magistrsko delo Zvonko Ferčec · orientacijo in mobilnost redko uporabijo belo palico in še to samo v znanem okolju ter ... This paper discusses the quality of the adjustments made

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

ZVONKO FERČEC

KOPER 2013

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Magistrski študijski program druge stopnje

Inkluzivna pedagogika

Magistrsko delo

KAKOVOST ŽIVLJENJA SLEPIH IN

SLABOVIDNIH V MESTNI OBČINI MARIBOR Z

VIDIKA PRILAGODITEV OKOLJA IN UPORABE

TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV

Zvonko Ferčec

Koper 2013 Mentorica: doc. dr. Aksinja Kermauner

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisani Zvonko Ferčec, študent magistrskega študijskega programa druge stopnje Inkluzivna pedagogika,

izjavljam,

da je magistrsko delo z naslovom Kakovost življenja slepih in slabovidnih v Mestni

občini Maribor z vidika prilagoditev okolja in uporabe tehničnih pripomočkov:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne: 30. 9. 2013

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici, doc. dr. Aksinji Kermauner, za podporo, usmerjanje in

strokovne nasvete pri nastajanju magistrskega dela. Hvala tudi predsednici

Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor, gospe Ivanki Kotnik, in ostalim

članicam in članom društva.

Hvala tudi vsem ostalim, ki so vsak na svoj način prispevali k dobremu.

POVZETEK

V magistrskem delu obravnavamo kakovost prilagoditev okolja in uporabo

tehničnih pripomočkov, ki jih uporabljajo slepi in slabovidni v Mestni občini Maribor.

Preko primerjalne oz. komparativne študije primera smo preučili uporabo tehničnih

pripomočkov in talno taktilnega sistema vodenja, ki je bil zgrajen v okviru projekta

»Odprava arhitektonskih ovir za invalide in ureditev javnih prometnih površin za

potrebe slepih in slabovidnih v centru mesta Maribor«.

Ključno pri izdelavi magistrskega dela pa je, da na podlagi pridobljenega znanja in

konkretnega primera mesta Maribor ugotovimo, kako naj bi se urejala odprta vprašanja

v mestnem prostoru, koliko so se uresničile s projekti realizirane točke za lažjo

orientacijo in mobilnost v ožjem mestnem jedru in koliko jih uporabljajo slepe in

slabovidne osebe, kako jim je razvoj tehničnih pripomočkov olajšal življenje, s katerimi

težavami se srečujejo pri orientaciji in mobilnosti ter ostalimi težavami pri vsakdanjih

opravilih in kaj bi še bilo potrebno postoriti, da bi bilo vodenje lažje.

Rezultati, ki smo jih dobili, so pokazali, da slepe in slabovidne osebe sledijo

razvoju in nakupu tehničnih pripomočkov praviloma preko zastopnikov oziroma spleta,

da se za vodenje največ poslužujejo družinskih članov, da v večini niso seznanjeni s

talnim taktilnim sistemom vodenja v ožjem mestnem jedru in ga ne uporabljajo, za

orientacijo in mobilnost redko uporabijo belo palico in še to samo v znanem okolju ter

da nihče za vodenje ne uporablja aplikacij za slepe in slabovidne, naloženih na

mobilnem telefonu.

Po njihovem mnenju je talni taktilni sistem vodenja izdelan vsaj trideset let

prepozno, ker sta postala cestni režim in arhitekturno okolje tako zahtevna, da ne

pridejo več toliko do izraza. Talne taktilne oznake so znak neke širše družbene

osveščenosti, a je zanje to površinska zadeva, ker so sistemsko vedno bolj izključeni.

Zanje ni na razpolago delovnih mest, v zadnjih dvajsetih letih je večina izgubila

zaposlitev. Slepi in slabovidni otroci so se vključili v večinske šole, ne da bi bilo učno

okolje za to dovolj prilagojeno, kar je še dodatno otežilo življenje otrokom in njihovim

družinskim članom. Pogrešajo pa tudi bolj transparentno vključenost pri družbenem

načrtovanju.

Ključne besede: slepota, slabovidnost, inkluzija, orientacija, mobilnost, talni

taktilni sistem vodenja.

SUMMARY

This paper discusses the quality of the adjustments made in the city for blind and

visually impaired people and the use of technical accessories and equipment used by

this group in Maribor community. With the method of comparison, we have studied the

use of technical accessories and equipment, the ground tactile orientation system

realized through the project “The elimination of the architectonic obstacles for people

with disabilities and improving the public transport surfaces for the blind and visually

impaired in Maribor city center”.

The key point of the study was to find out, with the previous knowledge and

studying the concrete example, how the open issues related to people living in the city

should be tackled, how much the individual goals of the projects planning easier

orientation and mobility in the city centre have been realized and how much are such

innovations used by the blind and visually impaired, how much have the innovations of

the technical accessories and equipment improved their mobility, what kind of problems

are disabled facing by their orientation, mobility and by running their errands, and what

else should be done to make their mobility easier.

The results given by the analysis have shown that the blind and visually impaired

follow the technological development of the technical equipment and accessories with

a help of the company representatives of such equipment or via internet; that they are

mostly guided with the help of the family members; that in general they are not familiar

with the ground tactile orientation system in the city centre and they do not use it; that

for guidance and orientation they seldom use the white stick, and if, then only in the

familiar environment; and finally, that nobody uses smart phone navigation applications

for easier orientation.

According to their opinion, the ground tactile orientation system has been built at

least thirty years too late because the traffic system and the architectural environment

have become so complex that the system is now less useful. The system is a sign of a

wider social consciousness, but according to people with disabilities it is only superficial

because they feel more and more systematically excluded from the society. For them,

there are no jobs available, and in the past twenty years, most of them have lost their

jobs. Blind and visually impaired children have been included into the regular school

programs but without proper improvements of the school environment which has made

their living and the life of their family more difficult. Finally, they also miss more

transparent participation in the society planning.

Key words: blindness, nearsightedness, inclusion, orientation, mobility, ground

tactile system for orientation.

KAZALO VSEBINE

UVOD…………………………………………………………………………….……………...1

TEORETIČNI DEL…………………………………………………………………..…………1

1 KAKOVOST ŽIVLJENJA..….…………………………………………………………….. 1

2 INKLUZIJA IN INTEGRACIJA……………………………………………………………..2

3 SLEPOTA IN SLABOVIDNOST……………………………………………………….…..4

3.1 Definicija slepote in slabovidnosti………………………………………………….....4

3.2 Najpogostejši vzroki za slepoto in slabovidnost na svetu…………………………..5

3.3 Položaj slepih in slabovidnih v družbi………………………………………………...6

3.4 Slepi in slabovidni skozi zgodovino…………………………………………………...7

3.5 Zaposlovanje slepih in slabovidnih……………………………………………….…...8

4 KOGNITIVNI VIDIK SLEPOTE IN SLABOVIDNOSTI…………………………………..9

4.1 Pomen vida…………………………………………………………………………....10

4.2 Okvare vida in vzroki zanjo……………………………………………………….…11

4.3 Vaje čutil…………………………………………………………………………….…13

4.4 Vaje orientacije in mobilnosti……………………………………………………….17

4.4.1 Eholokacija…………………………………………………………………… ..26

4.4.2 Načini gibanja slepih…………………………………………………………..20

5 TAKTILNI VODILNI SISTEM………………………………………………….………….26

5.1 Pomen taktilnih oznak za slepe………………………………….........................27

5.1.1 Zaznavanje ovir na poti……………………………………………………....27

5.1.2 Talne oznake/talni taktilni vodilni sistem…………………………………....27

5.1.3 Orientacija in sprejemanje informacij z drugimi deli telesa…………….…27

5.1.4 Orientacija in sprejemanje informacij s pomočjo zvoka…………………...28

5.2 Pomen oznak za slabovidne……………………………………………………….28

5.2.1 Zaznavanje ovir na poti…………………………………………………….…28

5.2.2 Problem bleščanja in težkega zaznavanja steklenih površin……………..36

5.2.3 Orientacija in sprejemanje informacij s pomočjo kontrastov in barv…...…36

5.2.4 Pisne informacije………………………………………………………...….....37

5.2.5 Zvočne informacije………………………………………………………….…37

6 UMESTITEV MESTA MARIBOR V ŠIRŠI KONTEKST DELOVANJA NA PODROČJU ENAKIH MOŽNOSTI ZA INVALIDE…………………………….................30

EMPIRIČNI DEL……………………………………………………………………..............35

7 ŠTUDIJA PRIMERA PRILAGODITEV ZA SLEPE IN SLABOVIDNE V MESTNI

OBČINI MARIBOR……………………………………………………….............................35

7.1 Raziskovalni problem………………………………………………………………...35

7.2 Raziskovalna vprašanja……………………………………………………………...36

7.3 Izbor in opis raziskovalne metode…………………………………………………..37

7.4 Raziskovalna skupina………………………………………………………………..38

7.5 Potek raziskave……………………………………………………………………….47

7.6 Analiza intervjujev…………………………………………………………………….47

7.7 Interpretacija rezultatov……………………………………………………………..60

8 SKLEPNE UGOTOVITVE………………………………………………………………...65

9 SEZNAM VIROV IN LITERATURE……………………………………………...............76

KAZALO SLIK

Slika 1: Obrabljene kontrastne oznake (Vir: lasten.)……………………………………...51

Slika 2: Prekinjene TTO (Vir: lasten.)……………………………………………………….59

Slika 3: Tipni zemljevid (Vir: lasten.)………………………………………………………..59

Slika 4: Napis v brajici (Vir: lasten.)………………………………………………………...59

Slika 5: TTO pred kolodvorom (Vi: lasten.)………………………………………………...53

Slika 6: Ni zvočnega semaforja (Vir: lasten.)……………………………………………....53

Slika 7: Panoji na taktilnih oznakah (Vir: lasten.)……………………………………….…54

Slika 8: Tabla ni govorno opremljena (Vir: lasten.)………………………………………..54

Slika 9: Prekinjene TTO (Vir: lasten.)……………………………………………………….54

KAZALO TABEL

Tabela 1: Osnovni podatki…………………………………………………………………...39

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Vprašalnik .............................................................................................. ….71

SEZNAMI KRAJŠAV

Društvo - Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Maribor

MOM – Mestna občina Maribor

TTO – talne taktilne oznake

Ferčec, Zvonko (2013): Kakovost življenja slepih in slabovidnih v Mestni občini Maribor z vidika prilagoditev okolja in uporabe tehničnih pripomočkov. Magistrsko delo. Koper: UP PEF.

1

UVOD

TEORETIČNI DEL

1 KAKOVOST ŽIVLJENJA

O kakovosti življenja se veliko govori v parlamentarnih dvoranah, na vaških

radijskih postajah, sestankih raznih komisij in delovnih skupin, v univerzitetnih

predavalnicah in v frizerskih salonih ... Obstaja pa tudi ideja, da bi kakovost življenja

merili in nekateri to počnejo že kar nekaj časa.

Ideja o kakovosti življenja kot merljivem kazalcu dosežkov "velike družbe" je stara

že dobrega pol stoletja. Vendar enotna definicija kakovosti življenja ne obstaja. V drugi

polovici 20. stoletja so oblikovali več različnih metod za določitev sintetične mere, s

katero bi določili kakovost življenja. Danes se pojavljajo številni indeksi kakovosti

življenja, vendar vsakega merjenja določenega nabora statističnih kazalcev še ne

moremo šteti za merjenje kakovosti življenja. Pojem "kakovost življenja" je pravzaprav

kompleksen konstrukt, ki ga na široko izkoriščajo za opisovanje različnih področij, od

stanja državnih bančnih bilanc do sreče posameznikov. Skozi prizmo kakovosti

življenja poskušajo analizirati rezultate političnih projektov ali primerjati, kako prijetno je

živeti v različnih svetovnih mestih. Prav zaradi prilagajanj nabora kazalcev specifičnim

namenom je merjenje kakovosti življenja lahko zelo »spolzko« področje (Manager

2008).

»Kakovost življenja je v prenovljeni predmetni opredelitvi kot konceptualni okvir za

evropski sistem socialnih kazalcev, opredeljen kot najširši krovni pojem, ki pokriva

izboljšavo objektivnih življenjskih razmer (krepitev subjektivnega blagostanja, pa še

socialno kohezijo krepitev družbenih vezi in manjšanja neenakosti in nasprotij) in

trajnostni razvoj, ohranitev societalnega kapitala za prihodnje generacije« (Berger

Sdchimdt in Noll v Mandič 2005: 120).

Da bi ustvarili bolj temeljitejše in bolj natančne metode za merjenje kakovosti

življenja, so se strokovnjaki o kakovosti življenja odločili povprašati tudi ljudi. Tako so

nastale ankete o življenjskem zadovoljstvu. Še vedno pa glavni problem vseh merjenj

ostaja pristranskost izbora in poljubnost izbranih dejavnikov, s katerimi naj bi ovrednotili

kakovost življenja, pa tudi določanje uteži posameznim kazalcem. Kljub temu so

lestvice zanimiv vir za razne primerjave (Manager 2008).

Kakovost življenja niso le posameznikove finančne zmožnosti, torej ni le to, koliko

zaslužimo in kaj si z zasluženim lahko kupimo, ampak je povezana tudi z občutkom


2

zadovoljstva z lastnim življenjem. Visok življenjski standard ne pomeni nujno tudi

visoke ravni kakovosti življenja (Vrabič Kek 2012).

Merjenje blaginje, kakovosti življenja in napredka v družbi je ena ključnih

prednostnih nalog tako na nacionalni ravni kot v mednarodnem okolju. Za statistični

sistem je to še poseben izziv, saj je blaginja zapleten in večdimenzionalen pojav. Kaj je

blaginja in kakovost življenja, kako ju statistično meriti, katere ključne kazalnike

uporabiti – vse to so teme različnih forumov in strokovnih srečanj tako v statističnih kot

v raziskovalnih okoljih. Blaginja kot življenjski standard, kot količina denarja ali kot

posameznikov dostop do blaga in storitev je razmeroma lahkó merljiva. Druge njene

sestavine – zadovoljstvo, srečo, zdravje, okolje in inovacije – pa merimo precej težje.

Elemente blaginje in kakovosti življenja ter smernice za merjenje in spremljanje obeh

so že začrtale tudi nekatere mednarodne pobude in dokumenti in ti nas, statistike,

spodbujajo k še bolj celostnemu spremljanju tega pojava (Vrabič Kek 2012: 3).

»Kakovost življenja invalida je odvisna od vsakega posameznika in okolja, v

katerem živi. Zdravje je med najpomembnejšimi razsežnostmi kakovosti življenja. Po

eni strani je nezanemarljiv osebnostni vir pri ustvarjanju življenjskih razmer, po drugi pa

med najprepričljivejšimi ter celostnimi kazalci kakovostnega življenja« (Černigoj-Sadar

in Brešar 1996 v Raztresen 2007: 6).

Naraščanje števila funkcionalno oviranih je privedlo tudi do drugačnega načina

razmišljanja o družbi. Družba naj se ne bi več delila na ljudi s posebnimi potrebami in

»normalne« ljudi, temveč je sestavljena iz palete ljudi z različnimi sposobnostmi in

potrebami. V oblikovanju se je skladno z novim pogledom na drugačnost uveljavil t. i.

princip inkluzivnega oblikovanja oz. oblikovanja za vse uporabnike. Ta v splošnem

predvideva, da se pri oblikovanju prostora in proizvodov upoštevajo potrebe vseh ljudi,

omogoči dostopnost za vse in da se ne oblikujejo posebni prostori za ljudi s posebnimi

potrebami, kot se je dogajalo nekoč (Krivic 2007).

2 INKLUZIJA IN INTEGRACIJA

Po Šućurju (1999) inkluzija omogoča vsakemu posamezniku, da sodeluje, kolikor

zmore, ker doseganje povprečnih dosežkov ni temeljni pogoj za vključitev v šolsko in

širše socialno okolje. Razlike posameznikov so temeljni pogoj za vključitev v šolsko in

širše socialno okolje in so temelj za socialno povezovanje in ne neki povprečni dosežki.

Corbett (1999) poudarja, »da je inkluzija v nasprotju z integracijo popolnejši in

drugačen proces vključevanja, ki omogoča oblikovanje inkluzivne kulture, v kateri se

podpirajo različne potrebe in sprejemajo posebnosti, ki jih oblikujejo spol, narodnost,


3

jezikovna pripadnost, različni družbeni statusi, stopnje izobrazbe in tudi posamezne

pomanjkljivosti, težave, motnje, bolezni. Inkluzija je izpeljana iz idej o multikulturnosti in

interkulturnosti, sožitju, tolerantnosti, sobivanju, strpnosti ipd. Metafora za inkluzijo je:

Vstopi, ker spoštujemo razlike in ker si lahko tak, kot si« (Kavkler 2008: 11).

»Pri inkluziji ne gre samo za prilagajanje. Inkluzija je kultura življenja v določeni

skupnosti, v kateri je vsak dobrodošel, v kateri se podpirajo, gojijo različne potrebe«

(Resman 2003 v Šavli 2007: 10).

Zaradi lažjega vključevanja osebe s posebnimi potrebami v socialno okolje

moramo odstraniti ovire. Ovire za uspešno vključevanje so za različne skupine oseb s

posebnimi potrebami različne, saj bo npr. za gibalno ovirano osebo ovira stopnišče, ki ji

bo onemogočilo dostop do razreda v nadstropju šole, za slepega učenca bo ovira

učenje iz zapiskov, za učenca z bralno-napisovalnimi težavami pa pretežno pisno

preverjanje znanja itd. Če odstranimo ovire tako, da stopnišče zamenja dvigalo, da

informacije posredujemo po slušni poti, da večinoma ustno preverjamo znanje itn.,

bodo številni učenci lahko uspešno sodelovali skupaj z vrstniki v vzgojno-

izobraževalnem procesu. Ovire pa lahko odkrijemo na podlagi dobre diagnostične

ocene otrokovih posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb (Kavkler 2008).

Za vzgojno-izobraževalno integracijo in inkluzijo lahko rečemo, da sta v zadnjih

letih postali predmet številnih razprav. »V zadnjem času ni le aktualna tema v

strokovnih člankih, ampak se o njej govori in piše tudi v medijih ter dnevnih časopisih.

Medtem ko se poudarja, da je integracija zahteva sodobne demokratične družbe, pa po

drugi strani sam pojem še vedno ostaja premalo natančno opredeljen« (Šavli 2007: 7).

»V oblikovanju se je skladno z novim pogledom na drugačnost uveljavil t. i. princip

inkluzivnega oblikovanja oz. oblikovanja za vse uporabnike. Ta princip v splošnem

predvideva, da se pri oblikovanju prostora in proizvodov upoštevajo potrebe vseh ljudi,

da se omogoči dostopnost za vse in se ne oblikuje posebnih prostorov za ljudi s

posebnimi potrebami, kot so to počeli nekoč.

Poznamo dve vrsti dostopnosti:

- fizična dostopnost: omogočen je dostop do glavnih ustanov (predvsem

kulturnih, izobraževalnih in zdravstvenih) vsem ljudem ne glede na njihove zmožnosti

in sposobnosti. To pomeni, da morajo biti dostopi brez ovir, da lahko stavbe najdejo in

vanje vstopijo tako gibalni kot tudi senzorni invalidi in ljudje z duševnimi motnjami;

- dostopnost do vsebin: problematična predvsem za ljudi z okvarami vida, saj so

praviloma vse informacije o ustanovah, o njihovih fizičnih razsežnostih, razporeditvi


4

prostorov in o tem, kar obiskovalcem ponujajo, na voljo le v oblikah, ki zahtevajo zdrav

vid, pripomočki, opisi in napotki v zvočnih in taktilnih oblikah pa so zelo redki« (Krivic

2008: 24).

Po Ravlenu (2009) bo za zagotavljanje dostopnosti potrebno veliko iznajdljivosti,

preizkušanja in učenja na napakah, preden bo princip inkluzivnega oblikovanja zaživel

in se uveljavil v polni meri.

3 SLEPOTA IN SLABOVIDNOST

Pomembno je dejstvo, da slepota oziroma močna slabovidnost ni edini, pogosto

niti ne najvažnejši element, ki bi določal razvoj človeka z izrazito okvaro vida. Velikega

pomena so elementi: intelektualni potencial, spodbudno okolje, psiho-motorične

sposobnosti, dobra motivacija ter ugodne socialne razmere. Vsi ti elementi, pa še

nekateri drugi skupaj s svojimi lastnostmi, relacijami in interakcijami oblikujejo

individualno strukturo slepe oziroma močno slabovidne osebe.

Slepota oz. slabovidnost pomeni motnjo, to je izpad vidne senzorne funkcije, ki

sproži reakcijo v celostnem delovanju posameznika. Slepota je bila kot senzorna

motnja v človeški družbi vedno prisotna. Skozi zgodovinski prostor in čas so se do

slepote oblikovala različna stališča, pogojena s fiziološkimi, gnoseološkimi in etičnimi

spoznanji.

Odnos polnočutne družbe do slepih oseb se je skozi zgodovino spreminjal:

- od skrajno primitivnega stališča z odstranjevanjem iz družbe vseh nezmožnih za

samostojno preživetje (vse do pojava krščanstva);

- do azilskega varovanja slepih do konca 18. stoletja in

- pričetkov socialne integracije slepih, ki v današnjem času postaja integracija –

inkluzija v najširšem pomenu (Hafner 2003).

3.1 Definicija slepote in slabovidnosti

Slepoto in slabovidnost je težko definirati, »saj moramo poznati zgodovinske,

ekonomske, kulturne, družbene odnose in okoliščine nekega naroda. Ravno zaradi teh

dejavnikov je že v preteklosti prihajalo do razlik v definicijah. Slepoto in slabovidnost

lahko definiramo z medicinskega, oftalmološkega, pedagoškega, psihološkega,

socialnega in profesionalnega vidika oziroma področja.

Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili vsi ljudje z okvarami vida označeni

kot slepi. Vsi so se morali učiti brati Braillovo pisavo (poslovenjeno brajeva pisava ali


5

brajica), čeprav jih je veliko bralo brajico s pomočjo vida. Z uvajanjem optičnih in

elektronskih pripomočkov se je začelo ločevati med slepimi in slabovidnimi, saj so

slabovidni lahko uporabljali za branje ostanke vida« (Krivic 2008 v Ravlen 2009: 3).

»Po definiciji slepote in slabovidnosti, ki jo priporoča WHO (Svetovna zdravstvena

organizacija) in velja tudi v Sloveniji, se slabovidnost deli na dve, slepota pa na tri

kategorije.

Slabovidnost:

1. kategorija: osebe, ki imajo na boljšem očesu, z ali pa brez korekcije, od 6:18

(0,3) do 6:60 (0,1) preostalega vida;

2. kategorija: osebe, ki imajo na boljšem očesu, z ali brez korekcije, od 6:60 (0,1)

do 3:60 (0,05) preostalega vida.

Slepota:

3. kategorija: osebe, ki imajo na boljšem očesu, z ali pa brez korekcije, od 3:60

(0,05) do 1:60 (0,02) preostalega vida;

4. kategorija: osebe, ki imajo na boljšem očesu, z ali brez korekcije, od 1:60 (0,02)

do zaznavanja svetlobe;

5. kategorija: slepota (amaurosis).

Kot slabovidne štejemo tudi osebe, ki imajo na boljšem očesu zoženo vidno polje

okrog fiksacijske točke od 20 do 5 stopinj, ne glede na ostanek vida, kot slepe pa poleg

naštetih kategorij tudi osebe, ki imajo na boljšem očesu zoženo vidno polje okrog

fiksacijske točke 5 stopinj in manj, ne glede na ostanek vida« (Florjančič et.al 1999 v

Šavli 2007: 50).

»Okvirno so v pedagoškem smislu slepi tisti, ki ne glede na ostrino vida ne morejo

uporabljati običajne pisave za branje in pisanje, slabovidni pa tisti, ki preostali vid lahko

uporabljajo v procesu izobraževanja oz. v tem procesu uspešno uporabljajo običajno

pisavo« (Gerbec, Florjančič, Raič 1999 v Šavli: 51).

3.2 Najpogostejši vzroki za slepoto in slabovidnost na svetu

»Najpogostejši vzroki so:

- katarakta (47,9 %),

- glavkom (12,3 %),

- uveitis (vnetja) (10,2 %),

- senilna degeneracija makule (8,7 %),


6

- motnjave roženice (5,1 %),

- diabetična retinopatija (4,8 %),

- trahom (3,6 %)«

(WHO Media centre 2010 v Kermauner 2010: 12).

S starostjo narašča število oslepelih, zlasti po 65. letu. Najpogostejši vzroki

poslabšanja vida pri starejših so:

- glavkom,

- diabetes in kardiovaskularne bolezni,

- odstop mrežnice,

- katarakta (siva mrena),

- tumorji in

- degenerativne bolezni očesa (prav tam: 86).

3.3 Položaj slepih in slabovidnih v družbi

Različni terminološki pojmi, ki se nanašajo tako na slepe in slabovidne kot na ljudi

s posebnimi potrebami, kažejo, da v družbi ta skupina nima enakega položaja kot

normalno videči. V zadnjem času se v pedagoških tekstih nenehno pojavljata termina

integracija in inkluzija in zdi se, kot da sta trendovsko nujna. Z integracijo mislimo

predvsem na “povezovanje populacije slepih in slabovidnih v celoto družbenega

življenja, med ljudi z zdravim vidomˮ (Gerbec 1993).

Integracija je po Golobu (1989) prilagajanje posameznika za vstop v okolje, z

vsemi prilagoditvami, ki jih potrebuje, medtem ko o inkluziji lahko govorimo, ko je okolje

že prilagojeno in lahko v njem normalno delujejo osebe z izgubo vida ali tiste z

normalnim vidom. To nam usmeri pozornost v preteklost, ko so bili “posebni” vključeni

v “posebne institucije”. Tudi slepi in slabovidni niso bili izjema, saj so obstajale

organizacije, ki so posvečale skrb njihovim potrebam, kot na primer: Zavod v Ljubljani,

Center slepih v Škofji Loki, različna medobčinska društva in Zveza slepih. Nekatere ne

obstajajo več (Zavod v Kočevju in Center slepih), ostale pa še vedno delujejo v

interesu slepih in slabovidnih, vendar z večjim poudarkom na vključevanju v širšo

družbo. Na ta način se tudi izboljšujejo možnosti za vključevanje v redno izobraževanje

in zaposlovanje.

