UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE BANKE

SLOVENIJE Študentka: Aleksandra Banfi Naslov: Rankovci 21 d Številka indeksa: 81549984 Redni študij Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Davor Savin

Rankovci, marec 2004

2

PREDGOVOR Denarna ali monetarna politika je del ekonomske politike. Izvaja jo centralna banka, pri nas je to Banka Slovenije. Banka Slovenije je v primerjavi s centralnimi bankami v nekaterih drugih državah, ki imajo večletno zgodovino, mlada banka, saj je bila ustanovljena 25. junija 1991 z Zakonom o Banki Slovenije, monetarno suverena pa je postala šele z uvedbo svoje nacionalne valute tolarja 8. oktobra 1991. Banka Slovenije se je odločila, da bo vodila restriktivno denarno politiko. Banka Slovenije je neodvisna pri izvajanju monetarne politike in se usmerja v skrb za stabilnost cen in zagotavljanje splošne likvidnosti pri plačevanju do tujine. Glavna skrb vsake centralne banke je uravnavanje količine denarja v obtoku, za to pa lahko centralna banka uporablja različne instrumente. Banka Slovenije poskuša preko svojih instrumentov zagotoviti stabilno ekonomsko okolje, v katerem bodo lahko ekonomski subjekti zanesljivo načrtovali svojo ekonomsko aktivnost. Na instrumente monetarne politike je treba gledati z vidika postavljenega vmesnega in končnega cilja centralne banke. Moja diplomska naloga je tako sestavljena iz treh glavnih delov. V prvem delu sem najprej opredelila denarno politiko, njene bližnje in končne cilje ter njene indikatorje. Potem sem opisala kolikostne instrumente (politika odprtega trga, diskontna politika in obvezna rezerva) in kakovostne instrumente (selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrep). Drugi del je podrobna razčlenitev instrumentov denarne politike Banke Slovenije. Ti instrumenti so naslednji: posojila bankam (likvidnostna, lombardna, kratkoročna), blagajniški zapisi (blagajniški zapisi v tujem denarju, blagajniški zapisi v tolarjih, blagajniški zapis z nakupnim bonom in dvodelni blagajniški zapis), obvezna rezerva, devizni minimum ter nakup in prodaja deviz. V zadnjem tretjem delu pa sem še opredelila kakšne so prednosti in slabosti vključitve Slovenije v Evropsko monetarno unijo. Na kratko pa sem tudi predstavila Evropsko centralno banko, njene cilje, naloge in instrumente, ki jih uporablja pri vodenju denarne politike. Širitev Evropske unije prihaja v fazo, ko za vstop postaja pomembna tudi priprava za prevzem evra in postavlja Slovenijo kot kandidatko za članstvo pred zahtevno nalogo. Le-ta mora v relativno kratkem času do vstopa zagotoviti približno enako dolgoročno vzdržne izhodiščne pogoje za sodelovanje na enotnem evropskem trgu, kot veljajo za obstoječe članice.

3

VSEBINA

1 UVOD ................................................................................................................................ 5

1.1 Opredelitev problema .................................................................................................. 5

1.2 Namen in cilji .............................................................................................................. 5

1.3 Predpostavke in omejitve............................................................................................. 5

1.4 Uporabljene raziskovalne metode ............................................................................... 6

2 DENARNA POLITIKA ................................................................................................... 7

2.1 Opredelitev denarne politike ....................................................................................... 7

2.2 Cilji denarne politike ................................................................................................... 7

2.2.1 Bližnji cilji denarne politike ................................................................................. 8

2.2.2 Končni cilji denarne politike .............................................................................. 10

2.3 Indikatorji denarne politike ....................................................................................... 11

2.4 Instrumenti denarne politike...................................................................................... 12

2.4.1 Kolikostni instrumenti denarne politike ............................................................. 12

2.4.1.1 Politika odprtega trga .................................................................................. 12

2.4.1.2 Diskontna politika ....................................................................................... 14

2.4.1.3 Obvezna rezerva .......................................................................................... 16

2.4.2 Kakovostni instrumenti denarne politike............................................................ 17

2.4.2.1 Selektivni krediti ......................................................................................... 17

2.4.2.2 Moralno prepričevanje................................................................................. 18

2.4.2.3 Neposredni ukrep......................................................................................... 18

3 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE BANKE SLOVENIJE (BS) .................... 19

3.1 Posojila bankam......................................................................................................... 19

3.1.1 Likvidnostna posojila ......................................................................................... 19

3.1.1.1 Likivdnostno posojilo čez noč ..................................................................... 20

3.1.1.2 Posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank .................................. 20

3.1.1.3 Likvidnostno posojilo v skrajni sili ............................................................. 21

3.1.2 Lombardno posojilo............................................................................................ 21

3.1.2.1 Lombardno posojilo z neposredno ponudbo ............................................... 22

3.1.2.2 Interventno lombardno posojilo .................................................................. 23

4

3.1.3 Kratkoročno posojilo .......................................................................................... 23

3.1.3.1 Redno kratkoročno posojilo ........................................................................ 23

3.1.3.2 Dodatno kratkoročno posojilo ..................................................................... 24

3.2 Blagajniški zapisi Banke Slovenije ........................................................................... 24

3.2.1 Blagajniški zapis v tujem denarju....................................................................... 24

3.2.2 Blagajniški zapisi v tolarjih ................................................................................ 25

3.2.3 Blagajniški zapis z nakupnim bonom................................................................. 26

3.2.4 Dvodelni blagajniški zapis.................................................................................. 26

3.3 Obvezna rezerva ........................................................................................................ 27

3.4 Devizni minimum...................................................................................................... 28

3.5 Nakup in prodaja deviz.............................................................................................. 29

4 SLOVENIJA IN EVROPSKA MONETARNA UNIJA.............................................. 30

4.1 Slovenija v skupni evropski denarni politiki ............................................................. 31

4.2 Prednosti in slabosti vključitve Slovenije v Evropsko monetarno unijo ................... 32

4.3 Evropska centralna banka (ECB) .............................................................................. 32

4.3.1 Cilji in instrumenti Evropske centralne banke ................................................... 33

5 SKLEP ............................................................................................................................. 39

6 POVZETEK.................................................................................................................... 40

6.1 Summary.................................................................................................................... 41

7 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................ 42

7.1 Literatura ................................................................................................................... 42

7.2 Viri............................................................................................................................. 44

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev problema Denarna politika ima velik narodnogospodarski pomen. Ne moremo pa je ustrezno vrednotiti, če ne izhajamo iz njenih ciljev. Centralna banka zasleduje končne in bližnje cilje. Končni cilji morajo biti istovetni s temeljnimi gospodarskimi cilji, te pa uresničuje z bližnjimi cilji. Temeljni končni cilji so gospodarska rast, visoka stopnja zaposlenosti, stabilnost cen, stabilnost obrestnih mer, stabilnost finančnih trgov in stabilnost deviznih trgov. Za dosego končnih ciljev se centralna banka najprej osredotoči na tako imenovane bližnje cilje, to je količina denarja v obtoku, obrestna mera, devizni tečaj in stopnja inflacije. Pri zasledovanju ciljev ima na voljo instrumente za dosego le-teh. V diplomski nalogi bom poskušala prikazati instrumente, s katerimi Banka Slovenije vodi denarno politiko in s pomočjo katerih dosega svoje cilje. V nalogi bom najprej opredelila kaj je to denarna politika, potem bom predstavila instrumente na splošno, nato pa bom podrobneje opredelila katere instrumente uporablja Banka Slovenije. To so naslednji instrumenti: posojila bankam, blagajniški zapisi Banke Slovenije, obvezna rezerva, devizni minimum, nakup in prodaja deviz. Na koncu bom še predstavila priprave Banke Slovenije na vključitev Slovenije v Evropsko monetarno unijo. Opredelila bom tudi prednosti in slabosti, ki jih prinaša vključitev Slovenije v Evropsko monetarno unijo. Predstavila bom tudi Evropsko centralno banko in njene cilje ter instrumente. Evropska centralna banka je bila ustanovljena 1. junija 1998. Je popolnoma samostojna in neodvisna institucija, kar naj bi pripomoglo tudi k večjemu zaupanju v evro. 1.2 Namen in cilji Namen mojega diplomskega dela je opredeliti denarno politiko, analizirati instrumente, ki jih centralne banke uporabljajo na splošno in proučiti instrumente denarne politike Banke Slovenije. Področje denarne politike je zelo pomembno v okviru narodnega gospodarstva in prav je, da poznamo zakonitosti, ki se odvijajo med instrumenti denarne politike. Področje denarne politike, predvsem pa instrumenti, so me zanimali že pri predmetu Osnove financ. Nato sem o tem poslušala še pri predmetu Ekonomska politika. Za to temo sem se odločila zato, da izpopolnim znanje o denarni politiki, ki jo izvaja Banka Slovenije. S tem bom podrobno spoznala tudi instrumente, ki jih pri tem uporablja. 1.3 Predpostavke in omejitve V diplomski nalogi bom uporabila znanje, ki sem ga pridobila v času študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti in literaturo (knjige, članke, internet), ki mi je bila trenutno na razpolago. Zajela bom najpomembnejše značilnosti denarne politike, prikazala instrumente denarne politike na splošno, osredotočila pa se bom na prikaz posameznih

6

instrumentov, ki jih uporablja Banka Slovenije pri vodenju denarne politike. Na koncu bom še predstavila priprave Banke Slovenije na vključitev Slovenije v Evropsko monetarno unijo in prednosti ter slabosti te vključitve. Na kratko pa bom tudi predstavila Evropsko centralno banko, njene cilje ter instrumente. V obdobju do vključitve Slovenije v Evropsko monetarno unijo bo vodenje denarne politike odvisno od spremenjenih ekonomskih okoliščin, v katerih bo Banka Slovenije delovala. Velik pritok kapitala kot posledica privatizacije in sicer prodaje podjetij tujcem kot tudi prodaje podjetij, ki so še v zasebni lasti, so razmere, ki bodo v veliki meri določale denarno politiko pri nas. Banka Slovenije bo morala postopno prilagajati instrumente denarne politike sistemu, kakršen je v Evrosistemu. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V svoji diplomski nalogi bom uporabila dinamično raziskavo in deskriptivni pristop. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabila metodo kompilacije, to je postopek povzemanja opazovanj, spoznanj in stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. Podatke sem zbirala s pomočjo razpoložljivih virov v knjižnicah, uporabljala sem domačo in tujo literaturo, članke v časopisih ter internet.

7

2 DENARNA POLITIKA 2.1 Opredelitev denarne politike Denarna ali monetarna politika je del ekonomske politike, ki jo izvaja centralna banka. Denarna politika ureja preskrbo gospodarstva z denarjem. V vsakem gospodarstvu obstaja t.i. potrebna količina denarja v obtoku. To je količina denarja, ki je potrebna za realizacijo bruto družbenega prihodka. Merimo jo v določenem obdobju, na primer enem mesecu, četrtletju, letu. Denarja ne sme biti niti preveč niti premalo. Obstaja neka objektivno potrebna količina, ki preprečuje, da bi bilo denarja premalo, kar bi vodilo do znižanja cen (deflacija), ali da ne bi bilo preveč denarja, kar bi povzročilo inflacijo (Hrovatin 2000, 308). 2.2 Cilji denarne politike Ko govorimo o vodenju denarne politike, se srečamo tudi s cilji denarne politike. Ker je navadno končni cilj precej oddaljen in pot do njega ni ravna črta, se je pokazala logična potreba imeti še kaj vmes – da na primer ne bi centralna banka zašla, da je ne bi instrumenti denarne politike, ki jih uporablja, jih spreminja, pripeljali nekam, kamor ni želela priti. Ker gre za nekaj, kar je vmes med instrumentom denarne politike in njenim končnim ciljem, lahko vse to vmes označimo kot vmesne ali posredne spremenljivke denarne politike. Kot vmesne spremenljivke poznamo indikatorje in bližnji cilj denarne politike. Med instrumenti denarne politike, končnim ciljem denarne politike in tistim, kar je vmes, to je vmesnimi spremenljivkami, ki so bodisi indikatorji bodisi bližnji cilj denarne politike, je gotovo razlika. Izkušnje so namreč privedle centralne banke do tega, da ne bodo uspešne pri denarni politiki, če ne bodo na osnovi poznavanja tako imenovanega transmisijskega mehanizma denarne politike, to je znanja, ki temelji na izkušnji ali empiriji in na teoriji, o tem, kaj se vse prične dogajati, če se denarna politika spremeni, poleg končnega cilja postavljale še indikatorje denarne politike in njen bližnji cilj (Ribnikar 1998, 45). Cilji, ki jih mora doseči centralna banka s svojo denarno politiko, so določeni z zakonom, dosega jih pa lahko le s pomočjo učinkovitega instrumentarija denarne politike. Pri tem so njeni ukrepi naravnani tako, da točno določa meje za svoje poslovne odnose s kreditnimi institucijami, od teh pa se ekspanzivni ali restriktivni učinki določenega ukrepa prenesejo na nebančni sektor. Uporaba denarno-političnega instrumentarija povzroča naslednje vrste efektov (Priewasser 1996, 48):

1. količinski efekt – gre za urejanje količine denarja v obtoku, ki je danes v ospredju vsake centralne banke in njene denarne politike; kot posledica vsakega povečanja oziroma zmanjšanja količine denarja pa nastane navadno tudi cenovni efekt;

2. cenovni efekt – kaže se kot vpliv centralnobančnega delovanja na cene oziroma obresti; večja kot bo količina denarja v obtoku, nižje bodo obresti, ker bo v tem primeru povpraševanje po denarju vedno manjše, ponudba denarja pa se bo povečevala;

8

3. signalni efekt – ki nastane kot posledica vsakega ukrepa centralne banke; ko se je namreč nek ukrep že začel izvajati, so vidni določeni učinki v gospodarstvu in če ti niso v skladu s cilji denarne in hkrati celotne ekonomske politike, je ta ukrep potrebno kar najhitreje preklicati ali ga spremeniti.

2.2.1 Bližnji cilji denarne politike Že dolgo časa nista več kot bližnja cilja denarne politike aktualna samo obrestna mera in količina denarja v obtoku. Različni avtorji naštevajo kot možne bližnje cilje denarne politike naslednje: denar, obrestno mero, obseg kreditov, devizni tečaj, indeks cen blaga, potek krivulje donosnosti in možno je, da je bližnji cilj bruto domači proizvod. Kot bližnji cilj navajajo tudi denarne agregate M1, M2, M3 in obrestno mero R. Denarni agregati so (Ribnikar 1998, 45-46):

- M1: gotovina v obtoku + vpogledne vloge pri BS + vpogledne vloge pri bankah, - M2: M1 + tolarske hranilne in vezane vloge pri bankah + vezane vloge države pri

BS, - M3: M2 + devizne vloge pri bankah.

