poveljStvo za doktRino, Razvoj, izobRaževanje in ... · Vojvoda Živojin Mišić, prvi načelnik generalštaba Vojske Kraljevine SHS POVZETEK Avtor na podlagi domačega in tujega

Republika SlovenijaMiniStRStvo za obRaMbo

SlovenSka vojSka

poveljStvo za doktRino, Razvoj, izobRaževanje in uSpoSabljanje

Vojaškošolski zbornikNovember 2012, številka 8

Voja

škoš

olsk

i zbo

rnik

, nov

embe

r 201

2, št

evilk

a 8

REPUBLIKA SLOVENIJAMINISTRSTVO ZA OBRAMBO

SLOVENSKA VOJSKAPOVELJSTVO ZA DOKTRINO, RAZVOJ,IZOBRAŽEVANJE IN USPOSABLJANJE

VOJAŠKOŠOLSKI ZBORNIK

Maribor, november 2012

VOJAŠKOŠOLSKI ZBORNIK November 2012, številka 8

ISSN 1581-5196

Izdajatelj: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje

Glavni urednik: polkovnik mag. Vilibald Polšak

Odgovorni urednik: VVU XII. razreda mag. Gregor Jazbec

Uredniški odbor: VVU XIII. razreda dr. Valerija Bernik dr. Liliana Brožič VVU XIV. razreda dr. Denis Čaleta dr. Maja Garb podpolkovnik Rudi Košmrlj stotnik Dušan Ledinek podpolkovnik Dušan Levanič Miroslav Nidorfer poročnik Boštjan Pintarič podpolkovnik Boris Rutar podpolkovnik Boris Uršič stotnik Aleš Zelenko

Prevajanje: Šola za tuje jezike, PDRIU

Jezikovni pregled: Milena Sevšek Potočnik, Služba za strateško komuniciranje, MO RS

Založnik: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje

Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.© PDRIU

Vsebina

Obveščevalna dejavnost Slovenske vojske in slovenskih varnostnih organov po prvi svetovni vojniMag. Matjaž Bizjak 7

Vzdrževanje orožja, vojaške opreme in sistemovJanez Dolničar 31

Poslanstvo in zmogljivosti pehotne (motorizirane) čete v ofenzivnem delovanjuMatjaž Kavčič 49

Poveljevanje in kontrola v pravnih aktih Republike Slovenije in internih aktih Ministrstva za obramboMihael Plevnik 77

Od prvega vojaka do zadnjega častnika – izkušnje mentorja poveljnika čete v AfganistanuMiha Rijavec 97

Terorizem kot grožnja podpori države gostiteljice – primer Republike SlovenijeJožef Rojec 113

Tehnološka podlaga in dejavniki zmogljivosti omrežnega vojskovanja Roman Strelec 135

Izgube zavezniških sil v vojni v AfganistanuAleš Zelenko 153

5

Uvodna beseda glavnega urednika

Cenjene bralke in spoštovani bralci Vojaškošolskega zbornika, pridobili smo novo, osmo številko Vojaškošolskega zbornika, ki je doživela več zamenjav pri vodenju Centra za doktrino in razvoj Slovenske vojske. To burno obdobje zamenjav pa ni omajalo učin-kovitega dela uredniškega odbora, ki nam je omogočil prebiranje novih, zelo diametralnih, vendar vsestransko usmerjenih strokov-nih vsebin.

Kvantitativno empirična raziskava o vrednotah v javnem sektorju je pokazala, da so menedžerjem v javnem sektorju pri njihovem vsakdanjem procesu odločanja v organizaciji najpomembnejše vrednote: nepodkupljivost, poštenost, zakonitost, strokovnost in transparentnost. Za najslabše pa so se izkazale učinkovitost, odzivnost, poslušnost in dobičkonosnost.

Opredeljena pestrost in netematska usmerjenost Vojaškošol-skega zbornika nas navdihujeta, da hočemo povečati odzivnost in učinkovitost v Slovenski vojski ter s pisano strokovno besedo izpodbijati zadnje ugotovitve, katere vrednote so menedžerjem v javnem sektorju najpomembnejše. Menedžerje v Slovenski vojski pa vabim k prijetnemu branju in uveljavljanju strokovnih izsledkov pri našem vsakdanjem delu in vodenju.

Polkovnik mag. Vilibald Polšak, glavni urednik

Uvodna beseda odgovornega urednika

Letošnjo številko odlikuje pestrost tem, ki segajo od zgodovin-ske analize obveščevalnega delovanja prek logistike, taktike, poveljevanja in kontrole do izkušenj iz delovanja v Afganistanu. Ne manjkajo niti sodobne teme, kot sta terorizem in omrežno voj-skovanje. Širok nabor tematik je zagotovilo, da bo večina bralcev lahko našla nekaj, kar jim bo koristilo pri njihovem študiju ali nad-grajevanju znanj.

Avtorjem člankov se zahvaljujem za njihov trud in željo po delitvi svojih znanj ter izsledkov raziskav s sodelavci in strokovno javno-stjo. Hkrati pozivam druge slušatelje vojaškega šolstva, da sledijo njihovim stopinjam.

VVU XII. razreda mag. Gregor Jazbec, odgovorni urednik

7

Mag. Matjaž Bizjak

Obveščevalna dejavnost Slovenske vojske in slovenskih varnostnih organov po prvi svetovni vojniIntelligence activity of the Slovenian Armed Forces and Slovenian security authorities after world war I

»Najtežje je spoznati nasprotnikovo namero.«1

Vojvoda Živojin Mišić, prvi načelnik generalštaba Vojske Kraljevine SHS

POVZETEK

Avtor na podlagi domačega in tujega arhivskega gradiva predstavi delovanje obveščevalnih in protiobveščevalnih organov slovenskega dela Države SHS oziroma Kraljevine SHS ter slovenske vojske v letih 1918 in 1919. Obveščevalne povezave med hrvaškim in slovenskim delom Države SHS so sicer obstajale, a so bile slabe. Obvešče-valno dejavnost so razvijali tako slovenski civilni državni organi pod vodstvom Narodne vlade kot tudi vojaške strukture nove slovenske vojske. Izmenjava informacij med obema subjektoma je bila redna, vojaške enote so imele razmeroma dobre podatke o nasprotniku, vendar je večino vojaških porazov na koroški fronti mogoče povezati tudi s slabimi in nezadostnimi obveščevalnimi informacijami. Za slovensko območje so se zelo zanimali tudi obveščevalci Nemške Avstrije, še bolj pa italijanska vojaška obveščevalna služba.

1 Mišič, Ž., 1907. Strategija veština ratovanja: predavanja na višoj školi vojne aka-demije od 1898–1904. godine. Beograd, Nova Štamparija-Davidović, str. 541. Po Ž. Mišiću bojišče in vojskovališče določajo štirje elementi: lastna moč, čas, kraj in namera nasprotnika.

8

Obveščevalna dejavnost Slovenske vojske …

KLJUČNE BESEDE

Slovenska vojska, general Maister, obveščevalna služba, Narodna vlada, Narodno vijeće, Država SHS.

ABSTRACT

The author, based on the national and foreign archival material, presents the operation of intelligence and counter-intelligence authorities in the Slovenian part of the State of SCS or the Kingdom of SCS, as well as the Slovenian Army in 1918 and 1919. Intelli-gence links between the Croatian and Slovenian part of the State of SCS existed, but were poor. Intelligence activity was develo-ped by both the Slovenian state civil authorities, with the National Government of Slovenia in the forefront, and military structures of the new Slovenian Army. Exchange of information between both entities was routine and, in most cases, military units had fairly good information on the opponent; the majority of military defeats at the Carinthian front can be linked to poor and insufficient intelli-gence information. The Slovenian territory was of great interest to intelligence officers from the German Austria and, even more so, to the Italian Military Intelligence Service.

KEY WORDS

Slovenian Army, General Maister, Intelligence Service, National Government of Slovenia, National Council, State of SCS.

9

Mag. Matjaž Bizjak

Obveščevalna in protiobveščevalna dejavnost je ena bistvenih komponent vsake vojske že v miru, še bolj pa v vojni. Prav pra-vočasni in kakovostni podatki o nasprotniku, njegovih sredstvih, morali in neposrednih dejavnostih bistveno ali celo odločilno vplivajo na potek bojnih dejavnosti. Tudi slovenska vojska, ki je nastala po razpadu avstro-ogrske vojske, ki je bila poleg tega ves čas svojega obstanka v vojni, pri tem ni bila in ni mogla biti izjema. Metode in načini obveščevalnega dela se niso razlikovali od starih avstro-ogrskih metod pridobivanja podatkov o nasprotniku (o tem več Pethö, 2001), ne nazadnje tudi zaradi tega, ker so jih upora-bljali akterji, ki so se kalili v avstro-ogrski vojski. Vendar so prav te metode istočasno poznale in izvajale tudi vse druge vojske tistega časa (Švajncer, 1990, str. 250).

Novembra 1918 je nastala Država SHS, ki je združevala slovenska območja, Hrvaško in formalno gledano tudi BiH. V Zagrebu je bila oblikovana vlada Narodnega vijeća, v okviru katerega je delovalo tudi Poverjeništvo za narodno obrambo, vodil ga je dr. Mate Drin-ković, ki je bilo formalno odgovorno za vojaške zadeve celotne Države SHS. Znotraj tega »obrambnega ministrstva« je tako delovala poročevalska skupina, ki se je ukvarjala z obveščevalno dejavnostjo, medtem ko se je s protiobveščevalno dejavnostjo ukvarjala predvsem tajna policija, ki je spadala neposredno pod namestnika poverjenika za obrambo Nikolo Winterhalterja (ARS, 1). Take so bile razmere v Zagrebu. Slovenska Narodna vlada je sicer v vojaških zadevah priznala vodilno vlogo Narodnega vijeća, saj je opredelila predsedstvo Narodnega vijeća kot vrhovnega poveljnika oboroženih sil Države SHS (Uradni list Narodne vlade SHS, 6. 11. 1918, 4) ter tako sprejela in uresničila vse odloči-tve Poverjeništva za narodno obrambo iz Zagreba, ki so zadevale vojaško-pravni sistem (Perovšek, 1998, str. 83–85). Vendar kljub temu komunikacija in reševanje vojaških zadev med Ljubljano in Zagrebom nista nikoli imela oblike vojaškega vodenja in pove-ljevanja, čeprav so bile stvari na začetku najverjetneje drugače zamišljene in izvajane. Na to opozarjajo imenovanje hrvaškega generala za poveljujočega častnika slovenske vojske ter zahteve iz

10


Zagreba, povezane z vojaško intendanco II. vojnega okrožja v Lju-bljani (DAH, 1). Tudi na obveščevalnem področju so bile razmere podobne, Poverjeništvo za narodno obrambo Narodne vlade za Slovenijo in v njegovem okviru II. vojno okrožje, ki je vodilo vojaške zadeve na Slovenskem, je obveščevalno dejavnost organiziralo in vodilo samo, sodelovanje s hrvaškimi obveščevalnimi organi je potekalo na enakopravni ravni. O dejavnosti in organiziranosti obveščevalne službe II. vojnega okrožja vemo zelo malo. Okrožje je imelo poseben referat, ki se je ukvarjal s »poročevalsko službo« in je bil podrejen generalštabnemu oddelku tega poveljstva. Decembra 1918 je poveljstvo II. vojnega okrožja pri poverjeniku za narodno obrambo prosilo za več tisoč kron za delovanje tega referata. Z njimi naj bi nagradili informatorje in naročili tuje časo-pisje (ARS, 2). Ena izmed zelo pomembnih metod zbiranja informa-cij je bilo redno spremljanje tujega tiska. Samo domnevamo lahko, da so prednosti Tiskovnega urada, ki je deloval pri Narodni vladi in kjer so se tuji časopisi (italijanski, nemški, francoski, angleški) zbirali in brali, uporabljali tudi obveščevalci (ARS, 3).

Kmalu po prevratu je bil ob tem »vohunskem« referatu znotraj II. vojnega okrožja oziroma Poverjeništva za narodno obrambo usta-novljen tudi samostojen urad za zatiranje vohunstva in obrambo pred tujimi hujskači, ki je imel uradni naziv Centralni urad za narodno obrambo (CUNO) in ga je vodil policijski svetnik Alojz Keršovan (ARS, 4). Poleg njega sta bila v uradu zaposlena še policijski oficial Josip Stadler in narednik Franc Ramovš (ARS, 5). Urad in njegove oddelke so sestavljali stražniki in policijski agenti, ki so pred Italijani prišli iz Primorske, zato so govorili tri ali celo štiri jezike, dobro poznali razmere pod italijansko zasedbo, predvsem pa so bili zanesljivi in zelo zavedni. Zato so bili idealen kader za zatiranje vohunstva in zbiranje obveščevalnih informacij.

CUNO je bil do ustanovitve Dravske divizijske oblasti (DDO), tj. do 1. februarja 1919, nekak osrednji organ, namenjen protiob-veščevalni in tudi obveščevalni dejavnosti. Vsi preostali uradi, kot na primer Pisarna za zasedeno ozemlje, kamor so se redno

11

Mag. Matjaž Bizjak

zatekali begunci, so CUNO redno pošiljali vse podatke, ki so za ta urad imeli kakršno koli vrednost. CUNO je po ukazu poverje-nika za narodno obrambo 30. novembra 1918 oblikoval poseben oddelek za nadzorovanje potnikov na železnicah, ki je moral poleg drugega preprečevati potovanje sumljivih oseb in zbirati podatke o razmerah v zasedenih slovenskih deželah in v tujini. Oddelek je vodil stotnik Erle Gombač, ki je ukaze med drugim dobival tudi od DDO, pomagal pa mu je poročnik Žnidaršič. Oddelek je bil sesta-vljen iz poveljstva v Ljubljani, stalnih obmejnih postaj (Borovnica, Vrhnika, Bohinjska Bistrica, Kranjska Gora, Spodnji Dravograd in Špilje) ter ambulantnih postaj (Ljubljana, Jesenice, Zidani Most). Moštvo stalnih mejnih postaj je opravljalo predvsem stalno službo na postajah, preverjalo potnike pri prehodu prek demarkacijske črte ter preprečevalo uvoz in izvoz prepovedanih tiskovin, pisem ipd. Le če je bilo treba, so to moštvo uporabili tudi za notranji nadzor potnikov na železniških progah. Moštvo ambulantnih postaj pa je bilo namenjeno potovanju na predvidenih progah, in sicer sta z vsakim osebnim vlakom potovala po dva moža v civilu (ARS, 6). Oddelek potovalne kontrole pod vodstvom kapetana E. Gombača je bil na ukaz poveljnika DDO generala Krste Smiljanića 10. maja 1919 podrejen neposredno delegatu vojne železniške inšpekcije Vrhovne komande (vrhovnega poveljstva) majorju Juriju Deisingerju. Poveljstvo II. vojnega okrožja je 20. januarja 1919 v okviru Centralnega urada za narodno obrambo poleg oddelka potovalne kontrole ustanovilo poseben oddelek, tako imenovano poizvedovalnico, istočasno pa je bil za poveljnika poizvedovalnice ter oddelka potovalne kontrole imenovan stotnik v rezervi Vilko Baebler. Poizvedovalnica je imela nalogo poizvedovati o političnem položaju na zasedenem ozemlju in v tujini, preprečevati vohun-stvo ter sporazumno s policijskimi oblastmi in orožniki zasledovati državi in vojski nevarne osebe. Pripadniki tega oddelka so poleg vsega drugega zasliševali tudi ujetnike, vračajoče se iz ruskega in italijanskega ujetništva, ter vojake slovenske vojske, ki so bili v bojih za severno mejo ujeti in vrnjeni iz avstrijskega ujetništva. Vsi ujetniki so bili zaslišani po standardnem vprašalniku, ki je obsegal zbiranje obveščevalnih informacij in protiobveščevalni del. Ujetniki

12


so bili natančno izprašani o vseh vojaških podrobnostih, ki so jih videli na svoji poti proti Sloveniji. Do razpusta je vsa zaslišanja vodil CUNO oziroma njegova poizvedovalnica, kar je 19. februarja 1919 odobril tudi general K. Smiljanić. Vendar je poveljujoči general DDO od CUNA zahteval, da operativnemu odseku DDO izroči vse vojaške informacije, pridobljene iz zaslišanj ujetnikov, »/.../ ker so za to oblast jako važne« (ARS, 7).

Najverjetneje pa CUNO ni neposredno komuniciral s poročevalskim referatom II. vojnega okrožja, temveč je svoje ugotovitve pošiljal v vednost predsedstvu Narodne vlade in generalštabnemu oddelku II. vojnega okrožja, ki je podatke šele nato ocenil v vojaškem smislu in jih, če je bilo treba, poslal na raven operativnih enot. CUNO je dejavno sodeloval tudi s Tajnim vojnim redarstvom iz Zagreba, ki je vodilo protiobveščevalno in obveščevalno dejavnost za območje Hrvaške in Slavonije. Operativni odsek Poverjeništva za narodno obrambo iz Zagreba, ki mu je bilo to redarstvo podre-jeno, je 15. januarja 1919 vodji tega oddelka ukazal, naj stopi v stik s podobnimi sosednjimi organizacijami ter z njimi izmenja čim več informacij in opažanj. V ta namen je na obisk v Ljubljano prišel nadporočnik dr. Milutin Tičak, ki je navezal stik s poverjenikom za narodno obrambo L. Pogačnikom. Prav Pogačnik je odločil, naj bi se dejavnosti uskladile med Tičakom na eni in Keršovanom ter sto-tnikom Baeblerjem ali Gombačem na drugi strani. Zaradi različnih informacij do konkretnega dogovora ni prišlo. Vojno redarstvo je zato konec januarja 1919 določilo postajo Tajnega vojnega redar-stva v Zidanem Mostu za stično postajo za Slovenijo, poveljnika te postaje poročnika Miloša Trkuljo pa za osebo, odgovorno za dogovore o skupnih dejavnostih (ARS, 8).

