MLADOLETNIŠKO KAZENSKO PRAVO

ZAPISKI S PREDAVANJ

Purška, 2011

1

1. UVOD IN ZGODOVINSKI RAZVOJ

KZ-1 problematike mladoletnikov ne ureja več, prehodne določbe napotujejo na KZ (1995). To področje naj bi urejal poseben zakon (osnutek je že pripravljen).

Trije primeri, ki ponazarjajo odnos do mladoletnik storilcev kaznivih dejanj v Evropi:

1. Anglija, »Bulger case«, 1993

Dva desetletna fantka sta iz trgovskega centra odpeljala 2-letnega fantka, ga mučila in ubila. Trupelce sta pustila na tirih, da bi ga vlak zmaličil. Dogodek so posnele kamere. Mediji so burno odreagirali, objavili so slike vseh treh fantkov in imeni. Storilca so značili za zverini. Podpisana je bila peticija (300.000 ljudi), zahtevali so najstrožjo kazen. Nihče ni spraševal po družinskih razmerah teh 10-letnikov (obe družini obremenjeni s številnimi problemi, nasilje v družini).

Takratna zakonodaja je predvidevala, da storilci od 10 let do 14 let nimajo kazenske odgovornosti, razen če sodišče dokaže, da so sposobni presoditi svoje ravnanje. Sodišče je v tem primeru presodilo, da sta bila fantka dovolj zrela, da sta lahko presodila svoje ravnanje. Odločilo je, da ju bo obravnavalo v postopku za odrasle/polnoletne - enake kazni. Obsojena sta bil na dosmrtno kazen zapora z možnostjo pogojnega odpusta po 8. letih (ko postaneta polnoletna). Nameščena sta bila v posebno institucijo za mladoletne. Minister je uporabil zakonsko določbo, ki omogoča, da se kazen lahko spremeni, če gre za varstvo javnosti in povečal možnost pogojnega izpusta s 8 na 15 let. To je sporno, ker minister predstavlja izvršilno vejo oblasti. Šlo je celo do Evropskega sodišča, kjer so sledili zapleti, Institucija za izvrševanje sankcij je po osmih letih predlagala izvršitev. Mediji so zopet burno odreagirali. Sodni sistem je odreagiral tako, da je fantoma zamenjal identiteto in ju preselil.

Zaradi tega primera so spremenili zakonodajo – spustili mejo za kazensko odgovornost s 14 na 10 let, zvišali prostostne kazni za mladoletnike, odprli posebne institucije zaprtega tipa za posebno hude primere.

Ta primer kaže na to, zakaj je zaradi negativne stigmatizacije potrebno zakriti identiteto storilca.

2. Norveška, 1994

Dva šestletnika sta ubila petletno punčko iz maščevanja. V kraju so oblikovali posebno skupino strokovnjakov (večinoma psihologov), stacionirano na šoli, z namenom pogovarjati se o tem, kaj se je zgodilo, iskati vzroke. Namestli so jima igrače v sobi za zaslišanje. Ni bilo zahtev po medijskem linču, zgražanja javnosti, mediji niso objavili imen. Vsi (tudi mati umorjene) so se stinjali, da otroka potrebujeta pomoč. Stališče psihiatrov - želeli so preprečiti, da bi postala kriminalca, zato so jima odredili poseben ukrep pomoči, ostala sta v domače okolju. Intenzivno ukvarjanje strokovanjakov s fantoma in z vsemi, ki so živeli v njunem okolju.

2

3. Švedska, »Kevin case«, 1998

Brata, stra 5 in 7 let, sta ubila 4-letnega fantka. Lokalni policijski inšpektor, h kateremu so pripeljali ta dva fantka, je šel domov po igrače, da je opremil sobo, v kateri sta bila zaslišana. Mediji niso pisali o identiteti otrok, umorjenega dečka so poimenovali Kevin. Storilcema so nudili ustrezno psihiatrično pomoč, nista bila nameščena v instirucije. Zaradi primera niso spreminjali zakonodaje (tudi na Norveškem ne).

SKLEP: Ne sam način obravnavanja mladoletnih storilcev, ne odločitev, ni imela vpliva na obseg kriminalitete. V nobeni državi ni naraščala mladoletniška kriminaliteta.

Prva reakcija: PRAVIČNOSTNI MODEL: mladoletnika obravnava kot polno odgovornega (prevladujoč).

Druga reakcija: ZAŠČITNI MODEL: otroka – storilca obravnava kot žrtev.

V Angliji so spremenili zakonodajo, ki postaja čedalje bolj represivna. Takšen trend je značilen tudi po drugih evropskih državah, Institucije postajajo čedalje bolj podobne zaporom, čedalje več otrok se zapira. Odnos do storilcev pa je relativno neodvisen odnaraščanja kriminalitete.

V družbah, kjer so velike statusne razlike, je država bolj nestrpna in politika kaznovanja je ostrejša. Kjer so ekonomske razlike manjše, je politika kaznovanja milejša (ob enaki stopnji kriminalitete).

Slovenija: bližje smo skandinavskim državam, kot pa Angliji. Na splošno Slovenija glede kaznovalne politike sod med skandinavske modele. Je nekak otok v Evropi.

Stopnje zapornikov: Z. Evropa: 100-120

Slo: 60

1.1. ZGODOVINSKI RAZVOJ OBRAVNAVANJA MLADOLETNIKOV

RIMSKO PRAVO

Rimsko pravo je bilo napredno v smislu obravnavanja mladoletnikov. Starost so šteli kot okoliščino, ki je vplivala na višino kazni. Mladoletnik je oseba, za katero ni nujno, da je razumela dejanje in ni nujno, da jo je vodila zločinska volja (doli capax?).

Justinijanov kodeks: uvedel je starostne meje (ni več kazuistično odločanje odgovornosti – od primera do primera):

- otroci pod 7 let niso sposobni oblikovati zločinske volje in jih država ne more kaznovati

3

- s starostjo 7 let postanejo odgovorni – domneva, ki se lahko ovrže (izpodbojna domneva)- fantje od 10.5 let, dekleta 9.5 let do 14 let – polno odgovorni, vendar možnost omiljene kazni- od 14 let neizpodbojno kazensko odgovorni

Ta ureditev se je ohranila cel srednji vek, do 18.st.

18. STOLETJE

Toskanski zakon: uvede pojem RAZSODNOST, ki je bila pogoj za kazensko odgovornost. Postavili so tudi višje starostne meje: do 12.leta so bili kazensko neodgovorni (ni bilo mogoče pričakovati razsodnosti), od 12-14 leta je sodišče ugotavljalo, ali so ravnali razsodno (če so – kaznovani mileje, če niso – posebni ukrepi), 14-18 leta vedno kaznovani, a nekoliko mileje.

Mladostniki so bili obravnavani v postopku za polnoletne, sankcije pa so bile drugačne - to naj bi pripeljalo do razvoja posebnih institucij za izvrševanje sankcij in posebnih organov ter postopkov. Razvijati so se začele tudi posebne sankcije – prisilno delo, v drugi polovici 19.st. delavnice za mladoletne.

Slo: 1873, prvi zavod za mladoletnike (del prisilne delvanice). V njem so bile, sodeč po zapisih Frana Miličinskega (1. sodnika za mladoletnike za celotno AO), obupne razmere.

Osebje, ki je delalo z mladoletnimi storilci kaznivih dejanj se je počasi začelo specializirati in začeli so oblikovati idejo o procesnem obravnavanju mladoletnikov.

KONEC 19. STOLETJA

Začne se oblikovati ideja o posebnem procesnem postopku za obravnavanje mladoletnikov – OBLIKOVANJE POSEBNIH ORGANOV.

- EVROPA: pripadniki sociološke šole kazenskega prava so oblikovali idejo o uvedbi specializiranih sodišč (posebni oddelki, ki so delovali znotraj rednih sodišč). Poudarjalo se je, da so za obravnavanje mladoletnikov potrebna posebna znanja (psihologija, pedagogika…).

- ZDA: idajo so oblikovala ženska gibanja (ne teoretiki). Prišlo je do ustanovitve posebnih institucij, oblikovanja gibanj za zaščito otrok, ki so jih vodile izobraženke iz srednjega sloja. Zahtevale so, da mora država prevzeti del odgovornosti pri vzgoji, zlasti takrat, ko je bila vzgoja doma neuspešna (»starši odpovejo«). Oblikovala je je parens patrie doktrina??: če država nastopa namesto starša (deluje v korist otroka), ni potreben formaliziran postopek, kjer se oblikujejo procesni karteli. Oblikujejo se posebna sodišča, ki delujejo skrajno neformalizirano, ni potebno da so sodniki pravniki, ampak strokovnjaki.Prvo sodišče za mladoletnike v Chicagu, 1899. Je poseben igran in ustanovi se poseben postopek, zaradi potreb po drugačnem obravnavanju otroka, zaradi različne stopnje zrelosti. Ta

4

sodišča so imela tudi drugačne pristojnosti, od tistih v Evropi. Obravnavali so mladoletne storilce kaznivih dejanj, mladoletne storilce drugih disocialnih dejanj (ti. statusni storilci) in mladoletnike, ki so bili žrtve antisocilnih dejanj. Mladoletnike se naj ne bi kaznovalo, ampak se jim pomagalo in na njih vplivalo. Sodnik za mladoletnike = »pravniški terapevt«.

V Evropi so postopki za mladoletnike podobni postopkom za polnoletne storilce kaznivih dejanj.

Razlike se konec 60. let 20.st. manjšajo, ko je vrhovno sodišče ZDA odločilo, da dober namen države ne more nadomestiti procesnih predpostavk. Ameriški postopek se tako približuje evropskemu načinu obravnavanja z vgrajenimi procesnimi predpostavkami. V evropskih postopkih so te procesne predpostavke še okrepljene. Prehod iz posebej zaščitnega v pravičnostni model. V današnjem času se postopka za polnoletnike in mladoletnike približujeta.

- SLOVENIJA: 1873 je bila ustanovljena prva prisilna delavnica za mladoletne storilce kd, Avstro-ogrska je 1908 izdala odredbo, da morajo ustanoviti posebne oddelke za otroško varstvo. V okviru AO je bil prvi tak oddelek ustanovljen v Ljubljani. Prvi sodnik za mladoletnike v AO je bil Fran Miličinski.

Značilnosti postopka - anglosaksonski: za sodnika naj bi bilo bolj kot pravno znanje pomembno znanje z drugih področij

(psihologije, pedagogike…). Šlo je bolj za psihoanalizo mladoletnika. Značilno je tudi obravnavanje statusnih deliktov. Kanada, 1984: uvedli pogoj, da je sodnik za mladoletnike pravnik, prej to ni bilo potrebno. Starost za kazensko odgovornost je nižja, okrog 10 let.

- evropski: niso obravnavali statusnih deliktov; te so obravnavale socialne službe (tudi danes).- Slovenija: Sodišča obravnavajo mladoletnike (14-18 let), ki so storili kazniva dejanja v prirejenem

posebnem prirejenem postopku. Če stori kaznivo dejanje otrok, mlajši od 14 let, ga obravnava CSD. CDS obravnava tudi mladoletnike od 14-18 let, ki so storili antisocialna dejanja, ki niso kazniva dejanja. Problem: CSD lahko izreče vsebinsko enak ukrep kot sodišče (pri mladoletnikih od 14-18 let) - namestitev v vzgojni zavod, čeprav gre tukaj za upravni postopek (problem procesnih kavtel). Naše osebje pa obravnava celotno populacijo enako. V Slo je 11 vzgojnih zavodov, v njih je samo 10% takšnih mladoletnikov, ki so bili tja dodeljeni po sodni določbi. Nov družinski zakonik prenaša veliko pristojnosti s CSD na sodišče, ker upravni postopek ni primeren za obravnavanje otrok! Ti. novomeški primer: 13.letni fant posilil 12.letno punčkom sodišče ni bilo prisojno, CSD pa bi lahko vodil upravni postopek.

2. KAZENSKA ODGOVORNOST MLADOLETNIKOV V RAZLIČNIH POSTOPKIH OBRAVNAVANJA

1899 – prvo sodišče za mladoletnike v Chicagu – prvič so začeli mladoletnike obravnavati drugače kot polnoletne. Mladoletnik s svojim delikventnim vedenjem kaže na to, da odrašča v neprimernih družinskih razmerah. Država se mora zato osredotočiti na okolje, potrebno je odpraviti vzroke, kajti

5

otroka determinirajo zunanje okoliščine. Potrebna je analiza mladoletnikove osebnosti, okolja. Mladoletnika se ne kaznuje, ker ni osebno ogovoren, ampak je žrtev okolja, ker je vpliv družine na mladoletnika tako močan. V začetku 20.stol. so se tudi izogibali prisilnim ukrepom, ukrepe naj bi mladoletnik in njegova družina prejemali prostovoljno. V ospredju torej ni ideja kozanovanja, ampak interes, korist otroka. Vse to je začetek ZAŠČITNIŠKEGA MODELA.

Kritike: sodišča so imela veliko diskrecijo, ko naj bi vsaj ukrep prilagajala potrebam mladoletnika (individualizacija kazni). Izrekali so časovno nedoločene ukrepe, njihovo trajanje pa je bilo odvisno od uspešnosti. Za zakonodajo so bile značilne ohlapne definicije (vprašljivo upoštevanje načela zakonitosti). Nujno bi morali definirati pojem korist otroka, kajti vsebina tega pojma je odvisna od okolja.

1990 je bila sprejeta Deklaracija o otrokovih pravicah, ki je tudi sprejela korist otroka kot temeljno vodilo v vseh postopkih. Očitajo ji, da bi morala biti definicija koristi otroka bolj konkretna. Kortist otroka ima prednost pred interesi vseh ostalih udeležencev v postopku (ZDA, Somalija nista ratificirali konvencije).

Pri OZN je bila ustanovljena posebna Komisija za otrokove pravice, ki preverja, kako države uresničujejo Konvencijo. Države morajo komisiji vsakih 5 let poslati poročilo o uresničevanju vsakega posameznega člena. Podreben je tudi ustni zagovor, komisija pa pridobi tudi alternativna poročila od nevladnih organizacij. Komisija izdela priporočila vsaki državi.

Zaščitni model je poudarjal samo koristi otroka, ni pa poudarjal njegovih pravic (za razliko od konvencije). Najbolj se je ta model razvil v ZDA – parens patrie doktrina: v korist otroka deluje država, kadar družna odpove, to pa se kaže v deviantnih dejanjih mladih , otrok je žrtev okolja, zato ga treba zaščiti. Tudi v Evropi je ta model, vendar manj izrazit, ker se je obravnavanje mladoletnih nanašalo na kazensko pravni postopek- modifikacija rednega kazenskeg postopka (manjša formaliziranost, odsotnost nekaterih procesnih pravic, ki so jih imeli polnoletni).

Sredi 60.let zaščitniški model postane predmet kritik, predvsem zaradi odsotnosti postopkovnih pravic otroka. V tem obdobju je Vrhovno sodišče ZDA idalo odločbo, s katero kritizira dotedanje obravnavanje mladoletnikov in pravi, da dober namen ne more odtehtati procesnih pravic otrok. Naložilo je zakonodajalcu, da v postopek vzradi procesne predpostavke. To predstavlja prelomnico, kjti spremeni se odnos do mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Če država mladoletniku priznava pravice, ga šteje za zrelega, sposobnega biti nosilec pravic – to pomeni tudi odgovornega za kazniva dejanja (osebna odgovornost). Pridemo do ostrejšega obravnavanja, v ospredju so pravice otroka, razvije se PRAVIČNOSTNI MODEL.

