Literarni natečaj ZBORNIK DARS Uvodnik Uvodnik Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji se je po tem, ko je v ve-čjem delu dokončala izgradnjo avtocestnega omrežja v Sloveniji,

1Z B O R N I K D A R S

Literarni natečajDARS 2014 - 2015Avtocesta, naša pot v prihodnost

Z B O R N I K D A R S2

DARS 2015

Literarni natečajDARS 2014 - 2015Avtocesta, naša pot v prihodnost

3Z B O R N I K D A R S 3

VSEBINA

Uvodnik 4

1. nagrada Avtocesta, naša pot v prihodnost 6

2. nagradaRudi Robot z Darsom na pot 14

3. nagradaGlosa 26

4 Z B O R N I K D A R S

Uvodnik

UvodnikDružba za avtoceste v Republiki Sloveniji se je po tem, ko je v ve-

čjem delu dokončala izgradnjo avtocestnega omrežja v Sloveniji, pre-oblikovala v aktivnega upravljavca avtocestnega sistema v državi.

V družbi DARS se zavedamo, da je upravljavsko področje potrebno stalno nadgrajevati z uporabnikom prijaznim družbenim okoljem. Zaradi povezanosti avtoceste s celotno družbo in okoljem smo se od-ločili, da bomo pričeli z natečaji za osnovnošolce na temo avtocest.

DARS d.d. kot družbeno odgovorna organizacija želi s tovrstnimi natečaji spodbuditi ne le osnovnošolce, ampak tudi ostale uporabni-ke avtocest k razmišljanju o avtocestah in predvsem varnosti na njih ter o povezanosti avtocest s celotno družbo in okoljem. Želimo izobli-kovati tradicionalne natečaje, ki bodo odražali povezanost družbe z okoljem in uporabniki avtocest ter se tako aktivno vključiti v širše družbeno dogajanje.

V letu 2014 je bila vzpostavljena Knjižnica DARS, v sklopu katere je v šolskem letu 2014/2015 potekal prvi literarni natečaj za osnovno-šolce.

Z literarnim natečajem na temo »Avtocesta, naša pot v priho-dnost« smo želeli spodbuditi osnovnošolce k razmišljanju o njihovi prihodnosti, do katere se lahko popeljejo tudi po avtocesti.

Barbara Popit


Uvodnik

Izbor tekstovNa temo »Avtocesta, naša pot v prihodnost« je ustvarjalo 95 razre-

dov iz 56 šol. Učenci osnovnih šol so na natečaju lahko sodelovali iz-ključno skupinsko – kot razred s skupinskim (enim) literarnim de-lom.

Dobili smo veliko zanimivih izdelkov, zato komisija za ocenjevanje v sestavi: Barbara Popit, Tanja Drofenik in Romana Duša ni imela lahkega dela.

Natečaj je pokazal, da domišljija otrok ne pozna meja. Tako smo se srečali z avtocestnim tornadom; pa z avtocesto, ki povezuje vesolje, prikazali so nam avtocesto v več nadstropjih, kjer ima vsako nadstro-pje točno določeno vlogo. To je samo nekaj zanimivih del.

Komisijo je najbolj navdušilo delo učencev 9. razreda OŠ Mala Nedelja z naslovom »Avtocesta, naša pot v prihodnost«

Drugo najboljše delo je delo z naslovom »Rudi robot z DARS-om na pot«. Zgodba, ki so jo napisali učenci 2. c skupine OE Jarše, Centra Janeza Levca Ljubljana.

Tretja nagrada pa se je odpeljala v 8. a razred OŠ Belokranjskega odreda Semič.

6

Avtocesta, naša pot v prihodnost

Z B O R N I K D A R S


1. nagrada




Življenje kot avtocesta ... Človek v življenju po navadi sam ubira svojo pot; bo šel naprej,

odkrival nove kraje in nove stvari ali pa se bo odločil za potovanje nazaj v preteklost, tehtal svoje dejanja v in iskal odgovore. Podobno je na avtocesti, kjer dva fizično ločena pasova vodita naprej in nazaj. Vsakdo pa na svojem potovanju preizkusi obe možnosti.

