Nesmrtni 4: Temni plamen

29,95 €

alyson noëlŽivljenje in ljubezen – za večno!

Skrivnostni urok, s katerim je želela Ever iz Romana izmamiti protistrup, ki bi ji omogočil popolno združitev z Damenom, je zaživel svoje življenje – Ever se je znašla priklenjena na svojega sovražnika. Kljub svarilom, da čaranje ni za začetnike, je odločena, da bo vzela stvari v svoje roke in se osvobodila. Toda tudi drugi poskus se ponesreči in Ever zgrožena ugotovi, da izgublja oblast nad sabo. Kmalu je nedosegljiva celo za Damenovo svetlobo in ljubezen. Tokrat so na preizkusu njena moč in odločnost, njena notranja svetloba. Bo zmogla še pravočasno poiskati pomoč in najti rešitev?

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic. Skrivnostni svet nesmrtnih, ki ga je ustvarila v istoimenski seriji, buri domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričakujejo nova nadaljevanja. Na zgodbo stoletja trajajoče ljubezni sorodnih duš, ki sta se druga drugi obljubili za večno, v četrtem romanu meče senco enako vztrajno plamteče sovraštvo, novo prijateljstvo pa se znajde na hudi preizkušnji.

alys

on n

oël

temni plamenčetrti del serije nesmrtni

tem

ni p

lam

en4

nesmrtni

tisk_temni plamen_oprema.indd 1 12/14/11 2:44 PM

nesmrtni

02_TEMNI PLAMEN-prelom-3AK.indd 1 11/21/11 11:11 AM

Brez pisne ga dovo lje nja Založbe je pre po vedano repro du ci ra nje, distri bu ira nje, javna priobčitev, pre de la va ali druga upo ra ba tega avtor ske ga dela ali nje go vih delov v kakršnem koli obse gu ali postop ku, hkra ti s foto ko pi ranjem, tiskanjem ali shra ni tvi jo v elek tron ski obli ki, v okvi ru določil Zakona o avtor ski in soro dnih pra vi cah.

Vse infor ma ci je o knji gah Založbe Mladinska knji ga lahko dobi te tudi na inter netu: www.emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-312.9

NOËL, Alyson Temni plamen : četrti del serije Nesmrtni / Alyson Noël ; [prevedla Ana Grmek]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Nesmrtni ; knj. 4)

Prevod dela: Dark flame

ISBN 978-961-01-1943-2

258692864

Naslov izvirnika: Dark Flame© 2010 Alyson Noël, LLCV dogovoru z avtorico. Vse pravice pridržane.© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Vse pravice pridržane.

Prevedla Ana Grmek

temni


temni četrti del serije nesmrtni

alyson noël

plamen


Za Rose Hilliard,ker je z njo sanjsko delatiin ker brez nje ne bi zmogla.


zahvale

Kot vedno velika, bleščeča, s konfeti posuta zahvala Billu Contardiju. Kaj naj rečem? NAJBOLJŠI si. Hvala za vse delo, ki si ga opravil zame. Marianne Merola, hvala, da si mi poma-gala razširiti Nesmrtne po svetu. Zahvaljujem se tudi ekipi za-ložbe St. Martin's, še posebej Matthewu Shearu, Rose Hilli-ard, Anne Marie Tallberg , Katy Hershberger, Brittney Kleinfelter, Angeli Goddard.

Moji družini – veste, kdo ste! Hvala za ljubezen in pod-poro in za to, da ste me odtrgali od računalnika, ko sem to najbolj potrebovala. Cenim vas veliko bolj, kot si mislite.

Sandy, zavetnici Blue Hippos. Navdušuješ me.In, seveda, mojim bralcem. Ne samo da mi omogočate vse

to, zaradi vas je vredno in skrajno zabavno pisati. Ne morem se vam zahvaliti dovolj.



Kako naj najdem besede,s katerimi bi opisal gnusno bitje,ki sem ga ustvaril?

Mary Shelley: Frankenstein



9

ena

»Kaj, presneto?«Haven spusti svoj kolaček z rožnato glazuro, rdečimi mr-

vicami in v srebrni papirnati posodici. Njene debelo naličene oči iščejo moje, ko s pogledom drsim po vrvečem trgu in le-zem vase. Takoj obžalujem, da sem prišla sem, dovolj nespa-metna, ko sem mislila, da bo njena najljubša restavracija s ko-lački na lep poletni dan najboljši kraj, kjer ji lahko sporočim novico. Kot da bi lahko jagodna tortica nekako omilila spo-ročilo. Zdaj si želim le to, da bi ostali v avtu.

»Notranji glas. Prosim.« Trudim se biti lahkotna, name-sto tega pa zvenim kot nataknjena stara učiteljica. Gledam jo, kako se nagne naprej, si dolg frufru s platinastimi prameni po-tisne nazaj za uho in me pogleda.

»Oprosti, ampak ali misliš resno? Mislim, vržeš bombo, in to kakšno, še vedno mi odzvanja v ušesih in se mi vrti v gla-vi. Še enkrat boš morala ponoviti, kar si povedala, da se pre-pričam, da si res rekla, kar mislim, da si. Tebe pa skrbi samo, da govorim preveč na glas? Saj nisi resna!«

Zmajem z glavo in se ozrem naokoli, vklopim vse meha-nizme za blaženje škode, stišam glas in rečem: »Le … Nihče ne sme izvedeti. To mora ostati skrivnost. Nujno.« Rotim jo in se prepozno zavem, da govorim z osebo, ki nikoli ni znala ohraniti nobene skrivnosti, svoje pa sploh ne.


