Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
MATIC ČAR
UPRAVNIKI IDRIJSKEGA RUDNIKA ŽIVEGA SREBRA
DIPLOMSKO DELO
Koper, 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
MATIC ČAR
Upravniki idrijskega rudnika živega srebra
Diplomsko delo
Študijski program: Zgodovina
Mentor: doc. dr. Miha Preinfalk
Koper, 2016
Povzetek
Upravniki idrijskega rudnika živega srebra
Avtor se v delu ukvarja z raziskovanjem rudarskih upravnikov skozi petstoletno zgodovino
idrijskega rudnika živega srebra. Pri raziskovanju je osredotočen na vse pomembnejše letnice,
navedene v kronološkem zaporedju, ki so zaznamovale delovanje idrijskih rudarskih
upravnikov. Za lažji pregled je dodan pregled najpomembnejših dogodkov, kar bralcu pomaga
razumeti prostor, čas ter okoliščine, v katerih so posamezni rudarski upravniki delovali. Avtor
se je od samega začetka soočal s problematiko raziskovanja, saj izbrana tematika še nikoli do
sedaj ni bila predmet poglobljene raziskave. Samo delo je zasnovano na uporabi temeljne
literature, k bogatosti dela pa so pripomogla tudi različna pričevanja prisotnih ljudi, ki so na
tak ali drugačen način izoblikovali in soustvarjali prostor, ki je bil ključnega pomena za širšo
svetovno gospodarsko dogajanje.
Ključne besede: Rudnik živega srebra, Idrija, rudarski upravniki, zgodovina
Abstract
Idrian mining managers
Author in this final work was reserching history of Idrian mining managers throught five
hundered years of mining. In his work he was focused on reserching the most important years
that marked the time of mining managers. The reserches are made by using literature and
interviews that author made with persons that were around at the time of the most crucial
moments that effect the situation in global market. Author had problems with reserching from
very first day becouse this theme was not reserched good till today.
Key words: Mercury mine, Idrija, mining managers, history
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent/-ka ________________________________________, z vpisno številko
_____________,
vpisan/-a na študijski program
_____________________________________________________,
rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica
(ustrezno označi)
zaključnega dela
diplomskega dela
magistrskega dela
doktorske disertacije
z naslovom:
___________________________________________________________________________
___________________________________________________________________________.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena
oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih – kaznivo po
zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in
za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska
oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________
Kazalo vsebine
1. UVOD ............................................................................................................................................. 5
2. KRONOLOŠKI PREGLED ZGODOVINE IDRIJSKEGA RUDNIKA ........................................ 7
2.1 Zasebno podjetništvo v obdobju 1490–1575 ........................................................................... 7
2.1.1 Škafar odkrije živo srebro ............................................................................................... 7
2.1.2 Prva odkopna podjetja v Idriji ......................................................................................... 7
2.1.3 Vojna z Benečani, Maksimilijan I. odpre »knežji rudnik« .............................................. 8
2.2 Podržavljenje rudnika leta 1575 in protestantizem .................................................................. 9
2.2.1 Hans pl. Khisl, človek, ki je podržavil rudnik ................................................................. 9
2.3 Protestantizem v Idriji ........................................................................................................... 10
2.4 Doba razsvetljenstva .............................................................................................................. 10
2.5 Francozi v Idriji ..................................................................................................................... 11
2.6 Povratek avstrijske oblasti v Idrijo ........................................................................................ 11
2.6.1 Bratovska skladnica ....................................................................................................... 11
2.7 Italijanska zasedba Idrije ................................................................................................... 12
2.8 Boji za osvoboditev Idrije ..................................................................................................... 12
3. KRONOLOŠKI PREGLED UPRAVNIKOV IDRIJSKEGA RUDNIKA ................................... 14
3.1 Upravniki v času zakupništva ................................................................................................ 14
3.2 Valentin Kuttler in Rudarsko podjetje sv. Ahaca .................................................................. 15
3.3 Viljem Neumann, prvi habsburški upravnik in sodnik idrijskega rudnika ............................ 15
3.4 Neumannova zapuščina ......................................................................................................... 16
3.5 Urban Ainkhürn (1549–1585) in rudarski upor ..................................................................... 17
3.6 Gregor Komar (1586–1596), renovator rudnika.................................................................... 18
3.7 Idrijski upor leta 1627 zoper upravnika Hanibala Bottonija (1622–1627) ............................ 18
3.8 Uprava Lichenstocha in spolovinarstvo ................................................................................ 19
3.9 Wolf Siegmund pl. Kienbach (1682–1696) ........................................................................... 19
3.10 Johann Friedrich Stempfer pl. Walchenburg (1696–1716) ................................................... 20
3.11 Anton von Steinberg (1724–1747) ........................................................................................ 21
3.12 Adolf Hauptmann (1747–1754) ............................................................................................ 23
3.13 Anton Sortori (1754–1765) ................................................................................................... 24
3.14 Rodbina Inzaghi, Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi (1765–1791) ..................................... 25
3.15 Gottlieb von Gersdorff .......................................................................................................... 26
3.16 Luis Galois (1811–1813) ....................................................................................................... 26
3.17 Leopold Pl. Possetzky (1814–1823) ...................................................................................... 27
3.18 Alois Prettner (1824–1838) ................................................................................................... 27
3.19 Franz Alberti (1838–1849) .................................................................................................... 28
3.20 Marko Vincenc Lipold (1867–1883) ..................................................................................... 29
3.21 Josip Billek, zadnji avstrijski upravnik rudnika (1905–1918) ............................................... 30
3.22 Emanuel Ricci ....................................................................................................................... 31
3.23 Hugo Pellis (1925–1945) ....................................................................................................... 31
3.24 Avgust Gogola (1945–1946) ................................................................................................. 32
3.25 Peter Aljančič (1946–1947) ................................................................................................... 32
3.26 Jože Tiringer (1947–1948) .................................................................................................... 33
3.27 Jože Kenda (1948–1958) ....................................................................................................... 33
3.28 Ciril Prohinar ......................................................................................................................... 34
3.29 Miloš Šulin (1964–1972) ....................................................................................................... 34
3.30 Ivica Kavčič ........................................................................................................................... 35
3.31 Marko Cigale (1990–2016) ................................................................................................... 35
3.32 Pogovor s knapom Marjanom Beričičem .............................................................................. 36
4. UPRAVNIKI SKOZI STOLETJA – ZAKLJUČEK ..................................................................... 37
5. VIRI IN LITERATURA................................................................................................................ 39
6. GRAFIČNE PRILOGE ............................................................................................................. 41
7. PRILOGE ..........................................................................................................................................
7.1 Kronološko zaporedje upravnikov, navedenih v delu ...............................................................
7.2 Kronološki pregled najpomembnejših dogodkov v obdobju delovanja idrijskega rudnika ......
7.3 Slike ...........................................................................................................................................
5
1. UVOD
Uvodoma se je najprej treba zahvaliti idrijskim rudarjem. Prav vsem. Tistim iz Idrije in tistim
z oddaljenih planot in dolin, ki so dan za dnem prihajali v Idrijo služit »beli kruh«.
Nenazadnje pa tudi tistim rudarjem, ki so prišli v Idrijo iz oddaljenih dežel Saške, Laške in
Moravske. Idrija je kar tristo let spadala pod habsburško monarhijo, ki je v Idriji pustila izrazit
pečat. Ne samo da je habsburška monarhija skrbela, da je bil idrijski rudnik kar se da moderno
opremljen, ampak je na delo v Idrijo prihajalo tudi veliko nemških inženirjev in rudarjev, ki
so v narečju pustili poseben pečat. Ko se danes v Idriji ustavi kak popotnik, ki mu slovenski
jezik ni tuj, kaj kmalu ugotovi, da Idrijčana težko razume. V resnici gre kljub vsemu za
slovenski jezik, kateremu je dodana kopica popačenih nemških izpeljank.1
Rudarji so v rudniku delali v parih, ki je preraslo v tovarištvo, ob premorih pa so se rudarji
zbrali pri malici, kjer se je spletlo veliko anekdot. Teh zgodb o rudarjih ni malo, malo pa je
bilo skozi zgodovino raziskanega o ljudeh, ki so rudnik upravljali. Sam bom v delu poskušal
podati vpogled v to tematiko, ki je bila zelo slabo raziskana. Za upravno stran rudnika so
skrbeli upravniki, ki se jih je skozi petstoletno zgodovino zvrstilo kar lepo število. Upravniki
so vodili poslovanje rudnika, skrbeli so za delo, da je potekalo nemoteno ter si prizadevali, da
se je proizvodnja živega srebra iz leta v leto povečevala, čeprav so bili tudi v rudniški upravi
vzponi in padci.
Delo in odnos upravnikov do rudarjev se je skozi leta, desetletja in stoletja spreminjal.
Medtem ko so bili prvi upravniki malomarni pri svojem delu in se za rudarje ter vzdrževanje
rudnika niso preveč zanimali in je ta odnos velikokrat prerasel v rudarski odpor, pa so se
zadeve skozi čas spreminjale. Pokazalo se je tudi, da je v kasnejšem obdobju habsburški dvor
bolj pazil, koga so v Idriji postavili za upravnika. Dolgo časa je bil idrijski rudnik eden
največjih rudnikov v Evropi, še zlasti pa je veljal za dobro opremljenega. Med upravniki so
bila tudi velika imena, ki so jih Idrijčani ohranili v dobrem spominu. Nedvomno so prav ti s
svojim delom in požrtvovalnostjo velikokrat rešili rudnik in popravljali škodo, ki so jo
povzročili njihovi predhodniki. Ker je bilo veliko odvisno od oblasti, so zaradi tega imeli
1 AJNGEHENKT – držati se za roko
AJNFAHT – preprosto
LADARFAR – samokolnica
6
upravniki včasih zvezane roke. Odraz pripadnosti se kaže predvsem v času protestantizma, ko
je bilo v Idriji zamenjanih kar nekaj upravnikov. Tudi v času italijanske zasedbe so se morali
upravniki ter ostali zaposleni pri rudniku vpisali v fašistično stranko, v nasprotnem primeru so
bili stalno izpostavljeni grožnjam.
V povojnem obdobju, v času Jugoslavije, so bili prav vsi upravniki izkušeni rudarski
strokovnjaki, ki so pred prihodom v Idrijo izkušnje nabirali po drugih jugoslovanskih
rudnikih. Ti strokovnjaki največkrat svoje rudarske kariere niso zaključili v Idriji, ampak so
izkušnje, pridobljene v Idriji, uspešno prenesli na vodenje drugega rudnika v Jugoslaviji ali v
Sloveniji. V nadaljevanju sledi pregled pomembnejših dogodkov, ki so se skozi petstoletno
zgodovino rudarjenja zgodili v Idriji. Nato sledi kronološki razpored upravnikov idrijskega
rudnika ter opis obdobij, od začetka do konca delovanja idrijskega rudnika. Prav s tem bralec
dobi jasno predstavo o tem, kako je potekalo delo in življenje ter kako sta se skozi petstoletno
zgodovino razvijala mesto in rudnik pod njim. Poglavjem s kronološkim sosledjem so dodana
podpoglavja s podrobnejšim opisom nekaterih pomembnejših upravnikov, ki so ob svojem
vodenju pustili poseben pečat pri kopanju, prežganju rude ali pri inovacijah v rudniku. Drugi
upravniki, ki so nedvomno bili pomembni pa vendar v primerjavi z temi pustili manjši pečat,
bodo raziskani v prihodnosti ob podrobnejši raziskavi arhivskega gradiva in zato v to delo
niso vključeni.
Diplomsko delo je prvo v seriji raziskav o upravnikih idrijskega rudnika. Izdelano je bilo z
uporabo literature, internetnega gradiva in lokalnega časopisja (Idrijski razgledi) in še ne
vsebuje arhivskega gradiva, ki bo uporabljeno pri nadaljnjem raziskovanju.
Rudarski upravnik je bil v času habsburške monarhije odgovoren za upravo in gospodarski
razvoj rudnika. Naloga upravnika je bila tudi, da je sprejemal in odslavljal delavce z
vednostjo rudarskega sodnika. Skrbeti je moral za preskrbo delavstva z zadostno količino
hrane in drugimi življenjskimi potrebščinami, za katere je skupaj z rudarskim sodnikom
določal cene, po katerih so bile te nato razdeljene med delavce. Skrbeti je moral tudi za
pravočasen in neoviran transport živega srebra in cinobra do krajev, ki jih je določala
prodajna pogodba. Skupaj z rudarskim sodnikom je moral pregledovati notranjost rudnika, da
se ne bi zaradi malomarnosti nadzornikov jam in rudarjev zgodila kakšna nepopravljiva škoda
v notranjosti rudnika. Skupaj s knjigovodjo je moral obračunati stroške rudnika in sestaviti
letni obračun stroškov. Skupaj z rudarskim sodnikom in gozdarskim mojstrom je moral
7
pregledovati idrijske gozdove. Za svoja dejanja je odgovarjal podjetnikom, ki so imeli v
zakupu deleže rudnika, po letu 1575, ko so rudnik podržavili, pa deželnemu knezu.
2. KRONOLOŠKI PREGLED ZGODOVINE IDRIJSKEGA RUDNIKA
2.1 Zasebno podjetništvo v obdobju 1490–1575
2.1.1 Škafar odkrije živo srebro
Mohorjeva družba v Gorici je leta 1927 izdala priljubljeno povest o srebrnem studencu, ki jo
je napisal Franc Jaklič. Pisatelj je ponovno zapisal znano pripoved o škafarju, ki se je
prenašala iz roda v rod. Že leta 1910 je legendo o škafarju zapisal idrijski rojak, teolog,
pravnik in zgodovinar Josip Gruden v svoji monografiji Zgodovina slovenskega naroda, ki je
uvrščena med temeljna dela slovenskega zgodovinopisja. Okoli leta 1490 je neki kmet v
prostranih gozdovih ob Idrijci izdeloval lesene posode. (Kavčič 2000, 7–8)
V studencu ob hiši je namakal svoj škaf, nekega dne pa je v njem odkril neznano plavajočo
gmoto, ki se je svetila. Pretakala se je po škafu v drobnih kroglicah ter se vedno znova
spajala, ne da bi puščala kakršnekoli sledi. Ker te tekočine ni poznal, se je o svojem odkritju
pozanimal pri zlatarju v Škofji Loki. (Kleindienst 1995, 9)
Zlatar je takoj prepoznal, kaj je škafar našel. Takoj ga je začel spraševati, kje je našel živo
srebro, vendar je škafar pametno molčal, saj je vedel, da je tekočina morda dragocena.
