UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO–POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega seminarja

INVENCIJSKO-INOVACIJSKI POTENCIAL V

INFORMACIJSKO-KOMUNIKACIJSKIH

TEHNOLOGIJAH FINANČNIH USTANOV

The potential of inventions and innovations in information-

communication technologies integrated in financial

institutions

Kandidatka: Lucija Stiplovšek

Študijski program: Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Finance in bančništvo

Mentorica: izr. prof. dr. Zdenka Ženko

Študijsko leto: 2014/2015

Maribor, september 2015

POVZETEK

V diplomskem seminarju obravnavamo dve večji povezani področji, in sicer

invencijsko-inovacijski management in elektronsko poslovanje oz. informacijsko-

komunikacijske tehnologije v bančnih sistemih na področju odnosov s strankami. Poleg

opredelitve terminologije inovacijskega managementa predstavljamo tako proces od

nastanka ideje do razvoja inovacije kot tudi uveljavljanje inovacij in vidik difuzije

novosti. Na vprašanje, kako povečati ustvarjalnost in motivirati zaposlene do bolj

inovativnega delovanja, odgovarjamo s pomočjo Maslowe hierarhične teorije.

Nezadovoljene potrebe in stopnja zadovoljenosti z ozirom na hierarhično lestvico je

lahko pri zaposlenih ključnega pomena, ko želimo spodbuditi inoviranje na delovnem

mestu. Za inovativno e-poslovanje v finančnih institucijah pa moramo ustvariti tudi

ustvarjalno klimo, ki omogoča delovanje celovitih informacijskih sistemov (ERP) in

vpeljavo konceptov kot so management odnosov s strankami (CRM). Nenazadnje je

inovativnost v finančnih institucijah odvisen od tega, kako dobro zaposleni in

management upoštevajo inovacijske dejavnike, kar smo ugotavljali z analizo predhodno

opravljenega polstrukturiranega intervjuja s predstavnico srednjega managementa v

banki XXX.

Ključne besede: invencija, inovacija, ustvarjalnost, Maslow, difuzija novosti, ERP,

CRM, e-poslovanje, inovacijski dejavniki.

ABSTRACT

In our diploma seminar we have been focusing on both, invention-innovation

management and e-business with information-communication technology within

banking systems and their customer relationships management (CRM), respectively.

Firstly, we have introduced the important terminology in innovation management and

the whole process from idea towards innovation. Additionally, we have emphasized the

importance of diffusion of innovation and its role in introducing new pieces of

innovation. We have focused on Maslow's theory for which we believe that offers an

adequate theoretical framework for examining a satisfactory level at which employees

are. In fact, our premise is that observing the satisfactory level can lead us to

improvements in enhancing employees' performance regarding innovation process.

Innovative e-business established the need for environment that supports creativity and

enables CRM and ERP. All in all, innovating in financial institutions depends on

employees' acknowledgment of innovation factors. Therefore, we have conducted semi-

structured interview with a representative from middle management in order to analyse

how the bank has taken the innovation factors into consideration.

Key words: invention, innovation, creativity, Maslow, diffusion of innovation, ERP,

CRM, e-business, innovation factors.

i

KAZALO

1 UVOD ....................................................................................................................... 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema ........................................................................................... 1 1.2 Namen, cilji in teze diplomskega seminarja .................................................................................... 2 1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega seminarja ......................................................................... 2 1.4 Predvidene metode diplomskega seminarja .................................................................................... 3

2 TERMINOLOGIJA INVENCIJSKO-INOVACIJSKEGA

MANAGEMENTA .................................................................................................. 4 2.1 Od ideje do inovacije ......................................................................................................................... 6 2.2 Uveljavljanje inovacij ...................................................................................................................... 10 2.3 Ustvarjalnost in motivacija – Maslowa hierarhična teorija ........................................................ 12

2.3.1 Z ustvarjalno klimo do ustvarjalnega razmišljanja ................................................. 13

3 INOVATIVNO E-POSLOVANJE V FINANČNIH INSTITUCIJAH ............. 15 3.1 Celoviti informacijski sistemi ......................................................................................................... 16 3.2 E-poslovanje in spletno bančništvo ................................................................................................ 18

4 TRENDI IN INOVACIJSKI POTENCIAL INTERNETNEGA

BANČNIŠTVA ....................................................................................................... 20

5 ANALIZA UPOŠTEVANJA INOVACIJSKIH DEJAVNIKOV V BANKI

XXX ........................................................................................................................ 23

6 SKLEP S POTRDITVAMI HIPOTEZ ............................................................... 26

7 LITERATURA IN VIRI ....................................................................................... 28

ii

KAZALO SLIK

SLIKA 1: SPLOŠNI INOVACIJSKI INDEKS DRŽAV EU V LETU 2010. ............................................. 5

SLIKA 2: IZDATKI ZA RAZISKOVALNO-RAZVOJNE DEJAVNOSTI PO DRŽAVAH SVETA. ...... 5

SLIKA 3: OD RAZUMEVANJA PROBLEMA DO SPREJETE INOVACIJE. ......................................... 8

SLIKA 4: UPORABNOST CELOVITIH INFORMACIJSKIH SISTEMOV. .......................................... 17

SLIKA 5: UPORABA ELEKTRONSKEGA BANČNIŠTVA MED SLOVENCI V STAROSTNI

SKUPINI 10-74 LET. ............................................................................................................... 18

SLIKA 6: PREDNOSTI E-POSLOVANJA. ............................................................................................. 19

KAZALO TABEL

TABELA 1: SLABOSTI IN OMEJITVE E-POSLOVANJA .................................................................... 19

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Značilnosti poslovnega sveta, v katerem živimo danes, so nedvomno globalizacija,

mednarodna konkurenčnost, globalne etične, moralne in strateške krize ter čas, ki ima

kot komponenta poslovnega procesa še poseben pomen, saj narekuje celoten način

delovanja sodobnih podjetij. Enoličnega odgovora na to, kako se soočiti z izzivi in

priložnostmi sodobnega poslovanja, ni, vendar je stalna inovacijska dejavnost eden

izmed ključnih dejavnikov ohranjanja stalne konkurenčnosti in doseganja strateške

prednosti. Temu mnenju se pridružuje tudi dr. Mulej, ki je v enem izmed preteklih

intervjujev (Mulej, 2011, str. 43) dejal, »da ni vprašanje inovirati ali ne inovirati, kajti

tisti, ki ne bo inoviral, ne bo preživel«.

Rešitev za karakteristike sodobnega poslovnega obdobja in pospešeno inovacijsko

dejavnost v najuspešnejših podjetjih ponuja informatizacija. Le-ta je kontinuiran, ciljno

usmerjen in dolgoročni interdisciplinarni proces, s katerim se olajša pretok, sprejemanje

in deljenje informacij. Zajema vse oddelke v podjetju in (skoraj) vse zaposlene.

Poslovna informatika in njena podpora s strani poslovne logistike nista samo potreben,

ampak nujen pogoj za soočanje z značilnostmi poslovnega procesa v 21. stoletju.

Inovativne informacijsko-komunikacijske tehnologije skrivajo velik potencial v svojem

razvoju, saj npr. s celovitimi sistemi ERP (Enterprise Resource Planning) in izmenjavo

podatkov s pomočjo EDI standardov poskrbimo za povezanost celotnega bančnega

sistema in podjetja, tako da sledimo načelom teorije sistemov, tj. celovitosti in

medsebojni odvisnosti različnih dejavnikov. Verjamem, da invencijsko-inovacijski

management obravnava informatizacijo sistemsko in bolj celovito, zato managementu

poslovnih procesov omogoča soodvisnost med omenjeni deležniki pri ustvarjanju

konkurenčne prednosti, kar rezultira v učinkoviti izrabi invencijsko-inovacijskega

potenciala informacijsko-komunikacijskih tehnologij finančnih ustanov.

Poleg uspešnega, tj. celovitega in povezanega, uvajanja informacijsko-komunikacijskih

tehnologij v finančnih podjetjih, kakršne so banke, je bistvenega pomena, da jih

zaposleni (sodelavci) in vodstvo razumejo, morebiti interpersonalizirajo oz. se

poistovetijo z uspešnimi načeli in cilji, nato pa jih sprejmejo in pravilno realizirajo. Z

ozirom na to bomo omenili tudi motivacijske dejavnike in Maslowo hierarhično teorijo,

ki pripomore k spodbujanju in pospešenemu inovativnemu delovanju zaposlenih.

Informatizacija v konvencionalnih podjetjih zahteva določene spremembe in nove

poglede, zato je za njeno dolgoročno in kontinuirano izvajanje potrebno vložiti vire,

med katerimi sta bistvena kapital in delovna sila. Da bi vodstvo podjetij bolje sprejelo

novosti in prednosti procesov informatizacije so potrebni agenti spreminjanja in

mnenjski vodje, katerih vloge si bomo pogledali pri uresničevanju invencijsko-

inovacijskega potenciala sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij v

finančnih ustanovah.

2

1.2 Namen, cilji in teze diplomskega seminarja

V diplomskem seminarju imam namen opredeliti terminologijo s področja invencijsko-

inovacijskega managementa, informatike in motivacijskih teorij, s poudarkom na

hierarhični teoriji potreb. V diplomskem seminarju nameravam nazorno prikazati, v

kakšni soodvisnosti so prej omenjena področja, aktivnosti in procesi.

Cilj je uspešno prikazati, da lahko s celovitim in sistemskim pristopom pri uvajanju

informacijsko-komunikacijskih tehnologij v finančnih ustanovah realiziramo prednosti,

ki jih dana področja nudijo. Naš cilj je prav tako pojasniti vlogo Maslowe hierarhične

teorije in ostalih motivacijskih dejavnikov pri uvajanju novosti, kakršna je

informatizacija finančnih ustanov podjetij. Nenazadnje pa želimo tudi predstaviti agente

spreminjanja in mnenjske vodje ter potrditi njihov pomen oz. vlogo pri uvajanju novosti

v sklopu informatizacije poslovnega procesa bančnih ustanov. Cilj je obenem prikazati

soodvisnost vseh obravnavanih področij, saj verjamemo, da lahko nastanejo znatne

razlike pri uveljavljanju tehnik, načel in elementov invencijsko-inovacijskega

managementa, če želimo izboljšati delovanje finančnih ustanov.

Hipoteze diplomskega seminarja:

1. Z razvojem aplikacij, novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in

pospešene informatizacije v sodobnih finančnih ustanovah se njihovo

poslovanje izboljšuje.

2. Informacijsko-komunikacijske tehnologije v bančnih institucijah oz. finančnih

sistemih še niso izkoriščene do te mere, da bi nudile popolno podporo

inovacijskim dejavnostim.

3. Za začetek sprememb in uveljavljanje novosti je potrebno upoštevati načela

Maslowe hierarhične teorije in vključiti t. i. agente spreminjanja.

4. Uporabniška izkušnja zaposlenih in strank v finančnih institucijah se je z

uporabo inovativnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in

upoštevanjem načel invencijsko-inovacijskega managementa izboljšala.