Po oblikovanju Dravske divizijske oblasti je ta ustanovila svoj referat za vohunstvo, ki je bil na svojem delovnem področju zelo aktiven. Na Slovenskem sta torej delovala dva organa s podob-nimi cilji, ki sta vse do razpustitve CUNO med seboj dobro sodelo-vala. Tako je Deželna vlada marca 1919 odredila cenzuriranje tujih časopisov, vendar zgolj za nekatere kraje na Slovenskem. Vodja

13

Mag. Matjaž Bizjak

cenzure v Ljubljani Keršovan je na svojo pobudo pošiljal po izvod zaplenjenih časopisov tudi vojaški oblasti, ker bi jo po njegovem prepričanju članki lahko zanimali (ARS, 9). Keršovan ni ostal samo pri pošiljanju časopisov, temveč je operativni oddelek divizijske oblasti tudi opozarjal na članke z vojaško vsebino in jih komentiral. Tako je marca 1919 na podlagi podatkov iz časopisov opozoril, »/.../ da so prišla v Celovec ojačanja, in sicer tirolskega vojaštva, katero je bilo slavnostno sprejeto« (ARS, 10). Dokler Dravska divi-zijska oblast ni razvila svoje kakovostne obveščevalne mreže, se je redno obračala na CUNO. Tako ga je 25. marca 1919 prosila, naj s svojimi podatki potrdi obveščevalno informacijo o italijanskih enotah v Trstu in okolici. Istočasno je prosila za podatke o italijan-skih polkih in brigadah, ki so bili nastanjeni po Krasu, za demar-kacijsko črto (Vipavska dolina, Divača, Sežana, Istra). Že tri dni pozneje je CUNO Dravski divizijski oblasti dostavil dokaj natančen razpored italijanskih vojaških poveljstev in enot v Trstu in okolici oziroma 3. italijanske armade, ki je s svojimi enotami pokrivala to območje. CUNO je število italijanskih vojakov v Trstu in okolici ocenil na 25.000–30.000 (ARS, 11). Natančnost poročila z nazivi in podrobnimi mikrolokacijami enot ter analiza moralnega stanja enot in prebivalstva kažeta, da je imel CUNO odlične obvešče-valne informacije. Kratek čas med zahtevo po podatkih in izdajo poročila pa nakazuje sistematičnost njegovega obveščevalnega dela. Število pripadnikov italijanske kopenske vojske je bilo sicer prenizko ocenjeno, saj moramo vedeti, da je bilo 1. julija 1919, tj. osem mesecev po koncu vojne, na tako imenovanem vojnem območju (zona di guerra) nastanjenih 737.000 vojakov (Rochat, 2006, str. 26), večina prav na meji s Kraljevino SHS.2

Po drugi strani se CUNO ni zadovoljil samo s pasivnim zbiranjem informacij pri virih, ki so prišli na slovensko ozemlje. Tudi sam je uporabljal ljudi, ki so zaradi različnih razlogov odhajali na območje, ki so ga zasedli Italijani, ter jih pred odhodom ustrezno pripra-

2 1. julija 1919 je italijanska vojska štela skupaj 1.578.000 vojakov. Decembra 1919, med reško krizo, je na bodoči rapalski meji proti Kraljevini SHS stalo 130.000 vojakov.

14


vljal. Skoraj zagotovo so slovenski obveščevalni organi uporabljali tudi tihotapce, ki so predvsem prek demarkacijske črte tihotapili različno blago na območja pod italijansko zasedbo. Iz italijanskih dokumentov je razvidno, da so se Italijani tega zavedali in so posku-šali bolje nadzorovati nekatera območja, ki so bila znana po tem. V dokumentih se posebej izpostavljajo predvsem okolica Rovt, smer Sorica–Podbrdo in Kneške Ravne (Klen, 1977, str. 140, 157), vendar so se ti prehodi dogajali vzdolž celotne črte. Ilegalnih prehodov prek demarkacijske črte je moralo biti zelo veliko, saj so junija 1919 italijanski obveščevalci iz Logatca poročali o velikem povečanju ilegalnih prehodov (Klen, 1978, str. 95), aprila 1919 pa so prav tako iz Logatca poročali, da je na tem območju vsak dan aretiranih več kot 30 tihotapcev (Klen, 1977, str. 175). Ni pa znano, da bi CUNO izključno zaradi obveščevalnih namenov pošiljal svoje agente čez demarkacijsko črto, vendar tega ni mogoče izključiti.

Močan obveščevalni center se je razvil tudi v Mariboru. Šta-jersko obmejno poveljstvo pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra je imelo v svoji sestavi tudi referat za varnostne zadeve. Od 8. novembra 1918 do 30. novembra 1918 ga je vodil stotnik E. Vaupotič (Vaupotič, 1988, str. 253), pomagal mu je nadporoč-nik Fran Cigoj. Referat je imel predvsem ofenzivne obveščevalne naloge. Tako je moral novembra 1918, šest dni pred razorožitvijo Schutzwehra v Mariboru, narediti natančen načrt razporeditve njegovih poveljstev, enot, skladišč in straž. Uspešna razorožitev te vojaške formacije kaže, da je svojo nalogo uspešno opravil. Pri Štajerskem obmejnem poveljstvu se je z organiziranjem poizvedo-valne službe ukvarjal tudi vodja operativnega odseka tega povelj-stva stotnik Jaroslav Kosr (PAM, 1). Štajersko obmejno poveljstvo je imelo referat za varnostne zadeve, ki je bil popolnoma vojaški urad, poleg njega pa tudi policijski in poizvedovalni oddelek, ki ga je naprej vodil stotnik dr. Anton Mulej (PAM, 2), potem pa policijski nadkomisar dr. Ivan Senekovič, poslan v Maribor iz Lju-bljane. Prav ta oddelek, ustanovljen novembra 1918, je pošiljal svoje ljudi tudi na Koroško in Štajersko ter tako generala Maistra sproti obveščal o vojaških pripravah Nemške Avstrije v Celovcu,

15

Mag. Matjaž Bizjak

Wolfsbergu, Gradcu, Lipnici in drugje. Prav zaradi policijsko-obve-ščevalne dejavnosti so dr. Senekovića in sedem njegovih ljudi, ki so bili pri opravljanju poizvedovale službe posebno uspešni, na pobudo Kraljevske komande mesta Maribor 8. avgusta 1920 pre-dlagali za pohvalo (ARS, 12). V tej skupini je bil tudi Franjo Gulin, ki je decembra 1918 in januarja 1919 v imenu dr. Senekoviča vzdr-ževal zvezo s slovenskima kapucinoma Dionizijem Pristovnikom in Mavricijem Terašem, živečima v samostanu v Lipnici. Prav ta dva slovenska meniha sta generala Maistra oskrbela z najbolj natanč-nimi podatki o vojaškem dogajanju v Lipnici, kjer je bila močna nemška posadka, ki je nenehno ogrožala Maistrove vojaške uspehe, predvsem pa Špilje in s tem posredno tudi Maribor (PAM, 3). Nemški častniki, nameščeni v Lipnici, so se namreč radi zbirali v samostanu, kjer je bilo kegljišče. Gulin je dvakrat prišel v samostan in obakrat sta ga meniha oskrbela s podatki, ki so slovenski strani pravočasno omogočili izvedbo protiukrepov (PAM, 4). Njune informacije je visoko ocenil tudi general Maister.

Tudi CUNO je iz Ljubljane v Maribor, najverjetneje na zahtevo generala Maistra, napotil skupino primorskih militariziranih policij-skih agentov, ki so bili neposredno podrejeni Štajerskemu obmej-nemu poveljstvu in so zanj opravljali poizvedovalno službo. Naj-verjetneje je do tega prišlo, ker so ti militarizirani stražniki, ki so v Ljubljano prišli iz Trsta, govorili več jezikov, predvsem pa so bili zanesljivi in narodno zavedni. Prav oni so sestavljali jedro Seneko-vičevega poizvedovalnega oddelka. Vendar se je tudi v Mariboru, podobno kot v drugih krajih, že leta 1918 pojavila težava z zago-tavljanjem denarja za dejavnosti, ki niso bile vidne. Informatorji, za katere so uporabljali izraza konfident in ogleduh, namreč niso bili stalno nastavljeni uslužbenci. Plačal jih je urad, za katerega so delali. Še konec decembra 1918 se je Štajersko obmejno povelj-stvo pogajalo z generalštabnim oddelkom II. vojnega okrožja v Ljubljani za »dotiranje« posebnega sklada v ta namen (ARS, 13). Da pri zbiranju informaciji ni bilo jasne razmejitve med civilnimi in vojaškimi oblastmi, kaže dejstvo, da je bila intendanci II. vojnega okrožja prepuščena odločitev, kdo bo plačeval policijske agente in konfidente v Mariboru (ARS, 13).

16


Štajersko obmejno poveljstvo je v Mariboru oblikovalo tudi pisemsko cenzuro, ki je bila z obveščevalnega stališča zanje izredno pomembna. Pri njenem delu je bilo zaposlenih kar 14 častnikov in podčastnikov, zaradi česar se je »/.../ mnogo aktual-nih političnih, posebno pa vojaških, celo zelo tajnih zadev zvedelo« (ARS, 14). Za generala Maistra so imele te informacije izjemen pomen. Podobna cenzura je delovala tudi v Ljubljani, pri njenem delu pa sta ob drugih sodelovala tudi dva policijska agenta.

Veliko podatkov o vojaški sili Nemške Avstrije so Narodna in pozneje Deželna vlada ter vojaške oblasti pridobile od komi-sarja, ki ga je Narodna vlada imenovala za slovenski del Koroške, Franca Smodeja, ki je deloval v Celovcu, kjer so se pravzaprav vse pomembne vojaške stvari odločale in začele. Prav Smodej je Deželni vladi redno poročal o dogajanju v Celovcu in sploh na Koroškem. Podobno je bila na Dunaju že novembra 1918 usta-novljena vojaška pisarna, nastanjena v I. dunajskem okraju, ki je prek podnarednika Franja Novaka, ki je bil od 1. decembra 1918 nameščen pri misiji (ARS, 15), vzdrževala obveščevalno in kurirsko zvezo z generalom Maistrom in njegovim poveljstvom. Marca 1919 se je vojna pisarna preoblikovala v Vojno misijo Kraljevine SHS na Dunaju, vodil jo je srbski general Milutin Martinović. Vojna misija Kraljevine SHS, katere glavna naloga je bila varovati interese kra-ljestva po navodilih, ki jih je dobival vodja misije (ARS, 16), je imela tudi poseben izvidniški odsek, ki se je ukvarjal z obveščevalnim zbiranjem podatkov. Prav izvidniški odsek je 4. maja 1919 pripra-vil natančno analizo vojaškega stanja Nemške Avstrije. Analiza je vsebovala vse vidike, ki so vplivali na njeno vojaško pripravlje-nost, dotaknila se je celo političnih strank in njihovega negativ-nega vpliva na vojaške formacije. Pomembnejši pa so bili natančni podatki o enotah, njihovih lokacijah in nazivih (ARS, 17).

Poveljnik slovenskih čet na Koroškem general Maister je avgusta 1919 zaradi tihotapstva čez demarkacijsko črto od Poverjeništva za notranje zadeve zahteval 10 policijskih agentov in od okrožnega nadzornika policijskih agentov V. Baeblerja, »/.../ da organizira

17

Mag. Matjaž Bizjak

poizvedovalno službo na demarkacijski črti in črez njo« (ARS, 18). Zahtevani agenti so bili tudi v resnici napoteni v Celovec in Maister je bil z njihovim delom zadovoljen, saj jih je novembra 1919 zaradi opravljenega dela tudi pohvalil. 29. novembra 1919 je bilo nato na ukaz Dravske divizijske oblasti teh 10 policijskih agentov odpušče-nih iz vojaške službe (ARS, 19).

Tudi policijski svetnik Keršovan je v obveščevalnem smislu ostal aktiven še potem, ko je bil kot vodja vojaško-policijskega oddelka, sestavljenega iz militariziranih policijskih agentov in redarjev, premeščen v Celovec. Junija 1919 je zaprosil Poverjeni-štvo za notranje zadeve za dovoljenje, da sme v Celovcu sprejeti v začasno policijsko službo štiri osebe, ki poznajo mesto, ljudi, jezik in odnose med tamkajšnjim prebivalstvom. Poverjeništvo za notranje zadeve je poudarilo, da bi po njegovem mnenju eden ali dva takšna konfidenta zadostovala. Ker pa je policija opravljala v Celovcu izključno vojaške posle, je bila zadeva prepuščena Dravski divizijski oblasti, ki naj bi Keršovanu izplačala mesečno vsoto za plačilo teh konfidentov (ARS, 20).

Proti Prekmurju je obveščevalno službo organiziral poveljnik obmejnega orožniškega oddelka v Ljutomeru orožniški stotnik Sagadin, ki je pri tem sodeloval tudi z generalom Maistrom. Svoje informatorje je opremil s posebnimi izkaznicami, ki so jim omo-gočile prosto prehajanje prek demarkacijske črte (PAM, 5). Prav Sagadin je poleg obveščevalne dejavnosti organiziral tudi razna-šanje propagandnih letakov in agitacijo med Prekmurci (PAM, 6). Kljub dejavnosti stotnika Sagadina se je civilni komisar za Prek-murje še oktobra 1919 pritoževal, da »/.../ vojaštvo nima izvesti-teljske službe proti Madžarski, nima pa niti obrambne službe proti vohunstvu« (ARS, 21).

Poleg organiziranega zbiranja obveščevalnih podatkov, ki so ga opravljali posebej za to organizirani uradi, so tudi vojaške enote, predvsem pa njihovi poveljniki morali redno skrbeti za pridobi-tev čim več informacij o nasprotniku. Tako je general Maister kot

18


poveljnik Koroškega odreda od podrejenih poveljnikov odsekov zahteval organiziranje obveščevalne dejavnosti. Julija 1919 je namreč opozoril podrejene, da je od njih dobil le malo poročil o dogajanju severno do razmejitvene linije, »/.../ ki je sicer ni dovo-ljeno prekoračiti, vendar se morajo najti drugi načini za pridobitev potrebnih podatkov o dogodkih. Sredstva so vsakemu koman-dantu znana. Te pa mora izrabiti, ne smemo biti brez poročil, to tudi ne v mirnem času. Pričakujemo tozadevna poročila redno.«. Rudolf Maister je od podrejenih zahteval tudi dosledno skrivanje identitete zaupnikov, za katere so morali uporabljati šifre. Šifre je moral imeti vsak podrejeni poveljnik shranjene ob poizvedoval-nih aktih. General Maister je opozoril tudi na govorice ljudstva, iz katerih »/.../ se da mnogo sklepati« (ARS, 22).

Načini, kako so odgovorni poveljniki v resnici pridobivali podatke o nasprotniku, so bili seveda zelo različni in odvisni tudi od iznaj-dljivosti odgovornega častnika. Kako so poveljujoči častniki zbirali informacije, na podlagi katerih so pozneje sprejemali take ali drugačne odločitve, je najbolje razvidno iz uvodnega dela obve-stila majorja Alfreda Lavriča Narodni vladi 13. decembra 1918, ki se glasi: »Javljam, da sem na osnovi enomesečnega bivanja v Koroški obmejni teritoriji, na osnovi lastnega zapažanja, orienta-cije po generalnem pooblaščencu vikarju Smodeju, osebno danih obljub na osnovi pogajanj z nasprotno stranko, časopisnih vesti lastnega in sovražnega tabora si pridobil sledečo sliko o situ-aciji /.../.« Najpogostejša metoda, ki pa ni služila samo zbiranju podatkov, temveč tudi zavarovanju lastnih enot, je bilo patruljiranje v medprostorih in bližnjem zaledju nasprotnika. Izvidovanje je bilo redno, pri posebno kočljivih zadevah so nanj pošiljali tako imeno-vane častniške patrulje, sestavljene iz dveh do štirih častnikov. Ker je bila fronta med bojujočima se stranema zelo dinamična in neiz-razita, so za bolj oddaljeno izvidovanje pogosto uporabljali konje-niške patrulje, ki so imele prednost v hitrosti. Tako je 5. januarja 1919 konjeniška izvidniška patrulja, ki jo je poslal poveljnik slo-venske vojaške posadke v Radgoni, prodrla iz Radgone v Mursko Soboto in se nato srečno vrnila (ARS, 23). Poleg zasliševanj vojnih

19

Mag. Matjaž Bizjak

ujetnikov, pogosto podprtih s fizičnim nasiljem, je bila ena izmed preizkušenih metod zbiranja podatkov tudi prisluškovanje telefon-skim pogovorom. Tako je druga četa 1. bataljona Slovenskega pla-ninskega polka v noči od 12. na 13. november 1919 napeljala 1,5 km telefonske žice čez reko Krko in se povezala na nemške tele-fonske linije. Linijam so prisluškovali skoraj ves mesec. Pomemb-nost tako zbranih informacij je s svojimi preprostimi besedami najbolje ocenil četni telefonist, ki je preplaval Krko in vodil prislu-škovanje: »To nam je bila najbolj zvesta straža. S to zvezo se je prihranilo mnogo truda in nepotrebnih alarmov.« (ARS, 24)

Intenzivno so informacije zbirali tudi iz zraka. Tako je general Maister ob službeni oceni poveljnika letalske eskadrilje v Mariboru, poročnika Stjepana Burazovića, zapisal, da je pri poletih nabral vedno mnogo novih in zanesljivih novic o sovražniku, ki so bile za naše prodiranje večkrat merodajne. Letalsko izvidovanje je bilo večkrat uporabljeno predvsem na koroški fronti. Na splošno so vojaška letala uporabljali predvsem v izvidniške in propagan-dne namene, precej redkeje so dobivala bojne naloge. General Maister je tako med boji pri Spodnjem Dravogradu 3. maja 1919 zaradi pomanjkanja podatkov o nasprotniku poslal na letalsko izvi-dovanje po Labotski in Dravski dolini letalo iz mariborske eskadri-lje (ARS, 25). Vendar so možnost takega zbiranja podatkov imela le višja poveljstva, operativne enote pa so bile še vedno bolj ali manj odvisne od svojega zbiranja podatkov.

