Nabriti fantje

NABRITIfantje

Sally Featherstone in Ros Bayley

Peter je kot fant malo dal na zunanjost, zato je poskakoval od divje razigranosti. Ti nesreča ti, je že pozabil, da je bil za svoje sedanje vese-lje dolžan pravzaprav Vendi. Prepričan je bil, da si je sam pripel senco. »Kako sem pameten,« je našopirjeno zakikirikal, »joj, kako sem bi-stre glave!«

Hudo je, ker moramo priznati, da je bila domišljavost ena njegovih najbolj privlačnih lastnosti.

J M Barrie: Peter Pan (Prevod Janko Moder)

Kako sposobni so fantje in kako jim lahko pomagamo do uspeha

21 nabriti fantje notri.indd 321 nabriti fantje notri.indd 3 1.2.2012 21:40:401.2.2012 21:40:40

7

Uvod

Navdih za priročnik Nabriti fantje sva črpali iz razpravljanja s starši, z učitelji in vzgojitelji, ki so se udeleževali seminarjev na temo spola otrok. Izkazalo se je namreč, da potrebujemo knjigo, ki se bo ukvarja-la prav s fanti.

Zdi se, da velika večina fantov med tretjim in sedmim letom, ki dneve preživlja v celodnevnem varstvu, ne dosega pričakovanj okolice. Mnoge zato pestijo nizka samozavest, slab učni uspeh in neprimerno vedenje. Vse našteto jim pokvari šolska leta in morda celo njihovo kasnejše življenje. Zato so fantje prizadeti, jezni in se počutijo nece-njene. Odrasli, ki skrbijo za njih, se velikokrat počutijo nemočne, ne morejo jih razumeti, zato se na njih jezijo, jih pomilujejo in so pogosto razdraženi.

Zdelo se nama je, da morava zbrati zadnje raziskave o razvoju mo-žganov in o vedenjskih vzorcih ter tako izpostaviti težave, s katerimi se spopadajo fantje v domovih in šolah 21. stoletja.

Ta knjiga se zato brez sramu osredotoča zgolj na fante. Bralce bo prepričala, da so fantje v resnici talentirani in sposobni, in jih naučila te talente tudi prepoznati.

Zavedava se, da obstaja kar nekaj pogledov na razlike med dekleti in fanti, pa tudi različna mnenja o tem, kako fantom pomagati v nji-hovih zgodnjih letih, ko izobraževanje večinoma vodijo ženske. V množici različnih pogledov prevladujejo naslednji trije.

So fantje in dekleta enaki?Eden izmed pogledov na to vprašanje pravi: »Razlik med fanti in dekleti ni, zato jih moramo obravnavati enako in imeti od vseh enaka pričakovanja.« Ta pogled zagovarja enakost in pravi, da moramo vse obravnavati enakovredno (s čimer se seveda strinjamo). Tako fantje kot dekleta naj se zato igrajo s punčkami, sestavljajo kocke, igrajo


8 Uvod

nogomet, prirejajo čajanke, plezajo po drevesih in tako naprej. Tako bodo naši otroci zrasli v ljudi z enakimi lastnostmi in enakim obnaša-njem. Vsaj tako pravi teorija. Postali bodo skrbni, energični, močni in zgovorni ljudje.

Meniva, da ta pogled kljub plemenitim ciljem v praksi ne deluje. Na račun politične korektnosti smo prikrajšali vse, saj enakovrednost ne pomeni, da smo vsi enaki. Če načelo »vsakemu glede na njegove potrebe« nadomestimo z načelom »vsakemu enako«, pustimo na cedilu vse.

Velika večina staršev in strokovnjakov se zato strinja, da vsesplošne enakosti ne moremo več zagovarjati. Ljudje, ki skrbijo za deklice in fante, vedo, da so fantje in dekleta različni. Celo če odmislimo raso in vero, se fantje in dekleta obnašajo drugače, zanimajo jih različne stvari in se drugače motivirajo za učenje. Opazujte otroke v vrtcu, učilnici, parku ali na vrtu in med njimi boste opazili očitne razlike. Že v prvih letih razvoja obstajajo razlike med spoloma, kar bodo vzgojitelji, ki delajo z majhnimi otroki, potrdili. To bodo potrdili tudi starši, ki še posebej radi razpravljajo o razlikah med sinovi in hčerami.

Čas je, da spoznamo, da ima vsak fant in vsako dekle svoje potrebe, svoje talente in svoj tip obnašanja. S tem priznamo, da je vsak otrok individualno bitje s svojimi potrebami, ki jih moramo upoštevati. Enakost zagotovimo tako, da omogočimo otroku prilagojeno vzgojo, ki bo izkoristila njegove potenciale in mu omogočila zdrav razvoj.

Sta biološki in družbeni spol eno in isto?Drugo stališče pravi, da sta biološki in družbeni spol ena in ista stvar, da so torej vsi fantje enaki in prav tako so enake vse deklice. S tega stališča so vsi fantje možati in vse deklice občutljive. Privrženci tega stališča menijo, naj tako tudi ostane, zato je prav, da imamo drugačna pričakovanja od fantov kot od deklic. Zato pogosto rečejo: »Fantje naj bodo fantje, vedno v gibanju, divji in nemirni. Vsa dekleta so tiha, občutljiva in pripravljena mirno sedeti.« V ta krog ljudi sodijo tisti, ki govorijo o večnem moškem jadikovanju in vsestranski ženski praktič-nosti. To so ljudje, ki po vsej verjetnosti prebirajo knjigo Moški so z


9Uvod

Marsa, ženske pa z Venere* in tako v zasebnem kot poklicnem življenju ustvarjajo poenostavljene sodbe, prilagojene svojemu ekstremnemu stališču, in jih lepijo na posameznike, ki se jih te sodbe sploh ne tičejo.

Kaj pa fant, ki je skrben in občutljiv? Kaj pa deklica, ki ima rada nogomet? Fant, ki se že zgodaj nauči govoriti in brati? Deklica, ki težko sedi pri miru? Kako naj to razložimo, če mislimo, da sta biološki in družbeni spol eno in isto? So občutljivi, nežni fantje in možate de-klice, kot nam jih predstavljajo umetniški in ustvarjalni televizijski voditelji, kakršen je Lawrence Llewellyn Bowen**, in izjemna pustolov-ka, kakršna je Ellen MacArthur***, ki je sama dvakrat objadrala svet.

To bi kdo lahko opisal z besedami: »Biološki spol je pod obleko in družbeni spol je v možganih.« Tako bi jasno opisal razliko med tele-snostjo, povezano z biološkim spolom, in vedenjem, ki izhaja iz naših možganov.

Dandanes je zaradi raziskav možganov gotovo že dovolj dokazov, ki naju - pisateljici tega priročnika - prepričajo, da v resnici obstajajo razlike med moškimi in ženskimi možgani in da so te razlike celo večje kot razlike med biološkima spoloma. Seveda se spekter družbenega spola križa s številnimi lastnostmi znotraj posameznega biološkega spola, kar pomeni, da je znotraj samega ženskega in moškega spektra več razlik kot med moškimi in ženskami.

Vpliv narave, vzgoje in kultureObstaja še tretji pogled na večne razprave o vplivu »narave«, »vzgo-je« in »družbe« na človekovo vedenje in človekov razvoj. Mnenja nihajo med takimi skrajnostmi, kot so, »Vse je v genih« (vidik narave), »Vse je v vzgoji« (vidik vzgoje) ali »Za vse je kriva družba« (vidik družbe).

