Upload
others
View
4
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
Porečanka-Parenzana
Pot zdravja in prijateljstva
(130Km, 1280višincev)
Pot vodi skozi stara mesta in naselja, enkrat tik ob morju, drugič med vinogradi in nasadi oljk,
speljana je skozi kratke urejene tunele, prečka doline z viadukti in se vzpenja preko gričev. Pot je
razgibana in primerna za vsakogar, ni prezahtevna, zato pa zanimiva, raznovrstna in
informativna. Ob progi je cela vrsta počivališč, kjer si boste lahko oddahnili pred nadaljevanjem
poti in dobili zanimive informacije. Istra je priljubljena stična točka vseh popotnikov. Krasijo jo
stara mesteca, v katerih je še danes zaznati dotik zgodovine. Oko se lahko spočije na številnih
naravnih in kulturnih spomenikih, slovi tudi po gostoljubnih ljudeh in izvrstni kulinariki.
Parenzana, pot zdravja in prijateljstva, ponuja številne moţnosti za športno udejstvovanje,
zdruţuje sprehajalce, tekače, kolesarje ter vse navdušence na rolerjih. Vodi po nekdanji ozkotirni
ţelezniški progi, katere tiri so v širino merili le 76 centimetrov. Okrog 34 let je povezovala 123
kilometrov istrskega zaledja, med Trstom in Porečem. Sprva je nosila nemško ime Parenzaner, iz
katerega so Italijani skovali izpeljanko Parenzana.
Istoimenski, majhen vlak je progo krstil 1. aprila 1902, največja dovoljena hitrost je bila tedaj 25
kilometrov na uro. Tovrstno potovanje si je tedaj lahko privoščila le peščica bogatejših, saj so
bile vozovnice zelo drage, raje so se vozili s parnikom hitreje in ceneje. Izolski Muzej Parenzana
hrani mnogo zanimivih podatkov o tem obdobju.
Ime Pot zdravja in prijateljstva pa izhaja iz odločitve slovenskih, italijanskih in hrvaških oblasti,
za ustanovitev poti, namenjene športni aktivnosti, ustanovljena pa je bila natanko 100 let po tem,
ko je po progi zapeljal prvi vlak.
Prav tako sta si Admin (Tomi Beškovnik, albumi: 1, 2, 3, 4) in Milan48 (Milan Rejec, album)
tedaj zadala nalogo, da s kolesi raziščeta zaraščeno in takrat še vedno pozabljeno traso
Porečanke. V zgodnji in še mrzli pomladi 2003 sta tako pretipala, prehodila, preplezala in morda
kje tudi kaj prekolesarila, celotno traso. Potrebnih je bilo kar nekaj napornih vikendov, da sta
stvari, s pomočjo peščice neustrašnih Slo-Istra MTB forumcev, prišla do dna,
… no ja, do Poreča! Njihova albuma sta prepolna sedaj ţe zgodovinskih slik, saj prekolesarimo
danes pot brez teţav in brez trganja oblačil in koţe na ostri robidi in trnih akacije!
Raziskovanja in orijentacijske avanture ţal ni več! Pot je postala ţe prava MTB avtocesta, z
veliko dobro utrjenega makadama, pa tudi veliko jo je asfaltirane, prava za druţinsko potepanje!
Izberemo si vsaj dva dni po moţnosti vremensko prekrasna dneva, napolnimo nahrbtnike in se
tako podamo na to nepozabno turo.
Kdor si ni ogledal Parenzane, ţal še ni spoznal Istre!
Italijanska Parenzana
(15Km, 180 višincev)
Pregledna karta z občinskimi grbi … in karte iz leta 1902 s kilometrsko oddaljenostjo iz Trsta
Marsovo polje – Campo Marzio, Trst. Urejen
muzej zgodovine ţeleznice pokrajine Friuli-
Venezia-Giulia, eden redkih, ki je povsem
posvečen ţivljenju “ţelezne ceste”. Parking si
poiščemo v okolici bliţnje marine, se
pripravimo na našo pustolovščino in začnemo
po ulici Giulio Cesare, preidemo po drevoredu
Sant`Andrea v blagi levi ovinek ob ranţirnem
ţeleţniškem platoju vse do kriţišča, kjer se
začne trţaška obmorska nadvoznica AC.