Izhodišča pravičnostnega modela so:

- delikventnost mladostnika je posledica njegove svobodne odločitve- mladoletnik je odgovoren z svoja ravnanja in tudi nosi posledice- ukrepanje države mora biti sorazmerno teži dejanja- dosledno mora biti spoštovano načelo zakonitosti (bolj formalizirani postopki)

6

Noben od modelov ne obstaja v čisti obliki. Danes govorimo o KOMBINACIJI OBEH MODELOV, ki izhaja tako iz potrebe mladostnika po pomoči kot iz teže kaznivega dejanja. Oblikovala se je DVOTIRNOST pri obravnavanju mladih. Storilce milejših kaznivih dejanj sodišče obravnava mileje in bolj individualizirano (alternativni načini obravnavanja). V tem se vidi značilnost zaščitniškega modela. Storilce težjih kaznivih dejanj pa se v večini držav obravnava drugače, ker naj bi mladoletnik s tem, ko je storil hudo kaznivo dejanje pokazal, da je zrel, odgovoren, nevaren, Njihovo obravnavanje se približuje obravnavanju polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Pri tej skupini prevladujejo elementi pravičnostnega modela.

Nov model, ki se razvija, je MODEL RESTORATIVNE (OBNAVLJALNE) PRAVIČNOSTI. Izhodišče: storilec je z nekim kaznivim dejanjem povzročil škodo žrtvi, zato mora država reagirati tako, da se storilec in žrtev poravnata in »obnovita pravičnost«. V ospredju je žrtev. Nekateri teoretiki pravijo, da je konflikt žrtve in storilca njuna last,ki jima je ga država z razvojem kazenskega prava odvzela in da jima ga mora vrniti. Za mladoletne storilce to pomeni, da pri lažjih kaznivih dejanji se v kazensko pravo uvajajo instituti, ki imajo za cilj soočenje storilca z žrtvijo (pogovor, da se mladoletnik skuša vživeti v žrtev in na ta način prevzame odgovornost). Država mora pri tem dogovarjanju paziti, da se ne bi sprevrglo v maščevanje žrtve. Pri nas imamo instirud PORAVNAVANJA od l.99. Državni tožilec ne preda zadeve sodišču, amapak poravnalcu, ki je neodvisna oseba. Ta povabi storilca in žrtev, ki lahko odklonita ( potem državni tožilec predlaga formalizirani postopek). Če se oba strinjata, se srečata. Poravnalec skbi, da se doseže cilj – DOGOVOR. To sporoči državnemu tožilcu, ki zavže ovadbo. To je možno za lažja kazniva dejanja (kazen zapora do 5 let; za polnoletne je ožje- kazen zapora do 3.let).

Pri nas imamo elemente vseh treh modelov, ki se prepletajo. Prevladujejo pa elementi ZAŠČITNIŠKEGA MODELA.

2.1. PRIBLIŽEVANJE MODELOV OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH IN POLNOLETNIH STORILCEV

Gre za spreminjanje odnosa do otroka/mladostnika. Po Konvenciji o otrokovih pravicah je otrok oseba do 18.leta. Prisotna sta dva nasprotujoča si trenda. Obdobje otroštva se skrajšuje (nižje starostne meje za kazensko odgovornost), po drugi strani pa podaljšuje (višja starost za privolitveno sposobnost v spolne aktivnosti). Gre za nekonsistentnost, za nasprotujoče si pojmovanje zrelosti in odgovornosti mladoletnika – ena trditev, da otroci danes dozorijo prej (naj odgovarhjajo za svoja ravnanja) in popolnoma nasprotujoča trditev, da dozorijo kasneje (zaradi njihove nezrelosti jih je treba čim dlje zaščititi pred spolnim izkoriščanjem). Tudi v slovenski ureditvi je tako: 14 let – kazenska odgovornost, do 15 let – spolna nedotakljivost.

Kar se tiče kazenske odgovornosti je torej mogoče zaznati trend SKRAJŠEVANJA OBDOBJA OTROŠTVA:

1. Nižanje starosti za kazensko odgovornost2. Uvajanje sankcij za otroke, ki še niso kazensko odgovorni

7

3. Širitev možnosti obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj v postokih za polnoletne (transfer)

1. Starost pri kateri se mladoletnik šteje za dovolj razvitega, da je sposoben razumeti kršitev pravil, zato država izreče prisilni ukrep. Pri nas: 14 let, v Evropi je prisoten trend zniževanja starosti za kazensko odgovornost (otroci naj bi bili dozoreli prej, kot so pred 30. leti). V Anglji l.98 spremenjena zakonodaja in kazenska odgovornost spuščena iz 14 na 10 let (Crime and Disorder Act), na Poljske l.97 iz 16 na 15 let, Francija s 15 na 13, Grčija in Nizozemska iz 14 na 12 let. Te države štejejo, da mladostniki dozorijo prej, vendar je kognitivni razvoj odvisen od številnih dejavnikov.

2. Uvajanje sankcij za populacijo, ki še ni dosegla starosti za kazensko odgovornost (gre za prisilne ukrepe). V Angliji l. 98 uveden Child Safety Order, ki predpostavlja možnost uporabe kazenskih ukrepov za otroke, ki še niso stari 10 let. Izreče ga civilno sodišče, je pa reakcija na storjeno kaznivo dejanje, v ospredju pa ni potreba po prevzgoji. V Franciji lahko otroku med 10. in 13. letom izrečejo ti. vzgojno sankcijo. Pri nas lahko CSD izreče prisilni ukrep nastanitve v instituciji.

3. Vzpostavljanje in širitev možnosti obravnavanja mladoletnega storilca kd kot odrasle osebe. V Angliji lahko sodišče odloči, da bo storilce težjih kaznivih dejanj v starosti nad 10 let obravnavalo v postopku za polnoletne storilce (Burgler case). Na Škotskem so otroci, starejši od 8 let, lahko izjemoma obravnavani kot polnoletni storilci kaznivih dejanj, če je to va javnem interesu. Možnosti transferja obstajajo tudi v Belgiji in na Poljskem ter v ZDA (kjer so jim do l. 2005 lahko izrekali celo smrtno kazen).

Trend: večja punitivnost pri obravnavanju storilcev (zlasti težjih) kaznivih dejanj: vedno pogostejše izločitve mladoletnikov iz njihovega okolja (naraščanje števila mladoletnikov zaporih in novih zaprtih institucijah), intenzivno nadzorovanje (npr. elektronsko v Angliji), preventivno sprejete prepovedi – hora legalis.

Problem ti. učinka širjenja mreže (net widening): nekatere države iščejo nove ukrepe v skupnosti za tiste madoletnike, ki bi bili sicer nameščeni v zapor, da bi dosegli uspešnejšo in hitrejšo rehabilitacijo mladoletnika in zmanjšali stroške zapora. Pogosto pa se zgodi, da se takšni ukrepi izrekajo tudi tistim mladoletnikom, ki jim sicer NE bi bila izrečena zaporna kazen. Torej gre za odmik od prvotnega cilja – alternative zaporni kazni.

Po drugi strani pa se uvaja prepoved vseh nehumanih oblik obravnavanja otroka in mladostnika v družini (zaradi varovanja otrokovih koristi) – »anti-spanking« gibanje. Tu se opazi dva izkjučujoča se pristopa k obravnavanju neposlušnih otrok - država prepoveduje staršem vse oblike kaznovanja (fizičnega, psihičnega, tudi najmanjše klofute), če jim bo spodletelo pri vzgoji, pa bo jih bo država disciplinirala z vedno novimi prisilnimi metodami.

Zaključek (tredni v obravnavanju mladoletniške kriminalitete v Evropi):

- večje poudarjanje pomena odgovornosti posameznika za njegova ravnanja

8

- odmik od zaščitniškega modela in vnašanje elementov pravičnostnega modela in modela obnavljalne pravičnosti

- za obravnavanje storilcev predvsem lažjih kaznivih dejanj se iščejo alternative: poravnava in iskanje ukrepov, ki se izvršujejo v mladoletnikovem okolju (ideje obnavljalne pravičnosti)

- mladoletniško kazensko pravo se v določenem smislu približuje obravnavanju polnoletnih storilcev kaznivih dejanj (nižanje starosti, transfer)

- država vse bolj zajema tudi dejanja, ki še niso kazniva dejanja in ravnanja otrok, ki še ne dosegajo starosti za kazensko odgovornost

- sodišča vedno pogosteje posegajo po institucionalnih ukrepih in pogoste so zakonske spremembe, ki poudarjajo kaznovanje in ne pomoč mladoletnikom

- protislovja v poimenovanju koncepta otroštva (zniževanje/zviševanje strarostne meje)- v Sloveniji se obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj ne spreminja bistveno, ohranil

se je model, kjer prevladujejo elementi zaščitniškega modela, kriminaliteta ima stabilen obseg

3. OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ

DO 14 LET 14-18 LETSTORILCI KD (tudi prekršek) CSD SODIŠČESTORILCI PRESTOPNIŠKIH DEJANJ CSD CSD

Prestopništvo je širši pojem kot kaznivo dejanje (prestopniška, deviantna ravnanja, neprimerno ravnanje, odkloni od »normalnega«). Država poseže, ker to kaže na to, da mladoletnik ni deleže prave vzgoje v družini.

Novomeški primer: 13-letni Rom naj bi posilil 12-letno deklico. Ona je trdila, da je to res, on, da ni. Zaradi njegove starosti je primer obravnaval CSD, ne sodišče. Rom ni imel možnosti izjaviti se o dejanju, v nobenem postopku ni mogel dokazovati svoje nedolžnosti. Družina deklice je vztrajala, da se Roma izključi iz šole, krajani so podpisovali peticijo za izključitev. Deklica je bila zlorabljena, to je bilo dokazano z zdravniškim pregledom, vendar je komisija z ministrstva ugotovila, da je sum, da je to storil Rom zelo šibak (verjtno je to storil kdo iz družine, ampak deklica ni priznala). Rešitev: šola je prek javnih del zaposlila neko osebo, ki je Roma spremljala, da so se ostali učenci počutili bolj varne. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku bi CSD sam moral odločiti, ali je storil kaznivo dejanje. Če bi ugotovili pritrdilno, bi bil fant nameščen v vzgojni zavod. Tu se je pokazalo, da bi poseben postopek in organ za storilce, mlajše od 14 let, ki bi v primeru dvoma, sli gre za kaznivo dejanje ali ne, ta dvom razrešili.

Vloga CSD: l. 2005 je bilo okoli 500 takšnih kaznivih dejanj, ki jih je obravnaval CSD (število upada).

9

Velik del osumjenih mladoletnih storilcev kaznivih dejanj ne pride v kazenski postopek . Tu je velik poudarek na alternativnih načinih obravnavanja, katerih posledica je, da državni tožilec zavrne ovadbo. Ta načina sta poravnava in odloženi pregon. Tožilec ima na voljo tudi OPORTUNINETNO NAČELO, ki mu daje možnost, da v primeru, ko je mladoletnik storil kaznivo dejanje, ampak zgolj iz nepremišljenosti, ugotovi, da ni potrebno obravnavanje.

3.1. PODATKI O KRIMINALITETI

Po l.97 naraščanje kriminalitete polnoletnih storilcev za več kot 100%, najbolj je narasla drobna premoženjska kriminaliteta. Najhujša kriminaliteta ostaja na isti ravni ( št. umorov celo upada).

Mladoletniška kriminaliteta je glede obsega konstantna. Na 100.00 mladoletnikov lahko vidimo, da število mladoletnih storilcev kaznivih dejanj po l. 2000 pada in malo stagnira. To nam kaže, da nam mladoleletnuške zakonodaje ni potrebno spreminjati.

Spreminja pa se struktura kaznivih dejanj – nasilna kazniva dejanja naraščajo ( od 6% do 9%). Še vedno pa daleč prevladujejo premoženjska kazniva dejanja. Praviloma mladoletnik ne izvrši le enega kaznivega dejanja, ampak jih izvršuje, dokler ni odkrit.

Anonimne ankete iz tujine kažejo, da je 80% mladoletnikov že izvršilo kaznivo dejanje, vendar je to po večini ostalo neopaženo. Ta primer nam pove, da država reagira le v najbolj skrajnih primerih. Sicer pa veliko kaznivih dejanj (predvsem manjših) izzveni. To je le del odraščanja, iskanja mej. Zato ima lahko represija v večini teh primerov negativne posledice.

Pri nas je približno 4% populacije mladoletnikov obravnavala policija, sodišče je izreklo kazni in vzgojne ukrepe manj kot 1% populacije.

4. POSEBNI KAZENSKI ZAKON ZA MLADOLETNIKE

5. člen KZ-1(Posebna osebna veljavnost)

(2) Posebni kazenski zakoni določajo kazensko odgovornost mladoletnikov in pravnih oseb.

21. člen KZ-1(Omejitev kazenske odgovornosti glede na starost storilca)

Kdor je storil protipravno dejanje, ko še ni bil star 14 let (otrok), ne more biti storilec kaznivega dejanja.

Njegovo dejanje je protipravno, ni pa krivdno (neprištevnost – ni krivde).

“PREHODNO OBDOBJE”375. člen KZ-1

10

Do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike se uporabljajo določbe 70. do 94. člena, določbe, ki se nanašajo na mladoletniški zapor v petem odstavku 47. člena, v prvem, drugem in četrtem odstavku 49. člena, ter določba tretjega odstavka 100. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popravek, 23/99, 40/04, 95/04, v nadaljnjem besedilu: Kazenskega zakonika).

Posebni zakon še ne obstaja, je pa v pripravi. Do takrat se uporabljajo določbe KZ, ki se nanašajo na sankcije za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Glede splošnega in posebnega dela pa se uporablja KZ-1.

ZAKAJ POSEBNI ZAKON?

- Ohranitev posebnosti obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj (elementi zaščitniškega modela). Preprečiti se želi ostrejše obravnavanje.

- Širši razvoj alternativnega načina obravnavanja (drugačen pristop h kd – spor med storilcem in žrtvijo).

- Celovitejši pristop k obravnavanju mladostnikov, ki potrebujejo pomoč (razširitev pristojnosti “sodnikov za mladoletnike”?).

STAROSTNE KATEGORIJE

1. MLAJŠI MLADOLETNIKI- od 14 do 16 let v času izvršitve k.d.- izrečejo se jim lahko le vzgojni ukrepi (ne kazni)

2. STAREJŠI MLADOLETNIKI- od 16 do 18 let v času izvršitve k.d.- praviloma se jim izrečejo vzgojni ukrepi, le izjemoma kazni za mlad. (zapor, denarna kazen)

3. MLAJŠI POLNOLETNIKI- od 18 do 21 let v času izvršitve k.d.- obravnavajo jih redna sodišča- lahko se jim izrečejo tudi nekateri vzgojni ukrepi

4.1. SANKCIJE

71. člen

Proti mladoletni osebi, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara štirinajst let (otrok), se ne smejo uporabiti kazenske sankcije.

