Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 1
potujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujemoskozičaspotujeasdfghjklčćžyxcvbnmqwertzuiopšđasdfghjklčćžyxcvbnmqwertzuiopšđasdfg
Potujemo skozi čas
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo
OŠ Stična
OŠ Stična
Letnik 6, številka 1
Januar, 2013
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 2
Časopis
Potujemo skozi čas
je izdala OŠ Stična,
Cesta 2. grupe odredov 40,
1295 Ivančna Gorica,
ravnatelj Marjan Potokar.
Časopis izhaja v sklopu izbirnih predmetov SRD, OPK, SSK (etnologija)
in zgodovinskega krožka po idejni zasnovi Zlate Kastelic.
Glavna urednica: Zlata Kastelic, prof.
Tehnični uredniki: Mojca Hrvatin, prof.
Žiga Jan Muhič, učenec 9. c
Matic Kepa, učenec 9. a
Fotografije in slikovna oprema: Zlata Kastelic
Mojca Hrvatin
,m O
Š Stična
Letn
ik 5
,
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 3
KNJIGE SO MI BILE POLOŽENE V ZIBKO
Knjige so moja “obsedenost”. Stare, nove, tiste, ki jih preberem in tiste, ki čakajo na moj čas …
Ko sem bila otrok, sta nosili knjige domov sestri; sestra Helena je hodila na učiteljišče, sestra Olga pa
na gimnazijo. Obe v Novo mesto. Z bratom sva še hodila v osnovno šolo, zato sva nestrpno čakala na
počitnice, ko sta sestri prispeli iz Črnomlja s polnima kovčkoma raznih knjig (v Črnomelj ju je šel
iskat oče – navadno kar z volovsko vprego). Knjige, tudi učbenike, sta shranili na podstrešje. To je bil
moj raj.
Popoldne, ko smo imeli vsaj malo časa za oddih, sem se tiho kot miš splazila po “lojtrah” na podstreho
in v največji tišini odpirala “kofane”. Očarale so me vse: učbeniki, med njimi je bila tudi ena o Francu
Jožefu – skoraj vsako stran sem dobesedno pretipala – najbolj sem si zapomnila fotografijo njegove
žene Sisi.
Pa učbeniki, tisti za naravo, ti so se mi najbolj usedli v srce. Berila niso bila natrpana, nekako so mi
bila kar razumljiva. Spomnim se tudi nekaj knjig iz knjižne zbirke Kondor. Lotila sem se kar Cankarja
… Francko, ki je tekla za vozom, sem si tako živo predstavljala, da bi jo lahko še danes narisala.
Nekega poletja je tako prispelo, ne vem koliko knjig, z naslovom Angelika. Podajali smo si jih iz rok v
roke, si označevali strani s svinčnikom, da smo vedeli, kje nadaljevati. Vmes pa je bilo treba delati. Ko
sem morala na travnik obračati seno, sem običajno knjigo pretihotapila s seboj, se usedla v najbližji
grm, prebrala poglavje ali dva in potem hitela z delom. Seveda je enako delal tudi brat Pavel.
Šola, prvi razred. Spomnim se Prvega berila, rdeče platnice … O, Bog,
kako mi je bilo všeč. Včasih jo v mislih listam in iščem možnosti, kje
bi jo lahko dobila. Mojo knjigo je namreč vzela nečakinja – iz nje se je
učila brati – in nikoli je nisem dobila nazaj. Pa še eno Prvo berilo je
bilo starejše: tako z modrimi pisanimi platnicami.
Potem šolska knjižnica. V “velikem razredu”, v drugem nadstropju OŠ
Stari trg ob Kolpi, je bila knjižnica. Vse knjige so bile spravljene v
dveh omarah in nekateri smo pridno posegali po njih. Vidim tisti dve
omari – rjavi, stari, pred njimi pa učitelj oz. učiteljica, ki je knjige
izposojal/a. Na naši šoli so se takrat že zaposlovali učitelji, ki so imeli
zaključeno Pedagoško akademijo. Tako tudi moj učitelj slovenščine
Mirko Čadonič. Pravzaprav se spomnim vseh, ki so me učili. Sposobni,
strokovno odlično podkovani, a tudi ljudje; mislim, da so iz
minimalnih možnosti naredili veliko! Ne spomnim se nemirnih otrok v razredu … V šolsko delo smo
vlagali po svojih sposobnostih in tudi željah. Ne vem, če je bil kateri od mojih sošolcev ali sošolk
sploh kdaj kaznovan!
Še dva spomina imam v povezavi s knjigami: v tretjem razredu
je nekdo prišel prodajat zbirko knjig s partizansko tematiko. Sem
se kar naročila! Ojoj, doma pa ogenj v strehi. Pa ne zato, ker
moji starši ne bi marali knjig; preprosto ni bilo denarja. A to so
nekako zmogli.
Enako se mi je zgodilo pozneje, v srednji šoli, ali celo pozneje,
ko je izšla zbirka Naša beseda. Zmogla sem plačati samo nekaj
izvodov. Pa tako sem si jo želela!
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 4
Tako preprosto ne razumem, da nekdo nima pretiranega veselja z branjem. Seveda je potrebno
upoštevati napredek, pojav drugih medijev … a meni se zdi, da je najlepše, ko vzamem v roke knjigo,
jo najprej prelistam in se potem lotim “dela”. Črke oživijo pred menoj, zgodba se kar izrisuje, najbrž
za koga smešno – včasih me ob branju preplavi tudi žalost.
Najbolj srečna pa sem, če se lotim kakšnega še neodkritega “zaklada” – skrinje, knjižne police – kjer
ne ležijo samo knjige, ampak tudi listine, stara spričevala, dokumenti … Ure minejo kot trenutek, jaz
pa sem obogatena z novo zgodbo o času, prostoru ali ljudeh.
Zlata Kastelic, prof.
Razstava otroških slikanic v šoli, januar 2013.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 5
KO ZASANJAŠ SE V SPOMINE …
Ko me je kolegica Zlata Kastelic prosila za pomoč pri urejanju pričujočega časopisa, si nisem mislila,
da me bo brskanje po bogati domači knjižnici s tako močno nostalgijo poneslo v čas mojega zgodnjega
otroštva, v čas nikoli pozabljenih trenutkov, ki še danes bogatijo moj vsakdan.
»Opišite še vi kakšen spomin na prve knjige in branje,« me je povabila k sodelovanju gospa Kastelic.
Da, z veseljem delim nekaj spominov z vami …
Odprem knjižno omaro z otroško literaturo. Slikanice, zgodbice, zbirke pravljic, otroške enciklopedije.
Z nekim posebnim čustvom se dotikam knjig, berem naslove in izločim tiste, ob katerih se v meni
nekaj zgane. Izbrane knjige nenadoma oživijo spomin na mojo mami.
Misli odpotujejo v zgodnja sedemdeseta leta, v čas mojega ranega otroštva. Sedim ob mami in zaslišim
njen glas, s katerim doživeto pripoveduje zgodbice ob mojih prvih slikanicah. Vidim njeno obrazno
mimiko, s katero mi poskuša približati razpoloženja junakov pravljic. Listava naprej in se ustavljava
ob ilustracijah. Ugibava, kakšno je nadaljevanje zgodbe. Obrneva zadnji list in prebereva še zadnji
stavek: »… in tako sta skupaj ohranila veliko skrivnost za vse življenje.« Konec zgodbice. A skrivnost
ostaja.
Mami vzame papir in svinčnik in prerisuje risbico iz pravkar
prebrane knjige. Opazujem poteze svinčnika, ki pred mojimi
očmi izrisujejo palčke v orehovih lupinicah. Vzamem barvico
in pobarvam palčkove čepice. Rdeča, modra, rumena, zelena.
Glej, glej, še danes znam zgodbico o palčkih na pamet:
»… Po vodi se vozarijo
v orehovih lupinah,
med lokvanji krmarijo
po žabnatih plitvinah…«
Zdrznem se. Saj res. Moja spominska knjiga. Mami mi je
v večni spomin narisala Perocijevo junakinjo, deklico
Jelko, ki je poletela z dežnikom. Risbici je pripisala misel,
ki je takrat, kot bodoča prvošolka, niti nisem dobro
razumela:
»… da bi letela od težav,
do neštetih drobnih sreč,
ki polnijo življenje.«
Gane me.
List iz moje spominske knjige z junakinjo iz knjige avtorice Ele Peroci
Moj dežnik je lahko balon.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 6
V rokah držim ubogo knjigo z naslovom Vesela zgodba o malem
Muku. Manjka stran, natrgana je platnica, predzadnji list je zlepljen s
samolepilnim trakom. Košček že davno posušenega lepilnega traku mi
pade na tla, za njim na papirju ostane rjava sled. Hudo mi je, ker je
knjižica v tako slabem stanju. A kdo ve, kolikokrat sem jo prelistala jaz,
pa moj brat in drugi! Kam vse sem jo odnašala kot del prtljage? A
knjižica je ostala pri meni in me ta trenutek navdihuje s posebnim čarom.