10

Zavije z očmi in se zvrne nazaj na stol ter tiho mrmra, jaz pa si jo za hip pobližje ogledam, zaprepadena, saj so spremem-be že opazne: njena bleda koža je bleščeča, čista in malodane brez por, njeni skodrani rjavi lasje s svetlim frufrujem so sijo-či in košati, kot iz reklame za drag šampon. Celo njeni zobje so zdaj ravni, svetlejši in nehote se sprašujem, kako se je to zgo-dilo tako hitro, po le nekaj požirkih eliksirja, ko pa je pri meni trajalo toliko dlje.

Še vedno si jo pozorno ogledujem, nato pa globoko vdih-nem in začnem. Prekršim običajno zaobljubo, da ne bom pri-sluškovala prijateljičinim najglobljim mislim, in se trudim, da bi bolje videla, za trenutek zaznala njeno energijo, besede, ki jih ne deli z mano. Prepričana sem, da je to prav gotovo eden tistih trenutkov, ko je vohunjenje dovoljeno.

Toda namesto običajnega sedeža v prvi vrsti me pričaka kot skala trden zid, ki mi ne dovoli vstopiti. Tudi ko ravno-dušno sežem naprej in jo s konicami prstov potrepljam po roki, kot da bi me zanimal srebrn prstan z lobanjo, ki ga nosi, ne zaznam ničesar.

Ne vidim v njeno prihodnost.»Vse to je tako …« Debelo pogoltne in se s pogledom

ustavi pri žuborečem vodnjaku, mladi mamici, ki potiska vo-ziček, medtem ko kriči v mobilni telefon, skupini deklet, ki stopajo iz trgovine s kopalkami s kupom vrečk v rokah. Prav vse jo zanima, samo jaz ne.

»Vem, da je velik zalogaj, ampak …« Skomignem, saj vem, da bi morala biti prepričljivejša, čeprav ne vem prav dobro, kako.

»Velik zalogaj? Temu rečeš velik zalogaj?« zmaje z glavo in s prsti pobobna po naslonjalu za roke svojega kovinskega zelenega stola, njen pogled počasi zdrsi čezme.


11

Zavzdihnem in si želim, da bi to bolje izpeljala, da bi lah-ko kaj spremenila, ampak za to je že prepozno. Nimam izbi-re, spoprijeti se bom morala s tem, kar sem zakuhala. »Naj-brž sem upala, da boš tudi ti tako gledala na to,« skomignem. »Prismojeno je. Vem.«

Globoko zajame sapo, njen obraz je tako miren, tako spo-kojen, da je z njega nemogoče kar koli razbrati, in ko že sko-raj spregovorim, ko jo že skoraj prosim odpuščanja, blekne: »Resno? Naredila si me nesmrtno. Mislim … čisto zares?«

Pokimam, v želodcu imam vozel, ko se vzravnam na stolu in potisnem ramena nazaj, da bi se pripravila na nov udarec, ki gotovo že leti proti meni. Kar koli bo že uporabila, besede ali silo, vem, da bom morala to sprejeti. Drugega niti ne za-služim, saj sem ji uničila življenje, kakršno je poznala.

»Samo …« zajame zrak in nekajkrat pomežikne. Njena avra je nevidna, prav ničesar ne izdaja o njenem počutju, zdaj, ko sem jo naredila za takšno, kakršna sem jaz. »Mislim, či-sto … popolnoma sem šokirana. Resnično. Sploh ne vem, kaj naj rečem.«

Stisnem ustnice in spustim roke v naročje ter se igram z zapestnico iz podkvic, ki jo vedno nosim. Odkašljam se in re-čem: »Haven, tako mi je žal. Tako zelo, zelo žal. Še sanja se ti ne. Samo …« Zmajem z glavo. Vem, da bi morala preiti k stva-ri, ampak zdi se mi, da ji moram prej pojasniti svojo plat zgod-be, nemogočo dilemo, pred katero sem bila postavljena. Kako mi je bilo, ko sem jo videla tako bledo, nemočno, omahujočo na pragu smrti, ko bi vsak plitev vdih lahko bil njen zadnji …

Ampak še preden lahko začnem, se nagne k meni, njene oči so široko odprte in usmerjene naravnost vame. »Si nora?« zmaje z glavo. »Dejansko se mi opravičuješ, medtem ko jaz se-


12

dim tukaj navdušena in tako skrajno osupla, da se mi niti ne sanja, kako ti bom lahko poplačala.«

Kaj?»Mislim, to je tako presneto kul!« Zareži se, poskakuje

sem ter tja na stolu, njen obraz pa žari kot tisočvatna žarnica. »To je gotovo najbolj kulska stvar, ki se mi je zgodila. Zahva-liti pa se moram tebi!«

Pogoltnem slino in se živčno ozrem naokrog. Ne vem, kako naj se odzovem. Tega nisem pričakovala. Na to nisem bila pripravljena. Čeprav je bolj ali manj natanko to, pred če-mer me je svaril Damen.

Damen, moj najboljši prijatelj, moja sorodna duša, ljube-zen mojih življenj. Moj osupljivo postavni, seksi, pametni, po-trpežljivi in razumevajoči fant, ki je vedel, kaj se bo zgodilo, in me je rotil, naj ga prav zato vzamem s sabo, toda bila sem pretrmasta. Vztrajala sem, da bom opravila sama. Jaz sem ta, ki jo je spremenila, jaz sem ta, ki ji je dala piti eliksir, zato sem jaz tista, ki ji moram pojasniti. Toda zdaj se vse skupaj ne od-vija, kot sem pričakovala. Niti približno.

»Mislim, tako je, kot bi bila vampir, ali ne? Razen pitja krvi.« Njene iskreče se oči željno iščejo moje. »Ah, in tudi brez vseh tistih krst in izogibanja soncu.« Od navdušenja go-vori glasneje. »To je tako neverjetno, kot bi se mi uresničile sanje. Vse, kar sem si kdaj želela, se je končno zgodilo. Vam-pirka sem! Prelepa vampirka, le da brez vseh grozljivih stran-skih učinkov.«

»Nisi vampirka,« ji ugovarjam z otopelim, ravnodušnim glasom in se sprašujem, kako je lahko prišlo do tega. »Vam-pirjev ni.«

Ne, nobenih vampirjev, nobenih volkodlakov, škratov,


13

vil … samo nesmrtniki, katerih vrste se, zahvaljujoč Romanu in meni, hitro množijo.