Od leta 1997 uporablja BS za bližnji cilj denarne politike široki denarni agregat M3. Izbor bližnjega cilja je odvisen od strukturnih značilnosti gospodarstva. Količina denarja v obtoku se priporoča v razmerah, ko je monetarni sektor stabilen ali vsaj stabilnejši od realnega. To pomeni predvsem, da je povpraševanje po denarju stabilno. Obrestno mero sugerirajo v razmerah stabilnega odnosa med obrestno mero in investicijskim povpraševanjem, v razmerah, ko je realni sektor stabilnejši. Zagovorniki kredita kot bližnjega cilja navajajo sledeče argumente (Strašek 1998, 92-93):

- Ekonometrična testiranja so pokazala, da so obdobja, ko je povezanost med obsegom dolga v gospodarstvu in brutodružbenim produktom tesnejša kot med denarjem in minimalnim brutodružbenim produktom. Kredit naj bi bil po njihovem mnenju boljši bližnji cilj kot količina denarja.

- Testiranja sugerirajo, da je veliko zmanjšanje outputa v krizah bolj rezultat kolapsa finančnega sistema in kolapsa količine kreditov kot po zmanjšanju količine denarja.

- Zagovorniki kredita opozarjajo na fenomen racioniranja kreditov. Gre za fenomen, ko posamezniki ne morejo pridobiti zaželene količine kredita po dani obrestni meri.

Izbor deviznega tečaja predpostavlja odpoved denarni suverenosti, zato je ta bližnji cilj primeren za stabilne gospodarske razmere in dolgoročno uravnovešen odnos med izvozom in uvozom. Bližnji cilji denarne politike so uravnavani z instrumenti denarne politike, preko katerih centralna banka dosega svoj končni cilj. Izbor bližnjega cilja denarne politike je odvisen od treh meril (Mishkin 1998, 626):

- bližnji cilj mora biti merljiv, - centralna banka mora biti sposobna natančno kontrolirati bližnji cilj, - bližnji cilj mora biti v močni vzročni zvezi s končnimi cilji denarne politike.

9

1. Možnost merjenja: potrebno je hitro in natančno merjenje bližnjega cilja, ker je bližnji cilj koristen le, če pokaže, ali je politika na pravi poti oziroma ali je skrenila s poti. Podatke o denarnih agregatih dobimo s 14-dnevnim zamikom, medtem ko so podatki o obrestni meri razpoložljivi skoraj takoj. Podatki o spremenljivkah, kot je na primer bruto domači proizvod, ki je lahko tudi končni cilj, so spremljani četrtletno in so na voljo z mesečno zamudo. Podatki o bruto domačem proizvodu so manj spremljani kot podatki o denarnih agregatih in obrestnih merah. Če se torej osredotočimo na obrestno mero ali denarne agregate kot bližnje cilje namesto na cilje, kot je bruto domači proizvod, lahko pridobimo jasnejšo sliko o politiki centralne banke. Obrestna mera je bolj merljiva kot denarni agregati, tudi se meri bolj natančno in je redkeje popravljena v primerjavi z denarnimi agregati. Nominalno obrestno mero izmerimo hitro in natančno, vendar le-ta ne odseva realnega stroška izposoje denarja zato potrebujemo realno obrestno mero, ki upošteva tudi inflacijo. Realno obrestno mero pa težko izmerimo, ker nimamo neposredne poti za merjenje pričakovane inflacije. Ker imajo tako obrestna mera kot tudi denarni agregati probleme z merjenji, ni pravila, katerega naj vzamemo za bližnji cilj denarne politike. 2. Možnost kontroliranja: centralna banka mora imeti možnost učinkovite kontrole spremenljivk, ki se uporabljajo kot cilji. Če centralna banka ne more kontrolirati bližnjega cilja, pa vemo, da je zašla s poti, ne ve priti nazaj. Nekateri ekonomisti so predlagali, da bi se nominalni bruto domači proizvod uporabljal kot bližnji cilj, toda ker ima centralna banka le malo neposredne kontrole nominalnega bruto domačega proizvoda, ga niso uporabljali. Centralna banka ima dobro kontrolo nad denarnimi agregati in obrestno mero. Operacije odprtega trga uporabljamo za določitev obrestne mere z neposrednim vplivom na cene obveznic. Ker centralna banka lahko kontrolira obrestne mere neposredno, medtem ko ne more popolnoma kontrolirati denarne ponudbe, bi lahko rekli, da imajo obrestne mere pri kriteriju kontroliranja prednost pred denarnimi agregati. Vendar pa centralna banka ne more določiti realne obrestne mere, ker nima kontrole med pričakovanji inflacije. Tako tudi pri tem kriteriju ne moremo reči, da imajo obrestne mere boljšo možnost kontroliranja kot denarni agregati. 3. Močna vzročna zveza: najpomembnejša lastnost spremenljivke, ki jo uporabljamo za bližnji cilj je, da mora imeti predvidljiv vpliv na končni cilj, to pomeni, da mora biti bližnji cilj v močni vzročni zvezi s končnim ciljem. Bližnji cilj mora biti relevanten, to pomeni, da če ima centralna banka popolno kontrolo nad določenim bližnjim ciljem, mora ta vplivati na temeljne cilje denarne politike. Če pa ima centralna banka popolno kontrolo nad določenim bližnjim ciljem, le-ta pa ne vpliva na temeljne cilje denarne politike, je tak bližnji cilj nerelevanten.

10

2.2.2 Končni cilji denarne politike Temeljni cilj BS je stabilnost cen. V okviru zagotavljanja cenovne stabilnosti BS podpira splošno ekonomsko politiko in si prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega gospodarstva in proste konkurence. Takšno delovanje BS je tudi določeno z novim Zakonom o BS, ki je bil sprejet junija 2002, v veljavo pa je stopil v drugi polovici julija 2002 (Banka Slovenije 2003a). Kot končni cilj denarne politike se običajno našteva šest stvari (Markovič-Hribernik 1998, 52-53):

- visoka stopnja zaposlenosti, - gospodarska rast, - stabilnost cen, - stabilnost obrestnih mer, - stabilnost finančnih trgov in - stabilnost deviznih trgov.

Visoka stopnja zaposlenosti Pri tem se pojavlja vprašanje, kako visoka naj bo stopnja zaposlenosti. Sprva bi se zdelo, da je to na tisti točki, ko je nezaposlenost enaka nič. Vendar ta definicija ne upošteva dejstva, da je nekaj nezaposlenosti, imenovane frikcijske nezaposlenosti, ki vključuje iskalce primerne zaposlitve, koristne za narodno gospodarstvo. Naslednji razlog, da stopnja nezaposlenosti ni nič, ko je gospodarstvo na ravni polne zaposlenosti, je zaradi tistega čemur pravimo strukturna nezaposlenost, tj. neskladja med iskalci in ponudniki zaposlitve. Seveda je ta oblika nezaposlenosti neželena, vendar je denarna politika tukaj precej nemočna. Ciljati na polno zaposlenost torej ne pomeni ciljati na stopnjo nezaposlenosti, ki bi bila nič, ampak bolj na stopnjo nezaposlenosti, ki je večja od nič in skladna s polno zaposlenostjo, pri kateri je povpraševanje po delu izenačeno s ponudbo dela. Tej stopnji pravimo tudi naravna stopnja nezaposlenosti. Gospodarska rast Ta cilj je tesno povezan s ciljem visoke zaposlenosti, ker bodo podjetniki, da bi povečali produktivnost in gospodarsko rast, bolj verjetno investirali v kapitalno opremo, ko je nezaposlenost na nizki ravni. Čeprav sta oba cilja tesno povezana, je politika lahko usmerjena v spodbujanje gospodarske rasti z neposrednim spodbujanjem podjetij, da investirajo, ali s spodbujanjem posameznikov, da varčujejo, kar zagotavlja več sredstev za podjetniške investicije. Gospodarska rast je temeljni gospodarski cilj, izraža pa se v povečevanju družbenega proizvoda. Je temeljni pogoj za nizko nezaposlenost, kar je eden temeljnih družbenih ciljev, in za materialno blaginjo družbe nasploh. Gospodarska rast je odvisna od številnih dejavnikov, med njimi sta še posebno pomembna dva: splošna gospodarska stabilnost in obseg investicij (Cetinski 1996, 19).

11

Stabilnost cen Stabilnost cen je zaželena z makroekonomskega vidika, ker naraščanje splošne ravni cen ustvarja negotovost v gospodarstvu in lahko prizadene gospodarsko rast. Stabilnost obrestnih mer Enako kot nestabilnost cen tudi nestabilnost obrestnih mer vnaša negotovost v gospodarstvo in otežuje planiranje prihodnjih ukrepov. Stabilnost finančnih trgov Finančne krize lahko sprožijo motnje pri pretoku finančnih sredstev do tistih ekonomskih subjektov, ki so pripravljeni ta sredstva donosno investirati, s čimer lahko povzročijo velik padec gospodarske aktivnosti. Podpiranje bolj stabilnega finančnega sistema, ki se uspešno izogiba finančnim krizam, je zato pomemben cilj centralne banke. Stabilnost na deviznih trgih Preprečevanje velikih sprememb deviznega tečaja omogoča ekonomskim subjektom boljše načrtovanje prihodnjega ukrepanja, še posebej je to pomembno v državah, ki so bolj odvisne od mednarodne trgovine. Pomemben cilj denarne politike v vsaki državi je zato preprečevanje velikega nihanja vrednosti domače valute. 2.3 Indikatorji denarne politike V zvezi z denarno politiko govorimo tudi o indikatorjih denarne politike. Indikatorji denarne politike naj bi bili relativno blizu instrumentalnim spremenljivkam. Njihova naloga je, da kažejo denarnim oblastem smer in moč ukrepov denarne politike. Indikatorji denarne politike so na primer obrestna mera (navadno se vzame ena iz množice obrestnih mer), količina primarnega denarja ali kaj tretjega. Praviloma je izbor indikatorja v tesni zvezi z izbranim bližnjim ciljem denarne politike. Zveza med vsemi za denarno politiko pomembnimi spremenljivkami je naslednja (Ribnikar 1997, 252-253):

instrumenti instrumentalne indikatorji bližnji končni denarne politike spremenljivke cilji cilji

Nekateri imenujejo indikatorje denarne politike tudi ˝operating targets.˝ Gre za spremenljivke, ki hitro reagirajo na spremembo denarne politike in so v tesni povezavi z bližnjim ciljem denarne politike. Indikatorji so lahko količina primarnega denarja, rezerve bank, presežne rezerve bank, kakšen drugačen agregat rezerv bank, različne kratkoročne obrestne mere ali obrestne mere denarnega trga in še marsikaj drugega (Ribnikar 1998, 47).

12

Delež denarnopolitičnih instrumentov k denarnemu krmilu zahteva indikatorje, ki centralni banki dajejo pojasnila čez sedanje in prihodnje pričakovane denarne spremembe, in pomagajo dovolj zgodaj spoznati mogoče razlike, nepravilnosti od ciljev politike emisijske banke. Centralni banki so na uporabo številni indikatorji, tako iz domačih kot tudi iz tujih ravni. Primeri takšnih indikatorjev so razvoj velikosti kredita pri tujih bankah, tržni razvoj na trgu kapitala, zadnji tarifnopolitični dohodki, financiranje odprtega gospodarstva, naročilni dohodki podjetij (Aldenborg 1995, 56). 2.4 Instrumenti denarne politike Za reguliranje denarja v obtoku ima centralna banka na voljo kvantitativne oziroma kolikostne instrumente in kvalitativne oziroma kakovostne instrumente denarne politike. 2.4.1 Kolikostni instrumenti denarne politike S kolikostnimi instrumenti določa centralna banka kreditni potencial poslovnih bank. Z uporabo kolikostnih instrumentov spreminja centralna banka pogoje kreditiranja za vse gospodarske subjekte enako, gospodarski subjekti pa se sami odločajo, v kolikšni meri bodo v spremenjenih razmerah spremenili obseg kreditiranja in obtok denarja (Žižmond 1996, 147). Najpogosteje se navajajo štirje instrumenti denarne politike, in sicer politika odprtega trga, obrestna mera, spreminjanje koeficienta obveznih rezerv in neposredno omejevanje kreditov poslovnih bank. 2.4.1.1 Politika odprtega trga Operacije na odprtem trgu so danes najpomembnejši instrument denarne politike, ker so osnovne determinante sprememb v obrestnih merah in primarnem denarju in glavni vir nihanj v količini denarja v obtoku. Če centralna banka kupuje preko operacij na odprtem trgu, potem to poveča količino primarnega denarja, s čimer se poveča količina denarja v obtoku in se znižajo kratkoročne obrestne mere. Nasprotno pa se s prodajo vrednostnih papirjev preko operacij na odprtem trgu zmanjša količina primarnega denarja, zmanjša se tudi količina denarja v obtoku in se povečajo kratkoročne obrestne mere (Markovič-Hribernik 1998, 41). Običajno gre pri operacijah na odprtem trgu za nakup ali prodajo kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev. Razlog je ta, da je trg za ta segment vrednostnih papirjev najbolj likviden in ponavadi eden največjih po obsegu. To preprečuje prevelika nihanja cen, ki bi povzročila motnje na trgu (Markovič-Hribernik 1998, 41). Obstajata dve obliki operacij na odprtem trgu, tj. dinamične in nevtralne. Dinamične ali tudi aktivne operacije na odprtem trgu imajo namen spremeniti raven rezerv in primarnega denarja. Nevtralne operacije na odprtem trgu pa imajo namen izravnati nihanja v drugih

13

dejavnikih, ki vplivajo na rezerve in primarni denar, kot so npr. spremembe depozita države pri centralni banki itd. Vpliv nakupa državnih vrednostnih papirjev s strani centralne banke na položaj poslovnih bank (Markovič-Hribernik 1998, 42):

a) ko kupuje papirje od poslovnih bank Bilanca poslovne banke A__________________________P +100 rezerve -100 državni vrednostni papirji

b) ko jih kupuje od nebančnih institucij Bilanca poslovne banke Bilanca podjetja A__________________________P A______________________P +100 rezerve +100 knjižni +100 knjižni denar denar - 100 državni vrednostni papirji Poseg centralne banke na trgu državnih vrednostnih papirjev pa seveda ne bo ostal brez učinka na ceno državnih papirjev, torej njihov tečaj. Če bo centralna banka vrednostne papirje kupovala, se bo tečaj povišal, če pa jih bo prodajala, se bo znižal. V prvem primeru se bo torej znižala obrestna mera in v drugem se bo zvišala. Centralna banka torej ne more doseči povečanja količine denarja, ne da bi istočasno zvišala tečaj vrednostnih papirjev in bi se znižala obrestna mera na državne vrednostne papirje. Zaradi znižanja ali zvišanja obrestne mere na državne vrednostne papirje se spremenijo obrestne mere tudi na drugih delih trga finančnih sredstev, kar vpliva na spremembo tržne obrestne mere, vendar le kratkoročno (Markovič-Hribernik 1998, 43). Centralna banka z operacijami na odprtem trgu močno deluje na spremembo količine denarja. Te operacije omogočajo vsakodnevna drobna prilagajanja. Za razliko od eskontne politike (centralna banka prodaja vrednostne papirje) in stopnjo obvezne rezerve, se operacije na odprtem trgu pripravljajo v najstrožji tajnosti. Če se zgodi, da podjetje izve, kako bo centralna banka ravnala, pride do nakupa in prodaje vrednostnih papirjev prej, kot je bilo predvideno, s tajnostjo se preprečijo finančne goljufije. Prednosti operacij na odprtem trgu Operacije na odprtem trgu imajo nekaj prednosti pred drugimi instrumenti denarne politike (Markovič-Hribernik 1998, 44):

1. Do operacij na odprtem trgu pride na pobudo centralne banke, ki ima popoln nadzor nad njihovim obsegom.

14

2. Operacije na odprtem trgu so prožne in natančne, možno jih je uporabiti v kakršnem koli obsegu. Ne glede nato, kako majhna je želena sprememba v rezervah ali primarnem denarju, jo je z operacijami na odprtem trgu mogoče doseči z majhnim nakupom ali prodajo vrednostnih papirjev. Nasprotno pa, če je želena sprememba v rezervah ali primarnem denarju zelo velika, je ta instrument denarne politike dovolj močan, da opravi, to preko zelo velikih nakupov ali prodaj vrednostnih papirjev.