Obe sprti strani na Koroškem in Štajerskem sta pri zbiranju podatkov veliko uporabljali tudi civilno prebivalstvo. To je bilo tem lažje, ker je bilo tudi prebivalstvo notranje razdeljeno. Tako je poročnik Slanovec, podrejen stotniku Miroslavu Martinčiču, povelj-niku obrambe v Podrožci, organiziral mrežo zaupnikov v Rožni dolini, in sicer iz Bistrice, Bač, Loč, Št. Jakoba in Bekštajna (ARS, 26). Pogosto so vojaški poveljniki svoje ljudi pošiljali celo čez fronto v nasprotnikovo zaledje. Tako so bile pri Velikovcu tudi med premirjem v avstrijsko zaledje poslane patrulje v civilnih oblekah, da bi zbrale čim več podatkov (ARS, 27). Pri tem načinu zbiranja

20


podatkov je poveljniški kader večkrat uporabil tisti del prebivalstva, ki je bil vojaško manj sumljiv, predvsem mladino in ženske. Tudi Avstrijci so za vohunjenje pogosto uporabljali mlade slovenske fante s Koroškega (14–16 let), ki so znali slovensko in zaradi svoje mladosti niso bili toliko sumljivi. Tako je avstrijski poveljnik iz Wolfs-berga konec junija 1919 poslal kar deset mladih fantov, ki naj bi zbrali podatke o slovenski strani. Za vohunjenje so izbrali tudi ljudi, ki so imeli na drugi strani znance ali prijatelje, pogosto z različnih front prve svetovne vojne. Tako je bil avstrijski vohun Viljem Linin-gerl takoj po porazu na Koroškem poslan v Maribor. Z obvešče-valnim namenom je stopil v stik s svojim znancem, nadporočnikom Joškom Stergarjem. Slovenski častnik je bil dodeljen poveljstvu Štajerskega obmejnega poveljstva in vohun je poskušal od njega dobiti podatke o vojaštvu, artileriji in skladiščih streliva v Mariboru ter o namenih slovenskih vojaških poveljstev.

Ob avstrijskih obveščevalcih se je za slovensko območje, pa tudi za nekatera druga območja Kraljevine SHS, zelo zanimala predvsem italijanska vojaška obveščevalna služba, ki je tako proti Državi SHS in pozneje Kraljevini SHS razvila zelo močno obve-ščevalno in protiobveščevalno dejavnost. Italijanska vojaška obveščevalna služba je bila, predvsem kot posledica katastrofe pri Kobaridu, na začetku leta 1918 reorganizirana in razdeljena na dva dela. Servizio informazioni je imel nalogo strateškega obveščevalnega delovanja, tj. klasičnega vohunstva, v globokem zaledju nasprotne države in v drugih nevtralnih državah, medtem ko je Servizio informazioni sul nemico presso le truppe operanti (ITO)3 imel nalogo operativno zbirati obveščevalne podatke na fronti in v neposrednem zaledju nasprotnika (Cappellano, 2002, str 124).4 Obveščevalno delo proti Državi SHS in Kraljevini SHS

3 ITO = informazioni truppe operanti.

4 Italijanska obveščevalna služba je bila leta 1918 zelo dobro organizirana, operativna in zelo uspešna. Nenavadno je, da italijanske oborožene sile teh izkušenj niso upo-rabile v drugi svetovni vojni, v kateri sta bila prav slaba obveščevalna pripravljenost in nezaupanje oziroma neupoštevanje kakovostnih obveščevalnih informacij nosilcev odločanja eden izmed pomembnih vzrokov številnih vojaških porazov in hitre kapitu-lacije italijanskih oboroženih sil.

21

Mag. Matjaž Bizjak

je organiziral in zelo uspešno vodil predvsem ITO, ki je na zasede-nih slovenskih in hrvaških območjih5 organiziral tako imenovane centre za politične informacije (Centri informazioni politiche), ki so jih vodili oficirji ITO (Klen, 1977, str.126). Ti centri so zelo inten-zivno pridobivali informacije iz lokalnega okolja, centri ob demar-kacijski črti pa tudi obveščevalne informacije o Sloveniji in Hrvaški. V njih so tudi zasliševali slovenske vojaške prebežnike in dezer-terje, ki jih je bilo po italijanskih podatkih največ predvsem junija 1919, med obvezno mobilizacijo in ofenzivo vojske Kraljevine SHS na Koroškem. Italijanske obveščevalce so ob drugih informacijah zanimali predvsem odnosi med Srbi in Slovenci v vojski Kraljevine SHS in dogajanje na koroški fronti (Klen, 1978, str. 82).

Nekateri znaki kažejo, da so italijanski obveščevalci imeli pomembno vlogo že pri vojaškem uporu v Zagrebu 5. decembra 1918, ki je neposredno povzročil razpustitev hrvaške vojske. Takrat je namreč Slovenec Martin Murn, najverjetneje italijan-ski provokator, nekaj dni pred uporom prišel iz Vipave v Zagreb. Tega dne je s hrvaško zastavo prek prsi vodil povorko upornih vojakov proti trgu, na katerem je prišlo do spopada. Po spopadu je izginil neznano kam. V italijanskih vojaških arhivih v Rimu o tem ni mogoče najti nobenih podatkov, vendar je treba vedeti, da je bil ITO ob obveščevalni in protiobveščevalni dejavnosti odgovoren tudi za propagando, ki je bila takrat razumljena zelo široko in je vključevala tudi subverzivne dejavnosti. Veliko pozornosti italijan-ske ‘vohunske’ dejavnosti je bilo namenjene Sloveniji, Črni gori in Dalmaciji, kjer pa so vojaško silo Kraljevine SHS ocenjevali precej negativno (Bjelajac, 1988, str. 119). Italijanska obveščevalna služba je zelo podpirala tudi tako imenovane črnogorske avtono-maše, saj jih je do avgusta 1919 podprla z več kot dvema milijo-noma kron denarja, načrtovana je bila predaja še enega milijona, ob tem so jim predali še 120 pušk, 30 mitraljezov s strelivom in še nekaj drugega orožja. To je bilo tem lažje, saj je italijanska

5 Ti centri so bili organizirani v Červinjanu, Gradiški, Trbižu, Gorici, Tolminu, Logatcu, Postojni, Sežani, Kopru, Poreču, Pazinu, Voloskem in na Lošinju. Imeli so nalogo natančno spremljati in nadzorovati lokalno tujerodno okolje in zbirati informacije.

22


vojska imela svoje vojaške posadke v Ulcinju, Baru in Virpazarju (Gallinari, 1980, str. 91). Podobno je bilo italijanski obveščevalni dejavnosti proti Hrvaški, ki jo je vodil podpolkovnik Cesare Finzi, znan predvsem po tem, da je skupaj z Ljudevitom Pivkom leta 1917 neuspešno organiziral italijansko akcijo preboja avstro-ogr-ske fronte pri Carzanu, namenjenih tri in pol milijona italijanskih lir. Od tega so do avgusta 1919 porabili milijon in osemsto tisoč lir, morali pa so plačati še dvesto tisoč lir za že opravljene dejav-nosti. Italijanski obveščevalci so prenehali izvajati subverzivne dejavnosti (ne pa tudi obveščevalnih) avgusta 1919, iz ohranje-nega arhivskega gradiva je mogoče sklepati, da je do tega prišlo na izrecno zahtevo italijanskega ministrskega predsednika Fran-cesca Saveria Nittija (ACS, 1). Slovensko območje v tem doku-mentu ni izrecno omenjeno, vendar je ITO nedvomno imel ves čas zelo dobre informacije o razmerah na Slovenskem, najverjetneje pa je višek obveščevalnega dela mogoče postaviti v sredino leta 1919, ko je vojska Kraljevine Italije načrtovala preventivni vojaški napad na slovenska in hrvaška območja Kraljevine SHS (Visintin, 2009, str. 492–499). Tako je imela tretja italijanska armada, ki je skupaj z deveto armado pokrivala demarkacijsko linijo, že 2. februarja 1919, torej dan po uveljavitvi nove organizacijske sheme vojske Kraljevine SHS (oblikovanje armadnih in divizijskih oblasti), natančne informacije o novi strukturi in imenih poveljujočih gene-ralov. Med drugim tudi o nastanku DDO in imenovanju generala K. Smiljanića za poveljnika te divizijske oblasti (AUSSME, 1). Ita-lijanske operativne enote so tako to informacijo imele skorajda hkrati ali celo prej kot slovenska javnost, saj je bilo tej na isti dan sporočeno, da je ukaz o ustanovitvi DDO podpisal kralj že 22. decembra 1918 (Švajncer, 1990, str. 139).6 Informacija je bila šele 3. februarja 1919 razglašena tudi v Uradnem listu Deželne vlade za Slovenijo (Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 3. 2. 1919, 122).

6 M. Bjelajac navaja, da je Vojno ministrstvo 4. januarja 1919 ukazalo, poleg oblikova-nja drugih divizijskih oblasti, tudi nastanek DDO (Bjelajac, 1988, str. 71).

23

Mag. Matjaž Bizjak

Po drugi strani pa so italijansko vojsko in politiko konec leta 1918 in na začetku 1919 begale informacije, ki so govorile o možnosti načrtnih incidentov in oboroženega napada Države SHS oziroma Kraljevine SHS. Konec novembra 1918 je celo sam predsednik ita-lijanske vlade Vittorio Emanuele Orlando v depeši, poslani iz Pariza, generalu Armandu Diazu in admiralu Thaon di Revelu omenil to možnost in zahteval pripravljenost italijanskih oboroženih sil (ACS, 2). Težko je razumeti ti dve nesorazmerji, po eni strani odlično pozna-vanje vojaških zmogljivosti nasprotnika, po drugi pa vojaško-poli-tično predvidevanje, ki ni imelo nobene stvarne podlage. Videti pa je, da niti Država SHS niti Kraljevina SHS nista imeli prave obrambe pred agresivno italijansko obveščevalno dejavnostjo, ki je največ informacij nedvomno pridobivala od lokalnega prebivalstva, tudi slo-venskega, precej pa tudi s pomočjo najrazličnejših misij, ki so pod antantno zastavo sodelovale pri nadzoru uresničevanja premirja.

Vse vojaške uspehe in tudi neuspehe slovenskih vojaških enot je treba povezati tudi z boljšim ali slabšim poznavanjem nasprotnika. To velja predvsem za neuspešno slovensko ofenzivo aprila 1919, ki je bila obveščevalno popolnoma nepripravljena, saj drugače slo-venske enote ofenzive sploh ne bi začele. General Smiljanić je še 13. maja 1919 poudarjal, da ne ve nič o nasprotnikovi moči (ARS, 28), tri dni pozneje pa je od njega informacije o avstrijskem naspro-tniku zahteval tudi načelnik »vrhovne komande«, vojvoda Živojin Mišić (Bizjak, 2004, str. 15). Ofenziva vojske Kraljevine SHS, ki so jo junija 1919 večinsko sestavljale slovenske enote, je bila tudi v obveščevalnem smislu dobro pripravljena, čeprav je videti, da je bilo med pripravami na voljo zelo malo podatkov o avstrijskem nasprotniku, drugače je težko razumeti dvom poveljujočih častni-kov v uspeh ofenzive in Smiljanićevo zavlačevanje njenega začetka (Bizjak, 2004, str. 17). Ob slabi motivaciji slovenskih mobilizirancev je bil drugi razlog nedvomno slabo poznavanje nasprotnika. Do tega je prišlo zaradi pomanjkanja bojnega stika z avstrijskimi enotami in popolnega ‘razsula’ slovenskih vojaških enot v avstrijski protiofenzivi, zaradi česar so tudi razpadle obveščevalne mreže, ki jih je bilo treba nato oblikovati na novo.

24


Obe nasprotni strani sta pred in med junijsko ofenzivo inten-zivno in na vse načine poskušali priti do obveščevalnih podatkov. Potekalo je tudi obojestransko zračno izvidovanje, poudarek pa je bil na klasični obveščevalni dejavnosti, za katero so uporabljali predvsem lokalno prebivalstvo obeh narodnosti. Avstrijska stran je v te namene intenzivno uporabljala tudi slovensko prebivalstvo, tudi zato je bil ljubljanski grad v tem času poln internirancev, Sloven-cev, Avstrijcev in Vindišarjev, ki so bili obtoženi vohunstva v korist Nemške Avstrije. Prav to hitro vojaško ravnanje je v internacijo spravilo tudi precej zavednih Slovencev, ker so pri ovadbah prišla do izraza mnoga osebna nasprotja, vojaška oblast pa ovadb v večini primerov sploh ni preverila (Trunk, 1950, str. 146). Po začetku spopadov se je obveščevalna slika izboljšala, saj so enote zbirale in v višja poveljstva pošiljale podatke, pridobljene med bojnim stikom. Odvisnost obveščevalcev od lokalnega prebivalstva je ponovno prišla do izraza v trenutku, ko je reka Drava zaustavila napredovanje vojske Kraljevine SHS ter istočasno onemogočila pretok beguncev in drugega prebivalstva. Na to kaže tudi napotilo poveljnika Koro-škega odreda po preboju avstrijskih položajev pri Labotu in zasedbi Šentpavla, da je proti Velikovcu treba napredovati previdno, z vsemi varnostnimi ukrepi, ker položaj in stanje nasprotnika nista jasna. Zaradi tega je bilo tudi zelo težko razločiti in analizirati prave infor-macije od dezinformacij. Avstrijske enote na Koroškem so zelo uporabljale tako imenovano obveščevalno zavajanje. Predvsem so nenehno izpostavljale prihajajočo pomoč s Štajerske in z Dunaja. Resnica je bila ravno nasprotna. Štajerska deželna vlada se je odločila, da bo ostala nevtralna, osrednja dunajska vlada pa je Koroško podpirala bolj ali manj zgolj diplomatsko, ker nadzora nad vojaškimi enotami, razporejenimi po posameznih deželah, ni imela in se je bolj ukvarjala s prihodnjo obliko avstrijske države, kot z voja-škimi zadevami (Glaubauf, 1993, str. 105). S tem vprašanjem se je intenzivno ukvarjalo tudi poveljstvo DDO. V poročilu IV. armadni oblasti v Zagreb, 25. maja 1919, je izpostavilo kontradiktornost teh podatkov in poudarilo, da v primeru »/.../ če Celovec ne more računati na pomoč Gradca in Dunaja, je namen teh informaciji zgolj cepljenje naših enot«. (Bizjak, 2004, str. 65)

25

Mag. Matjaž Bizjak

Strah pred vohuni je bil prisoten tudi med prebivalstvom. To je bilo deloma povezano s staro avstro-ogrsko oblastjo, ki je med prvo svetovno vojno vohune videla vsepovsod, deloma pa je bila to krivda zelo slabega obveščanja javnosti o dogodkih. Poleg tega so slovenski časopisi, tudi zaradi pomanjkanja kakovostni informa-cij, vznemirjali ljudi s članki o »špijonih«, ki so jih videli vsepovsod (Večerni list, 4. 2. 1919, str. 2).

Sklenemo lahko, da so se konec leta 1918 in leta 1919 na Slo-venskem pojavili novi nosilci in izvajalci obveščevalne dejavnosti, ki so se zelo trudili zavarovati samostojnost in ozemeljsko neo-krnjenost slovenskega ozemlja. Ta »obveščevalni« boj je bil proti madžarskemu nasprotniku zaradi njegove šibkosti razmeroma uspešen, proti Nemški Avstriji pa je potekal v duhu kaotičnih bojev za severno mejo, z vzponi in padci, vendar bolj ali manj na ena-kovredni ravni. Proti Kraljevini Italiji pa so bili slovenski obvešče-valci v podrejenem položaju. Ti, večinoma neznani ljudje, so s svojim trudom, znanjem, predvsem pa s predanostjo zbrali dovolj podatkov za pravilno in pravočasno odločanje, kako so slovenski politiki in poveljujoči častniki znali in hoteli uporabiti te informacije, pa je že drugo vprašanje, ki se dotika predvsem vodenja in pove-ljevanja.

26


1 VIRI

1. ACS, 1 – Archivo Centrale dello Stato (ACS) – Rim, f. France-sco Saverio Nitti, št. 22, fasc. 68, podfasc. 1.

2. ACS, 2 – ACS, f. Vittorio Emanuele Orlando, št. 74, fasc. 1612, podfasc. 3.

3. ARS, 1 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), f. Narodni svet za Slovenijo (AS 58), št. 1, Zapovjed broj 3, 4. studeni 1918.