In tu je Ježek Pikec, ljubezniv in pogumen ježek z dolgim gobčkom
in okroglim nosom. Prevod basni manj znanega nemškega
pravljičarja. Oj joj, ubogi ježek, padel je in mu teče kri iz smrčka.
Spomnim se, kako so me risbice v tej knjigi navduševale in kako se
mi je ježek smilil.
Knjižici Medvedkov rojstni dan in Zlatolaska sem vedno listala s posebnim občudovanjem, saj
nimata običajnih ilustracij. Glavni junaki so plišaste igrače in lutkice, prav take, kot sem jih imela
sama. Spominjam se, da sem takrat verjela, da se zgodbici dogajata na našem vrtu in v moji sobi.
Pogledam skozi okno in si zaželim, da bi na travniku pod sončnikom sedeli medvedki ob slastni
rojstnodnevni torti. Nikogar ni na vrtu. Pogled na zelenico pod oknom me razočara. Otroška domišljija
me je že davno zapustila. Oh, škoda!
O, pa knjiga Matjaž pri palčkih! Matjaž je zdravnik, ki pomaga palčkom in živalim v gozdu. Udeleži
se tudi svatbe pri Palčkovih. Ta ilustracija mi je bila posebej ljubka. Lepa nevesta z marjetico v laseh,
dobrovoljni svatje, žabji pevski zbor, murenček pa tolče na bobne …
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 7
Glej no glej, si rečem, knjiga Čez poljane v sončne Dremljane! Spominjam se, da sem želela vedeti,
kje so te pravljične sončne Dremljane. Pa mi jih do danes ni uspelo najti na nobenem zemljevidu.
Pogled se mi ustavi na strani z žuželčjo šolo. Pikapolonice in drugi hroščki sedijo v šolskih klopeh pod
mušnicami in se učijo o nevarnostih, ki prežijo na hrošče v gozdu. Berem:
»Šola je dolga in ni je še konec,
kadar zapoje opoldanski zvonec.
Odprimo oči, naj nas življenje vseskozi uči.
Učitelj na tablo jim miško nariše,
gobček nevarni živo jim popiše,
da se mu miška na tabli premakne,
smrček koničasti v luknjico vtakne,
z repom pomiga, visoko zacvili,
da razkropijo se šolarji v sili…«
Uboga veverica Skokica! Neutolažljivo joče, ker se Košatorepka norčuje iz njenega majhnega, skoraj
golega repka! Vselej sem globoko sočustvovala z njo!
Iz knjižne omare vzamem nekaj knjig, ki jih je ilustrirala Jelka Reichman. Maček Muri, Miškolin,
Šivilja in škarjice, Dvanajst slonov, Ptiček brez kljunčka. Še danes občudujem ilustratorkin
prefinjeno nežen način upodobitve junakov mnogih povesti. Kako prikupni nasmehi in ljubke poteze
na obrazih!
V zbirki otroških knjig pogrešam eno knjigo. Zgodbo o Rdeči putki. Pred leti sem se spomnila nanjo
in žalostna ugotovila, da je ni več pri hiši. Zgodbica je delo japonskega avtorja in pripoveduje o dobri
gospodinji, Rdeči putki, ki je živali s kmetije prosila, naj ji pomagajo pri sajenju pšeničnega zrnja,
žetvi in mlatenju pšenice, pri vožnji pšenice v mlin in mesenju kruha. Toda - ne kužek, ne mucek, niti
pujs in puran ji niso priskočili na pomoč. Pa je Rdeča putka rekla: »Bom pa sama …, « in sama vsadila
zrno, požela pšenico, sama nesla moko v mlin in … sama spekla kruh. Ko je vprašala, kdo bo kruh
pojedel, so se priglasili prav vsi. »Ne, ne, bom kar sama,« je dejala Rdeča putka in s svojimi piščančki
pojedla ves kruh. Ničkolikorkrat v življenju, ko nisem dobila želene pomoči, sem se z radostjo
spomnila na putkine besede: »Bom pa sama …,« in sem res sama opravila marsikatero delo.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 8
Ker se mi je poučna zgodbica o Rdeči putki tako globoko vtisnila v spomin, sem se odločila, da to
knjigo poiščem v knjižnici. S pomočjo virtualnega knjižničnega sistema Cobiss sem prišla do podatka,
da edini izvod te knjige v Sloveniji še hrani knjižnica v Zagorju. Zahvaljujoč možnosti medknjižnične
izposoje sem zgodbico spet držala v rokah, v enaki izdaji, kot sem jo imela sama. Moje oči so ponovno
uzrle tiste nepozabne platnice in prikupne podobe v domiselna oblačila oblečene domače živali.
Prav res, vsaka knjiga, ki jo vzamem iz omare, mi zbudi spomin na nepozabno otroštvo. Veliki slovar
Walta Disneya, pa kratka zbirka Grimmovih in Andersenovih pravljic s Pepelko, Mezinčico in
Grdim račkom, pa Palčki v šoli, Veseli mucki, Pokonci izpod korenin …, a naj bo dovolj.
Pred skoraj dvajsetimi leti sem moje najljubše knjige prebirala sinu
Aljažu. In kdo ve, morda jih bom čez čas ponovno prebirala
vnukom…
Gospa Zlata, hvala, ker ste z vašo pobudo predramili moje najlepše
spomine!
Mojca Hrvatin, prof.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 9
KNJIGE SO BILE DRAGE
Moj oče se je s knjigo srečal že v mali šoli. Takrat ni bilo toliko knjig kot danes. Knjige so bile tudi
drage.
Moja mami pa se je srečala s knjigo že v zgodnjem otroštvu. Doma so bili bogati in so si lahko
privoščili nakup knjig.
Kaj pa jaz? Knjigo sem dobil že zelo majhen.
Tomaž Globokar, 9. d
PRVA KNJIGA PRI TREH LETIH
Moja babica je stara 65 let. Živela je na kmetiji, s knjigo se je srečala že pri treh letih, brala pa je že v
1. razredu.
Tudi sam sem dobil prvo knjigo pri treh letih. Z mamo sem jih hodil iskat v knjižnico. V 1. razredu
sem se naučil brati in takrat sem knjige bral brez pomoči.
Žiga Černič, 9. d
KNJIGO PREBEREM, ČE IMAM ČAS
Moj oče se je srečal s knjižnico v 4. razredu v Šentvidu pri Stični. Spoznal je, da je knjižnica zelo
založena in bogata s knjigami. Začel je s tenko knjigo, nadaljeval pa z bolj debelimi.
Tudi jaz preberem kakšno knjigo, če imam čas.
Florjan Vidmar, 9. d
ZATO SMO VSI ZNALI BRATI ŽE V VRTCU …
Najprej bom opisal, kako se je mami Maja, ki se je rodila 1. 3. 1972, prvič srečala s knjigo, nato pa še
moje prvo srečanje s knjigo oz. s knjižnico.
Moja mami se je prvič srečala, če odštejem otroške slike, s knjigo Pika
Nogavička. To se je zgodilo v prvem razredu, ko je še hodila v šolo v
Stično, saj v Ivančni Gorici še ni bilo osnovne šole. Tudi s knjižnico se
je srečala prav tam, saj so imeli nekaj pouka v šoli, nekaj pa v stiškem
samostanu, kjer je bila tudi knjižnica. V tej knjižnici si je sposodila
mnogo knjig, toda Piko Nogavičko si je sposodila največkrat in prvo,
saj ji je bila zelo všeč. Moja mami še vedno zelo rada bere; zdaj bere
romane vsak večer, preden zaspi.
Moje prvo srečanje s knjigo pa je bilo v vrtcu. To je bila knjiga o
dečku Aladinu s čudežno svetilko. To knjigo sem prebral večkrat, saj
mi je bila zelo všeč. Vedno, ko smo odšli kam daleč, sem jo vzel s
seboj in jo bral.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 10
Preden sem se naučil brati, sem veliko gledal slike v
stripih Miki Miška - tudi brat mi jo je bral. Obe omenjeni
knjigi imam še vedno pri sebi in še vedno jih rad vzamem
v roke. Bere jih tudi moj mlajši bratec Mark.
Ker nam je mami rada brala brala zgodbice vsak večer,
smo vsi otroci znali brati že v vrtcu.
Nik Pirnat, 9. d
NEKJE SE NAHAJA KNJIGA ZA VSAKEGA …
Vsak se enkrat prvič sreča s knjigo. Nekateri prej, drugi kasneje. Nekaterim so knjige starši brali v
otroštvu. Nekateri so se spoznali s knjigo v prvem razredu.
Moja babica in dedek sta se prvič srečala s knjigo v prvem razredu, ko sta bila stara sedem let. Dedek
se še spomni svoje prve knjige oz. berila. Bilo je rdeče barve in v njem veliko zgodb in pesmi. Toda
brali so večinoma v šoli, ker je bilo takrat drugače. V babičini družini so otroci pomagali na kmetiji
(pasli krave…). Pri dedku pa so fantje preživljali popoldneve zunaj, kjer so opazovali bagre in druge
stroje. Povedala sta mi, da so le redko katerim otrokom starši brali zgodbe za lahko noč.
