Embed Size (px)
Citation preview
MAGISTRSKO DELO DETEKTIV V CIVILNO PRAVDNIH POSTOPKIH
December, 2012 Gregor ZUPANČIČ
MAGISTRSKO DELO DETEKTIV V CIVILNO PRAVDNIH POSTOPKIH
December, 2012 Gregor ZUPANČIČ Mentor: doc. dr. Andrej SOTLAR
»Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega,
kot njegovo lastno prepričanje,
da je naredil najboljše, kar je mogel.« Mihailo Pupin
Zahvala Iskreno se zahvaljujem:
o mentorju doc. dr. Andreju Sotlarju za potrpežljivost, odzivnost,
strokovne usmeritve in pomoč pri nastajanju magistrske naloge,
o svoji materi, da je verjela vame in me usmerjala na pravo pot,
o Mojci in hčerki Špeli za neskončno mero razumevanja, potrpljenja in
podporo v času študija, ter
o vsem ostalim, ki so mi kakorkoli pomagali in me podpirali v času
študija.
3
Kazalo
Kazalo .............................................................................................. 3
1 Uvod .......................................................................................... 7
2 Metodološki pristop ........................................................................ 10
2.1 Predmet in cilji ....................................................................... 10
2.2 Hipoteze ............................................................................... 13
2.3 Metode ................................................................................. 13
3 Opredelitev temeljnih pojmov ........................................................... 14
3.1 Detektivska dejavnost ............................................................... 14
3.2 Detektiv ................................................................................ 14
3.2.1 Pravice, upravičenja, dolžnosti in prepovedi detektiva ................... 15
3.3 Civilni spor............................................................................. 19
3.4 Dokazno breme ....................................................................... 19
4 Civilno pravdni postopek .................................................................. 20
4.1 Namen civilno pravdnega postopka ................................................ 20
4.2 Temeljna načela civilno pravdnega postopka v povezavi z opravljanjem detektivske dejavnosti ....................................................................... 21
4.2.1 Načelo dispozitivnosti .......................................................... 21
4.2.2 Razpravno in preiskovalno načelo ............................................ 22
4.2.3 Načelo materialne resnice ..................................................... 23
4.2.4 Načelo proste presoje dokazov ............................................... 25
4.2.5 Načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku ........................ 26
5 Vrste civilnih sporov ....................................................................... 27
5.1 Odškodninski spor .................................................................... 27
5.2 Lastninski civilni spor ................................................................ 28
5.3 Posestni spor .......................................................................... 30
5.4 Delovni spori .......................................................................... 33
5.5 Zakonski spor .......................................................................... 35
5.6 Družinski spori ........................................................................ 38
6 Dokazovanje v civilno pravdnih postopkih ............................................. 41
6.1 Zakonska podlaga ..................................................................... 41
6.2 Trditveno in dokazno breme ........................................................ 41
6.3 Dokazni predlog in dokazni sklep .................................................. 43
6.4 Dokazna sredstva ..................................................................... 44
6.4.1 Ogled .............................................................................. 44
4
6.4.2 Listine............................................................................. 45
6.4.3 Zaslišanje prič ................................................................... 47
6.4.4 Izvedenstvo ...................................................................... 48
6.4.5 Zaslišanje strank ................................................................ 49
7 Vloga detektivske dejavnosti in dela detektiva v civilno pravdnem postopku .... 50
7.1 Splošno o detektivski dejavnosti ................................................... 50
7.2 Taktika in metodika delovanja detektivov ........................................ 50
7.2.1 Pridobivanje informacij od oseb .............................................. 50
7.2.2 Pridobivanje informacij iz evidenc ........................................... 53
7.2.3 Pridobivanje informacij iz sodnih in upravnih spisov ...................... 54
7.2.4 Pridobivanje informacij v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru....... 54
7.2.5 Zbiranje informacij iz sodnega registra ...................................... 58
7.2.6 Pridobivanje informacij na medmrežju in ostalih bazah .................. 60
7.2.7 Osebna zaznava in uporaba tehničnih sredstev ............................. 61
7.3 Detektiv v vlogi pooblaščenca stranke pred sodiščem .......................... 62
8 Analiza raziskave o vlogi detektiva v civilno pravdnih postopkih ................... 64
8.1 Opis vzorca in metode ............................................................... 64
8.2 Izsledki raziskave z interpretacijo rezultatov .................................... 65
8.2.1 Izsledki intervjujev z detektivi ................................................ 65
8.2.2 Izsledki intervjujev z odvetniki ............................................... 77
9 Zaključek .................................................................................... 80
9.1 Verifikacija hipotez .................................................................. 80
9.2 Povzetek temeljnih ugotovitev ..................................................... 86
10 Uporabljeni viri .......................................................................... 89
Kazalo Slik
Slika 1: Prikaz zemljiškega katastra v PISO .................................................. 56
Slika 2: Prikaz sestave poslovnega registra Slovenije ...................................... 59
5
Povzetek
V civilno pravdnem postopku gre za razrešitev posamezne vrste civilnega spora, kjer
sodišče meritorno odloči o spornem pravnem razmerju med strankami v postopku ali
o sporni pravici. Magistrska naloga predstavlja bistvene značilnosti civilno pravdnega
postopka skozi prizmo delovanja detektivov, ki v ta namen pridobivajo dokazna
sredstva.
Na podlagi analize virov, intervjujev in sodne prakse je bilo ugotovljeno, da detektivi
s svojo usposobljenostjo in zakonitostjo delovanja na področju civilno pravdnih
postopkov svojim naročnikom olajšajo pot k uspehu v postopku pred sodiščem. Z
verodostojnimi dokaznimi sredstvi, ki so nemalokrat lahko ključni element, lahko
vplivajo na potek posameznega postopka. Za pridobivanje dokaznih sredstev
uporabljajo različne metode in taktike. V Republiki Sloveniji je sodelovanje
detektivov z odvetniki redko, saj se najpogosteje detektive vključi v postopek, ko v
zadevi ni razpoložljivih dokaznih sredstev. Vloga detektivov na področju civilno
pravdnega postopka za potrebe njihovih naročnikov, je v Sloveniji po mnenju
detektivov še relativno nerazvita in v nekaterih konkretnih zadevah še nejasna.
Detektivi se s svojimi prizadevanji že dalj časa neuspešno trudijo pridobiti
konkretnejša vsebinsko dodeljena upravičenja, ki bi jim olajšala delovanje za
potrebe svojih naročnikov. Prav tako so pri zastopanju stranke v vlogi pooblaščenca
na sodišču omejeni z vlaganjem izrednih pravnih sredstev. Vzajemno sodelovanje
odvetnikov in detektivov zagotovo predstavlja idealno kombinacijo za strankino
dobrobit v postopku in bi ji bilo potrebno v prihodnosti nameniti večjo pozornost.
Specializacija detektivov na področju civilno pravdnega postopka, lahko pomeni za
detektive tržno nišo, vsaj glede na statistične podatke o številu zadev v civilno
pravdnih postopkih na sodiščih.
Ključne besede: civilno pravdni postopek, civilni spor, dokazna sredstva,
dokazovanje, detektivi, upravičenja, pooblaščenec stranke
6
Summary – Detective in civil proceedings
Civil proceedings are led to resolve individual types of civil disputes, where the court
decides on a disputed legal relationship or a contested legal right on the basis of
merit. This thesis describes the key elements of civil proceedings from the
perspective of the activity of detectives, who collect evidence to be used in the
proceedings. Based on an analysis of sources, interviews and legal practice, it has
been found that detectives can help their clients reach the desired outcome in court
with competence and activity within legal limits. Credible evidence, which is often
the key element in court proceedings, can affect the outcome of cases. Different
methods and tactics are used to gather evidence. In the Republic of Slovenia the
cooperation between detectives and lawyers is rare, as detectives are most often
involved in the process, when there is a lack of evidence in a case. The role of
detectives in the area of civil proceedings for the needs of their clients is still
relatively underdeveloped and in certain concrete cases unclear. Detectives have
been trying to obtain more clearly defined powers, which would facilitate work on
the behalf of their clients. Their role in representing the client as authorised
representatives is also limited to extraordinary legal remedies. The cooperation
between lawyers and detectives is certainly the ideal combination for achieving the
client's goals in the proceedings and should receive more attention in the future. The
specialisation of detectives for civil proceedings can be a lucrative market niche, at
least judging by statistical data on the number of civil proceedings before courts.
Keywords: civil proceedings, civil litigation, evidence, presentation of evidence,
detectives, entitlements, authorised representative of the client
7
1 Uvod
»Če hočeš postati moder, se nauči pametno
spraševati, pazljivo poslušati, mirno
odgovarjati in umolkniti, ko nimaš več kaj
reči.«
(Johann Lafater)
»Civilna pravda ni športna tekma, v kateri zmaga spretnejši, hitrejši in močnejši. Cilj
pravde je, da ne zmaga tisti, ki je bolj spreten, hiter in močan, marveč tisti, ki ima
prav.« (Varuh človekovih pravic, 1997). Zanimiva primerjava znanega slovenskega
univerzitetnega profesorja dr. Jožeta Juharta je sicer že stara, vendar še vedno
prisotna v pravdnem postopku. Osnovni in poglavitni namen civilno pravdnega
postopka je namreč razrešiti civilni spor na podlagi dokaznih sredstev in procesnih
dejanj strank. Sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejme
avtoritativno odločitev o spornem pravnem razmerju oziroma sporni pravici med
udeleženimi strankami v postopku.
Stranke v civilnem sporu so po načelu dispozitivnosti tiste, ki primarno razpolagajo s
svojimi zahtevki, saj same sprožijo potek in konec postopka. Obenem je stranki
naložena obveznost ukrepanja v sporu in navajanja dejstev, ki so ji v korist in
dokazati svoje trditve. Za svoje pravice v civilnem pravdnem postopku mora stranka
poskrbeti sama. Vendar pa se ljudje v vsakdanjem življenju s postopkovnimi predpisi
ne srečujemo. Prav zaradi tega, se lahko kaj hitro pripeti da, če stranka sama ne
razpolaga s poznavanjem pravil pravdnega postopka in je z dejanji druge osebe
resnično prikrajšana, v civilnem sporu ne zmaga.
Da se tovrstne situacije ne bi dogajale, je potrebno za zavarovanje svojih pravic pred
sodiščem, ustrezno prikazati in dokazati dejansko stanje dogodka, ki pomeni okrnitev
določene svojstvene pravice s strani neupravičene osebe. Da ustrezno in strokovno
pridobimo dokazna sredstva za potrebe postopka, je potrebno poznavanje širokega
spektra področij, tako pravnih vsebin, kot kriminalistične metodike, taktike in
tehnike ipd., s katerimi stranke praviloma ne razpolagajo. Zato je smiselno, da se za
izvedbo tovrstnih dejanj najame detektiva, ki v sebi združuje omenjena znanja, ima
izkušnje in sposobnosti pridobiti kakovostna in verodostojna dokazna sredstva, ki
potrjujejo vaš prav pred sodiščem.
8
Detektivi imajo namreč na podlagi Zakona o detektivski dejavnosti (2011, v
nadaljevanju ZDD-1) poleg drugih pravic, upravičenje pridobivanja informacij o
dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in
upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in drugimi organi
oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah.
Kot je razvidno iz sodne statistike za leto 2011, znaša število začetih zadev v civilnih
sporih na okrajnih in okrožnih sodiščih 19.035. K temu je potrebno prišteti še 10.730
nerešenih zadev na koncu poročevalnega obdobja (Ministrstvo za pravosodje, 2011).
Glede na dokaj visoko število zadev v civilnih postopkih upoštevajoč število
prebivalcev Republike Slovenije, lahko pomeni upravičenje zbiranja in pridobivanja
dokaznih predlogov in sredstev za potrebe strank pred sodišči v civilnih sporih, za
detektive tržno nišo.
Ker je tisti, ki ima določene informacije in podatke v prednosti pred tistim, ki z njimi
ne razpolaga, je bistveno za detektive, da svojo storitev za naročnika opravijo hitro,
kvalitetno, strokovno in profesionalno. Da bi tem kriterijem lahko zadostili in bili
uspešni pri pridobivanju dokaznih sredstev za civilno pravdni postopek svojega
naročnika, morajo poleg detektivskih znanj in veščin, poznati pravila in potek samega
postopka pred sodiščem.
Slovenski pravosodni sistem je že neštetokrat bil deležen kritik o dolgih sodnih
zaostankih, ki Republiki Sloveniji gotovo ne morejo biti v ponos, temveč v opomin, da
je potrebno na tem področju opraviti še veliko trdega dela, da se izognemo stalnim
kritikam našega sodnega sistema. Znano je dejstvo, da se pri nas nemalokrat za
majhne t.i. banalne zadeve, pravdamo na sodiščih in iščemo svoj prav. Nepoznavanje
prava in posledično pomanjkljiva izvedba dokaznega postopka lahko privede do
nepopravljive škode za stranko v postopku, na katero zahtevo se je začel. Detektivi
lahko s svojo strokovnostjo, profesionalnostjo in zakonitostjo svojemu naročniku
olajšajo pot k uspehu v postopku.
V magistrskem delu smo predstavili civilno pravdni postopek, s svojimi značilnostmi
in posebnostmi v slovenskem pravosodnem sistemu. Nadaljevali smo s predstavitvijo
najpogostejših civilnih sporov in dokazovanja z dokaznimi sredstvi, ki so oboji v
nalogi posebej razdeljeni ter z opredelitvijo zakonske podlage in predstavitvijo
trditvenega in dokaznega bremena, ki omogoča lažje razumevanje vloge in nalog
detektiva v civilnih sporih, ki jih ti opravljajo za potrebe svojih naročnikov.
9
Specializacija detektivov za posamezno področje delovanja je nujno, da lahko
zakonito, strokovno in učinkovito pomagajo svojim strankam do uspeha v njihovih
postopkih pred pristojnimi organi.
10
2 Metodološki pristop
2.1 Predmet in cilji
Detektivska dejavnost je v Sloveniji relativno mlada gospodarska dejavnost, ki pa ima
kljub temu dobro zastavljene zakonske okvire. Od detektivov se zahtevata vedno
višja stopnja profesionalizacije in specializacije za posamezno delovno področje, saj
so meje med zasebnim in javnim prostorom vedno bolj izpostavljene in nemalokrat
doživijo sodni epilog na sodišču. Kljub določenim kritikam in očitkom o (tudi)
nezakonitem delovanju detektivov, je »način dela detektivov v določeni meri določila
in usmerjala tudi sodna praksa«, kjer pa so »za detektive v večini primerov pozitivno
izrečene sodbe, ki bodo pomembne za nadaljnji razvoj detektivske dejavnosti«
(Sotlar, 2011: 26).
Detektivi relativno pogosto posegajo v zasebnost posameznikov, vendar taki posegi
niso sporni v primerih, ko so zakonsko dovoljeni. Najpogosteje izvajajo osebno
zaznavo na javnih krajih in z javno dostopnih krajev, ter si za dokumentiranje svojih
dognanj pomagajo s tehničnimi pripomočki in poročilom, ki so kasneje uporabni za
dokazno gradivo v disciplinskih postopkih in na sodišču. »Tovrstno zbiranje informacij
in dokaznega gradiva ne moremo enačiti s prikritimi preiskovalnimi ukrepi in
metodami, ki jih smejo v primerih, določenih z zakonom uporabljati državni organi.«
(Sotlar in Trivunović, 2012: 307).
Detektivi v tujini se že dalj časa specializirajo za posamezno delovno področje,
»medtem ko se v Sloveniji v glavnem še vedno ukvarjajo z zbiranjem vseh vrst
informacij«, ki jim jih omogoča Zakon o detektivski dejavnosti. (Noč, 2011: 5).
Predmet magistrskega dela je civilno pravdni postopek in vloga zasebnega detektiva
pri pridobivanju, analiziranju in predložitvi ustreznih dokaznih listin in informacij za
potrebe svojega naročnika pred pristojnimi sodišči. V Sloveniji lahko detektiv namreč
skladno s 26. členom Zakona o detektivski dejavnosti (2011) pridobiva informacije o
dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in
upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in drugimi organi
oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah. Detektiv lahko za
fizične in pravne osebe opravlja tudi svetovalne naloge na področju preprečevanja
kaznivih dejanj in drugih škodljivih dejanj, kar zajema tudi vse vrste civilnih sporov
(odškodninski, lastninski, posestni, zakonski, družinski in drugi spori). Omenjene
11
naloge lahko skladno s 25. členom Zakona o detektivski dejavnosti (2011), opravlja
izključno na podlagi pisnega pooblastila, iz katerega je razvidno področje zbiranja
informacij skladno z zakonom, namen zbiranja informacij in obseg danega
pooblastila.
Vloga detektiva v civilno pravdnih zadevah je skladno s temeljnimi zakonskimi
izhodišči velika in zahteva odgovoren pristop k temu delovnemu področju. »V civilnih
sodnih postopkih namreč načelo dispozitivnosti od stranke ves čas zahteva, da trpi
t.i. dokazno breme. Stranka je tu tista, ki je v prvi vrsti dolžna sodišču predložiti vse
dokaze, ki nedvomno izkazujejo in potrjujejo njeno pravico« (Čas in Gostič, 2000:
42).
V postopku pred državnimi organi in drugimi organi, ki odločajo o pravicah
posameznika, se največkrat upoštevajo dokazila, ki jih predložijo stranke. »Pri tem
je v bistveni prednosti stranka, ki taka dokazila ima. Detektiv zbere vsa dokazila, ki
obstajajo in jih stranka nato lahko uporabi v postopku pred organom v svojo korist.«
(Detektivska agencija RAF, 2012).
O pomembnosti dejstev in zbiranju informacij ter dokaznih listin za sodni epilog na
sodišču govori določilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (1999), ki pravi:
»Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva,
ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za
ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne
stranke.« Trditve in dokazi v procesnem gradivu so ločeni (uveljavljen sistem
povezanosti trditev z dokazno ponudbo). Po 286. b členu Zakona o spremembah in
dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2008) velja dejstvo, da pomanjkljiva
izvedba dokaznega postopka bremeni stranko in lahko vpliva na končni izid postopka.
Vloga detektiva v civilnih sporih med strankami je poglavitnega pomena, saj stranka,
ki ji je naložena dolžnost dokazovanja svojih trditev in predložitev ustreznih
dokaznih listin, največkrat sama ni strokovno usposobljena, zato lahko nepravilna
izvedba dokaznega postopka zanjo pomeni nepopravljivo škodo v sodnem postopku.
Pomembno je medsebojno sodelovanje odvetnikov in detektivov, saj naj bi detektiv
na zakonit, strokoven in učinkovit način zbral dokazila, ki jih za potrebe civilnega
spora potrebuje odvetnik. Odvetnik se lahko obrne na detektiva in ga usmerja,
katere podatke potrebuje za uspešno pravdo ali drug postopek pred pristojnim
organom.
12
Prav tako je lahko v pravdnem postopku detektiv na podlagi 86. člena Zakona o
pravdnem postopku (ZPP) pooblaščenec stranke, saj 1. odstavek 86. člena ZPP
določa: »Stranke smejo opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu,
vendar pa lahko sodišče zahteva od stranke, ki ima pooblaščenca, naj se pred
sodiščem sama izjavi o dejstvih, ki jih je treba ugotoviti v pravdi«.
Čas in Gostič (2000) sta mnenja, da je na podlagi ZPP pooblaščenec stranke na
sodišču lahko tudi detektiv, vendar je pri zastopanju omejen do te mere, da ne more
izvajati vseh pooblastil, katera so lahko dodeljena odvetniku. Obenem pa določitev
detektiva kot pooblaščenca stranke v pravdnem postopku ne izključuje njegovih
pravic, določenih v ZDD-1. Ta tudi določa (29. člen), da »sme detektiv vpogledati v
sodne in upravne spise ali si iz njih prepisati podatke, kadar imajo po zakonu, ki
ureja to področje, pravico tudi stranka, ki ga je pooblastila.«
Z nalogo želimo doseči naslednje cilje:
o s pomočjo predstavitve osnovnih pojmov vezanih na zadevno tematiko in
nadalje s predstavitvijo temeljnih načel civilno pravdnega postopka, ki hkrati
pomenijo temelj za delovanje detektiva pri zbiranju informacij in
pridobivanju dokaznega gradiva za potrebe svoje stranke pred pristojnimi
organi, slehernemu približati potek in namen civilnega pravdnega postopka v
Republiki Sloveniji,
o predstaviti civilno pravdni postopek z značilnostmi in posebnostmi,
o opredeliti in pojasniti pomembnejše civilne spore,
o opisati načine taktike in metodike delovanja detektivov za potrebe civilno
pravdnih postopkov,
o pojasniti pomembnost trditvenega in dokaznega bremena,
o opredeliti in pojasniti pomen dokaznih sredstev in načine dokazovanja,
o ugotoviti uspešnost detektivov pri zbiranju dokaznih sredstev za svoje
naročnike,
o ugotoviti ali so zakonske ureditve upravičenj ustrezne za delo detektivov pri
pridobivanju ustreznega dokaznega gradiva za civilne spore,
o na podlagi intervjujev ugotoviti (ne) zadostnost upravičenj detektivov za
potrebe civilnih sporov,
o ugotoviti (ne) sodelovanje odvetnikov z detektivi ter
o ugotoviti, ali so detektivi ustrezno usposobljeni in ali imajo zakonska
upravičenja za zastopanje svojih naročnikov pred sodiščem
13
2.2 Hipoteze
Raziskovalne hipoteze:
1. Detektiv z zbiranjem informacij in dokaznega gradiva svojemu naročniku
olajša pot k uspehu v civilno pravdnem postopku.
2. Detektivi imajo za potrebe zbiranja in pridobivanja dokaznih listin in
informacij za potrebe civilno pravdnih postopkov svojih naročnikov, omejen
obseg upravičenj.
3. Odvetniki z detektivi v primeru civilno pravdnih postopkov neradi sodelujejo.
4. Detektivi so ustrezno usposobljeni in so glede na svojo vlogo v civilnih sporih
kompetentni za zastopanje strank na sodišču.
5. Dokazna sredstva, ki jih za potrebe naročnikov v civilno pravdnih postopkih
pridobijo detektivi na zakonit in strokoven način, so verodostojni dokazi na
sodišču.
2.3 Metode
Pri izdelavi magistrske naloge smo uporabili naslednje metode raziskovanja:
1. Izvedli smo pregled strokovne literature in drugih relevantnih virov
(zakonskih predpisov, spletnih virov) in opravili njihovo analizo.
2. Po ustrezni selekciji literature in virov smo z deskriptivno metodo v
teoretičnem delu naloge predstavili bistvene lastnosti in značilnosti civilno
pravdnega postopka ter vlogo in način dela detektiva v teh postopkih.
3. V empiričnem delu naloge smo na podlagi strukturiranih intervjujev,
zaobjeli bistvo detektivskega dela za potrebe civilno pravdnega postopka.
Namen raziskave je bil od detektivov in odvetnikov pridobiti uporabne in
verodostojne podatke o vlogi detektivov v civilno pravdnih postopkih,
najpogostejši taktiki in metodiki delovanja, udeležbi detektivov v
postopkih kot pooblaščencih stranke, ter ostale podatke, ki bi pripomogli k
jasnejši predstavi o vlogi detektiva v civilnih sporih. Opravili smo
intervjuje z 9 detektivi in s 4 odvetniki.
14
3 Opredelitev temeljnih pojmov
Upoštevajoč dejstvo, da se bodo nekateri ključni pojmi ponavljali skozi celotno
nalogo, se nam zdi nujno potrebno, da jih opredelimo že na samem začetku naloge,
saj bomo, za razumevanje in približevanje tovrstne tematike slehernemu bralcu, ter
zaradi tega, ker obstajajo različne opredelitve in pojasnitve, ki se med seboj
razlikujejo.
3.1 Detektivska dejavnost
Detektivska dejavnost je »zbiranje, obdelava, posredovanje podatkov in informacij
ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki ga za naročnikove
potrebe po tem zakonu opravlja detektiv, ki ima izdamo licenco in izpolnjuje pogoje
skladno z zakonom.« (Zakon o detektivski dejavnosti, 2011).
Obenem je detektivska dejavnost regulirana gospodarska dejavnost, namenjena
naročnikom detektivskih storitev, ki jo Republika Slovenija regulira zaradi varovanja
javnega reda, javne varnosti, osebne varnosti in dostojanstva naročnikov, tretjih
oseb in detektiva, ki neposredno opravlja dejavnost (ZDD-1).
Detektivsko dejavnost lahko opravlja detektiv samostojno kot svoboden poklic ali pa
na podlagi delovnega razmerja pri pravni ali fizični osebi, ki ima registrirano
detektivsko dejavnost in zavarovano odgovornost za škodo v skladu z zakonom (ZDD-
1).
3.2 Detektiv
V literaturi je mogoče zaslediti podobnosti v definicijah detektiva. Slovar slovenskega
knjižnega jezika (2002) opredeljuje pojem sledeče: »Detektiv je uslužbenec organov
za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se
bori cela armada policistov in detektivov; drzni detektivi iz ameriških filmov // v
zahodnih deželah oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih
15
interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatno
detektiv.«
Dvoršak (2002: 8) detektiva opisuje kot »osebo, ki nekaj odkriva ali razkriva. V
latinščini beseda detectio, iz katere izvira beseda detektiv, pomeni natanko to:
odkrivanje«.
Naletimo pa tudi na (pre)široko definicijo, po kateri je detektiv »preiskovalec
kriminalnih dejanj, lahko je član, sodelavec policijske agencije ali pa privatni
preiskovalec«. (Wikipedija, 2012)
Prva in tretja definicija se prav gotovo ne skladata z ureditvijo v Sloveniji, saj 32.
člen ZDD-1, določa, da detektiv ne sme opravljati nalog, za katere so z zakonom
določeni oziroma pooblaščeni policija, sodišča in drugi pravosodni organi, torej
detektiv tudi ne more biti delavec teh državnih organov.
Napačna opredelitev pojma lahko pri ljudeh vzpostavi napačno dojemanje dela
detektivov, zato je smiselno poudariti, da je detektiv oseba, ki ima detektivsko
licenco in opravlja svoje delo kot svoboden poklic ali na podlagi delovnega razmerja
pri fizični ali pravni osebi, kot to izhaja iz ZDD-1. Poleg samih opredelitev je
potrebno izpostaviti dejstvo, da so detektivi pri svojem delu vezani na Zakon o
detektivski dejavnosti (2011), ki jim taksativno podeljuje obseg njihovih pooblastil,
dolžnosti in tudi prepovedi pri opravljanju upravičenj na podlagi zakonskih predpisov.
Zato so detektivi pri opravljanju svojih nalog omejeni, saj ne morejo sami presojati,
kaj jim je dovoljeno opravljati in kaj prepovedano. Delujejo na področju zasebnega
sektorja in ne sodijo v javno sfero delovanja (kot npr. policija).
3.2.1 Pravice, upravičenja, dolžnosti in prepovedi detektiva
Skladno s 25. členom ZDD-1 lahko detektiv opravlja detektivsko dejavnost izključno
na podlagi pisnega pooblastila, iz katerega je razvidno področje zbiranja informacij
na podlagi tega zakona, namen zbiranja informacij in obseg danega pooblastila. V
primeru sklenjene pogodbe med detektivom in stranko mora biti pooblastilo priloga
pogodbe. Stranka lahko na detektiva prenese samo tiste pravice, ki jih ima sama.
16
Detektivovo delovno področje je urejeno v 26. členu ZDD-1, kjer je dosledno
navedeno, katere informacije lahko detektiv v primeru naročila opravlja za svojega
naročnika.