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega seminarja

Predpostavka pri zbiranju gradiva za pripravo diplomskega seminarja je, da bo

uporabljena strokovna, publicistična in znanstvena literatura zanesljiva, objektivna,

merljiva oz. verodostojna. Pričakujemo, da bo smiselno, celovito in pregledno

omogočala vpogled v terminologijo invencijsko-inovacijskega managementa, osnov

managementa poslovnih procesov in poslovne informatike ter Maslowe hierarhične

teorije. S področja motiviranja se bomo omejili na gole osnove, natančneje pa preučili

načela invencijsko-inovacijskega managementa, informacijsko-komunikacijske

tehnologije ter delovanje obojih v finančnih podjetjih.

3

1.4 Predvidene metode diplomskega seminarja

Terminologijo invencijsko-inovacijskega managementa za teoretični del bomo preučili

z literaturo, ki bo dostopna v slovenskem in tujem jeziku (angleščina), do ostalih

podatkov in statističnih analiz pa bomo prišli s pomočjo interneta in internih gradiv

finančnih ustanov.

Diplomski seminar bomo zgradili na podlagi naslednjih metod raziskovanja:

‒ Induktivna metoda: s pomočjo analize natančnih in specifičnih dognanj iz

področja invencijsko-inovacijskega managementa, poslovne informatike in

managementa poslovnih procesov bomo strukturirali svoje splošno veljavne

zaključke na osnovi povezovanja vseh treh tematik.

‒ Deduktivna metoda: spoznali se bomo s priložnostmi in načeli na področju

motiviranja in ugotovitvami iz razvoja sedanjih inovativnih konceptov

invencijsko-inovacijskega managementa in poslovne informatike, preko

katerih bomo ustvarili lastne specifične sklepe.

‒ Metoda sinteze: s to metodo bomo lahko dejstva, s katerimi se bomo seznanili,

poskušali povezati bolj celovito in v skladu s teorijo sistemov, tako da bo

razvidna sinergija med vsemi interdisciplinarnimi tematikami diplomskega

seminarja.

‒ Metoda klasifikacije: na osnovi te metode bomo definirali različne pojave,

termine in pojme iz področja invencijsko-inovacijskega managementa,

motiviranja in poslovne informatike.

‒ Metoda kompilacije: v teoretičnem delu diplomskega seminarja bomo zapisali

povzetke ugotovitev, objav, rezultatov in dognanj znanstveno-raziskovalnega

dela drugih strokovnjakov, ki jih bomo združili v celoto ter preslikali na naš

case-study.

‒ Komparativna metoda: v diplomskem delu bomo izvedli primerjavo istih ali

sorodnih pojavov, procesov in konceptov, oziroma predstavili podobnosti in

razlike med njimi.

‒ Statistična metoda: na osnovi grafičnega prikaza statističnih podatkov bomo

potrdili tista dejstva s področja invencijsko-inovacijskega managementa,

motiviranja in poslovne informatike, ki jih lahko funkcijsko opišemo na

osnovi matematičnih modelov.

4

2 TERMINOLOGIJA INVENCIJSKO-INOVACIJSKEGA

MANAGEMENTA

Za reševanje sodobnih gospodarskih problemov tako na intraorganizacijski kot tudi

interorganizacijski ravni je bistvena celovita in medsebojno odvisna obravnava

globalizacije, napredka, globalnih finančnih in etično-moralnih kriz, kar povzemata

teorija sistemov in invencijsko-inovacijski management. Kot vemo, so inovacije, tako

tehnološke kot tudi upravljavske, organizacijske in družbene gonilo napredka.

Raziskave kažejo, da tehnično-tehnološke inovacije niso tako bistvene, kot smo nekdaj

domnevali, ampak postanejo pomembne šele, ko so izpolnjeni drugi predpogoji, med

katere sodijo tudi ostale inovacije. Invencijsko-inovacijski management podaja razlago,

kako pridemo od ideje do inovacije, navaja smernice za uvajanje inovacij in v sklopu

inovacijskih dejavnikov podaja rešitve, kako pospešiti inoviranje sodobnih družb.

»Za pojav podjetništva je zaslužna inovacija, ki je sprostila človeško ustvarjalnost in

omogočila razvoj (z dobrimi in slabimi posledicami, seveda). To je upravljavska

inovacija, ki je uvedla demokracijo in njeno širitev na vse vidike življenja. Danes vse

bolj prevladuje ustvarjalno delo, predvsem v inovativnih družbah oziroma v sodobnem

konkurenčnem okolju. V obdobju od sprostitve človeške ustvarjalnosti pa do danes je

raven celotnega znanja in vednosti človeštva porasla. Prav tako pa naglo raste njuna

količina in raznolikost, s katero raste vse ožja specializacija, s čimer se poveča

enostranost vsakega posameznika in je zato potreba po sodelovanju med ljudmi iz

različnih strok nuja. Torej je sodelovanje eden izmed nujnih pogojev za ustvarjanje

inovacij in ga ima smisel spodbujati, s čimer se razvija kultura inoviranja. Pri tem je

tudi pomembno zavedanje, da se svet deli na dva dela« (Mulej & Ženko, 2004).

V sodobnem okolju je nujna fleksibilnost, saj so spremembe edina stalnica, le-te pa se

dogajajo hitreje kot prej, medtem ko gospodarstva, trgovske poti in brezcarinske zveze,

enotni zakoni in prosti trgovinski sporazumi omogočajo širjenje globalizacije z

neverjetno hitrostjo. Na sliki (Slika 21) je prikazano, kakšno je stanje na osnovi t. i.

splošnega inovacijskega indeksa v državah Evrope, prav tako je podano povprečje le-

teh, pri čemer je nujno poudariti, da se zaostanek za Japonsko (indeks: 0,8) in

Združenimi državami Amerike (indeks: 0,7) stalno zvišuje, medtem ko z globalnega

vidika tudi ZDA proti Japonski inovira bistveno manj. Iz te slike zagotovo razberemo,

da države, ki omogočajo gospodarski obstoj in razcvet v EU, izkazujejo višje vrednosti

splošnega indeksa inoviranja:

5

Slika 1: Splošni inovacijski indeks držav EU v letu 2010.

Vir: Splošni indeks inoviranja (2010)

Splošni indeks inoviranja je seveda direktno povezan z inovacijsko dejavnostjo

evropskih držav, vendar lahko vidimo, da tudi drugi makroekonomski kazalci (stopnja

brezposelnosti, BDP, inflacija, gospodarska rast, indeks zadovoljstva z družbenimi

razmerami…), ki niso neposredno povezani z inoviranjem, določajo višjo (ali nižjo)

dejavnost inoviranja. Očitna je tudi povezava med vladnimi izdatki, ki gredo za razvoj

in aktivnostjo inoviranja, ki je skoraj linearna. To potrjuje dejstvo, da vmešavanje v

šolstvo, razvoj in raziskovanje z vidika zmanjševanja finančnih sredstev res ni smiselno,

v kolikor je naš cilj ohranjanje konkurenčnosti tako doma kot v tujini. Slika (Slika 2)

prikazuje vlogo izdatkov pri pospeševanju inovacijske dejavnosti:

Slika 2: Izdatki za raziskovalno-razvojne dejavnosti po državah sveta.

Vir: GDP (2010)

6

K temu dodajmo še dejstvo, da je inoviranje zapleten in kontinuiran proces, ki ga večina

podjetij ne obravnava sistemsko in dovolj celovito. Podjetja se trudijo na različne načine

in s svojimi nepovezanimi pristopi ne uspejo dvigniti dejavnosti inoviranja. Rešitev je v

obvladovanju več dejavnikov hkrati in določiti začetek, strateške vidike in načrtovati

operativne plane, kako izbrati ključna področja, kjer je sedanje stanje potrebno izboljšati

– opredeliti ključne vplivne dejavnike, izvesti konkretne aktivnosti itd. Začetek

predstavlja natančna analiza stanja in opredelitev dejavnikov, ki na inovativnost

vplivajo (Pervaiz, 2008; Likar, 2012) obenem pa, kako sistemsko in sistematično preiti

k analizi in izboljšanju stanja (Mulej & Ženko, 2004).

2.1 Od ideje do inovacije

Mulej in Ženko (2004, 18) razumeta management kot ustvarjanje invencij, novih in

mogoče obetavnih zamisli in management inoviranja kot proces spreminjanja invencij v

novo korist za odjemalce in ustvarjalce ter management inovacij kot proces, v katerem

se tisto, kar je že v bistvu postalo inovacija, širi med več ljudi na osnovi t. i. difuzije

novosti. Kot lahko razberemo že iz uvodne opredelitve invencijsko-inovacijskega

managementa, lahko pri razvoju novih izdelkov ali storitev, kakršna je naše e-

bančništvo, razlikujemo med različnimi pojmi, kot so ideja, invencija, potencialna

inovacija in, nenazadnje, inovacija.

»Invencija predstavlja idejo, opis ali model za novo ali izboljšano sredstvo, proizvod,

proces ali sistem« (Devetak, 1980, v Likar & Fatur, 2009, str. 19).

»Tako pomeni invencija vsak nov domislek, ki bi morda kdaj kasneje utegnil voditi h

kakšni koristi za odjemalce in avtorje/lastnike« (Mulej & Ženko, 2004, str. 187).

Invencijo opredeljuje tudi ameriški raziskovalec inovativnosti iz ZDA, Kevin C.

Desouza, ki jo razume kot »razkritje ali nastanek nove entitete, materije ali procesa,

lahko pa gre zgolj za »novo uporabo« obstoječih zamisli in rešitev oz. kakršnekoli

izboljšave v smeri uporabe le-teh«.

»Invencija je pojem, ki ga nekoč niso razlikovali od pojma inovacije, danes pa je razlika

poudarjena« (EU 1995, Oslo 1992, Frascatti, 1971, v Mulej & Ženko, 2004, str. 187).

Iz zgoraj naštetih opredelitev lahko razberemo, da je invencija zamisel ali ideja, kako

nekaj narediti drugače oz. boljše. Invencija lahko predstavlja tudi zamisel, kako nekaj

načrtovati povsem od začetka, razmišljati zunaj ustaljenih okvirov in tako biti korak

pred drugimi. Invencija se na začetku lahko zdi kot nekaj abstraktnega, nesmiselnega ali

nemogočega, so prav to velikokrat lastnosti uspešne invencije, saj mora le-ta biti nekaj

čisto drugačnega, povsem novega, da z veliko angažiranja, sodelovanja s ciljnimi

skupinami in uspešno zaključenim projektom postane inovacija, torej koristna, uporabna

novost za potrošnike.