»Kako si lahko tako prepričana?« vpraša Haven in pri-vzdigne obrv.

»Ker Damen živi že veliko dlje kot jaz,« rečem, »in ni še nikoli nobenega srečal, pa tudi kdo drug ne. Najbrž so vse zgodbe o vampirjih v resnici pripovedi o nesmrtnih, le da so jih pošteno popačili. Na primer s tem, da pijemo kri, se skri-vamo pred sončno svetlobo in z neumnostmi o alergiji na če-sen.« Nagnem se k njej. »Vse to so samo dodatki, da je soč-neje.«

»Zanimivo,« pokima, čeprav je jasno, da je z mislimi dru-gje. »Lahko še vedno jem tortice?« Pokaže na udrto jagodno žalost, na eni strani ugreznjeno, potlačeno v papirnato poso-dico, na drugi še vedno rahlo in mamljivo. »Ali je kaj druge-ga, kar bi morala …« Široko odpre oči in mi ne pusti, da bi ji odgovorila, ampak udari po mizi in zacvili: »O, mojbog, ti-sti sok je, ali ne? Tista rdeča reč, s katero se ti in Damen nali-vata. To je, ali ne? No, kaj še čakaš? Daj mi jo že, naj postane uradno. Komaj čakam, da začnem.«

»Nisem ga prinesla s sabo,« rečem in vidim, kako ji obraz uplahne od razočaranja, ter hitim pojasnjevati. »Poslušaj, vem, da se ti zdi vse blazno kul, in nekatere stvari so res takšne, o tem ni dvoma. Mislim, nikoli se ne boš postarala, nikoli ne boš imela mozoljev ali razcepljenih lasnih konic, nikoli ti ne bo treba telovaditi in morda boš celo zrasla. Kdo ve? Obsta-jajo pa tudi druge stvari, stvari, ki jih moraš vedeti, stvari, ki ti jih moram pojasniti, da boš …« Besede mi zamrejo, ko vi-dim, kako se požene s stola, hitro in elegantno kot mačka – še en stranski učinek nesmrtnosti.


14

Poskakuje z ene noge na drugo in reče: »Prosim. Kaj bi bilo treba vedeti? Če lahko skačem više, tečem hitreje, se ne bom postarala in ovenela … Kaj bi sploh še lahko potrebova-la? Zdi se mi, da sem preskrbljena do konca večnosti.«

Živčno se ozrem naokrog, odločena, da ji bom pristrigla krila, preden naredi kakšno neumnost, kaj takega, kar bi pri-tegnilo pozornost, ki si je ne moreva privoščiti. »Haven, pro-sim. Sedi. Resno je. Pojasniti ti moram. Še veliko,« zašepetam. Moje besede so ostre, surove, a z njimi ne dosežem prav niče-sar. Še naprej stoji pred mano, stresa z glavo in se noče uklo-niti. Tako pijana je od svoje nove nesmrtne moči, da presko-či kljubovanje in se takoj požene v napad.

»Zate je vedno vse resno, Ever. Vsaka najmanjša stvar, ki jo rečeš ali storiš, je tako preklemansko resna. Mislim, resno. Daš mi ključe kraljestva, potem pa zahtevaš, naj počakam, da me boš lahko posvarila pred njegovo temno platjo? To je pa res noro,« zavije z očmi. »Daj, no, sprosti se že malo. Kaj pra-viš? Pusti, da poskusim, grem na preizkusno vožnjo, vidim, česa sem sposobna. Lahko se pomeriva! Prva pri knjižnici zmaga.«

Zmajem z glavo in zavzdihnem, želim si, da mi ne bi bilo treba, ampak vem, da je malo telekineze dovoljeno. Samo tako bom končala tole in ji pokazala, kdo je tukaj glavni. Priprem oči in se osredinim na njen stol. Po tlakovcih ga potegnem s tako hitrostjo, da ji ukrivi kolena, ko prileti vanjo, in jo prisi-li, da sede.

»Hej, to boli!« Podrgne se po nogi in jezno pogleda.V odgovor samo skomignem. Nesmrtna je, torej se ji ne

bo poznalo. Poleg tega ji moram še veliko pojasniti, čas pa se nama izteka, ker ga takole lomi, zato se nagnem k njej in se


15

prepričam, da me posluša, nato pa ji rečem: »Verjemi mi, ne moreš igrati igre, če ne poznaš pravil. Tako jo bo gotovo kdo skupil.«


16

dve

Haven malomarno sede v moj avto, s telesom se stisne tesno k vratom, noge pokrči na sedež. S parkirišča zapeljem na ce-sto, ona pa se mršči, strelja s pogledi in mrmra neskončno vr-sto pritožb, namenjenih meni.

»Prvo pravilo,« jo na hitro pogledam in si z obraza umak-nem dolge pšenične lase, odločena, da se ne bom menila za njen odkrito sovražni pogled. »Ni-ko-mur ne smeš povedati.« Za hip počakam, da dojame besede, nato nadaljujem: »Re-sno mislim. Povedati ne smeš ne mami, ne očetu, ne bratcu Austinu …«

»Lepo te prosim.« Presede se, prekriža noge in jih spet razplete, si popravlja obleko in tako nervozno ziblje nogo, da je jasno, kako težko prenaša, da je zaprta z mano. »Že zdaj skoraj ne govorim z njimi,« se namrgodi. »Poleg tega se po-navljaš. To si mi že jasno in glasno odpela. Dajmo, ne ustavljaj se, opraviva že s tem, da bom lahko odšla in začela svoje novo življenje.«

