UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

KLAUDIJA JELENKO

PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE

DIPLOMSKO DELO

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE

Študent: Klaudija Jelenko

Številka indeksa: 71171965

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Študijska smer: Socialna varnost

Mentor: Izr.prof.dr. Darja Senčur Peček

Maribor, oktober 2013

Za vso pomoč in podporo ne le pri sami izvedbi diplomskega dela, temveč tudi pri celotnem

študiju, se iskreno zahvaljujem svojemu fantu, Marku in mojim najbližjim – mami, sestrama

Glorii in Adriani ter Savu.

Še posebej se zahvaljujem izr.prof.dr. Darji Senčur Peček, za pomoč in nasvete pri izvedbi

diplomskega dela.

KAZALO

1. POVZETEK .......................................................................................................................... 1

1.1. ABSTRACT .......................................................................................................................... 2

2. UVOD ................................................................................................................................... 3

3. POJEM IN OBLIKE ............................................................................................................. 4

3.1. Definicija ............................................................................................................................... 4

3.2. Aktivna in pasivna evtanazija ............................................................................................... 5

3.3. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija ............................................................................. 6

3.4. Posredna (indirektna) in neposredna (direktna) evtanazija z dvojnim učinkom ................... 6

3.5. Samomor z zdravnikovo pomočjo ......................................................................................... 7

3.6. Pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih .......................................................................... 7

4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED ............................................................................... 8

4.1. Antika .................................................................................................................................... 8

4.2. Srednji Vek (od 476 do 1492) ............................................................................................... 9

4.3. Novi vek (od 1492 do 1918) ................................................................................................. 9

5. STALIŠČA O LEGALIZACIJI EVTANAZIJE ................................................................. 11

5.1. Pravica do življenja ............................................................................................................. 11

5.2. Pravica do dostojne smrti .................................................................................................... 13

5.3. »Voluntas aegroti suprema lex esto«................................................................................... 14

5.4. Stališče Sveta Evrope .......................................................................................................... 15

5.5. Stališče Cerkve do evtanazije .............................................................................................. 15

6. UREDITEV EVTANAZIJE NA MEDNARODNI RAVNI ............................................... 16

6.1. Svetovno zdravniško z druženje (World medical assotiation) ............................................ 16

6.2. Svet Evrope ......................................................................................................................... 17

7. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH EVROPSKIH DRŽAVAH ....... 19

7.1. Nizozemska ......................................................................................................................... 19

7.2. Belgija in Luxembourg ........................................................................................................ 23

7.3. Švica .................................................................................................................................... 23

7.4. Turčija ................................................................................................................................. 24

7.5. Slovenija .............................................................................................................................. 25

8. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH DRŽAVAH IZVEN EVROPE . 27

8.1. ZDA ..................................................................................................................................... 27

8.2. Avstralija ............................................................................................................................. 28

8.3. Tajska .................................................................................................................................. 29

8.4. Japonska .............................................................................................................................. 29

8.5. Indija ................................................................................................................................... 29

9. ODMEVNI PRIMERI ......................................................................................................... 30

10. ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 32

MEDNARODNI PRAVNI VIRI ................................................................................................ 34

TUJI PRAVNI VIRI ................................................................................................................... 35

DOMAČI PRAVNI VIRI............................................................................................................ 35

SODNA PRAKSA ...................................................................................................................... 36

INTERNETNI VIRI .................................................................................................................... 36

LITERATURA ............................................................................................ 37

1

1. POVZETEK

Iskanje odgovora na vprašanje ali pravica do življenja zajema tudi pravico do smrti, se zastavlja

ljudem od zmeraj. Že v antični zgodovini so omenjenemu vprašanju posvečali veliko pozornost

in oblikovali bolj ali manj zaokrožena stališča do tega človeškega vprašanja. Evtanazija v

dobesednem prevodu pomeni dobro smrt in je kot sinonim za usmrtitev brez bolečin, predmet

številnih razprav. Le-teh je v današnjem času zmeraj več predvsem zato, ker je medicina

ustvarila velik napredek v smislu podaljšanja pričakovane življenjske dobe, hkrati pa je razvila

pripomočke, ki človeka ohranjajo pri življenju, čeprav sam ni sposoben izvajati niti

najosnovnejših življenjskih funkcij in si sam ali njegovi svojci zanj želijo evtanazijo. Ta se

pojavlja v različnih oblikah. Tako poznamo aktivno in pasivno, prostovoljno in neprostovoljno

ter posredno in neposredno evtanazijo (posredno imenujemo tudi metoda z dvojnim učinkom).

V okviru nadzorovanega konca človeškega življenja govorimo tudi o samomoru z zdravnikovo

pomočjo, pri katerem zdravnik pacientu priskrbi navodila ali sredstva, samo dejanje, posledica

katerega je smrt, pa si zada pacient sam. Vprašanje legalizacije evtanazije je postalo aktualno

šele v zadnjih dvajsetih letih. Pred tem je bilo njeno izvajanje v glavnem prepovedano predvsem

zaradi močnega vpliva Cerkve, ki evtanaziji ostro nasprotuje, v Drugi svetovni vojni pa se je

beseda evtanazija uporabljala za množična pobijanja »nearijcev«. Dovolitev evtanazije v

posameznih državah danes je posledica dojemanja pravice do življenja kot pravice, ki daje

posamezniku možnost svobodne odločitve o smrti. Dodaten argument njeni dovolitvi je pravica

do dostojanstva, ki pa je človeku v veliki meri odvzeto, če priklenjen na bolniško posteljo v

hudih bolečinah čaka na svoj konec. Pretresljive so zgodbe Nancy Cruzan, Ge. Pretty, g. Welby-

ja in številnih drugih, ki so se pred nacionalnimi sodišči ali pred Evropskim sodiščem za

človekove pravice borili za dovolitev izvedbe evtanazije, ki bi končala njihove muke. Prav

primeri posameznikov, ki so pomagali pri samomoru ali kako drugače sodelovali pri smrti na

prošnjo bolnika, so v mnogih državah privedli do dovolitve evtanazije. Le ta je sicer v večini

primerov še zmeraj opredeljena kot kaznivo dejanje, vendar pa posameznik ni kazensko

preganjan, v kolikor je bila evtanazija izvedena v okviru strogo določenih pogojev. Na ta način

je danes evtanazija pravno dopustna na Nizozemskem, v Belgiji, Luxemburgu, nekaterih

državah v ZDA,… V Švici dovoljujejo zdravnikovo pomoč pri samomoru, za ta namen pa so

ustanovili tudi organizacije, kot sta Exit in Dignitas. Nasprotniki legalizacije opozarjajo, da

pravica do življenja, ne zajema pravice do smrti (takšno mnenje je dal tudi Svet Evrope).

Pravica do dostojanstva v tem smislu, pa pomeni skrb bližnjih za umirajočega. Dovolitev

evtanazije po mnenju njenih nasprotnikov bi prinesla številne zlorabe in pritisk na bolne, naj se

zanjo odločijo.

Ključne besede: evtanazija, aktivna in pasivna evtanazija, metoda z dvojnim učinkom,

samomor z zdravnikovo pomočjo, pravno stališče, Cerkev, legalizacija, pravica do življenja

2

1.1. ABSTRACT

Since ancient history people are wondering whether the right to life includes the right to die or

not. They were dealing with this human issue, creating several views and making different

arguments to their opinion. Euthanasia literally means a good death and it is a synonym for

dying without pain. Nowadays it became an important issue, especially because of enormous

medical advances that are helping people to live longer. The main problem at this point is

prolongation of life even though people are terminally ill and incapable to conduct even the

most basic life functions. That is why patients and their relatives wish to carry out euthanasia. In

theory we know active and passive, voluntary and involuntary and indirect and direct euthanasia

(also called method of double effect). In a framework of controlled ending of life we talk also

about suicide with assistance, where doctor provides the patient with the instructions and the

means to perform the act, but the act itself is performed by the patient. Legalization of

euthanasia has become a question in the last twenty years. Before that, its application has been

largely prohibited because of a strong influence of the Church, who strongly opposes

euthanasia. In the Second World War, the word euthanasia was used for mass killing.

Legalisation of euthanasia in some countries is the result of perception of the right to life as the

right that gives the individual a free choice about death. Another argument for its legalisation is

the right to live with dignity, which is deprived of a person, who is confined to a bed and is

waiting for the end in severe pain. The stories of Nancy Cruzan, Mrs. Pretty, Mr. Welby and

many others, who fought for permission to execute them by euthanasia, before the national

courts or the European Court of Human Rights are shocking. Those examples of individuals

who have helped in a suicide or otherwise participated in the death at the request of the patient,

in many countries led to a legalization of euthanasia. Euthanasia is, in the majority of cases still

defined as a criminal offense, but the individuals are not prosecuted, if euthanasia is performed

under strictly defined conditions In this way, euthanasia is legally admissible in the Netherlands,

Belgium, Luxembourg, some states in the U.S.A.,… In Switzerland, doctors are allowed to

assist in a suicide and for this purpose, organizations such as Exit and Dignitas were established.

Opponents of legalization point out that the right to live does not include the right to die (such

opinion is also given by the Council of Europe). Right to live with dignity in this sense, means

taking care for the dying person by his beloved ones. Legalisation of euthanasia, according to its

opponents would bring numerous abuses and pressure on the sick people to choose this way to

die.

Key words: euthanasia, active and passive euthanasia, double-effect method, assisted suicide,

legal position, Church, legalization, right to life

3

2. UVOD

Ljudje kljub zavzemanju za enakopravnost, za odpravo diskriminacije, kljub fizični podobnosti,

še zdaleč nimamo enakega položaja v družbi. Še vedno obstajajo ogromne razlike med

posamezniki, ki se kažejo bodisi po materialni preskrbljenosti, moči ali vplivu v družbi. Edino,

za kar bi lahko rekla, da je vsem ljudem na tem svetu skupno je rojstvo in pa dejstvo, da se vsak

človek v določeni fazi svojega življenja mora srečati z njegovim koncem. Slednje v ljudeh že od

nekdaj vzbuja strah in neprijeten občutek, najverjetneje prav zaradi dejstva, ker se ljudje

zavedamo, da se smrti ne moremo izogniti. Ljudje smo še zmeraj nemočni in nimamo sredstva,

ki bi preprečilo konec življenja, navkljub temu pa nam je skozi zgodovino uspelo ugotoviti,

kako ga podaljšati. Z razvojem medicine namreč ljudje v današnjem času dosegajo zavidljivo

visoko starost, pričakovana življenjska doba se povišuje, številni otroci poznajo svoje pra-starše,

kar je bilo tisočletja nazaj, ko so umirali s 25 leti, nemogoče. Marsikateri sedemdesetletnik živi

polno življenje, uživa v zasluženem pokoju, se ukvarja z vnuki in ne razmišlja o koncu. Žal pa

je zmeraj več ljudi, ki se ne morejo znebiti tesnobnega občutka ob misli na smrt, zaradi bolezni

ali starosti so odvisni od zdravil, ki jih ohranjajo pri življenju ali pa so zaradi svojega stanja

odvisni od neprestane pomoči drugih. Številni so primeri ljudi, ki zaradi nesreče ali prirojene

bolezni niso sposobni opravljati nobenih življenjskih funkcij, namesto njih to počne naprava, ki

jih dnevno preskrbuje z vodo in hrano ter jim pomaga pri dihanju. Prav v takšnih in podobnih

primerih pridemo do trenutka, ko je neizogibno srečanje z verskimi, kulturnimi, moralno-

etičnimi, filozofskimi in pravnimi stališči in vprašanji o tem, koliko je takšno življenje dejansko

vredno, kje potegniti mejo, ko gre za podaljševanje življenja, kako postaviti merila, kdo bo živel

in kdo ne, ne nazadnje pa, kdo lahko o tem odloča.

S takšnimi in podobnimi vprašanji se danes vedno pogosteje ukvarjajo strokovnjaki iz

najrazličnejših področij, vsa pa so posredno ali neposredno povezana z evtanazijo in njeno

ureditvijo v pravnih sistemih. Zelo groba definicija evtanazije jo opredeljuje kot usmrtitev brez

bolečin, obstajajo pa različne oblike njene izvedbe. Oboje, tako sam pojem kot njene oblike,

bom podrobneje opredelila v začetnem delu svoje diplomske naloge, na kratko pa bom

predstavila tudi nekaj podatkov o evtanaziji skozi zgodovino.

Ker gre za zelo širok pojem, ki posega na številna področja, bo moj poudarek zlasti na pravnem

vidiku in pravnih argumentih za ali proti uzakonitvi evtanazije ter na ureditvi evtanazije v

različnih državah, navedla bom pa tudi odmevne primere, ki so svoj epilog dobili na sodišču in

so tako ali drugače vplivali na zakonodajo ali vsaj spodbudili k razmišljanju o problematiki

evtanazije.

Pravna ureditev evtanazije, kot je naslov moji diplomski nalogi, je danes eno izmed

pomembnejših vprašanj, ki zadevajo človeka, zato je pomembno, da se razpravam ne izmikamo,

4

temveč poskušamo najti rešitve, ki bodo kompromis med argumenti za in tistimi proti njeni

legalizaciji. Moja hipoteza je, da je odnos do evtanazije odvisen od kulturnih, ideoloških in

zlasti verskih prepričanj vsakega posameznika. Gotovo ni države na svetu, katere prebivalci bi

vsi bili strogo za ali proti uzakonitvi evtanazije, pa vendar menim, da so njeni legalizaciji bolj

naklonjene razvite države oziroma tiste, ki dajejo prednost človekovi pravici do svobodnega

odločanja, manj pa tiste, na katere ima Cerkev in religija nasploh še vedno precej močan vpliv.

3. POJEM IN OBLIKE

3.1. Definicija

Najpreprostejša je definicija, po kateri je evtanazija pomoč pri umiranju s pasivnim (opuščanje)

ali aktivnim (ukrepanje) poseganjem v tok življenja posameznika, pri čemer je vodilo usmiljenje

do sočloveka, kateremu je skrajšano življenje. Vsako skrajševanje življenja, ki ima drugačen

namen, je umor.1

Vendar pa v sodobnem času pojem evtanazija dobiva vedno več novih vsebin. O kompleksnosti

njenega pomena priča že samo dejstvo, da se je beseda evtanazija uporabljala za označevanje

različnih, celo medsebojno nasprotnih dejstev. Sprva je pomenila človekovo željo po lepi in hitri

smrti ter hkrati molitev zanjo. Pozneje se je skozi zgodovino njen pomen spreminjal in isti

pojem je označeval pozitivno skrb, nego bolnih in umirajočih ter hkrati željo, da bi bolni umrli v

čim manjših bolečinah, pri čemer se je spoštoval izključno naravni prihod smrti in ne predčasno

prenehanje življenja po volji bolnega. Današnje pojmovanje evtanazije poleg omenjenih vsebin

dodaja še želeno in načrtovano smrt, s katero se skrajšuje počasno in boleče umiranje.2

Čeprav si bolj ali manj znamo predstavljati, kaj je evtanazija, pa je postavljanje definicije, ki bi

bila splošno sprejeta, precej bolj zakomplicirano. Evtanazija namreč ni pojav, s katerim bi se

ubadali zgolj pravniki, ko bi se odločalo o njeni uvedbi v zakonodajo, prav tako ni in ne more

biti samo skrb zdravnikov in ostalih zdravstvenih delavcev, ki se z njo neposredno soočajo.

