IntervjuLažje mi ježiveti v tujihživljenjih kakorv lastnem

Primož Pirnatigralec

' Gregor Butala O Tomaž Skale

Na odru Mestnega gleda-lišča ljubljanskega bodonocoj premierno upri-zorili veliko dramskopesnitev Henrika IbsnaPeer Gynt; predstavo, kije nastala v koproduk-ciji s SSG Trst, je zreži-

ral Eduard Miler. Med nastopajočimi botudi igralec Primož Pirnat, znan iz števil-nih gledaliških, a tudi filmskih in televi-zijskih vlog, sicer pa lanski dobitnikDnevnikove nagrade, ki jo je prejel za Jagav Shakespearovem Othellu režiserja Jerne-ja Lorencija.

Ste tik pred premiera predstave PeerGynt. Kakšni so vaši občutki?Pred premiero je težko govoriti o predsta-vi, a občutek je dober. Ibsnovo besedilo semi zdi izjemno, še bolj navdušen pa semnad načinom, kako smo se ga lotili. Predlo-ga je namreč prirejena in okrajšana tako,da se vsa igra godi v glavi naslovnega juna-ka, vsi drugi pa igramo več likov; različnedramske osebe so namreč združene oziro-ma se zlivajo druga v drugo, kot na primerlika matere in Solveig.

Kakšna kombinacija vlog je pripadla vam?Igram nekakšnega »preprečevalca«, pravtako sestavljenega iz več izvornih likov.Gre za tisti glas, ki ti v glavi ves čas govo-ri, da nečesa ne zmoreš, da nečesa ne boš,in te speljuje na stranpoti. Takšen glaslahko zavzame različne konkretne oblike,od hudiča pa do tistega, ki te je, recimo,tepel v osnovni šoli. Skratka, to je nekevrste antagonist, proti kateremu se ne-nehno bojuje glavni junak.

Verjetno gre za zelo drugačen tip vloge,ampak nekakšno zlitje likov je bil tudi vašneponovljivi Jago, ki ste ga pred slabimadvema letoma oblikovali v Othellu.Res je. Toda pri Jagu je šlo predvsem za is-kanje določenih človeških razsežnosti -kaj vse se mora nekemu posameznikuzgoditi, da postane takšen, kot je on.Kljub vsem groznim rečem, ki jih počne, vnjem nisem hotel videti le utelešenegazla, temveč sem iskal možne vzroke nje-govega početja, na primer prizadetost, za-vist ali druga negativna čustva.

Režiser Jernej Lorenci je takrat poudaril,da se mu je zamisel za neobičajno zasnovo

Jaga porodila ravno skozi vas in vašoposebno igralsko občutljivost, zaradikatere ste se mu zdeli tudi edini primerniza to vlogo. Očitno dobro sodelujeta.Kar veliko sva delala skupaj, že na aka-demiji in nato tik po njej, gledališko potsva začenjala približno ob istem času.Sodelovala sva tudi pri precej odmevniuprizoritvi Molierovega Don Juana predpetnajstimi leti v Celju, ki je bila za obanekakšna odskočna deska, in še večkratzatem. ';'

Ima tudi Lorenci kot režiser za vas kakšenposeben pomen?Vsekakor. Sem bolj zaprte, kar nekolikoplašne narave, toda ob delu z njim semse vedno dobro počutil in mislim, da jeto ena njegovih velikih kvalitet - da znaustvariti vzdušje, v katerem se sodelujo-či počutimo silno domače, sproščeno,zato si lahko dovolimo tudi, da smo ra-nljivi. Ob njem se mi zdi, da lahko nare-dim kar koli, meja ni. Popolnoma muzaupam in zdi se mi, da zelo dobro razu-meva drug drugega. Kadar delam z njim,N

aroč

nik:

MES

TNO

GLE

DAL

IŠČ

E LJ

UBL

JAN

SKO

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

zares uživam.

Omenili ste ranljivost. Je občutljivaosebnost za igralca prednost, nekaj, karmu pomaga, ali lahko pomeni tudi težavo?Oboje. Prav Jernej je nekoč dejal, da bimoral igralec v vsako predstavo vstopiti,kot da ni naredil še ničesar, popolnomanedolžno, a hkrati s takšnim pogumom,kot da je odigral že nešteto vlog. Občutlj-ivost moraš imeti in ohranjati, vendar tene sme omejevati.

