Kon

Februa

ncentraci

r, 2014

jska tabo

MAGI

orišča v J

D

M

So

ISTRSKO

Jasenovcu

Daniela Mit

Mentor: red

omentoric

DELO

u in vloga

rić

d. prof. dr

a: izr. pro

a obvešče

. Iztok Pod

f. ddr. Teo

evalnih sl

dbregar

odora Ivan

lužb

nuša

2  

KAZALO

1  UVOD ............................................................................................................................................... 5 

2  METODOLOŠKO – HIPOTETIČNI PRISTOP ........................................................................................ 6 

2.1  Predmet preučevanja .............................................................................................................. 6 

2.2  Namen in cilj zaključnega dela ................................................................................................ 6 

2.3  Predpostavke zaključnega dela ............................................................................................... 7 

2.4  Metode zaključnega dela ........................................................................................................ 7 

3  OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ................................................................................................ 8 

3.1  Genocid.................................................................................................................................... 8 

3.2  Hudodelstva zoper človečnosti ............................................................................................... 8 

3.3  Obveščevalno varnostna služba .............................................................................................. 9 

3.3.1  Naloge obveščevalne službe .......................................................................................... 11 

4  VOJNA (1941 – 1945) ..................................................................................................................... 12 

4.1  Politične razmere in zametki vojne v Jugoslaviji ................................................................... 14 

4.2  Vstaje ..................................................................................................................................... 15 

4.3  Konec vojne ........................................................................................................................... 18 

5  KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA JASENOVAC ................................................................................ 19 

5.1  Mesto Jasenovac ................................................................................................................... 19 

5.2  Zametki taborišč .................................................................................................................... 20 

5.3  Prva taborišča ........................................................................................................................ 26 

5.4  Taborišča Jasenovac .............................................................................................................. 27 

5.5  Življenje ujetnikov v taboriščih .............................................................................................. 38 

5.5.1  Prihod ujetnikov v taborišče .......................................................................................... 39 

5.5.2  Hrana in bivanje v taborišču .......................................................................................... 41 

5.5.3  Delo ujetnikov ............................................................................................................... 42 

5.6  Metode mučenja in ubijanja ................................................................................................. 46 

5.7  Poskusi bega in konec taborišč .............................................................................................. 54 

5.7.1  Konec taborišč ............................................................................................................... 55 

5.8  Število žrtev taborišča Jasenovac .......................................................................................... 58 

6  VLOGA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB .................................................................................................... 62 

6.1  Delujoče obveščevalne službe v Jugoslaviji ........................................................................... 63 

6.1.1  Varnostno‐obveščevalna služba ‐ VOS .......................................................................... 63 

6.1.2  Italijanska obveščevalna služba ..................................................................................... 64 

6.1.3  Nemška obveščevalna služba ........................................................................................ 64 

3  

6.1.4  Angleška obveščevalna služba (SIS – Special Intelligence Service) ............................... 64 

6.1.5  Ameriška obveščevalna služba (OSS – Office of Strategic Services) .............................. 65 

6.1.6  Oddelek za zaščito naroda – OZNA ............................................................................... 65 

6.1.7  Vojaška obveščevalna služba ......................................................................................... 66 

6.2  Samoiniciativne skupine upornikov ....................................................................................... 66 

6.2.1  Narodna oz. vaška zaščita .............................................................................................. 66 

6.2.2  Partizanski odredi .......................................................................................................... 66 

6.2.3  Četniki ............................................................................................................................ 67 

6.3  Tuje države in njihova politična vloga ................................................................................... 68 

7  EMPIRIČNO RAZISKOVANJE PROBLEMATIKE ................................................................................. 70 

7.1  Opis vzorca ............................................................................................................................ 70 

7.2  Izsledki raziskave in interpretacija rezultatov ....................................................................... 71 

7.2.1  Izsledki intervjujev s študenti ........................................................................................ 71 

7.2.2  Izsledki intervjujev s kustosinjo in preživelim ............................................................... 74 

7.2.3  Razprava ........................................................................................................................ 77 

8  ZAKLJUČEK ..................................................................................................................................... 80 

8.1  Verifikacija predpostavk ........................................................................................................ 80 

8.2  Povzetek temeljnih ugotovitev .............................................................................................. 81 

9  UPORABLJENI VIRI ......................................................................................................................... 83 

4  

POVZETEK

Za razliko od Srebrenice in tamkajšnjega genocida se Jasenovcu, njegovih koncentracijskih

taboriščih, grozotah in genocidu ni namenilo praktično skoraj nič pozornosti. O tem priča

literatura, ki je na temo srebreniškega genocida − za razliko od jasenovškega

sistematičnega uničenja − dokaj bogata. Na področju Jugoslavije je bilo v času 2. svetovne

vojne mnogo koncentracijskih taborišč, v katerih so stradale številne žrtve. Kompleks

taborišč v Jasenovcu je bil najbolj zloglasen zaradi svoje velikosti, organiziranosti, metod

mučenja in pobijanja, krutosti ustašev, števila dnevnih žrtev in neprekinjenega delovanja.

Takratne najmočnejše države, kot so Nemčija, Rusija, Velika Britanija in Italija, so imele

velik vpliv na politični, ekonomski in vojaški razvoj Jugoslavije. Tako so vojne razmere

opazovale od daleč in preračunljivo motrile razvoj dogodkov. Obveščevalne službe,

domače in predvsem tuje, so s pasivnim delovanjem pripomogle h kritičnim razmeram,

dokler so imele od tega korist.

Ključne besede: koncentracijsko taborišče, Jasenovac, genocid, obveščevalna služba, 2.

svetovna vojna.

SUMMARY – Concentration camps in Jasenovac and role of Intelligence services

About Srebrenica and its genocide we can hear all the time, however about Jasenovac and

its Concentration camps we don't talk or know so much. For example literature about

Srebrenica's genocide is very rich, on the other hand about Jasenovac and its

systematically destruction is literature very poor. On Jugoslavija's territory were number of

concentration camps. Thousands of innocent victims were tortured and killed there, but

camp Jasenovac was notorious for its capacity, organization, methods of torture and

slaughter, cruellty of ustaš's, daly number of victims, and camps continuously activaty.

Strongest countries at that time had major influence on political, economical and military

development in Jugoslavia. They watched from the distance, calculating events and

happenings in Jugoslavia and evaluating the benefits of war situation. Secret and

intelligence services, home and foreign were passive as long they had advantages.

Key words: Concentration camp, Jasenovac, genocide, Intelligence services, 2. world war

5  

1 UVOD Vsaka vojna že po sami definiciji terja številne nedolžne žrtve in povzroči hude posledice.

2. svetovna vojna ni bila v tem pogledu nič drugačna. Še več, prizadela je številne države,

narode in nacije. Vendar pa niso bile vojne razmere tiste, ki so prinesle največ gorja

ljudstvu, temveč človeška izprijenost. V času vojnega stanja in od osnovanja Neodvisne

države Hrvaške − NHD dalje so se na področju Jugoslavije, torej v naši neposredni bližini,

dogajala nepredstavljiva grozodejstva. Ustanovitev koncentracijskih taborišč takrat ni bila

nikakršna novost, saj so se pojavila že veliko prej v Nemčiji, Rusiji in drugod. Z namenom

sistematskega uničenja posameznih narodov so koncentracijska taborišča pustila za seboj

več generacij duševno in čustveno pohabljenega prebivalstva. Gojenje sovraštva in želja po

vladanju sta označila 2. svetovno vojno.

Najbolj pereči vprašanji sta: kako je lahko skupina ljudi pred javnostjo izvedla takšen

manever in zakaj oz. kako je mogoče, da jih ni nihče ustavil? Ali resnično ni nihče vedel za

koncentracijska taborišča na področjih Jugoslavije?

Koncentracijska taborišča so bila posejana na več območjih Jugoslavije. Ker bi bila to

preobsežna tema za raziskovanje, smo se v magistrskem delu osredotočili na

koncentracijska taborišča v Jasenovcu in njegovi okolici. Tukaj so bila najbolj zloglasna

taborišča in so najdlje neprekinjeno delovala − tekom cele 2. svetovne vojne (od leta 1941

do leta 1945). Zanimivo je dejstvo, da so bili načrti za koncentracijska taborišča narejeni

že veliko prej, preden je prišlo do vojne in ustanovitve NDH.

Ideje za koncentracijska taborišča so ustaši prevzeli od Nemcev, ki so bili njihovi zavezniki.

Načrte so ustaši izdelali že v emigraciji in jih neposredno ob vrnitvi realizirali. Hitler je bil

zelo zadovoljen s Pavelićevimi idejami in z delom. O organizaciji in sistemu delovanja so se

ustaši izobraževali v koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Seveda so se ustaši želeli

izkazati za zaupanja in spoštovanja vredne, zato so tudi sami poskušali izumiti nove in

modernejše načine mučenja ter učinkovitega sistematskega uničenja ujetnikov.

Kraljevina Jugoslavija se je v takratnem času šele politično razvijala, zato je potrebovala

zaveznike. Tako so druge države imele dokaj velik vpliv na razvoj dogodkov v 2. svetovni

vojni. Svoje trupe in obveščevalce so pošiljale močne države z močnimi voditelji na čelu,

ki so narekovali politični in vojni razvoj dogodkov. Obveščevalne in tajne službe tujih držav

so bile seznanjene z razmerami v deželi, vendar niso želele ukrepati. Države zaveznice so

se le po liniji minimalnega upora odločile nuditi pomoč. Zato ni presenetljivo, da se je

ljudstvo začelo samo organizirati v odrede in se priključevati gverilskim enotam, da bi se

ubranili okupatorju in sovražnikom. Njihovo udejstvovanje je prineslo dokaj veliko

6  

uspehov. Torej, če so prostovoljci, ki niso bili tajni agenti ali obveščevalci, uspeli

pripomoči, sodelovati in preprečiti nadaljnje delovanje sovražnikov, kaj vse bi lahko

pričakovali od izobraženega in strokovnega kadra, ki ima na razpolago znanje, metode in

sredstva za opravljanje obveščevalnih aktivnosti?

2 METODOLOŠKO–HIPOTETIČNI PRISTOP

2.1 Predmet preučevanja

Predmet preučevanja v magistrskem delu so koncentracijska taborišča na področju

Jasenovca v času 2. svetovne vojne. Sklop koncentracijskih taborišč se je raztezal od

Bročic, Krapja in vse do Stare Gradiške. Koncentracijska taborišča so bila sistematsko

zgrajena. Med letoma 1941 in 1942 je bilo ustanovljenih pet koncentracijskih taborišč, ki

so jih poimenovali po obrti, ki so jo opravljali. Nekatera taborišča so bila poplavljena, zato

so zgradili nova in prebivalce preselili. Najbolj zloglasno taborišče je bilo t. i. »Delavsko

taborišče«, ki je neprekinjeno delovalo najdlje. Poznano je bilo po najbolj okrutnem

ravnanju z ujetniki. Politični voditelji in simpatizerji italijanskega fašističnega ter

nemškega nacističnega režima so bili z delom koncentracijskih taborišč izredno zadovoljni.

Zagrizeno sovraštvo ustašev je poveljnik Ante Pavelić izkoristil in ustanovil legije za

iztrebljenje nezaželenega, po njegovem mnenju t. i. »nearijskega« prebivalstva. Ujetniki

taborišč so bili po nacionalnosti pretežno Srbi, Romi, Židi in muslimani. Nekaj Slovencev in

Hrvatov je nasprotovalo političnemu režimu NDH. Surovo ravnanje in izživljanje nad

ujetniki nista bila edina načina sistematičnega in postopnega uničenja naroda. Dovolj

zgovoren je podatek, da je v enem letu v koncentracijskem taborišču stradalo več

nedolžnih ljudi kot v celotnem obdobju vladavine Osmanskega cesarstva. Število žrtev,

kljub vsem raziskavam in preučevanjem, še vedno ostaja neznano.

2.2 Namen in cilj zaključnega dela

Nečloveško ravnanje, kruto mučenje in izživljanje nad etničnimi ali verskimi skupinami je

sistematsko uničenje nekega naroda. Sistem koncentracijskih taborišč je uresničil idejo o

rasnem čiščenju. Načrti koncentracijskih taborišč in genocida so bili pripravljeni še pred

osnovanjem NDH. Ugotoviti želimo vzroke ustanovitve koncentracijskih taborišč, namen

etničnega uničenja in njegove posledice na kasnejše generacije.

Manj znana je vloga obveščevalnih služb takratnega časa. Na področju Jugoslavije so bili

prisotni agenti tujih in domačih obveščevalnih služb. V magistrskem delu raziskujemo

7  

vpletenost obveščevalnih služb, njihovo (pasivno) delovanje in vlogo. Zanima pa nas tudi

politični vpliv tujih držav.

2.3 Predpostavke zaključnega dela

1. Obveščevalne službe so bile seznanjene z delovanjem koncentracijskih taborišč in

bi lahko vplivale na preprečitev genocida nad rasnimi skupnostmi v taboriščih.

2. Tuje države so s svojo ignoranco in pasivnostjo pripomogle k izvrševanju

sistematskega uničenja v koncentracijskih taboriščih.

3. Vojna na področju Jugoslavije je bila namerno sprožena in je bila zgolj izgovor za

uresničitev cilja koncentracijskih taborišč.

4. Cilja koncentracijskih taborišč sta bila brutalno in surovo izživljanje nad ujetniki ter

iztrebitev določenih verskih in rasnih skupnosti, ki so živele na področju

Jugoslavije.

2.4 Metode zaključnega dela

Pri raziskovanju in izdelavi zaključnega dela smo uporabili različne metode. Osnovni sta

bili deskriptivna metoda in metoda analize strokovne literature, člankov strokovnih revij

ter drugih relevantnih virov. Glavni viri so bili tuje in domače monografske publikacije,

strokovni članki, zakonski predpisi ter internetne strani. Pomagali smo si tudi z

objavljenimi zaključnimi deli (diplomska, magistrska dela).

V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili metodo analiziranja odgovorov

usmerjenega intervjuja. Ustvarili smo dve skupini intervjuvancev; eno skupino sestavlja

mlajša generacija izobraženih posameznikov različnih nacionalnosti v starosti od 21 do 25

let, drugo skupino pa tvorita udeleženca starejše generacije v starosti 45 in 84 let. Namen

raziskave je bil ugotoviti, koliko je mlajša generacija seznanjena z delovanjem

koncentracijskih taborišč in kakšno je njihovo mnenje o delovanju obveščevalnih služb.

Želeli smo primerjati njihovo znanje o dotični temi z znanjem kustosinje, ki je

koncentracijska taborišča preučevala na svojem strokovnem področju, in spomini

preživelega ujetnika koncentracijskega taborišča. Vsi udeleženci so pripadniki različnih

narodnostnih skupin.

8  

3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV

3.1 Genocid

Definicija po Resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov od 11. 12. 1946 zajema:

»Genocid je prikrajšanje pravic do obstoja posameznim ljudskim skupnostim, kot je

homicid krajšanje pravic do obstoja posameznim ljudem.«

Po 2. členu Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločinov genocida iz leta 1948 se

definicija glasi: »… pod genocidom se razume katero koli od spodaj navedenih del,

storjenih z namero, da se popolno ali delno uniči kot taka določena nacionalna, etnična,

rasna ali verska skupnost:

a) uboj članov skupnosti;

b) huda poškodba telesne ali mentalne integritete članov skupnosti;

c) namerna povzročitev življenjskih pogojev, ki bi pripeljali do popolnega ali delnega

fizičnega uničenja;

d) ukrepi, usmerjeni k preprečevanju rojevanja v skupnosti;

e) prisilno premeščanje otrok iz ene skupnosti v drugo.«

3.2 Hudodelstva zoper človečnost

Kazenski zakonik Republike Slovenije iz leta 2008 v 101. členu 14. poglavja

»Kazniva dejanja zoper človečnost« opredeljuje hudodelstva zoper človečnosti.

Storilec je, »kdor ukaže ali stori dejanja, ki so sestavni del velikega ali sistematičnega napada

na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad«.

Dejanja, ki se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let, so (Kazenski zakonik RS, 2008:

101. člen):

a) umor;

b) iztrebljanje, ki pomeni ustvarjanje takih življenjskih razmer, med drugim kratenje

dostopa do hrane in zdravil, ki naj privedejo do delnega uničenja prebivalstva;

c) zasužnjevanje, ki pomeni izvajanje posameznega ali vseh upravičenj, ki izhajajo iz

lastninske pravice nad osebo in vključujejo tudi izvajanje takih upravičenj pri

trgovanju z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki;

9  

d) deportacija ali prisilna preselitev prebivalstva, ki pomeni prisilno odstranitev oseb

z izgonom ali drugimi prisilnimi dejanji z območja, na katerem zakonito prebivajo,

brez razlogov, dovoljenih po mednarodnem pravu;

e) zapor ali drug strog odvzem prostosti ob kršitvi temeljnih pravil mednarodnega

prava;

f) mučenje, ki pomeni naklepno povzročitev hude bolečine, telesnega ali duševnega

trpljenja osebi, ki jo je storilec pridržal, pri čemer mučenje ne vključuje bolečine

ali trpljenja, ki je izključno posledica izvrševanja zakonitih sankcij ali je z njimi

povezano;

g) posilstvo, spolno suženjstvo, vsiljena prostitucija, prisilna nosečnost, ki pomeni

protipravno pridržanje ženske, ki je zanosila pod prisilo, z namenom vplivati na

etnično sestavo katerega koli prebivalstva ali izvajati druge hude kršitve

mednarodnega prava, prisilna sterilizacija ali katera koli druga oblika primerljivo

hudega spolnega nasilja;

h) preganjanje, ki pomeni naklepno ali hudo kratenje temeljnih pravic v nasprotju z

mednarodnim pravom zaradi prepoznavne lastnosti skupine ali skupnosti, in sicer

zaradi političnih, rasnih, narodnih, kulturnih in verskih razlogov, razlogov,

povezanih s spolom, ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno

priznani kot nedopustni, če je tako preganjanje povezano s kaznivimi dejanji po

tem členu ter po 100., 102. in 103. členu;

i) prisilno izginotje oseb, ki pomeni prijetje, pridržanje ali ugrabitev osebe po nalogu

države ali politične organizacije ali z njenim pooblastilom, podporo ali soglasjem,

ki potem takega odvzema prostosti ne prizna ali noče dati podatkov o usodi teh

oseb ali o tem, kje so, z namenom odvzeti tem osebam pravno varstvo za daljši

čas;

j) apartheid, ki pomeni nečlovečna dejanja, podobna navedenim v tem členu,

storjena v okviru institucionaliziranega režima sistematičnega zatiranja in

nadvlade ene rasne skupine nad kakšno drugo rasno skupino ali skupinami z

namenom, da se ohrani tak režim;

k) druga podobna nečlovečna ravnanja, s katerimi se naklepno povzroča veliko

trpljenje ali hude telesne poškodbe ali okvare duševnega ali telesnega zdravja.

3.3 Obveščevalno-varnostna služba

Različni avtorji različno opredeljujejo definicijo obveščevalno-varnostne službe. V osnovi

je obveščevalno-varnostna služba organizacija države, ki pridobiva, analizira in interpretira

10  

tajno pridobljene podatke z namenom zagotavljanja državne varnosti. Obveščevalne službe

zbirajo in ocenjujejo obveščevalne podatke, znanstvena spoznanja drugih držav, njihov

ekonomski in vojaški potencial ter politično stanje. Zaradi pridobitve adekvatnih

obveščevalnih podatkov njeno delovanje ne sme temeljiti zgolj na tajnem delovanju.

Dandanes obveščevalne službe uporabljajo različne posebne metode dela in sredstva za

pridobivanje podatkov ter uporabljajo številne zakonite in nezakonite možnosti, saj tudi

vohunstvo predstavlja 10 do 20 odstotkov dejavnosti in se kvalificira kot kaznivo dejanje.

Obveščevalna služba poleg zbiranja in analiziranja podatkov le-te tudi ocenjuje in nosilcem

državne oblasti ponuja konkretne predloge ter priporočila za vodenje politike.1 Delovno

področje obveščevalne službe je predvsem delovanje v tuji državi oz. v povezavi s tujino.

Kljub temu da delujejo praktično na vseh področjih, izvajajo zlasti obveščevalno in

protiobveščevalno ter varnostno zvrst.2 Njihovo delovanje je informativne in ne represivne

narave. Pogosto odkrivajo, preprečujejo in preiskujejo dejavnosti drugih tujih organizacij,

skupin ali posameznikov, usmerjenih proti državnemu delovanju, njenemu interesu ter

obstoju, varnosti ali varstvu ustavne ureditve. Prav tako obveščevalna služba zagotavlja

analiziranje in dokumentiranje pridobljenih informacij o tujih državah ter varovanje

zaupnih podatkov državnih organov.3 V demokratičnih državah so obveščevalne službe

sredstvo za državno politiko, saj sta pri vprašanjih strateškega značaja ključnega pomena

pravočasna in celovita pridobitev informacij o dogajanjih tako na domačih kot tujih tleh.

Za preprečitev nacionalne ogroženosti je treba poskrbeti tudi za strokovno oceno pomena

pridobljenih informacij. Pri zagotavljanju nacionalne varnosti ne gre le za zmanjševanje in

obvladovanje virov ogroženosti, temveč obenem omogočanje in uresničevanje temeljnih

funkcij v družbi4 (Kotnik 2010).

Obveščevalno-varnostna služba je torej organizacija, ki zagotavlja pridobivanje podatkov

in ukrepa v smeri zagotavljanja nacionalne varnosti ter ni nujno le državni organ. Razvijejo

jo lahko razna gibanja, nedržavna združenja ipd.5 Za zagotavljanje nacionalne varnosti in

potrebe državnega, političnega in vojaškega vodstva obveščevalno-varnostne službe zbirajo

in analizirajo podatke o možnostih, namenih in dejavnostih tujih sil. Za uresničitev

političnih ciljev in zunanjepolitičnih interesov države pridobivajo podatke o delovanju

tujih sil in drugih obveščevalnih in varnostnih organov ter ščitijo pred njihovimi

                                                            1 Purg 2002: 14, 16−17. 2 Šaponja 1999 v Kotnik 2010: 7. 3 Anžič 1996: 60−61. 4 Grizold 1999: 28, 34−35. 5 Purg 2002: 17.

11  

dejavnostmi.6 Obveščevalno-varnostne službe imajo vse države in vse obveščevalno-

varnostne službe izvajajo svojo dejavnost (Kopren 2010).

3.3.1 Naloge obveščevalne službe

Temeljni nalogi obveščevalne dejavnosti sta pridobivanje informacij in analiza surovih

podatkov z namenom ustvaritve celovitega obveščevalnega izdelka, ki je naročniku

potreben pri oblikovanju in sprejemanju odločitev na državnem, političnem, vojaškem,

gospodarskem ter varnostnem področju. Ne smemo pozabiti, da gre za organiziran proces

znotraj specializiranih organizacij, ki so lahko samostojne ali pa delujejo znotraj večjih

organizacij7 (Gluhar 2012: 9).

Obveščevalna dejavnost se nanaša na rezultat zbiranja, združevanja, interpretiranja in

analiziranja pridobljenih razpoložljivih podatkov, ki se tičejo enega ali več vidikov

operativnega področja tuje države, in igra ključno vlogo pri posrednem ali neposrednem

načrtovanju. V ožjem smislu zajema tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo

pretvorbo v t. i. »obveščevalno informacijo«. V širši pojem spadajo tudi protiobveščevalne

in tajne akcije.8 Vlada pridobljenim podatkom določi stopnjo pomembnosti za svoje

vojaške, zunanje in varnostne interese. Največkrat je kot glavna dejavnost izpostavljeno

vohunstvo, vendar je področje delovanja veliko širše. Poleg pridobivanja in ocenjevanja

podatkov opravljajo še druge aktivnosti, kot so širjenje informacij, izkoriščanje le-teh,

tajno vplivanje na dogodke v korist državi, širjenje dezinformacij, preprečevanje

delovanja tujim obveščevalnim službam ipd. Tudi protiobveščevalna dejavnost in tajne

akcije se prepletajo z obveščevalno dejavnostjo9 (Britovšek 2008: 2).

V vojaškem smislu je obveščevalno-varnostna dejavnost opredeljena kot aktivnost

obveščevalnih služb, ki se izvaja za potrebe političnega ali vojaškega vodstva. Razdeljena

je na več faz, in sicer načrtovanje, pridobivanje, preverjanje, analiziranje in selekcijo

obveščevalnih podatkov. Obdelavi podatkov sledi še dostava in uporaba sredstev. Gre za

neprekinjen proces zagotavljanja pridobivanja podatkov o drugih državah političnemu in

vojaškemu vodstvu. Podatki o tujih oboroženih silah in ostale obveščevalne informacij so

potrebne za vodenje tekoče in dolgoročne politike ter vojne doktrine10 (Gluhar 2012: 9).

                                                            6 Žunec in Domišljanović v Črnčec 2004 v Kopren 2010: 8. 7 Purg 2002: 14−15. 8 Richelson 1989 v Gluhar 2012: 9. 9 Richelson 1999 v Britovšek 2008: 2. 10Vojni leksikon 1981: 336 v Gluhar 2012: 9.

12  

4 VOJNA (1941−1945) Vojna na področju takratne Jugoslavije je vsekakor vplivala na organizacijo in gradnjo

koncentracijskih taborišč na ozemlju Hrvaške, torej tudi na koncentracijska taborišča v

Jasenovcu. Hrvaška je, vsaj na papirju, aprila 1941 pridobila neodvisnost. Natančneje, 10.

aprila 1941 je ustaški predstavnik Slavko Kvaternik v Zagrebu razglasil Neodvisno državo

Hrvaško (v nadaljevanju NDH). Načelnik Ante Pavelić je bil takrat v priporu v Italiji, zato je

razglasitev nosila dvojno sporočilo: Hrvaška je bila marionetna država in Mussolini ter

Hitler sta še vedno tekmovala, kdo si bo v njej zagotovil večji in odločnejši vpliv. Medtem

ko je Pavelić v Italiji obiskoval papeža in ostale funkcionarje, se je Vladko Maček 10. aprila

1941 vrnil v Zagreb. Ustašem je priznal zasluge za vrnitev zgodovinskih mej Hrvaški in v

duhu tolstojanskih načel pozval svoje privržence, naj sodelujejo z novimi oblastmi. V

pričakovanju boljših časov se je umaknil na svoje posestvo, od koder je s svojo pasivnostjo

podpiral Pavelićevo tiranijo. Kljub njegovi podpori ga je ustaški režim kasneje zaprl v

Jasenovac (Pirjevec 1995).

Celotno jugoslovansko ozemlje je bilo popolnoma zavzeto in Hrvati niso bili edini

zavojevalci. Črna gora je ostala pod okupacijo italijanskih čet. Takratni legitimni

prestolonaslednik je odklonil sodelovanje in se je raje odločil za koncentracijsko taborišče.

Srbija je izgubila vsa svoja periferna območja: Baranja in Bačko sta pripadla Madžarski,

skoraj cela Makedonija je pristala pod bolgarsko vladavino, Kosovo z zahodno Makedonijo

je padlo v roke italijanski Albaniji, v Banatu pa je vladala nemška manjšina (Pirjevec

1995).

Jugoslovanska vojska je bila proti močnim tujim okupatorskim bojnim silam nemočna in se

ni mogla enakopravno boriti proti sovražnikom. Zato je jugoslovanska vlada pomoč poiskala

pri zaveznikih in na nevtralnem ozemlju. Po zasegu jugoslovanskega ozemlja in zlomu

kraljeve jugoslovanske vojske je bil na Dunaju 21. in 22. aprila 1941podpisan sporazum o

delitvi Jugoslavije. Čeprav je bila 10. aprila razglašena NDH, je bilo v sporazum vključeno

tudi hrvaško ozemlje. Razdeljeno je bilo na dve interesni območji: italijansko in nemško.

Hrvaško ozemlje so uradno in na papirju zavzele nemške in italijanske trupe, vendar so

Hrvati uživali podporo nacistične Nemčije in fašistične Italije. Linija med nemškim in

italijanskim okupacijskim področjem je tekla preko Samoborja, Petrinje in Gline proti

Bosanskem Novem. Severni del je pripadel Nemcem, južni pa Italijanom. Ostali del

hrvaškega teritorija − Baranjo in Medžimurje − so okupirali Madžari in ga kasneje zasedli.

Na začetku je demokratična linija med Nemčijo in Italijo služila za razpored vojaških enot

ter vodenje borbenih delovanj proti uporniškim silam na Hrvaškem. Kasneje, leta 1943, je

13  

nemška stran prekršila dogovor, podpisan na Dunaju, in je svojo vojsko nastanila južneje

od predvidene linije ter na tem ozemlju vršila operacije (Anić 2002).

Čeprav je bilo hrvaško ozemlje razdeljeno med nemške in italijanske trupe, so bili ustaši

zavezniki nacistične Nemčije in fašistične Italije. Pavelić je užival veliko podporo in

spoštovanje Mussolinija ter Hitlerja. Na področju NDH so bili prisotni vojaški nemški in

italijanski bataljoni ter korpusi in so opravljali le manjše nepomembne vojaške akcije, da

bi opravičili svojo prisotnost in spoštovanje podpisanega pakta na Dunaju.

Neposredno po prevzemu oblasti so ustaši sprožili sovražno »rasno revolucijo« proti Židom,

Romom in predvsem Srbom. Pavelić je načrtoval in uzakonil uničevalni program, ki je stopil

v veljavo nemudoma po razglasitvi neodvisne Hrvaške. Za Srbe je odobril program, s

katerim bi tretjino pobili, tretjino izgnali in tretjino prisilno spreobrnili v katoliško vero.

Cerkev proti zverinskim pokolom nedolžnih ljudi ali prisilni verski spreobrnitvi ni

protestirala ali se kakor koli uprla. Pasivno je mirno sodelovala pri ustaških zločinih in

prispevala k masivnemu človeškemu uničenju (Pirjevec 1995).

Cerkev in mednarodna skupnost sta s svojo pasivnostjo dovoljevali Pavelićevo samovlado.

Vendar bi bila realizacija uničevalnih načrtov brez zaveznikov in držav pokroviteljic

otežena. Čeprav je Hitler Jugoslavijo razglasil za sovražnico, je Pavelićev režim o »rasnem

čiščenju« podpiral, Pavelića pa zaradi enakih idej o »čisti državi« spoštoval. Pavelić

svojega vzornika ni želel razočarati, zato je svoje ideje dopolnjeval v koncentracijskih

taboriščih v Nemčiji. Prav tako je bil tudi Mussolini zadovoljen s Pavelićevo predanostjo.

Tako je bila Pavelićeva tiranija od samega začetka in od vzpostavitve NDH deležna podpore

za preganjanje nedolžnega in nezaželenega prebivalstva.

V vseh štirih letih svojega obstoja je bilo v NDH na oblasti ustaško gibanje, sprva pod

vplivom in pokroviteljstvom fašistične Italije in nacistične Nemčije, kasneje, od leta 1943,

pa v popolni odvisnosti in okriljem Nemčije. Na čelu gibanja in države je bil dr. Ante

Pavelić, oklican kot »Poglavar« s statusom diktatorja. Po zgledu nacističnih in fašističnih

oblik vladanja je vzpostavil režim političnega nasilja. Pavelićev cilj je bila ustanovitev

hrvaške države na celotnem svojem etničnem in zgodovinskem prostoru. Od tod so izvirale

ideje o t. i. »etnično čistih področjih« (Mataušić 2003).

Koncentracijska taborišča v Jasenovcu so najbolj znani del represivne zgradbe NDH, ki je

bila pod neposrednim vplivom 2. svetovne vojne vzpostavljena v aprilu 1941 in je izginila

maja 1945. V Beogradu so bili 27. marca 1941 zaradi državnega udara spremenjeni načrti

vojaške strategije nacistične Nemčije o sodelovanju z Jugoslavijo in Hitler je Jugoslavijo

14  

razglasil za sovražnico. Ukazal je njeno čimprejšnje uničenje in najavil vzpostavitev

hrvaške avtonomije. Nemške službe so se odločile zaupati oblast dr. Anteju Paveliću in

njegovemu ustaškemu odredu, ki je že od leta 1931 užival podporo fašistične Italije.

Upokojeni polkovnik Slavko Kvaternik, ki se je pridružil Paveliću, je kot eden od vodij

skrivno organiziranega ustaškega gibanja v popoldanskih urah 10. aprila 1941 v trenutku, ko

so nemški oklepniki prispeli v Zagreb, preko Radia Zagreb razglasil vzpostavitev NDH

(Mataušić 2003).

