R ude, iz katere izločijo »magmatsko zdravilo«, je po vsem svetu dovolj. Na-

stala je v pradavnini, ko so nastale celine in je lava zelo pogosto tekla v morje, morje pa je bilo seveda tudi tam, kjer ga že zdavnaj ni več. V sti-ku s slano vodo se je magma na hi-tro ohladila, kristalizirala in v svojo strukturo pritegnila nenavadno ve-liko vodnih molekul, tudi do četrti-ne teže. Seveda so skozi zemeljsko zgodovino svoje prispevali še dru-gi kemični in fizikalni vplivi in nastalo je 276 naravnih zeoli-tov (v grščini to pomeni vreli kamen), a samo eden od njih je uporaben v medicini. Pana-ceo, ki ga dobimo na našem trgu, izdelujejo v Avstriji, rudo kopljejo na Slovaškem – »in nikakor ni zmlet zeolit«, pra-vi biokemičarka Martina Perc Tratnjek iz podjetja Pharma-gea, ki izdelke uvaža. Pojavlja-

in podpiranje imunskega sistema, to pa je tisto, kar si večinoma najbolj že-limo. Iz telesa odplavlja težke kovine, pesticide in druge strupe in veže ter izloča proste radika-le, ki so zadnje čase za vse strah in trepet, če-prav si ne znamo povsem jasno predstavljati, kaj je pravzaprav to. Zelo pre-prosto – gre za oksidacijo organov, kar bi lahko pri-merjali z rjavenjem vremen-skim vplivom izpostavljenega železa. Ali drugače povedano – z vsakodnevnim stresnim živ-ljenjem, hitro in nepravilno pre-hrano, premalo počitka in številni-mi strupenimi snovmi, ki jih nevede in nehote vdihavamo in pijemo, pov-zročamo prezgodnje staranje orga-nizma. Zakaj kljub vsemu tako dol-go živimo? Ker kar naprej izumlja-mo nova zdravila in pripomočke, ki nam to omogočajo, pri tem pa ne razmišljamo o kakovosti življenja v visoki starosti (in seveda že prej).

Panaceo z aktiviranim zeolitom deluje v telesu takole: v organih pa tudi na celični ravni najprej zgosti plinaste in raztopljene strupene sno-vi, jih vsrka oziroma ujame v svojo celično strukturo kot v nekakšno kletko, iz katere se ne morejo izmuz-niti, nato pa jih skozi prebavila izlo-či. Ne obremenjuje torej našega naj-večjega razstrupljevalca – jeter, ki so med boleznijo že tako ali tako obre-menjena, med drugim tudi s posledi-cami terapije z zdravili.

Kaj pa rak? Seveda nas zanima rak, ki se ga najbolj bojimo, čeprav večinoma umiramo za posledicami srčno-žilnih bolezni. Panaceo po-maga? Seveda, pravi sogovornica, vendar ne tako, da bi neposredno na-padal tumor. Številni rakavi bolniki umrejo zaradi izčrpanosti, k čemur seveda pripomorejo agresivne tera-pije, ki puščajo v telesu veliko stru-pov. Panaceo v kratkem času (dne-vi ali nekaj tednov) poskrbi, da se škodljive snovi izločijo, telo se okre-pi in se je sposobno bojevati z bolez-nijo. Rakav bolnik, ki je imel zaradi interferonske terapije zelo slabe je-trne izvide, se je na primer po treh tednih jemanja panacea kljub nepre-kinjeni terapiji dobro počutil in delo-vanje jeter se je normaliziralo.

Tekst: SONJA GRIZILA

prišel po ljudi, začeli smo se vkrcava-ti, treba je bilo pomagati prek ograje in razporejati ljudi, da bi se vsi vkr-cali. Spet nas je vozil Filipinec, na-takar, paničen, toda ko smo prišli na odprto morje, sem si oddahnil.« Ta-krat še ni vedel, da je petnajst mrtvih in sedemnajst pogrešanih potnikov, a ko razmišlja zdaj, meni, da so med mrtvimi potniki starejši, tisti, ki so se prestrašili, skočili ali padli v mor-je – tudi s slabo zavezanimi jopiči ali pa jih je zadela kap.