4. ARS, 2 – ARS, f. Poverjeništvo za narodno obrambo (AS 94), št. 1, 1258.

5. ARS, 3 – ARS, AS94, št. 1, 947–952.6. ARS, 4 – ARS, f. Pokrajinska uprava za Slovenijo, oddelek za

notranje zadeve (AS 61), 1920, št. 5001–5500, 5014.7. ARS, 5 – ARS, AS 94, št. 2, 1081.8. ARS, 6 – ARS, AS 94, št. 2, 247–275.9. ARS, 7 – ARS, AS 94, št. 2, 243.10. ARS, 8 – ARS, AS 94, št. 2, 177.11. ARS, 9 – ARS, AS 94, št. 2, 607.12. ARS, 10 – ARS, AS 94, št. 2, 681.13. ARS, 11– ARS, AS 94, št. 2, 943–946.14. ARS, 12 – ARS, AS 61, 1920, št. 8001–8500, 8434.15. ARS, 13 – ARS, AS 94, št. 2, 465–467.16. ARS, 14 – ARS, AS 61, 1920, št. 1851–2250, 2540.17. ARS, 15 – ARS, f. Ude, Lojze (AS 1193), št. 50, Novak,

Franjo – Obnovitev članstva. 18. ARS, 16 – ARS, AS 1193, št. 54, Zapisnik 70. seje Deželne

vlade za Slovenijo z dne 7. marca 1919.19. ARS, 17 – ARS – oddelek za dislocirano arhivsko gradivo II.,

mikrofilm VII 103.20. ARS, 18 – ARS, AS 61, 1920, št. 4801–5000, 4879.21. ARS, 19 – ARS, AS 61, 1919, št. 11801–12300, 12148.22. ARS, 20 – ARS, AS 61, 1919, št. 6001–6600, 6135.23. ARS, 21 – ARS, AS 61, 1919, št. 9601–10200, 10070.24. ARS, 22 – ARS, AS 1193, št. 62, Komandantu rezerve – grupa

II (originalni dokumenti iz zapuščine kapetana Finka).

27

Mag. Matjaž Bizjak

25. ARS, 23 – ARS, AS 1193, št. 61, Nenaslovljeni spomini nad-poročnika Bena Zeilhoflerja.

26. ARS, 24 – ARS, AS 1193, št. 22, Pristopna pola k Organizaciji koroških prostovoljcev – Peter Rojc.

27. ARS, 25 – ARS, AS 1193, št. 48, Bojno poročilo o bojih pri Sp. Dravogradu v času med 2. 5. in 10. 5. 1919.

28. ARS, 26 – ARS, AS 1193, št. 22, Življenjepis Moretti, Jožeta.29. ARS, 27 – ARS, AS 1193, št. 22, Jeras, Bazilij, nadgeometer,

Celje, str. 10.30. ARS, 28 – ARS, AS 1193, št. 62, Telegram – colonel Nedić

Mission Yougoslave – Klagenfurt, 13. 5. 1919.31. AUSSME, 1 – Archivio dell'Ufficio Storico dello Stato Maggiore

dell'Esercito – Rim (AUSSME), f. B1, 108D/279D, str. 15–17.32. DAH, 1 – Državni arhiv Hrvatske – Zagreb (DAH), f. Narodno

vijeće, št. 17, VI. Odio za narodnu obranu, Opći spisi Operativ-nog odsjeka, god. 1918, br. 1–150, 125.

33. PAM, 1 – Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), f. Prevratni dogodki na Štajerskem (PDNŠ), št. 2, 66, Službena ocena stotnika Jaroslava Kosérja.

34. PAM, 2 – PAM, PDNŠ, št. 4, 199.35. PAM, 3 – PAM, PDNŠ, št. 8, 317.36. PAM, 4 – PAM, PDNŠ, št. 1, 23.37. PAM, 5 – PAM, PDNŠ, št. 3, 80/12.38. PAM, 6 – PAM, PDNŠ, št. 3, 128. 39. PAM, 7 – PAM, PDNŠ, št. 2, 66.40. PAM, 8 – PAM, f. Okrožno sodišče Maribor (OSM), št. 62, Vr.

VIII 979/19. 41. PAM, 9 – PAM, OSM, št. 62, Vr. VI 760/19.42. Uradni list Narodne vlade SHS (1918): Naredba Poverjeništva

za narodno obrambo, 6. 11. 1918, 4. 43. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo (1919): Razglasi deželne

vlade za Slovenijo, 3. 2. 1919, 122.44. Večerni list (1919): Pozor na špijone, 4. 2. 1919, 2.

28


2 LITERATURA

1. Bizjak, M., 2004. Operativno-taktična analiza ofenzive Vojske Kraljevine SHS proti Koroški – 28. 5.–6. 6. 1919. Poljče: Zaključna naloga na 7. višjem štabnem tečaju.

2. Bjelajac, M., 1988. Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i Slove-naca. Beograd: Narodna knjiga.

3. Cappellano, F., 2002. L̀ imperial regio esercito Austro--Ungarico sul fronte italiano (1915–1918): Dai documenti del Servizio informazioni dellÈsercito italiano. Rovereto: Museo Storico Italiano della Guerra/Stato Maggiore dellÈsercito – Ufficio storico.

4. Gallinari, V., 1980. L̀ Esercito italiano nel primo dopoguerra 1918–1920. Roma: Stato maggiore dellÈsercito – Ufficio Storico.

5. Glaubauf, K., 1993. Die Volkswehr 1918–1919 und die Gründung der Republik. Wien: Verlagsbuchhandlung Stöhr.

6. Klen, D., 1977. Talijanska vojna obaveštajna služba u bivšoj Julijskoj krajini 1919. godine. Rijeka: Historijski arhivi u Rijeci i Pazinu.

7. Klen, D., 1978. Talijanska vojna obaveštajna služba u bivšoj Julijskoj krajini 1919. godine (II. dio). Pazin-Rijeka: Historijski arhiv Pazin-Historijski arhiv Rijeka.

8. Perovšek, J., 1998. Slovenska osamosvojitev v letu 1918: Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Modrijan.

9. Pethö, A., 2001. I servizi segreti dell‘Austria-Ungheria. Gorizia: Editrice Goriziana.

10. Rochat, G., 2006. L̀ esercito italiano da Vittorio Veneto a Mussolini. Bari: GLF Editori Lateraza.

11. Švajncer, J., 1990. Slovenska vojska 1918–1919. Ljubljana: Prešernova družba.

12. Vaupotič, E., 1988. Ob polomu Avstrije. V Boj za Maribor: Spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Založba Obzorja.

29

Mag. Matjaž Bizjak

13. Visintin, A., 2009. Piani di guerra italiani contro il Regno Shs – gennaio 1919–novembre 1920. Italia contemporanea. 256–257, str. 488–509.

14. Trunk, J. M., 1950. Spomini. Celje: Mohorjeva družba.

31

Janez Dolničar

Vzdrževanje orožja, vojaške opreme in sistemovArms, materiel and systems maintenance

POVZETEK

Vzdrževanje je v sodobnih potrebah in razmerah delovanja Sloven-ske vojske (SV) nedeljiv in zelo pomemben del dejavnosti, ukrepov in postopkov poveljstev in enot, s katerimi se zagotavljajo tehnična brezhibnost in razpoložljivost ter zanesljivost delovanja material-nih sredstev. Opravljajo ga strokovnjaki najrazličnejših profilov; z uvedbo naprednejših in upravljavsko zahtevnejših tehničnih sistemov pa rasteta tako njegova vloga kot tudi obseg.

Moderni oborožitveni in tudi podporni tehnični sistemi zahtevajo vse manjše število manj strokovno usposobljenih posameznikov, toda po drugi strani je za vzdrževanje teh sistemov potrebnih vse več visoko izobraženih vzdrževalcev.

Jasno je, da se z visoko stopnjo tehnične opremljenosti lahko dosežejo večja učinkovitost in s tem tudi večja varnost ter zaščita upravljavcev sistemov. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je vsak zastoj takšnega tehnično zelo razvitega sistema v okoliščinah delovanja lahko zelo drag in lahko pusti težke posledice na celotni organizaciji SV.

KLJUČNE BESEDE

Vzdrževanje, orožje, oborožitev, vojaška oprema, vojaška sredstva, strelivo, sistemi.

32

Vzdrževanje orožja, vojaške opreme in sistemov

ABSTRACT

Considering modern requirements and conditions for the opera-tion of the Slovenian Armed Forces, maintenance is an indivisi-ble and important part of activities, measures and processes of commands and units for the provision of technical perfection, avai-lability and reliability of material resources. Maintenance brings together experts of various profiles; moreover, the introduction of advanced and managerially demanding technical systems results in a greater importance of the role and scope of maintenance.

Modern weapon and technical support systems require an incre-asingly smaller number of less qualified individuals; on the other hand, however, maintenance of these systems requires more highly skilled maintenance workers.

It is clear that a high-level of technical equipment brings greater efficiency and thus greater safety and protection for system ope-rators. We must not forget, however, that any failure of such a technically highly developed system in operating conditions may be very expensive and leave serious consequences on the entire organisation of the Slovenian Armed Forces.

KEY WORDS

Maintenance, weapons, armament, military equipment, military assets, ammunition, systems.

33

Janez Dolničar

1 Uvod

Vzdrževanje materialnih sredstev (MS) v SV je organizacijsko razdeljeno na osnovno vzdrževanje, ki ga izvaja uporabnik, ki je zadolžen za sredstvo, in na stopenjsko vzdrževanje v delavnicah, ki poteka na treh stopnjah:

- I. stopnja – vzdrževanje v sklopu organizacijske enote, ki upo-rablja sredstvo;

- II. stopnja – servisno vzdrževanje v delavnicah SV ali pri zunanjih izvajalcih;

- III. stopnja – generalna obnova sredstev, ki so neuporabna ali tehnološko zastarela, z zamenjavo novih obnovljenih sklopov bodisi v delavnicah SV bodisi pri zunanjih izvajalcih, tako da se sredstvo kot uporabno ali modificirano vrne v uporabo.

Takšna delitev je organizacijsko prenesena in uporabljena na podlagi znanja in vedenja iz prejšnje države in sistema prejšnje vojske, ki je imela v svoji sestavi dvanajst tehnično-remontnih zavodov. Ti so bili neposredno povezani s takrat zelo dejavno domačo industrijo, tehnika in tehnologija pa sta se večinoma obvladovali na lokalnem (državnem) območju oziroma trgu.Z uporabo novih sredstev in tehnologij v SV se pojavlja vprašanje smiselnosti uporabe takšne razdelitve, saj raznovrstnost sredstev in njihov tehnološki razvoj, predvsem pa raznovrstnost dobaviteljev in njihovih posebnih tehnologij, pod vprašaj postavljajo ekonomič-nost podpornega elementa znotraj SV v takšnem obsegu, kot ga trenutno poznamo in imamo.

2 Opredelitev in razlaga sredstev, ki spadajo v skupino OVOS

Pri iskanju razlage okrajšave OVOS (orožje, vojaška oprema in sistemi), kot definicije, ki bi poimenovala orožje, vojaško opremo in sisteme, sem izhajal iz dokumentov, ki so na voljo in dostopni. Večinoma se v dokumentih navajajo pojmi oborožitev, vojaško orožje, vojaška oprema, strelivo, sredstva, sistemi, pri čemer se sistemi pojavljajo samostojno, če jih je že mogoče dokumentarno opredeliti oziroma določiti.

34


2.1 Zakonska in uredbena opredelitev OVOS

Zakon o obrambi določa, da vlada predpiše, kaj se šteje kot vojaško orožje in oprema (ZObr – UPB1, 77. člen), torej zametki okrajšave OVO lahko izhajajo iz zakona, ko pa poskušamo določiti pomen črke S v okrajšavi OVOS, je po tem zakonu to lahko vojaško sredstvo (ZObr – UPB1, 5. člen) oziroma, če iščemo dalje, lahko v večini primerov govorimo zgolj o informacijskem ter telekomuni-kacijskem sistemu (ZObr – UPB1, 102. člen). S pojmom sistem, ki je uporabljen v naslovu članka, pridemo najbližje vsebinskemu pojasnilu v 97. členu zakona, ki sicer obravnava delovni čas, a le tu lahko najdemo povezavo z večjo množico sistemov, ki jih članek obravnava: »/.../ če je to potrebno zaradi nemotenega ali nepre-kinjenega delovanja oborožitvenega, nadzornega ali telekomuni-kacijskega sistema ali varovanja določenega objekta ali območja« (ZObr – UPB1, 97. člen, peti odstavek, 1. alineja).Uredba o obrambnih in zaupnih naročilih navaja, na kaj se nanaša uporaba uredbe, in sicer so to vojaško orožje, strelivo in vojaška oprema (Uredba o obrambnih in zaupnih naročilih, 1. člen), kar nas ponovno usmeri v novo razumevanje okrajšave OVOS.Uredba v nadaljevanju točno opredeljuje, kaj spada v skupino voja-škega orožja, streliva in vojaških sredstev. Sistemi spadajo med vojaško opremo, kar je razvidno iz točke 5 te uredbe, prav tako pa je razumljivo, da so vsa navedena vojaška sredstva in tudi orožje sestavljena iz sistemov in podsistemov.

2.2 Predpisi MO in SV

Pravilnik o uvajanju oborožitve, vojaške opreme in enot v opera-tivno uporabo v SV opredeljuje, da se za OVO štejejo oborožitev in vojaška oprema, določena s posebnimi predpisi, druga sredstva in oprema, ki jo uporablja SV, ter učna in vadbena sredstva (Pravilnik o uvajanju oborožitve, vojaške opreme in enot v operativno uporabo v Slovenski vojski, 2. člen). Tudi ta predpis pojem sistem opredeli kot del OVO, in sicer v členu, ki opredeljuje prevzem: »Vodja skupine za uvajanje OVO lahko zavrne prevzem OVO, ki se uvaja,

35

Janez Dolničar

če je oborožitev ali oprema nekompletna, tako da je ogrožena njena varna uporaba oziroma ogroža uporabnike ali okolico, če ni mogoče doseči temeljnega namena, kateremu služi oborožitev ali oprema oziroma, če gre le za del sistema, ki ga ni mogoče upora-bljati po delih.« (Pravilnik o uvajanju oborožitve, vojaške opreme in enot v operativno uporabo v Slovenski vojski, 27. člen)

Pravila službe opredeljujejo, da se za OVO štejejo vojaško orožje in vojaška ali druga oprema, vključno z nebojnimi in drugimi vozili, ter materialna sredstva, ki jih uporablja SV (Pravila službe v Sloven-ski vojski, 4. točka).

Vojaška logistika je razdeljena na funkcionalna področja, eno izmed njih je oskrbovanje, ki ga delimo na materialno oskrbovanje in storitve. Znotraj materialnega oskrbovanja se sredstva delijo na razrede. V drugi razred, ki je poimenovan orožje, vojaška in druga oprema – OVO, se uvrščajo materialna sredstva za delovanje, skladno z materialnimi formacijami in merili pripadanja. (Žurman in drugi, 2008, str. 44)

Okrajšavo OVOS prvič zasledimo v Direktivi za logistično podporo SV, in sicer med nalogami sektorja za uporabno logistiko Gene-ralštaba Slovenske vojske (J-4 GŠSV). Pojem, kot je naveden v naslovu članka, pa je prvič pojasnjen v isti točki med nalogami sektorja za opremljanje Generalštaba Slovenske vojske (SZO/GŠSV): »/.../ izdelovanje, spremljanje in izboljšava strateških doku-mentov s področja opremljanja z oborožitvijo, vojaško opremo in sistemi (OVOS)« (Direktiva za logistično podporo Slovenske vojske, točka 3 b).

Področna direktiva (Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževa-nja materialnih sredstev v Slovenski vojski), ki se tiče vzdrževanja, že v naslovu govori o MS, ne opredeljuje pa, kaj bi bila ta sredstva. Če povzamemo po prvem dokumentu, ki je naveden v preambuli, so to vsa MS na ministrstvu in v SV (Pravilnik o skladiščnem poslo-vanju v ministrstvu za obrambo, 4. člen).

36


2.3 Opredelitev OVOS

Na podlagi analiziranih dokumentov, ki obravnavajo OVOS, lahko ugotovimo, da v hierarhiji dokumentov ni enotne termi-nologije za poimenovanje oborožitve, orožja, vojaške opreme, vojaških sredstev, streliva ali sistemov.Pa vendar Uredba o obrambnih in zaupnih naročilih točno navaja, kaj se šteje za vojaško orožje, strelivo in vojaška sredstva. Enako ali vsaj zelo podobno delitev je vsebovala tudi predhodna, zdaj že neveljavna Uredba o oborožitvi, vojaški opremi, specialni operativni tehniki in naročilih zaupne narave, kar je omogočalo natančno opredelitev OVOS.V internih aktih in pravilih se pojavljajo različne interpretacije in kombinacije definiranja sredstev, ki so v uporabi v SV. Okraj-šava OVOS v smislu naslova članka je po preiskanih dokumen-tih natančno definirana v Direktivi za logistično podporo SV in je bolj ali manj prepuščena uporabi na ravni direktiv funkcionalnih področij (Direktiva za izvajanje opremljanja SV) oziroma znotraj oddelka J-4 GŠSV, v podrejenih dokumentih pa ostaja oznaka, ki ima nekak fantomski prizvok.

Izhajajoč iz navedenega in v smislu opredelitve sredstev, ki so v uporabi na MO, bi bilo pravilno znotraj MS, ki so v uporabi in lasti MO, določiti oziroma umestiti skupino sredstev, poimeno-vano oborožitev (množica orožja), vojaška oprema (vsebuje tudi različne sisteme) in strelivo, kar bi bila nekako najbolj primerna razlaga okrajšave OVOS.

