UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA FILOZOFIJOODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

MARTIN HERGOUTH

Kapital subjekt raziskava odnosa Hegel Marx

Diplomsko delo

Mentorja: Dvopredmetni univerzitetni izr. prof. dr.ZdravkoKobe tudijski program Filozofija; red. prof. dr. Josip Rastko MonikDvopredmetni univerzitetnitudijski program Sociologija kulture

Ljubljana, 2013IzvleekKapital subjekt : raziskava odnosa Hegel Marx V diplomski nalogi bom k naelni temi odnosa med Heglom in Marxom pristopil preko specifine obravnave razlinih nainov, na katere je mo uporabiti abstrakten filozofski topos odnosa subjekt-objekt za shematizacijo osnovne konceptualne strukture Marxove kritike politine ekonomije. Bolj natanno, poskual bom izvesti konceptualno arheologijo dveh monih odgovorov na vpraanje kdo oz. kaj je (heglovski) subjekt v kapitalizmu: to vlogo lahko igra bodisi proletariat, kot brezsubstanna subjektivnost, loena in odtujena od celotnega predmetnega bogastva, ki naj bi si ga prisvojil v dokonnem revolucionarnem obratu, bodisi je subjekt kapital sam, kot splona abstraktna logika neskonnega samo-oplajanja vrednost, ki subsumira in preema vse posebno. Glede interpretacije proletariata-kot-brezsubstanne-subjektivnosti upotevam interpretacijo Marxovega dela Francka Fischbacha, s katero se je postavil po robu tradicionalnemu razumevanju vloge pojma alienacije pri Marxu, in pokazal, da konceptualni moment brezsubstanne subjektivnosti ne opie revolucionarnega proletariata, temve sam pojem delovne sile, in je s tem konstitutiven in ne destruktiven za kapitalistini red. Glede interpretacije kapitala-kot-subjekta, predstavim njegove konceptualne izvore z opiranjem na delo razlinih avtorjev, ki so raziskovali Heglov vpliv na Marxov Kapital. Naposled poskusim prikazati, kako sta (do neke mere) obe smeri interpretacije upravieni, in, preko tega, kako je mo osnovno pojmovno strukturo teorije zrelega Marxa predstaviti v isti obliki kot dialektien razvoj odnosa subjekt-objekt. Kljune besede: Hegel, Marx, kapital, subjekt, odtujitev, dialektikaAbstractCapital subject : an inquiry into the Hegel Marx connectionThe thesis approaches the general topic of the relation between Hegel and Marx through the more specific consideration of various ways, how the abstract philosophical topos of subject-object relation has been used (either by Marx himself or his interpreters) to schematise the basic coneptual structure of Marx's critique of political economy. More precisely, I attempt to perform conceptual archeology of two different possible answers to the question, who or what should be considered to be the (hegelian) subject in capitalism: either the proletariat, as substanceless subjectivity, seprated and alienated from all objective wealth, which it is posed to reappropriate in the final revolutionary reversal, or the capital itself, as the general abstract logic of infinite self-aggrandizment of value, that subsumes every particular moment of social reality. Concerning the intepretation of proletariat-as-substanceless subjectivty, I consider recent Franck Fischbach's interpretation of Marx's work, that challenged the traditional interpretation of the role of the concept of alienation in Marx's thought, and demonstrated, that the conceptual moment of 'substanceless subjectivity' doesn't describe the revolutionary proletariat, but the very concept of labour power, and is therefore consitutive, rather that destructive, for capitalist order. Concerning the interpretation of capital-as-dominating-subject, I demonstrate its conceptual origins by building upon various authors' research on the Hegel's influence in Marx's Capital. Finally, I attempt to demonstrate how both intepretative directions are in fact (to certain extent) justified, and how the basic conceptual structure of mature Marx's theory can in fact be presented purely as a dialectic development of subject-object relation. Key words: Hegel, Marx, capital, subject, alienation, dialectics

Izjava o avtorstvuIzjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.Ljubljana, 23. septembra 2013 Martin Hergouth

kazalo

I. Uvod5II. Brezsubstanna subjektivnost Marx in problem odtujitve11Lukcs in fetiizem15Predmetnost in Hegel18III. Hegel in kapital, 1.del: blago23Problem zaetka24Substancialistina interpretacija teorije vrednosti26Marxova teorija vrednosti med Ricardom in Baileyem28Spekulativna menjava34IV. Hegel in Kapital, 2. del: kapital41Prehod od denarja h kapitalu kot razvoj nedovrenosti abstraktne obosti44Delovna sila in akumulacija47Hegel in Kapital: Kako misliti vzporednost?51Hegel in Kapital: Kako misliti divergenco?57V. Zakljuek66Bibliografija72

I. UvodVsekakor danes nekdo, ki si zadane projekt, nekoliko razistiti odnos med Marxom in Heglom, hitro naleti na teave. Najprej pri tem, kaj napisati v prvih stavkih naloge, ko se je naeloma treba nekako umestiti v tematsko polje. Obstajajo tematska polja, kjer se pisec bolj ali manj prvi spomni precizneje teme preuevanja in jo neposredno opredeli. Obstajajo bolj uveljavljena tematska polja, kjer mora pisec pripoznati obstoj doloene tradicije in utemeljiti svojo temo in pristop v odnosu do nje. In obstajajo tematska polja, ki so blizu zasienosti, kjer se mora pisec takoj opraviiti, da tudi on naenja to temo, da v njej ni lahko najti mesta, da pa je po njegovem tradicija e pustila neko nenaslovljeno vpraanje, ali pa manjko samorefleksije, ali vsaj kakno manj obravnavano podtemo, ki bi jo bilo smiselno aktualizirati. Tematsko polje: odnos med Heglom in Marxom pa tu nemara vzpostavlja etrto stopnjo, kjer neko tradicijo tvorijo e sama opozorila, kako problematino se je sprio zasienosti lotiti te teme (in se e ta tradicija pribliuje zasienosti). Morda je tako najbolj smiselno zaeti z navajanjem nekaj takih opozoril: Frank Ruda denimo svojo knjigo Hegels Pbel zane z napovedjo, da se bo pretvarjal, da o odnosu Hegel Marx ne vemo ni.[footnoteRef:1] Morda posebej koncizno eleganten pa je Tony Smith: lovek ne more preprosto predpostavljati, da svet potrebuje e eno knjigo o Heglu in Marxu.[footnoteRef:2] loveka bi torej tudi mikalo pripomniti, da je Marx v tem oziru le malo vedel o pravi tei mrtvih generacij, ki kot nona mora pritiska na mogane ivih (in vsekakor je bil tudi ta citat e kdaj izkorien na podobnem mestu). [1: Frank Ruda, Hegels Pbel (Konstanz : Konstanz University Press, 2011), str. 19.] [2: Tony Smith, Logic of Marx's Capital : Replies to hegelian criticisms (Albany : State University of New York Press, 1991), str. ix.]

Toda morda je tu v resnici prenagljeno govoriti o zasienosti tradicije zasienost predpostavlja neko kompaktnost, totaliziranost, enotnost, koherentnost. Ni od tega ne dri za tradicijo preuevanja odnosa Hegel Marx. Najprej, za kakrnokoli preciznejo analizo se je vpraljivo zanaati na enotnost vsakega od avtorjev samih: oba sta proizvedla obsena opusa in obstaja precej monih kombinacij, kateri del opusa enega speti s katerim delom opusa drugega, kar za enotnost odnosa predstavlja problem. Kot ga tudi dejstvo, da je bil Marx sam do Hegla pravzaprav v trojnem odnosu: bil je naslednik intelektualne tradicije (toda ne neposredni), ki jo je porodil Hegel, bil je njegov neposredni bralec in s tem uenec oz. predmet (ne nujno zavednega) vpliva in bil je ekspliciten kritik Hegla, a ne dovolj predan, da bi skozi to kritiko njemu samemu odnos postal zares transparenten. Kar pa se tie same tradicije preuevanja odnosa Hegel Marx, ta je neenotna, vznikajoa na razlinih krajih ob razlinih asih, nikoli ni v totaliziranem odnosu do same sebe in je tako polna ponavljanj, radikalno razlinih poudarkov, slamnatih konfliktov, etc. Posledica vsega tega je, da se vsa koliina literature ne seteje oz. akumulira v dejansko raziskanost in razreenost vpraanj, ki jih ta odnos poraja, temve prej v nejasen splet tradicionalnih, skorajda mitolokih narativov, pri emer je prav ta njihova pol-mitolokost in s tem neadekvatnost ravno tako e predmet obe vednosti. Rezultat je, da je nita toka vednosti o odnosu Hegel Marx prej to, da o tem ne vemo prav dosti dokonnega, kar navsezadnje daje pogon vztrajnemu vraanju teoretikov k tej temi. Prav gotovo pa kakrenkoli e pristop k polju Hegel Marx najprej zahteva nekoliko bolj doloen in enoten, oji izhodini problem oz. oporno toko. Projekt, ki se je udejanjil v tej nalogi, se je tako zael kot poskus razjasnitve, kako razumeti idejo materialistine dialektike pri poznem Marxu kar sicer ni pojem, ki bi ga, kot sem uspel ugotoviti, Marx sam kdaj uporabil, je pa neka nejasna predstava, ki nastane na kriiu njegovih pripomb iz Nachwort druge izdaje Kapitala ([Dialektika] pri njem [Heglu] stoji na glavi. Treba jo je preobrniti, da bi v mistini lupini odkrili racionalno jedro.[footnoteRef:3]) ter naelnega znaaja kritik Hegla iz zgodnejih faz Marxovega opusa, v katerih je bil materializem osrednji bojni krik. Natanneje, moj projekt se je zael z zaetno skepso, ali je Heglova dialektika (e tvegam s poskusom enostavne opredelitve: prikaz inherentne nestabilnosti in nesamostojnosti vseh kategorij miljenja) v resnici nekaj takega, kar bi dopualo materialistini obrat (ki, kot se zdi, zahteva nek sestop iz reda kategorij in konceptov). [3: Karl Marx, Kapital : kritika politine ekonomije, prev. Mojca Dobnikar (Ljubljana : Zaloba Sophia, 2012), str. 24.]

Skepsa se je izkazala za upravieno. Kot ugotavlja Emmanuel Renault,[footnoteRef:4] tudi e se osredotoimo zgolj na aspekt dialektike kot metode Kapitala, (in ignoriramo raznolike mutacije, ki jih je ta pojem doivel v delih marksistinih avtorjev, denimo pri Engelsu, ki je iz nje poskual narediti znanstveno metodo, ustrezno za preuevanje protislovnih in spreminjajoih se podroij obstojeega, ali pri Korschu in Lukcsu, ki sta v njej videla predvsem imperativ enotnosti teorije in prakse), se e vedno trdno upira razjasnjenju in poenotenju; najve kar dobimo, so zelo ohlapne in nedoloene opredelitve, pa e to je monih ve njih: mono jo je misliti vsaj kot 'metodo prikaza', specifien postopek razvijanja in grajenja pojmov preko vsakokratne nedovrenosti, nezadostnosti, etc., ali pa kot metodo konstruktivne kritike, ki so ji podvrene ekonomske kategorije klasine politine ekonomije. V vsakem primeru pa smo dale od tega (in to upotevanja vrednim intelektualnim energijam, ki so bile namenjene temu vpraanju, navkljub), da bi razkrili in opredelili neko trdno in preprosto jedro dialektine metode kot nekaken skriti klju Kapitala (nekaj podobnega pravzaprav velja tudi za Heglovo lastno dialektiko). [4: Emmanuel Renault, Qu'y a-t-il au juste de dialectique dans Le Capital de Marx? v Marx : Relire Le Capital, ur. Franck Fischbach (Paris : Presses universitaires de France, 2009), str. 4376.]

Brez teav glede pomena pa v zvezi s poznim Marxom ni niti pojem materializma: zdi se, da je imel Marx veliko bolj jasne in odlone (ne pa nujno tudi dobre) predstave o tem, kakna naj bi bila materialistina drubena misel v svoji zgodnji fazi, za katero je znailna kritika abstraktnih pojmovnih razvijanj nasproti dejanskosti ivljenj konkretnih, utnih posameznikov. Tu se niti ne bomo ukvarjali s tem, koliko lahko ta kritika zadane Hegla (ali koliko mu je sploh namenjena: Nemka ideologija, ki verjetno najbolj udarno in programsko zagovarja ta empiricistina stalia, je neposredno polemien tekst, uperjen proti posameznim mladoheglovcem): dovolj je e to, da se, kot ugotavlja Michael Heinrich,[footnoteRef:5] pozni Marx sam odmakne od tovrstnih stali in formulacij, najbolj oitno v Uvodu k ortom kritike politine ekonomije. Vse to napeljuje na sum, da je poskus, izluiti 'materialistino dialektiko' kot enoten in koherenten filozofski pristop ali celo filozofsko pozicijo v osnovi zgreen; da nemara tako 'materializem' kot 'dialektika' funkcionirata predvsem kot bojni gesli, s katerima Marx izvede dva razlina teoretska in metodoloka preloma s prvim proti mladoheglovcem, z drugim proti klasini politini ekonomiji kar pa nikakor e ne pomeni, da se ti bojni gesli setejeta na nain, da skupaj designirata neko koherentno, pozitivno anti- oz. post-heglovsko filozofsko pozicijo. [5: Michael Heinrich, Die Wissenschaft vom Wert (Mnster : Westflisches Dampfboot, 2006), str. 257.]

