s svojim načinom ciljal predvsem

na populacijo, pri kateri je vpliv medijev najbolj opazen, na mlajšo populacijo. To je podjetje

prepričevalo, da ni brezbriţno do slabih druţbenih praks; zavzemali so se za socialno,

druţbeno, etnično zapostavljene. Obsojali so rasno razlikovanje, ločevanje ali izločanje

obolelih za aidsom in posredno drugače spolno usmerjenih, niso podpirali militarizacije in z

njo povezanega nasilja nad ljudmi, obsojali so vse vrste nestrpnosti in neetičnega vedenja. Da

je Benetton podjetje, ki ga resnično velja omenjati med zglednimi podjetji, obstaja dvom, saj

53

nikoli ni zares prepričalo javnosti, da tudi dejansko posluje in ravna odgovorno — tako do

zaposlenih kot do svojih podizvajalcev ali lokalnih skupnosti. Primer Benettona bi zaradi

dvoma v celovitost druţbeno odgovornega ravnanja eventualno lahko obravnavali tudi v

poglavju, ki je namenjeno kritiki ideje druţbeno odgovornega ravnanja.

Aktivno, pionirsko vlogo na področju druţbeno odgovornega ravnanja so igrale tudi

mednarodne organizacije, na primer OZN, ki je druţbeno odgovorno ravnanje ali vsaj začetke

takšnega ravnanja pričela manifestirati v osemdesetih letih, preko sprejetih mednarodnih

kodeksov upravljanja multinacionalk. Z omenjenim kodeksom je OZN skušala urejati

pomembna področja poslovanja, kot so pravice zaposlenih, preprečevanje korupcije, pravice

potrošnikov ter običajno zadnje omenjeno, vendar ne najmanj pomembno, varstvo okolja.

Kodeksa, za sprejetje katerega si je prizadevala OZN, ni ţelela sprejeti tedanja ameriška

vlada; najverjetneje ga zaradi (pre-)močnega lobiranja tedanjih vplivnih lastnikov kapitala, ki

so med drugim financirali politične kampanje, niso nikoli sprejeli. Naslednji neuspešen

poskus regulative se je zgodil v zgodnjih devetdesetih letih, na kongresu OZN-a, ki je pod

uradnim nazivom »The Earth Summit« potekal v Riu de Janeiru, 13

. Tam so poudarili:

Področje proizvodnje posameznih drţav, zlasti proizvodnje strupenih surovin in

proizvodov, kot na primer svinca, ter proizvodnje, ki povzroča strupene odpadke, bi

moralo biti sistematično in neodvisno nadzirano ter regulirano.

Področje rabe alternativnih virov energije. Ti bi lahko nadomestili vire oziroma uporabo

fosilnih goriv, katerih proizvodnja je močno povezana z globalnimi podnebnimi

spremembami

Področje uporabe javnih sistemov prevoza v urbanih naseljih in mestih mora zmanjšati

emisije, ki jih povzroča masovna uporaba osebnih prevoznih sredstev.

Področje zaščite voda, saj se je pomanjkanje čiste vode ţe pričelo resno izkazovati.

Sporočilo kongresa, ki ga lahko razumemo tudi kot pričetek višje stopnje zavedanja, da je

nujno druţbeno odgovorno ravnanje, je bilo, da lahko samo popolna preobrazba nas samih,

našega obnašanja in ravnanja, privede do potrebnih sprememb v druţbi. Odraţalo je celovitost

problema, s katerim se je ţe pred dvajsetimi leti soočalo človeštvo: da je revščina, kot tudi

prekomerna poraba bogatejše populacije, škodljivo početje in posledično nepotrebno

obremenjevanje okolja.

Vlade vseh drţav bi morale nujno priznati (in tudi resnično začutiti, prepoznati) potrebo po

preusmerjanju mednarodnih in nacionalnih načrtov ter politik za zagotovitev, da morajo vse

gospodarske odločitve, ki jih sprejemajo in jih bodo sprejemale v prihodnosti, biti primerno

celovite in v celoti upoštevati vse bistvene vplive na okolje.

Kovač (2008, 30) omenja sledeče primere prepoznavnih in sodobnih druţbeno odgovornih

podjetnikov v svetu, druţbenih inovatorjev ter njihovih motivov za takšno delovanje.

Bill Drayton je javnosti poznan kot pobudnik in soustanovitelj Ashoka Foundation, ki je

doslej podprla razvoj 1800 socialno podjetniških projektov po svetu. Skozi »Social

Venture Fund« v druţbeno odgovorne, socialne namene letno investira okoli 30 mio USD.

Pri njegovi iniciativi ga je vodila vizija, strnjena v naslednji stavek: »Socialni podjetniki

13 Več o tem na: UNCED (United Nations Conference on Environment and Development), The Earth Summit

[online]. Dostopno na: [http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html]

54

smo se odločili, da ni dovolj siromašnemu človeku dajati ribo, niti ni dovolj, da ga

naučimo, kako jo ujeti, mi ţelimo več in ne bomo mirovali, dokler ne preuredimo celotne

ribiške industrije!«

Fabio Roso je soustanovitelj in socialni podjetnik, ki enako kot Drayton deluje pod

okriljem Ashoka Foundation. Razvil je edinstven sistem za elektrifikacijo brazilskega

podeţelja. Kot svoj motiv je navedel: »Preprosto ţelim izboljšati majhen košček sveta, v

katerem bi rad ţivel!«

Jeff Skoll je mlad kanadski uspešen podjetnik in menedţer, soustanovitelj in prvi

menedţer EBay.com. Ogromen deleţ svojih delnic je vloţil v »Skoll Foundation«, ki

danes predstavlja eno največjih podpornic socialnega podjetništva na svetu. Ustanovil je

tudi Skoll center za socialno podjetništvo pri Oxfordski univerzi in s šolninami podpira

študente, ki študirajo socialno podjetništvo v okviru MBA na tej univerzi. Njegova vizija

je naslednja: »Čudovito je podpirati projekte, kjer vloţeno malo dobro rodi veliko dobro.

Ţelim dokazati, da tretji neprofitni sektor skozi socialno-podjetniške projekte lahko

postane ključni socialni inovator 21. stoletja.«

Helmy Abouleish, Schwab Foundation, je razvil trţno uspešno socialno podjetje v

Egiptu, ki temelji izključno na duhovnih vrednotah. Od svojih sodelavcev pričakuje, da

bodo prispevali k skupnemu doprinosu, h gradnji »mostov« med religijami in različnimi

kulturami. Vodi ga preprost motiv – enostavno verjame, da je to moţno doseči.

Muhammud Yunus, ustanovitelj Grameen Bank, je razvil globalno mreţo

mikrokreditnih organizacij, navdihnila pa ga je ţelja po izboljšanju poloţaja ţensk v

Bangladešu. Yunus je za svoje delo kasneje, leta 2006, dobil tudi Nobelovo nagrado za

mir.

Jamie Oliver, televizijski kuharski zvezdnik, je razvil mreţo restavracij, v

katerih usposablja in zaposluje mlade brezdomce, odvisnike od drog. Njih nato motivira,

da postopno ustanavljajo svoje restavracije po istem principu ter s tem omogočajo psiho-

socialno rehabilitacijo in zaposlovanje ostalim mladim, ki so se znašli v ţivljenjski stiski,

torej novim skupinam odvisnikov in brezdomcev. Njegov ključni motiv

je izboljšati poloţaj mladih in jim ponuditi priloţnost in novo, drugačno perspektivo.

3.7 Druţbena odgovornost podjetij v Sloveniji

Za opis stanja druţbene odgovornosti v Sloveniji lahko uporabimo besede »veliko prostora je

za naše delo in veliko dela nas še čaka«. Da nas čaka veliko dela, pomeni tudi, da imamo pred

sabo morje novih priloţnosti. O druţbeni odgovornosti se, tako kot drugod po svetu, v

Sloveniji veliko piše in še več govori, a šele v zadnjih nekaj letih (Hrast 2010a). Slovenija se

sicer ţe aktivno vključuje v akcije, ki so vsebinsko definirane kot akcije za več druţbene

odgovornosti in jih izvaja EU, vsekakor pa je v Sloveniji zanje manj zanimanja in so deleţne

manj pozornosti, kot bi si je zasluţile oziroma kot bi je morale prejeti.

Leta 2005 se je formirala Nacionalna medresorska delovna skupina za razvoj druţbene

odgovornosti (Hrast 2010), vendar so rezultati njenega dela neznatni, skupina pa ne izkazuje

pretirane aktivnosti na področju in za namen, za katerega je bila ustanovljena. Leta 2008 je

bila v Sloveniji ustanovljena tudi šola druţbene odgovornosti podjetij, ki je prvo generacijo

slušateljev iz podjetij sprejela v začetku, drugo pa konec leta 2009 in katere delovanje ter

razvoj delno financira EU v okviru projekta Progress (Drlja 2008, 28). Namen šole druţbene

odgovornosti za podjetja je vzpostaviti trajni izobraţevalni program, njeno poslanstvo pa

izobraziti predstavnike različnih skupin deleţnikov o ključnih konceptih in orodjih druţbene

odgovornosti.

55

Če obiščemo spletne strani večjih slovenskih druţb ali mednarodnih korporacij, ki delujejo v

Sloveniji, skoraj ne najdemo podjetja, ki ne bi svojega druţbeno odgovornega ravnanja

omenjalo in tako zatrjevalo zainteresiranim in tistim, ki to niso, kako druţbeno odgovorni da

so. A zdi se, da se te besedne zveze še vedno ne razume v njenem polnem pomenu ali pa v

njeni novi obliki, meni Pavlin (2009, 15). V Sloveniji naj bi med podjetji in podjetniki

obstajali vsaj dve različni razumevanji pojma druţbena odgovornost.

Tisto, ki jo mnogi razumejo kot filantropijo, poimenujem kar filantropska. Omenjeno vrsto

druţbene odgovornosti podjetja običajno promovirajo, jo omenjajo na svojih spletnih straneh,

predstavitvah, jo komunicirajo z vsemi deleţniki, s tistimi, ki se jih dotakne, in s tistimi, ki se

jih neposredno ne dotika. Podjetja, ki druţbeno odgovornost še vedno pojmujejo z

dobrodelnostjo in darujejo denar za športne, kulturne ali druge dejavnosti, se obračajo

predvsem k svojim zaposlencem ter oţji lokalni skupnosti. Manj se njihovo druţbeno

odgovorno ravnanje dotika ostalih deleţnikov, okolja, ekosistema običajno sploh ne.

Podjetja, ki ţelijo storiti korak naprej v svojem druţbeno odgovornem ravnanju, svoje dobre

namene vnesejo v strategije. Te se običajno navezujejo tudi na trajnost, trajnostni razvoj,

inovativnost, tehnologijo, ekologijo in so usmerjene predvsem v zagotavljanje pogojev, ki

bodo omogočali dolgoročno poslovanje podjetja ob minimalnih negativnih vplivih na lokalno

in globalno okolje. Podjetja, ki so v svojem ravnanju presegla okvir klasične filantropije,

zanima predvsem to, kaj deleţniki od njih pričakujejo in pri svojem odgovornem ravnanju

upoštevajo predvsem potrebe, ki dejansko obstajajo in se zato ne posluţujejo populističnih

akcij, ki pravzaprav pomenijo korist predvsem za podjetje. To vrsto celovite druţbene

odgovornosti bom poimenovala trajnostna.

Pavlin (prav tam, 15) meni, da podjetja v Sloveniji, če jih primerjamo z drugimi razvitimi

drţavami, zelo dobro poznajo in prav tako delujejo druţbeno odgovorno, vendar zgolj na

področjih, kjer pridejo do izraza filantropija, sponzorstvo in donatorstvo.

Slovenska podjetja opazno podpirajo športne dejavnosti, se ukvarjajo s prostovoljnimi

popoldanskimi, predvsem športnimi aktivnostmi zaposlenih, zagotavljajo podporo lokalnemu

okolju; predvsem tisto, za katero podjetje samo oziroma vodstvo podjetja meni, da je

ustrezna. Lahko bi celo trdili, da omenjena podjetja podpirajo zgolj tiste aktivnosti, bodisi

športne, kulturne ali katere koli druţbeno-koristne in običajno prostovoljne dejavnosti, do

katerih vodstvo podjetja goji osebne simpatije.

Tipičen primer t. i. filantropske druţbene odgovornosti je ekonomsko gledano izredno

uspešno lokalno podjetje, katerega proizvodni cikel ţe desetletja zastruplja lokalno okolje,

ekosistem in v njem vsa ţiva bitja, rastline, ţivali ter lokalno prebivalstvo. Podjetje je v

lokalnem okolju znano po izdatnem sponzoriranju tradicionalnih športnih dejavnosti, ki so na

Koroškem prisotne ţe desetletja. Podjetje je medijski pokrovitelj otroških kulturnih prireditev,

zaposlenim nudi izobraţevanje, plačuje ure tenisa za zaposlence in podobno. Ob vsem

navedenem, kar je sicer vredno vse pohvale, podjetje lastnikom, ki hkrati delujejo kot vodstvo

podjetja in so lastniki postali po sistemu »ob pravem času na pravem mestu«, letno izplačuje

visoke nagrade za odlične poslovne rezultate. Legalno, v obliki dividend. Vprašanje, ki se

postavlja, je, ali je to tudi moralno? Nagrade posameznim lastnikom presegajo tridesetkratnik

povprečne mesečne plače zaposlenih v proizvodnji, kar pomeni, da nagrade niso skromne.

Nemoralno in neetično se zdi ravnanje podjetja, ki s svojo proizvodnjo in njenimi stranskimi

produkti ţe desetletja grobo degradira, uničuje in dobesedno zastruplja lokalno okolje, v

katerem deluje.

56

Posledice onesnaţevanja se ţe desetletja odraţajo na generacijah prebivalcev Meţiške doline,

na naravi in ţivalih. Kraju, v katerem podjetje deluje, pravijo kar ekološka rana. V zgornji

Meţiški dolini je največji problem onesnaţenost okolja predvsem s cestnim prahom, ki

vsebuje visoke koncentracije teţkih kovin, predvsem cinka, svinca in kadmija. Problematične

so vse neasfaltirane površine, predvsem ceste, zlasti tiste, ki se nahajajo v oţjih urbanih

središčih v občinah Meţica in Črna na Koroškem, posebej izpostavljeno je naselje Ţerjav.

Prebivalci teh krajev močno občutimo posledice onesnaţenosti na svojem zdravju. Velika

večina prebivalcev je zastrupljenih s svincem. Opazen in evidentiran je visok odstotek

obolelih za različnimi oblikami raka.

Smrtonosni svinec se namreč absorbira skozi pljuča, deluje na ţivčni in hematopoetski sistem,

ledvice. Od vseh ţalostnih dejstev je najbolj ţalostno to, da je danes v Meţiški dolini izrazito

visoko tveganje, da otroci prihajajo v stik s svincem in so zaradi tega izpostavljeni tveganju

obolevnosti zaradi zastrupitve s svincem. 14

Če bi podjetje (in njegovi lastniki), ki je glavni povzročitelj zastrupljenosti okolja, bilo

resnično druţbeno odgovorno, bi namesto zlorabe svojega poloţaja in moči, poleg

sponzoriranja in lutkovnih predstav (strupom izpostavljenim) otrokom, raje omogočalo, da vsi

deleţniki ţivimo v čistem in varnem okolju. Res je, da podjetje dosega vse zakonsko, ali z

drugimi pravno zavezujočimi akti predpisane norme, ki se nanašajo na varovanje okolja.

Dejstvo je, da bi bilo potrebno sanirati, če je to sploh še mogoče, degradacije okolja, ki so se

dogajale desetletja, preden so se ljudje v Meţiški dolini sploh pričeli zavedati nevarnosti

svinca in drugih teţkih kovin.

Nemalo je nekdanjih zaposlenih, ki po treh desetletjih dela v rudniku umirajo za rakom, ki

morajo mesečno na preglede krvi, ki dan za dnem ţivijo v strahu, da bodo zboleli, ali da bodo

zaradi onesnaţenja zboleli njihovi otroci. Zadnji primer je primer petnajstletne deklice Maše

(osebna izkušnja iz domačega kraja), ki ţe leto dni prebiva v rehabilitacijskem centru Soča,

saj je njeno telo fizično povsem uničeno zaradi napornih kemoterapij. Diagnoza levkemija,

najverjetneje posledica zastrupitve s teţkimi kovinami. Lepo je, pri vsej tragediji, da otroci

tukajšnje osnovne šole zbirajo denarna sredstva, izvajajo akcije zbiranja zamaškov, da bi

deklici vsaj nekoliko olajšali trpljenje.

Vendarle bi prebivalci, skupnost pričakovali, da bo v tragedijah, kot je ta, ki ni osamljena, o

svoji morebitni objektivni odgovornosti in svojem negativnem vplivu razmislilo tudi podjetje

— onesnaţevalec in ovrglo dvom, ki se poraja ob človekoljubnih akcijah podjetja in njihovi

(navidezni) skrbi za lokalno okolje in prebivalce. Dovolj zgovoren je podatek, rezultat

raziskave, ki jo je leta 2008 opravila Univerza v Ljubljani, Oddelek za Agronomijo

Biotehniške Fakultete, katere povzetek se glasi »… zaskrbljujoč je podatek, da so preko

kritične vrednosti s svincem (Pb) onesnaţena vsa vzorčena mesta v okolici vrtcev in šol,

medtem ko le eno tako mesto ne presega kritične vrednosti zasičenosti s cinkom (Zn)«. 15

Dejstvo je, da v Sloveniji druţbeno odgovornega ravnanja še ne zaznavamo kot pomembnega

dela našega vsakodnevnega ravnanja in razmišljanja, da je druţbeno odgovorno ravnanje še

14

Vir: Sanacija onesnaţenega okolja v Zgornji Meţiški dolini. [online]. Dostopno na: [http://www.sanacija-

svinec.si/ 15 Več o tem: glej Finţgar in Leštan 2008. Ocena dostopnosti teţkih kovin in onesnaţenosti tal v zgornji

Meţiški dolini. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška Fakulteta. [online] Dostopno na: [http://aas.bf.uni-

lj.si/maj%202008/14finzgar.pdf].

http://www.sanacija-svinec.si/


57

vedno nekaj, kar delamo in kakor ravnamo občasno, običajno bolj zaradi slabe vesti kot zaradi

človekoljubja, bolj zaradi pričakovane koristi kakor zaradi resnične ţelje delovati dobro …

Zato imamo pred sabo velikanski izziv, kako druţbeno odgovornost vtisniti v našo podzavest

in odgovorno ravnati, ne da bi nas v to mamila ali vlekla prikrita ţelja ugajati, biti v trendu in

imeti na dlani odgovor, da nam to prinaša dobiček.

Direktorica Inštituta za razvoj druţbene odgovornosti IRDO, Anita Hrast, pravi (v: Pavlin

2009, 16—17), da je osveščenost o druţbeni odgovornosti v Sloveniji še slaba, čeprav se o

njej zadnja leta resnično precej piše in je pogosto omenjana. Meni, da bi potrebovali

nacionalno strategijo na omenjenem področju, pobudo zanjo pa so pred tremi leti sodelavci

inštituta IRDO ţe podali, prav tako prošnje za razgovor pri nekaterih ministrih, ki so bili v

času podaje predloga v takratni aktualni vladi. Ţal omenjeno področje za njih ni bilo

prednostno, sodelavci inštituta IRDO pa so bili zanje nepomemben sogovornik. Prošnja za

razgovor je bila posredovana tudi tedanjemu predsedniku vlade.

V inštitutu IRDO, kot navaja Anita Hrast (prav tam), menijo, da je druţbena odgovornost

neposredno povezana z razvojem Slovenije in bi lahko prispevala k večji motivaciji

zaposlenih za delo, k boljšemu odnosu delodajalcev do zaposlenih, k pozitivnemu razvoju

socialne slike in drţave v celoti. Vse omenjeno pravzaprav sodi v pristojnost vlade, med

drugim pa prinaša številne, predvsem dolgoročne koristi.

Pobuda za pripravo nacionalne strategije, ki so jo sodelavci inštituta IRDO pripravili, jasno

opredeli, da je nacionalna strategija zahteven koncept, ki zdruţuje različna področja, kot so

področje skupnosti, okolja, zaposlenih, trga in ostala področja, zato je za njeno obravnavo

potrebno medresorsko in med-strokovno sodelovanje ter obravnava. Celoten projekt mora biti

tako usklajen na lokalni, drţavni in mednarodni ravni.

Dosedanje aktivnosti na omenjenem področju so bile skromne; leta 2005 ustanovljena

medresorska delovna skupina pri tedanji vladi je bila z eno samo aktivno osebo premalo

dejavna. Zato v inštitutu IRDO predlagajo povečanje delovanja te delovne skupine ali

ustanovitev posebne vladne agencije za spodbujanje razvoja druţbene odgovornosti, ki bo

pripravila nacionalno strategijo razvoja druţbene odgovornosti, izvajala in usklajevala

dejavnosti na drţavni ravni ter se pri tem povezovala z različnimi ustanovami in strokovnjaki.

Hrast (prav tam) še pravi, da bi potrebovali mnogo več posluha ter da s svojim delovanjem

nikakor in nikomur ne škodijo, temveč ţelijo s svojim strokovnim in do danes prostovoljnim

delom raziskovati, pomagati ter druţbi in drţavi storiti nekaj dobrega. Obstaja bojazen, da

širši pogled na problem marsikoga moti ali pa ga ne dojame in mu zato ne pripisuje

ustreznega pomena. Sodelavci inštituta IRDO si ţelijo, da bi več drţavljanov opozarjalo na

napake na različnih področjih, da bi nanje opozarjali pri interesnih zdruţenjih, ker se ljudje

kot posamezniki običajno bojijo izpostaviti se, še meni A. Hrast.

Z jasnim ter doslednim opozarjanjem bi vlada pravzaprav dobila neprecenljivo informacijo o

druţbenih problemih in pričakovanjih, dobila bi jasno in dobro izraţene probleme, ki jih je

laţe rešiti, ko jih obvladajo celovito in osvetlijo z različnih vidikov. Druţbeno odgovornost bi

bilo treba uvrstiti v delovne programe različnih ministrstev in tako prispevati k njenemu

razvoju.

58

Da druţbena odgovornost podjetij postaja top tema tudi slovenske ekonomske scene, meni

prof. Janez Prašnikar (v: Repovţ 2004, 9), ki s timom mlajših raziskovalcev v Portoroţu

vsako jesen organizira mednarodno poslovno konferenco.

V Sloveniji, kjer naj bi bila druţbena odgovornost na relativno skromni razvojni stopnji, je

glavni nosilec ideje »piarovska industrija«, ki ima v Sloveniji, po mnenju nekaterih, občutno

prepomembno mesto in vlogo v podjetniškem okolju. Prevladuje namreč nad marsikatero

drugo, za uspešno funkcioniranje podjetij mnogo pomembnejšo podjetniško funkcijo, ki po

pojmovanju razvitih sodi v repertoar druţbeno odgovornega podjetništva, kot sta na primer

razvoj kadrov in varstvo okolja.

Pavlin (2009, 16) tudi v Sloveniji vidi podjetja — pionirje na poti k celovitemu druţbeno

odgovornemu podjetništvu in navaja druţbe, ki skušajo preoblikovati svoje poslovanje v

oblikovanje trajnostne vrednosti Omenja Mercator, Trimo, Simobil, Luka Koper, Riko,

Mobitel. Nikakor ne gre pozabiti še dveh farmacevtov — Leka, o katerem sicer ne morem

trditi, da je še vedno slovensko podjetje, ter Krke, ki to vsekakor je.

Leta 2002 je dr. Joţica Knez Riedl (2002, 99—109) objavila rezultate raziskave druţbeno

odgovornega ravnanja slovenskih podjetij in primerjave le-teh z evropskimi.

Raziskava je zajemala stopnjo vključenosti podjetij v druţbeno odgovorne aktivnosti, opis

aktivnosti in njihove značilnosti. Nadalje so z raziskavo iskali vzroke druţbeno odgovornega

ravnanja in smiselnost vključevanja podjetij v druţbeno odgovorne aktivnosti, proučili so

koristi, ki si jih podjetja obetajo zaradi svojega druţbeno odgovornega ravnanja, morebitne

ovire za odgovorno ravnanje ter pričakovanja zainteresirane javnosti, deleţnikov ter njihovo

oziroma javnomnenjsko podporo tovrstnim podjetniškim aktivnostim. Knez-Riedl (2002, 99)

ugotavlja, da lahko podjetja s skupnostjo, v krogu katere opravljajo svojo dejavnost, razvijejo

različna razmerja in lahko med njima potekajo raznovrstna sodelovanja ter aktivnosti.

Nekatera od preučevanih podjetij so druţbeno odgovornost dojela, razumela in usvojila

pomen in pomembnost takšnega ravnanja. Spet druga druţbeno odgovorno ravnanje in njegov

pomen šele usvajajo. Rezultati raziskave so pokazali, da je bilo v Sloveniji leta 2002 v razne

druţbene aktivnosti povprečno vključenih 66,7 % (odstotkov) malih in srednje velikih

podjetij, pri čemer so bila podjetja, glede na število zaposlenih, razvrščena v tri skupine, v

tista, ki zaposlujejo do devet oseb, tista, ki zaposlujejo med deset in devetinštirideset oseb, ter

tista, kjer je zaposlenih med petdeset in dvesto devetinštirideset ljudi.

Največjo druţbeno odgovornost je bilo zaznati v tretji skupini podjetij, torej v tistih, kjer je

zaposlenih nad petdeset oseb, zaznano je bilo dejstvo, da druţbeno odgovorno ravnanje

podjetij narašča s številom zaposlenih v podjetjih. Aktivnosti, ki jih slovenska podjetja

izvajajo in jih prepoznajo ter ocenjujejo kot druţbeno odgovorna dejanja, so v veliki večini

tradicionalna podpora športu in športnim dejavnostim, te podpira slaba polovica podjetij,

nekaj manj podjetij namenja sredstva kulturi oziroma jo podpira. Pribliţno četrtina

obravnavanih podjetij podpira usposabljanja ter izobraţevalne programe, ki so namenjeni

zunanjim deleţnikom, četrtina pa dejavnosti, ki imajo značaj sociale in zdravstva. Najmanj je

podjetij, dobra desetina, ki odgovorno ravnajo do okolja, do ekosistema in sredstva namenjajo

ohranjanju čistega okolja, zraka, voda in tal. Večina podjetij v Sloveniji svojo druţbeno

odgovornost tradicionalno manifestira preko denarnih in nedenarnih donacij ter sponzoriranj.

Knez-Riedl (prav tam, 103) povzema, da so podatki o značilnosti druţbeno odgovornih

aktivnosti malih ter srednje velikih slovenskih podjetij zgovorni in ugotavlja, da slovenska

59

podjetja (slabih 60 % (odstotkov) sodelujočih v raziskavi) svoja filantropska (ali pač

marketinška) nagnjenja in svojo druţbeno odgovornost izvajajo občasno in je ne vključujejo v

poslovne strategije podjetja.

Za razliko od malih in srednje velikih podjetij druţbeno odgovorno ravnanje v svoje strategije

vključujejo večji poslovni sistemi. Pri iskanju razlogov, zakaj se podjetja obnašajo druţbeno

odgovorno, avtorica raziskave ugotavlja, da prednjačijo etični razlogi in ţelja, da bi se odnosi

med podjetji in potencialnimi investitorji in poslovnimi partnerji, pa tudi odnosi z oblastjo ter

lokalnimi skupnostmi izboljšali. Raziskava je dodatno pokazala, da manjša podjetja bolj

skrbijo za dobre odnose s poslovnimi partnerji in investitorji, večja pa bolj zanimajo dobri

odnosi s skupnostjo oziroma z aktualnimi oblastmi. Koristi, obeta si jih dobra polovica

podjetij, vidijo predvsem v moţnostih boljšega poslovanja. Sledijo pričakovane koristi, kot so

boljši odnosi s poslovnimi partnerji in potencialnimi investitorji, tudi v višji stopnji zaupanja

odjemalcev, sledi pa pričakovanje višjega zadovoljstva zaposlenih ter pričakovanje boljših

odnosov s skupnostjo. Podjetja v Sloveniji, mala in srednje velika, kot oviro pri izvajanju

druţbeno odgovorne politike in ravnanja vidijo predvsem v pomanjkanju denarja.

Kot razlog, da ne delujejo ali ne delujejo bolj druţbeno odgovorno, navaja finančne ovire kar

45 % (odstotkov) preučevanih podjetij. Obstaja tudi nekaj podjetij, ki o moţnosti druţbeno

odgovornega ravnanja enostavno ne razmišljajo, saj se jim to ne zdi pomembno ali koristno.

Pomanjkanja časa za tovrstno ravnanje ali udejstvovanje je v raziskavi navedlo nekaj manj kot

20 % (odstotkov) podjetij. Zanimiv je podatek, da skoraj polovica podjetij, ki niso druţbeno

odgovorno ravnala v preteklosti, tako ne namerava ravnati niti v prihodnje. Slednje nas lahko

navede k razmišljanju oziroma potrdi razmišljanje, da mora biti druţbeno odgovorno ravnanje

spontano, porojeno iz lastnega spoznanja in plod lastnih hotenj.

Edino takšno druţbeno odgovorno ravnanje je lahko primerno celovito, trajno in se bo zaradi

svoje naravnosti razširilo na ostale akterje v poslovnem ter zasebnem svetu. Da bi v

prihodnosti dosegli visok nivo zavedanja, da odgovornost posameznikov in tudi podjetij ne bo

izsiljena in zakonsko omejevanje druţbeno odgovornega minimuma ne bo potrebno, pa je,

tako menim, potrebna prevzgoja nas samih, sedanjih generacij, kar na omenjenem področju

predstavlja neke vrste korekcijo sedanje generacije in pomeni preventivo za bodoče.

Za usmerjanje prihajajoče generacije moramo ukrepati takoj, preden bo prepozno;

preventivno, predvsem pa usmerjevalno in s pomočjo pozitivno naravnane vzgoje, tako v

krogu druţin kot takoj, ob prvem stiku z vzgojno izobraţevalnimi procesi, ki mladega človeka

spremljajo vsaj desetletje, če ne več.

V Sloveniji so IRDO, inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, PRSS, društvo za odnose z

javnostmi, zaloţba Kapital ter še nekateri podporni partnerji projekta junija 2009 podelili prve

nagrade slovenskim podjetjem za njihovo druţbeno odgovorno ravnanje, posebno priznanje

pa so podelili pionirki druţbene odgovornosti v slovenskem prostoru, dr. Joţici Knez-Riedl.

Projekt podeljevanja nagrad bo inštitut IRDO s partnerji nadaljeval tudi v letu 2010. Upamo,

da bo nagrada iz leta v leto pridobivala na pomembnosti in da se bo za sodelovanje odločalo

vse več Slovenskih podjetij. V letu 2009 so pri projektu sodelovala oziroma so se k

sodelovanju prijavila podjetja Mercator, d. d., Simobil, d. d., Zavarovalnica Maribor, d. d.,

Trimo, d. d., Holding Slovenske elektrarne, d. o. o, Premogovnik Velenje, d. d., ATech

elektronika, d. o. o., Mimovrste, d. o. o., Infotehna, d. o. o., Domenca, d. o. o. ter Informa

Echo, d. o. o. Komisija je ugotovila, da so vsa prijavljena podjetja, ki so bila uvrščena v tri

kategorije glede na svojo velikost, izpolnjevala pogoje za sodelovanje oziroma uvrstitev v

60

finale tekmovanja za nagrado. Med mikro- oziroma majhnimi podjetji je nagrado prejelo

podjetje Informa Echo, d. o. o., med srednje velikimi podjetji ATech elektronika, d. o. o., med

velikimi pa je nagrado prejelo podjetje Trimo, d. d. 16

Kot zanimivost in kot primer inovativnega druţbeno odgovornega podjetništva naj omenim

primer gospodarske druţbe Elektro Maribor oziroma njene območne enote Murska Sobota, ki

se je skupaj s sodelavci Krajinskega parka Goričko lotilo obnove štorkljinih gnezd v

Krajinskem parku Goričko. V mesecu marcu 2010 so namestili podstavke pod dotrajana in

uničena gnezda štorkelj, da bi jim zagotovili boljše pogoje za parjenje in njihov nadaljnji

obstanek. Bela štorklja (Ciconia ciconia) spada v Sloveniji med najbolj prepoznavne,

priljubljene in raziskane ptičje vrste nasploh, njeno številčnost pa na Goričkem sistematično

spremljajo šele zadnjih deset let. V Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije,

BirdLife Slovenia, ugotavljajo, da število gnezdečih parov belih štorkelj in izpeljanih

mladičev na Goričkem stagnira ali celo upada, medtem ko drugod v Evropi število narašča.

Poleg omenjenega so v društvu pri lanskem popisu opazili, da je na Goričkem zaradi obilnega

deţevja in pogostih neurij, ki so najverjetneje posledica človekovih posegov v okolje,

razpadlo ali začelo razpadati vsaj 5 gnezd, ki v neredkih primerih lahko tehtajo tudi 500 kg.

Podjetje, ki je lahko skupnosti priskočilo na pomoč, predvsem zaradi narave svojega dela ter

dejstva, da je mnogo gnezd zgrajenih na vrhovih električnih drogov, kamor dostopajo prav

delavci podjetja, je s svojo gesto in pripravljenostjo na inovativen, sveţ in pohvale vreden

način prisluhnilo potrebam skupnosti, v kateri deluje. 17

Dodaten primer, ki priča v prid razvijanju druţbeno odgovornega ravnanja, še bolj pa o

pomembni povezavi inovativnosti z druţbeno odgovornostjo, in se »dogaja« v Sloveniji, je

prav tako kot prejšnji povezan z energetiko. Mulej (v: Budal 2010) omenja eksperiment

izrednega druţbenega pomena. Momčilo Radić je do nedavnega namreč inovativno

nadgrajeval zamisel Nikole Tesle, inovativno idejo in pristop, za katerega ne dvomim, da bi

lahko kmalu postal uspešna, če ne energetska inovacija nove dobe. Gre za prenos električne

energije na osnovi telegeodinamike, ki bi omogočil prenos električne energije brez uporabe

daljnovodov in onesnaţevanja okolja in narave z visokonapetostnimi polji. Druţbeno

odgovorna inovacija in hkrati inovativno druţbeno odgovorno raziskovanje in razvoj.

3.8 Kritiki druţbene odgovornosti

Dejstvo je, da v svetu ni enotnega koncepta druţbene odgovornosti podjetij in prav tako ni

poenotene in eksaktne definicije, kaj druţbena odgovornost je. Tisti, ki ideji druţbene

odgovornosti nasprotujejo, menijo, da ideja ni v sozvočju z idejo podjetništva, da je koncept

protisloven in da niti tisti, ki so ideji druţbeno odgovornega ravnanja naklonjeni, nimajo

enakih pričakovanj in v svojih razlagah niso povsem poenoteni. Nasprotniki ideje druţbeno

odgovornega ravnanja niso v vseh primerih zgolj ideološko nasprotni, mnogo je skeptikov, ki

so prepričani ali pa iz lastnih izkušenj vedo, da dobri nameni niso vedno vredni svojega imena

in skrivajo nemalo skritih namer in interesov, ki niso prav nič dobronamerni, niti

človekoljubni. Razlogi, da podjetja ravnajo druţbeno odgovorno, se v veliki večini, ţal, še

16 Več o tem glej Hrast in Mulej 2010a. Za več celovitosti in inoviranja poslovanja: Slovenska nagrada za

druţbeno odgovornost Horus.

17

Glej Krajinski park Goričko.[online]. Dostopno na:[ http://www.park-goricko.org]

http://www.park-goricko.org/sl/informacija.asp?id_meta_type=60&id_jezik=0&id_language=0&id_informacija=388

http://www.park-goricko.org/

61

vedno skrivajo v egoističnih vzgibih. Podjetja ţelijo biti v svojem oţjem okolju v javnosti

prepoznana kot podjetje s pozitivnim predznakom, ţelijo naklonjenost javnosti, večjo afiniteto

bodočih kadrov do podjetja in s tem večji nabor kadra, ki ga lahko izbirajo, podjetja ţelijo, da

bi npr. za strokovno močan kader postala vrednota zaposlitev v točno določenem podjetju ipd.

Nemalokrat je pri obliki druţbeno aktivnega delovanja, kot je na primer sponzoriranje

športnih ali kulturnih dejavnosti, v ozadju skrit marketinški vzgib in ne zgolj ţelja po

darovanju v obliki daril ali v denarju izključno za razvoj določenih aktivnosti.

Kot veliko večino dejavnosti tudi druţbeno odgovorno aktiviranje in druţbeno odgovornost

spremljajo pozitivne in negativne kritike.

Površno gledano bi utegnili tisti, ki so druţbeno odgovornemu ravnanju naklonjeni,

ugovarjati, da je v druţbeno odgovornem ravnanju zgolj pozitiven naboj, da druţbeni

odgovornosti ni mogoče pripisati ničesar drugega kot zgolj pozitivne učinke.

Med negativnimi kritiki koncepta druţbene odgovornosti se v Sloveniji in tudi po svetu

najpogosteje pojavljajo t. i. neoliberalci, liberalni ekonomisti, ki zagovarjajo ideje Miltona

Friedmana, ki pravi »the business of business is business«. Le-ta zagovarja idejo, da naj

podjetja skrbijo za zadovoljevanje potreb trga, menedţerji pa naj zadovoljujejo potrebe in

zahteve lastnikov kapitala. Druţbena odgovornost naj bi bila po mnenju kritikov naloţena

izključno drţavi, vladi, ne pa tudi podjetjem. Podjetja naj bi imela dovolj problemov, ki

izhajajo iz poslovanja, skrbeti bi morala za svojo primarno dejavnost, za posel, za

zaposlenost, za ustvarjanje blaginje. Podjetje mora skrbeti njegov poloţaj na trgu,

konkurenčna tekma, za reševanje notranjih ali zunanjih socialnih teţav nima ne časa ne

energije. Dodatno kritiki druţbene odgovornosti še poudarjajo, da podjetja običajno niso

specializirana za reševanje problemov, ki se nanašajo na druţbeno odgovorno ravnanje.

Zaposleni in njihovo delo so sredstvo za dosego cilja, nič pomembnejši od predmetov dela in

virov sredstev. Stroški, povzročeni za namen druţbeno odgovornega ravnanja, lahko

eventualno tudi oslabijo konkurenčno moč podjetja, zapravlja se denar, ki bi preko izplačanih

dividend pravzaprav moral pripadati lastnikom kapitala ali pa bi moral biti nagrada

upravljavcem podjetja, če si to zasluţijo. Poudarjajo, da je druţbeno odgovorno ravnanje,

sponzoriranje in donatorstvo dopustno le v primeru, ko podjetju prinaša korist, bodisi v smislu

ustvarjene pozitivne podobe podjetja, večje prepoznavnosti ali v smislu zniţanja osnov za

plačilo obveznosti podjetja drţavi.

Friedman (1970, 122) poslovneţe, ki podpirajo idejo druţbene odgovornosti podjetij, primerja

z lutkami, ki so jih zavedle intelektualne sile, ki spodkopavajo temelje svobodne druţbe, ki se

razvija zadnja desetletja. Meni, da podjetje ne more prevzeti nobene odgovornosti. Dotika se

samo človeka in izključno ljudje so tisti, ki lahko prevzamejo odgovornost. Podjetje je

umetno ustvarjena oseba in zato lahko prevzame odgovornost samo za nekaj, kar je umetno,

nenaravno. Pravzaprav, trdi Friedman (prav tam), sploh ni jasno, kaj konkretno pomeni

»prevzeti odgovornost«. Odgovorni naj bi praviloma bili podjetniki, tisti, ki podjetje vodijo,

celotna javnost in pričakovanja pa so usmerjena v korporacije, ki ne morejo biti nikomur

odgovorne, saj nimajo čutil in odgovornosti ne morejo prevzemati. Odgovornost vodilnih v

podjetjih pa je lahko samo ena, in sicer odgovornost do lastnikov kapitala. Odgovorni so za

upravljanje podjetij v skladu s trţnimi pravili poslovanja in ţeljami ter zahtevami lastnikov, ki

je praviloma ena sama, in sicer, ustvariti čim večje koristi, predvsem čim več denarja.

