Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za umetnostno zgodovino

MAGISTRSKO DELO

Vesna Ocvirk

Maribor 2018

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za umetnostno zgodovino

Vesna Ocvirk

BAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA IN OPREMA V ŽUPNIJI

SEVNICA

Sacred baroque architecture and furniture in the parish of Sevnica

Magistrsko delo

Mentor: doc. dr. Franci Lazarini

Maribor 2018

Lektorica: Maja Budin, mag. prof. slov. jez. in knj.

Prevajalka: Ksenija Pečnik, prof. slov. jezika in pred. uč. angl. jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Franciju Lazariniju za vso strokovno pomoč pri

nastajanju tega magistrskega dela.

Iskreno se zahvaljujem župniku g. Vinku Štruclju, ki mi je kadarkoli omogočil

vpogled v župnijsko kroniko ter ogled vseh cerkva. Hvala za razumevanje in vso

podporo pri raziskovanju.

Zahvala gre tudi vsem uslužbencem Nadškofijskega arhiva Maribor, ki so mi

pokazali arhivske vire v sevniških cerkvah.

Hvala lektorici in prevajalki.

Največja zahvala pa gre moji družini, ki me je spodbujala in nenehno opominjala,

da zmorem.

Hvala vsem!

IZJAVA

Podpisana Vesna Ocvirk, rojena 1. 3. 1990, študentka Filozofske fakultete Univerze

v Mariboru, študijskega programa Umetnostna zgodovina, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Baročna sakralna arhitektura in oprema v župniji

Sevnica pri mentorju doc. dr. Francu Lazariniju, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj: Maribor

Datum:

_________________________________

(podpis študenta-ke)

i

POVZETEK

Predmet pričujočega magistrskega dela je baročna sakralna arhitektura in oprema v

župniji Sevnica, ki je največja župnija po številu cerkva v celjski škofiji, saj šteje

poleg župnijske cerkve še trinajst podružničnih cerkva. Ker je zelo malo strokovne

literature o omenjeni župniji in njenih cerkvah, sem se odločila, da skušam to vrzel

zapolniti s tem magistrskim delom.

Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del vsebuje topografski popis

podružničnih cerkva, in sicer: sv. Florijana v starem mestnem jedru, Matere Božje

v Šmarju, sv. Ane nad Šmarjem, sv. Roka nad Sevnico, sv. Martina v Lamperčah,

sv. Lovrenca na Žabjeku, sv. Urha na Gornjem Brezovem, sv. Janeza na Dolnjem

Brezovem, sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu, sv. Štefana v Vranju, sv. Neže v

Zagradcu in Marije Vnebovzete na Grački gori. V drugem delu je poudarek na

baročni arhitekturi in opremi – njihovi dataciji, avtorstvu ipd. Ker ni veliko virov

in literature, smo narejene primerjave s sosednjimi župnijami ter sevniško sakralno

umetnost skušali umestiti v širši okvir slovenske baročne sakralne umetnosti.

Anica Cevc je pripisala dve sliki s stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka nad Sevnico

slikarju Valentinu Metzingerju. Cilj magistrske naloge je ugotoviti avtorstvo ter

datacijo vse baročne opreme v podružničnih cerkvah župnije Sevnica. Izkazalo se

je, da ne moremo z gotovostjo trditi, za katero umetniško roko gre pri posamezni

podružnici, vendar lahko govorimo o nekaterih sorodnostih. Vemo, da je bila

Sevnica podružnica videmske pražupnije in posledično pod okriljem

kostanjeviškega samostana, zato smo morebitne povezave iskali tudi pri sosednjih

župnijah.

KLJUČNE BESEDE:

župnija Sevnica, barok, sakralna arhitektura, cerkvena oprema.

ii

SUMMARY

The subject of this Master’s thesis is sacred baroque architecture and furniture in

the parish of Sevnica, which is the largest parish by the number of churches in the

diocese of Celje, since it has thirteen branch churches in addition to the parish

church. Because there is very little professional literature about the discussed parish

and its churches, I decided to fill this gap with this Master’s thesis.

The Master’s thesis is divided into two parts. The first part contains a topographic

census of the following branch churches: St. Florian in the old town centre, Mother

of God in Šmarje, St. Anna above Šmarje, St. Rok above Sevnica, St. Martin in

Lamperče, St. Lawrence at Žabjek, St. Urh at Gornje Brezovo, St. John at Dolnje

Brezovo, St. Benedict at Žigrski Vrh, St. Stephan in Vranje, St. Neža in Zagradec

and St. Marry at Gračka gora. The second part emphasises baroque architecture and

furniture – its dating, authorship etc. Because there are not many sources and

literature, we compared the parish of Sevnica with neighbouring parishes and tried

to place the sacred art of Sevnica into a wider framework of the Slovenian sacred

baroque art.

Anica Cevc has assigned two paintings from the side altars in the Church of st. Rok

above Sevnica to the painter Valentin Metzinger. The aim of the Master’s thesis is

to determine the authorship and dating of all the baroque furniture in branch

churches of the parish of Sevnica. It turned out that we cannot say with certainty,

whose artistic hand was involved in individual branches, but we can point out some

similarities. We know that Sevnica was a branch of the grand parish of Videm and

consequently under the auspices of the monastery of Kostanjevica; therefore, we

were also looking for possible connections in neighbouring parishes.

KEY WORDS:

parish of Sevnica, baroque, sacred architecture, church furniture.

iii

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................. 1

1.1 Namen ...................................................................................................... 2

1.1.1 Uporabljeni viri ................................................................................. 3

2 Zgodovinski oris župnije Sevnica ........................................................................ 8

3 Viri za zgodovino in umetnostno zgodovino župnije Sevnica ........................... 11

4 Umetnostnozgodovinski oris cerkva .................................................................. 14

4.1 Sv. Florijan v Florjanski ulici ...................................................................... 14

4.2 Mati Božja v Šmarju .................................................................................... 24

4.3 Sv. Ana nad Šmarjem .................................................................................. 32

4.4 Sv. Rok nad Sevnico ................................................................................... 42

4.5 Sv. Lovrenc na Žabjeku ............................................................................... 56

4.6 Sv. Urh na Gornjem Brezovem ................................................................... 66

4.7 Sv. Janez na Dolnjem Brezovem ................................................................. 70

4.8 Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu .................................................................. 75

4.9 Sv. Štefan v Vranju ..................................................................................... 80

4.10 Sv. Neža v Zagradcu ................................................................................. 85

4.11 Marija Vnebovzeta na Grački gori ............................................................ 92

5 Baročna sakralna umetnost v župniji Sevnica .................................................... 98

5.1 Sevnica ........................................................................................................ 98

5.1.1 Arhitektura ............................................................................................ 98

5.1.2 Kiparstvo ............................................................................................... 99

5.1.3 Slikarstvo ............................................................................................ 103

6 SKLEP ............................................................................................................. 109

7 VIRI ................................................................................................................. 112

8 LITERATURA ................................................................................................. 113

iv

KAZALO SLIK

Slika 1: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, pročelje cerkve ............................... 15

Slika 2: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, nastavek glavnega oltarja ............... 18

Slika 3: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, glavni oltar ...................................... 19

Slika 4: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, atika pod prižnico ........................... 20

Slika 5: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, del trona, prislonjen na zahodno steno

ladje ....................................................................................................................... 20

Slika 6: p. c. sv. Florjana, Florjanska ulica, zahodni stranski oltar ....................... 22

Slika 7: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, vzhodni stranski oltar ..................... 22

Slika 8: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, prižnica ........................................... 23

Slika 9: p. c. Matere Božje, Šmarje (vir: splet) ..................................................... 24

Slika 10: p. c. Matere Božje, Šmarje ..................................................................... 25

Slika 11: p. c. Matere Božje, Šmarje, glavni oltar ................................................ 28

Slika 12: p. c. sv. Matere Božje, Šmarje, južni stranski oltar ............................... 29

Slika 13: p. c. Matere Božje, Šmarje, severni stranski oltar ................................. 30

Slika 14: p. c. Matere Božje, Šmarje, baldahin prižnice ....................................... 31

Slika 15: p. c. sv. Ane, Šmarje (vir: splet) ............................................................ 32

Slika 16: p. c. sv. Ane, Šmarje .............................................................................. 33

Slika 17: p. c. sv. Ane, Šmarje, freska v vhodni lopi ............................................ 34

Slika 18: p. c. sv. Ane, Šmarje, angelska glavica na vhodni lopi ......................... 35

Slika 19: p. c. sv. Ane, Šmarje, glavni oltar .......................................................... 36

Slika 20: p. c. sv. Ane, Šmarje, severni stranski oltar ........................................... 38

Slika 21: p. c. sv. Ane, Šmarje, južni stranski oltar .............................................. 39

Slika 22: p. c. sv. Ane, Šmarje, prižnica ............................................................... 40

Slika 23: p. c. sv. Roka, Drožanje ......................................................................... 42

Slika 24: p. c. sv. Roka, Drožanje, notranjščina ................................................... 45

Slika 25: p. c. sv. Roka, Drožanje, glavni oltar ..................................................... 47

Slika 26: p. c. sv. Roka, Drožanje, severni stranski oltar ...................................... 49

Slika 27: p. c. sv. Roka, Drožanje, južni stranski oltar ......................................... 51

Slika 28: p. c. sv. Roka, Drožanje, prižnica .......................................................... 53

v

Slika 29: p. c. sv. Roka, Drožanje, oljna slika v zakristiji .................................... 54

Slika 30: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek ...................................................................... 56

Slika 31: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja ......... 59

Slika 32: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja................................................................................................................. 60

Slika 33: p. c . sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja................................................................................................................. 61

Slika 34: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja................................................................................................................. 61

Slika 35: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja................................................................................................................. 62

Slika 36: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja 63

Slika 37: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo .............................................................. 66

Slika 38: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo, glavni oltar .......................................... 69

Slika 39: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo ............................................. 71

Slika 40: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo, glavni oltar ......................... 73

Slika 41: p. c. sv. Janeza Krstnika, Doljne Brezovo, južni stranski oltar ............. 74

Slika 42: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh ............................................................. 75

Slika 43: p. c. sv. Benedikta, Žigrski vrh, glavni oltar .......................................... 78

Slika 44: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh, oltar v kapeli sv. Antona Padovanskega

............................................................................................................................... 79

Slika 45: p. c. sv. Štefana, Vranje ......................................................................... 80

Slika 46: p. c. sv. Štefana, Vranje, glavni oltar ..................................................... 82

Slika 47: p. c. sv. Štefana, Vranje, severni stranski oltar ...................................... 83

Slika 48: p. c. sv. Štefana, Vranje, južni stranski oltar ......................................... 84

Slika 49: p. c. sv. Neže, Zagradec ......................................................................... 85

Slika 50: p. c. sv. Neže, Zagradec, glavni oltar ..................................................... 87

Slika 51: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Katarine na slavoločni steni ............... 88

Slika 52: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Alojzija na slavoločni steni ................ 89

Slika 53: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika na slavoločni steni ........................ 89

Slika 54: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelski glavici na slavoločni steni ............... 90

Slika 55: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelska glavica na slavoločni steni .............. 91

vi

Slika 56: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika nad vhodnimi vrati v glavno ladjo 91

Slika 57: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora ........................................... 92

Slika 58: p. c. Marije Vnebovzete, Gračka gora, nastavek glavnega oltarja......... 95

Slika 59: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora, votivna podoba v prezbiteriju

............................................................................................................................... 96

Slika 60: p. c. sv. Petra, Ljubljana, Franc Jelovšek, poslikava stropa v prezbiteriju

............................................................................................................................. 104

Slika 61: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja............................................................................................................... 104

Slika 62: ž. c. sv. Jurija, Dobrnič, oljna slika ...................................................... 105

Slika 63: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl freske na stropu kapele sv. Frančiška

Ksaverja............................................................................................................... 106

Slika 64: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

............................................................................................................................. 107

Slika 65: ž. c. sv. Kancijana, Škocjan pri Novem mestu, oljna slika v prezbiteriju

............................................................................................................................. 107

1

1 UVOD

Barok na Slovenskem je pogosto tema strokovnih raziskav, a so bile v študije

pretežno vključena dela pomembnejših in kvalitetnejših del, vendar je, kot je zapisal

Sergej Vrišer, »barok s kiparstvom obogatil vse slovenske pokrajine«.1 Sevnica je

manjše mesto, ki je zanimivo predvsem zaradi arheološkega parka, imenovanega

Ajdovski gradec, in zaradi sevniškega gradu, vendar lahko v Sevnici najdemo še

mnogo zanimivih in kvalitetnih umetnin, ki bi si zaslužile umetnostnozgodovinsko

obravnavo. Župniji Sevnica je posvečena skromna knjiga z naslovom Župnija sv.

Nikolaja v Sevnici, sakralne stavbe in spomeniki,2 v kateri je predstavljena

zgodovina župnije in njenih trinajst podružničnih cerkva, a v njej najdemo le drobec

umetnostnozgodovinskih informacij, zato sem se odločila dopolniti in morebiti tudi

popraviti te informacije. Zaradi številnih cerkva, sem se odločila, da v nalogi

obravnavam le baročne cerkve in tiste, v katerih prevladuje baročna oprema.

Sevnica sodi v južni del Štajerske, zato predvidevamo, da bomo našli umetnostne

vplive iz Gradca, ki je bil v baroku pomembno umetnostno središče.3 Kot omenja

že France Stele v Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih, na umetnost na

Slovenskem Štajerskem vpliva tudi dunajska umetnost.4 Ker pa Sevnico loči od

Kranjske le reka Sava, smemo predvidevati tudi sodelovanje kranjskih umetnikov.

Kot vemo, se je barok pri nas razvil predvsem skozi kiparska, slikarska in

arhitekturna dela, ki jih je naročala Cerkev, a vsekakor ne moremo izpustiti

posvetnih naročnikov, npr. družino Attems,5 ki je delovala tudi v Posavju, kamor

štejemo Sevnico. Baročna umetnost se je rodila v Italiji in se od tam razširila v

Srednjo Evropo, tudi v Ljubljano in Gradec. Baročne italijanske tendence kiparstva

je Gradec začel prevzemati nekoliko prej kot Ljubljana, in sicer že od začetka 17.

stoletja, medtem ko Ljubljana šele ob koncu 17. oz. v začetku 18. stoletja (ko je bila

ustanovljena Akademija operozov (delavnih)).6 Kot rečeno, bomo pri ugotavljanju

1 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992, str. 5. 2 Zoran ZELIČ, Župnija sv. Nikolaja v Sevnici, sakralne stavbe in spomeniki, Sevnica 2003. 3 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 4 France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana

1924; France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus,

Ljubljana 1966, str. 74. 5 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 6 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 8; Jože SIVEC, Barok, Enciklopedija Slovenije, 1, 1987 str. 188.

2

vzorov za nastanek sevniške baročne opreme in arhitekture pozorni tako na

omenjeni središči kot na neposreden vzor iz Italije. Vzori so prihajali tudi iz Gradca

in Dunaja.7

1.1 Namen

Cilj magistrskega dela je narediti topografski popis cerkva (arhitektura, poslikave,

oprema); ugotoviti stanje raziskav za posamezno cerkev; ugotoviti morebitne

slogovne in druge povezave med cerkvami v župniji, pa tudi med pomembnejšimi

objekti izven nje; predstaviti mesto baročne sakralne umetnosti v župniji Sevnica

znotraj baročne umetnosti na Štajerskem in v Sloveniji.

Župnija Sevnica ima kar trinajst podružničnih cerkva. Po pregledu literature in

kasneje ob terenskem delu smo ugotovili, da ima večina cerkva vsaj nekaj

baročnega; oltar, poslikavo, sliko ali kapelo. Baročne cerkve ali cerkve z baročno

opremo bomo predstavili v nadaljevanju. Popisa smo se lotili tako, da smo naredili

ogled in popis na terenu, te zapiske pa dopolnili z viri in literaturo, ki jo je moč najti

o posamezni cerkvi. Popis (delno) upošteva pravila topografije, ki veljajo za knjižno

zbirko Umetnostna topografija Slovenije, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski

inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. V začetku je opisana lega in kratka zgodovina

cerkve. Sledi predstavitev zunanjščine. Notranjščina je (p)opisana po naslednjem

vrstnem redu: arhitekturna členitev, poslikava in oprema (glavni oltar, stranski

oltarji, prižnica, orgle itd.). V primeru, da ima cerkev samo baročni oltar, smo

izpustili popis vseh nadrobnosti in se osredotočili le na bistvene podatke.

1.2 Hipoteze

Raziskovalni hipotezi, ki smo si ju zastavili, sta: (1) Cerkve župnije Sevnica so bile

umetnostnozgodovinsko obravnavane le fragmentalno, zato je veliko odprtih

raziskovanih vprašanj. (2) Cerkve so med seboj slogovno sorodne, zato lahko

sklepamo na iste umetnike in umetniške delavnice.

Predpostavljamo, da podružnice župnije Sevnica še niso bile deležne poglobljenega

študija in bo zato potrebno veliko slogovne primerjave za atribucijo nekemu avtorju

7 Jože SIVEC, Barok, Enciklopedija Slovenije, 1, 1987, str. 188.

3

in datacijo dela. Predvidevamo, da bomo skozi raziskavo ugotovili slabo dosedanjo

raziskanost baročnih spomenikov v župniji Sevnica, prepisovanje starejših

napačnih podatkov, povezave mojstrov med cerkvami v župniji in izven nje.

Pri raziskavi se bomo omejili le na cerkve, četudi v topografijo sodijo kapelice,

znamenja in drugi profani spomeniki. Druge omejitve predstavljajo tudi slaba

dosedanja raziskanost spomenikov in težje dostopni arhivski viri.

1.3 Metodologija

1.3.1 Raziskovalne metode

Raziskovalne metode, ki jih bomo uporabili pri izdelavi magistrskega dela so

značilne za pripravo umetnostne topografije, ki jim bo na koncu sledila sinteza

dosedanjih spoznanj.

V začetku smo opravili terensko delo, uporabili smo metodo opazovanja, in sicer

smo si ogledali vsako posamezno cerkev, jo fotografirali in naredili terenske

zapiske. Sledil je študij arhivskih virov in druge literature, ki nam je pokazal razlike

med sedanjo in prvotno podobo cerkve ter pripomogel pri zapisu zgodovine cerkve

ali pri atribuciji in dataciji opreme. Ob študiju virov in literature smo uporabili še

metodo kompilacije (kritičnega povzemanja stališč drugih avtorjev) in metodo

analize, saj smo ugotovitve avtorjev tudi razčlenili. Na koncu sledi še sinteza oz.

povzetek ugotovitev.

Naloga je razdeljena na poglavja, in sicer je najprej predstavili zgodovino župnije

Sevnica, nato je pregled stanja arhivskih virov za omenjeno župnijo. Osrednji del

naloge predstavlja umetnostnozgodovinska raziskava izbranih cerkva. Sintezni del

prikazuje spoznanja o baročni umetnosti v Sevnici in njeni župniji, ki smo jih

razdelili glede na zvrst umetnine, torej na arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo.

1.1.1 Uporabljeni viri

Za ugotavljanje stanja raziskav o posamezni cerkvi smo uporabili vire in gradivo,

ki jih je moč najti v župnijskem arhivu (to je župnijska kronika in razni zapisi) in v

Nadškofijskem arhivu Maribor (NŠAM) (popisi inventarja in drugi zapisi). Za

primerjavo in atribucijo del nekemu avtorju pa smo uporabili strokovno literaturo.

4

O prvih cerkvah in (pra)župnijah na Slovenskem je pisal Janez Höfler, in sicer je

leta 1986 izšla monografija z naslovom O prvih cerkvah in pražupnijah na

Slovenskem, s podnaslovom Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih

župnij,8 leta 2013 pa je izšla monografija O prvih cerkvah in župnijah na

Slovenskem.9 Obe deli podajata splošna zgodovinska dejstva, pregled (pra)župnij

po pokrajinah ter pregled patrocinijev, krstnih cerkva in kapel. Zadnja izdana

monografija je le dopolnitev spoznanj ter obravnava severnih pokrajin s Koroško

in Štajersko ter zahodni del z goriškim delom Furlanije. V tej monografiji avtor

predstavi dekanijo Videm ob Savi ter prvo omembo župnije Sevnica.10 O pražupniji

sv. Ruperta na Vidmu, iz katere se je razvila samostojna župnija Sevnica, piše tudi

Bogdan Kolar, pri čemer se sklicuje na Höflerjeva spoznanja.11 Avtor je predstavil

zgodovino celjske škofije, tako da je zajel vsa zgodovinska obdobja od antičnega

časa do danes, zato lahko s pomočjo tega dela rekonstruiramo tudi zgodovino

sevniške župnije, ki danes sodi v celjsko škofijo. Avtor predstavi spoznanja o

Ajdovskem gradcu, ki sega v drugo polovico petega stoletja, ko so bili v tem delu

takratnega Norika Vzhodni Goti.12 Ko predstavlja čas reformacije, predstavi še

Lutrovo klet ter njene sočasne freske.13

Podružnična cerkev sv. Florijana je najstarejša cerkev v župniji Sevnica in sodi še

v 14. stoletje. V svoj pregled romanske arhitekture na Slovenskem jo je vključil

Marijan Zadnikar, ki je zapisal, da je rebrast obok v kvadratnem prezbiteriju gotski,

gotsko pa je tudi prvotno okno v vzhodni steni.14 Zadnikar zapiše še, da je imela

nekdanja cerkev, ki je bila podrta leta 1869, križnorebrast obokan korni kvadrat.15

Slikarska oprema, ki jo je moč najti v sevniških podružničnih cerkvah, je bila do

sedaj obravnavana le fragmentarno. Najstarejšo poslikavo iz cerkve sv. Florjana je

8 Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični

topografiji predjožefinskih župnij. Ljubljana 1986. 9 Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana 2013. 10 HOFLER 2013 (op. 9), str. 364–366. 11 Bogdan KOLAR, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije, Celje 2016, str. 85. 12 KOLAR 2016 (op. 11), str. 22–23. 13 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 14 Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, str. 234. 15 ZADNIKAR 1959 (op. 14), str. 235.

5

obravnaval Janez Höfler.16 Celotno poslikavo prezbiterija Höfler pripisuje krogu

slikarja Lienharta iz Briksna.17 Razen poslikav avtor ne obravnava drugih vprašanj

o cerkvi, npr. same zgodovine (zapiše le prvo omembo cerkve leta 1443).18 Andreja

Žigon piše o cerkvenem stenskem slikarstvu poznega 19. stoletja na Slovenskem,

ko se uveljavi nazarensko slikarstvo, povezano s historizmom.19 Na Štajerskem so

ustvarjali furlanski slikarji, med katere Žigonova uvršča tudi Osvalda Biertija,

slikarja, ki je poslikal notranjščino župnijske cerkve sv. Nikolaja v Sevnici in

notranjščino cerkve sv. Roka nad Sevnico.20 Žigonova je naredila primerjavo

poslikav Osvalda Biertija s poslikavami njegovih sočasnih slikarjev in ugotovila,

da je bil Bierti predvsem ornamentalist. Ocenila je, da ima prav sevniška

podružniška cerkev sv. Roka Biertijevo kvalitetnejšo novorokokojsko dekoracijo.21

O slikarju Valentinu Metzingerju, o njegovem življenju in delu je prvi pisal Stanko

Vurnik. V članku z naslovom K Metzingerjevemu življenjepisu povzame dotedanja

ugibanja o letnici rojstva; najverjetneje se je rodil leta 1699 ali 1700, saj na to

nakazuje zapis v mrliški knjigi, in sicer da je umrl v 60. letu starosti; to pomeni, da

je bil ob smrti star 59 let, ker pa je v mrliški knjigi latinski zapis, bi lahko pomenilo,

da je bil star 60 let. V nadaljevanju Vurnik povzame mišljenja o Metzingerjevem

rojstnem kraju ter doda svoje odkritje, in sicer je v frančiškanskem samostanu v

Samoboru odkril Metzingerjev lastnoročni zapis, da je iz (nemškega) Lotarinškega.