»V preteklosti so bile možnosti zaposlovanja omejene zgolj na nekaj poklicev,

predvsem na poklic telefonista in ekonomskega tehnika. Od segregacijske prakse pa

čedalje bolj prehajamo k integracijski, kar je upravičena družbena in znanstvena

reakcija na pretekli položaj« (Gerbec 1993 v Car 2010: 4). »Integracijski proces poteka


7

na dveh ravneh: na subjektivni in objektivni. Prvi označuje doživljanje pripadanja

določenemu socialnemu okolju, ki se presoja na podlagi čustvenih reakcij in stališč

posameznika; objektivni pa odseva odnos socialnega okolja do slepe ali slabovidne

osebe« (prav tam v Car 2010: 4).

3.4 Slepi in slabovidni skozi zgodovino

Odnos družbe do slepote je bil skozi zgodovino različno obravnavan, odvisno od

filozofsko-gnoseoloških in etičnih pojmovanj. Popović (1986) navaja Lowenfelda, ki

govori o štirih obdobjih:

a) Obdobje primitivnega razumevanja, prisotnega v starih kulturah, ko so slepe

smatrali za nepotrebne, nesposobne življenja in so jih zato ubijali.

b) Obdobje azilov, ki se je začelo širiti z budizmom in krščanstvom v Rimu in

zaokrožilo s koncem 18. stoletja, ko je Valentin Haüy leta 1784 v Parizu ustanovil prvo

šolo za slepe.

c) Obdobje socialne integracije, ko slepi zopet dobijo pravico do življenja in so pod

vplivom francoskih razsvetljencev dane osnove za organizirano izobraževanje slepih.

d) Obdobje (naivnega) humanizma.

Rutar (1993) meni, da se je obdobje integracije v izobraževanju začelo sredi

šestdesetih let v Kanadi, ZDA in nekaterih zahodnoevropskih državah z zahtevami po

enakih možnostih za izobraževanje, zaposlovanje, neodvisno življenje. V sedemdesetih

in osemdesetih so si v Sloveniji posamezniki s pomočjo združenj utirali pot v

»normalne« šole. Konec preteklega desetletja pa je tudi na formalni ravni uveljavljena

pravica do integriranega šolanja, ki na izvedbeni ravni poteka v obliki »naivnega

humanizma«. Proces zaposlovanja pa poteka narobe; od razmeroma visoke stopnje

zaposlenosti slepih in slabovidnih v preteklih desetletjih se zaposlenost vse bolj krči in

to kljub sodobni tehnologiji in vse večji stopnji izobraženosti.

Oseba, označena z besedo slep, je prepoznana kot oseba z eno najtežjih motenj.

Zaradi nepoznavanja problematike je motnja dobila pridih mističnosti in strašnosti. V

mističnem smislu je bila slepota simbolen opomin tistim, ki vidijo, naj pazijo, kakšen

odnos bodo imeli do slepega, ker je slep po božji volji oziroma zaradi božje kazni. Slepi

so bili slaba vest človeštva in slepota je bila nekakšno svarilo. Še danes lahko stališča

do slepote identificiramo s predstavami o slepem beraču, o slepem geniju, o senzornih

nadkompenzacijah pri slepih (Kačič 1993).

»Po B. A. Wright (1960) in Gowmanovi študiji iz leta 1957 lahko trdimo, da v družbi

prevladujejo negativne predpostavke o slepih. Splošno mnenje je, da so slepe osebe


8

nemočne, odvisne in da ne morejo biti srečne, še manj same živeti. V moralnem

pogledu pa so ali svetniki ali veliki grešniki. V zadnjih desetletjih se vedenje in

predstave o zmožnostih slepih širijo. S tem se po eni strani manjša strah pred osebami

z oznako slepote, po drugi strani pa pretirana sočutnost. Sočutje namreč poudarja

razlike in ustvarja inferioren odnos med tistim, ki pomaga, in onim, ki pomoč dobiva«

(Kačič 2006: 145).

3.5 Zaposlovanje slepih in slabovidnih

V Sloveniji je bilo leta 2010 po podatkih registra članov v Zvezo slepih in

slabovidnih vključenih 4.062 slepih in slabovidnih oseb. Žal je to edini vir, s katerim je

moč razpolagati, kajti register slepih in slabovidnih je šele v fazi priprave. Ker pa se v

Zvezo slepih in slabovidnih Slovenije vključujejo posamezniki na prostovoljni osnovi, ti

podatki ne kažejo realne slike stanja populacije v Republiki Sloveniji.

Zaenkrat pa lahko iz podatkov mednarodnih interpolacijskih študij o številu slepih

in slabovidnih (Predlog ustanovitve Centra za pomoč slepim in slabovidnim, 2009)

sklepamo, da je v Sloveniji okrog 10.000 slepih in slabovidnih ljudi. Poleg tega je

pomemben podatek, da v svetu in tudi pri nas narašča število odraslih slepih in

slabovidnih oseb, še zlasti po 50. letu starosti (Pinterič in drugi 2012: 3).

V sodobni družbi pomeni zaposlitev eno izmed temeljnih predpostavk za

uresničevanje osebnih, ekonomskih, družbenih in političnih interesov ter s tem

enakopravno vključevanje v družbeno okolje. Zaposlitev nam daje možnost za

razvijanje svojih potencialov na kulturnem in duhovnem področju. Zaposlitev je po

končanem študiju naslednja postaja na posameznikovi življenjski poti. Vemo pa, da v

današnjem času zaposlitev ni dovolj za vse aktivne iskalce. Najtežja pot do zaposlitve

pa zagotovo čaka invalidne osebe. Tako so tudi osebe z okvaro vida zaradi svojega

hendikepa na področju zaposlovanja v zelo težkem položaju. Srečujejo se s številnimi

težavami, kot so prilagoditve na delovnem mestu, poklicna rehabilitacija, skrb

delodajalcev, da ne bodo zmogli zastavljenega dela ipd. Na naraščanje števila

brezposelnih slepih in slabovidnih oseb je vplivalo veliko različnih dejavnikov. Delovna

mesta, ki so bila rezervirana predvsem za slepe in slabovidne osebe (npr. delo

telefonista), zaradi inovacij in modernizacije počasi izginjajo. Delovni pripomočki za

slepe in slabovidne predstavljajo danes veliko finančno breme, ki si ga lahko privošči

malo delodajalcev, brez le teh pa je delo slepega oz. slabovidnega velikokrat

nemogoče. Tudi izobraževalni programi in različna usposabljanja za delo so namenjeni

ljudem, ki vidijo. Na vse zadnje pa današnja družba še vedno goji različne stereotipne


9

predstave in negativne predsodke do slepote, ki slepim in slabovidnih predstavljajo

dodatno oviro na poti na trg delovne sile (Dajčman Horvat 2011: 16).

4 KOGNITIVNI VIDIK SLEPOTE IN SLABOVIDNOSTI

»Proces kognitivnega razvoja je dolg in otrok ga doseže postopoma. Od

enostavnih senzomotoričnih aktivnosti in percepcije pa do ponotranjenja mišljenja in

abstraktnih operacij« (Stančič 1991 v Lokošek 2012: 14).

»Že mala količina preostanka vida lahko ima pozitiven vpliv na razvoj kognitivnih

funkcij, če ima otrok normalne kognitivne sposobnosti in če se uri uporaba preostanka

vida« (Fraiberg, Siegel in Gibson 1966 v Stančič 1991).

»Kljub nekaterim zaostankom ima veliko otrok kljub slepoti in slabovidnosti visoko

razvojno stopnjo kognitivnih funkcij. Po drugi strani bolje razvijejo, kar pomeni, da vaje

pripomorejo k popolnemu izkoristku potenciala pri otrocih s slepoto in slabovidnostjo«

(Stančić 1991 v Lokošek 2012: 14).

»Witkin in soavtorji (1968 v Stančić 1991) so mnenja, da so vzroki za specifični

razvoj otrok, ki so slepi od rojstva, določeni primanjkljaji vidnih izkušenj in posledično

oblikovanje posebne kognitivne strukture. Ta kognitivna struktura ima zmanjšano

sposobnost analize in abstrakcije v primerjavi z otroki normalnega vida, omogoča pa

enake sposobnosti verbalnega razumevanja in povečano sposobnost usmerjanja

slušne pozornosti« (Lokošek 2012: 15).

Stančić (1991) navaja, »da psihološke raziskave v splošnem kažejo, da so osebe s

slepoto in slabovidnostjo sposobne visokega nivoja abstraktnega mišljenja, četudi

velja, da je pri večini teh otrok razvoj abstraktnega mišljenja zmanjšan. Za kognitivno

strukturo oseb s slepoto in slabovidnostjo je tako značilen neenak nivo funkcioniranja

na različnih kognitivnih področjih« (Lokošek 2012: 15).

Od rojstva slep otrok spoznava predmete po poti taktilne oziroma taktilno

motorične percepcije, »zato za razliko od polnočutnih sovrstnikov uporablja pretežno

analitično-sintetične spoznavne procese. Omejenost taktilno-kinestetične percepcije,

predvsem njena pretežna sukcesivnost v primerjavi s simultanostjo vidne percepcije,

lahko upočasni kognitivni razvoj ter razvoj nekaterih funkcij mnogih kongenitalno slepih

in visoko slabovidnih otrok (Stančić 1991). Po drugi strani pa Hrnjica (v Popović 1986)

navaja, da je predstavni svet slepega dokaj blizu realnosti, kar dokazuje, da se tvorijo

predstave o svetu s pomočjo preostalih čutil« (Kermauner 2010: 40).


10

4.1 Pomen vida

Ena najtežjih oblik invalidnosti je vsekakor slepota. »Posledice slepote so za

življenje in aktivnost slepe osebe zelo težke in številne. Kot kažejo raziskave, z izgubo

vida izgubi slepa oseba okoli dvajset različnih sposobnosti. Večino teh sposobnosti se

da popolnoma ali delno nadomestiti, toda vida se zaenkrat ne da povrniti, če je oseba

medicinsko dokončno slepa« (Zovko 1995: 17).

»Oko predstavlja za naše telo »okno v svet«. Glede hitrosti in natančnosti

percepcije posamezne informacije, imajo oči primarno funkcijo med čutili. Vidna

informacija predstavlja 90 % informacije, ki pride v skorjo velikih možganov prek vseh

človeških čutilnih organov. S pomočjo vida se prepoznavajo vse osnovne oznake, ki

predstavljajo materialni svet (oblika, barva, velikost, oddaljenost …). Funkcija očesa je

podobna tisti, ki jo ima fotografska kamera. Oko sprejema svetlobo, zaznava predmete

in pojave ter pošilja informacije možganom v obdelavo« (Zemcova 1975 v Cirnski

2010: 3).

Vid igra veliko vlogo pri navezovanju stikov, torej na socialnem področju, pri

organizaciji našega življenja, celo pri najenostavnejših opravkih, ki se nam včasih zdijo

nemogoči. Videča oseba si zelo težko predstavlja, kaj pomeni biti slep. Vendar pa se

znajo slepi in slabovidni kljub okvari vida dobro organizirati (Cirnski 2010).

Vid je senzorna funkcija, »ki omogoča proces gledanja in videnja ter kot eden

izmed integralnih delov v organizaciji človeka omogoča razvoj številnih drugih funkcij.

Kako vidimo, je odvisno od celostne strukture posameznika in elementov zunanje

situacije že pri polnočutnem človeku. Pri motnjah vida je glede na etiologijo in stopnjo

izgube vidne ostrine in vidnega polja še več individualnih razlik in adaptacijskih

možnostih v funkcioniranju posameznika in prilagoditvah okolja« (Hafnar 2003: 2).

Vid je zelo pomemben za razvoj posameznika na različnih področjih (Zovko 1995):

a) Na perceptivnem področju vid daje natančne in kontinuirane informacije o

predmetih in pojavih, ki jih posameznik opazuje. Pomaga mu pri določanju lokacije

predmeta, izvora zvoka ali šuma. Vloga vida je zelo pomembna pri neposrednem

dojemanju stvarnosti in pridobivanju izkušenj o njej.

b) Vid je zelo pomemben za pojmovni razvoj posameznika – pri osebah z okvaro

vida razvoj pojmov poteka počasneje kot pri videčih ljudeh. Omogoča identifikacijo

predmeta, dogodka in ljudi.

c) Vloga vida je še posebej močno izražena pri zaznavanju in organizaciji prostora,

njegove strukture in obvladovanju prostorskih odnosov. (Otroku, ki leži v vozičku, vid


11

omogoča, da spoznava svet tudi širše, zunaj vozička. Slep ali slaboviden otrok pa je v

dojemanju okolice omejen, zato se tudi njegove predstave kvalitativno razlikujejo od

predstav otroka, ki vidi).

d) Slepi od rojstva in tisti, ki oslepijo v začetnem razvojnem obdobju, zaostajajo v

gibalnem razvoju in ne osvojijo posameznih gibalnih spretnosti tako hitro kot njihovi

videči sovrstniki. To je posledica odsotnosti vidne imitacije in vizualne motorične

koordinacije.

e) Vid močno olajša tudi številne socialne interakcije. Slep otrok se prične smejati v

istem razvojnem obdobju kot videč otrok. Če otrok vidi nasmeh, ga tudi vrne. Pri slepih

otrocih pa te podkrepitve ni, zato se lahko kasneje preneha smejati. Odsotnost vidne

funkcije lahko povzroči spremembe v obnašanju do okolice. Vid ima ključno vlogo v

razvoju emocionalnih in socialnih interakcij med otrokom in starši ter med otrokom in

širšim socialnim okoljem.

f) V življenju vsakega posameznika je zelo pomembna tudi komunikacija. Velik del

neverbalne komunikacije temelji prav na vidu. Neverbalno se lahko sporazumevamo z

mimiko, gestikulacijo, držo telesa in podobno, kar pa je slepim in slabovidnim nevidno,

zato se moramo pri komunikaciji s slepim ali slabovidnim potruditi in govoriti razločno

(če nas npr. slep otrok kaj vpraša, ni dovolj, da pokimamo, moramo tudi reči razločen

da).

g) Vid ima pomembno vlogo v socialnem obnašanju. Z njegovo pomočjo

posameznik lažje navezuje socialne stike, saj je pri tem zelo pomemben tudi očesni

stik, ki ga pri slepem ni.

h) V zgodnjem otroštvu se razvija emocionalna in socialna navezanost na

posameznika, kar otroku daje občutek varnosti. Slepa oseba nima stalnih informacij o

prisotnosti in odsotnosti oseb, ki so zanjo pomembne, kar zmanjšuje njen občutek

varnosti.

i) Vid olajša razvoj celega niza osnovnih socialnih veščin, kot so: hranjenje,

oblačenje, slačenje, osebna higiena, vsakodnevna opravila in delovne spretnosti.

4.2 Okvare vida in vzroki zanjo

Človek s prizadetostjo vida je tisti, čigar sposobnost vida je toliko omejena, da

težko bere navadni tisk ali ga sploh ne more, ali pa se še s pomočjo vida znajde, a ima

temu primerne težave v vsakdanjem življenju. »Človek s prizadetostjo vida je lahko

slep (popolna disfunkcija vida) ali slaboviden (z delno funkcijo vida). Večina ljudi s

prizadetim vidom je slabovidnih.


12

Omejeni sposobnosti vida se pogosto pridružuje omejena ostrina vida ali

omejenost vidnega polja. K omejeni sposobnosti vida je treba prišteti tudi barvno

slepoto (daltonizem). Po navadi ljudje s to težavo ne ločijo rdeče barve od zelene. Obe

barvi zaznajo kot sivkasti. Omejena sposobnost vida lahko privede do delne ali popolne

slepote (npr. katarakta, glavkom, odstop mrežnice)« (Berus 2012: 56).

»Okvaro vida izražamo z ostankom ostrine vida in ostankom širine vidnega polja.

Vzroki za okvaro vida so lahko zelo različni, gre lahko za dedno pogojene okvare vida,

bolezni ali poškodbe očesa. Nekatere motnje nastanejo v času nosečnosti, nekatere v

času poroda, mnoge pa v prvih letih življenja ali kot posledica bolezni, poškodbe

oziroma nesreče. V otroški in mladostni dobi so najpogostejši vzrok okvare vida

razvojne anomalije« (Perko 1996 v Cirnski 2010: 6).

Hafnerjeva (2003) navaja, da okvara vida ne pomeni le delne ali popolne izgube

vida. Ta izguba spremeni tudi funkcije miselnega – kognitivnega spoznavanja. Okvara

vida ima največji vpliv na senzorno-perceptivno področje. Močan vpliv je tudi na razvoj

motorike. Nekoliko manjši vpliv se odraža v razvoju osebnostnih lastnosti. Skoraj

zanemarljiva pa je povezanost med okvaro vida in razvojem stališč in vrednot.

Osebe z okvarami vida so tiste osebe, pri katerih poslabšanja vidnih zaznav ni več

mogoče popraviti z očali ali lečami. Na tak način zmanjšane vidne sposobnosti

otežujejo vsakdanje življenje. Ta ovira se v vsakdanjem življenju kaže tako, da osebe z

okvarami vida ne morejo natančno zaznavati objektov od blizu ali daleč, pri nekaterih

pa je vidno polje zoženo na 20 stopinj ali manj; ne morejo več brati, ne prepoznavajo

več oseb, ne morejo se več samostojno gibati in se orientirati v fizičnem svetu.

»Čeprav je večinoma zaslediti podatke o definicijah okvar vida, ki ljudi z okvarami

razporejajo v več razredov glede na ostanke vida, izražene v odstotkih, pa je v zvezi z

inkluzivnim načrtovanjem okolja bolj smiselna delitev glede na pripomočke, ki jih

uporabljajo« (Krivic 2008: 31).

V študijah Brinkerja (2002) so ugotovili, »da obstajata dve skupini ljudi z okvarami

vida glede na pripomočke, ki jih uporabljajo. Prva skupina uporablja pripomočke, ki

nadomeščajo vid (bela palica, zvočne knjige, brajica itd.), drugi skupini pa služijo

predvsem pripomočki, ki vid podpirajo (leče, povečevalni pripomočki). Po ugotovitvah

teh študij približno eden od desetih ljudi z okvarami vida uporablja belo palico in s tem

sodi v prvo skupino« (Ravlen 2009: 5).


13

4.3 Vaje čutil

Po Herman van Dycku (1992) je človek bitje, ki pobude realnega sveta oblikuje s

čutili. Z vidom človek najceloviteje in najbolj živo dojema okolje. Z vidom zajame človek

83 odstotkov vseh informacij, s sluhom 11 odstotkov, ostalih 6 odstotkov pa z drugimi

čutili. Zovko (1995) meni, da vse, kar otrok sliši, vidi, okusi, vonja in čuti, je temelj za

njegov odnos do okolice in sveta, ki ga obkroža. Informacije, ki jih dobiva po tej poti,

mora dojeti, med seboj povezati in ohraniti v spominu. Čutila so v funkciji jezika,

razvoja jezika in verbalnega govora, ki jim olajša integracijo, pomnjenje ter služi kot

sredstvo komuniciranja v procesu pojasnjevanja in preverjanja čutnih vtisov.

Sposobnost videnja razlik med tipnimi, vonjalnimi, gustativnimi in drugimi zaznavami

vnaprej določi in pospešuje proces usvajanja pojmov in vzpostavlja odnos med njimi.

Koliko pa bo določena nepravilnost realno omejila vidno sposobnost, je odvisno od

veliko drugih dejavnikov. Prepoznavanje določenega objekta ni vezano izključno na

sposobnost organa vida, pač pa na življenjsko izkustvo kot psihološki fenomen.

Vizualne kapacitete in vizualno funkcioniranje niso odvisne samo od opazovanja oblike,

barve in detajlov opazovanega objekta, pač pa tudi od razumevanja in pravilne

interpretacije dobljenih vidnih informacij. Tako se v možganih z izgubo vida pomen

vizualnih informacij prenese na informacije drugačne vrste (slušne, tipne ipd.). Slepi z

izgubo vida izpopolnijo svoje druge čute in tako skušajo nadomestiti funkcijo oči. Zaradi

dobro razvitih drugih čutil so slepi in slabovidni sposobni marsikaterih vsakodnevnih

opravil ter opravljanja raznih poklicev. Različne okvare vida in razvitost drugih čutil pa

pomeni različne možnosti uporabe vida. Na primer, človek z izredno slabo ostrino vida,

bo težko bral, medtem ko se bo pri gibanju v znanem okolju opiral izključno na vidne

informacije. Obratno pa bo oseba z zoženim vidnim poljem lahko zelo učinkovito brala,

medtem ko si bo pri gibanju lažje pomagala z akustičnimi pripomočki (Dajčman, Horvat

2011:9).

Po Brvarju (2010) so pri posrednem opazovanju v ospredju sluh, voh in kinestetični

občutki, pri neposrednem opazovanju pa uporablja vse čute. Graditi moramo torej na

nadomestnih poteh zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati,

občutiti. Pri slepem otroku zato skušamo z vajo in ustreznim pristopom do preostalih

čutil doseči, da se njihova zaznavnost poveča in tako v precejšnji meri nadomestiti

izgubo vida.

Slep in slaboviden otrok mora vsakodnevno izvajati vaje za čim bolj učinkovito

izrabo preostalih čutil (tip, sluh, vonj, okus, kinestetični občutki). Pravimo, da slep

človek na blizu pogleda s prsti, skozi okno pa z ušesi. Oddaljeni svet zanj sestoji samo


14

iz zvokov, glasov in šumov. Otroku pomagamo, da prepozna različne zvoke in mu

opisujemo, kaj se v okolici dogaja (šumenje listov, vode, petje ptic, žaganje drv,

promet). S tipom in sluhom otrok uspešneje prepoznava in obvladuje okolje. Rokovanje

z različnimi materiali občutljivost končičev, ki so na konicah prstov, še poveča in

slepemu omogoča prepoznavanje različnih materialov. Najvišja stopnja pa pomeni

zmožnost branja brajeve pisave. S pomočjo tipanja in rokovanja z različnimi predmeti

otrok spoznava in raziskuje naravo, okolico, igrače, oblikuje predstave in osvaja pojme

(Crinski 2010: 20).

Pri ljudeh, ki imajo ohranjeno možnost uporabe vseh čutil, je komunikacija

kompleksnejša in poteka na več ravneh. To med drugim pomeni, da lahko človek

»ujame« sporočilo v vizualnem območju, če ga ne na slušnem. Navadno ga na obeh. S

tem človek dobi kompleksnejšo, celovitejšo predstavo o tistem, kar želi pošiljatelj

nasloviti na sprejemnika. Sedaj si predstavljajmo nekoga, ki ne vidi (ali pa tako slabo

vidi, da ne more zaznati neverbalne govorice), in drugega, ki lahko zaznava na vseh

območjih sporočanja. V tem primeru se komunikacija zaplete. Tako bo videči človek

zaznal tudi neverbalna sporočila slepega in se na njih odzval. Slepi pa pri videčem ne

bo zaznal njegove mimike oziroma jo bo zaznal v omejeni obliki (npr. gibalni del in

gestikulacijo) in se zato ne bo mogel ustrezno odzvati. Tako lahko pride do občutka

nerazumevanja na obeh straneh, kar vpliva na nadaljnjo komunikacijo, počutje …

(Kačič 2000: 423).

Če vid popolnoma izostane, se delovanje preostalih čutil z načrtovanimi in s

sistematičnimi vajami izboljšuje do te mere, da ta prevzamejo funkcijo vida. Izpad

informacij, ki bi jih slepi sicer dobil po vidnem kanalu, se tako deloma kompenzira.

Šprohar (2003) kot kompenzacijski nadomestek vida navaja tudi spomin.

Pri zaznavanju s pomočjo čutil igra pomembno vlogo absolutni prag občutka −

najmanjša količina dražljaja − ki jo nekdo lahko še zazna (Terpin 1975). Čeprav

vplivajo na zaznavanje tudi čustva, predhodno znanje in motivacija, lahko s

sistematičnimi vajami zaznavanje precej izboljšamo.

Slušne predstave omogočajo slepemu, da se nauči govora. Dürklen (1924) pravi,

da slepi govori in misli v jeziku polnočutnih. Brez dvoma ima sluh izjemno vlogo pri

slepem kot posredovalec govorjenih informacij, vendar ga na tem mestu omenjamo bolj

kot pripomoček za znajdenje v svetu. Načrtne vaje tega čuta pomagajo slepemu pri

orientaciji in mobilnosti ter temeljijo na naravnih zakonitostih zvoka. Omogočajo

uporabniku, da uporablja zvok kot izvor informacij iz sveta, ki ga obkroža. Vaje sluha

temeljijo na urjenju in ostrenju slušnih občutkov: slepi prepoznava različne zvoke


15

(umetne in naravne), določa smer, iz katere prihajajo, ter razdaljo predmeta, ugotavlja

stanje predmeta, določa dejavnosti po zvoku (sekanje, žaganje, striženje ipd.), uči se

uporabljati odboj zvoka za orientacijo in pravočasno zaznavanje ovir, odmev, zvočne

sence − ovire na poti zvoka (Florjančič, Hafnar 2009).

»Sluh pomaga slepemu tudi pri komunikaciji z drugimi ljudmi: nekateri avtorji

primerjajo pomen prepoznavanja glasu pri slepih s prepoznavanjem ljudi po obrazu pri

polnočutnih: »Človekov glas pomeni slepemu to, kar obraz videčemu.« (Dürklen 1924:

13.) Glas posameznika daje slepemu tudi informacijo o psihičnem stanju govorca,

značaju in celo o njegovem videzu« (Gžegoževska 1971 v Kermauner 2010: 55).