Evtanazija posega veliko širše, saj zajema številne etične in moralne dileme, stališča in nazore, s

katerimi se ukvarjajo tudi sociologi, teologi, filozofi, v zadnjem času pa tudi politiki. Znotraj

vseh omenjenih stališč ne smemo pozabiti na osebni vidik, katerega narekuje tudi

posameznikovo ideološko prepričanje, vera, območje, na katerem živi, dosedanje izkušnje in

podobno. Vse našteto je kot rezultat privedlo do tega, da še danes nimamo splošno sprejete

1 Povzeto po Cevc Matija, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega

društva, let. 64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 1 2 Povzeto po Pozaić Valentin, Življenja vredno življenje (Evtanazija v luči medicinske etike), Cirilsko

društvo slovenskih bogoslovcev, Ljubljana, 1987, str. 23

5

definicije, ki bi opredeljevala pojem evtanazije, s katero bi se vsi strokovnjaki iz različnih

področij strinjali in ki ne bi vsebovala moralnega vrednotenja oziroma izražanja stališča za ali

proti evtanaziji.

Njeni zagovorniki svojo definicijo podpirajo z izvorom same besede, ki je sestavljena iz dveh

grških, njen prevod pa pomeni dobro, lepo smrt (eu pomeni lep, dober, thanatos pa smrt), hkrati

pa poudarjajo, da je razprava o evtanaziji nujna, saj de facto obstaja v mnogih evropskih

državah, z zakonskimi predpisi (z legalizacijo) bi le preprečili, da se ilegalna evtanazija ne

razširi. Po drugi strani nasprotniki ne sprejemajo definicije, ki bi evtanazijo opredeljevala kot

nekaj dobrega, hkrati pa zavračajo njeno legalizacijo.3

Kot nekakšen kompromis pri dojemanju pomena evtanazije, so se v teoriji in praksi uveljavili

pridevniki, ki jo natančneje opredeljujejo oziroma povedo, katero izmed njenih številnih oblik

imamo v mislih. Po razdelitvi zdravnika Matije Cevca bi naj obstajale pasivna, semipasivna,

semiaktivna, slučajna in aktivna evtanazija. Glede na to delitev evtanazija pomeni pospešitev

smrti neozdravljivo bolnega, oziroma umetno izzvano smrt pri neozdravljivo bolnih, da bi

bolnika razbremenili bolečin in trpljenja.4 Omenjene oblike so precej podobne tistim, ki so se,

glede na različne kriterije, uveljavile kot posledica tradicionalne delitve. Po tej, tradicionalni

klasifikaciji poznamo prostovoljno in neprostovoljno, aktivno in pasivno, posredno in

neposredno evtanazijo, zgodnjo evtanazijo, pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih ter

zdravniško pomoč pri samomoru.5

3.2. Aktivna in pasivna evtanazija

Aktivna evtanazija pomeni direkten poseg, s katerim se povzroči neboleča smrt, torej gre za

aktivno pospešitev smrti neozdravljivo bolnega. V praksi do te oblike prihaja v primerih težkih,

neozdravljivih bolnikov, za katere je že nastopil čas umiranja. Bistven element na strani aktivne

evtanazije je usmiljenje ali sočutje do tistega, ki trpi v neznosnih mukah in ponižanju, s čemer

mu je odvzeto dostojanstvo. V anglo-ameriškem sistemu se zato v tem okviru bolj kot k uporabi

besede evtanazija, nagibajo k uporabi besedne zveze »mercy killing« ali uboj iz usmiljenja.

Izraz pasivna evtanazija pomeni nasprotje aktivnemu ravnanju, saj gre v tem primeru za

opustitev nege ali prekinitev zdravljenja, s katerim se zgolj podaljšuje bolnikovo življenje.

Najpogosteje gre za prekinitev zdravljenja, ki je sicer vzpostavljeno, vendar pa samo podaljšuje

bolnikovo trpljenje, ne da bi mu dajalo kakršnokoli možnost za ozdravitev.

3 Povzeto po Mlinar Anton, Evtanazija (Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija),

Študentska založba, Ljubljana, 2005, str. 91 4 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 28 5 Zgoraj omenjeno delitev sem povzela po delu: Mlinar, 2005, str. 28

6

Bolj kot prekinitev zdravljenja, je na tem mestu sporna opustitev hranjenja in dajanja tekočin

človeku, ki to nujno potrebuje, da se ga lahko ohrani pri življenju, saj je v trajni globoki

nezavesti. Če torej pacient umira, zdravnik ni prisiljen začeti zapletenih postopkov oživljanja in

podaljševanja življenja v nedogled, vendar se na tem mestu zastavlja vprašanje, kdo in kdaj

lahko za neko osebo opredeli, da ta umira in kaj to pravzaprav pomeni. Zdravniške zbornice to

vprašanje rešujejo tako, da govorijo o spremenjenih ciljih terapije, zlasti o paliativni terapiji.6

Domneva se, da je vsakršno dejavnost treba omejiti v primerih, v katerih bi po splošni presoji s

tem soglašala umirajoča oseba. V nekaterih državah zdravniki popolnoma upoštevajo

pacientovo voljo, kar pomeni, da končno odločitev poda posameznik, ki na ta način lahko

razpolaga s svojim življenjem.7

3.3. Prostovoljna in neprostovoljna evtanazija

Prostovoljna evtanazija pomeni usmrtitev razsodnega bolnika, ki je zmožen odločanja o samem

sebi, na njegovo lastno zahtevo. V tem primeru je evtanazija posledica zavestne privolitve in

želje posameznika. Pri neprostovoljni evtanaziji pa gre za usmrtitev bolnika, ki ni zmožen

izraziti veljavne zahteve in ni sposoben odločati o sebi. Lahko gre za bolnike v globoki

nezavesti, sem pa sodijo tudi usmrtitve novorojenčkov, dojenčkov, otrok in duševno bolnih (za

uboj težko bolnih ali prizadetih otrok, se je uveljavilo pojmovanje zgodnja evtanazija). Skrajna

oblika neprostovoljne, je prisilna evtanazija, to je tista, pri kateri gre za usmrtitev bolnika, ki je

sicer sposoben odločanja in izražanja svoje volje, proti njegovi volji. Tovrstna zločinska dejanja

so znana predvsem iz nacistične Nemčije.8

3.4. Posredna (indirektna) in neposredna (direktna) evtanazija z dvojnim

učinkom

Indirektna evtanazija je bolj znana pod imenom terapija z dvojnim učinkom, pri čemer gre za

delovanje zdravnika v smeri, da bolniku sicer olajšuje hude bolečine s postopnim povečevanjem

odmerka močnih protibolečinskih sredstev, ki sicer utegnejo bolniku ohromiti dihalni center in

uničiti bolnikovo fiziološko lakoto in žejo. Zdravnik vendarle s terapijo nadaljuje s ciljem, da

bolniku ublaži bolečino in duševno trpljenje, kljub temu, da se zaveda, da utegnejo dodatne

doze protibolečinskih sredstev pospešiti smrt bolnika.9 Če gre zgolj za možnost, da uporaba

6 Paliativna terapija je aktivna in celostna oskrba, nega in spremljanje bolnikov od trenutka, ko se njihova

bolezen ne odziva več na kurativno zdravljenje. Gre za zdravljenje bolečine in obvladovanje raznih

spremljajočih simptomov. Gre tudi za lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov. 7 Povzeto po Mlinar, Evtanazija, 2005, str. 30 8 Povzeto po Katja Matović, Pomen in vrste evtanazije, Zbornik simpozija o evtanaziji (Ubiti ali pustiti

umreti), Ljubljana 2009, str. 4 9 Povzeto po ETIČNOST EVTANAZIJE,URL:

http://www.scribd.com/doc/159538998/Etic%CC%8Cnost-evtanazije (19.9.2013)

7

sredstev privede do skrajšanja življenja, je to indirektna evtanazija, katere zakoni nikjer ne

prepovedujejo, v kolikor pa sredstva bolnikovo življenje zanesljivo skrajšajo, gre za direktno

evtanazijo.10

3.5. Samomor z zdravnikovo pomočjo

Samomor z zdravnikovo pomočjo je eden izmed načinov končanja življenja in odločitve

posameznika o tem, vendar pa ga je potrebno ločiti od evtanazije v strogem pomenu te besede,

čeprav se oba pojma na Nizozemskem uporabljata kot sinonima. Z njihovim zakonom o

evtanaziji (Termination of life on request and assisted suicide act iz leta 2002),11 sta namreč obe

obliki odločitve o končanju življenja dekriminalizirani.12 Zdravnik posamezniku posreduje

sredstvo, informacijo ali navodilo, kako si vzeti življenje, pacient pa je v tem primeru sam tisti,

ki sebi zada smrtonosno dozo zdravila s pomočjo ali asistenco zdravnika. Ta torej priskrbi

sredstvo, pacient ga sam zaužije, zdravnik pa počaka do nastopa smrti pacienta, v kolikor bi

prišlo do kakršnih koli zapletov.

3.6. Pomoč pri umiranju kot spremljanje bolnih

Kot lahko na podlagi omenjenih oblik ugotovimo, ima beseda evtanazija danes bistveno

drugačno vsebino, kot jo je imela prvotno. Njen izvirni pomen (lepa, dobra smrt), danes v

določenih primerih vsebuje določene primesi uboja, njena natančnejša opredelitev, po kateri bi

sploh lahko ugotovili, kaj imamo v mislih pa zahteva uporabo pridevnikov (aktivna, pasivna,

prostovoljna…), kakršenkoli poskus, da bi izraz znova uporabljali v smislu izvirnega pomena pa

se je izkazal za neuspešnega. Zato pojem evtanazija za potrebe te diplomske naloge uporabljam

izključno kot dejanje ali opustitev, s katerima gre za zavestno in hote povzročeno smrt sebi ali

drugemu z njegovo vednostjo ali brez nje, da bi se izognili bolečinam in omogočili umiranje v

skladu s človeškim dostojanstvom (iz te opredelitve je seveda izvzeta prisilna evtanazija). Za

poimenovanje tistega, kar bi evtanazija naj prvotno pomenila, pa bom uporabljala izraz nega in

spremljanje umirajočih, kar zajema vso plemenito zdravniško skrb in človeško zavzetost, da bi

umirajočemu olajšali ali odstranili trpljenje. V to skrb sicer spada tudi terapija z dvojnim

10 Povzeto po Matović, Zbornik simpozija o evtanaziji, str. 5 11 Termination of life on request and assisted suicide act (Upper house parliamentary year 2000-2001

26691, no 137), april, 2002, URL:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&ved=0CDgQFjAC&url=

http%3A%2F%2Fwww.schreeuwomleven.nl%2Fabortus%2Ftext_of_dutch_euthanasia_law.doc&ei=Apt

NUv6OLsmS7QaWhIDwAw&usg=AFQjCNEk_XpXzaHd3P0I8JSv_-

EkYvbMOw&sig2=XK52lH5hPd17OVyRrhRJOA&bvm=bv.53537100,d.bGE (3.10.2013) 12 Povzeto po EVTANAZIJA-NJEN ZAGOVOR, URL:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&ved=0CCgQFjAA&url=

http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADOC-

HJCS2UW7%2Fba198e0c-86a2-4151-9735-

3ae083933588%2FPDF&ei=dxY7Upb8NYLX4ASUjoEg&usg=AFQjCNGb5ZdgthR0_MwjMkfzQZVQ

eCmzlQ&sig2=bw89Z56PhzpnqY4MRl5Ofw&bvm=bv.52288139,d.bGE (19.9.2013)

8

učinkom, ki lahko sicer pospeši umiranje zaradi uporabe močnih zdravil. Nega in spremljanje

umirajočih zahtevata uporabo postopkov zdravljenja, dokler je to upravičeno, sicer lahko

zdravljenje ustavimo ali opustimo. Takšno ravnanje ne pomeni povzročitve smrti, marveč le

priznanje in sprejetje neizogibnega dejstva smrti, v želji, da bi potekala čim bolj

dostojanstveno.13

4. KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED

4.1. Antika

Kot že prej navedeno, beseda evtanazija izhaja iz antične Grčije, čeprav se je v takratni literaturi

sam izraz redko uporabljal, prvič pa bi se naj pojavil v Pozidipovi gledališki igri Mravlja, iz

katere je mogoče izluščiti njen takratni pomen. Šlo naj bi za lepo, dobro smrt, ki odseva

življenje. Obdobje antike in takratnih kultur je poznalo infanticid, kar pomeni, da so

novorojenčke, ki so bili pohabljeni, bolni, prešibki za preživetje ali nezaželeni, izpostavili,

utopili ali zadušili z dimom. Prav tako je neka oblika evtanazije dejstvo, da grški zdravniki

neozdravljivo bolnih niso zdravili, temveč so pri umirajočem ostali zaradi tolažbe, opore in

lajšanja bolečin. Po Platonu je bilo pomembno, da je vsak državljan poskrbel za to, da drugim

ne bi bil breme, hkrati pa bi po njegovem nazoru država morala poskrbeti za tiste, ki so bili

duševno in telesno zdravi. Po drugi strani je bolne potrebno pustiti umreti, vendar pri tem ni

jasno, ali naj po Platonovem mnenju zdravnik s kemičnim sredstvom umirajočemu tudi pomaga

umreti. O tem se je veliko bolj jasno opredelil Hipokrat, čigar besede še danes postavljajo etični

in moralni okvir zdravnikom po vsem svetu. Dejal je namreč, da nikoli nikomur, tudi, če bi ga

kdo prosil, ne bo zapisal smrtonosne droge ali ga z nasvetom napeljal na to misel, s čimer je

jasno podal svoje stališče do evtanazije v pomenu, kot jo razumemo danes.14

Obdobje rimskega imperija je s Cicerom prineslo pojmovanje evtanazije kot častne, slavne in

dostojanstvene smrti, zelo podobno je cesar Oktavijan pod tem pojmom razumel hitro smrt brez

bolečin. Takratna pravna ureditev je po Lex Corneliae de sicariis et eneficiis določala, da je bil

vsak, ki je namenoma moril, kriv umora. Tako je bil lahko obsojen zdravnik, ki je bolniku

pomagal umreti (sicer ni podatkov o tem, da bi kakšen zdravnik za to odgovarjal). Podobno kot

Grki, tudi Rimljani niso imeli posebnega stališča do samomora, načeloma naj ne bi bili proti,

13 Povzeto po: Pozaić 1987.str. 27 14 Povzeto po: Brkan Maja, Evtanazija kot problematika včerajšnjega dne: kratek zgodovinski pregled,

Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 1995, str. 145, 146

9

vendar pa so jim odrekali časten pogreb in kaznovali samomore med vojaki (ironično, tiste, ki

so poskušali storiti samomor, so kaznovali z obešenjem).15

4.2. Srednji Vek (od 476 do 1492)

V tem obdobju smo priča veliki nadvladi Cerkve, ki je ostro obsojala evtanazijo in samomor. Po

Svetem Avguštinu nima namreč nihče pravice, da bi se ubil z namenom, da si skrajša življenje.