Vurnik povzame še spoznanja o Metzingerjevem šolanju in uveljavitvi v Ljubljani

kot slikar, na koncu pa kratko povzame Metzingerjevo obdobje pred smrtjo.22 Že

leto kasneje (1929) je Vurnik objavil članek o stilu in razvoju Metzingerjevega

slikarstva.23 V tem članku Vurnik kronološko predstavi slikarjeva dela, med

katerimi predstavi tudi oljni sliki in obojestransko banderno sliko iz cerkve sv. Roka

nad Sevnico. Vurnik zapiše, da gre pri teh slikah za prikaz zgodbe in ne več za

16 Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004, str. 183–

185. 17 HÖFLER 2004 (op. 16), str. 184. 18 HÖFLER 2004 (op. 16), str. 183. 19 Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, str.

9. 20 ŽIGON 1982 (op. 19), str. 117. 21 ŽIGON 1982 (op. 19), str. 60. 22 Stanko VURNIK, K Metzingerjevemu življenjepisu, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8/3–4,

1928, str. 95–125. 23 Stanko VURNIK, Metzingerjeva dela, Zbornik za umetnostno zgodovino, 13, 1935, str. 33–70.

6

»komplicirane subjektivistične vsebine«, v primerjavi s prej nastalimi slikami, se je

Metzinger tu posvetil krajinskemu elementu ter individualizaciji obrazov.24 Vurnik

je svoja nova odkritja želel dopolniti, zato si je namenil, da bo prej omenjeni članek

dopolnil, a je žal je pred izdajo umrl, zato je njegovo pripravljeno gradivo zbral in

uredil Marijan Marolt ter ga objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino.25 Anica

Cevc je sliki iz stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka nad Sevnico pripisala slikarju

Valentinu Metzingerju.26 O delu Valentina Metzingerja, ki ga najdemo v cerkvi Sv.

Roka nad Sevnico, je pisal tudi David Krašovec, ki monografiji doda katalog

slikarjevih del.27 Omenjenemu slikarju pripiše oljni sliki (danes na stranskih oltarjih

cerkve sv. Roka)28 ter oljni banderski sliki (obojestranska poslikava).29

Eden prvih umetnostnih zgodovinarjev, ki se je ukvarjal z baročnim kiparstvom na

Slovenskem, je bil Sergej Vrišer. Nastalo je več del, ki so zajemala različne

slovenske pokrajine.30 Vir informacij o kiparstvu sevniških podružnic je

monografija z naslovom Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem.31 Avtor v

tem delu predstavlja kiparski razvoj na Štajerskem, ki ga razdeli na štiri obdobja, in

sicer na dobo utrjevanja baročne rasti (1680–1715), dobo zrelega baroka (1717–

1750), dobo poznega baroka (1750–1800) in dobo postbaroka (1800–1860). V dobo

poznega baroka uvrsti oltar sv. Urha na Dolnjem Brezovem ter prižnici v

podružnični cerkvi sv. Roka nad Sevnico ter v podružnični cerkvi sv. Ane nad

Šmarjem.32 V omenjenih delih vidi slogovno sorodnost s celjskim kiparjem

24 Stanko VURNIK, O razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti, Zbornik za umetnostno zgodovino,

9/3–4, 1929, str. 88. 25 Stanko VURNIK (priredil Marijan MAROLT), K razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti,

Zbornik za umetnostno zgodovino, 12, 1932–1933, str. 16–63. 26 Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000. 27 David KRAŠOVEC, Valentin Metzinger (1699 1759) Lorenec na Kranjskem, Ljubljana 2000. 28 Zapisani so naslednji podatki: Sveti Valentin, olje na platnu - 220 × 115 cm, podpisano in datirano

levo spodaj: »I. Valentinus Metziger pinx: 1934.«; Sveta Kozma in Damijan, olje na platnu - 220 ×

115 cm, 1734. 29 KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190–191. 30 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963; Sergej VRIŠER,

Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967; Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji,

Ljubljana 1976. 31 VRIŠER 1963 (op. 30). 32 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122.

7

Ferdinandom Gallom.33 Gallu je pripisal še glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad

Šmarjem.34

Leta 2003 je izšla monografija Zorana Zeliča o župniji Sevnica, kjer je kratko

predstavljena zgodovina župnije, cerkva ter znamenja.35 Gre za prvi celovitejši

pregled o župniji. Predstavil je zgodovino posamezne cerkve (pri čemer je temeljil

na župnijski kroniki), povzel nekatera spoznanja o opremi cerkva ter dodal opis

tedanjega stanja cerkve. Žal Zelič ni vestno navajal virov in literature, iz katerih je

črpal informacije, zato lahko podvomimo v nekatere zapise.36

33 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122. 34 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 154. 35 ZELIČ 2003 (op. 2). 36 Trditve, s katerimi se ne strinjam oz. je mogoče dokazati nasprotno, so predstavljene pri obravnavi

posamezne cerkve.

8

2 Zgodovinski oris župnije Sevnica

Prve materialne priče krščanstva v Sevnici segajo že v čas med 5. in 6. stoletjem,

kamor uvrščamo najstarejšo najdbo ostankov temeljev dveh cerkva in naselbino,

imenovano Ajdovski gradec.37 Ajdovski gradec leži na 445 m nadmorske višine,

nad vasjo Vranje. Pri izkopavanjih so odkrili temelje dveh cerkva. Zgrajeni naj bi

bili istočasno. V spodnji lahko prepoznamo škofovsko katedro in polkrožno klop

za duhovnike ter krstilnico. Cerkvi je obdajalo sedem stanovanjskih hiš. Naselbino

je obdajalo obzidje s stolpi, a je vseeno prišlo do kar dveh požigov, in sicer so jo

opustošili Huni, dokončno pa Slovani v drugi polovici šestega stoletja.38

Prva cerkev v Sevnici naj bi stala na mestu današnje Lutrovske kleti pod gradom.39

Lutrova klet (Lutrov turn ali Koncilijeva klet)40 je večkrat spremenila svojo

namembnost. Prvotno je ta stavba služila kot grajska kašča.41 Lutrova klet je

katoliška cerkev, ki je za časa reformacije služila protestantom kot cerkev.42 V tej

cerkvi je pridigal Jurij Dalmatin.43 Kasneje, ko je lastnik gradu postal katolik

Inocenc Moškon, so luteransko molilnico spremenili v grobno kapelo s kripto, kjer

naj bi bila pokopana Inocenc in njegova žena Ana.44 V času protireformacije so

opustili cerkev in naredili kapelo v enem izmed grajskih stolpov.

Sevnica je bila leta 859 podarjena salzburškemu nadškofu Luipramu.45

37 O Ajdovskem gradcu gl. npr.: Peter PETRU, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Maribor

1975; Timotej KNIFIC, Ajdovski gradec pri Sevnici, Arheološki pregled, 27, 1987, str. 105–107;

Timotej KNIFIC, Drago SVOLJŠAK, Arheološka najdišča, Ljubljana 1991; Slavko CIGLENEČKI,

Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev

do Slovanov (ur. Dragan Božič), Ljubljana 1999, str. 353–355. 38 KOLAR 2016 (op. 11), str. 22–24. 39 O Lutrovski kleti gl. npr.: Ivan KOMELJ, Sevniški grad in Lutrovska klet, Ljubljana 1969

(Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 20); Mihael KUZMIČ, Lutrovska klet v Sevnici,

Evangeličanski list, 8/12, 1979, str. 4; Emilijan CEVC, Lutrovska klet, Enciklopedija Slovenije, 6,

1992, str. 345–346; Gašper CERKOVNIK, Poslikava Lutrovske kleti v Sevnici: grafične predloge

in poreklo neznanega slikarja, Studia Historica Slovenica, 14/2–3, 2014, str. 625–645; Gašper

CERKOVNIK, "Lutrovska klet" v Sevnici: protestantizem, katoliška obnova in odmevi

Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem, SLO, 9, 2016, str. 26–31. 40 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 41 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 15. 42 Viktor TILLER, Dekanija Videm v brežiškem okraju, Ljubljana 1939, str. 29. 43 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 44 KOMELJ 1969 (op. 39), str. 12–13. 45 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), zapiski Jožeta Lončarja, 1956.

9

Območje današnje Sevnice (last sv. Eme Pilštanjske)46 je v začetku sodilo pod

pražupnijo sv. Mihaela v Pilštanju, ki je bila v drugi polovici 10. stoletja

patriarhatska ustanova za ozemlje med spodnjo Savo in Podravsko krajino. Leta

1043 je salzburška nadškofija od sv. Eme Pilštanjske prejela ozemlje ob Savi med

Sevnico in Sotlo in istega leta ustanovila novo župnijo v Vidmu ob Savi (pri

Krškem).47 Pražupnija Videm ob Savi s cerkvijo sv. Ruperta je nastala v začetku

11. stoletja (cerkev se prvič omenja leta 1155).48 Leta 1331 je oglejski patriarh

Paganus della Torre priključil pražupnijo Videm k samostanu v Kostanjevici na

Krki.49 Ob prvi omembi videmskega župnika Rudiberta (leta 1213) in njegovih

štirih kaplanov (Franc, Hartvik, Markvard in Rivin) je Höfler pomislil, da bi lahko

ti štirje kaplani delovali v podružnicah, in sicer pri sv. Petru v Brestanici, pri sv.

Lovrencu v Brežicah in v cerkvi sv. Nikolaja v Sevnici, a ni dokazov za to.50 Janez

Höfler je iz registra desetin oglejskega patriarha (1296) sklepal, da je z zapisom

rajhenburška župnija mišljena videmska pražupnija.51 Malo verjetno je, da bi

Rajhenburg smeli enačiti z Vidmom.

Kdaj je nastal sevniški vikariat, ni znano, približen čas nastanka pa lahko

ugotovimo na podlagi prvih omemb v pisnih virih. Prva omemba samostojnega

župnika v Sevnici je bila leta 1323.52 Zoran Zelič pravi, da je bila leta 1323

vikariatna župnija, samostojna pa naj bi postala 1376.53 Leta 1417 se v sporu med

kostanjeviškim opatom in duhovniki videmske župnije omenja kapela sv. Nikolaja

v Sevnici (»ad capellam sancti Nicolai in Lichtenwald«54).55 T. i. cerkvena ulica pa

46 KOLAR 2016 (op. 11), str. 85. 47 HÖFLER 2013 (op. 9), str. 357–358; KOLAR 2016 (op. 11), str. 85. 48 Mihaela KOVAČIČ, Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu samostanu do

vključitve v lavantinsko škofijo (1331–1786), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se

župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Krško -Videm ob Savi (ur.

Alenka Černelič Krošelj, Mitja Markovič idr.), Krško 2007, str. 60. 49 KOVAČIČ 2007 (op. 48), str. 61. 50 HOFLER 2013 (op. 9), str. 366; Jože MLINARIČ, Kostanjeviška opatija 1234–1786,

Kostanjevica na Krki 1987, str. 30; KOVAČIČ 2007 (op. 48), str. 64. 51 HÖFLER 1986 (op. 8), str. 65–69. 52 MLINARIČ 1987 (op. 50), str. 30. 53 Zoran ZELIČ, Župnija skozi čas, vir: http://sevnica.donbosko.si/zupnija-skozi-cas, stanje na dan:

17. 7. 2018. Žal Zelič ne navaja vira, iz katerega črpa te informacije. 54 Pavle BLAZNIK, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988

(Historična topografija Slovenije, 2), str. 281. 55 HÖFLER 2013 (op. 9), str. 366.

10

se pojavi v zapisih leta 1431.56 To leto sta dva meščana prodala hišo »in der

chirichgassen« (v cerkveni ulici).57 Kaplanija je bila ustanovljena leta 1545,

ustanovil pa jo je Ivan Sevniški.58 Popis Pavla Bizancija iz leta 1581 omenja

sevniško župnijo s štirinajstimi podružnicami, zato Mihaela Kovačič sklepa, da je

župnija nastala med leti 1545 in 1581.59

Leta 1751 je z ukinitvijo oglejskega patriarha prišla videmska župnija pod goriško

nadškofijo, leta 1787 pa je postala del lavantinske škofije; Videm je tega leta postal

sedež dekanije, ki je obsegala nekdanjo videmsko pražupnijo in bizeljsko župnijo.60

V času reform cesarja Jožefa II. je bila med letoma 1785 in 1788 izvedena nova

teritorialna razmejitev škofij.61 Mejo je predstavljala Sava, ki je bila tudi deželna

meja; severno od Save je pripadalo lavantinski škofiji z dekanijama Videm pri

Krškem in Laško.62 Po jožefinskih reformah naj bi iz župnije Sevnice nastala

samostojna župnija Vranje, ki pa zaradi pomanjkanja duhovnikov ni bila

ustanovljena. Nastali pa sta dve lokalni kaplaniji, in sicer Podgorje (1788–1811)63

in Zabukovje (leto ustanovitve 1812).64

56 France KOVAČIČ, Zgodovina lavantinske škofije 1228–1928, Maribor 1928, str. 92. 57 Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988, str.

178; BLAZNIK 1988 (op. 54), str. 281. 58 KOVAČIČ 1928 (op. 56), str. 92. 59 KOVAČIČ 1928 (op. 56), str. 92. 60 TILLER 1939 (op. 42), str. 6. 61 Zoran ZELIČ, Občina Sevnica, Sevnica 2015, str. 145. 62 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 9. 63 Valter BRAZ, Podgorje, Krajevni leksikon Dravske banovine, 3, Ljubljana 1937, str. 85. 64 KOLAR 2016 (op. 11), str. 187.

11

3 Viri za zgodovino in umetnostno zgodovino župnije Sevnica

Prav gotovo predstavlja župnijska kronika prvovrsten vir za zgodovino župnije

Sevnica.65 Kronika je zelo nazorna, saj vsebuje od leta 1938 tudi fotografije. V

začetku je kronika pisana v latinščini. Začne se s predstavitvijo cerkva. Vsaka

cerkev je poimenovana (to je naslov besedila) in predstavljena na enem ali dveh

listih. Od leta 1895 pa vse do leta 1890 so pisali v nemščini. Po letu 1890 pa je

kronika pisana v slovenščini. Iz vsebine lahko razberemo vse tedanje politične

probleme, kakšna je bila letina, pomembnejše dogodke in seveda vse spremembe v

oz. na cerkvah. Naj omenim, da ima župnija Sevnica kar štirinajst cerkva. Ta pisni

vir je pomemben tako za prepoznavanje kulturno-političnega življenja Sevnice

tistega časa kot tudi umetniškega delovanja. Za umetnostno zgodovino so

pomembni predvsem podatki o gradnji, opremi in obnovi cerkva. Izvemo lahko,

kdo vse je v času pisanja deloval v Sevnici in kako razvita je bila tedanja umetnost.

Seveda ne smemo pozabiti na dejstvo, da brez tega pisnega vira ne bi vedeli, da so

nekatere današnje cerkve popolnoma predelane in od prvotnih ni ostalo prav veliko.

Pomanjkljivost te kronike je, da zelo pogosto omenja, npr. poslikavo, obnovo

cerkva, a ne poda informacije o umetniku/obrtniku, ki je to delo izvršil. Četudi

kronika ponuja določene podatke in umetnostnozgodovinske informacije, so ti

skopi in včasih tudi nejasni. Zoran Zelič omenja še popis inventarja posameznih

cerkva, ki ga danes ni moč najti v župnišču,66 zato ga ne moremo več šteti med vire.

Med pomembnejše vire pa sodijo tudi vizitacijski zapisniki. O pomembnosti in

uporabnosti vizitacij za raziskovanje slovenske (umetnostne) zgodovine piše Ana

Lavrič.67 Škofovske vizitacije se pojavijo že v zgodnjih stoletjih, z odloki

tridentinskega koncila (1545–1563) pa se popolnoma uveljavijo. Gre za poročila,

ki jih je spisal vizitator,68 ko je obiskal župnijo. Zapiski temeljijo na osebnem

pogledu na cerkvene objekte, opremo in na zaslišanje duhovščine. Nekateri

vizitatorji so se v zapiskih posvetili predvsem materialnem položaju župnije (npr.

65 Župnijski urad Sevnica, Župnijska kronika. 66 Tudi v Nadškofijskem arhivu v Mariboru ga ne najdemo. 67 Ana LAVRIČ, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc

Rajšp), Ljubljana 1996, 483–491. 68 Leta 1571 se pojavijo tudi apostolske vizitacije; vizitatorje je na ogled pošiljal Sveti sedež.

(LAVRIČ 1996 (op. 67), str. 483).

12

vizitacije ljubljanskega generalnega vikarja Filipa Terpina), drugi pa so se posvetili

bolj pastoralnemu delu (npr. goriški nadškof Karel Mihael grof Attems).69 Leta

1581 je Pavel Bizancij opravil vizitacijo župnij na Kranjskem in delno na južno

Štajerskem, ki so sodile pod oglejski patriarhat, med njimi je bila tudi župnija

Sevnica. Popis za sevniško župnijo vsebuje seznam župnikov in kaplanov ter

seznam podružnic in njihovo oddaljenost od župnijske cerkve.70 Žal iz vizitacij ne

izvemo nič o cerkveni opremi.

Nadškofijski arhiv v Vidmu hrani tri popise cerkva in kapel na Kranjskem in

Štajerskem s konca 16. stoletja, ki sta jih naredila sufragan in generalni vikar

oglejskega patriarha škof Pavel Bizancij in savinjski ter dolenjski arhidiakon oz.

novomeški prošt, Polidor Montagnana.71 Polidor Montagnana pa je naredil popis

župnij, ki so prav tako sodile k oglejskemu patriarhatu, a so bile na Štajerskem delu

našega ozemlja. Popis je nastal med letoma 1592 in 1596. Tudi ta popis vsebuje

seznam cerkva ter duhovnikov. Tri Montagnanove popise cerkva in kapel je

predstavil Höfler.72 Predstavil je fascikel št. 737, v katerem je zapisan popis župnij

na Kranjskem in južnem Štajerskem, ki so pripadale oglejski jurisdikciji. V popis

je vključen tudi seznam podružnic. Gre za kopijo popisa, ki je nastala v drugi

polovici 17. ali v začetku 18. stol.73

O vizitacijah ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija, ki jih je opravil med letoma

1631 in 1632, je pisala Ana Lavrič.74 Te vizitacije nam bodo morda pripomogle pri

umestitvi sevniških cerkva v širši kontekst slovenske baročne sakralne umetnosti.

Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems pa je naredil popis cerkva savinjskega

arhidiakonata goriške nadškofije.75 V sklop savinjskega arhidiakonata

(archidiaconatus Sauniae ali archidiaconatus vallis Savinae (Sauniae) et campi

69 LAVRIČ 1996 (op. 67), str. 384. 70 Josip GRUDEN, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega društva

za Kranjsko, 7/5–6, 1907, str. 133. 71 Janez HÖFLER, Trije popisi cerkva in kapel na Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja,

Ljubljana 1982, str. 1. 72 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 1. 73 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 1. 74 Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija (1631–1632), Ljubljana 1990

(Acta Ecclesiatica Sloveniae, 12). 75 Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773,

Ljubljana 1991.

13

Dravi76) je sodila tudi župnija Sevnica. Papež Benedikt XIV. je 6. julija 1751 z bulo

»Inuncta nobis« ukinil oglejski patriarhat; tako sta nastali dve nadškofiji, in sicer za

beneško ozemlje nadškofija v Vidmu in za ozemlje cesarstva nadškofija v Gorici.77

Karel Mihael Attems je bil prvi nadškof v Gorici.78 Attemsova naloga je bila, da

opravi vizitacijo celotnega ozemlja (od Lienza do Maribora, od Drave do Jadrana

in Furlanije).79 Vizitacijo v Sevnici je Attems opravil 15. julija 1760 s pomočjo

tajnika ter goriških kanonikov Janeza Friderika Madka (Madch) in Filipa Košiča

(Koshiza).80 Popis je bil pisan v latinščini in razdeljen na odstavke. Najprej je

zapisan datum vizitacije in kraj, nato pa sledi skromen opis župnijske cerkve

(»ecclesia parochialis«81) – komu je posvečena, koliko oltarjev ima in katerim

svetnikom so ti posvečeni. Sledi popis podružničnih cerkva. Nadaljevanje popisa je

namenjeno bolj statističnim podatkom, kot so število krščenih, umrlih itd. ter

predstavitev duhovnikov. Naslednja Attemsova vizitacija v Sevnici pa je bila 11.

avgusta 177382, pri njem sta sodelovala Rudolf Jožef in Jožef Žnidaršič.83

Prav gotovo ne smemo pozabiti na Göthovo zbirko, ki jo hrani Štajerski deželni

arhiv v Gradcu. Gre za topografijo, ki jo je v začetku 19. stoletja začel nadvojvoda

Janez, dokončal pa jo je Georg Göth.84 Sevnica pa je kratko predstavljena tudi v

Janischovi topografiji.85

Vsi omenjeni viri so zelo skopi s podatki o podružničnih cerkvah v župniji Sevnica.

Pogosto zasledimo le osnovne podatke o cerkvah, to so: kje cerkev stoji, zavetnik

posamezne podružnice, oddaljenost od župnijske cerkve, včasih pa še približne

mere cerkve.

76 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 11. 77 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 12. 78 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 12. 79 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 13. 80 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 13, 22. 81 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 480. 82 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 27. 83 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 860. 84 Niko KURET, Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah, Ljubljana 1977, str. 37–55,

vir: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_47_kuret_slovensko.pdf, stanje

na dan: 8. 5. 2018. 85 Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, 2, Graz 1885

(reprint 1979).

14

Pomemben vir informacij pa predstavljajo tudi zapiski Franceta Steleta, ki jih hrani

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra

Slovenske akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU). Steletove terenske

zapiske sta predstavila Blaž Resman in Romana Zajc v Umetnostni kroniki.86

France Stele je začel pisati zapiske leta 1913, ko je postal deželni konservator za

Kranjsko, in jih zbiral vse do konca šestdesetih let. Pretipkane prepise terenskih

zapisov danes najdemo v Interaktivni karti Slovenije z zbirkami ZRC SAZU.87

Tehnično obdelavo je naredila Romana Zajc, Blaž Resman pa je odgovoren za

strokovno predstavitev zbirke. Terenski zapiski v programu Acess omogočajo

razvrščanje podatkov po objektih, župnijah, naseljih, občinah in po legi krajev.88

Do januarja 2006 je bilo na Interaktivno karto Slovenije preneseno gradivo iz

topografske kartoteke od črke A do črke D, do konca leta 2006 pa še do črke L.89

Danes so na karto prenesene vse kartoteke (do črke Ž). O uporabnosti terenskih

zapiskov Franceta Steleta je pisala tudi Alenka Vodnik, ki je analizirala njegove

zapiske, da bi ugotovila stanje njegovih raziskovanj (slovenskega in tujega)

srednjeveškega stenskega slikarstva.90 Vseh Steletovih zapiskov je kar 146

zvezkov, od tega velik del predstavljajo zapiski o slovenskem slikarstvu (večkrat je

obiskal isto cerkev, če je bila v cerkvi kakšna poslikava, je redno naredil še popis

arhitekture in druge opreme).91

4 Umetnostnozgodovinski oris cerkva

4.1 Sv. Florijan v Florjanski ulici

Pravilno orientirana cerkev sv. Florijana je postavljena v starem mestnem jedru

Sevnice, nedaleč stran od župnijske cerkve sv. Nikolaja. Po cerkvi je poimenovana

tudi ulica, v kateri stoji cerkev, in sicer Florjanska ulica. Cerkev stoji le nekaj

86 Blaž RESMAN, Romana ZAJC, Umetnostni spomeniki na Slovenskem – Steletovi terenski

zapiski, Umetnostna kronika, 13, 2006, str. 36–39. 87 Karto najdemo na: http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/. 88 RESMAN, ZAJC 2006 (op. 86), str. 37. 89 RESMAN, ZAJC 2006 (op. 86), str. 39. 90 Alenka VODNIK, Terenski zapiski Franceta Steleta in njihova (ne)vloga pri obravnavanju

slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva, Acta historiae artis Slovenica, 15, 2010, str. 149–

156. 91 VODNIK 2010 (op. 90), str. 150.

