Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

MAGISTRSKO DELO

Mateja Spevan

Maribor, 2016

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Mateja Spevan

MAGISTRSKO DELO

DUHOVNA PODOBA PETOVIONE

GRADUATION THESIS

THE SPIRITUAL LANDSCAPE OF ANCIENT POETOVIO

Mentor: doc. dr. Aleš Maver

Maribor, 2016

Lektor: Aleš Maver, doc. dr.

Prevajalec: Ksenija Kozar, dipl. prof.

ZAHVALA

Ob zaključku študija na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru se zahvaljujem

profesorju doc. dr. Alešu Mavru za strokovno pomoč, usmerjanje in nasvete pri

nastajanju magistrskega dela.

Posebna zahvala gre mojemu očetu in mami, ki sta ves čas verjela v moje zmožnosti

ter me ob tem venomer spodbujala in podpirala.

Hvala tudi tebi, ki si verjel vame in mi stal ob strani.

IZJAVA

Podpisana, Mateja Spevan, rojena 28.9.1990, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru študijskega programa 2. stopnje Geografija in Zgodovina,

izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Duhovna podoba Petovione pri

mentorju doc. dr. Alešu Mavru avtorsko delo.

V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________

(podpis študentke)

Maribor, oktober 2016

POVZETEK

Petoviona je bila na svojem vrhuncu najpomembnejše mesto na območju današnje

Slovenije. Iz prvotnega vojaškega tabora je nastala kolonija in s tem je Petoviona

dobila civilno upravo. Temu je sledil bliskovit vzpon in mesto je dobilo svojo

samoupravo. Prav tako so v mestu delovale carinska služba, urad za davek na

dediščino in arhiv province Zgornje Panonije. Trgovina in obrt sta v mestu bili

dobro razviti.

Posledično je dobremu razvoju v mestu sledilo tudi prebivalstvo. Le-to je prihajalo

iz različnih koncev velike rimske države. Pisana paleta Petoviončanov je povzročila

razlike med njimi tako v kulturnem smislu kot tudi v pestrosti verskih kultov. V

mestu so se pričele mešati različne religije. Prvotna religija Rimljanov je bilo

verovanje v rimske bogove (politeizem). Keltski staroselci so ohranjali kulte svojih

prednikov. Posledično so med verstvi v Petovioni bili tudi različni kulti, ki imajo

svoje korenine v keltski kulturi. Poleg keltskih kultov so se pojavili tudi različni

kulti z Vzhoda, ki so jih med Petoviončane prinesli vzhodnjaki. Eden izmed

vzhodnih kultov, mitraizem, se je v mestu posebej dobro izoblikoval. Kljub prvotni

politeistični religiji v rimskem imperiju so uveljavljeni kulti vedno bolj nakazovali

na prvine monoteizma. Pomembnejši monoteistični religiji, ki sta se uveljavili v

Petovioni, sta bili judovstvo in krščanstvo. Slednje je bilo dolgo nedovoljeno. O

prisotnosti judovstva v mestu nam pričajo zapisi Viktorina Petovionskega, ki je bil

prvi znani škof v mestu. Bil je krščanski pisec, ki se je v svojih spisih posvečal zlasti

komentiranju Svetega pisma.

Ključne besede: religija, Petoviona, rimski bogovi, kulti, Nutrice, Mitra, Viktorin

Ptujski

ABSTRACT

Petoviona was at its height the most important city in the area of today's Slovenia.

The initial military camp became a colony and Petoviona obtained civil

administration. This was followed by an explosive growth and the city was given

its self-government. Also, customs service, office for inheritance tax and the

archive of Upper Pannonia were operating. Commerce and craft trades were well

developed in the city.

Consequently, the development of the city was followed by the development of the

population, who came from different parts of the huge Roman Empire. A wide

range of Poetovians caused the differences between them, both in cultural terms as

well as in the diversity of religious cults. Different religions began to mix in the

city. Originally, Romans believed in different Roman gods (polytheism). Celtic

aborigines maintained cults of their ancestors. As a result, various cults, rooted in

Celtic culture, were found in Petoviona. In addition to the Celtic cults, different

cults from the East brought by Poetovians were recognised. One of the eastern cults,

Mithraism, was particularly well formed. Despite the initial polytheistic religion in

the Roman Empire, the established cults increasingly began indicating the elements

of monotheism. Two notable monotheistic religions, established in Petoviona, were

Judaism and Christianity. The latter had long been illegal. Victorinus of Pettau’s

commentaries evidence the presence of Judaism in the city. Victorinus of Pettau

was the first known bishop in the city and a Christian writer, who in his writings

particularly focused on commenting on the Bible.

Key words: religion, Poetovio, Roman gods, cults, wet nurses, Mitra, Victorinus

of Pettau

I

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .............................................................................................................. 1

1.1 Namen in cilji magistrskega dela ................................................................ 4

1.2 Raziskovalne hipoteze ................................................................................ 4

1.3 Metodologija .............................................................................................. 4

2 PETOVIONA V ANTIKI ............................................................................... 6

3 RIMSKI BOGOVI V PETOVIONI ............................................................. 13

3.1 Jupiter ...................................................................................................... 14

3.2 Junona ...................................................................................................... 15

3.3 Minerva .................................................................................................... 16

3.4 Mars ......................................................................................................... 17

3.5 Venera...................................................................................................... 17

3.6 Merkur ..................................................................................................... 18

3.7 Vulkan ..................................................................................................... 19

3.8 Diana ....................................................................................................... 19

3.9 Silvan ....................................................................................................... 20

3.10 Priap....................................................................................................... 20

3.11 Fortuna ................................................................................................... 21

3.12 Termin ................................................................................................... 22

3.13 Flora....................................................................................................... 22

3.14 Staroitalski bogovi.................................................................................. 23

3.14.1 Liber in Libera ................................................................................. 23

3.14.2 Fons ................................................................................................ 24

4 KULTI V PETOVIONI ................................................................................ 25

II

4.1 Kult Izide ................................................................................................. 26

4.2 Kult Velike matere (Magna mater) ........................................................... 27

4.3 Kult »Danubijskih konjenikov« ................................................................ 30

4.4 Epona ....................................................................................................... 30

4.5 Božanstvo Drave in Donave ..................................................................... 31

4.6 Sol, bog Sonca ......................................................................................... 32

4.7 Nutrice ..................................................................................................... 33

4.8 Kult Mitre – mitraizem ............................................................................. 36

4.4.1 Mitreji ............................................................................................... 39

5 SLEDOVI JUDOVSTVA V ANTIČNI PETOVIONI ................................. 43

5.1 Judovstvo v Rimskem cesarstvu ............................................................... 43

5.2 Judje in Petoviona .................................................................................... 44

6 KRŠČANSTVO ............................................................................................. 46

6.1 Preganjanje kristjanov .............................................................................. 46

6.2 Viktorin Ptujski (Petovionski) in njegovo delovanje v Petovioni .............. 50

6.3 Zgodnjekrščanske cerkve v Petovioni ....................................................... 54

7 ZAKLJUČEK ............................................................................................... 55

LITERATURA IN VIRI .................................................................................. 57

KAZALO SLIK

Slika 1: Relief treh Nutric .................................................................................. 35

Slika 2: Relief dveh Nutric ................................................................................ 36

Slika 3: Podoba Mitre ........................................................................................ 39

1

1 UVOD

Mnogi teoretiki religijo razumejo kot psihološko obrambo zoper tegobe in

negotovosti, ki se pojavljajo v človekovem življenju. Nekateri jo razumejo kot

družbeni proizvod, ki v prvi vrsti služi družbeni integraciji. Spet drugi jo vidijo kot

odgovor na človeško potrebo po pojasnitvi pojavov, ki ga obkrožajo. Ljudje

nimamo zadovoljivih razlag za nekatere pojave, zato jim zaradi potrebe po občutku

smisla in reda pripisujemo nadnaravne vzroke.1

Hume v svojem tekstu trdi, da naj bi vsak naravni dogodek vodilo neko umno bitje

in v življenju se ne more pripetiti nič uspešnega ali neugodnega, kar ne bi bilo

predmet posebne prošnje ali hvalnice. Hume sklepa, da prve religiozne ideje pri

prvi in najstarejši religiji – politeizmu ne izvirajo iz razmišljanja o plodovih narave,

ampak so njihovi izvori življenjski dogodki, nenehno upanje in strah, ki spodbujajo

človekovega duha.2

Religijo kot takšno najbolje spoznamo, če si podrobneje razložimo njene

komponente oz. elemente. Prva komponenta religije je osnovna ideja o

nadnaravnem, »onostranskem« bitju. Ta ideja je nastala spontano pod vplivom

občutkov ljudi. Z razvojem monoteističnih religij se je pokazala potreba po

stabilizaciji načinov predstavljanja boga in »onostranstva«. Posledično se je razvila

teologija – cerkveni nauk o nadnaravnem bitju oz. bogu.3

Drugo komponento religije predstavljajo osebni religiozni občutki. Religiozen

človek si boga zamišlja kot vsemogočno in vsevedno bitje, kot bitje z brezmejnimi

močmi in darovi. Zaradi teh pripisanih lastnosti religiozni ljudje do boga gojijo

osebne občutke. Med temi občutki se velikokrat pojavljata strah pred bogom, kot

depresivno stanje, in hvaležnost ter vznemirjenje (pozitivni občutki). Nekateri

psihologi in filozofi so se zaradi različnih in nasprotujočih si občutkov ukvarjali z

1 Miran Lavrič in Sergej Flere, »Razlage religije z vidika sodobnih teorij evolucijske psihologije«,

Anthropos 39, št. 3/4 (2007), str. 12-13. 2 David Hume, Naravna zgodovina religije (Ljubljana, 2001), str. 13-15. 3 Vuko Pavićević, Sociologija religije (Beograd, 1988) (dalje kot: Pavićević, Sociologija religije),

str. 14-15.

2

razpoloženjem religioznega človeka. Ugotovili so, da ti občutki izhajajo iz

občutkov absolutne zasvojenosti. Bog je predstavljen kot bitje, ki ima neskončno

premoč v odnosu do človeka in narave. Od boga prihaja sreča in nesreča ter vse

tisto kar nas krepi in uničuje. Religiozen človek mora do boga čutiti strah in

hvaležnost.4

Tretji element religije, ki izhaja iz prvih dveh, predstavljajo rituali in obredi.

Onostransko bitje oz. bog se predstavlja kot popolnoma vsemogočno in osebno

bitje. V kolikor se ob tem občuti zasvojenost z bogom, je razumljivo, da pride do

izvajanja posebnih obredov, s katerimi se skuša vplivati na njegovo oz. božjo voljo.

Cilj teh obredov je zagotoviti naklonjenost. Med rituale spadajo molitve in

žrtvovanja.5

Četrti element religije so simboli. Pod simboli razumemo vrsto znakov, preko

katerih se ljudje spominjajo na abstraktne ideje, občutke. Osnovni religijski pojem

(bog oz. onostranska sila) je predstavljen kot neviden. Je nekaj popolnoma

drugačnega od znanega sveta. Zato se religija mora predstavljati s pomočjo

simbolov – konkretnih predmetov, ritualov. Osnovni religijski simboli so lahko

moralni pojmi. Tako lahko trdimo, da ima religija svojo etično komponento.6

Zadnji element religije je religijska organizacija, v katero spadajo ljudje z istim

verovanjem. Za trdnost in trajnost te skupnosti ter da bi bila konkurenčna z drugimi

verskimi skupinami je potrebno, da ima organizirano obliko. Dobra religijska

organizacija nastane ob pomoči verskih funkcionarjev, ki trdnost in trajnost

skupnosti omogočajo s tem, da učijo vero in jo prenašajo na mlajše generacije, da

izvajajo obrede ter organizirajo družbeno in versko življenje znotraj verske

skupine.7

4 Pavićević, Sociologija religije, str. 15-16. 5 Prav tam, str. 16. 6 Prav tam, str. 16-17. 7 Prav tam, str. 17.

3

Na podlagi predstavljene analize religije lahko trdimo, da je religija organizirani

skupek verovanja, čutenja, simbolov in moralnih predpisov, ki so vezani na idejo

ali zamisel o onostranskem bitju.8

Med prvimi proučevanimi religijami v pričujočem magistrskem delu dajemo

poudarek politeizmu, saj le-ta sodi med najstarejša verstva. Rimljani so prvotno

častili več bogov. Ta religija je bila družbeno in zakonsko sprejeta. Med najbolj

čaščenimi rimskimi bogovi je bil Jupiter, glavni bog, ki je nadomeščal grškega

Zevsa. Rimljani so nekatere bogove povzeli po starih Grkih. Večino bogov so

preimenovali in prilagodili glede na takratne razmere oziroma svoje prepričanje.

Rimljani so meje svoje države uspešno širili – vse do Španije na zahodu, do mej

današnjega Irana na vzhodu, na jugu do Severne Afrike, na severu pa vse do

Germanije. Posledično se je prebivalstvo znotraj rimskega imperija pričelo mešati.

Pisana paleta različnih prebivalcev je posledično povzročila mešanje različnih

kultur in različna verovanja. Na območju današnje Slovenije so bili naseljeni keltski

staroselci, ki so se prilagodili rimskim razmeram in kulturi, vendar so kljub temu

ohranili različne domače kulte. Tudi med Petoviončani se je nekaj teh ohranilo, npr.

kult Epone, božanstvi Drave in Donave, kult Nutric. Ob starokeltskih kultih so se

uveljavljali tudi različni kulti z Vzhoda. Kulti so se vedno bolj uveljavljali med

Rimljani, ki so prvotno bili ali celo ostajali pripadniki tradicionalne rimske religije.

Z razširitvijo novih kultov so se vedno bolj pričele kazati prvine monoteizma. Prva

monoteistična religija, ki se je pojavila v rimskem imperiju, je bilo judovstvo. Le-

to je bilo velikokrat gledano postrani, čeprav je bilo vseskozi dovoljeno. Iz

judovstva se je kasneje razvila nova religija, krščanstvo, ki je danes med najbolj

razširjenimi verstvi. Krščanstvo je bilo v času rimskega imperija zelo preganjana

religija. Šele s cesarjem Konstantinom se jr zgodil dokončen preobrat, ki je priznal

krščanstvo kot enakovredno religijo.

8 Pavićević, Sociologija religije, str. 17.

4

V magistrskem delu smo poudarek posvetili omenjenim religijam v Petovioni.

Kronološko smo predstavili Petoviono in religijsko raznovrstnost na tem območju.

Posebej smo izpostavili dve posebnosti med kulti – kult Nutric in mitraizem.

1.1 Namen in cilji magistrskega dela

Namen magistrskega dela je predstaviti religijsko raznovrstnost v Petovioni. Za

celostno obravnavo tematike magistrskega dela smo si zadali naslednje cilje:

− predstaviti značilnosti Petovione,

− predstaviti in opisati religijsko raznovrstnost v Petovioni,

− analizirati religijske posebnosti v Petovioni (Nutrice, Mitra).

1.2 Raziskovalne hipoteze

Naše raziskovalne hipoteze so:

− Petoviona je bila večji regijski center v Panoniji;

− poleg tradicionalnih rimskih bogov (rimski politeizem) so v Petovioni bili razviti

tudi orientalski kulti, ki so že nakazovali na monoteizem;

− s tretjim stoletjem se je v mesto razširilo tudi krščanstvo, ki je takrat sodilo med

nezaželena verstva v rimskem imperiju.

1.3 Metodologija

Pri raziskovanju smo uporabili splošne teoretične metode. To so deskriptivna

metoda, zgodovinska metoda in metoda analize ter sinteze. Znotraj teh metod smo

zbrali podatke pisnih virov, ugotovili in opisali dejstva in procese s pomočjo že

objavljene strokovne literature. Vse pridobljene vire in literaturo smo kritično

preučili in ovrednotili.

Magistrsko delo je razdeljeno na pet raziskovalnih poglavij. Pri analizi virov in

literature smo uporabili slovensko in tujo literaturo o obravnavani tematiki. V

5

prvem raziskovalnem poglavju smo na podlagi pridobljene literature opisali

značilnosti rimske Petovione. Sledi poglavje, kjer smo prikazali prvotno verovanje

Rimljanov v več bogov, posledično tudi Petoviončanov. Poleg »uradne« religije v

rimskem imperiju so se uveljavljali različni kulti, ki so imeli keltski ali orientalski

izvor. Pestrost kultov smo predstavili v tretjem poglavju, kjer smo poseben

poudarek dali kultu Nutric in mitraizmu, ki predstavljata posebnost v Petovioni.

Kljub prvotni politeistični religiji so se s kulti, kot rečeno, pričeli kazati že prvi

znaki monotezima. Med večjimi monoteističnimi religijami sta judovstvo in

krščanstvo, ki sta predstavljena v četrtem in petem raziskovalnem poglavju.

Poudarek smo dali na razvoj in delovanje obeh religij v Petovioni.

6

2 PETOVIONA V ANTIKI

Skozi Petoviono se je stoletja vila pomembna trgovska pot – jantarjeva pot (via

militaris). Povezovala je Severno morje s Padsko nižino in Sredozemljem.

