JEZIKOVNI ČLENKI

Prepričan sem, da razrednik ni ravnal pravilno, ko je Matjažu nasprotoval, da nastopi na

regijskem tekmovanju. Matjaž se mora udeležiti regijskega tekmovanja, saj je najboljši

košarkar na šoli in bi bila ekipa brez njega zelo oslabljena. Res je, da mu pri dveh predmetih

še grozita negativni oceni. Res je tudi, da je vrhunska kariera, ki si jo Matjaž tako želi, zelo

negotova. Če bi se hudo poškodoval, bi bilo vsega takoj konec. Brez dvoma pa ima učitelj

športne vzgoje prav, ko pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, tudi zaradi prepovedi

nastopa na tekmovanju, še manjša. Če bi bil neodgovoren in nemotiviran za učenje kljub temu,

da se lahko udeleži tekmovanja, bo še mnogo manj odgovoren in motiviran, če se tekmovanja

ne bo smel udeležiti. Prepričan pa sem, da se to ne bo zgodilo, če bo lahko uresničil svoje

športne ambicije in se tekmovanja udeležil. Vsekakor je pomemben tudi športni ugled šole,

zato je celo nujno, da Matjaž zasede mesto v naši ekipi. Tudi kolegom v ekipi je obljubil, da jih

ne bo pustil na cedilu. Za učenje bo imel potem še dovolj časa. Vprašal sem tudi nekaj

učiteljev, a so bila njihova mnenja zelo različna. Vsi pa so se strinjali, da je treba upoštevati

tudi Matjaževe želje. Predvsem pa je najpomembnejše, da tudi njegovi starši želijo, da se

tekmovanja udeleži. Verjamejo, da bo negativni oceni lahko še popravil. Starši mu sicer lahko

napišejo opravičilo, saj bo odsoten le štiri dni; če bi bil odsoten več kot sedem dni, bi o tem

odločal učitelj. Pa vendar to ni rešitev …?!

Če torej povzamem, celo učitelji poudarjajo, da je treba upoštevati njegove želje, prav tako si

tudi njegovi starši želijo, da se udeleži tekmovanja, pa tudi večina sošolcev je na njegovi

strani, kar pomeni, da ga podpira večina njegovih znancev oziroma prijateljev. Prepoved se

mi zato zdi zelo slaba odločitev, saj tudi sam verjamem, da se učenci lahko sami odločajo o

svojih dolžnostih, povezanih s šolskimi obveznostmi. Matjaž bo to gotovo odgovorno opravil!

Jezik je nekaj, kar uporabljamo vsak dan. Še več, takorekoč vsak trenutek dneva. Z

njim se zbudimo in opravimo jutranje aktivnosti, z njim se odpravimo v šolo ali

službo, z njim obiskujemo glasbeno šolo, atletiko, gimnastiko ali kar že pač v

popoldanskem času počnemo, z njim zajtrkujemo, kosimo in večerjamo, z njim

gledamo televizijo in z njim se odpravimo spat. Tudi sanjamo z jezikom. Jezik

prežema sleherno našo aktivnost, pomaga nam pri umivanju in oblačenju, pri

pripravljanju in uživanju hrane, pri pospravljanju stanovanja, pri izražanju

zadovoljstva in veselja, pri preklinjanju in psovanju (da, tudi to je “naloga” jezika), da

“klasičnih” nalog jezika, sporazumevanja in komuniciranja, niti ne omenjam. Z malce

pretiravanja – pa pravzaprav niti ne preveč – lahko rečemo, da je jezik vse in da je

vse jezik. Šele jezik je namreč tisti, ki da ime stvarem, osebam in dejanjem, jezik je

tisti, ki nam (s tem pa tudi vsem drugim, ki ta jezik razumejo) pove, kaj se dogaja, kaj

se je zgodilo, kaj se bo zgodilo ali kaj bi se lahko zgodilo. Šele zaradi jezika vemo,

da je nekaj bilo “prej”, da se nekaj dogaja “zdaj” in da se bo nekaj zgodilo “potem”.

Prav jezik je namreč tisti, ki čas (in naše občutenje časa) deli na preteklost, sedanjost

in prihodnost. Jezik je skratka tako vseprisoten, po drugi strani pa tako samoumeven,

da se ga pogosto niti zavedamo ne več. Še toliko manj pa seveda tistega, kar jezik

pogojuje in določa. Pogojuje in določa pa marsikaj.

Prav in samo od jezika je, na primer, odvisna naša podoba in razumevanje sveta.

Svet in stvari v njem (oblike, barve, bitja, dogajanja, …) namreč niso kar “same po

sebi” take kot se nam kažejo: lepe, grozljive, okusne, priskutne, (in lahko bi naštevali

v nedogled). Svet in stvari v njem “same po sebi” le preprosto so. Za lepe, grozljive,

okusne, priskutne, jih naredimo šele mi, ljudje. Lepota in groza sta le stvar našega

pogleda, našega videnja stvari, ne pa lastnost stvari samih (na sebi). Za lepe in/ali

grozljive tudi za druge pa jih lahko naredimo prav in samo z jezikom: šele ko bomo

svoje videnje nečesa kot lepega in/ali grozljivega ubesedili bo tudi drugim jasno, da je

nekaj lepo in/ali grozljivo. Za nas, ne pa nujno tudi za njih. O tem jih moramo še

prepričati.

Lastnosti stvari v svetu, ki nas obdaja, moramo torej iskati v svojem (naših, vaših, …)

ubesedenju občutkov, mnenj, prepričanj in vednosti, ne pa v stvareh samih. Te le

preprosto so. Kaj in kakšne so pa, s posredovanjem jezika, določimo mi sami.

Jezik torej nikakor ni le nekakšno nevtralno in neobčutljivo sredstvo komunikacije, ki

le prenaša naše misli, ampak jih tudi oblikuje in preoblikuje. In prav od tega je

odvisno naše videnje in razumevanje sveta. Od besed, ki smo jih uporabili, pa tudi od

tistih, ki jih nismo - bi jih pa lahko. Velika razlika je, če se nam neka slika zdi

“zanimiva”, “lepa”, “krasna”, “čudovita” ali pa morda kar “neopisljiva”. S svojim

opisom namreč nismo povedali, kakšna ta slika “dejansko”, “v resnici” je, temveč

samo, kako jo vidimo mi. In če vemo, da sliko lahko opišemo z vsemi pridevniki, ki

smo jih navedli (pa še kakšnim zraven), mi pa smo jo, na primer, opisali samo kot

“zanimivo”, potem je več kot očitno, da nad njo nismo najbolj navdušeni. Sicer bi

verjetno uporabili katerega od številnih drugih pridevnikov, ki so še na voljo. In če bi

namesto „zanimiva“ lahko uporabili katerega od številnih drugih pridevnikov (pa jih

nismo) verjetno postane več kot očitno, da slika ni “lepa” (ali “grda”) sama po sebi,

temveč njeno “lepoto” (ali „grdost“) ustvarjamo, konstruiramo, mi, z besedami.