15

metrov stran od glavne ceste, ki vodi v center Sevnice oz. proti Dolnjem Brezovem.

Stoji na 179 metrih nadmorske višine. Cerkev je zamejena z nizkim zidom, ki je

nekoč zamejeval pokopališče, v bližini pa je še nekaj hiš. Na vzhodni strani cerkve

se dviga manjši hrib.

Slika 1: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, pročelje cerkve

Prvotna cerkev se v pisnih virih omenja že leta 1443, vendar je verjetno starejša, saj

ima križnorebrasti obok in kvadraten prezbiterij, kar kaže še na romaniko92 ali

zgodnjo gotiko. Viri in literatura ponujajo različne podatke, kdaj je nastala cerkev

v današnji podobi, in sicer župnijska kronika pravi, da je bila pozidana v 16.

92 Roman SAVNIK, Sevnica, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 274; Dejan

CIGALE, Slavko CIGLENEČKI et al., Posavje in Posotelje. A–Ž. Enciklopedični priročnik za

popotnike, Ljubljana 2006, str. 184.

16

stoletju,93 Marijan Zadnikar pa pravi, da gre za gotski primer romanskega

stavbarstva. Cerkev je nastala je v prvi polovici 15. stoletja (1420–1430), ko jo je

dal oglejski patriarh Ludvik sevniškim tržanom dovoljenje za postavitev cerkev sv.

Florijana.94 Konec 17. ali v začetku 18. stoletja je cerkev dobila zvonik, ki so ga

prizidali ob zahodno steno ladje. Danes kaže zvonik podobo iz leta 1835, ko so ga

nadzidali, zamenjali streho ter obnovili fasado. V tem času sta bila narejena še dva

vhoda, in sicer na južni in severni strani ladje po en vhod. Nad severnim vhodom

so naredili tudi vhod z lesenimi stopnicami do pevskega kora; na obeh straneh ladje

pa so naredili še nove okenske odprtine. Iz tega časa je tudi nov pevski kor in

križnogrebenast obok.95 Prvotno je bila cerkev posvečena Vsem svetnikom, po

velikem požaru 1763 pa so jo na novo posvetili kot cerkev sv. Florijana. Takrat so

verjetno zamenjali glavni oltar; predhodni danes služi stranski oltar.96 Leta 1897 je

cerkveno zunanjščino prepleskal Viktor Naglič iz Krškega,97 ponovno je bila cerkev

prenovljena leta 1923.98

Cerkev je obdana z različno visokim zidom, ki ga prekine vhodni portal (polkrožne

oblike in z dvokapno streho). Gre za enoladijsko cerkev z ravno zaključenim

prezbiterijem pravokotnega tlorisa, ki je ožji in nižji od ladje in nosi tristrano streho.

Celotna ladja je krita z dvokapno streho. Na južni strani je ob prezbiterij in delno

tudi na južno steno ladje prislonjena zakristija, ki je pravokotnega tlorisa in krita z

enokapnico. Na zahodni strani cerkve stoji zvonik. Zvonica ima tri polkrožne

vhode. Trinadstropni zvonik ima na zahodni strani tri manjše in pravokotne line, na

vrhu pa polkrožno okno. Severna in južna stran imata po dve pravokotni lini (lina

v prvem nadstropju južne strani je zazidana), medtem ko vzhodna stran zvonika

nima lin. Okenski okvir je sestavljen iz lizen. Takšno okno je na vseh straneh

zvonika. Zvonik ima piramidasto streho. Na severni strani zvonika so lesene

stopnice, ki vodijo do vhoda na pevski kor; stopnice imajo tudi dvokapno streho.

93 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (ZVKDS OE CE), terenski

zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135. 94 Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture,

Ljubljana 1982, str. 318–319. 95 Bogdan BADOVINAC, Podružnična cerkev sv. Florijana v Sevnici. Konservatorski program

prenove, Celje 1996 (tipkopis), str. 9. 96 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135. 97 Župnijski urad Sevnica (ŽUS), Župnijska kronika (1881–2012), str. 114. 98 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 147.

17

Na južni steni zvonika, ob polkrožnem prehodu je še reliefna plošča, obdana z

opekami in kamnitim nadstreškom. Žal je relief zelo slabo ohranjen, zato ne vemo,

kaj je nekoč predstavljal. Na vsaki strani zahodne fasade pa so še ena pravokotna

vrata. Tista na južni strani so s kamnitim portalom, ki ima poudarjeno bazo in

reliefno izstopajočo preklado. Severna in južna fasada sta podobni, imata po dve

pravokotni okni; južna fasada ima ob zahodnem zaključku še tri reliefne plošče, ki

so verjetno bile del nagrobnikov oz. pokopališča, nad njimi pa se kaže zelo močno

načeta freska sv. Florijana. Zakristija ima vstop iz zahodne strani, kjer so

pravokotna lesena vrata. Na južni steni zakristije je polkrožno zaključeno okno.

Zakristija ima na vzhodni steni gotsko zašiljeno in ozko okno, medtem ko ima na

severni in južni steni polkrožno zaključeni okni.

Cerkev ima v ladji križnogrebenast obok z oprogo, tudi obok prezbiterija je

križnogrebenast. Notranjščina je tlakovana s klesanci. Pevska empora počiva na

dveh toskanskih slopih, ki imata prirezane robove in se nadaljujeta kot lizena v

nadstropje pevskega kora. Podkorje je banjasto obokano. Glavni oltar z nastavkom

je iz prve polovice 18. stoletja.99 Antependij je poslikan, in sicer je s sivimi

vijugastimi vertikalami razdeljen na tri polja, ki imajo vegetabilni ornament.

Tabernaklja danes ni na oltarju. Opisuje pa ga Ivan Stopar, ki pravi, da je bil obdan

z angeloma in poznobaročen.100 Nastavek raste iz predela, ki ima na vsako stran z

zlato prebarvani voluti, in postamenta, z zlato prebarvano reliefno dekoracijo, ki

nosita stebra. Oltar je imel očitno pred tem v tronu sliko in ne kip sv. Florijana, kot

je danes, saj vidimo, da kip ne stoji v tronu, ampak je postavljen v okvir nekdanje

slike, ki ima z zlato pobarvane vegetabilne okraske. Stopar je zapisal, da ob kipu

sv. Florijana stojita še kipa sv. Urha in sv. Notburge,101 vendar ju danes ni na oltarju.

Tron na vsaki strani obdajata po dva korintska stebra, od katerih sta notranja

tordirana. Stebri nosijo lomljeno ogredje, ki se nad tronom prekine. Atika ni

ohranjena, oblika oltarja pa kaže na to, da je bil oltar prvotno na drugi lokaciji.

99 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9. 100 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135 101 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135

18

Slika 2: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, nastavek glavnega oltarja

19

Slika 3: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, glavni oltar

20

Pod prižnico je na tleh in ob zid prislonjena atika, ki ima na vsako stran voluti in

konveksno-konkavno oblikovano ogredje. V sredini je v zvezdastem okvirju slika

neznanega svetnika.

Slika 4: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, atika pod prižnico

Slika 5: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, del trona, prislonjen na zahodno steno ladje

Ob južni stene ladje pa najdemo še en del (verjetno) glavnega oltarja. Gre za veliko

leseno škatlo, ki je prebarvana z modro in nosi oblake, iz katerih sijejo žarki ter tri

21

angelske glavice. Na podlagi starejše fotografije, ki jo je objavil Zoran Zelič v svoji

monografiji, vidimo, da gre za del trona glavnega oltarja. Namreč danes za kipom

sv. Florijana ni nobene niše, na sliki pa je niša z oblaki.

Poleg glavnega sta v cerkvi še dva stranska oltarja. France Stele meni, da so vsi trije

oltarji baročni.102 Vendar se s tem ne strinja Marijan Zadnikar, ki pravi, da sta

stranska oltarja iz 19. stoletja,103 medtem pa Bogdan Badovinac pravi, da sta bili

baročni le oltarni sliki, in sicer iz prve polovice 18. stoletja.104 Severni oltar je imel

oljno sliko Štirinajstih priprošnjikov v sili, južni oltar pa je imel oljno sliko Vseh

svetnikov.105 Kje sta danes ti sliki, ne vemo. Nadomeščata ju kip sv. Marije in

reprodukcija Jezusa, ki blagoslavlja; obe iz novejšega časa. Stranska oltarja

zagotovo nista baročna.

102 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske

akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU), terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI,

1922, str. 10. 103 INDOK center Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, terenski zapiski Marijana Zadnikarja,

XI, 1952, s. p. 104 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9. 105 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9.

22

Slika 6: p. c. sv. Florjana, Florjanska ulica, zahodni stranski oltar

Slika 7: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, vzhodni stranski oltar

23

Tržani so po požaru postavili glavni oltar s kipom sv. Florijana. Iz časa po požaru

(1763) je še danes ohranjena zakristijska omara. Vsi trije oltarji so bili večkrat

obnovljeni, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da še vedno kažejo prvotno

podobo.106 Lesena prižnica je po besedah Marjana Zadnikarja skromen barok,107 a

ugotavljamo, da gre v resnici za precej dober primer baročne prižnice. Prižnica je

prislonjena na pilaster, ki deli vzhodno ladjino steno. Petosminska prižnica ima štiri

polja, na katerih so v plitkem reliefu upodobljeni štirje evangelisti – Matej, Marko,

Luka in Janez. Vsak prizor ima vegetabilni okvir. Pod baldahinom z lambrekini je

golob sv. Duha, nad baldahinom pa je pelikan.

Slika 8: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, prižnica

106 Iz župnijske kronike izvemo, da so bili obnovljeni 1865, 1923, 1957 (samo veliki oltar). 107 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,

s. p.

24

4.2 Mati Božja v Šmarju

V neposredni bližini mostu, ki povezuje Sevnico s Kranjsko, je cerkev Matere

Božje. Cerkev stoji v Šmarju, ki je bilo nekoč samostojna župnija. Stoji na 179

metrih nadmorske višine. Danes je podružnična cerkev župnije Sevnica.

Slika 9: p. c. Matere Božje, Šmarje (vir: splet)

Cerkev se prvič omenja leta 1448. Sezidali naj bi jo kartuzijani iz Jurkloštra,108 a

najdemo tudi podatek, da so imeli tu svoja poslopja in posestva kartuzijani iz

Pleterja,109 zatorej bi lahko bili oni pobudniki za nastanek te cerkve. O zgodovini

cerkve ne najdemo veliko uporabnih in verodostojnih informacij. Župnijska kronika

nam podaja informacijo, da je leta 1928 cerkev dobila nov stolp (verjetno del stolpa)

in novo pločevinasto streho, ki jo je napravil klepar Žuraj iz Slovenske Bistrice.110

108 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 109 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69. 110 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 197.

25

Po podatkih iz župnijske kronike je bil leta 1958 renoviran eden od oltarjev,

verjetno glavni.111

Slika 10: p. c. Matere Božje, Šmarje

Pravilno orientirana cerkev je enoladijska s triosminsko zaključenim prezbiterijem

in z zvonikom ob prezbiteriju. Pročelje je enostavno, brez arhitekturne členitve. Ima

pravokotna vrata in na vsako stran po eno malo in prav tako pravokotno okno, nad

vrati pa je viden še ostanek sončne ure. Na vrhu teče strešni venec. Tudi severna in

južna fasada nimata omembe vrednih arhitekturnih členov, imata pa tri pravokotna

okna, ki imajo belo obrobo. Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima tri kvadratna

okna. Na severni strani prezbiterija je prislonjen zvonik, ki delno seže še na severno

111 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 197.

26

steno ladje. Zvonik je v pritličju pravokotnega tlorisa, ki se v nadstropju spremeni

v oktogon. V pritličju je delno viden šivan rob. Na zahodni strani ima pravokotna

vrata, ki vodijo v zakristijo, nad njimi pa je podoben vhod, ki vodi v zvonico, do tja

pa vodijo lesene stopnice; nad njimi je narejena poševna, enokapna streha, ki poteka

po vsej širini zvonika. Na severni strani je manjša pravokotna lina, na vzhodni steni

pa je manjše pravokotno okno. V prvem nadstropju zvonika je manjše pravokotno

okno, v drugem nadstropju pa je nekoliko večje in polkrožno zaključeno okno. Obe

okni imata nizko reliefno dekorativno obrobo v obliki ščita. Ista členitev zvonika z

okni se pojavlja na vsaki drugi steni oktogonalnega dela zvonika. Streha zvonika je

piramidasta.

Enoladijska cerkev ima tripolni banjast obok z oprogama in tla iz klesancev, ki so

nekoliko višja v prezbiteriju. Pevska empora počiva na dveh toskanskih slopih, med

njimi potekajo polkrožni arkadni loki. Ob stičiščih pevske empore in ladjine stene

je na vsaki strani po en toskanski pilaster, ki nosi ogredje. Slopa se na pevski empori

nadaljujeta z dvema toskanskima pilastroma z bazo v obliki volut, deblom, ki ima

reliefno dekoracijo. Nad arkadnimi loki je štukaturna listnata dekoracija. Polja nad

arkadnimi loki so bež obarvana in imajo belo profilirano kvadratno polje s

prirezanima zgornjima vogaloma in konkavno oblikovano spodnjo stranico.

Celotna zidana pevska empora je konkavno-konveksne oblike in je zaključena z

vencem. Na banjastem oboku nad pevsko emporo se nahaja štirilistno prazno modro

polje z reliefno poudarjenim okvirjem. Med obema oknoma na vsaki strani ladje je

po en stopnjevan toskanski pilaster. Na vsaki obočni poli je vegetabilno modro polje

z reliefnim okvirjem. Polkrožna slavoločna stena je prebarvana z modro barvo,

slavolok pa nosi poslikavo z izmenjajočimi pravokotnimi in krožnimi ornamenti.

Prezbiterij ima na južni steni veliko pravokotno okno, a se zidna odprtina polkrožno

zaključuje, na severni steni prezbiterija pa je vhod v zakristijo. V prezbiteriju na

severovzhodni in jugozahodni strani sta bili nekoč vidni dve zazidani gotski okni.112

Na vsako stran oltarja sta po dva pilastra s toskanskima kapiteloma, ki nosita oprogi

banjastega oboka. Obočni poli nosita dve modri kartuši z belim profiliranim

okvirjem.

112 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138.

27

Glavni oltar je oltar z nastavkom. Do oltarne menze vodita dve kamniti stopnici.

Tabernakelj ima pozlačena vratca, ki nosijo plitvo nišo z reliefno oblikovanima

simboloma evharistije. Tabernakelj ima na vsako stran po dva pilastra, ki imata

visoko pravokotno bazo, deblo z imitacijo marmorja in toskanski kapitel. Na vsako

stran tabernaklja je še kamnito modro blago z zlatim robom, ki valovi in deluje, kot

da se je zastor razprl, zato da bi videli Najsvetejše v tabernaklju. Nad tabernakljem

je konkavno oblikovana niša, ki ima par kompozitnih pilastrov na konkavni steni,

zamejujejo pa jo par kompozitnih slopov in par kompozitnih stebrov, ki nosijo

ogredje. Stebra ob niši stojita na postamentoma in imata pozlačeno bazo, gladko

deblo, ki je na tretjini členjeno z pozlačenim prstanom ter pozlačen kompozitni

kapitel. Arkadi med slopoma in stebroma imata še razprti rdeči zavesi z zlato

obrobo. Niša ima polkupolo z ogredjem. V sredino je postavljeno razpelo, ki je

verjetno novejše izvedbe. Na vsako stran tabernaklja sta dva postamenta (okroglega

in kvadratnega profila), ki imata vegetabilno profilirano okrasje. Predelo členi še

par volut, ki služita kot konzoli za kipa, ter zaključni rastlinski voluti. V tronu stoji

kip Marije Kraljice z Detetom. Ob Mariji sta na vsako stran po en putto, ki lebdita

v prostoru. Osrednja niša je obdana s pozlačenim okvirjem. Tik ob okvirju trona

stojita na vsako stran po en korintski steber. Visok postament, na katerega je

postavljena baza in steber s korintskim kapitelom, je le delno viden za že

omenjenim izklesanim modrim kosom blaga ob tabernaklju. Stebroma sledita na

vsako stran po ena svetnica, in sicer je na desni strani sv. Ana in na levi sv.

Elizabeta. Obe svetnici stojita na visokem in okroglem postamentu. Za omenjenima

svetnicama je tristrano prirezana stena, ki nosi na sredini vegetabilni pozlačen

relief, poleg njega pa sta na vsako stran še po en slop z bazo ter korintskim

kapitelom. Ta dva stebra stojita na pravokotnem podstavku. Sledita dva moška kipa,

in sicer ob sv. Ani stoji sv. Joahim, ob sveti Elizabeti pa sv. Zaharija, ki v roki drži

napis: »VISITAVIT NOS ORIENS EX ALTO Luc. IV. 67«. Kipa sta postavljena

na volutasto oblikovani konzoli. Zopet je za svetnikoma podobno ozadje kot pri

svetnicah. Sledi še en korintski steber. Stebri nosijo stopnjevano in stopničasto

členjeno ogredje, ki je nad tronom prekinjeno. Med členitvijo je tudi reliefni friz s

pozlačenim vegetabilnim okrasjem. Atiko tvorita voluti ob straneh in dve na vrhu,

ki pa so zakrite z žarki in oblaki, ki obdajajo Boga Očeta v sredini. Med kopastimi

28

oblaki vidimo še štiri angelske glavice, dva putta in dva celopostavna angela

adoranta. Nad Bogom Očetom je golob sv. Duha. Ogredje nosi še dve vazi z rožami.

Slika 11: p. c. Matere Božje, Šmarje, glavni oltar

Stranska oltarja sta prislonjena na slavoločno steno. Oba oltarja imata podobno

členitev; gre za oltarja z nastavkom. Južni oltar ima preprost antependij, ki je brez

členitve ali poslikave. Na menzi stoji visok postament, ki nosi kipa dveh svetnikov.

Na sredini je slika sv. Petra in sv. Pavla. V ozadju upodobitve vidimo obris

arhitekture in pokrajine. Pozlačen okvir ima dekoracijo, in sicer reliefni preplet

krogov ter pet kvadratov, v katerih so reliefne rože. Okvir je še dodatno poudarjen

z listnim vencem, ki se na temenu loči na vsako stran okvirja in teče do polovice

slike; na koncu so še cvetlični brstiči. Na vsako stran slike sta po en kip svetnika,

in sicer je na južni strani bradati svetnik s pozlačenim oblačilom, ki nima atributov,

29

zato ga ne morem opredeliti, na drugi strani pa stoji sv. Anton Puščavnik. Za

svetnikoma sta dva slopa, ki ju na vsaki strani obdajata dva toskanska pilastra.

Pilastra nosita z zoborezom okrašeno ogredje, ki se nad sliko v tonu segmentno

boči. Ogredje nosi dva putta na oblakih ter atiko. Atika je ob straneh zaključena z

ostro lomljenima volutama, iz katerih na vsaki strani visita cofu podobni gmoti, na

vrhu pa ima zobčast segmentalni zatrep. Na obe voluti sta postavljeni vazi. V atiki

naj bi bil (po mnenju Zeliča)113 na oljni sliki prikazan sv. Janez Nepomuk. Svetnik

je naslonjen na visoko kubični podstavek, ki služi kot miza ali oltar, na njem pa je

odprta knjiga. Sicer ima res v rokah razpelo in palmovo vejico, a nima petih zvezd

okoli glave. Lahko bi bil upodobljen sv. Frančišek Ksaver. Kot pri glavni sliki

spodaj, je tudi tu slika dodatno poudarjena z rastlinskim reliefnim dekorjem. Na

vsako stan slike je po en putto, ki kleči na oblaku in ima pozlačeno opasnico. Za

severnim puttom vidimo še plastiko v obliki čaše.

Slika 12: p. c. sv. Matere Božje, Šmarje, južni stranski oltar

113 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 73.

30

Na severni strani slavoločne stene pa je oltar, posvečen sv. Uršuli in sv. Apoloniji.

Sv. Uršula ima pogled usmerjen v Marijin kronogram, ki se sveti izza oblakov. Ob

oljni sliki pa sta na vsako stran po ena svetnica, in sicer je na južni strani domnevno

sv. Lucija,114 na severni strani pa je sv. Barbara. Obe svetnici sta oblečeni v

pozlačeno obleko. V atiki je upodobljena neznana svetnica, ki je naslonjena na

pogrnjeno mizo. V desnici drži skrinjico, z levico pa daje klečečemu moškemu

verjetno denar.

Slika 13: p. c. Matere Božje, Šmarje, severni stranski oltar

114 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 73.

31

Zelo skromen zapis je podal tudi France Stele, in sicer: »Precej zapuščena cerkev v

vasi. Oprava iz sredine 18. stoletja je dekorativno dobra, je pa precej rokodelsko

okorna«.115 Zadnikar je bil mnenja, da sta stranska oltarja iz 19. stoletja, druga

oprema pa naj bi bila po njegovem iz druge polovice 18. stoletja.116

Stopar je mnenja, da je glavni oltar iz prve polovice 18. stoletja117, kip Marije v

tronu pa naj bi bil mlajši, in sicer iz leta 1881. Do takšnega sklepanja je prišlo

verjetno zaradi letnice 1881, ki je izpisana na hrbtni strani glavnega oltarja, a so

interpreti pozabili, da bi lahko bila to le letnica obnove. Iz gradiva Nadškofijskega

arhiva Maribor razbiramo podatek, da so vsi trije oltarji (glavni in oba stranska) iz

leta 1881.118 Stopar pa v prvo polovico 18. stoletja umešča tudi oba stranska

oltarja.119 Ob analizi smo opazili, da ne gre za istočasne oltarje, kot je zapisal

Stopar, ampak je glavni oltar starejši.

Slika 14: p. c. Matere Božje, Šmarje, baldahin prižnice

Prižnica je le delno ohranjena, saj ima le baldahin, obdan z lambrekini. Baldahin je

pravokotne oblike s prirezanima vogaloma, ki nekoliko izstopata iz frontalne

stranice in nosita pozlačen vegetabilni okras. Na spodnji strani je pritrjen golob sv.

115 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 15. 116 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, XI, 1952, s. p. 117 ZVKDS OE CE, zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138. 118 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 119 ZVKDS OE CE, zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138.

32

Duha, na vrhu pa stoji rdeč medaljon, ki ga obdajajo pozlačene volute, ter Srce

Jezusovo.

4.3 Sv. Ana nad Šmarjem

Pravilno orientirana cerkev stoji na manjši, gručasto poseljeni vzpetini nad

Šmarjem, ki leži severozahodno od centra Sevnice. Vas stoji na 200 m nadmorske

višine.

Slika 15: p. c. sv. Ane, Šmarje (vir: splet)

Cerkev se prvič omenja 1581 in je v osnovi poznogotska.120 V župnijski kroniki je

zapisano, da je bila pred glavnim vhodom vidna letnica 1642,121 ki pa je lahko

letnica obnove in ne gradnje cerkve.

120 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 38. 121 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 21.