4.1 Politične razmere in zametki vojne v Jugoslaviji

Leta 1940 se je Jugoslavija znašla v nezavidljivem položaju − Italija in Nemčija sta jo imeli

v šahu. Tretji rajh se je povezal z Madžarsko in Romunijo, Mussolini pa je svoje enote in

vpliv razširil na Albanijo, ki jo je zasedel že leta 1939. Želel je obnoviti Rimsko cesarstvo

in Jadran skupaj z Jugoslavijo priključiti italijanskemu ozemlju. Hitler mu je pri tem

prekrižal načrte. Nemčija je namreč v tem času že gospodarsko obvladala celoten

balkanski prostor. Toda Mussolinija je bilo težko obvladati. Brez Hitlerjeve vednosti je 28.

oktobra 1940 z devetimi divizijami napadel severno Grčijo. Grška vojska je učinkovito

reagirala in je že sredi novembra istega leta osvobodila zavzeto ozemlje ter začela vdirati

v Albanijo. Kljub temu so marca 1941 italijanske enote ponovno poskušale organizirati

ofenzivo, vendar so bili tudi tokrat neuspešni.11 Knez Pavel se je v takem položaju težko

upiral povabilom iz Berlina in Rima, naj se skupaj z Madžarsko in Romunijo priključi

nemškim, italijanskim in japonskim silam. Leta 1940 je v iskanju podpore navezal

diplomatske stike s Sovjetsko zvezo. Moskva je novembra 1940 in januarja 1941 zahtevala

od Berlina, da vojnih ofenziv ne širi na Balkan. Jugoslovanska vlada je bila o tem

seznanjena, toda več Moskva ni mogla storiti.12 Spomladi leta 1941 je postalo jasno, da niti

Velika Britanija, ki se je takrat edina borila z Nemci, ne more pomagati. Takrat se je knez

Pavel odločil pristopiti k Trojnemu paktu. Zavezništvo s Hitlerjem ni zahtevalo

neposrednega sodelovanja v vojni (kot tudi ponudba jugoslovanskega ozemlja nemškim

četam za vojskovanje). Upanje, da bo tako obvaroval svoje ljudstvo pred vojno, ni trajalo

dolgo. Po podpisu pakta v palači Belvedere na Dunaju je v Beogradu prišlo do kapitulacije

vlade in množične vstaje. Vstajo so podpihovali Pravoslavna cerkev, nacionalistični

velikosrbski krogi in komunisti.13 V noči iz 26. na 27. marec je vojaški udar uprizorila

skupina letalskih oficirjev, ki je že dolgo sodelovala z britanskimi agenti v zaroti proti

knezu Pavlu. Bili so proti njegovi politiki sporazuma s Hrvati.14 Tako je sedemnajstletni

                                                            11 Leary 1995: 1 v Pirjevec 2011: 80−81. 12 Pirjevec 2011: 81. 13 Dedijer 2011 v Pirjevec 2011: 81. 14 Pirjevec 2011: 81.

15  

kralj Peter II. prevzel oblast in knez Pavel je bil z družino izgnan. Novo sestavljena vlada

je skušala Hitlerja prepričati v zvestobo in spoštovanje podpisanega dogovora na Dunaju,

vendar ni želel več sodelovati. Svojim generalom je ukazal, naj organizirajo poseg proti

Jugoslaviji15 (Pirjevec 2011).

Ob zori 6. aprila 1941 se je operacija Strafgericht pridružila operaciji Marita. Nemška

vojna letala so se brez predhodne vojne napovedi dvignila in iz Bolgarije vdrla v

jugoslovanski zračni prostor. Beograd je bil bombardiran. Vermarht je pri Mariboru

prekoračil avstrijsko-jugoslovansko mejo in začel prodirati proti Zagrebu. Enote II. nemške

armade so 8. aprila 1941 vkorakale na beograjske ulice. V naslednjih nekaj dneh so v

Jugoslavijo vdrle italijanske, madžarske in bolgarske vojne enote. Skladno s Hitlerjevimi

načrti so razdelili jugoslovansko ozemlje. Pod vodstvom »Poglavarja« Anteja Pavelića je

bila 10. aprila 1941 oklicana NDH. Svojo oblast je razširila na Bosno in Hercegovino.

Osrednjo Dalmacijo in Boko Kotorsko je prepustila Italijanom, ki jim je pripadel še južni

del Dravske banovine vključno z Ljubljano. Zavzeli so še Črno goro in večino Kosova, ki so

ga priključili Albaniji. Nemci so prevzeli Štajersko, Gorenjsko in osrednjo Srbijo, medtem

ko so se Madžari zadovoljili s Prekmurjem in Vojvodino. Makedonija je pripadla Bolgarom.

Jugoslovanska vojska, ki je veljala za pogumno in močno, je zaradi nepričakovanih napadov

popolnoma odpovedala in ni uspela zadržati napadov. General Danilo Kalafatović je 17.

aprila 1941 podpisal brezpogojno kapitulacijo. Vojaki so se razbežali na vse strani, da bi se

izognili ujetništvu. Kljub temu so Nemci zajeli 344.000 vojakov.16 Napad na Jugoslavijo je

bil šolski primer »Blitzkriega«. Nemce je zanimal predvsem prometni nadzor nad Bolgarijo,

Grčijo in preko Romunije nad južno Rusijo. V Srbiji so bila za Nemce zanimiva rudna

območja, bogata s kromom, boksitom in bakrom17 (Pirjevec 2011).

4.2 Vstaje

Preganjanj in pokolov ni povzročil le ustaški režim. Proti Srbom so se zarotile tudi

bolgarske in madžarske okupacijske sile in kosovski Albanci. Razmere so sprožile val srbskih

beguncev, ki so se zatekli v Srbijo na območje pod nemško vlado. Mnogi so zavetje iskali v

gozdovih, kjer so poskušali organizirati oborožene skupine za obrambo pred preganjalci.

Obup in samoohranitveni nagon sta pripomogla k razvoju samozaščite. Častniki in vojaki

kraljeve vojske, ki so se izognili ujetništvu, so bili odločeni, da poraza ne bodo sprejeli

pasivno. Tako so vojaki odpadniki sestavili skupino samooklicanih zaščitnikov − četniki. S

sklicevanjem na staro protiturško uporniško tradicijo so se četniki na območju Srbije in

                                                            15 Dedijer 2011 v Pirjevec 2011: 82. 16 Deakin 1941: 12 v Pirjevec 2011: 82. 17 Deakin 1941: 2−3 v Pirjevec 2011: 83.

16  

Črne gore pojavili že aprila 1941. Pod vodstvom Koste Pećanca, junaka iz 1. svetovne vojne

in kasneje zagrizenega predstavnika nacionalizma, je nastalo relativno močno gibanje.

Najprej so se spopadli s kosovskimi Albanci v južni Srbiji. Na hribovitem področju Ravne

gore se je preganjalcem po robu postavila majhna četa z Dragoljubom Dražem

Mihailovićem na čelu. Njihov cilj je bil ohranitev vsaj majhnega dela srbske neodvisnosti.

Zaradi kasnejših dogajanj se je iz te čete razvila nebrzdana in divja vojska, zvesta

tradiciji. Ta vojska se je na vse kriplje trudila ohraniti monarhijo in mite slavne zgodovine.

V naslednjih letih je ravno to dalo pečat kasnejšim dogajanjem v osrčju Jugoslavije

(Pirjevec 1995).

Konec junija 1941 je bil v Beogradu ustanovljen glavni štab narodnoosvobodilnih

partizanskih odredov Jugoslavije. Za poveljnika je bil imenovan Josip Broz Tito (v

nadaljevanju Tito). 4. julija je bilo odločeno, da štab od diverzij in sabotaž preide v

vstajo. Poveljnik Tito je v Črno goro in v Bosno in Hercegovino poslal agente. Ti naj bi s

prestrašenimi prebivalci organizirali vstajo. Strah in manifestacije odpora naj bi izrabili za

boj. Domovinsko ljubezen do Sovjetske zveze so v trenutku nevarnosti znali spretno

izkoristiti za dvig ljudskih množic proti sovražnikom, medtem ko je komunističnim

voditeljem na Hrvaškem domovinska ljubezen narekovala popolnoma drugačno politiko −

prepričani so bili, da bo Rdeča armada v nekaj tednih v Zagrebu. Zato se več kot mesec dni

niso mogli odločiti, ali naj se oboroženo in odločno postavijo po robu NDH. Stvari so se še

slabše razvijale v Makedoniji, kjer se je vodja Metodije Šatorov - Šarlo odločil za

neupoštevanje navodil Komunistične partije Jugoslavije. Njegova odločitev je temeljila na

ideji o združenju makedonskega in bolgarskega naroda. Odločil se je, da bo sledil partijski

liniji, za katero je bilo značilno pasivno čakanje, kar pa je bilo povsem v nasprotju z

odločitvami jugoslovanskih komunistov (Pirjevec 1995).

Največji odmev poziva k uporu je bil v Črni gori. Tja je bil poslan in zadolžen za

organizacijo Milovan Djilas. Italijanska oblast je omogočila množično vstajo 13. julija 1941.

Ta je bila rezultat podžiganja ranjenega ponosa ljudstva in filoruske simpatije, značilne za

črnogorsko družbo. Z izjemo nekaterih pomembnejših mest so celoten teritorij Črne gore z

lahkoto osvobodili. Komuniste je to hkrati presenetilo in prepričalo, da je napočil čas

revolucije. Z zmagovalnim zagonom so napadli »razrednega sovražnika«. Napad jih je

drago stal, saj jih je usodno oslabil. Italijani so namreč z vso silo vrnili udarec in s pomočjo

albanskih in muslimanskih čet prevzeli nadzor nad deželo. Zaradi rdečega terorja so se

Črnogorci odtujili in se začeli množično pridruževati četnikom (Pirjevec 1995).

Manj spektakularna, vendar toliko bolj učinkovita, je bila vstaja v Srbiji. Uspehu je

botrovalo oblikovanje partizanskih odredov, ki so začeli sabotaže na prometnih zvezah.

17  

Rivalsko odporniško gibanje je bilo, ne glede na žrtve, pripravljeno pomagati Sovjetski

zvezi v boju proti Hitlerju. Četniki so bili primorani bolje opredeliti in dodelati program ter

taktiko nadaljnjega boja. Bili so proti nerazsodnemu spopadu z Nemci, dokler se vojna

sreča ne obrne in napoči pravi trenutek. Treba je bilo varčevati z močjo. V pričakovanju

najprimernejšega trenutka je Mihailović omejil svoje čete potrebne za konfrontacijo z

Nemci na najnujnejše. Četniki in partizani si, ne glede na bistveno razliko, niso bili apriori

sovražni. Vsi so imeli v mislih enak cilj in so usklajevali skupne akcije proti Wehrmachtu.

Kljub njihovim naporom akcije niso imele velikega učinka, saj so bili slabo disciplinirani.

Čeprav je četnikom primanjkovalo bojevitosti, niso želeli prepustiti vse iniciative

partizanom (Pirjevec 1995).

Spopadi poleti 1941 v Srbiji in Črni gori so pritegnili pozornost Londona, kamor je z

jugoslovansko vlado prispel kralj Peter II. Angleški vladni krogi so prišleke sprejeli

slovesno, vendar so kmalu spoznali, da med Srbi in Hrvati tli močno sovraštvo, ki so ga

ustaški pokoli še poglobili. Novice o četniškem gibanju so Srbom dvignile samozavest,

okrepila pa se je tudi simpatija Britancev do »majhne pogumne Srbije«. Prav tam naj bi se

uresničili njihovi načrti za izbruh gverile na okupiranih področjih. Le-te naj bi organizirali

in vodili njihovi agenti. Že leta 1940 so ustanovili posebno agencijo − Special Operation

Executive (SOE) s sedežem v Londonu in podružnico v Kairu. Posebna enota je bila

zadolžena za ukvarjanje na balkanskem prostoru in Bližjem vzhodu. Za boljšo obveščenost

o dogajanjih je SOE pod okriljem kapetana Hudsona septembra 1941 poslala misijo.

Operacija ni bila zgolj izvidniške narave. Po nekaterih britanskih dokumentih naj bi

kapetan Hudson spodbudil in koordiniral odpor v Jugoslaviji. S tem naj bi posredno

pomagal Sovjetski zvezi, ki je edina takrat nosila breme nacifašistične agresije. Seveda so

bili Britanci previdni in skromni v svojih pričakovanjih (Pirjevec 1995).

Nemci so svoje najboljše čete po napadu na Sovjetsko zvezo povlekli z Balkana. V

Jugoslaviji, ki je razpadala, so pustili zgolj enote, potrebne za nujni nadzor prometnih poti

med Ljubljano, Zagrebom, Beogradom in Solunom. Te prometnice so omogočale oskrbo

vojaških čet v Grčiji in severni Afriki. Glavna naloga nemških enot je bila nadzorovati

prometne ceste, železnice, rudnike in večja industrijska mesta. Za druge predele se niso

kaj dosti zmenili. Že zgodaj so začeli misliti na sodelovanje s kolaboracionisti in kovanje

načrtov za podreditev Srbije. Oblikovali so vlado domačega kvizlinga z generalom Milanom

Nedićem na čelu. Nedić je bil prestižni oficir nekdanje kraljeve vojske in bivšega

obrambnega ministra. Po prevzemu vodstva je nemudoma sestavil močno žandarmerijo in

navezal tajne stike z Dražem Mihailovićem. Predlagal mu je odhod v Bosno in od tam napad

proti ustašem, medtem ko bi sam poskrbel za komuniste. Nemci so bili obveščeni o stikih

18  

med partizani in komunisti in so nemudoma preprečili nadaljnjo komunikacijo. Hitler je bil

prepričan, da »srbski konspirativni kliki« ni mogoče zaupati. Tako je 16. septembra ukazal,

naj se »z energičnimi metodami zaduši uporniško gibanje«. Z ukazom je mislil tako na

partizane kot na četnike. S tem namenom je v Srbijo poslal vojaške enote z vzhodne

fronte, Grčije in Francije18 (Pirjevec 2011).

Hitler ni zaupal nikomur in hotel je popoln nadzor tako nad evropskim kot nad balkanskim

prostorom. Nad gospodarsko bogatimi jugoslovanskimi področji je želel imeti popolno

oblast. Vojne razmere je izkoristil in vzpostavil zavezništvo z ustaši. Na hrvaško ozemlje je

poslal svoje vojaške enote, ki so izvajale le nadzor, medtem ko je vsako uporniško gibanje

ukazal odločno in metodično zatreti. Svoje čete je imel posejane na vseh straneh Balkana.

Tako je ukazal vojaške dejavnosti in poseganja proti več državam hkrati, razen proti

Hrvaški.

Na začetku oborožene vstaje na Hrvaškem aprila 1941 ni bilo večjih operativnih nemških

enot. Čete so bile premeščene na sovjetsko-nemško fronto. Neposredno po kapitulaciji

Jugoslavije je nemško Vrhovno poveljništvo oblikovalo okupacijski sestav. Zajemal je vse

dele Hrvaške. Ti so bili nemška interesna sfera severno od demokratične linije z Italijo. Da

bi v enem vojnem sedežu rešili vsa vojna vprašanja okupacije, zavarovanja, oskrbe in

obveščevalne službe je Hitler za zapovednika 12. armade na jugovzhodu imenoval

feldmaršala Wilhelma Lista. Podrejene so mu bile vse nemške okupacijske enote na

jugovzhodu, razen nemški general v Zagrebu − general podpolkovnik dr. Edmund Glaise von

Horstenau (Anić 2002).

Ob nemških četah je treba omeniti tudi posebne skupine, ki so jih osnovali t. i.

»folksdojčerji«. V severovzhodnem delu NDH je živelo okoli 150.000 prebivalcev nemške

nacionalnosti. Imeli so avtonomni status, izražen v zamejskih pravicah, s sedežem v

Osijeku. Imeli so svoje posebne enote − bataljone, ki so se angažirali proti upornikom (Anić

2002).

4.3 Konec vojne

Na hrvaškem ozemlju se pred začetkom oborožene vstaje 22. aprila 1945 niso nahajale

večje nemške vojaške enote. Oborožen odpor se je postopno razvijal. Zadržati ga niso

mogle niti obstoječe nemške niti ustaško-domobranske sile. Nemškim poveljnikom se do

konca leta 1941 ni zdelo potrebno okrepiti vojaške sile kljub učinkovitemu nasprotovanju

in rasti narodnoosvobodilne borbe. To dejstvo nakazuje, da v prvih šestih mesecih

                                                            18 Karchmar in Mihailović 1987: 201 v Pirjevec 2011 str. 97.  

19  

Narodnoosvobodilne vojne ni bilo potrebe po okrepitvi in nemško poveljstvo ni proti

ustaško-domobranskim silam izvedlo niti ene večje operacije. Delovanja in spopadi so bili

usmerjeni na manjše bojne operacije z omejenimi rezultati. To je bil eden izmed razlogov,

da se je vstaja na Hrvaškem hitro razvijala, in oborožene enote, ki jim je poveljeval Glavni

štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije, so se okrepile (Anić

2002).

Začetek vojnega leta 1945 je označeval končnico 2. svetovne vojne v svetu in

Narodnoosvobodilne vojne v Jugoslaviji, torej na teritoriju Hrvaške. V Evropi so bile na

vzhodu prisotne zvezne sile antifašistične koalicije − Rdeče armade, na zahodu in v Italiji

Angleži ter Američani in Narodnoosvobodilna vojska Jugoslavije oz. Jugoslovanska armada

na jugovzhodu. Vsi so se pripravljali za končni napad na Wehrmacht. Želeli so ga

popolnoma poraziti in prisiliti na brezpogojno kapitulacijo. Največji del Hrvaške, manjši

del Bosne in Hercegovine ter celotna Slovenija so bili pod nemško okupacijsko upravo.

Najtežje bitke so se odvijale na hrvaškem ozemlju, kjer so bile enote nemške vojske in

ustaško-domovinskih sile (Anić 2002).

Jugoslovanska armada je 20. marca 1945 začela svojo končno ofenzivo − liško-primorsko

ofenzivo. Potekala je v Liki na liniji Lapac-Udbina-Gospić. Trajala je do 16. aprila 1945 in v

njej je bil razbit 15. nemški hribovski vojni korpus. Divizije 4. armade so prispele do Rijeke

in popolnoma osvobodile Liko, Gorski Kotar in hrvaško primorje. Do pomembnih sprememb

je prišlo še 12. aprila, ko sta 1. armada na sremski in 3. jugoslovanska armada na dravski

fronti začele ofenzivo proti 34. armadi in 15. kozarškemu korpusu. Z napadom so nemško-

slavonski korpus relativno hitro prisilili k umiku. Vukovar so osvobodili 12. aprila 1945,

naslednji dan Vinkovce, Osijek pa 14. aprila 1945. Sledili so Našice, Đakovo, Brod in Požega

(Anić 2002).

5 KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA JASENOVAC

5.1 Mesto Jasenovac

Mesto Jasenovac se je v zapisih prvič pojavilo leta 1536 kot urbana naselbina, ki je nastala

iz vojnega oporišča. V tistem času so bile reke stičišče življenja in osnovni način

transporta. Področje je bilo idealno za naseljevanje. Materialni indici in razlike v gradnji

kažejo, da se je življenje na tem področju odvijalo že veliko prej. Predvsem so se tukaj

naselili ljudje iz različnih krajev Bosne. Oblasti so želele na tem območju naseliti obmejne

vojake, t. i. »graničarje«, da bi branili ozemlje v spopadih proti Turkom. Vojaki so bili

20  

vzgajani v duhu sovraštva proti ljudem na drugi strani reke, usposobljeni, popolnoma

predani in poslušni (Trivunčić 1977).

Za nastanek koncentracijskih taborišč v Jasenovcu in njegovi okolici so bili odločilnega

pomena geografska lega, hidrografske prilike in možnost komunikacije. Za javnost so bila

to delavska taborišča, kjer naj bi ljudje s svojim delom in opravljanjem družbeno koristnih

del odslužili sodne kazni. V resnici so bila taborišča likvidacijsko središče in javnost je

kmalu spregledala prave razloge za njihovo ustanovitev. Deloma so ujetniki res opravljali

delo v taboriščih, vendar so bili pogoji nadvse slabi in okrutni. Delo je bilo težko in

dolgotrajno, hrana obupna in možnosti za spanje ter počitek nične. Cilj dela sta bila

fizično izčrpanje in duševna ter psihična oslabitev ujetnikov. Med prvimi ujetniki taborišč

so bili prav prebivalci mesta Jasenovac (Trivunčić 1977).

Iz vasi Mlaka in Jablanac, dveh od treh vasi med Jasenovcem in Staro Gradiško, so ustaši v

marcu 1942 izselili vse pravoslavne prebivalce. V maju istega leta so izselili prebivalce še

iz vasi Uštice in samega mesta Jasenovac. Tako ni bilo na celi obali Save od Jasenovca do

Stare Gradiške drugih stanovalcev, razen ustaške garnizije in majhnega števila njihovih

družin. Po Zakonski odredbi so vsem Srbom, ki so živeli na področju Jasenovca, odvzeli vse

nepremičnine, vključno s tovarno in njenim ozemljem, čigar lastnik je bil Jovan Bačić. Vse

je prešlo v roke Ministrstva za notranje zadeve. Na tem področju je bilo izgrajeno

taborišče smrti (Mataušić 2003).

5.2 Zametki taborišč

Fašistične oblasti in vlade stare Jugoslavije so v vseh letih obstoja preganjale in ubijale

komuniste, antifašiste in napredne intelektualce. Te ljudi so oblasti preganjale mimo

delovanja policije državne varnosti. Preganjanje se je z vplivom fašistične Nemčije in

Italije razmahnilo in okrepilo. Po nemškem in italijanskem vzoru je bilo v kraljevini

Jugoslaviji koncentracijsko taborišče postavljeno že pred začetkom vojne. Taborišče je

bilo namenjeno komunistom in naprednim ljudem. Vlada stare Jugoslavije je tukaj pobijala

voditelje komunističnih partij in borce za socialno ter nacionalno osvoboditev, vendar ji je

za masovne likvidacije primanjkovalo predrznosti (Nikolić 1969).

Za vse svoje okrutnosti je Pavelićeva vlada potrebovala blagoslov in odprte poti, ki so

vodile k uresničevanju »čiščenja države«. Podporo je Pavelić užival tudi v samem vrhu

Katoliške cerkve. Krščanstvo je predstavljalo zelo pomembno vlogo v hrvaškem

nacionalizmu. Vendar cilj nista bila nikoli zgolj organiziran teror nad prebivalci in nasilna

konverzija pravoslavnega prebivalstva v katoliško, marveč načrtno etnično čiščenje.

21  

Ustaško gibanje je v duhu hrvaškega nacionalizma utemeljilo krščanstvo naroda in države.

Celotna država in tudi politika sta združeno delovali v smeri zadanega cilja. Z

vzpostavitvijo NDH je »dobila bolj obliko katoliškega totalitarnega prevrata kot

fašističnega v takratnem pomenu besede«.19 NDH je bila osnovana na stebrih katoliške

diktature in religiozna netolerantnost je bila vgrajena v temelje države. Bila je mešanica

tradicije katoliške cerkve in balkanske surovosti. Osnovo za ustanovitev NDH so namreč

ustaši našli v radikalnem krilu hrvaškega nacionalizma oz. »Čisti katoliški akciji« avtorja

Stepinca iz leta 1936. Delo je napisano na podlagi dotedanjih organizacij »Katoliške akcije«

(Novaković 2000).

Križarske organizacije so postale vojni odredi nove katoliške ureditve in 12. aprila 1941

prevzele oblast z nadškofovim blagoslovom. Šele kasneje je nastala redna vojna formacija,

ki so jo vodili povratniki iz tujine.20 Organizirani v lokalne milice so vodili masaker nad

Srbi. Pod pretvezo spontanega upora hrvaškega naroda proti jugoslovanski državi, t. i.

»hrvaška narodna revolucija«, so se borili in zajemali srbsko prebivalstvo. Genocid so

izvajali kmetje, sosedje in neuniformirane osebe kot pripadniki neke druge organizacije

pod okriljem »Čiste katoliške akcije«. Zločine, če se je o njih govorilo, so pripisovali t. i.

»divjim ustašem« − lokalnim neorganiziranim formacijam, nad katerimi niso imeli nadzora.

Tako so vsa dejanja lažje prikrili. Te skupine niso bile niti neorganizirane niti brez

nadzora, temveč so imele temeljito premišljene in pripravljene programe na verski in

nacionalni osnovi (Novaković 2000).

Ideje o t. i. »čisti arijski državi« so se pojavile veliko pred razpadom Kraljevine Jugoslavije

in začetkom hladne vojne. Vojno in osamosvojitev Hrvaške je Pavelić smotrno uporabil kot

paravan in tako prikril prave namene. Vzorci načrtov za koncentracijska taborišča so bili

izdelani pred 2. svetovno vojno oz. v času Pavelićeve emigracije.

Pavelić je 1929. leta emigriral v Italijo in dve leti kasneje, leta 1931, ustanovil ustaško

gibanje pod prvotnim imenom »Ustaška hrvaška revolucionarna organizacija« (UHRO). V

sovražnem vestniku so bili že v prvi in v vseh nadaljnjih izdajah ponavljane grožnje ter

pozivi k bojem za povrnitev svobode Republiki Hrvaški. V tem boju naj se uporabijo noži,

revolverji, za dosego zadanega cilja pa se naj uporabijo najbolj krvava in okrutna sredstva.

V sovražnem govoru so pozivali, naj vsak pripadnik ustaškega gibanja čaka na poziv k boju

proti sovražniku. Ustaši so zahtevali požrtvovalnost in okrutnost. Proti sovražnikom so se

borili z ostrimi bodali, noži, revolverji, bombami in podobnim orožjem, da bi ozemlje

očistili nezaželenega prebivalstva. Razpihovanje sovraštva v ustaških emigrantskih                                                             19 Ekmečić 1999: 138 v Novaković 2000: 5. 20 Ekmečić 1999: 138 v Novaković 2000: 6.

22  

taboriščih je privedlo do okrutnosti in genocidov v koncentracijskih taboriščih NDH, najbolj

v Jasenovcu (Mataušić 2003).

Čeprav se koncentracijska taborišča v emigrantskem tisku ne omenjajo, obstaja dovolj

drugih indicev, da so bili načrtovani že pred aprilom 1941. O tem priča dejstvo, da so se

koncentracijska taborišča začela formirati že v prvih dneh po vzpostavitvi ustaške vlade v

NDH. Za vodjo koncentracijskih taborišč je bil imenovan Mijo Babić, eden izmed prvih

ustaških emigrantov leta 1931 v Italiji. Bil je največji zagovornik Pavelićevega režima in

avtor številnih sovražnih člankov v Vestniku. Zloglasni in neusmiljeni likvidator je užival

Pavelićevo popolno zaupanje in podporo. V začetku julija 1941 je umrl v boju proti prvim

upornikom v Hercegovini, zato je Pavelić na njegovo mesto postavil Vjekoslava Maksa

Luburića. Tudi Luburić je bil emigrant, ki si je že v prvih tednih NDH prislužil naziv najbolj

okrutnega množičnega morilca. Že v času emigracije je izdelal načrt za koncentracijska

taborišča v Jasenovcu (Mataušić 2003).

Večina ustašev je svoje emigrantsko življenje preživelo v izolaciji. Prežeti s sovraštvom in

ogorčenjem so gojili svojo željo po maščevanju. Ujeti v taboriščih na jugu Italije so

preživeli nekaj let in snovali načrte o uničenju vseh, ki ne sledijo njihovi ideologiji.

Medtem je na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini rastla ilegalna ustaška organizacija. Le-

ta je že v začetku leta 1941 štela 2.000 zagrizenih pripadnikov in vsaj še enkrat toliko

aktivnih simpatizerjev. Oblast v NDH so formirali emigrantski povratniki in pripadniki

domovinske organizacije. Najbolj zagrizeni zagovorniki in akterji genocidnih ter drugih

okrutnosti so bili po večini povratniki. Pripadniki domovinske ustaške organizacije

načeloma niso imeli težav pri politični in nacionalni diskriminaciji pobojev. Pavelić je

podpiral aktivne povratnike iz emigracij in zagovornike »revolucije v krvi do kolen«. S

takšno miselnostjo si je prislužil neomajno podporo Hitlerja (Mataušić 2003).

Zakonska podlaga pregona je nastala dva dni po Pavelićevem prevzemu oblasti v Zagrebu,

ko je Pavelić 17. aprila 1941 podpisal Zakonsko odredbo za obrambo naroda in države

(prev. Zakonska odredba za odbranu naroda i države). Ta odredba je predvidela smrtno

kazen za žalitev časti in življenjskih interesov hrvaškega naroda ter izzvala veliko obsodb s

smrtno kaznijo brez možnosti pritožbe. Na to odredbo so se sklicevali organizatorji in

izvršilci prvih masovnih ubojev srbskega prebivalstva v Gudovcu pri Bjelovaru 27. in 28.

aprila, v hrvaškem Blagaju pri Slunju med 6. in 9. majem, v Glini 13. maja in v Suvaji pri

Donjem Lapcu 1. julija 1941. Nato so bili 30. aprila sprejeti trije zakonski akti o rasni

pripadnosti. Akta Zakonska odredba o rasni pripadnosti (prev. Zakonska odredba o rasnoj

pripadnosti) in Zakonska odredba o zaščiti arijske krvi in časti hrvaškega naroda (prev.

Zakonska odredba o zaštiti arijevske krvi i časti hrvatskog naroda) sta opredeljevala, kdo

23  

je »čisti arijec«. Tretja zakonska odredba je bila Zakonska odredba o državljanstvu, po

kateri je bil lahko državljan NDH zgolj oseba arijskega porekla. V primerih dvoma o rasni

pripadnosti je odločal Rasni politični odbor (prev. Rasno političko povjerenstvo), ki je bil

osnovan 4. junija 1941. S temi odredbami so bili Židje in Romi izpostavljeni pregonu in

zaplembi vsega premoženja. Zaradi številnih in najrazličnejših prepovedi so bili Židje

izključeni iz javnega življenja. Poleg zakonsko podkrepljene diskriminacije in izključitve so

Židom odvzeli vse imetje ter jih pregnali iz lastnih domov. Pregnane Žide so bodisi priprli

bodisi ubili kot talce bodisi jih internirali v zbirna in koncentracijska taborišča (Mataušić

2003).

Z ustanovitvijo NDH se je začel organiziran in programiran teror nad prebivalci. Temeljil je

izključno na verski, rasni, politični in ideološki pripadnosti, torej je vseboval vse

pripadajoče elemente zločinov proti človečnosti. Hudodelstva so bila okrutna, brezobzirna

in neusmiljena. Ustaši so se izživljali nad Srbi, Židi in Romi v vseh točkah definicij

genocida. Poročilo italijanske vojne obveščevalne službe priča o načrtnem genocidu. V

najdenem nalogu GUS-a (Glavni ustaški stan) za lokalne oblasti je bilo zapisano, naj se na

okupiranih področjih italijanske vojske izvrši masaker pravoslavnega prebivalstva. Tam naj

se naselijo pripadniki katoliške vere in muslimanske družine. Iz tega dokumenta je

razvidno, da so želeli Srbe »enkrat za vselej odstraniti« (Ekmečić 1999 v Novaković 2000).

Z novo državno in politično ureditvijo so bile potrebne tudi številne zakonske spremembe,

s katerimi so upravičili svoja dejanja za doseganje želenega cilja. Zakonski osnutki in

odredbe, s katerimi bi preganjali nezaželeno prebivalstvo, predvsem Srbe, so bili

pripravljeni že pred odcepitvijo Hrvaške od Kraljevine Jugoslavije. Dokončno so vse

zakonske predpise oblikovali in izdali po razglasitvi NDH ter si tako zagotovili pravno okrilje

za okrutnosti in sovraštvo do nedolžnega prebivalstva.

Politična propaganda proti Srbom, ki so predstavljali skoraj tretjino populacije, se je

začela nemudoma po vzpostavitvi NDH. Srbi naj bi predstavljali največjo in konstantno

nevarnost za hrvaški narod. V številnih diskriminacijskih odredbah so bile prepovedane

nacionalne in verske simbolike ter označbe. Z Zakonsko odredbo je bila od 25. aprila 1941

prepovedana uporaba cirilice. Sledila je Zakonska odredba o prehodu iz ene vere v drugo

(prev. Zakonska odredba o prijelazu s jedne vjere na drugu) kot prvi zakonski akt o

zamenjavi ver. Po odloku MUP-a NDH je bilo od 10. maja 1941 treba odpustiti vse Srbe, ki

so se v NDH priselili po 1. januarju leta 1900. Odredba je bila kasneje dopolnjena in je

zajemala tudi njihove potomce. Na konferenci nemških in ustaških oblasti v Zagrebu 4.

junija 1941 je bila sprejeta odločitev za množično deportacijo Srbov v Srbijo. Ob tej

odločitvi je bilo dogovorjeno tudi, da bo NDH sprejela 75.000 Slovencev iz Spodnje

24  

Štajerske, kjer so Nemci nameravali naseliti nemško prebivalstvo, enako število Srbov pa

izseliti v Srbijo. Konec junija je bilo ustanovljeno Državno predstojništvo za obnovitev

(prev. Državno ravnateljstvo za ponovu) ravno z namenom, da vodi postopke o naselitvi in

premestitvi izseljencev ter prevzetju njihovega premoženja. Ustaši so v taborišča

internirali predstavnike političnih strank, pravoslavne duhovnike in intelektualce.

Izseljevali in streljali so jetnike ter masovno pobijali Srbe, kjer koli so bili naseljeni

(Mataušić 2003).

V Zakonski odredbi, podpisani 7. aprila 1941, so bili opredeljeni zametki in delo v

koncentracijskih taboriščih. Z odredbo sta bila uvedena edinstvena organizacija in nadzor

nad vsemi policijskimi službami v NDH. Poveljnik je bil Eugen Dido Kvaternik, sin Slavka

Kvaternika, ki je bil hkrati tudi najbližji Pavelićev tovariš v času emigracij. Paralelno z

odredbo o policijskih službah je nastal tudi zasebni policijski sektor. Tudi Ustaški nadzorni

službi, ustanovljeni 16. avgusta 1941, je poveljeval Eugen Dido Kvaternik. Njihova naloga

je bila pobijati vse, ki bi škodili hrvaški državni neodvisnosti. Ustaška obramba, kot tretji

del, je bila zadolžena za koncentracijska taborišča. Njihove naloge so bile organizacija,

vzdrževanje, zavarovanje in postopanje z interniranci. Prvotno je bil poveljnik vseh

taborišč in njihovih delovanj v NDH Mijo Babić, kasneje pa Vjekoslav Maks Luburić. Ustaška

nadzorna služba je bila ukinjena leta 1943. Pooblastila za usmerjanje in sprejemanje v

taborišča je Ante Pavelić razdelil med zapovednike vojnih odredov na ogroženih področjih

(Mataušić 2003).