Detektiv lahko pridobiva informacije o:
o osebah, ki so pogrešane ali skrite in o povzročiteljih premoženjskih in
nepremoženjskih škod;
o anonimnih pisanjih – o piscih in odpošiljateljih anonimnih pisanj;
o dolžnikih in njihovem premoženju;
o predmetih, ki so pogrešani ali izgubljeni;
o dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje
pravic in upravičenj stranke pred sodišči, drugimi pravosodnimi organi in
drugimi organi oziroma organizacijami, ki v postopkih odločajo o teh pravicah;
o spoštovanju konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule;
o uspešnosti in poslovnosti poslovnih subjektov;
o kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na zasebno tožbo in njihovih storilcih;
o zlorabah pravice do zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, zloraba
uveljavljanja pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dela pod
vplivom alkohola ali prepovedanih drug ter drugih disciplinskih kršitvah in
kršilcih.
Detektiv ima po 27. členu ZDD-1 naslednja upravičenja:
o zbira podatke od oseb ali iz javno dostopnih podatkov;
o pridobiva podatke iz evidenc;
o osebna zaznava;
o uporablja tehnična sredstva.
Detektiv lahko za fizične in pravne osebe opravlja tudi svetovalne naloge na področju
preprečevanja kaznivih dejanj ter drugih škodljivih ravnanj, kar velja predvsem za
(Detektivska zbornica RS, 2012):
o vse vrste civilnih sporov (odškodninski, lastninski, posestni, delovni, zakonski,
družinski, in drugi spori),
17
o zasebne tožbe za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime (razžalitev,
obrekovanje, opravljanje),
o izvršilne postopke (preverjanje možnosti izvršbe).
Poleg tega lahko detektiv pridobiva informacije o dokaznem gradivu, ki ga naročnik
potrebuje za zavarovanje ali dokazovanje svojih pravic in upravičenj pred državnimi
in drugimi organi, kot so prekrškovni organi, sodišča za prekrške, policija, carina,
davčna uprava, in organizacijami, kot so zbornice, združenja, zveze, gospodarske
družbe (delovni spori).
Glavna področja detektivskega dela so (Razdrih v Bizjak, 2008: 13):
o »izvršilni postopki (izvensodne poravnave, izterjave dolgov v izvršilnih postopkih,
rubeži in izvršilne prodaje),
o delovno pravni postopki (kontrole bolniške odsotnosti in ugotavljanje disciplinskih
kršitev in alkoholiziranosti ter notranje kontrole v delovnih okoljih, postopki ob
inšpekcijskih pregledih),
o družinsko pravo (razveze, delitve premoženja, preživnine, skrbništvo nad otroki),
o civilno pravni postopki (zbiranje dokazov in okoliščin v sodnih postopkih),
o protiprislušni pregledi prostorov in telefonskih aparatov ter vozil,
o iskanje, zavarovanje in dokumentiranje sledi in dokazne kriminalistične
fotografije,
o ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev s pomočjo poligrafa,
o preiskovanje prometnih nesreč in prometnih prekrškov ter drugih škodnih
dogodkov za odškodninske postopke ter
o izvajanje upravnih postopkov.«
»Večina detektivov opravlja naloge na področju izvršilnega postopka, in sicer
največjo pozornost posvečajo zbiranju in preverjanju podatkov o bivališču in
izvršilnih sredstvih dolžnika in poslovnih podatkov gospodarskih subjektov, ki so
dolžniki, najmanj pa so aktivni na področju dokaznega postopka v pravdnem
postopku v primeru pritožbe na sklep o izvršbi« (Bizjak v Juhart, 2012: 12).
18
Detektiv na podlagi pooblastil za stranko pridobiva pomembne informacije, ki so
namenjene uporabi v točno določene namene (skladno z medsebojno pogodbo med
stranko in detektivom) in jih je dolžan v korist stranke zavarovati kot poslovno
skrivnost oziroma tajnost in je pri svojem delu zavezan k molčečnosti (Bizjak v
Juhart, 2012).
Pri izvajanju upravičenj se detektiv nenehno srečuje z različnimi podatki in
informacijami, zato je ravnanje z njimi določno opredelil že zakonodajalec v ZDD-1,
kjer v 33. členu zasledimo dolžnosti in varovanje tajnosti. Tako se zbrane informacije
in podatki, ki jih je detektiv za potrebe svoje stranke pridobil na podlagi upravičenj,
ki so mu podeljena, štejejo za poslovno skrivnost skladno z zakonom, ki ureja
gospodarske družbe, in se ne smejo posredovati tretjim osebam. Ko je storitev za
dotično stranko opravljena, je detektiv dolžan varovati pridobljene informacije in
podatke v konkretnem primeru tudi po opravljeni storitvi. Prav tako se lahko
pridobljene informacije in podatke uporablja izključno za namen, za katerega so bili
pridobljeni, in jih je detektiv dolžan v okviru pogodbe, po njeni izpolnitvi izročiti v
celotnem obsegu.
Detektiv je pri opravljanju detektivske dejavnosti zavezan k varovanju poslovne
skrivnosti, varovanju tajnih in osebnih podatkov, in mora vse skrivnosti in podatke, ki
jih je pridobil pri opravljanju detektivske dejavnosti varovati tudi po prenehanju
opravljanja dejavnosti.
Prav tako je dolžan podati ovadbo pristojnemu organu v primeru, kadar pri svojem
delu odkrije podatek o storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti
(ZDD-1).
Detektiva pri delu omejujejo določbe 32. člena ZDD-1, ki govorijo o prepovedih
izvajanja upravičenj detektiva. Tako ne sme opravljati upravičenj:
o za katere so z zakonom pristojni policija, sodišča in drugi pravosodni organi;
o uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih uporabljajo policija, Slovenska
obveščevalno- varnostna agencija in Obveščevalno varnostna služba ministrstva,
pristojnega za obrambo;
o za domače in tuje varnostne ali obveščevalne službe in za politične stranke ter
ustanove, katerih ustanovitelji so politične stranke.
19
3.3 Civilni spor
Ude (2002: 62) pravi, da je »civilno procesno pravo sistem pravnih pravil, ki urejajo
sodno uveljavljanje varstva civilnih pravic.«
Če izhajamo iz te navedbe, lahko pojem civilni spor definiramo kot sporno razmerje
dveh ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki se zaradi uveljavljanja svojih kršenih pravic,
ki jim pripadajo na podlagi veljavnih zakonskih predpisov, odločijo za zaščito svojih
interesov in pravic pred pristojnimi sodnimi organi. Do nasprotja interesov med
osebami prihaja zaradi (ne) upravičenega posega s strani drugih oseb v pravice
posameznikov ali pravnih oseb, ki jim pripadajo. O (ne) upravičenosti posegov v
pravice subjektov odloča pristojno sodišče, ki samostojno in na podlagi postopkovnih
dejanj subjektov v postopku ter zakonskih izhodišč odloči o sporni zadevi.
3.4 Dokazno breme
Dokazno breme je pravilo o tem, katera od strank mora v sporu oziroma v sodnem
postopku dokazati kakšno dejstvo. Iz samega izraza breme je razvidno dejstvo, da je
stranka, ki ga nosi, v manj ugodnem izhodiščnem položaju od nasprotnika. V sodnem
postopku velja pravilo, da je dokazno breme na tisti stranki, ki določeno dejstvo
zatrjuje ali se sklicuje nanj. Gre za logično posledico dejstva, da je lažje dokazovati
dejstva, ki obstajajo, kot dejstva, ki ne obstajajo. (Beran, 1999).
Pri dokaznem bremenu gre za dolžnost stranke v postopku pred sodiščem, da dokaže
(ne) obstoj pomembnega dejstva, ki vpliva odločitev sodišča. Včasih je v interesu
stranke v postopku, da dokaže obstoj ali neobstoj kakega pomembnega dejstva.
(Longar, 2007).
»Razlikujemo formalno in materialno dokazno breme. Za formalno dokazno breme
gre v primeru, ko subjekt nekega dejstva, ki je podlaga za odločanje, ne dokaže,
torej se šteje, da ne obstaja, v nasprotju z materialnim, ko ima procesni subjekt
interes, da dokaže neko dejstvo« (Požar, 1999:118).
20
4 Civilno pravdni postopek
4.1 Namen civilno pravdnega postopka
»Osnovni namen civilno pravdnega postopka je razrešiti civilni spor, kar pomeni
doseči avtoritativno odločitev o spornem pravnem razmerju oziroma sporni pravici.
Med sporna civilno pravna razmerja spadajo vsa razmerja, o katerih odločajo redna
sodišča, in sicer so to premoženjska razmerja in druga civilno pravna razmerja ter
osebna in družinska razmerja (čeprav osebnostno in družinsko pravo sistematično ne
spadata med civilno pravo)« (Ude, 2002: 59).
Premoženjske in druge civilno pravne pravice so izrazito dispozitivne narave. V
civilnem procesu je uveljavljeno načelo oficialnosti. V posameznih primerih odloča
sodišče po uradni dolžnosti ne glede na voljo strank. Po začetku postopka s strani
strank, je potek postopka nadalje v pristojnosti sodišča. Sodišče je lahko aktivno pri
pridobivanju procesnega gradiva, in ni več vezano na procesno gradivo, ki ga
predložijo stranke, ampak ga lahko po uradni dolžnosti pridobi tudi samo. (Ude,
2002).
»Pravdni postopek je sestavljen iz vrste procesnih dejanj subjektov (sodišča, strank
ter ostalih udeležencev v postopku), ki imajo za končni cilj odločanje o
utemeljenosti tožnikovega zahtevka, naj mu sodišče nudi pravno varstvo določene
vsebine« (Triva, Belajec in Dika, 1986: 21).
Civilno procesno pravo sestavljajo pravna pravila, ki urejajo civilni pravdni postopek,
zlasti temeljna načela tega postopka, procesne subjekte in procesna dejanja teh
subjektov. »Civilno procesno pravo je torej sistem pravnih pravil, ki urejajo
uveljavljanje varstva civilnih pravic.« (Apollonio, 2012). Sestavljajo ga (Ude, 2002:
63):
o organizacijske norme (vsebujejo določbe o: položaju sodišč, ustanavljanju sodišč,
volitvah sodnikov, delovnih razmerjih na sodiščih, financiranju sodišč in stvarni
pristojnosti sodišč)
o funkcionalne norme (sem sodijo vsa pravila o postopku: pravila o procesnih
predpostavkah, o temeljnih procesnih načelih, o procesnih subjektih, o vsebini,
obliki in učinkih procesnih dejanj, o poteku pravdnega postopka in o posebnih
postopkih .
21
4.2 Temeljna načela civilno pravdnega postopka v povezavi z
opravljanjem detektivske dejavnosti
4.2.1 Načelo dispozitivnosti
Načelo dispozitivnosti je definirano v 3. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP
(99, 02, 03, 04, 07, 08, 09, 10) in pravi »da stranke prosto razpolagajo z zahtevki -
postopek se začne, teče in zaključi po volji strank« (tožba, umik tožbe ali pravnega
sredstva, poravnava, pripoznava, odpoved, sprememba tožbe). Sodišče odloča v
mejah postavljenih zahtevkov (2. člen) - ne ultra et extra petitum1.
Po načelu dispozitivnosti (Ude, 2002) so stranke tiste, ki začnejo in končajo
postopek. Sodišče je pristojno za izrek sodbe v okviru zahtevka strank, ni pa po
uradni dolžnosti dolžno ugotavljati pravic in dolžnosti strank v postopku. Na strankah
je dolžnost navajanja dejstev, ki so jim v korist in dokazovanje svojih trditev z
dokaznimi sredstvi. Za pravice v civilno pravdnem postopku, morajo stranke za
njihovo uveljavitev poskrbeti same. V postopku, kjer se pravice strank uveljavljajo,
velja načelo dispozitivnosti, z omejitvijo v družinsko pravnih sporih, kjer je sodišče
dolžno odločitev sprejeti v korist otroka. Po načelu dispozitivnosti, se postopek vodi
po volji strank in se lahko po njihovi volji tudi konča v primerih:
1. Sodne poravnave:
o odpovedni zahtevki – pri teh zahtevkih se postopek konča na podlagi volje ene
stranke, kjer je pomembno, da je volja tožnika taka, da proti drugi stranki ne
bo uveljavljal novih zahtev. Ob izpolnitvi teh pogojev, je privolitev druge
stranke nepotrebna. Odpoved zahtevku ima učinek ne bis in idem2.
o umik tožbe, ki nima učinka ne bis in idem. Zato ni jasno, ali je taka možnost
sprejemljiva ali ne.
o pripoznave zahtevka – to je v primeru, ko tožena stranka soglaša z zahtevkom
in ga priznava.
1 Sodišče ne sme odločati o drugih zahtevkih, ki v tožbi niso navedeni. Odločitev sodišča je vezana izključno na postavljene zahteve s strani procesnih subjektov (strank v postopku). 2 Ne bis in idem pomeni, da o isti stvari pred sodiščem ni mogoče ponovno odločati, kadar je bilo o njej že odločeno in je stranka z sodbo pridobila kakšno pravico ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.
22
Vendar pa za priznanje obstaja omejitev v 3. členu ZPP in sicer stranke lahko prosto
razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku. Stranke se lahko odpovedo
svojemu zahtevku, pripoznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo. Sodišče ne
prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom in ki nasprotuje
moralnim pravilom. Sodišče mora torej preveriti priznanje, da le to ne nasprotuje
kateremu od kogentnih predpisov.
V slovenskem pravu velja izjema, ki na podlagi 1. odstavka 411. člena ZPP, omogoča
sodišču za zavarovanje pravic in koristi otrok, možnost izdaje začasne odredbe po
uradni dolžnosti v zakonskih sporih in razmerij med starši in otroci.
4.2.2 Razpravno in preiskovalno načelo
Razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP, prim. tudi 212. člen) je temeljno
načelo pravdnega postopka. V skladu z njim so stranke tiste, ki morajo navesti vsa
dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta
dejstva dokazujejo. Sodišče ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo
kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov
zanje.
»Obe načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo. Procesno gradivo
je vse kar pomeni podlago sodne odločbe« (Ude, 2002:111).
Procesno gradivo pridobljeno za sodni postopek, na podlagi razpravnega in
preiskovalnega načela, vsebuje predvsem trditve o posameznih dejstvih, pridobljenih
dokazih, pravil znanosti, stroke, izkustvenih pravil in pravil logičnega mišljenja ter
pravna pravila (Ude, 2002).
Razpravno načelo ureja vprašanje, kdo zbira procesno gradivo. Procesno gradivo je
sestavljeno iz vsega, kar je podlaga sodne odločbe, to pa je dejansko stanje, pravna
pravila in izkustvena pravila (Triva et al., 1986).
Bistvo razpravnega načela je, da edino stranke sodišču predložijo procesno gradivo,
sodišče drugega procesnega gradiva ne upošteva. Ker pravdni postopek služi
interesom strank, je breme za zbiranje procesnega gradiva na ramenih strank.
Pojem, ki je povezan z razpravnim načelom je trditveno breme. »Stranke določijo
23
same katera dejstva3 so predmet dokaznega postopka oziroma dokazovanja pred
sodiščem.« Zaradi tega se s tem načelom povezuje tudi načelo formalne resnice, saj
sodišče ni dolžno4 po uradni dolžnosti ugotavljati dejanskega stanja (načelo
materialne resnice) (Civilno procesno pravo…, 2012).
Za razliko od načela dispozitivnosti se razpravno načelo (Sladič, 2012) omejuje le na
zbiranje procesnega gradiva. Sodišče načeloma odloča le o procesnem gradivu, ki ga
stranke predložijo. Vendar pa stranke ne morejo z gradivom popolnoma prosto
razpolagati, saj morajo stranke pred sodiščem govoriti resnico (9. člen ZPP).
Pri preiskovalnem načelu pa sodišče samo ugotavlja pravno relevantno dejansko
stanje, ne da bi se pri tem oziralo na trditve in navedbe strank oziroma celo njihova
pripoznanja. Vsa procesna aktivnost je na sodišču. To načelo je značilno za trenutni
kazenski postopek in za upravne postopke.
V civilnem postopku to načelo velja zlasti v postopkih, kjer je prisoten javni interes
(zakonski spori, spori iz razmerij med starši in otroci – npr. 408. člen ZPP).
4.2.3 Načelo materialne resnice
»Materialna resnica pomeni spoznanje o pravno relevantnih dejstvih, do katerega
pride na podlagi samostojne in proste presoje dokazov, ne da bi bilo pri tem vezano
na zakonska pravila.« (Pavčnik, 2003: 289)
Načelo iskanja materialne resnice nalaga sodišču dolžnost ugotovitve resničnega
dejanskega stanja v postopku in popolno ter po resnici ugotovi vsa pravno relevantna
dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite sodne odločbe (Jesenek, 2012).
Načelo temelji na sistemu proste presoje dokazov, saj sodišče po lastnem prepričanju
presodi, katero dejstvo je potrebno upoštevati za ugotovljeno na podlagi izvedbe
dokaznih sredstev. Sodišče samo presodi, na podlagi upoštevanja vseh okoliščin
primera, kaj je potrebno šteti za dejansko stanje. Zato kot element materialne 3 Sodišče pri svoji odločitvi skladno s 7. členom ZPP, ne sme pri odločitvi upoštevati nezatrjevanih dejstev (kar stranke v postopku ne zatrjujejo ali predložijo kot dokazna sredstva v postopku). Primer nezakonitosti in nepravilnosti pri odločitvi zaradi bistvene kršitve določb postopka je Sodba Vrhovnega sodišča Sklep VIII Ips 244/2011, ki je za posledico imelo razveljavitev obeh sodb sodišč prve in druge stopnje. 4 Sodišče ni dolžno ob neobstoječi trditveni podlagi po uradni dolžnosti pridobivati podatkov, saj je v skladu s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu predlagatelj dolžan sam zatrjevati in izkazati zatrjevana dejstva (Sodba Višjega sodišča v Ljubljani VSL sklep III Ip 404/2012).
24
resnice ni pomembna le resničnost pravno relevantnih dejstev, ampak je pomembna
tudi sama popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Materialna resnica je tako
ugotovljena le v primeru, če smo ugotovili vsa pravno relevantna dejstva in pojasnili
objektivno resnico (Grafenauer in Breznik, 2005).
Bistvena elementa materialne resnice (Ude,2002) sta:
o resničnost pravno relevantnih dejstev
o popolnost odločilnega dejanskega stanja
286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na 1. naroku za glavno obravnavo:
o navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov,
o ponuditi dokaze, potrebne za ugotavljanje njenih navedb,
o se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.
Na poznejših narokih lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le,
če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na 1. naroku. Pritožnik lahko v pritožbi
navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, le če jih brez svoje krivde ni mogel
predložiti do konca glavne obravnave. Po razveljavitvi sodbe 1. stopnje, lahko
stranke na 1. naroku za novo obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove
dokaze.
Zakon o pravdnem postopku ne vsebuje več določila , da je sodišče dolžno po resnici
ugotoviti dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega
zahtevka. Da ZPP tega ne poudarja več med temeljnimi načeli, je pogojeno z
značilnostjo medsebojnih razmerij, o katerih odločajo sodišča v civilno pravdnih
postopkih. Sodišča odločajo o civilnopravnih razmerjih, za katere pa je značilna
avtonomija subjektov v postopku, saj pomeni, da stranke svobodno urejajo
medsebojna razmerja in svobodno razpolagajo z zahtevki. Navedeno ne pomeni
»odveze sodišča, da bi v celoti in popolno ugotovilo dejstva, ki so jih stranke med
postopkom zatrjevale.« (Ude et al., 2005: 78)
Materialno resnico pravna teorija »loči na več stopenj, kjer je najvišja stopnja
gotovost in predstavlja popolno ujemanje subjektivne predstave z objektivno
stvarnostjo«. Druga stopnja materialne resnice je »prepričanje, za katerega je
značilno, da o resničnosti določenega dokaznega sredstva ne dvomi noben izkušen
25
človek«. Sledi »verjetnost, kjer je značilno, da so razlogi za obstoj določenega
dokaznega sredstva močnejši od razlogov, ki obstoj zanikajo«. (Ude, 2002: 116)
4.2.4 Načelo proste presoje dokazov
Načelo velja v vseh sodobnih pravnih redih, tudi slovenskem, in pomeni, da sodnik pri
presojanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana in katerih ne, ni vezan na nobena
formalna dokazna pravila. To pomeni, da ne sme »a priori« (vnaprej) »bolj verjeti«
oziroma dati večje teže listini kot priči, izvedencu bolj kot listini, ipd. (Triva et al.,
1986).
Delna izjema od tega pravila je določba v 224. členu ZPP, da javna listina (npr.
osebna izkaznica) dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno –
sodnik torej mora upoštevati njeno vsebino. Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da
so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno
sestavljena.
»V procesnem pravu sta možna dva dokazna sistema:
o sistem dokaznih pravil - vrednost določenega dokaza je vnaprej ocenjena
(npr. za resnično je treba šteti dejstvo, ki ga potrdita 2 zapriseženi priči).
Sodnik ugotavlja, ali so dokazi v skladu s procesnimi normami (zakonskim
vrednotenjem) – zakonsko ali legalno vrednotenje dokazov. Tako
ugotovljena resnica je formalna resnica.
o sistem proste presoje dokazov - sodniku je prepuščeno, da na podlagi
ocenjevanja posamičnega dokaza (v zvezi z drugimi dokazi) in na podlagi
celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so (ne) resnična.
Sodnik si ustvarja subjektivno sliko o objektivni realnosti. Sodnik ni vezan
na formalna dokazna pravila, temveč ugotavlja individualne lastnosti
posameznih dokazov in na njihovi podlagi sklepa o (ne) obstoju določenih
dejstev. Tako ugotovljena je materialna resnica.«(Civilno procesno
pravo…, 2012).
26
4.2.5 Načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku
»Načelo vestnosti in poštenja izhaja iz okoliščine,da so interesi strank v obligacijskih
razmerjih različni, marsikdaj si celo nasprotujejo« (Jerman in Vidic, 2012: 62).
Pri tem načelu gre za izhodišče, da naj bi stranke pri urejanju medsebojnih
obligacijskih razmerij, delovale na način, da ne bi za dosego svojih ciljev in
interesov, povzročale drugi stranki v postopku izrazite škode. Stranke morajo pri
medsebojnih razmerjih delovati pošteno in vestno, in s svojim delovanjem ne smejo
kršiti moralnih pravil, ki veljajo v družbi. (Jerman in Vidic, 2012).
Stranka lahko izkoristi vse svoje procesne pravice zaradi varstva svojih interesov.
Nihče pa ne more izkoristiti svojih pravic samo zato, da bi škodoval drugemu. Stranka
mora nastopati v procesu v skladu s pravnimi pravili in moralnimi normami (Plavšak,
Juhart in Vrenčur, 2009).
Stranke morajo pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih
imajo po zakonu (9. člen ZPP), sodišče pa si mora prizadevati onemogočiti vsako
zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (11. člen ZPP). Stranka torej vedoma v
postopku ne sme govoriti neresnice oziroma ne sme zamolčati pravno pomembnih
(relevantnih) dejstev. Lahko pa navaja dejstva, za katera je sama v dvomu.
Predvsem pa so dolžni navajati resnična dejstva zakoniti zastopniki oziroma
pooblaščenci strank.
Če stranke (zastopniki, pooblaščenci, intervenienti) z namenom škodovati drugemu
ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo
pravice, ki jih imajo po zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge
ukrepe, določene z zakonom (1. odstavek 11. člena ZPP). Sodišče lahko v teh
primerih odkloni tako ravnanje ali zavrže take škodljive predloge.
Nemoralnost je pri zlorabi pravice (Strohsack, 1991: 698) v tem:
o da kdo pravico uporablja samo zato, da bi drugega spravil v slabši položaj,
o da izkorišča pravico v drugem namenu kot v tistem, za katerega je bila ta
pravica ustanovljena,
o da ima namen drugemu povzročiti škodo,
o ali pa ima namen izkoriščanja prednostnega položaja oz. namen pridobiti sebi
posebno korist.
27
5 Vrste civilnih sporov
5.1 Odškodninski spor
»Odškodninska odgovornost je obveznost stranke, da poravna škodo, za katero je
odgovorna. Povzročitelj škode je odgovoren, če je njegovo dejanje protipravno in
povzročeno naklepno ali iz malomarnosti. V Sloveniji je uveljavljeno pravilo o
»popolni odškodnini«, kar pomeni, da mora s plačilom odškodnine postati
oškodovančev položaj tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Z
odškodnino oškodovanec ne more dobiti več, kakor znaša škoda« (Odškodnine – ni
vsaka …, 2012).
Škoda je opredeljena (132. člen Obligacijskega zakonika, 2007) kot:
o zmanjšanje premoženja (navadna škoda),
o preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček),
o povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev
ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).
Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode, kot tudi do povrnitve
izgubljenega dobička in nepremoženjske škode. Navadna škoda je načeloma
povrnjena v celoti. Pri izgubljenemu dobičku pa ni vedno povrnjen celoten izgubljen
dobiček. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče
utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari (Cigoj, 2003).
Najbolj pa so zapletene odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Med pravno
priznano nepremoženjsko škodo (Plavšak, Juhart, Jadek – Pensa, 2003) spadajo:
o pretrpljene telesne bolečine (sodna praksa poleg njih priznava tudi
nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem – vožnje in čakanje na preglede,
slikanja, preiskave),
o pretrpljene duševne bolečine zaradi:
- zmanjšanja življenjske aktivnosti (npr. dolgotrajno okrevanje po
poškodbi, zaradi česar je potrebno opustiti rekreacijo, hobije in sploh
vse običajne življenjske funkcije),
- skaženosti (npr. brazgotine na vidnih mestih),
28
- razžalitve dobrega imena in časti,
- okrnitev svobode ali osebnostne pravice,
- smrti bližnjega,
- okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe.
Pogoj za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je, »da stopnja telesnih
in/ali duševnih bolečin in/ali strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo.« Preprosto
povedano to pomeni, da sodišče po vsej verjetnosti ne bo priznalo odškodnine za
bolečine in strah zaradi površinskega ureza noge ali drugih udov ter druge
zanemarljive telesne poškodbe (Odškodnine – ni vsaka …, 2012).
Oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (Odškodnina in odškodninska …,
2012), »če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje
to opravičujejo (tudi če premoženjske škode ni).«
5.2 Lastninski civilni spor
»Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na
najobsežnejši način ter z njo razpolagati«. (Wikipedija, 2012)
Lastninska pravica v našem sistemu ni absolutna pravica, pač pa so ji postavljene
določene omejitve, ki jih določa zakon. Prva omejitev je prepoved zlorabe pravice in
zahteva po ravnanju v skladu z dobro vero in poštenjem, drugo omejitev pa
predstavljajo instituti sosedskega prava. Lahko pa lastnik svojo pravico tudi
prostovoljno omeji za vsak namen, ki ni zakonsko prepovedan, če zakon ne določa
drugače (Stvarnopravni zakonik, 2002).
Značilnosti lastninske pravice so, da je ta izključna, saj gre za najširšo pravico
nosilca lastninske pravice do stvari. Lastnik lahko od poseganja v njegovo stvar
odvrne katerokoli tretjo osebo. Nadalje je lastninska pravica časovno neomejena, saj
ne zastara.
Lastninsko pravico na nepremičninah je mogoče pridobiti na podlagi pravnega posla,
dedovanja zakona ali odločbe državnega organa. V primeru pravnega posla, se za
pridobitev lastninske pravice zahteva vpis v zemljiško knjigo (Lastninska pravica je
…, 2012).
29
Lastninski civilni spori (Civilno procesno pravo …, 2012) sodijo med stvarno pravo, ki
je:
o del splošnega civilnega prava, ki ureja razmerja med subjekti glede
objektov;
o del premoženjskega prava, ki se ukvarja z vprašanjem stvarnih pravic.