Vsekakor pa je največji poudarek pri slepih na vajah tipa, ki povečujejo občutljivost

za tipne dražljaje in znižajo tipni prag (Brvar 2000). »Sistematične vaje vključujejo

razvijanje občutljivosti prstnih blazinic, jezika, ustnic; za boljšo orientacijo na svojem

telesu in samokontrolo; vaje v prepoznavanju različnih materialov, tež, tekstur, površin,

oblik, obrisov, načrtov; zaznavanje z drugimi deli telesa (nadlaket, stegno, zadnjica,

predvsem pa podplati − tipne zaznave različne strukture tal in stika s podlago); tehniko

tipnega polja; tipno delo rok (mastno, suho, mokro, gladko, grobo, enakomerno ...);

vaje s posredno tipno zaznavo, npr. otipavanje s pomočjo rokavice, s palico ipd.«

(Florjančič, Hafnar 2009 v Kermauner 2010: 56).

Če hočemo, da vsaka celica pošlje v možgane svoj dražljaj (tipni prag), morajo biti

tipne informacije narazen za najmanj 1 mm. A. W. Volkmann (1858 v Cvetkovič 1981)

je raziskoval taktilno razlikovanje med dvema točkama in ugotovil, da se tipni prag z

vajo zmanjša in da skoraj enako napreduje občutljivost ustrezne površine na drugi roki.

Le nekaj dni brez vaje pa je drastično zmanjšalo to občutljivost. Pravi, da je

sprememba zaradi vaje nastala v možganih, ne pa v koži.

Rezultati sistematičnih vaj tipa signifikantno kažejo na izjemno pomembnost teh

vaj. Dressler leta 1894 (v Cvetkovič 1981) po svojem eksperimentu z odraslimi poroča,

da se je po 4 tednih vaje prag razlikovanja dveh točk spustil od 27 mm na 3 mm.

Vasilije Dordevič - Čamba leta 1975 ugotavlja, da so se Vater-Pacinijeva telesca pri

slepih od rojstva pa do 35. leta starosti v primerjavi s polnočutnimi povečala in

razmnožila tudi do 53,63 %, predvsem na spodnji površini kazalca (Cvetkovič 1981).

Zanimive poskuse s tipom zasledimo na nemški univerzi Ruhr University Bochum.

Znanstveniki so namestili poskusnim osebam na kazalce posebne ploščice in jih tri ure

nežno pritiskali. Ta stimulacija, imenovana tudi koaktivacija (co-activation), precej

poveča sposobnost sprejemanja tipnih informacij. Ugotovili so, da se je občutek za

ločevanje dveh točk (tipni prag) izboljšal za 12 %. Če pa poskusna oseba poleg tega še


16

jemlje amfetamine, se učinek podvoji. Raziskave bodo pomagale starejšim ali

poškodovanim, ki imajo težave z natančnim tipom (npr. pri zapenjanju gumbov)

(Graham 2003).

Najvišja stopnja občutljivosti tipa je sposobnost branja brajeve pisave.

Hendersonova (1966) je raziskovala učinek treninga na branje brajice pri slepih

učencih od tretjega do šestega razreda. Ugotovila je, da se je hitrost branja povečala

za 40 %, število napak pri branju pa zmanjšalo za 80 % (Gerbec 1990).

Kauffman, Theoret in Pascual-Leone (2002) so raziskovali vpliv intenzivnega

treninga učenja brajeve pisave pri polnočutnih in začasno oslepljenih prostovoljcih.

Ugotovili so, da se je pri začasno oslepljenih hitrost branja povečala bolj kot pri

polnočutnih, čeprav so bili deležni enakega treninga. Iz tega so raziskovalci sklepali, da

vidna deprivacija izboljša tipno zaznavanje.

Zelo pomembno je tudi razvijanje kinestetičnih občutkov − vaje razvijajo

niansiranje občutij za toplo in hladno, npr. zaznavanje toplotnih vtisov, npr. sonca in

sence na koži (pomoč pri določevanju smeri), zaznavanje drugačnega gibanja zraka pri

prehodih iz zaprte ulice v odprt prostor oz. križišče s pravokotno cesto, in podobno.

Vaje tipa so izredno pomembne že v najnežnejšem obdobju. Dojenčka

spodbujamo, da začne uporabljati svoje prstke, in mu pri tem pomagamo z

najrazličnejšimi vajami (Koprivnikar 2006).

»Vaje voha pri slepem razvijajo čut za voh, ki je pomemben za orientacijo v

prostoru − z vonjem si lahko pomaga pri določanju specifične lokacije. Slepi, na primer,

v mestu zavoha vonj pice in ve, da stoji pred picerijo (uporabni so močni vonji − frizer,

ribarnica ipd.). Voh je v primerjavi z okusom veliko natančnejši, saj so živci, s katerimi

zaznavamo vonjave, tisočkrat občutljivejši od tistih za okušanje. Še več, veliko stvari, ki

jih povezujemo z okusom po nečem, se pravzaprav nanaša na njihov vonj.

Vaje okusa temeljijo na spoznavanju in prepoznavanju različnih okusov. Živčni

končiči na jeziku zaznavajo štiri osnovne okuse: sladko, slano, kislo in grenko, pri tem

pa jim znatno pomaga nos, ki zaznava prefinjene vonjave okušenega. Okus igra

pomembno vlogo pri prepoznavanju pokvarjenih živil, ki bi bila za slepega sicer lahko

nevarna.

Vaje drugih čutil: toplota − vreme, temperatura znotraj, voda, občutek za gibanje,

ravnotežje, mimika, fina in groba motorika« (Kermauner 2010: 54–56).

Prek tipnega čutila slepi otrok vzpostavlja stik z okoljem in si zagotavlja

informacije, ki mu niso dostopne vidno, in povečuje nivo, natančnost in jasnost


17

informacij, ki jih dobiva prek ostalih čutnih zaznav, posebno prek sluha. Vse te

informacije so samostojno ali v medsebojni povezavi temelj ali pogoj za uspešno

orientacijo in gibanje v prostoru. Prav zato posvečajo razvoju delovanja drugih čutil,

vključujoč morebitnemu ostanku vida, toliko pozornosti pri usposabljanju slepih v

orientaciji in gibanju ter pri razvoju modelov in programov za njihovo simulacijo in

uporabo (Zovko 1995: 49).

4.4 Vaje orientacije in mobilnosti

Zovko (1995) razume pod procesom orientacija in gibanje sposobnost integracije

različnih dražljajev; prvi pogoj je visoko razviti čutilni sistem, na katerega lahko

vplivamo s sistematičnimi in obširnimi vajami. Poglavitni pogoj za orientacijo in gibanje

je obvladovanje pojmov o lastnem telesu, njegovem gibanju v funkciji teh delov, nato

zavest o okolju in sposobnost dojemanja odnosov v njem ter sposobnost razumeti

odnose med deli okolice (funkcionalni smisel). Razvijanje zavesti o okolici oziroma

spoznavni razvoj poteka od konkretnega k abstraktnemu.

»Posledice slepote so težke predvsem na področju orientacije in gibanja v

prostoru. Slepa oseba postane nesamostojna in odvisna od ljudi, ki vidijo. Z drugimi

besedami, brez pomoči ljudi, ki vidijo, se slepi ne bi mogli znajti v vsakdanjih

življenjskih položajih, kot so: zagotavljanje osebne higiene, oblačenje, nabava hrane,

hoja po hiši ter bližnji in daljni okolici. Odvisnost slepih od ljudi, ki vidijo, na področju

orientacije in gibanja v prostoru se ne da povsem odpraviti, da pa se jo ublažiti z

vajami« (Zovko 1995: 17).

»Pri usposabljanju v orientaciji in samostojnem gibanju je nujen individualni

pristop, ker niti dva človeka ne reagirata enako hitro in uspešno na dražljaje in gibanje«

(Zovko 1995: 22).

Po Zovku (1995) je orientacija védenje o tem, kje smo, sposobnost opazovanja in

zapomnitve kraja in predmeta, ki sta pomembna za znajdenje osebe v določenem

okolju, in sposobnost utrditve odnosa med njima. Trije principi orientacije so: Kje sem?

Kje je moj cilj? Kako priti do tja? (Hill, Ponder 1976).

»Slepota ima na življenje in aktivnost slepega velik vpliv. Teže se znajde v okolju

ter precej odstopa v drži in izražanju kretenj za polnočutnimi vrstniki. Lowenfeld (1981)

navaja tri osnovne omejitve zaradi slepote in slabovidnosti: omejitve v obsegu in

raznolikosti izkušenj, omejitve v gibanju in omejitve v kontroliranju okolja in sebe v

odnosu do njega. Raziskave kažejo, da človek z izgubo vida izgubi okoli 20 različnih

sposobnosti« (Zovko 1995 v Kermauner 2010: 57).


18

Zovko (1995) navaja, da je prvi pogoj za uspešno usposabljanje v orientaciji in

gibanju slepih obvladovanje bistvenih spoznavno duševnih procesov. Prva etapa tega

procesa je zaznavanje, to je aktivnost sprejemanja pomembnih dražljajev iz okolice

prek čutilnih poti oziroma čutilnih modalitet. Druga etapa je analiza spoznavno

duševnega procesa, ki zajema organiziranje ter urejanje zbranih zaznavnih podatkov in

njihovo razvrščanje v kategorije po strukturi, prisotnosti, izvoru, vrsti, intenzivnosti,

medsebojni odvisnosti itn. Selekcija je tretji korak, ustvari pa jo proces izbiranja in

ogledovanja (analize) čutnih podatkov, ki ustrezajo potrebam orientacije in gibanja v

določeni časovni in fizično-družbeni situaciji. Načrtovanje vključuje skiciranje konkretnih

aktivnosti, temelječih na izbranih čutnih podatkih aktualne časovne situacije in stanja

okolja. Zadnja etapa spoznavnega procesa je izvedba z načrtom predvidenih

aktivnosti.

Po Florjančič in Hafnarjevi (2009) je orientacija in mobilnost individualna oblika

usposabljanja za slepe učence in učence z minimalnim vidom. Učenci osvojijo

predstave v prostoru in se naučijo samostojnega gibanja s treningom preostalih čutil.

Vaje in treningi so postopni od predšolskega obdobja do zaključka šolanja in tudi

kasneje.

Vaje obsegajo orientacijo na lastnem telesu, spoznavanje predmetov,

obvladovanje gibanja v prostoru in prepoznavanje predmetov v gibanju, urjenje gibalnih

sposobnosti in koordinacijo gibov, hojo z belo palico itd. Vaje orientacije in mobilnosti

so temeljnega pomena za vzgojo in izobraževanje slepih in slabovidnih, ker ublažijo in

odpravljajo posledice senzorne motnje v smislu odpravljanja gibalne oviranosti in

zoženja socialnih situacij in stikov. Osnovni cilj vaj je usposobiti vsakega slepega

oziroma slabovidnega otroka za samostojno in varno gibanje. Z usmerjenimi in s

sistematičnimi vajami učenci usvojijo predstave v prostoru in se naučijo samostojnega

gibanja s treningom preostalih čutil. Vaje in treningi so postopni od predšolskega

obdobja do zaključka šolanja in tudi kasneje.

Florjančič in Hafnarjeva (2009) navajata splošne cilje vaj iz orientacije in

mobilnosti:

- da se usposobijo v gibanju, obvladovanju svojega telesa, prostora in širšega

okolja;

- se usposobijo za čim bolj samostojno življenje;

- posebej razvijajo in urijo čutila (tip, voh, sluh, čutilo za toploto,

ravnotežje in gibalne občutke);

- razvijajo občutek varnosti, samozavesti in samopodobe;


19

- postajajo bolj motivirani za samostojno hojo s pripomočki;

- vzpostavljajo stik z okoljem na čim bolj naraven način;

- usposabljajo se za zavesten in aktiven odnos do okolja in v usposobijo se za

čim bolj samostojno in neodvisno življenje od okolja;

- razvijajo grobo in fino motoriko;

- pridobivajo znanja za uspešno komunikacijo;

- razvijajo in urijo si spomin, večajo koncentracijo in utrjujejo samostojnost in

zanesljivost pri opravljanju vsakodnevnih opravil.

»Po Hillu (1986) je korist vaj iz orientacije in mobilnosti:

- psihološka: spoznanje, da se lahko samostojno gibajo v različnih okoliščinah,

poveča njihovo samozavest in samospoštovanje;

- fizična: deluje na razvoj motoričnih veščin, kot so hoja, tek, uporaba palice, itd.;

- socialna: kreiranje socialnih ugodnosti – povečuje količino, različnost in

spontanost socialnih kontaktov;

- ekonomska – večje možnosti zaposlitve; prihranimo denar pri različnih

malenkostih (javni promet namesto taksija)« (Kermauner 2010: 58).

4.4.1 Eholokacija

Skupina raziskovalcev na University of Alcalá de Henares je dokazala, da lahko

ljudje razvijejo posebne sposobnosti, ki omogočajo eholokacijo. Podoben sistem

uporabljajo delfini in slepe miši za orientacijo v prostoru in izogibanju ovir. Nekatere

slepe osebe so same to tehniko usvojile z metodo »poskusov in napak«. Najbolj

poznan je Američan Daniel Kish, ki je edina slepa oseba, ki v popolnosti izkorišča to

tehniko. Dobil je certifikat vodiča za slepe osebe (Eholokacija kod ljudi 2013).

Eholokacija je z vajo razvita sposobnost nekaterih slepih, da »s pomočjo odboja

zvoka locirajo in prepoznajo oviro pred sabo (princip sonarja oz. navigacije pri

netopirjih in delfinih). Zvok navadno proizvajajo sami, npr. tapkanje z belo palico,

ploskanje, žvižganje ali tleskanje z jezikom. Prvi izpričani uporabnik eholokacije je bil

slepi James Holman (2009), ki je s pomočjo odboja trkajoče palice postal

najznamenitejši popotnik 19. stoletja. E. Appelton je leta 1925 izvedel prvi poskus

glede zaznavanja ovir na poti slepih in odkril načelo, na katerem temelji odboj zvoka«

(Zovko 1995 v Kermauner 2010: 53).

Leslie Key je izumil prvo ročno pomagalo za slepe, ki je uporabljalo eholokacijo za

potrebe gibanja slepih. V današnjem času je najzaslužnejši za uveljavitev eholokacije


20

kot pripomočka za orientacijo slepih Američan Daniel Kish (2009), ki je ustanovil

sodobno šolo učenja slepih ter nadgradil eholokacijo s t. i. »flash sonar programom«.

Kish si pomaga s tleskanjem jezika in na ta način popolnoma slep kolesari in planinari

po neznanih krajih. Pri poučevanju uporablja velik kos pleksi stekla, ki ga nastavi pred

tečajnika. Na podoben način se znajde tudi Ben Underwood (2009). Zvok v zaprtem ali

odprtem prostoru drugače zveni, različno odbija zvok tudi konsistentna ali

transparentna ovira. S sistematično vajo lahko prepoznamo smer, oddaljenost in celo

vrsto ovire. Charles (2008) je opazoval podobno vrsto navigacije pri nedonošenih

slepih otrocih, ki so s spuščanjem kratkih visokih tonov (z nekakšnim čivkanjem) in

obračanjem glave locirali svojo pozicijo v prostoru.

Eholokacije so sposobni tudi polnočutni ljudje, toda pri znajdenju v svetu se

večinoma opirajo na vid in tega pomagala niti ne razvijejo. Gžegoževska (1971) piše o

slepih, ki poleg odboja zvoka zaznavajo še odboj zraka od ovire. Takšen »čut za ovire«

ni nekaj paranormalnega, pač pa eden od načinov prilagoditve slepih na svet. Trdi pa,

da nikoli popolnoma ne kompenzira izgube vida – pri optični zaznavi registriramo obliko

in barvo predmeta celo na večji oddaljenosti, medtem ko je informacija s pomočjo

odboja zraka in zvoka okrnjena. Vendar je izjemno pomembna za varnost gibanja

slepega, še več, nudi mu lahko določeno samostojnost. Karolyn Kells (2001) je

fenomenološko raziskovala sposobnost slepih, da odkrijejo oviro pred sabo v

neznanem okolju. Slepi so definirali tri občutke: »občutek, da je nekaj tam«,

zaznavanje (sensing) in občutek prostora (space). Te tri prepletene teme so združili v

eno: detekcijo zaprtega oziroma odprtega prostora (Kermauner 2010: 54).

4.4.2 Načini gibanja slepih

Odvisnost slepih od ljudi, ki vidijo, na področju orientacije in gibanja v prostoru se

ne da povsem odpraviti, da pa se jo ublažiti z vajami.

Zovko (1995) omenja štiri temeljne metode gibanja slepih:

- hoja s pomočjo vodiča, ki vidi;

- hoja s pomočjo bele palice za slepe;

- hoja s pomočjo psa vodiča;

- hoja s pomočjo elektronskih pomagal.

Najbolj varno in enostavno se oseba z okvaro vida giblje s pomočjo spremljevalca.

»Spremljevalec lahko vodi slepega ali slabovidnega po znanem in neznanem okolju.

Zaradi slabe dostopnosti javnih ustanov in neusposobljenih oz. brezbrižnih


21

uslužbencev je gibanje s pomočjo spremljevalca največkrat edina možnost, da lahko

gre slepi po različnih opravkih (k zdravniku, na različne urade, kulturne prireditve ipd.)«

(Albreht idr. 2010: 15).

Po Kačiču (2006) je eden najpomembnejših pripomočkov pri orientaciji in

mobilnosti prav gotovo bela palica (white cane), ki je danes po vsem svetu priznana kot

osnovni pripomoček za kar največjo mobilnost slepega, saj slepa oseba pred seboj v

širini svojega telesa z njo tipa in raziskuje teren pred seboj. Ima dve funkciji: slepi z njo

prepoznava konfiguracijo terena, ovire, strukturo tal, vzpetine, predmete v okolju, in

palica ga korak pred njim opozarja na nevarnosti, hkrati pa je opozorilo drugim, da je

njen uporabnik slep ter ima posebne potrebe in pravice. V prometu, na primer, velja

enako kot prometni znak; torej je simbolni posrednik. Bela palica sicer stigmatizira

slepega, po drugi strani pa omogoča uporabniku osebno neodvisnost.

Bela palica za slepe in slabovidne je danes povsod po svetu priznana kot

pripomoček, ki ne le identificira pot slepi osebi, ampak jim zagotavlja varno hojo z

vidika prometa. Je pripomoček, ki služi kot podaljšek roke, antena za prepoznavanje in

zaznavanje ključnih predmetov v okolju, ovir, strukture tal, vzpetin ipd. Istočasno je

opozorilo drugim, da je njen uporabnik slep ali slaboviden in ima zato posebne potrebe

in pravice. V prometu na primer velja enako kot prometni znak. Bela palica simbolizira

tudi osebno neodvisnost slepe in slabovidne osebe, hkrati pa uporabnika označi kot

drugačnega, posebnega. Torej mu na eni strani pomaga biti bolj samostojen, po drugi

strani pa ga v odnosih hendikepira. Kdor ima belo palico, je pač posebnež in ljudje se

pogosto odzivajo tako, da uporabnika občudujejo, ker je tako samostojen in ga

idealizirajo. S tem pa spregledajo njegove potrebe. Lahko pa se mu izmikajo ali pa mu

želijo pomagati po svoji predstavi in ga s tem razvrednotijo kot človeka.

Gibanje z belo palico pomeni gibanje v znanem okolju proti znanemu cilju. Na ta

način slepi otipa približno meter prostora pred sabo, do trideset centimetrov levo in

desno od telesa, v višino pa približno trideset centimetrov od tal. Vse, kar je zunaj tega

prostora, je za slepega nevarno. Za popolnoma samostojno hojo z belo palico je

potrebno dobro usposabljanje, stalno urjenje in visoka stopnja zbranosti. Palica je

pomembna predvsem za zaznavanje ovir, medtem ko je dobra orientacija odvisna od

izurjenosti človekovih čutov. V okolju z veliko ovirami (kot je Slovenija še danes), ki ni

opremljeno z orientacijskimi oznakami, so le redki slepi dovolj izurjeni in samozavestni,

da lahko gredo po vsakdanjih poteh z belo palico.

Ljudje s hudimi in hujšimi okvarami vida najbrž od nekdaj uporabljajo palice za

pomoč pri gibanju, vendar pa je bila bela palica uvedena šele po prvi svetovni vojni.


22

Bela palica kot simbol slepote se je med slepimi uveljavila v 20-tih letih minulega

stoletja. Britanski fotograf in glasbenik James Biggs, ki je zaradi nesreče oslepel leta

1921, naj bi se domislil, da bi svojo palico pobarval v belo, da bi ga vozniki v domačem

kraju, polnem prometa, bolje videli, ko bi prečkal cesto. V Franciji pa je leta 1931 Guilly

d'Herbemont začel z državnim gibanjem za uvedbo bele palice za slepe ljudi (The

white cane 2006).

V Združenih državah pripisujejo uvedbo bele palice Georgu A. Bonhamu iz kluba

Lions Club International. Leta 1930 naj bi opazoval slepega človeka, ki je prečkal ulico

s črno palico, ki je bila motoristom zaradi temnega cestišča komaj vidna. V klubu Lions

so se zato odločili, da mu prebarvajo palico v belo zaradi večje vidnosti. Prvi posebni

predpis o beli palici so sprejeli decembra 1930 v Teoriji, Ilinois (ZDA), in ta nudi slepim

pešcem z belo palico zaščito in prednost v cestnem prometu. Leta 1931 pa je Lions

Club International začel s programom za širjenje splošne uporabe bele palice med

slepimi (Information From Answers 2006).

Leta 1964 je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson 15. oktober razglasil za dan

varnosti z belo palico. Leta 1970 pa je mednarodna zveza slepih isti datum razglasila

za mednarodni dan bele palice. Postopno se je bela palica uveljavila in vse več držav

po svetu je za uporabo bele palice pri hoji slepih sprejelo ustrezne predpise, s katerimi

so belo palico označili kot simbol in prometni znak za slepe in slabovidne.

Učinkovitost uporabe bele palice pa je vodila tudi do drugih možnosti: leta 1976 je

bela palica z oranžnimi črtami postala standardna palica za slepe, ki so obenem tudi

gluhi ali močno naglušni (Wikipedija 2006). V Franciji pa naj bi ljudje z močno

slabovidnostjo uporabljali rumeno palico. Medtem ko v Argentini za ta namen

predlagajo zeleno (Kačič 2006: 1−2).

Uporabo bele palice so izpopolnili v Združenih državah Amerike pri delu s slepimi

veterani iz druge svetovne vojne in uveljavili metodo, po kateri se belo palico uporablja

kot podaljšek roke za zaznavanje predmetov in ovir, ki se nahajajo pod višino pasu

(White cane law 2006).

Razvoj novih tehnologij je omogočil tudi izboljšave tega preprostega pripomočka.

Začele so se namreč uvajati tudi elektronske naprave, ki se vgrajujejo v belo palico ali

delujejo v kombinaciji z njo kot nov pripomoček. Take bele palice omogočajo

zaznavanje predmetov ne le pod višino pasu, temveč tudi v višini prsi in glave.

Tovrstne bele palice imenujemo ultrazvočne palice.

Slepi in slabovidni za premagovanje gibalnih in komunikacijskih ovir pa belo palico

in ultrazvočno palico vse bolj koristijo tudi v kombinaciji z najsodobnejšimi možnostmi


23

informacijsko komunikacijske tehnologije. Tak primer je GPS sistem (Global Positioning

System), ki s pomočjo satelitske navigacije in mobilne telefonije vodi uporabnika po

poti do določenega mesta, na primer voznika avtomobila ali pohodnika v hribih … Slep

ali slaboviden v kombinaciji z belo palico in takim sistemom pa lahko postane

samostojen še v večjem obsegu. Tovrstni sistemi v zahodni Evropi že delujejo, pri nas

pa se še uveljavljajo (Kačič 2006: 2).

S socialnega vidika »je bela palica hkrati stigma in razbijalec stigme. Je koristna,

ker označuje slepega kot slepega, ne pa kot pijanca, nerodneža ali nekoga, ki ima

težave z ravnotežjem« (Šprohar 2003). Nadalje Šprohar pravi, da je »v beli palici zbran

ves pojem slepote v eni točki in tako omogoča komunikacijo s slepčevo realnostjo«

(Šprohar 2003 v Kermauner 2010: 59).

Po podatkih Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki je krovna organizacija

devetih medobčinskih društev slepih in slabovidnih, je bilo leta 2005 včlanjenih 3.823

oseb, od tega 2.277 slepih in 1.546 slabovidnih. Po predvidevanju oftalmološke stroke

pa naj bi imelo v državi resnejše okvare vida od 30.000 do 40.000 ljudi. Mnogi izmed

teh ali vsaj tisti, ki so včlanjeni in se jih vodi kot slepe (ostanek ostrine vida pod 5

procentov), za svoje gibanje v širšem okolju potrebujejo belo palico. Vendar izkušnje

kažejo, da je večina vendarle nima ali je ne uporablja: 70 % jih bele palice nima, okrog

18 % jo ima, a je ne uporablja, 9 % pa jo uporablja le v skrajnih primerih in le 9 % jo

uporablja redno (Kačič 2006).

Glavni razlogi za to je na eni strani občutek, da, ko enkrat vzameš belo palico in

hodiš z njo, priznaš vsem, da si slep, na drugi strani pa občutno spremenjeno vedenje

okolice do osebe, ki hodi z belo palico. Včasih je to vedenje izogibajoče, drugič

pokroviteljsko, tretjič kot da ni nič – skratka "normalno". V vsakem primeru pa so

občutki tistega, ki se poda z belo palico med ljudi, na začetku mučni, nevzdržni

(Stančić 1991).

Mnogi te občutke premagajo s ciljem, da so kasneje bolj samostojni. Veliko pa je

takih, ki nikdar ne premagajo teh občutkov in si izoblikujejo različne razlage, zakaj ni

smiselna, potrebna ali možna uporaba bele palice. Kot kaže pa je vsem skupno to, da

je zelo mučno oditi z belo palico med ljudi. Razlika je v tem, da eni žrtvujejo večjo

samostojnost, da teh občutkov ne bi doživljali, drugi gredo prek tega, da bi bili z

uporabo bele palice bolj samostojni.