Legenda pravi, da je na poti proti domu škafar srečal vojaka Kacijana Anderleta, kateremu je
zaupal svojo skrivnost. Kacijan Anderle je zbral delavce ter prišel v Idrijo kopat. Vest o
najdbi živega srebra se je tako hitro razširila, da je v Idrijo privabila še druge navdušene
kopače nove dragocene tekočine. (Arko 1931, 2)
2.1.2 Prva odkopna podjetja v Idriji
Prvi zanesljivi viri o idrijskem rudniku nosijo letnico 1493, ko naj bi neki Virgilij Formentini
na bregovih Idrijce videl teči živo srebro. Da se je začelo v Idriji nekaj resneje dogajati, priča
8
tudi podatek, da so leta 1493 v Idriji Čedajci že imeli tako občinski svet, kot tudi občinsko
upravo. Čeprav je imel Čedad velik vpliv v Idriji, pa tudi Habsburžani niso skrivali svojega
zanimanja za idrijsko srebrno žilo. (Arko 1931, 2–3)
25. septembra 1493 je svet deseterice v Benetkah dal nemški skupini dovoljenje, da začne
kopati, podeljene pa so ji bile tudi carinske ugodnosti glede prodaje živega srebra v Benetke.
Dovoljenje se je glasilo na rudarje Henrika Darfa, Alberta Ackerja in Kacijana Anderleta.
(Mohorič 1960, 22)
V tem istem času so bili pri izkopu v Idriji udeleženi tudi rudarji s Tolminskega. »Določili,
kje graditi hiše, ki bi spadale pod čedadsko občino, in tiste, ki bi bile pod tolminsko družbo.«
(Arko 1931, 2)
Da je imelo v Idriji odkopno družbo tudi tolminsko gospostvo, ni naključje, saj je celotna
dolina Idrijce v 14. stoletju pripadala goriškim grofom, kar je lepo vidno v tolminskem
urbarju iz leta 1377. (Kavčič 1996, 22)
Leta 1494 je v Idrijo prišla nova skupina rudarjev pod vodstvom Janža Litumhoferja, ki je
trdil, da pozna nov postopek pridobivanja živega srebra, ki je cenejši in izdatnejši. Leta 1500
so z namenom pridobivanja najbogatejših rud izkopali rov, kasneje poimenovan po svetniku
Antonu Padavanskem, zato se imenuje Antonijev rov, ki je najstarejši vhod v rudnik in je
ohranjen še danes. Tudi za to podjetje je postalo kopanje v globino vse zahtevnejše, družbi je
kmalu začelo primanjkovati denarnih sredstev, zato se je okrog leta 1504 umaknila iz Idrije.
(Mohorič 1960, 22–23)
2.1.3 Vojna z Benečani, Maksimilijan I. odpre »knežji rudnik«
Leta 1508 je Maksimilijan I. načrtoval pot v Rim, kjer bi ga papež Julij II. okronal za cesarja.
Maksimilijan je načrtoval pohod preko beneškega ozemlja, vendar mu tega Benečani niso
dovolili, kar je Maksimilijan izkoristil kot povod za vojno. Stalni spori med Benetkami in
habsburško monarhijo so se vlekli že od srede 15. stoletja naprej. (Štih in Simoniti 2009, 212)
9
V začetku vojne so Benečani hitro napredovali, prodrli so v Vipavo in Gorico, nato so pohod
nadaljevali proti Idriji. 22. junija 1509 je Erik Brunšviški po letu beneške vladavine Idrijo
ponovno priboril nazaj k habsburški monarhiji. (Mohorič 1960, 25)
Po koncu vojne je Maksimilijan I. na svoje stroške ukazal zgraditi nov jašek. Zaradi stalnih
vojn je imela habsburška monarhija le pičle dohodke, idrijski rudnik pa bi te denarne
primanjkljaje utegnil zmanjšati. Tako se je na cesarsko pobudo v Idriji odprla nova jama,
imenovana »knežji rudnik« oziroma jašek sv. Katarine. Zaradi neznanih razlogov ga je cesar
kasneje ponujal rudarski izkopni družbi Sv. Ahaca, vendar ga ta ni hotela odkupiti. Leta 1520
so prišli v Idrijo imenitni gospodje, in sicer grof Ortenburg, plemič Auersperg, Sigmund pl.
Lamberg, Bernhard pl. Cles, kardinal in škof iz Tridenta, Krištof Rauber in knezoškof
ljubljanski. V Idriji so bile sedaj tri rudarske družbe, vsaka je imela svojega oskrbnika, vse
skupaj pa je nadzoroval rudarski sodnik. (Arko 1931, 6–7)
2.2 Podržavljenje rudnika leta 1575 in protestantizem
2.2.1 Hans pl. Khisl, človek, ki je podržavil rudnik
Hans Khisl se je rodil okoli leta 1530 bil graščak je, spreten podjetnik ter tudi mecen. Hans je
bil bavarskega porekla in sin nekdanjega ljubljanskega sodnika in župana Vida Khisla, ki je
kupil Konjice ter leta 1528 postavil grad Fužine pri Ljubljani. Zaradi različnih zaslug in
priporočila Auerspergov je bil povzdignjen v plemiški stan. Hans je ob gradu postavil mlin,
papirnico ter steklarno, za katero je leta 1572 dobil privilegij. Že leta 1560 je postal cesarski
svetnik, pozneje pa še nadvojvodski komorni svetnik, blagajnik na zahodni vojni meji ter
predsednik dvorne komore. Med letoma 1566–1567 je bil deželni upravnik na Kranjskem,
lastnik Višnje Gore in višji dedni točajnik Goriške. Bil je tudi velik dobrotnik, pospeševalec
znanosti in umetnosti, med drugim pa je skrbel tudi za napredek protestantske literature. Za
podržavljenje idrijskega rudnika se je zavzel leta 1572. Najprej je sam začel kupovati deleže
idrijskega rudnika, imenovane kuksi, vendar ker je lahko naenkrat odkupil le 10 kuksov, je ta
način kupovanja opustil. Kukse je nato prodal, zakupnikom pa sporočil, da se bo rudnik
podržavil. Leta 1575 je bilo v Idriji že 43 lastnikov kuksov. (Glonar 2013)
10
2.3 Protestantizem v Idriji
Protestantizem je na Slovenskem naletel na ugodna tla, zato se je začel hitro širiti. K temu je
botroval splet okoliščin, saj je bilo v obdobju dolgih beneških vojn in pogostih roparskih
pohodov, v katerih so neprestano pustošili slovenske dežele, ljudstvo zbegano in obupano. Za
obdobje 1535–1598 ni vira o katoliškem duhovniku v Idriji. V tem obdobju je prišlo v Idrijo
veliko rudarjev iz nemških pokrajin, z njimi pa je v naše kraje prišlo tudi luteranstvo.
Protestantizem se je tako v Idriji hitro uveljavil in postal zelo močan. Da je protestantizem
prinesel svež veter, kaže dejstvo, da so rudarski predstojniki protestantizem pozdravljali z
veliko vnemo, da pa je bil protestantizem v Idriji zelo močan, priča dejstvo, da je leta 1571
Tolminsko in Cerkljansko obiskal papeški vizitator Porcia, vendar pa si v Idrijo zaradi
močnega protestantizma ni upal. (Mohorič 1960, 38–41)
Takratni cerkljanski vikar Andrej Puc je Porciu o razmerah v Idriji poročal takole:
V nemški Idriji, ki je sosednja moji župniji, so sami krivoverci. V cerkvi pojejo očenaš, vero,
bere se evangelij in pridiga, drugega nimajo nič. V hišah bolnikov posvečujejo kruh in vino
brez maše. Pridigar je neki Gregor, sin nekega kovača iz Kobarida. Iz Cerknega ljudje večkrat
hodijo v Idrijo. Idrijčani jih hočejo zapeljati, pa se ne dajo. (Pavlič 2006, 26)
2.4 Doba razsvetljenstva
Idrija se je v dobi razsvetljenstva zbudila iz hudega mrtvila. »Mračnemu« 17. stoletju je
botrovala predvsem slaba prodaja idrijskega živega srebra, ki je ostajal v nizozemskih
skladiščih, temu je sledilo leto1651 ko, rudarji kar devet mesecev niso dobil plače.
Že po letu 1736 se je pojavil nov delovni polet, izboljšale so se topilniške naprave. V petih
letih je bila zgrajena nova cesta, ki je omogočala reden stik z zunanjim svetom, med letoma
1760 in 1770 so zgradili sredi mesta veliko rudniško skladišče žita, pomembna pa je tudi
zapuščina dveh pomembnih naravoslovcev, razsvetljencev, ki sta prišla v Idrijo. Prvi je bil
zdravnik Scopoli, za njim pa je v Idrijo prišel še kirurg in naravoslovec Baltazar Hacquet. S
svojim bogatim znanstvenim delom sta v Idriji pustila kulturni spomenik trajne vrednosti.
(Mohorič 1960, 139)
11
2.5 Francozi v Idriji
Ker je bila Idrija daleč stran od glavne ceste, se ljudje niso bali, da bi se Napoleon zadržal na
poti zaradi majhnega mesteca. Ker pa so bili ogleduhi povsod, so kaj kmalu izvedeli, da je v
Idriji za dva milijona goldinarjev srebra, veliko živeža in veliko denarja v gotovini. Za vsako
ceno je Napoleon zahteval, da se Idrija preda, čeprav bo veliko prelivanja krvi. (Arko 1931,
18)
General Bernadotte je zavzel Idrijo 22. marca 1797 ter tu ostal s svojimi vojaki do maja 1798.
V teh nekaj mesecih je dal v Italijo prepeljati 8.000 kilogramov živega srebra in še veliko
cinobra, oplenil pa je tudi grajsko skladišče. Nato se je leta 1805 francoska vojska ponovno
vrnila v Idrijo in tu ostala tri mesece in pol. Tudi takrat so oplenili Idrijo, kar je premogla
živega srebra. Tretjič so se Francozi vrnili v Idrijo leta 1809 ter tu ostali do propada Ilirskih
provinc leta 1813. (Calligaris 1987)
Francozi so bili v Idriji z vmesnimi premori trikrat, med katerimi so se vojske izpopolnjevale.
Avstrijci, katerim so bili Idrijčani lojalni, so ljudstvo poučevali, kakšna škoda se mu dela.
Duhovščino so poučevali, naj govorijo proti Francozom in naj tudi sami gredo v boj. »Ako ni
pušk, se dobe vile.« V Idriji se je tako zbralo 306 moških. Določili so zbirna mesta, da skupno
udarijo nad sovražnika, vendar je ljudstvo zagrabil strah pred Francozi, saj bi jih ubili in
požgali, kar je njihovega, če bi se uprli. (Arko 1931, 37–38)
2.6 Povratek avstrijske oblasti v Idrijo
2.6.1 Bratovska skladnica
Da bi lažje razumeli, zakaj so si revolucionarnega leta 1848 idrijski rudarji prizadevali za
izročitev bratovske skladnice, najprej poglejmo, kaj bratovska skladnica sploh je in čemu je
služila. Bratovska skladnica je zelo stara ustanova vseh rudarskih mest. Prva omenjena
tovrstna blagajna, ki bi skrbela za zavarovanje rudarjev in bi ščitila rudarje pred poklicnimi
nevarnostmi, je bila ustanovljena že leta 1300 v rudniku srebra Kuttenberg (Kutna Hora) na
Češkem. V bratovsko skladnico so rudarji prispevali določen znesek, članstvo sicer ni bilo
obvezno, vendar pa so rudarji z leti uvideli pomembnost bratovske skladnice ter so
prostovoljno pristopali. Avstrija je 23. maja 1854 vpeljala obvezno članstvo. V blagajno so
12
morali prispevati vsi rudarji, vsaj polovico pa so morali prispevati tudi rudarski upravniki. Za
nadzor bratovske skladnice sta skrbela odbor delavcev in odbor delodajalcev. Idrijska
bratovska skladnica je bila ustanovljena relativno zgodaj, najbrž že leta 1696, prvi zapiski o
njej pa nosijo letnico 1737. Od tega leta dalje je bratovska skladnica vedno omenjena, saj je
med drugim prispevala tudi k vzdrževanju duhovščine, nekaj časa pa je upravljala celo z
gostilno in mesnico. Poslovanje bratovske skladnice je nadzirala vlada, kajti premoženja, ki
ga je imela bratovska skladnica, je bilo precej. Leta 1848 je bratovska skladnica poslovala s
55.000 florinti, leta 1880 pa že z 80.000 florinti. (Arko 1931, 127)
2.7 Italijanska zasedba Idrije
Ob italijanski zasedbi Idrije, ki je Italiji pripadala po rapalski pogodbi leta 1920 so bili
Idrijčani prepričani, da italijanska zasedba ne bo trajala dolgo, saj si niso predstavljali, da bi
lahko zahodni del Slovenije kdajkoli pripadal Italiji. Zasedba in prevzem rudnika sta potekala
brez incidentov. Čeprav se je upravnik Billek trudil, da bi čim več srebra poslal na Dunaj še
pred italijansko zasedbo, je kar precejšnja količina živega srebra potem pripadla Italiji.