* John Gray: Men are from Mars, women are from Venus: a practical guide for improving communication and getting what you want in your relationships. / V slovenskem prevodu: Moški so drugačni, ženske tudi : moški so z Marsa, ženske so z Venere: vodič za izboljšanje medsebojnih odnosov in razumevanja med spoloma. ** Lawrence Llewelyn Bowen – angleški umetnik, televizijska osebnost, oblikovalec in notranji oblikova-lec. Na Slovenskem najdemo številne njemu podobne umetnike, vsaj sorodne po duši – od pesnika Josipa Murna do različnih sodobnih umetnikov. (Op. prev.)*** Ellen MacArthur, slavna angleška jadralka. Na Slovenskem najdemo številne izjemne pustolovke: Irena Avbelj (padalka), Benka Pulko, ki je večkrat obšla svet na motorju, Alma Karlin, svetovna popotnica … (Op. prev.)


10 Uvod

V zadnjih desetletjih so ljudje oblikovali teorije, v katerih razmišlja-jo, da narava oziroma vzgoja ali kultura najbolj vpliva na to, kaj otroci so in kaj postanejo. Te teorije vključujejo trditve: Fantje začnejo brati kasneje, ker je kasneje začel brati tudi njihov oče. Deklice so skrbne, ker opazujejo materino skrb za mlajše brate in sestre. Nagnjenost k nasilju je le posledica neprimernih vsebin s televizije.

Takšne teorije so posledica znanja in prepričanj dobe, v kateri so nastale. Skozi stoletja so se oblikovala različna mnenja o vlogi narave, vzgoje in kulture pri odraščanju. Tako so nekateri prepričani, da so novorojenčki še nepopisani listi, drugi pa verjamejo, da je pomembna le družina oziroma okolje, v katerem odraščamo. Kako lahko le en vpliv povzroči tako različne posledice?

Kako lahko le en vpliv pripelje do tako različnih osebnosti? Če je vse v vzgoji; kako imajo lahko enojajčni dvojčki, vzgojeni vsak v svoji družini, enak okus za hrano, se podobno obnašajo in celo podobno oblačijo? Če je vse v genih; kako sta lahko dva brata, ki živita pod isto streho, imata iste starše in hodita v isto šolo, tako različna? Če gre vse pripisati družbi - kako lahko pojasnimo, da večina fantov, ne glede na okolje v otroštvu, odraste v odgovorne člane družbe?

Novi dokaziMnenja o vplivu posameznih dejavnikov se danes razvijajo pod vpli-vom novih znanstvenih dognanj iz antropologije in psihologije.

Steven Pinker* meni, da lahko vpliv posameznih dejavnikov opiše-mo takole:• geni (okrog 50 %)• vzgoja (okrog 10 %)• naključni dejavniki, kamor sodi tudi družba (okrog 50 %)

To nenavadno ravnotežje, ki v seštevku pomeni več kot 100 %, za-vrže prej opisane poglede. Ogromno pripisuje genom in naključju, torej zdravju, hormonom, virusom, nesrečam in drugim dogodkom, nad katerimi nimamo moči. Presenetljivo malo odgovornosti Steven Pinker pripisuje družini oziroma vzgoji, kar je šokantno predvsem za * Steven Pinker, kanadsko-ameriški eksperimentalni psiholog in kognitivni znanstvenik. (Op. prev.)


11Uvod

vse nas, ki staršem že celo življenje poskušamo pomagati pri vzgoji otrok. Če natančno premislimo, je teorija vendarle smiselna, saj nas najbolj zaznamuje genski zapis, nato pa različni nepredvidljivi dogod-ki, ki usmerjajo naše življenje in oblikujejo našo osebnost.

Kot vzgojiteljici, ki celo življenje opazujeva dečke pri razvoju, sva prepričani, da obstaja še ena razlaga. Ta pravi, da na vsakega fanta (pa tudi na vsako dekle) vplivajo narava, vzgoja in naključja, ti vplivi pa med seboj niso enakovredni in niso enako močni pri vseh ljudeh. S tem se strinjajo tudi starši, vzgojitelji in celo otroci sami. Narava, vzgoja in življenjska naključja oblikujejo fante, jih opremijo z različni-mi talenti in potrebami, na posameznike vplivajo različno in naključno ter tako poskrbijo, da se ne razlikujejo le od deklet, temveč tudi od drugih fantov in svojih bratov iz iste družine.

Namen knjigeStarši, vzgojitelji in učitelji se zavedamo, da med fanti obstajajo razlike. Vemo, da imajo fantje različne potrebe in da so matere in vzgojiteljice fantov velikokrat zmedene in jezne, pa tudi začudene in presenečene. Zato potrebujemo strokovno pomoč in vodstvo, predvsem pa čim več informacij o tem, kako so fantje v resnici različni. Namen te knjige je ponuditi vse to.

Poskušali sva odkriti vse o pravi naravi fantov in predstaviti izsledke najnovejših raziskav. V nadaljevanju spregovoriva o sodobni družbi in razlogih, zaradi katerih se sodobni otroci, sploh pa fantje, znajdejo pod pritiskom družbe. Ogledali sva si najnovejša dognanja o ženskih in moških možganih, njihovih podobnostih in razlikah. Preučili sva tudi, kako družbeni spol (lega v moškem oziroma ženskem spektru) fantom lahko zaplete in zagreni življenje.

Nazadnje bova predstavili še zgodbe posameznih fantov, ki so si med seboj sicer različni, vendar so nadarjeni - vsak po svoje.

Talente, sposobnosti, znanja in zanimanja, ki fante med seboj razli-kujejo, sva poimenovali kar fantovska nabritost, saj sva se spomnili na znanega nabriteža, na premetenega in samozavestnega fanta – Petra Pana.

Nabritosti fantov raziskujeva z resničnimi zgodbami, ki govorijo o


12 Uvod

osmih resničnih fantih - o ljubitelju tveganja, raziskovalcu, športniku, voditelju, superjunaku, mislecu, prijatelju in igralcu -, od katerih vsak predstavlja poseben izziv.

Na koncu vsake zgodbe predstaviva posebnosti vsakega fanta, razlo-živa, zakaj se obnaša tako, kot se, zakaj razmišlja, kot razmišlja, in kako razvija svoj odnos do drugih. Predstaviva tudi, kako so jim starši, vzgo-jitelji in prijatelji s svojo podporo omogočili, da so do konca izkoristili svoje potenciale, ne da bi fante potisnili v vnaprej pripravljene kalupe.

Vsako poglavje ponuja nasvete, kako pomagati fantom, če želimo upoštevati njihovo telesno zgradbo in razvojno stopnjo možganov, obenem pa tudi njihov družbeni spol, gene in vse posebnosti, ne le dejstva, da so fantje.

Veliko časa sva namenili branju in raziskovanju, opazovanju in iz-menjavi mnenj o različnih potrebah in značajih fantov. Znanje sva is-kali na različnih področjih, v knjigah, revijah in strokovnih člankih. Najbolj sva upoštevali:

• najnovejša odkritja Projekta človeškega genoma (najnovejše razi-skave o naravi našega genskega zapisa);

• odkritja in dognanja nevroznanstvenikov in drugih raziskovalcev (da bi razumeli najnovejše informacije o strukturi možganov);

• delo razvojnih in vedenjskih (behaviorističnih) psihologov z različ-nimi pogledi (da bi raziskali otrokovo vedenje in razvoj);

• knjige o telesnem in možganskem razvoju otrok (da bi zagotovili uravnoteženost med velikimi misleci preteklosti in najnovejšo lite-raturo o učenju, razmišljanju in odraščanju).

Spet in spet sva prebirali dela tistih, ki so se s fanti že ukvarjali, in nji-hove izsledke prilagodili najnovejšim raziskavam.

Upava, da je najino delo predstavljeno razumljivo in bo bralce spodbudila k razmišljanju. V zgodbe namenoma nisva vključili veliko opomb in referenc. Želeli sva, da zgodbe naših fantov govorijo same zase, radovedne bralce pa na koncu čaka izčrpen seznam nadaljnje li-terature.