Stvarno pravo ureja odnose med ljudmi glede predmeta, ki je stvar (objekt pravice).
Zagotavlja oblast v razmerju do drugih posameznikov, predmet oblasti pa je stvar.
Ureja premoženjska razmerja in so z izjemo osebnih služnosti tudi prenosljive.
Med oblastvene pravice sodijo lastninska pravica in pravice na tuji stvari. Te pravice
so lahko izključujoče ali relativne (pojavlja se omejevanje lastninske pravice zlasti
na nepremičninah). Lastninska pravica ali lastnina je osrednja pravica, na kateri
temelji sistem stvarnega prava. Temeljno stvarno pravno razmerje se izenačuje s
pojmom lastninsko razmerje. Vrste stvarnih pravic (Stvarno pravo je …, 2012) :
o lastninska pravica, ki je hkrati temeljna pravica
o stvarne pravice na tuji stvari:
- služnost
- zastavna pravica
- stavbna pravica
- pravica stvarnega bremena
- zemljiški dolg
Lastninska pravica je najširša oblastvena pravica, ki imetniku omogoča izvajanje vseh
oblastvenih pravic, ki jih pravni viri dovoljujejo in vsebuje tri upravičenja:
o pravica uporabe;
o pravica izkoriščanja;
o pravica zlorabe.
Lastnina je v današnjem času omejena (Stvarno pravo je …, 2012):
o s pravicami na tuji stvari (npr. stvarna služnost omejuje pravico uporabe
zemljišča)
o zaradi doseganja različnih pravnih interesov:
- poseg v pravico uporabe z vidika urejanja prostora (npr. postavitev
objekta na zemljišču je odvisna od tega, ali pravni viri to dopuščajo);
30
- omejitev pravice izkoriščanja (npr. omejenost izkoriščanja gozdov s
predpisi o gozdovih);
- omejevanje zlorab.
5.3 Posestni spor
Posest je eden izmed osrednjih institutov stvarnega prava. Posest pomeni dejansko
(fizično) oblast nad stvarjo. Čeprav je prepričanje, da gre pri posesti za pravico
precej razširjeno, temu ni tako, ampak gre zgolj za golo dejstvo, dejanske oblasti
nad stvarjo. Ne gre pa zanikati, da posest praviloma kaže na obstoj določene pravice,
ki posestnika opravičuje do posesti (Stvarnopravni zakonik, 2002). Tako se posest
obravnava kot eno izmed upravičenj lastninske pravice, kar pomeni, da je lastnik
upravičen imeti stvar v posesti. Iz tega je izpeljana tudi zakonska domneva, da je
lastnik premične stvari tisti, ki ima stvar v lastniški posesti, torej jo poseduje stvar z
voljo imeti jo za svojo (lastniški posestnik), saj dejstvo posesti kaže na izvrševanje
določene pravice.
Lastninska pravica ne predstavlja edine pravice, na podlagi katere izhaja upravičenje
do posesti. Nemalokrat je posestnik stvari oseba, ki ni njen lastnik, ampak ima stvar
v najemu, izposoji ali shranjevanju. V teh primerih govorimo o posredni posesti, saj
oseba izvršuje posest na določeni stvari preko neke druge osebe, ki ima stvar v
neposredni posesti. Oseba, ki izvršuje posredno posest (npr. lastnik stvari svojo stvar
odstopi v najem drugi osebi), imenujemo posredni posestnik, medtem ko najemnik,
ki na podlagi najemne pogodbe izvaja dejansko oblast nad stvarjo, postane
neposredni posestnik. Posestniku se s pravnim varstvom nudi zaščita posesti
neodvisno od njegovega upravičenja do posesti. Iz tega izhaja, da bo varstvo posesti
lahko izkoristil tudi tisti posestnik, ki ne razpolaga s pravico upravičenja do posesti
stvari. Lahko predpostavimo, da bo do posestnega varstva lahko upravičen tudi npr.
tat.
Prva oblika varstva posesti je samopomoč, kot izvensodna oblika varstva posesti.
Posestnik stvari lahko tako samostojno ukrepa proti tistemu, ki neupravičeno moti
njegovo posest ali mu jo odvzame. Da pa je takšna samopomoč upravičena, morajo
biti izpolnjeni naslednji pogoji (31. člen SPZ):
31
o nevarnost posesti mora biti neposredna,
o samopomoč pa mora biti takojšnja in nujna,
o ter mora ustrezati okoliščinam v katerih je nevarnost nastala.
Druga oblika varstva, pa se uveljavlja po sodni poti s posestno tožbo, ki jo lahko vloži
tisti čigar posest je neupravičeno motena oziroma mu je odvzeta. Tožbo je potrebno
vložiti v tridesetih dneh od dneva, ko je tisti čigar posest je motena (npr.
neupravičen odvzem stvari, neupravičena raba stvari in podobno) izvedel za motenje
in storilca, najkasneje pa v enem letu odkar je motenje nastalo (32. člen SPZ). Če
sodišče tožbi ugodi lahko odloči, da mora tisti, ki je motil posest drugega z
odvzemom stvari stvar vrniti, če pa je bila posest motena kako drugače kot z
odvzemom pa lahko prepove nadaljnje motenje.
Kot že omenjeno, pa pri posestnem varstvu veljajo določene posebnosti. Sodišče bo
tako o utemeljenosti zahteve za posestno varstvo odločalo glede na zadnje stanje
posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne bo spuščalo v vprašanja ali ima tisti, ki
varstvo zahteva tudi določeno pravico, ki mu daje upravičenje do posesti ali
ugotavljalo dobre vere tožnika (njegovega prepričanja, da je do posesti upravičen).
Takšna pomanjkljivost je posledica težnje, da naj bo posestno varstvo kar se da hitro
in učinkovito, ter iz dejstva, da je namenjeno varstvu dejanskega stanja, neodvisno
od pravice. Kljub temu ne moremo govoriti o tem, da je lastnik neustrezno
zavarovan, saj ima na voljo še lastninsko tožbo, v kateri se lahko sklicuje na svojo
pravico in bo sodišče v primeru, da ugotovi, da pravica zares obstaja odredilo vrnitev
stvari lastniku, s čimer bo ta na stvari ponovno pridobil tudi posest.
Posestno varstvo uživa tudi soposestnik proti ostalim soposestnikom. Če je stvar v
posesti več oseb (soposestniki) in pri tem katera izmed med njih samovoljno
spremeni ali drugim oteži izvrševanje posesti, lahko katerikoli soposestnik zahteva
prenehanje takšnega motenja. »Razvidno je torej, da institut posesti služi predvsem
varstvu dejanskega stanja oziroma položaja pri čemer v določeni meri postavlja na
stran varstvo pravic, vendar pa posestno varstvo varstva pravic nikakor ne
izključuje.« (Kaj je posest …, 2012).
Stvarnopravni zakonik (2002) opredeljuje posest in soposest v členih od 24 do 36.
Posest opredeljuje kot neposredno oblast nad stvarjo, ki jo enači s pojmom
neposredna posest. Posredna posest je izvrševanje dejanske oblasti posesti nad
32
stvarjo preko druge osebe, ki ima neposredno posest iz kateregakoli pravnega
naslova. Izvrševanje posesti več oseb na eni stvari tako, da posedujejo stvar skupaj
ali pa da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari, imenujemo soposest.
Posest je lahko lastniška ali nelastniška. Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova,
je lastniški posestnik. Kdor pa ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in
priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika, je nelastniški posestnik.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti.
Dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti.
Neposredna posest se izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad
stvarjo. Izguba neposredne posesti ima za posledico tudi izgubo posredne posesti.
Posredna posest se ne izgubi, če prejšnji neposredni posestnik postane posredni
posestnik. Sodno varstvo posesti – sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti
in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost
posestnika.
Posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico
do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če
je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena tega zakona. Posestnik nima
pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Z odločbo o
zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega
motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne
za varstvo pred nadaljnjim motenjem.
V razmerju med več posestniki (soposestniki) iste stvari se šteje za motilno vsako
ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Ne
glede na spor zaradi motenja posesti (32. člen SPZ) je mogoče zahtevati sodno
varstvo posesti iz naslova pravice do posesti.
33
5.4 Delovni spori
»Delovni so tisti spori, katerih predmet so pravica, pravno razmerje ali interes, ki
izvira iz delovnega razmerja, v katerem so stranke subjekti delovnih razmerij in ki se
rešujejo po posebnem, v delovnopravnih normah urejenem postopku«. (Kotnik, 2009:
3)
»Delovni spor je pravni spor med strankami (osebami) individualnega ali kolektivnega
delovnega razmerja, katerega temelj je v heteronomnem in avtonomnem delovnem
pravu, njegov predmet pa so pravice, obveznosti, pravna razmerja in/ali interesi, ki
izvirajo iz delovnega razmerja, ki je rešen (končan) s posebnimi rešitvami, po
posebnem postopku in pred posebnimi organi«. (Novak, 2004 : 67)
Delovni spor je splošni pojem, ki opredeljuje individualne in kolektivne delovne
spore. Med njimi pa so pomembne razlike glede predmeta spora, strank in tudi
postopka reševanja spora.
Bistvene značilnosti delovnega spora (Novak, 2004: 67-74), po katerih se le-ta loči od
drugih sporov so:
1. Značaj spora (delovni in pravni spor)
Spor lahko opredelimo kot delovni, če je podlaga pravnih razmerij, iz katerih spor
izvira, v delovnem pravu, ki vsebuje določbe materialnega in procesnega prava.
Spor je pravni takrat, ko ima podlago v materialnem in procesnem pravu in v katerem
država hkrati sprtima strankama omogoča in zagotavlja, da ga bosta rešili sami ali po
pravni poti, pred v pravnem redu urejenimi in pristojnimi (nesodnimi in/ali sodnimi)
organi. Gre za to, da je med strankama delovnega razmerja nesoglasje, nesporazum
ali nasprotje o dejanskih in/ali pravnih vprašanjih, ki so povezana s sporom.
2. Stranke
Stranke so lahko fizične in/ali pravne osebe ali združenja oziroma predstavniške
organizacije (delavcev in delodajalcev), ki so nosilci pravic in obveznosti, določenih v
materialnem pravu ali pa jim tak položaj daje procesno pravo (npr. študenti in
dijaki).
34
3. Temelj spora
Temelj za delovne spore je delovno razmerje, ker do spora pride zaradi kršitve
pravic ali obveznosti ali zaradi (zanikanja ali zatrjevanja) nastalega pravnega
razmerja ali njegovega prenehanja ali interesa na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali
kolektivne pogodbe. Temelj delovnega razmerja je v državnem ali avtonomnem
pravu. Materialnopravno naravo pravic, obveznosti in pravnih razmerij, ki so predmet
spora, je potrebno najprej presojati po normah delovnega prava, če le to ne
nakazuje na druge pravne norme. Za delovna razmerja delavcev v javnem sektorju
(javne uslužbence) se bo Zakon o delovnih razmerjih uporabljal le takrat, če
posameznih pravic in obveznosti ne bo uredil posamezni zakon. To je danes zlasti
Zakon o javnih uslužbencih, ki ureja pravice, obveznosti in odgovornosti javnih
uslužbencev.
4. Predmet spora
Predmet individualnega delovnega spora so:
o individualna pravica,
o obveznost,
o ali pravno razmerje.
Predmet kolektivnega delovnega spora so:
o kolektivna pravica,
o obveznost,
o pravno razmerje ali interes.
5. Način rešitve spora
Posebna značilnost reševanja delovnih sporov je množica načinov (postopkov)
reševanja teh sporov. Stranke delovnih sporov imajo dve možnosti za rešitev:
o spor lahko rešijo same, ali
o s posredovanjem tretje stranke.
6. Postopek
Delovni spor mora biti rešen po predpisanem postopku in pred določenimi organi.
Bistvo vsakega pravnega postopka je, da se le – ta konča, da je spor rešen.
35
7. Organi, ki v njem delujejo
Organi lahko sodelujejo v različnih oblikah t.i. nadomestnega reševanja delovnih
sporov, reševanja, ki ne poteka pred sodiščem. V tem postopku sodelujejo naslednji
nesodni organi:
o organi delodajalca;
o posredniki (npr. inšpektor za delo po 228. členu Zakona o delovnih
razmerjih);
o pomiritelji (ali koncilatorji - so tretje nevtralne osebe, ki pomagajo
sprtima strankama, da sporazumno rešita medsebojni spor). Pomiritelj
skuša stranki zbližati z namenom, da razpravljata o različnih stališčih,
jima pomaga pri pogajanjih ter ju spodbuja, da z medsebojnim
popuščanjem skleneta sporazum);
o arbitri.
Drugi pa so sodni organi, ki odločajo v delovnih sporih pred sodišči. Dokazno breme je
tisto breme, ki ga nosi neka stranka za to, da bo njena trditev, ki se naj upošteva v
odločbi, tudi dokazana. Stranka zadosti svojemu bremenu, če sodišče ugotovi na
podlagi dokazovanja, da je trditev resnična. O prevalitvi dokaznega bremena
govorimo takrat, kadar nosi dokazno breme nasprotnik, ne pa stranka, ki ga mora
nositi po splošnih načelih. Pri delovnem pravu velja pravilo, da je dokazno breme v
vseh pomembnih delovnih sporih (predvsem pri odpovedi delovnega razmerja)
prevaljeno na delodajalca. (Novak, 2000: 226-237)
5.5 Zakonski spor
»Družinsko pravo zajema pravna pravila, ki urejajo zakonsko zvezo, zunajzakonsko
skupnost, istospolno partnersko skupnost, razmerja med starši in otroki, posvojitev,
rejništvo, skrbništvo ter ukrepe za varstvo koristi otroka«. (Novak, 2012)
Družinsko pravo ureja tista razmerja med ljudmi, ki so ena najpomembnejših in tudi
najbolj občutljivih. Družinsko pravni spori imajo posebno naravo, saj nastajajo
družinsko pravna razmerja zaradi intimnih in čustvenih potreb ljudi, zato so ob
razpadu družine posamezniki hudo čustveno prizadeti, kar je potrebno upoštevati pri
36
reševanju družinsko pravnih sporov. Predlog Družinskega zakonika5 (DZak, 2011), je
vseboval določbe, po katerih bi se zakonski spori reševali na miren način, s pomočjo
arbitrov ali na podlagi mediacije.
Najpomembnejši vir družinskega prava je Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih (2004 – UPB1, v nadaljevanju ZZZDR – UPB1), ki podrobneje ureja zakonsko
zvezo, zunajzakonsko skupnost, ter pravna razmerja v obeh in v družini.
Zakon o pravdnem postopku posebej ureja pravdni postopek v zakonskih in
starševskih sporih (406-423. člen).
Zakonski spori so:
o spori o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze
Zakonska zveza je z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih urejena
življenjska skupnost moža in žene. Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine.
Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno
varstvo. Zakonska zveza skladno z ZZZDR- UPB1 temelji na svobodni odločitvi skleniti
zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju,
razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. V zakonski zvezi sta zakonca
enakopravna, dolžna sta se vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno
pomagati.
Če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka postala nevzdržna, sme vsak zakonec na
podlagi 65. člena ZZZDR- UPB1, s tožbo zahtevati razvezo zakonske zveze. Razvezo
zakonske zveze lahko zahteva tudi tisti zakonec, ki je nevzdržnost povzročil. Za
razvezo zadostuje, da je zakonska zveza postala nevzdržna za enega zakonca. Razlog
za razvezo načeloma ni pomemben, prav tako ni pomembno, kateri od zakoncev je
ustvaril razmere, da je zakonska razveza postala nevzdržna. Določba ZPP v 415.
členu določa, da sodišče lahko razveže zakonsko zvezo tudi na podlagi sporazuma
zakoncev.
Zakonca pri sporazumni razvezi zakonske zveze nista dolžna navajati razlogov, ki so
privedli do njune razveze. S sporazumno razvezo zakonske zveze je zakoncema
omogočena ločitev na human in dostojanstven način, kjer se ne razkrivajo
podrobnosti njunega odnosa. Pred sporazumno razvezo zakonske zveze je potrebno
5 Državni zbor RS je 16. 6. 2011 sprejel Družinski zakonik, ki pa je bil kasneje na referendumu zavrnjen.
37
pri pristojnem Centru za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) opraviti svetovalni
razgovor. Izjema velja v primerih, če zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi
imata roditeljsko pravico (ta traja do otrokovega 18. leta, v izjemnih primerih lahko
tudi dlje), če je eden od zakoncev duševno bolan ali nesposoben za razsojanje, če
živi en zakonec ali če živita oba zakonca v tujini, če se zahteva razveza zakonske
zveze zato, ker je en zakonec pogrešan (416. člen ZPP). V teh primerih svetovalni
razgovor ni nujen.
Kadar se zakonca sporazumeta o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih potomcev ter
dosežeta dogovor o njihovih stikih s staršema, govorimo o sporazumni razvezi
zakonske zveze. Sodišče v takem postopku izda sklep o razvezi zakonske zveze, ko so
poleg navedenih izpolnjeni še pogoji, da zakonca pred notarjem dosežeta sporazum o
delitvi skupnega premoženja in o tem kdo od njiju postane ali ostane lastnik oziroma
najemnik skupnega stanovanja ter preživljanju in ta sporazum postane sodno izvršljiv
notarski zapis.
Pred izdajo sklepa, pa mora sodišče, kljub doseženem sporazumu zakoncev, ugotoviti
ali je s sporazumom poskrbljeno za varstvo, vzgojo in preživljanje skupnih otrok ter
za stike med otroki in staršema v skladu s koristijo otrok (64. člen ZZZDR – UPB1).
Sodišče mora predhodno pridobiti tudi soglasje pristojnega Centra za socialno delo.
Razveljavitev zakonske zveze je potrebno zahtevati pred sodiščem in veljajo enaka
pravila kot pri razvezi zakonske zveze. V nekaterih primerih lahko zahteva
razveljavitev zakonske zveze (36. člen ZZZDR - UPB1), poleg zakoncev tudi vsak, ki
ima pravni interes (dediči zapustnika) in državni tožilec.
Zakonska zveza je neveljavna iz naslednjih razlogov (od 16. do 22. člena ZZZDR-
UPB1):
o pri sklenitvi zakonske zveze nista prisotna oba zakonca (le iz posebnih
razlogov je lahko en zakonec zastopan po pooblaščencu),
o zakonca ob sklenitvi nimata namena skupnega življenja,
o njuna sklenitev ni svobodna (privolitev je bila izsiljena ali dana v zmoti),
o jo sklene mladoletna oseba, brez dovoljenja Centra za socialno delo in
staršev,
o jo sklene oseba, ki je težje duševno prizadeta ali nerazsodna,
o jo sklene nekdo, ki je že poročen,
o jo skleneta ožja sorodnika ter
38
o če jo skleneta skrbnik in njegov varovanec v času trajanja skrbništva.
5.6 Družinski spori
Družinski spori so t.i. »starševski spori iz razmerij med starši in otroki«. Poznamo dve
vrsti starševskih sporov (Družinsko pravo …, 2012):
o ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva;
o varstvo, vzgoja in preživljanje otrok pod roditeljsko pravico.
Spori se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi spori oziroma spori o ugotovitvi
ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva. V starševskih sporih je javnost
izključena. Sodišče mora zaščititi interese otrok in tistih, ki ne morejo skrbeti zase.
Sodišče ni vezano na zahtevek.
Poleg pravdnega postopka rešujeta družinska vprašanja tudi nepravdno sodišče in
upravno sodišče. Odmiki od splošnega pravdnega postopka so pri družinskih postopkih
glede vezanosti na sodišča na zahtevek. Sodišče ni vezano nanj in lahko odloči v
sporu tudi brez zahtevka, če tako določa zakon. »V teh postopkih je značilno, da ni
mogoče pripoznati zahtevka in ni se mu mogoče odpovedati, sodna poravnava pa je
omejena s kogentnimi predpisi, moralo in interesi otroka. Interesi otroka se kažejo
tudi v tem, da v teh postopkih odstopimo od razpravnega načela, kot ga pozna
splošni pravdni postopek, kar pomeni da lahko sodišče izvaja tudi tista dejstva in
dokaze, ki jih ne predlaga nobena stranka. Prav tako se lahko dejstva in dokazi
navajajo skozi celotno glavno obravnavo.« (Jerman in Vidic, 2012: 520). Če se spor o
preživljanju otrok rešuje samostojno, odloči o njem okrajno sodišče, v vseh ostalih
sporih odločijo okrožna sodišča.
V starševskem sporu obstaja možnost:
o začasne odločitve (pri kom bodo otroci),
o začasne odredbe (omejitev osebnih stikov).
Sodišče v sodbi o ugotovitvi očetovstva (materinstva) odloči tudi o preživljanju otroka
(422. člen ZPP). Sodišče pri tem ni vezano na zahtevek. Pravnomočna sodba se vpiše
v rojstno matično knjigo.
Razmerje med starši in otroki lahko nastane na naravni način z rojstvom otroka ali na
pravni način s posvojitvijo tujega otroka. Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi
39
ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere (86.
člen ZZZDR- UPB 1). Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki
otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo (87. člen).
Oče lahko prizna otroka za svojega pri centru za socialno delo ali pred matičarjem ali
v javni listini ali v oporoki. Priznanje očetovstva lahko da oseba, ki je razsodna in
stara najmanj petnajst let. Določba 90. člena ZZZDR- UPB1, določa, da če se mati ne
strinja s priznanjem očetovstva ali če ne da izjave v enem mesecu po prejemu
obvestila, lahko tisti, ki je priznal otroka za svojega, vloži tožbo pri sodišču na
ugotovitev, da je on otrokov oče. Tožba se lahko vloži v enem letu po prejemu
obvestila, da se mati ne strinja s priznanjem očetovstva, vendar le v petih letih po
rojstvu otroka. Kadar mati ni več živa ali je neznanega bivališča, da izjavo otrokov
skrbnik s privolitvijo centra za socialno delo.
Ko matičar dobi obvestilo o rojstvu otroka, rojenega izven zakonske zveze, obvesti
center za socialno delo, ki pokliče mater, da izjavi, koga šteje za očeta svojega
otroka. To izjavo lahko da mati tudi brez poziva. Če mati pove ime otrokovega očeta,
ga center za socialno delo pokliče, da izjavi, ali je otrokov oče. Če očetovstva ne
prizna, lahko mati v otrokovem imenu vloži tožbo na ugotovitev očetovstva (91. člen
ZZZDR- UPB1).
Tožbo na ugotovitev očetovstva za otroka, rojenega izven zakonske zveze, lahko vloži
v otrokovem imenu mati, dokler izvršuje roditeljsko pravico oziroma otrokov skrbnik
s privolitvijo centra za socialno delo, otrok pa, ko postane polnoleten, vendar
najkasneje pet let od dneva, ko postane polnoleten. Tožba se lahko vloži tudi po
smrti domnevnega očeta, vendar najkasneje eno leto po njegovi smrti. Določbe za
ugotavljanje očetovstva se primerno uporabljajo tudi za ugotavljanje materinstva
(ZZZDR – UPB1, 2004).
Roditeljska pravica se mora izvrševati v skladu z Zakonom o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih. Roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi, izvršujeta
pa jo sporazumno. V določenih primerih pa pripade roditeljska pravica samo enemu
od staršev in sicer v primeru da drugi roditelj ni znan, če drugi roditelj ni več živ, v
primeru da je bila roditeljska pravica drugemu roditelju odvzeta in tudi, če je bila
drugemu roditelju odvzeta poslovna sposobnost.
40
Roditeljska pravica preneha s polnoletnostjo otroka, to je, ko dopolni osemnajst let,
če mladoletnik pred polnoletnostjo sklene zakonsko zvezo. S sklenitvijo zakonske
zveze pridobi mladoletnik popolno poslovno sposobnost. Popolno poslovno sposobnost
lahko pridobi tudi mladoletnik, ki je postal roditelj, če so za to pomembni razlogi. O
tem odloča sodišče v nepravdnem postopku. Roditeljska pravica pa preneha tudi s
smrtjo otroka, s smrtjo obeh staršev, z odvzemom roditeljske pravice, odvzemom
poslovne sposobnosti obema roditeljema ter s popolno posvojitvijo.
Izvrševanje roditeljske pravice opredeljuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih
razmerjih (ZZZDR-UPB, 113. člen), ki določa, da se lahko roditeljska pravica podaljša
čez polnoletnost otroka z odločbo sodišča, ki jo izda na predlog staršev ali centra za
socialno delo, če otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben, da sam
skrbi zase, za svoje koristi in pravice. Tudi če predlog staršev ni pravočasno vložen,
sme sodišče izdati odločbo o podaljšanju roditeljske pravice. Po prenehanju razlogov
za podaljšanje roditeljske pravice izda sodišče na predlog centra za socialno delo
odločbo o prenehanju roditeljske pravice. Pomembno je da se izdane odločbe
zaznamujejo v matični knjigi, če ima tak otrok nepremičnino pa tudi v zemljiški
knjigi in v drugih javnih knjigah.
Roditeljska pravica se odvzame na podlagi odločbe sodišča v nepravdnem postopku v
primerih da roditelj zlorablja roditeljsko pravico, ali je otroka zapustil, ali je s
svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali drugače hudo
zanemarja svoje dolžnosti (116. člen ZZDR- UPB1). Roditeljska pravica se lahko
odvzame samo enemu ali obema staršema. Prav tako se lahko roditeljska pravica
odvzame le za posameznega otroka. Z odvzemom izgubi roditelj vse pravice do
otroka, ni pa oproščen dolžnosti preživljanja. Roditeljska pravica se roditelju lahko
vrne z odločbo sodišča v nepravdnem postopku, če preneha razlog, zaradi katerega
mu je bila ta pravica odvzeta, razen če je bil otrok posvojen. Po Zakonu o
nepravdnem postopku (ZNP, 1988) ima pravico podati predlog za odvzem roditeljske
pravice eden od staršev, če ima roditeljsko pravico, pristojni center za socialno delo,
otrok, starejši od 15 let, ki je sposoben razumeti pomen predloga in njegove
posledice, ali državni tožilec. Sodišče pa lahko uvede postopek po uradni dolžnosti,
kadar na katerikoli način izve, da obstajajo razlogi za odvzem roditeljske pravice
določeni osebi.
41
6 Dokazovanje v civilno pravdnih postopkih
6.1 Zakonska podlaga
»Dokazovanje v širšem pomenu besede pomeni dejavnost, ki obsega zbiranje,
izpeljavo in presojo dokazov, v ožjem pomenu pa uporabo dokaza zaradi ugotovitve
določenega dejstva.« (Fakulteta za upravo, 2011) Podlaga dokazovanja v civilno
pravdnih postopkih je Zakon o pravdnem postopku (ZPP, 1999), ki določa način
izvajanja dokazov, procesna dejanja strank v postopku, vrste dokaznih sredstev, itn.
Vrste dokaznih sredstev se delijo na neposredne in posredne. Neposredni so dokazi za
ugotovitev pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, ki sestavljajo določeno civilno
dejansko stanje (tako na primer o neposrednih dokazih govorimo, kadar ugotavljamo
z njimi pravno relevantna dejstva, kot je npr. pri odškodninski odgovornosti vzročna
zveza, pri pogodbenih obveznostih izpolnitev, itn.). Posredni dokazi pa ne služijo
neposredno ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, temveč ugotavljanju dejstev, iz
katerih šele sklepamo na obstoj pravno relevantnih dejstev (npr. iz okoliščin, da je
nekdo pobegnil po pretepu, v katerem je bil nekdo telesno poškodovan, da je odvrgel
oziroma skril orožje, s katerim je bil drugi poškodovan, sklepamo, da je povzročitelj
telesne poškodbe) (Ude, 2002).
