Marija Dominika je rekla: “Grem jaz” in pogumno stopila na pot. Na tej po so jo čakale mnoge preizkušnje in težave. Mnogokrat bi lahko zavila na stranpota in se izgubila, a z Božjo pomočjo je prišla do cilja. Podaj se tudi skozi labirint in odkrij na cilju čudovit zaklad!

Non quia diffi cilia sunt non aude-mus, sed quia non audemus, diffi -cilia sunt. - Ni res, da so nam stvari zoprne, ker so težke; zato ker se jih ne drznemo lot iti so nam tako težke!

Nagovor uredništvaTudi to leto je novinarska ekipa ponovno stopila sku-paj z namenom, da ustvari edinstven izdelek, ki bo vsem v lep spomin na oratorij. Župnijsko jedilnico smo spremenili v svoje uredništvo, se oborožili s snemalno opremo in računalniki ter se podali v lov za dobrimi idejami. Bolj ali manj smo ohranili lanskoletno struk-turo rubrik. V tej izdaji boste tako našli intervjuje z os-ebami, ki zaznamujejo oratorijsko dogajanje, si kaj več prebrali o letošnji temi ter delavnicah.

Veselje do tega, kar počnemo, nam je dodatna spod-buda, da vam sedaj poskušamo ponudi še več, vas presene z novimi prispevki in svežim dizajnom. Ora-torij je za mlade ena s h prijetnih izkušenj v življenju, ki ji teža odgovornos ne vzame iskrivos in igrivos . Nasprotno, spodbuja nas, da se povežemo med sabo, rastemo v medosebnih odnosih in nam daje priložnost, da se poču mo velike v skrbi za druge. Tako je tudi ust-varjanje našega cajtnga nujno kao čno, nikoli neor-ganizirano, večkrat za hec in hkra smrtno resno, brez glave in repa, pa vendar vedno sledilo rdeči ni .

Beseda staršemOratorij ni samo teden v juliju, kjer počitnikuje kopica otrok pod budnim očesom animatorjev. Vesel direndaj, ki napolnjuje župnijsko dvorišče in njeno bližnjo okoli-co, je talilnica krščanskega življa, ki bo v prihodnos napolnjeval cerkvene klopi, v družbi pa obnavljal os-novne vrednote vere, upanja in ljubezni, pravičnos , enakos in svobode. Kako je to mogoče, bi se lahko vprašali, kaj je na tem oratoriju takšnega?Kot že napisano, oratorij ni samo neko počitniško doga-janje, omejeno na teden dni. Kmalu po novem letu se začnejo priprave, ki zaposlujejo blizu š rideset mladih animatorjev in njihovih voditeljev - prekaljencev, ki so zraven že od začetka. Januarja se sestane ožji odbor oratorija, kjer se doreče, kdaj bodo potekala mesečna srečanja vseh animatorjev in kakšna bo vsebina teh srečanj. Prvo skupno srečanje je družabne in spoz-

navne narave, kjer stari animatorji medse sprejmejo nove, hkra pa se seznanijo s temo oratorija. Sledijo srečanja, kjer se bolj natančno doreče vloga manjših animatorskih skupin, ki pripravljajo kateheze, de-lavnice in popoldanske ak vnos oratorijskega dne. Da bi se vse našteto še temeljiteje pripravilo - tako na “tehnični” kot na duhovni ravni - se organizira priprav-ljalni vikend, ki je ponavadi aprila ali maja. Sledijo še zadnja srečanja, teden pred samim oratorijem pa se pripravi župnijsko okolico. In že je tu oratorijski teden. Ob koncu poletnih počitnic sledi izlet za animatorje in z njim se dogajanja v zvezi z oratorijem počasi iztečejo. Vse do januarja, ko se zažene novo oratorijsko leto. To-liko “na kratko” in “od daleč”.

V ozadju tega dogajanja se med animatorji, župnikom in raznimi zunanjimi sodelavci tkejo osebne prijateljske vezi, ki segajo veliko globlje od golih oratorijskih srečevanj. Ustvarja se občutek pripadnos večji družini oz. občestvu, ki sloni na krščanskih in občečloveških vrednotah. Med animatorji besede, kot so “pomaga-jte drug drugemu, bodite obzirni drug do drugega, poslušajte s srcem, razmišljajte, bodite sposobni vide delo in ga opravi , bodite krea vni, samoinicia vni, bodite točni, prijazni, ljubeznivi, pristni, glejte na vse enako in bodite pravični, upoštevajte svojo svobodo in svobodo drugega...”, ne izzvenijo v prazno, ampak so del njihovega vsakdana. Oratorij ni samo teden v juliju, ni samo dogajanje na letni ravni, ki zajema več mese-cev: oratorij so predvsem vezi, ki dajejo mladim pripad-nost, jih napolnjujejo s prak čnim krščanstvom in jim dajejo njihovo mesto v širšem župnijskem občestvu. To so vezi, ki trgajo mlade iz enoličnega vsakdana in pov-ezujejo v skupnost, ki ima cilj, vrednote in predstavlja toplino medosebnega sprejemanja. In te vezi se skuša s teden v juliju prenaša na mlajše generacije otrok.

Nagovor urednikovTanja Jakoš in Matjaž Feguš

Ni dobrega oratorija brez dobrega vodstva. Bar-bara Vrečar in Jan Bitenc sedaj že drugo leto krma-rita oratorijsko dogajanje. Sta usklajen m, med se-boj različna, a vendar složna, z jasno vizijo. Delujeta premišljeno in s srcem skrbita, da oratorij zori, se raz-vija v pravo smer in ostaja prijetno okolje.

Kako dolgo sta že voditelja oratorija?Barbara: Ravno včeraj smo točno računali, ko se nisem mogla sama spomni , koliko časa sem že v tej vlogi. Ugotovili smo, da vodim oratorij zdaj tretje leto.Jan: Jaz pa drugo leto v ekipi z Barbaro.

Kako je zgledal vajin prvi s k z oratorijem sploh?Jan: Lahko govorim v imenu obeh, saj sva imela istočasen prvi s k z oratorijem, ki se je organiziral tu-kaj v župniji Sostro. Urška Birk, zdaj poročena Tipič, ter pater Miha sta bila dva navdušenca, ki sta se zagreto lo la tega projekta. Takrat sem jaz končal prvi, Barbara pa drugi letnik, in sva začela sodelova pri tem kot ani-matorja. V bistvu ni nismo vedeli, kako bo vse skupaj zgledalo. Ampak glede na to, da smo potem tudi toliko časa ostali skupaj, lahko rečem, da je bila zelo dobra izkušnja.