Človekovo življenje se je obravnavalo kot božji dar, s katerim človek ni imel pravice

razpolagati. Tudi Tomaž Akvinski, je dejal, da samomor nasprotuje ljubezni do samega sebe, do

skupnosti in do božje oblasti nad človekovim življenjem. Bog je bil po njegovem prepričanju

edini gospodar nad življenjem in smrtjo. Kot pomembno velja omeniti tudi angleško ureditev, ki

je veljala vse do sredine prejšnjega stoletja, po kateri je samomor kriminalno dejanje, enako kot

pomoč pri umiranju.

4.3. Novi vek (od 1492 do 1918)

Z novim vekom je prišlo do preporoda ideje o evtanaziji. Marthin Luther (nemški teolog in

menih) je idiote oziroma duševno zaostale obravnaval kot nekaj, kar je v nasprotju z naravo in

jih Bog ni želel. Pomemben premik v smeri razmišljanja o evtanaziji, je v svojem delu Utopija

iz leta 1516 prinesel Thomas More, ki je dajal prednost smrti pred stalnim in neodpravljivim

trpljenjem.

Prvi, ki je uporabil pojem evtanazija in ob tem omenjal zdravnike, je bil Francis Bacon

(angleški filozof in pisatelj, 1561-1626), pri katerem se prvič po 1500 letih evtanazija pojavi v

pomenu, kot ga je imela v antiki. Pri njegovem razmišljanju o evtanaziji se je oprl na poročilo o

Avgustovi smrti, razumel pa jo je kot prijetno in neboleče umiranje. Med drugim je pisal tudi o

smrti Antonina Pija, za katerega je dejal, da se utaplja v sladkem in globokem dremežu. Svoje

videnje je pojasnil v delu Two Books of the Proficience and Advancement of Learning Divine

and Humane (leta 1605). Po njem evtanazija pomeni specifične ukrepe zdravnika, vključno z

uporabo sredstev za pospešitev smrti, predvsem takrat, kadar lahko njegova pomoč bolniku

prinese mirno in lahko smrt. Evtanazijo je pojmoval na dva načina in sicer kot euthanasia

exterior in euthanasia interior. Prva je poseg v življenje nekoga drugega od zunaj, druga pa

duhovna priprava umirajočega na smrt.

V obdobju merkantilizma in družbene pogodbe, ki je trajalo od 1498-1714, je nastal koncept

evtanazije varčnosti, po katerem so zavračali preveliko število starejšega prebivalstva in nasploh

tistega, ki pomeni za državo dodaten strošek in izgubo življenjske sile. Takšni miselnosti je

odločno nasprotoval John Locke, ki se je zavzemal za to, da se življenje obravnava kot

15 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 52

10

neodtujljivo pravico za njegovo ohranitev. Filozof, ki ga je v okviru razprave o evtanaziji prav

tako potrebno izpostaviti, je Immanuel Kant, ki je trdil, da sta samomor in evtanazija v

nasprotju s kategoričnim imperativom. Po njegovem videnju si nihče ne more racionalno želeti

konca življenja. O tem lahko odloča le Bog, čigar dar je življenje.16

Razprave o evtanaziji so postajale vedno pogostejše po letu 1895, ko je Adolf Jost izdal knjigo z

naslovom Pravica do smrti. V njem zanika vrednost človekovega življenja in pravico do smrti

podpira ne z religioznimi ali etičnimi razlogi, temveč so mu za presojo zadosti previsoki stroški

zdravljenja. Razmišljal je tudi o aktivnem in pasivnem poseganju, o pacientovi možnosti do

svobodnega odločanja o svojem življenju, končno pa tudi o morebitnih posledicah, ki bi jih

prinesla legalizacija evtanazije.

Do premikov v smeri razmišljanja in udejanjanja evtanazije je od filozofije prešlo na področje

medicine in prava. Leta 1894, je eden izmed takratnih newyorških pravnikov na svetovnem

sodnomedicinskem kongresu zagovarjal stališče, da ima zdravnik pravico končati življenje

bolnika, ki je neozdravljivo bolan in trpi. Nekaj let kasneje je tudi eden od članov Ameriške

zdravniške zbornice zahteval, da bolnikom z recidivnim rakom, tuberkulozo v zadnjem stadiju

in paralitikom skrajšajo življenje z lahko smrtjo. Tako je prišlo v letu 1906 do prve uzakonitve

evtanazije in sicer v državi Ohio. Do evtanazije je lahko prišlo po predhodnem odločanju

komisije. Podobno je parlament izglasoval zakon, ki je v Iowi dovolil evtanazijo ne le

neozdravljivo bolnih, temveč tudi otrok s prirojenimi poškodbami in duševno nerazvitih oseb.

Zdravniški in pravniški nazori in pogledi na evtanazijo so bili kasneje združeni v delu

Dovoljenje za uničenje nevrednega človeka.17 Medtem ko je znotraj ZDA prihajalo do

uzakonjenja evtanazije, so na evropskih tleh prav tako doživeli poskus dekriminalizacije

evtanazije in sicer v Rusiji in njenem kazenskem zakoniku, vendar so določbo še istega leta

odpravili (1922), saj je na njeni podlagi bilo ustreljenih 117 neozdravljivo bolnih otrok.

Druga svetovna vojna je prinesla že prej omenjeno prisilno evtanazijo in je imela povsem

drugačen pomen od siceršnjega. V nacistični Nemčiji je šlo za pobijanje oseb iz rasnih in

evgeničnih razlogov, nikakor ne z namenom lajšanja bolečin na smrt bolnim.18 Prvi model

evgenistične zakonodaje je zakon o sterilizacije iz leta 1933, po katerem so sterilizirali osebe, ki

so imele določene hibe.19 Sprejet zakon je pomenil prvo fazo v smeri doseganja rasne čistosti.

Evtanazijski program se je nadaljeval s pobijanjem otrok, pa tudi storilcev kaznivih dejanj. Pod

pretvezo, da bodo pomagali in zdravili bolne otroke, so jih v posebnih bolnišničnih oddelkih

16 Povzeto po Brkan, Dignitas: revija za človekove pravice, str. 152 17 Leta 1920 sta psihiater A. Hoche in pravnik K. Binding izdala knjigo, v kateri evtanazijo utemeljujeta s

sočutjem do hudo trpečega bolnika pa tudi s prednostnimi potrebami širše družbe. Povzeto po Bohak

Janko Evtanazija-aktualen, a odprt problem, Mohorjev koledar, Mohorjeva družba, Celje, 2002, str. 126 18 Beseda evgenizem pomeni težnjo izločiti biološke sovražnike naroda 19 Več o tem glej: Brkan, Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10,str. 153

11

zdravili z uporabo zdravil v prevelikih odmerkih, kar je povzročilo pljučnico in na koncu smrt,

zato so »zdravniki« lahko poročali o naravni smrti. Poleti, leta 1939, se je pričela politika

ubijanja odraslih, imenovana operacija T4. V okviru le-te so ubijali duševne in druge bolnike s

trajnimi boleznimi, kot obliko slaboumnosti pa so med drugim šteli tudi tiste, ki niso bili

nemške ali sorodne krvi (tkim. nearijci, kamor so spadali tudi Židje, ki so bili žrtve evtanazije že

od samega začetka). V okviru akcije T4 je bilo med letom 1939 in 1941 umorjenih 70.273 ljudi.

po tem, ko so morali s to akcijo prenehati, se je le- ta kljub temu skrivno nadaljevala v

taboriščih, ki so bili urejena kot centri za izvajanje evtanazije. Žrtev teh programov je bilo več

kot sto tisoč- po letu 1941 pa je zaradi dejstva, da niso bili arijci, izgubilo življenje še 6

milijonov ljudi, česar ne moremo označevati z besedo evtanazija v današnjem pomenu, temveč

z genocidom.

Po drugi svetovni vojni je v Angliji in ZDA prišlo do ustanavljanja prvih evtanazijskih društev,

katerih cilj je bila legalizacija aktivne evtanazije. Pojavilo se je mnenje, da je potrebno poleg

pravice do življenja, priznati tudi pravico do smrti. Poleg motiva sočutja, se je pojavil tudi

pravni vidik. Za obdobje po letu 1970 je še posebej značilno naraščanje evtanazijskih družb in

društev, prišlo je celo do nastanka svetovne zveze pod okriljem World Federation of Right to

DIe Societies, še pred njenim nastankom pa je že prihajalo do svetovnih konferenc o evtanaziji.

Glavni posredni cilj omenjenih gibanj je predvsem postavljanje pacientove avtonomije v

ospredje, medtem ko je neposredni cilj doseči legalizacijo uboja na zahtevo oziroma legalizacijo

zdravniške pomoči pri samomoru ter spremembe v kazenskih zakonikih.20Prav na podlagi

omenjenih zavzemanj in gibanj, je kasneje prišlo do prvih zakonov, ki so omogočili razne

oblike evtanazije v posameznih državah, o čemer pa več nekoliko kasneje, ko bom podrobneje

opredelila države, v katerih je evtanazija dovoljena.

5. STALIŠČA O LEGALIZACIJI EVTANAZIJE

5.1. Pravica do življenja

Problem evtanazije je najverjetneje tako zelo kompleksen in širok zaradi številnih vprašanj, ki

jih odpira na najrazličnejših področjih. Zdravniki in drugi zdravstveni delavci se na primer ob

neposrednem srečanju z umirajočimi soočajo z etičnimi vprašanji in vprašanji moralne

sprejemljivosti evtanazije (aktivne ali pasivne), zlasti ugotavljajo ali bi sami bili dovolj močni,

da bi dejansko lahko izvajali evtanazijo, medtem ko se pravniki ukvarjamo predvsem z njeno

pravno sprejemljivostjo in s posledicami, ki bi jih prinesla uvedba evtanazije v zakonodaje. Ob

20 Več o tem glej: Mlinar, 2005, str. 86

12

tem tako zagovorniki, kot nasprotniki legalizacije svoj prav iščejo v temeljnih aktih, katerih

določbe bi lahko podprle njihovo stališče. Razprave, ki v sodobnem času postajajo vedno bolj

aktualne pa se bolj ali manj dotikajo vprašanja pravice do življenja, znotraj tega pa, ali pravica

do življenja vsebuje tudi pravico do smrti. Pravica do življenja je temeljna človekova pravica, ki

jo na nadnacionalni ravni zagotavljajo naslednji temeljni pravni akti:

1. Mednarodni akti

- Splošna deklaracija človekovih pravic (SDČP),21 sprejeta in razglašena 10.12.1948

v 3. členu,

- Konvencija o otrokovih pravicah (KOP),22 sprejeta 20.11.1989 (začela je veljati

šele 2.9.1990) v 6. členu,

- Deklaracija o otrokovih pravicah (DOP),23 sprejeta 20.11.1959 v 4. členu

2. Akt Evropske Unije (v nadaljevanju EU)

- Listina EU o temeljnih pravicah,24 sprejeta 12.12.2007 (s pričetkom veljavnosti

1.12.2009) v 2. členu

3. Akt Sveta Evrope

- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)25

v 2. členu

Zaradi uvrstitve pravice do življenja na sam vrh človekovih pravic in teženj po vedno večji

zaščiti te dobrine vsakega posameznika, se v okviru razprave o evtanaziji postavlja vedno več

dilem o interpretaciji določb, ki zagotavljajo pravico do življenja. Njene neenotne razlage in

visoke ravni abstrakcije pa so ironično pripeljale do tega, da se nanjo sklicujejo tako privrženci

evtanazije, kot tudi njeni nasprotniki. Slednji zagovarjajo stališče, da bi se z legalizacijo

evtanazije močno posegalo v pravico do življenja, hkrati pa bi na smrt bolni in ostareli čutili

pritisk, da z njim čim prej končajo, čeprav si v resnici tega sploh ne bi želeli. Varuhinja za

človekove pravice Vlasta Nussdorfer poudarja, da odločanje o življenju ali smrti večkrat nastopi

takrat, ko je predvsem zaradi zdravstvenega stanja ta zmožnost ogrožena in ne gre več za

samostojno odločitev. V tistem trenutku odločanje o življenju bolnega ali ostarelega preide v

21Splošna deklaracija človekovih pravic (resol. 217 A (III)), 1948, URL:

http://www.unaslovenia.org/dokumenti/sdcp (27.9.1013) 22Konvencija o otrokovih pravicah (Resol.44/25), 1989, URL: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=105

(29.9.2013) 23 Deklaracija o otrokovih pravicah (Resol. 1386 XIV), 1959, URL: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-

in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-

narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah/#c72 (29.9.2013) 24 Listina EU o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), 2007 25 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS(13.6.1994)

MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994)), URL: http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf

(27.9.1013)

13

roke tretjega (tedaj nastopi pravica do evtanazije), s čemer se pa posega v tuje življenje in se

posledično pomaga pri izvedbi samomora, kar je pri nas in v večini drugih držav kaznivo

dejanje. Obe obliki, tako evtanazija, kot pomoč pri samomoru sta pa bili deležni obsojanja že od

Hipokrata dalje, prav tako so obe dejanji obsojale različne veroizpovedi.26

Drug pogled na pravico do življenja dajejo zagovorniki legalizacije evtanazije. V pravici do

življenja slednji vidijo tudi pravico do svobodnega razpolaganja z njim, kar pomeni, da se

posameznik lahko svobodno odloči, kdaj želi njegovo prenehanje. James Rachels omenjen

argument imenuje dokaz iz svobode, po katerem ima vsak pravico, da odloča o življenju, ki mu

pripada in v kolikor želi z njim končati, je to njegova stvar.27 Vendar pa menim, da ta argument

lahko vzdrži le, kadar je govora o pravici do samomora. Namreč pri izvajanju dejanja

evtanazije, bodisi aktivne ali pasivne, je potrebna določena aktivnost tretje osebe (zdravnika,

zdravstvenega delavca), pri čemer pa ne gre več za »upravljanje s svojim življenjem«, temveč

za poseg tretjega, ki pomaga končati življenje. S tem se odpirajo nova vprašanja in pojavljajo

dodatni problemi, namreč pomoč pri samomoru je pri nas kaznivo dejanje po 120. členu

Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).28

5.2. Pravica do dostojne smrti

Umiranje v groznih mukah, hude bolečine in primeri, ko je človekovo življenje odvisno od

aparatov in cevk, so predvsem v današnjem času večinoma razlogi za dovolitev evtanazije

oziroma za njeno legalizacijo. Medicinski napredek v smislu podaljševanja življenja, je prinesel

ogromno pozitivnega (ne nazadnje, večina ljudi si želi živeti čim dlje), sočasno pa se veča

število starejših, katere velikokrat pri življenju ohranjajo zdravila in nenehna zdravniška pomoč.

