MATEJA PEŠEC SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA …plodove na sosedovo zemljiš če itd. Tudi Hamurabijev zakonik, ki je najverjetneje prvi pisani zakon v zgodovini človeštva, vsebuje

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MATEJA PEŠEC

SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA

PRAVNI VARNOSTI

Diplomsko delo

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA

PRAVNI VARNOSTI

Ime in priimek: Mateja Pešec

Številka indeksa: 71138922

Študijski program: UNI PRAVO

Študijska smer: Civilno pravo

Mentor: dr. Vrenčur Renato

Lektor: Marija

Maribor, junij 2009

1

Diplomsko nalogo posvečam staršem. Zahvaljujem se jima za vse trenutke, v katerih sta

mi stala ob strani, me vzpodbujala, finančno podpirala, trpela z mano ob urah učenja,

se veselila uspehov in me bodrila ob neuspehih. Spoznala sem, da je lažje prehoditi pot

do cilja, če na njej nisi sam. Ta pot ni bila niti kratka in niti lahka, zato sem staršem

resnično hvaležna, da smo jo prehodili skupaj.

Mentorju dr. Vrenčur Renatu se zahvaljujem za pomoč in podporo pri nastajanju

diplomskega dela.

2

Kazalo

POVZETEK................................................................................................................4

ABSTRACT ................................................................................................................5

1. UVOD ......................................................................................................................6

2. POJEM SOSEDSKEGA PRAVA...........................................................................8

2.1. VIRI SOSEDSKEGA PRAVA .................................................................................. 10

2.1.1. Stvarnopravni zakonik................................................................................ 12

2.1.2. Obligacijskopravno varstvo ....................................................................... 15

2.1.3. Okoljevarstvena zakonodaja ...................................................................... 16

3. SOSEDSKOPRAVNI INSTITUTI....................................................................... 17

3.1. GRADNJA ČEZ MEJO NEPREMIČNINE ................................................................... 18

3.2. VZDRŽEVALNA DELA ......................................................................................... 20

3.3. UREDITEV MEJE................................................................................................. 21

3.4. MEJNA ZNAMENJA ............................................................................................. 27

3.5. DREVO NA MEJI ................................................................................................. 28

3.6. PLODOVI, KI PADEJO NA SOSEDNJO NEPREMIČNINO ............................................. 29

3.7. PRAVICA ODSTRANITI VEJE ................................................................................ 30

3.7. ZASLEDOVANJE ŽIVALI ...................................................................................... 32

3.8. PREPOVED POGLABLJANJA, PREPOVED SPREMINJANJA VODOTOKA, ODTEKANJE

METEORNIH PADAVIN ............................................................................................... 32

3.9. NUJNA POT........................................................................................................ 34

4. IMISIJE IN PRAVNO VARSTVO ...................................................................... 39

4.1. SPLOŠNO O IMISIJAH .......................................................................................... 40

4.2. RAZVRSTITEV IMISIJ .......................................................................................... 41

4.3 PRAVNO VARSTVO PO STVARNOPRAVNEM ZAKONIKU .......................................... 44

4.3.1 Negatorna tožba ......................................................................................... 45

4.3.2. Negatorna tožba in varstvo posesti ............................................................ 49

4.3.3. Izključitvena tožba ..................................................................................... 53

4.4. PRAVNO VARSTVO PO OBLIGACIJSKEM ZAKONIKU .............................................. 57

3

4.5. PRAVNO VARSTVO PO ZAKONU O VARSTVU OKOLJA ........................................... 62

5. SKLEP................................................................................................................... 68

BIBLIOGRAFIJA..................................................................................................... 70

VIRI......................................................................................................................... 70

PUBLIKACIJE IN ČLANKI............................................................................................ 70

4

Povzetek

V diplomskem delu sem poskušala zbrati področje sosedskega prava v enoten

dokument. Ker je področje sosedskega prava obsežno, sem v strnjeni obliki opisala vire,

pojme, vrste in tožbe sosedskega prava, pri katerih so določeni pojmi izredno bogati s

sodno prakso, medtem ko drugi niso. Na področju sodne prakse se tudi jasno vidi, na

katerih področjih je pravo tisto, ki mora nujno intervenirati. V nalogi je predstavljen

tudi interes javnega in zasebnega prava na področju pravnega varstva.

Diplomsko delo zajema v prvem vsebinskem delu obrazložitev osnovnih pojmov

sosedskega prava in opis virov. V drugem delu sem opisala sosedskopravne institute

skozi zakonodajo in sodno prakso. Tretji del diplomskega dela zajema imisije in pravno

varstvo po Stvarnopravnem zakoniku, Obligacijskem zakoniku in Zakonu o varstvu

okolja. Ker je lastninska pravica neomejena pravica, je potrebna dosledna ureditev na

področju varovanja medsebojnih pravic ne le med neposredno povezanimi lastniki

nepremičnin, temveč tudi med prostorsko oddaljenimi. Skozi preučevanje zakonodaje in

sodne prakse tako na javnem kot zasebnem področju varovanja pravic sosednjih

nepremičnin sem ugotovila, da zakonodaja daje primerno varstvo, vendar je še vedno

posameznik in z njim družba tista, ki mora upoštevati zakonodajo.

Ključne besede:

− sosedsko pravo

− meja

− zasebni interes

− javni interes

− izključitvena tožna

− negatorna tožba

− popularna tožba

5

Abstract

In my diploma thesis, I tried to integrate the area of neighbour disputes law into a single

document. In view of the large scope of the neighbour disputes law I described in a

concise manner the sources, terms, types and actions, whereby for certain areas

abundant case-law is cited and for others it is not. The case-law clearly shows which

areas are the ones where legal interventions are necessary. The thesis also introduces

the interest of public and private law in the area of legal protection.

The first section of the thesis comprises an explanation of the basic neighbour disputes

law terms and a description of sources. In the second section, I described neighbour

disputes law institutes in terms of legislation and case-law. The third section includes

nuisances and legal protection in accordance with the Law of Property Code, the Code

of Obligations and the Environmental Protection Act. In view of the fact that the right

of ownership is an unlimited right, strict regulation is required in the protection of

mutual rights, not only between adjoining but also between non-adjoining properties.

By examining the legislation and case-law in both public and private area of adjacent

property right protection, I have found that the legislation provides appropriate

protection, although individuals and the society should nevertheless observe the laws.

Keywords:

− neighbour disputes law

− boundary

− private interest

− public interest

− action for exclusion

− negatory action

− popular action

6

1. Uvod

Z diplomsko nalogo bom poskušala opredeliti pravne institute sosedskega prava in

predstaviti pravni položaj sosedov, ki zaradi vse večjega »prostornega obsega« dobiva v

pravni teoriji vedno večji pomen. Sosedsko pravo ni več omejeno samo na prostorsko

povezane nepremičnine, ampak tudi na oddaljene nepremičnine, z namenom sosedom

omogočiti prijetno sobivanje, tako z metodami preventive, kot odpravljanjem škodnih

dejavnosti in povrnitvi v prvotno stanje. Namen naloge je opredeliti pravne institute

sosedskega prava, jih obrazložiti in ponazoriti s sodno prakso, predstaviti pravni položaj

sosedov v zasebnem in javnem pravu in možnosti, ki jim jih nudi pravo v zaščito

njihovih pravic.

Sosedsko pravo ima svoje temelje že v starem Rimu. Lastninska pravica je veljala za

neomejeno, kar pa ne pomeni, da že takrat v želji po mirnem sobivanju niso urejali

razmerij med sosedi. V zakoniku XII. plošč tako najdemo prve zametke sosedskega

prava, to je urejanje meja, usmerjanje toka vode, veje s sosednjega zemljišča in padle

plodove na sosedovo zemljišče itd. Tudi Hamurabijev zakonik, ki je najverjetneje prvi

pisani zakon v zgodovini človeštva, vsebuje sosedskopravne institute. Tudi poznejše

kodifikacije so dokaz za vse večji razvoj sosedskega prava, ki izhaja iz potrebe po

varnem, mirnem in prijetnem sobivanju sosedov.

Na našem pravnem področju ni bilo sosedskemu pravu posvečeno veliko pozornosti,

zato je sodna praksa pri določenih pojmih zelo skromna. Novejša ureditev in s tem tudi

sodna praksa mi je bila v veliko pomoč pri razumljivejšem, enotnem obravnavanju

sosedskega prava, ki dobiva zaradi svoje prostorske razsežnosti vedno večji pomen.

Prav tako so mi bili v pomoč članki pravnih teoretikov, ki na podroben, razumljiv in

sodoben način predstavljajo problematiko sosedskega prava v odnosu do zasebnega in

javnega prava. Še vedno pa je vsebina sosedskega prava kot del stvarnega prava

obsežno področje, ki zajema vrsto tematik, zato sem se v nalogi omejila na temeljna

področja. Zakonodaja in sodna praksa nam kažeta na vedno večji vpliv sosedskega

prava na javnem področju. Ta del je skromno predstavljen, saj ga je potrebno zajeti v

obsežni posamezni obravnavi.

7

V nalogi bom najprej opredelila pojem sosedskega prava, ki ga pravni teoretiki različno

razlagajo. Med viri sosedskega prava bodo predstavljeni le temeljni, saj je zaradi

obsežnosti javnega prava in javnega varstva sosedskih razmerij to področje močno

razširjeno. Preko opredelitve in razlage sosedskopravnih institutov bom predstavila

sodno prakso in pravna mnenja, ki so pri določenih institutih izjemno bogata.

Podrobneje bom obravnavala imisijsko pravo, saj predstavljajo imisije v sodobnem,

tehnološko naprednem času vse večji problem, kot so hrup, odpadki, smrad,

onesnaženost zraka in vod itd. V ta namen bodo podrobneje predstavljene rešitve, ki jih

pravo ponuja za ureditev nasprotij med lastniki sosednjih nepremičnin. Prav tako bom

podrobneje predstavila negatorno in izključitveno tožbo, ki pride v poštev med etažnimi

lastniki na zasebnopravnem področju. Med drugim bo obravnavana obligacijskopravna

in okoljevarstvena popularna tožba, ki spada tudi na področje zasebnega prava. Delno

se bom omejila tudi na Zakon o varstvo okolja (ZVO-1-UPB11), ker predstavlja skupaj

z drugimi zakoni na javnopravnem področju obsežno tematiko.

1 Uradni list RS, št. 39/2006, št. 70/2008.

8

2. Pojem sosedskega prava

Sosedskemu pravu je bilo v naši pravni teoriji v preteklosti posvečeno premalo

pozornosti. Skromna je tudi sodna praksa, kar je posledica splošnega mnenja, da je

sosedsko pravo del manj pomembnega dela civilnega prava. V pravni literaturi najdemo

različne opredelitve sosedskega prava, sosedstva in soseda, zato je potrebno iskati

smiselno razlago pojmov, saj bomo le tako dosegli pravilno in enotno uporabo prava. V

nadaljevanju bodo predstavljeni pojmi sosedskega prava v povezovanju s pravnimi viri,

iz katerih izhajajo.

Pojem sosedskega prava ima osrednje mesto v 12. členu Stvarnopravnega zakonika2 (v

nadaljevanju: SPZ), ki določa prepoved zlorabe pravic. Ker stvarne pravice niso

neomejene, so lastniki stvari oziroma imetniki drugih stvarnih pravic omejeni z enakimi

pravicami drugih. V tuji in naši pravni teoriji izhaja pojem sosedskega prava iz omejitve

lastninske pravice, ki jo 37. člen SPZ opredeljuje kot pravico imeti neko stvar v posesti,

jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Pri neomejenem

izvrševanju lastninske pravice pa lahko le-ta konkurira z drugimi in tako onemogoči

izvrševanje druge lastninske pravice. Zato se je izoblikoval pojem sosedskega prava, ki

rešuje kolizije pravnih oblasti glede nepremičnin. Sosedsko pravo lahko opredelimo kot

zbir pravil, ki urejajo razmerja med lastniki sosednjih nepremičnin.3 Iz 73. člena SPZ

izhaja, da morajo lastniki sosednjih nepremičnih svojo lastninsko pravico izvrševati

tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. Tako obstoji

sosedsko pravo na nepremičninah, ki so medsebojno odvisne, zato ker mejijo ena na

drugo ali se po krajevnih običajih štejejo za sosednje nepremičnine.4 Moderno sosedsko

pravo pa narekuje nove opredelitve sosedskega prava, ki se več ne omejuje samo na

pravna razmerja neposredno meječih nepremičnin, ampak se nanaša tudi na oddaljene

nepremičnine, in sicer tako oddaljene, dokler se raztezajo učinki vplivanja na njih. Prav

tako se ne nanaša samo na zemeljsko površino neke nepremičnine, ampak zaobseže tudi

zračni prostor nad njo in podzemlje. Sajovic pa opredeljuje sosedsko pravo kot skupek

različnih lastninskih razmerij med lastniki in to ne več samo v obliki neposrednega

delovanja položaja ali oviranja s stvarjo, temveč tudi glede različnih človekovih vplivov 2 Uradni list RS, št. 87/2002 3 Prim.: Vrenčur, Sosedsko pravo – ureditev meje, Pravna praksa, št. 32, 2001, str. 1. 4 Prim.: Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 383.

9

in dejavnosti na zemljišče. Tesno povezano s sosedskim pravom je tudi varstvo narave

in okolja, kar je predstavljeno v nadaljevanju.

V zvezi z novejšimi pogledi na sosedsko pravo se je potrebno omejiti tudi na ureditev

sosedskega prava in njegovi-

h institutov v različnih zakonih. Temeljni zakon je SPZ, ki pa ne vsebuje celotne

ureditve sosedskega prava. Tako so imisije urejene v 133. členu Obligacijskega

zakonika (v nadaljevanju: OZ-UPB15), ki pa se nanaša tudi na splošno ureditev varstva

okolja, ki pa je urejeno v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1-UPB1). Vsem določbam

zakonov so podlaga ustavnopravne določbe, o katerih bo govora v nadaljevanju.

Sosedsko pravo lahko delimo na javno in zasebno, kar izhaja iz same zakonodajne

ureditve. Tako je področje javnopravnega varstva v sosedskih razmerjih razpršeno po

številnih predpisih (Zakon o urejanju prostora6, Zakon o graditvi objektov7, Zakon o

evidentiranju nepremičnin8 itd.). Na zasebnopravnem področju sosedskega prava pa sta

izpostavljena SPZ in delno OZ-UPB1. Govorimo lahko o dvotirnem sosedskopravnem

varstvu, ki omogoča, da sosed kot udeleženec postopka istočasno nastopa v postopku

pred rednim sodiščem ali upravnim sodiščem. Zasebnopravno varstvo je namenjeno

varstvu pred obstoječimi motnjami oziroma poseganjem v pravice posameznika in

odpravljanju posledic motenj, javnopravno varstvo pa je predvsem preventivne narave,

saj se z njim običajno vnaprej poskuša izogniti negativnim vplivom.

5 Uradni list RS, št. 97/2007 6 Uradni list RS, št. 110/2002 7 Uradni list RS, št. 110/2002, št. 47/04, št. 126/2007 8 Uradni list RS, št. 47/2006

10

2.1. Viri sosedskega prava

Za temeljno obravnavo bom navedla le osnovne vire, se pravi tiste, ki v največji meri

obravnavajo sosedsko pravo. Kot izhaja iz strukture pravnih virov, lahko ločimo vire

sosedskega prava med javnopravne in zasebnopravne. Mednje še štejemo Ustavo RS,

druge zakone in podzakonske predpise in predpise s področja Evropske Unije.

Ustava RS posredno posega na stvarnopravna razmerja, pri čemer nakazuje njihov

pomen in funkcijo, ki jo opravljajo v družbenem, ekonomskem in pravnem sistemu.

Temeljna premoženjska pravica, ki se je skozi zgodovinska obdobja izkazala za

osrednjo pravico civilnega prava, je lastninska pravica. Zato je varovanje lastninske

pravice dobilo posebno mesto v ustavah sodobnih držav in mednarodnih dokumentih na

področju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Na tem mestu naj omenim kot

najpomembnejšo Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih

svoboščin, ki jo je podpisala tudi Republika Slovenija kot članica Sveta Evrope. Le-ta v

prvem členu Protokola h konvenciji opredeljuje varstvo lastnine9: »Vsaka fizična ali

pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti

lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon,

in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne

omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor

nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila

davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.« 10 S tem je prikazana tudi meja med

zasebnopravnim varstvom, se pravi odnos med posamezniki, in javnopravnim, to je med

posameznikom in državo, ki je nosilec javnega interesa.

Tako kot Evropska konvencija o varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi

Ustava RS posredno določa lastninsko pravico. Premoženjska sfera posameznika ni le

omejena na stvar, kot izhaja iz 37. člena SPZ, se pravi v stvarnopravnem pomenu,

ampak tudi v ustavnopravnem. 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne

lastnine in dedovanja. Na podlagi tega člena je tudi Ustavno sodišče v svojih odločitvah

zagotovilo varovanje lastnine drugih pravic, kot recimo korporacijske pravice in

9 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 52. 10 Uradni list RS, MP, št. 33/1994.

11

terjatve. S tem so ustavnopravno varovane tudi premoženjske pravice pravnih in

fizičnih oseb, v primeru katerih (lastnina gospodarske družbe, kapitala, podjetja) ne

moremo govoriti o lastninski pravici. 67. člen Ustave RS določa, da se z zakonom lahko

omeji pridobivanje in uživanje lastnine zaradi doseganja njene gospodarske, socialne in

ekološke funkcije. Ta določba se vsebinsko ponavlja tudi v 37. členu SPZ, ki v prvem

odstavku določa, da omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo

zakon. Se pravi, da je omejevanje lastninske pravice dopustno le iz izrecno izraženega

javnega interesa s področja sociale, gospodarstva ali ekologije. Tudi tujcem je

omogočeno pridobiti lastninsko pravico na nepremičninah na območju Republike

Slovenije pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira

državni zbor. To izhaja iz 68. člena Ustave RS.

Razlastitev kot najhujša oblika odvzema ali omejitve lastninske pravice je urejena v 69.

členu Ustave RS. Sodobna družba narekuje takšno ureditev v večini držav za izgradnjo

infrastrukture. Kdaj je razlastitev dopustna, določajo zakoni, predvsem pa je potrebno

zagotoviti element javne koristi, potreben je postopek, ki ga določa zakon in plačilo

primerne odškodnine ali nadomestila v naravi razlaščenemu lastniku. Razlastitveni

postopek je urejen v Zakonu o urejanju prostora (ZUreP-1) v členih 93. do 108.11

Na podlagi ekološke funkcije lastnine določa 71. člen posebne pogoje za uporabo

zemljišč, posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Država je tista, ki skrbi za gospodarski,

kulturni in socialni napredek prebivalstva na območjih, ki so bolj odročna in težje

dostopna, to je na gorskih in hribovitih območjih. Za naravna bogastva in javno dobro

je določeno posebno urejanje v 70. členu Ustave RS. Zdravo življenjsko okolje, do

katerega ima pravico vsakdo, je urejeno v 72. členu Ustave, ki pravi tudi, da je skrb za

zdravo življenjsko okolje na bremenu države.

V nadaljevanju bodo predstavljeni trije temeljni viri sosedskega prava, to je

Stvarnopravni zakonik, Obligacijski zakonik in Zakon o varstvu okolja.

11 Uradni list RS, št. 110/2002.

12

2.1.1. Stvarnopravni zakonik

Stvarno pravo temelji na svobodi (zasebne) lastninske pravice, ki je najpomembnejša in

najobsežnejša stvarna pravica12. Z naravo lastninske pravice je povezano dejstvo, da le-

ta lahko konkurira z drugo lastninsko pravico, pri čemer lahko neomejeno izvrševanje s

strani ene od njiju onemogoči izvrševanje druge lastninske pravice. Tako nam pravni

redi predpisujejo pravice in dolžnosti, ki nam omejujejo uporabo lastninske pravice, s

ciljem, da se ne ogroža druge lastninske pravice oziroma nam podeljujejo pravno

varstvo. Dopolniti je potrebno, da posestnik ne more imeti več pravic, kot jih ima

lastnik. ima pa enake dolžnosti kot lastnik.

Pred sprejetjem SPZ je na področju stvarnega prava veljal Zakon o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih13 (v nadaljevanju: ZTRL). ZTRL je urejal le določena

lastninskopravna razmerja, preostala pa so bila urejena z drugimi zakoni. Urejal je

solastnino, medtem ko je ureditev skupne lastnine in etažne lastnine prepustil

republiškim in pokrajinskim zakonodajalcem. Urejene so bile stvarne služnosti, izpustil

pa je osebne služnosti in stvarna bremena. Tudi področje sosedskega prava je bilo

urejeno le delno, in sicer le imisije. Za področja, ki jih ni urejal ZTRL, se je na našem

pravnem območju uporabljal Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ) iz leta

1811.