S sprejetjem številnih zakonov (zgoraj je naštetih le nekaj) so oblasti s formalno–pravnimi

predpisi zakonsko dovoljevale sistem taborišč. Ustaške oblasti so organizirale širok spekter

različnih zbirališč in taborišč že pred formalno legitimacijo sistema. Organiziran teror se je

dobesedno začel neposredno po razglasitvi NDH. Primer v Novi Gradiški je dokaz o vnaprej

pripravljeni in načrtovani strahovladi. Tam so že iz 10. na 11. april 1941 zajeli Srbe, ki so

jih po maltretiranju in ubojih v zaporu v Novi Gradiški odpeljali v kaznilnico Stara

Gradiška. Prevzeli so jih izpod jurisdikcije kaznilniške uprave.21 Posamezna, množična in

skupinska zajetja ter deportacija nezaželenega prebivalstva in nasprotnikov ustaškega

političnega režima sta privedli do snovanja novih zaporov in taborišč (Mataušić 2003).

Nekatera taborišča so prevzeli od banovine Hrvaške, kjer so bila taborišča za komuniste.

Prevzeli so jih skupaj z ujetniki, saj taborišča niso bila razpuščena (npr. Kerestinec in

Kruščica). Prvo taborišče, ki so ga formirali, je bilo taborišče »Danica« v Koprivnici.

Namenjeno je bilo predvsem internaciji Židov in premožnih ter vplivnih Srbov. Prva

                                                            21 Novaković 2000.

25  

taborišča za masovno in genocidno uničenje ljudstva na podlagi verske, etnične ter rasne

pripadnosti, predvsem Srbov in za njimi Židov, ter uničenje ideoloških nasprotnikov so se

osnovala v prvem mesecu samostojne NDH. To je bila skupina gospiških taborišč: Gospić,

Jadovno, Ovčara, Slana in Metajna na Pagu. Ustvarili so celoten sistem taborišč: »Danica«,

Kerstinec, Lepoglava, Gospić, Jadovno, Kruščica, Caprag, Loborgrad, Sisak, Jastrebarsko,

Tenje, Slana, Metajna, Đakovo, Gornja Rijeka, Reka, Ferićanci, Vinkovci, Slavonska

Požega, Bjelovar, Stara Gradiška, Jasenovac idr. Skupaj je bilo 24 taborišč (Peršen 1952 v

Novaković 2000).

Hrvaška rasistična teorija o čisti rasi in naciji je temeljila na iztrebljenju vseh Srbov,

Židov, Romov ter Hrvatov, ki so nasprotovali fašističnemu režimu. Vsi zapori in temnice v

NDH so se hitro napolnili. Ustaši so v relativno kratkem času osnovali manjša taborišča tudi

v drugih mestih, kot so Đakovo, Sisak, Stara Gradiška, Lepoglava, Lobor itd. Taborišče v

Jasenovcu je bilo najbolj razvpito in največje taborišče ne zgolj v NDH, temveč celo v

takratni Evropi. Ustaši so celotno prebivalstvo v Jasenovcu pobili ali preselili drugam, v

mesto pa naselili svoje privržence in vojsko (Novaković 2000).

Neposredni snovalec koncentracijskih taborišč je bil Vjekoslav Maks Luburić. Načrte je

izrisal že v emigraciji, izboljšal in dodelal pa jih je na obisku Glavne uprave Gestapa v

Berlinu. Tam se je seznanil s sistemom organiziranja, delovanja in upravljanja

koncentracijskih taborišč po Nemčiji.22 Z delovanjem in organizacijo koncentracijskih

taborišč v Nemčiji se je seznanil tudi Eugen Dido Kvaternik. Po večdnevnem posvetu s SS-

ovci junija 1941 se je vrnil iz Nemčije z novimi idejami o organizaciji. V letih 1941 in 1942

je bilo zgrajenih več kot 30 koncentracijskih taborišč na področju celotne NDH. Večina

taborišč je bila prvotno namenjena zbiranju ujetnikov in njihovem tranzitu, le nekateri so

bili delavski (Mataušić 2003).

Za gradnjo koncentracijskega taborišča je bilo ključnega pomena najti ustrezno lokacijo, ki

bi ustrezala zadanim kriterijem. Zaradi številnih kraških jam je bilo kraško območje

idealno za namestitev koncentracijskih taborišč. Oblast je v kraških jamah našla izvrstno

rešitev za množična grobišča. Priskrbeli so si podrobne podatke o jamah in njihovih

kapacitetah, ki bi jim služile pri posledicah masovnih likvidacij.23 Najprimernejša in

najugodnejša za prestajanje kazni, okrevanje ter delo so bila poplavljena močvirnata

področja. Davno sestavljeni načrti so kot najprimernejše lokacije označili tla ob toku Save.

Jasenovac je bilo mesto »bogu za hrbtom« in odtrgano od ljudi ter javnosti, torej idealen

kraj za zgraditev taborišč (Nikolić 1969).                                                             22 Novaković 2000. 23 Bulajić 1988 v Novaković 2000.

26  

Izkazalo se je, da je Jasenovac odlično ustrezal svojemu namenu. Zaradi svoje lege in

prostranosti področja je bil idealen kraj za uresničevanje cilja. Izpolnjeval je vse pogoje

za namembnost želenega objekta in prikrivanje zločinov. Tudi življenjski pogoji naseljenih

ustaških legij in njihovih družin so bili izpolnjeni, da so lahko živeli brez pomanjkanja.

5.3 Prva taborišča

Prva faza nastajanja sistema ustaških koncentracijskih taborišč so bila t. i. zbirna

taborišča. Tukaj so bili ujetniki naseljeni le začasno. V glavnem so bili pripadniki

pravoslavne vere. Kasneje so bili bodisi deportirani v Srbijo bodisi zaprti v stalna taborišča.

Največja in najznamenitejša zbirna taborišča so bila v Capragu pri Sisku, Bjelovaru in

Slavonski Požegi. Za Žide je bilo zbirno taborišče najprej v Zagrebu (Zagrebški zbor),

kasneje pa na Zavrtnici (Mataušić 2003).

Prvo koncentracijsko taborišče je bilo osnovano v Koprivnici konec aprila 1941 v prostorih

nekdanje kemične tovarne »Danica« − od tod tudi njegovo ime. Prvi ujetniki so bili Srbi in

Židje. Od okoli 3.000 ujetnikov, kolikor jih je bilo v taborišču, jih je bila večina odpeljana

v Gospić, nekateri kasneje v Jasenovac. Tudi taborišče v Krestencu je bilo ustanovljeno že

v aprilu 1941 in prav tako so bili prvi ujetniki Srbi in Židje. Kasneje, v drugi polovici maja

1941, so prispele skupine komunistov in antifašistov. Po neuspešnem begu 13. in 14. julija

1941 so večino beguncev ujeli in ubili (Mataušić 2003).

Čeprav so se koncentracijska taborišča pojavila že v aprilu in maju 1941, so se prvi zapisi v

zakonskih aktih pojavili šele 26. junija 1941. Ante Pavelić je koncentracijska taborišča

opredelil v »Izredni zakonski odredbi in ukazu« (prev. Izvanrednoj zakonskoj odredbi i

zapovijedi). V odredbi je bilo navedeno, da so v taborišča lahko sprejeti politični

nasprotniki na osnovi pisnih dopisov odgovornih redarstev ali odredb sodne oblasti. Za

prisilno pridržanje je bil določen časovni okvir − od najmanj 6 mesecev do največ 3 let. V

skladu z zakonsko odredbo je bilo v taboriščih nekaj posameznih primerov. Ogromno

ujetnikov je bilo sprejetih mimo zakonskih odredb in brez pisnih odločb. Masovno so

prihajali Židje in Romi ter stanovalci okupiranih ozemelj. Včasih je bil sestavljen imenski

seznam prišlekov, v večini primerov pa ne. Tako imena žrtev in število ostajajo še vedno

neznani (Mataušić 2003).

Sistem koncentracijskih taborišč je bil vzpostavljen 18. junija 1941 s sprejemnim centrom

v Gospiću. Prva taborišča so bila namenjena masovnemu pobijanju. Kaznilnica Okrožnega

sodišča v Gospiću je služila kot sprejemna pisarna. Ujetniki so prihajali s področja celotne

Hrvaške in Bosne. Del ujetnikov so zadržali v kaznilnici, del v delovnem taborišču »Ovčara«

nedaleč od Gospića, ostale pa so poslali v taborišča na Velebitu in na otok Pag. Po 16.

27  

avgustu 1941, ko je Italija zahtevala ponovno okupacijo Druge zone, je bilo treba taborišča

v Liki in na Pagu evakuirati, ujetnike pa premestiti. Večino moških ujetnikov so premestili

v Jasenovac, medtem ko so ženske in otroke prepeljali v Loborgrad. S prvim navalom

ujetnikov v Jasenovac 23. avgusta 1941 se je vzpostavil osrednji sistem koncentracijskih

taborišč v NDH (Mataušić 2003).

Za poveljnika vseh koncentracijskih taborišč v NDH je bil imenovan ustaški kapetan

(kasneje polkovnik in general) Vjekoslav Maks Luburić. Septembra 1941 je nekaj dni

preživel v koncentracijskem taborišču Sachenhausen − Oranienburg v Nemčiji. Tam se je

seznanil z delovanjem in organizacijo koncentracijskega taborišča kombiniranega tipa −

proizvodnja za potrebe vojske na eni strani in izolacija slabotnih, bolnih ter likvidacija

nezaželenih na drugi. Enak princip delovanja je nameraval uvesti v koncentracijskem

taborišču Jasenovac. Tako je jasenovško taborišče »Opekarna« postalo središče

uničevalnega sistema (Mataušić 2003).

5.4 Taborišča Jasenovac

Za področje taborišč v Jasenovcu se je Eugen Dido Kvaternik odločil v sredini julija 1941.

Območje taborišča so umestili v bližini Jasenovca na levi strani reke Save, najverjetneje

zaradi dobrega prometnega položaja železniške proge na relaciji Zagreb−Novska. Raven

teren, ki ga je bilo relativno lahko nadzirati, po potrebi tudi braniti, vendar zelo težko

napasti, je bil ključnega pomena. Prav tako so bile tukaj že postavljene industrijske

delavnice družine Bačić − proizvodnja verig, žaga, mlin, proizvodnja opek. Ogrožena

pravoslavna družina je zapustila Hrvaško in emigrirala v Srbijo in Italijo. Za seboj so pustili

obilo surovin za proizvodnjo: kvalitetno zemljo za izdelavo opek in drva za žago.

Spomladansko in jesensko deževje je povzročalo poplave rek Save, Une in Velike Struge in

področje je bilo pogosto pod vodo. Tudi močvirja Lonjskega in Mokrega polja so poskrbela,

da je bil teren zaradi poplav nedostopen, hkrati pa zelo primeren za namakanje (Mataušić

2003).

Obstajajo številne indikacije, da je bilo taborišče v Jasenovcu prvotno mišljeno kot

delavsko taborišče za namakanje in vojno industrijo v NDH, medtem ko so bila taborišča na

Velebitu in Pagu že od samega začetka namenjena masovnim pobojem. Zaradi likvidacije

in evakuacije taborišč na Liki in Pagu so se načrti za taborišče v Jasenovcu spremenili. Z

novo ureditvijo je prevzel vlogo največjega taborišča smrti v NDH (Mataušić 2003).

Sistem koncentracijskih taborišč v Jasenovcu je bil, za razliko od provizoričnih in

improviziranih taborišč drugod, osnovan neposredno po razglasitvi NDH. Hkrati je postalo

prvo sistematsko zgrajeno taborišče in največja mučilnica na ozemlju NDH. Po številu žrtev

28  

je bilo eno največjih v Evropi. Kompleks taborišč se je raztezal na 210 km2 od Krapja in

Dubiških (Bačinskih) Krečanov do Stare Gradiške in od Struga na severu do linije

Draksenić−Bistrica na jugu. Sestavo koncentracijskih taborišč predstavljajo taborišča,

označena s številkami I−V (»Krapje«, »Bročice«, »Ciglana«, »Kožara«, »Stara Gradiška«) in

drugi taboriščni objekti zunaj ograje v mestu Jasenovac (Novaković 2000).

Taborišča so bila pod nadzorom Liškega in 13. ustaškega bataljona. Izkušnje z nadzorom so

pridobili v taboriščih v Gospiću, Jadovnem in na Pagu.24 Leta 1942 je Luburić zasnoval t. i.

»varnostni pas«. To t. i. »varovano območje« se je raztezalo od Dubice, Jasenovca in

Novske do Okučanov in Stare Gradiške ter od Psunja do Prosare. Tukaj je bila na oblasti

Ustaška obramba mimo upravnih in redarskih pooblastil okrožja Livac–Zapolje. Vse

odločitve vojaških enot in redarstva je morala odobriti Ustaška obramba. Njihova oblast je

bila samostojna in dominantna. Uprava taborišč je imela 7 odsekov in je delovala zunaj.

Odseki so skrbeli za izdajanje ukazov za delo ali mučenje, zagotavljanje zadovoljstva

vodilnih izvršilcev, izrekanje kazni, poizvedovanje in likvidacijo. Prav tako so imeli stike z

institucijami zunaj taborišč (Novaković 2000).

Po ukinjenem taborišču v Đakovu v obdobju od 15. junija do 7. julija 1942 so ujetnike

prepeljali v Jasenovac. Bili so Srbi iz Kozare in okolice ter Židje. Vsak dan je prihajalo od 5

do 8 vagonov žensk in otrok. Po več dni so jih pustili v zaprtih vagonih na soncu in v

največji vročini. Prošnje za vodo niso bile uslišane. Vsakodnevno so iz vagonov odstranili

nekaj mrtvih žensk in otrok. Ostale preživele so s trajektom prepeljali v zloglasno Gradino,

kjer so jih pobili. Dovolj zgovoren je podatek, da se nikoli in nikjer ni našla niti ena

preživela ženska ali otrok iz taborišča v Đakovu. To je bil najstrašnejši pokol, saj je bilo

tam ubitih ogromno otrok in dojenčkov, nekateri od teh so bili rojeni v taboriščih (Mataušić

2003).

V jasenovška taborišča so prihajali transporti ujetnikov iz celotne NDH. Največ je bilo

srbskih družin, ki so bili žrtve »čiščenja« terena. Prav tako so prihajali skupine Židov,

komunisti, pripadniki partizanskega gibanja, domobranski dezerterji ali kriminalci,

prostitutke, kaznjenci in pripadniki ustaškega gibanja (Mataušić 2003).

Prvi ujetniki so v jasenovška taborišča prispeli 23. avgusta 1941 po navodilih Redarstvenega

direktorata in Ustaške nadzorne službe. Taboriščniki so bili sprva samo moški, večinoma

Srbi in Židje, kasneje tudi Hrvati − komunisti in antifašisti. Ob prihodu v taborišča so jim

odvzeli vse, kar so imeli, torej vrednosti, kot so denar, dragocenosti, nakit, osebne

dokumente in zdravila (Mataušić 2003).                                                             24 Mataušić 2003.

29  

Taboriščnike so spremili do vasi Krapje, ki je 12 km zahodno od mesta Jasenovac. Naročili

so jim, naj si sami zgradijo taborišče za prestajanje kazni. Prvo taborišče je dobilo naziv

»Jasenovac taborišče št. I« ali »Krapje«. Število ujetnikov je naraščalo in pojavila se je

prostorska stiska. Zato je bilo med vasjo Krapje in mestom Jasenovac kmalu zgrajeno

drugo taborišče z uradnim nazivom »Taborišče št. II« ali »Bročice«. Tudi tega so morali

ujetniki zgraditi sami. Zgraditi je bilo treba barake in nasipe, ki pa jih je voda neprestano

rušila. Kmalu so ustaši videli, da sta obe taborišči na neprimernem mestu, zato so ju bili

primorani uničiti, ujetnike pa preselili v novo taborišče. »Taborišče št. III« se je nahajalo

blizu t. i. »Opekarne« (prev. »Ciglane«), po kateri je dobilo ime. V samem mestu

Jasenovac so preuredili tovarno usnja v »Taborišče št. IV« ali »Usnjarna« (prev. »Kožara«).

Taborišče v Stari Gradiški, nedaleč od Jasenovca, se v ustaški dokumentaciji večkrat

pojavlja pod nazivom »Taborišče št. V«. Vsa taborišča so lahko sprejela do 7.000

taboriščnikov, vendar jih za »delo« ni bilo skoraj nikoli več kot 3.000−4.000 (Novaković

2000).

V taborišča so privedli ujetnike tako z obsodbo kot brez nje. Pravno so se ravnali po

»Zakonski odredbi o napotitvi nezaželenih in nevarnih oseb na prisilno bivanje v zbirna in

delavna taborišča« (prev. »Zakonska odredba o upućivanju nepoćudnih i pogibeljnih osoba

na prisilni boravak u sadržne i radne logore«). V tej odredbi je bil opredeljen čas

prestajanja kazni v koncentracijskem taborišču, in sicer od najmanj 3 mesecev do največ 3

let. Obsodbe Ustaškega redarstva kot veje UNS-a so bile zgolj farsa. Vsi ujetniki so bili

obsojeni na likvidacijo. Razlika med ujetniki je bila le ta, da so bili ujetniki z obsodbami

evidentirani, medtem ko so ostali ujetniki brez obsodbe ostali nevpisani. Evidence so

kasneje ustaši docela uničili. V skupino brez obsodb so sodili Srbi, Židi, Romi, muslimani in

Hrvati odpadniki. Ti ujetniki niso bili niti evidentirani niti niso stopili na ozemlje taborišč,

saj so jih nemudoma ob prihodu odvedli na likvidacijo (Novaković 2000).

»Taborišče št. I« (prev. »Logor br. I«) ali »Versajev« je bilo formirano v juniju leta 1941 in

se je nahajalo na levi strani ceste na relaciji Jasenovac−Novska. Bilo je umeščeno med

železniško progo proti Novski, obalo reke Veliki Strug in gozd Krndija. Taborišče je bilo

oddaljeno okoli 2 km od Jasenovca na trati Bročke Jasenine v t. i. Broški ulici (prev. Bročki

sokak). Obdano je bilo z gostim neprebojnim žičnim zidom in lesenimi stebri z bodičasto

žico v višini 3−4 m. Na dveh vogalih sta bili postavljeni stražarnici, visoki 5 m. Na koliščih

so bile postavljene izvidnice z mitraljezi, od koder so nadzorovali jetnike z vseh strani. V

sredini taborišča so se nahajale tri barake, narejene iz starega lesa in desk. Ob strani pri

vhodnih vratih je bila stražarnica oz. t. i. »Nastanitev« (prev. »Nastamba«). Tukaj so bili

pisarne uprave taborišča in nastanitveni prostori. Dva težka in dva lahka mitraljeza sta bila

30  

usmerjena proti taborišču. Ujetnike so v skupinah pobijali pri opravljanju zunanjih del in v

bližnjem gozdu. Posamične žrtve so usmrtili v krogu taborišča, ki se je raztezalo na

10.000 m2 površine (brez masovnih grobnic). Poleg običajnih metod mučenja je bilo

»Taborišče št. I« znano po žičnati kletki v izmerah 70 x 60 x 80 cm (D x Š x V). V

»ljudolovki«, kot so jo poimenovali, človek ni mogel niti sedeti niti stati niti ležati. Ujetnik

je lahko le čepel.25 Vanjo so zlezli po vseh štirih in tam dočakali svoj konec. Kletka je stala

na prostem ne glede na vremenske pogoje in ujetnike so zaprli po več dni. Zaradi izlivanja

velikih količin vode iz Velike Struge je bilo taborišče večkrat poplavljeno (Trivunčić 1977 in

Mataušić 2003).

»Taborišče št. II« (prev. »Logor br. II«) ali »Krapje« je bilo zgrajeno julija leta 1941 na

močvirnih travnikih pri gozdu Gornja Krndija v zaledju nedaleč od vasi Krapje. Vas Krapje

je bila vzporedno z reko Savo in oddaljena 12 km od Jasenovca v smeri proti Sisku.

Ograjeno z bodičasto žico in z barakami, zgrajenimi na lesenih stebrih, je spominjalo na

sojenice. V notranjosti so bile na pomolih postavljene 3 barake, saj je bil teren večinoma

poplavljen. Poleg njih se je nahajala tudi stavba, kjer so bili nameščeni straža in

poveljstvo. Tudi tukaj so se skupinske likvidacije odvijale v bližnjem gozdu. Prav tako kot

»Taborišče št. I« se je tudi to naslanjalo na obalo reke Veliki Strug in je bilo večino časa

poplavljeno (Trivunčić 1977 in Mataušić 2003).

Sčasoma je število taboriščnikov naraščalo in v barakah je nastajala gneča. Novih ujetnikov

je bilo vedno več, prostora za bivanje pa vse manj. Jesen je prinesla hladno jesensko

deževje. Novembrski dež leta 1941 je področje obeh taborišč spremenil v veliko jezero.

Nasipi niso mogli zadržati ogromne količine vode. Ozemlje je bilo poplavljeno in v barakah

je voda dosegala višino ležišč. Ustaši so se prestrašili, da bi voda odnesla njihove

stražarnice. Jasno je postalo, da se taborišči na Krapju in Bročicah ne bosta obnesli preko

zime, zato so taborišči podrli in vso infrastrukturo preselili. Luburić se je odločil obe

taborišči združiti v eno. Za nekatere taboriščnike je bila hoja po dežju in mrazu usodna.

Preslabotne za pot in šibke so ustaši pustili v barakah na Krapju, kjer so umrli od mraza in

lakote. Luburić je ukazal usmrtiti ujetnike, ki ne zmorejo zdržati fizičnega dela in napora

selitve. Usmrčenih je bilo okoli 600−700 ujetnikov. Prav tako je ukazal smrt 85 ujetnikov,

ki so si dovolili zaprositi za izboljšanje hrane v taborišču. Istočasno je Ljubomir Miloš s

svojimi pajdaši v »Taborišču št. II« pobil okoli 50 Židov v opomin ostalim, ki »nočejo delati

hitro«. Tako je ostalo le 700 ujetnikov, ki so morali prenesti ves material v Jasenovac. Ko

je bila »selitev« končana, so ugotovili, da je v taborišču ostalo samo 250 ujetnikov.

Namestili so jih v skladišča za sušenje opek, saj barake še niso bile zgrajene. Taborišče so

                                                            25 Novaković 1969: 90.

31  

pred poplavami želeli zaščititi z nasipom − t. i. »malim nasipom«. Delo je bilo izredno

težko. Ujetniki so na delo hodili tudi ob neugodnih vremenskih razmerah, dežju, snegu, po

blatu, spremljal pa jih je tepež. Tiste, ki so onemogli, in tiste, ki so bili ubiti, so morali

ostali taboriščniki nemudoma pokopati ali vreči v nasip in nadaljevati z delom. Ravno v

tem času so masovno z izstradanjem likvidirali ujetnike v taborišču Krapje. Ujetniki so

protestirali in se uprli. Ponoči so poskušali pobegniti, vendar so jim stražarji beg preprečili

s streljanjem. Okoli 100 preživelih je mobilno sodišče iz Zagreba obsodilo na smrt s

streljanjem. Hkrati je bila to ena redkih masovnih likvidacij, ki je, vsaj na videz, imela

neko pravno podlago. Kasnejše likvidacije so ustaši izvedli brez preiskav ali sojenj

(Mataušić 2003 in Novaković 2000).

V prvih dveh taboriščih so bili ujetniki predvsem Židje, ki so jih ujeli v Zagrebu, Osijeku,

Sarajevu in drugih večjih mestih. Srbi in Hrvati so bili v manjšem številu in so jih ujeli po

raznih krajih NDH. V prvih petih mesecih je po ocenah Zemeljske komisije v taboriščih I in

II nastradalo okoli 8.000 ujetnikov (Novaković 2000).

Po uničenju taborišč I in II je v »Taborišče št. III« prispelo le okoli 250 ujetnikov. Ustaši so

jih razdelili v tri skupine, in sicer Srbe, Žide in Hrvate, ter jih nastanili v barakah 3a, 3b in

3d. Nemudoma so začeli prihajati transporti novih ujetnikov in ker ni bilo dovolj prostora

za vse, so prišleki morali noči preživeti v raznih delavnicah v taborišču ali kar pod milim

nebom. Ustaši so mesto Jasenovac in okoliške vasi evakuirali ter zgradili taborišča,

ograjena z bodečo žico. Ujetnike so popolnoma izolirali od preostalega sveta. V neposredni

bližini je potekala železniška proga, takoj za njo pa glavna cesta. Potniki so lahko na

lastne oči videli celotno dogajanje v taborišču, ki je sčasoma postalo prava industrijska

baza, pomembna za oskrbovanje vojske z različnimi potrebnimi materiali (Novaković 2000).

Ko govorimo o taboriščih v Jasenovcu, običajno največkrat mislimo na »Taborišče št. III«,

saj je obratovalo najdlje. Po prostorski velikosti, opremljenosti in storjenih grozodejstvih

je predstavljalo eno največjih taborišč. V literaturi se mu namenja največ pozornosti, saj o

njegovi eksistenci obstajajo dokazi, zapisi, ohranjeni dokumenti in preživeli. Preoblikovan

je bil iz tovarne za izdelavo opek − od tod naziv »Opekarna« (prev. »Ciglana«) ali

»Taborišče št. III« (prev. »Logor br. III«). Postavljeno je bilo v neposredni bližini mesta

Jasenovac, in sicer na vzhodni strani. Raztezalo se je na površini 1,5 km2. Glavni vhod v

taborišče je bil na zahodni strani, in sicer na cesti vzdolž reke Save. Masivna in težka vrata

so bila vgrajena v 3 metre visok zid, ki so ga ujetniki postavili sami. Zid je taborišče

obdajal s treh strani in se je deloma raztezal do reke Save, ki je bila naravna prepreka. V

severno smer se je raztezalo v dolžini 420 metrov. Druga stran je potekala paralelno z

železnico proti vzhodu v dolžini 1.350 metrov, tretja stran pa je tekla pravokotno na južni

32  

strani, in sicer proti reki Savi v dolžini 1.300 metrov. V tej smeri je prečkalo cesto proti

Košutarici, kjer so se nahajala t. i. »Vzhodna vrata«. Južna meja taborišča je bila reka

Sava. Skupaj je bil zid dolg 3.360 metrov. Na njem so se nahajali 10 stražarnic in 4

opazovalni stolpi. Okoli zidu je bil prostor, posejan z minami. Pri glavnem vhodu je stala

24 metrov visoka izvidnica, okoli taboriščnih zidov pa opečnati ali leseni bunkerji, ki so jih

stražile oborožene vojaške sile z mitraljezi. Minska polja, žičnate prepreke, visoki zid in

bunkerji z mitraljezi so taborišče uvrstili med eno najbolj varovanih v takratni Evropi.

Organizacija življenja je bila skoraj identična taboriščem nemških fašistov, ki so bili

ustašem vzorniki. Delovanje, organizacijo in ravnanje s taboriščniki so ustaši prenesli iz

taborišč v Nemčiji in na Poljskem (Trivunčić 1977 in Novaković 2000).

Pri glavnem vhodu so bile postavljene stražarnice in uprava taborišča, kjer so ujetnike

registrirali in postrojili. Kasneje so vse zgradbe minirali. Severno od uprave se je nahajala

»rafinerija«. Le-ta je bila uničena, medtem ko so cisterne, ki so bile pod in nad zemljo,

ostale nepoškodovane. 150 metrov od obrambnega zidu je bilo postavljeno glavno

skladišče. Merilo je 150 metrov v dolžino in 8 metrov v širino. Tukaj so skladiščili izdelke,

nastale v taborišču. Prav tako je to skladišče služilo kot prostor, kamor so ustaši ponoči

pripeljali ogromno žrtev, jih slekli do golega, jim zavezali roke na hrbtu in jih v dvojicah

odpeljali na t. i. »Granik«. To je bila pristaniška naprava, s katero so z ladij in s splavov

izkrcali ter vkrcali tovor in robo. Služila jim je tudi za pobijanje žrtev. Ustaši so žrtve ubili

z udarcem v glavo s kijem ali kladivom, razparanjem trebušne votline ali z obešanjem

železne uteži na roke in sunkom v Savo. Po tem je dobilo to mesto ime »balkon smrti«

(Nikolić 1969 in Novaković 2000).

Del neobdelanega terena so ustaši namenili gradnji »taborišča v taborišču« ali »taborišča

pod milim nebom« − »Logor III C«. Ta del je bil ograjen z bodečo žico v treh nizih.

Namenjen je bil ujetnikom, obsojenim na smrt. Na slamnati podlogi pod nizko streho,

kamor se je lahko prišlo le po vseh štirih, je spalo na tisoče moških ujetnikov. Ti so pod

udarci bičev delali na savskem nasipu v neposredni bližini umirajočih, stokajočih in

razpadajočih ujetnikov. Tiste, ki niso več mogli hoditi, so zaprli brez hrane in jih pustili

hirati. Po končani gradnji nasipa so majhno število ujetnikov razporedili v druga delavska

taborišča, ostale pa so usmrtili. Ko se je v taborišču pojavil tifus in je ostalo le še okoli 200

ujetnikov, so »Logor III C« zaprli in nanj izobesili napis, da je tukaj karantena za obolele s

tifusom. Ob koncu leta 1942 je bilo zadnjih 160 ujetnikov, večinoma intelektualcev,

obsojenih na smrt s stradanjem. Tiste, ki so kljub večtedenskem stradanju preživeli, so

prepeljali v Gradino in jih tam žive zazidali v neko hišo. Masovni poboji na Gradini so se

nehali, ko je bil Eugen Dido Kvaternik, organizator ustaškega terorja, razrešen vseh

33  

dolžnosti, Vjekoslav Luburić pa v hišnem priporu. Spomladi 1943 so streho in bodečo žico

okoli »Taborišča št. III C« odstranili, zemljo preorali, na njej pa posejali krompir in koruzo

(Mataušić 2003).

Najbolj zloglasna zgradba taborišča se je nahajala najjužneje in se je imenovala »Zvonik«

(prev. »Zvonara«). To je bilo 2 metra dolgo in 3 metre široko skladišče, kjer so ustaši

prvotno skladiščili uničene zvonove, snete s pravoslavnih cerkva. Pozneje so prostor

preuredili v mučilnico. Sem so zaprli ujetnike, obsojene na smrt s stradanjem. Zgradba je

imela steklena vrata in je bila brez oken. Ker ni bilo dotoka zraka, so se ujetniki v

natrpanem prostoru kmalu zadušili. Skozi steklena vrata so stražarji preverjali stanje

žrtev. Severno od »Zvonika« je bila »Paketarnica«. Tukaj so se cenzurirala pisma in

pošiljke, ki so jih prejemali ujetniki. Tretja v nizu zgradb sta bila »Uprava taborišča«

(prev. »Upraviteljstvo logora«; v nadaljevanju »Uprava«) in »Delovni odsek« (prev. »Radni

odsjek«). Nekoliko severneje se je nahajala »Veriga« (prev. »Lančara«). V veliki

industrijski zgradbi so izdelovali različne železne predmete, verige in žice. Paralelno z

»Verigo« se je nahajala »Opekarna« (prev. »Ciglara«) za pečenje opek, za njo pa je bil

prostor, namenjen sušenju opek. V neposredni bližini »Opekarne« so ustaši kasneje zgradili

krematorij oz. peč za sežiganje ljudi oz. t. i. »Picillijevo peč«. Poleg »Opekarne« je bila

remiza s streho, vendar brez pobočnih zidov. Tja je vodil odsek železniške proge. Ujetniki

so ta prostor poimenovali »Tunel«. Tukaj so jetniki v letih 1941 in 1942 čakali po več dni,

tudi tednov, dokler se ni našel prostor v bivalnih barakah ali dokler jih niso odvedli na

likvidacijo. »Žaga« (prev. »Pilana«) je bila 15 metrov visoka in 20 metrov dolga zgradba z

52 metrov visokim dimnikom. Prostor za »Žago« je bil namenjen skladiščenju gradbenega

materiala. Na severnem delu se je nahajala ledina, kjer so kopali zemljo za izdelavo opek.

Naprej proti vzhodu se je nahajal niz zgradb (hlevi, kovačnice, t. i. »Ekonomija« in barje)

oz. t. i. »Jezero«. Na njegovem najožjem delu je bil postavljen lesen most. Jugovzhodno

od »Jezera« so bili hlevi, kuhinje, mlekarne, mesnice in žensko taborišče. Severno od

»Jezera« je bilo pokopališče. V njegovi neposredni bližini je bil umeščen niz barak, dolgih

24 metrov in širokih 6 metrov. V prvi baraki je bila bolnišnica, v drugi ambulanta, v

naslednjih šestih pa so bili nastanjeni ujetniki. Sledile so barake obrtnih skupin in glavne

ter pomožne kuhinje. Vse je bilo ograjeno z bodečo žico. Na drugi strani žice so se v smeri

proti jugovzhodu nahajale zgradbe »Hladilnice« (prev. »Ledane«), mesnice, svinjaki, malce

naprej pa »Ustaške delavnice« (prev. »Ustaške radionice«), »Nastanitve« (prev.

»Nastambe«) in »Žensko taborišče s kuhinjo« (prev. »Ženski logor sa kuhinjom«). Ta del je

bil ločen in ga je obdajala druga žica. Ta se je stikala s prvo v bližini barak, kjer so bili

nastanjeni moški ujetniki (Novaković 2000).

34  

Avgusta 1943 je za sezonsko delo na poljih v taborišče prispela prva skupina ujetnic.

Predvsem so bile to mlade in zdrave Srbkinje, Židinje in Hrvatice. Izbrane so bile za težka

jesenska dela na polju. Med njimi so bile tudi zločinke in prostitutke. Vse ujetnice so

namestili v dve baraki blizu taborišča »Ekonomija« nedaleč od »Velikega jezera«. To je bil

začetek organiziranja ženskega taborišča v prej izključno moškem. Do tedaj so ujetnice in

otroke prepeljali v Staro Gradiško ali jih usmrtili. S prihodom ujetnic je taborišče postalo

mešano. Ženske so peljali s trajektom preko Save v Gradino in od tod so se peš odpravile

proti oddaljenim poljem. Obirale so koruzo, pobirale sadje in zelenjavo, sušile seno ter

skrbele za živinorejo. Po končanem jesenskem delu na poljih so večino žensk odpeljali

nazaj v Staro Gradiško. V ženskem delu taborišča je tako ostalo le še okoli 20 taboriščnic.