Prav kakor inženirji in arhitekti na papirju konstruirajo stavbe, vozila in plovila, ki so

bila do tedaj le v njihovih glavah, prav tako mi z besedami konstruiramo podobo

sveta. Svet je resda bil že pred besedami, podobo, pomen in smisel pa mu damo šele

mi, z besedami.

Oglejmo si to najprej na primeru jezikovnih členkov, besedic, ki so “vsebinsko”

nekako prazne, saj ne moremo reči, da označujejo kaj konkretnega, kot na primer

besedi “krava” ali “hiša”. In vendar so tiste, ki v mnogo primerih pomagajo odločilno

oblikovati našo podobo sveta, podobo sveta kot jo v besedah kažemo in ponujamo

drugim.

Pustimo za trenutek Matjažev problem in si oglejmo še, kaj počno nekateri od

njegovih sošolcev. Morda bomo potem bolje razumeli njegov problem in se bolje

znašli v govoru, ki ga moramo napisati:

Primož in Lina sedita v kavarni in srebata vsak svoj sok. Petek popoldan je in kot

običajno se pogovarjata o vsem, kar se jima je zanimivega zgodilo v tednu, ki se

izteka: o dogodkih v šoli, doma, o filmih, ki sta jih videla, knjigah, ki jih bereta, o

sošolcih in sošolkah.

“Ti”, reče Primož, “a Barbara res ne hodi več z Matjažem?”

“Ne, pravi, da se ga je naveličala, da je dolgočasen…”, z nasmeškom odgovori Lina.

“Pa tudi košarke ne trenira več. Zdaj raje kolesari”, še skrivnostno doda.

“A ja, sploh nisem vedel, da je trenirala košarko”, odvrne Primož in pogleda na uro.

“U mater, ura je že šest. Odpraviti se bom moral.”

Lina ga začudeno pogleda in odvrne:

“Zakaj, saj je šele šest.

“Ja, ampak moram še v trgovino in čistilnico. Zame je že šest. Pa tudi moj kozarec je

že na pol prazen.”

“A ja? Meni se zdi pa še na pol poln”, je v smehu dodala Lina.

Poskusimo skupaj razčleniti ta kavarniški pogovor. Primož pravi, da se mora

odpraviti, ker da je že šest. To bi lahko ponazorili takole:

/ura, ki kaže šest/

Lina mu ugovarja, češ da je šele šest. Kar bi lahko ponazorili takole:

/enaka risba kot zgoraj/

V čem je razlika? V času prav gotovo ne. V obeh primerih ura namreč kaže šest. Nič

več in nič manj. Razlika je le v tem, kako Primož in Lina vidita in prikazujeta to

šesto uro. Za Primoža je “že šest”, kar pomeni, da se mu zdi že pozno (verjetno ima še

kakšne obveznosti), za Lino pa šele šest, kar pomeni, da se ji zdi še zgodaj (verjetno

nima nikakršnih obveznosti več in je načrtovala daljše druženje s Primožem). Isti čas,

isto stanje kazalcev na uri, torej prikazujeta povsem različno, in prav jezik je tisti, ki

jima to omogoča. Ura namreč nikoli ne kaže (in tudi ne more kazati) “že šest” ali

“šele šest”, tako čas vidimo mi, pač glede na to, ali se nam mudi, ali imamo še kake

opravke, ali se še želimo pogovarjati s svojim sogovornikom, … Glede na številne in

spremenljive dejavnike pač, ki se spreminjajo od situacije do situacije. In koristno je,

da vemo, da nam jezik pri tem lahko pomaga: da ga lahko uporabimo kot izgovor ali

opravičilo, kot utemeljitev ali zavrnitev. Le zavedati se moramo, da je prav in samo

jezik tisti, ki osmišlja stvari, tisti, ki je vedno sposoben prikazati obe plati, vsako z več

(tudi nasprotujočih si) stališč.

Vrnimo se spet k razgovoru med Primožem in Lino. Ko Lina “zavrne” Primožev

občutek, da je že pozno, rekoč, “saj je šele šest”, Primož ponudi dodaten razlog za

odhod: “Pa tudi moj kozarec je že na pol prazen”. In Lina, ki je doumela, za kaj gre,

mu odvrne: “Meni se zdi pa še na pol poln”. Kako torej izgleda ta kozarec? Na pol

praznega lahko ponazorimo takole:

/kozarec, kjer nivo tekočine sega nekako do polovice/

na pol polnega pa takole:

/enaka risba kot zgoraj/

In v čem je tokrat razlika? V napolnjenosti kozarca prav gotovo ne: nivo tekočine

namreč v obeh kozarcih sega nekako do polovice. Je pa različno Primoževo in Linino

videnje te napolnjenosti: za Primoža, ki se mu mudi (iz takšnih ali drugačnih

razlogov, morda se je celo naveličal pogovora z Lino), je kozarec “že na pol prazen”.

In če je kozarec „že na pol prazen“ je to pač lahko še dodaten razlog, da se (hitreje)

poslovimo.

Za Lino, ki bi se s Primožem še rada pogovarjala, je Primožev kozarec “še na pol

poln”. In če je kozarec še na pol poln je to lahko še dodaten razlog, da se ne

poslovimo. Vsaj dokler ga ne izpraznimo.

Vse je torej odvisno od vsakokratne konkretne situacije, želja in namenov. In pa

seveda naše spretnosti pri rokovanju z jezikom. Če se namreč ne zavedamo, da je

učinek tistega, kar povemo (pa naj gre za govor, pogovor ali le odgovor), odvisen

predvsem od tega, katere besede uporabimo in kje, potem bo naš govorniški uspeh

bistveno manjši.

Zdaj pa se vrnimo k Matjažu. Nam je pogovor med Primožem in Lino kakorkoli

pomagal razumeti, kako bi lahko izboljšali govor s strani 21, ga naredili bolj

prepričljivega v korist Matjaža? Poglejmo.

V vrsticah 3 in 4 lahko preberemo tole trditev: Res je, da mu pri dveh predmetih

grozita negativni oceni. Priznajmo si, to ni ravno argument v prid udeležbe na

regijskem tekmovanju, ki si je Matjaž tako želi. Argument bi naredili še šibkejši, če bi

vanj vpletli besedico/členek že, torej: Res je, da mu pri dveh predmetih že grozita

negativni oceni. Takšen argument bi bilo namreč mogoče razumeti tudi takole: pri

dveh predmetih mu že grozita negativni oceni, prav lahko (če se bo tako nadaljevalo)

se jima pridruži še kakšen.

Če pa bi že zamenjali s še bi, nasprotno, argument okrepili: Res je, da mu pri dveh

predmetih še grozita negativni oceni. Kaj pomeni, če komu “še grozita negativni

oceni”? Preprosto to, da stanje ni več tako slabo, kot je bilo, da se je pričelo

izboljševati, da se je pričel učiti. Zdaj je pomembno le še, da pravilno nadaljujemo, na

primer: Ampak nastop na regijskem tekmovanju mu bo gotovo dal novih moči, da

premaga tudi to težavo. Ali celo: In prav nastop na regijskem tekmovanju mu utegne

dati moči, da ju popravi. Kaj smo tako dosegli? S tem, da smo v trditev vpletli členek

še, smo iz negativnega argumenta (= proti udeležbi na tekmovanju) dobili pozitivnega

(= za udeležbo na tekmovanju). Kaj še lahko storimo? Poglejmo nadaljevanje.