» Zagovorniki evtanazije pa upravičeno opozarjajo, da se s sodobnimi medicinskimi

aparaturami človeka lahko ugrabi smrti, četudi je ta v nezavidljivem stanju. Medicina je danes

namreč lahko tudi nasilje nad človekom, kadar uporabi vsa razpoložljiva sredstva in poskuša za

vsako ceno rešiti življenje.«29 Pri procesu končanja življenja je potrebno ločiti dva pojma in

sicer smrt in umiranje. Smrt zaznamuje konec življenja, medtem ko umiranje še vedno vsebuje

življenje. Na videz povsem logično razlikovanje je v medicini povzročalo precej težav, namreč

težko je bilo opredeliti trenutek smrti,30 za pravo je pa pomembno, namreč, kadar je govora o

26 Povzeto po DA ŽIVLJENJU IN PRAVICI DO DOSTOJNE SMRTI, URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=95790 (21.9.2013) 27 Povzeto po Rachels James, Pravica do smrti, Cankarjeva založba,Ljubljana,1987, str. 193 28 Ur.l. RS, št. 55/2008 29 Škrbič Ana, Legalizacija ali prepoved evtanazije? (pravica do dostojanstva), Pravna praksa, časopis za

pravna vprašanja, Leto 27, št. 48, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2008, str. 20-22 30 Danes je uveljavljeno pravilo, da se trenutek smrti obravnava kot tak takrat, ko pride do možganske

smrti, kar pomeni, da gre za dokončno in nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov

14

človekovi pravici, da umre dostojanstveno, nimamo v mislih izvršenega dejanja, temveč

dolgotrajen proces, zato bi bilo bolje govoriti o pravici do dostojanstvenega umiranja.31

Zagovorniki legalizacije evtanazije poudarjajo, da je človeku, ki umira v neznosnem trpljenju ali

celo vegetira, odvzeto vsakršno dostojanstvo, katerega mu zagotavljajo najvišji mednarodni

pravni akti. Zaradi svojega stanja v takšni fazi ni sposoben živeti v pravem pomenu te besede in

takemu človeku je potrebno dati možnost, da odloči o prenehanju takšnega življenja.» Pravica

do dostojne smrti ne zajema samo strokovne, etične, moralne, verske in kulturološke vrednote,

temveč tudi socialno ekonomske pogoje in angažiranost celotne družbe, ki ne bo samo

prepoznala pravico do dostojne smrti, ampak to z družbeno angažiranostjo tudi omogočila.

Seveda je pomembno, da je volja pacienta izražena in zapisana pravočasno, upoštevanje pravice

do dostojne smrti pa bo tudi odraz družbe, v kakšni želimo živeti.«32

Po drugi strani pa, njeni nasprotniki utemeljujejo, da pravica do smrti ni zajeta v okviru pravice

do življenja, temveč je z njo celo v konfliktu. V kolikor bi prišlo do legalizacije evtanazije, se z

njenimi moralnimi pomanjkljivostmi preprosto ne bi več ukvarjali, s čimer bi prišlo do njenih

zlorab. Ob vedno pogostejšem izvajanju evtanazije, bi se starejši in oboleli čutili dolžne zanjo

zaprositi, kar pa ne bi bila več njihova avtonomna odločitev. Postopoma bi legalizacija

evtanazije spremenila tudi odnos družbe, namreč čeprav bi bili razlogi za legalizacijo

dobronamerni in nesebični, usmerjeni v odrešitev neznosnih bolečin tistih, ki si tega želijo, bi

vedno težje razumeli tiste, ki vztrajajo navkljub bolečinam. Postali bi nestrpni do tistih, ki se za

evtanazijo ne bi odločili, vse manj denarja pa bi bili pripravljeni nameniti kurativi. Prav tako pa

opozarjajo, da se lahko dostojanstvo človeku zagotovi ne z dovolitvijo smrti, temveč z

ustreznim okoljem, paliativno nego in z vzbujanjem občutka, da je ta oseba še vedno zaželen in

nepogrešljiv član družine.

5.3. »Voluntas aegroti suprema lex esto«

Gre za načelo, po katerem je človekova volja vrhovni zakon, oziroma za načelo popolne

avtonomije osebnosti. Človekova osebnost in zasebnost, njegove pravice, osebna svoboda in

suvereno odločanje o samem sebi so lastnosti, ki jih poudarja in priviligira dotično načelo.

Avtonomija osebnosti pri tem zajema človekovo telo in duševnost, vključno z umom, kar

pomeni, da nobena druga oseba ali institucija ne sme in ne more posegati v odločitve, ki jih

neka oseba sprejme v zvezi s seboj, ali jih spreminjati. Omenjen koncept smiselno vsebuje tudi

(možganskih polobel in možganskega debla). Več o tem v Ubiti ali pustiti umreti (Zbornik simpozija o

evtanaziji), 2009 31 Povzeto po Pozaić 1987, str. 68 32 Prim. Jelka Reberšek Gorišek, dr.med. v Pravica do življenja in do dostojne smrti, etika v medicinski

znanosti, Zbornik prispevkov 22. simpozija Medicina in pravo, Maribor, 22. in 23. marec 2013. Celotno

besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:

http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013)

15

pravilo, da bolnikova privolitev v aktivno ali pasivno delovanje zdravnika odstrani morebitni

pravni ali moralni element nedopustnosti. Ne glede na to, kako napačne se zdijo odločitve

bolnika zunanjim opazovalcem, mora biti ta odločitev vrhovni zakon. To pa pomeni, da lahko

bolnik odkloni vse medicinske posege, ne glede na to, da okolica in zdravnik vedo, da bi mu ti

ukrepi zagotovo olajšali ali podaljšali življenje. Zdravnik posegov ne more vsiliti bolniku, ta pa

lahko z njihovo odklonitvijo neposredno vpliva na trajanje svojega življenja. Omenjeno načelo

ima tudi prednost pred konceptom dobrodelnosti, po katerem mora zdravnik izvajati ukrepe, ki

so za bolnika dobri. Kadar namreč posameznik posege odkloni, mora zdravnik to spoštovati.33

Tudi nasprotniki evtanazije spoštujejo voljo bolnika, kar pomeni, da ne glede na

dobronamernost dejanj, so le-ta nedopustna, če so v nasprotju z bolnikovo voljo, vendar pa ob

tem opozarjajo, da je nemogoče ustvariti pravni red, v katerem bi bil vsak posameznik povsem

svoboden. Z legalizacijo evtanazije, s tem pa z možnostjo svobodne odločitve o njeni izvedbi,

posameznik kljub temu ne bi bil povsem svoboden, saj bi imel zakonodajalčev namig, da se z

njo strinja in da ni moralno sporna. Rezultat legalizacije evtanazije bi tako privedel do

nasprotnega učinka od želenega, saj bi bila avtonomija le še bolj ogrožena.34

5.4. Stališče Sveta Evrope

Po mnenju Sveta Evrope sta pravica do življenja in varstvo človekovega dostojanstva zraščeni

in ju ni mogoče obravnavati ločeno, vendar pa niti določbe konvencije, niti praksa ESČP ne

zavzema neposrednih stališč v zvezi s pravno sprejemljivostjo samomora niti se ne opredeljujeta

do vprašanja ali se lahko posameznik odreče svoji pravici do življenja.35

5.5. Stališče Cerkve do evtanazije

Splošno stališče Cerkve do evtanazije bi lahko v kratkem opredelili takole: »Evtanazija? Ne,

nikoli!«36 Legalizacija evtanazije kot uboj iz usmiljenja (pomoči pri samomoru) bi razkrojila

bistvene vrednote, ki izvirajo iz resnice o človeku in utemeljeno človeško sožitje. Bila bi naj v

nasprotju s človeškim dostojanstvom in smislom zakonodaje. Še najbolj sporno se po mnenju

Cerkve zdi, da se pobudniki njene legalizacije sklicujejo na avtonomijo posameznike. Ta bi naj

pripeljala do tega, da bi ljudi s tem razbremenili odgovornosti za bližnjega.

Svoje obširno mnenje o evtanaziji je Cerkev prvič predstavila v izjavi Iura et bona, leta 1980 in

sicer takole: » Evtanazija pomeni dejanje ali opustitev, ki po svoji naravi ali svojem namenu

povzroči smrt, s ciljem, da odstrani vsako bolečino. Pri evtanaziji gre torej za namen in metode,

33 Povzeto po Flis Vojko, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega

društva, let. 64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 162 34 Povzeto po Škrbič Ana, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, str. 21 35 Več o stališču Sveta Evrope v nadaljevanju v okviru obravnavanja Priporočila 1418 iz leta 1999 36 Tako je stališče Cerkve opredelil Mlinar, 2005, str. 303

16

ki smo jih uporabili.«37 Konkretna argumentacija Cerkve proti uzakonitvi evtanazije sloni na

vrednosti človekovega življenja, na dejstvu, da je le-to dar božje ljubezni, katerega je potrebno

ohranjati in bogatiti. Prostovoljna smrt je tako po tem nazoru prav tako nesprejemljiva kakor

umor. Leta 1985 so nizozemski škofje podpisali izjavo Trpljenje in umiranje bolnih, v kateri so

še poudarili, da nihče ne sme prekiniti povezanosti z drugim tako, da mu vzame življenje ali da

ima druge, ki ga končajo, četudi morda umira. Z okrožnico Evangelij življenja iz leta 1995, so

večinoma ponovili stališča iz Iura et bona, poudarili pa so, da smrti ni dovoljeno povzročati, niti

je ovirati. V kolikor je smrt blizu, se ne sme odreči običajne terapije. Na tem mestu je tudi

Cerkev opredelila razliko med evtanazijo in med odpovedjo paliativni terapiji. V položajih, ko

se neposredno in neizogibno najavlja smrt, se bolnik lahko odreče postopkom, ki bi prinesli

samo mučno podaljševanje, ne sme se pa prekiniti normalne skrbi, ki se bolniku dolguje v

takšnih primerih. V Evangeliju življenja je prisotno ostro obsojanje evtanazije, saj bi v njenih

argumentih, da gre za smrt iz usmiljenja, dejansko naj šlo za odstranitev tistih, ki si sami ne

morejo pomagati in predstavljajo za državo strošek. Glede pravice do življenja, ki je Božji dar,

Cerkev izpostavlja njeno ogroženost, ki bi jo evtanazija naj zanikala in bistveno kršila Božje

zakone (eden izmed zakonov, ki je z dovolitvijo evtanazije kršen, je zapoved: » Ne ubijaj!«).

Ker je človekovo življenje dar, je treba bolne ljudi spremljati do konca. V kolikor bi sprejeli

evtanazijo v zakone, bi dobro umiranje, kot pomoč, prijateljstvo in vzajemna predanost, postalo

nemogoče.38

Cerkev kot edini odgovor na umiranje zagovarja paliativno terapijo, s katero se človekovo

življenje spoštuje kot dar, medtem ko evtanazijo še naprej ostro zavrača.

6. UREDITEV EVTANAZIJE NA MEDNARODNI RAVNI

6.1. Svetovno zdravniško z druženje (World medical assotiation)

Svetovno zdravniško združenje (SZZ) oziroma World medical association (WMA) je leta 1948

obnovilo Hipokratovo prisego, kar pomeni, da morajo njeni člani brezpogojno spoštovati

človeško življenje od rojstva dalje. SZZ je, od njene ustanovitve po drugi svetovni vojni dalje,

sprejelo številne deklaracije, po katerih zdravstvu postavlja osnovne moralno-etične okvire,

hkrati pa poskuša usmerjati ravnanje delavcev v zdravstvu, še posebej takrat, ko so v dvomih.

Po Mednarodnem kodeksu zdravniške etike, se zdravnik mora zavedati, da je njegova dolžnost

ohranjati človeško življenje. V posebni deklaraciji, sprejeti v Lizboni leta 1981 (World medical

37 Povzeto po Mlinar, 2005,str. 304: Kongregacija za nauk vere, izjava Iura et bona, II(CD 28, 1985) 38 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 303-311

17

association Declaration of Lisbon on the rights of the patient),39 je prepovedano sodelovanje

zdravnikov pri izvrševanju smrtne kazni. V omenjeni deklaraciji je bolniku dana pravica, da

pristane na zdravljenje ali ga odkloni, po tem, ko je bil ustrezno obveščen in pravica, da umre

dostojanstveno.40

Posebna pozornost je namenjena Deklaraciji o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice

on Terminal Illness),41 po kateri zdravnik lahko olajša trpljenje bolnika z neozdravljivo

boleznijo tako, da s soglasjem bližnjih sorodnikov prekine zdravljenje (kadar bolnik ne more

več izreči svoje volje). Vendar pa to zdravnika ne razrešuje obveze, da umirajočemu pomaga in

mu da zdravila za lajšanje končne razvojne stopnje bolezni.

Pomemben pravni akt na tem področju, je Deklaracija o evtanaziji, ki jo je SZZ sprejelo v

Madridu, leta 1987 (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-Regulation),42 v

kateri je evtanazija opredeljena kot neetično dejanje, s katerim se namenoma konča človekovo

življenje, ne glede na bolnikovo prošnjo ali prošnjo njegovih sorodnikov. Vendar pa kljub temu

zdravnik mora spoštovati pacientovo željo po naravni smrti in opustitvi procesov zdravljenja.

Deklaracijo o samomoru z zdravnikovo pomočjo (The WMA Statement on Physician-Assisted

Suicide)43 je SZZ sprejelo leta 1992 in samomor z zdravnikovo pomočjo, enako kot evtanazijo

opredelilo kot neetično in ga zdravnik mora odkloniti.

6.2. Svet Evrope

Organizacija Sveta Evrope je, podala izčrpno stališče v okviru Priporočila 1418 iz leta 1999. V

zvezi z evtanazijo, pravico do smrti in do pomoči pri samomoru, se parlamentarna skupščina

Sveta Evrope (PS) sklicuje na 2. člen EKČP.44 Skupaj s Protokolom št. 6 omenjena določba

39 World medical association Declaration of Lisbon on the rights of the patient, Lizbona, 1981, URL:

http://dl.med.or.jp/dl-med/wma/lisbon2005e.pdf (29.9.2013) 40 Povzeto po Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi izhodišči zdravniškega

poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3, Slovensko

zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 170-171. 41 Deklaracija o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice on Terminal Illness), Benetke, 1983,

URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/i2/ (29.9.2013) 42 Deklaracija o evtanaziji (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-Regulation),

Madrid, 1987, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/20archives/a21/ (29.9.2013) 43 Deklaracija o samomoru z zdravnikovo pomočjo The WMA Statement on Physician-Assisted Suicide),

Marbella, 1992, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/e13b/ (29.9.2013) 44 2. Člen EKČP: Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje

namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo

dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem

življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim

nasiljem, pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost,

pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo. K temu členu je bil kasneje sprejet Protokol

št. 6, ki je odpravil smrtno kazen in določil, da lahko država določi smrtno kazen samo za dejanja,

storjena med vojno ali neposredno ob vojni nevarnosti, vendar le v zakonsko določenih primerih in v

skladu z določbami zakona.

18

pravico do življenja opredeljuje kot temeljno, njun namen pa je predvsem varstvo pravice pred

samovoljnim poseganjem s strani države, ne zagotavljata pa brezpogojno varstvo življenja

samega ali njegove kakovosti. Po mnenju Sveta Evrope sta pravica do življenja in varstvo

človekovega dostojanstva zraščeni in ju ni mogoče obravnavati ločeno, vendar pa niti določbe

konvencije, niti praksa ESČP ne zavzema neposrednih stališč v zvezi s pravno sprejemljivostjo

samomora niti se ne opredeljujeta do vprašanja ali se lahko posameznik odreče svoji pravici do

življenja.

