Upload
others
View
5
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
MAGISTRSKO DELO
Kandidatka: Rebeka Korošec
Maribor, 2016
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
MAGISTRSKO DELO
KORANT V KNJIŢEVNOSTI
IN KULTURNI DEDIŠČINI
Mentorica: red. prof. dr. Dragica Haramija
Kandidatka: Rebeka Korošec
Maribor, 2016
Lektorica:
mag. Nataša Koraţija, prof. slov.
Prevajalka:
Darja Pipuš Sunesko , prof. angl.
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Dragici Haramija za strokovno vodenje in
pomoč pri izdelavi magistrskega dela.
Zahvaljujem se tudi Marku Klincu za podane informacije o izdelavi korantije in
Danielu Slani za pripoved o njegovi prvi korantiji in obhodih nekoč.
Hvala sošolkama Tamari in Jani, ki sta me med študijem in pri nastajanju
magistrskega dela ves čas spodbujali in bodrili.
Iz srca se zahvaljujem svoji druţini in fantu Mihaelu za vso podporo in spodbudo
v času študija.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Spodaj podpisana Rebeka Korošec, rojena 30. 5. 1991, študentka Pedagoške
fakultete v Mariboru, smer Razredni pouk, izjavljam, da je magistrsko delo z
naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini pri mentorici Dragici
Haramija avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura
korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorja.
(podpis študentke)
__________________
Maribor, 2016
Povzetek
V magistrskem delu z naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini sem
poudarila tako podobnosti kot razlike koranta v druţbi nekoč in danes ter jih
primerjala z vlogo koranta v knjiţevnosti. Na začetku sem predstavila korantovo
zunanjo podobo in njegovo vlogo v druţbi nekoč ter nato opisala, kako se je ta vse
do današnjega časa spreminjala. Predstavila sem tudi delitev korantov na pernate
in rogate. V tem delu sem s pomočjo intervjuja Marka Klinca predstavila izdelavo
korantije, Danijel Slana pa mi je podal informacije, kako so se obhodi korantov
spreminjali skozi čas. Sledi predstavitev mita in pravljice, dveh knjiţevnih vrst, v
katerih se najpogosteje pojavlja korant/kurent. V nadaljevanju sem na osnovi
znanja o mitu in pravljici, ki ga na začetku podkrepim s citati, analizirala
mitološke pripovedke in jih med seboj tudi primerjala. Na osnovi teh analiz sem
na koncu magistrskega dela primerjala korantovo vlogo v druţbi in njegovo
zunanjo podobo v knjiţevnosti s tistima v kulturni dediščini.
Ključne besede: mit, pravljica, korant, kurent, knjiţevnost.
Summary
In my Master thesis titled Korant in literature and cultural heritage (Korant v
knjiţevnosti in kulturni dediščini), I've examined the similarities and differences
of ''Korant'' in society once and today. I’ve also compared the role of ''Korant'' in
literature. In the beginning, I present the ''Korant's'' external appearance and his
role in society and how it has changed. I also present how ''Korant'' is divided into
a feathery and horned creature. This work with the help of an interview I have
made with Marko Klinc also presents the production of ''korantija''. Danijel Slana
explained how the path of the ''Korant'' has changed over time. What follows is a
presentation of myths and fairy tales, because these are the literary forms, where
''Korant'' commonly appears. Based on the knowledge of myths and fairy tales,
which I substantiate in the beginning with quotes, I’ve analysed mythical stories
and compared them. Based on this in the end of my Master thesis I compare the
''Korant's'' role in society and his outer image in literature in comparison to
cultural heritage.
Keywords: myth, fairy tale, Korant, Kurent, literature
Kazalo vsebine
1 Uvod.................................................................................................................................... 1
1.1 Namen (cilji) ................................................................................................................ 1
1.2 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................... 2
1.3 Metode dela ................................................................................................................. 2
1.4 Uporabljeni viri ........................................................................................................... 3
2 Teoretična izhodišča .................................................................................................... 3
2.1 Korant kot kulturna dediščina ..................................................................................... 4
2.1.1 Markovski "fašenk" nekoč in danes ................................................................... 14
2.1.2 Obhodi korantov nekoč in danes ........................................................................ 17
2.1.3 Vloge koranta ..................................................................................................... 19
2.1.4 Delite korantov ................................................................................................... 24
2.2 Korantu podobni etnografski liki............................................................................... 25
2.3 Knjiţevne vrste, v katerih se pojavlja tema koranta .................................................. 29
2.3.1 Pripovedka (povedka) ........................................................................................ 29
2.3.2 Mit in mitološke pripovedke .............................................................................. 30
2.3.3 Folklorna pravljica ............................................................................................. 32
2.3.4 Folklorni obrazci ................................................................................................ 35
3 Korant v knjiţevnosti ........................................................................................................ 36
3.1 Janez Trdina: Povijest o Kurentu. V: Monika Kropej: Od ajda do
zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 38. .......................................... 39
3.2 Janez Bilc: Pravlica od Koranta. V: Monika Kropej: Od ajda do
zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 40. .......................................... 39
3.3 Liljana Klemenčič: Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga, 2001. Ilustrator:
Matjaţ Schmidt. .................................................................................................................... 41
3.4 Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu. Štirje letni časi. Ljubljana:
Mladinska knjiga, 1987, 10. ................................................................................................. 47
3.5 Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent. Bajke in pripovedke
slovenskega ljudstva. Bilje: Studio Ro, Zaloţništvo Humar, 1997, 57. ............................... 48
3.6 Jakob Kelemina: Kurent uklet v vola. Bajke in pripovedke slovenskega
ljudstva. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar, 1997, 61. ................................................... 50
3.7 Metka Stergar: Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2003. Ilustrator:
Metka Stergar…………………... ........................................................................................ 50
3.8 Marija Mezeg: Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Ljubljana: Alba,
2014. Ilustratorka: Katarina Kalc ......................................................................................... 56
3.9 Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD France
Prešeren, 2007. ..................................................................................................................... 58
3.10 Anton Ingolič: Črni kurent. Črni kurent: ţivljenjske usode. Ljubljana:
Prešernova druţba, 1993, 32. ............................................................................................... 59
3.11 Aleš Šteger: Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. Ilustrator: Tina
Dobrajc. ................................................................................................................................ 60
4 Primerjave med zgodbami in vloga lika koranta/kurenta ................................................. 65
4.1 Kurent in trta ............................................................................................................. 66
4.2 Kurent in goslice ....................................................................................................... 67
4.3 Kurent in pustovanje (obhodi) ................................................................................... 68
4.4 Kurent in vol .............................................................................................................. 69
5 Sklep ................................................................................................................................. 73
Viri............................................................................................................................................ 75
Literatura .................................................................................................................................. 76
Priloga ...................................................................................................................................... 79
Kazalo slik
Slika 1: Nahajališče mask v Medjimurju ................................................................................... 5
Slika 2: Zvonci (hruške in slive, hruške in kravji zvonci) ......................................................... 7
Slika 3: Gamaše, rokavice in čevlji ............................................................................................ 8
Slika 4: Korant danes ................................................................................................................. 9
Slika 5: Korant – orači s Ptujskega polja 1890 ........................................................................ 10
Slika 6: Korant v spremstvu hudiča ..........................................................................................11
Slika 7: Povorka, Markovci...................................................................................................... 13
Slika 8: Domovina korantov (Ptujsko polje) ............................................................................ 15
Slika 9: Vezanje robčkov .......................................................................................................... 16
Slika 10: Korant in hudič 1961 ter Pernati koranti 2010, Markovci na Ptujskem
polju ......................................................................................................................................... 18
Slika 11: Markovski orači ........................................................................................................ 20
Slika 12: Sergej Hahonin s svojimi deli ................................................................................... 22
Slika 13: Kip koranta v Markovcih .......................................................................................... 23
Slika 14: Pernati in rogati korant ............................................................................................. 24
Slika 15: Mamuthones in zvončari ........................................................................................... 25
Slika 16: Kukeri ....................................................................................................................... 26
Slika 17: Blumarji in škoromat ................................................................................................ 27
Slika 18: Franc Mihelič, Mrtvi kurent...................................................................................... 37
Slika 19: Poplava, 1980 ........................................................................................................... 40
Slika 20: Kurent Matjaţa Schmidta ......................................................................................... 46
Slika 21: Medved in Mali kurent ............................................................................................. 51
Slika 22: Mali Kurent Metke Stergar ....................................................................................... 55
Slika 23: Ptujski kurent in njegova Magdalenca, ilustrirala Katarina Kalc ............................. 57
Slika 24: Kurent ....................................................................................................................... 60
Slika 25: Kurent in dekle.......................................................................................................... 62
Slika 26: Kurentov nenavaden, srhljiv in hladen glas .............................................................. 64
Slika 27: Koranti v knjiţevnem delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca in
izgled koranta v kulturni dediščini ........................................................................................... 70
Slika 28: Korant v knjiţevnem delu Mali Kurent in Kurent .................................................... 71
Slika 29: Korant v knjiţevnem deli Kurent in Zgodba o korantu ............................................ 72
Kazalo tabel
Tabela 1: Besedilo in ilustracija v slikanici Kurent ................................................................. 42
Tabela 2: Besedilo in ilustracija v slikanici Mali Kurent ......................................................... 52
Tabela 3: Vloga koranta/kurenta v različnih zgodbah .............................................................. 65
1
1 Uvod
V magistrskem delu sem predstavila pustno masko koranta, ki se pojavlja na
Dravskem in Ptujskem polju ter v Halozah, nato pa opisala knjiţevni vrsti, v
katerih se ta pojavlja kot literarni lik. Poiskala sem knjiţevna dela z vsebino o
korantu in jih analizirala.
Predpostavljam, da je vloga koranta v knjiţevnosti in kulturni dediščini zelo
podobna. Zato sem na začetku predstavila, kdo je korant, kaj predstavlja, kakšna
je njegova vloga in kakšna je delitev. Sledi opis mita in pravljice ter njuna
primerjava, saj se kurent pojavlja v teh knjiţevnih vrstah. V nadaljevanju sem
opisala zgodbe, v katerih se pojavlja mitološko bitje korant, in tudi te med seboj
primerjala. Ugotovila sem, da sta si knjiţevnost in kulturna dediščina v nekaterih
delih podobni, spet v drugih pa popolnoma različni. V mitoloških pripovedih
Kurent in Mali Kurent sta vlogi koranta v druţbi in njegova zunanja podoba enaki
kot v kulturni dediščini, medtem ko je vloga koranta v Povijesti o Kurentu in
Pravlici od Koranta popolnoma drugačna od tiste v kulturni dediščini, saj se
pojavi v vlogi boga, ki pomaga ljudem pri poplavah.
1.1 Namen (cilji)
Magistrsko delo z naslovom Korant v knjiţevnosti in kulturni dediščini sem
izbrala, ker mi veliko pomeni čas pustovanja in s tem tudi najbolj priljubljen lik –
korant. Ţelela sem raziskovati o tem etnološkem oziroma mitološkem bitju in
poiskati povezave z mladinsko knjiţevnostjo. Zanimajo me različni pogledi na
koranta in njegovo vlogo, hkrati pa menim, da je lik koranta na Dravskem polju za
ljudi zelo pomemben. Kljub temu da ob pogledu nanj čutijo strah, jih po drugi
strani izjemno pritegne.
2
Cilj magistrskega dela je ugotoviti, v kakšnih vlogah nastopa korant v različnih
mitoloških pripovedkah: Janez Trdina: Povijest o Kurentu, Janez Bilc: Pravlica od
Koranta, Liljana Klemenčič: Kurent, Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu,
Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent, Metka Stergar: Mali Kurent, Jakob
Kelemina: Kurent uklet v vola, Marija Mezga: Ptujski kurent in njegova
Magdalenca, Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu, Anton Ingolič: Črni kurent
in Aleš Šteger: Kurent. Te zgodbe pozneje primerjam s kulturno dediščino ter
navedem podobnosti in razlike. Hkrati me zanimata tudi opisna in likovna podoba
koranta v knjiţevnih delih.
1.2 Raziskovalna vprašanja
V magistrskem delu sem skušala odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:
kdo je korant ali kurent,
kakšna je vloga koranta ali kurenta,
kakšno podobo in vlogo ima korant ali kurent v knjiţevnosti.
1.3 Metode dela
V teoretični raziskavi sem uporabila komparativno metodo, s katero sem
primerjala in raziskovala podobnosti in razlike med mitom in pravljico ter vlogo
koranta nekoč in danes. Sledi zgodovinska metoda, ki jo uporabim pri
raziskovanju vloge mita in koranta v preteklosti. Metodo intervjuja sem uporabila
pri pridobivanju podatkov o izdelavi korantije in opisu obhodov korantov nekoč.
V empiričnem delu sem pri podajanju zgodbe in analizi mitoloških pripovedi
uporabila metodo analize in sinteze. V sklepnem delu sem uporabila metodo
generalizacije in metodo komparativnosti, s pomočjo katere sem primerjala
podobnosti koranta v knjiţevnosti in kulturni dediščini.
3
1.4 Uporabljeni viri
Primarni viri: dela Jakoba Kelemine, Monike Kropej, Liljane Klemenčič, Mire
Mihelič, Metke Stergar, Marije Mezge in Mirana Petek Levkov, Antona Ingolič,
Aleša Šteger, Ivana Cankar, Ignaca Koprivec, Kristine Brenk, Igorja Tokar, Franca
Kosmač, Franca Fortnerič in Miha Remec.
Sekundarni viri: dela Dragice Haramija, Karen Armstrong, Bruna Bettelheima,
Andreja Brenceta, Aleša Gačnika, Nika Kureta, Max Lüth, Danice Pičerko Peklar,
Petre Marčič, Marije Stanonik in Milka Matičetovega.
Terciarni viri: spletna stran, Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture,
Wikipedia: Mamuthones, Halubajski zvončari - Viškovo: Halubajski zvončari,
Svet&ljudje: V Pernik na največji mednarodni festival maškar na Balkanu,
Primorski dnevnik: Blumarji iz Črnega vrha, Republika Slovenija, Ministrstvo za
izobraţevanje, znanost, kulturo in šport: Opis enote ţive kulturne dediščine –
Škoromat, MC Ljubljana Napovednik.com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi
šamani, COBISS/OPAC.
2 Teoretična izhodišča
V magistrskem delu sem pisala o korantu ali kurentu v kulturni dediščini in v
knjiţevnosti. Ob branju del, v katerih se pojavlja tema koranta, sem ugotovila, da
prevladujeta knjiţevni vrsti mit in folklorna pravljica, zato sem ju v nadaljevanju
predstavila in primerjala. Sledi zapis krajših obnov knjiţevnih del s temo koranta.
Te sem v nadaljevanju tudi primerjala. Zdruţila sem dela, ki imajo podobno
zgodbo ali vsaj kakšno podobnost, in jih primerjala med seboj. Sledi primerjava
koranta v literarnih delih s korantom v druţbi nekoč in danes. Torej, kakšne so
razlike ali podobnosti v zunanji podobi, vlogi, obhodih in delitvi korantov.
4
2.1 Korant kot kulturna dediščina
Ljudje so se maskirali ţe v davni preteklosti. Lahko bi rekli, da maskiranje sega v
začetek človeštva. Ljudje so se maskirali, da bi laţje ujeli ţivali in si s tem
zagotovili hrano. Danes pa ima maskiranje ponekod drugačno vlogo. Nekateri se
maskirajo za zabavo, spet drugi ţelijo s pomočjo maske ljudem pokazati globlji
pomen.
Maska je v Slovarju slovenskega knjiţevnega jezika opredeljena kot »predmet za
zakritje obraza, glave, ki navadno kaj predstavlja« (SSKJ (1997: 527) ali ima
nalogo, da kaj »prikriva, zakriva pravi videz« oziroma »podobo česa« (SSKJ:
1997: 527). V ptujskem okolju nekateri masko imenujejo tudi larfa. Beseda maska
pa ima tudi druge pomene, kot na primer: maska, ki se uporablja za potapljanje,
maska, ki se uporablja pri strupenih plinih, maska, ki jo uporabljajo v medicini,
maska avtomobila itd.
Niko Kuret (1984: 70) je tradicionalne maske razčlenil na:
ţivalsko (zoomorfno),
človeško (antropomorfno),
rastlinsko (fitomorfno),
fantazijsko.
Poimenovanje izbranega etnološkega lika je različno, in sicer
korant/kurent/korent/kurant/hora. Gre za popolnoma enak etnografski lik, le
poimenovanje je različno glede na geografsko področje. V okolici Ptuja ga
imenujejo kurent, v vaseh občine Hajdina hora, na območju markovske občine pa
korant. Ker sem občanka Markovec, bom v nadaljevanju uporabljala pojem
korant.
Gačnik je v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003) zapisal, da so iz besede
korant nastale izpeljanke kurentija oziroma korantija, tako se imenuje korantova
maskirna oprava, kurentovanje, ki je organizirana pustna prireditev na Ptuju,
5
kurentka, ţenska v korantovi opravi, in Kurentland, ki je ime za »nastajajoč«
zabaviščni park v okolici Ptuja. Gačnik navaja, da je korant atropoidni maskirni
lik, kar pomeni, da ima glavo in ţivalsko preobleko (koţuh) ter hodi po dveh
nogah.
O korantovi "enklavi" je v delu Nika Kureta z naslovom Maske slovenskih
pokrajin (1984: 192) zapisano, da je nekdanji markovški ţupnik Franc Grobler
dejal, da je korant tujerodni element, ki so ga prinesli uskoki iz svojih domačih
krajev v ptujsko okolico. Ti priseljenci naj bi bili Hrvatje iz Slavonije, sledili naj
bi jim Like iz Bosne in Severne Srbije. Zagrebški narodopisci so odkrili do tedaj
še neznane medţimurske "lampe", ki naj bi bile sorodne našemu korantu. (glej
slika 1)
Veriga sorodnosti sega vse do bolgarskih kukerjev, o katerih je več zapisano v
nadaljevanju. Uganka o jasnem izvoru pa še sedaj ni znana.
Slika 1: Nahajališče mask v Medţimurju
Vir: Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba: Ljubljana.
6
Korant je pustna maska s Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz. Korant naj bi
predstavljal demona, ki preganja zimo in kliče pomlad. Prvo pojavljanje pustne
maske korant naj bi bilo v
Markovcih pri Ptuju. V pustnem času so se v preteklosti v koranta oblekli le
neporočeni fantje, danes pa se je to bistveno spremenilo. Pod masko se skrivajo ţe
poročeni moţje, otroci, zasledimo pa tudi dekleta. Kako je nekoč potekala
izdelava kap, je zapisal Niko Kuret (1984:
197) v knjigi Maske slovenskih pokrajin: »Koranta najbolj zaznamuje njegova
kapa, ki mu zakriva celotni obraz. Včasih so si jo fantje izdelali sami doma, zato
so bile kape tako zelo različne med sabo. Danes markovški fantje nimajo ne časa
ne volje, da bi si kape izdelovali sami. Izdelujejo jih posebni mojstri, cena zanje
pa je zelo visoka.«
Maska/kapa in ruta
Korantova kapa je iz ovčjega koţuha. Ima odprtino za oči in usta. Pri odprtini za
usta je beli fiţol, nanizan na vrvico, ki predstavlja zobe, pod njimi pa je pritrjen
dolgi rdeči jezik. V današnjem času je ta pogosto obrobljen z belim usnjem in
karo vzorcem po sredini jezika. Nad usti je pritrjen usnjen nos. Ob straneh ima
gosja ali puranja peresa, ki predstavljajo ušesa. Na vrhu kape ima lesene rogove.
