ODLOČITVENI MODEL ZA IZBIRO OGREVALNEGA …naprav WVterm, Buderus, Weishaupt, KWB, Sonnenkraft, De Dietrich … S svojo strokovnostjo so pogodbeno vezani z upravniki večstanovanjskih

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Smer: Informatika v organizaciji in managementu

ODLOČITVENI MODEL ZA IZBIRO OGREVALNEGA SISTEMA

Mentor: doc. dr. Mirjana Kljajić Borštnar Kandidat: Tadej Blatnik

Kranj, junij 2010

ZAHVALA Za strokovno pomoč in nasvete pri izdelavi in načrtovanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorici doc. dr. Mirjani Kljajić Borštnar. Zahvaljujem se podjetju CENTO, d.o.o., Jesenice, za svetovanje in pomoč pri zbiranju potrebnega gradiva, domačim za vso potrpežljivost in podporo med študijem ter Aniti Drvoderić za lektoriranje diplomskega dela.

POVZETEK Problem, kateri ogrevalni sistem izbrati in vgraditi v kotlovnico, bodisi gre za novo investicijo ali za sanacijo obstoječega sistema, je kompleksen z vidika cene in slabega poznavanja potreb in funkcij posameznih sistemov. Ogrevalni sistem predstavlja veliko investicijo za kupca, zato smo analizirali podobne sisteme, namenjene enostanovanjskim objektom. V njej smo se dotaknili vseh parametrov, ki so nas privedli do odločitve, kako in kaj izbrati na trgu ogrevalnih sistemov glede na potrebe, želje, zmožnosti in pričakovanja kupca. V želji, da stranki pomagamo izbrati sistem, ki je primeren zanjo, in pojasniti, kaj so prednosti in slabosti posamezne izbire, smo si pomagali s pomočjo metodologije parametrskega odločanja in zgradili odločitveni model. S pomočjo literature ter izkušenj naročnika smo odločitveno znanje zapisali v obliki kvalitativnega večparametrskega modela za izbiro ogrevalnega sistema. Da bi izbrane variante ocenili čim bolj sistematično, celovito in transparentno, smo uporabili računalniški program za večparametrsko odločanje DEXi. Pri analizi končne ocene smo si pomagali tudi s programom za vrednotenje in analizo variant Vredana. Odločitveni model omogoča poglobljeno analizo dobljenih rezultatov in nam pomaga odgovoriti na vprašanje, katera od ponujenih variant je glede na kriterije najboljša izbira. KLJUČNE BESEDE

Ogrevalni sistem Večparametrsko odločanje Odločitveni model DEXi Vredana

ABSTRACT A decision which heating system is optimal for integration into a furnace room, whether it is a new investment or renovation of the existing heating system, is complex in terms of price and knowledge about requirements and functions of heating systems. As it represents a large investment similar systems intended for houses and apartments have been analyzed. We analyzed all relevant parameters, based on customers' wishes, expectations and budget, which led us to a decision which heating system is optimal. In our analysis a multi-attribute decision model was used to help us present weaknesses and advantages of each heating system to our client. Based on it, we built a decision model. Decision that was made was based on literature and customers' experiences in form of a qualitative multi-attribute decision model for heating system. Our evaluation had to be as systematic, comprehensive and transparent as possible. The program that helped us achieve those goals is DEXi, a program for multi-attribute decision making. The analysis of the final evaluation was done in Vredana, a program for evaluation and variant analysis. Decision model provides an in-depth analysis of results, and helps us answer which of available variants is an optimal choice according to our criteria.

KEYWORDS

Heating systems Multi-attribute decision making Decision model DEXi Vredana

KAZALO 1. UVOD ..................................................................................................................... 1

1.1. OPREDELITEV PROBLEMA .......................................................................... 1

1.2. PREDSTAVITEV PODJETJA .......................................................................... 2

2. OGREVALNI SISTEMI ........................................................................................... 3

2.1. IZBIRA OGREVALNEGA SISTEMA ................................................................ 3

2.2. GORIVA........................................................................................................... 3

2.2.1. KURILNO OLJE ........................................................................................ 3

2.2.2. PLIN .......................................................................................................... 4

2.2.3. BIOMASA.................................................................................................. 5

2.2.4. IZKORISTKI OGREVALNIH NAPRAV ...................................................... 5

2.3 NAČINI OGREVANJA ...................................................................................... 7

2.4. OGREVANJE S KOTLI .................................................................................... 9

2.4.1. PLINSKI KOTLI ....................................................................................... 10

2.4.2. OLJNI KOTLI .......................................................................................... 11

3. METODA DELA ................................................................................................... 13

3.1. VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE ............................................................. 13

3.2. ODLOČITVENI PROCES .............................................................................. 14

3.3. EKSPERTNI SISTEMI ................................................................................... 16

3.4. PROGRAM DEXi ........................................................................................... 18

3.5. PROGRAM VREDANA .................................................................................. 19

4. IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA ......................................................... 21

4.1. IDENTIFIKACIJA PROBLEMA ...................................................................... 21

4.2. OPIS KRITERIJEV ........................................................................................ 21

4.3. ZALOGE VREDNOSTI .................................................................................. 23

4.4. FUNKCIJE KORISTNOSTI ............................................................................ 24

4.5. OPIS VARIANT ............................................................................................. 28

5. VREDNOTENJE IN ANALIZA VARIANT ............................................................. 34

5.1. VREDNOTENJE VARIANT ........................................................................... 34

5.2. ANALIZA REZULTATOV ............................................................................... 35

5.3. PREDNOSTI IN SLABOSTI POSAMEZNE VARIANTE ................................ 37

5.4. ANALIZA REZULTATOV Z VREDANO ......................................................... 40

5.5. KONČNA OCENA ......................................................................................... 41

5.6. KAJ–ČE ANALIZA ......................................................................................... 41

6. ZAKLJUČKI .......................................................................................................... 43

6.1 OCENA UČINKOV ......................................................................................... 43

6.2 POGOJI ZA UVEDBO .................................................................................... 43

6.3 MOŽNOSTI NADALJNEGA RAZVOJA .......................................................... 44

7. VIRI IN LITERATURA .......................................................................................... 45

KAZALO SLIK .......................................................................................................... 47

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

1. UVOD

1.1. OPREDELITEV PROBLEMA Na tržišču obstaja veliko različne literature, ki nam sicer predstavi vse možne lastnosti in karakteristike različnih ogrevalnih sistemov, vendar nikjer niso zbrani v skupno analizo, ker to ni v interesu proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev. Prvi zastopajo svoje interese, primarna skrb prodajalcev pa je prodaja artiklov in ne svetovanje. Kupci so tako prepuščeni lastni analizi trga in nasvetu monterjev. Ti pa so lahko pristranski bodisi zaradi rabatov, ki jih prejmejo od dobaviteljev, bodisi drugih vplivov. Metoda, ki jo bomo razvili, bo v pomoč tako monterjem pri korektnem nasvetu kot končnim kupcem pri odločitvi. Cilj diplomske naloge je analiza podobnih ogrevalnih sistemov, namenjenih enostanovanjskim objektom. Analiza bo temeljila na različnih člankih in specifikacijah posameznih izdelkov različnih proizvajalcev. V njej se bomo dotaknili vseh parametrov, ki nas privedejo do odločitve, kako in kaj izbrati na trgu ogrevalnih sistemov glede na želje, zmožnosti in pričakovanja kupca. Stranka, ki mora sprejeti odločitev o izbiri ogrevalnega sistema, nima veliko predznanja na tem področju. V želji, da stranki pomagamo izbrati sistem, ki je primeren zanjo, in pojasniti, kaj so prednosti in slabosti posamezne izbire, bomo zgradili odločitveni model. V diplomski nalogi bomo opisali različne ogrevalne sisteme in tehnike ogrevanja. Predstavili in primerjali bomo posamezne kotle z grelnikom sanitarne vode in ustrezne plinske ter oljne gorilnike. Diplomsko delo bo temeljilo na razvoju odločitvenega modela za izbiro ogrevalnega sistema v sodelovanju s podjetjem Cento d.o.o., Jesenice. Podjetje te sisteme tudi vgrajuje končnim uporabnikom ter izvaja pooblaščeni servis. Izdelali bomo odločitveni model, s pomočjo katerega bomo ocenili, kateri ogrevalni sistem najbolje ustreza našim zahtevam. V ta namen bomo identificirali kriterije, jih hierarhično strukturirali v drevo, opredelili merske lestvice ter funkcije koristnosti, model pa prenesli v računalniški program za večparametrsko odločanje DEXi. Variante bomo ovrednotili ter rezultate analizirali. Ta pristop oziroma rešitev se lahko aplicira na druga sorodna področja z energetike, kjer je za izbiro potreben odločitveni model. Podobna raziskava te tematike in metodologija na področju izbire ogrevalnega sistema ni bila uporabljena. Ker nas za sprejetje odločitve za nakup ne zanimajo natančni številčni podatki, izračuni ali podobno, bomo kot programsko orodje uporabili program DEXi, ki sloni na metodologiji večkriterijskega odločanja DEX. "Od ostalih metodologij večparametrskega odločanja se razlikuje, predvsem po kvalitativnem pristopu in neposrednem določanju funkcij koristnosti več spremenljivk, kar pomembno poveča transparentnost izgradnje in uporabe odločitvenih modelov." (Jereb in drugi, 2003, str: 7). Ravno večja razumljivost in uporabnost eksplicitnega znanja, s katerim upravljamo, sta cilja omenjene metodologije. Kot navajajo avtorji (Jereb in drugi, 2003), je na ta

Tadej Blatnik: Odločitveni model za izbiro ogrevalnega sistema Stran 1


način modelirano odločitveno znanje dostopno širšemu krogu ljudi, namenjeno predvsem razumevanju odločitve. Boljše razumevanje odločitvenega problema, kriterijev, ki so pomembni pri odločitvi, ter pravil, ki predstavljajo odločitveno znanje, zmanjšajo verjetnost, da bi sprejeli napačno odločitev, in preprečujejo, da bi kaj pomembnega spregledali (Jereb in drugi, 2003).

1.2. PREDSTAVITEV PODJETJA Podjetje CENTO, d.o.o., Jesenice, je bilo registrirano kot družba z omejeno odgovornostjo dne 6. 3. 1991. Ustanovljeno je bilo z namenom izvajanja obrtne dejavnosti, in sicer elektroinštalaterstva, inštalacij ogrevalnih in plinskih naprav ter sanitarnih inštalacij. Ukvarja se tudi z vzdrževanjem in montažo klimatskih naprav, termoregulacij in solarnih sistemov. V podjetju skrbijo za stalno izobraževanje na področju smotrne rabe energije, kar je pogoj za svetovanje pri optimalni izbiri ogrevalnih sistemov svojim strankam. V letih delovanja so si pridobili strokovna znanja s področja energije: strojnik centralnega ogrevanja, strojnik plinskih naprav ter strokovni izpit s področja elektroinštalacij. Sodelujejo z različnimi dobavitelji ogrevalnih naprav, za katere ima pridobljene montažno servisne certifikate. Največji poslovni partner s tega področja je podjetje Seltron d.o.o. kot proizvajalec regulacijsko ogrevalne tehnike in uvoznik kondenzacijskih kotlov Rotex. Usposobljeni so za montažo in zagon ogrevalnih naprav WVterm, Buderus, Weishaupt, KWB, Sonnenkraft, De Dietrich … S svojo strokovnostjo so pogodbeno vezani z upravniki večstanovanjskih objektov na področju Gorenjske za vzdrževanje in upravljanje kotlovnic. Skozi leta delovanja podjetja pa so vgradili že večje število kotlovnic v stanovanjskih hišah.