33

Slika 16: p. c. sv. Ane, Šmarje

Enoladijska cerkev ima ob zahodni steni ladje zvonik, ki mu je ob severni steni

prislonjena vhodna lopa. Lopa sloni še na zahodni steni ladje, a je nekoliko širša od

nje in izstopa iz linije severne stene ladje, kar kaže na to, da bi lahko bila mlajša.

Zvonik je v prvih dveh nadstropjih pravokotnega, v višjih nadstropjih pa

oktogonalnega prereza. V pritličju ima zvonik dva polkrožna vhoda, tretji, na

severni strani, je danes neprehoden, saj je bil zazidan (danes nekoliko porušen). V

nadstropjih vidimo dve pravokotni lini na zahodni steni in po eno na vseh drugih

straneh zvonika; tik pod streho so polkrožna okna. Zvonik ima zalomljeno streho s

kroglo in križem. Lopa ima visoko zidano ograjo, ki je na severni strani prekinjena,

kar je namenjeno vhodu. Na severni strani ima na vogalih po en toskanski steber.

Ob stičišču lope in severne stene zvonika pa je toskanski pilaster. Lopa ima stebre,

34

ki nosijo polkrožne arkade. Na zahodni arkadi je v plitkem reliefu izklesana

angelska glavica. V lopi je na zahodno steno ladje prislonjena, sicer zelo slabo

ohranjena, kamnita oltarna menza, nad njo pa se le s težavo prepozna freska sv.

Ane, domnevno iz 18. stoletja.122 Lopa ima angelsko glavico iz 17. stoletja ter

fresko iz 18. stoletja.123

Slika 17: p. c. sv. Ane, Šmarje, freska v vhodni lopi

122 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 130. 123 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 14.

35

Slika 18: p. c. sv. Ane, Šmarje, angelska glavica na vhodni lopi

Južna stena ladje je členjena z dvema pravokotnima oknoma, kot je to tudi na

severni steni ladje. Enoladijska cerkev ima dvokapno streho; po celotni ladji teče

dvokapnica, ki se nad prezbiterijem zaključi z napuščem. Prezbiterij ima

tričetrtinski zaključek. Ob severni steni prezbiterija je prislonjena še zakristija, ki je

pravokotnega tlorisa, na zahodni steni ima pravokotna vrata, na vzhodni pa

pravokotno okno. Zakristija ima svojo samostojno streho.

Cerkev ima tla iz klesancev. Banjast obok ladje ima tri pole, ki so zamejene z

reliefnimi oprogami, te pa se stekajo v toskanske pilastre. Banjast obok je tudi v

prezbiteriju. Na oboku vidimo še štukaturo v baročnem slogu, ki predstavljajo

prazna polja s konveksno-konkavno oblikovano reliefno obrobo. Motivi iz štuka pa

se pojavijo tudi ob stičišču sten in oprog, in sicer sta v prvi poli (na zahodni strani

ladje) školjki, nato narobe obrnjena srca ter še enkrat dve školjki. Že omenjeni

pilastri imajo visoko bazo in reliefno členjeno, a preprost kapitel. Oprogi v stičišču

slavoločne stene in sten ladje se iztekata v trikotno oblikovani konzoli.

36

Slika 19: p. c. sv. Ane, Šmarje, glavni oltar

Menza je kamnita. Stranice antependija imajo poslikavo z imitacijo marmorja.

Tabernakelj ima pozlačena vratca z reliefno poudarjenim srcem in žarki.

Tabernakelj je polkrožnega tlorisa s pozlačenimi vratci, kjer je reliefna upodobitev

Srca Jezusovega. Na vsaki strani ob tabernaklju je na visokem postamentu klečeči

angel adorant. Postament krasi vegetabilna ornamentika. Na vsaki strani tabernaklja

je pilaster s podobno profilacijo baze in kapitela, kot jo imata podstavka, ki nosita

angela. Nad tabernakljem je v tronu kip sv. Ane. Okrog svetnice lebdijo na oblakih

štirje putti, dva pa stojita na tabernaklju. Tron je obdan z vegetabilnim prepletom.

Na vsako stran trona sta (na nekoliko nižjem postamentu, z reliefnim pozlačenim

prepletenim rastlinjem osrednji stranici, kot je visok tabernakelj) po en svetnik.

Med postamentom in tabernakljem je še na vsako stran po ena vaza s pozlačenim

palmasto oblikovanim rastlinjem. Na desni strani je sv. Jernej. Na levi strani pa je

sv. Jakob Starejši. Členjeno ogredje se polkrožno ukrivi nad tronom. V atiki je

Vstali Kristus. Okrog njega so žarki in oblaki. Ta prizor je uokvirjen z reliefnim

vegetabilnim okvirjem. Na vsako stran je pilastru podoben dekor, ki je nekoliko

37

ukrivljen in ima preprost pravokoten kapitel. Atiko zamejujeta dve ženski figuri, in

sicer sv. Magdalena in sv. Doroteja. Pod njunima nogama sta še dve angelski

glavici. Ob celotnem obodu oltarja je imitacija blaga z zlatim robom, kar deluje kot

zastor.

Severni stranski oltar ima kamnito menzo. Spodnji del nastavka je na vsaki strani

členjen z dvema izstopajočima postamentoma. Pred predelo stoji volutasto

oblikovan okvir za kanonske tablice. Nastavek členita toskanska pilastra ter leseni

krili iz lesenega akanta. Profilirano ogredje nosi atiko, ki je obdana z dvema

volutama ob straneh, na vrhu pa ima polkrožni rastlinski zaključek s školjkastim

medaljonom v sredini. V tronu je oljna slika, ki prikazuje sv. Lucijo. Na desni strani

slike je kip mučenke, ki je zaradi izgubljenega atributa ne moremo opredeliti.

Določiti pa ne moremo niti kipa svetnice na levi strani oltarja, saj je svetnica

povsem brez atributov. Nad tronom sta na vsako stran po ena angelska glavica. Na

temenu profiliranega okvirja oltarne slike pa počiva profiliran rastlinski dekor. V

atiki je angel, oblečen v modro obleko, ki razkriva desno nogo. Okrog angela so

profilirani žarki ter venec oblakov.

38

Slika 20: p. c. sv. Ane, Šmarje, severni stranski oltar

Arhitekturna zasnova južnega stranskega oltarja je enaka severnem oltarju. V tronu

je oljna slika novejšega datuma, ki prikazuje Sveto družino. Na desni strani oltarja

je kip sv. Antona Padovanskega. Na levi strani oltarja je škof z mitro in palico ter

knjigo v levici. Zoran Zelič je mnenja, da gre za sv. Urbana, a ima kip na glavi mitro

in ne tiare, Urban pa je bil papež. Na menzi stoji še mlajši kipec Lurške Matere

Božje. V atiki je kip Marije.

39

Slika 21: p. c. sv. Ane, Šmarje, južni stranski oltar

Cerkev ima tudi baročno prižnico. Do tristrane kancele vodijo lesene stopnice z

dekoracijo dveh reliefno očrtanih pravokotnikov. Kancela počiva na čašasti

konzoli, tristrana ograja je spodaj konveksno izbočena, členijo pa jo toskanski

pilastri z razpotegnjenim vegetabilnim okrasjem na deblu. Zgornji rob ograje je

profiliran. Konveksno izbočen spodnji del ograje nosi simbole treh evangelistov –

(od leve proti desni) krilati lev, orel in bik. V poljih z vegetabilnim profiliranim

pravokotnim okvirjem so naslednji prizori: ovce na paši, Dobri pastir ter pastirja z

dvema ovcama. Baldahin z lambrekini obroblja profilirano ogredje. Pod

baldahinom je golob sv. Duha, nad njim pa sta dve voluti, ki držita plošči postave,

obdani z dvojnimi žarki.

40

Slika 22: p. c. sv. Ane, Šmarje, prižnica

Veliki oltar je iz druge polovice 18. stoletja,124 ki so ga leta 1958 renovirali.125

Stranska oltarja sta iz leta 1769;126 letnica je zapisana na predeli. Sergej Vrišer

pripisuje glavni oltar Ferdinandu Gallu, ki ga naj bi naredil v letih 1760–1770.127

Istemu umetniku oz. umetniku s podobnim ustvarjalnim slogom pa Vrišer pripiše

še prižnico.128 Prav gotovo bi lahko pritrdili takšni atribuciji, saj je znano, da je

deloval tudi na območju Posavja. Njemu je namreč pripisan kip desnega stranskega

oltarja v podružnični cerkvi sv. Petra v Brestanici (nekdanji župnijski cerkvi).129

124 ZVKD CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 128. 125 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 198. 126 Roman SAVNIK, Šmarje, Enciklopedija Slovenije, 3, 1976, str. 278. 127 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 154. 128 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122; VRIŠER 1992 (op. 1), str. 180. 129 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 153.

41

Na hrbtni strani glavnega oltarja je s svinčnikom napisano: »Prenavlenje Altarja je

Andreaz Zveglič, malar iz Ternouca, meznar svetiga Jurja leto 1882, iz Fare,

Zabukovje sank Lenart«. Vse tri oltarje in prižnico France Stele umešča v sredino

18. stoletja. Vrišer prižnico pripisuje kranjskemu rezbarju iz sredine 18. stoletja.130

Ta podatek pa zasledimo tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije.131

130 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 149. 131 Milan NATEK, Sevnica, Enciklopedija Slovenije, 11, Ljubljana 1976, str. 59.

42

4.4 Sv. Rok nad Sevnico132

Cerkev sv. Roka leži na vrhu hriba. Tik pod njim je zaselek Artiče, katerega

omembo najdemo v Janischevi topografiji Štajerske: »St. Rochus in

Artitschberg«.133 Cerkev stoji na višini 373 m. V neposredni bližini cerkve stojijo

štiri hiše, dve gospodarski poslopji ter dva kozolca.

Slika 23: p. c. sv. Roka, Drožanje

132 O cerkvi sv. Roka nad Sevnico govori tudi moje diplomsko delo, po katerem je povzeto to

poglavje (Vesna OCVIRK, Romanje na sv. Rok nad Sevnico, Maribor 2014 (tipkopis diplomskega

dela), str. 4–21). Gl. npr. Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257;

VRIŠER 1992 (op. 1), str. 241; CEVC 2000 (op. 26), str. 118; ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69. 133 JANISCH 1885 (op. 83) str. 94.

43

V spomin na pohod kuge in zahvalo, da so bili rešeni, so farani leta 1632 postavili

cerkev sv. Roku, ki je zavetnik zoper kugo ter zavetnik bolnih in invalidov.134 Na

mestu današnje cerkve naj bi bilo gradišče. Tu naj bi živeli celo puščavniki. Da bi

res lahko nekdaj tu stalo gradišče, pa lahko sklepamo zaradi odkritih ostankov v

bližini cerkve.135 Prvotna cerkev naj bi nastala 1632. Kako je bila videti, ni

podatkov. Kronika nam poroča, da je cerkev dobila leta 1750 nov stolp in čebulasto

streho, ki so jo leta 1868 spremenili v prej omenjeno današnjo podobo.136

Zvonik je dvodelen, dvoetažni kvadratni spodnji del prehaja v trietažni oktogonalni

zgornji del. V pritličju je zvonik odprt, z dvema šilatima lokoma, na severno in

južno stran. V naslednji etaži pa je na vsaki strani manjša kvadratna lina, ki se

ponovi v drugi etaži, na vsaki drugi strani oktogona. Pod vrhom pa je prav tako na

vsaki drugi strani še polkrožno okno z lesenim okvirjem. Robovi oktogona so

poudarjeni s šivanim robom. Streha je piramidasta.

Na zahodno steno zvonika je prislonjena vhodna lopa, ki služi za obredje. Je

kvadratnega tlorisa. Vogale podpirata toskanska stebra. Na severni strani je ožja

odprtina (vhod), okoli celotnega oboda pa teče približno meter in pol visok zid, z

železno ograjo na vrhu. Na zahodni strani je zid pomaknjen ven in s polkrožno

obliko in stopnico služi prižnici. Na vzhodni steni je v polkrožni, globoki niši freska

s podobo sv. Roka. Pred njo pa sta dve stopnici, ki vodita do kamnite menze. Niša

oz. oltarna podoba je naslikana kot triptih. V osrednjem polju je sv. Rok, naslikan

v tričetrtinskem profilu. Leva in desna slika triptiha imata isti motiv. V sredini je v

okrogli obrobi naslikan putto s krilci, prostor okoli njega pa zapolnjuje poslikava

imitacije marmorja. Vse kaže, da je bila ta stena nekoč poslikana. Na desni strani

oltarja vidimo (zaenkrat še) nerazločljiv motiv, ki sili izpod belega ometa.

Glavna ladja, ki ima dvokapno streho, ima na južni steni dve mali polkrožni okni,

podobni lunetnemu oknu, tema dvema oknoma pa sledi še pravokotno, podolgovato

okno. Pod osrednjim polkrožnim oknom so tudi polkrožna vrata. Polkrožni okni sta

dodatno obrobljeni z belimi pravokotnimi ploščami (podobnim opeki), ki so

134Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257. 135 Viktor TILLER, Sevnica in okolica, Ljubljana 1938, str. 14. 136 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 22.

44

postavljene pravokotno na okno. Nad tem pa je še relief hostije in keliha. Tudi tukaj

in pri vseh robovih cerkve je šivan rob. Na stičišču ladje in prezbiterija je na severni

strani dodana zakristija, ki je pravokotnega tlorisa in ima trikapno streho. Na

zahodni steni ima pravokotna vrata, nad njim jepravokotno okno. Pravokotno okno

pa je tudi na južni in zahodni steni zakristije. Ta del stene je nekoliko poglobljen.

Kot na steni ladje tudi tukaj pod streho teče plitki strešni venec. Kvadratno

zaključen prezbiterij ima trikapno streho in tri okna; na vzhodni steni je pod vrhom

malo okroglo okno, na severni in južni steni pravokotno. Severna stena je podobna

južni. Ob levem vogalu je podolgovato okno, ki mu sledita dve mali, polkrožni okni.

Pod polkrožnim oknom, ki je bližje pravokotnemu oknu, so postavljena še

polkrožna okna. Nad polkrožnima oknoma sta še dva reliefa. Na kroglo postavljena

monštranca in na kroglo postavljeno sidro, srce in križ. Gre za simbole treh

teoloških kreposti: Vera, Upanje in Ljubezen. Vhodna, polkrožna vrata, ki vodijo v

cerkev, so locirana pod banjastim obokom v pritličju zvonika. Poleg vrat je vzidana

še napisna plošča: »Cerkev sv. Roka je bila obnovljena s pomočjo vse župnije v

»letu vere« – 1967«. Na zahodni steni v pritličju zvonika (nasproti vhoda) se je

odluščila barva in pokazala starejšo poslikavo. Sicer se zelo slabo vidi, a ob

natančnem pogledu opazimo obliko putta ali angela. Na zahodni steni ladje se dviga

pevska empora, ki sloni na dveh pravokotnih stebrih. Stebra imata visoko bazo,

deblo in preprost kapitel. Arkadna empora ima banjast obok. Levo od vhoda je

postavljena novejša lesena spovednica. Enoladijska cerkev ima banjast obok s

sosvodnicami, ki ga nosijo toskanski slopi.

45

Slika 24: p. c. sv. Roka, Drožanje, notranjščina

Na severni steni je med polkrožnima oknoma na slop pritrjena baročna prižnica.

Prižnica je okrašena z raznimi rastlinskimi motivi, vogale pa krasijo pilastri ter dva

putta. Osrednja niša nosi skoraj polnoplastično goreče srce. Nad baldahinom izza

oblakov gledajo angelske glavice, nad njimi pa sta postavljena dva angela, ki držita

plošči postave.

Prezbiterij ima banjast obok s sosvodnicami. Glavni oltar naj bi nastal v prvi

polovici 18. stoletja.137 Do oltarja vodita dve stopnici. Kamnit antependij krasijo tri

modra ovalna polja, ki jih očrtujejo konkavne široke konture. Visoko konkavno

oblikovano predelo členijo rdeče marmorno obarvani pravokotniki in ob straneh

dva visoka postamenta z modrimi pravokotniki s prirezanimi vogali. Na oltarno

mizo je v sredino postavljen pozlačen tabernakelj, ki je okroglega tlorisa. Vratca

tabernaklja imajo plitki relief. Gre za podobo Križanja (upodobljen je križ na

Golgoti, ob njem pa lobanja). Ob njej pa beremo: »F. E. Valenti«. V ozadju je

Jeruzalem. Okrog križa so gosti žarki, na levi strani pa je še oblak, iz katerega pada

predmet v obliki školjke. Ta prizor s križem je prikazan z razgrnjeno rdečo zaveso,

137 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 241; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 187.

46

ki je zdaj zavezana z zlatim trakom. Desno spodaj je letnica 1857, zapisana z

rimskimi številkami. Omenjena zapisa bi lahko predstavljala signaturo ob obnovi

oltarja. Ob tabernaklju sta na vsako stran postavljena še dva toskanska stebra. Vrh

tabernaklja pa krasita še dva putta. Konkavno oblikovan oltar je členjen s tremi pari

korintskih stebrov (od tega en par stoji na postamentu). Oltar zaključujeta akantovi

krili. Lomljeno in profilirano ogredje nosi atiko, ki je ob straneh zaključena z

volutama, na vrhu pa je baldahin. V sredini atike so kipi, ki prikazujejo Marijino

kronanje, na desni sedi na oblakih Bog Oče, na levi pa Kristus, Marija je postavljena

nekoliko nižje in prekinja ogredje. Na ogredju ob atiki stoji levo sv. Peter, desno

pa sv. Pavel. Na ogredju preštejemo šest puttov. V tronu je kip sv. Roka, okoli njega

pa pet angelskih glavic. Iz Kronike razberemo, da je bil poškodovan Rokov nos spet

popravljen leta 1955.138 Med stebri stojita desno sv. Fabijan, levo pa sv. Boštjan oz.

Sebastijan. Oltar ima še oltarni obhod z arkadnima lokoma, nad katerima stojita

kipa dveh svetnikov, verjetno gre za sv. Janeza Nepomuka, drugega ne morem

identificirati.

138 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 194.

47

Slika 25: p. c. sv. Roka, Drožanje, glavni oltar

48

Cerkev ima še dva stranska oltarja, prislonjena na slavoločno steno. Oltarja sta

baročna in nosita sliki, delo Valentina Metzingerja, iz leta 1734.139 Deli sta

Mentzingerju pripisala Anica Cevc140 in David Krašovec.141

Oba oltarja imata enako arhitekturno zasnovo. Do oltarja vodita dve stopnici.

Predelo zamejujeta dva postamenta, na katerih stojita angela adoranta. Pred predelo

je okvir kanonskih tablic, sestavljen iz volut in vitičevja ter iz dveh pravokotnikov

s profiliranim rastlinjem. Oltar zamejuje par toskanskih pilastrov z nekoliko naprej

pomaknjenim kapitelom; deblo obdaja konzola z angelsko glavico. Oltar se

zaključuje z volutama, ki nosita putta, na vrhu pa je polkrožno profilirano ogredje.

Pod ogredjem je zeleno rastlinje s pozlačenimi cvetovi, na ogredju pa je na sredini

še Marijin monogram v vencu oblakov in z žarki ter dve vazi ob straneh. V tronu je

slika, ki ima pozlačen okvir s prirezanima stranicama in polkrožen zaključek na

vrhu, na katerem sta dve palmetni voluti ob straneh, v sredini pa je reliefna školjka.

Severni stranski oltar je posvečen sv. Kozmi in sv. Damijanu. Metzingerjeva slika

je razdeljena na spodnji zemeljski del in zgoraj na nebeški del. Na zemlji je v

ospredju upodobljen starec. Na levi nogi ima povito krvavečo rano. Z eno roko se

starec opira na kamen, kjer sedi, drugo pa ima privzdignjeno ob palici. Bradat

starec, oblečen le v temno pregrinjalo, ima pogled uperjen v svetnika. Nedaleč stran

od starca pa sedi mati z otrokom. Otrok gleda proti gledalcu, medtem ko žalostna

mati milostno gleda sv. Kozmo in sv. Damijana. Mati nosi belo oglavnico in rdečo

tuniko. Levo od matere pa je upodobljen še en fantič, ki ima roki sklenjeni v prošnjo

in gleda proti svetnikoma. V ozadju je upodobljen del arhitekture. Na oblakih sta

upodobljena svetnika. Levo sedi sv. Kozma. Sv. Damijan je upodobljen na desni

strani. Kleči, desno roko ima položeno na prsi, v levi roki drži posodo, verjetno z

zdravili.142 Na menzo je postavljena še slika Marije Pomagaj,143 ki ni signirana ali

139 Valter Braz je zapisal, da sta iz tega leta celotna oltarja. (Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni

leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 257.) 140 CEVC 2000 (op. 26), str. 116. 141 KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190. 142 CEVC 2000 (op. 26), str. 116. 143 Več o upodobitvah Marije Pomagaj glej: Ana LAVRIČ, Blaž RESMAN, Marija Pomagaj na

Slovenskem. Layerjeva slika, njene predhodnice in naslednice, Kronika, 62/2, 2014, str. 62–254.

49

datirana. Ivan Stopar je zapisal, da gre za podobo Žalostne Matere božje (Matere

Dolorosae),144 a kot vidimo, je upodobljena Marija z otrokom.

Slika 26: p. c. sv. Roka, Drožanje, severni stranski oltar

144 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 47.

50

Južni stranski oltar pa je posvečen sv. Valentinu. Metzingerjeva slika v tronu je

razdeljena na dva dela, in sicer so na zemlji ljudje, na oblaku pa sv. Valentin in

angeli. Spodaj vidimo upodobitev umirajoče žene, ki je v polležečem položaju na

dveh stopnicah, ob njej je fant (verjetno sin), ki ji preverja utrip srca in usmiljeno

gleda v sv. Valentina. Desno ob ženinih nogah kleči star bradat mož, ki jo žalostno

gleda, roke pa ima prekrižane na prsih. Ob bolničini glavi se sklanja dekle (hči), ki

moli rožni venec. Tudi na tej sliki vidimo (za starcem) naslikan del arhitekture. Na

oblaku kleči z razprtimi rokami sv. Valentin. Pogled ima usmerjen v nebo. Sv.

Valentin ima albo in vijoličen mašniški plašč, ki ga krasijo zlati našivki.145 Na glavi

ima biret. Izpod plašča in na roki mu visi manipel, ki ima zlato obrobo in zlate križe.

Pod plaščem, pod nogami sta upodobljeni dve angelski glavici. Na desni strani je

upodobljen angel v rumeni obleki, ki drži roke sklenjene v molitvi in gleda na ubogo

žensko. Tudi na levi strani je upodobljen angel, ki pa je svojo roko iztegnil in kaže

na umirajočo ženo. Angel je oblečen v modro oblačilo. Ob svetnikovi desni roki

vidimo še dve angelski glavici.

Oltarja predstavljata na zemlji umirajoče oz. bolne, ki se zatekajo k priprošnji

svetnikom (sv. Kozmi, sv. Damijanu in sv. Valentinu), ti pa se obračajo na Boga

Očeta. Oltar sv. Valentina pa ima prav posebno vlogo v tej cerkvi, saj je nekoč v

Sevnici obstajala Bratovščina sv. Valentina. V zakristiji se še vedno najdejo knjige

z zapisom imen udov te bratovščine. Prvi zapis je iz leta 1850. Zapisovali so imena

udov, ki so plačali prispevek za posamezno leto in si s tem pridobili pravico

udeležbe molitve in mašne daritve pri oltarju sv. Valentina.