7

Nadaljnje delo na invenciji je pogosto oteženo, zato moramo pozitivno usmeriti

naslednje ključne dejavnike za razvoj invencije:

‒ primerna inovacijska klima (višji management organizacij mora omogočiti

kreativno razmišljanje, prav tako pa povezovati funkcije in enote v podjetju),

‒ finančna sredstva in viri financiranja (lastniški in dolžniški viri so bistveni za

rast in razvoj vsake gospodarske enote, zaželeno je rentno varčevanje sredstev

za pospeševanje inoviranja),

‒ tehnično-tehnološka podpora (za razvoj storitev e-poslovanja in e-bančništva

oz. tehnično-tehnoloških idej v splošnem je ključna primerna informacijsko-

tehnološka podpora (Enterprise Resource Planing) s komunikacijskimi sredstvi

(izmenjava podatkov Electronic Data Interchange) ter drugo strojno opremo),

‒ tok informacij in znanja (narediti moramo celostno analizo tržišča,

konkurentov, zaščititi intelektualno lastnino, vlagati tehnologijo, kar v

inovacijsko usmerjenih podjetjih pogosto pomeni združevanje ljudi v skupine,

aktivne na razvojno-raziskovalnega področju),

‒ usklajenost s temeljnimi in poslovnimi strategijami podjetja (zaželena je

»sinhronizacija« invencije s strateškimi načrti organizacije, saj lahko s tem

izpolnjujemo dolgoročne cilje),

‒ sovpadanje z realnimi možnostmi podjetja na trgu (preveriti moramo, kako

smo omejeni glede virov financiranja, delovne sile in kakšen je naš položaj ob

bok konkurenci) in

‒ dojemanje človeka kot bistven `člen´. Nenazadnje, ideje in predlogi nastanejo

pri ljudeh, zato moramo ustvarjalne, domiselne in potencialno uspešne ljudi

motivirati, nagraditi in jim pokazati, kako bistvenega pomena so za nas (povz.

po Likar & Fatur, 2009, str. 55)

Žal na poti inoviranja obstajajo tudi t. i. zaviralni dejavniki, ki jih moramo

minimalizirati oz. preprečiti. Med slednje uvrščamo tudi:

‒ notranje in zunanje odpore (finančni odpor sodi med notranje, saj lahko

aktivnost inoviranja povzroči velike izdatke, tehnično-tehnološke, družbene,

če management ne uresničuje želja in potreb ciljnih skupin in okoljevarstvene,

ko postanejo ekološki standardi preprosto predragi in nepotrebni za višji

management ali pa preprosto – odpor proti spreminjanju obstoječega stanja),

‒ ozka grla (ljudje smo sužnji navad in podobno delujejo tudi organizacije in

tvorbe, ki bi morale – a žal ne – uveljavljati nove in drugačne invencije oz.

inovacije, a so vajeni ustaljenega razmišljanja in poznanega okolja, tako da se

večinoma odločajo za konvencionalni pristop),

‒ odgovornost in dolžnosti (pri inoviranju moramo opredeliti posameznikovo

pristojnost, in jo uporabiti kot sredstvo inovacijske spodbude, da enote v

podjetju začnejo inovirati in izboljševati obstoječe stanje) (povz. po Likar &

Fatur, 2009, str. 54).

Omenili smo že, da laična javnost ne pozna točnih razlik med invencijo, potencialno

inovacijo in inovacijo, zato jih pogosto obravnavajo kot sorodne pojme, do napačnih

opredelitev pa je prihajalo tudi v stroki, kar navajata Mulej in Ženko (2004, str. 7):

»nekoč niso razlikovali invencij in inovacij. Potem so jih sicer razmejili, a tako, da so za

inovacije šteli samo del inovacij, namreč tiste, ki so po posledicah drobne, po nastanku

izven poklicne dolžnosti, po vsebini tehnično-tehnološke.«

8

Invencija je tista nova zamisel, ki nekaj obeta. Inovacijo iz nje dobimo, če jo kdo razvije

do uporabne vrednosti in ob dejstvu, da jo odjemalci sprejmejo, nameravajo kupiti in

uporabljati za lastne namene, s čimer omogočijo avtorju, inovatorju in trgovcu ali

zastopniku finančno korist, ker jo štejejo za koristno. Scott Berkun (2013) je

raziskovalec na področju kreativnosti, vodenja in podjetništva in glede na današnje

razmere na trgu ponuja odlično definicijo inovacije, saj pravi, da je »inovacija

signifikantna sprememba na bolje«.

Ne glede na zgovorno dejstvo, da je delež invencij, ki se razvijejo v inovacije majhen,

nas to ne sme odvrniti od inoviranja, saj Likar s soavtorji (2002, str. 21) vidi različne

razloge, da se od 100 idej izbere le 25 najbolj zanimivih, od katerih jih napreduje v fazo

razvoja 15, samo 8 se jih kasneje začne uvajati na tržišču, kjer povprečno uspeta le 2.

Markič (2004, str. 64) med drugim navaja Heizerja in Renderja (1995, str. 215), da med

1750 idejami, ki potujejo skozi preverjanje zahtev bistvenih sestavin: tržišča,

funkcionalnosti in načrtovanja verjetnost, da bo uspešen produkt ali storitev samo ena

(1).« Zaradi malega števila ideja, ki rezultirajo v inovacije, je toliko bolj pomembno, da

zagotovimo ustrezno klimo, spodbujamo nove zamisli posameznikov in pravilno

opredelimo kriterije za nabor invencij. Kompleksnost in povezanost inovacijskega

procesa v projektu razvoja nove storitve ali izdelka prikazuje slika (Slika 3).

Slika 3: Od razumevanja problema do sprejete inovacije.

Vir: Leber, FS MB, Skripta Razvoj izdelkov, 2012, učno gradivo za priprave na predavanja

9

Mulej in Ženko (2004, str. 43) zgoraj navedeno dopolnjujeta s tezo, da zahtevno

predvideti, kaj bi lahko ponudila invencija, ki je plod dela razvojnikov ali

»freeriderjev«, saj bo potencialni trg najverjetneje nasičen ali komaj začel nastajati z

ogromnimi investicijskimi, proizvodnimi in marketinškimi napori. Ovire managerjev pri

izbiri ustreznih invencij izhajajo iz (1) negotovosti, ali bodo odjemalci prepoznali

invencijo kot inovacijo in s tem nudili korist/prejem/dobiček tudi njenemu avtorju in

njegovim sodelavcem ter (2) iz zagat pri pridobivanju in analiziranju podatkov, znanja

in informacij na objektivni način, ki sledi načelom zadostne in potrebne celovitosti.

Mulej in Ženko (2004, str. 45) navajata Afuahove (2003) člene, ki jih moramo

upoštevati v tem procesu, in sicer mednje uvrščamo: (1) tip invencije, (2) lokalno

okolje, (3) prevladujoče mnenje managerjev in (4) notranji, lastni vplivi podjetja, kamor

uvrščamo neopredmetene vire, kot so vizija, poslanstvo, politika in strategija, taktika in

operativa, procesi in strukture, prav tako pa zaposleni in oprema (opredmetena

sredstva).

V kolikor so izpolnjeni vsi pogoji lahko sledimo ustrezni usmeritvi (naboru) invencij,

tako da pridemo do naslednje faze, ko idejo oz. invencijo označimo za potencialno

inovacijo, kar pomeni, da ima nova storitev ali izdelek že vse lastnosti, potrebne za

uporabo med odjemalci, ni pa še našla kupcev, zaradi česar še ni ustvarila koristi niti

odjemalcem niti inovatorjem oz. njenim avtorjem. Takrat ko so še razlikovali med

invencijo in inovacijo predvsem s tehnično-tehnoloških vidikov, so dejali, da je

inovacija tista invencija, ki je uporabna (Mulej & Ženko, 2004, str. 187).

»Na začetku nastane invencija, ki ji sledi potencialna inovacija, ki predstavlja uporaben,

a ne še nujno donosen ali kako drugače koristen nov domislek. Komaj zadnji člen v

invencijsko-inovacijski verigi je inovacija, tj. vsaka dokazano koristna novost. Inovacije

niso le tehnično-tehnološke novosti, ampak so lahko tudi družbene, netehnološke

narave, ne smemo pa z inovacijo označevati katerekoli novosti (Likar idr., 2002, str.

16).

Nenazadnje pridem do inovacije, katere opredelitev navajamo v nadaljevanju: »Po letu

1971 (v Jugoslaviji po l. 1981, v Sloveniji tudi danes) ne velja več tista opredelitev

inovacije: to je zdaj vsaka novost, s pogojem da jo odjemalci štejejo za sebi koristno

(glej: EU 1995; EU 2000). Invencija je zamisel, ki obeta, da bo morda kdaj – običajno z

veliko dodatnega napora in naložb – postala inovacija. Zato je invencij veliko več,

neposredne koristi od njih ni, a so nujna surovina za inovacije, eden od pogojev za njo

in s tem za korist. Danes zastarela opredelitev pojma `inovacija´ je prišla v

jugoslovansko zakonodajo l. 1965 in je bila tedaj v skladu z mednarodno veljavno

opredelitvijo. L. 1971 so mednarodno opredelitev spremenili v širšo, ki je dopuščala, da

dobijo nagrado in priznanje vsi tisti avtorji, ki napravijo novost, ki se v praksi – v

uporabi (!) – pokaže koristna, zlasti donosna, ker pomaga doseči novo korist - v obliki

prihrankov, znižanja stroškov, zadovoljitve novih potreb ali nove zadovoljitve potreb.

Uveljavili so opredelitev: inovacija je vsaka koristna novost (enako: EU 1995; EU

2000). Le-ta je prišla v jugoslovanski zakon l. 1981, v praksi pa ni prodrla in v

vsakdanjem pojmovanju še vedno prevladuje stara opredelitev« (Mulej idr., 2008, str.

35).

10

2.2 Uveljavljanje inovacij

V začetku diplomskega dela smo navedli našo ključno noto, ki pravi, da nujnost

inoviranja za preživetje in razvoj podjetij ni vprašanje, saj »kdor ne bo inoviral, ne bo

preživel, dodaja Mulej (2010). K procesu inoviranja pa uvrščamo tudi prodajo in

oglaševanje inovacij, tj. storitev ali izdelkov, saj je dobičkonosnost inovacij faktor

uspeha realizacije idej in prodajnih ciljev našega podjetja. Prodaja invencije vključuje

naslednje elemente:

‒ marketing (inovacija je obravnavana kot svojevrstni produkt, saj jo odjemalci

sprejemajo z veliko mero previdnosti, poizvedujejo po strokovnih ocenah,

javnih mnenjih, zato je logična posledica, da oblikujemo ekipi– marketing, ki

takšne prepreke ustrezno zmanjša),

‒ direktna prodaja (zainteresiranim deležnikom oz. javnosti lahko predstavimo

inovacijo in nabavni proces – nakup in plačilo, ob tem pa moramo vedeti,

osebni pristop temelji na pristnem stiku med trgovcem in potrošnikom,

odlikuje pa nas predvsem osebna prepričljivost),

‒ posredna prodaja (izvajajo jo inovacijski brokerji - posredniki, ki so zakoniti

zastopniki in poleg tega dobro poznajo trg in pravno ureditev oz. zakonodajo;

na sejmih lahko širši javnosti prikažemo novosti; z množičnimi mediji, ki jih

lahko izberemo glede na ciljno publiko oz. po njihovem namenu (Likar idr.,

2002, str. 60).

Razumeti moramo, da je uspešno prodajo težko doseči tako na konvencionalnem

tehnično-tehnološkem področju inovacij kot tudi na sekcijah organizacijskih, družbenih,

upravljavskih in ekoloških inovacij.