Sprio tega, se moja strategija sooenja Marxa in Hegla ne bo opirala neposredno na pojma dialektike in materializma, temve so bo poskuala temu odnosu pribliati z opiranjem na nek drug sploen teoretski topos, ki se, ko je govora o Heglu in Marxu, prav tako pojavlja izjemno pogosto, pa tudi v precej raznolikih smislih: namre shema odnosa subjekt-objekt. V nekem oziru se sicer ta topos v vlogi vodilnega motiva raziskave lahko zazdi e veliko manj primeren ali obetaven od pojma dialektike na polju abstraktnih filozofskih pojmovnih sklopov bi teko nali kaj manj specifinega od odnosa subjekt-objekt, ki je navsezadnje fokalna toka celotne novoveke filozofske tradicije, v klimaktinem momentu nemke klasine filozofije pa ta odnos preneha biti zgolj centralna tema filozofije, temve postane z njo skorajda koekstenziven. Toda: Marx se nahaja ravno dovolj na distanci od filozofske tradicije, nemara celo na mestu nekega izstopa iz filozofije, z oitno premeenimi tako izhodii kot cilji njegovega teoretskega projekta, da ponavljajoe se in neenotno vpletanje te abstraktne sheme v njegovo drubeno teorijo vendarle dobi nek pomen in lahko predstavlja vodilo raziskave. Poleg tega pa nosi to, da za vodilo vzamemo motiv relacije subjekt-objekt, e dodatno prednost. Drugae kot pojem dialektike, ki s svojo nejasnostjo omogoa precej lahkotno rabo in pogosto igra funkcijo besede, ki nastopi tam, kjer zmanjka misli, kakrno koli sklicevanje na shemo subjekt-objekt ne more ne vzpostavljati neke razlike, zartati vsaj minimalno doloene (kakorkoli abstraktne e) konceptualne strukture. e upotevamo na prvi pogled raznotere naine, kako se Marx v raznih momentih konstrukcije svoje drubeno-politino-ekonomske teorije (ali nemara teorij) opira na shemo subjekt-objekt, tako dobimo hkrati dovolj kompaktno in dovolj gosto problemsko polje, da si je smiselno prizadevati za enoten in strukturiran pregled nad njim, kar bo osnovna ambicija te naloge.e naj bolj doloeno zariem to kompleksno problemsko polje: vsekakor nam tu takoj pride na misel celotna kontroverza o pomenu pojma odtujitve pri Marxu (s podpoglavji: vez odtujitve z upredmetenjem subjekta, vpraanje vpliva Feuerbacha in posredno Hegla, vpraanje kontinuitete med zgodnjim in poznim Marxom, vpraanje fetiizma,...). Toda to ni vse; opiranje na pojmovno shemo odnosa subjekta in njegove relacije do predmetnosti lahko najdemo tudi v bolj znanstvenih (tako doksa) delih poznega Marxa, torej v Ortih kritike politine ekonomije in Kapitalu, kar je del Marxovega opusa, ki mu bom v nalogi v resnici posveal veji del pozornosti. Kot izhodie si bom v zvezi s tem vzel naslednjo opazko o dveh monih splonih razumevanjih naina prisotnosti Hegla pri poznem Marxu, ki jo lahko (med drugim) najdemo na ve mestih v ikovem opusu: "Morda je to razlog, zakaj je Marxovo sklicevanje na Heglovo dialektiko v njegovi "kritiki politine ekonomije" dvoumno, niha med tem, da jo dojema kot mistificiran izraz logike kapitala, in med tem, da jo jemlje kot model revolucionarnega procesa emancipacije. Najprej, imamo dialektiko kot "logiko kapitala": razvoj blagovne forme in prehod od denarja h kapitalu sta jasno formulirana v heglovskih pojmih (kapital je denar-substanca, ki se spremeni v samoposredujo proces lastne reprodukcije etc.) Potem imamo heglovsko predstavo o proletariatu kot "brezsubstanni subjektivnosti", veliastno heglovsko shemo zgodovinskega procesa, ki se giblje od predrazredne drube proti kapitalizmu s postopnim loevanjem subjekta od njegovih objektivnih pogojev, tako da preseganje kapitalizma pomeni,, da si (kolektivni) subjekt ponovno prisvoji svojo odtujeno substanco."[footnoteRef:6] [6: Slavoj iek, Less than nothing, (London : Verso, 2012), str. 255.]

Da dodatno podkrepimo pertinentnost te opaene dvoumnosti: skorajda identien razcep v svoji obravnavi Lukcsa najde Moishe Postone (le da on ne ostane pri dvoumnosti in se jasno opredeli za prvo monost, subjekt kot kapital, in drugo, subjekt kot proletariat, bolj ali manj pripie Lukcsevi zablodi):Marxova kritika Hegla je torej precej drugana od Lukcsevega materialistinega prevzema Hegla. Slednja implicitno postavlja delo kot nekaj, kar konstituira substanco Subjekta, ki mu je s kapitalistinimi odnosi prepreeno samo-udejanjenje. Zgodovinski subjekt je v tem primeru kolektivna razliica buroaznega subjekta, sebe in svet vzpostavlja z delom.[footnoteRef:7] [7: Moishe Postone, Lukcs in dialektina kritika kapitalizma, Borec 690693 (2012), str. 101.]

inetudi tako Marx kot Lukcs prevzameta Heglov koncept identinega subjekt-objekta, se od tod dalje v temeljih razlikujeta. Lukcs dojame koncept drubeno, kot univerzalni razred, proletariat, Marx pa kot univerzalno formo drubenega posredovanja, kapital. Kar je za Lukcsa osnova za emancipacijo, prihodnost, je za Marxa osnova za dominacijo, sedanjost.[footnoteRef:8] [8: Postone, Lukcs in dialektina kritika kapitalizma, str. 103.]

To je dvojnost, na katero meri dvoumnost naslova Kapital subjekt: da je pri Marxu mo, po eni strani, najti nastavke za predstavo, da je kapital nekaj, kar bistveno stoji nasproti subjektu in to v kar najmonejem smislu, namre da je predmetna entiteta, opredeljena nasproti subjektivnosti kot taki (in ne le, da je razlien od tega ali onega subjekta), in po drugi strani, da ima kapital sam formo subjekta. Priujoo nalogo lahko v grobem opredelimo kot konceptualno arheologijo te dvoumnosti, kot raziskavo pogojev monosti obeh tipov abstraktne shematizacije delovanja kapitalizma. Strukturirana bo kot raziskava linij misli v Marxovem opusu, ki porajajo te dve interpretaciji in seveda, navsezadnje, kot poskus opredelitve razmerja med njima. Sta povezani na nain, da se lahko oz. moramo med njima odloati? Gre tu za relativno arbitrarno, zunanjo in pragmatino aplikacijo shem, ki so bile po kontingenci intelektualne zgodovine pa pri roki, ali pa lahko v tej dvojnosti najdemo globljo nujnost, tj. da se v njej izraa nek notranji konceptualni moment Marxovega dela?Princip organizacije te naloge bi se dalo opisati kot strukturiran eklekticizem: sledil bom cilju, zaporedoma raziskati ozadje vsakega od teh dveh monih branj Marxa skozi Hegla, eklekticizem pa se nanaa na izbiro referennih avtorjev: tisti, ki se v zvezi s tem ciljem zdijo primerni. Najprej, v zvezi s shemo proletariata kot brezsubstanne subjektivnosti se izkae, da je dovolj tesno prepletena s problematiko odtujitve; zato jo bom obravnaval skozi prizmo dela Francka Fischbacha, ki je v svojem delu Brez predmeta izvedel izrpno analizo tega problemskega polja. V drugem in tretjem poglavju, se bom bolj posvetil drugemu branju, kapital-kot-subjekt in se pri tem oprl na vrsto avtorjev, ki so raziskovali Heglov vpliv na pozni del Marxovega opusa, predvsem vpliv Heglove filozofije na metode izpeljave zasnove konceptualne strukture Kapitala, kar je problematika, ki je bila v centru pozornosti vsaj dveh ol marksistinih avtorjev, nemke Neue Marx Lektre in sodobneje anglosake New dialectics. V zakljuku bom povzel izsledke obeh smeri raziskav in prikazal, da nista le kompatibilni, temve inherentno povezani. Preko tega bom pokazal, da je mo pod povrino izpeljav v delih poznega Marxa razbrati abstraktno konceptualno zasnovo, ki jo je mo reducirati zgolj na razvoj dialektike odnosa subjekt-objekt.

II. Brezsubstanna subjektivnost Marx in problem odtujitveDa rekonstruiramo linijo misli, ki pripelje do sheme proletariata kot brezsubstanne subjektivnosti, ki jo omenja iek, ne moremo mimo velike klasine teme filozofskega (heglo)marksizma, namre vpraanja odtujitve. V ta namen se bom oprl na prodorno in izrpno interpretacijo tega problemskega polja, ki jo je v knjigi Brez predmeta zartal Franck Fischbach.[footnoteRef:9] [9: Franck Fischbach, Brez predmeta, prev. Aljoa Kravanja (Ljubljana : Krtina, 2012).]