Debelo pogoltnem, a ne bom se pustila priganjati ali pre-pričevati. Ustavim se pri semaforju in se zastrmim vanjo. Od-ločena sem, da ji bom v glavo vbila, kako pomembno je to, zato dodam: »To vključuje tudi Milesa. Pod nobenim pogo-jem mu ne smeš povedati.«

Zavije z očmi in se igračka s prstanom, vrti ga okrog sre-dinca in jasno je, da bi ga najraje zalučala vame. »V redu. Ni-


17

komur ne smem povedati. Razumem,« zamrmra. »Nadaljuj, prosim.«

»Še vedno lahko ješ pravo hrano.« Zapeljem skozi križi-šče in počasi pospešim. »Ampak ne bo ti vedno prijala. Elik-sir te oskrbi z večino hranil, ki jih potrebuješ. Toda vsaj v jav-nosti je pomembno ohranjati videz, vsaj pretvarjati se moraš, da ješ.«

»Tako kot ti, kaj?« me pogleda s privzdignjeno obrvjo in z ustnicami, privihanimi v posmehljiv nasmešek. »Veš, kako se-diš pri kosilu in cefraš svoj sendvič na koščke ali drobiš čips in misliš, da ne bo nihče opazil? Si to počela ves ta čas? Ohranja-la videz? Z Milesom sva mislila, da imaš motnjo hranjenja.«

Globoko zajamem sapo in se osredinim na vožnjo, ne po-spešujem, saj ne bom pustila, da bi mi prišla do živega. To je karma, o kateri vedno besediči Damen. Trdi, da vsako naše dejanje povzroči reakcijo. Moja dejanja so me pripeljala sem. Poleg tega pa: tudi če bi se lahko vrnila in naredila vse še en-krat, ne bi ničesar spremenila, še enkrat bi se odločila enako. Naj bo ta trenutek še tako neprijeten, je še vedno bolje prena-šati to kot pa biti na njenem pogrebu.

»O, mojbog!« čeljust se ji povesi, njene oči se široko raz-prejo, nato pa z visokim piskajočim glasom reče: »Mi-slim … Mislim, da sem te slišala.«

Spogledava se in kljub dejstvu, da je streha avtomobila spuščena, kljub temu da pripeka poletno sonce južne Kalifor-nije, me nenadoma zmrazi.

To ni dobro. Sploh ne.»Tvoje misli! Pomislila si nekaj takega, da si srečna, da ti

ni treba na moj pogreb. Imam prav? Mislim, v svoji glavi sem dejansko slišala tvoje besede. To je tako kul!«


18

Takoj dvignem ščit, preprečim vdor v svoje misli, v svojo energijo, v kar koli mojega. Nisem le malo pretresena, da ji je to uspelo, medtem ko sama ne morem brati njenih misli, če-prav ji sploh še nisem imela priložnosti pokazati, kako naj se zaščiti.

»Nista se šalila, ali ne? O telepatiji. Z Damenom si res be-reta misli.«

Pokimam, počasi in z odporom, medtem ko me opazuje z očmi, ki žarijo kot še nikoli. Kar je bil nekoč povsem vsakda-nji, navaden odtenek rjave, pogosto skrit za kontaktnimi le-čami norih barv, je zdaj sijajna igra zlate, topazne in bakrene. Še en stranski učinek nesmrtnosti.

»Vedno sta se mi zdela čudna, ampak tole postavlja vse v čisto novo luč. In zdaj zmorem to tudi jaz. Zaboga, želim si, da bi bil Miles tukaj.«

Zaprem oči in stresem z glavo, v sebi iščem potrpljenje in se sprašujem, kolikokrat bom morala to še ponoviti, ustavim pešcu in rečem: »Ampak ne smeš mu povedati. Se spomniš? O tem sva že govorili.«

Skomigne, moje besede se odbijejo od nje, ko si okrog ka-zalca ovija pramen sijočih rjavih las in se zasmeji, zraven naju pa se ustavi črni bentley, ki ga vozi fant iz najine šole.

»V redu. V redu! Resno, ne bom mu povedala. Sprosti se že, lepo te prosim.« Posveti se sošolcu, nasmiha se mu, zape-ljivo mežika in maha. Dovoli si celo to, da mu po zraku pošlje nekaj poljubčkov, nato pa se zakrohota, ko dva ujame. »Skriv-nost je varna. Vajena sem mu povedati, če se zgodi kaj razbur-ljivega, to je vse. Navada pač. Saj se bom tega gotovo odvadi-la. Ampak vseeno moraš priznati, da je vse skupaj presneto kul, ali ne? Mislim, kako pa si se ti odzvala, ko si izvedela? Nisi


19

popolnoma zbezljala?« Pogleda me in se zasmeji, ko doda: »Nočem te zbadati.«

Namrščim se in stopalko za plin pohodim močneje, kot sem hotela, avto poskoči, moje misli pa odplavajo nazaj k pr-vemu dnevu oziroma k prvi priložnosti, ko mi je hotel Damen na parkirišču pred šolo povedati novico, ki mi je spremenila življenje. Takrat nisem hotela poslušati. In moji občutki so bili tako daleč od navdušenja, kot je sploh mogoče. In ko je nasled-njič vztrajal, da mi bo pojasnil najino dolgo in zapleteno pre-teklost, sem še vedno omahovala. Mislim, po eni strani se mi je zdelo kar noro, da bova po vseh stoletjih ločenosti lahko končno skupaj, po drugi pa se mi je zataknilo v grlu. Veliko sem morala žrtvovati.

In čeprav sva sprva mislila, da je odločitev samo moja, da lahko še naprej pijem eliksir in sprejmem nesmrtnost ali pa jo povsem prezrem, živim naprej svoje staro življenje in se nekoč v daljni prihodnosti vdam smrti, zdaj veva, da ni tako.