2. OGREVALNI SISTEMI

2.1. IZBIRA OGREVALNEGA SISTEMA Stanovanjske hiše, predvsem novogradnje, se najpogosteje ogrevajo s centralnim ogrevalnim sistemom, ki zagotavlja centralno pripravo toplote in sanitarne vode. Tak način ogrevanja nam omogoča večje udobje in bolj ekonomično ogrevanje prostorov, večji pa so stroški začetne investicije. Prostore je mogoče ogrevati tudi z lokalnim ogrevanjem, kamor prištevamo ogrevala na električno energijo in klasične ogrevalne peči na fosilna kuriva. Lokalno ogrevanje se pri sodobnih ogrevalnih sistemih uporablja zgolj za dodatno ogrevanje prostorov (ogrevanje kopalnice) ali za občasno ogrevanje prostorov v prehodnem obdobju (pomlad in jesen). Pri odločitvi glede energenta za ogrevanje novogradnje preko centralnega sistema je smiselno izbirati med kurilnim oljem in utekočinjenim naftnim ali zemeljskim plinom. Uporaba zemeljskega plina je skorajda samoumevna, kadar je v bližini izgrajeno omrežje zemeljskega plina in obstaja možnost priključitve na to omrežje. V primeru, da slednje možnosti ni, še vedno prevladuje odločitev za ogrevanje s kurilnim oljem, vedno bolj pa narašča tudi število gospodinjstev, ki se odločajo za ogrevanje na lesno biomaso. Najpomembnejšo vlogo pri odločitvi glede sistema ogrevanja igra cenovno razmerje med omenjenimi energenti, poleg tega pa naj odločitev temelji tudi na obratovalnih stroških, perspektivnosti posameznega načina ogrevanja, naravnanosti energetske politike, ekoloških prednostih in nekaterih drugih pomembnih merilih. Pri načrtovanju ogrevanja moramo upoštevati Pravilnik o toplotni zaščiti in učinkoviti rabi energije v stavbah (2002). Ta določa največjo dovoljeno porabo toplote na kvadratni meter bivalnega prostora in uvaja Energetsko izkaznico stavbe, ki nam daje informacije o toplotni zaščiti objekta in predvideni rabi energije za ogrevanje (http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/izbira-ogrevalnega-sistema).

2.2. GORIVA

2.2.1. KURILNO OLJE

Kurilno olje je proizvod iz surove nafte. Je rdečkaste barve in se uporablja za pridobivanje toplote. Uporabljamo ga za ogrevanje prostorov in v tehnoloških procesih. Kurilna olja delimo na lahka, srednja in težka. Težko kurilno olje (mazut) je ostanek predelovalnega procesa surove nafte, ki se uporablja predvsem kot gorivo v termoelektrarnah in za pogon ladij. Lahko kurilno olje pa je namenjeno ogrevanju in je še posebej primerno za uporabo v gospodinjstvih. Uvrščamo ga med čistejše, zanesljivejše in gospodarnejše vire energije kot premog. Ekstra lahko kurilno olje je namenjeno predvsem za domačo uporabo. Pridobivajo ga iz surove nafte. Največ se ga uporablja za ogrevanje prostorov in pripravo


http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/izbira-ogrevalnega-sistema

http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/izbira-ogrevalnega-sistema


sanitarne vode. Kurilno olje kurimo v posebnih pečeh, lahko pa tudi v navadnih, na katere priključimo gorilnik za kurilno olje. Če se odločimo za sistem ogrevanja na lahko kurilno olje, moramo imeti v hiši ali stanovanju posebej urejeno kurilnico in prostor za hrambo cisterne s kurilnim oljem. Prostor, v katerem bo peč, mora imeti urejen dovod zraka ter protipožarna vrata, usmerjena proti stanovanjskem delu. Dimnik mora biti iz ustreznih materialov in točno določene višine. Stari zidani dimniki niso primerni za tak način ogrevanja, ker niso dovolj odporni. Zaradi kondenzacije vlage in odlaganja agresivnih snovi lahko začnejo razpadati. Take dimnike moramo obnoviti, ali pa vanje vstaviti pločevinaste cevi. Plinasta goriva ali plin so mešanice gorljivih in negorljivih plinov. Delimo jih na različne načine. Glede na nastanek jih delimo na naravne (zemeljski in naftni plin) in tehnično proizvedene pline, glede na način proizvodnje pa na vodne pline, naravne pline, produkte razplinjevanja, uplinjanja, rafiniranja in krekiranja.

2.2.2. PLIN

Zemeljski plin Najbolj razširjeno plinasto gorivo je naravni ali zemeljski plin, ki je kakovostno fosilno gorivo. Uporablja ga vedno več gospodinjstev v Sloveniji. Sestavljen je pretežno iz butana, vsebuje pa tudi etan in propan. Je plin brez barve in vonja, vendar mu zaradi varnostnih razlogov dodajo poseben vonj (odorant), da ga lahko zaznamo, če začne uhajati iz plinskega sistema. Do uporabnika zemeljski plin pride po plinskem omrežju. Prednosti tega goriva so:

malo škodljivih produktov pri zgorevanju (vsebuje manj žvepla kot nafta ali premog),

enostaven transport po cevovodih, zelo malo prašnih delcev ob izgorevanju, nizka cena, prihranek prostora (ne potrebujete prostora za peč in rezervoar), ni potrebe po zalogi – visoka kurilnost (količina toplote, ki nastane pri

popolnem zgorevanju enote goriva).

Utekočinjen naftni plin Utekočinjen naftni plin (UNP) proizvajamo iz zemeljskega plina ali pa pri pridelavi surove nafte. Kot zemeljski plin je tudi UNP brez barve, vonja in okusa. Ni strupen, vendar mu je vseeno dodan vonj zaradi lažjega zaznavanja ob morebitnem uhajanju iz plinskega omrežja. Pri standardnih temperaturah je v plinastem stanju, z znižanjem temperature ali z zvišanjem tlaka pa preide v tekoče stanje. Hranimo ga v gospodinjskih jeklenkah ali plinohramih (nadzemnih ali podzemnih tlačnih posodah). Glavni komponenti utekočinjenega naftnega plina sta propan in butan. Glavne prednosti so:

preprosta uporaba, neodvisnost od plinovodnega omrežja,



vsestranska uporabnost (v gospodinjstvu, kmetijstvu, transportu, …), ekonomičnost (visok izkoristek energije), ob izgorevanju ne sprošča pepela in trdnih delcev.

2.2.3. BIOMASA

Biomasa nastaja iz sončne energije, ki se v obliki kemične energije shranjuje v organizmih rastlin in živali. Je ena najbolj dragocenih naravnih virov energije na zemlji. Lahko je v trdni, tekoči ali plinasti obliki in se uporablja za pridobivanje energije (toplota, hlajenje in elektrika) ter goriva (bio dizelsko gorivo, rastlinska olja). Do leta 1700 je biomasa predstavljala glavni energetski vir in tudi danes ostaja glede na delež v strukturi svetovne oskrbe z energijo s 14 % deležem na najpomembnejši nefosilni vir energije. Peč na polena Sodobni kotli na polena omogočajo zelo dobre izkoristke oziroma zgorevanje, sistem avtomatskega vstavljanja polen v kurišče pa omogoča celodnevno neprekinjeno delovanje peči. Zaradi kompleksnosti izgorevanja lesa se peči na polena težje prilagajajo sprotnim zahtevam po višjih ali nižjih temperaturah, zato potrebujejo hranilnik tople vode, ki zavzame veliko prostora. Peč na sekance Lesni sekanci so strojno drobljen les za samodejno obratovanje sodobnih peči, ki omogočajo boljše in hitrejše uplinjanje lesa. Peč za kurjenje s sekanci je praktična, saj skoraj vse, vključno s čiščenjem kotla, poteka avtomatsko. Zalogovnik je pri peči za kurjenje s sekanci treba napolniti le na vsakih nekaj tednov. Največja slabost lesnih sekancev je, da tako skladišče kot zalogovnik zahtevata veliko prostora (precej več kot kotli na plin ali kurilno olje), zato se v zadnjem času v enodružinskih hišah bolj uveljavljajo lesni peleti, ki so ne le veliko bolj kompaktni od sekancev, temveč tudi veliko bolj homogeno gorivo. Peč na pelete Peleti so valjasti stiskanci iz žagovine s premerom od 5 do 15 mm in dolžine do 30 mm. Peleti so močno stisnjeni in predhodno zmleti lesni ostanki, zato je njihova energijska gostota in kurilna vrednost večja. Kotel na pelete deluje podobno kot kotel na lesne sekance. V primerjavi s sekanci ta tehnologija zahteva približno štirikrat manj prostora za skladiščenje, kar je bolj udobno za uporabo. Kurjenje s peleti je možno že v pečeh z močjo od 5 kW naprej in so torej primerni tudi za ogrevanje posameznih prostorov ali etaž (http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/goriva-2746).

2.2.4. IZKORISTKI OGREVALNIH NAPRAV Slika 1 nam prikazuje normirane cene energentov z izkoristki ogrevalnih naprav. Kot izrazit primer izstopa kurilno olje, kjer pri kombiniranem kotlu gorivo predstavlja velik strošek na kilovatno uro. Z uporabo kondenzacijske tehnike pa se končni strošek


http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/goriva-2746


energije izrazito zmanjša. Strošek drv pri kurjenju v uplinjevalnem kotlu je manjši kot pri navadnem kotlu na drva. Največja razlika se kaže pri uporabi toplotne črpalke glede na klasično izrabo električne energije za ogrevanje. Manjša razlika je vidna pri uporabi plinskih kotlov, ker je tehnologija kurjenja plina že v osnovi na visokem tehnološkem nivoju, podobno se to odraža tudi pri peletnih kotlih. Če želimo danes najceneje ogrevati svoje stanovanje, bomo to zmogli z uplinjevalnim kotlom na drva iz lastnega gozda. Sledijo navadni kombinirani kotli na lastna drva, toplotna črpalka voda/voda, uplinjevalni kotli na drva, ki smo jih kupili po tržni ceni, nato kombinirani kotli na kupljena drva. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da v tej primerjavi ni bilo upoštevano ogrevanje na sekance. To velja za trenutno najcenejši energent, ki bistveno prekaša tudi polena iz lastnega gozda.

Slika 1: Primerjava cen energentov (Vir: www.ingenium.si)


http://www.ingenium.si/


2.3 NAČINI OGREVANJA Z ogrevanjem nadomestimo toplotno energetski primanjkljaj objekta. Za takšno ogrevanje je najprimernejša lokalna peč, nameščena direktno v prostoru. Gorivo pa lahko zgoreva tudi drugje in nastalo toploto s pomočjo nekega medija (vode, pare, zraka) prenašamo v ogrevalni prostor. Takšno ogrevanje imenujemo centralno ogrevanje. Slika 2 prikazuje različne oblike grelnih teles pri centralnem ogrevanju.

Slika 2: Grelna telesa pri centralnem ogrevanju (Vir: www.instalater.si)

Centralno ogrevanje je enakomerno in komfortno ogrevanje. Regulacija dovedene toplote je enostavna, lahko pa je tudi popolnoma avtomatizirana. Ker ogrevala niso povezana na dimnik, je porazdelitev toplote po prostoru enakomernejša kot pri ogrevanju z lokalnimi pečmi.



Centralno ogrevanje lahko delimo tudi po različnih stališčih, kot prikazuje Slika 3, in sicer po :

vrsti goriva, ogrevalnem mediju, sistemu ogrevanja, tlaku, vrsti sistema, smeri razdelitve glavnega cevnega razvoda.

Slika 3: Razporeditev centralnega ogrevanja (Vir: www.instalater.si)

Nizkotemperaturno ogrevanje (NT) Nizkotemperaturno ogrevanje s toplo vodo deluje z maksimalno temperaturo vode v dovodu, ki znaša pod 55o C in s temperaturo v povratku 40o C. Pri nizkotemperaturnem ogrevanju potrebujemo zaradi nizke delovne temperature večje velikosti radiatorjev. Še posebej pa je nizkotemperaturno ogrevanje primerno za ploskovna ogrevanja, kot so talno, stensko, stropno itn. Vsekakor pa je sistem zelo primeren tudi za solarno ogrevanje in toplotne črpalke. Toplovodno ogrevanje (TO) Toplovodno centralno ogrevanje deluje z maksimalno temperaturo medija 90o C. Medij v obtoku je voda, ki je pod atmosferskim tlakom. Obvezna je vgradnja raztezne posode. Vročevodno ogrevanje (VO) Vročevodno centralno ogrevanje deluje z visoko temperaturo medija v dovodu, ki je omejena na 120o C. Pri vročevodnem ogrevanju ima voda višjo temperaturo od 100o C. Sistem je zaprt in pod tlakom, pri višjem tlaku pa je vrelišče višje od 100o C. Čim višji je tlak, tem višja je lahko temperatura vode. Najpogosteje se vročevodni sistemi uporabljajo za daljinsko ogrevanje, kjer so obsežni in razgibani cevni razvodi. Kurišče je eno samo za preskrbo večjega dela ali celotnega naselja s



toploto, ki jo vodimo s pomočjo grelnega medija tudi več kilometrov daleč. Konvencionalna vročevodna ogrevanja delujejo s temperaturo 90/70o C,pri minimalni zunanji temperaturi -20o C (http://www.instalater.si/clanek/140/Nacini_ogrevanja).