Idrijski rudarji so še vedno upali, da bo Idrija po dokončni razveljavitvi priključena
Jugoslaviji, vendar se to ni zgodilo. Italijani sprva proti Idrijčanom niso vodili nasilne in
agresivne politike, pustili so celo, da so obstala nekatera slovenska kulturna društva. (Mohorič
1960, 305–306)
Po izbruhu vojne leta 1939 so postale govorice o tem, da bo idrijski rudnik prodan, vse
glasnejše. Rudnik naj bi prevzela rudarska družba Monte Amiata s sedežem v Rimu. Zaradi
iztrošenosti strojev je bila cenitev zelo nizka. Konec leta 1939 je država naposled rudnik
prodala zasebni družbi Monte Amiata. Kupnina je znašala 12.900.000 takratnih italijanskih
lir. Za primerjavo: rudnik je takrat ustvarjal za 5 milijonov lir dobička. Družba je kupnino
poravnala na način, da je državi prodala 86.000 delnic po 150 lir. Dobiček z delnicami je bil
za 4,3 milijona lir višji kot celotna odkupna cena rudnika. (Mohorič 1960, 337)
2.8 Boji za osvoboditev Idrije
Tri leta vojne so v Idriji potekala mirno. Delavstvo je shajalo z italijansko upravo, ki je bila
razumna do slovenskega delavstva, zato ni prihajalo do prekinitev dela. 8. septembra 1943
proti večeru je v Idrijo prispela vest, da je Italija kapitulirala ter da je oblast prevzel Peter
13
Bodoglia. V naslednjih dneh se je v Idriji formiral komite Osvobodilne fronte, v mesto pa so
11. septembra prišli Nemci. Odpor je bil uspešen, vendar so v naslednjih dneh Nemci prihajali
še v večjem številu. Ob poti v Idrijo so pobijali civiliste, se čez dan zadrževali v gasilnem
domu, proti večeru pa so se ponovno vračali v smeri Godoviča ali Spodnje Idrije. Kmalu so se
začeli tudi boji za Idrijo. Kar nekaj dni so partizani nad Nemci vršili močan odpor, vendar pa
so na koncu morali Idrijo vseeno prepustili Nemcem. V zadnjem letu je bila Idrija desetkrat
bombardirana. 18. februarja 1945 je prenehala delovati topilnica, 23. aprila pa so prekinili tudi
preostala dela v jami. 28. aprila so se Nemci in preostanek domobranskih čet umaknili iz
Idrije, že naslednjega dne, 29. aprila 1945, pa so v Idrijo vkorakali partizani. (Mohorič 1960,
339–343)
2.9 Povojno delovanje rudnika
Po koncu druge svetovne vojne so bili rudarski obrati in ostala rudniška oprema v zelo slabem
stanju. Po letu 1975, ko je cena živega srebra na svetovnem tržišču drastično padla je idrijski
rudnik padel v globoko krizo. Zaradi škodljivih posledic živega srebra na človeka in okolje se
je zanj zmanjšalo povpraševanje, začeli so ga nadomeščati z drugimi kovinami. Zaradi
visokih stroškov rudarjenja in osiromašene vsebnosti živega srebra v rudi se je proizvodnja
med leti 1977-1983 ustavila. Ko je bilo jasno, da se izkop v idrijskem rudniku ne bo povrnil v
stanje pred krizo, so se vse sile in moči usmerile v čim hitrejšo prekvalifikacijo rudarjev v
strojnike in kovinarje. Tako so nastajali novi obrati in temelji za boljšo prihodnost idrijske
občine. Leta 1986 je bila sprejeta odločitev o popolnem zaprtju Rudnika živega srebra Idrija.
Na podlagi študij se je v letu 1988 oblikoval dolgoročni program postopnega in trajnega
zapiranja rudnika, ki so ga začeli realizirati sedem let kasneje. Leta 1995 so bile v rudarski
topilnici prežgane še zadnje tone cinabaritne rude. Tako se je zaključilo petstoletno obdobje
rudarjenja v katerem so idrijski rudarji s prežganjem dobili 147.000 ton živega srebra, kar
predstavlja kar 13% svetovne proizvodnje. (Kavčič 1990)
14
3. KRONOLOŠKI PREGLED UPRAVNIKOV IDRIJSKEGA
RUDNIKA
3.1 Upravniki v času zakupništva
Čedajci, ki so si lastili popolno oblast nad Tolminsko in Idrijo, so pritiskali na Benečane, da
naj odstavijo svojega gestalda. Že konec istega leta, kot so ga postavili so Benečani res
umaknili svojega gestalda iz idrijskega rudnika in do leta 1506 niso postavili novega. Med
tem časom so idrijski podjetniki sami postavljali upravnike. Tako je med letoma 1505 in 1506
službo rudniškega upravnika opravljal Nemec Krištof Freiberger, ki je bil najverjetneje tudi
sam idrijski podjetnik. Poleg nemškega jezika je Freiberger govoril tudi italijansko, kar je bilo
zelo pomembno za vzdrževanje uradnih stikov z Benetkami. Svoje delo je Freiberger več kot
dobro opravljal. Benečani, ki so od leta 1506 spet postavljali upravnike, so mesto upravnika
najprej ponudili prav Freibergerju, ker pa je ta službo odklonil, so na njegovo mesto postavili
Čedajca Leonarda de Manzana. Prav tako kot Freiberger je tudi Manzano dobro govoril
italijansko in nemško, poleg tega je bil tudi zemljiški gospod na Tolminskem in Idrijskem. Ko
je leta 1506 prevzel mesto idrijskega upravnika, je bil lastnik rudniških deležev, t. i. kuksov.
Leonardo de Manzano za razliko od predhodnika ni dobro opravljal službe idrijskega
upravnika. Upravnik bi moral biti vsak dan navzoč v rudniku, on pa je ostal doma v Čedadu in
zadanih nalog ni izvrševal. Benečani so ga zato že po letu dni odstavili, na to mesto pa so
želeli postaviti domačina, če je mogoče, rojenega Idrijčana. Cesar je po končani vojni na
mesto upravnika postavil Viljema Neumanna, le-ta pa je funkcijo upravnika kmalu odložil. Po
nekaterih podatkih naj bi bil nato upravnik idrijskega rudnika Gašper Ainkurn. Od leta 1530
dalje so upravnike rudnika postavljali in odstavljali prokuratorji rudnika, ki so bili štirje. Eden
za kranjske in goriške podjetnike, drugi za koroške, tretji za tirolske in četrti za salzburške
podjetnike. Pri imenovanju in nastavitvi rudniških upravnikov je velikokrat prihajalo do
nesoglasij. Na sestanku v Beljaku spomladi 1530. leta so podjetniki postavili za idrijskega
upravnika Henrika Baringerja. Po letu 1535, ko je v Idriji izkopavala samo še ena odkopna
družba, je prišlo do reorganizacije rudniške uprave. Odslej je bila služba idrijskega upravnika
stalna in odgovornejša. Plača rudarskega upravnika je znašala šestkrat več kot rudarjeva. Prvi
upravnik po reorganizaciji je postal loški oskrbnik in podjetnik Viljem Rasp. Službo
idrijskega upravnika je opravljal od 1534. do 1540. leta. Rasp je v imenu idrijskih podjetnikov
sklepal manjše in večje pogodbe za odkup živega srebra in cinobra. Svojo službo je opravljal
v zadovoljstvo vseh podjetnikov. (Verbič 1965,103–108)
15
3.2 Valentin Kuttler in Rudarsko podjetje sv. Ahaca
Avstrijski vpliv se je v Idrijo hitro razširil, pa čeprav v začetku 16. stoletja ni bilo dobrih
cestnih povezav. V manj kot desetih letih so Idrijo poznali v večjem delu Avstrije. Leta 1504
je v Idrijo prišla nova rudarska družba, imenovana Rudarsko podjetje sv. Ahaca. Novi
rudarski družbi je načeloval Valentin Kuttler, ki je prišel s Salzburškega. Kuttler je s seboj
pripeljal več rudarjev nemškega rodu, večinoma Nemce iz Gornje Avstrije. Ker je bilo
rudarjev premalo, so vabili na delo v rudnik tudi ljudi iz okoliških naselij, planot ... Na
začetku je kazalo, da bo izkop gladko potekal, vendar se je vse to začelo kmalu spreminjati.
Stroški so se večali, rudo pa se je le stežka še kje zasledilo. Kmalu ni bilo več denarja za
plačevanje rudarjev, mlajši so odšli v druge rudnike, starejši, katerim je družba dolgovala že
velike vsote denarja, pa so vztrajali pri svojem izplačilu. 22. junija 1508 so naposled v dolini
nasproti Antonijevega rova odkrili bogato cinabaritno rudo in rudnik je zaživel v pravem
pomenu besede. Po najdbi tako bogate rude so se za Idrijo začeli boljši časi. Družba Sv.
Ahaca je od cesarja Maksimilijana I. dobila dovoljenje za odprtje še ene jame, od katere je
cesarju pripadalo 10 % dobička v zameno za obrambo mesta pred morebitnimi napadalci.
(Arko 1931, 3–5)
O Kuttlerjevem koncu se ne ve veliko, domneva se le, da je najverjetneje umrl zaradi stresa
leta 1509 »vsi ti dogodki, strah pred rudarji in Benečani in zopet brezmejna radost so
uničevali slabo telo Kuttlerja in v najboljših letih je moral zapustit svet.« (Kavčič 1888)
3.3 Viljem Neumann, prvi habsburški upravnik in sodnik idrijskega rudnika
Kot prvi habsburški rudarski sodnik je v Idrijo 22. junija 1509 prišel Viljem Neumann.
Naloga rudarskega sodnika je bila, da je varoval pravice posameznih rudarskih družb,
sodniško zapisoval deleže, razsojal spore med družbami in rudarji ter pazil, da se je vestno
oddajala desetina pridobljenega živega srebra. (Arko 1931, 92)
Predniki Viljema Neumanna so še v 15. stoletju kmetovali na Gornjem Štajerskem. Viljem
Neumann pa je v 16. stoletju postal eden najpomembnejših rudarskih založnikov in trgovcev
iz Beljaka. (Mohorič 1960, 32)
16
Neumann ni bil samo prvi rudarski sodnik v Idriji, ampak je bil tudi solastnik rudnika.
Neumannova žena doma iz Lienza na Tirolskem, je imela štiri kukse v idrijskem rudniku, ki
jih je njen mož prejel kot doto.
Ob istem času je bila znana trgovska tvrdka v Augsburgu Hochstetter; ta je bila z Idrijo v tako
tesni zvezi, da se je Neumannova hči Katarina 1527 poročila z Ambrozijem Hochstteterjem ter
prinesla možu 10.000 goldinarjev dote, za takratne čase nepričakovano veliko vsoto. (Arko
1931, 7)
Neumann je imel družbo s Salzburžanom Janžem Pfuglom. Svoje kupčije sta delala v
Benetkah, kjer sta imela od leta 1520 naprej tudi podružnico, imenovano Fondaco dei
Tadeschi. V podjetju sta prodajala idrijske rudarske proizvode ter koroški svinec, kupovala
blago ter špecerijo, nato pa izdelke prodajala idrijskim ter koroškim rudarjem. Leta 1528 se je
Neumann drugič poročil, tokrat z Barbaro Rumpf, hčerko deželnega plemiča, ki je izražala
izjemno energijo, varčnost in trgovsko nadarjenost. Vsi štirje Barbarini sinovi so umrli pred
njo, preživela je edino hči Ana. (Mohorič 1960, 34–35)
Leta 1533 je Neumann kot najspretnejši oskrbnik v Idriji prevzel vso prodajo in kupčije vseh
treh rudarskih družb tako z Benečani kot tudi Nemci. Umrl je leta 1536, pokopan pa je pri Sv.
Juriju v Ziljski dolini na Koroškem. Zaslužil je veliko premoženje, s katerim je njegova žena
Barbara po njegovi smrti še naprej kupovala posesti po Ziljski dolini. (Arko 1931, 8)
3.4 Neumannova zapuščina
Čeprav Neumannova žena Barbara ni bila nikoli uradno potrjena, je bila neuradno kljub temu
prava upravnica idrijskega rudnika. Njena skrb je bila, da je že od leta 1536 rudnik prejemal
zadostne denarne zaloge za obratovanje in redna izplačila. Denar je dobivala od augsburških
trgovcev. Idrijski upravniki so bili odvisni od njenega denarja, prav tako je na svojem dvoru v
gradu Wasserleonburg prirejala občne zbore in sestanke rudarske združbe. Ker so vsi
Barbarini sinovi umrli, je po Barbarini smrti vse premoženje podedovala hčerka Ana. Ana je
že na materinem domu spoznala vrsto plemičev, ki so se potegovali za roko bogate in
duhovite trgovčeve hčerke. Ko je Ana prevzela dediščino, je bila že drugič poročena. Njen
prvi mož je bil baron Jakob Tannhausen, a je že po treh letih zakona umrl. 1565. leta se je
poročila s Krištofom Liechtensteinom, po katerem je tudi podedovala, saj je bil brez otrok.
Leta 1581 se je poročila z baronom Ludvikom Ungnadom iz Žovneka, leta 1587 z baronom
17
Karlom von Teufenbachom, leta 1611 z ortenburškim grofom Ferdinandom Salamancom in
nazadnje še kot 82-letna gospa z 31-letnim grofom Jurijem Ludvikom Schwarzenbergom, ki
je postal srečni dedič vsega premoženja. Schwarzenbergi so tako postali eni najvplivnejših
fevdalcev v Evropi. (Mohorič 1960, 34)
3.5 Urban Ainkhürn (1549–1585) in rudarski upor
Urban Ainkhurn je bil upravnik idrijskega rudnika v obdobju 1549–1585. Zaradi svojega
rudarskega znanja je užival velik ugled tudi med drugimi idrijskimi podjetniki. Ainkhürn je
bil zelo bogat, saj je imel v zakupu velike graščine po Kranjskem in Štajerskem, kljub vsemu
pa je do skrajnosti izkoriščal idrijske rudarje in bogatel na njihov račun. (Verbič 1969)
Ko je leta 1562 v jamo vdrla voda, so tako zakupniki kot tudi rudarski predstojniki upravo
svarili, da je delo v jami nemogoče. Že istega leta je Jakob Lamberg, zastopnik odkopne
družbe Sv. Ahaca, zaprosil upravo za izgradnjo novega jaška, kar je zagovarjal tudi višji
rudarski predstojnik Notranje Avstrije Jurij Singer. Do izgradnje potrebnega jaška ni prišlo,
saj so številni zakupniki kuksov temu nasprotovali zaradi prevelikih stroškov. Ker so se
težave samo stopnjevale, je bil leta 1580 v Idrijo poslan Jurij Singer, ki je še enkrat poudaril
problematiko, ki je bila izpostavljena že 18 let prej. Poleg novega jaška se je zdel Singerju
nujen tudi močnejši dotok vode za kamšt, a Ainkhürn tudi tokrat ni ukrepal. Zanimivo je
dejstvo, da Ainkhürna tudi po podržavljenju rudnika leta 1575 niso zamenjali z drugim
upravnikom. Najverjetneje so temu botrovala Ainkhürnova poznanstva s pomembnimi
dunajskimi veljaki. (Čar, Peljhan, Dizdarevič 2014)
Takratni protestantski učitelj Matija Elendorfer je leta 1579 napisal pritožbo rudarjem proti
upravniku. Rudarji so namreč dobivali namesto celotnega zaslužka v denarju del zaslužka v
nakaznicah, ki so jih uveljavili pri nakupu različnih potrebščin v rudniški trgovini, ki jo je
vodil Urban Ainkhürn. Za pisanje pritožbe si je učitelj prislužil osem dni ječe. Rudarji so
Ainkhürna tožili zaradi njegove osornosti in izjave, da ima več moči kot vladar, saj da je
vladar njegov dolžnik. Od rudarjev je zahteval gonjaške usluge pri lovu ter pozimi čiščenje
ceste do svojega gradu v Logatcu. Ainkhürnje rudarje krivil, da so zaradi lenobe in
pijančevanja sami krivi za revščino. Rudniška stavka je uspela, saj je Ainkhürn prenehal z
vodenjem rudniške trgovine, rudarji pa so celoten zaslužek začeli prejemati v denarju. (Pavlič
2006, 23–25)
18
3.6 Gregor Komar (1586–1596), renovator rudnika
Leta 1586 je dunajsko sodišče upokojilo Urbana Ainkhürna ter na mesto upravnika idrijskega
rudnika postavilo Gregorja Komarja, izkušenega ter visoko usposobljenega gozdarskega
mojstra iz Furlanije z izjemnimi organizacijskimi sposobnostmi. Takoj ob nastopu nove
funkcije je začel z reformacijo in reorganizacijo rudnika. Ko se je seznanil z delovnimi
razmerami pod in nad površjem rudnika, se je takoj lotil dela. Že leta 1586 je Komarju uspelo
prepričati deželnega glavarja, da je v Idrijo poslal Hansa Huebmaerja, ki je bil višji rudarski
mojster avstrijskih dežel, da bi skupaj z novo administracijo rudnika ugotovili, kaj je za boljše
delovanje rudnika treba spremeniti. Kmalu so ugotovili, da je treba zamenjati oziroma
izboljšati stvari, na katere so rudarski predstojniki opozarjali že v času Ainkhurnovega
upravljanja rudnika. Ugotovili so, da je treba zgraditi nov jašek, ki bo vodil v globino 170
metrov. Jašek bi bil opremljen z dvojnim kolesom za dviganje rude iz rudnika in spuščanje
lesa v rudnik, zgradili pa bi tudi kamšt – napravo, ki bi črpala vodo iz rudnika. Za izvedbo
takega projekta so bili potrebni izkušeni mojstri, ki pa jih Idrija v tistem času ni premogla.