Te povezuje ţica, na katero priveţejo barvne trakove in vrhove okrasijo z doma
izdelanimi roţami. Pod kapo imajo okrog vratu zavezano ruto, ki je najpogosteje
rdeče barve. Nekateri pa imajo ruto povito okoli glave, da jih zaščiti pred kapo.
7
Slika 2: Zvonci (hruške in slive, hruške ter kravji zvonci)
Viri: Teran Košir, Alenka. (2012). Kurent dober dan. Pridobljeno 9. 7. 2015 s
http://www.siol.net/novice/rubrikon/fotofokus/2012/02/dan_s_kurentom.aspx; Flickr. (2011).
Pridobljeno 9. 7. 2015 s https://www.flickr.com/photos/crtahlin/5505817451/in/photostream/; Flickr. (b.
d.). Pridobljeno 9. 7. 2015 s https://www.flickr.com/photos/bocko-m/sets/72157621408627889/.
Koţuh in zvonci
Spodaj so oblečeni v ovčje koţuhe. Koţuhi so lahko črne ali rjave barve ali pa
kombinacija obeh. Okrog pasu imajo pritrjeno verigo z zvonci. Ti lahko imajo
obliko hruške ali slive. Zraven njih imajo nekateri tudi tako imenovane kravje
zvonce oziroma »kravjake«. Zvonci imajo pri korantu še danes izjemen pomen,
saj so prav zvonci tisti, ki se prenašajo znotraj druţine oziroma gredo iz roda v
rod. Korantovo »ruţenje« z zvonci ima simbolni pomen, saj naj bi odganjalo zle
duhove. Pod koţuhi so včasih imeli oblečene »porhatne srajce« in temnejše hlače.
V današnjih časih pa opazimo, da imajo nekateri koranti zaradi udobja oblečeno
trenirko.
8
Slika 3: Gamaše, rokavice in čevlji
Vir: Osebni arhiv, Markovci, 2015.
Jeţevka, gamaše, rokavice in čevlji
Koranti v rokah drţijo jeţevko. To je lesena gorjača, okrog katere je na vrhnjem
delu ovita jeţeva koţa. Na jeţevki koranti zbirajo robčke, ki jim jih podelijo
dekleta. Včasih, ko je bilo zelo mrzlo, so koranti imeli tudi rokavice. Te so bile
pogosto pletene na »en prst«. Obute imajo gamaše, v pogovornem jeziku
poimenovane »štucne«. Te so različnih barv (rdeče ali zelene), odvisno od vasi, iz
katere prihajajo. Tako so se v preteklosti tudi prepoznali. Tako kot se spreminja
način ţivljenja, se je spreminjala tudi obutev. V preteklosti je korant imel obute
»batače« oziroma gumijaste škornje, nato je sledilo obdobje usnjenih škornjev, v
današnjem času pa imajo v večini obute črne »delavske« čevlje.
V prvih desetletjih dvajsetega stoletja so fantje korantije izdelovali sami iz
materialov, ki so jih našli doma. Tako kot se je spreminjal način ţivljenja in kot se
je vanj vnašala nova tehnologija, so se pojavile tudi manjše spremembe pri
etnografskem liku korantu. Z izdelavo korantij so se začeli ukvarjati tako
imenovani mojstri. Enega izmed njih sem tudi obiskala, in sicer Marka Klinca iz
Spuhlje pri Ptuju, ter se pri njem pozanimala, kako izdeluje korantijo.
9
Marko Klinc (2015) je v intervjuju opisal, kako izdeluje korantovo kapo in plašč:
»Ogrodje korantove kape je narejeno iz govejega korpona – to je debelo in trdo
usnje, iz katerega na sprednjem delu izreţejo odprtine za oči, nos in usta. Na
veliko odprtino za nos in usta se prišije korantov nos. Ti nosi so različni, odvisno
od ţelja naročnika. Na zadnji strani je prav tako trdo usnje brez odprtin, ki se
zašije skupaj s prvim delom. Na straneh se prišijejo roglji, ki so iz tapetniške
goveje nape, napolnjeni z rţeno slamo. Ta kapa se razpne na takšno velikost, kot
jo potrebuje naročnik. Nato se ob straneh prišijejo še gosje, puranje ali rečje
peruti. Kapa se na območju ličnic, oči in nosa pobarva glede na ţeljo stranke ali
po domišljiji izdelovalca. Ta kapa se nato obleče v ovčjo koţo. Pod nosom ima
maska dolg rdeč jezik, brke iz sirke in bel fiţol, ki se uporabi za zobe. Na vrhu se
kapa okrasi z raznobarvnimi trakovi in fazanjimi peresi. Ti trakovi so simbol
veselja, pomladi in novega ţivljenja. Plašč se sestavi iz šestih ali sedmih ovčjih
koţ, ki si morajo biti čim bolj podobne. Plašč mora biti velik, prostoren, saj se
korant veliko giba.«
Slika 4: Korant danes
Vir: osebni arhiv, pustna povorka v Stojncih, 2011.
10
S pomočjo intervjuja sem pridobila informacije, kako se izdeluje korantija, ki je v
uporabi danes, in kateri materiali se pri tem uporabljajo. Danica Pičerko Peklar pa
je podala podoben opis, vendar za izgled koranta nekoč. Iz tega izhaja, da se še
danes za izdelavo korantij uporabljajo podoben postopek in podobni ali celo enaki
materiali.
O videzu koranta nekoč je Danica Pičerko Peklar (2008: 10) v knjigi Iz korantove
deţele dejala: »Včasih je bil videz koranta nekoliko drugačen – to izvemo iz
Ţupnijske kronike sv. Marka niţe Ptuja. (glej slika 2) Imel je kapo, ki je bila zadaj
kosmata. Obrazni del je bil iz starega usnja s prišitim nosom in izrezanimi
odprtinami za oči ter usta. Imel je dolgi rdeči jezik. Kapa je imela rogove iz usnja
ali klobučevine, na koncu roga pa je bilo še gosje pero. Oblečen pa je bil v narobe
obrnjen ovčji koţuh. Na hrbtu je imel privezan kravji zvonec, v rokah pa jeţevko.
Videti je bil, kakor bi pravkar prišel iz pekla.«
Slika 5: Korant – orači s Ptujskega polja 1890
Vir: Brence, Andrej (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.
Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ, str. 55.
11
Kot je razvidno iz zapisov in tudi ogleda pustnega karnevala na Ptuju, imamo na
območju Ptuja različne vrste korantov, s tem pa so drugačni tudi materiali, iz
katerih se korantija izdeluje. Najopaznejša razlika med koranti z Dravskega in
Ptujskega polja ter haloškimi koranti so ţe v preteklosti bili rogovi, o čemer je
pisal tudi Brencelj (2011: 56) v knjigi Tradicionalne pustne maske na ptujskem
območju: »Tedaj so imeli koranti v Lancovi vasi kape in naličje iz koţuha z
odprtinami za oči, nosom, brki, jezikom in pravimi rogovi. Oblečeni v koţuhe in
prepasani z verigo, na kateri so bili pritrjeni zvonci. Posebnost pa je bila, da so si
nadeli predpasnike.«
Slika 6: Korant v spremstvu hudiča
Vir: Hieng, Primoţ. (2011). Ta norčavi pustni čas. Nova Gorica: Grafika Soča, str. 169.
12
Še danes se skupine korantov iz Haloz, Dravskega in Ptujskega polja med seboj
razlikujejo. Razlike se kaţejo v obuvalih, gamašah, jeţevkah, zvoncih in kapah –
rogovi, nos in perje.
Korant v pustnem času sodeluje v skupini oračev, posamezno ali v skupini
korantov. V današnjem času skupina korantov vključuje tudi hudiča. Njegova
naloga je, da vodi in usmerja to skupino. Pogosto je hudič tisti, ki pride prvi do
hiše in pripravi prostor (odpre ograjo, naznani ljudem prihod korantov), da koranti
brez teţav lahko pridejo do domačinov. Hudiča nekateri imenujejo tudi »tajfl«.
(glej slika 6) Na glavi ima rdečo ali črno masko iz blaga. Nanjo so prišiti kosi
ovčjega koţuha. Ima odprtino za oči in usta, pod odprtino pa je pritrjen dolgi rdeči
jezik. Na vrhu glave ima pritrjene rogove. Vedno pogosteje se pojavlja tudi maska,
v celoti narejena iz ovčjega koţuha. Oblečen ima rdeč ali črn kombinezon s kosi
ovčjega koţuha. Okrog pasu ima verigo z zvončkom. Nekateri imajo okrog telesa
tudi belo mreţo. V rokah drţi vile.
O razlikah v obhodih korantov nekoč in danes sem se pozanimala pri tastu
Danielu Slani (Stojnci, 2015), ki je korant ţe od malih nog. V pogovoru mi je
povedal, kako je nastala njegova prva korantija in kako so se njegovi obhodi
spreminjali od otroštva do danes. Dejal je, da je v "korantiji" ţe pribliţno
štirideset let. Začetki oblačenja v koranta niso bili tako preprosti kot danes. Zanje
v tistih časih ni bilo tako poskrbljeno. Daniel je imel srečo, da je bil njegov oče
čevljar in je imel dovolj znanja, kako izdelati korantijo in kako naj bi ta izgledala.
Prvo korantijo mu je izdelal oče, ko je bil star sedem let. Kapa je bila narejena po
meri njegove glave iz šolske torbe. Oče mu je izrezal odprtine za oči, prilepil nos
in brke. Sledilo je oblačenje kape oziroma lepljenje ovčjega koţuha na preostali
del oprave. Nato mu je oče iz uniform, ki so jih nosili takratni šoferji, sešil koţuh.
Uniforma je bila na notranji strani kosmata. Zvonce je dobil od sorodnikov z
Bleda. Narejeno garnituro zvoncev ima še zdaj, nosil jo je tudi njegov sin, v
prihodnje pa upa, da jo bo nosil tudi vnuk, če bo pokazal ţeljo po korantiji.
13
S to korantijo je bil prvič na Ptujskem karnevalu leta 1971. Njegov oče je bil
kopjaš, vendar se je to leto z njim oblekel v koranta, da sta lahko skupaj tekla po
karnevalu. V Markovcih jih je pobral avtobus in jih odpeljal na Ptuj. V tistih letih
sta bila na Ptuju v enem dnevu dva nastopa, prvi zjutraj in drugi popoldan v obliki
povorke. Tudi korantov ni bilo toliko kot danes, mogoče največ petdeset. Ko je bil
Daniel star petnajst let, si je s prisluţenim denarjem kupil novo korantijo. Skupaj s
prijateljem sta obhode nadaljevala predvsem po vaseh, saj se je naveličal mesta in
prešel na vaške ulice, kjer je tudi več domačnosti. Kot korant je včasih dnevno
nabral tudi do sto robčkov, ki jih je zvečer z veseljem odvezal in naslednji dan
ponovno nadaljeval z obhodom.
Slika 7: Povorka, Markovci
Vir: Osebni arhiv, Markovci, 2015.
14
2.1.1 Markovski "fašenk" nekoč in danes
Potek in priprave na »fašenk« v Markovcih po zapisu Mateja Slekovca: priprave
so potekale ţe štirinajst dni pred pustom. Takrat so si mladi fantje na palico
pripeli kos vrvi, nanjo pa spletli kos svile. S tem bičem so nato pokali ob
večernem mraku, saj se je takrat pok razlegal širom po vasi. To se je imenovalo
»pokanje fašenka«. V času pred pustom so bili vsi raztreseni, predvsem otroci. Na
pustna ponedeljek in torek jih niti ni bilo v šolo. Glavno dogajanje je bilo v torek,
ki se je slavil kot narodni praznik.
Zgodaj zjutraj se je zaslišalo pokanje, kmalu za tem pa orače, ki so obiskali vsako
dvorišče. Orači so bili lepo oblečeni fantje, stari do dvajset let. Od šest do osem
fantov je vleklo majhen plug in pelo. Na glavi so imeli klobuk s svilenimi trakovi.
Spremljal jih je fant, ki je bil našemljen v grdega starca s košem na hrbtu, v
katerega je shranjeval darove. Za obrambo pa je orače spremljal en korant. Zraven
tega je njegova naloga bila tudi pluţenje. Fant z grabljami je posejal »repno
seme« in gospodom zaţelel dobro letino oziroma »debelo repo«, ti pa so mu v dar
dali jajce ali klobaso.
Slekovec je dejal, da je bila edina spaka med njimi kurent, ki je imel "naspahe"
(ogrnjeno) oblečeno ovčjo koţo, na glavi pa »kurentovo kapo«. Ta je imela zadaj
ovčji koţuh, spredaj pa je bila iz starega usnja s prišitim nosom in rdečim
jezikom. Na kapi so bili rogovi iz usnja ali klobučevine, na vrhu pa je imel po eno
gosje pero. Na hrbtu je imel kravji zvonec. Za obrambo je v rokah drţal "drog", ki
je imel na koncu pritrjeno jeţevo koţo.
V tistem času so se koranta vsi otroci bali, še bolj pa njegove jeţevke. Slekovec je
njegov hod opisal kot mogočno korakanje, cepetanje in skakanje.
V popoldanskem času so se fantje oblekli v ţenske. Oblekli so si svečane obleke
od deklet in šli na ples. Pogosto so tam popivali in se stepli, tako da so se domov
vrnili umazani in raztrgani.
15
»Maškaram« so se pridruţile tudi »gambele«, sedaj imenovane melika, ki so bile
narejene podobno kot v današnjem času.
Zvečer pa so pri vsaki hiši imeli "domači praznik". Vsak gospodar je povabil
svoje znance in goste. Med jedjo so se pridruţili tudi nepovabljeni gosti (trgovci),
rusa in njen gonjač. Ko je pusta konec, pa je čas resnega posta. (Slekovec, okrog
1875, 15–18)
Tudi v današnjem času se aktivne priprave na "fašenk" začnejo pribliţno štirinajst
dni prej. Pustne skupine pa so aktivne mnogo prej, nekatere se začnejo dogovarjati
za novo masko ţe takoj po »fašenku«.
Pokači si popravijo ali spletejo nov bič, kurike na svoje ogrodje lepijo novo perje,
orači si pripravljajo in popravljajo kape ter krasijo plug, rusike pa si delajo nova
ogrodja. Koranti ob lepem vremenu prezračujejo korantijo, čistijo čevlje, menjajo
polomljena peresa in papirnate roţe. Dekleta in ţene se pred fašenkom dobivajo v
gasilskih ali vaških domovih, kjer izdelujejo papirnate roţe za duhove. Večina
vaščanov se po vaseh zdruţi, nakar s skupnimi močmi izdelajo masko, ki jo bodo
predstavljali na povorki.
Slika 8: Domovina korantov (Ptujsko polje)
Vir: Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba: Ljubljana.
16
Za svečnico se izvedeta »bičev pok« in obhod korantov z zvonci. V takšni opravi
naj bi bil korant vse do »mastnega petka«. V naslednjih dneh so vse do pustnega
torka oblečeni v celotno korantovo opravo.
Na pustno soboto se začne povorka v Zabovcih in se zaključi v Markovcih. Nato
sledi rajanje do jutranjih ur. Na pustni torek se skoraj vsaka skupina z
etnografskimi liki predstavi v svoji vasi.
Slika 9: Vezanje robčkov
Vir: osebni arhiv, Markovci.
17
2.1.2 Obhodi korantov nekoč in danes
Ţe v preteklosti so nastajale skupine korantov, ki so izvajale obhode po vaseh. S
tem so koranti odganjali zimo, klicali pomlad in domačinom zaţeleli dobro letino.
Več o tem je zapisal Andrej Brence v knjigi Tradicionalne pustne maske na
ptujskem območju (2011). Na pustni torek se je zbralo 15 ali več korantov, ki so
začeli z obhodi po vaseh. Včasih so hodili tudi tako dolgo, da so morali pri kakšni
hiši prespati. Vaščani so jih sprejeli odprtih rok, saj so vedeli, da lahko drugače k
hiši prikličejo nesrečo. Če so jih kje zavrnili, se je korant povaljal po tleh, kar je
pomenilo nesrečo. Pomembna vraţa je, da korant ni smel poloţiti kape na tla,
temveč na klop, mizo ali na posteljo, saj bi bila v nasprotnem primeru slaba letina.
Gačnik je v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003) pisal o snetju mask. V
preteklosti je bilo častno, da je korant dal kapo iz glave šele v hiši, ko mu je
gospodinja ponudila hrano in pijačo. V današnjem času pa je pogosto obratno, saj
korant ţeli pokazati, kdo se skriva za mogočno masko. Včasih je korant v dar
dobil klobase, ki si jih je pritrdil za verigo z zvonci, v današnjem času pa koranti
zbirajo robčke, ki jih dekleta veţejo na jeţevko. Več kot jih korant zbere, bolj je
uveljavljen.
Iz pripovedovanja starejših občanov sem izvedela, da so korante v času Marije
Terezije preganjali. To so počeli mestni straţarji, saj so si nekateri nadeli masko z
namenom, da bi obračunali s posameznikom.
Med različnimi skupinami korantov oziroma med koranti različnih vasi je prišlo
do spopadov. Pogosto so bile vzrok stare zamere. Spopadi so potekali tako, da so
dali jeţevko za verigo z zvonci in jo tako dolgo vili, da se je ta pretrgala.
Pomembno je poudariti, da te verige včasih niso bile tako močne kot danes. To je
bila za koranta sramota. Ponekod so za boj uporabili tudi noţe. O tem je pisal tudi
Gačnik v knjigi O pustu, maskah in maskiranju (2003: 133): »Kurenti so zaradi
varnosti pod koţuhom nosili tudi kratke puške, dolge noţe in sekire, kurent –
pluţar pri skupini oračev pa tudi vrečko s plevami, ki so predstavljale repno
seme.«
18
Slika 10: Korant in hudič 1961 ter Pernati koranti 2010, Markovci na Ptujskem polju
Vir: Gačnik, Aleš. (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.
Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ, str. 53, 57.
V današnjem času se korantovo obdobje začne na svečnico, ko se izvede tako
imenovani korantov skok. Takrat si koranti nadenejo samo zvonce in jeţevke ter
plešejo okoli ognja – na domačiji karnevalskega princa v Budini pri Ptuju začnejo
z odganjanjem zime in zla v zameno za pomlad in dobro letino. S tem običajem se
večina markovskih korantov ne strinja, saj menijo, da se v preteklosti ni izvajal
takšen »obred«. Zato pri nas začetek »fašenka«, tako imenovan bičev pok, poteka
malo drugače. Pokači ob polnoči začnejo pokati z biči, koranti pa po vasi pritečejo
do občine, kjer skupaj zaplešejo in kličejo pomlad. Na pobudo sekcije oračev je v
Dornavi zaţivela prireditev, poimenovana Prva brazda. Orači skupaj z
istoimenskimi skupinami iz sosednjih občin in pristaši iz domačih vasi simbolično
zaorjejo prvo brazdo od gasilskega doma v Mezgovcih do občinske stavbe v
Dornavi. Tam jim ţupan za čas pustnih dni (do pepelnice) simbolično izroči ključe
občine. Takšen obred naredijo tudi na Ptuju. Podobni dogodki se odvijajo še v
Grajeni – Tradicionalni skok korantov in Lancovi vasi – S pokom in skokom v
pustne prireditve. Njihovi obhodi (skupina korantov in hudiča) se nadaljujejo vse
do pustnega torka, ko obiskujejo vaščane.
19
2.1.3 Vloge koranta
Korant je imel v preteklosti različne vloge.
