Višje sodišče v LjubljaniGospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 1084/2016

ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.1084.2016

Evidenčna številka: VSL00004987Datum odločbe: 25.10.2017Senat, sodnik posameznik: mag. Valerija Jelen Kosi (preds.), Milojka Fatur Jesenko (poroč.), Maja JurakPodročje: CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO -POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJEInstitut: zahtevek po tožbi in pobotnem ugovoru - pobotni ugovor - prodajna pogodba - privolitev - spor zmednarodnim elementom - kupoprodajna pogodba - prodaja blaga - Dunajska konvencija - tuje pravo -asignacija (nakazilo) - Uredba (ES) št. 864/2007 (Rim II) - uporaba slovenskega pravaZveza: ZPP člen 337, 337/3. Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 opravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ( Rim II ) člen 4, 4/1, 4/3, 15. OZ člen 131, 1035

Jedro

Tožena stranka (slovenska družba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev dotožeče stranke (italijanska družba) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat(avstrijska družba) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitek kršitveobveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istega pogodbenegaobligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževana terjatev tožečestranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta se tožeča in toženastranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presoja vtoževane terjatve poslovenskem materialnem pravu pa za toženo stranko tudi v pritožbi ni sporna. Glede na pojasnjeno, je torejpotrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojati po slovenskem materialnem pravu.Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo, četudi bi šteli, da gre za nepogodbenoodškodninsko obveznost.

Zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvideva pisne oblike, zato za njeno učinkovanje tudi ni potreben podpisprejemnika nakazila. Asignatar bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca(asignanta), sicer bi odgovarjal za škodo.

Tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati, asignacijo pa je nedvomno tudisprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.

Ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, se ne more uveljavljati v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača52.497,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznegavtoževanega zneska dalje do plačila, potem ko je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev toženestranke do tožeče stranke v znesku 50.000,00 EUR. Nadalje je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnihstroškov tožeči stranki v višini 3.019,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmiod zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona opravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemusodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novosojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaganjeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviruuradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagipravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pani storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kotpravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, vzvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6. Pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo za presojo obstoja v pobot uveljavljane odškodninsketerjatve uporabiti italijansko oziroma avstrijsko materialno pravo, ni pravilno. Tožena stranka (slovenskadružba) je v predmetnem postopku v pobot uveljavljala odškodninsko terjatev do tožeče stranke (italijanskadružba F. S.p.A., Italija) zaradi nepodpisane asignacije, zaradi česar naj bi naročnik in hkrati asignat(avstrijska družba W., Avstrija) zadržal plačila toženi stranki v višini 50.000,00 EUR. Po vsebini gre za očitekkršitve obveznosti tožeče stranke pri sprejemu izpolnitve (plačila) tožene stranke, ki izvira iz istegapogodbenega obligacijskega razmerja (prodajne pogodbe) med tožečo in toženo stranko, kot vtoževanaterjatev tožeče stranke (plačilo kupnine), ter glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta setožeča in tožena stranka konkludentno dogovorili za uporabo slovenskega materialnega prava. Presojavtoževane terjatve po slovenskem materialnem pravu (in Konvenciji Združenih narodov o pogodbah omednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ - MP, št. 10/1/1984,CISG)) pa za toženo stranko tudi v pritožbi nisporna. Glede na pojasnjeno, je torej potrebno tudi obstoj v pobot uveljavljane odškodninske terjatve presojatipo slovenskem materialnem pravu. Za v pobot uveljavljano terjatev pa bi bilo potrebno uporabiti to pravo,četudi bi šteli, da gre za nepogodbeno odškodninsko obveznost, saj nanj napotujejo tudi določbe 1. in 3.odstavka 4. člena v zvezi s 15. členom Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne11.7.2007 (Rim II). Tako je sodišče prve stopnje na podlagi pravil slovenskega materialnega prava pravilnozaključilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji, saj ta ni uspela dokazati nitiprotipravnega ravnanja tožeče stranke niti škode.

7. V zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožeče stranke, kot predpostavko njene odškodninskeodgovornosti, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zakon za asignacijo (nakazilo) ne predvidevapisne oblike (členi 1035 do 1047 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)), zato za

njeno učinkovanje tudi ni potreben podpis prejemnika nakazila (asignatarja) - tožeče stranke.1 Asignatar(tožeča stranka) bi moral le, v kolikor bi odklonil asignacijo, o tem takoj obvestiti nakazovalca (asignanta) -toženo stranko, sicer bi odgovarjal za škodo, vendar pa med pravdnima strankama ni sporno, da je tožečastranka nakazilo sprejela. Tako tožeča stranka po pojasnjenem predloga asignacije ni bila dolžna podpisati,asignacijo pa je nedvomno tudi sprejela, zato ji ni moč očitati protipravnega ravnanja.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi razlogom sodišča prve stopnje glede nedokazanosti škode. V zvezi stemi le še dodaja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 3.12.2014 (list. št. od 51 do 54 spisa) samanavedla, da je terjatev do naročnika v višini zadržanih sredstev (kar v predmetni zadevi kot škodo uveljavlja vpobot) prodala družbi P. d.o.o., pri čemer za svoje trditve, da je omenjena faktoring družba, zaradi neplačilanaročnika, zahtevala od tožene stranke vračilo kupnine, ni ponudila nobenega dokaza, s čimer je o nastankuškode nastal še dodaten dvom.

9. Ker torej tožena stranka svojemu trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu glede protipravnosti ravnanjatožeče stranke in nastanka škode v zvezi z v pobot uveljavljano odškodninsko terjatvijo ni zadostila, jezaključek sodišča prve stopnje o tem, da odškodninska obveznost tožeče stranke ni podana, pravilen. Glede nanavedeno vprašanje obstoja preostalih predpostavk zatrjevane odškodninske odgovornosti ni več odločilno,zato se sodišču prve stopnje z njimi ni bilo potrebno ukvarjati.

10. Končno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do pobotnegaugovora tožene stranke glede razlike v ceni, ki bi jo tožeča stranka morala odšteti od vsakega posameznegavtoževanega računa. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 3.12.2014 zgolj napovedala, da bo vnadaljevanju postopka podala še omenjeni pobotni ugovor z natančno specifikacijo, vendar pa ta tega nato dokonca glavne obravnave ni podala2, tako da se sodišče prve stopnje do tega utemeljeno ni opredelilo. Ugovorpobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, pa se ne more uveljavljati v pritožbi (3. odstavek 337.člena ZPP). Na tem mestu velja še izpostaviti, da je sodišče prve stopnje tudi sicer pri presoji višine vtoževaneterjatve utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati dogovora o nižji ceni od tiste, ki jenavedena na vtoževanih računih.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidnoiz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1.odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovoromna pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroškepritožbenega postopka.

-------------------------------1 Enako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 110/98 z dne 3.2.1999.2 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 181/2011 z dne 8.3.2011.

Datum zadnje spremembe: 31.01.2018