Ker je »Invencijsko – inovacijski sistem, ki zagotavlja trajno produkcijo inovacij v

podjetju, kompleksen, ga je za potrebe preučevanja smiselno razdeliti v podsisteme«

(Fatur & Likar, 2009, str. 30). Goffin in Mitchell (2010) sta dodelala princip

Guimaraesa in Langleya (1994), kako s pomočjo štirih podpornih procesov meriti

aktivnost inoviranja v podjetjih:

‒ zbiranje novih idej (iskanje, opredelitev in ovrednotenje idej oz. invencij v

podjetju, pri čemer mislimo na tiste, ki pripomorejo k trajnostnemu razvoju),

‒ evaluacija idej (zaželeno je predvideti uporabniško korist, prodajno ceno,

izvedljivost itd.),

‒ uvajanje novih idej (invencije je potrebno pripeljati do inovacij, slednje pa do

izdelkov ali storitev) in

‒ motiviranje zaposlenih in pohitritev inovativnosti (primerna raziskovalna

klima, prijazno okolje, izobraženi kadri, več pristojnosti, nefinančna

motivacija…).

V sodobnem turbulentnem okolju velja, da so najpomembnejši:

‒ Kvaliteta (je nujen in potreben pogoj, da izdelek ali storitev izzove kupčevo

zadovoljstvo).

‒ Lastna cena (predstavlja osnovo za preučevanje koristi investicije),

‒ Čas (pove, ali lahko z izdelkom prehitimo konkurenco in zadovoljimo potrebe

odjemalcev pravočasno ali pa ustvarimo nove potrebe in jih zadovoljimo).

(povz. po Berginc & Krč, 2001, str. 114).

11

Zaželeno je, da podjetja ne zapostavljajo določenih funkcijskih enot in se zavedajo

dejstva, da se z novostmi in uveljavljanjem le-teh ukvarja inovacijski management.

Uveljavljanje inovacij poznamo pod pojmom difuzija (širjenje) novosti med možnimi

potrošniki. Rogers (2003), ki je na področju difuzije deloval več desetletij, je sklenil, da

gre v osnovi za spreminjanje družbe kot celote. Teorija o difuziji in širjenju novosti

namreč obravnava:

‒ težave (zavračanje novosti) in

‒ pripomočke oz. tehnike (podpora pri uvajanju inovacij).

Ljudje načeloma težje sprejemamo novosti tako v vsakdanjem življenju kot tudi v

spremembah poslovanja, kot je prehod s papirnatega na e-bančništvo. Zaradi tega

potrebujemo osebje, ki lahko novost predstavi vsem interesnim skupinam, jih informira,

usmerja in ustvari sfero, ki lahko postane naša ciljna skupina – kupec. Pri tem nam

pomagajo agenti spreminjanja in mnenjski vodje, ki jih razumemo kot navajata Mulej in

Ženko (2004, str. 161):

»Med agente spreminjanja spadajo praktično vsi ljudje in organizacije, ki ne želijo ali

ne smejo dopustiti, da bi ljudje okrog njih pretirano ostali pri starih navadah,

gospodarskih, tehnično – tehnoloških in drugih, in se zato dejavno trudijo, da bi iz

invencij nastale inovacije.«

»Mnenjski vodje so zelo bistveni za opredelitev, kaj štejejo možni odjemalci za

primerno in česa ne. Imajo vpliv na druge možne odjemalce, na njihova stališča in

dejansko obnašanje, tudi glede možnih novosti. Tisti, ki so – za pojme svojega

družbenega okolja – pretirano inovativni, so preveč heterofilni, da bi pri povprečnih

pripadnikih socialnega sistema veljali za mnenjske vodje. Morajo torej svoj položaj

pridobiti in to tako, da ne odstopajo od drugih pretirano, a vendarle veljajo med njimi

za: bolj strokovne, družbeno dostopne, razgledane, izpostavljene informacijam od

drugod, za ljudi z višjim družbenim statusom, pa tudi za (ravno prav) bolj inovativne.«

(Mulej & Ženko, 2004, str. 166)

Rogersovo difuzijo novosti obravnavata v 4 sklopih tudi Mulej in Ženko, in sicer so ti:

‒ novost,

‒ komunikacijski kanal,

‒ čas in

‒ družbeni sistem.

Z novostjo mislimo na zamisel, stvari ali navado, ki jih nekdo kot uporabnik razume kot

nekaj novega oz. takšnega, da bi ga bilo smiselno/uporabno sprejeti. Bistven je način,

ko se potencialni uporabnik seznani z zamislijo, jo ovrednoti, oceni za vredno sprejetja,

sprejem le-te nato potrdi in se seznani z njenimi posledicami, manj pomemben pa je

pogled avtorja na novost. Komunikacijski kanali so drugačni od konvencionalnih, saj

imamo opraviti z novostjo in smo izpostavljeni tveganju, prav tako postopek izmenjave

vključuje tudi fizični ali pravni subjekt, ki že ima subjektivna izhodišča, in druga stran

ki jih še nima, s tem pa je ustvarjena pot za njuno povezovanje, to je komunikacijski

kanal.

12

Čas pri uvajanju novosti med potrošniki se izraža na najmanj tri možnosti. Koncept časa

v difuziji novosti morajo razumeti predvsem agenti spreminjanja, ki nameravajo

uveljaviti novost. Takšen pristop jim omogoča dati oceno potrebnih vplivov, da se bodo

potencialni odjemalci lažje in pravilneje odločili, z ozirom na to, kako daleč se je njihov

postopek odločanja že razvil, kako daleč je napredoval proces pri ostalih in koliko je

tistih, ki so se odločili »za«. Koncept časa pri uvajanju novosti v sklopu teorije difuzije

vključuje:

‒ proces odločanja o novosti (gre za čas, ki ga potencialni odjemalec porabi za

postopek odločanja od trenutka, ko je prvič slišal za novost do odločitve za

njeno sprejetje ali možne zavrnitve, saj vedno razmišljamo o obstoju obeh),

‒ hitro ali zakasnjeno sprejemanje novosti (zanima nas, kako hitro sprejmejo

inovacije potencialni kupci, ki so lahko uvrščeni med prve, povprečne in

zamudnike),

‒ število uporabnikov novosti, v družbenem sistemu, v določenem časovnem

obdobju (zanima nas hitrost, ko pripadniki določene družbene skupine skupno

sprejmejo novost) (povz. po Mulej & Ženko, 2014).

2.3 Ustvarjalnost in motivacija – Maslowa hierarhična teorija

V kolikor želimo doseči zadostno stopnjo pripravljenosti na inoviranje pri zaposlenih v

delovnem okolju je kakovost in pomembnost dela, kamor uvrščamo vse od dela samega

do pristojnosti, odgovornosti, samostojnosti, in podobnosti med delavcem in delom, ki

ga upravlja. Maslow (1998, str. 116) verjame, da praktično vsi ljudje strmijo k

opravljanju dela, za katerim je večji pomen kot pred nepomembnimi nalogami. Maslow

ob tem uvidi, da je takšno ravnanje refleksija človeškega mehanizma, ki je usmerjen v

stalno dopolnjevanje sistema vrednot, poznavanje samega sebe in okolice, saj želimo in

iz celote, ki nam je znana, ustvariti določen pomen. Tisti, ki izvajajo nesmiselno, manj

pomembno delo, to vzporedno prenesejo v življenje, ki začne izgubljati na pomenu, s

čimer se psihofizično stanje zaposlenih poslabša, produktivnost pa pada v nasprotni

smeri pomembnosti dela, ki ga izvajajo.

Maslow meni, da je pozornost potrebno nameniti tudi kreativnosti delavcev in

spodbujanju le-te, saj verjame, da je za uspešno nadgrajevanje poslovnega procesa

organizacije motiviranje ključnega pomena, še posebej, ko je osredotočeno na

spodbujanje ustvarjalnosti. Ustvarjalnost je v tesni povezavi z možnostjo razumeti

zgradbo, zgodbo, izzive prihodnosti, želje, ugodnosti in tolerance, ki jih ljudje razumejo

skupaj z dopustno domišljijo. Abraham Maslow je pogosto izpostavljal pomen

možganske nevihte (ang. brainstorminga) in »out of the box« razmišljanja, a oba

pridobivata veljavnost šele dandanes.

Z ozirom na dejstvo, da je v razvitih državah večina posameznikov dosegla stopnjo

samoaktualizacije na Maslowi hierarhični lestvici, je le-ta omenil, da je pri teh ljudeh

potrebno ponuditi še neko skrivnost, izzive, prepreke oz. spodbujati njihovo

ustvarjalnost, ne z grožnjami, temveč s pripravami na bodoče izzive. Maslow prav tako

meni, da je v vseh letih raziskovanja dejavnikov pospeševanja ustvarjalnosti prišel do

sklepa, da ni »skrivnostne tipke - vzvoda«, ki bi jo ustvarila, ampak je v korelaciji s

samoaktualizacijo. V nadaljevanju pravi, da moramo ljudi pripeljati do te stopnje, ko

bodo imeli zadovoljene druge potrebe, saj lahko nato samoaktualizacijo in njene

koncepte enakovredno primerjamo ustvarjalnostjo, tj. tendenco po raziskovanju novega,

13

po osebnostni rasti, ki ni vzbujena z deficitom, ampak je posledica zdravega,

izpolnjenega človeka.

Abraham Maslow svoja raziskovanja zaključuje z uvidom o ustvarjalnosti, ki ji v

monografiji Motivation and Personality (1987, str. 147) daje ključni pomen pri

dolgoročnem razmišljanju o vzvodih za motiviranost zaposlenih. Ustvarjalnost mu

predstavlja rast, »samoaktualizacijo« in je tisti odziv na vprašanje, kako naj

pripravljamo ljudi, da postanejo inženirji, raziskovalci, intelektualci. Pripravimo jih do

tega, da bodo ustvarjalni, najmanj v smislu rušenja konvencionalnega, v smislu

zmožnosti improviziranja in v karakteristiki, da uživajo v novem, drugačnem okolju.

Izobraževanje kadrov in seznanjanje le-teh z novostmi naj postane del vsake

organizacije, ampak ne na starodavni pristop, ampak s treningom osebnosti, delom na

ljudeh, osebnim pristopom z njimi in njihovo osebnostjo, saj je ključno pozornost

usmeriti na ustvarjalne procese, odnos do ustvarjalnosti same in na ustvarjalne

posameznike, ne pa samo na izdelke ali storitve.

Ustvarjalnost je precej abstrakten pojem, ki ga lahko razumemo na več načinov, kar

potrjuje tudi mnenje Antona Trstenjaka (v Babšek idr., 2009), ki navaja: »Kljub temu,

da še nimamo nobene enotne opredelitve ustvarjalnosti, jo moremo in končno tudi

moramo vendarle spraviti na nekaj skupnih imenovalcev.« Ne glede na to, da

vsakodnevno slišimo ali prebiramo besede, povezane z ustvarjalnostjo, je odgovor na

vprašanje, kaj je ustvarjalnost, težje dobiti, kot se sprva zdi . Problem nastane, saj

kreativnost lahko definiramo na veliko načinov, vendar nobeden ni zadosten v vseh

situacijah.