Razumljivo je, da je menedţer, ki v podjetju nastopa kot agent, tudi samostojna osebnost in ni

v »lasti« lastnikov podjetja. Zato, zasebno in tudi osebno, lahko ravna druţbeno odgovorno.

62

Nekateri dvomljivci in skeptiki nadalje trdijo, da gre pri druţbeni odgovornosti in njenem

konceptu za sledenje modnemu trendu, kateremu ne pripisujejo dolgoročnega uspeha.

Opozarjajo na dvoličnost koncepta, ţe nekajkrat omenjeno dejstvo, da gre pri dobrodelnosti in

etičnosti pravzaprav za samopromocijo in povečevanje ugleda podjetja v druţbi.

Kritiki poudarjajo, da je izredno malo ljudi, ki dobra dela opravljajo izključno iz

človekoljubja in ki jih druţbeno odgovorno, filantropsko ravnanje pravzaprav osrečuje in

zadovoljuje, saj pojem uspeha enačijo s številom dobrih del in ga ne merijo v denarju ali

drugih materialnih dobrinah oziroma ugodnostih, ki jih lahko pridobijo.

Drugače trdijo tisti, ki so druţbeno odgovornemu ravnanju podjetij in ostalih poslovnih

subjektov, ki se pojavljajo na trgu, naklonjeni, ga zagovarjajo, spodbujajo in tako tudi

delujejo. Zagovorniki druţbeno odgovornega ravnanja na negativne kritike odgovarjajo, da se

nekatera podjetja enostavno branijo transparentnega pregleda nad poslovanjem in

računovodstvom, kar je eden od temeljev koncepta druţbene odgovornosti. Če bi se

deleţnikom dopustil prevelik vpogled v poslovanje podjetja, bi se kaj kmalu lahko pokazale

morebitne nepravilnosti pri poslovanju in razkritje le-teh bi lahko za podjetje in njegov ugled

imelo negativne posledice. Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja v današnjem času ne

bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je podjetje uspešno ali ne.

Knez-Riedl (2006a, 5) razlaga, da se kljub mnoţičnemu sprejemanju koncepta druţbene

odgovornosti v velikem številu pojavljajo nasprotniki koncepta, ki v idejo in koncept močno

dvomijo ali ga celo v celoti odklanjajo. Friedman, kot navaja Knez-Riedl (prav tam), odločno

nasprotuje nalaganju dodatne odgovornosti podjetjem. Ta naj bi v prvi vrsti skrbela za

ustvarjanje dobička. Druţbena odgovornost kot trenuten trend naj bi imela malo ali nič

skupnega z realističnim pogledom, ki povezuje druţbeno odgovornost z integriteto podjetja, z

izpolnjevanjem njegovega poslanstva in uresničevanjem deklariranih idej.

Za vse, ki dvomijo v nujnost pete razvojne gospodarske faze in v potrebo po zadostni in

potrebni celovitosti namesto prepogoste enostranskosti, za vse tiste, ki menijo, da druţbena

odgovornost ni pravi odgovor nove dobe, podajajo Mulej idr. (2009b) nekaj virov, ki

nakazujejo, da tudi ob spopadanju s trenutno gospodarsko krizo ravnamo in jo obravnavamo

preveč enostransko. Boskin, Cooperrider, Damijan, Rihtarič, Tajnikar, Zvonar-Predan in

ostali avtorji (v: Mulej idr. 2009b) med drugim navajajo:

Boskin meni, da bi se morali na krizo odzvati z uvedbo nekaterih davčnih in finančnih

ukrepov.

Cooperrider predlaga, naj uporabijo njegovo metodo »appreciative inquiry«, ki pomeni

inovativen pristop k organizacijskemu vodenju.

Damijan v krizi vidi podjetniške priloţnosti; podjetjem predlaga izdatno vlaganje v

raziskave in razvoj, prav tako predlaga tehnološke subvencije, ki bi lahko omogočile, da

mlada in majhna podjetja z dobrimi idejami iz krize pridejo kot zmagovalci.

Rihtarič meni, da je konkurenčnost dobila negativen prizvok, da pretirano poudarjanje le-

te povzroča motnje v nacionalnih ekonomijah, naraščanje brezposelnosti in večanje

neenakosti.

Tajnikar, kratkoročno sicer dobro, predlaga kot enega najboljših ukrepov investicije

drţave ter sočasno varčevanje gospodinjstev. Iz mase prihrankov prebivalstva bi

komercialne banke lahko črpale sredstva za aktivnejše kreditiranje investicij v

gospodarstvu. Dolgoročno, za daljše obdobje ukrep ne more prinašati rezultatov.

63

Zvonar-Predan ugotavlja, da ima kapitalizem različne pojavne oblike, vendar ne gre za

krizo kapitalizma, temveč za krizo v kapitalizmu, svobodni trg, ki sam kreira zakonitosti v

poslovanju, naj bi bil kljub očitnemu kolapsu dobra stvar. Nadalje povzema besede dr.

Ţige Turka, ki meni, da hlastanje za materialnim ni problematično, teţava je premikanje

gospodarskega in industrijskega dogajanja na Vzhod, koncept gospodarstva ter kriza, ki je

izbruhnila v energetiki.

Mulej idr. (prav tam) oceno označujejo kot površno. Ustrezna naj bi bila ocena Edvarda

Kovača, da lahko iz vrtinca krize odidemo edino z odgovornejšim obnašanjem, z zavedanjem,

da je uspeh pogojen z vzajemnostjo, ki tudi drugemu omogoča uspeh. Vsi omenjeni avtorji so

k problematiki pristopili premalo celovito in preveč enostransko. Tako so spregledali svarila

pred enostranskostjo, ki so jih nekateri avtorji ţe pred leti sporočali zainteresirani strokovni in

laični javnosti. Opozarjali so Whittaker in Cole, Davidson, Dyck in Mulej, Fujimoto,

Kropfberger (v: Mulej idr. 2009b).

Prav tako so neoliberalci ter mnogi ekonomisti, ki se ukvarjajo s krizo, spregledali, da je

Adam Smith v svojem delu »Bogastvo Narodov« ţe leta 1776, ko je omenjal nevidno roko

trga, mislil na moralo, saj se je zavzemal za sicer svobodno, trţno gospodarstvo. Ne gre

spregledati, da je močno odsvetoval ločitev morale in osebne odgovornosti od podjetništva in

posameznikove podjetniške dejavnosti. Neoliberalizem torej ni v sozvočju z liberalizmom

Adama Smitha, ampak idejo liberalizma novodobni neoliberalizem zlorablja in pomeni

prehod na t. i. »fevdalni kapitalizem«, ki bi omogočal bogatenje zgolj peščici najagresivnejših

in običajno moralno spornim posameznikom.

Razen tega druţbene odgovornosti ne smemo omejiti zgolj na dobrodelnost. Če natančno

preberemo dokumente OZN-a in EU, ki govorijo o konceptu druţbene odgovornosti, vidimo,

da je ta le delček, ki spada v poštenost do druţbe. Od dobrodelnosti je dosti pomembnejša

poštenost vplivnih brez zlorab v odnosih do sodelavcev, poslovnih in drugih partnerjev, širše

druţbe in naravnih pogojev za obstoj človeštva. Tudi kratkoročne koristi podjetja bi morale

veljati za manj pomembne od dolgoročnih. Druţbeno odgovorno delovanje namreč preprečuje

številne teţave in stroške podjetij, ki bi sicer nastali. Teţava je, da današnji koncept

knjigovodstva tega še ne zna ali ne zmore ustrezno prikazati.

3.9 Sklepi iz poglavja 3

Druţbena odgovornost podjetij je pričakovana lastnost vplivnih. Deleţniki, tako notranji kot

zunanji, jo pričakujemo. Lahko jo razumemo kot odgovor klasičnemu kapitalističnemu stilu, z

namenom, da se uresničujejo širši in celoviti druţbeno-socialni cilji in pričakovanja druţbe.

Zagovorniki koncepta druţbeno odgovornega ravnanj smo mnenja, da bo v prihodnje

druţbeni odgovornosti potrebno posvetiti več pozornosti in ji upravičeno pripisati ter priznati

pomembnost, ki jo ima. Če ne bo v odnosih, predvsem v odnosih v poslovnem okolju,

prevladala poštenost vseh vrst, in če ne bodo vplivni posamezniki, vplivna zdruţenja,

druţbene skupine, podjetja pričele ravnati pošteno, namesto da izkoriščajo svoj vpliv ter

premoč v odnosih do zaposlenih, lokalnih skupnosti, svojih odjemalcev in poslovnih

partnerjev, pa tudi v odnosih do naravnega okolja, in bo človek še nadalje ţivel brez

upoštevanja interesov sočloveka, bo kaj kmalu doţivel svoj propad in propad planeta, ki nam

vse manj izkazuje gostoljubje.

64

Bolj ali manj je jasno, da pretirana enostranskost skupaj z individualizmom, torej pretirana

samozadostnost in kratkotrajna samozadovoljnost, prinašata vsaj toliko teţav, kot prinašata

koristi. Ob spoznanjih in dognanih dejstvih, da enak razvoj dogodkov, kakršnemu smo bili

priča zadnjih nekaj desetletij, ne pomeni le koraka nazaj, ampak korak bliţje k propadu

človeštva; človeških norm, etike, morale, človeka, okolja in – ne le karikirano – tudi planeta,

se moramo tisti, ki temu verjamemo, odločno upreti nadaljnjemu razvoju dogodkov v smeri

nadaljevanja neoklasične teorije, četudi v nekoliko pritajeni in milejši obliki.

Današnje generacije se bodo same teţje spreminjale, lahko pa pričnejo s spreminjanjem

prihodnosti in usmerjanjem generacij, ki so se rodile in šele pričele z vpijanjem in usvajanjem

sociološko-ekonomskih idej, moralnih in etičnih norm. Danes imamo pravzaprav moţnost, da

popravimo napake prejšnjih in svoje generacije s tem, da pričnemo bodoče generacije in svoje

potomce vzgajati v odgovorne in čuteče prebivalce planeta. Da jih vzgajamo druţbeno

odgovorno, v zrele, odgovorne osebe, ki bodo sposobne celovitega pogleda na svoje ţivljenje

in ţivljenja ljudi ter okolja okoli njih. Katerih merila, druţbene, etične in moralne vrednote

bodo temeljile na resnični kakovosti ţivljenja in ţivljenjskega prostora ter manj na

kapitalistično ozkih materialnih vrednotah, ki so bile sedanjim generacijam nevidno vsiljene

in speljane v naše podzavesti. Vzgoje in prevzgoje pa nikakor ne moremo kar prepustiti

»domačemu ognjišču«. Vzgoja ljudi ter smernice, etične in moralne, morajo biti načrtovane,

zavezane določenim ciljem in regulirane na nacionalni, če ne na nadnacionalni ravni.

Skozi prizmo druţbene odgovornosti se inovativno ponujajo odgovori na probleme sodobne

druţbe. V prihodnosti naj bi, tudi zaradi moţnosti zlorab finančnih podatkov in posledično

kazalnikov, v ospredje prihajali tisti pokazatelji, ki so vidni vsem zainteresiranim deleţnikom

in ki jih narekuje trg. Nekatera podjetja se enostavno branijo transparentnega pregleda nad

poslovanjem in računovodstvom, kar je eden od temeljev koncepta druţbene odgovornosti.

Če bi se deleţnikom dopustil velik vpogled v poslovanje podjetja, bi se kaj kmalu lahko

pokazale morebitne nepravilnosti pri poslovanju in razkritje le-teh bi lahko za podjetje in

njegov ugled imelo negativne posledice. Tradicionalni kazalci uspešnosti poslovanja v

današnjem času ne bi smeli biti edini kazalniki, ki bi opredeljevali, ali je podjetje uspešno ali

ne. Stopnjo druţbene odgovornosti in druţbeno odgovornega ravnanja je teţko meriti, še teţje

pa je izmeriti koristi, ki jih druţbeno odgovorno ravnanje podjetju prinaša.

Kljub nekaterim zaznanim zlorabam in navidezni druţbeni odgovornosti nekaterih vplivnih,

druţbena odgovornost, nastajajoča nova znanstvena disciplina, zadnja leta vse bolj pridobiva

na pomenu. Do druţbeno odgovornega ravnanja podjetij se je aktivno opredelila in ga podprla

tudi Evropska komisija, predvsem z dokumentom Zelena knjiga o druţbeni odgovornosti.

Druţbena odgovornost postaja tudi sestavni del različnih evropskih politik in zakonodaje na

področjih, kot so trajnostni razvoj, okoljska in socialna prizadevanja, spodbujanje

podjetništva, vseţivljenjsko učenje, varstvo potrošnikov, javna naročila in podobno.

Evropska komisija si prizadeva okrepiti idejo in zavezo podjetij k druţbeno odgovornemu

ravnanju, ki ga vse bolj razumemo kot temelj trajnostne rasti podjetij. Skuša podati odgovore,

kako zagotavljati skrb za okolje, socialno vključenost deleţnikov in zagotavljati, da se nivo

kakovosti ţivljenja ne bo slabšal ter da bodo deleţnikom ponujene enake moţnosti za njihovo

rast in razvoj. Druţbeno odgovorno ravnanje in trajnostni razvoj, ki je njegov bistven del, je

potrebno vključiti kot obvezno vsebino v vse vzgojno-izobraţevalne procese, od

osnovnošolske vzgoje in izobraţevanja dalje, v vse poklicne in druge srednješolske programe

do uvedbe vsebin na prav vse univerze, fakultete in ostale izobraţevalne institucije. Idejo in

65

zavest druţbeno odgovornega ravnanja je potrebno širiti, razlagati in predstavljati vsak dan,

na vsakem koraku, v vseh druţbenih situacijah našega ţivljenja.

Ljudi je potrebno osveščati in druţbeno odgovorno ravnanje vplivnih predstaviti kot edino, za

vse nas sprejemljivo alternativo. To bi pomenilo revolucionarno novost, inovacijo v naši

prevzgoji, v vzgoji, izobraţevanju odrasle populacije in generacij, ki odraščajo. Še več,

pomenilo bi primerno celovito, druţbeno (odgovorno) inovacijo druţbe, nas samih.

Obstajajo podjetja, ki so uspešna prav zato, ker so druţbeno odgovorna. In obstajajo taka, ki

so druţbeno odgovorna navidezno. Obe skupini nam lahko sluţita, da izdelamo merila za

oceno konkretne prakse. Kaţeta pa tudi, da je treba šteti druţbeno odgovornost za lastnost, ki

jo kaţe obravnavati z IIDP in povezati z inovacijo navad ter poslovne strategije in prakse.

66

4 INOVATIVNOST IN SPODBUJANJE INOVATIVNOSTI V PODJETJIH

»First make it in your head. And then you can make it anywhere.« (Yogi)

4.1 Opredelitev inovativnosti in inovacij

Inovativnost lahko opredelimo kot aktivnost, ki jo izvajamo, vzdrţujemo. Lahko jo razumemo

tudi kot lastnost nekoga, ki deluje in ustvarja samostojno ali v okviru organizacije, npr.

podjetja. Inovativno delovanje je, prav tako kot vsako drugo dejavnost, s katero se resno

ukvarjamo, potrebno negovati in spodbujati. Inovativnost je lastnost inovativnih, je

sposobnost, ki je ne premore vsakdo. Je sposobnost, da najdemo nove rešitve za znane

probleme. Če sposobnosti »dajanja« idej nimamo prirojenih, si jih lahko deloma tudi

privzgojimo. Izhajamo lahko tudi iz rešitve, iz ţe dane ideje ter ugotovimo, za katero

eventualno teţavo bi bila ustrezna. Pečjak (1989, 5) povzema misli Toybeara, ki v knjigi

Zgodovina idej pravi, da je prvi znak pričetka propadanja neke druţbe upadanje novih idej.

Kadar v druţbi opazimo, da so se ideje pričele ponavljati, da so vsebinsko nespremenjene in

se od predhodnih idej vsebinsko ne razlikujejo, lahko sklenemo, da gre za neke vrste bolezen,

za arteriosklerozo druţbe.

IIDP, če jih razumemo kot poslovno prakso, so ţe star, utečen proces v podjetjih. Zadnje

obdobje, zadnja desetletja pa IIDP pričenjajo obravnavati kot znanost, pričenja se razvijati

veja znanosti, ki IIDP obravnava tudi z znanstvenega stališča, proučuje in raziskuje.

Inoviranje drugače imenujemo tudi novonastalo, nova znanost o gospodarski rabi človeške

ustvarjalnosti (Mulej 1994, 22).

Baumol (2009, 5) za razlago pojma inovacija in inovativno uporabi analogijo zakona, zveze

med dvema. Pravi, da je inovacija kot zakonska zveza med raznoterimi znanji, ki so utelešena

v invenciji in uspešno uvedena na trg. Nadalje je uporabil besede Druckerja (prav tam, 3) in

inovacijo opisal z besedami: »Podjetniki inovirajo in inovacija je za podjetništvo povsem

poseben inštrument, je orodje podjetništva«. Tu kaţe dodati pojasnilo z jasno besedno igro:

»Raziskovanje ustvarja iz denarja znanje, IIDP ustvarjajo iz znanja denar«. Uspeh IIDP torej

vključuje tudi druţbeno odgovornost, da bi trajal dlje, ne le kratek čas.

Inovativnost in ustvarjalnost sta lastnosti, ki pomenita posedovanje precej podobnih lastnosti

in sta pomembni za druţbeno odgovornost. Prav tako je ustvarjalnost, kreativnost v

podjetništvu pomembna za uspeh podjetja (Barry in Haw Boon Hong 2009). Ustvarjalnost je

sposobnost ljudi, da »proizvajajo« vedno nove dragocene ideje, ki so dobro sprejete v druţbi

oziroma med strokovnjaki. Ena od vsebin ustvarjanja se kaţe kot inventivnost, je kreiranje

novih – za moţno bodočo korist obetavnih – zamisli, idej, spajanje dveh, ţe znanih idej, ki

sicer nista povezani, dveh različnih predmetov ali procesov v nekaj novega, originalnega. Je

proces, ki vsebuje razmišljanje in dejanje, ki se odvija in kot rezultat daje nekaj novega,

originalnega. Rezultat je lahko bodisi invencija, ki bo nekoč morda postala inovacija, nov

recept, pesem, slika, film, knjiga oziroma kar koli novega, drugačnega, še ne videnega in

nedoţivetega, po nekih kriterijih uporabnikov koristna.

Inovativnost in inovativno je način delovanja, lastnost oziroma ustvarjanje novosti, ki

prinašajo koristi. Je lastnost ljudi, ki se običajno pokaţe ţe v zgodnji, otroški fazi ţivljenja

nekega posameznika. Velikokrat inovativne posameznike zaznamuje nekonformizem, ki jo

Pečjak (2001, 11) omenja kot najpomembnejšo lastnost ustvarjalnega duha. De Bono (2005;

67

2006) govori o tej lastnosti s pojmom »lateralno razmišljanje« in jo podpira z metodo šest

klobukov.

Poleg nekonformizma so pomembne značajske lastnosti ustvarjalnih ljudi še (Pečjak 2001,

12) vztrajnost, radovednost, predvsem pa odprtost in notranja motivacija po spreminjanju in

drugačnosti. Zanimivo je, da povezavi med ustvarjalnostjo in inteligenco Pečjak ne pripisuje

prevelikega pomena oziroma meni, da visoko inteligentni ljudje (ki marsikaj razumejo in

poznajo, op. N. M.) niso nujno tudi inovativni, običajno pa so inovativni tudi inteligentni. V

zvezi z ustvarjalno-inovacijskimi procesi se v strokovni literaturi, prav tako kot pri definiranju

pojma druţbeno odgovorno ravnanje, pojavljajo različne definicije.

Inteligenca je tesno povezana z zmoţnostjo posameznika, da spoznava in rešuje probleme ter

se prilagaja ţivljenjskim okoliščinam; je pogoj, da človek nenehno razmišlja in išče nove

rešitve, poenostavitve in izboljšave za vsakodnevne naloge in opravila, ki jih izvaja, ni pa

pogoj, da je nekdo ustvarjalen. Z razmišljanjem, z analiziranjem ter iskanjem novih načinov

se človeku porajajo zamisli.

Inovacija, ki je izpeljana iz invencije, je vselej koristna, vendar resnično koristna novost – po

oceni uporabnikov, ne avtorjev (Mulej in Ţenko 2004, 11: Mulej idr. 2009e). O inovaciji

govorimo tudi takrat, ko ne prinaša neposrednih ekonomsko–finančnih učinkov, a se vseeno

izkaţe za koristno. Ni nujno, da so inovacije tehničnega značaja. Prav tako govorimo o

inovacijah, ki se po vsebini navezujejo na nove, koristne postopke, procese, tehnologije,

lastnosti, organizacijo, metodo dela z ljudmi in podobno. Enako kot inovacije ločimo glede na

njihovo vsebino, jih ločimo glede na posledice, ki jih prinašajo. Le-te so lahko bistvene,

korenite ali neznatne, vendar ne nepomembne. Lahko so absolutna novost, kombinacija novih

zamisli ter ţe obstoječega znanja. Lahko nastajajo iz sluţbene dolţnosti ali izven sluţbe,

samoiniciativno. Ţenko in Mulej (2010) opredeljujeta, da je tipov inovacij vsaj 32, saj je

moţnih 8 tipov vsebine: poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje, stil vodenja,

proces vodenja, metode, stil poslovanja, vrednote/kultura/etika/norme. Imajo korenite ali

drobne posledice. Nastanejo znotraj ali izven sluţbene dolţnosti ukvarjati se z IIDP.

Da do inovacije pride, so vsekakor potrebne ideje, ki jih sproţa miselni proces. Miselne

procese, ki pripeljejo do idej, te pa do inovacij, mora spremljati še lastnost snovalca idej, ki se

imenuje ustvarjalnost. Ustvarjalnost nam zgolj pomaga, da ideje nastanejo, nikakor pa sama

ustvarjalnost, ki ni nadgrajena z idejo in s celotnim IIDP, še ne vodi do inovacij.

Inovacije se pojavljajo na vseh področjih poslovnega, druţbenega, kulturnega, socialnega in

zasebnega ţivljenja. Za inovacije, predvsem tiste, ki se izvajajo mnoţično, npr. produktne

inovacije, ki doţivijo serijske proizvodnje, je med drugim značilno tudi, da imajo praviloma

vsaj tri predhodne faze; to so faza invencije, razvojna faza, v kateri se invencija, ideja razvija

v otipljivo in uporabno obliko ter faza trţenja oziroma komercialna faza (Pečjak 2001, 172).

Do zadnje, komercialne faze pride malo invencij, največ 5 % (odstotkov) vseh izumov in

koristnih, tj. obetavnih predlogov. Glede na dejstvo, da je prav zadnja faza najdraţja, pa v

mnogih podjetjih ideje razvijejo ter jih imajo pripravljene za čas, ko ideja »dozori«, je zrela za

trg ali čas in bo po vsej verjetnosti prinašala, poleg koristi za odjemalce tudi finančno korist

za lastnika ideje oziroma za podjetje, ki inovacijo trţi. Drţi tudi, da mnoge invencije, ki ne

dočakajo komercialne faze, te ne dočakajo zgolj zaradi finančnih razlogov. Mnoge so tako

nenavadne ali napredne, da (še) ne sodijo v čas, v katerem so rojene. Pečjak (prav tam)

omenja še eno lastnost invencij oziroma dobrih idej, in sicer, da le-ta običajno pride spontano,

68

nepredvidljivo. Prav tako se dobre ideje ne morejo rojevati na ukaz ali pod prisilo. Zavedati

se moramo, da je pred nami in našo idejo mnogo ovir, a najprej moramo premagati lastne.

Koncept »odprto inoviranje« (Mulej 2010, 24—25) čakanje, da bo invencija »dozorela v

predalu« zavrača, saj danes podjetja ugotavljajo, da sama ne zmorejo obvladovati celotne

razvojne in raziskovalne dejavnosti. Raziskovalci novejše prakse obvladovanja IIDP

ugotavljajo, da za mnoga podjetja ni več smiselno, da bi razvijala inovacije zgolj iz lastnega

raziskovanja. Kajti uspeh IIDP, merjen z uspehom uradno sprejetih inovacijskih projektov, je

padel pod prej omenjenih pet odstotkov projektov. Rešitev je, tako Mulej (prav tam), popolna

inovacija IIDP; osnova zanjo je nova strategija raziskovanja in ustvarjanja inovacij, to je

novih koristi uporabnikov in lastnikov od novih zamisli. 18

Slika 12: Enačba pogojev za nastanek inovacije

Inovacija = (invencija x podjetnost x celovitost x vodenje x sodelavci x kultura x tekmeci

x odjemalci x dobavitelji x druţbeno gospodarski pogoji x naravno okolje x slučajnost

oz. sreča)

Vir: Mulej in Ţenko 2004, 16

Kot nakazuje slika 12 (dvanajst), so za nastanek inovacije potrebni mnogi faktorji, ki

praviloma obstajajo ali delujejo sočasno, v medsebojni povezanosti in soodvisnosti (Mulej

idr. v: Mulej in Ţenko 2004, 17) kot dialektični sistem. Vsaka inovacija je bila torej najprej

ideja, invencija. Da invencija postane inovacija, koristna novost, mora biti uvedena. Da je

uvedena, lahko govorimo, ko se le-ta pojavi na trgu, če govorimo o inovaciji izdelka ali

storitve oziroma takrat, ko jo uporabimo v okviru nekega procesa, če govorimo o inovaciji

postopka ali organizacijski inovaciji. O tem, ali je novost koristna, vsekakor na koncu

odločajo tisti, ki jim koristi, torej uporabniki (Mulej in Ţenko 2004, 187).

18

Inovacijo inoviranja, oziroma koncept odprtega inoviranja znanstveniki utemeljujejo z naslednjimi argumenti:

podjetja, tudi svetovne multinacionalke, nimajo dovolj raziskovalcev, da bi v sodobnih razmerah imela

monopol znanja in ustvarjalnosti v lastni hiši. Preveč je univerz, preveč je centrov raziskovanja, preveč

je šolanih, pametnih in ustvarjalnih ljudi, da bi se smeli zanesti samo nase.

Nobena zamisel, v katerikoli od svojih faz, ne postane inovacija, če je ne uporabimo.

Iznajti mora, kdor ne more najti. Po svetu je veliko znanja, v patentnih dokumentih ga je mogoče tudi

veliko najti. Uporabno znanje je razmetano, ne več koncentrirano.

Podjetja informacij, ki obstajajo na trgu, ne v njihovi hiši, običajno ne uporabljajo. Mnogokrat se

pripeti, da se inovacije podvajajo, da se enaka zamisel razvija hkrati na različnih »lokacijah.«

Vrednost neke zamisli ali tehnologije je odvisna od poslovnega modela, ne model od nje. S poslovnim

modelom odločamo, katere probleme odjemalcev zaznamo in razrešujemo. Z njim iščemo zunanje in

notranje zamisli, da bi probleme zaznali in razreševali. Od njega je odvisno, kateri del koristi od

inoviranja si bomo pridobili. To vključuje upravljanje intelektualne lastnine.

Menedţment intelektualne lastnine je po prehodu od modela zaprtega inoviranja v novi model odprtega

inoviranja mnogo ţivahnejši. Veliko je koristi od prodaje in nakupa.

V podjetjih je potrebno tesno sodelovanje med oddelkoma marketing ter raziskave in razvoj.

Model odprto inoviranje izrabi več znanja in daje več moţnosti, da se podjetje izogne inovacijskemu

paradoksu, ki pomeni, da se za inovacije najmanj zanimajo tisti, ki jih najbolj potrebujejo. Z odprtim

inoviranjem se da poslovanje prenoviti in ustvariti novo.

Več o odprtem inoviranju glej Mulej 2010.[online].

Dostopno na:[ http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950]

http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950

69

Inovacije po svoji vsebini zajemajo vrsto znanstvenih, tehnoloških, organizacijskih, finančnih

in gospodarskih aktivnosti. Kot inovativnega posameznika ali podjetje običajno označimo

tistega ali tisto, ki v določenem obdobju uvede ali plasira na trţišče nov ali bistveno izboljšan

proizvod, postopek ali drugo novost, koristno po praksi uporabnikov.

Novi postopki ali proizvodi temeljijo na rezultatih novega tehnološkega razvoja, novih

kombinacijah ţe obstoječih tehnologij ali na uporabi drugega znanja, ki ga je uspelo pridobiti

podjetje oziroma posameznik, lahko tudi skupina posameznikov.

Z vidika inovativnosti lahko druţbo opredelimo kot rutinersko ali kot inovativno. Inovativna

druţba se od rutinerske razlikuje po tem (Mulej 1994, 18), da upošteva in uporablja vse

doseţke svetovne civilizacije, se torej na nek način uči od tistih druţb, ki so na področju

inovativnosti vodilne na svetu. Inovativna druţba posledično prevzema, nadgrajuje in

uporablja vse vrste inovacij v svoje namene; tako lastne kot tuje in z lastno inovativnostjo in

znanjem tuje doseţke, tuje inovacije še nadgrajuje.

Preko kulture podjetja, ki po svoji definiciji med drugim pomeni tudi: »lastnost človeka in

človeške druţbe glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri

vedenju, ravnanju pri delu« (SSKJ 2009, 256), se lahko vnaprej predvidi pripravljenost

upravljavskih skupin za strateške spremembe, za pripravljenost podpirati inovacije,

invencijsko in inovativno dejavnost svojih sodelavcev. Mulej (prav tam, 20) meni, da lahko

vsaka druţba, tudi rutinerska, nekoč postane inovativna, preoblikovanje pa poteka postopoma.

V prvi fazi, v kateri druţbo še vedno imenujemo rutinerska, obstaja nekaj zaznane mnoţične

inventivne dejavnosti (MID), ločeno od te tudi nekaj raziskovalno-razvojne dejavnosti.

Podjetjem zato, da bi se na trgu dolgoročno obdrţala, še ni potrebno inovirati, razvijati in

raziskovati. V nadaljevanju prehoda lahko zaznamo okrepljeno povezovanje raziskovalno-

razvojne dejavnosti z MID. Počasi se trg preoblikuje s trga ponudnikov v trg odjemalcev.

Sočasno se prične v druţbi razvijati spoznanje, da kadar govorimo IIDP, ne mislimo zgolj na

tehnično-tehnološke novitete in ideje, temveč govorimo tudi o inovacijah postopkov,

procesov, o organizacijskih inovacijah, ki se praktično dogajajo v vseh podjetniških funkcijah.

V druţbi se uveljavi spoznanje, da je inovacija vsaka koristna novost.

V zadnji fazi prehoda druţbe iz rutinerske v inovativno se inovativno poslovanje širi in

inovativnost postaja redna sestavina poslovanja in funkcija, proces, zlasti v podjetniških

celicah. Druţba se postopoma preoblikuje v inovativno druţbo, ki nenehoma išče moţnosti,

invencije, ki se deloma razvijejo v potencialne inovacije, spet zgolj del teh v inovacije.

Inovacije nimajo samo ugodnih posledic in ne rešujejo vseh problemov same. Sedanja kriza je

nastala v drţavah, ki so glede tehnološkega inoviranja na »vrhu sveta«, a so razvile premalo

celovitosti in druţbene odgovornosti.

Da bi druţba bila sposobna prestopiti na nivo, višji od inovativne druţbe in postati inovativna

tudi v lastnem zavedanju, v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju, je potrebno v prav vse

pore našega ţivljenja, v zasebno in poklicno sfero, vnesti nove standarde etike in morale.

Poslovna etika je po definiciji ena od dimenzij organizacijske kulture. Kulturo podjetja je

najlaţe opredeliti kot niz vedenjskih aktivnosti, kot način bivanja in obnašanja posameznikov.

Z obnašanjem, reagiranjem, doţivljanjem, z načinom bivanja se ukvarja predvsem

sociologija, vzročne povezave med raznimi vedenjskimi aktivnostmi pa raziskuje tudi

psihologija. V podjetju, ki je ţiv organizem in ga sestavlja eden ali več posameznikov, lahko

70

govorimo o podjetniški oziroma organizacijski kulturi. V tem primeru se z vedenjskimi vzorci

ukvarjata organizacijska sociologija in organizacijska psihologija. 19

Perko (2009) kreiranje novih idej inovativno opisuje kot »idejalizem« in pravi, da je

idejalizem vera v ideje in vera v ljudi, ki ideje imajo. Če ţelimo postati druţba idej, podjetje z

idejami, moramo svoje delovanje usmerjati vsaj v dve smeri.

Izobraţevati in usposabljati posameznike, ki so zaradi svojih lastnosti, prirojenih ali

privzgojenih, sposobni razmišljati in delovati ustvarjalno ter sprostiti merila vrednotenja

idej. Če bomo odpravili ponekod vladajoča toga merila, bomo dobili več, predvsem pa

prave ideje. Podjetja so v današnjih razmerah intenzivne konkurence in hitrih sprememb

postavljena pred vedno nove izzive, na katere morajo odgovoriti hitro, predvsem pa

pravilno. Podjetniki in podjetja naj bi se praviloma odločali za tiste dejavnosti in posle, za

katere imajo dovolj znanja, da jih razvijajo in tudi izpeljejo. Pri tem spoznavajo, da je

znanje, ki se nahaja v glavah zaposlenih, v tehnologiji poslovnih procesov in rutini

vsakdanje delovne prakse, njihova najpomembnejša konkurenčna prednost. Izkušnje,

znanje, predvsem pa vedno sveţe ideje so osnova za inoviranje, za inovacijsko dejavnost.

Le inovacijska dejavnost zagotavlja podjetjem in gospodarstvu na nacionalni ravni

dinamično prilagajanje hitro spreminjajočim se potrebam porabnikov in poslovnega

okolja. Prav to jih dolgoročno ohranja zanimive za odjemalce in ustvarja pogoje za

trajnostni razvoj in dolgoročno uspešno poslovanje.

Teţava, ki se v mnogih podjetjih pojavlja v povezavi z inovativnostjo in z inovacijsko

dejavnostjo, ni v pomanjkanju tehnično izobraţenega kadra ali njihovem nezadostnem

tehničnem znanju. Problem je v sistemu izobraţevanja, v sklopu katerega smo se

generacije, ki smo trenutno delovno aktivne, izobrazile. Inovativnosti in inovativnemu

razmišljanju vsekakor niso posvečali dovolj potrebne in celovite pozornosti. Redki

posamezniki so v času šolanja ter kasneje, v podjetjih razmišljali nekonformistično in

inovativno. Nemalokrat sta jim drugačnost in iskanje novih rešitev povzročali

neprijetnosti, namesto ustrezne nagrade.

Ţe zaradi dejstva, da so inovacije gonilo razvoja v podjetjih in gonilo razvoja vsake druţbe, bi

vodilni delavci, lastniki podjetij, prav tako pa tudi izobraţevalni sistemi in procesi na

nacionalni ravni, morali posvetiti več pozornosti spodbujanju inovacijske kulture, ki bi bila

osnova uspešne inovativne dejavnosti, inovacij, raziskav in razvoja nacionalnega

gospodarstva in podjetij, ki delujejo v okviru le-tega.

4.2 Spodbujanje inovativnosti v podjetjih

Robinson in Schroeder (2006, 3—6) vodjem v podjetjih sporočata, da je rešitev teţav, ki

obstajajo v podjetjih, torej tudi njihovih teţav, v ljudeh, ki delajo v podjetju, v njihovih idejah.

Menita, da zaposleni, v poslovne procese aktivno vpeti delavci in izvajalci, velikokrat vedo,

kako izboljšati učinkovitost, kako zmanjšati stroške. Običajno vedo to bolj praktično in

konkretno, torej bolje, morebiti bolj inteligentno od nadrejenih v podjetjih, ki so zadolţeni za

organizacijo procesa, sami pa ga ne izvajajo. Ţal imajo izvajalci, zaposleni, delavci redko

priloţnost, da bi v zvezi z morebitnimi izboljšavami kar koli napravili. Mnogokrat jih nihče

ne vpraša po njihovih idejah, jih ne posluša ali dobre ideje zaposlenih celo presliši.

19 Povzeto po Mesner Andolšek 1995, 15

71

Danes ljudje ţivimo v času, ko so IIDP postali del našega ţivljenja, stalnica, ki se ji ni

mogoče izogniti. Ljudje so na IIDP obsojeni, bolj kot zgolj in predvsem »blagoslovljeni« z

njim (Mulej in Potočan 2009, 67). Ideje so motorji in gonilo napredka. Brez njih bi druţba in

podjetja obstala na mestu, ne bi se razvijala in napredovala v načinu svojega delovanja.

Dejansko bi s stagnacijo ne le ostajala na mestu, temveč v primerjavi z ostalimi, resnično

inovativnimi druţbami ter podjetji, nazadovala. Fatur in Likar (2009, 30) menita, da so prav

zaposleni praviloma glavni vir novih idej v podjetjih. Milijoni delavcev, zaposlenih po vsem

svetu, dnevno vidijo in doţivljajo probleme. Mnogi med njimi zanje vidijo rešitve, pa so kljub

temu spregledani, saj mnogo kje še vedno velja pravilo, da so delavci za to, da delajo, ne za

to, da mislijo, rešujejo probleme ali predlagajo rešitve. Mnogo potencialno dobrih idej zato

nikoli ne izrečejo. To je pojavna oblika pomanjkanja druţbene odgovornosti podjetij, njihovih

lastnikov in vodij.

Kozoderec (2008) opaţa prakso, da je inovativnost v podjetjih vse prepogosto individualna

»aktivnost«, ki jo podjetje sicer spodbuja, posamezniki pa naj bodo inovativni. Kolikor toliko

pozornosti v podjetjih namenjajo nagrajevanju posameznikovih inovativnih idej, inovativnost

kot skupinski proces pa je izjema in pozabljena tematika. Skupinski proces namreč zahteva

čas, ki ga mora skupina prebiti skupaj, predvsem pa zahteva napor vseh članov skupine,

ogromno usklajevanja in energije. S stališča takojšnjih rezultatov je to tako za lastnike kot

tudi za menedţerje običajno zapravljanje časa. Inovativno klimo v podjetjih je potrebno

graditi in jo kasneje, ko se uveljavi, tudi negovati, vzdrţevati. Kako ustvarjati inovacijsko

klimo in kako jo izgraditi, predlaga Kozoderec (prav tam):

Elemente inovacijske klime je potrebno uvajati postopoma.

Učimo se iz prihodnosti (kakšni scenariji so mogoči v prihodnosti, kakšni so trendi,

upoštevamo vzorce iz sosednjih drţav, panog).

Ustvarjati moramo odprto vzdušje, dobrodošlo za vse ideje (vsi so pravi za nove ideje,

nobena ideja ni slaba, pričakujmo presenečenja).

Sodelujmo v podjetju in izven podjetja (ideje iščimo pri vseh sodelavcih, druţbenih in

interesnih skupinah, pri odjemalcih, dobaviteljih, partnerjih, sorodnikih, pri vseh, ki

uporabljajo naše produkte in so kakor koli povezani s podjetjem).

V procese je dobro vključiti tudi druga področja (kulturo, umetnost, igro otrok,

razmišljanja in izkušnje starejših, strokovnjake s povsem drugih področij).

Predvsem se je potrebno ustaviti in si vzeti čas. Prehitro je mnogokrat površno in odlične

ideje in dobre priloţnosti beţijo mimo nas.