Sally Featherstone in Ros Bayley


67

Leroy, vodja

Leroyjeva zgodba

Leroy je sedel na preprogi, glavo je imel zakopano med roke, videti je bil kot kup nesreče. »Pridi sem,« sem ga opogumljala, »zunaj lahko počneš še veliko drugih stvari, ne samo da se voziš s kolesom.«

»Vem,« je potrto rekel, »ampak vse stvari, ki bi jih rabili, so zakle-njene v lopi!«

»Res mi je žal zaradi tega,« sem sočutno rekla, »ampak nisem jaz izgubila ključa. Včeraj ste ga kar naprej rabili, gotovo ste ga nekam odložili in ga pozabili obesiti nazaj na kljukico. Dokler ga ne najdemo, ne moremo nobene stvari vzeti iz lope.«

»Ampak Daniel je rekel, da je ključ vrnil vam, gospa,« je ugovarjal Leroy, očitno še ves globoko razočaran.

»Zagotavljam ti, da ni,« sem razločno rekla, »če bi ga, bi ga vrnila na kljukico, kamor spada! Sedaj pa le pridi, še veliko reči je, ki bi jih lahko počeli.«

Leroy je za trenutek pomislil in potem raztegnil svoj obrazek v širok nasmeh. »Ja, je,« je rekel in se nenadoma spet oprijel svojega humorja, »zbral bom vse sošolce in poiskali bomo ključ!« Naslednji trenutek je kot krogla iz puške šinil s preproge. V trenutku je bil zunaj in že vse organiziral.

»Dan, ti in Omar bosta iskala po travi okrog lope, jaz in Josh bova pogledala po cvetličnih gredicah. Ostali poglejte po igralnici in beto-nu. Nirwen, pojdi in vprašaj gospo Bayley, če lahko ti in Tom gresta po učilnicah in vprašata, če je kdo našel ključ.«

Vsa začudena sem opazovala, kako je Leroy lahko pritegnil fante v takojšnjo in silovito akcijo. Priznati sem morala, da sem bila kar malo nevoščljiva. Če bi jim tako akcijo ukazala sama, z vsem svojim znanjem, ne bi naletela na tako naklonjenost. Zdelo se je, da ni pomembno, ali je


68 Leroy, vodja

Leroy organiziral nogometno tekmo ali vožnjo s kolesom, vedno je pritegnil druge! Fantje niso nikoli zastavljali vprašanj o njegovih odlo-čitvah, celo v tistih situacijah ne, v katerih bi vsaj od enega ali dveh bolj mislečih fantov pričakovali, da bodo.

Z zanimanjem sem pomislila na dogodke prejšnjega tedna in zadr-žala nasmešek. V enoti smo obnavljali sistem centralnega ogrevanja, Leroy in njegovi pomočniki so bili zelo očarani nad delavci, ki so prišli opravit svoje delo. S spoštovanjem so jih opazovali, ko so izza jerme-nov, pritrjenih okrog pasov, vzeli orodje in karseda hitro sneli radia-torje s stene. Trenutek kasneje je bil Leroy s svojo družbo v delavnici in že so izdelovali jermene iz različnega materiala in kartona. Potem so jo ubrali v mizarsko delavnico, kjer so nabrali kladiva in izvijače, si jih zataknili za pasove in, končno izjemno zadovoljni sami s sabo, izginili iz sobe. Spomnim se, da sem pomislila, da je res škoda, da v zgodnjih letih njihove vzgoje nimamo več moških vzornikov.

Čez nekaj časa, ravno sem pomagala triletniku, ki je s težavo spra-vljal dve škatli skupaj, je ena od varuhinj vstopila v sobo. Razburjena je v roki vrtela kovinsko konzolo. »Ste videli, kaj delajo Leroy in njegova kompanija?« je ogorčeno vprašala.

»Ne, nisem,« sem nedolžno odgovorila. »No, najboljše, da greste pogledat,« je odgovorila, »in upam, da

vam gre dobro od rok postavljanje radiatorjev nazaj na stene!« Ko sem prišla v oblazinjeno igralnico, so Leroy in njegovi prijatelji stali ob radiatorju, videti so bili zbegani, kot da ne razumejo vsega hrupa okrog njihovega početja. Leroy me je pogledal. »Samo popraviti smo ga hoteli, da bi malo boljše deloval,« je rekel v svojo obrambo. Pomislila sem, da se majhni otroci učijo s poslušanjem, opazovanjem in posne-manjem, zato sem se potrpežljivo zahvalila Leroyu in njegovim prija-teljem za njihovo učinkovitost in jim razložila, da je nekatera dela boljše kar prepustiti strokovnjakom!

Vrnila sem se v sedanjost in se spraševala, kako napreduje iska-nje ključa. Opazila sem, da se je druščina iskalcev preselila v no-tranje prostore in se razburjeno zaposlila z nekakšno dejavnostjo v pisalnem kotičku. »Je kaj sreče z iskanjem ključa?« sem vpraša-la, čeprav ne vem, zakaj – če bi se našel ključ, sem prepričana, da


69Leroy, vodja

bi nas vse o tem takoj in zelo glasno obvestili.»Nak,« je rekel Leroy, »nikjer zunaj ga ni. Iskali smo celo v kupu

peska, sedaj pa izdelujemo obvestila, da jih bomo ljudem zataknili za vrata in jih tako vprašali, če je kdo našel ključ. Moram jih razdeliti učencem, da jih bodo lahko delili na poti domov! Mogoče je kdo včeraj zvečer, ko smo šli domov, našel ključ in če ga je, se verjetno sprašuje, kaj odpira, a ne!«

»Nekaj predlagam,« sem rekla in se trudila, da bi zvenela spodbu-dno, »zakaj ne bi napisali, kar želite povedati, potem pa bi to odnesli šolski tajnici, da pretipka in fotokopira?« Zdelo se je, da je fantom ideja všeč, in tako sem bila vsaj lahko prepričana, da bo obvestilo bral-cem razumljivo!

Obvestilo je bilo pravočasno natipkano in skopirano. Ko je prišel čas odhoda domov, me je Leroy spomnil na pomembno nalogo - na razdeljevanje pisem.

»No, fantje,« je prepričeval vse okrog sebe, »le glejte, da jih na poti domov razdelite sosedom, tako bomo gotovo dobili ključ nazaj in jutri bomo spet lahko iz lope vzeli kolesa in žoge in vrvi in vse ostale stvari.«

Zelo sem občudovala Leroyev optimizem, vendar me je zelo skrbe-lo, da bo fant naslednjega jutra razočaran.

Moja domneva se je izkazala za resnično. Naslednje jutro je postalo jasno, da bo lopa ostala še nekaj časa zaklenjena. Nihče ni mogel razja-sniti, kje naj bi se skrival ključ, in pisma sosedom niso vodila do nobe-ne učinkovite čudežne rešitve. Leroy je bil čisto vznemirjen. »Kaj bomo pa zdaj, gospa?« je resno vprašal. »Kako bomo prišli v lopo in vzeli stvari ven?« Za trenutek sem pomislila in rekla: »Poglej, poča-kali bomo do konca tedna, če pa se ključ še kar ne bo pojavil, bomo šli po Tonyja (hišnika), da bo zamenjal ključavnico. Potem boste morali s ključem pazljiveje ravnati.«

»Toda mi smo zmeri pazljivi,« je protestiral Leroy.»Pa ne dovolj pazljivi!« sem malo jezno dodala.Preostanek tedna bi bil za Leroya in njegovo druščino lahko precej

neprijeten, če ne bi bilo pravljično privlačnega razvedrila. Novo opra-vilo je bilo tako privlačno, da so v naslednjih dveh dneh ključ komaj


70 Leroy, vodja

kdaj omenili! Na obisku smo imeli fi lmsko ekipo! Poslale so jo krajev-ne oblasti, da bi posneli fi lm o vzgoji v vrtcu, prav res je ekipo poslalo samo nebo. Fantje so spremljali fi lmsko ekipo, se igrali kamermane in zvokovne tehnike, kar jih je zaposlovalo polna dva dneva. Spet so obiskali delavnico, v kateri so se zaboji in cevi spremenili v kamere in mikrofone. Ko je fi lmska ekipa že odšla, so se fantje še kar igrali in tako so nadaljevali še naslednji dan.