Veličasten vhod ţel.postaje na Marsovem polju z muzejem posvečenim “ţelezni cesti”
Tukaj se je začelo popotovanje Porečanke
Ţel. postaje Servola-Škedenj in Sv.Andreja, umetnik Giulio Ruzzier-Sečovlje
Po pribliţno 250m zavijemo desno med stanovanjskimi bloki v ulico Servola, ki nas v dveh
serpentinah dvigne za 70 višincev.
Mi nadaljujemo naprej v ulico Campi Elisei,
kasneje po ulici Bartolomeo d`Alviano vse do "Y"
kriţišča z ulico Italo Svevo. Nekoliko nad nami
poteka ţeleznica TransAlpina in pa nekdanja trasa
ţeleznice proti Kozini, ki je sedaj urejena
kolesarska in peš pot....
Na naslednjem semaforiziranem kriţišču
zavijemo levo po ulici Antonio Baiamonti, ki se
začne zmerno vzpenjati.
Ostanki temeljev ţel. mostu pri Miljah, osapska reka prodaja vozovnic, Marsovo polje
Nadaljujemo po ulici naprej in preidemo v ulico Ratto della Pileria. Juţno od stadiona Nereo
Rocco zavijemo levo v ulico Ercole Miani ter se nekoliko povzpnemo in zavijemo desno v
blagem spustu po ulici Caboto vse do kriţišča z ulico Flavia, ki je dvopasovnica. Previdno v
desno vse do Ţavelj-Aquilinia, kjer se začnemo zmerno vzpenjati mimo tunela, ki vodi levo proti
Kopru. Nadaljujemo naravnost proti Miljam (ne v tunel), nekoliko kasneje v spustu ob nešteto
ogromnih cistern do morja in simpatičnega mandrača na naši desni. Objektov nekdanje ţeleznice
tukaj ne bomo srečali, veliko je bilo nasutega, na novo zgrajenega, spremenjenega...
Ko prečkamo osapsko reko preidemo na Balkan. V kanalu reke je urejen lokalni privez za čolne.
V kolikor si vzamemo čas za raziskovanje, poiščemo v trsju nabreţine ostanke temeljev ţel.
mostu.
Nadaljujemo po ulici Fernei proti "mejnemu prehodu" Škofije v senčki topolov skorajda do AC,
ki v nadvozu pelje proti Škofijam in Kopru. Nakoliko prej (cca 500m) zavijemo desno v stransko
uličico, ki nas med hišami daleč od prometnega vrveţa pripelje tik nad mejo s Slovenijo.
Spustimo se do ostankov mejnega prehoda in ţe smo v Sloveniji.
Prekolesarili smo pribliţno 15Km italijanske Porečanke, trase je bilo sicer svojčas za 12 Km in
opravili smo z 180 višinci. Šli smo po mestnih ulicah Trsta in njenega predmestja, ampak
Parenzana ni potekala daleč od prekolesarjenega!
Italijanski del Porečanke – Parenzane
Slovenska Parenzana
(36Km, 350 višincev)
Takoj po mejnem prehodu Škofije, poiščemo pri bencinskem servisu desno prehod nekoliko višje pri
prvih hišah do kolesarske poti, ki vodi proti Škofijam levo. Pozorni smo na označbo poti D-8, ki nas bo
spremljala vse do Sečovelj in hrvaške meje. Nekaj malega orientacije bomo potrebovali v centru Škofij
zaradi trase AC, ki pelje proti Trstu in pa pod osnovno šolo. Pri zadnjih hišah Škofij se začnemo spuščati
proti Bertokom in ţel.postaji Dekani. Poprej bomo nadvozili AC pri Lami Dekani in previdno prečkali
svojčas glavno cesto iz obale proti Ljubljani!