Dokler podjetja dovolj dobro poslujejo na star, ustaljen način, torej po rutini ali celo z

zavračanjem vsega novega, tako dolgo v njih ni prostora za invencijsko-inovacijski

menedţment (Mulej 2008, 20) – menedţment IIDP. Inovacijska druţba, v kateri so pogoji za

nastanek inovacijske klime odlični, se od rutinerske razlikuje po tem, da uporablja vse

doseţke razvoja sodobne druţbe (Mulej prav tam, 115), hitro prevzema in uporablja lastne in

tuje inovacije, z lastnim znanjem nadgrajuje tuje, ali kombinira nova znanja s starimi. V

podjetjih, prav tako tudi v druţbi, kjer vlada inovacijska klima, cenijo in spodbujajo

ustvarjalne posameznike, znanstvene in druge inventorje in inovatorje, ker so najkoristnejši in

najpomembnejši delavci oziroma člani druţbe. Neustvarjalni ljudje, zlasti tisti, ki bi lahko

ustvarili več, kot v resnici prispevajo, imajo v okolju, ki velja za inovativno, teţave.

V načinu zbiranja idej, ki ga Fatur in Likar (2009, 30) opredelita kot prvi podproces IIDP v

podjetjih in v odnosu do notranjih predlogov, stalnih predlogov izboljšav, se razlikujeta

72

japonska in ameriška druţba od evropske. Japonska kot drţava, ki se ponaša z največjim

številom inovacij na prebivalca, ima v svojih podjetjih večinoma vpeljan sistem zbiranja

stalnih izboljšav. Dejstvo je, da na Japonskem in prav tako v ZDA sistem deluje, medtem ko

mnoga Evropska podjetja sistem stalnih izboljšav imajo, vendar iz drugačnih razlogov, zato,

da zadostijo kriterijem npr. poslovne odličnosti ali drugim kriterijem, ki jim zagotavljajo

pridobitev raznih certifikatov in standardov kakovosti. Mnogokrat menedţerjev ideje

zaposlenih ne zanimajo in je sistem zbiranja idej namenjen samemu sebi. Zbiranje prepustijo

umetno ustvarjeni ali neusposobljeni skupini ljudi, ki za to, da dobre ideje zaţivijo, nimajo

niti posluha niti interesa. Takšno ravnanje zmanjšuje druţbeno odgovornost do zaposlenih in

trga.

Japonski menedţerji, za razliko od evropskih, svoje sodelavce, svoje zaposlene sprašujejo,

tako tiste, ki delajo v pisarnah in v proizvodnih procesih, kot tiste, ki imajo direkten stik z

odjemalci. Zanimajo jih drobne ideje, ki lahko izboljšajo vsakodnevna opravila, ki prihranijo

procesne čase, olajšajo katero koli operacijo v procesu, katero koli delo, izboljšajo

zadovoljstvo odjemalcev ali ponujajo kakršno koli drugo malo izboljšavo v podjetju. To krepi

druţbeno odgovornost do zaposlenih in trga.

Da bi lahko organizacije bile kreativne in ustvarjalne, morajo ustvarjati proizvode in storitve,

ki bodo edinstveni. Ustvarjati jih morajo nenehoma, hitro in imeti plan, kako bodo trend

ohranjale tudi v prihodnosti. Primere inovativnih, kreativnih in ustvarjalnih podjetij in

njihovih podjetniških praks podajam v nadaljevanju 20

:

McDonald's neprestano ponuja odjemalcem nove menije, nove okuse, za otroke pripravlja

nova presenečenja z novimi igračami. Svoje odjemalce vsakokrat znova preseneča in

privabi v svoje restavracije na domiseln, vedno znova drugačen način.

Casio ima ideologijo, ki se odraţa v besedah »Creativity and Contribution«. Ustvarjalnost

razumejo kot iskanje novih poti, kako zadovoljiti potrebe skupnosti.

Sharp posluje po principu »Sincerity and Creativity«. Ustvarjalnost razumejo kot

promoviranje napredka s pomočjo naprednih in inovativnih proizvodov. S skupnostjo se

povezujejo na način, da ţelijo biti prvi, ki jim ponudijo proizvode nove dobe. Kateri

proizvodi in kakšni naj bi bili, izvejo iz skupnosti same, s pomočjo idej, predlogov in

odgovorov, ki prihajajo od odjemalcev in uporabnikov njihovih proizvodov.

Lego uporablja strateški plan z novimi upravljavskimi pristopi in skrbi, da je ta tudi

uresničen. V podjetju vlada sproščeno vzdušje, kjer lahko vsak zaposleni izrazi svoje ideje

tudi neposredno predsedniku uprave.

Primer ustvarjalnosti najdemo tudi, sicer neobičajno, v svetovno znanih cirkusih, ki s svojo

kreativnostjo, pa tudi s posluhom za občinstvo ţe leta uspešno polnijo in kreirajo svoje

predstave. Marketing, ki ga upravljajo odjemalci, marketing z razlogom postaja del druţbeno

odgovornega poslovanja podjetij. Ustvarjalnost uporabljajo, da podjetje ustvarja dobiček,

medtem ko je druţbeno odgovorno do poslovnih partnerjev.

Še en zanimiv primer je Sunkistov projekt »Take a stand«. Otroci na Sunkistovih stojnicah

prodajajo limonado, izkupiček od prodaje pa namenijo za tiste človekoljubne projekte, ki jih

sami izberejo. Pomagali so prizadetim v orkanih, ki so pustošili na Floridi, pomagajo otrokom

iz lokalne skupnosti ali širšega okolja, skratka pomagajo tam, kjer menijo, da je potrebno.

20 Povzeto po Barry in Haw Boon Hong 2009

73

V najbolj razvitih delih sveta, v Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji, Novi Zelandiji, na

Japonskem, v Singapuru, Hong-Kongu, Tajvanu in Juţni Koreji dvajset odstotkov prebivalcev

ţivi z inovacijami in dela na področju ustvarjanja novih idej. Preostalih osemdeset odstotkov

prebivalcev pa je inovacijam »podrejenih« (Enoch, Potočan in Mulej, Potočan v: Mulej in

Potočan 2009, 67). Dober primer druţbeno odgovornega inoviranja s področja avtomobilske

industrije je razvoj katalizatorja pred dobrimi tridesetimi leti. To je inovacija s področja

razvoja avtomobilskih motorjev in se lahko pohvali s porabo, ki je kar petdeset odstotkov

niţja, kot je bila za podobne motorje pred 30 leti. In podobno. Trendi v industriji bele tehnike

so podobni; inovacije zadnjih let nimajo izrazitih tehnično-tehnoloških lastnosti izdelkov,

poudarjene so inovativne rešitve na področju zmanjševanja porabe vode in energije ter na

zniţanju emisije hrupa pri uporabi izdelkov.

Mulej (v: Šalamun 2006, 9) pravi, da je inovativnost tvegana in naporna, pri nas, v Sloveniji,

pa prevladuje kult udobja, lenarjenja in prostega časa. Na podjetniški ravni poleg osebnih ovir

obstaja še nagibanje k znanim, uveljavljenim in preverjenim praksam.

Za podjetje je bistvenega pomena zavestno in sistematično načrtovanje, organiziranje,

kontroliranje in izvedba celotne organizacijske infrastrukture, ki bo omogočala negovanje

obstoječega in razvoj novega znanja ter uporabo znanja v prave namene. Ko se podjetja

odzivajo na pritiske s trga, morajo nenehno imeti IIDP: spreminjati načine dela (organizacijo,

poslovne procese, tehnologijo) in ponujati nove produkte (storitve, izdelke), predvsem pa najti

nove načine inovativnega ravnanja, kot je druţbeno odgovorno ravnanje in zagotavljanje

trajnostnega razvoja, da bi dosegala nove, resnično drugačne konkurenčne prednosti, ko se na

trgu pojavljajo ob svojih agresivnih konkurentih, ki se potrebe po IIDP prav tako zavedajo.

4.3 Inovativnost podjetij kot konkurenčna prednost

Inovativno je sveţe, je »in«. Inovativnost je prihodnost. Je gonilna sila razvoja in napredka, ki

podjetjem omogoča razvoj novih, drugačnih postopkov, proizvodov, novih upravljavskih

pristopov in nove modele odnosov in ravnanja z deleţniki. Danes najbolj inovativna podjetja

mnogi »inovativno« imenujejo tudi »trendovska«, vsekakor pa so to za največje »moţganske

kapacitete« najbolj vroča in zaţelena podjetja; če so inovativna in kot takšna tudi slovijo, so

sposobna privabiti najboljše strokovnjake in tako še večati svoje konkurenčne prednosti. Še

bolj kot v EU je to opazno v ZDA. Sanje mnogih študentov ameriških univerz so zaposlitev v

sanjskem podjetju, ki v svetu predstavlja utelešeno inovativnost. Omenjam podjetje Google,

ki sta ga Sergey Brin in Larry Page, doktorska kandidata na univerzi v Stanfordu, iz

garaţnega spletnega brskalnika naredila v mnogomilijardni globalni posel. Prav ta proaktivna,

dinamična, inovativna in »trendovska« podjetja, med katerimi prevladujejo podjetja iz ZDA

ter Japonske, danes diktirajo in narekujejo tempo razvoja tehnologij. Podpirajo se z

inovacijsko etiko in kulturo in uspešno narekujejo trende bodočih tehnologij, bodočih

inovacij. S svojim delovanjem so magnet za investitorje ter strateška partnerstva; na lokalnem

in seveda, kako bi se lahko danes temu sploh izognili, tudi na globalnem nivoju.

Podatki za preteklih nekaj poslovnih let kaţejo, da se na lestvici najbolj inovativnih podjetij ni

kaj dosti spremenilo. Leta 2006 je bil na vrhu letvice Apple, ki je za najbolj inovativno

podjetje veljal še v letu 2007. Vodilno mesto si je Apple zagotovil in ga znal ohraniti

predvsem s svojim inovativnim pristopom k oblikovanju, z inovativnim načrtovanjem svojih

izdelkov in z dejstvom, da so sposobni vgraditi svojo blagovno znamko v vsako poro svojih

http://www.finance.si/leksikon/o/Sergey_Brin

http://www.finance.si/leksikon/o/Larry_Page

http://www.finance.si/leksikon/p/Univerza_Stanford

74

izdelkov. Apple-ovi i-Podi in -Padi so postali kultni simbol. iPhone je postavil nove mejnike v

svetu mobilne telefonije — po komaj devetih mesecih ţivljenja na trgu je zavzel tretje mesto

najbolje prodajanih mobilnih telefonov. Ţe omenjeni Google je prav tako kot Apple uspel

ohraniti sanjsko drugo mesto ţe drugo leto zapored. V podjetju Google vlada vsesplošna

podjetna klima in inovativen pristop k razvijanju novih izdelkov in storitev. Vsak zaposleni

nameni 20 % (odstotkov) delovnega časa za inovativno razmišljanje o idejah, ki bi lahko

postale nova uspešnica. Ker gre za neformalno in neprisiljeno delo ter pristop k snovanju

novih rešitev, dosegajo fantastične rezultate in na trţišče plasirajo vedno nove iznajdbe,

programe in storitve, ki navdušujejo na milijone uporabnikov po vsem svetu.

Sledila je Toyota, ki sodi v vrh japonskih najbolj inovativnih podjetij in vodi pred Sonyjem in

Hondo. Na četrtem mestu je ponovno, tako v letu 2006, kot tudi v letu 2007 ameriško podjetje

General Electric, ki si je zavidanja vredno pozicijo prisluţilo z inovativnim ekopristopom in

ekoinţeniringom. Za zelene projekte so si zastavili drzen cilj, in sicer fond 25 milijonov

ameriških dolarjev, ki jih bodo do leta 2010 namenili za inovativne pristope k varovanju

okolja. Nato Microsoft, ki razvija teţko pričakovani osebni računalnik z monitorjem »touch-

screen«. Posvečajo se tudi razvoju spletnih brskalnikov in dokaj uspešno sledijo

neulovljivemu Google-u. 21

V letih 2008 in 2009 je za najbolj inovativno podjetje veljalo podjetje Apple, sledila sta mu

Google in Toyota, kar pomeni, da so najbolj inovativna podjetja znala obdrţati visok nivo

inovativnosti in so si na trţišču ustvarila precejšnjo konkurenčno prednost pred tekmeci v

svojih branţah. 22

Lestvica najbolj inovativnih za leto 2010 sicer prinaša nekaj novosti,

povezanih z inoviranjem navad (predvsem) mladih, z novimi, inovativnimi načini prenašanja

informacij in tudi novega načina druţenja, komuniciranja. Na prvem mestu najbolj

inovativnih se je v letu 2010 pojavilo podjetje Facebook, sledi spletna prodajalna Amazon,

najbolj poznana po spletni prodaji knjig in nosilcev zvoka, nato sledita Apple in Google. 23

Vsa navedena podjetja razumejo, da je danes inovativnost mnogo več kot zgolj razvijanje

novih proizvodov. Gre namreč za iskanje povsem novih pristopov v poslovanju, za razvijanje

novih procesov, za vzpostavljanje novih trgov, ki bodo zadovoljili še neizkoriščene in

morebiti še neodkrite potrebe odjemalcev oziroma deleţnikov. Najpomembnejše pri

novodobni inovativnosti so inovacije, kot je na primer internet, ki je pravzaprav, najprej kot

ideja, kasneje pa kot nov, inovativen produkt, s svojim pojavom povzročil, da so se potrebe,

do tedaj še neznane in neodkrite, pravzaprav pričele pojavljati. Gre za neke vrste bazen novih

idej. Pred dvajsetimi leti je za inovativen pristop v poslovanju podjetij veljal pristop

kontrolinga, sistemov kakovosti in novih tehnologij. Danes je to postal vsakdan poslovne

stvarnosti in si poslovanja brez nekoč inovativnih pristopov pravzaprav ne predstavljamo več.

Gre za ustvarjanje konkurenčnih prednosti preko lastne inovativnosti, tako v tehnično

tehnološkem smislu kot v smislu inoviranja organizacijskih struktur in modelov upravljanja

podjetij ter inoviranja nas samih, sebe, v druţbeno odgovorne individuume, ki bomo sposobni

tvoriti druţbeno odgovorne entitete oziroma druţbeno odgovorno svetovno populacijo.

21 Več o tem v članku v Business Weeku The World's Most Innovative Companies, [online]. Dostopno na:

[http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm] 22 Več podatkov v članku Bloomberga v Businessweeku, The 50 Most Innovative Companies [online]. Dostopno na:

[http://bwnt.businessweek.com/interactive_reports/innovative_50_2009/?chan=magazine+channel_in:+inside+innovation] 23 Več o tem v članku Fast Company, The World's Most Innovative Companies 2010 [online]. Dostopno na:

[http://www.fastcompany.com/mic/2010]

http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm

http://bwnt.businessweek.com/interactive_reports/innovative_50_2009/?chan=magazine+channel_in:+inside+innovation

http://www.fastcompany.com/mic/2010

75

Da ideje same še niso vse, ugotavlja Pečjak (2001, 171—173), ko pravi, da mnoge dobre ideje

propadejo, da iz zgodovine poznamo mnoga odkritja, ki jih je takratna znanost potisnila v

pozabo in so morda postala aktualna šele čez nekaj let ali celo desetletij. Za pozabo je

najverjetneje kriv t. i. »Zeitgeist« ali druţbena in znanstvena klima, ki sprejema ali odklanja

znanstvene storitve v določenem času. Res je tudi, da je za ideje, za njihov razvoj vedno

prisotna tudi inkubacijska doba, ki je odvisna od tipa in narave ideje oziroma invencije, ki naj

postane inovacija v IIDP.

Pričakovana inkubacijska doba invencij se v izrednih razmerah običajno spremeni; se skrajša

ali se podaljša. Ideje, ki zahtevajo spremembo tehnologije, se običajno počasneje uresničujejo,

medtem ko ideje v upravljanju, organizaciji in trţenju, četudi naletijo na največ odpora, lahko

zaţivijo hitreje. Pečjak (prav tam) omenja primer, ki kaţe na prepletanje inovativnosti in

druţbeno odgovornega ravnanja. Povezave so lahko naključne ali skrbno načrtovane.

Verjetno je bila naslednja povezava naključna; v 70-tih letih je v ZDA zavladala panika zaradi

takratnih razmer na izvornih naftnih trgih in posledično zaradi pomanjkanja nafte. Razmere,

ki so jih manj obremenjeno opazovali Japonci, so le-ti izkoristili in pričeli aktivno razvijati

ideje, kako eliminirati ali vsaj omiliti vpliv naftnih lobijev na avtomobilsko industrijo oziroma

na neokrnjeno potrošnjo v omenjeni panogi. Japonci so kot rezultat omenjenih okoliščin

razvili prve varčne avtomobile, ki so za svoje delovanje porabili skoraj pol manj goriva, kot je

bil standard v omenjenem obdobju, in z njim uspeli na trţišču ZDA. Idejo so razvijali naprej,

saj prvi avtomobili na hibridni pogon prav tako prihajajo iz deţele vzhajajočega sonca.

Inovativne ideje, ki se nanašajo na področje pridobivanja energije in se pojavljajo na trţišču,

so še v povojih, gre pa za naprave, ki za pridobivanje energije, najpogosteje za polnjenje

mobilnih telefonov, izkoriščajo energijo človeka. Gre za energijo, ki jo človek ustvarja z

gibanjem, tj. s tekom, z drgnjenjem predmetov, vrtenjem le-teh in podobno.

Omenjene ideje so zanimive podjetniške ideje, inovativni pristopi, ki so brez dvoma tudi

druţbeno odgovorni, ţe z vidika varstva okolja ter nizkih stroškov pridobivanja koristi,

energije. So druţbeno odgovorne, saj dajejo odgovore na potrebe druţbe v preteklosti in

danes, upoštevajo potrebe uporabnikov, so prijazne do okolja.

Pomemben je vidik, da so inovacije in inovativne ideje nastajale v druţbi, na osnovi potreb, ki

so ali še obstajajo. Gre torej za druţbeno odgovorno inoviranje, ki koristi vsem; odjemalcem

zaradi niţjih stroškov energentov, zaradi rešitve neke stiske, ki je obstajala, kot tudi zaradi

okolja, saj so omenjeni primeri radikalno zniţali izpuste toplogrednih plinov ali pa okolje

obremenjujejo minimalno.


Za ohranjanje dolgoročnega obstoja in konkurenčnosti mora sodobno podjetje nenehno

inovirati, kreirati vedno nove ideje, ki se ne nanašajo zgolj na produkte, proizvode, temveč

tudi na način, kako jih narediti, na procese, na upravljanje podjetja, na vodenje sodelavcev, na

odnose z vsemi deleţniki, z vsem, kogar in česar se podjetje s svojim delovanjem in obstojem

dotakne. Uvaja se ustvarjalno-inovacijska kultura podjetja. Takšno inovativno podjetje lahko

črpa veliko idej od svojih deleţnikov, zaposlenih, odjemalcev, dobaviteljev od okolja.

Raziskovalci novejše prakse obvladovanja IIDP ugotavljajo, da za mnoga podjetja ni več

smiselno, da bi razvijala inovacije zgolj iz lastnega raziskovanja. Pojavlja se koncept »odprto

inoviranje«, bistvena inovacija IIDP; osnova zanjo je nova strategija uporabe tujega

76

raziskovanja in ustvarjanja inovacij, to je novih koristi uporabnikov in lastnikov novih

zamisli. Ko podjetje črpa ideje iz skupnosti, pravzaprav prisluhne zaposlenim, notranjim

deleţnikom ter odjemalcem, dobaviteljem in okolju, torej zunanjim deleţnikom. Tako

podjetje črpa inovativne predloge ter je hkrati čuteče do notranjih in zunanjih deleţnikov. To

pomeni, da takšno podjetje na nek način ţe pri zbiranju idej ravna druţbeno odgovorno.

Na omenjeni točki najdemo povezavo med inovativnostjo (tudi nov način pridobivanja idej je

lahko inovativen) in druţbeno odgovornostjo (če nas zanima, kaj deleţniki potrebujejo, ţelijo,

pričakujejo, se v odnosu do njih obnašamo odgovorno). Za rešitev druţbenih problemov je

potrebno inovirati lastne navade, razmišljanje, ravnanje in delovanje.

Ne pretiravam, če povzamem, da inovacije nove dobe ne bodo le tehnološke ali procesne in se

ne bodo nanašale izključno na podjetja, na poslovanje podjetij. Inovacije, ki bodo sledile, ne

bodo splošne in navidezne, temveč se bodo udejanjale pri posameznikih in bodo intimne,

usmerjene v pošteno delovanje in ravnanje, predvsem tistih vplivnih, ki bodo izbrali

vsesplošno etično, pošteno ravnanje namesto zlorabe zaupanja sodelavcev, zaposlenih,

poslovnih in drugih partnerjev, skupnosti, druţbe in zaradi zlorab najbolj prizadetega in

ranljivega — naravnega okolja. Predvsem bo šlo za inoviranje navad, ki so tudi doslej bile

pogoj, da so tehnično-tehnološke novosti postale inovacije, kot so avtomobili, letala, internet,

centralna kurjava in hlajenje prostorov, nove vrste tekstila in drugih materialov, način

ţivljenja v mestih itd.

Nove ideje se rojevajo povsod in prostor za inovativnost je vedno odprt. Inovativnost pomeni

spremembe in zmoţnost upravljati spremembe, da bodo koristne za uporabnike.

Inovativnost krepi sposobnost ljudi, skupin, podjetij, področij, regij ali drţav, da obstanejo in

ostanejo konkurenčne v današnjem »globaliziranem« svetu. Odpira vrata v trajnostno rast in

zagotavlja razvoj, predvsem pa višjo kakovost ţivljenja, ki je na tem mestu ne smemo

razumeti v finančno ali tehnično-tehnološkem smislu. Za mnoge je inovativnost sopomenka

raziskovanju in raziskovalni dejavnosti. Med obema lahko obstaja vzročna povezanost, a ne

gre le zanjo. Razvoj in raziskave so nedvomno nujne in izredno pomembne za blaginjo vsake

druţbe, biti bi morale pomembno sredstvo vsake druţbe, vsake drţave. Te bi morale povečati

naloţbe v raziskave in razvoj, zato da bi ljudem olajšali ţivljenje in jim omogočili, da ga

ţivijo dostojno, zdravo, srečno in kakovostno. Podpreti je treba tudi druge poti do inovacij.

Inovativnost in inovativna druţba sta torej osnova trajnega razvoja in obstoja. Inovativen

pristop, tako v podjetniško-gospodarski dejavnosti kot v vseh preostalih druţbenih

dejavnostih, je nujen, če ţelimo zagotavljati nenehen razvoj na vseh področjih, nenazadnje

tudi pri lastnem druţbeno odgovornem ravnanju. Po drugi strani je potrebno druţbeno

odgovorno ravnanje in elemente druţbene odgovornosti vnesti v inovacijske procese ter v

IIDP vgraditi komponento druţbene odgovornosti.

Če ţelimo, da bomo v prihodnosti, če ne ţe danes, v podjetjih uspeli napraviti premike v

smeri inoviranja navad, se je potrebno osredotočiti na trende v druţbeni odgovornosti, na

idejo, da bi vgradili druţbeno odgovornost podjetij v vse poslovne in druge teme, ki se

dotikajo človekovega delovanja, ustvarjanja in tudi inoviranja. Druţbena odgovornost ne sme

ostati nekaj, s čimer se v podjetju ukvarja nekaj oseb ali oddelek, druţbena odgovornost se

mora vtkati v vsako poro našega ţivljenja. Ne smemo dopustiti, da bo druţbeno odgovorno

ravnanje ostalo na točki, ko bo obstajalo zgolj kot (nedejaven) del, sicer legitimen, a vseeno

zgolj napisan del poslovne strategije.

77

Korak naprej je pri IIDP narejen v smislu, da deleţniki in trg danes pričakujejo ne le vedno

nove, inovativne proizvode, storitve in procese, temveč pričakujejo, da bodo

inovatorji/uresničevalci invencij v praksi in inventorji/izumitelji – avtorji invencij v snovanju

sveţih idej razmišljali in ravnali druţbeno odgovorno.

Pravzaprav postaja v svetu primarna potreba po druţbeno odgovornem ravnanju in če bodo

deleţniki od podjetij pričakovali in zahtevali (druţbeno) odgovornost, bodo ta prisiljena

ponuditi nove, sveţe, inovativne produkte. Produkte, ki bodo narejeni z ustrezno mero

odgovornosti do vseh deleţnikov in do okolja. Trg bo vedno glasneje pričakoval in zahteval,

da bodo podjetja k razvoju novih produktov pristopala celovito, da bodo upoštevani pošteni

interesi vseh vpletenih in da bo ob vsem zaščiten tudi ekosistem. Menim, da podjetja, ki niso

inovativna, praviloma niso druţbeno odgovorna. In obratno. Druţbena odgovornost je nov,

sveţ, predvsem pa inovativen odgovor na današnje tegobe in probleme, ki obstajajo na

Zemlji.

Kadar vodstvo v podjetjih razume vrednost druţbene odgovornosti podjetij in jo razume kot

ţivo jedro poslovne strategije, je podjetje na dobri poti. Ţe tak korak pomeni, da je podjetje

inovativno pri načrtovanju svojih strategij in da se je pripravljeno inovativno spoprijeti z

druţbeno problematiko in pričakovanji druţbe, v katero je vpeto in v kateri deluje.

78

5 DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT INOVATIVNA REŠITEV

DRUŢBENIH PROBLEMOV IN DRUŢBENIH PRIČAKOVANJ

Najpomembnejša dejavnika, ki vplivata na to ali model druţbene odgovornosti deluje ali ne,

sta srce in glava (razum). Dva organa, ki ju premore sleherni izmed nas (Embely v: Hrast

2004, 38). Analogija srca in glave, prenesena v svet podjetništva, lahko pomembno spremeni

podjetniški tok in delovanje podjetja ter njegovo uspešnost. Embely (prav tam) podjetjem in

podjetnikom predlaga, da usvojijo filozofijo oziroma koncept, ki pravi »Posluj uspešno,

medtem ko delaš dobro (angl.: Doing well, while doing good)«. Enako priporočilo bi bilo

smiselno podjetjem podati tudi za področje inoviranja: »pri IIDP misli tudi na druge, deluj

druţbeno odgovorno inovativno in obratno, medtem ko deluješ druţbeno odgovorno, bodi pri

tem tudi domiseln in inovativen«.

5.1 Druţbena odgovornost podjetij in razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje

Na svetu trenutno ţivi 6,8 milijarde ljudi. Pribliţno vsako sekundo se ob izmenjavi dveh oseb,

ki se rodita, in ene, ki umre, populacija poveča za eno osebo.24

Več kot polovica vseh ljudi

ţivi pod pragom revščine, v večni lakoti in nemogočih bivalnih ter higienskih razmerah.

Nedavno, leta 2008, se je razmerje svetovnega prebivalstva prvič v človeški zgodovini

spremenilo v korist poseljenosti urbanega predela planeta nad tistim, ki ţivi v ruralnih

predelih (Golub 2010, 6). Vedno večje so razlike med bogatimi in revnimi sloji svetovnega

prebivalstva, tako v drţavah razvitega sveta, kot v najrevnejših in najmanj razvitih predelih

Zemlje. Zato svet potrebuje druţbeno odgovorno podjetništvo (slika 13).

Slika 13: Ključna gonila druţbeno odgovornega podjetništva.

Na strani ponudbe Na strani povpraševanja

Naraščanje svetovnega bogastva

po glavi prebivalca

Povečana druţbena mobilnost

Povečana produktivna ţivljenjska

doba

Naraščajoče število

demokratičnih vlad

Naraščajoča moč multinacionalk

Izboljšana raven izobraţenosti

Izboljšana globalna komunikacija

Naraščajoča kriza zdravja in okolja

Naraščajoča ekonomska neenakost, ki postaja nevzdrţna

tako znotraj razvitih druţb, kot med razvitimi in

nerazvitimi

Neučinkovitost javnih storitev

Postopen umik vlad in uvajanje trţnih mehanizmov na

področje javnih storitev

Večja vloga civilne druţbe

Konkurenca pri upravljanju z viri

Vir: Nicholls v: Kovač 2008

Da je druţbena odgovornost potrebna, predvsem pa inovativna rešitev druţbenih problemov,

vse nas, posebej pa vplivne, opominja tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja

nekaj ključnih vzvodov in gonil. Omenjam poznan primer multinacionalke, vplivne naftne

korporacije, nizozemsko-angleške druţbe Shell. Repovţ (2004, 8—9) navaja, da je omenjena

druţba na svojih spletnih straneh med prvimi obširno predstavila načela svojega celovitega

pristopa k druţbeni odgovornosti. Aktivno in odgovorno delujejo na področju varstva okolja,

24 Podatki dostopni na Worldclock 2008. [online]. Dostopno na: [http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf]

http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf

79

saj prav narava najbolj čuti negativne posledice delovanja druţbe. Seveda je govora o

posledicah zaradi vsebine proizvodnje, ne delovanja druţbe na sploh. Njihovo odgovorno

ravnanje se kaţe v skrbi za manj onesnaţeno, torej čistejše okolje. Izoblikovan imajo

odklonilen odnos do dela otrok, spoštujejo dogovore glede minimalnih plač delavcev,

maksimalnega delovnega časa in podobno. Izrecno določajo celo, da zaposlenim v podjetjih

po svetu dopuščajo svobodno vključitev v sindikat. Pohvalijo se, da je zgolj dvajset odstotkov

zaposlenih članov sindikata.

Tak deleţ je za standarde razvitih zahodnih drţav izrazito nizek, kar lahko nakazuje na

dejansko odgovorno obnašanje druţbe do svojih zaposlencev, saj ti verjetno ne čutijo potrebe

po včlanitvi v institucijo, ki bi branila njihove pravice, saj jim le-teh nihče ne krati, prezira ali

odvzema. Če danes niso sporna sedanja odgovorna ravnanja druţbe Shell, je sporen ali

nečasten vzrok, zaradi katerega je druţba pričela ravnati druţbeno odgovorno. Leta 1995 je

Shell vsaj posredno sodeloval oziroma je bil sokriv za genocid, ki ga je v Nigeriji izvajala

takratna vojaška oblast. Ţrtev sistematičnega iztrebljanja je bilo pleme, ki se je upiralo

razlastitvi zemljišč na področjih, kjer je Shell odpiral črpališča nafte. »Kdor ni popustil, je bil

mrtev,« pravijo priče, ki so zločine preţivele. Umorjenih je bilo okoli 80 ljudi, nazadnje tudi

pesnik Ken Saro-Wiwa, ki je prišel svojim rojakom pomagat iz Anglije. Njegova smrt je

sproţila ogorčene proteste v Veliki Britaniji in drugod in to ne le v širši javnosti, temveč tudi

pri delničarjih, ki so zaradi padca vrednosti delnic utrpeli finančno škodo. Vprašanje, ki se

pojavlja, je, ali so se delničarji zganili zaradi resničnega obţalovanja in ogorčenja nad

tragedijo, ki so jo posredno povzročila prav njihova pričakovanja po rasti cene delnic, ali pa je

bila posledica enaka vzroku - ţelji po ohranjanju in rasti vrednosti delnic. Vodstvo podjetja je

na zahtevo lastnikov po omenjeni tragediji vloţilo vse svoje moči v popravilo nastale škode in

povrnitev ugleda druţbi. S pomočjo največje, nekdaj neopazne sile, s pomočjo medijev in

učinkovitega upravljanja le-teh so pričeli izvajati močno akcijo, ki je imela cilj spremeniti

način poslovanja druţbe v druţbeno odgovoren način ter povrniti družbi ugled na lokalni in

globalni ravni. Prav slednje pa vzbuja dvom v resnično druţbeno odgovorno poslovanje in v

poštenost namenov druţbe oziroma v odpoved pravice do uporabe brez zlorabe.

Naraščajoča urbanizacija hkrati zdruţuje in izrazito izraţa nasprotja med industrializacijo ter

globalizacijo. Henri Lefebvre je (v: Golub 2010, 7) zapisal: »Pomen in konec

industrializacije: urbana druţba se razvija z iskanjem same sebe«. Kot fenomen, katerega

potek je pravzaprav nemogoče zasukati v obratno smer, nam poseljevanje mest spreminja

podeţelje v industrializirana središča. To zastavlja vprašanje naše zmoţnosti zagotavljati

javno dobro, primerno raven izobraţenosti in kulture ljudi, zdravstveno oskrbo in zdravo

okolje za celotno populacijo, kar je prvi pogoj za trajnostni razvoj, ki bo edini lahko omogočil

skupno dobro in razvoj ter širjenje svoboščin in dobrega za vsakega posameznika, meni

Golub (prav tam).

Danes je svet pred pomembno odločitvijo; se bomo obsodili na skorajšnji propad in

nadaljevali po ţe uhojeni poti nikoli končanega hlepenja po materialnih dobrinah, ali pa se

bomo vrnili k naravi, spoznali, da prava sreča in resnično bogastvo nimata vedno materialne

forme ter da je resničen uspeh ţiveti polno, ne popolno ţivljenje. Teţava v druţbi je še vedno,

da tempo in trende danes narekujejo podjetja, lastniki kapitala, ki imajo interese, ki so vse

drugačni kot vrnitev k naravnemu, k nekdanjim vrednotam in k zmanjšanju pomena

materialnosti.

Podjetniki in podjetja preko medijev, s pomočjo agresivnega marketinga narekujejo trende in

svetu, odjemalcem, deleţnikom sporočajo, kaj je »in« in kaj je »out«. Sporočila, ki ji

80

oddajajo, so eno najmočnejših orodij zadnjih let. Dobra medijska akcija, agresivno in

kontinuirano oglaševanje lahko za sabo potegne milijone prebivalcev tega planeta, spreminja

standarde, merila ter celotne misli neke generacije.

Z močjo reklame, s pomočjo medijev, z izgrajevanjem medijskih podob in zgodb lahko

spreminjamo tok dogajanja. Enako, kot to počne ta industrija in kapital, bi morali moč

medijev izkoristiti tisti, ki menijo, da brez druţbene odgovornosti, brez prebujenja, ni

prihodnosti. V zadnjem času se je zavest ljudi sicer nekoliko popravila. Razlog verjetno tiči v

zasičenosti in spoznanju, da materializem ljudi dolgoročno ne osrečuje. Ljudje so se, tudi in

predvsem zaradi današnje moči medijev, ki je, kot ţe omenjam, tako pozitivna kot uničujoča,

pričeli zavedati, da brez etike, pravičnosti in morale človeštvo čaka propad, dolgoročno

umiranje na obroke. Prav potrošniška druţba, ki je podjetja pred časom dvignila v višave, se

je pričela zavedati, da so jo izkoriščali in z njo manipulirali. Od podjetij deleţniki pričakujejo,

da bodo ubrali drugačno pot, pot nazaj k naravnemu, k sobivanju, k odpravi degradacije ljudi

in okolja. Deleţniki so s svojimi pričakovanji in zahtevami podjetja pripeljali do točke, kjer se

le-ta pričenjajo zavedati, da neodgovorno, druţbeno neodgovorno ravnanje, močno vpliva na

njihov ugled, s tem pa tudi na njihovo uspešnost, sprejetost, konkurenčnost ter na njihov

dolgoročen obstoj.

K druţbeno odgovornemu ravnanju podjetja »ţenejo« različni vzroki, interesi in pričakovanja.

Hkrati pa druţbena odgovornost podjetjem omogoča, da delujejo tako, da povečujejo blaginjo

vsakega posameznika, skupnosti, podjetij, celotnih narodov in celotnega okolja (Ţiţek Šarotar

in Maučec 2009). Ob vsem, o druţbeno odgovornem ravnanju ţe znanem in napisanem, je

najpomembnejše zavedanje in vedenje, da je osnova, bistvo in pogoj druţbeno odgovornega

ravnanja druţbeno odgovoren posameznik. Prav zaradi omenjenega spoznanja je pomembno,

da poskrbimo za njegovo zadostno in potrebno celovitost, kjer odločilno vlogo igra faktor, na

katerega druţba teţko vpliva. To je človekova osebnost in njegov osebni razvoj.

Med razlogi za druţbeno odgovorno ravnanje lahko navedemo tudi tisto nekaj neotipljivega,

zaradi česar se spremembe pravzaprav pričnejo dogajati. Nas same, naše dojemanje, našo

zavest, voljo in odločenost, da bomo ravnali odgovorno, primerno in dovolj celovito, namesto

kratkoročno, sebično in enostransko, brez moţnosti zlorab in prevar, pošteno do vseh in

vsakogar. Predvsem je pomembno, da bodo tako ravnali vplivni, peščica ljudi, ki so si v

preteklosti pridobili moč, vpliv ter moţnost spreminjati tok dogodkov in svetovno-

gospodarskih ter razvojnih trendov. Pomembno je, da bomo druţbeno odgovornost izbrali kot

inovativno rešitev današnjih druţbenih tegob. Ena od variant je tudi druţbeno odgovorno

podjetništvo.

5.2 Druţbeno odgovorno podjetništvo kot inovativna rešitev druţbenih problemov

Druţbeno odgovorno podjetništvo povezuje podjetniške pristope in orodja s humanitarno

socialnimi modeli in cilji ekološko vzdrţnega razvoja. Kovač (2008) pravi, da se povezujejo

preko iskanja inovativnih trţnih rešitev za rešitve problemov, ki obstajajo v določeni

skupnosti.

Cilj nove oblike podjetniške aktivnosti, druţbeno odgovorne in hkrati inovativne, je

zagotavljanje nove druţbeno-ekološke dodane vrednosti za vse deleţnike in zagotovilo

trajnostnega razvoja podjetij in druţbe. Sodobno druţbo spremljajo tudi sodobne teţave; ene

zadnjih, ki jih zaznavamo, se zrcalijo v trenutni ekonomsko-druţbeni krizi, katere meje se

81

nevarno bliţajo tudi krizi, ki bi jo lahko označili kot krizo narave, saj se poleg gospodarskih

dnevno soočamo z naravnimi in ekološkimi katastrofami. Vse omenjeno nam nakazuje, da

moramo ravnati druţbeno odgovorno, na prav vseh področjih našega delovanja, bodisi, da

delujemo v realnem, gospodarskem sektorju ali v sektorju neprofitnega značaja. Druţbeno

odgovorno ravnanje je pričakovano na vseh nivojih, na osebnem, na nivoju druţine,

skupnosti, podjetniškega okolja, lokalnih skupnosti, drţave in mednacionalnih skupnosti.

Resnično inovativne, nove pristope k reševanju sodobne druţbene problematike najdemo v

ideji vsesplošne poštenosti in dobronamernosti, ki naj zamenja (včasih tudi) samoiniciativne

pravice vplivnih in močnejših do porabe in uporabe, nemalokrat zlorabe (npr. naravnih virov)

ter svoje premoči v odnosu do vseh, svojih bliţnjih, sodelavcev, delavcev, lokalnih skupnosti,

poslovnih partnerjev (tako odjemalcev kot dobaviteljev), druţbe in naravnega okolja.

Druţbeno odgovornega ter hkrati inovativnega ravnanja deleţniki ne pričakujemo zgolj od

podjetij, temveč nove, inovativne pristope v druţbeno odgovornem ravnanju pričakujemo tudi

od drţavnih institucij in meddrţavnih povezav. Predvsem lahko največ ali prvi korak

napravimo sami, s svojim odgovornim pristopom. Nacionalne vlade enako kot podjetja iščejo

nove, inovativne rešitve.

Kovač (prav tam) omenja, da drţava na eni strani opušča drage in neučinkovite sisteme

javnih sluţb, ki močno obremenjujejo javne proračune in s tem posredno podjetniško sfero ter

nekoč vodilne in tudi potrebne pasivne socialne transfere. Te nadomeščajo s spodbudami za

alternativne zaposlitve in integracijo ljudi v različnih podjemih, kot so druţbene kooperative

ali druge gospodarske pravne oblike, katerih primarni cilj ni zagotavljanje visokih donosov,

temveč inoviranje s ciljem zagotavljati širše druţbe cilje.