Kakšne veščine potrebuje dober voditelj?Barbara: Lahko bi jih veliko našteli. Recimo da zna do-bro posluša , prisluhni tako potrebam otrok kot tudi potrebam animotorjem in drugih sodelavcev. Pomem-bno je, da zna vide celoto, vse potrebe, želje, različne cilje in to uskladi ter poveza med seboj. To se mi zdi, da je temelj, ki drži vse skupaj, potem pa seveda ne sme manjka iznajdljivost, modros . Kakšne odločitve

so včasih tudi težke, ko ne veš, kaj bi bilo najbolje nar-edi in česa ne.Jan: Mora bi odločen. Še posebej v takih trenutkih, ko se ne ve kako in kaj, moraš bi s , ki potegne stvari naprej in reče: »Tako bomo naredili!« Moraš si upa srejema odločitve. Važno je tudi, da je voditelj po-zoren na soanimatorje, ki sodelujejo z njim. Glede na to, da vse skupaj temelji na prostovoljnem delu, mora skrbe za dobre odnose in vzdušje, zato da se ljudje še radi vračajo sem na oratorij.

Kje sta pridobila te veščine, od koga sta se jih naučila?Jan: Veliko se naučiš od prejšnih voditeljev, marsikaj pa tudi od ljudi, s katerimi delaš. Animatorjev je letos 40 in prav vsak med njimi se odlikuje s kakšno posebno lastnostjo.

Kako pa sta sama doživljala vodstvo predhodnih voditeljev?Barbara: Voditelji smo si med sabo seveda zelo različni, vsak se skladno s svojimi talen osredotoča na druge stvari. Tudi midva sva se zagotovo učila od drugih voditeljev. Vsak prejšnji voditelj je pus l svoj pečat na oratoriju. Počasi se tako ves trud, delo in posamezne izkušnje nabirajo ter nam gradijo globoke temelje, zaradi katerih nam nikoli ni treba zače na novo. Zah-vlala za to gre seveda vsem predhodnikom, ki so bili pripravljeni žrtvova svoj čas in trud za naš oratorij.

Koliko časa in energije gre za pripravo?Jan: Težko je poda kvan ta vno oceno. Začetna prip-rava za oratorij se začne že okoli novega leta, potem pa počasi količina dela raste. Kak mesec pred oratorijem je treba prak čno vsak dan kaj drobnega postori , koga

To je to za ta d’narMaruša Selan in Lucija Groznik

poklica in koordinira zadeve. Treba je, da si ves čas pri stvari in osredotočen. No vsaj jaz sem letos včasih kar na kaj pozabil in potem je nerodno.Barbara: Odvisno je tudi od tega, koliko časa si sam pripravljen posve temu. Pri tem si omejen s svojimi obveznostmi, družino, službo ipd. Za vsako stvar pa velja, da več truda kot vložimo, več dobimo ven iz tega.

Kaj konkretno pa je treba postori ?Jan: Zače pravočasno organizira sestanke za anima-torje, da zgradiš ekipno vzdušje. Za sodelovanje je zelo pomembno, da se animatorji med sabo dobro spozna-jo. Ponavadi vsako leto pride precej novih animatorjev, ki jih je treba seznani z nalogami in pomenom ora-torija. Sledi vikend za animatorje, kjer se rodijo kate-heze, delavnice. Zadnji del priprav, teden pred oratori-jem, se postavi ograja, pospravi ter uredi vse prostore, gre v nakupe itd.Barbara: Opravi se veliko klicev, kontak ramo sponzo-rje, iščemo te, ki bi pomagali. Če želiš pripelja goste, moraš tudi prej misli na to, da ne bodo zasedeni. Tre-ba je poskrbe za sezname: kdo je v katerem razredu,

kdo je neplavalec... V oz-adju je veliko dela, ki se ga v bistvu ni ne opazi.Jan: Ker oratorij poteka že toliko časa, so ga ljudje nekako že kar navajeni in sami pokličejo ter ponudi-jo pomoč . Za prvi oratorij pa je bilo najbrž precej težko prebi led.

Kako se dopolnjujeta kot voditeljski par?Jan: Barbara je po mojih

opažanjih mogoče malo bolj anali čna, boljša pri pri-pravi katehez, tem, da ideje za igre. Jaz pa sem bolj tehnično naravnan, poskrbim za organizacijo.Barbara: Zelo dobro se usklajujeva in veva drug za dru-gega, kaj mu leži. Pomembno je, da si lahko zaupava, da drug drugemu priskočiva na pomoč, narediva kaj namesto drugega. Jan je ponavadi tudi s , ki se ne boji direktno poveda , če naju je neka situacija zmo- la. Mislim, da je v redu, če sta voditelja dva, ker se

razpolovi količina dela in odgovornost.

Kaj bi rekla, da je bila najlepša in kaj najbolj grozna izkušnja v zvezi z oratorijem?Barbara: Na srečo pre rano groznih izkušenj ni bilo. V spominu mi najbolj ostaja pripetljaj, ko smo se utru-jeni vračali iz bazena in bili dogovorjeni, da se nazaj odpeljemo z redno avtobusno linijo. Šofer pa o tem ni bil obveščen in nas ni hotel spus naprej. Takrat sem bila res malo obupana, kaj bomo, ampak na koncu smo se zmenili in prišli na avtobus.Jan: Najlepši na oratoriju so trenutki spontanos , ko te

otroci osupnejo s svojimi izjavami. Ali pa včeraj na primer smo se s Kajo in Markom noro zabavali, ko smo do pol dveh zjutraj pekli tor lje za delavnico. Veliko je takih nepozabnih trenutkov, ki pridejo iz našega skupnega druženja. Take stvari te napolnijo z energijo in dajo občutek, da si res naredil nekaj dobrega.Barbara: Pri katehezi je š riletni fantek v zahvali pov-edal, »hvala, da nisem sam«, kar je bilo res lepo sliša in vide , da že tako majhni otroci vedo, kaj je v življenju zares pomembno. In sicer, da imamo nekoga, s kater-im lahko delimo vse - dobre in slabe trenutke življenja.

Tema letošnjega oratorija govori o Mariji Dominiki. Kako vaju je letos nagovorila ta tema?Jan: Ta tema je lep zgled za vse; ko je treba nekaj zoprnega naredi , se odločiš in greš , ne pa da se gledamo med sabo in se sprašujemo, kdo bo prevzel namesto nas.Barbara: »Grem jaz« je besedna zveza, ki jo dejansko velikokrat uporabljamo v življenju. S tem oratorijem bi radi poudarili zavedanje, kako pomembno je, da je vsak izmed nas ak ven. Pri tem se vedno spomnim molitve, ki pravi, da ima Jezus nas za svoje roke, noge in glavo.