2.4. OGREVANJE S KOTLI Že v 80. letih so začeli z izdelovanjem nizkotemperaturnih tehnik ogrevanja. Regulacije prilagajajo temperaturo v kotlu v odvisnosti od zunanje temperature s korekcijo temperature v prostoru. Kotel se izklopi, če ni potrebe po toploti, in ponovno zažene iz hladnejšega stanja in s tem prihrani gorivo. Pri nizkotemperaturnem ogrevanju se zmanjšajo izgube in povečajo normirani izkoristki do 94 %. Na ta način kotel natančnejše sledi potrebam po toploti na objektu. Merilo za gospodarnost ogrevalnega kotla je nominalni izkoristek. Ta nam pove, koliko odstotkov vnesene energije se pretvori v toploto. Napredne konstrukcije kotlov se vedno bolj pomikajo proti 100 %. Bistvenega pomena za dober izkoristek kotlov so konstrukcija, vrsta materiala, model grelca in regulacijskega sistema. Spodnja kurilna vrednost se je v preteklosti definirala kot maksimalna količina toplote nad točko rosišča, ki jo lahko dosežemo v odvisnosti od vložene energije. Vodna para in temperatura dimnih plinov se je zanemarjala; danes pa v kondenzacijski tehniki prinaša dodatni delež toplote. Zaradi tega danes govorimo o nominalnem izkoristku do 109 %. Kondenzacijski kotli izkoristijo tudi delež toplote v vodni pari, ki nastaja pri gorenju. Ta vsebuje precejšen delež toplote, ki se pri običajnih kotlih izgubi skozi dimnik. Zahvaljujoč konstrukciji kotla latentna temperatura predgreva povratno vodo iz radiatorjev. Pri tem pade temperatura dimnih plinov pod temperaturo rosišča vodne pare, ki iz plinastega stanja preide v tekoče – kondenz. Normirani izkoristek se v primerjavi z nizkotemperaturno tehniko poveča tudi do 13 %. Prihranek energije pri uporabi kondenzacijske tehnike v primerjavi z nizkotemperaturno tehniko nam prikazuje Slika 4 (http://www.veto.si/ContentPage.aspx?page_id=16#term_sidre).


http://www.veto.si/ContentPage.aspx?page_id=16#term_sidre


Slika 4: Prihranek energije s kondenzacijsko tehniko (Vir: Rotex, 2006)

2.4.1. PLINSKI KOTLI Poznamo več vrst plinskih kotlov:

nizkotemperaturni kotli s tlačnim plinskim gorilnikom (izkoristki 90–96 %), kotli z atmosferskim gorilnikom (izkoristki do 92 %), kotli na prisilni vlek (izkoristki do 92 %), kotli na prisilni vlek z modulacijo ventilatorja (izkoristki 92 %), kondenzacijski kotli z zunanjo kondenzacijo (izkoristki do 103 %), kondenzacijski kotli s kondenzacijo s prirejenim kuriščem (izkoristki do

109 %). Kot vidimo, dosegamo najboljše izkoristke pri kondenzacijskih plinskih kotlih. Pri kondenzacijskih kotlih pridobimo s kondenzacijo del toplote, ki bi se drugače neizkoriščena izgubila v dimnik. Pri tem moramo zagotoviti zadosten vlek ter ustrezno dimniško tuljavo. Zaradi tega imajo kondenzacijski kotli močnejše ventilatorje, dimnik pa mora biti izdelan iz ustreznega materiala, ki je odporen na kisline ter nepropusten (posebna plastika ali debelostenski aluminij). Ustrezno dimniško tuljavo s presekom 80 mm se namesti v obstoječi dimnik. V kolikor gre za novogradnje, se dimniški sistem izvede z dvojno (koaksialno) cevjo in ne potrebujemo dodatnega dimnika. Količina dodatno pridobljene toplote je odvisna od sestave kuriva ter temperaturnega režima ogrevalnega sistema. V splošnem velja, da je najboljši energent za kondenzacijske plinske kotle zemeljski plin, temperatura v ogrevalnem sistemu pa naj bi bila čim nižja (talno, stensko ogrevanje). To ne pomeni, da kondenzacijski kotli niso primerni tudi za drugačne sisteme, saj kljub temu dosegajo veliko boljše izkoristke. Tako lahko s kondenzacijskimi kotli zmanjšamo porabo goriva do 15 % v primerjavi s klasičnimi ter več kot 40 % v primerjavi s starimi kotli.


http://www.sanitar.si/si/talnostenskoogrevanje/index.html

http://www.sanitar.si/si/talnostenskoogrevanje/index.html


2.4.2. OLJNI KOTLI

Poznamo več vrst oljnih kotlov: nizkotemperaturni kotli s tlačnim gorilnikom (izkoristki 90–96 %), klasični kotli (izkoristki do 92 %), kondenzacijski kotli (izkoristki do 105 %).

Pri kotlih na olje je tehnologija izdelave kondenzacijskih kotlov bolj zahtevna kot pri plinskih kotlih in tako je tudi cena temu primerna. Vendar pa se z rastjo cen energetskih virov vedno bolj uveljavljajo. Še vedno prevladujejo klasični trovlečni kotli. Veliko se da pri teh kotlih prihraniti z regulacijo, vendar mora biti kotel izdelan iz korozijsko odpornih materialov ali pa mora imeti posebno konstrukcijo, ki preprečuje korozijo. Takim kotlom pa pravimo nizkotemperaturni kotli (http://www.sanitar.si/si/ogrevanjeskotli/index.html).

Klasični kotli Obratujejo v visokotemperaturnem režimu, pri maksimalni temperaturi dovoda 90° C in temperaturi povratka 70° C. Temperatura vode v kotlu ne sme pasti pod temperaturo rosišča dimnih plinov, ki je približno pri 65° C. Pri tem je pomemben regulacijski člen, štiripotni ali tropotni ventil, ki uravnava temperaturo povratne vode tako, da temperatura povratka v kotel ne pade pod najnižjo dovoljeno mejo, kar bi povzročilo nizkotemperaturno korozijo sten kotla in dimovodnega sistema. Visokotemperaturne ogrevalne sisteme opuščamo, ker so izgube toplote zaradi visoke temperature dimnih plinov precejšne (tudi preko 200° C). Nizkotemperaturni kotli Za razliko od standardnih toplovodnih kotlov, kjer temperatura povratne vode v kotel ne sme pasti pod 65° C, lahko obratujejo nizkotemperaturni kotli s povratki, nižjimi od 57° C. Količino toplote, ki jo dovajamo v ogrevalni sistem, krmilimo z nastavitvijo temperature dovodne vode ali pa neposredno temperaturo kotla. Ustrezna regulacija uravnava temperaturo ogrevnega medija glede na zunanjo temperaturo. Mešalni ventil ni potreben, ker temperaturo ogrevne vode zvezno prilagajamo toplotnim potrebam objekta. Izkoristki so boljši, izgube toplote v okolico in skozi dimnik so manjše, prav tako je manjše onesnaževanje okolja. Toplota dimnih plinov koristi samo do temperature, ki onemogoča pojav kondenzata v odvodu dimnih plinov. Kondenzacijski kotli Značilnost kondenzacijske tehnologije je, da koristimo toploto, ki se sprosti s kondenzacijo vodne pare v dimnih plinih, nastalih pri zgorevanju goriva. Pri temperaturi dimnih plinov 47° C vodna para kondenzira, pri tem se sprosti latentna toplota, ki se dovaja ogrevni vodi. Pri kondenzacijskih kotlih tako dobimo s kondenzacijo nazaj latentno in senzibilno toploto, medtem ko se latentna toplota pri nizkotemperaturnih kotlih izgubi v dimnik. Za kondenzacijske kotle je pomembna čim nižja temperatura vode v povratku. Pri kondenzacijskih kotlih na olje lahko zmanjšamo porabo goriva za 10 do 15 % v primerjavi z nizkotemperaturnimi kotli. Zmanjšanje v primerjavi s standardnimi kotli pa je približno 30 % in tudi več.


http://www.sanitar.si/si/ogrevanjeskotli/plinski-kotli.html

http://www.sanitar.si/si/ogrevanjeskotli/index.html


Primerjavo oljnega kondenzacijskega kotla z nizkotemperaturnim kotlom v daljšem opazovalnem obdobju z različnimi predpostavkami na enostanovanjskem objektu nam prikazuje Slika 5 (http://www.jrinstalacije.si/olje1.html).

Slika 5: Primerjava kotlov (Vir: Rotex, 2006)


http://www.jrinstalacije.si/olje1.html


3. METODA DELA

3.1. VEČPARAMETRSKO ODLOČANJE Z odločanjem se srečujemo vsak dan, bodisi na osebnem, strokovnem ali na poslovnem področju. Odločanje običajno definiramo kot izbor ene izmed več variant, alternativ, možnosti ali različic. Izbrati želimo alternativo, ki najbolj ustreza našim ciljem in ki nas na sistematičen, organiziran in čim lažji način privede do kakovostne odločitve. Večkriterijsko ali večparametrsko odločanje je največja skupina metod, kjer alternative ocenjujemo na osnovi več parametrov. Temelji na razgradnji odločitvenega problema na manjše podprobleme, kjer variante razgradimo na posamezne parametre (kriterije, atribute) in jih ločeno ocenimo glede na vsak parameter. Končno oceno variante dobimo s postopkom združevanja. Tako izpeljana vrednost je potem osnova za izbor najustreznejše variante (Jereb in drugi, 2003). Odločitveni model temelji na spisku kriterijev, parametrov, spremenljivk oziroma dejavnikov, ki jih želimo v procesu odločanja zasledovati. Vsak kriterij posebej obdelamo, pregledamo in se nato lotimo nadaljnjega postopka. Končna ocena variante sledi iz do sedaj dobljenega dela, zatem se začne postopek združevanja obdelanih ocen parametrov. Rezultat posamezne variante uporabimo za nadaljnji izbor najustreznejše variante. S tem dosežemo, da bo končna ocena pravilnejša in optimalna.

Slika 6: Večparametrski odločitveni model (vir: Jereb in drugi, 2003)



Vrednotenje variant pri večparametrskem odločanju poteka na osnovi večparametrskega odločitvenega modela, ki je v splošnem sestavljen iz treh komponent, kot prikazuje Slika 6. Vhod v model predstavljajo parametri (atributi, kriteriji) Xi. To so spremenljivke, ki ponazarjajo podprobleme glavnega odločitvenega problema, to je tiste dejavnike, ki opredeljujejo kvaliteto variant (Jereb in drugi, 2003). Urejeni so v hierarhično strukturo (drevo), ki ponazarja medsebojne odvisnosti med njimi. Glede na položaj v strukturi parametre ločimo na osnovne in izpeljane (Bohanec in Rajkovič, 1995). Funkcija koristnosti F je predpis, po katerem se vrednosti posameznih parametrov združujejo v spremenljivko Y, ki ponazarja končno oceno ali koristnost variante. Variante opišemo po osnovnih parametrih z vrednostmi ai. Na osnovi teh vrednosti funkcija koristnosti določi končno oceno vsake variante. Varianta, ki dobi najvišjo oceno, je praviloma najboljša (Jereb in drugi, 2003).

3.2. ODLOČITVENI PROCES Odločanje je proces, pri katerem izmed več variant, alternativ, možnosti oziroma različic izberemo tisto, ki najbolj ustreza našim zahtevam. Odločanje lahko definiramo še kot aktivnost, ki nastopa kot del splošnega reševanja problemov na dejansko vseh področjih človekovega delovanja. Težavnost odločitvenih problemov je zelo raznolika (Rajkovič in drugi, 2003). Poznamo preproste osebne odločitve, ki so večinoma rutinske, in poznamo še velike, težke odločitve, ki imajo kompleksne probleme. Odločitve so lahko skupinske ali pa samostojne. V odločitvenem procesu znanje sistematično zbiramo in urejamo. Proces naj bi zagotovil dovolj informacij za primerno odločitev, zmanjšal možnost, da bi kaj spregledali, pospešil in pocenil proces odločanja ter dvignil kakovost odločitve. Proces poteka po spodaj navedenih fazah, ki se lahko med seboj tudi prepletajo in ponavljajo:

identifikacija problema, identifikacija kriterijev, določitev funkcij koristnosti, opis variant, vrednotenje variant, analiza in razlaga, zaključek (Bohanec in Rajkovič, 1995).

