Človek in žalovanje

Dr. Tilka Kren-Obran

�

Čustvo žalosti je povsem naraven in spontan odgovor človeka na smrt in

izgubo ljubljene osebe, kadar nam umrjejo starši, partner, sorodnik, prijatelj,

znanec… in se stopnjuje do absurda, kadar nam umrje otrok, mlad človek v

prometni nesreči ali po neozdravljivi bolezni.

Nedoumljivo nas pretrese smrtna izguba ljubljene osebe in zakričimo: NE,

TO NI RES, TO NI MOGOČE!!! Kot da je svet padel iz tečajev, obrnil se je na

glavo in ne moremo verjeti, da nam je smrt prekinila najbolj naravno zvezo

z življenjem bližnjega.

Ostra bolečina nam je zarezala v srce čustveno rano, ki boli veliko dni, tednov,

mesecev ali celo let, preden se zaraste, brazgotine pa so trajne. Žalost ob

izgubi ljubljenega bitja je naraven čustveni odgovor človeka na potrebo po

trajnosti življenjske zveze za vse večne čase. Potreba po večnosti in trajanju

vrednot življenja nam je prirojena in dana kot podzavestna in nadzavedna

modrost in smisel bivanja. Vgrajena je v naše telo in dušo kot nekaka »čustvena

inteligenca«, »modrost telesa«, »nezavedni razum«, »nadnaravna milost«.

Ljubezen in žalost sta dve strani iste pomembne življenjske čustvene zveze

z življenjem, najgloblji odnos do bivanja in pravimo, da je žalost naravni

spremljevalec ljubezni, ki jo je prekinila smrt. Bolečino v srcu čutimo kot

nepojmljivo čustvo obupa, ko celotna notranjost krvavi in potoki solza

spontano tečejo ter iščejo poti do izgubljene ljubezni. Občutja izgube nas

kot narasle reke nosijo v svet strahu, groze in tesnobe, ko se oziramo po

soljudeh in iščemo oporo v stikih z bližnjimi, ki trpijo enako ali podobno

�

izgubo. Nezavedno čutimo, da v soljudeh še obstaja vera v dobroto sveta

in v sočutju iščemo preživetje upanja nad obupom. Jok kot razbremenilna

tekočina pomaga prenesti boleča sporočila temnih misli preko sočutnih

besed in dotikov prijateljev v novo upanje in oporo skupaj s preživelimi.

Jokanje na ramenu prijatelja je simbol najbolj humane pomoči trpečim in

žalujočim v mnogih kulturah sveta.

- VSAK ČLOVEK ŽALUJE NA SVOJ EDINSTVEN NAČIN -

V naši kulturi smo ljudje naučeni svoja čustva bolj skrivati kot izražati.

Posebno moški ostanejo »trdni« in pametno molčijo, ko ženske jokamo ali

celo kričimo. Razlika v izkazovanju čustev med moškim in žensko ni samo

privzgojena, ampak tudi vrasla v telo in možgane. Ženske imajo bolj razvite

centre za čustva, nagonsko skrb za zarod in povezave v vodoravni smeri.

Moškim pa možgani bolj zažarijo v centrih za mišljenje, logične povezave in

kontrolo srca za ponosna dejanja.

Vsak človek že v otroštvu doživi večje ali manjše čustvene pretrese in se

nauči na svoj edinstven način biti bolj ali manj prestrašen+pogumen,

jezen+vesel, žalosten+radosten, čustven+razumski, odprt ali vase zaprt

karakter, svojstven značaj, neglede na horoskop, ki je prispodoba podobnih

potez.

Kako zelo različno žalujemo, lahko opazujemo v vsakdanjem življenju, ob

raznih neprijetnih dogodkih, ko se skrijemo v črnino na pogrebih in se več

ali manj prilagodimo kulturnim običajem. Mnogi žalujoči govorijo o zmedi

�

�

misli in čustev, izgubi spomina, nespečnosti, utrujenosti ali obupni jezi na

zdravnike, sebe in druge, da nismo znali prej pomagati.

Žalost in jok je povsem normalen in naraven odziv človeka na smrt in nič

napačnega ni, če solze vidijo tudi drugi. Izražanje žalosti je seveda drugačno

pri sangviniku, ki se hitro razjoče in tudi hitro potolaži, kolerik se v žalosti

tudi jezi na vse bolezni in nezgode, melanholik objokuje svojca in še mnoge

druge umrle zraven, le flegmatične dopustljivosti in miru nam v času žalovanja

manjka.