S čim se ukvarjata v svojem poklicnem življenju?Jan: Če bo vse po sreči, bom jeseni diplomiral iz študija kemije in začel dela kot mladi raziskovalec na inš tutu.Barbara: Lani sem zaključila študij socialne pedagogike. Zdaj delam kot socialni pedagog z otroki in mladimi po-dobno kot že sedaj na oratoriju. Razlika je mogoče pri otrocih v tem, da prihajajo iz drugačnih kultur, ker so njihovi starši iz drugih držav, ampak kot vsi otroci iščejo osebni s k in so tudi zelo razigrani. To delo mi veliko pomeni.

Se spomnita kakšnega citata, ki vama je pisan na kožo?Jan: Na misel mi je prišlo: »To je to za ta d’nar.« Na oratoriju res nimamo veliko sredstev, imamo pa en drugega. Štejejo ljudje, s katerimi delamo, in to, da iz vsega vedno potegnemo največ.Barbara: Blizu mi je misel Thomasa Mora, ki gre neka-ko takole: »Kako siv bi bil tek našega življenja, če ne bi bil prepleten s prijateljstvom in ljubeznijo.«

Pogovor si je mogoče ogleda na facebooku, župnijski spletni st-rani in na youtubu.

Vsako leto je z nami na oratoriju, udeležuje se priprav, rade volje prevzame vodenje kakšne kateheze. Pogosto jo videvamo obdano z malčki, nasmejano, preprosto pa tudi globoko in resno. Pogovarjali smo se z Marjetko Birk.

Na kakšen način sodelujete v življenju župnije?Najprej tako, da prihajam v naš skupni dom, v cerkev in v prostore okrog nje: v učilnico, v župnijski dom, včasih tudi v »farouž«. Pojem na koru v cerkvenem zboru. S petjem sem začela že pri osmih le h, ko sem bila v drugem razredu in nas je vodila Jelka. Potem smo zraven rednega cerkvenega zbora imeli še otroški pevski zborček in mladinski zbor, tako da sem tukaj »štartala«. Sodelovala sem preko mladinske skupine, bila je zelo »luškana«, ustanovili smo zakonsko skupino, nekaj časa sem bila tudi v župnijskem svetu. Od leta 1995 sem pa v Frančiškovem svetnem redu, ki ni pas-toralna skupina župnije, ampak je red. Čeprav se zbiramo v naši župniji, smo povezani z drugimi bratstvi po celi Sloveniji in tudi z mednarodnimi bratstvi.

Vsakoletno vas videvamo na oratoriju, kako ste povezani z oratorijskem dogajanjem?Mogoče bi začela s tem, kako sem prišla na oratorij. Moji otroci so hodili k Frančiškovim otrokom. Že čisto od začetka, je tja najprej zahajala Urša. Videla sem, kako dobro je to za otroke. Nato sem pred šes mi le slišala animatorje, da ni zraven nobenega odraslega, da težko kro jo otroke. Rekla sem si, da bi šla sama zraven, a me je bilo strah, saj sem bila brez izkušenj. Tako sem najprej šla pogledat na oratorij, da vidim če sem za to sploh primerna. Prevzela sem kate-hezo in tako tes rala sebe (smeh). Zelo hitro me je poteg-nilo, glede na to, da sploh nisem vedela, kako me bodo otroci sprejeli. Zelo dobro se poču m na oratoriju in tudi med Frančiškovimi otroci. Občutek imam - upam, da se ne mo m - da me otroci sprejemajo. Kaj pomeni pripravi dobro katehezo?Nisem profesionalka, ne poznam nobene teorije, a zdi se mi, da je nekako treba doseči cilje kateheze. Pomembno je sporočilo na miselni, razumski ravni. Še bolj pomembno pa je sto, ki se zapiše v srce. Vedno razmišljam, kako naj vsebi-no, ki jo želim poda , podam tako, da se bo zapisala v srce. Kar se zapiše v srce, po stem tudi živimo, sicer doživljamo sporočilo kot zunanjo zapoved. To je kakor s prometnimi znaki: zapovedujejo, prepovedujejo, a če jih ne ponotran-jimo, ne pomenijo nič.

Poznamo vas tudi kot ma pe h otrok, kakšno vloga igra v vašem življenju materinstvo?To je moj osnovni poklic. Bog me je poklical, da sem mama. Že v času, ko sem bila v srednji šoli in sva z bodočim možem

hodila, sva se pogovarjala o najini bodoči družini in sanjala o več otrokih. Z vsakim otrokom, ki je prišel, se je prebudilo hrepenenje po novem in to je sto, kar mene kot osebo izpolnjuje. Materinstvo mi je Bog namenil in to sem spre-jela. Bog vsakega nekam kliče in mene je gotovo v mater-instvo.

Ker ste ma , morate tudi vzgaja ; kakšno vzgojo in vzgo-jne prijeme zagovarjate?Nisem teore k. Sama sem bila deležna vzgoje ter se obliko-vala doma in v okviru mladinske skupine. Sama v sebi sem sejala vrednote potem, ko sem našla sto, kjer sem lahko zares srečna, ko sem našla, kaj je prav in kaj ni prav. S tem ko oblikuješ sebe, ponašaš to naprej. Vzgajaš predvsem s tem, kar si. To daješ naprej svojim otrokom. Ne sto kar prebereš v knjigi, ampak vzgajaš s tem, kar si.

Kje vidite pas moderne vzgoje? Kaj bi lahko starega vrnili oz. spremenil?Ta generacija, ki zdaj vzgaja otroke, je bila vzgojena perme-sivno in nekje sem prebrala, da starši niso stabilni do svojih otrok: enkrat so zelo popustljivi, drugič so pre rano strogi. Otroci nimajo pravih usmeritev, ne ču jo se gotovi in varni, ker ne vedo, kaj jih čaka, in zato so verjetno tudi nemirni. Zraven tega imajo starši zelo malo časa zanje in tudi sami niso umirjeni. Živimo v prehitrem tempu, starši so preobremenjeni v službah, zadali smo si kup stvari, ki sploh niso pomembne za srečo. Mislimo, da si moramo na-bra kup materialih dobrin, potova vsepovsod po svetu, dožive »ne-vem-kaj«, a v resnici to sploh ni važno za srečo. Vsem skupaj manjka to, da bi se umirili, da bi zaživeli drug z drugim. Vrnila bi stare čase, ko so zvečer lahko sedli sku-paj in se pogovorili, kaj zapeli in začu li drug drugega. To je sto, kar manjka.