Identifikacija problema Ta faza je rezultat spoznanja, da je nastopil odločitveni problem, ki je dovolj težak, da ga je smiselno reševati na sistematičen in organiziran način. V tej fazi poskušamo definirati problem ter opredeliti cilje in zahteve. Oblikujemo odločitveno skupino, katere jedro predstavljajo odločevalci (t. i. lastniki problema): to so tisti, ki se morajo v končni fazi odločiti in so odgovorni za odločitev. Pri zahtevnejših problemih je priporočljivo v delo skupine vključiti tudi:

eksperte, ki imajo poglobljeno znanje o dani problematiki in lahko svetujejo pri oblikovanju odločitvenega modela,



odločitvenega analitika – metodologa, ki kot moderator vpliva na učinkovitost in usklajenost dela skupine ter skrbi za ustrezno metodološko in računalniško podporo odločanja,

predstavnike tistih, ki jih odločitev zadeva (Jereb in drugi, 2003).

V okviru definicije problema opredelimo predmet odločanja, cilje, ki jih želimo doseči z odločitvijo, kakšnim zahtevam mora ustrezati izbrana varianta, in težavnost problema. Pri izbiri metode določimo način, kako se bomo lotili problema, in kakšne oziroma katere pripomočke bomo pri tem uporabili. Identifikacija kriterijev V tej fazi določimo kriterije, na osnovi katerih bomo ocenjevali variante, in zasnujemo strukturo odločitvenega modela. Posebej je pomembno, da pri tem ne spregledamo kriterijev, ki bistveno vplivajo na odločitev (načelo polnosti). Pri oblikovanju modela poskušamo izpolniti tudi neke druge zahteve, kot so celovitost, neredundantnost in operativnost (merljivost) kriterijev. Postopek identifikacije kriterijev je do neke mere odvisen od uporabljene metodologije; pogosto poteka po naslednjih korakih:

spisek kriterijev: sami ali med pogovorom v skupini oblikujemo nestrukturiran seznam kriterijev, ki jih bomo upoštevali pri odločanju,

strukturiranje kriterijev: kriterije hierarhično uredimo, upoštevajoč medsebojne odvisnosti in vsebinske povezave. Nepomembne kriterije in tiste, ki so izraženi z ostalimi kriteriji, zavržemo in po potrebi oblikujemo nove (rezultat je drevo kriterijev),

merske lestvice: vsem kriterijem v drevesu določimo merske lestvice, to je zalogo vrednosti, ki jih lahko zavzamejo pri vrednotenju, ter morebitne druge lastnosti, na primer urejenost (Jereb in drugi, 2003).

Določitev funkcij koristnosti V tej fazi definiramo funkcije, ki opredeljujejo vpliv nižjenivojskega kriterija na tiste, ki ležijo višje v drevesu, vse do korena drevesa, ki predstavlja končno oceno variant. Oblika funkcij in način njihovega zajemanja sta močno odvisno od uporabljene metode. Najpogosteje se uporabljajo preproste funkcije, kot so utežna vsota in razna povprečja, srečamo pa tudi zahtevnejše funkcije, ki imajo večjo izrazno moč, vendar so nekoliko zahtevnejše za praktično uporabo: funkcije zvezne logike, funkcije na osnovi Bayesovega pravila ali mehkih množic, odločitvena pravila. Prav tako so pestre računalniško podprte metode za podporo odločevalcev v tej fazi, ki segajo od neposrednega analitičnega izražanja funkcij do možnosti izbiranja oziroma parametrizacije vnaprej pripravljenih funkcij, definiranja funkcije po točkah, zajemanja v grafični obliki in raznih dialogov, ki jih vodi računalniški program (Jereb in drugi, 2003). Pri oblikovanju te faze odločitvenega procesa določimo funkcije koristnosti in način njihovega določanja. Določimo, kateri kriteriji so pomembnejši in zakaj, določimo tudi morebitne izločilne kriterije (Bohanec in Rajkovič, 1995). Opis variant Vsako varianto opišemo z vrednostmi osnovnih kriterijev, to je tistih, ki ležijo na listih drevesa. Do tega opisa nas vodi bolj ali manj zahtevno proučevanje variant in zbiranje podatkov o njih. Pri tem se pogosto srečamo s pomanjkljivimi ali nezanesljivimi podatki. Nekatere metode v tem primeru odpovejo, druge pa



omogočajo, da takšne podatke opišemo v obliki intervalov ali verjetnostnih porazdelitev (Jereb in drugi, 2003). Pri oblikovanju te faze odločitvenega procesa kratko opišemo variante, med katerimi izbiramo in način njihovega merjenja (Bohanec in Rajkovič, 1995). Vrednotenje variant Vrednotenje variant je postopek določanja končne ocene na osnovi njihovega opisa po osnovnih kriterijih. Vrednotenje poteka od spodaj navzgor v skladu s strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti. Vrednost, ki jo na ta način dobimo v korenu drevesa, je končna ocena variante. Varianta, ki dobi najvišjo oceno, je praviloma najboljša. Rezultate vrednotenja variant primerno opišemo. Opredelimo, kako so bile ocenjene variante, katera med njimi je najboljša in zakaj ter primerjamo najboljšo varianto z nekaj najbolje ocenjenimi preostalimi variantami (Jereb in drugi, 2003). Analiza in razlaga odločitev Dobljeno odločitev logično utemeljimo v fazi analize in razlage odločitev. Ponovno preverimo in utemeljimo ustreznost vrednosti kriterijev ter funkcij koristnosti. Utemeljimo, zakaj je ocena takšna, kot je, in opredelimo, kateri kriteriji so najbolj vplivali na rezultat. Ugotovimo, v čem se variante bistveno razlikujejo med seboj. Preverimo bistvene prednosti in pomanjkljivosti posameznih variant ter kakšna je občutljivost odločitve oziroma katere spremembe kriterijev vplivajo na končno oceno. Preverimo možnosti za izboljšanje posameznih variant in ugotovimo, kateri kriteriji vplivajo na bistveno poslabšanje ocen variant (Bohanec in Rajkovič, 1995). Zaključek Pri oblikovanju zaključka odločitvenega procesa ugotovimo končni rezultat odločitve. Določimo in ustrezno utemeljimo najboljšo varianto. Preverimo, ali so bili doseženi cilji odločitvenega procesa oziroma kaj bi bilo še treba ukreniti, da jih dosežemo. Izpostavimo morebitne napotke za uresničitev končne odločitve. Na primer, pri izbrani varianti opišemo kritične lastnosti, ki jim je treba pri uresničitvi posvetiti posebno pozornost. Ko smo utemeljili vse navedeno, smo prišli do končne rešitve odločitvenega procesa (Bohanec in Rajkovič, 1995). Pri tem nam lahko zelo pomagajo računalniška orodja, ki so prirejena tako, da nam omogočajo natančnejšo analizo in sistematičnost ocenjevanja ter s tem kakovostnejšo in bolj utemeljeno odločitev. Pri odločanju so torej računalniška orodja, ki podpirajo odločitveni proces, nepogrešljiva.

3.3. EKSPERTNI SISTEMI Ekspertni sistemi (ES) so računalniško podprti sistemi, ki vključujejo tako sposobnost človeka kot zmogljivost računalnika na tak način, da lahko posredujejo inteligenten nasvet in ponudijo razlago in overovitev odločitev, sprejetih na osnovi podanih zahtev. Drugače povedano, ekspertni sistemi so računalniški programi, realizirani z različnimi metodami umetne inteligence, ki rešujejo probleme z uporabo znanja s kakšnega ponavadi ozkega problemskega področja in se pri tem obnašajo podobno kot človek–ekspert na posameznem specifičnem področju. Kot od izvedenca tudi od ekspertnega sistema pričakujemo, da zna pojasniti svoje odločitve in sklepanja, ki so ga pripeljale do odločitve.



Ključna prednost ekspertnih sistemov je, da poleg dobre odločitve v zvezi z dano zahtevo podajo tudi dobro razlago na način in v pojmih, ki jih sprejemajo eksperti oziroma uporabniki na posameznih področjih. Pogosto tudi pričakujemo, da zna ekspertni sistem uporabljati nezanesljivo in nepopolno informacijo. ES obravnava velike količine informacij, da reši posamičen primer, in pri tem povezuje znanje z algoritmi za reševanje problemov. Pri reševanju problemov ne uporablja le običajnih matematičnih operatorjev, ampak vključuje tudi tipično človeške miselne procese. Relevantno znanje zbere iz baze znanja, pri tem pa uporablja mehanizme sklepanja (hevristike) in deluje kot strokovnjak. Ekspertni sistemi so primerni za reševanje problemov, ki zahtevajo veliko znanja in imajo lahko več pravilnih rešitev. Značilno za ES je tudi upoštevanje dejstva, da so ljudje zelo primerni za spoznavanje vzorcev, značilnih za posamezna problemska področja, medtem ko so računalniki zelo dobri za računanje oziroma obravnavanje števil. Kombinacija obeh lastnosti oziroma njuno dopolnjevanje (komplementarnost) lahko prinaša zelo dobre rezultate. Pogosto raje gledamo mehanizem sklepanja in komunikacijski vmesnik skupaj kot en sam sklop (Slika 7), ki ga imenujemo lupina ekspertnega sistema. Tako razčlenjevanje ima svoje prednosti. Baza znanja je odvisna od konkretne domene, medtem ko je lupina ekspertnega sistema vsaj načeloma neodvisna. Ko že imamo lupino, lahko v principu dobimo nov ekspertni sistem tako, da ji preprosto dodamo novo bazo znanja. Lupine so torej dobrodošlo orodje za izdelavo ekspertnih sistemov. Ekspertni sistemi so sestavljeni iz treh delov:

Baza znanja – vsebuje znanje določene ekspertne domene in je specifična glede na področje. Znanje mora biti predstavljeno tako, da je razumljivo strokovnjaku, da ga je mogoče učinkovito uporabljati, spreminjati, dopolnjevati ter verificirati.

Mehanizem sklepanja – računalniški program, ki uporablja znanja v bazi

znanja za reševanje problemov. Poleg tega pa mehanizmi sklepanja omogočajo tudi razlago rešitev. Mehanizem sklepanja na osnovi baze znanja izvaja sklepe o problemu, ki ga rešujemo.

Komunikacijski vmesnik – je računalniški program, ki zbliža človeka in

računalnik, skrbi za sporazumevanje med sistemom in uporabnikom, omogoča komunikacijo človeka z ES. Uporabniški vmesnik nam omogoča pomoč pri dostopu do baze znanja ter pojasnjevanje procesa sklepanja, ki ga uporablja mehanizem sklepanja (Bohanec in Rajkovič, 1995).



Slika 7: Zgradba ekspertnega sistema (Vir: Krapež in Rajkovič, 2003)

3.4. PROGRAM DEXi Človek se lahko zelo dobro odloča, če upošteva samo en pogled – en parameter. Mnogo težje se odločamo v primeru, ko imamo na voljo več parametrov. Pri takem odločanju potrebujemo pomoč, ki nam jo ponuja vse bolj razvita informacijska tehnologija. Tako imamo danes poznane različne sisteme za podporo odločanju. Z njihovo pomočjo želi človek izboljšati svoje delovanje, predvsem v primerih, ko ima opravka s slabo strukturiranimi, kompleksnimi, časovno zahtevnimi ali zgolj nenatančno opredeljenimi odločitvenimi situacijami (Šušteršič in drugi, 2000). DEXi je preprost program, enostaven za uporabo, ki omogoča izdelavo in preurejanje drevesa kriterijev, urejanje zalog vrednosti kriterijev in odločitvenih pravil, zajemanje podatkov o variantah in njihovo vrednotenje, tabelarični pregled rezultatov vrednotenja in grafični prikaz rezultatov vrednotenja. Temelji na principih večparametrskega modeliranja. Razvit je bil v okviru programa RO – Računalniško opismenjevanje Ministrstva za šolstvo in šport v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, Fakulteto za organizacijske vede in Institutom Jožef Stefan, Ljubljana. DEXi (Decision EXpert) je torej program za večparametrsko odločanje. Gre za preprost računalniški program za delo z odločitvenimi modeli, ki omogoča:

izdelavo in preurejanje drevesa kriterijev, urejanje zalog vrednosti kriterijev in odločitvenih pravil, zajemanje podatkov o variantah, vrednotenje variant, tabelarični pregled rezultatov vrednotenja z analizo tipa kaj-če, grafični prikaz rezultatov vrednotenja.