V življenju človeka čakajo razne pasti in prepreke, na avtocesti pa razpoke v asfaltu in razne zapore. Te razpoke in zapore lahko obide, če pa je nepreviden, se ujame; v tem primeru mora poiskati rešitev za izhod, da lahko nadaljuje svojo pot.

Različni ljudje živijo in vozijo različno. Nekateri prehitevajo, pospešujejo, drugi zavirajo in upočasnjujejo, nekateri pa enostavno uberejo normalen način vožnje oziroma življenja.

Med svojo vožnjo človek sreča veliko ljudi. Nekateri hitro izginejo, njihov tempo je prehiter, drugi živijo v istem ritmu, vozijo vzporedno, dokler se poti ne ločijo, pa naj bo to zaradi konca njihove poti ali pa raznih odcepov, ki vodijo k boljšim ali slabšim življenjskim priložnostim. Včasih te ljudi spet srečamo, včasih izginejo za vedno.

Na avtocesti je mnogo bencinskih črpalk, ki oskrbujejo vozila za nadaljevanje poti v prihodnost. Tudi v življenju se ustavljamo na postajah, kjer se za nekaj časa ustavimo, si naberemo moči in napolnimo zaloge za preizkušnje, ki nas čakajo na avtocesti življenja.

Ko človek naredi napako, se mora včasih umakniti stran in o njej v miru premisliti ter jo popraviti ali pa poklicati druge na pomoč. Tudi na avtocesti so v primeru okvare odstavni pasovi, kjer se avtomobil lahko ustavi, kjer se okvara popravi ali pa voznik pokliče na pomoč strokovnjake, ki mu pomagajo nazaj na avtocesto.

Omejitev hitrosti predstavlja človekovo varovalo, notranje zavore, je opomnik, da človek ve, kdaj je preveč in kdaj se je potrebno ustaviti. Višina omejitve je odvisna od posameznika in njegove osebnosti. Obstajajo tudi ljudje, ki spominjajo na nemško avtocesto brez omejitve hitrosti; ti ljudje živijo svoje življenje na polno in uživajo vsako sekundo, čeprav se lahko hitro zgodi, da se zaradi hitrosti in nepremišljenih dejanj zaletijo.

8



***

Pozno popoldne je obetalo, da bo mrzlo, a svetlo. Sonce je pokukalo izza svetlo sivih oblakov in razlilo žarke po zeleni dolini, ki jo je po sredini sekala avtocesta. S ptičje perspektive je avtocesta izgledala pisana: bila je natrpana z vozili vseh mogočih barv in modelov.

Na enem pasu so vozili proti zahodu, na drugem proti vzhodu, na tisoče vozil, vsako z drugim ciljem.

V nizkem, rdečem avtomobilu je sedela mlada črnolasa ženska, oblečena v športna oblačila. Odpravljala se je v športno dvorano, med vožnjo pa glasno prepevala ob zvokih v tistem trenutku najbolj popularnih pesmi.

Mimo nje je švignil črn, športen avto. Vozil ga je poslovnež srednjih let, ki so se mu na čelu že začele pojavljati gube, nosil pa je elegantno moško obleko. Z levo roko, na kateri je nosil drago uro, se je krčevito prijemal volana, medtem ko je z desno nestrpno menjaval radijske postaje; zamujal je namreč na pomemben sestanek njegove stranke.

V tretjem avtu je sedela starejša gospa, ovita v tri plasti pletenine. Vozila je počasi in previdno, saj na avtocesti ni vozila velikokrat.

Prihajala je z obiska pri svojem sinu in njegovi družini, ker je eden izmed njenih vnukov praznoval rojstni dan. Gospa se je še vedno spomnila, kako se je po isti avtocesti ob njegovem rojstvu peljala v bolnišnico na obisk. Zdelo se je kot včeraj, čeprav z veliko razliko; takrat je namreč sedela na sovoznikovem sedežu, voznik pa je bil njen že pokojni mož.

Ko je tako gledala na cesto pred sabo, se je zatopila v misli. Del možganov je še vedno posvečal pozornost cesti, drug pa je odplaval stran, nazaj v sinovo hišo in njegovim trem otrokom.

Njeni vnuki si niso bili podobni ne po izgledu in ne po osebnosti, pa vendar je bila med njimi nevidna povezava.