Moja mami Nataša je imela drugačno otroštvo. Babica in dedek sta ji brala knjige že od rojstva naprej,
toda ona se tega ne spomni. Lahko bi rekli, da je bilo njeno prvo srečanje s knjigo prav tako v prvem
razredu. Toda priznava, da tudi ona ni bila knjižni molj v mladosti. Toda sedaj zelo rada prebere
kakšen roman ali kakšno zanimivo knjigo. Prav tako tudi moja teta. Toda ona je zelo rada brala že v
otroštvu, v mladosti in še sedaj rada bere. Najraje bere “resnične” knjige.
Jaz sem se prvič srečala s knjigo pri šestih mesecih, ko mi je mami
že brala knjige. Resno sem se srečala s knjigo pri petih letih, ko
sem se učila brati. Še se spomnim, da je bila to knjiga Ele Peroci
Muca Copatarica. Brati pa so me naučili mami, dedek in teta.
V prvem razredu sem brala iz zelo debele knjige, bila je skoraj težja
kot jaz. V njej so bile zbrane same ljudske pripovedke. Ko sem
hodila v prvo in drugo triletje, sem zelo rada brala. Še danes zelo
rada berem. Nisem preveč izbirčna glede knjig, a da knjigo
preberem, me mora privabiti naslov.
Iz vsega tega lahko povlečemo rdečo nit: skoraj vsi smo se prvič
srečali s knjigo, ko smo bili stari pet do sedem let. Vsak ima svoj
“okus” za knjige. Zato so tudi knjižnice tako velike. Ker se nekje
nahaja knjiga za vsakega.
Sara Koščak, 9. d
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 11
BRALNA ZNAČKA
Moja mami se je prvič srečala s knjigo v šoli. Imela pa je tudi kakšno knjigo doma. Bila je med prvimi,
ki je naredila bralno značko, saj je zelo rada brala. Večjih knjižnic pa ni bilo, saj je obiskovala le
manjše v osnovnih šolah. Kdaj je bilo prvič, se ne spomni.
Matic Erjavec, 9. d
DANES BREZ KNJIG NE GRE
Moja babica je stara več kot 70 let. Babici je ime Albina in ker ni živela med bogatimi, ni imela
priložnosti, da bi se ukvarjala s čim takim. Živela je na kmetiji; ko je prišla v prvi razred, je dobila
prvo knjigo, in sicer berilo. To je bila njena edina knjiga, iz katere se je učila.
Tudi s knjižnico ni imela stikov, a to v tistem času ni predstavljalo problema. Knjige tudi niso bile
pomembne za njo in jih tudi ni brala, ker jih preprosto ni imela, čeprav so jih imeli sosedje na pretek.
Ko je odraščala, se ni ne vem kako visoko šolala, bila je šivilja. Tudi zdaj, ko je starejša, ne bere knjig,
ker slabo vidi, vseeno pa bere časopis.
Dodatek: Moje prvo srečanje s knjigami je bilo za razliko od moje babice že v otroštvu; knjige mi je
brala mama, seveda dokler nisem šel v šolo in se naučil samostojno brati. Danes brez knjig ne gre.
Vid Koželj, 9. d
BEREM TUDI DANES?!
Babica je živela na kmetih; imela je revno življenje, zato ni imela stika s knjigami. Na kmetih je bilo
zelo veliko dela, knjižnice pa ni bilo v bližini. Danes zelo rada bere časopise in revije.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 12
Jaz sem bral knjige v prvem razredu, ko sem se naučil brati. Takrat sem bral zelo počasi, ker še nisem
dobro znal brati. Najprej sem bral knjige s slikami in besedila je bilo zelo malo. Zelo rad sem bral
knjige.
Danes pa?
Jaka Bregar, 9. d
ŠIVILJA IN ŠKARJICE
Moja mami se je prvič srečala s knjigo v osnovni šoli. Učiteljica je vsakemu učencu dala knjigo.
Najbolj si je zapomnila knjigo Šivilja in škarjice. Takrat še ni bilo knjižnic, zato se pred osnovno šolo
ni seznanila s knjigo.
Tudi moj oči se je s knjigami prvič seznanil v 1. razredu
osnovne šole. Moj oči ni prebral veliko knjig. Ko je bilo
potrebno napisati obnove knjig, je prebral kakšen odstavek in
konec knjige. Knjige ga niso prav preveč mikale.
Jaz sem se prvič srečala s knjigo že v vrtcu. Najbolj sem si
zapomnila knjigo Nočem se umivati, saj sem se s to knjigo
naučila brati. Velikokrat smo šli tudi v knjižnico in si
izposodili kakšno knjigo.
Mislim, da so knjige poučne in zanimive. Meni so zanimive
knjige, ki imajo lepo oblikovane platnice in dober naslov.
Nataša Zupančič, 9. d
NAJPREJ SLIKANICE
Vprašala sem svojo družino o tem, kdaj so prvič srečali knjigo. Najprej sem vprašala babico, ki mi je
povedala, da se je s knjigo srečala šele v šoli leta 1956, pa še to ne s takimi, kakršne poznamo danes.
Knjige so bile bolj preproste in v njih ni dosti pisalo. V njih je pisalo le, kako se čemu kaj reče. Dedek
mi je povedal, da je pisalo, kako se reče kakšni živali in s čim se prehranjuje.
Dedek se je s knjigo prvič srečal v šoli in sicer leta 1954. Vprašala sem tudi očeta, ki mi je povedal, da
se je s knjigo srečal že pred šolo - s slikanicami, resneje pa kasneje, v šoli leta 1981, kjer so se že bolj
spretno učili in imeli tudi bolj zapletene knjige kot takrat, ko sta v šolo hodila babica in dedek.
Nazadnje sem vprašala tudi mamo, ki se je tako kot oče srečala s slikanicami že pred šolo in sicer leta
1985. Te knjige so bile že bolj podobne današnjim.
Jaz sem se s knjigami srečala že pred šolo; seveda pa tiste niso bile dosti zahtevne, saj so bile v večini
slikanice. V šoli pa sem se srečala z bolj naprednimi knjigami kot moji stari starši in starši.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 13
Jaz sem se s knjigami srečala že pred šolo; seveda pa tiste niso bile dosti zahtevne, saj so bile v večini
slikanice. V šoli pa sem se srečala z bolj naprednimi knjigami kot moji stari starši in starši.
Donna Glač, 9. d
MOJA BABICA - VELIKA LJUBITELJICA KNJIG
O pismenstvu in o branju knjig sem povprašal babico. Moja babica se je naučila brati že v prvem
razredu osnovne šole. Toda imela je že znanje od prej, saj jo je učila njena sestra. Šolala se je v
osnovni šoli Zagradec. Knjižnico je prvič obiskala okoli leta 1957. Knjižnica se je imenovala NUK –
Narodna in univerzitetna knjižnica.
Prva knjiga, ki jo je prebrala, je bilo šolsko berilo, prvo
pravo knjigo pa je prebrala, ko je bila stara 12 let. Naslov
knjige je bil Deseti brat. Ta knjiga jo je zelo navdušila.
Knjiga ji je bila všeč, ker je nastala blizu njenega doma in
tudi vsebina je bila domača, saj se je vse dogajalo blizu
njenega doma. Napisal jo je Josip Jurčič, ki je bil doma na
Muljavi. Zaradi vsega tega pa knjiga ni navdušila samo
nje, ampak tudi njene prijateljice.
V naslednjih letih je prebrala še veliko različnih knjig,
naslovov pa se ne spomni. Knjige so bile večinoma
drame, povesti in pravljice. O teh se ji je najbolj vtisnila v
spomin Bela Masajka, ki je delo Corinne Hofmann. To je
zbirka več knjig, ki obsegajo potovanja pisateljice po
svetu in njeno življenje. Moja babica je še danes aktivna
bralka. Knjige pa si sposoja v knjižnici v Ivančni Gorici.
Matic Godec, 9. a
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 14
JOJ, KOLIKO KNJIG IMAJO!
Dober dan. Danes vam bom povedal, kako sem se prvič srečal s knjižnico oziroma s knjigo. To je bilo
nekaj let nazaj. To se je zgodilo, ko sem obiskoval prvi razred, že prej pa mi je mami brala knjige.
Takrat sem zelo počasi bral, ampak za začetek mi je kar dobro šlo. V knjižnico sem šel prvič že pred
osnovno šolo, zato sem že prej malo bral.
Ko sem bil prvič v knjižnici sem se zelo čudil, koliko knjig imajo. Včasih sem si raje izbral kakšen
DVD in namesto da bi bral, sem spoznaval zgodbe z gledanjem risank.
Jure Mandelj, 9. d
BRANJE KNJIG TOPLO PRIPOROČAM
Moje ime je Urban. Prvič sem se srečal s knjigo, ko sem bil v vrtcu. Prvo knjigo sem samo listal in
gledal slike, saj še nisem znal brati. V prvem in drugem razredu osnovne šole pa sem bral že bolj resne
knjige. Vsako leto, od prvega razreda pa do devetega razreda, sem opravil bralno značko. Med
poletnimi počitnicami, ko sem na morju, je zelo vroče, zato se umaknem v senco in berem zanimive
knjige.