Ţeleţniški postaji v Dekanih in Kopru
Čez reko Riţano nas preseneti v originalu rekonstruiran ţelezniški most, vozimo se naprej mimo
vinogradov in nekaj bo tukaj tudi lokalne ceste pri Bertokih. Na drugi strani AC pa levo poiščemo
kolesarsko pot, ki vodi proti Kopru.
Ţel.postajo Koper najdemo v bliţini trgovine Merkur, nasproti Vinakopra, kjer si lahko vzamemo kratko
pavzo s pokušino odličnega Refoška in mogoče kasneje skrenemo s poti še na ogled fontane na bliţnjem
kroţišču. Odpravimo se naprej pod Semedelo ob reki Badaševici vse do morja in Ţusterne.
Nadaljujemo proti Izoli ob obali mimo Rex-a, kjer so ob koncu druge svetovne vojne potopili potniško
ladjo REX, svojčas najhitrejšo na Atlantiku, dobitnico Modrega traku. Še vedno buri duhove o bajnem
zakladu, ki so ga nacisti v Trstu baje skrili na krovu in ga do sedaj še nihče ni našel. Razrezana je kasneje
končala v Jesenicah in bila tako svoj čas največji rudnik ţeleza v Sloveniji.
Most čez reko Riţano Fontana v Kopru
V Izoli si ogledamo na kriţišču lokomotivo-čufarico, kakršne so vozile po Parenzani, proti centru ob
gasilcih in rokometni dvorani pa ţel.postajo Izola.
Ladja REX in mesto kjer je bila potopljena
Zapeljali smo nekoliko s poti D-8, zato moramo zaviti proti Livadam (Jug), kjer se priključimo ponovno
na kolesarsko pot skozi vinograde, ki nas v blagem vzponu pripelje do tunela Šalet.
Postaja z nadstropjem, Izola stara fotografija s pogledom na tunel Šalet, Izola
Tunel je osvetljen, na drugi strani pokukamo pa nad Strunjanom, v starih Jagodjah, v bliţini Dobrave,
kjer imamo prekrasen pogled po vsej dolini polni oljčnikov, vinogradov in sadovnjakov, z nekoliko
naprej strunjanskimi solinami in na obzorju lepo vidno silhueto Pirana.
Izola, kotel lokomotive je ţe “vroč” osvetljen tunel Šalet, Jagodje, Izola
Pri strunjanskem kampu zavijemo levo ter se povzpnemo do tunela Lucan imenovanega tudi Valeta,
najdaljšega na vsej trasi Parenzane (550m). Spustimo se do Lucije, zavijemo desno med stanovanjskimi
bloki proti marini Portoroţ čez kanal Faţan ob lucijski Forma-Vivi in skozi kamp ter okoli Seče vse do
sečoveljskih solin.
osvetljen tunel Lucan, Valeta, Portoroţ Strunjan s Piranom na obzorju
V Sečovljah si ogledamo še ţel.postajo, tik ob letališču. Pripravimo si osebne dokumente saj je slovensko
hrvaška meja ţe blizu.
Zemljevid slovenske trase Porečanke-Parenzane
Hrvaška Parenzana
(79Km, 750 višincev)
Takoj po hrvaškem mejnem prehodu zavijemo desno na makadam nekoliko v spust mimo hiše
našega Joška Jorasa in ob kanalu Dragonje s solinami na naši desni, nadaljujemo pribliţno še
800m, nato zavijemo levo na traso Parenzane, ki se začne počasi dvigovati na savudrijski polotok
proti Valici. Ob začetku nas pričaka informativna tabla s priročnimi podatki, kaj nas vse še čaka!