Vehementna Althusserjeva teza o Marxovem epistemolokem rezu je neizpodbitno pustila dolgotrajen peat na marksolokem znanstvenem polju; ne v smislu, da bi z absolutno in doloujoo prepriljivostjo sama vzpostavila epistemoloki rez znotraj tega polja, temve, nasprotno, ker je s svojo kontroverznostjo in brezkompromisnostjo vzpostavila primerno taro, postala je standardna referenna toka, okoli katere so se lahko organizirale pozicije kasnejih interpretativnih prispevkov. Fischbach se v zvezi s tem nedvomno umea na anti-Althusserjanski pol. V njegovem projektu gre eksplicitno za vzpostavljanje kontinuitete med Marxom Ekonomsko-filozofskih rokopisov 1844 na eni strani ter poznimi deli, predvsem Orti kritike politine ekonomije (pa tudi Kapitalom) na drugi. Pri tem bi bilo pravilneje rei, da svoje verzije teze o kontinuiteti ne izpelje proti Althusserju, temve mimo njega v celoti namre podpre kritike nekaterih standardnih artikulacij kontinuitetne teze. Namesto tega predstavi in utemelji neko izrazito novo formulacijo problematike odtujitve na nain, ki omogoi vzpostavitev loka, ki se sklene v opazno premeenem momentu v strukturi teorije poznega Marxa, e ga primerjamo z do sedaj razirjenimi interpretacijami.Najprej, na kaj merimo, ko govorimo o dosedanjih artikulacijah teze o kontinuiteti? Pomembna karakteristika slednjih je poudarjanje vpliva Feuerbacha na Ekonomsko-filozofske rokopise, natanneje razumevanje Marxove sheme odtujitve kot materialistino-ekonomske inkarnacije Feuerbachove kritike odtujitve na polju religije. To feuerbachovsko pojmovanje religiozne odtujitve se odvije po naslednji shemi: lovek proizvede predmet par exellence, boga, na nain, da vanj projicira svoje lastno bistvo. V drugem momentu pa tega popredmetenega bistva ne prepozna ve kot svojega lastnega; nasproti mu stoji kot tuj objekt. Sklepni moment sheme je, da razmerje med lovekom in predmetom postane razmerje dominacije, inverzne dominacije: lovek, izpraznjen svojih bistvenih moi je v razmerju do sedaj njemu zunanjega, popredmetenega, neprepoznanega bistva nujno v poloaju podrejenosti ker je v predmetu potujil samo bistvo lastne subjektivnosti, je v razmerju z njim izgubil tudi suverenost. Lahko bi celo rekli, da to ni le eden od nainov kako lahko moderni subjekt izgubi svojo suverenost, temve, dokler ostajamo na povsem abstraktno-filozofski ravni, edini nain: novoveka opozicija subjekta in objekta e vkljuuje njuno asimetrijo, subjekt je tisto aktivno in objekt tisto pasivno, subjektu na razpolago po konceptualni nujnosti se lahko to razmerje preobrne le na nain, da se subjekt v objektu odtuji samemu sebi.Verjetno osrednja teza Fischbachovega dela je naslednja: ne le, da je bil, ko gre za vpraanje odtujitve, Feuerbachov vpliv precenjen; ob pozornem branju se po njegovem izkae, da je Marx e v Ekonomsko-filozofskih rokopisih zartal nek pomen pojma odtujitve, ki ima s Feuerbachovim le malo skupnega, in da je ta motiv odtujitve etudi ne nujno eksplicitno pod tem imenom ohranil centralno vlogo vse do najpoznejih del Marxovega opusa. Zmeda, kot se zdi, izvira iz dejstva, da se Ekonomsko-filozofski rokopisi gibljejo v okviru trikotnika Hegel Feuerbach Marx v prvi osebi, pri emer je Hegel tisti, ki je Marxova eksplicitna tara kritike. Obenem si Marxova kritika s starejo Feuerbachovo deli sploen ton oitkov proti Heglu: krika abstraktnosti v imenu utnosti in konkretnosti. In naposled, dejstvo, je, da je Feuerbach svojo koncepcijo odtujitve skonstruiral kot predelavo Heglovega pojma povnanjenja (Entasserung): pri Heglu ta pojem e nima negativnega naboja, ki ga bo nosil pri Feuerbachu, temve oznauje bistven moment obstoja duha, ki kot duh obstaja ravno na nain, da preivi moment samoizgube v drugosti, tj. da v povnanjenju v drugem zadri oz. najde identiteto s samim sabo. Pri Feuerbachu se, kot smo videli, v povnanjenju vselej e skriva nevarnost: ne sledi mu nobeno prepoznanje, temve ravno neprepoznanje lastnega bistva v formi tuje predmetnosti.Vse prelahko je torej to kompleksno strukturo navezav v ozadju Ekonomsko-filozofskih rokopisov sestaviti v interpretativen okvir linearnega miselnega razvoja, po katerem Marx preprosto nadaljuje in nadgrajuje Feuerbachovo kritiko Hegla in prevzema njegov model odtujitve.Fischbachova interpretacija, po drugi strani, bistven premik pri problematiki odtujitve v Ekonomsko-filozofskih rokopisih najde v potezi, ki Marxa hkrati loi tako od Hegla kot od Feuerbacha in zadeva vrednostno opredelitev razmerja subjekta do predmetnosti. Za oba, Hegla in Feuerbacha, je namre sam obstoj predmetnosti, tj. sama situacija subjekta v odnosu do predmeta kot predmeta, v nekem smislu e problematina pri Heglu tvori (sicer nujen) moment na poti samospoznanja Duha, ki bo slednji odpravljen, pri Feuerbachu, kolikor ga zanima predvsem odnos subjekta do njegovega predmetnega bistva, pa nasploh predstavlja slab modus obstoja subjektivnosti. Osnovna tara Marxove kritike v Ekonomsko-filozofskih rokopisih je po Fischbachu tako neko pojmovanje subjektivnosti, ki je Feuerbachu in Heglu skupno (etudi ga Marx eksplicitno pripisuje le slednjemu), namre da je odnos z zunanjo objektivnostjo za subjekta ogroajo, da je pravi nain obstoja subjekta naposled neskaljeno samonanaanje, samogotovost, avtonomna samo-pri-sebnost. Nasproti temu purizmu subjektivnosti, nasproti enabi lovek = samozavedanje, s katero Marx kritino opredeli Heglovo filozofijo, Fischbach kot Marxovo temeljno tezo izpostavlja, da je lovek bistveno predmetno bitje, torej bitje, ki je vedno e v odnosu do od njega neodvisne zunanjosti in od nje tudi aficiran. To je po Marxu naravno stanje loveka, stanje na katerem ni ni za subjekta ogroujoega, celo nasprotno.Odtujitev tako pri Marxu ne more pomeniti preprosto odnosa do predmetnosti nasprotno, pri Marxu odtujitev pomeni ravno stanje ko je ta odnos subjekta do njegovega predmeta prekinjen oz. blokiran. Odtujitev je treba misliti kot razpredmetenje, onemogoenje, da bi subjekt udejanjil svojo bistveno predmetno naravo v prostem dostopu do predmetov svojega dela in predmetov svoje elje.S tem pa smo ele prili do po mojem mnenju najzanimiveje Fischbachove poante do te toke je vsa razprava nekoliko sholastina, v smislu da intervenira zgolj specifino v polje internih razprav marksistine tradicije, v skorajda hermenevtino razpravo o prisotnosti vpliva Feuerbacha v Ekonomsko-filozofskih rokopisih. Toda tisto, kar je Fischbachova res lucidna poanta neposredno o Marxu samem, je njegova ekstrapolacija, izvoz tako pridobljenega pojma razpredmetene subjektivnosti na pozni del Marxovega opusa. Fischbach pokae, kako, vsaj v tem smislu, v Marxovem delu ni bilo nobene abruptne diskontinuitete.Poante, da je lovek bistveno predmetno bitje se pri poznem Marxu sicer ne pojavljajo ve, kar pa ne pomeni, da ni ve govora o nobeni obliki izgube predmetnosti. Fischbach pazljivo zasleduje mesta v Ortih, kjer Marx izpostavlja opozicijo ivega dela (torej iste subjektivnosti) delavca proti mrtvemu, upredmetenemu delu, ki sestavlja kapital. Ta opozicija ni zgolj zunanji opis; ivo in mrtvo sta tu speta v intrinzien vzajemen odnos: kapital vedno znova potrebuje ivo delo, da ga oplaja, in ivo delo se v kontekstu kapitalizma lahko udejanji zgolj pod okriljem kapitala. Za obstoj kapitalizma je torej kljuna ta loenost delavca od monosti rokovanja s predmeti predmeti potrebnimi za preivetje, in predmeti, ki mu omogoajo delo. Oboje skupaj ga sili, da kot ista zmonost dela stopa v razmerje s kapitalom. Konna destinacija Marxovega pojmovanja odtujitve v njegovi pozni fazi je torej sam pojem delovne sile; pogoj monosti ekstrakcije presene vrednosti je, da kapital v trni menjavi z delavcem ne dobi nobenega predmeta, niti nobenega doloenega dela dobi isto potencialnost, neudejanjeno zmonost dela, katere upredmetenje je mono edino pod njegovim (kapitala) nadzorom in proizvede poveanje njegove vrednosti.Lahko reemo, da Fischbach s tem, ko prikae umeenost figure razpredmetene subjektivnosti znotraj pojmovno trdne analize kapitalizma poznega Marxa, ne utemelji le neke kontinuitete v Marxovi misli, temve tudi retroaktivno afirmira pomen teorije v Ekonomsko-filozofskih rokopisih, s tem ko to figuro in pojmovanje odtujitve umesti v trden sistemski kontekst. Brez tega pomen in polje veljavnosti pojma odtujitve iz Rokopisov ne bi bila povsem jasna mono bi jo bilo denimo brati kot nekakno fenomenologijo dela, ki bi se nanaala izkljuno na situacijo delavca v razmerjih zgodnjega 19. stol. S tem, ko figura odtujene razpredmetene subjektivnosti preivi tudi v teoriji poznega Marxa, pa pridobi digniteto notranjega momenta ontologije kapitalizma. Rekel bi celo tole: nemara v nasprotju s Fischbachom menim, da je glede antropoloke faze Marxa teza o diskontinuiteti pravilna: pozni Marx ni ve rabil teze o loveku kot bistveno predmetnem bitju. Ni je ve rabil, ker je ni ve potreboval sedaj je lahko doloilo izgube predmetnosti utemeljil v samem pojmu kapitala oz. v razmerju kapital-delo. Kapital sam je tisti, ki izkoria zmonost upredmetenja razpredmetene subjektivnosti in tako postavlja tako izpolnjeno kot neizpolnjeno plat odnosa subjekt-objekt. Brez pojma kapitala pa ni mo opredeliti nikakrne bistvene izgube predmeta, e pred tem ne postavimo tistega izgubljenega kot bistveno. Po tej interpretaciji bi bil sam fakt razpredmetene subjektivnosti tisti pojmovni moment kapitalizma, ki se ga je Marx najprej zavedel, etudi brez teoretske podlage zanj, ki jo je sprva moral nadomeati s feuerbachovskim antropolokim diskurzom. Lukcs in fetiizemPomemben stranski uinek Fischbachovih izpeljav je, da v veliki meri spodbije temelje interpretacije Marxa, ki spajajo problematiko odtujitve zgodnjega Marxa z motivom blagovnega fetiizma iz Kapitala. Ta verzija kontinuitetne interpretacije se opira na poanto, da imamo pri blagovnem fetiizmu opraviti z neko verzijo prenosa suverenosti subjekta na rei, skupaj z neprepoznanostjo tega transferja. Toda oitno je, da je ta smer interpretacije mona le sledo feuerbachovski shemi odtujitve, in da po Fischbachovi intervenciji v to problemsko polje takna artikulacija vezi med zgodnjim in poznim Marxom ni ve mogoa. Fischbach se s svojo intervencijo torej neizogibno znajde na nasprotnem polu od marksistinega teoretika, ki je figuri fetiizma v svoji teoriji namenil morda najizrazitejo vlogo: Georga Lukcsa.[footnoteRef:10] [10: Glede Lukcsa je treba na tem mestu vsekakor izpostaviti naslednje dejstvo: Kljub temu, da se teorija reifikacije zgodnjega Lukcseva v svojem pristopu in zakljukih na prvi pogled zveni kot nekaj, kar se brez vejih vrzeli prilega standardnemu narativu o feuerbachovskem zgodnjem Marxu, ki problematiko moderne drube poskua zapopasti preko pojma odtujenosti. Toda, Ekonomsko filozofski rokopisi Lukcsu (ali komurkoli drugemu) v asu nastajanja Zgodovine in razredne zaveti sploh e niso bili dostopni. e ve, ravno branje Ekonomsko filozofskih rokopisov je Lukcsa naposled moralo pripraviti do tega, da je v svojem kasnejem delu Mladi Hegel implicitno distanciral od najizrazitejih tez Zgodovine in razredne zavesti; ugotovil je, da izenaenje popredmetenja z odtujitvijo na podlagi Ekonomsko-filozofskih rokopisov ni vzdrno. ]

Osrednji predmet razprave je Lukcsev pojem reifikacije oz. poreevljenja iz njegovega zgodnjega dela Zgodovina in razredna zavest, ki predstavlja enega najznailnejih in velikopoteznih razvijanj marksovske problematike odtujitve. Slede Fischbachu lahko Lukcsev projekt opiemo kot projekt, izgrajen okoli izenaenja treh pojmov: popredmetenja, odtujitve in poreevljenja. etudi se Lukcs ne sklicuje na Feuerbacha (in, pomembno, glede Marxa ne izhaja iz Ekonomsko-filozofskih rokopisov, (glej opombo 9)), lahko njegovo shemo razumemo celo kot svojevrstno radikalizacijo Feuerbachove: momentu odtujitve bistva v predmetnosti se pridrui e moment poreevljenja loveka, lovek in ker gre za loveka kapitalizma, je pravilneje rei: delavec zane samega sebe dojemati kot re.Fischbach, v skladu s splono ostjo svoje interpretacije, izrazito nasprotuje tovrstni zaostritvi problematike odtujenosti vse do toke poreevljenja. In ne le to, dovolj precizno pokae mesto, kjer mora Lukcs za izpeljavo svoje teze tiho izvesti neko pomembno premestitev glede na Marxa. Sklicujo se na formulacijo iz poglavja o blagovnem fetiizmu iz Kapitala, ki govori o kazanju drubenega znaaja dela producentom kot predmetnega znaaja produktov dela, Lukcs to v komentarju zamenja z opazno drugano opozicijo: tisto, kar dobi karakter predmetnost in objektivnosti, pri Lukcsu niso ve drubeni znaaji dela oz. drubeni odnosi, temve loveku lastna dejavnost. Tako postavljena opozicija subjektivnost/dejavnosti in objektivnosti/predmetnosti, predstavljena na nain, da lahko drugi pol nekako nadomea oz. izpodrine prvega, je seveda ravno tisto, emur Fischbach najostreje nasprotuje kot smo videli, subjektivnost pri Marxovem pojmu odtujitve nikakor ne izgine, ampak se ravno pojavi v najbolj isti, to je razpredmeteni in uborni obliki. Konno Fischbachovo sodbo o zgodnjem Lukcsu tako priblino zajamejo te vrstice:Ne gre torej za to, da bi ljudem rei vsiljevale svoj nain biti rei, temve so ljudem po reeh dani njihovi lastni medosebni in drubeni odnosi To, kar je ljudem dano po reeh kot blagu, ni nain biti rei, ki bi ga stvari ljudem vsilile in hkrati zanikale njihov lasten nain biti oseb. Nasprotno, ljudem je po reeh kot blagu dano nekaj loveku lastnega, namre dimenzija drubenega odnosa med osebami; ves problem je v tem, da je lahko bistvena dimenzija njihove eksistence ljudem dana le od rei in ne izhajajo iz ljudi samih; torej je ves problem v tem, da ljudje sedaj potrebujejo posredovanje rei kot blag, e hoejo to bistveno in njim lastno dimenzijo svoje eksistence, ki so natanko medloveka drubena razmerja, realizirati.[footnoteRef:11] [11: Fischbach, Brez predmeta, str. 114.]

