POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI V PODJETJU KOZMETIKA AFRODITA … · 2017. 11. 27. · Lea Jesenko: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. 2 sledljivost

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Lea Jesenko

POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI V PODJETJU

KOZMETIKA AFRODITA D.O.O.

diplomsko delo

Celje, junij 2010

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Lea Jesenko

POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI V PODJETJU

KOZMETIKA AFRODITA D.O.O.

diplomsko delo Mentor: doc. dr. Rosi Bojan

Celje, junij 2010

IZJAVA O AVTORSTVU diplomskega dela

Spodaj podpisana Lea Jesenko, študentka Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru, program Gospodarska in tehniška logistika, z vpisno številko 20002464, sem avtorica diplomskega dela z naslovom: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. S svojim podpisom zagotavljam, da: • je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela; • sem poskrbel/a, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem poskrbel/a, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru;

• sem pridobil/a vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisal/a v diplomskem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru;

• je diplomsko delo jezikovno korektno in da je delo lektorirala Snježana Soldat, prof. slovenščine in sociologije.

V Celju, dne _____________ Podpis avtorja/-ice:_________________

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi bili v pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Posebej se

zahvaljujem mentorju doc. dr. Bojanu Rosiju za pomoč pri izbiri naslova, za potrebne

napotke pri izdelavi diplomske naloge ter za korekcijo naloge. Zahvala velja tudi

mentorici ge. Mariji Zupanec, iz podjetja Afrodita d.o.o. za vso pomoč pri izbiri gradiva

ter predstavitvi celotnega podjetja Afrodita d.o.o. Rogaška Slatina.

Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o.

V današnjem času, ko postaja globalizacija nuja in je zato neizbežna, se mednarodne povezave vedno hitreje razvijajo, sodobne oblike transporta pripomorejo k večji učinkovitosti, elektronsko poslovanje je neizogibno. Da lahko v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. še naprej učinkovito in uspešno poslujejo, se morajo tem spremembam prilagajati, saj lahko samo tako ohranijo konkurenčnost na svetovnem trgu. EU si prizadeva za harmonizacijo in poenostavitve v carinskih postopkih, kar zelo pripomore k premagovanju administrativnih ovir pri pretoku blaga iz Skupnosti. V diplomskem delu predstavljamo carinske poenostavitve, ki so jih uspeli pridobiti v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. Rogaška Slatina. Prikazali smo, da je možna pridobitev dovoljenj za tovrstne poenostavitve in da prenova carinskega poslovanja zelo znižuje stroške. Ključne besede: carinski sistem, carinsko pravo, poenostavljeni carinski postopki, hišno carinjenje, poreklo blaga.

Simplified customs procedures in company Kosmetics Afrodita d.o.o. In today´s world, when a globalization is becoming a necessity, international connections are developing faster and faster. Modern means of transport contribute to better efficiency and electronic operation is inevitable. In order to be able to continue with efficient management, we have to adapt ourselves to these changes as the only option to preserve competition in the world market. EU is striving for harmonization and simplification in customs proceedings, which significantly contributes to overcoming administrative obstacles considering current of goods out of Community. Customs simplifications, which we managed to acquire in Kozmetika Afrodita d.o.o. Rogaška Slatina enterprise, are presented in my diploma work. What has been showed is a possibility of gainig permissions for such simplifications and that modernization of customs management significantly lowers the costs. Keywords:customs system, customs law, simplified customs proceedings, house customs examination, origin of goods.

Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Visokošolski strokovni študijski program

KAZALO

UVOD............................................................................................................................... 1

PREDSTAVITEV PROBLEMA ............................................................................................ 1 PREDSTAVITEV OKOLJA ................................................................................................. 2 METODE DELA ............................................................................................................... 3

1 UVOD V CARINSKI SISTEM IN CARINSKO PRAVO ....................................... 4

1.1 ZGODOVINSKI UVOD V CARINSKI SISTEM.................................................................. 4 1.2 NALOGE CARINSKE SLUŽBE...................................................................................... 7 1.3 PRAVNI VIRI ............................................................................................................. 8

1.3.1 Avtonomno nacionalno pravo.......................................................................... 8 1.3.2 Evropsko pravo ................................................................................................ 8 1.3.3 Primarno pravo Skupnosti ............................................................................... 9 1.3.4 Sekundarno pravo Skupnosti .......................................................................... 9

1.4 CARINSKI ZAKONIK SKUPNOSTI.............................................................................. 12 1.4.1 Blago.............................................................................................................. 13 1.4.2 Posamezni carinski postopki.......................................................................... 14 1.4.3 Zastopanje...................................................................................................... 16 1.4.4 Odločbe.......................................................................................................... 16 1.4.5 Carinski dolg.................................................................................................. 17

2 PREDSTAVITEV PODJETJA KOZMETIKA AFRODITA D.O.O. .................. 20

2.1 RAZVOJNA POT KOZMETIKE AFRODITE D.O.O. ....................................................... 20 2.1.1 Proizvodni program....................................................................................... 21 2.1.2 Lastna blagovna znamka ............................................................................... 22

2.2 ORGANIZACIJSKA STRUKTURA PODJETJA IN ZAPOSLENIH....................................... 23 2.3 POSLANSTVO, CILJI IN VREDNOTE PODJETJA........................................................... 25 2.4 PRIHODNOST PODJETJA .......................................................................................... 26

3 POENOSTAVLJENI POSTOPKI CARINJENJA................................................. 29

3.1 NEPOPOLNA DEKLARACIJA..................................................................................... 29 3.1.1 Uporaba nepopolne carinske deklaracije...................................................... 30 3.1.2 Vloga za nepopolno carinsko deklaracijo ..................................................... 31

3.2 POENOSTAVLJENI POSTOPEK DEKLARIRANJA ......................................................... 32 3.2.1 Postopek za pridobitev dovoljenja................................................................. 33 3.2.3 Dopolnilna deklaracija .................................................................................. 36

3.3 PRIJAVLJANJE BLAGA NA PODLAGI HIŠNEGA CARINJENJA ...................................... 39 3.3.1 Postopek za pridobitev dovoljenja................................................................. 40 3.3.2 Izvajanje postopka ......................................................................................... 41

4 NOTRANJI TRG EU IN POREKLO BLAGA....................................................... 43

4.1 POREKLO BLAGA V EVROPSKI SKUPNOSTI.............................................................. 44 4.2 SKUPNOSTNO IN NESKUPNOSTNO BLAGO ............................................................... 45 4.3 KOZMETIKA AFRODITA D.O.O. – POOBLAŠČENI IZVOZNIK...................................... 46

4.3.1 Postopek za pridobitev dovoljenja................................................................. 46 4.3.2 Uporaba dovoljenja ....................................................................................... 50

4.4 IZJAVA DOBAVITELJA NA NOTRANJEM TRGU .......................................................... 50 4.4.1 Uporaba izjave dobavitelja............................................................................ 51

Lea Jesenko: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. VI


Lea Jesenko: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. VII

4.4.2 Preverjanje izjave dobavitelja ....................................................................... 52

ZAKLJUČEK................................................................................................................ 53

OCENA UČINKOV IN POGOJI ZA UVEDBO....................................................................... 53 MOŽNOSTI NADALJNJEGA RAZVOJA ............................................................................. 55

LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 58

KAZALO SLIK

SLIKA 1: BLAGOVNA ZNAMKA PODJETJA KOZMETIKA AFRODITA D.O.O. ............................... 23 SLIKA 2: ORGANIZACIJSKA SHEMA PODJETJA KOZMETIKA AFRODITA D.O.O. LETA 2008....... 24

KAZALO TABEL

TABELA 1: SEZNAM BLAGA, KI JE PREDMET IZVOZA............................................................. 50


Lea Jesenko: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. 1

UVOD

Predstavitev problema

Z vstopom Slovenije v EU so se spremenili pogoji zunanje trgovine, saj so postali del

notranjega trga Skupnosti. Vstop Slovenije v EU pomeni tudi vstop v carinsko unijo, za

katero je značilno ne samo, da med državami članicami ni nobenih uvoznih dajatev in

drugih trgovinskih ukrepov, temveč da članice unije uporabljajo pri uvozu blaga iz

tretjih držav oziroma izvozu v te države skupno carinsko tarifo in skupno trgovinsko

politiko, ter da uporabljajo ista osnovna carinska pravila. Cilji, katerim sledijo osnovna

carinska pravila opredeljena v zakoniku in izvedbeni uredbi, niso več kot v preteklosti

zbiranje carin zaradi zagotovitev sredstev za državno blagajno, temveč ohranitev

proizvodnje v Skupnosti oz. narediti to proizvodnjo bolj konkurenčno, povečati izvoz,

pripeljati proizvodnjo v Skupnost, poleg tega pa tudi zaščititi intelektualno lastnino,

zdravje državljanov, okolje, javni interes.

V današnjem času, ko postaja globalizacija nuja, je hiter in prost pretok blaga med

podjetji, ki so v različnih državah, ne le želja, temveč zahteva posameznega podjetja. V

podjetjih je prilagajanje na nove pogoje poslovanja postalo stalnica. Zato je poslovne

procese potrebno vseskozi prenavljati in se ustrezno prilagajati okolju in zahtevam po

učinkovitem ter uspešnem sodelovanju.

Prodajalec in kupec sta danes povezana z novimi sodobnimi oblikami transporta, ki

pripomorejo k hitremu in učinkovitemu pretoku blaga. Čas informacijske družbe in

vedno nujnejša informacijska tehnologija uspešno prispevata k izvajanju novitet v

poslovnih procesih. Vse našteto se dotika tudi carine, ki v veliki meri vpliva na razvoj

svetovne trgovine. Slednja je s tem mnogo pridobila na času, predvsem pa na denarju.

Priča smo neverjetnemu liberalnemu sodelovanju med carinskimi uradi in

gospodarstvom. Nova zakonodaja omogoča vrsto poenostavitev, za uvedbo in izvajanje

katerih pa je potrebna zajetna količina znanja in začetnega kapitala. V podjetju

Kozmetika Afrodita d.o.o. so uspešno uvedli vse možne poenostavitve in pridobili

kopico dovoljenj, ki jim omogočajo hiter pretok blaga in s tem večji pregled ter



sledljivost nad pošiljkami. Zavedajo se, da je carinsko poslovanje kompleksno in da

morajo bdeti nad spremembami in novostmi, katere jim napovedujejo carinski uradi.

Prav ta neizbežna uporaba carinskih poenostavitev omogoča podjetju konkurenčnost na

tujih trgih, na katerih vlada učinkovitost in hiter pretok. Umikajo se iz držav, kjer so

velike upravne ovire in z njimi povezani visoki stroški.

V diplomski nalogi bi želeli predstaviti carinske poenostavitve, ki jim jih je omogočila

evropska carinska zakonodaja. Podjetje je priča hitremu napredku v komunikaciji med

carino in gospodarskimi subjekti. Tega v preteklosti ni bilo, saj so carino poznali kot

zelo togo ustanovo. V podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. so sprva vse uvozne in

izvozne posle urejali preko različnih špediterjev, ki so v njihovem imenu vlagali

carinske deklaracije in urejali vse potrebno za nemoten carinski postopek. Stroški

najetih špediterjev so bili zelo visoki, obenem pa so bili dolgotrajni tudi postopki

carinjenja.

Predstavitev okolja

Podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o. je podjetje za proizvodnjo in prodajo kozmetičnih

izdelkov, ki temeljijo na učinkih naravnih zelišč in plodov. Dejavnost Kozmetike

Afrodite d.o.o. je proizvodnja kozmetičnih preparatov široke potrošnje in specialnih

preparatov, ki so namenjeni izključno profesionalni uporabi v kozmetičnih in frizerskih

salonih. Podjetje svoje izdelke trži na tržiščih Slovenije, Hrvaške, Bosne in

Hercegovine, Makedonije, Srbije, Črne gore, Madžarske, Poljske, Rusije, Ukrajine,

Avstrije, Nemčije, Združenih arabskih emiratov in Irana. V zelo kratkem času pa

nameravajo vstopiti še na trg Norveške in Švedske.

Začetki podjetja segajo v leto 1970, ko je gospa Danica Zorin Mijošek odprla prvi

kozmetični salon za nego obraza in telesa v Rogaški Slatini v okviru zdraviliškega

jedra. Povpraševanje po kozmetičnih storitvah je bilo veliko, saj so učinkovito

dopolnjevale ponudbo zdravilišča, ki je bilo zelo obiskano. Težavo pa je predstavljalo

pomanjkanje kozmetičnih izdelkov za nego obraza in telesa. Zato so začeli na osnovi

lastnega znanja izdelovati različne zeliščne maske.



Obiskovalci kozmetičnega salona so bili s tem zelo zadovoljni in so se z veseljem

vračali. Prav to je spodbudilo idejo o lastni proizvodnji kozmetičnih izdelkov.

Danes je podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o. še vedno v popolni lasti enega samega

lastnika, gospe Danice Zorin Mijošek, ki je hkrati tudi direktorica podjetja. Kozmetika

Afrodita d.o.o. je srednje veliko in relativno hitro razvijajoče se podjetje.

Podjetje se od leta 2005 dalje nahaja na 6.000 m² površine. Od tega je tretjina poslovnih

prostorov in dve tretjini sodobno urejenih proizvodnih prostorov. Veliko površine

zajema skladišče za gotove izdelke, polizdelke, embalažo in surovine. Nahaja pa se v

neposredni bližini proizvodnje. Največ prostora pri skladiščenju zavzame embalaža.

Podjetje zaposluje 116 delavcev različne izobrazbene strukture in razvojne

naravnanosti.

Metode dela

Uporabili smo naslednje metode raziskovanj:

svetovni splet (internet);

deskripcija ali opis stanja je metoda, s pomočjo katere bomo predstavili preučeno

literaturo in vire, ter podali teoretično podlago obravnave diplomske naloge;

z deduktivno metodo bomo na osnovi teoretičnih izhodišč prišli do določenih

spoznanj in jih predstavili v zaključku naloge;

zgodovinsko metodo bomo uporabili v prvem poglavju, kjer bomo predstavili

zgodovino carinskega sistema;

metodo sinteze bomo uporabili v tretjem in četrtem poglavju ter v zaključku naloge.



1 UVOD V CARINSKI SISTEM IN CARINSKO PRAVO

1.1 Zgodovinski uvod v carinski sistem

»Carina je dajatev, ki se pobira za blago, ki se uvaža v določeno carinsko območje,

izvaža iz tega območja ali tranzitira carinsko območje. Obstajala je že v starem veku, o

čemer nam pričajo tudi svetopisemski zapisi. Beseda carina izhaja iz grščine »telos«

(cilj, konec, končno plačilo) in latinščine »teloneum« (dajatev). Carina ni bila vedno

dajatev za uvoz in izvoz blaga, temveč je zajemala zelo različne dajatve, odvisno od

potreb vladarja, stopnje razvoja družbe, zlasti pa od potreb in zahtev vsakokratne

oblasti. Služba, ki je pobirala dajatve, se je prilagajala tistemu, ki mu je v danih

zgodovinskih okoliščinah lahko služila, predvsem pa zagotavljala stabilen in enostaven

vir dohodka. V srednjem veku je šlo pogosto za pobiranje denarja za prehod mest,

uporabo mostov in podobno; dajatev je bila bolj podobna današnjim cestninam kot

carinam, vendar je bilo vsem dajatvam še vedno skupno to, da je šlo za dajatev na

prevoz oziroma uporabo določenih prometnih sredstev in objektov in tudi to, da je šlo

za enostaven način pobiranja. Te dajatve so imele različna imena, odvisno od tega, za

kaj so se pobirale. Razdrobljeno gospodarstvo in fevdalna posest srednjega veka sta

pogojevala tudi pestrost in nepreglednost pobiranja dajatev, kar je pomenilo tudi veliko

oviro za razvoj trgovine. Odkrivanje novih dežel in razvoj trgovine, še zlasti pa vpliv

merkantilizma, so močno pospešili tudi razvoj carin kot modernega instrumenta za

uravnavanje trgovinske menjave in pospeševanje gospodarstva. Absolutistična država je

razumela, da je moč z vzpostavitvijo carin na državni meji ovirati tujo konkurenco in

omogočiti domačemu gospodarstvu in državi neovirano rast in razvoj. Carina je tako

postala močan ekonomsko politični instrument, s katerim so države izvajale tudi

ekonomsko-politične cilje, kot so:

reguliranje mednarodne trgovine;

zaščita domačih industrijskih izdelkov;

plačilna in devizna izravnava;

pospeševanje menjave z določenimi državami;

gospodarski pritisk v določenih območjih sveta;

polnjenje državne blagajne.