Te so opravljale delo v pralnici. Med zimo v letih 1943 in 1944 so v taborišče pripeljali

večje število žensk, ujetih v okoliških vaseh in v vojni zajetih področij. Ujetnice so si lahko

same izbrale taborišče. Med taborišči je potekala tudi izmenjava ujetnikov; vsi Židi in Srbi

iz Stare Gradiške so morali oditi v Jasenovac za isto število Hrvatov (Mataušić 2003).

Jeseni leta 1944 je bil ženski del taborišča premeščen v novo zidano enonadstropno hišo, ki

je bila nedaleč od popravljalnice čevljev in šiviljske delavnice v vzhodnem delu taborišča.

Število taboriščnic je variiralo od 500 do 1.000, saj so vsakodnevno prihajale nove skupine.

To je bilo zadnje prebivališče ujetnic taborišča Jasenovac. Opravljale so delo v pralnici in

krojaški delavnici ter skrbele za živino v mestu Jasenovac. Po končanem delovnem dnevu

so jih pred glavnimi vrati taborišča pričakali pazniki, ki so posameznice izločili iz skupine.

Izbranke se niso več vrnile v taborišče (Mataušić 2003).

Ustaši so kasneje, preden so zapustili področje in zbežali, vse barake in zgradbe zažgali,

grobove odkopali in sežgali trupla, da bi prikrili materialne dokaze svojih zločinov

(Novaković 2000).

»Taborišče št. IV« (prev. »Logor br. IV«) ali »Usnjarna« (prev. »Kožara«) se je nahajalo na

zahodni strani mesta Jasenovac, natančneje v Dimitrijevi ulici. Ustaši so industrijske

zgradbe za izdelavo, obdelavo in sušenje usnja ogradili z bodečo žico v več vrstah. Tako so

vsa skladišča, delavnice in prostori, kjer so bili montirani dinamo motor in parni stroj,

bazeni za namakanje usnja, jame, kjer so gasili apno, zgradbe, kjer so bile nameščene

podružnice, in stanovanja zaposlenih tvorila eno taborišče. Tukaj so prebivali predvsem

ujetniki, ki so bili strokovnjaki ali usnjarji. Dokaj majhna kolonija je štela okoli 200

ujetnikov. Delavci so imeli nekoliko boljšo prehrano in ustaši so malenkost bolje ravnali z

njimi. Tudi likvidacije v tem taborišču niso bile tako pogoste in invazivne kot drugod.

Strokovnjakov za obdelavo usnja je primanjkovalo, medtem ko je bil interes, da usnjarna

dobro oskrbuje vojsko, zelo velik. To seveda ni pomenilo, da pobojev ni bilo. Za

35  

»neposlušne« ujetnike in tiste, ki so bili preveč izčrpani za delo, so ustaši »poskrbeli« v

»Taborišču št. III« (Trivunčić 1977 in Novaković 2000).

Pred svojim begom so ustaši tudi tukaj uničili vse dokaze o obstoju taborišča. V zadnjih

dneh delovanja so likvidirali ujetnike v brivnici in delavnici za izdelavo čevljev. Največ

ujetnikov je v poslednjem obračunu stradalo. Hkrati so minirali vse zgradbe taborišča in

vse hiše v mestu Jasenovac. Tako so od nekoč lepega in naprednega malega mesta ostale le

ruševine, ki so razkrivale kruto resničnost (Trivunčić 1977 in Novaković 2000).

Kljub rasizmu Romi niso bili izpostavljeni represivnim ukrepom, množičnim prijetjem,

transportom v koncentracijska taborišča ali pobojem. Romi so bili do takrat ubiti le kot

sovaščani Srbov. Po nalogu Ustaške nadzorne službe so maja 1942 začeli organizirana

množična zajetja Romov. Preganjali in zajemali so skupine Romov in jih po dogovoru z

ustreznimi okrajnimi oblastmi pospremili v Jasenovac. Prvotno so bili naseljeni v vasi

Uštica v opustošenih hišah, ki so bile predhodno v lasti srbskih družin. V vasi Uštica se je

nahajalo »Taborišče št. V« (prev. »Logor br. V«) ali »Ciganski«. Naselje se nahaja na ustju

reke Une, kjer se združi z reko Savo, ki deli vasico od Jasenovca. V to taborišče so sprva

prihajali le Romi − Cigani. Kasneje je bilo taborišče namenjeno vsem narodnostnim

skupinam. Masovni poboji so se odvijali v samem taborišču, zato se na tem območju še

vedno nahajajo številne avtentične masovne grobnice. Površina taborišča se je raztezala

na površini 3.000 m2 z grobnicami vred. Žrtve so ubili s topimi predmeti in noži. Trupla so

sežigali na napravi, ki so ji rekli »Roštilj«. Pepel in neizgorele dele telesa so odvažali po

posebni ozki tračni progi na obalo reke Save. Z neprestanim prihodom Romov je v vasi

kmalu zmanjkalo prostora. Po prihodu v taborišče so bili ujetniki razporejeni v dve skupini:

mlajši moški in očetje so bili ena skupina (3c), medtem ko so starejši moški, ženske in

otroci tvorili drugo skupino (3b), ki je bila namenjena na likvidacijo v Gradino. Moške so

naselili v t. i. »apendiks« ali slepič, ki ga je bilo treba čim prej odstraniti. Tukaj so ujetniki

umirali od lakote, žeje, izčrpanosti, težkega fizičnega dela in zlorab. Ko je bilo taborišče

preveč polno, so ujetnike ponoči prepeljali v Gradino in jih tam pobili. Majhen del Romov

so razporedili v delavska taborišča. Opravljati so morali najtežja dela, saj so bili v očeh

ustašev živali nižje vrste. Imeli so jih za glodavce in pobijanje ni bilo le dovoljeno, temveč

celo priporočeno. Srbi so na delovnih mestih nadomestili Rome, zato so ob prihodu Srbov

Rome, razen tistih, ki so opravljali delo grobarjev, likvidirali. Ustaši so grobarje oskrbovali

z velikimi količinami žganja, saj so le napol pijani lahko opravljali to delo. V grobnih jamah

so morali sleči ubite žrtve, razvrstiti njihova oblačila in jih dostaviti v skladišče. Delo je

bilo naporno, spremljalo pa ga je obupano kričanje žrtev, ki so neprekinjeno prihajale

sem. Soočali so se s krvavimi, do smrti pretepenimi in razklanimi telesi. Čeprav so bili

36  

primorani pomagati ustašem v njihovem krvavem poslu, jim to ni nič pomagalo. Vsi Romi so

bili v istem letu, ko so prispeli v Jasenovac, ubiti. Pobojem so se izognili le Romi, ki jim je

bilo priznano »arijsko pravo«, torej Romi islamske veroizpovedi s področja Bosne in

Hercegovine. Rešili so se tudi nekateri mlajši zdravi Romi, ki so jih Nemci izbrali za delo v

Nemčiji (Mataušić 2003 in Trivunčić 1977).

»Taborišče št. VI« (prev. »Logor br. VI«) ali »Žensko taborišče« (prev. »Ženski radni logor

Mlaka«) se je nahajal v vasi Mlaka. Vasica se razteza vzdolž leve obale reke Save in je 12

km od mesta Jasenovac. Glede na to, da je bila večina prebivalcev pogubljenih, ostali pa v

taboriščih, je bila vas pretvorjena v žensko delavsko taborišče. Polja v Mlaki in sosednjem

Jablancu so ženske obdelovale v času obiranja koruze in graha. V sezonah dela so

pripeljale tudi ženske iz drugih taborišč. Pogoji za delo in življenje so bili grozni. Hiše so

bile predelane v nastanitvene objekte. Vas leži na savski gredici in ta del v polkrogu

zapirajo hrasti. Na samem obrobju gozda so izčrpane ujetnice pobili. Tukaj so ostali

raztreseni številni individualni in masovni grobovi (Trivunčić 1977).

V Jasenovac so prispeli številni transporti ujetnikov, v glavnem Srbov, prebivalcev različnih

vasi ali celotnega področja, ki so bili nezaželeni. Zajeli so jih kot varnostni ukrep zoper

Srbe kot povratni udarec sodelovanja in nudenja pomoči partizanom ali napada na

domobrance in ustaše. Odredba vodje Slavka Kvaternika je dovoljevala preiskavo in

izselitev celotne vasi. Premoženje izseljenih prebivalcev je prešlo v državno lastnino.

Akcijo »čiščenja« pravoslavnih vasi v bližini Jasenovca je vodil Maks Luburić. Žene in

otroke so odpeljali v taborišče, moške, ki jih niso pobili, pa so poslali na prisilno delo v

Nemčijo. V sezoni kmetijstva in poljedelstva so ženske delale na poljih. Po končani sezoni

in delu jih niso več potrebovali. Večino so pobili, njihova trupla pa odvrgli v skupne

grobnice v bližini gozda. Maja 1942 je bilo objavljeno, da zbirno in delavsko

koncentracijsko taborišče Jasenovac lahko sprejme neomejeno število ujetnikov.

Prihajajoče poletje je bilo po masovnih pobojih najbolj krvavo obdobje koncentracijskega

taborišča Jasenovac (Mataušić 2003).

Koncentracijska taborišča v Jasenovcu so imela gospodarsko podlago, da bi delovala kot

delavska taborišča. Ekonomsko so se ustaši okrepili na račun oropanih domov izseljenega

prebivalstva. Ujetniki so opravljali suženjsko delo v proizvodnih delavnicah. Nekaj denarja

je prinesla tudi propaganda na Lonjskem polju. Nikoli ni bilo načrtovano, da bi ujetniki

preživeli; že od samega začetka je bilo začrtano generalno uničenje. Del cilja je bil

dosežen že s sistematsko in skrbno načrtovano namestitvijo ujetnikov, organizacijo dela,

slabo prehrano, izpostavljenostjo nalezljivim boleznim ipd. Borni pogoji za življenje, grobo

37  

ravnanje in odkriti posamični ter množični poboji, izvedeni na najbolj primitiven in

brutalen način, so prispevali k uspešnemu uresničevanju zadanega cilja (Novaković 2000).

Hrvaška propaganda se je trudila prikazati koncentracijska taborišča drugače, vendar je

resnica o delovanju pricurljala v javnost. Eugen Dido Kvaternik je želel ovreči govorice o

koncentracijskih taboriščih in odpraviti ugovore Katoliške cerkve ter italijanskih in nemških

predstavnikov. Zato je 6. februarja pripeljal v Jasenovac mednarodno komisijo, ki je v

koncentracijskih taboriščih preživela 2 uri. Nekajdnevne priprave so pripomogle k

izboljšanju videza taborišča; v barake so napeljali električno razsvetljavo, zgrajena je bila

jedilnica, ki so jo zgradili ujetniki v 36 urah pri temperaturi 28 stopinj pod ničlo,

postavljena je bila črpalka za vodo, zasneženi dovozi so bili očiščeni. Bolnišnici je bila

namenjena posebna pozornost; ubili so vse težko bolne in ločili bolnišnico ter ambulanto.

Tudi pri hrani je bilo nekaj izboljšav; bila je bolj gosta in nekoliko bolj zamaščena.

Ujetnikom so priskrbeli trakove s številkami: Židom rumene, Srbom bele in Hrvatom rdeče-

bele. S člani komisije je bilo strogo prepovedano govoriti (Mataušić 2003).

Poleg navedenih taborišč so v Jasenovcu iz zasebnih hiš uredili specialne preiskovalne

zapore. Ti zapori so bili pod upravo UNS-a. Od sedmih evidentiranih zaporov so bili trije

namenjeni ženskam in štirje moškim. V teh zaporih so bili zaprti ljudje, od katerih so se

pričakovala neka priznanja. Metode izpraševanja so bile drastične, pogosto s smrtnim

izidom. V izmišljanju metod mučenja so ustaški agenti med seboj tekmovali in

zadovoljevali svojo domišljijo. Ugled agenta je bil odvisen od krutosti izmišljenih metod.

Po tem se je videlo, koliko »bogato« domišljijo ima krvnik (Trivunčić 1977). Zasliševalne

metode mučenja in brutalni načini trpinčenja v taboriščih so opisani v posebnem poglavju.

O koncentracijskih taboriščih je bil obveščen vrhovni poveljnik NOP odreda in prostovoljne

vojske Jugoslavije, Josip Broz Tito. Operativnemu štabu NOP-a in prostovoljnemu odredu

za Bosansko krajino je v Direktivi vrhovnega poveljnika 31. marca 1942 pisal, naj preučijo

možnosti morebitnega napada na koncentracijska taborišča v Jasenovcu. Napad naj bi bil

organiziran skupaj s štabom Hrvaške, da bi zanesljivo uspel. Številni razlogi so preprečili

partizanom napad in osvoboditev ujetnikov: nepristopen teren, pomembne in močne

sovražne trdnjave v bližini (Novska, Okučani, Banova Jaruga) ter močne ustaške enote, ki

so oskrbovale in varovale taborišča. Te enote so bile razporejene po celotnem okoliškem

terenu. Prav tako je bila nujna predhodna povezanost ujetnikov s partizanskimi enotami,

saj je bilo v taboriščih veliko obolelih, izčrpanih in za boj nesposobnih taboriščnikov, ki bi

jih bilo treba evakuirati. Eventualni preboj partizanov do Jasenovca bi omogočili osvojitev

dobro zavarovane prometne ceste in železniške proge Zagreb−Beograd ter obvladovanje

močnih ustaških moči. Za načrtovanje bi bilo potrebnih vsaj 24 ur. V tem času bi lahko

38  

ustaške okrepitve prispele in pomagale pri likvidaciji vseh ujetnikov ter pri uničenju

dokazov o obstoju koncentracijskih taborišč. Tvegali bi tudi, da v navzkrižnem ognju umre

veliko ujetnikov (Mataušić 2003).

5.5 Življenje ujetnikov v taboriščih

Vsem ujetnikom je kmalu po prihodu v taborišče postalo jasno, da jih v taboriščih čaka

gotova in strašna smrt. Negotovo je bilo samo, kako dolgo bo trajalo mučenje. Zločini in

mučenja, s katerimi so se ujetniki soočali, so bili strašni. Težko je verjeti, koliko

sadističnih in perverznih misli so premogli ustaši. Vsak stražnik, tudi najnižji vojak, je

razpolagal z življenji taboriščnikov. Vzeli so si pravico do odločanja o življenju in/ali smrti

ujetnikov. Stražar je lahko po svoji volji kadar koli se mu je zazdelo ubil taboriščnika. Za

svoje dejanje ni nikomur odgovarjal, prav tako smrti ni registriral. Že najkrajši odmor med

delom, zbiranje v prostem času, zadrževanje okoli kuhinje, iskanje odpadkov hrane in

prošnje za odmor pri delu zaradi bolezni ali nemoči so bili hudi disciplinski prekrški. Ustaši

so vse prekrške, brez izjem, strogo kaznovali. Pri tem so bili zelo dosledni. Žrtve so

pretepali s koli, volovskimi žilami in kopiti pušk, brcali, teptali z nogami, zbadali z

bajoneti, pogosto so jih ustrelili ali zaklali. Dogajalo se je celo, da je eden od stražarjev

ujetniku dovolil nekaj narediti ali vzeti, vendar ga je neposredno po dogodku drugi stražar

okrutno kaznoval, ne meneč se za dovoljenje prvega. Javno kaznovanje je bilo stalnica.

Zaradi najmanjših, neznatnih in celo izmišljenih prekrškov je bila večja skupina ujetnikov

kaznovana. Pri hoji z dela so se stražarji sprehajali med ujetniki in izbrali ujetnika, ga brez

razloga ali ukaza pretepli, zbrcali ali poteptali. Zaradi zadanih ran so ujetniki tudi umirali.

Drugič so spremljali ujetnike s strelskim vodom in jih nekaj tudi ustrelili. Poleg javnih

kaznovanj so obstajali tudi skupi zaradi zmanjšanja številne kapacitete v taborišču in

zbori, da se prijavijo tisti, ki želijo oditi na delo v Nemčijo, v drugo taborišče ali v

bolnišnico na t. i. »zdravljenje«. Maričić se je sprehajal med ujetniki, jim obraze obsijal s

petrolejko in jih vprašal, od kod prihajajo. Če se tako ni nabralo zadostno število

ujetnikov, se je vračal in izbral vse, ki mu niso bili simpatični. Vračal se je večkrat in

užival v mukah ujetnikov, saj niso vedeli, ali bodo izbrani. Prijave za delo v Nemčiji in

zdravljenje v bolnišnici so bile za stražarje šala; zabavala jih je misel, kdo se bo

prostovoljno javil za odhod v smrt (Novaković 2000).

V vseh 44 mesecih obstoja taborišča v Jasenovcu je bila za ujetnike zima med letoma 1941

in 1942 najhujše obdobje. Slaba prehrana in slabo zdravstveno stanje sta potisnila ujetnike

na rob preživetja. Zaradi obilice snega in izredno nizkih temperatur je zmrznila voda. Brez

vode ujetniki niso mogli poskrbeti za osebno higieno. Nečistoča je botrovala širjenju

39  

nalezljivih bolezni. Poleg številnih podhladitev je za posledicami nečistoče umrlo ogromno

število ujetnikov. Prehrana je bila ostudna in izčrpani ujetniki so težko prenašali naporno

delo. Nenehno so bili utrujeni in slabe življenjske razmere so jih popolnoma izčrpale.

Zaradi neješčnosti, izčrpanosti in slabih higienskih razmer so zbolevali in umirali. Tiste, ki

niso umrli zaradi izčrpanosti, vendar zaradi le-te niso mogli več delati, so ubili. Neprestana

fizična in psihična mučenja, nehumano izživljanje nad bolnimi in nemočnimi, ubijanje za

zabavo, obešanje, skupinske likvidacije, masovna klanja in pretepi do smrti so bili stalnica.

Ustaši so ujetnike pobijali s kiji, sekirami in kamni brez sodb: Srbe, Žide in Rome, ker so

nezaželeni narod, Hrvate − antifašiste in komuniste, ker se niso strinjali z ustaškim

režimom. V tem času je bilo okoli 120 taboriščnikov, predvsem Romov, grobarjev. Mrtve

ujetnike so pokopali v skupinske grobove ali so njihova trupla zmetali v Savo (Mataušić

2003).

Že od prvega dneva so se v taborišču pojavljale različne nalezljive bolezni. Slabe

življenjske razmere, težko in naporno delo ter slaba prehrana so botrovali razvoju številnih

nalezljivih bolezni. Griža, tuberkuloza, pegasti trebušni tifus in različna duševna obolenja

so le nekatere od bolezni, s katerimi so se srečevali taboriščniki. Zaradi nečistoče in slabih

higienskih razmer so bile v poletnih časih prisotne različne bolezni prebavnega trakta.

Konec leta 1942 je v »Taborišču št. III« izbruhnila epidemija pegastega tifusa in v enem

mesecu je umrlo 1.800 ujetnikov. Zdravstveno osebje, zdravniki in negovalci, ki so skrbeli

za obolele, so bili ujetniki. Po svojih najboljših močeh so oskrbovali bolne in se jim

posvečali. Nemalokrat so jim predpisali počitek in odmor, če je bilo to mogoče. Obolelim

je bila namenjena baraka, ki je kmalu postala premajhna in pretesna, saj je bilo bolnikov

vedno več. Zato so bili bolniki, če njihovo zdravstveno stanje ni bilo zelo hudo, odpravljeni

na »hišno« nego v barake z ostalimi ujetniki. Kljub razmeram v taborišču vodilni dolgo niso

priznali okužb in bolezni, ki so postajale del vsakdana. Resnica o boleznih se je skrivala za

nedolžnimi izrazi, kot je gripa (Mataušić 2003).

5.5.1 Prihod ujetnikov v taborišče

Ujetnike so v taborišča prevažali različno; največkrat v železniških vagonih, tovornjakih,

nekatere so privedli peš. Število ujetnikov se je spreminjalo iz tedna v teden. Včasih so

prihajale večje, drugič manjše skupine ujetnikov. Že med transportom so bili podvrženi

stradanju in fizičnem nasilju. Stražarji so jih obmetavali s psovkami in žalitvami. Skupina,

ki je v taborišče prišla peš, je morala pot bodisi preteči bodisi prehoditi s hitro hojo. Kdor

je zaostal ali se spotaknil, je bil na mestu ubit. Na poti vzdolž Save so si mnogi sami

odvzeli življenje; skočili so v reko in se utopili (Novaković 2000).

40  

Ob prihodu so jih ustaški stražarji predali poveljnikom taborišča pred zgradbo »Uprave«,

kjer so jih prevzeli glavni komandirji − Luburić, Miloš ali Matejević. Ujetnike so ocenili in

razdelili v skupine, le občasno so prevzem prepustili komu drugemu. Srbi so sodili v srbsko,

Židi v židovsko, Bošnjaki v bošnjaško ter Hrvati v hrvaško skupino. Luburić je vsako skupino

nagovoril. Govor poln žaljivk, psovk in klevet je v ozadju spremljal žvižg volovske žile. Po

govoru je sledil odvzem imetja. Zaplenili so jim vse, kar so imeli pri sebi: ure, žepne nože,

denarnice, dragocenosti, zdravila, knjige itd. Ujetniki so morali podpisati dokument o

predaji imetja (denarja, vrednih predmetov in pisem) in tem, da ničesar niso prikrili ali

zatajili. Za najmanjšo kršitev tega dopisa so »krivca« kaznovali s takojšnjo smrtjo. Po

prevzemu imetja so ujetnike slekli do golega. Boljšo obutev, oblačila in spodnje perilo so

stražarji vzeli, v zameno pa so jim dali stara in razcapana oblačila. Tiste, ki so pripeljali na

takojšnjo usmrtitev, so pustili v spodnjem perilu ali gole in bose v »Glavnem skladišču« ali

»Tunelu«. Včasih so jih ure in ure, celo dneve, pustili zmrzovati kar na odprtem pod milim

nebom, preden so jih odpeljali na Granik ali v Gradino. Tam so jih potem pobili. Postopek

sprejema so spremljali udarci in žalitve ustaških stražarjev. Ujetniki so bili torej od

samega prihoda izpostavljeni nasilju in grobemu ravnanju. Mnoge so neposredno ob prihodu

ustrelili ali poklali26 (Novaković 2000).

Vse do sredine 1942. leta ujetniki niso smeli prejemati pisem in paketov. Od marca 1942 so

ujetnikom dovolili pisati in prejemati pisma, prav tako pakete. Do takrat so vse pošiljke, ki

so prispele v taborišča, prejeli ustaši in si vsebino med seboj razdelili. Ujetniki, za katere

so ustaši ocenili, da so vzorni, pokorni in marljivi, so lahko pisali pisma domov v odprtih

kuvertah. Videz korespondence je bil enoten, besedilo pa cenzurirano in omejeno na 20

besed. Smeli so napisati pismo domov in sporočiti, da so še živi. Korespondenca in prejem

paketov sta bila nagrada za lepo vedenje, medtem ko je bila njihova prepoved uvedena kot

kaznovanje. Uprava taborišča je večkrat odredila prepoved pisanja in prejemanja pisem

ter pošiljk oz. paketov od doma. Prispele prepovedane pakete s hrano so ustaši pogosto

razdelili med ujetnike. Tako je Luburić že tako revne obroke v taborišču še dodatno

zmanjšal (Mataušić 2003 in Novaković 2000).

                                                            26 Po pričevanjih prič Đurota Peška, Stjepana Zouharja, Rudolfa Richterja, Rudolfa Slovenca, Josipa Fabijanca, Hinka Steinerja, Josipa Stažića, Zlatka Blumscheina, Adolfa Schwarzenberga, Egona Bergerja, Branka Ilića, Mateja Duvnjaka, Jakoba Finzija, Pavleta Matasa, Ota Breyerja, Arsa Aleksića, Stojana Lapčevića in Marijana Kustorina. Izpostavljeni so bili: Maks Luburić, Ljubo Miloš, Ivica Matiković, Miroslav Filipović, Hinko Picilli, Jerko Maričić, Mujo Jusić, Ljubo Matković, Tihomir Kordić, Alaga Đulkić, Dragan Gašparović, Matija Matijević in Skočibušić.

41  

5.5.2 Hrana in bivanje v taborišču

Hrana je bila izredno nekvalitetna in količinsko zelo omejena. Ujetniki so dobili dva do tri

obroke dnevno. Za zajtrk so dobili toplo vodo, v kateri je plavala koruzna moka. Za kosilo

je bila zeljnata juha z nekaj zrni graha ali krompirja. Količina zelenjave je bila izredno

omejena. Za večerjo je bila čorbi podobna juha z ostanki od kosila. Kruha niso videli po

več mesecev. Občasno so dobili črn kruh s primesjo otrobov, vendar nikoli niso dobili več

kot osmino kilograma na dan. Hrana je bila malo soljena in popolnoma brez maščobe. S

tako nizkokalorično in siromašno hrano so ustaši želeli doseči oslabitev človeškega

organizma, neodpornega za fizične napore in bolezni. Zaradi nekvalitetne prehrane in

nezadostnega vnosa hranljivih snovi so se pojavila številna bolezenska stanja. Skupaj z

nečistočo so se pojavljale številne nalezljive bolezni, največkrat obolenja prebavnega in

črevesnega trakta, griža ter tifus. V taborišča so prihajali vagoni hrane, vendar so ujetniki

uživali samo grah in krompir. Boljša živila (riž, kavo, sladkor, konzerve ipd.) so ustaši

zadržali zase in za svoje potrebe.27 Ujetniki so si morali z garaškim delom »zaslužiti« svoje

obroke (Novaković 2000).

Nič boljše razmere niso bile pri nastanitvi. Okoliščine so bile tudi tukaj neprimerne. Preden

so ujetniki zgradili barake, so spali v »Tunelu«, skladiščih, na podstrešjih delavnic ali kar

pod milim nebom. Kasneje so se preselili v lesenjače, dolge 24 metrov in široke 6 metrov.

V vsaki baraki so bili na levi in desni strani enonadstropni boksi oz. celice ter po sredini

prostor za prehod. V vsaki celici je lahko spalo do 6 ujetnikov. Ko je prispel nov transport

ujetnikov, so vse kljub pomanjkanju prostora razdelili v bokse. Zato so morali ujetniki

nemalokrat spati oz. ležati kar eden na drugem. Ko so bili tudi boksi nabito polni, so spali

zunaj po taborišču. Ležišča v barakah so bila trda. Pokrivala so bile stare in iztrošene

odeje. Celice so bile polne stenic, uši in bolh. Vsakršno čiščenje in trebljenje ujetnikov je

bilo neuspešno. Perilo so lahko v pralnico poslali le enkrat mesečno. Njihova oblačila so

bila v izredno slabem stanju. Stare, iztrošene in strgane cape niso služile namenu. Prostori

za spanje so bili hladni, nečisti in prepišni.28 Jasno je torej, da je bilo bivalno okolje

nečisto in higiensko neprimerno. Kot posledica obupnih higienskih razmer so se pojavile

razne nalezljive bolezni. Pegavi tifus, ki je razsajal po taborišču, je uspela preboleti le

peščica ujetnikov. Za oskrbo obolelih ujetnikov so bila na razpolago mizerna sredstva.

Zdravstveno osebje so sestavljali ujetniki sami. Trudili so se po svojih najboljših močeh, da

                                                            27 Po pričevanju Ota Bayerja so družine ujetnikov, privatniki ali bogate židovske občine v Osijeku in Zagrebu pošiljale pakete hrane, namenjene ujetnikom. 28 O higienskih razmerah so pričali: Oto Breyer, Vojislav Kovačević, Nemanja Trbojević, Ivan Dominec, Josip Stažić, Dragan Srića, Hinko Steiner, Dragutin Škrgatić, Sime Orlić, Jakob Danon in Josip Heršak.

42  

bi oskrbeli in poskrbeli za bolne, vendar niso mogli veliko pomagati. Niso imeli pravih

zdravil in ostalih potrebščin, ki bi jih potrebovali za zdravljenje. Večji kirurški posegi so

bili nemogoči in težki bolniki so hitro umirali. V primerih, ko je po oceni ustašev umiranje

trajalo predolgo, so bolnike sredi noči vrgli iz postelj in jih odpeljali na Granik ali v

Gradino na likvidacijo (Novaković 2000).

5.5.3 Delo ujetnikov

Organizirana delavska služba je poskrbela, da so ujetniki sami dokončali taborišča, in sicer

od postavljanja bodičaste žice okoli taborišča, gradnje novih barak in izvidnic do izdelave

majhnega začasnega nasipa. Taboriščniki so morali splesti in napeljati bodečo žico okoli

taborišča. Razpletali in vpenjali so jo z golimi rokami, saj bi kakršno koli orodje lahko

služilo kot orožje in zato ni bilo dovoljeno. Poveljnik delavske službe je bil sprva Ljubo

Miloš. Skrbel je za delo, prehrano, namestitev in zdravstveno stanje ujetnikov. Po

njegovem izboru so bili delavci razdeljeni v delavske skupine. Določil je nadzornike.

Število delavcev v skupinah ni bilo enako. Razpon je bil med najmanj 10 in nekaj 100

delavci. Vsaka skupina je imela vodstvo, ki so ga sestavljali jetniki sami. Včasih so

taboriščniki lahko vplivali na izbiro vodje ali katerega drugega člana vodstva, vendar so

odločitev vedno sprejeli ustaši. Vodja skupine je sprejemal ukaze ustaškega poveljništva

delavske službe in v skladu s temi ukazi razporejal naloge delavcem. Vodja je bil

odgovoren za delo in naloge ujetnikov. Nekateri so bili empatični do sojetnikov in so jim

poskušali olajšati težko delo. Niso jih hoteli kaznovati. Nekateri so se, da bi se priljubili

ustašem, izživljali nad sojetniki in jim oteževali delo, čeprav ustaško poveljništvo tega ni

zahtevalo (Mataušić 2003).

Med ujetniki je bilo veliko intelektualcev, s katerimi so ustaši ravnali še okrutneje: silili so

jih, da opravljajo najtežja fizična dela tekom celega dneva. Graditi so morali barake in

nasipe. Pri delu so jih pretepali s koli in kopiti pušk. Silili so jih hitro kopati zemljo in jo

nositi na nasip. Ustaši so se pri odhodu na delo s kopiti pušk izživljali predvsem nad

onemoglimi in starejšimi taboriščniki. Na delo so morali lahno teči, niso smeli hoditi. Tiste,

ki so zaostajali, so ubili. Streljali so v smeri ujetnikov in kričali: »Hitreje, hitreje!« (prev.

»Brže, brže!«), pri čemer so ranili veliko ujetnikov. Na delu si ni smel nihče odpočiti ali

oddahniti. Nedovoljenemu počitku je sledila smrtna kazen. Ljubo Miloš je naročil, naj

stražarji za smrtne kazni na delu uporabijo svoje nože in ne nabojev29 (Novaković 2000).

Delo so ujetniki opravljali znotraj in zunaj taboriščne ograje. Delavske skupine so se

imenovale po delu, ki so ga opravljale. Število delavcev je bilo označeno z rimskimi

                                                            29 Po pričevanju Jakoba Danona.

43  

številkami in črkami. Znotraj taborišča so obratovale različne delavnice − tovarna verig,

žaga, izdelava opek, obdelava usnja, električna centrala in druge manjše obrtne skupine. V

delavnici, kjer so izdelovali različne verige (Skupina I − t. i. »Lančara«), je število

ujetnikov variiralo od 100 do 250 in je bilo najbolj nespremenljivo, saj likvidacije v tej

skupini niso bile pogoste. Izdelovali so različne metalne izdelke za vojaške potrebe: težke

in lahke verige za okovanje ujetnikov, nože, orožje, ključavnice, rešetke, peči,

aluminijasto posodo ipd. To je bila tudi edina tovarna za izdelavo verig v NDH. Surovina za

izdelavo produktov so bili staro železo in odstranjeni zvonovi s pravoslavnih cerkva. Najbolj

dejavna obrt v taborišču je bila delavnica opek (Skupina II − t. i. »Ciglana«), kjer je bilo

»zaposlenih« 180 ujetnikov, včasih več. Delo na bajerju, kjer so v vodi cel dan izkopavali

zemljo za izdelavo opek, je bilo, če odštejemo delo na nasipu, najtežje v taborišču. Na

žagi (Skupina III − t. i. »Pilana«) so sekali gozdove ter predelovali in obdelovali les.

Proizvajali so razno pohištvo, deske in ostale lesene izdelke, med drugim tudi kopita za

puške, sklede za sadje in okvirje za transport opek. Delavnica, kjer so obdelovali usnje

(Skupina IV − t. i. »Kožara«), se je nahajala v samem mestu Jasenovac in zunaj taborišča.

Delavnica je bila umeščena v objektih prejšnje obrtne delavnice usnja. Večino delavcev so

predstavljali Židje. Za predelavo in obdelavo usnja je bilo nepogrešljivo strokovno znanje,

zato tukaj ni bilo pogostih masovnih likvidacij. Tudi avtomehanična delavnica (t. i. skupina

»Brzi sklop«), kjer so poleg ujetnikov delali tudi ustaši, se je nahajala v samem mestu

Jasenovac. Skrbeli so za popravila raznih vozil, motorjev in drugih prevoznih sredstev.