Pogosto se je spraševala, kaj bodo postali, kam jih bo vodila njihova avtocesta življenja. O življenju je rada razmišljala kot o veliki avtocesti, ki se začne z rojstvom, cilj pa doseže s smrtjo.

Katere stranske ceste bodo ubrali? Kateri prometni pas bodo izbrali? Mimo katerih avtomobilov bodo švigali? Bodo razpoke široke ali ozke, globoke ali plitve, zakrite ali odkrite? Takšna in drugačna vprašanja so se ji rojila po glavi.

Njen najstarejši vnuk je bil osemnajstletnik po imenu Sebastijan. Bil je brihten, a dosti preveč nepreviden. Tako po osebnosti kot tudi



po zelenih očeh, svetlo rjavih laseh in olivno poltjo jo je spominjal na pokojnega moža.

Rad je prehiteval in velikokrat potreboval zavore, ki so ga vrnila na trda tla, a svojo nepotrpežljivost se je trudil (čeprav velikokrat neuspešno) brzdati.

Vedela je, da bo Sebastijanova pot po avtocesti življenja polna širokih razpok, ki kar čakajo, da pade vanje, a verjela je, da jih lahko, če se potrudi, vse obide.

Srednji po starosti je bil šestnajstletni Danijel, ki pa je bil čisto nasprotje svojega starejšega brata. Imel je rjave oči in skoraj črne lase, njegova polt pa je bila bleda kot stena. Vedno je iskal varno in najlažjo pot, visoki cilji pa so se mu zdeli preveč nedosegljivi, da bi se bilo sploh vredno truditi za njih.

Njegova pot po avtocesti bo varna in predvidljiva, čeprav bi se mu na poti vseeno lahko pojavila kakšna grda razpoka. Večkrat se bo oziral nazaj in se spraševal, kaj bi se zgodilo, če bi se odpravil po drugi cesti, ali bi bilo njegovo življenje boljše ali ne.

In na koncu je bila še najmlajša, štirinajstletnica po imenu Amadeja. Imela je črne oči, svetlo rjave lase in olivno polt.

Gospa si je težko predstavljala smer njene avtoceste, saj je bila najmlajša vnukinja po navadi zelo neodločna. Ne glede na vse o velikih razdaljah še ni razmišljala in je odlašala z izbiro do zadnjega trenutka.

Bilo pa je jasno, da njena pot ne bo ena izmed poti pisarniških moljev, razen če bo to nujno potrebno. Potrebovala je svobodo in sanje, njeno delo je moralo biti zanimivo. Ni bila družinski tip in gospe ne bi čudilo, če bi do konca življenja ostala brez družine, saj bi si pot sama naredila dovolj zanimivo.

***

O vsem tem je gospa premišljevala celo pot, še ko se je na avtocesto spustila noč. Na temnem nebu so se začele prižigati zvezde, medtem ko so avtocesto osvetlile luči.

Ob tem jo je spreletelo, da se medtem, ko se njenim vnukom avtocesta komaj resnično začenja, njej počasi izteka. Mimo nje so švigali avtomobili, vsake toliko časa pa je opazila tudi kakšen tovornjak. Toliko ljudi s toliko zgodbami. Vsak človek ima svojo pot, po kateri mu je usojeno, da gre.

Mimo nje je švignil bel avto, v katerem je gospa za hip uzrla mlado

10



žensko, ki so ji po licih tekle solze. Kakšna je bila njena avtocesta? Je jokala zaradi dogodka, ki bo obrnil njeno smer in ji spremenil življenje? Bo boljše? Slabše?

Malo naprej je opazila tovornjak, v njem pa je sedel moški, katerega obraza ni razločno videla. Kako dolgo je mož že na poti? Je že dostavil tovor in se vrača nazaj domov? Če ja, kam se vrača? Kje bo ta človek jutri? Kdaj se bo njegova življenjska avtocesta končala?

Vsak človek je poseben in zanimiv na svoj način. Vsak ima želje, strahove in izstopajočo lastnost, ki ga loči od drugih ljudi. Zato je vsaka avtocesta drugačna, sestavljena iz pomembnih dogodkov, ljudi, ki spremljajo človeka v različnih obdobjih njegovega življenja, čustev in uresničenih ter neuresničenih sanj.