145 CEVC 2000 (op. 26), str. 118.

51

Slika 27: p. c. sv. Roka, Drožanje, južni stranski oltar

52

Na severni steni ladje je na slop prislonjena baročna prižnica. Do kancele vodijo

lesene stopnice, ki imajo na ograji dva reliefna pravokotnika s pozlačenim

rastlinskim dekorjem. Pravokotna konkavno izbočena kancela je členjena s

toskanskimi slopi ob robovih, profiliranim zaključkom na vrhu ter konveksno- (ob

robovih) -konkavnim spodnjim zaključkom ograje, ki ima pravokotne dekorje z

imitacijo rdečega marmorja; postavljena pa je na čašasto rastlinsko konzolo, ki nosi

pozlačene školjčne reliefe. Debla pilastrov imajo pravokotni marmorni dekor s

pozlačenimi reliefnimi školjkami in rastlinjem. Ob vsak pilaster je postavljen putto,

ki ga zamejujeta dve rastlinski voluti s črnim okroglim dekorjem. V osrednjem

polju je v reliefu izdelano Srce Jezusovo, ki ga obdaja mreža vitic ob straneh in

školjka spodaj. Vse skupaj uokvirja naslikan marmorni pravokotnik in reliefno

rastlinje v zgornjih kotih. Levo polje ima le reliefni rastlinski dekor. Na

profiliranem zaključku ograje stoji razpelo. Stopnjevan toskanski pilaster nosi

baldahin z lambrekini. Deblo ima naslikan, s črno obrobljen marmorni kvadrat in

(osrednje deblo) reliefni rastlinski dekor, podoben, kot je na stranski poli. Streha

nosi spodaj profilirano obrobo, ki poteka okoli goloba sv. Duha, profiliran

zaključek strehe pa nosi oblake, med katerimi so štiri angelske glavice, v sredo

postavljen rdeč medaljon, obdan z volutami ter dva putta na vrhu, ki pridržujeta

plošči postave.

53

Slika 28: p. c. sv. Roka, Drožanje, prižnica

54

Poslikavo celotne cerkve je izvršil furlanski slikar Osvald Bierti iz Gemone (1859–

1945),146 in sicer leta 1913. Letnico je avtor zapisal na pevsko emporo.

Cerkev ima še nekaj baročne opreme, in sicer je v zakristiji baročna zakristijska

omara ter obojestranska oljna slika, ki prikazuje sv. Valentina in sv. Roka na eni ter

sv. Damijana in sv. Kozmo na drugi strani.

Slika 29: p. c. sv. Roka, Drožanje, oljna slika v zakristiji

146 V Saurjevem leksikonu najdemo podatke o Biertijevem rojstvu in smrti pod geslom Brollo Jakob,

saj je na Štajerskem deloval tudi z njim. Rodil se je 8. 10. 1859 v Gemoni, umrl pa 28. 6. 1945.

(Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Saur: Allgemeines Künstler-lexikon. Die Bildenden Künstler aller

Zeiten und Völker, 14, München-Leipzig 1996, str. 347). Bierti pa je omenjen kot pomočnik

furlanskega slikarja Jakoba Brolloja v Enciklopediji Slovenije (Andreja ŽIGON, Brollo Jakob,

Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 388).

55

France Stele je bil mnenja, da so vsi trije oltarji in prižnica iz prve polovice 18.

stoletja.147 Zoran Zelič je zapisal, da so istočasno nastali cerkev na Topolovcu in

oba stranska oltarja z oltarno sliko v cerkvi sv. Roka.148 V monografiji Boštanj -

800 let res preberemo, da je cerkev Marijinega Vnebovzetja na Topolovcu dal

zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax in da je glavni baročni oltar iz leta 1734,

a moramo biti previdni. Zelo malo je verjetno, da so cerkev zgradili in opremili v

istem letu. Zagotovo pa oltar ni nastal pred 1734.

Sergej Vrišer pripisuje veliki oltar skupini rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika

(1720–1730).149 Sergej Vrišer sicer mimogrede omenja stranska oltarja v cerkvi Sv.

Roka (posvečena sv. Valentinu ter sv. Kozmi in Damijanu) in poda zanimivo

primerjavo z brestaniškim levim stranskim oltarjem Žalostne Matere Božje v stari

župnijski cerkvi v Brestanici.150 Kranjskemu rezbarju iz leta 1734 pa pripisuje

stranska oltarja.151 Prižnica je po njegovem nastala izpod rok kranjskega rezbarja iz

štiridesetih let 18. stoletja.152

147 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 13. 148 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 142. 149 VRIŠER 1992 (op. 1), str. str. 147. 150 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148. 151 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148. 152 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148.

56

4.5 Sv. Lovrenc na Žabjeku

Cerkev sv. Lovrenca je od centra Sevnice oddaljena približno 4 km in leži v vasi

Žabjek. Stoji na 349 m nadmorske višine. Postavljena je na hribu ob robu vasi, ki

šteje le nekaj hiš.

Slika 30: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek

Cerkev naj bi bila zgrajena v 17. stoletju.153 Prve orgle je cerkev dobila 1852, nove

pa 1906, ki jih je izdelal Jožef Brandl iz Maribora.154 Priskrbel jih je rojak, Martin

Kragl, župnik iz Miklavža na Polju.155 Leta 1907 so popravili in dozidali cerkev do

ostrešja.156 Leta 1909 sta bila poslikana prezbiterij in ladja, poslikal ju je Osvald

Bierti iz Gemone.157 Leta 1910 sta bila prenovljena oba oltarja po navodilih

konservatorja dr. Avguština Stegenška.158 Prvotni zvonik je bil piramidaste oblike,

leta 1955 so ga spremenili v čebulastega.159

153 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 87. 154 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 124. 155 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 124. 156 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 125. 157 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 130. 158 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 131. 159 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11; ŽUS, Župnijska

kronika (1881–2012), str. 195.

57

Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je nekoliko ožji

od ladje. Ladja ima dvokapno streho. V pritličju in v prvem nadstropju je zvonik

pravokotnega prereza, medtem ko je v drugem in tretjem nadstropju oktogonalnega

prereza. V pritličju je na vse strani polkrožno odprt, sledita dve nadstropji manjših

lin in na vrhu polkrožna okna. Tako zaporedje postavitev lin in oken je vidno na

vseh straneh zvonika. Zvonik ima čebulasto streho, prekinjeno s tamburjem. Južna

stena ladje ima prizidano kapelo, ki se triosminsko zaključuje in ima dvokapno

streho. Na vzhodni strani so manjša vrata in nekoliko večje pravokotno okno.

Kapela ima pravokotno okno na zahodni in vzhodni steni, na južni steni pa ima

lunetno okno. Na vzhodno steno kapele je prislonjena zakristija kvadratnega tlorisa,

ki se drži še južne ladjine stene in ima svojo dvokapno streho. Zakristija je precej

nižja od ladje in kapele. Ob zakristiji je na južni steni ladje še eno pravokotno okno.

Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima tako kot kapela dve pravokotni okni, na

severni in južni strani po eno in eno lunetno okno na vzhodni steni. Po celotnem

obodu cerkve tečeta talni in strešni zidec, ki je tudi na zvoniku.

Enoladijska cerkev ima tripolni banjast obok z oprogami, ki se stekajo v kratki

pilaster; kapitel je postavljen na konzolo. Med oknoma na južni steni ladje se odpira

kapela. Na temenu polkrožnega slavoloka je kot konzola oblikovan kamniti del z

napisom: »1909/28-VIII«. Med vitičnim okrasjem pa je zapis: »O. B.«. Prezbiterij

je členjen s pilastri ter dopolnjen z reliefnim vencem. Glavni oltar je bil izdelan v

19. stoletju in je tirolsko delo,160 zato bomo podrobnejši opis izpustili. Prav tako

bomo izpustili poslikavo cerkve, ki je iz leta 1909. Letnica je zapisana na slavoločni

steni.

Podrobneje bomo predstavili baročno opremo in poslikavo iz kapele, posvečene sv.

Frančišku Ksaverju. Oltar sv. Frančiška Ksaverja je za dve stopnici dvignjen nad

tlemi. Kamnit antepedij je okrašen s štirimi velikimi medaljoni (podobne smo

srečali že v cerkvi sv. Roka). Predela je členjena s polihromiranimi kvadrati, ki

imajo prirezane robove, ob straneh pa sta še dva postamenta, ki nosita tordirana

kompozitna stebra. Nastavek členi še par kompozitnih pilastrov in par kompozitnih

160 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6.

58

stebrov z gladkimi debli. Oltar zamejujeta krili z akantovim profiliranim dekorjem.

Stebri nosijo lomljeno profilirano ogredje, ki nosi z zelenimi volutami ob straneh

in z baldahinom ter zastorom, ki ga pridržujejo putti, zaključeno atiko. Rdeč zastor

je naslikan tudi na steni za atiko. V atiki je prizor Marijinega kronanja. Marijo

obdajajo oblaki, med katerimi lebdijo putti in angelske glavice. Na desni strani je

Kristus s križem v desnici, svetniškim sijem okrog glave in pozlačeno obleko do

pasu, na levi strani pa je Bog Oče z zemeljsko oblo s križem v levici. Na vrhu je

pod baldahinom še golob Sv. Duha. Celoten prizor presevajo snopasti žarki.

Svečanost dogodka je poudarjena s svetlobo, ki prihaja iz lunetnega okna v ozadju

oltarja, saj ob Mariji ni oltarnega »hrbta«. V tronu je kip sv. Frančiška Ksaverja, ki

v pozlačeni obleki in sklenjenimi rokami na prsih leži na okrogli blazini. Nad

svetnikom lebdijo štirje putti, eden izmed njih stoji na oblaku in v desnici drži

venec, med oblaki pa je 14 angelskih glavic. Gre za prizor smrti sv. Frančiška

Ksaverja. Prizor ima okvir, ki imitira marmor. Tik ob okvirju je na desni strani sv.

Jožef, na levi strani pa sv. Anton Padovanski.

59

Slika 31: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

Banjast obok kapele je v celoti obdan s fresko. V sredini je prizor, ki je razdeljen

na dva dela, in sicer spodaj vidimo množico ljudi, ki so v gibanju. Postavljeni so ob

stopnice. Nad tem prizorom pa je v nebesni sferi prikazan sv. Frančišek Ksaver,

obdan z angeli in putti. Gre za trenutek, ko sv. Frančišek Ksaver ozdravlja bolne.

60

Slika 32: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

Na vsako stran osrednjega prizora so podani še drugi prizori iz življenja sv.

Frančiska Ksaverja. Na vzhodni strani je v pravokotnem polju upodobljen prizor,

kjer sv. Frančišek Ksaver oznanja krščansko vero med Indijci. Na zahodni strani je

prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver krščuje.

61

Slika 33: p. c . sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

Slika 34: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

62

Slika 35: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

Za domačine je prav gotovo najzanimivejši prizor na severni strani, kjer je

upodobljen požar v Sevnici. Prepoznamo sevniški grad, Lutrovsko klet, cerkev sv.

Nikolaja in del cerkve sv. Florijana. V prvem planu vidimo prizor, ko sv. Frančišek

Ksaver pride 6. maja 1542 v Goo. Predstavil se je kralju in mu izročil listino, s

katero je bil imenovan za apostolskega nuncija.161 Na vogalih osrednje poslikave

so mali prizori, in sicer je na zahodni strani oltarja prizor, ko je sv. Frančišek v

Lizboni zamudil ladjo, ki bi ga peljala v Indijo. V daljavi vidimo ladjo, sv. Frančišek

Ksaver pa je na obali z Bobadillom. Sv. Frančišek Ksaver moli in drži razpelo nad

morjem.162 Na vzhodni strani oltarja je prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver kleči, za

njim pa je moški, ki ga davi z vrvjo. Ob svetnikovih nogah je razpelo. Na severni

stenije prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver pridiga ribičem na ladji. Sv. Frančišek je

na jugovzhodni obali Indije ribičem podajal krščansko vero.163 V drugem

medaljonu pa je upodobljena njegova smrt. Ob medaljonih so upodobljene še štiri

personifikacije kontinentov.

161 Janez JAUH, Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonov, Leto svetnikov, 4, Ljubljana 1973, str. 433. 162 JAUH 1973 (op. 161), str. 432. 163 JAUH 1973 (op. 161), str. 433.

63

Na vzhodni steni kapele visi še oljna slika, ki prikazuje smrt Frančiška Ksaverja.

Slika je bila nekdaj v tronu, da pa bi jo ohranili, so jo v osemdesetih letih 20. stoletja

uokvirili in obesili na steno.164 Upodobljen je sv. Frančišek Ksaver v polležečem

položaju ter putti na oblakih. Slika ni datirana ali signirana.

Slika 36: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

France Stele je bil pri opazovanju cerkve pozoren le na baročno streho zvonika,

glavni oltar, ki ga umešča v 2. polovico 18. stoletja ter na kapelo sv. Frančiška

Ksaverja, v kateri je po njegovem mnenju oltar iz srede 2. polovice 18. stoletja ter

freska na oboku iz srede 18. stoletja.165 Za oltarjem je zapisana letnica 1754, ki ji

sledi nečitljivo napisana beseda. Stele je zapisal, da se je tedaj videl še napis: »der

164 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 90. 165 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11.

64

Altar ist gefarbt worden«,166 ki ga danes ne vidimo več (verjetno je bil prebarvan).

Stele se ni opredelil glede druge opreme v cerkvi. Kapela sv. Frančiška Ksaverja je

bila postavljena po letu 1778, ko je bil v Sevnici požar, o katerem govorijo istočasne

freske v omenjeni kapeli.167 Marijan Zadnikar je bil kasneje mnenja, da je celotna

cerkev baročna.168 Kapela Frančiška Ksaverja je po njegovem mnenju iz leta 1754,

sočasen pa naj bi bil tudi oltar, ki ga je leta 1910 prenovil Alojz Zoratti.169 Bogato

atiko tega oltarja Zadnikar šteje v pozen barok.170 Zapisal je, da je na zvoniku

letnica 1756.171 Vrišer pripisuje oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja skupini

rezbarjev pod vplivom delavnice Janeza Pogačnika (1720–1730).172 Župnijska

Kronika in zapis v Göthovi zbirki pravita, da je kapela sv. Frančiška nastala 1778.173

Zoran Zelič je mnenja, da je kapela iz leta 1724. K tej letnici ga morda napeljuje

zapis na portatilu: »Lavrentius Vdovizh P:T:S:1724«. Portatile so prenašali iz

cerkve v cerkev, zato ni povsem sigurno, da je portatil iz Ksaverjeve kapele že od

vsega začetka na tej menzi.174 Lahko bi bil prenesen od kod drugod, za kar pa

nimamo podatka. Zelič poda mnenje, da bi lahko bil naročnik gradnje kapele Franc

Anton Auersperg, medtem ko naj bi bila po njegovem poslikava narejena proti

koncu 18. stoletja, po zaobljubi sevniške grofice Josipine Keglević, poročene

Sermage.175

Kot vidimo, se pojavljajo v kapeli tri letnice, in sicer je na oltarni menzi letnica

1724, za oltarjem je zapisana letnica 1754 in v literaturi se pojavi letnica 1778,

letnica požara. Letnica 1724 je zapisana na oltarni menzi oz. na portatilu, ki so ga

duhovniki nekoč prenašali iz cerkve v cerkev, zato težko trdimo, da je ta letnica

166 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11. 167 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6. 168 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.

30. 5. 1957, s. p. 169 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.

30. 5. 1957, s. p.; Ivan Stopar pa navaja 1909 kot letnico obnove (ZVKD Celje, terenski zapiski

Ivana Stoparja, 1974, str. 199. 170 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.

30. 5. 1957, s. p. 171 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.

30. 5. 1957, s. p. 172 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 147. 173 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 34; Göthova zbirka, str. 26, povzeto po ZELIČ 2003

(op. 2), str. 87. 174 Te informacije mi je posredoval g. župnik Vinko Štrucelj. 175 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 135.

65

kakorkoli povezana z nastankom kapele, oltarja ali poslikavo kapele. Letnica 1754,

ki je zapisana na hrbtni strani oltarja, lahko predstavlja letnico izdelave ali pa le

obnove oltarja. Glede na Steletov zapis, ki ga je prebral ob letnici (»Der Altar

gefarbt worden.«),176 sklepamo, da gre za obnovo oltarja. Letnica 1778, ki

predstavlja letnico požara v Sevnici, se zdi najmanj verjetna za nastanek Ksaverjeve

kapele. V literaturi jo navajajo, ker je požar prikazan na stropni poslikavi, a je

morala poslikava nastati kasneje kot kapela. Ker nimamo zanesljivih virov, lahko

rečemo le, da je morala kapela in njena oprema nastati v 1. polovici 18. stoletja.

176 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11. 176 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6.

66

4.6 Sv. Urh na Gornjem Brezovem

Na vzhodnem delu Sevnice, ob železniški progi, ki pelje do Brestanice, stoji na 176

metrov nadmorske višine cerkev sv. Urha. V neposredni bližini je pet hiš, mimo pa

pelje glavna cesta, ki povezuje Glavni trg v Sevnici z Gornjim Brezovim.

Slika 37: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo

Cerkev je bila prvič omenjena 1581.177 Župnijska kronika posreduje informacijo, ki

pravi, da je bila na zunanji steni cerkve nekoč vidna letnica 1643.178 Okrog cerkve

je bilo do leta 1847 pokopališče.179 Iz gradiva, ki ga hrani Nadškofijski arhiv

Maribor180 in iz Zeličeve monografije,181 razbiramo, da je letnica 1643 dokaz, da je

bila cerkev zidana tega leta, a se s tem ne moremo strinjati, saj bi to lahko bila

177 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 38–39. 178 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 26. 179 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 56. 180 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 1956 (op. 6), str. 2. 181 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 95.

67

letnica prenove. Leta 1755 je dobila cerkev sedanji oltar,182 ki je bil leta 1975

obnovljen.183 Tabernakelj je iz 19. stoletja.184

Vhod do cerkve je skozi portal, ki je nekoč skupaj z nizkim zidom služil kot obzidje

pokopališča. Na portalu je napis: »»Tukaj se je v drugeig pokopalish sazhelu ta 20

dan Roshenzveita 1812 A. M.« Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na

zahodni strani zvonik, dvokapno streho nad ladjo in nekoliko ožji triosminsko

zaključen prezbiterij. Zvonik ima v pritličju tri arkadne loke in je kvadratnega

prereza, v nadstropju pa ima obliko oktogona. V nadstropju je na severni in južni

steni zvonika manjša pravokotna lina, pod streho pa je na vsaki strani zvonika

polkrožno okno. Streha zvonika ima čebulasto obliko. Na južni stene ladje je

manjše pravokotno okno, nekoliko stran od njega, na vzhodni strani pa je večje

pravokotno okno s profilirano obrobo. Prezbiterij se triosminsko zaključuje in ima

po eno pravokotno okno na severni in južni steni prezbiterija. Na severno stran

prezbiterija je prislonjena še zakristija pravokotnega tlorisa z nižjo, samostojno,

dvokapno streho.

Enoladijska cerkev ima banjast obok tako v ladji kot v prezbiteriju. Prehod med

ladjo in prezbiterijem je ločen s slavoločno steno. Stene ladje nimajo arhitekturne

členitve. Tla so iz klesancev.

Glavni oltar je oltar z nastavkom. Antependij je rahlo profiliran. Nastavek ima

konkavno oblikovano predelo, ki se ob straneh polkrožno zaključi. Na vsako stran

oltar zamejujeta para volut. Zgornji voluti nosita dva putta ter profilirano ogredje,

nad katerim je na sredini Božje oko v vencu oblakov z žarki in s tremi pari angelskih

glavic. Ob straneh so vaze z rožami. Tabernakelj ima pozlačena, konkavno

oblikovana vratca. Visok relief na vratcih predstavlja razpelo, nad katerim je

baldahin v obliki dvojne školjke. Na vsako stran ima tabernakelj po en pilaster in

en kompozitni steber. Po celotni širini tabernaklja teče talni venec in profilirana

greda, iz katere rastejo dvojna držala za sveče. Tabernakelj je zaključen z atiko, ki

182 Valter BRAZ, Gornje Brezovo, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 259;

CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 188. 183 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI,

1952, s. p. 184 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 55.

68

je oblikovana z dvema volutama, ki nosita na vsaki strani enega pozlačenega angela,

na temenu pa na podstavku leži jagnje. V tronu stoji kip sv. Urha. Obdan je s

stiliziranimi oblaki. Ob desni nogi mu stoji putto, ki v rokah drži knjigo, na njej pa

je riba. Tron je obdan s konkavno-konveksno oblikovanim profiliranim okvirjem in

reliefno oblikovanim rastlinjem. Na temenu trona je napisna plošča z napisom:

»SV./URH/1755«, ob njej pa sta na vsako stran po ena angelska glavica. Na desni

in levi strani ob tronu stojita zelo podobna svetnika. Oba imata v eni roki sabljo, v

drugi pa neprepoznaven predmet. Oblečena sta v pozlačeno obleko do kolen in siv

plašč, obute imata visoke škornje, na glavi pa imata zašiljeno čepico.

Cerkev nima stranskih oltarjev, ima pa prižnico, ki je postavljena na severno stene

ladje in se naslanja na slavoločno steno. Tristrana prižnica je členjena s pilastri na

vogalih, ki imitirajo bel marmor, in profiliranim vencem spodaj, ki imitira rdeč

marmor ter profiliranim ogredjem zgoraj, ki imitira rjav marmor. Polja imajo

rumen, pravokoten, profiliran okvir, v sredini pa je osemkraka zvezda. Iz ogredja,

na strani, ki gleda proti slavoloku, moli roka s črno-belim rokavom, ki držo razpelo.

69

Slika 38: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo, glavni oltar

Sergej Vrišer v svoji monografiji o baročnem kiparstvu predstavi oltar sv. Urha iz

Dolnjega Brezovega kot neko posebnost. Opiše ga kot »po arhitekturi nevsakdanje

delo«. Pravi, da sta figuri nekako prilepljeni k oltarju, nad katerima so putti v

poletu.185 Vrišer pa je zapisal še, da ima oltar sv. Urha precej sorodnosti z oltarjema

v Rodinah pri Radovljici.186

185 VRIŠER 1976 (op. 30), str. 126. 186 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 180.

70

4.7 Sv. Janez na Dolnjem Brezovem

Na hribu nad vasjo Dolnje Brezovo187 stoji na 240 m nadmorske višine cerkev sv.

Janeza Krstnika.

Popis, ki ga hrani Nadškofijski arhiv Maribor, pravi takole:

»Na lepem gričku nad vasjo Spodnje Brezovo stoji cerkev sv. Janeza sredi

smrekovega gozda. Poprej so bili okrog vinogradi, pa ker je večkrat neurje

uničilo nasade, je baron Mordase, lastnik grada Impolca svetoval kmetom

naj ne sadijo več trt, ampak naj pogozdijo hrib z iglavci. Isti baron je tudi

mnogo prispeval za zidavo cerkve, ki je bila zidana v baročnem slogu l.

1763.«188

Cerkev izvira iz 18. stoletja, na zvoniku je bila pred obnovo letnica 1791.189 Leta

1910 je neki Lubej renoviral desni stranski oltar sv. Matije. Na stolpu cerkve je bila

nekdaj vidna letnica 1763.190

187 Jože Lončar je cerkev imenoval sv. Janez na Spodnjem Brezovem (NŠAM, terenski zapiski

Jožeta Lončarja, 1956, str. 3). 188 NŠAM, terenski zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 3); ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana

Stoparja, 1974, str. 44. 189 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 44. 190 TILLER 1938 (op. 135), str. 14.