Res je tudi, da je vrhunska kariera, ki si jo Matjaž tako želi, zelo negotova. Če bi se

hudo poškodoval bi bilo vsega takoj konec. Brez dvoma pa ima učitelj športne vzgoje

prav, ko pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, zaradi prepovedi nastopa na

tekmovanju, še manjša.

Če tretji stavek spremenimo takole: Brez dvoma pa ima učitelj športne vzgoje prav, ko

pravi, da bo Matjaževa motivacija za učenje, tudi zaradi prepovedi nastopa na

tekmovanju, še manjša, smo s tem še dodatno poudarili, da utegne biti prav prepoved

nastopa na tekmovanju razlog za dodatno izgubo Matjaževe motivacije za učenje. S

tem pa smo dodatno okrepili tudi naš poprejšnji argument.

Kar nadaljujmo. Šolska športna tekmovanja namreč niso pomembna le za dijake, ki se

jih udeležujejo, temveč tudi za šole, s katerih prihajajo. Zato lahko trditev: Vsekakor

je pomemben tudi športni ugled šole, zato je nujno, da Matjaž zasede mesto v naši

ekipi, okrepimo v: Vsekakor je pomemben tudi športni ugled šole, zato je celo nujno,

da Matjaž zasede mesto v naši ekipi - ne da bi pri tem kakorkoli posegli v obstoječe

stanje. Smo pa s tem posegom spet okrepili tudi naše poprejšnje argumente.

Povsem nasproten učinek bi dosegli, če bi, na primer, iz trditve: Vsi pa so se strinjali,

da je treba upoštevati tudi Matjaževe želje, izpustili tudi. Zakaj? Zato, ker bi tako

dobili, za dani kontekst, nesprejemljivo trditev: Vsi pa so se strinjali, da je treba

upoštevati Matjaževe želje. In zakaj je takšna trditev nesprejemljiva? Zato, ker so

Matjaževe želje jasne: udeležiti se želi regijskega tekmovanja. In če je treba preprosto

upoštevati le „Matjaževe želje“, ne pa, poleg vsega drugega, „tudi Matjaževe želje“,

potem je celotna debata preprosto odveč.

Na podoben problem bi naleteli, če bi tudi izpustili iz trditve: Predvsem pa je

najpomembnejše, da tudi njegovi starši želijo, da se tekmovanja udeleži. Če je namreč

najpomembnejše, da Matjaževi starši želijo, da se tekmovanja udeleži, potem

razpravljanje o razlogih za in proti sploh ni potrebno.

PREDPOSTAVKA IN IMPLIKACIJA

V prejšnjem poglavju ste videli, da je pomembno ne le tisto, kar rečemo, temveč tudi

tisto, česar ne rečemo (pa bi lahko) in tisto, kar bi lahko rekli drugače (pa nismo). Če

ste pazljivo prebrali razgovor med Lino in Primožem, sledili razlagi pomena in vpliva

jezikovnih členkov (že, še, šele, …) in njihovi vlogi v govoru o Matjaževem nastopu,

pa ste prav gotovo opazili, da tudi v tistem, kar dejansko izrečemo, ostane še mnogo

neizrečenega. Primož, na primer, ne reče, da je že pozno, ampak to le “nakaže” z

izbiro besed (“Ura je že šest”). In kljub temu, da ne pove naravnost, da se mu zdi

pozno, ga Lina razume in mu – tudi ona le posredno, ne da bi to dobesedno povedala

– ugovarja, da je pravzaprav še zgodaj (“Ura je šele šest”).

Z jezikom je že tako, da vsega preprosto ne moremo dobesedno izreči, sicer bi nam

zmanjkalo časa in prostora. Pa tudi potrpljenja, če bi hoteli vse, kar mislimo in vse,

kar je za razumevanje povedanega pomembno, tudi res ubesediti. Nenazadnje bi se

nam utegnili izmakniti še sam smisel in pomen, saj bi preveč pozornosti in energije

namenili razlagi in osvetljevanju ozadja tistega, kar smo povedali oz. želimo povedati.

Oglejmo si primer, ki smo si ga (malce spremenjenega) izposodili iz povsem

znanstvene knjige o tem, kako, čemu in s kakšnimi nameni ljudje govorijo.

Tina in Marko, dva odrasla, sedita pri večerji in takole pričneta pogovor:

Tina: A si danes kam šel?

Marko: Ja, šel sem v Benetke. Tja grede z avtobusom, nazaj pa s hidrogliserjem.

Zdi se povsem običajno, kajne. Ampak, poskušajte si samo predstavljati, kaj vse bi

morala Tina reči, če bi hotela Marku povsem dobesedeno povedati, kaj s svojim

vprašanjem pravzaprav misli. Nekako takole bi lahko šlo:

Ker domnevam, da sediva dovolj blizu drug drugega, da me ti, Marko, ki normalno slišiš in dovolj dobro govoriš slovensko, lahko razumeš, te nagovarjam. Domnevam tudi, da oba veva nekaj o tem, kje sva in zakaj sva tu. Hočem reči: domnevam, da veš, da jaz vem, da ti veš itn. Domnevam, da tako kot jaz tudi ti nočeš sedeti z menoj v tišini, ampak da hočeva oba socialno in družabno sodelovati v pogovoru. Ker oba tudi veva, da je zdaj čas za večerjo, da je večina dneva že mimo in da lahko ob dnevih, kot je današnji, človek marsikaj počne, pri čemer sta prvi dve možnosti, da ostane tukaj ali pa kam gre, se mi zdi primerno, da začnem pogovor tako, da te vprašam, ali si danes kam šel. Zato te sprašujem: »Ali si danes kam šel?« Zelo bi cenila, če bi mi lahko odgovoril na to vprašanje.(Prirejeno po knjigi Jefa Verschuerena, Razumeti pragmatiko, založba *cf, Ljubljana 2000)

Sami vidite, da tako ne gre in da se ljudje med seboj tako tudi ne pogovarjamo.

Mnoge informacije jemljemo za privzete, za že znane (vsaj) tudi našemu sogovorniku,

in jih sploh ne omenjamo, ampak na njih le gradimo tisto, kar želimo povedati

novega. So nekakšna skupna osnova, ki nam (meni in mojemu sogovorcu) sploh šele

omogoča, da se lahko razumemo. Takšnim informacijam pravimo predpostavke, saj

jih, na neki način, postavljamo pred tisto, o čemer želimo govoriti: so pač pred-

pogoj, da se sploh lahko razumemo.

Obstaja pa še druga skupina informacij, ki jih prav tako ne izrečemo vseh ali v celoti,

vendar ne zato, ker bi jih imeli za splošno znane, temveč zato, ker želimo, da

dozvenijo pri sogovorcu, da jih sam dopolni in si o njih sam ustvari svoje mnenje.

Takšnim informacijam pravimo implikacije, pravimo, da s tem, kar izrečemo,

impliciramo (damo vedeti „med vrsticami“) še nekaj, česar pa (pogosto namenoma)

nismo izrekli.