1. Gačnik je v knjigi Dediščina kurenta v kulturi Evrope (2004: 132) zapisal:
»Podobnost s kurenti zasledimo ţe v grški mitologiji. Starogrški kureti (gr.
kouretes) so malega Zevsa v jami skrivali pred očetom Kronosom. Kronosu je
bilo prerokovano, da ga bo premagal lastni sin, zato ga je hotel poţreti. Kureti
so bili oboroţeni z velikimi meči in ko je Zevs zajokal, so z meči povzročili
strašen trušč in tako preglasili njegov jok. Povezavo z našim kurentom lahko
najdemo v imenu, strašnem trušču (zvonci) in meču (jeţevka).« (Gačnik 2004:
132)
2. Danes srečamo skupine korantov z vodstvom hudiča, ki opravljajo obhode po
vaseh, preganjajo zimo in kličejo pomlad, vaščanom zaţelijo dobro letino. O
samostojnih obhodih je pisal tudi Andrej Brence v knjigi Tradicionalne pustne
maske na ptujskem območju (2011), kjer je zapisal, da so se obhodi začeli, ker
so ljudje sami čutili potrebo po tem. Obhodi naj bi se začeli na območju
Markovcev v drugi polovici 19. stoletja, drugje na Ptujskem polju in na
območju Lancove vasi pa šele proti koncu 19. stoletja. Najdlje se je obhod
samostojnega koranta ohranil v Halozah, do sedemdesetih let prejšnjega
stoletja.
3. V današnjem času srečamo korante tudi kot spremljevalce oračev. Skupino
oračev sestavljajo konjiči, pokač, pobirač in korant. Tetičkovič je v knjigi O
pustu, maskah in maskiranju (2003) zapisala, da naj bi bil obred oračev uvod v
prvo delo na polju. Ti gospodarjem zaţelijo dobro letino in srečo pri ţivini.
Korant ima nalogo pluţarja, saj drţi za plug in orje. Spet pa se glede na
območje število korantov ob plugu spreminja. V Lancovi vasi in Gruškovju
plug spremljata dva ali več korantov, medtem ko je v Markovcih v skupini
oračev le en korant. (glej slika 11)
20
Ţe v preteklosti pa so konjiči ob sprevodu tudi popevali. To naj bi bile »pesmi
smešnice«. Trstenjak je v poročilu zapisal eno izmed njih (Kuret, 1984, cit. po
Trstenjak, 1875: 111):
»O jaz vbogi kmet,
kaj čem jaz začet?
Baba skrije se mi v klet
no odbije soda čep
pa podstavi veliki čep!
Oj jaz vbogi kmet,
kaj čem jaz začet?«
Slika 11: Markovski orači
Vir: osebni arhiv – zapuščina dedka.
4. Vse pogosteje korante srečamo tudi na kulturnih prireditvah in kot lik, ki se
pojavlja v slovenski umetnosti (kiparstvu, slikarstvu, gledališču, filmu itd.).
Motiv koranta so v svoja dela vnesli Boris Ţohar, Franc Mihelič, Cecilija
Bernjak, Maksim Gaspari, Jurij Šubic idr. Boris Ţohar je slikar in kipar s
21
Ptuja, ki mu korant pomeni alfo in omego v motivnem svetu, zato ga je
velikokrat likovno upodobil. (glej slika 19) Franc Mihelič pa je v svojem
likovnem delu predstavil motiv mrtvega kurenta in grafiko tako tudi
poimenoval.
Motiv za to delo naj bi dobil iz lastnih izkušenj. 8. februarja 1973 naj bi med
Borovci in Dornavo našli mrtvega dečka. Koranti so odšli na obhod, medtem
pa se je eden izmed njih zgrudil zaradi preobremenjenosti, kot piše v
policijskem arhivu. Mihelič pa podpira trditev preostalih vaščanov, in sicer da
je do smrti prišlo zaradi spopada med koranti. Sam je bil takrat v bliţnji
gostilni in prvič skiciral koranta. Ko je izvedel novico, se je zavihtel na kolo in
se odpravil na kraj dogodka. Tisti trenutek mu je pustil poseben pečat, saj je
postal eden izmed osrednjih motivov njegove umetnosti. Ta motiv je bil tako
močan in popularen, da se je prenesel na mnoga področja slovenske
umetnosti. (Komelj: 2002: 195–196)
»Mihelič pri svojem ustvarjanju izhaja iz kurenta kot pustnega lika.
Predstavljal ga je v povezavi s spremljajočimi šegami; predvsem ga je zasvojil
motiv mrtvega kurenta. (glej slika 18) Kasneje pa je pustno podobo kurenta
spreminjal (kurentovo telo je upodobil kot kokošje, na njegovo opravo je dodal
razno rastlinje, kurent je lahko postal razpadajoče deblo z lobanjo namesto
kape). Iz tega lahko sklepamo, da se v Miheličevih modifikacijah kaţe
povezava s kurentovim bistvom kot pustnim likom (vegetacijski demon ali celo
Bog, ki preganja zimo, prebuja naravo; kot tak simbolizira plodnost in s tem
novo ţivljenje).« (Marčič, 2013: 93–94)
22
Slika 12: Sergej Hahonin s svojimi deli
Vir: MC Ljubljana – Napovednik. com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi šamani. (b. d.).
Pridobljeno 6. 7. 2015
s http://www.napovednik.com/dogodek168569_med_slovenskimi_kurenti_in_sibirskimi_sama
ni.
Z motivom koranta sta se ukvarjala tudi Ljuba in Sergej Hahonin iz Rusije.
Menita, da imajo tudi oddaljeni geografski liki skupne lastnosti. Z oljem na
platno sta naslikala pernatega koranta, ki sta ga razstavila v Hipermarketu
Celje. (»Med slovenskimi kurenti in sibirskimi šamani«, b. d.)
Kot sem ţe omenila, je korant v našem okolju zelo pomemben pustni lik. V
njegovo čast so v Markovcih postavili kip.
23
Slika 13: Kip koranta v Markovcih
Vir: osebni arhiv, Markovci, 2015.
Kurenta lahko zasledimo tudi v lutkovnem gledališču, na primer v predstavi
Kurent avtorja Aleša Štegra. V okviru kulturnih prireditev pa je potekal
muzikal Rok Kurent, ki ga je priredil simfonični orkester glasbene šole Krško.
5. Skupine korantov ali posameznika je moč srečati tudi na športnih prireditvah,
kjer pogosto nastopijo v vlogi maskote. Nad tem so nekateri posamezniki
ogorčeni, saj menijo, da ima korant določeno vlogo, ki nima povezave s
športom.
24
2.1.4 Delite korantov
Korante ločimo po kapah. Delijo se na rogate in pernate (glej slika 14):
pernati koranti prihajajo iz občine Markovci, s Ptujskega in
Dravskega polja. Maska je iz ovčjega koţuha, na vrhu kvišku štrlita dve
tanki palici, ki ju povezuje ţica, nanjo pa so pritrjeni barvni trakovi. Ušesa
so izdelana iz gosjih ali puranjih peres, ki jih domačini imenujejo »peruti«.
Oči in usta na naličju so obrobljena z rdečo barvo, nos pa je oblikovan v
usnjen rilec. K ustom je prišit na nit nabran bel fiţol, ki predstavlja zobe.
Pod nosom sta namesto brkov pritrjena dva šopa suhe sirke. Iz ust korantu
visi dolg rdeč in lepo vezen jezik s karo vzorcem;
rogati koranti prihajajo z območja Lancove vasi na Dravskem polju
in iz Haloz. Masko namesto perja in lesenih rogov krasijo pravi goveji
rogovi ter ušesa iz usnja in krzna. Kapa je iz govejega usnja in je prešita z
dolgodlako ovčjo koţo. Na naličje maske je prišit gobčast nos, vrezane so
odprtine za oči, nos in usta. Iz ust visi rdeč jezik iz telečjega usnja. Pod
nosom so prišiti zobje iz fiţola in brki iz sirke.
Razen navedenih razlik so maske koranta povsem enake. Vse imajo podoben nos,
usta iz fiţola, jezik in odprtini za oči. Tudi znotraj Slovenije in po Evropi je veliko
pustnih mask, ki so vizualno podobne korantom ali imajo enako izročilo.
Slika 14: Pernati in rogati korant
Vir: osebni arhiv, galerija Zvonka Kriţaja 2011, Ptuj in Permanent Collection: Carnival Masks from
the Ptuj Region (Exhibition). (b. d.). Pridobljeno 2. 12. 2013 s http://www. maribor2012.
eu/en/nc/event/prikaz/667845/.
25
2.2 Korantu podobni etnografski liki
V nadaljevanju sem predstavila slovenske in tuje maske, ki nakazujejo podobnost
z našim korantom.
Ena izmed takih mask je Mamuthones s Sardinije. (glej slika 15) Mamuthones
ima črno masko, narejeno iz lesa, črni ovčji koţuh in niz zvoncev na zadnji strani
trupa. Podobno kot korant ima tudi Mamuthones spremljevalca Issohadore.
Nekateri jih povezujejo z Dionizovim obredom, spet drugi zanikajo to povezavo
in menijo, da vključujejo ritual, ki zaznamuje prehod letnih časov, ter da ţelijo
zavarovati ţivali pred zli duhovi in ohraniti dobro letino. (»Mamuthones«, 2015)
Zvončari iz sosednje Hrvaške so zaviti v ovčje koţe z velikim zvonom na hrbtu.
Na glavi imajo masko, »čudne ţivalske glave« z rdečim jezikom in rogovi.
Oblečeno imajo mornarsko-črtasto majico in bele hlače. V rokah drţijo balto ali
bačuko. Njihova naloga je, da odganjajo zimo in kličejo pomlad. (»Halubajski
zvončari«, b. d.) (glej slika 15)
Slika 15: Mamuthones in zvončari
Vir: Mamuthones (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s
http://it.wikipedia.org/wiki/Mamuthones#mediaviewer/File:MAMUTHONE.jpg; Halubajski zvončari
(b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s http://www.halubajski-zvoncari.com/210212.htm.
26
Soroden korantu je tudi kuker iz Bolgarije, ki okrog pasu prav tako nosi zvonce,
njegova naloga pa je odganjati zle duhove in s svojo energijo priklicati prebujanje
narave. (Cafuta, b. d.) (glej slika 16)
Slika 16: Kukeri
Vir: Cafuta, Staša. (b. d.). V Pernik na največji mednarodni festival maškar na Balkanu. Svet&ljudje,
100. Pridobljeno 19. 2. 2015 s http://www.svetinljudje.si/si/clanki.wlgt?Id=129.
Na območju Beneške Slovenije v pustnem času zvonijo blumarji. V preteklosti so
to bili neporočeni moški, ki so tekli po vasi in prebujali pomlad. Oblečeni so v
bele platnene hlače in srajco, okoli vratu imajo ovito pisano ruto, na glavi pa
nosijo posebne »klabuke«. Obute imajo črne »ţeke« z gamašami, v rokah pa
drţijo palico, ki jo imenujejo »pištok«. (»Blumarji iz Črnega vrha«, 2010) (glej
slika 17)
Škoromatijo iz Hrušice (Ilirska Bistrica) sestavlja več pustnih likov, med katerimi
je tudi Škoromat. Ta je oblečen v bele hlače, rdeče gamaše in brezrokavnik iz
ovčjega koţuha, na glavi ima visoko pisano kapo iz papirnatih roţ in trakov, okoli
pasu pa zvonce. Obraz ima poslikan ali pa ima narejeno leseno poslikano masko.
27
Prav tako gre za moški pustni lik, saj fantje ne dopuščajo, da bi ga oblekla dekleta.
(»Opis enote ţive kulturne dediščine«, 2012) (glej slika 17)
Slika 17: Blumarji in škoromat
Vir: Carnival king of Europe: News – Gran carnevale alpino di San Michele all'Adige. 2013. (b. d.).
Pridobljeno 27. 2. 2015 s http://www.carnivalkingofeurope.it/photo-gallery/carnevaleAlpino2013.php;
Blumarji iz Črnega vrha. (b. d.). Pridobljeno 23. 2. 2015 s
http://www.primorski.it/dossiers/Priloge/6/20/.
28
Vsi ti pustni liki imajo enako oziroma podobno izročilo: gospodarjem ţelijo dobro
letino, z zvonjenjem pa skušajo prebuditi naravo – priklicati pomlad.
V namen prepoznavnosti etnografskih likov iz ptujske okolice so na Ptujskem
gradu pripravili razstavo. V ospredje so postavljeni različni koranti (pernati,
rogati). Vodstvo gradu nudi osnovnim šolam vodenje po gradu in voden ogled
razstave. Najprej si ogledajo vse etnografske like, nato pa jih v naslednji sobi
seznanijo s slikanico Mali Kurent avtorice Metke Stergar. Slikanica je prevedena
tudi v nemški jezik. Metka Stergar je na to temo za otroke pripravila sestavljanke
in delovne zvezke, ki vsebujejo ilustracije iz knjige. Delovni zvezki so v treh
različicah (po triadah), prilagojeni starostni stopnji učencev. Prvi delovni zvezek
Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 1 je namenjen učencem prvega triletja,
zato vsebuje več risb in zapis z velikimi tiskanimi črkami. V njem učenci
povezujejo, dopolnjujejo, štejejo, rišejo, barvajo itd. V drugem delovnem zvezku
Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 2 se ţe pojavlja več besedila in
fotografij. Učenci odgovarjajo na vprašanja, povezujejo, rešujejo razpredelnice
itd. Na koncu ogleda si lahko učenci oblečejo korantijo in preizkusijo magično
moč, ki jo dobi posameznik, ko se obleče v koranta.
29
2.3 Knjiţevne vrste, v katerih se pojavlja tema koranta
Kot sem ţe zapisala, nastopa korant v različnih vlogah. Prav tako se te vloge
razlikujejo tudi v knjiţevnosti. O tem je pisala Monika Kropej, ki je v svojem delu
zbrala različne zgodbe in teorije o kurentu v mitologiji. Zapisala je (Kropej 2008:
41): »V slovenski pripovedki torej Kurent pomaga Krajncu, da se reši pred
potopom. Kurent je po mnenju Nika Grafenauerja hudobno lunarno boštvo. V
njem je prepoznal slovensko boţanstvo vina in veselja ter lunarnega praočeta in
hudobno višje bitje, sorodno votjaškemu Kerementu, ki naj bi izviralo iz
praslovanske nomadsko-pastirske kulture. Kerement naj bi po votjaški bajki
naučil prvega človeka v raju delati kumis (opojno pijačo iz kobiljega mleka) in
zapeljal prva človeka, da sta prestopila zapoved stvarnika Inmara, da ne smeta
piti kumisa. /…/ lahko rečemo, da je bil Kurent po vsej verjetnosti boţanstvo
oziroma demon, povezan z rodovitnostjo in razbrzdanostjo. Ljudje so verjeli, da je
njihov praoče in da skrbi za obnovo na zemlji.«
Spet drugi korantu pripisujejo nekoliko drugačno vlogo. Milček Komelj (2002:
196) je zapisal, da je korant »kljub izvornemu dogajanju zime, ki simbolizira smrt,
ţe s svojo močno strašljivo pojavnostjo nikakor ni bil sam daleč od grozljive
smrtonosnosti, ki je po svojem demonskem značaju bliţje smrtni zimi kot
razcveteni pomladi in torej sorodnejši prvotnemu demonu dobrega, demonu zla«.
Vsa mnenja pa imajo skupno bistvo, in sicer da ima korant tako v kulturni
dediščini kot v knjiţevnosti vlogo, da preganja zimo in kliče pomlad, pripomore k
rodovitnosti zemlje ter med ljudi prinaša veselje.
Izbrala sem prozne knjiţevne vrste s temo koranta, pri čemer se ta lik pojavlja v
mitu, mitološki pripovedki/pripovedi, pravljici in otroških folklornih obrazcih.
2.3.1 Pripovedka (povedka)
»Pripovedke (v folkloristiki imenovane povedke) so krajša prozna besedila, ki so
za razliko od pravljic bolj povezane s svojim okoljem.« (Haramija 2011: 9)
Za pripovedko je značilno, da ima eno stvar resnično. Tako imamo dve delitvi.
Prva delitev je delitev glede na eno resnično sestavino besedila, ta je lahko
30
knjiţevni čas, knjiţevno osebo in knjiţevni prostor. Druga delitev pripovedke je
vezana na vsebino:
mitološke,
legendne,
zgodovinske,
razlagalne,
socialne in
šaljive pripovedke.
Marija Stanonik (1999: 261) v delu Slovenska slovstvena folklora navaja: »Njeni
nosilci in spremljevalci trdijo, da podaja resnične ali vsaj verjetne dogodke.
Pripoveduje o znanih osebah, krajih in zgodovinskih dejavnostih. Njena struktura
ni zahtevna. Je kratka, pogosto se konča s tragično poanto oziroma poučnim
jedrom.«
»Bajke s povedkami, legende, smešnice in pravljice so oblike narodne pripovedne
umetnosti. /…/ Točne meje med bajko, narodno pripovedko in pravljico seveda
ni.« (Kelemina 1997: 7– 8)
2.3.2 Mit in mitološke pripovedke
Mit uvrščamo v kratkoprozne knjiţevne vrste, njegov nastanek sega daleč v
obdobje orientalske knjiţevnosti. Z uporabo mitov so si ljudje v preteklosti
razlagali nenavadne dogodke. Vsebina je bila povezana s pogansko religijo, na
katero so se nanašali rituali. V nadaljevanju bom predstavila tudi obrazloţitve
mita različnih avtorjev.
»Miti in mitološke pripovedke so knjiţevna vrsta, ki v dokaj kratki formi
upovedujejo vsebino poganskih religij. So krajše pripovedi o starodavnih
politeističnih verovanjih, le-ta pa so spodbujala rituale. Moderni človek ima
preveč informacij, da bi se ukvarjal z rečmi, ki so jih znali povedati stari ljudje v
nekih starih, drugačnih časih. Dejstvo pa je, da so miti ali pa vsaj njihovi
31
prepoznavni motivi v pripovedkah v sodobni knjiţevnosti ohranjena in zanimanja
vredna podoba preteklosti. /…/ Nekateri miti in mitološke pripovedke niso povsem
izmišljene zgodbe, temveč se navezujejo na resnične kraje, dogodke ali osebe.«
(Haramija 2011: 7)
Zanimiva je tudi misel Karen Armstrong (2005: 3), ki v knjigi Kratka zgodovina
mita (v: Dragica Haramija: Mariborske vedute; Maribor: Pivec, 2011) zapiše:
»Miti so univerzalne in brezčasne zgodbe, ki odsevajo ţivljenje in ga hkrati
oblikujejo –raziskujejo naše ţelje, strahove in hrepenenja. Opominjajo nas, kaj
pomeni biti človek.«
Karen Armstrong v knjigi Kratka zgodovina mita (2005) piše, da zgodovina mitov
sega v obdobje neandertalskih grobov. Številni predmeti, ki so jih našli v njih,
pričajo o tem, da so ljudje verjetno verjeli v novo ţivljenje. Ob tem se pojavljajo
mnenja, da so si ljudje o nenavadnih dogodkih pripovedovali tudi zgodbe.
Armstrongova (2005: 10) navaja:
»Neandertalski grobovi nam sporočajo pet pomembnih resnic o mitu.
1. Mit skoraj vedno izvira iz izkušnje smrti in strahu pred izumrtjem.
2. Ţivalske kosti kaţejo na to, da je pokop spremljala ţrtvena daritev.