6.2 Trditveno in dokazno breme
V povezavi z dejstvi in dokazi je slovenski zakonodajalec dosledno uveljavil razpravno
načelo. Izhodišče je 7. člen ZPP, ki določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na
katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva
dokazujejo.
Sodišče je namreč vezano, da skladno z 2. členom ZPP odloča v mejah postavljenih
zahtevkov procesnih strank, kar potrjuje tudi sodna praksa na podlagi sodbe
Vrhovnega sodišča RS II Ips 220/976.
6 Bistvo sodbe VS RS II Ips 220/97 je, da so stranke v postopku dolžne izvajati trditveno in dokazno breme. Tožeča stranka mora v tožbi navesti postavljene zahtevke v tožbi ter po določilu 186. člena ZPP poleg zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev še dejstva, na
42
Navedeno pomeni, da sta procesni stranki v postopku pred sodiščem v celoti
odgovorni, da v sporu zagotovita ustrezno trditveno podlago ter dokaze, s katerimi se
ugotavlja resničnost zatrjevane trditvene podlage. (Galič, 2008)
Prav tako so dolžnosti strank navajati dejstva in predlagati dokaze navedene v 212.
členu ZPP, ki govori o dokazih in izvajanju dokazov. Dikcija tega člena namreč
določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira
svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.
»Določba 212. člena definira razpravno načelo kot tudi trditveno in procesno dokazno
breme ter njuno medsebojno povezanost« (Zobec, 1996).
»V teoriji in sodni praksi se je uveljavilo stališče, da sodišče kot trditveno podlago
vzame vsa dejstva, ki sta jih navedli stranki, ne glede na to, katera stranka je
posamezno dejstvo zatrjevala«. (Weber, 2010: 653)
Tako lahko sodišče, na podlagi zbranih dejstev in dokazov s strani strank v postopku,
ugodi tožbenemu zahtevku, tudi na podlagi dejstev, ki jih je navedel toženec, in ne
le na podlagi dejstev, ki jih je navajal tožnik. Zato sta trditveno in dokazno breme od
vseh procesnih bremen najpomembnejša, saj vplivata na uspeh v tožbi.
Stranke so tekom postopka pred sodiščem svoje dokazne predloge dolžne
substancirati7. Stranka mora določno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim
dokazom ugotovi. Prav takšno stališče zavzema sodna praksa, saj morajo biti trditve
tožeče stranke skladne, zadostno substancirane, iz njih pa mora izhajati
materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka (Weber, 2010).
Novela ZPP-D je uvedla zahtevo za obrazloženo prerekanje dejstev8. Tako se mora
stranka v izognitev priznavanja dejstev obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka
navedbe nasprotne stranke, in mora ob tem načeloma ponuditi tudi svoje dojemanje
poteka spornega dogodka.
katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Enako velja za toženo stranko, ki mora v odgovoru na tožbo pojasniti vse svoje ugovore. 7 Substanciranje je natančna opredelitev, katero dejstvo naj se s posameznim predlaganim dokazom ugotovi. (Weber, 2010) 8 Drugi odstavek 214. člena ZPP-D določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. »Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje«. (Weber, 2010: 656)
43
6.3 Dokazni predlog in dokazni sklep
»Skladno z uveljavljenim razpravnim načelom predlagajo izvedbo dokazov predvsem
stranke«. (Ude, 2002: 261)
Kot določa 212. člen ZPP mora stranka tekom postopka oziroma najkasneje pred
izvedbo glavne obravnave navesti vsa znana dejstva in predlagati dokaze, na katere
opira svoj tožbeni zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe ali dokaze nasprotnega
udeleženca v sporu. Vsaka stranka je namreč dolžna v svojih izvajanjih dokaznih
predlogov, navesti vsa dejstva, ki so neogibno potrebna in nujna za utemeljitev
njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedbe, in se
izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
Vendar pa lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti , če meni, da imajo
stranke namen nedovoljeno razpolagati z zahtevki (7. člen ZPP).
Dokazni sklep je (Ude, 2002: 261) »zelo pomembna odločitev sodišča in v bistvu
izraža načrt sodišča, v katero smer bo raziskovalo dejansko stanje ter katera pravna
pravila bo uporabilo. V pravdi pogosto sodišča neekonomično in nesmotrno
raziskujejo dejansko stanje prav zaradi tega, ker ne sprejmejo (na podlagi pravne
ocene spora) ustreznega dokaznega sklepa.«
Odločitev o tem, katera dokazna sredstva naj se tekom postopka izvedejo za
ugotovitev odločilnih dejstev, sprejme in odloči sodišče na podlagi 213. in 287. člena
ZPP. Sodišče se skladno z zakonskimi pravili mora izjaviti o dokaznih predlogih strank
ter jih zavrniti ali sprejeti.
44
6.4 Dokazna sredstva
Dokazovanje za odločitev pomembnih dejstev se opravi z dokazi9, oziroma dokaznimi
sredstvi. Praviloma se kot dokazno sredstvo v postopku lahko uporabi vse, kar lahko
dejansko pripomore k ugotovitvi dejanskega stanja posameznega primera.
Že predsednik senata pri pripravi glavne obravnave odredi, katere priče in izvedenci
naj se povabijo na glavno obravnavo in kateri drugi dokazi naj se priskrbijo (280. člen
ZPP).
Skladno z ZPP (od 220. člen do 263. člen) poznamo naslednje vrste dokaznih
sredstev:
o ogled
o listine
o zaslišanje prič
o dokazovanje z izvedenci
o zaslišanje strank
6.4.1 Ogled
»Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev
pomembnih okoliščin potrebno, da si organ oz. sodišče stvar neposredno ogleda.«
(Ude, 2002: 207).
Kadar se v postopku izkaže, da si mora sodišče stvar neposredno ogledati, se ogled
(220. člen ZPP) lahko opravi ob sodelovanju izvedenca ali brez njegove prisotnosti.
Namen ogleda je namreč ugotovitev kakega dejstva ali pa gre za pojasnitev kakšne
sporne okoliščine, katere resničnost oziroma verodostojnost je potrebno preveriti.
»Gre za neposredno lastno zaznavanje sodišča pri ogledu osebe ali stvari iz zunanjega
sveta10.« (Planinšek, 2008: 47).
9 Šugmanova (2000) opredeli dokaz kot govoreče se dejstvo, ki je pravno priznan način, kako se dejstvo pravno relevantno ugotovi. Dokazno pravo določa, kateri in kakšni morajo biti dokazi, da se lahko predložijo na sodišče.
45
6.4.2 Listine
»V širšem pomenu je listina vsak predmet, bodisi papir, kovina, tkanina, les itd., na
katerem je kaj opisano, označeno, narisano vklesano ali na kakršen koli drug način
izraženo kakšno dejstvo, ki je pomembno za odločitev v konkretni zadevi. V ožjem
pomenu pa je listina pisni dokument.« (Planinšek, 2008: 33) Tako je listina (Triva et
al., 1986: 420) lahko »vsak predmet, na katerem je izražena neka misel«.
Vrste listin sama teorija obravnava upoštevajoč glede na njihovo obliko kot grafične
listine (kjer je posamezna misel ali izjava izražena bodisi na določeno vrsto papirja
ali na drug predmet), figurativne listine (pomen je izražen s sliko ali simbolom) ter
tonografske (gre za tonski zapis na nosilcu zvoka). Kadar pa je izhodišče določanja
vrste listine sam vir ali izdajatelj pa se listine razlikujejo na javne (izdajo jih organi v
okviru svojih pooblastil in v predpisani obliki), in na zasebne listine (nastanejo v
poslovanju med strankami). Poleg omenjenega ločimo delimo listine še na domače
(njihova izdaja je izvedena s strani domačih državnih organov) in tuje (izdajo jih tuje
osebe) (Androjna in Kerševan, 2006).
Institut javne listine posebej ureja ZPP. Tako določa (224. člen in 225. člen), da
listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti oziroma
drugi subjekt v skladu z izvrševanjem javnega pooblastila, dokazuje11 resničnost
tistega, kar se v takšni listini potrjuje ali določa. Ob pogoju vzajemnosti imajo po
predpisih overjene tuje javne listine enako dokazno moč, kot domače javne listine.
Razpravno načelo v pravdnem postopku sodišče praviloma omejuje pri pridobivanju
listin, zato jih sodišče načeloma ne pridobiva po uradni dolžnosti, temveč so jih v
dokaznem postopku dolžne predložiti stranke. Velja namreč, da mora določeno
listino predložiti tista stranka v postopku, ki se je na to listino sklicevala v dokaz
svojih navedb. Izjemoma sodišče po 226. členu ZPP listino pridobi na predlog stranke,
po uradni dolžnosti, v primeru, da je listina (na katero se stranka sklicuje) pri
državnem organu ali nosilcu javnega pooblastila in je stranka, ki se je na to listino
sklicevala, ne more pridobiti.
10 Zunanji svet je okolje, ki ni v neposrednem stiku z območjem lokacije sodišča (stavbe), in je prisotno zunaj zidov stavbe sodišča (op.a.) 11 Gre za načelo formalne resnice, ki temelji na »dokaznih pravilih, ko zakon vnaprej določa dokazno vrednost posamezne vrste dokaza. Organ, ki odloča v postopku, je vnaprej vezan na to, kaj mora šteti za ugotovljeno na podlagi posameznega dokaza«. (Planinšek, 2008: 17)
46
Pri sklicevanju stranke na določeno listino, za katero trdi,da je ta pri drugi stranki,
lahko sodišče skladno z 227. členom ZPP, od stranke zahteva, da ji v določenem roku
listino predloži. Stranka mora sodišču predložiti listino, če se je v samem sporu tudi
sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb, ali v primeru, da gre za listino, ki jo je
dolžna izročiti ali pokazati na podlagi zakona, ali če listina po vsebini velja za skupno
za obe stranki.
Stranka, ki ji je naložena dolžnost posredovanja določene listine, se lahko na podlagi
227. člena ZPP, odreče pravici predložitve listin, sklicujoč se na določbe od 231. do
234. člena ZPP (iz razlogov, iz katerih sme priča odreči pričanje).
Novelirana določba petega odstavka 227. člena ZPP-D, določa, da se v primeru, če
stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži
ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, upošteva dejstvo, ki
ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano.
Pomembna novost v pravdnem postopku je tudi dikcija četrtega in petega odstavka
226. člena ZPP-D, ki omenja predložitev obsežne listinske dokumentacije. Kadar
namreč stranka predloži obsežno listino, lahko sodišče tej stranki naloži, da v
določenem roku poda pisni povzetek najbolj pomembnih navedb in podatkov. To
možnost lahko sodišče izkoristi v primeru, če je predložena dokumentacija bodisi
zaradi obsega ali vsebine nepregledna, in utemeljeno pričakuje, da so le nekatera
dejstva in podatki v posameznih delih listine pomembni za dokazovanje zatrjevanih
dejstev. Sodišče ima v primeru, da stranka ne ravna z navodilom sodišča, sprejeti
zaradi neizpolnitve dejanja stranke odločitev, da je dokaz umaknjen.
Vendar pa gledano s stališča stranke v postopku, takšna noviteta za marsikatero
stranko v postopku ne more biti dobrodošla, saj se nemalokrat dogodi, da je za neko
osebo pomemben celoten dokument in lahko zaradi izvedbe povzetka obsežnega
dokumenta, izpusti neko pomembno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na končen izid
civilnega postopka pred sodiščem. Na drugi strani pa je v interesu sodišča, da z čim
bolj konkretnimi dokaznimi predlogi strank in čim manjšimi stroški postopka ter v
interesu pospešitve sodnih procesov, ugotovi resnično dejansko stanje in odloči v
korist tistega, ki je v postopku samem najbolj verodostojno in resnično dokazal
kršitev svoje pravice v odnosu do drugega udeleženca v postopku.
47
6.4.3 Zaslišanje prič
»Priča je vsaka fizična oseba, ki naj v postopku pred sodiščem izpove o svojih
zaznavanjih preteklih in sedanjih dejstev, ki se v postopku dokazujejo. Glede na
takšno opredelitev je torej lahko priča tudi otrok ali pa tudi oseba, ki ji je delno ali v
celoti odvzeta poslovna sposobnost, vse to ob pogoju, da je sposobna organu ali
sodišču dati podatke o pravno relevantnih dejstvih.« (Jerovšek, 2007: 115)
V civilnem pravdnem postopku na podlagi 229. člena ZPP-D, se mora vsak vabilu
sodišča k pričanju odzvati in pričati. Zaslišati je dovoljeno le priče, ki so zmožne dati
podatke o dejstvih, ki se dokazujejo.
Omejitev pričanja določa 230. člen, kjer se kot priča ne sme zaslišati osebe, ki bi s
svojo izpovedbo prekršila dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ni
odvezan te dolžnosti s strani pristojnega organa.
Prav tako ima priča možnost odreči pričanje (231. člen) o tistem, kar ji je stranka
zaupala kot svojemu pooblaščencu ali če je določena dejstva izvedela pri opravljanju
poklica odvetnika, verskega spovednika, zdravnika ali drugega poklica ter druge
dejavnosti, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedela pri
opravljanju svojega poklica ali dejavnosti.
Priča je razvezana molčečnosti iz razloga varovanja poklicne skrivnosti, če se izkaže,
da je razkritje določenih dejstev potrebno zaradi javne koristi ali koristi drugih, ob
pogoju, da je ta korist večja kot pa ohranitev skrivnosti (232. člen ZPP-UPB3).
Priča lahko izkoristi možnost, da pri določenem vprašanju odreče odgovor nanj, če
ima za to tehtne razloge. Zakonodajalec je med tehtne razloge uvrstil spravitev v
hudo sramoto, precejšnjo nepremoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali
bližnje sorodnike (233. člen ZPP-UPB3).
V civilnem pravdnem postopku se kot priče zaslišijo osebe, ki jih v dokaz predlagajo
stranke same. Stranka, ki poda dokazni predlog, mora navesti, o čem naj bi priča
izpovedala, ter podati njene podatke, da jo sodišče lahko vabi (236. člen ZPP-UPB3).
Pravni pouk v pravdnem postopku določa, da se pričo opozori na dolžnost izpovedbe
po resnici, posledice krive izpovedbe, zasliši se jo tako, da najprej sama izpove vse,
o čemer kaj ve, nato pa seji postavljajo vprašanja. Prepovedana so sugestivna
vprašanja. (Planinšek, 2008)
48
Pomembna novost za pravdne spore predstavlja 236. a člen ZPP-D, saj lahko stranka
na poziv ali s soglasjem sodišča predloži pisne in podpisane izjave prič, o katerih bi
priča lahko izpovedala na naroku. Pisni izjavi je potrebno priložiti kopijo osebnega
dokumenta in navesti kontaktne podatke priče. Sodišče lahko odloči, da se namesto
zaslišanja prebere njena pisna izjava, v primeru, da katera od strank v postopku ne
poda zahteve za pričanje priče na sodišču. V tem primeru je sodišče vezano na
zahtevek in mora pričo neposredno zaslišati.
6.4.4 Izvedenstvo
Izvedenec je opredeljen (Tratar, 2010) kot oseba, ki je dolžna s pomočjo svojega
znanja sodišču priskrbeti določene pravne odgovore. Vsebina in funkcija dejavnosti
izvedenca imata veliko vlogo na izid postopka.
Ude (2002: 271) pa izvedenca opisuje kot »osebo, ki na podlagi svojega strokovnega
znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih ter s tem pomaga
sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.«
Odreditev izvedenca se izvede, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega
pomembnega dejstva potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno
strokovno znanje. Organ, ki vodi postopek odredi s pisno odredbo izvedenca ustrezne
stroke. V odredbi je navedeno, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s
pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano. Odredbo prejmejo tudi
stranke v postopku. Organ praviloma določi enega izvedenca, v primeru
kompleksnejšega primera tudi dva ali več. Pred začetkom dokazovanja je potrebno
izvedencu naročiti, naj predmet skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in
ugotovi ter naj poda svoje strokovno mnenje nepristransko in v skladu s pravili.
(Horvat, 2004)
Izvedenci se določajo12 predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto
izvedenskega dela, sme pa izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji ali
posebnemu zavodu (245. člen ZPP). Oseba, ki je določena za opravljanje
izvedeniškega dela, se je dolžna odzvati vabilu sodišča in v konkretni zadevi podati
12 Na podlagi 244. člena ZPP, lahko sodišče preden odloči o postavitvi določenega izvedenca, strankam omogoči, da se o tem izjavijo.
49
izvedensko mnenje. Za izvedenca se lahko določi tudi tista oseba13, ki je bila
predhodno zaslišana kot priča. Oprosti pa sodišče izvedenca na njegovo zahtevo te
dolžnosti iz enakih razlogov, kot sme priča odreči pričanje ali odgovor na posamezna
vprašanja ter iz drugih utemeljenih razlogov (246. in 247. člen ZPP).
Izvid in mnenje mora izvedenec podati ustno na obravnavi, ne glede na dejstvo, če je
od njega sodišče zahtevalo pred obravnavo samo, tudi v pisni obliki. Izvedenec je
vedno zavezan k obrazložitvi svojega mnenja (253. člen ZPP).
6.4.5 Zaslišanje strank
»Načeloma je stranka v posamezni zadevi tista oseba, ki bi vedela o obravnavani
zadevi povedati največ. Vendar je po drugi strani izvajanje dokazovanja z
zaslišanjem strank lahko tudi sorazmerno negotovo, saj je stranka hkrati
zainteresirana za izid postopka in je njeno izpovedovanje o dejstvih lahko zaradi tega
pogojeno s tem subjektivnim motivom«. (Planinšek, 2008: 49)
Sedaj veljavni ZPP zaslišanje strank opredeljuje kot dokaz, ki ga je mogoče izvesti v
vsakem pravdnem postopku. Z načelom dispozitivnosti je pogojeno, če je katera od
strank tak dokazni predlog podala in ob pogoju, da ga je v smislu določila 286. Člena
in 286.a člena podala pravočasno. Namreč 257. člen določa, da lahko sodišče za
odločitev pomembna sporna dejstva ugotovi tudi z zaslišanjem strank.
Zaradi zagotovitve enakopravnosti strank se v pravdnem postopku načeloma zaslišita
obe stranki. Zaslišanje le ene izmed strank je dopustno le, če se sodišče prepriča, da
drugi od strank relevantna dejstva niso znana, oziroma če se druga stranka ne odzove
vabilu oziroma ne želi izpovedati ali pa njeno zaslišanje iz kakšnega drugega razloga
ni možno (258. člen ZPP).
V pravdnem postopku zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje ali pa je
prišla, pa se ni želela izpovedati, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Takšne stranke
ni dopustno niti denarno kaznovati, niti prisilno privesti ali zapreti. Sodišče potem
glede na prosto presojo dokazov presodi, kakšen pomen ima okoliščina, da stranka ni
prišla na zaslišanje oziroma, da se ni želela izpovedati (262. člen ZPP). 13 To velja ob pogoju, da je oseba izvedenec ustrezne stroke, vpisan v poseben register pri Ministrstvu za pravosodje, kjer se vodi seznam sodno zapriseženih izvedencev posameznih različnih strok.
50
7 Vloga detektivske dejavnosti in dela detektiva v
civilno pravdnem postopku
7.1 Splošno o detektivski dejavnosti
Po 2. členu ZDD-1 je detektivska dejavnost zbiranje, obdelava, posredovanje
podatkov in informacij ter svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj, ki
ga za naročnikove potrebe opravlja po tem zakonu detektiv, ki ima licenco in
izpolnjuje pogoje skladno z zakonom. Detektivsko dejavnost se obravnava kot
regulirano gospodarsko dejavnost, namenjeno naročnikom detektivskih storitev, ki jo
Republika Slovenija regulira zaradi varovanja javnega reda, javne varnosti, osebne
varnosti in dostojanstva naročnikov, tretjih oseb in detektiva, ki neposredno opravlja
dejavnost.
Detektivsko dejavnost lahko detektiv opravlja samostojno kot svoboden poklic.
Detektivsko dejavnost lahko opravlja pravna ali fizična oseba, ki ima kot poslovni
subjekt v Poslovnem registru Slovenije vpisano detektivsko dejavnost, ima v
delovnem razmerju detektiva in zavarovano odgovornost za škodo (3. člen ZDD-1).
Med najpogostejša delovna področja detektivov sodijo (Škrabar et al., 2011):
o obdelava podatkov, in sicer zbiranje ter posredovanje zbranih podatkov
naročniku detektivske storitve, najpogosteje v obliki pisnega poročila;
o vročanje pisemskih in drugih pošiljk naslovnikom;
o svetovanje na področju preprečevanja kaznivih ravnanj;
o načrtovanje in izvajanje zaščite poslovnih skrivnosti, informacijskih sistemov,
ekonomskih in osebnih podatkov.
7.2 Taktika in metodika delovanja detektivov
7.2.1 Pridobivanje informacij od oseb
Detektivu je na podlagi upravičenja zbiranja podatkov od oseb ali iz javno dostopnih
virov (ZDD-1, 28. člen) omogočeno, da lahko informacije in podatke pridobiva
neposredno od osebe, na katero se določeni podatki nanašajo ter od drugih oseb, ki s
51
podatki razpolagajo. Ob tem mora detektiv zadostiti pogoju, da oseba, ki razpolaga z
določenimi podatki, le te posreduje prostovoljno in jo mora s tem dejstvom tudi
predhodno seznaniti.
Pri svojem delu mora detektiv slediti obsegu pridobljenega pooblastila s strani
svojega naročnika. Dobiti pomembne in verodostojne informacije, ki bodo koristile
naročniku je zapleten proces in od detektiva zahteva veliko mero znanj, izkušenj,
strokovnosti in iznajdljivosti.
Detektiv, ki določeno osebo izprašuje, se mora znati prilagoditi dani situaciji, mora
biti pripravljen odzvati se na reakcije sogovornika in se s spremembami vedenja,
barvo in tonom glasu, ter obraznih mimik in kretenj osredotočiti na potek intervjuja
z dotično osebo.
Med intervjujem mora biti detektiv zelo pozoren na vse »odzive spraševane osebe, ne
samo na verbalne odgovore, ampak tudi na neverbalno komunikacijo, na njeno
vedenje med samim pogovorom, potezah na obrazu in oblačilih, ki jih intervjuvani
nosi, ton odgovora in podobno, saj mu lahko upoštevanje neverbalne komunikacije,
ki se vzpostavi med spraševalcem in vprašancem, prikaže verbalni odgovor v pravi
obliki.« (Vogrinc, 2008: 100)
Pomembnost intervjujev povzema Burgess, ki pravi, da je »intervju priložnost za
raziskovalca, da prodre globoko, da odkrije nove ključne točke, odpre nove
razsežnosti nekega problema in si zagotovi jasna, natančna, vseobsežna spoznanja,
zasnovana na osebni izkušnji.«(Burgess v Esterbay - Smith et al., 2005: 113)
Pred izvedbo intervjuja, katerega namen je pridobiti pomembne informacije od oseb,
ki z določenimi podatki razpolagajo in so jih pripravljene prostovoljno posredovati
detektivu, je potrebno samo načrtovanje izvedbe intervjuja, analiziranje pridobitve
želenih informacij, izdelava taktičnega okvirja (uporaba ustreznih taktik v
intervjuju), zagotovitev ustreznega časa in kraja14 izvedbe intervjuja, preučitev
osebnostnih lastnosti spraševanca in način vodenja intervjuja ter postavljanje
ustreznih vprašanj.
Razpolaganje s širokim spektrom znanj in veščin, ki jih detektiv pridobi tekom
izobraževanja in usposabljanja za potrebe pridobitev licence ter pri izvajanju svojih
14 Dogovorjeni časovni termin mora ustrezati spraševani osebi, da le ta ne bo preveč obremenjena ali utrujena, saj v tem primeru lahko privede do izkrivljenih in delnih informacij. Prav tako je pomemben kraj izvedbe intervjuja, saj je za uspešnost bistveno, da se oseba počuti varno (njen osebni prostor- dom ali podobno).
52
upravičenj, je nujno za uspešno interakcijo z osebami, od katerih želi pridobiti
uporabne informacije. Minimalne standarde znanj, ki jih detektiv mora obvladati pri
zbiranju informacij od oseb, so opredeljeni že v samem programu usposabljanja za
detektiva (Ministrstvo za notranje zadeve, 2010), kjer se od kandidata pričakuje, da:
o razume razliko v zbiranju informacij od osebe, na katero se podatki nanašajo,
in drugih oseb;
o upošteva načelo prostovoljnosti;
o pozna zbiranje informacij kot intervju;
o osvoji osnovna pravila vodenja razgovora in razume psihološke zahteve za
učinkovito in korektno izvedbo razgovora;
o prepozna najpogostejše napake pri ocenjevanju ljudi, ki lahko vplivajo na
potek razgovora;
o upošteva specifičnost zbiranja informacij od otrok in mladoletnikov;
o pozna zbiranje informacij od priprtih oseb in oseb na prestajanju zaporne
kazni;
o pozna možnosti in pogoje za uporabo poligrafa.
Detektiva bi lahko opredelili kot vsestransko osebo, ki obvladuje širok spekter znanj.
Najpomembnejši sklopi znanj, ki jih mora poznati in razumeti nedvomno
predstavljajo pravna ureditev detektivske dejavnosti, kriminalistična tehnika,
kriminalistična metodika in vpogled v kriminalistično tehniko. Nadalje mora obvladati
področja kaznivih dejanj, prekrškov s poudarkom na kazenskem pravu (splošni in
posebni del) ter kazenski postopek. Seznanjen mora biti z osnovami pravosodnega
sistema, javne uprave in upravnega postopka. Za zagotavljanje pravic posameznikov
in etičnega ravnanja mora poznati etiko svojega dela, človekove pravice in temeljne
svoboščine, ter obvladati komunikacijske veščine, ki so ključnega pomena za
uspešnost njegovega delovanja.
Prav tako je razumevanje in poznavanje pravnih vsebin neizogibno, saj se pri svojem
delu detektiv nenehno srečuje s pravnimi področji. Tu so mišljena znanja s področja
obligacijskega prava, stvarnega prava, gospodarskega prava, izvršilni postopek,
upravni postopek, pravdni postopek, družinsko in dedno pravo, odškodninsko pravo,
kazensko pravo.
53
7.2.2 Pridobivanje informacij iz evidenc
Zakon o detektivski dejavnosti v prvem odstavku 25. člena določa, da detektiv
opravlja dejavnosti izključno na podlagi pisnega pooblastila, iz katerega je razvidno
področje zbiranja informacij iz ZDD-1, namen zbiranja informacij in obseg danega
pooblastila. Iz navedene določbe izhaja predvsem, da detektiv samostojno, brez
pisnega pooblastila naročnika, ne more delovati. To izhaja tudi iz drugega odstavka
29. člena ZDD-1, v katerem zakon določa obliko in vsebino vložitve zahteve za
posredovanje podatkov – pisno pooblastilo.
Detektiv sme na podlagi pisnega pooblastila stranke od upravljavcev zbirk podatkov
zahtevati sledeče podatke (prvi odstavek 29. člena ZDD-1):
o iz evidence registriranih vozil: registrsko označbo, podatke o lastnikih in
podatke o vozilu;
o iz registra stalnega prebivalstva in centralnega registra prebivalstva: podatke
o osebnem imenu, datumu rojstva, enotni matični številki občana,
državljanstvu, času in kraju stalnega in začasnega prebivališča;
o evidence zavarovancev: podatke o zaposlitvi, delodajalcu, delovnem mestu in
prejšnjih zaposlitvah;
o slovenskega ladijskega registra in registra zrakoplovov: podatke o plovilih in
lastnikih.
Detektiv pridobiva podatke za stranko, ki ga je najela oziroma pooblastila za njihovo
pridobivanje. Lahko trdimo, da je hkrati strankin zastopnik in pooblaščenec. Svoje
delo namreč opravlja v imenu stranke in na njen račun.
