L i t e r a r n a a b e c e d a...na kolo in se odpeljal na sever, kjer je prej videl čarovnice. Drvel je kakor formula 1, saj bi mu to lahko spremenilo življenje. In čez deset

Šolsko leto 2015/16

L i t e r a r n a a b e c e d a

NIP – Literarna umetnost


"Branje človeka izpopolnjuje,

razpravljanje ga pripravi, pisanje mu da natančnost."

Francis Bacon

UVODNIK

NIP Literarna umetnost

V šolskem letu 2015/2016 je bilo v skupino vključenih 11 učencev, od tega 4

učenci iz 4. razreda, 5 učenk iz 5. razreda in 2 učenca iz 6. razreda, ki sta

predmet obiskovala prostovoljno.

NIP smo izvajali projektno, vsebine smo obravnavali iz različnih vidikov, učni

proces se je odvijal v šolskih prostorih – učilnici, računalniški učilnici, knjižnici in

na drugi lokaciji, izven šole. Ure smo izvajali ob torkih, tudi po več skupaj,

odvisno od teme, metod in oblik dela.

Namen našega druženja je bil, da vsebine, ki jih obravnavamo v drugem

vzgojno-izobraževalnem obdobju pri rednem pouku razširimo in s tem povečamo

kreativnost na literarnem področju. Skupaj smo se dogovarjali, kaj bomo delali

in kako. Zastavljene cilje smo uresničevali glede na predznanje, sposobnosti,

spretnosti in interese. Z javnim nastopanjem na prireditvah smo pridobivali na

samozavesti in pozitivni samopodobi. Teorijo smo povezovali s prakso, spoznali

poklic novinarja in obiskali RTV SLO in RADIO Si. Sodelovali smo tudi na

literarnih natečajih. Izdelali smo e-literarno glasilo, ki si ga lahko ogledate na

spletni strani OŠ Breg in v tiskani obliki, ki je pred vami. Veseli bomo, če ga

boste prelistali in prebrali.

Mentorica:

Simona Kornik


je ena temeljnih književnih zvrsti …

PTIČICE OB JEZERU

Majhne ptičice sede ob jezeru.

Tako lepo žvrgolijo,

da se mnogi veselijo.

Sedijo na vejici, vejici majhni.

A, ko ta se zatrese,

vse ptičke naokrog raznese.

Skupaj se tiščijo,

ker se mraza bojijo.

V topli hišici se hranijo,

pred sovražniki branijo.

Ko temni oblaki pridrvijo,

v zavetje visokih dreves odletijo.

Tam jih pokrije topla zavesa

in jih zaziba v sanjska nebesa.

Avtor: Žiga Bojnec, 6. b


TETA EDA SNEŽINKE

Otroci se igrajo, Snežinke padajo, padajo.

mama jih pa gleda. So že zapadle in morda še bodo zapadle.

»Kdo je teta Eda?« Ob tem se jaz že veselim novih idej,

se sprašujejo. ki hitijo s snežinkami naprej.

To je teta iz kabineta, Ideje so vedno zanimive in nagajive.

v naši ulici doma. Le kako bi bilo otrokom brez idej?

Avto rdeče barve ima, Otroci z njimi na saneh drvijo,

in prav tako obleko da v pljuča čim več zraka dobijo.

vsak dan proda. Čeprav že na vrata trka pomlad,

Po ulici vsak dan komaj čakam na naslednjo zimo,

hodi sem ter tja, ker se vedno znova snežink skupaj veselimo.

ker je prepričana,

da jo vsak rad ima. Avtorica: Danaja Mlakar, 5. a

Avtorica: Ajša Cvetko, 4. b


POČITNICE POMLAD

Ko v šoli učiteljica pove, Pomlad prihaja,

da se na počitnice gre, že po vetru drvi,

ves razred takoj iz razreda zdrvi ko sneg se stopi.

in po hodnikih hrup zadoni. Pomlad pride,

Učenci doma počnejo različne stvari. mi se veselimo,

Nekateri računalnik igrajo, ob belem jutru

drugi gledajo televizijo, se zbudimo.

tretji se na zabavi dobijo,

vsi se vsak po svoje veselijo Pomlad je sončna,

in ob koncu dneva utrujeni zaspijo. pa tudi dežuje,

Čez nekaj dni bi spet radi v šolo šli, zato si vsak škornje obuje.

da bi s prijatelji kakšno ušpičili. Pomlad je zelena,

Ko pa se spomnijo, zvončkov, trobentic in vijolic

da se bodo spet učili, cel kup cveti

nikoli ne bi počitnic zapustili. in lepše kot parfum diši.

Avtorica: Maja Kostanjevec, 4. a, Avtorica: Naja Prelog, 5. a


MOJA MAMICA LISTJE

Moja mamica je prava damica. Ko pomlad se prebudi,

Rada me ima in večkrat poljubčka mi da. zeleno listje na drevesih oživi.