Glavni namen tega programskega orodja je podpora odločevalcu pri sprejemanju kompleksnih večparametrskih odločitev. Takšne odločitve se v vsakdanjem življenju pogosto pojavljajo, saj imamo pri izbiri na voljo mnogo možnosti, ki imajo svoje dobre in slabe lastnosti, zato jih je treba oceniti, analizirati in primerjati med seboj (Bohanec, 1991). Hierarhični večparametrski odločitveni modeli so zelo uporaben pripomoček za klasifikacijo oziroma vrednotenje objektov, opisanih v atributnem jeziku. Temeljijo na razgradnji problema na manjše in manj zahtevne podprobleme. Model temelji na spisku kriterijev, parametrov, spremenljivk oziroma dejavnikov, ki jih želimo v



postopku zasledovati. Podproblemi oziroma vmesni koncepti so ponazorjeni s spremenljivkami, ki so med seboj povezani v strukturo; ta je v splošnem usmerjen aciklični graf, najpogosteje pa drevo. Za vsako notranje vozlišče je definiran predpis, ki opredeljuje odvisnost te spremenljivke od njenih neposrednih naslednikov v strukturi. Tako nam teorija večkriterijskega odločanja nudi formalno osnovo izgradnje modela, kjer je temeljni problem povezovanje ocen po posameznih parametrih v celostno oceno. Program DEXi dosledno sledi konceptu večparametrskega ocenjevanja. Variante oziroma opcije, ki jih ocenjujemo, so razčlenjene v različne dimenzije, ki jim ponavadi pravimo atributi, indikatorji, spremenljivke uspešnosti (učinkovitosti), kriteriji itd. Glede na vsak posamezni atributi so opcije neodvisno ocenjene. Celostna ocena variante se izračuna s postopki agregacije delnih ocen atributov, kot je na primer utežna vsota. Celostni postopek je zasnovan tako, da lahko odločevalec kar najučinkoviteje izrazi svoje preference, to je stopnje zaželenosti oziroma nezaželenosti variant. Tako izražena oziroma izmerjena zaželenost oziroma uporabnost služi za oceno variante. Program DEXi tako podpira teorijo, ki temelji na večparametrskem odločanju, pri katerem je v procesu odločanja poudarjena pomembnost odločevalca. Orodje odločevalca spodbuja k učenju in raziskovanju problema odločanja. Odločevalec raziskuje problem z določanjem kriterijev, ki so pomembni, in njihovih vrednosti. Namesto matematičnih formul, ki so običajno vključene v program za izračun različnih možnosti, programsko orodje izlušči znanje o odločanju iz samega uporabnika. Če povzamemo: DEXi nudi pomoč v procesu ocenjevanja in odločanja na osnovi modeliranja preferenčnega znanja. S tem pripomoremo k transparentnosti odločitvenega postopka. Odločevalec ima na razpolago razlago rezultatov tako ocenjevanja kot tudi celostnega postopka. Predstavitev znanja je zasnovana na integraciji pristopa večparametrskega odločanja z ekspertnim sistemom. To omogoča uporabniku prijazno in na splošno lažje odločanje, kjer je znanje o odločanju izraženo preprosto in neposredno z besedami, pravili in hierarhično urejenimi kriteriji (Šušteršič in drugi, 2000).

3.5. PROGRAM VREDANA Vredana je računalniški program za vrednotenje in analizo variant v večparametrskih odločitvenih modelih, zgrajenih z lupino ekspertnega sistema DEX. Program je zasnovan tako, da omogoča uporabniku čim bolj udobno in enostavno delo (Šet in drugi, 1995). Nadgrajuje funkcionalnosti DEXi-ja in nekaterih drugih orodij, ki se uporabljajo pri večparametrskem odločanju. Glavne funkcije Vredane so branje datotek tipa DAX, kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje variant, prikaz in izpis rezultatov vrednotenja variant, branje podatkov o variantah iz standardnih datotek tipa DIF in analiza variant tipa KAJ-ČE. S pomočjo analize tipa kaj-če lahko spremljamo spremembe rezultatov vrednotenja, ki jih povzroči smiselno spreminjanje vrednosti variant. Tako lahko pridemo do boljših in bolj natančnih



rezultatov vrednotenja in s tem do boljših odločitev. Pomembne so zlasti manjše spremembe variant, ki pripeljejo do bistvenega izboljšanja rezultatov. Največja moč programa Vredana je v transparentnosti vrednotenja variant in prikazu rezultatov vrednotenja, kar omogoča zelo dobro podporo odločanju, saj je možno dobro zagovarjanje posameznih odločitev. Hkrati pa je možno delati tudi številne primerjave in analize variant (Šet in drugi, 1995).



4. IZGRADNJA ODLOČITVENEGA MODELA

4.1. IDENTIFIKACIJA PROBLEMA Želimo opraviti primerjavo različnih ogrevalnih sistemov in tehnik ogrevanja, namenjenih individualnim enostanovanjskim objektom. Kot primer bomo izbrali hišo starejše gradnje, za katero je predvidena izračunana velikost kotla 15 KW. Energent izberemo glede na trenutno dostopnost vira. Predstavili in primerjali bomo posamezne kotle z grelnikom sanitarne vode in ustrezne plinske ter oljne gorilnike. Razvili bomo odločitveni model za izbiro ogrevalnega sistema, ki bo služil kot podpora pri svetovanju končnemu uporabniku. Analizirali bomo znane produkte različnih proizvajalcev. V njej se bomo dotaknili vseh parametrov, ki nas privedejo do odločitve, kako in kaj izbrati na trgu ogrevalnih sistemov, glede na želje, zmožnosti in pričakovanja kupca. Izdelali bomo odločitveni model, s pomočjo katerega bomo ocenili, kateri ogrevalni sistem najbolje ustreza našim zahtevam.

4.2. OPIS KRITERIJEV Kriteriji so najmanjše razčlenjene enote končne odločitve, ki so rangirane po nivojih od najnižjega do najvišjega. Prav tako poteka tudi pot od najnižjega do najvišjega kriterija. Na višjih nivojih so delne odločitve, ki so izvedene na podlagi nižjih nivojev. Z višjih nivojev poteka pot do najvišjega, kjer je izvedena končna odločitev. Ob tem je zelo pomembna pravilna izbira ustreznih kriterijev na vseh nivojih, saj bomo le na tak način prišli do uspešno izvedene in pravilne odločitve. Vsakemu kriteriju določimo zalogo vrednosti, s katero ocenjujemo variante. Drevo kriterijev predstavlja strukturo določenega problema odločanja in povezavo ostalim komponentam. Drevo vsebuje kriterije, s pomočjo katerih merimo in ocenjujemo variante. V drevesu so kriteriji strukturirani glede na njihovo medsebojno odvisnost. Kriteriji na višjem nivoju so v odvisnosti od tistih na nižjem nivoju drevesa (Jereb in drugi, 2003). Kot je razvidno s Slike 8, ki prikazuje drevo kriterijev z osnovnimi in izpeljanimi kriteriji, lahko vidimo, da so kriteriji strukturirani glede na njihove vsebinske povezave in medsebojno odvisnost.



Slika 8: Drevo kriterijev z opisi

V smislu zagotavljanja učinkovitosti in uspešnosti odločitvenega modela na podlagi naših potreb in zahtev smo identificirali in naredili neurejen spisek kriterijev, ki bo pripomogel h končni odločitvi. V tej fazi je pomembna izbira kriterijev, da ne bi prišlo do ponavljanja kriterijev. Na osnovi medsebojne odvisnosti in vsebinske povezanosti kriterije združujemo v drevo in gradimo po listih od spodaj navzgor. Vsakem kriteriju določimo zalogo vrednosti, s katero ocenjujemo variante. Glavni kriteriji pri izbiri našega ogrevalnega sistema so: vrsta sistema, energetske naprave in konkurenčne lastnosti. Vrsta sistema Izbiramo vrsto ogrevalnega sistema glede na ogrevalno telo. Na voljo imamo radiatorsko, talno in kombinirano gretje. Zaloge vrednosti si sledijo od slabšega proti boljšemu. Vrsta sistema prinaša desetino vrednosti h končni oceni ogrevalnega sistema. Energetske naprave To so elementi ogrevalne naprave, ki nam podajo polovico končne ocene našega ogrevalnega sistema. Delimo jo na kotel, grelnik sanitarne vode in gorilnik. Kotel Posameznemu kotlu določimo kriterije, kot so moč kotla v KW, material jedra kotla in izkoristek kotla pri izgorevanju energenta. Največjo utež predstavlja sam izkoristek kotla, ki nam pove, kako optimalno izgoreva energent.



Grelnik sanitarne vode Lastnosti grelnika sanitarne vode določamo glede na izbiro izvedbe in materiala, iz katerega je grelnik izdelan. Grelniku določimo izvedbo, izbiramo med navadnim enosistemskim, dvosistemskim ali kombiniranim grelnikom sanitarne vode. Gorilnik Pri lastnostih gorilnika izbiramo vrsto samega gorilnika (plinski ali oljni). Ta zaloga vrednosti je nevtralna, ker je odvisna od same izbire energenta glede na dostopnost vira na sami lokaciji. Drugi kriterij pa je opcija gorilnika, kjer gre lahko za enostopenjsko, dvostopenjsko ali modulirano izvedbo. Konkurenčne lastnosti Določajo lastnosti ogrevalnega sistema na samem tržišču. Določimo prepoznavnost in kakovost znamke proizvajalca, garancijsko dobo in cenovni razred ogrevalnega sistema. Najmočnejšo utež nam predstavlja kriterij cena.

4.3. ZALOGE VREDNOSTI Za vsak kriterij v odločitvenem drevesu je potrebno določiti njegovo vrednost, kar pomeni, da mu določimo zalogo vrednosti. Bistvena lastnost metodologije DEXi je, da namesto numeričnih uporabljajo simbolične kriterije, kjer vsak kriterij lahko zavzame vrednosti iz končne in običajno majhne zaloge vrednosti, opisane z besedami (npr. neprimeren, primeren, optimalen). Tudi vrednosti kriterijev, ki so v osnovi numerični, je zato treba predstaviti simbolično (npr. izkoristek kotla pri izgorevanju smo definirali kot slab, zadovoljiv, odličen). Druga možnost predstavitve numeričnih kriterijev je z intervali, tako smo definirali moč kotla s tremi intervali: 30-40 KW; 20-30 KW; 10-20 KW. Priporočilo metode je tudi urejenost zalog vrednosti od slabih (nezaželenih) proti dobrim (zaželenim) vrednostim in čim manjše število vrednosti posameznega kriterija, vendar tolikšno, da lahko z njimi opišemo vse bistveno različne odločitvene situacije. Zaloge vrednosti v programu DEXi so prikazane na Sliki 9.



Slika 9: Zaloge vrednosti v programu DEXi

4.4. FUNKCIJE KORISTNOSTI Funkcije koristnosti določajo medsebojni vpliv kriterijev na vrednost nadrednega kriterija. Določene so v obliki tabel za vsak izpeljani kriterij po točkah v obliki enostavnih odločitvenih pravil »če-potem«. Program DEXi ob določitvi vsaj dveh odločitvenih pravil ob upoštevanju uteži sam izračuna vrednost agregirane funkcije (Krapež in Rajkovič, 2003). Slika 10 nam prikazuje seznam odločitvenih pravil za izbiro našega ogrevalnega sistema.