Kazenske sankcije za mladoletnike

72. člen

11

(1) Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star štirinajst let, pa še ni bil star šestnajst let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.

(2) Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star šestnajst let, pa še ni bil star osemnajst let (starejši mladoletnik), se smejo izreči vzgojni ukrepi pod pogoji, določenimi v tem zakoniku.

(3) Kazensko odgovornemu starejšemu mladoletniku se sme izjemoma izreči tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgon tujca iz države.

(4) Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor.

NAMEN SANKCIJ ZA MLADOLETNIKE73. člen KZ

Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne

odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj.

Sodnik torej ne sme gledati le na kaznovanje, ampak mora imeti pred očmi namer vzgojnih ukrepov.

SANKCIJE ZA MLADOLETNIKE1. VZGOJNI UKREPI2. KAZNI 3. VARNOSTNI UKREPI

Vzgojni ukrepi in kazni temeljijo na nekem storjenem dejanju in so usmerjeni v prihodnost. Varnostni ukrepi se izrečejo poleg sankcije.

1. VZGOJNI UKREPI – 74.čl. KZ

1.1. VZGOJNI UKREPI NA PROSTOSTI

- Ukor

- Navodila in prepovedi

- Nadzorstvo organa socialnega varstva

1.2. ZAVODSKI VZGOJNI UKREPI

- Oddaja v vzgojni zavod

- Oddaja v prevzgojni dom

- Oddaja v zavod za usposabljanje

12

(2) Ukor, navodila in prepovedi ali nadzorstvo organa socialnega varstva izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju.

(3) Oddajo v vzgojni zavod, oddajo v prevzgojni dom ali oddajo v zavod za usposabljanje (zavodski ukrepi) izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski ukrepi se uporabijo kot skrajnje sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo dosežen namen vzgojnih ukrepov.

IZBIRA VZGOJNEGA UKREPA75. člen KZ

Pri izbiri vzgojnega ukrepa upošteva sodišče:- ml. starost in njegovo duševno razvitost, - njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, - dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, - težo in naravo dejanja, - ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen, - in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen

vzgojnih ukrepov.

Pomeni navodilo sodniku, kaj naj bo merilo za izbiro sankcij. Izbira ni s le od teže kaznivega dejanja, v ospredju so subjektivne psihične lastnosti posameznika, objektivne okoliščine, povratništvo… Pri polnoletnih je temelj za odmero kazni teža storjenega kaznivega dejanja in stopnja krivde.

POSAMEZNI VZGOJNI UKREPI- NAZAVODSKI VZGOJNI UKREPI

UKOR 76. člen KZ

(1) Sodišče izreče mladoletniku ukor, če spozna, da bo že z grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov.(2) Ko izreče sodišče mladoletniku ukor, mu prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje.

Je najmilješi vzgojni ukrep, poseg v otroka je najmanjši. Izreče se v obliki graje, opomina, kot obsodba njegovega ravnanja in kot opozorilo, da ga v primeru ponovitve čaka strožji ukrep.

Ukor se v praksi izreka ustno, da je bolj »vzgojen«, mladoletnika se pokliče na sodišče in sodnik kot avtoriteta ga okara.

NAVODILA IN PREPOVEDI 77.člen KZ

(1) Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi kot samostojen vzgojni ukrep, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.

(2) Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila in prepovedi:

13

1) osebno se opravičiti oškodovancu;

2) poravnati se z oškodovancem, tako, da mladoletnik s plačilom, z delom ali kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem;

3) redno obiskovati šolo;

4) usposabljati se za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju, sposobnosti in nagnjenju;

5) nastaniti se pri določeni družini, v domu ali drugje;

6) opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti;

7) zdraviti se v ustrezni zdravstveni organizaciji;

8) obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico;

9) udeležiti se programov socialnega treninga;

10) opraviti preizkus znanja prometnih predpisov;

11) prepoved vožnje motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to sankcijo izreči polnoletnim.

(3) Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.

(4) Navodila ali prepovedi smejo trajati najdalj eno leto.

(5) Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

(6) V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena določi sodišče obseg, obliko in način povrnitve škode, pri tem pa osebno delo mladoletnika ne sme preseči šestdeset ur v obdobju treh mesecev in mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(7) V okviru navodila iz 6. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ sto dvajset ur v obdobju šestih mesecev in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(8) Navodilo iz 9. točke drugega odstavka tega člena izreče sodišče zlasti, če je to potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno usposabljanje; sodišče sme določiti to navodilo za največ štiri ure dnevno, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(9) Izvrševanje navodil iz 2., 6. in 9. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in vodijo organi socialnega varstva; pri njihovem izvrševanju sodeluje in ga nadzoruje sodnik za mladoletnike.

(10) Pri izvrševanju navodil iz drugega odstavka tega člena se ne sme prizadeti mladoletnikovo človeško dostojanstvo.

14

(11) Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila ali prepovedi.

Navodila in prepovedi so nov vzgojni ukrep (od l.95), ki je dobro in hitro zaživel. Sodišče ima na voljo 10 navodil in eno prepoved – možnost individualizacije kazni. Izvaja se v okolju, v katerem mladoletnik živi. Sodišče konkretizira, kaj vse mora mladoletnik v določenem času storiti. Če tega ne bo storil, ga lahko doleti strožja kazen. Vzgojni ukrep navodil in prepovedi vsebuje 11 navodil. Največji (organizacijski) problem je delo v splošno korist, v praksi se redko izvaja (kdo bo plačal stroške?).

Sodišče lahko da izreče navodilo kot samostojno sankcijo ali pa ga izreče poleg nadzorstva kot stranski ukrep. Lahko mu da tudi več navodil. Sodišče praviloma upošteva, ali si mladoletnik s tem navodilo strinja (pripravljenost za sodelovanje), ker cilj Sanije ni kaznovanje, ampak da se doseže nek namen. Če se ne bo strinjal, mu bo sodišče izreklo nek drug ukrep

NADZORSTVO ORGANA SOCIALNEGA VARSTVA

78. člen KZ(1) Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo ter je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, mu sodišče izreče nadzorstvo organa socialnega varstva.

(2) Sodišče odloči pozneje, kdaj preneha ta ukrep, z omejitvijo, da ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta. Dokler traja ta ukrep, ostane mladoletnik še naprej pri svojih starših ali drugih ljudeh, ki ga preživljajo, svetovalec, ki ga določi organ socialnega varstva, pa opravlja nadzorstvo.

(3) Določeni svetovalec mladoletnika nadzoruje, predvsem pa skrbi za njegovo šolanje, zaposlitev, izločitev iz okolja, ki nanj škodljivo vpliva, za potrebno zdravljenje in ureditev razmer, v katerih živi.

(4) Ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva lahko sodišče določi mladoletniku katero izmed navodil in prepovedi iz prejšnjega člena, ki v tem primeru nimajo narave samostojnega vzgojnega ukrepa.

Nadzorstvo organa socialnega varstva se lahko izreče poleg navodil iz 77.čl. ali kot samostojno sankcijo. To nadzorstvo ne traja manj kot eno leto in ne več kot tri leta. Sodišče čas trajanja ne izreče ob izreku sodbe, ampak znotraj tega razpona spremlja, kaj se dogaja z mladoletnikom in glede na 6 -mesečna poročila CSD odloči o sankciji (izreče prenehanje). (Vse) mladoletnike obravnava OKROŽNO SODIŠČE, ne glede na težo kd. Na sodišču so specializirani sodniki za mladoletnike.

Zelo velik delež sankcij je nadzorstvo + navodilo.

- ZAVODSKI VZGOJNI UKREPI

ODDAJA V VZGOJNI ZAVOD 79. člen KZ

(1) Sodišče izreče oddajo v vzgojni zavod mladoletniku, glede katerega je treba poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev.

(2) V vzgojnem zavodu ostane mladoletnik najmanj šest mesecev in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.

15

(3) Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se lahko izvaja tudi v stanovanjskih skupinah, ki jih organizirajo vzgojni zavodi, ali z dnevnim bivanjem mladoletnikov v vzgojnem zavodu.

Vzgojni zavodi: Slivnica pri Mariboru, Višnja gora,Logatec in Planina. So pod pristojnostjo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V vzgojnih domovih ni paznikov

Gre za to, da okolje tisto, ki škoduje mladoletniku, zato ga je treba izločiti iz njegovega okolja. Sodišče tudi ob izreku tega ukrepa ne določi, kolika časa bo trajal, ampak tekom trajanja odloči, kako dolgo bo ostal maldoletnik notri (min.6 mesecev, max. 3 leta). Zavod pošilja sodišču poročila na vsakih 6 mesec (na željo sodišča lahko tudi pogosteje). Sodniki tudi obiskujejo mladoletnike v zavodu.

V večini so v zavodih otroci, ki so prišli tja po odločbi CDS. Obravnavani so vsi enako, ne glede na to, ali so storili prekršek, ali kaznivo dejanje.

Dogaja se, da vzgojni zavodi nočejo sprejeti maldoletnikov (ravno tistih najbolj problematičnih).

ODDAJA V PREVZGOJNI DOM 80. člen KZ

(1) Če so mladoletniku potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi, izreče sodišče oddajo v prevzgojni dom.

(2) Pri odločanju o tem, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče zlasti naravo in težo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni.

(3) V prevzgojnem domu ostane mladoletnik najmanj eno leto in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.

Prevzgojni dom Radeče.

V prevzgojni dom so nameščeni le mladoletniki, ki so storili kaznivo dejanje (praviloma takšni, ki jim je že prej bil izrečen kakšen vzgojni ukrep, pa so kd ponovili). Sodišče ne dologi trajanja takoj, temveč po podatkih iz 6 mesečnih poročil (min. 1 leto, max. 3 leta). Možen je pogojni odpust.

Prevzgojni dom spada po pristojnost Ministrstva za pravosodje in v njem so nameščeni pazniki.

Otroci so tu pod večjim nadzorom . Imajo: zaprti oddelek, odprti oddelek, oddelek brez drog.

Trend: povprečno se podaljšuje doba bivanja v prevzgojnem domu (l. 95: 1,5l, l.2007: 3l). Razlog: vedno več mladoletnikov ima probleme z drogami.

SOCIALNA KLIMA: namen ukrepa namestitve v prevzgojni dom naj bi bila PREVZGOJA. Vendar glede na ankete velikomladostnikov te sankcije doživljajo kot kazni. Žalostno pa je, da tudi zaposleni v večini menijo, da je namen bivanja otrok v tem, da se jih kaznuje. Vzrok je verjetno tudi, da je veliko zaposlenih paznikov. Novejših anket ni, možno je, da bodo rezultati drugačni, ker se je pred kratkim zamenjalo veliko zaposlenih.

ODDAJA V ZAVOD ZA USPOSABLJANJE

16

81. člen

(1) Mladoletniku, ki je moten v duševnem ali telesnem razvoju, sme izreči sodišče namesto oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom oddajo v ustrezen zavod za usposabljanje.

(2) Ta ukrep lahko izreče sodišče tudi namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če je mogoče v zavodu za usposabljanje poskrbeti za zdravljenje in varstvo in s tem doseči namen tega varnostnega ukrepa.

(3) Mladoletnik ostane v zavodu za usposabljanje dokler je to potrebno za njegovo usposabljanje, zdravljenje ali varstvo, vendar najdalj tri leta.

(4) Če je sodišče izreklo mladoletniku ta vzgojni ukrep namesto varnostnega ukrepa po drugem odstavku tega člena, po preteku enega leta vsako leto znova odloči, ali sta zdravljenje in varstvo še potrebna. Ob mladoletnikovi polnoletnosti pa sodišče preizkusi, ali je potrebno, da še ostane v tem zavodu, ali pa ga je treba premestiti v ustrezen zavod za polnoletne osebe.

(RAZDELITEV PRISTOJNOSTI MED CSD IN SODIŠČEM: tudi CSD lahko predpiše ukrep namestitve v vzgojni zavod, ampak ne po KZ, temveč ko ukrep po ZZZDR. To stori kadar oceni, da je potreba po tem, da mladoletnika izloči iz okolja, v katerem živi.)

POGOJNI ODPUST IZ ZAVODA ALI PREVZGOJNEGA DOMA

82. člen

(1) Sodišče lahko pogojno odpusti mladoletnika, kateremu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali oddaje v prevzgojni dom, ko je prebil v zavodu najmanj eno leto, če je mogoče na podlagi doseženih rezultatov vzgoje in prevzgoje utemeljeno sklepati, da v času trajanja pogojnega odpusta ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

(2) Sodišče lahko odloči, da se za čas trajanja pogojnega odpusta mladoletniku izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva.

(3) Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori mladoletnik novo kaznivo dejanje ali se ne drži obveznosti v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva. V tem primeru se čas, prestan na pogojnem odpustu, ne šteje v čas trajanja vzgojnega ukrepa.

(4) Pogojni odpust lahko traja najdalj do izteka zakonskega roka trajanja izrečenega zavodskega ukrepa ali dokler sodišče ne ustavi izvrševanja tega ukrepa, ali ga zamenja z drugim vzgojnim ukrepom.

Ob izreku sankcije se ne določi, koliko časa mora otrok prebiti v zavodu. Sodišče lahko zato v času izvrševanja zavodskega ukrepa le-tega ustavi, če oceni, da ukrep ni več potreben. Otroka se torej lahko spusti na pogojni odpust pred potekom treh let. Vendar to pomeni, da ta ukrep še vedno traja! V času pogojnega odpusta se mu lahko izreče tudi nadzorstvo organa socialne varnosti. Če otrok ne izpolnjuje navodil, gre nazaj v zavod (sodišče prekliče pogoni odpust).

17

Ena od značilnosti vseh teh sankcij je njihova FLEKSIBILNOST. Če se tekom ukrepa ugotovi, da le-ta ne bo dosegel svojega namena , se ga nadomesti z drugim, navadno strožjim. Gre za stalno prilagajanje vzgojnega ukrepa mladostniku. Ukrep pa vsekakor ne sme trajati v nedogled.

83/2 Poleg primerov iz prejšnjega odstavka se sme, če ni za posamezne ukrepe določeno drugače, glede na uspeh vzgoje, prevzgoje ali usposabljanja, izvrševanje ukrepa ustaviti ali pa izrečeni ukrep nadomestiti z drugim ukrepom, s katerim bo bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

87. člen: Nadzorstvo glede zakonitega in pravilnega izvrševanja vzgojnih ukrepov izvaja sodišče, ki je izreklo ukrep.

Sodišče nadzoruje izvrševanje vzgojnega ukrepa in ima močno vlogo pri izvrševanju sankcije (razlika od polnoletnih):

- odloča o pogojnem odpustu- dobiva poročila o izvrševanju vzgojnega ukrepa

- naj bi vsaj 1x na leto prišel pogledat v zavod, obiskat svoje »kliente«

Pri polnoletnih po izreku sankcije o nadaljnjih ukrepih odloča posebna komisija na Ministrstvu za pravosodje. Pri mladoletnih o vseh ukrepih odloča sodnik za mladoletne, razen o mladoletniškem zaporu.

Osnutek novega zakona za mladoletnike:nobenih sprememb glede vzgojnih ukrepov, imamo dober sistem.