Kaj bi želeli sporoči staršem, otrokom, mladim in anima-torjem?To, da je Bog ljubezen in da smo ustvarjeni, da bi bili srečni. Za srečo ne potrebujemo veliko materialnega. Moramo se odpre Božji ljubezni. Želim, da bi se vsi naučili bi ljubljeni in to daja naprej.

MarjeticaPogovarjal se je Jaka Škoda

bilo šteto tudi znanje branja in pisanja; Marija Dominika se je učila skupaj z njimi, v spodbudo in v zgled.Sčasoma je nekaj sester odšlo v misijone v Južno Ameriko. Marija jih je pospremila na pot, na ladji za Marseille pa jo je doletela huda vročina in je resno zbolela za pljučnim vnetjem. Vztrajala je, da se vrne domov, kjer si je za kratek čas nabrala novh moči, a je kmalu zatem vseeno umrla pri staros 44 let 14. Maja 1881. Za blaženo je bila razglašena 20. Novembra 1938 in posvečena v svetnico 24. Junija 1951.

TifusTifus je bolezen, ki jo povzroča bakterija iz družine rikecij, ki jo prenašajo uši. Ločimo murinski in endemični fus, sled-njega imenujejo tudi zaporniška vročica. V grščini beseda pomeni meglen, kar lepo opiše psihično stanje bolnika. Sim-potomi okužbe so hud kašelj, občutek hladu, visoka vročina, bolečine v sklepih, izpuščaji, občutljivost na svetlobo, glavobol, bolečine v mišicah.Epidemije fusa so bile ena izmed hudih bolezni, ki so te-kom zgodovine preganjale človeštvo povsod, kjer so na kupu v neustreznih higienskih razmerah prebivale množice premraženih in revnih. Pojavljal se je med vojno, v taboriščih, na ladjah…Med bolj odmevnimi izbruhi bolezni je Napoleonov pohod nad Moskvo leta 1812, kjer je večina vojakov, ki niso bili ubi v boju, podlegla bolezni. Velike težave pa je povzročila tudi na Irskem med veliko lakoto v le h 1846-49. Katastrofalne razmere v strelskih jarkih in koncentracijskih taboriščih med obema svetovnima vojnama so prav tako izzvale razširitev okužbe. Za fusom je zbolela in umrla tudi Ana Frank.Velik napredek v boju pro bolezni je storil francoski bakteriolog Charles Nicolle, ki je od-kril »krivca« za prenos bakterije (za to je prejel Nobelovo na-grado za dosežke na področju medicine). Od takrat naprej so lahko bolezen začeli bolj učinkovito preprečeva z uporabo sredstev za za ranje uši (v 20. Stoletju so začeli z obsežno uporabo DDT- tudi za uničevanje komarjev pro malariji v Af-riki- sredstva, ki je v tako velikih količinah škodovalo zdravju in okolju ter sčasoma prešlo iz uporabe). Med drugo svetov-no vojno so razvili tudi učinkovito cepivo. Bolezen dandanes še izbruhne v revnih predelih Južne Amerike, Afrike in Azije.Nekaj let po preboleli okužbi, ko bakterija v latentni fazi miru-je v organizmu, se lahko ponovno pojavi okužba z milejšimi bolezenskimi znaki fusa (imenovana tudi Brill-Zinsserjeva bolezen).

Marija Dominika Mazzarello je bila ro-jena v vasici Mornese v italijanski pro-vinci Alessandria. Preprosta kmečka družina se je preživljala z delom v vi-nogradu. Marija je bila znana po tem, da je pri delu prekašala celo moške s svojo vzdržljivostjo in neutrudljivo voljo. Oče ji je celo moral prigovarja ,

naj malo popus , za dobro moralo in delovno vzdušje. Ko se je njena družina preselila drugam, preveč daleč stran od cerkve, da bi jo lahko vsakodnevno obiskovala, jo je imela navado opazova skozi podstrešno okno in moli .Po naravi je bila sicer precej vročekrvna. Kljub materin-im rednim poskusom, da bi ji predstavila primerne mlade moške, Marija v nasprotju s svojimi vrstanicami ni nikoli razmišljala o poroki. Pri petnajs h se je pridružila skupnos hčera Marije Brezmadežne pod okriljem duhovnika Pesta-rina. Marija se je hitro izkazala s predanostjo in veseljem pomaga mladim. Otroci iz vasi so jo radi poslušali in se zbi-rali okoli nje.Pri 23 le h je njen kraj prizadela epidemija fusa, ki je se-jala smrt po mnogih hišah ter je okužila tudi družino njene tete in strica. Ko jih je huda bolezen prikovala na posteljo, se je Marija Dominika odločila, da jih pride negovat. Njeno nesebično dejanje je imelo po pričakovanjih svojo ceno. Tudi sama se je okužila in na robu smr že prejela posled-nje zakramente, ko je po božjem načrtu ozdravela, a ne tudi popolnoma oklevala. Njeno fi zično zdravje je bilo nepoprav-ljivo oslabljeno, tako da je morala opus težaško delo. Zato si je našla drugačne zaposlitve, s katero si je služila kruh. Naučila se je šiva . Njeno poslanstvo pa naj bi se ji odkrilo nekega oktobrskega dne, ko je hodila po ulici in nenadoma zagledala pred sabo dvorišče polno smejočih se deklet pri igri. Takrat ji je spregovoril Gospodov glas: “Zaupam jih tebi.”Podobno je doživel tudi Don Bosco, ko so mu pokazali skupinico zapuščenih deklet. Is glas mu je povedal: “To so moje hčere, poskrbi zanje.” Oče Pestarino je Don Boscu pov-edal o dejavnos , ki so jo v domačem kraju v skrbi za dekleta opravljale Marija Dominika in 14 ostalih deklet. Ta se je po obisku odločil, da bo uresničil idejo o novem redu ter jim postavil redovna pravila. Dodelil jim je tudi poslopje, ki je bilo sprva namenjeno šoli za dečke, zato je ta poteza zbudila ve-liko ogorčenja in negodovanja med vaščani. Po začetnih težavah je red hčera Marije Pomočnice zaživel 31. Julija 1872. Med pomembne naloge, ki naj bi jih znale opravlja sestre je

Marija Dominika in “ušiva” bolezen

Tanja Jakoš

Minilo je skoraj leto dni, odkar je sostrska fara prešla iz rok reda manjših bratov minoritov v roke škofi jskega duhovnika. Na mesto novega župnijskega upravitelja je bil imenovan Aleš Tomašević. Letos nas prvič spremlja na orator-iju, zato smo ga pocukali za rokav in povabili, da nam spregovori o sebi.