Slika 10: Odločitvena pravila za izbiro ogrevalnega sistema

Največkrat uporabljena funkcija koristnosti je utežna vsota, pri čemer je seštevek lokalnih uteži, ki se nanašajo na sestavljeni kriterij, enak sto. Na podlagi kriterijev in odločitvenih pravil program DEXi izračuna težo posameznega kriterija. Vendar pa posamezna pravila definirajo kriterijsko funkcijo v točkah, zato je linearno utežena vsota lahko le približek sistemu odločitvenih pravil tipa »če-potem«. Odločitvena merila se lahko poljubno spreminjajo glede na pomembnost kriterijev. Pri določanju in izbiri uteži načeloma upoštevamo naše zahteve. Od pomembnosti kriterija je odvisen njegov vpliv na končno oceno. Pri določanju funkcije koristnosti si lahko delo s tabelami in pravili s pomočjo programa DEXi olajšamo z uporabo uteži. Pri tem se moramo zavedati, da za funkcijo koristnosti privzamemo model utežne vsote. V praksi lahko pričnemo z utežmi in dvema osnovnima praviloma, to je točkama, kamor vpnemo hiper ravnino, ki predstavlja funkcijo koristnosti. Tabele osnovnih pravil, ki jih nato izdela računalnik, podajajo funkcijo koristnosti po točkah.



Vsaka točka je predstavljena s pravilom. Pravila preverimo, in če nam vsebinsko ne ustrezajo, jih primerno spremenimo. S tem spremenimo tudi funkcijo koristnosti, ki praviloma ni več hiper ravnina, ampak bolj ali manj razgibana funkcija. Ob koncu od programa zahtevamo, da ponovno izračuna uteži, kjer gre za aproksimacijo funkcije koristnosti z ravnino. Razlike med temi in začetnimi utežmi so nam v razmislek o vplivu kasnejših sprememb pravil na celovito podobo funkcije koristnosti. To je pomemben proces določanja in interpretacije funkcije koristnosti, ki nam pomaga na poti do vsebinsko ustreznega povezovanja kriterijev v končno oceno. Gre za računalniško pomoč pri upravljanju s preferenčnim znanjem človeka (Krapež in Rajkovič, 2003). Na Sliki 11 so prikazane povprečne uteži kriterijev, ki predstavljajo pomen in vpliv posameznega kriterija na lokalnem in globalnem nivoju ter ob upoštevanju normalizacije zalog vrednosti.

Slika 11: Uteži posameznih kriterijev za izbiro ogrevalnega sistema

Z odločitvenimi pravili določamo vrednosti parametrov v vozliščih drevesa vse do korena, ki predstavlja končno oceno predmeta odločanja. Za vsako poddrevo je potrebno nastaviti odločitvena pravila, ki nam pokažejo, kako skupina kriterijev v poddrevesu vpliva na končno odločitev izbire ogrevalnega sistema.





Slika 12: Tabela odločitvenih pravil

Slika 13: Tabela odločitvenih pravil

Na Slikah 12 in 13 so prikazana agregirana odločitvena pravila korenskega vozlišča. Vsako pravilo podaja kombinacije vrednosti kriterijev, ki vodijo v določeno končno oceno. Pri kriterijih vidimo tudi odstotke. Interpretiramo jih kot uteži – povedo nam vpliv, ki ga ima posamezen kriterij na vrednost izpeljanega kriterija.

4.5. OPIS VARIANT

Po preučitvi razmer na trgu s precejšnjo ponudbo, ki presega naše zahteve, smo izbrali štiri variante. Te variante lahko uvrstimo v okvirje naših potreb, zahtev in zmožnosti. Vsaka varianta je opisana z vrednostmi osnovnih kriterijev po listih drevesa od spodaj navzgor proti korenu drevesa. Prva varianta je ogrevalni sistem z radiatorskim gretjem, varjenim kotlom VW term RL 35 z zmogljivostjo 33-50 KW, vgrajenim emajliranim grelnikom sanitarne vode in oljnim enostopenjskim gorilnikom.



Kotel WV TERM RL 35 Posebni varjeni kotli tip RL so konstruirani za kurjenje z oljem in so izdelani iz debelejših atestiranih pločevin. Kurišča kotlov so opremljena z vročimi kurilnimi komorami in turbolatorji v ceveh, ki omogočajo vrhunske izkoristke preko 93 %. Emisije zgorelih dimnih plinov dosegajo ugodnejše parametre, kot je zakonsko zahtevano. Kotel odgovarja vsem veljavnim predpisom glede varnosti in konstrukcijske izvedbe. Kotel je opremljen z vakuumsko emajliranim grelnikom za pripravo sanitarne tople vode. Temperaturo sanitarne vode s pomočjo črpalke poljubno reguliramo. Kotel odlikuje dobra izolacija debeline 50 mm. Opaža kotla je zaščitena s prašnim emajlom. Kotel z oznako RL 35 je viden na Sliki 14 (http://www.wvterm.si/ContentPage.aspx?page_id=15).

Slika 14: Kotel WV term RL 35 (Vir: www.wvterm.si)

Druga varianta je ogrevalni sistem s talnim gretjem, litoželeznim kotlom Buderus Logano G125 SE z nazivno toplotno močjo 21-25 KW, pripadajočim nerjavnim grelnikom sanitarne vode in oljnim večstopenjskim gorilnikom. BUDERUS LOGANO G125 SE Ta nizkotemperaturni ogrevalni kotel iz Buderusove visoko kakovostne sive litine ni zgolj izredno varčen in robusten. Kakovosten material, optimalna geometrija zgorevalnega prostora in optimiziran prenos toplote zagotavljajo dolgo življenjsko dobo. Zaradi zvočno izoliranega pokrova kotel deluje izredno tiho. Je kompaktnih dimenzij in sodobnega, mednarodno nagrajenega dizajna. Med drugim je tovarniško kompletno zmontiran in prednastavljen na nazivno moč, kar poenostavi montažo in



zagon. Zato je primeren za energijsko varčno nizkotemperaturno obratovanje brez omejitev glede spodnje meje delovne temperature. Oljni gorilnik Logatop SE odlikuje sodobna tehnologija zgorevanja, pri kateri še posebej izstopa hibridni ventilator. Deluje izredno zanesljivo in energijsko varčno ter je enostaven za servisiranje. Podmontažni akumulacijski bojlerji serije Logalux LT so glede tehnike in opreme prilagojeni Buderusovim litoželeznim ogrevalnim kotlom. Za zaščito pred toplotnimi izgubami so bojlerji opremljeni s sodobnimi, zelo učinkovitimi in okolju prijaznimi materiali. So tovarniško toplotno izolirani s trdim penjenim materialom, ki je nabrizgan med notranji bojler in zunanjo opažno pločevino. Opremljeni so s termoglazuro DUOCLEAN, ki zagotavlja higiensko neoporečnost tople vode. Termoglazura je kemično absolutno nevtralna, odporna na mehanske poškodbe in toplotno stabilna. S termoglazuro DUOCLEAN so prevlečeni vsi notranji deli bojlerja in toplotnega izmenjevalnika, ki pridejo v stik s sanitarno vodo, kar pomeni, da dajejo trajno zaščito pred korozijo in higiensko neoporečnost. Vsi bojlerji so predvideni za nadtlak 10 bar, da lahko brez problemov vzdržijo tudi večja nihanja tlaka, do katerih lahko pride pri točenju sanitarne vode (odpiranju in zapiranju pipe za toplo vodo). Odprtine za dotok hladne vode so pri vseh bojlerjih razporejene tako, da ni bistvenega vpliva na temperaturni profil v bojlerju (http://www.buderus.si/oljni-litozelezni-kotel-logano-g125se.html). Kotel Buderus Logano G125 SE s pripadajočim bojlerjem Logalux LT je viden na Sliki 15.



Slika 15: Kotel Buderus Logano G125 SE (Vir: www.buderus.si)

Tretja varianta je ogrevalni sistem s kombiniranim gretjem, nerjavnim kotlom Viessmann Vitodens 222-W z nazivno toplotno močjo 4.8-19 KW, pripadajočim grelnikom sanitarne vode iz plemenitega, nerjavnega jekla in plinskim moduliranim gorilnikom, ki je viden na Sliki 16. VIESSMANN VITODENS 222-W Kompakten stenski kotel Vitodens 222-W združuje prednosti kondenzacijskega kotla Vitodens 200-W z zmogljivim hranilnikom tople sanitarne vode iz plemenitega jekla s prostornino 46 l. Inovativna ogrevalna tehnika s prenosnikom toplote Inox-Radial in cilindričnim gorilnikom MatriX ter kompaktna modulna izvedba zagotavljata udobje tople vode, ki je sicer možno le s še enkrat večjim hranilnikom tople vode. Mere kotla Vitodens 222 W so prilagojene kuhinjskim standardom in omogočajo optimalno integracijo v bivalno okolje. Vsi priključki za električno instalacijo so lahko dostopni, hidravlične komponente pa v celoti predmontirane v enoto. Tako se lahko Vitodens 222-W instalira v zelo kratkem času. Za visoko energetsko učinkovitost in dolgoročno udobje skrbijo nova inteligentna regulacija zgorevanja Lambda Pro Control, nov cilindrični MatriX gorilnik in ogrevalna površina Inox-Radial. Regulacija Lambda Pro Control nadomešča klasično pnevmatsko povezavo zrak-plin. S tem odpadejo reguliranje z zaslonkami pri instalaciji ter do sedaj potrebna nastavitvena dela pri menjavi vrste plina. Lambda Pro Control skrbi za kontinuirano reguliranje plamena in s tem za stalno enako kakovost zgorevanja in enakomerno visoko moč, tudi pri različni kakovosti plina. Cilindrični MatriX gorilnik zagotavlja okolju prijazno obratovanje z minimalnimi emisijami škodljivih snovi. V kombinaciji s



prenosnikom toplote iz plemenitega jekla in integriranim hranilnikom tople vode iz plemenitega jekla zagotavlja, da je ob vsakem času na razpolago topla voda z željeno temperaturo – s stalno temperaturo tudi v velikih količinah. Elektronsko reguliranje ogrevanja sanitarne vode pri tem zagotavlja koriščenje kondenzacijske toplote v celotnem času ogrevanja (http://www.viessmann.si/si/sl_si/products/gas-brennwertkessel/Vitodens_222-W.html).

Slika 16: Kotel Viessmann Vitodens 222-W (Vir: www.viessmann.si)

Četrta varianta je ogrevalni sistem s kombiniranim gretjem, aluminijastim kotlom Rotex GSU 320 z nazivno toplotno močjo 4-20 KW, pripadajočim pretočnim grelnikom sanitarne vode iz nerjavne pločevine kot podporo gretju in plinskim moduliranim gorilnikom, ki je prikazan na Sliki 17. ROTEX GSU 320 Kompaktna ogrevalna centrala ROTEX GSU združuje plinski kondenzacijski kotel, pretočni grelnik sanitarne vode in hranilnik toplote. Visoki izkoristki, okolju prijazno zgorevanje in konkurenčna cena so najpomembnejše prednosti, ki govorijo v prid izboru plinskega ogrevalnega sistema ROTEX GSU za ogrevanje prostorov in pripravo sanitarne vode. Sistem vključuje še možnost izkoriščanja solarne energije, zato je vsekakor varčna in ekološko sprejemljiva rešitev. Izredno pomembno je dejstvo, da za postavitev ogrevalnega sistema ROTEX GSU potrebujete le 0,64m2 tlorisne površine. Uporabimo jo lahko za enodružinske hiše ali večstanovanjske objekte. V hladnejših zimskih dneh za ogrevanje skrbi plinski kondenzacijski kotel z izjemno visokim, do 110 % izkoristkom. Deluje lahko neodvisno od zraka v prostoru. Uporaba kondenzacijske tehnike omogoča skoraj popolno izrabo energije. Sama zgradba ogrevalne centrale je izjemno domiselna. Izpuščena ni nobena podrobnost, ki bi lahko vplivala na to, da se energija ne bi uporabila 100 % ekonomično. Tako je kotel nameščen na vrhu ogrevalne centrale in morebitne sevalne izgube oddaja v hranilnik toplote, kar še poveča njegovo energetsko varčnost. Zaradi izjemno tihega



delovanja moduliranega plinskega gorilnika celotna centrala deluje skoraj neslišno. Za optimalno delovanje celotnega sistema skrbi vremensko voden hišni regulator, ki s svojim bogatim naborom funkcij nudi uporabniku izjemno udobje in enostavno upravljanje (http://www.seltron.si/index.php?mod=products&prodid=2120). Prednosti sistemske rešitve:

kompaktna ogrevalna centrala ROTEX GSU združuje plinski kondenzacijski kotel, pretočni grelnik sanitarne vode in hranilnik toplote;

deluje lahko neodvisno od zraka v prostoru; sanitarna voda se večji del leta segreva preko solarnega sistema, višek

sončne energije pa sistem izkoristi za podporo ogrevanja prostorov; ni nevarnosti legionele in težav z vodnim kamnom; izkoristki so optimalni zaradi inovativne rešitve plastno polnjenega hranilnika

toplote; pri mirovanju solarnega sistema v kolektorjih ni ogrevalne tekočine, zato ni

možno pregrevanje ali zamrznitev; celotni sistem vodi regulator ogrevanja, ki skrbi za ogrevanje prostorov in

pripravo tople sanitarne vode; možna je uporaba v zelo malih kurilnicah, solarni kolektorji so visoko zmogljivi.