Toda igralci so si po značaju verjetno zelorazlični. Predstavljam si, da se nekaterivloge lotijo nadvse samozavestno.Seveda, a če si preveč prepričan o sebi, telahko to tudi omejuje pri iskanju. Samsem na primer večkrat doživel, da so bileglavne omejitve prav v moji glavi, oviralome je moje znanje, izkušnje - ko sem sirekel, tole pa je treba narediti takole, jebilo po navadi narobe. Sicer pa se prište-vam bolj k intuitivnemu tipu igralcev. Čese ti nekaj zazdi prav in si sposoben datitemu prostor, ne da bi blokiral samega se-be z razumom, se lahko zgodijo stvari, kijih nisi niti pričakoval. Seveda pa za topotrebuješ ustrezno vzdušje.

Ki je, če prav razumem, pogojeno tako zrežiserjem kot tudi s soigralci in še čim?Pri gledališki predstavi je toliko dejavni-kov in energij, da je pomembno prav vse -a tudi ko so razmere idealne, še ne nasta-ne nujno vrhunska uprizoritev. Kajti do-bra predstava je čudež, vse se mora ujetiin sestaviti med seboj. Lahko bi rekel, dase morajo zvezde pravilno poravnati. Zdise mi namreč, kot da od neke točke na-prej ustvarjalci nimamo več nadzora nadtistim, kar bo nastalo. Lahko se zgolj tru-dimo, iščemo, delamo, in morda se bo ču-dež zgodil.

Ne glede na osebnostne razlike paverjetno pri vsakem igralcu obstajatemeljna potreba po tem, da je igralec. Odkod izvira?Pravzaprav ne vem, najbrž je pri vsako-mur drugače. Pri meni morebiti iz tega, dasem tak strahopetec, da mi je lažje živetiv tujih življenjih kakor pa v lastnem. Mo-goče gre tudi za potrebo po tem, da bi meimeli ljudje radi, ki je pri meni močnoizražena. Lahko gre za krik samote - alipa za to, da nekatere stvari izkričiš in dašiz sebe na odru, ker jih drugje ne moreš.Gotovo pa je prisotna tudi potreba po po-zornosti. (Smeh.)

Drugače kot številni slovenski igralci, ki soskoraj vso kariero v isti gledališki hiši, stevi zamenjali več gledališč. Je bil za tokakšen poseben razlog?Pravzaprav ne, dogajalo se je nekako sa-mo. Po diplomi sem bil eno leto na svobo-di, delal na različnih koncih, nato pa some v Celju povabili v že omenjenega DonJuana in mi ob tem predlagali, naj se prinjih kar zaposlim. In sem se - ter ostaldve čudoviti leti. Nato sem dobil klic izNove Gorice. Vedel sem, da so pri njih do-bri igralci, da odlično delajo, in sem spet zveseljem sprejel. Tam sem bil sedem let,nato pa sem se znašel na prelomnici - najostanem še dlje, morda za vedno, ali paodidem drugam? V vmesnem času so semi življenjske okoliščine nekoliko spre-menile, tako da bi mi takrat bolj ustrezaloživeti v Ljubljani, in ko so me povabili vPrešernovo gledališče Kranj, se mi zato nibilo težko odločiti. Tudi tam sem se dobropočutil, ko pa se je ponudila priložnost,sem šel z enakim veseljem v Mestno gle-dališče ljubljansko.