Ajra ŠišernikSimona NemecKevin Vajda OrnikSandi Filipič

9. razred OŠ Mala Nedelja

Mentor: Robert Lang



12

Rudi Robot


Rudi Robot


14

Rudi Robot


Rudi Robotz DARS-om na pot

2. nagrada

Rudi Robot


Spoštovani!

Na razpis literarnega natečaja DARS, Avtocesta, naša pot v prihodnost, pošiljamo svojo zgodbo o namišljenemu pravljičnemu junaku Rudiju, ki nas v kolaž knjigah pri pouku že nekaj časa spremlja skozi serijo dogodivščin.

Tokratno tematsko zgodbo smo na različne načine osveščali, opremljali in sami gradili preko igre, kot počitniške igrarije Rudija in njegovih prijateljev.

Kako bi se še lahko zabavali in hkrati učili na prostem in s preprostimi naravnimi in kupljenimi materiali, kar na domačem ali šolskem vrtu ? Kjer je uporaba peskovnika, kamenčkov, lesa in vode, priložnost in ugodje…

Promet in cestne ureditve so za nas težje predstavljive, razumljene in učljive. Zgolj v obstoječi literaturi, njeni bralni in slikovni besedi, je taka vsebina za nas neotipljiva, težje razumljiva in prostorsko-časovno nepredstavljiva, pa smo jo le poskusili doživeti in osvestiti z našim Rudijem.

Risali, barvali, strigli in sestavljali smo mozaik zgodbe, se ob njej poigravali, spreminjali v sredstva zgodbe in dejanja skupaj oblikovali v svetu igre.

Tako pač znamo mi, učenci Centra Janeza Levca Ljubljana, iz Oddelkov vzgoje in izobraževanja Jarše.

Čeprav smo učenci s posebnimi potrebami, ki potrebujemo kar največ prilagoditev, posebnih poti poučevanja in mnogovrstnih poti izkustev, smo po svojih močeh izdelali zgodbo, ki vam jo želimo predstaviti.

Lep pozdrav!

2.c skupina OE Jarše, Center Janeza Levca Ljubljana, Karlovška 18, 1000 Ljubljana

Mentorica: Andreja Munih, prof. defektologijeLjubljana, 24.2.2015

16

Rudi Robot


RUDI ROBOTz DARS-om na pot

Té dni sonce že ves dan močno pri-peka v Okroglem Kotu, pravljični deželi.

1. Rudi Robot se v svojem peskovniku igra z avtomobilčki. Razmišlja, ka-ko bi bila igra zanimiva s prijatelji… » Že vem! Poklical bom Srečka in Šimna in jima povedal o včeraj-šnjem družinskem izletu na mor-je.«

2. Ko sta prijatelja Srečko Snežen in Šimen Šema prispela, je imel Rudi že pripravljena dva velika avtomo-bila iz trde lepenke. (slika 2)(jih znaš iz lepenke ali iz kartonaste škatle narediti tudi ti? ) »Pozdravljena! Bi se danes igrali, kot da smo avtomobili na avtoce-sti?« Ju pozdravi Rudi. » Lahko iz-delamo vozila in svojo avtocesto, po kateri bi z njimi vozili. Kot vozita očka in mamica po pravi avtoce-sti?«

» Avtocesto?« vpraša Srečko.

»Ja, tako najveeečjo in najhitreeej-šo, ki pelje vozila daleč, daleč... Po taki nas je očka včeraj peljal na izlet na morje, na kopanje.«

Rudi Robot


3. V peskovniku jima Rudi pokaže potovanje do morja. V pesku so avto-mobilčki in cesta. » Poglejta, moja avtocesta «, pravi.« Najprej smo se zgodaj zjutraj iz našega kraja takole previdno vklju-čili na res hitro in veliko cesto…«, in s prsti v pesku nariše cesto, ki se priključi na hitro avtocesto. (slika 3) Vedno stoji tam takle prometni znak, ki pové, da se moraš na hitro cesto previdno vključiti.« Rudi do-da iz lepenke narobe obrnjen triko-tni znak za nevarnost, ki ga je sam izdelal. » In še pravokotni zelen in bel znak. Ta pové, da si na avtocesti in moraš upoštevati njena pravila. Po njej več vozil pelje v eno smer in zelo daleč, do morja, pa v druga mesta in celo v druge države.«

»Na drugi strani ograje pa se veliko vozil pelje nazaj, domov…«, poka-že in polaga avtomobilčke na cestišče. (Znaš oba prometna znaka na-risati tudi ti?Lahko ju tudi izstrižeš. Za ograjo med cestama v obe smeri uporabi drevesne vejice, kot Rudi.)