Petoviona je stala na mestu, kjer je trgovska pot na najugodnejšem prehodu prečkala

Dravo. Ime mesta izvira iz keltskega ali ilirskega jezika, kar kaže na to, da je bila

naselbina prastara postaja ob jantarjevi poti in prehodu čez Dravo. Petoviona je bila

že v predzgodovinskem času vključena v gospodarsko in politično dogajanje.9

Na rimske prostorske odločitve je vplivala že v predrimskem času upoštevana

strateška in prometna vloga ptujskega območja. Prav na Ptuju se konča veriga

slovenskogoriških gričev v neposredni bližini reke Drave z osamljeno vzpetino –

grajskim gričem. Na vznožju grajskega griča je ozek pas med obema bregovoma

Drave, kjer je stal prvi ptujski most čez reko. Sama sestava tal je omogočila, da

Drava v sedanjem starem mestnem jedru ni izpodjedala bregov.10

Dober strateški položaj je Petovioni omogočal, da so bili stiki z Rimljani zelo

zgodnji. Rimljani so se za to območje zanimali predvsem zaradi vojaških in

gospodarskih razlogov. Med vojaškimi razlogi je prevladovala težnja po absolutni

varnosti ozkega in kočljivega severovzhodnega prehoda iz Italije na Balkan. Med

gospodarskimi razlogi pa je prevladovalo zanimanje za noriško metalurško

produkcijo.11

Petoviona je pred nastopom rimske oblasti pripadala k Noriškemu kraljestvu. Po

mirni priključitvi rimski državi okoli leta 15 pr. Kr.12 je še nekaj časa ostala v

Noriku, čeprav je možno, da je že tedaj bila priključena v Ilirik. Rimljani so si

9 Mojca Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen: katalog razstav, ur. Irena Lazar (Ptuj, 2004) (dalje kot: Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«),

str. 86; Brane Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, Kronika: časopis za slovensko krajevno

zgodovino, 40, št. 3 (1992) (dalje kot: Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«): str. 161; Zakladi

tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, ur. D. Božič (Ljubljana 1999), (dalje

kot: Zakladi tisočletij), str. 215. 10 Iva Mikl-Curk, »Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji«, v: Ptujski arheološki zbornik,

ob 100-letnici muzeja in muzejskega društva, ur. Brane Lamut (Ptuj, 1993), str. 206-207. 11 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 86. 12 Vomer Gojkovičeva v prispevku Zgodovinski oris Petovione trdi, da je do priključitve Petovione

k Rimu prišlo leta 16 pr. Kr. (Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovine«, str. 86).

7

prisvojili Poetoviono zaradi strateškega pomena in jo vključili v Ilirik. Prebivalstvo

novo osnovane province se je po dveh desetletjih uprlo v znanem ilirsko–

panonskem uporu (6-9 n. š.). V ta čas sodi verjetno prihod legije VIII. Avguste v

Poetoviono, kjer je ostala do vlade cesarja Klavdija. Po zadušitvi upora, od

Vespazijana (69-79) dalje, je bila provinca Ilirik razdeljena in je Poetoviona

pripadala k provinci Panoniji. Več desetletij je bila eno njenih upravnih središč. Po

Dioklecijanovih upravnih reformah je Petoviona ponovno prešla v – Sredozemski -

Norik.13

V času cesarja Avgusta so na območju Petovione, na desnem bregu Drave, postavili

legijski tabor. Čeprav pravih sledi tabora ni, predvidevajo, da je bil lociran severno

od Spodnje Hajdine in Zgornjega Brega. Reka Drava je legijski tabor kasneje zaradi

prelaganja struge poškodovala in odnesla. Dejstvo, ki dokazuje obstoj legijskega

tabora na tem območju, je rimski vodovod, ki poteka pod Pohorjem in se konča na

Spodnji Hajdini. Ta rimski vodovod je za potrebe tabora legije VIII. Avgusta

zgradila rimska vojska. Poleg tega območja sta v obrambni sistem Petovione

spadala še Grajski grič in Panorama, na levem bregu Drave.14

VIII. legija Avgusta je morda prišla z vzhoda v času panonsko-delmatskega upora.

Petoviona je imela pomembno vlogo v času pomiritve Ilirika, upor sam pa je zaradi

odmaknjenosti od vojnih prizorišč ni prizadel. Okoli leta 45 je legijo VIII. Avgusta

nadomestila XIII. Legija Gemina iz Zgornje Germanije, Vindonisse. Legija VIII.

Avgusta je bila prestavljena v novoustanovljeno provinco Trakijo15. V času

Vespazijana je bil v mestu nameščen oddelek panonske mornarice (classis Flavia

Pannonica).16

Stalna naselitev legij je povzročila hitrejši razvoj okolice taborne utrdbe. Nastajati

so začele prve naselbine civilnih prebivalcev, ki so v mirnejših obdobjih prerasle v

13 Zakladi tisočletij, str. 215; Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str. 161. 14 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 87. 15 Vomer Gojkovičeva v prispevku Zgodovinski oris Petovione trdi, da je legija VIII. Avgusta med

letoma 43 in 46 odrinila v Mezijo (Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 87). 16 Zakladi tisočletij, str. 215-216.

8

pravo trgovsko-obrtniško središče. Jantarska cesta (via militaris) je bila v rimski

red administrativno vključena po dveh straneh – z zgraditvijo poštne ceste in

postaje, na drugi strani pa z namestitvijo mitninske postaje v Petovioni,

provincialne finančno-davčne uprave, mestne zemljiške knjige, sodne službe in

legijske garnizije.17

Dogodki v letu 69 v Petovioni so vplivali na vlogo trdnjave in gospodarski razvoj

tamkajšnjih naseljencev. Po prestavitvi vojne komande v Vindobono je cesar Trajan

podelil Petovioni samoupravne pravice z visokim mestnim upravnim rangom

kolonije – colonia Ulpia Traiana Poetovio. Dodatno je v Petoviono naselil

veterane. Keltsko prebivalstvo, ki je bilo prisotno (Serati ali Serapili), je bilo

potisnjeno v ozadje. Podeljeni privilegiji, gospodarska aktivnost prebivalcev,

živahna obrt, naraščajoči krog odjemalcev in razvijajoči se promet so omogočili

naseljencem blaginjo, dvig civilizacijske stopnje in kulture.18

Pod Hadrijanom (117-138) je bil postavljen kamniti most čez reko Dravo. V tem

obdobju je Petoviona postala sedež davčne uprave in osrednjih uradov ilirske carine

(publicum portorii Illyrici). Petoviono sta upravljala dva župana (duumvira), ki ju

je nekajkrat zamenjal na več napisih omenjeni prefekt (praefectus pro duumviris).19

Petoviona je postala eno izmed največjih središč v Panoniji. Strateška lega, na

križišču pomembnih cestnih in vodnih poti, ji je omogočala možnost trgovanja z

uvoženimi polizdelki in izdelki z vzhoda in s severa, njihovo dodelavo in trgovanje

z lastnimi proizvodi. Drava je mesto povezovala s kraji ob toku reke navzgor in

navzdol. Po njej in pritokih so tovorili težke kamnite bloke iz Pohorja in iz krajev

ob zgornjem toku reke Drave.20

Območje Petovione je bilo precejšnje. ager Poetovionis je na severu segal do Mure,

na jugu do Haloz, na vzhodu do Varaždinskih Toplic in na zahodu do noriško-

17 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 87. 18 Prav tam, str. 87-88; Zakladi tisočletij, str. 216 19 Zakladi tisočletij, str. 217. 20 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 88.

9

panonske meje. Mesto Petoviona je obsegalo območje današnje Rogoznice na

vzhodu, do odcepa ceste proti Kungoti na zahodu in do obronkov Mestnega vrha,

Orešja in Skorbe na severu. Na jugu je območje Petovione segalo do obronkov

Haloz pri Vidmu in Budine.21

Mestne četrti

V Petovioni so se oblikovale različne mestne četrti. Na zadnji dravski terasi in na

Hajdini je bila trgovska ali poslovna mestna četrt – Vicus Fortunae. Najdeni so

bili sledovi goste pozidave – večje in manjše stavbe s trgom, z velikim skladiščem

(borrea), delavnicami in s svetišči Nutric, Izide, Venere, Vulkana ter dva mitreja.

V sklopu stavb na tem območju naj bi kasneje delovala tudi cerkev škofa

Viktorina.22

Na Zgornjem Bregu in delu Spodnje Hajdine je bila stanovanjska mestna četrt.

Poslopja v stanovanjski četrti so imela letne in zimske prostore, ki so bili tlakovani

z mozaiki in opremljeni s štukaturami, freskami in barvnimi ometi. Visoko stopnjo

komunalnega reda je vzdrževal sistem ulične kanalizacije. Ob stanovanjskih

stavbah so se nahajala gospodarska poslopja, delavnice in svetišča Nutric

(Vzvišenih dojilj), Magne Mater, božanstva Drave (Dravus) ter tretji mitrej.23

Na Grajskem griču, ob njem in na Panorami do Orešja je bila upravno-pravna

mestna četrt. Na območju te četrti so bili najdeni sledovi obsežnih pozidav. Tukaj

so stale stanovanjske stavbe s poslovno-obrtnimi prostori, vile, verjetno forum (trg)

s kurijo (skupščino), uradi, terme, pokrita tržnica (loca formicata) in svetišča, ki so

bila posvečena Jupitru, Junoni, Marsu, Veneri, Priapu, traškim konjenikom,

Vzvišenim dojiljam in Mitri (četrti mitrej). V ta predel mesta je bil speljan drugi

mestni vodovod. Le-ta je bil speljan iz vodnih zajetij izpod Vurberka po severnem

pobočju Panorame. Na Panorami je stala zgodnjekrščanska cerkev, ki je bila

21 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 88. 22 Marija Lubšina Tušek, »Petoviona in njene mestne četrti«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen:

katalog razstav, ur. Irena Lazar (Ptuj, 2004), (dalje kot: Lubšina Tušek, »Petoviona in njene mestne

četrti«), str. 92. 23 Prav tam, str. 92.

10

datirana v prvo polovico petega stoletja. Na Grajskem griču in Panorami sta bila

odkrita obrambna stolpa iz poznega četrtega in zgodnjega petega stoletja.24

Obrtniška mestna četrt je bila na območju Rabelčje vasi in vzhodno od Grajene.25

Na tem območju so bile najdene delavnice za kovino, steklo, obdelavo marmorja,

peči za žganje apna ter za žganje lončenih in opečnih izdelkov. Odkritih je bilo 95

peči, od tega 20 opekarskih. Delavnice so bile odkrite v vseh mestnih četrtih, vendar

so bile najbolj skoncentrirane ravno v obrtniški mestni četrti v vzhodnem delu

mesta (Rabelčja vas) in na zahodnem delu, na območju današnje Spodnje Hajdine.26

Svetišča v Petovioni

O prepletu velikega števila kultur priča tudi množica najrazličnejših kultov, religij

in verskih predstav. Zgodovinski viri nam omogočajo spoznati določen delež

bogatega duhovnega sveta. Pestra paleta kultov je povzročila široko paleto

opremljenih svetih krajev in namerno oblikovanih ter zgrajenih svetišč

najrazličnejših tipov. Sveti kraji in svetišča so bili razmeščeni v prostor po vsebini

kulta in po razvoju uporabe prostora in poselitve. Sveti kraji verovanj v naravne sile

vseh vrst so bili mnogokrat rezultat izrazitega naravnega oblikovanja. Svetišča

globoke tradicije so se ravnala po davno pozabljenih seliščih. Svetiščni sklop je bil

lahko sam po sebi vzrok za nastanek naselja in njegov razvoj.27

Vse splošne zakonitosti veljajo tudi za rimsko dobo na Slovenskem. V Petovioni je

grajski grič, zlasti njegovo teme, opravljal poleg strateške in upravne tudi kultno

funkcijo naselbine.28

24 Lubšina Tušek, »Petoviona in njene mestne četrti«, str. 93. 25 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 88. 26 Marjana Tomanič Fevremov, »Obrtiniške delavnice Petovione«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen,

katalog razstav, ur. Irena Lazar (Ptuj, 2004), str. 94, 97. 27 Iva Mikl Curk, »Rimska svetišča na slovenskem kot urbanistični fenomen«, v: Archaeologia

Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba, ur. Mojca Vomer Gojkovič,

Nataša Kolar in Aleš Arih (Ptuj, 1999) (dalje kot: Mikl Curk, »Rimska svetišča na slovenskem kot

urbanistični fenomen«), str. 327. 28 Prav tam, str. 330.

11

Arheološko so znane lokacije in stavbe petih ptujskih mitrejev. Napisi na prvem in

tretjem mitreju kažejo na ekskluzivne skupine posvečencev. Bivališčem povsem

podrejene so lokacije svetišč ali kapelic, ki so posvečene Nutricam. Enako velja

tudi za objekt kulta traških konjenikov na Panorami. Ti kultni objekti nimajo večje

urbanistične vloge. Nasprotni pomen pa imajo Fortunino in sosednja svetišča na

Hajdini, ki so že prostorsko podrejena. Fortunino svetišče je dalo ime mestni četrti.

Stara in dokaj trdna pozidava območja nakazuje, da gre pri kultu Fortune za starejše

korenine verovanja ali za večje svetišče tega kulta (svetiščno stavbo), ki je

obvladovala stavbno podobo celotnega kraja.29

V Petovioni so bili najdeni ostanki tudi starokrščanskih cerkva – proštijska cerkev

in na Panorami. Obe cerkvi sta imeli v mestnem prostoru dominantno vlogo. Pri

obeh cerkvah je bilo zelo pomembno prostorsko in kultno izročilo starejšega

grobišča. Ob tem pri Panorami ne gre spregledati niti bližine foruma niti drugih

osrednjih funkcij in stavb.30

Grobišča v Petovioni

V grobiščih rimske Petovione so posamezni žgani in skeletni pokopi v različnih

konstrukcijah ali brez njih. Najdeni so bili tudi grobovi, ki so bili omejeni z zidanim

temeljem ali ograjo, in so predstavljali mala družinska pokopališča. Pri teh

grobnicah ali grobnih parcelah so bile kamnite osnove ali temelji, na katerih je stala

grobnica, sestavljeni iz rečnih oblic ali pa so imeli samo osrednjo nagrobno ploščo

s podatki o pokojniku, sorodstvu, službi, donatorjih ali dedovanju nagrobnika.

Oblika pokopa kaže tudi na družbeni položaj pokojnika.31

Pokojnika so lahko prav tako pokopali v jamo. Njegov pepel so lahko skupaj z

pridatki in žganino položili v kamnito skrinjo – pepelnico, ki so jo pokrili s kamnito

ploščo. Pokojnikovo truplo so skupaj s pridatki položili v kamnito skrinjo –

sarkofag, ki so ga pokrili s kamnito ploščo ali ploščo v obliki strehe z vogalnimi

29 Mikl Curk, »Rimska svetišča na slovenskem kot urbanistični fenomen«, str. 330. 30 Prav tam, str. 330-331. 31 Mojca Vomer Gojkovič in Ivan Žižek, Pot v neznano (Ptuj, 2015) (dalje kot: Vomer Gojkovič,

Žižek, Pot v neznano), str. 12.

12

akroterji. Pepelnice in sarkofage so zapečatili s kovinskimi zakovicami in zalili s

svincem. Na prednjo stran skrinje so v srednji, uokvirjeni del vklesali ime in starost

pokojnika, njegove funkcije v življenju, morebitne sorodnike, darovalce in dediče

ter ga priporočili božanskim manom ali bogovom onostranstva. Pokopovanje v

pepelnice in sarkofage se je uveljavilo od drugega stoletja naprej.32

Na petovionskih grobiščih se je dolgo ohranila oblika žganega pokopa, kar kaže na

močno staroselsko izročilo. To dokazujejo tudi imena na nagrobnikih in reliefi, ki

upodabljajo značilno keltsko nošo, nakit in pričeske. Ta oblika pokopa je trajala vse

v tretje stoletje, saj so se v drugi polovici drugega stoletja že mešali skeletni in žgani

grobovi.33

Petovionska grobišča dajejo sprva vtis neurejenosti, vendar so bila po svoji

razprostranjenosti kar smiselna. Jasno razpoznavni sta zahodno in vzhodno

grobišče. Razprostirali sta se ob glavni cesti, ki je povezovala Podonavje z Italijo

in sledila prazgodovinski jantarski poti. Preostala grobišča pa so bolj gručasto

zasnovana. Take lokacije so Rabelčja vas, Vičava, Panorama in Zgornji Breg na

več mestih.34

Etnična podoba Petovione

Med prvim in četrtim stoletjem je bila etnična podoba Petovione zelo pisana. V času

drugega in tretjega stoletja je bila središče različnih kultur. Le-te so se ob prihodu

različnih ljudstev med seboj mešale. Ob italskem prebivalstvu so v Petovioni živeli

še romanizirani keltski staroselci, trgovci iz vzhodnih in zahodnih provinc, uradniki

in sužnji iz grško govorečega prostora. Sestava rimskih legij in sedež različnih

uradov so pripomogli k temu, da so se v mestu zadrževali ljudje najrazličnejših

kultur. Rimski legionarji, trgovci in uradniki so prinašali v mesto različna verstva,

ki so močno vplivala na kulturni razvoj Petovione.35

32 Vomer Gojkovič, Žižek, Pot v neznano, str. 12. 33 Prav tam, str. 12. 34 Prav tam, str. 16-18. 35 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 88.

13

Na prehodu iz četrtega v peto stoletje so se v Petoviono začeli naseljevati

posamezniki iz dežel zunaj rimske države. Ta podatek je podkrepljen z različnimi

grobnimi pridatki s ptujskega gradu in Ptuja. Nekatere najdbe povezujejo tudi s

Huni v Panoniji in njihovim vdorom v Italijo leta 452. Preseljevanja ljudstev v

poznorimskem obdobju so pustila na petovionskih tleh veliko sprememb v

poseljenosti in duhovni kulturi.36

3 RIMSKI BOGOVI V PETOVIONI

Tako kot Grki so tudi Rimljani verjeli, da so bogovi podobni ljudem. Razliko so

poudarjali le v tem, da so bogovi veliko lepši od ljudi, plemenitejši in običajno

nenavadno veliki. Prav tako so verjeli, da so bogovi razporejeni po dostojanstvu in

vlogi, podobno kot v ureditvi države.37

Vsaj od četrtega stoletja pred našim štetjem so Rimljani, ki so do takrat negovali

etruščanske verske obrede, začeli prevzemati grško mitologijo in jo preoblikovati

ter prilagodili svojim potrebam. Nekatere etruščanske oz. italske bogove pa so

ohranili. Med ohranjenimi etruščanskimi bogovi je najpomembnejši Janus – bog

hišnega praga in leta, vladar vojne in miru. Imel je dve glavi, zato je z enim obrazom

gledal preteklost, z drugim pa prihodnost. Rimljani so častili različne bogove in

božanstva, saj so vsa področja njihovega življenja imela svojega boga zaščitnika.