Moja mami se je srečala s knjigo, ko je bila v vrtcu. Njena starša sta ji skoraj vsak večer pripovedovala
pravljice za lahko noč. Njej in njeni sestri so brali različne pravljice, kot so Pepelka, Rdeča kapica in
Sneguljčica. Moj oči pa je prebral zelo veliko knjig v študentskih letih; zelo rad je bral stripe. Moja
babi je tudi prebrala veliko knjig, čeprav je bila s kmetije je brala knjige naskrivaj. Splezala je na
kozolec, se skrila in brala knjigo. Vsi so jo iskali, ona pa je brala knjigo.
Jaz berem knjige takrat, ko mi je dolgčas oziroma nimam česa
početi, ob vročih in deževnih dneh.
Vsem priporočam knjige, posebej tistim, ki so veliko ob računalniku.
Urban Zupančič, 9. d
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 15
KNJIGE MORAJO BITI ZANIMIVE
Moji starši so se prvič srečali s knjigo, ko so bili stari šest let. Takrat so začeli hoditi v šolo, kjer so se
naučili brati in pisati. Jaz sem se srečala s knjigo takrat, ko sem začela hoditi v šolo. V prvem razredu
sem se naučila brati in pisati tiskane črke. Najprej sem brala tanke knjige, zdaj pa berem mnogo
debelejše knjige. Morajo biti zanimive!!!
Klavdija Černe, 9. d
MEDVEDEK PU
Moje prvo srečanje s knjigo se je zgodilo, ko sem bil še v vrtcu. Skupaj z očetom sva se učila brati
vsak dan, ko sem prišel iz vrtca. V spomin se mi je najbolj vtisnila knjiga Medvedek Pu, saj sem se s to
knjigo naučil brati. S knjižnico sem se prvič srečal še pred vrtcem, ko me je mama peljala v okoliško
knjižnico.
Za prvo srečanje s knjigo sem vprašal tudi očeta in mamo.
Mama in oče sta se s knjigo prvič srečala še pred vrtcem.
Moja mama je prvič sama brala knjigo pri sedmih letih.
Najbolj pa se ji je v spomin vtisnila knjiga Moj prijatelj
Piki Jakob. Očetu pa knjiga Pedenjped.
S knjižnico se je moja mama prvič srečala že pri dveh letih,
saj je njena mama pogosto hodila v knjižnico. Moj oče pa
se je prvič srečal s knjižnico v osnovni šoli in se še zdaj
spominja knjižničarke Peričeve, ki nas je letos zapustila in
odšla v pokoj.
Rok Bašnec, 9. d
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 16
KNJIŽNICA V SAMOSTANU V STIČNI
Moje prvo srečanje s knjigo je bilo že v otroštvu, ko mi je mama brala knjige. Najbolj se spominjam
knjige Medvedek Pu. Sam pa sem začel brati pred osnovno šolo. Takrat sem zelo rad bral, z leti pa se
to spreminja. Danes še vedno najraje berem pustolovske knjige in stripe.
Moja mama se je prvič srečala s knjigo že pred šolo, brati pa se je naučila v prvem razredu osnovne
šolo. Je pravo nasprotje mene, saj zelo rada bere. Za prvo srečanje s knjigo sem povprašal tudi očeta,
vendar se tega ne spominja. Spominja pa se prvega srečanja s knjižnico, in sicer v Stiškem samostanu.
Tim Kastrevc, 9. d
MARINKA VARUJE BRATCA
Moj oči ni nikoli maral branja in knjig, mami pa je pravo nasprotje - tako kot jaz. Ljubezen do branja
sem nedvomno podedovala po njej. Ko je bila majhna, je bila njena najljubša knjiga Marinka varuje
bratca. Mami še vedno zelo rada bere. Najraje ima romane, njena najljubša pisateljica pa je Danielle
Steel.
Moja stara mama v otroštvu ni brala knjig, ker za to ni bilo časa. Včasih so jim ob večerih
pripovedovali pravljice, brala pa ni.
Nika Šinkovec, 9. a
SLIKANICE IN PIKA NOGAVIČKA
Ati je prvič obiskal knjižnico v osnovni šoli Žužemberk. Njegove prve knjige so bile: Bratovščina
Sinjega galeba, Vinnetou, Heidi …
Mami je obiskala prvo knjižnico v Velikem Gabru. Njene prve knjige so bile slikanice in Pika
Nogavička.
Nika Struna, 9. a
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 17
DEBELE, DROBNE, NOVE, STARE … VEDNO KNJIGE
Ko pomislim na knjige, pomislim na mojo mami. Njo vedno vidim s knjigo v roki, kadarkoli ima pet
minut časa. Debele, drobne, nove, stare. Vedno knjige. In zato sem jo nekega dne vprašal, kdaj je prvič
prišla v stik s knjigo in zakaj tako rada bere. Odgovorila je, da je gledala svojega očeta, ko je bral,
kadar je imel čas, in sicer knjige z naslovom Stena in Otroka kapitana Granta. Moja mami še ni hodila
takrat v šolo, je pa videla, da mora biti to nekaj izredno zanimivega in od takrat prebere, kar se le da.
Ni treba poudarjati, da je v knjižnici v Ivančni Gorici redna gostja,
pa tudi doma ima vse polno knjig. Potem sem vprašal še mojega
ata. Brez oklevanja mi je povedal, da je svojo prvo knjigo dobil za
darilo v prvem razredu, in sicer za odličen uspeh; naslov je Zgodba
o Ferdinandu. Prebral jo je velikokrat in lahko se pohvalim, da sem
jo tudi jaz in da je lepo ohranjena, čeprav je stara že čez 50 let.
Takrat na podeželju ni bilo knjižnic, so pa ljudje lahko kupovali
knjige, in sicer pri Mohorjevi družbi. Teh pa je pri nas doma zelo
veliko.
Seveda sem povprašal o ljubezni do knjig še mojega atika. On pa
ni ljubitelj knjig. Knjige je bral le v šoli, pa še to le tiste, ki so bile
obvezne. Največ kar bere je časopis in reševanje križank.
Iz vseh pridobljenih informacij sem dobil določen vtis. Jaz
vsekakor nisem knjižni molj, ker tako kot moj ati preberem le tiste
knjige, ki jih moram. Ampak nikoli se ne ve …
Henrik Perko, 9. a
LJUBEZEN DO KNJIG
Mama pripoveduje:
Najlepši spomini na predšolska leta so vezana na igranje knjižnice. Že kot majhna deklica sem
fantazirala o dveh poklicih. Knjižničarka in učiteljica. Kot večina deklic sem bila tudi sama neučakana,
zato sem se odločila, da si knjižnico doma naredim sama. Ker je mama ljubiteljica knjig in je ogromno
brala, mi je bila ta ljubezen položena že v zibelko. Odraščala sem ob poslušanju pravljic in pripovedk
iz starih časov in si tako bogatila svoj domišljijski svet. Starša sta vsak prosti trenutek izkoristila za
pripovedovanje zgodb. Najraje sem imela take, ki sta se jih izmišljala sama. Očka o Piki Nogavički,
mamica pa pripovedke iz starih časov.
Svojo željo po knjižnici sem zaupala mami, ki je bila nad idejo navdušena. Že prej mi je veliko
pripovedovala o knjigarnah in knjižnicah, tedaj pa sva se dogovorili, da jo skupaj obiščeva. Živeli smo
v Ljubljani in do knjižnice Šiška nisva imeli daleč. Sprehodili sva se na prijeten spomladanski dan, ki
se ga dobro spominjam. Stara sem bila 5 let, oblečen sem imela rumen pulover. V knjižnico sem
vstopila s posebnim vznemirjenjem. Koliko knjig! Mami je potrpežljivo odgovarjala na nešteto mojih
vprašanj. Najbolj mi je bilo všeč delo zaposlenih. Vse sem si želela zapomniti, da bi kasneje to počela
doma. Izbrala sem si dve knjigi. To sta bili Pekarna Mišmaš in Muca Copatarica.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 18
Pekarna Mišmaš je ena najlepših pravljic, saj je pisateljica vtkala motiv stare ljudske pravljice. Mišmaš
peče najboljši kruh. Pomagajo mu miške, ki se ponoči prelevijo v dvorjane. Kraljestvo miši in
njihovega sočutja poruši zavist sosede Jedrt. Ona razkrije skrivnost in ga obtoži, Mišmaš razočaran
izgine, z njim pa tudi vse lepe stvari.
Ker sem bila že kot otrok velika ljubiteljica živali, pred
vsem zaščitnica muck, sem si izbrala Muco Copatarico.
Zgodba mi je bila všeč zaradi moje ljubezni do muck.
Tudi v pravljici je Muca Copatarica prijazna. Samo red
zahteva. Še vedno jo rada pripovedujem otrokom. Po
prihodu domov sem polna veselja in prijetnih vtisov
prosila mamico, da mi pomaga pri urejanju knjižnice.