71

Slika 39: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo

Enoladijska cerkev ima na zahodu trinadstropen zvonik, ožji in nižji prezbiterij na

vzhodni strani ter pravokotno zakristijo na severni strani ladje. Ladja nosi

samostojno dvokapno streho, medtem ko imata zakristija in prezbiterij svojo streho,

ki je nekoliko nižja od ladijske strehe. Zvonik ima na zahodni strani polkrožna

vrata, v naslednjih dveh nadstropjih ima na severni, zahodni in južni strani

pravokotni lini, na vzhodni strani je pravokotna linija le v drugem nadstropju, čisto

na vrhu pa je na vseh straneh polkrožno okno. Vse odprtine so obrobljene z belim

okvirjem. Zvonik ima strešni venec in piramidasto streho. Cerkev ima na severni in

južni strani po eno pravokotno okno. Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima

pravokotno okno na južni strani, na severni strani pa mu je dodana pravokotna

zakristija, ki ima na vzhodni steni manjše okno, na zahodni pa pravokotna vrata.

72

Cerkev ima tla iz sekancev, banjast obok v ladji in v prezbiteriju. Veliki oltar je bil

iz leta 1732, kar je pisalo na oltarju. Leta 1882 je Andrej Žveglič renoviral veliki

oltar.191 Lesen antependij nima posebnih elementov členitve ali poslikav. Oltar

členijo par kompozitnih pilastrov ter dva para kompozitnih stebrov, ki stojijo na

nizkem postamentu in nosijo lomljeno profilirano z zoborezom okrašeno ogredje;

ta se zaradi okvirja trona prekinja. Atiko očrtujeta dve položni voluti ob straneh, na

vrhu pa je polkrožno oblikovan profiliran zatrep. V atiki je doprsni kip Boga Očeta

z golobom sv. Duha. V tronu je prizor, ki predstavlja Jezusov krst. Najvišja figura

je sv. Janez Krstnik, ki z desnico poliva Jezusa. Kip sv. Janeza Krstnika ima odbito

levo dlan. Ob njem pa klečita še dva moška. Tron je polkrožno zaključen in ima

profiliran pozlačen okvir. Lesen tabernakelj ima profiliran okvir vratc, na vsako

stran pa pilaster, ki ga ob vznožju in na vrhu krasita dva volutasto oblikovana lista.

Na sredini sedi jagnje. Na desni strani oltarja je kompozitni pilaster, pred katerim

je verjetno nekoč stal kip. To nakazuje odlomljen del podstavka. Na tem mestu je

prislonjen križ z roko, ki pripada kipu na levi strani oltarja. Na levi strani je namreč

prav tako kompozitni pilaster, pred njim pa stoji moška figura (svetnik), ki nima

leve roke, ima pa del palice ob nogi. V desnici drži knjigo. Na vsako stran oltarja

sta še dva kompozitna stebra. Oltar pa ima še na vsako stran obhodni lok. Na

desnem loku je svetnik, ki ima belo albo in zlat mašniški plašč, na glavi pa ima

temen klobuk. V levici drži odprto knjigo, ki jo kaže gledalcu, z desnico kaže na

fanta, ki kleči ob njegovih nogah. Fant je oblečen v belo srajco in rdeče hlače z

zelenimi naramnicami. Morda gre za sv. Frančiška Ksaverja, ki krščuje domačina.

Na levem portalu je neznani sv. škof z rdečo tuniko in zlato obleko do kolen.

Bradat mož ima škofovsko kapo. Kip nima desne dlani.

191 TILLER 1938 (op. 135), str. 14.

73

Slika 40: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo, glavni oltar

Južni stranski oltar je posvečen sv. Matiji. Gre za oltar z nastavkom. Kamnit

antependij nima okrasja. Oltar na vsaki strani členi visok pravokoten postament z

rastlinskim profiliranim dekorjem in kompozitni steber. Deblo je okrašeno z

reliefno izdelanim vitičevjem in rastlinjem. Oltar zaključujeta akantovi krili. Stebra

nosita ravno, a lomljeno ogredje. Atika je sestavljena iz akantovega reliefnega

prepleta. Atika nosi napisno ovalno ploščo: »SV./MATIJA/p.z.n.«, nad njo pa je

angelska glavica. Tron ima polkrožno obliko s profiliranim okvirjem. Sv. Matija v

desnici drži močno poškodovano knjigo, odbiti so tudi njegovi prsti, razen palca.

Ob desni nogi stoji nekakšna vaza ali vrč z okrasnima ročajema na vsaki strani.

Nad glavo se razprostira reliefna školjka. Na predeli pod tronom je napis: »E.

1644.« in »R. 1910. Lubej.«.

74

Slika 41: p. c. sv. Janeza Krstnika, Doljne Brezovo, južni stranski oltar

Na severni strani slavoloka ni stranskega oltarja, ampak je na konzolo postavljen

kip Brezmadežne,192 ki je obdana z naslikanim, polkrožno zaključenim portalom.

192 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 43.

75

4.8 Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu

Slika 42: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh

Sredi vasi Žigrski Vrh stoji na 304 m nadmorske višine cerkev sv. Benedikta.

Cerkev je postavljena na manjši hrib, mimo katerega pelje vaška cesta. V

neposredni bližini je gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša, sicer pa je v okolici

še nekaj stanovanjskih hiš.

Župnijska kronika piše, da se je začela gradnja te cerkve že leta 1480, o čemer

poroča tudi popis, ki ga hrani Nadškofijski arhiv Maribor.193 Iz Krajevnega

leksikona Slovenije pa razbiramo, da bi smeli cerkev, zaradi polkrožnega okna v

prezbiteriju, umestiti v 16. stoletje.194 Leta 1700 je domnevno cerkev dobila sedanjo

podobo s kapelo sv. Antona Padovanskega. To se sklepa, ker je bila nekoč ta letnica

vidna na tlaku.195 Nad vhodom v cerkev je bila nekoč vidna letnica 1717, 196 kar bi

lahko nakazovalo na čas prenove, če ne kar na čas nastanka ali dokončanja cerkve.

193 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4. 194 Valter BRAZ, Žigrski Vrh, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 283; ZVKDS OE

CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202. 195 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4. 196 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4.

76

Enoladijska cerkev ima na vzhodu visoko kamnito obzidje, ki ga prekine kamnit,

polkrožno zaključen portal z dvokapno streho. Danes je hrib tako visok, da ne

moremo skozi ta portal do cerkve. Kamnito obzidje seže le do polovice lope, ki je

prislonjena na vzhodno steno ladje, verjetno pa je bilo nekoč obzidje okoli celotne

cerkve. Vhodno lopo nosita dva toskanska stebra in dva toskanska polstebra, ki

nosijo polkrožne arkade, in ima trikapno streho. Nad zahodno arkado je vidna

letnica 1711. Po vseh straneh lope teče strešni venec, ki je rahlo profiliran. Lopa

ima kamnito ograjo, ki je na vzhodni strani prekinjena za prehod. Obod banjastega

oboka je poudarjen s profiliranim vencem. Na vzhodno steno ladje je prislonjen še

del zidu, ki seže od južnega polstebra do pravokotnih vrat. Vrata so obdana s

portalom s profilirano gredo. Do vrat vodi ena kamnita stopnica, na desni strani vrat

pa je še kamnit vodnjak. Severna stena ima lunetno okno in pravokotno okno. Na

zahodni strani ladje je nekoliko ožji prezbiterij, ki ima triosminski zaključek in dve

okni; na severni strani je pravokotno, na vzhodni pa polkrožno okno. Ob zakristijo

je na južno stran prislonjen dvonadstropen zvonik, ki je kvadratnega prereza, a ima

v nadstropjih zaobljene vogale. V pritličju vzhodne stene zvonika je manjše

pravokotno okno, nad njim pa so pravokotna vrata, do katerih vodijo lesene

stopnice z leseno ograjo, nad njimi je pločevinasta streha. Na severni strani zvonika

je preprost portal. Nad vrati je v polkrožno nišo postavljeno razpelo. V nadstropju

nad razpelom je manjše pravokotno okno. Na vseh straneh zvonika je v najvišjem

nadstropju polkrožno okno. Zvonik ima rahlo lomljeno in šilasto streho. Ob

vzhodno steno zvonika je prizidana kapela, ki nekoliko izstopa iz fasade zvonika in

ima prirezana vogala. Na južni steni ima lunetno, na vzhodni pa pravokotno okno.

Ladja ima dvokapno streho, pravokotno na njo se steka trikapna streha kapele.

Okoli cerkve tečeta talni in strešni zidec.

Enoladijska cerkev ima zidano pevsko emporo, ki jo nosijo trije arkadni loki.

Empora nima posebnih arhitekturnih elementov. Ladja ima raven strop. Na severni

steni ladje in hkrati na severni strani pevske empore je lunetno okno. Ladja se loči

od ožjega prezbiterija s polkrožnim slavolokom. Na južni steni ladje je polkrožni

slavolok, ki predstavlja vhod v kapelo. Na vsako stran slavoloka je še profiliran

vodoravni zidec, ki seže še na stran ladjine in kapeline stene. Kapela ima banjast

obok, ki ga členijo oproge. Po celotni ladji, kapeli in prezbiteriju teče talni,

77

profilirani zidec. Prezbiterij ima banjast obok, ki ga členijo dekorativna rebra. Po

celotnem prezbiteriju teče še vodoravni zidec, ki je profiliran. Južna stena

prezbiterija ima polkrožen prehod, ki vodi v pritličje zvonika, ki služi zakristiji.

Glavni oltar je kamnit oltar z nastavkom. Kamnit antependij je postavljen na kamnit

pravokoten podstavek in je bogato razčlenjen. Spodaj je v obliki talnega venca

izoblikovan črn podstavek, ki nosi členjen antependij, le-ta je namreč spodaj zelo

ozek, nato nekoliko širši s poševno prirezanimi stranicami, sledi polkrožno izdolben

pas, ki je zopet ožji, in na vrhu najvišji pravokoten del z ravnimi stranicami. Na

sredini oltarne menze stoji tabernakelj s pozlačenimi vratci, na katerih sta reliefno

upodobljena simbola evharistije. Na vsako stran je po en pilaster, ki ima profiliran

pravokotnik in krog, ob njej pa je nekoliko nazaj pomaknjena voluta. Voluti stojita

na profiliranem kvadratnem podstavku. Na vrhu je ogredje, okrašeno z zoborezom.

Na tabernaklju stoji pravokotni kubični del s polkrožnima stranicama ter

pravokotno nizko ploščo, ki je spodaj okrašena s pozlačenim dekorativnim vencem.

Na vsako stran kubičnega podstavka, ki nosi pozlačeno razpelo, stoji vaza s

stiliziranim cvetom. Predela je členjena z dvema visokima postamentoma, ki sta v

zgornjem in spodnjem delu profilirana. Ob njiju pa sta na vsaki strani po en pilaster.

V tronu s polkrožnim, profiliranim in pozlačenim okvirjem stoji sv. Benedikt, ki v

levici drži pozlačen kelih. V ozadju je naslikano zeleno hribovje. Ob svetnikovi

desni nogi je mitološka žival, ki ima trup kače, glavo psa, iztegnjen jezik pa

spominja na zmaja. Na vrhu trona je v modrem medaljonu napis: »BENEDIKT«.

Medaljon je okrašen s pozlačenimi viticami, ki sežejo na vsako stran okvirja. Na

vsako stran trona stoji po en svetnik, in sicer je na desni strani oltarja neznan

svetnik, oblečen v redovniško oblačilo z opasnico ter s križem v roki. Svetnik na

levi strani oltarja je oblečen v meniško obleko, v rokah drži dva predmeta, ki nista

povsem razločna, in sicer liliji podobno vejico ter ptiču ali morda ribi podobno

žival. Glavni oltar ima na hrbtni strani napis: Karl Poglajen iz St. Ruperta 1886.197

197 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.

78

Slika 43: p. c. sv. Benedikta, Žigrski vrh, glavni oltar

Kapela sv. Antona Padovanskega ima kamnit oltar z nastavkom. Do oltarja vodi

nizka, a zelo široka stopnica. Antependij je dekoriran z dvema pravokotnikoma.

Tabernakelj je pravokotnega tlorisa. Ima pozlačena polkrožna vratca, ki nosijo

relief Jezusovega srca. Na vsako stran vratc je po en pilaster. Nekoliko v ozadje sta

postavljeni voluti, ki sta na vsako stran tabernaklja. Na vrhu tabernaklja je kubični

podstavek, ki nosi razpelo. Nastavek je členjen ob straneh z volutasto zaključenima

postamentoma, ki nosita voluti z rastlinskim dekorjem. Voluti nosita spodaj desno

kip morda nadangela Rafaela z dečkom, spodaj levo pa morda nadangela Gabrijela,

saj predvidevamo (zaradi drže roke), da je imel kip nekoč v roki tudi lilijo. Voluti

zgoraj nosita kapitelu podoben podstavek za voluti, ki ob straneh zaključujeta atiko.

Na vrhu atike je polkrožno oblikovano profilirano ogredje. Atika nosi ovalen

79

medaljon, v katerem je zelo slabo ohranjena podoba morda sv. Benedikta. V tronu

je upodobitev Antona Padovanskega z Jezusom in lilijo. Obdaja ga dekorativno

pozlačeno ozadje in pozlačen reliefni okvir z rožami. Oltar sv. Antona

Padovanskega nosi na hrbtni strani letnico 1732.198 Slika v tronu je po vsej

verjetnosti mlajša.

Slika 44: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh, oltar v kapeli sv. Antona Padovanskega

198 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.

80

4.9 Sv. Štefan v Vranju

V središču vasi Vranje stoji na 292 m nadmorske višine cerkev sv. Štefana. Vranje

je bilo krščanska pomembna točka že v času med četrtim in šestim stoletjem, ko je

bil z duhovščino poseljen Ajdovski gradec.199 Župnijska kronika sicer navaja, da

naj bi na mestu današnje cerkve sv. Štefana v času med četrtim in šestim stoletjem

stala cerkev, a gre le za domnevo. Cerkev sv. Štefana v današnji obliki verjetno

izvira iz 17. stoletja.200

Slika 45: p. c. sv. Štefana, Vranje

Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je v pritličju in

prvem nadstropju pravokotnega prereza, nato pa se spremeni v oktogon. Pritličje je

na severni in južni strani odprto s polkrožnima odprtinama, v prvem nadstropju so

ozke pravokotne line, v najvišjem nadstropju pa so bifore. Zvonik ima lomljeno in

zašiljeno streho. Ladja ima na severni in južni strani po dve pravokotni okni ter

dvokapno streho. Prezbiterij je nekoliko nižji in ožji od ladje in ima triosminski

zaključek s samostojno streho. Ob severno steno prezbiterija pa je prislonjena še

199 Ajdovski gradec smo kratko predstavili že v poglavju Zgodovinski oris župnije Sevnica. 200 Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281; ZVKDS OE CE,

zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 196–197.

81

pravokotna zakristija, ki ima enokapno streho in seže še nekoliko na severno steno

ladje. Zakristija ima na zahodni strani pravokotna vrata, na vzhodni pa pravokotno

okno. Vogali cerkve, okna, line, arkade in prehod med pritličjem ter nadstropjem

zvonika so poudarjeni z belo obrobo.

Cerkev ima šamotni tlak. Pevska empora stoji na dveh toskanskih stebrih. Podkorje

je banjasto obokano. Ladja ima banjast obok s tremi oprogami, ki se stekajo v

pilastre. Slavoločna stena s polkrožno odprtino loči ladjo od prezbiterija, ki ima

prav tako banjast obok.

Glavni oltar je oltar z nastavkom. Antependij je preprost in nima posebnosti.

Tabernakelj ima pozlačena polkrožna vratca z reliefom razpela, ki stoji na reliefno

poudarjenem medaljonu. Nad vratci lebdita zelo okorno izoblikovana angela, ki v

rokah držita srce. Na vsaki strani tabernaklja kleči angel. Angela klečita na visokih

podstavkih, na podobnih podstavkih ob angeloma pa na vsako stran stojita še dva

kompozitna stebra, ki se dvigata v nadstropje. Nad tabernakljem je triosminsko

zaključena niša s tremi naslikanimi polji. Stene niše med seboj ločijo pilastri, na

vrhu pa vidimo še profilirano gredo z reliefnimi zvezdami. V niši stoji na

pravokotnem podstavku razpelo. Niša je na vsaki strani zamejena z lizeno, ki nosi

rastlinski dekor, ter s polkrožno oblikovanim baldahinom, ki ima profilirano

ogredje s pozlačenimi zvezdami. Na vsako stran niše je še del pilastra, iz katerega

visita dve čašasto oblikovani konzoli, ter naslikano okno/kartuša, ki ga/jo

zamejujeta dva pilastra in trilistnat pozlačen zaključek. Nastavek na vsaki strani

zamejujeta para kompozitnih stebrov. Nad tronom, po celotni širini nastavka teče

profilirano vodoravno ogredje, sledi atika, ki v polkrožni niši nosi kip sv. Štefana.

Atiko zamejujeta voluti, ki na vrhu nosita vazi z rožami. Ob voluti, na desni strani

oltarja, stoji zelo poškodovan kip s tehtnico (sv. Mihael), saj ta nima stopala leve

noge ter dlani desne roke. Na drugi strani pa je svetnica s krono, plamenečim srcem

in palmovo vejico v desnici, na glavi pa ima pozlačeno krono. Vrh atike zaključuje

pravokotni podstavek, ki nosi razpelo. Pred podstavek je postavljena še angelska

glavica. Oltar ima na vsako stran obhodni lok, na katerem stojita kipa svetnikov.

Na desni strani oltarja je svetnik v meniški obleki in s palico (morda sv. Bernard iz

Clairvauxa), na levi strani pa je svetnik z nekoliko svetlejšo meniško obleko in

daljšo palico (morda sv. Benedikt). Kaj drži svetnik v levi roki, ni prepoznavno.

82

Prvotno je na oltarju stala slika sv. Štefana iz prve polovice 18. stoletja, ki danes

visi na južni steni ladje.201

Slika 46: p. c. sv. Štefana, Vranje, glavni oltar

Severni stranski oltar je posvečen sv. Barbari.202 Gre za oltar z nastavkom, ki ima

kamnit antependij in lesen nastavek. Predela je členjena na vsaki strani s

postamentoma. Oltarni nastavek zaključujeta korintska stebra, ki nosita

stopnjevano profilirano ogredje z nizkima okrajkoma. Atika je sestavljena iz volut

ob straneh in spodaj, na vrhu pa je pozlačeno rastlinje. Atika ima v sredini Marijin

monogram, okrog njega so dvojni žarki, modro nebo in temni oblaki. Na mestu,

kjer je po navadi tabernakelj, stoji čašasto oblikovan podstavek, na katerem stoji

Marija. Ob Marijo sta postavljena kipa, in sicer kip sv. Barbare (na desni strani

oltarja) in kip sv. Katarine (na levi strani oltarja), ki ji manjka del dlani in del roke

do komolca. V tronu je slika zelo nizke kvalitete, na kateri prepoznamo žensko

figuro, po vsej verjetnosti gre za sv. Barbaro, ki leži, v ozadju pa je skalovje in grad

201 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189; NŠAM, zapiski Jožeta

Lončarja, 1956, str. 5. 202 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.

83

na pečini. Nad prizorom lebdita dva putta. Nad sliko je rdeč medaljon z pozlačenim

dekorativnim rastlinjem.

Slika 47: p. c. sv. Štefana, Vranje, severni stranski oltar

Stranski oltar na južni strani je posvečen sv. Antonu Puščavniku. Gre za oltar s

podobno arhitekturno členitvijo, kot jo ima severni stranski oltar, z nekaj

različicami. Ob bazah korintskega stebra sta postavljena še dva reliefno oblikovana

cvetna venca. Slika v tronu prikazuje skušnjave sv. Antona, ob njem je hudiček ter

Kristus. Ob tronu stoji na desni strani kip sv. Jožefa, na levi strani pa je kip vojaka

s knjigo v desnici. Stopar je zapisal, da je imel svetnik v levici še bič, a ga danes

nima.203 Ob rdečem medaljonu nad sliko je na desni strani angelska glavica, žebelj

na levi strani nakazuje, da je morda bila glavica tudi tu. V atiki je Kristusov

monogram, na vrhu pa še križ.

203 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189.

84

Slika 48: p. c. sv. Štefana, Vranje, južni stranski oltar

Leta 1754 sta bila izdelana stranska oltarja.204 Letnica je bila nekoč vidna tudi na

tlakovcu v prezbiteriju.205 Omenjena letnica lahko predstavlja leto kasnejše

predelave, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da gre za letnico nastanka oltarja.

Veliki oltar je iz 19. stoletja.206 Nad slavolokom je letnica 1700 in ob njem kip,

verjetno iz 17. stol.207

204 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 5. 205 Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281. 206 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189. 207 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.

85

4.10 Sv. Neža v Zagradcu

Nad Blanco je na 310 m nadmorske višine vas Zagradec, ki ima nekoliko južneje

cerkev sv. Neže. Cerkev stoji na hribu. V bližini sta le dve hiši.

Slika 49: p. c. sv. Neže, Zagradec

Pravokotna cerkvena ladja zna biti še romanska, saj je na južni steni vidna zazidana

polkrožna romanska lina.208 Po besedah Zeliča je cerkev dobila prezbiterij v 17.

stoletju, leta 1728 je bil postavljen sedanji glavni oltar, 1838. je bila cerkev

renovirana, nato še 1881., ko so kupili nov tabernakelj.209 Da je bila cerkev

renovirana leta 1881, priča tudi zapis iz Nadškofijskega arhiva Maribor.210 V

notranjščini pod južnim oknom je z lesom obita niša, v kateri je letnica 1728. Ta

letnica bi res lahko predstavljala tudi letnico nastanka oltarja, a tega ne moremo

trditi, saj nimamo podatka, da je bil v tem času sezidan prezbiterij. Tako zunanjost

kot notranjost cerkve kažeta, da je ladja starejša od prezbiterija, zato letnica na

208 Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 255, ZVKDS OE CE,

terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 25. 209 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 107 210 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 5.

86

ladjini steni po vsej verjetnosti ne obeležuje prezbiterija in njegove opreme. Menim,

da se letnica nanaša na oltar, ki je bil nekoč na južni strani slavoločne stene.

Pravilno orientirana dvoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je v pritličju

kvadratnega prereza, v nadstropjih pa oktogonalnega. Na južni strani ima zvonik

pravokotna vhodna vrata, v prvem nadstropju ima na vseh straneh pravokotno lino,

v najvišjem nadstropju polkrožno okno. Streha je piramidasta. Ladja ima enokapno

streho, ki se na vzhodu tristrano zaključuje. Na južni strani ladje je pravokotno

okno. Prezbiterij na zunanjščini ni posebej ločen od ladje, ima pa triosminski

zaključek z dvema polkrožnima oblikovanima okenskima odprtinama. Na severni

strani ladje sta dve pravokotni okni.

Ladja in prezbiterij imata banjast obok, loči pa ju slavoločna stena s šilasto odprtino.

Ladja in prezbiterij se na severni strani odpirata v dodatno ozko ladjo. Glavni oltar

z nastavkom ima kamnit antependij, do oltarja vodita dve stopnici. Na dveh

postamentih stojita dva tordirana korintska stebra, ob katerih je še par korintskih

pilastrov in par korintskih stebrov ob straneh oltarja. Med pilastrom in tordiranim

stebrom je še profiliran, rastlinski dekor v snopu. Ob straneh oltarja sta še krili iz

lesenega akantovja. Stebri nosijo stopnjevano in profilirano ogredje, ki se nad

tronom segmentalno boči. Na ogredju sedi Sveta Trojica. Na vsako stran je še po

en putto, pod njunima nogama pa sta še dva para angelskih glavic. V tronu stoji sv.

Neža. Na vsako stran svetničine glave je angelska glavica. Tron ima polkrožen,

profiliran in pozlačen okvir. Na levi strani oltarja stoji kip sv. Lucije, svetnica na

desni strani oltarja ima le palmovo vejico v levici, zato ne moremo določiti, za koga

gre. Tabernakelj ima pozlačena polkrožna vratca, ki nosijo relief križa in školjke.