Za igralca je gotovo dobro, če dela vrazličnih okoljih in z drugimi sodelavci.Gotovo, verjetno pa je tudi malce odvisnood tega, kakšen tip človeka si. Sam semvselej poskrbel, da sem se poleg službeukvarjal še z vzporednimi projekti in delalrazlične stvari, to se mi je zdelo nekakohigienično za moj umetniški razvoj. Podrugi strani mi morda kakšne vloge alipredstave niso bile preveč blizu, vendar jetudi to šola: z vsako vlogo se učiš, z vsakose moraš sprijazniti in jo tako ali drugačepoiskati v sebi.Nekateri igralci pravijo, da jih kakšnavloga spremlja tudi zunaj odra, drugi pasvoje delo razumejo bolj kot nekaj, kar vprostem času pustijo za seboj.Sam spadam bolj k prvim. Pogosto mevloga nekako preganja, ves čas je z ma-no. Zlasti takrat, ko gre za nosilno vlo-go, na kateri počiva odgovornost za vsopredstavo in v katero sem globoko po-topljen, jo nedvomno nesem tudi do-mov, saj me preprosto preplavi; navse-zadnje sem v tej vlogi, ko je proces vajna vrhuncu, večino svojega budnega ča-sa. Zato po takšni predstavi potrebujemnekaj časa, da gre vloga iz mene, kot sereče.

Verjetno se ob pripravi takih vlog tudinenehno sprašujete, ali ste na pravi poti.To imam ves čas v sebi, neki dvom, tistiobčutek, da nikoli nisem dovolj dober. Inse ves čas sprašuješ, vsak dan znova seN

aroč

nik:

MES

TNO

GLE

DAL

IŠČ

E LJ

UBL

JAN

SKO

Obj

ave

so n

amen

jene

inte

rni u

pora

bi v

skl

adu

z od

ločb

ami Z

ASP

in s

e br

ez s

ogla

sja

imet

nika

pra

vic

ne s

mej

o pr

osto

razm

nože

vati

in d

istri

buira

ti!Kl

ipin

g d.

o.o.

poskušaš dokazati. Enkrat se lahko poču-tiš kakor cesar sveta, naslednji dan pakot največja gnida. Ni vedno lahko.(Smeh.)

A vaš trud ni bil spregledan, prejeli stetudi že lepo število priznanj, med njimiBorštnikovo nagrado za mladega igralca,pa nagrado ZDUS, Severjevo nagrado, laniDnevnikovo, tudi filmsko vesno zanajboljšo moško vlogo... Ali to kaj pomagav trenutkih dvoma?Nagrada ti gotovo da nekaj zaupanja vase.Poboža te. Je pa potem vedno nevarnost,da se malo napihneš. (Smeh.) A saj te hitrospet kaj udari po glavi ali pa pride nasle-dnja vloga. Največji sodnik sem si vednosam; dobro vem, kje bi morda lahko nare-dil več, kje pa sem iztisnil iz sebe vse, karsem mogel. Takrat zunanja potrditev nitini tako pomembna.

Mimogrede: se vam zdi, da ste boljprimerni za like antagonistov?Ne vem. (Smeh.) Take vloge imam bolj za-dnje čase, a upam, da me še ne prepozna-vajo le kot primernega za negativce. Todaza zdaj se ne pritožujem, izzivov imamdovolj in to je najpomembneje.

Pa je kakšen izziv, ki si ga še posebno

želite?Pravzaprav ne. Edini lik, v katerega semse res zaljubil, je bil Cvrano de Bergerac;ta me je silno pritegnil, ko sem gledal tistiznani film z Gerardom Depardieujem. Dabi ga kdaj odigral, je edina moja želja tevrste. Ampak če ga ne bom, tudi ne bo ničhudega. xZlasti takrat, kogre za nosilnovlogo, na kateripočivaodgovornost zavso predstavo inv katero semglobokopotopljen, jonesem tudidomov, saj mepreprostopreplavi;navsezadnjesem v tej vlogi,ko je proces vajna vrhuncu,večino svojegabudnega časa.

B—mmm_^_$_ *W "!t j , * «

V i - 'i Ijb,

__.___>__. *^L *■ ~-

if -tM _tt_k* V ™W_______W_ 1Nar

očni

k: M

ESTN

O G

LED

ALIŠ

ČE

LJU

BLJA

NSK

OO

bjav

e so

nam

enje

ne in

tern

i upo

rabi

v s

klad

u z

odlo

čbam

i ZAS

P in

se

brez

sog

lasj

a im

etni

ka p

ravi

c ne

sm

ejo

pros

to ra

zmno

ževa

ti in

dis

tribu

irati!

Klip

ing

d.o.

o.