Bila je moja prva stranka. Kasneje so to postale
prijateljice iz bloka, še kasneje pa sošolke. Knjižnico
smo se igrale še kar nekaj časa po vstopu v osnovno
šolo.
Še vedno, ko obiščem starše, je najlepše, ko se z mami
stisneva in si poveva, kaj sva novega prebrali.
Pogovarjal sem se z mami Manuelo Ham, rojeno 1972,
živi v Trzinu.
David Podgornik, 8. c
PRI ŠTIRIH LETIH JO JE BABICA PRVIČ ODPELJALA V KNJIŽNICO
Moja mama Lucija Bregar mi je pripovedovala, kako se je prvič srečala s knjigo. Bilo je prav
zanimivo. Leta 1976, ko je imela moja mama 4 leta, jo je njena babica prvič odpeljala v knjižnico.
Bilo ji je zelo zanimivo. Prva knjiga, ki jo je prebrala,
je bila Sneguljčica. Knjige so jo zelo navdušile, zato je
vsak teden hodila z babico v knjižnico, kjer sta skupaj
brali. Tudi potem, ko je njena babica umrla, je hodila
vsak teden brat.
Tako se je nadaljevalo vse do srednje šole, potem pa je
začela tam tudi delati. Tam je delala štiri leta, nato pa
je odšla na fakulteto in se je morala ločiti od stiške
knjižnice; vendar je vseeno delala kot knjižničarka v
Grosuplju. Po končani fakulteti pa je prenehala delati v
knjižnici in se zaposlila v šoli. Vendar knjige še danes
rada bere.
Katja Bregar, 8. c
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 19
ŽE ZELO MAJHNA SEM RADA POSLUŠALA RAZLIČNE PRAVLJICE O STRAHOVIH …
Te nam je pripovedoval oče, zlasti takrat, ko je zmanjkalo elektrike in smo v temi sedeli na peči.
Najbolj strašljiva zgodba je bila o volku, ki je napadel njegovega deda. Ded se je pozno ponoči vračal
iz oddaljene vasi proti domu. Sredi gozda je zaslišal volkovo tuljenje. Ker je imel v nahrbtniku koline,
je odvrgel največjo klobaso, da bi volka odgnal. Tekel je kakor hitro so ga nesle noge - proti domu,
namreč. Ko je volk zopet zatulil, je ded odvrgel še eno klobaso in nato še eno in še eno. Ves premočen
se je končno zatekel v domačo hišo in se zaklenil. Na vseh oknih pa so v izbo gledale volčje oči.
S tem pripovedovanjem nam je oče vlil veliko strahu in zvečer smo vsi pridno sedeli na krušni peči in
strahoma pogledovali proti oknu, če morda ne gleda skozi okno volk. Ko sem brala pravljico o Rdeči
kapici, sem vedno videla volka z velikimi, strašljivimi očmi.
Z literarnimi deli sem se srečevala v višjih razredih osnovne
šole. V šestem razredu sem zbolela in obležala v postelji. Da
mi ne bi bilo dolgčas, mi je družinska prijateljica prinesla
knjigo V puščavi in goščavi, ki jo je napisal poljski pisatelj
Henryk Sienkiewicz. Dogodivščine bratca in sestrice v
afriških gozdovih so nas spremljale ponoči in podnevi. Od
takrat sem zelo rada posegala po pravljičnih in pustolovskih
knjigah, a jih je bilo žal v naši šolski knjižnici zelo malo.
V prvem letniku gimnazije sem usvojila Jurčičevo bralno
značko, na katero sem bila zelo ponosna. Tisto leto smo prvič
tekmovali za to značko. Potrebno je bilo prebrati sedem kar
obsežnih Romanov (Deseti brat, Most na Drini, Povest o
dobrih ljudeh). Od takrat je bila knjiga moja stalna
spremljevalka in knjižnica kraj, kjer sem našla zanimive
knjige.
Najraje sem prebirala leposlovna dela z rahlo zgodovinsko
vsebino. Tako sem spoznala življenje in navade bogatih in
revnih prebivalcev našega planeta.
Še danes je knjiga moja stalna spremljevalka, saj je vedno na
nočni omarici več knjig, po katerih segam. Vsako leto
preberem 30 do 60 knjig; naslove in vsebino pa si zapišem,
da česa ne pozabim.
Menim, da je knjiga največja učiteljica življenja. Najlepše je,
če v knjigi najdeš misli, ki ti polepšajo dan in sleherni
trenutek.
Pogovarjala sem se s staro mamo Jožefo Robek, upokojeno
učiteljico OŠ Stična, ki živi v Ivančni Gorici.
Neža Zupančič, 8. c
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 20
ZAGLEDALA JE KNJIGARNO
Stara mama se je s knjižnico srečala šele pri približno dvajsetih letih, saj je bila doma na kmetiji in so
redko kdaj odšli v mesto, kjer je bila knjižnica.
Knjigo pa je prvič srečala pri 12-letih in to tako, da sta ona in njena mama odšli po nakupih stvari, ki
jih pač niso pridelali doma.
Ko sta hodili po ulicah, je moja stara mama zagledala knjigarno. Svojo mamo je prosila in prosila, naj
ji kupi knjigo. Na koncu jo je mama uslišala, ampak zelo težko, saj pri hiši ni bilo denarja.
Ko ji je kupila knjigo, je bila moja stara mama zelo vesela. Take stvari so se namreč dogajale le redko.
Večkrat jo je prebrala in to z velikim veseljem. S to knjigo se je naučila tudi bolje brati, saj jo je rada
brala.
Pogovarjal sem se s staro mamo Marijo Kaurin, rojeno leta 1932. Živi na Kalu pri Ambrusu.
Žiga Kaurin, 8. c
PRVA SLIKANICA
Moja mamica Simona pa se je s knjigo srečala že pri dveh letih. To je bila v resnici slikanica z zelo
malo teksta. Pravo knjigo je dobila pri osmih letih.
V knjižnico pa je začela hoditi s tremi leti, sprva z mamo, kasneje pa tudi sama.
Pogovarjal sem se z mamo Simono Kaurin, roj. 5. 1. 1976, živi v Gabrovčcu.
Žiga Kaurin, 8. c
PRVA KNJIGA IZ SLOVAŠKE
Moj oči je prvič prebral knjigo oz. mu je knjigo prebrala moja babi, ko je bil star 4 leta.
Babi, ki je bila pred tem na Slovaškem, mu je knjigo namreč prinesla. Ker je znala slovaško, moj oči
pa ne, mu jo je tudi prevajala. Vsako noč mu je tako prebrala eno pravljico iz knjige, saj jih je ta imela
več.
Knjiga je bila oranžna in na naslovnici je bil narisan pes. Pravzaprav imamo knjigo še vedno doma, a
že razpada, saj je že zelo stara. Govori o živalih. Prva pravljica govori o psu, ki je hotel vedeti, katera
žival mijavka, druga o treh mačkah, ki so lovile miš … Pravljice so zelo lepe in poučne. Tudi slike v
knjigi so poučne.
Mojemu očetu je bila knjiga zelo všeč in rekel je, da jo je bral tudi kasneje, ko je bil že starejši. Tudi
sedaj jo lista z ljubeznijo, da ne bi izpadel še kak list.
Pogovarjala sem se z očetom Vladom Bošnjakovićem. Živi v Gabrovčcu.
Maja Bošnjaković, 9. a
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 21
PRIJAZNA KNJIŽNIČARKA ERIKA
Mojo mami je v otroštvu pazila njena babica Jožefa, ker ni obiskovala vrtca. Že v tistem predšolskem
času jo je babica prvič odpeljala v vaško knjižnico v Stični, ki je še dandanes v isti stavbi. Komaj je
čakala, da je prišel petek, saj je bil to dan, ko je bila knjižnica odprta. Takrat je v tej knjižnici delala
zelo prijazna knjižničarka Erika. Ta ji je vedno priporočila zanimivo slikanico. V knjižnici sta z babico
porabili ogromno časa, saj sta kar tam prelistali in prebrali kakšno slikanico. Najraje je imela slikanice
z živalmi. Doma ji je knjige brala babica, čez čas pa je začela brati tudi sama. Najraje je brala knjigo o
Rdeči kapici. Z babičino pomočjo je mami branje osvojila še pred začetkom osnovne šole.
Iza Škufca, 8. b
ŠE VEDNO SI VZAME ČAS ZA KNJIGE
Kdaj so se starši prvič srečali s knjižnico, sem vprašala mojo mami in očija. Mami mi je rekla, da se je
s knjižnico srečala prvič takrat, ko je začela obiskovati prvi razred v Šentvidu pri Stični. Že prej pa sta
z njeno mami velikokrat hodili v knjižnico v Šentvid ali v Ivančno Gorico. Še vedno pa si kdaj pa kdaj
vzame čas zase in prebere kakšno zanimivo knjigo, še posebej pa ima rada knjige pisatelja Josipa
Jurčiča.
Oči pa je rekel, da se je s knjigo prvič srečal v šoli. Že prej pa mu je njegova mami prebrala kakšno
pravljico, ko je šel spat. Sedaj pa ni velik ljubitelj knjig, raje pa prebere kakšno revijo ali pa časopis.