»Avtocesta ima varovalno ograjo.« Pomagajta mi ograditi našo cesto!«

4. »Čez eno uro smo se ustavili na po-čivališču«, z roko razgrne polkro-žno pesek ob »cesti«. Ustavili smo se, pretegnili noge in na klopci po-jedli malico. Očka mi je povedal, da se bomo ob vračanju domov ustavi-li na bencinski črpalki na drugi strani avtoceste.« (slika 4)» Tam smo zvečer, ko smo se vračali domov, natočili gorivo za naš avto,

18

Rudi Robot


mamica pa mi je kupila sok v trgo-vini.« Na drugo stran svoje ceste med pripovedovanjem Rudi obli-kuje »bencinsko postajo«, zvrnjeno potičko iz peska. (znaš delati potič-ke iz peska?)

»Pred počivališčem sem opazil te-lefon na oranžnem stebru, pa mi je očka razložil, da lahko z njim pokli-češ DARS, če je nevarna ovira na ce-sti, ali se pokvari avto. Telefon upo-rabiš samo v sili, je rekel. Telefon na stebru sem videl še večkrat med vo-žnjo.«

Srečko zmedeno vpraša: » Koga pokličeš?« Rudi mu ponosno razloži: « Ja, DARS, družbo za avtoceste v Sloveniji. To je služba, ki skrbi za varnost in nemoten promet na avtocestah. Če uporabiš v sili telefon, obvestijo vlečno službo, po potrebi pa še reševalce, ali policijo.«

5. » Peljali smo se tudi skozi tunel. Na eni strani v hrib in potem na dru-gi strani ven. Takole…« (slika 5) Rudi z roko popelje avtomobilček skozi luknjo v peskovnikov hribček. »Poskusita še vidva! Postavimo na avtocesto še druge avtomobilčke!«

6. Zdaj Rudi koplje s prsti v pesek ce-sto malo globlje in na vrh stene iz peska postavi deščico. »Takole pa smo se peljali pod nadvozom. Nad nami pa se je po tem nadvozu, ne-kakšnem mostu, tudi peljal avto-mobil.« (slika 6)

Rudi Robot


7.Rudi zdaj koplje z lopatko pod svo-jo avtocesto v pesku. » Uf.., še vidva mi pomagajta, z druge strani. Nare-dili bomo res velik tunel. Tako bo naša avtocesta peljala po viaduk-tu.« Igra v pesku je res prijetna. »Takole podprimo naš viadukt s palčkami. To so podporni stebri.«, pokaže Rudi. »Spodaj pa položimo kamenčke, pa grme in drevesa.« Prijatelji v mivko zapikujejo vejice, travo in polagajo kamenčke in tako ustvarijo »mini gozdno pokrajino«, pod viaduktom.

» Čez takšen viadukt smo se tudi mi včeraj peljali do morja. Res viso-ko med hribi. Globoko spodaj sem videl tudi reko. In drevesa so se zdela tako majhna…(slika 7) Prijatelji postavijo nekaj avtomobilčkov tudi na »viadukt«.

8.»Končno smo zapustili avtocesto in se po manjši cesti pripeljali do

morja.« Rudi še nekaj časa s prijate-ljema oblikuje avtocesto, ki zavija. Potem se vrne dva koraka nazaj in z roko v pesku dela manjšo cesto, ki se odcepi od avtoceste. Potem še eno cesto, pa nanjo priključi še dru-go manjšo, in namešča avtomobil-čke. «Tako, pa smo prispeli do mor-ja«. (slika 8)

Šimen zdaj vpraša:«Ja, kje pa je morje?« Srečko mu seveda, priki-ma. Res mu je že zelo vroče. Kot je za Sneženove razumljivo, v vročih, poletnih dneh…

20

Rudi Robot


»Počakajta! Že vem!«Rudi steče k hiši in čez čas se vrne z velikim okroglim vedrom, ki je tako veliko, da ga komaj nese, »To bo naše mor-je. Še očka grem prositi za zalivalno cev, da bomo natočili vodo.«

Čez čas so trije prijatelji že tacali po svojem morju, se škropili in se sme-jali.