Za ustvarjalnega človeka pravimo, da je pametno nor. Ustvarjalnost pomeni, da nekaj

ustvarjamo na novo, na drugačen način. Kreativnost je izvirno razmišljanje o težavah in

dogajanju okoli nas (Babšek idr., 2009). Gre za najbolj konstruktivno varianto

človekovega obnašanja. Je proces vzajemnega delovanja inteligentnosti, osebnostnih

karakteristik, emocij, motivov, zavestnega, zavednega, podzavestnega in intuitivnega

(Mayer, 1994, str. 44). Mulej in Ženko (2004, str. 145–146) definirata kreativnost kot

aktivnost, kjer prihaja do ustvarjanja novih idej, ki so vidne v izdelkih, tehnikah, pisnih

izdelkih ali dejanjih, kreativnost – karakteristiko pa dojemata kot ustvarjalni duh, za

katerega velja, da običajne stvari obravnava neobičajno.

2.3.1 Z ustvarjalno klimo do ustvarjalnega razmišljanja

Bistvo ustvarjalnega mišljenja je v tem, da za dolgotrajne težave poiščemo rešitev

nekje, kjer jih s klasičnimi metodami razmišljanja ne uspemo najti, zato poznamo dve

vrsti takega razmišljanja, ki ju lahko še povežemo:

‒ Konvergentno razmišljanje. Ta oblika razmišljanja vse misli usmeri k eni sami

rešitvi težave. Kljub temu, da lahko do nje pridemo z različnimi načini iskanja,

obstaja ena sama pravilna rešitev. Vsi, ki se ukvarjajo z istim problemom,

pridejo do enake rešitve. Konvergentno razmišljanje uporabljamo na

preverjanjih znanj izbirnega tipa, pri katerih vemo, da je med navedenimi

odgovori možno obkrožiti samo enega.

‒ Divergentno razmišljanje razumemo kot ustvarjalno, saj pri njem ne gre za

iskanje enolične rešitve, ampak jih želimo poiskati čim več oz. identificirati

njene variante.

‒ Preplet izkušenj in kreativnega ustvarjanja. Številni posamezniki so ujeti v

okovih togih načinov razmišljanja. Predlogi, ugotovitve in rešitve, do katerih

14

uspejo priti, so takšne, da ne upoštevajo ostalih, boljših, izvirnejših. Med

dejavnike, ki vplivajo na ozkost mišljenja, uvrščamo tudi izkušnje. Če imamo

malo izkušenj, je ustvarjalnost šibka, ker tak posameznik nima znanj in

izkušenj, ki bi jo podpirala. Srednja izkušenost omogoča največjo

ustvarjalnost, medtem ko pri zelo visoki ponovno upada (Likar, 2012, str. 26).

Kot smo v prejšnjih poglavjih že omenili, je ključnega pomena v podjetju omogočiti

ustrezno okolje, iz katerega izvira ustvarjalna klima, saj le-ta omogoča boljše –

učinkovitejše in hkrati uspešnejše inoviranje. Poleg tega moramo vedeti, da je za boljše

spodbujanje ustvarjalnosti zaposlenih v podjetjih zaželeno (Mulej idr., 2008, str. 58):

‒ organizirati inovacijsko politiko,

‒ spodbujati in spremljati invencijsko in inovacijsko dejavnost tako strokovno -

znanstveno raziskovanje kot tudi načrtovano in ciljno usmerjeno (so)delovanje

večih,

‒ izobraževati vse zaposlene za aktivnost invencijsko-inovacijsko delovanje, kar

predstavlja razvijanje mišljenja in sprejemanje mnenja o potrebi po boljšem,

novejšem in uporabnejšem ter o dejstvu, da je vsak izmed nas zmožen biti

kreativen in da ustvarjalnost v ekipi rezultira k še večjim učinkom,

‒ psihološko in finančno spodbujati zaposlene v ekipah, pa tudi vse strokovnjake

in razvojnike, pri katerih se kreativnost uvršča med njihove delovne dolžnosti.

Zaželena so javna priznanja in objava njihovih dosežkov,

‒ dodatno spodbujati inovacije, ki so ključne za mednarodno trženje, pa tudi

ostalih, ki omogočajo uveljavitev dolgotrajnih oblik gospodarskih razmerij s

tujino, vse do izmenjave znanja in uveljavljanje trajnega mednarodnega

sodelovanja.

Ustvarjalna klima predstavlja družbeno situacijo, ki spodbuja kreativnost ljudi. Obenem

se pojavlja negativna klima, kamor uvrščamo razmere, ki ustvarjalnost zavirajo. Temu

rečemo bloki oz. blokade. Med bloke lahko uvrščamo premajhna sredstva za inoviranje,

prenizka stopnja spodbujanja zaposlenih, šibka podpora inoviranja z različnimi resursi,

nenaklonjenost riziku pri različnih inovacijskih projektih, preveč birokracije in

ustvarjanja operacij rutinskega dela (Pečjak, 1987, str. 178–196). Bloki oz. prepreke

zavirajo ustvarjanje inovacijske klime in celoten inovacijski proces, obenem pa

onemogočajo difuzijo novosti v organizaciji in izven nje.

15

3 INOVATIVNO E-POSLOVANJE V FINANČNIH

INSTITUCIJAH

Večina laikov uporablja besedni zvezi internet in svetovni splet kot sopomenki, čeprav

gre za dva različna, vendar povezana izraza. Internet predstavlja celotno omrežje

omrežij ali omrežno infrastrukturo. Namenjen je povezovanju milijonov računalnikov

po svetu, ki skupaj oblikujejo omrežje, v katerem lahko vsak uporabnik komunicira s

katerokoli drugi napravo, če sta obe povezani z internetom. Svetovni splet ali WWW

(World Wide Web) predstavlja internetno storitev, ki omogoča uporabnikom

pridobivanje informacij (elektronskih dokumentov) in pošiljanje elektronskih sporočil s

pomočjo interneta. Spletni dokumenti so urejeni v informacijskem jeziku HTML

(HyperText Markup Language), ki je zgolj eden od internetnih jezikov za prenos

podatkov in omogoča prikaz oblikovanega besedila, pa tudi grafiko, zvok, video in

hiperpovezave.

Hiperpovezava pomeni besedilo ali sliko v spletnem dokumentu, s katerima lahko

dobimo direktno povezavo do ostalih spletnih dokumentov kjerkoli na spletu, do katerih

ima uporabnik takojšnji dostop, po navadi zgolj s klikom miške na povezavo. Spletne

strani temeljijo na osnovnem protokolu spleta, tj. soustvarjanju hiperpovezav, ki

uporabnikom omogočajo pridobivanje informacij po vsem svetu (Beal v Thayer, 2010).

Hiter razvoj svetovnega spleta je povzročil spremembe tudi v poslovnem svetu. Na

začetku je internet predstavljal konkurenčno prednost, zato je med organizacijami

začela nastajati velika razlika. Inovativna podjetja, ki so veliko vlagala v razvoj in

tehnološko podporo, so se hitro zavedla, da je v integraciji svetovnega spleta in

sodobnih informacijskih tehnologij prihodnost, v kolikor želijo zagotoviti dolgotrajno

rast. Zamudniki in rutinerji so bili v tem primeru ostala podjetja, ki novih razmer oz.

»difuzije novosti« niso sprejeli in so ohranili konvencionalen način poslovanja podjetja.

Turbulentno okolje danes omogoča preživetje le podjetjem, ki se uspejo hitro prilagoditi

novim zahtevam trga in so zmožna natančno prisluhniti odjemalcem. Brez svetovnega

spleta pri poslovanju podjetja si danes organizacij ne predstavljamo, čeprav ga še vedno

niso izkoristile do potankosti. Svetovni splet nudi številne prednosti za komuniciranje,

povezovanje, sodelovanje in hitrejši prenos informacij znotraj organizacije ali poslovne

skupine, česar se podjetja še ne zavedajo dovolj dobro.

16

3.1 Celoviti informacijski sistemi

Iz teorije sistemov vemo, da lahko terminološko zvezo informacijski sistem

obravnavamo kot vsak drug sistem, ki ima vhodne vrednosti (ang. input) in izhod (ang.

output), vendar za razliko od fizikalnih in družbenih sistemov ne omogoča pretoka

energije ali ljudi, ampak informacij. Stroka opredeljuje informacijski sistem precej

enotno, tako Gradišar in Resinović (2003, str. 104) pišeta, da: »informacijski sistem

zbira, obdeluje, shranjuje, analizira in posreduje informacije za določen namen.«

S stališča celovitost, sistemskih teorij in povezovanja elementov v celoto Ralston (2000,

865) navaja, da je: »informacijski sistem celota ljudi, postopkov in naprav, namenjenih

za zbiranje, obdelavo, shranjevanje in razdeljevanje podatkov oz. informacij.«

Informacijski sistemi so običajno razdeljeni na več tipov. Ne glede na to, kako jih stroka

definira in sortira, pri večini razberem poslovni informacijski sistem, za katerega velja,

(Vintar, 1996, str. 40) da je informacijski sistem, ki daje podporo poslovnim procesom v

poslovnem sistemu.

Vintar (1996, str. 42) se posveča začetnemu razvoju finančnih institucij, ki so

implementirala informacijsko-komunikacijske tehnologije in meni, da lahko v teh

ustanovah identificiramo 4 osnovne tipe informacijskih sistemov:

‒ Izvajalni informacijski sistem je osnova za vsako finančno organizacijo -

banko, saj v njem algoritmi omogočajo matematične in računalniške modele, s

katerimi dostopamo, hranimo in varujemo podatke, ki omogočajo poslovanje

podjetij (nastopanje na finančnih trgih, sodelovanje s ciljnimi skupinami

komitentov in poslovnimi partnerji…). Podatki morajo biti ločeni po prioriteti

in popolnoma zavarovani.

‒ Informacijski sistemi za vodenje in nadzor nudijo neprekinjen tok informacij, s

katerimi finančna ustanova primerja poslovanje (indekse) z napovedmi in vodi

družbo po trendih, ki se oblikujejo na trgu.

‒ Podporni sistemi omogočajo pomoč pri odločanju in oblikujejo poseben

komunikacijski proces, ki je tehnološko najnaprednejša oblika komuniciranja s

komitenti, saj omogoča dvig naših mentalnih sposobnosti. Podporni sistemi

omogočajo reševanje sestavljenih in abstraktnih problemov, katerih rešitev

pridobijo s pomočjo velike količine podatkov, ki jo hranijo.

‒ Sistemi za samodejno izvedbo pisarniškega dela omogočajo lažje,

neprekinjeno in učinkovito delo v funkcijskih enotah informatiziranih bančnih

ustanov. Potrebni so za reševanje nestrukturiranih problemov, hiter tok

informacij in takojšnje ukrepanje pri potrebi po podatkih.

17

Vzrokov za integriranje in uporabo informacijskih sistemov je ogromno in zavisijo od

tega, ali podjetje dosega konvencionalne cilje (povečanje dobička, prodaje in deleža na

trgu) ali pa želi doseči tudi neekonomske učinke, kar pomeni dvig kvalitete poslovanja s

pomočjo informatizacije, hrambe datotek o komitentih, transakcijah in ostalih procesih

v poslovanju večje finančne ustanove. Na sliki (Slika 4) lahko vidimo možnosti uporabe

celovitih informacijskih rešitev, pri čemer bančne ustanove ciljajo predvsem na

povezovanje svojih baz podatkov z e-trženjem, CRM in finančnimi aplikacijami:

Slika 4: Uporabnost celovitih informacijskih sistemov.