»Med njima obstaja mandatno razmerje posebne vrste. Posebno je zato, ker je
največkrat zaupne, celo intimne narave, saj detektiv po sklenitvi pogodbe izve
marsikatero strankino osebno, družinsko ali poklicno skrivnost.« (Vlada Republike
Slovenije, 2012).
Detektiv mora zahtevi za pridobitev podatkov na podlagi 29. člena ZDD-1 obvezno
priložiti fotokopijo pooblastila, kot to določa drugi odstavek 29. člena ZDD-1, in sicer
ne glede na to, ali detektiv te podatke zahteva pisno ali ustno. Upravljavec zbirk
podatkov je dolžan detektivu podatke posredovati najkasneje v roku 15 dni od
prejema zahteve. Na podlagi 22. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov- ZVOP
(2007), mora upravljavec osebnih podatkov proti plačilu stroškov posredovanja (razen
izjem v zakonu), posredovati osebne podatke uporabnikom osebnih podatkov ali
upravičencu, ki izkaže pravni interes.
54
7.2.3 Pridobivanje informacij iz sodnih in upravnih spisov
Pregledovanje in prepisovanje spisov ter spremljanje postopka opredeljuje v 150.
členu ZPP-UPB3 (2007), kjer je navedeno, da imajo stranke pravico pregledovati in
prepisovati spise pravd, v katerih so udeležene. Spis v elektronski obliki imajo
stranke pravico pregledovati in prepisovati tudi v elektronski obliki v informacijskem
sistemu, v katerem mora stranka svojo istovetnost dokazati s svojim kvalificiranim
potrdilom za elektronski podpis. Ostalim osebam, pa se vpogled in prepis posameznih
spisov dovolijo, če imajo za to opravičeno korist.
Detektivu vpogled in prepis podatkov iz sodnih in upravnih spisov dovoljuje določilo
3. odstavka 29. člena ZDD-1, ki pravico detektiva navezuje na izpolnjevanje pogoja,
da ima po zakonu to pravico, ki ureja to področje tudi stranka, ki je detektiva
pooblastila.
Pravico do pregledovanja dokumentov zadeve omogoča tudi 82. člen Zakona o
upravnem postopku- ZUP (1999 in 2005), kjer se lahko dokumenti na stroške stranke
lahko prepišejo ali preslikajo, ob tem, da se za dokument upoštevajo tudi podatki iz
informatiziranih evidenc ter ostali podatki in zapisi v elektronski obliki. Omejitev
dostopa do podatkov je vezana na zapisnike o posvetovanju in glasovanju ter osnutki
odločb, kjer se ti dokumenti ne morejo pregledovati, niti prepisovati.
7.2.4 Pridobivanje informacij v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru
»Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o
pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami« (Vrhovno
sodišče Republike Slovenije, 2012). Za vodenje zemljiške knjige so pristojna okrajna
sodišča, obsega pa:
o odločanje o vpisih
o opravljanje vpisov v glavno knjigo in
o vodenje zbirk listin.
V zemljiško knjigo se vpisujejo vse stvarne pravice na nepremičninah (npr. lastninska
pravica, hipoteka, zemljiški dolg, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena,
stavbna pravica).
Listine, ki so podlaga za vknjižbo so: zasebne listine, listine, sestavljene v obliki
notarskega zapisa, pravnomočne sodne odločbe, pravnomočne sodbe, pravnomočnost
55
sklepa o dedovanju, pravnomočnega sklepa iz postopka izvršbe na nepremičnino v
stečajnem postopku, druge pravnomočne oziroma dokončne odločbe sodišča oziroma
drugega državnega organa.
»Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so
vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« (Načelo
javnosti zemljiške …, 2012).
Zemljiška knjiga je sestavljena iz glavne knjige, zbirke listin in pomožnih registrov.
Glavna knjiga je primarni dokument, ki ga sestavljajo osnovne enote –
zemljiškoknjižni vložki.
Vsak zemljiškoknjižni vložek je sestavljen iz treh evidenčnih listov (Sestava zemljiške
knjige …, 2012):
o evidenčni list A, ki vsebuje podatke o nepremičnini;
o evidenčni list B, ki vsebuje podatke o lastninskih pravicah;
o evidenčni list C, ki vsebuje podatke o obremenitvah na nepremičnini (osebna
služnost, stvarna služnost, pravica stvarnega bremena, hipoteka,
zemljiškoknjižni dolg).
Učinkovanje vpisov pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi se začne od trenutka
prejema predloga za vpis, oziroma ko zemljiškoknjižno sodišče prejme listino, na
podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti. (Vrhovno sodišče RS, 2012)
Novela Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C), ki je
stopila v veljavo 1. 5. 2011, je vnesla bistveno novost celovite informatizacije vseh
procesov, povezanih z odločanjem o vpisih, ter uvedbo informatizirane zbirke listin15.
»Po tem zakonu je obvezno elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov in
vodenje elektronskega spisa. Zemljiška knjiga ima po novem javni značaj, kjer je
preko spletnega portala e-Zemljiška knjiga vsakomur, ob pogoju registracije kot
uporabnik, omogočen brezplačen dostop in računalniški izpis« (Brezplačna zemljiška
knjiga …, 2012). Zemljiška knjiga se vodi po katastrskih občinah.
V zemljiško knjigo, ki predstavlja pravno evidenco nepremičnin, se vpisujejo
nepremičnine, pravice glede teh nepremičnin, imetniki pravic in pravna dejstva.
Zemljiški kataster pa predstavlja stvarno evidenco, v katero se evidentirajo podatki o
nepremičninah in imetnikih lastninske pravice na njih. Določeni podatki v obeh
15 Gre za tako imenovano elektronsko zemljiško knjigo.
56
navedenih zbirkah se podvajajo, zato je posledično omogočeno povezovanje obeh
evidenc. (Ornik, 2010)
»Zemljiški kataster16 je temeljna nepremičninska evidenca o zemljiščih, pri čemer je
najmanjša enota v pravnem prometu z zemljišči parcela.« (Wikipedija, 2012).
Delovanje e-zemljiškega katastra zagotavlja Geodetska uprava Republike Slovenije,
ki skrbi za dostop, vodenje, vzdrževanje in obdelavo podatkov. Elektronski dostop do
zemljiškega katastra je brezplačen, namenjen je za uporabo geodetskih podatkov v
upravnih postopkih, sodnih postopkih in kot informativne narave zainteresirani
javnosti.
Slika 1: Prikaz zemljiškega katastra v PISO (vir: geoprostor.net)
Detektiv lahko skladno z Zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1, 27. člen)
pridobiva podatke iz javno dostopnih virov. V teh primerih gre za informacije javnega
značaja, ki so po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, 2003),
prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam, ter jih »ima vsak prosilec na svojo
zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi
na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski izpis.« (ZDIJZ,
5. člen).
Detektiv ima tako pravico iz zemljiške knjige pridobiti podatke, ki so v njej vpisani in
se navezujejo na (Ferlan, 2005: 227): 16 »Zemljiški kataster je temeljna uradna evidenca o zemljiščih. V zemljiškem katastru so vpisani podatki glede zemljišč, in sicer lega, oblika, površina, mere, katastrski razred in podatki o lastnikih zemljišč. To je strnjeno zemljišče z evidentirano mejo in določeno številko, ki leži znotraj katastrske občine ter pripada istim lastnikom. Pravno varovanje nepremičnin v njihovem obsegu, glede na evidenco zemljiškega katastra, zagotavlja zemljiška knjiga.« (Prostorski informacijski sistem …, 2012).
57
a) Nepremičnine
o zemljiška parcela (prostorsko odmerjen del zemeljske površine)
o objekt (stavba ali gradbeni inženirski objekt) oziroma njegov posamezen del,
če zakon določa, da je lahko samostojen predmet stvarnih pravic
b) Stvarne pravice
o lastninska pravica;
o hipoteka, zemljiški dolg;
o služnostna pravica;
o pravica stvarnega bremena in
o stavbna pravica.
c) Obligacijske pravice
o pravica prepovedi odtujitve oziroma obremenitve, če je nastala na podlagi
pravnega posla lastnika ob izpolnjevanju določenih pogojev;
o zakupna ali najemna pravica;
o predkupna oziroma odkupna pravica, če je nastala na podlagi pravnega posla;
o posebne pravice uporabe javnega posla;
d) Pravna dejstva
o zaznamba osebnih stanj in zaznamba stečaja: začetek sodnega postopka glede
imetnika pravice na nepremičnini;
o zaznamba vrstnega reda: pravni posel zemljiškoknjižnega lastnika, s katerim
se varuje vrstni red pridobitve lastninske pravice oziroma hipoteke;
o zaznamba odpoklica terjatve: odpoklic terjatve, ki je zavarovana s hipoteko;
o zaznamba hipotekarne tožbe: vložitev hipotekarne tožbe;
o zaznamba spora: vložitev tožbe ali drugega procesnega dejanja, s katerim se
začne sodni postopek glede pridobitve, prenehanja oziroma spremembe
pravic na nepremičnini, če zakon o zemljiški knjigi določa, da se začetek tega
postopka vpiše v zemljiško knjigo;
o zaznambo izvršbe: sklep o izvršbi na nepremičnino;
o zaznamba prepovedi odtujitve/obremenitve nepremičnine: pravna dejstva
glede prepovedi imetniku pravice na nepremičnini razpolagati s to pravico;
o zaznamba izrednega pravnega sredstva: vložitev izrednega pravnega sredstva
v sodnem postopku, ki teče glede nepremičnine.
Z informatizacijo zemljiške knjige je možen vpogled in pridobitev želenih podatkov iz
zemljiške knjige v elektronski obliki.
58
Prav tako lahko detektiv pridobiva podatke na podlagi elektronskega dostopa do
zemljiškega katastra, na spletni strani Geodetske uprave Republike Slovenije ali
Prostorskem informacijskem sistemu občin (PISO). V zemljiškem katastru lahko
detektiv pridobiva informacije o parcelni številki, parcelni meji, površini
nepremičnine, lastniku17 zadevne nepremičnine, dejanski rabi, boniteto zemljišča in
zemljišče pod stavbo18.
7.2.5 Zbiranje informacij iz sodnega registra
»Sodni register je javna sodna evidenca gospodarskih oziroma z zakonom predpisanih
subjektov, namenjena varnosti poslovanja«. Sestavlja jo glavna knjiga (register v
ožjem pomenu besede), zbirka listin in pomožne knjige. Danes se vodi računalniško
kot centralna informatizirana baza podatkov. (Sodni register okrožnega…, 2012)
Sodni register vodijo okrožna sodišča. V register se vpisujejo podatki v zvezi z
gospodarskimi družbami (akt o ustanovitvi, firma, sedež, pravno organizacijska
oblika, višina osnovnega kapitala, družbeniki, zastopnik, prenehanje družbe itn.)
Po uveljavitvi sprememb Zakona o sodnem registru (ZSReg-B, 2007) in Zakona o
gospodarskih družbah (ZGD-1-UPB, 2009) se dejavnosti ne vpisujejo več v sodni
register ampak samo v Poslovni register Slovenije. S 1. 2. 2008 je postala centralna
informatizirana baza sodnega registra sestavni del Poslovnega registra, ki ga upravlja
Agencija za javnopravne evidence (AJPES). Sama sestava Poslovnega registra
Slovenije je razvidna iz priložene slike. Zakon o Poslovnem registru Slovenije namreč
določa, da se v Poslovni register Slovenije vpišejo le tiste dejavnosti, ki jih družba
dejansko opravlja in pomenijo pomemben del poslovanja družbe, zato vpisovanje
drugih dejavnosti »na zalogo« ni dovoljeno.
17 Na podlagi 77. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE, 2000) »ni mogoče zahtevati podatka o tem, katere parcele, stavbe oziroma dele stavb ima v lasti posamezna fizična ali pravna oseba«. Po določbah 114. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin lahko »vsakdo, ki ima pravico vpogledati v podatke in pridobiti podatke iz javnih evidenc …, glede lastnika pridobi le podatke o imenu in priimku, naslovu stalnega prebivališča ter o letnici rojstva.« 18 Zemljišče pod stavbo po definiciji »obsega zemljišče določeno kot navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnino. Z določitvijo zemljišča pod stavbo se evidentira zemljišče pod stavbo v zemljiškem katastru.« (Določitev zemljišča pod…, 2012)
59
Slika 2: Prikaz sestave poslovnega registra Slovenije (vir: Ajpes.si)
Detektiv lahko skladno s 7. členom ZSReg pridobiva podatke, ki so o posameznem
subjektu vpisani v sodni register in ima brezplačen dostop do določenih listin.
»Predvsem gre za podatke o zadnjem čistopisu statuta delniške družbe ali družbene
pogodbe družbe z omejeno odgovornostjo, zapisnikov skupščine delniške družbe, ki
so bili v zadnjem letu predloženi sodnemu registru zaradi objave, ter listin, ki so bile
v zadnjem letu pred objavo vpisa priložene predlogu za vpis združitve ali delitve v
sodni register, če je sodišče na podlagi tega predloga dovolilo vpis združitve ali
delitve v sodni register.« (Informacijski pooblaščenec, 2009)
Z vpogledom v aplikacijo elektronski Poslovni register Slovenije lahko detektiv
pridobiva podatke o naslednjih enotah Poslovnega registra RS:
o gospodarske družbe (osebne in kapitalske);
o samostojni podjetniki posamezniki;
o praven osebe javnega prava;
o pravne osebe zasebnega prava;
o društva;
o fizične osebe, ki opravljajo s predpisom določene dejavnosti;
o podružnice in drugi deli poslovnih subjektov;
o glavne podružnice tujih poslovnih subjektov ter
o druge enote.
60
O teh gospodarskih subjektih so v zbirkah na voljo različni registrski podatki in sicer
so to identifikacijska številka (matična številka podjetja), firma, naslov sedeža,
davčna številka gospodarskega subjekta, podatki o zastopnikih in njihovih
ustanoviteljih, podatki o številkah transakcijskih računov, akti o ustanovitvi, vrsta
lastnine, vrsta dejavnosti, status poslovnega subjekta, podatki o začetku postopka v
skladu z zakonom, ki ureja postopek prisilne poravnave, stečaj ali likvidacije; ter
ostale zbirke podatkov, ki so razvidne iz slike št. 2. (prikaz sestave Poslovnega
registra Slovenije). (Agencija Republike Slovenija za javnopravne evidence in
storitve- AJPES, 2012).
7.2.6 Pridobivanje informacij na medmrežju in ostalih bazah
Detektiv pri svojem delu uporablja najrazličnejše metode in sredstva za pridobivanje
uporabnih informacij in podatkov, s katerimi bi prišel do želenega cilja. Iskanje
informacij v podatkovnih zbirkah, ki so javno dostopne na internetu zajema večje
število javnih baz podatkov, AJPES, PIRS, PISO, IBON, register transakcijskih računov,
Poslovni register Slovenije, baze podatkov GURS, telefonski imeniki, ter javno
dostopne informacije v časopisih, televiziji, radiu.
Internet je postal ogromna baza podatkov, ki detektivom omogoča zakonito zbiranje
podatkov ne glede na meje in brez skrbi, da bi kršil zakonske predpise države, iz
katere podatki izvirajo. Velika prednost pridobivanja podatkov na medmrežju je
zagotovo ekonomičnost (poceni pridobljene informacije) in hitrost pridobitve
podatkov, saj detektiv ob ustreznem znanju o uporabi interneta, lahko pridobi veliko
koristnih informacij, ki vodijo do uspešno zaključene naloge. Včasih, ko informacijska
doba še ni bila ustrezno razvita, je bilo potrebno opraviti velike razdalje, da se je
pridobilo uporabne informacije. Sedaj pa so informacije tako rekoč na dlani, le
poiskati jih je potrebno znati in iz njih izluščiti tiste, ki so bistvene in koristne za
nadaljnje delo.
Pomembnost interneta se odraža tudi v sami komunikaciji, saj lahko imetništvo
elektronskega poštnega predala pomeni obdržanje stranke. Od hitrosti odgovora je
namreč lahko odvisen tudi podpis pogodbe za novo poslovno sodelovanje
(Enchelmaier, 2001).
61
7.2.7 Osebna zaznava in uporaba tehničnih sredstev
»Pri osebni zaznavi gre za osnovno upravičenje detektiva, ko ta pri pridobivanju
informacij uporabi svoja čutila (vid, vonj in sluh). To lahko počne samo tako, da ne
posega v posameznikovo zasebnost in ne pomeni poseg v človekove pravice.« (Perko
in Perko, 2008)
Detektiv ima upravičenje osebne zaznave oseb, katere so predmet pridobivanja
informacij in dokaznih sredstev za potrebe naročnika, v skladu z zakonskimi določili.
Pridobivanje informacij z neposrednim osebnim zaznavanjem lahko izvaja na javnih
krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in
prostorov, ki so vidni z javno dostopnega mesta. »Pri tem ne sme posegati v zasebni
zaprti prostor in zasebni prostor, ki ga je posameznik s postavitvijo kakršnekoli
ograje, prepreke ali razvidne oznake oziroma opozorila ločil od javnega in na ta
način navzven nakazal, da gre za zasebni prostor.« (30. člen ZDD-1).
Pri osebni zaznavi mora detektiv delovati na nemoteč način, da ne vznemirja
opazovane osebe. Kot omenja Dvoršak (2006: 85) je »nemoteč način opazovanja
takrat, kadar opazovana oseba ne zazna, da je opazovana«.
Pri izvajanju osebne zaznave lahko detektiv skladno z ZDD-1 uporablja naprave za
slikovno snemanje v okviru naloge iz pooblastila, ob pogoju da je to nujno potrebno
za zavarovanje tako zbranih dejstev. Pri svojem delu uporablja naprave za zvočno
snemanje (diktafone), pripomočke za slikovno snemanje (fotoaparat), ter druge
pripomočke za zavarovanje dokazov in sledi. Ob tem je potrebno paziti, da naprave
za zvočno snemanje lahko uporablja le na podlagi jasno izkazane pisne ali zabeležene
ustno izražene privolitve osebe, glede katere se bo naprava za zvočno snemanje
uporabila.
62
7.3 Detektiv v vlogi pooblaščenca stranke pred sodiščem
Stranke smejo na podlagi 86. člena ZPP-UPB3 opravljati pravdna dejanja pred
sodiščem osebno ali po pooblaščencu19. Sodišče ima možnost zahtevati, da se stranka
sama izjasni o dejstvih, kadar je to nujno potrebno za razjasnitev določenih dejstev
navedenih tekom sodnega postopka. Stranka, ki je s pooblastilom prenesla svoje
pravice in dolžnosti v postopku na pooblaščenca, ima v postopku vedno pravico priti
pred sodišče in se izjaviti poleg svojega pooblaščenca.
Pravni učinek opravljenih pravdnih dejanj pooblaščenca, ki jih na obravnavi opravi v
mejah pooblastila20, je enakovreden dejstvu, kot da bi enako dejanje opravila
stranka sama (92. člen ZPP-UPB3). Stranki je skladno s 93. členom istega zakona
omogočen preklic ali sprememba izjave svojega pooblaščenca na naroku, na katerem
je bila le ta dana.
Kadar iz pooblastila ni razviden obseg pravic pooblaščenca, sme opravljati
pooblaščenec, ki ni odvetnik, s takim pooblastilom opravljati vsa procesna dejanja,
pri čemer veljajo omejitve (96. člen ZPP-UPB3) 21 in sicer morajo imeti vedno izrecno
pooblastilo za:
o umik tožbe;
o pripoznanje tožbenega zahtevka;
o odpoved tožbenemu zahtevku;
o sodno poravnavo;
o odpoved ali umik pravnega sredstva;
o prenos pooblastila na drugega.
Pooblastilo mora biti dano v pisni obliki in ga mora pooblaščenec predložiti pri prvem
procesnem dejanju (98 . člen). Prenehanje pooblastila se lahko izvede na način, da
19 »Pooblaščenec je oseba, ki v imenu in na račun strank v mejah pooblastila opravlja pravdna dejanja« (Zastopanje v pravdi …, 2012) 20 Obseg pooblastila določi stranka, kakor tudi lahko pooblaščenca pooblasti samo za določena ali pa vsa pravdna dejanja (94. člen ZPP-UPB3). 21 Iz navedenih omejitev izhaja, da je pooblaščenec stranke (ki ni odvetnik), kateri v pooblastilu nima natančneje opredeljenih pravic, pri zastopanju stranke na sodišču deprivilegiran s pooblaščencem, ki je odvetnik. Kajti na podlagi 95. člena ZPP-UPB3 ima odvetnik pravico »opravljati vsa pravdna dejanja, zlasti pa vložiti tožbo, jo umakniti, pripoznati tožbeni zahtevek ali se mu odpovedati, skleniti sodno poravnavo, vložiti redno pravno sredstvo, se mu odpovedati ali ga umakniti ter predlagati začasne odredbe, prenesti pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblastiti drugega odvetnika za posamezna pravdna dejanja«.
63
ga stranka prekliče, ali pa ga pooblaščenec odpove in se mora njegov preklic oziroma
odpoved naznaniti sodišču pred katerim poteka sodni postopek.
Za pooblaščenca se lahko imenuje (87. člen) vsak, kdor je popolnoma poslovno
sposoben22 in sicer lahko stranko taka oseba zastopa pred okrajnimi sodišči, medtem
ko velja, da sme stranko pred okrožnim23, višjim in Vrhovnim sodiščem zastopati le
pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
Posledično lahko ugotovimo, da formalno oseba, ki je detektiv z veljavno licenco
DeZRS in ima skladno z ZDD-1 upravičenje pridobivanja in zbiranja dokaznega gradiva
in dejstev, potrebnih za zavarovanje pravic svojih strank pred pravosodnimi in
drugimi organi, izpolnjuje formalne pogoje pooblaščenca stranke v postopku pred
okrajnim sodiščem.
Glede na dejstvo, da se za opravljanje detektivskega poklica odloča večje število
posameznikov s končano visoko ali univerzitetno izobrazbo pravne smeri, se pojavi
dilema, ali lahko ta oseba stranko na podlagi pooblastila zastopa pred okrožnim,
višjim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Formalne pogoje, ki jih določa
zakon, lahko izpolnjujejo tudi detektivi, če imajo opravljen pravniški državni izpit
ter izpolnjuje osnovne zahteve glede popolne poslovne sposobnosti. V tem primeru bi
lahko pritrdili, da gre za osebo, ki je lahko pooblaščenec stranke tudi pred okrožnimi
in višjimi sodišči. Pri vlaganju izrednih pravnih sredstev, pa velja omejitev, da je
pooblaščenec izključno odvetnik ali odvetniška družba, kar detektivom preprečuje
izvajanje pooblastila v celoti.
K odgovoru na vprašanje ali je lahko detektiv pooblaščenec stranke v postopku pred
sodiščem nam bodo, poleg dosedanjih ugotovitev v nalogi, pomagale tudi ugotovitve
raziskave, ki je predstavljena v naslednjem poglavju.
22 »Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da z dejanji lastne volje nase prevzema pravice in obveznosti ter se pravno relevantno zavezuje. Gre za sposobnost osebe, da more imeti za pravna dejanja potrebno voljo oziroma da more z lastnimi dejanji ustanavljati, spreminjati, prenašati ali ukinjati pravice in obveznosti.« (Jerovšek et al., 2004: 192) Popolno poslovno sposobnost oseba pridobi z »dopolnjenim 18. letom starosti ali sklenitvijo zakonske zveze (pred 18. letom starosti) ter če je roditelj in skladno s posebnimi razlogi (po sklepu sodišča)«. (Splošni del civilnega…, 2005). 23 Če stranke v postopku pred okrožnim sodiščem ne zastopa pooblaščenec v skladu z zakonom in le ta vloži tožbo po pooblaščencu, ki ne izpolnjuje pogojev iz 87. člena ZPP-UPB3, sodišče stranki s sklepom naloži, da v roku največ 15 dni imenuje pooblaščenca skladno z zakonom, ali poda izjavo, da se bo zastopala stranka sama. Neizpolnjevanje naloženih obveznosti s strani sodišča ima za posledico zavrženje tožbe, kot nedovoljene (88. člen).
64
8 Analiza raziskave o vlogi detektiva v civilno pravdnih
postopkih
8.1 Opis vzorca in metode
Za potrebe raziskave smo na podlagi ugotovitev v nalogi in postavljenih hipotez,
izdelali dva vprašalnika.
Prvi vprašalnik je bil namenjen detektivom in je vseboval 10 vprašanj odprtega
tipa24, kar je pomenilo, da so udeleženci prosto in s svojim izrazoslovjem zapisali
svoje mnenje oziroma stališče o obravnavani tematiki v vsakem vprašanju. V
raziskavi je sodelovalo skupno devet detektivov, od tega so bile tri detektivke in šest
detektivov. Vprašalnik je vseboval več vsebinskih sklopov in sicer:
o prenos trditvenega in dokaznega bremena iz stranke na detektiva;
o način dela detektivov za potrebe civilno pravdnih postopkov;
o kvantitativni in vsebinski obseg upravičenj za potrebe civilnih sporov in
morebitne izboljšave;
o vpliv angažiranja detektiva in pomen za uspešnost postopka pred sodiščem;
o zadovoljstvo strank z opravljenim delom detektivov (po mnenju detektivov);
o obseg delovanja detektivov v civilnih sporih;
o vloga detektiva kot pooblaščenca stranke na sodišču;
o oblike civilnih sporov, v katerih so detektivi angažirani;
o sodelovanje odvetnikov in detektivov;
o usposobljenost detektivov za izvedbo upravičenj v civilnih sporih njihovih
naročnikov.
Drugi vprašalnik je bil namenjen odvetnikom, ki za potrebe zastopanja svojih strank
pred sodišči, ki odločajo v civilnih sporih, sodelujejo z detektivi oziroma strankam
priporočijo najem detektiva. V raziskavi so sodelovali štirje odvetniki. Vprašalnik je
bil sestavljen iz štirih vprašanj odprtega tipa, ki so zajela bistvo sodelovanja
odvetnikov in detektivov za potrebe civilnih sporov njihovih naročnikov. Vprašalnik je
bil razdeljen v vsebinske sklope:
24 »Odprta vprašanja imajo prednost, da lahko vprašani nanje odgovori povsem tako, kot on misli, oziroma kot je njegovo prepričanje. V tem kontekstu pri odprtih vprašanjih pridobimo bolj poštene odgovore, saj spraševani odgovarja v smeri, ki mu je najbolj pomembna in način oziroma z besedami, ki so mu najbližje in najbolj odsevajo njegovo stališče. Zato so odprta vprašanja dragocena, kadar je naš namen prav to, da zberemo zelo različne možne odgovore na neko vprašanje.« (Kavčič, 2012)
65
o sodelovanje odvetnikov z detektivi in vloga detektiva pri pridobivanju
dokaznih sredstev;
o detektiv v vlogi pooblaščenca na sodišču v civilno pravdnem postopku;
o izkušnje odvetnikov z detektivi v civilnih sporih;
o ustreznost usposobljenosti detektivov za potrebe pridobivanja dokaznih
sredstev v civilnih sporih.
Za raziskovalno metodo obeh vprašalnikov, smo uporabili obliko spletne raziskovalne
metode, t.i. asinhroni spletni intervju25. Potencialno sodelujočim osebam smo na
podlagi pridobljenih kontaktov in seznanitvijo z raziskavo, na naslove elektronske
pošte posredovali vprašalnik, s spremnim dopisom, kjer smo navedli namen raziskave
in področje uporabe pridobljenih podatkov. Ko smo od intervjuvancev pridobili
odgovore, smo se osredotočili na obdelavo odgovorov s postopkom iskanja skupnih
imenovalcev večjemu številu podobnih odgovorov. Podobne odgovore smo združili v
posamezne sklope in jih ustrezno povezali v smiselno celoto. Nato smo obdelane
ugotovitve ustrezno interpretirali in predstavili v nalogi.