Upala sem, da se bodo fi lmske delavce igrali do konca tedna, toda v petek je Leroy spet potožil, da je izginil ključ in da ne more priti do stvari, ki jih ima najrajši. »Ta poredni ključ mora biti nekje,« je na-znanil. »Še enkrat moramo pogledati. Globlje moramo kopati po pe-sku in po vrtu. Pridite, fantje, dajmo in res kopljimo, tokrat res koplji-mo!«

»Samo na rože pazite!« sem jih spomnila. Na vrtu smo gojili veliko enoletnic in lahko sem si mislila, kaj se bo zgodilo, ko bo vrt postal tarča skrajno navdušenega kopanja.

»Bomo,« je odgovoril Leroy, ne ravno prepričljivo, »samo ključ moramo najti!«

Ves preostanek dneva so zagnano kopali in tako odkrili vse vrste reči, žal pa ključa ni bilo. Na koncu so bili fantje neverjetno umazani in, moram reči, kar žalostni. Ko so pred odhodom domov sedeli na preprogi, sem jih pohvalila za prizadevnost in jim zagotovila, da bom, še preden bom šla domov, govorila s Tonyjem, naj zamenja ključavni-co.

»Bo to naredil še pred ponedeljkom?« je vprašal Leroy.»Gotovo bo, če bo le mogel,« sem rekla in nenadoma se mi je Le-

roy zelo zasmilil. Živel je v majhnem stanovanju brez vrta in zanj so bile stvari v lopi in možnosti, ki so jih ponujale, izjemno pomembne.

»To je krasno, ker bomo končno prišli do vseh stvari!«Ko so otroci odšli, sem razmislila, kaj bom morala postoriti čez vi-

kend. Naredila sem seznam, da bi se prepričala, da bom vzela domov vse, kar bom potrebovala. Potem sem vse spravila v avto, se odpravila in sklenila, da grem po nakupih in opravkih. Ko sem se s številnimi nakupovalnimi vrečkami prebijala iz supermarketa, sem se spomnila, da moram še v čistilnico po nekaj oblek, ki so bile tam že skoraj cel


71Leroy, vodja

teden. Predstavljajte si, kako sem bila presenečena, ko sem zagledala na enem od mojih suknjičev pripeto rjavo ovojnico. »Kaj je v njej?« sem radovedno vprašala.

»O,« je razložila pomočnica, »tako naredimo, kadar najdemo kakšno stvar v žepu ali pod podlogo.«

»No,« sem presenečeno rekla, ko sem odpirala ovojnico, »mogoče bo bankovec za dvajset funtov!«

Preden je lahko odgovorila, je nekaj padlo iz ovojnice in zarožljalo po tleh. Pogledala sem in na tleh je bil ključ od lope! Očitno je bila v podlogi suknjiča luknja in ključ je zdrsnil skozi. Daniel je imel prav, res mi je dal ključ in jaz sem ga pozabila vrniti na kljukico!

Jasno, v ponedeljek se bom morala marsikomu opravičiti. Ko sem večerjala, sem razmišljala, kako zlahka odrasli otrok ne

vzamemo resno. Upala sem, da ne bodo preveč hudi name, čeprav me v resnici to ni zelo skrbelo, saj sem v srcu čutila, da so Leroy in njegovi prijatelji preveč dobrosrčni, da bi mi zamerili, in imela sem prav. Ko sem jim v ponedeljek vse povedala, je Leroy samo izbruhnil v smeh. Še bolj pa smo se smejali, ko je prišel Tony in povedal, da je čez vikend zamenjal ključavnico. Tako je bil najdeni ključ popolnoma neupora-ben! Ko mi je Tony izročil dva nova ključa od lope, je Leroy zavpil: »Ne dajte ju gospe Bayley, samo izgubila ju bo!«

»No, prav, Leroy,« sem rekla, »kako naj uredimo, da se kaj takega ne bo več zgodilo?«

Leroy se je za trenutek zamislil in potem odločno rekel: »Enega obesite na kljukico, drugega pa dajte Tonyju za primer, če se tisti s kljukice izgubi, tako bomo imeli rezervnega!«

»To se sliši zelo pametno,« sem rekla in izročila ključa Leroyu, ki je enega vzel, drugega pa dal Tonyju. »Pojdimo,« je zavpil, »gremo odpret lopo!« Ko je Leroy stekel in za njim njegova druščina, sem se zadržala, da nisem rekla: »In ne pozabi obesiti ključa nazaj na kljuki-co!« Le zakaj ga ne bi? Preveč pomemben je bil zanj, da bi na to poza-bil.


72 Leroy, vodja

Kako na Leroyev značaj vplivajo njegovi možgani

Leroy je drugačen kot Donovan, saj ni športnik, temveč vodja. Človek, ki zna ljudi navdušiti in organizirati, oni pa v njem vidijo zgled. Že zdaj zna fantom iz svoje skupine naložiti delo in lahko pričakuje, da mu bodo poročali o napredku. S pravo vzgojo bo lahko postal vodja raziskovalne ekipe, vodja kakšne odprave ali orkestra, menedžer ali direktor cirkusa! Takšna sposobnost organizacije je posledica posebne kombinacije njegovih genov in vzgoje, ki se kaže v strukturi njegovih možganov.

Leroy živi z dvema starejšima sestrama in z mamo, ki vse večere in vikende dela kot negovalka v domu za ostarele. Njegov oče je čez teden zdoma, ker vodi skupino prodajalcev pri nekem računalniškem podje-tju, doma pa živita še obe Leroyevi babici, ki sta navajeni imeti zadnjo besedo. Kljub temu da ga večinoma vzgajajo ženske, je Leroy zelo »fantovski« fant. Je tudi zelo aktiven.

Svoje sposobnosti za delo z ljudmi je podedoval od očeta, ki je prejšnje leto prejel nagrado za najboljšega vodjo prodajalcev. Vse pa ni tako enostavno, saj je Leroyeva mama rojena v vzhodni Evropi in še vedno težko razume govorjeno angleščino. To jo ovira pri pogovorih z varovanci doma in z učitelji v šoli. Njegovi babici v družini in njihovi skupnosti govorita poljsko, znanje obeh jezikov pa bo Leroyu v pred-nost, saj bodo jezikovni centri v njegovih možganih ostali fl eksibilni. Tako ne bo prišlo do slabljenja povezav, kot se to zgodi pri govorcih enega jezika.

Družina živi v majhnem stanovanju brez vrta, kar Leroyu ni niti malo všeč, saj potrebuje prostor za gibanje in sprostitev. Blizu je park, toda plezanje in nogomet nista najbolj priljubljeni dejavnosti njegovih sester in babic, ki pazijo nanj. Leroy se čuti omejenega, zato njegovi možgani proizvajajo več dopamina, kar ga sili v tvegana de-janja, denimo v plezanje na omare in prevračanje kozolcev po stano-vanju. Presenetljivo je, da Leroy, ki ima sicer visoko razvite jezikovne sposobnosti, ob takšnih dogodkih ne sliši ničesar, kar mu pravijo domači!

Leroy je sicer lahko nadležno živahen, a kaže vse poteze otroka, ki


73Leroy, vodja

je močno navezan na svojo družino, ta vez pa izvira iz pozornosti in ljubezni, ki mu ju namenjajo. John Bowlby je dolga leta raziskoval, kako pomembna je ta zgodnja navezanost, ki postavi temelje za zdrave odnose v naslednjih fazah odraščanja. Leta 1956 je zapisal: »Otroci, ki v šolskih in tudi bolj poznih letih izrazito potrebujejo pozornost in radost ter iščejo razmerja, v katerih so odvisni od druge osebe, so nava-dno otroci, ki v prvih treh letih odraščanja te pozornosti niso imeli. Mogoče je tudi, da so takšen odnos sicer imeli, a jih je razočaral.«19

Leroy je trdno navezan na svojo ljubečo družino, kar mu bo kori-stilo celo življenje. Družina je zelo povezana tudi z drugimi sorodniki, ki imajo še posebej radi Leroya, saj je edini fant v družini. To ne pome-ni, da ga razvajajo ali celo zatirajo njegovo fantovsko plat, temveč so ga veseli in imajo visoka, a realna pričakovanja.