Druţbena odgovornost je koncept, ki podjetjem na dolgi rok prinaša koristi (Quinn v: Hrast in

Mulej 2009a), kot so zadovoljni ter kompetentni zaposleni ter moţnost pridobivanja odličnih

sodelavcev, zvestoba odjemalcev in prav tako dobaviteljev, krepitev pozitivne podobe

podjetja v skupnosti, zniţevanje in odprava nepotrebnih stroškov (tudi zaradi fluktuacije

zaposlenih), inovativnost v pristopu k odjemalcem in dobaviteljem ter usklajenost poslovanja

z lokalno in, mogoče v prihodnosti uveljavljeno, nadnacionalno zakonodajo. Med

najvidnejšimi so vsaj trije ključni cilji, z uresničevanjem katerih lahko inovativno pristopamo

k reševanju druţbene problematike in h katerim se usmerjajo vplivni, ki so druţbeno

odgovorni podjetniki. To so:

uporaba podjetniških, druţbeno odgovornih, poštenih in nesebičnih pristopov pri

integraciji ciljnih skupin, ki jih ključni ekonomski tok pušča na obrobju,

podjetniško inoviranje pri razvoju novih socialnih storitev in

izboljševanje upravljanja okolja, zagotavljanja naravne, zdrave prehrane, ohranjanja

kulturne in naravne dediščine in podobno.

Na drugi strani tega procesa so klasična kapitalsko ter dobičkonosno usmerjena podjetja, ki

vzpostavljajo lokalna javno-zasebna razvojna partnerstva z javnim in rastočim druţbeno-

podjetniškim sektorjem. Le-ta vse bolj uvajajo standarde druţbene odgovornosti podjetij

(kot na primer v razdelku 3.5. omenjeni standardi — SA 8000 ter novi, prihajajoči ISO/DIS

26000:2009). Ti postajajo enakovredni vsem ostalim standardom kakovosti v poslovanju, ki

so danes dokaj dobro vpeti v podjetniške sisteme po vsem svetu, vendar ne zadostijo

današnjim potrebam in zahtevam vseh deleţnikov po druţbeno odgovornem ravnanju podjetij

82

in podjetnikov, saj druţbene odgovornosti kot potrebnega sodila urejenosti, uspešnosti in

ustreznosti v delovanju ne vključujejo.

Druţbeno odgovorni podjetnik je lahko tudi posameznik kot oseba, ki deluje z namenom, da

mu bo uspelo vpeljati in izpeljati neizbeţno potrebne druţbene spremembe. Je pionir

sprememb, ki koristijo druţbi in skupnosti kot druţbene inovacije. Je podjetnik, ki svojega

potencialnega vpliva in moči (ki izhaja iz posedovanja kapitala ali zgolj ustvarjenega

poloţaja, pozicije moči) ne izkorišča, temveč se zaveda pomena sonaravnega bivanja in

vključenosti vseh deleţnikov brez zlorabe šibkejših ali manj vplivnih.

Za druţbeno odgovorno ravnanje in podjetnike, ki delujejo druţbeno odgovorno je značilno,

da so ambiciozni v smislu kompleksnosti in teţavnostne stopnje ciljev, ki si jih zastavijo. V

sklopu svojega podjetniškega delovanja se zavzemajo za pravice šibkejših, za reševanje

sodobnih problemov skupin, ki so v druţbi šibkejše ali v manjšini (upokojenci, brezposelni,

študentje, invalidi, ekstremno revni narodi itd). Podjetniki, ki se zavedajo svoje in podjetniške

odgovornosti, so običajno aktivni v raznih neprofitnih organizacijah, ki prav tako kot oni

skrbijo za potrebe, pravice in zahteve oţje in širše skupnosti ter okolje. Usmerjeni so v svoje

poslanstvo in delujejo strateško. Usmerjeni so v ustvarjanje druţbene vrednosti, ne bogastva.

Ohranjajo čut in odgovornost za čisto in zdravo okolje in ekosistem. Njihovo merilo

uspešnosti ni nujno ali zgolj in samo ustvarjen dobiček. Bogastvo in denar nista sama sebi

namen, ampak ju ustvarijo z namenom, da jih porabijo za druţbeno koristne dejavnosti, za to,

da je skupnosti povrnjen njen vloţek in doprinos, za niţanje posledic izčrpavanja okolja,

ekosistema. Njihova strateška naravnanost se kaţe v dejstvu, da so druţbeno odgovorni

podjetniki sposobni videti priloţnosti tam, kjer jih klasično, kapitalsko usmerjeni podjetniki

ne. Razmišljajo dolgoročno, trajnostno in iščejo moţnosti za izboljšanje druţbenih sistemov

in ohranjanja sonaravnega razvoja brez zlorabe svojega vpliva ali premoči. Iščejo in najdejo

nove pristope k poslovanju — takšne, ki za deleţnike ustvarjajo nove druţbene vrednosti.

Upoštevajo pričakovanja, ţelje in zahteve notranjih in drugih deleţnikov, skupnosti, drţave in

okolja. Zanimajo jih resnične potrebe in pričakovanja deleţnikov. Podjetniki, ki so druţbeno

odgovorni, so usmerjeni k rezultatom in dobrim odnosom podjetja do svojih zaposlenih, do

skupnosti, v kateri deluje, ter do okolja. Zavedajo se, da se zgolj s korektnim odnosom da

vplivati na procese druţbenih sprememb in v podjetniške procese ter skupnost aktivno vpeti

tudi zapostavljene, marginalne druţbene skupine. 25

Inovativni, druţbeno odgovorni podjetniki, pa naj delujejo na lokalni, nacionalni ali globalni

ravni, so danes še pionirji inovativnega druţbeno odgovornega podjetništva, ki poskuša

druţbo in okolje postaviti nazaj v ravnovesje, v nekdanjo naravno formo in ponovno

vzpostaviti neke davne, ţe skoraj pozabljene človeške vrednote in človekoljubje. Je edina

alternativa nebrzdanemu in neosebnemu kapitalističnemu podjetništvu, ki ruši človeka,

druţine, skupnosti, narode, uničuje okolje in naš planet. Druţbeno odgovorno podjetništvo je

preprosto tisto podjetništvo, ki ga zagovarjajo ljudje, podjetniki, ki se ne bojijo soočiti z

največjimi teţavami, ki grozijo človeštvu in našemu planetu in jim je tuja zloraba svojega

poloţaja, vpliva in moči, v odnosu do vseh vpetih deleţnikov. Imajo razvit visok prag za

etična in moralna merila in prav ta jim onemogoča zlorabe ter omogoča pošten odnos in

ravnanje.

25 Povzeto po The Skoll Foundation. [online]. Dostopno na: [http://www.skollfoundation.org/]

http://www.skollfoundation.org/

83

Zgleden primer druţbeno odgovornega, prav zaradi tega dolgoročno uspešnega in donosnega

sobivanja med podjetjem in njegovimi odjemalci, nam predstavlja primer trgovskega podjetja

Superquinn, ki posluje na Irskem. Mulej (2009a) je prav na primeru Superquinna spoznal in

povzel, kako pomembno, tesno in dejansko neodtujljivo sta povezana inovativnost, inoviranje

poslovanja ter druţbena odgovornost. Osnovna misel in ideja lastnika in ustanovitelja

omenjenega trgovskega podjetja je stremljenje k nenehni poslovni odličnosti, k temu, da bodo

pri vseh aktivnostih, ki jih izvajajo, najboljši. Pri tem ne govorimo o nezdravi tekmovalnosti,

biti boljši od vseh ostalih za vsako ceno, govorimo o resnični nameri, upoštevati ţelje in

potrebe tistih, ki so v središču podjetniškega sveta, odjemalcev.

Podjetnik Feargal Quinn je skozi iskren namen, ugajati odjemalcem, postajal (morebiti nehote

ali nenačrtovano) vedno bolj inovativen v svojih podjetniških pristopih. Superquinn je prva

veriga na Irskem, ki je pričela peči sveţ kruh v trgovini, izdelovati mesne izdelke iz sveţega

mesa pred očmi odjemalcev, polniti nakupovalne vrečke strank pri blagajnah, izposojati

deţnike v deţevnih dneh ipd. Bistvo načela poslovanja omenjenega podjetja, ali vsaj prvo

med enakimi, je načelo bumeranga, navaja Mulej (prav tam). Kar daješ, boš dobil vrnjeno.

Skrb za odjemalce, upoštevanje njihovih pobud, ţelja in potreb bo povzročilo, da se bodo le-ti

vračali. Dolgoročno vlaganje v odjemalce je primernejši način kot kratkoročni zasluţki in

nenehno pridobivanje novih odjemalcev. Vedno je enostavneje in ceneje obdrţati obstoječe

odjemalce, kot pridobivati nove. Seveda pa je za to, da odjemalce obdrţimo, potreben

odgovoren, spoštljiv odnos ter resnično zanimanje za njihove potrebe. Prav tako kot skrb za

odjemalce je pomembna skrb za dobavitelje in ustvarjanje partnerskega odnosa z dobavitelji.

Dobaviteljev, s katerimi ima podjetje namen dolgoročno sodelovati in ustvariti močno, na

zaupanju temelječo poslovno vez, ne gre izsiljevati z neprimerno nizkimi odjemnimi cenami

ali preveliko odvisnostjo v zvezi z dobavami, ki ga lahko celo uničijo. Da bi podjetja lahko

uresničevala druţbeno odgovorno poslanstvo, prisluhnila odjemalcem, eventualno tudi

dobaviteljem, mora biti ekipa v podjetju miselnosti in podjetniški strategiji primerna. Vodstvo

podjetja ne potrebuje toliko strokovnega znanja kot ustreznih osebnostnih lastnosti. Resnično

morajo imeti interes neformalno druţiti se z odjemalci, jih poslušati, a tudi slišati in jih s

primernim pristopom nenehno spodbujati, da se odprejo, izrazijo svoje ideje, pričakovanja in

kar je najteţje, kritike. Kritika je informacija, kaj bi bilo dobro spremeniti, izboljšati; je

najboljša moţna informacija, ki jo podjetje lahko dobi od svojih odjemalcev.

Seveda samo beleţenje pritoţb in pripomb še ne da rezultatov. Te je potrebno takoj

obravnavati, jih odpraviti in odjemalce obveščati, da njihove kritike ali ideje upoštevamo,

napake odpravljamo. Skozi stalen, neposreden stik z odjemalci, ki resnično predstavljajo

»središče Superquinnovega vesolja«, se osebje z njimi zbliţa in se jim prilagaja. Naslednje

načelo poslovanja inovativno druţbeno odgovornega podjetja se glasi: »Pridobi občutek za

odjemalce, poslušaj, sliši jih in se jim prilagodi, sicer se bodo prilagodili (in te morebiti

zapustili) oni.«

Naslednji pomemben pristop, ki ga uporabljajo, je trud za več pritoţb. Znano je dejstvo, da z

nenehnim ali celo pretiranim hvaljenjem osebi, ki ji je pohvala namenjena, pravzaprav lahko

škodiš. Zaradi potencialnega samozadovoljstva in lastne samovšečnosti bo prevečkrat

pohvaljeni lahko prenehal razmišljati, snovati ideje, inovirati. Obstal bo na mestu, zaostal za

ostalimi in zbledel. Zato mora biti v interesu vsakega podjetnika, da odkrije čim več pritoţb

odjemalcev (Mulej, prav tam), saj odkrita teţava pomeni odkrito področje, kjer so mogoče

izboljšave. Drugo dejstvo, ki govori v prid povabilu odjemalcem, naj vodstvu podjetja

zaupajo teţave, ki jih imajo s podjetjem, je: za podjetje je boljše, če svoje slabe izkušnje, ki

84

jih imajo s podjetjem, povejo podjetju, vodstvu podjetja, namesto, da ga izraţajo v svojih

vsakodnevnih stikih z ljudmi in tako širijo negativne občutke o podjetju.

Da bi odjemalci vodstvu podjetja zaupali svoje nezadovoljstvo, mora le-to biti dostopno, kar

je naslednje načelo poslovanja Superquinn-a. Teţišče poslovanja so odjemalci, ne vodstvo.

Osebni odgovori na pisne pritoţbe, dostopnost preko telefona in dostopnost v poslovnih

prostorih so osnova in najmanj, kar mora podjetje, ki ravna druţbeno odgovorno, sprejeti za

samoumevno.

Večina nas pozna misli, ki govorijo o nasmehu in lahkoti podarjanja le-tega. A zgolj napisi,

namenjeni nasmehu, niso nikoli dovolj. Nasmehnimo se, bodimo sproščeni, prijazni,

pridrţimo vrata, ponudimo stol, bodimo umirjeni in z mislimi pri odjemalcih, pri partnerjih,

ko opravljamo svoje delo in smo v stikih z njimi. Nasmeh, zabava in presenečenje je

naslednje načelo, ki vlada v Superquinnu.

Zadnje načelo inovativnega, druţbeno odgovornega poslovanja se glasi: » Naj ne zmagajo

knjigovodje.« Še kako dobro ga razumejo tisti, katerim so odjemalci, dobri odnosi z

dobavitelji ter dobri odnosi med sodelavci pomembnejši ter dolgoročno primernejši način

poslovanja kot neusmiljena tekma za čim večjimi dobički in čim bolj uspešnim izogibanjem

plačevanju davkov. Stroški niso vedno najpomembnejši in zmanjševanje stroškov, nenazadnje

ni nepomembno - katerih, ni nujno vedno prvi in pravi odgovor za uspešnost podjetja.

»Podjetij v prihodnosti ne bi smeli voditi knjigovodje in ljudje s knjigovodskimi moţgani, če

le-ti niso sposobni razumeti izredne pomembnosti popolnega zadovoljstva odjemalcev,« še

povzema Mulej (prav tam).

Da bi se morala podjetja namesto druţbene odgovornosti usmeriti v tako imenovano druţbeno

inovativnost podjetij, pravi Moss Kanter (2003, 189—190). Preko inovacij naj bi se namreč

podjetjem zagotavljala trajnost in trajnostni razvoj, kar je druţbeno odgovorno in zagotavlja

trajno konkurenčno prednost. Trdi, da so tista podjetja, ki bodo uspela v pričakovanjih

deleţnikov zaznati priloţnosti za inovacije, na dobri poti, da najdejo neizčrpen vir za nove

ideje in nove priloţnosti, ki bodo ţe zaradi svoje osnove druţbeno odgovorne. Če inoviranje

nas samih in našega delovanja razumemo kot nov način, kako zadovoljiti pričakovanja

deleţnikov, lahko področje IIDP in druţbeno odgovornega ravnanja umestimo v področje

raziskav in razvoja, saj gre v tem primeru za iskanje novih razvojnih priloţnosti, za IIDP, ki

vire črpajo iz potreb skupnosti in zato vsebujejo elemente druţbene odgovornosti. Seveda ne

gre za tehnološke raziskave in razvoj, ampak za tiste glede lastnosti ljudi, zlasti vplivnih.

Potrebe deleţnikov; zaposlenih, lokalne skupnosti in širše druţbe postanejo običajno izrazite,

ko se le-ti znajdejo v stiski in se njihova pričakovanja usmerijo na vplivne, na tiste, ki imajo v

druţbi prevlado in moč. Povečajo se pričakovanja deleţnikov do podjetij, v katerih so

zaposleni, lokalne skupnosti, kjer ţivijo, do aktualnih vlad in svetovnih voditeljev. Predvsem

danes, v obdobju gospodarske krize, smo priča močneje izraţenim pričakovanjem deleţnikov.

Zaposleni od lastnikov podjetij in njihovih vodij pričakujejo zagotovila obstoja, poštenega

poslovanja in obravnavanja vseh zaposlenih, predvsem šibkejših, starejših ali kako drugače

teţje zaposljivih. Zaposleni v javnem sektorju izraţajo visoka pričakovanja do aktualne vlade.

Pričakujejo, da bo le-ta uredila njihov status. Od svetovnih velesil in njihovih voditeljev

pričakujemo, da bodo delovali pošteno, brez zlorab svojih poloţajev, da bodo pripravljeni

pomagati tistim, ki so se zaradi krize znašli v stiski in ki so bili do danes in so danes še v

podrejenem (finančno-gospodarskem) poloţaju ali celo izkoriščani v korist vplivnih.

85

5.3 Vpliv gospodarske krize na reševanje socialnih problemov in na druţbeno

odgovornost

Nedavno, v letu 2008, se je pojavila, postopno pa je nastajala ţe leta prej, gospodarska kriza.

Po eni strani je povečala druţbene probleme, hkrati pa jih je povsem razgalila in prisilila

druţbo, da prizna, da problemi obstajajo, in da se jih prične zavedati. S tem, ko bodo druţba,

gospodarstvo, drţave in celotna svetovna populacija priznali, da problemi obstajajo, bodo

prevzeli tudi odgovornost, da jih pričnejo reševati. Razkrila je dosedanje zlorabljanje

poloţajev vplivnih v svetu in nizko stopnjo etičnih ter moralnih standardov. Zdi se, da so cilji

vplivnih opravičevali, če ne celo poveličevali vsakršna sredstva za njihovo dosego. Običajno

so cilji vplivnih, vodilnih, torej tistih, ki imajo (pre-)moč nad večino, od njih tako ali drugače

odvisnih, bolj ali manj podobni, ali celo enaki: še več vpliva, še več moči, še več denarja in

drugače utelešenega bogastva.

Ker so razmere v krizi, tako gospodarske kot politične, bistveno drugačne kot v času

konjunkture ali stagniranja, moramo za izhode iz nje, za reševanje problemov, ki so in ki

pomenijo edino stvarnost, iskati bistveno nove, drugačne poti za njihovo reševanje in

odpravljanje vzrokov zanje. Gospodarske in druţbene razmere so v krizi postale depresivne

in zaznati je mogoče apatijo in pesimizem. Kriza je mnogo globlja, kot zgolj finančno-

gospodarska. Je posledica navideznega, namesto resničnega inoviranja, ne le zloma navidezno

uspešnega trga finančnih produktov in nepremičninskega trga v ZDA (Mulej idr. 2009a).

Mediji, ki se ukvarjajo z analizo krize, o njej mnogokrat poročajo enostransko, namesto

zadostno in potrebno celovito, tako da bi ustrezali zakonu zadostne in potrebne celovitosti

(Mulej in Kajzer v: Mulej idr. 2009a).

Da je kriza lahko tudi priloţnost, vzrok ali povod za inoviranje planiranja in vodenja v smeri k

druţbeni odgovornosti, posameznikov in podjetij, ter k zadostni in potrebni celovitosti

obnašanja ljudi, menijo Mulej in soavtorji (Mulej idr. 2009c). Dejstvo je, da lahko

gospodarski razcvet ustvarja pogoje za zadovoljstvo ljudi in izpolni njihova pričakovanja,

ţelje in potrebe, vendar do določene mere. Človek, ko ima izpolnjen svoj osebni cilj, primeren

standard, ki si ga ţeli, dovolj materialnih dobrin, ki jih, ali pa jih ne potrebuje, običajno

spozna, da mu vendarle ponovno nekaj manjka. Pojavijo se nova in nova pričakovanja, ţelje,

potrebe. Lahko, da se krog nikoli ne sklene in ţivljenje posameznikov se v stremljenju k

vedno več, vedno boljšim, novim, delno materialnim dobrinam, vrti v neskončni spirali. Da bi

lahko dosegli resnično srečo in zadovoljstvo, torej niso dovolj materialne dobrine. Merila se

zato spreminjajo, poleg materialnega ljudem postaja pomembno tudi duhovno, merila so

postala še sociološka, psihološka, odpirajo se nove dimenzije zadovoljevanja naših potreb.

Dosedanja merila planiranja in vodenja je zato potrebno inovirati v smeri k več druţbene

odgovornosti ter potrebne in zadostne celovitosti (Mulej idr. prav tam). Neformalno sistemsko

vedenje je bila praksa uspešnih ţe tisočletja, z uspešnim doseganjem potrebne in zadostne

celovitosti, ne da bi ljudje tedaj poznali teorije sistemov in sistemskega razmišljanja.

Danes ozko usmerjeni specialisti in strokovnjaki za dosego cilja pogosto ne uporabljajo

interdisciplinarnega ustvarjalnega sodelovanja. Menijo, da lahko svoj cilj doseţejo sami, ob

tem pa zanemarjajo skupni, tudi druţbeni interes in cilje, katerih samostojno, brez

ustvarjalnega sodelovanja ni mogoče uresničevati. Sedanja kriza je nedvomno posledica

pomanjkanja potrebnih primerno celovitih informacij kot osnove vedenja in delovanja (Mulej

idr. 2009d).

86

Podjetja, prav tako tudi druţba v celoti, pa se po prvem šoku po letu 2008 morajo in se tudi

zmorejo pobrati. A sedaj, v razmerah, ki so za sleherno podjetje in posameznika neugodne, ne

moremo več ubirati starih poti in metod, ki so svet pahnile v stanje, v kakršnem se zdaj

nahajamo kot človeštvo.

Poleg kreiranja novih lahko pričakujemo, da bodo podjetja danes prevetrila stare, nekoč ţe

uporabljene ideje in jih morebiti izboljšale, inovativno spremenile nekoč ţe uporabljane

postopke in procese ter jih z obstoječimi in novimi znanji, ki so danes na voljo, le še

oplemenitile in pozabljene postopke, proizvode in ideje ponovno uporabila na način, da bodo

koristili druţbi in deleţnikom. V druţbi izobilja, v kateri se je v letu 2008 pojavila kriza, je

virov več kot potreb, nam razloţi James (v Mulej idr. 2009c). Slednje se kaţe v povečanih

marketinških aktivnostih, v povišanih aktivnostih oglaševanja, raziskovanja in razvoja, v

inoviranju, precej v inoviranju medijskih pristopov. Povečala se je kakovost proizvodov in

storitev, ali pa le-to zgolj oglašujejo. Ali so inovacije navidezne ali so resnične, je vprašanje,

ki je vredno pozornosti.

Kovač (2008) je mnenja, da vedno bolj izraţene gospodarske, druţbene in razvojne krize

prisiljujejo tako vlade kot različne razvojne agencije, pa naj si bodo zasebnega ali javnega

značaja, da pospešeno iščejo nova učinkovita orodja za čim prejšnji preobrat negativnih

gospodarskih, druţbenih in razvojnih trendov.

V zadnjem desetletju se je kot odgovor na vse večja socialno-ekološka vprašanja začel

razvijati nov globalni fenomen — druţbena odgovornost, katere cilji so usmerjeni v druţbo

in se ţelijo pribliţati k resničnim potrebam ter pričakovanjem vsem deleţnikov ter v prevlado

poštenih relacij med ljudmi, partnerji in relacij vseh nas do okolja, namesto zlorabe vplivnih

in močnejših. Razvija se kot nov razvojni model trajnostno naravnanih druţbeno-ekonomskih

sprememb. Spodbudila ga je vrsta praktično usmerjenih, vizionarsko in inovativno

usmerjenih druţbenih aktivistov in njihovih mreţnih povezav.

Kovač (prav tam) omenja še, da so celotno zgodovino človeštva zaznamovali pomembni

druţbeni reformatorji, ki so se v različnih zgodovinskih, ekonomskih in političnih

okoliščinah pojavili kot nosilci in promotorji sprememb, ali z demokratičnim ali manj

demokratičnim pristopom. Kar predstavlja današnjo različnost, je mnoţičnost oziroma

globalnost pojava, je mnoţičnost različnih podjetniških pristopov pri uvajanju druţbenih

inovacij in trajnostno naravnanega razvoja, ki jih s skupnim imenovalcem imenujemo

druţbeno odgovorno podjetništvo. Razvoj novih podjetniških praks in oblik, katerih cilj ni

zgolj ustvarjanje pretirano visokega dobička, temveč zasledovanje širših druţbenih ciljev, je v

zadnjih letih sproţil široko politično in strokovno razpravo, tako v okviru mednarodnih

institucij, kot tudi na ravni nacionalnih in regionalnih vlad.

Iz mnoţice razprav in raziskav, ki se odvijajo v mnogih drţav in ki se predstavljajo na

različnih mednarodnih konferencah in srečanjih raznih neprofitnih organizacij, je ţe mogoče

razbrati podobne značilnosti novega, odgovornejšega pristopa in nove generacije druţbeno

odgovornih aktivnosti, kjer druţbeno odgovorno podjetništvo predstavlja le eno izmed

mnogih področij druţbeno odgovornega delovanja.

Urbanija (2009, 14) meni, da je prav v času krize druţbeno odgovorno ravnanje še

pomembnejše, kot sicer. Kljub dejstvu, da je kriza dodobra oklestila tudi trg oziroma ponudbo

dela, delovnih mest, se iskalci zaposlitve pogosto ţelijo prepričati, ali podjetje, ki bi lahko

postalo njihov potencialni delodajalec, ravna druţbeno odgovorno in poleg svojega

87

podjetniškega delovanja deluje tudi odgovorno do ljudi in do okolja. To se dogaja predvsem

zaradi omajanega zaupanja v kapitalizem ter trţno gospodarstvo.

Generacija mladih, ki so aktivni iskalci zaposlitve, stari med 25 in 30 let danes, za razliko od

predhodnih generacij, ceni druţbeno in okoljsko zavedne delodajalce ter takšne, ki imajo

vrednote, podobne njihovim. Mladi danes pričakujejo, da bodo podjetja, kjer bodo preţiveli

velik del svojega časa, ravnala etično in moralno. Mladi danes, ne glede na krizo vrednot, kot

so poštenje, pravična trgovina, skrb za zaposlene, skupnost in okolje, pošteno plačilo za

pošteno delo, enake moţnosti zaposlovanja in napredovanja ne glede na spol, raso, versko ali

spolno usmerjenost, postavljajo na prvo mesto. Na delovnem mestu se ţelijo počutiti dobro,

saj tudi podjetju ţelijo dati najboljše; svoje znanje, čas in entuziazem.

Zhexembayeva (v: Pavlin 2009) je prepričana, da bo gospodarska kriza pomembno vplivala

na druţbeno odgovornost. O njenem vplivu je bil govor na srečanju »UN Global Compacta«, 26

ki se je odvijalo 17.4.2009 v Ljubljani, in ki je zdruţilo podjetja, predana trajnostnemu

razvoju. Vsi udeleţenci so se strinjali, da v času krize postajata pomembna predvsem dva

izmed mnogoterih vidikov druţbene odgovornosti. Dejstvo je, da je v času krize v podjetjih, v

javnem in zasebnem sektorju, kot tudi v osnovnih gospodinjskih druţbenih celicah velik

pritisk na zniţevanje stroškov. To pomeni, da bodo nekatere, v podjetjih predvsem okoljske

naloţbe nekaj časa počakale, druge pa bodo pospešili, saj lahko prinašajo večjo stroškovno

učinkovitost. In drugič, v kriznih časih bo druţbena ter okoljska skrb postala pomembnejša.

Zaposleni, druţine, lokalno okolje in skupnost potrebujejo dodatno podporo in vse omenjene

skupine so izrazile ţeljo in predanost sodelovanju s podjetji, kjer bo izraţena korist za vse

vpletene oziroma bodo vsi vpleteni v poloţaju zmagam-zmagaš. Meni tudi (prav tam), da je

gospodarska kriza neke vrste vaja oziroma simulacija, kaj se lahko zgodi, če ne bomo takoj

začeli reševati okoljskih in druţbenih teţav, predvsem so poudarjene klimatske spremembe.

Te namreč niso okoljske, ampak druţbene, kajti planet bo še naprej obstajal, človeštvo pa je v

nevarnosti. Sternovo poročilo je pokazalo, kakšni so ekonomski učinki klimatskih sprememb.

Zato je kriza priloţnost za razvoj trajnostne prihodnosti. »V času svetovne gospodarske krize

je koncept trajnostnega razvoja priloţnost za razvoj najbolj naprednih inovacij tako v

posameznih podjetjih kot tudi širše, v celotnem slovenskem gospodarstvu. Slednje doseţemo

z integracijo druţbenih in okoljskih vidikov kot virov konkurenčnih prednosti v ključna

področja poslovanja.« je sporočilo konference, ki ga je povzela dr. Zhexembayeva.

Dvanajst inovativnih pristopov in ukrepov, ki jih navaja Korten (v: Mulej 2009c), in sem jih

ţe omenila v enem od prejšnjih poglavij, Mulej (2009d) dopolnjuje s Kortenovimi

gospodarskimi pogoji, ki bi jih bilo potrebno ustvariti in so naslednji:

Omogočiti vsakomur zdravo, častno in smiselno ţivljenje.

Uskladiti porabo ljudi z naravnimi sposobnostmi planeta Zemlje.

Gojiti povezave znotraj močnih in skrbnih skupnosti.

Spoštovati zdrava, na pravilih utemeljena trţna načela.

Podpirati enakopravno in druţbeno učinkovito porazdelitev sredstev.

Izpolniti demokratični ideal oblasti – vsak človek ima svoj glas.

Pogoji ter ţe omenjeni ukrepi so mogoče videti utopični in nerealni, vendar so izvedljivi. Če

ne prej, bodo za marsikoga nenavadne ideje postale sprejemljive in izvedljive takrat, ko bodo

26

Več o srečanju na Mreţa Global Compact Slovenija. [online]. Dostopno na: [ http://www.ungc-

slovenia.si/slo/novice/

http://www.ungc-slovenia.si/slo/novice/


88

ljudje dojeli, da je kriza iz let 2008, 2009 ter tudi iz leta 2010 le del ledene gore in informacija

o pravem spletu kriz. Mulej (prav tam) ne razmišlja ostro radikalno, v smeri popolne ukinitve

pristojnosti in suverenosti drţav in posamičnih drţavnih aparatov. Vsekakor pa pravi, da je

nastopil čas, da uvidimo, da je vsaka posamična drţava, vlada lahko samo lokalna in

mednarodno dogovorna, torej zmore razrešiti samo del dejansko bistvenih vprašanj. Ne

zmore, kot kaţe praksa, tistih najbolj bistvenih za vse človeštvo, kot so: svetovni mir, konec

lakote na svetu, konec gospodarske nadvlade nad večino ljudi, nepismenosti, bolezni,

samostojna svoboda ljudi. Zveza drţav, tako imenovana »Svetovna federacija» s svetovno

vlado, a seveda s poštenim in celovitim vodstvom, bi bila nenehno podvrţena nadzoru in

spremljanju drţavljanov Sveta, da ne bi prihajalo do zlorab oblasti.

Morala bi prevzeti teme in resorja, lahko tudi ministrstva na najvišjem, svetovnem nivoju,

najpomembnejša področja torej, za katera so nacionalni in mednarodni organi premalo pravno

močni in niso sposobni dati prednosti dolgoročnim in široko vplivnim interesom pred

kratkoročnimi, ozkimi in lokalnimi.

Čas po drugi svetovni vojni je zaznamovala vodilna vloga proizvodnih, preskrbovalnih

podjetij, saj je bil to čas izrazitega pomanjkanja dobrin. Desetletja, ki so sledila, je

zaznamovalo optimiziranje procesov v podjetjih, predvsem s stroškovnega vidika ter

povečanja učinkovitosti, na trgu je vladalo tekmovanje z najniţjimi cenami. Sledilo je

obdobje, ko je poleg cene, postajala pomembna kakovost, raznolikost ponudbe, edinstvenost

ter nazadnje skrb za okolje in več druţbene odgovornosti v poslovanju.

Mulej (2009c) predvideva, da bo po letu 2010 nastopila sinergija, ki bo vse navedene zahteve

še vedno postavljala v ospredje, zdruţene pa bodo v pričakovanju po druţbeno odgovornem

podjetništvu, druţbeno odgovornem ravnanju ljudi, podjetij, drţavnega aparata in

meddrţavnih organizacij. In za izhod iz krize bo potrebna inovacija menedţmenta poslovanja,

organiziranja, metod sodelovanja, ne zgolj tehnologije in proizvodnih produktov (Mulej idr.,

Mulej, Potočan in Mulej v: Mulej idr. 2009a).

Vprašanje, ki ostaja eno ključnih in najpomembnejših, ţal pa nanj nimamo univerzalnega

odgovora, je, kako zagotoviti nadaljnji razvoj druţbene odgovornosti, druţbeno odgovornega

ravnanja in na kakšen način uspešno, ne zgolj navidezno, sedanjim ter prihajajočim

generacijam privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje. Pravi izziv je v »prevzgoji«

vplivnih, da bodo namesto moţnosti zlorabe, ki jim je vsekakor dostopna, izbrali vse vrste

poštenosti do vseh in vsakogar.

5.4 Kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje

Da je preobrat človeštva nujen, je jasno. Tudi to, da sedanje ravnanje in nadaljevanje

gospodarskih trendov izpred nekaj let ne pomeni nič dobrega. Prav tako Mulej idr., Mulej,

Potočan in Mulej (v: Mulej idr. 2009b) po mnogih raziskavah in razmišljanjih, medsebojnem

sodelovanju in razpravljanju ugotavljajo, da je potrebna inovacija menedţmenta, poslovanja,

organiziranja, metod našega med-osebnega, med-podjetniškega sodelovanja in ne zgolj

tehnologije ter poslovnih predmetov. Teţave teţko rešijo tisti, ki so jih povzročili, predvsem

pa jih teţko rešujemo na ravni miselnosti, na kateri so bile ustvarjene, je znana misel, ki jo

pripisujemo Einsteinu.

89

Zato za reševanje le-teh iščemo nove poti, nove pristope, nove rešitve. Bolj, kot so rešitve

nenavadne, nekonvencionalne in včasih nepredstavljive, bolj so inovativne in lahko dajo

odgovore na vprašanja, ki si jih pred tem nismo niti zastavili. Kako je zgodovinsko gledano

prišlo do ideje o druţbeno odgovornem ravnanju podjetij, pravzaprav ni pomembno. Kot za

vsako vèliko ideologijo, tudi za druţbeno odgovorno idejo najverjetneje stojijo vplivni, ali

vsaj zelo karizmatični ljudje, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja z druţbo, s posameznikom, z

našim planetom.

Nekateri avtorji kot pionirja omenjajo nedavno preminulega ekonomista avstrijskega rodu,

Petra Druckerja. Kovač (2008) pa omenja ekonomista Schumpetra, ki je imel pravzaprav

velik vpliv na mlajšega Druckerja, in meni, da druţbeno odgovorne podjetnike v marsičem v

celoti ponazarja ţe Schumpetrov »podjetnik inovator«.

On omogoča ekonomski razvoj s tem, ko uvaja nove dobrine ali novo kvaliteto obstoječih

dobrin, uvaja nove metode oz. tehnologije, ki jih proizvodni proces dotlej še ni poznal, odpira

nove trge, uvaja inovacije v uporabi virov in v njihovem upravljanju in s svojim delom uvaja

inovacije v organizacijo dela. Schumpetrovemu somišljeniku, mlajšemu Druckerju, oba sta

svoje delo pričela v rodni Avstriji in ga nadaljevala v ZDA, danes pripisujejo izjave v stilu

kritike neoliberalizma; izjavil naj bi, da kljub temu, da verjame v zakonitosti trga in trţne

ekonomije, ne goji simpatij oziroma ima celo zadrţke do kapitalizma. Sporni so se mu zdeli

vsi nemoralni manevri kapitalizma, predvsem sovraţni, ter komajda zakoniti podjetniški

prevzemi. Obsojal je, predvsem zaradi ohlapnosti pri pravilih skorajda legalno dopustno

zlorabo računovodskih sistemov in standardov, ki so omogočali poslovne prevare, izredno

odmevne predvsem v zadnjih desetih, petnajstih letih. Med medijsko bolj odmevnimi primeri

preteklega desetletja sta med vsemi razkritimi prav gotovo tudi primer »Enron« v ZDA in

primer »Parmalat« v Evropi.

Kot posledico računovodskih sanjskih scenarijev je obsojal kopičenje kapitala posameznikov,

preziral je računovodje, ki so svoj bleščeči um uporabljali za največje prevare v zgodovini

trţne ekonomije, namesto da bi ga uporabili za koristne, moralno nesporne aktivnosti in s tem

ustvarjali dodano vrednost za celotno človeštvo. Preziral je podjetnike, ki jim ni bilo mar za

usode več tisoč odpuščenih zaposlenih, vse samo zato, da bi gospodarji kapitala imeli le-tega

še več.

V povezavi s tem naj bi Drucker menda izjavil, da »so borzni špekulanti podobni balkanskim

pastirjem, ki drug drugemu kradejo ovce.« Bil je tudi razočaran nad pohlepom v ameriškem

gospodarstvu, ki se zlasti kaţe v notorični nepravičnosti razmerij plačila za delo menedţerjev

in ostalih zaposlenih. Pri tem pa sposobnost in učinkovitost prvih sploh nista bistveno

pomembni.

Druckerja ne omenjam samo kot eno od moţnih vplivnih osebnosti. On je v svetu začel,

četudi v času razcveta neoliberalizma in kapitalistične doktrine, javno izrekati dvom o

primernosti, poštenosti in dolgoročni primernosti omenjenih sistemov oziroma ideologij.

Poleg tega ga zaradi njegovih idej o spreminjanju druţbe omenjam kot moţnega snovalca

ideje, kako drugače, inovativno in druţbeno odgovorno graditi in ohraniti podjetniško in

zasebno prihodnost ter prihodnost našega planeta.

Pred več kot desetimi leti se je pri svojih 80 (osemdesetih) letih še vedno aktivno vključeval v

ekonomsko znanost in je pričel opozarjati na grozeče stegovanje kapitalističnih krempljev.

Tedaj je Drucker menil, da smo danes sredi prelomne druţbene spremembe in da kljub

90

eksponentni proizvodni gospodarski rasti v ospredje ne prihajajo proizvodni delavci, temveč

delavci, ki posedujejo znanje in so pomembni za razvoj in uspeh podjetij. Podjetja so v

zadnjih letih pričela poslovati v stilu učečih se organizacij, svoje zaposlene so pričeli tudi

poučevati, izobraţevati, ne le koristiti za opravljanje del. Razvoj je šel v smeri specializacije,

pojavila so se specializirana znanja, teţava, s katero pa je računal le malokdo, pa je v

povezovanju specializiranih znanj v potrebno celoto. Drucker je omenjeno potrebo po

povezovanju zanimivo izrazil v stavku: »Prototip je simfonični orkester. Prva violina je sicer

ključna, a ni nadrejena denimo harfi. Sta kolegici. Skupaj ustvarjata harmonijo.« 27

Enako pove tudi Mulejev pojem Dialektični sistem (Mulej 1979 in prej) in izvorni koncept

teorije sistemov (Bertalanffy 1968), četudi bolj posredno.

Da so potrebna nova merila ekonomske uspešnosti s skupnim imenovalcem »srečnost«, meni

Mulej (2007). Srečo in srečnost, stanje, h kateremu teţimo, lahko zagotavlja naša ţelja po

ustvarjanju in koristnosti, kadar zmoremo preseči ţeljo imeti. Lahko, da se bo v prihodnosti

izoblikoval nov koncept mednarodne odličnosti. Inovativnost bomo črpali iz človekove

sposobnosti ustvarjati in sodelovati, zato da bi dosegli stanje sreče. Za srečo pa bo poleg

materialnega vedno pomembneje duhovno, kajti le to bo dalo našim ţivljenjem smisel in

pravo noto. Enega verjetnih odgovorov na vprašanje, kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut

za druţbeno odgovorno obnašanje ter ravnanje, lahko poiščemo tudi v izboljšanju

medgeneracijskega sodelovanja. Lahovnik (v: Štrukelj in Mulej 2009) pravi, da v današnjem,

sodobnem okolju poslovanja dolgoročnih, trajnih konkurenčnih prednosti ni več mogoče

dosegati, če podjetja ne upoštevajo interesov, ţelja in potreb vseh deleţnikov.