Ta odlomek izpostavljam, ker se v njem po drugi strani tudi jasno prikae, da na tem mestu Fischbach ravno e ni v popolnosti upoteval dosega in vseh konsekvenc svoje lastne reinterpretacije problematike odtujitve. Na tem mestu sicer zavrne Lukcsevo poreevljenje delavca, toda e vedno poskua ohraniti nek moment neposrednega kritinega naboja pri pojmu blagovnega fetiizma. Toda tega ne more ubesediti drugae, kot da v njem vendarle vidi neko obliko prenosa loveku lastne, bistvene poteze na mrtve rei. Skratka, Od Lukcsa se umakne le do feuerbachovske pozicije. Menimo da bi, e bi strogo sledili Fischbachovim izpeljavam, morali opustiti tudi ta moment, ki ga sam avtor zgoraj ohranja: od kod namre vemo, da so drubeni odnosi nekaj, kar mora bistveno pripadati loveku v neposredni formi, tj. kako vemo, da, kljub vsemu Fischbachovemu trudu okoli poudarka, da je lovek bistveno predmetno bitje, loveki odnosi vendarle tvorijo neko posebno polje, kjer predmeti nimajo kaj iskati? Strogo slede Fischbachovi analizi moramo ugotoviti, da se je z njo izgubila vsakrna podlaga za neposredno kritiko blagovnega fetiizma kot neavtentinega, nepravilnega obstoja loveka.Blagovnega fetiizma se sicer Fischbach dotakne e na enem mestu, kjer v njem vendarle poskua videti pozno manifestacijo enega izmed aspektov predlaganje reartikulacije Marxove odtujitve, namre aspekt prenosa pasivnosti pasivnost in ne aktivnost je tisto, kar po Fischbachu subjekt izgubi v Marxovi koncepciji odtujitve. V kontekstu blagovnega fetiizma, tj. v kontekstu, ko producenti vzpostavljajo odnose preko stvari, to, konkretneje, pomeni, da so produkti dela vedno proizvedeni s ciljem zadovoljevanja potreb nedoloenega drugega; med proizvajajoim subjektom in potrebo zazija razpoka, kar pomeni da v sistemu posploene trne menjave sploh ne obstaja ve ni takega kot je lastna potreba. Nobena potreba tako ni pripoznana kot potreba, tudi potreba drugega ne, saj udejanjenje menjave ni odvisno od nje, temve od tega, ali drugi poseduje blago v ekvivalentni vrednosti.Ta Fischbachova izpeljava sicer izpostavlja relevanten aspekt delovanja mehanizma trga, toda menim, da ne izrpa celotne intrigantnosti in kompleksnosti Marxovega koncepta blagovnega fetiizma (in dejansko se tudi v poteku izpeljave Fischbach bolj nanaa na trg na splono kot specifino na moment blagovnega fetiizma).Glede pojma fetiizma se je tako pri Fischbachu vendarle zgodilo naslednje: s tem, ko je vpraanje kontinuitete problema odtujitve pri Marxu prestavil na popolnoma nov teren, tj. ko je odtujitev artikuliral kot subjektovo izgubo predmetnosti in ne kot izgubo subjekta v predmetnosti, se je izognil nuji, da bi se moral resno sooiti z bolj tradicionalnim poljem razprav o odtujitvi in fetiizmu, v okviru katerih se je sploh pojavila kontroverza o kontinuiteti. S tem, ko je zaobel to bojno polje in se mu glede njega ni bilo potrebno neposredno opredeljevati, pa je vendarle izgubil izpred oi nekaj relevantne teoretske vsebine, zato je smiselno, da upotevamo tudi razienje pojma fetiizma, ki ga je proizvedla althusserjanska smer kritike problematike odtujitve. Ta je zelo jasno artikuliran v Rancirovem prispevku v Lire le Capital.Rancirova eksplicitna pozornost tu sicer ni uperjena v blagovni fetiizem, temve fetiizem kapitala iz tretjega zvezka, ki ga lahko imamo za vije razvito formo prejnjega. Fetiizem kapitala se v prvi vrsti nanaa na formo obresti nesoega kapitala (forme kapitala, ki na videz prinaa profit sam od oz. iz sebe, ne da bi se spustil v produkcijo), ali, povezano s tem, na t.i. trojno formulo, tj. videz treh izvorov vrednosti (kapital profit, zemlja renta, delo mezde). V obeh primerih gre za videza, da kapital, razumljen kot re, sam znotraj sebe vsebuje tendenco in sposobnost rasti. Marx to opie kot brez-pojmovnost (Begrifflosigkeit) forme forma prikazovanja kapitala, kjer se njegova lastnost rasti kae kot faktina in inherentna, eprav ta dejansko predpostavlja celoten proces produkcije in ekstrakcije presene vrednosti. V fetiki formi so vsi ti momenti posredovanja povzeti in zakriti. Rancire, ki tu utemeljuje tezo o diskontinuiteti med zgodnjim in poznim Marxom, potem primerja ta pomen fetiizma s klasino, feuerbachovsko shemo odtujitve iz (domnevno) Ekonomsko-filozofskih rokopisov: Izrazimo na kratko razliko med tema dvema gibanjema [odtujitev iz Rokopisov in fetiizacija iz Kapitala]. V Rokopisih subjekt (delavec) postavlja svoje bistvo v predmet. Ta predmet povea mo tujega bitja (kapitala), ki v gibanju obrata postavi sebe kot subjekta in reducira delavca na biti predmet svojega predmeta. V Kapitalu Verausserlichung pomeni dejstvo, da z Begrifflosigkeit forme, relacijo doleti redukcija njenih doloil na materialne lastnosti stvari (postvarenje); stvar v kateri je odnos izginil se potem prikae kot avtomatski subjekt (subjektifikacija). Delavec in kapitalist ne intervenirata v to gibanje.[footnoteRef:12] [12: Jacques Rancire, Le concept de critique et la critique de l'conomie politique des Manuscrits de 1844 au Capital v Lire le Capital, Louis Althusser et al. (Paris : Presses Universitaires de France, 1996), str. 183.]

S Fischbachom lahko sicer argumentiramo, da je Rancirov Marx Rokopisov slamnati mo, toda to ne zmanja konceptualnega prispevka v zvezi z artikulacijo pojma fetiizma. Kljuno je nemara tole: Rancire izpostavi nek nov nain, kako, v razmerju do esa, je treba misliti 'stvar' fetiizma, (e vzamemo za formulo slednjega: se prikazuje kot stvar.). Izkae se, da je zgreeno e branje, ki stvar razume v semantini opoziciji do subjekta ali loveka pravilen protipol stvari sta v tem primeru prej razmerje ali proces. Fetiizem tako oznauje zmonost stvari, da povzame vase sklop razmerij in procesov, ki se plete okrog nje, in da se potem ta razmerja in procesi prikaejo kot njena inherentna materialna doloila. To opie tako fetiizem kapitala kot fetiizem denarja blagovni fetiizem (le da v ozadju slednjega e ni nobenega procesa, so pa razmerja). Skratka, pomembno pri Ranciru je, da opredeli neko nov, dodaten pomen predmetnosti oz. reevnosti v delovanju kapitalizma, pomen, ki ga Fischbach ne vidi, in ga verjetno tudi ni mogoe videti, dokler se osredotoamo na razmerje subjekt-objekt fetiizem se opira na predmetu v predvsem loginem smislu, pomeni situacijo, ko se kompleksna struktura odnosov skoncentira v predmetu in privzame videz faktinosti. Predmetnost in HegelGlede na nao naelno temo je smiselno natanneje preuiti, kako tono Fischbachova teza o odtujitvi kot razpredmetenju zadeva Hegla. V resnici to, kar ima na poti utemeljevanja svoje teze Fischbach povedati o Heglu, ni najbolj jasno oz. enoznano. Hegel se ves as giblje v ozadju, toda naeloma nikoli ne stopi v prvi plan pozornosti. V verjetno osrednjem poglavju knjige, Fischbach naeloma preprosto sprejema tisto, kar v Ekonomsko-filozofskih rokopisih o Heglu pravi Marx. To ni presenetljivo, saj so relevantni deli Rokopisov eksplicitno napisani kot kritika Hegla. Fischbachova interpretacija temu ne oporeka, njena tara je druga napana koncepcija: da rokopis predstavljajo feuerbachovsko kritiko Hegla; namesto tega, kot smo videli, dokazuje, da Marxovo pojmovanje predmetnosti in posledino, odtujitve prelamlja s Feuerbachom vsaj toliko kot s Heglom.Toda e ob nekoliko bolj pozornem branju ne moremo spregledati dejstva, da Marx vendarle ne more hkrati, z enim zamahom kritizirati tako Feuerbachove kritike Hegla kot Hegla samega, in e upotevamo vse proti-feuerbachovske poante, ki jih pri Marxu podrta Fischbach, se naposled izkae, da s tem Marxa nekem pomembnem smislu pripeljemo veliko blije Heglu kot Feuerbachu. Namre, ko gre za pojmovanje odnosa subjekta do predmetnosti, je Hegel Marxu blizu vsaj po tem, da predmetnost tvori nujen, bistven moment obstoja subjektivnosti Feuerbach je, po drugi strani, tisti, ki odnos subjekta do zunanje predmetnosti, ravno kolikor ima ta odnos karakter bistvenosti, vidi predvsem kot gronjo subjektovi suverenosti. Za del nejasnosti je nemara odgovorno dejstvo, da Fischbach vseskozi gradi svoje izpeljave okoli pojma odtujitve, tako da se mestoma zdi, da hoe Marxovo pojmovanje odtujitve predstaviti kot kritiko Heglovega (predvsem, kolikor se opira na Lukcsa iz Der junge Hegel). Toda ravno iz Fischbachove predstavitve intelektualne zgodovine pojma odtujitve jasno izhaja, da ta pojem ni imel kontinuiranega avtonomnega razvoja, ki bi mu pri razlinih avtorjih zagotavljal neko stopnjo identitete; strukturno mesto pojma odtujitve se od Marxa do Hegla popolnoma premesti, do stopnje, ko lahko prej govorimo zgolj o sovpadanju oznaevalcev. Nekoliko trdneja toka konflikta med Marxom in Heglom pa je vpraanje sklepnega momenta v shemi odnosa subjekta in objekta: Po Marxovi interpretaciji, ki jo, kot se zdi v zadnji instanci sprejemata tudi tako pozneji Lukcs kot Fischbach, je moment povnanjenja subjekta v predmetnosti vselej zgolj moment, prva negacija, namenjena temu, da bo slednji odpravljen, da bo povnanjena predmetnost na nek nain povzeta nazaj v subjekt. Vpraanje upravienosti oz. preciznosti te interpretacije predstavlja kompleksno temo, v katero se tu ne bomo spuali; predvsem te teme ne olaja dejstvo, da se Fischbach te toke dotakne ve kot enkrat pri emer se njegova artikulacija te kritike ne ostane na vseh mestih enaka.Namesto tega bomo izrazili zgolj naslednje opaanje: Marxove kritike Hegla, vsaj tiste, ki se z njim sooajo na abstraktni filozofski ravni, se naeloma zvedejo na temo materialistine kritike idealizma. Problem je, da ne moremo rei, da bi Marx pri tem imel operiral z adekvatnim konceptom materializma (ali idealizma); namesto tega se zdi, da se je v svoji kritiki gibal zgolj na ravni predstavnega miljenja, da se je opiral na golo podobo razlike med materialnim in idejnim, utnim in abstraktnim vsekakor pa ga od Hegla loi tudi nepripravljenost na prevzemanje bolj ekstravagantnih momentov njegovega diskurza. Toda na tej ravni ni mo vzpostaviti adekvatne konceptualne kritike. Prej kot materialistino kritiko bi morali Marxov (predvsem zgodnji) odnos do Hegla oznaiti kot materialistini nesporazum. To lahko jasno vidimo, e upotevamo dovolj znano (denimo da bi jo lahko uvrstili na drugo mesto na lestvici znamenitosti med tezami) 1. tezo o Feuerbachu. Glavna pomanjkljivost vsega dosedanjega materializma vtevi Feuerbachovega je, da je predmet, dejanskost, utnost pojmovana le v oblikiobjektaalizora;ne pa kotloveka utna dejavnost, praksa,ne subjektivno. Zato se je zgodilo, da jedejavnostran, v nasprotju z materializmom, razvil idealizem toda le abstraktno, ker idealizem seveda ne pozna dejanske, utne dejavnosti kot take. Feuerbach hoe utne, od miselnih objektov dejansko razloevane objekte; toda loveke dejavnosti same ne dojema kotpredmetnodejavnost.[footnoteRef:13] [13: Karl Marx, Teze o Feuerbachu v Marx Engels Izbrana dela II (Ljubljana : Cankarjeva zaloba, 1976), str. 357.]