3. Pri teh operacijah je mogoče zlahka obrniti smer delovanja. Če se je pri načrtovanju operacij na odprtem trgu zgodila napaka, lahko centralna banka to zlahka spremeni z delovanjem v nasprotni smeri. V kolikor se centralna banka odloči, da je padec obrestnih mer prevelik, ker je izpeljala prevelik nakup preko operacij na odprtem trgu, lahko nemudoma ukrepa z prodajami na odprtem trgu.

4. Operacije na odprtem trgu je mogoče zelo hitro uvesti. Prav tako tudi ne prihaja do administrativnih zamud.

Operacije na odprtem trgu omogočajo drobna vsakodnevna prilagajanja, medtem ko spremembe v obveznih rezervah ali sprememba diskontne stopnje povzročijo velike in nefleksibilne spremembe na finančnem trgu. Poleg tega naj bi centralne banke opravljale operacije na odprtem trgu v najstrožji tajnosti, v nasprotju s spremembami uradne diskontne stopnje in spremembami v obveznih rezervah bank, ki jih je treba javno objaviti (Gregorčič 1996, 24). 2.4.1.2 Diskontna politika Nekoč je diskontno okno veljalo za ključni instrument vodenja monetarne politike centralne banke, vendar sčasoma izgublja svoj pomen. Centralne banke so namreč premestile težišče svojega delovanja z uravnavanja rezerv poslovnih bank prek diskontnega okna na operacije na odprtem trgu. Diskontno okno je še vedno dragocen instrument za pomoč bankam v trenutnih težavah, vendar je obseg transakcij prek diskontnega okna vedno manjši. Institucije, ki si želijo sposoditi denar prek diskontnega okna, morajo posojilodajalcu ponuditi določeno zavarovanje posojila. Pri nas so najpogostejša zavarovanja blagajniški zapisi BS in devize (Gregorčič 1996, 26). Diskontna politika pomeni predvsem spremembe v diskontni stopnji oz. diskontni obrestni meri, vpliva na denarni obtok preko vpliva na obseg diskontnih kreditov in primarnega denarja. Povečanje obsega diskontnih kreditov s strani centralne banke poveča primarni denar in denarni obtok, zmanjšanje obsega diskontnih kreditov zmanjšuje primarni denar in denarni obtok. Centralna banka lahko vpliva na obseg diskontnih kreditov z vplivanjem na količino teh kreditov. Višja diskontna stopnja veča poslovni banki stroške zadolževanja pri centralni banki, zato povprašujejo po manjšem obsegu teh kreditov in nasprotno – nižja diskontna stopnja poslovne banke poveča privlačnost diskontnih kreditov in obseg teh se bo povečal (Markovič-Hribernik 1998, 46). Diskontna posojila so posojila centralne banke skladiščnim institucijam in diskontna stopnja je obrestna stopnja računana na teh posojilih. Diskontna politika vpliva na rezerve v bančnem sistemu, zato ker, ko je diskontno posojilo podaljšano (se nadaljuje), centralna

15

banka poviša bančne rezerve za enak znesek. Vse to se imenuje diskontno okno (Mishkin 1998, 612). Diskontni krediti centralne banke so treh vrst (Markovič-Hribernik 1998, 46):

- prilagoditveni krediti, - sezonski krediti in - razširitveni krediti.

Prilagoditveni krediti so med najpomembnejšimi. Uporabljale naj bi jih poslovne banke kot pomoč pri odpravljanju kratkoročnih likvidnostnih težav, ki so lahko izid začasnega odtoka depozitov iz bank. Za te kredite se pričakuje, da bodo dokaj hitro odplačani. Sezonski krediti so dani z namenom zadovoljiti potrebe nekaterih bank zaradi sezonskih dejavnikov (javnost lahko potrebuje več denarja za sezonske nakupe, kot so npr. božični ali predpočitniški nakupi). Za razširitvene kredite, ki so bankam dani z močnimi likvidnostnimi težavami zaradi odtoka depozitov iz bank, se ne pričakuje, da bodo zelo hitro odplačani. Banke se soočajo s tremi vrstami stroškov, ko si sposojajo denar prek diskontnega okna (Mishkin 1998, 614):

- stroški obresti v višini diskontne stopnje, - stroški, povezani z možnim zmanjševanjem zaupanja tržnih udeležencev v zdravje

banke, če se ta prevečkrat zateče k diskontnemu oknu, - stroški verjetne zavrnitve diskontnega kredita s strani centralne banke v

prihodnosti, če se je poslovna banka v preteklosti prevečkrat zatekala k diskontnemu oknu.

Prednosti in pomanjkljivosti diskontne politike Največja prednost diskontne politike je ta, da jo lahko centralna banka uporabi za izvajanje svoje funkcije posojilodajalca v skrajni sili. Zaradi dveh večjih pomanjkljivosti pa nekateri ekonomisti menijo, da ni prav primerna kot instrument denarne kontrole. Prva pomanjkljivost je zmeda glede namere centralne banke, ki jo lahko povzroči objava spremembe diskontne stopnje. Drugič, ko centralna banka določi diskontno stopnjo na določeni ravni, pride do velikih nihanj v obrestnem razponu med tržnimi obrestnimi merami in diskontno stopnjo, ker se spremeni tržna obrestna mera. V preteklosti je zaradi tega prihajalo do večjih nihanj v obsegu diskontnih kreditov in od tod v denarnem obtoku. Poleg naštetih dveh pomanjkljivosti je diskontna politika manj učinkovita od politike odprtega trga še zaradi dveh dodatnih razlogov. Operacije na odprtem trgu so popolnoma obvladljive s strani centralne banke, obseg diskontnih kreditov pa ne. Centralna banka lahko spremeni diskontno stopnjo, ne more pa prisiliti bank v jemanje diskontnih kreditov. Razen tega je, kot smo že omenili, pri operacijah na odprtem trgu lažje spremeniti smer delovanja kot pri diskontni politiki (Markovič-Hribernik 1998, 46).

16

2.4.1.3 Obvezna rezerva Obvezna rezerva je vloga, ki jo morajo poslovne banke po zakonski dolžnosti hraniti pri centralni banki. Centralna banka namreč zahteva, da morajo poslovne banke imeti pri njej določen odstotek vlog svojih strank kot neobrestovano vknjižbo v dobro oziroma obvezno rezervo. Eden izmed najpomembnejših razlogov za tvorbo obveznih rezerv je skrb za varnost vlagalca. S tem je namreč omogočeno, da lahko banke vedno izpolnijo želje svojih komitentov glede izplačila njihovih vlog. Poleg tega pa so variacije obveznih rezerv hkrati zelo učinkovit instrument denarne politike (Duwendag 1993, 400). Centralna banka lahko vpliva na količino denarja v obtoku s spreminjanjem odstotka obveznih rezerv. Če centralna banka zviša odstotek obveznih rezerv, hkrati pa ne da v obtok dodatne količine primarnega denarja, morajo poslovne banke zmanjšati kredite in s tem količino knjižnega denarja v obtoku. Če nasprotno centralna banka zniža odstotek obveznih rezerv, nastanejo pri poslovnih bankah presežne rezerve, in če centralna banka ne potegne nekaj primarnega denarja iz obtoka, se poveča kreditni potencial poslovnih bank (Markovič-Hribernik 1998, 47). Obvezna rezerva se za sleherno banko izračuna tako, da se od vsake vrste bančnih virov določi odstotek, ki ga mora imeti banka na svojem neobrestovanem računu pri centralni banki. Čim bolj likviden (kratkoročen) je bančni vir, tem večji odstotek mora imeti banka kot obvezno rezervo v gotovini ali na računu pri centralni banki (Gregorčič 1996, 24). Spremembe v obveznih rezervah vplivajo na povpraševanje po rezervah. Rast v obveznih rezervah pomeni, da morajo banke držati več rezerv, zmanjšanje pa pomeni, da so potrebe po držanju rezerve manjše. Obvezne rezerve so kot instrument denarne politike redko uporabljene, saj njihovo naraščanje povzroči takojšnje likvidnostne probleme za banke z nizkim presežkom rezerv (Mishkin 1998, 617). Institucija obveznih rezerv je pomembna zaradi več razlogov (Ribnikar 1997, 242):

1. Zaradi obveznih rezerv mora biti večja razlika med aktivno in pasivno obrestno mero poslovnih bank kot bi sicer bila.

2. Ta razlika gre v breme gospodarstva (bančnih komitentov) in zato lahko govorimo o obdavčenju gospodarstva, saj je dohodek centralne banke dohodek države.

3. Z institucijo obveznih rezerv se daje državi (posredno prek centralne banke) moč razpolagati z družbenim premoženjem in z delom prihrankov.

Prednosti in pomanjkljivosti obvezne rezerve Glavna prednost uporabe tega instrumenta denarne politike je ta, da vse banke enako prizadene in da ima močan vpliv na denarni obtok. Slednje celo nekoliko omejuje njegovo uporabo, ker je majhne spremembe v denarnem obtoku težko uravnavati s spreminjanjem odstotka obveznih rezerv. Res je, da je majhne spremembe v denarnem obtoku mogoče doseči z ekstremno majhnimi spremembami v odstotku obveznih rezerv, vendar takšno početje precej stane, zato takšna strategija ni najbolj praktična. Naslednja pomanjkljivost v zvezi z uporabo tega instrumenta je ta, da lahko povečanje odstotka obveznih rezerv povzroči takojšnje likvidnostne probleme za banke z nizkimi

17

presežnimi rezervami. Kontinuirano spreminjanje odstotka obveznih rezerv bi tudi povzročilo več negotovosti za banke in jim otežilo njihovo upravljanje likvidnosti. Zaradi vsega omenjenega se ta instrument v praksi ne uporablja prav pogosto (Markovič-Hribernik 1998, 47). Tudi učinkov obveznih rezerv je več. Centralna banka z uvedbo obveznih rezerv omeji proces multiplikacije, ki se tako ne more nadaljevati v nedogled. Za tak učinek je nujno, da so obvezne rezerve naložene pri centralni banki ali vsaj v njenih vrednostnih papirjih – če bi bilo mogoče obvezne rezerve izpolniti z vrednostnimi papirji države, bi to bilo subvencionirano kreditiranje države. To vodi do drugega fiskalnega učinka obveznih rezerv: če so obvezne rezerve v obliki imetij pri centralni banki in se ne obrestujejo, to pomeni dohodek za centralno banko, ki ima tako brezplačne vire za svoje naložbe. Poleg tega lahko centralna banka s spreminjanjem stopenj ali osnove za rezerve vodi denarno politiko, vendar to možnost zelo redko uporabi zaradi močnega učinka na likvidnost bank. Na obvezne rezerve je mogoče gledati tudi z vidika strukturnega položaja denarnega trga – uporabi se jih lahko kot instrument za absorpcijo strukturnega presežka, ki nastane kot posledica avtonomnih dejavnikov. Zdaj je večina izmed navedenih funkcij obveznih rezerv v ozadju, nekatere so celo nezaželene. Pojavila pa se je nova funkcija, in sicer stabilizacija kratkoročnih obrestnih mer na medbančnem trgu, ki je posledica izpolnjevanja obveznih rezerv kot mesečnega povprečja stanj v določenem obdobju, lahko ob pomoči rezerv absorbirajo nepričakovane prilive ali odlive, ne da bi se jim bilo treba zadolžiti na medbančnem trgu, kar bi vplivalo na obrestno mero. Doseganje takšnega učinka je tudi glavni namen obveznih rezerv v Evrosistemu (Lozej 2001, 47). 2.4.2 Kakovostni instrumenti denarne politike Pri teh instrumentih centralna banka ne vpliva le na velikost kreditnega potenciala poslovnih bank, ampak vpliva tudi na to, kako bo ta kreditni potencial izkoriščen. Te instrumente uporablja, kadar dvomi, da se bodo njeni zastavljeni cilji uresničili brez njenega posredovanja pri poslovanju poslovnih bank. Pravimo jim tudi kvalitativni oziroma selektivni instrumenti. V to skupino spadajo naslednji ukrepi centralne banke: selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrepi (Markovič-Hribernik 1998, 48). Kakovostne instrumente navadno uporabljajo centralne banke skupaj s kolikostnimi. S kombinacijo obeh vrst instrumentov poskuša doseči: (1) pravilno količino kreditov in denarja v obtoku in (2) da bi poslovne banke dajale kredite za namene, ki so tudi narodnogospodarsko upravičeni (Ribnikar 1997, 247). 2.4.2.1 Selektivni krediti Pri selektivnih kreditih centralna banka posebej podpira ali zavira kreditiranje poslovnih bank za določene namene. Ko podpira, daje npr. poslovnim banka kredite za določene posebne namene ali reeskontira poslovnim bankam kredite, ki so jih le-te odobrile za

18

posebne namene. Lahko celo pokrije del obresti namesto kreditojemalca, ki sicer sploh ne bi mogel najeti kredita (Markovič-Hribernik 1998, 48). Centralne banke v kapitalističnih državah omejujejo kredite predvsem za trgovanje na borzah. Omejuje jih tako, da določi maržo, v kolikšni višini se lahko odobri kredit glede na vrednost vrednostnega papirja, ki ga kreditojemalec založi kot varščino poslovni banki. Če je na primer marža 70%, to pomeni, da lahko dobi kredit samo v višini 30% vrednosti založenega vrednostnega papirja. Če maržo poviša se bodo krediti za ta namen zmanjšali ali sploh ustavili, če bo marža 100% (Ribnikar 1997, 246-247). 2.4.2.2 Moralno prepričevanje Včasih se za moralno prepričevanje uporablja tudi izraz politika odprtih ust. Tukaj centralna banka poskuša prepričati ali vsaj vplivati na poslovne banke, da bi te vodile kreditno politiko v taki smeri, kot jo sama priporoča (Markovič-Hribernik 1998, 48). Gre za politiko moralnega prepričevanja, s katero naj bi spremenili obnašanje finančnega občestva ob pomoči političnih govorov, treznih nasvetov visokih uradnikov in komentarjev v javnih občilih. Politika odprtih ust je lahko usmerjena na celotno gospodarstvo, običajno pa le na natančno določen segment finančnega trga. Centralna banka denimo javno izrazi svojo zaskrbljenost zaradi obnašanja določene banke, ki sicer ni nezakonito, lahko pa škoduje bančnim komitentom. Ker se za centralno banko nekako ne spodobi, da bi objavljala podrobnosti, to lahko stori kak državni organ ali poreden novinar. V Sloveniji smo imeli značilen primer politike odprtih ust 30. junija 1994, ko je Vlada sprejela Sklep o ukrepih za znižanje pasivnih obrestnih mer v bančnem sistemu. Drugi sklep, ki ni bil objavljen v Uradnem listu, je imel le obliko priporočil, vendar so ključni državni skladi in podjetja zelo dobro razumeli sporočilo in upoštevali priporočila, čeprav za nespoštovanje priporočil niso bile predvidene nobene sankcije (Gregorčič 1996, 30). 2.4.2.3 Neposredni ukrep Neposredni ukrep lahko pomeni prepoved dajanja kreditov poslovnim bankam za določene namene, če je to narodnogospodarsko zaželeno. (Markovič-Hribernik 1998, 48).