3 Vzdrževanje v Slovenski vojski

Vzdrževanje je funkcionalno področje vojaške logistike in Doktrina vojaške logistike ga kot hierarhično najvišji vojaško-strokovni dokument opredeljuje kot »/.../ dejavnosti, ukrepi in postopki poveljstev in enot, s katerimi se zagotavljajo tehnična brezhibnost in razpoložljivost ter zanesljivost delovanja material-

37

Janez Dolničar

nih sredstev. Vodilno načelo vzdrževanja na bojišču je popravilo čim bliže prednji bojni črti delovanja, kolikor je to operativno mogoče in izvedljivo, kar zahteva visoko izurjenost in opremlje-nost enot za vzdrževanje. Glavna naloga vzdrževanja je zagota-vljanje čim več operativnih bojnih sistemov na bojišču.« (Žurman in drugi, 2008, str. 53)Vzdrževanje se skladno z razpoložljivimi človeškimi, materialnimi in finančnimi viri na II. stopnji opravlja tudi pri zunanjih izvajalcih, na III. stopnji pa le pri zunanjih izvajalcih. Vzdrževanje obsega dejavnosti (Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževanja MS v SV):

- osnovno vzdrževanje, - tehnično vzdrževanje na I. stopnji, - tehnično vzdrževanje na II. stopnji, - tehnično vzdrževanje na III. stopnji, - izvleko in evakuacijo oziroma umik materialnih sredstev, - uporabo sestavnih delov poškodovanih in izrabljenih MS, - upravljanje nadomestnih delov oziroma ravnanje z njimi.

3.1 Povezljivost delovanja logistične podpore vzdrževanja z ravnmi logistične podpore

Vzdrževanje se glede na splošne varnostne razmere v okolju, naloge enot, stopnje ogroženosti ali situacijo na bojišču deli na taktično, operativno in strateško, pri čemer upoštevamo struk-turo SV in strukturo enot zavezništva (Žurman in drugi, 2008, str. 23):

- taktično vzdrževanje obsega načrtovanje ter izvajanje vzdrže-vanja na I. in II. stopnji;

- operativno vzdrževanje obsega načrtovanje ter vodenje vzdr-ževanja na II. in III. stopnji;

- strateško vzdrževanje obsega načrtovanje in usmerjanje vzdrževanja ter zagotovitev virov.

38


»Povezanost taktične, operativne in strateške logistične podpore se kaže v ravneh logistične podpore enot. Logistična podpora SV v smislu operativnosti in vzdržljivosti sil največkrat poteka na štirih ravneh (Žurman in drugi, 2008, str. 24):

- Prva raven logistične podpore vzdrževanja zagotavlja temeljno taktično delovanje enote z lastnimi formacijskimi viri vojaške opreme in logističnega kadra. Podpora se omejuje na tri dni bojnega delovanja nizke intenzivnosti, brez obna-vljanja virov in zagotavljanja storitev vzdrževanja. Logistična podpora vzdrževanja zagotavlja izvleko materialnih sredstev.

- Drugo raven logistične podpore vzdrževanja izvajajo forma-cijske ali namensko oblikovane logistične vzdrževalne enote, ki poleg dopolnjevanja prve ravni zagotavljajo večino stori-tvenih dejavnosti. V enote na drugi ravni se lahko vključujejo specialistični logistični moduli dodanih enot. Druga raven zagotavlja do sedemdnevno oskrbo z 2. oskrbnim razredom in evakuacijo MS ter vzdrževanjem, vključno z zamenljivostjo sklopov. Druga raven logistične podpore vzdrževanja lahko zagotavlja logistično podporo tudi enotam, ki v svoji sestavi nimajo svojih logističnih enot ali pa so te namenjene za druge naloge.

- Tretja raven logistične podpore se v RS v miru največkrat ure-sničuje z zunanjimi izvajalci. V MOM, predvsem pa v opera-cijah po petem členu Natove pogodbe, se ta raven podpore uresničuje z vključevanjem logističnih virov SV v mednaro-dne združene sestave logističnih enot višjih ešalonov. V takih primerih navadno logistične enote SV preidejo pod opera-tivno kontrolo poveljnika združenega (logističnega) povelj-stva.

- Najvišja raven logistične podpore v operacijah zunaj ozemlja RS je povezava med domačo oskrbno linijo in logistično podporo v združenem območju delovanja. Raven zagotavlja preglednost in pretok razredov oskrbe do operativno zah-tevanih tridesetdnevnih standardnih zalog. Navadno se ta raven uresničuje v obliki nacionalnega podpornega elementa (NPE).«

39

Janez Dolničar

Taktično vzdrževanje (načrtovanje, izvajanje)

Prva raven LPV (OE, 3 DOS)

Druga raven LPV(namenska OE, 7 DOS)

Tretja raven LPV(ZI)

Četrta raven LPV(NPE, 30 DOS)

Operativno vzdrževanje (načrtovanje, vodenje)

Strateško vzdrževanje (načrtovanje, usmerjanje,

zagotovitev virov)

Slika 1: Povezljivost delovanja logistične podpore vzdrževanja (LPV) z ravnmi

Vir: Na podlagi Doktrine vojaške logistike (Žurman in drugi, 2008, str. 22–24)

Kot je razvidno iz povzetka doktrine logističnega delovanja in iz prikazane slike, so naloge vzdrževanja neposredno povezane z ravnmi delovanja logistične podpore vzdrževanja, kar prek struk-ture enot in njihove materialne formacije znatno vpliva na gospo-darnost delovanja, predvsem pa na obseg zagotavljanja razpolo-žljivih virov, tako kadrovskih kot materialnih.Odgovornosti nalog logistične podpore so določene v Direktivi za logistično podporo SV: »Logistična podpora SV je razdeljena na strateško, operativno in taktično raven. Za strateško raven je odgovoren GŠSV, za operativno raven je odgovorno PSSV, za taktično raven so odgovorna druga poveljstva, enote in zavodi (PEZ) SV. Poveljstvo za doktrino razvoj in izobraževanje (PDRIU) s svojimi organizacijskimi enotami (OE) je vojaškostrokovni organ, ki na področju logistike z doktrinarno in znanstvenoraziskovalno dejavnostjo neposredno podpira GŠSV ter izvaja usposabljanje logističnega kadra na svojih vojaških šolah in tečajih.« (Direktiva za logistično podporo SV)

40


3.2 Tehnološko-tehnične razmejitve

Tehnologija in tehnika sta hierarhično povezana pojma, saj tehnologija pomeni načrtno uporabo znanstvenega in drugega organiziranega znanja pri praktičnih nalogah, ki ga pridobimo z uporabo tehnike, ki je kombinacija različnih postopkov za izdelavo različnih proizvodov.

»Vzdrževanje MS je vsebinsko razdeljeno v štiri tehnološke stopnje: - osnovno vzdrževanje, - tehnično vzdrževanje na I. stopnji, - tehnično vzdrževanje na II. stopnji, - tehnično vzdrževanje na III. stopnji.

Osnovno vzdrževanje je naloga uporabnikov materialnih sredstev, tehnično vzdrževanje pa enot za tehnično vzdrževanje. Vzdrževa-nje materialnih sredstev temelji na obvezi višje stopnje vzdrževanja, da podpira in zagotavlja neposredno pomoč nižji stopnji. Popravila prve, druge in tretje stopnje so popravila večje zahtevnosti, razdeljena po merilih zahtevnosti in potrebnega skupnega časa za popravilo.« (Žurman in drugi, 2008, str. 53)

3.2.1 Osnovno vzdrževanje MS

Osnovno vzdrževanje MS omogoča, da se zagotovi stalna brezhib-nost MS v uporabi in vojnih rezervah. Osnovno vzdrževanje izvajajo uporabniki MS (posadke in posamezniki) ob pomoči strokovnih izvr-šilnih organov I. stopnje tehničnega vzdrževanja, skladno s tehnič-nimi navodili za posamezna MS in pod nadzorom poveljnika osnovne enote. Osnovno vzdrževanje predstavlja taktično raven vzdrževanja in glavno obliko preventivnega vzdrževanja, obsega pa preglede (vsako-dnevne in obdobne) ter pripravo MS za delovanje (Direktiva za organi-ziranje in izvajanje vzdrževanja MS v SV).

3.2.2 Tehnično vzdrževanje MS – I. stopnja

Tehnično vzdrževanje MS na I. stopnji je namenjeno načrtnemu in organiziranemu izvajanju preventivnih postopkov, manjšim popravilom

41

Janez Dolničar

ter odpravi ugotovljenih pomanjkljivosti na MS. Tehnično vzdrževa-nje na I. stopnji izvajajo temu namenjene formacijske enote (skupine, oddelki in vodi) ob sodelovanju uporabnikov MS, obsega pa tehnične preglede, lahka popravila, kratkotrajno konzervacijo (dekonzervacijo, rekonzervacijo) MS.Enote za tehnično vzdrževanje na I. stopnji opravljajo vzdrževalna dela v delavnicah in na postajah za tehnično vzdrževanje ali s pošiljanjem ekip na kraj, kjer je okvara nastala (Direktiva za organiziranje in izvaja-nje vzdrževanja MS v SV).

3.2.3 Tehnično vzdrževanje MS – II. stopnja

Tehnično vzdrževanje na II. stopnji oziroma srednja popravila MS so sistematski posegi, s katerimi se zagotovijo tehnična brezhibnost in predpisane karakteristike MS do naslednjega popravila oziroma gene-ralne obnove. Srednja popravila obsegajo postopke in vzdrževalna dela, predvidena s tehnologijo in tehnično dokumentacijo za posame-zno MS, in sicer po preteku predpisane dobe uporabe. Srednja popra-vila izvajajo delavnice II. stopnje vzdrževanja s svojimi zmogljivostmi ali zunanjimi (pogodbeni) izvajalci, obsegajo pa srednja popravila MS, zamenjavo ali obnovo delov, modulov in sklopov ter popravila modulov in sklopov, ki so v njihovi pristojnosti, ter kratkotrajno konzervacijo.Srednja popravila se izvajajo v obsegu in po navodilih ter tehnoloških postopkih predpisane tehnične dokumentacije za posamezno MS (Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževanja MS v SV).

3.2.4 Tehnično vzdrževanje MS – III. stopnja

Tehnično vzdrževanje na III. stopnji oziroma generalna obnova MS so sistematski posegi, s katerimi se zagotovijo tehnična brezhibnost in predpisane karakteristike MS do naslednje generalne obnove. Generalno obnovo opravijo delavnice III. stopnje vzdrževanja s svojimi zmogljivostmi ali zunanjimi (pogodbeni) izvajalci. Je najvišja stopnja obnove ali regeneracija celotnega MS, obsega pa generalno obnovo MS, sklopov in modulov ter sestavnih delov, proizvodnjo nadomestnih delov in namenskega orodja ter dolgotrajno konzervacijo (Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževanja MS v SV).

42


3.2.5 Pregled dokumentacije o vzdrževanju OVOS

Po opravljeni analizi dokumentacije, ki je na voljo, lahko ugoto-vimo, da dokumentacije, ki bi se nanašala na skupino sredstev, združeno v OVOS, ni. Postopki in načela vzdrževanja OVOS tako izhajajo iz dokumentacije o vzdrževanju MS, zasnovane na višji ravni. Obstaja pa seveda dokumentacija, narejena za vsako sredstvo posebej, ki ga lahko opredelimo kot OVOS. Tehnološka dokumentacija za vzdrževanje sredstev, ki jih lahko uvrstimo v skupino OVOS, se dobavlja skupaj s sredstvi in je večinoma v angleškem jeziku. Na podlagi dokumentacije, ki je na voljo, in v smislu koncepta vzdrževanja, uveljavljenega v SV, se pri-dobljeni tehnološki postopki vzdrževanja dobavitelja, ki pogosto ni proizvajalec, priredijo tako, da se rangirajo in uvrstijo v stopnje vzdrževanja. Na podlagi tega se v slovenskem jeziku obliku-jejo navodila za vzdrževanje na I. in II. stopnji za vsako sredstvo posebej. Za III. stopnjo se dokumentacija ne ureja, temveč se uporabi izvirna, če pa obnovo opravljamo sami, pri tem sodelujejo inženirji z delovnimi ekipami in, če je treba, tudi zunanji izvajalci.Vsi podatki o vzdrževanju MS so zbrani v navodilu Intervali vzdrže-vanja MS v SV v uporabi in v skladiščih.V tehnološke postopke so vključeni tudi tehnični podatki o nado-mestnih delih in opremi, označeni s kataloškimi številkami, pri čemer so večinoma kataloške številke nadomestnih delov številke dobavitelja, ne pa proizvajalca nadomestnega dela in opreme, kar povzroča navezavo dobave nadomestnih delov na dobavitelja, čeprav so deli seveda pod drugimi kataloškimi številkami prosto dostopni na širšem trgu.

3.3 Načelo ekonomičnosti

Ekonomičnost je prvo načelo vojaške logistike in izhaja iz spoznanj o zakonitostih delovanja oboroženih sil in iz zgodovine vojaških spopadov. Je prva izmed podlag, na katerih se gradi organizacija logističnega delovanja. »Ekonomičnost je načrtovana, usklajena in učinkovita uporaba danih logističnih virov za doseganje najve-

43

Janez Dolničar

čjih mogočih učinkov. Kaže se s porabo materialnih in finančnih sredstev (stroški) ter z vloženimi napori izvajalcev.« (Žurman in drugi, 2008, str. 16)Ekonomičnost je tudi temelj uspešnosti in učinkovitosti logistične podpore, zagotavlja pa se z racionalno rabo sil in sredstev, ki so na voljo. S tem je omogočena uresničitev nalog v okviru odobre-nih finančnih načrtov, prav tako pa je ekonomičnost tudi posle-dica pravočasnosti načrtovanja, kar omogoča izrabo vseh virov ter zagotavlja neprekinjenost in zanesljivost delovanja. Kakovost načr-tovanja omogočajo ažurne namenske baze podatkov, preglednost delovanja in usposobljenost kadra (Direktiva za logistično podporo Slovenske vojske, točka 1 b.).Ekonomičnost je tudi eno izmed načel organiziranosti in tudi posle-dica nekaterih načel organiziranosti (Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževanja MS v SV):

- ekonomičnost, ki zahteva racionalno izrabo razpoložljivih sil in sredstev in je pri vzdrževanju pogojena z razmerjem med zahte-vano razpoložljivostjo in operativno pripravljenostjo ter razpolo-žljivimi silami in sredstvi;

- uporaba zunanjih virov omogoča vzdrževanje pri zunanjih pogodbenih izvajalcih, če SV nima posebnih vzdrževalnih zmo-gljivosti, ali zaradi doseganja ustrezne pravočasnosti in ekono-mičnosti;

- enotnost tehnologije omogoča enoten pristop in poenostavlja postopke vzdrževanja MS;

- zamenljivost sklopov in elementov zagotavlja preprostejše in gospodarnejše vzdrževanje.

4 Primerjava konceptov vzdrževanja z razmejitvijo po stopnjah, tehnoloških postopkih in ekonomičnosti

Katerega izmed omenjenih konceptov bomo izbrali za strate-gijo službe vzdrževanja, je odvisno od tega, kako smo odvisni od delovnih sredstev. Najpogosteje se odločimo za kombinacijo elementov posameznih konceptov, ki bo organizacijo privedla do zastavljenega cilja.

44


RCM (reliability centered maintenance – v zanesljivost usmerjeno vzdrževanje) je koncept, ki izboljša tehnično delovanje sredstev s tem, da upošteva načrtovanje življenjske dobe delovnih sredstev veliko bolj, kot pa organizacijsko strukturo vzdrževanja. Koncept je uporaben za izobraževanje zaposlenih pri uvajanju programov TPM (Total productive maintenance) in iskanju vzrokov okvar (uporaben pri nadzoru zanesljivosti). Lahko rečemo, da temelji na delovanju delovnih sredstev, zato je priporočen za organizacije, ki uporabljajo napredno tehniko (high-tech) in v katerih je varnost okolja zelo pomembna. Uvedba RCM-metode vzdrževanja v SV oziroma na MO bi bila smiselna pri sredstvih, ki so v opremljenosti enot številčno bolj zastopana.Koncept BCM (Business centered maintenance) zagotavlja vse-stranski pristop k oblikovanju strategije službe vzdrževanja. Upošteva zastavljene cilje organizacije in omogoča povezavo med načrtovanjem življenjske dobe delovnih sredstev in proizvodnim načrtom po eni ter organizacijskimi strukturami službe vzdrževa-nja po drugi strani. BCM je pragmatični pristop, ki je priporočen za uporabo v procesno vodenih organizacijah (Drstvenšek, 2006, str. 15).Tehnološki postopki, ki so zdaj uveljavljeni pri vzdrževanju MS v SV, že upoštevajo »razumsko« načrtovanje vzdrževanja in ne zgolj sistemsko in predvideno, ki se je pogosto izkazalo potrebno zgolj zaradi birokratizacije in predpisov, kar je razvidno tudi iz povze-tega: »Mehanski sestavi novih MS so izdelani iz visoko kakovo-stnih materialov, mazanje je zagotovljeno z obstojnimi sintetič-nimi mazivi, elektronski nadzorni sistemi so zanesljivejši in imajo vgrajene samotestirne funkcije, zato se je povečala zanesljivost delovanja mehanskih in elektronskih sistemov v celotni življenjski dobi. Zaradi tega so v intervalih vzdrževanja izpuščeni intervali generalne obnove MS, prav tako je pri večini novih MS izpuščen prvi tehnični pregled, ki ga nadomešča periodični pregled pri osnovnem vzdrževanju. Pri nekaterih MS so dodani servisni pregledi, ki so načrtovani servisni posegi po navodilih proizvajalca in nadomeščajo prvi in drugi tehnični pregled.« (Intervali vzdrževa-nja MS v SV v uporabi in v skladiščih 2009, I-1)

45

Janez Dolničar

Gospodarnost ima v vojski poseben pomen, saj je treba vzdrževati tudi sredstva, ki ne upravičujejo svojega produktnega namena, temveč so zaradi strukture enot in njihove opremljenosti potrebna za obstoj in delovanje SV. Nekatera so tehnično in tehnološko že zastarela, znanje, ki je potrebno za njihovo vzdrževanje, z odlivom kadra ali s prerazporeditvami uhaja in odhaja, skladiščne zaloge nadomestnih delov so po večini pogojno uporabne, novi sestavni deli pa se dobavljajo oziroma izdelujejo deloma v lastni režiji, deloma pa pri zunanjih izvajalcih. Po drugi strani imamo sklope nove tehnike in sredstev ter nove tehnologije, ki jih s pri-dobljenim in ustreznim znanjem lahko vzdržujemo, vendar je treba imeti ustrezno certificirane in podatkovno osvežene diagnostične naprave ter veliko posebnega orodja oziroma pripomočkov.S primerjavo trenutne delitve po stopnjah vzdrževanja z vzdrževa-njem po predpisanih tehnoloških postopkih in načelih gospodar-nosti lahko pridemo do ugotovitve, da z razvojem opremljenosti SV in napredovanjem tehnološkega znanja počasi prehajamo z načrtnega vzdrževanja, kar vzdrževanje po stopnjah vsekakor je (njegova pomanjkljivost je v tem, da plansko vzdržujemo in pre-ventivno zamenjujemo sklope in dele, čeprav so še funkcijsko uporabni ter neizrabljeni, ker tako od nas zahteva dokumentacija vzdrževanja, pri tem pa trošimo čas, delovno silo in nadomestne dele), v kombinacijo konceptov vzdrževanja, ki vsi skupaj poveču-jejo zanesljivost delovanja vzdrževane opreme. Za boljšo gospo-darnost je treba predvsem bolj izkoristiti delovno silo, ki je ustrezno usposobljena in ima ustrezne licence (ob tem pa je obračunska urna postavka dokaj nizka, 13,75 evra (Portal MO)), ter opremo, ki je bila pridobljena med uvajanjem novih sredstev v SV.Pri doseganju gospodarnosti z obvladovanjem stroškov vzdrže-vanja so možnosti za zmanjševanje predvsem pri dobaviteljih, ki s ponudbami »specialne opreme« pridobijo generalne pogodbe, prek katerih dobavljajo »specialne« nadomestne dele, opre-mljene s številkami iz »specialnih katalogov«. Treba jih bo postaviti na realna tla in jih umestiti v tržno okolje, saj je večina sestavnih delov prosto dostopna na trgu in z izvirnimi kataloškimi številkami proizvajalcev. Kot primer navajam, da je dobavitelj leta 2010 kolo

46


za vozilo dobavil po ceni 5532,01 evra; kolo sestavljata platišče in pnevmatika, primerljivo platišče je bilo leta 2005 dobavljeno po ceni 107.000,00 tolarjev (446,50 evra), pnevmatika 14 R20, 164/160 G, MPT M + S pa je bila leta 2011 dobavljena po ceni 473,00 evrov (tem cenam je treba dodati še DDV). Treba je poudariti, da so bile vse dobave opravljene na podlagi generalnih pogodb, ki jih je sklenilo ministrstvo. Opisani primer pa je le eden v množici podobnih.