Žalujoči prijatelji in znanci so prišli, da bi pomagali, dali oporo, tolažili in

žalujočim usmerili boleče misli in čustva v znosne odgovore na nerazumljiva

in nenadna vprašanja.

- KAKO NAJ ŽIVIM S SVOJO ŽALOSTJO? -

Koga naj pokličem na pomoč? Kam naj usmerim svoje misli, čustva, korake?

Koga nočem še bolj obremeniti, kot je že? Koliko in kako naj povem o smrti

otroku? Me bo žalost spravila v obup in zmedo? Zakaj se mi je to zgodilo?

Kaj se spodobi in kake ceremonije so potrebne? Na pogreb sploh ne morem

misliti! Sveče? Rože? Krsta? Žara? Kje? Kdo? Kam? Kdaj? Čemu vse to?

Pogrebne ceremonije so izraz sočutja ljudi v kulturnem okolju in so

namenjene tolažbi žalujočim, čeprav bolečino izgube včasih še poglabljajo.

Večina pogrebnih slovesnosti pokrije zemeljske dele človeka s cvetjem kot

simboli večne lepote, prižgane lučke naj živijo naprej kot duša umrlega,

�

slovo z besedami naj gradi mostove med preteklimi skupnimi doživetji

in neutolažljivo željo po večni povezanosti v bodočnosti. Kljub spoštljivi

modrosti » O mrtvih vse samo dobro« je človeško, da poleg molitve, vdanega

molka, tihega sočutja pade tudi kaka kritika napak umrlega in nekateri

humoristi znajo narediti iz pogreba dobro komedijo ali film o celovitosti

življenja in smrti, kot so jo zapisale prastare kulture v Egiptu in Tibetu:

UMRJEMO, DA ŽIVIMO.

Oporoka ali izbira svojcev omogoča obred in obliko slovesa v ožjem

družinskem krogu ali z veliko ceremonijo za celo faro, pokrajino ali cel svet,

kot smo doživeli ob enkratnem pogrebu papeža Janeza Pavla II. v mesecu

pisanja teh vrstic.

Za žalujočega posameznika je važno, da ob smrti ljubljene osebe daje svojim

čustvom prosto pot. Shakespearov Macbeth je dejal: «Daj besedo svoji žalosti,

bolest, ki se v besedo ne pretoči, šepeče srcu bednemu, naj poči.« Izražena

in izjokana žalost pomirja telo in dušo, odpira poti za zdravilne in tolažilne

misli, povezuje telo+dušo+duh v celovit smisel bivanja.

Neka mati je dejala: « Ko sem za umrlim očetom jokala več dni v objemih

sorodnikov, sem se ojačala toliko, da sem poskrbela za onemoglo mater in

zbrala moči za svoje otroke«.

Neka druga žena je dejala: «Šele ko sem napisala dolgo pismo nekdanji

sošolki, ki ni mogla priti na pogreb mojega moža iz druge celine, sem

�

�

začutila olajšanje in dovoljenje za umirjeno žalost, ki me je nekako podpirala

v sprejemanju izgube ljubezni.«

»Poslovilno pismo, ki me je prvi trenutek grozljivo pretreslo, neznosno

zabolelo in obrnilo na glavo vse moje razumevanje sveta, sem petič prebrala

že nekoliko bolj razumevajoče in dopustljivo, po nekaj tednih sem že znala

razbrati globlja sporočila, po nekaj mesecih pa sem začutila hvaležnost

za dotlej nepoznane razsežnosti človeškega bivanja v univerzumu…« je

povedala mati umrlega pesnika. Nekatere vdove hodijo še leta in leta na grob

in se »pogovarjajo« z bivšim partnerjem. V fantaziji podoživljajo izgubljeni

stik, se pritožijo, malo olajšajo dušo, posadijo nove rože, prižgejo svečke

in vztrajno nadaljujejo nedokončane skupne načrte in dodajajo svoje nove

poti.

Žalujoči po nekaj mesecih žalovanja povedo, da naše telo vzdrži več naporov

in bolečin kot smo se bali prvi dan. Valovi žalosti (cunami) se vračajo, a

postopno znižujejo, čeprav se vračajo še več let na naši poti iskanja smisla

bivanja v naravnem valovanju dobrega in hudega v življenju.