Medtem je Franka s prijatelji še vedno iskala moža, hči jo je pro-sila, naj ne odide – bala se je, da bo izgubila tudi mamo. »Ko sem ga končno po dveh urah videla, je bilo, kot da se je ustavil svet, vse je padlo z mojih ramen – kot da bi vi-dela boga! Objela sva se in jokala.« Ko je sreča pustila zadihati, so od-šli iskat oblačila in vodo, saj niso pili od večerje. »Srečali smo neke-ga ribiča in ga prosili za oblačila, majice, odeje: ljudje so dali vse, kar so imeli; približno petsto krajanov je razdalo vse, vključno s prti in po-steljnino; odprli so bare, lekarno, vse; nekdo si je naredil čevlje iz re-šilnega jopiča, mi smo dobili tri ma-jice in jakno.« Nato je steklo orga-nizirano razvrščanje, popis ljudi in vožnja s trajektom do kopnega. »Bili smo med prvimi, sedli smo, bilo je lepo toplo, ko smo videli starejše, smo našli prostor na tleh – ob pet-ih zjutraj je trajekt krenil, čez eno uro smo prišli na kopno. Ja, malo nas je bilo strah …« Na kopnem je civilna zaščita postavila šotore, po-skrbela, da so dobili odeje, tam je bil zdravnik, ki je poskrbel za vse, ki so ga potrebovali. »Z avtobusom smo odšli do neke šole, tam smo se vkrcali na avtobus za Savono in tja prišli okrog poldne.«

Ponovno rojstvo. Kalvarija se je končala. V Savoni jih je pričaka-lo osebje z ladje, jim dalo sendviče, sokove, kavo. »Tam je začela delova-ti birokracija, saj nismo imeli ne do-kumentov ne denarja – no, odprli so nam bencinsko črpalko, da smo lah-ko v avtomobile, ki so nas tam čaka-li, natočili bencin. Na srečo smo tam morali pustiti ključe avtomobilov, da so jih lahko premikali.« Ob pol štirih popoldne so končno lahko odšli pro-ti domu. Diego: »Štirideset ur nismo spali do takrat.« Franka: »A smo se ponovno rodili 13. januarja 2012. Proslavljali ga bomo vsako leto. Toda spomini so še preveč blizu: bo-jim se zaprtih prostorov, strah me je, ne morem spati brez tablet, vsak dan je najhuje, ko se približuje večer. Življenje se mi je spremenilo: ljudi, ki jih nisem marala, sem začela spet pozdravljati, nima smisla sovražiti, ker je življenje nič, samo trenutek, ki se ga lahko izgubi v eni sekundi, mi smo nihče in nič.«

Prečiščeno telo se lahko upre

Saj ni treba, da se nam zdravje popolnoma poruši: že zaradi ponavljajočega se prehlada ali bolečega

išiasa, ne eno ne drugo praviloma ni smrtno nevarno, smo pripravljeni narediti marsikaj, kar bi nas spravilo k sebi in rešilo bolečin, pri tem pa nam ne bi škodilo.

Vemo namreč, da imajo vsa zdravila vsaj kakšen stranski učinek in da nam dolgoročno morda bolj

škodijo kot koristijo, še posebno če tečemo k zdravniku in v lekarno za vsako figo. Zelo ranljivi

smo, kadar se nam ali bližnjim zdravje zares hudo poruši, ko smo končno pripravljeni ubogati zdravnike

in še sami podpreti predpisano terapijo – ampak kako, s čim? Večkrat vam predlagamo pripravke

ali celo povsem preproste jedi (ajda, skuta, olje …), ki niso dragi in lahko povzročijo čudeže, zdaj pa bi

vam radi povedali nekaj več o izdelkih z imenom panaceo, narejenih iz lave, ki je stekla v morje in se tam ohladila. Sodijo med medicinske pripomočke,

kar pomeni, da so plod resnih znanstvenih študij, dobijo pa se v lekarnah in specializiranih trgovinah.

raku

Medicinski pripomoček iz naravnega zeolita čisti telo od znotraj, odstranjuje strupe, lovi proste radikale in vse to izloči skozi prebavila. Podpira imunski sistem in omogoča, da se prečiščeno in okrepljeno telo uspešneje bojuje z boleznijo oziroma – da sploh ne zboli.

Čudežne lastnosti magme, ohlajene v morju

jo se namreč ceneni nadomestki, ki so res kar zmleta ruda in od katerih nikakor ne moremo pričakovati ob-ljubljenih učinkov. Postopek izloča-nja koristnih snovi iz klinoptilolita, kot se imenuje medicinsko uporaben zeolit, je namreč zelo zapleten. Seve-da mi ne pride niti na misel, da bi po-skušala opisovati, kako se zdravilna učinkovina pridobiva in kakšne ke-mične lastnosti ima, saj je pomemb-no predvsem, kako deluje.