Oglejmo si pobliže ta dva pojma, ki nas, po eni strani, opozarjata na izmuzljivost, po

drugi pa na gnetljivost jezika: na to izjemno lastnost, da jeziku nekatere pomene lahko

vsilimo, spet druge pa skrijemo. Če se seveda le dovolj zavedamo, da spretno

rokovanje z besedami lahko dobesedno spreminja svet.

PREDPOSTAVKA

Lotimo se najprej pogovora med Primožem in Lino. Da bi se lahko uspešno in

sproščeno pogovarjala in da ne bi prihajalo do absurdnih situacij, kakršno smo

popisali zgoraj, morata, seveda, najprej oba vedeti, kdo sploh sta Barbara in Matjaž.

To se vam bo najprej verjetno zdelo smešno in nepotrebno, saj svoje prijatelje vendar

poznamo, kajne. Pa le ni tako nepotrebno, kajti Barbar in Matjažev je mnogo in

povsem mogoče je, da jih tudi Primož in Lina poznata več. Prva predpostavka

njunega pogovora je torej, da oba govorita o isti Barbari in istem Matjažu. Če bi

ostala le pri imenih je več kot verjetno, da bi se kmalu pojavilo vprašanje: “Pa katero

Barbaro pravzaprav misliš? A tisto, ki …?” Ker pa Matjaž opiše tudi odnos med

njima (“a Barbara res ne hodi več z Matjažem?) s tem precej natančno določi, katero

Barbaro in katerega Matjaža ima v mislih. Četudi bi Primož in Lina morda utegnila

poznati več Barbar in Matjažev pa je kaj malo verjetno (čeprav ne tudi povsem

neverjetno), da bi poznala več Barbar, ki hodijo prav s fanti, ki jim je ime Matjaž.

To je osnovna raven predpostavljanja: prepričani moramo biti (ali pa se o tem še

dodatno prepričamo tako, da postavimo kako (pod)vprašanje)), da govorimo o istih

stvareh kot naš sogovorec ali natančneje, da izrazi in imena, ki jih uporabljamo,

pomenijo isto nam in našim sogovorcem. To je ponavadi tista raven, ki jo jemljemo za

nekako samoumevno, razumljivo samo po sebi in je ponavadi (če ne gre, na primer,

za strokovni pogovor, kjer uporabljamo strokovno izrazoslovje) sploh ne preverjamo:

namreč, kaj pomenijo posamezne besede in kako jih uporabljamo.

Malce manj samoumevna - pa v resnici ne dosti manj - postane predpostavka (in

tisto, kar z njo predpostavljamo) na ravni povezovanja besed, na ravni stavkov, torej.

In to je obenem tudi raven, kjer sploh šele lahko govorimo o pravi predpostavki.

Pogoj, da sploh razumemo vprašanje, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem?” je

namreč (poprejšnja) vednost, da Barbara nekoč (pred mesecem dni, še prejšnji teden,

do včeraj, ...) je hodila z Matjažem. Predpostavka vprašanja, “A Barbara res ne hodi

več z Matjažem” je torej “Barbara je hodila z Matjažem”. Kdaj natanko je to bilo, za

razumevanje vprašanja, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem”, ni bistveno. Zelo

bistveno pa je, da oba, tako Primož kot Barbara, vesta, da (tiho, ne da bi to izrekla)

predpostavljata, da Barbara nekoč je hodila z Matjažem. Brez te predpostavke bi se

razgovor (za nekaj časa) ustavil in se pričel ukvarjati s samim seboj; oba govorca bi

morala namreč še enkrat preveriti ali govorita o isti Barbari in istem Matjažu, kdaj da

sta pričela hoditi ali pa celo, kaj “hoditi z nekom” sploh pomeni.

Predpostavke v našem govorjenju sploh niso nič posebnega: uporabljamo jih

takorekoč avtomatsko, nezavedno in naše življenje mirno teče dalje. Če pa se

ukvarjamo z jezikom in govorom (in retorika se ukvarja prav s tem), in še zlasti, če sta

govor in govorjenje naše orodje, je koristno, da se jih ovemo (da se ovemo, da

obstaja nekaj takega kot predpostavke), saj bomo tako pri svojem delu spretnejši in

učinkovitejši. Pa si oglejmo še nekaj primerov takšnih, vsakdanjih, predpostavk.

1) Po obilnem deževju oče reče: “Porkafiks, spet zamaka!”

Predpostavka = zamakalo je že (vsaj enkrat) prej.

2) Jože reče Janezu: “A veš, da je Lojze nehal kaditi?”

Predpostavka = Lojze je (pred tem) kadil.

3) Spet Jože Janezu: “Ti, a veš, da je Lojze spet nehal kaditi?”

Predpostavka = Lojze je (vsaj) enkrat že nehal kaditi (pa je znova začel)

4) Mitja svoji sestri: “A veš, da sem končno opravil izpit!”

Predpostavka: Mitja je že (vsaj enkrat) neuspešno opravljal izpit.

5) Spet Mitja svoji sestri: “A veš, da spet nisem opravil izpita!”

Predpostavka: Mitja je že (vsaj enkrat) neuspešno opravljal izpit.

Se lahko še sami spomnite kake predpostavke?

Katere predpostavke lahko najdete v govoru o Matjaževem primeru?

IMPLIKACIJA

Če je predpostavka tisti tihi, neizrečeni del (po)govora, ki predstavlja neko

minimalno skupno vednost, ki jo delita tako govorec kot sogovorec in ki je

(pred)pogoj, da (po)govor sploh lahko steče, pa implikacija predstavlja tisti tihi,

neizrečeni del (po)govora, ki je posledica (ne pogoj!) samega pogovora. Implikacija

je informacija, ki je govorec dobesedno ne izreče, ampak jo s tistim, kar izreče

dobesedno, samo nakaže in sogovorcu samo namigne, kaj in kje naj išče.

Če je torej predpostavka skupna tako govorcu kot sogovorcu in zato tudi nedvoumna

in enosmiselna (za oba), jima implikacija ni nujno skupna, predvsem pa ni

nedvoumna. Implikacija je tisto, kar iz že povedanega sklepa sogovorec, to pa je

odvisno od

a) tega, kar mu je povedal govorec, kakor tudi od

b) tega, kar ve že od prej.

Tisto, kar sogovorec ve že od prej, pa se lahko močno razlikuje od tistega, kar ve

govorec, saj smo ljudje različni, prihajamo iz različnih okolij in v življenju počnemo

različne stvari. Povsem mogoče je torej, da govorec ve, da je sogovorčeva poprejšnja

vednost drugačna od njegove in temu primerno priredi tisto, kar dejansko pove. To pa

ne pomeni le, da v primeru, ko dejansko ve, da sogovorec o dani stvari ne ve dosti,

temu ustrezno priredi in poenostavi, kar želi povedati. Smisel in lepota implikacije je

predvsem v tem, da sogovorcu lahko ponudimo tudi preveč ali pa premalo informacij

za en sam, po možnosti obema skupen, sklep: katere in kakšne implikacije (sklep) bo

iz povedanega sogovorec potegnil je v celoti odvisno od

a) tega, kar je slišal in

b) tega, kar že ve (ne nujno prav o stvari, o kateri teče beseda, temveč o svetu in

življenju na sploh).