Izkae se, da je na to tezo vedno e obstajal skorajda direkten Heglov odgovor v opombi k 44 Orisa filozofije pravice:Tista tako-imenovana filozofija, ki neposrednim posameznim reem, neosebnemu, pripisuje realnost v smislu samostojnosti in resnine na- in zasebnosti, kot tudi tista, ki zatrjuje, da duh ne more spoznati resnice ali vedeti, kaj je re na sebi, je neposredno ovrena z ravnanjem svobodne volje nasproti tem reem. e imajo za zavest, za zrenje in predstavljanje tako-imenovane zunanje rei videz samostojnosti, je proti temu svobodna volja idealizem, resnica te dejanskosti. [footnoteRef:14] [14: G.W.F. Hegel, Grundlinien der philosophie des Rechts, (Frankfurt am Main: Suhrkampf, 1989), str. 106 (44).]

Jasno je torej, da je s Heglovega stalia prva teza o Feuerbachu dobro-mislei nesmisel. Ne le da Hegel tu anticipira Marxovo diagnozo o slabostih materializma, temve tudi pokae njeno konceptualno nujnost. Marx pri idealizmu najde in pri materializmu pogrea ustrezno pojmovno zapopadenje dejavnosti, aktivnosti toda za Hegla je to ravno kriterij razmejitve med idealizmom in materializmom, kolikor slednji temelji na zatrjevanju neodvisnosti in samostojnosti zunanjih rei. Kar Marx hoe od materializma, za Hegla nujno e pomeni prav prestop v idealizem.Skratka, v zvezi s konsekvencami Fischbachove interpretacije Marxa glede vpraanja razmerja Hegel Marx, lahko sklenemo dvoje:a) Osrednji motiv Fischbachove interpretacije Marxa je figura brezsubstanne, razpredmetene, iste subjektivnosti, ki jo utemeljeno prikae kot simptom odtujenosti subjekta v kapitalistinem produkcijskem nainu, in s tem nasprotuje pojmovanjem, ki to figuro vidijo bodisi kot cilj bodisi kot moment na poti emancipacije. Gotovo pa je, da se Heglu ne da zlahka oitati povelievanja te forme subjektivnosti nasprotno, subjekt o katerem govori Fischbach, ustreza temu, kar bi Hegel imenoval zgolj-abstraktna neposredna subjektivnost in ne predstavlja izpopolnjene, dovrene subjektivnosti enako kot pri Fischbachu/Marxu nosi jasen karakter nedovrenosti in nepopolnosti.b) Ne zdi se torej, da je mo med Marxom in Heglom tu vzpostaviti ostro distinkcijo na konceptualni ravni, torej na ravni razlike med pojmovanjem oz. ovrednotenjem razmerja med subjektom in objektom. Prej je treba razliko videti v tem, da si Hegel preprosto nikjer ni zamislil in konceptualiziral situacije, v kateri bi subjekt moral po zunanji nujnosti trajno in nujno vztrajati v tem stanju abstraktnosti in nedovrenosti.***Kljuni rezultat, ki ga pridobimo iz Fischbachove izrpne interpretacije Marxa, je slede: Fischbach skozi celoten Marxov opus sledi nastanku in razvoju neke relativno stalne teme odtujene oz. razpredmetene subjektivnosti. Trdim, da je to ravno ista figura brezsubstanne subjektivnosti, ki funkcionira kot podlaga intepretativni shemi proletariat-kot-subjekt, torej razumevanju razmerja Hegel Marx, po katerem se gibanje zgodovine, dokonna emancipacija dovri na nain, da si subjekt-proletariat v celoti prisvoji odtujeno predmetnost. Ta shema lahko funkcionira v ve pojavnih oblikah: Frank Ruda prispe do neesa podobnega, ko analizira Heglov pojem drhali (der Pbel) in utemeljuje njeno disruptivnost za strukturo Heglove filozofije pravice in jo postavlja za neposrednega konceptualnega prednika Marxovega proletariata. Poleg absolutne ubonosti in razpredmetosti pri drhali kot proto-revolucionarno doloilo upoteva tudi njeno absolutno nedoloenost.[footnoteRef:15] Shema pa je v vseh primerih ista do revolucije bo prilo v trenutku, ko bo nastopil nek dovolj ist subjekt. [15: Ruda, Hegels Pbel, str. 116.]

Fischbachovo delo takne interpretacije blokira, s tem ko pokae, kako je dejansko strukturno mesto te brezsubstanne subjektivnosti pri poznem Marxu, torej Marxu z izgrajeno koncepcijo kapitalizma, pojem delovne sile. Zdi se, da morajo vse interpretacije, ki sledijo shemi prisvojitve, v figuri brezsubstanne subjektivnosti videti nek vedno bolj odtujen preostanek oz. izvrek sistema, pri emer bo napredujoe gibanje odtujitve slednji privedlo do prevrata. Fischbach na drugi strani pokae, da je brezsubstanna subjektivnost kot delovna sila vedno e vkljuena, celo bistveno in konstitutivno vkljuena v kapitalistini ekonomski sistem, da se prav v nainu njene vkljuenosti skriva bistvo njene odtujenosti, in da je torej s sistemom vedno e v razmerju vzajemnega pogojevanja.

III. Hegel in kapital, 1.del: blagoTisto, kar bi lahko poimenovali standardni narativ odnosa Hegel Marx, torej narativ obrata in materialistine kritike, v resnici s svojimi preprostimi shemami le zelo ohlapno zaobsee pozni del Marxovega opusa, tj. Marxa Kapitala, Marxa s projektom kritike politine ekonomije; veliko bolj se prilega Marxu pred letom 1850, ko je Hegel tudi bistveno pogosteje, jasneje, in bolj vehementno ekspliciten predmet kritike. e najtrdneja toka opore je nekaj Marxovih raztresenih pripomb o dialektini metodi, ki bolj kot pojasnilo uinkujejo kot uganka, ki jo je e treba pojasniti, kot izhodie novih raziskav. In v tej razpravi o Marxovi metodi vsekakor neko specifino fokalno toko tvori prvo poglavje Kapitala, poglavje o blagu. Poleg njegove eminentne pozicije ne le, da je zaeti pri zaetku e samo po sebi povsem upravien intelektualni instinkt, posebej v povezavi s Heglom pa pridobi vpraanje zaetka e dodatno relevantnost to poglavje zaznamuje tudi doloena idiosikratinost Marxovega izpeljevanja, nek specifien karakter teksta, ki, tudi neodvisno od vpraanja povezave s Heglom, vedno znova vzbuja teoretsko pozornost. Lahko bi rekli, da pozornost, ki jo je bilo deleno prvo poglavje, kae, da pri bralcih poraja doloeno zmedenost, preseneenje; e na ravni povsem povrinskega videza morda izkazuje neko neujemanje s predstavo, kako naj bi izgledalo delo o politini ekonomiji; za bralca, ki v knjigo vstopa z zelo jasno urejenimi predstavami o posameznih znanstvenih disciplinah in njihovimi predmetnimi podroji, bo zaetek Kapitala vzpostavil nekaken kratek stik. Natanneje, ko gre za prve, najbolj splone opredelitve znaaja (posebej) prvega poglavja, bi lahko zaznali cel trend, lahko bi nateli serijo opazk, pripomb, opredelitev, ki v zvezi s poglavjem o blagu posegajo po izrazih, ki tako ali drugae segajo na semantino polje kognitivnega, mentalnega. S tem ne merimo le na neizogibno oznako loginosti izpeljave; zdi se da so uvodna poglavja Kapital z neim miselnim prepleten e bistveno tesneje. Christopher J. Arthur se denimo nekje izrazi, da kapital ima na sebi neko konceptualnost.[footnoteRef:16]. Omenimo lahko vsaj e projekt Alfreda Sohn-Rethla, katerega delo iek povzame s formulo, da je v Kapitalu, konkretno v konceptu blagovne forme, o odkril nekaj, kar ni misel, toda ima formo misli.[footnoteRef:17] [16: Christopher J. Arthur, Critique & Contradiction (prispevek na John McCarney memorial conference, London, 25. oktober 2008).] [17: Slavoj iek, Sublime object of ideology (London : Verso, 2008), str. 13.]

Ta kratek stik, ta idiosinkratini znaaj teksta, nam lahko slui kot dobro izhodie, od koder lahko poskusimo zbliati poglavje o blagu s Heglom oz. natanneje opredeliti in utemeljiti opaanja o domnevnem heglovstvu tega poglavja opaanja, ki jim, upotevajo njihovo pogostost, presenetljivo redko sledi tudi zelo jasna in precizna eksplikacija. Namre, e prvo poglavje e na prvi pogled ne deluje povsem zdruljivo s predstavo o Marxu kot strogo prizemljenem materialistinem mislecu, lahko to v veliki meri pripiemo temu, da je spontano razumevanje 'materializma' najpogosteje vpeto v okvir dualistinega, predstavnega miljenja, ki vse obstojee razporeja med alternativama trdne materialnosti in megliaste mentalnosti. Proti temu bomo postavili minimalno izhodino tezo, da je dejstvo, da se Marx v Kapitalu ne prilega zlahka tej shemi, odmev heglovstva; ena od zelo osnovnih potez Heglove filozofije je bila ravno vztrajno razkrinkavanja nevzdrnosti tovrstnih dualizmov.Oziroma, natanneje: Hegel, izhajajo iz post-Kantovskega konteksta, se v svoji filozofiji v prvi vrsti ni kritino ukvarjal neposredno z (metafizinim) dualizmom idej in materije, bolj neposredna tara njegove krike je bil epistemoloki korelat slednjega, torej dualizem utnosti in razuma/uma. Na tem terenu pa eden izmed kljunih aspektov Heglove kritike Kanta sestoji iz tega, da utnost, razum, um, preneha obravnavati kot preprosto faktine zmonosti, med katerimi ne obstaja nobeno razmerje, temve jih uverii v momente gibanja misli. Podobno bomo tudi pri Marxu naposled lahko nali prikaz analogno sekvenne ontologije kapitalizma, ki se bo nazadnje dejansko izkazal kot doloena miselna operacija nad neposrednostjo posameznih, konkretnih ivljenj ljudi. Problem zaetkaZanimo z vpraanjem zaetka, temo, ki je vsekakor znailno zaposlovala oba misleca. Eden od vidnejih premikov v razvoju Marxovega znanstvenega pristopa je bil odmik od empiricistinih poudarkov iz, denimo, Nemke ideologije k bolj heglovsko zveneim metodolokim naelom iz Uvoda k Ortom kritike politine ekonomije (Grundrisse). Marx torej pristane, da je treba zaeti z abstraktnimi kategorijami, da v nasprotnem primeru, ob poskusu, da bi zagrabili dano, nam v rokah ostane zgolj kaotina predstava o celoti.[footnoteRef:18] [18: Karl Marx, Uvod k ortom kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije : 1857/58, ur. Rado Riha, Pavle Zgaga (Ljubljana : Delavska enotnost, 1985), str. 32.]

Heglovske interpretacije Kapitala sicer kot referenno Heglovo pogosteje jemljejo Znanost logike, toda dalo bi se zagovarjati stalie, da tako zaetek Kapitala kot metodoloka refleksija iz Uvoda v Orte prej napotujeta na zaetek Fenomenologije duha. Ne da bi se spuali v kompleksno problematiko zaetka Logike, lahko hitro ocenimo vsaj, da se zdi notranji teoretski kontekst tega zaetka (torej problemi, ki jih je moral Hegel reiti s tem zaetkom, kar je konec koncev kar problem zaetka kot tak) nekaj absolutno in neponovljivo specifinega, skratka ni takega, kar bi se dalo zlahka ekstrapolirati, tj. iz njega narediti sploni model zaenjanja posebnih znanosti, kot je politina ekonomija. Fenomenologija duha se za kaj takega zdi bolj ustrezna vsaj v tem smislu, da tu e od zaetka spremljamo pot zavesti, imamo torej v svetu obstojeega protagonista z epistemolokimi ambicijami, in nismo, kot v logiki, sooenimi z mislimi boga pred stvarjenjem, torej istimi abstrakcijami, ki, kot se zdi, predhajajo kakrnegakoli spoznavnega subjekta ali svet. V poglavju o utni zagotovosti po drugi strani naletimo na zavest sredi sveta, ki se ji v prvem momentu njena konkretna utna vsebina zazdi neizmerno bogato spoznanje. Temu staliu lahko hitro najdemo ustreznico v nujno neuspelem poskusu, dojeti drubo prek kaotine predstavo o celoti, na katero Marx v Uvodu k Ortom obsodi od njegovega bolj naiven znanstveni projekt. Hkrati pa se je treba spomniti, da se tudi kapital zane z neko podobo ogromnega bogastva: Bogastvo drub, v katerih vlada kapitalistini produkcijski nain, se kae kot ogromna zbirka blag.[footnoteRef:19] To ni samo nakljuno sovpadanje oznaevalcev, ogromna zbirka blag dejansko zaseda podobno strukturno mesto najbolj zunanje, neposredne, brezpojmovne podobe kapitalizma. [19: Marx, Kapital, str. 29.]