Bodimo potrpežljivi s svojim nihanjem razpoloženja tudi, ko nam drugi

odsvetujejo jokanje in dajejo nasvete, kako pozabiti, prekiniti, presekati

preteklost in nositi kruto resnico. Proces žalovanja v človeku pač terja svoj

čas, da se naučimo živeti z izgubo ljubljene osebe ob sebi, ko jo čutimo le

še v sebi. Posvetujemo se s svojim zdravnikom, dogovorimo se za zdravila

in ohranimo zdrav stil življenja brez pretiranih »poživil« ali »pomirjeval«. V

10

času žalovanja ne sprejemajmo velikih odločitev za selitve, nakupe, prodajo,

potovanja ali druge telesne in psihične napore.

Sprejeti resnico izgube ni lahko, je pa možno naučiti se živeti z njo in ob

njej najti smisel svojega življenja žal brez umrle osebe, po svojih osebnih

zmožnostih in življenjski realnosti. Udeležujmo se kulturnih prireditev, ki

so skladne z našim razpoloženjem, izberimo si knjige, ki nas usmerjajo v

naš poznan svet vrednot, morda bomo našli ob njih še nove vire lepote,

dobrote, resnice, ki bodo postali mehki valovi sočutne in blagodejne miline

okrog čeri naše boleče čustvene izgube. Ob vsakdanjih in navajenih opravilih

usmerjajmo svojo preostalo življenjsko energijo v cilje in vrednote, ki smo

jih prej občudovali skupaj z umrlim in nedokončane načrte morda postorimo

še zanj. Dobro je, da se oprimemo svojega poznanega hobija, ki nam daje

zadovoljstvo, in morda poiščemo še nove vire za kreativno napolnitev časa.

- KAKO LAHKO POMAGAJO DRUGI? -

Klic ali krik »NA POMOČ, umrl mi je …» vzbudi v vsakem človeku potrebo, da

pomaga, a žal mnogi ne vemo, kako bi to naredili, saj užaloščeni še sam ne ve,

kaj potrebuje. Spontan objem in zaščita žalosti najbližnjih ob umrlem terja

veliko izkušenj in modrosti, sočutne rahločutnosti, besed in še več dejanj, ki

so se ustalila v neki kulturi, družinskih in krajevnih navadah, zapisala v svetih

knjigah kot »zlata jabolka v srebrnih petenicah so besede ob pravem času«.

Včasih kdo molče ugane, kaj potrebuje žalujoči, ta pa še vedno samo joka in

ta trenutek še ne zna odgovoriti na ponudbo: POVEJ, kaj potrebuješ, naredili

bomo!

11

Neka žena, ki ji je umrl mož, je kasneje povedala: «Veliko mi jih je reklo, kaj

potrebujem. Ena od prijateljic pa ni nič vprašala, šla je v spalnico, zamenjala

rjuhe in jih oprala, vzela vedro in pomila okrvavljena tla. Sosed je opazil,

da na hodniku ne gori žarnica in jo je zamenjal. Hvala sem lahko rekla šele

veliko kasneje.«

Svetovalci na SOS telefonu ali pri HOSPIC-u so usposobljeni, da empatično

poslušajo, omogočijo izražanje čustev in spodbudijo besede, ki odpirajo

strah, skrb, grozo, nepojmljivost… in se med njimi postopno slišijo tudi izrazi

dopustljivosti, da se je zgodilo najhujše. Med besedami groze se postopno

slišijo tudi besede upanja, da bo čas prinesel dogodke, misli in dejanja, ki

omilijo bolečino. Usmeritev pozornosti spraševalca na že storjene korake

poguma, povečane skrbi za druge v družini, sprejemanje in prenašanje žalosti

in joka v valovih med vsakdanjimi opravili, ponovno vračanje boleče žalosti in

strah, da ne bo nikoli konca trpljenja, terja od svetovalca in tolažnikov veliko

časa in spremljanje procesa žalovanja, ki je daljši kot običajno pričakujemo.

Razumevajoče poslušanje žalujočega vsaj delno razbremeni, da spontano

pove tudi, kaj mu je že pomagalo in kaj namerava narediti za sebe in druge.

Srce žalujočega potrebuje priznanje, da je naredil največ, kar je zmogel v

danih okoliščinah. Besede zahvale za pogumni klic na SOS telefon in vprašanja

o možni pomoči blizu doma spodbujajo misli in korake k iskanju utehe.