- cca. 90% mladoletnikov ostane v okolju, v katerem živijo in se jih nadzoruje v domačem okolju- v zavod se namesti 8% mladoletniških prestopnikov, v zapor 1%

- v predlogu so skrajšane dobe za ukrepe (do 2.let); če pri mladoletnikih v dveh letih ne dosežemo ničesar je očitno, da potrebuje drugačen ukrep

- skrajšala naj bi se tudi doba za pisanje poročil na vsake 3 mesece

- namen skrajšanja vzgojnih ukrepov: da so sodišča bolj natančna in se bolj posvetijo mladoletnikom

2. KAZNI

2.1 DENARNA KAZEN

88. člen KZ

- za k.d., za katera je predpisana kazen zapora do petih let ali denarna kazen- starejšemu mladoletniku- če jo je po svojih dohodkih zmožen sam plačati- od 2 do 180 dnevnih zneskov

18

- v primeru neplačila (in neuspešne prisilne izterjave) sodišče namesto nje izreče vzgojni ukrep

Denarna kazen za mladoletnike je v zakonodaji od l.95 s pogojem, da jo je le-ta (iz svojih dohodkov) sposoben sam plačati (sicer ne bi bila učinkovita). V praksi se izreče redko (5-7%).Izreče se jo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen do zapora 5 let ali denarna kazen. V primeru neplačila najprej pride do prisilne poravnave, nato pa sodišče izreče vzgojni ukrep (pri polnoletnih uklonilni zapor).

Namesto pogojnih kazni bi morali sodniki več izrekati pogojne kazni z varstvenim nadzorstvom ali več denarnih kazni. V Sloveniji je namreč praksa, da se pri polnoletnih storilcih v 80% izreka pogojna kazen, ker ni pričakovati pritožbe in sodnikom ni potrebno pisati obrazložitve. Priporočljivo bi bilo polege pogojne kazni izrekati še denarno ali varstvo in nadzor. Novela: zopet predlagajo absolutne zneske, ne dnevnih (lažje računanje).

Vprašanje primernosti denarne kazni: če se je nekdo ravno zaposlil, je primerno, da se mu naloži denarna kazen? Bolje je, da se mu izreče drug ukrep in se ga spodbuja, da ostane v službi.

2.2. MLADOLETNIŠKI ZAPOR 89. člen KZ

- starejšemu mladoletniku (16-18 let)- za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora 5 let ali več

- če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa

- dolžina: od 6 mesecev do 5 let,- za k.d., za katera je mogoče izreči kazen zapora tridesetih let, do 10 let. - pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, predpisano za

storjeno dejanje-

Sodišče mora utemeljiti zakaj mladoletniški zapor in ne vzgojni ukrep (v praksi gre pogosto za povratništvo). Za razliko od zavodskih ukrepov, sodišče tu določi trajanje kazni. Za najhujša kazniva dejanja, za katera je možno izreči kazen zapora do 30 let, je možno za mladoletnika izreči kazen do 10 let (umori). Z polnoletne storilce je minimalno trajanje zapora do 15 dni (novela KZ-1 bo dvignila na 30 dni, ker po raziskavah sodeč kratkotrajne zaporne kazni niso koristne, ampak celo škodljive – kajti v tako kratkem času zapornika ne morejo pritegniti v različne programe, gre le za »šolo kriminala«.Minimalno trajanje pri mladoletnikih je bistveno višje – 6 mesecev. Ne gre za restriktivnejšo politiko, temveč za stalno vključenost v delo strokovnjakov.

Oddelek za mladoletnike je v Celju. Nimamo samostojne institucije, ampak poseben oddelek v celjskem zaporu, kjer so mladoletniki strogo ločeni od polnoletnih storilcev (zlorabe, škodljivi vplivi). Mladoletnikov v zaporu je zelo malo, od 6-7 naenkrat. Večinoma so nameščeni za dobo dveh let. L. 2002 je bil en primer 10-letne zaporne kazni (umor očeta). V zaporu imajo različne režime: odprti, polodprti, odprti. Veliko jih ima težave z alkoholom, drogo. Ti mladoletniki se šolajo – šolo obiskujejo izven zapora (če tako oceni skupina strokovnjakov), lahko pa obiskujejo tudi tečaje znotraj zavoda (3-letne poklicne strokovne šole). Ko konča šolo dobi spričevalo, kjer pa ne sme pisati, da je šolo zaključil v zaporu/prevzgojnem domu.

19

Pogojne obsodbe NI!

V Ameriki imajo pogost pristop šokiranja ti. »day in prison«, ko mladoletnika za en dan peljejo v zapor k obsojencu na smrtno kazen, da bi mladoletnika malo »streznilo«.

POGOJNI ODPUST O pogojnem odpustu odloča posebna komisija na Ministrstvu za pravosodje (en tožilec, en sodnik in eden izmed zaposlenih na ministrstvu).

3. VARNOSTNI UKREPIIzrečejo se osebi, ki je storila kd izključno z namenom preprečiti nadaljnje izvrševanje. Mladoletniku se lahko izreče vse ukrepe, razen prepovedi opravljanja poklica.

- obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu

- obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti

- obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov

- prepoved opravljanja poklica

- odvzem vozniškega dovoljenja

- odvzem predmetov

MLAJŠI POLNOLETNIKI

»mrtva črka na papirju«

94. člen

(1) Storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, sme sodišče izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če spozna, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje, primerneje namesto kazni zapora izreči tak ukrep.

(2) Mlajšemu polnoletniku, ki mu je bil izrečen vzgojni ukrep, sme sodišče ob pogojih, določenih v tem zakoniku, izreči tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila in varnostne ukrepe, razen prepovedi opravljanja poklica.

(3) Izrečeni vzgojni ukrep sme trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.

Gre za neko prehodno obdobje med mladoletnostjo in polnoletnostjo. V tem primeru odloča sodnik za polnoletne, ki se odloči, da takemu storilcu namesto kazni izreče vzgojni ukrep (problem – ne pozna

20

dobro postopkovnih pravil za mladoletnike). V Nemčija ta kategorija dobro živi, ker jih obravnava sodnik za mladoletnike.)

Izreče se mu lahko vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep (vzgojni zavod, prevzgojni dom) ter vsi varnostni ukrepi razen prepovedi opravljanja poklica. Pogoji: osebnost in okoliščine + sankcija se bo izvrševala največ do njegovega 23.leta.

Razlogi za uvajanje te kategorije: podaljšal se je ta prehod iz mladoletništva v polnoletništvo ( oddaljuje se od starosti 18 let), sprememba izobraževalnega sistema – doba šolanja se je podaljšala, kasnejše osamosvajanje. Tudi priporočilo Sveta Evrope je predlagalo uvedbo te kategorije.

5.POSTOPKOVNA PRAVILA PRI OBRAVNAVANJU MLADOLETNIKOV

TEMELJNE ZNAČILNOSTI POSTOPKA

- Specializiran sodnik (sodnik za mladoletnike) pri okrožnih sodiščih

- Krajevna pristojnost po kraju prebivališča

- Upravičeni tožilec je samo državni tožilec

- Sodelovanje CSD v postopku

- Sankcije vedno izreče senat za mladoletnike (nikdar sodnik posameznik) na

- seji senata

- glavni obravnavi (zavodski ukrepi, kazni)

Postopkovna pravila za obravnavanje mladoletnih storilcev kd ureja posebno poglavje znotraj ZKP. Ko bo sprejet nov zakon o mladoletnikih, bo vse na enem mestu – tako materialna, kot postopkovna pravila.451. - 490. ZKP: urejene so samo posebnosti, ki odmikajo kazenski postopek za mladoletne, od tistega za polnoletne.

STVARNA PRISTOJNOSTOkrožno sodišče, ne glede na težo kaznivega dejanja. Mladoletnike obravnava poseben sodnik za mladoletnike, ki ima posebno specializacijo. Posebnosti: sodnik vodi dve fazi postopka:

1. faza: pripravljalni postopek, ki je podoben preiskavi2. faza: obravnava, ki se konča z izrekom sankcije

To pri polnoletnih storilcih ne bi bilo sprejemljivo, ker gre za nezdružljivost funkcij (kdor preiskuje, ne more biti sodeči; sodnik mora biti nevtralen, ne sme biti okužen). Pri mladoletnikih je drugače zato, ker naj bi sodniki čim bolj spoznali mladoletnika (okoliščine in osebnost).

21

Isti sodnik naj bi izrekel tudi sankcijo, razen če gre za izrek zavodskega ukrepa ali mladoletniškega zapora. Tu pride pravica do nepristranskosti v ospredje in sankcijo izreče drug sodnik (ker gre za večji poseg v mladoletnikove pravice). Sankcije vedno izreka senat treh oseb. Predseduje sodnik za mladoletnike, sodnika porotnika pa morata biti strokovnjaka s področja vzgoje otrok (pedagoga, psihologa).

KRAJEVNA PRISTOJNOSTPolnoletni storilci: vezana na kraj storitve kd.Mladoletniki: vezana na kraj bivanja mladoletnika.

Pri polnoletnih gre za poenostavitev (tam so priče, materialni dokazi…).Pri mladoletnikih pa je drugače zaradi temeljne usmeritve oz. poudarka postopka - treba je ugotoviti v kakšnem okolju živi mladoletnik, da se mu lažje izreče primeren ukrep. Največ prič pride tudi iz okolja mladoletnika (navadno delavci iz CSD).

Še ena od bistvenih razlik: VLOGA CSD.

V vsaki zadevi mora sodišče pridobiti SOCIALNO POROČILO CSD-ja. Kadar državni tožilec torej zahteva uvedbo postopka proti mladoletniku, mora to vselej sporočiti CSD. Socialni delavec mora opisati družino, iti k njim domov in se pogovoriti. Delavci so obveščeni o fazah postopka, lahko podajajo predloge za dokaze ter predloge za najustreznejši ukrep.

CSD ima pomembno vlogo tudi v fazi izvrševanja sankcij. Velika večina ukrepov se izvaja s pomočjo CSD: nadzorstvo CSD ter navodila in prepovedi.Tu pridemo do problema združljivosti teh dveh faz – pomagati nekomu in nadzirati ga sta dve nasprotujoči si nalogi, ni združljivo.V praksi delavci poudarjajo, da ne prihaja do konflikta.

452. ZKP: Če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star štirinajst let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.

Za takega storilca torej ni sodne pristojnosti. Tudi policija obvesti CSD v primeru, ko obravnava otroka, ki je storil kd.

453/1: Mladoletnik ne sme biti sojen v nenavzočnosti.

Niti izjemoma, ker je smisel sojenja pomoč mladoletniku. Pomaga se mu z ustrezno izbiro vzgojnega ukrepa, ustrezen vzgojni ukrep pa se lahko da, ko se bolje spozna mladoletnika.

454. člen

(1) Mladoletnik sme imeti zagovornika od začetka pripravljalnega postopka.

(2) Mladoletnik mora imeti zagovornika od začetka pripravljalnega postopka, če teče proti njemu postopek za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta; za druga kazniva dejanja, za katera je predpisana milejša kazen, pa mora imeti zagovornika, če sodnik za mladoletnike spozna, da mu je potreben.

22

(3) Če si v primerih iz prejšnjega odstavka ne vzame zagovornika sam mladoletnik ali mu ga ne vzamejo njegov zakoniti zastopnik ali sorodniki, mu ga postavi sodnik za mladoletnike po uradni dolžnosti.

Obvezna obramba- širši krog zadeva za katere mora imeti zagovornika. Pri polnoletnih je obvezna obramba za kazniva dejanja s predpisano kaznijo nad 8 let. Obvezna obramba je tudi v primeru odvzema prostosti (PRIPOR), isto kot pri polnoletnih. Pri polnoletnih postavi sodnika predsednik sodišča, pri mladoletnih pa sodnik za mladoletnike.

Zagovornik mora upoštevati korist otroka. Naj bi bil usposobljen na področju mladoletniškega kazenskega prava- na okrožnem sodišču v Ljubljani je obstajal seznam, kjer so bili napisani odvetniki, ki so si želeli ukvarjati z mladoletniki. Tak seznam ni vredu, ker daje prednost le nekaterim odvetnikom.

455. člen (PRIČE): Nihče ne more biti oproščen dolžnosti pričevanja o okoliščinah, ki so potrebne za presojo mladoletnikove duševne razvitosti ter za spoznanje njegove osebnosti in razmer, v katerih živi

Status privilegiranih prič je torej zožen, kajti vsi so dolžni pričati o mladoletnikovi osebnosti in o razmerah, v katerih živi. Kadar pa naj bi oseba pričala o dejanju, ki naj bi ga storil mladoletnik, pa ima status privilegirane priče (iste osebe kot pri polnoletnih).

460/1: Brez dovoljenja sodišča še ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi ne odločba, ki je bila v njem izdana. (2) Objaviti se sme samo tisti del postopka oziroma samo tisti del odločbe, ki ga je sodišče dovolilo objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovo ime in ne drugi podatki, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre.

Javnost je VEDNO izključena. Na glavni obravnavi je lahko prisotna le strokovna javnost (strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem).

Le z dovoljenjem sodišča se lahko objavi potek postopka in še takrat se ne sme objaviti podatkov o mladoletniku, ki bi lahko privedli do njegove identifikacije (inicialke, fotografije hiše…).

Ta prepoved se nanaša tudi na čas po postopku. Gre za posebno zaščito pred stigmatizacijo.

Posebno kaznivo dejanje: kršitev tajnosti postopka.

287/2 KZ-1: Kdor objavi osebne podatke otroka, ki je udeleženec v sodnem, upravnem ali v kakršnemkoli drugem postopku, ali objavi druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let.

Velja tudi, kadar je otrok žrtev.

5.1. FAZE POSTOPKA

PRIPRAVLJALNI POSTOPEK

Vsebinsko je podoben preiskavi in je obvezna sestavina postopka.

465/1 Kazenski postopek proti mladoletniku se uvede za vsa kazniva dejanja samo na zahtevo državnega tožilca.

23

Upravičeni tožilec je torej le državni tožilec, oškodovanec ne more nastopati kot tožilec. Državni tožilec mora zasledovati koristi otroka, ni njegov edini cilj, da dokaže, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje (tega od oškodovanca ne bi mogli pričakovati).

OPORTUNITETNO NAČELO

465/2 Postopek za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po predlogu ali na zasebno tožbo, se sme uvesti, če predlaga oškodovanec uvedbo postopka pri pristojnem državnem tožilcu v roku, ki ga določa 52. člen tega zakona.

465/3 Če državni tožilec ne zahteva uvedbe postopka proti mladoletniku, obvesti o tem oškodovanca. Oškodovanec ne more prevzeti postopka oziroma ne more vložiti pri sodišču zasebne tožbe, pač pa lahko zahteva v osmih dneh, ko prejme sporočilo državnega tožilca, naj senat za mladoletnike pristojnega sodišča uvede postopek.

Državni tožilec se lahko pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog ali zasebno tožbo, odloči, ali bo zahteval pregon ali ne. Če se državni tožilec odloči, da ne bo uvedel postopka, o tem obvesti oškodovanca. Če se oškodovanec s tem ne strinja, ne more vložiti zasebne tožbe ali prevzeti postopka, lahko pa od senata za mladoletnike zahteva uvedbo postopka (unikatna rešitev).Delitev funkcij je torej tukaj popolnoma drugačna. Gre za odstop od načela akuzatornosti, ker sodišče uvede in vodi postopek, ki teče brez tožilca. V praksi se sicer uporablja zelo redko.