Klanček je zmeren, saj ţeleţniški nakloni dosegajo le do 3% maksimalnega naklona. Počasi se
nam začne odpirati pogled nad sečoveljskimi solinami in prav radi si vzamemo kratko digitalno
pavzo.
Stara razglednica z motivom sečoveljskih solin Soline v večerni Bonaci-brezvetrju
Celoten piranski zaliv je prekrasen, v ospredju soline s solinarskimi hišicami, nekoliko v ozadju
Portoroţ, skrajno levo pa Piran s cerkvijo in obzidjem. V lepem vremenu, takšnem “kot šajba”,
je na obzorju videti tudi italijanske Dolomite.
Nad Kanegro prečimo cesto, ki vodi desno navzdol proti plaţi in kampu, bodimo pozorni na
promet in nadaljujemo do ţeleţniške postaje Savudrija – Salvore v Valici, ki ima edina še
ohranjen originalni napis z imenom postaje. Trasa se naprej nadaljuje tik ob cesti Plovanija –
Savudrija, nekje tudi v prav lepih usekih vse do zaselka Markovac. Tukaj se moramo posluţiti
asfalta, prevozimo nadvoz nad AC ter pozorno poiščemo na sledečem kriţišču na naši desni
tablo, ki nas usmeri spet na našo traso. Asfalta bo za pribliţno 400m. Preidemo v prelepo senčko
in se med goščavo pripeljemo do Kaldanije.
Ţeleţniška postaja Savudrija – Salvore Trasa ob cesti za Savudrijo useka v bliţini Markovca
Naprej pa kar po cesti proti Bujam po asfaltu, po pribliţno 1800m pa zavijemo pred ostrim
desnim ovinkom levo s ceste spet na traso. Bodimo zelo previdni saj je cestni ovinek zelo
nepregleden in nas lahko vozniki kaj hitro spregledajo. Če smo v večji skupini je tukaj
priporočljivo varovanje.
Počasi se nam odpre pogled proti Bujam z izrazitim zvonikom, ki ga bomo zagledali ţe od daleč.
Pred Bujami se spet priključimo na cesto, ta prihaja iz Kaštela, ter pred kriţiščem (15m)
zavijemo levo v uličico, kjer bomo na koncu našli ţeleţniško postajo Buje. Spet si lahko
nekoliko dopolnemo popotnico v bliţnji trgovini (ob kriţišču), lahko si privoščimo “kafe pavzo”
ali pa kar nadaljujemo naprej proti Groţnjanu in “zagrizemo” v ţeleţniški klanček.
Po ţel. postaji Buje nadaljujemo levo po asfaltu (smer Triban, Groţnjan…) , saj je na prvotni
trasi zrasla hiša, pa še ograjeno parcelo ima, tako da moramo v vsakem primeru “okolo-
naokolo”.
Nekoliko naprej (300m) je spet tabla, ki nas usmeri na traso desno s ceste v kratek spust.
Pogled na Buje Ţel.postaja Buje postajališče Triban
Nadaljujemo po makadamu, prevozimo postajališče Triban, kjer se lepo opazi obrise nekdanjega
perona in nekoliko naprej zagledamo obtirni kamen z vklesanim 64 kilometrom-razdaljo od
Trsta. Groţnjan ni več daleč, tako da zapedaliramo kar naprej, saj si bomo v Groţnjanu privoščili
nekoliko daljšo pavzo. Prvi tunel pred Groţnjanom je sicer zaenkrat še zaprt (skladišče
vsemogoče šare), tako se moramo nekoliko povzpeti do ceste za Peroj in se na drugi strani
spustiti mimo ţel. postaje Groţnjan.
Trasa Porečanke risana sedaj in pred 100 leti
Zaselek Stanica! Ohranjena ţel. postaja. Nekoliko naprej pa je drugi tunel v Groţnjanu, sedaj
prehoden in lepo urejen, ampak pavzo v “Grizi” oziroma Groţnjanu ne smemo preskočiti.