Po drugi strani se je Odbor za socialne, zdravstvene in družinske zadeve Parlamentarne

skupščine Sveta Evrope izrekel, da priznanje pravice do smrti (kar so zahtevale številne

nevladne organizacije po Evropi), ne bi pomenilo odprave trpljenja in strahov neozdravljivo

bolnih in umirajočih. Ne strinja se z uradnim dovoljevanjem evtanazije, hkrati pa poudarja, da

legalizacija lahko privede do zlorab, kakršnim smo priča na Nizozemskem, kjer je evtanazija

dovoljena (o tem več v nadaljevanju). Odbor se zavzema za ustrezni razvoj paliativne nege,

lajšanje bolečin in pomoči, hkrati pa poziva države, da pred kakršnim koli posegom pridobijo

soglasje pacienta in upoštevajo njegovo voljo.

Na 24. zasedanju PS v Strasbourgu (1999), je bilo sprejeto Priporočilo 1418,45 ki obravnava

vprašanje varstva človekovih pravic in dostojanstva umirajočih in neozdravljivo bolnih. De

facto se je razpravljalo o podpiranju absolutne prepovedi evtanazije in pomoči pri samomoru.

Zavrnili so tezo, da EKČP vsebuje pravico do smrti, večinsko stališče je bilo celo mnenja, da

pravica do smrti nasprotuje pravici do življenja. Slednjo pa je takratna poročevalka E. Gatterer

iz Avstrije opredelila kot absolutno vrednoto, o kateri ne morejo samovoljno odločati

posameznik, niti osebe, ki umirajo, ali so neozdravljivo bolne, skratka, življenje ne bi smelo biti

namerno vzeto. Varovanje dostojanstva umirajočih in neozdravljivo bolnih pa je potrebno

varovati z zagotavljanjem ustreznega okolja, v katerem ljudje umirajo. Priporočilo vsebuje

večinsko mnenje, da je zagotavljanje ustreznih kapacitet, osebja, znanja in medicinskih

tehnoloških sredstev, zagotavljanje ustreznega odnosa do pacientov bistvenega pomena v smislu

zagotavljanja dostojnega umiranja. Poročilo vsebuje tudi priznanje pravice do lajšanja bolečin,

kar je v skladu s pravico do življenja, zanikana pa je pravica do smrti. Po priporočilu 1418 ima

pacient pravico dobivati sredstva, ki lajšajo bolečine, četudi njihovo jemanje pospeši smrt, nima

pa pravice zaužiti smrtne doze, ki bi povzročila takojšnjo smrt. Pacientu je priznana pravica do

zavrnitve zdravljenja, do prenehanja zdravljenja, bistveno je skratka upoštevati njegovo voljo,

kadar je vprašanje zdravljenje. Volja je lahko izrecna ali nadomestna, kadar ni razsoden pa je

mogoče dokazati njegovo voljo. V dvomu mora biti odločitev v smeri »pro life« (za življenje).

Svet Evrope je s priporočilom želel apelirati tudi na Nizozemsko, ki je bila takrat v fazi

45 Besedilo priporočila 1418 se nahaja na spletni strani http://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-

DocDetails-EN.asp?fileid=16722&lang=EN&search=MTQxOA==

19

sprejemanja zakona o dovolitvi evtanazije, naj tega ne stori. Za ta namen je poročevalka poslala

Nizozemski protestno noto, v kateri je poudarila, da bo tak zakon v nasprotju z 2. členom

EKČP.46 Kot zanimivost navajam, da so med razpravljalci bili tudi predstavniki držav, ki so se

izrekali o priznanju pravice do smrti, aktivni evtanaziji in pomoči pri samomoru. Za priznanje

teh pravic sta se izrekla oba predstavnika Združenega kraljestva in predstavnik Švice. Leta 2000

je Priporočilo 1418 dobilo še potrditev Odbora ministrov, leto kasneje je isti odbor pooblastil

Odbor za bioetiko, naj pridobi ustrezne informacije iz držav članic Sveta Evrope o njihovi

zakonodaji glede namernega povzročanja smrti neozdravljivo bolnih in umirajočih.47

Pomemben mejnik v postavljanju etičnih standardov postavlja Oviedska konvencija Sveta

Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z biologijo in

medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z biomedicino). Za države ta

konvencija predstavlja minimalno varstvo človekovih pravic. V ospredje postavlja predvsem

določbe o privolitvi posameznika v medicinske posege. Pomembno se mi zdi izpostaviti zlasti

drugi del konvencije, ki vsebuje določbe o privolitvi v zdravstvene posege, o katerih mora biti

oseba, katero zadevajo, poučena in mora vanj privoliti. V 6. in 8. členu je pa določeno, da se

poseg na osebi, ki ni sposobna privoliti vanj lahko opravi le, če je v njeno neposredno korist,

kadar pa zaradi nujnega stanja privolitve ni mogoče dobiti, se poseg sme opraviti, če je le-ta v

korist posameznika. Po 9. členu konvencije je določeno, da je potrebno upoštevati želje, ki jih je

predhodno izrazil bolnik glede zdravniškega posega, v kolikor ob posegu ni sposoben izraziti

svoje volje.48

V okviru Sveta Evrope je potrebno omeniti tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, na

katerega se lahko obrnejo osebe, katerim so bile kršene pravice ali jamstva, zagotovljene po

EKČP v državi, katero EKČP zavezuje, po tem, ko so v tej državi izčrpali vsa pravna sredstva.49

7. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH

EVROPSKIH DRŽAVAH

7.1. Nizozemska

46 Povzeto po Teršek Andraž, Pravica do življenja in pravica umreti: ameriška in evropska ureditev,

Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 2001, str. 208-214. 47 Več o tem glej: Teršek, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 212 48 Oviedska konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi

z biologijo in medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z biomedicino), 1997, Ovied,

URL: http://www.kme-nmec.si/Docu/Okonvencija.pdf (22.9.2013) 49 Več o primerih, ki so se znašli na Evropskem sodišču za človekove pravice v poglavju »ODMEVNI

PRIMERI«

20

Obsežne razprave o legalizaciji evtanazije na Nizozemskem so se pričele leta 1973. To je bilo

leto, ko je bila razglašena sodba v zadevi Postma. Dr. Geertruida Postma je namreč svoji 78-

letni materi injicirala smrtni odmerek morfija. Pacientka je veliko pred tem obolela za

cerebralno hemoragijo, posledica katere je bila delna paraliza. Tik pred smrtonosno dozo, je bila

v terminalnem, zadnjem stadiju bolezni in je več krat izrazila željo po smrti. Dr. Postma je o

svojem dejanju obvestila vodjo sanatorija, ko je novica prišla v javnost, pa so se široko odprla

vrata razpravam o dopustnosti zdravnikove pomoči pacientom pri umiranju. Zoper zdravnico je

bil sprožen kazenski postopek in jo spoznalo za krivo direktne evtanazije, sodišče pa ji je izreklo

pogojno obsodbo enega tedna kazni zapora in leto dni preizkusne dobe. Primer je vzbudil veliko

domače in tuje pozornosti, odzvali so se tako privrženci, kot nasprotniki evtanazije, hkrati pa je

istega leta bila ustanovljena največja, še danes obstoječa nevladna organizacija Dutch

Association for Voluntary Euthanasia (NNVE) katere glavni cilj je približati naravo

prostovoljne evtanazije širši javnosti in doseči legalizacijo evtanazije. Ena izmed

najpomembnejših nalog omenjene organizacije je distribucija t.i. »living will«, s katero pacient

izjavi, da v primeru, če se bo kdajkoli znašel v stanju, ko okrevanja ne bo mogoče pričakovati,

odklanja zdravljenje in želi izvedbo evtanazije. Sočasno z NNVE, sta bili ustanovljeni tudi dve

precej močni »pro life« organizaciji zdravnikov in pacientov, katere so podpirale zlasti verske

skupnosti in nekatere politične stranke.

Pomemben za razvoj nadaljnje zakonodaje v smeri legalizacije evtanazije, je primer Wertheim.

Gre za zdravnico, ki je pomagala pri samomoru 67-letne ženske, katere osebni zdravnik je

pomoč sodelovanje odklonil. Pacientka je zaužila 30 tablet, spila alkoholno pijačo in umrla.

Primer se je znašel pred kazenskim sodiščem, sodišče pa je takrat menilo, da je sicer pomoč pri

samomoru prepovedana (po 294. členu nizozemskega Kazenskega zakonika), vendar je pod

določenimi pogoji sprejemljiva.50 Gospa Wertheim je bila sicer spoznana za krivo, vendar je

bila obsojena na pogojno kazen 6 mesecev zapora in leto dni preizkusne dobe. Oba navedena

primera sta pomembno vplivala na odločitev, sprejeto leta 1982, ki je določala, da mora tožilec

vsak primer evtanazije in pomoči pri samomoru predložiti komiteju, ki ne bo predlagal

kazenskega pregona zdravnika, ki se bo ravnal po pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da bi

pomoč pri samomoru bila dopustna. Pomembno je postalo tudi razločevanje med aktivno in

50 Pogoji (povzeto po Završnik Simona, Nizozemski zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri

samomoru: zgled ali svarilo, Dignitas: revija za človekove pravice, št. 10, Nova revija, Ljubljana, 2001,

str. 164):

- neznosno fizično ali psihično trpljenje pacienta

- Želja po smrti izražena trajno in prostovoljno

- Pacient informiran o svojem zdravstvenem stanju

- Ni nobene možnosti za izboljšanje zdravstvenega stanja

- Smrt ne povzroči trpljenja drugim

- Obvezno jo mora izvesti zdravnik, ki se mora pred tem posvetovati s kolegom, če pacient ni v

terminalnem stadiju, je potreben še posvet s psihiatrom ali psihologom

21

pasivno evtanazijo, pri čemer pasivna pomeni željo po naravni smrti v smislu, da se ne nadaljuje

z zdravljenjem, aktivna pa zdravnikova prekinitev z aplikacijo smrtonosne injekcije. Ko

govorimo o evtanaziji na Nizozemskem, gre za aktivno, direktno in prostovoljno evtanazijo.

Primer Schoonheim: evtanazija – dejanje v skrajni sili: Primer je bil prvi, ki je dosegel sodni

epilog na Vrhovnem sodišču Nizozemske. 90-letnica je svojega zdravnika Dr. Shoonheima

večkrat prosila za evtanazijo, podpisala je tudi »living will«. Dr. Schoonheim, se je nato

vendarle posvetoval z njenim sinom in s svojim kolegom, ki je potrdil, da do izboljšanja

zdravstvenega stanja ne bo prišlo, zato je pacientki injiciral učinkovino, ki je na koncu

povzročila smrt pacientke. Ko se je zdravnik leta 1983 znašel pred sodiščem, se je zagovarjal,

da je bilo dejanje storjeno v skrajni sili,51 prvostopenjsko sodišče ga je nato oprostilo. Višje

sodišče je nato zdravnika spoznalo za krivega, vendar pa ni izreklo kazenske sankcije. Na

Vrhovnem sodišču so sodniki poudarili, da Višje sodišče ni upoštevalo, da je dejanje bilo

storjeno v skrajni sili, zato mu je bilo vrnjeno v ponovno sojenje. Končno je bilo odločeno, da

zdravnik ni bil kriv, saj je dejanje storil v skrajni sili, primer pa je bil prvi iz sodne prakse na

Nizozemskem, ko zdravnik ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zaradi izvajanja

evtanazije.

Po tem, ko se je junija 1985 v Haagu začel proces zoper zdravnika Admirala52 in je bil ta

oproščen in po tem, ko je državni svet zavrnil prvi osnutek zakona, ki so ga v parlamentu

predstavili mladi demokrati, sta Nizozemsko kraljevo zdravniško združenje in Društvo

zdravstvenih delavcev leta 1987 izdali praktične smernice za legalizacijo evtanazije in

predlagali, da poda svoje stališče tudi Državna komisija za evtanazijo, katero je ustanovil

Zdravstveni svet pri Ministrstvu za zdravje. Predlagane so bile tudi določene spremembe v

kazenskem zakoniku, po katerih bi bilo zdravniku dovoljeno prekiniti življenje osebi, ki ni

zmožna sama izraziti volje po prekinitvi življenja (osebe v komi, novorojenčki s težkimi

deformacijami,…), vendar pa takrat do obravnave predloga ni prišlo zaradi razpada vladne

koalicije. Pomembno odločitev v smeri legalizacije evtanazije je pomenila sodba Vrhovnega

sodišča v zadevi Chabot,53 ko je v svoji obrazložitvi poudarilo, da je institut skrajne sile v

primeru izvedbe evtanazije dopusten tudi pri pacientovem trpljenju, ki je povsem psihičnega

izvora. Novembra- leta 1990, je bilo med zdravniškim združenjem in ministrstvom za

pravosodje sklenjen sporazum o prijavi izvršenih evtanazij, po katerem mora zdravnik prijaviti

vsak primer nenaravne smrti mrliškemu ogledniku, ki poročilo posreduje še pristojni regionalni

komisiji in višjemu tožilcu, ta pa preliminarno odloči o pregonu. Zadnjo besedo ima minister za

51 Na skrajno silo se je skliceval zato, ker se je znašel v situaciji, kjer sta si nasprotovali dolžnost podrejati

se zakonu in dolžnost pomagati pacientu in upoštevati njegovo voljo 52 Več o tem glej: Završnik, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 168 53 Več o tem glej: Završnik, Dignitas: revija za človekove pravice, 2001, str. 170

22

pravosodje. Pred tem je bila istega leta s strani nove koalicije (krščanski demokrati in delavska

stranka) imenovana tudi komisija, ki je preučevala razširjenost evtanazije in pomoči pri

samomoru. Vodil jo je generalni državni tožilec Jan Remmelink, sestavljena pa je bila iz treh

pravnikov in treh zdravnikov.54 Z raziskavo in njenimi rezultati prvotno niso imeli namena

vplivati na razprave v parlamentu, vendar je do tega kljub temu prišlo. Potrebno je bilo namreč

pojasniti 1000 primerov smrti, ki so bile posledica neprostovoljne evtanazije, poleg tega pa je

Remmelinkova komisija podala nekaj izjav v smeri, da bi bilo potrebno pravno urediti položaj

evtanazije v zdravstvu, s čemer bi se izognili zdravniškemu postavljanju etičnih in pravnih

kriterijev za njeno izvedbo. Prav tako so predlagali, naj vlada ne gre v nov zakonodajni ciklus v

smislu legalizacije evtanazije, temveč zgolj opredeli izjeme v kazenskem zakoniku, vlada pa je

odgovorila, naj se uredijo predpisi o pokopu oziroma sežiganju trupel. Trupla oseb, na katerih je

bila izvedena evtanazija bi od takrat naj bila na razpolago sodni medicini, zdravniki pa bi morali

poleg vzroka smrti napisati ali je šlo za naravno ali nenaravno smrt. V primeru nenaravne smrti

bi se sprožila policijska preiskava in delo tožilstva, kar pomeni, da so pričakovali, da bodo

zdravniki pošteni in da bodo navajali resničen vzrok smrti, s čimer bi se zmanjšalo prikrivanje

evtanazije, zdravniki bi pa na nek način ovadili sami sebe. Predlagali so celo, da bi se na

podoben način v rubriko o vzroku smrti vnesla tudi neprostovoljna evtanazija, vse z namenom,

da se prikrita evtanazija, ki je bila ugotovljena na podlagi Remmelinkove komisije, odpravi, s

tem pa se je de facto že dopuščalo izvajanje evtanazije.