Za začetek nekaj osnovnih podatkov o vas.Kje ste se rodili?Na Jesenicah, 23. maja leta 1978.

Predstavite nam svojo družino.Imam starejšo sestro Jasno, ki je bila rojena leta 73, moja starša pa sta Franjo in Šte a.

Kako je potekalo vaše šolanje?Osnovno šolo sem končal na Jesenicah. Potem sem šel na Srednjo agroživilsko šolo v Ljubljani, smer veterinarski tehnik. Po veterini sem se odločil za delovno terapijo in po končani diplo-mi odslužil vojsko. Potem sem vpisal teologijo in po šes h le h postal duhovnik.

Še zlas nas zanima vaša pot prek številnih za-nimanj do odločitve za duhovniški poklic. Za-nimale so vas različne stvari, kaj pa ste našli v tem stanu, da vas je prepričalo?Zagotovo je imelo na mojo izbiro velik vpliv življenje pri skav h. Dokončna odločitev pa je padla, ko sem delal z odvisniki od pre-povedanih drog. Drugače sem bil tudi zelo de-javen v sklopu župnije in to vse skupaj je prav gotovo močno pripomoglo k odločitvi.

Prihod v Sostro je bila precejšna sprememba. Kako ste se soočili z njo?Tako, da sem zgubil 20 kil (smeh). Razlika je bila predvsem v tem, da se mi prej ni bilo nikoli treba ukvarja z župnijsko pisarno. Tako sem se lahko namesto pisarniškim zadevam več posvečal mladim in otrokom. Poleg tega so se zgodile velike spremembe tudi znotraj župnije; in sicer to, da je bila župnija prej redovniška, zdaj pa je postala škofi jska. Naloge š rih duhovnikov so se prerazporedile na enega samega, tako da je bilo potrebno kar veliko sprememb. Veliko bo-jev, ampak smo vse premagali.

Česa vas je bilo strah, ko ste prišli v Sostro?Ravno tega, kako bo izgledalo, ko se bo delo, ki so ga opravljali š rje duhovniki vključno z bo-goslovci, preneslo na enega človeka.

Česa ste se pa veselili ob prihodu v Sostro?Tega, da je bila župnija dejavna in živa, da je bilo veliko mladih, ki so sodelovali. V pomoč

Kraljestvo slonaManca Selan in Lucija Groznik

mi je bilo tudi zavedanje, da lahko po vsem tem še vedno pokličem brata Tonija in brata Andreja, ki mi bosta svetova-la, kako spelja stvari.

Kaj je po vašem mnenju pomembno za duhovnika?Predvsem to, da ima rad ljudi, h katerim je poslan, da moli za te ljudi ter da ve, kaj je njegovo poslanstvo.

Kakšen naj bo dober župnik?Vesel, razigran, odprt za vsakogar in tak, ki zna prisluhni ljudem.

Predstavite nam svoj »delovni« teden.Naj začnem z nedeljo ali s ponedeljkom? (smeh) Zdaj med poletnimi počitnicami je seveda vse skupaj malce drugače. Običajno pa si ponavadi v ponedeljek dopoldne vzamem čas za župnijsko pisarno, popoldne vodim verouk, imam mašo. V torek zjutraj je maša in župnijska pisarna. Popoldan imam prost, namenjen temu, da urejam župnijske stvari. Sreda po maši, če ni bila prva sreda v mesecu, je v bistvu prost dan, kar pomeni, da me ni tukaj v Sostrem. V četrtek dopoldne so na sporedu čisto papirniške zadeve. Popoldan verouk, zvečer maša. Pevci so imeli srečanja ob četrtkih, na vsake š rinajst dni sem hodil v Komendo na srečanja skavtov. Pe-tek dopoldne je čisto odvisno od dneva; če je bil prvi petek, sem obiskoval bolnike. Ta dan popoldne začnem že počasi dela oznanila, zvečer je mladinski verouk, v soboto popol-dne ministran , včasih še kakšne druge stvari npr. kopiran-je oznanil, če nismo to že z mladinci naredili. V soboto je enkrat na mesec zakonska skupina, v nedeljo zjutraj dve maši, potem zvečer še ena maša. Zadnjo nedeljo v mesecu je maša na Sv. Urhu, vmes so kakšna žegnanja, tako da kar navidezno ostane prostega časa, so to v bistvu priprave na verouk in priprave na pridigo.

Ukvarjali ste se z odvisniki, tudi z ljudmi s posebnimi potre-bami. Pripovedujte o vaših izkušnjah.Kot delovni terapevt sem dejansko delal na tem področju. Preko različnih metod dela od glasbene terapije, likovne terapije, glasbene terapije do glasbeno-plesne terapije je začel v meni zore duhovniški poklic. Seveda pa pri tem vel-ja še vedno isto, kot sem rekel za duhovnika v župniji: mora ime rad ljudi, rad odvisnike, ljudi s posebnimi potrebami in jim mora zaupa . Zaupanje pa gre tako daleč, dokler te ne prinesejo naokoli. Vsak človek ima na začetku oceno pet in se mora trudi da to oceno obdrži. Če jo enkrat izgubi, se mora spet zelo trudi , da jo pridobi nazaj.

Kakšen je za vas dober človek?Obstaja več defi nicij. Animatorji so dobri, ljudje so dobri … dober človek je s človek, ki ne želi sočloveku kaj slabega.

Lahko bi rekli, da so sloni vaš zaščitni znak, kdaj ste postali tak strasten zbiratelj?V sedmem razredu sem dobil prvega slona, potem sem začel slone zbira in kar naenkrat mi je nastala ta velika zbir-ka slonov. Zdaj je tukaj čez soč različnih slonov, tako da se pravi, da je že kar dolgo tega, kar sem bil v sedmem razredu.

Kako izgleda vaša zbirka?Od plišas h, steklenih, porcelanas h, plas čnih, doma narejenih, kovinskih ipd. Vse skupaj izgleda tako, da ljudje prinašajo slone, zato pridejo tudi iz različnih krajev in na-

jdejo svoje mesto na polici in v zbirki.

Kaj pa vam predstavljajo sloni?Nič posebnega. So pač ena izmed stvari, ki jo človek zbira v lastno veselje. Ne predstavlja pa kakšnega posebnega sim-bola zame.