SPZ je glavni pravni vir na področju stvarnega prava, ki ponuja celovito zakonodajno

ureditev klasičnega stvarnega prava.14 Vsebinsko gledano se bistveno ne razlikuje od

kodifikacij civilnega prava na evropskem področju. V 1. členu SPZ je zakonodajalec

opredelil vsebino zakona, ki ureja temeljna načela stvarnega prava, posest in stvarne

pravice ter način njihove pridobitve, prenosa, varstva in prenehanja. V zvezi s tem bi

lahko rekli, da se naš zakonik razlikuje od evropskih kodifikacij glede temeljnih načel

in definicije pojmov, ki ponekod spadajo v splošni del civilnega prava.

12 Stvarne pravice so absolutne pravice, to pomeni, da učinkujejo proti vsakomur, medtem ko so obligacijske pravice relativne in učinkujejo le proti določeni osebi. Glej v: Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili Matjaža Tratnika in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str. 31. 13 Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90. 14 Prim. Rijavec, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 57.

13

Vsebinsko ima SPZ dvanajst delov. S tem se približuje drugim evropskih kodifikacijam

po klasičnem vzorcu zaporedja poglavij: temeljna načela, pojmi, posest, lastninska

pravica in omejene pravice. Od načel bi omenila le najpomembnejše, kot so načelo

numerus clausus stvarnih pravic (omejeno število stvarnih pravic, ki so: lastninska

pravica, zemljiški dolg, služnosti, stavbna pravica in pravica stvarnega bremena), načelo

superficies solo cedit (povezanost zemljišča z objektom), načelo specialnosti

(individualnost samostojno določene stvari, ki je lahko predmet stvarnih pravic), načelo

prioritete (stvarne pravice so močnejše od obligacijskih pravic) itd.

Sklop sosedskega prava je celovito urejen v 4. oddelku SPZ, s čimer izhaja iz pravil

ODZ, ki so prilagojena ekonomskemu in družbenemu razvoju. 74. člen SPZ določa, da

ni le lastnik upravičen in zavezan izvrševati pravice in dolžnosti iz sosedskega prava,

temveč tudi neposredni posestnik. Prepoved medsebojnega vznemirjanja je temeljno

načelo sosedskega prava (73. člen SPZ). Lastniki morajo zaradi sosedstva ali prostorske

povezanosti nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne

vznemirjajo ali da si ne povzročajo škode. Na podlagi načela prepovedi medsebojnega

vznemirjanja je zakonodajalec uredil naslednje institute sosedskega prava: prepovedane

imisije (75. člen), vzdrževalna dela (76. člen), ureditev meje (77. člen itd.), uporaba

meje (79. člen), mejna znamenja (80. člen), drevo na meji (81. člen), plodovi, ki padejo

na sosednjo nepremičnino (82. člen), pravica odstraniti veje (83. člen), zasledovanje

živali (84. člen), prepoved poglabljanja nepremičnine (85. člen), prepoved spreminjanja

vodotoka (86. člen), odtekanje meteornih padavin (87. člen), nujna pot (88. člen) in

priključitev na komunalno omrežje (91. člen). Vendar ne najdemo samo na tem mestu

institute povezane s sosedskim pravom. Tako je potrebno izpostaviti institut gradnje čez

mejo nepremičnine iz 47. člena SPZ, ki daje lastniku nepremičnine ali graditelju pravico

podati predlog za odločanje v nepravdnem postopku, v katerem sodišče uredi

medsebojna razmerja, če nekdo zgradi zgradbo, katere del sega na, nad ali pod tujo

nepremičnino.

Varstvo lastninske pravice je urejeno v 99. členu SPZ pod naslovom zaščita pred

vznemirjanjem, ki daje lastniku ali domnevnemu lastniku pravico vložiti tožbo, s katero

zahteva prenehanje trenutnega in morebitnega poznejšega vznemirjanja, če ga kdo tretji

14

vznemirja. Tožba se imenuje negatorna zato, ker lastnik ali domnevni lastnik »negira«

obstoj kakršnihkoli upravičenj na njegovi stvari.15

Vsebinsko lahko navežemo k sosedskem pravu tudi omejene stvarne pravice, ki jih

najdemo v šestem delu SPZ. So izvedene iz lastninske pravice, ki dajejo upravičencu

določena upravičenja glede tuje stvari. Izvrševanje pravic se ne omeji le na

nepremičnino, ampak tudi na prostorsko oziroma sosedsko bližino. Omejene stvarne

pravice so naslednje: lastninska pravica, zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti,

stvarno breme in stavbna pravica.16

Nadaljnji inštitut, ki je povezan s sosedskimi, je etažna lastnina. Zasnovan je kot

posebna lastninska pravica na posameznem delu zgradbe, v kombinaciji s solastninsko

pravico na njenih skupnih delih.17 Glede pravne narave povzemamo v Sloveniji

dualistično teorijo po romanskem sistemu, ki pozna dvoje pravnih razmerij za etažno

lastnino – izključno lastninsko pravico na posameznem delu stavbe in solastnino na

nedeljivih skupnih delih stavbe.

Še preden etažni lastniki posežejo po skrajnem ukrepu za dosego sosedskega sožitja,

opomnijo kršilca, ki grobo krši temeljna pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti

po pogodbi o medsebojnih razmerjih. Šele če kršilec kljub opominu nadaljuje s svojim

ravnanjem, lahko etažni lastniki sprejmejo sklep, da se vloži izključitvena tožba. Za

vložitev izključitvene tožbe je potrebno število etažnih lastnikov, ki imajo več kot

polovico solastniških deležev na skupnih delih. Tožba se glasi na prodajo posameznega

dela v etažni lastnini, s čimer se doseže izključitev etažnega lastnika iz skupnosti.

15 Prim. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 502. 16 Prim. Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str.111. 17 Prim. Tratnik, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str.104.

15

2.1.2. Obligacijskopravno varstvo

V okvir virov stvarnega prava v širšem smislu štejemo Obligacijski zakonik (OZ-

UPB1)18, ki vsebuje določbe, ki urejajo sosedsko pravne odnose. OZ-UPB1 obsega dva

glavna dela, pri čemer pridejo v poštev pravila prvega splošnega dela tudi pri urejanju

drugih civilnopravnih področij (npr. v stvarnem ali dednem pravu). Drugi posebni del

ureja posamične pogodbe.

Na področju sosedskega prava je potrebno poudariti temeljna načela, ki izhajajo iz OZ-

UPB1. Načelo vestnosti in poštenja (5. člen) je temeljno načelo, ki nalaga pogodbenim

strankam izpolnjevanje določenih obveznosti in dolžnosti tako, da ravnajo lojalno ena

do druge, da se vzajemno obveščajo, da se medsebojno varujejo, si pomagajo,

sodelujejo pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ipd. Pogodbena stranka, ki se ne

ravna po tem načelu, pa lahko trpi škodljive posledice, predvsem izgubi pravico do

zahtevkov, povrniti mora stranki škodo, ki jo je utrpela ipd. Iz 7. člena OZ-UPB1 izhaja

načelo prepovedi zlorabe pravic, ki vsebuje prepoved izigravanja zakona. Ker so

pravice iz obligacijskih razmerij omejene z enakimi pravicami drugih, se morajo stranke

pri izvrševanju svoji pravic vzdržati ravnanj, s katerimi bi bila otežena izpolnitev

obveznosti drugih strank. Za sosedsko pravo pomembno načelo, ki ima sicer posebno

mesto na področju deliktov, je načelo neminem laedere, torej prepoved povzročanja

škode (10. člen). Po tem načelu se mora vsak vzdržati ravnanja, s katerim utegne

drugemu povzročiti škodo. V primeru povzročitve škode pa jo mora oškodovancu tudi

povrniti. Škoda se lahko povzroči pogodbeni stranki – pogodbena odgovornost ali komu

drugemu izven pogodbenega razmerja – nepogodbena ali deliktna odgovornost. 10. člen

OZ-UPB1 pa je podlaga za ureditev odškodninske odgovornosti, ki je lahko krivdna z

obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena19) ali pa objektivna, ne glede

na krivdo (2. odstavek 131. člena20). Nadalje se na področje sosedskega prava nanaša

tudi določba 133. člena, na podlagi katere lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani

vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter

da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka

18 Uradni list RS, št. 97/2007 19 Prvi odstavek 131. člena OZ:« Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.«. 20 Drugi odstavek 131. člena OZ:« Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.«.

16

vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

2.1.3. Okoljevarstvena zakonodaja

Sosedsko pravo postaja eden pomembnih instrumentov civilnopravnega varstva

okolja.21 V zvezi s tem se mora pri sosedskem pravu upoštevati splošno načelo, da

dejavnost ne sme biti škodljiva za zdravje ljudi in da se s škodljivimi ravnanji ne podira

ravnotežje v naravi. Pomemben predpis na področju varstva okolja in narave, ki se v

sodobnem svetu navezuje tudi na sosedsko pravo, je Zakon o varstvu okolja (v

nadaljevanju ZVO-1-UPB1)22. V 3. členu ZVO-1-UPB1 so opredeljeni pojmi, ki so

relevantni za zakon, prav tako pa so med njimi nekateri pomembni s stvarnopravnega

vidika. Tako so emisije opredeljene kot neposredno ali posredno izpuščanje ali

oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije,

sevanje, toplota in svetloba) iz posameznega vira v okolje. Opredeljena sta tudi pojma

okolje23 in obremenitev okolja24, ki imata v stvarnopravnem smislu velik pomen. Pojem

varstva okolja je sorazmerno nov, čeprav so bili že več kot desetletje nazaj sprejeti

predpisi na tem področju. Pri pojmovanju varstva okolja je potrebno izpostaviti

varovanje življenjskih pogojev, zmanjševanje oz. preprečevanje škodljivih posledic

posegov človeka v naravo in ohranjanje okolja vrednega človeka. Tako imamo pred

seboj temeljni cilj, to je varstvo zdravja in življenja ljudi sedaj in v prihodnosti.

Izpostaviti je potrebno novost, ki jo je prinesel ZVO iz leta 1993, to je t.i. organizacijska

tožba25 (prvi odstavek 14. člena ZVO-1-UPB1), ki jo lahko vloži organizacija ali pravna

oseba zasebnega prava (društva, združenja ali organizacije). Pravna narava ZVO-1-

UPB1 je javna, saj v prvi vrsti skuša varovati širši družbeni interes. Zakon ima

predvsem preventivno naravo, saj poskuša vnaprej izključiti nesprejemljive vplive na

okolje. Zakon vsebuje tudi nekatera pomembna načela varstva okolja: načelo plačila za

21 Frantar, Sosedsko pravo, Podjetje in delo, 1994, št. 5, str. 749. 22 Uradni list RS, 39/2006. 23 Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. 24 Obremenitev okolja je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje, okoljsko škodo ali rabo naravne dobrine. V skladu s ZVO-1B se v 6. točki pod obremenitev okolja dodaja »okoljsko škodo«. 25 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 15.

17

obremenjevanje, načelo odgovornosti povzročitelja, načelo previdnosti, načelo

preventive idr.

Zakon je javnopravne narave, saj poskuša v prvi vrsti varovati širši družbeni interes. Za

javnopravno razmerje je značilno, da so vsi njeni subjekti v nad in podrejenem položaju.

Na eni strani imamo nosilca oblasti kot stranko z močnejšo izvršilno močjo, ki lahko

doseže izvrševanje pravic z uporabo prisile, na drugi strani pa posameznika. Za zasebna

razmerja je značilno, da so njeni subjekti med seboj enakovredni. Zasledujejo lastni

(zasebni) interes, katerih pravila imajo dispozitivno naravo. Vendar je v sodobnem času

meja med zasebnim in javnim sosedskim pravom začrtana. Tako se zgodi, da moteni

sosed uveljavlja svojo pravico v rednem sporu ali upravnem postopku. O vrstah varstva

pravice sosedov bom pisala v nadaljevanju.

3. Sosedskopravni instituti

Sosedska razmerja temeljijo na medsebojnem ne vznemirjanju in izvrševanju pravic ter

dolžnosti iz pogodbenih razmerij. Posamezni inštituti lastnika na eni strani omejujejo,

po drugi pa omogočajo nemoteno izvrševanje njegove lastninske pravice. Tako lahko

kot lastniki svojo nepremičnino uporabljamo le v mejah, ki nam jih določa zakon ali

pogodbeno razmerje. Po drugi strani pa smo dolžni trpeti le tiste omejitve, ki izhajajo iz

zakona ali pogodbe. Potrebno je opozoriti tudi na pojmovanje lastninske pravice, ki

predstavlja središče stvarnopravnih institutov. Je pravica imeti stvar v posesti, jo

uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Iz opredelitve

lastninske pravice je potrebno opozoriti tudi na načelo superficies solo cedit, ki obsega

tudi prostor nad in pod nepremičnino. V nadaljevanju bodo predstavljeni

sosedskopravni inštituti ter pravni položaj sosedov v sosedskopravnih razmerjih.

18

3.1. Gradnja čez mejo nepremičnine

Pri gradnji čez mejo pride do premikov premoženjskih vrednosti, ki lahko na eni strani

poslabšajo pravni položaj enega subjekta (ponavadi lastnika zemljišča), na drugi strani

pa pride do obogatitve (ponavadi graditelj). Zato je že prejšnji ZTRL uvedel institut

gradnje čez mejo nepremičnine, ki predstavlja enega najpomembnejših sosedskopravnih

institutov. Urejen je v 47. členu SPZ in spada v poglavje o pridobitvi lastninske pravice

na nepremičninah.

V poštev pride le, ko gre za mejaše. Pojem meje pa določa Zakon o evidentiranju

nepremičnin v 19. členu.26 Meja parcele je več navideznih daljic, ki so med seboj

povezane v sklenjen poligon. Krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke. Meja

razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več parcel.27

Če na primer sosed zgradi zgradbo, katere del sega na sosednjo nepremičnino, lahko

lastnik nepremičnine ali graditelj predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku določi o

ureditvi medsebojnih razmerij. V takšnem primeru gre za poseg v prostor v nasprotju s

predpisi o graditvi objektov, saj graditelj ni upošteval dovoljenega mejnega odmika in je

mejo pregradil. V 2. odstavku 47. člena SPZ je določen primarni ukrep, ki daje varstvo

lastninske pravice mejaša. Sodišče lahko graditelju naloži, da poruši zgradbo in na

nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. Če pa bi bile posledice vzpostavitve prvotnega

stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je utrpel lastnik nepremičnine z gradnjo,

mu lahko sodišče določi primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med

sosednjima nepremičninama. Ta ureditev pa že predstavlja skrajno pravilo, ki

predstavlja bolj izjemo kot pravilo.

Spori v zvezi z gradnjo čez mejo nepremičnine se rešujejo v nepravdnem postopku.

Razlog za takšno ureditev v 47. členu SPZ je v tem, da se v nepravdnem postopku

rešujejo tudi mejni spori28. Naslednji razlog je v izkušnjah nepravdnega sodnika na tem

26 Uradni list RS, št. 47/2006. 27 Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 156. 28 Mejni spori se lahko rešujejo v nepravdnem postopku. Tako določa Zakon o nepravdnem postopku; glej Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 166.

19

področju ter možnost, da se predmetni spor prevesi v mejni, če graditelj zatrjuje, da ni

pregradil meje zemljiške parcele.

Za stranke pri postopku je potrebno smiselno izhajati iz 47. člena SPZ. Ker je spor glede

gradnje čez mejo nepremičnine petitorni spor, je potrebno podeliti procesnopravno

legitimacijo lastniku nepremičnine. Tako sta predlagatelj in nasprotni udeleženec

lastnika sosednjih nepremičnin. Potrebno je obrazložiti, kaj se zgodi v primeru, ko gre

za imetnike omejenih stvarnih pravic in imetnike obligacijskih pravic. Če pripelje

postopek do določitve nove meje, kar prestavlja eno izmed možnosti, pride s tem do

spremembe lastninskega položaja, to pa nadalje pomeni, da je potrebna aktivna

legitimacija lastnika nepremičnine.29 Procesnopravna legitimacija se pa lahko prizna

dobrovernemu lastniškemu posestniku nepremičnine, na primer kupcu nepremičnine, ki

pa še ni vknjižen v zemljiško knjigo.

Sodišče ima na voljo dve možnosti: to je vzpostavitev prvotnega stanja ali določitev

odškodnine in nove meje. Kriteriji, ki jih sodišče mora upoštevati pri svoji odločitvi, so

upravičen interes udeležencev, dobra vera graditelja in obnašanje lastnika po tem, ko je

izvedel za gradnjo čez nepremičnino. Kot sem že zgoraj navedla, predstavlja določitev

odškodnine in nove meje bolj izjemo, saj lahko graditelj v slabi veri gradi čez mejo

lastnika nepremičnine z namenom, da zasede njegovo nepremičnino. V primeru očitne

zlorabe te pravice mora sodišče odkloniti določitev odškodnine in nove meje. Primarno

mora razmišljati o vzpostavitvi v prejšnje stanje. Samo ob izpolnjevanju vseh

predpostavk za določitev nove meje bo sodišče s sklepom določilo novo mejo in

odškodnino. Takšno pooblastilo ima sodišče v primeru, ko je vzpostavitev prejšnjega

stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je lastnik z gradnjo utrpel.

Pri pooblastilu sodišča za določitev nove meje določba 47. člena SPZ odstopa od

splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine. Zato je ta institut tipičen primer t.i.

horizontalne akcesije.30

29 Prim. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 275; »Menim, da imetnik omejene stvarne pravice in imetnik obligacijske pravice ne moreta biti aktivno legitimirana za sodno urejanje medsebojnih razmerij pri gradnji čez mejo nepremičnine.«. 30 Vertikalna akcesija je izražena skozi načelo superficies solo cedit – načelo enotnosti nepremičnine. Se pravi povezanost zemljišča in objekta. Pri tej akcesiji gre za nepremičninsko-premičninsko prirast, medtem ko pri horizontalni akcesiji nepremičninsko-nepremičninsko prirast. Pri vertikalni akcesiji gre za pridobitev lastninske pravice na temelju zakona, medtem kot pri horizontalni na temelju odločbe državnega organa (pravnomočna sodna odločba); prim. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV

20

3.2. Vzdrževalna dela

Besedna zveza vzdrževalna dela ni popolnoma ustrezna, saj se za njo skrivajo tudi

druga dela, ki so potrebna za uporabo in izkoriščanje nepremičnine ter so nujna. Gre

lahko za dela. kot so popravilo ograje, čiščenje jarka, barvanje napušča, popravilo ceste,

strehe itd. Pojem vzdrževalnih del je potrebno tolmačiti široko. Narava takšnih del

zahteva tudi dostop preko sosednjih ali bližnjih nepremičnin. Zato ne govorimo samo o

neposredno povezanih nepremičninah, ampak tudi sosednjih, torej tistih, ki ne mejijo

neposredno ena na drugo.

Iz prvega odstavka 76. člena SPZ izhajajo predpostavke, ki opredeljujejo neko delo za

vzdrževalno. Vzdrževalno je torej delo, ki je nujno, ki je potrebno za uporabo in za

izkoriščanje nepremičnine in del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti

samo z nesorazmernimi stroški. Nujnost dela je potrebno razlagati restriktivno.

Subjektivni element presoje je preširok, saj prepušča možnost presoje lastniku

nepremičnine, ki želi opravljati dela na drugi nepremičnine. Da zadovoljimo pogoju

nujnosti, je potrebno nujnost dela presojati iz objektivnega merila. To pomeni, da je

delo dejansko nujno v primeru postavitve ograje z električnim pastirjem, ne pa

postavitev ograje iz estetskega videza. Delo, ki je potrebno za uporabo in za

izkoriščanje nepremičnine je prav tako potrebno presojati po objektivnem merilu. Pri

tretjem pogoju se povsem jasno pokaže restriktivni pristop. Vzdrževalna dela so

dovoljena le, če del ni mogoče izvesti drugače ali jih ni mogoče izvesti s sorazmernimi

stroški. Iz tega lahko sklepamo, da se je vredno potruditi in se izogniti poseganju v

sosednjo nepremičnino in s tem omejevati sosedovo lastninsko pravico.

Drugi odstavek postavlja zahtevo po vzpostavitvi v prejšnje stanje, kar logično izhaja iz

dejstva, da lastnik nepremičnine, na katero se posega, nekaj trpi ali tudi kaj opusti.