Zdaj poznava resnico o tem, kako umirajo nesmrtni.Zdaj poznava deželo senc.Neskončno praznino.Večno brezno. Kraj, kamor gredo nesmrtni, brez duše, sami, za večno. Kraj, ki se mu moramo izogibati.»Hm, ha-lo! Zemlja kliče Ever!« se zasmeji.V odgovor samo skomignem. To je edini odgovor, ki ji ga

nameravam dati.A to jo le spodbudi, da se nagne naprej in reče: »Opro-

sti, ampak resnično te ne razumem.« Njene oči vrtajo vame. »To je najboljši dan mojega življenja, ti pa iščeš samo nega-tivne plati. Mislim, ha-lo! Vedeževalske sposobnosti, izjemna


20

telesna moč, večna mladost in lepota … Ti to nič ne pome-ni?«

»Haven, ni vse tako rožnato. To je …«»Ja, ja,« zavije z očmi in se znova pogrezne v sedež, po-

tegne kolena k prsim in jih tesno ovije z rokami. »Obstajajo tudi pravila, slaba plat. Razumem, jasno in glasno.« Namršči se, pogladi lase na stran in jih zavija v sijočo rjavo spiralo. »Ampak, zaboga, ali se nikoli ne naveličaš tega, da te svet ve-dno tako bremeni, pritiska k tlom? Sanjsko življenje imaš, če še ne veš. Svetlolasa si, modrooka, visoka, športna, nadarjena, ah, in povrhu je vate čisto naključno noro zaljubljen še najbolj seksi fant na svetu.« Zavzdihne in se sprašuje, kako sem lah-ko tako slepa za njeno resnico. »Mislim, priznajva si, živiš živ-ljenje, o katerem lahko drugi le sanjajo, pa se delaš, kot bi bilo vse skupaj kazen. Po pravici povedano, oprosti, da to rečem, ampak zdi se mi noro. Dejstvo je namreč, da se počutim fan-tastično! Naelektreno! Kot da mi je telo od glave pa vse do pr-stov na nogah oplazila strela. Niti po pomoti ne bom prite-gnila tvojemu jadikovanju. Niti v sanjah se ne bom hulila po kampusu v odvratnem kapucniku, s sončnimi očali in iPo-dom, tako rekoč vgrajenim v glavo, kot si to počela ti. Mislim, zdaj vsaj vem, zakaj si to počela. Da bi se izognila vsem glaso-vom in mislim. Imam prav? Pa vseeno, presneto, da ne bom živela tako. Sprejela bom to, z obema rokama. Nameravam pa tudi pošteno zbrcati Stacijino, Honorino in Craigovo rit, če bodo samo poskusili nadlegovati mene ali moje prijatelje!« Nagne se naprej, nasloni komolce na kolena in pripre oči. »Če pomislim, kaj vse so počeli s tabo, pa si se samo obrnila in vse skupaj požrla …« Našobi ustnice. »Ni mi jasno.«

Pogledam jo, vem, da bi lahko samo spustila ščit, si zami-


21

slila odgovor, pa bi slišala besede v moji glavi, ampak zavedam se, da bodo veliko bolj odmevale, če jih izrečem na glas. »Naj-brž zato, ker sem to tako drago plačala. Izgubila sem družino, nikoli ne bom prečkala …« Premolknem, ustavim besede, preden mi uidejo. Nisem ji še pripravljena povedati za pole-tno deželo, tisto veličastno mistično dimenzijo med dimen-zijami, ali za most, ki smrtnike vodi na drugo stran, vsaj še ne zdaj. Lepo počasi. »Samo to je, da bom vedno tukaj. Nikoli ne bom šla onkraj in znova srečala svoje družine …« Zmajem z glavo. »In to je, no, vsaj zame, zelo visoka cena.«

Seže proti meni, z izrazom žalostnega kužka, nato pa se hi-tro spet umakne. »Ups, oprosti! Pozabila sem, kako sovražiš, če se te kdo dotakne.« Nagrbanči nos in za večkrat prebode-no uho znova zatlači pramen las, ki ji ga je odpihnil veter.

»Ne sovražim dotikov,« skomignem. »Samo vča-sih … No, veliko lahko razkrijejo, to je vse.«

»Bo tudi z mano tako?«Pogledam jo in niti sanja se mi ne, kakšne darove ima še

na zalogi. Že zdaj je toliko boljša od večine, pa je popila šele eno stekleničko eliksirja. Kdo ve, kaj bo po vsem zaboju …

»Ne vem,« skomignem. »Nekaj od tega se je zgodilo, ker sem umrla in šla …«

Pripre oči in se trudi prebrati moje misli, vendar ne pride prav daleč zaradi ščita, ki sem ga postavila.

»No, reciva samo, da sem doživela bližnje srečanje s smr-tjo. To marsikaj spremeni.« Zavijem v njeno ulico.

Zastrmi se vame, njen pogled je osredinjen, intenziven, njeni prsti pa brezbrižno vrtajo po luknji v njenih pajkicah, ko reče: »Občutek imam, da izbiraš, kaj naj izvem.« Privzdi-gne obrv in me izzove, naj to zanikam.


22

Vendar tega ne storim. Le zaprem oči in pokimam. Tako izmučena sem od nenehnega laganja in prikrivanja. Dobro dene, če za spremembo kaj priznaš.

»Smem vprašati, zakaj?«Privzdignem ramena in globoko zajamem zrak, prisilim

se, da se spogledam z njo. »Preveč je, da bi lahko dojela naen-krat. So stvari, ki jih je treba izkusiti, da jih razumeš, drugo pa … No, marsikaj lahko počaka. Čeprav je še nekaj stvari, ki jih moraš vedeti.«

Parkiram na njenem dovozu, pobrskam po torbici in ji predam majhen svilen mošnjiček, kakršnega mi je dal Damen.

»Kaj je to?« Povleče za vrvico in se s prsti zakoplje vanj, nato pa ven potegne prgišče raznobarvnih kamenčkov, ki so zvezani s tankimi zlatimi nitkami in obešeni na črno svileno vrvico.