Popolnoma svobodna uporaba carin je imela zlasti s pojavom protekcionizma tudi

škodljive posledice; določena območja in določeno blago so se diskriminatorno

(neenakopravno in neenakovredno) obravnavali, na določene države se je vršil pritisk

ter se je spodbujalo izkoriščanje določenih, zlasti nerazvitih dežel. Uvajale so se t.i.

krizne, izravnalne in antidampiške carine za zaščito pred financiranimi izvozi.«

(Zupančič, 2008, str. 15, 16)

»V avstrijskih dednih deželah je bila carina kot gospodarski ukrep uvedena proti koncu

17. in na začetku 18. stoletja, ko je bil uvoz blaga, ki ga je bilo mogoče izdelati v državi,

prepovedan. Do obdobja Marije Terezije so bile posamezne dežele samostojna carinska

območja s svojimi uvoznimi in izvoznimi carinami. Leta 1775 so bile notranje carine

med temi deželami ukinjene. Leta 1784 je cesar Jožef II. izdal patent o skupnem

carinskem postopku z novo carinsko tarifo. V času Ilirskih provinc, kamor je spadal

pretežni del slovenskih dežel, je skušal guverner maršal Marmont z nižjo carinsko

stopnjo zavarovati domačo industrijo, hkrati pa je podpiral prihajanje blaga iz Avstrije

na jug, zlasti v pristanišče Reka. Leta 1814, po propadu francoske oblasti, so spet začeli

veljati stari avstrijski carinski predpisi, Trstu in Reki pa so bili priznani stari privilegiji

prostih pristanišč iz leta 1719. V letih 1822 do 1826 so bile med zahodnimi avstrijskimi

deželami, kamor je spadalo današnje ozemlje Slovenije, ukinjene vse carinske meje;

odtlej so te dežele sestavljale enotno carinsko območje.« Zupančič (2008, str. 16).

»Leta 1835 je bila vpeljana sistematična carinska in monopolna ureditev, ki je s

spremembami in dopolnitvami veljala do leta 1919. Leta 1851 je bila ukinjena notranja

carinska meja v vsej monarhiji in veljati je začela splošna carinska tarifa. Leta 1891 sta

prosti pristanišči Trst in Reko zamenjali manj liberalni prosti carinski coni in ukinjene

so bile tranzitne carine. 1866 so bila uvedena javna carinska skladišča. Po letu 1867, ko

je prišlo do nove ustavnopravne ureditve med Avstrijo in Ogrsko (pod Ogrsko je

spadalo današnje Prekmurje), sta ti dve državi vsakih deset let sklepali carinsko in

trgovinsko zvezo ter sprejemali enake carinske zakone in tarife.« (Zupančič, 2008, str.

16).

»Leta 1919 po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je začela carinska

zakonodaja predvojne Srbije 11. 3. 1919 veljati tudi na območju Slovenije in malo

pozneje še na območju s Trianonsko mirovno pogodbo priključenega Prekmurja. Leta



1925 je bil sprejet Zakon o splošni carinski tarifi z uvozno in izvozno tarifo, ki je

zaključil svoje obdobje v predvojni Jugoslaviji do padca Kraljevine Jugoslavije.«

(Zupančič, 2008, str. 16)

»Po drugi svetovni vojni so do leta 1948 veljali carinski predpisi predvojne Jugoslavije.

Prvi povojni carinski zakon je bil sprejet leta 1948, a šele uvedba novega gospodarskega

sistema leta 1952 je dala carini večjo vlogo. Do takrat je imelo glavno vlogo plansko

gospodarstvo, pri katerem carine niso imele omembe vredne vloge, ki bi lahko vplivala

na razvoj. Leta 1959 sprejet novi carinski zakon je postavil pravni in organizacijski

okvir novemu carinskemu sistemu, ki je bil že prilagojen novemu tržnemu načinu

gospodarjenja.

Nov carinski zakon je bil sprejet še leta 1976, ki pa se je pozneje večkrat spreminjal.«

(Zupančič, 2008, str. 16,17).

»Leta 1952 je bila sprejeta prva carinska tarifa FLRJ. Nato je bila leta 1961 na podlagi

Bruseljske konvencije sprejeta Začasna splošna carinska tarifa, leta 1965 pa Zakon o

carinski tarifi. Nov Zakon o carinski tarifi je bil sprejet še 1978 in 1988 na podlagi

Konvencije o harmoniziranem sistemu. Samostojna Slovenija je uvedla samostojno

carinsko območje 8.10.1991, ko se je vzpostavila južna meja in ko se je tudi na tej meji

začel izvajati carinski nadzor ob prenosu blaga. Dejansko pa je Republika Slovenija

začela samostojno izvajati carinski nadzor že v noči s 25. na 26. junij 1991, ko je začela

veljati Temeljna ustavna listina in ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o

samostojnosti in neodvisnosti RS. Ta dan je bila ustanovljena tudi carinska uprava RS

(Republiška carinska uprava). Do uveljavitve novih slovenskih carinskih predpisov so

se na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in

neodvisnosti R Slovenije v R Sloveniji uporabljali carinski predpisi nekdanje SFRJ.

Prvi slovenski carinski zakon, ki je bil sprejet decembra 1994 in je začel veljati 1. 1.

1996, je bil že v veliki meri povzet po novem evropskem carinskem zakoniku, saj je

Slovenija že izvajala politiko približevanja EU. V letu 1999 je bil slovenski carinski

zakon bistveno spremenjen, deloma kot posledica spremembe evropskega carinskega

zakonika in njegove izvedbene uredbe, deloma pa tudi kot rezultat njegove dosedanje

uporabe v Sloveniji, kjer pogoji le niso bili popolnoma identični razmeram poslovanja v

veliki EU.



Glede uvedbe carinske tarife je bil prvi Zakon o carinski tarifi v R Sloveniji sprejet leta

1994, uporabljati pa se je začel 1. 1. 1996. 13. julija 2000 je bil sprejet nov Zakon o

carinski tarifi, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2001. Po 1. maju 2004 R Slovenija pripada

enotnemu carinskemu območju Unije in uporablja njene carinske postopke, predpisane

z Uredbo Sveta št. 2913/1992, in skupno carinsko tarifo, predpisano z Uredbo Sveta

2786/87. Gre za predpise Unije, ki imajo nadnacionalni značaj; nacionalni predpisi se

lahko uporabljajo le na področjih, ki jih predpisi Unije ne urejajo, pri čemer je treba

omeniti, da je pristojnost urejanja carin pristojnost Unije in ne pristojnost države

članice.« (Zupančič, 2008, str. 17,18)

1.2 Naloge carinske službe

Zupančič (2008, str. 18) je mnenja, da se carinske službe ukvarjajo z različnimi

nalogami, kot so:

pobiranje uvoznih in izvoznih dajatev ter drugih dajatev, ki se pobirajo ob uvozu;

izvajanje prepovedi in omejitev glede uvoza in izvoza blaga;

ob vnosu in iznosu blaga redna kontrola blaga v državo z vidika varnosti;

nadzor nad prometom s trošarinskimi izdelki in pobiranje trošarin;

zbiranje podatkov za statistične potrebe;

naloge po drugih predpisih – naloge prenesene na carinsko službo.

Zupančič (2008, str. 18) je mnenja, da carinska služba kot državni organ, na podlagi

zakonov in drugih predpisov z različnih področij, izvaja zelo zahtevne naloge. Pri tem

ima carinska služba različne vloge, včasih nastopa kot organ, ki pobira dajatve, včasih

kot organ, ki izvaja le nadzor, ali pa kot organ, ki odkriva kazniva ravnanja in jih celo

kaznuje. Carinska služba je nenazadnje tudi ena izmed prepoznavnih služb vsake

države, ki kaže njeno samostojnost in suverenost, saj se ob prestopu državne meje takoj

srečamo s carino. Carina uporablja pri svojem delu naslednje predpise, ki urejajo:

carinski sistem;

zunanjetrgovinski sistem;

finančni sistem;

davčni sistem;

okoljevarstveni sistem.



»Carinski sistem zajema tiste predpise, ki določajo sistem in ustroj carinske službe in

sistem pobiranja carin, tj. dajatev, ki se pobirajo na uvoz in izvoz blaga, in izvajanje

carinskih postopkov za blago, ki se vnese ali iznese iz carinskega območja.

Zunanjetrgovinski predpisi določajo pogoje za vnos in iznos blaga ter trgovanje s

tretjimi državami. Med zunanjetrgovinske predpise sodijo vsi ukrepi trgovinske politike

in nekatere prepovedi in omejitve. Davčni sistem določa pobiranje davkov ob uvozu,

kot so DDV, trošarine, ekološke takse, okoljevarstveni sistem pa urejajo predpisi s

področja varstva okolja; to področje se je razvilo zlasti v zadnjem desetletju in carini

nalaga izvajanje različnih prepovedi in omejitev za blago ob uvozu in izvozu.«


1.3 Pravni viri

Zupančič (2008, str. 20) je mnenja, da pravni viri določajo, kako je treba ravnati in kaj

morajo delati državni organi. Glede na subjekt, ki je izdal pravni akt, se formalni pravni

viri delijo na:

avtonomno nacionalno pravo;

mednarodno pravo;

sodne odločbe in druge pomožne pravne vire.

1.3.1 Avtonomno nacionalno pravo

Pravni viri avtonomnega nacionalnega carinskega prava so zakoni, uredbe, pravilniki in

drugi predpisi, ki jih samostojno (avtonomno) sprejemajo zakonodajni, izvršilni in sodni

organi oblasti določene države in s katerimi se urejajo pravice, obveznosti in

odgovornosti gospodarskih in drugih oseb na področju carine, carinske zaščite in

carinskega postopka. (Zupančič, 2008, str. 20)

1.3.2 Evropsko pravo

Pravo Skupnosti je po 1. maju 2004 sestavni del prava RS. Pravo Skupnosti sestavlja

nov pravni red, ki ga ni moč uvrstiti niti v klasično mednarodno pravo niti med

nacionalno pravo. Pravni subjekti prava Skupnosti niso le evropski organi in države



članice, ampak tudi nacionalni organi, npr. carinski uradi in sodišče. (Zupančič, 2008,

str. 21)

»Pravo EU ni mednarodno pogodbeno pravo držav članic, temveč predstavlja

samostojen pravni red Skupnosti kot naddržavne tvorbe. Viri prava (ES) so torej

avtonomni in niso odvisni od držav članic. Oblikujejo in ustvarjajo jih organi Skupnosti

oz. EU.[…]Vire prava EU razvrščamo na primarne in sekundarne […].« (Bohinc,

2007, str. 37).

1.3.3 Primarno pravo Skupnosti

V primarno pravo Skupnosti spadajo najprej ustanovne pogodbe Evropskih skupnosti z

vsemi dopolnitvami in so običajno imenovane temeljne pogodbe, ki so konstitutivne.

Uporablja se celo izraz Ustava EU. (Zupančič, 2008, str. 22)

»Zapisano primarno pravo torej sestavljajo ustanovne pogodbe, vključno s kasnejšimi

spremembami, in pogodbe o pristopu novih držav članic, ter vsi pravni akti, ki

spreminjajo pogodbe. Pravo EU je avtonomni pravni red, ki vsebuje tudi obvezujoče

pravne norme za države članice. Pri tem je primarno pravo temeljna ureditev ES in EU.

Ustanovitvene pogodbe so torej neke vrste Skupnosti.« (Bohinc, 2007, str. 38)

1.3.4 Sekundarno pravo Skupnosti

Zupančič (2008, str. 23) pravi takole: »Med sekundarno pravo Skupnosti spadajo pravni

akti, ki jih izdajo organi Skupnosti, ki na ta način izpolnjujejo vlogo, ki jim jo nalaga

primarno pravo Skupnosti. Najpomembnejša norma na tem področju je čl. 249 (1) PES,

ki določa kakšne pravne akte izdajajo evropske institucije za uresničevanje

sekundarnega prava. Ti akti so uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja. Sicer

pa ta določba ni pooblastilo za urejanje posameznih področij, kajti Parlament, Svet in

Komisija lahko urejajo le tista področja, za katera so pooblaščeni v primarnih aktih, kot

npr. na področju carin in davkov v členih:

čl. 26 PES: skupna carinska tarifa;

čl. 96 PES: harmonizacija indirektnih davkov;

čl. 94, 95 PES: harmonizacija prava, zlasti notranjega trga;



čl. 133 PES: skupna trgovinska politika;

čl. 300 PES: asociacijski sporazumi.«

Uredba

Je splošne narave in je neposredno zavezujoča in uporabna v državah članicah, ne da bi

bilo potrebno posebno sprejemanje v zakonodajnih postopkih držav članic. Uredba ima

podobno veljavo kot zakon in nadomešča nacionalno pravo. Neposredno namreč ureja

pravice, obveznosti in pravne položaje. Uredba je najučinkovitejši dokument, ki ga

predvideva pogodba, saj nadomešča pravo države članice z evropskim pravom.

Člen 249/2 PES določa, da se uredba splošno uporablja; zavezujoča je v celoti in se

neposredno uporablja v vseh državah članicah. Uredba je torej splošni in abstraktni akt

prava EU, zato se uporablja za nedoločeno število naslovnikov in za vnaprej nedoločeno

število pravnih položajev. Objavljajo se redno v uradnem listu EU in običajno začnejo

veljati 20. dan po njeni objavi. (Bohinc, 2007, str. 43)

Direktiva

»Direktiva […] zavezuje vsako državo članico, na katero je naslovljena, za rezultate,

ki jih je treba doseči, organom oblasti v posameznih državah članicah pa prepušča

presojo o uporabi oblik in metod. « (Bohinc, 2007, str. 44)

Gre za neke vrste okvirne zakone Skupnosti. Direktiva je še posebej primerna za

usklajevanje zakonov. Obdeluje cilje, ki jih je treba doseči, toda državam članicam

prepušča, da se odločijo za oblike in načine, potrebne za njihovo doseganje. Člen 249,

pododstavek 3 določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena,

zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom

izbiro oblike in metode. Naslovniki direktiv so vedno države članice EU. Praviloma se

direktive naslovijo na vse države članice, lahko pa le na nekaj ali samo na eno državo

članico. Ker je direktivo treba prenesti v nacionalno pravo, je pri vsaki direktivi določen

rok, v katerem jo je treba prenesti v nacionalno pravo. Država z vsebino direktive ni

vezana pred potekom postavljenega roka, vendar velja načelo lojalne razlage prava EU.



Če pa država, katera je zavezana z izdano direktivo ne prenese vsebine v nacionalno

pravo v roku, je to neizpolnjena obveznost iz člena 226 PES. Kakor koli gledano je

obveznost držav članic, da na podlagi direktive dosežejo rezultat, ki ga ta predvideva. Iz

dolžnosti lojalnega sodelovanja pa izhaja tudi dolžnost, da države članice sprejemajo

vse ustrezne ukrepe, splošne ali posebne, da bi se zagotovilo izpolnjevanje teh

obveznosti. Prav tako morajo nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava

upoštevati namen direktive. Če direktiva v nacionalno pravo ni prenesena pravočasno

ali popolno, ali je celo napačno prenesena, ima posameznik na podlagi sodne prakse

sodišča pravico do odškodninskega zahtevka na podlagi prava Skupnosti pod pogojem,

da je cilj direktive oblikovanje pravic posameznika, nadalje da je vsebina pravice

določena na podlagi direktive, in da je škoda morala nastati zaradi napačnega,

prepoznega ali ne izvedenega prenosa direktive v nacionalno pravo. (Bohinc, 2007, str.