Ker je vlada puščala odprta vrata dvoumnim primerom smrti, ki so bile posledica različnih oblik

evtanazije in tudi različnih motivov za njeno izvedbo, je leta 1991 sledil predlog zakona o

legalizaciji evtanazije. Tudi za tisto obdobje ne moremo govoriti o legalizaciji evtanazije,

temveč bolj za poskus, kako jo omejiti. V kazenskem zakoniku tudi tokrat ni prišlo do

sprememb, vendar zdravnika, ki je pošteno izpolnil formular, ki ga je zahteval zakon o pokopu

in se je držal varnostnih pogojev, niso preganjali v kolikor je izvedel aktivno evtanazijo

(varnostni pogoji so našteti v opombi 36). Sprejet je bil namreč pravilnik glede razlaganja člena

kazenskega zakonika, ki se je nanašal na aktivno evtanazijo. Kljub temu, da se je povečalo

število prijavljenih evtanazij, pa je bila še zmeraj prijavljena manj kot polovica vseh primerov,

dodatno, skrb vzbujajočo težavo pa so odkrili nadaljnji podatki komisije, ki so pokazali, da so o

tem, ali naj se proces smrti pospeši ali ne, večinoma odločali zdravniki, ne pacienti sami.

Do legalizacije je prišlo z začetkom veljave Zakona o evtanaziji in samomoru s pomočjo

(Euthanasia and Assisted Suicide act), ki se je na začetku imenoval Zakon o prekinitvi življenja

na prošnjo in pomoč pri samomoru (Termination of life in request and assisted suicide act).

Poglavitni namen tega zakona je zagotoviti transparentnost izvajanja evtanazije in pomoči pri

54 Več o podatkih in rezultatih komisije glej Mlinar, 2005, str. 98-107

23

samomoru, čeprav ne prinaša bistvenih vsebinskih sprememb in novosti. Osnovni cilj je bil

povečati varnost pri zdravnikih in pacientih. Ob upoštevanju zahteve po skrbnem ravnanju (ki

se nanaša na 293. člen Kazenskega zakonika), kar pomeni upoštevanje vseh varnostih pogojev55

in če je o svojem ravnanju obvestil mrliškega oglednika v skladu z Zakonom o ravnanju s trupli,

dejanje evtanazije ali pomoči pri samomoru, se zdravnik izogne kazenskemu pregonu, sicer sta

pa obe dejanji še naprej opredeljeni kot kaznivo dejanje.

7.2. Belgija in Luxembourg

Kljub svojevrstnosti nizozemskega položaja, so nizozemska razprava in rezultati le-te privedli

do odpiranja številnih vprašanj v zvezi z evtanazijo tudi drugje po Evropi. Belgijska zakonodaja

se vendarle pomembno razlikuje od nizozemske, kar se tiče evtanazije, predvsem zato, ker ni

podprta z zgodovinskimi primeri. Do politične razprave v Belgiji je prišlo šele leta 1996, ko je

vlada pooblastila Posvetovalno komisijo za bioetiko, naj izdela predloga zakona. Namreč

belgijski kazenski zakonik prepoveduje evtanazijo, po drugi strani pa se je tudi Belgija

spopadala s številnimi primeri evtanazije brez formalne registracije in avtorizacije postopka.

Člani komisije so se strinjali, da je potrebno etično problematiko evtanazije formalizirati s

pravnim jezikom in pripravili predloge, o katerih so menili, da je potrebno razpravljati.56 Konec

leta 1997, je parlament vendarle prišel do sklepa, da je treba preprečiti neprostovoljne

evtanazije, vendar je bil proces zaradi takratnih pedofilskih afer v Belgiji ustavljen. Predlog

zakona, s katerim bi se uredila evtanazija je bil vložen leta 2001, veljati pa je začel leta 2002.

Belgijski zakon o evtanaziji57 definira evtanazijo (za razliko od nizozemskega), prav tako pa

ureja prakso, položaj vpletenih oseb, pacientovo zdravstveno stanje, zdravnikove dolžnosti na

podlagi pacientove zahteve in njegovega zdravstvenega stanja ter končno prijavo evtanazije. Ne

govori o asistiranem samomoru, temveč izključno o evtanaziji (pojma naj bi si bila podobna),

delno tudi zato, ker samomor po belgijski zakonodaji ni prepovedan. Evtanazija je še zmeraj

prepovedana, v kolikor ni opravljena po zakonsko določenih pogojih in normah. Ustanovljena je

bila tudi Državna komisija za kontrolo in vrednotenje, ki nadzira pravilnost izvajanja evtanazije.

Na podoben način kot v Belgiji, je prišlo do dekriminalizacije evtanazije v Luxembourgu, leta

2009.

7.3. Švica

55 Zdravnik mora biti prepričan, da je bila pacientova prošnja podana prostovoljno, na podlagi tehtnega

premisleka, da je bilo pacientovo trpljenje trajno in neznosno, pacienta je seznanil z zdravstvenim

stanjem, oba sta prepričana, da ni druge razumne rešitve, spoštovana je zahteva po skrbnem ravnanju pred

in po smrti 56 Več o tem glej Mlinar, 2005, str. 119 57 The Belgian act on Euthanasia, 28.5.2002

24

V Švici so se ljudje množično odločali za zavrnitev ali prekinitev terapije, ki bi podaljševala

njihova življenja. Prav tako so se krepila zavzemanja za razprave o dovolitvi pomoči pri

samomoru. V začetku devetdesetih so tako potekale javne in politične razprave v zvezi s pravno

ureditvijo evtanazije in pomoči pri samomoru. Po mnenju javnosti pa bi naj razpravo o

omenjenih temah v preteklem desetletju zavirala krščansko oblikovana lestvica vrednot, zaradi

kontroverznosti teh razprav. Do politične razprave v zvezi z regulacijo evtanazije (ne aktivne,

temveč pasivne) in v zvezi s pomočjo pri samomoru, je prišlo leta 1994, ko je takratni državni

svetnik Ruffy predlagal spremembo kazenskega zakonika. Po številnih poskusih in zakonskih

predlogih, do legalizacije evtanazije ni prišlo, saj so bili vsi predlogi zavrnjeni, prav tako ni

prišlo do sprememb v kazenskem zakoniku. Po drugi strani je praksa pomoči pri samomoru bila

predmet kazenskega pregona le takrat, ko so pomoč pri samomoru vodili sebični nagibi oziroma

je bila pomoč ponujena iz koristoljubja (+to določilo ima Kazenski zakonik že iz leta 1948),

zato se je pomoč pri samomoru preselila tudi v medicinski kontekst, kar pomeni, da so

sodelovali tudi zdravniki. Pri tem pa sodelujejo tudi razna evtanazijska združenja, katerih cilj je

doseči legalizacijo strokovnega predpisovanja smrtonosnih sredstev. V Švici je priznana pravica

do smrti oziroma do odločanja o samem sebi tudi glede končanja življenja. V kolikor zdravnik

privoli v pomoč pri samomoru, mora upoštevati naslednje pogoje: pacientova obolelost

opravičuje domnevo, da se bliža konec življenju, alternativne možnosti so bile omenjene, želene

in uporabljene, pacient pa je sposoben odločanja. Zadnje dejanje, ki vodi v smrt, mora opraviti

pacient sam, saj je uboj na zahtevo, po katerem bi zadnje dejanje storil zdravnik, kaznivo.58 V

Švici so za namene uresničevanja pravice do dostojne smrti, ustanovili organizacije, s pomočjo

katerih bolni prekinejo svoje življenje. Znani sta organizaciji EXIT in DIGNITAS. Slednja je

bila ustanovljena leta 1998 in sprejema paciente z vsega sveta, zato se Švici očita samomorilski

turizem. Pacient, ki želi izpeljati samomor s pomočjo organizacije, mora postati njen član,

napisati pismo, v katerem pojasni svoje razloge, dodati mora zdravstveno kartoteko,

življenjepis, podatke o diagnozi, terapiji in če je možno, tudi prognozo. Poudarjajo, da se z

njihovo pomočjo lahko izvajajo izključno samomori, ne pa evtanazija, kar pomeni, da v okviru

te organizacije ne bi mogli odklopiti iz aparatur človeka, ki je že leta v komi.59

7.4. Turčija

V Turčiji je evtanazija z zakonom strogo prepovedana in se obravnava kot umor. Vendar pa pri

subsumciji evtanazije pod kaznivo dejanje umora nastopi težava, saj ni podan eden izmed

odločilnih elementov, to je zlonamernost, ki po turškem kazenskem zakoniku mora biti podan,

da se dejanje obravnava kot umor. Ker drugega zakona o evtanaziji v Turčiji ni, so posledično

58 Povzeto po Mlinar, 2005, str. 144 59 Povzeto po Ludwig A. Minelli Prijazna smrt: že 12 let se lahko bolniki odločijo za varen samomor v

Švici, Mladina, št. 15, Mladina, Ljubljana, 2010, str. 44,45

25

tudi sodniki v precej težki situaciji, ko morajo odločati v konkretnih primerih. Številni v Turčiji

zahtevajo podrobnejšo ureditev evtanazije, saj se na eni strani soočajo s številnimi primeri

pasivne evtanazije, ko bolni odhajajo iz bolnišnic domov umirati, na drugi strani pa se

muslimani zavzemajo, da bi še naprej ostala kazniva, saj je po islamskem izročilu evtanazija

strogo prepovedana.60

7.5. Slovenija

V Sloveniji ne evtanazija, ne samomor z zdravnikovo pomočjo nista dovoljena. Temelj takšni

pravni ureditvi so tako ustavna kot zakonska določila. V Ustavi Republike Slovenije (v

nadaljevanju URS),61 je v 17. členu človekovo življenje opredeljeno kot nedotakljivo, Slovenija

pa kot država, ki nima smrtne kazni. V 18. členu so določbe o prepovedi mučenja: »Nihče ne

sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Na

človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne

privolitve«. Nadalje je v 21. členu zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in

dostojanstva v postopkih in med odvzemom prostosti ter izvrševanjem kazni, v 34. členu pa je

govora o osebnem dostojanstvu in varnosti. Pomemben je tudi člen 52, po katerem »Nikogar ni

mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Ob oblikovanju kazenske zakonodaje leta 1994, se je pojavljalo vprašanje dopustnosti

evtanazije, predvsem zaradi takratnih dogajanj v drugih evropskih državah na tem področju.

Vendar pa ne takratni Kazenski zakonik RS (v nadaljevanju KZ),62 niti kasnejši KZ-1,63 ki je

stopil v veljavo 1.11.2008, ne vsebujeta določb v zvezi z evtanazijo, predvsem zaradi

izvenpravnih,- filozofskih, moralnih, religioznih in tradicionalnih pogledov naše družbe na to

področje. Edina razlika, ki se pojavlja med obema zakonikoma je ta, da je prvotni vseboval

določila o neke vrste privilegirani obliki kaznivega dejanja umora. V 3. odstavku 127. člena KZ

je bila namreč določba, po kateri se storilec kaznuje z nižjo kaznijo, v kolikor je bilo dejanje

storjeno v posebno olajševalnih okoliščinah. Enake, posebne olajševalne okoliščine so bile

podane pri napeljevanju k samomoru in pri pomoči pri samomoru. V kolikor bi takrat zdravnik

storil katero izmed kaznivih dejanj, bi se ga obravnavalo po omenjenih določbah, upoštevaje

posebne olajševalne okoliščine (v kolikor bi jih seveda dokazal). Z novim KZ-1, je prišlo do

razdelitve naklepnega odvzema življenja na kaznivo dejanje uboja in kaznivo dejanje umora

(izvajanje prostovoljne aktivne evtanazije bi se najverjetneje obravnavalo kot uboj), kar pomeni,

da je evtanazija tudi po novem Kazenskem zakoniku, kaznivo dejanje.

60 Več o tem glej EUTHANASIA IN TURKEY: Cultural and religious perspectives URL:

http://www.eubios.info/EJ66/EJ66P.htm (24.9.2013) 61 Ur. l. RS št. 33I/1991 62 Ur. l. RS št. 63/1994 63 Ur. l. RS št. 55/2008

26

Po 34. členu Zakona o pacientovih pravicah64 imamo v Sloveniji možnost, da pisno vnaprej

odklonimo vztrajanje pri življenju v trajnem vegetativnem stanju.65

Edini akt, ki izrecno omenja evtanazijo je Kodeks medicinske deontologije,66 po katerem

zdravnik odklanja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem (po 43. členu kodeksa). Pri bolniku,

ki je na smrt bolan, mora zdravnik ukreniti vse potrebno za smiselno zdravljenje in lajšanje

trpljenja. Umirajočemu je po Kodeksu zagotovljena predvsem pravica do oskrbe, nege in

človeškega odnosa ter do navzočnosti svoje družine v trenutkih končnega obdobja njegove

bolezni oziroma bližajoče smrti.

V Sloveniji torej ne priznavamo pravice do smrti, po kateri bi pacient lahko zahteval, da se mu

zada smrtonosna doza morfija, interpretacija te pravice pri nas gre namreč v smeri zagotovitve

pravice do naravne smrti, po kateri bi se vsakemu človeku morali zagotoviti taki pogoji in

okolje, kjer bo njegovo umiranje čim bolj olajšano, kar je tudi v skladu z nedotakljivostjo

človekovega življenja in s pravico do osebnega dostojanstva in varnost. Izraz takšnega

prepričanja in ureditve je tudi ustanovitev Slovenskega društva hospic,67 leta 1995, katerega

glavni cilj je ljudi osvestiti, da je zelo pomembno, kako preživeti zadnji del svojega življenja.

Njegovi člani uresničujejo svoje interese s področja psihosocialne pomoči hudo bolnim,

umirajočim, njihovim svojcem in žalujočim ter si prizadevajo za spoštovanje človekovega

življenja ter odklanjanje evtanazije.

Da je vprašanje evtanazije danes zelo aktualno, ne samo zunaj naših meja, temveč tudi v

Sloveniji, priča tudi dejstvo, da je prav letošnji simpozij Medicina in pravo potekal na temo

Pravica do življenja in do dostojne smrti - etika v medicinski znanosti. Posvečen je bil prof. dr.