Ob straneh tabernaklja je korintski steber, ki stoji na manjšem podstavku in ima

pozlačeno bazo ter kapitel. Ob njem stoji še voluta, ki je zgoraj lomljena. Tudi

voluta stoji na podstavku. Na tabernaklju stoji z volutami oblikovan, pravokoten,

rdeč relikviarij s pozlačenim vegetabilnim okvirjem.

87

Slika 50: p. c. sv. Neže, Zagradec, glavni oltar

Za oltarjem je napis: »Cesmeštra Zalokar in Gabrič« in »Prenovleje Altarja. Leto.

1881.« Spodaj sta še zelo zabrisani in nečitljivi črki, verjetno »A. V.«. Oltar je iz

prve polovice 18. stoletja. 211

Cerkev nima stranskih oltarjev, ima pa na severni strani slavoločne stene

pravokotno konzolo, ki nosi kip sv. Alojzija, na južni strani slavoloka pa je na

podobni konzoli kip sv. Katarine Aleksandrijske. Na južni strani naj bi stal oltar, ki

so ga zaradi na novo prebitih oken odstranili. Obe angelski glavici, ki se nahajata

na slavoločni steni, naj bi pripadali temu oltarju.212

211 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 31; CIGALE, CIGLENEČKI et al.

2006 (op. 92), str. 186. 212 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 34.

88

Slika 51: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Katarine na slavoločni steni

Na temenu slavoločne stene visi še kopija Rafaelove Sikstinske Madone, ki naj bi

bilo darilo nekega davkarja Abrama.213 Ker Zelič ne navaja vira, iz katerega je črpal,

smo lahko upravičeno skeptični o relevantnosti zapisanega. Gre za upodobitev

Marije Pomagaj, ob kateri sta upodobljena verjetno donatorja.

213 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 109.

89

Slika 52: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Alojzija na slavoločni steni

Slika 53: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika na slavoločni steni

90

Zelo nejasno je zapisana letnica obnove cerkve. V tipkopisu je najprej zapisana

letnica 1838, ki je popravljena v letnico 1881, ta pa je s pisalom prečrtana in ob njej

je napisana letnica, ki bi jo lahko prebrali kot 1888.214

Slika 54: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelski glavici na slavoločni steni

214 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 34.

91

Slika 55: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelska glavica na slavoločni steni

Cerkev ima na vzhodni steni zvonice, nad vhodnimi vrati sliko sv. Neže, ki nosi

letnico 1728.

Slika 56: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika nad vhodnimi vrati v glavno ladjo

92

4.11 Marija Vnebovzeta na Grački gori215

Že samo ime (Gračka) gora pove, da gre za visok hrib. Ima okoli 359 m nadmorske

višine. Vrh hriba krasi cerkev Marije Vnebovzete (oz. Marije Pomagaj, kakor jo

imenujejo domačini).216

Slika 57: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora

Na tem mestu naj bi prvotno stal grad oz. nekakšna utrdba. Iz neznanega razloga je

ta stavba propadla. Ostanke so vaščani porabili najprej za postavitev kapelice. Ker

pa je začelo k tej kapelici prihajati vse več romarjev in majhna kapelica ni bila

dovolj, so se odločili, da postavijo cerkev.217 Cerkev, posvečena Marijinem

vnebovzetju je bila prvič omenjena leta 1581.218 Sedanja cerkev pa je bila

postavljena 1638.219 Ta letnica je bila nekoč zapisana tudi na stranskem oltarju,

posvečenemu sv. Apoloniji (»Hoc altare curavit fieri K. M. Adam Smole Parochus

215 O cerkvi sv. Marije Vnebovzete na Grački gori govori tudi moje diplomsko delo Romanje na sv.

Rok nad Sevnico (OCVIRK 2014 (op. 131), str. 4–21), po katerem sem povzela to poglavje. Gl. npr.:

Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 225; HÖFLER 1982 (op.

71), str. 8; ZELIČ 2003 (op. 2), str. 110–117; Milan VINČEC, Marijine božje poti na Slovenskem,

Koper 2011, str. 103; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 186. 216 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 300. 217 Pripoved tamkajšnjega ključarja. 218 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 8. 219 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 25.

93

Lucis sylvae cum Syndicis Joan Gaberzh et Martino Leishnik ad honorem

Beatissimae virg. Mrae mense Jan. anno Dni M.D.C.XXX.VIII.«220), zato je

vprašanje, če ta letnica mogoče predstavlja le letnico temeljite obnove cerkve, ki se

je zaključila z novo notranjo opremo.221

Zvonik raste iz širšega dvoetažnega spodnjega dela, ki ima kvadratni tloris in ki v

pritličju služi kot preddverje, navzven odprto s tremi polkrožno zaključenimi

odprtinami. V nadstropju vidimo na zahodni strani manjšo kvadratno odprtino.

Prehod med obema je poudarjen z vodoravnim zidcem, ki je v profilu kvadraten in

se nadaljuje tik pod streho celotne ladje, prezbiterija in zakristije. Proti vrhu se tloris

zvonika, v treh etažah, spremeni v oktogon. Tudi tu so etaže med seboj zamejene z

zidcem, tokrat polkrožnega profila. Na vsaki drugi strani oktogonalnega zvonika je

v prvi etaži manjša kvadratna odprtina in v drugi etaži, prav tako na vsaki drugi

strani, bifora. Tik pod vrhom, v najvišji etaži je na vsaki strani zvonika okrogla lina.

Zvonik je imel prvotno čebulasto streho, ki pa so jo prenovili v današnjo podobo

po udarcu strele, leta 1967.222 Danes je streha piramidasta.

Ladja je nekoliko širša od zvonika. Na južni zunanji steni ladje je lesen portal z

lesenimi vrati. Tik nad vrati je kvadratno okno z železno zaščitno ograjo. Le nekaj

metrov stran vidimo še eno okno, ki je bolj podolgovate, pravokotne oblike. Ker je

to okno daljše, lahko sklepamo, da je bilo tudi okno nad portalom nekoč daljše in

tako portal z vrati nosi novejšo letnico.

Zanimivo je, da so tri okna na stenah prezbiterija še gotska. So ozka in visoka ter

imajo značilen zašiljeni zaključek. V vrhu imajo tri polkrožne zaključke, ki

spominjajo na krogovičje. Okna so slikana (vitraji).

220 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 28. 221 Zanesljivih podatkov ni. Napis na stranskem oltarju se je glasil: »Hoc altare curavit frieri K. M.

Adam Smole Parochus Lucis sylvae, cum Syndicis Joan. Gaberzh et Martino Leishnik ad honorem

Beatissimae virg. Mrae mense Jan. ano Domini. M.D.C.XXXV.III.« Zapis, objavljen (prepis iz

Göthove zbirke, str. 24) in preveden (prevedel Miran Sajovic) v: ZELIČ 2003 (op. 2), str. 110. 222 ŽUS, Župnijska kronika, str. 212: »(leto 1967) 7. decembra je med nenavadno hudo nevihto

udarila strela v stolp podružnične cerkve Matere Božje na Grački gori. Stolp je povsem zgorel,

cerkev so vaščani obvarovali požara.« ŽUS, Župnijska kronika, str. 214: »(leto 1968) Pri Materi

Božji na Grački gori je bil postavljen nov stolp. Prekrita je bila še streha cerkve, obnovljena fasada.«

94

Zakristija je kvadratnega tlorisa. Na vzhodni steni ima kvadratno okno in na

zahodni strani vhodna vrata. Nad vrati je (verjetno novejši) nadstrešek v obliki

baldahina.

Na severni steni ladje sta dve okni, ki sta pravokotni, a nekoliko večji kot na južni

steni ladje. Med oknoma je postavljena (zunanja) prižnica iz leta 1958.223 Robovi

prižnice so poudarjeni s plitkimi pilastri.

Ob vhodu v cerkev vidimo gotsko zašiljen žlebljen portal z lesenimi vrati, nad

katerimi je napis: »Mariji Graškogorski se priporoči, dobil od nje boš pomoči.« Na

notranji strani portala pa je napis: »Mariji na čast prenovljena 1898.«

Gre za enoladijsko cerkev. Ladja ima banjast obok s sosvodnicami, pod katerimi so

okna. Na zahodni steni je zidana pevska empora (kor), do katere vodijo na južno

steno prislonjene kamnite stopnice. Na severni steni je med oknoma postavljena

baročna prižnica, ob slavoločni steni pa sta dva oltarja. Oba stranska oltarja sta

neoromanska, zato ju ne bomo posebej predstavili.224

Prezbiterij je še gotski in ima trosminski zaključek ter križnorebrast obok. Glavni

oltar naj bi bil iz druge polovice 18. stoletja,225 prenovo pa je doživel leta 1872.226

Na hrbtni strani je napis: »Cehmeštra 1868 Gorišek in 1870 Zalokar«. Na

antependiju je naslikana podoba Brezmadežne. Predelo členita dva visoka

postamenta, ki nosita korintska stebra. Oltar je členjen še s parom korintskih

pilastrov. Nastavek je zaključen s pozlačenimi rastlinskimi krili. Stebri nosijo

stopničasto in profilirano ogredje, ki se nad tronom prekine. Atika je sestavljena iz

dveh pilastrov, ki nosita položni voluti, ti pa nosita še baldahin z vencem oblakov.

Na vsako stran atiko zamejuje angel adorant. Na oltarno menzo je postavljen

tabernakelj. Tabernakeljska vratca imajo visok relief z motivom razpela, ki se dviga

na visokem podstavku. Nad razpelom lebdi školjka. Okoli tabernaklja sta na vsaki

strani dva kompozitna stebra. Vrh tabernaklja zaključuje razčlenjen venčni zidec,

nad katerim stoji na vogalu po ena voluta, nad njo pa dva putta. Na strehi tabernaklja

223 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 217. 224 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 27. 225 VINČEC 2011 (op. 215), str. 103. 226 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 14.

95

je jagnje na knjigi sedmih pečatov. V sredini atike je golob sv. Duha z dvojnimi

žarki, ki na vrhu sežejo čez baldahin. V plitkem tronu je kip Marije Vnebovzete, ki

stoji na oblaku, izza katerega kukajo tri angelske glavice. Prav tako pa ji dve

angelski glavici lebdita ob rokah in ob glavi še dva angela. Za Marijino glavo je

temno sonce z rumenimi žarki in modro ozadje. Podobo uokvirja pozlačen okvir

okroglega profila. Desno od Marije stoji pred pilastrom sv. Joahim, levo (prav tako

pred pilastrom) stoji sv. Jožef.

Slika 58: p. c. Marije Vnebovzete, Gračka gora, nastavek glavnega oltarja

Oltar ima obhodna loka s kipoma. Na desnem obhodnem loku je kip sv. Katarine

Aleksandrijske, na levem je sv. Marjeta Antiohijska.

Kot je zapisal Zoran Zelič, naj bi veliki oltar nekdaj stal že v brestaniški župniji.

Hkrati pa dodaja, da te trditve ne moremo podpreti, saj poteka meja brestaniške

župnije pod Gračko goro in na vzhodu navzdol po potoku Blanščica.227 Vsekakor

meja ne more biti razlog, da zavržemo misel, da je bil oltar prenešen od drugod.

Brestaniška kronika, nitikatera druga literatura ne podaja podatka o kakršnemkoli

227 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 114.

96

prenosu oltarjev. Marijin kip v velikem oltarju je videti drugače kot drugi kipi na

istem oltarju. Zdi se, da je Marijin kip starejši.

Notranjščino cerkve je v celoti poslikal Franc Sikošek iz Brežic leta 1898.228

V prezbiteriju najdemo dve votivni podobi, in sicer eno iz leta 1874, drugo iz 1772;

predstavili bomo slednjo. Votivna podoba manjših dimenzij prikazuje zagraškega

kmeta, ki je, medtem ko je pešačil domov do Klužarjevega mlina, padel v brezno.

Ker ga nekaj časa niso našli, so začeli moliti k Mariji, ki ga je ohranila živega in

zdravega. Ko so ga našli, so ga z vrvmi povlekli iz brezna. Slika je hudo

poškodovana, zato le s težavo opišemo, kar vidimo. V prvem planu je verjetno mož,

ki kleči in v sklenjenih rokah drži rožni venec. Pogled ima usmerjen proti cerkvi sv.

Neže. Poleg njega je mož, ki v sklonjeni drži vleče vrv, glavo pa ima obrnjeno nazaj,

saj gleda proti cerkvi Marije Vnebovzete. Verjetno je vrv vrgel v brezno, od koder

bo potegnil padlega kmeta. V drugem planu je v sklonjenem ali sedečem položaju

naslikan mož s klobukom. Kaj počne, ne razbiramo. Poleg njega je naslikano,

228 Podatkov o njegovem življenju in delu nisem zasledila v literaturi.

Slika 59: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora, votivna podoba v prezbiteriju

97

preveč pomanjšano (ali pa je predimenzionirana figura moža), leseno poslopje. V

naslednjem planu je podan hrib s cerkvijo sv. Neže. Upodobljena je z zvonikom iz

pravokotnikov v prerezu, z dvokapno streho ladje in nižjim prezbiterijem. Zadnji

hrib, ki se vidi, nosi cerkev Marije Vnebovzete. Do nje vodi pot, ob njej pa je velik

vinograd, ob katerem je verjetno hram. Na vrhu slike je naslikana Marija z rokami

v položaju molitve. Ima rjave dolge lase in pogled usmerjen k cerkvi Marije

Vnebovzete. Na spodnjem robu vidimo napis: »1772 EX VOTO 1769«.229

Marija na votivnih podobah (na severni steni prezbiterija) je upodobljena kot Marija

Kraljica in ne kot Vnebovzeta. To, da je cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti, na

slikah pa je upodobljena le kot Mati Božja, ni redkost v tradiciji upodabljanja pri

nas. Razlog za pojav Vnebovzete (v 18. stoletju) je verjetno treba iskati v dvomu

navzočnosti apostolov ob Marijinemu vnebovzetju.230 Pogosto je Marijinemu

vnebovzetju dodano tudi Kronanje, ki tako predstavlja baročni triumfalizem.231

Vnebovzeto so kiparji praviloma upodabljali v gloriji oblakov in spremstvu angelov

ter puttov, ki jo nosijo v nebo.232 Na glavnem oltarju cerkve Marije Vnebovzete na

Grački gori torej vidimo tip Vnebovzete, ki se je uveljavil z 18. stoletjem.

229 Dogodek se je zgodil 1769, naslikan pa 1772. 230 Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od

začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 272. 231 MENAŠE 1994 (op. 230), str. 273. 232 MENAŠE 1994 (op. 230), str. 275.

98

5 Baročna sakralna umetnost v župniji Sevnica

Z raziskavo smo skušali prikazati, da je bil barok, kljub temu da je bilo območje

današnje Sevnice z malim številom prebivalcev, še kako živ in prisoten. Četudi ne

najdemo imen kvalitetnejših umetnikov, arhitektov, kiparjev in rezbarjev, so vsi

baročni elementi, ki jih najdemo v sevniških podružnicah vredni omembe in

zabeležbe.

5.1 Sevnica

Sevnica se ne ponaša le z reprezentančnim gradom, v katerem najdemo zelo dobro

ohranjene in restavrirane baročne freske v enem izmed stolpov,233 ampak tudi z

župnijo, ki šteje kar štirinajst cerkva. Poleg teh najdemo v Sevnici kar nekaj

znamenj, kapelic in javnih spomenikov.

5.1.1 Arhitektura

Nace Šumi je v monografiji z naslovom Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem

zapisal, da je svojo študijo omejil le na »najzgovornejše spomenike«, »kvalitetno

arhitekturo«,234 zatorej ne moremo pričakovati, da bomo v njegovi študiji našli

omembe sevniških cerkva, ki ne izstopajo po arhitekturni kvaliteti. Kot smo lahko

videli, so tudi sevniške cerkve – kot je bilo to pogosto tudi drugod po slovenskem

ozemlju – dograjene ali preoblikovane v baročnem stilu. V dveh primerih je bila

starejši cerkvi dograjena stranska kapela, tj. pri cerkvi sv. Lovrenca v Žabjeku in

sv. Benedikta na Žigrskem vrhu. Druge sevniške podružnice ne kažejo baročnih

arhitekturnih elementov. Sicer gre za podobno arhitekturno zgradbo cerkva. Skoraj

vse cerkve imajo zvonik s tremi polkrožnimi vhodnimi odprtinami (izjemi sta le

cerkev sv. Neže, ki ima le eno polkrožno vhodno odprtino ter cerkev sv. Štefana, ki

233 O tem glej: Barbara MUROVEC, Baročna poslikava sobe v stolpu gradu Sevnica, Grad Sevnica

(ur. Zoran Zelič), Sevnica 2011, str. 235–247. 234 Nace ŠUMI, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 5.

99

ima dve polkrožni vhodni odprtini). Vse cerkve so enoladijske s praviloma

triosminsko zaključenim prezbiterijem in pravokotno zakristijo (vzhodno ali

zahodno) ob prezbiteriju. Skoraj v vseh cerkvah najdemo stranske oltarje na

slavoločni steni (izjema je zopet cerkve sv. Neže, a je nekoč imela vsaj en stranski

oltar, o tem pričajo angelske glavice in morebiti kip sv. Neže in kip sv. Alojzija, ki

so pritrjeni na slavoločno steno). V treh primerih smo se srečali z zunanjo vhodno

lopo, in sicer pri cerkvi sv. Roka v Drožanju, pri cerkvi sv. Ane nad Šmarjem ter

pri cerkvi sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu.

5.1.2 Kiparstvo

Na območju/področju slovenske Štajerske je v času prebujanja baroka (1650–1680)

najodločilneje izstopalo kiparstvo, ki ga je naročala predvsem Cerkev.235 Štajerski

barok so sooblikovali italijanski in graški mojstri. Štajerska baročna umetnost se je

razvila preko rezbarskih stvaritev, ki kažejo regionalne ali celo krajevne

značilnosti.236

Prav oltarji pa so prevladujoči baročni kiparski izdelki v župniji Sevnica.

Skromno baročno opremo ima najstarejša podružnična cerkev v Sevnici, in sicer

cerkev sv. Florijana, ki ima glavni oltar iz leta 1763, ko so zamenjali patrocinij

cerkve. Prav tako je v cerkvi baročna lesena prižnica.

Cerkev Matere Božje v Šmarju ima tri oltarje, a je po mojih ugotovitvah glavni oltar

iz sredine 18. stoletja, stranska pa sta nekoliko mlajša. Kip Marije naj bi bil iz l.

1881,237 vendar v literaturi tega podatka ne zasledimo, sliki iz stranskih oltarjev pa

sta verjetno res iz 18. stoletja. Na hribčku nad Šmarjem je cerkev sv. Ane, ki nosi

na zunanji steni fresko iz 18. stol. Glavni oltar v tej cerkvi je pripisan Ferdinandu

Gallu in je iz časa 1760–1770. Podobnosti se kažejo s kipom na južnem stranskem

oltarju v cerkvi sv. Petra (nekdanja župnijska cerkev) v Brestanici. Stranska oltarja

235 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 236 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 8. 237 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69.

100

sta iz 1769. Cerkev sv. Ane ima še baročno prižnico iz sredine 18. stol., ki je delo

neznanega kranjskega rezbarja.

Cerkev sv. Roka ima dva stranska oltarja iz leta 1734. Vrišer je zapisal, da sta to

oltarja s prepletom ornamenta in figur.238 Oltarja imata dva kipa angelov, ki sta zelo

podobna angeloma iz oltarja Žalostne Matere Božje v stari župnijski cerkvi sv. Petra

v Brestanici.239 Glede na podobnost angelov z angeloma z glavnega oltarja blejske

cerkve Marijinega vnebovzetja, Vrišer domneva, da sodita plastiki iz Sevnice in

Brestanice v krog ljubljanskega kiparja Henrika Mihaela Löhra.240 Glavni oltar je

iz prve polovice 18. stoletja, domnevno gre za skupino rezbarjev pod vplivom

Janeza Pogačnika. Prižnica pa je delo neznanega kranjskega rezbarja. V zakristiji

najdemo še baročno zakristijsko omaro.

Oltar sv. Frančiška Ksaverja je po vsej verjetnosti nastal pod vplivom delavnice

Janeza Pogačnika.241 Kot smo že zapisali, težko z gotovostjo zapišemo letnico

nastanka oltarja, saj se nam ponujajo kar tri letnice. Zagotovo pa lahko rečemo, da

je oltar nastal v prvi polovici 18. stol.

Brezovo se deli na Gornje in Dolnje; Gornje ima cerkev, posvečeno sv. Urhu ter v

njej glavni oltar iz 1755. V sosednji vasi, torej na Dolnjem Brezovem pa stoji cerkev

sv. Janeza Krstnika, ki ima glavni oltar iz 1732.

Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu je cerkev, ki nad vhodnimi vrati nosi letnico 1717.

Po vsej verjetnosti gre za letnico prenove, saj vidimo, da je cerkev barokizirana.

Cerkev ima stransko kapelo sv. Antona Padovanskega. Kapela ima oltar z

nastavkom, ki na hrbtni strani nosi letnico 1732. Po vsej verjetnosti je slika v tronu

mlajša. Sicer kapela nima poslikav.

Domnevno sta stranska oltarja v cerkvi sv. Štefana v Vranju iz leta 1754, a to

domnevo izpodbijamo, saj so to letnico našli na tlakovcu, kar zagotovo ni letnica

nastanka oltarja, ampak prenove cerkve. Pri analizi smo ugotovili, da sodita oltarja

v 19. stoletje.

238 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 77. 239 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 78. 240 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 78. 241 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 104.

101

Še ena majhna cerkev z baročnim oltarjem je cerkev sv. Neže na Zagradcu. Oltar je

iz prve polovice 18. stol., ne moremo pa zatrditi, da je iz leta 1728, kot je oljna slika

pod zvonikom in zapis na južni steni ladje. Ta letnica bi lahko bila letnica prenove

ali morda izgradnje ladje. Vidimo, da zakristija in ladja nista sočasni.

Barokizirana pa je tudi cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori, in sicer ima

baročni glavni oltar, votivne slike ter baročne arhitekturne elemente v ladji.

V Sevnici naj bi deloval tudi celjski kipar Ferdinand Gallo, če ne on osebno, pa

vsaj umetnik, ki mu je bil precej soroden. Slog Ferdinanda Galla najdemo na oltarju

sv. Urha (Gornje Brezovo) in na prižnici v cerkvi sv. Roka nad Sevnico ter na

prižnici sv. Ane v Šmarju.242

Skupini rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika lahko pripišemo oltar v kapeli sv.

Frančiška Ksaverja na Žabjeku ter glavni oltar v cerkvi sv. Roka. Ferdinandu Gallu

bi lahko pripisali prižnico ter glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad Šmarjem in prižnico

v cerkvi sv. Roka, glavni oltar v cerkvi sv. Urha na Gornjem Brezovem ter kip na

južnem stranskem oltarju v cerkvi sv. Petra v Brestanici.

Namen tega magistrskega dela je bil predstaviti poleg slogovnih sorodnosti med

sevniškimi podružnicami tudi morebitne slogovne povezave med cerkvami

sosednjih župnij. Kot smo že zapisali, sevniška župnija meji na severu z župnijo

Zabukovje, na jugu z župnijo Boštanj in župnijo Studenec, na vzhodu z župnijo

Brestanica in na zahodu z župnijo Razbor ter z župnijo Loka pri Zidanem Mostu.