Varno navezani otroci imajo pogosto visoko samozavest, razvijajo zdrava razmerja, so radovedni in prepričani vase in imajo dober čut za dolžnosti, zaradi vsega tega pa so tudi dobri učenci. Taka vzgoja je čisto nasprotje nekaterih vzgojnih stilov, kjer starši prezgodaj zahtevajo, da otroci postanejo »samostojni in odrasli«. To lahko vodi do občutka negotovosti in slabših odnosov v odraslem življenju. Koliko natančno prispeva vzgoja k razvoju možganov, še ugotavljamo, a Leroy je očitno zadel srečno kombinacijo genov, vzgoje in naključij.

Ključne lastnosti Leroyevih možganovLeroy se lahko zaradi visoke vrednosti testosterona v možganih nav-duši nad eno stvarjo in se nanjo osredotoči. Poleg tega se je povezava med levo in desno polovico možganov pri njem razvila prej, kot se pri večini dečkov. Zato lahko s pomočjo gibanja in tudi s pomočjo govora svoje prijatelje motivira, jih organizira in jim naloži različne naloge. Večina fantov te povezave razvije počasneje kot deklice, zato je Leroy po svoje nenavaden. Že zdaj lahko z govorom organizira, navduši in podaja navodila. Sposoben je hitrega razmišljanja in obenem govorne-ga izražanja svojih misli, kar mu bo kot voditelju zelo koristilo.

Večina fantov Leroyeve starosti uporablja za komuniciranje desno polovico možganov. Besede zato kombinirajo s premikanjem, z doti-kanjem, zaletavanjem in s prerivanjem. Tako izkažejo prijateljstvo,


74 Leroy, vodja

zanimanje ali skušajo pridobiti pozornost. Leroy svoje misli izraža s stavki, medtem ko njegovi prijatelji še vedno uporabljajo posamezne besede in kratke fraze pri igranju.

Razmerje testosterona in oksitocina v Leroyevih možganih povzro-ča, da ga sicer ne veseli dolgotrajno sedenje, sploh če gre za stvari, ki ga ne zanimajo, obenem pa rad besedno izraža svoje želje in je pripravljen ljudi prepričati, da sodelujejo pri njegovih načrtih. Oksitocin uravna učinke testosterona, zato je razmerje teh kemičnih snovi zelo po-membno pri razvoju jezikovnih spretnosti. Deklice imajo tu navadno prednost pred fanti, saj višja raven estrogena in oksitocina poveča nji-hovo zanimanje za ljudi, skrb in jezik. Raven oksitocina se še poveča, ko govorimo z družino in prijatelji, zato je zelo pomemben dejavnik v vodenju ljudi.

Moški možgani dodajo še dopamin, ki se v kombinaciji s testostero-nom kaže v povečanju gibanja, impulzivnem obnašanju in večji aktiv-nosti, kar Leroy izkazuje iz dneva v dan. V tem pogledu je zelo fantovski, saj je cel dan dejaven, sedeče aktivnosti ga jezijo - najraje je zunaj, kjer lahko sprosti svojo energijo. Mešanica razvitega občutka za jezikovno izražanje in želja po nenehni dejavnosti je čarobna lastnost njegovega značaja, zato je Leroy zelo všeč drugim fantom, saj zna svoje načrte pretvoriti v besede in jih tudi uresničiti.

Leroy ima manj ekstremen položaj v spektru spolov kot Paul, Adam in Donovan. Je živahen in aktiven, zgodnji razvoj jezikovnih spretno-sti pa ga verjetno uvršča v sredino spektra. Zato ima tako »možate« kot »ženstvene« lastnosti, kar mu bo koristilo v prvih letih izobraže-vanja. Struktura njegovih možganov bi razkrila naslednje:

• Leroyevo obvladanje jezika je nenavadno v primerjavi z njegovimi vrstniki. To mu bo dalo izrazito prednost v vrtcu in nadaljnjem izo-braževanju. Kljub temu da gre za bolj dekliško lastnost, ne smemo pozabiti, da Leroyevi možgani niso podobni dekliškim. Zaradi ak-tivne narave Leroyu ostane manj časa za govorjenje kot deklicam, nerealna pričakovanja pa lahko zatrejo ta svojevrstni talent.

• Dober posluh za jezik v kombinaciji z navezanostjo in zanimanjem za ljudi pomeni, da je Leroy verjetno tudi boljši poslušalec od večine


75Leroy, vodja

fantov. Fantje imajo zaradi nenadnih obdobij hitre rasti lahko teža-ve s sluhom, saj hitra rast vpliva na možgane in na ušesne kanale. Težave s sluhom so pogostejše pri fantih, v šolskih letih pa kar 70 % fantov sliši slabše od deklet svoje starosti. Vzgojitelji ga bodo mora-li opazovati, biti pozorni na njegov odziv na navodila in pogovore in raziskati nedoslednosti, če jih opazijo.

• Ker je Leroy spreten z jezikom in pri delu z ljudmi, bi morda misli-li, da ne potrebuje tako aktivnega učenja kot drugi fantje. To bi bila velika napaka. Leroy potrebuje dejavnost, da lahko kuje svoje načr-te in dobiva ideje. Reševanje problemov je za Leroya močno pove-zano z aktivnostjo. Govori o dejavnosti, med dejavnostjo in z dejav-nostjo. Če ga opazujemo, ko usmerja svoje prijatelje, vidimo, da se ves čas premika, maha z rokami in uporablja obrazno mimiko. Če ga silimo k sedenju in govorjenju, bo otrpnil, saj se umakne v primi-tivne možgane.

• Zgodnji razvoj jezika še ne pomeni zgodnjega zanimanja za pisanje in branje ali želje po druženju in delu z deklicami. Leroyeva nena-vadna kombinacija nabritosti ga trdno veže na svoj trop, kljub ob-vladanju jezika pa nima želje po pisanju. Pripravljen je pisati z nekim ciljem, kot v zgodbi, sicer pa ga literarne aktivnosti ne veselijo, kar je dokaz njegove »možatosti«.

• Sedenje in poslušanje predstavljata Leroyu še vedno izziv. Testoste-ron v njegovem močnem telesu, ki ga je podedoval po starših, se izraža kot nemir in potreba po aktivnem učenju z veliko fi zičnimi izzivi. V primerjavi z Adamom so Leroyevi poskusi zelo obsežni.

• Osredotočenost na eno stvar in želja po reševanju problemov sta lahko zelo neprijetna kombinacija za odrasle, ki za Leroya skrbijo. Ko Leroy dobi neko idejo, se ji posveti in je pri tem neustavljiv. K delu spravi tudi člane svojega tropa, ki so ga vedno pripravljeni po-slušati. Vrstnikom se zdi sodelovanje z njim razburljivo in zabavno. Leroy uživa, ker vodi, drugi otroci pa v dobrem vodenju. Odraslim pa to vodenje predstavlja oviro, saj pokvari njihove načrte ali pa tudi njih prisili v hitro razmišljanje!