»Amulet,« pojasnim. »Pomembno je, da ga nosiš ves čas. Tako rekoč vsak dan.«

Pripre oči, zaniha z njim sem in tja ter opazuje, kako ka-menčki lovijo ter odbijajo sončne žarke.

»Tudi jaz ga imam.« Potegnem ga izpod majice in ji po-kažem svoj grozd kamenčkov.

»Zakaj je moj drugačen?« Pogleduje od enega do druge-ga, ju primerja, išče razlike, da bi se odločila, kateri je boljši.

»Prav vsak je drugačen. Vsak od nas ima drugačne … po-trebe. Nosimo jih, da nas varujejo.«

Pogleda me.»Ščitijo nas,« skomignem, saj vem, da brodim v kalnem,

o čemer se z Damenom nisva strinjala.Nagne glavo in spači obraz, ne more brati mojih misli, a

se dobro zaveda, da ji nisem povedala vsega. »Pred čim natan-


23

ko naj bi nas varovali? Mislim, nesmrtni smo, ali ne? Kar, če se ne motim, pomeni, da bomo večno živeli, ti pa mi hočeš dopovedati, da potrebujem zaščito? Da me mora nekaj varo-vati?« Zmaje z glavo. »Oprosti, Ever, ampak to sploh ni lo-gično. Pred kom ali čim bi me bilo sploh treba varovati?«

Globoko zajamem sapo in si zatrdim, da delam prav, da sem izbrala edino mogoče, ne glede na to, kaj misli Damen. Upajoč, da mi bo odpustil, rečem: »Varovati te je treba pred Romanom.«

Zmaje z glavo in prekriža roke, noče verjeti. »Romanom? Kakšna traparija. Roman mi že ne bi storil nič žalega.«

Zazijam, komaj verjamem svojim ušesom, še zlasti po vsem, kar sem ji pravkar povedala.

»Oprosti, Ever, ampak Roman je moj prijatelj. Sicer se te ne tiče, ampak v resnici sva na dobri poti, da postaneva več kot prijatelja. In ker ni nobena skrivnost, da ga sovražiš že od pr-vega dne, me prav nič ne preseneča, da mi zdaj pripoveduješ tole. Res žalostno, me pa ne preseneča.«

»Ne izmišljujem si,« skomignem in si prizadevam, da bi jo pomirila, čeprav še sebe ne morem. Vem, da povzdigovanje glasu in siljenje, naj spregleda, pri takšni trmi ne bosta poma-gala. »No, mogoče imaš prav, morda ga res ne maram, ampak če pomislim, da te je hotel ubiti, in vse to … No, lahko rečeš, da sem nora, vendar mislim, da je to popolnoma zadosten raz-log. Celo priče imam, nisem bila edina tam, veš!«

Pripre oči in s prsti pobobna po ročaju vrat, nato pa odvr-ne: »V redu, razčistiva zdaj to. Roman naj bi me hotel ubiti z nekim strupenim čajem …«

»Z beladono, rečejo ji tudi volčja češnja.«»Kar koli že,« zamahne z roko. »Trdiš, da me je hotel


24

ubiti, ti pa si se, namesto da bi poklicala reševalce, raje sama primajala pogledat. Mislim, kaj je bilo to? Očitno se ti ni zde-lo preveč resno. Le zakaj bi se moralo zdeti meni?«

»Saj sem poskusila poklicati, ampak bilo je … zapleteno,« zmajem z glavo. »Izbrati sem morala med nečim … nečim, kar resnično potrebujem … in tabo. In kot vidiš, sem izbrala tebe.«

Široko razpre oči in v mislih tehta, a ne reče ničesar.»Roman mi je obljubil, da mi bo dal, kar potrebujem, če

te bom pustila umreti, vendar tega nisem mogla … in tako …« Z roko pokažem proti njej. »Si zdaj nesmrtna.«

Zmaje z glavo in se ozre okrog, kot da jo neznansko zani-ma gruča otrok iz soseske, ki se z ukradenim vozičkom za golf vozijo gor in dol po ulici. Tako dolgo že molči, da skoraj spre-govorim, nato pa reče: »Žal mi je, da nisi dobila, kar si hote-la. Verjemi mi, Ever. Toda motiš se o Romanu. Ni mogoče, da bi me pustil umreti. Kot si mi povedala, je imel pripravljen elik sir. Uporabil bi ga, če bi se ti drugače odločila. Poleg tega mislim, da Romana poznam za kanček bolje kot ti, in dejstvo je, da ve, kako nesrečna sem bila zaradi vsega, kar se dogaja v moji družini …« Skomigne. »Najbrž me je hotel narediti ne-smrtno, da bi mi to prihranil, vendar me ni hotel on posveti-ti, ker je s tem povezana velika odgovornost. Prav nič ne dvo-mim, da bi se vmešal, če mi ne bi dala eliksirja. Priznaj si, Ever, narobe si se odločila. Morala bi ga prisiliti, da bi razkril svoje karte.«

»Nobene posvetitve ni,« zamomljam in navznoter zavi-jem z očmi nad samo sabo. Od vse njene pridige sem se obe-sila prav na to? Zmajem z glavo in začnem znova. »Ni tako, niti približno, gre za …« Glas mi zamre, ko pogleda stran,


25

povsem prepričana o nečem: da ima prav, jaz pa se motim. In ker sem jo poskusila posvariti pred vsemi nevarnostmi, pred njim, me Damen nikakor ne more grajati za to, kar sem rekla potem.

»Prav, verjemi, kar hočeš, samo nekaj mi obljubi: če že vztrajaš pri druženju z Romanom, ne pozabi nositi amuleta. Resno mislim, nikoli ga ne snemi, naj se zgodi kar koli, in …«

Pogleda me s privzdignjeno obrvjo. Vrata je že na pol od-prla v obupni želji, da se spravi iz avta in stran od mene.