Vir: Kovačič, Bosilj-Vukšič (2005, str. 278)

Današnje okolje za uspešnost poslovanja finančnih ustanov zahteva agresivno,

predvsem pa učinkovite uporabo informacij in informacijskih tehnologij (Nah, 2001, str.

285). Bistvena prednost ERP rešitev je uvedba zgoraj prikazane osrednje baze

podatkov, ki je namenjena skupnemu pretoku informacij med funkcijskimi enotami in

podružnicami bank. Obenem je onemogočen ponovni vnos enakih podatkov, kar koristi

predvsem zaposlenim, saj se s tem zmanjša verjetnost napak zaradi večkratnih vnosov.

Po Lipušu (2011), ki povzema Sušnika so razlogi za vpeljavo celovitih informacijskih

sistemov v finančne ustanove naslednji:

‒ Komitenti se začnejo pritoževati nad neučinkovitim poslovanjem,

‒ zaznamo potrebo po dodatnih bazah podatkov,

‒ nadzor nad poslovnim procesom je premajhen,

‒ nastajajo ovire pri doseganju različnih zahtevanih standardov (ISO...),

‒ pregled nad stanjem komitentov in poslovnih partnerjev je nezadosten,

‒ komitenti zaznajo neustrezno podporo servisnih služb,

‒ sedanja rešitev ne omogoča internetnega poslovanja.

18

3.2 E-poslovanje in spletno bančništvo

Glede na sedanjo stopnjo rasti uporabe spletni bančnih rešitev v državah EU27 lahko v

EU do leta 2020 pričakujemo povprečno število uporabnikov teh storitev na današnji

ravni skandinavskih držav (60 ali 70 % uporabnikov e-bančnih storitev med starosti

med 16 in 75 let). Slovenija za povprečno stopnjo rasti nekoliko zaostaja, tako da lahko

takšen delež komitentov pričakujemo do leta 2035. Na sliki (Slika 5) pa lahko vidimo

število aktivnih uporabnikov bančnih e-storitev med Slovenci:

Slika 5: Uporaba elektronskega bančništva med Slovenci v starostni skupini 10-74 let.

Vir: RIS (2014)

Ker Slovenija vrzel z vodilnimi državami v uporabi e-storitev povečuje, bodo banke v

prihodnjih letih primorane oblikovati ponudbo, ki bo pritegnila sedanje uporabnike ter

privabila nove komitente. Spremljati bo potrebno gibanja na strani ponudbe (tržni

deleži, število in razporeditev bančnih ekspozitur) in povpraševanja – identifikacija

(ne)komitentov, zadovoljstvo in zaupanje uporabnikov – bodo za banke na trgu in nove

ponudnike finančnih storitev bistvena vprašanja v naslednjih nekaj letih intenzivne

širitve teh storitev (Gradišar, 2003, str. 46).

Potrebno je razumeti, da pri elektronskem poslovanju ne gre samo za standardno

izmenjavo podatkov ter spletno prodajo, ampak za vsa opravila v obsegu določenih

poslovnih dejavnosti, katerih ne moremo izvajati računalniških aplikacij in

računalniškega omrežja (internet).

Elektronsko poslovanje vključuje:

‒ elektronsko bančništvo,

‒ elektronsko trženje,

‒ elektronsko trgovanje,

‒ spletno prodajo,

‒ svetovanje na daljavo,

‒ elektronsko zavarovalništvo,

‒ računalniško podprto skupinsko delo,

‒ delo na daljavo,

‒ pouk na daljavo in

‒ elektronske avkcije in drugo.

19

Velikokrat se pri uporabi e-poslovanja govori o možnih slabostih in težavah. Številne

raziskave o e-poslovanju so pojasnile, da imajo v podjetjih največ skrbi zaradi varnosti

finančnih podatkov in zasebnosti transakcij. Varnost in nezaupanje veljata za

omejitvena dejavnika, ki bi lahko onemogočila nadaljnji razvoj e-poslovanja in

zmanjšala zaupanje komitentov do elektronskih transakcij. Za podjetja se pri e-

poslovanju večkrat omenja deficit usposobljenega in izobraženega kadra. Na naslednjih

dveh preglednicah lahko vidimo prednosti e-poslovanja za individualne uporabnike,

podjetja oz. družbo kot celoto, prav tako pa je stroka identificirala nekaj slabosti oz.

omejitev:

Slika 6: Prednosti e-poslovanja.

Vir: Turban (2003, str. 17)

Inovativna podjetja in finančne ustanove vidijo v e-poslovanju možnost doseganja

konkurenčne prednosti, ki jo pridobimo z vstopom v e-poslovanje, s tem pa povečujemo

vrzel med našo uspešnostjo in manj uspešnimi konkurenti. Izbira hitrih in manj

kakovostnih rešitev, h katerim se podjetja, bodisi banke bodisi gospodarske enote, danes

zaradi turbulentnih sprememb pogosto zatekajo, povzročajo, da ljudje postanejo

nezaupljivi. Thayer (2010, str. 11) v svoji raziskavi omenja 94 % anketiranih, ki kot

prepreko za e-poslovanje navajajo varnost finančnih podatkov, 93 % pa zaupnost

transakcij in ostale splošne zadeve varnosti. Ostale omejitve in težave prikazuje tabela

(Tabela 1).

Tabela 1: Slabosti in omejitve e-poslovanja

Vir: Turban (2013, str. 30)

20

4 TRENDI IN INOVACIJSKI POTENCIAL

INTERNETNEGA BANČNIŠTVA

Uvajanje elektronskega poslovanja v bančništvu je nedvomno učinkovit pristop, ker

omogoča hitro in kvalitetno izvedbo bančnih storitev. Elektronsko poslovanja znižuje

ceno storitev, njihova dostopnost pa ni več omejena na delovni čas bančnih ekspozitur.

Zaradi vseh teh razlogov se elektronsko poslovanje v finančnih ustanovah uvaja in širi

hitreje kot v večini ostalih dejavnostih. Elektronsko bančništvo se je upoštevajoč načela

celovitost in medsebojne odvisnosti razdelilo na tri glavna področja (Miš Svoljšak,

2004, str. 4–5):

‒ Elektronsko poslovanje ali bančništvo med finančnimi institucijami oz.

bankami je nastalo že pred več kot 20 leti, vendar se uspešnost implementacije

le-tega meri šele danes, ko prihaja do standardizacije tehničnih rešitev in do

medsebojnem povezovanja po načelu celovitosti in celostnosti. V ta namen so

banke v okviru ECB uvedle enotni sistem mednarodnega informacijskega

sistema za izvedbo transakcij, ki ga poznamo pod oznako SWIFT (ang.

Society to Worldwide Interbank Financial Transactions).

‒ Elektronsko poslovanje ali bančništvo na intraorganizacijski ravni je v

pristojnosti banke same, saj vsaka zase razvija potrebne aplikacije, ki bi

posodobile rutinske procese oz. inovirale model procesov in posledično

zmanjšale stroške.

‒ Elektronsko poslovanje ali bančništvo na interorganizacijski ravni, pri čemer

mislimo na relacijo med bankami in komitenti je v zadnjem obdobju pridobilo

na pomenu in številne banke vse bolj razvijajo in ponujajo različne kartice, s

katerimi lahko na enostaven način plačamo storitve in izdelke. Nedvomno je

dandanes trend ponujanja negotovinskih plačilnih sredstev tako med fizičnimi

kot tudi pravnimi osebami.

V zahodnoevropskih in ameriških bankah je bilo ugotovljeno, da pri pripravi

internetnega bančništva prihaja do treh poglavitnih napak (Vozel, 2009, str. 75):

‒ Banke se pogosto zanašajo na počasne spremembe poslovanja preko interneta,

kot je bilo podobno pri bankomatih, kjer je trajalo predolgo dokler so se

uveljavili na trgu. Čakanje je slaba izbira, kot vemo iz Rogersove difuzije

novosti, čeprav s hitrim sprejemanjem sprememb tudi prevzamemo določeno

stopnjo tveganja. Kakorkoli, izkušnje kažejo, da je na področju informacijsko-

komunikacijskih internetnih rešitev običajno najbolj uspešen tisti, ki je prvi.

‒ Strategija zasledovanja predstavlja pristop, ko banke čakajo, da bodo

odpravljeni vsi večji problemi nastali z uvajanjem nove tehnologije, saj bodo

nato učinkovite tehnološke rešitve enostavno izbrale med vsemi.

‒ Konvencionalni trženjski pristopi predstavljajo verjetno najpomembnejšo

nevarnost oziroma slabost, saj se banke zanašajo na vsestranskost le-teh tudi

pri ponudbi storitev preko interneta. Žal blagovna znamka banke v svetu

interneta ni dovolj, saj so internetni uporabniki nelojalni in izkazujejo

tendenco prestopanja h konkurenci. To narekuje razvoj novih marketinških

orodij, s katerimi bo banka postala prepoznavna med komitenti, tudi na

internetu.

21

V začetku tega tisočletja je večji del Evrope celino zajel proces koncentracije, očitne

konsolidacije finančnih ustanov in hiter razvoj elektronskih distribucijskih poti, kar je

konkretno vplivalo na podobo evropskega trga bančnih storitev. Danes so trendi v

evropskem bančništvu so usmerjeni na naslednja področja (Grenko, 2010, str. 38–39):

‒ združevanje znotraj državnih meja ter prevzeme in partnerstva med bankami

onkraj državnih meja,

‒ hiter razvoj elektronskih distribucijskih poti in

‒ poudarjeno investicijsko bančništvo.

Ključni razlogi za partnerstva in prevzeme v bančnih ustanovah so povečanje tržnega

deleža, dvig učinkovitosti poslovanja bančne ustanove in s tem dvig premoženja

njihovih delničarjev. Banke na račun povezovanja zmanjšajo stroške s konsolidiranimi

računovodskimi izkazi, dvignejo produktivnost, povečajo dobiček in zagotovijo

ustrezen kapital, obenem pa racionalizirajo poslovanje z učinkovito izrabo novih

informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ki bankam nudijo možnost raznolike

usmerjenosti pri poslovanju in večjo fleksibilnost pri oblikovanju storitev. V Evropi

med bančnimi trgi obstajajo številne prepreke med posameznimi državami (raznolika

podjetniška kultura, neenotna pravna ureditev, zapletena davčna zakonodaja), kar

onemogoča združevanja bank onkraj državnih meja. Do leta 2010 je kar 76 % bančnih

združitev v svetu potekalo znotraj iste države med sorodnimi finančnimi institucijami.

Hiter razvoj elektronskih distribucijskih poti je korenito spremenil bančni trg v Evropi.

Nadaljnja usoda bank bo vedno manj odvisna od razvoja le-teh, temveč vse bolj od

tehnološkega napredka, saj bo bančništvo v prihodnje veliko bolj odvisno od učinkovite

uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Trendi v internetnem bančništvu

kažejo, da bo elektronski medij zamenjal konvencionalni model bančnega poslovanja,

ki poteka v bančnih poslovalnicah. Banke, ki se bodo uspele vključiti v trend

informatizacije, bodo zmožna poglavitne dejavnike izkoristiti v svoj prid.