Župnija Zabukovje ima baročno župnijsko cerkev (verjetno iz 17. stoletja),243

posvečeno sv. Lenartu. Enoladijska baročna cerkev z zvonikom na zahodu in

tristrano sklenjenim prezbiterijem z zakristijo na severu ima baročno opremo iz 2.

polovice 18. stoletja.244

Boštanjska župnija ima baročno podružnično cerkev na Topolovcu, in sicer

posvečeno Marijinemu vnebovzetju. Iz zapiskov, ki jih je napisal tedanji župnik,

prebiramo, da je cerkev dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1743,

242 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 104. 243 Valter BRAZ, Zabukovje nad Sevnico, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 282. 244 CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 197.

102

sočasna pa naj bi bila vsa notranja oprema.245 Boštanjski župniji pripada še baročna

kapela sv. Nikolaja (danes popolnoma restavrirana), ki stoji ob nekdanjem

(nadomestnem) gradu.246

Na Studencu stoji cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Cerkev je v osnovi

gotska, ki je bila barokizirana in ima tri baročne oltarje.247

Brestanica ima zanimivo cerkev, ki je bila nekdaj župnijska, danes pa služi kot

podružnica, in sicer cerkev sv. Petra in Pavla. V cerkvi najdemo baročni stranski

kapeli z oltarjema ter baročni glavni oltar v gotskem prezbiteriju.248 V Brestanici se

nahaja še ena podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki ima baročni

prezbiterij, zvonik in kapelo sv. Notburge (pozidana 1744–1749).249 Barokizirana

je tudi cerkev sv. Križa na Armeškem. Na Rožnem stoji cerkev sv. Kancijana, ki

ima glavni oltar iz prve polovice 18. stol.250

Župnija Razbor, ki je oskrbovana od sevniške župnije, nima baročnih cerkva oz.

baročno opremljenih cerkva.

Župnijska cerkev župnije Loka pri Zidanem Mostu, cerkev sv. Helene, je bila leta

1740 barokizirana.251 Leta 1715 je Janez Gregor Božič izdelal glavni oltar, ki ga je

naročil loški graščak baron Karel pl. Wintershofen.252 Poleg novega oboka je

cerkev dobila še baročno kapelo, posvečeno sv. Florjanu.253 Podružnična cerkev sv.

245 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, zapiski župnika, 1954; http://giskd2s.situla.org/MK_Zapiski/z011-0006.pdf (stanje na dan 17. 8. 2018). 246 Ivan SIMONIČ, Boštanj, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 254. 247 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Ivana Komelja, zapiski XXXIV, 27.

6. 1958, str. 55. 248 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,

s. p. 249 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski LVI,

avgust 1965, s. p. 250 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski LVI,

avgust 1965, s. p. 251 Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 265. 252 Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 265. 253 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,

s. p.

103

Duha v Čelovniku je sicer gotska (verjetno iz 14. stoletja),254 a ima baročni glavni

oltar iz leta 1688255 ter stranska oltarja iz štiridesetih let 18. stoletja.256

Omenili smo že slogovno sorodnost med nekaterimi oltarji in prižnicami iz

sevniških podružničnih cerkva z opremo iz brestaniške nekdanje župnijske cerkve

sv. Petra in Pavla, a žal nismo našli drugi povezav in sorodnosti z drugimi

župnijami. K sorodnosti nas ne pripelje ne terenska analiza cerkva in opreme niti

ugotovitve dosedanjih raziskovalcev.

5.1.3 Slikarstvo

Kot smo videli, v sevniških podružnicah ni veliko poslikav. Najobsežnejša je na

stropu kapele sv. Frančiška Ksaverja cerkve sv. Urha v Žabjeku. Osrednji prizor, ki

je sestavljen iz zemeljskega in nebesnega dela, lahko primerjamo s poslikavo

Franca Jelovška na oboku prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Ljubljani. V

obeh primerih vidimo naslikane stopnice, ob katerih so ljudje. Na vrhu stopnic sta

v prezbiteriju sv. Petra dva korintska stebra, medtem ko je v kapeli sv. Frančiška le

eden. V ozadju obeh prizorov je s polkrožnimi arkadami, pilastri in z ogredjem

členjena arhitektura. Še posebej podobna je skupina ljudi ob stopnicah na desni

strani (na reprodukciji obkroženo s črno oz. rdečo črto). Vidimo tri moške figure.

Dva moška nam kažeta hrbet in držita moškega na sredini, ki ima dvignjene roke in

noge v zrak. Sv. Peter izganja hudiča. V kapeli sv. Frančiška Ksaverja so figure

manj čokate, bolj oblečene in naslikane manj realno kot Jelovškova upodobitev.

254 Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256. 255 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,

s. p. 256 Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256.

104

Slika 60: p. c. sv. Petra, Ljubljana, Franc Jelovšek, poslikava stropa v prezbiteriju

Slika 61: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

105

Register nepremične kulturne dediščine podaja podatek, da je Anton Postl avtor

poslikave kapele sv. Frančiška. Post(e)l Anton je bil slikar in kipar, ki se je leta

1769 poročil v Šentrupertu na Dolenjskem, kamor se je tudi preselil.257 Res je

Šentrupert dovolj blizu Sevnice, da bi lahko Anton Postl deloval tudi tu.

Primerjamo lahko enako upodobitev, kjer sv. Frančišek Ksaver krščuje zamorskega

kralja, na oboku kapele sv. Frančiška Ksaverja v Žabjeku in oljno sliko v župnijski

cerkvi v Dobrniču. Vidimo, da gre za isti motiv. Sorodnost opazimo v oblikovanju

obraza sv. Frančiška Ksaverja, sicer je slog upodobitve v kapeli sv. Frančiška

Ksaverja na Žabjeku bolj ploskovit kot v Dobrniču (tu je poudarek na modelaciji

oblačil).

Slika 62: ž. c. sv. Jurija, Dobrnič, oljna slika

257 Viktor STESKA, Anton Postl, Slovenska biografski leksikon, Ljubljana 2013, str. 457; Ivan

KOMELJ, Slikar Anton Postl, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1970, str. 145–163; Emilijan

CEVC, Postl Anton, Enciklopedija Slovenije, 9, 1995, str. 170.

106

Slika 63: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl freske na stropu kapele sv. Frančiška Ksaverja

Antonu Postlu pa je pripisana tudi oljna slika Smrt sv. Frančiška Ksaverja, ki visi

v zakristiji župnijske cerkve sv. Kancijana v Škocjanu pri Novem mestu.258 Ob

primerjavi omenjene slike s sliko smrti sv. Frančiška Ksaverja, ki visi na steni

Ksaverjeve kapele na Žabjeku, vidimo, da ni slogovnih sorodnosti, tako ostaja slika

z Žabjeka, slika z neznanim avtorjem.

258 Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl. Dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997, str. 95.

107

Slika 64: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja

Slika 65: ž. c. sv. Kancijana, Škocjan pri Novem mestu, oljna slika v prezbiteriju

108

Sicer kvalitetna fresko poslikava kapele sv. Frančiška Ksaverja, cerkve sv.

Lovrenca z Žabjeka, do sedaj ni bila obravnavana v kateri izmed strokovnih

literatur. Emilijan Cevc je napisal članek o Frančiškovih cerkvah, kapela in

podobah na Slovenskem, a ni niti omenil kapele sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv.

Lovrenca na Žabjeku.259

Najdemo pa v sevniških podružnicah še nekaj baročnih slik, in sicer je imela baročni

oltarni sliki nekoč tudi cerkev sv. Florijana, a ju danes ni več na prvotnem mestu,

njihova lokacija nam ni znana. Tudi stranska oltarja v cerkvi sv. Matere Božje v

Šmarju imata baročni oljni sliki iz 1. polovice 18. stoletja, ki sta znani oljni sliki v

župniji in sta delo Valentina Metzingerja iz leta 1734.260 Cerkev Sv. Roka ima v

zakristiji še dve oljni sliki (slika sv. Damijana in sv. Kozme ter slika sv. Valentin),

ki žal nista datirani in signirani. V cerkvi sv. Neže najdemo pod zvonikom sliko sv.

Neže iz leta 1728. Na Čanju – cerkev Marije Vnebovzete – pa se nahaja votivna

podoba iz leta 1772.

259 Emilijan CEVC, O Frančiškovih svetiščih in podobah na Slovenskem, Frančišek Ksaver,

Ignacijev prijatelj (ur. Jože Kokalj), Ljubljana 1990, str. 131–183. 260 CEVC 2000 (op. 26), str. 116–118; KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190–191.

109

6 SKLEP

Nobenega umetnostnega sloga oz. obdobja ne moremo zamejiti z dvema letnicama.

Začetek in konec nekega obdobja se lahko »zavleče« čez pol stoletja, če ne že kar

čez celo stoletje. To smo opazili tudi pri našem raziskovanju, ko smo videli isto

letnico nastanka oltarja, npr. 1754 oltar sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv.

Lovrenca na Žabjeku in iz istega leta stranski oltar v cerkvi sv. Štefana v Vranju,

vendar ne moremo govoriti v obeh primerih o baroku, saj vidimo v Vranju že mlajše

prvine.

Pri raziskovanju smo skušali predstaviti vse baročne elemente, ki smo jih našli v

enajstih podružničnih cerkvah v župniji Sevnica.

Naša prva hipoteza je bila, da sevniške podružnice še niso bile celovito

umetnostnozgodovinsko obravnavane. Ta hipoteza se je potrdila, saj smo našli le

drobce obravnav posameznih cerkva. O gotskih freskah in arhitekturi v cerkvi sv.

Florijana v Sevnici je nekaj literature, a veliko manj o baročni opremi, ki je je sicer

malo, a vendarle obstaja. Cerkev sv. Florjana ima baročni glavni oltar, oljni sliki iz

stranskih oltarjev ter leseno baročno prižnico. Baročni je tudi glavni oltar v cerkvi

Matere Božje v Šmarju ter oljni sliki iz stranskih oltarjev. Cerkev sv. Ane nad

Šmarjem ima na notranji strani zunanje prižnice fresko, ki jo lahko štejemo še v čas

baroka, baročni pa so tudi vsi trije oltarji in prižnica v cerkvi. Najkvalitetnejšo in

reprezentančno opremo imata cerkvi sv. Roka in sv. Lovrenca na Žabjeku. Cerkev

sv. Roka ima tri baročne oltarje ter dve sliki (slika sv. Valentina in slika sv.

Damijana in sv. Kozme), ki sta delo Valentina Metzingerja. Poleg tega pa ima

cerkev sv. Roka še baročno prižnico ter v zakristiji dve oljni sliki ter baročno

zakristijsko omaro. Cerkvi sv. Lovrenca so v baroku dozidali stransko kapelo,

posvečeno sv. Frančišku Ksaverju, ki ima tudi kvalitetno stropno poslikavo

(domnevno gre za delo Antona Postla). Dober baročni izdelek je tudi glavni oltar v

cerkvi sv. Neže na Zagradcu, kjer je pod zvonikom hranjena tudi baročna oljna slika

sv. Neže. Sledijo še cerkve, ki imajo le skromno baročno opremo, to je cerkev sv.

Urha na Dolnjem Brezovem, ki ima baročni glavni oltar; cerkev sv. Janeza

Krstnika, ki ima prav tako baročni glavni oltar, barokizirana cerkev sv. Štefana v

Vranju ter cerkev Marije Vnebovzete, ki ima baročni glavni oltar ter votivno

110

podobo v prezbiteriju. Cerkev sv. Štefana na Žigrskem vrhu ima (podobno kot

cerkev sv. Lovrenca na Žabjeku) dozidano stransko kapelo z baročnim oltarjem sv.

Antona Padovanskega. Vse obravnavane cerkve so le skromno omenjene v

literaturi. Opazili smo, da informacije niso vedno zanesljive.. V literaturi smo na

primer prebrali, da sta stranska oltarja (v cerkvi sv. Štefana v Vranju) iz 1754, ker

so to letnico našli na tlakovcu. Prav verjetno bi lahko trdili, da je to letnica prenove

(verjetno celotne cerkve) in ne nastanka oltarja. Tako smo potrdili našo domnevo,

da so avtorji strokovnih prispevkov pogosto prepisovali napačne podatke oz.

interpretacije določenih informacij.

V sevniških podružnicah prevladujejo baročni oltarji, nekaj pa je tudi oljnih slik

(cerkev sv. Roka, cerkev sv. Marije Vnebovzete na Grački gori) in fresk (cerkev sv.

Ane nad Šmarjem, kapela sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv. Lovrenca na

Žabjeku), celotne baročne arhitekture ne najdemo, saj je večina cerkva starejših in

v času baroka le prizidanih, v dveh primerih pa je cerkvi dozidana večja baročna

stranska kapela (kapela sv. Antona Padovanskega na Žigrskem vrhu, kapela sv.

Frančiška Ksaverja na Žabjeku). Kapela sv. Frančiška Ksaverja ima kvalitetno in

dobro ohranjeno poslikavo, ki je po vsej verjetnosti delo Antona Postla. Osrednji

prizor prikazuje sv. Frančiška Ksaverja, ki ozdravlja bolne, ob straneh so trije

manjši prizori iz svetnikovega življenja (oznanjanje vere v Indiji, krščevanje,

prihod v Goo h kralju – v ozadju je upodobitev požara, ki je zajel sevniški grad); v

medaljonih ob vogalih pa so prizori: sv. Frančišek Ksaver zamudi v Lizboni ladjo,

svetnika davijo, on pa moli; sv. Frančišek Ksaver pridiga ribičem na ladji ter smrt

sv. Frančiška Ksaverja. Na vogalih so upodobljene štiri personifikacije kontinentov.

Odlične kvalitete sta tudi oljni sliki v tronu stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka, ki

sta delo Valentina Metzingerja. Oltarja predstavljata na zemlji umirajoče oz. bolne,

ki se obračajo k priprošnji svetnikom (na levem stranskem oltarju sta upodobljena

sv. Kozma in sv. Damijan, na desnem stranskem oltarju pa je upodobljen sv.

Valentin).

Naša druga hipoteza je bila, da so cerkve med seboj slogovno povezane in lahko

govorimo o istih umetnikih ali umetniških delavnicah. Hipoteza se je le delno

potrdila, saj res lahko govorimo o isti umetniški delavnici, a le v nekaterih cerkvah,

vse cerkve pa niso slogovno povezane. Topografskemu popisu sevniških

111

podružničnih cerkva smo dodali še primerjavo med podružnicami tako s sevniške

kot tudi iz sosednjih župnij, da bi ugotovili morebitno slogovno sorodnost.

Ugotovili smo, da je slogovnih podobnosti zelo malo. Ugotovili smo, da je v

Sevnici delovala skupina rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika (oltar v kapeli

sv. Frančiška Ksaverja na Žabjeku ter glavni oltar v cerkvi sv. Roka) in Ferdinand

Gallo (prižnica ter glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad Šmarjem in prižnica v cerkvi

sv. Roka, glavni oltar v cerkvi sv. Urha na Gornjem Brezovem ter kip na južnem

stranskem oltarju v cerkvi sv. Petra v Brestanici).

Da bi umestili sevniško baročno sakralno arhitekturo in umetnost v širši krog

slovenske baročne umetnosti, smo obiskali župnije, ki mejijo s sevniško. Skušali

smo ugotoviti slogovne povezave, a jih nismo uspeli najti. Skromna povezava je

povezava s cerkvijo sv. Petra v Brestanici, od koder naj bi bil kip Marije

Vnebovzete na glavnem oltarju na Grački gori, slogovno pa je kip iz brestaniške

cerkve soroden slogu glavnega oltarja nad Šmarjem, na Gornjem Brezovem ter s

prižnico v cerkvi sv. Roka nad Sevnico. Sosednje župnije imajo na prvi pogled

kvalitetnejšo in bolj reprezentančno baročno arhitekturo in opremo, kot smo jo

opazili v sevniških podružnicah. Boštanjska župnija ima baročno podružniško

cerkev sv. Marije Vnebovzete iz 1734, pod krško župnijo sodi baročna podružnica

sv. Duha, ki danes služi galeriji ipd.

Sklenemo lahko, da smo uspeli topografsko popisati vse cerkve v župniji Sevnica,

ki imajo baročno opremo, kljub temu pa so nastala številna vprašanja, na katera žal

nismo uspeli odgovoriti. Naše raziskovanje in odprta vprašanja lahko služijo za

nadaljnja raziskovanja baročne sakralne umetnostni v župniji Sevnica in izven nje.

112

7 VIRI

INDOK center Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, terenski zapiski

Marijana Zadnikarja.

INDOK center Ministrstva za kulturo RS, zapiski župnika, 1954;

http://giskd2s.situla.org/MK_Zapiski/z011-0006.pdf (stanje na dan 17. 8. 2018).

INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Ivana Komelja.

Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), zapiski Jožeta Lončarja, 1956.

Zoran ZELIČ, Župnija skozi čas, vir: http://sevnica.donbosko.si/zupnija-skozi-cas,

stanje na dan: 17. 7. 2018.

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra

Slovenske akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU), terenski zapiski

Franceta Steleta.

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (ZVKDS OE

CE), terenski zapiski Ivana Stoparja.

Župnijski urad Sevnica (ŽUS), Župnijska kronika (1881–2012).

113

8 LITERATURA

Bogdan BADOVINAC, Podružnična cerkev sv. Florijana v Sevnici.

Konservatorski program prenove, Celje 1996 (tipkopis).

Pavle BLAZNIK, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500,

2, Maribor 1988 (Historična topografija Slovenije, 2).

Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 255.

Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256.

Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257.

Valter BRAZ, Gornje Brezovo, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str.

259.

Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str.

265.

Valter BRAZ, Podgorje, Krajevni leksikon Dravske banovine, 3, Ljubljana 1937,

str. 85.

Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281.

Valter BRAZ, Zabukovje nad Sevnico, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str.

282.

Valter BRAZ, Žigrski Vrh, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 283

Gašper CERKOVNIK, Poslikava Lutrovske kleti v Sevnici: grafične predloge in

poreklo neznanega slikarja, Studia Historica Slovenica, 14/2–3, 2014, str. 625–645.

Gašper CERKOVNIK, "Lutrovska klet" v Sevnici: protestantizem, katoliška

obnova in odmevi Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem, SLO, 9, 2016,

str. 26–31.

Emilijan CEVC, O Frančiškovih svetiščih in podobah na Slovenskem, Frančišek

Ksaver, Ignacijev prijatelj (ur. Jože Kokalj), Ljubljana 1990, str. 131–183.

Emilijan CEVC, Lutrovska klet, Enciklopedija Slovenije, 6, 1992, str. 345–346.

114

Emilijan CEVC, Postl Anton, Enciklopedija Slovenije, 9, 1995, str. 170.

Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000.

Slavko CIGLENEČKI, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Zakladi

tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (ur. Dragan Božič),

Ljubljana 1999, str. 353–355.

Josip GRUDEN, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja

Muzejskega društva za Kranjsko, 7/5–6, 1907, str. 121–140.

Janez HÖFLER, Trije popisi cerkva in kapel na Slovenskem Štajerskem s konca 16.

stoletja, Ljubljana 1982.

Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k

historični topografiji predjožefinskih župnij. Ljubljana 1986.

Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Vzhodna Slovenija, Ljubljana

2004.

Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana 2013.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, 2,

Graz 1885 (reprint 1979).

Janez JAUH, Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonov, Leto svetnikov, 4, Ljubljana

1973, str. 433.

Timotej KNIFIC, Ajdovski gradec pri Sevnici, Arheološki pregled, 27, 1987, str.

105–107.

Timotej KNIFIC, Drago SVOLJŠAK, Arheološka najdišča, Ljubljana 1991.

Bogdan KOLAR, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije, Celje 2016.

Ivan KOMELJ, Sevniški grad in Lutrovska klet, Ljubljana 1969 (Kulturni in naravni

spomeniki Slovenije, 20).

115

Ivan KOMELJ, Slikar Anton Postl, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1970, str.

145–163.

Mihaela KOVAČIČ, Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu

samostanu do vključitve v lavantinsko škofijo (1331–1786), Med najlepše kraje

slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne

omembe pražupnije Krško-Videm ob Savi (ur. Alenka Černelič Krošelj, Mitja

Markovič idr.), Krško 2007, str. 59–69.

Franc KOVAČIČ, Zgodovina lavantinske škofije 1228–1928, Maribor 1928.

David KRAŠOVEC, Valentin Metzinger (1699–1759) Lorenec na Kranjskem,

Ljubljana 2000.

Niko KURET, Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah, Ljubljana

1977.

Mihael KUZMIČ, Lutrovska klet v Sevnici, Evangeličanski list, 8/12, 1979, str. 4.

Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija (1631–1632),

Ljubljana 1990 (Acta Ecclesiatica Sloveniae, 12).

Ana LAVRIČ, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, Grafenauerjev zbornik

(ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1996, 483–491.

Ana LAVRIČ, Blaž RESMAN, Marija Pomagaj na Slovenskem. Layerjeva slika,

njene predhodnice in naslednice, Kronika, 62/2, 2014, str. 62–254.

Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske

umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994.

Jože MLINARIČ, Kostanjeviška opatija 1234–1786, Kostanjevica na Krki 1987.

Barbara MUROVEC, Baročna poslikava sobe v stolpu gradu Sevnica, Grad

Sevnica (ur. Zoran Zelič), Sevnica 2011, str. 235–247.

Milan NATEK, Sevnica, Enciklopedija Slovenije, 11, Ljubljana 1976, str. 59.

Vesna OCVIRK, Romanje na sv. Rok nad Sevnico, Maribor 2014 (tipkopis

diplomskega dela).

116

Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem,

Ljubljana 1988.

Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške

nadškofije 1751–1773, Ljubljana 1991.

Peter PETRU, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Maribor 1975.

Sevnica, Posavje in Posotelje. A–Ž. Enciklopedični priročnik za popotnike (ur.

Dejan Cigale, Slavko Ciglenečki et al.), Ljubljana 2006, str. 184.

Blaž RESMAN, Romana ZAJC, Umetnostni spomeniki na Slovenskem – Steletovi

terenski zapiski, Umetnostna kronika, 13, 2006, str. 36–39.

Roman SAVNIK, Sevnica, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 273–

275.

Roman SAVNIK, Šmarje, Enciklopedija Slovenije, 3, 1976, str. 278.

France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski

poskus, Ljubljana 1924.

Viktor STESKA, Anton Postl, Slovenska biografski leksikon, 2013, str. 457.

Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl. Dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997, str.

95.

Nace ŠUMI, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969.

Viktor TILLER, Sevnica in okolica, Ljubljana 1938.

Viktor TILLER, Dekanija Videm v brežiškem okraju, Ljubljana 1939.

Milan VINČEC, Marijine božje poti na Slovenskem, Koper 2011.

Alenka VODNIK, Terenski zapiski Franceta Steleta in njihova (ne)vloga pri

obravnavanju slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva, Acta historiae artis

Slovenica, 15, 2010, str. 149–156.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Sloveniae).

117

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992.

Stanko VURNIK, K Metzingerjevemu življenjepisu, Zbornik za umetnostno

zgodovino, 8/3–4, 1928, str. 95–125.

Stanko VURNIK, O razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti, Zbornik za

umetnostno zgodovino, 9/3–4, 1929, str. 65–109.

Stanko VURNIK, Metzingerjeva dela, Zbornik za umetnostno zgodovino, 13, 1935,

str. 33–70.

Stanko VURNIK (priredil Marijan MAROLT), K razvoju in stilu Metzingerjeve

umetnosti, Zbornik za umetnostno zgodovino, 12, 1932–1933, str. 16–63.

Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.

Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne

arhitekture, Ljubljana 1982.

Zoran ZELIČ, Župnija sv. Nikolaja v Sevnici. Sakralne stavbe in spomeniki,

Sevnica 2003.

Zoran ZELIČ, Občina Sevnica, Sevnica 2015.

Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem,

Celje 1982.

Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 388.

Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Saur: Allgemeines Künstler-lexikon. Die Bildenden

Künstler aller Zeiten und Völker, 14, München-Leipzig 1996, str. 347.