Posebnost rimskih božanstev so bili lari, varuhi domačega ognjišča, in penati, ki so

bili hišni in družinski bogovi.38

Lari so bili zaščitniki rimske hiše, doma, družine in poti. Rimljani so v svoji hiši

imeli poseben prostor, v katerem so stali kipci hišnih bogov ali pa je bil poslikan z

njihovimi podobami.39

36 Vomer Gojkovič, »Zgodovinski oris Petovione«, str. 88. 37 Vomer Gojkovič, Žižek, Pot v neznano, str. 10. 38 Antonio Tello, Jean de Palacio in Daniel Coma-Cros, Vodnik po svetovnih verstvih s kratkim

pregledom verstev na Slovenskem (Ljubljana, 2006), str. 32; Vomer Gojkovič, Žižek, Pot v neznano,

str.10. 39 Mojca Vomer Gojkovič in Nataša Kolar, Od poganstva do krščanstva: verstva v Petovioni (Ptuj,

2013), (dalje kot: Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva), str. 14.

14

Rimljani so verovali tudi v posmrtno življenje ljudi. Mislili so, da se duša pokojnika

zadržuje v bližini njegovega groba. Posledično so mrtvim v grob dajali posode z

jedmi in pijačo, dragocen nakit, kose pohištva, orožje in obleko, da po smrti ne bi

pogrešali ničesar od tistega, kar jim je bilo v življenju v veselje.40

Najvišji bogovi – Jupiter, Junona in Minerva - so sestavljali triado, ki je do svoje

veljave prišla že pod etruščansko oblastjo. Ta trojica je nadomestila staro trojico

Jupitra, Marsa in Kvirina, ki je bila dopolnjena z Janusom in Vesto. Pomembnejša

trojica (Jupiter, Junona, Minerva) je bila utemeljena že za časa Tarkvinijev.

Etruščansko-latinski vpliv, ki je prinesel nekatere grške prvine, je jasno razviden.

Božanstva so dobila svoje kipe. Trojici so na nebu sledili Mars, Merkur, Viktorija,

Diana, Venera, Sol, Eskulap in Apolon ter božanstva muze in lari. Bogovi zemlje

so bili Cerera, Flora, Silvan, Vulkan, Vesta, Priap in Termin ter Bakh, Pan in Favn,

njihovi spremljevalci so bili božanstva satiri in nimfe.41

3.1 Jupiter

Jupiter (lat. Iuppiter, iz diu pater – bog oče) je najvišji rimski bog. Imenovan tudi

Iuppiter Optimus Maximus, je Rimljanom predstavljen v poetruščanjeni podobi

grškega Zevsa. Njegov kult je doživel nekaj preobrazb. Slavja, ki jih je senat prirejal

zmagoslavnim generalom, so potekala v poklon Jupitru. Med obredno slovesnostjo

je slavljenec postal Jupitrov dvojnik, ki se je peljal na vozu ovenčan z lovorovimi

listjem in v opravi boga Jupitra.42

Jupiter je bog oče, bog neba in nebesne svetlobe. Posledično so mu bile posvečene

vse ide – dnevi mlaja, ko so noči svetle. Na ta dan so v Jupitrovo čast v Rimu

žrtvovali belo ovco. Kot gospodarja neba so ga označevali atributi orel in blisk s

40 Vomer Gojkovič, Žižek, Pot v neznano, str. 10 41 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 3; Mircea Eliade, Zgodovina religioznih

verovanj in idej II, Od Gothama Buddhe do zmagoslavja krščanstva (Ljubljana, 1996), (dalje kot:

Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej), str. 80. 42 Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, str. 80; Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi

rimske Poetovione, Jupiter«, Tednik , 9. januar 1992, letnik 45, št. 1 (dalje kot: Lamut, Kolar,

»Bogovi rimske Poetovione, Jupiter«), str. 5.

15

strelo. Območje, kamor je zadela strela, običajno hrib, je postalo sveto. Večkrat so

na takšnem območju postavili svetišče.43

V Rimu je stal Jupitrov tempelj na kapitolinskem, v Petovioni pa verjetno na

grajskem griču. Svetišče na hribu je simboliziralo bližino vrhovnega nebeškega

boga. Gospodar strele in bliska je postal tudi bog vremena, od katerega so odvisni

predvsem občutljivi deli poljedelstva, med njimi zlasti vinogradništvo. Posledično

so Jupitru pripadali tudi nekateri vinogradniški prazniki – Vinalia. Ti prazniki so

običajno bili povezani z enim od Venerinih praznikov, imenovanih Meditrinalia (iz

medhu – mošt), ki so ga praznovali enajstega oktobra.44

V Petovioni so bili odkriti številni Jupitru posvečeni kamni z votivnimi napisi. Na

zahodnem delu rimskega mesta, na današnji Zgornji Hajdini, je bil leta 1971

odkopan kamen, posvečen največjemu in najboljšemu Jupitru. Ta kamen je dal

postaviti Merkatorij, suženj cesarjevega upravnika Mecilija. Stranici kamna sta

okrašeni z reliefi. Na levi je Jupiter s strelo in bliskom, na desni strani pa je prikazan

orel (Jupiter) na krogli kot gospodar kozmosa. V kljunu drži venec, verjetno

hrastov, saj je bil hrast Jupitrov atribut. Posvetilni kamen je razstavljen v lapidariju

Pokrajinskega muzeja Ptuj.45

3.2 Junona

Junona je najpomembnejša med rimskimi boginjami in obenem tudi najbolj

begajoča. Njeno ime – Iuno - izvira iz korena, ki izraža »življenjsko moč«. Njene

naloge so mnogotere: vlada številnim praznikom, ki so povezani z žensko

plodnostjo, z začetkom mesecev, »novim rojstvom« lune. Na Kapitolu je Junona

nosila naslov Regina. Bila je povezana s tremi funkcijami indoevropske ideologije:

svetim kraljestvom, vojno močjo, plodnostjo.46

43 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Jupiter«, str. 5. 44 Prav tam, str. 5. 45 Prav tam, str. 5. 46 Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, str. 80.

16

Junono so si Rimljani predstavljali kot Jupitrovo ženo (tako kot je pri Grkih bila

Hera Zevsova žena) in veliko mater bogov. Tako je imenovana tudi v posvetilnem

napisu (Matri deorum magnae), ki sta ga postavila Albucija Celerina in Albucij

Ruf.47

Po predstavah Rimljanov je vsaka oseba imela svojega zaščitnika – pri moških je

bil to genij, pri ženskah pa Junona. Kasneje se je ta predstava o Junoni nekoliko

spremenila. Postala je zaščitnica rimskih žensk, tako deklet kot žena, zakona in

poroda. Rimljanke so imele svoj dan žena, ki je bil prvega marca, ko so možje

obdarovali svoje žene. Ta dan je bil posvečen Junoni.48

3.3 Minerva

Minerva je bila rimska boginja modrosti in zavetnica obrti in obrtnikov, saj je ljudi

naučila različnih veščin in obrti. Minerva je »nadomestila« grško Ateno. Kot

boginjo modrosti so jo častili tudi učitelji. Le-ti so na Minervin praznik – 19. marca

- dobili svojo letno plačo. Znana je bila tudi kot zaščitnica zdravilstva, zdravja in

zdravljenja, zato jo imenujejo tudi Minerva Medica.49

Ime Minerve je italsko, ampak je izpeljano iz indoevropskega korena *men-, ki

označuje vsakršno dejavnost duha. Rimljani so Minervo povzeli po Etruščanih. Ob

Jupitru in Junoni je sestavljala kapitolinsko trojico božanstev, ki je imela v hierarhiji

vlogo panteona. Zgolj Jupiter je predstavljal indoevropsko dediščino. Priključitev

Junone in Minerve pa je že bilo delo Etruščanov.50

Minerva v Petovioni po napisih ni poznana, s širšega mestnega območja Petovione

pa je bil najden tempelj v Varaždinskih Toplicah (Aquae Iasae). Tempelj je bil

47 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovine, Junona«, Tednik, 6. februar 1992, letnik

45, št. 5, str. 5. 48 Prav tam, str. 5. 49 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 6; Brane Lamut in Kolar Nataša,

»Bogovi rimske Poetovione, Minerva«, Tednik, 20. februar 1992, letnik 45, št. 7 (dalje kot: Lamut,

Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Minerva«), str. 5. 50 Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, str. 80-81.

17

postavljen v toplicah z namenom, da so se bolniki boginji priporočali za ozdravitev.

Pokrajinski muzej Ptuj hrani v svoji zbirki bronasto plastiko Atene/Minerve.51

3.4 Mars

Mars, ki je veljal za zaščitnika rimske države, je bil bog poljedelstva in vojne.

Rimljani so verjeli, da jim zagotavlja zmago v bitkah. Marsovi svečeniki salijci so

v marcu in oktobru oz. na začetku in na koncu vojnega časa izvajali kultni ples v

njegovo čast, saj naj bi pesem in ples izprosila njegovo naklonjenost.52

Najbolj znani Marsov tempelj je bil na Marsovem polju v Rimu, kjer so imeli

vojaške vaje in državne zbore, na katerih so v najstarejših obdobjih odločali o

vojnah. Pred vsakim odhodom na vojno so vojskovodje Marsa prosili za pomoč,

obljubili so mu tudi del vojnega plena.53

Sveti živali Marsa sta bili volk in žolna, simbol pa kopje. Mars je imel različne

praznike. Med najbolj znanimi so bila Ambarvalia – praznik poljskega blagostanja.

Spomladi je dvanajst svečenikov – fratres Arvales – na strniščih prosilo bogove za

rodovitnost polj. Po bogu Marsu se imenujeta mesec marec in planet Mars. Reliefno

upodobitev Marsa oziroma mladega padlega heroja, ki so ga podobno upodabljali,

najdemo na Ptuju v severni steni mestnega stolpa in na sarkofagu v lapidariju

ptujskega muzeja.54

3.5 Venera

Venera je bila prvotno staroitalska boginja poletja in vrtne rodovitnosti. Kot takšna

je imela svoj praznik devetnajstega avgusta. To je bil hkrati tudi praznik vrtnarjev

(holitires), katerih zaščitnica je bila. Povezana je bila tudi z vinogradništvom, častili

so jo še ob ljudskem prazniku vina (Vinalia Rustica). Skupaj z Jupitrom pa so jo

51 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Minerva«, str. 5. 52 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 6-7; Brane Lamut in Nataša Kolar,

»Bogovi rimske Poetovione, Mars«, Tednik, 27. februar 1992, letnik 45, št. 8 (dalje kot: Lamut,

Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Mars«), str. 5. 53 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Mars«, str. 5. 54 Prav tam, str. 5.

18

častili ob prazniku Vinalia Priora – 23. aprila, ki se je kasneje preimenoval v

Veneralia.55

Tako lahko trdimo, da je bil Venerin mesec april. Še danes pa se po njej imenuje

planet Venera. Običajno so jo predstavljali golo ali v zvezdnem plašču in z atributi:

z žezlom (spectrom, simbolom sreče, usode in moči), delfinom in mirto.56

V četrtem stoletju pred našim štetjem se je pod etruščanskim in grškim vplivom

poistovetila z grško Afrodito, boginjo ljubezni. V državni kult je bila uvedena leta

295 pred našim štetjem. Julij Cezar jo je postavil za začetnico svojega rodu.

Ustanovitelj tega rodu naj bi bil Jul, sin vodje trojanskih priseljencev v Italijo Eneja

in vnuk Venere ter dardanskega kneza Anhiza. Na Ptuju je bilo najdenih več

fragmentov marmornih Venerinih kipcev in ena bronasta plastika. Slednja je

razstavljena v zbirki drobnega arheološkega gradiva v ptujskem muzeju.57

3.6 Merkur

Merkur je bil rimski bog trgovine, rokodelstva in pomorstva. Trgovci so Merkurja

počastili vsako leto petnajstega maja s slovesnostmi. Ena izmed najpogostejših

slovesnosti je bila, da so se blago polivali z vodo z namenom, da bi se očistili laži

in prevar. Po bogu Merkurju se še danes imenuje Soncu najbližji planet – Merkur.58

Merkur je prav tako bil Jupitrov služabnik, ki je vodil ljudi v podzemni svet. Kot

takšen je večkrat upodobljen na antičnih nagrobnih spomenikih. V Petovioni se

nahaja na spodnjem reliefnem polju »Orfejevega spomenika«. Danes je relief skoraj

nerazpoznaven, na srečo je poznan iz starejših risb, na katerih lahko ob Plutonu in

Prozerpini vidimo tudi Merkurja z glasniško palico (kaducejem).59

55 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Petovione, Venera«, v: Tednik, 19. marec 1992,

letnik 45, št. 11 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Venera«), str. 5. 56 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 8. 57 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Venera«, str. 5. 58 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 9. 59 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Merkur«, Tednik, 30. april 1992, letnik

45, št. 17 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Merkur«) , str. 5.

19

S širšega območja Petovione je poznan le en posvetilni kamen iz Hoč,z reliefno

upodobitvijo mošnje in kaduceja, iz same Petovione pa dva napisa. Enega izmed

posvečenih votivnih kamnov je dal postaviti neki Provincialis.60

3.7 Vulkan

Vulkan je bil rimski bog kovaštva in ognja, kar je enako grškemu bogu Hefajstu. V

rimskem svetu je bila kasneje njegova vloga razširjena na zaščitnika vseh obrti, pri

katerih se uporablja ogenj. Njegovo ime je v prenesenem pomenu sinonim za ogenj.

Po njem je imenovan tudi najznamenitejši od ognjenikov – vulkan.61

Praznik, posvečen Vulkanu – Vulcanalia – so praznovali triindvajsetega avgusta.

Takrat so mu žrtvovali žive ribe kot simbol vode, ki je ognju nasproten element.

Vulkan je tako tudi zaščitnik pred požarom. Njegova svetišča in obrtne delavnice,

ki so uporabljale ogenj, so bile locirane na obrobje mesta. Reliefna upodobitev

Vulkana iz Petovione ni poznana. S širšega območja Petovione pa je znana njegova

upodobitev iz Artič. Kljub temu so na Spodnji Hajdini pri Ptuju našli posvečeno

ploščo Vulkanu in Veneri. V napisu je omenjeno tudi svetišče.62

3.8 Diana

Diana je najbolj poznana kot boginja lova. Kot taka najbolj ustreza grški boginji

Artemidi. Bila je tudi italska boginja zvestobe in rodovitnosti. K njej so se zatekale

nosečnice, saj naj bi pomagala pri srečnem porodu. Prav tako je skrbela tudi za

plodnost žena. Za rodovitnost je skrbela pri živini in rastlinstvu. Bila je predvsem

zaščitnica gozdov.63

Iz Petovione jo poznamo iz dveh napisov, s širšega mestnega območja pa še iz Starš

in Varaždinskih Toplic. Na enem izmed posvečenih napisov iz Petovione v čast

60 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Merkur«, str. 5. 61 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Vulkan«, Tednik, 9. april 1992, letnik

45, št. 14, str. 5. 62 Prav tam, str. 5. 63 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Diana«, Tednik, 7. maj 1992, letnik

45, št. 18 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Diana«), str. 5.

20

boginji Diani je zapisana kot Deana. Napis je dal izklesati s priprošnjo za svoje

zdravje Marcial, stotnik legije XII. Gemine, ki se je tu zadrževala drugič v sredini

tretjega stoletja, v času cesarja Galiena.64

3.9 Silvan

Silvan je bil rimski bog gozdov, zaščitnik živali (čred), mej. Prav tako je bil čuvaj

hiš in zasebne lastnine. Njegov kult je bil močno razširjen v ilirskih provincah,

Panoniji in Dalmaciji. Spoštovali pa so ga tudi drugod, med njimi tudi številna

italska plemena.65

Med provincami so obstajale razlike pri njegovem čaščenju. Iz ohranjenih napisov

je razvidno, da so se k Silvanu v Dalmaciji zatekali le nižji sloji prebivalcev (sužnji,

osvobojenci), med tem ko so ga v Panoniji častili svobodnjaki in vojska. V

starejšem obdobju Silvan ni imel svojih svetišč. Kmetje so v njegovo čast na svoji

kmetiji postavljali njegove kipce na treh različnih mestih: pred hišo, na dvorišču ali

na sredini posestva in na najbolj oddaljeni meji parcele. Šele pod cesarjem

Trajanom po letu 100 našega štetja so Silvanu v čast postavili svetišče v Rimu.66

Silvan je na reliefnih upodobitvah pogosto prikazan z brado, s škornji in frigijsko

čepico. V rokah drži vejo in nož. Njegov zvesti spremljevalec je bil pes. Njegove

spremljevalke so bile silvane, boginje izvirov, cvetja in gozdov. Iz Petovione sta

ohranjena dva napisa, štirje reliefi in dva kipca. Ptujski Pokrajinski muzej hrani

relief Silvana, ki je prikazan nag s pastirsko palico v levici in v desnici ima

dvignjeno palico. Na njegovi levi strani ga spremlja pes.67

3.10 Priap

Priap je bil rimski bog rodovitnosti, bog telesne ljubezni ter zaščitnik vrtov in

vinogradov. V vinogradih so bili postavljeni njegovi kipi, ki so odganjali ptiče.

64 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Diana«, str. 5. 65 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 11. 66 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Silvan«, Tednik, 14. maj 1992, letnik

45, št. 19, str. 5. 67 Prav tam, str. 5.