8.2 Izsledki raziskave z interpretacijo rezultatov
8.2.1 Izsledki intervjujev z detektivi
Za intervjuje smo zaprosili detektive, ki delujejo samostojno ali so zaposleni v
detektivskih družbah. Vprašalnik smo razposlali na večje število spletnih naslovov, in
prejeli 9 izpolnjenih vprašalnikov. V intervjuju so sodelovale 3 detektivke in 6
detektivov.
Na podlagi ZDD-1 (26. člen) imajo detektivi kot pomembno pridobitev zapisano
upravičenje pridobivanja informacij o dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za
zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči in drugimi
organi, ki v postopkih odločajo o teh pravicah. Skladno s potekom pravdnega
postopka je v civilnih sporih stranka, ki je udeležena v postopku pred pristojnimi
sodišči tista, na kateri je dolžnost dokazovanja oziroma t.i. trditveno in dokazno
breme.
25 Wikipedija definira asinhroni spletni intervju kot »zavzemanje mnogo metodoloških vprašanj, ki so vstala iz tradicionalnega intervjuja in se prenesejo na spletnega«. Gre za spletni intervju opravljen preko e-pošte.
66
Da bi izvedeli, kaj detektivi menijo o prenosu pravic s strani stranke na detektiva, ter
katere so najpogostejše oblike dela za potrebe civilnih sporov svojih naročnikov, smo
zastavili naslednje vprašanje:
»Detektivu je na podlagi ZDD-1 dovoljeno pridobivati informacije in podatke o
dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in
upravičenj stranke pred sodišči. Ali detektiv lahko v celoti namesto stranke pridobi
dokazna sredstva (tu je mišljen prenos trditvenega in dokaznega bremena iz stranke
na detektiva) za njen postopek in katere metode in taktike dela so najpogostejše za
potrebe civilnih sporov pred sodišči?«
V pooblastilnem razmerju gre za prenos pravic posameznika na detektiva. Vendar pri
prenosu pravic veljajo omejitve, kjer je celovitost pooblastila po mnenju detektivov
omejena, saj lahko:
o osebe na detektiva prenesejo samo toliko pravic, ki pripadajo strankam v
posamezni konkretni zadevi;
o stranka mora za prenos pooblastila izkazati javni interes;
o dokazovanje na sodišču naj bi bilo praviloma na stranki (detektiv le zbira
procesno gradivo).
Detektivi menijo, da so pri zbiranju dokaznega gradiva in dokaznih dejstev za
potrebe svojih naročnikov, pri izvajanju pooblastilnega razmerja ovirani z:
o neažurnimi uradnimi evidencami ( stalno in začasno evidentirano bivališče v
Centralnem registru prebivalstva se ne ujema z dejanskim bivališčem oseb);
o določene podatke lahko pridobi le stranka osebno (razne institucije imajo
prepoved za posredovanje podatkov, primer mnenje o psihofizični sposobnosti
osebe);
o dolgotrajni postopki pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc (nemalokrat
zakonsko določen 15- dnevni rok)
o angažiranje detektiva le za pridobitev odločilnega dokaza v postopku, ostale
dokaze pa zbere stranka sama
o ob ugotovljenih nepravilnostih kršitelja (opazovane/nadzorovane osebe), se
pridobijo naknadne odobritve s strani zdravnikov (posledično privede do
neuspeha v sporu).
67
Za uspešno rešitev naloge, ki jo detektivu stranka zaupa s pooblastilom, se od
detektivov zahteva, da korektno, strokovno, profesionalno in učinkovito pristopijo k
zadani nalogi in pridobijo dokazna sredstva in dejstva, ki stranki v sporu omogočijo
lažje dokazovanje in posledično vplivajo na uspešnost dokaznega postopka in splošno
na uspeh v sporu. Za potrebe dokazovanja strank pred sodišči najpogosteje
pridobivajo materialne dokaze, ki jih delijo na:
o slikovno gradivo za zavarovanje dokazov;
o podatke o zaposlitvah posameznika;
o podatke o delu na črno posameznika;
o podatke o dejanskem bivališču osebe;
o listinske dokaze o premoženju osebe;
o izjave prič;
o izjave drugih oseb, ki bi o določeni stvari vedele kaj izpovedati;
o uradne izpiske iz javnih registrov
Da so lahko dokazi verodostojni pred sodiščem, in vzdržijo procesna opravila
nasprotne stranke v sporu (izpodbijanje navedb in dokazov z nasprotnimi dejstvi in
dokaznimi sredstvi) so po mnenju detektivov potrebna naslednja znanja (poleg
zakonsko določenih za pridobitev licence detektiva):
o poznavanje opravljanja razgovorov z osebami, pričami in drugimi subjekti
o poznavanje in spoštovanje pravnega reda in zakonskih predpisov s področja
njihovega dela in drugih pravnih virov, ki vplivajo na potek in način
opravljanja dela detektiva;
o strokovna usposobljenost za zbiranje dokaznega gradiva in dokaznih dejstev
(poznavanje metodike in taktike dela) in
o izkušnje o pomembnosti odločilnih dejstvih v posameznih postopkih.
Pridobivanje dokaznega gradiva in dejstev detektivi izvajajo na različnih področjih
svojega delovanja, kar zadeva delovanja za potrebe stranke v postopku pred
sodiščem, pa so izpostavili:
o delovne spore (zloraba bolniškega staleža delavca, kršitev neupravičene
pridobitve potnih stroškov za potrebe prevoza na delo in z dela, kršitev
konkurenčne prepovedi, alkoholiziranost na delovnem mestu);
o odškodninske spore (preverjanje zatrjevanih dejstev osebe, da nečesa ne
more opravljati, zaradi česar posledično zahteva odškodnino)
68
o izvršilne postopke (iskanje dejanskega bivališča osebe, vročanje sodne in
druge pošte, izogibanje oseb plačilu obveznosti; ugotavljanje statusa pravnih
subjektov in povezanih oseb)
o družinske spore (izogibanje plačilu preživnine, malomarno ravnanje z
mladoletnim otrokom v času stika- prepoved ali druga oblika varstva)
o iskanje anonimnih piscev; in
o sodelovanje na sodiščih v vlogi priče v postopku
Najpogostejše metode in taktike delovanja na področju civilno pravnih zadev za
potrebe naročnikov predstavlja nadzorovanje, kjer gre za sistematično in diskretno
opazovanje posameznika z namenom pridobiti podatke o njegovih aktivnostih. Med
nadzor detektivi uvrščajo terensko poizvedovanje z osebno zaznavo ter uporabo
tehničnih pripomočkov, ki služijo zavarovanju dokaznih dejstev in dokaznega gradiva.
Za potrebe nadzora detektivi predhodno preučijo posamezni primer in določijo
smernice poizvedovanja in delovanja na terenu. Sledi pridobivanje podatkov od oseb,
kjer je osrednja metoda opravljanje razgovorov (intervjujev) z osebami, ki bi lahko
dale pomembne informacije o predmetu preiskovanja ter pridobivanje podatkov iz
javno dostopnih virov, kjer si pomagajo z različnimi podatki iz uradnih evidenc, kot
so zemljiška knjiga, sodni in upravni spisi, sodni register. Pri svojem delu uporabljajo
javno dostopne vire, kot so spletno omrežje in brskalniki, javni mediji (časopisi,
televizija, telefonski imeniki, itn.), zakupljene evidence podatkov kot so Ibon, Ajpes,
in druge.
Ugotavljanje povezave med poizvedovalno dejavnostjo detektivov s pridobitvijo
ustreznih dokaznih sredstev za potrebe sporov pred sodišči svojih naročnikov, smo
ugotavljali s pričakovanjem uspešnosti v sporu, oziroma olajšanje uspešnosti v pravdi
zaradi vključitve detektiva. Omenjene korelacije smo zaobjeli z vprašanjem:
»Ali lahko stranka, ki najame detektiva za zbiranje dokaznega gradiva in dejstev za
potrebe civilnih sporov, upravičeno pričakuje uspeh v sporu? Je pot k uspehu v sporu
zaradi angažiranja detektiva lažja?«
Detektivi se v večini primerov strinjajo, da je zaradi njihovega angažiranja
naročnikom pot k uspehu v sodnih postopkih olajšana. Ob tem je bila izražena skrb za
pričakovan uspeh v sporu, saj detektivsko delo v sporu predstavlja le del procesnih
opravil, ki jih je potrebno izvesti za zagotavljanje pravic posameznika, ki jih le ta
69
ima v pravdnem postopku pred sodiščem. Izpostavljene so bile omejitve, ki ovirajo
olajšano pot k uspehu stranke v postopku. Stranki namreč nihče ne more zagotoviti
uspeha v pravdi, saj je sodišče neodvisen organ, ki meritorno odloča na podlagi
postopkovnih pravil in procesnih dejanj strank v postopku, na kar detektivi kot
udeleženci postopka ne morejo vplivati na celoten postopek. Navkljub znanju in
trudu detektiva za določeno stranko ni možno pridobiti dokazov v njeno korist, ker ti
ne obstajajo. Uspeh v sporu je tako odvisen od vsakega posameznega primera, kaj
lahko detektiv pridobi in česa ne more. Zato detektiv po mnenju večine sodelujočih v
raziskavi, ne more biti izključni garant za uspeh stranke v postopku. Na podlagi
pridobljenih mnenj je tako uspeh oziroma olajšanje poti k uspehu v sporu v primeru
vključitve detektiva odvisno od:
o prevzema primera po lastni presoji detektiva (ocenitev dejstva, da lahko
stranki v dotičnem primeru pomaga);
o izrabe finančnih sredstev, ki jih je stranka v določenem primeru pripravljena
vložiti;
o položaja stranke, ki ga ima v postopku (ali gre za toženo ali tožečo stranko,
oškodovanca, poškodovanca);
o zakonitosti zbiranja in pridobitve dokaznega gradiva in dokaznih dejstev;
o posameznega detektiva (strokovnost, iznajdljivost, izkušnje) ter
o presojanja dokaznega gradiva s strani sodišča (dopustnost izvedbe)
Z veliko verjetnostjo pa lahko detektiv olajša pot k uspehu, če so njegove dejavnosti
usmerjene v to, da na učinkovit in strokoven način pridobi razpoložljiva dokazna
sredstva. Zato naj bi detektiv po mnenju večine moral znati:
o analizirati in oceniti morebitno uspešnost posameznega primera (seznanitev s
primerom in prepoznati (ne)možnost uspeha za stranko);
o uporabiti medsebojno pomoč med detektivi, svetovanje in zaupanje, kadar
zahtevnost primera presega njegove kompetence;
o seznanjati stranko o bistvenih okoliščinah zadeve (kar lahko privede do
preusmeritve poteka preiskava- jo razširi, zmanjša ali prekine);
o iskati dokaze za ugotovitev objektivne resnice (stranko približati k
učinkovitejšemu načinu in krajšemu postopku);
o omogočanje nemotenega dela pravosodnih organov (npr. vročanje pošte)
70
»Zakonodajalec je opredelil upravičenja detektivov za potrebe civilnih sporov strank
pred sodišči. Kakšno je vaše stališče glede upravičenj, ali so le ta zadostna za
uspešno izvedbo naročila? Če bi imeli možnost vplivanja na razširitev upravičenj, kaj
bi spremenili?«
Upravičenja, ki jih detektivi v okviru opravljanja detektivske dejavnosti lahko
izvajajo na podlagi določbe opredeljene v 27. členu ZDD-1, v povezavi z 26. členom
ZDD-1, pomenijo temeljno izhodišče delovanja detektivov in hkrati zakonsko
izhodišče, kaj smejo v sklopu pooblastila opravljati v imenu in na račun stranke. Ker
gre v primeru upravičenja dokaznih sredstev in dejstev za noviteto v zakonski
opredelitvi, nas je v raziskavi zanimalo stališče detektivov do upravičenj in njihov
vpliv na izvedbo naročila za stranko. Nadalje smo želeli pridobiti mnenje o
morebitnih dopolnitvah in spremembah upravičenj, ob predpostavki, da bi lahko
vplivali na njihovo sprejetje.
Splošno stališče detektivov zajetih v raziskavi je, da so predpisana in zakonsko
opredeljena upravičenja zadostna v smislu potreb za pridobivanje dokaznega gradiva
in dejstev za primer civilnih sporov. Z uzakonitvijo osebne zaznave in dokumentiranja
pa naj bi bil opravljen pomemben korak v smislu zagotavljanja orodij detektivom.
Skupni so si v stališču, da je pravilno, da je detektivska dejavnost zaradi poseganja v
temeljne človekove pravice zakonsko regulirana dejavnost. Poleg splošne omejitve
omenjajo omejitve izvedbe upravičenj v izvršilnih postopkih (zakonska omejitev, npr.
ZDD-1 dovoljuje upravičenje pridobivanja podatkov o premoženju osebe, medtem ko
Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, 2007) dovoljuje le ob pravnomočnem sklepu o
izvršbi, ipd.), različnosti primerov ter neizkoriščenost uporabe vseh možnosti, ki so
detektivom na voljo (v sklopu zakonskih izhodišč).
Ovire pri izvajanju dodeljenih upravičenj detektivom predstavljajo pridobivanje
podatkov o dolžnikih in njihovem premoženju (Durs na podlagi zahteve s strani
detektivov, teh podatkov ne posreduje, Geodetska uprava in Zemljiška knjiga pa jih
posredujejo le na podlagi pravnomočnosti izvršbe). Gre za nedorečenost oziroma
neusklajenost zakonskih virov, saj naj bi detektiv na podlagi pravnega predpisa
določene podatke pridobil, drugi predpis pa mu to pravico odreka, če ne izkaže
ustreznega pravnega interesa svojega naročnika. Pri tem navajajo primere, ko tožbe
na sodišču niso vložene in sklepi o izvršbi niso pravnomočni, in zato ne razpolagajo s
temeljem za nekatere poizvedbe, ki jim jih podeljuje zakonodaja.
71
Za izboljšanje delovanja detektivske dejavnosti, v primeru, da bi na odločitve lahko
vplivali, predlagajo spremembe obstoječih upravičenj, kakor tudi razširitev
upravičenj, in sicer:
o popolno odpravo prepovedi opravljanja detektivskih storitev za državne
organe (sedaj lahko za državne organe opravljajo le upravičenja, kjer se
ugotavljajo kršitve bolniške odsotnosti ter ugotavljanje kršitve neupravičeno
izplačanih stroškov za prevoz na delo in z dela);
o konkretiziranje upravičenj o dolžnikih (uvesti upravičenje za predhodno
ugotavljanje in pridobivanje podatkov o premoženju dolžnikov);
o neposredno uzakonitev možnosti pridobivanja podatkov iz geodetskih evidenc,
zemljiškega katastra, katastra stavb (podatke o lastnikih nepremičnin in
podatke o nepremičninah v lasti fizičnih in pravnih oseb);
o dostop do podatkov registrov vrednostnih papirjev (podatki o lastnikih delnic
in drugih vrednostnih papirjih v lasti posameznika);
o dostop do podatkov iz davčnih evidenc prodajnih pogodb (davčna številka
dolžnika, podatki o prenosu lastninske pravice ter čas in vrednost sklenitve
pogodbe);
o dostop do podatkov iz bančnih evidenc (številka transakcijskega računa
fizičnih oseb);
o uzakonitev detektivove pravice do elektronskega dostopa do podatkov preko
spletnih portalov upravljavcev zbirk podatkov, skladno s predpisi posameznih
zbirk;
o uvedba pooblaščenega, zapriseženega detektiva (preiskovalca), ki bi ga
državni tožilec lahko pooblastil za preiskovanje določenih ali vseh kaznivih
dejanj in njihovih storilcev, z enakimi pristojnostmi, kot jih imajo
preiskovalni organi (s tem bi bila zagotovljena nepristranskost in politična
neobremenjenost);
o kvalitetnejše in hitrejše sodelovanje z upravljavci zbirk podatkov;
o ustvariti zakonsko podlago za možnost sodelovanja detektivov s policijo in
sodišči, kar bi privedlo do razbremenitve dela policije in sodišč; in
o dopolniti nedorečenost 2. odstavka 30. člena ZDD-1, ki opredeljuje omejitve
pri osebni zaznavi, s pojmom »fizično«.
V nadaljevanju raziskave smo od sodelujočih detektivov želeli pridobiti mnenje o
zadovoljstvu njihovih strank z opravljenim delom. V ta namen smo postavili
naslednje vprašanje:
72
»Kako bi ocenili zadovoljstvo strank pri izvedbi vaših storitev za potrebe civilnih
sporov?«
Splošno gledano pridobljena mnenja izražajo stališče, da so z detektivskim delom
stranke, ki pri detektivih naročajo storitve za opravljanje procesnih dejanj v smeri
pridobivanja dokaznih predlogov in dejstev, zadovoljne z opravljenim delom. Pri tem
detektivi izpostavljajo dejstva, da je zadovoljstvo strank odvisno od medsebojnega
zaupanja strank (odnos detektiv - stranka), posredovanja objektivnih in celovitih
informacij ter korektno delovanje (seznanitev stranke s potekom preiskave, uspehom
dela in kaj v posameznem primeru lahko od detektiva pričakujejo), pridobljena
dokazna sredstva in morebitna pričanja na sodišču morajo potrditi predhodno s
preiskavo ugotovljena dejstva. Vzroke za zadovoljstvo gre morebiti iskati tudi v
dejstvu, da se pogosto na detektiva obrnejo stranke, ki v dani situaciji ne vidijo
rešitve in jim detektiv pomeni poslednjo možnost k zaščiti njihovih pravic v postopkih
pred sodiščem.
Do zanimivih razhajanj v mnenjih detektivov smo prišli z vprašanjem »Kolikšen delež
detektivov po vašem mnenju izvaja storitve na področju civilnih sporov?« s katerim
smo želeli pridobiti podrobnejšo sliko o angažiranju detektivov v postopkih za civilno
pravne zadeve, ki pozneje doživijo sodni epilog na sodišču. Odgovori so variirali v
velikem razponu in sicer menijo:
o da se vsi detektivi pri svojem delu srečujejo s področjem civilnih sporov;
o da se od 40% do 50% detektivov s pridobljeno licenco ukvarja s področjem
civilnih sporov.
V pridobljenih mnenjih je bilo izpostavljeno dejstvo, da se zelo malo detektivov,
prvenstveno oziroma v večjem obsegu ukvarja z delovanjem na področju civilnih
sporov. Mogoče gre razloge za takšna razhajanja v mnenjih iskati v opredelitvi pojma
civilno pravdne zadeve, ki ga vsi detektivi očitno niso enako razumeli, saj iz
odgovorov pridobljenih v raziskavi izhaja, da je vsakdo, ki je sodeloval v raziskavi,
izpostavil tudi delovanje na področju civilnih sporov. Tovrstna tema raziskave sledi v
nadaljevanju analize raziskave.
Detektiv je pri pridobivanju podatkov in informacij v posameznem primeru
pooblaščenec stranke, ki v njenem imenu in na njen račun, skladno z zakonskimi
omejitvami in upravičenji pridobiva potrebna dokazna sredstva in dejstva. Zanimalo
nas je, ali je lahko s svojimi značilnostmi in lastnostmi (znanje, strokovnost,
izkušnje) pooblaščenec stranke tudi pred pristojnimi sodišči, ki odločajo o pravicah in
73
obveznostih njihovih naročnikov. Poudarek je bil na njihovi usposobljenosti in
ustreznosti kompetenc. Detektivom smo za to raziskovalno izhodišče pripravili
vprašanje:
»Ali bi lahko bil detektiv pooblaščenec stranke v postopku pred sodiščem? Menite, da
so dovolj usposobljeni in kompetentni?«
Detektiv bi po mnenju večine lahko bil pooblaščenec stranke v postopku pred
sodiščem, vendar s pristojnostjo le na okrajnem sodišču. Prednosti, ki govorijo v prid
tem stališčem, zagotovo predstavljajo seznanitev s posameznim primerom na terenu,
razpolaganje z najnovejšimi informacijami o zadevi, pridobljena visoka stopnja
izobrazbe (ki je eden izmed pogojev za pridobitev licence detektiva) ter kadar je
detektiv pravnik s pravosodnim izpitom. Vendar pa je nekaterim prednostim navkljub
stališče večine, da so detektivi v izhodišču dovolj usposobljeni za pridobivanje
dokaznega gradiva in dejstev in je njihovo delovanje v smislu pooblaščenca stranke
pred sodiščem še nerazvito in tudi ni potrebno. V tem kontekstu so izpostavili, da je
bolj pomembno sodelovanje odvetnika in detektiva za potrebe posameznega primera
že od samega začetka, kar omogoča optimalno kombinacijo procesnih dejanj v korist
stranke.
Dileme, ki se pojavljajo ob dejstvu, da bi lahko detektiv opravljal pravdna dejanja
kot pooblaščenec stranke pred sodiščem, so:
o osrednja dejavnost detektivskega dela predstavlja poznavanje
kriminalističnega področja, poznavanje prava je delno in ne celovito;
o ločiti je potrebno poklic detektiva in odvetnika, saj je detektiv strokovnjak za
pridobivanje dokaznega gradiva in dejstev, medtem ko je odvetnik
strokovnjak za zastopanje stranke v postopkih;
o izobrazba in detektivska licenca nista dovolj tehtna razloga za doseganje
usposobljenosti in kompetentnosti26 zastopanja stranke na sodišču;
o detektiv je pri naročilu stranke v pogodbenem razmerju s stranko, in je za
svoje delo plačan, kar nasprotna stran lahko izkorišča za očitek
nepristranskosti v postopku;
o detektiv, ki ima ustrezne izkušnje in pravno izobrazbo naj bi v postopku
nastopal kot odvetnik in ne detektiv.
26 Iz zbranih mnenj in stališč je razvidno, da imajo detektivi za kompetentnost premalo delovnih izkušenj in pridobljenih znanj s področja pravnih ved.
74
Na vprašanje »S katerimi vrstami civilnih sporov se pri svojem delu najpogosteje
srečujete?«, so detektivi odgovorili, da se najpogosteje srečujejo z naslednjimi
vrstami civilnih sporov: odškodninski spori, lastninski spori, zakonski spori, družinski
spori (razmerje med starši in otroki - skrbništvo za otroka, odvzem otroka,
neplačevanje preživnine), delovnopravni spori, zapuščinski postopki, zavarovalniški
spori ter izvršilni spori27 (zbiranje podatkov o premoženju dolžnika, ugotavljanje
dejanskega bivališča, izvensodna poravnava, udeležba na rubežu, udeležba na
izvršilni prodaji kot pooblaščenec upnika).
Večina detektivov je pri tem mnenja, da je vloga detektiva v civilnih sporih še
nerazvita, saj gre za obširen spekter delovanja, ki pa ni izkoriščen na način, kot bi
lahko bil. Mogoče je vzrok iskati v dejstvu, da se premalo detektivov specializira za
posamezni sklop delovanja in s tem ne posvečajo pozornosti civilnim sporom.
V nadaljevanju raziskave smo želeli od detektivov pridobiti podatke o sodelovanju z
odvetniki in odvetniškimi družbami, za kar smo jim zastavili vprašanje:
»Kako bi lahko opredelili sodelovanje odvetnikov in odvetniških družb z detektivi na
področju civilnih sporov? So pogosti naročniki vaših storitev?«
Splošno stališče večine intervjuvanih detektivov je, da odvetniki in odvetniške družbe
niso pogosti naročniki njihovih storitev. V večini primerov gre le za občasna
priporočila odvetnikom strankam, naj se za določeno dejanje obrnejo na detektiva.
Pri tem so izrazili skrb in navedli omejitve s katerimi se srečujejo na področju
sodelovanja z odvetniki. Za to, da je angažiranje detektivov s strani odvetnikov po
obsegu skromno, gre po mnenju detektivov morebiti iskati vzroke v naslednjem:
o delo detektiva naj bi bilo premalo opredeljeno in znano v Sloveniji, saj
stranke niso poučene o prednostih vloge detektivov za potrebe njihovih
postopkov pred sodišči;
o Slovenija še nima detektiva, ki bi bil zaposlen pri odvetniški družbi, kar je v
tujini že stalna praksa;
o v manjšem obsegu naročniki storitev pri detektivih zgolj velike odvetniške
družbe;
27 Pri izvršilnih sporih gre za t.i. dolžniško- upniški spor.
75
o odvetniki imajo sami možnost opravljati določen obseg poizvedb (podlaga v
Zakonu o odvetništvu in pooblastilu stranke), ko imajo pravnomočen sklep o
izvršbi;
o ni medijskega obveščanja o sodnih uspehih na podlagi pridobljenih dokazov,
temveč mediji preveč izpostavljajo poročanje o sodnih postopkih, ki uspejo
zaradi procesnih napak (nezakonito pridobljeni dokazi);
o ekonomski izračun odvetnikov (stroškovni okvir delovanja detektiva);
o s strani odvetnikov premalo priporočil oziroma napotil strankam za
angažiranje detektiva.
Za izboljšanje stanja na področju sodelovanja bi bilo potrebno natančneje analizirati
vzroke in poiskati rešitve, ki bi presegle dejansko stanje. Ena izmed rešitev bi bila
seznanitev odvetnikov s praktičnimi primeri delovanja detektivov, ter jasnejša
predstavitev samega dela detektivov s prikazom učinkovitosti zbranih dejstev za
posamezne postopke.
Detektivi morajo biti pri svojem delu ustrezno usposobljeni, da lahko skladno z vizijo
in upravičenji delovanja na različnih področjih upravičijo zaupanje stranke, ki jim ga
podeli z izkazanim pooblastilom. Za razumevanje vprašanja je smiselno zapisati
definicijo, ki pravi, da »usposabljanje označuje razvijanje znanja, sposobnosti in
spretnosti, ki jih človek potrebuje pri opravljanju nekega konkretnega dela.« (Miglič,
2002: 151). Detektive smo povprašali po ustrezni usposobljenosti na področju civilnih
sporov: »Kako bi opredelili usposobljenost detektivov pri civilnih sporih in kakšno je
vaše splošno mnenje o njihovem delu? So ustrezno usposobljeni za izvajanje
upravičenj, ki jim jih omogoča zakonodaja?«
Iz zbranih odgovorov in po opravljeni analizi vsebine mnenj, je mogoče oceniti, da
detektivi tako sebe, kot svoje kolege dojemajo kot ustrezno usposobljen kader za
korektno delovanje na področju civilnih sporov. Omenjeno stališče podpirajo z
navedbami, da morajo biti detektivi že v osnovi ustrezno usposobljeni za posamezno
nalogo, ki jo sprejmejo po lastni presoji. Delo mora biti opravljeno korektno in
dobro, kar pojasnjujejo z dejstvom, da detektivi drugače na dolgi rok ne bi imeli
dela. Prizadevnost in želja po dodatnem znanju vplivata na ustrezno usposobljenost
detektivov ob upoštevanju starostne strukture detektivov (v večini gre za detektive z
dolgoletnimi bogatimi izkušnjami na področju notranjih zadev in detektivske
dejavnosti), njihovo uvrstitev civilnih sporov med lažja opravila, ter mlajša
generacija detektivov (ki znajo uporabljati in rokovati s sodobnimi informacijskimi
76
tehnologijami). Za zagotavljanje ustrezne usposobljenosti se morajo detektivi ves čas
izobraževati in usposabljati (izpopolnjevanje in dopolnjevanje obstoječih znanj in
spretnosti) ter se specializirati na posameznem področju. Korak v pravo smer
predstavlja obvezno usposabljanje, ki ga morajo kandidati za detektive po ZDD-1
opraviti pred detektivskim izpitom. Pri tem bodo morali osvojeno znanje in veščine
dopolnjevati s praktičnim udejstvovanjem.