Mitologija je po navadi neločljivo povezana z obredom.
3. Neandertalci so se svojega mita spominjali ob grobu, ob koncu
človeškega ţivljenja. Najveličastnejši miti govorijo o skrajnostih; silijo
nas, da se podamo onkraj svoje izkušnje.
4. Mit ni zgodba, ki bi bila sama sebi pomen. Uči nas, kako se naj
vedemo.
5. Vsa mitologija govori o drugi ravni, ki obstaja vzporedno z našim
svetom in ki ga nekako podpira. Vera v to nevidno, toda mogočnejšo
resničnost, ki jo včasih imenujemo svet bogov, je osrednja mitološka tema.
Namen mitologije je bil torej pomagati ljudem, da se soočijo s tegobami
človeškega ţivljenja. Pomagala jim je najti njihovo mesto in pravo vlogo sveta.«
32
Prav tako imajo podobno vlogo pravljice, to je, da ljudi na poseben način
pripravijo na ţivljenje v druţbi. Vendar mit za razliko od pravljic po Bettelheimu
(2014: 34) govori o tem, da je mit za človeka poduk, kako ravnati v druţbi
oziroma zunanjem svetu.
2.3.3 Folklorna pravljica
Tudi folklorno pravljico uvrščamo med kratkoprozne knjiţevne vrste. Pravljica je
enodimenzionalna, sestavljata jo plast čudeţnega in plast realnega, dogaja pa se le
v enem samem svetu. Pojavlja se tretjeosebni pripovedovalec. Za pravljico je
značilno, da se glavnemu junaku dogajajo čudeţne stvari, vendar je zanj to
normalno. Na koncu se vse uredi. V pravljici vedno nastopajo zlobne osebe, ki so
za to kaznovane, in dobre, ki so na koncu nagrajene. To imenujemo milenarizem.
Ena od pomembnih značilnosti pravljice pa so tudi miljeji, kar pomeni, da se bo
zgodilo nekaj slabega, če se dogaja v gozdu, oziroma bo to srečno, če se dogaja na
jasi. Pravljica ima tudi določeno pravilo: »HOME-GO AWAY-HOME«, saj je
odhod glavnega lika od doma nujna sestavina pravljice.
Folklorna pravljica nima določljivega knjiţevnega časa in prostora. Začne se z
»Nekoč pred davnimi časi …« Njena zgradba je sintetična, kar pomeni, da ima
uvod, dolg zaplet, vrh, razplet in na koncu kazen za zlobne ljudi in nagrado za
dobre, dogodki si sledijo časovno zaporedno. Torej, konec je vedno srečen.
Literarni liki nimajo podanih imen, temveč so poimenovani glede na svoj poklic
ali stan. Iz didaktičnega instrumentarija Modrost pravljične školjke avtorice
Dragice Haramije (2015: 180–183) lahko razberem, da se v pravljicah pogosto
pojavlja število tri. To je v pravljici vidno, ko osebe rešujejo nek problem in to
velikokrat uspe šele tretjemu sinu. Prav tako je za preobrazbo pogosto treba
izpolniti tri zahteve. Enako se zgodi tudi v zgodbi Kurent uklet v vola Jakoba
Kelemine, ko Kurenta Bog in sveti Peter spremenita v junca. Kurent bo spet
postal človek, če ljudstvo junca ne bo zaklalo, oddalo ali preteplo. Zraven števila
tri se pojavljajo tudi števila sedem, devet in deset, redkeje pa ena, dve, dvanajst in
trinajst. V pravljicah se pojavljajo tipični začetki in konci. Začetki nakazujejo
knjiţevni čas, konci pa srečno rešitev problema – dobri junaki so nagrajeni, slabi
33
pa kaznovani. Kot sem ţe zapisala, knjiţevnega prostora in časa ne moremo jasno
določiti, lahko pa ga razberemo iz knjiţevnega dogajanja.
O definiciji pravljice je Dragica Haramija (2012: 16–17) v delu Nagrajene pisave
zapisala: »Značilnosti folklorne pravljice so naslednje: črno-belo slikanje oseb
sproţi predstavo o eni pomembni lastnosti knjiţevnega lika, le-ta pa je močno
potencirana. Literarni liki so imenovani po poklicu, druţbenem poloţaju ali
kakšni drugi lastnosti, v pravljicah pa določen lik hkrati tudi predstavlja vedno
isto lastnost (zlobna mačeha, lepa kraljična …), knjiţevnega časa in knjiţevnega
prostora ni mogoče natančneje določiti, v zgodbi nastopajo tudi čudeţna bitja ali
čudeţni predmeti, čudeţ pa je časovno in/ali krajevno omejen, konec je vedno
srečen. Podskupina folklorne pravljice, ki ni značilna zgolj za slovensko slovstvo,
so besedila, ki so jih po zgledu ljudskega (folklornega) slovstva zapisali znani
avtorji in jih tudi objavili kot lastne stvaritve.«
S pomočjo pravljic si otroci laţje predstavljajo svet, ga spoznavajo. Na nek način
jim pravljica pove, kako se spopadati z ţivljenjem, da je v ţivljenju pomemben
boj, da se je treba spopasti s teţavo, medtem ko jih odrasli skušamo tega ubraniti.
Ţelimo jim prikazati svet "lep", kot da so vsi ljudje prijazni, z njimi prav tako ne
govorimo o staranju in umrljivosti. Pogosto pa se odrasli ne zavedamo, da otroci
te stvari občutijo oziroma jih poznajo. (Bettelheim, 2014: 13) Tudi zato so "varuhi
pravljic" začeli zbirati zgodbe. O folklorni pravljici je pisal tudi Max Lüthi v delu
Evropska pravljica: forma in narava (2011: 143): »Pravi varuhi pravljice pa niso
ne le literarni teoretiki ne psihologi, temveč folkloristi. Sadovi njihovega
ljubečega zbiranja prihajajo na dan v vedno novih znanstvenih in popularnih
publikacijah, poleg teh so tukaj še tisoči zapisov folklorističnih arhivov mnogih
evropskih deţel. Vedno bolj se uveljavlja princip objavljanja dobesednih zapisov
zgodb.«
Primerjava pravljice in mita
Pravljice in miti imajo enako strukturo, razlikujejo se le v tem, da miti vsebujejo
še dodaten element – ritual, ki ga pravljica nima. Motivi iz mitov prehajajo v
34
pravljice (na primer paranje trebuha se je preneslo iz mita v pravljico), kar
pomeni, da so najprej nastali miti, nato pravljice in na koncu pripovedke. Literarni
liki, ki nastopajo v pravljicah, so takšni, da jih ljudje ţelijo posnemati v svojem
ţivljenju, torej se poistovetiti z njim, medtem ko v mitu nastopajo liki, ki so
nadčloveški in se jim človek teţko pribliţa.
Mit in pravljico je primerjal tudi Bruno Bettelheim v knjigi Raba čudeţnega
(1999). Zapisal je, da pravljica in mit sodita v ljudsko slovstvo predpismenih
druţb. V različnih kulturah ni jasne meje med mitom in pravljico. Menil je, da so
se miti in pravljice v zgodovini s pripovedovanjem spreminjali. To pomeni, da so
se deli krajšali ali daljšali ali celo spojili med seboj. Zgodbe je pripovedovalec
prilagodil zanimanju poslušalcev, torej so meje včasih zabrisane. Pojavljajo se
tudi razlike med mitom in pravljico (Bettelheim, 1999: 52):
»V obojih se pojavljajo iste tipične osebe in situacije ter isti nadnaravni dogodki,
vendar so predstavljeni na bistveno različen način. Če povemo preprosto, mit
skuša vzbuditi naslednji občutek: ti dogodki so popolnoma brez primere; ne bi se
mogli pripetiti niti komu drugemu niti kje drugje; so veličastni, vzbujajo grozo in
se nikakor ne bi mogli zgoditi navadnim smrtnikom, kakršna sva jaz in ti. Ti
občutki ne izvirajo toliko iz tega, da so ti dogodki nadnaravni, ampak bolj iz tega,
da so kot takšni opisani. V primerjavi s tem so dogodki v pravljicah, čeprav so
pogosto nenavadni in povsem neverjetni, vedno prikazani kot običajni, kot nekaj,
kar bi se lahko pripetilo tebi ali meni ali najbliţjemu sosedu, če ne drugače, pa
vsaj na sprehodu v gozdu.
Še pomembnejša razlika med obema vrstama zgodb je v tem, da je konec v mitih
skoraj vedno tragičen, medtem ko je v pravljicah zmeraj srečen. Mit je
pesimističen, pravljica pa optimistična, glede na to, kako grozljive in strašne
utegnejo biti nekatere prvine zgodbe.«
35
2.3.4 Folklorni obrazci
Vlogo koranta zasledimo tudi v otroških folklornih obrazcih, ki se prenašajo iz
roda v rod. Ti obrazci so med otroki zelo priljubljeni, saj se ob njih zabavajo.
Folklorne obrazce pripravljajo odrasli za otroke ali otroci sami. Mednje uvrščamo
voščila, vabljive, zmerljivke, zbadljivke, nagajivke in izštevanke. (Stanonik, 1994:
94)
Otroške folklorne obrazce na temo koranta je zapisala Petra Marčič (2013: 62) v
diplomskem delu Kurent danes – v šegah, slovstveni folklori in umetnosti:
»Kuri, glan, glan.« (Kuret, 1969: 11)
»Korantija je norija.« (Peter Zmazek)
»Korantija jajce zbija, peč podrija, vse poţreja.« (Peter Zmazek)
»Korantija, petsto jajc zapija«. (Gačnik, 2004: 118)
»Korantija je norija. Tristo grošev je zapija, pa sen doma bit bija.« (Gačnik,
2004: 118)
36
3 Korant v knjiţevnosti
Korant se pojavlja v kulturni dediščini, vsekakor pa ga zasledimo tudi v slovenski
odrasli in mladinski knjiţevnosti. Nastopa kot bajeslovna obredna maska, njegova
vloga pa se z različnimi zapisi spreminja.
Ivan Cankar je leta 1909 izdal povest z naslovom Kurent, ki ima socialno in
domovinsko tematiko. Njegov glavni knjiţevni lik nima značilnosti koranta iz
kulturne dediščine. Kurent je deček z umetniško naravo. Zaradi svoje volje
postane samorastnik, saj se je uprl staršem. V zgodbi zasledimo gosli, ki so tipičen
element tudi v zgodbah Liljane Klemenčič (Kurent), Mire Mihelič (Stara
pravljica o Kurentu) in Jakoba Kelemine (Močni kovač, nazvan Kurent). Kurent s
pomočjo gosli razvedri ljudstvo, ko preneha igrati, pa se tudi razpoloţenje vrne v
prvotno stanje. V Cankarjevi zgodbi Kurent z igranjem ţeli prebuditi ljudstvo,
medtem ko ima igranje na gosli v drugih zgodbah drugačen pomen.
Ignac Koprivec je leta 1939 v knjigi Kmetje včeraj in danes izdal črtico z
naslovom Pustni orači. V črtici opiše prihod oračev in pluţarja. Glede na opis je
pluţar podoben korantu iz Haloz.
Element gosli se pojavi tudi v proznem delu Kristine Brenkovec, v reviji Naš rod
iz leta 1941/1942. Kurent s pomočjo gosli razvedri ţalostno in revno ljudstvo.
Zgodba se razteza skozi več številk revije. Vsaka zgodba ima svoj naslov: Kurent
– skopuhov pastir, Kako je kurent dobil čudeţne gosli, Kurent sreča procesijo iz
Lačne vasi in Kurent gre v grad po cekine. Tudi pri Kristininem Kurentu lahko
zasledimo nekatere značilnosti koranta iz kulturne dediščine. Kurent je dober
človek, ki ţeli pomagati revnemu ljudstvu in se zato poda na lov za cekini h
gospodu Skopuhu.
Leta 1946 je Igor Torkar izdal pesnitev z naslovom Kurent. »Igor Tokar je v svoji
pesnitvi uporabil motiv kurenta godca iz slovstvene folklore, ki igra gosli, vendar
pa mu je, podobno kot Cankar, dodal podobno simboliko. Povezal ga je z vojno
usodo Slovencev, ki je bila v Tokarjevem času aktualna problematika.« (Marčič,
2013: 93)
37
Franc Kosmač je leta 1950 izdal pesniško zbirko z naslovom Kurent in smrt. V
delu zasledimo spomine na vojni čas. Pesem z naslovom Kurent in smrt govori o
mladeniču, ki ga ponoči obišče Smrt. Kurent je ni prepoznal, dokler ga ni objela.
Ko je ugotovil, kdo je ţena, jo je pretental in zaigral na piščal. Igral je tako dolgo,
da je Smrt upehala. Nato pa se je podal v goste k veselim Slovencem.
V pesmi se pojavi motiv igranja na glasbilo. Ta podobnost se pojavlja v zgoraj
navedenih delih, v katerih knjiţevni lik igra na gosli. V vseh primerih pa se ljudje
enako odzovejo na glasbo (plesanje).
France Forstnerič je leta 1951 izdal pesniško zbirko z naslovom Pijani kurent.
Temeljni motiv zbirke je pustni lik korant. To je moč zaznati v pesmi z naslovom
Oblačenje, kjer se pojavljajo sestavni elementi koranta: koţuh, zvonci, kapa.
Ptujski pisatelj Miha Remec je leta 1960 izdal dramo z naslovom Mrtvi kurent. V
delu se pojavljajo čas kurentovanja, oblačenje v korantijo in problematika druţbe
v šestdesetih letih. Motiv koranta se v njegovem delu pojavi tudi kasneje, to je
1977 v povesti Smrt v kurentiji.
Slika 18: Franc Mihelič, Mrtvi kurent
Vir: Društvo Slovenski staroverci. (2014). Pridobljeno 7. 7. 2015 s
http://www.staroverci.si/pl/drustvo/aktualno/itemlist/tag/France%20Miheli%C4%8D.html
38
Anja Štefan je leta 1999 po folklornih motivih priredila pravljico O pustu in
zakletem gradu. Zgodba govori o Pustu, ki je bil rimski vojak. Ko je odsluţil
vojaški rok, se je odpravil proti domu. Med potjo je srečal berača, ki mu je
poklonil vojaški plašč in kruh, v zameno pa je dobil torbico in čudeţne karte. Na
poti proti domu je ţelel prenočiti v gostilni, vendar ni bilo prazne sobe, zato se je
odpravil na grad. Govorili so, da na gradu straši, vendar se je Pust kljub temu
odpravil tja. Ponoči so se pojavili vragi, s katerimi je Pust kartal. S čudeţnimi
kartami si je prisluţil veliko denarja, nato pa vrage ujel v torbo. Odnesel jih je h
kovaču, da torbo potolče, a vragi so ga prosili, naj jih izpusti. Odšli so v pekel.
Kljub temu da je Pust odšel po svetu, se je vedno vračal v grad. Ko je umrl, pa se
je odpravil proti nebesom, kjer najprej ni bil sprejet, zato se je odpravil k peklu.
Vragi so se ga prestrašili in mu zaprli vrata. Pust se je tako ponovno odpravil proti
nebesom, kjer je smuknil vanje skozi nebeška vrata. Bog mu je dovolil, da sede na
pol plašča in pol kruha.
Pravljica Anje Štefan je podobna zgodbi Močni kovač, nazvan Kurent, kjer je
namesto Pusta nastopal Kurent, ki je na koncu prav tako odšel v nebesa.
Motiv koranta se redkeje pojavlja v pesmih. Razlog za to je verjetno prav v
skrivnostnosti, magičnosti korantove podobe. Iz kulturne dediščine nam je znano,
da korant ne oddaja zvokov in da naj ne bi govoril. Kljub temu pa je Karel
Štrekelj zapisal pesem o korantu, ki vsebuje tudi elemente vere.
»Sveti Kurent cvirn prede. Kaj pa bodeš s cvirnom včinil?
S cvirnom bodem ţakle šival. Kaj pa bodeš z ţaklom včinil?
Z ţaklom bodem ţir pobiral. Kaj pa bodeš z ţirom včinil?
Z ţirom bodem svinje pital. Kaj pa bodeš s svinjo včinil?
Svinsko meso kuhal, pekel. Kaj pa bodeš z mesom včinil?
Z mesom bodem ljudi hranil. Zakaj bodeš ljudi z mesom hranil?
Ljudi mi bodo hišo stavili. Kaj pa bodeš v hiši včinil?
Po zimi bom za pečjo sedel. Zakaj boš pa za pečjo sedel.
39
Za pečjo boš pogačo hrustal. Kaj pa bodeš za tem včinil?
Vince bodem ţejen pival. Kaj pa bodeš za tem včinil?
'Z knjiţic bodem pesmi peval. Kaj boš pa po pesmih včinil?
Po pesmih bodem sladko spaval: Angel bodi varih moj – nocoj!«
(»Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi, Razdelek III., Pesmi Otroške«)
Razvidno je, da se korant v knjiţevnosti pojavlja ţe od leta 1909. Njegova vloga
pa se je z leti spreminjala. V nadaljevanju so opisana mladinska knjiţevna dela, v
katerih je v glavni knjiţevni vlogi korant.
3.1 Janez Trdina: Povijest o Kurentu. V: Monika Kropej: Od
ajda do zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008,
38.
Povijest o Kurentu je Trdinova bajka, ki ima vse sestavine mita in je nadaljevanje
Povesti o boţjem kokotu. V tej zgodbi ozemlje, kjer ţivijo ljudje, zalije voda, ko
razbijejo petelinovo jajce. To so storili, ker so postali preveč prevzetni in so na
Zemlji ţeleli več vode, kot jim je je namenil kokot. Edini, ki se mu je uspelo
rešiti, je bil Kranjec. V nadaljevanju Povijesti o Kurentu izvemo, da je Kranjec
beţal visoko proti gori, ko pa je tudi to začela zalivati voda, je zagledal vinsko
trto. Ta je bila Kurentova, ki je bil vesel, da se je oprijel njegove rastline. Kurent
je trto povišal nad oblake. Kranjec je na njej preţivel devet let in šele nato se je
lahko vrnil na Zemljo, ki se je v tem času osušila. Zahvalil se je Kurentu, češ da se
ga bodo njegovi potomci vedno spominjali kot dobrotnika.
3.2 Janez Bilc: Pravlica od Koranta. V: Monika Kropej: Od ajda
do zlatoroga; Celovec – Ljubljana: Mohorjeva zaloţba, 2008, 40.
Podobno pripoved o Korantu je zapisal tudi Trdinov dijak Janez Bilc. Prav tako
vsebuje sestavine mita, začne pa se tako: v preteklosti so ţiveli srečni Slovenci, ki
40
pa so postali preveč pokvarjeni in hudobni, zato so bogovi nadnje poslali hud
naliv. Štirje od njih so se rešili, vendar se samo za enega ve, kako. Beţal je na
visok hrib, na katerem se je oprijel Korantove rastline. Voda je začela hitro
odtekati. Ker je bil Korant zelo vesel, da se je oprijel njegove rastline in ker mu je
obljubil, da bo vedno ljubil dve rastlini (ajdo in vinsko trto), mu ju je podaril. Ta
je rastlini vzel in se odpravi iskat prostor za ţivljenje. Na bregovih Jadranskega
morja je posadil vinsko trto, njegovi sinovi pa so po Kranjskem posadili ajdo. Še
danes naj bi Kranjci ţiveli od ajde in slavili vino ter se hvaleţno zahvaljevali
Korantu. Zato še danes na pustni torek slavijo starega Koranta.