Državni tožilec po različnih poteh, največkrat pa od policije dobi ovadbo. Nato ima naslednje možnost:i:

- ne stori nič (načelo oportunitete)- poravnava/odloženi pregon

- uvedba postopka

OPORTUNITETNO NAČELO

466. člen

(1) Kadar gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let ali denarna kazen, lahko državni tožilec odloči, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka, čeprav so dokazi, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, če glede na naravo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ter glede na mladoletnikovo prejšnje življenje in njegove osebne lastnosti spozna, da postopek proti njemu ne bi bil smotrn. Za ugotovitev teh okoliščin lahko zahteva državni tožilec sporočila od mladoletnikovih staršev oziroma skrbnika ter od drugih oseb in ustanov; če je potrebno, pa lahko pokliče te osebe in tudi mladoletnika na državno tožilstvo, da zve take okoliščine neposredno od njih. Prav tako lahko zahteva mnenje o smotrnosti postopka proti mladoletniku tudi od organa socialnega varstva.

(2) Kadar je izvrševanje kazni ali vzgojnega ukrepa v teku, sme državni tožilec odločiti, da ne bo zahteval uvedbe kazenskega postopka za drugo mladoletnikovo kaznivo dejanje, če glede na težo tega kaznivega dejanja ter glede na kazen oziroma vzgojni ukrep, ki se izvršuje, postopek in izrek kazenske sankcije zanj ne bi imela smisla.

24

(3) Če državni tožilec v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena spozna, da uvedba postopka proti mladoletniku ne bi dosegla svojega namena, obvesti o tem organ socialnega varstva in oškodovanca ter jima sporoči razloge; oškodovanec lahko v osmih dneh zahteva od senata za mladoletnike, naj uvede postopek.

Državni tožilec se lahko odloči (čeprav ima dokaze, vendar okoliščine kažejo, da postopek ni smotrn), da ne bo zahteval uvedbe postopka (kd do 3.let). Na to, da postopek ne bi bil smotrn kažejo okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, storilčeva osebnost, njegovo prejšnje življenje itd., npr. enkratno storjeno kd…

Če gre za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen do 5 let zapora, se tožilec lahko odloči za poravnavo ali odložen pregon in ne steče kazenski postopek. (To velja tudi pri polnoletnih storilcih, vendar v ožjem obsegu – zapor do treh let za nekatera taksativno našteta kazniva dejanja.)

468/1: Uvedbo pripravljalnega postopka zahteva državni tožilec pri sodniku za mladoletnike pristojnega sodišča. Če se sodnik za mladoletnike s tem ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča.

Če se državni tožilec odloči za uvedbo postopka, steče pripravljalni postopek. Smiselno se uporabljajo določbe o preiskavi iz ZKP.

469. člen

(1) V pripravljalnem postopku proti mladoletniku je treba poleg dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, zlasti ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne za presojo njegove duševne razvitosti, ter preučiti okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi, in druge okoliščine, ki se tičejo njegove osebnosti.

(2) Da se ugotovi te okoliščine, je treba zaslišati mladoletnikove starše, njegovega skrbnika in druge, ki lahko dajo o njih potrebne podatke. O teh okoliščinah se zahteva po potrebi poročilo organa socialnega varstva; če je bil pri mladoletniku uporabljen vzgojni ukrep, pa poročilo o tem.

(3) Podatke o mladoletnikovi osebnosti zbira sodnik za mladoletnike. Zahteva pa lahko, naj te podatke zbere določen strokovni delavec (socialni delavec, defektolog in drugi), če je tak pri sodišču; lahko pa prepusti to tudi organu socialnega varstva.

(4) Kadar je za ugotovitev mladoletnikovega zdravstvenega stanja, njegove duševne razvitosti, psihičnih lastnosti ali nagnjenj potrebno, da ga pregledajo izvedenci, se določijo za tak pregled zdravniki, psihologi in pedagogi. Tak pregled mladoletnika se lahko opravi v zdravstvenem ali v kakšnem drugem zavodu.

Smisel pripravljalnega postopka je ugotoviti mladoletnikovo osebnost, duševno razvitost, razmere, okoliščine, v katerih živi…

Obvezno je zaslišanje staršev in mladoletnika ter poročilo CSD:

Pripravljalni postopek vodi sodnik za mladoletnike (ne preiskovalni sodnik). Problem okuženosti sodnika se tu ne upošteva. Pri mladoletnikih je namreč drugačna logika. Tu ni edini cilj ugotoviti resničnost dejstev, ampak je treba skrbeti tudi za korist mladoletnika. Sodniku za mladoletnike se tako omogoči, da čim bolj spozna mladoletnika in njegove razmere ter tako izbere najbolj primerno sankcijo.

Če sodnik odloča o vzgojnem ukrepu sta pripravljalni postopek (funkcija preiskovanja) in glavna obravnava (funkcija sojenja)združeni, saj odloča isti sodnik. IZJEMA: Če se po končanem pripravljalnem

25

postopku sodnik odloči za izrek kazni ali zavodskega vzgojnega ukrepa??? mora na glavni obravnavi o kazni odločati drug sodnik. (Gre za približevanje postopku za polnoletne.)

Pri procesnih dejanjih sta lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, ni pa to pogoj. Lahko so navzoči tudi starši.

PRIPOR

Mladoletniku se lahko izreče pripor pod enakimi pripornimi razlogi kot polnoletnemu storilcu kd. Izreče ga sodnik za mladoletne. Trajanje, odrejanje in podaljševanje pripora pa je drugače kot pri polnoletnih.

472. člen

(1) Izjemoma sme sodnik za mladoletnike odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi iz prvega ali drugega odstavka 201. člena tega zakona.

(2) Po sklepu o priporu, ki ga je izdal sodnik za mladoletnike, sme trajati pripor najdalj en mesec. Senat za mladoletnike istega sodišča sme iz opravičenih razlogov podaljšati pripor največ še za dva meseca.

Pripor traja do enega mesca, izreče ga sodnik za mladoletne. Po odredbi senata za mladoletne, se lahko podaljša še za dva meseca. Vse skupaj torej največ tri mesece v času pripravljalnega postopka. (Polnoletni največ 6 mesecev).

Pripor se všteje v kazen, ne všteje pa se v vzgojni ukrep. To ni prav, kajti če se mu izreče ukrep, ki je primerljiv omejitvi prostosti, bi se moralo všteti. Problem je namreč, ker časovno trajanje vzgojnega ukrepa ni določeno vnaprej. Rešitev bi bila na primer, da se všteje v minimum (9 mesecev, ne 12); pogoj pa bi moral biti, da se z njim v priporu ukvarjajo.

Ko je bil enkrat vložen OBTOŽNI AKT, lahko pripor traja še 2 leti (enako kot pri polnoletnih). Ta ureditev je kritizirana s strani mednarodnih organizacij (čeprav v praksi niso tako dolgo priprti).

473. člen

(1) Mladoletnik mora biti priprt praviloma ločeno od polnoletnih.

(2) Sodnik za mladoletnike sme odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, če bi mladoletnikova osamitev predolgo trajala, podana pa je možnost, da je mladoletnik v priporu skupaj s polnoletnim, ki nanj ne bo škodljivo vplival.

(3) Sodnik za mladoletnike ima nasproti priprtim mladoletnikom enake pravice, kot jih ima po tem zakonu preiskovalni sodnik glede pripornikov.

Mladoletniki so v Sloveniji redko priprti. Vsako leto jih je v priporu okrog 20, obravnavanih pa okoli 600, se pravi približno 3%. Več kot polovica jih je zaprtih do 30 dni in pripor ni podaljšan. Druga polovica jih je priprtih 2-3 mesece.

Morajo pa biti ločeni od polnoletnih zapornikov. Problem v praksi: malo mladoletnih pripornikov, ni posebne stavbe/institucije, zato so zaprti v oddelkih, ki so prezasedeni (Povšetova ima 200%

26

prezasedenost.). IZJEMA: mladoletnik je lahko izjemoma priprt s polnoletnimi, če bi bila dolgotrajna osamitev njemu v škodo, oz. bi bila bivanje s polnoletnikom njemu v korist. Do tega lahko pride z dovoljenjem sodnika za mladoletnike (sodniki zdaj že avtomatsko podpisujejo obrazec iz uprave zapora, ker zaradi prezasedenosti ni druge možnosti).

Varuh človekovih pravic obiskuje pripornike lahko tudi nenapovedano. Bil je primer, ko je varuh prišel v zapor in ugotovil, da pripor nekemu mladoletniku škoduje, zato so ga prestavili v drug prostor.

Pripor se lahko izreče celotni starostni kategoriji mladoletnikov (14 - 18 let), zapor za mladoletnike pa le od 16 -18 let. V praksi pa je res izjemoma, da je 14-letnik priprt.

Temeljni namen pripora je zagotoviti navzočnost mladoletnika in nemoten postopek. Vendar pa bi se morali že v priporu ukvarjati z mladoletnikom.

Problem v praksi: vzgojni zavodi nočejo sprejeti takih mladoletnikov. Izgovori, da nimajo programa za odvajanje od drog, da bi jim tak mladoletnik porušil skupino… Tako steče nekaj mesecev, preden se začne z mladoletnikom kdo ukvarjati.

Primerjava za evropski državami: imamo nižji delež pripornikov med vsemi priprtimi osebami – 0,7%.

KONEC PRIPRAVLAJLNEGA POSTOPKA

474. člen

(1) Ko preizkusi vse okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in na mladoletnikovo osebnost, pošlje sodnik za mladoletnike spise pristojnemu državnemu tožilcu; ta lahko v osmih dneh zahteva, naj se pripravljalni postopek dopolni, ali poda senatu za mladoletnike obrazložen predlog za kaznovanje oziroma za vzgojni ukrep.

(2) Predlog državnega tožilca mora obsegati: ime in priimek mladoletnika, njegovo starost, opis dejanja, dokaze, iz katerih izhaja, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje, obrazložitev, ki mora navajati oceno mladoletnikove duševne razvitosti, in predlog, naj se mladoletnik kaznuje oziroma zanj uporabi vzgojni ukrep.

Ko se pripravljalni postopek zaključi, sodnik pošlje celotno zadevo nazaj državnemu tožilcu. Ta lahko predlaga ustavitev postopka ali predlog za izrek kaznovanja oz. vzgojnega ukrepa. Zadeva gre nato nazaj na sodišče, k sodniku za mladoletnike.

ODLOČANJE O VZGOJNEM UKREPU ALI ODMERI KAZNI

478. člen

(1) Sodnik za mladoletnike razpiše sejo senata ali glavno obravnavo, ko prejme predlog državnega tožilca, kakor tudi v primeru, če teče postopek proti mladoletniku brez predloga državnega tožilca.

(2) Če teče postopek proti mladoletniku brez predloga državnega tožilca, razloži sodnik za mladoletnike na začetku seje oziroma glavne obravnave, katerega kaznivega dejanja je mladoletnik obdolžen.

(3) Kazni in zavodski ukrepi še smejo izreči mladoletniku samo po glavni obravnavi. Drugi vzgojni ukrepi se mu smejo izreči tudi na seji senata.

27

(4) Na seji senata se lahko odloči, naj se opravi glavna obravnava.

(5) O seji senata se obvestijo državni tožilec, zagovornik in predstavnik organa socialnega varstva, ki so lahko na njej navzoči, če je potrebno, pa tudi mladoletnik in njegovi starši oziroma skrbnik.

(6) Sodnik za mladoletnike sporoči mladoletniku vzgojni ukrep, ki mu je bil izrečen na seji senata.

Senat za mladoletnike lahko:

1. odloča na seji senata (ne izvaja se dokazov, odloča se za podlagi ugotovljenih dejstev – spisa)2. odloča na glavni obravnavi (kontradiktornost) – obvezno, kadar gre za izrek kazni ali zavodskih

ukrepov!

O zaključku postopka vedno odloča senat za mladoletnike (en profesionalec, dva sodnika porotnika – izmed oseb, ki imajo izkušnje v zvezi z vzgojo otrok).

Seja senata: pogovorijo se o mladoletniku na podlagi zbranega gradiva. Prisotnost mladoletnika ni potrebna (nobene od strank). V praksi povabijo mladoletnika na senat, da ga spoznata sodnika porotnika in zato, da mu izrečejo in pojasnijo vzgojni ukrep. Izrekajo se lahko le nezavodski vzgojni ukrepi (zahteva po spoštovanju temeljnih procesnih pravic pri bolj invazivnih ukrepih).

Če v predlogu tožilec predlaga zavodski ukrep ali kazen, se razpiše glavna obravnava (ni pa sodnik vezan na ta predlog). Glavno obravnavo lahko razpišejo tudi, če na seji ugotovijo, da bi bilo to potrebno.

Glavna obravnava: poteka podobno, kot pri polnoletnih. Vedno je IZKLJUČENA JAVNOST, brez izjeme.

483. člen

(1) Senat za mladoletnike ni vezan na predlog državnega tožilca pri odločanju o tem, ali naj mladoletniku izreče kazen ali pa uporabi zanj vzgojni ukrep. Če pa teče postopek proti mladoletniku brez predloga državnega tožilca ali če državni tožilec umakne predlog, mu senat ne sme izreči kazni, temveč samo vzgojni ukrep.

(2) Senat ustavi s sklepom postopek v primerih, v katerih izda sodišče po 2., 3. ali 4. točki 357. člena tega zakona sodbo, s katero obtožbo zavrne ali s katero obtoženca oprosti obtožbe (358. člen) kakor tudi, kadar spozna, da ne bi bilo smotrno izreči mladoletniku niti kazni niti vzgojnega ukrepa.

(3) Senat izda sklep tudi, če izreče mladoletniku vzgojni ukrep. V izreku takega sklepa navede samo, kateri ukrep mu izreka, ne izreče pa, da je mladoletnik kriv za kaznivo dejanje, katerega je bil obdolžen. V obrazložitvi sklepa opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeni vzgojni ukrep.

(4) Sodba, s katero se izreče mladoletniku kazen, mora biti izdana v obliki, določeni v 359. členu tega zakona.

Postopek se lahko zaključi na tri načine:

1. senat USTAVI POSTOPEK s SKLEPOM: iz razlogov, zaradi katerih bi bila pri polnoletnih izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Sodišče ima možnost upoštevati tudi načelo smotrnosti, oportunitete (466.ZKP),

28

2. Izreče se VZGOJNI UKREP s SKLEPOM (tudi z zavodske ukrepe),

3. KAZEN se izreče s SODBO (sodba za razliko od sklepa vsebuje krivdorek).

PRITOŽBA

Zopet odločitve senata je možna pritožba(enako kot pri polnoletnih). Vloži jo lahko tudi sam mladoletnik. Prepoved reformatio in peius: spremembe na slabše. Pritožbe v postopku za mladoletnike so vložene bistveno redkeje, kot pri polnoletnih.

IZREDNA PRAVNA SREDSTVA

OBNOVA POSTOPKA: enako kot pri polnoletnem.

ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTI

487. člen

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon, kakor tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep.

Pri polnoletnih se lahko vloži zaradi kršitve zakona – procesnega ali materialnega. Pri mladoletnih pa se lahko vloži tudi zaradi neustrezne izbire sankcij. Je primerno po pravnomočnosti odločati o ustreznosti?