Iz omenjenih razlogov je poleg uporabnosti bele palice potrebno imeti v mislih tudi

hendikepirajoč vidik bele palice. Uporaba bele palice prinese mnogo dobrega, prinese

pa tudi nekaj slabega. Zato bi po mojem mnenju ob prazniku bele palice morali govoriti


24

tako o dobrih, kakor o senčnih plateh, saj jo drugače idealiziramo. Da bi pri sebi to

preverili, se vprašajte, kaj vam je najprej prišlo na misel, ko ste srečali osebo z belo

palico? Ste pomislili: "ubogi revček"? Ali morda: "jaz tega ne bi preživel"? V prvem

primeru je vaš odnos do osebe z belo palico pokroviteljski (on je v primerjavi z menoj

nebogljen), v drugem pa idealizirajoč (on zmore nekaj, kar ja ne bi). Vedite, da, četudi

nič ne rečete, se to odraža v vašem vedenju in to oseba z belo palico večinoma začuti

oz. doživi. Rešitev iz teh pasti ni pomoč, kakor si vi predstavljate, ali izmikanje, ampak

vprašanje: "Vam lahko kako pomagam"? Na drugi strani se moramo ljudje, ki imamo

težave z vidom, vključevati v družbo tako, da vse bolj sprejemamo socialno

odgovornost. To pomeni, da se v čim večji meri prilagajamo splošnim normam,

pravilom in merilom, ki veljajo za večino državljanov. Rezultati in uspehi, ki nastajajo

pod relativno enakimi pogoji in enakimi merili kot za vse ostale, imajo tudi enako

vrednost. Takrat lahko upamo, da bo bela palica le pripomoček in ne kot sedaj etiketa

za drugačnost, "invalidnost". Bela palica bo dosegla svojo polno uporabnost takrat, ko

se bo okolje v tolikšni meri osvestilo, da se bo prilagodilo tudi slepim in slabovidnim

osebam (npr. urejeni robniki, ne z listjem zasuti kanali, talne barvne in reliefne vodilne

linije …) in bodo hkrati uporabniki bele palice socialno odgovorno vključeni v družbo v

smislu aktivnosti, dela in ne le zahtev po posebnih obravnavah (Rikoss 2006).

Vzporedno z uporabo bele palice so slepi začeli uporabljati pse vodiče. »Tako so

Nemci v času prve svetovne vojne dresirali alzaške pse ovčarje najprej za prenašanje

pošte, kasneje pa za vodenje slepih. V Nemčiji je bila leta 1923 za potrebe civilnih

slepih ustanovljena organizacija za pse vodiče. V Veliki Britaniji pa je bilo društvo za

pse vodiče ustanovljeno leta 1934« (Zovko 1995: 16).

»Pes vodnik je izurjen tako, da varno vodi slepega k cilju. Slepi mora poznati pot,

po kateri ga pes vodi. Pes ga vodi mimo ovir ali mu jih nakaže. Pri zvočno

opremljenem semaforiziranem križišču zna pes poiskati gumb za aktiviranje posebnega

zvoka, ki označuje zeleno luč« (Albreht idr. 2010:14).

Pes vodič slepih svojemu človeku ne more nadomestiti vida, omogoči pa mu bolj

varno in hitrejše gibanje po poteh, ki jih slepi pozna. Nobenega tehničnega sredstva

doslej še niso izumili, ki bi pri vodenju slepega nadomestilo pasje sposobnosti. Pse za

vodenje slepih so poznali že v antiki, o štirinožcih, ki pomagajo slepim, je poročal že

Aristotel. Sicer pa so znani pisni viri o teh štirinožnih pomočnikih z začetka 13. stoletja,

ko so pse, ki so vodili slepe, uporabljali Arabci. Letnico 1755 pa ima dokument iz

tedanje Avstrije, ki dokazuje, da so v tej deželi uporabljali pse vodiče. Bolj množično pa

so jih začeli uporabljati po prvi svetovni vojni v Nemčiji, ker je bilo še zlasti zaradi

posledic delovanja bojnih strupov veliko slepih vojakov. Leta 1919 so v Nemčiji izdali


25

prvo knjigo o šolanju psov vodičev slepih, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa so

začele v Nemčiji, Angliji, ZDA in Avstraliji nastajati prve šole za usposabljanje psov.

Zaželeno je, da bi bil pes vodič slepih pasemski, se pravi z rodovnikom, lahko pa

je tudi čistokrven pes brez rodovnika oziroma pes, ki po zunanjosti in lastnostih ustreza

pasemskemu standardu določene pasme. Mešanci so za vodenje slepih le pogojno

primerni. Po navadi pa je zelo težko dobiti odraslega, psihično zrelega psa, zdravega,

po zunanjosti in lastnostih ustreznega psa v primerni telesni kondiciji, ki bi ga lahko

takoj začeli šolati. Pes vodič slepih mora biti psihično stabilen, se pravi, da mora biti

med drugim ravnodušen do vseh vidnih in slušnih vplivov iz okolja, vodljiv, ubogljiv,

dobro vzgojen, socializiran in kohabitiran, predvsem pa prijazen do okolja. Poleg tega

mora imeti sposobnost orientacije, kar je prirojena lastnost, ki je ni mogoče priučiti.

Dober pes vodič si mora namreč "zapomniti" progo, po kateri vodi slepega. To za

veliko večino psov ni kdove kolikšna težava. Ko pa vaditelj izbira psa za vodenje, mora

vsekakor ugotoviti, kako je z njegovo orientacijo. Nujni lastnosti sta tudi primerna

vodljivost in učljivost (Mr. Pet 2009).

Ljudje, ki še imajo določen ostanek vida, večinoma ne uporabljajo psa vodnika ali

bele palice, temveč se po navadi gibljejo samostojno. Pri tem si pomagajo z očali,

elektronskimi in navadnimi lupami ter drugimi povečevalnimi pripomočki. Pri vseh

načinih gibanja se slepi in slabovidni opirajo na veliko različnih orientacijskih znamenj.

Slišati je mogoče cesto ali železnico, razliko med ozkim podhodom in prostranim trgom

ali reko oz. morje v bližini. Vrvež na glavni ulici je drugačen v primerjavi s tiho stransko

potjo in različen zven imata hoja po peščeni poti ali po asfaltnem parkirišču. Pri

orientaciji jim lahko pomaga tudi vonj, ki je stalno ali pa le občasno prisoten v prostoru

– pekarna, bazen, velike skupine iglavcev z močnim vonjem itd. Pri hoji sledijo robu

stavbe ali poti, pomagajo jim spremembe v tlaku, močne barve in kontrasti ter vsako

najmanjše znamenje, tudi če prvotno ni namenjeno prav njim. Če so ta znamenja

premišljena in načrtovana, je gibanje seveda precej enostavnejše (Albreht idr. 2010:

17).

Samostojno gibanje, ki je za večino ljudi nekaj samoumevnega, zahteva pri slepih

in slabovidnih mnogo večjo izurjenost in zbranost kot pri videčih. Zato potrebujejo več

časa, zelo pomembno za njih pa je tudi sistematično urjenje čutil, motorike in

orientacije. Da bi se lahko samostojno gibali, morajo namreč obvladati vse naloge, ki jih

sicer drugi ljudje opravljajo podzavestno s pomočjo vida: ocenjevanje oddaljenosti in

kotov, zaznavanje ovinkov in ukrivljenosti poti, izogibanje oviram itd. Imeti morajo

stabilen korak in dobro ravnotežje ter dobro izurjena čutila. Čeprav večinoma

zasledimo podatke o definicijah okvar vida, ki slepe in slabovidne razporejajo v več


26

kategorij glede na ostanek vida, izražen v odstotkih, pa je pri inkluzivnem načrtovanju

okolja bolj smiselna delitev glede na pripomočke, ki jih uporabljajo: prva skupina

uporablja pripomočke, ki nadomeščajo vid (bela palica, zvočne knjige, brajica itd.),

drugi skupini pa služijo predvsem pripomočki, ki vid podpirajo (navadne in elektronske

lupe ter drugi povečevalni pripomočki). Poleg tega različne okvare vida pomenijo

različne možnosti uporabe vida. Na primer človek z izredno slabo ostrino vida bo težko

uporabljal vid za branje, medtem ko se bo pri gibanju v znanem okolju morda opiral

izključno na vidne informacije. Obratno pa bo oseba z zelo zoženim vidnim poljem

lahko zelo učinkovito uporabljala vid za branje, medtem ko si bo pri gibanju lažje

pomagala s taktilnimi in akustičnimi pripomočki. Zaradi poenostavljenega izražanja

govorimo o slabovidnih v primeru ljudi, ki se opirajo na vizualne informacije, in o slepih,

če si pri gibanju pomagajo z drugimi pripomočki (Krivic 2007).

5 TAKTILNI VODILNI SISTEM

Od leta 1967, ko je bil na Japonskem prvič predstavljen taktilni vodilni sistem, so

tovrstno pomoč pri orientaciji slepih in slabovidnih uporabljali, spreminjali in preizkušali

v več deželah. Pri tem so nastali različni sistemi, ki uporabljajo različne materiale in

znamenja. Gre za plošče, vgrajene v nivo pločnika/poti, ali oznake, lepljene na pločnik,

ki s svojimi taktilnimi lastnostmi (in barvnim kontrastom) izstopajo iz površine pločnika.

Oznake so lahko betonske, gumijaste, kovinske, plastične itd., teksture in vzorci pa so

tudi različni od države do države in so lahko sestavljeni iz čepkov, stožcev, pik, reber,

elips, kvadrov, valovitih plošč itd.

Načeloma obstajajo tri osnovne skupine oznak:

• varovalne − varovanje pred nevarnostmi (stopnice, klančine, nevarni robovi, ovire

v višini glave itd.);

• opozorilne − opozarjanje na pomembne točke (vhodi, križišča, prehodi za pešce

itd.);

• vodilne − vodenje pešca med pomembnimi točkami, čez trge, po postajah itd.

V večini držav gre za enostaven sistem, kjer se pojavljajo predvsem varovalne

oznake (ki so po različnih delih države večkrat različne), medtem ko se vodilne in

opozorilne oznake uporabljajo le na železniških in avtobusnih postajah, kjer je

orientacija težavnejša.

Na Češkem je v rabi nekoliko kompleksnejši sistem, ki je tudi učinkovito dopolnjen

z zvočnimi oznakami. Zelo pomembno dejstvo v zvezi s češkim sistemom je dobro

sodelovanje češke zveze slepih s projektanti in izvajalci. Na pobudo zveze slepih po


27

vseh večjih mestih v državi organizirajo konference in seminarje, na katerih uporabniki

predstavijo izvedene rešitve, ki se jim zdijo primerne, opozorijo na napačne rešitve in

nato skupaj s projektanti sistem nadgrajujejo. Na Japonskem in v Nemčiji sta sistema

še nekoliko bolj poenotena in dodelana in se tudi najširše uporabljata. Tam je bilo

narejenih tudi največ raziskav o primernih materialih, o zaznavnosti določenih tekstur in

vzorcev itd., najbolj pa so si tudi prizadevali za standardizacijo« (Albreht idr. 2010: 15).

5.1 Pomen taktilnih oznak za slepe

Najpomembnejše značilnosti samostojnega gibanja z belo palico, ki vplivajo na

oblikovanje prostora brez ovir:

5.1.1 Zaznavanje ovir na poti

Zaznavanje ovir na poti je odvisno od dolžine in širine nihaja palice, s katero slepi

zazna oviro pred seboj. Pomembno je opozoriti na ovire, ki so dvignjene nad višino 30

cm, saj teh s palico ni mogoče zaznati in so zato za slepe zelo nevarne. Najmanjša

višina roba, ki ga je s palico še mogoče zaznati (3 cm), vpliva na oblikovanje robnikov

na meji s prometnimi površinami. Če je rob nižji, se slepemu lahko zgodi, da zaide

izven območja pešpoti in je tako izpostavljen nevarnosti.

5.1.2 Talne oznake/talni taktilni vodilni sistem

Talne oznake omogočajo pešcem z okvarami vida, da prepoznavajo različne talne

teksture in vizualne kontraste na tleh, ki jim pomagajo pri orientaciji v prostoru. V

vsakem znanem okolju najdejo na tleh razna znamenja, ki jim pomagajo prepoznati, kje

natančno se nahajajo. Če gre za načrtno uporabljene spremembe v tlaku, govorimo o

talnih oznakah. Talne oznake morajo biti dobro taktilno in vizualno zaznavne, zato

morajo biti iz materiala, ki je kontrasten v primerjavi z okoliškim tlakom – izstopati mora

tako po svojih teksturnih (gladko-grobo) kot tudi po svetlobnih značilnostih (svetlo-

temno).

5.1.3 Orientacija in sprejemanje informacij z drugimi deli telesa

S pomočjo rok se lahko slepi orientirajo s pomočjo vodil za roke, ograj, reliefnih

zemljevidov in maket, informacije pa sprejemajo v brajici oz. v reliefnem tisku (posebej

tisti, ki so oslepeli pozneje). To vpliva na oblikovanje ograj in vodil za roke,

informacijskih tabel, avtomatov itd. Vse pomembne informacije, ki so napisane v

navadnem tisku, morajo imeti dvojnik tudi v brajici. Informacije, ki so preobsežne za

pisanje v brajici, je treba zagotoviti v zvočni obliki.


28

Tipni (taktilni) znak je mogoče zaznati tudi preko stopal. Material in tekstura tlaka

se namreč zazna tudi skozi podplat obuvala. Taktilne informacije zaznavne s stopali ali

belo palico olajšajo iskanje poti, označijo spremembo smeri ali cilj (npr. vrata), zato

talne taktilne oznake izvedemo z enakim materialom, ki ima različno teksturo.

Uporabljamo značilne vzorce: vzporedne črte, pike, mrežo.

Paziti moramo, ker slepim osebam, ki pri hoji podrsavajo s stopali, predstavljajo

nevarnost spotikanja vsi pragi, poškodbe tlaka in privzdignjene preproge (talne obloge).

Zato je pomembno, da so oznake, ki predstavljajo spremembo situacije, široke vsaj en

korak (600−800 mm), da znak vidno ovirana oseba neobhodno zazna (in npr. ne stopi

čezenj). Podobne oznake nameščamo ob koncu hodnika, na začetku klančine itd. Tlak

mora biti raven in brez poškodb. Predpražniki morajo biti vgrajeni v tlak (v istem nivoju)

po celotni širini vhoda in narejeni iz nepodajnega materiala. Odprtine na mrežah

odtočnih kanalov ne smejo presegati širine 20 mm (Award 2008).

5.1.4 Orientacija in sprejemanje informacij s pomočjo zvoka

Orientacija in sprejemanje informacij s pomočjo zvoka »poleg zvokov, ki so v

prostoru stalno prisotni, zajema še posebne zvočne orientacijske pripomočke, kot je

npr. RIAS, ki slepim in slabovidnim pomaga dostopati do vidnih besedilnih informacij, ki

so v odprtih in v zaprtih prostorih, pomaga pa tudi posamezniku, da se orientira v okolju

itd.

Pomembna je tudi zvočna signalizacija, ki dopolnjuje svetlobne signale. Najbolj

znani so zvočni semaforji, ki so zelo pomembni za samostojno gibanje slepih oseb.

Vse informacije, ki so preobsežne za pisanje v brajici, je treba zagotoviti v zvočni

obliki. To so npr. zvočni zapisi na osebnih predvajalnikih (mp3), ki si jih uporabniki

lahko prenesejo z določene spletne strani, vodiči na avdio predvajalnikih, ki si jih lahko

izposodijo na recepciji, informacijskih točkah itd.« (Albreht idr. 2010: 27−28).

5.2 Pomen oznak za slabovidne

Slabovidni in slepi se največkrat uvrščajo v enotno skupino, kar povzroča precej

težav, saj se eni pri gibanju opirajo na popolnoma drugačna znamenja in pripomočke

kot drugi, zato jih moramo nujno obravnavati ločeno.

5.2.1 Zaznavanje ovir na poti

Ker se slabovidni večinoma gibljejo brez bele palice, jim ovire, postavljene na poti,

povzročajo še večje težave kot slepim, ki hodijo z belo palico ali s psom vodnikom.

Slabovidnim velike težave povzročajo predvsem ovire, ki vizualno ne izstopajo in so


29

podobnih barv kot okolica. Pri načrtovanju zunanjega prostora je zato pomembna

odstranitev vseh ovir na pešpoteh in pločnikih. Če ovir ni mogoče umakniti, morajo biti

označene s kontrastno barvo. Velike težave povzroča tudi vsa urbana oprema, ki ni

pritrjena na podlago, temveč jo je mogoče premikati. Na vsakdanjih poteh se namreč

slabovidni precej opirajo na svoj spomin in se brez težav izognejo oviram tam, kjer jih

pričakujejo. Če pa te ovire niso pritrjene, se lahko zgodi, da stojijo vsak dan na drugem

koncu pločnika, kar pomeni, da je vsak dan potrebna posebna pozornost pri hoji – kot

bi vedno hodili po nepoznani poti.

5.2.2 Problem bleščanja in težkega zaznavanja steklenih površin

Slabovidnim povzroča veliko težav pri gibanju bleščanje, ki močno zmanjša

učinkovitost vidne zaznave, zato se je potrebno pri izbiri materialov in barv izogibati

izrazito belim površinam in materialom, ki močno bleščijo. Previdno je treba načrtovati

tudi ogledala, ki ustvarijo lažni občutek o prostoru, in steklene stene, ki jih ljudje z

nekoliko slabšim vidom zelo hitro spregledajo.

5.2.3 Orientacija in sprejemanje informacij s pomočjo kontrastov in barv

Slabovidni se pri orientaciji najbolj opirajo na vizualne informacije, ki pa morajo biti

jasne in kontrastne glede na okolico. Za razliko od slepih se večina slabovidnih ne

usposablja posebej v tipnem in slušnem zaznavanju, zato jim zvočne in tipne

informacije pri orientaciji služijo zgolj kot dodatek. Posebej pomembno je kontrastno

označevanje stopnic, saj so padci po stopnicah eden najpogostejših vzrokov poškodb

slabovidnih oseb. Nujna je tudi dobra osvetlitev, zlasti na nevarnih mestih. Uporaba

močnih barv je dobrodošla tudi za vsebinsko označevanje (npr. označevanje različnih

vhodov).

5.2.4 Pisne informacije

Da bi slabovidni dobili enakovredne informacije kot drugi, morajo biti vse

pomembne informacije napisane v povečanem tisku. Večkrat se slabovidni enačijo s

slepimi in se tudi zanje predvidijo napisi v brajici. Tako so informacijske table večkrat

opremljene z navadnim tiskom in brajico, pri čemer je prikrajšana večina oseb z

okvarami vida. Povečan tisk namreč zavzame veliko prostora, zato jih oblikovalci raje

opremijo z brajico, ki ne izstopa ali je celo zanimiva tudi videčim. Na žalost s tem

izločijo večino oseb z okvarami vida, saj brajico pozna in uporablja vedno manj ljudi,

medtem ko število slabovidnih, ki berejo s pomočjo povečav, strmo narašča. Pri pisanju

je treba upoštevati določena pravila. Če so informacije preobsežne za pisanje v

povečanem tisku, jih je treba zagotoviti v zvočni obliki.


30

5.2.5 Zvočne informacije

Če se zvočne informacije predvajajo s pritiskom na gumb, mora biti gumb dobro

označen s kontrastno barvo. Zvočni semaforji slepim in slabovidnim močno olajšajo

gibanje po mestu, podobno so v zvočni obliki dobrodošle tudi vse prometne informacije

(o avtobusih, vlakih) in informacije o programu (npr. pri razstavah, muzejih na prostem,

učnih poteh itd.). Nad stalno delujočimi zvočnimi semaforji pa se pritožujejo stanovalci,

ki živijo v bližini, saj jih motijo v nočnem času.

Na Češkem so ta problem zelo učinkovito rešili s sistemom na daljinsko

upravljanje. Tako lahko pešec s tipko na daljinskem upravljavcu (ki je lahko vgrajen v

belo palico) aktivira zvočni signal samo, ko ga potrebuje.

Pri kolesarskih stezah prihaja do nesoglasij med kolesarji in slepimi. Za kolesarje

višinsko ločene kolesarske steze niso najboljše, ker jih robniki omejujejo pri umikanju in

prehitevanju in so tako večkrat krivi za padce. Slepim po drugi strani pa nivojska ločitev

pomeni jasno mejo med pešpotjo in kolesarsko stezo. Če sta kolesarska steza in

pločnik ločena le z belo črto ali barvno označbo, slepi nima jasne meje in oboje dojema

kot enoten pločnik, zato se velikokrat zgodi, da zaide med kolesarje. S stališča varnosti

je argument slepih gotovo močnejši od argumenta kolesarjev. Nivojska ločitev

kolesarskih stez od pešpoti je pomembna tudi zaradi varnosti drugih pešcev. Robnik

namreč omejuje kolesarja pri vožnji po pločniku, kar je pomembno za varnost pešcev,

hkrati pa omogoča tudi bolj nemoteno vožnjo kolesarjem, saj pešcem omejuje dostop

na kolesarsko stezo.

Premišljena uporaba kontrastov in močnih barv slabovidnim (pa tudi vsem drugim)

pomaga pri orientaciji, jih opozarja na nevarnosti, ovire itd. Po drugi strani pa barve

močno vplivajo na podobo prostora in so lahko zelo moteče. Če je le mogoče, izbiramo

kontrastne barve in materiale tako, da opravljajo svojo funkcijo, pri tem pa ne izstopajo

preveč (npr. črno-bel kontrast je manj moteč od rumene barve, vendar še vedno dovolj

dobro zaznaven) (Albreht idr. 2010: 32−34).

6 UMESTITEV MESTA MARIBOR V ŠIRŠI KONTEKST

DELOVANJA NA PODROČJU ENAKIH MOŽNOSTI ZA INVALIDE

V zadnjih letih se na področju enakih možnosti odvija vse več dejavnosti. Leto

2007 sta Evropski parlament in Svet Evropske unije razglasila za »Evropsko leto

enakih možnosti«. Od takrat s tem namenom v Evropski uniji potekajo številni

programi, ki opozarjajo na pravico do sobivanja in enakega obravnavanja vseh ljudi.


31

MOM (Mestna občina Maribor) si prizadeva za enake pravice in možnosti vseh

prebivalcev, tudi kar zadeva arhitekturno, informacijsko in socialno dostopnost. Z željo,

da z vseh zornih kotov dojamemo težave, s katerimi se vsakodnevno srečujejo osebe s

posebnimi potrebami, so ustanovili Svet invalidov, ki aktivno in s konkretnimi predlogi

pomaga mestni upravi pri različnih projektih (Kotnik 2012).

Tako je v letu 2009 sprejela odločitev, da bo skladno z mednarodnimi in

nacionalnimi dokumenti sledila viziji »enakih možnosti za invalide«. Podprla je zamisel

za ustanovitev Sveta invalidov kot stalnega posvetovalnega telesa. S tem korakom želi

okrepiti svoje delovanje na področju invalidne problematike in ustvariti invalidom

prijazno mesto. Prav zaradi te odločitve se danes MOM uvršča med tiste samoupravne

lokalne skupnosti – dobitnice listine „Občina po meri invalidov”, ki so prepoznale, da je

pomembna kakovost življenja in socialna vključenost vseh občanov, da je odgovornost

lokalne skupnosti izjemnega pomena, da le besede niso dovolj.

Akcijski načrt je osnova delovanja v lokalni skupnosti in trdna zaveza občine, vseh

dejavnikov v občini. Svet MOM je imenoval Svet za invalide kot posvetovalno telo

župana. Njegova vloga in dejavnost je bila pomembna za invalide. Na predlog

invalidskih organizacij naj bi „preraslo” v delovno telo Sveta Mestne občine Maribor.

MOM se je vključila v izvajanje projekta "Občina po meri invalidov" z največjo

odgovornostjo, kar se je pokazalo že v pripravah na vključitev v projekt in v izvajanju

akcijskega načrta. Tako so v Mestni občini Maribor uspeli vzpodbuditi in povezati

aktivnosti vseh dejavnikov v lokalni skupnosti, občinsko samoupravo in javne službe,

nevladne organizacije, sredstva javnega obveščanja in še zlasti invalidske organizacije

že v okviru delovanja Sveta za invalide in tako vzpostavili temelj za dolgoročno

sodelovanje invalidskih organizacij.

Svet je akcijsko povezoval vse dejavnike v lokalnem okolju, še zlasti invalidske

organizacije, in bil neposredni nosilec in izvajalec posameznih nalog iz Akcijskega

programa ter vzpodbujal različne dejavnike, da prispevajo h kakovosti življenja vseh

občanov. Pomembna je bila vloga občinske uprave in invalidskih organizacij, okrepilo

se je sodelovanje med različnimi subjekti, pozitivno se odzivajo javnosti, organizacije

in posamezniki, krepi se zavest. Pri tem je bila pomembna tudi podpora župana MOM,

kajti le s skupnim delovanjem je možno doseči dobre rezultate;

- da je družbeno okolje, ki podpira aktivnosti za uresničevanje pravic invalidov kot

enakopravnih občanov in za odpravljanje „ovir”, s katerimi se srečujejo invalidi v

vsakdanjem življenju, garancija za uresničevanje Akcijskega načrta, da bo začeti


32

proces ozaveščanja in informiranja invalidov, občanov in drugih dejavnikov v zvezi s

potrebami, interesi in odgovornostjo invalidov in njihovo integracijo v življenje mestne

občine tudi v bodoče uspešen;

- v praksi je potrjeno dejstvo, da uresničevanje Akcijskega načrta prispeva tudi h

kakovosti življenja vseh občanov in občank, njihovi socialni vključenosti in sodelovanju

v skupnem življenju v MOM; invalidske organizacije se v polni meri zavedajo tudi svoje

odgovornosti za uresničevanje akcijskega načrta v MOM (Tomič 2010).