Slika 17: Kotel Rotex GSU 320 (Vir: www.seltron.si)



5. VREDNOTENJE IN ANALIZA VARIANT

5.1. VREDNOTENJE VARIANT Končno oceno variant dobimo po vrednotenju variant na osnovi njihovega opisa po parametrih na listih odločitvenega drevesa. Program vrednoti od listov proti korenu drevesa v skladu s strukturo drevesa in z definirano funkcijo koristnosti. Vrednost, ki jo na ta način dobimo v korenu drevesa, predstavlja končno oceno variante. Varianta z najvišjo oceno je praviloma najboljša. Na končno oceno vpliva veliko dejavnikov, tako da se lahko pojavijo tudi napake pri ocenjevanju. Ponavadi končna ocena ne zadostuje za nazorno sliko o neki varianti, zato je potrebno variante dodatno analizirati. Kot navajata avtorja (Krapež in Rajkovič, 2003), se na tem mestu pojavljajo naslednja vprašanja:

Zakaj je končna ocena takšna, kot je? Kateri kriteriji so najbolj prispevali k takšni oceni? Je v skladu s pričakovanji ali odstopa in zakaj? Katere so bistvene prednosti in pomanjkljivosti posameznih variant? Ali so vrednosti kriterijev in uporabljene funkcije koristnosti ustrezni? Kakšna je občutljivost odločitve: kako spremembe vrednosti kriterijev vplivajo

na končno oceno? Ali je mogoče variante izboljšati in kako? Katere spremembe povzročijo bistveno poslabšanje ocen variant? V čem se variante bistveno razlikujejo med seboj?

Šele z odgovori na ta vprašanja pridemo do celovite slike o variantah in s tem do kvalitetnejše, bolje utemeljene in preverjene odločitve. Računalniška podporna orodja so pri tem nepogrešljiva, saj imajo že vgrajene pripomočke, ki tovrstne analize bistveno olajšajo. Če ugotovimo, da se da posamezne parametre neke variante izboljšati, je smiselno pri ponovnem vrednotenju upoštevati izboljšane vrednosti in ponovno primerjati variante med seboj. Z analizo kaj-če tako lahko ugotovimo optimalno varianto v danih možnostih. Razlago lahko podpremo z različnimi grafičnimi ponazoritvami. Ob končni izbiri je zanimivo ugotoviti, ali so bili cilji odločitvenega procesa doseženi in katere lastnosti izbrane variante bi bile pri realizaciji lahko kritične. Samo vrednotenje variant sicer opravi računalniški program na osnovi modela odločanja, analizo variant in končno odločitev pa opravi človek. Odgovornost za odločitev namreč nosi človek, IKT (informacijsko komunikacijska tehnologija) pa mu je lahko v procesu odločanja v bistveno pomoč (Krapež in Rajkovič, 2003). Vrednotenje smo izvedli s pomočjo programa DEXi. S pomočjo opisa različic po osnovnih kriterijih smo prišli do končne ocene. Vrednotenje je potekalo v skladu s



strukturo kriterijev in funkcijami koristnosti – od spodaj navzgor. Na Sliki 18 je prikazano vrednotenje štirih izbranih različic ogrevalnih sistemov.

Slika 18: Tabelarični rezultat vrednotenja

5.2. ANALIZA REZULTATOV Zadnji korak v procesu vrednotenja variant je analiza primerjalnih rezultatov in izbor najugodnejše variante. Najprej primerjamo značilnosti posamezne ponudbe skozi pomembnejša poddrevesa v drevesu kriterijev.

Slika 19: Graf primerjave variant skozi poddrevo Vrsta sistema



Na Sliki 19 so prikazane variante skozi poddrevo vrsta sistema. Iz grafa je razvidno, da je prva varianta ogrevalnega sistema, ki uporablja le radiatorsko gretje, ocenjena kot najslabša, pri drugi varianti je verzija s talnim gretjem primernejša, najprimernejši pa sta tretja in četrta varianta sistema, ki uporabljata kombinirano vrsto gretja.

Slika 20: Graf primerjave variant skozi poddrevo Energetske naprave

Na Sliki 20 so prikazane variante skozi poddrevo energetske naprave. Iz grafa je razvidno, da je prva varianta ogrevalnega sistema ocenjena najslabše. Po vseh treh kriterijih (kotel, grelnik sanitarne vode in gorilnik) je varianta ocenjena kot slaba. Pri drugi varianti imamo solidne energetske naprave, k čimer največ pripomoreta vrhunski grelnik sanitarne tople vode in dober gorilnik. Najprimernejši pa sta zopet tretja in četrta varianta sistema, kjer so energetske naprave ocenjene z odlično oceno. Oba uporabljata vrhunski grelec tople vode in gorilnik, razlika je le v kotlu, kar pa ne vpliva na končno oceno energetske naprave.



Slika 21: Graf primerjave variant skozi poddrevo Konkurenčne lastnosti

Na Sliki 21 so prikazane variante skozi poddrevo konkurenčnih lastnosti. Iz grafa je razvidno, da so vse štiri variante ocenjene z enako oceno solidno. Na to vpliva predvsem zadnji kriterij cene, ki predstavlja procentualno najmočnejšo povprečno utež v tem sklopu kriterijev. Skupno najslabše ocenjena prva varianta je cenovno najugodnejša, četrta varianta pa poleg vrhunske znamke in dolge garancijske dobe spada v višji cenovni razred, kar zniža njeno oceno.

5.3. PREDNOSTI IN SLABOSTI POSAMEZNE VARIANTE Spodnje slike prikazujejo rezultate vrednotenja za ogrevalni sistem glede na štiri sestavljene kriterije. Vidimo prednosti in slabosti vseh variant glede na posamezne kriterije. Bližje kot je točka sredini, slabša je ocena različice. Večja kot je ploščina lika, boljša je končna ocena različice. Slika 22 prikazuje prvo varianto; vidimo, da so le konkurenčne lastnosti solidne, ostala dva kriterija pa sta ocenjena kot slaba, kar nam skupno oceni ogrevalni sistem kot neprimeren. Na Sliki 23 je druga varianta ogrevalnega sistema, kjer so vsi glavni kriteriji ocenjeni solidno, kar nam da končno oceno sistema za primernega. Sliki 24 in 25 prikazujeta glavne kriterije pri zadnjih dveh variantah; vidimo, da sta varianti enakovredni po teh kriterijih ter s tem oba sistema ocenjena z optimalno oceno. Na Sliki 26 pa je podan graf primerjave variant po vseh kriterijih, to je tudi končna ocena variant v programu DEXi.



Slika 22: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za prvo varianto

Slika 23: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za drugo varianto



Slika 24: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za tretjo varianto

Slika 25: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za četrto varianto



Slika 26: Predstavitev rezultatov posameznih variant s programom DEXi

Takoj opazimo, da je prva varianta WV Therm edina, ki je ocenjena kot neprimerna. Razlog za to je v slabih energetskih napravah in neustrezni vrsti sistema. Druga varianta Buderus je ocenjena kot primerna in najbolj povprečna izbira med vsemi variantami. Razlog je v solidnih energetskih napravah tega sistema, kar vključuje soliden kotel in gorilnik ter vrhunski grelnik sanitarne vode, ter v solidnih konkurenčnih lastnostih, kjer je povsod zasedel srednjo vrednost pri vrednotenju kriterijev. Za najboljši sta se izkazali varianti ogrevalnih sistemov Viessmann in Rotex, ki sta obe dobili optimalno oceno. Obe varianti uporabljata kombinirano vrsto sistema in imata odlično ocenjene energetske naprave. Obe varianti sta dobili povsem enako oceno konkurenčnih lastnosti, predvsem po zaslugi vrhunske znamke in višjega cenovnega razreda sistema. Slednje je tudi razlog za nižjo oceno po tem kriteriju. Glede na to, da sta obe varianti dobili povsem enako končno oceno in da DEXi ne zna razvrščati znotraj posameznega razreda, je potrebna nadaljnja analiza z programskim orodjem Vredana.

5.4. ANALIZA REZULTATOV Z VREDANO Vredana uporablja kombinirano kvalitativno in kvantitativno vrednotenje, tako da kvalitativni rezultati dobijo tudi numerične vrednosti zveznega intervala. Tako dobimo osnovo za razvrstitev variant znotraj kvalitativnega razreda in bolj podrobno analizo rezultatov.



Naslednja slika prikazuje vrednotenje variant po vseh kriterijih, to je končna ocena variant. Vidimo, da Vredana razvrsti variante tudi znotraj posameznega razreda in tako odpravlja omejitve programa DEXi.

Slika 27: Predstavitev rezultatov posameznih variant s programom Vredana

Stolpčni graf, ki ga je izrisalo orodje Vredana, ponuja bolj natančno sliko rezultatov kot program DEXi. V Vredani je bolje razvidna medsebojna oddaljenost končnih ocen med posameznimi variantami. Na Slikah 26 in 27 lahko vidimo, da se dobljeni rezultati s programoma DEXi in Vredana bistveno ne razlikujejo med seboj. Do manjših razlik pa vendarle prihaja zaradi kvantitativnega vrednotenja, ki ga opravi program Vredana. Kot je razvidno iz slike, tretja in četrta varianta Viessmann in Rotex nista več enakovredni, ampak je zadnja varianta ocenjena malo bolje.

5.5. KONČNA OCENA Po vrednotenju variant v obeh programih skozi posamezna poddrevesa vidimo, da je varianta Rotex boljša od variante Viessmann, saj ima boljšo skupno oceno pri energetskih napravah po zaslugi boljšega kotla in grelnika sanitarne vode. Prav tako ima najboljšo skupno oceno med vsemi variantami pri konkurenčnih lastnostih po zaslugi dolge garancijske dobe. To nam skupno navrže najboljšo končno oceno po vseh kriterijih. Najboljši varianta ogrevalnega sistema med izbranimi je zato po naši presoji sistem Rotex GSU 320.

5.6. KAJ–ČE ANALIZA Posebno vlogo pri iskanju najboljše variante ima analiza tipa kaj-če, pri kateri spreminjamo razne dele baze znanja. V programu Vredana je realizirana kaj-če analiza samo za podatke o variantah. Na ta način lahko pridemo do novih inačic starih variant, ki pa so boljše. Prav tako lahko ugotovimo, kako se morajo (ali ne smejo) spreminjati določeni parametri v prihodnosti (Šet in drugi, 1995). V programu



Vredana lahko spreminjamo obstoječo varianto ali pa naredimo kopijo variante, ki jo nato spreminjamo in primerjamo rezultate med seboj. Variante se razlikujejo med seboj predvsem v kakovosti. Pri našem modelu je samo prva varianta s kotlom WV Therm ocenjena kot neprimerna. Razlog za to je predvsem v slabih energetskih napravah. Za izboljšanje te variante smo s pomočjo kaj-če analize spremenili sklop energetskih naprav. Na Sliki 28 je prikazano novo vrednotenje kriterijev štirih variant ogrevalnih sistemov. Spremembe so le pri prvi varianti WV Therm RL 35.

Slika 28: Rezultati vrednotenja variant pri kaj-če analizi

Pri kotlu WV Therm smo zamenjali vgrajeni volumenski grelnik sanitarne vode s samostoječim nerjavnim grelnikom. Za izboljšanje izkoristka ogrevalnega sistema pa smo dodatno zamenjali enostopenjski gorilnik z večstopenjskim. Za optimiziranje teh sklopov ogrevalnega sistema je potrebno dodatno vgraditi krmilno avtomatiko, kar dvigne vrednost investicije sistema. Tako ta varianta pade v srednji cenovni razred. S tem smo dosegli, da je prva varianta ogrevalnega sistema dobila končno oceno kot primeren sistem.