• Ker nimamo slike Leroyevih možganov, ne vemo, ali zares uporablja obe polovici. Morda sploh nima tako razvitega korpusa kalozuma


76 Leroy, vodja

(povezave med obema polovicama možganov), temveč ima le toliko bolj obogateno desno stran. »Živčne celice, ki gledajo iz desne po-lovice, se nimajo kam povezati, zato se vrnejo in se povežejo na de-sno stran, iz katere izvirajo. Zato je desna stran polna povezav, po-vezava z drugo stranjo pa je slabša.«20

Leroyevi vzgojitelji bodo morali biti pozorni na zapleteno zgradbo njegovih možganov in na njegovo posebno obnašanje. Potrebovali bodo razumevanje, potrpljenje in veliko hitrega razmišljanja, da se bodo lahko prilagajali njegovim nenadnim željam, interesom in pro-jektom. Njegovi starši, babici in sestri so se zaradi veliko ljubezni in razumevanja naučili shajati z njegovimi posebnostmi. Na tem bo mo-rala zdaj graditi šola, da ne bo uničila njegovih nabritosti – izjemnega smisla za jezik in vodenje.

Drugi vplivi

Doma je Leroy izpostavljen različnim stilom vzgoje, saj ga vzgajata mati in oče, odvisno od tega, kdo je doma. Potem zanj skrbita sestri, ki se včasih obnašata, kot da je dojenček, včasih pa mu dodelita vloge v zapletenih igrah ali kričita nanj, kadar je preveč nemiren. Babici mu namenjata predvsem veliko ljubezni. Na poletne večere mu včasih uspe pobegniti v bližnji park, medtem ko ga katera od babic pazi s klopi v parku. Včasih starša, če sta oba prosta, vzameta vse tri otroke s seboj v muzej ali zabaviščni park.

Življenje pri Leroyu doma ni vedno predvidljivo in nima rutine, a v družini se imajo radi in skrbijo drug za drugega. To bo dobro vplivalo na njegovo šolanje. Leroy ima zares srečo. V igri življenja je dobil zelo dobre karte.

Leroya so v vrtcu večkrat primerjali z njegovima starejšima sestra-ma. Obe so vsi dobro poznali, saj sta bili dvojčici povsem enakega vi-deza, sloveli pa sta tudi po tihem, učenjaškem odnosu do šolanja. Leroy je vse presenetil s svojo nenavadno nabritostjo. Osebje je zato potrebo-valo nekaj časa, da se je prilagodilo njegovim potrebam. Vzgojitelji so


77Leroy, vodja

se trudili, da ne bi zatrli njegove nabritosti. Obenem so morali paziti, da ne bi postali preveč popustljivi, saj jih je fant po svoje očaral z ob-našanjem in odprtostjo.

Zdaj je naloga odraslih, da Leroyu v šoli omogočijo razvoj njegovih sposobnosti in da razširijo njegovo zanimanje za stvari, ki jim sam trenutno ne pripisuje velikega pomena. Obenem morajo paziti, da bo ostal tako dober vodja in bo navduševal vse okoli sebe, z učitelji vred. Morali ga bodo motivirati z izzivi in aktivnim učenjem, kar vključuje tudi delo na prostem in reševanje zanimivih problemov.

Kako prepoznati in ceniti sposobnosti fantov, kakršen je Leroy

Naštejmo nekaj strategij, ki smo jih uporabili pri Leroyu v vrtcu in prvih letih šolanja.

• Takšni fantje morajo najti ravnovesje med vodenjem svoje skupine in med udejstvovanjem v aktivnostih, ki jih vodijo odrasli, ter med učenjem sposobnosti, ki jih bodo potrebovali v šoli in v življenju. »Aktivnosti, ki jih vodijo odrasli, so tiste, ki jih sprožijo odrasli. Take aktivnosti niso igre, a morajo biti vseeno igrive. Otrokom morajo biti predstavljene kot karseda odprt prostor za domišljijo in raziskovanje, kar motivira in poveča zanimanje otrok.«23

– Naj bodo aktivnosti pod vodstvom odraslih zabavne in naj spodbujajo sodelovanje. Otrokom zato predstavimo različne iz-zive, s katerimi se spopadejo v skupini. Naloge naj bodo poveza-ne z učnim programom in naj vsebujejo elemente reševanja problemov. Otroke spodbujajmo, naj uporabljajo knjižnico. Sa-mi pa bodo verjetno hitro pripravljeni uporabljati medmrežje in druge elektronske vire, kar jim dovolimo pod našim nadzorom in obenem izkoristimo za motivacijo posameznikov in skupine. Bodimo »igrivi« odrasli.

– Za učenje uporabimo predmete in opremo, ki fante privlači.


78 Leroy, vodja

Tako ravnajo Adamovi in Paulovi učitelji, ki učenje izvajajo tudi v okolici šole, in sicer z opremo, ki fante motivira. Gradnja z različnimi materiali, vrtnarjenje, gradnja skrivališč in fi zična ak-tivnost spodbujajo skupinsko učenje.

– Zvabimo jih v pisanje, branje, zapisovanje in računanje tako, da poskrbimo za veliko potrebnega materiala in ga nekaj pustimo na prostem ali nekje blizu za fante priljubljenih krajev. Pisala, zvezki, male table, listki, krede, fl omastri, čopiči in spreji bodo spodbudili zanimanje za pisanje in s tem za razvoj mišic v rokah, ki so za pisanje potrebne.

• Leroy se mora naučiti obvladati visoko raven energije, ne da bi pri tem izgubil veselje. »Veselje stimulira senčni reženj in s tem uče-nje,« pravi Michael Gurian.22 Leroy mora ohraniti veselje do učenja in jezika.

– Kratkotrajna dejavnost, ki zahteva fi no motoriko, ga bo bolje motivirala kot dolgotrajno sedenje. Podobno je boljše, če se za kratek čas osredotoči na vas, potem pa se samostojno igra, med-tem ko ste vi ves čas na voljo za nasvet in pomoč. Bolje si bo za-pomnil, kaj ga učite, če bo imel dovolj časa, da bo svoje znanje uporabil v igri in ponavljal z igro.

– Leroyu in podobnim otrokom priskrbite veliko zanimivih rekvi-zitov, ki jih lahko uporablja znotraj in zunaj učilnice. Kamere, diktafoni, iskalci kovin, štori, kamni, palice, lepilni trak in tako naprej bodo spodbudili aktivnosti z določenimi cilji. V Leroyevi šoli največkrat naročajo igrače s kolesi, ki jih otroci lahko uporablja-jo skupinsko. »Svoboda pri kombiniranju različnih stvari je lahko zelo pomembna za fl eksibilen kognitivni razvoj in pove-zovanje različnih področij.«26

– Šola seznanja starše in učence z različnimi programi v lokalni skupnosti. Leroyeva vzgoja, zaprta v meje njegove družine, se je s sodelovanjem v skupnosti razširila. Zelo je pomagal program Fantje in očetje, ki je motiviral tudi Leroyevega očeta, da se ude-ležuje srečanj, kjer lahko uživa v fi zični aktivnosti in skupnih projektih s sinom in z drugimi družinami.


79Leroy, vodja

– V šoli bodo Leroya spodbujali, da se bo pridružil obšolskim de-javnostim, kjer bo lahko sprostil svojo energijo in delil svoje navdušenje. Šola ponuja veliko izbiro takšnih krožkov.

• Leroyeva potreba po vodenju morda škodi samostojnosti nekaterih drugih otrok.

– Spodbujajmo ga, da bo sodeloval v mešanih skupinah z deklica-mi in manj aktivnimi fanti. Zato moramo včasih premešati sku-pine, ki jih sestavijo otroci sami. Tako se bodo otroci spoznali med sabo. Nekaterim bolj tihim fantom in dekletom bo delo z Leroyem zelo všeč. Morda bodo s svojimi zanimanji razširili njegova in še dodatno obogatili njegov besedni zaklad.

Otroke, kakršen je Leroy, je užitek poučevati. Pri majhnih otrocih, posebno pri fantih, kombinacijo navdušenja, zanimivega izražanja in sposobnosti organiziranja redko najdemo. V prvih letih šolanja bo Leroy še naprej vodil in zabaval svoje prijatelje in razveseljeval odrasle, ki delajo z njim. Njegova družina ga še vedno spodbuja, z očetom pa sta se s pomočjo programa Fantje in očetje močno povezala.