Antonu Dolencu,68 katerega članek sem tudi sama uporabljala kot literaturo pri pisanju te

64 Ur. l. RS št. 15/2008 65 Pacient, ki je sposoben odločanja o sebi in je dopolnil 18 let starosti, ima pravico, da se upošteva

njegova volja o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če bi se znašel v položaju, ko ne bi bil

sposoben dati veljavne privolitve, če: bi trpel za hudo boleznijo, ki bi glede na dosežke medicinske

znanosti v kratkem času vodila v smrt tudi ob ustreznem medicinskem posegu oziroma zdravstveni oskrbi

in tako zdravljenje ne daje upanja na ozdravitev oziroma izboljšanja zdravja ali lajšanje trpljenja, ampak

samo podaljšuje preživetje, bi mu medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba podaljšala življenje v

položaju, ko bo bolezen ali poškodba povzročila tako hudo invalidnost, da bo dokončno izgubil telesno ali

duševno sposobnost, da bi skrbel zase. 66 Kodeks medicinske deontologije Slovenije, revija ISIS, glasilo Zdravniške zbornice, Ljubljana, 1992,

URL: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386 (29.9.2013) 67 Hospic je filozofija, ki se trudi za učinkovito protibolečinsko terapijo, ne podaljšuje življenja za vsako

ceno, temveč blaži trpljenje in bogati življenje v zadnjih dneh ali tednih, podpira navzočnost svojcev in

ponuja pomoč tudi žalujočim, hkrati se pa zavzema za odklanjanje evtanazije 68 Anton Dolenc (13.6.1930, 1.2.2013), je poleg tega, da je bil specialist za sodno medicino in patologijo,

bil tudi profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predstojnik Inštituta za sodno medicino, predsednik

Slovenskega zdravniškega društva, avtor številnih znanstvenih in poljudnoznanstvenih člankov.

27

diplomske naloge.69 Na srečanju so priznani zdravniki, teologi in pravniki (predvsem s Pravne

fakultete Univerze v Mariboru) predstavljali svoja stališča in razpravljali o najrazličnejših

aktualnih temah v zvezi z evtanazijo in njej sorodnimi vprašanji.70

8. PRAVNA UREDITEV EVTANAZIJE V NEKATERIH

DRŽAVAH IZVEN EVROPE

8.1. ZDA

Skozi zgodovino so v Združenih državah Amerike potekale številne razprave v zvezi z

legalizacijo evtanazije in s priznanjem pravice do smrti, vendar je Vrhovno sodišče ZDA na

koncu le odločilo, da posamezniku ni priznana pravica do pomoči pri samomoru, hkrati je pa

poudarilo, da zakonov, ki prepovedujejo kakršnokoli pomoč ni mogoče uporabiti za

kateregakoli razsodnega in neozdravljivo bolnega pacienta, s čimer je dopustilo možnost, da se

je odločitev lahko drugačna v določenih konkretnih primerih, ki bi odstopanje od povedanega

upravičevali. Prav tako zveznim državam ni prepovedalo, da bi same, suvereno in avtonomno

podelile posameznikom takšno pravico. Bistveno v tem delu je namreč iskanje ravnovesja med

pravicami posameznika na eni strani in interesom države po zaščiti življenja posameznika na

drugi. Konkreten odraz dovoljene drugačne ureditve, je 1994. leta sprejet Oregonski zakon

(Death With Dignity Act),71 ki je v veljavo stopil šele 1997 (vmes je zakon sicer bil potrjen na

referendumu, vendar z majhno razliko med volivci za in proti, zato se v praksi ni smel

uporabljati), po drugem glasovanju. V skladu s tem zakonom lahko pacient izrazi voljo umreti,

vendar morata pred tem dva zdravnika potrditi (najprej eden,potem še drugi), da bolniku ne

preostane več kot 6 mesecev življenja, potreben je tudi psihiatrični pregled (da želja po smrti ne

bi bila zgolj posledica depresije), prav tako pa so s strani Zdravniške organizacije predpisana

sredstva, ki se lahko uporabijo kot pomoč pri samomoru. Zdravniki v primeru ugovora vesti

niso dolžni pomagati pri samomoru, prav tako pa lahko bolnik svojo odločitev kadarkoli

69 Uporabila sem članek Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi etičnimi izhodišči

zdravniškega poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3,

Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995 70 Celotno besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:

http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013) 71 Oregon death with dignity act, (ORS 127.800-995), Oregon, 1994, URL:

http://public.health.oregon.gov/ProviderPartnerResources/EvaluationResearch/DeathwithDignityAct/Page

s/ors.aspx (3.10.2013)

28

prekliče. Zelo podobno ureditev ima tudi Washingtonski Death With Dignity Act, sprejet leta

2008.72

V zvezni državi Montana je priznana pravica do pomoči pri samomoru od leta 2008 s

precedenčnim primerom Baxter vs. Montana, v katerem je sodnica odločila, da ima terminalni

bolnik pravico do dostojne smrti po ustavi zvezne države Montana, v nadaljevanju sodbe pa je

še navedla, da človeku prav pravica do dostojne smrti daje hkrati tudi pravico do pomoči v

smislu, da si bolnik lahko priskrbi s pomočjo zdravnika, dozo zdravil, s katerimi lahko konča

svoje življenje.73 Z zakonom št. 39 (An act relating to patient choice and control at end of life)74

je Vermont postal še četrta država v ZDA, ki dovoljuje pomoč pri samomoru. Zakon je začel

veljati letos 20.maja, podobno kot prej omenjena Oregonski in Washingtonski pa predpisuje

pogoje, pod katerimi je pomoč pri samomoru dovoljena.75

8.2. Avstralija

Northern Territory Rights of Terminally Ill Act,76 ki je stopil v veljavo 1.7.1996 je legaliziral

aktivno prostovoljno evtanazijo in asistiran samomor. Pacient je moral imeti najmanj 18 let, biti

je moral neozdravljivo bolan in v zadnjem, terminalnem obdobju. Za namene njene izvedbe, je

bila izumljena tudi naprava, sestavljena iz računalnika in črpalke z letalno dozo barbituratov.

Program na računalniku je bolnika vodil skozi serijo vprašanj in po zadnji potrditvi avtomatično

vbrizgal zdravilo v pacienta. Zakon so podpirali številni ugledni politiki in pravniki, pa tudi del

prvotnih prebivalcev (aboriginov), na drugi strani je združenje Euthanasia NO svojo kampanjo

zoper zakon vodilo s prepričanjem, da je rasističen in naperjen proti prvotnim prebivalcem

Avstalije. Nasprotovale so mu vse cerkve, zanimivo pa je, da so mu nasprotovali tudi zdravniki,

ki so v preteklosti kazali precejšnjo naklonjenost evtanazije. Zaradi pritiskov javnosti in tožb

zoper državo, so leta 1996 (leto po tem, ko je bila evtanazija legalizirana), sprejeli proti

72 "An adult who is competent, is a resident of Washington state, and has been determined by the

attending physician and consulting physician to be suffering from a terminal disease, and who has

voluntarily expressed his or her wish to die, may make a written request for medication that the patient

may self-administer to end his or her life in a humane and dignified manner..." (Povzeto po The

Washington Death with dignity Act, (I-2139 1/08), Washington, 2008, URL:

http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/EuthWashingtonStateLaw.pdf (22.9.2013)) 73 Več o tem glej URL http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/McCarter_Opinion_Montana.pdf

(24.9.2013) 74 Vermont death with dignity, (life (VT LEG #292042 V.1), Vermont, 2013, URL:

http://www.procon.org/sourcefiles/ACT039_Vermont_Death_with_dignity.pdf (24.9.2013) 75 "A patient with a terminal condition who self-administers a lethal dose of medication shall not be

considered to be a person exposed to grave physical harm... and no person shall be subject to civil or

criminal liability solely for being present when a patient with a terminal condition self-administers a

lethal dose of medication or for not acting to prevent the patient from self-administering a lethal dose of

medication." 76Northern Territory Rights of Terminally Ill Act (Act no.12, 1995), 1995, URL:

http://www.nt.gov.au/lant/parliamentary-business/committees/rotti/rotti95.pdf (29.9.2013)

29

evtanazijski zakon (Euthanasia Laws Bill),77 ki je začel veljati leta 1997. Zdravnik, ki je izumil

napravo za izvedbo aktivne evtanazije (Dr. Philip Nitschke), je po sprejetju proti-evtanazijskega

zakona neki pacientki dal smrtno dozo zdravil, vendar za povzročitev smrti ni bil preganjan.

8.3. Tajska

Leta 2007 je Tajska uzakonila pasivno evtanazijo z National Health Act BE 2250, po katerem se

upošteva pisna zahteva terminalnega bolnika za odklonitev medicinske pomoči, z namenom

končanja trpljenja, ki je posledica njegove bolezni.78

8.4. Japonska

Sicer Japonska nima zakona, ki bi opredeljeval status evtanazije, prav tako pa Vrhovno sodišče

Japonske o tem problemu ni nikoli odločalo. Določeno stališče Japonske je predstavljeno le

preko dveh odločitev nižjih sodišč, prvo iz leta 1962 v Nagoyi, drugo pa v Tokiu. Prvi primer se

je nanašal na pasivno evtanazijo, drugi pa na aktivno. Takrat so sodniki postavili določen pravni

okvir in pogoje, z izpolnitvijo katerih bi ena in druga lahko bili dovoljeni, obravnavali pa bi se

kot dejanji, storjeni v posebnih okoliščinah, zaradi česar ne bi bili pregonljivi in kaznovani.

Zanimivo je tudi, da je japonsko pojmovanje evtanazije drugačno, kot na primer v Sloveniji in

večini drugih držav. Japonski izraz za evtanazijo »anraku-shi« namreč pomeni mirno smrt.79

8.5. Indija

V Indiji je evtanazija kaznivo dejanje. Po indijskem kazenskem zakoniku sta tako pomoč pri

samomoru kot poskus njegove storitve, kazniva. Prav tako je Vrhovno sodišče podalo mnenje,

da pravica do življenja, ki jo zagotavlja 21. člen indijske ustave, ne vsebuje pravice do smrti,

čeprav se številne organizacije, med katerimi je najbolj znana Death with Dignity Foundation,

borijo za legalizacijo pravice posameznika, da sam odloči o svoji smrti. Velik napredek v tej

smeri je bil storjen leta 2011, ko je Vrhovno sodišče vendarle priznalo pravico do pasivne

evtanazije z odrekanjem ohranjanja pri življenju s pomočjo naprav. Čeprav so takrat zavrnili

prošnjo po »mercy killing« Arune Shaunbag, ki je v vegetativnem stanju že 37 let, so postavili

okvire, v katerih je izvedba pasivne evtanazije mogoča. Po odločitvi sodišča lahko namreč le

starši, partnerji in najbližji sorodniki zaprosijo za pasivno evtanazijo pri pacientu, o čemer pa

odloči višje sodišče (v praksi bi do tega prišlo predvsem v primerih, ko bi se bolnik odrekel

77Euthanasia laws Bill (no.,1996), Northern Territory, 1996, URL:

http://www.comlaw.gov.au/Details/C2004B00056 (29.9.2013) 78 Povzeto po David Horvatin, Evtanazija. Pregled po državah, Zbornik simpozija o evtanaziji (ubiti ali

pustiti umreti), Ljubljana,2009, str. 18 79 Več o tem glej EUTHANASIA TRIALS IN JAPAN, Implications for legal and medical practise, URL:

http://www.institute-of-mental-health.jp/thesis/pdf/thesis-03/thesis-03-08.pdf (23.9.2013)

30

hrani in vodi ter ohranjanju življenjskih funkcij, pri odločanju pa bi imeli glavno besedo

zdravniki).80

9. ODMEVNI PRIMERI

Case of Pretty v. The United Kingdom (European Court of Human Rights),81

Diane Pretty je bila državljanka Združenega kraljestva, rojena leta 1958. Umirala je za boleznijo

motoričnega nevrona, za katero ni znanega zdravila in zaradi katere je bila ga. Pretty

paralizirana oda vratu navzdol. Njen intelekt in sposobnosti sprejemanja odločitev sta bila

nedotaknjena. Glede na to, da je bila ta bolezen že v zadnjem stadiju, so bile bolečine zelo

velike in njeno dostojanstvo okrnjeno, zato si je želela, da bi imela nadzor nad tem kdaj in kako

bo umrla. Samomor po pravu Velike Britanije ni kaznivo dejanje, ampak ker gospa ni bila

zmožna sama storiti samomora, bi pri tem potrebovala pomoč, kar pa je kaznivo. Na tožilstvo je

zato poslala prošnjo, da bi dovolili njenemu možu, da ji pomaga končati njeno življenje.

Tožilstvo je to zavrnilo, zato je gospa naslovila to isto prošnjo na Evropsko sodišče za

človekove pravice. To sodišče je soglasno odločilo, da ta prošnja ne nasprotuje EKČP.

The Nancy Cruzan case,82

Nancy Cruzan je bila, po tem ko je bila leta 1983 udeležena v prometni nesreči, 7 let v komi.

Sodišče je določilo, da leži v trajno vegetativnem stanju brez kognitivne funkcije možganov.

Leta 1988 je okrožno sodišče zvezne države Missouri podelilo staršem gospe Cruzan pravico,

da jo odklopijo od aparata, ki jo je držal pri življenju. Tožilec se je proti tej odločitvi pritožil

pred Vrhovno sodišče Zvezne države Missouri, ki je to odločitev razveljavilo. Nancy-ina starša

sta se na to odločitev pritožila na Vrhovno sodišče ZDA, ki je po tem, ko sta starša predstavila

dokaze o tem, da bi si Nancy v takem stanju želela umreti, odklop dovolilo. Nancy je umrla.

The Piergiorgio Welby case,83

Mario Riccio je italijanski zdravnik, ki je izključil respiratorni aparat, ki je držal pri življenju

Piergiorgia Welbyja, ki je bolehal za mišično distrofijo in je zaradi tega bil popolnoma

paraliziran. Pred italijanskimi sodišči se je bojeval za to, da bi mu pustili umreti. Le-ta mu niso

80 Povzeto po EUTHANASIA: AN INDIAN PERSPECTIVE, URL:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3440914/ (23.9.2013) 81 Povzeto po CASE OF PRETTY VS. UK, (Application no.2346/02, April 29, 2002), URL:

http://www.nightingalealliance.org/pdf/pretty_v_uk.pdf (24.9.2013) 82 Povzeto po THE NANCY CRUZAN CASE, (497 U.S. 261, 1990), URL:

http://www.democraticunderground.com/discuss/duboard.php?az=view_all&address=104x3309975

(24.9.2013) 83 Povzeto po THE WELBY CASE, URL:

http://www.dailystar.com.lb/Opinion/Commentary/Jan/17/Live-and-let-die-the-disturbing-case-of-

Piergiorgio-Welby.ashx#axzz2fpuT9KVl (24.9.2013) in http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/6204995.stm

(24.9.2013)

31

dovolila, vendar pa je njegov zdravnik kljub temu izklopil aparat in ga tako pustil umreti.

Sodišče je po tem odločilo, da je imel sicer gospod Welby pravico zahtevati, naj se aparat

izključi, vendar je bila zdravnikova dolžnost pacienta oživeti, česar pa ni storil.