Lastnik nepremičnine, na kateri so se izvajala nujna dela, lahko zahteva primerno

nadomestilo. Tukaj ne govorimo o nadomestilu škode, ampak le o nadomestilu, ki mora

biti primerno, da ne izraža kakršnegakoli izsiljevanja ali okoriščanja. 4. odstavek 76.

člena SPZ narekuje notifikacijsko dolžnost tistega, ki želi izvesti nujna dela. Ta mora

Založba, Ljubljana 2004, str. 275, 276; prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 140, 141.

21

pred začetkom del ob primernem času in na primeren način obvestiti lastnika

nepremičnine ali posestnika tuje nepremičnine. Smisel takšnega pravila pa je v tem, da

bi lahko lastnik sosednje nepremičnine, na kateri bi se izvedla nujna dela, ugovarjal.

Ugovarjal pa bi lahko ob predpostavki vseh izpolnjenih pogojev iz prvega odstavka 76.

člena le v predvidenemu času izvedbe del. O vzdrževalnih delih tudi sodna praksa:

VSK sodba I Cp 157/2001, z dne 26.6.2001

»Toženec, ki ima na makadamski poti služnostno pravico, lahko v okviru te pravice

izvaja le vzdrževalna dela. Brez soglasja lastnice pa ni upravičen spreminjati kvalitete

poti. Zato tudi če je izboljšal kvaliteto, a je to storil samovoljno, je s takšnim ravnanjem

vznemiril tožničino lastninsko pravico, zato ima lastnica pravico zahtevati vzpostavitev

prejšnjega stanja.«

3.3. Ureditev meje

Meja razmejuje dve ali več lastninskih pravic na nepremičninah.31 Je ena najbolj

tipičnih sosedskopravnih institutov, saj ima dolgoletno tradicijo na našem pravnem

območju. Kot sem navedla že zgoraj, določa pojem meje32 Zakon o evidentiranju

nepremičnin (ZEN)33 v 19. členu.

Ureditev meje je mogoče doseči na dva načina, in sicer v upravnem postopku po ZEN

in sodnem postopku. Pred sodiščem pa je meja lahko predmet odločanja v nepravdnem

in pravdnem postopku. Potek meje se evidentira v zemljiškem katastru. Po ZEN se

meja ureja po postopku ureditve meje, ki ga izvaja geodetsko podjetje kot geodetsko

storitev in se na podlagi upravnega postopka evidentira v zemljiškem katastru. Urejanje

meje vodi geodetski upravni organ, ki na podlagi soglasja lastnikov in podatkov iz

zemljiškega katastra določi t.i. katastrsko mejo. Postopek urejanja meje se uvede na

zahtevo lastnika parcele. Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po

zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku

31 Prim. Juhart e tal. Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 378. 32 Prvi odstavek 19. člena ZEN: « Meja parcele je več daljic, ki so med seboj povezane v zaključen poligon. Krajišča daljic so zemljiškokatastrske točke. Meja razmejuje zemljišče parcele od zemljišča ene ali več sosednjih parcel.«. 33 Uradni list RS, št. 47/2006.

22

urejanja meje, so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene

meje (2. odst. 28. člena ZEN). Nato v katastrskem postopku pooblaščeni geodet izdela

elaborat34 v okviru predhodnega postopka in mejne obravnave, nato pa geodetska

uprava na zahtevo stranke za ureditev meje in ob predložitvi elaborata uredi mejo, kot je

razvidno iz elaborata, seveda pod pogojem, da se stranke s tako določeno mejo strinjajo.

Če soglasje med lastniki ni doseženo, napoti geodetska uprava enega ali več lastnikov,

da v 30 dneh sprožijo sodni postopek ter predložijo geodetski upravi potrdilo. V kolikor

stranke ne sprožijo sodnega postopka, se šteje, da lastniki soglašajo s tako določeno

mejo, geodetska uprava pa izda o tem odločbo. Značaj pravnomočnosti dobi, ko je ni

več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi.

Materialnopravne kriterije, po katerih odloča sodišče v sodnem postopku, določa SPZ,

medtem ko so postopkovna pravila urejena v Zakonu o nepravdnem postopku35 (v

nadaljevanju: ZNP). Stranki postopka sta nedvomno lastnika neposredno meječih

nepremičnin, to je soseda. Glede ureditve, če gre za stranke imetnikov omejenih

stvarnih pravic ali imetnikov obligacijskih pravic, je pravna teorija deljena. Sosednja

avstrijska sodna praksa in pravna teorija zavzemata stališče, da imetnik omeje stvarne

pravice in imetnik obligacijske pravice ne moreta biti aktivno legitimirana, saj lahko

pride zaradi poteka nove meje do posega v lastninsko pravico. Pri nas so mnenja

deljena. Še vedno del teorije zagovarja aktivno in pasivno legitimacijo strankam, ki niso

lastniki zemljišč. Vendar je to sporno v primeru, ko lastnika parcel, ki nista sodelovala v

postopku, znova zahtevata ureditev meje ne glede na že obstoječo pravnomočno sodno

odločbo. Takšna ureditev izhaja tudi iz 132. člena ZNP, ki pravi, da mora predlog

vsebovati zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, ime in

priimek ter prebivališče lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med katerimi je meja

sporna, in razloge, zaradi katerih se predlaga ureditev meje v sodnem postopku.

Določba omenja torej le lastnike.

Iz 131. členu ZNP izhaja prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen za postopek ureditve, to je

sporna meja. Materialnopravne kriterije določa 77. člen SPZ. Te kriterije sodišče ne

34 Elaborat mora vsebovati naslednje sestavine. Zapisnik mejne obravnave, skico, seznam koordinat, zemljiškokatastrski prikaz s spremembami in izračun površine parcele, če so urejen vse meje. Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 158, 159. 35 Uradni list SRS, št. 30/1986.

23

more izbirati po poljubnem vrstnem redu, ampak si mora prizadevati, da se v prvi vrsti

mejni spor reši na podlagi močnejše pravice. Če močnejša pravica ni dokazana, se spor

uredi po zadnji mirni posesti. Če še to ni mogoče, pa ostane sodišče še kriterij pravične

ocene.

NZ (Naša zakonitost, Zagreb), 1953/536

»Meja se mora urediti po močnejši pravici, po zadnji mirni posesti ali po pravični

oceni, ne pa na podlagi zemljiškoknjižnih map.«

VSL sklep I Cp 745/99, z dne 6.10.199937

»Sodišče lahko uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni le tedaj,

kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani in kadar se zadnja

mirna posest ne da ugotoviti.«

Primarni kriterij za urejanje meje je močnejša pravica. To je lastninska pravica ali

publicijanska (bonitarna) lastnina. Ta lastninsko pravico ni pomembno, kdaj je bila

pridobljena, ampak samo da obstaja v času odločanja. Sodišče mora pri tem najprej

ugotoviti staro mejo, če se je v tem času kaj premaknila in zakaj se je. Ugotoviti mora

razlog premika; ali za premik obstaja pravna podlaga ali pa je posledica samovoljnega

ravnanja enega od mejašev.38 O močnejši pravici sodna praksa:

Sodba II Ips 335/93, z dne 24.2.1994

»V postopku zaradi ugotovitve močnejše pravice mora tisti, ki se na močnejšo pravico

sklicuje, zahtevati ugotovitev lastninske pravice ali pravice uporabe na delu sosednjega

zemljišča in izročitev tega dela njemu. Z ugotovitvijo lastninske pravice oz. pravice

uporabe na delu tujega zemljišča in izročitvijo tega dela upravičenec doseže tudi

prestavitev meje…«

36 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 478. 37 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gv Založba, Ljubljana, 2004, str. 444. 38 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gv Založba, Ljubljana, 2004, str. 436.

24


»Dokazno breme pri ugotavljanju močnejše pravice je na stranki, ki to pravico zatrjuje.

Če tožeča stranka dokaže pridobitev lastninske pravice na podlagi določenega

pravnega temelja, nasprotna stranka še vedno lahko zatrjuje in dokaže, da je lastninska

pravica pozneje prešla nanjo. Če ji to uspe dokazati, potem tožeča stranka močnejše

pravice v pravdi ni dokazala.«

2. odstavek 77. člena SPZ predstavlja novost SPZ. Močnejša pravica se domneva po

meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku.40 V primeru, ko katastrskega

postopka še ni bilo ali še ta ni končan z določitvijo meje, te domneve ni in sodišče

postopa po ustaljeni praksi. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno

vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi

močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem

soglašata (3. odst. 77. člena SPZ). Če se soglasja ne doseže, se meja najprej uredi v

nepravdnem postopku po zadnji mirni posesti oziroma subsidiarno po pravični oceni.

Če predlagatelj in oseba ne soglašata, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice,

lahko vsak izmed njiju uveljavlja močnejšo pravico v pravdnem postopku v roku 3

mesecev po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje.

Glasnik AKV (Glasnik advokatske komore Vojvodine), 1961/341

»Kadar je vrednost sporne mejne površine majhna, se dokaz močnejše pravice izvede v

nepravdnem postopku za ureditev meje. Kadar je vrednost sporne mejne površine večja,

je mogoče v nepravdnem postopku urediti mejo po kriteriju močnejše pravice le v

primeru, če obe stranki postopka s tem soglašata.«

Naslednji kriterij za urejanje meje je zadnja mirna posest. Je tisto posestno stanje, ki je

glede na naravo mejnih zemljišč, njun pomen za udeleženca in druge okoliščine primera

nepretrgoma trajalo dalj časa pred trenutkom, ko je postala meja sporna, in ki sta ga

39 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 442, 443. 40 Pri tem je potrebno poudariti še novost, ki jo je prinesel ZEN v 20. členu. Ta več ne uporablja izraza »dokončna meja«, kot ga uporablja SPZ. Urejena meja je meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk določene s predpisano natančnostjo. 41 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 483.

25

udeleženca ves ta čas prostovoljno spoštovala. Kriterij zadnje mirne posesti je pravni

standard, ki ga mora sodišče presojati po okoliščinah primera. Nasprotni standard pa

predstavlja viciozna posest – posest pridobljena na silo. O zadnji mirni posesti sodna

praksa:

VSL sklep II Cp 1779/94, z dne 22.2.199542

»Pravni standard zadnja mirna posest pomeni tako dalj časa trajajoče posestno stanje

sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o mej, prostovoljno

spoštovala oba mejaša.«


» Pri urejanju meje po zadnji mirni posesti mora sodišče predvsem ugotoviti položa,j

kakršen je bil med strankama glede meje, preden je postala, in ne starejšega

posestnega stanja, ter pri tem upoštevati tudi dobrovernost posesti.«

Po pravnem standardu »pravične ocene« uredi sodišče mejo v skrajnem primeru, če ne

more ugotoviti zadnje mirne posesti. Sodišče pri tem kriteriju upošteva vse okoliščine

primera ter stanje v naravi, prav tako tudi katastrske podatke in označbe v naravi. Tudi

sodna praksa:


»Tudi pravična ocena je pravni standard, praviloma pa pomeni razpolovitev spornega

mejnega prostora (izjeme bi prišle v poštev le, kadar bi drugačno razdelitev narekovale

posebne okoliščine, kot so na primer konfiguracija terena, različna kultura ali različna

vrednost posameznih delov spornega mejnega prostora, dejstvo, da se na spornem

prostoru nahajajo objekti ipd.)«

42 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 444. 43 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 444, 445.

26


»Sodišče prve stopnje je s prvo točko izpodbijanega sklepa odločilo v mejnem sproru po

kriteriju pravične ocene. Kadar sodišče mejo ureja po kriteriju pravične ocene, mora

upoštevati vse konkretne okoliščine, še prav posebej pa mora paziti, da urejena meja ne

poteka skozi objekte mejašev. Pravična ocena pomeni, da sodišče upošteva interese

udeležencev postopka tako, da je tem z odločitvijo kar najbolj ugodeno, seveda v skladu

z načelom enakosti in pravičnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določena mejna

črta seka objekt – garažo predlagateljice. Takšna odločitev prvega sodišča pa se ne

sklada s pravnim standardom pravične ocene in je napačna. Že iz tega razloga je bilo

treba izpodbijani sklep v prvi točki razveljaviti.«

Iz SPZ jasno izhaja tudi ločevanje med mejnim sporom in sporom o lastninski pravici.

V nepravdnem postopku se odloča o določitvi meje med dvema parcelama, medtem ko

pri sporu o lastninski pravici meja med parcelama ni sporna. Sodna praksa je zavzela

stališče glede vzporednega teka nepravdnega postopka za določitev meje in pravdnega

postopka za ugotovitev lastninske pravice na sporni mejni površini:

Bilten VS BiH, opr. št. 1977/3345

»Če sta v teku nepravdni postopek za ureditev mene in pravdni postopek zaradi

ugotovitve lastninske pravice na sporni mejni površini, nepravdnega postopka ni

potrebno prekiniti. Nepravdno sodišče je dolžno urediti mejo na enega od načinov, ki so

predvideni v pravnih pravilih prejšnjega zakona o nepravdnem postopku. Stranka, ki z

odločitvijo nepravdnega sodišča ni zadovoljna, lahko svojo morebitno močnejšo

pravico do spornega prostora uveljavi v pravdnem postopku v roku treh mesecev od

pravnomočnosti sklepa nepravdnega sodišča o ureditvi meje.«

VSK sklep I Cp 45/2000, z dne 29.8.200046

» V postopku za ureditev meje odloči sodišče o lastninski pravici spornega prostora

med dvema sosednjima zemljiščema. Če pa spornega prostora med sosednjima

zemljiščema ni, ker zatrjuje predlagatelj, da je lastnik dela parcele, ki je po

44 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 445. 45 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 483. 46 Objavljeno v: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 450.

27

zemljiškoknjižnih (in katastrskih) podatkih last nasprotnega udeleženca, gre za

lastninski spor, o katerem se odloča v pravdnem postopku.«

Glede uporabe meje ja določeno v 79. členu SPZ, da sme lastnik nepremičnine do

polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, jarek, pregrado in druge stvari, ki

so mu namenjene označitvi meje. Za te stvari se presumira, da so postavljene prav na

mejo in so s tem skupna last obeh sosedov. Spoštovati pa morata splošna načela, se

pravi, da ne smeta uporabljati stvari na tak način, da bi si škodovala ali se ogrožala v

njeni uporabi. Če pa ne stojijo stvari na mejni črti, se pravi, da ne govorimo o skupni

lasti, potem sme tisti lastnik nepremičnine, na kateri je stvar, to tudi uporabljati.

3.4. Mejna znamenja

Sosedsko razmerje načeloma obstaja med lastnikoma dveh neposredno ležečih

nepremičnin. Lastnika ločita svoji lastnini z ograjami, pregradami, jarki, z namenom, da

označita v naravi, do kod sega njuna nepremičnina. Tem zaznamovanjem pravimo

mejna znamenja, za katere se domneva, da so skupna lastnina. Gre za praesumptio iuris,

za ovrgljivo presumpcijo, zato lahko lastnik ene od nepremičnin dokaže, da temu ni

tako. Do te stopnje pa se domneva skupna lastnina. V skladu s tem morata lastnika

sosednjih nepremičnin mejna znamenja vzdrževati na krajevno običajen način. Če

nastanejo pri tem kakšni stroški, sta jih lastnika nepremičnin dolžna kriti po enakih

delih. V odnosu do tretjih oseb, če tem nastane kakšna škoda, sta lastnika solidarno

odgovorna. Mnenje glede nepravilnega ravnanja z mejnimi znamenji je zavzela tudi

sodna praksa:


»Trditve o odstranitvi mejnih znamenj lahko pogojujejo obnovo meje, vendar v

upravnem postopku. Nepravdni postopek namreč ne pozna obnove meje, ampak le

ureditev sporne meje. Če se torej mejna znamenja uničijo ali poškodujejo, jih je treba

ponovno vzpostaviti v upravnem postopku pri pristojni geodetski upravi.«

28


»Ne more ena od strank ignorirati sklenjene sodne poravnave s svojimi ravnanji na

primer tako, da uniči, prestavi mejna znamenja in nato zahteva ureditev meje. To ne bi

bil nov mejni spor, ampak poskus oživitve spora, ki je bil že pravnomočno končan. Tak

predlog je zato nedovoljen (načelo ne bis in idem) in ga je sodišče dolžno zavreči. Tista

stranka, ki je spoštovala sklenjeno sodno poravnavo, ima možnost oziroma pravico

naperiti zoper stranko, ki je poravnavo kršila tako, da je uničila, poškodovala ali

premestila mejna znamenja, tožbo z ustreznim dajatvenim zahtevkom.«

3.5. Drevo na meji

Glede drevesa, ki raste na meji, obstajajo deljena mnenja, ali gre za solastnino47 drevesa

ali skupno lastnino48. Finžgarjevo stališče je, da je tudi drevo, skozi katerega deblo gre

mejna črta, solastnina in ne skupna lastnina.49 Če sklepamo iz prvega odstavka 81.

člena, po katerem se plodovi drevesa, ki stoji na meji, delijo med lastnika sosednjih

nepremičnin po enakih delih, lahko rečemo, da gre pri drevesu na meji bolj za

solastnino kot za skupno lastnino. Tako tudi sodna praksa:

VS BiH, opr. št. Rev 461/8850

»Drevo, ki raste ena meji, se ne deli po mejni liniji, ampak je v skupni lastnini sosedov.

Zato se domneva, da sta deleža sosedov na drevesu enaka.«

Lastnika obeh nepremičnin skupno upravljata z drevesom, enako kot si delita plodove

drevesa. Karkoli storita na drevesu, si delita po enakih delih (ali gre za obrezovanje,

plodove, posek ipd.). Pri tem sledimo splošnemu načelu, ki velja tudi za mejna

znamenja. V drugem odstavku 81. člena SPZ je predviden primer, ko drevo na meji

ovira rabo katere od sosednjih nepremičnin. Lastnik te nepremičnine lahko zahteva, da

se drevo odstrani na skupne stroške. Lastnik nepremičnine, ki zahteva odstranitev

47 Solastnina je posebna olika lastninske pravice, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen delež te stvari: Juhart e tal, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 309. 48 Skupno lastnino pa ima več oseb na nerazdeljeni stvari , če njihovi deleži niso vnaprej določeni: Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 325. 49 Povzeto iz: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 453. 50 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 123.

29

drevesa, pa mora svojo zahtevo utemeljiti, ker gre za poseg v lastninsko pravico

drugega, zato ne zadostuje le subjektivni element, ampak objektivni. Delitev drevesa je

možna še samo v primeru, da se drevo poseka in si lastnika nepremičnin razdelita lesno

maso, v drugem primeru pa delitev ni mogoča.

3.6. Plodovi, ki padejo na sosednjo nepremičnino

82. člen SPZ določa, da na plodovih, ki padejo na sosednjo nepremičnino, pridobi

lastnik te nepremičnine lastninsko pravico v trenutku ločitve plodov od glavne stvari.51

Če izhajamo iz prvega odstavka 59. člena SPZ, predstavlja določba 82. člena izjemo.

Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari, razen če

ta zakon določa drugače ( 1.odst. 59. člena SPZ). V primerjavi s 81. členom niso

plodovi drevesa iz 82. člena na meji obeh nepremičnin, ampak je drevo na nepremičnini

enega od lastnikov, medtem ko plodovi padejo na sosednjo nepremičnino. Lastnik

drevesa je lastnik tudi drugih delov drevesa, kot so listje, veje, plodovi. To velja le do

trenutka, dokler se plodovi ne ločijo od drevesa, se pravi glavne stvari, ter postanejo

samostojna stvar. O tem tudi sodna praksa:

VSH Rev 423/82, 31.3.1982

»Plod, ki še ni ločen od plodonosne stvari, ni samostojna stvar, temveč del plodonosne

stvari in zato lastniku (solastnikom, skupnim lastnikom) pripada cela stvar, vključno z

vsemi njenimi neločenimi plodovi. Kdo bo pridobil lastninsko pravico na plodu po

ločitvi, je določeno s pravnimi pravili in veljavnimi predpisi civilnega prava, pri čemer

pridejo kot pridobitelji v poštev, razen lastnika, pošteni posestnik, usufructuar in

zakupnik.«

51 Rimsko pravo je prav tako urejalo ločitev plodov od matične stvari. Dokler so bili plodovi združeni z matično stvarjo, so bili del matične stvari. Samostojni so postali, ko so se od nje ločili; bilo pa je brez pomena ali se je ločitev opravila naravno ali umetno. Glej Korošec, Rimsko pravo 1. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 123.