Seveda pa je mogoče in celo verjetno, da bi kdo, ki o stvari ve več, ali ve druge in

drugačne stvari ali pa so njegove izkušnje na sploh drugačne, iz povedanega sklepal

povsem kaj drugega od pričakovanega. In prav v tem je bistvena razlika med

predpostavko in implikacijo: medtem ko je predpostavka za vse udeležence

pogovora enaka (in takšna tudi mora biti, če naj se sploh razumejo), se implikacije, ki

jih iz povedanega oz. slišanega potegnejo morebitni različni udeleženci pogovora,

med seboj lahko razlikujejo. Kar je razumljivo: če so namreč predpostavke

nekakšna skupna – četudi neizrečena – osnova, ki sploh šele omogoča začetek

razgovora, so implikacije šele rezultat, posledice tega razgovora: nekaj, kar lahko

ujamemo in razberemo “med vrsticami”. Ali pa tudi ne. Pač odvisno od tega, kako

dobro poznamo temo, o kateri gre beseda, in osebe, stvari in dogodke, ki v njej

nastopajo. Nenazadnje pa je implikacija, ki jo bomo iz povedanega potegnili, odvisna

tudi od tega, koliko nas vse skupaj sploh zanima, kako pozorni smo (pri poslušanju) in

kakšno je naše splošno (psiho-fizično) počutje. Povsem mogoče (celo verjetno) je

namreč, da nam bo v primeru, ko smo, na primer, utrujeni, marsikaj ušlo.

Oglejmo si zato še enkrat pogovor med Primožem in Lino.

Kdo so Primož, Lina, Barbara in Matjaž že vemo. Vemo tudi, da je Barbara nekoč

hodila z Matjažem; to je (tiha) predpostavka, ki nam sploh šele omogoča razumeti

Primoževo vprašanje, “A Barbara res ne hodi več z Matjažem?”. Kaj pa Barbarin

odgovor: “Ne, pravi, da se ga je naveličala, da je dolgočasen …”? Za nas, ki v odnose

med Primožem, Lino, Barbaro in Matjažem nismo posvečeni in jih poznamo le iz teh

drobnih zgodbic, takšen odgovor lahko pomeni le tisto, kar dobesedno pravi: da se ga

je Barbara naveličala, ker je dolgočasen. Za koga drugega iz njihove družbe pa bi to

utegnilo pomeniti še kaj drugega: morda je Lina svoje besede prav zato izgovorila z

nasmeškom; morda je pričakovala, da bo Primož iz njih sklepal (še) kaj več kot pa je

mogoče razbrati iz besed samih; morda Barbara vedno, ko si najde drugega fanta, o

prejšnjem reče, da je dolgočasen. Morda je prav to (beseda “dolgočasen”) znak, da

povedano še ni vse, da mora poslušalec pravo informacijo, pravo resnico, iskati za

besedami in med vrsticami. Možnosti je mnogo. Seveda pa o tem lahko sodi le tisti,

ki Barbaro pozna. Ali pa, po drugi strani, Lino. Morda pa sploh niso Barbarine besede

tiste, ki poslušalca opozarjajo na to, da mora izrečene besede razmakniti in pogledati,

kaj se skriva za njimi, morda je to prav Linin način, kako jih je povedala: z

nasmeškom. Morda je prav nasmešek tisti znak, ki nas opozarja, da se vsa resnica ne

skriva le v izgovorjenih besedah.

Ali pa moramo “rešitev” iskati v nadaljevanju, ko Lina pravi: “Pa tudi košarke ne

trenira več. Zdaj raje kolesari”. Morda je njen novi fant vnet kolesar, pa je pričela

kolesariti tudi sama? Ali pa je njen bivši fant navdušen košarkaš, pa ga preprosto ne

želi (ali pa ne more) več srečevati na treningih? Ali pa nič od tega. Morda je Lina tako

skrivnostna zato, ker bi rada pokazala, da ve nekaj več? Morda hoče Primoža prav s

tem skrivnostnim vedenjem napeljati k temu, da bi jo vprašal, za kaj gre, zakaj se

smehlja in kaj je tisto, kar ona ve, on pa ne?

Seveda pa moramo to (za kaj gre in če sploh za kaj) odkriti sami: vedno in vsakič

znova, v vsaki situaciji in ob vsakem (po)govoru posebej. Za razkrivanje implicitnega,

skritega, pomena ni namreč nikakršnega univerzalnega pravila in nikakršne splošno

veljavne formule. Nam pa pride v retoriki lahko zelo prav: če namreč vsega ne

povemo dobesedno, ampak ohranimo nekakšen vmesni prostor nedoločenosti in

nejasnosti, poslušalcem omogočimo, da v tej nejasnosti prepoznajo svoj pomen, svojo

interpretacijo. In jih tako pridobimo na svojo stran! Ali pa nejasnost ohranjamo,

dokler ne ugotovimo, kakšno je pravzaprav prepričanje in razpoloženje poslušalcev.

Potem pa jo ubesedimo prav v skladu s temi prepričanji in razpoloženji.

In v govoru o Matjaževem primeru? Bi lahko kaj, kar je bilo izrečeno, ohranili

kot (neizrečeno) implikacijo?

ARGUMENTACIJA

Jezikovni členki in implicitni pomen pa so izvrsten uvod v še eno, za retoriko zelo

pomembno, temo: argumentiranje ali utemeljevanje. Kaj Primož pravzaprav stori,

ko reče:

“… Ura je že šest. Odpraviti se bom moral”?

S prvim stavkom podpre drugega. Ali še drugače: s prvim stavkom utemelji drugega,

navede argumente zanj. Stavek (trditev, ugotovitev,…), “Ura je že šest”, predstavi

kot argument za sklep, “Odpraviti se bom moral”, ali še drugače, iz stavka, “Ura je

že šest”, sklepa na (potegne sklep) “Odpraviti se bom moral”.

To sklepanje je posredno in je posledica vloge, ki jo ima v prvem stavku členek že. Če

je namreč ura šest, mi pa to časovno stanje predstavimo kot, “Ura je že šest”, damo

svojemu sogovorcu implicitno, ne da bi to dobesedno izrekli, vedeti, da je že pozno

(pozno za nas, seveda). Lahko bi tudi rekli, da trditev, “Ura je že šest”, implicira neko

drugo trditev, namreč, “Pozno je že”, ki pa je ne izgovorimo in ostane implicitna. In

zakaj ostane neizgovorjena in implicitna? Prav zato, ker se nam zdi tako

samoumevno, da bo naš sogovorec, na osnovi našega prikazovanja časa (“Ura je že

šest” in ne, na primer, “Ura je šele šest”), sklepal, da hočemo povedati, da je (že)

pozno. In prav zato lahko tudi takoj preidemo na sklep, ki ga želimo predočiti

sogovorcu: “Odpraviti se bom moral”.