19

3 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE BANKE SLOVENIJE (BS) Na vprašanje, kateri instrumenti denarne politike so neposredni in kateri posredni ali tržni, ni mogoče kar tako odgovoriti. Najpreprostejše in nesporno je to politika odprtega trga, ko centralna banka kupuje na finančnem trgu zakladne menice. Vendar mnoge centralne banke tega ne delajo. Za pomoč pri odgovoru je naslednja skica, kjer so pomembne značilnosti instrumentov denarne politike, ki bi jih lahko šteli k posrednim ali tržnim (Ribnikar 1999b, 43):

Tržni ali posredni instrumenti denarne politike BS

instrumenti, ki so za banke instrumenti, prek katerih BS ponuja primarni odprta možnost zadolžitve denar bankam ali absorbira njihovo preveliko

ali naložb pri BS likvidnost

obrestna mera se določa z licitacijo in/ali denar centralne banke se razporeja med banke nediskriminatorno – z licitacijo

posredni ali tržni instrumenti denarne politike Instrumenti s katerimi Banka Slovenije povečuje količino primarnega denarja so naslednji:

- posojila bankam, - blagajniški zapisi BS, - obvezna rezerva, - devizni minimum in - nakup in prodaja deviz.

3.1 Posojila bankam S posojili bankam daje centralna banka v obtok primarni denar. Najpomembnejše vrste takšnih posojil so (Delakorda 1998, 140):

- likvidnostna posojila: likvidnostno posojilo čez noč, posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank in likvidnostno posojilo v skrajni sili,

- lombardna posojila: lombardno posojilo z neposredno ponudbo in interventno lombardno posojilo,

- kratkoročna posojila: redno in dodatno kratkoročno posojilo. 3.1.1 Likvidnostna posojila Likvidnostna posojila so namenjena predvsem uravnavanju tolarske likvidnosti bančnega sistema, le v krajših obdobjih se uporabljajo tudi za uravnavanje količine primarnega denarja (Banka Slovenije 1999).

20

Likvidnostnih posojil je več vrst, in sicer: likvidnostna posojila na podlagi vpisanih blagajniških zapisov BS v tolarjih (na podlagi dvanajstdnevnih papirjev do treh delovnih dni in na podlagi tridesetdnevnih do petih delovnih dni – obrestno mero določa BS), likvidnostno posojilo čez noč, likvidnostno posojilo v skrajni sili in posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank. Pri likvidnostnih posojilih so praviloma pobudnice banke. Pri likvidnostnem posojilu na podlagi vpisanih blagajniških zapisov BS v tolarjih in pri likvidnostnem posojilu v skrajni sili gre za odprto možnost zadolžitve pri BS, vendar pod pogojem, da ima banka ustrezno premoženje. Ta možnost ni popolnoma odprta pri likvidnostnem posojilu čez noč in še manj pri posebnem likvidnostnem posojilu s sodelovanjem bank (Ribnikar 1999b, 42-43). 3.1.1.1 Likivdnostno posojilo čez noč Likvidnostno posojilo čez noč je namenjeno bankam, ki niso neto upnice na medbančnem trgu. V primeru majhne ponudbe posojil ob ugodni likvidnosti bančnega sistema ali kadar želi BS vplivati na obrestno mero na denarnem trgu, ponudi določen znesek posojila, ki ga lahko banke črpajo glede na obseg razpoložljivih vrednostnih papirjev za zavarovanje. Banke tako pridobljena posojila lahko uporabijo samo za izpolnjevanje svojih obveznosti in jih ne smejo posojati drugim. Odobrena so na večernem medbančnem denarnem trgu, na katerem BS redno sodeluje in s svojimi posegi omogoča, da imajo banke vedno potrebne rezerve za izpolnjevanje svojih obveznosti. BS s posojili čez noč intervenira v omejenih zneskih, vendar kljub temu vpliva na zniževanje obrestnih mer na medbančnem trgu. V primeru, da je ponudba posojil kljub presežni likvidnosti bančnega sistema majhna ali če je obrestna mera za posojila previsoka, ponuja BS na večernem medbančnem trgu bankam likvidnostna posojila po enotni obrestni meri, ki jo lahko banke črpajo glede na razpoložljive vrednostne papirje za zavarovanje (Banka Slovenije 1999). 3.1.1.2 Posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank Posebno likvidnostno posojilo je namenjeno bankam v likvidnostnih težavah, ki se jim zmanjša možnost financiranja likvidnostnega primanjkljaja s pridobivanjem vlog oziroma z zadolževanjem na medbančnem trgu in ki nimajo ustreznih vrednostnih papirjev za pridobitev likvidnostnega posojila pri Banki Slovenije. Takšna banka lahko dobi likvidnostno posojilo BS s sodelovanjem ene ali več bank. Od leta 1996 dalje Banka Slovenije vsako leto z bankami obnovi pogodbo o sodelovanju pri posebnem likvidnostnem posojilu, ki zavezuje sodelujoče banke, da imajo v svojem portfelju presežek ustreznih prostih vrednostnih papirjev RS in BS v višini zneska pripravljenosti, ki jih bodo na zahtevo Banke Slovenije uporabile za zastavo črpanega posebnega likvidnostnega posojila pri Banki Slovenije, in v enakem znesku odobrile likvidnostno posojilo banki v težavah, katera pri njih zastavi prvovrstne vrednostne papirje ali terjatve, razvrščene v skupino A (Banka Slovenije 2003b).

Svet Banke Slovenije je na svoji 268. redni seji 22.4.2003 med drugim obravnaval in sprejel Sklep o spremembi sklepa o dajanju posebnih likvidnostnih posojil s sodelovanjem

21

bank. Ker se enoletne pogodbe o sodelovanju bank pri posebnem likvidnostnem posojilu iztečejo 2. junija 2003, bo Banka Slovenije pristopila k aktivnostim za obnovitev pogodbenega odnosa z bankami za obdobje enega leta z veljavnostjo od 3.6.2003. V novem sklepu je dodana določba, ki bankam omogoča, da ob aktiviranju posebnega likvidnostnega posojila lahko prostovoljno sodelujejo tudi z višjim zneskom od njihovega zneska pripravljenosti oz. pogodbenega zneska (Banka Slovenija 2003b).

Za posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank je bil v letu 2002 sklenjen sedmi dogovor o pripravljenosti za sodelovanje, ki ga je z BS podpisalo 19 bank. Banke podpisnice so bile upravičene do nadomestila za pripravljenost v višini 1,5% zneska pripravljenosti (Banka Slovenija 2003a). 3.1.1.3 Likvidnostno posojilo v skrajni sili Likvidnostno posojilo v skrajni sili je bankam neprekinjeno na voljo za primer nepričakovanih likvidnostnih težav, torej za poravnavanje dospelih obveznosti oziroma za izpolnjevanje obvezne rezerve. Uvedeno je bilo v decembru leta 1995. Obrestuje se po zakoniti zamudni obrestni meri, banka pa mora v znesku posojila zastaviti vrednostne papirje (Banka Slovenija 1999). 3.1.2 Lombardno posojilo BS pri vodenju denarne politike uporablja dve vrsti lombardnih posojil in sicer lombardno posojilo z neposredno ponudbo ali občasno lombardno posojilo in interventno posojilo. Za pridobitev prvega objavi BS Neposredno ponudbo za lombardno posojilo, za drugega pa Posebno ponudbo za interventno lombardno posojilo, ki je povezano z reodkupom vrednostnih papirjev. BS je začela poslovati z lombardnimi posojili junija leta 1992. Medtem, ko so bila lombardna posojila v letu 1992 in 1993 drugi najpomembnejši instrument denarne politike, pa so v kasnejših letih predstavljala minimalni delež. Po letu 1993 BS ni več posegala z občasnimi lombardnimi posojili, ampak so bila bankam ponujena le interventna lombardna posojila. Lombardno posojilo je z odprto ponudbo ponujeno bankam za pet dni po obrestni meri, ki je za eno odstotno točko višja od eskontne mere, in je od aprila 1995 do konca leta 1998 znašala 11% letno. Banke lahko črpajo takšna posojila v višini 2,5% zastavljenih blagajniških zapisov BS v tujem denarju ali zakladnih menic. Zaradi visokega zahtevanega pokritja z zastavljenimi vrednostnimi papirji je možnost uporabe posojila omejena. BS sklene z vsemi bankami, ki želijo sodelovati pri ponudbah o dajanju lombardnih posojil okvirno pogodbo. Ta pogodba se sklene še pred pričetkom črpanja lombardnih posojil in velja, dokler ne pride do večjih sprememb pri poslovanju BS z lombardnimi posojili. Okvirna pogodba določa okvirna razmerja med pogodbenimi strankami glede pridobivanja, črpanja ter vračila posojila, določa način zavarovanja vračila posojila, način obračunavanja in zaračunavanja obresti ter zamudnih obresti v primeru nepravočasnega vračila posojil. Namen BS je bil, da postanejo lombardna posojila pomemben vir izdajanja primarnega denarja in uravnavanja njegove količine v obtoku, banke pa naj bi s pridobljenimi

22

likvidnostnimi sredstvi odkupovala devize od podjetij, kar povečuje povpraševanje po devizah in postopno viša devizni tečaj. Tako je BS uporabljala lombardna posojila kot instrument uravnavanja višine deviznega tečaja (Banka Slovenije 1999). Svet BS je na svoji 282. redni seji 8.1.2004 sprejel sklep o znižanju obrestne mere za lombardno posojilo s 7,25 na 7,0%, z veljavnostjo od vključno 9. januarja 2004 (Banka Slovenije 2004). 3.1.2.1 Lombardno posojilo z neposredno ponudbo1 Lombardno posojilo z neposredno ponudbo oz. občasno lombardno posojilo so pridobivale banke na podlagi sklepa guvernerja in likvidnostne komisije BS. Likvidnostna komisija dnevno določa, katere instrumente naj BS uporablja pri vodenju denarne politike in v kakšnem obsegu. Kadar je ugotovila, da je potrebno posredovati z lombardnimi posojili, je določila tudi, ali so morale banke za pridobitev posojila izpolnjevati dodatne pogoje in je predpisala, kateri so ti dodatni pogoji. Likvidnostna komisija je med drugim določala tudi predmet licitacije, na kateri so banke sodelovale s ponudbami za pridobitev posojila, rok za vračilo in vrednostnimi papirji, na podlagi katerih je odobrila posojilo. Dodatni pogoj za pridobitev lombardnega posojila se je vedno nanašal na devizni tečaj tolarja proti nemški marki. BS je določala najnižji ali najvišji tečaj za nakup ali prodajo deviz od podjetij ali podjetjem, ki so ga morale banke, ki so pridobile občasno lombardno posojilo, uporabljati v določenem obdobju ali do dospetja posojila. Kot dodaten pogoj pa je BS od bank tudi zahtevala, da odkupijo v ponudbi določen odstotek deviz od podjetij po tečaju, ki ga določijo same, ali pa po tečaju, ki je bil določen že v ponudbi BS. BS je objavila ponudbo za pridobitev občasnega lombardnega posojila, kadar je želela povečati količino primernega denarja v obtoku. Lahko pa je bil namen centralne banke vplivati na raven deviznega tečaja, kar je dosegla s pogojevanjem pridobitve lombardnega posojila z določeno višino deviznega tečaja. Ponudba za sklenitev posla je bila na strani BS. Razpisni znesek je odvisen od uporabe drugih instrumentov denarne politike in ocene BS o količini vrednostnih papirjev, ki so jih imele banke v svojem portfelju in so bili lahko predmet zastave. Banke so poslale na dan intervencije svoje ponudbe, ki so se v postopku licitacije medsebojno primerjale. Metodo realizacije ponudb je določala centralna banka odvisno od cilja, ki ga v danem trenutku zasleduje. Banka je po končani licitaciji obvestila banke o sklenitvi oz. ne sklenitvi posla. Bankam, ki so sklenile posel je z virmanskim nalogom nakazala ustrezen znesek lombardnega posojila. Banke so na dan dospelosti lombardnega posojila vrnile posojilo skupaj z dogovorjenimi obrestmi. Ko je lombardno posojilo zapadlo v dokončno plačilo, so se banki sprostili zastavljeni blagajniški zapisi BS v tujem denarju in zakladne menice, vendar pa je pridobila banka možnost novega črpanja lombardnega posojila šele na podlagi nove ponudbe centralne banke.