Tako je v Idrijo pripotoval strokovnjak za izgradnjo lesenih vodnih koles Rupreht Debinger iz
Kuttenburga na Češkem. Oktobra 1587. leta je bila naprava končana. Kamšt je lahko dosegla
globino 200 metrov. Zaradi dobre ventilacije novega jaška je bilo olajšano delo na najtežjih
odkopih v rudniku, izkop rude pa se je lahko zavlekel tudi čez poletne mesece, kar do takrat
zaradi previsoke vlažnosti v rudniku ni bilo mogoče. Komar je s svojimi renovacijami
rudarjem olajšal delo ter zmanjšal stroške dela, ker pa je bil tudi velik zagovornik
protestantizma, je moral spomladi 1595 v času protireformacije na hitro zapustiti Idrijo. Kljub
temu je v Idriji pustil neizbrisen pečat. (Čar, Peljhan, Dizdarevič 2014)
3.7 Idrijski upor leta 1627 zoper upravnika Hanibala Bottonija (1622–1627)
Idrijski podložniki so se junija 1627 uprli zaradi višjih davkov, tlake na cestah in prisilnega
tovorjenja za rudnik. Okoli petdeset jih je vdrlo v grad in upravnika rudnika, dr. Hanibala
Bottonija, hudo preteplo, da je komaj preživel. Podložniki so štiri dni ostali na gradu in ga
oplenili. (Kladnik 2015, 185)
Ko si je idrijski upravnik nekoliko opomogel od dogodka, je takoj obvestil kranjskega
vicedoma in dvorno komoro o dogodkih v Idriji ter zaprosil za pomoč. Kranjski vicedom je na
ukaz dvorne komore poslal v Gorico kranjskega deželnega sodnika z osmerico sodnih biričev
19
in močnim vojaškim spremstvom 50–60 vojakov. S pooblastilom, ki so jim ga dali goriški
stanovi, so odšli v Idrijo, da bi polovili in kaznovali uporne podložnike. Idrijski upravnik je
tej kazenski ekspediciji dodelil še dva zaupna rudarja, in sicer z nalogo, da bi jih rudarja po
najbližjih poteh pripeljala v Idrijo. Zastopnika rudarjev, ki sta z drugimi tovariši odobravala
upor, pa sta namenoma vodila odposlance po stranskih poteh ter upornikom pridobila toliko
časa, da so se poskrili. Deželni knez je bil zaskrbljen zaradi upora idrijskih podložnikov proti
upravniku, saj bi upor lahko imel daljnosežne posledice, ki bi lahko ogrozile obstoj rudnika.
(Verbič 1970)
Vizitacijski komisiji je dal deželni knez navodila, naj razišče, zakaj je prišlo do upora.
Izkazalo se je, da je upravnik Hanibal Bottoni nečloveško ravnal s podložniki, a ker so se ti
uprli in s tem izkazali neposlušnost do oblasti, so si prislužili kazen. (Kladnik 2015, 185)
Ko so polovili vse upornike, so jih prepeljali na Ljubljanski grad, kjer so odslužili kazen. V
istem času so v Idriji z mesta upravnika odslovili osovraženega Hanibala Bottonija, njegovo
mesto pa je prevzel Sebastian Seifridt. Odstavljeni idrijski upravnik je zahteval, da takoj
zaslišijo in obsodijo idrijske upornike. Žal o tem, ali so bili uporniki obtoženi, ni podatkov,
verjetno pa je, da so kazen odslužili že v priporu na Ljubljanskem gradu. (Verbič 1970)
3.8 Uprava Lichenstocha in spolovinarstvo
V drugi polovici 17. stoletja, v času upravnika Lichenstocha, je bil v rudnik vpeljan način
spolovinarstva. Upravnik je prosta delovna mesta pri rudniku oddajal prosilcem za polovično
mezdo, medtem ko je drugo polovico dobivala vdova rudarja, ki je pred smrtjo opravljal delo
na tem delovnem mestu. Kasneje se je spolovinarstvo prenašalo na sinove in zete za delo
nesposobnih rudarjev, pri čemer je cel zaslužek ostal v enem gospodinjstvu. Polovico je tako
dobil sin ali zet, drugo polovico pa oče ali tast. Kasneje se je spolovinarstvo začelo izkoriščati
v zaslužkarske namene, zato so ga ukinili. (Pfeifer 1989, 16)
3.9 Wolf Siegmund pl. Kienbach (1682–1696)
Vse do današnjih dni je v slabem spominu ostal rudarski upravnik Siegmund Kienbach, ki je
bil upravnik idrijskega rudnika v obdobju 1682–1696. V Idrijo je prišel z naslovom
registratorja in senatorja notranje avstrijske komore, imel je tudi naziv rimsko-cesarskega
20
svetnika. Čeprav je imel številne cesarske nazive, pa je s svojo nesposobnostjo spravil rudnik
na rob propada. Njegovo ime so oblikovale same slabe značilnosti, kot so zahrbtnost,
skopuštvo in oderuštvo. Zaradi izkoriščanja rudarjev je imel rudnik v času njegovega
upravljanja najnižjo produktivnost. (Mohorič 1960, 435)
V topilnici je poskušal z neuspešnimi inovacijami, rudarji so morali delati v starih jaških, kjer
je bilo mogoče izkopavati le revno rudo. Delavstvo se je celo desetletje pritoževalo zaradi
nemogočih razmer, vendar neuspešno. Leta 1695 je v Idrijo končno prišla komisija notranje
avstrijske komore, pri čemer je odkrila veliko škode in nepravilnosti, ki so se dogajale pri
rudniku. Člani komisije so ustavili »neplodno« delo v jamski jalovini, topilnico so opremili z
železnimi kotli iz litega železa, začelo pa se je tudi izdatno financiranje idrijskega rudnika.
Leta 1695 so Kienbacha dokončno odstavili. (Mohorič 1960, 97)
Kako neracionalen je bil Kienbach, kaže tudi poročilo naslednjega dogodka. Zabava, katere
opis sledi v nadaljevanju, je bila prirejena z namenom, da bi počastili zmagovito osvoboditev
mesta Budim, zato so povsod prirejali tandeme in veselice. V Idriji so priredili veselico 15.
septembra 1686, procesija je potekala od cerkve sv. Barbare. Ob drugi uri popoldan se je četa
mušketirjev odpravila na grad ter izkazala čast gospodu oskrbniku, sedečemu pod velikim
turškim šotorom in zastavo. Od tu se je procesija vila čez trg na cesarski travnik. Za procesijo
je šlo 36 drvarjev, ki so nosili mlaj, na katerem je viselo 60 kosov različnih predmetov. Kdor
je kasneje želel, je lahko z mlaja snel, kolikor je lahko dosegel. Sledil je dvovprežni voz,
naložen z belim kruhom, ob katerem so korakali štirje peki in metali kruh na vse strani. Za
njimi je šlo 20 mož, ki so nosili zlate in srebne posode, napolnjene z agrumi. Potem je sledilo
šest točajev, ki so peljali dva soda vina, njim pa je sledilo še 10 kuharjev z odojkom. Na
koncu so pripeljali še srebrno skrinjo, ki sta jo vlekla dva konja, stražilo pa jo je 20
mušketirjev z dvojnimi puškami. Na koncu je prišel še oskrbnik in slavje se je začelo. (Logar
1966)
3.10 Johann Friedrich Stempfer pl. Walchenburg (1696–1716)
Naloga Johanna F. Stempferja pl. Walchenburga je bila, da prevzame mesto idrijskega
rudarskega upravnika in mu povrne ugled, ki ga je le-ta izgubil pod vodstvom Kienbacha.
Stempfer je bil praktičen strokovnjak in dober organizator dela. Po številnih naporih in
21
prizadevanjih mu je uspelo, da je v letih 1698 in 1699 topilnica dosegla proizvodnjo, kakršne
ni bilo že zadnjih 20 let. Leta 1709 se je Stempfer odločil, da bodo odprli nov rov – Jožefov
jašek, s katerim bodo začeli preiskovati južni del rudnega območja. Zaradi kuge na
Štajerskem in Koroškem je bil onemogočen dovoz jeklene pločevine za retorte, zato se je
proizvodnja nekoliko zmanjšala. Stempfer je uvedel nove žgalne peči, zato so lahko v
naslednjem letu ponovno povečali proizvodnjo. V letih nizke proizvodnje so na Nizozemsko
odposlali samo 250 namesto 900 sodčkov živega srebra. Stempfer je zgradil drobilnico za
grobo in fino mletje rude. V njej so drobili vse rude, tako bogate kot tudi revne. (Mohorič
1960, 97–118)
Nove Stempferjeve peči so porabile manj drv za kurjavo, zato so z novimi pečmi delno
zmanjšali nevarnost zastrupitve z živim srebrom. Stempfer je dotedanjim pečem odstranil
vzdolžno pregrado in tako združil obe polovici peči v enotno peč. Kurilo se ni več pod
retortami, saj je bilo na enem koncu zgrajeno posebno kurišče, na drugem koncu pa je bil
postavljen dimnik. V peči so pri vsakokratnem žganju kurili šest ur, potem so peč hladili do
naslednjega jutra, ko so recipente sneli, jih izpraznili in živo srebro precedili v posebne vrče.
Štupo so še enkrat premešali in izprali, nato pa so iz nje pridobili še nekaj živega srebra.
Stempfer je opozarjal, da je bila predelava štupe še posebej nevarno delo. Med drugim je
menil, da je delo v topilnici izredno nezdravo ter da tudi najmočnejši delavci ne zdržijo več
kot 3–4 tedne. Tako je dvorni komori poročal o primanjkljaju delavcev v topilnici, ker da je
treba vsakega, ki se mu majejo zobje ali tresejo udje, zamenjati. (Pfeifer 1989, 28–29)
3.11 Anton von Steinberg (1724–1747)
Steinberg se je rodil 28. oktobra 1684 na Kalcu pri Zagorju na Krasu graščaku Ernestu Volku.
V tretjem letu Steinbergovega življenja se je družina preselila v Cerknico. Gimnazijo je
obiskoval na jezuitski šoli v Ljubljani in na Dunaju, nato pa potoval po Nemčiji in Italiji. Med
leti 1712 in 1724 je bil uradnik cesarske dvorne blagajničarske in rudarske komisije, nato
preiskovalec gozdov, cest in meja na Reki. Leta 1724 je bil imenovan za upravnika idrijskega
rudnika. (Rakovec 2013)
Ena prvih pomanjkljivosti, s katerimi se je Steinberg spopadel, je bila zastarela, komaj še
sprejemljiva tehnično/načrtna evidenca rudniških kopov, jaškov in naprav. Nato je prevetril
22
položaje v upravi, nesposobne je poslal v topilnico in rudnik, med ostalimi pa je izbral
skupino, ki mu je v naslednjih letih pri vseh meritvah horizontov in nivojev pomagala, prav
tako pri vseh površinskih delih. Rezultat njegovega dela je bil leta 1728 dokončan načrt
rudnika z vsemi podzemnimi in nadzemnimi napravami, ki ga komajda še ohranjenega danes
hrani dunajska narodna biblioteka. Med drugim je izdelal tudi leseno maketo rudnika, ki pa se
ni ohranila. Med pomembnejše Steinbergove dosežke štejemo poskus izboljšave topilne peči
za cinober in tlačilne sesalke za črpanje vode iz najnižjih rudniških horizontov. (Korošec
1992)
Leta 1728 je izumil novo napravo, imenovano »universal geometrih«, s katero je lahko
natančno narisal vse, kar je bilo videti z ene točke. Iznašel je tudi nov način izpiranja »modus
lutendi«, pri čemer živo srebro ni preveč izhlapevalo. Pod Steinbergovo upravo so odprli več
jaškov, med njimi tudi Terezijinega. Steinberg se je izven dela ukvarjal s statiko, hidrostatiko,
z zemljemerstvom, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. (Rakovec 2013)
Zanimivo je dejstvo, da Steinberg o svojih dotedanjih sodelavcih ni govoril. Ni omenjal niti
mladega in uspešnega Hauptmanna niti Jožefa Mraka, mladega in nadarjenega risarja ter
kasnejšega kartografa in pedagoga v rudniški risarski šoli ter očeta idrijske rudniške
zemljemersko-kartografske šole. Pomislili bi lahko na nekakšno ljubosumje, kajti vsi ti
sodelavci so ga kasneje strokovno prerasli ter oblikovali vse tisto, kar je sam poskušal
narediti, vendar mu ni uspelo. Kljub vsemu pa je bil sposoben ter odgovoren rudarski
upravnik. Rudnik je prevzel v času nizke proizvodnje ter finančne krize, česar pa se ni
ustrašil, saj je bil z razmerami seznanjen že prej. Med drugim je Steinberg dosegel tudi, da so
v Idrijo prihajale zadostne količine hrane za delavce po sprejemljivih cenah, zaradi česar
trgovci niso dodatno služili na račun delavcev. Skrbel je tudi za zdravstveno oskrbo. V
Ljubljani je dotedanjim šestim posteljam, ki so bile namenjene idrijskim rudarjem, izboril še
dodatnih šest ter sam preverjal zdravstveno stanje rudarjev. Po upokojitvi leta 1747 se je vrnil
v Ljubljano ter se posvetil raziskovanju Cerkniškega jezera. (Korošec 1992)
Cerkniškemu jezeru se je posvetil v razpravi o naraščanju in upadanju vode v jezeru, med
drugim pa opisuje tudi lov na tamkajšnjem jezeru. Bil je tudi dober slikar in risar. Večinoma
je risal z oljnimi barvami. Leta 1716 je sam vrisal v baker zemljevid Kranjske. Steinberg je bil
pameten, razsoden, plemenit in izredno delaven človek. Za zasluge mu je bil podeljen naslov
dvornega komornega svetnika, prejel pa je tudi zlato kolajno. (Rakovec 2013)
23
Zdi se, kot da po letu 1747 Idrija in idrijski rudnik zanj nista več obstajala. Po predaji
upravniških poslov z Idrijo ni imel več stikov. Pred smrtjo je zbolel za putiko (protin ali urični
artritis), nato pa v Ljubljani umrl. (Korošec 1992)
3.12 Adolf Hauptmann (1747–1754)
Naslednik Antona Steinberga, uspešnega upravnika idrijskega rudnika, je postal Adolf
Hauptmann. Zaslužen je za mnoge izboljšave in racionalno zgraditev rudnika. Odprl je bogato
novo rudno polje, ki je poimenovano po njem. Hauptmann je tudi zaslužen, da je kot prvi
rudarski upravnik v Idrijo pripeljal zdravnika. Njegov predlog je bil, naj se v Idriji nastani
stalni zdravnik, kateremu bo pomagal kirurg. (Mohorič 1960, 435)
Hauptmann je bil sposoben rudarski strokovnjak in uspešen organizator. Med idrijskimi
rudarji je bil v prvih letih nepriljubljen, ker je bil pri uveljavljanju različnih izboljšav precej
strog in zahteven, vendar si je v obdobju svojega upravljanja prizadeval za izboljšanje
delovnih pogojev v rudniku, boljšo ureditev zdravstvenega varstva in socialno zaščito
idrijskih delavcev. Pod njegovo upravo so leta 1750 pričeli graditi španske peči, ki so začele
obratovati leta 1751. Hauptmann je dvorni komori poročal o prednostih nove žgalne metode
in med drugim omenjal tudi zmanjšano nevarnost za zastrupitev z živim srebrom. Po njegovih
ugotovitvah so bili pri novem žgalnem postopku živosrebrovi hlapi pod nižjim pritiskom kot
pri retortni metodi in so zato manj uhajali iz sistema. Pri novem žgalnem postopku je bilo
potrebnih manj delavcev, zato so ti tudi manj prihajali v stik s strupenimi hlapi. Pri dvorni
komori je upravnik Hauptmann dosegel, da je bil zvišan denarni dodatek za delo v topilnici
tako, da so sedaj delavci za vsak cent pridobljenega živega srebra dobili 2 in ½ goldinarja
dodatka. V začetku leta 1752 se je v Idriji pojavila vročinska bolezen s krvavimi izpuščaji na
koži. Hauptmann je takoj ukrepal ter 10. marca 1752 poročal na Dunaj, da se je v Idriji
pojavila neznana bolezen. V Idrijo je bil poslan poseben zdravnik za kožne bolezni.