Včasih je potrebna le mala beseda, kretnja ali misel, da se potrtost obrne v

upanje, da bomo izgubo preboleli. »Vem, kako boli« so besede sočutja, ki jih

izreče prijateljica, ker je preživela podobno izgubo nekoč in še danes razume

12

1�

sorodno dušo. Solze se bodo še vračale, toda v zavesti bomo imeli zapisano

misel, da nismo edini trpin in da so mnogi drugi že preboleli izgubo in še

vedno dihajo.

- VEČNE VREDNOTE ŽIVLJENJA -

Vera v večnost duše kot del duhovnega sveta je arhetip, ideja in sprejemljiva

rešitev tudi za znanstveno misleče ljudi, ne le za vernike različnih religij. Če

je pesnik zapisal: «V svojih delih boš živel večno«, je A. Einstein ugotovil, da

je zavestna energija bivanja omejena s človeškimi možgani in razumevanje

nadčasovnega univerzuma naši pameti ni dosegljivo in prepuščeno

verovanju.

Pojem življenja po smrti v nebesih kot kraju večnega miru, blaženosti in

lepote so opisali mnogi že umrli po ponovni oživitvi iz kome kot svetlobo in

brezčasno lebdenje.

Tibetanske knjige mrtvih, Egipčanska knjiga mrtvih in Krščansko Sveto

pismo skozi tisočletja opisujejo celovitost življenja in smrti, večno življenje

kot prispodobo, TOTALITER ALITER, naši pameti nedostopno skrivnost. Tudi

Freudova modrost: JAZ nikoli ne umrem, to se dogaja le drugim, zavestni jaz

in smrt nista združljiva in postaneta vir mnogih tabujev, zadreg in skrivnosti.

Vera v nadaljevanje življenja po smrti je človeku vrojena, naravna, nadzavedna

in podzavestna, kot ocean nezavednega, na katerem človek plava skozi

bregove spoznanj in zmot. Skozi boleče in lepe izkušnje si vsak človek v

življenju pridobiva spoznanja o zakonitostih narave, smislu življenja ljudi

1�

na zemlji s hrepenenjem po večnosti pri bogovih sonca, dobrote, ljubezni.

lepote… TUKAJ in TAM. Ob smrti ljubljene osebe se v vsakem od nas zvrstijo

izkušnje o umiranju živih bitij na tem planetu in nekaterim ljudem je dana

posebna zmožnost umetniškega poveličevanja življenja ob umiranju in smrti.

Večinoma pa smo ljudje ob smrti bližnjega pretreseni, žalostni, izgubljeni

in potrebujemo čas žalovanja, da se v naravnem procesu celjenja čustvenih

ran postopno spet ozremo na sedanjost, ki je brez NJEGA ali NJE kruta,

a z nami so še drugi ljudje, imamo jih radi, skrbijo za nas in mi za njih.

Instinktivna modrost v telesu nam narekuje dejanja, ki so potrebna danes

za jutri in varujejo naše zdravje, stike z drugimi ter utrjujejo zaupanje v

dobroto in smisel življenja kljub bolečinam. Če žalujoči dobimo in poiščemo

razumevajočo podporo za izražanje žalosti in joka, vzporedno v nas zasijejo

odrešilne misli in ideje o preostalih zvezah in vrednotah življenja, ki slonijo

na poznani modrosti razločevanja med dopuščanjem nespremenljivega in

pogumnim spreminjanjem še vedno spremenljivega.

1�

- ZAKLJUČEK -

Najbrž ni naključje, da pišem te vrstice v času veličastnega slovesa od papeža

Janeza-Pavla II., vzornika najširšega in najglobljega humanizma našega časa,

graditelja mostov med različno verujočimi. Dal nam je vzor dostojanstvenega

poveličanja življenja z odhodom v razodetje najvišje skrivnosti. V istem

mesecu smo se v Mariboru poslovili od bogatega življenja naslovnega škofa

Dr. Vekoslava Grmiča, teologa, ekologa, etika in humanista, ki je strnil

modrost življenja v tri besede: PROSIM, HVALA, OPROSTITE.

Tudi osebno doživljam leto žalovanja za sinom, potem ko sem prebolevala

izgube nečakov, staršev, sestre, bratca, večih sorodnikov in prijateljev, znancev

in neznancev ter se pogovarjala z mnogimi žalujočimi v posvetovalnici za

duševne stiske in s klicalci na SOS telefonu. Ponovno in še globlje se učim

sprejeti žalost kot spontan odgovor srca na izgubo ljubezni, razumeti in

dopustiti vsakemu njegovo osebno izbiro življenjske poti in smisla bivanja

ter po nesreči najti nov pogum za vztrajno uresničevanje vrednot življenja.