Naše sklepanje torej poteka nekako takole:

“Ura je že šest.” (argument oz. utemeljitev)

|

\ /

(implicitni (neizrečeni) argument: “Pozno je že”)

|

\ /

“Odpraviti se bom moral” (sklep)

Včasih se utegne zgoditi, da argumentativna sredstva, ki jih ponuja jezik sam (na

primer členki, kot v zgornjem primeru), sogovorcu ne bodo dovolj in bo zahteval še

dodatne utemeljitve. Tak je tudi naš primer z Lino, ki Primoževemu argumentu (“Ura

je že šest” > (pozno je že)) ugovarja s proti-argumentom (“Saj je šele šest” > (saj je še

zgodaj)), ki ga lahko razumemo kot zahtevo oz. prošnjo po dodatnih argumentih, po

dodatnih pojasnilih. In Primož ga tako tudi razume. Zakaj je zanj ura že šest, ne pa

šele šest kot za Lino? Zato, ker, kot pravi, mora še v trgovino in v čistilnico.

Opraviti imamo torej z dvema argumentoma:

1. Ura je že šest (=Pozno je že)

2. Še v trgovino in čistilnico moram,

ki oba stopnjevito (“Ura je že šest pa še v trgovino in čistilnico moram”) podpirata

sklep, “Odpraviti se bom moral”. Argumentov je seveda lahko tudi več, pač toliko kot

se nam jih zdi potrebnih za utemeljite sklepa, do katerega želimo priti oz. o katerem

želimo prepričati svojega sogovorca. V vsakdanjem življenju, kjer zaradi

funkcionalnosti in ekonomičnosti komuniciranja mnogo informacij ostane (in mora

ostati) implicitnih in neizrečenih, imamo najpogosteje opraviti z enim argumentom in

enim sklepom.

Ponavadi želimo od konkretnega argumenta (“Ura je že šest”) priti do konkretnega

sklepa (“Odpraviti se bom moral”), takšen prehod pa lahko omogoči le zelo splošna,

za vse sprejemljiva trditev, ki je skupna tako govorcu kot sogovorcu in nam je zato

niti ni treba izreči. V našem primeru bi to trditev lahko formulirali kot nekakšno

splošno veljavno in za vse sprejemljivo resnico, na primer: “Kadar je pozno, se

ponavadi odpravimo domov.”

In tako, v principu, izgleda sleherna argumentacija: poleg sklepa in argumenta, ki ga

podpira/utemeljuje, moramo vedno poiskati tudi neko splošno veljavno in za vse

sprejemljivo resnico, ki ju povezuje. Takšna je tudi verjetno najslavnejša

argumentacija o smrtnem Sokratu1, ki jo najdemo v takorekoč slehernem učbeniku

logike in argumentacije. Za kaj gre?

Recimo, da morate dokazati, da je Sokrat smrten (kar je zelo konkretna trditev, saj je

Sokrat zelo konkretna oseba). Kako, s čim boste podprli to trditev? Če sklep govori o

Sokratu, mora tudi argument govoriti o Sokratu, in ker ne gre za specialistično

argumentacijo v kaki posebni znanosti, temveč za nekaj splošnega, za človeško

smrtnost, ki je znana vsem, je zelo verjetno, da boste uporabili tale argument: Sokrat

je človek. Torej je Sokrat smrten. Konkreten sklep ste povezali (utemeljili) s

konkretnim argumentom. Ampak, kako, s čim? Z zelo splošno trditvijo – tako

splošno, da nam je najpogosteje niti izreči ni treba - ki pravi: Vsi ljudje so smrtni.

Popolna argumentacija bi bila torej videti takole:

Sokrat je človek (konkretna trditev ali konkretni argument)

Vsi ljudje so smrtni (splošna trditev ali splošni argument)

Sokrat je smrten (konkretni sklep)

Argumentiranje je – zlasti v znanostih – seveda lahko tudi mnogo bolj zapleteno, z

množico pravil, ki jih je potrebno natančno upoštevati, ampak tja se mi ne bomo

podajali; držali se bomo le argumentiranja v vsakdanjem življenju. Pa imamo v

1 Sokrat je bil eden najpomembnejših starogrških filozofov.

vsakdanjem življenju potemtakem sploh opraviti z argumentacijo, boste vprašali? Pa

še kako!

Argumentiranje je namreč dejavnost, s katero je prežeto vse naše življenje in

takorekoč sleherni trenutek, od trenutka ko zjutraj odpremo oči pa do trenutka ko

zvečer ležemo spat. Z malce pretiravanja bi lahko rekli, da je naše življenje eno samo

argumentiranje. Pa niti ne bi kaj dosti pretiravali. Poglejte, dan lahko začnete na več

načinov. Svojo mamo lahko, na primer, prosite: »A lahko prižgeš bojler? Rada bi se

stuširala!« Več kot očitno je, da imamo v tej prošnji opraviti z argumentom (»Rada bi

se stuširala!«) in sklepom (»A lahko prižgeš bojler?«), četudi je ta izražen v vprašalni

obliki.

Namesto tega bi lahko rekli tudi samo: »A lahko prižgeš bojler?«, brez da bi pojasnili,

zakaj, in zelo verjetno je, da bi mama iz tega izpeljala podoben sklep. Morda ne ravno

dobesedno, »Rada bi se stuširala!« (kar sploh ni pomembno; natančnost in

dobesednost ubeseditve, namreč), zelo verjetno pa je, da bi iz vaše prošnje sklepala,

da se želite (tako ali drugače) umiti. In če smo izrekli le argument, sklep pa zamolčali,

to še nikakor ne pomeni, da nismo argumentirali! Na teh straneh smo že večkrat

poudarili, da zaradi narave jezika in narave našega sporazumevanja vsega preprosto ni

mogoče izreči in biti povsem nedvoumen. Ta nemožnost popolne nedvoumnosti pa

ima seveda tudi svojo nasprotno stran: ni namreč verjetno, da bi s tistim, kar smo v

dani konkretni situaciji povedali, res želeli izraziti prav vse tiste pod- in nad-pomene,

ki jih besede že nosijo s seboj. V tem primeru bi bilo naše življenje ne le preveč

zapleteno, temveč že kar nemogoče, saj bi morali neprestano pojasnjevati, kaj smo

zares mislili in kaj ne. Dobro pa je, da se teh omejitev pri govorjenju in pisanju

zavedamo.

Lahko argumentacijo zdaj že definiramo? Poskusimo:

»Argumentacija je razumska, jezikovna in družbena dejavnost, katere namen je

narediti kako stališče za poslušalca ali bralca bolj ali manj sprejemljivo oz. bolj ali

manj nesprejemljivo.«

Da je argumentiranje nekaj, kar počnemo z jezikom in v družbi vsaj dveh (mene in

mojega sogovorca, na primer) že vemo. Kaj pa želimo povedati, ko pravimo, da je

argumentacija razumska? Kako naj to razumemo? Predvsem kot ločevanja retorike

in argumentacije. Retorika kot spretnost prepričevanja (ne le kot veščina dobrega in

pravilnega govorjenja) je namreč vse prepogosto razumljena že tudi kot

argumentacija, kar pa je nedopustno poenostavljanje in posploševanje. Recimo raje

takole: argumentacija seveda je prepričevanje, ni pa (vsako) prepričevanje že tudi

argumentacija. Poleg »razumskega« dela, argumentacije, retorika namreč pozna še

dva »nerazumska« prepričevalna načina, ki jima po starogrško pravimo ethos in

pathos.