»In če si mislila resno, da bi mi rada poplačala, ker sem te naredila nesmrtno …«

Spogledava se.»Roman ima nekaj, s čimer bi me resnično osrečila.«


26

tri

»Kako je šlo?«Damen odpre vrata, še preden mi uspe potrkati. Z globo-

kim in intenzivnim pogledom mi sledi v dnevno sobo, kjer se zvrnem na njegov žametni kavč in brcnem z nog japonke. Pa-zim, da se ne srečava s pogledom, ko pristane na blazini ob meni, čeprav bi sicer še prerada takole strmela vanj do konca večnosti, vsrkavala prefinjene poteze njegovega obraza, nje-gove visoke, izklesane ličnice, polne, vabljive ustnice, lok nje-govih obrvi, temne, skodrane lase in gost niz trepalnic, am-pak ne danes.

Danes bi raje gledala kamor koli drugam.»No, si ji povedala?« S prsti obrobi moje lice, krivuljo

mojega ušesa, njegov dotik me navda s ščemenjem in toploto kljub večno prisotni energijski kopreni, ki lebdi med nama. »Jo je tortica zamotila, tako kot si upala?« Z ustnicami me pogrizlja po mečici, preden se odtipa navzdol po mojem vra-tu.

Naslonim se na blazine in zaprem oči v hlinjenem navalu izmučenosti. Toda resnica je, da nočem, da bi me videl, me preveč natančno motril. Nočem, da bi začutil moje misli, moje bistvo, mojo energijo; ta čudni, tuji utrip, ki vznemirja mojo notranjost zadnjih nekaj dni.

»Težko bi se reklo,« zavzdihnem. »Bolj ali manj jo je ignorirala, očitno je zdaj takšna kot midva – in to v več kot


27

eni stvari.« Čutim težo njegovega pogleda, ko me zavzeto motri.

»Boš pojasnila?«Pogreznem se še globlje in zavihtim nogo čez njegovo, dih

se mi umiri, ko se potopim v njegovo energijo. »Tako je že … napredovala. Mislim, čisto prava je že videti, veš? Tako srhljivo, brezhibno nesmrtna je. Slišala je celo moje misli, do-kler nisem dvignila ščita.« Namrščim se in zmajem z glavo.

»Srhljiva? Tako gledaš na to, na naju?« Moje besede so ga očitno pretresle.

»No … ne zares srhljiva.« Za hip obmolknem in se spra-šujem, zakaj sem se tako izrazila. »Prej … nenormalna. Mi-slim, še supermodeli najbrž niso ves čas tako popolni. Da sploh ne omenjam, kaj neki bova storila, če bo čez noč zrasla za deset centimetrov, tako kot sem jaz. Kako bova to pojasni-la?«

»Enako kot pri tebi,« reče, oči ima priprte, na preži, in bolj kot besede, ki jih izrečem, ga zanimajo tiste, ki jih ne. »Krivdo bova zvalila na preskok v rasti. Med smrtniki to ni tako neobičajno, veš?« povzdigne glas v mlačnem poskusu lahkotnosti, a ni preveč prepričljiv.

Odvrnem pogled in zdrsim po natrpanih policah ter sr-kam vase usnje vezanih prvih izdaj in abstraktne oljne slike, po večini neprecenljive izvirnike, a vem, da me je spregledal. Ve, da je nekaj narobe, upam pa, da ne čuti, kako resno je. Da zgolj izgovarjam besede, sledim rutini, z mislimi pa nisem pri stvari.

»Kako je zdaj? Te sovraži, kot si se bala?« vpraša z mir-nim, globokim glasom, ki rahlo podreza vame.

Zazrem se vanj, v to prečudovito veličastno bitje, ki me


28

ljubi že zadnjih štiristo let in me bo ljubilo še naprej ne glede na to, kolikokrat ga bom še polomila, in kljub vsem življenjem, ki jih bom še uničila. Z vzdihom zaprem oči in prikličem en sam rdeč tulipan, ki mu ga nemudoma predam. Cvet ni samo simbol najine neminljive ljubezni, ampak tudi nagrada za ti-stega, ki je dobil stavo.

»Prav si imel, zmaga je tvoja,« odkimam in se spomnim, da se je res odzvala tako, kot je rekel. »Vzhičena je čez vsako mero. Ne ve, kako bi se mi zahvalila. Počuti se kot rokerska zvezdnica. Ne, pozabi, bolje kot rokerska zvezdnica. Počuti se kot vampirska rokerska zvezdnica. Le da nove, izboljšane ge-neracije, brez odurnega pitja krvi in spanja v krsti.« Zmajem z glavo in se proti svoji volji zasmejim.

»Članica mitičnih neumrljivih?« Damen trzne, primer-java mu ni niti malo všeč. »Ne vem, kaj si mislim o tem.«

»Ah, najbrž je to samo stranski učinek njene nedavne mračnjaške faze. Navdušenje se bo sčasoma poleglo. Saj veš, ko bo nastopila resničnost.«

»Tako to občutiš ti?« vpraša s prstom tik pod mojo bra-do, da ga moram spet pogledati. »Navdušenje v tebi kopni. Ga morda sploh ni več?« Njegov pogled je globok, pomen-ljiv, uglašen z vsako spremembo mojega razpoloženja. »Ti je zato zdaj tako mučno, ko me moraš pogledati?«

»Ne!« zmajem z glavo, jasno mi je, da me je ujel, in obu-pno se trudim zanikati. »Samo … utrujena sem. Zadnje čase sem malce … nervozna, to je vse.« Privijem se tesneje k nje-mu in se z obrazom zakopljem v vdolbino na njegovem vra-tu, prav tja, kjer pri strani počiva vrvica njegovega amuleta. Napeti, ščemeči občutek, ki ga že dneve prenašam s sabo, po-pusti, izpuhti, ko dih za dihom srkam vase njegov topli mo-


29

šusni vonj. »Zakaj ne more biti vsak trenutek takšen?« zamr-mram, hkrati pa vem, da v resnici mislim: Zakaj ne morem biti vedno takšna, zakaj se ne morem vedno počutiti tako?