Popeljemo se desno skozi vas prepoln galerij in si poiščemo prostor za postanek, gostišča se nam
bodo tukaj kar ponudila! V blaţenem miru občutimo mesto umetnikov!
Dopolnimo si tudi zaloge vode, do Livad (cca 18Km spusta – 1uro) nimamo postanka in prav
nobene moţnosti dopolnjevanja! Trasa med Groţnjanom in Livadami pa nas bo prijetno
presenetila, zatorej se le nauţijmo počitka in nadaljujmo spočiti! Spust v tem prečudovitem
kotičku zaledne Istre nam bo ostal globoko v spominu … sicer pa, ne prehitevajmo z dogodki,
kar lepo počasi !
Vrnemo se do začetka tunela Groţnjan II in nadaljujemo pot proti Livadam do reke Mirne.
Parenzana je , kot smo ţe med počitkom dorekli, prav v tem odseku med Groţnjanom in
Livadami najlepša, najslikovitejša, prepredena s tuneli, vijadukti, usekami, gozdnimi prehodi in
še s čim … posebej pa v konstantnem spustu (cca 2,5%), tako da se nam tukaj res pričara
popolnost naše kolesarske ture.
Trasa je sedaj urejena (le kakšno leto ali dve nazaj, je bila prava neprehodna goščava, čisto
raziskovanje in pustolovščina) in nas popelje v začetku mimo Kostanjice s prvim predorom, ki je
sedaj senzorsko osvetljen s pomočjo solarnega sistema “fotovoltaike”!
Trasa se začne vijugati ob pobočjih hribov v blagem spustu, tukaj začne migati, se zvijati, slediti
istrskem tipičnem reliefu, začnejo se izrazite dolinice, temni gozdi z uţivaško senčko, skratka
trasa prav diha z naravo in jo ne le preči!
Pod Završjem preidemo v drugi kratek predor/tunel in takoj zatem preko viadukta Završje naprej
proti Antoncem. Završje se nam nekolikokrat pokaţe nad nami, skorajda kot orlovsko gnezdo
zgoraj levo. Nadaljujemo okoli naslednjega pobočja in takoj desno pod traso zagledamo vas
Antonci. Spet nas trasa preseneti z izrazito dolinico, spet s prekrasnim vijaduktom Antonci in
takoj prehod v temnejši gozd. Senčka se nam kar prileţe, saj v tem okolju ni niti sapice vetrčka,
ki bi nas ohladila v toplejših mesecih.
Ponovno pobočje, mi okoli in ţe prepoznamo vasico Opralj nad nami levo. V kratkem
pridivjamo v spustu do vijadukta Oprtalj, ki takoj preide v kratki predor Oprtalj! Neloliko naprej
se v blagem levem ovinku srečamo z razcepom poti, ki levo v konstanten klanec vodi do vasi
Oprtalj. “Za pavzo” lahko vzpon prebrcamo in si napasemo oči v prelepi vasici, pavza tudi tokrat
ne bo odveč! Drugače pa v kasnejši desni ovinek v temno goščavo gozda, ki nadaljuje v
zmernem spustu. Iz izrazitega levega ovinka okoli pobočja se nam odpre pogled proti Motovunu
in dobršnem delu doline Mirne. Pod vasicami Pirelići in Krajići se v ovinkasti trasi pribliţujemo
Livadam. Posebnost tega predela je drevo Akacija, ki zelo hitro raste, rastejo prav tako njeni trni,
ki so prava nadloga našim kolesnim plaščem (gumam). V strojnem čiščenju trase se veliko vejic
in trnov znajde sredi poti in jih z lahkoto poberemo v spustu v dolino Mirne. Priskrbimo si
zatorej “flik” ali pa napolnemo zračnice z mlekom, vsekakor pa nam predrtja ne smejo omajati
naše MTB vneme! … To je pač del igre!!!