Kateri je vaš najljubši slon iz te zbirke, če ga imate?Jih je več različnih. Prvi je zagotovo ta, s katerim se je vse skupaj začelo. Potem je naslednji, ki ga je naredil en mladi-nec iz računalniških čipov. Ta, ki je narejen iz kozarca za vla-ganje kumaric. Tis , ki je iz Malavije. Skratka jih je več.

Nadeli smo vam že več nadimkov, povejte kaj več o tem. Kaj si mislite?Dokler niso žaljivi, je prav, da človek dobi tudi kakšen vzde-vek. Da se tako s kakšno besedo označi njegov karakter.

Ker je teden posvečen mladim, nas zanima, kako se ujam-ete z nami? Kakšen odnos ste vzpostavili?Predvsem se mi zdi pomembno to, da je duhovnik sproščen do mladih, da jih razume, jim zna prisluhni , se z njimi sme-ja pri stvareh, ki se jim zdijo zabavne, vendar pa hkra zna ohranja svojo duhovniško držo.

Pravkar ste se vrnili iz Taizéja, kjer ste vztrajali teden dni v šini. Kakšna izkušnja je to?

Taizé je zmeraj pravo doživetje, ko preživljaš teden dni s tri sočemi mladimi, ki so prišli z is m namenom. Vsak želi v sebi odkri sto najglobje, iska pot z željo sledi bogu in se umiri v skupni molitvi. Dober občutek je, ko vidiš, da si eden mnogih z is m stremljenjem. Trudiš se bi cel teden v šimi in tako še bolj obču globino odnosa z Bogom.

Za konec pa še čepice- nepogrešljivi dodatek. Kakšen mod-ni nasvet bi nam dali glede tega pokrivala?Zagotovo nisem primeren za modne nasvete, ampak vedno se najdejo različne čepice za različne priložnos tudi glede na ostalo obleko, ki jo nosite.(Aleša smo nato prosili, naj nam konkretno pokaže svo-jo kolekcijo, ki obsega zimska pokrivala, priložnostna, z različnih krajev, vmes se najdejo oratorijske kape...)Predvsem je pa pomembno, da čepica ohrani svoj namen, tj. da te zašči pred vremenskimi vplivi, zlas še če imate bujno lasišče, tako kot jaz.

Imate morda življenjsko vodilo, moto, modrost po katerem skušate žive ?To je zagotovo moje novomašno geslo iz evangelija: Moj Gospod in moj Bog (Jan 20,28). Ta stavek je izrekel apostol Tomaž, ki je dvomil o tem, da je Jezus vstal, in se je moral sreča z njegovimi ranami. To je bilo nekako tudi v povezavi z mojim življenjem, saj sem v začetku dvomil, da me Bog sploh kliče v duhovništvo. Sem pa zdaj, to kar sem, in to me vodi.Pogovor si je mogoče ogleda na facebooku, župnijski spletni st-rani in na youtubu.

Zavozlani šiv je svoje ime dobil po eni izmed glavnih dejavnos , ki so se jo dekleta naučila pri Mariji Dominiki. Sicer se otroci niso učili šivanja oblek, so pa izdelovali lepe okvirje iz papirna h krožnikov, ki so jih okrasili z razno-barvnim blagom, nitkami in fi lcem. Z njimi si bodo lahko okrasili steno sobe, vanj pa sodi prav posebna fotografi ja. Kuham, torej sem je bila vodilna misel delavnice, ki je poskrbela za lačne želodčke, saj so tukaj pekli alpske palačinke polnjene s čokoladnim nama-zom in bananami. Otroci so hitro dokazali, da so nalogi kos in stvari vzeli v svoje roke. Delavnica je dodala svoj prispevek k prehranski vzgoji v smislu, da je spodbujala otroke uživa ob pripravi dobre hrane. Pri delavnici Pok in bum so mladi kemijski navdušenci opazovali naslednje poskuse: v merilnem valju je vodikov peroksid zreagiral s kalijevim perman-ganatom do kisika in vode, pri čemer smo opazili penjenje. Nadaljnje so iz-vajali kromatografi jo in plamenske reakcije, pri katerih se plamen različno obarva glede na prisotnost določenega elementa. Modno osveščene animatorke pri Kul looku so poskrbele za lepotne pos-likave telesa. Na razpolago smo imeli tudi perle za izdelavo nakita. Povsod je bilo polno bleščic, nekateri bolj drzni fantje pa so se odločili za novo barvno frizuro. Za razvijanje gibalnih spretnos sta letos skrbeli kar dve športni delvnici. Mlajši športači so imeli postavljen poligon z različnimi ovirami: tek v sla-lomu, tek čez gugalno gred, skiping med gumami ipd. Starejši športniki pa so v šolski telovadnici igrali v profesionalni oratorijski ligi Športko mali dvoran-ski nogomet. Novinarska ekipa žal ni ostala dovolj dolgo, da bi zabeležila končni rezultat. Salon pri tetki Niki je bil tečaj ličenja v malem za večja dekleta. Vsaka je lahko preizkusila svoj dnevni in večerni make up. Narisa ravno obrobo okoli oči sploh ni enostavno! Vendar z nekaj vaje in ustrezno izbiro liči dosežemo pravi učinek. Obrat, poskok in naprej. Pazi ritem. Plešem, glej! Levja evforija: naj vas ime nikar ne zavede. Pri tej delavnici se nismo odpravili v savano iskat kralja živali, ampak smo migali ob živahni glasbi: I just can’t wait to be king. Prostor ob Dobrunjščici smo samo za ta teden spremenili v skrivnostni Plan-et 77. Da bi osvojili neznano ozemlje, so morali otroci sledi vrs namigov, ki so postopoma odkrivale nevarnos planeta, in opravi razne naloge. Nep-rehodni zid, zastrupljena tla, lepljiva pajkova mreža so le ene izmed pas , ki so čakale naše raziskovalce. Pri Cajtngu smo se ukvarjali s postavljanjem facebook strani ter snemanjem intervjujev. Otroke smo tudi poslali na fotografski pohod po delavnicah. Če se čez leto ne boste več spomnili, kaj ste počeli, je naša delavnica poskrbela za velik nabor slik.

Delavnice

Age quod agis. - Delaj, kar delaš; v smislu, da karkoli že počneš, narediš dobro.