OSNUTEK ZAKONA

- če se državni tožilec pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo na predlog/zasebno tožno, odloči, da ne bo preganjal mladoletnika, obvesti oškodovanca. Oškodovanec zahteva uvedbo postopka od senata za mladoletnike. Predlog: v tem primeru bi moral nato tožilec prevzeti zadevo.

- predlaga se krajši pripor: 3 mesece do vložitve obtožnega akta in 3 mesece po (ne 2 leti)

- alternativni ukrepi pripora; ne več namestitve zraven polnoletnikov, raje namestitev v vzgojni zavod ali javljanje na CSD

5.2. ALTERNATIVNI NAČINI OBRAVNAVANJA MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ

1. ALTERNATIVNI POSTOPKI (odvračanje od klasičnega kazenskega postopka).

29

Klasični kazenski postopki imajo lahko veliko negativnih učinkov na mladoletnika. Ti alternativni postopki so manj stigmatizirajoči in bolj učinkoviti. 1/3 mladostnikov, ki so obravnavani na policiji, je nato obravnavanih še v klasičnem kazenskem postopku.

A) ODLOŽENI PREGON

162. člen

(1) Državni tožilec sme odložiti kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če je osumljenec pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te naloge so lahko:

1) odprava ali poravnava škode;

2) plačilo določenega prispevka v korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj;

3) oprava kakšnega splošno koristnega dela;

4) poravnava preživninske obveznosti.

(2) Če osumljenec v roku, ki ne sme biti daljši od šest mesecev, za nalogo iz četrte točke pa ne daljši od enega leta, izpolni nalogo, se ovadba zavrže.

Obseg kaznivih dejanj je pri mladoletnikih širši: vsa kazniva dejanja z zagroženo zaporno kaznijo do 5 let! Smisel odloženega pregona je, da tožilec pokliče storilca in oškodovanca. Oškodovanec mora dati soglasje k odloženemu pregonu, storilec pa mora sprejeti navodila/naloge, ki mu jih da državni tožilec. Odloženi pregon zajema 10% vseh kaznivih dejanj, ki so jih storili mladoletniki. Uspešnost (da mladi izpolnijo naloge) je cca. 60-80%. Če jih ne izpolni, gre zadeva v klasičen kazenski postopek.

Predlog: da ne bi bilo potrebno soglasje oškodovanca (razen kadar gre za povrnitev škode), razširitev kroga nalog.

B) PORAVNAVANJE

Od l. 99, 161.a člen ZKP.

Tožilci se manj pogosto odločajo zanj (5%), čeprav raziskave kažejo, da naj bil bilo bolj primerno kot odloženi pregon.

Bistvo poravnavanja: Tožilec odstopi zadevo neodvisnemu poravnalcu, ki pokliče k sebi storilca in oškodovanca (soočenje). Smisel je, da se poravnata, mladoletnik se sooči s kaznivim dejanjem, lažje sprejme odgovornost.

Po Sloveniji se sodišča zelo neenakomerno odločajo za ta dva alternativna načina.

30

2. VNAŠANJE NOVIH SANKCIJ V ZAKONODAJO (ki bi nadomestile klasične sankcije).

Navodila in prepovedi (uvedena l.95) kot alternativa predvsem ukoru.

6. DEJAVNIKI MLADOLETNEGA PRESTOPNIŠTVA

PROCES SOCIALIZACIJE

Socializirano vedenje je tisto vedenje, ki upošteva omejitve/pravila. Otrok se mora naučiti socializiranega vedenja. Proces učenja poteka v družini – preko postavljanja meja, nagrajevanja, kaznovanja. Če je to uravnoteženo, če otroci starše spoštujejo, pomeni, da se bodo vredu razvili, se bodo znašli v odnosih z drugimi ljudmi. Taki otroci se bodo tudi sposobni podrejati pravilom.

Dejavniki tveganja prestopniškega ravnanja so: nesocializirano vedenje, prestopništvo.

1. BIOLOŠKI DEJAVNIKI = osebne lastnosti, ki jih »prinesemo s sabo na svet«

- IMPULZIVNOST

Pomeni takojšnje odzivanje na situacijo, brez poprejšnjega razmisleka. Značilna je tudi slabša sposobnost za obvladovanje čustev in zmanjšana zmožnost nadzora lastnih impulzov. Je prirojena lastnost, ki otežuje samoobvladovanje. Tak človek razumsko sicer dojame, da je ravnal narobe, ampak bo naslednjič isto impulzivno odreagiral.

Za adolescente je značilen zvišan prag za vzburjenje . Opaža se, da imajo večjo potrebo po vznemirjenju, potrebujejo veliko intenzivnega dogajanja, če ne so nestrpni in nemirni. Nekateri pa imajo še posebej zvišan prag za vznemirjenje (kot osebno lastnost).

Lahko pa da tudi iščejo razburjenje, ker se takrat dobro počutijo.

- EKSTRAVERTNOST

Ekstravertni ljudje so usmerjeni navzven, so za akcijo, aktivnost, dogajanje, navezovanje stikov. Če ekstravertnost s strani staršev ni pravilno usmerjena, lahko mladoletnik najde napačne aktivnosti/interese.

Za mnoge mladoletne prestopnike sta v primerjavi z njihovimi vrstniki značilni tudi dobra energetska opremljenost in velika vitalnost.

2. PSIHOLOŠKI DEJAVNIKI

- NIZKA SAMOPODOBA

Občutek lastne nesposobnosti, nemoči. Z izzivanjem skuša tak človek izzvati razburjenje drugih; dela se močnega, pogumnega, junaka. Da bi se torej znebil negativnih občutkov o sebi, to kompenzira z upornim

31

vedenjem, izzivanjem. Reakcije okolice mu dajejo občutek moči, nadzora. Mladostniki gradijo vtis dominantnosti in drznosti in s tem prikrivajo sebi in drugim svoje šibke točke, ki jih pri sebi ne morejo sprejeti in zaradi katerih so dejansko ranljivi.

- POTREBA PO SPREJETOSTI V SKUPINO VRSTNIKOV

Je močnejša pri tistih, ki imajo nizko samopodobo in niso sprejeti v svoji matični družini. Značilno je tudi, da se mladoletniki s podobnimi obrambnimi mehanizmi družijo skupaj.

- SLABŠA SOCIALNA ZRELOST

Pogosto otežkoča razpoznavanje socialnih situacij in s tem onemogoča izbiro primernih, socialnemu dogajanju prilagojenih učinkov. Razvoj sociale zrelosti namreč poteka v razmerah, kjer so meje jasne in predvidljive ter spodbude za njihovo upoštevanje močne. Večji del mladoletnih prestopnikov pa ni deležen takih razmer.

- NESPOSOBNOST ZA SPREJEMANJE ODGOVORNOSTI

Mladoletni prestopniki tudi za svoje lastno neustrezno vedenje pripisujejo krivdo drugim. Razloge za svoje ravnanje vidijo nekje zunaj sebe, v drugih osebah, njihovem ravnanju ali v nekih objektivnih okoliščinah.

3. DRUŽINA

Je lahko izrazit dejavnik tveganja ali pa izrazit zaščitniški dejavnik (nevtralizira druge dejavnike).

a) Otrok v družini razvije samopodobo.b) V družini si oblikuje odnos do avtoritete.

c) V družini se nauči obvladovanja stresa.

a) Analize so pokazale, da je pogosta skupna značilnost mladoletnikov, da se niso počutili sprejetih, ljubljenih, spoštovanih v svojih družinah. Starši so jim dajali občutke nevrednosti. Pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi se tak otrok počuti manjvreden, žrtev. S prestopniškim vedenjem zato kažejo občutek moči. Zavzamejo vlogo tistega, ki ni žrtev, tistega, ki ima moč. Na ta način sami sebi dokazujejo, da niso žrtve, da obvladujejo situacijo (kompenzacija za občutke nemoči v družini). Eden od načinov kako lajšati občutke poniževanj je tudi prevzemanje vloge tistega, ki obvladuje in ponižuje druge, šibkejše od sebe.

b) Starši so prve in temeljne avtoritete, s katerimi se otroci srečajo. Adolescenti preizkušajo meje, postanejo uporniški. Upor avtoriteti je večji, če so bili starši žaljivi, nerazumevajoči, če niso dali opore otroku ( če so ga žalili preveč kaznovali, bo otrok močneje odreagiral na avtoriteto). Če je družina vredu, otrok nima tako močne želje po destrukciji avtoritete. Če pa ne zgradi zdravega odnosa do avtoritete v družini, se ta odnos prenese na vse druge avtoritete v življenju. Bitke s temi liki, ki jih prestopniki prav iščejo, so simbolični obračun s tistimi, ki so jim v otroštvu prizadeli samospoštovanje.

32

c) Spretnost obvladovanja stresa se otroci naučijo z opazovanjem staršev. Prvi stres doživijo otroci, ko jim starši začnejo postavljati meje. V mnogih družinah mladoletnih prestopnikov se z otrokom premalo ukvarjajo, namesto, da bi ga spodbujali ob uspehih in ga naučili prizadevnosti, ga kaznujejo. Prav tako pogosto stari dajejo slab vzgled, v stresnih situacijah odpovejo in se zatečejo k alkoholu, nasilnosti, bolezni, depresiji. Če se otrok ne bo naučil obvladovanja stresa, se bo začel zatekati k droga, alkoholu – to bo postal edini način z obvladovanje stresa, »dober občutek« ob uživanju alkohola/drog.

Ostali dejavniki pri družini: NEUSTREZNI LIKI STARŠEV.

Odsoten in čustveno nedostopen oče: ne daje otroku potrebnih razvojnih spodbud.

Agresiven, kaznujoč in trd oče: vzgaja otroke, ki rešujejo svoje notranje ravnovesje z uporom, kljubovanjem in se istovetijo z njegovo nasilnostjo v okoljih, kjer si to upajo. Imajo šibek, ponižani ego in slabo zaupanje vase, navzven pa to zakrivajo z bojem za moč in nadvlado (so uporni do avtoritet).

Pogosto alkoholiziran, neobvladan, impulziven oče: ne spodbuja k vztrajnosti, stabilnosti in strpnosti. Njegovo nepredvidljivo vedenje v otroku vzbuja negotovost in bojazni, otrok je v stalni notranji napetosti, nesproščen in nemiren.

Oče, ki je nevključen v socialno okolje: ne more dajati otroku smernic za zdravo socialno vedenje. Lahko je pasiven, odklonilen ali v stalnem konfliktu, v nobenem primeru ne spodbuja otroka v vstopanje v okolje in sprejemanje norm tega okolja.

Preveč zaščitniška mati: ne nauči otroka samostojnosti in obvladovanja stresa. Pri njem spodbuja razvoj narcizma in nezmožnosti vživetja v čustva drugih . Ne zna ga naučiti, da se je treba za določene stvari potruditi in se kdaj tudi čemu odpovedati.

Dominantna, oblastna mati: ne dopušča otroku dovolj trdnega ega, da bi uspel premagovati vsakdanje preizkušnje, vzbuja mu občutje nepomembnosti.

Depresivna (nemočna) mati: onemogoča otroku, da bi se osamosvojil (občutek krivde, da jo bo zapustil). Ponavadi imajo taki otroci dve alternativi; da ostanejo večni otroci, ali pa da prehitro odrastejo (predvsem pri fantih). Pogosto je tudi grob, nasilen in oblasten do nje. Pri dekletih prav tako prihaja do dveh variant v žeji, da ne bi bila podobna materi: fantovsko vedenje ali provociranje s svojo »ženskostjo«.

(V članku še nekaj dodatnih dejavnikov.)

4. ŠOLA

- Šolska neuspešnost, težave pri vključevanju v proces izobraževanja

- Za zadovoljivo šolanje so poleg intelektivnih sposobnostih potrebne tudi: sposobnosti socialnega prilagajanja, pripravljenost za sodelovanje, zmožnost odpovedovanja trenutnim željam – tega mladoletni prestopniki pogosto nimajo

33

- Mladoletni prestopniki pogosto odraščajo v okolju, v kater znanje in izobrazba nista posebni vrednoti

- Doma jim šolo prikazujejo kot nujno zlo, spodbujajo odpor in ne daje potrebnih spodbud in motivacije

5. SOCIALNO OKOLJE

- Neugodne gmotne razmere, kulturna in ekonomska prikrajšanost, kakršnakoli obrobnost povzroča, da se mladoletnik počuti odtujenega in nesprejetega v socialnem okolju

- Ne razvije pripadnosti, ki je podlaga za sprejemanje meril in vrednot

7. SPOL

- Prestopniško vedenje v adolescenci je približno 10x pogostejše pri fantih, kot pri dekletih

ZAŠČITNI DEJAVNIKI: čustvena opora družine, zaledje ustrezne socialne mreže, sposobnost čustvene odzivanja (obžalovanje, uvidenje neustreznosti vedenja), motiviranost za prihodnost, vključenje v konstruktivne dejavnosti, druženje z vrstniki, ki se ne vedejo prestopniško.

8. MEDNARODNI DOKUMENTI

Določajo mednarodne standarde za obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Med vsemi je obvezna le Konvencija o otrokovih pravicah, ostalo so priporočila. Poudarja se namen obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj (prevzgoja), ne kaznovanje. Razvidna je tudi dvotirnost obravnavanja storilcev kaznivih dejanj: za lažja kazniva dejanja (posledica lahkomiselnosti) drugače kot za težja kazniva dejanja, mladoletnike z resnejšimi težavami.

DOKUMENTI SVETA EVROPE

R (87)20 – Social reactions to Juvenile Delinquency

Rec(2003)20 – New Ways of Dealing with Juvenile Delinquency and the Role of Juvenile Justice

Rec(2008)11 – European Rules for Juvenile Offenders Subject to Sanctions or measures

DOKUMENTI OZN

United Nations Standard Minimum Rules for the administration of Juvenile Justice (The Beijing Rules), 1985 – Pekinška pravila

United Nations Rules for the Protection of Juveniles Deprived of their Liberty (Tha Havna Rules), 1990 - Pravila iz Havane; standardi za mladoletnike, ki jim je vzeta prostost

34

Convention on the Rights of the Child, 1990! (širši spekter področij, ne samo kazensko)

Pekinška pravila

- Razširitev pravil na statusne delikte, na postopke organov socialnega varstva, na mlajše polnoletnike (3. pravilo)

- Starostna meja za kazensko odgovornost ne sme biti postavljena preveč nizko (4. pravilo)

- Koristi mladoletnika

- “mladoletniško sodstvo mora še posebej skrbeti za mladoletnikove koristi” (5. pravilo), - “postopek je treba voditi v skladu z varovanjem mladoletnikovih koristi” (14. pravilo),

- “v postopku zoper mlad. morajo biti njegove koristi vodilno načelo” (17. pravilo)

- Načelo sorazmernosti; s težo dejanj

- Diskrecijska pravica v vseh fazah in stopnjah postopka (6. pravilo); je neizogibno potrebna, saj omogoča fleksibilnost ; problem: da ne pride v navzkriž z načelom zakonitosti

- Določene temeljne procesne pravice (7. pravilo); praviloma enake, kot pri polnoletnih

- Varstvo zasebnosti; da se prepreči negativne učinke stigmatizacije.