44).

Odločba

Odločba je pravni akt, ki je naslovljen na posameznika, skupino ali vrsto naslovnikov in

je za naslovnike neposredno zavezujoča. Naslovnik je lahko država članica, ena ali več

skupaj. Naslovnik je lahko zgolj fizična oseba oz. druge pravne osebe. Odločba je

individualni pravni akt, katero je potrebno neposredno vročiti. V veljavo vstopi s samo

vročitvijo in ne na podlagi objave v uradnem listu, kot to velja za uredbe in direktive.

Odločba je v celoti zavezujoča za vse, na katere je naslovljena. To določa člen 249,

pododstavek 3 PES. Po naravi je individualni in konkreten akt. Naslovniki odločbe so

lahko posamezniki ali države članice. Po mnenju Evropskega sodišča ima lahko odločba

neposredne učinke in dodeli posameznikom pravice, ki jih mora varovati pravosodje

države članice. (Bohinc, 2007, str. 45)

Priporočilo, mnenje, resolucije, skupna stališča in skupni ukrepi

Priporočilo lahko Svet EU ali Evropska komisija sprejme kot neobvezno usmeritev.

Podobno kot mnenje, ki je prav tako neobvezno. Nacionalna sodišča pri razlagi prava

ES uporabljajo priporočila kot sredstvo za razlago. Člen 230 PES izključuje sodni

nadzor nad akti, ki imajo naravo priporočila. Določa namreč, da sodišče nadzira

zakonitost aktov, ki jih skupaj sprejmeta Evropski parlament in Svet EU, Komisija in



ECB, razen priporočil in mnenj. Na drugi strani člen 234 PES določa, da Evropsko

sodišče prehodno odloča o veljavnosti in razlagi vseh aktov institucij Skupnosti, torej

tudi glede priporočil. (Bohinc, 2007, str. 45).

1.4 Carinski zakonik skupnosti

»Vstop Slovenije v EU pomeni tudi vstop v carinsko unijo, za katero je značilno ne

samo, da med državami članicami ni nobenih uvoznih dajatev in drugih trgovinskih

ukrepov, temveč da članice unije uporabljajo pri uvozu blaga iz tretjih držav oziroma

izvozu v te države skupno carinsko tarifo in skupno trgovinsko politiko ter da

uporabljajo ista osnovna carinska pravila. Cilji, ki jim sledijo osnovna carinska pravila

opredeljena v zakoniku in izvedbeni uredbi, niso več kot v preteklosti zbiranje carin

zaradi zagotovitev sredstev za državno blagajno, temveč ohranitev proizvodnje v

Skupnosti oz. narediti to proizvodnjo bolj konkurenčno, povečati izvoz, pripeljati

proizvodnjo v Skupnost, poleg tega pa tudi zaščititi intelektualno lastnino, zdravje

državljanov, okolje, javni interes. Carinski zakonik je uredba, uredbe Skupnosti pa se v

državah članicah izvajajo neposredno. To pomeni, da ni potrebno določbe carinskega

zakonika prenesti v notranjo zakonodajo. Z nacionalnim predpisom se lahko urejajo le

tista področja, za katera je v zakoniku dano pooblastilo državam članicam, da jih lahko

uredijo oziroma tista področja, ki v predpisu Skupnosti niso zadosti urejena. Države

članice zato, da zagotovijo izvajanje določb zakonika, sprejmejo podrobnejše predpise.

Takrat, ko so pogoji, ki veljajo za celotno območje carinske unije določeni z uredbo

Skupnosti, nacionalna zakonodaja ne sme določati dodatnih pogojev.

Področja, ki jih carinski zakonik prepušča ureditvi držav članic so:

vodenje upravnega postopka;

pristojnosti carinskih uradov (krajevne in stvarne);

zaseg in prodaja zaseženega blaga;

zastopanje pred carinskimi organi;

prekrški;

prepovedi in omejitve zaradi javne morale;

določitev prostih con;

pogoji za prepustitev blaga državni blagajni;



predpisane poti do urada carinjenja;

pogoji za razveljavitev ali preklic odločb carinskih organov.

Pristojnosti carinskih uradov so opredeljene v zakonu o carinski službi, pravila vodenja

postopka v zakonu o davčnem postopku, vsa ostala carinska področja pa so opredeljena

v zakonu o izvajanju carinskih predpisov Evropske Skupnosti – ZICPE-u.

Zakonik naj ne bi posegal v posebne predpise, ki veljajo za druga necarinska področja.

Še posebej je to razvidno na področju kmetijske politike, kjer obstajajo številne uredbe,

ki včasih določajo pravila, ki veljajo samo za npr. določene izdelke. Če pride do razlik

med takšnimi specifičnimi pravili in splošnimi carinskimi pravili, je potrebno upoštevati

specifična pravila za to necarinsko področje.« (Koren, 2004, str. 1–3)

1.4.1 Blago

Če sledimo določbam zakonika, je predvideno naslednje ravnanje z blagom, ki se vnese

na carinsko območje Skupnosti: blago je od trenutka vnosa na carinsko območje

Skupnosti predmet carinskega nadzora, lahko pa tudi kontrole, kadar je to predvideno v

določbah. Blago mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo

določijo carinski organi, prepeljati do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi

ali pa v prosto cono, če se blago v cono vnese neposredno iz tretje države. Ko je blago

predloženo carini, se lahko zaradi pridobitve carinsko dovoljenje rabe ali uporabe z

dovoljenjem carinskih organov pregleda ali pa se vzamejo njegovi vzorci. Po

predložitvi blaga mora biti oddana skupna deklaracija. Blago se brez dovoljenja

carinskega organa ne sme odstraniti ali pretovoriti s prevoznega sredstva. Neskupnostno

blago predloženo carini mora v roku petinštiridesetih dni od dneva vložitve skupne

deklaracije oziroma v roku dvajsetih dni pridobiti eno od carinsko dovoljenih rab ali

uporab. Do pridobitve ene od carinsko dovoljenih rab ali uporab je blago v začasni

hrambi na kraju, ki ga odobri carina.

Carinsko dovoljena raba ali uporaba pomeni:

vnos blaga v carinski postopek;

vnos blaga v prosto cono ali prosto skladišče;

ponovni izvoz blaga s carinskega območja Skupnosti;



uničenje blaga in odstop blaga v korist državne blagajne.

Za blago, ki je dano v carinski postopek, je treba vložiti deklaracijo. Če sprejem

carinske deklaracije povzroči nastanek carinskega dolga, se sme blago, ki je predmet te

deklaracije, prepustiti samo po plačilu zneska carinskega dolga ali njegovem

zavarovanju. Sprostitev v prost promet pomeni uporabo ukrepov trgovinske politike za

uvoženo blago, izpolnitev drugih formalnosti, predvidenih za uvoz blaga, in uporabo

zakonsko dolgovanih dajatev. S sprostitvijo blaga v prost promet pridobi neskupnostno

blago carinski status skupnostnega blaga. (Koren, 2004, str. 3–5)

1.4.2 Posamezni carinski postopki

»Zunanji tranzit se uporablja za gibanje blaga znotraj Skupnosti, in sicer

neskupnostnega blaga zato, da ne bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih ali drugih

dajatev ali ukrepom trgovinske politike ali za gibanje skupnostnega blaga, ki je predmet

ukrepov Skupnosti, predpisanih za izvoz oziroma so zanj bile opravljene izvozne

formalnosti.« (Koren, 2004, str. 5)

Koren (2004, str. 6) pravi takole: »Postopek carinskega skladiščenja omogoča

skladiščenje v carinskem skladišču:

neskupnostnega blaga, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih dajatev ali

ukrepom trgovinske politike;

skupnostnega blaga, kadar zakonodaja Skupnosti, ki ureja posebna področja,

predvideva, da je vnos tega blaga v carinsko skladišče povezan z izvajanjem

ukrepov, ki so običajno vezani na izvoz takega blaga.«

Postopek aktivnega oplemenitenja zajema: obdelavo (izdelavo), predelavo ali

popravilo blaga ter uporabo določenega blaga, ki je delno ali v celoti uporabljeno pri

oplemenitenju, ne pojavi pa se v pridobljenih proizvodih. (Koren, 2004, str. 6)

»Postopek predelave pod carinskim nadzorom (kontrolo) omogoča predelavo

neskupnostnega blaga na carinskem območju Skupnosti, ki spremeni njegovo naravo ali

stanje […] in omogoča sprostitev predelanih proizvodov po stopnji uvozne dajatve, ki

velja za te predelane proizvode.« (Koren, 2004, str. 6, 7)



»Postopek začasnega uvoza omogoča, da se neskupnostno blago, ki je namenjeno za

ponovni izvoz in ni doživelo nobene spremembe, razen običajnega razvrednotenja

zaradi uporabe, uporablja na carinskem območju Skupnosti s popolno ali delno

oprostitvijo uvoznih dajatev, pri tem pa se za to blago ne uporabljajo ukrepi trgovinske

politike.« (Koren, 2004, str. 7)

»Postopek pasivnega oplemenitenja omogoča, da se skupnostno blago začasno izvozi

s carinskega območja Skupnosti, zato da se na njem izvedejo operacije oplemenitenja in

da se izdelki, nastali v takih operacijah, sprostijo v prosti promet s popolno ali delno

oprostitvijo uvoznih dajatev. Kot operacije oplemenitenja se štejejo: obdelava

(izdelava), predelava ali popravilo začasnega izvoznega blaga.« (Koren, 2004, str. 7)

»Postopek izvoza omogoča, da skupnostno blago zapusti carinsko območje Skupnosti.

Ta postopek pomeni za blago, ki je v postopku, uporabo izstopnih formalnosti vključno

z ukrepi trgovinske politike, po potrebi pa tudi izvoznih dajatev. (Koren, 2004, str. 7)

»Postopek notranjega tranzita omogoča gibanje skupnostnega blaga od enega do

drugega kraja na carinskem območju Skupnosti preko ozemlja tretje države, ne da bi pri

prečkanju ozemlja tretje države skupnostno blago spremenilo svoj carinski status.«

(Koren, 2004, str. 7, 8)

»Proste cone in prosta skladišča so del carinskega območja Skupnosti ali prostori na

tem območju, ki so ločeni od preostalega dela tega območja in na katerih se

neskupnostno blago, v primeru uporabe uvoznih dajatev in ukrepov trgovinske politike,

pri uvozu obravnava, kot da se ne nahaja na carinskem območju Skupnosti […]«

(Koren, 2004, str. 8)

»Neskupnostno blago je lahko ponovno izvoženo s carinskega območja Skupnosti,

uničeno ali odstopljeno v korist državne blagajne […]. Pri ponovnem izvozu se po

potrebi uporabijo formalnosti, predvidene za iznos blaga vključno z ukrepi trgovinske

politike. […] Neskupnostno blago se lahko uniči pod carinskim nadzorom, ker npr. za

blago velja uvozna prepoved ali pa se ne želi plačati carinski dolg. Odpadki in ostanki,

ki nastanejo po uničenju morajo pridobiti eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab –

ponavadi je to sprostitev v prost promet« (Koren, 2004, str. 8, 9)



Blago se lahko vrne s carinskega območja Skupnosti brez plačila dajatev le, če so

izpolnjeni pogoji za vrnjeno blago. Blago, ki zapušča carinsko območje skupnosti, je

pod carinskim nadzorom, carinski organi pa lahko opravijo kontrolo tega blaga. Blago

mora zapustiti območje Skupnosti. (Koren, 2004, str. 9)

1.4.3 Zastopanje

Carinski zakonik določa, da lahko vsaka oseba imenuje zastopnika, ki zanjo pred

carinskimi organi opravlja formalnosti. Zastopanje je lahko:

neposredno (direktno), pri čemer zastopnik nastopa v tujem imenu in za tuj račun,

ali

posredno (indirektno), pri čemer zastopnik nastopa v svojem imenu in za tuj račun.

Zastopnik mora izjaviti, da nastopa za zastopano osebo, pojasniti, ali gre za neposredno

ali za posredno zastopanje, ter biti pooblaščen, da nastopa kot zastopnik. Država članica

lahko omeji pravico do vlaganja carinske deklaracije preko neposrednega zastopnika ali

preko posrednega zastopnika s tem, da mora biti zastopnik carinski posrednik, ki

opravlja svojo dejavnost na ozemlju te države. Tako mora oseba, ki opravlja posle

zastopanja v okviru svoje dejavnosti (Zupančič, 2008, str. 44, 45):

imeti sedež ali stalno prebivališče na območju Slovenije;

imeti sama oziroma zaposlovati osebo, ki ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo

in poseben strokovni izpit za osebe, ki opravljajo posle zastopanja v carinskih

zadevah.

1.4.4 Odločbe

Carinski zakonik definira odločbo kot pravni akt, s katerim odločajo carinski organi v

skladu s carinskimi predpisi o določeni zadevi, pri čemer ima to dejanje pravni učinek

za eno ali več določenih ali določljivih oseb. Odločba se izda po naravni poti ali na

zahtevo stranke. V slednjem primeru mora stranka podati pisni zahtevek, kateremu je

treba priložiti vse podatke in dokumente, potrebne za izdajo odločbe. Rok za izdajo

odločbe je v carinskih predpisih različno določen. Praviloma je ta trideset dni, možno pa

je podaljšanje roka, vendar mora v tem primeru carinski organ še pred potekom roka o

njegovem podaljšanju obvestiti vložnika zahtevka in navesti razloge. Vsako odločbo, ki



jo izda carinski organ, je treba sporočiti osebi, na katero se nanaša. Možna je tudi

odprava odločbe, ki je za udeleženca ugodna, če so kumulativno izpolnjeni naslednji

pogoji:

odločba je bila izdana na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij;

vložnik zahtevka je vedel ali bi moral vedeti, da so bili podatki nepravilni ali

nepopolni;

taka odločba (odločitev) ne bi mogla biti izdana na osnovi pravilnih in popolnih

podatkov.

Carinski organ lahko odpravi vsako svojo odločitev tudi ustno, če so izpolnjeni ti

pogoji. Pri tem ni pomembno, če jo stranka že izvršuje. O odpravi odločbe se mora

stranka obvestiti. Odprava odločbe učinkuje od dne izdaje prvotne odločbe. Odločbe

carinskih organov so izvršljive takoj, kar pomeni, da vložitev pritožbe ne zadrži njene

izvršitve, pri čemer pa sta dve izjemi. Če carinski organ utemeljeno domneva, da je

izpodbijana odločba v neskladju s carinskimi predpisi in če bi takojšnja izvršitev

udeleženemu povzročila nepopravljivo škodo. (Zupančič, 2008, str. 45, 46)

1.4.5 Carinski dolg

Carinski dolg pomeni obveznost, da oseba plača uvozne dajatve ali izvozne dajatve v

višini, ki velja za določeno blago po veljavnih predpisih Skupnosti. Carinski dolžnik je

predvsem oseba, ki je s svojim ravnanjem povzročila nastanek carinskega dolga. To

lahko stori predvsem z dejanjem, lahko pa tudi z dopustitvijo ali opustitvijo.

Te osebe so:

deklarant;

oseba, ki je blago nezakonito vnesla;

oseba, ki odstrani blago;

kršitelj dolžnosti iz postopka ali začasne hrambe;

oseba, ki blago porabi v prosti carinski coni.