Animatorji imamo veliko skupnega. Predvsem nas druži želja, da otrokom polepšamo teden počitnic. Da pa to željo uresničimo, je potrebno veliko dobre volje, ustvarjalnos , iznajdljivos , dobrih idej, truda in časa. Animatorjeve priprave se sicer začnejo že pozimi, a največ idej ponavadi dobi končno podobo šele nekaj tednov pred oratorijem. Vsako oratorijsko jutro se animatorji zberemo pri skupni molitvi, kasneje pa si izmenjamo informacije, ki so potrebne, da dan izpeljemo po načr h. Minute, ki ostanejo do devete zjutraj, ko zazveni oratorijska himna, preživimo na različne načine. Nekateri v var-stvu zabavajo otroke, drugi tako ali drugače skrbijo za ustrezno urejenost glavnega oratorijskega prizorišča, spet tretji pripravljajo pripomočke za kateheze in de-lavnice, poleg tega pa se najde še ogromno drugih zaposlitev. Kasneje z oratorijci sklenemo krog in se priporočimo Gospodu ter ga prosimo za prijeten dan. Otroci si kasneje ogledajo del oratorijske zgodbe in večina animatorjev z njimi, nekateri pa postorijo druga opravila. Tudi petje oratorijskih hitov je nepogrešljiv del dneva, pri katerem animatorji sodelujemo po svo-jih najboljših močeh. Še posebej se trudimo, da dobro pripravimo delavnice in kateheze. So srce oratorija, zato je velik del animatorjevega dneva namenjen prav njim. Druženje z otroki je sto, kar nam da energijo, ko jo najbolj potrebujemo. Otroška iskrenost, prisrčne ideje, neusahljiva pozi vna energija in navihanost od-tehtajo težave, ki vsekakor so del animatorstva. Tudi popoldanski program, pa naj bodo to različne igre ali obiski gostov, od animatorja zahteva kar nekaj ener-gije. Nenapisano pravilo, ki se ga poskušamo čim bolj dosledno drža , je, da poskušamo bi otrokom zgled kljub morebitni utrujenos ali slabi volji. Tako je tudi na bazenu in izletu, ki sta posebna oratorijska dneva. Čeprav nam vsako leto predstavljata poseben izziv, ki je povezan s še bolj intenzivnimi pripravami in večjo odgovornostjo, se vedno znova z veseljem lo mo or-ganizacije.

Ko otroci okrog šestnajste ure zapus jo oratorijsko prizorišče, animatorji predeba ramo pretekli dan, zberemo ideje za pripravo in izvedbo naslednjega in si med seboj izmenjamo občutke in ideje. Po uradnem delu refl eksije seveda sledi neuradni, ki se navadno odvija na igrišču ali ob dobri pijači, jedači in družabnih igrah. Čeprav je rek, da moramo vsak dan izkoris , kot da bi bil naš zadnji, precej klišejski, se animatorji poskušamo ravna po njem.

Animatorjev danNeja Šeme

Mulc (The Kid), komedijaigrajo: Bruce Willis, Spencer Breslinrežija: Jon Turteltaub

“KO SEM BIL JAZ MAJHEN...”

Ste prepričani, da se resnično poznate? Veste, kaj vse vas je oblikovalo, da ste postali takšni, kot ste sedaj? Ali ste se o tem sploh kdaj spraševali? Če se niste do sedaj, se boste gotovo po ogledu tega fi lma.Na spored kinematografov je namreč prišla nova komedija Mulc, ki nas popelje v življenje skoraj š ridesetletnega uspešnega svetovalca, ki skrbi za zunanje podobe pomembnežev, Russa Duritza (Bruce Willis, ki smo ga pred kratkim videli v fi lmih Šes čut in Najina zgodba). Njegov delovni dan je prenatrpan s sestanki in srečanji, saj Russ živi le za službo, oziroma on sam je služba. Je izredno uspešen, slaven, sposo-ben, ugleden in pomemben, vse, o čemer lahko mar-sikdo samo sanja. Vendar se za uspešnim poslovnežem skriva trd, čustveno otopel in nedostopen moški, ki ga je zafrustriranost pripeljala do izredne poslovne uspešnos in hkra čustvene zakrknjenos . Prav potlačitev določenega dogodka v otroštvu pa ga je pripeljala do stanja, v kakršnem je. In prav v tem stan-ju ga “obišče” njegov pomožni ego, ki ga pooseblja Rusty - mini Russ - pri skoraj osmih le h. Russ sebe - Rustyja dojame kot paranojo, vendar se kaj kmalu sprijazni z dejstvom, da deček - Rusty res obstaja in da je to res on - Russ, ko je bil majhen: debel, čustven, sesljajoč, s ki, izoliran iz družbe vrstnikov - zapos-tavljen, neugleden nihče, vendar pa iskren, odprt in globoko čustven. Mali Rusty pa kar ne more verje , da bo odrasel v otopelega dedca, ki pri svojih skoraj š ridese h še nima žene, družine in - kar je najbolj tragično - psa, ki si ga je želel že od nekdaj.V tej - sicer znanstveno fantas čni - prigodi lahko tako spremljamo junakovo regresijo v lastno otroštvo na prav poseben način. Prav zato nas komedija Mulc provocira in spodbuja, da se poglobimo vase, da razmislimo o sebi: “Zakaj smo takšni, kot smo? Kaj nas je (predvsem v otroštvu) tako močno zaznamovalo

in oblikovalo?” In končno: “Se resnično sprejmem takšnega kot sem ali pa mi je pomembna le moja zu-nanja podoba, imidž (za katerega bi morda potrebov-al še kak nasvet svetovalca za zunanjo podobo Russa Duritza)?”Seveda je sporočilnost zgodbe obarvana z lahkot-no komičnostjo, ki nas na prav posebno igriv način popelje nazaj v otroštvo. Smejalni užitek pa gledalcu lahko skazi prevod, ki je na določenih mes h še kako neprimeren (frazo “Holly smoke!” ponekod preva-jajo s “Kristusove gate!”, kakor, da ne bi premogla slovenščina kakšnega avtohtonega vzklika kot na primer “Krščen Ma ček!” ali pa kaj podobnega). Vs-eeno pa ni treba, da si dovolite, da vam ravno to pok-vari ogled prav prijetnega fi ma (in tudi poglabljanja vase po fi lmu).