Včasih zna tudi huda bit Deblo in veje pred slabim vremenom

in glasno zavpit. listje skrijejo,

da se njihove barve čez poletje razlijejo.

Lahko bi rekli,

da sva najboljši tim, Ko jih že veliko z vej in vejic visi,

ker skupaj se druživa nam v vročih dneh

in se z drobnimi stvarmi razveseljujeva. njihova senca glave hladi.

Neskončno jo rada imam V jeseni gozd obišče mraz,

in je nikomur ne dam. zato si vsak list obleče pisan plašč.

Nato potrka na drevo še zima,

Avtorica: Eva Fajt, 5. a ki liste na tleh v belo zakriva.

Nekaj jih v zemljo skrije

in pomladi jih znova in znova odkrije.

Avtorica: Ana Turk, 5. a


Pravljica je izmišljena zgodba,

krajša pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih,…

DVA KUŽKA

Avtor: Luka Rozman, 4. b

Nekoč sta živela dva kužka, ki sta imela zlobnega lastnika. Bil je hudoben ropar

in zahteval, da psička kradeta vse, kar jima naroči. Ker tega nista zmogla, ju

je vrgel iz hiše. Kužka sta bila zelo žalostna, bala sta se zunanjega sveta in

mislila, da sta pogubljena. Imela sta samo drug drugega.


Nekega dne sta zaslišala otroški smeh dveh fantov. Približala sta se jima in

zagledala žogico, ki se ji nista mogla upreti. Fanta sta si žogico zdolgočaseno

podajala. Naenkrat sta psička skočila v zrak in ujela žogico. Fanta sta bila nad

njunim početjem navdušena. Kužka sta se želela še igrati z žogico in fanta sta

jima jo vrgla daleč stran. Nista potrebovala veliko časa, da sta jo prinesla nazaj.

Fanta sta bila bratca, prav tako kot kužka. Zaželela sta si ju obdržati.

Vprašala sta mamo, če jima lahko dajo dom. Toda, ko je mama je pogledala

njuni ovratnici, je poklicala zlobnega lastnika. Ta se je razjezil in povedal, da

lahko obdržijo oba psa, ker se ju je tako ali tako hotel znebiti. Fanta še nikoli

nista bila tako vesela, saj jima je mama dovolila obdržati kužka. Vsi so srečno

živeli in najbrž živijo še danes, nekje daleč v daljni deželi za sedmimi gorami.


ČAROBNE BUČE -odlomek

Avtor: Žiga Bojnec, 6. b

Nekega čarobnega dne, pravzaprav za noč čarovnic, ko je zunaj pri Mihcu

udarjala strela, so se v Burgenvillu srečevale čarovnice. Ime jim je bilo Hupsa,

Trupsa, Župsa in Ljubsa. Hupsa je bila čarovnica, ki je cel čas hopsala. Trupsa

je bila čarovnica, ki jo je vedno bolel trup. Župsa je bila čarovnica, ki je imela

zelo rada « župe«. Ljubsa pa je bila v vsakega strica, ki ga je videla,

zaljubljena. Mihec je bil skoraj edini človek na svetu, ki je verjel v čarovnice.

Imel je črne lase, rjave oči, mala ušesa in bele zobke. Hodil je v tretji razred in

bil je zelo pameten.

Tisti dan, ko so se te čarovnice srečevale, je Mihec gledal strele. Odločile so se,

da gredo na lov na buče. Te buče niso bile navadne buče, ampak čarobne buče,

ki so lahko letele. In v teh bučah je gorel plamen smrti. Skovale so načrt in

točno ob 20.00 so se odpravili iz Burgenvilla. Ko je Mihec gledal strele, je

videl zelo majhne obrise čarovnic. Če še ne veste, bil je ostroviden. Videl je

bolje kot sokol.

Čarovnice so bile iz Burgenvilla. Še kakšen kilometer in videle bodo že prve

buče. Ampak tedaj so zagledali Frkolina. To je bil njihov največji sovražnik. Bil

je črni maček. Tudi on je prišel sem da bi ulovil bučo, kajti plamen smrti še ni

nihče ulovil.


Iz plamena smrti pa lahko ustvariš portal, ki vodi v drugo dimenzijo kjer živijo

samo najboljši čarovniki in čarovnice, prav tako pa postaneš tudi nesmrten.

Tedaj pa je Mihec oddirjal gor po stopnicah in v roke hitro vzel knjigo o

čarovnicah. Videl je točno take obrise čarovnic, ko jih je videl pri strelah. O

njih je pisalo, da so nerodne in ne pametne. Ko je to prebral Mihec je

ostrmel:« Če niso pametne, zagotovo potrebujejo mene!« Obul je svoje črne

škornje, črno jakno in črno čepico, ki jo je vedno nosil ob pomembnih

trenutkih.

Zgledal je kot Možje v črnem. Hotel je že odpreti mama in ga poklicala, da

čez eno uro pride njegov bratranec in njegovi starši in bodo imeli pojedino.