1 Povzeto po Kramarju (2000, 19-20).

23

3.1.2.2 Interventno lombardno posojilo2 Interventno lombardno posojilo je namenjeno vsem bankam, ki lahko na podlagi neprekinjeno odprte ponudbe kadarkoli dobijo likvidnostna sredstva v tujem denarju za 5 dni po obrestni meri, ki je odvisna od eskontne mere in je za odstotno točko višja od nje. Banke lahko črpajo posojilo v višini 2,5% zastavljenih blagajniških zapisov v tujem denarju ali zakladnih menic in praktično zastavijo 40 krat večji znesek kot dobijo posojilo. S tako majhnim odstotkom posojila glede na zastavljene vrednostne papirje BS doseže, da se banke zanj redko odločijo in interventno lombardno posojilo ostaja instrument, ki ga banke uporabljajo kot dostop do likvidnih sredstev v skrajni sili. Prav tako kot pri občasnih je BS tudi pri interventnih lombardnih posojilih pogojevala pridobitev posojila z dodatnimi pogoji. V času črpanja posojila je morala banka kupovati devize od podjetij ali prodajati devize podjetjem po tečaju, navedenem v ponudbi. Posebna ponudba za interventno lombardno posojilo se od neposredne ponudbe za lombardno posojilo razlikuje po tem, da je ponudba odprta, kar pomeni, da je bankam na voljo ves čas, do preklica s strani BS. Zato v posebni ponudbi za interventno lombardno posojilo ni določen datum možnega črpanja posojila, niti znesek, ki je na razpolago za črpanje. Ker se interventno lombardno posojilo ne pridobi na licitaciji, v ponudbi niso zajeti pogoji in načini licitacije. Ko banke zastavijo predpisane vrednostne papirje in sprejmejo morebitne dodatne pogoje, jim BS odobri posojilo. Višina posojila je odvisna od vrednosti zastavljenih vrednostnih papirjev in ni omejena s strani BS. 3.1.3 Kratkoročno posojilo Kratkoročno posojilo je BS ponudila bankam novembra leta 1994 kot posojilo za uravnavanje likvidnosti bank v okviru meseca, septembra 1995 pa je uvedla dodatno kratkoročno posojilo za nevtralizacijo učinka prenosa likvidnostnih presežkov proračuna v vezane vloge pri BS (Banka Slovenije 1999). BS je uvedla kratkoročno posojilo v pogojih, ko so banke izkazovale visok presežek deviznih sredstev. Nov instrument je namenila predvsem bankam, ki so bile najbolj aktivne pri odkupu deviznih pritokov od podjetij in so zato imele velike devizne presežke. Ločimo pa redno in dodatno kratkoročno posojilo. 3.1.3.1 Redno kratkoročno posojilo Redno kratkoročno posojilo je namenjeno uravnavanju likvidnosti bank v okviru meseca. Znesek posojila, ki ga lahko dobi posamezna banka, je določen na podlagi njenega deleža v skupni devizni poziciji bank in glede na celotno količino ponujenih posojil. Ob črpanju rednega kratkoročnega posojila mora banka zastaviti devizne blagajniške zapise v nominalni vrednosti najmanj 120% črpanega posojila. Od oktobra 1996 dalje BS ne posreduje več na denarnem trgu z rednimi kratkoročnimi posojili.

2 Povzeto po Kramarju (2000, 20).

24

3.1.3.2 Dodatno kratkoročno posojilo Dodatno kratkoročno posojilo ponuja BS bankam, na podlagi sprejetih vezanih vlog Ministrstva za finance, lahko v enem ali večjem znesku. Obdobje črpanja posojila je enako obdobju vezane vloge, vendar traja največ tri mesece. Delež posamezne banke v skupnem znesku se določi z uporabo koeficienta za črpanje kratkoročnega posojila, izračunanega na podlagi deleža banke v skupni devizni poziciji (Banka Slovenije 1999). 3.2 Blagajniški zapisi Banke Slovenije Blagajniški zapisi so lastni vrednostni papirji BS, ki se glasijo na določen znesek z določenim rokom zapadlosti in določeno obrestno mero. Instrument denarnega trga vpliva na kreditni potencial bank, regulira se likvidnost bančnega sistema in denarni obtok v gospodarstvu. Blagajniški zapisi pomenijo pomemben segment slovenskega denarnega trga in hkrati je poslovnim bankam zagotovljena varna naložba trenutnih presežkov. Z blagajniškimi zapisi v tujem denarju pa je poslovnim bankam omogočeno zadolževanje pri centralni banki in preko repo poslov omogočajo ti zapisi centralni banki izvajanje politike odprtega trga, poslovnim bankam pa obliko zadolževanja na centralnobančnem denarnem trgu (Festić 2002, 3). BS s prodajo blagajniških zapisov v tolarjih umakne iz obtoka preveliko količino denarja, s prodajo blagajniških zapisov v tujem denarju pa zmanjša ponudbo deviz na deviznem trgu. BS ponuja naslednje vrste blagajniških zapisov:

- blagajniški zapis v tujem denarju, - blagajniški zapis v tolarjih, - blagajniški zapis z nakupnim bonom, - dvodelni blagajniški zapis.

3.2.1 Blagajniški zapis v tujem denarju Blagajniški zapis v tujem denarju je prenosljiv, imenski, neserijski vrednostni papir, ki ga BS v nematerializirani obliki neprekinjeno izdaja od januarja 1992. Po stalno odprti ponudbi ga lahko kupujejo banke in prek njih druge pravne osebe, vplačuje se z diskontom v evrih ali ameriških dolarjih, njegova ročnost pa znaša med dvema mesecema in enim letom. Investitorji lahko pri nakupu blagajniškega zapisa z rokom 180 dni ali več uveljavljajo popust z nakupnimi boni. Višina popusta na podlagi nakupnega bona je odvisna od razlike med gibanjem srednjega tečaja BS za evro in pričakovano inflacijo ter števila priloženih nakupov, določenega v okviru posamezne izdaje blagajniških zapisov z nakupnim bonom. Obrestne mere za blagajniške zapise v tujem denarju prilagaja BS obrestnim meram na tujih denarnih trgih (Banka Slovenije 1999). Blagajniški zapisi v tujem denarju so za banke podlaga za sodelovanje pri večini posojil BS. Moč jih je zastaviti za lombardna posojila ali začasno prodajo BS, so podlaga likvidnostnih in kratkoročnih posojil, terjatve iz blagajniških zapisov pa služijo tudi zavarovanju sklenjenih poslov. Blagajniški zapisi v tujem denarju z rokom 120 dni so vključeni v izpolnjevanje deviznega minimuma (Banka Slovenije 1999).

25

Svet BS je na svoji 282. redni seji 8.1.2004 med drugim sprejel Sklep o umiku ponudbe za začasni odkup blagajniških zapisov v tujem denarju z obveznim povratnim odkupom čez 1 teden, za katero že dalj časa ni nobenega interesa bank. Ponudbo bo v primeru potrebe mogoče reaktivirati (Banka Slovenije 2004). Banke so lahko vpisovale blagajniške zapise v tujem denarju, denomirane v evrih in ameriških dolarjih, z ročnostjo 60, 90 in 120 dni. BS jih je prodajala v odprti ponudbi, obrestne mere pa prilagajala obrestnim meram na tujih denarnih trgih. Blagajniški zapisi v tujem denarjem so bili najpomembnejša oblika zavarovanja, saj so jih banke zastavile pri posojilu čez noč. Večji del povpraševanja po blagajniških zapisih v tujem denarju je bil kljub temu pogojen s sklepom o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora zagotavljati banka. Ta sklep določa, da morajo naložbe banke v blagajniške zapise v tujem denarju znašati najmanj 45% zneska obveznosti banke v tuji valuti s preostalo dospelostjo 180 dni ali manj. Sklep je februarja 2002 nadomestil dotedanji sklep o deviznem minimumu. Blagajniške zapise v tujem denarju so banke vpisovale tudi zaradi izpolnjevanja likvidnostne lestvice. Konec leta 2002 je bilo vpisanih za 555,1 milijarde SIT blagajniških zapisov v evrih in dolarjih (Banka Slovenije 2003a). BS je s ponudbo blagajniških zapisov v tujem denarju zelo pripomogla k zmanjšanju ponudbe deviz in s tem posredno preprečevala večje padce tečaja (apreciacijo tolarja). Glavni namen tega instrumenta je bil torej absorpcija deviz (Festić, 2002, 3). 3.2.2 Blagajniški zapisi v tolarjih Blagajniški zapisi v tolarjih so kratkoročni, nematerializirani, imenski vrednostni papirji, ki jih po odprti ponudbi vpisujejo banke za 2, 12, 30, 60 ali 280 dni. Od septembra 1998 dalje BS na rednih tedenskih dražbah prodaja tudi 28 diskontne blagajniške zapise. V istem mesecu je BS začela tudi z izdajanjem 280-dnevnega blagajniškega zapisa z nominalno obrestno mero, ki je namenjen bankam in hranilnicam. Konec leta je bila ukinjena možnost vpisa 280-dnevnega blagajniškega zapisa z indeksirano obrestno mero, tako da prodaja BS od začetka leta 1999 le blagajniške zapise v tolarjih z nominalno obrestno mero (Banka Slovenije 1999). Blagajniški zapisi za 28, 60 in 280 dni so izdani kot serijski vrednostni papirji, drugi pa kot neserijski. Banke in hranilnice deponirajo blagajniške zapise na poseben račun pri BS, ki jim izda potrdila o lastništvu. BS je pri posameznih ponudbah spreminjala obrestne mere v skladu z gibanji na denarnem trgu ter cilji in usmeritvami tečajne in denarne politike (Banka Slovenije 1999). Svet BS je na svoji 282. redni seji 8.1.2004 sprejel sklep o znižanju obrestne mere za 60-dnevne tolarske blagajniške zapise s 6,0% na 5,75% in za 280-dnevne tolarske blagajniške zapise s 6,75% na 6,50% (Banka Slovenije 2004). Prav tolarski blagajniški zapisi so bili najpomembnejši instrumenti v letu 2002. BS je z njihovim izdajanjem umikala presežno tolarsko likvidnost, ki je nastala kot posledica povečanja začasnih odkupov deviz. BS je v letu 2002 izdajala 60-dnevne, 270-dnevne in 360-dnevne tolarske blagajniške zapise. 60-dnevni blagajniški zapisi so bili bankam na

26

voljo preko odprtih ponudb čez vse leto. 270-dnevne blagajniške zapise je BS ponujala sodelujočim bankam na licitacijah. Število teh je bilo, zaradi enakomernejše razporeditve dospevanja velikega akumuliranja obsega teh zapisov, junija povečano z dveh na štiri licitacije v mesecu. Od začetka novembra do 12. januarja 2003 so sodelujoče banke lahko vpisovale tudi 360-dnevne tolarske blagajniške zapise, katerih namen je bil umik likvidnosti, ki je prišla na denarni trg kot posledica odkupa deviz iz prevzema Leka s strani švicarske farmacevtske družbe Novartis. Obrestna mera teh blagajniških zapisov je bila za 2 odstotni točki višja od obrestne mere 270-dnevnih blagajniških zapisov. Stanje tolarskih blagajniških zapisov se je povečalo s 125,8 milijarde SIT decembra 2001 na 369,0 milijarde SIT decembra 2002 (Banka Slovenije 2003a). Blagajniške zapise v tolarjih vpisujejo banke pri odprti ponudbi. Blagajniški zapisi v tolarjih za 60 dni so prenosljivi med bankami z omejitvijo, da mora biti vsaka banka lastnik nepretrgoma vsaj 20 dni (Festić 2002, 3). 3.2.3 Blagajniški zapis z nakupnim bonom Blagajniški zapis z nakupnim bonom je serijski in do vključno devete izdaje prinosniški materializiran vrednostni papir, od desete izdaje pa dematerializiran, imenski vrednostni papir. Izdaja se v nominalni vrednosti po pol milijona tolarjev. Vplačuje se z diskontom v tolarjih in obrestuje po nominalni letni obrestni meri. Blagajniškemu zapisu je dodan nakupni bon, sestavljen iz med seboj ločljivih delov, ki zagotavlja kupcu zavarovanje pred tveganjem višje inflacije in tveganjem manjše spremembe deviznega tečaja od uradno pričakovane inflacije. Pravico iz nakupnega bona uveljavi imetnik tako, da s popustom kupi nov blagajniški zapis v tolarjih (brez dodatnih nakupnih bonov) ali blagajniški zapis v tujem denarju. Višina popusta je odvisna od števila predloženih delov nakupnega bona posamezne serije in rasti cen ter srednjega tečaja BS v primerjavi z uradno pričakovano inflacijo. BS izdaja blagajniški zapis z nakupnim bonom dvakrat letno, vsakokrat za šest mesecev; izdaje si sledijo tako, da je na dan dospetja prejšnje izdaje enak datumu izdaje naslednje. Obrestna mera je določena za vsako izdajo posebej, prav tako največje število delov nakupnega bona, ki jih imetnik lahko predloži pri nakupu novega blagajniškega zapisa (Banka Slovenije 1999). 3.2.4 Dvodelni blagajniški zapis Dvodelni blagajniški zapis je kratkoročni, prinosniški, serijski vrednostni papir, izdan v materialni obliki. Sestavljen je iz tolarskega in deviznega dela, vplača se z diskontom v tolarjih, izplača pa polovica v tolarjih in polovica v evrih. Tolarski del je tekoče indeksiran s temeljno obrestno mero. Na sekundarnem trgu se lahko trguje ločeno z vsakim delom posebej. S posredovanjem bank ga lahko v primarni prodaji kupijo tudi druge pravne in fizične osebe (Banka Slovenije 1999). Z uvedbo dvodelnega blagajniškega zapisa je BS omogočila dodatno povpraševanje po devizah, brez potrebe po dodatnem svežem primarnem denarju. BS zagotovi banki, pri kateri se blagajniški zapis unovči, likvidna sredstva za izplačilo tolarskega in deviznega

27

dela blagajniškega zapisa in to na dan dospelosti za zapise, ki jih je vplačala za svoj račun, oziroma na dan unovčenja ali naslednji dan po unovčenju za zapise, izplačane za tuj račun. S tem zapisom, ki je bil prvič izdan julija 1992 BS širi svoje operacije na primarnem trgu vrednostnih papirjev in odpira prostor za posege na odprtem trgu. Z njim je tudi občanom dana možnost za varno in donosno naložbo. 3.3 Obvezna rezerva Obvezne rezerve, ki jih morajo pri BS imeti banke in hranilnice, vključno s hranilno kreditnimi službami, se izračunavajo na vse tolarske vloge, prejeta posojila in izdane vrednostne papirje, katerih lastniki so nebančni sektorji, v odstotkih, ki se razlikujejo glede na čas vezave: 12% na vpogledne in vezane vloge do 30 dni, 6% na vezane vloge od 31 dni do 3 mesecev, 2% na vezane vloge nad tremi do šestih mesecev in 1% za vloge nad šestimi meseci do enega leta. Obvezne rezerve se obrestujejo po 1% letni obrestni meri za sredstva na posebnem računu, od decembra 1998 pa na poravnalnem računu oziroma posebnem računu obvezne rezerve, vendar le do izračunane obvezne rezerve za pretekli mesec (Banka Slovenije 1999). Uporaba obveznih rezerv v likvidnostnih težavah je od julija 1995 enaka za vse banke in hranilnice. Vse morajo imeti dnevno polovico obveznosti iz preteklega meseca na posebnih računih in jo lahko uporabljajo za likvidnost čez noč ob plačilu nadomestila po zamudni obrestni meri. S 1. decembrom 1998 je BS za neposredne udeleženke sistema bruto poravnave v realnem času (BPRČ), to je pri bankah in hranilnicah, ki imajo pri BS odprt poravnalni račun, ukinila posebni račun obvezne rezerve. Banke in hranilnice uporabljajo sredstva na poravnalnem računu za zagotavljanje svoje dnevne likvidnosti. Stanje na poravnalnem računu ob koncu dneva ne sme biti manjše od 50% obvezne rezerve, izračunane iz obveznosti za pretekli mesec. Posrednim udeleženkam sistema BPRČ, ki nimajo poravnalnega računa pri BS, se način uporabe obvezne rezerve ni spremenil (Banka Slovenije 1999). Svet BS je na svoji 282. redni seji 8.1.2004 med drugim sprejel Sklep o obveznih rezervah, s katerim je uvedena nova delna prilagoditev rezervam ECB. Po novem sklepu se bo obdobje izpolnjevanja (od 27. v tekočem do 26. dne v naslednjem mesecu) začelo po zaključku obdobja izračuna obveznih rezerv (od 22. v preteklem do 21. dne v tekočem mesecu). Tako bodo banke v celotnem obdobju izpolnjevanja razpolagale s fiksnim zneskom obveznosti (in ne le zadnjih pet dni obdobja). BS bo namesto dnevnega stanja obrestovala povprečno stanje sredstev na računih obveznikov pri BS v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv, največ do višine obveznih rezerv v tekočem obdobju izračuna. Obrestna mera ostane nespremenjena: 1% p.a. Spremenjeni način obračuna obresti bo za banke ugodnejši. (Banka Slovenije 2004). V letu 2002 je BS dvakrat spremenila metodologijo instrumenta obveznih rezerv. Prvič januarja, ko je spremenila obravnavanje repov poslov, tako da se repo posli na podlagi kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev niso več vključevali v osnovo za izračun obveznih rezerv. Druga sprememba, ki je veljala od septembrskega obdobja obveznih