Čisti! Osnovna lastnost panacea je – čiščenje telesa

12

Alenka Arko Forever*PIŠE: BERNARDA JEKLIN

N ajprej je prejšnji teden od-šla v penzijo BLANKA DO-

BERŠEK, velika dama slovenske-ga zunanjepolitičnega novinarstva. Plavolaskine ljubezni so bile zgodbe z vzhodne strani. Se pravi, da je naj-več pokrivala azijske države, čeprav smo si jo najbrž najbolje zapomnili po poročanju iz Bruslja. Poslovila se je z velikanskim, res prekrasnim šop-kom in s srečnim, svetlim obrazom ti-ste peščice ljudi, ki se v življenju sploh ne starajo. Na srečo ima na nacionalki kar nekaj vrednih naslednikov. Prav zanimivo: že desetletja velja v najmo-gočnejših medijih, ne le pri časopisih, pravilo, da njihovi najboljši novinar-ski kadri vedrijo v zunanjepolitičnih uredništvih. Tudi pri nacionalki to ni daleč od resnice. Bo treba ob prilož-nosti o tem kaj več premisliti.

Svojo veliko damo, čeprav mlajšo od Blanke, imajo tudi na POP TV. ALENKO ARKO, seveda. Alenka in njena legendarna oddaja PREVER-JENO je najbrž še vedno najvišji ka-kovostni dosežek komercialke. To je dragoceno tudi zato, ker je Preverjeno tipična mozaična oddaja, ki združu-je več zgodb iz različnih vesolj: prava kačja jama za vseh sort skušnjave. Se ve, za kakšne in katere, to si lahko na-zorno ogledamo tudi pri konkurenci.

Ko odbije osma ura, je ob torkih tu pred nami že tako dolgo, da jih večina ne pomni več, kdaj je sploh prišla. Zdi se, da je tu od vedno: resna, včasih se zdi kar preveč resna, skrajno zadrža-na, vsa minimalistična, nepremična. Kot prijazni kip. Noge trdno druga ob drugi, v nizkih elegantno prepro-stih čeveljcih in črnih nogavicah. Tudi roke ves čas mirujejo; na posebno premišljen način ena z vrha in druga odspodaj objemata blokec ali karkoli že tisto med rokami je. Nič na Alen-ki ne krili, ne šušti, ne vihra. Nepre-mičen, brez kakršnega koli dogaja-nja na njem je tudi čedni, resni obraz z odločnimi ustnicami, ki so ves čas, ko ni druge potrebe, tesno stisnjene. Oblečena je le na prvi pogled skrajno preprosto. Preprostost namreč več-ina zamenjuje s skrajno rafiniranostjo njenih oblačil. Zame je Alenka Arko ena od treh daleč najbolje oblečenih žensk na komercialki.

Ko spregovori, je tudi njen glas umirjen, skoraj brezoseben. To je še posebej nenavadno, ker je vsebina njenih napovedi več kot izzivalna. Na sporedu bodo večinoma tako ali drugače nenavadne, dostikrat provo-kativne zgodbe. Takšne, ki so gledal-cem navadno blizu in mikavne in je tudi zato njihova gledanost še vedno zavidljivo visoka. A Alenka s svojim glasom nikoli ne krošnjari.

Z nami je pravzaprav le kratek čas, le v funkciji napovedovalca. Njeno pravo delo ne poteka pred gledalci,

ampak čisto drugje. Poveljuje skrb-no naoljenemu, skrajno profesional-nemu mehanizmu za naše razme-re vrhunskih profesionalcev, ki pod njeno taktirko oblikujejo prispevke. Ukrotila jih je po svoji podobi. Ni-koli ni preveč nakladanja, preveč hrupa, preveč luči ali teme ali pre-glasnih, mučnih emocij. Njene zgod-be ne potrebujejo umetnih pomagal. Govoriti morajo same iz sebe. In pri Alenki Arko govorijo. Prejšnji teden je bila med zgodbami na vrsti tudi že razglašena in prežvečena pripoved o dveh pedagoških delavkah, ki sta lahkomiselno in nepremišljeno omo-gočili, da so pred šokirano šolarsko javnostjo »izbruhnile« njune nage in-ternetne fotografije. Zgodba za poce-ni rumenjake. A ne v Preverjeno. Tu pripoved izzveni drugače. Ne obsoja, ne povzdiguje prsta, ne smeši in ne bagatelizira. Razloži in brez mora-liziranja opozori. Velika večina tega ne zna početi tako. Morda tudi noče. A prav zato je Alenka tisto, kar je.