Livade! Prestolnica istrskih tartufov! Spet si vzamemo daljšo pavzo, morebit si naročimo
lokalno specialiteto (mnjami...), ali pa zasluţeno doping pivce, ali pa kaj povsem tretjega…
Vsekakor se ustavimo, pregledamo gume, si dopolnimo vode, saj se do Viţinade (cca 16Km – 1
uro) ne bomo več ustavljali.
Livade ţel.postaja, po pavzi je vsekakor lepša, pa tudi kakšno slikco mimogrede z lahkoto
naredimo.
Odpravimo se naprej, raven asfalt proti Motovunu, previdno prečimo glavno cesto in most preko
Mirne ter se nekoliko povzpnemo, nakar se v desnem izrazitem ovinku odcepimo iz glavne ceste
(vodi navzgor v Motovun) levo na makadamski kolovoz, našo traso Parenzane! Popeljala nas bo
spet v blagem vzponu okoli Motovuna, prekolesarili bomo skoraj 5 Km do ţel.postaje Motovun
(sedaj kmetija) in naprej do motovunskega tunela (90Km – od Trsta). Tunel se nam prikaţe
izmed goščave, še vedno neosvetljen (222m), tako nam prav pride svetilka, ki smo si jo pripravili
med obvezno opremo. Tunel vsekakor prepešačimo – prekolesarimo zelo počasi saj takšne
naravne klime ne bomo uţivali več v današnjem potepanju vse do Poreča, morda v zaključku
potepanja kakšnega klimatiziranega gostišča!
Villa ob Parenzani, Labinjani počitek v “klimatiziranem” motovunskem tunelu
Po predoru nadaljujemo proti Rušnjakom, nekoliko naprej mimo prelepe Ville ob sami trasi
Parenzane. Sledi ponovno zmeren vzpon proti vijaduktu Krvar. Poprej prekolesarimo mimo
nekdanjega postajališča Karojba. V tem traktu bomo kar presenečeni, saj se tukaj kar nekaj časa
oddaljujemo od vasi Viţinade, ki jo višje desno lepo vidimo in je naša sledeča postojanka.
Ampak, vedno je ta prekleti ampak, pod nami desno lahko opazimo globok kanjon, ki sega zelo
strmo in zelo, zelo globoko in ga inţenirji svoj čas niso mogli kar tako preskočiti.
Sledijo pa si prelepe useke, goščave, in seveda “prelep” vzpon, ki pa nam je sedaj ţe odveč. Prav
tako se nam pojavi, ... kar tako, “legendarni guzobol”, ki pa ga le površno pozdravimo, saj se
nam bo “šlepal” vse do cilja – Poreč!
Nad nami levo opazimo vasico Rakatule, nato obris cerkvice Sv.Magdalene, sledi spet goščava
in senčka ter naposled vijadukt Sabadini. To je zadnji veliki objekt vse do Poreča! Do Viţinade
imamo pribliţno le še 5 Km. V Viţinadi si na kriţišču v lokalnem gostišču ponovno omislimo
krepko pavzo, zasluţili smo si jo!
Sladoled, kavica, sok, pivce… po ţelji! V bliţini je tudi ţel.postaja Viţinada, sedaj prelep in
urejen dom!
Odpočijmo si, prestali smo skorajda vse vzpone, nabralo se nam jih je ţe cca 1200 višincev!!!
Od Viţinade nimamo več urejene kolesarske trase, posluţevali se bomo lokalnih asfaltiranih
cest, morda zavili raje v kakšno vasico več kot je potrebno, le da se odmaknemo od vrveţa
prometnice in morebitne zloslutne nesreče s cestnimi vozniki.
Kolesarimo po glavni cesti proti Poreču, torej proti Dancem in vasici Vrh Lašiči, kjer zavijemo
levo na lokano asfaltirano cesto za Baškote.