Slika 19: Poplava, 1980
Vir: Ţohar, Boris, Gačnik Aleš, Gačnik, Stanka. (1995). Mitologija Žoharjevega Kurenta: [Miheličeva
galerija, 23. februar–28. maj 1995]. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 49
41
3.3 Liljana Klemenčič: Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga,
2001. Ilustrator: Matjaţ Schmidt.
Tema slikanica Liljane Klemenčič je kurentovanje, priredila jo je po ljudskih
motivih.
Zgodba govori o osirotelem dečku Kurentu, ki je ţivel v gozdu. Streho mu je
ponudil stric, a mu je Kurent kljuboval in je zato moral oditi. Nato je sedem let
sluţil bogatemu kmetu, za delo je dobil sedem belih vinarjev in suknjico. Odšel je
v svet in srečal uboge ljudi, ki jim je razdelil vseh sedem vinarjev, na koncu pa je
srečal še berača, ki je od njega ţelel imeti suknjič. Kurent se ga je le usmilil in mu
ga podaril. Berač mu je v zameno izpolnil ţeljo in
izginil. Kurent je dobil goslice, ob katerih vsi plešejo, puško, ki vedno zadene, in
sodček, ki je vedno poln. Odpravil se je naprej ter srečal gospo z jajci in lovca. Do
njega sta bila nesramna, zato je z uporabo goslic in puške oba pretental. Ker pa se
je lovec počutil osramočenega, je dal Kurenta na vislice. Ta je sodnike prosil, da
mu uresničijo še zadnjo ţeljo. Zaigral je na goslice in vsi so začeli plesati, on pa je
hitro odšel v svet. Napotil se je v nebesa, kjer je ţelel odgovarjati za svoje grehe,
ker pa so vsi vedeli, da ima dobro srce, so ga dali v čebelji panj, kjer vse leto do
svečnice počiva. Takrat se obleče v ovčji koţuh, kravje zvonce, vzame jeţevko in
smukne po polju preganjat zimo.
V prizorih zgodbe Kurent avtorice Liljane Klemenčič je Matjaţ Schmidt upodobil
pernatega koranta – takšnega, kot ga zasledimo v kulturni dediščini in v času
pustovanja v ptujski okolici. Na ilustraciji so vidni vsi elementi, ki jih ima korant.
Kurent je upodobljen razigrano, takšna pa je tudi njegova vloga. Med ljudstvo
prinaša veselje, odganja zimo, kliče pomlad in ljudem hkrati ţeli dobro letino.
42
Analiza slikanice Liljane Klemenčič, prirejene po ljudskih motivih: Kurent
ter po zgledu Dragice Haramija in Janje Batič: Poetika slikanice. Murska
Sobota: Franc-Franc, 2013
Liljana Klemenčič z zgodbo upoveduje čas dogajanja – pred davnimi časi, ko je
bilo še več dreves in so v gozdu ţivele vile, palčki in osiroteli deček Kurent.
Točnega časa ni mogoče ugotoviti. Knjiţevno dogajanje je vpeto v domače
kmečko okolje in gozd. Zgodbo Kurent uvrščamo med pravljice, saj ima ključno
pravilo »HOME-GO AWAY-HOME«. To lahko razberemo iz dela, ko se mali
Kurent odpravi na kurentovanje z očetom in se izgubi, na koncu pa se vrne k
očetu. Sestavine zgodbe so uvod, zaplet, vrh in razplet, pravljica pa ima srečen
konec. Literarni liki nimajo imen, poimenovani so glede na masko, ki jo
predstavljajo.
Tabela 1: Besedilo in ilustracija v slikanici Kurent
Besedilo Ilustracija
1. Opisuje izgled kurenta. Ta ima na glavi
rdeč jezik, pisane trakove in papirnate
roţe. Oblečen je v ovčji koţuh in odet z
zvonci, v roki pa drţi jeţevko. Pojavi se
na začetku pomladi, nato izgine.
Ilustracija prikazuje kurenta v
skoku. Ta je takšen, kot ga
opisuje besedilo.
2. Zgodba govori o osirotelem dečku
Kurentu, ki je ţivel v gozdu.
Na A4-formatu je upodobljen
gozd s škrati in dečkom.
3. Streho mu je ponudil stric, a
mu je Kurent kljuboval, zato je moral
oditi. Nato je sedem let sluţil bogatemu
kmetu. Prisluţil si je sedem belih
vinarjev in suknjico.
Ilustracija prikazuje, kako bogat
kmet dečku plačuje sedem
vinarjev.
4. Po sedmih letih sluţenja je s plačilom Na A3-formatu so upodobljena
43
odšel v svet. gričevnata vas in polja. Po stezi
stopa v ospredju ubogi moţ,
nasproti v ozadju pa Kurent.
5. Kurent sreča berače. S pesmijo o plačilu
jih privabi, ti pa ga prosijo za vinarje.
Kurent jim bele vinarje brez premisleka
razdeli, ostane mu le suknjica.
Na levi strani sta naslikana
Kurent in berač, na desni pa je
ilustrator upodobil, kako berači
čakajo v vrsti na dar od Kurenta.
6. Na koncu je Kurent srečal še zadnjega
berača, ki je od njega ţelel imeti
suknjič. Kurent se ga je le usmilil in mu
jo podaril.
Skozi A3-format sta v gozdu
upodobljena berač in Kurent, ki
slači suknjico.
7. Berač mu je v zameno izpolnil ţeljo.
Kurent je dobil goslice, ob katerih vsi
plešejo, puško, ki vedno zadene, in
sodček, ki je
vedno poln. Kurent je bil osupel in
berač je izginil.
Na levi strani sta upodobljena
vesel Kurent in berač. V
oblačku nad njima so naslikani
predmeti, ki si jih je Kurent
zaţelel. Na desni strani je
ilustrator upodobil
presenečenega Kurenta, gosli,
puško in sodček.
8. Odpravil se je naprej in srečal gospo z
jajci. Ta njegove prošnje (za jajca) ni
upoštevala,
zato je uporabil goslice. Ko je zagodel,
je ţenska ob plesu razbila vsa jajca
.
Na levi strani je naslikano, kako
se Kurent in gospa z jajci
srečata na stezi. Na desni strani
je ilustrator upodobil, kako
Kurent igra na gosli, gospa z
jajci pa zapleše.
9. Med potjo Kurent sreča gospoda, ki
strelja ptiče. Kurent se je norčeval iz
lovca, zato se je tudi sam preizkusil v
Ilustraciji se raztezata čez dve
strani. Na levi strani sta
upodobljena lovec, ki strelja, in
44
streljanju ptic. Pri streljanju je bil
uspešen in z lovcem dobil »stavo«. Za
kazen je lovec moral nag v robidovje.
Kurent, ki lovca nagovarja. Na
desni strani sta naslikana nag
lovec v robidovju in ponosen
Kurent ob zmagi. Med
robidovjem je ilustrator naslikal
tudi lovčeva oblačila in
ustreljeno ptico.
10. Za nameček je kurent zaigral še na
gosli, da je lovec zaplesal in se na
robidovju opraskal. Ker pa se je lovec
počutil osramočenega, je od sodnika
zahteval, da dajo Kurenta na vislice.
Na levi strani lista je ilustracija
Kurenta, ki igra na gosli, in
lovca, ki pleše po robidovju. Na
desni strani je naslikano, kako
lovec od sodnika zahteva sodbo
Kurentu.
11. Kurent je sodnike prosil, naj mu
uresničijo še zadnjo ţeljo, preden ga
obesijo. Lovec je temu nasprotoval, saj
je vedel, kaj se bo zgodilo, vendar se
sodniki zanj niso zmenili.
Čez cel A4-format je upodobljen
prostor, kjer naj bi obesili
Kurenta. Ta ţe stoji na
sramotilnem odru. Ob vislicah
je upodobljen ţalosten Rabolj. V
polkrogu stojijo ljudstvo in
sodniki. Med njimi zasledimo
tudi lovca.
11. Kurent je zaigral na goslice in vsi so
začeli plesati, on pa je hitro odšel v svet.
Hodil je tako dolgo, dokler se ni
naveličal.
Avtor je na levi strani upodobil
ljudstvo, ki pleše ob igranju
Kurenta na gosli, na desni strani
pa je ilustracija Kurenta, ki se
odpravi po stezi med polji v
svet.
Napotil se je v nebesa, kjer je ţelel
odgovarjati za svoje greh. Ker pa so vsi
Na levi strani je upodobljen
kurent, ki je prišel v nebesa. Na
45
vedeli, da ima dobro srce, so ga dali v
čebelji panj.
desni strani je ilustrator
upodobil del Zemlje, nebo in
Luno, kjer biva Kurent.
V panju počiva vse leto do svečnice.
Takrat se obleče v ovčji koţuh in kravje
zvonce, vzame
jeţevko ter smukne po polju preganjat
zimo.
Na zadnji stran sta čez cel A3-
format upodobljena krajina
(polje, gorovje) in Kurent, ki
preganja zimo. Ta je
upodobljena kot stara gospa z
berglo iz snega.
Matjaţ Schmidt je zgodbo ilustriral s tempera barvami in svinčnikom. Ilustracije
so vsebinsko povezane z besedilom (tabela). Slikanica ima pokončni format.
Naslovnica, vezni listi in notranja naslovnica
Na naslovni strani je upodobljen pernati kurent, ki po polju preganja starko zimo.
Kurent ima kapo, ki je značilna za pernate kurente, oblečen je ovčji koţuh in
zvonce, rdeče gamaše, v roki drţi jeţevko, obute pa ima čevlje. V ozadju sta vidna
hribovje in rumeno-zeleno nebo. Naslov
in ilustrator sta zapisana v sredini lista, nad gorovjem v predelu neba. Naslov je iz
malih pisanih črk, ki so večje od zapisa ilustratorja, ki je zapisan z malimi
tiskanimi črkami. Na dnu naslovnice je z velikimi tiskanimi črkami zapisana
zaloţba. Vezni listi so spredaj in zadaj neţno rumene barve, brez ilustracije. V
prvih veznih listih je na desni strani zgoraj zapisano, da je zgodba iz zbirke
Slovenske ljudske. Notranja naslovna stran ima belo ozadje. Zgoraj je zapisan
naslov, ki je enake oblike kot na naslovni strani, nato sledi zapis avtorice, ki je
zgodbo priredila po ljudskih motivih, z manjšo pisavo v tiskani obliki. Pod
avtorico je zapisan ilustrator. Sledi ilustracija kurenta, ki se pojavlja na naslovnici.
Na dnu je z velikimi tiskanimi črkami zapisana zaloţba.
46
Slika 20: Kurent Matjaţa Schmidta
Vir: Klemenčič Liljana. (2001). Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga, str. 1.
Odnosi med besedilom in ilustracijo
Besedilo in ilustracija sta med seboj tesno povezana. Besedilo se pojavlja ob
ilustraciji, pod njo ali znotraj nje. Ilustracije so pogosto enake podanemu opisu
oziroma zgodbi, v nekaterih delih pa ilustracija dopolnjuje besedilo. To je
razvidno iz ilustracije literarnih likov, ki v večini niso opisani in si s pomočjo
ilustracije laţje predstavljamo dogajanje v pravljici. Dopolnjevanje se pojavi tudi
pri dogajalnem prostoru, ko berač prosi Kurenta za suknjič. V besedilu ne
zaznamo prostora, vendar nam ga poda ilustracija. Upoštevajoč povezavo med
besedilom in ilustracijo sem ugotovila, da sta prvini skladni, kar pomeni, da je
ilustrator dobro poznal zgodbo in izgled Kurenta. Ilustrator je v ospredje postavil
knjiţevne like, vendar ne morem reči, da je zanemaril ozadje. Ponekod je prav
ozadje tisto, ki nam prikaţe dogajalni prostor.
47
3.4 Mira Mihelič: Stara pravljica o Kurentu. Štirje letni časi.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, 10.
Stara pravljica o Kurentu je v realistično zgodbo vpet ţe poznani mit o kurentu.
Govori o Matičku, Andraţku in Puhku, ki jim je mama pripovedovala zgodbo o
Kurentu. Zunaj so ţe slišali pokanje vej od mraza in škripanje snega pod nogami.
Mama je dejala, da mogoče Kurent spet išče Belo ţeno. V okvirno zgodbo je
vpeta mamina pripoved.
V starih časih je ţivel deček, po imenu Kurent. Kmalu po rojstvu so mu umrli
starši. Nekaj časa je ţivel pri stricu, ker pa ga je ta pretepal, je pobegnil. Zatekel
se je h kmetu in mu sedem let sluţil. Za plačilo je dobil sedem belih vinarjev in
suknjič. Odpravil se je v svet, kjer je beračem razdelil vseh sedem belih vinarjev.
Na cesti je srečal Belo ţeno. Hodila je po ljudi, ki niso več hoteli ţiveti ali so bili
bolni. To zimo je bilo tako mrzlo, da je tudi Belo ţeno zeblo, zato je Kurenta
prosila za plašč. Sprva ji ga ni hotel dati, saj mu je ostal le še ta. Ko ji ga je uspelo
prepričati, pa mu je v zameno ponudila uresničitev ene ţelje. Zaţelel si je goslice,
na katere bodo ob igranju vsi zaplesali. Bela ţena je izginila, goslice pa so se
pojavile pod Kurentovo pazduho. Odpravil se je naprej in igral na gosli. Med
potjo je srečal gospodo, ki se je s konji odpravljala na lov. Ob igranju na gosli so
začeli vsi plesati. Ker pa so bili ţe vsi ţuljavi, so se jezni odpravili k sodniku, naj
Kurenta obesijo. Ko je ţe bil na vislicah, je prosil, da mu uresničijo še eno ţeljo,
in sicer, da še zadnjič zaigra na gosli in vsi so začeli plesati. Plesali so ţe tako
dolgo, da so bili prav jezni, Kurent pa je še pravočasno pobegnil. Vsa naslednja
leta je igral dobrim za zabavo in hudobnim z goslimi nagajal. Neki pustni čas, ko
je bil ţe star, se je ponj vrnila Bela ţena. Ker pa Kurent še ni hotel oditi, je začel
igrati na gosli. Igral je tako dolgo, da ga je prosila, naj preneha igrati. Obljubil ji
je, da bo nehal, če ga bo še pustila ţiveti. Bela ţena je ţalostna odšla, saj je
vedela, da Kurent, tudi ko bo star, ne bo mogel umreti. Tako jo je po nekaj letih
Kurent iskal, ker je ţelel k počitku, a zaman. Zato še danes lovi Belo ţeno.
Otroka povesta mami, da se je ta zgodba končala ţalostno, zato jima mama
obljubi, da jima bo povedala bolj veselo.
48
3.5 Jakob Kelemina: Močni kovač, nazvan Kurent. Bajke in
pripovedke slovenskega ljudstva. Bilje: Studio Ro, Zaloţništvo
Humar, 1997, 57.
Jakom Kelemina je v knjigi Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva razdelil
zgodbe v naslednje sklope: duhovi, vilinska bitja, demonska bitja, nebeški
vladarji, pripovedi o svetu in njegovi ureditvi ter pripovedi z junaškimi snovmi.
Močan kovač, nazvan Kurent in Kurent uklet v vola se pojavita v sklopu duhovi.
V mitološki pripovedi Močni kovač, nazvan Kurent se odvijata dve zgodbi, vsaka
z drugačnim koncem.
I. Pri dveh letih je Kurent osirotel in je ţivel pri stricu. Ker mu je
kljuboval, je kmalu moral oditi sluţit h kmetu. Zasluţil je tri dinarje. Odšel
je po svetu in vse tri dinarje razdelil beračem. Nazadnje je srečal starčka,
ki mu je ponudil, da mu izpolni tri ţelje. Zaţelel si je mošnjo, ki ne bo
nikoli prazna, gosli, s katerimi bo vse prisilil k plesu, in puško, s katero bo
zadel vsako ţival. Zanj se je začelo »pravo« ţivljenje. Odpravil se je v
gozd, v katerem je ţivel Hudir, ki je pasel polhe. Kurent si je v gozdu
zakuril. Mimo je prišel Hudir, ki mu je vzel nekaj polhov in jih vrgel na
ţerjavico. Ta se je razjezil, Pust/Kurent pa je začel igrati na gosli. Igral je
tako dolgo, dokler si Hudir ni obrusil pet. Kurent je umrl, sveti Peter pa
mu ni pustil v nebesa. Kmalu ga je prepričal, da bi samo pokukal skozi
vrata. Hitro je skozi vrata vrgel klobuk in prosil svetega Petra, da ga pusti
po klobuk. Kurent ga je pretental in v nebesih sedel na svoj klobuk.
II. Kurent je sedem let sluţil pri kmetu. Za plačilo je dobil sedem
vinarjev in suknjico. Ko je šel v svet, je vseh sedem vinarjev razdelil
beračem, ostala mu je le še suknjica, ki jo je dal Bogu. Ta mu je v zameno
ponudil izpolnitev ţelja. Izbral si je goslice, na katere bodo vsi plesali,
puško, s katero bo vse ustrelil, nit, ki bo drţala vse, kar zaveţe, in ţelezno
stolico, na katero se bo vsakdo prilepil. A Kurent se je le norčeval, potem
pa res opazil, da ima pod pazduho gosli, na sebi puško, nit v ţepu in
zraven sebe ţelezno stolico. Bog pa je izginil. Kurent se je odpravil v svet.
49
Zagledal je gospoda, ki je bil na lovu. Porogal se mu je, češ da ne zadene
nobene ţivali. Sklenila sta kupčijo, če Kurent ustreli ptiča, bo gospod nag
tekel ponj. Tako se je tudi zgodilo. Zraven tega je Kurent začel igrati še na
gosli in gospod je začel nag plesati po robidovju. Zaradi zvijače so ga
obsodili na vislice. Prosil jih je za zadnjo ţeljo, ki so mu jo izpolnili. Začel
je igrati na gosli. Vsi so ob tem plesali, tudi rabelj, ki je padel z vislic in si
zlomil nogo. Kurent je izkoristil priloţnost in pobegnil v svet. Kmalu ga je
poiskala Smrt, vendar Kurent še ni hotel v nebesa, zato je Smrt z nitjo
privezal na drevo. Po dolgi prošnji jo je odvezal in izpustil, vendar le pod
pogojem, da se več ne vrne. Enako se je zgodilo s Smrtnikom. Čez nekaj
let je po Kurenta prišel sam Hudič, ki je imel eno nogo hromo. Kurent ga
je posadil na ţelezno stolico, ki mu je posmodila še zdravo nogo, Kurent
pa se mu je le smejal. Po sedmih letih ga je odvezal in poslal nazaj v pekel.
Čez čas pa se je Kurent naveličal ţivljenja. Odpravil se je proti peklu, kjer
so se ga vsi bali in zato močno drţali vrata, da se jim Kurent ne bi
pridruţil. Šel je po vino in srečo poskusil v nebesih. Pretental je svetega
Petra. Medtem ko se je Peter razkoračil in pil, je Kurent smuknil v nebesa.
Usedel se je na svojo suknjico in tam tudi ostal.
Podobnost z zgodbo Močni kovač, nazvan Kurent se kaţe tudi v zgodbi
Mladenič v luni, ki je prav tako objavljena v knjigi Bajke in pripovedke
slovenskega ljudstva (1997). Tudi tukaj nastopa mladenič, verjetno
Kurent, ki je s sluţenjem pridobil novčiče in jih razdelim reveţem. Tako
kot v zgodbi Močni kovač, nazvan Kurent je bil tudi v zgodbi Mladenič v
luni mladenič nagrajen za dobroto.