Ugotovljeno je bilo, da rudarji hodijo bolni na delo, da bi čim prej dobivali polne dnine, ne le
polovičnih. Zato je Hauptmann razglasil, da bodo tudi oboleli dobivali polne dnine. 10.
januarja 1752 je Hauptmann naslovil na dvorni kolegij obširno poročilo z načrti glede
reorganizacije idrijskega zdravstva. O takratni zdravstveni službi je poročal takole:
Pri tukajšnjem plemenitem in donosnem rudniku nimamo zdravnika, ampak le kirurga ali
padarja, ki se od njega ne more zahtevati, da bi prevzel in zdravil notranja stanja in bolezni. Če
24
kdo zboli za nevarno boleznijo, je treba pripeljati zdravnika iz Ljubljane ali Gorice. Pot do
sem pa je dolga, težavna, pozimi pogosto neprehodna in bolnik mora trpeti, marsikateri tudi
umreti, preden lahko pride zdravnik do njega. Sicer pa je v Idriji malo takih, ki zmorejo
poklicati zdravnika, da bi jih zdravil. Večina se mora zadovoljiti s kirurgovimi nasveti in
posegi, kadar pa njegovo strokovno znanje odpove, morajo to bolniki plačati z življenjem.
(Pfeifer 1989, 45)
Tako je Hauptmann priporočil v Idriji nastanitev stalnega zdravnika, ki bi opravljal tudi
lekarniška opravila in za letno plačo 1.200 goldinarjev zdravil rudarje, njihove žene in otroke.
Hauptmannovi načrti kažejo, da si je resnično prizadeval za izboljšanje zdravstvenih in
socialnih razmer v Idriji. Predlagal je, da bi ustanovili obrat »manufakturo«, kjer bi
brezposelni Idrijčani tkali platno, predli sukno, klekljali čipke in izdelovali čepice. Upravnika
Hauptmanna so na Dunaju izredno cenili in njegove predloge glede idrijskega rudnika so
skoraj vedno upoštevali. Ker je bil Hauptmann v tem času že star in bolehen, si je tudi sam
želel ob sebi sposobnega zdravnika, po drugi strani pa ga je tudi dvorna komora želela
ohraniti pri močeh. Hauptmann, ki si je toliko prizadeval za prihod stalnega zdravnika, pa tega
ni dočakal. 1. julija 1754 je umrl, 23. julija pa je v Idrijo prišel zdravnik Joannes Antonius
Scopoli. (Pfeifer 1989, 39–47)
3.13 Anton Sortori (1754–1765)
Hauptmannov naslednik je bil Anton Sortori. Sortorija si velja zapolniti po zgraditvi in
razširitvi ceste z Vrhnike preko Veharš in Dol v Idrijo, v spominu pa je ostal predvsem njegov
spletkarski odnos do zdravnika Scopolija. Scopoli je prišel v Idrijo na Hauptmannovo prošnjo,
vendar s Sortorijem nista bila v dobrih odnosih. Hauptmann je na Dunaju prosil, naj Scopoliju
dovolijo izgradnjo lekarne. Scopoli je želel sam oskrbovati lekarno, kar pa Sortoriju ni bilo po
volji. (Arko 1931, 93–97)
Upravnik Sortori je v začetku leta 1755 poslal dvornemu kolegiju obširno poročilo glede
Scopolijevih pritožb. Pojasnil je, da Scopoli ne mora sam urediti lekarne, ker tega opravila ne
dopuščajo, ampak naj bi mu bilo dovoljeno le nadziranje lekarne. Dvorni kolegij se je
zavzemal za Scopolija in Sortoriju je bilo naročeno, da je treba Scopoliju kolikor se da
pomagati, ker je v kraju, kot je Idrija, težko dobiti zdravnika. Hkrati je bilo tudi naročeno, naj
25
rudarski upravnik in zdravnik od sedaj naprej živita v soglasju. Po nenadni Sortorijevi smrti je
mesto rudarskega upravnika zasedel Janez Inzaghi. (Pfeifer 1989, 48)
3.14 Rodbina Inzaghi, Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi (1765–1791)
Idrija je bila dolga stoletja zibelka tehničnih dosežkov na Kranjskem. V Idrijo so dvorne
oblasti pošiljale najvidnejše strokovnjake v upanju na izboljšavo postopka za pridobivanje in
predelavo idrijske rude. Med vidnejšimi rudarskimi upravniki sta bila Abondio in njegov
pravnuk Ivan Grof Inzaghi. Abondio Marija Inzaghi je bil v času Ferdinanda III. in Leopolda
I. svetnik dvorne komore in višji rudarski nadzornik v Idriji. Najprej se je ukvarjal s
preprodajo sukna in z denarnimi zadevami. V Gradcu je postal vodja računskega urada.
Reorganiziral je prodajo živega srebra v Idriji in nato obvladoval trgovino z živim srebrom,
bakrom in podobnim blagom. Zaradi Abondieve uspešnosti ga je Karl Gottfried, cesarjev
pooblaščenec za vojaška in finančna vprašanja, postavil za vrhovnega inšpektorja idrijskega
rudnika. Uvedel je državno upravljanje in prodajo idrijskega živega srebra. Cesar Leopold je
Abondia povišal v barona in nato še v grofa, vendar se je kmalu začelo šušljati, da ima
Abondio več zaslužka s prodajo kot državna blagajna. 12. decembra X je bil suspendiran po
škandaloznem dvoletnem procesu. 3. decembra 1669 je bil dokončno odstavljen iz idrijskega
rudnika. Približno sto let kasneje je mesto upravnika idrijskega rudnika prevzel njegov
pravnuk Franc Janez Nepomuk grof Inzaghi. (Južnič 2014)
Upravnik rudnika je bil od leta 1765 do 1791. Imel je najvišje častne naslove takratne dobe.
Bil je grof rimskega cesarstva, komornik, ogrski rudarski svetnik, višji rudarski in gozdarski
mojster v Idriji in v Čabru, ki je spadal pod idrijsko upravo. Bil je tudi rudarski oskrbnik ter
cesarski kraljevi namestnik. Njegovi potomci in sorodniki so bili med najvišjimi državnimi
funkcionarji. V času njegovega upravljanja se je začela nova doba uporabe idrijskega živega
srebra v znanstvene namene. Inzaghi je bil mrzli bratranec matere Aleksandra Volte, ki je
skupaj s Scopolijem predaval v Pavi v letih 1778/79. S skupnimi močmi so začeli nov posel,
pri katerem se je živo srebro začelo prodajati za barometre. Rodbina Inzaghi je bila izjemno
izobražena in je imela v Gradcu lastno knjižnico. Med pomembnimi knjigami so imeli tudi
prvo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Za Inzaghijeve kemijske interese je bila
odločilnega pomena knjiga Otta von Gwericheja o izumu vakuumske črpalke in prvih
26
meteoroloških prognozah z uporabo barometra, polnega idrijskega živega srebra. (Južnič,
2014)
3.15 Gottlieb von Gersdorff
V času prvega prihoda Francozov v Idrijo je bil upravnik idrijskega rudnika Gottlieb von
Gersdorff. Gersdorff je že leta 1797 veliko prestal. Ker Francozi ob prihodu v Idrijo niso
naleteli na odpor, so hitro začeli odvažati živo srebro iz Idrije. Upravnik rudnika se je sicer
pritožil, vendar neuspešno. Brigadir v Ljubljani je Gersdorffu zabičal, da bo ustreljen, če se še
enkrat pritoži, ker živo srebro pripada francoski republiki. Francozi so upravnika nenehno
ustrahovali in mu grozili tudi s požigom Idrije. Gersdorff je bil voditelj z dušo blagega in
občutljivega srca. 12. februarja 1812 je zbolel za pljučnico in umrl. V slovo se je od
uradnikov poslovil s pismom.
Teži mi srce, ko se moram zahvaliti za vdanost, zvestobo, gorečnost v službi, katero so vedno
kazali in v takem soglasju z njim živeli. Rad bi se od vas osebno poslovil, vendar mi tega moje
slabotno stanje ne dovoljuje. Trudili smo se skupaj, da varujemo rudnik, ako nismo vsega
dosegli, gotovo ni naša krivda. Umirajoči ne laže, zato je resnica, da smo vsi svetost svojih
dolžnosti varovali. To moram vam vsem priznati, s to zavestjo grem v grob. Moje srce bije še
sedaj hvaležno do vas, četudi že omaguje. (Arko 1931, 32–33)
13. februarja 1812 je bila pri pogrebu skoraj celotna Idrija. Celo stotnik Galliot je peljal svojo
vrsto za krsto. Na grobu je svojim vojakom povedal, da so izkazali zadnjo čast možu, ki se je
vedno zavedal in sprejemal svoje dolžnosti, omagal pa kot žrtev vojaških bridkosti, silnih
napadov in izkoriščanj. (Arko 1931, 33)
3.16 Luis Galois (1811–1813)
Luis Galois je službo upravnika idrijskega rudnika nastopil leta 1811. Galois je že od leta
1799 delal kot rudarski inženir, izkušnje, ki jih je prinesel v Idrijo, pa je nabiral že v rudnikih
železa na otoku Elba in v Liguriji. Galois je bil pošten in zelo aktiven upravnik rudnika, kot
pravi poslovodja pa je imel tudi smisel za red in organizacijo dela. Ko je Galois prišel v Idrijo,
27
je bil rudnik v slabem stanju. Kot »glavni ravnatelj« rudnika je bil Galois postavljen 23.
marca 1811, posle pa je prevzel 9. maja 1811. (Mohorič 1960, 180)
Galoisov obstanek v Idriji se je končal, ko je Napoleon začel izgubljati svoj osvajalski pohod
po Evropi. 29. septembra 1813 je Galois zbežal z vsemi svojimi uradniki, s seboj pa je vzel
ves arhiv, tako da se o poslovanju v času francoske okupacije ne ve veliko. (Arko 1931, 52)
Pod Galoisovo upravo so leta 1812 zgradili najmlajše klavže pri Ovčjaku na Kanomljici z
grabljami v Spodnji Idriji, kar je omogočalo splavljenje lesa in drv za potrebe rudnika s
severnega pobočja gozda na področju občine Vojsko. (Mohorič 1960, 182)
3.17 Leopold Pl. Possetzky (1814–1823)
Leopold Pl. Possetzky se je rodil v Idriji leta 1778, kjer je bil njegov oče načelnik topilnice.