»Dejavnosti, ki se odvijajo na področju enakih možnosti za invalide, so usmerjene

k prizadevanjem, da bi invalidom izboljšali možnosti za samostojno življenje ter

samostojno odločanje o lastnem delovanju. Enake možnosti namreč vključujejo dostop

do vseh družbenih koristi, to je med drugim tudi možnost prostega gibanja in s tem

dostop do izobraževalnih, zdravstvenih in socialnih programov, športnih in kulturnih

dejavnosti ter ostalih storitev in izdelkov« (Albreht idr. 2010: 90).

»Posebna pozornost se posveča tudi skrbi za slepe in slabovidne osebe in to ne le

v smislu socialnega varstva in socialne pomoči (pomoč pri oskrbi, sofinanciranju

pripomočkov za boljšo mobilnost …), temveč tudi na področju fizične dostopnosti in

dostopnosti do informacij. V nekaterih ozaveščenih evropskih mestih se številni

pripomočki za izboljšanje mobilnosti in orientacije slepih in slabovidnih že uspešno

uporabljajo v praksi (prometne površine, javni potniški promet, javne ustanove), v

Mariboru pa se dejavnosti na tem področju pravkar začenjajo« (Albreht idr. 2010: 51).

Na podlagi temeljite študije o dostopnosti središča mesta Maribor »se je MOM

odločila pripraviti program za odpravo arhitekturnih ovir in ureditev javnega okolja za

potrebe funkcionalno oviranih oseb na javnih površinah, kot so cestišča, pločniki,

krožišča, križišča, javni parkirni prostori za invalide, javne sanitarije za invalide ter

javne ustanove. Odločilni dejavniki pri izbiri območij in lokacij ureditve, ki je sestavljena

iz elementov novogradnje, adaptacije in rekonstrukcije, so bili: frekvenca pešcev,

število javnih ustanov, prometna obremenitev, kompleksnost zasnove območja ter

glavne poti slepih in slabovidnih (Albreht idr. 2010: 92).

Mestna občina Maribor od leta 2010 do 2013 izvaja operacijo »Odprava

arhitektonskih ovir za invalide in ureditev javnih prometnih površin za potrebe slepih in

slabovidnih v centru mesta Maribor«. Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer

iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Ministrstvo za gospodarski razvoj in

tehnologijo v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov

za obdobje 2007−2013, razvojne prioritete »Razvoj regij«, prednostne usmeritve

»Regionalni razvojni programi«.


33

Namen projekta je prilagoditev javnih prometnih površin za potrebe invalidov ter za

potrebe slepih in slabovidnih oseb. V okviru investicije se je izvedla ureditev javnih

površin, kot so cestišča, pločniki, križišča brez arhitektonskih ovir na najbolj frekventnih

in izpostavljenih območjih centra mesta Maribora, s ciljem zagotoviti neovirano gibanje

lažje in težje gibalno oviranim osebam (invalidi, starejši, bolni, poškodovani, starši z

vozički).

Projekt je v letu 2011 vzpostavil talni taktilni sistem vodenja za slepe in slabovidne

osebe po mestnem središču. V letu 2012 se je izvedla nadgradnja prometnih površin

za potrebe slepih in slabovidnih v smislu vgraditve vodilnih linij med obstoječimi

ureditvami na križiščih v mestnem središču Maribora.

Pomembno vlogo pri vključevanju slepih in slabovidnih oseb pa imajo orientacijski

načrti na tipnih oz. taktilnih kartah mesta. Taktilne karte v 3D tehnologiji so prirejene za

branje s tipom in omogočajo orientacijo in mobilnost slepih in slabovidnih oseb v

mestu. V okviru projekta se je izdelalo sedem taktilnih kart mesta Maribor in klasično

karto z grafičnim tiskom na papirju z označenimi dostopnimi lokacijami za gibalno

ovirane osebe. Karte je izdelal Geodetski inštitut Slovenije v sodelovanju z

Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Maribor, Društvom študentov invalidov,

Medobčinskim društvom civilnih invalidov vojn ter specialistom za orientacijo in

mobilnost slepih in slabovidnih:

- pregledna taktilna karta mesta Maribor prikazuje urban del mesta Maribor in

naselja v okolici. Karta je namenjena prikazu oblike mesta z glavnimi cestnimi

povezavami ter reko Dravo. Na taktilni karti so v brajici in latinici zapisana imena vseh

predelov mesta Maribora in imena vseh večjih naselij v okolici. Prav tako so na karti

uporabljene barve za slabovidne osebe in tiste slepe osebe z ostankom vida. Barve in

napisi v latinici pripomorejo tudi k lažjemu sporazumevanju slepih in videčih oseb;

- taktilna karta za orientacijo in mobilnost območja mestnega središča Maribora

obsega območje središča mesta Maribor od Aškerčeve ulice na severu do

Vojašniškega trga na jugu ter od Ljudskega vrta na zahodu do glavne avtobusne

postaje na vzhodu. Na karti so prikazane vse ulice in trgi, ki se nahajajo na izbranem

območju prikaza tipne karte;

- karta javnega mestnega potniškega prometa v Mariboru vsebuje vse linije

mestnega potniškega prometa v Mariboru na izbranem območju, glavne postaje

posameznih linij ter pomembne vmesne postaje. Ker je na taktilni karti za prikaz vseh

prog in postaj premalo prostora, so se posamezne linije avtobusnih prog združevale,

manj pomembne avtobusne postaje pa izpustile. Na karti je prikazana tudi glavna


34

avtobusna postaja v Mariboru. Vse linije mestnega prometa na karti so oštevilčene v

brajici;

- štiri taktilne karte mestnega središča prikazujejo center mesta Maribor s

podrobno vsebino. Taktilne karte se sestavijo v celoto, saj se prilegajo druga drugi. Vse

štiri karte skupaj pokrivajo območje od sredine mestnega parka na severu do reke

Drave na jugu ter od železniške proge na vzhodu do Vrbanske ceste na zahodu. Karte

vsebujejo tudi talne oznake, ki so označene s kartografskim znakom – vzdignjena

pikčasta linija (portal MOM 2013).

»Z izvedbo projekta po vzoru »načrtovanja za vse« želi Maribor postati vzorčni

primer urejenega mesta v Sloveniji in tako po zgledih drugih evropskih mest ter na

podlagi njihovih dolgoletnih izkušenj funkcionalno oviranim v veliki meri olajšati gibanje,

socialno udejstvovanje ter vsakodnevno življenje« (Albreht idr. 2010: 94).

Veliko pa bo še potrebno storiti glede ukrepov za uresničevanje na ravni

ozaveščanja javnosti. Problem neobčutljivosti udeležencev v javnem prostoru za

potrebe funkcionalno oviranih v Sloveniji je še vedno zelo izrazit, kar se kaže predvsem

v parkiranju na pločnikih, vožnji s kolesi in avtomobili po pešpoteh in pločnikih ter

postavljanju raznih predmetov, ki ovirajo prehod.

Da bi zamisel o prostoru za vse res lahko zaživela, torej niso odgovorni le

projektanti ali tisti, ki pišejo predpise. Fizično okolje je ogledalo družbe, zato bo treba v

prvi vrsti še precej truda vložiti v večje ozaveščanje javnosti. Pravno urejanje je šele

naslednji korak, saj predpisi, ki nimajo podlage in podpore v družbi, kljub svoji strogosti

in doslednosti težje zaživijo. Predvsem pa zgoraj omenjenih neželenih dejavnosti na

ulicah ne moremo izkoreniniti samo po pravni poti.

Ljudi je mogoče spodbuditi k večji občutljivosti in upoštevanju potreb vseh

udeleženih v javnem prostoru že s seznanjanjem in nazornim obveščanjem o težavah,

ki omejujejo udeležence s posebnimi potrebami. V tem smislu bo treba izvajati

promocijske dejavnosti, kot so programske akcije, marketinške dejavnosti z

avdiovizualnimi prispevki − televizijskimi spoti, televizijskimi in radijskimi oddajami,

organizacija tematskih dogodkov, publicistične aktivnosti, strokovni seminarji in

podobno« (Albreht idr. 2010: 98).


35

EMPIRIČNI DEL

7 ŠTUDIJA PRIMERA PRILAGODITEV ZA SLEPE IN

SLABOVIDNE V MESTNI OBČINI MARIBOR

7.1 Raziskovalni problem

Razvoj tehnologije in tehničnih pripomočkov izboljšuje kakovost življenja slepih in

slabovidnih oseb. Kljub bliskovitemu razvoju tehničnih pripomočkov, pa se slepe in

slabovidne še vedno srečujejo z različnimi ovirami pri orientaciji in mobilnosti, kljub

temu, da je MOM med letoma 2010 in 2013 izvajala operacijo »Odprava arhitektonskih

ovir za invalide in ureditev javnih prometnih površin za potrebe slepih in slabovidnih v

centru mesta Maribor«. Projekt je v letu 2011 vzpostavil talni taktilni sistem vodenja za

slepe in slabovidne osebe po mestnem središču. V letu 2012 se je izvedla še

nadgradnja prometnih površin za potrebe slepih in slabovidnih v smislu vgraditve

vodilnih linij med obstoječimi ureditvami na križiščih v mestnem središču Maribora.

Pomembno vlogo pri vključevanju slepih in slabovidnih oseb imajo orientacijski načrti

na tipnih oziroma taktilnih kartah mesta, ki so bile dane v uporabo leta 2013.

Zaradi navedenega želimo v empiričnem delu ugotoviti, kako naj bi se urejala

odprta vprašanja v mestnem prostoru, ki jih lahko uporabljajo tako slepe in slabovidne

osebe kot tudi ostali prebivalci mesta. Ugotoviti želimo tudi, kako so se uresničile s

projekti realizirane točke za lažjo orientacijo in mobilnost v ožjem mestnem jedru, ki so

bile izdelane leta 2010. S pomočjo društva želimo ugotoviti, s katerimi težavami se

srečujejo članice in člani pri orientaciji in mobilnosti in ostalih ovirah pri vsakdanjih

opravilih. Zanima nas tudi, koliko jim je vodenje olajšal razvoj sodobnih tehničnih

pripomočkov ter kaj bi še bilo potrebno postoriti pri prilagoditvah v mestnem prostoru.

Raziskovalna vprašanja temeljijo na predpostavki, da je razvoj tehnologije in

tehničnih pripomočkov olajšal življenje slepim in slabovidnim in da so jim vgrajene talno

taktilne oznake v ožjem mestnem jedru olajšale vodenje. Ugotavljali bomo stališča

slepih in slabovidnih oseb glede razvoja tehničnih pripomočkov in uporabe talno

taktilnega sistema vodenja in njihovega vpliva na kakovost življenja.

Predpostavljamo, da večina intervjuvanih slepih in slabovidnih oseb pri vsakdanjih

opravilih uporablja klasične tehnične pripomočke, da zaradi pomanjkanja finančnih

sredstev toliko ne sledijo razvoju in nakupu sodobnih tehničnih pripomočkov, da pa so

seznanjeni z možnostjo nakupa in edukacije o delovanju in uporabi sodobnih tehničnih

pripomočkov.


36

Namen magistrskega dela je tudi ugotoviti, s kakšnimi ovirami se srečujejo slepi in

slabovidni pri orientaciji in mobilnosti v ožjem mestnem jedru. Predvidevamo, da gre za

niz različnih ovir, ki jim otežujejo vodenje, od parkiranja avtomobilov na pločnikih do

postavljanja raznih predmetov na prehode.

Predpostavljamo, da slepi in slabovidni manj uporabljajo za vodenje po mestnem

središču belo palico ali psa vodnika in si zaradi razširjenosti mobilnih telefonov

pomagajo z naloženimi aplikacijami. Predpostavljamo tudi, da se težave pojavljajo

zaradi nezadostnega poznavanja potreb slabovidnih, neenotno sprejetih standardov

glede ureditve javnih prostorov ter neodzivanja ali prepočasnega odzivanja na potrebe

po spremembi oziroma prilagoditvi.

Predpostavljamo, da so seznanjeni z ureditvijo javnih prometnih površin za slepe

in slabovidne osebe v ožjem mestnem jedru, ki ga MOM od leta 2010 do 2013 izvaja v

okviru projekta »Odprava arhitektonskih ovir za invalide in ureditev javnih prometnih

površin za potrebe slepih in slabovidnih v centru mesta Maribor«, ki je vzpostavil tudi

talni taktilni sistem vodenja.

Predpostavljamo, da so napisi za slabovidne na avtobusnih linijah, prometnih

znakih in ostalih informativnih tablah težko zaznavni. Tudi napisi na artiklih v trgovinah

niso povečani, v vseh trgovinah ni na razpolago primernih pripomočkov za branje

napisov.

S poglobljeno analizo v obliki študije primera odraslih slepih in slabovidnih oseb

smo želeli tudi ugotoviti, kako se osebe vključujejo v dano okolje skozi daljše obdobje,

katere težave imajo pri tem in kako jim je življenje olajšal razvoj tehničnih pripomočkov

ter kaj vse bi še bilo potrebno postoriti, da bi bilo vodenje lažje.

7.2 Raziskovalna vprašanja

1. Katere tehnične pripomočke slepi in slabovidni pogosteje uporabljajo pri vsakdanjih opravilih?

2. Na kakšen način sledijo razvoju in nakupu najsodobnejših tehničnih pripomočkov?

3. Kako jim je razvoj tehničnih pripomočkov olajšal življenje?

4. Koliko se dodatno izobražujejo na temo uporabe novih tehničnih pripomočkov?

5. Katere tehnične pripomočke dodatno uporabljajo pri vodenju?

6. Katere tehnične pripomočke najbolj pogrešajo za vodenje?


37

7. Katere mobilne telefone uporabljajo in ali poznajo mariborsko podjetje Drugi vid

d. o. o., ki razvija prilagoditve na pametnem telefonu za lažjo orientacijo in vodenje za

slepe in slabovidne?

8. Na kakšen način so se seznanili s projektom ureditve javnih prometnih površin

za slepe in slabovidne v centru mesta Maribor, ki je vzpostavil taktilni vodilni sistem?

9. Katere prednosti in slabosti slepi in slabovidni občutijo pri uporabi obstoječih

taktilnih poti?

10. Kje je potrebno še več narediti v okolju, da bo vodenje lažje?

7.3 Izbor in opis raziskovalne metode

Osnovna raziskovalna metoda, ki smo jo uporabili, je kvalitativna metoda

pedagoškega raziskovanja. »Kvalitativna raziskava je raziskava, pri kateri sestavljajo

osnovno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi ali

pripovedi, in v kateri je to gradivo tudi obdelano in analizirano na beseden način brez

uporabe merskih postopkov, ki dajo števila in brez operacij nad števili« (Mesec 1998:

26).

Uporabili smo študijo primera kot vrsto kvalitativne raziskave. Če proučujemo več

primerov, ki jih med seboj primerjamo, govorimo o pluralni ali komparativni študiji

primera. Dodatni primeri prispevajo k raziskavi dvoje: omogočijo, da vidimo, kako se

določene značilnosti ponavljajo in tako utrjujejo predstavo ponavljajočega se vzorca;

poleg tega pa omogočijo dodajanje novih in novih značilnosti in novih vzorcev in tako

omogočajo uvid v variacije osnovnega vzorca in odkrivanje novih vzorcev. Pluralne ali

komparativne študije primera vključujejo sicer več kot en primer, vendar nikoli velikega

števila primerov in tudi ne uporabljajo statističnega načina sklepanja. Lahko jo

izvedemo na osnovi manjšega števila opisov primerov, življenjskih zgodb, intervjujev in

podobnega gradiva (Mesec 1998: 3).

»Zanjo je značilno, da za proučevanje izberemo le enega ali nekaj primerkov, ki jih

intenzivno in natančno proučujemo v povezavi z njihovim okoljem. Ključna

predpostavka je, da pojava ne moremo razumeti brez analize vseh vpletenih akterjev«

(Malnar 2003 v Šafran 2005: 40).

Uporabili smo raziskovalno tehniko v obliki polstrukturiranega intervjuja, »pri

katerem si raziskovalec poleg splošne sestave intervjuja, v katerega postavi cilje, ki naj

bi jih z intervjujem dosegel, vnaprej pripravi tudi nekaj bistvenih vprašanj, navadno

odprtega tipa, ki jih postavi vsakemu vpraševancu, preostala vprašanja pa oblikuje


38

sproti med potekom intervjuja (Sagadin 1995, Denver 1997 v Vogrinc 2008). Uporabna

je v študiji primera in tudi na večjih vzorcih, uporabi se lahko kot samostojna tehnika

zbiranja podatkov ali v kombinaciji z drugimi tehnikami« (Vogrinc 2008: 109).

Upoštevati moramo, da je skupina intervjuvanih odraslih slepih in slabovidnih oseb

premajhna, da bi lahko govorili o osnovni populaciji raziskave, zato tudi dobljenih

rezultatov ni mogoče posploševati na celotno populacijo odraslih slepih in slabovidnih

oseb v Sloveniji.

7.4 Raziskovalna skupina

Intervjuje smo opravili s štirimi slepimi in dvema slabovidnima osebama, od teh

smo dve spoznali preko sorodstva. Ostale slepe in slabovidne osebe smo pridobili na

društvu.

V sklopu raziskave smo opravili pet intervjujev v Mariboru in enega v Šentilju. Štirje

intervjuji so bili opravljeni z osebami ženskega spola, dva pa z osebama moškega

spola. Raziskovalno skupino smo zaradi izkušenj starostno omejili, in sicer smo določil

spodnjo mejo, ki je 30 let. Intervjuji so potekali od 8. 3. 2013 do 24. 5. 2013. Trajali so

povprečno 45 minut. Vsi intervjuvanci so bili zaprošeni za odobritev snemanja

intervjujev z diktafonom in vsi, razen enega, so v snemanje privolili. Na ta način smo se

lahko bolj posvetili vodenju razgovora, zvočni posnetek pa nam je omogočil natančnejši

zapis in lažjo analizo.

Izhodišče analize so bili intervjuji štirih slepih oseb in dveh slabovidnih oseb, ki

smo jih po zvočnem zapisu dobesedno zapisali v pisno obliko. Kot je razvidno iz tabele

1 (osnovni podatki o intervjuvancih), smo vsakega od intervjuvancev označili s črko. Na

podlagi transkripcije intervjujev smo identificirali odgovore (oz. izjave slepih in

slabovidnih oseb) glede na raziskovalna vprašanja. Glede na pogostost in skupni

pomen smo posamezne odgovore kategorizirali. »Pri kategoriziranju damo isto ime več

različnim opisom, v katerih smo prepoznali skupno potezo« (Mesec 1998: 108).

Kategorije in ugotovitve pri posameznem raziskovalnem vprašanju smo primerjali z

ugotovitvami pri ostalih raziskovalnih vprašanjih in na ta način iskali povezave, vzroke

ter posledice.

Intervjuje smo izvedli na podlagi vprašalnika, ki ga dodajamo v prilogi. Vprašalnik

za pogovor odprtega tipa je obsegal tri tematsko povezane sklope, in sicer:

- kronološke podatke,

- razvoj tehničnih pripomočkov,

- orientacijo in mobilnost.


39

Vsak sklop tvori vrsta vprašanj, analiza odgovorov pa sledi v nadaljevanju.

7.5 Potek raziskave

Eno temeljnih načel pri kvalitativnem raziskovanju – načelo preverljivosti – smo

poskušali uresničiti tako, da smo natančno opisali celoten postopek raziskave.

Vsakega od intervjuvancev smo spraševali o spremljanju razvoja, edukacije in uporabe

sodobnih tehničnih pripomočkov, o uporabi talno taktilnega sistema vodenja in o

potrebnih dodatnih prilagoditvah za lažje vodenje.

7.6 Analiza intervjujev

Osnovni podatki

Slepe osebe so stare od 36 do 53 let, slabovidni pa 38 in 69 let. Od tega smo

intervjuvali štiri predstavnice ženskega spola in dva predstavnika moškega spola.

Pri treh osebah gre za popolno izgubo vida, ena je z 1 % preostankom vida samo

na enem očesu, ena z 8 % preostankom vida samo na enem očesu in ena s 15 %

preostankom vida. Oseba A je oslepela pri sedmih letih, gašeno apno je povzročilo

popolno izgubo vida. Pri osebi B gre za popolno izgubo vida, oseba C je oslepela s

štirimi leti, na levo oko nič ne vidi, na desnem pa ima 1 % preostanka vida, D ima

popolno izgubo vida od enajstega leta. Oseba E je težko slabovidna od 33-ega leta, na

eno oko nič ne vidi, na drugem pa ima preostanek vida 6 %. Oseba F je slabovidna od

rojstva. Ostanek vida je ocenjen na 15 %.

Tabela 1: Osnovni podatki

Slepa oseba

Spol Starost

(leta) Vrsta okvare vida

A Ž 52 amaurosis

B Ž 36 amaurosis

C Ž 39 1 % preostanka vida na desnem očesu

D M 52 amaurosis

Slabovidna oseba E M 69 8 % preostanka vida

F Ž 38 15 % preostanka vida


40

Vrsta izobrazbe in zaposlitve

Štiri osebe imajo srednješolsko, dve pa visokošolsko izobrazbo. Oseba A je

nadaljevala s šolanjem na Prvi gimnaziji v Mariboru in nato diplomirala iz sociologije na

Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Oseba B je ob delu zaključila Srednjo

zdravstveno šolo v Celju, smer maser, Oseba D je obiskovala Srednjo medicinsko šolo

v Beogradu, kjer se je izšolala za maserja. Oseba C je obiskovala Center slepih v

Škofji Loki, kjer se je izšolala za poklic telefonista – administratorja. Oseba E je po

izobrazbi inženir agronomije. Najprej je zaključila Srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in

postala kmetijski tehnik, kasneje pa je še ob delu diplomirala na takratni Višji

agronomski šoli v Mariboru, smer govedoreja. Oseba F je profesorica filozofije in

teologije, najprej je končala gimnazijo, nato pa še pedagoško fakulteto v Mariboru.

Oseba A je je predsednica Medobčinskega društva slepih in slabovidnih v

Mariboru. V društvo je vključenih okrog 800 članic in članov iz 34-ih občin. Zaradi

takšne razdrobljenosti se pojavlja problem prihajanja na društvo. Zunanje članice in

člani so tako prikrajšani za marsikaj. Leta 2011 so uspeli najeti pisarno v Slovenj

Gradcu, a ker niso uspeli preko javnih del zaposliti ljudi, pisarna ni zaživela. Sedaj

imajo naročeno kombinirano vozilo in ko ga bodo dobili na razpolago, bo lažje.

Stara je 52 let. Kot otrok je oslepela zaradi nesreče z apnom in bila v drugem

razredu osnovne šole prešolana v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Tam je preživela sedem let. Z lahkoto je obvladovala učno snov in presežek energije s

pomočjo zavodskih delavcev usmerjala še v druge dejavnosti. Zaradi silne

vedoželjnosti se je lotila veliko različnih stvari in vse je šlo dobro od rok, nog in glave,

tako da se je ob koncu osemletke čutila opremljena z dovolj znanja, izkušenj in

samozavesti za pot v gimnazijo. Leta 1976 se je vpisala na Prvo gimnazijo v Mariboru

in se v spremstvu bele palice v šolo vozila z avtobusom vsak dan 42 km daleč.

Perfekcionizem je njena lastnost, ki deluje kakor dvorezni meč; včasih pomaga, drugič

spet ovira pot naprej. Sama misli, da tudi zaradi te lastnosti ni končala fakultete za

sociologijo, politologijo in novinarstvo (današnja FDV). Zaradi lastnih kriterijev in načel

z zgolj povprečnim znanjem ni bila zadovoljna, kvalitetno študirati pa je bilo v tistem

času – vsaj za njo – precej težko. Zveza slepih takrat študentom še ni nudila storitev

snemanja, prepisovanja literature, spremstva ipd. Ob koncu drugega letnika je obupala,

se posvetila družini in se kasneje zaposlila kot telefonistka. Družina je postala njena

velika sreča. Nudila ji je dovolj priložnosti za učenje, ustvarjanje, raziskovanje, zabavo

in tudi za spoprijemanje s problemi. Večjih težav zaradi slepote pri tem ni bilo, čeprav

je res, da je bilo potrebno nekatere zadeve urediti in opraviti drugače, kot bi jih, če ne bi

bila slepa. Npr. prevoz otroka k zdravniku, kadar je bil mož odsoten. Namesto da bi


41

sama sedla za volan, je morala prevoz organizirati v okviru lastne neformalne socialne

mreže.

Nato je bila zaposlena na YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa. Delno še

dela kot koordinatorka projekta Neodvisno življenje hendikepiranih, ki hendikepiranim

nudi storitev osebne asistence, delno pa na projektu UFo (Unit for future opportunities),

ki teče v okviru evropske pobude EQUAL; tu je zadolžena za področje zaposlovanja

hendikepiranih. V Društvu za teorijo in kulturo hendikepa se poslužujejo sodobnih oblik

zaposlovanja in jih kombinirajo glede na situacijo in potrebe.

Program Neodvisno življenje hendikepiranih je že kar poznan in uveljavljen tudi

med slepimi uporabniki, program Unit for future opportunities pa je pomembna nova

mednarodna dejavnost društva, ki je namenjena predvsem zaposlovanju

hendikepiranih. V okviru zaposlitve na YHD je do sedaj že imela možnost obiskati

Italijo, Francijo in Nemčijo, kjer so jih seznanili s svojo sistemsko ureditvijo

zaposlovanja hendikepiranih ter tudi s primeri dobre prakse. Obiskuje seminarje in

prireditve na to temo v Sloveniji. En vidik njenega dela je torej nabiranje,

sistematiziranje in zapisovanje novega znanja in izkušenj, drugi vidik pa je prenos tega

znanja v sistemske spremembe pri nas, kar se med drugim konkretizira v nastajanju

agencije za zaposlovanje hendikepiranih. Agencija je vsebinsko že postavljena in prvi

koraki posredovanja zaposlitve hendikepiranim so junija letos že stekli. V prihodnje bo

delala na vsebinski in postopkovni izpopolnitvi agencije in na njeni formalni umestitvi v

sistem. V okviru istega projekta sodeluje tudi v obširni primerjalni raziskavi o

zaposlitveni vključenosti hendikepiranih v štirih državah: Italiji, Franciji, Nemčiji in

Sloveniji (Rikoss 2006).