50
3.6 Jakob Kelemina: Kurent uklet v vola. Bajke in pripovedke
slovenskega ljudstva. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar, 1997,
61.
Kurent uklet v vola je legendna pripovedka, saj vsebuje opis rituala.
Bog in sveti Peter sta potovala. V neki vasi sveti Peter po naročilu gospoda kupi
vojko (vajet). Odpravita se proti gozdu, v katerem ţivi Kurent – Velikan, ki ropa
ljudi in jih na koncu ubije. Ko ga zagledata, Bog svetemu Petru ukaţe, naj vanj
vrţe vojko. Kurent se spremeni v junca. Odpravijo se k nadgorju, kjer junca
zastonj ponudita nekemu moţu. Vzame ga, Bog pa mu pove, da prideta čez sedem
let po ţival, do takrat pa junca ne sme pretepsti, oddati ali zaklati, drugače zemlja
ne bo rodovitna. Res se je tako zgodilo. Vsi so poznali zgodbo o juncu.
Bog in sveti Peter se čez sedem let na pustni torek vračata v vas. Zagledata
praznično oblečene ljudi, kako gonijo junca po cesti in se iz njega norčujejo. Bog
jim je vzel junca, kar je pomenilo, da takšnih let v vasi več ne bo. Sveti Peter
prime za vojko in junca odpelje. Zunaj vasi ga osvobodita. Kurent se spremeni
nazaj v človeka in Boga prosi odpuščanja. Ta mu je odpustil, Kurent pa je odšel v
svet in tam skromno ţivel.
Tako je pustni torek posvečen Kurentu, zato se še danes na ta dan uganjajo
norčije.
3.7 Metka Stergar: Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2003.
Ilustrator: Metka Stergar.
Delo Metke Stergar je avtorska slikanica, ki upoveduje temo kurentovanja.
Mali Kurent se prvo leto odpravi z očetom na karneval. Na pustnem karnevalu
zagleda veliko mask, kako rajajo. Tudi sam spusti očeta in zapleše z njimi. Kmalu
ugotovi, da se je izgubil. Odloči se, da bo za pomoč prosil maske, ki zagotovo
vedo, kje je oče Kurent. Najprej ogovori velikega medveda, ki pa v zameno ţeli,
da mu prešteje zdrave in škrbave zobe, nato pa ga pošlje k vilam in »picekom«.
51
Slika 21: Medved in Mali kurent
Vir: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej.
Oni ţelijo, da mali Kurent poišče njihove sence. Ko uspešno reši nalogo, ga
napotijo k nagajivi rusi. Mali Kurent v vsem vrveţu zasliši vik in krik ruse. Pove
ji svojo teţavo, rusa mu bo pomagala, če ji bo on pomagal najti fantiča iz cunj.
Mali Kurent nariše fantiča in ruso okrasi s popisanimi trakovi. Rusa ga napoti
naprej k ciganom. Tudi cigani ţelijo nekaj v zameno, pobarvati mora cigankino
oblačilo, ki mora biti čim bolj pisano. Mali Kurent se odpravi naprej proti Jureku
in Rabolju. V zameno za pomoč reši uganko. Napotita ga k oračem, ki jih
spremlja rogati kurent. Ta ga kmalu prepozna in mu zastavi nalogo. Mali Kurent
jo kmalu reši in tako najde očeta Kurenta.
Na koncu slikanice so za starše opisane vse tradicionalne pustne maske, ki jih je
avtorica omenila v zgodbi.
52
Analiza slikanice Metke Stergar: Mali Kurent po zgledu Dragice Haramija in
Janje Batič: Poetika slikanice. Murska Sobota: Franc-Franc, 2013
Metka Stergar z zgodbo upoveduje čas in dogajanje na karnevalu, ki vsebuje
tipičen element naše kulturne dediščine. Zgodba govori o dečku – malem
Kurentu, ki se je na kurentovanju izgubil in išče očeta kurenta. Knjiţevni čas
lahko razberemo iz same vsebine, torej gre za čas kurentovanja, čas od svečnice
do pepelnice, ne moremo pa ga natančno določiti. Dogajalni prostor je pot
pustnega karnevala (verjetno mestne ulice Ptuja – glede na ilustracijo na prvi
strani). Mali Kurent je pravljica, saj ima ključno pravilo »HOME-GO AWAY-
HOME«. To lahko razberemo iz dela, ko se mali Kurent odpravi na kurentovanje
z očetom in se izgubi, na koncu pa se vrne k očetu. Sestavine zgodbe so uvod,
zaplet, vrh in razplet, pravljica pa ima srečen konec. Literarni liki nimajo imen,
poimenovani so glede na masko, ki jo predstavljajo.
Tabela 2: Besedilo in ilustracija v slikanici Mali Kurent
Besedilo Ilustracija
1. Mali Kurent in oče Kurent se odpravita
na pustni karneval. Med rajanjem mali
Kurent ugotovi, da je ostal sam oziroma
se je izgubil.
Ilustracija na levi strani nam
prikazuje prihod očeta Kurenta
in malega Kurenta na
kurentovanje. To lahko
razberemo iz transparenta in
ozadja mesta Ptuj. Na desni
strani opazimo masko kurenta.
2. Mali Kurent se odloči, da bo za pomoč
pri iskanju očeta prosil maske. Naprej
sreča medveda, ki v zameno ţeli, da mu
mali Kurent prešteje (piškave) zobe.
Medved ga napoti k vilam in picekom.
Na levi strani je pribliţan obraz
medveda. Na desni strani je na
ilustraciji upodobljen mali
Kurent, ki se pogovarja z
medvedom (s piškavimi zobmi).
3. Mali Kurent najde vile in piceke s Na A3-formatu so upodobljeni
53
pisanimi trakovi. Prosi jih za pomoč, ti
pa v zameno ţelijo, da poišče njihove
prave sence. Ko je nalogo opravil, so ga
napotili k rusi.
dve vili in dva piceka s pisanimi
trakovi, ki rajajo in mali Kurent,
ki je prišel po pomoč. Na
naslednjem A3-formatu so
narisani piceki in vile ter
njihove sence, ki jih moramo
pravilno povezati.
4. Mali Kurent se je odpravil iskat ruso.
Ko jo je našel, ji je povedal, kaj se mu
je pripetilo, in jo prosil za pomoč. Rusa
ţeli v zameno, da ji nariše dečka iz
cunj, ki ga je med plesom izgubila.
Tako ga rusa napoti k ciganom.
Ilustracija ruse z dečkom in
malega kurenta je na A3-
formatu. Na naslednjih dveh
straneh je narisana okrnjena
rusa, ki ji moramo narisati
izgubljenega dečka.
5. Mali Kurent najde pojoče in plešoče
cigane, ki prav tako ţelijo nekaj v
zameno. Ciganka mu naroči, naj
pobarva njeno obleko čim bolj pisano, z
roţami, s črtami in s pikami. Ko mali
Kurent uspešno reši nalogo, ga ciganka
napoti k Jureku in Rabolju.
Na levi strani sta upodobljena
ciganka z belo obleko in cigan z
godalom, ki ju mora pobarvati
mali Kurent.
6. Mali Kurent se je obrnil in zagledal dve
maski – Jureka in Rabolja. Ponudila sta
mu pomoč, če bo vedel odgovoriti na
uganko. Nato sta ga napotila proti
oračem in rogatemu kurentu.
Čez oba lista sta upodobljena
Jurij in Rabolj. Jurij ima ozadje
pomladi, Rabolj pa zime.
Takšna je tudi njuna vloga –
pomlad preganja zimo.
7. Mali Kurent sreča orače in nagovori
rogatega kurenta. Ta mu pove, da je
ravno srečal njegovega očeta, bratranca
kurenta, ki se pripravlja na nastop.
Na A3-formatu so upodobljeni
orači s plugom in rogati kurent.
Nad plugom je narisan deček s
pisalom. Na drugem A3-formatu
54
Rogati kurent ţeli, da mali Kurent reši
nalogo in tako ugotovi, kje je oče.
Skočiti mora na vsako drugo črko in
nato iz njih razbrati, kje se nahaja oče.
Mali Kurent je nalogo rešil in očeta
našel pod napisom Kurentovanje.
sta tabela s črkami in mali
Kurent, ki mora skočiti na vsako
drugo črko. Na naslednjem A3-
formatu sta upodobitev napisa
kurent in del očkove kape. To je
del ilustracije, ki se je pojavil na
prvi strani.
8. Opisane so pustne maske, ki jih je mali
Kurent srečeval skozi zgodbo.
Na sredini je ilustracija, ki se
pojavi ţe na prvi strani – mali
Kurent z očetom pred mestom
in napisom.
Metka Stergar je zgodbo ilustrirala z voščenkami in vodenimi barvicami.
Ilustracije so vsebinsko povezane z besedilom (tabela). Slikanica ima pokončni
format.
Naslovnica, vezni listi in notranja naslovnica
Na naslovnici je upodobljen mali Kurent – pernati kurent, ki drţi v desni roki
jeţevko, obute ima rdeče »gamaše«. Ozadje je svetlo modro, desno zgoraj je
upodobljen ptič, spodaj pa roţe. Na levi strani opazimo drevo z rjavimi listi. Na
desni strani sta med jeţevko in ptičem z velikimi črnimi tiskanimi črkami
zapisana avtorica in naslov (ta je zapisan s krepkejšimi črkami). Vezni listi so
temno rdeče barve z ozadjem kurentove maske. Ilustracije so identične na
sprednjih in zadnjih veznih listih. Notranja naslovnica je temno modre barve. Na
levi strani je del očeta Kurenta, ki drţi za roko sina – malega Kurenta na desni
strani. Mali Kurent je upodobljen do pasu. Med njima sta zapisana naslov in
avtorica z enakimi črkami kot na naslovni strani, le da v beli barvi. Pod njunima
rokama so z manjšimi črkami zapisani zaloţba, leto in kraj izdaje.
55
Slika 22: Mali Kurent Metke Stergar
Vir: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 1.
Odnosi med besedilom in ilustracijo
Besedilo in ilustracija sta med seboj tesno povezana. Besedilo se pojavlja ob
ilustraciji, pod njo ali znotraj nje. Ilustracije so pogosto enake podanemu opisu
oziroma zgodbi. To lahko zasledimo ţe na začetku, ko sta opis in ilustracija
Malega kurenta enaki. Besedilo ilustracijo dopolnjujejo le v nekaterih primerih,
kjer so maske dajale malemu Kurentu naloge (npr. pri preskakovanju črk). V delu
zgodbe, ko mali Kurent sreča Jureka in Rabolja, ilustracija dopolnjuje besedilo. Iz
ilustracije lahko razberemo vlogo Jureka (pomlad), ki preganja Rabolja (zimo),
kot o tem govori kulturna dediščina. Njuna vloga je kasneje obrazloţena pri opisu
mask, vendar bralec lahko zaradi ilustracije to ugotovi ţe med samo zgodbo.
Neskladje sem zasledila v delu, ko mali Kurent prosi za pomoč ruso, ki naj bi bila
brez dečka, saj ga je med plesom izgubila. Na prvi ilustraciji se pojavi rusa z
dečkom, na drugi pa ga mora mali Kurent dorisati. Mogoče je to namenska
poteza, saj ţeli avtorica s tem otrokom pokazati, kje se deček na rusi nahaja in
56
kako izgleda. Metka Stergar je Malega Kurenta vizualno upodobila tako, kot
izgleda korant tudi na povorkah ptujskega kurentovanja.
Na mnogih ilustracijah sem zasledila upodobitev črnega ptiča. Nekako nisem
razbrala, kakšno povezavo ima z zgodbo. Na ilustraciji z orači je na vrhu tudi
deček s pisalom, ki v besedilu ni omenjen. Verjetno je upodobljen bralec, ki bo
pomagal malemu Kurentu iz črk razbrati sporočilo. Izhajajoč iz povezave med
besedilom in ilustracijo sem ugotovila, da sta prvini skladni. Verjetno se takšna
natančnost odraţa tudi v tem, da je avtorica besedila hkrati tudi avtorica ilustracij.
Avtorica je v ospredje postavila pustne maske ter ni posvečala večje pozornosti
ozadju in dodatnim elementom.
3.8 Marija Mezeg: Ptujski kurent in njegova Magdalenca.
Ljubljana: Alba, 2014. Ilustratorka: Katarina Kalc
Ptujski kurent in njegova Magdalenca je kratko prozno delo, s katerim je ţelela
avtorica pri otrocih prebuditi narodno zavest in ponos na kulturno dediščino.
Zgodba se začne, ko mati s svojimi otroki opazuje prečudovit Ptujski grad. Nato
pogovor privede do pripovedovanja zgodbe o Ptujskem gradu.
Pred mnogimi leti je na tem gradu ţivela grofica Terezija, ki je zelo rada poslušala
glasbo. Najraje je imela deklico Magdalenco, ki je igrala na violino. Njeno igranje
je tako grofico kot vse vaščane pomirjalo, uspavalo, in ob glasbi so pozabili na
vse zamere. Njena slava je bila opevana vse do turškega sultana. Ta se je odločil,
da bo deklico ukradel. Kraljevi straţar je opazil prihod Turkov in od strahu padel s
straţnega stolpa, naravnost h grofici. Ta se je kmalu zavedela, da se ne bodo
morali ubraniti, saj imajo premalo vojsko. Na pomoč je priskočila Magdalenca z
idejo, da lahko premagajo Turke s pomočjo kurenta. Grofica je verjela vanjo in ji
predala vodenje. Vsi prebivalci Ptuja so to noč izdelovali ptujsko masko –
kurenta. Naslednje jutro so se kurenti odpravili po hribu navzdol, spremljala jih je
glasba (koračnica). Turki so se prestrašili in pobegnili. V zahvalo je slaščičar
spekel pecivo, imenovano magdalence. Tako se še danes kurenti v čast zmage v
pustnem času zatečejo med ptujske ulice, prebivalci pa zraven preostalega peciva
57
spečejo magdalence. Dekličina violina se še danes skriva nekje na Ptujskem
gradu.
Na koncu zgodbe je avtorica dodala tudi recept za magdalence.
Slika 23: Ptujski kurent in njegova Magdalenca, ilustrirala Katarina Kalc
Vir: Zaloţba ALBA 2000. Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Pridobljeno 14. 5. 2015 s
http://www.alba2000.si/otro%C5%A1ke-knjige-in-pravljice/116-ptujski-kurent-in-njegova-
magdalenca.html.
V knjigi Ptujski kurent in njegova Magdalenca avtorice Marije Mezga je Katarina
Kalc v nekaterih prizorih upodobila koranta zelo podobno opisu koranta iz
kulturne dediščine. Ilustriran je pernati korant z rdečimi gamašami, kar je značilno
za koranta iz Ptujskega polja. Razlika se kaţe v izgledu rogov koranta danes in
Katarininega koranta. Na ilustracijah ima korant rogove narejene iz vej iglavca,
medtem ko ima današnja kapa rogove iz goveje nape, ki je polnjena z rţeno slamo
in ima na vrhu pritrjena peresa.
58
3.9 Miran Petek Levkov: Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD
France Prešeren, 2007.
Zgodba o kurentu je kratko prozno delo, v katerem kurent nastopa kot oseba,
oblečena v koţuh z zvonci. Na glavi ima masko, v rokah pa drţi palico z ţeblji.
Zgodba govori o Kurentovem prihodu v mesto. Na začetku so bili meščani nad
Kurentom in njegovim plesom zelo navdušeni, nakar jim je postajal vse bolj
odvratnejši. Menili so, da jim celo odganja turiste. Podpisovali so javno peticijo
za njegov izgon. Ţupan je iskal ideje, kako ga na vljuden način izgnati. Zadal mu
je nalogo, ki se je zanj zdela nemogoča – iz mesta pregnati vse podgane. Kurent je
s svojo iznajdljivostjo nalogo opravil ţe v treh dneh. Tako so se meščani omehčali
in mu pustili ostati v mestu. V nadaljevanju meščanom pomaga tudi pri iskanju
pravice, pesniku pomaga najti naklonjenost meščanov, dečku pomaga obuditi
povoţenega psička, s plesom oţivi moško truplo, popotnemu brusaču Jakobu pa
ponudi prenočišče, ki mu v zameno s pripovedovanjem namigne, da naj poišče
svojo srečo – ljubezen. Zgodba pripoveduje tudi o revnem dekletu, ki jo je fant
izigral in je zato naredila samomor. Kurent ugotovi, da krivec ni plačal za zločin,
zato se sam poda na morilski pohod k tej druţini. Ljudstvo ni ugotovilo, kdo je
pokončal druţino. Kljub temu so bili do Kurenta nesramni, mladeniči so ga opili
in se iz njega norčevali. Kmalu je ob reki srečal Vido, ki mu je ukradla srce.
Skupaj sta hodila na plese, se sprehaja, opazovala zvezde in obiskovala ognjeno
jezero. Meščani so ga ponovno sprejeli medse, vendar le za kratek čas. Kmalu so
mu sodili, vendar so bile vse obsodbe ovrţene. Sreča je bila na njegovi strani.
Vida je kmalu zanosila. Tako je bil nekega dne Kurent povabljen na ples
cesarjevega goda. V upanju, da ga bodo ljudje imeli še raje, je nalogo opravil, ko
se je vrnil domov, pa ga je čakal krvav prizor. Vido in nedonošenega otroka so
umorili. V njem sta se prelivala sovraštvo in jeza, zato se je odločil odseliti iz
mesta. Čez nekaj mesecev so v mestu prirejali ples v maskah, ki se ga je udeleţil
tudi Kurent. Ob prihodu v dvorano so meščani mislili, da jih je ponovno prišel
zabavat, vendar je prišel maščevat Vidino smrt. Po opravljeni nalogi je pobegnil.
Meščani so tekli za njim – najprej so našli krvave zvonce, nato jeţevko in koţuh.
Ko so našli mrtvega Kurenta leţati na tleh, mu niso mogli sneti maske, zato so
59
celotno telo upepelili. Zgodba se konča tako, da se iz pepela vstane ţiv Kurent in
se skupaj z dekletom v belem na vozu odpelje med zvezde. V naslednjih dneh se
menja letni čas in mesto se odene v pomladne barve.
Na naslovnici dela Mirana Petka Levkovega z naslovom Zgodba o kurentu je
upodobljen rogati korant. Upodobljen je nekoliko drugače kot izgleda rogati
korant danes. Na ilustraciji ima namreč korant zelo velike in mogočne rogove,
medtem ko ima današnji korant oziroma korant iz kulturne dediščine na masko
pritrjene kravje rogove, ki so nekoliko manjši.
3.10 Anton Ingolič: Črni kurent. Črni kurent: življenjske usode.
Ljubljana: Prešernova druţba, 1993, 32.