9.Ko so v senci malo počivali in mo-drovali o svojem avtocestnem delu, je Rudi povedal, da je prejšnji dan videl tudi DARSov kamion. »Služba za avtoceste s kamioni vozi pro-metne znake, pa pesek, pokošeno travo iz obrobja ceste in grme, pa dele ograje, ki jih njihovi delavci zamenjajo, peljejo cestne delavce in orodje za delo na cesti in ob njej. Včasih barvajo črte na cestišču in s kamioni pozimi tudi vozijo sol za posipanje cest, da se na njih ne na-redi led, je povedal očka.« (slika 9)

Srečko Snežen je zagodrnjal, kot se za Sneženove spodobi: «Ne ma-ram soli«,Šimen Šema pa je vprašal: »Kaj pa krofe, a té tudi vozijo v tiste avtoce-stne trgovine, kjer ste kupili sok?« Rudi se smeje…«Krofe, jedače, pija-če in tudi igrače pa pripeljejo v tr-govino drugi ljudje. Mislim, da pe-ki, trgovci, ali njihovi šoferji. «

»DARS pa ima tudi velika zimska vozila, pluge. Z njimi na avtocesti čistijo sneg, plužijo.« še pové Rudi. (slika 9)

Srečko začudeno vpraša: »Kaj pa je

Rudi Robot


narobe s snegom? Mi se vedno radi sankamo, ko zapade?« Sneg je me-ni všeč!«

Rudi ga pouči: »Na avtocesti pa sneg ovira vožnjo vozil. Takrat na cesti zelo drsi in vožnja postane ne-varna. Zato plužijo cesto. Tole je pa plug,« Rudi pokaže vozilo v svoji knjigi Avtocesta. Trije prijatelji sti-kajo glave in si ogledujejo knjigo.»In tu so prometni znaki.«

Ogledujejo si slike prometnih zna-kov in Snežku sta všeč znak s sne-žinko in znak za opozorilo močnega vetra, Šimnu pa znak za gostišče. (Pričakovano.)

»Kaj, če bi naredili iz lepenke še kakšno veliko vozilo? In avtocesto, kar čez cel vrt? In bomo hitro vozili, tekali in se igrali promet?« pre-dlaga Šimen.Vsi trije se strinjajo.

10.Trije prijatelji iz lepenke naredijo še kamion, kombi in seveda, plug, ki je Šimnu najbolj všeč. (slika 10) Saj je Šema in té rade ponagajajo, kot se za šeme spodobi. Tako med igro včasih ponagaja Srečku, ki ne mara pluga, saj mu je sneg ljubši, kot se spodobi za Sneženove. Ši-men hiti in hiti za njim s svojim plugom, pri tem pa glasno brbrblja. Rudi večkrat opozori Šimna: »Hiti počasi!« (Latinski pregovor)

22

Rudi Robot


« Avtocesta je res najhitrejša cesta, a ima tudi omejitve hitrosti. In mi pazimo, da v naši igri ne pride do nesreče.« Ko nekaj časa vozijo, tro-bijo in brnijo, se Rudi domisli: »Iz-delajmo še prometne znake! Izbe-remo jih lahko v knjigi.«

11.Seveda! Trije prijatelji pregledajo prometne znake v knjigi in modru-jejo ob njihovem sporočilu, opozo-rilu in prepovedi. Potem izdelajo svoje najljubše znake. Toda en znak ni pravi! (uganeš kateri?) (slika 11)

12.»Tile so pa pravi«, pokaže nanje Rudi, »in za nas najpomembnejši.« (slika 11, 12)(poglej, kakšni prometni znaki so všeč Srečku! So pravi?)

13.»Kaj pa tunel? In nadvoz? Bilo bi imenitno, če bi ju lahko naredili«, predlaga Šimen.Rudi pomisli….«Že vem! Moj tobo-gan uporabimo!«

Pa so prijatelji hitro z lepenko obli-kovali tunel, ki so ga z vrvicami kot zaveso, privezali na tobogan. Skozi tunel so tekali in tudi na tobogan kot, da je nadvoz. Na eni strani gor, na drugi strani dol. To je bilo sme-ha! (slika 13)

Rudi Robot


(še en tunel so naredili, kot šotor, iz vej in lepenke, ki so jo poveznili čez veje. Bi znal tudi ti? Lahko uporabiš odejo, prazne kartonaste škatle, te-lovadna stojala, dolge vrbove veje, upognjene..)