Leta 2000 se je ponovno lotila študija na fakulteti; skoraj na začetku, ker se je

študijski program v dvajsetih letih temeljito spremenil. Pove, da je kljub častitljivi

starosti za študentko pri študiju uživala, ker ji je bila dostopnost učnega gradiva

zagotovljena. Zahvala gre profesorjem, ki so poskrbeli za elektronsko obliko svojih

predavanj in nekaterih člankov, zahvala gre Zvezi društev slepih in slabovidnih

Slovenije, ki je pomagala pri snemanju in prepisovanju. Pove, da so bili po prekinitvi

študija, po dvajsetih letih, na razpolago računalniki z govorno sintezo, brajevo vrstico,

literatura oziroma predavanja pa se snemajo.

Oseba B se je najprej zaposlila kot pripravnica v zdravstvenem domu, od leta 1996

pa opravlja delo maserke kot samostojna podjetnica na svoji domačiji. V prostem času

obiskuje s svojimi dolgoletnimi polnočutnimi prijateljicami predstave v Narodnem domu

in Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Ima samo polnočutne prijateljice.


42

Včasih pa se dogovori za obisk kakšne prireditve kar s svojo stranko. Predstave

spremlja slušno, določene scene pa ji opiše prijateljica, spremljevalka. A je noče

preveč obremenjevati, ker ve, da tudi ona rada uživa v predstavi.

Oseba C pove, da so problemi z zaposlitvijo bili že leta 1992. Brez službe je bila

štiri leta. Ker je hotela biti neodvisna, je opravila tečaj za maserko in se zaposlila v

maserskem salonu. Ko je že živela s sedanjim partnerjem, jo je poklical takratni

predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Maribora in ji ponudil za čas

bolniškega staleža delo telefonistke. Še danes dela na istem delovnem mestu. Od

1997 dela na Zavarovalnici Maribor. S polnočutno prijateljico obiskuje fitness. Tekači s

smučmi, drsa, plava, rada hodi na morje, kjer ima občutek svobode, tam se ji zdi vse

njeno, z ničemer ni omejena. V okviru društva hodi na shown down – namizni tenis za

slepe. Društvo pa ji ponuja poleg športnih aktivnosti tudi kulturno udejstvovanje v obliki

literarnih krožkov. Društva se na Slovenskem povezujejo na športnem področju: shown

down, vrtno kegljanje, avtomatsko kegljanje, golbal – šport z zvenečo žogo. Je

nasprotnica socialnih omrežij, rajši ima neposredni stik.

Oseba D se je po končani srednji šoli zaposlila v Zdravstvenem domu v Mariboru,

kasneje pa so jo zaradi reorganizacije preselili v bolnišnico, kjer je opravljala delo

maserja. Zaradi beneficirane delovne dobe je že upokojena. Pove, da ji ljudje v

vsakdanjem življenju večinoma radi priskočijo na pomoč. Ni edina, ki uporablja belo

palico, je pa ena redkih. Po njenem mnenju je dobro, da se bela palica uporablja vsaj

na znanih lokacijah, ker si tako bolj neodvisen.

Prosti čas preživlja večinoma v različnih aktivnostih na društvu. Veliko časa ji

vzame tudi družina s triletnim otrokom, skratka, nikoli ji ni dolgčas. Dopuste praviloma

preživlja na morju, v kapacitetah Zveze slepih in slabovidnih Slovenije.

Oseba E se je po končani srednji šoli zaposlila in nato ob delu pridobila še višjo

izobrazbo. Med šolanjem na višji šoli je bila zaposlena. Ker po odsluženem vojaškem

roku v domovini ni dobila zaposlitve, je leta 1969 odšla na začasno delo v takratno

Zvezno republiko Nemčijo, kjer je delala v sirarni. Leta 1977 se je poškodovala v

prometni nesreči. Od takrat ima na enem očesu 8 % preostanka vida, na drugem pa

nič. Od leta 1977 je invalidsko upokojena. Kljub invalidski upokojitvi je še nekaj časa

bivala v Zvezni republiki Nemčiji, nato pa se je preselila v domovino in kljub

slabovidnosti veliko pomagala staršem na kmetiji. Aktivna je postala v društvu, kjer še

vedno obiskuje različne tečaje, predvsem pa je dejavna v športnih aktivnostih in izletih,

ki pa jih je zaradi finančne krize vse manj. Sama pa tudi obiskuje slovenska naravna


43

zdravilišča. Moti jo, da so članice in člani društva premalo aktivni, saj na skupščino

društva pride samo 10–15 % članstva.

Oseba F je trenutno brezposelna. Za njo predstavlja problem tudi veliko število

polnočutnih iskalcev zaposlitve z družboslovno izobrazbo. V prostem času je športno

dejavna, bere knjige, se druži s prijatelji. Informira se največ preko avdiovizualnih

medijev.

UPORABA TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV PRI VSAKDANJIH OPRAVILIH

Oseba A pove, da je včasih uporabljala avdiotaktil s pripadajočo programsko

opremo, brajev mehanski pisalni stroj, danes pa uporablja govoreči merilnik krvnega

tlaka, brajevo ročno uro, govorečo kuhinjsko in osebno tehtnico, belo palico, brajev

meter, indikator tekočine, ločevalec beljaka in rumenjaka, merice v gospodinjstvu.

Na samem delovnem mestu ni imela ovir z vidika slepote, saj si je sama delovno

mesto prilagodila specifičnim potrebam. Prva ovira je bila, ko se je prijavila na razpis za

telefonistko. Ko so videli, da se je prijavila na razpis za to delovno mesto kot slepa

oseba (takrat je še veljal zakon, da ima slepa oseba pri nekaterih delovnih mestih

prednost), so uvideli, da morajo zaposliti njo. Zaradi tega so razpis razveljavili in objavili

nov razpis za delovno mesto, da ne bi ustrezala pogojem. Na koncu je prišla do

zaposlitve preko tožbe. S tem želi poudariti, da ni ovira slepota, ampak je ovira, da

slepi nimajo možnosti (Dajčman, Horvat 2011).

Oseba B se največ informira preko radia in interneta. Uporablja brajevo vrstico z

zvočno opremljenim programom. Pove, da brajevo vrstico uporablja zaradi tega, ker

govor zaradi angleškega naglasa kdaj ni dovolj razumljiv. Bolj malo pa uporablja za

informiranje televizijo.

Z belo palico se redko orientira, ker živi na podeželju, kjer stvari pozna. Zaradi

slabih avtobusnih povezav tudi ne uporablja avtobusnega prevoza. Poseduje belo

palico. Največ jo je uporabljala v času osnovnošolskega izobraževanja. S psom

vodnikom se ni nikoli orientirala, ker ima službo kar na svoji domačiji. Pes vodnik je po

njenem mnenju bolj uporaben v urbanem okolju.

Papirnati denar prepoznava po otipu manjše številke, ki jo lahko v celoti pokrije s

prstno blazinico. Kovance pa prepoznava po zarezah na robu. Vsa zdravila so že

opremljena z brajevo pisavo, problem predstavlja nalepka, ki jo lekarnarka prilepi na

pisavo. Uporablja brajev električni pisalni stroj, brajevo vrstico za osebni računalnik,

govorečo tehtnico, brajevo ročno uro, občasno belo palico, mobilni telefon z govornim


44

programom, uporablja še napravo za ločevanje barv, z vgrajenim slovenskim govornim

programom, ki pa ni najbolj zanesljiva.

Oseba C je najprej na delovnem mestu uporabljala centralo z relejčki, sedaj pa

uporablja osebni računalnik z govornim sintetizatorjem in brajevo vrstico. Knjig v zvočni

obliki nima, najraje bere klasične knjige v brajici. Uporablja brajevo vrstico, brajev

mehanski pisalni stroj, brajevo uro, ki je na videz normalna, ni govoreča, z otipom

ugotovi čas. Uporablja klasični mobilni telefon brez govornega sintetizatorja. Klicajoče

prepoznava po melodijah.

Oseba D pove o izjemnem razvoju tehničnih pripomočkov v zadnjih desetih letih. V

njegovem času šolanja je bil na razpolago samo brajev mehanski pisalni stroj, ki pa je

bil preglasen, zato so se zapiski delali po pouku. Kasneje so se pojavili zvočno podprti

tehnični pripomočki, kot so kasetofoni, danes so na razpolago diktafoni, telefoni z

govornim sintetizatorjem in računalniki z brajevo vrstico. Sam je petnajst let uporabljal

računalnik z brajevo vrstico, danes uporablja samo še govorni sintetizator.

Oseba E se največ informira preko avdiovizualnih sredstev, kot sta radio in

televizija, tiskanih medijev, kljub možnosti povečave tiska, ne bere. Za branje namreč

porabi preveč časa. Med bivanjem v tujini je veliko uporabljala razne avdio kasete, nato

diske, takrat je še bolj sledila razvoju tehničnih pripomočkov. V tistem obdobju si je iz

raznih revij snemala sestavke na avdio kasete, po njenem mnenju je v tem oziru dosti

boljša uporaba osebnega računalnika, ker lahko s trdega diska stvari brišeš, medtem

ko so se njemu revije in posnetki na avdio medijih samo kopičili. Interneta še ne

uporablja. Obiskovala je tečaj uporabe spletih vsebin, a ga ni dokončala, ker se ji je

naenkrat nakopičilo preveč novih informacij. Vsakdanje življenje ji olajšujejo še klasične

in elektronske lupe, mobilni telefon s tipkovnico in brez vgrajenega govornega

sintetizatorja, po potrebi se orientira z belo palico, uporabila je tudi čitalnik z zaslonom.

Za vsakdanjo rabo uporablja govoreči merilnik krvnega tlaka, govorečo osebno

tehtnico, brajevo budilko, brajevo ročno uro, brajev meter in govoreči termometer. Pove

tudi, da si je možno v nekaterih večjih nakupovalnih centrih v času nakupa izposoditi

lupo z lučjo, ki deluje na principu branja črtne kode, ki slepemu ali slabovidnemu

prebere vse osnovne podatke o artiklu, razen cene. Pri nakupu si največkrat pomaga s

pomočjo trgovcev, ki pa tudi kdaj pa kdaj izkoristijo njeno slabovidnost in ji določene

artikle podtaknejo. Pove, da imajo v večjih nakupovalnih centrih (Müller) v Nemčiji na

razpolago ustrezno usposobljene osebe, ki slepim in slabovidnim pomagajo pri

nakupih.


45

Oseba F uporablja ročno električno lupo, klasične lupe, daljnogled, govoreči

merilnik krvnega tlaka, govorečo osebno tehtnico, brajevo budilko, brajevo ročno uro,

govoreči termometer. Uporablja klasičen mobilni telefon s tipkovnico in vgrajenim

govornim sintetizatorjem. Uporablja tudi prilagojen zaslon za računalnik, črke in ikone

ima povečane.

SPREMLJANJE RAZVOJA IN NAKUPA NAJSODOBNEJŠIH TEHNIČNIH

PRIPOMOČKOV

Oseba A – na društvu nimajo nikogar, ki bi sledil razvoju in ponudbi novejših

tehničnih pripomočkov. Ko se pojavi potreba, pripravijo predstavitve. Vsaj dvakrat letno

jim novosti predstavi podjetje Diopta d. o. o., ki je v Sloveniji pooblaščeno za prodajo

tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne. Na sejme iz njihovega društva ne hodi

nihče. Podjetje Diopta d. o. o. vsaki dve leti pripravi predstavitev tudi za širšo javnost.

To je ena izmed priložnosti, da se s temi pripomočki seznanijo profesorji, ki v

inkluzivnem okolju poučujejo slepe in slabovidne učence. Na društvu nimajo

organizirane izposoje sodobnejših tehničnih pripomočkov, prav tako nimajo

organiziranega svetovanja za uporabo pripomočkov.

Oseba B – razvoju tehničnih pripomočkov redno sledi, še posebej tistim, ki ji

olajšajo življenje v maserskem salonu. Obiskuje tudi sejma v Münchnu in Celju.

Pripomočke kupuje preko podjetja 3-net d. o. o. Vse pa si mora sama financirati, ker

ima status samostojne podjetnice. Informacije pridobiva tudi preko svetovnega spleta.

Oseba C – s pomočjo ožjih družinskih članov.

Oseba D – večinoma preko društva.

Oseba E – v mlajših letih, predvsem v času bivanja v tujini, je bolj spremljala razvoj

tehničnih pripomočkov preko tamkajšnjih društev slepih in slabovidnih, pa tudi preko

zastopnikov iz Zvezne republike Nemčije in Švice. Še danes je povezana s tem

okoljem pri nabavi osnovnih tehničnih pripomočkov, kjer je možno pripomočke tudi

ceneje nabaviti. Po dveh letih namerava zopet v tečaj iz osnov računalništva, tako se

bo lahko lažje informirala s področja razvoja in nakupa najsodobnejših tehničnih

pripomočkov preko svetovnega spleta.

Oseba F − preko predstavitev na društvu pa tudi preko svetovnega spleta.


46

DODATNO IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE ZA UPORABO SODOBNIH

TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV

Oseba A – dodatno izobraževanje in usposabljanje na društvu v Mariboru ni

organizirano. Pove, da tehnične pripomočke za slepe in slabovidne po potrebi

predstavi strokovni delavec iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Članicam

in članom svetuje in pomaga poiskati optimalni tehnični pripomoček glede na vrsto in

stopnjo okvare vida. Slepe oziroma slabovidne osebe se tudi na takšen način

usposobijo za dejansko uporabo dostopnih tehničnih pripomočkov. Večino tehničnih

pripomočkov Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije nabavi v tujini.

Oseba B – preko zastopnikov pa tudi svetovnega spleta.

Oseba C – pri rokovanju s tehničnimi pripomočki ji na delovnem mestu pomagata

usposobljena sodelavca. Zanjo brajeva vrstica in mobilni telefoni z govornim

sintetizatorjem niso življenjsko pomembni. Ne spremlja razvoja in se tudi ne izobražuje

glede uporabe sodobnih tehničnih pripomočkov.

Oseba D − glede uporabe tehničnih pripomočkov najde največ informacij na

samem društvu, naučila se je osnov računalništva, izobraževala pa se je tudi preko

Zveze slepih in slabovidnih Slovenije.

Oseba E – preko tečajev na društvu pa tudi preko zastopnikov iz Nemčije.

Oseba F − preko društva in svetovnega spleta, razvoj spremlja tudi preko

strokovnih revij.

UPORABA TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV PRI VODENJU

Oseba A – uporabnikov bele palice je vedno manj, ker je okolje vedno bolj

arhitektonsko kompleksno, vzrok pa je tudi gost promet. Poleg tega se danes slepi in

slabovidni otroci izobražujejo v večinskih šolah, kjer pa ne pridobivajo vsebin iz

orientacije in mobilnosti. Njena generacija je bila na Zavodu za slepo in slabovidno

mladino deležna organiziranega učenja orientacije in mobilnosti. Tako so imeli dovolj

zavesti, da so vzeli v roke tudi belo palico. Danes so starši v osnovi čustveno

obremenjeni zaradi svojih slepih otrok, prav tako so obremenjeni z zahtevami učnega

programa večinskih šol, z zaposlitvijo, nimajo niti časa niti volje, da bi z otroki

pridobivali še znanja in spretnosti iz orientacije in mobilnosti. V zavodu je to drugače,

ker je bil učni proces v vseh vidikih prilagojen. Danes se morajo mobilni tiflopedagogi

zaradi storilnostno naravnane družbe posvečati predvsem učni pomoči. Poleg tega

skoraj ni več aktivnih inštruktorjev za usposabljanje orientacije in mobilnosti. Na


47

društvu jim bo še eden redkih aktivnih inštruktorjev S. F. pomagal usposobiti dva

mlajša sodelavca, ki pa ne bosta s tem pridobila formalnega certifikata, a vseeno bosta

lahko kasneje prenašala znanje in spretnosti na druge članice in člane. Težava pa je

tudi v tem, da načrtno ne usposabljajo otrok, ampak se bolj posvečajo kasneje

oslepelim.

Pes vodič je za otroke še neprimeren, pri odraslih pa morajo biti ostale psihofizične

lastnosti take, da omogočajo vodenje in vzdrževanja psa, pomembni pa so tudi

prostorski pogoji. Pes vodič je bolj zahteven pripomoček. Njene izkušnje s psom

vodičem so dobre. Imela ga je predvsem za vodenje na delovno mesto, pri ostalih

zadevah pa so jo spremljali družinski člani. Poda primerjavo med vodenjem z belo

palico in s psom vodičem. Ko jo je spremljal pes vodič in če je morala oviro obhoditi, na

primer dostavno vozilo pred trgovino, je za to z belo palico porabila veliko več časa in

napora, zgodilo se je tudi, da je hodila po sredini ceste. Pes vodič je naučen tako, da

hitro potegne navzven, hitro gre mimo ovire in takoj nazaj, na primer na pločnik. Pes

vodič ima tako prednosti kot slabosti.

Pove, da ulice niso dovolj prilagojene, so pa nekatere prijaznejše od drugih.

Navede primer Pariza (Francija) in Erlangena (Nemčija), ki sta jo prijetno presenetila s

talnimi taktilnimi oznakami.

Oseba B – občasno uporablja samo belo palico, drugače pa osebno asistenco.

Oseba C – izključno osebno asistenco, bele palice ne uporablja.

Oseba D – pogosto uporablja belo palico, znanja iz orientacije in mobilnosti se je

naučila v času osnovnošolskega izobraževanja na Zavodu za slepo in slabovidno

mladino v Ljubljani. Po njenem mnenju je dobro, da uporabnik kdaj pa kdaj uporabi tudi

belo palico, ker je tako bolj neodvisen. Večinoma se poslužuje osebne asistence. Na

avtobusnem postajališču pa povpraša kar potnike.

Oseba E – nosi opozorilni trak, pove, da je v ostalih članicah Evropske skupnosti

trak obvezen, nošenje zahtevajo tudi zavarovalnice, ki v primeru nesreče in nenošenja

traku ne izplačajo zavarovalnine. Občasno še uporabi belo palico, drugih tehničnih

pripomočkov pa za vodenje ne uporablja.

Oseba F − vsakodnevno orientacijo v notranjih prostorih ji olajša vedno ista

razporejenost pohištva, ki je barvno. Določene pripomočke ima označene z večjo

pisavo, določene napise ima tudi v brajevi pisavi. Večji problem ji povzročajo zunanja in

neznana okolja. Osebno asistenco potrebuje občasno pri obisku raznih javnih inštitucij

in pri večjih nakupih.


48

UPORABA PAMETNIH MOBILNIH TELEFONOV, POZNAVANJE PODJETJA DRUGI

VID d. o. o., KI RAZVIJA PRILAGODITVE NA PAMETNEM TELEFONU ZA SLEPE IN

SLABOVIDNE

Pogovor z B. M. (18. 3. 2013) iz podjetja Drugi vid d. o. o., kjer razvijajo pametni

telefon za slepe in slabovidne, nam razkrije, da pametni telefoni niso idealni zaradi

ploskega zaslona. Problem je v tem, da telefonov s tipkovnicami več ne izdelujejo

oziroma jih je vedno težje dobiti ali pa so zastareli. Rešitev, ki so jo izdelali, je skupina

aplikacij, ki teče na sodobnih pametnih telefonih z operacijskim sistemom Windows

Phone 7 ali Android. Svoje rešitve delijo v dve skupini: za osebe z različnimi motnjami

vida in za slepe. Njihova rešitev temelji na slepim in slabovidnim prilagojenem

uporabniškem vmesniku pametnih telefonov, izbirnikih (menijih) za preprosto iskanje,

prepoznavanju govora in naboru namenskih aplikacij. Vmesnik je sestavljen iz

kontrastnih barv, velike pisave in glasovne sinteze. Srce njihove rešitve so aplikacije, ki

omogočajo vsakodnevne naloge slepim in slabovidnim. Tako postanejo pametni

telefoni, ki so s svojimi gladkimi, na dotik občutljivimi zasloni, uporabni tudi za slepe in

slabovidne. Z novimi aplikacijami so jim v veliko pomoč. Trenutno obstaja sedemnajst

aplikacij. Do vsake izmed njih je mogoče dostopati preko glavnega menija. Razvite

aplikacije uporabnikom pomagajo pri vsakdanjih opravilih. Tako lahko barvno slepe

osebe s pomočjo aplikacije za prepoznavanje barv z enim klikom ugotovijo barvo

objekta, medtem ko aplikaciji za razpoznavanje besedila in povečavo (lupa)

slabovidnim omogočata, da zelo majhna besedila, kot je recimo besedilo na živilskih

nalepkah, povečajo na zadostno velikost ali jim ga telefon prebere. Glavni namen je bil

združiti več naprav v eno samo.

V razvoju pa je že nekaj časa »oddaljena pomoč, remote assistance«: če bi se

slepi izgubil in bi potreboval pomoč, bi se preko dobre internetne povezave povezal s

svojimi domačimi, ki bi na spletni strani videli trenutno pozicijo slepe osebe. Na ta način

bi lahko slepo osebo vodili.

Zaenkrat so razvite samo enostavne aplikacije. Sodelujejo s podjetjem Comland d.

o. o., ki razvija Comsight orientacijskega in navigacijskega asistenta s funkcijami:

notranja in zunanja navigacija, odkrivanje ovir, prepoznavanje neposrednega okolja

(pešci, kolesarji, avtomobili, itd.), dvosmerno komunikacijo med uporabnikom in

navigacijsko napravo, zaznavanje semaforja, roba pločnika, avta. Vključili bodo tudi

njihove rešitve.

Tesno sodelovanje z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih v Mariboru je

ekipi pomagalo izdelati aplikacije po meri potreb uporabnikov. Ena izmed njenih članic,


49

osnovnošolka, ki je testirala njihove aplikacije, je bila kar navdušena, veliko stvari so se

od nje tudi naučili. Preizkušala je vse aplikacije razen oddaljene pomoči, ki še je v

razvoju. Za zahtevnejše uporabnike je dovolj dober tudi klasičen telefon, za kasneje

oslepele pa je njihov telefon idealen.

Nobena od intervjuvanih oseb še ne uporablja pametnega telefona za orientacijo in

mobilnost. Vsi so še uporabniki klasičnih mobilnih telefonov. Štirje imajo telefone

opremljene z govornim sintetizatorjem, oseba C pa uporablja klasični mobilni telefon.

Podjetje Drugi vid d. o. o. pozna samo oseba A, ki je z njimi preko društva tudi

sodelovala. Pove, da so aplikacije za slepe in slabovidne na pametnih telefonih še v

razvoju, a so že preizkušene oziroma testirane s strani ene njihovih članic, a podatka o

tem, da jih kateri izmed članov društva uporablja za pomoč pri orientaciji in mobilnosti,

nima. Problem vidi v zamiku informacij, kar je v določenih situacijah lahko tudi usodno,

in člani društva premalo poznajo angleški jezik, operacijski sistem Android ima namreč

angleški jezik že sintetiziran v osnovnem paketu. Verjetno se v Združenih državah

Amerike uporablja za orientacijo in mobilnost, a o tem nima nobenega podatka. Na

svojem telefonu ima naloženo tudi aplikacijo mariborskega podjetja. Še najbolj bi jim

koristil govorni sintetizator v slovenskem jeziku. Enega največjih problemov vidi v

stalnih spremembah tehnologije, kar za slepega uporabnika predstavlja večjo težavo

kot za ostale. Dokler zadeve ne bodo dodelane, ne bodo toliko aktualne.

Oseba B – ima klasični mobilni telefon s tipkovnico in govornim sintetizatorjem.

Podjetja Drugi vid d. o. o. ne pozna, a se zanima za nakup in za razvite aplikacije

podjetja. Pripravljena bi bila celo sodelovati pri razvoju oziroma testiranju telefona.

Oseba C – ima klasični mobilni telefon brez govornega sintetizatorja. Podjetje

Drugi vid d. o. o. pozna zakonski partner, ki s podjetjem tudi sodeluje.

Oseba D − sama še ne uporablja pametnega telefona, ampak klasični telefon z

govornim sintetizatorjem. Podjetja Drugi vid d. o. o. ne pozna.

Oseba E – uporablja mobilni telefon s tipkovnico, telefon bo zamenjala, kupila bo

telefon z govornim sintetizatorjem, ne razmišlja pa o nakupu pametnega telefona. Za

podjetje Drugi vid d. o. o. je na društvu že slišala, določene rešitve se ji zdijo zanimive.

Oseba F – uporablja klasični mobilni telefon z govornim sintetizatorjem. Podjetja

Drugi vid d. o. o. ne pozna, predstavljene rešitve pa so ji zanimive, še posebej

oddaljena pomoč. Trenutno še ne razmišlja o nakupu pametnega telefona. Njeno

vodilo je, da vse, kar je prilagojeno, slepim in slabovidnim osebam koristi.


50

SEZNANITEV S PROJEKTOM UREDITVE JAVNIH PROMETNIH POVRŠIN ZA

SLEPE IN SLABOVIDNE V OŽJEM MESTNEM JEDRU, KI JE VZPOSTAVIL

TAKTILNI VODILNI SISTEM

Za ureditev javnih prometnih površin, ki ga MOM od leta 2010 do 2013 izvaja v

okviru projekta »Odprava arhitektonskih ovir za invalide in ureditev javnih prometnih

površin za potrebe slepih in slabovidnih v centru mesta Maribor«, ki je vzpostavil talni

taktilni sistem vodenja v centru mesta, je MOM pridobila tudi evropska sredstva.

»Predvideli so dodatno ureditev oziroma prilagoditev centralnega dela Maribora za

slepe in slabovidne. Upoštevali so izkušnje in želje slepih in slabovidnih oseb, ki so jih

zbrali na obhodih po že urejenih relacijah. Območje, ki ga zajema dodatna ureditev za

slepe in slabovidne osebe, se osredotoča na centralni del mesta Maribor z delom

Tabora, v nekaterih detajlih pa posega tudi v druge dele mesta.