28

rezerv, je razširila osnovo obveznih rezerv s tolarskih obveznosti bank tudi na obveznosti v tuji valuti in na novo določila stopnje obveznih rezerv. Za obveznosti z ročnostjo nad dve leti in za repo posle na podlagi kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev je bila določena 0-odstotna stopnja (Banka Slovenije 2003a). Obvezniki za obvezne rezerve so banke in hranilnice (vključno s hranilno kreditnimi službami). Podružnice, tako bank držav EMU v Sloveniji kot slovenskih bank v državah EMU, se obravnavajo enako kot v ureditvi ECB, kar pomeni, da je podružnica podvržena sistemu države, kjer se fizično nahaja. V Sloveniji je za banke in hranilnice v stečaju ali likvidaciji ter za obveznosti do Združenja bank Slovenije obvezne rezerve potrebno obračunati, za obveznosti do bank v sanaciji pa ne. Glavna razlika v povezavi z obvezniki med Slovenijo in Evrosistemom je, da o vključevanju obveznosti bank v stečaju, likvidaciji ali sanaciji v osnovo za izračun obveznih rezerv v Evrosistemu odloči ECB (Bradeško in Plut 2001, 36). Osnova za obvezne rezerve je razdeljena po ročnosti. V osnovo se vštevajo tolarske obveznosti bank z originalno dospelostjo do enega leta in sicer:

- vloge (vpogledne, vezane, na odpoklic, z odpovednim rokom), - prejeta posojila od pravnih in fizičnih oseb in - izdani vrednostni papirji.

Tako kot v Evrosistemu so izvzete medbančne obveznosti, pri vrednostnih papirjih pa tisti vrednostni papirji, ki so v lasti bank, kar je mogoče dokazati le v primeru imenskih vrednostnih papirjev. Osnova se izračuna kot povprečje dnevnih stanj od 22. v preteklem do 21. dne v tekočem mesecu, s čimer se izognemo možnosti, da bi banke manipulirale in zniževale osnovo za izračun obveznih rezerv. V našem sistemu obveznih rezerv je v primeru neizpolnjevanja kršitelj kaznovan s plačilom zamudnih obresti na razliko med izračunano obveznostjo in povprečnim izločenim zneskom obveznih rezerv za celotno obdobje izpolnjevanja, ravno tako je s plačilom zamudnih obresti kaznovan v primeru nedoseganja minimalnega dnevnega stanja na poravnalnem oziroma posebnem računu, vendar se v tem primeru zamudne obresti plačajo za število dni, ko minimalni zahtevani znesek ni bil dosežen. Poleg denarne kazni se kršitelja v primeru neizpolnjevanja lahko kaznuje tudi z nedenarnimi kaznimi, npr. z omejitvijo pri vpisovanju blagajniških zapisov BS, omejitvijo rasti obsega plasmajev, omejitvijo plačil s tujino ali omejitvijo zadolževanja v tujini, s predlogom suspenza odgovorne osebe ali drugimi ukrepi, ki jih določa zakon. V primeru nedoseganja dnevne obveznosti glede stanja na računu pa se ukrepa v skladu z določitvijo BS (Bradeško in Plut 2001, 36). 3.4 Devizni minimum Devizni minimum (rezerve bank v devizah) je instrument za zagotavljanje splošne likvidnosti v plačilih do tujine in za izpolnjevanje obveznosti iz deviznih vlog prebivalstva ter deviznih vlog tujih oseb. Devize in druga likvidna devizna imetja bank morajo dnevno dosegati predpisani devizni minimum. Višina deviznega minimuma za posamezno banko se spreminja. Za vsako banko pa je določen mesečno glede na njen obseg plačilnega

29

prometa s tujino, obseg obveznosti v tuji valuti do prebivalstva in stanj na deviznih računih tujih oseb (Banka Slovenije 1999). Svet BS je na eni strani svojih zadnjih sej obravnaval tudi metodologijo izračuna najmanjšega zneska deviz, ki ga morajo poslovne banke izpolnjevati v skladu z določili Sklepa o izpolnjevanju najmanjšega zneska deviz, ki ga morajo imeti pooblaščene banke. Če bo sprememba metodologije deviznega minimuma vezana samo na preoblikovanje osnove za izračun, ob hkratnem ohranjanju enakega zneska in sestave obveznih deviznih naložb (rezerv), v bančnem sistemu ni pričakovati pomembnejših sprememb (Saje 1998, 28). Poslovne banke izpolnjujejo devizni minimum z devizami na računih v tujini, z gotovino in čeki, z medbančnimi deviznimi terjatvami, z blagajniškimi zapisi Banke Slovenije v tujem denarju, z naložbami v prvovrstne tuje vrednostne papirje, v euroobveznice Republike Slovenije, ki kotirajo na tujih trgih vrednostnih papirjev, in s posebnimi pravicami do nakupa deviz (Delakorda 1998, 140). 3.5 Nakup in prodaja deviz Začasnih nakupov deviz od bank je bilo in je še vedno več vrst. Najprej začasni nakup za dva tedna in za štiri tedne (ponudba bankam je odprta in je zaradi tega pobuda na strani bank) ter za dva meseca, kjer pa je bila pobuda na strani BS. Nadalje je bil še tako imenovani interventni začasni nakup za dva meseca, kjer so prav tako bankam odprta vrata. Končno je bil začasni nakup za eno leto, pri katerem pa bankam ni treba odkupiti od BS njej prodane devize. Če te pravice banke ne izkoristijo, ne gre za kreditiranje bank, ampak za od njih dokončni odkup deviz in ne gre za instrument denarne politike. BS začasno kupuje od bank tudi svoje blagajniške zapise v tolarjih in za 28 dni. Pri teh začasnih nakupih je pobuda na strani BS (Ribnikar 1999b, 42-43). BS je konec leta 1997 ponudila bankam v podpis pogodbo o sodelovanju pri posegih na trgih tujega denarja. Pogodba ureja pravice in dolžnosti bank in BS pri treh tipih posegov na trgih tujega denarja (Banka Slovenije 1999):

- Poseg z interventnim nakupnim tečajem: Izbrane banke pri tem posegu odkupujejo devize in tujo gotovino po tečaju, ki ga določa BS. Izbrana banka lahko morebitne presežke tujega denarja v interventnem obdobju, in še pet dni po zaključku interventnega obdobja, proda BS v skladu z usmeritvami tečajne politike. Izbrane banke so banke podpisnice pogodbe, ki so bile uspešne na priglasitveni dražbi, kjer so licitirale razliko med interventnim tečajem, po katerem lahko prodajajo devize BS.

- Pri posegu z interventnim prodajnim tečajem izbrane banke v interventnem obdobju prodajajo devize in tujo gotovino po interventnem prodajnem tečaju. Morebitni primanjkljaj deviz lahko pokrijejo z nakupi pri BS. Izbor bank je enak kot pri posegu z interventnim prodajnim tečajem, prav tako način določanja tečaja in interventnega obdobja.

- Določitev največje marže: Za določeno obdobje do treh mesecev BS bankam podpisnicam pogodbe lahko določi največjo maržo med nakupnim in prodajnim tečajem, ki pa ne sme biti manjša od 0,3%.

30

Pogodbo je podpisalo dvanajst bank s 70-odstotnim skupnim tržnim deležem. Svet BS je na svoji 282. redni seji 8.1.2004 med drugim sprejel naslednji Sklep o znižanju obrestnih mer za začasni odkup deviz s 3,0% na 2,75% in za začasno prodajo deviz z 1,5% na 1,25%, z veljavnostjo od vključno 9. januarja 2004 (Banka Slovenije 2004). Prodaja deviz pri BS je bila v letu 2002 najpomembnejši vir likvidnosti za bančni sistem. Razen manjšega zneska terminskih odkupov deviz od bank, sklenjenih v letu 2001, je BS od sodelujočih bank v letu 2002 devize odkupovala le začasno. Najpomembnejši instrument je bil začasni odkup deviz z obveznim povratnim odkupom čez 7 dni. Do konca oktobra je devize odkupovala za 7 dni; posli so bili ob zapadlosti praviloma obnovljeni. Na začetku novembra je bil bankam ponujen tudi začasni odkup deviz z obveznim povratnim odkupom čez 270 dni, pri čemer je bila bankam dana možnost dokončne prodaje deviz BS ob zapadlosti posla. Stanje začasno odkupljenih deviz je poraslo z 262,0 milijarde SIT v začetku leta na 543,1 milijarde SIT ob koncu leta 2002. Naraščanje je bilo posebno hitro v zadnjih dveh mesecih leta zaradi monetizacije kupnine za Lek (Banka Slovenije 2003a). 4 SLOVENIJA IN EVROPSKA MONETARNA UNIJA Slovenija je od leta 1997, ko je pridobila status uradne kandidatke za članstvo v Evropski uniji (EU), stopila tudi na pot približevanja evropski monetarni integraciji. Želja Slovenije je seveda čim hitrejši vstop v evropsko monetarno unijo (EMU). Te ambicije se kažejo v predpristopnih programih, po katerih pričakujemo vstop v EMU leta 2006, vstop v EU pa maja letos. Po drugi strani pa EU gleda na monetarno integracijo držav kandidatk kot na multilateralen, postopen in fazni proces, ki se konča z zadnjo fazo, prevzemom evra. Z namenom, da bi si omogočila določeno diskrecijo glede tega, kdaj države kandidatke pripustiti v EMU, si EU v zadnjem času pomaga s poudarjanjem realne konvergence, ki bi jo države kandidatke morale dosegati pred ali vzporedno z nominalno konvergenco. Realno konvergenco v EU razumejo kot razvojno dohitevanje, konec procesa tranzicije in izpeljavo strukturnih reform (Lavrač 2002, 1). BS je nadaljevala racionalizacijo ter prilagajanje instrumentov denarne politike instrumentom ECB. Tako je oktobra ukinila likvidnostno posojilo čez noč ter likvidnostno posojilo v skrajni sili in prilagodila lombardno posojilo tako, da le-to opravlja funkcijo prej navedenih likvidnostnih posojil. Hkrati je BS uvedla posojilo čez dan za premostitev likvidnostnih potreb bank znotraj dneva. BS je tudi prilagodila metodologijo izračunavanja obveznih rezerv ter ukinila eskontno obrestno mero, saj je z novim zakonom o BS ni več zavezana določati (Banka Slovenije 2003a).

31

4.1 Slovenija v skupni evropski denarni politiki3 Zanima nas, kako se bo Slovenija vključila v skupno evropsko denarno politiko in kaj bo to konkretno pomenilo za Slovenijo. Za začetek poglejmo, kako bo z denarno suverenostjo naše države. Trenutno Slovenija uživa polno denarno suverenost, ki jo je pridobila z osamosvojitvijo in oblikovanjem lastne države. Z vstopom v Evropsko denarno unijo in prevzemom skupne valute evra bo Slovenija izgubila svojo denarno suverenost, udeležena pa bo v skupni deljeni denarni suverenosti območja evra kot celote. To pomeni, da bo izgubila svojo valuto in možnost voditi samostojno denarno in deviznotečajno politiko, vendar pa bo sodelovala v skupni evropski denarni deviznotečajni politiki območja evra. S stališča denarne politike bo tako položaj Slovenije postal podoben, kot ga ima regija znotraj države. Slovenija bo ohranila svojo centralno banko tudi po vključitvi v Evropsko denarno unijo, vendar pa se bodo njene pristojnosti na področju denarne politike bistveno skrčile. Vključena bo v Sistem evropskih centralnih bank (ESCB) in prek svojih predstavnikov v organih Evropske centralne banke (ECB) sodelovala pri določanju skupne evropske denarne politike. Po navodilih ECB bo slovenska centralna banka skupaj s slovenskimi bankami operativno izvajala skupno denarno politiko na območju Slovenije. Nadzor bančnega sektorja bo ostal v rokah slovenske centralne banke. Skupna evropska denarna politika se bo v Evropski denarni uniji določala za območje evra kot celote, zato bo praviloma odstopala od specifičnih interesov posameznih članic, podobno kot to velja za posamezne regije znotraj ene države. Odstopanje med skupno evropsko denarno politiko in slovenskimi interesi glede denarne politike lahko nastane zaradi razlik v gospodarski strukturi, v fazah cikličnega razvoja, specifičnosti transmisijskega mehanizma denarne politike ali specifične izpostavljenosti Slovenije t.i. asimetričnim šokom. Ker Slovenija po vstopu v Evropsko denarno unijo ne bo imela več samostojne denarne in deviznotečajne politike, bo moralo večje breme pasti na druge makroekonomske politike. Izgubo denarne politike bi lahko nadomestila bolj aktivna domača fiskalna politika, vendar pa je domet nacionalnih fiskalnih politik v državah članicah Evropske denarne unije omejen s pravili glede ohranjanja fiskalnega ravnotežja. Zato bo večje breme prilagajanja moralo pasti na dohodkovno politiko oziroma na večjo fleksibilnost trga dela nasploh. V denarni uniji so plače tisti rezidualni mehanizem, ki mora namesto deviznega tečaja prevzeti breme ohranjanja mednarodne konkurenčnosti gospodarstva. Najverjetnejši scenarij slovenskega prehoda v Evropsko denarno unijo je naslednji: do vstopa v EU bo Slovenija obdržala režim uravnavanega drsečega deviznega tečaja, po vstopu v EU pa se bo vključila v evropski mehanizem deviznih tečajev in s tem prešla na režim fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja in nato, denimo dve do tri leta pozneje, vstopila v Evropsko denarno unijo in prevzela skupno valuto evro.