Mihec je zamrmral: »Ampak mami, ne maram svojega bratranca. Cel čas se

norčuje iz mene, da verjamem v čarovnice«. Mama mu je odgovorila: » Oh,

Mihec sem že mislila, da si to stvar s čarovnicami prerasel.«. Mihec pa je

zaloputnil vrata, ves jezen, ker mu nihče ne verjame.

Spomnil se je, da mora pohiteti, če še hoče spoznati čarovnice. Zato je sedel

na kolo in se odpeljal na sever, kjer je prej videl čarovnice. Drvel je kakor

formula 1, saj bi mu to lahko spremenilo življenje. In čez deset minut je bil

tam.

Prišel je pravi čas, saj je videl borbo med Frkolinom in čarovnicami. Potem pa

so se naenkrat vse buče obrnile in se začele gnesti okrog malega Mihca. On je

samo začudeno gledal, Ljubsa pa je kar omedlela zaradi zaljubljenosti. Vsi so

strmeli v Mihca, tedaj pa Župsa presenečeno zajeclja:« On je… On je… On je

ta, o katerem je govoril Validor.«. Mihec je začudeno vprašal: »Jaz sem kdo?«.

Tedaj pa so vsi prileteli s svojimi metlami na tla in se začeli klanjati: «Kako ti

lahko ustrežemo, varuh Zemje?«

Mihec jih najprej preizkusil in jim naročil, naj mu prinesejo sladoled. V hipu so

bili vsi nazaj s slastnim sladoledom. Potem jim je ukazal, naj mu prinesejo

metlo, na kateri bo tudi on lahko jadral po zraku. In dobil je najboljšo letečo

metlo na svetu. Na njej je pisalo Zoragius.

Zajahal jo je in že je lebdel po zraku. Potem mu je Hupsa povedala naj si

vzame vse buče, ki se gnetejo okoli njega, saj so zelo dragocene. Povedala mu

je, da je iz plamena, ki gori v tej buči in si lahko ustvariš portal, ki vodi v

drugo dimenzijo.


Povedala mu je, da je več načinov, kako lahko stopiš v portal, ampak tega še

ni nihče uspešno opravil. Mihec je z zanimanjem poslušal, potem pa vzel te

buče.


BILO ME JE STRAH

(doživljajski spis)

Avtorica: Živa Antonič, 6. b

Prejšnjo sredo, kot po navadi, smo se z mamo in s sestro odpravljale v šolo.

Ko smo prispele, sem jaz vse svoje stvari odložila v omarico in se odpravila v

učilnico za matematiko.

Ta ura je kar hitro minila in angleščina tudi. A že pri malici sem imela čuden

občutek, da se bo nekaj, ne ravno dobrega, zgodilo. Ko je zvonec oznanil zadnjo

uro pouka, smo vsi odložili torbe odšli na kosilo. Po kosilu sem se napotila

proti domu. Najprej sem šla v svojo sobo, kjer je bilo vse na svojem mestu.

Začela sem pisati nalogo, naenkrat pa je nekaj močno zaropotalo. Hitro sem

stekla v kuhinjo in na tleh zagledala lonec in en krožnik. Sama pri sebi sem si

mislila:«Na srečo ni nič zlomljeno.« Priznam, bilo me je strah, a vedela sem,

da bitje, če kje je, ne more biti večje od mene. Medtem pa je v moji sobi spet

nekaj padlo na tla. Previdno sem šla do tja in radovedno pogledala. Nekdo je

vrgel z mize mojo peresnico in namizno luč. Postalo me je že pošteno strah,

toda, ko sem začela razmišljati, kakšna žival bi lahko to bila, se mi je

posvetilo:«To je sigurno babičina muca.« In tako je tudi bilo. Muci je ime

Mimi, ampak na svoje ime se ne odzove. Všeč so ji vse stvari, ki se lahko

zlomijo in so na visokih policah.

Odločila sem se, da jo bom ujela. Ravno v tistem trenutku se mi je nekaj z

vso silo zaletelo v nogo. Takrat mi je srčni utrip močno narasel. Počasi sem se

obrnila in za sabo zagledala Mimi. Muca me radovedno gledala.

Prijela sem jo in od nesla k babici. Ta mala nagajivka me je naučila, da se je s

svojim strahom treba soočiti kar takoj.


ČAROBNI STROJ

Avtorica: Eva Fajt, 5. a

Nekoč je živela deklica z imenom Zoja. Svoje prijatelje je povabila, da so se

prišli igrat. Najprej so pogledali v klet in videli velik stroj. Ko so prišli bližje

stroju, je na njem z velikimi črkami pisalo: ČAROBNI STROJ.