32

10. ZAKLJUČEK

Na podlagi ureditve evtanazije v različnih državah po svetu lahko zaključimo, da je njena

legalizacija posledica bodisi odmevnih primerov, ki so prispevali k aktivnosti zakonodajalca na

tem področju, ali pa pritiskov javnosti, da se postavijo okviri, v katerih bo njena izvedba

dovoljena. Pravna podlaga za umestitev evtanazije v zakonodajo in dovolitev njenega izvajanja

je široka interpretacija pravice do življenja, ki zajema tudi pravico posameznika, da odloči o

svoji smrti. Države, ki določeno obliko evtanazije dovoljujejo, tako dajejo prednost človekovi

pravici do avtonomne in svobodne človekove odločitve. Na drugi strani se pravica do življenja

interpretira kot temeljna človekova pravica, ki pa posamezniku ne daje tudi pravice do smrti,

pač pa zahteva njeno spoštovanje v smislu, da se človeku nudi varstvo, pomoč, ustrezna nega in

prisotnost bližnjih v zadnjih dneh življenja. Omenjeno stališče zastopajo države, ki se niso

odločile za ureditev evtanazije v svojih zakonodajah, takšno pa je med drugim tudi mnenje

Sveta Evrope, ki pravico do življenja in do dostojanstva obravnava skupaj, večina njenih članov

se zavzema za razvoj ustrezne paliativne nege umirajočih in zavrača aktivno evtanazijo. Za

odločno zavračanje legalizacije evtanazije ali pomoči pri samomoru, se zavzemajo tudi različne

religije, ki so si v argumentih zoper legalizacijo evtanazije precej podobne.

Kakršnokoli posploševanje v zvezi s stališčem do evtanazije po posameznih državah je skorajda

nemogoče. Namreč tudi države, ki so zakonsko dovolile evtanazijo, so odločitev o tem

večinoma sprejele po referendumskem glasovanju, na katerem je bila dosežena minimalna

večina glasov. To pa pomeni, da je bilo v isti državi skorajda enako število zagovornikov, kot

tudi nasprotnikov. Takšno dejansko stanje je v glavnem posledica dejstva, da gre za zelo

občutljivo področje, do katerega imamo ljudje precej različen odnos, nanj pa vplivajo različni

dejavniki. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da so dovolitvi evtanazije bolj naklonjeni prebivalci

zahodnoevropskih in nekaterih ameriških držav. Te države tudi sicer puščajo posameznikom

širše možnosti pri sprejemanju odločitev o svojem življenju (na primer Nizozemska je bila prva,

ki je dovolila poroke med istospolnimi partnerji, dovoljuje jih tudi Belgija in nekatere države v

ZDA). Mojo začetno domnevo, po kateri vera, kultura in ideološka prepričanja v veliki meri

vplivajo na samo stališče, pa tudi na legalizacijo evtanazije, lahko v zaključnem delu diplomske

naloge potrdim, saj evtanazijo v glavnem dovoljujejo države, ki človekovo voljo postavljajo

skorajda na sam vrh lestvice vrednot (seveda le do dopustne meje, znotraj katere posameznik s

svojo voljo ne škoduje drugemu). Po drugi strani pa države, kjer evtanazija ni dovoljena,

poudarjajo zlasti pravico do življenja, znotraj katere posameznik nima neomejene avtonomije

pri odločanju, kar je zelo podobno z religioznim prepričanjem o življenju kot Božjem daru, ki

časti svetost življenja in zavrača evtanazijo. Stališče posameznih veroizpovedi tako še zmeraj

močno vpliva na mnenja posameznikov (na primer v državah, kjer prebivajo v večini

33

muslimani, evtanazije ne dovoljujejo ali jo celo prepovedujejo, ker je v nasprotju s Koranom in

muslimansko prepričanostjo).

Preden sem pričela s pisanjem te diplomske naloge, sem bila zagovornica evtanazije in mnenja,

da je le človek sam tisti, ki lahko odloči ali in kako dolgo želi živeti. Nečloveški so se mi zdeli

primeri, ko sodišča ne dovolijo »odklopa« z aparatov ljudi, ki so že leta v komi in nimajo

nikakršnih možnosti, da bi se njihovo stanje kdaj spremenilo in so odvisni od cevk, ki jim

dovajajo zrak, vodo in hrano, sorodniki pa nemočno čakajo na njihov konec ali bijejo bitke pred

sodišči. Glede slednjega je moje stališče nespremenjeno. Menim, da gre za nedopustno mučenje

bolnega in podaljševanje človekovega življenja, v kolikor takšno stanje sploh lahko označimo

kot življenje. Glede legalizacije pa sem mnenja, da bo vedno več držav, ki se bodo za to

odločile, vendar bodo pri tem morale postaviti zelo stroge in natančne pogoje, sicer obstajajo

številne možnosti zlorab. Legalizacija evtanazije bo namreč odprla možnosti za zlorabe, sploh

pa, če bo evtanazija postala sama po sebi umevna za hude bolnike in starejše, ki bi čutili pritisk,

da se zanjo morajo odločiti.

34

MEDNARODNI PRAVNI VIRI

1. Deklaracija o evtanaziji (Declaration of Madrid on Professional Autonomy and Self-

Regulation), Madrid, 1987, URL:

http://www.wma.net/en/30publications/10policies/20archives/a21/ (29.9.2013)

2. Deklaracija o otrokovih pravicah (Resolucija 1386 XIV), 1959, URL: http://www.varuh-

rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-

pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/deklaracija-o-otrokovih-pravicah/#c72 (29.9.2013)

3. Deklaracija o samomoru z zdravnikovo pomočjo (The WMA Statement on Physician-

Assisted Suicide), Marbella, 1992, URL:

http://www.wma.net/en/30publications/10policies/e13b/ (29.9.2013)

4. Deklaracija o terminalni bolezni (WMA Declaration of Venice on Terminal Illness),

Benetke, 1983, URL: http://www.wma.net/en/30publications/10policies/i2/ (29.9.2013)

5. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list

RS(13.6.1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/1994), Konvencija in protokoli so popravljeni v

skladu s spremembami P11, ki je bil sestavljen in dan v podpis državam članicam Sveta

Evrope 11. 5. 1994 v Strasbourgu in je pričel veljati 1.11.1998), 1950, URL:

http://www.echr.coe.int/Documents/Convention_SLV.pdf (3.10.2013)

6. Konvencija o otrokovih pravicah (Resolucija 44/25), 1989, URL: http://www.varuh-

rs.si/index.php?id=105 (29.9.2013)

7. Listina EU o temeljnih pravicah (2010/C 83/02), 2007

8. Lizbonska deklaracija SZZ (World medical association Declaration of Lisbon on the rights

of the patient), Lizbona, 1981, URL: http://dl.med.or.jp/dl-med/wma/lisbon2005e.pdf

(29.9.2013)

9. Recommendation 1418 (1999): Protection of the human rights and dignity of the terminally

ill and the dying, Strassbourg, 1999

10. Splošna deklaracija človekovih pravic, 10.12.1948, sprejeta z resolucijo št. 217 A (III)

11. Oviedska konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega

bitja v zvezi z biologijo in medicino (Konvencija o varstvu človekovih pravic v zvezi z

biomedicino), 1997, Ovied, URL: http://www.kme-nmec.si/Docu/Okonvencija.pdf

(22.9.2013)

35

TUJI PRAVNI VIRI

1. Termination of life on request and assisted suicide (Review procedures) Act (OJ

2002;165.)april, 2002, URL:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&ved=0CDg

QFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.schreeuwomleven.nl%2Fabortus%2Ftext_of_dutch_e

uthanasia_law.doc&ei=AptNUv6OLsmS7QaWhIDwAw&usg=AFQjCNEk_XpXzaHd3P0I

8JSv_-EkYvbMOw&sig2=XK52lH5hPd17OVyRrhRJOA&bvm=bv.53537100,d.bGE

(3.10.2013)

2. The Belgian Act on Euthanasia of May, 28th, 2002

3. The Washington Death with dignity Act (I-2139 1/08), Washington, 2008, URL:

http://euthanasia.procon.org/sourcefiles/EuthWashingtonStateLaw.pdf (22.9.2013)

4. Oregon Death with dignity Act (ORS 127.800-995), Oregon, 1994, URL:

http://public.health.oregon.gov/ProviderPartnerResources/EvaluationResearch/DeathwithDi

gnityAct/Pages/ors.aspx (3.10.2013)

5. An act relating to patient choice and control at end of life (VT LEG #292042 V.1),

Vermont, 2013, URL:

http://www.procon.org/sourcefiles/ACT039_Vermont_Death_with_dignity.pdf (24.9.2013)

6. Northern Territory Rights of Terminally Ill Act (Act no.12, 1995), Northern Territory, 1995,

URL: http://www.nt.gov.au/lant/parliamentary-business/committees/rotti/rotti95.pdf

(29.9.2013).

7. Euthanasia Laws Bill (no. ,1996), Northern Territory, 1996, URL:

http://www.comlaw.gov.au/Details/C2004B00056 (29.9.2013)

DOMAČI PRAVNI VIRI

1. Ustava Republike Slovenije Ur.l. RS št. 33I/1991

Spremembe: Ur.l. RS, št. 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006,

47/2013, 47/2013, 47/2013, 47/2013

2. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ) Ur. l.RS št. 63/1994 (70/1994 popr.)

Spremembe Ur.l. RS, št. 23/1999, 60/1999 Odl.US: U-I-226/95, 110/2002-ZDT-B, 40/2004,

95/2004-UPB1, 37/2005 Odl.US: U-I-335/02-20, 17/2006 Odl.US: U-I-192/04-16, 55/2008-

KZ-1 (66/2008 popr.), 89/2008 Odl.US: U-I-25/07-43, 5/2009 Odl.US: U-I-88/07-17

36

3. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) Ur.l.RS št. 55/2008 (66/2008 popr.)

Spremembe Ur.l. RS, št. 39/2009, 55/2009 Odl.US: U-I-73/09-19, 56/2011 Odl.US: U-I-

262/10-18, 91/2011, 34/2012 Odl.US: U-I-24/10-12, 50/2012-UPB2, 63/2013 Odl.US: U-I-

134/11-16

4. Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) Ur.l. RS, št. 15/2008

5. Kodeks medicinske deontologije Slovenije, revija ISIS, glasilo Zdravniške zbornice,

Ljubljana, 1992, URL: http://www.zdravniskazbornica.si/zzs.asp?FolderId=386 (29.9.2013)

SODNA PRAKSA

1. CASE OF PRETTY VS. UK (Application no.2346/02, April 29, 2002), URL:

http://www.nightingalealliance.org/pdf/pretty_v_uk.pdf (24.9.2013)

2. THE NANCY CRUZAN CASE (497 U.S. 261, 1990)

URL:http://www.democraticunderground.com/discuss/duboard.php?az=view_all&address=

104x3309975 (24.9.2013)

3. THE WELBY CASE, URL:

http://www.dailystar.com.lb/Opinion/Commentary/Jan/17/Live-and-let-die-the-disturbing-

case-of-Piergiorgio-Welby.ashx#axzz2fpuT9KVl (24.9.2013) in

http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/6204995.stm (24.9.2013)

INTERNETNI VIRI

1. ETIČNOST EVTANAZIJE, URL:

http://www.scribd.com/doc/159538998/Etic%CC%8Cnost-evtanazije (19.9.2013)

2. EVTANAZIJA-NJEN ZAGOVOR, URL:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&ved=0CCg

QFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.dlib.si%2Fstream%2FURN%3ANBN%3ASI%3ADO

C-HJCS2UW7%2Fba198e0c-86a2-4151-9735-

3ae083933588%2FPDF&ei=dxY7Upb8NYLX4ASUjoEg&usg=AFQjCNGb5ZdgthR0_M

wjMkfzQZVQeCmzlQ&sig2=bw89Z56PhzpnqY4MRl5Ofw&bvm=bv.52288139,d.bGE

(19.9.2013)

3. DA ŽIVLJENJU IN PRAVICI DO DOSTOJNE SMRTI, URL:

http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Id=95790 (21.9.2013)

37

4. PRAVICA DO ŽIVLJENJA IN DO DOSTOJNE SMRTI, etika v medicinski znanosti,

Zbornik prispevkov 22. simpozija Medicina in pravo, Maribor, 22. in 23. marec 2013.

Celotno besedilo zbornika se nahaja na spletni strani, URL:

http://acj.si/images/Projekt_3/Zborniki_MIP/ZborniMedPravo300.pdf (29.9.2013)

5. Euthanasia In Turkey: Cultural and religious perspectives, URL:

http://www.eubios.info/EJ66/EJ66P.htm (24.9.2013)

6. EUTHANASIA TRIALS IN JAPAN, Implications for legal and medical practise, URL:

http://www.institute-of-mental-health.jp/thesis/pdf/thesis-03/thesis-03-08.pdf (23.9.2013)

7. EUTHANASIA: AN INDIAN PERSPECTIVE, URL:

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3440914/ (23.9.2013)

LITERATURA

1. Bohak Janko, Evtanazija-aktualen, a odprt problem, Mohorjev koledar, Mohorjeva družba,

Celje, 2002, str. 117-130

2. Brkan Maja, Evtanazija kot problematika včerajšnjega dne: kratek zgodovinski pregled,

Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija, Ljubljana, julij 2001, str. 149-160

3. Cevc Matija, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega

društva, let.64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 155-160

4. Dolenc Anton, Oregonska pobuda je v nasprotju s temeljnimi etičnimi izhodišči

zdravniškega poslanstva, Zdravniški vestnik, glasilo Slovenskega zdravniškega društva,

letnik 64, št.3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str.170-171.

5. Flis Vojko, Evtanazija in zdravnik, Zdravniški vestnik, revija Slovenskega zdravniškega

društva, let.64, št. 3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana, 1995, str. 161-165

6. Kalmthout, Anton van, Evtanazija na Nizozemskem, Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, letnik 49, št.1, Republiški sekretariat za notranje zadeve Republike

Slovenije, Ljubljana, 1998, str.62-64

7. Ludwig A.Minelli, Prijazna smrt : že 12 let se lahko bolniki odločijo za varen samomor v

Švici, Mladina, št.15, Mladina, Ljubljana, 2010, str. 44-45

8. Mlinar Anton, Evtanazija (Zgodovinski pregled, današnji položaj in etična refleksija),

Študentska založba, Ljubljana, 2005

38

9. Planinšec Viktor, Nekaj pravniških pogledov na »dobro smrt«, Zdravniški vestnik, glasilo

Slovenskega zdravniškega društva, letnik 64, št.3, Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana,

1995, str. 172-173

10. Pozaić Valentin, Življenja vredno življenje (Evtanazija v luči medicinske etike), Cirilsko

društvo slovenskih bogoslovcev, Ljubljana, 1987

11. Rachels James, Pravica do smrti, Cankarjeva založba,Ljubljana,1987

12. Škrbič Ana, Legalizacija ali prepoved evtanazije? (pravica do dostojanstva), Pravna praksa,

časopis za pravna vprašanja, Leto 27, št.48, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2008, str.20-22

13. Teršek Andraž, Pravica do življenja in pravica umreti: ameriška in evropska ureditev,

Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija, Ljubljana, 2001, str.178-221

14. Weber Nana, Pravica do dostojne smrti, Pravna praksa, časopis za pravna vprašanja, let. 32,

št.12, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2013, str.29-30

15. Završnik Simona, Nizozemski zakon o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri

samomoru: zgled ali svarilo, Dignitas: revija za človekove pravice, št.10, Nova revija,

Ljubljana, 2001, str.161-177