Poleg tega je lahko carinski dolžnik tudi udeleženec, ki je bil udeležen pri nezakonitem

vnosu, odstranitvi blaga ali porabi blaga. Nadalje je lahko carinski dolžnik oseba, ki je



zadevno blago pridobila ali hranila. Uvozni carinski dolg za blago, ki je zavezano

plačilu uvoznih dajatev, nastane s sprostitvijo blaga v prost promet in s prepustitvijo

blaga v postopek začasnega uvoza z delno oprostitvijo plačila uvoznih dajatev. V obeh

primerih gre za nastanek carinskega dolga zaradi pravilnega izvajanja predpisov.

Carinski dolg nastane zaradi samega sprejema carinske deklaracije kot posledice

deklarantove volje uvesti blago v določen carinski postopek. Carinski dolg nastane v

trenutku sprejetja carinske deklaracije. Carinski dolžnik je deklarant, v primeru

posrednega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant

vložil carinsko deklaracijo. (Zupančič, 2008, str. 245, 245)

Zavarovanje carinskega dolga

Carinski dolg je potrebno zavarovati. Zavarovanje carinskega dolga pa je povezano s

posameznimi primeri nastanka carinskega dolga ali morebitnega nastanka carinskega

dolga. Včasih je zavarovanje obvezno. Če je nastal carinski dolg pri sprostitvi v prost

promet, blago ne more biti prepuščeno, dokler carinski dolg ni plačan ali zavarovan. V

določenih primerih lahko carinski organi zahtevajo predložitev zavarovanja pri začetku

določenega postopka. Nastali carinski dolg in nastale obveznosti mora zavarovati

carinski dolžnik. Če pa gre za carinski dolg, ki bi morda lahko nastal, ga zavaruje oseba,

ki bi lahko v zvezi s tem postala carinski dolžnik. Carinski dolg se lahko zavaruje z

bančno garancijo ali gotovinskim pologom. Praksa v Sloveniji je, da se kot instrument

zavarovanja skoraj izključno uporablja bančna garancija na prvi poziv. (Zupančič, 2008,

str. 247, 248)

Uporaba podlag za določitev carinskega dolga

Pri izračunu carinskega dolga so zelo pomembne podlage, ki se uporabljajo za določitev

carinskega dolga. Določevanje podlag pomeni, da mora carinski organ blagu določiti

lastnost, vrsto in s tem tarifno oznako, carinsko vrednost, poreklo in količino. Znesek

uvoznih ali izvoznih dajatev se določi na osnovi podlag za izračun dajatev, ki velja za to

blago v trenutku, ko zanj nastane carinski dolg. Če trenutka nastanka carinskega dolga

ni mogoče natančno določiti, je pri določitvi podlag za izračun dajatev, ki veljajo za

zadevno blago, merodajen trenutek, ko carinski organi ugotovijo, da se to blago nahaja

v položaju, ki je povzročil nastanek carinskega dolga. (Zupančič, 2008, str. 259, 260)



Obračun carinskega dolga

Carinski zakonik pri obračunavanju in plačevanju dajatev predpisuje naslednji vrstni

red:

pristojni carinski organ izračuna znesek dajatev;

carinski organ vknjiži obračunani znesek carinskega dolga;

carinski organ sporoči znesek carinskega dolga carinskemu dolžniku;

dolžnik plača obračunani znesek carinskega dolga.

Obračun carinskega dolga pomeni tista dejanja carinskega organa, s katerimi ta na

osnovi ugotovljenih podlag za obračun carinskega dolga izračuna višino carinskega

dolga in ga evidentira v svoje evidence. Najpogosteje se znesek carinskega dolga potrdi

ob sprejemu carinske deklaracije. Pri poenostavljenem deklariranju in deklariranju na

podlagi knjigovodskih vpisov se carinski dolg določi naenkrat za posamezno, v

dovoljenju določeno obdobje. To obdobje ne more biti daljše od enega meseca.




2 PREDSTAVITEV PODJETJA KOZMETIKA AFRODITA

D.O.O.

2.1 Razvojna pot Kozmetike Afrodite d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. je podjetje za proizvodnjo in prodajo kozmetičnih izdelkov,

ki temeljijo na učinkih naravnih zelišč in plodov. Dejavnost Kozmetike Afrodite d.o.o.

je proizvodnja kozmetičnih preparatov široke potrošnje in specialnih preparatov, ki so

namenjeni izključno profesionalni uporabi v kozmetičnih in frizerskih salonih

(Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a).

Začetki podjetja segajo v leto 1970, ko je gospa Danica Zorin Mijošek odprla prvi

kozmetični salon za nego obraza in telesa v Rogaški Slatini v okviru Zdraviliškega

jedra. Povpraševanje po kozmetičnih storitvah je bilo veliko, saj so učinkovito

dopolnjevale ponudbo zdravilišča, ki je bilo zelo obiskano. Težavo pa je predstavljalo

pomanjkanje kozmetičnih izdelkov za nego obraza in telesa. Zato so na osnovi lastnega

znanja začeli izdelovati različne zeliščne maske.

Obiskovalci kozmetičnega salona so bili s tem zelo zadovoljni in so se z veseljem

vračali. Prav to je spodbudilo idejo o lastni proizvodnji kozmetičnih izdelkov. Na

začetku so proizvajali le različne maske za obraz, kasneje pa še razne kreme za nego. Ti

kozmetični izdelki so hitro osvojili trg, ki je bil takrat zelo velik. Domači trg je obsegal

celotno področje bivše Jugoslavije. Prodaja je hitro naraščala in prodajni asortiman se je

širil.

Z odcepitvijo Republike Slovenije od Jugoslavije je podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o.

izgubilo trg vseh bivših republik. Svoje raziskave so usmerili na vzhodnoevropske

države, in sicer Madžarsko, Češko, Poljsko in Rusijo. Vzhodnoevropski trgi so

omogočili podjetju preživetje kriznega obdobja, ki je trajalo približno do leta 1993. V

tem času se je začelo ponovno odpiranje južnih trgov, predvsem Hrvaške in

Makedonije. Podjetje je že imelo izkušnje s teh trgov, tako da jim je poznavanje

njihovih značilnosti omogočilo hiter vstop na trg ter rast tržnega deleža. (Kozmetika

Afrodita d.o.o., 2005a).



Danes je podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o. še vedno v popolni lasti enega samega

lastnika, gospe Danice Zorin Mijošek, ki je hkrati tudi direktorica podjetja. Je srednje

veliko in relativno hitro razvijajoče se podjetje. Realni celotni prihodek letno raste

povprečno za 15 %. Hiter razvoj narekuje na eni strani trg, na drugi pa sama dejavnost.

Opraviti imajo z dejavnostjo, ki je zelo živa, saj so dnevno priče vedno novim

spoznanjem na področju nege telesa, obraza in las. Podjetje svoje izdelke trži na tržiščih

Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije, Črne gore, Madžarske,

Poljske, Rusije, Ukrajine, Avstrije, Nemčije, Združenih arabskih emiratov in Irana. V

zelo kratkem času pa nameravajo vstopiti še na trg Norveške in Švedske. (Kozmetika


2.1.1 Proizvodni program

Proizvodni program obsega široko paleto izdelkov za nego telesa, obraza in las, ki

temeljijo na zeliščih in naravnih plodovih. To hkrati pomeni, da so koži in lasem

izjemno prijazni. Bili so med prvimi, ki so poudarjali pomen zelišč, ta pa so kmalu

zatem postala absolutna modna smernica. Takšen način sodobnega razmišljanja jim

odpira vedno nova vrata na zahtevna evropska tržišča. V Rogaški Slatini delujeta v

okviru podjetja tudi dva kozmetična salona, in sicer v hotelu Sava in Donat. V vseh

salonih se kozmetične storitve opravljajo izključno z izdelki iz lastne proizvodnje.

Proizvodnja je organizirana na sedežu matičnega podjetja, izdelki pa se tržijo tako na

domačem kot na tujih trgih. Za trženje v tujini skrbijo pooblaščeni generalni zastopniki.

Imajo lasten razvojni laboratorij in laboratorij kontrole kakovosti, kjer deluje strokovno

visoko usposobljena skupina. Ta skupina skrbi tudi za ustrezno strokovno izobraževanje

kupcev profesionalnih kozmetičnih preparatov na organiziranih seminarjih doma in v

tujini. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a).

Proizvodni program podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o. je sestavljen iz:

izdelave vseh vrst kozmetičnih izdelkov za nego obraza, telesa in las za frizerske in

kozmetične salone ter

kozmetičnih storitev.



Program izdelkov za nego obraza, telesa in las pa se pojavlja v dveh skupinah.

Program izdelkov široke potrošnje:

o nega obraza;

o nega telesa;

o specialni izdelki proti celulitu;

o nega rok in nog;

o šamponi, nega in styling las.

Program izdelkov »salon exclusive«, ki je namenjen izključno profesionalni uporabi

v:

o kozmetičnih salonih (nega obraza, nega telesa, aromaterapija, anticelulitni

program, nega rok in nog);

o frizerskih salonih (šamponi, nega las, styling, preparati za trajno kodranje las,

preparati za beljenje las).

Programa sta si po vsebini načeloma podobna, vendar zahtevata popolnoma različen

pristop k trženju. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a).

Podjetje se od leta 2005 dalje nahaja na 6.000 m² površine. Od tega je tretjina poslovnih

prostorov in dve tretjini sodobno urejenih proizvodnih prostorov. Veliko površine

zajema skladišče za gotove izdelke, polizdelke, embalažo in surovine. Nahaja pa se v

neposredni bližini proizvodnje. Največ prostora pri skladiščenju zavzame embalaža. Za

dostavo izdelkov imajo organiziran lasten transport. Gre za uspešno vključevanje

transportne dejavnosti, ki je še posebej pomembna v mednarodnih tokovih. (Kozmetika

Afrodita d.o.o., 2005a)

2.1.2 Lastna blagovna znamka

Podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o. je v letih od 2004 do 2007 postalo eno večjih

podjetij v kozmetični dejavnosti pri nas, ki je zraslo v zasebnem sektorju. Z lastno

blagovno znamko se je uspelo uveljaviti doma in v tujini, in to na področju, ki ga sicer

obvladujejo velika podjetja in multinacionalke. Podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o.

uporablja lastno blagovno znamko, ki je zaščitena, saj tako zavaruje svoje izdelke pred

zlorabami konkurence: glejte Sliko 1.



Slika 1: Blagovna znamka podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o.

Vir: Kozmetika Afrodita d.o.o., 2000, str. 3

2.2 Organizacijska struktura podjetja in zaposlenih

Gre za centralizirano organizacijo podjetja, kar pomeni, da vse pomembne odločitve

sprejema vodstvo podjetja. Organizacijski program je popolnoma prilagojen osnovnemu

poslanstvu podjetja. V skladu s tem je opredeljena tudi hierarhija odgovornosti.

Določene funkcije v podjetju opravljajo tako, da ob lastnici podjetja prevzemajo

zahtevnejša opravila in odgovornosti tudi drugi zaposleni: glejte Sliko 2.



Slika 2: Organizacijska shema podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o. leta 2008

Vir: Kozmetika Afrodita d.o.o. , 2004, str. 13.

Podjetje zaposluje 116 delavcev različne izobrazbene strukture in razvojne

naravnanosti. Menedžment podjetja zavestno skrbi za zaposlene na vseh drugih ravneh

organizacije podjetja, da delujejo v skladu z marketinškimi načeli in da čutijo

pripadnost podjetju. Zavedajo se, da so ljudje kljub visoki tehnologiji še vedno ključ do

uspeha. Zato je potrebno le-te v podjetju dobro seznaniti s poslanstvom in cilji podjetja,

hkrati pa jih motivirati za učinkovito in uspešno delo.

20 % zaposlenih ima visoko strokovno izobrazbo, in zasedajo zahtevna delovna mesta.

Angažirani so predvsem za delo na razvoju izdelkov in kontroli kvalitete le-teh, na

področju marketinga in v menedžmentu podjetja. Strokovno usposobljeni in visoko

motivirani delavci so vsekakor eden od faktorjev konkurenčne prednosti in uspešnosti

podjetja.

Prav struktura zaposlenih kaže, da v Kozmetiki Afrodita d.o.o. dajejo poudarek

kvaliteti kadrov, zavedajoč se, da je uspeh podjetja v veliki meri odvisen zlasti od

VODSTVO direktor

KONTROLNA SLUŽBA

SLUŽBA KADRI, PRAVO Vodja kontrolne

službe Vodja službe kadri, pravo

FINANČNO RAČUNOVOD.

SLUŽBA

SLUŽBA MARKETINGA

RAZVOJNA SLUŽBA

TEHNIČNA SLUŽBA

KOZMETIČNI SALON

Direktor Direktor marketinga

Direktor razvoja

Vodja proizvodnje

Vodja salona



strokovne usposobljenosti in zavzetosti zaposlenih. Posledica tega je, da je v delovno

obveznost zaposlenih vključeno kontinuirano, strokovno izobraževanje in

izpopolnjevanje doma in v tujini.

S tako usposobljenim kadrom je izpolnjen eden od bistvenih pogojev, da se realizirajo

zastavljeni cilji in strategije podjetja in tudi omogoči fleksibilni odziv podjetja na

nastale tržne spremembe.

Ves kolektiv pa usmerjajo h kulturnemu in spoštljivemu komuniciranju s strankami.

V internem poročilu kadrovske službe (2008c, str. 3) je za december 2008 navedena

naslednja izobrazbena stopnja delavcev:

12 % visoko izobraženih;

8 % z višjo šolo;

30 % s srednješolsko izobrazbo;

32 % s poklicno izobrazbo;

14 % s končano osnovno šolo;

4 % z nedokončano osnovno šolo.

Podjetje je decembra 2008 zaposlovalo 116 delavcev, in sicer:

60 delavcev v proizvodnji, vključno z razvojnim laboratorijem;

15 delavcev v kozmetičnih salonih;

41 delavcev v menedžmentu in na ostalih ravneh poslovnih funkcij.

2.3 Poslanstvo, cilji in vrednote podjetja

Podjetje ima začrtano dolgoročno vizijo razvoja. Poslanstvo podjetja predstavljata:

proizvodnja kozmetičnih preparatov za široko potrošnjo in profesionalni program

»salon exclusive«. Proizvodi se po svoji namembnosti razvrščajo v proizvode za

nego obraza, telesa in las. Koncipiranje in razvoj izdelkov oziroma preparatov

temelji na vgrajevanju aktivnih naravnih substanc rastlinskega izvora;

opravljanje kozmetičnih storitev.



Cilji podjetja so kratkoročni, dolgoročni ter finančni (Kozmetika Afrodita d.o.o.,

2005a):

kratkoročni strateški cilj Kozmetike Afrodita d.o.o. je, da zadrži svoje konkurenčne

prednosti: naravne sestavine, hitro prilagodljivost spremembam na trgu,

zadovoljevanje potrebe svojih sedanjih in potencialnih kupcev, zadrži tržne deleže

na obstoječih trgih, skrbi za zadovoljstvo zaposlenih;

v dolgoročnih strateških ciljih želi Kozmetika Afrodita d.o.o. v prvi vrsti povečati

svoje tržne deleže na obstoječih trgih, osvojiti nova tržišča ter razvoj izdelkov na

bazi aktivnih naravnih sestavin in si tako zagotoviti temelje dolgoročnega razvoja

podjetja ter hiter odziv na pojavljanje konkurenčnih izdelkov na trgu. Podjetje se

danes uvršča v srednje veliko podjetje in kaj več od tega statusa ne načrtuje, ker želi

tudi v prihodnje ostati dovolj fleksibilno in hitro odzivno podjetje za spremembe na

trgu in v panogi;

finančni cilji: ustvarjati dobiček z minimalnimi stroški, kar je možno le s povečano

proizvodnjo in prodajo.