Relacije izvedbe:

Relacija 1: Železniška postaja−Avtobusna postaja–Zdravstveni dom (Vošnjakova

ulica)

Relacija 2: Železniška postaja–Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih

Relacija 3: UKC Maribor−Zdravstveni dom (Vošnjakova ulica)–Europark

Relacija 4: Železniška postaja–Mestna občina Maribor–Mestni park–Policijska

uprava

Relacija 5: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih–mariborska tržnica

Relacija 6: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih−Dom invalidskih društev

Relacija 7: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih–Mestna občina Maribor

V skladu z osnovnimi potrebami slepih in slabovidnih ljudi in hkrati z realnimi

danostmi okolja navajajo predloge ureditve mestnega prostora:

- izvedba označevalnih, vodilnih in opozorilnih taktilnih oznak v okviru prehodov za

pešce na obravnavanih območjih;

- umik, premik ali prilagoditev nekaterih ovir, motečih za gibanje slepih in

slabovidnih;

- kontrastno obarvanje najbolj izstopajočih ovir, katerih umik ni smiseln ali mogoč.

Po pregledu in oceni različnih sistemov polaganja taktilnih oznak v več evropskih

državah (Avstrija Nemčija, Češka, Srbija, Nizozemska …), kjer so taktilne oznake že

vgrajene v križišča, ter empiričnih spoznanj slepih in slabovidnih oseb se je izkazal

nemški sistem kot najbolj optimalen.

Princip postavitve taktilnih oznak predvideva orientacijo slepih ob zgradbah

oziroma ob robniku, kjer na tem mestu ni kolesarske steze, zato so taktilne oznake


51

vedno navezane na objekte oziroma prečno čez cel hodnik od objekta do robnika in

nato speljane do roba hodnika – prehoda čez cesto. Na mestu pred prehodom, kjer se

slepi ustavi, so v širini 90 cm in dolžini minimalno 60 cm predvidene vodilne oznake, ki

nakažejo točno smer hoje čez prehod« (Medved 2012: 1−3).

Po skrbnem obhodu relacij izvedbe smo ugotovili, da je bilo vse iz načrta ceste −

Dostopnost centralnega dela Maribora za slepe in slabovidne osebe − realizirano.

Ogled smo pričeli na Glavnem trgu, kjer so stebrički, ovire, klopi, stojala koles in

drogovi ustrezno kontrastno označeni. Nato TTO vodijo mimo Rotovža na Koroško

cesto, kjer jih naenkrat zmanjka. TTO so zopet vgrajene pri mariborski tržnici in

Umetnostni galeriji na Strossmayerjevi cesti. Kontrastne oznake na podhodu stopnišča

na tržnico bi bilo potrebno obnoviti. Enak problem se pojavi tudi na drugih označenih

stopniščih, bodisi pri podhodu pod Titovo cesto in na stopnišču pri Europarku.

Slika 1: Obrabljene kontrastne oznake (Vir: lasten.)

Nato TTO vodijo po celotni Slovenski ulici, mimo gledališča vse do vrtca v

Gledališki ulici. Kontrastno so označeni tudi stebrički. V Gospejni ulici je ustrezno

označen vhod pred društvom.

Na križišču Smetanove in Strossmayerjeve ceste so TTO vgrajene na enotno

višino, robnik je iz granitnih kock 10 cm/10/10. Pred I. gimnazijo TTO naenkrat

zmanjka.


52

Slika 2: Prekinjene TTO (Vir: lasten.)

TTO so nato vgrajene po Gregorčičevi ulici do I. gimnazije. Možnost dohoda tudi

od križišča Trubarjeve ulice do Gregorčičeve ulice, preko križišča Mladinske in

Trubarjeve ulice, ki je opremljeno z zvočnimi semaforji, pa vse do Mestnega parka.

Ob vhodu v Mestni park iz Trubarjeve ulice je za lažjo orientacijo slepim in

slabovidnim nameščen tipni zemljevid. Opremljen je z reliefi in legendo v brajevi pisavi.

Slika 3: Tipni zemljevid (Vir: lasten.)

Slika 4: Napis v brajici (Vir: lasten.)


53

TTO potekajo po južnem delu parka. Označene so z enajstimi polji. Klopi ob poti

so opremljene z opisom drevesa. Opis je podan tudi v brajevi pisavi. Problem se

pojavlja zaradi peska v oznakah polja, ki ga nihče ne odstranjuje.

TTO nato vodijo preko prehoda za pešce do občinske stavbe in nato do I.

gimnazije. Do železniške postaje TTO niso vgrajene, znova se pričnejo pri spomeniku

pred železniškim kolodvorom.

Slika 5: TTO pred kolodvorom (Vir: lasten.)

Slika 6: Ni zvočnega semaforja (Vir: lasten.)

Za prečkanje Partizanske ceste pri glavni avtobusni postaji so po sredini prehoda

za pešce vgrajene TTO, a ni zvočnega semaforja, kar je za slepega nevarno. Iz

avtobusne postaje TTO vodijo po Partizanski cesti do Trga Leona Štuklja. Na začetku

trga trgovci postavljajo panoje kar na TTO. Prav tako na Trgu Leona Štuklja ni govorne

opisne table. Tabla bi lahko s pritiskom na gumb slepi ali slabovidni osebi posredovala

posneta sporočila.


54

Slika 7: Panoji na taktilnih oznakah (Vir: lasten.)

Slika 8: Tabla ni govorno opremljena (Vir: lasten.)

Ostali del Trga Leona Štuklja je po našem mnenju prilagojen za slepe in

slabovidne osebe. Pot se nadaljuje čez podhod Titove ceste do Zdravstvenega doma,

kjer so kontrastno obarvani stebrički, deli ograj, nato se nadaljuje preko Titovega mostu

do nakupovalnega središča Europark. Vsa križišča v okolici Europarka so opremljena s

TTO in zvočnimi semaforji. TTO vodijo še čez podhod Titove ceste do Univerzitetnega

kliničnega centra, kjer so pred severnim vhodom prekinjene.

Slika 9: Prekinjene TTO (Vir: lasten.)


55

TTO so vgrajene še pred lekarno pred Univerzitetnim kliničnim centrom, od tam

pot vodi preko Starega mostu nazaj na Glavni trg, ni pa urejeno prečkanje ceste na

Stari most.

Intervjuvane osebe so o predstavljenem taktilnem vodilnem sistemu povedale, da

se ga praviloma ne poslužujejo. Oseba A pove, da Projekt ureditve taktilnega sistema,

ki je bil izdelan leta 2010 tudi s pomočjo evropskih sredstev, pozna. V letu 2012 so bile

kot nadgradnja talno taktilnemu sistemu vodenja izdelane taktilne karte, s katerimi je

orientacija in uporaba talno taktilnega sistema vodenja lažja. Sam sistem pa se po

njenih podatkih malo uporablja. Narejene ni bilo nobene analize, kjer bi ocenili, da je to

potreba. Predsedovanje je prevzela pred tremi leti, ko je bila izgradnja sistema že v

teku. Teoretično bi bile vgrajene TTO uporabne pri vodenju, a je njeno mnenje, da je ta

zadeva izdelana vsaj trideset let prepozno, ker je postal cestni režim in arhitekturno

okolje tako zahtevno, da TTO ne pridejo več toliko do izraza. Če vzamemo na primer,

da so na neki ulici vgrajene TTO, se slej ko prej pojavi kakšna zanka, ki za slepega v

trenutku predstavlja veliko oviro. Dokler zadeve ne bodo imele nekega logičnega

okvira, ne bodo kaj dosti uporabne. Prišlo je do sodelovanja med projektanti in

društvom, res je tudi, da se TTO občutijo z belo palico. Slepe osebe in tudi slabovidne

osebe bi danes bolj potrebovale osebno asistenco. Po njenem mnenju slepemu ne

koristi, če pride do na primer Europarka ali Zdravstvenega doma po TTO, nato pa mu

poti zmanjka. Poleg tega je arhitektura zgradb dosti bolj kompleksna kot pred leti, ko so

se zgradbe gradile po nekih pravilih oziroma se med seboj niso toliko razlikovale.

Stavbe so zgrajene tako, da se je v njih težko orientirati. V teh situacijah je na vsak

način potrebna pomoč spremljevalca, ki predstavlja v vseh pogledih bolj celovito

pomoč. Sprašuje se, kaj je bolj smiselno in racionalno, razbijati ulice, pa vse to

vgrajevati ali pa omogočiti osebno asistenco tistemu in takrat, ko jo ta potrebuje. Ne

vemo namreč, kolikokrat bo kdo sploh uporabil vgrajene TTO.

Osebno asistenco oziroma spremljevalca ni težko dobiti. Trenutno jih imajo na

društvu pet. Misli, da imajo dober kader, tudi sami jih do neke mere usposobijo za delo

s slepimi. Problem pa predstavlja financiranje. Dokler še aktivna politika zaposlovanja

omogoča subvencionirano obliko zaposlovanja, zadeve še tečejo. Največji problem je,

da zadeve niso sistemsko rešene. Poleg tega si sami pomagajo v okviru danih

možnosti. Taktilne karte so na razpolago na samem društvu kot pripomočki za

orientacijo in mobilnost. Prejeli so jih od občinske uprave. Eden redkih inštruktorjev za

učenje orientacije in mobilnosti, S. F., bo usposabljal mlajšo slepo žensko za

samostojno orientacijo in mobilnost od Grušovja pri Lenartu do društva. Je njihova prva


56

članica, ki bo dobila komplet taktilnih kart. Najprej bo taktilne karte proučila, nato pa se

po njih tudi orientirala.

Oseba B – pove, da je bila seznanjena s tem, da so bili v okviru Evropske

prestolnice kulture prireditveni prostori prilagojeni tudi slepim in slabovidnim, a teh

predstav zaradi pomanjkanja časa ni obiskovala. Seznanjena pa ni s TTO v ožjem

mestnem jedru. Prav tako tudi ne s taktilnimi kartami mesta Maribor, a bi jih rada

otipala. Sama predlaga spremljevalce v velikih nakupovalnih središčih. Njihove usluge

bi bila pripravljena sama plačati. Pove, da po novem obstaja društvo, ki ponuja

spremljevalce za nekaj ur na mesec, kar je nekaj pozitivnega.

Oseba C – ni seznanjena s TTO. Jih ne uporablja, ker jo vedno spremljajo ožji

družinski člani.

Oseba D − pove, da se je sama vozila iz Ruš do glavne avtobusne postaje v

Mariboru in nato z drugim avtobusom do Fontane, kasneje, ko se je zaposlila v

mariborski bolnišnici, je bilo vse lažje. Vedno je imela željo po samostojnem gibanju.

Večkrat s pomočjo palice pride tudi sama do društva, preko Starega mostu, Glavnega

trga, po Gosposki ulici in Ulici 10. oktobra. TTO, ki so bile zgrajene v okviru projekta

leta 2010, pozna. Leta 2012, ob svetovnem dnevu bele palice, je tudi aktivno sodeloval

pri pohodu po TTO.

Oseba E – je seznanjena s projektom ureditve javnih prometnih površin za slepe in

slabovidne v ožjem mestnem jedru. Po njenem mnenju je sistem premalo dorečen,

določene stvari slabovidnemu pomagajo, kot so kontrastne oznake, trakovi na

stopnicah in oprijemala za roke. Vgrajene TTO tipa z nogami.

Oseba F – je seznanjena s projektom ureditve prometnih površin za slepe in

slabovidne v ožjem mestnem jedru, a se sistema ne poslužuje. Po njenem mnenju ji

sam taktilni vodilni sistem ni dovolj jasen. Premalo je po njenem mnenju tudi

kontrastnih oznak ali pa so že zbledele.

PREDNOSTI IN SLABOSTI PRI UPORABI OBSTOJEČIH TTO

Oseba A – ne uporablja

Oseba B – ne uporablja

Oseba C – ne uporablja

Oseba D – ne uporablja. Pove, da teh poti dobro ne obvlada. Po eni strani vse to

podpira, pove, da bi bilo potrebno več dela pri orientaciji in mobilnosti po teh poteh.

Zagotovo se pojavi problem, če se držiš neke poti, potem pa ta naenkrat izgine. Lani je


57

ob svetovnem dnevu bele palice ugotovila, da mora z nogo tipati, ker je s palico težje

zaznati. Ne podpira tako dragih investicij, izhaja iz tega, da te poti uporablja premalo

slepih, osebna asistenca je zagotovo cenejša.

Oseba E – obstoječe TTO praktično ne uporablja. Koristijo ji samo kontrastne

oznake.

Oseba F – obstoječih vgrajenih taktilnih oznak ne uporablja. Po njenem mnenju pa

bi jim tudi v določenih segmentih pomagale, če bi jih uporabljala, misli na linijo vodenja

in kontrastne oznake.

POSODOBITVE PRI PRILAGODITVAH ZA LAŽJE VODENJE

Oseba A − samostojna orientacija in mobilnost bo po njenih besedah večni

problem. Po njenem mnenju je osebna asistenca ključna.

Oseba B – v večjih nakupovalnih središčih bi morala biti na razpolago osebna

asistenca na poziv, ki bi slepemu pomagala pri nakupih. Po njenem mnenju je

spremljevalec vedno in povsod najboljša rešitev. Pove, da obstaja podjetje, ki že

ponuja takšne usluge.

Oseba C – problem zanjo predstavljajo betonske gobice na parkirnih prostorih,

zabojniki za smeti, panoji. Hodi v male trgovine (konfekcija, obutev), na banko, občino

gre zelo redko. Vedno jo spremlja ožji družinski član.

Oseba D – potrebno bi bilo na vsak način slepe usposobiti za uporabo talnega

taktilnega sistema vodenja. Pove, da je po njenem mnenju v MOM kar dobro

poskrbljeno za slepe. Potrebno bi bilo praktično usposabljanje uporabe TTO. Pogreša

tudi zvočne signale na avtobusnih linijah. V okviru Evropske prestolnice je bilo res kar

nekaj postorjenega za slepe in slabovidne, kulturnih prireditev sama ni obiskovala, po

njenih izkušnjah se tudi veliko drugih slepih in slabovidnih teh prireditev ni udeleževalo.

Za nakupovalna središča, obiske bank, uradov vedno koristi spremljevalca.

Na koncu pove, da podpira pomoč spremljevalcev, ki jih pozna ali pa tistih iz

mreže spremljevalcev, kar je zagotovo cenejše od dragih prilagoditev, od bankomatov,

volišč … Po njenem mnenju so te prilagoditve same sebi namen, da se zadosti

določenim pravilom.

Oseba E – problem vidi v oznakah linij na avtobusih. Oznake bi morale biti v črno-

beli tehniki in ne pikčaste. Že takšna majhna rešitev bi jim dosti pomenila, ker jim

potem ne bi bilo potrebno spraševati ostalih potnikov o linijah avtobusa. V večjih

nakupovalnih centrih bi morali biti proti plačilu in predhodni najavi na voljo ustrezno


58

usposobljeni spremljevalci, ki bi slepemu in slabovidnemu pomagali pri orientaciji in

mobilnosti. Za primerjavo poda urejenost iz nemškega Ulma in Rosenheima. Pove, da

so v Ulmu TTO in ostale kontrastne oznake že od nekdaj, v Rosenheimu pa je vse

dodelano od tega leta (TTO za slepe in slabovidne, na železniški postaji dvigalo za

telesno ovirane, klančine, zvočni semaforji z enako melodijo po vsem mestu). V Ulmu

so zaradi negodovanja prebivalcev zaradi motenja nočnega miru opremili semaforje z

vibracijskimi sistemi oz. napravami. Slepi ali slabovidni se tako dotakne vibracijske

naprave in vse je tišje.

Oseba F – po njenem mnenju bi morali biti napisi na stavbah, avtobusnih linijah,

prometnih znakih in ostalih informativnih tablah povečani. Tudi napisi na artiklih v

trgovinah bi morali biti povečani, hkrati pove, da imajo določene trgovine že na

razpolago lupe, s katerimi si lahko slabovidna oseba pomaga. Ob načrtovanju

omenjenega talnega taktilnega sistema vodenja in drugih infrastrukturnih projektov bi

se morali izvajalci v vseh fazah izgradnje posvetovati s slepimi in slabovidnimi

osebami. Danes pa se pojavljajo absurdi, ko prilagoditve za slepe in slabovidne osebe

izvajajo samo polnočutne osebe. Več bi morali postoriti na ozaveščanju polnočutnega

prebivalstva, ki samo postavlja ovire, od panojev, količkov do parkiranih avtomobilov na

pločnikih.

SAMOREFLEKSIJA

Oseba A – MOM je precej naredila na prilagoditvah za slepe in slabovidne. Odkar

je vključena v projekt za naziv »Mesto prijazno invalidom«, so te dejavnosti zelo

zaživele. Lani so prvič potekale športne igre za invalide in organiziran je bil kulturni

večer. Meni, da ima MOM posluh za invalide in je v ta namen ustanovila tudi Svet za

invalide.

Zadnje čase se veliko govori o slepoti, tudi inkluzija skuša povedati, da smo

enakopravni, ampak, kot je že bilo povedano, te TTO in druge omenjene zadeve, ki so

bile znak prilagodljivosti družbe, so zanje trenutno površinska zadeva, ker so sistemsko

vedno bolj izključeni. Za njih ni na razpolago delovnih mest, v zadnjih dvajsetih letih jih

je večina tudi izgubila zaposlitev. Otroke so vključili v večinske šole, ne da bi se za to

pripravili, kar je v večini še bolj otežilo življenje slepim in slabovidnim otrokom in

njihovim družinam. Poleg tega gre razvoj intenzivno v grafiko in minimalizacijo vsega,

od zaslonov na dotik, do gospodinjskih aparatov, delovnih strojev. Vse to pa jih

izključuje.


59

Slepi in slabovidni tudi po njenem mnenju niso prisotni pri družbenem načrtovanju,

ne v podjetjih, v državnih institucijah, skratka, ni jih na pomembnih mestih odločanja,

kjer bi lahko vplivali na razvoj in zagovarjali svoje interese. Ni jih nikjer, čeprav se v

zadnjem času o tem veliko govori. Pove, da jim TTO po ožjem mestnem jedru ni v

pomoč, če nimajo služb, če se ne izobražujejo, če niso aktivni, torej integrirani v

družbo, če »čepijo« samo doma ob socialnih podporah.

Oseba B – na življenje gleda pozitivno. Pove, da je optimistična ravno zato , ker so

slepi in slabovidni v manjšini, in če hočejo, da jih večina sprejme, se morajo večini

prilagoditi. Ljudi pritegneš samo s pozitivno energijo. Sama s sabo je zadovoljna,

zagotovo bi določene stvari tudi spremenila. Veliko energije ji daje njen kužek,

tibetanski španjel, zaposlitev in posledično druženje s strankami.

Oseba C – če starši niso dovolj izobraženi, da bi pomagali slepemu ali

slabovidnemu otroku, je bolje, da se šola v segregiranem okolju. Ne podpira

vključevanja v večinske šole za vsako ceno. Danes ostajajo v zavodu težji primeri.

Najprej so se v zavodu morali učiti otipa in pridobivanja delovnih spretnosti. Težave so

se tudi pojavljale z učnimi pripomočki. Imeli so le en zemljevid, kar tako na grobo,

samo en globus, takrat bi moralo biti več pripomočkov, kako je zdaj, ne ve. Včasih je bil

zavod cel teden odprt, danes pa se ob petkih zapre. Zase lahko pove, da je imela

težave v času pubertete, ko se sprašuješ, zakaj ravno jaz, zakaj se ne vidim v ogledalu

itd. Težko je bilo, ker je bila od 5. do 19. leta zdoma, do 11. leta je hodila vsak teden

domov, potem vsakih štirinajst dni. V Škofji Loki je imela proste popoldneve, lahko se je

rekreirala. Doma je imela samo eno prijateljico. Želela si je svojega kroga ljudi. Ker je

zelo čustvena, se je zaradi tega začela obremenjevati. Ko se je s štirinajstimi leti vrnila

domov, se je zanjo pričelo najtežje obdobje. Trpela je, ker ni vedela, kako se bo znašla

v domačem okolju. Starši so bili zanjo najpomembnejši, ker se je niso sramovali,

vključevali so jo v družbo. Zaradi tega si je tudi ustvarila družino.

Bila so obdobja, ko društva sploh ni obiskovala. Začutiš, ko ga potrebuješ. Treba

ga je obiskati, ker je naše. Še posebej, če izvaja veliko aktivnosti. Predsednik društva ji

je omogočil zaposlitev. Velika opora ji je zakonski partner, ki pove, da je nikoli ni

obravnaval kot manj sposobne. Že od nekdaj je pri njej iskal tiste iskrice, ki jo delajo

drugačno, enkratno. Njegov moto je bil, da tisto, kar zmoreš, opravi sam. Pri delu ji je

vedno priskočil na pomoč, kar je zmogla, pa je naredila vedno sama. Delo si razdelita:

on da stvari v pranje, ona pa jih pobere iz stroja, obesi, posuši, zloži in pospravi v

omare. Kuhanje je bolj njegova domena, se pa z branjem knjig bolj ukvarja ona.

Organizacija dela je njena močna stran, on pa je bolj operativec.


60

Obdobje otroštva in odraščanja jo je zaznamovalo za celo življenje. Pogrešala je

prijateljske vezi. Pogrešala je bližino staršev. Kljub temu ima starše za najboljše na

svetu. V tistem obdobju pa je doživela tudi veliko lepega. Zavod v Ljubljani ji je dal

veliko življenjskih smernic. V Škofji Loki so se rodile prve ljubezni, nekoga si si želel

objeti, držali so se za roke, se pogovarjali, se skupaj jokali in skupaj smejali. Določeni

so kljub temu trpeli zavodski »tretman«.

Oseba D – je zadovoljna s trenutnim položajem slepih in slabovidnih. Živi polno

življenje s polnočutno ženo in otrokoma. Po njenem mnenju je kakovost življenja

odvisna od vsakega posameznika posebej. Vse je odvisno od tega, kako se kdo

sprijazni s slepoto oziroma slabovidnostjo, skratka, kako sprejme samega sebe v

širšem družbenem kontekstu.

Oseba E – trenutna urejenost ji kar ustreza, poleg tega se je slabovidnosti

»navadila«. Pri nakupu in uporabi tehničnih pripomočkov ji pomagajo poznanstva iz

tujine. Največji problem vidi v upadanju kognitivinih funkcij. Sprijazniti se je morala s

tem, da danes za isto stvar porabi več truda in energije. Če pa je prehitra, podira vse

pred sabo. Pogreša tudi več strpnosti v medsebojnih odnosih. Pove tudi, da jo moti, da

so slabovidni dosti bolj nezadovoljni kot slepi, ki so po njenem mnenju v dosti težjem

položaju. Tako slepi in slabovidni potrebujejo medsebojno pomoč in sodelovanje, le

tako jim bo družba znala vsaj malo bolj prisluhniti. Kljub invalidnosti bi radi bili vsaj

delček člena družbene verige.

Oseba F – zadovoljna je z odnosom polnočutnih oseb do slabovidnih. Kot je že

omenila, si želi, da se pri načrtovanju infrastrukture upoštevajo specifične potrebe oseb

s posebnimi potrebami. Tako se bodo prihranili stroški, ki bi nastali kasneje za dodatne

prilagoditve. Enakopravno pa se bo počutila samo takrat, ko bo dobila stalno

zaposlitev, že zaradi tega, ker je morala v šolanje vložiti veliko več časa in truda kot

polnočutne osebe. Slepe in slabovidne osebe so v družbi sprejete samo na deklarativni

ravni, za še večjo enakopravnost in prepoznavnost pa bodo morale poskrbeti državne

inštitucije. Motijo jo tudi občutki precenjevanja oziroma pomilovanja večinske populacije

do slepih in slabovidnih.

7.7 Interpretacija rezultatov

Večina intervjuvanih pri vsakdanjih opravilih uporablja klasične tehnične

pripomočke: brajev mehanski pisalni stroj, brajev električni pisalni stroj, brajevo ročno

uro, brajev meter, govoreči merilnik krvnega tlaka, govorečo kuhinjsko in osebno

tehtnico, indikator tekočine, ločevalec beljaka in rumenjaka, merice v gospodinjstvu,


61

ročno električno lupo, klasične lupe, govoreči termometer, govoreči hidroskop, belo

palico za vodenje in tudi psa vodiča. Pri prilagoditvah na delovnem mestu jim

pomagajo usposobljeni sodelavci ali pooblaščeni zastopniki, doma pa povečini ožji

družinski člani. Eden izmed zakoncev je na primer izumil telefonski imenik na

kartončkih. Pred leti je presnel prvo knjigo na mp-3 format. Skupaj s slepo zakonsko

partnerko sta priredila mikrovalovno pečico in sušilni stroj.

Osnovnošolsko in tudi ostale stopnje izobraževanja niso dovolj prilagojene. Po

zakonodaji je šola dolžna priskrbeti pripomočke, a veliko šol tega finančno ne zmore,

zato se to velikokrat rešuje z donacijami. Dodaten problem predstavlja pomanjkanje

kadra in druge pomanjkljivosti učnega sistema. Profesorji se pritožujejo, da državne

inštitucije uvajajo inkluzijo, a niso postavile temeljev in usposobile kadra. Profesor se je

namreč v času svojega šolanja naučil, kako podajati znanje, a to se je naučil za

polnočutnega učenca. Strokovni kader pa se tudi ne prijavlja na razpise za seminarje,

čeprav bi se moral, šole si tudi ne izposojajo dovolj prilagojene didaktične opreme.