21

Nastopal je tudi kot vodnik in zaščitnik popotnikov. Njegov kult izvira iz Male

Azije, od koder se je kasneje razširil v Grčijo in Rim.68

Njegovi kultni prostori so bili običajno zelo preprosti in so se skladno vključevali

v pokrajino. Njegova skrb za telesno ljubezen kakor tudi za splošni blagoslov mu

je omogočala prostor tudi v mestih in hišah, zlasti v gostiščih.69

Priapa so upodabljali običajno na slikah, reliefih in kipih. Upodobljen je bil gol s

sadjem v košari. Velikokrat pa je bil prikazan oblečen v podeželsko nošo, s čevlji

in naglavno ruto. Na Ptuju je bila najdena marmorna plošča s Priapovo

upodobitvijo.70

3.11 Fortuna

Fortuna je prvotno bila boginja plodnosti in blaginje. Obenem je bila tudi boginja

naključja, saj je imela zelo nepredvidljiv značaj. Prav tako je bila boginja dobre

sreče, ki so se ji Rimljani priporočali in jo ob tem naslavljali Fortuna Bona, Fortuna

Felix in podobno. Bila je tudi zaščitnica ljudstva (Fortuna Plebea) in rimske države

– Fortuna Publica oziroma Fortuna Populi Romani.71

Fortunini simboli so bili rog izobilja, ladijsko krmilo, modij, klasje. Vsi ti atributi

so ponazarjali izobilje, ki ga je Fortuna prinašala.72

V Petovioni se je po Fortuni imenovala celotna zahodna mestna četrt – Vicus

Fortunae, ki je zavzemala območje današnje Spodnje Hajdine. Predvidevajo, da je

na tem območju stalo njeno svetišče. S širšega petovionskega območja sta poznana

dva posvetilna kamna iz Varaždinskih Toplic (Aquae Iasae). Starejšega, iz druge

polovice prvega stoletja, so postavili prav prebivalci Petovione. Fortuno so večkrat

68 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 11. 69 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Priap«, Tednik, 21. maj 1992, letnik

45, št. 20, str. 5. 70 Prav tam, str. 5. 71 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Fortuna«, Tednik, 26. junij 1992, letnik

45, št. 25 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Fortuna«), str. 5. 72 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 13.

22

upodabljali v drobni plastiki. V zbirki Pokrajinskega muzeja na Ptuju je ohranjen

svinčen kipec boginje.73

3.12 Termin

Termin je bil rimski bog meja, mejnikov in zaščitnik parcel. Njegov simbol je mejni

kamen. Njegovo ime se še danes uporablja takrat, kadar se določi čas – termin.74

Rimljani so praznik Terminalia, ki je bil posvečen Terminu, praznovali vsako leto

triindvajsetega februarja. Takrat so se lastniki parcel zbrali ob skupnem stičiščnem

mejnem kamnu. S seboj so prinesli razne darove – kri žrtvenih živali, sadje, vino,

itd.. Po darovanju so nadaljevali s slavjem. Svoje darove so mu darovali tudi pri

postavljanju novega mejnega kamna in ga pri tem klicali za pričo, da bi mejnik ostal

na mestu.75

V Rimu so na Kapitolu postavili kamen v Terminovo čast. Na svojem mestu je ostal

še v času, ko so že postavili Jupitrovo svetišče. Nad njim so pustili odprto streho,

tako da je stal pod nebom.76

Na območju Petovione so našli en parcelni mejnik, ki je posvečen Terminu. Zgornji

del ni ohranjen. Prepoznaven pa je po napisanem terminu Felix Terminus. Kljub

temu napisu pa še vedno ostaja odprto vprašanje ali je ta mejnik posvečen Terminu

ali Priapu.77

3.13 Flora

Flora je rimska boginja cvetja in pomladi. Spada v vrsto najstarejših rimskih

božanstev. Njej v čast so med osemindvajsetim aprilom in tretjim majem

73 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Fortuna«, str. 5. 74 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 12. 75 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Termin«, Tednik, 28. maj 1992, letnik

45, št. 21 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Termin«), str. 5. 76 Prav tam, str. 5. 77 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Termin«, str. 5.

23

pripravljali svečanosti, imenovane Floralia. V tem času so se ljudje okrasili s

cvetjem in organizirali igre v cirkusu.78

V Rimu so v njeno čast postavili dva templja – prvega na Kvirinalu, drugega pa leta

238 pred našim štetjem v bližini Cirkusa Maksima. Ravno od tega leta naprej so v

Florino čast prirejali Floralia. V sklopu te svečanosti so na zadnji dan, to je tretjega

maja, v njeno čast žrtvovali. To je obenem bil tudi rimski »dan pomladi«.79

Na območju Petovione je bil najden Florin kipec. Najden je bil v vodnjaku v

obrtniški četrti v vzhodnem delu mesta. Napisi ali reliefi v Florino čast niso bili

najdeni. Prav tako ji niso postavljali templjev.80

3.14 Staroitalski bogovi

3.14.1 Liber in Libera

Liber in Libera sta sestavljala enega izmed pravih italskih parov bogov. Liber je bil

rimski bog zemeljske rodovitnosti, vinogradništva in vina. V Petovioni sta bila

gojenje vinske trte in vinarstvo dve izmed pomembnejših gospodarskih panog na

tem območju.81

Prvotno bistvo Libera je tako kot pri mnogih italsko-rimskih božanstvih nejasno,

ker je bil kasneje poistoveten z Dionizom, Libera pa z Ariadno. Liber in Libera sta

atribute prevzela od grškega Dioniza – venec, tirsos, kantaros in panter. V

najstarejšem rimske koledarju jima je pripadal praznik Liberalia, ki so ga praznovali

sedemnajstega marca. V času liberalij so starejše ženske ponujale na prodaj

daritvene kolače, ki so jih na prenosnem ognjišču žrtvovale za kupce. Ta dan je bil

pogosto izbran za dodelitev moške toge. V Petovioni je Lucij Valerij Ver, član

78 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 13. 79 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Flora«, Tednik, 11. junij 1992, letnik

45, št. 23, str. 5. 80 Prav tam, str. 5. 81 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 14.

24

mestnega sveta Petovione in upravnik mestne blagajne, v drugem stoletju dal

postaviti posvetilni kamen bogovoma vina Liberu in Liberi.82

3.14.2 Fons

Fons je bil staroitalski bog zemeljskih virov. V njegovo čast so trinajstega oktobra

potekale svečanosti – Fontinalia. Na ta dan so s kitami cvetja in venci okrasili

vodnjake in metali cvetje v potoke.83

Fons je bil sin boga Janusa in nimfe Juturne. Že fratres Arvales so mu žrtvovali par

koštrunov, da bi z bogatimi izviri žive vode zagotovil rodovitnost polj. Glavo

vodnega božanstva so našli v prvem mitreju na Spodnji Hajdini. Skozi njegova

odprta usta je tekla voda. Danes je na voljo na ogled v Pokrajinskem muzeju na

Ptuju.84

82 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Liber in Libera«, Tednik, 4. junij 1992,

letnik 45, št. 22, str. 5. 83 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 13. 84 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Fons«, Tednik, 18. junij 1992, letnik

45, št. 23, str. 5.

25

4 KULTI V PETOVIONI

Med prvim in četrtim stoletjem je imela rimska Petoviona zelo pisano etnično

podobo. Ob italskem prebivalstvu so tukaj bili tudi romanizirani keltski staroselci,

trgovci iz vzhodnih in zahodnih provinc ter uradniki in sužnji z grško govorečega

Vzhoda, kot sem že povedala. Posledično je bila duhovna podoba ljudi v mestu

precej raznolika. Le−ta je bila odraz splošnih nemirov in propadanja rimskega

cesarstva. Sprva so častili tradicionalne rimske bogove – Jupitra, Junono, Venero,

Viktorijo, Merkurja, omenjene v prejšnjem poglavju, in razne domače bogove, ki

so bili skriti pod preobleko rimskih.85

Pri rimski religiji govorimo o mnogoboštvu, kjer vsak bog ali božanstvo uravnava

del sveta in človekovega življenja. Pri nekaterih vzhodnih verstvih, ki so od sredine

drugega stoletja naprej postopoma prodirale v rimski imperij, pa veljajo že povsem

drugačni verski sistemi, ki že kažejo na zametke enoboštva. Rimljani so nekatera

verstva sprejeli nespremenjena, spet druga pa so prilagodili svojim navadam.86

Prvi častilci vzhodnjaških religij so bili orientalci iz grško govorečega prostora.

Kasneje so se njihovemu verskemu prepričanju pridružili tudi domačini –

Petovionci. Svetišča vzhodnjaških religij so v tem času smela stati le izven začrtane

meje mesta (pomerija). Med vzhodnjaškimi religijami so bili na območju Petovione

razširjeni kulti Izide, Velike matere bogov, »danubijskih« konjenikov, Sola,

mitraizem.87

Kultno gibanje je v splošnem odklonska religijska organizacija z novimi verovanji

in praksami.88 To tezo lahko potrdimo z dejstvom, da so z območij Vzhoda v Rim

in bližnje zahodne province prihajale nove religije. Le-te so verniki v stiku z rimsko

kulturo prilagodili.

85 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Velika mati (lat. Mater magna) ali

Kibela«, Tednik, 7. januar 1993, letnik 46, št. 1 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske

Poetovione, Velika mati«), str. 5; Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str. 166. 86 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Mitraizem«, Tednik, 4.februar 1993,

letnik 46, št. 5 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovionem Mitraizem«), str. 5. 87 Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str. 166-167. 88 Rodney Stark in William Sims Bainbridge, Teorija religije (Ljubljana, 2007), str. 159.

26

V času rimskega cesarstva so vzhodni kulti izgubili etnični značaj. Bistvo njihovih

javnih obredov je znano. Novinec je v obredu s prisego zaobljubil, da bo zadržal

zase vse, kar bo med slovesnostjo slišal in videl. Nato se je učil svetega izročila s

pripovedovanjem mita o izvoru kulta. Novinec je običajno že poznal mit o izvoru

kulta, vendar je takrat slišal razodetje pravega pomena božanske drame. Pred

posvetitvenim obredom se je novinec podvrgel postu in opravil pokoro, nato pa se

z lustracijami očistil. V Mitrovih misterijih so bike žrtvovali nad jarkom, pokritim

z mrežo, tako da je kri kapljala na posvečenca, ki je ležal spodaj. Novinec je, čeprav

ni znano kako, sodeloval pri liturgičnem scenariju, ki je obravnaval smrt in

vstajenje.89

4.1 Kult Izide

V stari egipčanski religiji so med osrednja božanstva spadali Izida, ki je bila žena

in sestra boga Ozirisa, njun sin Horus (bog Sonca) in njun brat Set (bog podzemlja).

Oziris je bil zaradi svojih dobrih del pri ljudeh zelo priljubljen. Set ga je iz zavisti

ubil in razkosal ter razmetal na vse strani neba. Posledično Oziris ni mogel biti

pokopan po tradicionalnem obredu in oditi v onostranstvo. Izida je zbrala vse dele

njegovega telesa in mu s svojo božansko močjo vdihnila novo življenje. Odšla sta

v podzemlje, kjer je Oziris postal bog mrtvih, Izida pa zmagovalka nad silami noči,

mati narave in bogov. Horus je porazil Seta in postal vladar sveta.90

Posledično je bila Izida egiptovska boginja rodovitnosti in preobrazbe. Vera v Izido

in Serapisa kot glavna bogovoma se je iz Egipta razširila v rimsko cesarstvo šele za

časa vlade cesarja Kaligule. Častilci njunega kulta so bili predvsem vzhodnjaki.91

Na območju Grčije v ptolemajskem času nastane nova sinkretistična religija s

Serapisom (iz Oziris in Apis) in Izido, ki sta predstavljala glavna boga. Nova vera

89 Eliade, Zgodovina religioznih verovanj in idej, str. 168. 90 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Izida in Serapis«, Tednik, 14. januar

1993, letnik 46, št. 2 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Izida in Serapis«), str.

5. 91 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 17.

27

se je hitro širila po Egiptu in helenističnih deželah. Na začetku je bila manj

priljubljena v rimskem svetu. Cesar Avgust je prepovedal gradnjo svetišč tega kulta

v Rimu. Cesar Kaligula je dal leta 38 postaviti Izidin tempelj v samem mestu. Kult

se je začel še dodatno širiti po zahodnih provincah, vendar ni dosegel večjega števila

častilcev. Častilci so bili še naprej predvsem orientalci. Med glavnimi Izidimi

prazniki so bile svečanosti v novembru, ko so uprizarjali pokop in oživljanje Ozirisa

(Serapisa).92

Serapis je postal pojem za upanje v ponovno življenje. Zato so ga tudi Rimljani

začeli uporabljati na nagrobnih spomenikih. V antični Petovioni je znana vrsta

nagrobnih stel, ki se na vrhu zaključujejo z bradato Serapisovo glavo, ob njej ležita

leva, ki imata v šapah ovnovo glavo. Najbolj znan med temi je nagrobnik na

nekdanjem mestnem trgu, poznan kot Orfejev spomenik.93

Na Hajdini so bili odkriti trije marmorni zaobljeni kamni, ki so bili posvečeni Izidi.

Prav tako so bile najdene tudi bronaste votivne ploščice, ki so bile prvotno pritrjene

na zaobljene predmete. Te najdbe navajajo dejstvo, da je na tem območju stalo

Izidino svetišče. Balduin Saria je sklepal, da je Izidino svetišče stalo na Spodnji

Hajdini. Poleg Izidi posvečenih votivnih kamnov je bil odkrit tudi kvadratast

zaobljeni kamen egipčansko-grškemu bogu Serapisu, ki je danes vzidan v severno

steno mestnega stolpa.94

4.2 Kult Velike matere (Magna mater)

Vzporedno z naraščanjem krize v rimskem imperiju in slabljenjem njegove moči so

izgubljala pomen klasična grško-rimska božanstva. Veljavo so začeli pridobivati

orientalski, misterijski kulti. Le-ti so ponujali ogroženemu človeku duhovno

zatočišče in obljubo poznejšega vstajenja ter večnega življenja. Poleg mitraizma sta

se tako uveljavila kulta Kibele in že navedene Izide. Kibela je bila kot prva od tujih

božanstev sprejeta v rimski panteon. Posledično si je pridobila določeno prednost

92 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Izida in Serapis«, str. 5. 93 Prav tam, str. 5. 94 Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str.166.

28

in veliko privržencev, saj so se pod njeno okrilje zatekali tudi drugi manjši lokalni

kulti.95

Velika mati (lat. Mater magna) ali Kibela (gr. Kybela, lat. Cybele) je maloazijska

boginja, ki je svojo drugo ime dobila po gori Kibeli v Frigiji. Bila je zaščitnica

rodovitnosti pri rastlinah, živalih in ljudeh. Po starodavnem mitu se je zaljubila v

lepega pastirja Atisa, ki je pobegnil pred njo in se v obupu kastriral. To so kasneje

počeli tudi svečeniki Atisovega in Kibelinega kulta.96

Rimljanom so ob koncu druge punske vojne Sibilinske knjige prerokovale, da bo

Hanibal premagan zapustil deželo, če bo sveti kamen Mater magne prenesen v Rim.

Prepeljali so ga leta 204 pr. Kr. Nato so Veliki materi na Palatinu zgradili tempelj.

Rimljanom obredi ob prevzetju kulta niso bili poznani. Senat je kasneje prepovedal

opravljanje obredov, posebej za rimske državljane. Kljub prepovedi pa se je verstvo

udomačilo, predvsem med vzhodnjaki.97

Kult Velike matere je zelo dolgo vztrajal še ob sočasnem vzponu krščanstva. Proti

vedno bolj uveljavljajočemu se krščanstvu so hoteli postaviti opozicijo. Rešitev je

predstavljala Kibela, rimska Magna Mater, ki je predstavljala najprimernejšo

nosilko stare religije. K temu je pripomogel vseobsegajoči lik Kibele s svojo

univerzalno naravo ter sinkretistično sposobnostjo povezovanja s starejšimi

lokalnimi božanstvi.98

Do zadnjega razcveta kulta Velike matere bogov je prišlo v času vladanja

Teodozijevega proticesarja Evgenija. V takratnem obdobju so v Rimu opravili

ritualno čiščenje mesta. Na pobudo konzula Virija Nikomaha Flavijana so obnovili

poganske rituale. V procesiji so nosili sveti bor. Prebivalci Rima so lahko ponovno

95 Slavko Ciglenečki, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov (Magna mater) in odmevi v

izročilu«, v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba,

Mednarodno znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič, Mojca, Kolar, Nataša in Arih, Aleš (Ptuj,

1999) (dalje kot: Ciglenečki, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov«), str. 349. 96 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Velika mati«, str. 5. 97 Prav tam, str. 5. 98 Ciglenečki, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov«, str. 349.

29

občudovali in častili Kibelin kip v spremstvu srebrnih levov, oživela pa so rudi

Megalensia, slavnosti v čast Velike matere bogov.99

Morebiten obstoj metroona (tempelj, posvečen Veliki materi) na Spodnji Hajdini,

ki ga nakazuje marmorni kip Kibele v svetiščnem sklopu, bi lahko datirali z

najdbami v bližnjih dveh mitrejih. V drugem mitreju so ob vodnjaku našli

osemdeset novcev, za katere je ugotovljeno, da so iz prve polovice četrtega

stoletja.100

Marmorni kip sedeče boginje na prestolu iz Spodnje Hajdine, ki ji ob nogah ležita

poškodovana leva, je shranjen v graškem muzeju Joanneum. Kip materinskega

božanstva običajno razlagajo kot kip Velike matere (Kibele), vendar je v tej plastiki

možno videti tudi kakšno drugo sorodno boginjo, Cerero ali Abundancijo –

Fortuno. Drugi kip, ki ga pripisujejo Kibeli, je bil odkrit ob tretjem mitreju na

Zgornjem Bregu, in sicer v zgradbi, ki je predstavljala njen kultni prostor. Atis je iz

Petovione poznan le iz enega primera – na Panorami je bila odkrita fragmentirana

kamnita plastika.101

O trdoživosti Kibelinega kulta v obdobju po prevladi krščanstva pričajo raziskave,

ki opozarjajo na možno povezavo med likom pustne maske kurenta in mitskimi

spremljevalci Kibele – Kureti in Koribanti. Posebej pomembno je dejstvo, da je bil

Kibelin kult v današnjem slovenskem prostoru dobro zastopan, še posebej v južnem

delu province Norik in v Petovioni. Tako smemo domnevati, da so Kureti in

Koribanti v malo spremenjeni imenski obliki prešli v lokalno tradicijo in se tu

ohranili do danes. Njihove istovetnosti ne potrjuje samo imenska podobnost in

njihovo obnašanje (ekstatični ples in povzročanje trušča), ampak njihovo temeljno

poslanstvo – obujanje pomladnega življenja, saj so Kibelina in Atisova praznovanja

opravljali v marcu prav s tem namenom.102

99 99 Ciglenečki, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov«, str. 349. 100 Prav tam, str. 350. 101 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Velika mati«, str. 5. 102 Ciglenečki, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov«, str. 350-351.