Dejstvo je, da se ljudje skozi svoje ţivljenje spreminjamo. Kar nas spremeni, so izkušnje, ki

jih pridobivamo skozi ţivljenje, tako pozitivne, kot negativne. Z mladostjo povezane človeške

lastnosti so običajno neustrašnost, energija, »nore« ideje, zagnanost, drznost, mnogokrat

nepremišljenost. Z leti, ko se z vso energijo, zaletavostjo in idejami, s katerimi se napajamo,

»prebijamo« skozi ţivljenje, nas vse naštete lastnosti hkrati ţenejo naprej, nemalokrat pa

zaradi njih pristanemo na tleh. V ţivljenju je pravzaprav tako, da moramo včasih pasti, da se

lahko zopet poberemo. In zmagovalec ni, kdor ne pada, temveč tisti, ki se znova in znova

pobere in stopa naprej. Nasprotno kot mladosti, zrelim letom pripisujemo »zrelost«, ki je sad

izkušenosti, znanja, strpnosti, popustljivosti na eni in vztrajnosti, modrosti na drugi strani.

Kadar nam uspe zdruţiti mladostniško zagnanost, ideje in moč z izkušenostjo, modrostjo in

strpnostjo, lahko govorimo o zdruţitvi dveh generacij, o medgeneracijskem sodelovanju. Ob

opazovanju medgeneracijskega dialoga in sodelovanja lahko potegnemo vzporednice s

specializiranimi znanji in celovitostjo.

Posledic medgeneracijskega sodelovanja se ne da izmeriti (Štrukelj in Mulej 2009), merske

enote, s katerimi bi izmerili stopnjo sodelovanja, ne obstajajo. Štrukelj in Mulej (prav tam)

razmišljata, da mlajše generacije v starejši lahko najdejo vzornika, mentorja, nekoga, ki jih bo

usmerjal, jih spodbujal in jim stal ob strani, če se bodo na svoji poti izgubili. Starejše

generacije v mlajših najdejo neizmeren vir idej, energije ter nekoga, ki mu bodo koristile

njihove bogate izkušnje in ki jih bo koristno uporabil, s čimer bo njihovo delo in ţivljenje

dobilo smisel in nove dimenzije, novo vrednost. Sodelovanje med generacijami lahko vsem

samo koristi. Vprašanje, ki se postavlja, pa je, ali smo ga vsi pripravljeni sprejeti.

27 Povzeto po Druţbeno odgovorni razsvetljeni kapitalizem. [online]. Dostopno na:

[http://www.rtvslo.si/blog/asteroid/druzbeno-odgovorni-razsvetljeni-kapitalizem/24159]

http://www.rtvslo.si/blog/asteroid/druzbeno-odgovorni-razsvetljeni-kapitalizem/24159

91

Če smo odgovorni, če ravnamo druţbeno odgovorno, smo hkrati tudi dovolj zreli, da koristi

sodelovanja zaznamo ter izkoristimo. Za naše dobro in dobro skupnosti. Kadar si dober s

kom, ki je v teţavah, upaš, da tega ne bo pozabil in bo dober do koga drugega. In tako se

dobrota širi kot poţar (Konte v: Hrast 2004, 38).

Da so starejši, upokojeni strokovnjaki neizkoriščen in preveč zapostavljen vir znanja, menita

tudi Hrast in Mulej (2006, 75), ko pravita, da imajo starejši, upokojeni strokovnjaki visok

nivo znanja, izkušenj in običajno ogromno časa, kar ni zanemarljivo dejstvo.

Ideja, ki jo promovirata, je v povezovanju starejših v tako imenovane klube seniorjev, ki bi

predajali svoje znanje in izkušnje mlajšim generacijam, kar je svojevrstna druţbena

odgovornost. Do starejših, ki tako niso izključeni iz druţbenih in gospodarskih procesov,

temveč koristni preko prenosa znanja do mlajših generacij, ki znanje in izkušnje iščejo in šele

pridobivajo. V Sloveniji klubov, ki bi bili podobno organizirani in bi opravljali poslanstvo

prenašanja znanja in izkušenj na mlajše generacije, pravzaprav ne poznamo. Drugače je v

Zdruţenih Drţavah Amerike: po lastnih izkušnjah ddr. Muleja (prav tam) zaposlitvene in

poslovne agencije organizirajo vključevanje in mentorstvo starejših ekspertov, ki s svojimi

bogatimi izkušnjami in znanjem svetujejo ter usmerjajo potencialne bodoče mlade podjetnike

na njihovi poslovni poti.

Iskanju odgovorov na izziv, kako v prihodnje zagotoviti trajnostni razvoj in kako sedanji in

bodočim generacijam privzgojiti čut, zavedanje, da je nujno druţbeno odgovorno ravnanje, so

se posvetili tudi udeleţenci 4. Mednarodne konference »Druţbena odgovornost in izzivi časa

2009«, ki jo je organiziral inštitut IRDO in katere tematski naslov se je glasil: »Delo - most za

sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij«.

Na konferenci so največ pozornosti posvetili druţbeni odgovornosti v odnosih pri delu ter

med generacijami. Sodelujoči, udeleţenci in predavatelji so oblikovali sklepe (Hrast, Mulej

in ur. 2009), ki jih na tem mestu zgolj naštevam. Nekateri se neposredno, drugi pa posredno

veţejo na spoznanja s konference.

Prestrukturiranje gospodarstva zahteva večjo skrb za celostno zdravje delavcev.

Nujna je povečana skrb za naravno okolje.

Pomoč gospodarstva oz. podjetij neprofitnim organizacijam je dobrodošla; potrebovali bi

je več.

Potrebujemo več pravno-formalnih zavez za izvrševanje druţbene odgovornosti v praksi.

Za sodelovanje je potrebno upoštevati različnost udeleţencev.

Ne-zaposlovanje starejših je posledica enostranskega razmišljanja in obravnave.

Potrebujemo odgovorno, druţbeno odgovorno obravnavo starejših delojemalcev.

Mladim je potrebno omogočiti fleksibilne oblike zaposlitve.

Pot do blaginje je teţja kot nekdaj, saj je pojem blaginja danes bolj kompleksen in

vključuje ne le ekonomske komponente, temveč tudi strokovno, sociološko, psihološko…

Vrednote vodilnih vplivajo na odnose in uspeh. Širokosrčnost je stara pot k novim

odnosom kot del druţbene odgovornosti podjetij.

Več uspešnosti lahko pričakujemo, če sta kakovost in druţbena odgovornost vključeni v

poslovanje.

Poznamo raznovrstne metode merjenja uresničevanja druţbene odgovornosti.

92

Za izhod iz krize potrebujemo podjetniško druţbene inovacije, kot potrebno podporo, da

bi zamisel o druţbeni odgovornosti podjetij uspela, glede na današnje druţbene, ekološke,

etične in ekonomske izzive.

V Sloveniji in zunaj nje obstaja vse več pobud za razvoj druţbene odgovornosti. Mnogo je

predlogov, kako bi okrepili druţbeno odgovornost v povezavo s katero od sodobnih oblik

solidarnosti ali podobnim novim druţbeno-ekonomskim okvirom.

Slovenija potrebuje več promocije druţbene odgovornosti.

Potrebno je sodelovanje promotorjev druţbene odgovornosti z mediji. Javnost mora biti

bolje obveščena o namenih, smislu, nujnosti druţbene odgovornosti.

Slovenski nagradi za druţbeno odgovornost Horus dodati nove dimenzije.

Dopolniti je potrebno osnutek strategije razvoja druţbene odgovornosti v Sloveniji.

Krepiti je potrebno zavedanje moči potrošnikov. Oblikovati moramo (tudi sebe v)

odgovorne potrošnike.

Da bi vse to uspelo tudi na osebni ravni, Mulej (2009e, 11) predlaga, da se načelo druţbene

odgovornosti z etiko soodvisnosti in ustvarjanjem kot osrednjo vsebino človeškega ţivljenja,

z uvedbo skrajšanega delovnega časa, uveljavi kot splošna praksa in nadomesti doslej

običajne ambicije iz časov navidezno namesto celovito inovativne druţbe. Za osebne

prejemke Mulej (prav tam) ponavlja predlog, ki je bil aktualen pred dobrimi dvajsetimi leti, in

pravi, naj vsak zemljan, deleţnik postane delničar celotne druţbe in naj mu pripada minimalni

dohodek po USOP (Universal Stock Ownership Plan), vsak zaposleni pa bi moral postati

delničar organizacije, v kateri dela, v kateri je zaposlen. Gre za načela zadrug iz Mondragona

in načelo ESOP (Employee Stock Ownership), po katerem naj ima vsak zaposleni poleg tega

plačo za redno delo in inovacijski dohodek, kadar je koristno ustvarjalen.

Industrijska doba je privedla človeštvo na rob propada, povzema javne podatke Mulej

(2009d). Rešitev situacije, v kateri smo se znašli, iskanje izhoda iz gospodarske, finančne ter

druţbene krize vidi v oblikovanju naddrţavnih zvez, v višanju zavesti, da je nujno sonaravno

bivanje in smo medsebojno povezani v naši soodvisnosti. Merilo uspešnosti ne more biti

količina denarja, ki jo nekdo premore, ali trţna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev,

ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke drţave v enem letu. Edino merilo uspeha je lahko

kakovostno ţivljenje. Današnja druţba je druţba potrošnikov, ki brez razmišljanja ustvarjamo

pogoje za novo in novo produkcijo, katere rasti ni videti konca.

Kot najbolj inovativno reševanje druţbenih problemov in kot najpomembnejšo inovacijo, ki

prinaša korist celotni druţbi, bi lahko pravzaprav označili razvoj čuta in zavedanje nujnosti

druţbeno odgovornega ravnanja. Kovač (2008) navaja, da tudi politične stranke v večini

evropskih drţav prepoznavajo izreden pomen druţbene odgovornosti in druţbeno

odgovornega podjetništva, kot enega izmed področij udejanjanja druţbeno odgovornega

ravnanja vplivnih v druţbi. Druţbeno odgovorno ravnanje omenjajo kot pomembno

»razvojno inovacijo«, ki se nemalokrat odraţa v njihovih političnih programih in strategijah.

Opaziti je mogoče, da posamezne vlade različnih drţav vzpostavljajo ali pa v svojih

programih razmišljajo v smeri vzpostavitve samostojnih vladnih resorjev (direktoratov ali

celo ministrstev), katerih cilj je razvoj podpornega okolja za razvoj druţbene odgovornosti na

vseh področjih človekovega delovanja. Kot primer k navedenemu naj omenim britansko vlado

in njeno Ministrstvo za druţbeno odgovorno podjetništvo. Obe najpomembnejši politični

opciji v Veliki Britaniji le-to vključujeta v svoj razvoj kot glavno prioriteto.

93

Strategija britanske vlade, kako bodo glede druţbene odgovornosti storili korak naprej in

aktivno uresničevali vizijo vlade in sledili njenim ciljem, je promoviranje druţbeno

odgovornih podjetniških aktivnosti, ki prinašajo izboljšave in pomenijo prednost simultano,

za vsa področja hkrati; za ekonomijo, socialo in varstvo okolja. Spodbuja partnersko

sodelovanje med zasebnim sektorjem, oblastjo oziroma vladnimi telesi, sindikati, potrošniki

in ostalimi deleţniki. Zagotavljajo inovativne pristope, spodbujajo razvoj ter promovirajo in

vnašajo obstoječe dobre prakse v vse dejavnosti in aktivnosti, tako podjetniškega kot javnega

sektorja. Zavzemajo se za doseganje vsaj minimuma zastavljenih ciljev na področju

zdravstva, varstva ljudi, ţivali in okolja, zagotavljanja enake obravnave deleţnikov, ne glede

na spol, vero, raso, politično ali spolno usmerjenost ter socialni status. Podpirajo odprt dialog

med vsemi deleţniki in postavljajo okvire politik za druţbeno odgovorno delovanje v

podjetništvu in javnem sektorju.

Nekdanji premier angleške vlade, Gordon Brown, ki je svoj mandat nastopil v sredini leta

2007 in ga končal maja 2010, je o druţbeni odgovornosti dejal: » Danes je filantropija mnogo

več, kot je vsebinsko pomenila še pred nekaj leti. Doniranje denarja ob koncu fiskalnega leta,

sicer za dobre namene, je postalo premalo. Danes od podjetij in vseh vpletenih druţba

pričakuje, da bodo druţbeno odgovorni ves čas. Da se bodo stalno zavedali svoje

odgovornosti do skupnosti in okolja. Da bodo delovali v korist tako zaposlenih, kot oţje

skupnosti, kot tudi do vseh, ne neposredno vpetih v njihovo delovanje. Pričakuje se, da bodo

podjetja spoznala, da dolgoročno njihova uspešnost in uspešnost blagovne znamke ni odvisna

zgolj od cene, kakovosti in edinstvenosti, ampak in predvsem od njihovega sodelovanja z

zaposlenimi, s skupnostjo in od njihovega odnosa ter ravnanja z okoljem«. Dejal je še, da je

napočil čas, ko morata sektor realnega gospodarstva ter javni sektor sprejeti izziv in se soočiti

z dejstvom, da se danes meri in upošteva tudi njihova druţbena odgovornost, da jih presojajo

po njihovih rezultatih, po tem, kako odgovorno ravnajo. Podjetja bodo presojali po rezultatih,

ne zgolj po dobrih namenih. In vse, kar naredimo dobrega, je dobro za svet, v katerem ţivimo.

Konservativna opcija v Veliki Britaniji spodbuja druţbeno odgovorno podjetništvo z

namenom in ciljem, da se učinkoviteje rešujejo socialni problemi, pri tem pa naj drţava igra

zgolj podporno vlogo, pobude pa naj prihajajo iz vrst civilne druţbe oz. iz vrst podjetništva.

Člani delavske stranke, laburisti, pa druţbeno podjetništvo razumejo kot kvalitetno orodje za

premagovanje togosti lokalnih javnih sluţb in birokracije, ter kot kot instrument uvajanja

sprememb in sistem javnih storitev. 28

Podobno kot v Veliki Britaniji, tudi v Italiji, Franciji, Španiji in na Finskem zadnje obdobje

vse politične opcije namenjajo pozornost razvijanju različnih oblik druţbeno odgovornega

podjetništva. V zadnjem obdobju se pojavljajo, predvsem v Italiji, tako imenovani socialni

holdingi, ki povezujejo profitne in neprofitno naravnane organizacije v skupne sisteme, kar

lahko štejemo za svojevrstno druţbeno odgovorno inovacijo (Kovač 2008).

Današnja druţba zahteva nov pristop, nove oblike organiziranosti, nove voditelje in nove

ustanove, ki bodo sposobne odzivati se na nove potrebe ljudi in na današnje okoljske izzive.

Namesto pohlepa, sebičnosti in tekmovanja morajo naši odnosi temeljiti na poštenem

sodelovanju. Preiti moramo od besed k dejanjem in postati solidarni ter sprejeti dejstvo, da

moramo dobrine znati deliti.

28 Povzeto po Corporate Social Responsibility, A Government Update. [online]. Dostopno na: [www.csr.gov.uk]

94

Prav deljenje »svetovnih« dobrin je izrednega pomena, saj planet in človek ne bosta več

sposobna prenesti nenehnega divjega boja za le-te (Kralj v: Hrast in Mulej 2009a). Vsi, ki

zagovarjamo nujnost celovitega sistemskega razmišljanja in delovanja in se strinjamo, da je

druţbeno odgovorno ravnanje edini pravi in človeka vreden izziv za prihodnost, se zavedamo,

da druţba zahteva nove pristope in novo organiziranost, nove voditelje in nove ideje.

Vprašanje, ki se postavlja, je: kako to doseči.

Ţiţek Šarotar in Maučec (2009) kot bistvo in kot pogoj za razvoj druţbeno odgovornega

zavedanja v središče postavljata človeka in njegovo zavest. Človek in njegov osebni razvoj sta

skupaj zdruţena v ključni faktor druţbeno odgovornega ravnanja. Tisti del človeštva, ki

zagovarja druţbeno odgovorno ravnanje in ga ponuja kot inovativen odgovor, vidi v njem

rešitev današnjih druţbenih teţav. Ima resen namen uveljaviti ga. Zato mora posvetiti vso

potrebno in zadostno pozornost razvoju posameznika, njegovi osebni rasti in razvoju njegove

osebnosti, vrednot in norm. Moţnosti, ki so na voljo posamezniku, da raste in se razvija v

odgovorno osebnost, so velike. Na voljo so mu različne metode in tehnike, kot na primer

tehnika pozitivnega mišljenja in pozitivna naravnanost, osredotočanje na sedanjost, na

trenutek tu in zdaj, obvladovanje misli, premagovanje negativnih misli, obvladovanje čustev,

razvoj zavedanja, spodbujanje intelekta, razvoj vseh vrst inteligentnosti (Ţiţek Šarotar in

Maučec, prav tam).

Za razvoj človeka in njegove osebnosti so ključne tudi moţnosti, ki jih ima za razvijanje

kompetenc, ki mu v ţivljenju omogočajo zasledovanje lastnih ciljev. Cilje si posameznik

določa na osnovi lastnih interesov, nagnjenj in ţelje po vseţivljenjskem odkrivanju novega.

Odločilno vlogo igra tudi notranja motivacija, ki nikoli ni odvisna zgolj od zunanjih vplivov,

temveč tudi od potrebe po samouresničenju (Perko 2009). In samo posamezniki, ki so

uresničili svoje sanje, uveljavili lastne interese, ob upoštevanju skupnega interesa druţbe, so

lahko srečni in ustvarjajo ideje za prihodnost, so druţbeno aktivni in druţbeno odgovorni.

Taki so dober zgled za okolico in ostale deleţnike. Mlade ljudi moramo v vzgojno-

izobraţevalnih procesih vzgajati v pogumne, ţeljne novosti in znanja, ki se bodo aktivno in

celostno znali vključiti v druţbene procese in prepoznati nove priloţnosti, še meni Perko

(prav tam).

Današnji, novi svet je ne-strukturiran. Posejan je s sposobnimi posamezniki. Novega sveta ne

ustvarjajo več tehnologija, institucije ali (kapitalistične) vrednote. Spremembe, ki jih mnogi

doţivljajo kot kaos, povzročajo posamezniki, ki ne ţelijo več, da jim kdorkoli zapoveduje in

ukazuje, jim govori, kaj je prav in kaj ne, kam naj gredo, kdo naj bodo. Zdi se protislovno,

vendar posamezniki, ki skušajo delati to, kar čutijo, kar se jim zdi prav, povzročajo

spremembe, stanje, ki ga mnogi doţivljajo kot zmedo, neskladje. Neskladje da ali ne, dejstvo

je, da je novo drugačno (Nördstrom in Ridderstrale 2001, 109).

V zelo bliţnji prihodnosti se bomo torej resnično morali spremeniti. Inovirati najprej sebe,

nato svojo okolico, najbliţje, naše otroke. Razviti se moramo v druţbo, ki se zaveda nujnosti

lastnega omejevanja in pričeti z racionalno, varčno in resnično in zgolj nujno potrebno

potrošnjo. Omejiti moramo svoje razvade, potrebe po trošenju, zapravljanju; bodisi denarja,

vode, čistega zraka ali časa. Zniţati moramo izpuste, se naučiti ponovno hoditi peš, sesti na

kolo, uporabiti sredstva javnega prevoza, uporabiti tista, ki so ekološko manj sporna in

zavračati vsa tista, ki uničujejo in zastrupljajo naše okolje in ljudi. Doseči moramo zadostno

in potrebno celovitost. Neformalno sistemsko razmišljanje je ozadje vsake ustvarjalne druţbe,

vendar tudi tu obstajajo razlike, saj vsi ljudje niso enako sposobni razmišljati in delovati

95

primerno celovito in sistemsko, kljub dejstvu, da so sicer druţbeno odgovorni (Mulej in

Potočan 2009, 75).

In zato naj zaključim z mislijo, ki se dotika okoljske tematike. Saj, če se prvenstveno ne bomo

resno ukvarjali prav z njo, tudi vsi ostali napori ne bodo obrodili trajnih sadov. Če ne bomo v

naslednjem desetletju zmanjšali izpustov ogljikovega dioksida za osemdeset odstotkov,

povzema podatke Mulej (2009d), pač ne bomo imeli kje ţiveti, česa piti, jesti in dihati.

Če upoštevamo, da je človek fizična in psihična entiteta, sposobna razmišljanja in

analiziranja, bi lahko pričakovali, da bo razmišljal celovito in upošteval vsa, njemu znana

pomembna dejstva, ki so potrebna za njegovo kakovostno ţivljenje. Bolj ko se človek razvija,

višje kot so njegove umske sposobnosti, večja so lahko pričakovanja po njegovi zadostni in

potrebni celovitosti. Vsak zaposleni v podjetju lahko s svojim pozitivnim pristopom,

zadovoljstvom in dobro opravljenim delom pomembno vpliva na uspešnost celotne

organizacije, zato je smiselno, da organizacija poskrbi in ustvarja pogoje, da se bo vsak

zaposleni kot del celote tudi počutil, saj bo spoznal, da je njegovo sodelovanje in celovito

delovanje pomembno za dober skupni izid (Ţiţek Šarotar, Mulej in Potočnik, 2010).

Ravnanje vsakega posameznika, ki ţeli sodelovati za skupno dobro, postaja pomembno, je

druţbeno odgovorno in vodi k njegovemu zadovoljstvu, ga osrečuje, hkrati pa vodi k

zadovoljstvu in je osrečujoče za vse, za celoto. Frey (prav tam) trdi, da je sreča glavni in

ultimativni ţivljenjski cilj mnogih, da večina ljudi ţeli biti – nič drugega kot – srečni.


Kako zagotoviti razvoj in privzgojiti čut za druţbeno odgovorno ravnanje, je ključno

vprašanje današnjega časa. Slovenija, slovenska vlada bi morala uvideti, da bi prav druţbena

odgovornost lahko bila naša konkurenčna prednost, da bi na vseh nivojih delovali druţbeno

odgovorno in to sporočilo posredovali svetu: Slovenija - druţbeno odgovorna evropska

drţava. Da bi bila slovenska, po svojem obsegu obvladljiva ekonomija, poznana kot druţbeno

odgovorna. Drţava ima moč, morala bi najti tudi voljo, da druţbeno odgovorna resnično

postane ter enako ravnanje zahteva in pričakuje od vseh akterjev v našem gospodarskem in

političnem prostoru.

Ne gre več za to, da podjetja inovirajo in za svojo novost skušajo s spretnim oglaševanjem

prepričati trţišče, da si je njihove novosti ţelelo od nekdaj. Ta faza inovativnosti, ki nima z

druţbeno odgovornostjo nič ali malo skupnega, je preteklost.

Novo smer nakazuje ideja: dati druţbi, kar pričakuje in kar resnično potrebuje. Čas

navideznih, enostranskih potreb in njihove kratke zadovoljitve mineva. Čar novega obdobja

druţbeno odgovornega inoviranja, ki je pred nami, je tudi v vključenosti, v motivaciji ljudi.

Ko ljudje začutijo, da lahko svoje potrebe in ţelje preko svojih zamisli in izraţenih potreb

uresničijo, bodo ţeleli sodelovati v proizvajanju idej, od katerih bo nekaj uspešnih in bodo iz

invencij nastale druţbene inovacije, ki bodo pravzaprav prinašale korist tistim, ki jo

potrebujejo in pričakujejo. Druţba bo sodelovala pri rešitvah problemov, saj bo le-to zanjo

postalo zanimivo, ker bo povezano z vrednotami ljudi.

Druţbene inovacije se bodo razvijale z namenom, namenjene bodo druţbi, ne same sebi in

nečemu, po čemer mora druţba šele zahrepeneti. Trg dobrih zamisli mora postati odprt.

96

Lahko, da dobre ideje njen avtor ne zna razvijati do naslednje faze, lahko pa to namesto njega

stori nekdo drugi, ki bo v ideji, ki sicer ni njegova, dobil novo in jo koristno uporabil za

skupno dobro.

Potrebnih bo manj sporov in več sodelovanja, manj delitev na vaše, naše, na tvoje in moje.

Več sodelovanja in več celovitosti, manj egoizma in enostranskosti, več skupnega dela za

skupno dobro in več zadovoljstva. Prava vrednost nove generacije inovativnosti, ki je

druţbeno odgovorna in druţbene odgovornosti, ki je inovativna, je v dejstvu, da se človeštvo

ţe zaveda, da je potrebno spremeniti stare, uveljavljene druţbene in gospodarske vzorce in

navade. Da je prišel čas, ko moramo nujno nadomestiti staro in škodljivo pravico lastnikov do

zlorabe, ne zgolj uporabe, z druţbeno odgovornostjo (Hrast, 2010).

Odkrivamo slabosti prevelike specializiranosti, premajhnega sodelovanja in zavedanja, da

ozko specializirani posamezniki niso samozadostni niti enostransko odvisni, zato je nujno

potrebno sodelovanje in povezovanje. To je mogoče le z veliko mero zavedanja, da smo drug

od drugega odvisni, drug drugemu potrebni zaradi razlik med nami. Tako je tudi z enega na

drugi breg, od mladosti k zrelosti, potrebno zgraditi most, ustvariti sodelovanje med

generacijami in dovoliti, da se drug od drugega učimo, da drug od drugega črpamo tista

znanja in se učimo tistih stvari, ki jih sami ne premoremo.

Gospodarstvo in celotna druţba se po prvem šoku po letu 2008 mora in se tudi zmore pobrati.

Le da sedaj, v razmerah, ki so za sleherno podjetje in posameznika neugodne, ne moremo več

ubirati starih poti in metod, ki so svet pahnile v stanje, v kakršnem se trenutno nahajamo.

Današnje stanje zahteva, zato da bi dolgoročno ohranili kakovost ţivljenja in bivanja na

zemlji, novo ideologijo - in seveda inovativne pristope, kako le-to pribliţati ljudem, ki so

desetletja sprejemali klasične kapitalistične in materialistične vzorce kot edine prave in

osrečujoče, kot edino ideologijo, ki lahko svet in človeštvo pripelje na višjo raven

zadovoljstva, na višjo stopnjo kakovosti bivanja. Nove razmere zato od nas zahtevajo več

iznajdljivosti, napora, več razmišljanja na vseh področjih našega ţivljenja in delovanja.

Poiskati moramo skrite zaloge časa, materiala, denarja, znanja in volje, da stvari spremenimo.

Svojim zmoţnostim in potrebam moramo prilagoditi naše lastne stroške in optimizirati lastno

porabo. Postati moramo učinkoviti, učinkovitejši, kot smo bili doslej. Prav tako moramo

situaciji primerno prilagoditi, večina nas torej zniţati, pričakovanja.

Po drugi strani pa morajo predvsem ljudje, ki so bili do danes izkoriščani, svoja pričakovanja

in zahteve povišati in ne dovoliti, da jih razviti svet še nadalje izkorišča in se na takšen način

okorišča. V kriznih razmerah, kakršne vladajo trenutno, bodo imele prihodnost zgolj nove,

inovativne druţbeno odgovorne, moralne in etično nesporne poslovne in druge ideje, ki bodo

zadovoljevale dolgoročne, predvsem v smislu ne-materialne kakovosti ţivljenja, potrebe in

pričakovanja vseh nas in našega okolja.

97

6 ZAKLJUČEK in SKLEPI

To, kar je doslej obdrţalo človeštvo na Zemlji, četudi je zagrešilo katastrofalne napake, je

pravzaprav upanje, da obstajajo še druge moţnosti in upanje, da jih uresničimo. Človeku

lahko namreč prepoveš prav vse, razen upanja v drugačno prihodnost (Gambetta v: Gogala

2008, 186). Morda smo tehnološko res napredovali, vendar smo povsem nazadovali na stopnji

humanosti (Korošec 2010, 30). Postali smo druţba individualistov, posameznikov, ki vsaj

navidezno, ne potrebujemo drug drugega. V lastni samozadostnosti ne opazimo, da smo drug

od drugega vedno bolj oddaljeni, se vedno manj poznamo in bolj ko se drug od drugega

oddaljujemo, teţje se ponovno najdemo. Teţko ţivimo skupaj in nekaj kilometrov oddaljeni,

nekoč prijatelji in sosedje se ţelijo odcepiti od ţe česa. Hkrati se zdruţujemo v zveze drţav,

birokratsko in navidezno se povezujemo, a ne razumemo povsem, da drţi, da noben človek ni

otok, popolnoma sam zase. 29

Pot, po kateri stopamo, ni nujno naša edina izbira za prihodnost. Svet lahko spremenimo, če

to ţelimo in če v spremembe verjamemo. Če premoremo dovolj volje in energije, da jo

vloţimo v lepši, boljši in prijaznejši svet, nas čaka druţbena inovacija. Inovacija naše

druţbene odgovornosti in odgovornosti do nas samih.

Ţe ugotovljeno in na lastnih izkušnjah preverjeno in doţiveto je dejstvo, da bogastvo v

ekonomskem smislu, nenehen in nezadrţen razvoj ter vse večje udobje in ugodje vse do

izobilja ljudem ne prinašajo absolutnega zadovoljstva in koristi. Kakovost ţivljenja se v

svojem bistvu in prvinskosti slabša in pristali smo v paradoksalni situaciji, ko imamo večje

hiše, a manjše druţine. Več udobja, a manj časa, da ga uţivamo. Več strokovnjakov in še več

teţav. Zdravila za nove bolezni, a tudi teh je vedno več. Imamo vedno več denarja, ki je

vreden vedno manj. Preveč potrošimo, četudi manj potrebujemo. Vedno bolj se nam mudi, za

nobeno stvar si ne moremo vzeti trenutka ali dveh, čeprav nam novodobne naprave

obljubljajo prihranek časa. Premalo se smejimo, preveč se jezimo. Preveč hitimo in vedno

smo prepozni. Preveč govorimo, malo naredimo. Resnica je postala nesprejemljiva, laţ in

goljufija ţe skoraj vrednota. Dvignili smo kvantiteto, zniţali kvaliteto. Informacije smo

naredili dostopne vsem, drug za drugega smo dosegljivi v vsakem trenutku, s svojimi otroki in

druţino pa komaj kaj spregovorimo. Otresli smo se starih slabih razvad in se obdali z novimi

predsodki. V druţine sta prišla dva dohodka in več ločitev, naši domovi so vedno bolj

imenitni, a vedno pogosteje zlomljeni. Dosegli smo praktično ţe skoraj vse. Človek je z

Zemlje stopil na Luno. A razvoj, napredek, bogastvo, če jih obravnavamo enostransko, s sabo

nujno prinašajo tudi negativno breme. Ljudje se bojujejo s preveliko telesno teţo, nevrozami,

odvisnostmi in strahovi.

Poleg osebnih katastrof pa človeštvu grozi in se neizbeţno bliţa tudi ekološka. Trajnost v

današnjem času pridobiva na pomenu in druţba se je ţe pričela zavedati, da bo v prihodnosti

morala upoštevati načelo uravnoteţenosti in da nenehna rast dolgoročno ni ne potrebna ne

mogoča. Eksponentna gospodarska rast, pohlep in potrošniška mrzlica so stanje druţbe

pripeljali na skrajni rob.

29 Uporabljam primerjavo z literarnim delom, katerega avtor je pesnik John Donne,:»Devotions upon emergent

occasions«. Misel je uporabil Hemingway v predgovoru svojega dela »Komu zvoni«, in se v prevodu glasi:

»Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo

zemlje, se Evropa zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt

slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu

zvoni; zvoni tebi.«

98

Druţba se je ţe pričela zavedati, da mora biti razvoj uravnoteţen, v sozvočju z naravo in z

resničnimi, ne umetno ustvarjenimi potrebami druţbe, ki so pisane na koţo peščici bogatih

ljudi, ki upravljajo skoraj ţe celotno svetovno potrošniško populacijo. Bodočih potreb in

trenutnih pričakovanj, če se v naših glavah ne bo zgodila korenita sprememba, kmalu ne bo

več mogoče zadovoljevati.

Raziskave kaţejo, da razvoj in sreča ţe dolgo nista povezana z BDP. 30

6.1 Temeljne ugotovitve

Problemov, ki danes obstajajo v širši druţbi, se zaveda večina prebivalcev našega planeta. Da

lahko govorimo o neizmerni razseţnosti problematike, prav tako. Druţbeni problemi so

problemi, ki zadevajo posameznika, skupnost, druţbo kot celoto, drţave, vlade, naše okolje in

naravo, celoten planet. Druţbena problematika se kaţe v mnogih pojavnih oblikah in ima

nešteto obrazov. Kaţe se v revščini, tako materialni, kot v revnosti naših odnosov. Pojavlja se

v nerazvitih, pa tudi v razvitih delih sveta. Oba propadata, ker še nista uveljavila dovolj

druţbene odgovornosti, da bi si zagotovila novo bodočnost in pot iz krize v IIDP glede

človeških navad. Revščina in teţave, povezane z njo, ogroţajo ranljive, prav tako tudi

vplivne, le da se ti tega mogoče še ne zavedajo dovolj dobro. Revščina ogroţa vse, ki so

preveč enostranski, tiste, ki razmišljajo premalo celovito, tako tudi ravnajo, delujejo in ţivijo.

Poleg ljudi samih so zaradi teţav, ki jih paradoksalno povzroča človek, ogroţena tudi vsa

ostala ţiva bitja, narava in celoten planet. Ugotovitev, da je človek nevaren naravi in ljudem

(Hrast in Mulej 2010) zaskrbljuje, saj drţi, da narava brez človeka lahko ţivi, a človek brez

zdrave narave ne more.

Vse se začne z razumevanjem celote in nujnosti sonaravnega bivanja. Z razumevanjem narave

kot celote, dejstva, kako so deli te celote med seboj povezani, kako pomembno vplivajo drug

na drugega in kako drug brez drugega ne morejo obstajati kot celota. Naš način dojemanja in

razmišljanja nas je prevaral in nam omogočil zmote v razumevanju narave in celovitosti

(Senge idr. v: Ţiţek Šarotar, Mulej in Potočnik 2010). Celoto, sestavljeno iz delov, je v

tehniki mogoče vzdrţevati in sanirati zgolj z menjavo pokvarjenih delov, in novi ponovno

tvorijo uspešno delujočo celoto. Zelo drugače je v ţivi naravi, kjer ţivo raste, se razmnoţuje,

obnavlja, uničenih in poškodovanih delov njegove celote pa ni mogoče enostavno zamenjati

in ustvariti nove, brezhibne celote.

Problematike ne izraţajo zgolj podatki o človekovem neustreznem odnosu in škodljivih

navadah, temveč je teţava in hkrati izziv, kako človeka in celotno druţbo, predvsem pa

vplivne posameznike in druţbene skupine spremeniti, inovirati njihove navade ter navade

vseh nas v smeri k druţbeni odgovornosti in s tem k zadostni in potrebni celovitosti.

Skupni imenovalec vseh teţav je pomanjkanje druţbene odgovornosti v opazovanju,

dojemanju, čustvih, v razmišljanju, odločanju, komuniciranju ter delovanju posameznikov,

druţbenih skupin, drţav oziroma celotne, predvsem vplivne svetovne populacije.

30 Finance, Redakcija Financ. Kdo si upa: Lučka Kajfeţ Bogataj[online]. Dostopno na:

[ http://www.finance.si/278806/Kdo-si-upa-Lu%E8ka-Kajfe%BE-Bogataj]

http://www.finance.si/278806/Kdo-si-upa-Lu%E8ka-Kajfe%BE-Bogataj

99

Če ţelimo problematiko današnje druţbe uspešno reševati, bomo potrebovali višjo stopnjo

zavedanja o lastnem neustreznem ravnanju, več znanja pri reševanju konfliktov vseh vrst,

med ljudmi ter med človekom in okoljem, človekom in naravo.

Znati bomo morali poiskati pravo ravnoteţje med resničnimi, ne zgolj navideznimi potrebami,

med hotenji in ţeljami ter med resničnimi, za kakovostno ţivljenje potrebnimi. Nahajamo se

pred izrednim izzivom, pred izredno priloţnostjo inoviranja človeštva, hkrati pa pred izredno

zahtevno in kompleksno nalogo. Priloţnost je v izognitvi okoljski in druţbeni katastrofi, v

oddaljitvi od navideznih potreb in pohlepa. Če druţba, drţave in njihove (aktualne) vlade,

posamezniki, podjetja in organizacije, predvsem pa vplivni do danes še niso resno razmislili o

svoji druţbeni odgovornosti in so izkoriščali poleg pravice do uporabe tudi »pravico« do

zlorabe, je sedaj skrajni čas za nov, sveţ, inovativen pristop, za vse vrste poštenosti in

resnično dobrih namenov, za druţbeno odgovornost kot inovacijo v naših ţivljenjih, v

odnosih, v delovanju vladajočih politik, v poslovanju podjetij, v odnosu do okolja in našega

planeta.

Gre za inovacijo, ki bi za vse nas pomenila dolgoročno korist in bi jo vsi, z okoljem vred,

sprejeli kot nekaj novega, trajnostnega, osrečujočega in pozitivnega. Ker se druţbena

odgovornost dotakne vsakega izmed nas, je (novo) druţbeno inovacijo mogoče označiti kot

prebojno. Gre za neizogibno potrebno prenovo nas in naših navad, za uveljavitev koncepta in

človeške lastnosti biti oziroma postati druţbeno odgovoren. Gre za vse vrste poštenosti

vplivnih namesto zlorabe v odnosu do zaposlenih, poslovnih partnerjev, širše druţbe in narave

kot neogibnega pogoja za naš, človekov obstoj.

V vsej svoji razseţnosti se bo druţbena odgovornost izrazila šele tedaj, ko jo bodo kot lastnost

posedovali in prav tako ravnali vsi ali vsaj večina vplivnih ljudi, ne zgolj podjetja in

organizacije, ki pa so tako ali tako zgolj orodja ljudi. Predvsem morajo svoje navade inovirati

vplivni posamezniki, vplivne skupine ljudi, kajti danes je ena največjih teţav ta, da bogati

nočejo, revni pa ne morejo spreminjati sveta in reševati druţbenih problemov (Hrast in Mulej

2010).

Inovativna druţbena odgovornost ali druţbeno odgovorna inovativnost? Zdruţevanje dveh

področij, dveh znanstvenih disciplin v novo področje, ki naj vsebuje bistvene in potrebne

elemente tako enega in drugega kot nove sinergije lastnosti, je ţe samo po sebi inovativno

početje. Gre za novo kombinacijo ţe znanega, kar je, po Schumpetrovi definiciji (v:

Lekkerkerk 2009) ţe inovacija. Lekkerkerk (2009) in Mulej (2010) omenjata model »odprtih

inovacij«, kar pomeni, da podjetja, ki z idejami razpolagajo, le-te napravijo dostopne drugim

podjetjem ali fizičnim osebam, ki bodo morebiti našle inovativne rešitve in poslovne modele

za omenjeni problem. Korist bi bila lahko vsestranska. Podjetja z različnimi idejami in

inovativnimi predlogi bi se lahko zdruţila in ustvarjala skupno dobro za širšo, globalno

skupnost. Omenjene kombinacije zgolj nakazujejo,

kako se lahko inovacije in druţbena odgovornost podjetij, morebiti več povezanih podjetij

medsebojno dopolnjujejo,

kako se lahko povezujejo na različne načine in zagotavljajo priloţnosti za inovativne

organizacije,

kako lahko postanejo podjetja druţbeno odgovorna ter

hkrati izkoristijo svoje inovativne potenciale.

100

Če inovativnost ponovno pogledamo z zgodovinsko-razvojnega vidika, vidimo, da so pred

dobrimi petdesetimi leti za inovativna podjetja veljala tista, ki so znala proizvode in storitve

trgu ponuditi po niţjih cenah kot konkurenti.