Delavska skupina »Električna centrala« (t. i. »Pogon«) je taborišča oskrbovala z električno

energijo. Da bi obrat nemoteno deloval, so uporabljali drva v okolici taborišča. Delavska

skupina »Ekonomija« (Skupina E) je razpolagala z majhnim koščkom rodne zemlje. Njiva je

bila primerna za gojenje zelenjave. Razpolagali so z nekaj glavami živine in enim vozom za

prevoz. Sčasoma se je kapaciteta zemlje in dela povečala, saj so posesti pripeli zemljišča

»očiščenih« pravoslavnih vasi. S pridelki iz priključenih rodnih zemljišč so lahko samostojno

oskrbovali taborišče. Delavnice in delavske skupine pa niso proizvajale dobrine zgolj za

potrebe taborišča, temveč tudi za zunanje potrebe, in sicer trgovska podjetja, civiliste ter

pripadnike vojske (Mataušič 2003).

»Slobodanova skupina« ali »Logor« je dobila ime po vodniku skupine Slobodanu Miciću,

bosanskem Srbu, enem od najstarejših ujetnikov. Skrbeli so za čistočo taborišča in barak. V

tej skupini je število ujetnikov najbolj variiralo in tudi menjavali so se najhitreje. Če so

imeli srečo, so bili premeščeni v druge delavske obrate, drugače pa je bila ta skupina

neizčrpen vir ljudi za klanje in pobijanje (Mataušić 2003).

44  

Bolni, stari, onemogli ali kako drugače za delo neprimerni ujetniki so bili razporejeni v

delavske skupine pomožnih del. Te skupine so bile izpostavljene najhujšemu maltretiranju.

Opravljali so najtežja fizična dela in so bili prvi v vrsti za masovne likvidacije. Označeni so

bili kot »višek« delovne sile, zato so bili nadomestljivi in pogrešljivi. Z vsakim novim

transportom ujetnikov je bilo delovne sile več, kot je je bilo potrebno. Zato je bil »višek«

največkrat likvidiran (Mataušić 2003).

Pripadnost delavskemu obratu ni bila permanentna. Ujetnike so pogosto premeščali iz ene

delavske skupine v drugo, celo iz enega taborišča v drugega. Cenjene so bile delavnice z

»manjšim rizikom« (»Lančara«, »Ciglana«, »Kožara«), saj tukaj likvidacije niso bile tako

pogoste. Ujetniki so zato poskušali doseči premestitev v te obrate. Ob koncu leta 1941 so

po selektivnem sistemu ustanovili tri skupine: a, b in c. V prvi skupini so bili strokovni

delavci ali obtoženci »lažjih zločinov«, del ujetnikov z »daljšim stažem« v taborišču in

delavci v industrijsko-obrtnih skupinah, ekonomiji ter skladišču. V tej skupini je bil odnos

do ujetnikov nekoliko boljši. Nekateri so v taborišču preživeli nekaj let. V drugo skupino so

spadali prišleki, obsojenci »težjih zločinov« in starejši ujetniki (ujetniki, ki so že dalj časa

v taborišču) brez potrebnih kvalifikacij za katera koli strokovna dela. Razporedili so jih v

skupine z najtežjimi deli ali po potrebi v skupine, kjer je primanjkovalo delavcev. Ta

skupina je tvorila centralno taborišče. Likvidacije v njej so bile vsakodnevni pojav. Tretjo

skupino so tvorili starejši, onemogli in nezaželeni ujetniki ter tisti, za katere je bilo že

vnaprej določeno, da v taborišču ostanejo krajši čas. Tej skupini je bil namenjen zasebni

del taborišča − Logor III C. Konec leta 1942 je bil ta del uničen, ujetniki pa ubiti (Mataušić

2003).

Kot smo že omenili, se je delo v taborišču delilo na notranje in zunanje. Notranje delo je

zajemalo opravljanje dolžnosti v raznih delavnicah znotraj ograje taborišča. Delalo se je

najmanj 10 ur na dan brez odmora. Počitka ni bilo niti ob nedeljah in praznikih. Šele

kasneje, v drugi polovici leta 1943, je bil uveden nedeljski počitek, vendar zgolj za

marljive delavce. Na delovna mesta znotraj obzidja so bili postavljeni predvsem

strokovnjaki. Zunanje delo so ujetniki opravljali zunaj zaprtih prostorov, industrijskih hal

in taboriščnih zidov. Delali so na dveh konkretnih lokacijah: v krogu taborišča in izven

kroga taborišča. Vsa zunanja dela so opravljali ujetniki t. i. »gradbene skupine« (Skupina

V). V letu 1943 je gradbena skupina zgradila bolnišnico v mestu Jasenovac. Bolnišnica je

bila namenjena samo ustašem. Med fizično najtežje delo je spadalo delo na nasipih30

(Mataušić 2003).

                                                            30 Trivunčić 1977.

45  

Največje in najbolj zloglasno delo je bila gradnja velikega nasipa za zaščito taborišča pred

poplavami. Življenje v taborišču je bilo v tem času neznosno. Življenjski pogoji so ujetnike

privedli do skrajnih meja zdržljivosti. Ujetniki so delo opravljali od zgodnjega jutra do

mraka. Zjutraj so že ob prvem svitu vstali in pozajtrkovali toplo slano vodo. Nato so se v

vrsti z lahnim tekom odpravili na delo. Do kolen so bili v vodi in gazili po blatu, grabili

zemljo z rokami ter jo vlekli na nasip. Pomagati so si smeli zgolj z lopatami, ostalo orodje

je bilo prepovedano. Stražarji so budno pazili na taboriščnike in tiste, ki so se opotekli ali

klonili, enostavno ustrelili ali zaklali ter odvrgli v nasip. Največkrat so prvi oslabeli

intelektualci in bolni ujetniki. Delo je trajalo do 12 ur dnevno brez odmora. Edini čas

»počitka« so imeli delavci samo v času kosila. Kosilo je bila redka čorba, v kateri sta včasih

plavala dva krompirja v oblicah, največkrat tudi to ne. Po končanem delu so morali

ujetniki v mraku teči nazaj v taborišče, oddaljeno 3 km. Prepevati so morali hrvaške

koračnice. Stražarji so s kiji udrihali po nesrečnikih, ki se niso uspeli pravočasno in spretno

izmakniti. Zadnje, ki so bili po mnenju paznikov (pre)počasni, so udrihali še močneje.

Poškodovani taboriščniki so zaradi onemoglosti šepali in padali. Padle so pazniki dokončno

pokončali s puškami. Taboriščniki so vsakodnevno za seboj pustili trupla in umirajoče

tovariše (Nikolić 1969).

Če si je kdo od ujetnikov dovolil prositi za izboljšanje hrane ali da starejši, onemogli in

bolni ujetniki ne delajo toliko, si je zaslužil kazen. Stlačili so ga v kletko, ki so ji rekli

»žica«. Njene dimenzije (D x Š x V) so bile 5 x 5 x 1 m. Stala je na močvirju. Spodaj je bila

odprta, ostale tri stranice pa so bile obdane z bodečo žico. V njej so kaznjenca zadrževali

več dni brez hrane in vode.31 Ujetnik je z bosimi nogami po več dni čepel v vodi. Veliko jih

je ob prestajanju kazni zbolelo in posledično zaradi hudih dolgotrajnih vnetij umrlo

(Novaković 2000).

Opravljali so tudi vkrcavanje in izkrcavanje železniških vagonov, tovornjakov in ladij na

Savi. Nadzorniki so se sprehajali med delavci in budno pazili, da nihče ne počiva, preneha z

delom ali se zadrži predolgo na stranišču. Ko je nadzornik »ocenil«, da nekdo »sabotira«

delo, ga je s kopitom puške, kijem ali revolverjem na mestu brutalno pretepel in/ali ubil.

Zdravniki so pogosto predpisali počitek bolnim, starejšim in nemočnim, vendar stražnikom,

predvsem Picilli Hinku, za to ni bilo mar. Uživali so v tepežu nemočnih žrtev. Zunanje delo

je zajemalo postavljanje bodičaste žice okoli taborišča, gradnjo malega in velikega nasipa,

zidu, številnih bunkerjev ter obrambnih položajev okoli taborišča, sekanje in redčenje

gozdov ter delo na poljih ali vrtovih v sosednjem Jablancu. Stražarji so spremljali ujetnike,

jih nadzirali in z orožjem priganjali k hitrejšemu delu. Ogromno število ujetnikov je na

                                                            31 Pričevanje ujetnika Ota Breyerja.

46  

delu nastradalo. Pogosto se je zgodilo, da se del skupine (ali celotna skupina) ni vrnil z

zunanjega dela. Stražarji so kot razlog navedli poskus pobega in so jih bili primorani ubiti

(Novaković 2000).

Pomanjkanje hrane je nekaterim odvzelo znanje in veščine, drugim moč. Mnogi ujetniki

niso pred prihodom v taborišče nikoli prej opravljali takšnih del. Neizogibno si je postaviti

vprašanje, zakaj so se nekateri ujetniki, kljub pogojem dela, raje odločali za zunanje delo.

Nekateri so upali, da bodo uspeli pobegniti, saj so bile zunaj taboriščnih zidov možnosti za

pobeg realnejše. Drugi so vedeli, da je smrt na zunanjih delih stalnica in v smrti iskali

rešitev za muke in trpljenje. Upanje tistih, ki so želeli pobegniti, ni bilo jalovo. V štirih

letih je devetim skupinam uspelo pobegniti. Skupine so štele od 3 do 1.000 ujetnikov,

vendar se niso vsi uspeli rešiti. Mnogi so umrli med begom, nekateri so podlegli kasneje, le

peščica pa se jih je uspešno rešila (Trivunčić 1977). Poskusi bega so opisani v posebnem

poglavju.

5.6 Metode mučenja in ubijanja

V mnogih literarnih delih so zapisana pričevanja preživelih. Njihove zgodbe pričajo o

življenju v taborišču, preživetih strahotah in surovih metodah mučenja. Nesporno je, da so

bila taborišča v Jasenovcu del sistematično organiziranega genocida nad Srbi, Židi in Romi.

V taboriščih so bili tudi Hrvati, ki so bili nasprotniki ustaškega režima, muslimani in

pripadniki drugih narodov, etničnih skupin ter narodnih manjšin, vendar v manjšini.

Nečloveško ravnanje z ujetniki, okrutni načini eksekucij in brutalno, perverzno mučenje

presegajo človeško domišljijo. Število in obseg zločinov v taboriščih sta neverjetna;

ubijanje s strelnim in hladnim orožjem (kiji, noži, kladiva, šibe, sekire, motike, vijaki),

obešanje, davljenje, sežiganje, umrljivost zaradi dela, stradanja, dehidracij, infekcij,

bolezni in zastrupljenosti, smrti zaradi podhladitve ter mučenja in sadističnega izživljanja

(Novaković 2000).

Hladno orožje je bilo med ustaši najbolj priljubljeno. Nož je bil glavno orožje, nepogrešljiv

pripomoček in je k uniformi spadal kot okras oz. simbol oblasti. Za množične pokole so

ustaši od Nemcev v dar dobili prav poseben nož − t. i. »Braslettenmesser«. Ta nož je bil

pritrjen na bakreno ploščico, všito na posebno rokavico. Kljub temu da so vsi oficirji nosili

za pasom revolver, so z njimi ubijali le izbrance. Poleg noža je k uniformi spadalo tudi

bodalo. Kot orožje so služile tudi t. i. tesarske plenkače. Plenkača je ostro in okretno

orodje za tesanje debelih hlodov in je služila za usmrtitve iz neposredne bližine. Zaradi

spretnega ravnanja je bila primerna za uporabo. Z njo so ubijali predvsem ženske in

otroke. Poleg tesarskega orodja so potrebovali trdno podlogo oz. panj. Žrtve so z rokami,

47  

zvezanimi na hrbtu, pokleknile in glavo oz. vrat položile na tnalo. S plenkačo so žrtvam

prerezali hrbtenjačo in vratno arterijo. Mršavim žrtvam in otrokom je odsekalo glavo in na

mestu so bili mrtvi, žrtve z močnejšimi vratovi pa so se dolgo mučile, preden so umrle.

Množice so pobijali z lesenimi kladivi in bati. Ujetniki so čakali v vrstah, misleč, da gre za

vpisovanje. Žrtev je ustaš z batom udaril po glavi in ji zdrobil temensko kost ter lobanjo.

Čeprav žrtev ni bila nujno takoj mrtva, je ustašem zadostovalo, da ne more kričati ali kako

drugače opozoriti množice za seboj. Med orožje so spadali tudi kiji, gorjače, razne lesene

ali železne palice, železna kladiva, motike in okovani čevlji, s katerimi so ustaši brcali,

hodili in skakali po žrtvah. Inženir Picilli je nosil s seboj bič iz volovske žile in z njim veliko

taboriščnikov pretepel do smrti. Ustaši so, v opomin ostalim, veliko ujetnikov obesili. V

taborišču so na vešalih ujetniki viseli po več dni. Največ žrtev so obesili na »Topolu

vzdihov« (prev. »Topola uzdaha«) v Gradini. V topol je bilo zabitih več dolgih železnih

žebljev. Žrtve so s škripcem vzdignili na topol in jih obesili tako, da so se še dolgo mučile,

preden so izdihnile. S topola je bilo slišati klice na pomoč, žalostno stokanje in tragične

vzdihe − od tod tudi ime. Kasneje so obešali ujetnike na improvizirane drogove v taborišču

in na brzojavne drogove pred katoliško cerkvijo v vasi. Strelno orožje je bilo manj

zaželeno, saj je med ustaši veljalo, da so uboji s puškami in pištolami z razdalje

strahopetni. Prav tako so bili streli preglasni. Ljudje zunaj taborišča bi jih utegnili slišati in

bi lahko ukrepali zoper mučitelje. Tako bi se kalvarija v taborišču (pre)hitro končala. Kljub

temu so zdravnike in ugledne politične nasprotnike na javnih usmrtitvah ustrelili. Žrtve so

z zvezanimi rokami na hrbtu pokleknile s sklonjeno glavo in bile ustreljene v tilnik.

Uporabljali so karabinke, brzostrelke in ročne bombe. V izkopane grobove so pometali

otroke in vanje odvrgli ročne bombe (Nikolić 1969).

Skupine in obsojence, namenjene za takojšnjo likvidacijo, so usmrtili na »Graniku« ali v

okolici vasi Gradina in Uštica. Včasih so masovne likvidacije trajale tudi vso noč. Žrtve so

na smrt čakale v skladišču, kateri drugi prosti zgradbi ali pa kar na prostem. Slekli so jih do

golega, jim z žico zvezali roke na hrbtu ter jih odpeljali na t. i. »Granik«. Granik je bila

naprava na skrajni levi obali Save, nedaleč od starega južnega vhoda v taborišče. Tukaj so

z žerjavom tovorili hlode in drugo blago z rečnih ladij. Žrtvi so na roke privezali težak

železni predmet v obliki koluta in jo s kijem, večjim kladivom ali topim delom sekire

udarili po glavi, truplo pa odvrgli v reko. Pogosto so jim z nožem prerezali trebuh in jih

vrgli v Savo (Novaković 2000).

Ustaši so, od leta 1942, med svoje vrste rekrutirali romske krvnike, ki so jim pomagali pri

usmrtitvah. Obljubili so jim nagrado in svobodo. Dobivali so boljšo hrano in liter žganja na

dan. Priskrbeli so jim tudi orodje za delo. Obsojenci so si morali sami izkopati dolge in

48  

globoke jame. Ustaši so jih slekli do golega, jim izbili zlate zobe jih in pahnili v jamo, kjer

so jih čakali Romi ter jih usmrtili. Kot orožje so uporabljali lesena kladiva, nože in sekire.

Z lesenim kladivom so jih udarili po glavi in z noži prerezali vrat. Drugič so s topim delom

sekire žrtev udarili za ušesom ter ji, ko je bila na tleh, z ostrim delom presekali glavo, prsi

ali trebuh. Na robu izkopane jame so s plenkačami usmrčevali ženske in otroke ter jih

metali v množične grobnice (Nikolić 1969).

Odkrivanje vedno novih načinov mučenja in ubijanja je privedlo tudi do razvijanja ideje o

usmrčevanju s strupi in smrtonosnimi plini. Sprva so eksperimentirali na konjih, obolelih z

garjami, ki so jih zdravili z žveplenim dvokisom. Strup so, poleg ciklona, testirali tudi na

živih ljudeh. Prav tako so preizkušali druge pline, vendar z njihovim delovanjem niso bili

zadovoljni, saj so prepočasno učinkovali. Kombinat plinske celice je dizajniral inženir

Picilli. Skupaj s krematorijem sta bila zelo dobro prikrita. Z zunanje strani je bil majhen

kompleks videti kot kmečka hiša, nekoliko sumljivi so bili le nizki dimniki in ventilatorji.

Prvi poskusi plinske celice se niso obnesli najbolje, saj je nekaj plina uhajalo skozi luknjice

v zidu, zato žrtve niso umrle dovolj hitro. S kričanjem in stokanjem so opozarjale na

lokacijo in metodo trpinčenja. Obrat je bil iz neznanega razloga kmalu uničen (Nikolić

1969).

Pri davljenju z golimi rokami sta izstopali nadzornici v ženskem taborišču Maja Buždon in

Milka Pribanić. Predvsem sta davili ženske ujetnice in otroke. Obiskovali sta tudi ostala

taborišča. Cividini je v svojih mučilnicah žrtve, poleg žganja in žigosanja občutljivih delov

telesa, rad lastnoročno zadavil. Ustaški oficirji so ženske, izbrane za orgije, po izživljanju

nad njimi zadavili. Romi in ustaši so majhne otroke in dojenčke zavezali v vreče ter jih

odvrgli v izkopane jame k njihovim zaklanim mamam in jih zakopali. Dojenčke so davili

tudi v vodi (Nikolić 1969).

Najbolj zanesljiva metoda mučenja, ki je neizogibno vodila v smrt, je bilo stradanje. Brez

ustaških poseganj sta bila izčrpanost in lakota najpogostejša vzroka smrti. Telesna

izčrpanost zaradi napornega in težkega dela ter nenehna lakota sta bili usodna kombinacija

za hitro omaganje, ki je vodilo v smrt. Ujetniki s kmetov so bili nekoliko trpežnejši kot

mestni ljudje in intelektualci. Hrana ni presegala 500 kalorij dnevno, kar je mizerna

kalorična vrednost. Kalorije so taboriščniki črpali iz telesnih zalog, ki so ob napornem delu

hitro skopnele in človek je začel trošiti lastno telo. Po porabljenih rezervah je človek

dobesedno začel jesti samega sebe. Zaradi nekvalitetne prehrane in pomanjkanja vnosa

vitaminov, sladkorja ter beljakovin so imeli ujetniki otečene noge. Koža jim je pokala

zaradi pritiska vode in iz razpok se je cedila rumenkasta tekočina. Rane so se zaradi slabe

49  

in pičle higiene vnele, okužile in počrnele. Sepsa ali gangrena je zajela celotno nogo in

smrt je bila neizbežna (Nikolić 1969).

S stradanjem so ustaši likvidirali celotno taborišče III − C. Pomembno je omeniti t. i.

»Zvonaro«, ki je bila odrejena za tovrstno mučenje. Kot smo že omenili, je bila to majhna

baraka, kjer so predhodno hranili zvonove pravoslavnih cerkva, kasneje pa je služila

stradanju ujetnikov. Majhen prostor brez oken je imel le steklena vrata, ki so služila kot

vhod. Žrtve so bile po več tednov zaprte brez hrane ali pijače. Trpljenje je bilo neznosno

in iz barake so se slišale prošnje, naj jih spustijo in/ali ubijejo. Ustaši, predvsem Ivica

Matković, so se sprehajali pred vhodom in opazovali dogajanje skozi steklena vrata. Uživali

so v mukah žrtev in se jim smejali. Baraka je bila majhna. V njej ni bilo prostora za več kot

30 žrtev, zato so z novimi transporti ujetnikov »stare« odpeljali na »Granik« in jih tam

pobili. Med potjo so jih pretepali in zbadali z noži, tako da so na usmrtitev prišli polni

modric in krvavi zaradi odtrganih ali odrezanih ušes (Novaković 2000).

Cividini je žrtve v svojih mučilnicah mučil z neznosno žejo. Sestradanemu priporniku so

dali preslan obrok ali so ga prisilili spiti preslano vodo. Telo mora vneseno količino soli

raztopiti v vodi, odvečno pa izločiti. Medtem ko je žrtev umirala od žeje, so ustaši pred

celico postavili skodelo z vodo, saj so vedeli, da je mnogo huje trpeti strašno žejo kot

lakoto. Tovrstno mučenje temelji na poznavanju fiziologije in anatomije človeškega telesa.

Tovrstno metodo so prakticirali tudi pri transportih taboriščnikov. Žrtve so zaprli v

plombirane vagone, jih pustili na stranskih tirih in »pozabili« nanje. Hrupen železniški

promet je zadušil stoke. Ustaši so žrtve izčrpali, telesno oslabili in moralno zlomili, da se

niso mogle upirati ali zbežati. Zaradi izgube glasu niso mogli kričati in tihe žrtve je bilo

laže gnati v smrt. Žrtve v takšnih vlakih (t. i.»vagoni groze«) so pošiljali tudi na delo v

nacistično Nemčijo. Nemci so vedeli, da bodo sedem dni dolgo pot brez vode preživeli le

redki (Nikolić 1969).

Z neusmiljenim in težkim delom so ustaši želeli zlomiti ujetnike ter jih popolnoma

onesposobiti za upiranje. Zaradi prevelike izčrpanosti je jetnikom primanjkovalo moči za

upiranje, prav tako pa je prihajalo tudi do odpovedi organizma, kar je vodilo v smrt.

Najbolj naporno je bilo delo v opekarni, natančneje v barju, kjer so pridobivali zemljo za

opeke. Ujetniki so stali v vodi, kjer je bilo vse mehko in spolzko, ter z rokami grabili glino

za izdelavo opek. Po ozki deski so navkreber potiskali samokolnico, ki je zaradi teže drsela

nazaj. Ustaši so udrihali po delavcih, ki jim je na spolzkem terenu spodrsavalo. Dela v

opekarni ni bilo dovolj za vse taboriščnike, zato so jim ustaši dodelili delo na nasipu. Kljub

snegu ali dežju so morali iz vode, zajemati blato in ga znositi na nasip. Delo so opravljali z

50  

golimi rokami in lopatami. Omagane internirance so ustaši neusmiljeno pretepali. Dnevno

so pobili od 10 do 15 starih, bolehnih in onemoglih taboriščnikov (Nikolić 1969).

Ustaši so celo mraz uspešno obrnili v svojo korist. V barakah brez izolacije in strehe ni bilo

ogrevanja. Leden veter jih je shladil in vanje zanašal sneg. Zaradi hudega mraza je bilo v

njih kot v ledenici. V najhujši zimi so taboriščniki morali kidati sneg z golimi rokami. Ko so

ga znosili na en kup, so jim ustaši naročili, naj kup prestavijo drugam. Napol goli in

prezebli so morali ročno prenesti kup snega, kar je bilo za mnoge usodno. V Gradino so

ujetnike odpeljali v spodnjem perilu. Premražene žrtve se niso mogle niti premikati, kar je

bil cilj ustašev. V tesnih kletkah iz bodeče žice so žrtve v spodnjem perilu in bose pustili po

več ur na mrazu. Na nasipu so kaznovancem ukazali stati ali kopati blato v do pasu segajoči

vodi. Nekateri so za kazen morali ležati na ledu. Akutne pljučnice, kapi, ozebline in

gangrene so bile v taborišču neizogibne in so vodile v smrt (Nikolić 1969).

Ubijanje po bakteriološki poti so ustaši prevzeli od svojih nacističnih vzornikov. Higienske

razmere v taborišču so bile katastrofalne in tako idealne za izvršitev namena. Voda v Savi

je bila okužena z odpadnimi snovmi, saj so vse okoliške vasi odlagale odpadke v reko, poleg

tega pa so v reki plavala tudi trupla. Drugi vodni vir v taborišču je bilo t. i. »grozljivo

jezero«. Umetno jezero je nastalo z izkopavanjem in odvozom ilovice za izdelovanje opek.

Odkopano jamo je po poplavah zalila ogromna količina vode in v njej so se zaredile ribe.

Taboriščniki so jezero uporabljali kot stranišče. Nad gladino je bila postavljena latrina, iz

katere je v jamo odtekal urin. Ob jezeru so pobijali ujetnike in jih metali vanj. Noge so jim

obtežili s kamnom in ko se je truplo napihnilo, ga je voda postavila pokonci, težak kamen

pa ga je vlekel na dno. Zato so ga ujetniki poimenovali»grozljivo jezero«. V njem so

taboriščniki zajemali vodo za pitje, pripravo hrane, pomivanje posode in pranje perila. V

njem so se tudi kopali. Onesnažena voda je povzročila neštete nalezljive bolezni od

legarja, tifusa, griže do različnih črevesnih bolezni in bolezni prebavnega trakta. Taborišče

je bilo veliko leglo muh, največ hišnih. Jeseni so se pojavili tudi obadi. Muhe so se

namnožile in se jih ni dalo odgnati. Roji muh so najbolj nadlegovali bolnike, ki niso imeli

moči, da bi se jih branili. Prenašale so številne nalezljive bolezni. Tudi uši so se dokaj hitro

razpasle po taborišču. Glavna vzroka sta bila prepoved kopanja in pranja perila ter tesno

bivanje taboriščnikov. Uši so prenašale pegavec, ki se je razširil tudi med ustaši. Taborišče

so morali temeljito razkužiti in na kratko postriči vse ujetnike ter stražarje. Poleg uši so

bili velika nadloga bolhe in navadni ter malarični komarji. Zaradi slabih higienskih razmer

so se v taborišču zaredile tudi podgane (Nikolić 1969).

Poleg nalezljivega tifusa in griže so ustaši v taborišču gojili pegavec. Šele ko se je pojavil

med njimi in so številni zaradi njega umrli, so se lotili dezinsekcije v taborišču. Mrčes so

51  

uničevali nesistematično in nestrokovno, zato uši niso mogli zatreti. Nove prišleke so

mešali s starimi ujetniki in tako so se tudi novi taboriščniki nalezli uši. Bolnike, ki se jim je

že bledlo, so nekaj časa pustili tavati po taborišču. Tako so vzbudili paniko med

taboriščniki in šele nato so obolele odpeljali na Gradino ter jih tam usmrtili (Nikolić 1969).

Nacisti in fašisti so dobro poznali vpliv terorja na anatomijo in fiziologijo človeškega telesa

ter vedeli, kako telo fizično in psihično popolnoma oslabiti. Tesnoba in strah škodljivo

vplivata na organizem. Žile se zožijo, kar predvsem v srčnih žilah povzroča anemijo.

Nacisti in ustaši so tekmovali v povzročanju t. i. »živčne vojne« (prev. »Nervenkrieg«) in

krvoločnosti. Taboriščnike so na vsakem koraku vsakodnevno zastraševali. Zastraševalne

eksekucije so bile redno na sporedu. Ujetnike je zmrazil že vzklik stražarjev: »Nastop!

Nastop!« (prev. »Nastup! Nastup!«). Po hitrem postopku so se na dvorišču postavili v vrste

in čakali. Taboriščniki so bili tako prestrašeni, da so se kar tresli. Pripeljali so ujetnike, ki

jih je bilo treba »kaznovati«, in jih na različne načine usmrtili (Nikolić 1969). Nekateri

primeri javnih usmrtitev so opisani v nadaljevanju.

V Gradini so ustaši kuhali milo iz človeškega mesa. 12 velikih kotlov in nekaj kemikalij ter

sode so materialni dokazi, ki nakazujejo na resničnost dogajanja. Recept so dobili od

svojih nacističnih kolegov, saj naj bi eden izmed njihovih strokovnjakov že davno razvil

formulo za izdelavo mila iz človeškega mesa. Receptura je sledeča: 5 kg človeškega mesa,

10 l vode in 500−1.000 g kavstične sode. Vse skupaj so skuhali v kotlu in ko se je zmes

ohladila, je bilo milo pripravljeno (Nikolić 1969).

Stražarji so bili v taborišču vsemogočni. Odločali so o metodi kaznovanja »prekrškov« in

ujetnike tudi pobijali, ne da bi njihove smrti registrirali. Življenja taboriščnikov so bila

dobesedno odvisna od njihove (dobre) volje (Novaković 2000).

Metode mučenja in usmrčevanja niso bile najbolj ugodne, saj so bile včasih za ustaše

počasne in komplicirane. Predvsem kopanje jam in pokop trupel sta bila zamudna. Poleg

tega so ostajali dokazi za zločini. Ustaši so želeli mehanično in hitro odstranjevati trupla

ter hkrati zabrisati dokaze. Po zgledu vzornikov nacističnega režima so se odločili zgraditi

krematorij. Za njegovo izgradnjo je bil zadolžen inženir Picilli, nadzornik delavske službe v

taborišču. Picilli je zbral tako material kot delavce in v kratkem času je bil zgrajen

krematorij, imenovan »Picillijeva peč«. Tam so od februarja do maja 1942 sežigali

ujetnike. V peči so sežigali trupla, prav tako pa tudi žive ujetnike. Čeprav je bil

krematoriji zgrajen v veliki tajnosti in je dal Picilli vse delavce, ki so sodelovali pri gradnji,

usmrtiti, so se taboriščniki peči močno branili. Krvniku, ki je bil zadolžen za okrutno delo,

je moralo pomagati še več drugih rabljev. V krematoriju so sežgali nemočne, stare in bolne

52  

moške. Ostale žrtve so bile ženske in otroci iz taborišča v Stari Gradiški in iz drugih

taborišč. Žrtve so pripeljali v taborišče in jih posamično odpeljali v prostore blizu

krematorija. Tam so žrtev slekli do golega, omamili z udarcem v glavo in jo, še živo, vrgli v

peč. Oblačila, obutev in ostale osebne predmete so zložili in sortirali ter odpeljali v

skladišče. Število moških žrtev iz taborišča je neznano, medtem ko se ocenjuje, da je bilo

žensk in otrok iz drugih taborišč okoli 15.000.32 Odpor internirancev je bil čedalje hujši in

metoda sežiganja je postala bolj zahtevna, kot so sprva mislili. Iz peči se je valil gost črn

dim in kmalu sami ustaši niso več mogli prenašati smradu. Maja 1942 je bila peč porušena

(Nikolić 1969 in Novaković 2000).

V taborišču je v letu 1942 vrvelo otrok, ki so bili ujeti skupaj s starši. Zaradi likvidacij je

veliko otrok izgubilo svoje starše. Te otroke so ujetniki zavarovali in jih skrivali. Skrivaj so

z njimi delili mizerne obroke. Tisti ujetniki, ki so prejemali pakete od svojcev, so z otroki

podelili njihovo vsebino. Ob koncu leta 1942 je Luburić opazil, da veliko otrok prenočuje

na podstrešjih delavnic in v ujetniških barakah. Naročil je temeljit pregled celotnega

taborišča. Ko so zbrali vse otroke, se je videlo, da je bilo v taborišču več kot 400 otrok v

starosti od 4 do 14 let. Na veliko začudenje vseh je otroke registriral in jih namestil v

posebne prostore, ločene od preostalega dela taborišča. Priskrbel jim je učitelje in

učiteljice, ki naj bi jih naučili brati, pisati in peti. Za kratek čas je bil ta odsek edina

radost ujetnikov. Matković, Kapetanović in Slišković niso bili zadovoljni z rezultati vzgoje;

otroci niso dovolj hitro napredovali v želenem duhu. Dejali so, da so večinoma srbski in

židovski otroci. Luburiću so prijavili nezadovoljstvo, le-ta pa je odredil, naj se otroci

pobijejo. Otroke so v skupinah po 60 do 80 odpeljali v Gradino, kjer so jih Romi zaklali in

zakopali (Novaković 2000).

V taborišču je kot preiskovalni in sodni organ delovalo mobilno vojaško sodišče. Odkrivali

so povezave in podpiranje partizanskega režima v in zunaj taborišča ter vzdrževanje vezi

ujetnikov z zunanjim svetom. Luburić je preiskave in sojenja zaupal dr. Prpiću Mihovilu. Bil

je neobičajno okruten in je s svojimi agenti vodil izpraševanje, kjer je uporabil vsa možna

sredstva za torturo: mlatili so žrtve, gnetli so jim prste, zabadali so jim igle pod nohte,

žgali so jim dele telesa s spajkalnikom, zaslepljevali so jih s t. i. »svetili« itd. Izpraševanje

je lahko trajalo po več tednov. Veliko taboriščnikov so iznakazili. Čemu je služilo

»sodišče«, je neznano, saj so pobili nekaj tisoč ujetnikov brez kakršnega koli razloga,

dokaza, postopka ali sojenja (Novaković 2000).

                                                            32 Ker materialnih dokazov o peči ni, saj je bila v maju 1942 porušena, so o krematoriju in načinu usmrčevanja pričali: Milan Duzemlić, Oto Breyer in Egon Berger (Novaković 2000: 47 in 48).

53  

Oktobra 1944 je prestolnica Demokratične federativne Jugoslavije postal Beograd. Na

teritoriju Vojvodine, Hrvaške in Bosne so se bili boji med Narodnoosvobodilno vojsko in

nemško-ustaškimi vojaškimi korpusi. Ti so bežali proti severnozahodni meji države. Ustaši

so vedeli, da se približuje konec njihove vladavine. Luburić, Boban in ostali so predlagali,

naj se pokolje vse, kar ni ustaško. Tako so od oktobra 1944 prihajali transporti iz vseh

neosvobojenih krajev, zaporov in kaznilnic. Tudi taborišča so morali evakuirati in

premestiti v mesto Jasenovac. Pri bombardiranju utrdb v Jasenovcu 30. in 31. marca 1945

je bilo ubitih 40 ujetnikov, mnogo jih je bilo ranjenih. Razširili so se požari in eksplozije.

Ustaši so gnali ujetnike gasit požare. Znositi so morali stvari iz delavnic in se izpostavljati

nevarnosti. Nekateri častniki so več ujetnikov ubili, medtem ko so drugi po njih mlatili in

jih klali. Konec marca je bilo v taborišču okoli 5.000 ujetnikov (Novaković 2000).