2.4 Prihodnost podjetja

Od leta 2000 dalje beležijo v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. na slovenskem trgu

dokaj močan pritisk novih ponudnikov kozmetičnih izdelkov. To lahko pripisujejo

odprtosti slovenskega trga in svobodni trgovini, z vstopom v EU pa je pritisk še

močnejši. Trenutno se v Sloveniji pojavljajo predvsem večje kozmetične hiše z

internacionalno uveljavljenimi znamkami, v naslednjih letih pa lahko pričakujejo prodor

manjših oziroma srednje velikih proizvajalcev. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b, str.

19)

Upoštevajoč pritisk marketinških aktivnosti multinacionalk na slovenski trg in

mentaliteto slovenskih potrošnikov, za katere je značilno, da so tuji izdelki več vredni

kot domači. Zato je objektivno pričakovati, da bo faktor obračanja izdelkov tujih

blagovnih znamk večji. Vendar se ne bojijo večjih prevzemov domačih kozmetičnih hiš

s strani tujih multinacionalk, ker menijo, da slovenske kozmetične hiše s svojim

proizvodnim programom multinacionalkam ne predstavljajo resne konkurence, saj

zanje niso zanimive. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b, str. 19)



Vsi ti dejavniki nakazujejo na to, da bo potrebno svojim kupcem v prihodnje še bolj

prisluhniti, saj so kupci prodajnega programa Kozmetika Afrodita vedno zahtevnejša,

predvsem na področju prodajno-pogodbenih bonitet. To je seveda razumljivo, saj je

ponudba kozmetičnih izdelkov velika in konkurenca ponudnikov neizprosna. Skrbeli

bodo za razvoj novih izdelkov, v obstoječe pa bodo vnašali izboljšave. Vse to nalaga

podjetju in predvsem menedžmentu izjemne sposobnosti pogajanja na eni strani in na

drugi skrb za racionalizacijo vseh stroškov, na katere lahko ima neposredni vpliv in le

tako bo lahko sebi zagotovilo dovolj manevrskega prostora za priznavanje določenih

bonitet kupcu. Ob tem pa morajo kot proizvajalci poskrbeti, da bo čas obračanja

njihovih izdelkov na prodajnih policah čim krajši. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b,

str. 19)

Tudi v bodoče bodo skrbeli za kvaliteto izdelkov, vizualni izgled embalaže, natančnost

pri odpremi blaga, cenovno politiko končnih izdelkov, predvsem pa za načrtovanje

promocijskih aktivnosti, ki zajemajo tudi aktivnosti za utrjevanje videza zunanje podobe

in prepoznavnost blagovne znamke. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b, str. 19)

Še naprej bodo spremljali trende na tržišču ter opazovali in analizirali konkurenco, saj si

želijo biti vedno korak pred njo. Poiskati bodo skušali tudi nove prodajne poti in nove

kupce, ki so do sedaj kupovali pri konkurenci. Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b, str.

19)

Še nekaj usmeritev Kozmetike Afrodite d.o.o. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b, str.

19):

Kozmetika Afrodita d.o.o. želi v prihodnosti povečati svoje tržne deleže letno za 2,

5 % do 3 % na slovenskem trgu ter zagotoviti rast obsega prodaje;

povečati zadovoljstvo potrošnikov, katerih zadovoljstvo in zvestobo želijo ustvarjati

z nenehno skrbjo za kakovost ponudbe, prilagojene njihovemu življenjskemu slogu;

ustvariti dolgoročne partnerske odnose s slovenskimi in tujimi partnerji s področja

držav bivše Jugoslavije ter držav EU;

povečati zadovoljstvo in nadaljnje zagotavljanje dolgoročne socialne varnosti

zaposlenih z ustreznim sistemom nagrajevanja, motiviranja, komuniciranja,

izobraževanja;



še najprej skrbeti za širše družbeno okolje s humanitarnimi in drugimi akcijami,

sponzorstvi in donacijami, katerih namen je pomagati, razvijati in krepiti dejavnosti

lokalnega in nacionalnega pomena ter prispevati h kakovostnejši ravni življenja.



3 POENOSTAVLJENI POSTOPKI CARINJENJA

Zupančič (2008, str. 129, 130) je mnenja, da carinski zakon predvideva tri

poenostavitve postopka carinjenja. V praksi se te poenostavitve pokažejo kot posebna

ugodnost za uporabnike. Omogočijo hitrejšo izvedbo carinskega postopka in s tem

hitrejši prevzem pošiljke v podjetje oz. hitrejšo predajo v želen izvozni postopek. Te

poenostavitve so:

nepopolna deklaracija: postopek nepopolne deklaracije omogoča carinskim

organom, da v upravičenih primerih sprejmejo deklaracijo, ki ne vsebuje vseh

zahtevanih navedb oziroma ji niso priloženi vsi dokumenti, ki so potrebni za zadevni

carinski postopek;

poenostavljeni postopek deklariranja: poenostavljeni postopek deklariranja

omogoča, da se blago predloži v zadevni carinski postopek na podlagi predložitve

poenostavljene deklaracije in naknadne predložitve dopolnilne deklaracije, ki je

lahko glede na okoliščine primera splošna, periodična ali zbirna;

hišno carinjenje: prijavljanje na podlagi hišnega carinjenja omogoča, da se blago

predloži v zadevni carinski postopek v prostorih udeleženega ali na drugem kraju, ki

ga določijo ali odobrijo carinski organi.

3.1 Nepopolna deklaracija

Sprejem nepopolne carinske deklaracije se deklarantu omogoči v primeru, ko v trenutku

vložitve carinske deklaracije ne razpolaga z vsemi potrebnimi podatki oziroma

dokumenti, ki so predpisani za določen carinski postopek. Carinski organ lahko v

samem postopku carinjenja v konkretnem primeru dovoli predložitev nepopolne

deklaracije. Izvedbena uredba določa podatke, ki jih mora deklaracija vsebovati v

vsakem primeru. Za sprostitev blaga v prost promet so obvezni najmanj podatki, ki so

potrebni za prepoznavanje blaga in uporabo predpisov o njihovi sprostitvi v prost

promet ter za določitev zavarovanja, z zagotovitvijo katerega se pogojuje prepustitev

blaga. Enotna upravna listina mora vsebovati vsaj navedbe v poljih št. 1 (prvo in drugo

podpolje), 14, 21, 31, 37, 40 in 54. Prav tako morajo biti nepopolni deklaraciji priloženi

vsaj tisti dokumenti, katerih predložitev je potrebna za sprostitev.



Deklarant je dolžan, da nepopolno deklaracijo v določenem obdobju dopolni oziroma

dostavi manjkajoče dokumente. Carinski organ mu določi rok, ki pa ne sme biti daljši

od enega meseca. Sledi še obračun carinskega dolga. Naknadna predložitev manjkajočih

navedb ali dokumentov vsekakor lahko vpliva na izračun carinskega dolga.

Ločimo dve možnosti:

če naknadna predložitev manjkajoče navedbe ali dokumenta ne vpliva na višino

dajatev, lahko carinski organ na podlagi nepopolne carinske deklaracije takoj vknjiži

znesek teh dajatev, ki se določijo na podlagi običajnih pogojev;

če pa naknadna predložitev navedbe ali dokumenta ob njenem prejemu vpliva na

višino dajatev, izračunanih na podlagi teh navedb, bi se znesek vknjižil ob koncu

postopka.

Pravna podlaga za uporabo nepopolne carinske deklaracije (Poenostavljeni carinski

postopki [Carinska uprava Republike Slovenije]):

o 76/1/b člen Uredbe Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L

302, 19. 10. 1992);

o 253. do 289. člena Uredbe Komisije, št. 2454/93, o določbah za izvajanje Uredbe

Sveta, št. 2913/92, o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, 11. 10. 1993);

o Zakon o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št.

25/04).

3.1.1 Uporaba nepopolne carinske deklaracije

V podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. so uvozili večjo pošiljko reklamnih brisač iz

Turčije. Rok za dobavo naročene pošiljke je bil že ob podpisu pogodbe za podjetje

Kozmetika Afrodita d.o.o. zelo neugoden, saj potrebuje dobavitelj za izdelavo brisač

mesec dni, temu pa je potrebno prišteti še čas transporta do Slovenije. Dobavitelj,

podjetje Ozdilek textile marketing ltd., Bursa, je ob pripravi izvoznih dokumentov

zaprosil izvozni carinski organ za izdajo potrdila o poreklu blaga »MOVEMENT

CERTIFICATE A. TR«. Izkazano potrdilo o preferencialnem poreklu jim omogoča, da

pri uvoznem carinjenju pošiljke uveljavijo znižano carinsko stopnjo.

Original dokumenta, potrjen s strani pristojne turške carinarnice, se je nekje na poti

izgubil.



Pošiljka je potovala z zbirnikom, kar pomeni, da so pogosto priča izgubi dokumentov.

Za izdelek (brisače iz 100 % bombaža – toaletno perilo iz frotirja, ki se uvrščajo v

carinsko tarifo 6302 6000), bi ob predložitvi dokumenta o preferencialnem poreklu bili

popolnoma oproščeni plačila carinskih dajatev. Konvencionalna carinska stopnja za

uvoz bombažnih brisač iz Turčije je 12 %.

Razlika v ceni reklamnega izdelka bi bila zelo velika, skoraj nesprejemljiva, zato je

nastal velik problem. Za marketinški oddelek podjetja je bilo pomembno, da se blago

čim prej ocarini in pripelje na sedež podjetja. V nasprotnem primeru lahko pride do

časovne stiske.

Predstavnica uvozno-izvoznega oddelka podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o. je dano

situacijo predstavila na carinarnici, kamor je bilo blago napoteno. Carinski inšpektor je

predlagal uporabo sprostitve blaga v prost promet na podlagi nepopolne deklaracije. Z

upoštevanjem omenjene carinske poenostavitve bi lahko uporabili znižano carinsko

stopnjo, vendar je bil pogoj, da pridobijo manjkajoči dvojnik sprva po faksu, naknadno

pa v originalu. Dobavitelj iz Turčije je to poslal še isti dan.

Nadzorni carinski organ je odobril sprostitev blaga v prosti promet na osnovi nepopolne

deklaracije. Manjkajoči dokument so preko pošte prejeli že naslednji teden ter ga takoj

dostavili nadzorni carinarnici. Sledil je obračun carinskega dolga z upoštevanjem

preferencialnega porekla in s tem obračun carinskega dolga z upoštevanjem znižane

carinske stopnje.

3.1.2 Vloga za nepopolno carinsko deklaracijo

Izvedbena uredba določa, da morajo biti deklaraciji za sprostitev blaga v prosti promet

priloženi vsaj tisti dokumenti, katerih predložitev je potrebna za sprostitev. To sta v tem

primeru bila račun dobavitelja in fotokopija »MOVEMENT CARTIFICATE A. TR« o

preferencialnem poreklu.

Izjemoma se lahko sprejme deklaracija brez navedenih dokumentov, če deklarant

carinskim organom zadovoljivo dokaže, da zadevni dokument obstaja in je veljaven, da

ta dokument ni mogel biti priložen deklaraciji zaradi razlogov, na katere carinski



deklarant ni mogel vplivati, in da bi zamuda pri sprejemu carinske deklaracije preprečila

sprostitev blaga v prost promet ali imela za posledico zaračunane dajatve po višji

stopnji.

Navedbe iz te uredbe so omogočile, da je špediter v njihovem imenu podal vlogo za

nepopolno carinsko deklaracijo, katera je vsebovala naslednje podatke (Rautar

Razboršek, 2005, str. 106):

zakonska osnova;

datum in opravilna številka enotne upravne listine;

vrsta blaga;

količina blaga;

vrednost tuji partner;

prevozno sredstvo;

št. predhodne carinske listine;

točen opis manjkajočega originalnega dokumenta;

prostor za vpis roka, v katerem bodo dostavili original;

št. bančne garancije, s katero je zavarovan carinski dolg.

3.2 Poenostavljeni postopek deklariranja

»Poenostavljeni postopek deklariranja omogoča deklarantu, da lahko na podlagi pisnega

zahtevka, ki vsebuje vse potrebne podatke, in pod pogojem, da se blago predloži carini,

vloži carinsko deklaracijo za sprostitev v prosti promet v poenostavljeni obliki.

Poenostavljena carinska deklaracija je lahko v obliki:

nepopolne carinske deklaracije, izpolnjene na obrazcu enotne upravne listine, ali

drugega upravnega ali komercialnega dokumenta, ki ga spremlja zahteva za

sprostitev v prosti promet.

Deklaracija mora vsebovati vsaj podatke, potrebne za prepoznavanje blaga. Če

okoliščine to dovoljujejo, lahko carinski organi odobrijo, da zahtevo za sprostitev v

prosti promet nadomesti splošna zahteva za sprostitev v prosti promet v določenem

obdobju. Dovoljenje za poenostavljeno deklariranje, ki vključuje splošne zahteve za

sprostitev v prosti promet, je treba zabeležiti v komercialnem ali upravnem dokumentu,



ki se mora predložiti ob carinjenju. Poenostavljeni deklaraciji morajo biti priloženi vsi

dokumenti, s katerimi se pogojuje sprostitev v prosti promet, v primerih, če niso, pa se

uporablja postopek, določen v čl. 255 (2) IU. Kadar se s poenostavljeno deklaracijo za

sprostitev v prosti promet zaključuje carinski postopek z ekonomskim učinkom, je treba

upoštevati določbe, ki se nanašajo na poenostavitve pri zaključevanju teh postopkov.

Deklarant mora poleg poenostavljene deklaracije vložiti še dopolnilno carinsko

deklaracijo; te ni treba vložiti, če je to (v izvedbeni uredbi) izrecno določeno.

Poenostavljena deklaracija in dopolnilna deklaracija tvorita enoten nedeljiv dokument,

ki učinkuje od dneva sprejema poenostavljene deklaracije.« (Zupančič, 2008, str. 133,

134).

3.2.1 Postopek za pridobitev dovoljenja

Kar nekaj časa se je podjetje pogajalo s carinskim uradom, preden so začeli s samim

postopkom za pridobitev dovoljenja. Carina je bila mnenja, da je frekvenca uvozov

enostavnega blaga prenizka za izdajo takšnega dovoljenja. Upoštevajoč njihovo rast

proizvodnje in novega dobavitelja kartonske embalaže s Hrvaške jim je uspelo

prestopiti zastavljeno mejo.

Prvi korak je bila priprava zahtevka za poenostavljen postopek prijavljanja pri uvozu.

Zahtevek je sestavljen iz treh delov:

podatki o vložniku zahtevka;

podatki o izpolnjevanju pogojev za zahtevano poenostavitev;

izvajanje poenostavitve.

Priprava različnih vlog in zahtevkov je stalnica v njihovem oddelku, zato ni bilo težav s

pripravo le-tega in potrebne spremne dokumentacije.

Po predaji zahtevka sledi obravnava pri pristojnem carinskem uradu. Sprva se preveri,

ali je zahtevek izpolnjen na ustreznem obrazcu, ali je obrazec pravilno izpolnjen in ali je

zahtevek popoln oz. če so priloženi ustrezni dokumenti, ki so carinskemu organu

potrebni za odločitev o zahtevku. Dalje gre za vsebinsko preverjanje, saj carinski urad

zahtevek obravnava s stališča izpolnjevanja pogojev za izvajanje poenostavitve.



Vsebinsko preverjanje zajema predvsem naslednje (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005b):

oceno zanesljivosti podjetja pri izvajanju dosedanjih carinskih postopkov;

ustreznost in vrsto evidence, ki ju vodi podjetje in omogočata možnost nemotene

kontrole;

ustreznost informacijskega sistema in ustreznost programske opreme;

upravičenost izdaje dovoljenja za zahtevano poenostavitev v posameznih carinskih

postopkih;

mnenje o usposobljenosti odgovornih oseb za izvajanje predlaganih poenostavitev;

primeren obseg poslovanja (so pristojni organi sposobni nadzorovati postopek in

opravljati kontrole, ne da bi bila količina njihovega administrativnega dela v

nesorazmerju z zahtevami vložnika zahtevka);

da vložnik zahtevka v dosedanjem poslovanju ni huje kršil carinskih in davčnih

predpisov;

seznam blaga, ki ga želi vložnik zahtevka prijaviti. Če je določeno blago predmet

kakršnih koli prepovedi ali omejitev, je treba preveriti, ali ima podjetje ustrezna

dovoljenja;

da je zagotovljena učinkovita kontrola spoštovanja uvozno/izvoznih prepovedi ali

omejitev ter kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na želeno poenostavitev,

soglasja oz. dovoljenja;

da so zagotovljena vsa potrebna jamstva za pravilen potek postopkov.