Poklicali so Zojinega očeta, ki je rekel, naj se čarobnega stroja ne dotikajo, ker

ni varen. Toda Zojini prijatelji so bili zelo radovedni. Stopili so v čarobni stroj

in hoteli iti v prihodnost. Ampak čarobni stroj ni deloval pravilno, zato jih je

peljal v preteklost. Ko so prijatelji prispeli, so namesto prihodnosti videli

preteklost. Obkroženi so bili z dinozavri. Hitro so zbežali v jamo in zagledali

dinozavra. Bil je ranjen. Izvedeli so, da dinozavri lahko govorijo, zato so mu

pomagali. Dinozaver jim je povedal, da mu je ime Piki Miki.

Vprašali so ga, kako bi lahko popravili čarobni stroj. Piki Miki je rekel, da naj

gredo po čarobni kamen, ki ga ima zloben dinozaver Srh. Odpravili so se na

pot. Morali so prečkati blatno jezero. Vprašali so Pikija Mikija, če lahko sedejo

nanj, da bodo prečkali blatno jezero. Dovolil jim je. Ko so prečkali blatno

jezero, je pred njimi stal dinozaver Srh, ki je reke: »Če hočete časovni kamen,

me morate uloviti.« Hoteli so ga uloviti, toda bil je prehiter.


Ustavili so se pri drevesu in sklenili, da bodo naredili letalo. Zoja je vzela nekaj

lesa, njeni prijatelji pa nekaj velikih listov in kokosov. Ko so naredili letalo, so

hitro poleteli, da bi ujeli Srha. A zavore niso delovale, zato so Zoja in njeni

prijatelji padali naravnost dol. Pristali so na dinozavru Srhu. Ta se je na ves

glas drl: »Auuuu!« Dinozavra Srha so končno ujeli. Dal jim je čarobni kamen in

jih povabil na kosilo.

Ko so prišli v njegovo jamo, jim je pripravil oči kurjih dinozavrov in orlovo

mleko. Mislil je, da jim je všeč, toda se je pošteno zmotil. Ko je Srh pogledal

stran, so hrano hitro vsuli k njegovemu ljubljenčku z imenom Straško. Straško

je hitro pojedel vso hrano, tako da je Srh mislil, da jim je zelo dobro. Odločili

so se, da bodo odšli domov.

Čarobni kamen so vstavili v stroj in se poslovili od vseh, ki so jih spoznali. Ko

so prišli domov, so odšli v kuhinjo in povedali Zojinemu očetu, da so bili v

preteklosti s čarobnim strojem. Zojin oče je rekel, naj mu povedo vse, kar se

je zgodilo, ko so bili v preteklosti. Ko so to storili, so prijatelji odšli domov.

To je bila za njih in za Zojo najboljša pustolovščina, ki je nikoli niso pozabili.


ČUDEŽNI OTROK

Avtorica: Ajša Cvetko, 4. b

Nekoč se je rodil Mihec. Bil je čudežni otrok, saj je znal vse jezike. Njegova

mama ga je občudovala, kajti malo ljudi je takih, ki to znajo. Nekega dne je

njegova mama odšla na službeno potovanje. Imela je nesrečo in umrla. Mihec je

ostal sam in ni vedel kaj bi počel. Bil je zaspan, pozabil na vse in zaspal.

Naslednje jutro se je opogumil in šel po svetu. Leta in leta je hodil, rastel in

rastel. Postal je velik, močan, za nekatere celo smešen. Na svoji poti je srečal

starko in jo vprašal, ali ji lahko kako pomaga. Videl je namreč, da je kljub svoji

starosti še veliko delala, saj je bila revna. Mislil je, da je starka prijazna, toda

v resnici ni bilo tako. Vprašala ga je, če gre z njo v gozd. Mihec ji je sledil.

Hodila sta in hodila, dokler nista prispela do njene hiše. Starka se mu je skrila.

Postalo ga je strah, saj je naenkrat pred seboj zagledal čarovnico. Preden se je

še kaj zavedal, je padel na tla. Ni vedel, kako se mu je lahko to zgodilo. Nato

se je spomnil, da imajo čarovnice posebno moč. Naredijo lahko vse, kar želijo.


Ljudi je imela rada, toda čarovnijo je imela še rajši. Zaradi tega je že večkrat

uničila katerega človeka. Ker je bila revna, je mislila, da lahko s tem tudi kaj

zasluži. Nekega jutra se je Mihec zbudil na trgu v Angliji .Vsi si govorili

angleško, tudi on. Ničesar se ni spomnil, nič mu ni bilo jasno in nikogar ni

poznal. Poiskal si je hišo, ki bi bila primerna, da bi tam prespal. Ker take hiše

ni našel, je zaspal na klopi v bližnjem parku. Zjutraj je stopil k njemu gospod

in ga vprašal, če potrebuje streho nad glavo. Mihec je rekel, da bi to z

veseljem sprejel. Možakar mu je za nekaj dni odstopil svojo posteljo. Ponoči je

sanjal, da spi pri čarovnici v kleti. Tam je namreč imela ona ječo. Ko se je

zbudil, je odhitel k čarovnici. Rekel ji je, da se želi spopasti z njo. Bojevala sta

se, dokler ni Mihec premagal čarovnice. Čarovnica se je čudila, saj ni vedela, od

kod je dobil takšno moč.