Aprila 1945 se je začela ofenziva Narodnoosvobodilne vojske s ciljem, da prežene iz države

nemške okupatorje in njihove pristaše. Uprava taborišča se je začela pripravljati na beg.

Luburić je ukazal pobiti vse ujetnike, taborišče in mesto Jasenovac pa pretvoriti v kup

ruševin in pepela. Svoje zločine so ustaši seveda želeli prikriti, saj so se bali, da bo javnost

izvedela za njihova grozljiva dejanja. Na vrat na nos so začeli s prekopavanjem množičnih

grobov, izkopavanjem trupel in sežiganjem le-teh. Iz vrst ujetnikov so formirali ekipe

grobarjev, ki so morali prekopati vsa grobišča v in izven taborišča ter izkopati trupla. Druge

skupine ujetnikov so morale vzdigniti grmade. Na dno grmade so dali koks, nanj vrgli trupla

in okostnjake, vse polili z nafto in zažgali. Tri tedne se je valil dim z grmad in ujetniki so

opazovali ogenj. Po opravljenem delu so ustaši preostale ujetnike pobili, da ne bi bilo prič,

in si čestitali za dobro opravljeno delo. Objemali so se in se opijali od veselja (Novaković

2000).

Največ znanega o opisanih metodah mučenja je o »Taborišču št. III«. Materialnih dokazov o

obstoju taborišč je zelo malo, zato so se strokovnjaki morali zanesti na pričevanja

preživelih. Tudi največ preživelih ujetnikov je bilo iz »Taborišča št. III«, zato so lahko

pričali o dogajanju. To taborišče je bilo tudi najbolj tranzitno in v njem je bilo največje

število ujetnikov. Ostala taborišča so bila manjša in v njih se okrutnosti niso dogajale v

tolikšni meri, vendar jih ne smemo zanemariti in tamkajšnjih zločinov pozabiti. Na žalost o

njihovem življenju obstaja premalo materialnih dokazov in zapisov ter tudi preživelih, da

bi lahko posredovali in prikazali svoje trpljenje v času bivanja v taborišču. Omeniti

moramo tudi, da je iz nekaterih izkazov prič razvidno, da so se v taboriščih dnevno izvajali

okrutni zločini tako nad posamezniki kot nad skupinami.

54  

5.7 Poskusi bega in konec taborišč

Za varovanje taborišč in stalen nadzor so skrbele enote Ustaške obrambe. Te so bile

izločene iz Oddelka za taborišča in so bile formirane v samostojno vojno sestavo.

Pripadniki obrambe so poleg neposrednega nadzora in varovanja taborišč stražili ter pazili

na taboriščnike, ki so opravljali dela zunaj ograjenih taborišč. Prav tako so sodelovali pri

posamičnih in masovnih likvidacijah in represivnih akcijah na širšem področju ter okolici,

kjer so se nahajali objekti taborišč (Novaković 2000).

Ujetniki so bili zaradi neprestanega pritiska, terorja, zastraševalnih tehnik in videnih ter

doživetih strahot popolnoma nemočni. Niso imeli ne moči ne volje, da bi se upirali

krvnikom. Kljub temu je bilo za varovanje taborišča dobro poskrbljeno. Ustaške vojne

formacije so bile vedno prisotne. Vsem vojaškim skupinam je poveljeval generalni

poveljnik Kasche. Vsaka skupina je imela še svojega ustaškega poveljnika. V vsakem

bataljonu so rekrutirali novince in jih učili metod mučenja ter ubijanja. Šolali so se na

gestapovskem tečaju v Zagrebu. Tukaj so poučevali ustaški in gestapovski strokovnjaki.

Teoretičnemu delu je seveda sledilo praktično usposabljanje na nedolžnih žrtvah (Nikolić

1969).

Ob nenehnih likvidacijah, variabilnosti sestave zapornikov, razvitemu izdajanju med

ujetniki (pogosto za življenje ali košček kruha), slabi prehrani in bolezni so se ujetniki

poskušali družno dogovoriti za upor. Želeli so preživeti in ohraniti človeško dostojanstvo. V

biografskih literarnih delih preživelih ujetnikov lahko zasledimo številne spontane poskuse

upora, soočanja in nasprotovanja, uspešne in neuspešne poskuse bega ter poskuse

organiziranja vstaje (Novaković 2000).

Marca 1943 je bil za upravnika taborišč postavljen študent teologije Ivica Brkljačić. Razvilo

se je tudi »kulturno« in »socialno« življenje. Oblikovali so dramske in glasbene skupine.

Igrali so odbojko in vsako nedeljo so bile organizirane nogometne tekme, kjer so se

potegovali za naziv prvakov taborišča. Dvema najboljšima igralcema je uspel prvi pobeg iz

taborišča. Do takrat so samo ujetniki, ki so opravljali dela zunaj taborišča, lahko poskušali

pobegniti. Avgusta 1943 je iz zunanje skupine »Ekonomija« pobegnilo 25 ujetnikov, ki so

delali v gozdu. To je bil prvi organiziran pobeg večje skupine. Vzpostavili so stik s

partizani, ti pa so napadli ustaško stražo, osvobodili ujetnike in jih naselili na osvobojenem

teritoriju. Pri akciji je sodeloval tudi upravnik bolnišnice v Jasenovcu dr. Marin Jurčević. V

tej akciji sta bila ubita dva stražarja, dva pa sta bila ranjena. Povračilni ukrepi, ki jih je

naredil Marko Pavlović, namestnik Ivice Brkljačića, so bili kruti in surovi. Vsem ujetnikom

so na noge nadeli težko okovje. Sledila je šestmesečna prepoved pisanja pisem in

55  

dvomesečna prepoved prejemanja paketov. Vsi ujetniki, ki so delali zunaj taborišča, so se

vrnili krvavi, z razbitimi glavami in polomljenimi rokami ter nogami. Nekatere so zunaj

taborišča celo zaklali ali ustrelili, njihova trupla pa odvrgli v reko (Mataušić 2003).

Ob koncu leta 1943 so se razmere v taboriščih drastično spremenile. Čeprav je bil Luburić v

hišnem priporu, mu je Pavelić dal vsa pooblastila za upravljanje taborišč. Luburić je postal

glavni in najbolj zanesljiv akter. Likvidacije v taboriščih so se nadaljevale v pogostejšem

številu. Luburić je leta 1944 zamenjal dotedanje »blage« poveljnike in postopoma uvedel

stari režim iz leta 1942. Novi poveljnik »Taborišča št. III« je bil nadporočnik Dinko Šakić,

star 20 let. Novi val likvidacij je sledil v mesecu septembru 1944. Približevala se je zima,

dela na poljih so se končala, prav tako pa tudi druga zunanja opravila. V taborišču niso več

potrebovali »delavcev«. Vsako noč so po 200 in več ujetnikov odpeljali na Granik ali v

Gradino. Prav tako so v septembru 1944 začeli ukinjati taborišče v Stari Gradiški, in sicer z

likvidacijo Srbov, ki so delali v gospodarstvu, in preostalih Židov ter preselitvijo Hrvatov v

taborišča v Lepoglavi in Jasenovcu. Likvidacije so bile vsakodnevni pojav, zato so se

taboriščniki hoteli osvoboditi. Na žalost je bil poskus organiziranja vstaje in pobega odkrit

in posamezniki so bili surovo kaznovani. Sodišče, s Šakićem na čelu, je dejanje preiskovalo

in po večdnevnem mučenju obsodilo 20 ujetnikov na smrt z obešenjem. Poleg njihov so bili

obešeni tudi nekateri ustaški kapetani in zdravniki mestne bolnišnice v Jasenovcu kot tajni

aktivisti NOP-a, ki so pomagali ujetnikom. Bili so obešeni v centru Jasenovca (Mataušić

2003).

5.7.1 Konec taborišč

»Taborišče št. III« je neprekinjeno obratovalo od avgusta 1941 do aprila 1945. Vojne

razmere so se zaostrile in ustaške oblasti so pričakovale poraz, zato so ga želeli uničiti in

za seboj zabrisati vse dokaze. Taborišče Stara Gradiška so postopoma uničili jeseni 1944.

Ujetnike so bodisi ubili bodisi jih preselili v druga taborišča (Lepoglava in Jasenovac). Prvo

skupino 600 moških so peš pospremili s »krvavim maršem«. Na najbolj surove načine so

ubili okoli 100 ujetnikov. Aprila 1945 so začeli z zapiranjem in uničenjem taborišča v

Lepoglavi. Poleg tukajšnjih ujetnikov, večinoma Hrvatov iz Stare Gradiške, so bili ujetniki

še iz Sremske Mitrovice. Transporti novih prišlekov večinoma niti niso prišli v taborišče.

Zaradi pomanjkanja hrane in dehidracije so bili tako izmučeni, da je bila smrt odrešitev.

Od začetka leta 1945 se je število ujetnikov v taborišču zmanjševalo. Novi konvoji

ujetnikov iz Lepoglave, Sarajeva in drugih taborišč so bili nemudoma preusmerjeni v

Gradino ali na Granik, kjer so jih ubili (Mataušić 2003).

56  

Februarja 1945 so Nemci hoteli več 100 zdravih in močnih ujetnikov taborišča Jasenovac za

delo v Nemčiji. Ustaši so jim poslali 700 ujetnikov. Ti so prispeli samo do Avstrije, kjer so

jih sovjetske enote rešile in vrnili so se domov. Po bombnih napadih partizanov in njihovih

zaveznikov so bili v taboriščih uničeni mnogi objekti ter poškodovane skoraj vse delavnice.

Nihče, razen redkih izjem, ni smel zapuščati taborišča. Celo obzidje, ki je obdajalo

taborišča, je bilo na nekaterih mestih uničeno. Umrlo je tudi nekaj ujetnikov (Mataušić

2003).

Aprila 1945 je Maks Luburić po navodilu Ljuba Miloša naročil likvidacijo vseh ujetnikov in

uničenje ter požig taborišč skupaj z mestom Jasenovac. Ukaz se je glasil: »Pred odhodom

iz Jasenovca je treba likvidirati še zadnjega ujetnika, da ne ostanejo žive priče. Prav tako

je treba uničiti vse objekte, da ne ostanejo materialna dokazila o zločinih.«33 V taboriščih

se je takrat nahajalo okoli 1.100 moških ujetnikov in okoli 3.000 žensk in otrok. Nedvomno

je torej, da so ustaši želeli prikriti vse sledi storjenih zločinov (Mataušić 2003 in Trivunčić

1977).

Ustaši so sestavili delavske skupine za izkopavanje trupel na Gradini in sežiganje njihovih

ostankov. Nad Gradino se je vil gost črn dim. Grobarji, ki so bili tudi sami ujetniki, so se le

redko vrnili v taborišče. Zadnja skupina žensk in otrok je bila likvidirana na predvečer 21.

aprila 1945. Istega večera so preselili moške ujetnike v mizarsko in krojaško delavnico,

zgradbo v bližini, kjer so bile nastanjene ženske. Na poti so srečali kolono žensk, ki so jih

vodili v smrt, in med ujetniki je zavladala panika. V večernih urah 21. aprila 1945 so od

preostalih ujetnikov, samo moških, ločili vodnike skupin, kar je dodatno povečalo paniko

med ujetniki. Ustaši so žrtve strpali v zgradbo in z deskami zabili vsa vrata in okna ter pred

objekt postavili več stražarjev. Ob naraščajoči paniki se jih je nekaj obesilo. Cel dan in

celo noč so bili ustaši zaposleni z miniranjem proizvodenj, delavnic, skladišč in barak.

Izzvali so številne požare in eksplozije ter taborišča pretvorili v žarečo baklo. Ujetniki,

zaprti v zastraženi zgradbi, so vedeli, da jim nedvomno preti smrt. Predvidevali so, da

bodo ustaši tudi to zgradbo na koncu zažgali ali minirali. Že prej je bilo vsem jasno, da po

likvidaciji vseh žensk tudi njih čaka enaka usoda. Med odmevanjem strašnih eksplozij po

taboriščih se je okoli 10 ujetnikov dogovarjalo, kako bi pobegnili in ubežali gotovi smrti.

Dogovorili so se, da na vse štiri izhode postavijo okoli 10 najodločnejših ujetnikov,

oboroženih z noži, kladivi, letvami in opekami ter istočasno vdrejo skozi vrata na prostost.

Vsak je iz zidu ali vrat iztrgal kar koli, kar bi mu pomagalo pri borbi in begu. Okoli 460

                                                            33 Zadnji izrečeni ukaz Ljuba Miloša, bivšega komandanta taborišč, takratnega vodja službe za uničevanje, v originalu: »Prije napuštanja Jasenovca treba likvidirati i posljednjeg zatočenika, da ne ostanu živi svjedoci. Također je potrebno uništiti sve objekte, da ne ostanu materiajalna dokazala o zločinima« (Trivučić 1977: 23).

57  

ujetnikov v uporu ni želelo sodelovati, saj so bili bolni, stari ali tako nemočni, da se niso

upali spustiti v boj brez orožja. Izgubili so upanje in niso verjeli, da se lahko rešijo,

nekateri pa so celo verjeli, da ustaši ne bodo pobili vseh. Ostali, več kot polovica, niso

želeli križem rok čakati na smrt. Odločili so se poskusiti zbežati in spremeniti svojo usodo,

čeprav je bilo dejanje tvegano, možnosti za uspeh pa relativno majhne. Za vodjo so izbrali

Anteja Bakotića (Mataušić 2003 in Novaković 2000).

Naslednje jutro so bila vzhodna vrata taborišča priprta, saj so jih ustaši pozabili preveriti.

Straža je bila v bunkerjih in izvidnicah na taboriščnem zidu. V vsakem bunkerju in

stražarnici je bilo nekaj stražarjev za strojnicami, vendar so bili presenečeni nad uporom

taboriščnikov. Niso pričakovali, da si jih bodo ujetniki drznili napasti golih rok. Kljub

utrujenosti, fizični šibkosti in sestradanosti se je okoli 600 ujetnikov ob 10.00 uri dopoldne

na vzklik Anteja Bakotića: »Naprej, tovariši!« (prev. »Naprijed, drugovi!«) opogumilo,

razbilo vrata in okna ter zdrvelo proti izhodnim vratom taborišča, oddaljenim 150 metrov.

Ujetniki so zbrali zadnje atome moči, napadli stražarje, jim odvzeli orožje in jih nekaj pri

tem tudi ubili kar z golimi rokami. Število ubežnikov je zmanjševal ogenj mitraljezov iz

bunkerjev in izvidnic. Izčrpani od težkega dela, sestradani in utrujeni od pričakovanja

smrti so bili lahek plen. Preživelo je okoli 80−100 ujetnikov, ostalih 500−520 pa je umrlo v

boju. Točno število ni znano, saj popisi ujetnikov nikoli niso bili točni, ujetniki pa so bežali

v skupinah. Tiste, ki pri begu niso sodelovali, so ustaši ubili in sežgali skupaj s taboriščnimi

objekti. Preživel je le en ujetnik. Pet dni in noči se je brez hrane in vode skrival med

ruševinami neke zgradbe. Opazoval je, kako so ustaši uničevali taborišča in mesto

Jasenovac. Ko so ustaši zapustili teritorij, se je izvlekel iz luknje in preplaval reko Savo. V

tem času je prispela Narodnoosvobodilna vojska, ki je rešila njega in preživele ubežnike, ki

so se prebili iz taborišča (Mataušić 2003 in Novaković 2000).

Tudi v taborišču »Usnjarna« so se ujetniki istega dne odločili za pobeg. Za namere

tovarišev v »Opekarni« niso vedeli, saj je bila vsakršna vez med taboriščema prekinjena.

Večini taboriščnikov je bilo jasno, da je konec blizu in da jih bodo ustaši pobili. Niso

verjeli, da jim bo pobeg uspel, saj so se bali bodeče žice, bunkerjev in oboroženih ustašev.

Kljub temu je okoli 147 ujetnikov formiralo skupine in odločili so o smeri bega. Pobeg so

načrtovali 24. aprila 1945, vendar so v noči 21. aprila 1945 videli destrukcijo »velikega

taborišča«, zato so se odločili pobeg prestaviti. V taborišču št. III so videli goreč ogenj in

slišali odmeve eksplozij. Videli so, da med ustaši vlada panika, saj so se sprehajali od hiše

do hiše, pod katere so postavljali mine. Taboriščniki so se zbali, da bodo minirali tudi

delavnice, zato so se odločili prestaviti pobeg. Naslednji dan, 22. aprila 1945, so nože za

rezanje usnja predelali v orožje in preostanek orodja, ki bi lahko služilo kot orožje, skrili v

58  

skladišče. Razdelili so se v 15 udarnih skupin po 10 ujetnikov. Dogovorili so se, kaj mora

katera desetina storiti in za kaj je zadolžena. Zdravniki/ujetniki so med ujetnike razdelili

strup v folijah. Vsak ujetnik se je namreč raje zastrupil in si odvzel življenje kot pristal v

ustaških rokah. Prva desetina je bila zadolžena, da razbije vrata nastanitve, druga za

napad stražarjev, tretja je morala prerezati bodečo žico, četrta je bila zadolžena, da

razbije vrata, ki vodijo na tovarniško dvorišče, peta bi naj potolkla in razorožila stražarje,

šesta in sedma sta bili zadolženi, da poskrbita za oblačila in hrano, osmi sta bila zaupana

opravljanje bolničarske dolžnosti in izvršitev potrebne zdravstvene oskrbe, ostali dve

skupini pa naj bi se oborožili in borili po svojih najboljših močeh. Načrt je bil dobro

zasnovan. Ujetniki so se dobro borili in prodrli iz taborišča. Tukaj pa so se srečali z

največjo težavo; preteči so namreč morali ulice Jasenovca, priti do poljane, prebiti obroč

bodeče žice, premagati nasip in priti preko ceste ter železniške proge, kjer so se nahajale

strojnice in bunkerji. Ogenj mitraljezov je ujetnike zredčil in preživelo je le 11 ujetnikov

(Mataušić 2003 in Novaković 2000).

V vojaški bolnišnici v Jasenovcu, namenjeni bolnim in ranjenim ustašem ter stražarjem

taborišča, so delali ujetniki. Bili so zdravniki, lekarnarji, bolničarji, čistilci, kuharji,

kočijaži, šoferji in grobarji. Ljubo Miloš in Jure Tomić sta 23. aprila 1945 naročila, naj se

pobije 13 ujetnikov. Odvedli so jih na polje in jih tam pobili.34 Zapustili so taborišča in za

seboj pustili trupla. Trupe so se premaknile proti zahodu in s seboj odvedle del ujetnikov,

ki so delali v ambulanti in mehanični delavnici v mestu Jasenovac. Razen teh ujetnikov so

ostale likvidirali (Mataušić 2003 in Novaković 2000).

Taborišča v Jasenovcu so prenehala z delovanjem šele s koncem operacije za osvoboditev

države. Enote 25. udarne mornariške brigade 28. divizije 2. jugoslovanske armade so

zavzele taborišče v Stari Gradiški 23. aprila 1945. V mestu Jasenovac je ogenj gorel noč in

dan do 1. maja 1945, ko je zadnja skupina ustašev zapustila taborišča in mesto Jasenovac.

Celoten Jasenovac, Gradina, Uštica in Košutarica so bili v oblakih dima. Enote 4. srbske

brigade 21. srbske udarne divizije 1. jugoslovanske armade so 2. maja 1945 vstopile v

taborišča v Jasenovcu (Novaković 2000).

5.8 Število žrtev taborišča Jasenovac

Še po toliko letih po koncu druge svetovne vojne je o karakteristikah taborišč v Jasenovcu

ostalo veliko ugank. Posebno pozornost je treba nameniti žrtvam, saj je njihovo točno

število še dandanes neznano. Delovanje taborišč in grozodejstva so dokumentirana v

obstoječih spisih. Prav tako je bilo to področje bolj raziskano. O tem je napisanih nekaj

                                                            34 O odločitvi za uboj 13 ujetnikov iz bolnišnice je pričal Jakob Danon (Novaković 2000: 66).

59  

literarnih in strokovnih del ter drugih publikacij. O številu žrtev, njihovi nacionalnosti in

veroizpovedi obstaja več različnih predpostavk; bodisi pretirano veliko število žrtev bodisi

podcenjeno (pre)majhno število žrtev. Popis ujetnikov je bil nepopoln in netočen. Vpisana

imena ali priimki so se razlikovali v kakšni črki ali so bila navedena večkrat. Poleg imen so

bili kasneje navedeni tudi podatki o datumu smrti in/ali usoda ujetnika: obešenje, smrt,

odpust, ubežnik, likvidacija ipd. V medijih se število žrtev razlikuje od števila v političnih

kampanjah. Razne špekulacije niso imele nikakršne zveze s taborišči. Dejstvo je, da realna

ocena žrtev 2. svetovne vojne na področju bivše Jugoslavije ni mogoča, saj poimenski

popis žrtev ni bil opravljen pred letom 1992. Namesto tega je bil objavljen niz spisov in

knjig, kjer se je na podlagi pričevanj preživelih ali ocen posamičnih državnih demografskih

in statističnih raziskav izkazalo, da je bilo število žrtev 2. svetovne vojne ogromno. V to

število so vštete tudi žrtve taborišč v Jasenovcu. Ocena žrtev koncentracijskih taborišč je

bila neutemeljena, čeprav uradno potrjena (Mataušić 2003).

V paničnem begu so storilci vse materialne dokaze, ki bi lahko služili za dokazovanje,

odkrivanje in zbiranje statističnih podatkov, sežgali. Uničeni so vsi registri, imeniki,

kartoteke, knjige o ekonomiji, službeni akti in ostale listine, ki bi lahko koristile ter

ponudile točne podatke. Čeprav so bile vse evidence, po pričevanjih preživelih, vodene

netočno, neurejeno in nesistematično, bi bile lahko v pomoč pri raziskovanju. Zelo malo je

bilo ujetnikov, ki so bili v taborišču le nekaj dni, nato pa so jih izpustili. Prav tako ni ostalo

veliko preživelih. Nekateri transporti ujetnikov niso niti bili v taborišču; te konvoje

ujetnikov − moških, žensk in otrok − so pripeljali pretežno ponoči in jih likvidirali bodisi v

samem taborišču bodisi v njegovi okolici (Novaković 2000).

Vprašanja števila žrtev taborišč v Jasenovcu ni možno rešiti brez zavedanja, da je samo

število skupnih žrtev v Jugoslaviji v času 2. svetovne vojne nejasno. Prvi popis žrtev je bil

sestavljen konec leta 1946 s strani državne in republiške komisije za dokazovanje zločinov

proti okupatorjem ter komisije za odkrivanje in dokazovanje posledic vojne. Po prvih

rezultatih poimenskega popisa sodeč, je bilo skupno število žrtev (brez pripadnikov

oboroženih sil in žrtev na »nasprotni« strani) 505.182. Rezultati popisa niso bili v skladu z

uradno razglašenim številom, torej 1.700.000 žrtev, zato je bila komisija ukinjena, čeprav

niso končali svojega dela. Republiška komisija za dokazovanje zločinov proti okupatorjem

in njihovim pomagačem (prev. Zemaljska komisija za utvrđivanje zločina okupatora i

njihovih pomagača) je leta 1946 v Zagrebu objavila knjigo Zločini v taborišču Jasenovac

(prev. Zločini u logoru Jasenovac), v kateri je omenjeno, da števila žrtev ni mogoče točno

navesti, vendar se giblje med 500 do 600.000 žrtev. Kljub nemogočemu ugotavljanju

točnega števila žrtev na podlagi materialnih dokazov se ocenjuje, in sicer na podlagi

60  

pričevanj, ki jih je izvedla Zemeljska komisija, da je navedeno število žrtev dokaj točno

(Mataušić 2003).

Neposredno po koncu vojne, skupaj s prvotnim povojnim popisom prebivalstva leta 1948, ni

bil opravljen popis žrtev genocida. Bili so znani le rezultati popisa iz leta 1946. Samo na

teritoriju Hrvaške, in sicer v Jasenovcu, je bilo 15.792 žrtev. To je število brez žrtev v

Bosni in Hercegovini skupaj z 2.927 žrtvami iz taborišča v Stari Gradiški (Pečarić 1998).

V začetku decembra 1949 je bila osnovana Komisija za popis žrtev NOR-a (prev. Komisija

za popis žrtava NOR-a). Namen komisije je bil zbiranje zgodovinskih dokumentov in

poimenski popis žrtev 2. svetovne vojne. Popis je bil končan leta 1950, vendar so bile

popisane le žrtve na strani NOP-a in NOB-a. Ta popis je dosegel število 156.226 žrtev.

Kakor prvi popis tudi ta ni bil objavljen. Tudi po njem se niso ravnali pri nadaljnjih

raziskovanjih in ugotavljanjih dejanskega števila žrtev (Mataušić 2003).

Največ polemike je bilo okoli popisa žrtev iz leta 1964. Ta popis je bil dolgo časa

nedostopen širši javnosti zaradi slabe kakovosti metodološke osnove in slabe izvedbe. Kljub

temu so se rezultati pojavljali v literaturi za »interno uporabo«. Podatke o žrtvah so

pridobili na osnovi popisa iz novembra 1964. Metodološke predpostavke je postavila Zvezna

komisija za popis vojnih žrtev (prev. Savezna komisija za popis žrtava rata). Izvedli sta ga

republiška in občinska komisija za popis. Nosilec priprav metodologije in strokovnega

vodstva je bil Zvezni urad za statistiko (prev. Savezni zavod za statistiku). Po popisu je

Zvezni urad za statistiko SRJ sestavil in izdal poimenski Spisek žrtev vojne 1941−1945 v

taboriščih Jasenovac (prev. Spisak žrtava rata 1941−1945 − Ustaški logor Jasenovac). Po

pridobljenih podatkih in njihovi obdelavi je Zvezna komisija upoštevala pomanjkljivosti

metodološke narave ter pomanjkljivosti pri izvršitvi in izdala Poročilo o izvedenem popisu.

Ta popis so označili kot nepopoln in nekvaliteten. Posledično je bila uporaba pridobljenih

podatkov prepovedana in vse materiale so morali predati Arhivu Jugoslavije. Marca 1992 je

Zvezni izvršni svet kljub nepopolnosti in nezadostni kakovosti materiala naročil Zveznemu

uradu za statistiko, naj rezultate uredi in obdela. Podatke so vnesli v računalnik, jih

obdelali, uredili in objavili. Popis zajema podatke o preminulih, ubitih, umorjenih in

izginulih vojnih žrtvah, za katere je obstajal popisni material. Publikacija je sestavljena iz

16 knjig, v katerih so po teritorialnem principu, torej po upravnih oddelkih iz leta 1964,

urejeni podatki o žrtvah (Novaković 2000).

Največ polemik in manipulacij se pojavlja okoli števila in strukture žrtev ubitih v taboriščih

v Jasenovcu. Podatek iz elaborata Zemeljske komisije Hrvaške o 500−600.000 žrtvah je

vprašljiv, saj naj bi bil po eni strani prenizek in je bilo dejanskih žrtev več. Po drugi strani

61  

je pretirano visok, saj naj bi bilo žrtev manj. Tudi podatek, ki govori, da je bilo število

žrtev preko 1.000.000, nima točne in verodostojne znanstvene podlage (Novaković 2000).

V Rezultatih je bilo prikazano, da je v vojni izgubilo življenje 597.323 ljudi. Pri mestu

smrti je bilo pri taboriščih v Jasenovcu navedenih 49.874 žrtev in pri taborišču pri Stari

Gradiški 9.587 žrtev, skupaj torej 59.461 žrtev. Žrtve so popisane po načelu teritorialne

pripadnosti in po abecednem redu. Rezultat je bil objavljen leta 1992 v malem številu

primerkov. Na vsaki strani se nahaja opomba o nepopolnosti popisa. V njem ni navedenih

žrtev četniških, ustaških ali domobranskih oboroženih sil, tako kot tudi ne njihovih

družinskih članov. Navedenih ni tudi nekaterih skupin, ki so bile že predhodno žrtve

taborišč v Jasenovcu in v Stari Gradiški, niti tistih, za katere ni bilo mogoče pridobiti

podatkov in kjer so stradale cele družine. Nekatere žrtve so bile zavedene dvakrat,

nekatere z nepopolnimi podatki, nekaterim so narobe vpisali nacionalnost. Romi so bili

navedeni zgolj s številkami ter brez imen in priimkov. Kot žrtve so navedeni tudi tisti, ki so

bili v taboriščih le prehodno in so umrli v nekih drugih taboriščih. Kljub nepopolnim

podatkom je popis žrtev dragocen, saj predstavlja osnovo za ugotavljanje resničnega

števila žrtev taborišč v Jasenovcu. Muzej žrtev genocida in Zvezni urad za statistiko sta v

sodelovanju nadaljevala z realizacijo projekta identifikacije vojnih žrtev. Nadaljevali so z

zbiranjem in vnosom verificiranih podatkov ter publiciranjem novo pridobljenih izpiskov.

Tako so za taborišča v Jasenovcu izdane tri knjige. Tam se nahaja le ena stran besedila s

prikazanimi zbirnimi podatki, vse ostale strani pa so popisi identificiranih žrtev: ime,

priimek, očetovo ime, letnica rojstva, nacionalnost, mesto in leto smrti, izvršilec zločina.

Verificirane podatke so vnesli in popravljali ter izpopolnjevali že obstoječ spisek. Leta

1997 je izšla publikacija popisa žrtev Taborišča Jasenovac v treh izvodih. Po tem

poimenskem seznamu popolne identifikacije sodeč, so ustaši v treh letih in osmih mesecih

v taboriščih v Jasenovcu (od 23. avgusta 1941 do 22. aprila 1945) odvzeli življenje 78.163

ljudem. Ubitih je bilo 46.925 moških, 30.079 žensk in 159 ujetnikov neznanega spola. Med

žrtvami je bilo 19.432 dečkov in deklic, mlajših od 14 let. Po nacionalni strukturi je

nastradalo 47.123 Srbov, 10.521 Židov, 6.281 Hrvatov, 5.836 Romov, 919 muslimanov in

7.483 ostalih (Mataušić 2003 in Novaković 2000).

Zveznemu uradu za statistiko so kasneje dovolili uporabo računalniško obdelanih podatkov

kot bazo za nadaljnje preiskovanje in dopolnjevanje seznama. Tako so poleg 16 publikacij

objavili tudi ločen poimenski seznam žrtev v taboriščih v Jasenovcu, vključno s publikacijo

v angleškem jeziku. Tukaj so podatki o žrtvah genocida nad Srbi in Židi na prostoru NDH, ki

vključujejo zgolj civilne žrtve, rojene na področjih NDH. Tudi te publikacije so bile izdane

v omejenem in majhnem številu, ravno zaradi pomanjkljivosti, o katerih smo že pisali.

62  

Kljub temu izdane publikacije vendarle služijo kot osnova za nadaljnje delo in obdelavo ter

so dostopne za znanstvene analize in preučevanja (Novaković 2000).

Originalnih dokumentov o taboriščih, popisov ujetnikov, poročil ustaških ustanov in komisij

ter dokumentov temeljnega značaja je dokaj malo, zato je število žrtev še vedno neznano.

Glede na različne dokumente, dokazila in nekritično predstavljene podatke se zaključuje,

da se točno število žrtev ne more oceniti pavšalno in da si vsaka žrtev zasluži popolno

identifikacijo. Težko je verjeti, da bo kdaj možna natančna identifikacija vseh žrtev, ki so

nastradale v taboriščih v Jasenovcu. Vprašanje o številu žrtev še vedno ostaja odprto v

vsakem delu o genocidu in koncentracijskih taboriščih v Jasenovcu (Novaković 2000).

V zgodovini ni noben zločinec poklal desetine nekega naroda, kot je to storil poveljnik Ante

Pavelić. Kljub temu je javno izjavil: »Jasenovac ni sanatorij, vendar tudi mučilnica ni!«

(prev. »Jasenovac nije oporavilište, ali nije ni mučilište!«) (Novaković 2000).

Zločini v taboriščih v Jasenovcu niti malo ne zaostajajo za tistimi, ki so jih zagrešili nacisti

v Belzenu, Auschwitzu ali Majdaneku. Kot vse ostale fašistične teroristične organizacije je

tudi ta svoje člane napeljala in prepričala v kriminalno mišljenje. Vsi člani organizacij so

ubijali iz lastnega kriminalnega prepričanja, da je tovrstno dejanje potrebno za očiščenje

naroda. Obče znano je, da so vsi zločinci v teroristične skupine vstopili dobrovoljno in so

vedeli za cilje skupine. Zavedali so se, da organizacija uporablja kriminalna sredstva in da

je aktivnost združbe ravno izvedba zločinskih del. Vsak član, ki se je pridružil, je vedel, da

bo z vstopom in pripadnostjo korpusu moral tudi sam vršiti organizirane, masovne in

okrutne zločine, ter se zavedal svoje odgovornosti in posledic povzročenih hudodelstev.

Zato se nihče ne more izgovarjati, da je grozodejstva storil zato, ker mu je bilo tako

ukazano, in krivde valiti na tiste, ki so izdajali ukaze. Vsak je sam odgovoren za svoja

dejanja in mora posledice svojih dejanj akceptirati ter posledično sprejeti tudi naloženo

kazen, ki je sorazmerna z dokazanimi storjenimi dejanji.

6 VLOGA OBVEŠČEVALNIH SLUŽB Termin obveščevalna služba je bil v začetku odpora na različnih področjih Jugoslavije

drugače obravnavan, zato so na posameznih delih Jugoslavije iskali različne rešitve.