Sledilo je preverjanje kontrole v podjetju. Višja carinska inšpektorica je dodobra

pregledala način dela v njihovem oddelku. V pregled je zajela vsa dosedanja

pomembnejša carinska dovoljenja in poenostavitve ter uporabo in način izvajanja.

Poseben poudarek je bil namenjen knjigovodstvu vložnika zahtevka, saj je bilo potrebno

omogočiti izvajanje učinkovite kontrole, zlasti poznejše kontrole carinskih organov.

Na podlagi preverjanj carinski urad potrdi ustrezne rubrike v zahtevku in poda svoje

mnenje. Carinski urad mnenje skupaj z zahtevkom posreduje v nadaljnje reševanje

Generalnemu carinskemu uradu.



Dovoljenje za zahtevano poenostavitev izda Generalni carinski urad. V njem so

opredeljene pravice in tudi obveznosti imetnika dovoljenja. Praviloma se izda za

neomejen rok veljavnosti. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a)

3.2.2 Izvajanje postopka

Takoj po prejemu dovoljenja so obvestili tiste dobavitelje, pri katerih se nova pridobitev

lahko uporabi. Račun dobavitelja za blago, ki ga želijo cariniti po dovoljenju za

poenostavljen postopek prijavljanja pri uvozu, mora vsebovati določene navedbe, da

lahko uporabijo tovrstno poenostavitev. Tuji partnerji so zadevi ustregli, saj tudi sami

uporabljajo določene poenostavitve in so o carinskih predpisih dobro poučeni.

Račun dobavitelja mora vsebovati naslednje podatke:

dobavitelj;

kupec;

številka in datum računa;

dobavni pogoji (pariteta);

registrska št. prevoznega sredstva;

tarifna številka dobavljenega blaga;

skupna količina in vrednost pošiljke;

morebitno izkazano potrdilo o preferencialnem poreklu;

bruto in neto teža;

način pakiranja;

predpisana klavzula z vpisano št. dovoljenja.

Poenostavljen postopek prijavljanja se dovoli tako, da se dovoli vlaganje poenostavljene

carinske deklaracije v obliki komercialnega dokumenta – računa. Voznik tovornjaka se

na mejnem prehodu izogne vstopni prijavi. Carinski delavec ob vstopu na mejnem

prehodu pregleda carinske zalivke in preveri, ali se navedbe na priloženem računu

ujemajo z dejanskim stanjem carinske pošiljke na tovornjaku. Račun oz. priloženi

komercialni dokument potrdijo in knjižijo v kontrolnik K-27 ter ga vrnejo vozniku. Le-

tega jim kasneje voznik v podjetju izroči kot dokazilo, da je poenostavljeni uvozni

postopek na meji bil pravilno začet.



Ob prihodu tovornjaka v njihovo podjetje sledi prevzem pošiljke, ki ga opravi

skladiščnik embalaže. Prevzem zajema kontrolo dejanskega stanja po računu ter pregled

blaga v smislu ustreznega pakiranja oz. morebitne poškodbe med transportom. Ko

skladiščnik opravi prevzem, preda spremne dokumente na uvozno-izvozni oddelek.

Uvoz se knjiži v evidenco PU. S tem je zaključen prvi del poenostavljenega postopka.

Kot imetniki dovoljenja morajo za blago, ki je bilo prepuščeno v skladu z dovoljenjem

za poenostavljeni postopek prijavljanja pri uvozu, vložiti dopolnilno carinsko

deklaracijo v skladu z vsemi zahtevami izdanega dovoljenja. (Kozmetika Afrodita d.o.o,

2005b)

3.2.3 Dopolnilna deklaracija

V dovoljenju se določi oblika dopolnilne deklaracije. Lahko je pisna na obrazcu EUL,

veliko bolj razširjena med uporabniki pa je računalniška izmenjava podatkov. Prvotna je

tekla na osnovi izdanega dovoljenja. Sprva so morali pridobiti ustrezno, dokaj zahtevno

programsko opremo. Sledilo je testno poročanje in s tem potrdilo o uspešno opravljeni

testni izmenjavi. Slednje je bila vstopnica za končno dovoljenje za računalniško

izmenjavo podatkov.

Carinska uprava Republike Slovenije je s 1. 1. 2007 takratno računalniško izmenjavo

podatkov (RIP) nadgradila. V poslovanje s strankami je uvedla XML podatkovne

strukture in elektronski podpis, ki veljajo kot pogoj za brezpapirno poslovanje v okviru

sistema za elektronsko poslovanje CURS.

Elektronski podpis predstavlja sodobno alternativo klasičnemu podpisu in s tem

zagotavlja:

identiteto imetnika digitalnega potrdila;

nezatajljivost lastništva podpisanih e-podpisov;

celovitost (integrirano) sporočila, kar pomeni, da samo del podatkov ni mogoče

spremeniti ali drugače popraviti brez (vednosti) podpisnika.



Vsak uporabnik, ki želi brezpapirno poslovati s CURS, mora najprej skleniti dogovor o

uporabi informacijskega sistema za elektronsko poslovanje Carinske uprave Republike

Slovenije, v katerem uporabnik in CURS opredelita svoj medsebojni odnos.

Po sklenitvi dogovora mora vsak uporabnik v okviru e-poslovanja prijaviti digitalna

potrdila, s pomočjo katerih je v okviru e-poslovanja dovoljeno elektronsko podpisati

dokument v imenu uporabnika. CURS določa, da sme elektronske dokumente v imenu

uporabnika podpisati samo imetnik osebnih digitalnih potrdil, katerih potrdila so

overjena pri enem od slovenskih overiteljev in so hkrati prijavljena v sistem za

elektronsko poslovanje CURS.

Njihovo dovoljenje jim omogoča, da dopolnilne deklaracije vlagajo do 10. dne v

mesecu za predhodni mesec. Vsaka uvozna pošiljka ima svojo enotno carinsko listino

(ECL), ki vsebuje prav vse podatke v skladu s pravilnikom o izpolnjevanju enotne

upravne listine. Kot imetniki dovoljenja, ki sami vlagajo dopolnilno deklaracijo v

elektronski obliki, obračunajo carinski dolg. Iz carinskega informacijskega sistema

(CIS) dobijo povratno sporočilo o višini carinskega dolga, katero se mora ujemati z

njihovim predhodnim izračunom. V povratnem poročilu je navedena sklicna številka

plačila.

Ne glede na kateri način podajo dopolnilno deklaracijo, morajo kot imetniki dovoljenja

hraniti vso spremljajočo dokumentacijo in carinske deklaracije deset let po koncu

obdobja, ko je bila carinska deklaracija vložena. Vsi dokumenti morajo biti v vsakem

trenutku na razpolago carinskim organom. Podatki morajo biti na razpolago v nemoteno

preverjanje. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a)

Kvalificirano digitalno potrdilo

»Kvalificirano digitalno potrdilo je digitalno potrdilo, ki ga izda registrirani overitelj po

postopku, ki vključuje identifikacijo uporabnika ob prejemu potrdila. Je osnova za e-

poslovanje s carino. E-poslovanje s CURS je elektronsko poslovanje v okviru katerega

uporabnik uporablja tisti del informacijskega sistema CURS, ki omogoča elektronsko

poslovanje med CURS in uporabnikom po pravilih, ki jih določa carina in zajema vse



tiste storitve oz. opravila, ki so kot elektronsko poslovanje opredeljene na spletnih

straneh CURS« (Damjan, 2006, str. 4).

V podjetju so se odločili, da kot overitelja izberejo podjetje Halcom d.d. iz Ljubljane, ki

upravlja s kvalificiranimi poslovnimi potrdili za overjanje varnega elektronskega

podpisa. Izpolni se zahtevek za pridobitev digitalnega podpisa. Zahtevku se priloži

uradno potrjen izpisek iz sodnega registra ter fotokopije uradnih dokumentov oseb, ki

želijo potrdilo.

Podjetje Halcom d.d. jim je izdalo potrdila, dostavilo »pametne« kartice in spremljajočo

programsko opremo. Po ločeni poti so jim dostavili tudi osebna gesla. (Kozmetika


Instrument zavarovanja

Pristojni carinski urad mora glede na vrsto poenostavitve preveriti instrument

zavarovanja. Zato so si morali urediti bančno garancijo za zavarovanje plačila

carinskega dolga. Predhodno so se z nadzornim carinskim inšpektorjem posvetovali o

višini garancije. Pripravili so povzetek plačanih carinskih dajatev za minuli dve leti. Na

osnovi izračunanega povprečja je bil določen znesek, za katerega so od banke pridobili

garancijo.

Splošni instrument zavarovanja se v enem originalnem izvodu predloži Generalnemu

carinskemu uradu na ustreznem obrazcu oz. z vsemi zahtevanimi podatki iz obrazca.

Obvezna priloga je tudi potrdilo o plačanih davkih in drugih obveznih dajatvah,

katerega so pridobili od nadzornega davčnega urada.

Sektor za finančne zadeve in nabave GCU v treh delovnih dneh po prejemu

originalnega izvoda instrumenta zavarovanja preveri popolnost in pravilnost

predloženega dokumenta ter skladnost z zakonskimi in podzakonskimi določbami. Če je

instrument zavarovanja ustrezen, se evidentira v evidenco instrumentov zavarovanj in

določi evidenčno številko. Sprejem instrumenta zavarovanja se potrdi na predpisanem

obrazcu in izda se potrdilo o sprejemu instrumenta zavarovanja za zavarovanje plačila

carinske obveznosti.



Slednje je osnova za pripravo zahtevka za odlog plačila zneska dajatev. Ta zahtevek se

pošlje na pristojni nadzorni carinski urad. Carinski inšpektor, ki vodi postopek, preveri

točnost in verodostojnost zahtevka, ter poda svoje mnenje. Ker so v podjetju v celoti

ustregli postavljenim zahtevam, so jim izdali dovoljenje za odlog plačila zneska dajatev.

Šele to dovoljenje vsebuje številko, ki je kot instrument zavarovanja vpisana na vsakem

uvoznem EUL-u. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a).

3.3 Prijavljanje blaga na podlagi hišnega carinjenja

Prijavljanje na podlagi hišnega carinjenja omogoča imetniku dovoljenja, da blago uvede

v želeni carinski postopek v prostorih podjetja. Lahko je tudi na drugih mestih, ki jih

predhodno odobri carinski organ. Prejemnik mora vsak prihod/odhod blaga oziroma

prijavo za carinski postopek takoj vpisati v evidence. Zajeti morajo biti vsi tisti podatki,

ki so potrebni za identifikacijo in evidentiranje blaga ter ugotavljanje njegove narave.

Kadar gre za uvoz na podlagi hišnega carinjenja, ima vpis blaga enak pravni učinek kot

sprejem carinske deklaracije. Predhodni postopek (tranzit, carinski postopek z

ekonomskim učinkom…) se konča v trenutku vpisa v evidence. Najobičajnejša je

kombinacija dovoljenja za hišno carinjenje pri uvozu z dovoljenjem za pooblaščenega

prejemnika. To pomeni, da blago prispe v tranzitnem postopku do pooblaščenega

prejemnika. To mora najprej izvršiti obveznost iz dovoljenja za pooblaščenega

prejemnika, zatem pa obvestiti carinski organ o prispetju blaga, da bi mu lahko bilo

blago prepuščeno. Blago mora vpisati v svoje evidence. S posredovanjem obvestila o

prispetju pošiljke začne teči rok (v večini 30 min), v katerem lahko nadzorni carinski

organ javi, da bo opravil kontrolo. Če se carinski organi ne najavijo v kontrolo, se blago

prepusti imetniku dovoljenja. Postopek se nadaljuje z dopolnilno deklaracijo.

Pri prijavljanju izvoza na podlagi hišnega carinjenja je postopek podoben. Imetnik

dovoljenja pošlje nadzornemu carinskemu organu obvestilo o odstranitvi blaga v izvoz.

Od oddaje obvestila začne teči rok, v katerem lahko carinski organ javi, da bo opravil

kontrolo. Po preteku roka se šteje, da je blago prepuščeno v carinski postopek. Za

nadzor in kot dokaz, da je blago dejansko zapustilo carinsko območje skupnosti, se

dovoli uporaba EUL 3 ali drugi komercialni dokument. Sledi dopolnitev podatkov z



dopolnilno deklaracijo, ki mora biti dostavljena v določenem obdobju. Glede na željo

deklaranta se ta lahko vlaga tedensko ali mesečno. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005b)

Osnovni pogoji za pridobitev dovoljenja so (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005b):

knjigovodstvo vložnika zahtevka omogoča carinskemu organu izvajanje učinkovite

kontrole, zlasti naknadne kontrole;

zagotovljena je učinkovita kontrola spoštovanja uvozno/izvoznih prepovedi ali

omejitev in kontrola drugih predpisov, ki se nanašajo na želeno poenostavitev;

vložnik zahtevka ni huje oziroma večkrat kršil carinskih predpisov;

vložnik zahtevka ne prijavlja blago za želeni carinski postopek samo priložnostno,

temveč gre za redne dobave ali odpreme.


Dovoljenje za prijavljanja na podlagi hišnega carinjenja pri izvozu – HI je bila prva

poenostavitev v njihovem podjetju in tudi ena prvih, ki jo je carinski sistem RS poznal.

Prvotno dovoljenje jim je bilo izdano junija 1996. Takrat so carinske izpostave

izvoznike pozvale k poenostavitvam. Carina je imela interes poenostaviti določene

enostavne izvozne postopke. Kot vzorno podjetje v zasebni lasti so bili med prvimi

pozvani k sodelovanju. Sledili so razgovori med vodstvom podjetja, go. Danico Zorin

Mijošek, in takratnim vodstvom carinarnice Celje, g. Turenškom. Prvotno dovoljenje je

bilo za njih velika in pomembna noviteta, morda celo presenečenje, saj je bila takrat

carina še zelo toga, strogo formalizirana veja uprave.

Po prvotnem dovoljenju so predali dokumente špediterju, ki je naredil dopolnilne

deklaracije, združene po kriterijih takratnega pravilnika o izpolnjevanju carinskih

deklaracij. S pridobitvijo tega dovoljenja so število carinskih deklaracij prepolovili. Bil

je prvi viden napredek, ki mu je sledila uvedba mesečnega valutnega tečaja. Tako so vse

dopolnilne deklaracije združevale mesečno. Znižanje stroškov špedicije in prevoza je

bilo občutno. Dovoljenje se je skozi čas spreminjalo. Pričeli so z računalniško

izmenjavo podatkov in s tem so delo, ki so ga predhodno opravljali špediterji, prevzeli

nase. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b).



3.3.2 Izvajanje postopka

Ko je tovornjak naložen in je pripravljen izvozni račun, se lahko začne poenostavljen

postopek izvoznega carinjenja – knjigovodski vpis. Prvotno se pripravi obvestilo o

odpremi blaga, ki vsebuje točne podatke o pošiljki in se pošlje po faksu na carinsko

izpostavo Celje. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b)

Pripravi se carinski dokument, enotna upravna listina 3, s katerim kasneje blago prečka

mejo. Ta dokument vsebuje samo osnovne podatke o pošiljki: teža, vrednost, način

pakiranja, mejni prehod izstopa pošiljke, številka izvoznega dovoljenja. Pomembno je,

da je izvoznemu dokumentu priložen izvozni račun. Pošiljko na poti spremlja tudi

mednarodni tovorni list. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b)

Nato se nadzorni cariniki odločijo, ali bodo prišli blago pogledat. Če se odločijo za

pregled pošiljke, jih o tem obvestijo s povratnim obvestilom, ki ga pošljejo po faksu.