V Brezovcih je ţivel Peter Pučko, odsluţeni vojak, strojni tehnik. Na dan pred
pustno nedeljo je imel grozne sanje. Te so govorile, da ne ţeli več biti kurent,
temveč le človek. Iz trdnega spanca ga je prebudila mati. Pozvala ga je, naj gre z
njo k nedeljski maši. Peter je še malo podremal, nato pa se namesto k maši
odpravil na podstrešje iskat kurentovo opravo. V svoji delavnici je popravil in
dopolnil masko, dodal verigo in zvonce ter poiskal črn koţuh, ki ga je kupil v
Srbiji. Nato se je odpravil v kuhinjo. Mati se ga je močno prestrašila, saj ga ni
prepoznala. Ko se je Peter najedel, se je odpravil na obhod po vasi. Najprej se je
odpravil proti Julkini hiši, kjer je z njo zaplesal. Maske ni snel, kljub temu da je
bil ţejen, saj se ni hotel razkriti. Odpravil se je naprej do Toplakove kapele, kjer je
čakal na borovske kurente in svojega "prijatelja" Vinka, ki je prejšnjo zimo začel
osvajati "Petrovo" Julko. Zvezo sta Peter in Julka končala, ko je bil vpoklican v
vojsko. V daljavi je zagledal sprevod maškar in kurentov. Kmalu je prepoznal
Vinka. Zapodil se je proti njemu in mu za rdeč pas zataknil kavelj. Črni in beli
kurent sta se začela prerivati. Kmalu so vmes posegle ostale maškare. Ker so
ugotovili, da je za spor kriva ţenska, so sklenili, da se lahko zanjo bojujeta. Tisti,
ki bo zmagal, bo dobil to dekle. Črni kurent si za razliko od belega boja ni ţelel,
vendar se za njegova namigovanja niso zavzeli. Vsak je dobil dodeljeno ozemlje,
po katerem sta morala skakati in vihteti jeţevko. Spodbujale so ju maškare in
brezovski harmonikaš. Peter se je med poskakovanjem spominjal na teţke čase,
60
preţivete med vojaškim sluţenjem. To mu je dajalo moč. Nato se je mimo
pripeljal črn audi. V njem sta bila Julka in njen spremljevalec. Peter jo je
prepoznal po prstanu, ki ga je dobila od botre. Kmalu je h kapeli prihitela mama s
košaro dobrot. Hotela ga je ustaviti, a v tem trenutku je omagal. Peter je snel
masko in začel srkati pijačo, nakar je ugotovil, da je Vinka kap. Misel na Julko mu
ni dala miru, zato je materi vzel noţ in se pognal proti Ptuju. Ustavil se je na
bregu Drave in se spraševal, ali je kriv za Vinkovo smrt, ali je resnično zmagal.
Počutil se je poraţenega, zato je koţuh, kapo in zvonce zalučal v Dravo ter se
odpravil proti domu.
3.11 Aleš Šteger: Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015.
Ilustrator: Tina Dobrajc.
Štegrovo delo z naslovom Kurent je mladinska povest, v kateri nastopa mitološko
bitje kurent. Ta se v povesti srečuje s teţavami današnjega sveta.
Slika 24: Kurent
Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 41. Ilustrirala: Tina Dobrajc.
61
Pred mnogimi leti je bila huda in dolga zima. Veliko ljudi je imelo z njo teţave –
tudi ţupnik in učitelj, ki ju je sneţni meteţ zaprl v klet ter sta ob odhodu iz nje
izgubila palico. Močnikovi so v tej hudi zimi dobili vnukinjo, iz hleva pa so jim
bili ukradeni kravji zvonci. Muzikant Pepi je iskal prenočišče, ki ga je našel pri
čudnem gospodu nad trgovino. Imel je rdeče gamaše, ki so ob odprtju vrat izginile
iz njegovega telesa. Pri Kovačevih je oče pri ognju pripovedoval zgodbo svojim
sedmim otrokom. Nato so zaslišali hrup in oče je pogledal skozi vrata. V tem času
je izginil topel koţuh, s katerim so se v teh mrzlih dneh greli. Teţave je imela tudi
kanja. Ko je skušala ujeti svoj plen, je skoz njo zletela čudna bolečina. Bil je jeţ,
ki bi v tem času moral dremati. V gozdu so se ob polni luni začele dogajati čudne
stvari. Proti jeţu so po zraku iz vseh koncev začele lebdeti vse izginule stvari.
Prikazal se je Kurent in s svojim glasnim zvonjenjem naslednjemu jutru prinesel
pomladno vreme. Minilo je mnogo let, ko zima več ni bila zima. Tudi poletja so
postajala vse bolj sušna. Štajerska je postala puščava in ljudje so pozabili na
Kurenta. Nekega dne pa se je spet pojavil. Opazil ga je star pokvarjen traktor, ki
ga je skušal nagovoriti, naj pokliče zimo, da bo on imel kaj početi. Pridruţil se
jima je tudi škorec, ki je pogrešal zimo. Kurent pa je le visoko dvignil jeţevko in
pokazal na visoke dimnike, ki z dimom dušijo ozračje. Njihov pogovor sta zmotila
dva moţakarja, ki sta se prestrašila zvoka zvonca. Ko sta škorec in traktor
pojasnjevala korantu, kdo je bil, se je ta izmuznil in se pognal proti mestu.
Odpravil se je v trgovino, ki je imela sladoled gospoda Peklina. To je bil
skrivnosten gospod, ki ga je ljudstvo potihoma krivilo za izginotje zime in
kmetov, ki so se mu upirali. Ljudje so se Kurenta prestrašili, le mala deklica ga je
upala ogovoriti.
62
Slika 25: Kurent in dekle
Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.
Kurent ji je prisluhnil. V tem času je do trgovine prihitela policija. Kurent kljub
opozorilom ni odvrgel jeţevke in se skupaj z dekletcem umirjeno odpravil iz
trgovine. Napotil se je naravnost proti tovarni sladoleda Vroče. Vhodna vrata je
prebil z jeţevko, ta pa je nato zanetila ogenj in policistom preprečila vhod. Kurent
se je odpravil na ogled tovarne. Prehodil je veliko hal, vendar nikjer ni srečal
nobenega človeka. Prispel je do zadnje hale, ki je bila prepolovljena oblika sneţne
kepe. Kurent je skušal stopiti vanjo. Pomagal si je z jeţevko, a zaman. V tem
trenutku je začel delovati njegov zvonec, ki je stalil zid. V tej hali je Kurent našel
izginulo zimo. Na koncu hale je ugledal majhno svetlobo, ki je prihajala iz sobe
Peklina. Kurentu je povedal, da je ujel zimo, saj ga nenehno zebe in je menil, da
bo s tem to preprečil. Sicer pa sedaj na račun vročine in sladoleda tudi veliko
zasluţi. Peklin je Kurenta uročil – postavil ga je na hodnik zraven ostalih
okamnelih bitij. Ponoči je v Peklinovo sobo prišel jeţek, ki je s pomočjo svojih
razbeljenih bodic rešil bitja, ki so okamenela stala na hodniku. Kurent se je pognal
proti prvim halam, kjer je v vsako peč vrgel po en zvonec. V zadnjo pa mu ga ni
uspelo vreči. Na pomoč mu je prihitela majhna kačica, ki je ovila zvonec in se z
njim povzpela proti vrhu največjega dimnika. Ko ji je uspelo zvonec vreči v
dimnik, je ta zadonel. Začeli so zvoniti še preostali zvonci po pečeh. To je
63
povzročilo podiranje dimnika in uničenje cele tovarne, tudi kupole, kjer je bila
skrita zima.
Kmalu se je povečala količina vode v jezeru in leto je ponovno dobilo vse štiri
letne čase. Februarja so se ljudje ponovno začeli maskirati. Manjkala sta le Peklin
in Kurent. Po dolgi zimi so ljudje začeli odlagati stare gospodinjske aparate na
območje stare tovarne, češ da bodo tako kaznovali ta kraj. V resnici pa so
uničevali naravo. Na odlagališču so se nahajali tudi deli Kurenta, ki se je ponovno
začel sestavljati v celoto, vendar je zraven imel pritrjenih tudi veliko dodatkov iz
smetišča. S Snagamamo sta se dogovorila, da bo znova pomagal človeštvu.
Kurent se je odpravil proti diskoteki. Pred njo so stali bajkerji, ki so ga začeli
zbadati. Eden izmed njih se ga je hotel dotakniti z ţico, vendar je v tistem
trenutku Kurent oddal takšno svetlobo, da je vse pometalo daleč vstran. Vodja
bajkerjev se je v tistem trenutku spomnil, da se mu je prav to zgodilo tudi v
sanjah. Tej maski je moral dati svojo skrivnost, ki jo je našel pred mnogimi leti,
ko je vladala suša. Zato je vodja bajkerjev predal led s črnim plamenom Kurentu.
Ta je nadaljeval svojo pot v diskoteko. Na plesišču je po nekaj letih ponovno
srečal deklico Floro. Medtem ko je Flora hitela po vodo, so razglasili rezultate
najboljše maske. Izbrali so Kurenta. Nagrado so mu ţeleli predati le, če sname
masko. Kurent pa tega ni hotel storiti. Ravno v tistem trenutku se je zgodil potres.
Vrata vhoda so se zagozdila, vendar je Kurent s proizvedeno svetlobo v zid
naredil veliko luknjo. Kmalu za tem, ko je stopil iz diskoteke, se je pred vhodom
zagozdil reklamni napis – diskoteka. Kurent ga je s pomočjo motoristov odstranil.
Flora je še vedno bila v zgradbi. Kurent se je odpravil ponjo v goreč prostor in jo
rešil. Ko se je zbudila v bolnišnici, je ob njej sedel vodja bajkerjev. Povedal ji je,
da ga je poslal Kurent. Med pogovorom sta na televiziji videla, da poročajo o
potresu, ki je povzročil teţave tudi v jedrski elektrarni. Obstajala je moţnost
eksplozije, ki bi uničila naravo. Flora je bila vsa iz sebe, saj je tam delal njen brat
Vat.
V jedrski elektrarni so v tem času vodili razgovor o rešitvah. Odločili so se, da bo
Vat tvegal svoje ţivljenje in skušal odpreti ventil, ki bi hladil reaktor in tako
preprečil eksplozijo. Njegovo ţrtvovanje je bilo zaman, saj je bil sistem med
potresom uničen. Ljudje so se pripravili na evakuacijo. Na jasi se je pojavil
64
Kurent z ledom. Ta se je spremenil v tekočo snov. Kurent je prvič odprl usta in
vanje je planilo nekaj prozornega in ledenega. Tako sta zima in Kurent postala
zaveznika. Ljudi so evakuirali v podzemlje. Po nekaj urah so ugotovili, da so se
reaktorji začeli ohlajati. Vrnili so se na površje in v reaktorju našli belo masko, ki
jih je rešila pred katastrofo.
Slika 26: Kurentov nenavaden, srhljiv in hladen glas
Vir: Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.
Zgodba se konča tako, da se Flora in vodja bajkerjev Plamen skupaj postarata in
skrbita za svojega dečka po imenu Dan. Ta se za pustno povorko obleče v starega
Peklina. Med maskami spozna novega prijatelja, ki ne govori, okrog njega močno
zvoni in ob njem se sneg topi. Ko je Dan to povedal Flori, je ta takoj ugotovila, da
je spoznal Kurenta.
Tina Dobrajc je Kurenta upodobila nekoliko drugače, kot ga opisujeta zgodba
Aleša Štegra in kulturna dediščina. Kurent je upodobljen bolj umetniško. Iz
ilustracij je razvidno, kot da je celotna oprava samo koţuh in kot ni jasno ločene
meje med kapo in plaščem. Razlike se kaţejo tudi v rogovih – na ilustracijah, kjer
imajo koranti na glavi samo veje. Predvidevam, da se ta drugačnost kaţe zaradi
sporočila zgodbe. Korant nastopa kot kritični opazovalec današnje druţbe, torej
tega, kako druţbeno dejanje negativno vpliva na okolje.
65
4 Primerjave med zgodbami in vloga lika koranta/kurenta
Tabela 3: Vloga koranta/kurenta v različnih zgodbah
Kako? Kje? Kdaj?
Kurent in trta Kurent pomaga rešiti
človeštvo pred poplavami
– v ta namen se pojavi
ritual.
Kranjska. V preteklosti
(čas poplav).
Kurent in goslice Kurent je osiroteli deček,
ki si pri bogatem kmetu
prisluţi vinarje in
suknjico. Ko se odpravi v
»svet«, vse razdeli
ubogim ljudem, zadnji pa
mu v zameno izpolni
ţelje. Povsod se pojavijo
goslice – ob igranju nanje
začnejo vsi plesati.
Pomagajo mu tudi, ko
zaide v teţave.
Na
podeţelju,
pri stricu, v
gozdu.
Stari časi.
Kurent in
pustovanje (obhodi)
Dogaja se na pustnem
karnevalu. Deček ali
moški je oblečen v pustno
masko – kurenta.
Pojavljajo se različne
vloge: kurent išče očeta in
pri tem spoznava
tradicionalne pustne
maske, kurent se bojuje
oziroma spopada, kurent
rešuje Ptujski grad, kurent
kot zabavljač in kurent, ki
pomaga rešiti teţave
današnjega sveta
(globalno segrevanje,
odpadki).
Vas, mesto
(pogosto
okolica
Ptuja).
Pustni čas,
spomladi, čas
Turkov.
Kurent in vol Bog in sveti Peter
preizkušata ljudstvo. V ta
namen spremenita
Kurenta velikana, tata) v
junca, ki ga na koncu
osvobodita. V ta namen se
pojavi ritual uganjanja
norčij na pustni torek.
Gozd, vas. Pomlad in
pustni čas.
66
4.1 Kurent in trta
Zgodbe sem razdelila v štiri sklope po podobnosti dogajanja. V prvem sklopu,
poimenovanem kurent in trta, sta predstavljeni deli Janeza Trdine: Povjest o
Kurentu in Janeza Bilca: Pravlica od Koranta, ki govorita o tem, kako je Kurent –
trta rešil človeštvo pred poplavami. Zgodbi sta se dogajali na Kranjskem, v času
poplav.
Povijest o Kurentu in Pravlica od Koranta sta mita. Zgodbi vsebujeta vse
značilnosti, zapisani sta v krajši obliki, v zgodbi se pojavi verovanje, ki je
povezano z ritualom. Kurenta sta predstavljena tako, da bi vsak človek ob branju
dobil občutek, da bi moral takšen biti tudi sam. Zgodbi sta si zelo podobni, vendar
se razlikujeta v nekaterih podrobnostih. V Povijesti o Kurentu se razbije
petelinovo jajce, ki povzroči poplave, v Pravlici od Koranta pa bogovi nad ljudi
pošljejo hud naliv. V prvem mitu preţivi le en človek, v drugem pa štirje, vendar
se le za enega ve, kaj se je z njim zgodilo. Ta se povzpne na Korantovo oziroma
Kurentovo rastlino. V obeh mitih Korant/Kurent pomaga preţivelemu človeku. Iz
obeh mitov razberemo, da je ta človek Kranjec. Prvi mit se konča tako, da se
Kranjec vrne na Zemljo in Kurentu obljubi, da se ga bodo njegovi potomci vedno
spominjali kot dobrotnika. Drugi mit pa se konča tako, da ob vrnitvi na Zemljo po
kranjski pokrajini posadi trto in ajdo ter obljubi, da bodo Kurentu v zahvalo ljudje
iz krajnske pokrajine slavili vsak pustni torek. V Povijesti o Kurentu je Kurent
predstavljen kot bog vina in veselja, kar je izpeljano iz »njegove« rastline – trte. V
Pravlici od Koranta pa so Korantu posvečeni trta, ajda in pustni torek.
Te zgodbe o korantu nam ob prvem branju ne dajejo občutka, da v njih nastopa lik
koranta, kot ga poznamo iz kulturne dediščine, vendar pa je moč zaznati nekatere
podobne lastnosti. Petra Marčič je v diplomskem delu z naslovom Kurent danes –
v šegah, slovstveni folklori in umetnosti (2013: 76) zapisala: »Tako v pravljicah
kot povedkah o kurentih je skrito bistvo kurenta kot pustnega lika, tj. odganjanja
zlih sil ali duhov in zlih naravnih procesov, ki slabo vplivajo na ţivljenje ljudi,
obujanja pomladi, vplivanja na rodnost ljudi, ţivali, zemlje in rastlin, vplivanja na
zdravje ljudi ter ţivali, vsesplošno ţivljenjska sreča.«
67
4.2 Kurent in goslice
V drugi sklop, poimenovan kurent in goslice, sem zdruţila zgodbe Liljane
Klemenčič: Kurent, Mire Mihelič: Stara pravljica o Kurentu in Jakoba Kelemine:
Močni kovač, nazvan Kurent, ki govorijo o dečku z imenom Kurent. Ta je s
pomočjo dobljenih goslic pretental ljudi, Belo ţeno in Hudirja. Zgodba se je
odvijala v starih časih, dogajanje pa je vpeto v več delov: v gozd, vas in ţivljenje
pri stricu.
Stara pravljica o Kurentu se začne tako, da mama pripoveduje otrokom pravljico
o kurentu. Vse zgodbe govorijo o fantu, ki so mu umrli starši. Ţivel je pri stricu. V
Kurentu in Močnem kovaču, nazvan Kurent 1 je fant stricu kljuboval, v Stari
pravljici o Kurentu pa je stric fanta pretepal, zato je v obeh primerih moral oditi.
Tri zgodbe govorijo, da je sedem let delal pri kmetu ter si prisluţil sedem belih
vinarjev in suknjič. Le v pripovedi Močni kovač, nazvan Kurent 1 si je prisluţil tri
denarje. Vse, kar je dobil, je podaril beračem. Zgodbe se začnejo razlikovati pri
zadnjem beraču. V pripovedih o Kurentu in Močni kovač, nazvan Kurent 1 in 2 je
zadnji berač moški/starček/Bog, za razliko od Stare pravljice, kjer je zadnji berač
Bela ţena. Vsi mu v zameno ponudijo izpolnitev ţelje. V Kurentu si fant zaţeli
gosli, puško in sodček, v Stari pravljici o Kurentu gosli, v Močni kovač, nazvan
Kurent 1 mošnjo, gosli in puško in v Močni kovač, nazvan Kurent 2 gosli, puško,
nit in ţelezno stolico. Z goslimi fant v vseh primerih nagaja hudobnim ljudem, saj
so morali plesati tako dolgo, dokler je igral. V pripovedih Močni kovač, nazvan
Kurent 2, Stare zgodbe o Kurentu in v Kurentu se je fant »maščeval« lovcem ali
gospodi z uporabo puške in gosli, v Kurentu pa z igranjem na gosli tudi gospe z
jajci. Vsi so se jezni odpravili k sodniku, naj fanta obesijo. V pripovedi Močni
kovač, nazvan Kurent pa se je fant poigral s Hudirjem v gozdu. V prvih treh
primerih se je fant rešil tako, da je prosil še za zadnjo ţeljo. Zaigral je na gosli in
medtem ko so vsi plesali, je pobegnil. V pripovedi Močan kovač, nazvan Kurent 1
je omenjeno tudi, da je rabelj ob plesu padel z vislic in si zlomil nogo, kar v
drugih pripovedih ni omenjeno. Zgodba Kurent se konča tako, da se je napotil
proti nebesom, kjer so ga postavili v »čebelji panj« – luno, kjer počiva vse do
svečnice. Takrat pa se obleče v koţuh, kravje zvonce, jeţevko in gre na Zemljo
preganjat zimo. Torej ugotovim, da je čebelji panj prispodoba za nebesa in se
68
konča podobno kot pripovedi Močan kovač, nazvan Kurent 1 in 2, in sicer srečno,
tako da v prvem primeru ostane v nebesih na klobuku, v drugem primeru pa lebdi
na suknjiču. Za razliko pa se Stara pravljica o Kurentu konča ţalostno. Po
Kurenta pride Bela ţena, vendar še noče k počitku. Ne zaveda pa se, da lahko gre
z njo le še tokrat. Nato jo ţalostno išče, vendar mu ne uspe. Zato predvidevamo,
da Kurent še danes teče za Belo ţeno in še ni prišel v nebesa.
V zgodbah nastopa Kurent kot človeško bitje in ne kot bajeslovna obredna maska.