5 Sklep

V množici zapletenih sredstev, ki so v SV predmet vzdrževanja, so tudi izjeme, za katere je primernejša uporaba predpisanih tehnolo-ških postopkov vzdrževanja. Te postopke je treba vključiti v sedanji sistem vzdrževanja ali pa jih izvzeti iz trenutne delitve vzdrževanja po stopnjah.

Poenostavljena delitev vzdrževanja sredstev na tri stopnje je sicer tehnološko preživeta, vendar pa je kljub temu sprejemljiva in primerna za SV. Njena prednost je jasna razmejitev, kateri postopki se izvajajo na kateri stopnji vzdrževanja in kdo je izvajalec, poleg tega pa je določeno tudi, kakšno znanje in kakšno opremo morajo imeti pripadniki in enote na določeni stopnji vzdrževanja.

Vzdrževanje OVOS po načelih ekonomičnosti je primerno za SV, ker se tako lahko precej zmanjšajo skupni izdatki za vzdrževanje opreme.

Pri projektih za nabavo orožja, vojaške opreme in sistemov, ki so nam po zgodovini vzdrževanja neznani, je treba že pri javnem razpisu postaviti pogoj oziroma vrednostno opredeliti utež, po kateri se znotraj vzdrževalne dokumentacije vrednoti tudi vzdrževalni proces, izdelan po RCM-metodi.S takšnimi izhodišči bi z ustrezno službo, ki jo imamo v sestavi SV, ter v sodelovanju z dobavitelji in proizvajalci lahko nadgrajevali procese vzdrževanja sredstev, s čimer bi jim podaljšali uporabnost ter precej zmanjšali izdatke za vzdrževanje.

47

Janez Dolničar

Delitev po stopnjah vzdrževanja, kot je v uporabi zdaj, je z vključe-vanjem novih tehnologij in konceptov vzdrževanja ter s sprotnim pre-navljanjem tehnoloških postopkov, naravnanih v zanesljivost delova-nja sredstev, dovolj primerna za nadaljnjo uporabo v SV. Znotraj te delitve pa bi bilo treba umestiti tehnološke postopke, ki jih predpisu-jejo proizvajalci ali so pridobljeni na lastnih izkušnjah. V ta proces je treba vključiti tudi načela ekonomičnosti. Tako tehnologija kot eko-nomičnost sta namreč sestavni del procesa vzdrževanja.

6 LITERATURA

1. Aleksić, Marinko, Darko Petković in Petar Stanojević, 2011. Održavanje prema pouzdanosti. Zenica: Mašinski fakultet.

2. Drstvenšek, Igor, 2006. Vzdrževanje v poindustrijski dobi v luči standarda sist en 13306. Maribor: Seminar centra za poklicno izobraževanje.

3. Definicija tehnologije, http://www2.sts.si/arhiv/tehno/struze-nje/definicija_tehnologije.htm, 20. 1. 2012.

4. Direktiva za izvajanje opremljanja slovenske vojske, GŠSV, številka: 809-00-24/2003-27, z dne 3. 6. 2003.

5. Direktiva za logistično podporo Slovenske vojske, GŠSV, številka: 804-17/2007-20, z dne 21. 7. 2008.

6. Direktiva za organiziranje in izvajanje vzdrževanja material-nih sredstev v slovenski vojski, GŠSV, številka: 880-3/2010-10, z dne 10. 5. 2010.

7. Intervali vzdrževanja MS v SV v uporabi in v skladiščih, SV-TZ-196, številka 880-1/2009-62, z dne 16. 1. 2009.

8. Pogodba o ustanovitvi evropske skupnosti, Uradni list RS – MP, št. 7/04.

9. Portal MO RS /PSSV/g4/ekdn/>dokumenti v skupni rabi >vzdrževanje v sv 2012>letni načrt vzdrževanja za leto 2012, 25. 1. 2012.

10. Pravila službe v slovenski vojski, Uradni list RS, št. 84/2009.11. Pravilnik o skladiščnem poslovanju v ministrstvu za obrambo,

MO RS številka: 017-02-4/99, z dne 21. 9. 1999.

48


12. Pravilnik o uvajanju oborožitve, vojaške opreme in enot v operativno uporabo v Slovenski vojski, MO RS številka: 017-02-13/2000, z dne 16. 2. 2000.

13. Uredba o oborožitvi, vojaški opremi, specialni opera-tivni tehniki in naročilih zaupne narave, Uradni list RS, št. 76/2001, 19/2005, 24/2005, 58/2005, 97/2005, 4/2006, 80/2007.

14. Uredba o obrambnih in zaupnih naročilih, Uradni list RS, št. 80/2007.

15. Zakon o obrambi (uradno prečiščeno besedilo – ZObr – UPB 1), Uradni list RS, št. 103/2004, 138/2004 Skl. US: U-I-329/04-7, 53/2005 Skl. US: U-I-329/04-15, 117/2007 Odl. US: UI-287/05-20, 46/2010 Odl. US: U-I-92/07-23.

16. Žurman, Milan in drugi, 2008. Doktrina vojaške logistike. Lju-bljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposa-bljanje.

49

Matjaž Kavčič

Poslanstvo in zmogljivosti pehotne (motorizirane) čete v ofenzivnem delovanjuMission and capabilities of the infantry (motorised) company in offensive operations

POVZETEK

Pehotna (motorizirana) četa je v Slovenski vojski temeljna enota za bojno delovanje, zato nosi pretežni del bremena pri opravlja-nju nalog v obrambi Republike Slovenije in v zavezništvu. Pri uresničevanju nalog je zato nujno, da je enota po vseh merilih primerljiva z drugimi podobnimi enotami, za kar je treba opraviti primerjalno analizo.

V zadnjem obdobju se v zavezništvu pojavljajo zahteve po inten-zivnejšem vključevanju enot v operacije. Očitek velja predvsem enotam zaveznic, ki se ne vključujejo v ofenzivno delovanje sil, na primer v operacijah v Iraku ali Afganistanu. Hkrati pa sile, ki se pripravljajo na manj intenzivno delovanje, kot je vzdrževanje miru, izgubljajo pomembno znanje in izurjenost v ofenzivnem delovanju. Ker operacije v podporo miru običajno ne zahte-vajo ognjene moči, je ta vidik zapostavljen in prinaša navedene posledice.

V članku preverjamo dve hipotezi:1. Zmogljivosti in bojna moč pehotne (motorizirane) čete Slo-

venske vojske (SV) potrebujejo dopolnitve.2. Ob upoštevanju predlaganih ukrepov dopolnitve se povečajo

zmogljivosti tako čete kot tudi nadrejenega bataljona.

50

Poslanstvo in zmogljivosti pehotne (motorizirane) čete …

KLJUČNE BESEDE

Pehotna četa, Kopenska vojska ZDA, Kopenska vojska SFRJ, Nato Capability Statement.

ABSTRACT

The infantry (motorised) company is the main unit conducting combat operations in the Slovenian Armed Forces. As such, it bears most of the burden for the implementation of tasks for the defence of the Republic of Slovenia and in the Alliance. In the per-formance of tasks it is necessary that the unit is, in all parameters, comparable to other similar units. To determine this, a compara-tive analysis must be elaborated and carried out.

Recently, the Alliance has put forward demands for more intensive inclusion of units in operations. The criticism is primarily directed at the Allied units which do not partake in offensive operations, such as those in Iraq and Afghanistan. Moreover, the forces pre-paring for and participating in less intensive operations, such as peacekeeping, lose important knowledge and skills required for offensive operations. As peace support operations normally require no fire power, this aspect is neglected and brings about the above-mentioned consequences.

The article tests two hypotheses:1. Capabilities and combat power of the infantry (motorised)

company of the Slovenian Armed Forces should be modified and upgraded.

2. The proposed modification measures will result in increased capabilities of both the company and its parent battalion.

KEY WORDS:

Infantry company, U.S. Army, Yugoslav Army, NATO Capability Statement.

51

Matjaž Kavčič

1 Uvod

Pehotna četa se je v preteklosti spreminjala skladno z razvojem pehotne oborožitve. Večina starejših in večjih armad je sestavila enoto ranga čete tako, da je imela precejšnjo ognjeno moč. Na drugi strani pa so se čete tudi drugje, ne le pri nas (oziroma v nekdanji Jugoslaviji), recimo rezerva nekdanje armade in enote Teritorialne obrambe (TO), lažje in slabše oboroževale. Razlog za to je bil v dejstvu, da so pripadniki teh čet odlično poznali teren, ki so ga branili in so zato tudi znali hitro odgovoriti na napad (Vojna enciklopedija, str. 254–255). Tudi v JLA so opazili precej-šnje pomanjkanje zmogljivosti v svojih pehotnih četah in so zato sredi 80. let sprejeli spremenjeno formacijo pod oznako F-85 (internetni vir 1). V njej so se lotili povečevanja ognjene moči pehotnega bataljona in čet. Prej zapisano kaže na to, da trenutni ustroj pehotnega bataljona SV temelji na formaciji, ki je bliže enotam TO. Po svoje je to razumljivo, saj je glavno poslanstvo vseh enot SV še vedno obramba Republike Slovenije. S spreje-mom v zavezništvo se je koncept delovanja SV prilagodil obvezam do Nata. Enote, v našem primeru pehotni oziroma motorizirani bataljon, se ne bojuje na domačem terenu, ki ga dobro poznajo. Še več, večinoma so sile Nata krepko raztegnjene po sovra-žnem ozemlju. Sestava oborožitve po četah starejših članic Nata kaže na razumevanje potrebe po večji ognjeni moči. Tudi v SV je pehotni oziroma motorizirani bataljon s svojo četo za ognjeno podporo dobil veliko ognjeno moč, vendar je ta v rokah povelj-nika bataljona. Četa, ki ni v smeri odločilnega delovanja, je tako prikrajšana za večji del ognjene podpore, sama pa je v bistvu niti nima. Pri opravljanju nalog zunaj Slovenije je zato nujno, da je enota po vseh merilih primerljiva z drugimi podobnimi enotami. Da to ugotovimo, je treba opraviti primerjalno analizo. Resna pri-merjalna analiza bi v našem primeru krepko presegala predvi-deni obseg tega članka, zato bomo naredili zgolj hitro primerjavo bojne moči. V zadnjem obdobju se znotraj zavezništva pojavljajo zahteve po vključevanju enot v intenzivnejše bojno delovanje (internetni vir 2, 3). Deloma je to posledica kroničnega pomanj-

52


kanja sil na kriznih območjih, po drugi strani pa se sicer prisotne enote zaveznic ne vključujejo v ofenzivna delovanja sil zaradi nacionalnih omejitev in politično pogojenih mandatov za delova-nje. Očitek velja predvsem enotam zaveznic, ki se ne vključu-jejo v ofenzivno delovanje, kot na primer v Iraku ali Afganistanu. Hkrati pa sile, ki se pripravljajo na manj intenzivno delovanje, kot je vzdrževanje miru, izgubljajo pomembno znanje in izurjenost v ofenzivnem delovanju. Ker operacije v podporo miru običajno ne zahtevajo ognjene moči, je ta vidik zapostavljen in povzroča navedene posledice. Že hiter pregled ognjene moči motorizirane (pehotne) čete SV razkrije manjši obseg oborožitvenih sistemov. Ob primerjanju zmogljivosti pa naletimo še na druge primanj-kljaje, ki vplivajo na sistem poveljevanja in kontrole (PINK).

2 Poslanstvo in ofenzivno delovanje čete

2.1 Definicija poslanstva pehotne (motorizirane) čete

Osnovno poslanstvo čete sta bojevanje in zmaga v oboroženih spopadih kot del bojne skupine oziroma bataljona na zahtev-nem in naseljenem zemljišču. Četa mora biti sposobna delovati v razmerah majhne in srednje ogroženosti ter proti konvencio-nalnim in asimetričnim grožnjam. Četa lahko izvaja odločilno delovanje ali delovanje za oblikovanje razmer znotraj bataljona. Sposobna mora biti premikanja v sestavi bataljona oziroma samostojno, razmestitve na območju delovanja ter uresničevanja svojih nalog iz poslanstva. Pri tem uporablja načela delovanja in bojne funkcije, temelj pa sta manever in ogenj (V. Sotlar, Rijavec, str. 20). Pri tem je treba upoštevati zakonitosti bojnega delova-nja, v katerem se enote z manjšo oklepno zaščito ne spuščajo v spopade z bolje oklepljenimi. Tako je tudi jasno, da pehotna (motorizirana) četa ne bo napadala oklepnih ali mehaniziranih enot. To še ne pomeni, da se ne bo bojevala proti takim enotam, vendar le v obrambi.

53

Matjaž Kavčič

2.2 Ofenzivno delovanje

Branimir Furlan (Furlan, 2006, str. 85) zapiše: »Končni uspeh v boju je posledica ofenzivnega delovanja. Celo v obrambi mora poveljnik izkoristiti vsako priložnost, da prevzame pobudo in preide v napad. Ofenzivna delovanja so odločilna delovanja v vojni.«

2.3 Namen ofenzivnega delovanja

»Namen ofenzivnega delovanja je poraziti sovražnika z usmer-jenim nasilnim delovanjem, ne samo po njegovih prednjih ele-mentih bojne razporeditve, ampak tudi skozi globino.« (Furlan, 2006, str. 85) Manever v globino predstavlja veliko grožnjo, ki ga prisili v ukrepanje in mu s tem omejuje pobudo. (Furlan, 2006, str. 85) Ofenzivno delovanje običajno opredelimo s termini poraziti, uničiti oziroma nevtralizirati nasprotnika. To so končne oblike delovanja, saj sovražniku onemogočajo delovanje po naših silah. Lahko pa je ofenzivno delovanje usmerjeno tudi v zavajanje oziroma odvračanje nasprotnika od njegovih načrtov. Druga možnost je vezava sovražnika na določen prostor oziroma onemogočanje uporabe ključnega terena. Vsaka sila bo za svojo oskrbo poskušala čim bolj uporabljati vire, prisotne v prostoru. Ofenzivno delovanje je lahko usmerjeno tudi v onemogočanje nasprotnikovega dostopa do teh virov.

2.4 Načela ofenzivnega delovanja

Pri ofenzivnem delovanju četa deluje skladno z načeli ofenziv-nega delovanja, ki so: osredotočenost, presenečenje, prilago-dljivost in drznost.

• OSREDOTOČENOSTOsredotočenost dosežemo s pazljivim načrtovanjem in uskla-jevanjem, ki temeljita na analizi zemljišča in sovražnika. Nepre-

54


kinjeno in pravočasno izvidovanje, skupaj z razumevanjem situacije in drugimi podatki, omogoča, da ofenzivno delovanje razmestimo tako, da osredotočimo učinke na smer oziroma težišče, ki smo ga pred tem določili.

• PRESENEČENJESposobnost delovanja na celotnem območju odgovornosti omogoča udare iz nepričakovanih smeri in ob času, ko jih nasprotnik ne pričakuje. Hiter vkrcan premik skupaj s sposob-nostjo pehote, da se premika po vseh vrstah terena, omogoča hitro spreminjanje tempa delovanja. Vendar pa je temeljni pogoj, ki omogoča tako delovanje, informacijska premoč v celotnem elektromagnetnem spektru, ki jo je najprej treba doseči ter nato vzdrževati z obsežnim in temeljitim izvidova-njem in nadzorom. Hkrati je treba onemogočiti nasprotnikovo izvidovanje.