Takrat je potrebno počakati carinskega delavca, ki po prihodu pregleda, ali blago v

tovornjaku dejansko ustreza predhodno najavljenim količinam. Preverijo še spremni

dokument in blago dobi carinsko zalivko. Carinik pripravi zapisnik o opravljeni carinski

kontroli na sedežu podjetja. Če povratnega obvestila od nadzorne carinarnice ne dobijo,

lahko po preteku tridesetih minut blago prepustijo v izvoz.

Ob izstopu iz države carinski delavec na mejnem prehodu potrdi enotno upravno listino

in jo vrne vozniku, ki jo je dolžan v čim krajšem roku dostaviti na njihov oddelek.

Omenjeni dokument služi kot dokazilo, da je blago dejansko prešlo carinsko črto.

(Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b)

Sledi dopolnilna deklaracija, ki jo naredijo za vsak knjigovodski vpis posebej. To

naredijo konec obračunskega obdobja, to je konec meseca. Uporabljajo način

brezpapirnega poslovanja. Dopolnilna deklaracija tvori skupaj s poenostavljeno

deklaracijo enoten in nedeljiv dokument. Priloženi morajo biti vsi dokumenti,

pomembni za preverjanje pravilnosti izvedbe postopka. Vsi dokumenti vezani na izvoz

pošiljke morajo biti v vsakem trenutku na razpolago carinskim organom. (Kozmetika

Afrodita d.o.o., 2008b)



V obliki inšpekcijskega nadzora se vršijo zunanje kontrole. Te potekajo po prepustitvi

blaga v izbran postopek. Kontrole vršijo inšpektorji oddelka za kontrolne zadeve

pristojnega carinskega urada. Carinski inšpektor vrši kontrolo v podjetju po predhodni

najavi. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008b).



4 NOTRANJI TRG EU IN POREKLO BLAGA

Vzpostavitev notranjega trga, kjer velja prost pretok štirih osnovnih ekonomskih

faktorjev: blaga, delavec, storitev in kapitala, je bil eden temeljnih ciljev Pogodbe o

Evropski skupnosti. Na enotnem trgu EU ni več notranjih gospodarskih meja med

državami članicami. Vzpostavitev, razvoj in delovanje skupnega trga, na katerem se

blago prosto giblje, je mogoče samo v okviru carinske unije, kjer obstajajo enotna

skupna carinska pravila na zunanjih mejah.

Razvoj carinske unije je šel od začetkov v letu 1958 preko leta 1968, ko je takratna

šesterica odpravila medsebojne carine in uveljavila skupno zunanjo carinsko tarifo, pa

do leta 1993, ko je stopil v veljavo enotni trg in je bila ukinjena vloga carine kot

pobiralca davkov med državami članicami. Pravega prostega pretoka blaga znotraj

Skupnosti prej ni bilo, saj so obstajale številne mejne carinske formalnosti zaradi

pobiranja davka na dodano vrednost in trošarin tudi zbiranja statističnih podatkov.

Nekateri, predvsem cariniki, pa pravijo, da je bil resnični notranji trg vzpostavljen šele

leta 1994, ko je bila vsa carinska zakonodaja Skupnosti zbrana in urejena v Carinskem

zakoniku Skupnosti in Izvedbenih določbah Carinskega zakonika Skupnosti.

Šele od tu dalje lahko govorimo o izpolnitvi pogojev za resnično prost pretok blaga

(skupnostnega blaga) znotraj Skupnosti.

Za izvajanje ukrepov trgovinske politike EU je zelo učinkovito uporabljeno orodje, ki

mu pravimo ˝ pravila o poreklu blaga˝.

Poreklo blaga ima EU urejeno v Carinskem zakoniku Skupnosti, v Izvedbenih določbah

Carinskega zakonika Skupnosti, v Uredbi Sveta (ES) št. 1207/2001, s katero je urejeno

upravljanje s preferencialnim poreklom znotraj Skupnosti; avtonomnih ureditvah za

določene države in v sporazumih o prosti trgovini.



4.1 Poreklo blaga v Evropski skupnosti

Pojem blaga in opredelitev statusa blaga ima v carinskem sistemu osrednje mesto.

Blago je tisti predmet, ki mu predpis postavlja določena pravila gibanja. Blago naj bi na

carinsko območje prihajalo in z njega odhajalo le po določenih pravilih. Pri tem je

odločujočega pomena tudi to, pod kakšnimi pogoji se lahko tuje, konkurenčno blago

pojavi skupaj z domačim blagom na domačem trgu. Evropski carinski predpisi določajo

dve osnovni vrsti porekla. Preferencialno poreklo, ki je povezano s carinskimi

ugodnostmi. V okviru pravil, ki določajo preferencialno poreklo pa je treba ločiti med

pravili, ki določajo vzajemno preferencialno obravnavo med EU in tretjimi državami,in

pravili, ki določajo enostransko preferencialno poreklo s strani EU. Nepreferencialno

poreklo je poreklo, ki ne nudi carinskih ugodnosti.

Zakonska osnova evropskih pravil o poreklu blaga je predpisana v Carinskem zakoniku

Skupnosti, Izvedbeni uredbi za izvajanje CZ Skupnosti in posameznih mednarodnih

sporazumih o poreklu blaga.

Poreklo blaga in pravila o poreklu se v EU uporabljajo za (Strle, 2004, str. 776):

uporabo preferencialnih carinskih predpisov;

uveljavljanje vrst blaga (količinske omejitve);

uporabo instrumentov trgovinske politike (anti-dumping ukrepi);

ugotavljanje porekla blaga v povezavi z različnimi zakonskimi področji (nacionalna

pravila o označevanju porekla izdelkov, javna naročila, projekt Evropskega sklada

za razvoj, za izvajanje resolucij Varnostnega sveta ZN v zvezi z embargom zoper

določene države, izvajanje uredbe o prepovedi uvoza živali iz določenih držav

zaradi zaščite zdravja potrošnikov itd.);

trgovinsko politiko;

izvajanje skupne kmetijske politike;

izdajanje potrdil o poreklu, ki se izvaža v tretje države.



4.2 Skupnostno in neskupnostno blago

Celotna zasnova carinskega zakonika slovi na razmejitvi med skupnostnim in

neskupnostnim blagom. Skupnostno blago je namreč tisto blago, ki ga zakon v celoti

obravnava in ščiti pred neskupnostnim blagom. Za neskupnostno blago je v zakonu

predviden sistem carinskega nadzora in carinskih postopkov, za skupnostno blago pa v

primeru, če želi zapustiti carinsko območje. Carinski zakonik govori o carinskem

statusu blaga.

Skupnostno blago pomeni blago, ki je (Strle, 2004, str. 786):

v celoti pridobljeno oziroma proizvedeno na carinskem območju Skupnosti v skladu

s pogoji iz drugega odstavka 23. čl. CZS in ne vključuje uvoženega blaga ali blaga

iz drugih območij, ki niso sestavni del carinskega območja Skupnosti. To so

mineralni proizvodi, rastlinski in živalski proizvodi, živali in ribe… Skupnostno

blago je tudi blago, ki je proizvedeno iz prej navedenega skupnostnega blaga;

uvoženo iz držav ali ozemlja, ki niso del carinskega območja Skupnosti,in je

sproščeno v prosti promet. Za to blago so bile pobrane vse predpisane uvozne

dajatve in uporabljeni vsi ukrepi trgovinske politike, ki veljajo za sprostitev blaga v

prosti promet na enotnem evropskem trgu;

pridobljeno oziroma proizvedeno na carinskem območju skupnosti iz blaga,

navedenega v prejšnjih dveh točkah. To so proizvodi izdelani iz blaga, ki je bilo

prvotno neskupnostno. Na notranjih mejah EU za takšno blago ni nobenih

formalnosti. V posebnih primerih, ko skupnostno blago prevažamo preko tretjih

držav, se uporablja postopek T2, s katerim se blagu ohrani status skupnostnega

blaga.

Vse, kar ne ustreza definiciji skupnostnega blaga, je neskupnostno blago. Tako določa

osmi pododstavek 4. čl. carinskega zakonika, s čimer je dana negativna definicija

neskupnostnega statusa blaga. Skupnostno blago izgubi svoj status, ko dejansko zapusti

carinsko območje Skupnosti. (Strle, 2004, str. 786)



4.3 Kozmetika Afrodita d.o.o. – pooblaščeni izvoznik

Pridobitev dovoljenja za poenostavljeno potrjevanje porekla blaga je bila za njihovo

podjetje ena prvih pomembnejših poenostavitev. Izognili so se dolgotrajnim in rednim

carinskim postopkom, saj dokazila o poreklu blaga ne izdajajo več carinski organi,

temveč je to delo prešlo v njihovo podjetje. Za podjetje je to pomemben prihranek na

času in denarju. Istočasno so pridobili na hitrejših odpremah blaga, večji obrat vozil in s

tem pocenitev transportnih stroškov. Pridobili so bistveno boljšo sledljivost izvoznih

pošiljk. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a)


Status pooblaščenega izvoznika je tako v tujini kot pri Kozmetiki Afroditi d.o.o. zelo

cenjen, saj je njegova pridobitev povezana s temeljitim pregledom podjetja. V podjetju

so kar nekaj časa odlagali s pričetkom pogajanj za pridobitev statusa pooblaščenega

izvoznika, saj je postopek zelo obsežen, dolgotrajen in zahteva zbrano delo vsaj ene

osebe. Z obstoječim kadrom je zadeva tekla prepočasi, saj so bili posamezniki zadolženi

za svoja področja in le stežka se je našel čas, da je kdo od njih lahko pristopil k carinski

zakonodaji. Čas in nazadovanje projekta sta pokazala, da je potreba po zaposlitvi

dodatnega kadra neizogibna. Po predhodnem svetovanju strokovnjakov so se v podjetju

odločili za ustanovitev uvozno-izvoznega oddelka.

Na začetku so v oddelku združili že utečene uvozne in izvozne posle. To zajema

pripravo uvoznih in izvoznih dispozicij. Postopek uvoza je bil vedno zahtevnejši, saj je

bila pomembna priprava uvoznega carinjenja. Potrebno je bilo zagotoviti vso spremno

dokumentacijo in vse podatke (podlago) za izračun carinskega dolga. Vse to se je

nadalje dostavilo špediterju, ki je blago ocarinil in storitev primerno zaračunal.

Obstoječe delo je dobro teklo, zato je bil skrajni čas, da se začne z intenzivno pripravo

novega projekta: Kozmetika Afrodita d.o.o. – pooblaščeni izvoznik. Prvi korak je

zahteval pripravo predpisanega obrazca Zahtevek za dovoljenje za poenostavljeni

postopek potrjevanja porekla blaga – status pooblaščenega izvoznika. Sam zahtevek

vsebuje splošne podatke o podjetju, seznam odgovornih oseb ter izjave, s katerimi

potrjujejo, da so seznanjeni s pravili o poreklu blaga.



K pisnemu zahtevku se priložijo:

dokumenti z izjavami o izpolnjevanju pogojev za pridobitev porekla blaga v skladu

z zakonodajo Skupnosti za vsako tarifno številko izvoznega blaga;

seznam izvoznega blaga;

seznam namembnih držav;

seznam uporabljenih surovin;

izjava o zagotavljanju sledljivosti porekla ključnih materialov;

izjava o plačilu carinskih dajatev za materiale brez porekla;

izjava o prevzemu popolne odgovornosti;

izjava o vodenju evidenc izdanih izjav na računu in hrambi dokumentacije;

izjava o hrambi dokumentov;

dokazilo o plačilu upravne takse.

Po vložitvi njihovega zahtevka so na carinskem uradu v Celju, ki je njihov nadzorni

carinski organ, preverili, ali izpolnjujejo osnovne pogoje za pridobitev dovoljenja. Ti

pogoji so:

vložnik zahtevka redno deklarira blago s poreklom v izvozne carinske postopke;

vložnik zahtevka ni v preteklosti huje oziroma večkrat kršil carinskih predpisov ter

davčnih in drugih predpisov;

vložnik zahtevka na podlagi dosedanjega pristopa k dokazovanju in preverjanju

porekla blaga nudi zadostno jamstvo, da ne bo zlorabil dodeljenega pooblastila;

vložnik zahtevka oziroma odgovorne in pooblaščene osebe vložnika zahtevka so

seznanjene z ustreznimi protokoli o poreklu blaga in poznajo veljavna pravila o

poreklu.

Sledil je informativno-posvetovalni sestanek, na katerem so opredelili način in obseg

poslovanja. Predstavnikom carinskega urada so dodatno pojasnili, za kakšno vrsto blaga

gre, in katere so namembne države. Posebna pozornost je bila namenjena poreklu

vhodnih surovin in poreklu njihovih končnih izdelkov.

V dneh po prvem uradnem srečanju je direktor carinskega urada Celje imenoval dva

višja inšpektorja, ki sta bila zadolžena za sodelovanje s strani carinarnice. V postopku

pridobitve dovoljenja sta inšpektorja carinske službe večkrat ukazala dostaviti dodatne



dokumente. Ponovno so se oglasili pri njih, in sicer na sedežu podjetja. Predstavili so

jim obstoječi informacijski sistem, saj so želeli zagotovilo, da na njihovo željo lahko v

izbranem trenutku preverijo njihovo carinsko poslovanje. Ogledali so si celotno

podjetje. Vodja proizvodnje jim je opisal tehnološke postopke, preverili so skladišče

polizdelkov, embalaže in izdobavo gotovih izdelkov. Posebno pozornost so namenili

vhodu surovin, preverili so njihovo sledljivost skozi proizvodni proces.

Prvotno vlogo oz. zahtevek so večkrat dopolnili in jim, na željo carinskih inšpektorjev,

dodali dodatna pojasnila. Sledil je preizkus znanja odgovorne osebe s področja

poznavanja ustreznih protokolov in veljavnih pravil o poreklu.

To je bila osnova, da carinski urad izda mnenje o ustreznosti njihovega zahtevka za

pridobitev dovoljenja. Zadevo so predali na Generalni carinski urad v Ljubljano, ki jim

je izdal dovoljenje. Upoštevani so bili vsi njihovi interesi.

Obsežno dovoljenje vsebuje naslednje:

prejemnika oz. uporabnika dovoljenja;

seznam blaga, za katerega lahko uporabljamo dovoljenje;

seznam namembnih držav;

seznam pooblaščenih oseb;

navodila o izvajanju izvoza po dovoljenju;

navodila o vodenju evidenc;

način in čas hrambe izstavljenih izjav;

omenjene so tudi sankcije, v primeru kršitev pri izvajanju pridobljene poenostavitve;

druga opozorila in pojasnila v zvezi z uporabo dovoljenja;

rok veljavnosti.

4.3.2 Uporaba dovoljenja

V podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. izkazujejo potrdilo o poreklu na izvoznih računih.

Izjava je izpisana na koncu vseh naštetih izvoznih artiklov. V večini primerov jo



napišejo v slovenskem jeziku. Na željo kupca celoten račun in tudi izjavo o izkazanem

preferencialnem poreklu izdajo tudi v angleškem jeziku.

Pooblaščena oseba podpiše in pregleda vsak izvozni račun in vsako izdano izjavo o

poreklu blaga. Zaradi široke palete prodajnih artiklov (cca. 500 aktivnih kozmetičnih

izdelkov) delo zahteva veliko mero zbranosti in natančnosti.

Njihove številne kozmetične izdelke spremlja večje število artiklov iz dokupnega

programa. To so razne folije, vrečke, hlačne nogavice, lončki, predpasniki za uporabo v

kozmetičnem salonu… Izdelke dobavijo znotraj EU, zato jim dobavitelj že ob sami

dobavi dostavi tudi potrebno dokumentacijo. Gre za Izjavo dobavitelja o

preferencialnem poreklu blaga na notranjem trgu Evropske skupnosti.