Drugačni so bili tudi odnosi glede ofenzivnega in defenzivnega delovanja vojaško-

obveščevalnih služb in njihove organizacije. Na vodilnih mestih ni bilo izkušenega kadra, ki

bi izdajal ustrezna in učinkovita navodila ter ukaze. V času okupacije partijske zveze niso

učinkovito vplivale na razvoj obveščevalnih služb. Prav tako niso pravočasno pridobile in

posredovale informacije o sovražnih enotah, njihovem stanju in gibanju. Zlasti niso mogli

63  

pridobiti podatkov o sovražnikovih namerah in načrtih. Vrhovni štab ni imel informacij o

stanju in razvoju upora na posameznih delih jugoslovanskega ozemlja (Kranjc 2011).

Tudi v partizanskih enotah ni bilo učinkovite obveščevalne službe. Podatke o napadih so

sicer pridobili, vendar so bile informacije nekvalitetne. Pogosto so do njih prišli prepozno.

Zato je prihajalo do poznega obveščanja in ukrepanja, kar je botrovalo težkim porazom.

Slabe so bile tudi zveze med sosednjimi deli Jugoslavije, saj so bila tehnična sredstva za

vzpostavitev komunikacijske zveze pomanjkljiva. Obstajale so zgolj kurirske zveze, ki so

bile (pre)počasne ali so jih zadeli ukrepi protiobveščevalne okupatorske službe (Kranjc

2011).

6.1 Delujoče obveščevalne službe v Jugoslaviji

6.1.1 Varnostno-obveščevalna služba − VOS

Varnostno-obveščevalna služba (v nadaljevanju VOS) je bila ustanovljena že 15. avgusta

1941, vendar partizanske enote v Sloveniji kljub temu niso imele obveščevalnih podatkov o

sovražniku, njihovih načrtih ali pripravah. Šele v maju 1942 je služba dobila naziv

Varnostno-obveščevalna služba − VOS. Kljub temu pa je pod istim nazivom ostala zapisana

kot prva obveščevalno-varnostna služba narodno osvobodilnih sil Jugoslavije.35 Bila je

razdeljena na varnostni in obveščevalni del, vendar je prevladovalo izvrševanje kazni nad

domačimi izdajalci. Kljub temu je bil VOS učinkovita organizacija. Obveščevalni del se je

delil na tri službe, in sicer so bile to:

‐ množična;

‐ posebna;

‐ vojno-obveščevalna.

Množična služba je s pomočjo partizanskih enot in terenskih odborov osvobodilne fronte (v

nadaljevanju OF) nadzorovala celotno ozemlje in zbirala podatke o domobrancih, četnikih

ter drugih tujih okupacijskih enotah.

Posebna služba je delovala na dveh področjih, in sicer sta to preiskovanje in ofenzivno

obveščanje. Preiskovalni sektor je temeljito raziskal vsa prijavljena izdajstva.

Dokumentirana dokazila so predali sektorju za izvrševanje kazni. O kazni je presojal kolegij

VOS-a. Kazen za izdajstvo je bila smrt. Medtem je ofenzivna obveščevalna služba doživela

hiter razmah v letu 1942. Delo je bilo organizirano po posameznih odsekih: bela garda,

plava garda, vohuni, denuncianti, policija idr.

                                                            35 Petković 2004: 154.

64  

Vojne podatke, ki jih je zbrala VOS, so dostavljali Glavnemu štabu slovenskih partizanskih

čet. Obveščevalni odsek je bil organiziran že pri Glavnem štabu partizanskih odredov,

vendar so bili množični podatki za vojaške potrebe po večini nekoristni. Tako je spomladi

leta 1943 začela delovati skupina posebnih vojaških obveščevalcev, ki so zbirali potrebne

obveščevalne podatke za Glavni štab Slovenije. Zbirali so podatke za potrebe zavezniški sil

v Avstriji in Italiji, čeprav o obveščevalnem prodoru VOS-a v italijanske vojne štabe in v

upravne ustanove v Ljubljani ne obstajajo konkretni podatki ali dokazi (Kranjc 2011 in

Petković 2004).

Z odlokom SNOS-a je bil VOS 19. februarja 1944 ukinjen. Veljati sta začela Ukaz Vrhovnega

poveljnika NOV in POJ (27. novembra 1942) in Navodilo Glavnega štaba NOV in PO

Slovenije (17. februarja 1943). Poenotila sta sistem delovanja in organizacije vojaške

obveščevalne službe (Kranjc 2011).

6.1.2 Italijanska obveščevalna služba

Najverjetneje je bila najagresivnejša obveščevalna služba do Jugoslavije še pred vojno.

Delovala je iz obmejnih obveščevalnih centrov in diplomatsko-konzularnih predstavništev v

Jugoslaviji.36 Že aprila 1939 je na Kosovu in Metohiji začel delovati »Kosovski komite«.

Agenti obveščevalnih služb so vršali po deželi. Italijani so računali na nezadovoljstvo

albanskega prebivalstva, ki je živelo v Kraljevini Jugoslaviji. Ideologija nekaterih Albancev

je bila t. i. Velika Albanija, ki bi morala postati center muslimanskega sveta v Evropi. Po

27. marcu 1941 je bila organizacija italijanske obveščevalne službe prestavljena v

Albanijo, kjer so formirali »Peto kolono« (Petković 2004).

6.1.3 Nemška obveščevalna služba

Nemci in njihova obveščevalna služba so računali na Hrvate kot zaveznike. Konec leta 1939

je bil v Beogradu formiran glavni nemški obveščevalni center za Balkan. Osnovna naloga

centra je bila organizacija sistemske in vsestranske obveščevalne mreže, ki bo

vsakodnevno spremljala razvoj situacij v državi in okoli nje. Berlinu so morali vsakodnevno

podrobno poročati tudi o najmanjših spremembah v drži in obnašanju jugoslovanskih

obveščevalcev, vojske ter ljudstva (Petković 2004).

6.1.4 Angleška obveščevalna služba (Special Intelligence Service − SIS)

Zanimanje za Jugoslavijo se je v Veliki Britaniji začelo že neposredno po njeni formaciji.

Britanske trupe so deloma sodelovale v preboju Solunske fronte kasneje pa pri blokadi Istre

in Rijeke ter deloma pri prijetju in blokiranju avstro-ogrske vojne flote. Britanski

ambasador Kembel je imel dobre informativne zveze po celi Jugoslaviji, še posebej v

                                                            36 Kranjc 2011.

65  

Beogradu. Imel je celo zaupnika v Ministrstvu za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije −

Gavrilovića. V Beogradu se je nahajal močan obveščevalni center za delo v Jugoslaviji,

imenovan Intelligence Service. Sestavljali so ga obveščevalni strokovnjaki za Balkan. V

glavnem so bili to oficirji in novinarji. Med njimi so bili tudi inženirji, geodeti, zdravniki in

lingvisti. Vsak izmed njih je imel svoj segment nalog obveščanja in preiskovanja (Petković

2004).

6.1.5 Ameriška obveščevalna služba (Office of Strategic Services − OSS)

Po 1. svetovni vojni in tekom mirovnih konferenc Združene države Amerike Balkana niso

več smatrale kot možno vojno žarišče. Ker so bili zunaj neposredne nevarnosti, so bili pred

2. svetovno vojno na področju Evrope in Azije pasivni. Z rezultati 1. svetovne vojne so bili

zadovoljni in niso bili pripravljeni na novo bitko, saj so potrebovali kar nekaj časa, da so si

opomogli od napada na Pearl Harbor. Imeli so različen razpored prioritet in Balkan se je

nahajal na samem dnu seznama interesov. Tako so se tajne obveščevalne službe

zadovoljile zgolj z opazovanjem od daleč. Bolj ko se je vojna približevala, več informacij

so državniki potrebovali o potencialnih zaveznikih in nasprotnikih. Seveda je imela

ameriška ambasada v Beogradu v pripravljenosti nekaj svojih obveščevalcev, ki so po

potrebi potovali po deželi in pridobivali potrebne informacije obveščevalnega značaja

(Petković 2004).

6.1.6 Oddelek za zaščito naroda − OZNA

Vojaško-politične razmere v Jugoslaviji so po kapitulaciji Italije leta 1943 narekovale tudi

spremembe vojaške in obveščevalne dejavnosti. Naloge vojaške obveščevalne službe so se

podvojile, zato je prišlo do razločevanja obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.

Tako je bila 13. maja 1944 po ukazu vrhovnega poveljnika maršala Tita ustanovljena OZNA.

Njene naloge so bile:

‐ politična obveščevalna in protiobveščevalna služba na okupiranem delu Jugoslavije

in v tujini;

‐ protiobveščevalna služba na osvobojenem ozemlju;

‐ protiobveščevalna služba v vojski.

Vodili so jo po zgledu modela sovjetske politične policije oz. po t. i. vertikalni lestvici;

častniki so odgovarjali samo višjim organom, ne pa tudi svojemu poveljniku. V svojem

delovanju je bila zaprtega tipa in popolnoma neodvisna v svojem delovanju. Po koncu

vojne naj bi se preoblikovala v mirnodobno službo državne varnosti in v vojski ohranila

protiobveščevalno službo. Protiobveščevalna služba je imela večjo vlogo v OZNA, zato je

66  

večina najboljših obveščevalcev prešla v ta sektor. Kasneje je ta manever negativno vplival

na razvoj vojaške obveščevalne službe (Kranjc 2011).

6.1.7 Vojaška obveščevalna služba

Vojaška obveščevalna služba je bila sestavljena iz dveh klasičnih delov: obveščevalnega in

protiobveščevalnega. V Sloveniji je vojaška obveščevalna služba nastala iz varnostno-

obveščevalne službe, kar je njena posebnost. Leta 1944 se je razdelila in njen razvoj je bil

dokaj nesorazmeren in raznovrsten, kar je povzročilo nemalo težav in veliko kolateralnih

žrtev. Vojaško-obveščevalna dejavnost zajema izvajanje postopkov, ukrepov in aktivnosti

za pridobivanje, obdelavo in uporabo obveščevalnih podatkov. Treba je načrtovati in

organizirati delovanje obveščevalnega kadra. V sklop nalog obveščevalnih služb spada tudi

ocenitev sil, možnosti in namer sovražnika. Temeljni nalogi sta obveščanje in poročanje o

pridobljenih podatkih. Obveščevalna zaščita je bila del poveljniško-štabne funkcije

poveljevanja v Jugoslovanski ljudski armadi − JLA. Odgovornost za organizacijo in izvajanje

dejavnosti so nosili poveljniki in štabi vojaških enot, medtem ko so naloge izvajali

strokovni obveščevalni organi, izvidniške enote in specializirani deli organizacije. Na razvoj

vojaške obveščevalne službe so vplivali vojaški in politični položaj SFRJ, socialni razvoj in

JLA kot predstavnica oboroženih sil (Kranjc 2011).

6.2 Samoiniciativne skupine upornikov

6.2.1 Narodna oz. vaška zaščita

To je bila lokalna vojaška gverila, ki so jo sestavljali prostovoljci. Delovali so lokalno.

Sestavljali so jo prebivalci mest in vasic na ozemlju celotne Slovenije. Vezani so bili na

delovno mesto in delovali so po principu »podnevi doma, ponoči v akciji«. Preprečevali so

aretacije in rekvizicijo hrane ter domačih živali. Branili so prebivalce pred nasilnimi

dejanji sovražnikov, kot so izseljevanje in požiganje hiš in vasi. Kmalu je Narodna zaščita

postala najštevilčnejša formacija slovenskih oboroženih sil. Izvajali so tudi varnostne in

obveščevalne naloge ter ukrepe (Kranjc 2011).

6.2.2 Partizanski odredi

V vojnem času so bili na različnih področjih Jugoslavije organizirani partizanski odredi.

Prvotno so bile to formacije prostovoljnih prebivalcev, ki so želeli organizirati upor proti

sovražnikom in okupatorjem. Baze partizanskih obveščevalcev so bile prisotne že pred

samim začetkom 2. svetovne vojne, vendar so pričakovali, da se bodo odločilne bitke proti

okupatorjem odvile dokaj hitro in učinkovito. Ko se je izkazalo, da so se razmere zaostrile,

so se skupine partizanov odločile nuditi kakršen koli odpor sovražnikom in kvizlinškim

silam. Prva in osnovna naloga partizanskih čet je bila integracija v sovražnikove vrste in

67  

seznanitev z njihovimi načrti, namerami in aktivnostmi. Prodor v policijske organe je bil

eden najtežjih in najbolj zahtevnih podvigov za partizanske obveščevalne službe, hkrati pa

je bil najboljši vir potrebnih podatkov (Petković 2004).

6.2.3 Četniki

Beseda »četnik« izvira iz glagolske oblike »četovati«. Označevala je pripadnike oborožene

formacije, ki je delovala skupaj z vojaškimi silami ali samostojno razvijala ofenzivne

aktivnosti v ozadju sovražnikovih vrst ali na teritoriju, ki ga je zavzel sovražnik. To so bile

specialne enote za izvrševanje specialnih nalog po navodilih Vrhovne komande. Delovale so

v ozadju sovražnika. Udejstvovale so se po istem načelu kot izvidniške, diverzantske ali

pripadne enote sodobnih vojsk. Prvi četniki so se pojavili že v drugi polovici 19. stoletja,

najprej v Srbiji in kasneje v Makedoniji, ki se je nahajala pod turško vlado. Takrat so

četniški odredi odigrali pomembno, v nekaterih bitkah celo odločilno, vlogo v korist srbske

vojske. Sodelovali so z vojaškimi enotami. Kasneje so preživeli četniki osnovali Združenje

četnikov. Člani so skrbeli za negovanje četniške tradicije in nudili pomoč družinam padlih

četnikov. Prirejali so manifestacije, kjer so se zbirali in pridobivali nove člane. Kmalu je

Združenje preraslo v masovno organizacijo, ki je odigrala pomembno vlogo v Kraljevini

Jugoslaviji (Petković 2004).

V času začetka vojne je polkovnik Dragoljub Draža Mihailović s skupino 7 oficirjev in 17

vojakov v noči iz 10. na 11. maj 1941 zbežal in se skrival pred nemškimi patruljami ter

kolonami. Znašel se je blizu vasi Struganik. Tam se je srečal s sinom pokojnega vojvode

Živojina Mišića − majorjem Aleksandrom. Skupaj sta prisegla, da se bosta do samega konca

borila proti okupatorjem. Želela sta organizirati vstajo. Že naslednji dan se je Mihailović s

svojo skupino namenil na Ravno goro. Povezal se je z okoliškimi žandarmerijskimi

postajami. Začel je organizacijo obveščevalne mreže, da bi se seznanil s situacijo

okupirane Srbije in Jugoslavije. Vzpostavil je kontakte s številnimi oficirji, ki so se izognili

prijetju, in se povezal s kvizlinškimi predstavniki, da bi se seznanil o sovražnikih. Poleg

pridobivanja informacij so le čakali na pravi čas za aktivnosti na terenu. Tako so komunisti

prevzeli iniciativo v boju proti okupatorju. Zaradi nejasnega odnosa proti okupatorju so

četniki izgubljali veljavo pri ljudeh in zaveznikih. Kasneje se je to pretvorilo v odkrito

sodelovanje z okupatorjem proti zaveznikom, partizanom in Narodnoosvobodilni vojski

Jugoslavije. Boj proti komunistom je postal glavni motiv četniškega angažiranja v boju na

strani okupatorja (Petković 2004).

68  

6.3 Tuje države in njihova politična vloga

Že v letih med 1934 in 1935 se je Jugoslavija obrnila na Nemčijo, kjer je iskala podporo in

pomoč. Začeli so razvijati intenzivno trgovino in druge oblike ekonomskega ter političnega

sodelovanja. Francija in Velika Britanija, predhodni zaveznici Srbije in Jugoslavije, sta se

začeli politično, vojno, gospodarsko in kulturno oddaljevati. Zapustili sta jugoslovanski

prostor in sprejeli nemški prodor na Balkan. Čeprav je Jugoslavija želela razviti odnos z

Nemčijo, je v Avstriji, Madžarski, Italiji in Bolgariji videla nevarnost. Zato je težila k rešitvi

za zagotavljanje varnosti in zanesljivosti svojih meja. Jugoslavija se je pridružila Nemčiji,

saj je le v njej videla potencial za zagotavljanje varnosti. Številni jugoslovanski

obveščevalci so postali nemški sodelavci in plačanci nemških tajnih služb. To ni pomenilo,

da so bili prekinjeni stiki s predhodnimi zavezniki. S starimi zavezniki so obdržali uradne

stike na protokolarnem nivoju, vendar niso pokazali zanimanja za razvoj in poglobitev

prijateljskih odnosov (Petković 2004).

Jugoslavija je leta 1936 imela 14 akreditivih vojnih diplomatskih predstavništev, kar je bilo

za tedanji čas izredno veliko. Tako je uživala visok vojaški ugled v tujini. Poleg sosednih

držav je imela svoja vojna diplomatska predstavništva v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji,

Združenih državah Amerike in na Čehoslovaškem. Kasneje so bila vzpostavljena vojna

poslaništva v nekaterih drugih tujih državah Evrope. S Sovjetsko zvezo so bili čvrsti

diplomatski odnosi popolnoma vzpostavljeni tik pred samo vojno, in sicer neposredno po

27. marcu 1941 (Petković 2004).

Organizacija in struktura vojnih poslaništev je bila sestavljena iz vojnega atašeja,

njegovega pomočnika in tajnika. Pariško vojno poslaništvo je veljalo za najmočnejše in je

imelo pomembno vlogo pri razvoju vojno-diplomatskih odnosov med dvema vojskama ter

mornaricama. Vojni atašeji v državah nacistično-fašistične koalicije so imeli številne

težave. Njihovo delo je bilo oteženo, saj je bil njihov status vprašljiv. Nenehno so bili pod

policijskim nadzorom. Prav tako so bile njihove možnosti za opravljanje diplomatskih nalog

in vzdrževanje kontaktov zvedene na minimum. Kljub temu so z veliko truda in naprezanja

redno zbirali podatke o vojnih efektih v akreditivih državah, gibanju vojaških enot,

oboroženosti, mobilizaciji in drugih pomembnih dejavnikih, ki so kazali na vojaške priprave

ter realno nevarnost. Vojno-diplomatska poslaništva v Berlinu, Sofiji, Rimu, Budimpešti,

Bukarešti in na Dunaju so vsakodnevno pošiljala informacije in depeše o pripravah na vojno

in o koncentraciji vojaških enot, ki so se gibale proti jugoslovanski meji. Neposredno pred

napadom na Jugoslavijo v letu 1940 je bilo najbolj aktivno poslaništvo v Berlinu. Tedaj je

imelo vojaško sodelovanje z Nemčijo velike vzpone in padce, ki so bili odvisni od reakcij na

Hitlerjeve poteze. Jugoslavija je od Nemčije želela kupiti orožje in njihovo vojno tehniko.

69  

Vojni dogovori po večini niso bili realizirani, saj je Nemčija odkrito priznala, da ne želi z

orožjem oskrbovati negotove zaveznice. Nemška vlada je želela ohraniti dobre odnose s

čim več državami in istočasno pridobiti nove zaveznike za realizacijo zadanih ciljev.

Kasneje se je izkazalo, da je bil odnos do Jugoslavije dober pokazatelj nemške politike

proti Balkanu. Bolj ko so postajali odnosi med državama napeti, bolj so se kazale politična

orientacija in zle namere Nemčije proti Jugoslaviji (Petković 2004).

Za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Sovjetsko zvezo se je Jugoslavija odločila šele, ko

je uvidela, da ji preti resna nevarnost sosednjih držav in Nemčije.37 V viharnem obdobju

osvajanja jugoslovanskega ozemlja je bil Tito nenehno v stiku z Moskvo. Najpomembnejši

uspeh leta 1940 je bila vzpostavitev zveze med Kominterno in Zagrebom. Tito si je z

Moskvo izmenjal na stotine depeš, ki pa jih nikoli ni nihče videl. Na sestankih Kominterne

je povedal zgolj najpomembnejše. Depeše je skrbno skrival in poskrbel je, da mu jih ni

nihče ukradel. Tudi kasneje, po koncu vojne, jih je hranil v jeklenih blagajnah, nekatere

najpomembnejše pa je venomer nosil s seboj.38 V Moskvo je pošiljal tudi telegrame, v

katerih jih je obveščal o razmerah v Jugoslaviji. V njih je predlagal organizacijo splošnega

odpora komunistov proti nemško-italijanski agresiji in preprečitev poskusov britanskih sil,

da pridobijo Jugoslavijo na svojo stran ter jo zapletejo v vojno.39 Titova borbena

naravnanost je močno vznemirila Moskvo, ki se ni želela postavljati po robu Hitlerju. Zato

so Kominterni 31. marca 1941 naročili, naj se odpove množičnim uličnim uporom in

oboroženim spopadom z oblastmi. Stalin je bil Hitlerjev zaveznik, zato je bilo težko upati

na kakršno koli zavezništvo. Hkrati niso imeli dovolj manevrskega prostora, saj se proti

okupatorjem niso mogli upreti kot proti sovražnikom. Po drugi strani so bili komunisti

prepričani, da se bodo imperialistične države, zajete v vojno, medsebojno izčrpale in tedaj

bo možno izrabiti ta trenutek za socialistično revolucijo. Komunisti so po oklicani NDH

10. aprila 1941 ustanovili Vojni komite. Kot vodjo so določili maršala Tita, ki je izdal

direktivo, kaj je treba storiti v primeru razpada stare države. Kasneje je Tito Moskvi

večkrat poročal o razmerah na jugoslovanskih tleh in opozarjal Moskvo o usmerjenosti

nemških sil proti mejam Sovjetske zveze, saj nemški oficirji niso skrivali svojih namenov.

Stalin je bil do vseh, ki so ga opozarjali na Hitlerjev napad, kritičen in tovrstna obvestila v

Moskvi niso bila dobrodošla. Zlasti niso bila dobrodošla Titova sporočila, saj je v Kominterni

užival nezaupanje (Pirjevec 2011).

                                                            37 Petković 2004: 67. 38 Čosić 1969 in 1980: 242, 243 v Pirjevec 2011: 83. 39 Pirjevec 2011: 84.

70  

7 EMPIRIČNO RAZISKOVANJE PROBLEMATIKE

V raziskovalnem delu smo uporabili kvalitativno metodo analiziranja odgovorov

usmerjenega intervjuja. Pri kvalitativnih metodah raziskovanja gre za vsebinsko analizo

besedil. V našem primeru so to odgovori udeležencev intervjuja. Poudarek je na

subjektivni percepciji izprašancev in na njihovem dojemanju realnosti. Prav tako

kvalitativna metoda omogoča priklic informacij iz dolgoročnega spomina.40 Znanstvena

metoda analize vsebine je raziskovalna tehnika za objektivno, sistematično in

kvantitativno opisovanje znane oz. vidne vsebine.41 Ustvarili smo dve skupini udeležencev

usmerjenega intervjuja.

7.1 Opis vzorca

Prvo skupino ustvarjajo posamezniki različnih narodnosti in veroizpovedi, in sicer

predstavnici katoliške vere, Slovenka in Hrvatica, ter pravoslavec srbske nacionalnosti.

Starostni razpon udeležencev je od 21 do 25 let. Vsi so izobraženi (bodisi študentje bodisi

diplomanti različnih fakultet v Sloveniji). Teme 2. svetovne vojne in koncentracijskih

taborišč ni nihče od njih raziskoval ali se kakor koli drugače (ljubiteljsko) s to tematiko

ukvarjal. Skratka, z dogodki so se seznanili le v sklopu izobraževalnega sistema, preko

medijev in/ali kako drugače. Zanimalo nas je, koliko pravzaprav vedo o dogajanjih na

ozemlju, ki nam je geografsko zelo blizu.

V drugo skupino smo vključili strokovnjake in preživelega udeleženca. Prvotno so bili v to

skupino vključeni strokovnjaki različnih veroizpovedi v starosti od 45 do 84 let. Za

sodelovanje smo zaprosili strokovne sodelavce, ki so se s tematiko 2. svetovne vojne in

koncentracijskih taborišč akademsko ukvarjali ter jo preučevali s strokovnega stališča.

Torej naj bi bili z raziskovano tematiko zelo dobro seznanjeni, vendar je eden izmed njih,

intervjuvani profesor, ki je bil član raziskovalne ekipe za odkrivanje zločinov na področju

koncentracijskih taborišč, iz osebnih razlogov zaprosil za izločitev svojih odgovorov. Več

profesorjev, ki so temo 2. svetovne vojne strokovno preučevali, je sodelovanje odklonilo.

Tako našo »skupino« sestavljata dva intervjuvanca, in sicer kustosinja Memorialnega

muzeja Spomen − področje Jasenovac in preživeli ujetnik koncentracijskega taborišča, ki

                                                            40 »Ker gre pri kvalitativnih raziskavah za manjše skupine respondentov, vključenih v raziskovanje, je možno vsakemu respondentu posvetiti več pozornosti. Na ta način je možno doseči večjo stopnjo priklica iz dolgoročnega spomina« (Manoilov 2013). 41 »Analiza vsebine ni primerna metoda za ugotavljanje tega, kar je povedano med vrsticami, kar je pri govorjenju nakazano s spremembo jakosti glasu, njegove višine ali spremembo hitrosti govorjenja, ali kar je izraženo z gestami in drugimi sredstvi nebesednega sporočanja« (Kavčič 2013).

71  

je hkrati tudi najstarejši sodelujoči. V koncentracijskem taborišču je bil zajet kot deček in

je v intervjuju delil z nami svojo življenjsko izkušnjo.

Na žalost je eden izmed profesorjev novejše zgodovine v Jugoslaviji s Filozofske fakultete

v Banja Luki odpovedal sodelovanje. Njegovo področje preučevanja je dogajanje na

področju Jugoslavije v času 2. svetovne vojne. Tudi poskus pri asistentki moderne

zgodovine v Jugoslaviji, ki je znanstveno proučevala koncentracijska taborišča na področju

NDH, je bil neuspešen. Poskušali smo pridobiti drugega akademika, katerega raziskovalno

področje je prav tako čas 2. svetovne vojne in NDH, vendar je tudi on sodelovanje

odklonil. Od ostalih izbranih strokovnjakov nismo prejeli nikakršnega odgovora in se zato

nismo mogli dogovoriti za intervju. Zato je skupina strokovnjakov in preživelih sestavljena

zgolj iz dveh sodelujočih.

Strokovnjakinja (kustosinja muzeja v Jasenovcu) je seveda seznanjena le z dogajanjem in

življenjem ujetnikov v koncentracijskem taborišču. Na žalost o delovanju obveščevalnih

služb ni seznanjena. Preživeli gospod je bil enajstletni deček, ki je bil zaprt v taborišču

skoraj tri mesece. Po naključju se je uspel rešiti iz taborišče tako, da je v deževni noči

preplaval Savo. Bil je ustreljen v kolk, vendar je bila želja po preživetju tako močna, da je

uspel priti na kopno. Tam se je tri dni skrival z vneto rano. Našli so ga člani partizanskega

odreda in prevzeli skrb nad njim. Bil je podhranjen, saj je tehtal le dobrih 27 kilogramov.

Kasneje se je priključeval raznim skupinam, ki so se borile za osvoboditev ujetnikov.

Spomin na koncentracijsko taborišče in na življenje tam je še kako živ. Spominja se skoraj

vsake podrobnosti, tudi tega, da so v taborišču kuhali juho iz ljudskih kosti in jo dajali

ujetnikom za obrok. O življenjskih in političnih razmerah je bolj malo seznanjen. Takratni

šolski sistem je bil popolnoma drugačen. Šele ko je bilo vojne konec, je končal osnovno

šolo. Kasneje je želel pozabiti grozote, ki jih je videl in doživel v taborišču. Bil je tudi

premlad, da bi vedel dovolj o političnih razmerah in obveščevalnih službah.

7.2 Izsledki raziskave in interpretacija rezultatov

7.2.1 Izsledki intervjujev s študenti

Za sodelovanje pri usmerjenem intervjuju smo zaprosili 3 študente različnih veroizpovedi

in narodnosti. V intervjuju so sodelovali slovenska državljanka, hrvaška državljanka in

slovenski državljan srbskega porekla. Vprašalnik je bil sestavljen iz 15 vprašanj.

Na prvo vprašanje »Kakšni so bili življenjski pogoji prebivalcev pred 2. svetovno vojno?« so

vsi vprašani odgovorili podobno. Sami ne vedo, vendar so si mnenje ustvarili na podlagi

72  

zgodb starejših ljudi, s katerimi so bili v stiku (starši, stari starši). Vsi menijo, da pogoji za

življenje niso bili najboljši oz. da je bilo življenje težko in da prebivalci niso posedovali

veliko. Eden izmed njih meni, da so se razmere razlikovale od kraja do kraja in da ljudje

niso znali izkoristiti vsega potenciala, ki so ga imeli na voljo.

Pri drugem vprašanju »Ali je bilo sovraštvo med različnimi narodi vidno/javno že pred 2.

svetovno vojno oz. ali je bilo možno čutiti sovraštvo Hrvatov do drugih narodov?« so

intervjuvanci odgovorili podobno. Dva izmed njih nista prepričana, vendar menita, da je

bilo sovraštvo prisotno že takrat, vendar ne vesta, ali je bilo v javnosti vidno, medtem ko

je tretja izpraševanka zatrdno prepričana, da je bilo sovraštvo med narodi že takrat ne

samo prisotno, temveč tudi javno izraženo.

Na tretje vprašanje »Kakšen vpliv so imele druge države na razvoj in politiko Jugoslavije

(VB, Rusija, ZDA, Italija)?« izprašanci niso znali odgovoriti. Eden meni, da so imeli manjši

vpliv kot sedaj, saj naj ne bi bilo prisotne globalizacije, medtem ko izprašanki nista poznali

odgovora. Ena izmed njiju je izpostavila socialistično ureditev Jugoslavije po vojni, na

katero naj bi omenjene države vplivale.

Na četrto vprašanje »Katera ali katere obveščevalne službe so aktivno delovale pred 2. s.

vojno? Kolikšen je bil vpliv drugih obveščevalnih služb in v kakšnih odnosih so bile?« dva

intervjuvanca nista vedela odgovora. Tretja izprašanka je omenila UDBO − tajno službo, ki

je imela policijska pooblastila in je bila znana po samovoljnosti ter neomejeni oblasti.

Na peto vprašanje »Kakšen vpliv oz. kakšno vlogo so imele obveščevalne službe po vašem

mnenju?« dva izprašanca nista poznala odgovora, tretja izprašanka pa je označila UDBO kot

službo z neomejenimi pooblastili in pristojnostmi za prepoznavanje in predvsem

sankcioniranje nasprotnikov političnega sistema.

Šesto vprašanje »Kakšen interes so imele obveščevalne službe?« je ponudilo različne

odgovore. Ena izmed vprašanih ni vedela odgovora. Drugi je menil, da je bila temeljna

naloga obveščanje, vendar je vprašljivo, katere podatke so lahko posredovali in komu ter

katere ne. Tretja vprašana je mnenja, da bi morala obveščevalna služba delovati v

dobrobit ljudstva, vendar ni prepričana, da je bilo tako, saj naj bi UDBA zasliševala tiste,

ki so se želeli upreti državni ureditvi.

73  

Pri sedmem vprašanju »Kaj ali kdo je po vašem mnenju vplival na delo obveščevalnih

služb?« so bili vsi mnenja, da so bile obveščevalne službe pod nadzorom in vplivom nekoga.

Dva nista bila prepričana, kdo je imel ključno vlogo pri vplivanju ali vodstvu, medtem ko je

tretja prepričana, da so na delo obveščevalnih služb najbolj vplivale politika in druge tuje

tajne službe.

Na osmo vprašanje »Ali menite, da je bilo treba ustanoviti četniške rede in narodne vaške

straže?« dva udeleženca nista znala odgovoriti, saj ne poznata te tematike, tretja pa na

ustanovitev četniških redov gleda zelo kritično, predvsem negativno. Po njenem mnenju so

bili četniki huligani, ki so ropali katoliške cerkve, sežigali vasice in uničili skoraj vse

hrvaške šole; posiljevali so hrvaške ženske in skrunili njihova telesa. Narodne vaške straže

naj bi po njenem mnenju pomagale policiji v boju proti komunisti.

Pri devetem vprašanju »Kakšna je bila po vašem mnenju njihova vloga in koliko so

prispevali k osvoboditvi ujetnikov taborišč in osamosvojitvi?« so bili udeleženci enotni −

niso znali odgovoriti. Zgolj en udeleženec je izpostavil, da so določen delež zagotovo

prispevali.

Na deseto vprašanje »Menite, da so obveščevalne službe pridobile informacije o

koncentracijskih taboriščih pred njihovim delovanjem?« so intervjuvanci odgovorili

različno, vendar nihče od njih ni bil prepričan. Ena izpraševanka ni poznala odgovora, drugi

je menil, da so mogoče imeli potrebne podatke, tretja pa je mnenja, da so posedovali

informacije o formiranju koncentracijskih taborišč, še preden so začela delovati.

Pri enajstem vprašanju »Ali bi obveščevalne službe lahko preprečile in delovale proti

koncentracijskim taboriščem?« so bili odgovori različni. En izpraševanec je menil, da niso

mogle preprečiti ali delovati proti koncentracijskim taboriščem, lahko pa bi nanje zgolj

opozorili javnost. Druga ni vedela, kakšen vpliv so imele obveščevalne službe, vendar bi

naj bilo to po njenem mnenju ključno. Tretja tudi ni vedela, vendar je menila, da bi

obveščevalne službe lahko nekako posredovale.

Pri dvanajstem vprašanju »Kako bi se genocid v koncentracijskih taboriščih lahko

preprečil? Kdo bi ga lahko in kdo bi ga moral po vašem mnenju preprečiti?« smo dobili

različne odgovore. En intervjuvanec je bil mnenja, da bi morali biti ljudje empatični in da

bi pri preprečevanju morala država oz. politika sodelovati z ljudstvom. Druga ni vedela,

74  

kako bi se lahko genocidi preprečili, medtem ko je tretja krivdo pripisala Hitlerju, saj naj

ne bi prišlo do takšnih grozodejstev, če si Hitler ne bi želel pokoriti vse države.