3 Povzeto po Lavraču (2000, 1).

32

4.2 Prednosti in slabosti vključitve Slovenije v Evropsko monetarno unijo Vstop v denarno unijo vsaki državi prinaša tako koristi kot tudi stroške, ki so odvisni od različnih dejavnikov in se med državami razlikujejo ter se mnogokrat pojavljajo kot argument za prevzem skupne valute ali proti njemu. Tako nastale koristi in stroške lahko ovrednotimo vsaj s treh vidikov, in sicer s političnega, mikroekonomskega in makroekonomskega vidika (Žumer 2002, 36). Slovenija se lahko na splošni ravni nadeja istih prednosti in slabosti kot vsaka država, ki je vključena v monetarno integracijo. Na strani prednosti so to zlasti odprava stroškov konverzije valut in tveganja spremembe deviznih tečajev. Posledica so manjši stroški in večja stabilnost menjave, kar posebej Sloveniji odpira možnost hitrejšega in lažjega integriranja v skupni trg EU. Če bo evro stabilna valuta, lahko Slovenija pričakuje, da s članstvom v EMU vstopa v območje dolgoročne monetarne stabilnosti z nižjo inflacijo in obrestnimi merami. BS bo formalno enakopravno sooblikovala skupno evropsko monetarno politiko, vprašanje pa je, kakšen bo njen dejanski vpliv glede na relativno majhno težo slovenskega gospodarstva. Če se ob tem ozremo še na dejstvo, da bodo EMU srednjeročno sotvorile še aktualne države kandidatke in verjetno še Velika Britanija, Švedska (ki se v EMU ni integrirala z namernim neizpolnjevanjem maastrichtskega kriterija deviznega tečaja) ter Danska, je ta prednost bržkone bolj simbolične narave. Korist prestižnega pomena, ki jo generira pričakovanje, da se bo evro uveljavil kot mednarodna rezervna valuta, ki bo uspešno konkurirala dolarju je, da bo Slovenija država, v kateri bo taka valuta v obtoku (Vončina 2002, 28). Strošek članstva bo izguba nacionalne valute – tolarja kot enega simbolov državnosti. V ekonomski perspektivi bo to pomenilo izgubo monetarne suverenosti in zato izgubo lastne monetarne politike ter politike uravnavanja deviznega tečaja. Ali bo to v resnici strošek, ki bi utegnil eskalirati v kronične težave glede konjukture in zaposlenosti, je odvisno od dveh vprašanj (Vončina 2002, 28):

- ali bo Slovenija izpostavljena specifičnim plačilnobilančnim motnjam, ki bi neodvisno od drugih članic EMU prizadele le njo,

- kako bodo delovali alternativni mehanizmi prilagajanja oziroma ali bodo ti ustrezno nadomestilo deviznotečajnemu instrumentu, ki ga poslej ne bo več na voljo.

4.3 Evropska centralna banka (ECB) ECB je nadaljevanje Evropskega monetarnega instituta (EMI), ki je nastal leta 1994 s sedežem v Frankfurtu. Skupaj z centralnimi bankami članic EMU tvorijo Evropski sistem centralnih bank (ESCB). Ustanovni kapital ECB je 4 milijarde evro, 1 milijardo pa naj bi prispevale preostale članice EU. Organi ECB so (European Central Bank 2004):

a) Izvršni odbor (Executive Board): sestavljen je iz predsednika, podpredsednika in štirih članov, ki jih predlagajo s skupnim dogovorom države članice na predlog Sveta EU in po posvetovanju z Evropskim parlamentom ter Upravnim odborom. Člani Izvršnega odbora imajo osemletni mandat, ki se ga ne da podaljšati.

33

b) Upravni svet (Governing Council): sestavljajo ga 6 članov izvršnega odbora plus guvernerji centralnih bank članic, vsak ima en glas. Aktivno sodelujejo v oblikovanju denarne unije. Člani odbora imajo petletni mandat in sestali naj bi se vsaj desetkrat na leto. Na sestankih Upravnega odbora lahko sodelujeta tudi predsednika Evropske komisije in Sveta EU, vendar nimata pravice glasovanja, medtem ko države članice, ki niso udeležene pri oblikovanju denarne unije, ne smejo prisostvovati na srečanjih Upravnega odbora. Glavna naloga Upravnega odbora je oblikovati takšno denarno politiko ECB, ki bo zagotavljala stabilnost cen na evro področju.

c) Splošni svet oziroma Generalni odbor (General Council) sestavljajo predsednik, podpredsednik plus guvernerji centralnih bank članic EU, ki niso v EMU in se zgolj kot posvetovalno telo sestaja redko.

Glavne naloge ECB so (Štiblar 1998, 27):

- definiranje in uveljavitev monetarne politike evro-področja, - izvajanje dnevnih operacij na mednarodnih valutnih trgih, - vzdrževanje in upravljanje deviznih rezerv članic EMU, - promoviranje tekočega delovanja plačilnih sistemov evro cone.

ECB sprejema uredbe in odločbe, ki so potrebne za izvajanje nalog v domeni ESCB, prav tako bo edina lahko odobrila izdajo (emisijo) bankovcev in kovancev na teritoriju Unije ter vsak akt ustanov EU, ki se nanaša na denarno politiko mora najprej na pregled in posvetovanje z organi ECB (Ješovnik 2000, 97). 4.3.1 Cilji in instrumenti Evropske centralne banke Cilji monetarne politike ECB so (Štiblar 1998, 27-28):

1. Neposredni in primarni cilj je inflacija med 0% in 2% (harmoniziran indeks cen potrošnih dobrin).

2. Posredni cilj je rast monetarnega agregata M3 (bankovci in kovanci v obtoku, vpogledni depoziti, vezani depoziti do treh mesecev, in privatna imetja terjatev do bank v zameno za depozite) kot referenčna spremenljivka, ne cilj, kar pomeni, da ob odstopanju dejanske rasti od napovedane popravek politike (ukrepanje) ni nujno potreben.

3. Drugi implicitni pokazatelji razvoja inflacijskih pričakovanj: krivulja donosa depozitov, rast denarnih in kreditnih agregatov, obrestne mere, tečaji, cene vrednostnih papirjev, pogoji realne ponudbe in povpraševanja, gospodarska rast, plačilna bilanca, subjektivna pričakovanja gospodarstvenikov.

Instrumenti denarne politike ECB se razvrščajo v tri skupine (Ribnikar 1999a, 12):

- v posle ali operacije na odprtem trgu (open market operations), - v odprto ponudbo bankam, da pridejo do denarja centralne banke ali se tega denarja

prek nje znebijo (standing facilities) in - v obvezne rezerve bank (minimum reservers).

34

Splošna načela pri upravljanju instrumentov so naslednja (Arhar 2000, 4): - načelo operativne učinkovitosti (instrumenti morajo v največji možni meri

zagotavljati učinkovito izvajanje nalog ECB), - instrumenti morajo biti v največji možni meri tržno naravnani, - načelo enakega tretmana vseh institucij, ki imajo dostop do ECB, - postopki in instrumenti naj bi bili enostavni in stroškovno učinkoviti kolikor je

mogoče, - skladno z načelom decentralizacije bodo za izvajanje politike odgovorne NCB, - Upravni svet naj bi nadziral celoten sistem instrumentov denarne politike.

Operacije ali posli na odprtem trgu Najpomembnejšo skupino instrumentov ECB predstavljajo operacije na odprtem trgu, kjer je iniciativa za opravljanje transakcij na strani centralne banke. Pomembnost te skupine instrumentov se izraža skozi njihov vpliv na (Košak 2002, 40):

- gibanje obrestne mere denarnega trga, - signaliziranje položaja denarne politike in - upravljanje likvidnostnega položaja na denarnem trgu.

Obstajajo štiri vrste različnih operacij na odprtem trgu. Te operacije so (Ribnikar 1999a, 13):

- glavna refinanciranja (main refinancing operations), - dolgoročnejša refinanciranja (longer-term refinancing operations), - finančna uravnavanja (finetuning operations), - strukturne operacije (structural operations).

V večini primerov gre pri teh štirih vrstah poslov za operacije, ki jim čez čas sledijo nasprotne operacije (reverse transactions). Gre za začasne transakcije. Povečanju (zmanjšanju) količine primarnega denarja sledi čez čas, čez dva tedna ali čez tri mesece, zmanjšanje (povečanje) količine primarnega denarja. Možno pa je tudi, da gre za preprosto za nakupe ali prodaje s strani centralnih bank (outright purchase ali outright sales). Takšne operacije se uporabljajo samo v primeru, če gre za fino uravnavanje (fine-tuning) ali za spreminjanje tako imenovanega strukturnega položaja denarnega trga (Ribnikar 1999a, 13). Glavna refinanciranja Glavna refinanciranja, ki so najpomembnejši instrument denarne politike, so vsak teden ob torkih; dospelost je dva tedna; izvajajo se decentralizirano prek nacionalnih centralnih bank; opravljajo se prek tako imenovane standardne ponudbe ali licitacije. Sodelujejo lahko vse banke. Aktiva, ki jih kupujejo ali prodajajo centralne banke, so aktiva prvega in drugega reda. Licitira se (praviloma) količina, medtem ko je cena ali obrestna mera dana. To je tista kratkoročna obrestna mera, ki jo določa ECB in je kazalnik denarne politike (Ribnikar 1999a, 13). Glavno refinanciranje poteka po načelu začasnega kreditiranja s povratno transakcijo čez štirinajst dni in predstavlja glavni vir ponudbe likvidnosti evropskemu bančnemu sistemu. Operacije glavnega refinanciranja ECB opravlja na rednih tedenskih dražbah po ˝običajnem postopku˝, kar pomeni, da na dražbi lahko sodelujejo vse banke, ki izpolnjujejo

35

pogoje, in da so ključni parametri dražbe znani vnaprej. Rezultati dražbe so znani v 24 urah od javne objave parametrov. Izhodiščna obrestna mera, ki predstavlja tudi ključno obrestno mero ECB, je določena v skladu z usmeritvami Sveta guvernerjev, ki vodi enotno evropsko denarno politiko (Košak 2002, 40). Dolgoročnejša refinanciranja Dolgoročnejše operacije refinanciranja so enkrat na mesec (prvo sredo enomesečnega obdobja, ko se računajo obvezne rezerve, to je med 24. tekočega in 23. naslednjega meseca); njihovo dospetje je tri mesece; izvajajo se prav tako decentralizirano prek nacionalnih centralnih bank v obliki standardne ponudbe in v poštev pridejo enako kot pri glavnem refinanciranju vsa aktiva. Pri teh poslih centralne banke ne določajo obrestne mere, kar pomeni, da se licitira cena ali obrestna mera (Ribnikar 1999a, 13-14). Namen tega trimesečnega instrumenta je zagotavljati del potrebne likvidnosti v bančnem sistemu, ki izvira iz permanentno prisotne deficitarne strukturne pozicije na denarnem trgu oziroma posredno iz potreb po zagotavljanju stabilne rasti denarnega agregata M3 (Košak 2002, 40-41). Finančna uravnavanja S finim uravnavanjem se lahko povečuje ali zmanjšuje likvidnost bank. Pri večanju likvidnosti bank se uporabljata hitra ponudba ali licitacija – celotni postopek se konča v eni uri – in bilateralni postopek, kar pomeni, da ne gre za licitacijo, ampak za posel z eno ali več bankami. Instrumenti ali mehanizmi finega uravnavanja so poleg začasnih in dokončnih nakupov ter prodaj še valutne zamenjave in zbiranje vezanih vlog (Ribnikar 1999a, 14). ECB uporablja finančna uravnavanja občasno glede na trenutne razmere na denarnem trgu in jih lahko uporablja tako za dodatno ponudbo primarnega denarja kot za njegov umik iz obtoka. Med instrumente fine regulacije sodijo povratne transakcije, dokončne transakcije , zamenjava deviz in depoziti fiksne ročnosti pri ECB. Namen instrumentov fine regulacije je predvsem stabiliziranje nepredvidenih nihajev v likvidnosti bančnega sistema in obrestne mere denarnega trga. Prav zaradi vloge, ki jo imajo omenjeni instrumenti pri vodenju denarne politike, mora biti zagotovljena visoka mera fleksibilnosti in prilagodljivosti pri praktični uporabi. To pomeni, da ECB lahko operacije opravlja na centraliziran ali decentraliziran način prek nacionalnih centralnih bank, v obliki hitrih dražb ali v obliki bilateralnih transakcij z eno ali več izbranimi bankami in v zelo kratkem času (Košak 2002, 41). Strukturne operacije S strukturnimi operacijami ECB spreminja tako imenovani strukturni položaj denarnega trga. Izvajajo se v rednih in nerednih terminih; ni standardiziranega dospetja; opravljajo se decentralizirano in v poštev pridejo vsa aktiva. Poleg dokončnih nakupov in prodaj se kot instrument za spreminjanje strukturnega položaj denarnega trga, in sicer za zmanjševanje likvidnosti bank, uporabljajo še izdajanje dolžniških papirjev ali potrdil (Ribnikar 1999a, 14).

36

Instrumenti denarne politike Evrosistema Vrsta instrumentov

Instrumenti denarne politike

Zagotavljanje likvidnosti

Absorbcija likvidnosti

Dospetje

Pogostost Postopek

OPERACIJE ODPRTEGA TRGA Glavno refinanciranje

začasne transakcije

- dva tedna tedensko standardna licitacija

Dolgoročnejše refinanciranje

začasne transakcije

- tri mesece mesečno standardna licitacija

Fino uravnavanje

začasne transakcije valutne zamenjave dokončni nakupi

valutne zamenjave zbiranje vezanih vlog dokončna prodaja

ni standardizirano

-

neredno (občasno) neredno (občasno)

hitra licitacija bilateralni postopek bilateralni postopek

Strukturne operacije

začasne transakcije dokončni nakupi

izdajanje dolžniških potrdil dokončne prodaje

standardizirano/ nestandardizirano

-

redno in neredno neredno (občasno)

standardna licitacija bilateralni postopek

ODPRTE MOŽNOSTI (ODPRTA PONUDBA) ZA KREDITNE INSTITUCIJE Obrobna možnost zadolžitve

začasna transakcija

- čez noč dosegljivo na željo kreditne institucije

Možnost deponiranja presežkov likvidnosti

- vloge (depoziti) čez noč dosegljivo na željo kreditne institucije

Vir: Ribnikar 1999a, 13. Odprte možnosti bank zadolžiti se pri centralni banki ali pri njej naložiti odvečni (primarni) denar Z namenom obvladovanja gibanja kratkoročnih obrestnih mer ECB uporablja poleg operacij na odprtem trgu še instrumente odprte ponudbe. Iniciativa odzivanja na odprte ponudbe je na strani bank; instrumenti pa predstavljajo okvir potencialnega nihanja obrestne mere denarnega trga oziroma uporabe instrumentov operacij na odprtem trgu (Košak 2002, 41).