Šolal se je na akademiji v Chemnitzu. Po letu dni se je 19. julija 1786 vrnil v Idrijo kot
praktikant. Po smrti svojega brata je postal vodja topilnice. Leta 1808 je prejel zlato kolajno
za izboljšavo žgalnega postopka, ob odhodu Francozov iz Idrije leta 1814 pa je postal
upravnik idrijskega rudnika. Po kratki bolezni je umrl 16. maja 1823. (Arko 1931, 58–59)
3.18 Alois Prettner (1824–1838)
Alois Prettner je upravljal rudnik od leta 1824 do 1838. Doma je bil iz Celovca, rojen v
družini rudarskih podjetnikov. Doživel je postavitev prvih parnih kotlov, zgradil je prvi
dotočni kanal z Rak do drobilnice rude in bil zadnji fevdalec ter predstavnik kameralnega
gospostva. Upokojen je bil na lastno prošnjo, nato pa se je odselil v Gradec. V času
Prettnerjevega upravljanja rudnika je 30. septembra 1837 rudnik doživel hudo nevarnost, saj
je voda vdrla v rudnik. Nevarnost je bila še toliko večja, ker je odpovedalo vodno kolo,
imenovano kamšt, ki je do sedaj služilo za črpanje vode iz rudnika. Komisija strokovnjakov je
odločila, naj se na Jožefovem jašku postavi parni stroj za izčrpavanje vode. Sedaj sta bila v
jami tako kamšt kot parni stroj, vendar izsuševanje jame še vedno ni bilo uspešno, zato so
namestili še drugi parni stroj. Ko so naraslo vodo obvladali, so ustavili parne stroje in od tedaj
naprej so vodo ponovno črpali z napravo kamšt. Ob tej nezgodi se je pokazala šibkost teh
naprav, saj ob večjem dotoku vode le-te niso bile več zmožne črpati vode. (Mohorič 1960,
194)
28
3.19 Franz Alberti (1838–1849)
Franc Alberti je bil upravnik rudnika v revolucionarnem letu 1848, v času, ko so rudarji
zahtevali izročitev bratovske skladnice. Alberti je bil po rodu Tirolec iz Halla, po upokojitvi
leta 1849 pa se je odselil na Dunaj. Njegovo ime so več kot pol stoletja nosile plamene peči s
posebno konstrukcijo kurilne naprave v topilnici. V dobi njegovega upravljanja je v Idriji leta
1846 izbruhnil največji jamski požar. Alberti je zaslužen za začetek preurejanja rudniških in
topilniških naprav. Dela so se pod Lipoldom nadaljevala še v večjem obsegu. Junija 1848 so
rudarji poslali na finančno ministrstvo peticijo z zahtevami glede poslovanja bratovske
skladnice. Želeli so, da bi se rudarjem izplačevali večji predujmi, izplačevala naj bi se tudi
podpora za pohabljene otroke rudarjev, ponesrečenim delavcem, ki nimajo polne pokojnine,
pa naj bi se izplačal rudarski dodatek iz bratovske skladnice. Prosili so za zvišanje pokojnin,
redno napredovanje po službenih letih, zvišanje dodatka pri žganju rude, ugodnejše pogoje za
akordno delo, znižanje hišnega davka, premestitev višjega rudarskega urada iz Celovca v
Idrijo ter uporabo repičnega olja za svečavo v jami. Leta 1849 je upravnik Alberti v takratnem
poročilu rudarjem na prošnje odgovoril večinoma odklonilno. Po njegovem mnenju v
habsburški monarhiji ni bilo rudnika, kjer bi imeli delavci več ugodnosti kot v Idriji, zlasti kar
se tiče brezplačnega zdravljenja. Rudarskim hčeram je upravnik očital, da živijo pri starših in
si ne iščejo redne službe, temveč doma klekljajo, izkupiček pa porabijo za obleke in za
lepotičenje. Upravnik je tudi menil, da prošnja rudarjev ni bila podana v ustrezni obliki ter da
so jo sestavile nemirne glave, ki le širijo ideje komunizma, zato bi bilo treba take osebe
odpustiti iz službe. Pa vendar do vseh predlogov rudarjev Alberti ni bil odklonilen. Že leta
1843 je Alberti prepovedal telesno kazen mlajših rudarjev ob manjših prekrških, novembra
1848 pa je Alberti tudi naročil, naj se nezakonskim otrokom daje cenejše žito in omogoči
brezplačno zdravljenje. (Pfeifer 1989, 136–137)
Leta 1846 je v rudniku izbruhnil največji jamski požar v zgodovini idrijskega rudnika. Ob
2.30 ponoči sta dežurna čuvaja prišla iz jame poročat, da se je ogenj razplamtel po
Klementovem polju. Čuvaja sta zbudila jamskega načelnika Fercheja, ki si je šel nemudoma
ogledat stanje v jamo, namestni oskrbnik Stražaj pa je šel poročat o stanju upravniku Albertiju
v grad. Alberti je bil takrat že pet tednov bolan in bolne noge mu niso pustile, da bi zapustil
grad, zato je ukaze dajal iz svoje postelje. Ukazal je, naj preiščejo vse vhode, ki vodijo v jamo
in kjer je le mogoče, naj se gre v jamo ter prepreči še večjo škodo. Delavcem pa je bilo
naročeno, naj se porazdelijo ob posameznih odprtinah, da bodo pripravili opeke, les, gnoj,
29
ilovico v primeru, če bi bilo treba rudnik zapreti. Razmere v jami so se poslabšale do te mere,
da so rudarji, ki so hodili v jamo reševat, v jami omedleli ali pa umrli. Ob 8.30 zjutraj so v
jamo napeljali vodo. Ob 14.00 so začeli zidati vse vhode v rudnik, delo pa so končali šele ob
1.00 ponoči. Rudarji, ki so cel dan delali, so bili premočeni, kajti vhode je bilo treba močiti z
vodo, da se rudarji, ki so zidali, pri delu ne bi zadušili. Ko se je požar pogasil, so iz rudnika
vodo črpali štiri mesece. Vsem žrtvam tega jamskega požara so na pokopališču v spomin
postavili železno piramido. (Arko 1931, 76–82)
3.20 Marko Vincenc Lipold (1867–1883)
Lipold se je rodil 19. junija 1816 v Mozirju. Njegov oče je bil ugleden kmet in splavar. Po
končani gimnaziji v Celju je z odliko končal filozofske študije na goriški univerzi, nakar je
študiral še pravo ter opravil sodni izpit. Že kot dijaka ga je zanimala geologija, zlasti premoga
in rud. Čeprav je bil Lipold nadarjen učenec, pa je imel v nadaljnjem življenju tudi nekoliko
sreče. Ko je nadvojvoda Johan pri svojih sprehodih po Savinjski dolini spoznal Lipoldovo
družino, je Lipold po njegovem posredovanju dobil štipendijo na rudarski akademiji v
Štjavnici, kjer je z odliko končal montanistične študije. Izkušnje je nabiral po različnih
rudiščih na Tirolskem in v Galiciji. Leta 1845 se je priključil centralnemu nazorskemu
ravnateljstvu na Dunaju, leta 1849 pa so ga postavili za potujočega geodeta. 17 let je
raziskoval področje od Pruske Šlezije do Jadrana, Črne gore, Hrvaške in Ogrske. Ugotovitve
je zbral v 150 daljših in krajših razpravah. Za upravnika idrijskega rudnika je bil Lipold
postavljen leta 1867. Kot upravnik je nastopil, ko so bila dela za poglobitev jam ter povečanje
topilniške zmogljivosti že v teku. Lipold je z deli nadaljeval ter jih v času upravljanja
večinoma tudi zaključil. Na svetovni geološki razstavi na Dunaju 1873. leta je objavil
geološke zemljevide Idrije, saj ga je zapleteno idrijsko rudišče in težavno iskanje rude prisililo
v raziskovanje geološke strukture jame. Leta 1879 je objavil še spis o starosti idrijskega
rudišča, ki ga prištevamo med najpomembnejša strokovna dela o idrijskem rudniku.
Marljivost, korektnost in natančnost so bile vrline, ki so oblikovale Lipolda kot upravnika in
človeka. Že ob nastopu je pozdravil rudarje s slovenskim pozdravom ter jih nagovoril, da jim
ne bo le predstojnik, ampak tudi oče. (Mohorič 1960, 227–229)
Uradnikom in delavcem v Idriji je bil Lipold pravi oče. Skrbel je za družine rudarjev, izboljšal
je delovne razmere v rudniku, zidal je delavska stanovanja in postavil je moderno opremljeno
30
šolo, kakršne ni bilo daleč naokoli. S soprogo sta skupaj pospeševala ugled idrijskega
čipkarstva do te mere, da je lahko tekmovalo s tujino. Bil je predstavnik slovenskega kluba ter
poslanec v deželnem zboru. Njegovi nasprotniki na Dunaju so ga črnili ter proti njemu celo
vložili interpelacijo, v kateri so ga obtožili, da izkorišča delavstvo. Čeprav so bile obtožbe
izmišljene, se je umaknil iz javnega življenja, zaradi slabega srca pa je začel tudi vidno hirati.
Za zasluge ga je vlada leta 1879 imenovala za dvornega svetnika, mesto Idrija za častnega
meščana, rojstna Občina Mozirje pa za častnega občana. Umrl je v Idriji 22. aprila 1883.
(Žurga 2013)
3.21 Josip Billek, zadnji avstrijski upravnik rudnika (1905–1918)
Idrijski rudarji so morali ob izbruhu prve svetovne vojne k vojakom. Večina jih je prišla na
rusko fronto. Rudniški obrat je bil moderniziran, dodeljeno mu je bilo rudarsko nadzorstvo.
Pošiljke hrane so prišle za rudarje v času vojne le redkokdaj, največkrat so bile zaloge živil,
namenjene Idriji, že prej izropane in pobrane. Da rudarji ne bi umrli zaradi lakote, so hodili po
okoliških kmetijah in zbirali hrano. Jeseni 1917 so se začele zaloge hrane krčiti in rudarji so
bili vedno bolj nezadovoljni z organizacijo. V tem času je bil upravnik idrijskega rudnika
dvorni svetnik Jožef Billek. (Mohorič 1960, 295–303)
Bil je tipičen avstrijski nameščenec, strog in vdan monarhiji. Pripravljen je bil braniti
starokopitnost države in njenih uslužbencev do zadnjega, nikakor pa se ni bil pripravljen
prilagoditi razmeram, ki so nastale pred vojno in med njo. Billek se je rodil 13. marca 1851 na
jugu Madžarske. Na mesto predstojnika rudnika je prišel leta 1905, kamor je bil imenovan s
strani poljedelskega ministrstva na Dunaju. Zamenjal je tedanjega rudarskega predstojnika, ki
se je tedaj upokojil. Pred Idrijo je Billek deloval v Kitzbuhlu, kjer je bil predstojnik
tamkajšnje rudarske uprave. V Idriji je dobival 10.000 kron plače letno, na njegovo nesrečo pa
je vodil rudnik ravno v revolucionarnih časih ter časih rudarskega nezadovoljstva zaradi
pomanjkanja hrane in vojaške obveznosti. Med drugim mu je bilo očitano tudi, da se ni naučil
slovenskega jezika, ki je bil pogovorni jezik v Idriji, še več, v šolo je uvedel obvezno učenje
nemškega jezika, kar je domačine še dodatno razjezilo. (Hodnik 2000)
Da bi odvrnil pozornost lačnega delavstva, je Billek osebno dolžil takratnega
socialdemokratskega župana Štravsa, da podžiga upornost pri rudarjih. Socialisti so na drugi
31
strani Billeku odgovarjali, naj se upokoji, v nasprotnem primeru bo premeščen. 3. marca 1918
je bil sklican javni shod, na katerega so povabili upravnika Billeka ter ga prosili, naj pojasni
stališče direkcije glede slabšanja preskrbe s hrano. Billek je zasnoval svoj govor tako, da je
izpostavil težave s prehrano kot posledico vojne. Med delavstvom je zavrelo. Žene delavcev
so Billeka napadle z dežniki, prišlo je do zmerjanja, zadeve so se umirile šele, ko je Billek
zapustil dvorano. Aprila se je začela stavka razjarjenega delavstva, zadeve pa so se umirile
šele, ko je v mesto prišel general Herswansky, ki je ob prihodu pozval delavce, naj prenehajo
s stavko, ali pa bo prisiljen poseči po najstrožjih ukrepih. Delavstvo se je odločilo, da bo
začelo voditi pasiven odpor, proti kateremu uprava ni mogla ukrepati. Slabo delovno normo
so delavci opravičevali s pomanjkanjem hrane. Stavka rudarjev se je ponovila še julija 1918, v
kateri pa so rudarji naposled dosegli 30-odstotno povišanje plač. (Mohorič 1960, 295–303)
Ko se je končala prva svetovna vojna, je vodstvo rudnika prevzela narodna vlada, ki je po
hitrem postopku Billeka odslovila, ta pa se je moral z ženo preseliti v Gradec, od koder se je
še večkrat hotel vrniti na mesto upravnika idrijskega rudnika, vendar mu to ni uspelo. Z
odstranitvijo Billeka se je v Idriji končala tristoletna vladavina habsburške monarhije, kasneje
Avstro-Ogrske. (Hodnik 2000)
3.22 Emanuel Ricci
Po italijanski zasedbi Idrije je upravnik idrijskega rudnika postal komisar Ricci. Leta 1926 se
je moral Ricci vpisati v fašistično stranko, kljub temu pa je imel s stranko velike težave. Bil je
tarča fašistične stranke, očitali so mu nesposobnost, nespretnost, nezainteresiranost za delo,
vse to brez pravega razloga. (Mohorič 1960, 439–442)
3.23 Hugo Pellis (1925–1945)
Hugo Pellis je bil rojen leta 1878 v Trstu, kjer je končal osnovno in srednjo šolo.
Visokošolsko izobrazbo rudarsko-metalurške smeri je dokončal v Lebnu. Maja 1900 je
nastopil službo v rudniku Rajbl. 21. maja 1908 je prišel v Idrijo, vendar je bil leta 1912
premeščen v rudnik urana v Sudetih na Češkem. Novembra 1920 se je vrnil v Idrijo, kjer je bil
do leta 1925 glavni rudniški inženir, nato pa je postal rudniški ravnatelj. Hugo Pellis je bil
rudniški ravnatelj od leta 1925 do 1945. Bil je strog in pravičen do delavcev. Med Idrijčani je
32
bil priljubljen in spoštovan. V času nemške okupacije se je nekajkrat znašel v težavah, ker je
zagovarjal rudarje. Partizanske sabotaže so spravljale Nemce v nejevoljo. Tudi upravniku
Pellisu gre zasluga, da Nemci niso v večji meri maščevali rudarskih sabotaž. Kljub
podrejenemu položaju in občasnim neprijetnostim je Hugo Pellis ohranil mirno kri in
pokončno držo. 28. septembra 1945 je prejel Pellis z ministrstva za industrijo in rudarstvo
poziv, naj čim prej zapusti Idrijo in odpotuje v Padovo. Hugo Pellis je umrl v Gorici 21.
avgusta 1956. Na njegovem nagrobnem spomeniku visi karbidovka v spomin na dolgoletno
rudarsko službovanje. (Majnik 1998)
3.24 Avgust Gogola (1945–1946)
Avgust Gogola se je rodil 9. avgusta 1898 v Ljubljani, kjer je 1. marca 1924 tudi diplomiral.