30

3.7. Pravica odstraniti veje

Iz 83. člena smiselno izhajata dve kategoriji dreves, to so drevesa v gozdu in drevesa

zunaj gozda. Prvi odstavek 83. člena se uporablja za drevesa zunaj gozda. Lastnik

nepremičnine, ki je moten v svoji absolutni lastninski pravici nepremičnine, ima pravico

odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa. Za takšno dejanje je potrebna

zadovoljitev treh pogojev, in sicer: 1. veje in korenine morajo segati nad ali v njegovo

nepremičnino, 2. morajo ga motiti in 3. tega na njegov poziv ni storil lastnik sosednje

nepremičnine.52 Motenje iz prvega odstavka 83. člena mora biti objektivno moteče in ne

subjektivno, niti se ne presoja po enotnih merilih, ampak za vsak primer posebej. Tudi

sodna praksa je konkretizirala pogoj objektivnosti:

Sodba II Ips 678/2003, z dne 13.1.2005

»Ob tožbeni trditvi, da korenine smrek, posajenih na zemljiščih tožencev, segajo na

zemljišče tožnika in ga izčrpavajo, bi prišla v poštev le uporaba pravnega pravila

paragrafa 422 ODZ, ki pa ne daje podlage za zahtevek na odstranitev dreves.

Stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjenja lastnikov v obravnavanem primeru ni

utemeljeno, ker ni bilo niti zatrjevano, da bi bile nepremičnine tožnikov prizadete čez

mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnin ter glede na krajevne razmere

običajna, niti ni bilo ugotovljeno, da bi nastopala znatnejša škoda. Zahtevek je

neutemeljen tudi na podlagi 156. člena ZOR, saj ni ugotovljeno, da bi zaradi smrek in

njihovih korenin grozila tožnikom večja škoda.«

2. odstavek dodeljujejo pravico do odškodnine lastniku nepremičnine v primeru, če mu

poseben predpis prepoveduje ravnanje iz prvega odstavka 83. člena. Takšen poseben

predpis bi lahko bil recimo predpis o varovanju naravne dediščine. Določilo pa ne

vsebuje konkretizacije, kdo je tisti, ki je dolžan plačati odškodnino. Za odgovor na to

vprašanje je potrebno iskati razmejitev med zasebnim in javnim interesom. Če ima

občina interes nad določenim drevesom, ki je na nepremičnini pod zemljiškim

varstvom, da se veje na drevesu ne odstranijo, bo morala plačati odškodnino sosedu.

52 Prim. Juhart, et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 456.

31

Plodovi z vej, ki segajo v zračni prostor sosednje nepremičnine, postanejo z ločitvijo

lastnina lastnika te nepremičnine (4. odst. 83. člena SPZ). Z ločitvijo od matične stvari

postanejo plodovi z vej samostojna stvar in s tem lastnina lastnika te nepremičnine. V

zakoniku pa ne najdemo odgovora na vprašanje, kdo nosi stroške, ki jih lahko ima

lastnik nepremičnine z odstranitvijo vej in korenin, če jih lastnik dreves na njegov poziv

ni hotel odstraniti. Iz 73. člena SPZ izhaja splošna prepoved medsebojnega

vznemirjanja in povzročanja škode lastnikov sosednjih nepremičnin. Iz tega sledi, da je

lastnik drevesa dolžan odstraniti veje drevesa. V tem primeru nosi stroške sam. Ker pa

se nobenega ne more prisiliti v kakšno aktivno ravnanje ali opustitev, nosi stroške

odstranitve vej drevesa lastnik sosednje nepremičnine, če jih ta sam odstrani. O tem tudi

sodna praksa:

VSH, opr. št. Gzz 91/7953

»Oškodovani lastnik ali uporabnik sosednjega zemljišča ima le pravico, da na svoje

stroške poseka veje drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegovega zemljišča in si te veje

prisvoji.«

Sodba občinskega sodišča Škofja Loka z de 17.10.1972, P 215/7254

»Po pravnem pravilu par. 422 ODZ55 je lastnik v sosedovo zemljišče segajočega

drevesa sicer dolžan trpeti, da lastnik sosednjega zemljišča odstrani veje oz. korenine

takšnega drevesa, ni pa jih sam dolžan odstraniti.«

Bilten VS BiH, št. 1/8856

»Tožnik nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, da mu pripada pravica

posekati veje tujega drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegove nepremičnine. To

pravico mu daje zakon. V primeru, če ga lastnik drevesa pri realizaciji te pravice ovira,

pa lahko zahteva, naj sodišče s sodbo naloži lastniku drevesa, da mora posek vej

dopustiti.«

53 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 127. 54 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 123. 55 »Lastnik nepremičnine ima pravico odstraniti veje in korenine sosedovega drevesa, ki rastejo v zračni prostor njegove nepremičnine oziroma v njegovo nepremičnino, če ga motijo.«; prim: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 124. 56 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 123

32

3.7. Zasledovanje živali

84. člen SPZ dovoljuje lastniku domačih in udomačenih živali, da jih zasleduje na tuji

nepremičnini. Ta določba predstavlja izjemo od načela absolutnosti. Stvarne pravice so

absolutne in delujejo proti vsem. Značilnost stvarnih pravic je tudi pravica prioritete57 in

zasledovalna pravica. Ta daje pravico nosilcu ali imetniku stvarne pravice, da zasleduje

stvar ne glede na to, pri kom se nahaja; uveljavlja svojo stvarno pravico zoper vsakogar.

Lastnik nepremičnine pa se lahko izogne oz prepove lastniku živali dostop na

nepremičnino, če mu žival brez odlašanja (nemudoma, takoj) sam izroči (2. odstavek

84. člena SPZ).

3.8. Prepoved poglabljanja, prepoved spreminjanja vodotoka, odtekanje meteornih padavin

Pri prepovedi poglabljanja gre za posebno obliko negativnih imisij, ki so nedopustne, ne

glede na pogoje iz 75. člena SPZ. Namen ureditve v 85. členu SPZ je preprečitev

ogrozitve nepremičnine, saj lahko ta izgubi svojo trdnost, stabilnost ali oporo in s tem

ni več varna, prvotna ter izgublja na vrednosti. Torej lastnik ne sme poglabljati svoje

nepremičnine ali tako posegati vanjo, da bi zaradi posegov sosednja nepremičnina

izgubila trdnost, stabilnost ali oporo (prvi odstavek 85. člena SPZ).

Latnik nepremičnine, katere trdnost, stabilnost ali opora je zaradi posegov v nevarnosti,

lahko zahteva prepoved nadaljevanja del za čas, dokler se ne zagotovijo in izvedejo

primerni ukrepi, ki preprečujejo izgubo trdnosti, stabilnosti in opore. Se pravi, da lastnik

nepremičnine ne more zahtevati prepovedi posegov, ampak le zagotovitev in izvedbo

primernih ukrepov, da njegova nepremičnina ne bo več ogrožena. Ko pa takšnih

ukrepov ni mogoče zagotoviti, lahko lastnik nepremičnine, ki je ogrožen, zahteva

prepoved posegov.

Da nepremičnina ne bi zgubljala na trdnosti, varnosti ali opori, pa lahko lastnik, ki

ogroža drugo nepremičnino, nudi trdnost, varnost in oporo nepremičnini s postavitvijo

konstrukcij in opor, recimo raznih škarp, opornih zidov. Postavitev teh konstrukcij mora 57 Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami.

33

opraviti tako, da ne ogroža sosednje nepremičnine. Če je lastnik nepremičnine, ki

ogroža sosednjo nepremičnino, postavil kakšno oporo, jo mora po določbi 85. člena tudi

redno vzdrževati. Za škodo, ki nastane zaradi teh opor in konstrukcij, odgovarja lastnik

nepremičnine, ki ogroža drugo. Lastnik nepremičnine odgovarja objektivno, tako da se

ne bo mogel sklicevati na napake izvajalca ali konstruktorja. Prizadeti lastnik

nepremičnine lahko zahteva tudi vzpostavitev v prejšnje stanje in odškodnino za škodo,

prav tako pa se lahko sklicuje na 133. člen OZ58.

Že zakonik XII plošč je uvedel tožbo zaradi odvračanja deževnice (actio aquae pluviae

arcendae)59. Temelji na podlagi dejstva, da so sosedski odnosi med seboj tako povezani,

da noben sosed ne sme samovoljno na škodo drugih sosedov spreminjati obstoječega

odtoka deževnice, ki je določen po naravi ali po pravni ureditvi. Ugotovili so, da lahko

spremembo vodotoka povzroči zgornji sosed, ki bi s kakšno napravo lahko vplival na

odtekanje deževnice, tako da bi na spodnje zemljišče ta pritekla v večji količini ali z

večjo silo. Motnje pa lahko povzroči tudi spodnji sosed, ki bi deževnico zaustavil, tako

da bi voda udarjala nazaj na zgornjo zemljišče. Tožbo je lahko naperil sosed tudi v

primeru, da je škoda zemljišču grozila, ne samo da je že nastala. S tožbo pa je tožnik

zahteval, da toženec vzpostavi prejšnje stanje.

Po 86. členu SPZ lastnik nepremičnine ne sme na svoji nepremičnini na škodo sosednje

spremeniti toka, njegove moči ter količine in kakovosti vode, ki teče čez njegovo

nepremičnino. To pomeni, da je lastnik nepremičnine dolžan trpeti naravni toke vode.

Če ta spremeni tok vode, lahko povzroči s tem škodo sosednji nepremičnini (recimo

voda vdre v stavbo), kot je razbrano iz določbe, pa ta ne vsebuje samo spremembo

vodnega toka, njegove moči in količine, ampak tudi kakovost vode. To zajema

predvsem onesnaženje vode z odpadni snovmi, odpadki, pretiranimi gnojenji,

segrevanjem vode ipd.

Meteorne padavine prestavljajo naslednji poseg v sosednjo nepremičnino, ki je

prepovedan. Lastniku nepremičnine 87. člen SPZ nalaga, da stori vse potrebno, da 58 Prvi odstavek 133. člena OZ-UPB1:« Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.«. 59 Prim. Korošec, Rimsko pravo – 1.del, Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 181.

34

meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oz. ne padajo na tujo nepremičnino.

Sredstvo, s katerim se preprečujejo takšni posegi, predstavljajo žlebovi na strehi.

3.9. Nujna pot

Včasih se zgodi, da nepremičnina nima povezave z javno cesto. Ker pa dostop do

nepremičnine narekuje potrebo po ustanovitvi le-te, se mora dostop do javne ceste na

nek način urediti. Najboljši način je dogovor med lastnikoma. Praksa pa kaže, da

vendarle to ni tako preprosto, zato mora v primeru, ko dogovor ni dosežen, tako pot, ki

jo imenujemo nujna, dovoliti sodišče. V pravni teoriji pa srečamo različno pravno

naravo nujnih poti. Nekateri teoretiki zagovarjajo, da gre pri nujnih poteh za zakonske

služnosti, drugi pa, da gre za zakonsko omejitev lastninske pravice. Splošno stališče je,

da gre pri nujnih poteh za institut sosedskega prava in za omejitev lastninske pravice.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne povezave z

javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (88. člen SPZ).

Pri ustanovitvi nujnih poti govorimo o dveh nepremičninah, in sicer gospodujoči

nepremičnini in služni nepremičnini. Lastniku, ki nima potne zveze z javno cesto,

predstavlja nujna pot redno rabo nepremičnine, medtem ko lastniku, prek katere bi naj

potekala nujna pot, povzroča nujna pot stalne ali pa občasne motnje, omejevanja in

škodo. Po našem pravu se nujna pot ustanovi prisilno s pravnomočno sodno odločbo.

Za razumevanje celotnega instituta je potrebno opredeliti oz. razčleniti njegove dele.

Pojem redne rabe je potrebno presojati glede na okoliščina primera. Oblikovati ga mora

sodna praksa. Primer sodne prakse pri redni rabi:

VS SI, opr. št. Pzz 4/7060

»Zasilna pot61 po tujem zemljišču se more dovoliti za vsako redno uporabo, ki je v

skladu s kulturo prizadetega zemljišča in ki je glede na krajevne razmere in pogoje

najbolj smotrna (izkop peska, žganje apna), tedaj ne samo v korist kmetijske obdelave.«

60 Prim. Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 453. 61 Pojem zasilna pot je uporabljal Zakon o dovoljevanju poti za silo z dne 7.7.1896.

35

Tudi pojem potrebne poti se presoja za vsak posamezen primer posebej in v skladu s

krajevnimi običaji, saj je oblika rabe tista, ki odloča kvaliteto povezave. Ni recimo

enako, če potrebujemo pot po travniku, ki se uporablja za pašo, kot pri travniku, ki se

uporablja za košnjo. Glede nesorazmernih stroškov je potrebno, da najmanj

obremenjujejo lastnika sosednje nepremičnine. Za nepremičnino, preko katere bo

potekala nujna pot, mora biti podana nesorazmernost med višino stroškov in posegom v

lastninsko pravico lastnika nepremičnine.62 V primeru ustanovitve nujne poti ne

poznamo zastaranja. Tako za ustanovitev ali razširitev že obstoječe nujne poti pravica

ne zastara. Zato tudi ugovor nasprotne stranke v postopku ustanovitve nujne poti ne bo

upoštevan. Ustanovitev ali razširitev nujne proti se lahko zahteva, ko se pokaže

gospodarska potreba oz. kadar to zahtevajo potrebe redne rabe nepremičnine.

V vseh primerih ni mogoče ustanoviti nujne poti. To je odvisno od okoliščin primera.

Ne gre za nujno pot, če se ustanavlja v splošnem interesu, torej javnem interesu. Prav

tako ne gre za nujno pot, če se lastnika nepremičnin zanjo dogovorita. Niti ni mogoče

ustanovitev nujne poti, če že obstaja povezava z javno cesto. Glede ustanovitve in

opredelitve pojmov je vsebino prispevala tudi sodna praksa s primeri.

VS SI, opr. št. Pzz 11/6763

»Pri določitvi zasilne poti je treba upoštevati sodobne prometne razmere in način

življenja; ta pravica lahko obsega tudi dopustnost neomejenega števila voženj po zasilni

poti z motornimi vozili s strani uporabnikov hiše in obiskovalcev.«

Okrožno sodišče Celje, opr. št, Gž 211/6564

»Zasilna pot zajema služnostno pravico hoje, živinogoje in vožnje. Za njeno izvrševanje

veljajo načela služnostnega prava in tudi temeljno načelo, da je treba izvrševati

služnostno pravico na tujem zemljišču s čim manjšim obremenjevanjem in

poškodovanjem služečega zemljišča.«

62 Prim: Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 463. 63 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 64 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 455.

36

Pregled VSH, 1971/165

»Ustanovljena zasilna pot se lahko na zahtevo stranke kasneje spremeni in razširi, če so

se okoliščine, zlasti namen, za katerega je bila zasilna pot ustanovljena, v tolikšni meri

spremenile, da se z obstoječo zasilno potjo predvideni namen ne more realizirati.«

Za določitev nujne poti je potrebna izpolnitev pogojev, ki izhajajo iz 88. in 89. člena

SPZ. Prvi pogoj je ekonomski interes upravičenca, to je nezmožnost uporabe

nepremičnine zaradi pomanjkanje potne zveze ali če je uporaba povezana z

nesorazmernimi stroški. Drugi pa je določen v 89. členu in ščiti lastnika nepremičnine,

po kateri naj bi potekla nujna pot. Sodišče dovoli nujno pot le v primeru, če se z njo ne

onemogoča ali znatno ovira uporaba sosednje nepremičnine. Izpolnjeni morata biti tudi

dve predpostavki, da lahko sodišče ustanovi nujno pot in to sta: 1. nepremičnina nima

potne zveze z javno cesto in 2. z ustanovitvijo nujne poti nastane za gospodujočo

nepremičnino večja korist, kot pa znaša škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane

na obremenjeni nepremičnini.66 O tem sodna praksa:

Okrožno sodišče Šibenik, opr. št. Gž 2/7767

»Sodišče dovoli zasilno pot preko tuje nepremičnine pod pogojem, da je nepremičnina

predlagatelja ločena od javne poti tako, da za redno gospodarjenje in uporabo nima

nobene ali pa vsaj ne primerne in zadostne potne zveze, ter pod pogojem, da korist, ki z

dovolitvijo zasilne poti tej nepremičnini nastane, presega škodo, ki nastane na

nepremičnini, preko katere naj bi potekala predlagana zasilna pot.«

Pri ustanovitvi nujne poti je potrebno slediti načelu sorazmernosti, kjer mora biti podana

sorazmernost med stroški izgradnje poti in posegom v tujo lastninsko pravico.

Sorazmernost pa ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali znatno ovira uporaba

nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Tudi glede dvorišč, vinogradov itd. je

potrebno tehtati sorazmernost ustanovitve nujne poti. Svoje stališče zavzema tudi

pravna praksa:

65 Objavljeno v Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 66 Prim. Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 444. 67 Objavljeno v :Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 464, 465.

37

Pravna praksa Ljubljana, št. 13/83, z dne 30.6.1983, str. 1268

»Zasilna pot se praviloma ne more ustanoviti preko zagrajenih hišnih dvorišč, le

izjemoma pa je dopustna v primerih, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih

stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča.«

Po 2 odstavku 89. člena SPZ dovoli sodišče nujno pot tako, da se čim manj obremeni

tuja nepremičnina. To je odraz splošnega načela, po katerem je treba druge najmanj

obremenjevati v svoji lastninski pravici. Postopek za dovolitev nujne poti ureja Zakon

o nepravdnem postopku (ZNP). Ta v 141. členu določa, kdo je aktivno in pasivno

legitimiran za uvedbo postopka. Aktivno je legitimiran lastnik nepremičnine, ki pot

potrebuje, poleg njega pa tudi imetnik stavbne pravice. Enako je tudi pri pasivnem

legitimiranem. Nista pa legitimirana imetnika obligacijskih pravic in imetnika ostalih

omejenih pravic. Vsebino predloga določa 2. odstavek 141. člena ZNP in mora

vsebovati: zemljiškoknjižne podatke o zemljišču, ki pot potrebuje, in o zemljišču

oziroma zemljiščih, po katerih poteka oziroma bi lahko potekala pot, vrsto dejanske

rabe zemljišč, priimek in ime ter prebivališče lastnikov, imetnikov pravice uporabe ali

pravice razpolaganja oziroma upravljanja teh zemljišč in predlog načina uporabe nujne

poti.

Po 3. odstavku 89. člena SPZ je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno

nadomestilo za dovoljeno pot. Pri primernem nadomestilu je potrebno upoštevati

vrednost zemljišča, ki se bo uporabilo za nujno pot, ter škodo, ki nastane na

nepremičnini zaradi ustanovitve ali razširitve nujne poti (koliko se vrednost

nepremičnine zmanjša).

Bilten VS BiH, št. 2/90, str. 269

»Zasilna pot se lahko ustanovi proti plačilu ustreznega nadomestila lastniku služeče

stvari, če ni potrebne potne povezave z javno cesto, korist, ki jo s tem pridobi lastnik

gospodujoče stvari pa presega škodo, ki jo zaradi te omejitve trpi lastnik služeče

stvari.«

68 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 454. 69 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 456.

38

VSC sklep Cp 1884/2003, z dne 7.1.2004

»Denarno nadomestilo je pravni standard, katerega vsebino ugotavlja sodišče

primeroma in ob upoštevanju sodne prakse vrednosti nepremičnine, način in obseg poti

...). Pravnorelevantna merila za določanje denarnega nadomestila so škoda, ki nastaja

za odmerjeno nepremičnino, in zmanjšanje vrednosti obremenjene nepremičnine…«

VSL sklep I Cp 6375/2005, z dne22.3.2006

»Če se nujna pot določi po že obstoječi poti se pri izračunu nadomestila upošteva

vrednost zgrajene poti ter število subjektov, ki imajo pravico pot uporabljati…«

Možen je ponoven predlog za določitev nujne poti v primeru, ko sodišče zavrne

predlagateljev predlog za ustanovitev nujne poti. Če predlagatelj ponovno vloži

zahtevek za dovolitev nujne poti preko iste nepremičnine, se takšen zahtevek ne sme

zavreči iz razloga že pravnomočno odločenega zahtevka. Torej pravilo ne bis in idem70

ne pride v poštev, le izjemoma, če je zahtevek za vzpostavitev nujne poti identičen

prvemu in ima enako pravno in dejansko podlago.

Clasula rebus sic stantibus71 se odraža v 90. členu SPZ, ki pravi, da je nujno pot

mogoče spremeniti ali odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna.

Spremeniti ali odpraviti jo je mogoče zato, ker ne predstavlja trajen poseg v

nepremičnino, se pravi, da obstaja toliko časa, dokler obstajajo veljavni pogoji zanjo.