Mihec se je po borbi počutil pogumnega in močnega. Odločil se je, da nadaljuje

svojo pot in da bo preplezal dvanajst gora in preplaval tri vode. Med potjo se

je večkrat ustavil. Najprej v kraju po imenu Rožnati kraj. Kmalu so ga poznali

vsi ljudje, saj je bil prijazen in pripravljen pomagati.

Kljub temu, pa se čarovnica ni vdala. Sledila mu je. Hodila je po gozdovih,

spraševala živali, če so ga videle. Noben ji ni želel nič povedati, dokler ni

naletela na veverico. Ta se je je prestrašila in ji povedala, kam je šel Mihec.

Prišla je do prenočišča, kjer je Mihec spal. Nekega gospoda je vprašala, če ga je

videl. Povedal ji je, da naj gre naprej, nato levo, potem desno do polja in

travnika. Čarovnica ga je še vprašala, če ima zemljevid. Seveda ga je imel, ji ga

izročil, ona pa mu je za to dala tri kovance in odšla. Ko se je približevala

Mihcu, jo je on že od daleč začutil.

Skril se je tik je tik pred njenim prihodom. Čarovnica se je drla na ves glas:

»Mihec, Mihec, kje si ti, da polomim ti kosti?« Mihec se je spremenil v

drugačnega človeka, spremenil je tudi glas. Hodil je okoli nje in jo spraševal, ali

koga išče. Čarovnica je rekla:« Seveda, iščem Mihca, fanta, ki me je v deželi

Grozni premagal.« Mihec se je smejal in rekel, da takega fanta ni videl.

Čarovnica se je zahvalila in odšla.


Prišla je do luknje, jo spregledala in padla v njo. Mihec ji je sledil, jo pogledal in

nadaljeval pot. Šel je naprej in si med potjo mislil, kako lepo bi bilo, če bi si

našel ženo. In prispel je do kraja, ki se je imenoval Žena. Mislil si je:«Tu, v

tem kraju si bom poiskal srečo in ženo.« Nenadoma je zagledal tri žene.

Pristopil je k prvi ženi in jo vprašal, kako ji je ime. Jaz sem Jana, mu je

odgovorila in povedala vse, kar ga je zanimalo. Ker mu ni bila všeč, je pristopil

k drugi ženi. »Jaz sem Ana in sem najlepša v vasi, » se je pohvalila. Vedel je,

da to ni res, saj je imela rdeč nos, ko je to govorila. Pristopil je k tretji ženi.

Že na prvi pogled je vedel, da je ta prava. Bila je prijazna, pametna in še

lepa. Spogledala sta se. Bil je tako navdušen nad njo, da se ji je pozabil

predstaviti.

Nato je le izustil:« Mihec sem, pa ti?« Rekla je:»Joj, kako naključje. Jaz sem

Mihaela.« Mihec je nadaljeval: Me vzameš za moža?« Smehljaje mu je odvrnila:

»Seveda, z veseljem te vzamem za moža.« Tako je Mihec našel ljubezen svojega

življenja. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi. Še danes so srečni tam

nekje …

TOM IN NJEGOV ROBOT

Avtorica: Maja Kostanjevec, 4. a

Nekoč, pred davnimi časi, je živel deček po imenu Tom. Zelo rad je lenaril,

zato je cele dneve sedel za mizo. En dan se je končno odločil, da se bo

odmaknil od nje.

Šel je na sprehod in zagledal robota. Najprej si ga je ogledoval, potem pa se je

začel z njim pogovarjati. Ta ga je presenetil, ko mu je rekel: » Sedi name in

odnesel te bom domov.« In res, Tom je sedel nanj in ta ga je odnesel proti

domu.

Čez nekaj trenutkov je ugotovil, da robot uboga vse, kar mu naročiš. Z velim

veseljem mu je začel ukazovati, naj gre namesto njega v šolo. In res, robot je

šel v šolo in tam dobival same odlične ocene.


Mama je mislila, da je njen Tom najboljši učenec. Tako je bilo tri mesece,

potem pa se je robot naveličal Tomovega ukazovanja.

En dan je mama naročila Tomu, naj odnese smeti. On je to ukazal robotu.

Toda, takrat se je robot uprl in tega ni storil namesto Toma. Začelo je

smrdeti. Potem je ubral drugo taktiko in lepo prosil robota: »Najlepši robot,

prosim odnesi smeti.« Ker je bil robot navdušen nad tako prošnjo, je spet delal

namesto njega. To je trajala naslednjih devet tednov.

Potem je dobil robot klic, da se mora vrniti na svoj planet. Tomu je obljubil,

da se bo vrnil vsako soboto in nedeljo ter mu pomagal pri šolskih in domačih

opravilih. In tako je bilo. Toda, ker je Tomu to bilo premalo, je od njega

zahteval, naj se s svojo družina preseli na Zemljo. Robot ga je spet ubogal.