Nadaljujemo za Markovac-SanMarco! Nadvozimo AC in smo pozorni v blagem levem ovinku
na desni odcep, ki nas pripelje severno v vas Markovac na trg s kapelico Sv.Jelene Kraljice.
Peljemo naprej in se drţimo desno (v smer Zahod), preidemo v vzporedno uličico glavni cesti
spodaj levo Višnjan-Kaštelir-Labinci in se nekoliko naprej (cca 500m) levo priklučimo na poljski
kolovoz, ki je ponovno naša trasa Porečanke. Pripelje nas do ţel.postaje Kaštelir-Labinci.
Ta del trase je nekoliko zahtevnejši glede orientacije, v kolikor nimamo “GPS voditelja”,
priporočam, da si narišete “plonkec”, drugače brez pomoči domačinov ne boste prišli do
zapuščene ţel.postaje.
“plonkec” okolice Markovca – San Marco
Nadaljujemo po trasi, ki je med njivami kar izrazita, vse do AC na naši levi in se v njeni bliţini
srečamo z ţel.postajoVišnjan!
Od tu pa vse do Poreča ni več urejene trase, sicer pa je vijugala nedaleč od sedajšnje lokalne
ceste, med njivami, vinogradi in travniki. V Farinih torej po lokalni asfaltirani cesti proti Novi
vasi desno, kasneje Mihatoviči pa vse do Kukcov s kroţnim kriţiščem. Izberemo smer Poreč,
prevozimo naravnost še dva kroţna kriţišča in kar naprej vse do plaţe in morja. V kolikor je
morje toplo, kopalna sezona pa se je ţe začela, mi pa smo med obvezno opremo dodali še
kopalke, se nam bo osveţitev v morju kar prilegla.
Plaţa ima urejeno sprehajališče, ki vodi proti centru Poreča mimo končne ţel.postaje Parenzane
– Poreč.
V bliţini nas bo nasmejal opozorilni znak – Pazi Vlak!, ...ha, vlakec pa je le!
...četudi samo turistični!
Pazi vlak! Ţel.postaja Poreč lična tabla Parenzane
logo vlaka z “MTB feltno”
Bravo mi! Parenzana je naša!
Vseh 123 Km trase si resda nismo uspeli ogledati, prekolesarili pa smo zato skorajda 130Km, kar
pa je ţe zavidljiva dolţina ture, povrhu vsega kar teţke podlage – grobega makadama, no ja in
nekaj asfalta, brez njega pač ne gre!
Turo lahko prekolesarimo v enem dnevu, skupaj z ogledi lokalnih znamenitosti, načrtovanimi
pavzami, fotografiranjem ... le da se moramo odpraviti na pot dovolj zgodaj (vsaj 6.00 uro
zjutraj!) saj nam bo turca trajala vsaj 12 ur. Drugače jo podelimo v dva dela, prvega recimo iz
Trsta, kjer si vzamemo čas za ogled ţeleţniškega muzeja na Marsovem polju, vse do Sečovelj,
ali pa morda Buj, kjer je Parenzana na poti zamenjala lokomotivo proti Poreču. Drugi del pa
opravimo s hrvaško Parenzano!
Za povratek si ponavadi omislim voţnjo s hidrogliserjem, ki vozi na relaciji Rovinj-Poreč-Piran-
Trst ampak le v poletni sezoni od konca junija pa do konca septembra, torej v tem primeru
kopalke s seboj! Pripelje te do Trsta v bliţino Marsovega polja, kjer smo avanturo tudi začeli,
naš prevoz nas čaka na bliţnjem parkirišču in lahko tako tudi rečemo, da je turca kroţna!
Za podrobnosti si oglejte stran Trieste lines , lahko pa tudi filmček-fotostory podobnega podviga
(leta 2009)!
Profil ture risan leta 1902, Trst-Buje in Buje-Poreč
Hrvaška Parenzana, ...med Groţnjanom in Viţinado je lepo vidno, kako trasa diha z naravo!