Pogoja za odpravo ali spremembo nujne poti pa sta dva: 1. povezava z javno cesto za

redno rabo nepremičnine ni več potrebna ali 2. nepremičnina je na drug način pridobila

povezavo z javno cesto. V tem drugem pogoju se lahko zgodi, da ima nepremičnina dve

povezavi z javno cesto. Če nova povezava poteka preko druge nepremičnine, bo moral

upravičenec za spremembo nujne poti dokazati, da nova pot bolj ustreza kriterijem za

ustanovitev nujne poti. Sodišče bo presojalo, katera nepremičnina je z nujno potjo manj

obremenjena.

70 Pomeni, da se v isti stvari ne sme začeti nova pravda. Na to procesno predpostavko mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti; prim. Ude, Civilni pravdni postopek, UL RS, Ljubljana, 1998, str. 172. 71 Lat. Nepričakovane, neodvrnljive okoliščine, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe in bodisi otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali zaradi njih ni mogoče doseči namena pogodbe; Leksikon, Pravo, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003.

39

Pregled VSH, 1971/1, str. 772

»Ustanovljena zasilna pot se lahko na zahtevo strank kasneje spremeni in razširi, če so

se okoliščine, zlasti namen, za katerega je bila zasilna pot ustanovljena, v tolikšni meri

spremenile, da se z obstoječo zasilno potjo predvideni namen ne more realizirati.«

Skladno s spremembo nujne poti lastniku nepremičnine, preko katere poteka nujna pot,

ni mogoče odreči, da zahteva prestavitev nujne poti. To se lahko zgodi zaradi nove

gradnje ali postane obstoječa nujna pot zanj kako drugače neprimerna. V tem primeru

veljajo za prestavitev nujne poti pravila za prestavitev služnosti. Razširitev nujne poti

je tudi odraz spremembe nujne poti. V njo mora privoliti lastnik nepremičnine, preko

katere teče nujna pot. Če pa ta privolitve ne da, sme lastnik predlagati pri sodišču nujno

razširitev obstoječe služnosti. Mnenje sodne prakse:

Pregled VSH, 1972/11, str. 1173

»Ni utemeljen predlagateljev zahtevek za razširitev zasilne poti, če se okoliščine niso

niti malo spremenile, prav tako pa je ostal nespremenjen tudi namen, zaradi katerega je

bila zasilna pot določena. Samo dejstvo, da predlagatelj po tej poti ne more dostavljati

na dvorišče kurjave, ni utemeljen razlog za razširitev zasilne poti.«

4. Imisije in pravno varstvo Sosedsko pravo se v današnjem modernem času več ne omejuje samo na neposredno

povezane nepremičnine, ampak se njegovi učinki raztezajo tudi na oddaljene

nepremičnine. Kot pri večini razmerij, kjer morajo stranke nekaj trpeti, opustiti ali

dopustiti v svoji neomejeni pravici, se tudi v tem pogledu pokaže značaj imisij. Z njimi

so začrtane meje dopustne uporabe nepremičnin. Imisije spadajo med najbolj tipične

sosedskopravne institute. V prid temu govori tudi naša sodna praksa, ki je zelo bogata.

Stvarnopravno varstvo iz 75. člena je zastavljeno ožje kot pa obligacijskopravno varstvo

iz 133. člena OZ. Slednji podeljuje aktivno legitimacijo vsakemu, kateremu grozi

škodna nevarnost. Zaradi konkurence obeh je naša sodna praksa zavzela stališče, da

72 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 1993, str. 454. 73 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 1993, str. 455.

40

lahko tudi lastnik sosednje nepremičnine uporabi obligacijskopravno varstvo.74 V

okviru stavrnopravnega varstva je za varstvo pred imisijami rezervirana negatorna

tožba, ki je še v času ZTLR dobila razširjeno formulacijo tožbenega zahtevka, s katerim

je mogoče zahtevati aktivno ravnanje. S tem so se oblikovala stališča, da gre pri tej

tožbi za tožbo sui generis. Na področju obligacijskopravnega varstva pa se tožba

imenuje actio popularis, saj lahko z njo zahteva pravno varstvo vsakdo. V okviru

Zakona o varstvu okolja se presoja varstvo širšega dometa, to je zdravega življenjskega

okolja, ki ga narekuje tudi Ustava RS. V nadaljevanju bom predstavila ureditev imisij

na treh področjih, to je stvarnopravnem, obligacijskopravnem in

okoljevarstvenopravnem.

4.1. Splošno o imisijah

V 12. členu SPZ je določeno splošno načelo prepovedi zlorabe, ki konkretizira sosedske

odnose. Lastniki sosednjih nepremičnin morajo svoje pravice izvrševati civiliter, to

pomeni, da jih morajo izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, da

se najmanj obremenjujejo.

Podlaga imisijam je generalna klavzula o prepovedi medsebojnega vznemirjanja iz 73.

člena SPZ. Pravice, ki omejujejo lastnike sosednjih nepremičnin, se morajo izvrševati

pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnike

nepremičnin. Na krajevno običajen način se nepremičnina uporablja, tako kot jo

uporablja večina lastnikov v tem kraju. »Prepoved medsebojnega vznemirjanja« lahko

ima številne oblike, od katerih je ena izmed njih pojem imisij. V 75. členu SPZ so

urejene prepovedane imisije: »Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine

opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo

uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter

glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Brez posebnega

pravnega naslova je prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi predpisi.« SPZ ne

vsebuje izrecne opredelitve pojma imisij, vendar lahko iz njega posredno razberemo, da

so s prepovedanimi imisijami mišljeni tisti vplivi na tujo nepremičnino, ki čezmerno

74 Prim. Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 59.

41

otežujejo njeno uporabo ali povzročajo znatnejšo škodo.75 Po mnenju Sajovica pa

razumemo pod pojmom imisij delovanje, vplivanje, učinkovanje na tuje nepremičnine,

premičnine in tudi osebne vrednote.76 Ravnanja, ki pomenijo vznemirjanje ali motenje,

ne moremo dobesedno našteti. Prav tako ne moremo točno opredeliti, katera pozitivna

dejanja so motilna ali katere opustitve so zanemarjene. Motenje ali vznemirjanje lahko

povzroči človek, lahko pa tudi razne naprave ali stvari. Zato nam sodna praksa

podrobneje razlaga pojme in dejanja, ki so potrebna za celovito razumevanje

prepovedanih imisij v skladu s 75. členom SPZ. V naslednjem podpoglavju bom

razvrstila imisije, saj je njihova podrobna opredelitev potrebna za razumevanje sodne

prakse.

4.2. Razvrstitev imisij

Imisije delimo na bistvene in nebistvene, od katerih je le bistvenim imisijam dano

pravno varstvo, nebistvene imisije pa se ne upoštevajo. Kdaj lahko štejemo imisijo za

bistveno, je zajeto v prvem odstavku 75. člena SPZ, ki postavlja kriterij krajevnih

razmer in škode, ki ja nastala na prizadeti nepremičnini. Seveda je od same narave in

lege nepremičnine odvisno, kdaj bomo šteli neko imisijo za bistveno. Recimo hrup kot

imisija se bo v okviru stanovanja drugače vrednotil kot v okviru gostinskega lokala, ki

je po naravi bolj podvrženo hrupu.77

Dalje delimo imisije na neposredne (direktne) in posredne (indirektne), pri čemer ni

nihče dolžan trpeti neposrednih imisij, če za to ne obstaja poseben pravni naslov (drugi

odst. 75. člena SPZ). Se pravi, da so direktne imisije78 vedno prepovedane, v kolikor

zanje ne obstaja poseben pravni naslov. O njih tudi sodna praksa:

75 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 365. 76 B. Sajovic: Osnove civilnega prava, Stvarno pravo I, , ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1992, str. 38. 77 Prim. Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 366. 78 VSL sodba I Cp 1545/98: Direktne imisije so tiste, ki so na sosednje nepremičnine usmerjene z umetnimi napravami. Taka naprava je tudi drenažna cev, ki zbira vodo in jo koncentrirano odvaja v določeno smer. Taka imisija je prepovedana brez pravnega naslova, to je priposestvovanja ali pogodbeno pridobljene stvarne služnosti. Lastniku gre pravno varstvo.«

42

VSH, opr. št. 149/66, z dne 22.12.196679

»Lastnik ni upravičen, razen če ima služnostno pravico, usmerjati odtekanja vode s

svojega zemljišča tako, da se izliva na sosedovo zemljišče in mu povzroča škodo.«

VSL sodba I Cp 15/2002, z dne 23.4.2003

»…Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi

takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere. Odvodnjavanje meteornih voda

neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje

nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi

na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori,

in sicer da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več…«

Posredne imisije so tiste, ki pridejo na sosednjo nepremičnino brez neposrednega

vplivanja tistega, s čigar nepremičnine prihajajo (z naravnimi silami, po naključju).80

Kriterija za opredelitev prepovedanih posrednih imisij sta tako dva, in sicer so

prepovedane tiste imisije, ki glede na naravo in namen nepremičnine presegajo krajevno

običajno mero, ali tiste, ki povzročajo znatnejšo škodo. Nekoliko težje pa je določiti

vsebino pravnega standarda »krajevno običajne mere«. Lahko rečemo, da gre za način

vedenja v določenem kraju, ki se spreminja s spremembami v kraju samem. O običaju

govorimo, kadar je neko ravnanje dalj časa prisotno, presojati pa ga moramo za vsak

kraj posebej. O krajevno običajnem načinu uporabe nepremičnine govorimo, kadar jo na

isti način uporablja večina lastnikov v tem kraju. O krajevno običajni meri sodna praksa

v eni izmed sodb:

VSK sodba I Cp, z dne 26.9.2000

»…zakonski termin "krajevno običajna (mera)" kaže na to, da je potrebno presojati

krajevno običajno mero glede na določeno ožje krajevno povezano območje in ugotoviti

način izkoriščanja večjega dela nepremičnin na tem območju, ne pa le nepremičnin

pravdnih strank, med katerima poteka spor, pri čemer se krajevno običajna mera

prilagaja novemu razvoju naselij, ne pa stanju pred tem.«

79 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 128. 80 Prim. Igor Gliha, Stvarno pravo, Informator, Zagreb, 1998, str. 480.

43

Ker pa je sosedsko razmerje osnovano na podlagi prepovedi medsebojnega

vznemirjanja, je v sodobnem času predmet novih ureditev in s tem povezanih različnih

oblik poseganja v lastninsko pravico. Primerjava med direktnimi in posrednimi

imisijami je izredno lepo vidna v avstrijski sodni praksi, ki ne šteje za direktne imisije,

če veter nanese na sosednje nepremičnine rdeči pesek z igrišča za tenis, ampak za

posredne imisije. Posredne imisije so sicer dopustne ob predpostavki, da ne presegajo

krajevno običajno mero. V kolikor pa je potrebno vrtno pohištvo ob vsaki uporabi

očistiti zaradi nanesenega rdečega peska, pa več ne moremo govoriti o krajevno običajni

meri.81 Zanimivo je tudi primerjati avstrijsko sodno prakso glede negativnih vplivov na

nepremičnino z našo sodno prakso. Medtem ko avstrijska sodna praksa ne priznava

negativnim vplivom značaj prepovedanih imisij, pa naša sodna praksa zastopa stališče,

da gre za imisijo, ki presega krajevno običajno mero v primeru odvzema svetlobe, sonca

in zračnosti. Podlaga temu je tudi 72. člen Ustave RS, ki določa, da ima vsak pravico

do zdravega življenjskega okolja. Odtegnitev svetlobe, sonca ali zračnosti lahko

predstavlja ogrožanje osnovnih življenjskih dobrin, ki imajo za posledico škodo. Pri

vsakem odvzemu svetlobe pa še ne moremo govoriti o imisijah. Glede tega je stališče

zavzela tudi sodna praksa:

Sodba II Ips 444/94, z dne 21.3.1996

»Vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi

protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko

preseže določen tolerančni prag. Kriteriji za njegovo določitev so predpisani v 5. členu

ZTLR. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko

je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in

namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna.«

VSH, opr. št. Gzz 70/60, z dne 12.10.197682

»Pravica lastnika, da v zidu zgradbe odpre okno, izhaja iz njegove lastninske pravice,

zato ni potrebno, da ima za odprtje okna služnostno pravico. Sosed lahko lastniku

zgradbe odprtje okna prepreči, vendar le v primeru, če je sam pridobil pravico

81 Prim: Juahrt, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 637. 82 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 1993, str. 127.

44

negativne služnosti, katere vsebina bi bila v tem, da se lastniku zgradbe odprtje oken v

njegovi zgradbi prepoveduje.«

Lastnik nepremičnine lahko sicer naredi okno v zidu, vendar lahko s tem posega v

lastninsko pravico soseda. Kljub temu je po vzoru naše sodne prakse odprtje okna

prepovedano le, če iz okoliščin primera izhaja, da lastnik nepremičnine lastninsko

pravico zlorablja.

4.3 Pravno varstvo po Stvarnopravnem zakoniku

Prejšnja ureditev v 5. členom ZTRL je postajala s modernizacijo zastarela in dejansko

neuporabna, prav tako je zaprta opredelitev imisij omogočala vedno več posegov v

posameznikovo lastninsko sfero. Danes je domet imisij mnogo širši, kot pa ga je

zajemal 5. člen ZTRL, zato je temu tudi sledila nova ureditev v 75. členu SPZ, ki

izrecnega naštevanja več ne vsebuje. V prvem odstavku 5. člena ZTRL je bilo določeno,

da mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati

vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin

(dim, neprijetni vonj, toplota, saje, tresljaji, ropot, odplake in podobno) čez mero, ki je

glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali

povzročajo znatnejšo škodo. Direktne imisije iz drugega odstavka 5. člena ZTRL so bile

dopustne ob predpostavki, da je zanje obstajal poseben pravni naslov. 75. člen SPZ

vsebinsko ne spreminja 5. člena ZTRL. Razlika je le v tem, da 75. člen več ne našteva

motilnih dejanj, tako da govorimo le o nomotehnični spremembi.

V okviru pravnega varstva po SPZ se bomo soočili z dve tožbama, in sicer z negatorno

in izključitveno tožbo. Obe imata svoj temelj v sosedskem razmerju. Negatorna tožba se

lahko vloži proti lastniku ali domnevnemu lastniku sosednje nepremičnine, medtem ko

izključitvena proti etažnemu lastniku, ki grobo krši pravila sosedskega sožitja, ampak

šele po opominu.

45

4.3.1 Negatorna tožba

Negatorna tožba (actio negatoria) predstavlja pravno varstvo po SPZ, ki ima svojo

podlago v 99. členu83 SPZ. Negatorna tožba sega že v obdobje rimskega prava. Že

takrat so se Rimljani zavedali, da lahko izvrševanje lastninske pravice vpliva na

sosednjo nepremičnino. Negatorno tožbo je lahko naperil lastnik nepremičnine, ki mu je

sosed povzročal izredne, prekomerne imisije, in z njo zahteval, da se naj ta ravnanja

prepovejo. Tožba je morala ugotoviti, da je tožnikova stvar prosta omejitev, ki si jih je

prisvajal toženec, ter vzpostaviti ustrezno stanje.84 Današnja vsebina tožbe je širša kot

pa v rimskih časih, saj zajema varstvo pred vsakršnim vznemirjanjem. Izpostaviti je

potrebno tudi naravo negatorne tožbe, ki je sui generis.85 Podlaga temu stališču je 75.

člen SPZ, ki nalaga lastniku nepremičnine, da »opušča dejanja in odpravlja vzroke«, ki

izvirajo iz njegove nepremičnine. S terminom »odpravlja vzroke« je dana negatorni

tožbi možnost, da se z njo zahtevajo aktivna ravnanja.

Nobenega dvoma ni, da je aktivna legitimacija dana v prvi vrsti lastniku nepremičnine,

kar izhaja iz 75. člena SPZ (lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine …).

Pravno varstvo pa je dano tudi domnevnemu lastniku nepremičnine po določbi 99.

člena.86 Posebnost negatorne tožbe je v njeni razširitvi aktivne legitimacije, saj bi bilo

sicer varstvo pred prepovedanimi imisijami v mnogih primerih onemogočeno.87 Takšno

razširitev narekuje tudi 74. člen SPZ, ki pravi, da določila poglavja, ki se nanašajo na

lastnika, se smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika. Iz tega je smiselno

izpeljati tudi dejstvo, da mora tudi neposredni posestnik opuščati dejanja in odpravljati

vzroke, ki izvirajo iz nepremičnine. Po avstrijski sodni praksi uživajo pravno varstvo

pred imisijami tudi imetniki omejenih stvarnih pravic (npr. užitkar) in imetniki

obligacijskih pravic (npr. najemnik, zakupnik). Naša sodna praksa pa tako široke

83 Prvi odstavek 99. člena SPZ: »Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.«. 84 Glej v Korošec, Rimsko pravo, I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1991, str.177. 85 Prim: Petar Klarić, Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference z dne 10. in 11. november 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor 1996, str. 77. 78. 86 Tudi sodba II Ips 140/98: »…Prepovedno (negatorno) tožbo, ima na razpolago poleg lastnika stvari tudi domnevni lastnik (42. člen ZTLR) ...«. 87 Prim. Vrenčur, Sosedsko pravo, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str. IV-VI.

46

formulacije negatorne tožbe ne priznava, saj se v prvi vrsti nanaša na lastnika

nepremičnine iz 75. člena SPZ. Pasivno legitimiran je tisti, ki vznemirja lastnika v

izvrševanju njegove lastninske pravice. Pasivna legitimacija je po našem pravu

usmerjena na lastnika nepremičnine, kot tudi na imetnika omejene stvarne pravice in

imetnika omejene obligacijske pravice. Po avstrijski sodni praksi je možno vložiti

negatorno tožbo zoper vsakogar, ki nepremičnino uporablja za svoj namen.88 Po naši

sodni praksi je lahko pasivno legitimirana vsaka oseba, ki vznemirja lastnika (ali

domnevnega lastnika), poleg neposrednega motilca pa tudi tisti, ki je nekomu drugemu

naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki

ima od takšnega vznemirjanja korist in je podana njegova odobritev oz. soglasje.89

Z negatorno tožbo je mogoče zahtevati prenehanje protipravnega vznemirjanja in

prepoved nadaljnjega vznemirjanja, torej opustitveni zahtevek, in zahtevek, da se nekaj

stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij.90 O opustitvenem zahtevku tudi sodna

praksa:

Sodba II Ips 320/96, z dne 11.2.1998

»Tožba po 1. odst. 42. člena ZTLR je praviloma opustitvena tožba. Zato se tožencema,

ki jima je naloženo, naj ne opravljata kovaških del na dvorišču pred delavnico, ne

nalaga sprememba ali opustitev njunega dela.«

Za uspešnost opustitvenega zahtevka in s tem negatorne tožbe je predpostavka, da

imisije trajajo določen čas ali da se redno ponavljajo in da obstoji nevarnost nadaljnjega

ponavljanja nedopustnih dejanj. Imisije predstavljajo nedopustne vplive na sosedovo

nepremičnino, ki morajo trajati določen čas in presegati krajevno običajno mero.

Zahtevek iz opustitvene tožbe je dajatveni. Z njim pa se zahteva prenehanje določenega

ravnanja, iz katerega je nastalo (ali ki predstavlja) neutemeljeno vznemirjanje in

88 Rimsko pravo je podeljevalo aktivno legitimacijo za negatorno tožbo lastniku stvari, ki je moral najprej dokazati, da je lastnik in da toženec posega v njegovo pravico. Pasivno legitimiran pa je bil tisti, ki si je na tožnikovi stvari lastil neko zemljiško služnost ali užitek. Glej Korošec, Rimsko pravo I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 177. 89 VSK sklep in sodba I Cp 502/2005 90 Prim. Vrenčur, Sosedsko pravo, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str. V.

47

vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred neutemeljenim vznemirjanjem. S tem

zahtevkom pa se lahko združi tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih (bodočih) posegov.

Sodba II Ips 472/97, z dne 28.10.1998

Tožeča stranka je zahtevala varstvo svoje lastninske pravice s prepovedno (opustitveno)

ali negatorno tožbo (42. člen ZTLR). Povod za to tožbo je vznemirjanje lastnika (ali

domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ne obstaja v odvzemu

stvari. Za to, da lastnik s prepovedno tožbo uspe, pa ne zadošča, če dokaže le obstoj

posega v njegovo lastninsko pravico, ki ga zakon označuje z izrazom "vznemirjanje",

ampak mora dokazati tudi, da je bilo vznemirjanje njegove lastninske pravice

neutemeljeno.