Tom si je na tiho mislil, da bo imel tako na razpolago več »sužnjev«, ki bodo

delali namesto njega. Robot je nekako slutil, kaj ima Tom za bregom in si je

zadnji trenutek premislil. S svojo družino je ostal na svojem planetu.

Tom je bil razočaran, saj se je zavedal, da več nihče ne bo delal namesto njega.

Toda, po daljšem premisleku se je odločil, da postal on robot. Kadar ga je kdo

prosil za pomoč, se je takoj odzval. Ko je robot to zvedel, ga je prišel obiskat

in postala sta najboljša prijatelja. In tako je še danes. Ne verjamete?


MARSOVŠKA DEKLICA

Avtorica: Alina Kodrič, 5. a

Nekoč je živela marsovška deklica z imenom Analiza. Imela je zvita ušesa, tri

oči, koničast, dolg nos in čudovita usta. Na rokah je imela pet prstov in na

njih kremplje.

Nekega dne se je sprehajala po marsovškem mestu. Zagledala je trgovino z

želejevimi piškoti. Zelo si je zaželela en piškot, toda v tistem trenutku jo je

poklical oče in ji naročil, naj opravi svoje obveznosti. Očeta je vprašala, če je

že videl trgovino z želejevimi piškoti. Povedal ji je, da ne ve, da bi imeli v

mestu tako trgovino. Analiza ga je želela odpeljati tja, toda zavedala se je, da

oče ne bo pozabil, kaj ji je naročil. Počistiti je morala stranišče in na

podstrešju obrisati prah. To nalogo je dobila, ker ni ubogala. Kljub temu pa si

ne naredila načrt, kako se bo izmuznila. Postala je nevidna in odtavala proti

trgovini z želejevimi piškoti.


Ko je vstopila, je bilo njeno oko usmerjeno k največjemu piškotu. Z užitkom ga

je pojedla in se počasi vrnila domov. Pridružila se je bratu pri igri. Zvečerilo se

je, zato sta šla spat. Zjutraj se je zbudila in šla najprej na zajtrk. Jedla je

črve z želejevo omako. To je imela zelo rada. Čez nekaj časa je odšla k sošolki

Eriki. Potrkala je na vrata in vstopila. Dogovorili sta se, da se bosta igrali

evropsko marsovško igro Črv ne jezi se. Čez dobro uro sta se naveličali in

Analiza se je odločila, da gre domov.

Na poti proti domu, se je še malo sprehajala po mestu in se ustavila v

trgovini z želejevimi piškoti. Ker je imela v žepu nekaj denarja, je kupila en

piškot za očeta, enega za mamo, enega za babico in enega za dedka. Ko jih je

doma razdelila, je bila najbolj navdušena babica.

Zanimalo jo je, kje je kupila tako okusne piškote. Povedala ji je, da je v mestu

nova trgovina z želejevimi piškoti. Babica je predlagala, da se z avtom odpeljeta

do te trgovine. Analizi so se oči kar zasvetile od navdušenja. Babica je tam

kupila vse želejeve piškote. Ko sta se pripeljali nazaj domov, so bili vsi

začudeni, saj sta imeli prikolico polno želejevih piškotov. Vsem sta razlagali, da

sta kupili vse piškote in se bodo sladkali, kolikor bodo želeli.

Čez nekaj časa so odšli spat. Drugo jutro so tudi za zajtrk imeli želejeve

piškote. Z bratom sta tekomvala, kdo jih bo več pojedel. Nato sta šla v

pripovedovalnico poslušat zgodbico O treh marsovčkih - Baru, Taru in Saru.

Zdela se jima je zanimiva.

Ko je bilo zgodbice konec, sta se igrala na vrtu. Popoldan so šli na sprehod po

mestu in opazili, da so v trgovini, kjer so pokupili vse želejeve piškote odprli

trgovino z želejevim sladoledom. Takoj so zavili tja. Najedli so se še sladoleda

in ugotovili, da so želejevi piškoti boljši. Z babico sta se strinjali, da teh

piškotov ne bi menjali za sladoled. Mogoče jih jesta še danes, če jima jih je kaj

ostalo.



MUCA LINA IN PES JAKA POSTANETA PRIJATELJA

Avtorica: Danaja Mlakar, 5. a

Nekega dne je šel Jaka v gozd nabirat kostanje, Lina pa želode. Tako sta se v

gozdu srečala in se začela pogovarjati.

Nato je nenadoma iz gozda prišel volk. Lina in Jaka ga sploh nista opazila.

Šele, ko je stopil na kup suhih listov, sta ugotovila, da ju volk zasleduje. Bil je

grozen, z velikimi črnimi očmi, velikimi šapami in groznimi usti. Hotel ju je

požreti.

Lina in Jaka sta tekla in tekla. Tekla sta cele tri ure brez vsakega postanka.