To razlaga Milko Matičetov (1985: 95) v delu O bajnih bitjih Slovencev s
pristavkom o Kurentu, kjer navaja, da so se zgodbe začele z občnim imenom
kurant. Ta beseda se je takrat uporabljala za lakaja ali kurirja, ker pa je sčasoma
postala nerazumljiva, so jo spremenili v lastno ime – Kurent.
Kurent je torej človeško bitje, vendar ima kljub temu nekatere značilnosti
pustnega lika. »Tako kot pustni lik ima Kurent (folklorni lik) torej magične
predmete, s katerimi obvlada potek človeških ţivljenj ter nanje vpliva, kar pa
seveda vpliva ni značilno za ljudi, temveč za duhove, kot ga poimenuje Kelemina,
ali demone.« (Marčič, 2013: 70) Magični predmeti so v tem primeru:
– gosli, zaradi katerih vsi plešejo,
– sodček, ki je vedno poln,
– puška, s katero pretenta lovca,
– mošnja, ki ni nikoli prazna,
– ţelezna stolica, s katero Hudiču poţge noge,
– nit, s katero priveţe Smrt na drevo.
4.3 Kurent in pustovanje (obhodi)
Tretji sklop, poimenovan kurent in pustovanje (obhodi), sestoji iz del Metke
Stergar: Mali Kurent, Antona Ingoliča: Črni kurent, Marije Mezeg: Ptujski kurent
in njegova Magdalenca, Mirana Petka Levkova: Zgodba o kurentu in Aleša
69
Štegra: Kurent. Tukaj je korant predstavljen tako, kot naj bi vizualno izgledal
korant v kulturni dediščini. Ob tem je v vsaki zgodbi predstavljen obhod
koranta/korantov. Zgodbe so se v večini dogajale v pustnem času, spomladi, le v
delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca je osrednje dogajanje postavljeno v čas
vpadov Turkov. Dogajalni prostor je vas ali mesto (pogosto okolica Ptuja).
V vseh zgodbah se pojavlja kurent kot pustni lik. Delo Mali Kurent je realistična
zgodba o karnevalskem liku dečka Kurentu. V Malem Kurentu je opisano, kako
je šel deček prvič na pustni karneval. Črni kurent pa govori o odrasli osebi, ki se
poda na kurentov obhod in se spopade z belim kurentom. Tudi kurent v delu
Ptujski kurent in njegova Magdalenca ima vlogo pustnega lika, vendar se ta ne
pojavi le v pustnem času. S pomočjo demonskega lika premagajo Turke in s tem
rešijo Ptujski grad. V kratki prozi Zgodba o kurentu je kurent po videzu podoben
korantu iz kulturne dediščine, vendar ima drugačno vlogo kot v preostalih
zgodbah. Njegova naloga je, da s plesom navdušuje in zabava ljudstvo, vendar se
ga to naveliča in ga skuša izgnati. Kljub temu se zgodba konča z odhodom
kurenta in prihodom pomladi. Novejša pripoved Kurent predstavi Kurenta kot
mitološko bitje, ki pomaga oziroma skuša rešiti človeštvo pred teţavami
današnjega časa. Kurent je tisti, ki opazi teţave, kot so globalno segrevanje in
kopičenje odpadkov. Skozi zgodbo pomaga Flori pri iskanju zime, potresu in
jedrski eksploziji. Zgodba o kurentu in Kurent imata še dodatno podobnost
kurentova vloga, da v naravo prikliče pomlad. Mali Kurent in Črni kurent imata v
zgodbo vključen enak element – kurentov obhod oziroma povorko, vendar se ta
pojavi v različnih časovnih obdobjih.
4.4 Kurent in vol
V četrti sklop sem uvrstila delo Jakoba Kelemine: Kurent uklet v vola, ki ga nisem
mogla uvrstiti v nobeno drugo skupino, saj ima samostojno zgodbo, ki govori o
Kurentu, ki je na začetku zgodbe velikan in tat, nato pa se spremeni v junca. Na
koncu ga Bog spremeni nazaj v človeka. Zgodba se odvija najprej v gozdu in nato
na vasi, v obeh primerih v spomladanskem času, ko se ljudje pripravljajo na
sajenje nove letine. V tem primeru je videti, kot da Kurent nima nobene povezave
s pustnim likom, vendar to ne drţi popolnoma. Iz dela besedila, kjer junec pomaga
70
ljudem pri poljedelstvu in kjer se mora druţba »zdruţiti«, si medsebojno
pomagati, lahko razberemo motiv rodnosti zemlje, kar pa je tudi ena izmed nalog
koranta kot pustnega lika.
Kurent ujet v vola se v določenih segmentih povezuje s pripovedmi Kurent, Močni
kovač, nazvan Kurent in Stara pravljica o Kurentu, saj Kurent odide v svet, kjer
naj bi mirno ţivel. Zaključki pa se razlikujejo. Ponekod zimo preganja po polju,
spet drugje odide v nebesa ali pekel. Pripoved Kurent ujet v vola se konča enako
kot Pravljica o Kurentu ter Ptujski kurent in njegova Magdalenca, kjer je
zapisano, da Kurenta slavijo na pustni torek.
Izgled koranta v knjiţevnih delih v primerjavi z izgledom koranta v kulturni
dediščini
Slika 27: Koranti v knjiţevnem delu Ptujski kurent in njegova Magdalenca ter izgled koranta v kulturni
dediščini
Viri: Zaloţba ALBA 2000. Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Pridobljeno 14. 5. 2015 s
http://www.alba2000.si/otro%C5%A1ke-knjige-in-pravljice/116-ptujski-kurent-in-njegova-
magdalenca.html; osebni arhiv, pustna povorka v Stojncih, 2011.
71
V večini knjiţevnih del se pojavljajo ilustracije, ki so zelo pribliţane izgledu
koranta v kulturni dediščini. Najrealnejša oziroma podobna današnjemu korantu je
ilustracija Katarine Kalc v delu Marije Mezga z naslovom Ptujski kurent in
njegova Magdalenca. Drugačnost se kaţe le v rogovih, za katere je Katarina
uporabila veje.
Slika 28: Korant v knjiţevnem delu Mali Kurent in Kurent
Viri: Stergar, Metka. Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej, str. 1; Klemenčič, Liljana. (2001). Kurent.
Ljubljana: Slovenska knjiga. str. 1.
Tudi ilustracija Metke Stergar in Matjaţa Schmidta je ustrezna glede na opis iz
besedila in kulturne dediščine. Iz ilustracije Matjaţa Schmidta je razvidno, da je
korant upodobljen v gibanju, kar nam daje občutek razigranosti, to pa je za
koranta značilno tudi v kulturni dediščini.
72
Slika 29: Korant v knjiţevnem deli Kurent in Zgodba o korantu
Viri: Knjigarna Bukla, Zgodba o Kurentu, Milan Petek Levkov, (b. d.). Pridobljeno 3. 7. 2015 s
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=6046; Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska
knjiga, str. 155. Ilustrirala: Tina Dobrajc.
.
Nekoliko drugače je upodobljen korant na naslovnici dela Milana Petka
Levkovega z naslovom Zgodba o kurentu. Korant izgleda zelo mogočno in
zastrašujoče, na glavi pa ima zelo velike zakrivljene rogove. Tudi to je bila nekoč
njegova vloga oziroma takšno »moč« zaznamo pri nekaterih korantih še danes, le
rogovi so pri rogatih korantih manjši. Najbolj se od izgleda koranta v kulturni
dediščini razlikuje ilustracija Tine Dobrajc v delu Aleša Štegra z naslovom
Kurent. Posledica drugačnosti se verjetno kaţe tudi v sporočilu. Korant v delu
Aleša Štegra nima običajne vloge (kot je v kulturni dediščini), njegova naloga je
namreč kritično opazovanje druţbe, ki spreminja okolje.
Vsa knjiţevna dela, ki imajo ilustracijo koranta, imajo osnovni element korantije
– koţuh. V treh zgodbah se pojavlja pernati, v dveh pa rogati korant.
73
5 Sklep
Korantova kulturna dediščina in knjiţevnost se v nekaterih zgodbah povezujeta.
Na primer v Kurentu (Liljana Klemenčič) se pojavita opis in vloga koranta (v času
od svečnice do pepelnice preganja zimo), kar je navedeno tudi v kulturni
dediščini. Podoben je tudi Mali Kurent, saj v zaključku, ki je namenjen staršem,
govori o opisu in vlogi koranta (preganja zimo in prebuja pomlad), vendar je
poudarek predvsem na sodobnem času kurentovanja. Medtem pa delo Črni kurent
govori o obhodu koranta nekoč in pretepu oziroma v tem primeru spopadu v
vzdrţljivosti poskakovanja (med dvema korantoma) zaradi dekleta. To se
povezuje s kulturno dediščino, saj sem po pripovedovanju starejših oseb izvedela,
da so se koranti nekoč spopadli zaradi starih zamer. Tudi zgodbi Ptujski kurent in
njegova Magdalenca ter Kurent (Aleš Šteger) predstavljata koranta po vlogi in
opisu enako kot narekuje kulturna dediščina. V obeh primerih korant pomaga
ljudstvu in se v prihodnje pojavlja v pustnem času. Kot je navedel Andrej Brence
v knjigi Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju, so obhodi začeli
nastajati zaradi potrebe ljudi po njih. V Ptujskem kurentu in njegovi Magdalenci je
njegova vloga postavljena v obdobje Turkov, medtem ko je v delu Kurent ta
postavljen v sodobni čas.
Treba je omeniti, da je korantova podoba Aleša Štegra v delu Kurent predstavljena
tako kot v kulturni dediščini, nasprotno pa delujejo ilustracije ob zapisu, ki niso v
skladu z zapisom avtorja. Ilustracije delujejo zelo temačno in ne izraţajo veselja,
čeprav je tudi Marko Klinc dejal, da naj bi trakovi na korantu v ljudeh vzbujali
veselje, novo ţivljenje in pomlad. V preostalih ilustracijah knjiţevnih del se
korant pojavi v zelo podobni podobi, kot jo ima korant kot pustni lik.
Ugotovila sem, da nobena pripoved ne govori o hudiču, ki spremlja korante, in o
spopadih med njimi. Nekaj malega v knjiţevnosti najdemo o obhodu korantov,
vendar res zelo okrnjeno. V Kurentu in Stari pravljici o Kurentu je opisan obhod
samo enega koranta, medtem ko v Malem Kurentu pisateljica opisuje obhod
skupine korantov na pustnem karnevalu. Prav tako sem v Črnem kurentu zasledila
kombinacijo obhoda enega koranta in skupine. To je podobno razvoju obhodov
koranta v kulturni dediščini, le da je tam zapisano še to, kako so obhodi potekali.
74
Vedela sem, da kulturna dediščina deli korante na pernate korante in korante z
rogovi, vendar pa tega v knjiţevnosti nisem zasledila. Pogosteje se pojavljajo
opisi pernatega koranta, le pri Malem Kurentu je v sklopu oračev omenjen tudi
rogati korant.
Predvidevam, da so zgodbe pisali predvsem avtorji, ki jim je bliţe pernati korant
ali ţivijo na območju, kjer se ta v večini pojavlja.
Povijest o Kurentu in Pravlica od Koranta pa ne govorita o korantu tako kot
kulturna dediščina. V njiju korant nastopa kot »bog«, ki pomaga ljudem pri
poplavi in ga ti pozneje častijo. Podobno dogajanje je bilo tudi v delu Kurent uklet
v vola, ki prav tako vsebuje ritual, ki je ena izmed značilnosti mita. Bog in sveti
Peter preizkušata ljudstvo s pomočjo Kurenta (velikan, tat), ki ga spremenita v
junca. Konec zgodbe se delno povezuje s kulturno dediščino, saj ljudstvo od takrat
na pustni torek še vedno zganja norčije, kar je značilnost pustnega časa. Ni pa
omenjen pustni lik – korant.
Ugotovila sem, da sodobni avtorji lik koranta predstavljajo podobno, kot je
zapisano v kulturni dediščini, medtem ko starejši avtorji oziroma sedaj zapisane
zgodbe, ki so se prenašale po ustnem izročilu, koranta predstavijo kot boţanstvo
vina in veselja. V tem primeru ni povezave s kulturno dediščino, saj je njegova
vloga popolnoma drugačna. Lahko bi tudi trdila, da imajo starejše zgodbe
značilnosti mita, medtem ko je v novejših zgodbah zaslediti predvsem značilnosti
pripovedke ali pravljice. Pritrdim lahko misli Dragice Haramija v Mariborskih
vedutah (2011: 7): »Dejstvo pa je, da so miti ali pa vsaj njihovi prepoznavni
motivi v pripovedkah v sodobni knjiţevnosti ohranjena in zanimanja vredna
podoba preteklosti.«
75
Viri
Cankar, Ivan. (1997). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Brenk, Kristina. (1942). Kurent – skopuhov pastir. Naš rod, 13 (3), 82–83.
Brenk, Kristina. (1942). Kako je Kurent dobil čudeţne gosli. Naš rod, 13
(4), 112–113.
Brenk, Kristina. (1942). Kurent sreča procesijo iz Lačne vasi. Naš rod, 13
(5), 142–143.
Brenk, Kristina. (1942). Kurent gre v grad po cekine. Naš rod, 13 (6), 174–
175.
Forstnerič, Franc. (1971). Pijani kurent. Obzorja.
Ingolič, Anton (1993). Črni kurent: ţivljenjske usode. Ljubljana:
Prešernova druţba.
Kelemina, Jakob. (1997). Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva z
mitološkim uvodom. Bilje: Studio RO, Zaloţništvo Humar.
Klemenčič, Liljana. (2001). Kurent. Ljubljana: Slovenska knjiga.
Koprivec, Ignac. (1939). Kmetje včeraj in danes: narodno pisne črtice iz
Slovenskih goric. Pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah: Glavna hranilnica.
Kosmač, France. (1950). Kurent in smrt. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kropej, Monika. (2008). Od ajda do zlatoroga. Ljubljana: Mohorjeva.
Mezeg, Marija. (2014). Ptujski kurent in njegova Magdalenca. Ljubljana:
Alba.
Mihelič, Mira. (1987). Štirje letni časi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Petek Levkov, Miran (2007). Zgodba o kurentu. Ljubljana: KUD France
Prešeren.
76
Remec, Miha. (1960). Mrtvi kurent. Ljubljana: Prosvetni servis.
Remec, Miha. (1977). Smrt v kurentiji: povest s Ptujskega polja. Ljubljana:
Kmečki glas.
Stergar, Metka. (2003). Mali Kurent. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj.
Šteger, Aleš. (2015). Kurent. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Torkar, Igor. (2002). Kurent. Ljubljana: Glavni odbor Zveze zdruţenih
borcev in udeleţencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije.
Literatura
Armstrong, Karen. (2005). Kratka zgodovina mita. Ljubljana: Mladinska
knjiga.
Bettelheim, Bruno. (1999). Raba čudeţnega. Ljubljana: Studia
humanitatis.
Blumarji iz Črnega vrha. (b. d.). Pridobljeno 23. 2. 2015 s
http://www.primorski.it/dossiers/Priloge/6/20/.
Brence, Andrej. (2011). Tradicionalne pustne maske na ptujskem območju.
Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormoţ.
Cafuta, Staša. (b. d.). V Pernik na največji mednarodni festival maškar na
Balkanu. Svet&ljudje, 100. Pridobljeno 19. 2. 2015 s
http://www.svetinljudje.si/si/clanki.wlgt?Id=129.
Fikfak, Jurij et al. (2003). O pustu, maskah in maskiranju: razprave in
gradiva. Ljubljana: Zaloţba ZRC, ZRC SAZU.
Gačnik, Aleš in Brence, Andrej. (1998). Tradicionalne pustne maske. Ptuj:
Pokrajinski muzej Ptuj.
Gačnik, Aleš. (2004). Dediščina kurenta v kulturi Evrope. Ptuj:
Znanstvenoraziskovalno središče Bistra.
77
Halubajski zvončari (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s
http://www.halubajski-zvoncari.com/onama.htm
Haramija, Dragica. (2011). Mariborske vedute. Maribor: Pivec.
Haramija, Dragica. (2012). Nagrajene pisave. Murska Sobota: Franc-
Franc.
Karel Štrekelj: Slovenske narodne pesmi, Razdelek III., Pesmi Otroške. (b.
d.). Pridobljeno 7. 7. 2015 s
https://sl.wikisource.org/wiki/Karel_%C5%A0trekelj:_Slovenske_narodne_pesmi,
_Razdelek_III.,_Pesmi_Otro%C5%A1ke.
Komelj, Milček. (2002). Miheličev kurent. Zgodba o ţivem mitu.
Literatura mesečnik za knjiţevnost. 141, str. 195–196.
Korošec, Rebeka. (2015). Izdelava korantove maske. 10. marec. Osebni
arhiv (CD) Rebeka Korošec.
Korošec, Rebeka. (2015). Danielova prva korantija in obhodi. 12. maj.
Osebni arhiv
(CD) Rebeka Korošec.
Kuret, Niko. (1984). Maske slovenskih pokrajin. Cankarjeva zaloţba:
Ljubljana.
Lüthi, Max. (2011). Evropska pravljica: forma in narava. Ljubljana:
Sophia.
Mamuthones (b. d.). Pridobljeno 19. 2. 2015 s
http://it.wikipedia.org/wiki/Mamuthones.
Marčič, Petra. (2013). Kurent danes – v šegah, slovstveni folklori in
umetnosti. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.
Matičetov, Milko. (1985). O bajnih bitjih Slovencev s pristavkom o
Kurentu. Traditiones 1, str. 23–32.
MC Ljubljana – Napovednik.com: Med slovenskimi kurenti in sibirskimi
šamani. (b. d.). Pridobljeno 6. 7. 2015
78
s http://www.napovednik.com/dogodek168569_med_slovenskimi_kurenti_in_sibi
rskimi_samani.
Pičerko Peklar, Danica. (2008). Iz korantove deţele. Markovci: Občina
Markovci.
Ptuj in Permanent Collection: Carnival Masks from the Ptuj Region
(Exhibition). (b. d.). Pridobljeno 2. 12. 2013 s http://www.
maribor2012.eu/en/nc/event/prikaz/667845/.
Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraţevanje, znanost, kulturo in
šport. (2012). Opis enote ţive kulturne dediščine. Pridobljeno 27. 2. 2015 s
http://www.mk.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Kulturna_dediscina/RE
GISTER/RZD/Rzd-02_00005.pdf.
Slekovac, Matej in Kuret, Niko. (b. d.). Fašenk v Markovcih, OŠ
Markovci, Gradivo namenjeno učiteljem in učencem OŠ Markovci.
Slovar slovenskega knjiţevnega jezika (1997). Ljubljana: DZS.
Stanonik, Marija. (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.
Stergar, Metka (2011). Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 1.
Pedagoška zaloţba.
Stergar, Metka (2011). Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah 2.
Pedagoška zaloţba.
79
Priloga
Izgled koranta nekoč (dedkova zapuščina)
Mali korant, Markovci, 1989 (dedkova zapuščina)
80
Stara podoba koranta z enim zvoncem, povorka v Markovcih, 2015 (osebni
arhiv)
81
Oblačenje korantije oziroma zapenjanje zvoncev, Markovci, 2015 (osebni
arhiv)
Prezračevanje korantovih mask, Markovci, 2015 (osebni arhiv)
Koranti s hudičem v Kopru (Foto: Nina Crvelin)
82
Obhod korantov v Stojncih na pustni torek, 2010 (osebni arhiv)
»Duh«, Markovci (osebni arhiv)