Ethos je podoba o nas samih, vendar podoba, kot jo kažemo poslušalcem. Ne torej

nujno naša prava podoba, temveč podoba, za katero želimo, da jo vidijo poslušalci.

Konstruirana podoba torej, umetna podoba, podoba, ki z našo »pravo« podobo morda

niti nima kaj dosti opraviti. Je pa prilagojena cilju, ki ga kot govorci želimo doseči

(prepričati o nečem), in poslušalcem, od katerih je doseg tega cilja odvisen. Kar z

drugimi besedami povedano pomeni, da bi se, če cilj ostaja enak, različnim

poslušalcem (različnim javnostim, kakor pravijo danes) lahko predstavljali povsem

različno. Pač z namenom, da bi dosegli željeni cilj.

Pathos je nekakšna druga, nasprotna, stran ethosa in je z njim pogosto neločljivo

povezan. Pathos je namreč skupna oznaka za tisto početje govorca, s katerim skuša

namerno – mimo argumentacije in ne glede nanjo - vplivati na čustva in občutke

poslušalcev (na njihove strasti, kot so včasih rekli): bodisi z laskanjem in hvaljenjem

bodisi z blatenjem in podtikanjem, če naj navedemo le obe skrajnosti. Gre za početje,

v katerem smo, prav kakor v argumentaciji, vsakodnevno bolj ali manj (so)udeleženi,

in je zato še toliko bolj pomembno, da ga razločimo od »razumskosti« argumentacije.

In ker je namen tovrstnega početja lahko prav oblikovanje določene (samo)podobe za

določeno vrsto poslušalcev (na primer, »moralne trdnosti« za ene, »čustvenosti« za

druge, …), je včasih težko, če že ne kar nemogoče, ethos ločiti od pathosa.

Ethos in pathos sta sestavna dela retorične veščine in nespametno bi bilo to skrivati. V

argumentaciji pa takšno ravnanje ni dovoljeno in velja za hudo napako.

Argumentacija mora vedno upoštevati enaka osnovna pravila, ne glede na

poslušalce, ne glede na to, kdo argumentira in ne glede na obravnavano snov. Ta

pravila morajo biti nedvoumna in neprotislovna, ne pa poljubno prilagodljiva. V tem

je “razumskost” argumentacije.

Za kakšna pravila torej gre?

DOBRI IN SLABI ARGUMENTI

V znanosti argumentiranje in argumentacijo uravnavajo stroga pravila, ki natančno

določajo, kako morajo biti oblikovani argumenti oz. premise in kakšni morajo biti

odnosi med njimi, da bo tudi sklep pravilen in resničen. S temi vprašanji se ukvarja

logika.

Mi si bomo ogledali, katera pravila veljajo za vsakdanje argumentiranje, za

argumentiranje v vsakdanjem življenju. Ta pravila so malce ohlapnejša od pravil

argumentiranja v znanostih, lažje jih je obvladati in lažje uporabljati. Predvsem pa ne

uporabljajo pojmov resnice in resničnosti, ki se v vsakdanjem življenju - ko

govorimo o mnenjih, pogledih in stališčih posameznikov na posamezne stvari –

pogosto izmikata.

Nekako tri osnovna pravila so, ki jih moramo upoštevati pri argumentiranju v

vsakdanjem življenju. Glede na sklep (trditev), ki ga želimo utemeljiti (dokazati),

morajo biti argumenti:

- sprejemljivi

- relevantni

in

- zadostni.

Kaj to pomeni?

Denimo, da želi nekdo (recimo mu gospod X) utemeljiti trditev (sklep): Uradni jezik v

Sloveniji je slovenščina in za to svojo trditev navede dva argumenta: V Kranjski Gori

pozimi pogosto sneži in V Piranu pogosto sije sonce. Če vse te trditve uredimo

(najprej argumenti, potem sklep) dobimo takšno argumentacijo:

V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži (argument).

V Kopru poleti pogosto sije sonce (argument).

Torej:

Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina (sklep).

Se vam zdi s takšno argumentacijo vse v redu? Je dejstvo, da je uradni jezik v

Sloveniji slovenščina, lahko kakorkoli povezano s tem, da v Kranjski Gori pozimi

pogosto sneži in da v Kopru poleti pogosto sije sonce? Seveda ne! Ampak,

pojdimo lepo po vrsti.

Prvi argument, V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži, se zdi, sam na sebi - kot

samostojna trditev - sprejemljiv: v Kranjski Gori namreč pozimi (bolj ali manj

pogosto) res sneži. Ni pa sprejemljiv, če želimo z njim utemeljiti sklep, Uradni

jezik v Sloveniji je slovenščina: pogostost sneženja v Kranjski Gori ni namreč prav

v nikakršni zvezi z uradnim jezikom v Sloveniji. Še natančneje bi lahko rekli

takole: argument V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži je sicer (sam na sebi)

sprejemljiv (1. kriterij dobre argumentacije), ni pa relevanten za sklep: Uradni

jezik v Sloveniji je slovenščina.

Oba argumenta bi torej lahko bila sprejemljiva, saj ni res le, da v Kranjski Gori

pogosto sneži, ampak tudi, da v Kopru pogosto sije sonce. Lahko bi se sicer (na dolgo

in široko) pogovarjali, kako pogosto je v resnici “pogosto”, ampak da je neka trditev

sprejemljiva pomeni preprosto to, da se nam - glede na naše izkušnje in glede na naše

poznavanje sveta in stvari v njem - zdi povsem mogoča, verjetna, morda celo

resnična. Vsekakor pa povsem sprejemljiva tudi kot morebitni argument. Ampak, kot

argument v korist česa, argument, ki naj podpre in temelji, kaj? Karkoli? Nikakor ne!

Primernost argumentov moramo namreč vedno presojati glede na vse tri kriterije:

sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti. In če se trditvi o Kranjski Gori in

Kopru morda še zdita sprejemljivi takšni kot sta („sami na sebi“, kot včasih rečemo),

pa nikakor nista relevantni kot argumenta za sklep: Uradni jezik v Sloveniji je

slovenščina. Relevantnost argumenta namreč vedno presojamo glede na sklep, ki ga

mora utemeljiti: relevantnost pomeni preprosto to, da mora biti argument v

vsebinski, tematski povezavi s sklepom, ki naj bi ga utemeljil. Govoriti mora torej o

istih ali vsaj podobnih stvareh kot sklep. In verjetno si boste brez težav priznali, da

sneg v Kranjski Gori in sonce v Kopru nista prav v nikakršni povezavi z uradnim

jezikom v Sloveniji. Pravimo torej, da za sklep, ki ga želimo utemeljiti, nista

relevantna. Da bi za dani sklep (Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina) bila

relevantna kot argumenta bi morala tudi sama - na neki način, četudi posredno -

govoriti o slovenščini in uradnem jeziku.

Vse to pa, seveda, ne pomeni, da sta trditvi V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži in

V Kopru poleti pogosto sije sonce kot argumenta povsem neuporabna, le sklep, ki ga

lahko utemeljita (v korist katerega lahko argumentirata), mora biti drugačen od tistega

s slovenščino kot uradnim jezikom. Kaj mislite, kakšen sklep bi takšna argumenta

lahko podprla?