Smrt kot izguba življenja je za večino ljudi boleč šok, ki potrebuje ponovno

iskanje smisla bivanja, kar je namen in pomen procesa žalovanja.

Maribor, 11. 4. 2005

Dr. Tilka Kren-Obran

psihoterapevtka

1�

- NEKAJ MISLI OB TEKSTU »ČLOVEK IN ŽALOVANJE« -

Pred časom sem dobila v branje tekst kolegice dr. Tilke Kren, klinične

psihologinje in psihoterapevtke, s prošnjo, da o njem napišem kako misel.

Sama se že več kot petnajst let ukvarjam s pomočjo žalujočim po različnih

nenadnih in hudih vrstah izgube, ki običajno doletijo svojce umrlega malo ali

nič pripravljene. Tudi ta tekst je nastal zaradi hude travmatske lastne izkušnje

avtorice, podložila in opremila ga je s teorijo in s strokovnim poznavanjem

problematike, kar pa nikakor ne omogoča pobega iz osebne, zelo čustvene

perspektive žalujoče matere.

Zato razumem razmišljanje dr. Krenove kot spodbudo za druge žalujoče, ki

ne vedo, kako odkleniti in na kakšen način izraziti svoja občutja, ki so ob

smrti, posebno če je bila ta nenadna, nepričakovana in morda nasilna, lahko

zelo različna, drugačna od pričakovanih in žalujočega presenetijo ter mu

pogosto otežijo vsakdan.

Tako avtorica razmišlja o blažilnih efektih solza, joka in čustvenega odpiranja

pri obeh spolih, pa o tem, da mora vsakdo med žalujočimi najti svoj način,

ki mu ustreza, neglede na zapovedi in siceršnje mnenje okolice. Vse to nam

ilustrira s primeri iz svoje klinične prakse in iz svoje boleče izkušnje po

izgubi sina. Zelo dobro nam predstavi ponavljajočo, včasih hromečo bolečino

ob žalosti zaradi fizične izgube bližnjega, ki se pa omili ali zmanjša zaradi

pozitivnih spominov, ustreznih ritualov in blagodejnega učinka časa.

1�

Odličen je opis bolečin in naporov po izgubi bližnjega, pa kako »kot vulkan

pod morjem« odpirajo izvire nove in nove žalosti, in vendar postajajo sčasoma

sprejemljivi sopotniki nadaljnega življenja žalujočega. In čeprav se bo žalost

pojavljala v koncentričnih krogih tudi skozi daljše obdobje, pa bo vse bolj

blaga in se bo končno umaknila ter pustila žalujočega, da bo spet zaživel

svoje življenje, s svojim umrlim v sebi namesto ob sebi, pa vendar z vero v

nove možnosti bivanja.

Prof. dr. Onja Tekavčič-Grad

klin. Psih. Psihoterapevtka

1�

VIRI:

1. Anthony de Mello: Izviri. Meditacija življenja. Lj. 1990

2. Berger Josip: Treči roditelj. Bg. 1980

3. Edinger E.F.: Jaz in arhetip. Lj. 2004

4. Fromm E.-Suzuk D.T.: Zen budizam in psihoanaliza. Bg. 1964

5. Horney Karen: Upoznaj samog sebe. Sar. 1980

6. Jung C.G.: Spodobni človek išče dušo. Lj. 1994

7. Kren-Obran Tilka: Vrednote mladih. Rdv. 1995

8. Lake Toni: Kako premagamo žalost. Lj: 1988

9. Lukas Elisabeth: Družina in smisel. Ce. 1993

10. Onja Tekavčič-Grad: Pogovori z ljudmi v duševni stiski. Lj. 2003

11. Maslow A.: Motivacija i ličnost. Bg. 1993

12. Musek Janek: Osebnost in vrednote. Lj. 1993

13. Pečjak Vid: Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Lj. 1989

14. Trstenjak Anton: Za človeka gre. Mb. 1991

15. Trstenjak Anton: Umrješ, da živiš. Ce. 1993

Pogrebno podjetje Maribor d.d.Cesta XIV. divizije 39/a

2000 Maribor

02 480 01 33041 622 979 (dežurna služba)

www.pp-mb.si

Uradne ureponedeljek - petek: 7h - 15h

sobota: 8h - 12h