Konkurenti so kratek čas med seboj tekmovali le z nizkimi cenami. V šestdesetih je

veljalo pravilo, da je najcenejši najboljši.

Deset let kasneje, sredi sedemdesetih, ko se je mit najniţjih cen izpel, je bil inovativen

tisti, ki je poleg najniţje cene ponujal najvišjo kakovost.

V osemdesetih je bil inovativen tisti, ki je bil sposoben za najniţjo ceno ponuditi najvišjo

kakovost, temu pa dodati največjo moţno fleksibilnost oziroma se je znal odjemalcem

popolnoma prilagoditi v njihovih pričakovanjih, ob tem pa obdrţati nivo cene in

kakovosti.

Pravo inovacijo v inoviranju so prinesla devetdeseta leta, ki so pomenila revolucijo, saj je

bilo zmagovalno podjetje tisto, ki je odjemalcem ponudilo nekaj drugačnega, nekaj

novega, za njih koristnega. Najbolj inovativna so bila tista podjetja, ki so odjemalcem

ponudila nekaj, kar so potrebovali in česar so si ţeleli, vendar do trenutka, ko je bilo tisto

»nekaj« dano na trg, tega niti niso vedeli.

V obdobju po letu 2000 so vsem tem zahtevam dodali skrb za naravno okolje.

Obdobje po letu 2010 nekateri ocenjujemo kot obdobje priloţnosti za inoviranje nas

samih, kot obdobje, ko bo inovacijo predstavljalo druţbeno odgovorno ravnanje vseh

vplivnih, med njimi tudi podjetij. Druţbena odgovornost je lahko inovativna, danes

aktualna peta, doslej zadnja faza gospodarskega razvoja, ki ji bo v prihodnosti

najverjetneje sledila nova, še naprednejša. Druţbena odgovornost pomeni izziv. Izziv za

skeptike, za mladoekonomiste in neoliberalce, podpornike Washingtonskega konsenza. 31

Kljub temu, da druţbeno odgovornost mnogi povezujejo z višjim stroški, vsaj na dolgi rok

temu ni tako. Kratkoročno sicer drţi, da se zaradi druţbeno odgovornega ravnanja pojavijo

določeni novi ali se povečajo obstoječi stroški, vsekakor pa se dolgoročno le-ti kompenzirajo

s koristjo, ki si jo upravičeno obetamo od druţbene odgovornosti. Če in ko bo druţbena

odgovornost v svetu prevladala kot stil vodenja, a tudi zdaj, bo preprečevala mnoge stroške, ki

bi jih sicer prinesla izbira drugačne, manj ali celo neodgovorne alternative. Npr.:

Če stil vodenja postane druţbeno odgovorno vodenje, lahko z veliko gotovostjo

predpostavljamo, da zaposleni ne bodo imeli razlogov za stavke, vprašanje je, ali bi v tem

primeru potrebovali sindikate in zdruţenja, ki ščitijo pravice delavcev, če te ne bi bile

kršene.

Podjetja bi izgradila dolgoročne partnerske odnose z dobavitelji in odjemalci, kar bi

pomenilo zniţanje stroškov iskanja novih trţnih priloţnosti, stroškov iskanja novih

dobaviteljev, stroškov vstopa na nove, alternativne trge ipd.

Ravnanje v stilu druţbene odgovornosti, preneseno s podjetniškega okolja na širšo

druţbo, lahko pomeni, da bi se v svetu zmanjšala groţnja terorizma in uporov ljudstva

proti diktaturam ali drugim nasilnim, nepravičnim reţimom in druţbeno-političnim

sistemom oziroma ideologijam.

31

"Washingtonski konsenz« ali »Washingtonsko soglasje" je priljubljena fraza in pogosto uporabljana besedna

zveza v razpravah o prostem trgu, trgovini in razvoju. Izraz je prvi pričel uporabljati John Williamson. Fraza

»Washingtonski konsenz« po besedah Williamsona pomeni najmanjši skupni imenovalec za pravila, oziroma

ideje makroekonomske stabilizacije, ki bi jo, posplošeno, dosegli s popolno liberalizacijo trga. Več o tem na

Global Trade Negotiations Homepage. V praksi gre za pritisk najbolj tehnološko inovativnih drţav, da morajo

vsi sprejeti njihov vzorec. Zdaj je jasno in vidno, da je le-ta preveč enostranski.

101

Enako velja za okolje oziroma naravo, saj bi se zaradi druţbeno odgovornega ravnanja

človeštva, predvsem podjetij in drugih vplivnih, degradacije okolja zmanjšale ali se ne bi

pojavljale. V navedenem primeru odpadejo stroški sanacij uničene narave in okolja ter

iskanja alternativ, saj bi bilo v primeru zmernega in nenasilnega koriščenja naravnih virov

ter uporabe nemalokrat naravno danih virov, kot je energija sonca in vetra, dovolj pogojev

in časa za naravno regeneracijo virov in naravnih dobrin.

Vsemu navedenemu je skupno sistemsko razmišljanje, ki mora upoštevati dolgoročne koristi

in učinke, namesto kratkoročnih in trenutnih sladkih zmag, ki bodo slej ali prej dobile grenak

priokus.

6.2 Pregled hipotez in sklepi

K H1: Družbena odgovornost podjetij je lahko inovativna in lahko pomeni inovativno rešitev

socialnih problemov in pričakovanj družbe.

Da postavljena hipoteza drţi in da so podjetja in organizacije, prav tako tudi vsak posameznik

in širša druţba v lastnem druţbeno odgovornem ravnanju lahko inovativni in s svojim sveţim,

inovativnim konceptom in vsebino druţbeno odgovornega ravnanja podajajo inovativne

rešitve za druţbene probleme in pričakovanja druţbe, v nalogi dokazujem s povzemanji in

navedbami drugih avtorjev. Posamične navedbe povezujem in jih posplošeno uporabljam za

širše problemsko področje ter jih povezujem v skupno spoznanje.

Problemov, ki danes obstajajo v širši druţbi, se jih bolj ali manj zavedamo ter o njih

govorimo, ne kaţe zanikati ali misliti, da se bodo rešili sami od sebe. Definicija problemov je

široka in je na tem mestu ne povzemam. Vsem teţavam je skupno, da vsebujejo noto človeške

druţbene problematike, pa najsi bo govora o problemu človeka, skupine ljudi, naroda,

zaposlenih, narave ali okolja. Vsi se dotikajo druţbe in prav za vse je odgovoren ali jih je

posredno ali neposredno povzročil človek. Govorimo o revščini in revnosti; materialni in

duhovni. Prizadela je posameznike, skupnost, druţbo kot celoto, drţave, vlade, naše okolje in

naravo, celoten planet.

Faze razvoja baze konkurenčnosti si sledijo v vrstnem redu naravni dejavniki — naloţbe —

inoviranje — izobilje. Dodajo še peto, s predpostavko, da inoviranje ne more biti zadnja,

zaključna faza gospodarskega razvoja, izobilje pa jemlje motivacijo za razvijanje, spremembe

in ţivljenje. Dejstvo je tudi, da raziskave, razvoj in nenazadnje inovacije, ki so namenjene

same sebi in prinašajo koristi samo nekaj uporabnikom, dolgoročno ne zapolnjujejo potreb in

pričakovanj celotne skupnosti.

Zdaj je druţbena odgovornost pričakovana, doslej zadnja, peta faza gospodarskega razvoja in

odgovor na teţave, v katerih se je znašlo človeštvo in naš planet. Dejstvo je, da je

materialnega bogastva dovolj, truditi pa se moramo tudi za duhovno, za zdravo in naravno

druţbeno okolje.

Ko bomo, hipotetično, ljudje dosegli najvišji materialni nivo, izobilje in maksimalno udobje,

bomo ob vsakršno ambicioznost in ţelje. Prenehali se bomo truditi, saj ne bomo čutili nobene

potrebe, če bo zavladala navidezna samozadostnost, samovšečnost in bo potrošništvo postalo

naša edina duhovna hrana.

102

Druţbena odgovornost pomeni koncept prenove duha, vrednot/kulture/etike/norm in z njimi

povezane strategije in prakse delovanja ljudi kot posameznikov in kot organizacij. Pojavile se

bodo teţnje po ustvarjanju, vendar ne le v tehnološkem smislu, temveč v smislu celovite

kakovosti ţivljenja. Predvidevajo se manjše socialne razlike, ki pa, ponovno, ne izhajajo več

iz materialne narave, temveč iz drugačne dimenzije, iz duhovne, miselne revščine, ki ločuje

inovativno, ustvarjalno druţbo od zaprte, samozadostne in zaradi materialnega udobja in

ugodja povsem neambiciozne za spremembe. Druţbena odgovornost je inovativen odgovor za

prihodnost, je poštenost brez zlorabe sodelavcev in prijateljev, poslovnih partnerjev in prav

tako vseh ostalih partnerjev. Je poštenost in odgovoren odnos do okolja in do narave.

S krepitvijo druţbene odgovornosti bomo sposobni reševati, če ne povsem preprečiti mnoge

druţbene teţave, ki jih omenjam v nalogi.

S poštenostjo vseh lahko vplivni, predvsem tisti v podjetjih, preprečijo tihe upore zaposlenih,

ki se zavedajo, da so obravnavani nepošteno, stavke, ki so nemalokrat še zadnje oroţje v

rokah nemočnih, ki si jih prav tako ne ţelijo in pomenijo zadnjo moţnost, ki se je oklepajo. V

podjetjih bomo s partnerskim, poštenim odnosom, s pravočasnim poravnavanjem obveznosti

do naših dobaviteljev, s plačilom pravične cene zagotavljali obstoj našega partnerja oziroma

ga ne bomo kratkoročno in kratkovidno izkoriščali. Podobno je z našimi odjemalci. Proizvode

in storitve jim moramo prodati po pravični in pošteni ceni, zagotavljati najvišjo moţno

kakovost, uporabnost in varnost proizvodov ali storitev. S poštenim odnosom do enih in

drugih bomo negovali stalnost, razvoj in odnos, ob vsem pa še prihranili marsikateri

oportunitetni strošek iskanja novih poslovnih priloţnosti. Na ravni globalizirane druţbe,

narodov in drţav bomo z inovativnim odgovorom na teţave današnjega sveta, kot so

mednarodni terorizem, vandalizem, vdori v vladne informacijske sisteme, izkoriščanje dela

otrok in revnih prebivalcev sveta ipd., z druţbeno odgovornostjo, brez zlorab, preprečili

marsikatero, iz obupa storjeno grozljivo in vsem škodno dejanje izkoriščanih, zatiranih ali

kako drugače prizadetih druţbenih skupin.

Skrb do okolja in narave se bo z odgovornim ravnanjem obrestovala v ponovni vzpostavitvi

naravnega ravnovesja. Danes iztrebljamo zelene površine, izumirajo naravne rastlinske in

ţivalske vrste, človek pa še vedno ne dojame, da so intenziteta in katastrofalne posledice

nekoč manj pogostih in manj usodnih vremenskih pojavov morebiti opozorila našega planeta

človeku, da se v naravi vse uravnovesi. Dobro z dobrim in slabo s slabim.

K H2: Inovativni pristop k družbeno odgovornemu ravnanju in obratno, družbeno odgovorno

ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k trajnostnemu razvoja podjetja.

V nalogi sem preučila, ali drţi trditev, da inovativni pristop k druţbeno odgovornemu

ravnanju in obratno, druţbeno odgovorno ravnanje v IIDP, pomembno prispevata k

trajnostnemu razvoju podjetij. Ugotovila sem, da sta obe dejavnosti v podjetjih in izven njih,

medsebojno odvisni in pomembno povezani ter da je k druţbeno odgovornemu ravnanju

mogoče pristopati na nov, sveţ, za deleţnike koristen, torej inovativen način. Enaka povezava

obstaja v obratni smeri, in sicer ugotavljam, da tudi na področju IIDP in inovacij lahko

delujemo druţbeno odgovorno.

Cilj nove oblike podjetniške aktivnosti, druţbeno odgovorne in hkrati inovativne, je

zagotavljanje nove druţbeno-ekološke dodane vrednosti za vse deleţnike in zagotovilo

trajnostnega razvoja podjetij in druţbe. Inovativne in nove pristope za reševanje sodobne

103

druţbene problematike najdemo v ideji vsesplošne poštenosti in dobronamernosti, ki naj

zamenja v rimskem pravu napisane pravice vplivnih in močnejših do porabe in uporabe,

nemalokrat zlorabe lastnine in s tem od nje odvisnih ljudi.

Druţbena odgovornost je koncept, ki podjetjem vsaj na dolgi rok prinaša koristi, kot so

zadovoljni in kompetentni zaposleni ter moţnost pridobivanja odličnih sodelavcev, zvestoba

odjemalcev in prav tako dobaviteljev, krepitev pozitivne podobe podjetja v skupnosti,

zniţevanje in odprava nepotrebnih stroškov (tudi zaradi fluktuacije zaposlenih), inovativnost

v pristopu k odjemalcem in dobaviteljem ter usklajenost poslovanja z lokalno in — mogoče v

prihodnosti uveljavljeno — nadnacionalno zakonodajo.

Potrebna so nova merila ekonomske uspešnosti s skupnim imenovalcem »srečnost«. Srečo in

srečnost, stanje, h kateremu teţimo, lahko zagotavlja naša ţelja po ustvarjanju in koristnosti,

kadar zmoremo preseči ţeljo imeti. Moţno je, da se bo v prihodnosti izoblikoval nov koncept

mednarodne odličnosti. Enega verjetnih odgovorov na vprašanje, kako zagotoviti razvoj in

privzgojiti čut za druţbeno odgovorno obnašanje in ravnanje, lahko poiščemo tudi v

izboljšanju medgeneracijskega sodelovanja.

V današnjem, sodobnem okolju poslovanja dolgoročnih, trajnih konkurenčnih prednosti ni

več mogoče dosegati, če podjetja ne upoštevajo interesov, ţelja in potreb vseh deleţnikov.

Vsem lahko sodelovanje med generacijami in med strokami samo koristi. Če smo odgovorni,

če ravnamo druţbeno odgovorno, smo hkrati tudi dovolj zreli, da koristi sodelovanja zaznamo

in izkoristimo. Za naše dobro in dobro skupnosti.

K H3: Inoviranje je družbeno odgovorno ravnanje. Podjetje brez IIDP ne more biti družbeno

odgovorno.

Vsako spodbujanje novosti, ki prinaša dolgoročne koristi za deleţnike, vsebuje prvine

druţbeno odgovornega ravnanja. Invencije, nove zamisli in ideje ter spodbujanje načinov, da

do zaposlenih, zunanje javnosti, partnerjev in naravnega okolja, pristopamo na nov, sveţ, njim

koristen, torej inovativen način, pomenijo druţbeno odgovorno ravnanje. Podjetja, ki novih

idej s potencialom ne razvijajo v lastni organizaciji ali ne izkoristijo prednosti zunanjega, ne

prakticirajo druţbeno odgovornega ravnanja, saj je brez spodbujanja inovativnosti nemogoče

zagotavljati trajnostni razvoj, ki dolgoročno pomeni tudi obstoj podjetja. V panogah, kjer

imajo podjetja monopolne poloţaje in niso pretirano izpostavljena konkurenci, obstaja velika

nevarnost, da ne bodo delovala druţbeno odgovorno, saj ne bodo iskala priloţnosti za

doseganje konkurenčnih prednosti pred ostalimi konkurenti, saj je teh zelo malo ali jih ni.

Podjetja, ki ne podpirajo inovativnosti, so manj odprta za nove ideje in nekonformizem, drţijo

se starih pravil in okostenelih postopkov in načinov upravljanja podjetij. Klasičen primer

podjetij, ki niso inovativna, so podjetja z monopolnim poloţajem, kot na primer izvajalec

obvezne gospodarske javne sluţbe. Slovenske ţeleznice, d. o. o. (lastna spoznanja) npr. se

utapljajo v dolgovih in katastrofalni poslovni kondiciji z nenehnimi groţnjami stavke, nizko

storilnostjo ter javno podobo. O IIDP bi teţko govorili, saj jih ni zaznati. Bodisi tehnično-

tehnoloških ali tistih, ki se nanašajo na procese, upravljanje ali stil vodenja. Posebej kritični

so medosebni odnosi, ki vladajo v podjetju, na vseh, tudi hierarhično različnih relacijah.

Podoben primer omenja tudi Mulej (v: Budal 2010), ko pravi, da je v energetiki zaradi

nizkega konkurenčnega pritiska malo inovacij, prav tako pa na področju energetike ni zaznati

prevelike prisotnosti druţbeno odgovornih dejanj, saj so predpisi v panogi ohlapni in ne

104

zahtevajo odgovornega, predvsem do okolja in narave, druţbeno odgovornega ravnanja. Zato

se nihče, morda se najbolj trudijo še zaposleni, ne »obremenjuje« z novostmi, ne inovira in ne

razmišlja ter ne deluje druţbeno odgovorno.

Svojo trditev, da je inoviranje, razvijanje novih, koristnih produktov, postopkov, načinov

upravljanja podjetij, ravnanja z ljudmi pri delu, inoviranje navad vplivnih in inoviranje

odnosa vplivnih do vseh in vsakogar druţbeno odgovorno dejanje, naj podkrepim z nekaj

konkretnimi primeri iz naloge in z nekaterimi, ki v nalogi niso našteti.

Jamie Oliver z razvojem mreţe restavracij, kjer usposablja in zaposluje brezdomce in

odvisnike od drog, jih motivira, da ustanavljajo lastne restavracije in po istem principu

širijo dobro. Za dosego cilja, izboljšanja poloţaja mladih, in ponudbo nove priloţnosti in

perspektive, je vsekakor izbral inovativen pristop, obenem pa deloval druţbeno

odgovorno.

Podjetje Elektro Maribor, območna enota Murska Sobota, je skupaj s sodelavci

krajinskega parka Goričko obnovilo pet štorkljinih gnezd v Krajinskem parku Goričko. V

mesecu marcu 2010 so namestili podstavke pod dotrajana in uničena gnezda štorkelj, da bi

jim zagotovili boljše pogoje za parjenje in njihov nadaljnji obstanek. Neobičajno dejanje,

ki zagotovo na inovativen, drugačen način vzpodbuja srčnost in dobrodelnost ter z dobrim

zgledom k enakim ravnanjem poziva tudi okolico. Pozitivno je predvsem, da je bilo

dejanje medijsko dokaj nepopularno in prezrto ter ga podjetje ni izkoristilo za

samopromocijo, ampak je druţbeno odgovorno ravnalo enostavno zato, ker imajo, kot

kaţe, vodilni v podjetju »tisto nekaj«, druţbeno odgovornost, v tem primeru do narave, do

ţivalskega sveta.

Eksperiment, potencialna inovacija, katere projekt je vodil do smrti januarja 2010

Momčilo Radić, ki nadgrajuje zamisel Nikole Tesle, inovativno idejo in pristop. Gre za

prenos električne energije na osnovi telegeodinamike, ki bi omogočil prenos električne

energije brez uporabe daljnovodov in onesnaţevanja okolja in narave z

visokonapetostnimi polji. Nedvomno obetavna potencialna inovacija, ki pomeni druţbeno

odgovorno ravnanje v odnosu do ljudi, ţivali, narave in okolja, če bo kdo nadaljeval in

dokončal to delo.

Inovativnost podjetja Sunkist in ideja o postavitvi stojnic, na katerih otroci opravljajo

druţbi koristna dela, se izobraţujejo in na zabaven način odraščajo v čuteče, druţbeno

odgovorne ljudi.

Inovacija razvoja vetrnic za proizvajanje električne energije z izkoriščanjem energije

vetra.

Inovacija elektronski račun za plačevanje obveznosti (tudi) gospodinjstev, ki je, v

prihodnosti pa bo še bolj zniţala porabo papirja za tiskanje poloţnic in omogočila

ohranjanje dreves.

Inovacija razvoja tiskalnikov, ki omogočajo dvostransko tiskanje, je porabo papirja v

druţbeno odgovornih podjetjih prepolovila.

Uporaba Braillove pisave na zloţenkah, npr. z zdravili, je inovacija, ki upošteva potrebe

ranljivih skupin in pomeni druţbeno odgovorno ravnanje podjetij, ki se posluţujejo

omenjenega postopka tiskanja embalaţe.

Inovacije v fotovoltaiki, kot je npr. izdelava strešnih kritin, ki vsebujejo fotovoltaične

celice in napajajo objekte z električno energijo.

Inovacije v industriji bele tehnike: niţja poraba vode in energije pomeni odgovorno

obnašanje do odjemalcev in do okolja.

Inovacija uporabe katalizatorja v avtomobilih, ki pomeni varovanje okolja.

105

Superquinn uporablja veliko lastnih in tujih inovativnih zamisli, ki krepijo druţbeno

odgovornost podjetja in s tem njegov poslovni uspeh.

S povzemanjem splošno postavljene trditve, da je inoviranje druţbeno odgovorno ravnanje, če

je primerno celovito, le-to prenašam na omenjene primere in zaključim, da podjetje, ki ne

inovira in ne uporablja novih, sveţih idej, ni druţbeno odgovorno.

Vse v nalogi zastavljene hipoteze s povzemanjem dejstev ter s povzemanjem navedb številnih

znanstvenikov in drugih avtorjev potrjujem in zaključujem, da je druţbena odgovornost pravi,

inovativni odgovor na teţave, ki obstajajo v sodobni druţbi in da je prav druţbeno odgovorno

ravnanje tisto, ki bo zadovoljilo pričakovanja deleţnikov. Človeka kot posameznika in kot

člana širše druţbe ter narave kot pogoja za obstoj civilizacije človeštva.

6.3 Okvirni model za razrešitev obravnavanega problema

Vprašanje, ki se postavlja ob zaključku naloge, je, na kakšen način zagotoviti, da bo druţbena

odgovornost kot pravi, inovativni odgovor za rešitev današnje druţbene problematike tudi

resnično zaţivela. Izziv je v iskanju in odkritju načina, kako zagotoviti uspeh inoviranja navad

celotne druţbe.

Če povzamem, da lahko druţbeno odgovornost razumemo kot potencialno inovacijo nas

samih, naših vrednot, kulture, etike, norm in naših navad, se postavlja vprašanje, kako zamisel

uveljaviti in doseči, da bo druţbena odgovornost kot inovativen odgovor na teţave današnje

druţbe resnično postala novost, ki bo koristila vsem nam, zanamcem in našemu planetu.

V fazi, v kateri smo, lahko rečemo, da druţbeno odgovornost, če jo obravnavamo kot lastnost

človeštva, ki jo ţelimo privzgojiti vplivnim in smo jo kot inovativno rešitev problemov ţe

omenili, obravnavamo ne več zgolj kot idejo ali dobro zamisel, temveč kot sugestijo.

Sugestijo, da je prav druţbena odgovornost pravi odgovor na današnje druţbene probleme,

razvijamo še naprej. Razvijali jo bomo sami, prav tako, po pravilih koncepta odprtega

inoviranja, saj je dobrodošlo, če sugestijo razvijajo in nadgrajujejo tudi ostali, strokovnjaki in

raziskovalci. Sugestija v realnosti, na trgu, deloma ţe prehaja v fazo potencialne inovacije.

Ideje, na kakšne moţne načine invencijo, torej idejo druţbene odgovornosti kot inovativne

rešitve druţbene problematike, uvajati in uvesti, da bo postala koristna za uporabnike oziroma

za širši krog ljudi, so ţe znane. Prav tako je dejstvo, da druţbena odgovornost ţe obstaja in se

kot inovacija vrednot, kulture, etike in norm ţe uporablja in prinaša koristi, sicer redkim

deleţnikom, a vendarle. Ker je omenjena sugestija deloma ţe prešla v fazo (potencialne)

inovacije, je ena mnogih potencialnih rešitev druţbene problematike. Koristno je imeti veliko,

še več idej. Idej, kako zagotavljati čim bolj široko, učinkovito, uspešno ter čim hitrejšo

difuzijo inovacije. 32

In, potrebujemo predvsem veliko vztrajnosti, kot pravi Nastja Mulej

(2009).

Prenos invencij, znanja in idej, kakršna je druţbena odgovornost oziroma obdelava le-te preko

sugestij v podjetniško sfero in širše okolje, v druţbo, je pomemben vir, iz katerega lahko

črpamo koristi za vse prav vsi. Pri dodelavi invencij, sveţih, potencialno dobrih idej s

sugeriranjem le-teh v inovacijo, torej v obliko, ko bo ideja postala koristna širšemu krogu

32

Več o difuziji inovacij glej Mulej 2008, 174—197

106

uporabnikov oziroma deleţnikom in jim bo koristila, se pokaţejo številne teţave in odpori,

predvsem ko gre za sugestijo druţbene odgovornosti predvsem vplivnim. Druţbena

odgovornost pomeni inoviranje naših navad, vrednot, kulture, etike in norm ter je izredno

širok in kompleksen pojem oziroma lastnost, ki mora biti prisotna vedno in povsod ter se

nanaša na prav vsa področja našega delovanja. Ko govorimo o druţbeni odgovornosti kot

inovaciji navad, zato vrednot/kulture/etike/norm, in inovaciji v poslovanju podjetij, predvsem

pa vseh vplivnih, mislimo tudi na inovacijo stila vodenja ter stila poslovanja in metod

sodelovanja, morda tudi organiziranja; ne gre pa za inovacije tehnike in tehnologije.

Da bi invencija oziroma sugestija ideje druţbene odgovornosti, torej pravica (vplivnih) do

uporabe brez zlorabe, potem ko postane inovacija, lahko uspešno prestala fazo difuzije

inovacije, je ţe zaradi narave lastnosti druţbene odgovornosti potrebno mnogo, tudi ali

predvsem politične volje in podpore, predvsem z dobrim zgledom. Difuzijo inovacije naših

navad, če termin difuzija povzamemo dobesedno s področja tehnike, lahko razumemo kot

razlitje inovacije med mnoge uporabnike. To lahko storimo z uporabo komunikacijskih

kanalov, preko katerih inovacijo, torej uporabno novost, širimo med uporabnike. Za to pa je

potrebno precej časa, volje in vztrajnosti (Glej Mulej 2010a).

Pri difuziji inovacije, torej druţbene odgovornosti, kot inovacije navad vseh nas, posebej

vplivnih, tudi ali predvsem mednarodnih korporacij in multinacionalk, lahko v vlogi

promotorja in komunikacijskega kanala najpomembnejšo vlogo igra nedvomno vlada, bodisi

lokalna, nacionalna ali celo nadnacionalna. Poleg vlade pomembno vlogo igrajo vladne in

nevladne organizacije, zbornice, resorno ministrstvo, katerega ustanovitev predlagam v

nadaljevanju, nadalje univerze in razvojno-raziskovalne institucije, vključno z vsemi vzgojno-

izobraţevalnimi ustanovami.

V predlaganem modelu igra pomembno vlogo medgeneracijsko sodelovanje, ki ga lahko, če

je druţba (vključno s podjetji) dovolj zrela, da ga vzdrţuje in koristi za svoj trajnostni razvoj,

izkoristimo ne le v obliki sodelovanja starejših, upokojenih strokovnjakov, ki bi svoje znanje

in izkušnje prenašali na mlajše generacije, temveč tudi v drugačnih oblikah sodelovanja.

Ponovno pomembno vlogo igra vlada kot najvplivnejša institucija oziroma njena delovna

telesa in ministrstva. Starejši, ki se medgeneracijskega sodelovanja udeleţujejo kot izkušeni

strokovnjaki, lahko mlajšim generacijam s svojim solidarnim delom ponudijo povsem

konkretne rešitve na mnogih področjih. Lahko se vključujejo v sisteme del, ki pomenijo javno

dobro delo, kot na primer varujejo in spremljajo šoloobvezne otroke na njihovi poti v šolo,

pomagajo, da otroci varno prečkajo prometne ceste ali nezavarovane prehode. Tu se lahko

poleg starejših vključujejo in druţbeno odgovorno delujejo tudi brezposelni, teţje zaposljivi

ali drugače ogroţeni. Starejši lahko nadalje aktivno sodelujejo pri organizaciji in izvedbi

obšolskih dejavnosti in s svojim znanjem, poznavanjem tradicije ohranjajo ljudska izročila in

pomagajo ohranjati stara (obrtniška) dela in znanja, ki sicer izginjajo ali izumirajo, saj ni

nikogar, ki bi jih prenašal na mlajše rodove. Gre za predajo znanj in spretnosti, kot npr.

izdelava tradicionalne idrijske čipke, izdelkov iz lecta, izdelkov kovaške obrti, izdelkov

čevljarske obrti, izdelkov s področja čebelarstva, ohranjanja receptov starih, tradicionalnih

jedi, plesov, izdelkov suhe robe ipd. Poleg prenosa tradicije, znanj in spretnosti z omenjenih

področij lahko starejše generacije mlajši prenašajo tudi nekoč veljavne vrednote, kulturo,

etiko in norme, ki so, ko so bile v veljavi, nedvomno vodile k večji »srečnosti« in

zadovoljstvu, kljub takrat slabšim materialnim in finančnim razmeram.

V procesu difuzije druţbene inovacije gre predvsem za razlaganje in sugeriranje nujnosti,

koristnosti in smiselnosti prenove naših vrednot, kulture, etike in navad, za prenovo stila

107

vodenja ter njegovega postopka: od praznega in ozkega delegiranja nalog, kjer se zaposleni

počutijo nekoristne, vredne manj od strojev, se stil vodenja spreminja v sodelovanje

medosebno odvisnih, različno specializiranih strokovnjakov in ljudi z izkušnjami, s

pogumom, da predlagajo in izvedejo spremembe. Druţbeno odgovornost bodo koristniki,

torej prav vsi ljudje, ki bodo bodisi prevzeli omenjeni stil vodenja, način razmišljanja in

ţivljenja, ki bo navsezadnje postal njihova lastnost, ali pa ga bodo zgolj deleţni, lahko

presojali in ugotavljali, ali druţbena odgovornost resnično prinaša prednosti in pomeni višjo

kvaliteto ţivljenja.

Rezultate sugestije, potencialne inovacije naših vrednot bomo lahko čustveno, ne povsem

racionalno, ocenjevali vsi, saj gre v omenjenem primeru za inovacijo, ki ne bo pomenila

koristi za ozko, specifično skupino koristnikov, temveč bo pomenila koristno novost v naših

navadah za celotno človeštvo, naravno okolje in naš planet.

Hrast (2010) omenja obstoj pobude za nacionalno strategijo razvoja druţbene odgovornosti,

ki je bila zasnovana leta 2008 in vključuje podstrategijo, kako idejo druţbene odgovornosti

komunicirati z deleţniki. Predlog strategije upošteva dejstvo, da je druţbena odgovornost

kompleksen in izredno zahteven projekt, ki zdruţuje oziroma zajema široko paleto področij.

Druţbena odgovornost mora biti vpeta v vse človekove dejavnosti in aktivnosti, zato je

potrebna medresorske obravnave. Osebno menim, da bi morala imeti druţbena odgovornost

status nadresorja, ki bi bil posredno nadrejen ostalim resorjem v neki drţavi. Vzporednico

lahko potegnemo s statusom sluţbe za zagotavljanje kakovosti poslovanja v podjetjih, ki se

dotika vseh ostalih oddelkov in procesov v nekem podjetju. Na nivoju drţavne uprave ima

podoben status Ministrstvo za javno upravo, ki je vsebinsko prav tako vpeto v ostala področja

vladnega delovanja in aktivnosti. Enako je z druţbeno odgovornostjo. Zanjo se mora

zavzemati najvišji vrh, bodisi drţave ali podjetja, odvisno od nivoja in področja upravljanja, o

katerem govorimo. Vpeta mora biti v prav vsa dejanja nekega subjekta, podjetja ali

organizacije.

Način, kako inovacijo naših navad uspešno izpeljati skozi proces difuzije in jo pribliţati čim

več uporabnikom, je prav zaradi kompleksnosti in širine inovacije najzahtevnejši izziv. Res je,

da se sprememba prične v glavi posameznika, vendar drţi, da mnogi potrebujejo spodbude.

Širjenje novosti in uspeh lahko doseţemo z nenehnim, vztrajnim in doslednim širjenjem

inovacije med uporabnike; z osveščanjem vseh vpletenih, vplivnih in vseh, na katere njihova

dejanja vplivajo, z nenehnim argumentiranjem, razlaganjem in dokazovanjem, da je druţbena

odgovornost naša edina prava alternativa, če se ţelimo odločiti za ţivljenje in resnični

napredek in razvoj. Z razlaganjem prednosti, ki jih inovacija druţbe prinaša za vse nas in za

naš planet. Z doslednostjo, vztrajnostjo in ambiciozno zastavljenimi cilji, ki jih moramo

doseči.

Cilji, ki naj bi jih z ţe obstoječo strategijo dosegli, so naslednji (Hrast, 2010):

vzpostaviti temeljno interdisciplinarno jedro raziskovalcev, katerih naloga bi bila proučiti,

v kakšnem stanju je druţbena odgovornost v Sloveniji in opraviti primerjavo le-te s

stanjem druţbene odgovornosti v ostalih drţavah EU,

priprava pravnih podlag za pripravo zakonodaje, ki bi predvidela vključevanje druţbene

odgovornosti v ostale resorje,

priprava strokovnih podlag za druţbeno odgovorno ravnanje in izvajanje druţbeno

odgovornega ravnanja na posameznih ministrstvih,

108

vzpostavitev dialoga s strokovnjaki, z drţavnimi organi, javnimi institucijami ipd. s ciljem

krepiti zavest o nujnosti in potrebnosti druţbeno odgovornega ravnanja,

vključevanje vsebin druţbene odgovornosti v osnovno-, srednje- in visokošolske

izobraţevalne programe,

priprava nacionalnega programa komuniciranja druţbene odgovornosti,

vzpostavitev portala za dvosmerno komunikacijo o druţbeni (ne)odgovornosti,

predstavitev dobrih praks in spodbujanje inovativnosti, da bomo postali na znanju

temelječa, inovativna druţba, ne zgolj tehnološko inovativna druţba,

podpora pobud ostalih deleţnikov, da bodo aktivno izvajali druţbeno odgovornost.

Na osnovi spoznanj in dognanj še predlagam, da v model, ki je dejansko nadgradnja ţe

obstoječe pobude za razvoj nacionalne strategije, vključimo še vsebine, ki jih predlagam v

nadaljevanju.

Drţava za svoje delovanje na trgu nastopa kot izredno pomemben odjemalec, zato predlagam,

da idejo ddr. Muleja (Predavanje na okrogli mizi na temo: Kako spodbuditi raziskovalno delo

v podjetjih. UM, EPF, oktobra 2007) nadgradimo na pogoj, da drţava pri vseh svojih

nabavah, od pomembnih infrastrukturnih investicij pa vse do nabave sanitarnega materiala kot

merilo pri izbiri dobavitelja upošteva poleg ţe predlaganega kriterija inovativnosti še kriterij

druţbeno odgovornega ravnanja podjetij – potencialnih dobaviteljev. Enako lahko zahteva in

pričakuje od vseh podjetij v popolni ali delni drţavni lasti. Druţbena odgovornost bo na ta

način postala vsesplošno zaţelena lastnost in obratno, ravnanje, ki ne bo druţbeno odgovorno,

bo postalo nezaţeleno in sčasoma nesprejemljivo.

Druţbena odgovornost je lastnost, ki se zaradi svoje pomembnosti ne da obravnavati zgolj na

nivoju ustanovljene medresorske delovne skupine, ki deluje ali pa tudi ne in za katero ni jasno

določenih in resno mišljenih ciljev, aktivnosti za dosego ciljev ter nosilcev, bodisi resornega

ministrstva bodisi konkretno odgovorne osebe za izvajanje aktivnosti z namenom dosegati

zastavljene cilje. Pri medresorski delovni skupini prav tako ni jasno, katero resorno

ministrstvo in resorni minister imata odgovornost za delovanje skupine oziroma kdo ima

neposredna pooblastila za izvajanje strategije, kdo jo sprejme in kdo potrdi. Zato predlagam

ustanovitev resornega ministrstva za razvoj druţbene odgovornosti.

Zaradi dejstva, da je druţbena odgovornost projekt, ki je v redkih drţavah ţe dobil svoje

mesto, konkretno resorno ministrstvo v Veliki Britaniji, bi bilo zaradi resnosti in zapletenosti

poloţaja na eni in predvidenega odpora vplivnih na drugi strani smiselno sprejeti

nadnacionalno razvojno strategijo razvoja druţbene odgovornosti kot IIDP v okviru

zakonodaje Evropske skupnosti in jo preko direktiv in/ali priporočil vnašati v nacionalne

zakonodaje. Dodatno bi moral model razvoja nadnacionalne, pa tudi nacionalne razvojne

strategije razvoja druţbene odgovornosti vključevati jasen načrt lobiranja pri ustreznih

organih EU in aktualne nacionalne vlade.

Brez močnega lobiranja sta vsaka, še tako dobra in prepotrebna ideja in strategija, četudi je od

njiju odvisna naša lastna usoda in usoda našega (skupnega) planeta, obsojeni na propad, zato

potrebo po lobiranju za razvoj druţbene odgovornosti in ustreznih praks, ki jih vlada

uporablja za svoje delovanje, in ustreznega resornega ministrstva, vključujem v predlagani

model.

109

Model razvoja druţbene odgovornosti in način, kako druţbeno odgovornost kot lastnost

privzgojiti človeštvu, predvsem vplivnim, kako jo vtkati v prav vse pore našega ţivljenja, je

torej glavni izziv, ki nas čaka. Izziv za še (pre-)redke prepričane, ki druţbeno odgovornost

vidimo kot edino pot iz spleta sedanjih kriz. Zavedamo se, da se moramo iz potrošniške

spremeniti v druţbo racionalnih ljudi, ki se zavedajo lastnih omejenosti in omejenosti našega

planeta ter naravnih virov. Zavedamo se, da so za spremembe nas samih poleg lastne volje

potrebne spodbude, zamisli in smernice, ki naj jih podajo nad-nacionalni nad-vladni organi.

Potrebna bo torej tudi strukturna sprememba iz zgolj lokalnih vlad v tudi nad-nacionalno.

Sprememba miselnosti in spoznanje, da smo vsi soodgovorni, da smo vplivni pravzaprav vsi

— vsi smo lastniki procesov, ki jih izvajamo in katerih del smo — to je nadaljnji del modela.

Imamo pravico do uporabe brez zlorabe. Del človeštva se ţe zaveda, da moramo inovirati

sebe in svoje navade in da celovita prenova druţbeno-ekonomskega sistema ni več ena izmed

izbir, ampak nuja (Mulej 2009f). Poleg inoviranja nas samih moramo inovirati tudi merila, ki

smo si jih za merjenje lastne uspešnosti pravzaprav postavili sami.

Dejstvo je, da trenutni kazalniki ničesar ne povedo o prihodnosti, prav tako ne, kje bo

človeštvo v prihodnje črpalo vire, nujno potrebne za ţivljenje. Kazalniki ne povedo ničesar o

škodi, ki jo povzročamo naravi. O človekovi zlorabi narave in naravnih virov. Prav tako

ničesar ne povedo o tem, kako preprečiti iztrošenost in bolezen ljudi, kako zagotoviti njihovo

srečo, varnost in dobro počutje. Inovirati moramo torej merila uspešnosti (Mulej, prav tam) in

namesto kazalnika, ki govori zgolj o obsegu produkcije in trgovanja, uvesti npr. »Indeks

srečnega planeta (ISP), angl. Happy planet index (HPI)«, ki upošteva nivo zadovoljstva ljudi z

ţivljenjem, pričakovano trajanje ţivljenja ter ekološki odtis. Številni znanstveniki omenjajo

kazalnike 33

, ki lahko poleg ali namesto bruto domačega proizvoda (BDP), ki izraţa zgolj

podatek o trţni vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo

neke drţave v določenem obdobju, ničesar pa ne pove o škodi, ki je bila ob tem povzročena

naravi ter o porabi naravnih virov, kot so na primer nafta, zemeljski plin, ulovljene ribe in

iztrebljene zelene površine, povedo več in bolje o resnični, ne navidezni uspešnosti.