Gogola se je že v 1. svetovni vojni boril na koroški fronti. Po diplomi je do 30. maja 1945
služboval v Mežici, kjer je bil nazadnje tudi upravnik mežiškega rudnika. 1. junija 1945 je bil
s strani ministrstva za industrijo in rudarstvo pri narodni vladi Slovenije postavljen za
direktorja idrijskega rudnika ter je na tem mestu ostal do 31. oktobra 1946. Ko je zapustil
Idrijo, je služboval v rudnikih Bor in Mačkotica, nato je bil premeščen v Beograd v
projektantski biro metalurgije, kjer je delal vse do leta 1957, ko je bil imenovan za profesorja
na rudarski fakulteti v Ljubljani. Kot direktor idrijskega rudnika je začel z organizacijo
obnovitvenih del ter nakazal prve zamisli glede obnove rudniških naprav. Zgradil je daljnovod
Kalce–Idrija, s katerim je bilo zasilno rešeno vprašanje dobave elektrike rudniku. (Mohorič
1960, 439–442)
3.25 Peter Aljančič (1946–1947)
Peter Aljančič se je rodil 25. junija 1913 v okolici Tržiča. Diplomiral je 27. junija 1940 v
Ljubljani. Leta 1942 je odšel v partizane ter do konca vojne sodeloval v narodno-
osvobodilnem boju. Po koncu vojne je bil postavljen za delegata v idrijskem rudniku. V
idrijskem rudniku je deloval do konca leta 1946, nato pa je bil od 1. novembra 1946 do 30.
decembra 1947 direktor rudnika. Iz Idrije je bil premeščen v rudnik Trepča. (Mohorič 1960,
439–442)
33
3.26 Jože Tiringer (1947–1948)
Jože Tiringer se je rodil 17. avgusta 1904 pri Sveti Katarini v Tržiču. 4. junija 1928 je
diplomiral, nato pa nastopil službo v rudniku svinca v Mežici, kjer je ostal do 30. junija 1936.
Nato je prevzel vodenje vseh rudnikov Kranjske industrijske družbe. Za družbo je raziskoval
predvsem najdišča mangana, magnezija in kroma na področju Bosne, Srbije in Makedonije.
Ko se je začela 2. svetovna vojna, je Kranjska industrijska družba izgubila vse stike z rudniki,
zato je bil do leta 1945 obratovodja kamnoloma na Jesenicah. Od konca vojne do januarja
1946 je bil načelnik rudarskega oddelka pri ministrstvu za industrijo in rudarstvo v Ljubljani.
Od junija 1946–1947 je bil direktor rudnika v Mežici. Z novim letom je bil postavljen za
direktorja idrijskega rudnika, kjer je ostal do 28. februarja 1948, kot glavni inženir rudnika pa
je ostal še do 30. avgusta 1949. (Mohorič 1960, 439–442)
3.27 Jože Kenda (1948–1958)
Jože Kenda je bil rojen v Idriji. V obdobju 1926–1943 je bil zaposlen v rudniku kot delavec,
nato je vstopil v partizane in postal eden od prvih graditeljev skritih bolnic narodno-
osvobodilnega boja, ki so jih že prej začeli graditi na Primorskem, še pred tem pa so skrite
bolnice gradili tudi že v Kočevskem Rogu in na Notranjskem. Kot domačin in poznavalec
idrijskih gozdov je bil Kenda svetovalec za izbiro pravega kraja za postavitev bolnice in
tajnega pristopa do teh. Kot starejši in z veliko borčevskimi izkušnjami je postal vodja bolnice
in ostal upravnik do osvoboditve. Sam ali s tovariši je dan za dnem hodil po gozdovih, grapah,
skalovju, preden je predlagal mesto za postavitev bunkerjev, skrivališč, skladišč in okrevališč.
Leta 1946 je Kenda odšel v šolo za rudarske nadzornike – poslovodje v Ljubljano. Po končani
šoli je od 1. marca do 12. decembra 1948 prevzel vodstvo v jašku Borba. 13. decembra 1948
je bil postavljen za direktorja rudnika. Prvič se je zgodilo, da je prišel na to mesto rudar in
Idrijčan. Kot direktor rudnika je bil Kenda prizadeven, natančen in vesten. V času njegovega
upravljanja je bilo v rudniku izvedenih več pomembnih del za posodobitev pridobivanja rude
in dela v rudniku, med drugim tudi žični transport, moderniziran je bil prevoz po jaških z
akumulatorskimi lokomotivami in začela so se dela za graditev separacije. Direktor rudnika je
ostal do svoje upokojitve leta 1958. Umrl je 13. januarja 1996. (Lah 1996)
34
3.28 Ciril Prohinar
Ciril Prohinar je bil rojen 24. marca 1919 v Ljubljani. Sodeloval je v NOB od leta 1941 dalje.
Po vojni je bil do konca leta 1946 jamomerec v senjskem rudniku. Leta 1947 je bil direktor
generalne direkcije črne metalurgije v Beogradu, nato je končal šolanje na rudarski fakulteti,
kjer je diplomiral. Od 10. novembra 1951 do 15. septembra 1954 je bil zaposlen v Mežici. Ob
prihodu v Idrijo je v rudnik vložil vse svoje znanje in energijo. Nadaljeval je z modernizacijo
rudniškega obrata, ki ga je začel že njegov predhodnik Kenda. Boril se je tudi za
modernizacijo topilnice. Pod Prohinarjevo upravo je v Idrijo prišla rotacijska peč najbolj
preverjenega tipa. Zavzemal se je tudi za popolno izvedbo higiensko-tehnične zaščite ter
preskrbo delavstva z delovnimi oblekami in zaščitnimi sredstva. (Mohorič 1960, 439–442)
3.29 Miloš Šulin (1964–1972)
Miloš Šulin se je rodil v Bovcu 23. julija 1921. Prve tri razrede italijanske osnovne šole je
opravil v Bovcu, nato sta ga starša, Ivan in Jožefa Markič, poslala k stricu Matku, učitelju v
Toplicah pri Zagorju ob Savi. Tam je dokončal osnovno šolo in se vpisal na realno gimnazijo
v Mariboru. Po končanih treh letnikih gimnazije se je preselil v Ljubljano in junija 1939. leta
maturiral. Jeseni istega leta se je vpisal na oddelek za rudarstvo na tehniški fakulteti v
Ljubljani, vendar je moral študij zaradi vojne prekiniti in se zaposliti v rudniku premoga v
Zagorju. Kasneje je delal kot tehnični risar pri rudarskem podjetju v Leobnu. Leta 1944 je
odšel v partizane na Gorenjsko, po demobilizaciji leta 1945 pa je januarja 1946 nadaljeval s
študijem. 1950. leta je diplomiral na metalurškem oddelku tehniške fakultete v Ljubljani.
Julija 1950 je prišel v Idrijo ter se kot asistent in obratovodja zaposlil v rudniški topilnici. Od
leta 1964 do 1972 pa je bil direktor idrijskega rudnika. Rudnik je bil v šestdesetih letih gonilo
večine življenja v Idriji in v občini nasploh. Bil je v močni povezavi z mestom in tako močno
vplival na tedanje dogajanje. Kot obratovodja topilnice in direktor je Šulin dobra tri leta
opravljal tudi funkcijo predavatelja v tedanji rudniški šoli. Vsi ti mladi fantje, ki so se šolali
za rudarje v rudarski industrijski šoli, so nato svoje znanje prenesli na idrijski rudnik, kar je
bilo za razvoj izjemno pomembno, predvsem v času, ko se je le-ta tehnično izpopolnjeval in
moderniziral. Pred nastopom direktorske funkcije je v obdobju 1962–64 delal kot strokovnjak
OZN v Tuniziji in izdelal investicijski elaborat za rekonstrukcijo in modernizacijo topilnice
živega srebra. Imenovan je bil za člana izvršnega sveta Skupščine SRS, bil je predsednik
komiteja za turizem, član medrepubliškega komiteja za kreditno-monetarni sistem, član
35
medrepubliškega komiteja za trg in cene ter profesionalni predsednik poslovodnega odbora za
investicije pri interesni skupnosti za elektrogospodarstvo in premogovništvo do upokojitve
leta 1981. Na političnem področju je bil aktiven kot podpredsednik Občine Idrija, predsednik
gospodarskega sveta ter sveta za splošne in notranje zadeve Občine Idrija in tudi kot član
občinskega in okrajnega komiteja ZKS. Hkrati je deloval v izvršnih odborih bank in upravnih
odborih različnih združenj. Za svoje delo je prejel številna priznanja s področja narodne
obrambe. (Beričič 1998, 106–109)
3.30 Ivica Kavčič
Ivica Kavčič se je rodila 21. avgusta 1933. Osnovno šolo je obiskovala v Idriji, gimnazijo v
Postojni, kjer je leta 1952 tudi maturirala. V obdobju 1952–1958 je študirala tehnično kemijo
na ljubljanski univerzi, od leta 1958 do 1977 pa je bila kot diplomirani inženir kemije
zaposlena v rudniku živega srebra v Idriji. Ob zapiranju rudnika je po letu 1977 nadomeščala
direktorja in skrbela za zagotavljanje socialne varnosti rudarjev. V idrijskem rudniku je vodila
kemijski oddelek, poleg tehnoloških procesov pa se je posvečala tudi okolju in nekaterim
zdravstvenim težavam in medicini dela. Kot družbeno-politična aktivistka je bila aktivna že v
otroških letih, od leta 1943 naprej kot partizanska kurirka. V obdobju 1963–1967 je bila
republiška poslanka, delegatka zveznega zbora med leti 1974 in 1978, podpredsednica zbora
združenega dela skupščine SRS med leti 1978 in 1980, članica upravnega odbora sklada
Borisa Kidriča, republiškega štaba za civilno zaščito in predsednica sveta VTO kemije in
kemijske tehnologije na univerzi v Ljubljani. (Marušič 2013)
3.31 Marko Cigale (1990–2016)
Marko Cigale se je rodil 19. novembra v Dolah nad Idrijo. Osnovno šolo je končal v domači
vasi, gimnazijo v Idriji, kjer je leta 1968 maturiral. Študiral je na fakulteti za naravoslovje in
tehnologijo v Ljubljani, kjer je leta 1973 tudi diplomiral. Od leta 1973 naprej je bil
neprekinjeno zaposlen v idrijskem rudniku. Leta 1975 je opravil magisterij, do leta 1978 je bil
geolog, nato od leta 1978 do 1982 glavni geolog, od leta 1982 do 1990 vodja razvojne službe
in od 1. februarja 1990 direktor rudnika. Prevzemal je vrsto odgovornih nalog v kriznem
obdobju idrijskega rudnika ter kot direktor vodil dolgotrajno in zapleteno zapiranje rudnika.
Leta 1975 so cene živega srebra drastično padle in preživetje rudnika je bilo tako postavljeno
36
na kocko. Leta 1977 je bil odkop rude delno zaustavljen, leta 1986 pa je bila 500-letna zgodba
o idrijskih rudarjih dokončno končana. Začela so se zapiralna dela in prav v času le-teh je bil
Marko Cigale upravnik rudnika. Zapiranje idrijskega rudnika je bilo zagotovo specifično.
Idrijsko rudišče je v dolžino dolgo 1.500 metrov, široko 600 metrov in globoko 400 metrov.
Celotno rudišče je povezano s 700 kilometri podzemnih rovov. Vse skupaj pa se nahaja tik
pod samim mestom. Program o zapiranju je bil izdelan zelo natančno in je upošteval
predvsem to, da bi se preprečilo kakršnokoli pogrezanje površja. Ker je geološka zgradba
rudnika in celotnega območja izjemno zapletena, je površje posledično nestabilno. V času
zapiralnih del so zaprli 29 kilometrov rovov, vanje pa navozili 172.950 kubičnih metrov
siromašnega betona. Zvrtali so tudi 61 kilometrov vrtin in skoznje vbrizgali 132.086 kubičnih
metrov injektirne mase. Voda, ki jo stalno črpajo na površje, je trenutno na 210 metrih
globine, 100 metrov pod površjem pa je jama še odprta. Marko Cigale je leta 2016 odšel v
pokoj kot zadnji direktor idrijskega rudnika. (Ozebek 2013)
3.32 Pogovor s knapom Marjanom Beričičem
Pred koncem še beseda z enim izmed številnih knapov (rudarjev), gospodom Marjanom
Beričičem. Marjan Beričič se je rodil 12. januarja 1934 v Idriji na Kalvinu. Že kot otrok je
preživel vojne dni, nato pa se je izobraževal na rudarski industrijski šoli. Imenovan je bil v
delavski svet rudnika, kjer je s tovarišem Marjanom Likarjem zagovarjal hitrejšo preobrazbo
rudnika. Sam pravi, da je bila takrat borba za dosego ciljev res velika ter da se je bilo treba pri
tem izpostavljati, zato kasneje dolgo časa ni bil izvoljen v rudniški delavski svet. Rad se
spominja tudi svojih rudarskih let. Ko je postal kopač, je to delo opravljal z zagnanostjo, ob
tem pa se spominja tovarištva, ki je vladalo v rudniku. Nekateri starejši tovariši so bili celo
tako solidarni, da so kot prvi kopači ob plači namenili polovico razlike tovarišu. Zaradi
udarniškega dela je zapustil rudnik, vendar se je leta 1965 vrnil. Rudnik mu je omogočil študij
na višji šoli za organizacijo dela v Kranju, ki ga je uspešno končal leta 1968. Beričič je
spodbujal reorganizacijo rudnika ter modernejšo organizacijo dela, ekonomike in znanosti.
Ker so starejši mislili, da jim želijo mlajši spodnesti stolčke, so se začeli odhodi mladega
kadra, kar pa je bila velika škoda. Kot sindikalist je Beričič s svojimi kolegi organiziral prvo
konferenco rudarjev v Jugoslaviji, na kateri so izpostavili zelo jasne zahteve. Ob prenehanju
proizvodnje živega srebra je stekla obširna solidarnostna akcija zagotovitve socialne varnosti
rudarjev, še zlasti preko sindikata. Vse ustanove so bile usmerjene v prekvalifikacijo rudarjev.
37
Prišlo je do številnih spodbud, zato je bil proces prekvalifikacije uspešen. Veliko rudarjev se
je prekvalificiralo v kovinarje, kar se je kasneje izkazalo za zelo uspešno. Leta 1981 je Beričič
postal direktor Čipke, kjer je kot direktor tudi dočakal upokojitev leta 1989. Za konec poudari
še, da je prepričan, da je prav po zaslugi tragičnega konca rudnika ostala industrija v mestu in
občini ter ta doživela vzpon, ki je omogočil miren nadaljnji razvoj kraja.
4. UPRAVNIKI SKOZI STOLETJA – ZAKLJUČEK
Če se ozremo nazaj, bi za nekatere upravnike prav lahko trdili, da so bili rudarstva neuki
ljudje. Kar nekaj je bilo takih, ki se za razvoj in napredek rudnika niso zanimali, temveč jim je
šlo le za lastno korist. V času zakupništva so nekateri upravniki imeli tudi deleže kuksov pri
rudniku, iz katerih so poskušali izvleči čim večji dobiček, pa čeprav na škodo rudnika.