Slika 29: Končni rezultati variant pri kaj-če analizi s programom Vredana

Na Sliki 29 vidimo končno vrednotenje variant v Vredani. Izboljšana varianta ogrevalnega sistema WV Therm se je približala varianti Buderus ter tako postala sprejemljiva izbira.



6. ZAKLJUČKI

6.1 OCENA UČINKOV Večparametrski odločitveni modeli so se v praksi na področju analize odločanja izkazali kot zelo učinkovito orodje, predvsem v kompleksnejših primerih, kjer na končno odločitev vpliva mnogo dejavnikov in kriterijev. Uporabljena večparametrska metodologija pripomore k spodbujanju človekovih miselnih procesov, kar prispeva k bolj organiziranemu izbiranju kriterijev. Pričujoče delo je poskusilo predstaviti enega izmed modelov odločanja, ki ima za rezultat povsem otipljivo in praktično uporabnost. Zaradi pestrosti ponudbe ogrevalnih sistemov in tudi številčnosti samih ponudnikov na trgu postaja izbira optimalnega sistema pravi izziv. Pri procesu odločanja se je smiselno natančno posvetiti pridobivanju podatkov, ki se vežejo na problem in na posamezne variante. Na ta način zmanjšamo verjetnost, da bi v odločitvenem drevesu spregledali pomembne parametre, kar bi lahko v končni fazi vplivalo na drugačno oceno in posledično napačno odločitev. Odločitveni proces se vedno začne s temeljito identifikacijo nastalega odločitvenega problema, konča pa se s podrobno analizo končne odločitve. Vmesna pot od soočenja s problemom do finalne analize rešitve je lahko različno dolga, odvisna pa je predvsem od teže odločitvenega problema, količine vhodnih podatkov in od sposobnosti odločevalcev. Za rešitev našega problema smo si v izhodišču izbrali izdelavo ekspertnega sistema s programskim orodjem DEXi, ki je služil kot pomoč pri oceni izbranih ogrevalnih sistemov. Preučili smo, katere so glavne karakteristike sistemov, in zgradili odločitveni model za pomoč pri odločanju. Z ocenami raziskave smo zadovoljni in so nam bile v veliko pomoč pri določitvi optimalnega ogrevalnega sistema. Rezultati odločitvenega modela, ki smo ga sestavili, je kot najboljši varianti podal dva ogrevalna sistema. Glede na to, da sta obe varianti dobili povsem enako končno oceno in da DEXi ne zna razvrščati znotraj posameznega razreda, smo za natančnejšo oceno opravili nadaljnjo analizo s programskim orodjem Vredana. Tako smo dobili najboljšo varianto za naš ogrevalni sistem. Prav tako smo s pomočjo kaj-če analize spremenili in posodobili najslabšo varianto, da je ta postala sprejemljiva in primerljiva ostalim. Analiza dobljenih rezultatov z večparametrsko metodologijo je pokazala prednosti in slabosti posamezne variante. Izdelani odločitveni model tako predstavlja enostavno in učinkovito orodje, ki omogoča dobro podporo pri kompleksnem postopku izbire ogrevalnega sistema, vendar pa se moramo pri tem zavedati, da odločitveni model predstavlja le orodje za lažjo izvedbo postopka izbire. Končna odločitev je še vedno popolnoma odvisna od nas samih oziroma od nosilcev odločitve.

6.2 POGOJI ZA UVEDBO Odločitveni model je kompleksen in funkcionalen, težko pa bi rekli, da je dokončen. Lahko ga dopolnjujemo tako, da dodajamo, spreminjamo ali brišemo kriterije, zaloge



vrednosti in funkcije koristnosti. Model je sestavljen iz kriterijev, ki so se nam zdeli pomembni, treba pa je poudariti, da ima lahko vsak kupec svoje specifične zahteve, ki vplivajo na končno oceno in odločitev pri izbiri ogrevalnega sistema.

6.3 MOŽNOSTI NADALJNEGA RAZVOJA Večparametrski odločitveni model, ki smo ga izdelali v diplomski nalogi, izpolnjuje vsa naša pričakovanja, ki smo jih zastavili na začetku odločitvenega problema. Glede na to, da se tehnologija in razvoj na področju ogrevalnih sistemov razvijata intenzivno, bo obstoječi model po določenem času zastarel in ga bo potrebno spremeniti oziroma dopolniti kriterije. Vsekakor bo potrebno tudi ažurno spremljati novosti na področju ogrevalnih sistemov, posodabljati variante in tako redno dopolnjevati ter osveževati bazo znanja.



7. VIRI IN LITERATURA Tiskani viri: Krapež, A., Rajkovič, V., Tehnologije znanja pri predmetu informatika, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2003. Jereb, E., Bohanec, M., Rajkovič, V., DEXi: Računalniški program za večparametrsko odločanje: uporabniški priročnik, Založba Moderna organizacija, Kranj, 2003. Bohanec M., Rajkovič V.: Večparametrski odločitveni modeli, Organizacija, let. 28, št. 7, Kranj, 427–438, 1995. Krapež, A., Rajkovic, V., Tehnologije znanja pri predmetu informatika: vodnik za izpeljavo sklopa tehnologije znanja, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2003. Šušteršič O., Rajkovič V., Kljajić M., Kralj B., Organizacijski izzivi hierarhičnih odločitvenih modelov fenomenov zdravstvene nege: 19. Posvetovanje organizatorjev dela: Management v novem tisočletju, Založba Moderna organizacija, Kranj, 2000. M. Bohanec: “Introduction to DEX, An expert system shell for multi-attribute decision making”, IJS DP-6420, Ljubljana 1991. Bohanec, M., Krisper, M., Šet, A., Vredana: Program za vrednotenje in analizo variant v večparametrskem odločanju, Zbornik četrte Elektrotehniške in računalniške konference ERK '95, Portorož, 1995. Rajkovič, V.: Prosojnice za predavanja pri predmetu: Sistemi za podporo odločanju, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2003. Rajkovič, V.: Prosojnice za predavanja pri predmetu: Poslovni ekspertni sistemi, Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede, 2006. Cento, d.o.o., Jesenice, Delovno gradivo iz seminarja: Kondenzacijska tehnika Rotex, v organizaciji Seltron d.o.o., 2006. Internetni viri: Šet, A., Bohanec, M., Krisper, M.: Vredana: Program za vrednotenje in analizo variant v večparametrskem odločanju, članek objavljen na spletni strani: http://lopes1.fov.uni-mb.si/dex/vredana/, maj 2010 Rajkovič, V., Sistemi za podporo odločanju, Fakulteta za organizacijske vede: http://www1.fov.uni-mb.si/programiranje/uros/files_spo.htm, maj 2010 DEXi: A Program for Multi-Attribute Decision Making: http://www-ai.ijs.si/MarkoBohanec/dexi.html, maj 2010


http://www-ai.ijs.si/MarkoBohanec/dexi.html


Poslovni ekspertni sistemi: http://lopes1.fov.uni-mb.si/PES_web/PES.htm, maj 2010 Laboratorij za odločitvene procese in ekspertne sisteme: http://lopes1.fov.uni-mb.si, maj 2010 Večparametrski odločitveni modeli: http://www-ai.ijs.si/MarkoBohanec/org95/index.html, maj 2010 Wikipedia: http://www.wikipedia.org, maj 2010 Ingenium, Prometej, Mihael Peternelj, januar 2009, Primerjava cen energentov: http://www.ingenium.si/prometej/index.php?action=energetika, maj 2010 Instalater Online – Strokovna Revija, Načini ogrevanja: http://www.instalater.si/clanek/140/Nacini_ogrevanja, maj 2010 Instalater Online – Strokovna Revija, Instalacije in ogrevalni sistemi: http://www.instalater.si/clanek/11/Instalacije-in-ogrevalni-sistemi, maj 2010 SLONEP d.o.o., Izbira ogrevalnega sistema: http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/izbira-ogrevalnega-sistema, maj 2010 SLONEP d.o.o., Goriva: http://www.slonep.net/zakljucna-dela/ogrevanje-in-klimatizacija/goriva-2746, maj 2010 VETO, d.o.o., Ogrevalna tehnika: http://www.veto.si/ContentPage.aspx?page_id=16#term_sidre, maj 2010 Sanitar d.o.o., Ogrevanje s kotli: http://www.sanitar.si/si/ogrevanjeskotli/index.html, maj 2010 JRinstalacije, Stanislav Jurgec s.p., Montaža kotlov na olje: http://www.jrinstalacije.si/olje1.html, maj 2010 WVterm d.o.o., Kotel WV term RL 35: http://www.wvterm.si/ContentPage.aspx?page_id=15, maj 2010 Kovintrade d.d. Celje, Kotel Buderus Logano G125 SE: http://www.buderus.si/oljni-litozelezni-kotel-logano-g125se.html, maj 2010 Viessmann d.o.o., Kotel Viessmann Vitodens 222-W: http://www.viessmann.si/si/sl_si/products/gas-brennwertkessel/Vitodens_222-W.html, maj 2010 Seltron d.o.o., Kotel Rotex GSU 320: http://www.seltron.si/index.php?mod=products&prodid=2120, maj 2010


http://lopes1.fov.uni-mb.si/PES_web/PES.htm

mailto:[email protected]



http://www.veto.si/ContentPage.aspx?page_id=16#term_sidre

http://www.sanitar.si/si/ogrevanjeskotli/index.html

http://www.jrinstalacije.si/olje1.html

http://www.wvterm.si/ContentPage.aspx?page_id=15

http://www.buderus.si/oljni-litozelezni-kotel-logano-g125se.html

http://www.buderus.si/oljni-litozelezni-kotel-logano-g125se.html

http://www.viessmann.si/si/sl_si/products/gas-brennwertkessel/Vitodens_222-W.html

http://www.viessmann.si/si/sl_si/products/gas-brennwertkessel/Vitodens_222-W.html

http://www.seltron.si/index.php?mod=products&prodid=2120



KAZALO SLIK Slika 1: Primerjava cen energentov ........................................................................... 6 Slika 2: Grelna telesa pri centralnem ogrevanju ........................................................ 7 Slika 3: Razporeditev centralnega ogrevanja ............................................................. 8 Slika 4: Prihranek energije s kondenzacijsko tehniko .............................................. 10 Slika 5: Primerjava kotlov ......................................................................................... 12 Slika 6: Večparametrski odločitveni model ............................................................... 13 Slika 7: Zgradba ekspertnega sistema ..................................................................... 18 Slika 8: Drevo kriterijev z opisi ................................................................................. 22 Slika 9: Zaloge vrednosti v programu DEXi ............................................................. 24 Slika 10: Odločitvena pravila za izbiro ogrevalnega sistema ................................... 25 Slika 11: Uteži posameznih kriterijev za izbiro ogrevalnega sistema ....................... 26 Slika 12: Tabela odločitvenih pravil .......................................................................... 28 Slika 13: Tabela odločitvenih pravil .......................................................................... 28 Slika 14: Kotel WV term RL 35 ................................................................................. 29 Slika 15: Kotel Buderus Logano G125 SE ............................................................... 31 Slika 16: Kotel Viessmann Vitodens 222-W ............................................................. 32 Slika 17: Kotel Rotex GSU 320 ................................................................................ 33 Slika 18: Tabelarični rezultat vrednotenja ................................................................ 35 Slika 19: Graf primerjave variant skozi poddrevo Vrsta sistema .............................. 35 Slika 20: Graf primerjave variant skozi poddrevo Energetske naprave ................... 36 Slika 21: Graf primerjave variant skozi poddrevo Konkurenčne lastnosti ................ 37 Slika 22: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za prvo varianto ............................... 38 Slika 23: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za drugo varianto ............................. 38 Slika 24: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za tretjo varianto .............................. 39 Slika 25: Grafični prikaz po bistvenih kriterijih za četrto varianto ............................. 39 Slika 26: Predstavitev rezultatov posameznih variant s programom DEXi .............. 40 Slika 27: Predstavitev rezultatov posameznih variant s programom Vredana ......... 41 Slika 28: Rezultati vrednotenja variant pri kaj-če analizi .......................................... 42 Slika 29: Končni rezultati variant pri kaj-če analizi s programom Vredana .............. 42

Documents

ODLOČITVENI MODEL ZA IZBIRO OGREVALNEGA …naprav WVterm, Buderus, Weishaupt, KWB, Sonnenkraft, De Dietrich … S svojo strokovnostjo so pogodbeno vezani z upravniki večstanovanjskih