Namen zadnjega vprašanja je bil v pridobitvi mnenj in stališč o vplivu zakonskih
predpisov, ki se navezujejo na opravljanje detektivske dejavnosti, in morebitne
posege v zakonsko pridobljena upravičenja. Zastavili smo naslednje vprašanje: »Ali
zakonodaja (poleg ZDD-1 je mišljena zakonodaja ZVOP, ZPP, …) vpliva na uspešno
izvedbo upravičenj detektivov za potrebe civilno pravdnih postopkov? Če vpliva, ali
posega v obseg upravičenj in njihovo kakovost?«
Zakonodaja zaradi poseganja v temeljne človekove pravice in svoboščine, regulira
delovanje detektivske dejavnosti in postavlja omejitve, ki predstavlja mejo med
dovoljenim in prepovedanim načinom delovanja detektivov. Spoštovanje zakonskih
predpisov je nujno za zagotavljanje verodostojnosti in dokazne vrednosti materialnih
dokaznih sredstev na sodišču. Detektivi so mnenja, da zakonodaja na splošno vpliva
na uspešnost izvedbe upravičenj detektivov za potrebe civilnih sporov, ko jim
zakonsko zožuje pridobljene pravice. Tu je izpostavljeno delovanje v izvršilnih
postopkih, kjer jim primarna zakonodaja (ZDD-1, 2011) omogoča pridobivanje
dokaznih sredstev, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, 2007) pa njihovo upravičenje
oži (detektiv lahko upravičenje izvaja šele na podlagi pravnomočnega sklepa o
izvršbi). Prav tako je izpostavljen Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP, 2007),
ki detektive omejuje pri pridobivanju določenih podatkov s katerimi razpolagajo
državni organi.
V smislu izboljšanja zakonskih izhodišč za delo detektivov predlagajo zapis določb v
ZPP, ki bi pomenile vzpodbudo za najemanje detektivov v pravdnih postopkih, v ZIZ
dopolnitve v smislu večje in učinkovitejše udeležbe detektivov v izvršilnem postopku,
v ZVOP odprava omejitev pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc (ne bi bilo
potrebno razpolagati s pravnomočnim sklepom), ter neposreden vpogled v evidence
skladno z navodili skrbnika evidence.
77
8.2.2 Izsledki intervjujev z odvetniki
Ker se celotna naloga ukvarja z vlogo detektiva v civilno pravdnih postopkih, je bilo
smiselno, da smo za potrebe naloge pridobili tudi mnenja odvetnikov, ki delujejo kot
pooblaščenci strank pri zastopanju njihovih interesov na pristojnih sodiščih v civilno
pravnih zadevah. Od odvetnikov smo želeli pridobiti podatke:
o o sodelovanju odvetnikov in detektivov za potrebe civilno pravdnega
postopka;
o o pogostosti angažiranja detektivov s strani odvetnikov;
o o vlogi detektiva kot pooblaščenca stranke v civilno pravdnem postopku pred
sodiščem;
o o njihovih izkušnjah z detektivi na področju pridobivanja dokaznega gradiva in
dejstev za potrebe civilno pravdnega postopka;
o o splošnem mnenju o delu detektivov z opredelitvijo usposobljenosti
detektivov za pridobivanje dokaznih sredstev za potrebe civilno pravdnega
postopka.
Za intervjuje smo zaprosili odvetnike, ki delujejo samostojno ali so zaposleni v večjih
odvetniških družbah in ki delujejo na področju civilnega prava ter imajo z detektivi v
civilno pravdnih zadevah izkušnje oziroma z njimi sodelujejo. Sprva smo želeli preko
detektivov priti do podatkov, s katerimi odvetniki sodelujejo oziroma koga od
odvetnikov priporočajo za sodelovanje v raziskavi. Ker do teh podatkov zaradi
zavezanosti detektivov k varovanju poslovne skrivnosti, varovanju tajnih in osebnih
podatkov (33. člen ZDD-1), nismo uspeli priti, smo uporabili spletni portal e –
odvetniki.com, kjer smo vpogledali v celoten seznam odvetnikov, ki delujejo na
civilnem pravu. Poleg tega smo uporabili kontakte znancev. Vprašalnik smo razposlali
na večje število elektronskih naslovov odvetnikov, in prejeli 7 izpolnjenih
vprašalnikov. 3 vprašalnike so vrnili odvetniki, ki nimajo izkušenj z detektivi, tako,
da so bili vsi njihovi odgovori nikalni in kot taki za našo raziskavo neuporabni, zato
smo jih izločili. Za analizo smo tako uporabili 4 izpolnjene vprašalnike odvetnikov, ki
imajo izkušnje oziroma sodelujejo z odvetniki.
Intervjuvanci so potrdili, da za potrebe zastopanja svojih strank v smislu pridobivanja
dokaznih sredstev in dejstev v civilnem pravdnem postopku naročajo storitve
detektivov, oziroma stranko seznanijo z bistvenimi značilnostmi angažiranja
78
detektiva. Stranka se nato sama odloči za vstop v pooblastilno razmerje z
detektivom. Najemanje detektivov v praksi s strani odvetnikov na splošno, po mnenju
intervjuvancev ni zelo pogosto. Po oceni odvetnikov naj bi šlo za je cca. 1 najem
detektiva na 50 pravdnih primerov, medtem ko menijo, da bi bilo angažiranje
detektiva v povprečju ključno v vsaki stoti zadevi. Kot najpogostejši vzrok za
relativno majhen najem detektivov opredeljujejo finančni vidik strank. Strankam se
zdi nepotrebno oziroma nesmotrno trošenje denarja za detektiva, ki pridobiva
dokazno gradivo, še posebej glede na višino »izplena« v sporu pred sodiščem. Majhno
pripravljenost odvetnikov za sodelovanje z detektivi, gre pripisati dejstvu, da se
detektiva v postopek vključi v trenutku, ko za dokazovanje trditev in dejstev ni
drugih razpoložljivih dokazov in je takrat delovanje detektivov hkrati ključni element
za posamezen postopek. Izsledki preiskovanja in pridobivanja informacij s strani
detektivov predstavljajo usmeritve za nadaljnji potek postopka pred sodiščem.
V raziskavi sodelujoči odvetniki so mnenja, da je pri vključitvi detektiva v postopek
pridobivanja dokaznih sredstev, odvetnik v vlogi koordinatorja, ki detektivu pojasni,
kaj je v konkretnem primeru potrebno pridobiti. Pri tem izpostavljajo, da je treba
detektivu pri izvedbi naročila podati čim bolj jasno opredelitev, katera dokazna
sredstva ali dejstva je potrebno pridobiti oziroma katera opravila je potrebno
opraviti (kot primer navajajo razloge za nevarnost odtujevanja premoženja ter
vročanje opominov najemnikov nepremičnin, ki se morajo na podlagi sodbe sodišča
izseliti iz nepremičnine in jo izprazniti28). Pred izvedbo naročila je pomembno, da so
detektivi v pravnih zadevah izobraženi do te mere, da se zavedajo napotkov
odvetnikov in dilem, ki jih morajo s pridobljenimi dokaznimi sredstvi podkrepiti, da
lahko postopek neovirano poteka naprej. Obenem se od detektivov pričakuje, da na
podlagi predstavljenih dilem in obsega ter vrste pridobitve dokaznih sredstev
ocenijo, ali je navedeno sploh mogoče pridobiti (glede na upravičenja, metode in
taktike delovanja in druge okoliščine).
Odvetniki so si glede vloge detektiva kot pooblaščenca stranke enotni, saj menijo, da
so detektivi teoretično lahko pooblaščenci stranke pred sodiščem. Omenjena vloga
detektiva naj bi bila omejena le na zastopanje strank pred okrajnimi sodišči, kjer je
lahko pooblaščenec stranke vsakdo, ki je poslovno sposoben in polnoleten. Z vidika
usposobljenosti in poznavanja pravnega področja pa s pridržkom ocenjujejo, da
28 Določba 103. člena Stanovanjskega zakonika opredeljuje krivdne razloge odpovedi najemne pogodbe najemniku s strani lastnika nepremičnine.
79
zastopanje strank s strani detektivov, zagotovo ne more biti dobro, saj je detektiv
strokovnjak za pridobivanje dokaznih sredstev in dejstev in je njegovo pravno znanje
omejeno, kar lahko vodi do procesnih napak v postopku in posledično do neustrezne
zastopanosti stranke pred sodiščem.
Odvetniki izkušnje z detektivi ocenjujejo kot načeloma dobre, kar povezujejo z
veliko odvisnostjo od posameznega konkretnega primera. Izpostavljajo, da se
nemalokrat pripeti, da detektivi pri naročilu ne upoštevajo navodil oziroma napotil
odvetnikov, in zajemajo širše področje delovanja, ki pa navkljub pridobljenemu
dokaznemu gradivu, ni uporabno na način in v obsegu, kot bi za posamezen postopek
bilo potrebno.
Eden izmed odvetnikov, je problematiziral delovanje detektivov, saj je pri svojem
delu zaznal dilemo etičnega delovanja. V konkretni zadevi je s strani detektiva prišlo
do, po mnenju odvetnika, absolutno nedopustnega odtekanja informacij o
obravnavanem primeru. Gre za vprašanje etičnega ravnanja detektiva, ki jo
izpostavlja dejstvo, da se preko znanstev z nekaterimi drugimi detektivi pridobijo
določene informacije, in ravno tu naj bi prihajalo do neupravičenega odtekanja
informacij (gre za obojestransko izmenjavo informacij, čeprav je detektiv zavezan k
poslovni skrivnosti glede opravil, ki jih izvaja za svojega naročnika).
Usposobljenost detektivov za pridobivanje dokaznih sredstev in dejstev za potrebe
civilno pravdnih postopkov, je ustrezna in skladna s pričakovanji odvetnikov. Pri tem
je ključnega pomena, da odvetniki detektive pravilno usmerjajo, kaj je potrebno
pridobiti. Pri tem je izpostavljeno dejstvo, da bi morali detektivi odvetnikom
ponuditi več morebitnih rešitev oziroma se v večji meri angažirati že v samem
začetku. Prav tako se detektivi po mnenju odvetnikov prehitro zadovoljijo s
pridobljenim dokaznim gradivom in ne iščejo nadaljnjih možnosti, kaj bi še lahko za
posamezen postopek pridobili (se prehitro samo- omejijo). Obenem naj bi se
detektivi premalo zavedali svojih upravičenj, ki jim jih dovoljuje zakonodaja, in tako
ne izkoristijo vseh pravnih možnosti delovanja, ki so jim na razpolago.
80
9 Zaključek
9.1 Verifikacija hipotez
V magistrskem delu smo preverjali pet hipotez, s katerimi smo skušali ugotoviti vpliv
na uspeh civilno pravdnega postopka ob vključitvi detektiva za pridobivanje dokaznih
sredstev in dejstev za potrebe stranke, morebitne omejitve obsega zakonsko
dodeljenih upravičenj detektivom, stanje na področju sodelovanja med odvetniki in
detektivi za potrebe civilno pravdnih postopkov, zadostnost usposobljenosti in
posedovanja kompetenc detektivov za opravljanje vloge pooblaščenca stranke pred
sodiščem ter verodostojnost dokaznih sredstev, ki jih pridobijo detektivi v imenu in
na račun stranke za civilno pravdni postopek pred sodiščem.
Prva hipoteza se je glasila: »Detektiv z zbiranjem informacij in dokaznega gradiva
svojemu naročniku olajša pot k uspehu v civilno pravdnem postopku.« Stranka, ki je
udeležena v civilno pravdnem postopku, ne glede na njeno vlogo v sporu (ali gre za
tožečo ali toženo stranko), mora za zavarovanje svojih interesov in pravic, ustrezno
dokazati obstoj nezakonitega posega v njene pravice, s strani druge osebe ali
dokazati svojo nedolžnost (tožena stranka). Civilno pravdni postopek temelji na
principu, da je trditveno in dokazno breme na strani strank, ki so udeležene v
postopku. Stranke praviloma (razen izjem, ko so stranke hkrati odvetniki ali druge
ustrezno usposobljene osebe) same ne razpolagajo z znanjem in usposobljenostjo
pridobivanja dokaznega gradiva za postopek pred sodiščem.
Prenos pravic, s katerimi stranka v postopku razpolaga in v katerem ima izkazan
pravni interes, na detektiva, ki je strokovno usposobljena oseba za zbiranje
dokaznega gradiva in dokaznih dejstev, nedvomno predstavlja lažjo pot k uspehu
stranke v postopku pred sodiščem, kot pa v primeru da bi dokazno gradivo
pridobivala stranka sama. S sprejemom Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1, 2011)
je detektivom dodeljeno upravičenje pridobivanja informacij o dokaznem gradivu in
dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred
sodišči. Z veliko verjetnostjo lahko detektiv olajša stranki pot k uspehu v postopku,
če so njegove aktivnosti in znanja usmerjena v izhodišče, da na učinkovit in
strokoven način pridobi razpoložljiva dokazna sredstva, ki imajo na sodišču tudi
dokazno vrednost. Po mnenju odvetnikov se detektiva v postopek vključi v trenutku,
ko za dokazovanje trditev in dejstev ni drugih razpoložljivih dokazov in takrat
81
predstavlja delo detektivov ključni element za potek postopka. Na podlagi mnenj
detektivov, detektivsko delo v sporu predstavlja le del procesnih opravil, zato
pričakovan uspeh ne more biti v celoti zagotovljen, lahko pa bistveno olajša pot
dokazovanja pred sodišči in vpliva na uspeh v postopku. Prvo hipotezo lahko v celoti
potrdimo ob predpostavki, da so angažirani detektivi ustrezno usposobljeni,
razpolagajo z znanji in izkušnjami na področju civilno pravdnih postopkov in na
podlagi mnenj odvetnikov in detektivov, ki so sodelovali v raziskavi ter upravičenj, ki
izhajajo iz ZDD-1. Potrditvi hipoteze v prid govori tudi osnovno pojmovanje
detektivske dejavnosti in temeljna načela civilno pravdnega postopka (zlasti
trditveno in dokazno breme).
Druga hipoteza se je glasila: »Detektivi imajo za potrebe zbiranja in pridobivanja
dokaznih listin in informacij za potrebe civilno pravdnih postopkov svojih
naročnikov, omejen obseg upravičenj.« S hipotezo smo preverjali tako zakonski vpliv
oziroma omejitve s strani odvisne zakonodaje (zakonski predpisi, ki vplivajo na
izvedbo upravičenj detektivov), kakor tudi vsebinski vpliv upravičenj, zlasti v smislu
nezadostnega/neustreznega definiranja upravičenj (v smislu, da je detektivom v
sklopu upravičenj dovoljeno opravljati določena poizvedovalna dejanja, medtem ko
so s strani uradnih organov ali posameznih upravljavcev zbirk ovirani pri dostopu do
posameznih podatkov in informacij). Hipotezo lahko v celoti potrdimo na podlagi
argumentov, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Splošno stališče intervjuvanih
detektivov je, da zakonodaja vpliva na uspešnost izvedbe upravičenj detektivov za
potrebe civilno pravdnih postopkov, saj jim z zakonskimi omejitvami zožuje
pridobljene pravice. Tu izpostavljajo delovanje v izvršilnih postopkih (kjer jim ZDD-1
omogoča pridobivanje dokaznega gradiva, medtem ko jim Zakon o izvršbi in
zavarovanju (ZIZ, 2007) njihovo upravičenje oži, saj lahko detektiv upravičenje
pridobivanja dokaznega gradiva29 izvaja šele na podlagi pravnomočnega sklepa o
izvršbi). Prav tako jih Zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP, 2007) omejuje pri
pridobivanju določenih podatkov o osebah ali premoženju oseb, s katerimi
razpolagajo državni organi. Detektivi kritično izpostavljajo primere, ko za izvedbo
upravičenj ne razpolagajo s temeljem30 za poizvedbe, ki jim jih zakonodaja
dovoljuje. Pri svojem delovanju so nemalokrat ovirani zaradi neažurnih uradnih
29 Pridobivanje podatkov o dolžnikih in njihovem premoženju (DURS na podlagi zahteve s strani detektivov podatkov ne posreduje, Geodetska uprava in Zemljiška knjiga pa jih posredujeta le na podlagi pravnomočnosti izvršbe). 30Detektivi omenjajo večje število zadev v upniško dolžniških sporih, kjer tožbe s strani upnikov na sodiščih niso vložene in sklepi o izvršbi niso pravnomočni, zato tudi ne morejo izkazati pravnega interesa za izvedbo upravičenj.
82
evidenc (Centralni register stalno in začasno evidentiranega bivališča se ne ujema z
dejanskim bivališčem oseb), nekatere podatke lahko pridobijo le stranke osebno
(npr. pridobitev mnenja o psihofizični sposobnosti osebe), moti pa jih tudi
dolgotrajnost pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc. Detektivi stremijo za
vsebinskim izboljšanjem upravičenj v smeri konkretizacije upravičenj (predhodno
ugotavljanje in pridobivanje podatkov o premoženju dolžnikov; dostop do podatkov
registrov vrednostih papirjev; neposreden vpogled v podatke geodetskih evidenc,
zemljiškega katastra in katastra stavb; dostop do podatkov iz bančnih evidenc (št.
transakcijskega računa fizičnih oseb), elektronski dostop do podatkov upravljavcev
zbirk podatkov) in ostalimi spremembami, ki so predstavljene v nalogi.
Tretja hipoteza se je glasila: »Odvetniki z detektivi v primeru civilno pravdnih
postopkov neradi sodelujejo.« S to hipotezo smo z želeli preveriti ali odvetniki in
odvetniške družbe za potrebe zastopanja svojih strank pred sodišči v civilno pravdnih
postopkih, naročajo storitve pri detektivih in v kakšnem obsegu. Hipotezo lahko v
celoti potrdimo na podlagi mnenj intervjuvanih odvetnikov in detektivov, kjer so
oboji mnenja, da je angažiranje detektivov za pridobivanje dokaznega gradiva
relativno majhno (gre le za 1 primer na 50 zadev) in le to največkrat šele takrat,
kadar je vključitev detektiva nujna, ker ni drugega razpoložljivega dokaznega
gradiva. Odvetniki pri sodelovanju z detektivi izpostavljajo premajhno angažiranost
detektivov in malo ponujenih rešitev s strani detektivov ter prehitro samo omejitev
pri pridobivanju dokaznega gradiva (ko neka dokazna sredstva pridobijo, ne iščejo
možnosti, kaj bi se v konkretnem postopku še dalo pridobiti). Poleg tega je
izpostavljeno neupravičeno odtekanje informacij ter finančni vidik najema detektiva
(v sporih manjših vrednosti vključitev detektiva v postopek stroškovno ni smiselna).
Odvetniki od detektiva pričakujejo izobraženost v pravnih zadevah na nivoju
razumevanja navodil in usmeritev odvetnikov v postopku.
Detektivi ocenjujejo sodelovanje z odvetniki kot relativno redko, saj naj bi v večini
primerov odvetniki le občasno priporočili strankam njihov najem. Po njihovem gre
vzroke iskati v opravljanju določenega obsega poizvedb s strani odvetnikov (ko
razpolagajo s pravnomočnim sklepom o izvršbi), dejstvu, da je delo detektiva
odvetnikom in njihovim strankam premalo znano ter v finančnem vidiku (najem
detektiva za spore majhnih vrednosti ni smiseln).
83
Četrta hipoteza se je glasila: »Detektivi so ustrezno usposobljeni in so glede na svojo
vlogo v civilnih sporih kompetentni za zastopanje strank na sodišču.« Hipoteza je
bila zasnovana v smeri preverjanja ustrezne usposobljenosti detektivov za potrebe
civilno pravdnega postopka ter preverjanja ustreznosti kompetenc in usposobljenosti
za potrebe zastopanja strank na sodišču v vlogi pooblaščenca stranke. Detektivi
ocenjujejo tako sebe kot svoje kolege za ustrezno usposobljene za izvedbo
upravičenj pridobivanja dokaznega gradiva za potrebe svojih naročnikov v civilno
pravdnih postopkih. Usposobljenost utemeljujejo z navedbami, da gre v primeru
civilno pravdnih postopkov za lažja opravila detektivov, a hkrati,da so za obstanek
delovanja na področju detektivske dejavnosti nujna usposabljanja in izpopolnjevanja
znanj. Da gre za ustrezno usposobljen kader izhaja tudi iz izsledkov raziskave razvoja
detektivske dejavnosti (Škrabar et al., 2011). Povprečna starost detektivov je 48,5
let, vsi pa imajo pridobljeno višješolsko ali visokošolsko izobrazbo. Večina detektivov
je z dolgoletnimi delovnimi izkušnjami, veliko jih je v detektivsko dejavnost prišlo iz
policijskih in obveščevalnih vrst (bogate operativne izkušnje z nadgradnjo z
dolgoletnim detektivskim stažem). Poleg tega nekateri izkušeni detektivi prenašajo
svoje znanje mlajšim kolegom in tako ohranjajo ustrezen nivo usposobljenosti
detektivov. Izkušnje odvetnikov z detektivi so načeloma dobre, kar odvetniki
potrjujejo z dejstvom, da so detektivi (s katerimi sodelujejo ali so sodelovali)
ustrezno usposobljeni za delovanje na področju pridobivanja dokaznega gradiva za
civilno pravdni postopek, ob pričakovanjih, da se detektivi naučijo izkoristiti celoten
obseg upravičenj, ki so jim na razpolago. Da naj bi bili detektivi ustrezno
usposobljeni za izvedbo upravičenj pridobivanja dokaznega gradiva za civilno pravdni
postopek, pričajo tudi predpisane vsebine za opravljanje detektivskega izpita, ki jih
mora kandidat obvladati. Gre za poznavanje osnov obligacijskih razmerij, osnov
družinskega (zakonska zveza in razmerje med straši in otroki) in dednega prava
(dedovanje) ter osnov pravdnega in izvršilnega postopka. Nadalje se od kandidatov za
detektiva zahtevajo znanja o dostopu do informacij javnega značaja, način dela
detektivov (zbiranje informacij od oseb, iz uradnih evidenc, iskanje v drugih bazah
podatkov), in uporaba tehničnih pripomočkov (praktična uporaba fotoaparata, makro
posnetki, teleskopski posnetki, digitalni posnetki in uporaba bliskavice) za
zavarovanje dokazov. Detektiv mora izkazati poznavanje kriminalistike,
kriminalistične taktike (poznati mora različne načine zbiranja obvestil in dokazno
vrednost zbranih obvestil), kriminalistične tehnike (poznavanje osnov traseologije31 in
31 »Traseologija je veja kriminalistične tehnike, ki se ukvarja s sledovi.« (Detektivska zbornica, 2012)
84
osnove kriminalistične identifikacije) ter kriminalistične metodike (poznavanje
metodoloških napotil za preiskovanje kaznivih dejanj goljufij in tatvin).
Glede vloge detektiva kot pooblaščenca stranke na sodišču, so si mnenja odvetnikov
in detektivov enotna, da bi lahko bil detektiv pooblaščenec stranke na sodišču,
vendar le na okrajnem, kjer je lahko zastopnik stranke vsakdo, ki je polnoleten in
opravilno sposoben. Se pa pojavlja dvom o ustreznosti kompetenc in usposobljenosti
za opravljanje nalog pooblaščenca, saj je detektiv strokovnjak za pridobivanje
podatkov in informacij, medtem ko je odvetnik strokovnjak za zastopanje stranke
pred sodišči. Intervjuvanci menijo, da se ti dve vlogi naj ne bi prepletali in da je za
zagotovitev uspeha stranke v civilno pravdnem postopku bolj pomembno vzajemno
sodelovanje odvetnika in detektiva. Čeprav je večje število detektivov po poklicu
pravnikov (Škrabar et al., 2011), to še ne zadostuje za ustrezno usposobljenost in
kompetenco zastopanja strank v postopku. Po mnenju detektivov se osrednja
dejavnost detektivskega dela nanaša na znanja s področja kriminalističnih ved, prava
pa le delno. Ker je detektiv s stranko v pogodbenem razmerju in je za svoje delo
(pridobivanje dokaznega gradiva) plačan, bi lahko nasprotna stran izkoriščala za
očitek nepristranskosti v postopku. Iz ugotovitev v nalogi izhaja, da detektivi
formalno izpolnjujejo pogoje za zastopanje svojih strank kot pooblaščenci pred
sodiščem. Zlasti to velja za zastopanje pred okrajnimi sodišči. Poleg tega lahko
detektiv, formalno gledano, zastopa stranko tudi pred višjimi in okrožnimi sodišči, če
ima opravljen pravosodni izpit in popolno poslovno sposobnost. Omejitev, ki
detektivom onemogoča izvajanje pooblastil stranke v celoti, pa predstavljajo
vlaganja izrednih pravnih sredstev, kjer velja, da je pooblaščenec stranke izključno
odvetnik ali odvetniška družba.
Na podlagi navedenih argumentov, četrto hipotezo potrjujemo v delu, da so detektivi
ustrezno usposobljeni za izvajanje upravičenj pridobivanja dokaznih sredstev in
dejstev za potrebe civilno pravdnega postopka svojih naročnikov. V delu, ki pravi, da
so detektivi ustrezno usposobljeni in kompetentni za vlogo pooblaščenca stranke pred
sodiščem, pa je ne moremo potrditi. Menimo, da detektivi niso ustrezno usposobljeni
in kompetentni za vlogo pooblaščenca strank v postopku pred sodiščem, saj detektiv
ne more opravljati obeh opravil enako kvalitetno (lahko je v vlogi detektiva ali pa v
vlogi odvetnika), zato menimo, da je primarna dejavnost detektivov vendarle
zbiranje in pridobivanje dokaznega gradiva, kjer lahko v veliki meri pomagajo
85
odvetnikom in odvetniškim družbam pri pridobivanju dokaznega gradiva, nimajo pa
ustreznih znanj, usposobljenosti in izkušenj za zastopanje strank na sodiščih.
Zadnja hipoteza pa se je glasila: »Dokazna sredstva, ki jih za potrebe naročnikov v
civilno pravdnih postopkih pridobijo detektivi na zakonit in strokoven način, so
verodostojni dokazi na sodišču«. Hipotezo lahko v celoti potrdimo, ker je detektivska
dejavnost zakonsko regulirana in na podlagi ZDD-1 so detektivom podeljena
upravičenja pridobivanja informacij iz različnih virov ter zbiranje in pridobivanje
dokaznih sredstev (materialnih dokazov, izjav prič), kar detektivom ob spoštovanju
zakonsko določenih pristojnosti omogoča verodostojnost dokazov na sodišču. Mnenja
intervjuvanih detektivov o ustrezni usposobljenosti za izvedbo upravičenj za civilno
pravdni postopek, govore v prid potrditvi hipoteze, saj je verodostojnost dokazov
odvisna od ustrezne usposobljenosti detektivov (da znajo na zakonit in strokoven
način zbrati in pridobiti dokazno gradivo ter ga ustrezno zavarovati s tehničnimi
pripomočki za potrebe dokazovanja na sodišču). Temu pritrjuje tudi teorija, saj
Nemeth (1991: 9) poudarja, »da je pri porazu ali zmagi odvetnikov v posameznih
primerih pomembno to, da so preiskovalci dobro usposobljeni v umetnosti
opravljanja preiskav ter skrbnega in objektivnega poročanja o posameznem
primeru.« Preiskovalna praksa mora vključevati enotne postopke (Trivunović, 2012:
92): »logično zaporedje dogodkov, evidence morajo biti pridobljene zakonito, dokazi
morajo biti pravilno shranjeni in ohranjeni, priče je potrebno navesti in jih pripraviti
na vse možne ali dejanske spore, poročila in dokumenti morajo biti zbrani,
informacije morajo natančno in v celoti evidentirane, zbrani dokazi morajo biti
povezani z tožbo.«
V korist detektivov o verodostojnosti pridobljenih dokaznih sredstev govori tudi
pozitivna sodna praksa, saj so sodišča v več primerih32 odločila v korist strank, ki so
za pridobivanje dokaznih sredstev in dejstev pooblastile detektiva.