Gaja Pajk, 8. b
VOZARJI IN DRUGE ZGODBE
Zgodbo mi je pripovedovala moja babica. S knjigo in
kasneje pa tudi s knjižnico se je spoznala že v otroštvu.
Ljubezen do knjig in branja si je pridobila od svoje stare
mame. Ker je stara mami zelo rada brala in pripovedovala
povesti, je nad knjigo navdušila tudi mojo babico.
Zelo rad je bral tudi njen brat Bruno, ki je za takratne čase
imel kar lepo zbirko knjig. Tako je mojo babico že od rane
mladosti spremljala le ljubezen do knjig. Ko pa se je v
Ajdovščini, njenem rojstnem kraju, odprla knjižnica, je s
svojo teto redno obiskovala tudi knjižnico. Njena najljubša
takratna knjiga je bila Med gorami. Ostala pa ji je v
spominu tudi knjiga Globoko jezero. Ker so doma imeli
malo kmetijo, ni bilo veliko časa za branje in tako je babica
na skrivaj brala knjige, da je ni videla mama.
To ljubezen do knjig še vedno ohranja. Sedaj bere knjigo
Vozarji, ki jo je napisal Janez Jalen.
Pia Požek, 8. b
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 22
NONO IN KNJIŽNICA
Moj nono je bil pri desetih letih prvič v knjižnici. To je bilo leta 1960. Takrat še ni bilo knjižnice za
vsakim vogalom, zato pa so jo imeli v šoli. Knjižničarka je bila ena izmed učiteljic. Takrat so imeli v
knjižnici večinoma samo partizanske romane, saj spomin na vojno še zdaleč ni bil pozabljen.
Čar branja je doživel kot srednješolec na srednji Metalurški šoli na Jesenicah. Takrat je bral knjigo
Grof Monte Cristo. Čar branja – ob večerih.
Tinkara Herman, 8. b
MED BRANJEM JE ZASPAL
Moj dedi je bil prvič v knjižnici na svoj šesti rojstni dan. Njegova teta je bila knjižničarka in ga je za
rojstnodnevno darilo odpeljala v knjižnico. Tam je preživel dve uri. Najprej si je ogledal knjižnico, a
mu ni bila ravno všeč. Potem je teta vzela roman o partizanih ter mu ga začela brati. Ta roman mu je
bil zelo všeč, a je vseeno poleg zaspal. To je spomin mojega dedija, ko je šel prvič v knjižnico.
Tim Bršek, 8. b
RDEČA KAPICA
Svojega očeta sem vprašal, kdaj se je prvič srečal s knjižnico. Rekel mi je, da se je s knjigo zares prvič
srečal v mali šoli.
Vprašal sem tudi mojo babico in rekla mi je, da je bilo to v petem razredu. Prvo knjigo, ki jo je
prebrala, je bila Rdeča kapica. Največ knjig v knjižnici so bili romani, pravljice in zgodovina za šolo.
Nato pa sem vprašal še mojega dedija; rekel mi je, da je knjižnico spoznal v sedmem razredu in je
najraje bral vojaške romane. Knjižnice, v katerih so brali, so bile zelo majhne. Vsebine knjig, ki so jih
otroci prebrali, so učitelji tudi ocenjevali.
Matej Keserica, 8. b
KNJIGA O BAMBIJU
Moja mami se je s knjižnico prvič srečala v prvem osnovne šole. Njena učiteljica je ves razred
odpeljala v knjižnico, ki je bila v šoli v Podlubniku. Knjižničarka jim je povedala, kako najti knjigo,
primerno za njihovo starost. Mami si je prvič izposodila knjigo H. C. Andersena - Vžigalnik. Bila ji je
zelo všeč. Od takrat naprej je zelo rada zahajala v knjižnico, čeprav je bilo treba od Škofje Loke do
Podlubnika priti peš.
Ati si je prvo knjigo izposodil v šolski knjižnici v Ambrusu, v drugem
razredu osnovne šole. Prebral je knjigo o Bambiju. V tretjem razredu pa je že
bral knjige Karla Maya. Najbolj mu je bil všeč indijanski bojevnik Vinnetou.
Kasneje si je za prvo plačo privoščil kar nekaj knjig. Zelo rad bere knjige;
doma je uredil tudi knjižnico.
Anamarija Papež, 8. b
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 23
KNJIGA JE BILA V “DRUGEM PLANU”
Zame je branje knjige užitek in pravilno porabljanje prostega časa. V knjižnico hodim že od drugega
razreda.
Ampak moja starša pa nista taka. V svojih mladih letih nista kaj dosti stopala v knjižnico, pa čeprav je
bilo domače branje v šoli obvezno, je zdaj to le nezanimiv in dolgočasen spomin na šolo.
Namesto da bi brala knjige, sta se raje družila s svojimi prijatelji. Pripadniki moškega spola so poleti
igrali nogomet, pozimi pa so sukali smučke po zasneženih klančinah. Pripadnice ženskega spola pa so
sedele v travi in vezle, “štrikale”, se pogovarjale in se imele lepo. Pa tudi doma so imeli majhne
kmetije, na katerih so morali pomagati pri delu.
Zdaj pa raje preživljata proste trenutke pred televizijo ali pri računalniku, kjer si pogledata kakšen
dober film ali pa kakšno nogometno tekmo. Mami veliko časa preživi za veliko mizo s papirjem, kjer
ustvarja, včasih pa nam ustreže tudi kakšno našo muho in nam kaj sešije.
Moji stari starši so brali večinoma le cerkvene bukve, dokler jih niso znali na pamet ali pa novice, ki so
jih dobivali na dom.
Brigita Butara, 8. b
MOJA MAMI MAJDA
Ko je moja mami šla v prvi razred, so v šoli v Šentvidu že imeli svojo knjižnico. Sprva je samo gledala
slike v slikanicah za otroke, v četrtem razredu pa je prebrala svojo prvo knjigo na 68 straneh. Moja
mami rada prebere knjige, ker meni, da se iz njih veliko nauči.
Moj oči Hinko je malo starejši in prvih pet razredov je naredil na Krki. Na Krki zdaj stoji 200 let stara
šola, a v njej takrat še ni bilo knjižnice. Tam je bilo namreč malo prostora, učencev pa veliko. Moj oči
se je naučil brati v četrtem razredu, prvo knjigo pa je prebral šele v petem razredu. Ko je bil mlad, ni
ravno maral knjig, ker so mu bile dolgočasne, kasneje pa je spoznal, da niso tako slabe in še zdaj
prebere kakšno debelo knjigo.
Jure Pavčič, 8. b
“KNJIŽNIČAR PA ŽE NE BOM”
Moja mami Melita mi je povedala, da se je prvič srečala s šolsko knjižnico, ko je bila v tretjem
razredu. Njene najljubše knjige so bile: Pestrna, Kdo je napravil Vidku srajčico, Sosedov sin, njeni
najljubši pisatelji pa Josip Jurčič, Ivan Tavčar ter Ivan Sivec. V srednji šoli se je začela zelo zanimati
za poklic knjižničarke, ampak si je potem premislila in postala računovodkinja v osnovni šoli Stična.
Res pa je, da ona še zmeraj zvečer, preden gre spat, bere res zelo debele knjige ali “bukve”.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 24
Kaj mi je povedal moj oči?
Moj oče mi je povedal, da se je s knjižnico prvič srečal v tretjem razredu. Najraje je bral Prigode Toma
Sawyerja, Lukca in njegovega škorca, Petera Pana. Njegovi najljubši pesniki in pisatelji so bili Oton
Župančič, Josip Jurčič, Fran Levstik. Povedal mi je tudi, da ga poklic knjižničarja ni nikdar zanimal.
Zato se je zaposlil v Ljubljani.
Nika Žlajpah, 8. b
CICIBAN IN ŠE KAJ
Moja babi je otroštvo preživela v Mozirju. Tam so imeli majhno knjižnico na trgu, kjer je bilo središče
Mozirja. Po njeni pripovedi je njeni starši in učitelji niso spodbujali k obiskovanju knjižnice in branju
knjig.
V šoli so imeli kot obvezno branje le revijo Ciciban. Bralne značke ali
domačega branja niso imeli. Naslova prve knjige se ne spomni, saj je
od tega minilo že veliko let. Prvo knjigo si je izposodila, ko je bila
stara devet let. Že v osnovni šoli jo je zanimalo branje, zato je sama
hodila v knjižnico in si redno izposojala knjige.
Knjižnica, ki jo je obiskovala, je bila zelo majhna in tam je bilo malo
lesenih polic. Knjige niso bile tako razporejene kot danes. Vseeno pa
jim je knjižničarka rada pomagala. Knjige so si v knjižnici izposodili
za določen čas. Če so jih izgubili, so morali plačati kar veliko denarja.