Program je koristil celo njegovi mami, ki ima zdaj zgled za povezo-vanje s skupnostjo in za sklepanje prijateljstev izven družine. Dvignila sta se njena samozavest in znanje angleščine, zato zdaj lažje pomaga in spodbuja vse tri otroke pri šolanju. Babici zdaj obiskujeta dnevno sobo doma, kjer dela Leroyeva mama, in se zelo zabavata ob vseh aktivno-stih, ki so tam na voljo, s tem pa ohranjata mladost svojih možganov.


80

Michael, superjunak

Michaelova zgodba

Večino tega, kar vem in razumem o superjunakih, me je naučil Mi-chael. Njegovo znanje je bilo neprekosljivo. Ni bilo pomembno, ali je bil to Spiderman, Batman, Superman ali Ninja želva - skoraj je ni bilo stvari, ki je Michael ne bi vedel o njih.

Večina fantov v razredu je o junakih vedela precej, toda ko je prišel Michael, je postal največji strokovnjak. Z nami je bil samo nekaj krat-kih tednov in, ker je bil v rejništvu, nismo bili povsem prepričani, kako dolgo bo ostal. Prav gotovo pa smo ves čas kot na preži čakali na nje-gove superjunaške domislice.

Michael je bil tako obseden s superjunaki, da je lahko vsako dejav-nost bistroumno obrnil v superjunaško igro! V likovnem kotičku je risal superjunake. V konstrukcijskem je sestavljal opremo zanje in v delavnici je izdeloval superjunaške maske in kostume.

Kadar smo se notri ali zunaj igrali domišljijske igre, je bilo Michaela lahko najti, saj je kar naprej režiral superjunaške igre.

To je bil zanimiv čas, ne nazadnje je prisilil našo skupino, v kateri je bilo več kot 80 % deklet, da smo pošteno premišljevali o superjunaških igrah. Nobenega dvoma ni bilo, s superjunaško igro se je Michael reše-val. Kljub njegovi žalostni osebni preteklosti je bil izjemno živahen in srečen štiriletnik. Njegovi superjunaški prijatelji so zaposlovali vse njegove budne trenutke. Njegova rejnica je nekega jutra, ko ga je pri-peljala v šolo, pripomnila: »Prepričana sem, da se Michael igra Ninja želvo še v spanju – morali bi videti, v kakšnem stanju je zjutraj njegova postelja!«

»Ja, res ima zelo rad svoje superjunake,« sem rekla.»Česa ne poveste!« je odgovorila. »No, kljub temu se ne morem

pritoževati, je krasen majhen fant in z njim ni prav nobenih težav,


81Michael, superjunak

prisežem pa, da bom v bližnji prihodnosti potrebovala nov kavč. Moj ni narejen, da bi zdržal toliko poskakujočih superjunakov!«

»Ojoj,« sem sočutno rekla. »Ja, opazila sem, da se Michael ves čas ukvarja s superjunaki, naj bo kadarkoli in kjerkoli!«

In prav to je bila težava, čeprav nisem priznala Michaelovi rejniški mami, da njegova posebna vrsta igre povzroča tudi nekaterim od nas kar nekaj glavobolov!

Če je bil oblečen v junaka ali ne, se je Michael povsod gibal s svetlob-no hitrostjo in vihtel različno orožje. Če ni reševal planeta, je lovil hudobneže in jih zapiral v ječe, kjer naj bi ostali do konca svojega ži-vljenja in v bedi umrli! »Ubil« je vse, kar se je premikalo (in nekatere stvari, ki se niso), in nekoč, medtem ko je ravno razpredal mrežo, je neustrašno splezal na vrh kolesarnice! Nekatere deklice so se ga bale, posebej kadar je s kolesom divjal naokrog po dvorišču, plašč je plapolal za njim, sam pa je »ubijal« vse v svojem dosegu!

Najbolj je bil srečen, kadar je bil oblečen v enega od superjunakov. Če ni imel dovolj časa, da bi v oblačilnici izbrskal kostum, ki ga je ho-tel, si je pomagal kar s svojim plaščem – nataknil ga je nase samo s ka-puco!

Kaj je tisto, se vprašamo, da ti karakterji tako ugajajo majhnim fantom, še posebej tako ranljivim kot je Michael? Spominjam se, da smo na naših pedagoških sestankih temu vprašanju posvetili veliko časa. Seveda se zdi, da mora biti vse skupaj povezano z močjo. Super-junaki lahko rešijo probleme z žarkom laserja ali s spretno rabo preo-bleke, kar mora biti za ranljive majhne otroke zelo privlačno. Poleg tega jih navdušujejo še moč, hitrost, nevarne situacije, tveganje in bli-skovito pojavljanje teh superjunaških vzornikov! Jasno, da iz take igre Michael in njemu podobni veliko pridobijo. V resnici je bilo to v pri-meru Michaela, kot sem se lahko prepričala, zelo dobra terapija. Skrbno sem ga opazovala. Čeprav je bil pravzaprav srečen majhen fant, je njegovo težavno otroštvo terjalo svoj davek. Kadar se ni igral superjunakov, sem pogosto opazila, da prazno strmi v prostor in vsa-kokrat sem lahko na njegovem obrazku videla bolečino, ki je izvirala iz njegovih posebnih razmer. Drugače pa je bilo, kadar se je igral. Vsaka sled bolečine je izginila in njegov izraz je postal sproščen in vesel, kot


82 Michael, superjunak

da bi vsaka napetost in tesnoba preprosto odpadli. Težave, ki nam jih je povzročalo njegovo igranje, so bile naše, in ne njegove – mi smo se morali spoprijeti z njimi, in ne otrok!

Ko sem se tako zamislila nad tem, sem zaslišala strahoten krik iz domačega kotička, zato sem, ne da bi premišljevala naprej, pohitela pogledat, kaj se dogaja. Srečala sem togotno Mimi, ki me je z nedvo-umnimi izrazi obvestila, da so vsega krivi fantje. »Oni so!« je zavre-ščala in obtožujoče pokazala s prstom na tri fante, oblečene v različne superjunaške kostume. Michael je stal na sredini v Spidermanovemu kostumu in nedvoumno je bil globoko užaljen.

»Nič nismo naredili!« je protestiral. »Samo poskusili smo dobiti odejo s postelje. Potrebujemo jo, da bi nekoga rešili – skočiti mora nanjo, da bo lahko pobegnil pred Cybermani.«

»No, dobro, ampak lahko bi vsaj vprašal, preden si jo vzel, in ne bi smel potisniti Tatiane in je udariti po glavi. Kakorkoli, ne moreš je imeti, ker jo me potrebujemo!« je nadaljevala Mimi. Tatiana, ki je stala zraven Mimi z Lucyjino zaščitniško roko okrog ramen, se je sedaj odločila, da se pridruži prepiru. »In skakali so z okenske police na posteljo, in postelja ni za to, in tega ne bi smeli početi v domačem ko-tičku, kjer se nas veliko igra!«

Nisem mogla drugače, kot da sem se strinjala, čeprav sem na skrivaj upala, da se bom lahko pogovorila na malo manj svetohlinski način.

»No, zate je seveda prav, da to rečeš,« je rekel Michael in videti je bil izjemno prizadet. »Mi smo samo poskušali rešiti svet!«

»To razumem,« sem rekla in skušala upoštevati stališča vseh vple-tenih. »Mislim pa, da domači kotiček ni najboljši prostor za tako po-četje.«

»V redu, kje pa naj potem to počnemo?« je vse bolj razočarano vprašal Michael. »To smo hoteli početi že v igralnici, pa nam je gospa Davies rekla, da moramo ven.«

»Ja, in potem smo šli ven in gospa Marshall nam je rekla, naj neha-mo, preden bo kdo padel s kolesa!« je dodal Delroy.

Sedaj sem se odločila, da moramo o tem govoriti na našem priho-dnjem pedagoškem sestanku.