32 Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. VDS Pdp 1171/2001, v kateri je sodišče odločilo, da dokaz tožene stranke s pomočjo detektiva, ne pomeni posega v tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti in je dokaz v postopku dopusten in zakonit. Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. VDSS Pdp 281/2009, kjer je sodišče odločilo, da posredovane fotografije s strani detektiva pomenijo ugotovitev ključnega dejstva, da se je tožnica dejansko, v določenem časovnem obdobju, nahajala izven kraja bivališča in torej ni upoštevala navodil lečeče zdravnice, kar ima za posledico odpoved delovnega razmerja. Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 217/2003, kjer sodišče pojasnjuje, da so podatki, ki jih na podlagi opazovanja gibanja oseb na bolniški odsotnosti v smislu kontrole začasne zadržanosti z dela posreduje pogodbeno angažirani detektiv, lahko v disciplinskem, pa tudi v postopku pred delovnim sodiščem, uporabljeni kot dokaz.
86
9.2 Povzetek temeljnih ugotovitev
V civilno pravdnem postopku gre za razrešitev posamezne vrste civilnega spora
(odškodninski, posestni, delovni, zakonski, družinski spor), kjer sodišče meritorno
odloči na podlagi postopkovnih pravil in temeljnih načel postopka, o spornem
pravnem razmerju med strankami v postopku ali o sporni pravici. Bistvena načela za
angažiranje detektiva v civilno pravdnem postopku predstavljajo razpravno načelo, ki
ureja vprašanje, kdo zbira procesno gradivo (procesno gradivo so vsa dejstva in
dokazi na katere stranka opira svoj zahtevek oziroma izpodbija navedbe in dokaze
nasprotne stranke) ter prenos trditvenega in dokaznega bremena (v civilno pravdnem
postopku je breme na stranki). Na podlagi pooblastilnega razmerja, lahko stranka
prenese na detektiva vse pravice (tudi trditveno in dokazno breme), ki ji pripadajo v
civilno pravdnem postopku. Detektiv s svojo usposobljenostjo in zakonitostjo
delovanja na področju civilno pravdnih postopkov svojim naročnikom olajša pot k
uspehu v postopku pred sodiščem. Z verodostojnimi dokaznimi sredstvi, ki so
nemalokrat lahko ključni element, lahko vpliva na potek posameznega postopka. Za
pridobivanje dokaznih sredstev (zlasti materialnih dokazov, izjav prič in izjav oseb)
uporablja metode in taktike pridobivanja informacij od oseb, iz uradnih evidenc, iz
sodnih in upravnih spisov, iz zemljiške knjige, zemljiškega katastra, sodnega registra
in iz drugih virov (na medmrežju in ostalih bazah podatkov), uporablja upravičenje
osebne zaznave in uporabe tehničnih sredstev (fotoaparat, diktafon).
V Republiki Sloveniji je sodelovanje detektivov z odvetniki redko. Detektiva se
najpogosteje vključi v postopek, ko v zadevi ni razpoložljivih dokaznih sredstev.
Vzroki za slabo sodelovanje so stroški (najem detektiva ni smiseln v sporih majhnih
vrednosti), dejstvo, da nekatere poizvedbe opravljajo odvetniki sami (ko razpolagajo
s pravnomočnim sklepom o izvršbi) ter slabo poznavanje dela detektivov v javnosti
ter konkretno s strani odvetnikov (ne vedo, kaj v konkretni zadevi lahko detektiv
opravlja in pridobi).
Zakon o detektivski dejavnosti (ZDD-1) je detektivom dodelil upravičenje
pridobivanja informacij o dokaznem gradivu in dejstvih, potrebnih za zavarovanje ali
dokazovanje pravic in upravičenj stranke pred sodišči in drugimi organi. Uzakonitev
tovrstnega upravičenja detektivom olajšuje delovanje za potrebe civilno pravdnih
postopkov svojih strank, saj jim je v preteklosti dovoljevala ali prepovedovala
87
delovanje v posameznih postopkih najpogosteje kar sodna praksa. Prav tako je z
uzakonitvijo osebne zaznave in dokumentiranja bil napravljen pomemben korak v
smislu zagotavljanja upravičenj detektivom.
Vloga detektivov na področju civilno pravdnega postopka za potrebe njihovih
naročnikov, je v Republiki Sloveniji po mnenju detektivov še relativno nerazvita in v
nekaterih konkretnih zadevah še nejasna. Zlasti gre tu izpostaviti delovanje
detektivov v izvršilno upniških sporih (kjer gre za oženje detektivovih upravičenj v
smislu zagotavljanja dokaznega gradiva), dolgotrajnost pridobivanja podatkov iz
uradnih evidenc, nesodelovanje državnih organov z detektivi (neposredovanje
zahtevanih podatkov s strani upravljavcev zbirk podatkov) ter neizkazan pravni
interes za pridobivanje specifičnih podatkov (predhodno pridobivanje podatkov o
premoženju dolžnika). Detektivi se s svojimi prizadevanji že dalj časa neuspešno
trudijo pridobiti konkretnejša vsebinsko dodeljena upravičenja, ki bi jim olajšala
delovanje za potrebe svojih naročnikov.
Detektivi izpolnjujejo formalne pogoje za zastopanje stranke v vlogi pooblaščenca v
civilno pravdnem postopku, zlasti ko gre za postopke pred okrajnimi sodišči. Ko gre
za popolno delovanje v vlogi pooblaščenca, pa jih zakonodaja omejuje z vlaganjem
izrednih pravnih sredstev. Poleg tega so si intervjuvanci (detektivi in odvetniki)
enotni, da so detektivi strokovnjaki za pridobivanje dokaznega gradiva, medtem ko
so odvetniki strokovnjaki za zastopanje strank pred sodišči. Vzajemno sodelovanje
odvetnikov in detektivov, ki sicer še ne poteka v večjem obsegu, zagotovo
predstavlja idealno kombinacijo za strankino dobrobit v postopku in bi ji bilo
potrebno v prihodnosti nameniti večjo pozornost. Specializacija detektivov za
posamezna področja, tudi na področju civilno pravdnega postopka, lahko pomeni za
detektive tržno nišo, vsaj glede na statistične podatke o številu zadev v civilno
pravdnih postopkih na sodiščih.
Ugotovitve magistrskega dela so lahko izhodišče za spremembo zakonodaje na
področju detektivske dejavnosti, kakor tudi za spremembe odvisne zakonodaje (v
smislu poenotenja z zakonodajo detektivov, da ne bi prihajalo do nejasnosti in
oženja dodeljenih upravičenj detektivom). Vsebine v nalogi so lahko dobra popotnica
za nove detektive (da se seznanijo s civilno pravdnim postopkom in vlogo detektiva v
njem), kakor tudi za obstoječe detektive (da uvidijo možnost tržne niše, ki še ni
izkoriščena), ki se lahko odločijo za specializacijo na področju civilno pravdnega
88
postopka. Glede na dejstvo, da je vloga detektiva v civilno pravdnem postopku še
relativno nerazvita in ker število civilno pravdnih postopkov narašča, lahko
predstavlja udejstvovanje detektivov na tem področju novo smernico razvoja
detektivske dejavnosti.
89
10 Uporabljeni viri
Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. (28.11.2012).
Poslovni register Slovenije na spletu (ePRS). Pridobljeno na
http://www.ajpes.si/Registri/Poslovni_register/Vpogled_ePRS
Androjna, V.in Kerševan, E. (2006). Upravno procesno pravo. Ljubljana: GV Založba.
Apollonio, D. (20.09.2012). Civilno procesno pravo. Scribd.com. Pridobljeno na
http://www.scribd.com/doc/73112457/3/CIVILNI-PRAVDNI-POSTOPEK-IN-
CIVILNO-PROCESNO-PRAVO
Beran, J. (1999). Pravni terminološki slovar. Ljubljana: ZRC SAZU, Delo.
Bizjak, N. (2008). Detektiv v izvršilnem postopku (Specialistična naloga). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Brezplačna zemljiška knjiga v elektronski obliki sedaj tudi na spletu. (10.11.2012).
Družina.enaa.com. Pridobljeno na
http://druzina.enaa.com/Finance/Nepremicnine/Brezplacna-zemljiska-
knjiga-v-elektronski-obliki-sedaj-tudi-na-spletu.html
Cigoj, S. (2003). Teorija obligacij: splošni del obligacijskega prava. Ljubljana: Uradni
list Republike Slovenije.
Civilno procesno pravo. (15.09.2012). Pravnica.net. Pridobljeno na
http://www.pravnica.net/literatura/3-letnik/civilno-procesno-pravo/skripta-
za-cpp/44
Čas, T. in Gostič, Š. (2000). Detektiv - pooblaščenec stranke za zbiranje in
posredovanje podatkov. Pravna praksa, 19 (11/12), 11-14.
Detektivska agencija RAF. (15.03.2012). RAF si. Pridobljeno na http://www.detektiv-
raf.si/index.php?option=com_content&task=view&id=26&Itemid=45
Detektivska zbornica Republike Slovenije. (10.09.2012). Detektivska zbornica RS si.
Pridobljeno na http://www.detektivska-zbornica-rs.si/detektivska-
dejavnost/delo-detektiva
Določitev zemljišča pod stavbo (vris stavbe). (28.11.2012). Company.kaliopa.si.
Pridobljeno na http://company.kaliopa.si:8080/geodezija/index.php/8-
zemljiski-kataster/4-dolocitev-zemljisca-pod-stavbo-vris-stavbe.html
90
Družinsko pravo. (8.12.2012). Druzinsko – pravo.si. Pridobljeno na
http://www.druzinsko-pravo.si/druzinsko-pravo/druzinsko-pravo-pravo
Dvoršak, A. (2002). Detektiv: taktika in metodika poizvedovanja in primeri: knjiga o
detektivih in detektivstvu v elektronski obliki. Ljubljana: Sad.
Dvoršak, H. (2006). Sodna praksa v korist detektivov in njihovih strank. Dopustno
videosnemanje in fotografiranje. Detektiv, VI(1-2).
Esterbay - Smith, M., Thorpe, R., in Lowe, A. (2005). Raziskovanje v managementu.
Koper: Fakulteta za management.
Ettisch Enchelmaier, M. (2001). Uporaba interneta. Detektiv, jan-feb 2001(1-2),
prevod Helena Dvoršak.
Fakulteta za upravo. (27.11.2012). Dokazovanje po pravilih materialnega predpisa.
Pridobljeno na http://www.fu.uni-
lj.si/mediawiki/index.php?title=Dokazovanje_po_pravilih_materialnega_predp
isa
Ferlan, M. (2005). Evidentiranje nepremičnin. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo
in geodezijo.
Galič, A. (2008). Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Pravna praksa, 27(22).
Grafenauer, B. in Breznik, J. (2005). Upravni postopek in upravni spor. Ljubljana: GV
Založba, Tiskarna Ljubljana.
Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : s komentarjem. Ljubljana: GV
Založba, Mladinska knjiga.
Informacijski pooblaščenec. (11.12.2009). Odločbe in mnenja – varstvo osebnih
podatkov. Pridobljeno na https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-
podatkov/iskalnik-po-odlocbah-in-mnenjih/odlocbe-in-mnenja-varstvo-
osebnih-
podatkov/?tx_jzvopdecisions_pi1%5BshowUid%5D=1793&cHash=0f9ce9a730058
01f37fabc2a42245d13
Informacijski pooblaščenec. (15.09.2010). Mnenje informacijskega pooblaščenca k
predlogu o Zakona o detektivski dejavnosti. Docs.google.com. Pridobljeno na
https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:9qyFsmowz10J:https://www.i
p-
91
rs.si/fileadmin/user_upload/Pripombe_na_predloge_predpisov__Pdf_in_doc_/
mnenje_IP_k_predlogu_Zakona_o_detektivski_dejavnosti.pdf+&hl=sl&gl=si&pi
d=bl&srcid=ADGEESjblLtja6nVRG02YI5fIfpRDfn24SPrgZUT3TPyebyuXxihRT4efkh
d2SjC_7_qBTC4-Da41-
OWjthD1oxy7zLNFuyYfZ0AJmdabdo2eqLXUUN3GTEChABpoxo9el80HiQEAPnQ&s
ig=AHIEtbRAr-fb9jaDrxAEl82bsw9WFswAng
Informacijski pooblaščenec. (27.05.2009). Odločbe in mnenja – varstvo osebnih
podatkov. Pridobljeno na https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-
podatkov/iskalnik-po-odlocbah-in-mnenjih/odlocbe-in-mnenja-varstvo-
osebnih-
podatkov/?tx_jzvopdecisions_pi1%5BshowUid%5D=1697&cHash=600660980f70c
989aad9f3f521a5ecc3
Jerman, B., Vidic, T. (2012). Temelji civilnega in gospodarskega prava: teorija in
praksa. Ljubljana: Uradni list RS.
Jerovšek, T. (2007). Upravni postopek in upravni spor (Učbenik). Ljubljana:
Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani.
Jerovšek, T., Trpin, G., Bugarič, B., Horvat, M., Kerševan, E., Mužina, et al. (2004).
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) : s komentarjem. Ljubljana:
Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti; Nebra.
Jesenek, M. (2012). Kršitve temeljnih načel upravnega postopka – novejša judikatura
(Diplomsko delo). Ljubljana: Pravna fakulteta.
Juhart, D. (2012). Vloga detektiva na področju problematike neplačevanja preživnin
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Juhart, J. (1961). Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije. Ljubljana: Univerzitetna
založba.
Kavčič, B. (05.12.2012). Metodološka priprava programa dela sveta delavcev.
Docs.google.com. Pridobljeno na
https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:cmf7ODi_GwQJ:www.delavska
-
participacija.com/clanki/ID000521.doc+&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESj_n
UG607O3JBK05NirKJo4zLGkQEKUqE0CSzaMVSiCSFSwGCXdH-
wDwHMKs_mnmrVX8rDqvL-
92
5bdutc2Wr6DBgQArvi5KsnWuM1oZN7rdq418jxY0CKUf3Xsit2eZugqcoBfJ4&sig=A
HIEtbTDOojGe3DpyNBnwHbpR5D8H7px6w
Kotnik, K. (2009). Sodno reševanje individualnih delovnih sporov (Diplomska naloga).
Maribor: Pravna fakulteta.
Lastninska pravica. (10.9.2012). Slonep.net. Pridobljeno na
http://www.slonep.net/vodic/zemljiska-knjiga/lastninska
Longar, M. (2007). Obrnjeno dokazno breme v kazenskem postopku. Pravna praksa,
26(1), 26.
Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod – taktika – tehnika. Ljubljana: Uradni lis
Republike Slovenije.
McMahon, R. J. (2001). Practical Handbook for Private Investigator. Boca Raton,
London, New York, Washington: CRC Press LLC.
Miglič, G. (2002). Analiza potreb po usposabljanju. Ljubljana: Ministrstvo za notranje
zadeve, Urad za organizacijo in razvoj uprave, Upravna Akademija.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. (16.06.2011). Besedilo Družinskega
zakonika. Google.si. Pridobljeno na
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&v
ed=0CD8QFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.mddsz.gov.si%2Ffileadmin%2Fmddsz.
gov.si%2Fpageuploads%2Fdokumenti__pdf%2Fword%2FDZak-sprejet-16-6-
11.doc&ei=ALLLULqYNoaP4gTuyIGoBw&usg=AFQjCNGGqK8ytJ4Pypx_MAQiUq1H
jGqLlg&bvm=bv.1355325884,d.bGE
Ministrstvo za notranje zadeve. (18.10.2012). Program strokovnega usposabljanja za
detektive. Mnz.gov.si. Pridobljeno na
http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/zasebno_varovanje_detektivi/detekti
vska_dejavnost/
Ministrstvo za pravosodje. (2011). Sodna statistika za leto 2011. Google.si.
Pridobljeno na
http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&v
ed=0CCcQFjAA&url=http%3A%2F%2Fwww.mpju.gov.si%2Ffileadmin%2Fmpju.go
v.si%2Fpageuploads%2Fmp.gov.si%2FPDF%2FSodna_statistika%2Fbilten_sodna_s
tatistika_1_9_2011_koncna_verzija_3_21_11_11.pdf&ei=G_LIUITHOYPm4QSqo
4CYDA&usg=AFQjCNGE_CJqvXF29E0ZvzvYzTD3L4M_-g
93
Načelo javnosti zemljiške knjige in vrste izpiskov. (19.11.2012). Slonep.net.
Pridobljeno na http://www.slonep.net/vodic/zemljiska-knjiga/vodic/nacelo-
javnosti-zemljiska-knjige-in-vrste-izpiskov
Nemeth, C.P. (1991). Private Security on the Investigative Process. Waynesburg
College.
Noč, T. (2011). Možne smeri razvoja detektivske dejavnosti v Republiki Sloveniji
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Novak, B. (9.12.2012). Preglednica družinsko pravo. Gvzalozba.si. Pridobljeno na
http://www.gvzalozba.si/si/knjigarna/preglednice/preglednica-druzinsko-
pravo-1/
Novak, J. (2000). Dokazno breme v delovnih sporih. Pravnik, 55(4/5), 226-237.
Novak, J. (2004). Delovni spori. Ljubljana: GV Založba.
Občina Trebnje - Prostorsko informacijski sistem. (12.11.2012). Geoprostor.net.
Pridobljeno na http://www.geoprostor.net/piso/ewmap.asp?obcina=TREBNJE
Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo), (OZ-UPB1). Uradni list RS, (97/07).
Odškodnina – ni vsaka škoda pravno priznana škoda. (4.3.2012).
Pravozatelebane.com. Pridobljeno na
http://www.pravozatelebane.com/zavarovanja-in-
odskodnine/odskodnine/odskodnine-ni-vsaka-skoda-pravno-priznana-
skoda.html
Odškodnina in odškodninska odgovornost. (23.11.2012). Pravnosvetovanje.info.
Pridobljeno na http://www.pravnosvetovanje.info/wp/odskodninska-
odgovornost-in-odskodnina/
Ornik, S. (2010). Elektronsko vlaganje zemljiškoknjižnih predlogov s prednostmi in
pomanjkljivostmi (Diplomsko delo). Maribor: Pravna fakulteta.
Pavčnik, M. (2003). Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana:
Cankarjeva Založba.
Perko, J., Perko, K. (2008). Zbiranje in zavarovanje dokazov: Pogodbeno neposredno
opazovanje kot način zbiranja in zavarovanja dokazov ali kot prepovedan
prikrit preiskovalni ukrep. Glasilo Detektiv, VII, (1-2), (33-37).
94
Planinšek, R. (2008). Dokazovanje – primerjava med upravnimi in sodnimi postopki
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za upravo.
Plavšak, N., Juhart, M., Jadek- Pensa, D., Kranjc, V., Grilc, P., Polajnar- Pavčnik, et
al. (2003). Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem. Ljubljana: GV Založba.
Plavšak, N., Juhart, M., Vrenčur, R. (2009). Obligacijsko pravo: splošni del.
Ljubljana: GV Založba.
Požar, D. (1999). Osnove kazenskega procesnega prava. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
Prostorsko informacijski sistem občin. (5.11.2012). Geoprostor.net. Pridobljeno na
http://www.geoprostor.net/PisoPortal/vsebine_dkn.aspx
Sestava zemljiške knjige. (15.10.2012). Zemljiskaknjiga.org. Pridobljeno na
http://zemljiskaknjiga.org/sestava.html
Sladič, J. (2012). Analiza nekaterih vidikov postopkovnih pravil iz upravnega postopka
zaradi kršitve pravil konkurence pred Evropsko komisijo. Lexonomica, 4(1),
51-72.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2002). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti
in umetnosti in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2008). Ljubljana: DZS.
Sodni register okrožnega sodišča Maribor. (18.10.2012). Docs.google.com. Pridobljeno
na https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:Mft0Ve-bvrIJ:www.pokarh-
mb.si/fileadmin/www.pokarh-mb.si/pdf_datoteke/Inventar-
Emica.pdf+&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESjxX7S4qjttdRK12INs50puuF4uFV
HGe9Tq3YyYc6CHUsp9GElDY1uh_AiVdUbgbiFLstFCqJQ08l8F20gCLEE3BYMeQgg
CZOtEWEdi1choroOGfoyGC_6Weu1apaAoPaj5D50k&sig=AHIEtbTdLgxIkmnQNFS
GWksIQgDmFb9acw
Sotlar, A. (2011). Razvoj detektivske dejavnosti v RS – analiza, dileme in priložnosti:
okrogla miza. Detektiv, 8(1), 25-28.
Sotlar, A., Trivunović, J. (2012). Detektivi in varstvo zasebnosti v Republiki Sloveniji.
Varstvoslovje, 14(3), 307-330.
95
Splošni del civilnega prava. (18.3.2005). Docs.google.com. Pridobljeno na
https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:s9p4W2QIbvkJ:www.pf.uni-
mb.si/datoteke/KERESTES/postojna_osebe_civilnega_prava.pdf+popolna+posl
ovna+sposobnost&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESjTx5BUrInEHgs7w7tq_DyCP
1R1lCRw5dmqkZIOt3531wWdoccUOgq55TJAV7XaL_WfkDhi7rWDGm-ji-
bzO9jY5WL0zs7nHws1GMpHLIIiFHMxSCtsGi4k2wPiVIKgIKOPRj3Y&sig=AHIEtbRyI
moObT4wfI4YQ5y_-ppYq7vrYg
Stanovanjski zakon. (2003). Uradni list RS, (69/03).
Strohsack, B. (1991). Imisije- razmerje med stvarnopravnim in obligacijsko pravnim
varstvom. Pravosodni bilten, 12(1/2), 51-60.
Stvarno pravo. (15.11.2012). Pravnica.net. Pridobljeno na
http://www.pravnica.net/literatura/3-letnik/stvarno-pravo/skripta-za-
stvarno-pravo/164/
Stvarnopravni zakonik. (2002). Uradni list RS, (87/02).
Škrabar, B., Trivunović, J. in Požru, J.A. (2011). Retrospektiva razvoja detektivske
dejavnosti v RS. Detektiv, dec. 2011 (8).
Šmid, P. (2007). Taktika in metodika dela detektivov (Diplomsko delo). Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Šugman, K. (2000). Dokazne prepovedi v kazenskem postopku: meje (samo)
omejevanja države. Ljubljana: Bonex Založba.
Tratar, B. (2010). Dokazovanje s pričami in izvedenci. Odvetnik, 3 (2), II.
Triva, S., Belajec, V., Dika, M. (1986). Građjansko procesno pravo. Zagreb
Trivunović, J. (2012). Poseg v zasebnost s strani detektivov (Magistrsko delo).
Ljubljana: J. Trivunović.
Ude, L. (2002). Civilni pravdni postopek. Ljubljana: Uradni list RS.
Ude, L., Betteto, N., Galič, A., Rijavec, V., Wedam – Lukić, D., Zobec, J. (2005).
Pravdni postopek: zakon s komentarjem. Ljubljana: Uradni list RS, GV
Založba.
Varuh človekovih pravic. (30.11.2012). Sodni in policijski postopki- Letno poročilo
1997- Poglavje 2.6. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/publikacije-
96
gradiva-izjave/letna-porocila/letno-porocilo-1997/2-pregled-problematike-po-
posameznih-podrocjih/26-sodni-in-policijski-postopki/
Višje delovno in socialno sodišče. (28.10.2009). Sodba VDSS Pdp 281/2009.
Pridobljeno na http://www.sodisce.si/vdss/odlocitve/2010040815248377/
Višje delovno in socialno sodišče. (9.5.2003). Sodba VDS Pdp 1171/2001.
Pridobljeno na http://www.sodisce.si/vdss/odlocitve/32628/
Višje sodišče v Ljubljani. (29.12.2012). Odločba VSL sklep III Ip 404/2012.
Pridobljeno na
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/201203211304829
1/
Vlada Republike Slovenije. (12.10.2012). Predlog Zakona o detektivski dejavnosti-
prva obravnava. Docs.google.com. Pridobljeno na
https://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:xC6d018f5WkJ:www.vlada.si/f
ileadmin/dokumenti/si/sklepi/seje_vlade/113_seja/113sv2.doc+&hl=sl&gl=si
&pid=bl&srcid=ADGEESiKFrfkHA7N3lP05zx_4hNhBMBQH_U8Aqq3ga-pi-oVa-
2tmGKQoQfTSa2IaQ6ZBKBH6v5rrKCUBN4fYLP--
XhpJ49t8mdMiLV2G2S7VBBHIZBhf0uss6CslnffvQP_HKToziHN&sig=AHIEtbRoVNyt
SRJ-JoT1IJFb4-8H88a_Uw
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (11.10.2012). Zemljiška knjiga. Pridobljeno na
http://www.sodisce.si/javne_knjige/zemljiska_knjiga
Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (18.5.2004). Sodba VIII Ips 217/2003.
Pridobljeno na
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/29543/
Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (21.05.2012). Sklep VIII Ips 244/2011.
Pridobljeno na
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2012032113
044387/
Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (9.7.1998). Sodba II Ips 220/97. Pridobljeno na
http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/5042/
97
Weber, N. (2010). Trditveno in dokazno breme na ramenih strank, odločitev v rokah
sodišča. Pravnik, 65(9-10), 651-671.
Wikipedija. (15.10.2012). Detektiv. Sl.wikipedija.org. Pridobljeno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Detektiv
Wikipedija. (21.11.2012). Lastninska pravica. Sl.wikipedija.org. Pridobljeno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Lastninska_pravica
Wikipedija. (4.12.2012). Spletni intervju. Sl.wikipedija.org. Pridobljeno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Spletni_intervju
Wikipedija. (5.10.2012). Zemljiški kataster. Sl.wikipedija.org. Pridobljeno na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Zemlji%C5%A1ki_kataster
Zakon o detektivski dejavnosti. (2011).Uradni list RS,(17/11).
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. (2003). Uradni lis RS, (24/03).
Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot. (2000). Uradni
list RS, (52/00).
Zakon o gospodarskih družbah (uradno prečiščeno besedilo). Uradni list RS, (65/09).
Zakon o nepravdnem postopku. (1986, 1988). Uradni list RS, (30/86; 20/88- popr.).
Zakon o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo). (2007). Uradni list RS,
(73/07).
Zakon o pravdnem postopku. (1999).Uradni list RS, (26/99).
Zakon o sodnem registru (uradno prečiščeno besedilo). (2007). Uradni list RS,
(54/07).
Zakon o splošnem upravnem postopku (uradno prečiščeno besedilo). (2005). Uradni
list RS, (22/05).
Zakon o splošnem upravnem postopku. (1999). Uradni list RS, (80/99).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah. (2012). Uradni
list RS, (32/12).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku. (2008). Uradni list
RS, (45/08).
98
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1C). (2011).
Uradni list RS, (25/11).
Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A). (2007). Uradni list
RS, (40/07).
Zakon o varstvu osebnih podatkov (uradno prečiščeno besedilo) (ZVOP-1-UPB-1).
(2007). Uradni list RS, (94/07).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo). (2004).
Uradni list RS, (69/04).
Zakon o zemljiški knjigi. (2003). Uradni list RS, (58/03).
Zastopanje v pravdi. (18.11.2012). Webcache.googleusercontent.com. Pridobljeno na
http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:0gxuBFGHyaAJ:sl.sc
ribd.com/doc/54123806/34/%C2%A7-42-ZASTOPANJE-V-
PRAVDI+&cd=73&hl=sl&ct=clnk&gl=si
Zobec, J. (1996). Dokazno breme v pravdnem postopku. Pravnik, 51(6/8), 329-344.