Nekega dne si je izposodila knjigo z naslovom Dnevnik Ane Frank. Ko je
knjigo doma iskala, je ni našla nikjer. Od staršev si je morala izposoditi
denar, da jo je lahko plačala. Denar jima je vrnila s tem, da je nekaj dni
delala od jutra do večera - obirala hmelj. Pravi, da še sedaj ne ve, kje se je ta
knjiga založila.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 25
Ko so v tretjem ali v četrtem razredu pisali spis Moja največja želja, je pisala o tem, da bi rada imela
svojo knjižnico. Ta želja se ji do sedaj ni izpolnila.
Za čas njene mladosti je bil nakup knjige velik strošek, denarja pa je bilo malo. Prvo knjigo si je tako
lahko kupila, ko je bila v srednji šoli v Celju. Zanjo je namenila nekaj denarja, ki ga je dobila kot
štipendijo. Naslova knjige se ne spomni, ve pa, da ji je bila ta knjiga zelo všeč.
Že od otroštva dalje je babi ljubiteljica knjig. Vsak mesec prebere tri debele knjige. Z branjem je bila
tako zgled moji mami. Tudi z mano gre večkrat v knjižnico.
Mislim, da smo danes razvajeni glede branja in obiskovanja knjižnice. Kljub temu, da imamo podporo
s strani staršev, učiteljev in drugih, premalo obiskujemo knjižnico in tudi manj beremo. Res je tudi, da
se je v teh letih veliko spremenilo in da mladi raje prebiramo internetne strani, kot da primemo v roke
kakšno dobro knjigo.
Pogovarjal sem se s staro mamo Jelko Zakrajšek, rojeno 1952. Živi v Ljubljani.
Gal Krauthaker, 8. c
DOMA SO BILI BOGATI …
Moj oče se je s knjigo srečal že v mali šoli. Takrat ni bilo toliko knjig kot danes. Knjige so bile tudi
drage.
Moja mami pa se je srečala s knjigo že v zgodnjem otroštvu. Doma so bili bogati in so si lahko
privoščili nakup knjig.
Kaj pa jaz? Knjigo sem dobil že zelo majhen.
Tomaž Globokar, 9. d
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 26
BRATI SEM SE NAUČIL V PRVEM RAZREDU
Moja babica je stara 65 let. Živela je na kmetiji, s knjigo se je srečala že pri treh letih, brala pa je že v
1. razredu. Tudi sam sem dobil prvo knjigo pri treh letih. Z mamo sem jih hodil iskat v knjižnico. V 1.
razredu sem se naučil brati in takrat sem knjige bral brez pomoči.
Žiga Černič, 9. d
ZAČEL JE S TANKO KNJIGO
Moj oče se je srečal s knjižnico v 4. razredu v Šentvidu pri Stični. Spoznal je, da je knjižnica zelo
založena in bogata s knjigami.
Začel je s tanko knjigo, nadaljeval pa z debelejšimi.
Tudi jaz preberem kakšno knjigo, če imam čas.
Florjan Vidmar, 9. d
PRVO SREČANJE S KNJIGO
Najprej bom povedal, kako se je mami Maja, ki se je
rodila 1. 3. 1972, prvič srečala s knjigo, nato pa še moje
prvo srečanje s knjigo oz. s knjižnico.
Moja mami se je prvič srečala, če odštejem otroške
slikanice, s knjigo Pika Nogavička. To se je zgodilo v
prvem razredu, ko je še hodila v šolo v Stično, saj v
Ivančni Gorici še ni bilo osnovne šole.
Tudi s knjižnico se je srečala prav tam, saj so imeli nekaj
pouka v šoli, nekaj pa v stiškem samostanu, kjer je bila
tudi knjižnica. V tej knjižnici si je sposodila mnogo knjig,
toda Pika Nogavičko si je sposodila največkrat in prvo, saj
ji je bila zelo všeč. Moja mami še vedno zelo rada bere;
zdaj bere romane - vsak večer - preden zaspi.
Nik Pirnat, 9. d
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 27
DEDEK GRE V KNJIŽNICO
Babica je bila zelo zaposlena s peko torte za vnučke, pa je prosila dedka, če bi lahko šel namesto nje v
knjižnico, da bi oddal in prinesel nove knjige. Nejevoljno je privolil, ona pa mu je dela torbo s
knjigami in dala listek z naslovi novih knjig, ki jih je želela. Prišel je v knjižnico, odložil na mizo cekar
s knjigami in rekel delavki, če mu lahko pomaga, ona pa mu je odgovorila, da se bo moral potruditi in
da nima časa. ''Pa kje naj to iščem, ko pa nikoli nič ne najdem, potem pa je žena huda!'' je obupano
moledoval in se držal za glavo. ''Dajte ata, vam bom jaz pomagala,'' ga je ogovorila malce mlajša
ženska, ki je prišla tudi po knjige. Vzela je njegov listek, ga prijela pod roko in skupaj sta se sprehajala
med policami in, glej čudo, našla sva prav vse knjige s seznama.
''Joj, gospa! Kako sem vam hvaležen!'' se ji je hitel zahvaljevati ves srečen, ''tokrat pa moja stara žena
ne bo huda. Skala se mi je odvalila od srca. Tega na bom nikoli pozabil! '' Ženska se mu je nasmehnila,
mu stisnila roko in se zgubila med policami. Ko je prišel domov, je bila njegova žena zelo vesela, ker
je prinesel knjige, saj jih nikoli, ko ga je poslala po knjige, ni prinesel in se je izgovarjal, da jih ni
našel. Za nagrado je dobil košček torte.
Pogovarjal sem se z atom Mirom Bratina, rojen 1947. Živi v Znojilah.
Jan Bratina, 8. a
MAMINO PRVO SREČANJE S KNJIŽNICO
Moja mami se je prvič srečala s knjižnico v mali šoli. Dobro se še spominja, kako je šla s svojim
razredom in učiteljico prvič v knjižnico. Spomni se še, da se ji je takrat majhna knjižnica zdela
ogromna. Domišljala si je, da bo nekoč, ko bo velika, prebrala vse knjige in morda imela svojo
knjižnico s knjigami, ki jih bo sama napisala. Bila je tako navdušena, da si je sposodila kar devet knjig,
katerih seveda ni vseh prebrala. Ko ji je knjižničarka ponudila knjižno izkaznico, je bila zelo vesela in
je vsak teden hodila v knjižnico.
Pogovarjala sem se z mojo mami Darjo Godec, rojeno Pucelj leta 1974 v Ljubljani.
Neja Godec, 8. a
Urša Kovač, Belma Topalović, devetošolki, in Teja Černe pri branju starih otroških knjig
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 28
KNJIGE IN POZITIVNA ENERGIJA
Stara mama pripoveduje: “Živela sem na Hrvaškem in bila sem stara 7 let, ko sem prebrala prvo
hrvaško zgodbo iz berila. Branje mi je bilo tako ljubo, da sem kmalu po tem dogodku začela brati
knjigo Medved Brundo. Prebrala sem jo zato, ker v njej nastopa veliko živali in knjige se še danes
spominjam. Sedaj, ko sem malo starejša, čeprav se ne hvalim s tem, pa rada berem romane, ki so mi že
od otroštva všeč.”
“Kot otrok sem zelo rada hodila v mestno knjižnico. Tam sem si izposojala knjige, črtice pa tudi veliko
romanov. Ta knjižnica mi je bila zelo všeč; nekega dne sem bila tam tako dolgo, da je bila mama v
skrbeh in je skoraj klicala policijo, a na srečo sem poklicala sestro, da me pride iskat. In še danes zelo
rada berem.”
Pia Kim Bašnec pripoveduje: “Moja stara mama je najboljša na celem svetu, saj nam včasih pove
pravljico, ki si jo sama izmišljuje. Ima veliko domišljije in pri njenih 56 letih se z nami igra vse
mogoče, pelje nas na sprehod, če pa imamo srečo, tudi s kolesi. V sebi nosi veliko pozitivne energije in
jo imam rada.
Pogovarjala sem se s staro mamo Dragico Bašnec, stara je 56 let, rodila se je enkrat decembra in živi v
Ivančni Gorici na Kajuhovi ulici 1.
Pia Kim Bašnec, 8. c
SREČANJE MOJE BABICE S PRVO KNJIGO IN KNJIŽNICO
Babica se ne spominja, kdaj se je prvič srečala s knjigo. Spomni pa se prve knjige, ki je bila čisto
njena. Ko je imela osem ali devet let, je moral oče na pot. Čez čas se je vrnil domov in ji podaril
knjigo. Bila je tako vesela, da jo je večkrat prebrala. Še vedno se spominja, da je knjiga govorila o
nekem dečku, ki ni imel staršev in je bil sirota.
S knjižnico se je prvič srečala, ko je bila stara 17 let. Rojstni dan je imela 29.9.1952 in je prosila očeta,
da jo odpelje v knjižnico, ker nikoli še ni bila tam. Nekega dne, ko je babica prestopila prag knjižnice,
je videla veliko knjig. Izbrala si jih je kar precej, vendar ko ji je oče povedal, da si jih ne more
izposoditi, ker je knjižnica daleč od njihovega doma, je bila
užaljena. Očetu se smilila in zato se je odločil, da ji eno knjigo
kupi, čeprav ni imel veliko denarja. Njena druga knjiga je opisovala
živali. V tej knjigi se je lahko naučila veliko o živalih.