Nenadoma sta opazila ogromno luknjo posuto s suhim listjem. Porodila se jima

je ideja, da bi volka zvabila k luknji in bi se smejala, če bi padel vanjo. Ker sta

si to močno želela, se je njuna želja tudi uresničila. Padel je v veliko luknjo, iz

katere mu ni uspeli priti ven, zato je tam tudi poginil.


Lina in Jaka sta postala zelo izmučena in v tistem trenutku ugotovila, da sta

se izgubila. Bilo ju je zelo strah, zato sta se odločila, da bosta kot prijatelja

lažje ugotovila, katera pot ju bo vodila proti domov.

Skupaj sta hodila in hodila, a na žalost nista našla poti domov. Bila sta

obupana in začela jokati. Razmišljala sta, kakšne nevarnosti se jima lahko

pripetijo v te groznem, temačnem gozdu. Mimo je prišel zelo stari zajec, ki je

bil ves naguban in grd. Ime mu je bilo Skokec. Po njunem joku je sklepal, da

sta se izgubila. Začel je malo poizvedovati.

ZAJEC: »Ali sta se izgubila?«

LINA: »Ja, res sva se.«

JAKA: »Ali nama lahko kako pomagate?«

ZAJEC: »Seveda.«

Iz nahrbtnika je privlekel star, čudežni kompas. Ta je deloval tako, da ko si

izgovoril ime kraja, je v tistem trenutku iz njega vzletel metulj prelepih pisnih

barv in te vodil po poti, ki si jo iskal. Potovanje je bilo čarobno, steze posute

s čistim zlatom, na nebu pa je bila prelepa mavrica najrazličnejših barv. Vsi so

se počutili, kot da plavajo na oblakih. Bili so enotnega mnenja, da se je

potovanje prehitro končalo.

Po zaslugi dobre volje zajca, metulja in kompasa, sta Lina in Jaka prišla varno

in srečno domov. Seveda sta takoj vso dogodivščino, ki se jima je pripetila,

povedala mami in očku. Želela sta jima predstaviti Skokca, toda naenkrat je

izginil. Bila sta žalostna, toda samo za trenutek, kajti najbolj srečno in varno

sta se počutila ob svojih starših.

NAUK te zgodbe je, da ni pomembno, kakšen je človek od zunaj. Pomembno

je, kaj nosi v svoji notranjosti. Tako kot v pravljici, tudi v resničnosti vemo, da

pravega prijatelja spoznaš v stiski. Bralci in bralke, ki berete mojo pravljico -

upam, da ste tudi vi že spoznali pravega prijatelja, ko ste bili v stiski in vam

je pomagal tako, kot sta to storila moja junaka pravljice Lina in Jaka.


URESNIČENJE SANJ

Avtorica: Ana Turk, 5. a

Pred davnimi časi je živela deklica Lili. Ta deklica je bila posebna, saj je imela

močno željo, da bi uresničila svoje sanje. Neko noč je sanjala, da je bila na vrhu

gore Emauh. To je bila največja gora na svetu. Na njej je vse čarobno in

slastno, saj so jo sestavljale različne sladkarije.

Namesto rož si lahko nabiral bombone, namesto dreves pa si gledal čokolado. In

še bi lahko naštevala. A na žalost, se ta raj obnese le v pravljici.

Nek pomladni dan se je Lili zjutraj zbudila, pojedla zajtrk in se odpravila na

sprehod. Bile so počitnice, zato je sklenila, da bo poiskala goro, o kateri je

sanjala. Želela se je prepričati, če rastejo tam še kakšne sladkarije. Te je

namreč imela najraje. Ker pa na pot ni želela iti sama, je zbrala posebno ekipo.

Sestavljali so jo: njena najboljša prijateljica Amanda, sošolec Andraž in

prijateljica Zofka. Lili je že imela načrt v glavi in povedala ga je tudi njim.

Bili so navdušeni nad pustolovščino, ki je bila pred njimi. Zvečer so odrinili.

Gora Emauh jih je čakala. Da so premagali strah noči, so si na poti prepevali


pesmice. Slišale so jih celo egipčanske princese, ki so se ponudile, da jih na

svojem tepihu ponesejo do cilja. Bilo je čarobno, vendar je bila pot daljša kot

so pričakovali. Andraž je vprašal, če sploh ta gora obstaja. Lili se je prestrašila

in rekla, da ni več prepričana. Začeli so se prepirati in Andraž se je odločil,

da se vrne domov. Ostale so še Lili, Amanda in Zofka. Vse tri so bile trdno

odločene, da ostanejo skupaj do konca raziskovanja. Ko so že skoraj obupale,

so se odprla mavrična vrata, ki so vodila k vrhu gore. Znašle so se v prostoru,

kjer so rasle pravljice. Srečale so Sneguljčico, Morsko deklico, Tri prašičke in

Coprnico Zofko. Zagledale so še majhnega ptička, ki je spregovoril: » Čiv, čiv,

čiv, če bi rade našle sladkarije, poiščite največje drevo.«

Odpravile so se in zagledale drevo polno sladkarij. Toda, potrebno je bilo še

splezati nanj, saj so najboljše sladkarije bile prav pri vrhu. »Vau, kakšna

pravljica,« so vse tri vpile v en glas. Lili kar ni mogla verjeti, da se ti sanje

lahko uresničijo. Od tistega dne je prepričana, da če v nekaj zelo verjameš, se

ti to uresniči. Poskusite verjeti še vi. In pravljica vas bo obiskala.