Od tod je mo razjasniti razmerje med obema Marxovima zaetkoma, med tistim napovedanim v Uvodu in tistim izvedenim v Kapitalu. Marx svojemu vodilu ni povsem zvesto sledil: e je v Uvodu e iz zunanje pozicije razkrinkaval epistemoloko neproduktivnost kaotine predstave celote, je v Kapitalu prav to kaotino predstavo vsaj za moment vkljuil v sam tok teksta. Metodoloka naela Uvoda tako v Kapitalu niso preprosto upotevana namesto tega je njihova nujnost e enkrat uprizorjena. Z blagom se torej ne zaenja kot najabstraktnejo in najbolj nedoloeno kategorijo kapitalizma, temve zato, ker je blago ravno prva toka prehoda, v kateri kapitalizem sam preide od neizmernega bogastva neizmerne zbirke blag k isti abstrakciji vrednosti. Pri tem pa obstajajo pomembne nianse, kako razumeti to postajanje abstrakcij in te nianse bodo osrednji predmet naslednjih razdelkov.Substancialistina interpretacija teorije vrednostiPrvo poglavje Kapitala je torej znotraj zgodovine marksizma nekam kontroverzno mesto, vzrok mnogih nerazumevanj in razprav, ki so slednja poskuale odpraviti. Lahko bi rekli, da je v marksistini tradiciji delovalo kot vena toka vraanja, stalen atraktor, ob katerem so se poskuale artikulirati razmejitvene linije pravilnega razumevanja Marxove teorije v njenih temeljnih aspektih. Dejansko bi lahko v zgodovini marksizma identificirali nekakno razpreno tradicijo (zaeni s sovjetskima teoretikoma Rubinom, Pashukanisom, kasneje predstavniki Neue Marx Lektre v Nemiji, do neke mere tudi Lukcs, Postone), za katero je znailno osredotoanje na koncept vrednostne forme in, preko njega, kritika nekega detektiranega splonega napanega razumevanja Marxa, ki je najpogosteje diagnosticirano kot ricardovsko branje teorije vrednosti. Tako denimo Backhaus:Pri kritinem pregledu sekundarne literature h Kapitalu je mo dokazati, da je bila delovna teorija vrednosti recipirana ali kritizirana samo v grobo poenostavljeni in pogosto povsem popaeni obliki. Tako je predvsem za pozitivistino interpretacijo Marxa znailno, da identificira klasino in marksistino vrednostno teorijo.[footnoteRef:20] [20: Hans-Georg Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, prev. Rado Riha, asopis za kritiko znanosti 1314 (1976), str. 103 (prevod prilagojen).]

Najprej je treba pripomniti, da tega napanega razumevanja ne gre pripisati kaknemu zaslepljujoe mogonemu vplivu Ricarda samega. Trdil bom, da e Kapital sam, ob nezadostno pozornem branju, napeljuje na prav to isto poenostavljeno recepcijo delovne teorije vrednosti, o kateri govori Backhaus tudi za bralca, ki za Ricarda e nikdar ni slial. (Pri tem se konec koncev opiram na lastne izkunje pri emer, kolikor sem te primerjal s kolegi s podobnimi intelektualnimi interesi, v pogovorih s katerimi so detajlne klarifikacije glede Marxove teorije vrednosti predstavljale ponavljajoo se tematiko, se je to opaanje le potrdilo: Za vse je bilo razumevanje teorije vrednosti dvotaktno tj. obstajalo je neko prvo spontano razumevanju, ki mu je na neki toki prej ali slej sledilo spoznanje o njegovi napanosti.) Skratka, trdim, da obstaja nekaj takega kot je standardno spontano napano branje Marxovo teorije vrednosti, ter da se navsezadnje ravno v vrzeli med njim in pravilnim razumevanjem skriva vse, kar je pri tej teoriji bistveno heglovskega oz. dialektinega. Poskuajmo opredeliti to spontano napano branje; zanj se nekako vsiljuje oznaka substancialistinega razumevanja vrednosti. Natanko o isti interpretaciji namre govori Michael Heinrich takole: Substanco vrednosti kot jezikovno figuro se je pogosto razumelo na kvazi-fizikalistien, substancialistien nain; delavec je porabil specifino kvantiteto abstraktnega dela in ta kvantiteta obstaja znotraj posameznega blaga in spremeni izoliran produkt v predmet z vrednostjo. [footnoteRef:21] [21: Michael Heinrich, An introduction to the three volumes of Marx's Capital (New York : Monthly Review Press, 2004), str. 49.]

Torej, po tem spontanem razumevanju lahko odnosu med delom in vrednostjo pripiemo naslednje poteze: vnaanje vrednosti v objekt preko dela se dogaja neposredno, atomizirano in lokalno. S tem, ko je nastal kot rezultat dela, predmet nosi vrednost v sebi, kot svojo notranjo kvantitativno dololjivo (in doloeno) kvaliteto. Opremljen s to lastnostjo in na podlagi nje, predmet postane blago na trgu, kjer stopa v razmerje z drugimi blagi v kontekstu menjave potem vrednost nastopa kot dan, v-zadnji-instanci doloujo dejavnik (z monimi kontingentnimi odstopanji). Ta interpretacija se med drugim tudi ne more izogniti posledici, da se z njo (kolikor vir vrednosti omejujemo na loveko delo) v delo samo naseli neka mistina, nerazjasnena kvaliteta, po kateri se razlikuje od vseh drugih dejavnikov (pre)oblikovanja predmetov; konec koncev je na to interpretacijo mo nasloviti vpraanje, kaj je tako posebnega na lovekem delu, kar manjka, denimo, ivalskemu ali delu, ki ga opravljajo stroji. Kljuna poteza bolj sofisticiranega razumevanja Marxove teorije vrednosti se nanaa na vlogo, ki jo pripiemo menjavi. Za 'substancialistino' interpretacijo teorije vrednosti so menjava in doloena menjalna razmerja, po katerih se blaga dejansko izmenjujejo, le epifenomen, v katerem se na bolj ali manj adekvaten nain (znotraj meja kontingentih odstopanj) empirino manifestira vrednost, ki jo je blago e nosilo v sebi. Po vrednostno-formnem nazoru, pa, strogo vzeto, ni mogoe govoriti o vrednosti, loeni od menjave. Menjava je po tem branju bistveno bolj konstitutivna za vznik vrednosti in ne zgolj manifestacija slednje. To je tesno zvezano z dejstvom, da, kot v Kapitalu hitro opozori Marx, delovna teorija vrednosti ne pomeni, da so produkti najpoasnejih in okornih delavcev nosijo ve vrednosti ko produkti ostalih vrednosti seveda ne doloa katerokoli delo, temve drubeno potrebno delo. To pa tudi pomeni, da se vrednosti ne da obravnavati loeno od momenta, v katerem se vzpostavi ta dimenzija drubenosti dela, tj. momenta, ko je delo pripoznano kot drubeno potrebno to pa se zgodi ravno v menjavi. Kljuno je, da je vrednost bistveno drubena kategorija. To pomeni: kategorija vrednosti ima opraviti izkljuno z ljudmi in odnosi med njimi. To je osnovna poanta, ki je bila do neke mere sicer e prisotna v klasini politini ekonomiji, toda ele Marx jo je uspel ustrezno utemeljiti: da je polje (menjalne) vrednosti vzpostavljeno na popolnoma drugi ravni kot konkretna predmetnost uporabne vrednost, med njima je radikalen rez: Kot menjalne vrednosti so blaga lahko le razline kvantitete, kar pomeni, da ne vsebujejo niti atoma uporabne vrednosti.[footnoteRef:22] [22: Marx, Kapital, str. 31.]

S to strogo drubeno utemeljenostjo kategorije vrednosti se razblinijo tudi vsi zgoraj orisani problemi 'substancialistine' interpretacije: ker je vrednost kategorija, ki zadeva izkljuno loveke odnose, ne preostane ve nobeno nepojasnjeno vpraanje o specifini kvaliteti lovekega dela. e zelo strnjeno formuliramo subtilen obrat, ki se je, kar zadeva razmerje vrednosti in dela, zgodil med obema interpretacijama: ne gre za to, da bi bilo delo tisto, kar doloa vrednost; vrednost je tisto, kot kar se izraa delo.Marxova teorija vrednosti med Ricardom in BaileyemSedaj, ko smo vsaj iz enega vidika zartali kljuno razmejitveno linijo med monimi interpretacijami Marxove teorije vrednosti, naposled obrnimo pozornost k dejanskim zgodovinskim referencam, na ozadju katerih se je Marxova teorija formirala; poskusili bomo prikazati, da je Marxova teoretska inovacija glede pojma vrednosti v odnosu do dognanj klasine politine ekonomije v zadnji instanci identina razmejitvi, ki smo jo prikazali zgoraj.To ni povsem oitno. Ricardova teorija vrednosti ni bila zgrajena kot teza o specifini, vrednost ustvarjajoi kvaliteti lovekega dela. Njegov epistemoloki pristop je razmeroma preprost: izhaja iz empirinega fenomena vrednosti in se poskua spustiti do vzrokov zanj, ki se skrivajo v ozadju, pri emer se strinja s Smithom, da je za veino blag glavni vzrok vrednosti delo. Torej, njegova teorija se v principu giblje v pojasnjevalnem okviru iskanja korelacij med kvantitetami, z dananjim jezikom, poiskati neodvisno spremenljivko (delo) za odvisno (vrednost). Marxov odnos do tega znanstvenega postopka je zajet v naslednjem znanem citatu: Politina ekonomija je, eprav nepopolno, analizirala vrednost in vrednostno velikost ter odkrila vsebino, skrito v teh formah. Nikoli pa se ni vpraala, zakaj ta vsebina privzame to formo, tj. zakaj se delo prikazuje v vrednosti, mera dela s svojim asovnim trajanjem pa v vrednostni velikosti produkta dela.[footnoteRef:23] [23: Marx, Kapital, str. 63.]

V tem odlomku so strnjeni vsi kljuni elementi Marxove kritike Ricarda. esar Ricardo (in Smith pred njim) ne naredi, je izgradnja zadostne teorije posredovanja med delom in vrednostjo. Dokler je 'delovna teorija vrednosti' razumljena zgolj kot teorija zunanje korelacije (in brez prikaza posredovanja je nujno zunanja), je to mono narediti zgolj na podlagi neke pomembne skrite, neutemeljene predpostavke, predpostavke, ki je skrita na nain, da je oem vsem: predpostavljeno je namre vsaj to, da obstajata kvantiteti dela in vrednosti. Torej, da obstajata kot dani, in da je dan tudi njun znaaj obosti, ki sploh omogoa nekaj takega, kot je vzpostavitev korelacije med njima. V literaturi lahko pogosto naletimo na poanto (denimo pri Postoneu), da je Marx presegel transhistorino pojmovanje dela (in vrednosti) in pokazal na njuno historino pogojenost. Tu moramo biti precizni, pri tej kritiki transhistorinosti ne gre zgolj za razmeroma trivialno poanto o zgodovinski spremenljivosti nae pojmovnosti, tj. da je na pojem dela moen zgolj v kapitalizmu; historina pogojenost se tu ne nanaa na pojem dela temve na delo samo, samo v kapitalizmu obstoji in je realno uinkujoa kategorija dela kot takega. Ta realna enotnost kategorije dela pa ima svoje materialne predpostavke, potrebuje realen mehanizem enotenja, torej predpostavlja obstoj specifinega naina drubene interakcije namre, menjave kot dominantne oblike ekonomske organizacije (in v zadnji instanci obstoj denarja), ki je praktini temelj vznika te kategorije.[footnoteRef:24] [24: Historina pogojenost kategorije dela tako ne pomeni, da pred kapitalizmom ljudje niso delali, temve da je, ko se nanaa na predkapitalistine drube, delo kot tako zgolj subjektivni pojem, ki zunanje enoti heterogene prakse v kapitalizmu pa ta princip enotnosti obstaja v ekonomiji sami, abstrakcija je realna.]