Ko je imela 20 let, je lahko šla sama v knjižnico in si izposodila
knjige. Pravi, da je prebrala veliko knjig v življenju. Meni pa je
bilo zanimivo to, da je imela samo dve knjigi, ki sta bili čisto njeni.
Pogovarjal sem se s svojo babico, rojeno 29.9.1952. Ime ji je
Hasnija Ljubijankić.
Sulejman Ljubijankić, 8. a
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 29
KNJIŽNICA
Moja mami se še dobro spominja, kako so v 1. razredu obiskali knjižnico
na Krki. Nekega dne jih je učiteljica peljala na ogled knjižnice, ki je bila v
občinski hiši. Hiši je bila zelo stara in po prostoru se je širil vonj po vlagi in
plesnobi. Po tleh je škripal star parket in police so bile polne knjig. Za mizo
je sedela prijazna gospa z debelimi očali in jim je povedala lepo pravljico.
Vsak si je lahko izbral eno knjigo, ki jo je bilo treba vrniti. Moja mami si je
izbrala knjigo Volk in sedem kozličkov in ko bi jo morala vrniti, je ni
hotela, saj je mislila, da je sedaj njena. Ta knjiga ji je še vedno najljubša in
jo še danes rada pripoveduje.
Pogovarjala sem se z mamico Viktorijo Rojec, rojeno Koščak. Rodila se je
leta 1972 v Ljubljani.
Nastja Rojec, 8. a
Moja mama se je prvič srečala s knjižnico v osnovni šoli. Morala v knjižnico po knjigo za domače
branje. V tistih časih niso imeli tako velike knjižnice, kot jo imamo danes, temveč le skromno, majhno
šolsko knjižnico.
Knjige, ki jih je prebrala za domače branje, so: ˝Družina pere knjižnico˝, ˝Orlovi rano lete…˝ in druge.
Ko se je preselila v Slovenijo, je prebrala prvo zgodovinsko knjigo ˝Grička veštica˝.
Pogovarjala sem se z Lukrecijo Golub Nadž, rojeno 1965, ki živi v Ivančni Gorici.
Vilma Golub, 8. razred
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 30
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 31
UČITELJICE IN UČITELJI …
Pia Požek in Iza Škufca sva intervjuvali učitelje in druge delavce šole:
knjižničarja Kristijana Rešetiča
“Prvič sem se srečal s knjižnico v osnovni šoli. Moja najljubša knjiga v otroštvu je bila Zmajček. Še
vedno rad berem, moja najljubša zvrst knjig je biografija. Prvo knjigo sem prebral v osnovni šoli.
Najljubši pisatelj pa mi je Feri Lainšček.”
računovodkinjo Andrejo Bregar
“Prvič sem se sem se srečala s knjižnico v mali šoli. V otroštvu sem najraje brala knjigo o Piki
Nogavički. Tudi danes rada berem knjige, najraje pa imam knjigo Pod palmami. Najraje berem
romane. Prvič sem prebrala knjigo pri šestih letih. Moja najljubša pisateljica je Victoria Holt in
Konsalik.”
učiteljico Bojano Mulh
“Prvič sem se s knjižnico srečala v osnovi šoli. Takrat sem najraje brala 5 prijateljev. Danes knjig ne
berem več tako pogosto;zadnjo knjigo sem prebrala med počitnicami. Najraje berem romane. Prvo
knjigo sem prebrala pri sedmih letih.”
učiteljico Alenko Kovač
“Ko sem šla prvič v šolo, sem se tudi prvič srečala s knjižnico. V otroštvu sem najraje brala knjige s
pravljicami. Dandanes zelo rada berem, moja najljubša knjiga je Labirint, ki jo je napisala moja
najljubša pisateljica Kate Mosse. Obožujem zgodovinske knjige. Knjigo pa sem prvič prebrala v 1.
razredu.”
pedagoginjo Tino Cvar
“S knjižnico sem se prvič srečala pri 7 letih, takrat sem tudi prebrala svojo prvo knjigo. Najraje sem
brala knjigo Pekarna Mišmaš. Še vedno rada berem, najraje imam romane.”
učiteljico Anko Švigelj Koželj
“Prvič sem obiskala knjižnico v osnovni šoli. V otroštvu sem res oboževala knjige, imela sem več
najljubših knjig, na primer Zmaj Direndaj, Drejček in trije Marsovčki in Brata Levjesrčna. Tudi sedaj
so mi mnoge knjige priljubljene:Mlin na reki Floss in pa Flush. Zelo rada berem, predvsem
zgodovinske in psihološke knjige. Prvo knjigo sem prebrala že v predšolskem času. Moji najljubši
pisatelji so: George Eliot, Jane Austen, Virginia Woolf, Astrid Lindgren, Ivan Cankar, Ivan Zorec,
Emily Bronte in John Gray.”
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 32
NEKAJ MISLI LJUBITELJEV LEPE BESEDE O KNJIGAH IN BRANJU
Prava knjiga v pravem trenutku vam lahko spremeni življenje! (neznan avtor)
Ko se znajdete v težavah, si z branjem pozitivnih, spodbudnih besed črpate moč in dobivate pogum za
naprej. (neznan avtor)
Ko prebirate zgodbe o ljudeh, ki so premagali težave, velike ovire in nemogoče situacije, se lahko iz njihovih izkušenj naučite, kako zbrati voljo in izbojevati bitko. Branje takih stvari vam daje moč za
življenje in voljo do dela, ki ga morate opraviti. (neznan avtor)
Z rednim branjem si bogatite duha in vračate voljo do življenja. (neznan avtor)
Branje osvobaja bralca in ga prestavi od branja knjige k branju samega sebe in življenja na splošno. (Gabriel Zaid)
Sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo. (mongolski pregovor)
Z branjem odkrivamo svet, zgodovino in sebe. (Daniela J Boorstina)
Brez knjige bi bili Slovenci samo preteklost. (Ivan Sivec)
Knjige so naočniki, skozi katere opazujemo svet. (Feuchtersleben)
Branje je najboljše učenje. (Puškin)
Branje je najlepše poustvarjanje posameznika. (Ivan Sivec)
Bralna značka je šola za najboljše bralce. (Ivan Sivec)
Branje je za duha to, kar je telovadba za telo. (Richard Steele)
Branje je enako dihanju, spanju, hrani. (neznan avtor)
Knjige bi morale voditi k enemu od ciljev: modrost, sočutje, radost ali korist. (Denham)
Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu. (Victor Hugo)
Nekatere knjige so pozabljene po krivici, nobena pa ni nezasluženo zapomnjena. (Louis Aragon)
Soba brez knjig je podobna telesu brez duše. (Ciceron)
Knjiga je prijatelj, ki nikdar ne razočara. (Johnson)
Knjiga je prijateljica duše. (Franco Lanza)
Najboljša knjiga je najboljša družba. (Lord Chesterfield)
Roman ne koristi tistemu, ki iz njega bere preteklost, temveč tistemu, ki v njem vidi prihodnost. (Filippo
Pananti)
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 33
Kdor bere knjige tako, kot prisluhne prijatelju, se mu knjige odpirajo in postajajo njegove. Kar bere, bo
ostalo pri njem in ga bo razveseljevalo ter tolažilo, kot to znajo samo prijatelji. (Herman Hesse)
Književnik ima samo enega učitelja: to so bralci sami. (Nikolaj Vasiljevič Gogolj)
Menim, da je knjiga tudi danes najpomembnejši posrednik idej. (George Will)
Biblioteke so kalejdoskop človeških misli. (Paolo Mantegazza)
Avtor knjigo napiše, bralec ji vdahne dušo. Avtor se bojuje s knjigo, bralec s svojo domišljijo. (Ivan Sivec)
Nikoli v življenju nisem srečal uspešnega človeka, ki ne bi bil obenem tudi strasten bralec. (neznan avtor)
Obstaja zelo majhna razlika med nekom, ki ne zna brati, in nekom, ki ne želi brati. Rezultat obojega je neznanje. (Jim Rohn)
Če nekdo ugotovi, da je cena za nakup knjige previsoka, počakajte, dokler ne bo moral plačati cene, ker je
ni kupil! Počakajte, dokler ne dobi računa za trajno in kronično neznanje. (Jim Rohn)
Zbrala: Mojca Hrvatin, prof.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 34
NA KRILIH DOMIŠLJIJE
Učiteljici Zlata Kastelic in Mojca Hrvatin sva pobrskali po domači knjižnici in izbrali nekaj knjig iz
najinega otroštva in otroštva najinih staršev. V galeriji predstavljava naslovnice teh knjižic po letnicah
izdaje.
1921 1931 1932 1940
1942 1943 1944
1945 1950
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 35
1956 1959
1959
1960
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 36
V nekaterih knjigah letnica izida ni navedena, verjetno pa so bile izdane v petdesetih in šestdesetih
letih preteklega stoletja.
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 37
1961 1962 1965
1966
1967 1968
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 38
1969
1970 1971 1972
1972 1973
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 39
1973 1974
1974 1975
1975
Vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo Stran 40
1976
1976 1977 1978