V tožbenem zahtevku ne more tožnik zahtevati, da toženec stori ali opusti točno

določeno dejanje. V kolikor je iz samega primera razvidno, da je mogoče v tožbenem

zahtevku zahtevati samo točno določeno stvar, se pravi, kadar je mogoče imisije

preprečiti na točno določen način, je mogoče zahtevati to opustitev. Takšno stališče je

zajela tudi sodna praksa.


»Ni izključeno, da lahko lastnik nepremičnine s tožbo po 42. čl. ZTLR zahteva od

soseda, da odstrani veje svojega drevesa, ki ga je zasadil sam ali po svojih pravnih

prednikih, kljub temu da ob zasaditvi še niso veje segale v tuj zračni prostor, če je glede

na splošno znana dejstva bilo z gotovostjo pričakovati, da bo zaradi rasti (orehovo

drevo) prišlo do seganja vej v tuj zračni prostor, pod pogojem, da je uporaba tožnikove

nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na

krajevne razmere običajna, ali če nastane znatnejša škoda.«

Vendar je splošno mnenje, da je grob poseg v lastninsko pravico nedopusten, zato v

primeru opustitvenega zahtevka ni možno zahtevati točno določenega zahtevka. Tožnik

mora v tožbenem zahtevku obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost

izbire ustreznih ukrepov, seveda kadar narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za

njihovo preprečitev. Opustitveni zahtevek mora biti oblikovan jasno in natančno. Na

48

strani tožnika91 pa je dokazno breme lastninske ali druge pravice, ki mu omogoča

aktivno legitimacijo za spor, ter seveda dokaz trditev, da prihajajo vplivi iz toženčeve

nepremičnine92. Temu sledi tudi sodna praksa:

VSL sodba II Cp 1407/93, z dne 26.1.1994

»Tisti, ki uveljavljajo odškodnino in prepoved bodočih posegov v nepremičnino, mora

dokazati lastninsko pravico na nepremičnini, kjer naj bi bilo storjeno škodno dejanje in

kjer zahteva prepoved bodočih posegov.«


»Tožnik, ki trdi, da ga toženec s posegi v lastninsko pravico vznemirja, mora dokazati,

da je lastnik oziroma domnevni lastnik nepremičnine.«

Vsako poseganje v lastninsko pravico s sosednje nepremičnine še ne pomeni

protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko

preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred

vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere, ki

je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali če

poseg povzroča znatnejšo škodo. Povrnitev škode pa je mogoče zahtevati na podlagi

drugega odstavka 99. člena SPZ po splošnih merilih o povrnitvi škode. O znatnejši

škodi tudi novejša sodna praksa:

Sodba II Ips 617/2005

»Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da smreke tožencev ne otežujejo uporabe

zemljišča tožnikov čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremične ter glede na

krajevne razmere običajna in ne povzročajo znatnejše škode. Bistveno je, da sta se

tožnika odločila za sadjarstvo in vinogradništvo v neustreznem okolju, ki spada v

travniško-gozdno krajino, izpad prihodka v letnem znesku 13.320 SIT (55,58 EUR) pa v

nobenem primeru ne predstavlja znatnejše škode…«

91 VSL sklep II Cp 2117/99: »Za presojo legitimacije strank v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pred neutemeljenimi posegi vanjo (torej v pravdi, sproženi na podlagi t.i. negatorne tožbe), je vprašanje izkazanega lastništva pomembno le na aktivni strani, medtem ko je pasivno legitimiran "tretji", ki "neutemeljeno vznemirja lastnika" (42. člen ZTLR).«. 92 VSK sodba I Cp 1013/2006: »V tem sporu je pomembno le to, ali je tožena stranka s svojim dejanjem posegla v lastnino tožnice. Dokazno breme je na strani tožeče stranke ...«

49

Negatorna tožba ne zastara, saj je lastninska tožba (petitorna tožba) in te ne zastarajo.

4.3.2. Negatorna tožba in varstvo posesti

Preden se spustim v obravnavo varstva posesti v zvezi s negatorno tožbo, je potrebno

opredeliti osnovne pojme na tem področju. Pojem posesti definira 24. člen SPZ kot

neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko

oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli

pravnega naslova (posredna posest). V SPZ je nova ureditev oblika posesti, ki v 27.

členu opredeljujejo lastniškega posestnika tistega, ki ima stvar v posesti, kot da je

njegova. Nelastniški posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti brez volje imeti jo za

svojo in priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika. Odločilna je torej volja

posestnika.

Na drugi strani imamo lastninsko pravico, katere svoboda predstavlja izhodišče

sosedskemu pravu. Lastninska pravica je bila v rimskih časih neomejena. Lastnik je

lahko s svojo stvarjo ravnal, kakor je hotel, ne da bi se pri tem moral ozirati na interese

skupnosti. Omejitve lastninske pravice so bile pri zemljiški lastnini v korist sosedov ali

omejitve s stvarnimi pravicami (npr. z zastavno pravico ali služnostjo).93 Tudi v

današnjem svetu je temeljna posledica lastninske pravice, da lahko lastnik stvari tretjim

prepoved vsak poseg na zemljišče. Civilnopravna ureditev narekuje medsebojno,

vzajemno spoštovanje pravic in dolžnosti, da se ne posega v pravni krog posameznika

in njegove lastnine. Z negatorno tožbo lastnik ali domnevni lastnik negira obstoj

kakršnihkoli upravičenj na njegovi stvari. Ni pa mogoče zahtevati prepoved

vznemirjanja, če to temelji na kakšni pravni podlagi in je s tem dopustno. V takih

primerih je lastnik dolžan trpeti vplive na svojo stvar.

Varstvo pred vznemirjanjem pa je mogoče doseči tudi preko posestnega varstva, ki

temelji na posesti in ne na pravici. Trajanje posesti ni pomembno, zadostuje golo

dejstvo, da posest obstaja. Posestno varstvo loči dve obliki, pri čemer naj izjemoma

pride v poštev samopomoč kot subsidiarna oblika posestnega varstva, praviloma pa naj

93 Glej v Korošec, Rimsko pravo I. del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1991, str. 127.

50

ostaja temeljna oblika sodno varstvo posesti. Pod pojmom »motenje posesti«94 je na

podlagi 32. člena SPZ potrebno razumeti tako motenje kot odvzem posesti. Iz sodne

prakse izhaja, da je mogoče govoriti o motenju posesti le, če zaradi motitvenega dejanja

dejanska oblast dotedanjega posestnika na stvari popolnoma preneha (odvzem posesti)

ali če je njegova dejanska oblast v kakšnem pogledu ali delu omejena, a ne povsem

izključena, z dejansko oblastjo nekoga drugega (motenje posesti v ožjem smislu).95 Za

sodno varstvo posesti je pomembno, da je hitro, zato so tudi roki kratki. V 32. členu

SPZ je določen rok za zahtevo po sodnem varstvu 30 dni (subjektivni rok) od dneva, ko

je posestnik zvedel za motenje posesti in storilca, najpozneje pa v enem letu (objektivni

rok) od dneva, ko je motenje nastalo. Če se motenje ponavlja, tečeta roka od zadnjega

motilnega dejanja. Gre za materialne prekluzivne roke, ki niso podaljšljivi in ne

dopuščajo vrnitve v prejšnje stanje. Kot motenje posesti se šteje v naši teoriji in praksi

tudi verbalno motenje, pod pogojem, da pomeni resno grožnjo, zaradi katere moteni

opusti izvrševanje posesti.96 Tako tudi novejša sodna praksa:


»V primeru, ko je izrečena grožnja (verbalno motenje posesti), ni dopustno sodno

varstvo posesti, če grožnja ni povzročila izgube oziroma opustitve posesti in tudi ni

povzročila nobenih objektivnih sprememb na sami stvari ali prostorskem odnosu

posestnika do stvari, ki je predmet posestnega varstva.«

Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Sodišče mora

zato ugotoviti, kdo je bil zadnji posestnik stvari in ali je bila posest sploh motena ali

odvzeta. Ne sme pa upoštevati pravice do posesti in dobrovernost posestnika. Že na tej

podlagi pa vidimo temeljno razliko od negatorne tožbe, ki nalaga tožniku dokazno

breme lastninske pravice, medtem ko se pri sodnem posestnem varstvu dokazovanje

posesti ne zahteva. Drugi odstavek 33. člena rešuje primer, ko se pride do posesti s silo,

skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Takšen viciozni posestnik sicer uživa posestno varstvo,

94 »Motenje posesti je samo takšno dejanje, ki ogroža razmerje določene osebe do stvari ali pravice, ali teži k spremembi tega razmerja, oziroma dejanje, s katerim se nekomu preprečuje ali omejuje posest stvari ali pravic.« Glej VSH Gzz 64/67 objavljeno v Polajnar-Pavčnik, Pregled sodne prakse in literature, Univerza v Ljubljani, 1982, str. 74. 95 VSC sklep Cp 839/98. 96 Objavljeno v Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004. str. 194.

51

vendar ne nasproti tistemu, od katerega je pridobil stvar na viciozen način.97 Posestnik

nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek

33. člena SPZ). To pomeni, da mora biti motenje protipravno in da ga določi

zakonodajalec, ne pa pravni posel.

Naše pravo ne pozna razlike med varstvom posrednega in neposrednega posestnika,

kadar nekdo tretji moti ali odvzame posest neposrednemu posestniku proti njegovi volji.

Drugače pa je v primeru, ko pride do motenja ali odvzema posesti po volji

neposrednega posestnika, saj tretji ne poseže protipravno v posredno posest, zato tudi

posredni posestnik ne uživa posestnega varstva. Posrednemu posestniku ostane le

petitorni zahtevek, ki bo temeljil na pravici. Zato posredni posestnik ne more usmeriti

posestnega varstva nasproti tretjemu, ker ta ni prišel do posesti stvari na protipraven

način. Lahko pa neposredni posestnik uživa sodno varstvo posesti proti tretjemu kot tudi

proti posrednemu posestniku. Sodna praksa mu priznava tudi pravico do samopomoči

proti posrednemu posredniku in proti tretjemu.

Procesnopravno ureja postopek zaradi motenja posesti Zakon o pravdnem postopku

(ZPP-UPB398) v členih 424-430. Sodišče mora po določbi 425. člena ZPP ves čas

postopka pri določanju rokov in narokov paziti, da se postopek hitro reši. To izhaja iz

splošnega načela po hitrosti postopkov zaradi motenja posesti. Sodišče se pri

obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti omeji zgolj na ugotavljanje in dokazovanje

dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Tako je izključeno odločanje o

pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali

odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Ta določba je vsebinsko podobna določbi

prvega odstavka 33. člena SPZ, s tem da je v pravdah zaradi motenja posesti izključeno

odločanje o odškodninskih zahtevkih. Razlika med obema je tudi v stvarni pristojnosti,

ki se pri posestnem varstvu en izvaja iz pravice do posesti, ampak iz gole posesti kot

dejanske oblasti nad stvarjo.99

97 »Le v primeru dovoljene samopomoči bo lahko v posestni pravdi, ki jo je sprožil viziozni posestnik (tat), okradeni uveljavljal ugovor viciozne posesti.« Glej. Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 125. 98 Uradni list RS, 73/07. 99 Glej v Juhart, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana, 2007, str. 126.

52

Bilten VS APV, 1/77-35100

»Če sta v teku med istima pravdnima strankama istočasno spor zaradi motenja posesti

in spor zaradi pravice do posesti, se spor zaradi motenja posesti ne prekine.«

Iz tega torej sledi, da je možen sočasni tek posesornega in petitornega postopka. Tako je

po 36. členu SPZ mogoče zahtevati sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti,

ne glede na spor zaradi motenja posesti. Po pravni naravi pa se postopka razlikujeta. V

posesornem postopku se daje sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo

motenje, medtem ko se pri petitornem postopku razpravlja o pravici do posesti. Sodišče

pa mora tožbeni zahtevek zaradi motenja posest zavrniti, če bi ob vzporednem teku

obeh postopkov bil nepravdni postopek pravnomočno končan in bi bila meja določena v

škodo tožniku iz posestne pravde.

Kot je zgoraj navedeno, je samopomoč subsidiarna oblika posestnega varstva. Posestnik

ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu

jo odvzame. V pravni teoriji sta dve obliki samopomoči, in sicer gre za defenzivno

samopomoč,e ko posestni vrši samoobrambo svoje posesti, za ofenzivno pa gre takrat,

ko posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. Sodna praksa

VSH, Gzz 118/75101

»Zakonec, ki se je poslužil samopomoči, da je ponovno prišel v stanovanje, iz katerega

ga je s svojim ravnanjem izrinil drugi zakonec, ni storil motenja posesti. Z drugim

zakoncem je soposestnik stanovanja in ker mu je drugo zakonec onemogočil vstop v

stanovanje, je na ta način lahko ponovno pridobil soposest stanovanja.«

Samopomoč je načeloma prepovedano sredstvo posestnega varstva, saj je v pravno

urejeni državi fizična samopomoč kot oblika reševanja sporov izključena. Le izjemoma

je dovoljena kot sredstvo varstva posesti, če so za njo izpolnjeni kumulativno določeni

pogoji. Vsi izhajajo iz 31. člena SPZ in so naslednji: v prvi vrsti mora iti za neupravičen

poseg v posest, ki mora biti protipraven, nadalje mora biti nevarnost neposredna,

samopomoč takojšnja, nujna in način samopomoči mora ustrezati okoliščinam, v katerih

100 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 359. 101 Objavljeno v: Frantar, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 1993, str. 349.

53

obstaja nevarnost. V kolikor vsi ti pogoji niso izpolnjeni kumulativno, gre za

protipravno samopomoč. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo v 76. členu ZTRL je

ureditev v SPZ strožja. O samopomoči iz 76. člena ZTRL tudi sodna praksa:

»Samopomoč je sodišče opredelilo kot ravnanje, ki ga pravo le izjemoma dovoljuje.

Tako ima posestnik zoper tistega, ki neupravičeno moti njegovo posest, pravico do

samopomoči le, če je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in način samopomoči

ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.«102

4.3.3. Izključitvena tožba

Izključitvena tožba (123. člen SPZ) predstavlja novost v naši pravni ureditvi, ki pride v

poštev med etažnimi lastniki. Etažna lastnina (fr. étage – nadstropje) je posebna oblika

lastninske pravice, ki jo opredeljuje 105. člen SPZ kot lastnino posameznega dela

zgradbe in solastnino skupnih delov. Definicija po SPZ izhaja iz romanske dualistične

koncepcije opredelitve etažne lastnine, ki pojmuje dve ločeni pravni razmerji, to je

izključna lastnina na določenem delu stavbe in solastnina na zemljiščih in skupnih

elementih. Etažna lastnina predstavlja dve izjemi od splošnih načel stvarnega prava in

sicer izjemo od načela specialnosti, ker obstoji stvarna pravica na delu stavbe in izjemo

od načela povezanosti zemljišča in objekta – superficies solo cedit, ker ima lastninska

pravica na posameznem delu prednost pred solastnino na zemljišču. Značilnost etažne

lastnine je nerazdružljivost njenih delov, to nerazdružljivost solastnine skupnih delov.

Ti ne morejo obstajati samostojno, zato obstaja med etažnimi lastniki na solastnini

communio incidens (naključna skupnost).103 To lahko ponazorimo na primeru, ko se

prodaja stanovanje in se kupec kot nov lastnik vpiše lastninsko pravico na stanovanju v

zemljiško knjigo. Lastninsko pravico je dobil na temelju kupo-prodajne pogodbe,

obenem pa je postal tudi solastnik skupnih delov, kot so dvigala, razni priključki,

dimniki, kanalizacija, stopnišča104 itd. O pridobitvi lastninske pravice na posameznem

delu sodna praksa:

102 VSL sklep I Cp 1726/2000. 103 Glej v Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 207. 104 VSK sklep I Cp 690/2001:« Stopnišče na stanovanjski hiši je skupni prostor, ki služi hiši kot celoti, in ga zato ni mogoče pri fizični delitvi te hiše dodeliti v izključno last enemu solastniku.«.

54

Sodba II Ips 909/94, z dne 8.5.1996

»Zakon (SZ) v poglavju o lastninskopravnih razmerjih ne omogoča pridobiti lastnino na

kakršnemkoli prostoru v stanovanjski hiši, marveč le na stanovanju, in le takšna enota

je lahko predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, to vknjižbo pa zakon nalaga kot obvezno

(17. člen SZ). Slednje je sploh pogoj za pridobitev lastninske pravice.«

Sodba II Ips 813/94, z dne24.4.1996

»Zemljišču, ki je potrebno za redno rabo posameznega dela stavbe, se etažni lastnik ni

mogel odreči ločeno od svoje pravice na etažnem stanovanju.«

Predmet etažne lastnine je zgradba, ki je zgrajen objekt, in ki je neločljivo povezan z

zemljiščem. Že po definiciji etažne lastnine lahko vidimo ločitev na posamezne dele

stavbe in skupne dele. Posamezni deli105 so stanovanja, poslovni prostori in drugi

samostojno prostori, če so kot funkcionalna celota namenjeni za samostojno rabo,

skupni deli106 pa ne spadajo v posamezni del in so solastnina etažnih lastnikov.

Ureditev etažne lastnine najdemo tudi v Stanovanjskem zakonu (SZ-1)107, vendar v

drugem odstavku 1. člena izrecno poudarja, da se za razmerja med etažnimi lastniki

uporablja SPZ. Po SZ-1 so predmet urejanja večstanovanjske stavbe in stavbe za

posebne namene, ki so namenjene začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno

ogroženih oseb. Za nestanovanjske stavbe tako veljajo določbe SPZ, za poslovne stavbe

pa določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP-B108), ki pridejo

v poštev le glede urejanja najemnih razmerij in ne posegajo na področje SPZ.109

Glede nastanka etažne lastnine SPZ določa, da nastane s pravnim poslom, z odločbo

sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo. Pravni posel za pridobitev etažne lastnine pa je

lahko sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino ali enostranski pravni posel (107.

člen SPZ). Tudi za prenehanje etažne lastnine so določeni trije načini, in sicer preneha

105 2. odstavek 3. člena SZ-1:« Posamezni deli so stanovanjske enote, poslovni prostori ali drugi samostojni prostori. K posameznemu delu lahko spadajo tudi drugi individualno odmerjeni prostori, če so del stanovanjske stavbe v solastnini etažnih lastnikov.«. 106 3. odstavek 3. člena SZ-1.« Skupni deli so skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema.«. 107 Uradni list RS, št. 69/2003. 108 Uradni list RS, št. 32/2000. 109 Prim. Rijavec, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 207.

55

etažna lastnina po volji etažnih lastnikov (125. člen), če pride do uničenja celotne

zgradbe (126. člen) in z uničenjem posameznega dela, če ga ni mogoče obnoviti (127.

člen).

Odnosi med etažnimi lastniki lahko pripeljejo do medsebojnega vznemirjanja, saj gre za

prostorsko povezane posamezne dele, ki ustvarjajo podobna razmerja kot pri sosedskih

odnosih, kjer so lastniki prostorsko povezani z zemljišči. Medsebojno vznemirjanje se

lahko širi iz posameznih delov na skupne dele etažnih lastnikov v obliki imisij, ki so

nedopustne ob pogoju, da presegajo krajevno običajno mero oz. povzročajo znatno

škodo, ali v obliki motenja posesti ali splošnega vznemirjanja. V življenjskem okolju je

moč najti različne oblike vznemirjanja drug drugega, zato je potrebno živeti v sožitju, se

medsebojno ne vznemirjati, si ne povzročati škode. Kot skrajni ukrep, ki ga SPZ

predpisuje za najhujše kršitve etažnih lastnikov, je izključitvena tožba. O skrajnem

ukrepu govorimo zaradi milejšega ukrepa, ki ga predvideva 123. člen v prvem odstavku.