Oziroma, e nekoliko anticipiramo nadaljnjo razpravo, tisto, kar Ricardu manjka, je pojem abstraktnega dela: brez njega mora za substanco vrednosti postavljati konkretno delo, torej delo v vsakokratni posebnosti kar pa pomeni, da ravno ne more zares opraviti funkcije enotnega temelja vrednosti.To bo morda bolj jasno po naslednjem premisleku: upotevati je treba, da se Marx z Ricardom ni sooal v vakuumu. Njegova kritika in reformulacija klasine teorije vrednosti je imela med drugim svoj izvor v dejstvu, da so bile v tej teoriji e detektirane razpoke. Konkretno, komentatorji (Backhaus, Rubin, Karatani) se naeloma strinjajo, da je Marx svojo teorijo vrednosti oblikoval na podlagi oitkov, ki jih je proti Ricardu uperil Samuel Bailey. Ta je poskual dokazati, da je sploh kakrenkoli enoten koncept vrednosti v politini ekonomiji odveen; namesto tega bi se morala le-ta ukvarjati zgolj s tistim, kar je empirino razvidno, namre posameznimi menjalnimi razmerji med razlinimi blagi. Od tega povrinskega sklopa relacij med blagi po Baileyu ni mo preiti k nobeni globinski regularnosti, tj. k vrednosti, lastni vsakemu posameznemu blagu, in preko tega k razlogu zanjo (delu). Tako o tej temi Backhaus:Ricardovcem je ostalo skrito, da ostaja njihova trditev, da delo doloa vrednost blaga, samemu vrednostnemu pojmu vnanja. Doloitveni razlog in doloitveni objekt te izjave pa ostaneta razlina in nista v nobeni "notranji povezavi". Delo se vede do vrednosti kot do neesa tujega tudi e takrat, ko je vrednostna velikost doloena kot funkcija porabljene koliine dela. Tako je temeljna postavka klasine ekonomije le zagotovilo "metafizina dogma". Bailey, predhodnik subjektivistine vrednostne teorije, je zadel s svojo kritiko klasine ole na ranljivo mesto: "e ricardovci odgovarjajo Baileyju surovo, vendar ne da bi zadeli v rno, potem le zato, ker niso pri samem Ricardu nali nobenega pojasnila o notranji povezanosti vrednosti in vrednostne forme ali menjalne vrednosti. Bailey je zato lahko kritiziral "absolutno vrednost" Ricardove ole kot nekaj, kar je "blagu lastno", "v njem prebivajoe" in s tem kot sholastien izum. Bailey je postavil vpraanje: "Imeti vrednost, prenesti del vrednosti, vsota ali celokupnost vrednosti itd. ne vem, kaj naj vse to pove."' [footnoteRef:25] [25: Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, str. 111.]

Torej, Marx se strinja, da je Bailey zadel Ricarda v ibko toko toda problem ni v Ricardovem projektu samem, temve v njegovi izvedbi; pravilna teorija vrednosti bo morala prikazati tudi gibanje posredovanja med substanco vrednosti in njenimi pojavnimi formami, in se bo na ta nain obranila nevarnosti baileyevske kritike. Glede na to, da tu poskuamo vlei vzporednice med Marxom in Heglom, kar vkljuuje dojetje Marxovih izpeljav na ravni njihove abstraktne forme, se bo smiselno opreti na prodorno analogijo, ki jo naredi Kojin Karatani v na nekem mestu svojem delu Transkritike, v katerem, opirajo se na vezni pojem kritike, raziskuje odnos med Marxom in Kantom. Natanko temu mestu Marxove teorije, torej Marxovi iznajdbi teorije vrednostne forme prek manevriranja med Ricardom in Baileyevo kritiko slednjega, najde zanimivo vzporednico v znani epizodi zgodovine filozofije: Kantovi intervenciji v pat poloaj med racionalistino metafiziko in Humovo empirino oz. skeptino kritiko le-te:Marxova vpeljava teorije vrednostne forme je velik obrat in z njo je presekal z dolgo uveljavljenim nainom razmiljanja. Pravzaprav bi natanko temu morali rei kopernikanski obrat, saj njegov pomen sega ez ekonomsko problematiko. Baileyeva kritika Ricarda je za Marxa odigrala podobno vlogo kakor za Kanta Humova kritika, ki ga je prebudila iz dogmatskega dremea. e torej predpostavimo, da je Ricardo dogmatik (racionalist) potem je Bailey, tako kot Hume, skeptik (empirist). (Humova lastna ekonomska teorija je tu izjema) Kant, kot smo dejali, se ni postavil niti na stran racionalizma niti na stran empirizma, temve je posual dojeti nezavedno formo, ki predhodi obema. To je transcendentalni pogled nazaj. Podobno je Marx sicer sprejel Baileyevo kritiko Ricarda, a je Baileya obenem tudi kritiziral. Vrnil se je k vrednostni formi, se pravi formi, ki neko stvar ele doloi za denar ali za blago, ki ji niti Baiely ni Ricardo nista posveala nobene pozornosti, kajti oba sta izhajala iz dejanske, e razvite kapitalistine ekonomije.[footnoteRef:26] [26: Kojin Karatani, Transkritika, prev. Iztok Ilc et al. (Ljubljana : Krtina, 2010), str. 246.]

Vzporejanje filozofije z politino ekonomijo je tu mono, ker aporija slednje oitno zadeva zelo bazina metodoloka vpraanja (ki se izkaejo celo za ontoloka). Podobno kot Hume racionalistom, tudi Bailey Ricardu oita nelegitimno sklepanje o obstoju enotne substance za mnotvom zgolj-manifestacij, ko gre za teorijo vrednosti: Empirino dostopne so nam zgolj partikularne menjalne vrednosti vsake menjave posebej neupravieno jih je razlagati s tem, da jim v ozadju pripiemo transcendentno poenotujoo substanco vrednosti, ki je lastna blagu samemu in manifestacija katere naj bi bile. Bailey je Ricarda eksplicitno kritiziral kot metafizika in na tem primeru vidimo, da se ta oznaka, ki jo v kontekstu konflikta znanstvenih teorij navadno beremo kot zgolj naelno kritiko, oitek o nedoseganju znanstvenih standardom, tu ujame z njenim preciznejim pomenom, tj. designacijo specifine tradicije oz. pozicije v novoveki filozofiji. Seveda nam Karatanijeve analogije ni treba oz. je ne moremo razlagati na nain neposrednega intelektualnega vpliva (v banalnem smislu, Ricardo je bral ve Descartesa, Bailey ve Huma), niti s sklicevanjem na nekakno spontano transdisciplinarno ujemanje misli. Namesto tega je treba uvideti, kako se na polju politine ekonomije ponovi enaka struktura teoretskih opoziciji kot smo jo lahko sreali na abstraktnem filozofskem terenu, ker ponovno stopita na oder dva razlina principa miljenja bazine realnosti oz. reeno s Heglom, dva odnosa misli do objektivnosti.Tako na ravni filozofije kot na ravni politine ekonomije smo sooeni z naslednjo strukturo: v obeh primerih imamo stran dogmatikov, ki vztrajajo, da raven empirinega, manifestnega sama ne more ostati zadostna; v svoji minljivosti, razprenosti, punktualnosti, nujno napotuje na neko nadutno sfero onkraj empirinega, ki je edina zmona zagotavljati ustrezno osnovo, iz katere naj se polje empirinega kaosa pojasni. Skeptiki oz. empiriki v obeh primerih zanikajo legitimnost tega premika in vztrajajo, da je povsem plosk univerzum manifestnih, utom dostopnih fenomenov najve in edino, kar je mo oz. vredno spoznati.Kantovo intervencijo v polje filozofije lahko najbolj grobo opredelimo takole: Sprejme kriterije veljavnosti sklepanja, ki jih je filozofiji naloil empirizem, torej predvsem prepoved postuliranja intelegibilnih substanc onkraj utne pojavnosti kot podlago in razlog za slednjo. Vseeno pa empiristini kritiki ne prepusti vsega, izogne se ji z izgradnjo ontoloko bolj 'vitke' kritine filozofije: probleme ki jih je metafizika reevala s postuliranjem substancialnega jaza, Kant razrei zgolj funkcijsko. Jaz tako ni substanca, prav tako pa ne more dopustiti, da bi se razpustil v mnotvo utnih vtisov jaz je ravno ne-substancialna funkcija enotenja sama, transcendentalna enotnost apercepcije.S Karatanijem se je mo strinjati, da je Marxova intervencija tu v grobem analogna Kantovi v naslednjem smislu: Marx sprejme Baileyevo 'empiristino' epistemoloko kritiko, ki prepoveduje postuliranje ne-empirinih, intelegibilnih kvalitet (kot je vrednost), kot razlogov za pojasnjevanje empirinega (tu posameznih menjalnih razmerij). Toda zato se ne odpove ricardovskovem cilju, osnovanju teorije vrednosti. Nasprotno, Ricardova teorija vrednosti ni bila ranljiva za Baileyevo kritiko preprosto zaradi premika stran od iste empirije, temve ker je bil ta preve abrupten in neposreden. Empirino-skeptien ugovor metafiziki, ki ie resnico v polju miljenega, intelegibilnega, je moen zgolj, dokler je to intelegibilno samo pojmovano kot neposredno obstojee, zaradi esar nujno vznikne nepremostljiva vrzel med njim in neposrednostjo pojava. Treba je torej pokazati mehanizem posredovanja, ki je na delu med obema ravnema. Oziroma, morda pravilneje, treba je pokazati, kako intelegibilna raven, bistvo, nastane sama od sebe kot rezultat, torej, v Marxovem primeru, prikazati, da je mogoe od razprenosti mnotva menjalnih razmerij preiti k enotnosti vrednosti brez sumljivih metafizinih manevrov, da torej to mnotvo menjalnih razmerij svoj poenotujo princip e vsebuje samo na sebi.e za trenutek nekoliko prehitimo nao linijo izpeljevanja dololjiva je celo natanna toka v izpeljavi vrednostne forme, na kateri Marx izvede ta prikaz, in sicer prehod od druge k tretji vrednosti formi, prehod od totalne ali razvite vrednostne forme k obi vrednostni formi.[footnoteRef:27] V razviti formi gre ravno za blago, ki svojo vrednost izraa v mnotvu drugih blag (oz. celo v vseh). Naslednji Marxov korak, prehod k obi formi pa tu ni pokazati, da imajo ta menjalna razmerja svoj vzrok v koliini dela, ki ga vsebujejo blaga, temve nekaj bistveno bolj povrinskega: To isto blago, ki mu je grozilo, da se bo porazgubilo v neenotnosti menjalnih razmerij, se ob preprostem obratu smeri forme vrednosti naenkrat znajde v srediu, sedaj so vse vrednosti izraene v njem, samo je prevzelo poenotujoo vlogo obega ekvivalenta. [27: Marx, Kapital, str. 52.]

e strnemo, Marx je epistemoloki konflikt med Baileyem in Ricardom glede obstoja vrednosti kot poenotujoega principa, ki organizira manifestno raven menjave, razreil z naslednjo reformulacijo: vrednost obstaja, toda ne obstaja neposredno. Ne obstaja kot vnaprejnja danost v blagu, temve ravno kot uinek njegovega enotenja z drugimi blagi. Enotnost vrednosti ni enotnost substancialnega temelja temve transcendentalna enotnost.etudi nas zanima razmerje Marxa do Hegla in ne do Kanta, smo v tem primeru dovolj blizu tudi prvemu: e obstaja kak moment Kantove filozofije, v zvezi s katerim je bil Hegel bolj njegov naslednik kot kritik (kolikor je ta dva aspekta sploh mogoe loiti), je to ravno pojem transcendentalne enotnosti apercepcije, ki ga na zaetku tretje knjige Logike eksplicitno oznai kot neposrednega pojmovnega predhodnika njegovega (Heglovega) Begriff:K najglobljim in najpravilnejim uvidom, ki jih najdemo v Kritiki istega uma, sodi ta, da je enotnost, ki vzpostavlja bistvo pojma, prepoznana kot izvorna-sintetina enotnost apercepcije, kot enotnost jaz mislim oziroma kot samozavedanje.[footnoteRef:28] [28: G.W.F. Hegel, Wissenschaft der Logik II (Frankfurt am Main : Suhrkampf, 2003), str. 254.]

***Po teh premislekih lahko jasneje vidimo, kakno distinkcijo, kano razmejitev v monih interpretacijah Marxa poskuajo vzpostaviti teoretiki vrednostne forme: tara napada so poenostavljajoa razumevanja, ki se pri analizi vrednosti zadovoljijo s t.i. argumentom tretje stvari iz samega zaetka poglavja.[footnoteRef:29] Ta se v grobem glasi: dve blagi sta si kot konkretna predmeta, kot uporabni vrednosti kvalitativno razlini, izmenjanji sta lahko le na podlagi tega, da sta enaki neemu tretjemu in to tretje je lahko samo substanca dela, uteleenega v njiju. Toda takno razumevanje ne upravii kompleksnih izpeljav v katere se Marx spusti za tem v razdelku o vrednostni formi. Oziroma, e ponovno upotevamo Backhausa: [29: Marx, Kapital, str. 31.]