Ker že od prej (iz šole, časopisov, radia, televizije, ...) veste, da je Kranjska Gora

zimsko turistično središče in da je Koper največje slovensko obmorsko mesto bi

morda lahko sklepali takole:

V Kranjski Gori pozimi pogosto sneži (argument).

V Kopru poleti pogosto sije sonce (argument).

Torej:

Kranjska Gora in Koper sta priljubljeni letoviški središči (sklep).

V gornji argumentaciji sta argumenta ne le sprejemljiva, temveč za sklep tudi

relevantna: ne le, da v Kranjski Gori pozimi res pogosto sneži in da v Kopru poleti

pogosto sije sonce (sprejemljivost), ti dve dejstvi (sneg v Kranjski Gori in sonce v

Kopru) sta tudi relevantni za sklep, da sta Kranjska Gora in Koper priljubljeni

letoviški središči. Zakaj? Zato, ker je za zimsko letovišče pomembna obilica snega, za

poletno pa obilica sonca in morja. In to Kranjska Gora in Koper vsekakor imata.

Toda, ali je to tudi že dovolj za dobro argumentacijo? Je obilica snega na eni in

obilica sonca in morja na drugi strani tudi zadosti za sklep, da sta mesti, ki s temi

dobrinami obilujeta, priljubljeni letoviški središči? Ne, seveda ne! Dobra

argumentacija mora poleg kriterijev sprejemljivosti in relevantnosti zadostiti tudi

kriteriju zadostnosti. To pomeni, da mora predstaviti zadostno količino oz. zadostno

število primerov (trditev, dokazov, …), ki določen sklep podpirajo ali z drugimi

besedami: en sam, četudi relevanten primer, ponavadi ni dovolj! V našem primeru bi,

da bi bil sklep sprejemljiv, morali vedeti vsaj še, ali Kranjska Gora in Koper imata za

letoviški mesti ustrezno infrastrukturo: Kranjska Gora za smučanje, Koper za kopanje.

V primeru Kopra pa je tu še vsaj en element, ki ga argument ne navaja, govori pa

proti sklepu, da bi Koper utegnil biti priljubljeno letoviško središče: Koper je namreč

največje slovensko pristanišče, morje pa je zaradi tega precej onesnaženo in v

glavnem neprimerno za kopanje.

Naša argumentacija torej ne zdrži: argumenta sicer sta sprejemljiva (sama na sebi) in

relevantna (glede na sklep), nista pa za sklep, ki ga želita podpreti, zadostna. In če

neki argument za utemeljitev danega sklepa ni zadosten, tudi njegova sprejemljivost

in relevantnost ne pomagata.

Da bodo stvari bolj razumljive, si oglejmo še en podoben primer. Tokrat ne gre za že

vnaprej dana argumenta in sklep, ampak za zvezno besedilo, iz katerega jih je

potrebno šele izluščiti. Da da, argumentacija v vsakdanjem življenju je vedno taka:

zavita in skrita v mnogo besed, ki pogosto nimajo nikakršne argumentativne

vrednosti. In ko iščemo argumente in sklep(e) se moramo previdno prebiti skozi ta

gozd besed, oklestiti in izločiti nepotrebne, tako da na koncu ostanejo le argumenti in

sklep(i). Pa poskusimo. Besedilce smo si izposodili iz nekega belgijskega časnika,

kjer je bilo objavljeno v rubriki Pisma bralcev:

V park smo prišli ob 7.25 popoldan in blagajničarka je voljno vzela naš denar za

vstopnino. Ko smo vstopili v živalski vrt in prečkali most je zvočnik naznanil, da se

živalski vrt zapre ob 8.00. Pozanimali smo se, če bi lahko dobili vstopnico za

naslednji dan. Odgovor je bil ne.

Skratka, očitno je, da je Antwerpen zelo neprijazno mesto, ki mu je le do tega, da bi

turiste čimbolj oskubil.

To je celotno besedilo pisma. Zdaj pa moramo iz njega izluščiti argument(e) in

sklep(e). To lahko naredimo na dva načina; ne le tako, da oklestimo tisto, kar se nam

ne zdi pomembno (ta pristop se lahko obrne tudi proti nam, saj se nam utegne zgoditi,

da nam na koncu (po pretiranem kleščenju) ne bo ostalo nič uporabnega), temveč tudi

tako, da povedano povzamemo in strnemo v argument (ali dva). In prav slednje bomo

tudi storili.

Torej, kaj smo izvedeli iz pisma? Da je skupina turistov pol ure pred zaprtjem prišla v

antwerpenski živalski vrt, da so za to, da se živalski vrt zapira, izvedeli šele potem, ko

so že vstopili, in da jim blagajničarka vstopnice ni hotela zamenjati (tako, da bi

živalski vrt lahko obiskali naslednji dan). Vse zgoraj povedano bi lahko strnili v

trditev: Nekaj turistov je bilo deležno neprijaznega ravnanja v antwerpenskem

živalskem vrtu. Ta trditev (ki je v besedilu kot take ni, saj je razdrobljena na več

delnih trditev) nastopa kot argument za sklep (ki ga je izoblikoval že sam pisec pisma,

mi smo ga le skrčili v bolj jedrnato obliko): Antwerpen je neprijazno mesto, ki le

izkorišča turiste. Celotno argumentacijo torej lahko urejeno zapišemo takole:

Nekaj turistov je bilo deležno neprijaznega ravnanja v antwerpenskem živalskem vrtu

(argument).

Torej:

Antwerpen je neprijazno mesto, ki le izkorišča turiste (sklep).

No, zdaj pa si to argumentacijo oglejmo v luči treh kriterije dobre argumentacije:

sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti.

Lahko rečemo, da je argument sprejemljiv? V dogodku sami nismo bili udeleženi, na

svoje lastne izkušnje se ne moremo opreti (razen, seveda, če česa podobnega v

antwerpenskem živalskem vrtu nismo bili deležni tudi sami), nimamo pa nobenega

razloga, da piscu pisma ne bi verjeli. Recimo torej, da argument je sprejemljiv. Je

tudi relevanten? Je, saj govori o antwerpenskem živalskem vrtu, ki je del Antwerpna,

o katerem govori sklep. Argument je torej sprejemljiv in relevanten. Kaj pa

zadosten? Spomnimo se, da je argument (oz. argumenti) zadosten le, če navaja

dovolj (zadostno število) razlogov, ki lahko podprejo in utemeljijo dani sklep. Lahko

res rečemo, da je dejstvo, da je bilo nekaj turistov deležno neprijaznega ravnanja v

antwerpenskem živalskem vrtu zadosten argument za posplošeni sklep, da je celoten

Antwerpen neprijazno mesto, ki le izkorišča turiste? Seveda ne moremo! Ene same,

delne in omejene, izkušnje ne moremo nikoli posplošiti na celoto! In iz poznavanja

enega samega dela ne moremo in ne smemo nikoli soditi o celoti, katere del je.

Zdaj ko veste, kakšni so dobri in slabi argumenti, bi v govoru kaj spremenili?