30

4.3 Kult »Danubijskih konjenikov«

Kult Danubijskih konjenikov je verstvo, katerega izvora ne poznamo in nimamo o

njem nobenih zapisov. Ob izkopavanjih na vrhu Panorame je bilo v prostorih večje

stanovanjske zgradbe najdeno svetišče z deli reliefov in napisov, ki so bili

posvečeni različnim božanstvom. Med njimi je bilo več fragmentov in kamnita

plošča z dvema reliefnima prizoroma. Upodobljena je bila boginja Velika mati

(Magna mater) z vzpenjajočima se kačama ob glavi. Pred njo pa je stal trinožnik,

ki sta se mu od leve in desne približevala konjenika (Dioskura – Dvojčka). Konja

stopata do trinožnika po dveh slabo vidnih človeških podobah. Izven tega prizora

sta v levem in desnem kotu prikazana Sonce in Luna. Na prekladi, ki deli gornjo in

spodnjo sceno, so vidni atributi: lev, posoda in riba. Takšnih kultnih plošč je bilo

znotraj rimskega imperija najdenih več sto. Velika večina jih je bila najdenih ob

Donavi in njenih pritokih. Od tod izvira tudi ime kulta danubijskih (podonavskih)

konjenikov. Pravo ime tega kulta ni poznano.103

Petovionske in tudi druge doslej odkrite plošče ne vsebujejo nobenega posvetila. Iz

tega je moč sklepati, da se o kultu ni smelo pisati, zato je vse, kar vemo o njem, v

bistvu razloženo na podlagi upodobitev. Le-te pa sporočajo, da gre za zmes

različnih religij. Tega verovanja so se po zavzetju Dakije oprijeli predvsem rimski

vojaki, kar nam potrjuje največja gostota reliefnih ploščic ob donavskem

obrambnem limesu.104

4.4 Epona

Epona je bila staroselska, keltska boginja, ki so jo v Petovioni častili še v rimski

preobleki. Bila je zaščitnica konj in transporta. Varovala je tudi drugo živino,

posebno osle in mule.105

103 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Danubijski konjeniki«, Tednik, 30.

december 1992, letnik 45, št. 52 (dalje kot: Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Danubijski

konjeniki«), str. 5; Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str.16. 104 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Danubijski konjeniki«, str. 5. 105 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 15.

31

Mule so bile v prazgodovinskem času izredno pomembne. Uporabljali so jih za

karavanski transport prek alpskih prelazov. V rimskem času se je promet usmeril

na odlično grajene ceste. Poleg vojske in Rimljanov se je verjetno tudi del

staroselcev ukvarjal s prevozništvom. Le-ti so priporočali svojo živino starodavni

boginji Eponi. Posledično nekateri menijo, da je Epona bila tudi starodavna keltska

boginja vojne, kar pa ni dokazano.106

Posvetilni kamni in njene reliefne upodobitve najdemo v tistih provincah, kjer je

prevladovalo keltsko prebivalstvo. Srečamo jih na Portugalskem, v Španiji, severni

Italiji, Panoniji, Bolgariji, Britaniji, Germaniji in Galiji.107

V Panoniji se podoba Epone ni pojavljala pogosto. Znani so trije napisi – in sicer iz

Akvinka - ter reliefi iz Karnunta in Petovione. Relief iz Petovione se je ohranil samo

na fotografiji. Prikazuje pa boginjo v nagubani obleki, ki sedi na prestolu. Desno

od nje sta dva konja. Od enega je viden samo gobec. Na enega izmed konj je Epona

položila roko, z drugo roko pa ju krmi. V ozadju je moška figura, ki predstavlja

lastnika, ki je svoja konja priporočil boginji.108

4.5 Božanstvo Drave in Donave

Božanstvo Drave spada med ostanke keltske kulture na tem območju. Prebivalci

Evrope so že od pradavnine častili božanstva in bogove, ki so bili povezani z

različnimi geografskimi pojmi. Znano nam je, da so v bronasti in železni dobi častili

gorskega in vodnega boga. Na nekaterih kultnih mestih, kot so kraške jame,

močvirja, prehodi čez reke, so ljudje na svojih potovanjih in »romanjih« žrtvovali

v dolgih stoletjih predvsem orožje in opremo. V mlajši železni dobi so pri

žrtvovanju postopoma orožje nadomestili novci. Ta običaj se je obdržal tudi po

106 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Epona«, v: Tednik, 1. oktober 1992,

letnik 45, št. 39, str. 5. 107 Prav tam, str. 5. 108 Prav tam, str. 5.

32

propadu rimske države še daleč v srednji vek, ponekod še danes za srečo mečejo

denar v vodnjak.109

Na Donavi je bilo takšno kultno mesto pri Greinu v Spodnji Avstriji, kjer so dolga

stoletja žrtvovali svoje darove. V rimskem času so se pojavili napisi rečnim

božanstvom. V Petovioni so znani trije takšni posvetilni kamni. Na Panorami je bil

najden marmorni fragment, posvečen »Dan (ubio et Dravo sac(rum))«. Priporočilo,

verjetno za varno plovbo, kaže na to, da je rečni promet iz ptujskega pristanišča

potekal vse do Murse (Osijeka) in še dalje po Donavi. Prav v Mursi je bil najden

podoben kamen, ki je bil posvečen »Danubio et Dravo«.110

Posvetilna kamna Dravi sta bila na območju Petovione najdena na Zgornjem Bregu,

na desni strani reke Drave, nedaleč od mostu, kjer je bil tudi v prazgodovini

najugodnejši prehod prek reke. Pri enem gre za vojaški napis, ki je posvečen geniju

legije. Ob strani in spodaj pa sta doklesani še posvetili Jupitru, Najboljšemu in

Največjemu. Kako so si v rimskem času predstavljali rečnega boga, je znano po

upodobitvi iz Osijeka, kjer je verjetno upodobljen ob statueti mestne boginje

Murse.111

4.6 Sol, bog Sonca

Božanstev sonca in lune Rimljani niso izrazito častili. Pod vplivom Vzhoda je prišlo

do sprememb. Tako se da med cesarji v sončni podobi prvi prikazati cesar Neron.

Do poskusa uvedbe vzhodnega kulta Sonca je prišlo v drugi polovici tretjega

stoletja, v času cesarja Avrelijana. Iz tega obdobja je na območju nekdanje

Petovione ohranjen Solu posvečen zaobljeni kamen, ki je danes vzidan v steni

stolpa (Povodnov muzej).112

109 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 19; Brane Lamut in Nataša Kolar,

»Bogovi rimske Poetovione, Božanstvi Drave in Donave«, Tednik, 15. oktober 1992, letnik 45, št.

41, str. 5. 110 Prav tam, str. 5. 111 Prav tam, str. 5. 112 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Sol, bog Sonca«, Tednik, 27. avgust

1992, letnik 45, številka 34, str. 5.

33

Bog sonca je našel svoje mesto tudi v mitraizmu. Pod njegovo zaščito so bili verniki

šeste mitraične stopnje (Heliodromus). Od elementov so mu pripadali zrak, od

rastlin palma, od živali petelin, med atributi pa sončeva žarkovna krona, bič, krogla

in četverovprega. Na glavnih oltarnih ploščah je Sonce praviloma predstavljeno v

levem zgornjem kotu kot moški portret. Poleg tega je na stranskih reliefnih scenah

kot voznik četverovprege z bičem in sončevo krono.113

4.7 Nutrice

Nutrice – dojnice oz. vzvišene dojilje - so na Ptuju krajevna posebnost znotraj

celotnega imperija. Čaščenje vzvišenih dojilj je ostanek keltske kulture in je bilo

zelo priljubljeno v Petovioni. Reliefne ploščice se pojavljajo samo na Spodnji

Hajdini in Ptuju. Svetišča vzvišenim dojiljam, rejnicam, so postavljali v bližini

mitrejev. Vzvišenim dojiljam so se posvečali večinoma moški, ki so v stiski žena

in za blagor svojih otrok prosili za njihovo zaščito.114

Med častilci Nutric sta bila tudi dva člana pomembne petovionske družine, Valeriji

– Valerij Sekundijan in oče Valerija Marcela. Ohranjenih je petnajst napisov, samo

enkrat so bili napisi posvečeni Nutricam in za zdravje in dobrobit dveh sinov.

Povprečna družina takrat je imela veliko otrok in boginje so bile naprošene samo v

primeru bolezni ali kadar je bila njihova pomoč potrebna. Nutrice so povezane

izključno z otroki, nikoli z odraslimi. Oče je prosil Nutrice za njihovo pomoč za

mater in otroka; sklepa se, da takoj po rojstvu sina, katerega življenje je bilo

ogroženo.115

Nutrice so bile vedno naslovljene v množini; častilci so menili, da sta vedno vsaj

dve. Lahko, da so bile tri, vendar ni dokazov o točnem številu. Lahko jih je bilo

več, vsaka določena za posamezno fazo, otrokov psihofizični razvoj, pomembne

mejnike, bolezni, … Častilci so želeli, da bi kult imel mesto med mestnimi kulti.

113 Brane Lamut in Nataša Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Sol, bog Sonca«, Tednik, 27. avgust

1992, letnik 45, številka 34, str. 5. 114 Vomer Gojkovič, Kolar, Od poganstva do krščanstva, str. 15. 115 Marjeta Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, (Ljubljana, 1999),

(dalje kot: Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic), str. 186.

34

Kult nutric je bil umeščen na enako raven kot ostali uradni kulti (npr. cesarski kult).

Razlikovanje med Nutricami in ostalimi kulti v Petovioni je bilo očitno, zlasti zaradi

visokega statusa nekaterih častilcev. Nutrice so bile družinski kult, ki so ga častili

tako doma tako tudi javno, v majhnih svetiščih. Svečeniki pri tem niso bili

potrebni.116

Kult Nutric je bil najvplivnejši kult v mestu. Predstavljal je del zapuščine keltske

kulture, saj samo ime nakazuje na keltski izvor. To božanstvo je dokumentirano

samo v Petovioni. Lahko trdimo, da je bil kult Nutric razširjen na širšem

petovionskem območju (ager), saj so ostanke njihovega čaščenja našli tudi v

Mariboru. Možnost, da so vklesani votivni kamen prenesli iz Ptuja v Maribor, je

manj verjetna.117

Med Nutricami znanstveniki razlikujejo dve skupini. Prva skupina je kategorizirana

kot Nutrix, ki sedi na desni strani reliefa. Druga skupina pa ima Nutrix uprizorjeno

na sredini med dvema ženskama (nimfama). Prva skupina ima štiri podkategorije,

ki pripomorejo k boljšemu razumevanju Nutric.118 V nadaljevanju bomo opisali

posamezna reliefa iz obeh skupin.

V Petovioni je obstajalo več manjših svetišč, ki so pripadale Nutricam. Do danes so

na podlagi reliefov odkrili vsaj tri svetišča. Eno je bilo locirano na Spodnji Hajdini,

medtem ko sta ostali dve bili najdeni na Zgornjem Bregu in Panorami. Svetišče na

Spodnji Hajdini so raziskovali trije znanstveniki – leta 1895 W. Gurlitt, leta 1907

Fr. Ferk in leta 1935 W. Schmid. Vsi skupaj so odkrili triindvajset votivnih reliefov

v celotni okolici. Nekateri izmed teh so bolj ali manj dobro ohranjeni. Prav tako pa

so bili najdeni samo delčki reliefov. Vsi najdeni reliefi in njihovi deli so narejeni iz

pohorskega marmorja.119

116 Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, str. 180-181. 117 Prav tam, str. 154. 118 Prav tam, str. 180. 119 Prav tam, str. 155-156.

35

Po njihovih raziskavah je tloris svetišča preprost. Svetišče je pravokotne oz.

trapezaste oblike. V dolžino meri 11,30 metra in v širino osem metrov. Vhod v

svetišče je na vzhodni strani. Zidovi svetišča so bili prepleskani z belo barvo.120

Slika 1: Relief treh Nutric Vir: Šašel Kos Marjeta, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, str. 157

Na sliki 1 je prikazan votivni relief, ki bi ga morali sestavljati štirje deli, vendar v

spodnjem desnem kotu en del manjka. Napis na reliefu je skoraj neberljiv. Na desni

strani reliefa je na prestolu prikazana sedeča ženska (Nutrica), ki ima v svojem

naročju otroka in ga doji. Spodnja polovica te podobe žal manjka. V osrednjem delu

reliefa je prikazana ženska, ki je morda tudi otrokova mati. Le-ta z obema rokama

drži žrtveno skodelico nad ostanki oltarja. Na levi strani reliefa je prikazana ženska,

najbrž sužnja, ki z obema rokama nad svojo glavo drži polno košaro. Na njeni desni

strani je valjast predmet, ki verjetno predstavlja svetilko in ne košare z ročaji ali

oltarja. Ta relief je bil najden na Spodnji Hajdini.121

Predstavlja različico prve skupine. Značilnost te skupine je, da so na reliefu

predstavljene tri ženske, tako kot so predstavljene tudi na opisanem reliefu. Kljub

temu, da so upodobljene tri ženske, ne moremo trditi, da so Nutrice. Vsaka izmed

njih je predstavljena z določenimi atributi in v različnih funkcijah, vendar je samo

ena izmed njih boginja – ženska figura z dojenčkom/malim otrokom pri prsih. Ena

Nutrica je tako predstavljala veliko nutric. Vedno je upodobljena sedeče na stolu

120 Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, str. 155. 121Prav tam, str. 156.

36

ali klopi, frontalno ali postrani, njena obleka in pričeska nista uniformirani/enotni.

Obleka ima lahko kratke ali dolge rokave, lahko je opasana, lahko pokrita s šalom.

Mlada ženska je upodobljena na levi strani kot služkinja. Večina primerov

upodablja to žensko, kot da nosi navadno košaro.122

Drugo skupino Nutric predstavlja relief na sliki 2. Zanjo je značilno, da sta ob svoji

strani reliefa upodobljeni dve Nutrici. Obe sta upodobljeni na isti način – sedeč na

prestolu, z dojenčkom pri levi dojki, s pokritima glavama. Na sredini je mati (?), ki

žrtvuje z desno roko pri oltarju, z levo roko pa drži punčko.123

Slika 2: Relief dveh Nutric Vir: Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, str. 174.

4.8 Kult Mitre – mitraizem

Pri rimski religiji govorimo o mnogoboštvu, kjer vsak bog ali božanstvo uravnava

del sveta in človekovega življenja. Pri nekaterih vzhodnih verstvih, ki so postopoma

prodirala v rimski imperij, pa veljajo že povsem drugačni verski sistemi, ki že

kažejo na zametke enoboštva. Rimljani so nekatera verstva sprejeli nespremenjena,

spet druga pa so prilagodili svojim navadam.124

122 Šašel Kos, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, str. 181-182. 123 Prav tam, str. 174, 183. 124 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Mitraizem«, str. 5.

37

Od vseh religij vzhodnega izvora se je v Poetovioni najbolj razširil mitraizem. Le-

ta je na tem območju zapustil večje število spomenikov. Mitraizem ima svoj izvor

v perzijskem mazdaizmu, kjer poleg Ahure Mazde nastopa tudi Ahriman. Medtem

ko Azura Mazda predstavlja vse, kar je pozitivnega, dobrega, svetlega, pa Ahriman

predstavlja vse njegovo nasprotje. Boj med njima predstavlja vse dogajanje na

zemlji. Orientalci, ki so živeli v rimskem imperiju, so mitraizem, dualistično

religijo, pod vplivom grške miselnosti, predvsem platonizma, bistveno predelali in

ustvarili povsem novo religijo.125

Mitra, ki predstavlja vrhovnega boga, nastopa pod zaščito boga planeta Saturna, ob

njem pa se vrsti še šest bogov v antiki poznanih planetov (Sonce, Luna, Jupiter,

Mars, Venera, Merkur), ki so mu podrejeni. Pri mitraizmu lahko govorimo o

henoteistični religiji, kar pomeni, da so različni bogovi le različne pojavne oblike

enega in istega vrhovnega boga, Mitre. Mitraizem govori tudi o potovanju,

očiščenju in nesmrtnosti duše, ima svoje stroge moralne norme in jasno razdelan

sistem obredov, ki so se odvijali v svetiščih – mitrejih. Mitraizem nikoli ni bil

uradno razglašen za religijo, zato so se obredi odvijali kot mistični. Dostopni so bili

le tistim, ki so religijo sprejeli – sužnji, uradniki, vojaki, svobodni ljudje – carinski

uslužbenci.126

Zaradi mističnosti religije se zapisi o njej niso smeli ustvarjati. Posledično ni

poznanih nobenih svetih knjig te religije. Ohranila so se le svetišča z reliefnimi

upodobitvami, freskami, mozaiki in krajšimi posvetilni napisi. Nekaj zapisov se je

ohranilo pri krščanskih piscih, ki so pisali v obrambo svoje vere.127

V tretjem stoletju je Mitrov kult postal ena največjih religij na svetu. Takratni verski

imperij je segal vse od današnje Velike Britanije do Balkana, od današnje Španije

pa vse do Črnega morja. K hitremu širjenju verstva je botrovala predvsem rimska

vojska, ki je verovala v Mitro. Kljub hitri širitvi kulta je le-ta tudi hitro propadel.