• PRILAGODLJIVOSTZa prilagodljivost sta nujni poznavanje in razumevanje situa-cije. Temu ustrezno morata biti tako četa kot poveljujoči pri-pravljena na visoko taktično premičnost ter svobodo manevra. Ta je mogoča le, če so podrejeni samoiniciativni in znotraj namere poveljujočega povsod in v vsakem trenutku pre-vzemajo pobudo. Z drugimi besedami, to je poveljevanje s poslanstvom. Da pa bi se podrejeni lahko ustrezno in kako-vostno pripravili na izvedbo naloge, jim je nujno pravočasno izdati pripravljalna povelja. Tako so podrejeni tudi ustrezno pri-pravljeni, da prevzamejo svoj delež v boju.

• DRZNOST Kaže se v pripravljenosti za sprejemanje tveganja. Po eni strani je to povezano z razumevanjem in obvladovanjem ključnih dogodkov in posledičnim tveganjem, po drugi pa s postopki in ukrepi za obvladovanje tveganj. Zdravo mero drznosti omogoča bolj sposobnost hitre analize situacije na podlagi informacij, izmenjanih med poveljniki na bojišču, kot pa pripravljenost prevzemanja lastnih žrtev. (Škerbinc, 2007, str. 52–54)

55

Matjaž Kavčič

Oblike manevra, ki podpirajo napad, so: - obhod, pri katerem z enoto udarimo nasprotniku v bok ali njegov hrbet, pri čemer ga uničujemo na njegovih položajih. Obhod naj bi bil izveden čim manj opazno, oblika manevra pa spada med bolj zaželene, saj povzroča razmeroma malo izgub. Eden izmed razlogov je v tem, da se nasprotnikov razpored napade po njegovi globini, hkrati pa se mora ta braniti z ognjem prek svoje enote;

- globoki obhod, pri katerem enota z bočnim obhodom v nasprotnikovo zaledje prisili vkopanega nasprotnika, da se premakne s svojih položajev in se spopade zunaj območja urejenih obrambnih položajev. Da se nasprotnik ustrezno odzove, mora biti napad usmerjen na pomembne objekte, kot so komunikacije ali ključni teren;

- čelni napad, v katerem se enota z nasprotnikom spopade frontalno, neposredno na terenu, kjer je nasprotnik uredil svoje obrambne položaje. Tak napad je zelo tvegan, povezan običajno z velikimi izgubami in ga zato le izjemoma izvajamo. Uspeh takega delovanja lahko pričakujemo, ko je naspro-tnik neorganiziran in ima slabo pripravljeno obrambo. Drugi razlog, zaradi katerega se poveljujoči odloči za tak napad, pa sta časovna stiska in preprosta izvedba;

- preboj ali prodor je ofenzivno delovanje, s katerim naša enota prebije nasprotnikovo obrambo, jo razbije in uniči na zelo ozkem delu oziroma vsaj naredi prehod. Po zahtevnosti sledi čelnemu napadu, saj se izvaja, če obhodni manever ni mogoč;

- vrivanje, s katerim se napadajoča enota prikrito prebije skozi nasprotnikov razpored, ne da bi se pri tem zapletla v spopad. Prednosti takega manevra se kažejo v številnih možno-stih naslednjih delovanj, ki obsegajo nepričakovan napad, podporo napadu, zavarovanje ključnega terena, zasedo, udar ali zgolj prehod skozi oviro. Glavni prednosti motorizi-rane čete, ki izkrcana lahko izvede vrinjanje, sta mobilnost in majhna opaznost. (Sotlar, Rijavec, str. 68–72)

56


2.5 Načini ofenzivnega delovanja

Poznamo več vrst ofenzivnega delovanja čete. a) Premik do stika:

je ofenzivno delovanje, ko naše sile s premikom iščejo stik s nasprotnikom. Najpogosteje se položaj razvije v hiter napad, saj sta običajno obe strani manj pripravljeni na stik.

b) Napad: - pripravljen napadse izvaja na nasprotnika, ki je svoje obrambne linije utrdil. Obe strani sta opravili obsežne priprave, pri čemer je težišče priprav čete v napadu na obveščevalno-izvidni-ški dejavnosti. Ta omogoča nujno in uspešno ognjeno pripravo, ki se pravočasno načrtuje. Zaradi tega se namenoma žrtvuje hitrost in nadomesti bojna moč, ki smo jo uspeli osredotočiti. Zaradi boje moči, ki smo jo dalj časa oblikovali, je zaželeno, da se po uspešnem napadu in reor-ganizaciji naših sil ofenzivno delovanje nadaljuje. Tega četa ne izvaja sama, temveč znotraj večje enote, in sicer v obliki izrabe uspeha in s pregonom;

- hitri napadali tudi napad na hitro se običajno razvije iz boja v srečanju. Je napad, pri katerem je priprava skrajšana na najkrajši še sprejemljivi čas. Namera je, da se s tem čim bolj izrabi priložnost. Če je le mogoče, se napad izvede iz nepriča-kovane smeri, ob le najnujnejšem izvidovanju. V napadu sodelujejo pripravljene sile, ki osredotočijo vse učinke na to smer. Ofenzivno delovanje poteka v več korakih: premik do izhodiščne črte, pristop od cilja, delovanje na cilj z namenom izvedbe naloge, konsolidacija in reorganizacija ter naslednje delovanje. V ofenzivnem bojnem delovanju velja taktična norma, da pehotna četa pokriva 500–700 metrov široko fronto, ki ji jo dodeli nadrejeni bataljon. Pehotni bataljon tako pokriva do 1500 metrov široko fronto (Grizila, 2001, str. 15);

57

Matjaž Kavčič

- posebne oblike napada (zaseda, udar, motilni napad, protinapad, lažni napad, prikaz sile …). Četa lahko sama izvaja zasedo in udar oziroma naskok: - zaseda je ofenzivno delovanje z obrambnih položajev, pri katerem je pogoj za uspeh presenečenje. Glede na velikost je to največja enota, za katero lahko zagotovimo prikrito premikanje, priprave in delovanje. Namen zasede je napad na nasprotnika in njegovo popolno uničenje, če je le mogoče. Po izvedbi se četa ali njeni deli izma-knejo z območja, na katerem so naredili zasedo. Tako je jasno, da med nameni ni zavzetje terena, temveč poleg naštetega še uničevanje nasprotnikovih zmogljivosti in opreme;

- naskok na četni ravni je vrsta napada, pri katerem je cilj določen in omejen, saj podpira poslanstvo višje enote, ki vključuje zajemanje ujetnikov, uničevanje logistike in poveljniških mest oziroma pridobivanje podatkov in sovražnikovih sredstev. Lahko pa je izveden tudi kot manjši lažni napad.

V sklopu ofenzivnega delovanja višje enote (bataljona, brigade) pa motorizirana četa izvaja tudi druge oblike napada, kot so:

- motilni napad, katerega namen je porušiti predviden naspro-tnikov napad na našo obrambo;

- protinapad, pri katerem je namen naše obrambe prevzem pobude ali odtegovanje prednosti, ki jo je nasprotnik pridobil s predhodnim napadom;

- lažni napad, katerega namen je preslepitev nasprotnika s pre-meščanjem sil, ognja in rezerve na območje lažnega napada. Pri tem mora poveljnik čete upoštevati navodila o delovanju, da bo napad še vedno prepričljiv, četa pa bo zadržala predvi-deno moč za nadaljnje delovanje;

- prikaz oziroma nastop sile, z enakim namenom kot pri lažnem napadu, razlikuje pa se način. Pri prikazu moči se naše sile ne zapletajo v spopade, temveč le s pojavljanjem ustvarijo vtis bližajočega se napada in tako prisilijo nasprotnika k odzivu.

58


c) Izkoriščanje uspeha:četa kot del bataljona izkoristi uspeh, pri čemer se premika do stika z nasprotnikom.

d) Pregon:pregon ali tudi zasledovanje je ofenzivno delovanje bataljona ali čete proti nasprotniku z namenom njegovega popolnega uničenja. (Sotlar, Rijavec, osnutek: 97–100)

2.6 Opredelitev zmogljivosti

Natov Dokument Capability Statement (NATO BI-SC Agreed Capa-bility Codes and Capability Statements, 2008, str. 44–45) določa potrebne zmogljivosti pehotnega bataljona, ki ga je mogoče vklju-čiti v delovanje zavezništva.Zmogljivosti so:

- sposobnost protiuporniškega delovanja, delovanja v podporo miru in v drugih operacijah, ki zahtevajo intenzivno angažiranje pripadnikov (kot so patruljne naloge, nadzor množic in podobne naloge v manj zahtevnem okolju);

- sposobnost opazovanja, obvladovanja in zasedbe območij; - sposobnost združenega in kombiniranega ekspedicijskega bojevanja in taktičnega razmeščanja v izjemno vročih ali hladnih klimatskih razmerah ter delovanja na terenu v zelo skromnih razmerah;

- samozadostnost za tri dni delovanja; - sposobnost zagotoviti ustrezno raven jedrske, radiološke, kemijske in biološke (JRKB) zaščite za vso svojo sestavo in opremo;

- sposobnost zagotavljanja ustrezne ravni zaščite pred improvi-ziranimi eksplozivnimi sredstvi (IES) za vse svoje pripadnike in vso opremo;

- sposobnost delovati v povezanem Natovem komunikacijskem (NATO Network Enabled Communication – NNEC) okolju;

- sposobnost vključiti se v širši skupni obveščevalno-nadzorno--izvidniški sistem;

59

Matjaž Kavčič

- sposobnost vključiti se v tako imenovani real/near-real time Blue Force Situation Awareness (BFSA);

- sposobnost izmenjave skupne operativne slike/položaja (angl. Common Operational Picture – COP) s svojimi podrejenimi enotami do oddelčne ravni (tudi izkrcanimi);

- sposobnost zapisa slikovnega gradiva pomembnih objektov podnevi, ponoči in ob slabi vidljivosti ter hitra, zanesljiva in varna izmenjava tega gradiva, skupaj s podpornimi podatki (npr. čas, lokacija), z ustrezno enoto. Slikovno gradivo je lahko v obliki slik ali video zapisa;

- sposobnost zagotavljanja celovite zdravstvene in logistične oskrbe oziroma podpore;

- sposobnost delovanja v urbanih okoljih in izurjenost za izvaja-nje nadzora množic, »čiščenja« stavb in patruljiranja v urbanih okoljih.

Vsekakor so v dokumentu dovolj jasno navedene zahtevane spo-sobnosti bataljona in čete. Vendar pa se za zapisanim skriva tudi nezapisana dimenzija, ki opredeljuje časovno komponento delo-vanja. Dokument kaže časovno občutljivost pridobljenih podatkov, posredno pa se moramo zavedati, da se pričakujejo tudi primer-ljivi časi izvedbe nalog. Poleg izurjenosti je pogoj za to ustrezna oziroma primerljiva bojna moč. Opredeljena je tudi struktura bata-ljona, ki predvideva vsaj tri čete s približno 500 pripadniki. Za vozila se predvidevajo neoklepljena ali lahko oklepljena vozila, premična zračno.

3 Analize

3.1 Analiza zmogljivosti

Pri preigravanju scenarijev je treba poznati koeficiente bojne moči sistemov in enot, vendar se srečujemo s številnimi, tudi različnimi vrednotenji bojne moči. V ZDA je razširjena metodologija, po kateri se vse vrednosti bojnih sistemov preračunajo na relativno vrednost

60


glede na glavne bojne sisteme ZDA (Žabkar, 2004, str. 184). Ob koncu 90. let je bila v tako imenovanem think tank podjetju Rand opravljena študija (Pinder, 2003), ki je opredelila učinke in mogoč razvoj sil kopenske vojske ZDA. Študija vsebuje tudi vrednotenje sistemov, ki jim lahko pripišemo ekvivalente vrednosti za sisteme, ki niso vključeni. Vrednosti lahko določimo s primerjanjem lastno-sti, pri čemer predstavljata po opazovanem merilu vrednosti 10 najboljšo oceno in 1 najslabšo.

Pehotna četa Kopenske vojske ZDA (internetni vir 5) je bila pred prehodom na strykerje oblikovana kot razmeroma lahko obo-rožena enota. Po svoje je to tudi razumljivo, saj je bil v obdobju hladne vojne poudarek predvsem na težkih, oklepnih in mehanizi-ranih enotah. Četa s 130 pripadniki je bila opremljena z lahko osebno oboro-žitvijo, poleg tega pa še predvsem s klasičnimi tovornimi vozili, ki so jih uporabljali za prevoz moštva in opreme. Bojne moči tem sistemom ni bilo mogoče določiti. Določene so zgolj vredno-sti sistemom, ki jim lahko določimo naloge. Četa je tako imela v svoji sestavi dva minometa kalibra 60 mm, šest sistemov Medium Antitank Weapon (MAW) Dragon M-47, 124 avtomatskih pušk kalibra 5,56 X 45 mm, 18 puškomitraljezov kalibra 5,56 X 45 mm, šest puškomitraljezov 7,62 X 51 mm in 24 podcevnih bombome-tov kalibra 40 mm

Preglednica 1: Bojne vrednosti pehotne čete Kopenske vojske ZDA po Randu

Sistem Prevoznost Mobilnost Ognjena moč Zaščita Neopaznost Samozadostnost Število Skupina

MAV M-47 Dragon

9 1 4 1 7 7 6

Minometna skupina

9 1 6 1 7 7 1

Skupna vrednost (∑ lastnosti X število) 205

Primerljiva mornariška pehotna četa vojske ZDA (FMFM 6-4, 1978; FMFM 6-5, 1991; FM 23-10 2000) je bila prav tako raz-meroma lahko oborožena enota. Četa s 179 pripadniki, razen

61

Matjaž Kavčič

lahke osebne oborožitve in nekaj malega skupinskega orožja, skoraj ni bila opremljena niti s klasičnimi tovornimi vozili. Na voljo so imeli zgolj eno lahko vozilo s prikolico, podobno našemu puchu, in dva motorizirana vozička, predvsem za prevoz oborožitve. Četa je imela v svoji sestavi tri minomete kalibra 60 mm, šest sistemov Shoulder-launched Multipurpose Assault Weapon (SMAW), 144 avtomatskih pušk kalibra 5,56 X 45 mm, 27 puškomitraljezov kalibra 5,56 X 45 mm, šest puškomitraljezov 7,62 X 51 mm in 27 podcevnih bombometov kalibra 40 mm. Vendar je ta določi-tev zavajajoča, saj se marinci pri zagotovitvi mobilnosti opirajo na transportne sisteme, ki imajo svoje oborožitvene sisteme. Tudi ti potem sodelujejo pri izvedbi nalog in tako bistveno prispevajo k ognjeni in bojni moči čete, ki jo prevažajo.

Preglednica 2: Bojne vrednosti mornariške pehotne čete ZDA po Randu:

Sistem Prevoznost Mobilnost Ognjena moč Zaščita Neopaznost Samozadostnost ŠteviloMinometna

skupina9 1 6 1 7 7 1,5

Skupna vrednost (∑ lastnosti X število) 46,5

Po padcu berlinskega zidu in s koncem hladne vojne je v ZDA prevladalo mnenje, da so potrebne lažje enote. V okviru tega je general Shinseki predlagal koncept srednje brigade (Stryker Brigade Combat Team – SBCT), ki bi temeljila na osemkolesnikih in bi prevzela del nalog mehanizirane pehote. S tem so zmanjšali število oklepnih in mehaniziranih enot. Temu primerno so obliko-vali tudi enote, ki so pridobile na ognjeni moči in številčnosti. Četa SBCT (FM 3 – 21.11, 2003) ima tako 171 pripadnikov, 17 vozil Stryker s težkim mitraljezom 12,7 X 99 mm na nadgrajenih bojnih enotah (NBE) Kongsberg M151, tri sisteme Mobile Gun System (MGS) s topom 105 mm, 144 avtomatskih pušk 5,56 X 45 mm, 18 puškomitraljezov M249 5,56 X 45 mm, 18 podcevnih bom-bometov 40 mm, šest puškomitraljezov M240 kalibra 7,62 X 51 mm, devet protioklepnih raketnih sistemov FGM-148 Javelin, dva minometa kalibra 120 mm, dva minometa kalibra 60 mm, deset ostrostrelskih pušk kalibra 7,62 X 51 mm, in eno protimaterialno ostrostrelsko puško kalibra 12,7 X 99 mm.

62


Preglednica 3: Bojne vrednosti za četo SBCT po Randu:

Sistem Prevoznost Mobilnost Ognjena moč Zaščita Neopaznost Samozadostnost ŠteviloStryker, osnovni

5 5 2 3 4 5 17

Stryker z minometom

5 5 6 2 3 5 2

Mobile Gun System (MGS)

5 5 6 3 4 5 3

Skupina FGM-148

Javelin 9 1 5 1 7 7 9

Minometna skupina

9 1 6 1 7 7 1


Planinska četa nekdanje JLA (1988) je imela po dostopnih javnih virih (internetni vir 6) s prehodom na formacijo F-85 veliko ognjeno moč. Formacijsko je imela planinska četa 151 pripadnikov, štiri minomete kalibra 60 mm, 101 avtomatsko puško M-70A 7,62 X 39 mm, devet ostrostrelnih pušk M-76 7,92 X 58 mm, 18 puško-mitraljezov M-72 7,62 X 39 mm, tri mitraljeze M-84 7,62 X 51R mm in 16 ročnih minometov M-79 90 mm. Pri tem je imel vsak pripadnik, oborožen z avtomatsko puško M-70A, možnost izstre-ljevanja tromblonskih min s trenutnim ali kumulativnim delovanjem. Za izstreljevanje teh min je bilo treba izstrelitev opraviti s posebnim potisnim nabojem, kar je prekinjalo ognjeno delovanje. Pozneje so bile razvite tudi mine z lovilcem krogel, ki so omogočale izstre-ljevanje tudi z ostrim strelivom, s čimer se ognjeno delovanje ni prekinjalo.