To je opomin. Kršilca lahko opomnijo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico

solastniških deležev na skupnih delih. Da imajo etažni lastniki pravico do opomina,

morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Etažni lastnik ali drug uporabnik

posameznega dela v etažni lastnini (npr. najemnik, zakonec, izvenzakonski partner,

družinski član) mora grobo kršiti pravila sosedskega sožitja ali svoje dolžnosti, da je

opomin dovoljen. Poleg tega pa mora biti skupnost s takšnim kršiteljem nevzdržna. V

kolikor opomin nasproti kršitelju ni bil uspešen, lahko etažni lastniki, ki imajo več kot

polovico solastniških deležev na skupnih delih, sprejmejo sklep, da se vloži tožba za

njegovo izključitev in prodajo njegovega posameznega dela. Pri kršitvi mislimo

predvsem na prepoved medsebojnega vznemirjanja, ki izhaja iz splošne prepovedi

sosedskega prava iz 73. člena SPZ. Pri kršitvi pa ne štejemo vsako kršitev kot razlog za

izključitveno tožbo, ampak grobo kršitev, to je predvsem kršitev medsebojne pogodbe

iz 116. člena SPZ. Kot groba kršitev se lahko šteje opravljanje določene v pogodbi

prepovedane dejavnosti ali neizpolnjevanje obveznosti določene s medsebojno

pogodbo110. Njena pravila učinkujejo erga omnes in imajo enako moč kot splošna

110 VSL sodba in sklep I Cpg 974/2005 Stroški ogrevanja iz skupne kotlovnice predstavljajo potrebne stroške uporabe sistema centralnega ogrevanja kot skupnega dela stavbe. Zato je v tem delu materialnopravno zmotno drugačno izhodišče, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker gre za stroške, ki nastajajo znotraj skupne kotlovnice kot skupnega dela stavbe, je odgovor na vprašanje obveznosti za povrnitev založenih stroškov potrebno reševati v okviru določb Stvarnopravnega zakonika, ki urejajo razmerja med etažnimi lastniki (členi 115 -

56

zakonska pravila.111 Naslednji predpostavka izključitvene tožbe je nevzdržnost etažnih

lastnikov v skupnosti. Etažna lastnina sloni na nerazdružljivi solastniški skupnosti, ki je

dalj časa trajajoč odnos, katerih solastniki imajo močan ekonomski in socialni interes.

Element nevzdržnosti se presoja skozi časovni kriterij, to je dalj časa trajajoča

nevzdržnost, in skozi kriterij ponavljanja kršitev.

Izključitvena tožba pa ne predstavlja edinega ukrepa zoper etažnega lastnika, ki krši

pravila medsebojnih odnosov. Tako so med etažnimi lastniki možne še negatorna tožba,

tožbe zaradi motenja posesti, odškodninske tožbe in seveda opomin, ki je prvi ukrep po

123. členu SPZ. Najprej sprejmejo etažni lastniki, ki imajo več kot polovico solastniških

deležev na skupnih delih, sklep, da se opomni kršilca. Šele ob neupoštevanju tega lahko

etažni lastniki z enako navadno večino solastniških deležev na skupnih delih vložijo

izključitveno tožbo. Ker zakon ne predpisuje niti roka za vložitev opomina ali tožbe, niti

obliko, v kateri mora biti, je potrebno sklepati, da mora biti rok primeren glede na

kršitve in razmerje med etažnimi lastniki in morebitnim drugim uporabnikom

stanovanja. Praviloma vloži izključitveno tožbo upravnik112 v imenu vseh etažnih

lastnikov. Tožbeni zahtevek se glasi na izključitev etažnega lastnika in prodajo

njegovega posameznega dela. Sodba o izključitvi se po poteku paricijskega roka izvrši s

prodajo posameznega dela v etažni lastnini po pravilih, ki urejajo izvršbo na

nepremičnine (tretji odstavek 123. člena SPZ, po pravilih Zakona o izvršbi (ZIZ-

NPB5)). Po četrtem odstavku 210. člena ZIZ pa izključeni etažni lastnik ne obdrži

pravice ostati kot najemnik v stanovanju tri leta od prodaje.

118). Sodišče prve stopnje je v tem okviru sicer ugotovilo, da so etažni lastniki s pogodbo o urejanju medsebojnih razmerij uredili način in merilo kritja tovrstnih skupnih stroškov. Ob takšni ugotovitvi pa je materialnopravno zmotno nadaljnje sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je tožena stranka fizično onemogočila dotok tople vode centralnega ogrevanja iz skupne kotlovnice v prostore št. 5 in 6, izgubila upravičenje zahtevati povračila pripadajočih stroškov ogrevanja za ta dva prostora. Etažni lastniki so dolžni kriti stroške iz skupnih delov zgradbe sorazmerno z njihovim solastniškim deležem (115. člen SPZ) oziroma v okviru meril dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja 1. odstavka 116. člena SPZ). Posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem ne more poseči v pogodbeno dogovorjena razmerja po 116. členu SPZ. 111 Če pogodba določa, da je v posameznih delih prepovedano opravljanje kakršnekoli gospodarske dejavnosti, potem je opravljanje takšne dejavnosti kršitev, čeprav splošna pravila takšno možnost dovoljujejo. Glej v: Juhart, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 357. 112 118. člen SPZ določa, da morajo etažni lastniki določiti upravnika, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov. Ni pa določeno kdo je lahko upravnik. Sklepamo lahko, da je to lahko ali fizična ali pravna oseba, lahko je upravnik kdo izmed etažnih lastnikov.

57

VSH Gž 4479/73, 11.12.1974

»Etažni lastniki morajo prispevati k stroškom vzdrževanja hiše sorazmerno vrednosti

njihovih posebnih delov v razmerju do celotne vrednosti hiše. V tem razmerju lastniki

odgovarjajo tudi za škodo, do katere pride zaradi nepravilnosti na skupnih delih

zgradbe.«

4.4. Pravno varstvo po Obligacijskem zakoniku

Pravica do zdravega življenjskega okolja je vrsta osebnostne pravice, ki ji je treba

nuditi pravno varstvo, kot ga pravni red nudi takšnim pravicam. Če je prišlo do posega v

osebnostno pravico, ima oškodovani pravico zahtevati povrnitev nastale škode. Pravno

varstvo pred imisijami in drugimi oblikami povzročanja škode, škodne nevarnosti in

nedopustnega vznemirjanja, ni urejeno le v SPZ, ampak tudi v OZ-UPB1 in ZVO-1-

UPB1. V 133. členu OZ-UPB1 je določeno, da lahko vsak zahteva od drugega, da

odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja

škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnosti, če

nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Pri tem je

potrebno izpostaviti, da opustitveni in odstranitveni zahtevek nista vezana na nastanek

škode, saj zadostuje konkretna škodna nevarnost ali vznemirjanje. Če škoda nastane pri

opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je

mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne mere. Tudi v tem primeru

pa se lahko zahtevajo upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno

zmanjšanje.

Skrb za varstvo okolja je izražena v številnih ustavnih določbah.113 Kot izhodišče za

normativno ureditev varstva okolja nam že 5. člen Ustave RS določa, da država skrbi

za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine in ustvarja možnosti za skladen

civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V poglavju o ekonomskih in socialnih

razmerjih Ustava RS v 72. členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravega

življenjskega okolja. Obenem opredeljuje, da je država odgovorna za skrb za zdravo

življenjsko okolje in da v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje

113 Prim. Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 761.

58

gospodarskih in drugih dejavnosti. Povzročitelj škode v življenjskem okolju ima

dolžnost, da nastalo škodo povrne, kar mu določa zakon na podlagi pogojev in obsegu

škode. V prid zadovoljivo izoblikovani ustavnopravni ureditvi varstva okolja je tudi 67.

člen, ki govori o zagotavljanju ekološke funkcije lastnine. Poleg ustavne ureditve

varstva pravic do zdravega življenjskega okolja ureja tudi Zakon o varstvu okolja

varovanje pravic do zdravega življenjskega okolja. Ta tematika bo podrobneje

obravnavana v naslednjem poglavju. O zakonodaji tudi sodna praksa:

VSK sodba I Cp 320/2005, z dne 16.5.2006

»Na podlagi 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče ugotavljati tudi varstvo pred posegi v

okolje, saj zdravo življenjsko okolje zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije v 72. čl.

in Zakon o varstvu okolja. Po 3. odst. 156. čl. ZOR je mogoče v primeru, če nastane

škoda pri opravljanju splošne koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni

organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega normalne meje.«

V 133. členu je oblikovana t.i. popularna tožba (actio popularis), ki jo lahko vloži

vsakdo, ki dokaže, da njemu ali nedoločenemu številu oseb grozi večja škoda. V

primerjavi s 75. členom SPZ glede aktivne legitimacije je actio popularis širša tožba.

Celo tisti, kateremu škoda ne grozi, lahko vloži tožbo, s katero se zahteva odstranitev

nevarnosti, če dokaže, da grozi večja škoda nedoločenemu številu oseb. OZ-UPB1 ne

varuje samo pred imisijami lastnike ali uporabnike sosednjih nepremičnin, ampak

varuje tudi pred imsijami in nevarnostmi vse osebe, ki so ogrožene s takšnimi

nevarnostmi (tudi za varstvo človekovega okolja – onesnaževanje zraka,

onesnaževanjem voda itd.). OZ-UPB1 predpisuje obligacijskopravna upravičenja

preprečevanja škode in preprečevanja vznemirjanja, ki bi lahko preprečila škodo. V

primerjavi z SPZ lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki presega običajne meje,

pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni

organ.114 O opravljanju »splošno koristne dejavnosti« je stališče zajela sodna praksa v

eni izmed njenih odločb:

114 Tudi sodna praksa: «Vplivi gradnje na sosednjo nepremičnino, čeprav brez potrebnega upravnega dovoljenja, niso prepovedani, če ne presegajo krajevno običajne mere.« Iz sodbe II Ips 763/95.

59

Sodba II Ips 473/2001. z dne 30.5.2002

»Splošno koristna dejavnost v smislu tretjega odstavka 156. člena ZOR je vsaka

dejavnost, ki jo določeno okolje priznava kot potrebno in koristno in ki ne služi le

interesom omejenega, vnaprej določenega kroga subjektov. Vzgoja predšolskih otrok in

jezikovna vzgoja nedvomno spadata med splošno koristne dejavnosti. Ali to dejavnost

izvaja proračunsko financiran zavod ali gospodarski subjekt, je z vidika varstva pred

imisijami nepomembno.«

Pri pojmu škode je potrebno izhajati iz razdelitve materialne in nematerialne škode, pri

čemer je za tožbeni zahtevek potrebna večja škoda. Standard večje škode ni mogoče

opredeliti splošno, ker je opredelitev odvisna od konkretnega primera115. Poleg tega je

določeno, da grozi večja škoda, zato bo potrebno dokazati, da je nastanek škode

potencialno možen. Pri nevarnosti ne gre samo za škodno nevarnost, ampak tudi za

vznemirjanje, ki pa mora biti takšno, da mu lahko sledi večja škoda. Življenje v

urbanem področju zahteva od ljudi določeno prilagoditev in stopnjo tolerance do imisij

(hrup, onesnaženje zraka), vendar le do normalnih meja. Meje tolerance in ugotovitev,

katera stopnja škodne nevarnosti ali vznemirjanja je pravno upoštevana, izhaja iz

predpisov, ki določajo dovoljeno stopnjo posegov v prostor. Izhodišče dovoljenosti

določenega posega v prostor ni varstvo posameznikovih interesov, ampak javnih.116

Glede narave spora tudi sodna praksa:

VSS II Ips 430/92, 13.1.1993117

»Tožeča stranka je zatrjevala toženkin poseg v civilnopravno sfero. Prizadetosti z

gradnjo na sosedini parceli ne zatrjuje kot prizadeto javno korist, čeprav je opozarjala,

da gradnja ni bila izvedena v skladu z lokacijskim dovoljenjem, ampak kot prizadeto

lastno korist. Ravno to pa je kriterij razmejitve med upravno in sodno pristojnostjo…gre

za premoženjskopravni spor, o katerem odloča redno sodišče (1. člen ZPP). Upravni

115 Glede presojanja večje škode tudi sodna praksa: »… kaj je "večja škoda". Slednje je pravno vprašanje in res je tudi, da je to pravni standard, o katerem odloča sodnik in ne izvedenec (ta le ugotovi s tehničnega in ekonomskega vidika obseg morebitne škode)«; sodba II Ips 217/99. 116 Prim. Juhart e tal, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 766. 117 Prim. Juhart e tal, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 772.

60

organ ni bil zavezan paziti ne na razgled na morje ne na prometno vrednost hiše tožeče

stranke.«

Kot sem že omenila, gre za razširjeno aktivno legitimacijo za vložitev popularne tožbe

glede na negatorno. Upravičenec za vložitev tožbenega zahtevka je vsak, kateremu

grozi večja škoda, in ne le lastnik, domnevni lastnik (99. člen SPZ), ali tisti, ki izvršuje

neposredno dejansko oblast na podlagi omejene stvarne ali obligacijske pravice.

Pasivno legitimiran je vsakdo, iz katerega sfere izvira oziroma grozi nevarnost.

Upravičenec za vložitev zahtevka iz drugega odstavka 133. člena, da se prepreči

nastanek škode, vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti, je zainteresirana oseba.

Zainteresirana oseba je tista, ki je na kakršenkoli način prizadeta zaradi škodne

nevarnosti ali vznemirjanja.

Glede odškodninske odgovornosti je podlaga 133. členu OZ-UPB1 131. člen, ki pravi,

da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, razen če dokaže, da je nastala

brez njegove krivde. Torej je predpostavka za odškodninsko odgovornost nastanek

škode. Odstranitveni in opustitveni zahtevek iz prvega odstavka 133. člena pa ne

temeljita na obstoječi škodi, ampak zadostuje konkretna škodna nevarnost ali

vznemirjanje. Glede tretjega odstavka 133. člena je potrebno izpostaviti protipravnost

škodljivega dejanja, pri čemer škoda, ki nastane pri opravljanju splošno koristne

dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, ne izvira iz protipravnega

ravnanja. Le v kolikor gre za »škodo, ki presega običajne mere«, govorimo o

protipravnosti škode. Glede na prvi odstavek se v primeru tretjega ne more zahtevati

opustitveni zahtevek, saj gre za povrnitev škode. Za tretji in četrti odstavek ne pride v

poštev vprašanje predpostavke krivde za odškodninsko odgovornost. V teoriji je zato

zastopano stališče, da gre v teh primerih za objektivno odškodninsko odgovornost.118

Glede denarnega odškodninskega zahtevka je potrebno presojati odstavke posebej. Tako

je v tretjem odstavku denarni odškodninski zahtevek odvisen od vprašanja, ali je nastala

škoda, ki presega običajne meje. Jasno je, da je moč zahtevati povrnitev škode, ki je

protipravna. Kljub temu da prvi in drugi odstavek denarnega odškodninskega zahtevka

ne omenjata, to ne pomeni, da je izključen. Predpostavka za denarno odškodnino je

nastanek premoženjske ali nepremoženjske škode. Teorija pa zastopa stališče, da ni

118 »Odgovornost za škodo od imisij je objektivne narave.«; VSH Rev 1424/90, 6.11.1990.

61

potrebe po drugačni obravnavi odškodninskih zahtevkov, saj nastanek škode preko

normalne meje upravičuje odškodnino samo za škodo, ki presega normalno mejo. Tako

tudi sodna praksa:

VSM sodba I Cp 55/2005, z dne 4.7.2006

»Obsežni, dovoljeni posegi v vodne površine ekstenzivnih gojišč sladkovodnih rib, ki

presegajo normalne meje v tak prostor, dajejo pravico upravljalcu le-teh do odškodnine

za utrpelo materialno škodo zraven škode na poginu rib, tudi zaradi triletnega izpada

prirasta rib, čeprav tožnica pred tožbo toženki ni posredovala neposredne poravnalne

ponudbe.«

Odstranitveni in opustitveni zahtevek prideta v poštev, če vznemirjanja ali škode ni

mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Torej sta ta dva zahtevka subsidiarna. To

pomeni, da če toženec ne izvršuje ukrepov, iz čigar sfere je vir škodne nevarnosti, lahko

zainteresirana oseba zahteva, da sodišče odredi ustrezne ukrepe za preprečitev nastanka

škode, vznemirjanja ali odstranitev vira nevarnosti na stroške posestnika. Tožba mora

vsebovati določen zahtevek, zato bosta morala biti odstranitveni in opustitveni zahtevek

konkretizirana z opisom dejavnosti, iz katerih vznemirjanje izvira. Konkretizacija

ukrepov, ki naj preprečijo nastanek škode ali vznemirjanja, lahko povzroči nevarnost, če

so ukrepi preveč strogi, saj utegne to pomeniti odrekanje pravice do sodnega varstva.

Zato pretirana strogost pri presoji, ali gre za določen zahtevek v procesnopravnem

pogledu, v tovrstnih primerih ni primerna. V primeru sodne prakse:

VSS II Ips 191/98, z dne 23.12.1998

»Za pravno varstvo po 156. členu ZOR je značilno, da je široko tako v subjektivnem kot

objektivnem pogledu: aktivno legitimiran k sporu je širok krog zaradi imisij prizadetih

oseb, toženec pa vsakdo, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost; oblike pravnega

varstva so različne; spor je odškodninski, pravno varstvo pa se lahko daje, še preden

škoda v običajnem pomenu besede nastane, in je dovolj, če ta le grozi, pogoj za

uveljavljanje zahtevka po prvem odstavku 156. člena ZOR v zvezi s škodo je le, da preti

večja škoda, podlaga odgovornosti pa je v načelu vzročnosti, to je v objektivni

odgovornosti. Zahtevek, »da je toženec dolžan preprečiti zamakanje vode in vlaženje

62

tožničinega stanovanja s stopnic, ki peljejo v njegovo stanovanje«, je bil dovolj

določen.«

4.5. Pravno varstvo po Zakonu o varstvu okolja

Stanje okolja je posledica mnogih pritiskov na okolje, ki se kažejo predvsem skozi

človeške dejavnosti. Največkrat se kaže preko emisij snovi in energij v okolje (vode,

zrak, tla) ter odpadkov. Za aktivno bojevanje proti vse večji onesnaženosti se

(ne)uspešno borimo z različnimi ukrepi tako na zakonodajnem področju kot tudi

naravovarstvenem. Podlago za normativno ureditev varstva okolja nam daje 5. člen

Ustave RS, ki določa, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in ustvarja

možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V poglavju o

gospodarskih in socialnih razmerjih pa so za varstvo okolja pomembne določbe o

zagotavljanju ekološke funkcije pri pridobivanju in uživanju lastnine, prepovedi

opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, določbe, ki se nanašajo

na javno dobro, naravna bogastva, varstvo zemljišč in naravnih bogastev. Osrednja

določba pa je nedvomno 72. člen Ustave RS, ki določa, da ima v skladu z zakonom

vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Značilnost pravice do zdravega

življenjskega okolja je v tem, da jo je mogoče uresničevati le kolektivno, torej z

ekološko smotrnim ravnanjem do narave in okolja vseh. Na tem mestu se lahko

izpostavi, da spada pristojnost za uresničevanje varstva okolja v domeno javnega prava,

medtem ko obligacijsko in stvarnopravno varstvo med zasebno. Razlika med njima je v

tem, da se zasebnopravno varstvo uresničuje predvsem v vzpostavitvi v prejšnje stanje

in povračilu škode, medtem ko javno varstvo v preventivi119.

Namen okoljevarstvene zakonodaje je zagotoviti pogoje za zdrav in človeka vreden

razvoj. V okviru sosedskopravne ureditve bom omenila le temeljne določbe, ki

predstavljajo posege v pravno zavarovane pravice. Namen varstva okolja je določen v

2. členu, ki določa, da je spodbujanje in usmerjanje takšnega družbenega razvoja, ki

omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega

119 Konkretizacija v načelu preventive v 7. členu ZVO-1-UPB1: »Mejne vrednosti emisije, standardi kakovosti okolja, pravila ravnanja in drugi ukrepi varstva okolja morajo biti zasnovani, vsak poseg v okolje pa načrtovan in izveden tako, da povzroči čim manjše obremenjevanje okolja.«.

63

življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Med pojmi iz 3. člena je potrebno

izpostaviti pojem posega v okolje, ki je vsako človekovo ravnanje ali opustitev

ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in

kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov.

Poseg v okolje se nanaša zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja,

gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg

in njihovo potrošnjo. Prav tako določa pojem emisije120 in kdaj gre za obremenitev

okolja - je vsak poseg ali posledica posega v okolje, ki je izključno ali hkrati povzročila

ali povzroča onesnaževanje okolja, tveganje za okolje ali rabo naravne dobrine. V

prvem odstavku 15. člena je določeno, kdaj je poseg v okolje dopusten, in sicer v

kolikor ne povzroča čezmerne obremenitve.