14.Včasih so vozili vsak svoje vozilo, včasih pa so se peljali vsi trije prija-telji skupaj v kombiju in prepevali…(slika 14)

Ker so v Okroglem Kotu poletne počitnice in, ker so trije pravljični junaki še otroci, se tako » potovanje « igrajo še marsikateri dan.

(se znaš tako igrati tudi ti? Sam ali s prijateljem…poizkusi!)

Učenci 2.c skupine:

Mihael PrimcAmina BegićĐorđe PetrovićNejc SedejFilip Demšar

Mentorica: Andreja Munih

24





26

Glosa


Glosa3. nagrada

Glosa


GlosaAvtocesta, naša pot v prihodnost

Avtoceste prednost so,ker nas do dela peljejo.Vinjeto nujno rabimo,da čez avtocesto se prebijemo.

Avtoceste prednost so,saj ostrih ovinkov nimajo.Prekmursko gibanico gospodinje pripravijoin z dišavami turiste vabijo.Še v Avstrijo nas avtoceste zapeljejoin na zaključni izlet popeljejo.Še pri Muri se ustavimoin se osvežimo, ko rib'ce ulovimo,se z njimi pogostimo.

Ker nas do dela peljejo,za nas zelo koristne so.Še predor Karavanke bi nadgradili,da hitreje v Avstrijo bi skočili.Avtocesta bi nas na Bled popeljalain tako več kremnih rezin prodala.O Planica, naša snežna kraljica,pozimi kraljuje, poleti pa samuje.Da se ne bi poredili,se v gorah odvečnih bi kil znebili.

28

Glosa


Vinjeto nujno rabimo,da se po avtocestah mirno vozimo.Junij, julij in avgust,to so meseci za dopust.Ko konec šole bo,se čez primorko do morja zapeljemo.Tam hitro kolona se narediin se velik zastoj pripeti.Za povrh še burja pridrvi,zato pazi se zdaj ti!

Da čez avtocesto se prebijemo,na Dolenjskem cviček spijemo.Če čez Belo krajino avtocesto bi imeli,bi lahko po njej noreli.Avtoceste veseli bi bili,saj nove službe dobili bi.Tako Bela krajina prihodke bi dobilain s tem velemesto bi zgradila.če denarja bi primanjkovalo,bi vsak občan dodal še malo.

Glosa


NATEČAJ: Avtocesta, naša pot v prihodnost

Naziv šole: Osnovna šola Belokranjskega odreda SemičNaslov šole: Šolska ulica 1, 8333 SemičMentor: Anja Petrovčič, Nina Kocjan, Nataša Medvešek

Seznam učencev, ki so sodelovali v natečaju:

Razred in oddelek: 8.A

1 Ingrid Koletič2 Maša Kambič3 Ela Simonič4 Valerija Ogulin5 Nika Konda6 Leon Šuštarič7 Petra Ogulin8 Aljoša Plut9 Žan Majcen10 Sebastjan Kambič11 Rok Štricelj12 Leonardo Malnarič13 Urška Didovič

30

Glosa


Podelitev nagrad je bila v Nadzornem centru Ljubljana, Dragomelj, kjer so si nagrajenci ogledali nadzorni center in se seznanili z njegovim delovanjem ter prometno informacijski center.Otroci so bili navdušeni in so se domov odpravili veseli in polni novih doživetij.

Nagrajenci in predsednik uprave DARS d.d. mag. Matjaž Knez

Podelitev nagrad v Nadzornem centru Ljubljana, Dragomelj



Predstavitev dela v nadzornem centru

32



Izdal in založil DARS d. d.Oblikovanje, fotografije: Sandi Radovan

Celje, december 2015

Glosa


Documents

Literarni natečaj ZBORNIK DARS Uvodnik Uvodnik Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji se je po tem, ko je v ve-čjem delu dokončala izgradnjo avtocestnega omrežja v Sloveniji,