Pomanjkljiva posredovanost substance in forme vrednosti pride do izraza e v tem, da je v razvoju vrednosti mo izkazati prelom: prehod od drugega do tretjega razdelka prvega poglavja ni ve razviden kot nujen prehod. Kar se bralcu vtisne, je na videz lahko razumljiv nauk o vrednostni substanci in o dvojnemu znaaju dela, ki je razvit v obeh prvih razdelkih. Tretji razdelek nauk o vrednostni formi pa se veinoma razume samo kot dodaten dokaz ali kot "dialektien" ornament tega, kar je bilo v obeh prvih razdelkih e tako ali tako izvedeno.[footnoteRef:30] [30: Backhaus, K dialektiki vrednostne forme, str.106.]

e bi se zadovoljil z argumentom tretje stvari, bi Marx v zadnji instanci ne razreil niesar od tistega, kar je oital Ricardu. Smoter Marxove argumentacije je, da je treba ele prikazati, kako nastane oz. vznikne vrednost kot princip poenotenja ekonomije, kot raven obosti, ki omogoa splono menjavo. e bi ostal pri argumentu tretje stvari, bi bila ta obost vrednosti spet zgolj zatrjena. Namesto tega Marx nuno potrebuje tudi tretji razdelek o vrednostni formi: obost vrednosti mora biti ele proizvedena, tj. vznikne ele, ko pridobi predmetni obstoj z nastopom denarja. ele s tem, s popolnoma povrinsko izpeljavo denarja preko momentov vrednostnih form, se retroaktivno vzpostavi abstraktno delo kot substanca vrednosti. Preden so se vsa konkretna dela poenotila preko denarja, preden je bil moment obosti vzpostavljen na materialni ravni, o em takem, kot je abstraktno delo, sploh e ne moremo govoriti (Michael Heinrich, ki je sodobni naslednik ole Neue Marx Lektre, v grobem iz teh razlogov celo trdi, da gre pri Marxu pravzaprav za monetarno in ne delovno teorijo vrednosti)Vse to pa je Marx pravzaprav e jasno povedal v Ortih: Denar je fizini medij v katerega so potopljene menjalne vrednosti, in v katerem pridobijo formo ki ustreza njihovemu obemu znaaju. Nujnost denarja, ki ni delo, nastane ravno ker kvantiteta delovnega asa ne more biti izraena v svojem neposrednem, posebnem produktu, temve v posredovanem, obem produktu; v posebnem produktu, produktu, ki je enak in konvertibilen v vse ostale produkte, za produkcijo katerih je potreben ekvivalenten delovni as; ne delovni as v posebnem blagu, temve v vseh blagih hkrati in s tem v posebnem blagu, ki predstavlja vse ostale.[footnoteRef:31] [31: Karl Marx, Marx, Orti kritike politine ekonomije v Kritika politine ekonomije : 1857/58, ur. Rado Riha, Pavle Zgaga (Ljubljana : Delavska enotnost, 1985), str. 85.]

Spekulativna menjavaUtemeljitev 'heglovstva' v poglavju o vrednostni formi bomo tu poskuali prikazati na manj konvencionalnem terenu: primerjali bomo Marxovo analizo vrednostnih form s Heglovo obravnavo spekulativnega stavka. Osnova za smiselnost take primerjave je hitro ugotovljivo dejstvo, da Marxova analiza vrednostne forme, tj. analiza vedno bolj razvitih form enaenja blag, operira v nekem drugem registru kot je preprosto konstativno zatrjevanje ekvivalence. Kot se na nekem mestu izrazi Frederic Jameson, "Celoten Prvi del Kapitala lahko razumemo kot kritiko enabe identitete kot take."[footnoteRef:32] Kritika je tu seveda miljena kantovsko, detajlni konceptualni premiki, ki jih v tretjem razdelku izvaja Marx, se nam nujno zdijo popolna sholastina odvenost, dokler menimo, da je pojem vrednosti kot pogoja monosti ekvivalence med blagi tu e vzpostavljen. Ni ga e, postopek je ravno obraten, Marx mora izhajati iz vsakokratnega kontingentnega dejstva menjave in pokazati, kako se skozi generalizacijo tega naina interakcije med subjekti ele proizvede pojem vrednosti. Ves as imamo opravka s kronimi strukturami vzajemnega predpostavljanja; Marx je presekal z naini pojasnjevanja, ki bi empirijo (= menjavo) pojasnili z dogmatinim postuliranjem njenega pogoja (= ekvivalence vrednosti); namesto tega je empirien kontingenten fakt menjave v resnici tisto prvo, tisto, kar za svoj obstoj ne potrebuje nobenega vnaprej danega temelja. Nadutna sfera vrednosti sicer res je pogoj monosti menjave, toda ni ni drugega kot pogoj monosti menjave, torej ne gre za to, da bi morala najprej kot dana obstajati vrednost, da bi se lahko zgodila menjava, temve, ker se zgodi menjava, je morala vedno-e obstajati vrednost, tj. vrednost vznikne kot retroaktivno postavljena predpostavka (dovolj generalizirane) blagovne menjave. Ta ontoloka produktivnost menjave, da iz koningentnega fakta svojega obstoja retroaktivno vzpostavlja obost, ki jo utemeljuje, se bo, kot bom pokazal, izkazala za podobno ontoloki produktivnosti stavka, ki je znailen za spekulativno sodbo. [32: Frederic Jameson, Representing Marx's Capital (London : Verso, 2010), str. 17.]

Jure Simoniti[footnoteRef:33] okoli motiva spekulativnega stavka gradi splonejo tezo o prelomu, ki ga v filozofiji izvede Hegel; slogan tega preloma je prehod od besede k stavku kot privilegiranemu mestu oz. nainu dogajanja filozofske resnice. Za Heglovo filozofijo nasploh in spekulativni stavek posebej je znailen moment, pravzaprav trajajo moment, krize pomena. Stavek pridobi prevlado nad besedo, ker se v filozofiji nahajamo na podroju, kjer ne obstaja vnaprej dana ontoloka hierarhija, ki je podpirala enostavno formo predikacije S je P torej (stavni) subjekt kot pozitivna entiteta, substanca, na katero se pripenjajo obi predikati. S tem stavek postane ve kot vsota svojih delov, torej ve kot zunanja izjava o stanju stvari, ve kot konstantacija neke doloene povezanosti med entitetami, ki jih denotirajo besede. Namesto tega se mora v spekulativnem stavku vse zgoditi znotraj njega; ker stavni subjekt nima ve nobenega stavku zunanjega referenta, ki bi mu zagotavljal stabilnost, v celoti preide v predikat, oziroma v nasprotnem sunku (Gegenstoss), predikat nazaj vanj. Izkae se, da se vsa vsebinska substancialnost nahaja na strani predikata in od zaetnega trdnega stavnega subjekta ostane le e brezsmiselno ime, prazna obost, goli oznaevalec. [33: Jure Simoniti, Resnica kot kreacija: Heglov pojem med sodbo in duhom (Ljubljana : Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 2008).]

V kaknem smislu lahko to Heglovo analizo filozofiji lastnega diskurza vzporejamo z Marxovo analizo logine strukture menjave? Kot smo videli, mora Marx v tretjem razdelku prvega poglavja zaeti od zaetka, tj. menjavo analizira brez vsakih predpostavk in brez zunanjosti, saj mora biti raven vrednosti, obost, ki utemeljuje menjavo, ele izpeljana. Zanemo torej pri golem faktu menjave, za katero pa lahko reemo, da ji je, etudi gre za isto materialnost prakse, mo pripisati neko diskurzivno vsebino: Je praktien izraz neke predikacje x blaga A je vredno y blaga B. Kot pa smo dognali na podlagi Marxove kritike Ricarda, ta predikacija menjave nima nobenega vnaprejnjega, zunanjega temelja, kot bi ga imela, e bi bilo delo neposredno vrednost, obi ekvivalent, ki bi se zgolj manifestiral v menjavi. e Simoniti glede Hegla lahko govori o prevladi stavka nad besedo, bo tu prilo do prevlade menjave nad produkti, menjava bo torej prevzela vlogo akterja semantine destabilizacije; enako kot stavek se bo menjava izkazala za tisto formo posredovanja, ki je ne bo mogoe pojasniti na nain razstavljanja na njene posamezne elemente, temve bo le-te konceptualno preoblikovala, tj. proizvedla neko novo raven resnice.Kljuni aspekt prve vrednostne forme, Marx jo poimenuje enostavna, posamina ali nakljuna vrednostna forma,[footnoteRef:34] je asimetrinost njenih lenov; strukturni mesti, ki jih zasedata obe blagi, se razlikujeta. Tu e ne gre za zatrditev ekvivalence vrednosti (slednjo je treba e izpeljati), temve prvo blago relativna vrednostna forma izraa svojo vrednost v drugem, v ekvivalentski formi. Kar pomeni, da prvo blago (blago A), v enabi e nastopa kot menjalna vrednost, blago na desni (blago B), pa e vedno kot uporabna vrednost, in sicer kot uporabna vrednost v funkciji izraanja menjalne vrednosti blaga A; na tej toki menjalna vrednost e ne obstaja drugae kot v zrcaljenju blag kot uporabnih vrednosti eno v drugem. Skratka, v enostavni vrednostni formi je blago A, subjekt menjave, s tem, ko je zamenjano z drugim, torej da je izrazilo svojo vrednost v drugem blagu, opustilo vso svojo substancialno vsebino, ki jo nosi kot uporabna vrednost. Kot substancialna vsebina nastopa le e blago B. Prvi nujni uinek menjave je torej nekakna evakuacija pomena, evakuacija pozitivne, substancialne vsebine blaga namesto tega konkretna materialnost blaga teje le e kot nosilec iste, prazne abstrakcije menjalne vrednosti (ni nakljuje, da se je, enako kot v spekulativni sodbi, tudi v funkciji uporabne vrednosti nasproti menjalni dalo prepoznati nekaj analognega razmerju oznaevalec/oznaenec). [34: Marx, Kapital, str. 39.]

Toda to e ni konec analogije: upotevajmo nadaljevanje Heglove obravnave spekulativne sodbe: Sicer je najprej v temelj poloen subjekt kot predmetno fiksno sebstvo; odtod napreduje nujno gibanje k raznoterosti doloil ali predikatov; tukaj pa na mesto onega subjekta stopi vedoi jaz sam in je povezava predikatov in subjekt, ki jih dri. [footnoteRef:35] [35: G.W.F. Hegel, Fenomenologija duha, prev. Boidar Debenjak (Ljubljana : Drutvo za teoretsko psihoanalizo, 1988), str. 44.]

Ta zgoen odlomek zahteva kratko razlago: Hegel tu oitno obravnava situacijo, ko subjekta namesto z enim povezujemo z mnotvom predikatov, tj. ko imamo opravka z mnotvom sodb o istem subjektu. Zaetni sicer oznauje kontekst klasine, ne-spekulativne sodbe: v tem primeru seveda substancialni subjekt sam priskrbi fiksni temelj, na katerega se pripenjajo predikati. Toda tukaj, ko imamo opravka s spekulativno sodbo, pa ravno ta fiksni temelj umanjka, subjekt spekulativne sodbe se v celoti izgublja v vsakokratnem predikatu. Na njegovo mesto mora tako stopiti vedoi jaz sam, torej samo mesto izjavljanja nastopi kot instanca enotenja, oz. kot se izrazi Simoniti, Jaz je uinek spekulativne sodbe, ki v nasprotju s klasino predikativno, proizvede svojega izjavljalca.[footnoteRef:36] [36: Simoniti, Resnica kot kreacija, str. 256.]

In ali ni tu zajeta esenca tistega, kar se pri Marxu zgodi v naslednjih dveh momentih vrednostne forme, v Totalni ali razviti vrednostni formi, ter slednji v Obi vrednostni formi? Totalna ali razvita vrednostna forma z ozirom na enostavno vrednostno formo predstavlja preprosto njeno raziritev v serijo, blago A na mestu relativne vrednostne forme tu svojo vrednost izraa v mnogih ekvivalentskih formah, tj. v mnotvu drugih blag, vsaki v posebnem koliinskem razmerju. (20 vatlov platna = 1 suknji ali = 10 funtov aja ali = 30 funtov kave ). To natanko ustreza momentu, ko spekulativno sodbo razirimo na mnotvo predikatov, in tudi izid je enak: blago A, tu 20 vatlov platna, je goli brezvsebinski oznaevalec, ki svojo doloitev vrednosti najde v nepoenotenem mnotvu raznoterih blag. In konno, imamo dovritev izpeljave vrednosti v momentu obe vrednostne forme. Kot smo zgoraj e omenili, do nje z ozirom na totalno vrednostno formo pridemo z obratom, z zamenjavo strukturnih mest relativne in ekvivalenne forme: tisto blago, katerega vrednost se je prej izraala v raznoterih drugih blagih (torej platno), postane zdaj blago, v katerem svojo vrednost izraajo vsa druga blaga. To blago se je s tem vzpostavilo kot obi ekvivalent. (Sledi sicer e etrta vrednostna forma, denarna forma, prehod do katere pa se znatno razlikuje od ostalih, bistvena struktura ostane nespremenjena, gre le zato, da mesto obega ekvivalenta prevzame posebno blago, tisto, kar je denar po naravi, torej zlato). Enako kot pri spekulativni sodbi se je razvoj zakljuil s tem, ko je dospel do instance poenotenja, do vrednosti, uteleene v formi denarja, do ekonomskega ekvivalenta jaza kot momenta breztemeljne abstraktne obosti.Toda, kaken je sploh lahko pomen tako vzpostavljene analogije? Tu vsekakor ne nameravam postulirati neposrednega vpliva, Fenomenologija duha ni ena izmed knjig, za katero bi imeli kakrnokoli informacijo, da bi jo Marx upoteval (ali sploh bral) v asu pisanja Kapitala. Prej napeljuje na neko isto logino ujemanje Marxovih izpe