125 Lamut, Kolar, »Bogovi rimske Poetovione, Mitraizem«,, str. 5. 126 Prav tam, str. 5. 127 Prav tam, str. 5.

38

Leta 313 je cesar Konstantin izdal prve zakone, ki so dajali veliko prednost

krščanstvu. Temu so sledili različni zakoni, ki so še dodatno povzdignili krščansko

vero nad kulte. Nekateri izmed teh zakonov so prinesli gradnjo cerkva z državnimi

sredstvi, dodelitev pravne moči škofu, nedeljo kot dela prost dan. S takšnimi in

podobnimi zakoni so se kulti počasi umikali. Kljub uveljavljanju nove zakonodaje

je mitraizem bil toleriran vse do leta 341, ko so vladarji prepovedali večino kultov.

Svoje ukrepe so poglobili z dejanjem zapiranja templjev in kaznovanje izvajalcev

kultnih obredov s smrtno kaznijo. Z letom 377 so začeli uničevati svetišča Mitre.

Prebivalstvo je svetišča izropalo in v naslednjih desetletjih je bil mitraizem

popolnoma izgnan.128

Petoviona spada med tri najmočnejše centre mitraizma v Spodnji Panoniji.

Predvideno je, da prvi začetki sodijo že v Hadrijanov čas, ko je bila v vicus Fortunae

postavljena carinska postaja, kjer so delali uradniki, ki so bili sužnji po poreklu iz

vzhodnega dela cesarstva. Odkrili so pet mitrejev. Nekatera posamezna posvetila

nakazujejo na to, da jih je bilo še več. Starejši templji (druga polovica drugega

stoletja in prva polovica tretjega stoletja), v katerih prevladujejo posvetila carinskih

uradnikov, so bili postavljeni na rob mesta – prvi in drugi mitrej na zahodni, tretji

mitrej na severovzhodni del mesta. Peti mitrej je imel uglednejše mesto, in sicer v

reprezentančni četrti v zahodnem delu mesta (Zgornji Breg). Najmlajši, četrti

mitrej, ki je iz Dioklecijanovega časa, je bil lociran na obrobje petovionskega

foruma. V tistem obdobju so imeli mitraisti močno podporo cesarja.129

V mitraizem so lahko vstopali le moški. Posledično so ob mitrejih, svetiščih Mitre,

stali templji različnih božanstev, ki so jih častile predvsem ženske. Predvsem gre

za svetišča Magne mater. Eden izmed temeljev te vere je bila lojalnost. Tako so

cesarski uradniki in sužnji, ki so bili pripadniki mitraizma, predstavljali ob vojski

drugi steber cesarske oblasti 130

128 Povzeto po: https://www.zeitenschrift.com/artikel/mithras-der-lichtbringer-aus-der-sonne,

24.8.2016. 129 Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str. 166-167. 130 Prav tam, str. 167.

39

Slika 3: Podoba Mitre Vir: pridobljeno 6.10.2016, http://discoverptuj.eu/mitraizem-in-mitrova-svetisca-mitreji-na-ptuju/.

4.4.1 Mitreji

Prvi mitrej

Odkritje prvega mitreja na Ptuju sega v leto 1898, ko svetišče odkril dr. Wilhelm

Gurlitt, ki je v prostoru mitreja našel šest oltarjev, med katerimi je eden stal še in

situ. Odkril je prostor v velikosti 7 x 7 metrov, ki je bil razdeljen v tri dele. Vmesni

prostor je bil poglobljen in obdan z lesenimi stenami. Notranjščina je bila obokana

z vrbovimi polpeti, zaradi posnemanja naravne votline. Na vogalih sta stala dva

lesena stebra, ki sta služila kot podpora stropni konstrukciji. Tla so bila iz zbite

ilovice, le pri vhodu in v notranjosti pred oltarjem so bila tla tlakovana. V svetišču

je bilo najdenih dvajset spomenikov. Nekateri izmed njih so še bili in situ. Na levi

strani pred oltarjem je stal v polovici naravne velikosti izklesan kip, ki je bil

posvečen Mitrovemu rojstvu iz skale. Do pasu golemu mladostnemu bogu manjka

glava, toda odlomljeni roki z bodalom in plamenico so našli. Pod skalo, ki jo ovija

zemeljska kača, je v obliki tabulae ansatae izklesan napis. Pred njim sta stala oltar,

posvečen skali, iz katere se je rodil Mitra (petra genetrix), in bogu Mitri posvečen

oltar. Oltar desno za njima je prav tako bil posvečen Mitri.131

131 Mojca Vomer Gojkovič, »Petovionski mitreji«, v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem

cesarstvu, mitraizem in njegova doba, Mednarodno znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič

40

Na sredini levega dvignjenega dela je stal stebrast podstavek, na katerem je

upodobljen Mitra bikonosec. Mitra ima na sebi perzijsko nošo: hlače, kratko

prepasano tuniko z dolgimi rokavi in frigijsko čepico. Glavo in roki so našli kasneje

in jih pritrdili. Na hrbtu Mitra nosi prabika, ki ga vleče za zadnje noge. Iz napisa je

razvidno, da je posvečen svetemu »prehodu« (transitus), ki je zelo redko

upodobljen. V poglobljenem delu pod njim je oltar, postavljen po sanjski prikazni

(ex visu), na levi stranici ima upodobljeno želvo in petelina, ki predstavljata simbola

zmage svetlobe nad temo. Na desni strani so vklesani sveti Mitrovi znaki: bodalo,

frigijska čepica in lok. Nad njimi sta krokar, ki je prinesel Mitru ukaz za zakol bika,

in zvezda. Pri vhodu v osrednji, poglobljeni del je stala oltarna stela, posvečena

Kavtu. Njegova doprsna podoba pod napisom raste iz akantove cvetne čaše. Vrh

krasita ovnovi glavi. Med njima je palmeta. Nasproti Kavtu stoji oltar, ki je

posvečen Kavtopatu. Njegovo oprsje je upodobljeno pod napisom. Na stranicah sta

nad skalo upodobljeni glavi s frigijsko čepico. Le-ti naj bi predstavljali Kavta

oziroma Kavtopata. Ob obeh oltarjih sta še dva podstavka, ki sta nosila podobi

baklonoscev v dolgih plaščih in s prekrižanimi nogami.132

Spomenike so postavili verniki, ki so bili posvečeni v različne stopnje mitraične

vere. Večino posvetil so postavili uslužbenci carinske uprave v Petovioni. Po

napisih sodeč prvi mitrej uvrščajo v leto 157. Bil je eden manjših in prvi v

Panoniji.133

Drugi mitrej

Drugi mitrej so postavili uslužbenci ilirske carine. Najdeni novci v vodnjaku kažejo

na to, da je deloval od približno leta 200 do sredine četrtega stoletja. Rekonstrukcija

tega mitreja je postavljena v lapidariju ptujskega muzeja.134

Mojca, Kolar Nataša in Arih Aleš (Ptuj, 1999) (dalje kot: Vomer Gojkovič, »Petovionski mitreji«),

str. 105. 132 Vomer Gojkovič, »Petovionski mitreji«, str. 106. 133 Prav tam, str. 105-106. 134 Prav tam, str. 107.

41

Najdbe drugega mitreja so izvirale iz Zgornjega Brega iz četrti rimskih vil. Najdeno

svetišče je bilo triladijsko. Ob straneh sta bila dva predprostora, medtem ko je bil

srednji del poglobljen. Kosi ilovnatega ometa z odtisi vrbovega prepleta nakazujejo,

da je tudi ta mitrej posnemal obliko votline in bil prekrit z lahko strešno

konstrukcijo. V mitreju je bilo najdenih več oltarjev. Na njih so predstavljeni

Mitrovi simboli in prizori iz njegovega življenja. Med najbolje ohranjenimi prizori

je prikaz rojstva iz skale (petra genetrix). Dva mladeniča, Kavt in Kavtopat,

pomagata novorojenemu. Vse to pa opazujeta bradati gorski bog in boginja

Viktorija. Na levi strani oltarne plošče stoji oltar, ki ima z napisom opremljeno

Mitrovo žrtvovanje bika. Na sredi poglobljenega prostora je na desni strani oltar z

napisom, ki ima na eni strani podobo Sola s štirivprego, na drugi strani pa je

prikazana podoba vojaškega genija z rogom izobilja, na površju pa sta upodobljena

leva.135

Tretji mitrej

Tretji mitrej je največji mitrej med vsemi mitreji v Petovioni. V začetku dvajsetega

stoletja so ob temeljih tretjega mitreja zgradili zaščitno hišo, ki ima obliko rimskega

svetišča. Sledila je obnova notranjosti svetišča. Ob tretjem mitreju, na Zgornjem

Bregu, je bila odkrita Kavtu posvečena votivna ara s posvetilom CAVTI med

akroterijama.136

Peti mitrej

Ostanke petega mitreja so našli na območju Rabelčje vasi, kjer je v antičnem času

bila obrtniška četrt. Nastanek tega mitreja sega v zadnja leta drugega stoletja.

Porušen je bil skupaj z drugimi petovionskimi mitreji proti koncu četrtega stoletja,

ko je v rimskem imperiju začelo prevladovati krščanstvo. Posledično so

sistematično pričeli razbijati oltarje in rušiti svetišča starih preživelih poganskih

verovanj.137

135 Vomer Gojkovič, »Petovionski mitreji«, str. 107. 136 Prav tam, str. 107. 137 Ivan Tušek, »Peti mitrej na Ptuju«, v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu,

mitraizem in njegova doba, Mednarodno znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič, Mojca, Kolar,

Nataša in Arih, Aleš (Ptuj, 1999) (dalje kot: Tušek, »Peti mitrej na Ptuju«), str. 4.

42

Arheologi si poleg ohranjenih temeljev zidov, ki so bili usmerjeni pravokotno drug

na drugega, našli tudi stebre in polomljene oltarje. Med najbolje ohranjenimi

najdbami petega mitreja je oltar iz belega marmorja, ki sodi v prvo polovico tretjega

stoletja in je shranjen v Pokrajinskem muzeju na Ptuju. Poleg večjih in manjših

delov polomljenih oltarjev je bilo najdenih več marmornih stebrov, ki dokazujejo,

da je na krhkih temeljih stala nadgradnja z marmornimi stebri.138

138 Tušek, »Peti mitrej na Ptuju«, str. 1-3.

43

5 SLEDOVI JUDOVSTVA V ANTIČNI PETOVIONI

5.1 Judovstvo v Rimskem cesarstvu

Rimska država je povezovala zelo različna ljudstva. Le-tem je praviloma dopuščala

lokalno avtonomijo glede jezika, (deloma) pravne ureditve, politične

organiziranosti in verskega življenja. Takšne svobode so bili deležni tudi Judje –

tako tisti v Palestini, kot tisti v diasporah po številnih mestih Vzhoda. To pravico je

Judom podelil Cezar, v zameno za podporo v vojni proti Pompeju.139

Načelno toleranten odnos do judovske religije je ostal v veljavi tudi po velikem

judovskem uporu (66-70). Kaznovanje Judov je bilo gospodarske narave in se ni

nanašalo na njihovo vero. Prav tako tudi velik odpor Judov v diasporah na Vzhodu

v Trajanovi dobi (115-117), kjer je prišlo do velikega sovraštva med Judi in ostalim

grško govorečim heleniziranim prebivalstvom, ni povzročil preobrata. Spori med

Judi in »Grki« na Vzhodu so bili poznani že od helenistične dobe dalje. Občasno so

izbruhnili v obliki nasilja. Judje v diasporah v helenističnem svetu so prevzeli grški

jezik kot občevalni in deloma tudi liturgični jezik.140

Življenje Judov na Zahodu je potekalo v težjih pogojih. V Rimu je kljub temu

obstajala velika judovska skupnost, ki je bila organizirana v enajstih sinagogah in

je štela okoli pet odstotkov rimskega prebivalstva. Zametki judovske skupnosti

segajo v drugo stoletje pred Kristusom. Zaradi nemirov, ki jih je ta skupnost

povzročala, pa so Judje postajali vedno bolj nepriljubljeni in občasno podvrženi

ostrim ukrepom države. Do prvega izgona Judov iz Rima je prišlo že leta 139 pred

Kristusom, zaradi širjenja njihove vere – prozelitizma. Posamezni konfliktni

primeri so znani tudi iz pozne republikanske dobe. Izmed vseh rimskih oblastnikov

sta bila Cezar in Avgust najbolj naklonjena Judom. Po njunem polstoletnem

obdobju pa je ponovno sledilo obdobje nasprotij med rimsko državo in judovsko

skupnostjo. Senat je v času Tiberijeve vlade (19 po Kristusu) sprejel sklep, s katerim

so izgnali na Sardinijo štiri tisoč za orožje sposobnih osvobojencev judovske vere

139 Rajko Bratož, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana

(Ljubljana, 2007), (dalje kot: Bratož, Rimska zgodovina), str. 418. 140 Bratož, Rimska zgodovina, str. 418-419.

44

in privržence egiptovskih kultov. Sklep je odredil tudi izgon vseh Judov iz Rima,

nato tudi izgon iz Italije, v kolikor do določenega datuma niso opustili svoje vere.

Tri desetletja kasneje je znotraj judovske skupnosti prišlo do nemirov oz. spopadov

zaradi delovanja judovsko-krščanskih misijonarjev, ki so širili Kristusov nauk.

Takratni cesar Klavdij je Jude izgnal. Takšni in podobni dogodki so vedno bolj

povečevali nepriljubljenost Judov, ki pa v splošnem ni nosila predznaka rasizma.

Judje, ki so opustili svojo vero, so lahko postali rimski državljani.141

5.2 Judje in Petoviona

Judje se v literarnih virih na današnjem ozemlju Slovenije in v sosedstvu posebej

ne omenjajo. Dokaj jasno izstopajoča antijudovska polemika v ohranjenih spisih

Viktorina Ptujskega odpira nova vprašanja o morebitni navzočnosti Judov v

Petovioni v drugi polovici tretjega stoletja. Protijudovske puščice se nahajajo v

komentarjih k svetopisemskim besedilom, brez kakršnihkoli časovnih in

prostorskih oznak, a to ni zanesljiv odgovor na vprašanje, ali je polemika splošnega

značaja ali je zgolj odraz škofovih osebnih izkušenj. Viktorinovi spisi so bili

namenjeni domači cerkveni skupnosti, zato je druga možnost vredna zaupanja,

čeprav zanjo ni potrditve.142

V Razlagi Razodetja Viktorin Ptujski nekajkrat omenja Jude. Iz tega lahko

sklepamo, da je manjša skupina Judov bila prisotna tudi v Petovioni in da so

njegove besede bile namenjene Judom, živečim v mestu. Čeprav negativne misli o

Judih krščanskega očeta škofa Viktorina iz druge polovice tretjega stoletja ne

»omogočajo sklepov o eventualni navzočnosti judovske skupnosti v mestu«

Petoviona (Ptuj), to lahko pomeni, da v mestu sicer ni bilo organizirane judovske

skupnosti, posamezniki pa so bili, kar bi bilo glede na velikost mesta dejansko

nadvse logično.

141 Bratož, Rimska zgodovina, str. 418-419. 142 Bratovž, Rimska zgodovina, str. 422; Klemen Jelinčič Boeta, Judje na Slovenskem v srednjem

veku, (Ljubljana, 2009), str. 172.

45

V enem izmed svojih pisem je Viktorin Ptujski zapisal, da pozna obrekovanje

Judov, ki zanj niso Judje, marveč Satanova shodnica, ker jih zbira Antikrist.143 To

nam kaže na negativen odnos do sprejemanja Judov. K temu, da jih skuša obrniti

na »pravo krščansko stran«, kaže s klicanjem Judov h krščanski veri.

V Razlagah Razodetja je zapisano, da Gospod govori po Malahiju: Glejte, pošljem

vam Elija Tesbanca, da približa srca očetov sinovom in človekovo srce k njegovemu

bližnjemu, to je h Kristusu, in to s pokoro. Približati srca očetov k sinovom pomeni

drugi čas klicanja Judov, da bi bili privabljeni k veri ljudstva, ki je prišlo za njimi.

Zato tudi pokaže število tistih, ki bodo verovali izmed Judov, in veliko množico

poganov.144

V ohranjenih spisih Viktorina Ptujskega izstopa vprašanje odnosa kristjanov do

Judov in judovstva. V tem času so zanesljivo obstajale judovske skupnosti v

nekaterih drugih panonskih mestih, pa tudi na območju severnega in vzhodnega

Jadrana. 145

143 Viktorin Ptujski, »Razlaga razodetja in apocalypsin«, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob

1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, ur. Slavko Krajnc (Ptuj, 2003), (dalje kot: Viktorin

Ptujski, »Razlaga razodetja in apocalypsin«), str. 10-11. 144 Viktorin Ptujski, »Razlaga razodetja in apocalypsin«, str. 18. 145 Rajko Bratož, Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki,

(Ljubljana, 2014) (dalje kot: Bratož, Med Italijo in Ilirikom), str. 246.

46

6 KRŠČANSTVO

Krščanstvo je postalo poznano v rimski državi sredi prvega stoletja. Kulturna in

etnična podlaga krščanstva je bil judovski svet v Palestini in diasporah. Odnos do

pripadnikov te skupnosti v rimski državi in družbi je bil podoben odnosu do Judov,

zaradi istega etničnega in geografskega izhodišča. V krščanstvu so videli novo

judovsko sekto, zato so značajske stereotipne predstave, ki so takrat veljale za Jude,

prav tako veljale za kristjane: sovraštvo, okrutnost, spolna iztirjenost.146

V zgodnji dobi je krščanstvo imelo zelo urban značaj. V pomembnejših mestih so

se izoblikovale krščanske skupnosti – »cerkve« (ekklesíai). Sprva so to bile zelo

majhne skupnosti. Praviloma se je v vsakem mestu izoblikovala po ena skupnost,

ki jo je vodil škof. Le-ta je lahko bil izvoljen že v primeru, če je skupnost imela

dvanajst članov. Ureditev skupnosti in njihovi medsebojni odnosi so se v splošnem

oblikovali v skladu s hierarhijo mest v rimskem cesarstvu. Krščanstvo se je širilo

tudi po provincah, kjer večina prebivalstva ni govorila latinskega ali grškega jezika,

ki sta bila jezika uprave in višje izobraženih slojev prebivalstva. Krščanstvo je na

tem področju bistveno prispevalo h kulturnemu in jezikovnemu poenotenju države.