Zakaj se vse spreminja?»Lahko je,« skomigne. »Nobenega vzroka ni, zakaj ne

bi mogel biti.«Odmaknem se in ujamem njegov pogled. »Takoj lahko

naštejem vsaj dva dobra.«Pomignem proti Romy in Rayne, pošastnima dvojčicama,

za kateri sva odgovorna in ki sta pravkar priskakljali po sto-pnicah. Z ravnimi temnimi lasmi, ostrim frufrujem, bledo poltjo in velikimi temnimi očmi sta kot zrcalni podobi, le nju-ni opravi sta povsem različni. Romy nosi rožnato frotirasto obleko za plažo s pripadajočimi japonkami, medtem ko je Rayne bosa in od glave do pet v črnini, visoko na rami pa ima Luno, njuno črno mačkico. Damenu pošljeta srečen, topel na-smeh, mene pa jezno ošineta s pogledom; običajna praksa in bolj ali manj edino, kar se ni spremenilo.

»Spametovali se bosta,« reče, prigovarjajoč samemu sebi in upajoč, da tako mislim tudi jaz.

»Ne, ne bosta se,« zavzdihnem in z nogo zatipam za ja-ponkami, »ampak saj imata svoje razloge.« Nataknem si ja-ponke in ga pogledam.

»Tako hitro odhajaš?«Pokimam in se izogibam njegovemu pogledu. »Sabine

pripravlja večerjo, prišel bo tudi Munoz, na programu je zno-va spletanje vezi. Rada bi, da se bolje spoznava. Saj veš, manj kot učenka in učitelj in bolj kot bodoča nekrvna sorodnika.« Komaj izrečem besede, vem, da bi morala povabiti tudi nje-ga. Neznansko nesramno je, da sem ga izpustila. Ampak Da-


30

menova prisotnost bi samo pokvarila moje druge večerne na-črte. Tiste, ki jih morda sluti, nikakor pa jim ne more prisostvovati. Še zlasti po tem, ko je tako razločno izrazil svo-je mnenje o mojih čarovniških podvigih. Moj nerodni 'Saj veš …' je obvisel v zraku nad nama, ker se mi ne sanja, kako naj nadaljujem.

»Pa Roman?«Globoko vdihnem, ko se spogledava. Trenutek, ki sem se

mu izogibala, je tukaj.»Si posvarila Haven? Ji povedala, kaj je storil?«Pokimam. Prikličem si govor, ki sem ga vadila vso pot do

sem, o tem, kako je Haven morda najin najmočnejši adut, da dobiva, kar potrebujeva od Romana. Upam, da se bo njego-vim ušesom zdelo bolje, kot se je mojim.

»In?«Odkašljam se, še to si dovolim, potem pa je konec.Čaka, da bom nadaljevala, z obraza mu sije potrpežljivost

šeststotih let, ko odprem usta, da bi začela svoj govor, a ne mo-rem. Predobro me pozna. Namesto tega raje samo skomignem in zavzdihnem, vem, da besede niso potrebne, odgovor je v mojem pogledu.

»Razumem,« pokima. Njegov glas je miren, enakome-ren, v njem ni sledu obsojanja, kar me kar malce razočara. Mi-slim, samo sebe krivim, zakaj me ne more še on?

»Ampak … res ni tako, kot misliš,« rečem. »Trudila sem se jo posvariti, vendar me ni poslušala. Zato sem si rekla: Naj bo! Če že vztraja, da se bo družila z Romanom, ne bo škode, če mu poskuša izmakniti še protistrup, ko bo že tam. Vem, da se ti to ne zdi prav, verjemi mi, to sva že dovoljkrat premlela, ampak sama še vedno mislim, da ni nič takega.«


Alyson NoëlTEMNI PLAMEN(4. knjiga serije Nesmrtni)

Prva izdaja

Prevedla Ana GrmekUredila Katja Klopčič Fotografija na naslovnici ShutterstockOblikovala, opremila in tehnično uredila Nina Berčič DemšarMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Miha KovačNatisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.Naklada 800 izvodov


29,95 €

alyson noëlŽivljenje in ljubezen – za večno!

Skrivnostni urok, s katerim je želela Ever iz Romana izmamiti protistrup, ki bi ji omogočil popolno združitev z Damenom, je zaživel svoje življenje – Ever se je znašla priklenjena na svojega sovražnika. Kljub svarilom, da čaranje ni za začetnike, je odločena, da bo vzela stvari v svoje roke in se osvobodila. Toda tudi drugi poskus se ponesreči in Ever zgrožena ugotovi, da izgublja oblast nad sabo. Kmalu je nedosegljiva celo za Damenovo svetlobo in ljubezen. Tokrat so na preizkusu njena moč in odločnost, njena notranja svetloba. Bo zmogla še pravočasno poiskati pomoč in najti rešitev?

Alyson Noël je večkrat nagrajena avtorica mednarodnih uspešnic. Skrivnostni svet nesmrtnih, ki ga je ustvarila v istoimenski seriji, buri domišljijo najstnikov po vsem svetu, ki željno pričakujejo nova nadaljevanja. Na zgodbo stoletja trajajoče ljubezni sorodnih duš, ki sta se druga drugi obljubili za večno, v četrtem romanu meče senco enako vztrajno plamteče sovraštvo, novo prijateljstvo pa se znajde na hudi preizkušnji.

alys

on n

oël

temni plamenčetrti del serije nesmrtni

tem

ni p

lam

en

4nesmrtni

tisk_temni plamen_oprema.indd 1 12/14/11 2:44 PM

Documents

Nesmrtni 4: Temni plamen