Predlagam, da na nacionalnem nivoju poleg ţe obstoječega kazalnika BDP pričnemo z

uvedbo in uveljavitvijo kazalnika, kot je npr. ISP, ki naj postane obvezna sestavina

kazalnikov vseh nacionalnih ekonomskih analiz in napovedi.

V modelu razvoja druţbene odgovornosti, ki ga predlagam, igrajo ključno vlogo vzgoja in

izobraţevanje bodočih ter prevzgoja sedanjih generacij. Področje vzgoje in izobraţevanja se

mi zdi pomembno iz preprostega razloga oziroma dejstva, da je uspešnost koncepta druţbeno

odgovornega ravnanja in uspeh inoviranja navad bistveno odvisen od pripravljenosti vplivnih,

da inovirajo sebe in svoje navade ter izberejo vse vrste poštenosti namesto zlorab.

Iz malih vplivnih zrasejo veliki vplivni in obratno, danes vplivni, ki imajo moč v svojih rokah,

so bili nekoč otroci, bistveno bolj dojemljivi za inoviranje navad kot danes, v zrelih letih,

navajeni zlorabljati svoj privilegirani poloţaj.

Menim, da bi bilo smiselno razvijati idejo in jo promovirati, ponovno z lobiranjem na

resornem ministrstvu, tako na nacionalni kot nadnacionalni ravni, kako v vzgojne in

izobraţevalne procese vključiti obvezne druţbeno odgovorne vsebine.

33

Več o alternativnih kazalnikih glej The Rise and Fall of the G.D.P. 10.5.2010, The New York Times. [online].

Dostopno na: [http://www.nytimes.com/2010/05/16/magazine/16GDP-t.html]

http://www.nytimes.com/2010/05/16/magazine/16GDP-t.html

110

Na področju osnovno- in srednješolske vzgoje ţe obstaja ideja, prvi poskusi osveščanja otrok,

prav tako tudi nov izobraţevalni program, trenutno na področju varstva okolja in narave.

Najmlajšim in mladim, osnovno- in srednješolcem lahko učitelji in profesorji ţe v zgodnjem

mladostniškem ţivljenjskem obdobju skušajo privzgojiti čut za druţbeno odgovornost. S

pomočjo bodisi pravljic, delavnic ali pogovorov za najmlajše (Sgerm 2010 in Đurasovič

2010) bodisi z drugimi aktivnimi pedagoško-andragoškimi metodami. Preko druţbeno

odgovornih izobraţevalnih vsebin mladim sporočajo pomen in pomembnost ločevanja

odpadkov, recikliranja, ohranjanja čistih voda, biotske raznovrstnosti, čistega zraka oziroma

celotnega okolja. Skušajo jim povedati, jih informirati in jim prikazati, kako zelo je

pomemben spoštljiv in odgovoren odnos do narave in okolja.

V izobraţevalne programe bi bilo poleg naravovarstvenega vidika, torej vsebin s poudarkom

na druţbeni odgovornosti do okolja in narave, smiselno vključiti vidike druţbeno

odgovornega ravnanja v celotni razseţnosti in poudariti, da gre pri druţbeno odgovornem

ravnanju za razvijanje in gojenje človeških lastnosti, biti druţbeno odgovoren in pomembnosti

prav takšnega ravnanja. Vsebine bi najverjetneje morale vsebovati elemente etike

soodvisnosti in — nekoč v srednješolskih programih ţe poučevane — elemente z vsebinami

druţbeno-moralne vzgoje.

Da je skrajni čas za korenito inovacijo nas samih, bi se človeštvo moralo zavedati. Kriza,

sredi katere smo se znašli, ni prvo opozorilo. Ţe davnega leta 1925 je o krizi 34

nastal članek,

katerega del je povsem primeren tudi za današnjo situacijo: »Vidim vas: majhni ste; ne zaradi

števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev

človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate. Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja

mnoţic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz niţin! Poniţano je bilo. Kaj, če prihaja

iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo. Samo eno je:

da prihaja, da prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja!«

6.4 Ocena stanja druţbene odgovornosti v dveh mednarodnih podjetjih in njunih enotah

v Sloveniji

Izdelala sem oceno stanja druţbene odgovornosti 35

v dveh (mednarodnih) podjetjih, ki imata

sedeţ svoje enote tudi v Sloveniji. Oceno druţbene odgovornosti sem napravila na osnovi

lastne izkušnje oziroma na osnovi izkušnje kot nekdaj zaposlene v obeh omenjenih podjetjih.

Druţbeno odgovornost in druţbeno odgovorno ravnanje obeh podjetij sem presojala po dveh

različnih tipih meril, in sicer po splošno ekonomskih merilih ter po merilih, ki izhajajo iz

magistrske naloge oziroma teoretičnega dela le-te.

Ekonomska in splošna merila, na osnovi katerih sem ocenjevala podjetji so:

Plačilna sposobnost podjetja.

Poravnavanje obveznosti podjetja do bank in dobaviteljev.

Primerna plačila dobaviteljem za nabavljene materiale in/ali storitve.

34

"Kriza« je članek Srečka Kosovela (1904—1926), slovenskega pesnika, kritika in publicista. Leta 1925 je

prispevek, kot uvodno predavanje, prebral na javnem recitacijskem večeru, ki ga je priredil »literarno-dramatični

kroţek Ivan Cankar.« 35

Vprašalnik z merili, na osnovi katerih sem povzela druţbeno odgovornost obeh podjetij se nahaja v prilogi 1,

ki je priloţena k nalogi.

111

Primerno plačilo zaposlenim (pravočasnost, primerna višina v primerjavi z nagradami

lastnikom, enako plačilo za enako delo, enako plačilo ne glede na spol zaposlenih).

Spoštovanje potreb in pravic zaposlenih ter upoštevanje njihovih predlogov.

Filantropija in odnosi podjetja z lokalno skupnostjo.

Donacije in sponzorstva.

Podpiranje ranljivih druţbenih skupin.

Raziskave in razvoj v podjetju.

Podpiranje izobraţevanja in izobraţevalnih institucij.

Skrb za naravo in okolje ter upoštevanje zakonskih predpisov v zvezi z varovanjem

okolja.

Sanacija morebitne škode, ki jo je podjetje okolju povzročalo v preteklih letih poslovanja.

Občutek, ali podjetje zlorablja svoj (vplivni) poloţaj v odnosu do vseh deleţnikov.

Osebno mnenje, zakaj, če sploh, podjetje ravna druţbeno odgovorno.

Merila, izpostavljena v magistrski nalogi in na osnovi katerih sem ocenila podjetji so:

Pojmovanje druţbene odgovornosti — preteţno dobrodelnost ali vsi 4 vidiki po EU

(poštenost brez zlorabe v odnosih do sodelavcev, poslovnih partnerjev, širše druţbe,

narave).

Pojavljanje vseh 8 vsebinskih tipov inovacij v praksi.

Pojavljanje zlorabe vpliva v praksi.

Preprečevanje oportunitetnih stroškov z obnašanjem v stilu druţbene odgovornosti

podjetja (DOP).

Vgrajenost DOP v strategijo.

Usposabljanje vodstva in sodelavcev za DOP.

Usposabljanje vodstva in sodelavcev za invencijsko-inovacijsko-difuzijske procese

(IIDP).

Uporaba novih kazalnikov uspeha.

Povezovanje DOP in IIDP s potjo iz krize.

Stopnja uveljavljenosti inovativnega poslovanja kot slika stopnje DOP.

Dajanje pobud vladi oziroma drţavi za pospeševanje razvoja inovativne druţbe in DOP

/ DO drţave / DO ljudi.

Upoštevanost predlogov Kozoderca (str. 69).

Upoštevanost odprtega inoviranja (str. 66).

Skladnost prakse poslovanja s hipotezami (str. 7—8).

Upoštevanost predlogov Kortena (str. 26).

Upoštevanost predlogov Kortena (str. 85).

Uveljavljanje strategije za DOP (str. 105).

Upoštevanje lastnosti, ki jih predlaga Nicholls (str. 76).

Skupna končna ocena, kako blizu sistemskemu obnašanju in zadostni in potrebni

celovitosti je praksa podjetja.

Ocena obeh podjetij, od katerih eno (podjetje A) še vedno uspešno posluje, drugo (podjetje B)

pa je v slabi poslovni in finančni kondiciji, je sledeča:

Podjetje A: uspešno podjetje, je ena izmed enot multinacionalke, ki v svojih poslovno-

proizvodnih enotah v več kot 140 drţavah zaposluje preko 23.000 ljudi. Je vodilna druţba

na svetu na področju generičnih zdravil, ki ponuja široko paleto kakovostnih, cenovno

112

dostopnih zdravil, ki niso več zaščitena s patenti. Podjetje ima sprejetih več kodeksov

poslovanja, ki jasno določajo in opisujejo zaţeleno in sprejemljivo ravnanje in obnašanje

vseh zaposlenih ter vrednote, kulturo, etiko in norme, ki vladajo v vsakem izmed podjetij

v skupini. Vsi zaposleni se morajo formalno izobraziti in seznaniti z veljavnimi V/K/E/N,

formalno opraviti izpit in podpisati izjavo, da so zavezani k njihovemu spoštovanju in

ravnanju v skladu s kodeksi. Kljub kodeksom se v podjetju, ki deluje v Sloveniji,

pojavljajo določena odstopanja kot npr. razlike v plačilu za enako delo — odvisno od

proizvodne lokacije podjetja. Javnosti so prav tako poznane afere o podkupovanjih v

farmacevtski industriji, ki povzročajo dvom o resnično veljavnih oz. spoštovanih kodeksih

ter V/K/E/N. Menim, da gre v veliki meri bolj za ţeljo in interes podjetja, da v javnosti, na

trgu, nastopa kot druţbeno odgovoren delodajalec, namesto za resnično druţbeno

odgovorno ravnanje in odločitev vplivnih, da ne bodo zlorabljali svojih poloţajev in moči.

Podjetje nedvomno ravna druţbeno odgovorno, vendar ob njegovem ravnanju veljajo

določene omejitve. Druţbena odgovornost podjetja je omejena na dobrodelnost,

človekoljubje, skrb za zaposlene in njihove otroke, skrb za najmlajše (četudi je vrtec

organiziran izključno v centrali podjetja in je sistem diskriminatoren za zaposlene na

ostalih proizvodnih lokacijah) in ranljive (ostareli v domovih). Omejuje se na donacije za

kulturno-umetniške dejavnosti ter sponzoriranje športnikov. Druţbeno odgovorno ravna v

odnosu do dobaviteljev, bank in deloma odjemalcev. Podjetje druţbene odgovornosti (še)

ne dojema kot lastnosti vplivnih, ki se odpovedujejo (samovoljni) pravici do zlorabe.

Menim, da gre pri inoviranju navad, predvsem vplivnih za resnično novost in bo

potencialno inovacijo potrebno še komunicirati, kar pa proučuje proces IIDP oziroma

difuzija le-te do koristnikov.

Podjetje B: nekoč, ţal kratkoročno, uspešno podjetje je v preteklih letih ustvarjalo

zavidljiv poslovni rezultat in snovalo močne in odmevne medijske zgodbe o uspehu. Ves

čas je podjetje z udarnimi oglaševalskimi slogani in zgodbami poudarjalo svoj uspeh ter

odgovornost do vseh deleţnikov, najbolj do zaposlenih. Javnosti so se predstavljali kot

vzorno druţbeno odgovorno podjetje, prav tako so v omenjeno dejstvo prepričevali

zaposlene; da so odgovoren ter čuteč zaposlovalec. Osebno menim, da podjetje nikoli ni

bilo resnično druţbeno odgovorno ali na dobri poti k sistemskemu obnašanju in potrebni

zadostni celovitosti, saj je zaradi svojega enostranskega in kratkoročnega obnašanja ter

zaradi zlorab vplivnih, ki so se dogajale v preteklosti, danes v nezavidljivi situaciji, ko se

srečuje z nesposobnostjo poravnavanja obveznosti do virov (finančnih in do delavcev).

Materialni tok je zaradi situacije med dobavitelji in podjetjem ustavljen, material za

proizvodnjo pa dobavlja edini odjemalec podjetja, kar podjetje postavlja zgolj v

izvrševalca storitve (dodelavni posli) in povsem podrejen poloţaj. Podjetju ţe nekaj

mesecev grozi stečaj, vodstvo pa se, namesto z nujno potrebnim preobratom v poslovanju

in z inovativnim pristopom k reševanju problema, torej tudi z druţbeno odgovornim

ravnanjem, v kolikor je preobrat sploh še izvedljiv, ukvarja izključno z bojem za prevlado

med obema lastnikoma.

Oba primera dodatno potrjujeta v nalogi zastavljene hipoteze. Podjetje A v svoji druţbeni

odgovornosti, ki je omejena bolj ali manj na dobrodelnost, človekoljubje, donacije,

sponzorstva, tudi na IIDP, vendar bolj ali manj tehnično-tehnološke, na koncept odprtega

inoviranja, skrbi za zaposlene, a ne išče novih IIDP lastne druţbene odgovornosti. Druţbena

odgovornost v obliki, v kakršni jo izvaja podjetje (ne gre za lastnost vplivnih oziroma

lastnikov), trenutno, kratkoročno in enostransko povsem zadostuje, da podjetje uresničuje

svoje cilje in se ob tem izogiba mnogim oportunitetnim stroškom, ki bi lahko nastali, če ne bi

ravnalo (v omenjenih okvirih) druţbeno odgovorno. Zato hipoteza H1 za podjetje deloma

113

drţi, vendar le na kratek rok. Povsem enako velja za hipotezo H2. Podjetje je v lastnem

druţbeno odgovornem ravnanju inovativno (podpira kolesarjenje astmatikov po Sloveniji,

izkupiček je namenjen bolnikom, organizirajo dneve za lokalno skupnost in pomagajo

bolnim, osamljenim ipd.), vendar niti vodstvo niti lastniki ne razmišljajo o inoviranju svojih

V/K/E/N. H3 lahko za primer podjetja A potrdim s konkretnimi primeri: Braillova pisava na

zloţenkah, inovacija tablet CR (Controll Released), ki pomeni novost v prebavljanju in

delovanju antibiotikov v telesu — zdravilo razpade šele, ko zapusti ţelodec in je prijazno

uporabnikom ipd.

Praksa, ki je uveljavljena v podjetju B, prav tako potrjuje vse hipoteze, postavljene v nalogi.

H1: V kolikor bi podjetje ravnalo resnično, ne zgolj navidezno druţbeno odgovorno, bi lahko

na inovativen način rešilo trenutno, zaradi pretirane enostranskosti ter premalo zadostne

celovitosti nastalo socialno in druţbeno stisko svojih zaposlenih, njihovih druţin in

posledično lokalnega okolja. H2 in H3: Podjetje se je ţe pred leti odpovedalo (dogovor in

sporazum med nekoč največjima lastnikoma, od katerih eden vodi podjetje, ki je edini

odjemalec podjetju in trenutno manjšinski lastnik) lastnemu razvoju in raziskavam, vsaj na

tehnično-tehnološkem področju. Ţal sta situacija in stanje, v katerem se podjetje nahaja danes,

pokazala, da podjetje, ki nima lastnega IIDP, ne more biti druţbeno odgovorno, saj se IIDP ni

odvijal na nobenem od področij, ki definirajo tipe (8 vsebinskih tipov) inovacij. Podjetje je

druţbeno odgovorno ravnalo le v delu, kjer je lahko druţbeno odgovorno, tj. na področju

sponzoriranja, donacij. Sicer je bilo druţbeno odgovorno ravnanje navidezno in ni vodilo k

trajnostnemu razvoju podjetja temveč v njegov propad.

6.5 Odprti problemi, ki izhajajo iz raziskave

Ţiveti zadovoljno z majhnimi sredstvi; stremeti po eleganci, ne razkošju, prefinjenosti in

modnosti; biti vreden spoštovanja in ugleden, a premoţen in ne bogat; pridno se učiti, tiho

razmišljati, govoriti neţno, delovati odkrito; odprtega srca prisluhniti zvezdam in pticam,

otrokom in modrijanom; ţiveti veselo, biti pogumen (William Ellery Channing v: Exley

2005). Vprašanje, ki izhaja iz celotne teoretične raziskave, se glasi: »Je cena, ki jo bomo

prebivalci tega planeta, torej ljudje, narava, vsa ţiva bitja, plačali za zlorabe in dobro ţivljenje

peščice vplivnih, če ti ne bodo prenehali izkoriščati svoje moči in zlorabljati svojega vpliva,

kar naš planet, Zemlja, pravzaprav ţivljenje samo?« Zelo moţno je, da bo tako.

Zato, da odgovor nikoli ne bo pritrdilen, moramo redki prepričani v nujno, inovativno peto

fazo gospodarskega razvoja, v nujnost druţbeno odgovornega ravnanja prepričati tudi ostale.

Tiste, ki dvomijo in tiste, ki idejo odločno odklanjajo, vanjo dvomijo, bodisi prikrito ali

povsem odkrito. Verjetno je največji izziv in odprta problematika, ki izhaja iz raziskave, kako

uspešno izvesti inoviranje navad človeštva.

Mnogi pregovori, ki govorijo o navadah, ne sporočajo nič dobrega. Da je navada ţelezna

srajca ali srajca, s katero človeka pokopljejo. Menim, da temu ni tako, da pa je teţko

spreminjati navade, ki za človeku prinašajo uţitek. Teţko spreminjamo navade in razvade,

povezane s hrano, pijačo, spolnostjo, kajenjem. Prav slednje, razvada ali navada, povezana s

cigaretami, s kajenjem me osebno navdaja z optimizmom glede uspeha inoviranja naših

navad. Zanimiva, za katero od naslednjih raziskav ali nadgradnjo te, bi bila raziskava, kako

smo ljudje uspeli v nekaj letih korenito inovirati eno najbolj trdovratnih navad človeštva —

kajenje. Kako in komu je uspelo spremeniti ljudi, da so navade in dejanja, povezana s

114

kajenjem, ki so bila pred desetletjem (kajenje na letalih, v poslovnih prostorih podjetij) nekaj

samoumevnega, danes postala nepredstavljiva?

Problem, ki izhaja iz raziskave, sem deloma ţe nakazala v predhodnem poglavju. Gre za

problem difuzije inovacije druţbene odgovornosti; za problem izbire ustreznih

komunikacijskih kanalov, časa, v katerem bo inovacija sprejeta med deleţniki, in reakcija, če

rezultati ne bodo vidni takoj. Dejstvo je, da koristi, ki bodo izhajale iz inoviranja naših in

navad vplivnih, ne bodo merljive takoj in da se bodo ugodni učinki pokazali šele čez nekaj

časa. V organizacijah in druţbi si bo smiselno pomagati z oceno oportunitetnih stroškov, ki

jih druţbeno odgovorno ravnanje preprečuje. Problem je tudi v iskrenosti in resničnem

namenu inovirati sebe, lastne vrednote, kulturo, etiko in norme, saj so mnogi, predvsem

vplivni, druţbeno odgovorni ţe danes. Ţal samo navidezno.

115

SEZNAM SLIK

Slika 1: Kjotski protokol in drţave podpisnice.







Slika 6: Naraščanje števila svetovnega prebivalstva.

Slika 7: Korporativna vpletenost v druţbo.

Slika 8: Skupine deleţnikov in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.

Slika 9: Skupine udeleţencev in primeri druţbeno odgovornih aktivnosti.

Slika 10: Podjetje in njegovi deleţniki.

Slika 11: Prikaz vpliva vrednostne verige na druţbo.

Slika 12: Enačba pogojev za nastanek inovacije.

Slika 13: Ključna gonila druţbeno odgovornega podjetništva.

116

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS

Rojena 19. 01. 1972 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo sem obiskovala na Ravnah na

Koroškem. Ves čas trajanja osnovne šole sem se aktivno in tekmovalno ukvarjala z alpskim

smučanjem.

Srednjo šolo tehnično-naravoslovne usmeritve sem obiskovala na Ravnah na Koroškem

(Gimnazija Ravne na Koroškem) in jo uspešno zaključila. Študij sem po končani Gimnaziji

nadaljevala na Univerzi v Ljubljani, na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani,

smer kemijska tehnologija. Študij na FNT sem opustila in ga po zaključenem prvem letniku

nadaljevala na Univerzi v Mariboru, na Ekonomsko–poslovni fakulteti v Mariboru, smer

bančništvo in finance. Le-to sem v predvidenem roku uspešno zaključila.

Še pred zaključkom višješolskega študija sem se zaposlila na Centru srednjih tehničnih šol na

Ravnah na Koroškem, kjer sem poučevala tuje jezike na poklicni stopnji. V času poučevanja

sem diplomirala in se po letu dni zaposlila v Ţelezarni Ravne.

Po zaposlitvi v Ţelezarni Ravne sem študij nadaljevala na visokošolskem strokovnem

programu na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Odločila sem se za smer Mednarodno

poslovanje, leta 1999 diplomirala ter pridobila strokovni naziv diplomirana ekonomistka.

Leta 2000 sem se zaposlila v podjetju Prevent d.d. in v dveh letih napredovala do vodje

distribucije in kasneje do vodje prodajnega trga. V letu 2002, so me po izpeljani privatizaciji

tedanje Ţelezarne Ravne povabili k sodelovanju v eno izmed druţb, ki so se ukvarjale s

strojegradnjo. Za petletno obdobje sem prevzela mesto direktorice komerciale, odgovorne za

področje strateškega trţenja; prodaje, nabave in ponudbenega oddelka. Poleg omenjene

funkcije sem bila tudi predstavnica vodstva za vodenje sistema kakovosti.

Leta 2006 sem se vpisala na podiplomski bolonjski magistrski študij smer Podjetništvo in

Inoviranje ter sproti opravljala vse obveznosti. Povprečna ocena študija je 8,8.

Teden dni po opravljenem zadnjem izpitu sem se zaposlila v podjetju Lek, d.d., kot oseba,

odgovorna za poslovno planiranje in analize za proizvodno lokacijo na Prevaljah. Slaba stran

nove zaposlitve je bila ekstremna časovna obremenitev in delovno intenzivno leto, v katerem

mi je primanjkovalo časa za pripravo magistrskega dela.

Meseca maja 2009 sem sprejela mesto svetovalke generalnega direktorja za področje

komerciale v podjetju Slovenske ţeleznice, d. o. o., kjer sem trenutno še vedno zaposlena.

Kot enega glavnih osebnih ciljev sem si zadala dokončanje magistrskega študija in

nadaljevanje na tretji stopnji bolonjskega programa. Prepričana sem, da mi bo uspelo, saj, kot

pravi Sir Thomas Buxton:

»S povprečno sposobnostjo in izjemno vztrajnostjo je vse dosegljivo.«

117

LITERATURA

1. Barry, M. Dana in Haw Boon Hong, Roger. 2009. Corporate Social Responsibility And

Creativity=Družbena odgovornost podjetij in ustvarjalnost. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej,

Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z

naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih

generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih

in različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO -

Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 89.

2. Baumol, William J., idr. 2009. Good Capitalism, Bad Capitalism, and the Economics of

Growth and Prosperity. Yale University Press.

3. Bertalanffy, Karl Ludwig. 1968. The General Systems Theory. New York: George

Braziller.

4. Boţičnik, Stane in Mulej, Matjaţ. 2010. Corporate social Responsibility and Reqisite

Holism-Supported by Tradable Permits. Systems Research and Behavioral Science. Vol.

27, Number 1, 23-35.

5. Budal, Martina. 2010. Ddr. Matjaž Mulej, IRDO: Ker ni izpostavljena konkurenci,

energetika ni ravno inovativna panoga. [online] Dostopno na:

[http://www.energetika.net/novice/intervjuji/ddr-matjaz-mulej-irdo-ker-ni-izpostavljena-

konkurenci-energe?utm_source=en.novice].

6. De Bono, Edward. 2005. Šest klobukov razmišljanja. Ljubljana: New Moment.

7. De Bono, Edward. 2006. Lateralno razmišljanje. Ljubljana: New Moment.

8. Drlja, Katarina. 2008. Šola druţbene odgovornosti podjetij od januarja tudi v Sloveniji.

Finance. 8.12.2008, št. 236, 28.

9. Dušič-Gornik, B. 2008. Resnična odgovornost ali inovativni piar? Druţbena odgovornost,

Dolenjski list (2.10.2008) [online] Dostopno na:

[ http://www.siq.si/fileadmin/siqnew/Objave/Klipping_Dolenjski_List.pdf].

10. Đurasovič, Tatjana. 2010. Biodiversity in new educational programe Nature conservatian

technician = Biotska raznovrstnost v novem izobraževalnem programu Naravovarstveni

tehnik. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi

časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene

odgovornosti.

11. Ećimović, Timi, Esposito, Mark, Mulej, Matjaţ in Haw, Roger. 2008. Osebna in

podjetniška družbena odgovornost = The individual and corporate social responsibility.

V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni

uspešnosti vseh udeležencev na trgu : zbornik povzetkov prispevkov : conference

proceedings abstracts. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti,

omenjeno tu, 40—41.

http://www.energetika.net/novice/intervjuji/ddr-matjaz-mulej-irdo-ker-ni-izpostavljena-konkurenci-energe?utm_source=en.novice

http://www.energetika.net/novice/intervjuji/ddr-matjaz-mulej-irdo-ker-ni-izpostavljena-konkurenci-energe?utm_source=en.novice

http://www.siq.si/fileadmin/siqnew/Objave/Klipping_Dolenjski_List.pdf

118

12. Esposito, Mark. 2009. Put Your Corporate Social Responsibility Act Together. Mustang,

OK: Tate Publishing & Enterprises.

13. Exley, Helen. 2005.Večne modrosti. Ljubljana: Mladinska knjiga Zaloţba.

14. Fatur, Peter in Likar, Borut. 2009. Ustvarjalnost zaposlenih za inovativnost podjetja.

Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za menedţment.

15. Finţgar, Neţa in Leštan, Domen. 2008. Ocena dostopnosti težkih kovin in onesnaženosti

tal v zgornji Mežiški dolini. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška Fakulteta.

[online] Dostopno na: [http://aas.bf.uni-lj.si/maj%202008/14finzgar.pdf].

16. Fleissner, Peter in Wanek, Natascha. 2009. BruchStücke: kritische Ansätze zu Politik und

Ökonomie im globalisierten Kapitalismus. Berlin: Trafo Verlag: dr. Wolfgang Weist.

17. Friedl, Andrej. 2004. Odgovornost do druţbe, Korporativna druţbena odgovornost kot del

poslovne vizije modernega podjetja. Glas gospodarstva, 7-8/2004, 36—38.

18. Friedman, Milton. 1970. A Friedman Doctrine: The Social Responsibility of Bussiness Is

to Increase Its Profits. The New York Times Magazine. New York, NY . 13.9.1970, 122—

126.

19. Goerner, Sally, Dyck, Robert, Lagerroos, Dorothy. 2008. The new science of

sustainability : building a foundation for great change. Chapel Hill N.C, USA: Triangle

Center for Complex Systems.

20. Gogala, Andrej. 2008. Modre misli. Ljubljana: Zaloţba Mladinska knjiga.

21. Golub, Philip.S. 2010. Popolna urbanizacija sveta. Le Monde diplomatique April 2010.

Delo. 9.4.2010, 6—7.

22. Gregurec, Nikolina. 2009. Vloga in pomen poslovne etike in družbene odgovornosti v

gospodarski praksi. Magistrsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pravna Fakulteta.

23. Hrast, Anita. 2004 .10% za družbeno odgovornost. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, FDV.

24. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2006. CSR: experience and knowledge transfer of retired

experts for non-profit sector development support. V: Mulej, Matjaţ (ur.), Rebernik,

Miroslav (ur.), Krošlin, Tadej (ur.). STIQE 2006 : Proceedings of the 8th International

Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship, and

Environment, Maribor, Slovenia, 28-30 June, 2006. Maribor: Faculty of Economics and

Business, Institute for Entrepreneurship and Small Business Menedţment, 75—79.

25. Hrast, Anita, Mulej, Matjaţ in Knez-Riedl, Joţica, ur. 2006b. Družbena odgovornost in

izzivi časa 2006. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene

odgovornosti.

119

26. Hrast, Anita. 2006a. Komuniciranje družbene odgovornosti=Communicating social

responsibility . V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.).

Družbena odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za

razvoj druţbene odgovornosti, 31—32.

27. Hrast, Anita, Mulej, Matjaţ, Knez-Riedl, Joţica in Vrana, Toni, ur. 2007. Družbena

odgovornost in izzivi časa 2007. Vloga menedžerjev pri razvoju družbene odgovornosti v

pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za

razvoj druţbene odgovornosti.

28. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2008. Družbena odgovornost in izzivi časa 2008.

Prispevki družbene odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev na trgu :

zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj

druţbene odgovornosti.

29. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2009. Družbena odgovornost in izzivi časa 2009. Delo-

most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij: zbornik

prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj

druţbene odgovornosti.

30. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2009a. Ustvarjanje zavedanja o DO v Sloveniji in HORUS-

Slovenska nagrada za družbeno odgovornost=Creation of awareness concerning social

responsibility in Slovenia, and HORUS, the Slovenian social responsibility award. V:

HRAST, Anita (ur.), MULEJ, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena

odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi do

zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za

sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov,

omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 45.

31. Hrast, Anita. 2010. Pobuda za Nacionalno strategijo razvoja družbene odgovornosti.

17.3.2010. [online] Dostopno na:

[http://www.kpv.gov.si/fileadmin/kpv.gov.si/pageuploads/datoteke_dinamika/2010_03/dr

ugo/Anita_Hrast_-_Zasnova_Nacionalne_strategije_DO_10.pdf]

32. Hrast, Anita. 2010a. Kako zeleno je oglaševanje? = How green is advertising? v: Hrast,

Anita(ur.) in Mulej, Matjaţ, (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010.

Narava in človek: zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO

- Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti.

33. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ, ur. 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010.

Narava in človek: zbornik prispevkov predavateljev. [Izd. na zgoščenki]. Maribor: IRDO

- Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti.

34. Hrast, Anita in Mulej, Matjaţ. 2010a. Za več celovitosti in inoviranja poslovanja:

Slovenska nagrada za družbeno odgovornost Horus = Towards more holism, social

responsibility and innovativeness of business: Slovenian award for social responsibility

Horus. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi


odgovornosti, 71.

http://www.kpv.gov.si/fileadmin/kpv.gov.si/pageuploads/datoteke_dinamika/2010_03/drugo/Anita_Hrast_-_Zasnova_Nacionalne_strategije_DO_10.pdf

http://www.kpv.gov.si/fileadmin/kpv.gov.si/pageuploads/datoteke_dinamika/2010_03/drugo/Anita_Hrast_-_Zasnova_Nacionalne_strategije_DO_10.pdf

120

35. Jesenšek, Miha. 2007. Dosje: Kitajska in njena harmonična druţba. Večer, Sobotna

priloga Večera 27.10.2007, 4—5.

36. Juričan, Dobran. Poslovno moralno voditeljstvo.2009. [online] Dostopno na:

[http://www.energos-svetovanje.si/ ], 2.7.2009.

37. Knez-Riedl, Joţica. 2002. Družbena odgovornost malih in srednje velikih podjetij.

Slovenski podjetniški observatorij 2002, 2 del. Inštitut za podjetništvo in menedţment

malih podjetij. Maribor: Univerza v Mariboru, EPF, 91—112.

38. Knez-Riedl Joţica. 2006a. Druţbena odgovornost-integralni del izobraţevalnih

programov. Družbena odgovornost, Integralni del izobraževalnih programov. Maribor:

Univerza v Mariboru, EPF, 4—7.

39. Knez-Riedl, Joţica. 2006b. Družbena odgovornost in univerza=Social responsibility and

university. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.). Družbena

odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj

druţbene odgovornosti, 39—40.

40. Knez-Riedl, Joţica, 2007a. Družbeno odgovorno upravljanje družb=Social responsible

corporate govenance.. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.),

Vrana, Toni (ur.). 2007. Družbena odgovornost in izzivi časa 2007. Vloga menedžerjev pri

razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih, omenjeno tu.

Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 69—70.

41. Knez-Riedl, Joţica. 2007b. Primeri dobre prakse na področju družbene odgovornosti

podjetja (DOP) [online] Dostopno na:

[http://www.gzs.si/slo/regije/stajerska_gospodarska_zbornica_samostojna_regionalna_zbo

rnica_/druzbena_odgovornost_podjetij/gradiva_dokumenti_clanki_o_dop/clanki_in_drugi

_referencni_materiali/34847].

42. Knez-Riedl, Joţica. 2007c. Standardi družbene odgovornosti. Infosplet – podjetnikovo

informacijsko spletišče, št. 2. [online] Dostopno na:

[http://www.infosvet.si/index.php?option=com_content&task=view&id=89&Itemid=8]

43. Knez-Riedl, Joţica. 2010. The contribution of evironmental economics to understanding

and solving the problems of the scarity of goods=prispevek okoljske ekonomike k

razumevanju in reševanju problema redkosti dobrin.. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ

(ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu.

Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 49.

44. Korošec, Urška. 2010. Tegobe današnjega sveta. Le Monde diplomatique April 2010.

Delo. 9.4.2010 , 30.

45. Kovač, Zdenka. 2008. Družbeno podjetništvo, razvojna iluzija ali temeljna socialno

ekonomska inovacija 21. Stoletja. [online] Dostopno na:

[http://www.pozitivke.net/article.php/20080518135643718]


http://www.infosvet.si/index.php?option=com_content&task=view&id=89&Itemid=84

http://www.pozitivke.net/article.php/20080518135643718

121

46. Kozoderec, Danilo. 2008. Prihodnost in vodenje. [online] Dostopno na:

[http://www.prihodnost.org/2008/01/slovenski-forum-inovacij-inovativnost-in-

inovacijska-klima/]

47. Kralj, Rok. 2003. K ekonomiji delitve. Kamnik: samozaloţba.

48. Kučić, J. Lenart. 2010. Vse manj časa za prihodnost; Komu bo odbila desettisočletna ura.

Delo, Sobotna priloga. 20.3.2010, 36—37.

49. Lekkerkerk, Hans. 2009. CSR & Innovation. CSR Center. [online] Dostopno na:

[http://www.csrcenter.net].

50. Mandič, Srna. 2002. Socialni problemi, druţbeni problemi in krepitev vpliva javnosti.

Teorija in praksa. letnik 39, 2, 204—219.

51. Maurrasse, David. 2004. A future for Everyone: Innovative Social Responsibility and

Community Partnership. New York, NY: Routledge.

52. McIntosh, M., Leipziger, D., Jones, K., Coleman, G. 1998. Corporate citizenship. London:

Financial Times Menedţment.

53. Mesner Andolšek, Dana.1995. Organizacijska kultura. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

54. Moss Kanter, Rosabeth. 2003. From spare change to real change. The social sector as beta

site for bussiness innnovations. Harward bussines review on Corporate Responsibility.

Boston: Harward Bussiness School Press. 189—213.

55. Mulej, Matjaţ. 1979. Ustvarjalno delo in dialektična teorija sistemov. Celje: Razvojni

center Celje.

56. Mulej, Matjaţ in soavtorji. 1994. Inovacijski menedžment. Maribor: Univerza v Mariboru,

EPF.

57. Mulej, Matjaţ in Ţenko, Zdenka. 2004. Dialektična teorija sistemov in invencijsko-

inovacijski menedžment. Maribor: Menedţment Forum Maribor.

58. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka in Kajzer, Štefan. 2006a. Etika

soodvisnosti kot ozadje družbene odgovornosti = Ethic of Interdependence - background

of social responsibility. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.).

Družbena odgovornost in izzivi časa 2006, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za

razvoj druţbene odgovornosti, 13—14.

59. Mulej, Matjaţ. 2007. Povzetek prispevka na 19. Mednarodnem forumu odličnosti in

mojstrstva Otočec 2007. [online] Dostopno na:

[http://www.drustvoekonomistov.si/19_forumodlicnosti_odmevi.aspx ]

http://www.prihodnost.org/2008/01/slovenski-forum-inovacij-inovativnost-in-inovacijska-klima/

http://www.prihodnost.org/2008/01/slovenski-forum-inovacij-inovativnost-in-inovacijska-klima/

http://www.drustvoekonomistov.si/19_forumodlicnosti_odmevi.aspx

122

60. Mulej, Matjaţ in Prosenak, Damijan. 2007. Družba in gospodarstvo z etiko družbene

odgovornosti-možna peta faza družbeno-gospodarskega razvoja? V: Hrast, Anita (ur.),

Mulej, Matjaţ (ur.), Knez-Riedl, Joţica (ur.), Vrana, Toni (ur.). Vloga menedžerjev pri

razvoju družbene odgovornosti v pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih : zbornik

prispevkov : conference proceedings, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj

druţbene odgovornosti, 21—22.

61. Mulej, Matjaţ. 2008. Invencijsko-inovacijski menedžment z uporabo dialektične teorije

sistemov. Ljubljana: Korona plus.

62. Mulej, Matjaţ in Hrast, Anita, 2008. Izobilje brez družbene odgovornosti=globalna

revščina? Zbornik prispevkov 3. Mednarodne konference Druţbena odgovornost in izzivi

časa. Maribor: IRDO.V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). Prispevki družbene

odgovornosti k dolgoročni uspešnosti vseh udeležencev na trgu : zbornik povzetkov

prispevkov : conference proceedings abstracts, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za

razvoj druţbene odgovornosti, 21.

63. Mulej, Matjaţ. 2009a. Feargal Quinn-Superquinn: zgled inovativnega, družbeno

odgovornega in zato donosnega sodelovanja z odjemalci=Feargal Quinn-Superquinn: an

example of an innovative social responsible and therefore profitable cooperation with

company's customer. Druţbena odgovornost 2009. Zbornik 4. Mednarodne konference

IRDO. Maribor: IRDO. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna

konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za

sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij

2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij:

zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene

odgovornosti, 91.

64. Mulej, Matjaţ. 2009b. Povezovanje med družbeno odgovornostjo in inoviranjem ali

prenovo obnašanja in poslovanja z vidika NVO: predavanje na delavnici, ki jo je

organizirala Fundacija Vincenca Drakslerja za odvisnike dne 31. marca 2009. Kranj,

2009.

65. Mulej, Matjaţ. 2009c. Book Reviews Editorial. Systems Research and Behavioral

Science. January-February 2010, 113-123. [Stop causing humankind's suicide, please!

Five good cases of systemic thinking about crucial issues put in synergy for solution to the

global crises. ]. [online. ] Dostopno na:[ http://www. Interscience.wiley.com]

66. Mulej, Matjaţ. 2009d. Pot iz sedanjega spleta kriz ni enako več podjetij in proizvodnje.

[online. ] Dostopno na:[http://www.primorska.info/novice/4775]

67. Mulej, Matjaţ. 2009e. Pravica do uporabe brez zlorabe. MQ, št. 12, Oktober, 2009.

Ljubljana: Zdruţenje Manager, 10-11. [online] Dostopno na:[ http://www.zdruzenje-

manager.si/storage/6244/4_Pravica_do_uporabe.pdf].

68. Mulej, Matjaţ. 2009f. Družbena odgovornost (podjetij): pot iz sedanjih kriz. Predavanja

ZPM 29.10.2009. [online. ] Dostopno na:

[ www.zveza-zpm-mb.si/attachments/sl/366/Db_odgovornost_ppt.ppt]

http://www.planbzaslovenijo.si/upload/trajnostni-razvoj/mulej.pdf

http://www.primorska.info/novice/4775

http://www.zdruzenje-manager.si/storage/6244/4_Pravica_do_uporabe.pdf

http://www.zdruzenje-manager.si/storage/6244/4_Pravica_do_uporabe.pdf

123

69. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko. 2009. From the innovative to the socially responsible

enterprise. V: Proceedings of the GSMI 1st Global Business Summit Conference : 15th-

17th June 2009, (Proceedings of the ... Global Business Summit Conference, Vol. 1, 1st

Conference). [Compact disk ed.]. Beverly Hills (Michigan): Global Strategic

Menedţment; Malaysia: Institute of Business Excellence: Faculty of Business

Menedţment; Kelantan: Universiti Teknologi MARA, 2, 67—77.