Tudi pri trinajstem vprašanju »Kdo je po vašem mnenju kriv za genocid v taboriščih?

Katera organizacija ali oseba nosi največji del odgovornosti za stradanja nedolžnih žrtev v

koncentracijskih taboriščih?« so se mnenja intervjuvancev razlikovala. Ena izmed njih ni

poznala odgovora. Drugi intervjuvanec je bil mnenja, da največji del odgovornosti nosita

politika in ljudje, ki so sledili političnemu režimu ter izvrševali ukaze nadrejenih. Prav tako

meni, da za dejanja ne more biti odgovoren samo en posameznik ali organizacija, temveč

odgovornost nosi celotno prebivalstvo. Tretja je odgovornost za taborišče v Jasenovcu

pripisala NDH, ki se je zgledovala po nacistični Nemčiji in njenih koncentracijskih

taboriščih, ostala koncentracijska taborišča v Jugoslaviji pa so ustanovili ustaši.

Pri štirinajstem vprašanju »Ali se po vašem mnenju o koncentracijskih taboriščih v

Jasenovcu dovolj govori? Ali se o tej temi in žrtvam genocida namenja dovolj pozornosti

širše javnosti?« so si vsi izpraševanci enotni, da se tej temi ne posveča dovolj pozornosti.

Eden izmed njih še meni, da se je treba bolj posvetiti temu, da se kaj takega ne ponovi

več, kot pa pogrevati, kaj se je zgodilo. Druga se ne spomni, da bi se o Jasenovcu v šolah

konkretno govorilo, vendar bi se po njenem mnenju moralo, saj nam je geografsko

relativno blizu in bi bilo prav, da bi v šolah temu namenili več pozornosti. Tretja pravi, da

se je o tem včasih veliko govorilo, sedaj pa nič več. O genocidu in njegovih posledicah so

govorile starejše generacije, ki se tej temi sedaj raje izognejo. Mladi se niti ne zavedajo,

kaj vse se je tam dogajalo.

Mnenja pri petnajstem vprašanju »Ali je po vašem mnenju mlade ljudi treba seznaniti s

temo o koncentracijskih taboriščih? Ali se po vašem mnenju sme dopustiti, da takšna

grozodejstva sčasoma zbledijo ali celo pozabijo?« so bila enotna. Vsi trije so namreč

mnenja, da naj dogodki ostanejo v zgodovini in služijo kot opomin. Prav tako menijo, da

moramo poskrbeti, da se kaj takega ne ponovi. Kar se je zgodilo, ne more nihče več

popraviti, vendar lahko dosedanje znanje izkoristimo in v prihodnje ne dovolimo, da se kaj

takega ponovi.

7.2.2 Izsledki intervjujev s kustosinjo in preživelim

Za pomoč pri usmerjenem intervjuju smo zaprosili več strokovnjakov in akademskih

sodelavcev, ki so preučevali temo koncentracijskih taborišč. Na žalost sta v intervjujih

sodelovala samo dva udeleženca, kustosinja Memorialnega muzeja Spomen − področje

Jasenovac in preživeli. Postavili smo jim enakih 15 vprašanj kot skupini študentov.

75  

Pri prvem vprašanju »Kakšni so bili življenjski pogoji prebivalcev pred 2. svetovno vojno?«

je kustosinja v muzeju prepričana, da so bili življenjski pogoji v mestu Jasenovac za

prebivalce ugodni, saj so imeli razvite obrti in rečno luko, življenje v Jugoslaviji na splošno

pa je bilo odvisno od razvitosti posameznih področij in družbenih razredov. Drugi

udeleženec se življenja ne spominja, saj je bil še otrok, vendar po navedbah starejših ljudi

naj bi bilo življenje pred vojno veliko boljše kot po njej.

Na drugo vprašanje »Ali je bilo sovraštvo med različnimi narodi vidno/javno že pred 2.

svetovno vojno oz. ali je bilo možno čutiti sovraštvo Hrvatov do drugih narodov?« je

kustosinja odgovorila pritrdilno. Po uvedbi t. i. »Šestojanuarske« diktature je hotela država

uvesti diktaturo jugoslovanstva, čemur so se določene hrvaške, makedonske, albanske in

črnogorske skupine odločno upirale. Drugi udeleženec je bil takrat premlad, da bi se

spominjal razmer pred vojno.

Pri tretjem vprašanju »Kakšen vpliv so imele druge države na razvoj in politiko Jugoslavije

(VB, Rusija, ZDA, Italija)?« je kustosinja odgovorila, da sta bili Velika Britanija in Francija

do leta 1941 jugoslovanski zaveznici in da sta pri ustanovitvi NDH imeli največji vpliv

nacistična Nemčija in fašistična Italija. Tudi drugi udeleženec je mnenja, da je moral

obstajati politični vpliv drugih držav, saj drugače do vojne ne bi prišlo.

Na četrto vprašanje »Katera ali katere obveščevalne službe so aktivno delovale pred 2.

svetovno vojno? Kolikšen je bil vpliv drugih obveščevalnih služb in v kakšnih odnosih so

bile?« kustosinja ni vedela odgovora, ker to ni njeno strokovno področje. Drugi udeleženec

je mnenja, da nobena od obveščevalnih služb ni delovala, kakor bi morala. Vse naj bi bile

pod Titovim vplivom in kdor koli je deloval v nasprotju z njegovimi ukazi, je bil poslan na

Goli otok.

Peto vprašanje »Kakšen vpliv oz. kakšno vlogo so imele obveščevalne službe po vašem

mnenju?« je bilo za oba udeleženca neznano področje, saj nobeden od njiju ni poznal

odgovora.

Tudi pri šestem vprašanju »Kakšen interes so imele obveščevalne službe?« sta udeleženca

imela nekoliko težav pri odgovoru. Kustosinja ni poznala odgovora, udeleženec pa je

mnenja, da obveščevalne službe niso imele nikakršnega interesa, pazile so le, da se ne

zamerijo Titu.

76  

Na sedmo vprašanje »Kaj ali kdo je po vašem mnenju vplival na delo obveščevalnih služb?«

kustosinja ni znala odgovoriti. Udeleženec je prepričan, da je največji vpliv na delovanje

obveščevalnih služb imel prav Tito, saj se v tistem času ni nič dogajalo brez njegove

vednosti.

Tudi na osmo vprašanje »Ali menite, da je bilo treba ustanoviti četniške rede in narodne

vaške straže?« udeleženka ni znala odgovoriti, udeleženec pa je mnenja, da potrebe po

četnikih in vstaji ne bi bilo, če bi Jugoslavija pravočasno reagirala in podpisala

kapitulacijo. Partizanski redi naj bi se ustanovili nekoliko kasneje.

Pri devetem vprašanju »Kakšna je bila po vašem mnenju njihova vloga in koliko so

prispevali k osvoboditvi ujetnikov taborišč in osamosvojitvi?« je udeleženka odgovorila, da

ni seznanjena, da bi katera koli obveščevalna služba prispevala k osvoboditvi ujetnikov. Na

izpustitev nekaterih ujetnikov na podlagi izmenjav z zajetimi ustaši je vplivala

Komunistična partija oz. partizansko gibanje. Zadnji ujetniki taborišča so se rešili s

prebojem in na lastno iniciativo. Sami so organizirali preboj, saj niso bili povezani z

nobeno skupino zunaj taborišča. Udeleženec pravi, da ni bilo nikakršne potrebe po

četnikih, saj je bila osnovana Narodna osvobodilna fronta. Veliko četniških enot se je zgolj

na videz borila s sovražniki, v resnici pa so bili pripadni vojaki željni krvi in nesmiselnih

bojev.

Na deseto vprašanje »Menite, da so obveščevalne službe pridobile informacije o

koncentracijskih taboriščih pred njihovim delovanjem?« udeleženka ni znala odgovoriti,

ker to ni njeno strokovno področje. Udeleženec je prepričan, da so obveščevalne službe

pridobile informacije pravočasno in da so vsi vedeli, kaj se dogaja. Ni se moglo prikriti

vsakodnevnih konvojev Srbov, Hrvatov in muslimanov. Podnevi je potekalo klanje, ponoči

streljanje.

Pri enajstem vprašanju »Ali bi obveščevalne službe lahko preprečile in delovale proti

koncentracijskim taboriščem?« sta bila oba udeleženca enotna, saj nobeden od njiju ni

poznal odgovora. Po udeleženčevem mnenju naj bi se vse zgodilo, kot je tako želel Tito.

Na dvanajsto vprašanje »Kako bi se genocid v koncentracijskih taboriščih lahko preprečil?

Kdo bi ga lahko in kdo bi ga moral po vašem mnenju preprečiti?« udeleženka ni znala

odgovoriti. Udeleženec je prepričan, da bi partizani z enim napadom lahko rešili celotno

situacijo. Vendar je Tito komandanta odreda odrešil čina in tako preprečil napad.

77  

Pri trinajstem vprašanju »Kdo je po vašem mnenju kriv za genocid v taboriščih? Katera

organizacija ali oseba nosi največji del odgovornosti za stradanja nedolžnih žrtev v

koncentracijskih taboriščih?« je udeleženka odgovorila, da je za ustanovitev taborišča v

Jasenovcu odgovorno ustaško gibanje, natančneje Odred III Ustaške nadzorne službe z

Vjekoslavom Luburićem na čelu. Udeleženec krivdo za 2. svetovno vojno pripisuje Srbom.

Hitler je želel le prečkati Jugoslavijo, ne pa se v njej vojskovati. Vojna je bila nepotrebna

in politično načrtovana. Nihče ni pomislil na prebivalce in kaj se bo z njimi zgodilo med

vojno. Ta politika je še danes nerazumljiva. Tito se je vojskoval v Srbiji in ne na Hrvaškem.

Na štirinajsto vprašanje »Ali se po vašem mnenju o koncentracijskih taboriščih v Jasenovcu

dovolj govori? Ali se o tej temi in žrtvam genocida namenja dovolj pozornosti širše

javnosti?« je udeleženka odgovoril pritrdilno. O taborišču v Jasenovcu se po njenem

mnenju v javnosti govori relativno dosti, vendar se tema na žalost izkorišča in se zato

resnica v političnih diskusijah izkrivlja. Moralo bi se govoriti bolj racionalno, konkretno in

podkrepljeno z dejstvi. Udeleženec meni, da je čas, ko bi se moralo o tem več govoriti,

minil. Tedaj bi imelo smisel, sedaj, po toliko letih, pa je nesmiselno, saj se preteklosti ne

da spremeniti.

Tudi pri petnajstem vprašanju »Ali je po vašem mnenju mlade ljudi treba seznaniti s temo

o koncentracijskih taboriščih? Ali se po vašem mnenju sme dopustiti, da takšna

grozodejstva sčasoma zbledijo ali celo pozabijo?« je udeleženka odgovorila pritrdilno.

Mlade je treba seznaniti s tematiko genocida. Treba se je zavedati najtemačnejših delov

zgodovine in ozavestiti razloge, ki so do njih pripeljali. Tako se bodo v prihodnje

prepoznali znaki in lahko se bodo preprečili podobni dogodki. Udeleženec je mnenja, da

govor o tej temi še povečuje sovraštvo med narodi, to pa ni potrebno. V Jasenovcu se je

zgodilo, kar se je, vendar se boji, da bi se podobno ponovilo kje drugje. Grozodejstva so

nepozabna in treba je poskrbeti, da se nikoli več nikjer ne ponovijo.

7.2.3 Razprava

Pri prvem vprašanju »Kakšni so bili življenjski pogoji prebivalcev pred 2. svetovno vojno?«

se odgovori med skupinama razlikujejo: mladi so prepričani, da so bili pogoji za življenje

slabi, medtem ko kustosinja pravi, da je bilo mesto Jasenovac gospodarsko razvito in da so

bili življenjski pogoji za prebivalce takratnega časa ugodni. Tudi zapisi v knjigah opisujejo

mesto Jasenovac kot razvito mesto in ugodno za življenje. Življenje v takratni Jugoslaviji

je bilo odvisno od razvitosti posamezne regije.

78  

Odgovori na drugo vprašanje »Ali je bilo sovraštvo med različnimi narodi vidno/javno že

pred 2. svetovno vojno oz. ali je bilo možno čutiti sovraštvo Hrvatov do drugih narodov?«

so bili relativno podobni. Sovraštvo med narodi je obstajalo že od nekdaj in je bilo v družbi

prisotno ter javno vidno. Ljudje so celo organizirali skupine, ki so se želele upreti sovražni

diktaturi države.

Na tretje vprašanje »Kakšen vpliv so imele druge države na razvoj in politiko Jugoslavije

(VB, Rusija, ZDA, Italija)?« skupina mladih ni poznala odgovora, le kustosinja je izpostavila

zavezništvo Velike Britanije in Francije pred 2. svetovno vojno in vpliv nacistične Nemčije

in fašistične Italije pri ustanovitvi NDH.

Četrto vprašanje »Katera ali katere obveščevalne službe so aktivno delovale pred 2.

svetovno vojno? Kolikšen je bil vpliv drugih obveščevalnih služb in v kakšnih odnosih so

bile?« je bilo uganka za obe skupini. Nihče od vprašanih ni točno vedel, katere

obveščevalne službe naj bi delovale v tistem času. Le v skupini mladih je bila omenjena

UDBA, vendar v smislu tajne službe s policijskimi pooblastili in ne v vlogi obveščevalne

službe.

Enako kot pri četrtem tudi na peto vprašanje »Kakšen vpliv oz. kakšno vlogo so imele

obveščevalne službe po vašem mnenju?« udeleženci obeh skupin niso poznali odgovora in

zato niso imeli mnenja o vplivu ter vlogi obveščevalnih služb.

Pri šestem vprašanju »Kakšen interes so imele obveščevalne službe?« se obe skupini

strinjata, da obveščevalne službe niso opravljale dela, ki bi ga morale.

Tudi pri sedmem vprašanju »Kaj ali kdo je po vašem mnenju vplival na delo obveščevalnih

služb?« se obe skupini strinjata, da je na delo obveščevalnih skupin močno vplivala

politična ureditev Jugoslavije in vplivnih držav zaveznic, podpornic in nasprotnic.

Pri osmem vprašanju »Ali menite, da je bilo treba ustanoviti četniške rede in narodne

vaške straže?« smo naleteli bodisi na ostre kritike udeležencev bodisi na nevednost v obeh

skupinah. Ustanovitev četniških vrst je bila ostro obsojena v obeh skupinah in so mnenja,

da po četniških skupinah ni bilo nobene potrebe.

Na deveto vprašanje »Kakšna je bila po vašem mnenju njihova vloga in koliko so prispevali

k osvoboditvi ujetnikov taborišč in osamosvojitvi?« skupina mladih ni znala odgovoriti,

strokovnjakinja pa ni seznanjena s tem, da bi obveščevalne službe kakor koli sodelovale,

kaj šele prispevale k osvoboditvi ujetnikov. Zadnji preživeli ujetniki so se sami organizirali

in pripravili na preboj ter se osvobodili. Z zunanjim svetom niso imeli nikakršnih stikov.

79  

Pri desetem vprašanju »Menite, da so obveščevalne službe pridobile informacije o

koncentracijskih taboriščih pred njihovim delovanjem?« se mnenja med skupinami

razhajajo. Udeleženci so bili bodisi mnenja, da so bile obveščevalne službe seznanjene z

ustvarjanjem koncentracijskih taborišč, bodisi niso poznali odgovora. Skoraj neverjetno je,

da javnost ne bi bila seznanjena o delovanju koncentracijskih taborišč, kaj šele da

strokovne službe, kjer so ljudje izurjeni za odkrivanje in obveščanje, ne bi vedele, kaj se v

resnici dogaja za obzidji.

Enajsto vprašanje »Ali bi obveščevalne službe lahko preprečile in delovale proti

koncentracijskim taboriščem?« je ponudilo širok spekter različnih mnenj. Skupina mladih

je bila prepričana, da bi obveščevalne službe nekako morale posredovati in preprečiti

delovanje koncentracijskih taborišč ali pa vsaj opozoriti javnost na problem

koncentracijskih taborišč, medtem ko druga skupina ne pozna odgovora, kljub temu pa

krivdo za taborišča pripisuje Titu.

Na dvanajsto vprašanje »Kako bi se genocid v koncentracijskih taboriščih lahko preprečil?

Kdo bi ga lahko in kdo bi ga moral po vašem mnenju preprečiti?« sta skupini odgovorili

popolnoma različno. Krivdo za koncentracijska taborišča pripisujeta Titu in Hitlerju. Po

mnenju preživelega bi genocid lahko preprečil napad partizanskih enot, medtem ko so v

skupini mladih mnenja, da bi pravilno delovanje države in sodelovanje z ljudstvom

pripeljalo do preprečitve genocida.

Pri trinajstem vprašanju »Kdo je po vašem mnenju kriv za genocid v taboriščih? Katera

organizacija ali oseba nosi največji del odgovornosti za stradanja nedolžnih žrtev v

koncentracijskih taboriščih?« sta si skupini podobni v odgovorih. Udeleženca krivita politiko

in slepo sledenje ljudstva temu političnemu režimu. Drugi dve udeleženki (različni skupini)

pa krivdo za koncentracijska taborišča pripisujeta ustaškemu gibanju v NDH.

Pri štirinajstem vprašanju »Ali se po vašem mnenju o koncentracijskih taboriščih v

Jasenovcu dovolj govori? Ali se o tej temi in žrtvam genocida namenja dovolj pozornosti

širše javnosti?« se mnenja skupin popolnoma razlikujejo. Mladi menijo, da se o tej temi

govori premalo in se ji namenja premalo pozornosti. Menijo, da bi se morali tej temi bolj

posvetiti, saj so mladi premalo seznanjeni z dogajanjem v koncentracijskih taboriščih.

Kustosinja in preživeli menita, da je javnost o tej temi dovolj seznanjena, vendar je za

ukrepanje sedaj prepozno. Pozornost bi morali nameniti k preprečitvi novim podobnim

dogajanjem, za spreminjanje preteklosti pa je prepozno.

Mnenja pri petnajstem vprašanju »Ali je po vašem mnenju mlade ljudi treba seznaniti s

temo o koncentracijskih taboriščih? Ali se po vašem mnenju sme dopustiti, da takšna

80  

grozodejstva sčasoma zbledijo ali celo pozabijo?« so v obeh skupinah enaka. Vsi so

mnenja, da se preteklost ne sme pozabiti in da bi dogodki morali služiti kot opomin. Obe

skupini menita, da moramo dogodke sprejeti takšne, kot so in da se lahko iz zgodovine

veliko naučimo. Dogodki so nepozabni in v prihodnosti jih moramo na vsak način preprečiti.

Pri vseh vprašanjih lahko opazimo podobne odgovore obeh skupin udeležencev

usmerjenega intervjuja. O vpletenosti obveščevalnih služb ni konkretno seznanjen nihče od

udeležencev. Ustvarili so si različna mnenja in jih različno argumentirali. Ena izmed

udeleženk v skupini mladih intelektualcev omenja UDBO, tajno policijsko in obveščevalno

službo. UDBA je bila ustanovljena šele po 2. svetovni vojni, zato ni mogoče, da bi delovala

v času pred nastankom. V intervjuju smo natančno opredelili časovni okvir 2. svetovne

vojne, zatorej je delovanje UDBE irelevantno za naš predmet raziskovanja. Čeprav smo

pričakovali širši spekter odgovorov in večji razpon med skupinama, smo ugotovili, da sta o

temi koncentracijskih taborišč in vlogi obveščevalnih služb obe skupini približno enako

seznanjeni.

8 ZAKLJUČEK V magistrskem delu smo preverjali štiri predpostavke, s katerimi smo poskušali ugotoviti

vpletenost obveščevalnih služb, politični vpliv tujih in močnejših držav na dogajanje v 2.

svetovni vojni na ozemlju bivše Jugoslavije, vzroke oz. sprožilce za 2. svetovno vojno ter

cilj in namen koncentracijskih taborišč na področju Jugoslavije, natančneje v okolici in

samem mestu Jasenovac.

8.1 Verifikacija predpostavk

Prvo hipotezo, ki govori o tem, da so bile obveščevalne službe seznanjene z delovanjem

koncentracijskih taborišč in bi lahko vplivale na preprečitev genocida nad rasnimi

skupnostmi v taboriščih, lahko le delno potrdimo. V strokovni literaturi nismo nikjer

zasledili konkretnih podatkov, da so bile obveščevalne službe seznanjene z delovanjem

koncentracijskih taborišč. Izhajamo iz dejstva, da so se prebivalci organizirali v skupine

domobranskih, četniških in vaških straž, ker so bili seznanjeni z dogajanji v

koncentracijskih taboriščih. Če je o delovanju koncentracijskih taborišč in o vladajoči

politični ureditvi vedelo ljudstvo, sklepamo, da so morale biti o tem seznanjene tudi

obveščevalne službe, ki so imele na voljo izobražen kader, pooblastila in neomejena

sredstva za pridobivanje podatkov.

Drugo predpostavko, ki govori o tem, da so tuje države s svojo ignoranco in pasivnostjo

pripomogle k izvrševanju sistematskega uničenja v koncentracijskih taboriščih, lahko

81  

potrdimo. Še več, tuje države, kot sta Italija in Nemčija, so sistem koncentracijskih

taborišč podpirale. Koncept koncentracijskih taborišč je bil osnovan še pred 2. svetovno

vojno. V času emigracije je poveljnik Ante Pavelić ustvaril načrte koncentracijskih

taborišč. Vzpostavil je stike s poveljniki v nacistični Nemčiji in sodeloval neposredno s

Hitlerjem, ki je bil izredno zadovoljen z njegovimi idejami. Po vrnitvi v domovino je začel

realizacijo načrtovanega sistematskega uničevanja.

Tretje predpostavke, ki govori o tem, da je bila vojna na področju Jugoslavije namerno

sprožena in je bila zgolj izgovor za uresničitev cilja koncentracijskih taborišč, ne moremo

potrditi. Nikjer nismo zasledili, da je bila vojna namerno sprožena kot izgovor za

ustanovitev taborišč. Kljub temu da je bil načrt za koncentracijska taborišča ustvarjen

veliko pred razglasitvijo NDH, ni bil določen rok za ustanovitev koncentracijskih taborišč.

Razglasitev NDH je bila le sprožilec za začetek uresničevanja cilja »arijske oz. rasno čiste«

NDH.

Četrta predpostavka, ki govori o tem, da sta bila cilja koncentracijskih taborišč brutalno in

surovo izživljanje nad ujetniki ter iztrebitev določenih verskih in rasnih skupnosti, ki so

živele na področju Jugoslavije, je popolnoma potrjena. Po pričevanjih preživelih in

odkritih dokazih lahko zaključimo, da so se v koncentracijskih taboriščih pazniki dobesedno

brutalno in okrutno izživljali nad ujetniki. Mučenje in maltretiranje ujetnikov jim je bilo v

zadovoljstvo in jim je predstavljalo način zabave. Okrutnega ravnanja so se naučili na

šolanju v nacistični Nemčiji, vendar so svoje tehnike nadgrajevali. Na dan so pobijali velike

skupine ujetnikov, ki so vsakodnevno prihajali v taborišča. Ujetniki so bili pripadniki

»nezaželenih« ras in jih je bilo treba iztrebiti.

8.2 Povzetek temeljnih ugotovitev

Vsaka vojna že v sami osnovi terja nešteto žrtev. Žrtve so predvsem nedolžni posamezniki,

ki se ob nepravem času znajdejo na nepravem mestu. Vodilni politiki ne razmišljajo o

prebivalcih, ki pravzaprav tvorijo državo, temveč samovoljno upravljajo in vodijo državo.

Tuje in močnejše države so tako v 2. svetovni vojni izkoristile svoj politični vpliv in so

odločilno posegale v notranjo politiko Jugoslavije. Osamosvojitev NDH je bila podprta s

strani nacistične Nemčije in fašistične Italije, ki sta bili v takratnem času najvplivnejši

sosednji državi. Pod njihovim okriljem je poveljnik Ante Pavelić začel uresničevanje svojih

načrtov, izdelanih že dolgo pred začetkom vojne.

Osnovanje koncentracijskih taborišč in zajetje ujetnikov se je začelo izvajati neposredno

po razglasitvi NDH. Vse je teklo po načrtih, ki jih je izdelal Pavelić v času imigracije. S

svojimi najtesnejšimi sodelavci je osnoval več koncentracijskih taborišč po Jugoslaviji.

82  

Ideje o taboriščih je prevzel od Hitlerja, ki je ustašem omogočil šolanje v koncentracijskih

taboriščih v Nemčiji. Na področju NDH je bilo v času 2. svetovne vojne osnovanih več

koncentracijskih taborišč, vendar je kompleks koncentracijskih taborišč v Jasenovcu

deloval neprekinjeno najdlje. Tudi po okrutnosti paznikov in številu žrtev je najbolj

zloglasen.

Brutalnosti in sadizmu ni bilo konca in metode mučenja presegajo vse meje zdravega

razuma. Koncentracijska taborišča so bila v javnosti znana kot »delavska taborišča za

prestajanje kazni«. Smotrno so bila posejana ob obali reke Save, ki je služila kot naravna

prepreka za beg in kot odlagališče trupel. V času vojne se nihče ni pretirano zanimal, kaj

se dogaja za zidovi koncentracijskih taborišč, niti nikogar ni zanimalo, kako so bili ujetniki

mučeni. Komisijo, ki je ocenjevala delo »delavskega taborišča«, so v večini sestavljali

nacisti, ki so bili podporniki Pavelićevega režima. Ostali člani komisije so zatisnili oči pred

resničnostjo.

Obveščevalne službe bi lahko odigrale odločilno vlogo v poteku vojne in pri osvoboditvi

ujetnikov koncentracijskih taborišč. Neverjetno je, da je javnost vedela in se poskušala

boriti proti taboriščem, medtem ko naj obveščevalne službe ne bi imele podatkov o

koncentracijskih taboriščih. Literatura o delovanju obveščevalnih in tajnih služb v času 2.

svetovne vojne je zelo osiromašena, zato je zelo težko najti konkretne informacije o

njihovem delovanju v takratnem času. Celo strokovnjaki, ki so se ukvarjali in široko

raziskovali teme koncentracijskih taborišč, genocida in 2. svetovne vojne nasploh, niso

seznanjeni o delovanju obveščevalnih služb niti ni to tema njihovega raziskovanja. Delo

obveščevalnih služb je tako ostalo neraziskano področje.

Število žrtev taborišč je kljub številnim raziskavam še vedno neznano. Težko je oceniti in

razločiti med žrtvami vojne in žrtvami koncentracijskih taborišč, še teže pa je najti krivca.

Strokovna literatura je osiromašena, strokovnjaki, ki so raziskovali to tematiko, pa niso

želeli privoliti v sodelovanje, saj tema njihovega raziskovanja niso bile obveščevalne

službe. Tako nismo našli konkretnega krivca in posledično ne moremo oceniti, ali bi kdo

lahko preprečil dogajanje v času 2. svetovne vojne ali ne.

Težko je verjeti, da je človeška domišljija lahko toliko izprijena. Ustaši svojih okrutnosti

niso prikrivali, še več − ponosno so o njih govorili in se medsebojno hvalili. Čeprav se

jasenovškim koncentracijskim taboriščem in genocidu v javnosti ne namenja (pre)velike

pozornosti, še ne pomeni, da je zgodovinsko manj pomemben in da mu ni treba nameniti

pozornosti, ki si jo zasluži. To pomeni le, da se ne zavedamo zgodovine, ki se je zgodila v

naši neposredni bližini. Strah vzbujajoče dejstvo je, koliko sledimo medijem, ki v javnost

83  

lansirajo le tisto, čemur želijo nameniti več pozornosti. O genocidu in koncentracijskih

taboriščih bi se lahko govorilo veliko več, vendar je mogoče res bolje pustiti zgodovino za

seboj in se osredotočiti na prihodnost ter ne dovoliti, da se zgodovina ponovi.

9 UPORABLJENI VIRI

Anić N. (2002). Njemačka vojska u Hrvatskoj: 1941.-1945.. Zagreb: Hrvatski institut za

povijest: Dom i svijet.

Anžič A. (1996). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih – nadzorstvo.

Ljubljana: Enotnost.

Britovšek J. (2008). Možnost proučevanja obveščevalne dejavnosti. Dostopno na:

http://www.fvv.uni-mb.si/dv2008/zbornik/clanki/BritovsekJ.pdf (5.12.2013).

Budisavljević D. (2003). Dnevnik Diane Budisavljević: 1941 – 1945. Zagreb: Hrvatski državni

arhiv. Javna ustanova Spomen-područje Jasenovac.

Dedijer V. (1987). Vatikan i Jasenovac. Dokumenti. Beograd: Izdavačka radna organizacija

Rad.

Donau N. (2007). Spremembe varnostno-obveščevalnega sistema v državah na ozemlju

bivše SFRJ : študija primera Republike Hrvaške. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru.

Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Gluhar M. (2012). Ruska obveščevalna služba od prvih zametkov pa do danes. Diplomsko

delo. Univerza v Mariboru. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Goldstein I., Goldstein S. (2011). Jasenovac i Bleiburg nisu isto. Zagreb: Novi liber.

Grizold A. (1999). Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Ministrstvo za notranje

zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.

Ilc N. (2004). Obveščevalne službe in mirovne operacije : primer obveščevalne zagotovitve

v mirovni operaciji v Bosni in Hercegovini, v kateri sodelujejo tudi pripadniki Slovenske

vojske. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Jug D. (2004). Oružane snage NDH sveukupni ustroj. Zagreb: Nova stvarnost.

Kavčič B. (02.10.2013). Analiza vsebine. Pridobljeno na:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=1&ved=0CCoQFjAA&url=

84  

http%3A%2F%2Fwww.delavska-

participacija.com%2Fclanki%2FID000819.doc&ei=yRNMUufbOMnAtQbD9YD4CA&usg=AFQjCN

G6yda54fBe9uEkiYRGxk9ZRmrQSA&sig2=fhNIvejxiVCbWeKJUGfSsg&bvm=bv.53371865,d.Yms

Kavčič B. (02.10.2013). Anketa in intervju: obdelava odgovorov. Pridobljeno na:

http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=2&ved=0CDAQFjAB&url=

http%3A%2F%2Fwww.delavska-

participacija.com%2Fclanki%2FID000521.doc&ei=yRNMUufbOMnAtQbD9YD4CA&usg=AFQjCN

GMxUofiUaMST0GUtHmdf_Y8cB8Ng&sig2=c2H03aUcfEg5CJAMSOyWkA&bvm=bv.53371865,d.

Yms

Kolanović J. ur. (2003). Dnevnik Diane Budisavljević 1941-1945. Zagreb: Javna ustanova

Spomen-područje Jasenovac.

Kopren R. (2010). Sodelovanje obveščevalno varnostnih služb republike Slovenije.

Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Kotnik M. (2010). Obveščevalne službe in varstvo podatkov. Diplomsko delo. Univerza v

Mariboru. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Kozlevčar J. (1993). Hrvaške obveščevalne službe. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru.

Ljubljana: Visoka policijska šola.

Krizman B. (2005). Ante Pavelić i ustaše. Zagreb: Globus.

Lengel-Krizman N. (2003). Genocid nad Romima – Jasenovac 1942. Jasenovac – Zagreb:

Javna ustanova Spomen-područje Jasenovac.

Manoilov M. (02.10.2013). Kvalitativne in/ali kvantitativne empirične raziskave.

Pridobljeno na: http://centerstat.eu/manoilov/metodologija-druzboslovnega-

raziskovanja/kvalitativna-in-kvantitativna-metoda/

Mataušić N. (2003). Jasenovac 1941.-1945.: logor smrti i radni logor. Jasenovac – Zagreb:

Javna ustanova Spomen-područje Jasenovac.

Matković H. (1995). Suvremena politička povijest. Zagreb: Ministarstvo unutranjih poslova

Republike Hrvatske.

Miletić A. (1986). Koncentracioni logor Jasenovac 1941-1945. Dokumenta knjiga I. in II.

Beograd: Narodna knjiga. Spomen-područje Jasenovac.

85  

Miletić A. (1987). Koncentracioni logor Jasenovac 1941-1945. Dokumenta knjiga III.

Beograd: Narodna knjiga. Spomen-područje Jasenovac.

Nikolić K. (2009). Italijanska vojska i četnici u drugom svetskom ratu u Jugoslaviji 1941 –

1943. Beograd: Institut za savremenu istoriju.

Nikolič, N. (1969). Taborišče smrti Jasenovac. Ljubljana: Borec.

Novaković N. ur. (2000). Zločini u logoru Jasenovac. Banja Luka: Zemaljska komisija

Hrvatske za utvrđivanje zločina okupatora i njihovih pomagača.

Pečarić J. (1998). Srpski mit o Jasenovcu: skrivanje istine o beogradskim konc-logorima.

Zagreb: Dom i svijet.

Pejanović M. (1982). Velika igra z Dražem Mihailovićem. Ljubljana: Borec.

Pirjevec J. (1987). Tito, Stalin in Zahod. Ljubljana: Delavska enotnost.

Pirjevec J. (1995). Jugoslavija 1918 – 1992; nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve

in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa.

Purg A. (1995). Obveščevalne službe: povezave med obveščevalnimi službami, političnimi

sistemi in državno suverenostjo v luči iskanja modela sodobnega obveščevalnega sistema

Republike Slovenije. Ljubljana: Enotnost.

Purg A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna

šola.

Riffer, M. (1946). Grad mrtvih Jasenovac 1943. Zagreb: Nakladni zavod Hrvatske.

Smrekar P. (1995). Tuje obveščevalne in protiobveščevalne službe ter njihova umestitev v

politični sistem. Diplomsko delo. Univerza v Mariboru. Ljubljana: Visoka policijska šola.