- Odvračanje od klasičnih postopkov

- Specializacija policije

- Odvzem prostosti kot izjemen ukrep; in le za najkrajši potreben čas

- “Kazenske spise se ne sme uporabiti v kasnejših postopkih, ko je isti storilec že polnoleten” (21. pravilo)

STAROST ZA KAZ. ODGOVORNOST

6-12 : Mehika, ZDA

7 : Indija, Nigerija, Pakistan, Singapur, Sudan...

8 : Indonezija, Kenija, Škotska

9 : Bangladeš, Etiopija

10 : Švica, Avstralija, Anglija

35

11 : Turčija, Rusija

12 : Kanada, Irska, Izrael, Maroko, Uganda

13 : Alžirija, Francija, Grčija

14 : Kitajska, Estonija, Nemčija, Slo., Italija, Španija, Romunija...

15 : Egipt, Finska, Danska, Norveška, Švedska, Češka

16 : Portugalska

17 : Poljska

KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Podpisale so jo vse članice OZN, razen ZDA in Somalije (nekatere s pridržki).

3. člen

Prvi vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo.

Daje obveznost državi, da je ona tista, ki mora skrbeti in zagotavljati korist otroka.

37. člen

(nanaša se na sankcije- prepovedana je smrtna kazen in dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve; glavni razlog zakaj ZDA niso podpisale)

Države pogodbenice bodo zagotovile, da :

a) noben otrok ne bo izpostavljen mučenju ali drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Tako smrtna kazen kot dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve naj se ne izrekata za kazniva dejanja, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile osemnajst let;

b) nobenemu otroku ne bo nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost. Otrok sme biti prijet, priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter za najkrajši potrebni čas;

c) se bo z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost, ravnalo človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je neločljivo od človekove osebnosti, ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Še posebej mora biti vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, ločen od odraslih, razen, če smatra, da je to v nasprotju z njegovimi interesi, in imeti, razen v izjemnih okoliščinah, pravico preko dopisovanja ali obiskov vzdrževati stike s svojo družino;

36

d) bo imel vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, takojšen dostop do pravne in druge ustrezne pomoči ter pravico pred sodiščem ali drugim pristojnim, neodvisnim in nepristranskim organom izpodbijati zakonitost odvzema njegove prostosti ter pravico do takojšnje odločitve o kateremkoli takšnem ukrepu.

40. člen

(temeljne pravice otrok, ki so obravnavani zaradi kaznivih dejanj)

1. Države pogodbenice priznavajo pravico vsakega otroka, ki je osumljen, obtožen ali spoznan za krivega kršenja kazenskega zakona, da z njim ravnajo na način, ki je v skladu z razvijanjem otrokovega občutka za dostojanstvo in vrednost, ki krepi otrokovo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin drugih in ki upošteva njegovo starost ter zaželeno spodbujanje njegove ponovne vključitve v družbo in prevzemanje dejavne vloge v njej.

2. V ta namen in upoštevaje ustrezne določbe mednarodnih aktov, bodo države pogodbenice še posebej zagotovile da:

a) noben otrok ne bo osumljen, obtožen ali spoznan za krivega kršenja kazenskega zakona zaradi dejanj ali opustitve, ki v času storitve po notranji ali mednarodni zakonodaji niso pomenile kaznivega dejanja;

b) je vsakemu otroku, ki je osumljen ali obtožen kršenja kazenskega zakona, zajamčeno vsaj naslednje:

(I) da velja za nedolžnega, dokler ni njegova krivda dokazana v skladu z zakonom;

(II) da je takoj in neposredno in , če je potrebno, prek staršev ali zakonitih skrbnikov seznanjen z obtožbami proti njemu ter da ima pri pripravi in predstavitvi svoje obrambe pravno in drugo ustrezno pomoč;

(III) da o njegovem primeru nemudoma odloča pristojni neodvisni in nepristranski organ ali sodno telo v poštenem postopku v skladu z zakonom, ob prisotnosti pravne ali druge ustrezne pomoči in staršev ali zakonitih skrbnikov, razen če se smatra, da to ni v otrokovem interesu, posebej upoštevaje njegovo starost ali položaj;

(IV) da ni prisiljen pričati ali priznati krivde; da zasliši ali zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže udeležbo in zaslišanje prič v svojo korist ob enakih pogojih;

(V) da če se presodi, da je prekršil kazensko pravo, to odločitev in katerekoli iz nje izhajajoče ukrepe preizkusi višji pristojni, neodvisni in nepristranski organ ali sodno telo v skladu z zakonom;

(VI) da ima otrok brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem;

(VII) da je v vseh fazah postopka zajamčeno popolno spoštovanje njegove zasebnosti.

37

3. Države pogodbenice si morajo prizadevati pospeševati sprejemanje zakonov in postopkov ter ustanavljanje organov in ustanov, posebej namenjenih otrokom, ki so osumljeni, obtoženi ali spoznani za krive kršenja kazenskega prava, še posebej pa pospeševati:

a) določanje najnižje starosti, do katere se domneva, da otroci niso sposobni kršiti kazenskega prava;

b) kadarkoli je primerno ali zaželeno, ukrepe za obravnavanje takih otrok brez zatekanja k sodnim postopkom, ob pogoju, da je zajamčeno popolno spoštovanje človekovih pravic in zakonske zaščite.

4. Na voljo naj bodo različne možnosti, kot so skrb, svetovanje, nadzor, pravno svetovanje, pogojen odpust kazni, rejništvo, izobraževanje in programi poklicnega usposabljanja ter druge alternative institucionalnih skrbi, ki zagotavljajo, da se otroke obravnava na način, primeren njihovi blaginji in v skladu tako z njihovimi razmerami kakor tudi s prestopkom.

Primerjava s 6. čl. EKČP:

- KOP: poudarjena potreba po hitrosti postopka, ni pa potrebno, da bi odločalo sodišče (nemudoma naj odloči neodvisen in pristranski organ ali sodno telo)

- EKČP: v razumnem roku naj odloča neodvisno in pristransko sodišče.

KOP države usmerja:- določanje najnižje starosti za države, ki nimajo absolutne starostne meje

- sodno obravnavanje naj bo izjemoma

- razvijajo naj se alternativni načini obravnavanja mladoletnih storilcev kd (tudi organi)

OZN je ob sprejemu KOP ustanovil poseben ODBOR ZA OTROKOVE PRAVICE:

- vsakih 5 let analizira poročila držav (država mora pošiljati poročila po posameznih členih)- odbor izdela mnenje, kako so spoštovane otrokove pravice v posamezni državi in da smernice,

kako naj država uredi posamezne določbe, da bodo otrokove pravice bolj spoštovane

- Slo: zaskrbljenost odbora nad tem, da je možno pridržati mladoletnika v priporu do dveh let (edina kritika, a dovolj velika; čeprav Slo zagotavlja, da v praksi do tega ne prihaja, odbor želi, da to spremenimo).

9. MLADOLETNIKI KOT ŽRTVE KAZNIVIH DEJANJ

Raziskave so pokazale veliko povezavo med izvrševanjem kaznivih dejanj in viktimiziranostjo storilcev – tisti, ki so bili prej žrtve, postanejo storilci.

38

TEORIJA KROG NASILJA

Ta teorija pravi, da otroci, ki so bili žrtve zlorab v družini pogosteje izvršujejo delikventna dejanja.

Ameriške raziskave:

1. Retrospektivni pristop: v raziskave so zajeli odrasle storilce in ugotavljali, ali so bili v otroštvu žrtve

2. Prospektivni pristop: pod drobnogled so vzeli skupino mladostnikov in jih spremljali med odraščanjem in del odrasle dobe

1. Ali so bili zaporniki žrtve v otroštvu (fizično ali spolno zlorabljeni)?

Ugotovili so, da je bilo takih 8% moških in 15% žensk v celotni populaciji in 16% moških in 57% žensk znotraj zapornikov.

Sklep: viktimiziranost v otroštvu pomembno vpliva k storilstvu kasneje. Še posebej ob podatku, da je prijavljenih okoli 4% zlorab.

2. Razvojne študije (longitudinalni pristop – na daljše časovno obdobje).

Vzeli so vzorec zlorabljenih in vzorec nezlorabljenih otrok od vseh mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Izmed zlorabljenih otrok jih je 26% izvrševala kazniva dejanja kot mladostniki, med tistimi, ki niso bili žrtve pa 16%. Od vseh jih v odrasli dobi nadaljuje z izvrševanjem 50% - osip je bil enak v obeh skupinah. Večina otrok torej kljub zlorabi ne izvršuje kazniva dejanja, zato ne moremo reči, da ima nasilje v družini vpliv na kriminaliteto. Sporočilo raziskave – z nasiljem v družini se je treba čim prej začeti ukvarjati.

TEORIJA DRUŽBENE VEZI

Pravi, da bolj kot je otrok navezan na družino, manjša bo verjetnost, da bo izvrševal kazniva dejanja. Če obstaja nasilje, te družbene vezi otrok ne oblikuje.

TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA

Otrok se uči vrednot predvsem preko opazovanja vedenja v družini, prek modelov za obnašanje.

V zadnjih letih število mladoletnih žrtev narašča. Predvsem naraščajo kazniva dejanja nasilja v družini in spolna kriminaliteta (verjetno naraščajo zaradi večje osveščenosti).

Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let, 173. člen

(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let.

39

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.

(3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.

(4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let.

Zanemarjanje otroka in surovo ravnanje, 192. člen

(1) Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do otroka, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, se kaznuje z zaporom do petih let.

Otroci, ki se znajdejo v postopku kot priče – otrok to dojema kot dodatno travmo. Pogosto je od njega odvisen potek postopka, kar je težko za otroka, predvsem če je bil zlorabljen (starše imajo radi, a jih hkrati sovražijo). Gre za SEKUNDARNO VIKTIMIZACIJO. Žrtve so tudi zato, ker jim sam način obravnavanja storilcev povzroča nove travme (soočenje s sodiščem, kjer mora opisovati in ponovno podoživljati bolečo izkušnjo v tujem, formaliziran postopku pred neznanci). Primarna viktimizacija: otrok je žrtev nekega kaznivega dejanja.

Angloameriški sistem: porotno sojenje; vsi dokazi so neposredno izvedeni pred poroto, zato otrok ne more biti izvzet iz postopka. Strokovnjaki priporočajo zaslišanje s pomočjo anatomski lutk, da bo otrokova izjava čim bolj koristna.

Evropski, kontinentalni sistem: poudarek je na iskanju resnice. Strokovnjaki skušajo najti načine, kako zmanjšati otrokovo travmo biti zaslišan pred storilcem.

Določbe iz ZKP, ki skušajo zmanjšati/omiliti sekundarno viktimizacijo otroka:

- Otrok kot privilegirana priča- Izvedba zaslišanja

- Pooblaščenec

- Nedopustnost neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi

- Varovanje poklicne skrivnosti v postopkih zaradi kaznivih dejanj, kjer je oškodovanec mladoletnik

Pri nas imamo nov institut v ZKP (od l.99), da se zmanjša sekundarna viktimizacija otroka – žrtve. In sicer se zaslišanje mladoletne osebe, ki še ni stara 15 let, ne izvede na glavni obravnavi.

40

V zakonu so taksativno našteti primeri za katera kazniva dejanja mora iti (nasilje v družini, spolne zlorabe, trgovina z ljudmi). Otroka se zasliši (praviloma) le enkrat, pred preiskovalnim sodnikom, na glavni obravnavi se zaslišanje le prebere. Obdolženec nato pove, kaj bi bilo treba še vprašati otroka (ti. posredna vprašanja) in sodnik se odloči, ali se otroka še enkrat zasliši (pred preiskovalnim sodnikom). Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju, lahko pa je navzoč njegov zagovornik, ki lahko tudi postavlja vprašanja. Bistveno je, da se obdolženec in otrok ne soočita. (Če pa je oškodovanec že izpolnil 15 let, pa ima sodišče možnost, da za čas pričanja oškodovanca odstrani obdolženca iz sodne dvorane).

331/5 ZKP: (5) Neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb.

Zadnje čase se uveljavlja tudi snemanje zaslišanja. Izvaja se v ti. »prijazni sobi«, ki je opremljena z igračami in z videokamerami.

Lahko se opravi zaslišanje otroka prek strokovnjakov (psihologov). V praksi zgleda tako, da preiskovalni sodnik napiše vprašanja, strokovnjak pa jih oblikuje tako, da med pogovorom z otrokom izve odgovore. Za zaslonom (otrok jih ne vidi) pa so tožilec, zagovornik in preiskovalni sodnik, ki glede na otrokove odgovore, postavljajo nova vprašanja.

240/4: Pri zaslišanju mladoletne osebe, zlasti če je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, je treba ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno stanje. Če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka. Pri zaslišanju priče, mlajše od 14 let, je lahko navzoča oseba, ki ji priča zaupa.

Drugi predlog za zmanjševanje sekundarne viktimizacije žrtev – otrok pa je, da otroka ves čas spremlja POOBLAŠČENEC (od uvedbe postopka), ki skrbi za otrokove interese. Če ga ne izberejo otrokovi zakoniti zastopniki, da izbere sodišče po uradni dolžnosti (seznam odvetnikov). (Filipčičeva meni, da bi bilo bolje, da bi otrok imel pooblaščenca že v predkazenskem postopku, od prvega stika s policijo dalje).

OTROK KOT PRIVILIGIRANA PRIČA

236/3 ZKP: Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.

Otrok ni dolžan pričati (zaradi čustvene napetosti). Otroku je treba razložiti, da mu ni treba pričati. Če otrok tega ne razume, se ga ne sme zaslišati, razen če to zahteva obdolženec (slabost ta zadnji stavek). Bistvo privilegija oprostitve pričanja je, da posameznik ni prisiljen podati izjave proti osebi, s katero je v določenem zaupnem, čustvenem odnosu. Majhen otrok pa glede na svojo duševno razvitost lahko ne dojame niti, kaj pomeni samo pričanje na sodišču, zato je lahko vprašljiva verodostojnost takega pričanja. Poleg tega je otrok lahko izpostavljen močnim pritiskom obdolženca glede pričanja v njegovo korist. Problem je stavek, ker lahko obdolženec vseeno zahteva zaslišanje, kljub temu, da sodišče odloči, da otrok ne razume privilegija. (Po mnenju prof. Filipčičeve bi bilo dobro, da bi sodišče imelo možnost zavrniti tak obdolženčev predlog).

41

POKLICNA TAJNOSTV sklop privilegiranih prič sodijo tudi osebe, ki so v postopku izvedele neke podatke in jih morajo zadržati zase kot poklicno skrivnost. Vendar če je žrtev otrok, se te osebe ne morejo sklicevati na poklicno tajnost, koriti otroka so pomembnejše! To je v primeru, ko je otrok žrtev, kajti takrat je kazenski postopek v njegovo korist.

10. VRSTNIŠKO NASILJE

Sem spadajo tudi ravnanja, ki niso nujno kazniva dejanja, ampak predstavljajo deviantna ravnanja v širšem smislu. Dogajajo se tudi med osebami, mlajšimi od 14 let. Gre za dvojno razširitev obravnavanja.

Dokazana je velika povezanost med vrstniškim nasiljem in kriminaliteto (preraste v kriminaliteto), ti. krog nasilja.