37

Gre za dve vrsti instrumentov: za možnost (obrobnega) zadolževanja (marginal lending facilitiy) in za možnost deponiranja sredstev (deposit facilitiy). Banke se lahko v okviru obrobne ali dodatne zadolžitve zadolžijo čez noč. Obrestna mera , ki jo plačajo, je navadno najvišja obrestna mera za zadolžitev čez noč. Do denarja lahko pridejo ali prek posla začasnega nakupa s strani centralne banke ali prek lombardnega posojila. To možnost zadolževanja lahko ECB suspendira, če to zahtevajo denarne razmere. Banke lahko deponirajo sredstva pri nacionalnih centralnih bankah. Te vloge se obrestujejo in ta obrestna mera je najnižja obrestna mera za denar čez noč (Ribnikar 1999a, 14). Obvezne ali najmanjše rezerve bank Meseca oktobra leta 1998 je ECB sprejela sklep o uvedbi obvezne rezerve. To je najstarejši in v preteklosti najbolj uporabljen instrument denarne politike. ECB je sprejela odločitev o 2% obvezni rezervi za vse depozite v bankah z ročnostjo do dveh let. Svet je utemeljil uvedbo obvezne rezerve z naslednjimi argumenti (Arhar 1999, 4):

- naj bi prispevala k stabilizaciji tržne obrestne mere, - sistem naj bi pripomogel k razrešitvi povpraševanja po centralno bančnem denarju.

ECB naj bi predstavljala ˝dobavitelja˝ likvidnosti; - obvezna rezerva naj bi prispevala h kontroli rasti denarnih agregatov s povečanjem

elastičnosti obrestne mere pri povpraševanju po denarju. Glavna vloga obveznih rezerv v EMU je stabilizacija obrestnih mer denarnega trga, ki so tudi operativni cilj denarne politike. Za doseganje tega je pomemben predvsem način izpolnjevanja obveznih rezerv, ki se izpolnjujejo v povprečju. Dodatna vloga obveznih rezerv je ustvarjanje ali povečevanje primanjkljaja strukturnega položaja denarnega trga, na kar pa vpliva predvsem višina obveznih rezerv (Bradeško in Plut 2001, 34). Obvezniki za obvezne rezerve v Evrosistemu so vse kreditne institucije iz Prve bančne direktive. To so institucije, ki sprejemajo vloge pravnih in fizičnih oseb in na podlagi teh sredstev za svoj račun dajejo posojila. V sistem so vključene tudi podružnice kreditnih institucij, ki nimajo sedeža v EMU, medtem ko podružnice kreditnih institucij s sedežem v EMU, ki poslujejo izven EMU, sistemu niso podvržene. Osnova za izračun obveznih rezerv je razdeljena po vrstah obveznosti in po njihovi ročnosti. Po vrstah obveznosti tako v osnovo za izračun spadajo (Bradeško in Plut 2001, 35):

- vloge (vloge preko noči, vloge z dogovorjeno ročnostjo vloge na odpoklic, repoji), - izdani dolžniški vrednostni papirji in - vrednostni papirji denarnega trga.

Skladno z razdelitvijo teh obveznosti po ročnosti se oblikujeta dva razreda in sicer obveznosti do dveh let, za katere velja 2% stopnja obveznih rezerv, in obveznosti nad dvema letoma in repoji, za katere velja stopnja 0%. ECB lahko stopnjo obveznih rezerv zviša, vendar največ na 10%.

38

Banke imajo možnost, da od osnove odštejejo določene postavke ali pa uveljavljajo standardizirane olajšave. Poleg te olajšave lahko vsaka institucija, ki ima podružnice v drugih državah EMU, od izračunanih obveznih rezerv odšteje znesek v višini 100.000 evrov in to v vsaki državi, kjer ima podružnice. Osnova se izračuna na podlagi stanj na zadnji dan v mesecu in velja za obdobje, ki se začne 24. v naslednjem mesecu, kar pomeni, da banke svojo obveznost poznajo že na začetku obdobja izpolnjevanja. Obdobje izpolnjevanja se začne 24. v mesecu in se konča 23. v naslednjem mesecu. Kazni za neizpolnjevanje so lahko denarne ali nedenarne. Banka mora plačati nadomestilo po za 2,5 odstotni točki povečani povprečni obrestni meri za odprto ponudbo za posojilo čez noč za vse dni obdobja izpolnjevanja, v primeru večkratnih kršitev pa se pribitek nad lombardno obrestno mero poveča na pet odstotnih točk (Bradeško in Plut 2001, 36).

39

5 SKLEP Denarna politika je ena najpomembnejših sestavin ekonomske politike vsake države. Je v rokah centralne banke, ki z njo uravnava količino denarja v obtoku. Glavni cilj pri njenem izvajanju je skrb za stabilnost ravni cen. Če hoče centralna banka voditi učinkovito denarno politiko, s pomočjo katere ji bo uspelo vzdrževati relativno stabilnost cen in da bodo izpolnjene tudi druge vnaprej določene zakonske naloge, mora izbrati ustrezne denarne instrumente in jih pravilno dozirati v danem trenutku. Pri tem izboru so centralni banki na voljo kolikostni in kakovostni instrumenti. Kolikostni instrumenti so politika odprtega trga, diskontna politika in obvezna rezerva. Kakovostni instrumenti pa so selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrep. Banka Slovenije skuša prek svojih instrumentov zagotoviti stabilno ekonomsko okolje. Instrumenti, ki jih uporablja so naslednji: likvidnostna posojila (likvidnostno posojilo čez noč, posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank in likvidnostno posojilo v skrajni sili), lombardna posojila (lombardno posojilo z neposredno ponudbo in interventno lombardno posojilo), kratkoročna posojila (redno kratkoročno posojilo in dodatno kratkoročno posojilo), blagajniški zapisi Banke Slovenije (blagajniški zapisi v tujem denarju, blagajniški zapisi v tolarjih, blagajniški zapis z nakupnim bonom in dvodelni blagajniški zapis), obvezna rezerva, devizni minimum ter nakup in prodaja deviz. Denarna politika Banke Slovenije je usmerjena v približevanje Evropski uniji in seveda še bolj Evropski monetarni uniji. Zaradi tega že sedaj prilagaja svoje instrumente instrumentom Evropske centralne banke. Instrumenti Evropske centralne banke so tako zelo pomembni za nas, saj so verjetno bili izbrani le najboljši denarni instrumenti denarne politike, ki so bili na voljo na podlagi dosedanjih izkušenj centralnih bank. Zato so lahko nekakšno vodilo ali opomnik za našo Banko Slovenijo. Instrumenti denarne politike Evropske centralne banke se razvrščajo v tri skupine: v posle ali operacije na odprtem trgu, v odprto ponudbo bank in v obvezne rezerve.

40

6 POVZETEK Za učinkovitost denarne politike je bistvenega pomena izbor pravih instrumentov denarne politike. Banka Slovenije ima na voljo različne instrumente. To so: posojila bankam (likvidnostna, lombardna, kratkoročna), blagajniški zapisi Banke Slovenije (blagajniški zapisi v tujem denarju, v tolarjih, blagajniški zapis z nakupnim bonom in dvodelni blagajniški zapis), obvezne rezerve, devizni minimum, nakup in prodaja deviz. Da pa je ne bi instrumenti denarne politike pripeljali nekam, kamor ne bi želela priti, uporablja Banka Slovenije še vmesne ali posredne spremenljivke denarne politike. To so indikatorji in bližnji cilji. Banka Slovenije bo v okviru približevanja Evropski monetarni uniji prilagodila instrumente denarne politike instrumentom, ki jih predpisuje Evropska centralna banka. Slovenija je od leta 1997, ko je pridobila status uradne kandidatke za članstvo v Evropski uniji, stopila tudi na pot približevanja evropski monetarni integraciji. Monetarna suverenost, ki jo je leta 1991 Slovenija pridobila skupaj s politično, bo zato prehodne narave, saj bo Slovenija slovenski tolar zamenjala s skupno evropsko valuto – evrom in tako predala odločanje v monetarnih zadevah na Evropsko centralno banko. Čeprav Slovenija glede članstva v EMU suverene izbire ne bo imela, to ne bi smelo predstavljati večje težave, saj si lahko, upoštevajoč specifične karakteristike njenega gospodarstva, od članstva obeta neto koristi. Ključne besede: denarna politika, bližnji cilj, končni cilj, Banka Slovenije, instrumenti denarne politike, obvezne rezerve, Evropska monetarna unija, Evropska centralna banka.

41

6.1 Summary For the effectiveness of the monetary policy it is very important our choice of the right instruments of monetary policy. The Bank of Slovenia has got different instruments to achieve these. These instruments are: loans to banks (liquidity loans, collateral loans, short loans), cash notes of the Bank of Slovenia (cash notes in foreign currency, cash notes in Slovenian Tolars, cash note with buying coupon and bipartite cash note), minimum reserves, foreign currency minimum, buying and seling foreign currency. Besides the instruments of monetary policy uses the Bank of Slovenia intermediate variables. These are indicators and proximate goals. Within the transition to EMU the Bank of Slovenia will adjust instruments of monetary policy, to the implementation of the ECB. Slovenia has gained a status of EU membership candidate in 1997, thus simultaneously commencing the EMU accession process. Monetary sovereignity, which was gained by Slovenia in 1991, will therefore be merely of a provisional character. Slovenia will introduce a common European currency – the Euro, thus admitting the sole competence in monetary matters of the European Central Bank. Despite the fact that Slovenia will be unable to sovereignily decide over its inclusion in the EMU, this should not be too problematic. Namely, according to specific characteristics of Slovenia`s economy, net benefits of its membership in EMU can be expected. Key words: monetary policy, target, proximate goal, Bank of Slovenia, instruments of monetary policy, minimum reserves, European Monetary Union, European Central Bank.

42

7 LITERATURA IN VIRI 7.1 Literatura

1. Aldenborg, Ulrich. 1995. Die Rolle der Zentralbank im Transformationsprozeß: Eine Diskussion der monetärkeynesianischen Ideen am Beispiel der Geld- und Währungspolitik Sloweniens. Bremen: Universität Bremen.

2. Arhar France, Davor Savin in Lojze Sočan. 1999. Evro in slovensko gospodarstvo:

gradivo za seminar. Ljubljana: Izobraževalni center WTC.

3. Bradeško, Plut. 2001. Obvezne rezerve v Sloveniji in približevanje EMU. Prikazi in analize IX/2.

4. Cetinski, Andrej. 1996. Denarna politika v majhnem gospodarstvu. Bančni vestnik

11: 18-22.

5. Delakorda, Aleš. 1998. Denar in gospodarska aktivnost. Maribor: Institut za ekonomsko diagnozo in prognozo pri Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru.

6. Duwendag, Dieter. 1993. Geldtheorie und Geldpolitik: eine problemorientierte

Einführung mit einem Kompendium monetäre Fachbegriffe. Köln: Band-Verlag.

7. Festić, Mejra. 2002. Monetarna politika Slovenije in evropska monetarna unija. Bančni vestnik 4: 2-8.

8. Filipič, Drago in Markovič-Hribernik Tanja. 1998. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

9. Gregorčič, Lucija. 1996. O vlogi centralne banke, njeni neodvisnosti in odnosih z državno zakladnico (2). Bančni vestnik 3: 23-30.

10. Hrovatin, Nevenka. 2000. Uvod v gospodarstvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

11. Ješovnik, Peter. 2000. Evropska unija. Koper: Visoka šola za management.

12. Košak, Tomaž. 2002. Politika odprtega trga. Bančni vestnik 3: 1.

13. Kramer, Marjan. 2000. Instrumenti denarne politike v Sloveniji. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

14. Lavrač, Vladimir. 2000. Slovenija v skupni evropski denarni politiki. Bančni vestnik 1-2: 1.

15. Lavrač, Vladimir. 2002. Hitro ali počasi v EMU? Bančni vestnik 4: 1.

16. Lozej, Matija. 2001. Obvezne rezerve bank. Bančni vestnik 11: 47.

43

17. Mishkin, Frederic S. and Stanley G. Eakins. 1998. Financial markets and institutions – second edition. Reading (Mass) [etc.]: Addison Wesley Longman.

18. Priewasser, Erich. 1996. Bankbetriebslehre. München: R. Oldenbourg Verlag.

19. Ribnikar, Ivan. 1997. Denarni sistem in denarna teorija. I. del: Denarni sistem.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

20. Ribnikar, Ivan. 1998. Od bližnjega do končnega cilja denarne politike. Bančni vestnik 4: 45-47.

21. Ribnikar, Ivan. 1999a. Instrumenti denarne politike Evropske centralne bank ali

Evrosistema. Bančni vestnik 9: 12-15.

22. Ribnikar, Ivan. 1999b. Instrumenti denarne politike Banke Slovenije. Bančni vestnik 12: 41-44.

23. Saje, Janez. 1998. Sprememba v metodologiji deviznega minimuma. Bančni vestnik

3: 26-28.

24. Strašek, Sebastjan in Žižmond, Egon. 1998. Ekonomska politika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

25. Štiblar, Franjo. 1998. Ob rojstvu evra. Gospodarska gibanja 299: 23-31.

26. Vončina Janez. 2002. Dinamika vključevanja Slovenije v EMU. Bančni vestnik 12:

26-30.

27. Žižmond, Egon. 1996. Ekonomika narodnega gospodarstva. Ljubljana: DZS, d.d.

28. Žumer, Tina. 2002. Slovenija in EMU. Teorija optimalnih valutnih področij (1). Bančni vestnik 1-2: 36-40.

44

7.2 Viri 1. Banka Slovenije. Marec 1999. Denarna politika BS v letu 1998 (Iz letnega poročila BS za leto 1998). Prikazi in analize VII/1. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/arc/Pr_1999_03/Den_pol_bs.pdf 2. Banka Slovenije. 2003a. Letno poročilo za leto 2002. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/publikacije/letna_porocila/Pages%2023-28%20from%20lp2002-SLO.pdf in http://www.bsi.si/hml/publikacije/letna_porocila/Pages%2029-36%20from%20lp2002-SLO.pdf 3. Banka Slovenije. 22.04.2003b. Sporočilo za javnost z 268. seje Sveta BS. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/sporocila/svet_banke_20031204.html 4. Banka Slovenije. 08.01.2004. Sporočilo za javnost z 282 seje Sveta BS. Dostopno na: http://www.bsi.si/html/sporocila/svet_banke_20040108.html 5. European Central Bank. 16.01.2004. Organisation of the European System of Central Banks (ESCB). Dostopno na: http://www.ecb.int/ IZJAVA Študentka Aleksandra Banfi izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela. Zagotavljam, da sta tiskana in elektronska verzija istovetni. Kot avtorica dovoljujem njegovo objavo na spletni strani fakultete. Rankovci, marec 2004

Aleksandra Banfi