Ježeš, čestitke za šestnajsttisoči Dnevnik na TV Slovenija! Fantje in punce so poskrbeli, da se jih je prejš-nji teden dodobra opazilo. Sicer jim iz srca čestitam tudi za (skoraj) novo oblikovanje oddaje. Slovenska kroni-ka, ki je po novem samostojna celo-ta, ki sledi Dnevniku in jo vodijo pri-jazni, zelo preprosti strici iz sosednje ulice, je naredila majhen čudež v di-namiki pripovedi. Nič posebnega ali dragega, sicer. Le ideja. Uf, ko bi jih bilo med nami kaj več.

In preden se razidemo, še ena o novem majcenem šoku iz novomi-nistrskih valov. Zapisek o šefu SLS RADOVANU ŽERJAVU, ki bo menda po novem najpomembnejše slovensko ministrsko obličje, pomis-lite, sam minister za gospodarstvo v gospodarsko povsem razhajkani dr-žavi! Mož zna opozoriti nase. In pro-fitira. Iz anonimnosti ga je v javnost bliskovito izstrelila nova zbirka tedaj še povsem avantgardnih očal, saj ve-ste, katerih. Ne le, da se je noro po-večala prodaja takšnih očal, zamajal in napredoval je tudi rating določe-nega gospoda, ki je od očal naprej že med najuglednejšimi na top listi domače politične scene. Potem se je zanimanje zanj v senci novih okoliš-čin nekoliko poleglo. In Radovan se je oni dan pojavil na televiziji v novi jakni, ki provocira vsaj tako kot oča-la. To pot gre predvsem za barvo, ne toliko za obliko. Jakna je barve, ki jo je težko ubesediti: nekaj med modro, zeleno in mavrično, sveti pa se podo-bno kot mesarske muhe. Ker gredo mesarske muhe rade na drek, bo Ra-dovan kot novi gospodarski minister kot nalašč za slovensko gospodarsko govno. Morda še kaj počisti?

*Alenka Arko za vedno

13

In seveda – hujšanje. Zanimivo je, da uporabljajo »vreli kamen« že na marsikaterem območju, z zeoliti so na primer potresali poškodovani reaktor v Černobilu, čistili zastruplje-ne vode, prav tako so jih uporabljali v hudi nesreči atomske centrale pred nedavnim na Japonskem. Očiščeval-na lastnost zeolitov je že dolgo znana, o tem, da lahko poskrbijo za naravno zaščito celic, vemo za zdaj bolj malo. Za začetek nas zanima predvsem to, ali nam izdelek lahko škodi, in, kot kaže, nam ne more. Predozirati ga ni mogoče, ker se skozi prebavila izlo-či, status medicinskega pripomočka (kar je daleč od prehranskega dodat-ka in blizu zdravilu) nam zagotavlja, da je podprt z resnimi raziskavami in študijami. Kupiti ga je mogoče v le-karnah in specializiranih trgovinah, za približno 60 evrov pa dobimo 180 kapsul ali 400 gramov prahu, kar za-došča za mesec in pol terapije. Če imamo zdravstvene težave, je treba seveda vzeti več pripravka oziroma poseči po specializiranih izdelkih, ki vsebujejo poleg zeolita še druge zdra-vilne učinkovine. Tako je mogoče dobiti panaceo za čiščenje prebavil,

večjo možgansko aktivnost in boljši spomin, boljši vid, športne obreme-nitve in še za marsikaj, za sicer zdrave ljudi pa sta še posebno zanimiva dva: alcosorb pomaga odstraniti posledi-ce prekomernega pitja alkohola (po kakšni zabavi nas hitro spravi k sebi in preprečuje mačka, kar ne pomeni, da lahko sedemo za volan), panacti-ve slim pa je prehranski dodatek za hujšanje.

Prehranski dodatek? V resnici ne vsebuje zeolita, ampak korenino azijske rastline konjak, ki se v preba-vilih napne in zmanjša občutek lako-te. V čem je torej bistvo? Kadar huj-šamo (študija je pokazala, da lahko v treh mesecih z omenjenim priprav-kom izgubimo sedem kilogramov), se v kri zliva strup, ki je uskladiščen v telesnih maščobah, iz maščobe, ki se med hujšanjem sprošča. Zato se med hujšanjem počutimo slabo in utruje-no – in ne morda zaradi manj kalo-rične hrane. Če jemljemo hkrati tudi zeolit, ta strupe mimo jeter spravi v prebavila in ven, zaradi tega se po-čutimo normalno. Kar pa tudi ni od muh.

Kako pa je z lavo, ki danes teče v morje in se na hitro ohladi v slani vodi? Preprosto, tudi iz te bodo nastali zeoliti, za kar bodo

potrebovali 5000 do 50.000 let.