TRIJE ŽABCI

Avtorica: Ela Bezja Žuran, 4. a

Nekoč, pred davnimi časi, je živela princesa po imenu Mija. Njen oče je imel

brata, ki je bil čarodej. Za sedmi rojstni dan ji je podaril tri žabce. Žabci so

imeli princeso zelo radi.

Za princesin dvanajsti rojstni dan pa je prvi žabec izginil. Princesa je več dni

jokala. Razvedrit so jo prišli vsi dvorni norčki v kraljestvu, vendar nobenemu od

njih ni uspelo princese nasmejati. Prav tako so jo obiskali vsi princi iz različnih

držav in ji prinesli darila. Princesa obiska princev ni bila vesela in tudi daril se

ni razveselila, zato jih je odgnala. Toda princ, ki ga do pred kratkim ni videl še

nihče, je bil užaljen, ker ga je princesa odgnala. Želel ji je zaupati skrivnost,

zato je poskusil do nje priti še naslednjo noč. Vendar mu je čarodej preprečil

obisk princese, saj ga je prepoznal. Je pa čarodej princa povabil v grad, kjer ga

je spremenil v kip.

Ko se je princesa zjutraj zbudila in ugotovila, da je tudi drugi žabec izginil, je

pričela jokati in jokati. Oče je prosil brata za več žabcev in mu za to ponudil

pol palače. A brat je rekel, da je to premalo. Oče ni vedel, kaj mu bi lahko še

ponudil. Brat je rekel: »Daj mi to, kar ti pomeni največ. Prinesi mi do

polnoči.« Oče je razmišljal, kaj želi od njega.


Mislil je, da želi imeti najlepši portret v gradu. Ko sta kralj in njegov dobila

točno opolnoči, mu je kralj izročil najlepši portret, ki je bil v gradu. Brat se je

samo smejal in rekel: »To ni tisto, kar imaš najraje.« Kralj je odšel ves potrt,

saj je vedel, da hčere ne bo mogel razveseliti. Ko se je naslednje jutro princesa

zbudila, je opazila, da je tudi njen tretji žabec izginil.

Toda, ta žabec se je spremenil v princa in princesi razložil, kako jih je čarodej

pred petimi leti, ko so prišli na njeno praznovanje rojstnega dne, spremenil v

žabce in jih podaril njej. Princesa najprej tej zgodbi ni verjela, toda njegove oči

so jo prepričale, da govori resnico. Princ ji je rekel, naj se ničesar več ne boji,

ker se bo vse uredilo. A princesa je princa vprašala: »Kako si se lahko spremenil

nazaj v princa?« Princ je princesi odgovoril, da jim je čarodej, ko jih je začaral

v žabce povedal, da se bodo lahko rešili samo takrat, če se bo princesa zaljubila

v enega od njih. Čarodej je druga dva žabca spremenil v kipa in ju skril v klet.

Princ je šel v klet k čarodeju in zahteval, da ju spremeni nazaj v princa.

Čarodej tega ni želel storiti in je njega spremenil nazaj v kip. Toda, na srečo

mu je princesa sledila v klet in takoj poklicala stražo. Začela je jokati.

Spomnila se je, da jih lahko reši tako, da se v enega zaljubi. Poljubila je kar

vse tri in jim rekla, da jih ima rad. En za drugim so se spremenili v prince.

Najmlajši ji je za vedno ukradel srce. Poročila sta se in še danes sta srečna.

Rodili so se jima trije sinovi. Čarodeja so za vedno zaprli v grajsko ječo.

Mogoče je tam še danes?


DRAMATIKA je literarna vrsta, v kateri prikazujemo dejanja z govorečimi osebami…

Avtorica: Naja Prelog



Še zadnje priprave na igro…


NA OBISKU MED NOVINARJI V MARIBORU

Žiga posluša in preizkuša …

Novinarka Tatjana Dolanc pripoveduje, kako postati novinar.


Luka bi želel postati napovedovalec na radiu.

Zanimiv dan za vse nas


Luka Žiga Živa

Danaja Naja Maja

Eva Alina Ela

Ajša Ana

Simona

Maj 2016

Documents

L i t e r a r n a a b e c e d a...na kolo in se odpeljal na sever, kjer je prej videl čarovnice. Drvel je kakor formula 1, saj bi mu to lahko spremenilo življenje. In čez deset