Med temeljnimi načeli iz ZVO-1-UPB1 je v 14. členu121 načelo varstva pravic. Glede

na ureditev v ZVO-1-UPB1 je mogoče zahtevati pravno varstvo s civilno popularno

(skupinsko) tožbo z zahtevkom, da sodišče nosilcu posega v okolje odredi njegovo

ustavitev (opustitveni zahtevek), če bi poseg povzročil ali povzroča čezmerno

obremenitev okolja ali neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi oziroma se

mu prepove začetek izvajanja posega v okolje (prepovedni zahtevek), če je izkazana

velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Aktivno legitimacijo uživajo

državljanske in državljani, s tem da je potrebno opozoriti na pomanjkljivo in

ustavnopravno sporno ureditev glede na ustavno določbo 72. člena. Prejšnji ZVO iz leta

1993 je vnesel na slovensko pravno področje tudi t.i. organizacijsko tožbo, to je tožba,

ki jo lahko vloži društvo, združenje, organizacija, ki uveljavlja pravno varstvo svojih

članov. Gre za varstvo skupinske tožbe, ki je v našem pravu redka, saj naše civilno

procesno pravo omogoča skupinsko uveljavljanje interesov le preko institutov

sosporništva in združitve pravd (191. člen in naslednji ter 182. člen ZPP-UPB3122).

Skupinska tožba omogoča večjemu število tožnikov, da vložijo eno samo tožbo, s

120 Emisija je neposredno ali posredno izpuščanje ali oddajanje snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali energije (hrup, vibracije, sevanje, toplota in svetloba) iz posameznega vira v okolje. 121 »Za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja lahko državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec (v nadaljnjem besedilu: nosilec) posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice.«. 122 Uradni list RS, št. 79/2007

64

katero uveljavljajo identično pravno vprašanje proti istemu tožencu z namenom doseči

eno samo odločbo.123 Tožbo pa lahko v okviru zaščite javnega interesa vloži tudi

državni organ (public action).124 V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZVO-1-UPB1

je za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja pristojen varuh človekovih

pravic, katerega delovanje je urejeno v skladu z Zakonom o varuhu človekovih

pravic125. Opozoriti je potrebno, da pri njem ne bo mogoče zahtevati varstva pravice do

zdravega življenjskega okolja v razmerju do zasebnopravnih subjektov, ker je njegove

delovanje omejeno na varstvo pravic državljanov v razmerju do državnih organov,

organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil.

Povzročitelj čezmerne obremenitve je kazensko in odškodninsko odgovoren v skladu z

zakonom (prvi odstavek 9. člena ZVO-1-UPB1 – načelo odgovornosti povzročitelja).

Podlaga za kazensko odgovornost so določbe Kazenskega zakonika (KZ-1126) v

dvaintridesetem poglavju, kjer so kriminalizirana dejanja zoper okolje, prostor in

naravne dobrine. Za odškodninsko odgovornost pa je podlaga Obligacijski zakonik, s

tem da odškodninsko tožbo lahko vloži le posameznik, ki dokazuje, da je osebno

oškodovan zaradi posega v okolje.

Uspešno in učinkovito varovanje okolje je moč doseči le s preventivnim delovanjem

državnih organov in organov lokalnih skupnosti, kot tudi prebivalstva, ki so dolžni

obveščati javnost in dajati podatke zainteresiranim posameznikom in organizacijam. 13.

člen tako pravi, da so okoljski podatki javni. Gre za podatke o obremenjevanju okolja,

ki ga povzročajo pravne osebe, bodisi javnega bodisi zasebnega prava. Pravica

sodelovanja javnosti je tako ključnega pomena predvsem za varstvo tretjih oseb, ki bi

lahko bile prizadete s posameznimi posegi v varstvo okolja, zato ima javnost pravico

sodelovati v postopkih sprejemanja politik, strategij, programov, planov in načrtov, ki

se nanašajo na varstvo okolja, nadalje ima pravico sodelovati v postopkih, ki se

123 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 21. 124 Prim. Rijavec, Varstvo skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje v pravdnem postopku, v:Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne konference z dne 10. in 11. novembra 1995, Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1995, str. 22. 125 Uradni list RS, št. 71/1993 126 Uradni list RS, št. 55/2008

65

nanašajo na plane, programe in posege v okolje v drugih državah, ki bi lahko vplivali na

okolje v Republiki Sloveniji, ter sodelovati v postopkih izdajanja konkretnih pravnih

aktov, ki se nanašajo na posege v okolje. Konkretizacijo načela sodelovanja javnosti

predstavljajo tudi druge določbe ZVO-1-UPB1, saj je ministrstvo (oziroma lokalna

skupnost) dolžno seznaniti javnost s programom ukrepov za izboljšanje kakovosti

okolja v primeru subsidiarnega ukrepanja države ter z nacionalnim in operativnim

programom varstva okolja. Javnosti pa mora biti udeležba omogočena tudi v postopku

izdajanja okoljevarstvenih soglasij in dovoljenj.

Pomembne so tudi določbe o okoljevarstvenem soglasju in dovoljenju. Za posege v

okolje, ki bi lahko občutno vplivali na okolje, je potrebno pred začetkom njihovega

izvajanja opraviti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno

soglasje ministrstva. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih

nameravanega posega na okolje, ki mora vsebovati: 1. opis obstoječega stanja okolja,

vključno z obstoječimi obremenitvami, 2. opis nameravanega posega, vključno s

podatki o njegovem namenu, kraju in velikosti, 3. opis predvidenih ukrepov za

preprečitev, zmanjšanje in če je to mogoče, odpravo pomembnejših škodljivih vplivov

na okolje, 4. podatke, potrebne za ugotovitev in oceno glavnih vplivov nameravanega

posega na okolje, ugotovitev ali oceno glavnih vplivov nameravanega posega na okolje

in njihovo ovrednotenje, 5. pregled najpomembnejših alternativ, ki jih je nosilec posega

proučil, z navedbo razlogov za izbrano rešitev, zlasti glede vplivov na okolje, 6.

opredelitev območja, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki

lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi in 7. poljudni povzetek poročila, ki je

razumljiv javnosti (54. člen ZVO-1-UPB1). Okoljevarstveno soglasje izda ARSO

(Agencija Republike Slovenije za okolje) na vlogo upravne enote ali Ministrstva za

okolje in prostor. Vloga mora vsebovati projekt, poročilo o vplivih na okolje in revizijo

poročila o vplivih na okolje. Ministrstvo pa mora v postopku presoje vplivov na okolje

javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o

vplivih na okolje, pisno mnenje o opravljeni reviziji in osnutek odločitve o

okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb (prvi

odstavek 58. člena ZVO-1-UPB1). Določen je tudi rok, v katerem ima javnost pravico

do vpogleda in možnost dajanja mnenj ter pripomb, ki je 30 dni od javnega naznanila.

Ministrstvo pošlje vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja in osnutek odločitve o

66

okoljevarstvenem soglasju ministrstvom in organizacijam in jih pozove, da v roku 21

dni od prejema vloge dajo mnenje o sprejemljivosti nameravanega posega. O

okoljevarstvenem soglasju odloči ministrstvo v treh mesecih po prejemu popolne vloge.

Nato pošlje okoljevarstveno soglasje pristojni inšpekciji in občini, na katerem območju

bo izveden nameravani poseg. Ministrstvo o izdanem okoljevarstvenem soglasju

najkasneje v 30 dneh po vročitvi odločbe strankam obvesti javnost z objavo na krajevno

običajen način, v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno

območje države (65. člen ZVO-1-UPB1).

Okoljevarstveno dovoljenje predstavlja dovoljenje oz. pravico »do onesnaževanja«. To

dovoljenje enotno obravnava vse emisije v okolje, rabo naravnih virov in energije ter

okoljsko upravljanje podjetja, vključno z okoljsko sanacijo ob prenehanju obratovanja.

Urejeno je v četrtem poglavju z naslovom Posegi v okolje v členih 68. do 94. Njegova

ureditev predstavlja novost glede na prejšnji ZVO, ker slednji tega instituta v takšni

obliki ni poznal, saj za onesnaževanje do mejnih vrednosti ni bilo potrebno pridobiti

nobenega pravnega akta, za rabo pa je bilo potrebno pridobiti dovoljenje ali koncesijo.

Zakon določa tri vrste okoljevarstvenih dovoljenj, ki se razlikujejo glede na obseg

zahtev, ki morajo biti izpolnjene za pridobitev dovoljenja, roke za izdajo dovoljenja in

glede udeležbo javnosti.

Za večjo spremembo se šteje vsaka sprememba naprave ali njena razširitev, ki spremeni

glavne tehnične značilnosti naprave ali njeno zmogljivost in ima za posledico

spremembo količine ali vrste emisij v okolje ali druge negativne vplive na ljudi in

okolje. Ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje za obdobje desetih let od dneva

začetka obratovanja naprave z možnostjo podaljšanja ob predpostavki, da naprava ob

izteku njegove veljavnosti izpolnjuje pogoje, pod katerimi se okoljevarstveno

dovoljenje podeljuje za naprave, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega, ter za

obrate, v katerih so prisotne ali pa bi te v primeru večje nesreče lahko nastale pa za

obdobje petih let. Ministrstvo mora po uradni dolžnosti v postopku za izdajo

okoljevarstvenega dovoljenja ali za njegovo spremembo zagotoviti javnosti vpogled v

vlogo za pridobitev dovoljenja in osnutek odločitve o okoljevarstvenem dovoljenju ter

omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb (sodelovanje javnosti – 71. člen). Zaradi

zagotavljanja visoke stopnje varstva okolja kot celote morajo biti v okoljevarstvenem

dovoljenju določeni vsi ukrepi in pogoji za izpolnitev splošnih in drugih zahtev za

67

obratovanje naprave predpisanih okoljevarstvenih zahtev. Vsebina okoljevarstvenega

dovoljenja je določena v drugem odstavku 74. člena: 1. opis naprave, za katero je

dovoljenje izdano, vključno z opisom dejavnosti, zmogljivosti in značilnosti kraja

naprave, 2. čas veljavnosti dovoljenja, 3. določitev dopustnih vrednosti emisij v vode,

zrak ali tla, 4. določitev ukrepov za varstvo okolja in drugih pogojev obratovanja

naprave, 5. obveznosti upravljavca v zvezi z izvajanjem monitoringa in poročanjem

ministrstvu o njem ter o okoljskih nesrečah in 6. določitev drugih ukrepov za čim višjo

stopnjo varstva okolja kot celote, vključno z zmanjševanjem onesnaževanja na velike

razdalje ali čezmejnega onesnaževanja okolja.

Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo izvajala dejavnost, ki lahko

povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, in za vsako večjo spremembo v

obratovanju te naprave, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Dovoljenje se lahko tudi

odvzame, če upravljavec izvede večjo spremembo v obratovanju naprave, pa tega ne

prijavi skladno z zakonom, ali iz razlogov, ki so na upravljavčevi strani, ne izvede

programa ukrepov iz 75. člena zakona v določenem obsegu ali roku. Prav tako se

dovoljenje odvzame na predlog pristojnega inšpektorja, če upravljavec v določenem

roku ne izvrši njegove pravnomočne odločbe o uskladitvi obratovanja naprave s pogoji

iz okoljevarstvenega dovoljenja (80. člen ZVO-1-UPB1).

Z vidika varstva pravic tretjih oseb so pomembne tudi določbe o inšpekcijskem

nadzorstvu v členih 156. do 160. Inšpekcijski nadzor obsega zlasti nadzor nad posegi v

okolje, obremenjevanjem okolja in povzročitelji obremenitev, stanjem kakovosti okolja

in odpadki, rabo naravnih dobrin glede izpolnjevanja okoljevarstvenih pogojev,

izvajanjem obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja in izvajanjem

predpisanih ali odrejenih ukrepov varstva okolja. Pristojni inšpektor lahko v primerih,

ko odredi, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z virom onesnaževanja okolja, ali v

času izvajanja posega v okolje, odpravijo v roku, ki ga določi, nadalje, ko odredi

izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve v roku, ki ga določi, ter ko

odredi omejitev oziroma prilagoditev delovanja naprave do predpisanih mejnih

vrednosti ali pravil ravnanja, začasno ali trajno prepove obratovanje naprave ali obrata,

opravljanje dejavnosti, uporabo nevarne snovi, izvajanje tehnološkega postopka ali

uporabo naprave, prometnega sredstva ali izdelka in njegovo dajanje na trg.

68

5. Sklep

Ugotovili smo, da je sosedsko pravo zelo obširen pojem, ki ga več ne enačimo s

prostorsko povezanimi nepremičninami, ampak tudi oddaljenimi, na katere lahko

vplivajo predvsem vplivi okolja in narave, ki jih povzročajo ljudje s hrupom,

onesnaževanjem, smradom itd. Sosedsko pravo lahko delimo na javno in zasebno

pravo, pri čemer je ločnica med njima zabrisana. Tako se lahko javnopravni elementi

pojavljajo v zasebnih pravnih razmerjih, seveda pa tudi obratno. V nalogi sem se

posvetila osnovni sosedskopravni ureditvi, saj gre za široko vsebinsko področje, ki

zahteva podrobno obravnavo.

V začetku je opredeljen pojem sosedskega prava, kateremu sledijo viri. Na področju

zasebnopravnega varstva je najprej predstavljeno stvarno- in obligacijskopravno varstvo

ter okoljevarstveno. S pomočjo sodne prakse so predstavljeni sosedskopravni instituti,

od pomembnejših gradnja čez mejo nepremičnine, ureditev meje, nujna pot, mejna

znamenja, vzdrževalna dela, do manj pomembnih, še vedno pa podkrepljenih s sodno

prakso, kot so drevo na meji, plodovi, ki rastejo na sosednjo nepremičnino, pravica

odstraniti veje, zasledovanje živali itd. Ti instituti služijo ureditvi odnosov med sosedi,

prav tako pa razumevanju pojmov, ki se nadaljujejo v nalogi. Osrednji del naloge

predstavljajo imisije in pravno varstvo imisij tako v zasebnem kot javnem interesu.

Spoznali smo, da ni le sosednja nepremičnina tista, s katere lahko prihaja vznemirjanje

ali povzročanje škode, ampak tudi oddaljene imisije, ki predstavljajo razne posege v

okolje in naravo. Ureditev varstva okolja nam predstavlja popularna tožba po ZVO-1-

UPB1. Osrednja določba na področju varstva okolja je 72. člen Ustave RS, ki določa, da

ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Značilnost pravice

do zdravega življenjskega okolja je v tem, da jo je mogoče uresničevati le kolektivno,

torej z ekološko smotrnim ravnanjem do narave in okolja vseh. Ustava RS že v 2. členu

določa, da je Slovenija pravna in socialna država. To pomeni, da država preko svojih

mehanizmov varuje skupno bivanje ljudi. V nalogi so predstavljeni še drugi pomembne

določbe Ustave RS. Podrobneje je predstavljena negatorna tožba, ki predstavlja varstvo

lastninske pravice pred vznemirjanjem in nastankom škode, ter izključitvena tožba, ki se

uporablja med etažnimi lastniki. V okviru obligacijskopravnega varstva je predstavljena

popularna tožba po OZ, ki ima širšo aktivno legitimacijo kot negatorna tožba. V okviru

69

varstva okolja je izpostavljena tudi t.i. organizacijska tožba, ki je novost prejšnjega

ZVO iz leta 1993. Na podlagi pravice do zdravega življenjskega okolja, ki »uživa«

sporno ustavno ureditev, je varstvo okolja varovano preko mehanizmov presoje vplivov

na okolje, okoljevarstvenih dovoljenje soglasij idr., s katerimi se izvaja okolju prijazen

razvoj, ki omogoča mirno sobivanje ljudi, ki so kakorkoli prostorsko povezani.

Nalogo sestavljajo ključni pojmi sosedskega prava in varstva in njihov dvotirni sistem

med zasebnim in javnim pravom. Področje sosedskega prava je, kljub novejši ureditvi,

dobro raziskano in obsežno, pri čemer pa je veliko sodne prakse in pravnih mnenj iz

časa ZTRL in ODZ. V nalogi je predstavljen tudi interes javnega in zasebnega prava na

področju pravnega varstva. Potrebno pa je izpostaviti, da v kolikor se prepletata, ne

izključuje javnega varstva, če so pomanjkljivi predpisi na zasebnem področju. Ker je

sosedsko pravo pri nas še vedno neenotno urejeno, saj so predpisi ne samo razdrobljeni

v več zakonov, ampak tudi sveži, bo potrebno še nadalje postopati na zakonodajnem

področju s ciljem čim enotnejše ureditve. Ne smemo pa prezreti sodne prakse, ki ne

vsebuje odgovorov na določena vprašanja.

70

Bibliografija

Viri

− Kazenski zakonik, Uradni list, št. 55/08, št. 39/09

− Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07

− Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 69/03

− Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02

− Zakon o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/06

− Zakon o graditvi objektov, Uradni list RS, št. 110/02, št. 47/04, št. 126/07

− Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list RS, št. 32/00

− Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, št. 96/02, št. 2/04, št.

73/07, št. 45/08

− Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št.. 110/02

− Zakon o varuhu človekovih pravic, Uradni list RS, št. 71/93

− Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 710/08

Publikacije in članki

− Breznik Janez, Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) s komentarjem in Zakon o

urejanju prostora (ZUreP-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005.

− Cijan Rafael, Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del, Studio Linea,

Maribor, 1996.

− Frantar Tone, Stvarno pravo, zakonodaja, literatura, sodna praksa, primeri tožb in

predlogov s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 1993.

− Frantar Tone, Sosedsko pravo, Podjetje in delo, št. 5, 1994.

− Frantar Tone, Varstvo pred posegi in motnjami – negatoria, Podjetje in delo, št. 5,

1995.

− Frantar Tone, Gradnja na tujem zemljišču (1. del), Podjetje in delo, št. 6, 1998.

− Frantar Tone, Pravo okolja, Pravna praksa, št. 306, str. 29, 1994.

71

− Geč-Korošec Miroslava, Pravne možnosti varovanja skupinskih interesov ljudi za

zdravo okolje, Zbornik referatov in razprav z mednarodne znanstvene konference

z dne 10. in 11. novembra 1995, Institut za civilno, primerjalno in mednarodno

zasebno pravo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor, 1996.

− Ilešič Marko, Obligacijski zakonik (OZ) z uvodnimi pojasnili prof. dr. Marka

Ilešiča in stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2003.

− Juhart Miha, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004.

− Juhart Miha, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007.

− Juhart Miha, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana,

2002.

− Pavčnik Marijan, Pravo – leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba,

Ljubljana, 2003.

− Rijavec Vesna, Pravna ureditev nepremičnin, GV Založba, Ljubljana, 2007.

− Rijavec Vesna, Omejitve posameznikovih upravičenj v skupnosti etažnih

lastnikov, Podjetje in delo, št. 6, str. 1466, 2000.

− Sajovic Bogomir, Prostor in okolje (pravni problemi), ČGP Delo – TOZD

Gospodarski Vestnik, Ljubljana, 1986.

− Sajovic Bogomir, Lastninska pravica, izvedene in posebne pravice, Založba

Uradni list RS, Ljubljana, 2001.

− Strehovec Gregor, Zakon o varstvu okolja in odškodninska odgovornost, Pravna

praksa, št. 358, 1996, str. 3.

− Strehovec Gregor, Pravica do zdravega življenjskega okolja, Pravna praksa, št.

360, 1996, str. 6.

− Strojin Tone, Osnove prava okolja, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1994.

− Strojin Tone, Uvod v pravo okolja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1987.

− Šinkovec Janez, Tratar Boštjan, Zakon o nepravdnem postopku s komentarjem,

vzorci in sodno prakso, Založniška hiša Primath, Ljubljana, 2003.

− Tratnik Matjaž, Vrenčur Renato, Pravila medsosedskega sožitja med etažnimi

lastniki: razmerje med izključitveno tožbo in imisijami, Gospodarski subjekti na

trgu ob vstopu v Evropsko unijo / dvanajsto Posvetovanje o aktualni problematiki

s področja gospodarskega prava, Portorož, 20. do 22. maj 2004, Inštitut za

gospodarsko pravo, 2004.

72

− Tratnik Matjaž, Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili prof. dr. Matjaža

Tratnika s stvarnim kazalom, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2002.

− Tratnik, Matjaž, Novo stvarno pravo, Studio Linea, Maribor, 2002.

− Vrenčur Renato, Sosedsko pravo - ureditev meje, Pravna praksa, št. 32, 2001, str.

23.

− Vrenčur Renato, Varstvo pred imisijami po SPZ, Pravna praksa, št. 7, 2004, str.

19.

− Vrenčur Renato, Varstvo posredne in neposredne posesti ter detencije, Pravna

praksa, št. 439, 1999, str. 18.

Documents

MATEJA PEŠEC SOSEDSKO PRAVO S POUDARKOM NA …plodove na sosedovo zemljiš če itd. Tudi Hamurabijev zakonik, ki je najverjetneje prvi pisani zakon v zgodovini človeštva, vsebuje