K temu je še dodatno pripomoglo tudi širjenje krščanstva na Zahod, ki je potekalo

predvsem preko vzhodnih grško govorečih skupnostih v velikih mestih – Rimu,

Akvileji, Saloni, Sirmiju, v skromnejših dimenzijah tudi v Petovioni.147

6.1 Preganjanje kristjanov

Za začetnika oziroma »posvetitelja« preganjanj kristjanov velja cesar Neron.

Pravna podlaga za preganjanje kristjanov ni bil Neronov zakon (v kasnejšem

krščanskem izročilu institutum Neronianum). Pri Neronovem preganjanju gre za

sodno-policijski ukrep proti skupini, ki je bila obtožena požiga v Rimu leta 64. Pri

tem je cesar ovrgel sum lastne krivde tako, da je spretno izkoristil v javnosti

sovražno razpoloženje do kristjanov. V desetletjih po Neronovem padcu spori med

kristjani in državo niso poznani. Sledilo je novo obdobje napetih odnosov v zadnjih

146 Bratož, Rimska zgodovina, str. 423. 147 Prav tam, str. 423-424.

47

letih vlade cesarja Domicijana, ki ga krščanska tradicija označuje kot »polovičnega

Nerona«. Iz časa cesarja Domicijana v primerjavi z Neronovim obdobjem izstopa

nekaj sprememb. Ena izmed najbolj odmevnih je bila, da so se kristjani ali vsaj njim

naklonjeni posamezniki pojavili v samem vrhu rimske družbe. Sistematičnega

preganjanja na podlagi zakona proti kristjanom ni bilo.148

Kristjani so dobo hude stiske in velike preizkušnje doživeli tudi pod vlado Decija

(249-251), zaradi edikta, ki je odrejal za vse prebivalstvo države žrtvovanje

državnim bogovom. Ta edikt je sprožil preganjanje kristjanov, ki je bilo bolj

obsežno in sistematično kot vsi prejšnji posegi države. Splošna zapoved žrtvovanja

za kristjane je pomenila zahtevo države, da se odpovedo lastni veri. Med tem ta

zapoved za pripadnika teh kultov ni bila sporna v nobenem oziru. Ob vsem tem je

ta zapoved žrtvovanja pomenila vojno napoved krščanstvu. Četudi edikt očitno ni

izpostavljal kristjanov kot nasprotnikov države, je v praksi pomenil nevarnost za to

versko skupino. Od kristjanov je zahteval zanikanje svoje vere, zato so videli v njem

ukrep, ki je bil usmerjen izrazito proti njihovi veri. Edikt je postavil odnos rimske

države do kristjanov na nove temelje. Medtem ko je bilo v prvem in drugem stoletju

odločilno vprašanje, ali se obtoženi izreka za kristjana, je v času Decijeve vlade bilo

večjega pomena, ali žrtvuje državnim bogovom. Ta edikt je pomenil odločilen

preobrat v zgodovini odnosa države do krščanstva, tako z načinom in obsegom

pritiska na kristjane kot tudi z motivi, ki so državo vodili v tako ravnanje.149

Preganjanje kristjanov se je s smrtjo cesarja Decija v vojni proti Gotom leta 251

prenehalo, saj njegovih ediktov niso več izvajali. Pritisk države na krščanske

skupnosti se je obnovil šest let kasneje, ko je cesar Valerijan štiri leta po nastopu

vlade leta 257 izdal svoj prvi edikt proti kristjanom. Le-ta je od kristjanov zahteval

počastitev bogov. Od njih ni zahteval preprečitve čaščenja njihovega boga, temveč

je zahteval, da poleg svojega boga počastijo tudi vse splošno priznane bogove, »ki

po naravi obstajajo«. Zahteval je, da morajo tisti, ki niso častili rimskih bogov,

priznavati rimsko bogočastje. Ta edikt je poudarjal razliko med čaščenjem rimskih

148 Bratož, Rimska zgodovina, str. 424-426. 149 Prav tam, str. 444-445.

48

državnih bogov, ki ni bilo obvezno, in (formalnim) priznavanjem rimske državne

religije, ki je bilo obvezno. Edikt od kristjanov ni zahteval izstopa iz krščanstva,

ampak samo udeležbo pri državnem kultu. To je bila samo izpolnitev določenih

ritualov, ki je bila lahko le formalna, neodvisna od osebnega prepričanja.150

Prvi Valerijanov edikt ni dal zaželenih rezultatov, zato je leto kasneje cesar izdal

drugi edikt proti kristjanom, ki je bil bistveno ostrejši. Ni meril samo na

duhovščino, temveč tudi na ugledne laike, senatorje, plemiče in uradnike v državni

upravi in na dvoru. Zagrožene so bile hujše kazni, kot so smrtna kazen, konfiskacija

imetja, izgon, prisilno delo. Drugi edikt je pomenil vsebinsko dopolnitev prvega.

Kot prvi je zahteval od kristjanov le formalno počastitev državnih bogov, ne pa

preklica osebnega verskega prepričanja. Poostril je kazni (za klerike smrtna kazen),

z vključitvijo laikov pa je razširil krog prizadetih.151

Valerijanova edikta pomenita nadaljevanje Decijeve politike. V vsebinskem

pogledu pomenita obnovitev Decijevega edikta, čeprav je Valerijan šel prek Decija

v zagroženih kaznih, ki so bile v splošnem hujše, in v ciljni naravnanosti

preganjanja, ki naj bi strlo cerkveno organizacijo. Že prvi edikt je odrejal izgon

klerikov in prepovedoval zbiranje kristjanov, kar je pomenilo prepoved

krščanskega bogoslužja. Z drugim ediktom pa so kazenske določbe samo še bolj

poostrile boj proti krščanstvu. Prizadeti so bili tako posamezniki kot tudi celotna

Cerkev.152

Valerijanovo preganjanje kristjanov je trajalo do leta 260, ko je cesar na pohodu

proti Perzijcem padel v ujetništvo. Njegov sin in sovladar Galien, ki je prevzel

oblast v celotni državi, je hitro in radikalno prekinil očetovo versko politiko. Po

nastopu samostojne vlade je izdal edikt, ki je odrejal konec preganjanja kristjanov.

Vendar to ni pomenilo priznanja krščanstva, bilo je zgolj zaustavitev nasilja nad

krščanskimi skupnostmi. Povrnjena jim je bila posest nad shajališči in pokopališči.

150 Bratož, Rimska zgodovina, str. 445-446. 151 Prav tam, str. 446-447. 152 Prav tam, str. 447.

49

S tem ediktom kristjani niso dobili svobode veroizpovedi. Prav tako ni bil

vzpostavljen novi pravni položaj kristjanov kot posameznikov ali skupnosti.

Posledično ne moremo Galienovega edikta razglasiti kot edikta o verski svobodi

kristjanov.153

Cesar Avrelijan je želel sprožiti preganjanje kristjanov na podlagi Galienovega

edikta. To nam kaže, da Galienova ureditev sama po sebi ni predstavljala trajnega

izboljšanja položaja kristjanov. Cesar Avrelijan se je kljub želji po preganjanju

kristjanov izkazal za vladarja, ki je naklonjen kristjanom in krščanski organizaciji.

Vendar je zaradi vse bolj trdnih namenov, da bi uvedel za vso državo obvezen kult

sončnega boga (Sol Invictus), zase pa uveljavil položaj in naslov absolutističnega

vladarja z božanskimi atributi, spremenil svoj odnos do krščanstva. Med pripravami

na začetek preganjanja je avgusta 275 padel pod roko atentatorjev. Kljub temu, da

je preganjanje šele pripravljal, je veljal za preganjalca. V desetletju med

Avrelijanovo smrtjo in Dioklecijanovim nastopom (284/285) so se pomembnejši

vladarji Prob in Kar z obema sinovoma posvečevali obrambi države pred zunanjimi

sovražniki. Med domnevnimi preganjalci tega obdobja najbolj izstopa Karov sin

Numerijan, ki mu pripisujejo več mučeništev v različnih delih države. Pet

mučeništev mu pripisujejo tudi na slovenskem ozemlju. Spor med državo in

krščanstvom, ki je bil v velikem vzponu, je bil razrešen tri desetletja kasneje z

zmago krščanstva.

Prvi krščanski cesar Konstantin je z vrsto zakonov utrl pot procesu postopnega zlitja

med obema institucijama in s tem ustvaril podlago za nastanek krščanskega

cesarstva pozne antike.154

Krščanska skupnost v Petovioni je živela pod vtisom preganjanj. Viktorin

Petovionski je na vsaj šestih mestih v Razlagi Razodetja meril na preganjanje

kristjanov, pri čemer je posebej poudaril zgled tistih, ki so preizkušnjo prestali.

Odraz slabih odnosov med kristjani in rimskim cesarstvom je obenem tudi

153 Bratož, Rimska zgodovina, str. 447-448. 154 Prav tam, str. 448-449.

50

Viktorinova predstava o rimski državi, ki v njegovih spisih nastopa v podobi

vlačuge in apokaliptične zveri. Njegovo poudarjanje univerzalnosti preganjanja in

vloge senata v njem meri morda na Decijevo preganjanje, zanesljivo historično

ozadje pa ima v drugem Valerijanovem ediktu proti kristjanom, ki ga je cesar poslal

v potrditev v senat.155

6.2 Viktorin Ptujski (Petovionski) in njegovo delovanje v Petovioni

V Petovioni je deloval krščanski pisec, Viktorin Ptujski. Ime prvega znanega

petovionskega škofa je latinsko, vendar nam to dejstvo o njegovem izvoru pove bolj

malo. Latinska imena so bila razširjena tudi na Vzhodu in so jih ravno med kristjani

imeli večkrat pravi Grki in vzhodnjaki. Mnogi znanstveniki so na podlagi

Hieronimove opazke, da je Viktorin bolje obvladal grški kakor latinski jezik,

sklepali, da je bil po rodu Grk in da je v Petoviono prišel iz Vzhoda. Vendar je ta

oznaka, po mnenju nekaterih znanstvenikov, sama po sebi nesmiselna.

Najustreznejša razlaga k Hieronimovi opazki je, da je Viktorin izhajal iz jezikovno

in etnično mešanega ozemlja, kjer se je lahko naučil obeh jezikov. Jezikovno in

etnično mešani otoki so bila velika mesta na Zahodu, ki so od drugega stoletja

naprej imela več grško govorečega prebivalstva. Med taka mesta je spadala tudi

Petoviona, ki je v tretjem stoletju imela znaten delež prebivalstva, ki je bilo grško-

orientalskega porekla. Torej je najbolj smiselno, da lociramo Viktorinovo

domovino v samo Petoviono.156

Viktorin Ptujski je bil imenovan za petovionskega škofa v drugi polovici tretjega

stoletja. V svojih delih, recimo v Razlagi Razodetja, je zavračal rimsko državo. Iz

tega sklepajo, da je bila krščanska skupnost na tem območju že pred prihodom

Viktorina dobro organizirana, številčno močna in hierarhično dobro konstruirana.

155 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 244 156 Rajko Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od

začetkov do nastopa verske svobode (Ljubljana, 1986) (dalje kot: Bratož, Krščanstvo v Ogleju), str.

277-278.

51

V tistem obdobju je Petoviona spadala pod sedež v Akvileji in Viktorina je najbrž

posvetil oglejski škof.157

Navzočnost različnih narodnosti, jezikov in veroizpovedi (od poganskih, judovske

in krščanske), do raznovrstnih zmot, kot so gnosticizem, montanizem,

antitrinitarizem, maniheizem158, ki so se širile v Viktorinovem času, predvsem pa

nenehna nevarnost preganjanj, kot tudi sama preganjanja kristjanov, jasno

razodevajo težko misijonsko poslanstvo sv. Viktorina med takratnimi prebivalci

Petovione. V Hieronimovih očeh je bil Viktorin »columna ecclesiae« oziroma

močan steber Cerkve, saj je bil prvi ekseget v latinskem jeziku (tisti, ki je na Zahod

uvedel razlago celih knjig Svetega pisma). Hieronim je v opisu Viktorina navedel,

da je to mož, ki s svojo skromnostjo, blagostjo in značajem kaže na to, da nikomur

ne nastavlja zank in spletk, ampak je do vsakega odkritosrčen, tako do prijatelja kot

tudi do sovražnika. Ta opis razodeva tudi njegov čas, ki je čas mnogih krivih

razlagalcev krščanskega nauka. Viktorina pa Hieronim prišteva k množici

zagovornikov Katoliške cerkve, ki so branili večne resnice zoper nasilne zmote. V

ta namen je Viktorin neumorno oznanjal s pisano in ustno besedo Božji nauk, ki je

bil razodet v Svetem pismu. Napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam,

k preroku Izaiju, Ezekielu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, Matejevemu

evangeliju in Razodetju sv. Janeza. Pripisujejo mu tudi druga dela, npr. spis Proti

krivovercem (Adversus omnes haereses).159

Viktorin se je v prvi vrsti posvetil komentarjem Svetega pisma. Bil je, kot rečeno,

prvi latinski ekseget in s tem je postal začetnik nove literarne smeri v latinski

157 Slavko Krajnc, »Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega«, v: Mednarodni

znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, Zbornik razprav, ur. Slavko

Krajnc (Ptuj, 2003) (dalje kot: Krajnc, »Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega«), str. 159-160. 158 Gnosticizem postavlja namesto vere na prvo mesto spoznanje kot edino sredstvo odrešenja in

zedinjenja z Bogom; manihejstvo je zmes budizma in krščanstva s poudarkom na delitvi na luč in

temo, duhovno in tvarno; montanizem je nauk, ki uči, da se morajo kristjani pripraviti na skorajšnji

drugi Kristusov prihod, in sicer s strogim postom, odpovedjo svetu, zavračanjem poroke in

sprejetjem mučeništva.

Krajnc, »Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega«, str. 160. 159 Slavko Krajnc, Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega, str. 160-161; Maria

Veronese, »Vpliv Viktorina Ptujskega na oglejske pisce«, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob

1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, Zbornik razprav, ur. Slavko Krajnc (Ptuj, 2003), str. 211.

52

cerkveni književnosti. Le-ta je šele slabo stoletje kasneje, z Ambrozijem in

Hijeronimom, doživela pravi razcvet. Dejstvo, da se je Viktorin ob koncu tretjega

stoletja v Petovioni posvečal eksegetskim študijam, je posreden dokaz za precej

razvito krščansko življenje v mestu.160

Viktorin je bil kot škof voditelj krščanske skupnosti, v kateri so bili prvi bralci

njegovih spisov. Vanje je vnesel predstave, miselnost in zlasti aktualna vprašanja

svoje dobe. S tem dajejo njegova besedila vpogled v domačo krščansko skupnost.

Ta je bila prostorsko oddaljena od središč krščanstva na Vzhodu in Zahodu, saj sta

bili tedanji najbližji središči Rim in zahodna Mala Azija, bolj oddaljena pa so bila

ona na sirsko-palestinskem območju, v Egiptu, Afriki in Galiji. Viktorinove

teološke predstave odražajo vplive tedanjih središč krščanstva, med katerimi sta po

pomenu izstopali sirsko-palestinsko in maloazijsko območje.161

Krščanska skupnost v Petovioni je bila v času Viktorinovega delovanja, ki pade v

zadnje obdobje štiridesetletnega »verskega miru« po Galienovem ediktu iz leta 260

in pred začetek Dioklecijanovega preganjanja kristjanov, organizirana kot škofija.

Podobno je bilo v nekaterih drugih večjih mestih Panonije. To dejstvo kaže na

zadostno velikost krščanske skupnosti, na njeno samozadostnost in cerkveno

organiziranost.162

Iz tega je moč sklepati, da je krščanstvo bilo v mestu razvito že dlje časa. Od pojava

prvih kristjanov ali skupin kristjanov do ustanovitve škofije je gotovo preteklo več

desetletij. Ob tem niti ni znano, ali je bil Viktorin prvi petovionski škof ali je imel

kakšnega predhodnika. Analize Viktorinovih spisov oziroma njegove ideološke

polemičnosti nas pripeljejo do ugotovitve, da je krščanstvo v Petovioni moralo

živeti celotno tretje stoletje, da je torej pognalo korenine po vsej verjetnosti že v

severski dobi.163

160 Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 284-285. 161 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 243. 162 Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 281. 163 Prav tam, str. 281.

53

Predpostavljamo lahko, da se je v Petovioni uveljavilo krščanstvo v vseh družbenih

plasteh, tudi med premožnimi meščani (homines locupletes) in celo med mestnimi

dostojanstveniki (in dignitatibus collocati). Skupnost, ki je bila organizirana kot

škofija, je razpolagala z nepremičninskim imetjem, ki ji je omogočalo normalno

versko življenje (kultni prostor, pokopališče, knjižnico).164 Viktorin se je pri svojem

delu opiral na bogato knjižnico krščanskih spisov, predvsem grških in v majhni meri

latinskih. Po navadi tedanjih učenjakov je znal Biblijo na pamet in jo je navajal

(včasih tudi napačno) po spominu in na opisen način. Posledično pa je moral imeti

v rokah znaten del ogromnega Origenovega opusa, spise mučenca Hipolita in

Ireneja Lugdunskega, pa tudi spise Afričanov Tertulijana, Minucija Feliksa in

Ciprijana, da je lahko črpal iz njih znanja in navdih.165

Sodeč po Viktorinovih zapisih je bila krščanska skupnost v Petovioni jezikovno in

etnično precej raznolika. Viktorin je za vrsto pojmov uporabljal samo grške ali

hebrejske izraze. Ob tem pa je uporabljal tudi ustrezne latinske izraze. Kljub temu,

da je škof bolje obvladal grščino, je pisal v latinščini. To nam nakazuje na njegov

interes uveljaviti krščanstvo med večinskim latinsko govorečim prebivalstvom.