Banke se pri obravnavi e-bančništva lahko deli v 4 skupine (Škedelj, 2002, str. 4):

‒ internetne banke,

‒ banke, ki ne ponujajo e-bančništva,

‒ banke, ki omogočajo zgolj osnovne storitve e-bančništva in

‒ pionirske banke.

Spletne banke prinašajo številne prednosti: z njimi ne izgubljamo časa, razdalja postane

nepomembna, dostop je mogoč ves čas, za banko in nas pa sledijo nižji stroški

poslovanja do dviga konkurenčnosti. Uspešne evropske banke si trudijo prizadevati za

večji tržni delež s povezovanjem z ključnimi internetnimi portali, informacijsko-

komunikacijskimi tehnologijami in telekomunikacijskimi organizacijami. Sodobni

trendi narekujejo bankam, da ponudbo storitev razširijo z združevanjem oz. povezavo s

telekomunikacijskimi družbami, ki komitentom nudijo dostop do elektronskih finančnih

storitev z uporabo protokolov SWIFT in WAP4. Kot lahko vidimo že danes, v obdobju

za e-bančništvom prihaja obdobje mobilnega bančništva.

22

V segmentu ponudnikov spletnega bančništva je vedno večja konkurenca, ki se z

dostopnostjo spletnih omrežij še povečuje. Za ohranjanje trenutnega tržnega deleža in

trajno izboljševanje odnosov s komitenti je zaželen prijazen pristop do uporabnikov s

predstavitvijo cenejših in boljših bančnih storitev. Bistveno je »biti prvi«, kar bankam

narekuje potrebo po veliki inovativnosti. Najverjetneje bodo banke kmalu s pomočjo

interneta nudile nove možnosti poslovanja, ki bodo zvišale tržni delež. Strateški načrti v

segmentu internetnega bančništva pa so osnovani na (Grenko, 2010, str. 67–69):

‒ oblikovanje novih trženjskih poti,

‒ vstop na nove trge na drugih lokacijah,

‒ dvigovanje tržnega deleža na lokalnem trgu in

‒ uporabo interneta in inovacijskih pristopov onkraj tradicionalnega poslovnega

modela.

23

5 ANALIZA UPOŠTEVANJA INOVACIJSKIH

DEJAVNIKOV V BANKI XXX

V banki XXX smo z vodjo informatike in vodjo sektorja za poslovne procese opravili

polstrukturirane intervjuje, s katerimi smo želeli preveriti, kakšen je potencial za bodoče

inovacije in kako upoštevajo inovacijske dejavnike oz. vzvode, ki lahko bodisi

pospešijo bodisi zavirajo ustvarjalne procese in inoviranje. Vemo, da je zadnje čase

veliko govora o primerjavi Slovenije z razvitimi evropskimi državami in da se pri nas za

razliko od tujih držav nismo toliko osredotočali na izhodišča invencijsko-inovacijskega

managementa. Prav tako je dejstvo, da v vsaki državi prednjačijo po prioriteti različni

inovacijski dejavniki oz. pospeševalniki inoviranja, vendar smo za pogovor in raziskavo

izbrala spodaj navedene predpogoje za inovacijsko dejavnost s strani Creatoor.com

(2013). Naši sogovornici smo predstavili naslednje delno arbitrarne lastne trditve, ki

veljajo za uspešna podjetja, pri katerih je zaslediti inovacijsko dejavnost. Zanimalo nas

je, ali njihovo poslovanje sledi tem dejstvom in v kolikšni meri to drži zanje.

‒ Inovativnost je konkurenčna prednost in strateška prioriteta

Od sogovornice sem razpoznala, da se na banki tega dejstva zavedajo oz. ga razumejo

do te mere, da je inovativnost zanje celo strateška prednost. Poskušajo biti prvi tako pri

storitvah negotovinskega plačevanja kot tudi pri storitvah spletne banke, poleg tega pa

polagajo velike upe na produkte in storitve, ki sledijo načelom celovitosti in celostnosti,

saj povezujejo več interesnih skupin, partnerjev in sponzorjev v različnih projektih.

Dejala nam je, da imajo v pisarnah zapisano načelo »new is always better« (novo je

vedno boljše), kar kaže na to, kakšno afiniteto izražajo do novosti. Govorili smo tudi o

tem, da je inovativnost potrebno vključiti ali povezati v razvojne (strateške) načrte.

Zagotovila nam je, da je inovativnost del njihove poslovne strategije, kar je zapisano

črno na belem, v javnosti pa vidno kot stalno udejstvovanje na različnih področjih.

‒ Inovativnost je gradnja posla z možnostjo tveganja in novih sprememb.

Vprašali smo, ali se v banki zavedajo, da s hitrim sprejemanjem ali uvajanjem novosti

prevzemajo določeno mero tveganja, da komitenti novih storitev ali produktov ne bi

sprejeli z navdušenjem, vendar bi vanje že vložili znatna finančna sredstva. Odgovor je

bil, da se banka tega zaveda, v ta namen oblikuje rezerve za izvajanje inovacijske

dejavnosti, prav tako pa so pripravljeni na neuspeh, saj, citiram: »je na trgu preveč

spremenljivk, da bi obvladovali vse in vedno želi uspeh«.

Drugi del intervjuja se je nadaljeval na pogovor in zavedanje dejavnikov, ki so

ključnega pomena za pospeševanje inovativnosti v bankah:

a) Stroški aktivnega inoviranja.

Gre za stroške, ki jih organizacije usmerijo v spodbujanje in krepitev inovacijske

dejavnosti. Običajno nastanejo, ko aktiviramo razvojno-raziskovalno dejavnost znotraj

funkcijskih enot razvoja, marketinga in službe za procese, lahko pa predstavljamo tudi

stroške za nabavo finančno-komunikacijskih tehnologij in opreme, stroške

vzpostavljanja trajnostnih odnosov s partnerji in izdatke, nujne za izvedbo inovacije

produkta, storitve ali procesa, ne smemo pa pozabiti na stroške za izobraževanje

zaposlenih v zvezi z inovacijsko dejavnostjo, stroške za prodajo in oglaševanje novih

produktov in storitev ter splošnega komuniciranja z javnostmi. Sogovornica je poleg

naštetega potrdila naše domneve, da namenjajo sredstva na vseh področjih, vendar še

24

vedno opažajo, da ni »čudežnega vzvoda oz. potiska«, ki bi poskrbel za veliko idej oz.

inovacij med zaposlenimi. Pravi, da ne glede na vlaganje, je inoviranje dolgotrajen

proces, a vendar lahko z vlaganjem v le-tega sam proces nastajanja novih inovacij

pospešimo.

b) Pokritje stroškov pri inoviranju.

Ugotavljamo, da se na banki zavedajo relevantnosti zagotovljenih sredstev za izvedbo

inovacijske in razvojne dejavnosti. Kot rečeno, imajo v navadi oblikovati rezerve, ki

izhajajo iz prihodkov od opravljanja lastnih poslov ali iz sodelovanja s sponzorji, dotacij

in drugih sredstev. Sogovornica izpostavlja, da je ključnega pomena, da banke

racionalno in premeteno uporabljajo omejena sredstva. Imajo tudi možnost pridobivanja

proračunskih sredstev, ki jih nakazujejo ministrstva, evropski skladi, raziskovalnih

projektov itd., vendar se temu zaradi negativnega javnega mnenja načeloma izogibajo.

c) Prihodki inovacijske dejavnosti.

Za naša spoznanja je bila bistvena ugotovitev, da uspejo v banki oceniti, kakšen je

dejanski doprinos inovativnosti. Sogovornica dodaja, da ne merijo samo neposrednih

ekonomskih učinkov, ampak tudi posredne in predvsem izboljšanje »goodwilla« oz.

dvig neopredmetenih sredstev, ki so v konkurenčnem, globaliziranem in turbulentnem

okolju, kjer lahko komitenti dnevno menjavajo poslovalnice, še toliko bolj pomembni.

d) Strateško načrtovanje in spodbujanje inovacijske dejavnosti.

Iz pogovora lahko razberemo, da višji management aktivno podpira in spodbuja

inovativnost v banki ter vse s tem povezane podporne aktivnosti. Sogovornica meni, da

je v njihovi banki tako, enak občutek imajo tudi zaposleni, prav tako pa je inovacijska

dejavnost del strategije, ki so jo zapisali za prihodnjih nekaj let.

e) Določanje ciljev z merjenjem, kontrolo in vrednotenjem rezultatov.

V skladu z načeli teorije sistemov in celovitosti je zaželeno aktivnosti za dvig

inovativnosti izvajati organizirano in sistematično, medtem ko lahko cilje inoviranja na

ravni banke določa najvišje vodstvo, tako razberemo od naše sogovornice. Dodaja, da je

mogoče to njihova šibka stran, saj ciljev inovacijske dejavnosti do zdaj posebej niso

merili, merijo le učinke prodaje oz. sektorja za trženje.

f) Generiranje novih idej za potencialne inovacije.

Smiselna je uporaba dobro poznanih in uspešnih metod, s katerimi se generirajo nove

ideje, ki lahko vodijo do inovacij. Ugotavljamo, da se le-teh sicer zaradi narave dela ne

poslužujejo pogosto, ampak da so v okviru trženja in priprave strategij na sestankih

večkrat izvedli možgansko nevihto in pogovore o nadaljnjih smernicah banke. Strinja

se, da je pomembno ustvariti spodbujajoče delovno okolje, da zaposleni stalno

razmišljajo o tem, kaj bi še lahko spremenili na boljše.

g) Inovacijska kultura in ustvarjalna klima.

Zaželeno je, da so zaposleni nagnjeni k spremembam, ki se izvajajo znotraj banke,

poleg tega pa interpersonalizirajo cilje organizacije, tj. banke. Iz intervjuja smo razbrali,

da je veliko njihovih naporov usmerjenih v to, saj le pripadajoč, vdan in zvest zaposlen

lahko pripomore k »skupnemu boljšemu«, kot intervjuvanka temu pravi.

25

h) Izobraževanje in strokovnost zaposlenih.

Zakaj? Predvsem za to, da ostanejo konkurenčni in da spodbujajo nastajanje novih idej

oz. inovacijsko dejavnost v celoti. Vidimo lahko, da so udeležbe na različnih

izobraževanjih, konferencah, seminarjih in tečajih sestavni del njihovega delovnika,

zato se pomena le-teh še kako zavedajo, čeprav se bojijo, tako intervjuvanka, da

zaposleni niso popolnoma osredotočeni na vsebine izobraževanj in prepogosto ostajajo

vpeti v rutinska dnevna opravila.

i) Vodenje in priprava nastanka idej med zaposlenimi.

Ključnega pomena v organizacijah in bankah je, da se sistemsko in povezano spodbuja

inovativno dejavnost vseh zaposlenih, tako da ima vsak možnost oddati inovativen

predlog. Zaželeno je, da se odlične inovacije nagrajujejo, saj s tem dodatno motiviramo

zaposlene za razmišljanje o novih idejah za kontinuirano izboljševanje. Sogovornica

dodaja, da je nujno, da je celotna banka inovativna in v kolikor želi na trg vpeljati novo

storitev ali produkt, se pri njih ob razvoju in trženju vključujejo še ostale enote.

j) Skupno delovanje v inovacijski dejavnosti.