Poleg tega jim tudi primanjkuje didaktičnih pripomočkov. Zaradi te neprilagojenosti

morajo ljudje, ki ne ustrezajo nekemu današnjemu standardu, za uresničitev ciljev

vložiti veliko več energije. Enake možnosti bi imeli, če bi zaživela pravica do celovite

obravnave in rehabilitacije slepote oz. slabovidnosti.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami omogoča otrokom nekaj ur

dodatne strokovne pomoči, ki jo izvajajo tiflopedagogi, a je po izkušnjah staršev pomoči

zdaleč premalo. Problem predstavlja tudi neprilagojeno šolsko okolje. Ko se slepi in

slabovidni prostora navadijo, ne potrebujejo toliko prilagoditev. Je pa res, da je

nekatere zadeve težko prilagajati naknadno. Če bi se v osnovi upoštevalo, da lahko to

šolo obiskujejo tudi otroci s posebnimi potrebami, bi šolsko okolje prilagodili že ob

gradnji. Posledično slepi in slabovidni otroci, ki se izobražujejo v večinskih šolah, ne

pridobivajo organiziranih znanj in spretnosti iz orientacije in mobilnosti. Prejšnje

generacije so bile na Zavodu za slepo in slabovidno mladino deležne organiziranega

učenja orientacije in mobilnosti. Imele so dovolj zavesti, da so vzele v roke tudi belo

palico. Danes so starši v osnovi čustveno obremenjeni zaradi svojih slepih otrok, prav

tako so obremenjeni z zahtevami učnega programa večinskih šol, z zaposlitvijo, tako

da nimajo niti časa niti volje, da bi otrokom omogočili pridobivanje znanj in spretnosti iz

orientacije in mobilnosti. Slepi in slabovidni bi lahko z uporabo bele palice ali

opozorilnega traku sami veliko naredili za svojo varnost, ker bela palica in opozorilni

trak nista le zaščitna znaka in pripomočka, ki simbolizirata osebno neodvisnost slepe

ali slabovidne osebe, temveč sta tudi opozorilo drugim, da njen uporabnik ne vidi in ima

zato posebne potrebe in pravice. Z belo palico so takšni udeleženci v prometu bolj


62

vidni, s tem pa tudi varnejši, saj jih drugi udeleženci laže in predvsem pravočasno

opazijo. Resen problem predstavlja tudi pomanjkanje inštruktorjev za usposabljanje

vodenja z belo palico.

Na društvu nimajo nikogar, ki bi sledil razvoju in ponudbi novejših tehničnih

pripomočkov. Po potrebi pripravijo predstavitev. Vsaj dvakrat letno jim predstavi novosti

podjetje Diopta d. o. o., ki je v Sloveniji pooblaščeno za prodajo in usposabljanje za

uporabo teh pripomočkov. Na sejme iz njihovega društva nihče ne hodi. Podjetje

Diopta d. o. o. tudi vsaki dve leti pripravlja predstavitve za širšo javnost. Na ta način se

lahko s temi pripomočki seznanijo tudi učitelji, ki v inkluzivnem okolju poučujejo slepe in

slabovidne učence. Intervjuvane osebe na delovnem mestu sledijo razvoju in uporabi

tehničnih pripomočkov preko ustrezno usposobljenih sodelavcev, redko pa obiščejo

kakšna strokovna srečanja. Vse bolj pa spremljajo razvoj in uporabo pripomočkov

preko svetovnega spleta.

Psa vodiča za vodenje uporablja samo eden. Pes vodič je za otroke še

neprimeren, pri odraslih pa morajo biti ostale psihofizične lastnosti take, da to

omogočajo, rešeni pa morajo biti tudi prostorski pogoji. Pes vodič je bolj zahteven

pripomoček. Ena izmed intervjuvanih ima pozitivne izkušnje s psom vodičem. Poda

primerjavo med vodenjem z belo palico in psom vodičem. Za vodenje z belo palico je

potrebno veliko več časa in napora. Pes vodič je naučen tako, da hitro zaobide oviro in

ima tako prednosti kot slabosti.

Nobena od intervjuvanih oseb še ne uporablja pametnega telefona za orientacijo in

mobilnost. Vsi so še uporabniki klasičnih mobilnih telefonov. Štirje imajo v mobilnem

telefonu govorni sintetizator, ena pa uporablja mobilni telefon brez govornega

sintetizatorja. Pametnega mobilnega telefona za orientacijo in mobilnost ne uporablja

nobena oseba, problem predstavlja zamik informacij, kar je lahko v določenih situacijah

tudi usodno. Poleg tega člani društva premalo poznajo angleški jezik. Še najbolj bi jim

koristil v operacijski sistem naložen govorni sintetizator v slovenskem jeziku, ne pa

posebne aplikacije. Problem je tudi v nenehnem spreminjanju oziroma dodelavi

sistema, kar za slepega ali slabovidnega uporabnika predstavlja poseben problem.

Dokler zadeve ne bodo dodelane, ne bodo aktualne.

TTO malo uporabljajo, ker so vgrajene vsaj trideset let prepozno. Zaradi

kompleksnega prometnega režima in arhitekturnega okolja, ne pridejo več toliko do

izraza. Če vzamemo na primer, da so na neki ulici vgrajene TTO, se slej ko prej pojavi

kakšna zanka, ki za slepega v trenutku predstavlja veliko oviro. Dokler zadeve ne bodo

imele nekega logičnega okvira, ne bodo kaj dosti uporabne, kljub temu, da so


63

zaznavne z belo palico. Slepe in tudi slabovidne osebe bi bolj potrebovale osebno

asistenco. Slepemu namreč nič ne pomaga, če pride do večjega nakupovalnega centra

po TTO, nato pa jih zmanjka. Poleg tega je danes arhitektura zgradb kompleksnejša

kot pred leti, ko so se zgradbe gradile po nekih pravilih in se niso med seboj toliko

razlikovale. V njih se je dosti težje orientirati. V teh situacijah je na vsak način potrebna

pomoč spremljevalca, ki v teh primerih predstavlja najustreznejšo rešitev. Sprašujejo

se, kaj je bolj smiselno in racionalno, razbijati mesto, pa vse to vgrajevati ali pa

omogočiti osebno asistenco tistemu in takrat, ko jo potrebuje. Taktilne karte so na

razpolago na samem društvu kot nadgradnja vgrajenih TTO. Potrebno bi bilo več

praktičnega usposabljanja za uporabo TTO. Eden izmed intervjuvanih je lani ob

svetovnem dnevu bele palice ugotovil, da mora TTO tipati z nogo, ker jih je s palico

težje zaznati. Ne podpirajo tako dragih investicij, izhajajo iz tega, da jih uporablja

premalo slepih, osebna asistenca je zagotovo cenejša. Poleg tega velik problem

predstavljajo tudi necertificirani inštruktorji orientacije in mobilnosti. Izdelane pa ni bilo

nobene analize o potrebnosti TTO.

Za večjo varnost lahko poskrbijo slepi ni slabovidni tudi sami. Zakon o pravilih

cestnega prometa namreč udeležencem nalaga, naj bodo še posebej pozorni in naj

pazijo na otroke, starejše ljudi, slepe, invalide in druge ranljivejše skupine prometnih

udeležencev. Za večjo varnost bi morala biti tudi cestna infrastruktura bolj prilagojena.

Menijo, da bi morali biti v večjih nakupovalnih središčih na razpolago spremljevalci,

ki bi slepemu pomagal pri nakupih. Po njihovem mnenju je spremljevalec vedno in

povsod najboljša rešitev. Obstaja tudi že podjetje, ki ponuja takšne usluge. Zveza

društev slepih in slabovidnih Slovenije izvaja eksperimentalni program v obliki mreže

spremljevalcev. Prostovoljci se s tečajem usposobijo za vodenje slepe in slabovidne

osebe. Ker je denarja malo, je pravico do spremljevalca mogoče koristiti le do deset ur

na mesec.

Menijo, da bo samostojna orientacija in mobilnost večni problem. Osebna

asistenca je ključna. Problem predstavlja tudi ozaveščenost ostale polnočutne

populacije (postavljanje zabojev za smeti, panojev, parkiranje avtomobilov itd.).

Po njihovem mnenju je talni taktilni sistem vodenja znak neke širše družbene

osveščenosti, a je zanje to površinska zadeva, ker so sistemsko vedno bolj izključeni.

Za njih ni na razpolago delovnih mest, v zadnjih dvajsetih letih jih je večina izgubila

zaposlitev. Poleg tega gre razvoj intenzivno v grafiko in minimalizacijo vsega, od

zaslonov na dotik, gospodinjskih aparatov, do delovnih strojev. Vse to pa otežuje

njihova vsakodnevna opravila.


64

Slepi in slabovidni niso prisotni pri družbenem načrtovanju, prisotni niso v podjetjih,

v državnih institucijah, ni jih na pomembnih mestih odločanja, kjer bi lahko vplivali na

razvoj in zagovarjali svoje interese. Ni jih nikjer, čeprav se v zadnjem času o tem veliko

govori. Zaradi beneficiranega delovnega staža se veliko prehitro upokojijo in

posledično imajo nizke pokojnine. Osebe z nižjo izobrazbo so v tem primeru še najbolj

prikrajšane.

Vgrajene TTO po ožjem mestnem jedru jim niso v pomoč, ker niso zaposleni, se

ne izobražujejo, niso aktivni, torej niso integrirani v družbo, doma »čepijo« ob socialnih

podporah.

Sredstva javnega obveščanja so pripomogla k temu, da se je podoba slepih in

slabovidnih izboljšala, kadar pa se želi javnost seznaniti o problematiki slepih in

slabovidnih, pa se ne posreduje informacij ali pa objavijo samo tiste informacije, ki se

jim zdijo zanimive.

Glede na staranje populacije je vedno več tistih, ki so v fazi izgubljanja vida in so

zaradi tega v psihični stiski. Tisti, ki že dalj časa živijo s slabim vidom ali brez njega, so

se že navadili na nov način funkcioniranja. Društvo nudi za te osebe posebne socialne

programe, s katerimi pomagajo tistim, ki pozneje oslepijo. Izvajajo programe za

usposabljanje iz orientacije in mobilnosti, tečaje gospodinjskih opravil, računalniškega

in braillovega opismenjevanje. Na ta način se blažijo posledice oslepitve. Društvo tako

opravlja storitve namesto javnih služb. Društvo bo imelo v bodoče vedno večjo vlogo

pri pomoči tudi kasneje oslepelim, potrebno jih bo podpreti tudi finančno in kadrovsko.


65

8 SKLEPNE UGOTOVITVE

V empiričnem delu magistrskega dela smo s pomočjo polstrukturiranih intervjujev

preučili prilagoditve in uporabo tehničnih pripomočkov, ki jih odrasle slepe in

slabovidne osebe uporabljajo pri orientaciji in mobilnosti v ožjem mestnem jedru, hkrati

smo ugotavljali, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče te ovire zmanjšati oziroma odpraviti.

Na podlagi analize odgovorov intervjuvancev smo ugotovili, da intervjuvane osebe

praviloma sledijo razvoju in nakupu tehničnih pripomočkov preko zastopnikov oziroma

spleta, po potrebi obiščejo tudi kakšen sejemski dogodek, tehnične pripomočke v večini

nabavljajo preko občinskega društva, ki po potrebi organizira predstavitve uporabe in

možnost nakupa. Pravega navdušenja nad uporabo najsodobnejših tehničnih

pripomočkov ni, še najbolj zaradi omejenih finančnih sredstev. Za vodenje se največ

poslužujejo osebne asistence, ker je za njih to najbolj priročno. S talnim taktilnim

sistemom vodenja v večini niso seznanjeni in ga tudi ne uporabljajo. Za vodenje redko

uporabljajo belo palico in še to samo v znanem okolju, psa vodiča uporablja samo

eden, za orientacijo in mobilnost ne uporabljajo aplikacij za slepe in slabovidne,

naloženih na mobilnem telefonu.

Kljub vsemu pa je večina zadovoljna s svojim statusom, tudi zaradi tega, ker se je

v zadnjih štirih letih veliko naredilo za slepe in slabovidne v okviru »Akcijskega načrta

za izboljšanje enakih možnosti za invalide v MOM”. Zveza delovnih invalidov Slovenije

je leta 2010 občini podelila listino »Občina po meri invalidov«. Odprta je bila

Informacijska pisarna za invalide, ki posluje od leta 2011 v prostorih MOM. Izdaja se

revija »Svet invalidov«, v kateri redno objavljajo prispevke tudi slepi in slabovidni iz

društva. Dejavnost občine je razvidna v celovitosti Akcijskega načrta, v ciljih in

uresničevanju nalog ter v povezovanju različnih dejavnikov, ki vplivajo na bolj

kakovostno življenje in socialno vključenosti vseh prebivalcev občine.

Ostaja pa še veliko ovir, slaba berljivost prostora, večina prometnih opozoril je v

vizualni obliki, kar vpliva na to, da slepi in slabovidni težko dostopajo do pomembnih

javnih ustanov in z njimi povezanih storitev. Tako so slepi in slabovidni odvisni od

osebne asistence, s tem so še bolj nesamostojni in manj samozavestni. Ker pa je

slepota in slabovidnost vedno pogostejša tudi pri starejši populaciji, postaja takšna

neprilagojenost prostora vedno aktualnejši problem. Zaradi tega se lokalne skupnosti

vse večkrat odločajo za to, da v načrtovanje mestnih ureditev vključijo tudi zahteve

slepih in slabovidnih. Z dobro načrtovanimi prilagoditvami, ki so v pomoč slepim in

slabovidnim, pridobijo vsi.


66

Zaključimo lahko, da so prilagoditve za dostopnost slepih in slabovidnih v MOM

parcialne, pomanjkljive in nepovezane, kar vpliva na njihovo uporabnost. Ugotovili smo

tudi, da so predpisi z vidika slepih in slabovidnih zelo splošni, zaradi tega imajo

prostorski načrtovalci premalo informacij glede načrtovanja za slepe in slabovidne, ki

se pri načrtovanju upoštevajo zgolj v primerih, ko gre za posebno željo naročnika.

Načrtovalci so tako prepuščeni lastni iznajdljivosti in neposrednemu sodelovanju s

slepimi in slabovidnimi, kar pa pomeni veliko dodatnega časa in stroškov pri

projektiranju ali pa slabe, nepopolne in večkrat celo neuporabne rešitve, kar se je lepo

pokazalo tudi pri opisanem talno taktilnem sistemu vodenja.

Po našem mnenju pa je kljub pomanjkljivostim talno taktilni sistem vodenja v ožjem

mestnem jedru uporaben, ker se otipa tako z belo palico kot s stopali, je izraz neke

širše družbene podpore, naključni opazovalec takoj opazi, da se je v ožjem mestnem

jedru kar nekaj naredilo za slepe in slabovidne. Ker je fizično okolje ogledalo družbe,

bo treba še precej truda vložiti v večje ozaveščanje javnosti, ker je problem

neobčutljivosti udeležencev v javnem prostoru še vedno izrazit, kar se kaže predvsem

v parkiranju na pločnikih, postavljanju raznih predmetov, ki ovirajo prehod itd.

PREDLOGI

Z vidika veljavne zakonodaje bi bilo potrebno predpise, ki veljajo za gibalno

ovirane, prilagoditi tudi slepim in slabovidnim. Na ta način ne bodo načrtovalci

prepuščeni lastni iznajdljivosti. Za načrtovanje projektov bodo porabili manj dodatnega

časa in stroškov. Rešitve bodo zagotovo bolj popolne in uporabne.

Vse aktivnosti društva je potrebno podpreti na vseh nivojih, še posebej zaradi

staranja prebivalstva in s tem tudi večanja degenerativnih bolezni, ki povzročijo okvaro

vida. Kasneje oslepele osebe se namreč znajdejo v stiski, na voljo nimajo koordinirane

psihične pomoči. Več bi bilo potrebno narediti na celostni obravnavi slepih in

slabovidnih. Društva bodo pri tem odigrala še pomembnejšo vlogo, da bodo na novo

oslepele osebe ali osebe, ki so delno izgubile vid, lažje sprejele novo življenjsko

situacijo, se usposobile za njeno obvladovanje in za čim bolj neodvisno in samostojno

življenje, ki bo kakovostno kljub okvari vida. Največja težava kasneje oslepelih je, kako

se spoprijeti z novo situacijo, se v njej znajti in izkoristiti možnosti, ki so na voljo.

Osrednjo vlogo bo moralo društvo odigrati tudi pri edukaciji orientacije in mobilnosti

mladoletnih. Usposobiti bo potrebno tudi več inštruktorjev.

Glede na to, da zajema društvo tudi Koroško regijo in glede na splošno družbeno

stanje, posledično tudi pomanjkanja finančnih sredstev, odprave večine zaposlitev v


67

okviru javnih del, veliko njihovih članic in članov ne more prihajati na društvo, kar vpliva

na kakovost njihovega življenja. Za boljšo mobilnost do društvenih prostorov uvajajo

kombinirano vozilo. Tako bo več članic in članov vključenih v njihovo bogato družabno

življenje, poleg tega bodo lahko sproti reševali ostale osebne stiske. Potrebno bi bilo

znova odpreti pisarno na Koroškem, kar pa bo zaradi krčenja sredstev na vseh nivojih

težko.

Glede na večinsko mnenje intervjuvanih bi bilo potrebno veliko več narediti na

uporabi osebne asistence. Slepi ni slabovidni bi morali imeti tudi možnost najetja

spremljevalca v velikih trgovskih centrih.

Ker hiter razvoj ni zaobšel tudi slepih in slabovidnih, bi se jih moralo bolj spodbujati

k uporabi sodobnih tehničnih pripomočkov, predvsem mobilnih telefonov, ki bi jim zelo

olajšali orientacijo in mobilnost. Ker je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev omejen

nakup sodobnih tehničnih pripomočkov, bi bilo potrebno v obliki podjetniške iniciative

ali pa kar na društvu uvesti možnost nakupa rabljenih pripomočkov. Zagotovo je veliko

slepih in slabovidnih, ki bi z zadovoljstvom uporabljali sodobne tehnične pripomočke.

Na ta način bi bili bolj samostojni in tudi bolj samozavestni, počutili bi se bolj

neodvisne.

Najpomembnejše je, da posamezniki vedno bolj sprejemajo ljudi s posebnimi

potrebami. Zavedajo se, da tudi oni sestavljajo družbo kot celoto. Vedno so jim

pripravljeni pomagati. Slepi in slabovidni se v večini zavedajo, da je kljub oviranosti

mogoče živeti ustvarjalno, polno življenje, na to kaže predvsem njihova pozitivna

naravnanost in razvejano ter dobro obiskano družabno življenje na društvu čez celo

leto.


68

9 SEZNAM VIROV IN LITERATURE

Albreht, Andreja, Krištof, Petra, Pučnik, Alenka, Bera, Alenka, Žiberna, Franci

(2010): Prostor za vse, priročnik za načrtovanje brez ovir v zunanjem javnem

prostoru. Maribor: MOM.

Albreht, Andreja, Zapušek Černe, Andreja (2012): Načrtovanje varnih poti za

izboljšanje dostopnosti. Nova Gorica: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih

http://mdssng.nvoplanota.si/aktualno/ozaveanje/206-nartovanje-varbih-poti-za-

izboljanje-dostopnosti.html?eprivacy=1 (25. 5. 2013).

Berus, Anja (2012): Slepi in slabovidni v prometu. Diplomsko delo. Ljubljana:

Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.

Beverley Birch (1997): Louis Braille. Celje: Mohorjeva založba.

Brvar, Roman (2010): Dotik znanja. Ljubljana: Modrijan.

Brvar, Roman (2010): Slepi in slabovidni učenci v inkluzivni šoli. Ljubljana:

Modrijan.

Car, Polona (2010): Izobraževanje slepih in slabovidnih odraslih na Severnem

Irskem in v Sloveniji. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Cirnski, Anja (2010): Sporazumevalne dejavnosti slepih in slabovidnih otrok v

Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska

Fakulteta.

Dajčman, Nina, Horvat, Špela (2011): Življenje me je prisililo, da živim drugače;

družbeni položaj in socialne težave slepih in slabovidnih v Sloveniji.

Raziskovalna naloga. Maribor: III. Gimnazija.

Dornik, Ema (2001): Kakovost življenja tetraplegika – študija primera. Ljubljana:

Obzor Zdr N.

Dyck, Herman van (1992): Ne tako, ampak tako. Ljubljana: Narodna in univerzitetna

knjižnica.

Florjančič, Stane, Hafnar, Mirjana (2009): Specialno pedagoška dejavnost za

prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom

za slepe in slabovidne – orientacija in mobilnost. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo

Hafnar, Mirjana (2003): Osebe z okvaro vida ter načela komunikacije s slepimi in

slabovidnimi. Nova Gorica: Center vseživljenjskega učenja.


69

Habič, Simona (2012): Bomo slepe in slabovidne le uvideli?

http://www.val202.si/2012/11/reakcija-prihodnost-slepih-in-slabovidnih/

(22. 5. 2013).

Hrvatski savez slijepih: Eholokacija kod ljudi.

http://www.savez-slijepih.hr/hr/kategorija/8-zanimljivosti-493/ (16. 4. 2013).

Kačič, M. (2006): Bela palica – mednarodni dan bele palice. RIKOSS, letnik 5, številka

3. Zveza slepih Slovenije.

Kačič, M. (2007):Ocenjevanje samostojnosti odraslih, slepih in slabovidnih. Socialno

delo, letnik 46, št. 3. Ljubljana: UL Fakulteta za socialno delo.

Kavkler, Marija, Morisson, Ann Clement, Košak Babuder, Milena, Pulec Lah, Suzana,

Viola Stephen (ur.) (2008): Razvoj inkluzivne vzgoje in izobraževanja. Ljubljana:

Zavod RS za šolstvo.

Kotnik, Milan (2012): Poročilo o realizaciji akcijskega načrta za izboljšanje enakih

možnosti za invalide v Mestni občini Maribor. Maribor: Svet invalidov Mestne občine

Maribor.

Kotnik, Ivanka (2006): Avtoportret. Rikoss V/3. 7–9.

Lokošek, Janja (2012): Razumevanje, prepoznavanje in razumevanje nadarjenosti pri

otrokih s slepoto in slabovidnostjo. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Mandič, Srna (2005): Kakovost življenja: med novimi blaginjskimi koncepti in

družbenimi izzivi. Družboslovne razprave, XXI: 48: 111−131.Ljubljana: Fakulteta

za družbene vede.

Maribor, Evropska prestolnica kulture (2012): Kultura ni ovira.

http://www.maribor2012.eu/program/priloznost-za-vse/kultura-ni-ovira/ (3. 2. 2013).

Maribor, Evropska prestolnica kulture (2012): Prostorske intervencije Smetumet.

http://www.zivljenjenadotik.si/projekti/prostorske-intervencije-smetumet/ (3. 2.

2013).

Medved, Samo Peter (2012): Načrt ceste – Dostopnost centralnega dela Maribora za

slepe in slabovidne osebe. Maribor: Lineal d. o. o.

Mesec, Blaž (1998): Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana:

Visoka šola za socialno delo.

Mesec, Blaž (1998): Študija primera v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za


70

socialno delo.

Mr. Pet Trgovina za hišne ljubljenčke (2009): Psi – vodiči slepih.

http://portal.mrpet.si/AnnouncementsAdvanced.aspx?ModuleID=152&TabIndex=1&

TabID=107&ItemID=156 (21. 3. 2013).

Pinterič, Andreja, Cankar, Franc, Vovk Ornik, Natalija idr. (2012): Zaključno poročilo o uvajanju poskusa »Delovanje Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana

kot Centra zagotavljanja pomoči na področju inkluzivnega izobraževanja slepih in

slabovidnih otrok in mladostnikov«. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

http://www.zrss.si/pdf/ZAKLJUCNO-POROCILO-Slepi-in-slabovidni-2012.pdf (20.

3. 2013).

Portal Mestne občine Maribor: Taktilne karte za slepe in slabovidne.

http://www.maribor.si/povezava.aspx?pid=7882/ (22. 4. 2013).

Ravlen, Eva (2009): Slepi in slabovidni. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Raztresen, Mateja (2007): Kvaliteta življenja slepih in slabovidnih oseb. Diplomsko

delo. Kranj: Fakulteta za organizacijske vede.

Tomič, Zora (2010): Obrazložitev za podelitev listine »Občina po meri invalidov«za leto

2010 Mestni občini Maribor. Ljubljana: Zveza delovnih invalidov Slovenije.

Šafran, Petra (2005): »Klic upanja« − študija primera. Diplomsko delo. Ljubljana:

UL, Fakulteta za družbene vede.

Šavli, Daniela (2007): Znanja in kompetence učiteljev, ki delajo z integriranimi slepimi

in slabovidnimi učenci. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Vogrinc, Janez (2008): Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Vrabič Kek, Brigita (2012): Kakovost življenja. Ljubljana: Statistični urad Republike

Slovenije.

Zovko, Gojko (1995): Peripatologija. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.


71

10 PRILOGE

PRILOGA 1: VPRAŠALNIK

1. Kronološki podatki

2. Katere tehnične pripomočke pogosteje uporabljate pri vsakdanjih opravilih?

3. Na kakšen način sledite razvoju in nakupu najsodobnejših tehničnih pripomočkov?

4. Kako vam je razvoj tehničnih pripomočkov olajšal življenje?

5. Koliko se dodatno izobražujete na temo uporabe novih tehničnih pripomočkov?

6. Katere tehnične pripomočke dodatno uporabljate pri vodenju?

7. Katere tehnične pripomočke najbolj pogrešate za vodenje?

8. Katere mobilne telefone uporabljate, in če poznate mariborsko podjetje Drugi vid d.

o. o., ki razvija prilagoditve na pametnem telefonu za lažjo orientacijo in vodenje za

slepe in slabovidne?

9. Na kakšen način ste se seznanili s projektom ureditve javnih prometnih površin za

slepe in slabovidne v centru mesta Maribor, ki je vzpostavil taktilni vodilni sistem?

10. Katere prednosti in slabosti slepi in slabovidni občutite pri uporabi obstoječih taktilnih poti?

11. Kje je še potrebno več narediti v okolju, da bo vodenje lažje?

12. Samorefleksija?

Documents

magistrsko delo Zvonko Ferčec · orientacijo in mobilnost redko uporabijo belo palico in še to samo v znanem okolju ter ... This paper discusses the quality of the adjustments made