Njegovo poglavitno literarno delo, razlaga svetopisemskih knjig, je bilo tedaj

najbolj zahtevno delo krščanske književnosti. Posledično je bilo namenjeno zgolj

izobraženim kristjanom. Iz tega sklepajo, da je bila Viktorinova ciljna krščanska

skupnost izobražena.166

Datuma in kraja Viktorinove smrti nam Hieronim ne sporoča. Iz dejstva, da omenja

Viktorina kot mučenca v svojem kronološko zasnovanem delu o krščanskih

pisateljih za Anatolijem iz Laodiceje, ki je umrl pred začetkom Dioklecijanovih

preganjanj, in pred Pamfilom iz palestinske Cezareje, ki je umrl mučeniške smrti

pod Maksiminom Dajo leta 309, sledi sklep, da je bil Viktorin žrtev

Dioklecijanovega (oz. Galerijevega) preganjanja kristijanov. Iz Hieronimovega

164 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 244. 165 Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 282 166 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, str. 244.

54

poročila moremo sklepati, da je bil edini krščanski pisec, ki je umrl mučeniške smrti

pod cesarjem Dioklecijanom.167

Koledarski dan mučeništva je ohranila krščanska tradicija, ki poroča, da je bil

Viktorin usmrčen drugega novembra. Način usmrtitve ni znan. Po običajnih

postopanjih oblasti s krščanskimi dostojanstveniki in analogijah iz drugih mest v

Noriku in Panoniji ter po poznem likovnem izročilu, ki ga upodablja s palmovo

vejico in mečem v rokah, je moč sklepati, da je bil po predhodnem mučenju

obglavljen. Oblastnikom ni uspelo uničiti njegovih posmrtnih ostankov. Le-ti so se

prvič v pisnih virih pojavili šele leta 1475. To dejstvo sproža dvome glede kraja

Viktorinovega mučeništva. Skupaj z Viktorinovimi se namreč omenjajo tudi

relikvije svetega Florijana, ki naj bi bile prenesene v samostan (svetega Florijana)

v bližini Ennsa. Ob tem se znanstvenikom poraja vprašanje, ali je bil morda

Viktorin Ptujski bil usmrčen v glavnem mestu Obrežnega Norika, tako kakor sveti

Florijan in njegovi spremljevalci. Vendar je malo verjetna možnost, da bi ga

doletela smrt v sosednji provinci, kot denimo Kvirina iz Siscije. Edini smiselni

odgovor na vprašanje, kako in kdaj so Viktorinove relikvije prispele v Obrežni

Norik, je, da so v drugi polovici petega stoletja po zaslugi vnetega prizadevanja

svetega Severina, ki je zbiral relikvije mučencev za noriške cerkve, relikvije

prispele na omenjeno lokacijo.168

6.3 Zgodnjekrščanske cerkve v Petovioni

V Petovioni je bilo nekaj zgodnjekrščanskih cerkva. Odkritih je bilo nekaj

mozaikov in gradbenih členov na območju že prej postavljene bazilike na

Panorami. Druga cerkev je bila na vzhodnem delu Grajskega griča, tretja na

prostoru današnje proštijske cerkve, četrta na Spodnji Hajdini, peta na Zgornjem

Bregu, šesta pa bi naj bila na Rogoznici, kjer so našli dva zgodnjekrščanska

svečnika.169

167 Bratož, Krščanstvo v Ogleju, str. 282 168 Prav tam, str. 282-284. 169 Lamut, »Poetovio v rimskem obdobju«, str.168.

55

7 ZAKLJUČEK

Religija je skozi zgodovino odigrala pomembno vlogo in le-to ima tudi danes. Bila

je in je še vedno prisotna v življenju ljudi. Skozi zgodovino je imela veliko večjo

veljavo. V zadnjih desetletjih deloma izgublja na svojem pomenu. Morebiten vzrok

za to so različna politična prepričanja in zapostavljanje religijskih resnic. Kljub

temu pa ne moremo spregledati dejstva, da se je religija skozi zgodovino

spreminjala. Prvotna verovanja ljudi v nadnaravna božanstva so si zelo različna. To

nam potrjuje dejstvo, da so že v antični Petovioni verstva bila raznolika. Predstaviti

omenjeno raznolikost je bil glavni namen magistrskega dela. Vse predhodno

zastavljene cilje smo izpolnili.

V magistrskem delu smo predstavili raznolikost religij v antični Petovioni.

Povzamemo lahko, da so se ob »tradicionalnih« rimskih bogovih (politeizem)

vedno bolj uveljavljala »nova« verstva. Staroselci so častili bogove svojih

prednikov, prednjačili so keltski kulti. Priseljenci z Vzhoda so prinesli kulte z

orientalskimi koreninami. Tako keltski kulti tako tudi orientalski kulti so že

nakazovali nekatere značilnosti monoteističnih ver. Kulti so vedno bolj pridobivali

veljavo in v določenem obdobju so bili veliko pomembnejši kakor monoteistični

veri – judovstvo in krščanstvo, ki sta pridobivali vedno več častilcev. Slednji sta

bili skozi rimsko zgodovino zelo preganjani veri. V verskem miru so kristjani v

antičnem Rimu končno lahko zaživeli komaj pod cesarjem Konstantinom.

Ob vseh ugotovitvah in raziskovanju lahko potrdimo vse tri raziskovalne hipoteze.

Prva hipoteza trdi, da je Petoviona bila večji regijski center v Panoniji. To trditev

nam potrjuje dejstvo, da je Petoviona imela naziv Colonia Ulpia Traiana Poetovio.

S tem nazivom je pridobila samoupravne pravice z visokim mestnim rangom. Prav

tako je bila sedež davčnih in mnogih drugih osrednjih uradov. V antični Petovini so

bile še poštna in mitninska postaja, sodna služba, mestna zemljiška knjiga –

kataster.

Potrjujemo tudi drugo hipotezo, ki trdi, da so poleg tradicionalnih rimskih bogov

(politeizem) bili razviti orientalski kulti, ki so že nakazovali na monoteizem.

56

Hipotezo lahko dodatno potrdimo z dejstvom, da so se v Petovioni uveljavljali tudi

različni kulti, ki so imeli keltske korenine. Med kulte, ki so prihajali z Vzhoda,

spadajo kult Izide, Kult Velike matere bogov (Magna mater), Sol, kult Danubijskih

konjenenikov in kult Mitre – mitraizem. Le-ta je v Petovioni bil najbolj razširjeni

kult. Uvrščamo ga med henoteistične religije, kar pomeni, da so različni bogovi

samo različne pojavne podobe enega in istega vrhovnega boga, v tem primeru

Mitra. Na podlagi tega dejstva lahko trdimo, da je mitraizem že kazal zametke

monoteistične religije.

Potrjujemo tudi tretjo hipotezo, ki trdi, da se je s tretjim stoletjem v mesto razširilo

tudi krščanstvo, ki je takrat sodilo med nezaželena verstva v rimskem imperiju. O

močni krščanski skupnosti v antični Petovioni nam pričajo zapisi Viktorina

Petovinskega, ki je v času svojega delovanja (tretje stoletje) v svojih spisih

zapisoval komentarje k Bibliji, komentarje proti Rimski državi in Judom. Iz

Viktorinovih spisov lahko sklepamo, da je v Petovini bila razvita manjša judovska

skupnost ali je v njej živelo vsaj nekaj aktivnih judovskih posameznikov.

Krščanstvo je bilo dolgo preganjano. Vladarji v rimski državi so želeli preprečiti

njegovo širjenje, saj naj bi ogrožalo tradicionalne kulte. Kljub temu, da mitraizem

nikoli ni bil priznan kot uradna religija, so v določenem obdobju vladarji celo bolj

podpirali mitraizem z Vzhoda, ki je bil v tretjem stoletju med največjimi religijami

na svetu, kot krščanstvo. Pod okriljem preganjanja krščanstva so kristjane mučili in

jih ubijali. Mučeniške smrti je umrl tudi Viktorin Ptujski.

Vsaka religija, ki obstaja, govori o dobroti in strpnosti do drugačnih. Ravno to je

običajno velik problem, saj zaradi različnih verskih prepričanj prihaja do sporov in

vojn. Morda bi se postmoderna družba morala zavedati dejstva, da za svoje zanamce

moramo pustiti svet v boljšem stanju, v stanju brez vojn in preganjanj. Ali pa smo

se premalo naučili iz zgodovine?

57

LITERATURA IN VIRI

Bratož Rajko, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske Cerkve od začetkov

do nastopa verske svobode (Teološka fakulteta v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve in

Filozofska fakulteta v Ljubljani, Znanstveni inštitut, Ljubljana 1986).

Bratož Rajko, Med Italijo in Ilirikom: Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki

(Znanstvena založba Filozofske fakultete: Zveza zgodovinskih društev Slovenije: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana 2014).

Bratož Rajko, Rimska zgodovina. Del 1, Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana (Zveza

zgodovinskih društev Slovenije: Študentska založba: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2007).

Ciglenečki Slavko, »Pozni sledovi kulta Velike matere bogov (Magna mater) in odmevi v izročilu«,

v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba, Mednarodno

znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič, Mojca, Kolar, Nataša in Arih, Aleš (Pokrajinski muzej

Ptuj, Ptuj 1999).

Hume David, Naravna zgodovina religije (Študentska založba, Ljubljana 2001).

Jelinčič Boeta Klemen, Judje na Slovenskem v srednjem veku (Slovenska matica, Ljubljana 2009).

Krajnc Slavko, »Življenje, češčenje in upodobitve sv. Viktorina Ptujskega«, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, Zbornik razprav, ur. Slavko

Krajnc (Minoritski samostan sv. Viktorina: Nadžupnijski urad sv. Jurija, Ptuj 2003).

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Božanstvi Drave in Donave«, Tednik,

15. oktober 1992, letnik 45, št. 41. Pridobljeno 13.9.2016,

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

29FHIXVL/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d41%40AND%40yea

r%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Danubijski konjeniki« Tednik, 30. december 1992, letnik 45, št. 52. Pridobljeno 13.9.2016,

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

ZGHRHQAN/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d52%40AND%40

year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DE

SC&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Diana«, Tednik, 7. maj 1992, letnik 45,

št. 18. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

49AYT9XH/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d18%40AND%40ye

ar%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Epona«, v: Tednik, 1. oktober 1992,

letnik 45, št. 39. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

94MMAJNN/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d39%40AND%40y

ear%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DES

C&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Flora«, Tednik, 11. junij 1992, letnik 45,

št. 23. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

WTOA2X2G/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d23%40AND%40y

ear%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DES

C&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

58

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Fons«, Tednik, 18. junij 1992, letnik 45,

št. 23. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

WTOA2X2G/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d23%40AND%40y

ear%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DES

C&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Fortuna«, Tednik, 26. junij 1992, letnik

45, št. 25. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

HHB1L8WC/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d25%40AND%40y

ear%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Izida in Serapis«, Tednik, 14. januar

1993, letnik 46, št. 2. Pridobljeno 13.9.2016 http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

FY6IU1WL/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d2%40AND%40yea

r%3d1993%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-33&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovine, Junona«, Tednik, 6. februar 1992, letnik

45, št. 5, str. 5. Pridobljeno 12.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

TB9H8WY1/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC&sort=date&node=besedila%2f1&pageSize=25&fyear

=1992&page=2.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Jupiter«, Tednik , 9. januar 1992, letnik

45, št. 1. Pridobljeno 12.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

OGVE00HA/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d1%40AND%40ye

ar%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Liber in Libera«, Tednik, 4. junij 1992,

letnik 45, št. 22. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-S7BEULBF/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d22%40AND%40ye

ar%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Mars«, Tednik, 27. februar 1992, letnik

45, št. 8. Pridobljeno 13.9.2016

http://www.dlib.si/results/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d8%40

AND%40year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sor

tDir=DESC&sort=date&node=besedila/1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Merkur«, Tednik, 30. april 1992, letnik

45, št. 17. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/results/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d17%4

0AND%40year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&s

ortDir=DESC&sort=date&node=besedila/1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Minerva«, Tednik, 20. februar 1992,

letnik 45, št. 7. Pridobljeno 13.9.2016,

http://www.dlib.si/results/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d7%40

AND%40year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sor

tDir=DESC&sort=date&node=besedila/1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Mitraizem«, Tednik, 4.februar 1993, letnik 46, št. 5. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

EYPU2SV8/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d5%40AND%40yea

59

r%3d1993%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-33&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Priap«, Tednik, 21. maj 1992, letnik 45,

št. 20. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

H4SOIFMZ/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d20%40AND%40ye

ar%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Silvan«, Tednik, 14. maj 1992, letnik

45, št. 19. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-VXZUMOQC/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d19%40AND%40

year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DE

SC&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Sol, bog Sonca«, Tednik, 27. avgust

1992, letnik 45, številka 34. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

HQTKUCLP/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d34%40AND%40y

ear%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DES

C&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Termin«, Tednik, 28. maj 1992, letnik 45, št. 21. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

18VJ7ECT/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d21%40AND%40yea

r%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Velika mati (lat. Mater magna) ali

Kibela«, Tednik, 7. januar 1993, letnik 46, št. 1. Pridobljeno 13.9.2016,

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

POK884Y3/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d1%40AND%40year

%3d1993%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC&

sort=date&node=besedila%2f1-738-33&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Petovione, Venera«, v: Tednik, 19. marec 1992, letnik

45, št. 11. Pridobljeno 13.9.2016,

http://www.dlib.si/results/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d11%4

0AND%40year%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&s

ortDir=DESC&sort=date&node=besedila/1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane in Kolar Nataša, »Bogovi rimske Poetovione, Vulkan«, Tednik, 9. april 1992, letnik

45, št. 14. Pridobljeno 13.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

HFIBMT7U/?query=%27source%3d%C4%8Dasopisje%40AND%40issue%3d14%40AND%40ye

ar%3d1992%40AND%40srel%3dTednik+(Ptuj)%27&browse=%C4%8Dasopisje&sortDir=DESC

&sort=date&node=besedila%2f1-738-32&pageSize=25.

Lamut Brane, »Poetovio v rimskem obdobju«, v: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino,

40, št. 3 (1992), (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Sekcija za krajevno zgodovino, Ljubljana

1992). Pridobljeno 12.9.2016, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-

U4KDWI9C/?query=%27keywords%3dbrane+lamut%27&pageSize=25.

Lavrič Miran in Flere Sergej, »Razlage religije z vidika sodobnih teorij evolucijske psihologije«,

Anthropos 39, št. 3/4 (2007) (Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo, Ljubljana

2007).

Lubšina Tušek Marija, »Petoviona in njene mestne četrti«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen: katalog razstav, ur. Irena Lazar (Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj, Pokrajinski muzej

Celje, Ptuj 2004).

60

Mikl-Curk Iva, »Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji«, v: Ptujski arheološki zbornik, ob

100-letnici muzeja in muzejskega društva, ur. Brane Lamut (Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1993).

Mikl Curk Iva, »Rimska svetišča na slovenskem kot urbanistični fenomen«, v: Archaeologia

Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu, mitraizem in njegova doba, ur. Mojca Vomer Gojkovič,

Nataša Kolar in Aleš Arih (Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1999).

Pavićević Vuko, Sociologija religije (Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd 1988).

Stark Rodney in Sims Bainbridge William, Teorija religije (Fakulteta za družbene vede, Knjižna zbirka Kult: zbirka za sodobna religijska, kulturna in družbena vprašanja, Ljubljana 2007).

Šašel Kos Marjeta, Pre-Roman divinities of the Eastern Alps and Adriatic, (Narodni muzej

Slovenije, Ljubljana 1999).

Tello Antonio, Palacio Jean in Coma-Cros, Daniel, Vodnik po svetovnih verstvih s kratkim

pregledom verstev na Slovenskem (Tehniška založba Slovenije, Ljubljana 2006).

Tomanič Fevremov Marjana, »Obrtiniške delavnice Petovione«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen,

katalog razstav, ur. Irena Lazar (Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj, Pokrajinski

muzej Celje, Ptuj 2004).

Tušek Ivan, »Peti mitrej na Ptuju«, v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem cesarstvu,

mitraizem in njegova doba, Mednarodno znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič, Mojca, Kolar,

Nataša in Arih, Aleš (Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1999).

Veronese Maria, »Vpliv Viktorina Ptujskega na oglejske pisce«, v: Mednarodni znanstveni simpozij

ob 1700-letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, Zbornik razprav, ur. Slavko Krajnc (Minoritski

samostan sv. Viktorina: Nadžupnijski urad sv. Jurija, Ptuj 2003).

Viktorin Ptujski, »Razlaga razodetja in apocalypsin«, v: Mednarodni znanstveni simpozij ob 1700-

letnici smrti sv. Viktorina Ptujskega, Zbornik razprav, ur. Slavko Krajnc (Minoritski samostan sv. Viktorina: Nadžupnijski urad sv. Jurija, Ptuj, 2003).

Vomer Gojkovič Mojca, »Petovionski mitreji«, v: Archaeologia Poetovionensis, Ptuj v rimskem

cesarstvu, mitraizem in njegova doba, Mednarodno znanstveno srečanje, ur. Vomer Gojkovič,

Mojca, Kolar, Nataša in Arih, Aleš (Pokrajinski muzej Ptuj, Ptuj 1999).

Vomer Gojkovič Mojca, »Zgodovinski oris Petovione«, v: Rimljani: steklo, glina, kamen: katalog

razstav, ur. Irena Lazar (Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj, Pokrajinski muzej

Celje, Ptuj 2004).

Vomer Gojkovič Mojca in Kolar Nataša, Od poganstva do krščanstva: verstva v Petovioni

(Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2013).

Vomer Gojkovič Mojca in Žižek Ivan, Pot v neznano (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Ptuj 2015).

Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, ur. D. Božič (Založba

Modrijan, Ljubljana 1999).