Gledamop. Andraž Arko

Suzanne CollinsTrilogija Igre lakote (The Hunger Games)

Trilogija Igre lakote predstavlja futuris čno družbo Sev-erne Amerike, več desetle j po uničujoči vojni. Dežela Panem je razdeljena na 12 okrožij, izmed katerih je vsak pomemben zaradi svoje gospodarske dejavnos , ki os-krbuje Kapitol, glavno središče moči povojne države, z vsem potebnim za življenje polno obilja in udobja. Kot opomin na premoč in kazen za sodelovanje v revolu-ciji Kapitol vsako leto izbere dekle in fanta iz vsakega okrožja. Dodelijo jim mentorja in poskrbijo za njihovo preobrazbo ter jih izurijo v različnih spretnos h boje-vanja. Vse skupaj je prikazano očem javnos v neizmer-no zabavo ignorantski množici prebivalcev Kapitola ter

v veliko grozo prijateljem ter svojcem sodelujočih. V areni, polni grozljivih pas , jih čaka neusmiljen boj na preživetje, kjer je lahko samo en zmagovalec. Naključje hoče, da se na igrah znajde tudi neuklonjiva Katniss Everdeen, ki s svojimi dejanji izzove, da tleče nezadovoljstvo med za ranimi prebivalci okrožij izbruhne v nov upor.

Prebivalci Kapitola in podrejeni sloj se ne bi mogli bolj razlikova po načinu življenja, pa vendar imajo skupno točko- pomanjkanje svobode. Medtem ko poslušnost drugih ohranjajo z vojaško represijo in ustrahovanjem, prvim uspava-jo um za zmožnost kri čnega mišljenja, po snejo jih v trivialnost, kjer se ukvar-jajo samo s svojimi nepomembnimi malimi potrebami in težavicami v povezavi z modnimi zapovedi, hrano ipd. Panem je voden z enostrankarskim sistemom, na čelu katerega sedi predsednik Snow, ki se je tja povzpel z zastrupljanjem svo-jih poli čnih tekmecev in s spletkarjenjem. Dobro razume učinek iger lakote na poli čni sistem Panema: po eni strani tak sistem obdrži premoč v Kapitolu, hkra pa zastrašuje okrožja, da se ne uprejo. Totalitarni režim je ponovno obudil sužnjelastniško družbo, s tem pa razvredno l človekovo dostojanstvo. Kako bi sic-er lahko uživali v ubijanju ljudi?

Vendar se človeškega hrepenenja po svobo-di ne da kar tako zatre . Šestnajstletna Kat-niss se upre pravilom igre in s tem zamaje avtoriteto Kapitola. To je iskra, ki so jo upor-niki potrebovali, da so se postavili po robu Kapitolu; postane simbol upora. Dogodki, ki sledijo, povedejo Panem v negotovo pri-hodnost.

Svet Iger lakote je nekrščanski, brezbožni svet. Manjka mu vse to, kar si je krščanski svet tekom stole j na podlagi Kristusa pridobil: enakost vseh ljudi v njihovem dostojanstvu, svobodo odločanja in sistem, ki naj bi služil človeku in ne obrat-no. Zaradi tega primanjkljaja pride do izraza močna želja človeka po odrešenju iz nevzdržnih razmer.

Trilogija je pripoved o nesebični ljubezni, razdajanju za bližnje, o toplini prist-nih medosebnih odnosov, pa tudi o svetu, ki vse to za ra. Mlada Katniss in njeni prijatelji se v boju za svobodo soočajo z raznovrstnimi moralnimi dilemami. Nič na njihovi po ni enostavno, nič črno-belo. Nobeno življenje ni ugonobeno brez grenkobe boleče izgube, nobeno dejanje ne ostane brez posledic. Realizem avtoričinega pisanja včasih osupne tudi prekaljenega bralca. Branje je napeto in polno nepredvidljivih zasukov.

BeremoTanja Jakoš in Matjaž Feguš

SponzorjiŽupljani župnije SostroČetrtna skupnost SostroRematom d.o.oMilan MatosHeon d. o. o.Frizerski studio KIS ll inženiring d. o. o.Pekarna KristanAS Bitenc d. o. o.Skop d. o. o.Javna razsvetljava d. d.RLS Merilna tehnika d. o. o.Mesnica in delikatesa Klemen CimpermanMesnica Ham HamPekarna JežekGos lna in picerija KovačBokat d. o. o.Pekarna PečjakLjubljanske MlekarneNektar NaturaBranko Šilec

Zahvalekuharice: Marija Žabjek, Olga Kociper, Milena Lesar, Dori Peterca, Stanka Strah, Tonja Gašperšičdarovalci zelenjave, sadja in ostalih živil: družina Moškrič iz Zadvora , družina Trkov iz Zadvora, družina Trkov iz Češnjic, družina Trkov iz Dobrunj, družina Trtnik iz Zadvoraneimenovani darovalci sadja, zelenjave, peciva, pribora in ostalih uporabnih predmetovOŠ SostroPGD SostroKemijski inš tutDruštvo gluhih in naglušnih LjubljanaČebelarsko društvo Moste-Polje10. motorizirani bataljon slovenske vojskeVsi, ki niste želeli bi imenovani ali smo vas v svoji zagna-nos pozabili omeni Animatorji

Brez vseh vas bi bilo marsikaj nemogoče, zagotovo pa bi oratorij izgubil prijazno barvo. Najlepša hvala in Bog lonaj!

Tisk je sponzorirala:

Adde parvum parvo magnus acervus erit. -Dodajaj malo po malo in nastal bo velik kup.

In necessariis unitas, in dubiis libert as, in omnibus caritas. -V stiskah enot nost, ob dvomu svoboda, vedno pa pomoć drugemu.

Časopis so pripravili Tanja Jakoš, Nejc Kavka, Zala Peterca, Sara Grosek in Matjaž Feguš. Dizajn: Matjaž Feguš in David Janušič. Oratorij Sostro 2012.

Otroci se nikoli ne morejo izmuzni budnemu animatorjevemu očesu. Prak čno vedno pa jih spremlja objek v fotografskega aparata. Nikoli ne želimo pozabi , kako lepo nam je bilo. Saj nam tudi ni treba, ko pa lahko zamrznemo trenutke v prostoru in času.

Oratorij smo vam še bolj približali, do njega lahko dostopate s preprosto uporabo najbolj kul družabnega omrežja na svetu. Mi radi všečkamo dobre objave, kaj pa vi? Ta stran v cajtngu je bila prepuščena vaši odločitvi. V izboru za naj sliko je štel vsak glas. Tole pa je rezultat vašega ždenja za računalnikom! :)

Komentar? Slonja pokrivala so letos zelo moderna. S kuharicami pa ni šale; ko Marija pripravlja hrano za 150 ljudi, je potrebno poseči po pravem orodju.

Izzid za prvo mesto je bil zelo tesen; z devetnajstimi glasovim je župnik Aleš zgolj za en všeček premagal kuharico Marijo. Tretjeuvrščena slika je od vas do-bila 9 lajkov.

Maximal debetur puero reverentia.- Najvišja možna skrb je skrb za ot roka.