Posebej pomembno je, da poreklo izkazujejo samo za izdelke po tarifnih številkah, ki so

navedene v njihovem dovoljenju. Pri tem se upoštevajo štiri mesta carinske tarife.

Če se na izvoznem računu pojavijo izdelki, katerih tarifa ni vpisana v dovoljenju (razne

torbice, ogledala, dežni plašči…), za te ne smejo izkazati preferencialnega porekla z

izjavo pooblaščenega izvoznika, čeprav so proizvodi iz EU in posedujejo ustrezen

dokument o poreklu.

V postopku pridobitve dovoljenja so morali za vsako tarifno številko posebej dokazati

način, s katerim izdelek pridobi želen status. Osnova je bil seznam uporabljenih surovin

po poreklu in tarifni številki. Nadalje je bila potrebna receptura in natančen opis

tehnoloških postopkov, s katerimi so dokazali, da so vse surovine zadosti predelane ali

obdelane: glejte Tabelo 1.



Tabela 1: Seznam blaga, ki je predmet izvoza

Zap. št

Carinska

tarifa

Naziv izdelka

Lastna

proizvo-

dnja

Domača

nabava

1. 1509

Oljčno olje prečiščeno, toda kemično nemodificirano

X

2. 3302 Mešanice dišav (vključno z alkoholnimi raztopinami) na osnovi ene ali več snovi, ki se uporabljajo kot surovine v industriji

X

X

3. 3304 Izdelki za nego kože, vključno s preparati za zaščito pred soncem in preparati za manikiranje in pedikiranje

X

X

4. 3305 Preparati za lase X X

5. 3307 Preparati za kopanje, depilatorji ter drugi toaletni preparati, ki niso navedeni in ne zajeti na drugem mestu

X

X

6. 3401 Organski, površinsko aktivni proizvodi in preparati za umivanje kože v obliki tekočine

X

7. 3920 Filmi in folije iz plastičnih mas, ki nimajo celične strukture, neojačani, nelaminirani, brez podloge, ali ki niso kombinirani z drugimi materiali

X

8. 3921 Druge plošče in listi iz plastičnih mas X

9. 3923 Izdelki za pakiranje blaga (embalaža) iz plastičnih mas

X

10. 3926 Drugi proizvodi iz plastičnih mas in proizvodi iz drugih materialov iz tar. št. 3901 do 3914

X

11. 4819 Škatle, vreče in drugi izdelki za pakiranje iz papirja ali kartona; kartonažni izdelki iz papirja ali kartona, ki se uporabljajo v trgovinah

X

12. 4820 Mape in ovitki iz papirja ali kartona X

13. 4902 Druge periodične publikacije z reklamami X

14. 4911 Druge tiskovine, vključno tiskane slike in fotografije

X

15. 6115 Hlačne nogavice X

16. 6208 Kopalni plašči za ženske in deklice X

17. 6302 Toaletno perilo X Vir: Kozmetika Afrodita d.o.o., 2008e



4.4 Izjava dobavitelja na notranjem trgu

Z vstopom v Evropsko unijo je slovenski trg postal sestavni del notranjega trga EU, za

katerega je značilen prost pretok blaga in storitev. Ena temeljnih vrednosti notranjega

trga je čim bolj svobodno trgovati in s tem odpraviti carinske postopke. Za potrebe

trgovanja z blagom, ki prihaja ali odhaja iz EU, je še vedno potrebno upoštevati pravila

o poreklu.

Za trgovanje z blagom s poreklom notranjega trga EU se kot dokazilo o poreklu

uporablja izjava dobavitelja na notranjem trgu. S to izjavo dobavitelj zagotavlja kupcu

verodostojno informacijo o statusu porekla materialov ali izdelkov v skladu s

preferencialnimi pravili Evropske skupnosti o poreklu blaga. Izdelki ali materiali, ki so

zajeti z izjavo dobavitelja, so lahko kasneje izvoženi iz EU v nespremenjenem stanju ali

pa so vključeni v novo pridobljeni izdelek. (Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a)

4.4.1 Uporaba izjave dobavitelja

Izjavo dobavitelja le-ta izstavi na trgovinskem računu za zadevno pošiljko na dobavnici

ali na katerem koli drugem trgovinskem dokumentu, ki dovolj natančno opisuje

zadevno blago. Najpogosteje se predloži ločena izjava za vsako pošiljko posebej, lahko

pa tudi dolgoročna za celo leto.

Obstajajo štiri osnovne oblike izjave dobavitelja:

izjava dobavitelja za izdelke, ki imajo status preferencialnega porekla,

dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki imajo status preferencialnega porekla,

izjava dobavitelja za izdelke, ki (še) nimajo statusa preferencialnega porekla;

dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki (še) nimajo statusa preferencialnega

porekla.

Izjavo dobavitelja v začetku koledarskega leta dostavijo vsem kupcem, ki njihove

izdelke izvažajo izven Evropske skupnosti. Poslovna sistema Mercator in Engrotuš sta

ena večjih odjemalcev, ki izdelke kasneje plasirata tudi v tujino. Ker je prodajni

asortiman izdelkov za omenjena kupca točno in v naprej določen, in strankama redno



dobavljajo blago, katerega status naj bi določeno časovno obdobje ostal nespremenjen,

obema izstavijo dolgoročno izjavo dobavitelja za izdelke, ki imajo status

preferencialnega porekla.

Izjavo dobavitelja na notranjem trgu so si dolžni pridobiti tudi oni za vse izdelke, katere

nepredelane ali nespremenjene izvozijo iz EU in zanje želijo prikazati poreklo.

(Kozmetika Afrodita d.o.o. , 2005a)

4.4.2 Preverjanje izjave dobavitelja

Carinski organ se lahko odloči, da bo preveril točnost ali verodostojnost izjave. V

takšnih primerih izvoznika pozovejo, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo

INF 4. Omenjeno potrdilo lahko zahteva tudi kupec blaga od svojega dobavitelja v EU.

(Kozmetika Afrodita d.o.o., 2005a)



ZAKLJUČEK

V današnjem času, ko smo priča splošni globalizaciji svetovne gospodarske ureditve, je

nuja, da se posamezna podjetja vključijo in prilagodijo evropskemu prostoru na način,

ki je za posameznika najugodnejši. Podjetje Kozmetika Afrodita d.o.o. se na poti

svojega razvoja srečuje z majhnostjo domačega trga, zato se je prisiljena vključevati v

mednarodno menjavo in se ji tudi prilagajati.

Posledica vključitve Slovenije v Evropsko unijo se kaže kot poenotenje predpisov, ki

omogočajo lažji, hitrejši in cenejši pretok blaga preko državnih meja.

Carinska služba se zaveda svoje vloge pri uspešnem trgovanju podjetij, zato si

prizadeva prispevati svoj delež predvsem z uvajanjem poenostavljenih carinskih

postopkov.

Ocena učinkov in pogoji za uvedbo

Dovoljenje za pooblaščenega izvoznika so v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o.

pridobili v začetku leta 2003. To je eno pomembnejših dovoljenj, ki jim omogoča

potrjevanje in dokazovanje porekla blaga na izvoznem dokumentu, ta je pri njih račun.

Status pooblaščenega izvoznika je tako v tujini kot v podjetju zelo cenjen, saj s tem

podjetje pridobi na ugledu in zaupanju. S pridobitvijo so si povečali konkurenčnost,

istočasno pa dosegli zelo velik prihranek pri stroških.

Prvotno so poreklo izkazovali z izjavo navadnega izvoznika na račun, ker je zneskovno

omejena, so morali pri vseh večjih pošiljkah uporabljati obrazec EUR1. Slednjega je

bilo potrebno za vsak izvoz posebej izpolniti ter ga predložiti v potrditev carinskim

organom. Stroški za izdajo potrdila o poreklu EUR1 v povprečju znašajo 20 do 25 EUR

za pošiljko.

Pooblaščeni izvozniki lahko poreklo potrjujejo samostojno na računih ali dobavnicah.

Izjave na računih podpisujejo samo pooblaščene osebe. To so tisti, ki so aktivno

sodelovali pri pripravi poenostavitve in so uspešno opravili preizkus znanja, ki ga

predpisuje zakonodaja. Takšno potrdilo o poreklu ne zahteva nobenih dodatnih

stroškov.



V podjetju so upoštevali podatke od leta 2005 do leta 2008. Prišli so do zaključka, da so

z načinom potrjevanja porekla v štirih letih prihranili 49.925 EUR. Poleg finančnega

prihranka je pomemben tudi prihranek časa zaposlenih v uvozno-izvoznem oddelku, saj

obrazca EUR1 ni več potrebno vedno znova izpisovati ter pripravljati obsežnega

svežnja uradnih spisov in prilog, ki dokazujejo poreklo.

Dovoljenje za deklariranje blaga na osnovi knjigovodskih vpisov so prejeli v mesecu

januarju leta 2000. S tem jim je bila dovoljena uporaba lista 3 enotne carinske listine. Z

uvedbo hišnega carinjenja pri izvozu so takoj dosegli hitrejši pretok blaga, saj

tovornjake lahko napotijo naravnost na želeni mejni prehod in ni več potrebno cariniti

na carinskih izpostavah. Močno so pridobili tudi na sledljivosti pošiljke, prav tako je

bolj natančna tudi časovna razporeditev dostave.

Stroškovno je bila to prva večja pridobitev, saj so predali špediterju vse dokumente, ta

pa jih je združil v skladu s takratnim pravilnikom o izpolnjevanju dopolnilne

deklaracije. Popolna elektronska izmenjava podatkov omogoča odstranitev špediterskih

stroškov v celoti.

V podjetju so delo, ki so ga predhodno opravljali špediterji, prevzeli v svoje roke. Pri

tem je potrebno omeniti, da je potrebna začetna investicija v programsko opremo

15.000 EUR, vendar se je le-ta že v prvi četrtini leta 2005 povrnila. V obdobju od 2005

do 2008 so špediterske storitve v znesku 121.800 EUR opravili v domači, tako

imenovani hišni špediciji.

Potrebno je tudi upoštevati, da so se močno znižali stroški prevozov. V povprečju sta

morala vsak delovni dan dva tovornjaka na izvozno carinjenje v Celje, ki je od podjetja

oddaljeno 37 km v eno smer. Za pot in opravljen izvozni postopek sta časovno porabila

3 do 4 ure. Za vsak tovornjak posebej se je plačala parkirnina oz. vstop v carinski

prostor, kjer se je vršil pregled blaga.

Sledljivost pošiljke se je s pridobitvijo dovoljenj povečala. Ker sta bili špedicija in

carina občasno nepredvidljivi, so se srečevali s težavo nepravočasno dostavljenega

blaga kupcu.



Naštela sem kar nekaj dejavnikov, ki so vplivali na znižanje dejanskih stroškov v

podjetju. Pri tem moram poudariti, da kadrovskih sprememb oz. dodatne zaposlitve na

uvozno-izvoznem oddelku ni bilo. Čas, ki so ga prej porabili za pripravo izvoznih

dispozicij špediterju, sedaj ob pomoči carinskih poenostavitev in dobre programske

opreme uporabljajo za pripravo celotnih carinskih postopkov.

Skupni pregled vseh prihrankov po uvedbi carinskih poenostavitev na izvozu jim

prikazuje velik finančni prihranek, saj v povprečju vsako leto prihranijo 84.000 EUR. V

tem znesku so upoštevani prihranki po uvedbi knjigovodskih vpisov na izvozu,

pridobitev statusa pooblaščenega izvoznika ter vzpostavitev računalniške izmenjave

podatkov. Za podjetje, kot je Kozmetika Afrodita d.o.o., je privarčevani znesek zelo

visok in ga lahko vodstvo porabi za druge namene. Dejansko pa gre za zniževanje

stroškov, ki je prisotno na vseh področjih v podjetju. V to jih silita močna konkurenca in

tudi čas globalizacije.

Možnosti nadaljnjega razvoja

Podjetja, ki želijo uporabljati poenostavljene postopke, morajo dobro poznati carinske

predpise, zagotoviti disciplino, natančnost in odgovornost v odnosu do carine.

Ključnega pomena je, da podjetje dodobra preuči, kateri poenostavljeni carinski

postopki jim bodo omogočili boljše in cenejše poslovanje.

Tudi v bodoče bodo morali dosledno preračunati s poenostavitvami povezane stroške in

možne prihranke ter ovrednotiti pridobitev časa in ugleda, ki ga je deležno podjetje, ki

pridobi potrebne poenostavitve. Uporaba carinskih poenostavitev v začetni fazi je

zahtevala dodatne kadre oziroma resen pristop zadolženih za uvedbo novitete. Toda kar

kmalu se je pokazalo, da so bile odločitve pravilne. Naloga uvozno-izvoznega oddelka v

podjetju tako ostaja enaka. Natančno spremljanje carinske zakonodaje, redni obiski

strokovnih seminarjev, morebitni individualni posveti z nadzornim carinskim organom.

Upoštevati je potrebno tudi potrebe nadgradnjo informacijske tehnologije, ki je

ključnega pomena, da poenostavitve ustrezno funkcionirajo.

Omenjene poenostavitve so že sedaj na visoki ravni, vendar niso zadostne, zato se

spremembe na področju urejanja carinskega sistema še nadgrajujejo. Podjetje, ki želi



ostati konkurenčno na svetovnem trgu, mora ostati odprto za vse prihajajoče

spremembe.



LITERATURA IN VIRI

Bohinc, R. (2007). Pravo evropske unije: Temelji pravoznanstva EU za študente

družboslovja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Damjan, M. (2006). Prenova RIP z uvedbo digitalnih potrdil. Strokovno gradivo iz

seminarja. Ljubljana: ZZI d.o.o.

Koren, M. (2004). Carinski zakoni skupnosti. Center marketing internacional Ljubljana:

Center marketing internacional.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2000). Potrdilo patentne pisarne. Rogaška Slatina:

Kozmetika Afrodita d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2004). Pravilnik o notranji organizaciji in sistematizaciji

delovnih mest v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. Rogaška Slatina: Kozmetika

Afrodita d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2005a). Interni dokument podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o.

Rogaška Slatina: Kozmetika Afrodita d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2005b). Navodilo o poenostavitvah pri carinjenju blaga.


Kozmetika Afrodita d.o.o. (2008a). Interni dokument podjetja, oddelek logistike.


Kozmetika Afrodita d.o.o. (2008b). Letno poročilo uvozno izvoznega oddelka. Rogaška

Slatina: Kozmetika Afrodita d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2008c). Interno poročilo kadrovske službe. Rogaška Slatina:

Kozmetika Afrodita d.o.o.

Kozmetika Afrodita d.o.o. (2008d). Letno poročilo podjetja Kozmetika Afrodita d.o.o..


Kozmetika Afrodita d.o.o. (2008e). Uvozno izvozni oddelek v podjetju Kozmetika

Afrodita d.o.o.. Rogaška Slatina: Kozmetika Afrodita d.o.o.

Poenostavljeni carinski postopki [Carinska uprava Republike Slovenije]. Najdeno 6.

november 2009 na spletni strani: http://www.carina.gov.si/si/informacije/podjetja/

poenostavljeni_carinski_postopki/poenostavljeni_carinski_postopki/.

Rautar Razboršek, S. (2005). Tranzitni postopek in poenostavljeni postopki. Ljubljana:

Much, izobraževanje d.o.o.



Strle, M. (2004). Notranji trg EU in poreklo blaga. Ljubljana: Založniška hiša Primath.

Zupančič, A. (2008). Carinski postopki v EU. Ljubljana: Odin.

Documents

POENOSTAVLJENI CARINSKI POSTOPKI V PODJETJU KOZMETIKA AFRODITA … · 2017. 11. 27. · Lea Jesenko: Poenostavljeni carinski postopki v podjetju Kozmetika Afrodita d.o.o. 2 sledljivost