NASILJE V ŠOLI- BULLYING

Na ta pojav se bolj opozarja v zadnjih 20. letih in se poudarja, da je potrebno ukrepanje (prerašča mnenje, da je nasilje del odraščanja). Vzroki: posamični primeri v tujini, ko so otroci storili samomor, primeri streljanja v šoli.

Bullying naj bi imel 4 lastnosti (članek):

- Besedno telesno sli psihološko nasilje- Oblike socialno sprejemljivega vedenja, ki razvijajo zelo tekmovalen odnos, pri čemer to

povzroča nekaterim občutke neprijetnosti in manjvrednosti

- Nujno ponavljajoče se dejanja, ki povzročajo dolgotrajnejše neprijetnosti (trpljenje) in strah

- Prevlado močnejšega nad šibkim

RAZLIČNE OBLIKE NASILJA

- Fizično, verbalno, psihično, socialno (izločanje posameznika iz okolja/razreda – lahko se obravnava tudi kot del psihičnega)

- Z razvojem interneta se pojavljajo nove oblike: ti. cyberbullying (praviloma psihično nasilje; značilno – veliko število opazovalcev, kar je lahko še bolj težavno za žrtev),happy slapping (nekdo izvaja fizično nasilja, druga oseba to snema, nato se posnetki objavijo na internetu; tudi v tem primeru so posnetki dostopni širokemu krogu ljudi, za žrtev to pomeni veliko stigmatizacijo, strah, ponižanje)

USTRAHOVALCI

- Mladostniki z lastnostmi, ki jih sicer označujemo za pozitivne: nadpovprečno spretni, samozavestni, zabavni, priljubljeni

42

OBSEG

- 20% otrok je bilo v času osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja trpinčenih- 20% je tistih, ki izvajajo nasilje

Slovenska raziskava Inštituta za kriminologijo: S katerimi čustvi je povezano nasilje?

Izhodišče je bilo, da se ljudje premalo zavedamo svojih čustev in jih premalo poznamo. Čustveno opismenjevanje naj bi pripeljalo do večjega razumevanja čustev in posledično do manj nasilja v šoli. Izdan je bil tudi priročnik Razumevanje čustev.

Obseg nasilja, ki so ga ugotovili: (opredelitev nasilja je bila zelo široko postavljena)

- 46% otrok je bilo deležnih verbalnega nasilja – zafrkavanje, žaljenje- 30% otrok je bilo deležnih fizičnega nasilja

- 1,5% otrok je bilo žrtev happy slappinga

- 3,6% otrok je bilo žrtev cyberbullynga

- 27% nihče od učencev še ni z njimi nasilno ravnal

45% učencev poroča o ustrahovanju, 20% jih je to doživelo več kot enkrat ali dvakrat, 5% jih to doživlja vsakodnevno.

Pogostost ustrahovanja je pri dečkih malenkost višja kot pri deklicah, pri obeh skupinah pa upada s starostjo.

Zelo pogosto so otroci nastopali tudi v obeh vlogah(40%), 30% jih je bilo samo žrtev, 9% pa samo ustrahovalcev.

Pri žrtvah izstopajo neprijetna čustva (ponižanje, strah), posebej zgoščena pri tistih, ki so bili deležni happy slappinga. Pri ustrahovalcih pa prevladujejo čustva dolgčasa, prezira, privoščljivosti, kljubovanja, ljubosumja.

Pogoste zablode pri čustvih vpletenih so bile:

- Neprijetna čustva so vedno slaba- Mislim, da moram vedno pokazati čustva

- Ko doživljam močna čustva, ne morem razmišljati

- Ko mi nekdo reče nekaj grdega, v meni vzbudi neprijetna čustva (besede ne morejo vzbuditi čustev, odvisno je od interpretacije, od nas je odvisna reakcija)

43

NASILJE OTROK NAD UČITELJI

Anketa je bila izvedena med učenci, če bi anketirali učitelje, bi bili rezultati drugačni.

- ¼ učencev je bilo verbalno nasilnih nad učitelji- okrog 1% pa tudi fizično (večinoma so uvrstili med lumparijo)

TRADICIONALNI ODZIVI NA NASILJE V ŠOLI

- ne vidiš- kaznovalno reagiranje (dosledno reagiranje na vsak dogodek – kaznovalni ukrepi)

- nadzorstveno delovanje (prisotnost učiteljev med odmori na hodniku ; problem – garderobe, pot v šolo)

- situacijsko – prevencijske metode: videokamere, varnostniki (določena območja postanejo bolj varna, vendar se nasilje premakne drugam)

PRIPOROČLJIVI ODZIVI

- treningi asertivnosti (sposobnost postaviti se zase)- razvijanje veščin nenasilnega komuniciranja

- odzivanje na primere odkrito, pred celim razredom

- posvetiti nekaj ur predavanju o nasilju – pogovor, svetovanje, opozoriti na empatijo

- čustveno opismenjevanje učencev in učiteljev

11. OBRAVNAVANJE MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ – PRIMERJALNOPRAVNI VIDIK

• Prvo posebno sodišče za mladoletnike v Chicagu 1899

• V Evropi: posebna sodišča – oddelki rednih sodišč:

– Nizozemska - 1905,

– Anglija, Nemčija, Slovenija - 1908,

– Portugalska 1911,

– Belgija, Francija, Madžarska – 1912,

44

– Avstrija – 1919,

– Češkoslovaška – 1931,

– Italija 1934,

– Švica 1942

Različen razvoj obravnavanja mladoletnikov v Evropi in v ZDA.

Na Švedskem in Norveškem imajo poseben socialno varstveni sistem, mladoletnikom ne morejo izrekati sankcij.

DRUŽBENI KONTEKST, V KATEREM SE RAZVIJA MLADOLETNIŠKO KAZENSKO PRAVO

- globalizacija in vpliv neo-konservativnega ekonomskega modela (posameznik je sam odgovoren za svoja dejanja),

- slabitev države in spreminjanje sistema socialnega varstva,

- staranje populacije,

- naraščanje socialno-ekonomske ranljivosti mladih,

- dramatiziranje teme mladoletniške delinkvence (ustvarja se vtis v javnosti, da je mladoletniške delinkvence veliko in da narašča – pod tem vplivom se celo spreminja zakonodaja),

- kriminaliziranje deviantnega vedenja mladih pod vplivom neo-konservativnega gibanja,

- vpliv mednarodnih dokumentov

TIPOLOGIJE EVROPSKIH SISTEMOV

Winterdyk (2002):

• welfare model: z namenom pomagati mladoletnikom in jih rehabilitirati, se mlad izrekajo vzgojni ukrepi oz druge intervencije – sankcionirano ni le delinkventno vedenje, ampak tudi vrste deviantnega vedenja – Belgija, Bolgarija, Poljska

• justice model: poudarjene so procesne pravice, sankcije so določene, zagotovljena je sorazmernost s težo dejanja, pravniki imajo odločilno vlogo (in ne uslužbenci socialnega varstva) – Italija, Skandinavske države

• participatory model: neformalizirani postopki, minimalne intervencije, vzgojitelji in različne agencije v skupnosti imajo odločilno vlogo – Škotska,

• modified justice model: odgovornost in zaščita družbe odraža legalističen pristop, zmanjšana odgovornost in upoštevanje posebnih potreb mladoletnika odraža zaščitniški pristop – Nizozemska, Nemčija

45

• »crime control« model: poudarek je na kazenskih obtožbah in predstavlja najbolj represiven odnos do mlad, zelo podoben obravnavanju polnoletnih storilcev –( ZDA) Madžarska

• corporatist model: zanj je značilen multidisciplinaren pristop – sodelovanje različnih institucij – Anglija (Youth Offending Team je sestavljen iz soc delavca, probation officer, policista in vzgojitelja, ki primer obravnavajo skupaj in skupaj poiščejo najustreznejši način obravnavanja mlad)

RAZLIČNI TIPI KODIFIKACIJ IN ORGANOV ZA ODLOČANJE

• posebni zakoni za obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj: Avstrija, Belgija, Anglija, Francija, Nemčija, Italija, Španija, Švica, Srbija, BIH, Hrvaška...

– posebni zakoni praviloma pomenijo tudi posebne organe za odločanje (sodišča za mladoletnike)

• obravnavanje mladoletnikov je urejeno v splošni kazenski zakonodaji – Litva, Slovenija, Nizozemska, Romunija, Rusija

– praviloma so na sodiščih za polnoletne specializirani sodniki za mladoletnike

• posebni zakoni zajemajo le posamičen vidik obravnavanja mladoletnikov

– Estoniji

Trend: sprejemanje posebnih zakonov, da se poudari in ohrani drugačen pristop k obravnavanju mladoletnih storilcev v primerjavi s polnoletnimi. Ta trend izločitve mladoletnikov iz splošne zakonodaje lahko označimo kot dober. Na ta način naj bi se utrjevala potreba po posebnem obravnavanju mladoletnikov. Posebej zato, ker gre obravnavanje polnoletnih storilcev v ostrejšo, punitivnejšo smer, naj bi bila to varovalka, da bi ta zakonodaja za seboj potegnila še obravnavanje mladoletnikov.

OBLIKE VEDENJA, KI JIH OBRAVNAVAJO SODIŠČA ZA MLADOLETNIKE

Države se razlikujejo glede vprašanja, katera ravnanja so tista, ki jih obravnava sodišče in lahko mladoletniku zanje izreče sankcijo

• kazniva dejanja (prekrški) • statusni delikti

• anti-socialno vedenje

• »slabo starševstvo«

STATUSNI DELIKTI

46

• dejanja, ki so kazniva le, če jih izvršijo mladoletniki • tipični statusni delikti: neopravičeno izostajanje iz šole, bežanje od doma, uživanje alkoholnih

pijač

• Bolgarija, Anglija, Estonija, Finska, Poljska, Škotska

• Mednarodni dokumenti o statusnih deliktih:

– Riyadh Guidelines (Nr. 56): »In order to prevent further stigmatization, vitimization and criminalization of young persons, legislation should be enacted to ensure that any conduct not considered an offence or not penalized if commited by an adult is not considered an offence and not penalized if committed by young person.«

– Beijing Rules (Rule 3.1): »The relevant provisions of the Rules shall be applied not only to juvenile offenders but also to juveniles who may be proceeded against for any specific behaviour that would not be punishable if committed by an adult.«

ANTI-SOCIALNO VEDENJE (anti-social behaviour)

Anti- Social Behaviour Orders (ASBO), Anglija/Wales, 1999

• ASBO je civilen ukrep (manj zahtevni dokazni standardi), izreče se ga lahko vsakemu nad 10 let, ki se anti-socialno vedenje, kar je opredeljeno kot »behaviour that caused or was likely to cause harassment, alarm or distress to one or more persons not of the same household«.

• gre za dejanje, ki je predhodnik kd

• kršitev ASBO (ukrepa) je kaznivo dejanje in zanj se lahko izreče zaporna kazen do 24 mesecev

• sodnik oceni v civilnem postopku oceni, ali gre za kd ali ne

• ASBO: Škotska 2004, Irska 2006

Trend: preko kriminalizacije antisocialnega vedenja zmanjšati mladoletniško kriminaliteto.

“SLABO STARŠEVSTVO” KOT KAZNIVO DEJANJE

- starši zanemarjajo vzgojo- gre za to, da mladoletnik zagreši kaznivo dejanje, ukrep pa je naložen tudi staršem (smatrajo, da

je potrebno spremeniti razmere doma)

- če starši ne izpolnjujejo ukrepa ali če otrok ponovno zagreši kd, se sankcionira tudi starše (denarna kazen ali zapor do 7 dni)

Anglija, Škotska, Irska, Belgija, Grčija:

47

• starši se morajo udeležiti posebnega treninga, nespoštovanje tega ukrepa pomeni kaznivo dejanje ali

• starši morajo nadzorovati otroka, če otrok ponovno izvrši kaznivo dejanje, so kaznovani tudi starši

Trend: poleg krepitve odgovornosti mladoletnikov se krepi tudi odgovornost staršev za pomanjkljivo vzgojo, zaradi katere mladoletniki izvršujejo kazniva dejanja

STAROST ZA KAZENSKO ODGOVORNOST

• Mednarodni dokumenti ne določajo starostne meje za kazensko odgovornost • UN Committee on the Rights of the Child (2007): minimalna starost za kazensko odgovornost, ki

je nižja od 12 let, ni sprejemljiva

• European Court of Human Rights priporoča, da se sprejme enotna minimalna starost za kazensko odgovornost in ne, da je znotraj posamičnega sistema več starostnih meja (meja za vzgojne ukrepe, meja za zaporno kazen)

• 8 let – Škotska

• 10 let - Anglija, Severna Irska, Švica (pred letom 2007 je bila starostna meja 7 let)

• 12 let – Irska, Nizozemska, Turčija

• 13 let – Grčija, Francija

• 14, 15 let – večina evropskih držav

• 16 let – Litva, Rusija, Ukrajina

• 17 let – Poljska

• 18 let – Belgija

TRANSFER MLADOLETNIKOV V SISTEM ZA OBRAVNAVANJE POLNOLETNIH STORILCEV

• predstavlja omejitev pristojnosti mladoletniškega sodstva in nižanje starostne meje za uporabo sistema obravnavanja za polnoletne storilce

• Medtem ko uporaba posebne zakonodaje za mladoletnike izhaja iz njihove starosti (stopnje zrelosti), je transfer odvisen praviloma od teže dejanja, kar je v nasprotju z izhodiščem posebnega obravnavanja maldoletnikov

• UN Committee on the Rights of the Child (2007) je priporočil, da se ukinejo zakonske možnosti za prenos pristojnosti za obravnavanje mladoletnikov, ki še niso dopolnili 18 let

• Belgija, Nizozemska, Anglija, Srbija, Nemčija, Ciper, Severna Irska

48

Trend: pogostejše obravnavanje mladoletnikov v sistemu za polnoletne storilce kaznivih dejanj.

SKUPNE ZNAČILNOSTI TRENDOV RAZVOJA OBRAVNAVANJA MLADOLETNIKOV

• zaostrovanje obravnavanja – mladoletni storilci kaznivih dejanj so dojeti kot socialni problem, kot nevarnost za družbo

• mladoletnike je treba drugače obravnavati, ugotoviti je treba njegovo osebnost in okoliščine, teža dejanja je nekje v ozadju; pri polnoletnikih je teža dejanja temelj

• poudarjanje odgovornosti mladoletnikov - opazni so premiki v treh smereh:

– Prenos odgovornosti iz družbe na mladoletnega storilca, ki je pojmovan kot bolj odgovoren za svoje prestopniško vedenje

– Navdušenje nad alternativnimi sankcijami (pogosto povezanimi s sklepanjem različnih dogovorov), ki poudarjajo »samo-odgovornost« mladoletnika

– Spremembe v smeri večjega pomena mladoletnikove odgovornosti se kažejo tudi s prenosom odgovornosti na mladoletnikovo družino in lokalno skupnost

• države se osredotočajo na problem upravljanja (public management) z mladoletniško deviantnostjo – prenašanje nalog / odgovornosti na druge organe, zaradi česar narašča nadzorovanje mladih

• sistem mladoletniškega sodstva se vedno bolj usmerja na tujce (Italija, Francija)

• krepitev idej restorativne pravičnosti (zmanjšati stigmatizacijo, ukrepi, ki se izvajajo v družini, naj bi bili učinkovitejši)

49

50