Menimo, da se zavedajo pomena skupnega delovanja in da se pozanimajo o tem, s kom

bodo sodelovali. Pri tem izbirajo med naborom zunanjih strokovnjakov z Banke

Slovenije, finančnimi matematiki, marketinškimi agencijami in ostalimi svetovalci,

partnerji, konkurenti, fakultetami, inštituti in ostalimi organizacijami.

k) Prepreke in zaviralni dejavniki.

Sogovornica takoj pomisli na finančno tveganje, ki zagotovo sodi mednje. Ob tem so

vprašljivi še obsežni inovacijski stroški, pomanjkanje lastnih finančnih virov,

neprilagodljiva organizacijska struktura banke, primanjkljaj izobraženega kadra,

premalo informacij o sodobnih informacijskih-komunikacijskih tehnologijah in trgih.

Dodali smo še svoje mnenje, da je ovire in zaviralne dejavnike potrebno identificirati in

zmanjšati ali preprečiti.

26

6 SKLEP S POTRDITVAMI HIPOTEZ

V teoretičnem delu diplomskega seminarja smo ugotovili, kako prepletena so področja

invencijsko-inovacijskega managementa, elektronskega poslovanja in motivacijskih

teorij, kakršna je Maslowa hierarhična teorija. Opazujoč iz vidika invencijsko-

inovacijskega managementa smo analizirali splošni indeks inoviranja, ki potrjuje

povezanost z ostalimi makroekonomskimi kazalniki, razvojem gospodarstva in

družbeno dejavnostjo.

H1: Za začetek sprememb in uveljavljanje novosti je potrebno upoštevati načela

Maslowe hierarhične teorije in vključiti t. i. agente spreminjanja.

Hipotezo potrjujemo; Maslow je svoja opazovanja v velikih organizacijah zaključil z

mnenjem, da lahko na ustvarjalnost zaposlenih in spodbujanje inovacijske dejavnosti

vplivamo preko različnih mehanizmov s pomočjo teorije potreb. To se je pokazalo

koristno tudi pri opazovanju, na kakšni stopnji zadovoljenih potreb so posamezniki v

opazovani finančni družbi. Preko njega se lahko naučimo, da v manj razvitih država

zaposlenim omogočimo zapolnjevanje praznin pri osnovnih potrebah, medtem ko so

zaposleni v razvitih državah na višji stopnjah in zahtevajo dodatne izzive, s katerimi jim

omogočimo udejstvovanje pri inoviranju.

H2: Z razvojem aplikacij, novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in

pospešene informatizacije v sodobnih finančnih ustanovah se njihovo poslovanje

izboljšuje.

Hipotezo delno potrjujemo; agenti spreminjanja, ki jih omenjamo v prejšnjem poglavju

so lahko tisti zaposleni, ki imajo potrebne informacije oz. znanja o novosti in posedujejo

široka interdisciplinarna znanja, ki omogočajo, da poslovanje in celotni procesi ne

potekajo rutinsko in prispevajo k nastanku inovacij iz idej. Žal svojega dela niso

naredili še dovolj celovito, poleg tega so v podjetjih druge (finančne) ovire, ki

onemogočajo popolno vpeljavo novosti.

H3: Informacijsko-komunikacijske tehnologije v bančnih institucijah oz.

finančnih sistemih še niso izkoriščene do te mere, da bi nudile popolno podporo

inovacijskim dejavnostim.

Hipotezo potrjujemo; gre za logično posledico tega, da finančna situacija ni rožnata,

zato banke in finančne institucije ne uvajajo novih programskih orodij in kompleksne

informacijske podpore, ki bi na dolgi rok tako zmanjšala stroške kot izboljšala

zadovoljstvo komitentov. Poleg tega je majhno število idej, ki pridejo do inovacije,

krivih za majhen portfelj inovacij na tehničnem področju.

27

H4: Uporabniška izkušnja zaposlenih in strank v finančnih institucijah se je z

uporabo inovativnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij in upoštevanjem

načel invencijsko-inovacijskega managementa izboljšala.

Hipotezo potrjujemo, saj smo iz intervjuja ugotovili, da se komitenti manj pritožujejo

nad neučinkovitim poslovanjem (stopnja upadanja pritožb je -4,7 % na letni ravni), da je

zadoščeno potrebam po bazah podatkov, da je kontrola poslovnih procesov boljša, da se

ovire pri doseganju različnih zahtevanih standardov (ISO...) zmanjšujejo in da je nadzor

nad komitenti in partnerji ustrezen. Inovativna podjetja in finančne ustanove vidijo v e-

poslovanju možnost doseganja ne samo konkurenčne prednosti, temveč tudi strateške.

28

7 LITERATURA IN VIRI

1. Afuah, A. (2003). Innovation management: strategies, implementation and profits.

Oxford: Oxford University Press.

2. Alegre, J., & Chiva, R. (2008). Assessing the impact of organizational learning

capability on product innovation performance: An empirical test. Technovation. 28,

315–326.

3. Babšek, B., Höchtl, V., Puklek Levpušček, Me, Tancig, S., & Bohak, J. (2009).

Osnove psihologije: skrivnostni svet v nas. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

4. Berginc, J., & Krč, M. (2001). Ustvarjalnost in inovativnost v podjetništvu.

Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo.

5. Fatur, P., & Likar, B. (2009). Ustvarjalnost zaposlenih za inovativnost podjetja :

sistemski vidiki managementa idej kot gradnika uspešne organizacije. Koper:

Fakulteta za management.

6. Goffin, K., & Mitchell, R. (2010). Innovation management : strategy and

implementation using the pentathlon framework 2nd ed. Basingstoke: Palgrave

Macmillan.

7. Gradišar, M., & Resinovič, G. (2003). Informatika v poslovnem okolju. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta

8. Grenko, B.. (2010). Razvojni trendi v evropskem bančništvu (1). Bančni vestnik, str.

36–41.

9. Ilič, B. (2001). Socioekonomska analiza spodbude za inoviranje v podjetju.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

10. Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost. (2009). Dostopno dne 20.6.2015 na

http://www.thenation.com/sites

11. Kovačič, A., & Bosilj-Vukšić, V. (2005). Management poslovnih procesov.

Ljubljana: GV Založba.

12. Leber, M. (2004). Production development based on innovation management.

Vienna: DAAAM International, cop.

13. Likar, B. (2012). Ustvarjalnost. Fondpolica: posebna revija ob 10-letnici

Fondpolice, (janurar), 32.

14. Likar, B., Pečjak, V., Demšar, J., Fatur, P., Križaj, D., Sitar, S., Trček, D., & Trunk

Širca, N. (2002). Inovativnost za mlade. Ljubljana : Založba Korona plus.

15. Lipuš, M. (2011). Realno-časovne spletne aplikacije. Maribor: Fakulteta za

elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

29

16. Markič, M. (2004). Inoviranje procesov: pogoj za odločnost poslovanja. Koper:

Univerza na primorskem. Fakulteta za management Koper.

17. Maslow, H. A., & Frager, R. (1987). Motivation and personality. Michigan: Harper

and Row.

18. Maslow, H. A., Collins, S. D., & Heil, G. (1998). Maslow on management.

Universitiy of Cornell: John Wiley.

19. Maslow, H. A., Collins, S. D., &, Heil, G. (1998). Maslow on management.

University of Cornell : John Wiley, 1998.

20. Mayer, J. (1994). Vedenjski vzorci ustvarjalnega vodenja. Organizacija in kadri, 27

(2), 177–192.

21. Miš Svoljšak, I. (2004). Privabiti in obdržati komitenta. Manager, 2–48.

22. Mulej, M. (2007). Inoviranje navad države in manjših podjetij z invencijami iz

raziskovalnih organizacij. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za

management Koper

23. Mulej, M. (2011). Inoviranje – gonilna sila. Intervju v sobotni prilogi časnika

Večer; dne 20.03.2011, dostopno na Vecer.com. Maribor: časopisna hiša Večer.

24. Mulej, M. in soavtorji. (2008). Invencijsko-inovacijski management z uporabo

dialektične teorije sistemov. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

25. Mulej, M., & Ženko, Z. (2004). Dialektična teorija sistemov in invencijsko –

inovacijski management. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

26. Palčič, I., Kušar, J., & Koren, R. (2014). Organizacijske in tehniške inovacije v

slovenskih proizvodnih podjetjih. IRT 3000, 9 (3), 33–37.

27. Pečjak, V. (1987). Misliti, delati in živeti ustvarjalno. Ljubljana: Državna založba

Slovenije.

28. Pervaiz, C. (2008). Four crises and a peace process: American engagement in South

Asia. Noida: Harper Collins.

29. Polajnar, A. in soavtorji. (2010). Menedžment proizvodnih sistemov – sodobni

pristopi. Maribor: Fakulteta za strojništvo.

30. Pompe, Andrej. 2011. Ustvarjalnost in inovativnost: nujnost sodobnega

podjetništva. Ljubljana: GEA College.

31. Ralston, A., Reilly, E. D., & Hemmendinger, D. (2000). Encyclopedia of computer

science. London: Nature corp.

32. Rogers, M. E. (2003). Diffusion of Innovations. 5th ed. New York: The free Press.

30

33. Splošni indeks inoviranja. (2010). Dostopno dne 20.6.2015 na http://www.proinno-

europe.eu/sites/default/files/pictures/images/graphs/1_executive_summary_clip_ima

ge002.gif

34. Stone, F. (2002). Performance and Reward Management. London: Capstone

Publishing.

35. Škedelj, F. (2002). Informacijska podpora prenovi plačilnega prometa. Zalon.

Dostopno dne 23.1.2015 na http://www.zaslon.si

36. Thayer, R. H. (2010). Software Engineering Project Management: A Top-Down

View. V R. H. Thayer (Ured.), Software Engineering Project Management (str. 15–

54). Los Alamitos: IEEE Computer Society Press.

37. Turban. E. R., Rainer. K., & Potter, R. E. (2003). Introduction to information

technology. New York: J. Willey.

38. Unterlechner, M. (2007). Inoviranje in spremembe obstoječega proizvodnega

procesa z uporabo lean six sigma. Magistrsko delo (EPF Maribor), Maribor.

39. Vintar, M. (1996). Informatika. Ljubljana: PACO.

40. Vozel, A. (2009). Napake v internetni strategiji bank. Gospodarski vestnik, 40, 74–

76.

41. Ženko, Z., & Mulej, M. (2000). Sodelovanje zaposlenih pri obvladovanju podjetij v

inovativnih družbah. Organizacija, 33 (6), 375–383.

42. Ženko, Z., & Mulej, M. (2011). Diffusion of innovative behaviour with social

responsibility. Kybernetes, 40 (9/10), 1258–1272.

43. Ženko, Z., & Mulej, M. (2014). Preconditions for the Management of Invention-

Innovation Diffusion Process. IJPMAT, 2 (1/10), 12.