Velikokrat se je pokazalo, da so upravniki rudnik vodili na daljavo in se za njegov napredek
niso zanimali, posle pa so prepuščali svojim nameščencem v Idriji. Nekateri upravniki niso
bili nikoli v notranjosti rudnika in tudi nadzornikov jam niso nadzorovali pri delu. Zato je
prišlo do marsikatere nepravilnosti v rudniku, ki so povzročale škodo podjetnikom in
deželnemu knezu. Velikokrat se je skozi zgodovino izkazalo, da so se upravniki okoriščali z
nakupom dobrin za idrijske rudarje in jim jih kasneje dražje prodajali. Upravniki so imeli tudi
številne privilegije. Za primerjavo: leta 1536 so imeli rudarji letno plačo 47–60 goldinarjev,
upravnikova pa je bila 300 goldinarjev ter brezplačna hrana. Rudarji so morali od svoje plače
odšteti še za hrano. Leta 1627 so imeli rudarji plačo 18–111 goldinarjev, upravnikova pa je
znašala 830 goldinarjev. Naj navedem še zadnjo primerjavo za leto 1768, ko so imeli delavci
18–124 goldinarjev letne plače, upravnik pa 1.600 goldinarjev, brezplačno stanovanje ter še
nekatere druge ugodnosti. Prav zaradi izkoriščanja je velikokrat prišlo do uporov proti
upravnikom. Da bi lahko govorili o na splošno slabih upravnikih v začetnem obdobju
delovanja idrijskega rudnika, je zmotno. Res je, da bi lahko večini pripisali že zgoraj
omenjene lastnosti, vendar so bili med njimi tudi taki, ki so bili vešči rudarskih poslov.
Recimo Gregor Kumar, ki je nasledil osovraženega Urbana Ainkurna, ali pa veliki imeni –
Anton Steinberg in Marko Lipold, nenazadnje tudi Adolf Hauptmann, ki je zaslužen, da je
Idrija dobila dobrega zdravnika. Prav zato je skozi literaturo težko priti do vseh teh imen,
seveda pa so bili izpostavljeni tisti, ki so se v zgodovino zapisali kot zelo dobri in tudi nekaj
tistih, ki so bili osovraženi. Največja težava je bila centralizirana oblast, zaradi katere je ves
denar, razen plač, pa še te so bile velikokrat neplačane, odšel v Avstrijo, Italijo in Francijo, v
času Jugoslavije pa tudi v Beograd. Habsburška monarhija in za njo Avstro-Ogrska sta v Idriji
38
vladali 300 let. V teh treh stoletjih je prihajalo tako do vzponov kot tudi padcev. Bili so časi
modernizacije in tudi časi tehničnega in organizacijskega nazadovanja. Zaradi pomembnosti
je bil nekaj časa idrijski rudnik najbolje opremljen rudnik v habsburški monarhiji, pri tem pa
je treba poudariti, da je prinašal tudi izredno veliko dobička. V obdobju francoske vladavine
je šlo predvsem za izkoriščanje rudnika ter krajo živega srebra, kar je bilo za Francijo logično,
saj je bila v vojni z Avstro-Ogrsko. Pri tem je prihajalo do stalnih konfliktov med francosko
oblastjo in idrijskimi rudarji, ki so se francoski oblasti upirali. Ko je prišla v Idrijo italijanska
oblast, so bili skoraj vsi presenečeni, saj si niso predstavljali, da bo Idrija kdaj spadala pod
italijansko oblast. Za modernizacijo rudnika se ni skrbelo prav veliko, zato je leta 1940 od
države rudnik kupila zasebna delniška družba Monte Amiata. V obdobju povojne Jugoslavija
so v Idrijo prihajali že izkušeni strokovnjaki s področja rudarstva, vsi upravniki rudnika pa so
bili Slovenci. Težava je bila, ker je zaradi močne centralizacije Beograda veliko denarja
odhajalo iz Idrije, čeprav je bilo tudi tu veliko potreb. Za vse povojne tehnične dosežke se
lahko zahvalimo povojnim upravnikom rudnika, ki so s svojo voljo in predanostjo
modernizirali rudnik. Z osamosvojitvijo Slovenije se je začel rudnik počasi zapirati, izvedena
so bila zapiralna dela, ki jih je v celoti vodil zadnji direktor Marko Cigale. Zadnja zapiralna
dela so bila izvedena leta 2009. S tem pa vprašanje rudnika še zdaleč ni rešeno. Velika težava
rudnika v zaprtju so stroški vzdrževanja rudnika, za katere pa država nikoli ni imela posluha.
Težave so se nadaljevale do te mere, da v letu 2016 rudarji niso dobili plač, Idrijčani pa se
bojijo za svoje mesto in svojo prihodnost. Kakšna bo prihodnost, bo pokazal čas. Do takrat pa
SREČNO!
Slika 1: Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja (Antonijev rov 2016).
39
5. VIRI IN LITERATURA
Arko, Mihael. 1931. Zgodovina Idrije. Gorica: Katoliška knjigarna v Gorici.
Beričič, Marjan. 1998. Srečno, Knapi. Idrija: Založba Bogataj.
Calligeris, Ruggero. 1987. »V Trstu najdene listine o francoskem obdobju Idrije«.
V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 117–122. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Češmiga, Ivan. 1959. Rudarstvo RL Slovenije. Ljubljana: Nova proizvodnja.
Glonar, Joža: »Khisl, Hans, plemeniti (?–1587)«. Slovenska biografija.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,
2013. Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi273187/#slovenski-biografski-
leksikon.
Hodnik, Mira. 2000. »Zadnji avstrijski rudniški predstojnik Josip Billek«.
V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 67–76. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Jerina Lah, Pavla. 1996. »Jože Kenda«.
V: Idrijski razgledi, ur. Ivana Leskovec, 139–140. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Jože Čar, Tatjana Dizdarevič, Martina Peljhan. 2014.: »Conditions in the Idrija Mercury
Mine at the end of the 16th Century and Measures for its Restoration«.
Geo. Alp, 161–168, 2014.
Http://www2.uibk.ac.at/downloads/c715/geoalp_11_14/07car_et_al.pdf.
Južnič, Stanislav. 2014.: »Voltov sorodnik in njegov idrijski lekarnar«.
(Ob 270-letnici Voltovega rojstva). Acta Chimica Slovenica,.
Kavčič, Ivan (Slavomir). 1888. Slike iz rudarskega življenja.
Ljubljanski zvon 8, (3)
Http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00256-1888.html.
Kavčič, Janez. 1996. Spodnja Idrija. Idrija: Založba Bogataj.
Kavčič, Janez. 2000. Znamenje vekov. Idrija: Založba Bogataj.
Kavčič, Janez. 1990. »500 let Idrije«. Idrijski razgledi, 35, 1-2,81 – 83.
Kladnik, Danica. 2015. Slovenija v zgodbah. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kleindienst, Lidija. 1995. Bam knapa vzila, bam zmiri vesila. Ljubljana: Kmečki glas.
Korošec, Branko. 1993. »Steinbergova idrijska leta 1724–1747«. V: Idrijski razgledi, ur.
Ivana Leskovec, 65–75. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Logar, Srečko. 1966. »Kimpahov sprevod«. V: Idrijski razgledi, ur. Srečko Logar,
6–7. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Majnik, Stanko. 1999. »Hugo Pellis, rudniški ravnatelj«.
40
V: Idrijski razgledi, ur. Jože Janež, 140–144. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Marušič, Branko. 2013. »Kavčič, Ivica«. Slovenska biografija.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1013750/#primorski-slovenski-
biografski-leksikon.
Mohorič, Ivan. 1960. Zgodovina idrijskega rudnika. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Pavlič, Slavica. 2006. Zgodovina idrijskega šolstva. Idrija: Založba Bogataj.
Pfeifer, Jože. 1989. Zgodovina idrijskega zdravstva. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Rakovec, Ivan. 2013. »Steinberg, Franc Anton (1684–1765)«. Slovenska biografija.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU,.
Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi607098/#slovenski-biografski-leksikon .
Ramovš, Anton. 1986. »Življenje in delo Marka Vincenca Lipolda«.
V: Idrijski razgledi, ur. Jože Čar, 82–85. Idrija: Mestni muzej Idrija.
Samo Bevk, Franc Jaklič, Janez Kavčič, Marija Verbič, Jože Čar, Franjo Kordiš,
Ivica Kavčič, Jože Pfeifer, Slavica Pavlič, Branko Korošec, Rafael Bizjak, Rafael
Trpin, Ivana Leskovec, Marko Cigale, Janez Pirc. 1993. Pet stoletji rudnika in mesta.
Idrija: Mestni muzej Idrija.
Verbič, Marija. 1970. »Upor idrijskih podložnikov leta 1627«.
Kronika 18, (3): 147–149.
Http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-I79LIF04.
Verbič, Marija. 1966. Idrijski rudnik do konca 16. stoletja:
inavguralna disertacija / Marija Verbič. Ljubljana.
Antonijev rov. 2016. Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja
Http://www.antonijevrov.si/
Visit Idrija. 2016. Škafar odkrije živo srebro. Http://www.visit-idrija.si/si/.
Wikiwand. 2016. Giovanni Antonio Scopoli.
Http://www.wikiwand.com/ro/Giovanni_Antonio_Scopoli.
Slovenska biografija. 2016. Baltazar Haqet.
Http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi221985/.
Notranjci. 2016. Anton von Steinberg. Http://www.notranjci.si/?id=592.
Slotrips. 2016. Idrijski kamšt.
Http://www.slotrips.si/slo/kulturne-znamenitosti/trip/1027/Idrija-dediscina-zivega-
srebra.
41
Dedi. 2016. Spomenik žrtvam jamskega požara.
Http://www.dedi.si/dediscina/220-idrijski-rudnik-zivega-srebra.
Sistory. 2016. Avstro – Ogrski vojaki.
Http://www2.sistory.si/publikacije/razstave/V_zaledju_soske_fronte/ch08.html.
Annales. 2016. Porušena cerkev Sv. Barbare ob bombardiranju Idrije leta 1945.
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DDRGZKPE/b524a131-7cad-
4e64.../PDF.
6. GRAFIČNE PRILOGE
Slika 1: Udarniški rudar Maver, 50. leta prejšnjega stoletja ………………………………38
Slika 2: Škafar odkrije živo srebro…………………………………………………………..43
Slika 3: Giovanni Antonio Scopoli………………………………………………………….43
Slika 4: Baltazar Haquet……………………………………………………………………..43
Slika 5: Anton von Steinberg………………………………………………………………..43
Slika 6: Idrijski kamšt………………………………………………………………………..44
Slika 7: Spomenik žrtvam jamskega požara ……………………………………………….44
Slika 8: Avstro – Ogrski vojaki……………………………………………………………..44
Slika 9: Porušena cerkev Sv. Barbare ob bombardiranju Idrije leta 1945…………………45
7. PRILOGE
7.1 Kronološko zaporedje upravnikov, navedenih v delu
1504–1505 – Viljem Kuttler
1505–1506 – Krištof Freirberger
1506–1509 – Leonardo de Manzano
1530–1534 – Henrik Boringer
1534–1540 – Viljem Rasp
1549–1585 – Urban Ainkurn
1586–1596 – Gregor Komar
1622–1627 – Hannibal Bottoni
1682–1696 – Wolf Siegmund von Kienbach
1696–1716 – Johan Friderich Stempfer von Walchenburg
1724–1747 – Anton von Steinberg
1747–1754 – Adolf Hauptmann
1754–1765 – Anton Sortori
1765–1791 – Franc Janez Nepomuk Grof Inzaghi
1791–1811 – Gottlieb von Gersdorff
1811–1813 – Luis Galois
1814–1823 – Leopold Pl. Possetzky
1824–1838 – Alois Prettner
1838–1849 – Franc Alberti
1867–1883 – Marko Vincenz Vitez Plemeniti Lipold
1905–1918 – Josip Billek
1925–1945 – Hugo Pellis
1945–1946 – Avgust Gogola
1946–1947 – Peter Aljančič
1947–1948 – Jože Tiringer
1948–1958 – Jože Kenda
1964–1972 – Miloš Šulin
1990–2016 – Marko Cigale
7.2 Kronološki pregled najpomembnejših dogodkov v obdobju delovanja idrijskega rudnika
1490 – Odkritje samorodnega živega srebra
1500 – Izkop Antonijevega rova, danes najstarejši ohranjeni rudniški vhod v Evropi
22. junij 1508 – Odkritje cinabaritne rude
1511 – Močan potres prizadene Idrijo, obnova traja 7 let
1532 – Mrtvaški kop, v jami se zruši strop in zasuje 70 rudarjev
1575 – Podržavljenje idrijskega rudnika
1579 – Rudarski upor, saj rudarji že 15 let niso dobili plačila v denarju, ampak samo v
dobrinah
1652 – Idrijski rudnik postane tehnično najbolje opremljeni rudnik v notranjeavstrijskih
deželah
1788 – Rudarji oproščeni vojaščine, da ne bi trpela proizvodnja rudnika
1801 – Epidemija črnih koz, ošpic in tifusa, umre 350 otrok
1803 – Silovit jamski požar, množična zastrupitev delavcev s hlapi živega srebra
1810 – Podjetje prevzame Napoleonov red »treh zlatih run« (kraja in pranje denarja)
1846 – Največji jamski požar, terja 17 žrtev, hude poškodbe in zastrupitve
1874 – Pričetek uporabe vrtalnih strojev
1901 – V Idriji ustanovljena prva slovenska realka
1913 – Rudnik izkoplje 820 ton živega srebra, absolutni enoletni rekord
1916 – Začetek strojnega vrtanja na stisnjen zrak
1931 – V Gorici izide Zgodovina Idrije idrijskega dekana Mihaela Arka
1948 – Znamenita kamšt se za vedno ustavi
1977 – Začasna prekinitev proizvodnje v idrijskem rudniku
1987 – Slovenska skupščina sprejme sklep o postopnem zapiranju idrijskega rudnika
1995 – Proizvodnja v idrijskem rudniku se dokončno ustavi
7.3 Slike
Slika 2: Škafar odkrije živo srebro. Slika 3: Giovanni Antonio Scopoli.
(Visit Idrija 2016). (Wikiwand 2016).
Slika 4: Baltazar Hacquet. Slika 5: Anton von Steinberg.
(Slovenska biografija 2016). (Notranjci 2016).
Slika 6: Idrijski kamšt. Slika 7: Spomenik žrtvam jamskega požara.
(Slotrips 2016). (Dedi 2016).
Slika 8: Avstro-Ogrska vojska je leta 1915 za popestritev svojega vojaškega življenja
upodobila predstavnika sovražne vojske, italijanskega generala Cadorna (desno) in
črnogorskega kralja Nikolo (levo) kot snežaka sredi Idrije. (Sistory 2016).