»Takole napravite,« sem rekla. »Za sedaj pojdite ven in se igrajte



reševanje sveta na travi za lopo.« (Tam je bilo ponavadi prepovedano, saj je bilo preblizu razreda drugega triletja, toda razred je bil takrat na izletu. Zato sem mislila, da bo tako v redu.) »In če greste v bralni ko-tiček, si lahko iz njega izposodite rdečo odejo.«

»Vau, hvala,« so v zboru zapeli fantje in bliskovito izginili. »Pojdi-te v bralni kotiček!« sem zavpila, seveda brez učinka.

Ko sem se obrnila in pogledala deklice, sem opazila, da so videti zmagovalne. Ker so bili superjunaki nagnani ven, so kmalu nadaljevale s svojo igro.

Kasneje tistega dne se je naša ekipa usedla in se pogovorila o našem nadaljnjem ravnanju. Vedno smo imeli superjunaško igro, toda odkar se nam je pridružil Michael, se je ta razširila čez vse meje in situacija je terjala, da se je hitro in resno lotimo. Kot ponavadi so bili vsi v ekipi polni koristnih pozitivnih predlogov.

»Prej to ni bil problem, ampak sedaj je v tej igri tako veliko fantov, da postaja že malo vprašljivo,« je rekla Maureen.

»Ja,« se je strinjala Sue. »Saj ni, da delajo kaj narobe. Samo tako razposajeni so, da motijo druge pri igri, in če ne bomo previdni, se bo kdo še poškodoval.«

»No, odgovor se zdi preprost,« je rekla Lynn. »Zakaj ne označimo področja zraven divjega vrta za superjunaško območje? Tam je dovolj prostora in to lahko jutri v času sedenja v krogu vsem razložimo. Na ta način se lahko po mili volji igrajo superjunake, ne da bi bili komu napoti.«

»Briljantno!« sem rekla in »Območje« je bilo rojeno. V naslednjih tednih je Območje postalo najbolj slaven in ustvarja-

len prostor in prostor, kjer je Michael preživljal večino svojega časa. Kot prvi in glavni uporabnik te nove pridobitve je postal nekakšen njen vodja. Spominjam se, kako je nekega dne, vznejevoljen zaradi obnašanja nekaterih »novih« fantov v Območju, prikoračil k meni, ves rdeč v obraz in rekel: »Za Območje potrebujemo nekaj pravil, ker nekateri fantje kar zahajajo vanj in nam res povzročajo skrbi!«

»Prav!« sem rekla. »To bomo uredili pri mali skupinski uri.« Sledil je možganski vihar, s katerim so otroci uvedli pravila za vzdrže-vanje varne igre. Na Michaelovo pobudo smo jih zapisali, zapise pre-krili s folijo in jih postavili v Območje.


84 Michael, superjunak

V tem okolju nismo dovolili kupljenih otroških replik orožja, če pa so otroci želeli v Območju uporabljati »orožje«, so ga lahko sami iz-delali iz množice materialov v delavnici, in izdelali so ga v izobilju. Prav tako so ustvarili maske, zapestne trakove, ogrinjala in vse druge značilne superjunaške osebne predmete. Njihove igre, pravzaprav cele zgodbe, so postajale vedno bolj in bolj kompleksne in mnogi od nas, ki smo delali z otroki, smo jih podpirali s fotografi ranjem njihovih zgodb, spreminjanjem v knjižice in v Powerpointove predstavitve. V »Območje« smo nalepili tudi abecedo in števila, seveda z motivi su-perjunakov. Opazili smo, kako zelo so otroci razvili socialne spretnosti, medtem ko so po svoje urejali konfl ikte in spore o tem, kdo naj bi se s kom kaj igral.

Vse v Območju se je vrtelo okrog superjunakov. Če ste potrebovali Michaela, ni bilo nikoli treba daleč. Bil je v svojem delokrogu. Moram pa priznati, da so deklice le redko zašle v Območje. Spominjam se, da se je nekoč eden od fantov lotil »streljanja« v risarskem kotičku in Tatiana mu je zabrusila: »POJDI V OBMOČJE!«

»Kaj je Območje?« je z zanimanjem vprašala ena naših obiskovalk. »Tja greš, če hočeš streljati ljudi,« je odgovorila Tatiana. »Zunaj

je.«Naša obiskovalka je še malo raziskovala. »Greš ti kdaj v Obmo-

čje?« je vprašala in takrat je čivknila Mimi.»Ne! Tja gremo samo, kadar je tam Omar, ker ga ima Tatiana ra-

da.« Mimi se je zahihitala.»Ne, nimam, ti mala lažnivka,« je protestirala Tatiana. »Pokazala

vam bom, kje je to, če želite,« je nadaljevala, da bi speljala pogovor stran od Omarja. Gospo je pospremila v Območje, po katerem jo je vodil Michael in ji na široko razlagal namene Območja in njegova pravila. Tega dneva se živo spominjal, saj se je medtem pred vrtec pri-peljala Michaelova socialna delavka. Čez nekaj minut se je pojavila v spremstvu ravnateljice in razložila, da mora Michael brez vsakega od-lašanja z njo. Spominjam se, da me je malo pretreslo, vendar sem kljub temu poiskala Michaela in mu razložila, kaj se dogaja. Nosil je svoj najljubši Spidermanov kostum in pomislila sem, da bi gotovo glasno ugovarjal, če mu ne bi dovolila, da ga obdrži na sebi.



V dneh, ki so si sledili, nismo več videli Michaela, in kot se je izka-zalo, ga nismo videli nikoli več. Očitno je bilo zaradi otrokove zaščite nujno, da so ga preselili v drug rejniški dom. Vsi smo bili zelo žalostni, še posebej ko smo čez mnogo tednov prejeli paket s Spidermanovo obleko. Vsi smo pogosto mislili na Michaela in iskreno upali, da je srečen, kjerkoli že je, in da ima nekje svoje Območje!

Kako na Michaelov značaj vplivajo njegovi možgani

Superjunak Michael je zanimiva mešanica ranljivosti in moči, aktivnosti in mirovanja. Ni težko najti razlogov, ki so na žalost oblikovali njegove možgane in njihovo delovanje, saj gre večinoma za nesrečna naključja. Na srečo ima Michael tudi nekaj lastnosti, ki ga ščitijo pred stalnimi spremembami in motnjami. Nekaj se jih bomo dotaknili tudi tukaj.

Če bi Michaela spremljali od rojstva, mu verjetno ne bi napovedali tako razburkane prihodnosti. Njegova mati je bila sicer zelo mlada, a zato tudi zelo zdrava. Z nosečnostjo ni imela težav, res pa je, da je bila kadilka, zato je imel Michael ob rojstvu verjetno nižjo težo od povpre-čja. Takrat je z njima še živel Michaelov oče in z dobro službo preživljal družino.

Kljub vsemu je bilo Michaelovo otroštvo že od vsega začetka ogro-ženo. V Leroyevi zgodbi smo poudarili pomen navezanosti otrok na družino, ki omogoča, da postanejo navdušeni in samozavestni učenci. Michael te sreče ni imel. Kmalu po Michaelovem rojstvu je njegov oče službo izgubil in čez noč zapustil družino. Njegova mati je padla v hudo poporodno depresijo, zato ju je k sebi vzel dedek. Dal je vse od sebe, a ni mogel razumeti, kako se njegova hči ne more »spraviti k se-bi« in zakaj Michael cele noči joka. Počasi je izgubil potrpljenje.

Dojenčki potrebujejo očesni stik z materjo, saj je ta zelo pomemben za normalen razvoj. Nove raziskave kažejo, da je zato zelo pomembno dojenje, saj pri tem v dojenčkovo vidno polje vstopi materin obraz. To je zelo pomembno za zdrav kognitivni razvoj in razvoj navezanosti. Ta se krepi, ko dojenčke držimo – dva meseca stari naj bi potrebovali na-ročje vsak dan vsaj dve uri.


Documents

Nabriti fantje