70. Mulej, Matjaţ, Ţenko, Zdenka, Potočan, Vojko, Boţičnik, Stane, Hrast, Anita. 2009a.

Nujnost in zapletenost ustvarjalnega sodelovanja in inoviranje kot pot iz krize

2008=Necessity and complexity of creative cooperation aimed at innovation as a way out

from the 2008-crisis. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca

Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom Delo - most za sodelovanje: odnosi

do zaposlenih in različnih starostnih generacij, Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za

sodelovanje : odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij : zbornik prispevkov,

omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 54.

71. Mulej, Matjaţ, Ţenko, Zdenka, Potočan, Vojko, Štrukelj, Tjaša. 2009b. Kriza 2008-

posledica neoliberalnega zanemarjanja primerno celovitega obnašanja do inoviranja. V:

Mulej, Matjaţ (ur.). 2009. Globalna finančna kriza ter trajnostni razvoj : zbornik

posvetovanja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, 12.

72. Mulej, Matjaţ idr. 2009c. Kriza-povod za inoviranje planiranja in vodenja v smeri k

družbeni odgovornosti (podjetij) ter zadostni in potrebni celovitosti obnašanja ljudi.

Prispevek za posvetovanje Društva ekonomistov Maribor.

73. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka, Čančer, Vesna, Hrast, Anita, Prosenak,

Damijan. 2009d. Informal system thinking by social responsibility concerning

information. Introductory paper for a session at IDIMT, 09-11-September 2009.

74. Mulej, Matjaţ, Potočan, Vojko, Ţenko, Zdenka, Štrukelj, Tjaša, Hrast, Anita. 2009e.

Introduction of innovating to enterprises in crisis times of 2008-. V: Strovskiî, Leonid

Evgen'evich (ur.). Integracija Rossii v mirovuju èkonomičeskuju kul'turu v postkrizisnyî

period : international conference proceedings : December 3-4, 2009. Ekaterinburg:Ural

State Technical University, 228—243 (Part 2).

75. Mulej, Matjaţ. 2010. Odprto inoviranje-nuja za večino podjetij. Podjetnik. let. 19, št.1.,

24-25. [online] Dostopno na:[ http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950].

76. Mulej, Matjaţ. 2010a. Action Makes Innovation from Knowledge and Invention –

Diffusion of Novelties revisited, and made more/requisitely Holistic. V: Rebernik,

Miroslav idr., uredniki: 30th PODIM Conference, 14-15.4.2010.

77. Mulej, Nastja. 2009. Kako nastane inovacija? 28.8.2009. [online] Dostopno na:

[http://www.mestomladih.si/spodbujamo-inovativnost/kako-nastane-inovacija/23].

78. Nordström, Kjell in Ridderstrale, Jonas. 2001. Ta nori posel. Ljubljana: GV Zaloţba.

79. Pavlin, Barbara. 2006. Druţbeno odgovorno ravnanje podjetij mora biti inovativno. Delo

FT, št.7 , 24.7.2006, 18—19.

http://www.podjetnik.si/default.asp?ClanekID=4950

http://www.mestomladih.si/spodbujamo-inovativnost/kako-nastane-inovacija/23

124

80. Pavlin, Barbara. 2009. FT tema: Druţbena odgovornost. Delo FT, št.27, 27.7.2009, 15—

20.

81. Pečjak, Vid. 1989. Poti do idej. Ljubljana: samozaloţba.

82. Pečjak, Vid. 2001. Poti do novih idej. New Moment, št. 16. Ljubljana: New Moment.

83. Perko, Ksenja. 2009. Ena izmed naših ključnih nalog je skrb za mlade, da bodo lahko

prispevali k razvoju družbe=One of the most important roles is to support young people,

so they can contribute to development of society.. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ

(ur.). 4. mednarodna konferenca Druţbena odgovornost in izzivi časa 2009 z naslovom

Delo - most za sodelovanje: odnosi do zaposlenih in različnih starostnih generacij,

Maribor, 3. in 4. junij 2009. Delo - most za sodelovanje : odnosi do zaposlenih in

različnih starostnih generacij: zbornik prispevkov, omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut

za razvoj druţbene odgovornosti, 2009, 40.

84. Petkovšek, Jana. 2009. Brez druţbene odgovornosti gremo v samomor. Dnevnik.

[online]Dostopno na:[http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261].

85. Pivec, Franci. 2009. Homo miserabilis. Pogledi. Večer. 21.10.2001. [online]Dostopno na:[

http://www.vecer.com/clanek20091021005479212].

86. Podnar, K. in Golob, U. 2006. »Evropsko« razumevanje druţbene odgovornosti podjetja.

Industrijska demokracija, Kranj: ŠCID, št. 8, 25—27.

87. Potočan, Vojko in Mulej, Matjaţ. 2007. Druţbena odgovornost trajnostnega podjetja.

Organizacija (Kranj), 40, št.5. Kranj, A129—A130.

88. Porter, Michael E. 1990. The competitive advantage of nations. New York: The Free

Press.

89. Porter, Michael E. in Kramer, Mike R. 2006. Strategy and Society: The Link Between

Competitive Advantage and Corporate Social Responsibility. Boston, MA: Harvard

Business Review, (78—93).

90. Repovţ, Mija. 2004. Sočutni kapitalizem – iluzija ali realnost? Delo, Sobotna

priloga.14.2.2004, 8—9.

91. Repovţ, Mija. 2009. Pomisleki: Akademikovo obţalovanje. Delo, Sobotna priloga.

19.12.2009, 40.

92. Rustja, Nina. 2009. Družbena odgovornost kot konkurenčna prednost malih in srednje

velikih podjetij v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.

93. Robinson, Alan G. Schroeder in Dean M. 2006. Ideas are Free. San Francisco; CA:

Berrett-Koehler Publishers.

94. Sgerm, Dragica. 2010. Skrb za naravo-Palček in Ekoliza = Care for Nature-»Palček« in

»Ekoliza«. v: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi

http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042294261

http://www.vecer.com/clanek20091021005479212

http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=FFRM&mode=5&id=1124001540108716&PF1=AU&PF2=TI&PF3=PY&PF4=KW&CS=a&PF5=CB&run=yes&SS1=%22Porter,%20Michael%20E.%22

125


odgovornosti.

95. Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2009. Ljubljana: DZS.

96. Stropnik, Jasna. 2006. Odnos do zaposlenih kot notranji vidik družbene odgovornosti

podjetja. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.

97. Šalamun, Andreja. 2006. Spodbujanje inovativnosti: Kult udobja, lenarjenja in prostega

časa. Finance. 30.3.2006, 9—10.

98. Štrukelj, Tjaša in Mulej, Matjaţ. 2009. Medgeneracijsko sodelovanje: motivi in posledice-

nekaj izkušenj=Cooperation between generations: motives and outcomes-some

experiences. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca




omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 80.

99. Tavčar, Borut. 2010. Zeleno navdušenje. Delo, Sobotna priloga. 16.1.2010, 3.

100. Taylor, Graeme. 2008. Evolution's Edge: The Coming Collapse and Transformazion of

our World. Gabriola Island, Canada: New Society Publisher.

101. Urbanija, Anamarija. 2009. Druţbena odgovornost je v krizi še pomembnejša.

Finance.7.10.2009, 14.

102. Vila, Antun. 1995. Druţbena odgovornost podjetja. Organizacija (Kranj) 28, št. 4.

Kranj, 217—220.

103. Ţagar, Kristina. 2008. Vpliv zaznane družbene odgovornosti podjetij na zvestobo

porabnikov. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, EF.

104. Ţenko, Zdenka, in Mulej, Matjaţ. 2010. The ‗Maribor concept‘ of systems education:

specialization without over-specialization. V: Leonard, Allena, Wilby, Jennifer, urednici:

34th

conference of the ISSS, in Waterloo, Canada

105. Ţiţek Šarotar, Simona in Maučec, Martina. 2009. Osebni razvoj posameznika kot temelj

družbene odgovornosti=Corporate social responsibility and individual's personal

development. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ (ur.). 4. mednarodna konferenca




omenjeno tu. Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 75—76.

106. Ţiţek Šarotar, Simona, Mulej, Matjaţ, Potočnik, Amna. 2010. Human well-being under

impact of human care for nature: Happy planet index. V: Hrast, Anita (ur.), Mulej, Matjaţ

(ur.). 2010. Družbena odgovornost in izzivi časa 2010. Narava in človek, omenjeno tu.

Maribor: IRDO - Inštitut za razvoj druţbene odgovornosti, 48—49.

126

VIRI

1. Bussiness Week, The World's most innovative Companies. [online]. Dostopno na:

[http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm]

2. Bloomberg Businessweek, The 50 Most Innovative Companies [online]. Dostopno na:

[http://bwnt.businessweek.com/interactive_reports/innovative_50_2009/?chan=magazi

ne+channel_in:+inside+innovation]

3. Corporate Social Responsibility, A Government Update. [online]. Dostopno na:

[www.csr.gov.uk]

4. Druţbeno odgovorni razsvetljeni kapitalizen, Rtv- Slo, Blog. [online]. Dostopno na:

[http://www.rtvslo.si/blog/asteroid/druzbeno-odgovorni-razsvetljeni-

kapitalizem/24159].

5. European Commission [online]. Dostopno na:

[http://ec.europa.eu/enterprise/csr/index_en.htm]

6. Fast Company, The World's Most Innovative Companies 2010 [online]. Dostopno na:

[http://www.fastcompany.com/mic/2010]

7. Finance, Redakcija Financ. Kdo si upa: Lučka Kajfeţ Bogataj, 6.5.2010. [online].

Dostopno na:[ http://www.finance.si/278806/Kdo-si-upa-Lu%E8ka-Kajfe%BE-

Bogataj]

8. GLOBE Slovenija. 2008. 4. skupna seja GLOBE Slovenija in sveta za varstvo okolja

republike Slovenije. Problematika gospodarjenja z urbanim in odprtim prostorom v

sloveniji v luči podražitev naravnih surovin in hrane v svetu ter predvidenega

organiziranja regij. 18. marca 2008 v Ljubljani. Izhodišča za obravnavo teme.

[online]

Dostopnona:[http://www.let-

group.com/ARENA05/letarenae.nsf/ae76a4ee10890d4bc1256fb9005f74fe/61fcdccf81

5f549fc125741e00393d70/$FILE/4.seja-izhodisca.pdf].

9. Horus, Slovenska nagrada za druţbeno odgovornost. [online]. Dostopno

na:[http://www.horus.si]

10. Krajinski park Goričko. [online]. Dostopno na:[ http://www.park-goricko.org]

11. Mreţa Global Compact Slovenija. [online]. Dostopno na: [ http://www.ungc-

slovenia.si/slo/novice/]

12. Okrogla miza UM, Ekonomsko-poslovna fakulteta: Kako spodbuditi raziskovalno

delo v podjetjih. Predavanje ddr. Matjaţa Muleja. Oktober 2007 [online]. Dostopno

na: [http://videolectures.net/ssk07_mulej_omks/]

13. Poslovni utrip. [online]. Dostopno na: [http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528]

http://www.businessweek.com/magazine/content/06_17/b3981401.htm





http://www.fastcompany.com/mic/2010





http://videolectures.net/ssk07_mulej_omks/

http://www.poslovni-utrip.si/?p=2528

127

14. Sanacija onesnaţenega okolja v Zgornji Meţiški dolini. [online]. Dostopno na:

[http://www.sanacija-svinec.si/]

15. The Skoll Foundation. [online]. Dostopno na: [http://www.skollfoundation.org/]

16. UNCED (United Nations Conference on Environment and Development), The Earth

Summit [online]. Dostopno na: [http://www.un.org/geninfo/bp/enviro.html]

17. Washington Post. 2009. Online. Dostopno na: [http://www.washingtonpost.com/wp-


18. Wikipedia, prosta enciklopedija. [online]. Dostopno na:

[http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png]

19. Worldclock 2008. . [online]. Dostopno na:

[http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf]


http://www.skollfoundation.org/

http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kyoto_Protocol_participation_map_2009.png

http://www.poodwaddle.com/worldclock.swf

1

PRILOGA

Področja - EKONOMSKE IN SPLOŠNE OCENE Mednarodno podjetje A, enota v Sloveniji. Mednarodno podjetje B, enota v Sloveniji.

1. Plačilna sposobnost Odlična. Izredno slaba.

2. Poravnavanje obveznosti podjetja do bank Odlično, v dogovorjenih rokih.

Podjetje ne zmore (več) poravnavati obveznosti do bank

in dobaviteljev.

3. Poravnavanje obveznosti podjetja do dobaviteljev Odlično, v dogovorjenih rokih ali prej.

Podjetje ne zmore (več) poravnavati obveznosti do bank

in dobaviteljev.

4. Primerno in pošteno plačilo za dobavljene materiale,

proizvode in storitve

Da. Podjetje dobaviteljem za njihove proizvode ali storitve

priznava in plačuje poštene oziroma na trgu veljavne cene.

Podjetje je imelo z dobavitelji sklenjene dolgoročne

pogodbe, vendar ni bilo pripravljeno plačevati trţnih

cen. Dobavitelje je občasno izsiljevalo z zahtevami po

izredno nizkih cenah in vrhunski kakovosti. Plačila

dobaviteljem nikoli niso bila poravnana povsem v

skladu s pogodbami. Podjetje je običajno iskalo načine,

kako se izogniti plačilu (neupravičene reklamacije ipd.).

danes podjetje ni več sposobno poravnavati svojih

obveznosti do dobaviteljev, zato je materialni tok

ustavljen, material za proizvodnjo dobavlja odjemalec.

2

5. Plačilo zaposlenim za njihovo delo (pravočasnost

plačil, višina plačila v primerjavi z nagradami vodilnim

in vodstvenim delavcem ter v primerjavi z izplačili

(nagradami/dividendami/vrednostjo delnic) lastnikom

za vloţen kapital, enako plačilo za enako delo , enako

plačilo glede na spol ipd., podpiranje izobraţevanja

zaposlenih)

Plačila za delo pravočasna, višina plačil delno primerna, vendar

nesorazmerna z nagradami lastnikom za vloţeni kapital.

Razlike v plačilih za delo glede na geografsko področje

proizvodnih enot.

Delavci, razen redkih vodilnih (člani uprave) prejemajo

minimalne ali zajamčene osebne dohodke. V zadnjem

času plačila za delo niso izpeljana v skladu z veljavnimi

pogodbami, prav tako niso zagotovljeni viri financiranja

za nadaljevanje proizvodnje in nadaljnja izplačila plač.

6. Spoštovanje zaposlenih in spoštovanje njihovih pravic

ter potreb (npr. organizirano varstvo otrok zaposlenih) Da.

Na nizkem nivoju, podjetje je sicer poskušalo pridobiti

koncesijo za organizirano varstvo otrok, vendar so bili,

po informacijah podjetja, neuspešni.

7. Upoštevanje zaposlenih in njihovih predlogov (npr.

izboljšav procesov, proizvodov, invencijsko-inovativno-

difuzijska dejavnost) Občasno. Uporaba ţe znanih, ustaljenih postopkov poslovanja.

PSI je bil uveden, vendar je bila skupina, ki je predloge

pregledovala ali odobrila nestrokovna. Ni sodeloval

nihče iz vrst vodstva ali vodilnih delavcev.

8. Filantropija in odnosi z lokalno skupnostjo Dobri. Prevladuje filantropski model DOP.

Podjetje je podpiralo lokalno športno - rokometno

društvo.

9. Donacije in sponzorstva (šport, kultura, druţbeno

koristna in potrebna društva npr. gasilska društva

ipd…) Da. Podjetje podpira športne in kulturne dejavnosti.

Podjetje je podpiralo lokalno športno - rokometno

društvo.

10. Podpiranje ranljivih ali zapostavljenih druţbenih

skupin (bolnih, ostarelih, zasvojencev…) Da. Podjetje podpira bolnike, npr. društvo astmatikov. Ni bilo mogoče zaznati.

3

11. Podpiranje R&R (sodelovanje z univerzami,

inštituti, podpiranje raziskovalnega dela (mladih in

ostalih)

Da. Podjetje sodeluje z univerzami in drugimi R&R

inštitucijami. Ni bilo mogoče zaznati.

12. Podpiranje izobraţevanja in izobraţevalnih

institucij (štipendiranje, podpiranje in sodelovanje z

vzgojno-izobraţevalnimi ustanovami)

Štipendirajo izključno študente, ki lahko okrepijo R&R,

strokovne študijske smeri, npr, farmacijo, kemijo, medicino.

Podjetje je v obdobju desetih let organiziralo

konzorcijski študij za nekaj zaposlenih, vendar nikoli ni

imelo interesa, da bi raziskovalne, seminarske ali

magistrske naloge, ki so vsebovale vsebine, namenjene

analizam in izboljšavam v podjetju , uporabilo in

ocenilo njihovo uporabno vrednost.

13. Skrb za okolje V okviru zakonskih predpisov in omejitev.

Skrb za okolje ni bila nikoli poudarjena. Bila je na

izredno nizkem nivoju.

14. Upoštevanje zakonskih predpisov v zvezi z

varovanjem okolja V okviru zakonskih predpisov in omejitev. Da. Deloma.

15. Sanacija morebitne škode, ki jo je podjetje

povzročilo okolju (naravi) v preteklosti Ni mogoče zaznati. Ni bilo mogoče zaznati.

16. Občutek, ali podjetje zlorablja svoj poloţaj (vpliv) v

odnosu do zaposlenih, poslovnih partnerjev;

dobaviteljev in odjemalcev, do lokalne skupnosti, do

širše druţbe in do narave oziroma okolja. Ne, ni mogoče zaznati.

Prisoten je bil (in je še vedno) močan občutek zlorabe

vpliva predvsem nekdanjih lastnikov in vodstva ter tudi

sedanjih lastnikov, ki se v vlogi vodstva ne pojavljajo

več.

4

17. Zakaj, če ţe, podjetje ravna druţbeno odgovorno

(zaradi Vrednot, Kulture, Etike in Norm podjetja,

njegovih lastnikov ali vodilnih ali zaradi PR-a,

marketinga z namenom ugajati – zaradi ţelje po dvigu

ugleda; gre za resnično (zaradi poštenosti in resničnih

VKEN) ali gre za navidezno druţbeno odgovornost)

Podjetje ima (formalno) sprejetih več kodeksov, ki natančno

določajo in opisujejo V/K/E/N, ki vladajo v podjetju. Vsi

zaposleni se morajo formalno izobraziti in seznaniti z

veljavnimi V/K/E/N, opraviti izpit in podpisati izjavo, da so

zavezani k njihovemu spoštovanju in bodo ravnali v skladu s

kodeksi. Glede na navedeno (neenako plačilo za enako delo -

odvisno od proizvodne lokacije) ter javnosti poznane afere o

podkupovanjih v farmacevtski industriji (vir: Delo, 7.9.2009.

online: http://www.delo.si/clanek/89674) povzročajo dvom o

resnično veljavnih V/K/E/N. Menim, da gre v veliki meri za

PR z razlogom (namenjen notranjim in zunanjim deleţnikom),

namesto za resnično druţbeno odgovornost in odpoved

vplivnih, da ne bi zlorabljali svojih poloţajev in moči.

Podjetje je izvajalo močan "narcisoidni" marketing,

uporabljali so udarne oglaševalske slogane in zgodbe.

Javnosti so se predstavljali kot odgovorno podjetje, prav

tako so zaposlene prepričevali v dejstvo, da so

odgovoren ter čuteč zaposlovalec.

Področja - MERILA, IZPOSTAVLJENA V

MAGISTRSKI NALOGI (potrebna za teoretično

raziskovanje po merilih iz naloge) Mednarodno podjetje A, enota v Sloveniji. Mednarodno podjetje B, enota v Sloveniji.

1. Pojmovanje druţbene odgovornosti - preteţno

dobrodelnost ali vsi 4 vidiki po EU (poštenost brez

zlorabe v odnosih do sodelavcev, poslovnih partnerjev,

širše druţbe, narave)

Podjetje druţbeno odgovornost pojmuje vsaj v dveh vidikih po

EU: do poslovnih partnerjev in narave, medtem ko do

zaposlenih sicer izkazuje druţbeno odgovorno ravnanje, vendar

obstaja v podjetju diskriminacija pri plačilni politiki (za enako

delo različna plačila - glede na geografsko področje

proizvodnih obratov - neskladno s kodeksi, ki veljajo v

podjetju). Prav tako podjetje ne ravna pošteno, brez zlorab do

širšega okolja, saj obstajajo dokazi, da je podjetje s

podkupovanjem vplivalo na odjemalce oziroma distributerje in

zdravnike, ki predpisujejo farmacevtske izdelke končnim

uporabnikom.

Danes podjetje ne izkazuje niti dobrodelnosti, ki jo je

izkazovala pred leti. Teţko bi govorili o poštenosti brez

zlorab, saj je primer podjetja danes medijsko izredno

odziven. Nekdanji predsednik uprave in eden nekdanjih

večinskih lastnikov se sooča s toţbami zaradi zlorabe

poloţaja in pravic ter zaradi posla z laserskimi

karticami in pogodbe o vzdrţevanju in nabavi

računalniške opreme. Menim, da so vplivni, nekdanji in

tudi še trenutni lastniki ter vodstvo ravnali v nasprotju z

idejo poštenosti brez zlorab, predvsem v odnosu do

sodelavcev in širše druţbe, nenazadnje tudi do drţave,

ki bo morala prevzeti breme socialne groţnje, ki se kaţe

za nekdanje in še zaposlene v podjetju.

5

2. Pojavljanje vseh 8 vsebinskih tipov inovacij v praksi

(Tipov inovacij je vsaj 32, saj je moţnih 8 tipov vsebine:

poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje,

stil vodenja, proces vodenja, metode, stil poslovanja,

vrednote/kultura/etika/norme. Imajo korenite ali

drobne posledice. Nastanejo znotraj ali izven sluţbene

dolţnosti ukvarjati se z IIDP (8x2x2=32)

V podjetju se pojavljajo naslednji vsebinski tipi inovacij:

poslovni program, tehnika in tehnologija, organiziranje, stil

vodenja in stil poslovanja. Inoviranja V/K/E/N ni zaznati.

Podjetje nikdar ni imelo lastnega oddelka za R&R.

Obstajal je oddelek za tehnologijo, ki je zgolj predpisal

postopek in kosovni seznam za nove, razvojne izdelke,

ki so bili razviti v laboratorijih odjemalcev. Prav tako ni

bilo inoviranja stila vodenja, metod in stila poslovanja

ali procesa vodenja, še manj VKEN. Spreminjale so se

zgolj organizacijske oblike (pravne oblike, prehajanja iz

d.o.o. v enote krovne (d.d.) druţbe ipd. Ne moremo pa

omenjenih sprememb označiti za organizacijske

inovacije.

3. Pojavljanje zlorabe vpliva v praksi

Omenjena afera s podkupovanjem (vir zgoraj) kaţe na

moţnost, da je podjetje (sicer naj bi bilo podkupovanje vodeno

iz centrale, lastnika podjetja) zlorabilo svoj vpliv in moč

kapitala ter vplivalo na izbiro in predpisovanje preteţno tistih

zdravil, ki jih proizvaja podjetje.

Menim, da so nekdanji lastniki, četudi jim neetično in

kaznivo dejanje še ni dokazano, ravnali neodgovorno in

so zlorabljali tako zaposlene, partnerje, okolje in

nenazadnje svojo lastnino, pravno osebo, ki so jo, ko so

jo povsem izčrpali, prodali.

4. Preprečevanje oportunitetnih stroškov z obnašanjem

v stilu DOP

Delno se oportunitetni stroški preprečujejo z druţbeno

odgovornim ravnanjem. Podjetje se še ni srečalo s primeri

sabotaţ, uporov, stavk ipd.

Podjetje ni postopalo in ravnalo v smeri morebitnega

preprečevanja oportunitetnih stroškov, ki so zaradi

kratkoročnih ciljev in ravnanja podjetja ţe nastali - npr

dve stavki delavcev v zadnjih 6 mesecih.

5. Vgrajenost DOP v strategijo DOP vgrajena v strategijo.

DOP, vendar zgolj navidezna, ter del DOP, ki se nanaša

zgolj na sponzorstva in donacije je bil vgrajen v

strategijo ki se je tudi izvajala, vendar samo v delu, ki

ga omenjam; donacije in sponzorstva, sicer je bilo DO

ravnanje zgolj navidezno.

6. Usposabljanje vodstva in sodelavcev za DOP

Usposabljanja potekajo, vendar je DO pojmovana preteţno kot

človekoljubje, sponzorstva, donacije ter skrb za zaposlene.

V podjetju usposabljanja za več druţbeno odgovornega

ravnanja ni bilo.

7. Usposabljanje vodstva in sodelavcev IIDP IIDP stalnica v poslovanju podjetja. Prav tako izobraţevanja. V podjetju usposabljanja za IIDP ni bilo.

6

8. Uporaba novih kazalnikov uspeha

Trenutno se v poslovnih poročilih uporabljajo standardni,

finančni kazalci.

Podjetje je za razkritje svojega poslovanja uporabljalo

klasične finančne kazalnike, ima pa osvojen (in ga

uporablja) standard ISO 14000.

9. Povezovanje DOP in IIDP s potjo iz krize

Podjetje v krizo v poslovanju ni zašlo, zato posluje v skladu z

zastavljenimi cilji in izvaja vse procese nespremenjeno.

Zaradi trenutno slabe poslovne in finančne kondicije se

podjetje, njegovo vodstvo, predvsem pa lastniki bolj ali

manj ukvarjajo z vprašanjem lastništva, prevlade moči

in iskanjem izhoda, ki bo najbolj koristil prav njim. V

tem trenutku ne iščejo IIDP v povezovanju z DOP za

izhod iz nastale situacije oziroma krize.

10. Stopnja uveljavljenosti inovativnega poslovanja kot

slika stopnje DOP

Inovacije so preteţno še vedno tehnično-tehnološke narave.

DOP in IIDP v podjetju ne povezujejo. DO podjetje ne razume

kot IIDP.

Ni uveljavljenega inovativnega poslovanja, DOP je na

najniţji moţni točki (najverjetneje odkar podjetje

posluje).

11. Dajanje pobud vladi/drţavi za pospeševanje razvoja

inovativne druţbe in DOP / DO drţave / DO ljudi

Pobude niso zaznane. Do druţbe in drţave, kjer podjetje deluje,

le-to dejansko ni odgovorno. Gre za razvit sistem odlivanja

dobička (in plačila davka na dobiček) v matično Švico, kar

pomeni, da podjetje drţavi odreka plačilo davkov ter se

postavlja v favoriziran poloţaj v primerjavi z enakimi podjetji

v panogi, npr. s konkurentom, Krko. Pobude niso zaznane.

12. Upoštevanost predlogov Kozoderca (str. 71)

Predlogi, kot jih navaja Kozoderec (v: Mauhler 2010, 68) so

bolj ali manj upoštevani. Inovacijska klima je dobra, delo v

skupinah stalna praksa. Vzdušje sproščeno, odprto, dobrodošle

so vse ideje, od vseh zainteresiranih, z vseh področij. Podjetje

ne izvaja pritiskov na IIDP ali potencialne inventorje. IIDP s

ene izvajajo na silo.

Podjetje je imelo uveden sistem stalnih izboljšav in

podajanja predlogov. Deloma so bili upoštevani nasveti

(Kozoderec v: Mauhler 2010, 68) in sicer v ustvarjanju

odprtega vzdušja. Dobrodošle so bile vse ideje, ni bilo

časovnih pritiskov, zaposleni so lahko med svoje

predloge vključevali tudi predloge drugih, npr. svojih

partnerjev, prijateljev, otrok ipd... Ţal je bila skupina oz.

komisija, ki je predloge zbirala, sestavljena iz vrst

zaposlenih, ki se niso ukvarjali z IIDP ter niso imeli

motiva, da se IIDP v podjetju dejansko izvaja. Po lastni

presoji so mesečno izbrali predlog, ki jim je bil (glede

na njihove kriterije) najljubši. Predlogi so se običajno

zbanalizirali na predloge, kot npr. postavitev dodatnega

pepelnika za kadilce ipd. Nihče iz vodstva podjetja se ni

resno ukvarjal (ali se je ni več ukvarjal - npr. z odhodom

ključnih kadrov) z IIDP.

7

13. Upoštevanost odprtega inoviranja (str. 68)

Podjetje uporablja koncept odprtega inoviranja. Narava

proizvodov podjetja so generiki, kar dejansko pomeni, da se

ideje za proizvode iščejo tudi drugje, zunaj matičnega podjetja,

za razvoj pa podjetje najema tudi zunanje strokovnjake, ne

zgolj svojih. Prav tako podjetje dopušča moţnost plasiranja

lastnih idej na trg, v uporabo ali nadgradnjo drugim podjetjem.

Gre za vse tipe inovacij, ne zgolj tehnično-tehnološke, za tiste,

ki prinašajo korenite ali majhne posledice ter za tiste, ki

nastajajo po sluţbeni dolţnosti ali mimo nje. Podjetje ni uporabljalo koncepta "odpro inoviranje."

14. Upoštevanost predlogov Kortena (str. 27)

Predlogi Kortena niso povsem upoštevani. Podjetje (lastniki) se

ne bi (osebno mnenje) odpovedali nagradam za dobro

poslovanje podjetja ter borznim špekulacijam, ki jim prinašajo

potencialno še večje zasluţke. V cenah proizvodov niso

vračunani stroški za sanacijo okolja, za ekologijo. V

poslovanju podjetja popolna, neodtujljiva odgovornost

lastnikov kapitala ni vnesena. V prihodnosti ne pričakujem

uresničitve idej oziroma predlogov v smeri demokratizacije

lastništva, primerno enakomerne porazdelitve davkov in

prihodkov (podjetje nastopa kot izvajalec proizvodnega

procesa, proizvodi se po nizkih vrednosti prodajajo lastniku,

multinacionalki s sedeţem v Švici, le-ti pa jih, z bistveno

ugodnejšo davčno stopnjo prodajo podjetju nazaj ipd.).

Podjetje predlogov ne upošteva. V trţnih cenah

proizvodov niso zajeti stroški ekologije in ponovne

vzpostavitve naravnega ravnovesja, ki se ev. ruši zaradi

vplivov (emisij) podjetja. Lastniki (nekateri tudi v vlogi

vodstvenih delavcev) niso nikoli osebno odgovarjali

zaradi (danes razkritih) zlorab svojih poloţajev. Podjetje

je zaposlene izčrpavalo z nenehnimi (zakonsko in

moralno spornimi) zahtevami po nadurnem delu

(sobote, nedelje, prazniki), ki ni bilo niti ustrezno

plačano (ampak so delavkam in delavcem pripadale

proste ure - ki jih niso imeli časa izkoristiti).

15. Upoštevanost predlogov Kortena (str. 87)

Podjetje deloma v svojem poslovanju ravna v smeri

gospodarskih pogojev, ko naj bi bilo vsakemu omogočeno

zdravo, častno in smiselno ţivljenje, goji povezave znotraj

skupnosti in dopušča ljudem, da so slišani. Manj se nagiba k

enakomerni porazdelitvi in porabi ljudi, ki bi sovpadala z

naravnimi sposobnostmi Zemlje, zdrava trţna načela niso

vedno spoštovana, prav tako ne stremljenje k enakopravni

druţbeno odgovorno porazdelitvi sredstev.

Podjetje ne svojim zaposlenim, ne zunanjim deleţnikom

ni omogočalo zdravega, častnega ţivljenja ali gojilo

povezav, ki bi temeljile na enakosti ali spoštovanju

zdravih trţnih načel. Zaposlenih niso poslušali ampak so

jih z obljubami zgodbe o uspehu (če je nemoralno

bogatenje nekaterih vplivnih uspeh, je bila to zgodba o

uspehu zgolj za peščico vplivnih lastnikov in vodilnih

delavcev) uspeli prepričati v nujnost odrekanja

prostemu času, primernemu plačilu in kakovostnemu

preţivljanju (vsaj koncev tedna) časa z druţino.

8

16. Uveljavljanje strategije za DOP (str. 107)

Danes podjetje ne deluje v skladu s cilju razvojne strategije

DOP, morebiti delno, vendar sem mnenja, da zgolj naključno.

Podjetje bi se bilo, ţe zaradi lastne podobe in ţelje ugajati v

lokalnem in globalnem okolju, pripravljeno vključevati v

razvojne strategije DOP. Problematična se mi zdi iskrenost in

resnična dobra namera lastnikov, ev. pa bi se s strategijo

strinjali vodilni delavci.

Podjetje je v preteklosti bilo navidezno druţbeno

odgovorno, danes niti to ne več. Strategije za razvoj

DOP in ciljev, ki bi jih ţeleli z upoštevanjem strategije

doseči, podjetje ne uresničuje.

17. Upoštevanje lastnosti oz. ključnih gonil, ki jih

predlaga Nicholls (str. 78)

Lastnosti, kot jih predlaga Nicholls oziroma ključna gonila DO

podjetje deloma upošteva; tako tista na strani ponudbe (

druţbena mobilnost, raven izobraţenosti, globalna

komunikacija) kot na strani povpraševanja ( kriza zdravja in

okolja, ekonomska neenakost, konkurenca pri upravljanju z

viri.)

Podjetje ključnih gonil za lastno druţbeno odgovorno

ravnanje dejansko ne upošteva, saj se z gonili, vzroki

oziroma razlogi, ki naj bi podjetja, lastnike in vodstvo,

usmerjali k druţbeno odgovornemu ravnanju in k

inoviranju lastnih V/K/E/N ne upoštevajo ali se jim ne

zdijo pomembna. Naraščajoča kriza zdravja in okolja ali

ekonomska neenakost za podjetje ţal nista povod k več

druţbene odgovornosti. Ţe v preteklosti in prav tako je

danes so lastnike (in vodstvo) podjetja zanimali

kratkoročni (navidezni) dobički in hitra moţnost

zasluţka - seveda zgolj zase.

9

18. Skladnost prakse poslovanja s hipotezami (str. 8)

Podjetje v svoji DO, ki je omejena bolj ali manj na

dobrodelnost, človekoljubje, donacije, sponzorstva, tudi na

IIDP, koncepte odprtega inoviranja, skrbi za zaposlene ne išče

novih IIDP lastne DO. DO v obliki, v kakršni jo izvaja (ne gre

za lastnost vplivnih, lastnikov), trenutno, kratkoročno in

enostransko povsem zadostuje, da podjetje uresničuje svoje

cilje in se ob tem izogiba oportunitetnim stroškom, ki bi lahko

nastali, če ne bi ravnalo (v omenjenih okvirih) druţbeno

odgovorno. Zato hipoteza H1 za podjetje delom drţi, vendar le

na kratek rok. Povsem enako velja za hipotezo H2. Podjetje s

svojim druţbeno odgovornim ravnanjem, ki je inovativno v

danih okvirih (podpira kolesarjenje astmatikov po Sloveniji,

izkupiček je namenjen bolnikom, organizirajo dneva za lokalno

skupnost in pomagajo bolnim, osamljenim ipd...), ne

razmišljajo pa o inoviranju svojih V/K/E/N. K H3: Hipotezo 3

lahko za primer podjetja potrdim; primer Braillove pisave na

zloţenkah, inovacija tablet CR (Controll Released), ki pomeni

novost v prebavljanju in delovanju antibiotikov v telesu -

zdravilo razpade šele, ko zapusti ţelodec in je prijazno

uporabnikom ipd.

Praksa bi lahko bila skladna z vsemi hipotezami. K H1:

V kolikor bi podjetje ravnalo resnično, ne zgolj

navidezno druţbeno odgovorno, bi lahko na inovativen

način rešilo trenutno, zaradi pretirane enostranskosti in

premajhne (zadostne) celovitosti, nastalo socialno in

druţbeno stisko svojih zaposlenih, njihovih druţin in

posledično lokalnega okolja. K H2 in H3: Podjetje se ţe

pred leti odpovedalo (dogovor in sporazum med nekoč

največjima lastnikoma, od katerih eden vodi podjetje, ki

je edini odjemalec podjetju in trenutno manjšinski

lastnik) lastnemu razvoju in raziskavam, vsaj na

tehnično-tehnološkem področju. Ţal je situacija in

stanje, v katerem se podjetje nahaja danes pokazalo, da,

podjetje, ki nima lastnega IIDP ne more biti druţbeno

odgovorno, saj se IIDP ni odvijal na nobenem od

področij, ki definirajo tipe (8 vsebinskih tipov) inovacij.

Podjetje je druţbeno odgovorno ravnalo le v delu, kjer

je lahko druţbeno odgovorno, t.j. na področju

sponzoriranja, donacij. Sicer je bilo druţbeno

odgovorno ravnanje navidezno in ne vodi k

trajnostnemu razvoju podjetja temveč v njegov propad.

10

19. Skupna končna ocena, koliko blizu sistemskemu

obnašanju in zadostni in potrebni celovitosti je praksa

podjetja

Podjetje nedvomno ravna druţbeno odgovorno, vendar ob tem

veljajo določene omejitve. DO je omejena na dobrodelnost,

človekoljubje, skrbi za zaposlene in njihove otroke, skrbi za

najmlajše (vrtci) in ranljive (ostareli v domovih), donacije

(kultura)in sponzorstva (šport). Druţbeno odgovorno ravna v

odnosu do dobaviteljev, bank in deloma odjemalcev. Sprejeti

so formalni kodeksi V/K/E/N, ki pa niso vedno uporabljeni,

občasno pride do zlorab. Podjetje druţbene odgovornost ne

dojema kot lastnosti vplivnih, ki se odpovedujejo pravici

oziroma priliki zlorabe. Menim, da gre pri inoviranju navad,

predvsem vplivnih za resnično novost in bo potencialno

inovacijo potrebno še komunicirati, kar pa proučuje proces

IIDP oziroma difuzija le-te do koristnikov.

Menim, da podjetje ni na dobri poti k sistemskemu

obnašanju in potrebni zadostni celovitosti, saj je zaradi

svoje prakse v preteklosti danes v nezavidljivi situaciji,

ko se srečuje z nesposobnostjo poravnavanja obveznosti

do virov (finančnih in do delavcev). Materialni tok je

zaradi situacije med dobavitelji in podjetjem ustavljen,

material za proizvodnjo pa dobavlja edini odjemalec

podjetja, kar podjetje postavlja zgolj v izvrševalca

storitve (dodelavni posli). Podjetju ţe nekaj mesecev

grozi stečaj, vodstvo pa se, namesto z nujno potrebnim

preobratom v poslovanju in z inovativnim pristopom k

reševanju problema, torej tudi z druţbeno odgovornim

ravnanjem, v kolikor je preobrat sploh še izvedljiv,

ukvarja izključno z bojem za prevlado med obema

lastnikoma.

Vir (Podjetje A): lastne izkušnje (nekoč zaposlena v podjetju

A)

Vir (Podjetje B): lastne izkušnje (nekoč zaposlena v

podjetju B) ter razgovor z enim od izvršnih direktorjev,

ki je zaposlen v podjetju B.

Vse, kar navajam, izraţa (moje) osebno mnenje in osebno

izkušnjo v podjetju.

Vse, kar navajam, izraţa (moje) osebno mnenje in

izkušnjo ter mnenje in izkušnje enega izmed trenutnih

izvršnih direktorjev podjetja.

Documents

INOVATIVNA DRUŢBENA ODGOVORNOST PODJETJA KOT …