Preglednica 4: Bojne vrednosti planinske čete JLA (okrog leta 1988)

Sistem Prevoznost Mobilnost Ognjena moč Zaščita Neopaznost Samozadostnost ŠteviloMinometna

skupina9 1 6 1 7 7 2


Slovenska vojska je oblikovala pehotni oziroma motorizirani bataljon, ki je sestavljen iz štirih čet, tri izmed njih so klasične pehotne oziroma motorizirane, četrta pa je namenjena zagotovitvi ognjene podpore na bataljonski ravni. Pehotna (motorizirana) četa

63

Matjaž Kavčič

SV ima v svoji sestavi 139 pripadnikov, ki jim je za delovanje na voljo šest puškomitraljezov MAG kalibra 7,62 X 51 mm, 18 puško-mitraljezov Minimi kalibra 5,56 X 45 mm, 106 avtomatskih pušk F2000S kalibra 5,56 X 45 mm, 11 težkih mitraljezov M2QCB 12,7 X 99 mm, trije avtomatski bombometi kalibra 40 mm, devet ročnih minometov RGW-90 in 24 podcevnih bombometov kalibra 40 mm. Preglednica 5: Bojne vrednosti pehotne (motorizirane) čete SV

Sistem Prevoznost Premičnost Ognjena moč Zaščita Neopaznost Samozadostnost ŠteviloLahko kolesno oklepno vozilo (LKOV) Valuk,

osnovni

5 5 2 3 4 5 11

LKOV Valuk z avtomatskim

bombometom Mk 19

5 5 3 3 4 5 3


Ko primerjamo čete, vidimo da ima motorizirana četa s strykerji približno trikrat večjo bojno vrednost kot naša četa, opremljena z valuki. Del tega izhaja iz večje formacije (dodan vod MGS s tremi vozili), vendar pa je še vedno opazno pomanjkanje ognjene moči. Mornariška pehotna četa je pravzaprav zelo podobna planinski četi JLA, bistvena razlika je v okolju uporabe. Medtem ko morna-riška četa načrtuje zagotovitev premika s sredstvi, ki sicer niso v njeni sestavi, a imajo veliko bojno moč, je pehotna četa JLA izra-bljala dejstvo, da bi se bojevala na domačem terenu. V primerjavi s planinsko četo JLA je ognjena moč pehotne (motorizirane) čete delno nadomeščena s težkimi mitraljezi, ki se lahko hitro snamejo z lahkega kolesnega oklepnega vozila. Vendar je ta rešitev pogojena z vidnostjo, ki omogoča izkoriščanje te velike ognjene moči. Po drugi strani pa lahko vidimo, da imajo vse druge čete, razen slo-venske, v svoji sestavi minometne skupine. Dve skupini minome-tov kalibra 60 mm, ki jih je imela JLA, dosegata polovico ognjene moči cele pehotne (motorizirane) čete SV, pri kateri imajo večji delež ognjene moči težki mitraljezi kalibra 12,7 mm ter avtomatski bombometi kalibra 40 mm. Največji uporabni doseg obeh orožij je 1800 metrov.

64


Iz zgornjih tabel je razvidno, da je ognjena moč pehotne (motorizi-rane) čete SV glede na ognjeno (ne bojno) moč podobnih formacij razmeroma šibka. Večja bojna moč naše čete temelji na oklepu in mobilnosti.

Drugo merilo v naši hitri analizi je tako imenovana pokrita površina, ki v bistvu ni nič drugega kot vsota površin, ki jo s svojim upo-rabnim dosegom pokrijejo vsa orožja skupaj. Predvsem pokaže, kolikšno površino lahko pokrijeta posamično orožje in četa skupaj. Zaradi nepopolnih podatkov o količini oziroma tipih podcevnih bombometov in tromblonskih min so ti izpuščeni iz ocene. Ker so izpuščeni pri vseh četah, razmerja niso bistveno spremenjena.

Preglednica 6: Vrednosti pokritih površin (v km2):

Enota Pokrita površina (v km2)Pehotna četa Kopenske vojske ZDA (okoli 1988) 226,1

Mornariška pehotna četa ZDA (okoli 1990) 231,7SBCT četa Kopenske vojske ZDA 1472,5

Planinska četa JLA 185,3Pehotna (motorizirana) četa SV 242,1

Nadgrajena pehotna (motorizirana) četa SV 330,5

Iz preglednice 6 lahko vidimo, da je četa SBCT po površini, ki jo lahko pokrije z ognjem, daleč pred vsemi, za pol velikostnega razreda. Naša pehotna (motorizirana) četa je po tem merilu pri-merljiva s pehotno četo Kopenske vojske ZDA, enaka mornariški pehotni četi ZDA (okoli 1990) in približno 30 odstotkov boljša kot planinska četa JLA. Medtem ko so glavni nosilci ognjene moči pri primerljivih četah minometi, so pri naši težki mitraljezi, ki domet nadomeščajo s količino. Nadgrajena pehotna (motorizirana) četa pa bi samo z dodanimi štirimi minometi pridobila več kot 30 odstotkov prvotne zmogljivosti, kar je še vedno malo v primerjavi s SBCT, pa vendar je to dodatni prirastek, a ga zaradi metodo-logije izračuna ne smemo upoštevati. Vezan je na učinkovitost oziroma natančnost zadevanja na skrajnih dometih orožij, kjer NBE bistveno poviša učinkovitost. Ker pa se upošteva največji uporabni domet in ne tudi učinkovitost, je zato ta pridobitev posredna.

65

Matjaž Kavčič

Valuk je pravzaprav vozilo s tehnološkimi rešitvami s konca devetdestih let. Nastal je leta 1996 in je bil ob uvajanju v SV primerljiva rešitev z drugimi LKOV. Največja pomanjkljivost je, da nima sistemov za delovanje ob zmanjšani vidljivosti. Voznik lahko pri vožnji uporablja periskop z ojačevalnikom svetlobe, takega sistema pa nima na voljo poveljnik oziroma namerilec na težkem mitraljezu. Kanadska vojska, ki se je takrat opremljala s podob-nimi vozili, je na svoja vozila namestila kupolo s termovizijskim kanalom (internetni vir 6). Z uvedbo ojačevalnika svetlobe s pro-jektom Bojevnik 21. stol. dobi sicer vsak pripadnik čete zmoglji-vost za delovanje ob zmanjšani vidljivosti, vendar pa trditev ne drži popolnoma, saj so ojačevalniki svetlobe uporabni ob manjši osvetljenosti, ker povečajo kontrast. Hkrati pa na trgu v prosti prodaji dobimo ojačevalnike svetlobe za 200 evrov in z dosegom 150 metrov, kar pomeni, da lahko to tehnologijo uporablja tudi nasprotnik.

V eni izmed analiz, ki jih je opravila vojska ZDA, ugotavljajo, da se na bojišču EU vzpostavita stik na razdaljah 150–200 metrov in namerilna razdalja z razpoznavanjem ciljev na razdaljah 100–150 metrov.

3.2 Izboljšave za izvedbo ofenzivnih delovanj

Dodatna oklepna zaščita

Keramični oklep – prevleka izraelskega proizvajalca Rafael, ki ga oglašuje tudi Sistemska tehnika kot proizvajalec LKOV Valuk, omogoča dvig oklepne zaščite na tretjo stopnjo po STANAG 4659 in s tem zaščito pred izstrelki do kalibra 12,7 mm. Dodatna oklepna zaščita, ki bi ščitila posadko pred bombometnimi gra-natami (30 in 40 mm) kot tudi bombletami kasetnic do premera 50 mm, tehta 43 kg/m2, kar bi pri LKOV Valuk naneslo približno 1200 kg (internetni vir 7)

66


Bočna zaščita – oklep (primer SidePRO-LASSO švicarskega pro-izvajalca RUAG) (internetni vir 8) je alternativa keramičnim zašči-tnim ploščam in je celo primernejša za povečanje zaščite vozil, ki so udeležena v asimetričnem bojevanju. Zaščita je podobna tako imenovanemu rešetkastemu (SLAT armour) oklepu, le da je zaradi jeklene mreže bistveno lažja. Zaščita ne povečuje zaščite pred kroglami, temveč zagotavlja predčasno detonacijo protio-klepnih izstrelkov tipa RPG v neposredni bližini vozila. Prednost te zaščite je tudi manjša dodatna teža, ki sicer vpliva na zmoglji-vosti LKOV.

Nadgradna bojna enota (NBE) s termičnim kanalom je povezana prek Battle Management Systema (BMS). Prednosti, ki jih NBE prinese, sta povečanje učinkovitega uporabnega dometa do končnega dometa oborožitve in povečanje verjetnosti zadetka s težkim mitraljezom M2 v primerjavi z enakim brez vpetja na NBE. S svojimi senzorji postane aktivni udeleženec BMS, kar omogoča spremenjeno taktiko.

Zaznanih je tudi nekaj pomanjkljivosti. Prva je povezana s precej razširjeno uporabo sicer starih oborožitvenih sistemov kalibra 14,5 mm, kot je sovjetski težki mitraljez DŠK. Strelivo tega kalibra je kljub starosti še vedno zelo nevarno, saj se po energiji izstrelka približuje energiji izstrelkov kalibra 20 mm. Druga je povezana s težjo demontažo orožja. Pojavi se tudi večja teža, saj je teža NBE Kongsberg M151 Protector približno 135 kg (internetni vir 9).

Uporaba termovizije skupaj z ojačevalnikom svetlobe ne omogoči le odkrivanja ciljev na večjih razdaljah, temveč tudi pomaga pri razkrivanju sovražnikove maske. Ob zadržani oceni, da s ter-movizijo zgolj delno razkrijemo cilj, se verjetnost zadevanja poveča s 43 na 75 odstotkov oziroma za 1,74. Pretvorjeno v razdaljo po načinu kvadratne odvisnosti to pomeni, da se slike zadetkov povečajo za 32 odstotkov. To pomeni, da zadetke z razdalje 1000 metrov brez NBE dosegamo na razdaljah vsaj 1320 metrov. Nastala razlika je ravno doseg lahkih protioklepnih

67

Matjaž Kavčič

orožij. Vendar ta prirastek ni edini, saj je tudi sistem servomeha-nizmov pri NBE bistveno manj občutljiv na povratni sunek orožja. Glede na zapisano lahko ugotovimo, da uporaba NBE bistveno zmanjša vlogo lahkega protioklepnega orožja, če seveda teren to omogoča.

Tempo napada se prav zaradi slike položaja na terenu lahko bistveno poveča. Četa lahko posadko izkrca neposredno pred stikom, ne da bi ga dalj časa iskala. Pri tem se lahko tempo napada pehotne (neizkrcane) čete v fazi manevra poenoti z mehanizirano enoto. Načeloma je razmerje tempa napada med mehanizirano in pehotno enoto 1,5 : 1, kar pa se v tem primeru bistveno zmanjša. Razlika se namreč zmanjša zaradi časovne dolžine premika motorizirane enote, za katero je normirana hitrost 15 km/h, le za manjši del pa 4 km/h, kar je norma za pehoto (Grizila, 2001, str. 41).

Ko analiziramo zaznani pomanjkljivosti, ugotovimo, da uporaba sistemov kalibra 14,5 mm še naprej predstavlja težavo in da znotraj smiselnih tehnično-tehnoloških rešitev ni primerna za LKOV Valuk. Tudi dejstvo, da se poveča čas snemanja težkega mitraljeza z NBE, se ne spremeni, treba pa je to pomanjkljivost pogledati z druge strani. Že zapisano dejstvo, da uporaba NBE prinese povečano natančnost zadevanja na večjih razdaljah, pomeni, da je velika večina sistemov, ki bi nas sicer ogrožala, že uničenih ali pa pod natančnim ognjem preostalih LKOV z NBE.

Uvedba minometa kalibra 60 mm

Minometi so podporno orožje pehote, uporabljamo jih za nevtrali-ziranje in uničevanje nasprotnikove žive sile in njegovih sredstev. Ker je krivulja leta visoka, so zelo primerni za uničevanje ciljev v zadnjem nagibu, v jarkih, kotanjah, vrtačah in odprtih zaklonilni-kih. Zaradi učinka minometnih min lahko z minometnim ognjem prebijemo žične ovire in naredimo prehod. Sodobni minometi tega kalibra dosegajo domete med 2600 in 4000 metri (Žabkar, 2007,

68


str. 193–194). Doseg minometa kalibra 60 mm je danes od 1600 metrov za tako imenovano komando brez lafete (internetni vir 10). Klasična mina stare konstrukcije ima ubojni radij 20 metrov za stoječe cilje (Stanimirović, 1973, str. 10). Uporaba prefragmen-tiranih min z bližinskimi vžigalniki po nekaterih virih poveča učin-kovitost za trikrat. Razmerje učinkovitosti med bližinskimi in kla-sičnimi vžigalniki pri minometnih minah je po izraelskih navedbah 1 : 2,11 v korist bližinskih (internetni vir 11). Na drugi strani pa dr. Žabkar (2007, str. 198) navaja, da je razmerje fragmentacije plaščev med klasičnimi minometnimi minami in novimi, vitkejšimi prefragmentiranimi minami več kot dvakrat »produktivnejše«. Če združimo obe trditvi, ugotovimo, da so lahko prefragmentirane mine z bližinskimi vžigalniki celo več kot 4,2-krat uspešnejše pri generaciji gostote smrtonosnih fragmentov.

V pojasnilo je treba zapisati tudi razlike med klasičnimi minome-tnimi minami in tako imenovanimi prefragmentiranimi. Pri klasič-nih konstrukcijah nastajajo ubojni delci pri fragmentaciji litega telesa mine, ki jih povzroči eksplozija polnitve mine. Pri tem je porazdelitev velikosti delcev naključna, a skladna z Gaussovo porazdelitvijo. Zato dobimo frakcije velikih, srednje velikih ter majhnih in zelo majhnih delcev. Ubojnost sicer velikih delcev je zelo visoka, a jih je malo. Manjši fragmenti hitro izgubljajo energijo in s tem tudi ubojnost. Pri prefragmentiranih konstrukci-jah pa se z vgradnjo jeklenih ali litih kroglic v plašč mine doseže, da je večji del fragmentov plašča enakomerne velikosti. Sesta-vljajo jih pretežno vgrajene kroglice. S tem je prostorsko pokri-vanje z ubojnimi delci bistveno bolj enakomerno. Druga možnost za prefragmentiranje je povezana z uporabo trših, krhkejših plaščev minometnih min. Prirastek nastalih fragmentov je pribli-žno 30-odstoten, kar skupaj z bližinskimi vžigalniki privede do povečanja učinkovitosti za 2,74-krat.Vendar se moramo zavedati, da za vsako orožje obstaja tudi ustrezen protiukrep. Motilniki na primer (npr. AN/VLQ-9, 11) uspešno prožijo radijske vžigalnike na višini okoli 100 metrov in tako zaščitijo prostor, na katerem je vod razporejen. (Obramba 28, str. 8)

69

Matjaž Kavčič

Uvedba termobaričnega streliva

Pri napadu na sovražnika, ki je uredil svoje obrambne linije, lahko pričakujemo, da bo ta vkopan v zaklonih z drugo stopnjo zaščite, ki zahteva približno en dan za izvedbo. Tak zaklon daje zaščito pred delci granat, pehotnim orožjem in delci letalskih bomb (Grizila, 2001, str. 28), kar pomeni, da bomo za uspešno uničenje takega bunkerja potrebovali koncentriran pehotni ogenj ter večje število bomb. Že v prejšnjem stoletju je bilo na voljo tako imenovano ter-mobarično orožje, ki zelo učinkovito uničuje mehke, neoklepljene, utrjene in vkopane cilje. Bistvo delovanja je v nastanku eksploziv-nega oblaka, ki ob eksploziji povzroči močan udarni val. V zaprtih prostorih se tako v delcu sekunde ob eksploziji dvigne tlak na več deset MPa in na odprtem na nekaj MPa. Prevedeno v učinek oce-njujejo Rusi učinek svojega lanserja RPO-94A Šmelj kalibra 94 mm na ekvivalent 100 mm artilerijske granate (internetni vir 12). Zaradi majhne teže in položne krivulje leta je to orožje uspešno za uničevanje utrjenih ciljev. Termobarične polnitve so bile uspešne tako pri Rusih v Čečeniji (RPO-94A) kot pri Američanih v Afgani-stanu za uničevanje podzemnih kompleksov (Hellfire). Da je to ena izmed rešitev, kaže tudi čedalje večja ponudba na trgu, na primer Zeveta RPG-75TB in romunski RPG-7EI (internetni vir 13). Glede na sisteme, ki jih imamo v oborožitvi, zaenkrat ni podatkov, da bi obsta-jala tudi različica sistema RGW-90 s termobarično bojno glavo.

Uvedba brezpilotnih letal (BPL) na raven čete z možnostjo za vod

Odločilno za uvedbo brezpilotnih letal na ravni čete je, da letala bistveno izboljšujejo razumevanje položaja. Taktika se z uvedbo spreminja tako, da postane vrinjanje glavni način premikanja skozi nasprotnikove položaje. Omogoča natančno lociranje posede-nih položajev ter zmanjšuje sile in količino sredstev, potrebnih za uničenje nasprotnikovih položajev. S tem se skrajša čas delovanja za izvedbo naloge, poveča se varnost naših sil, ki se lahko prej pre-maknejo naprej, pri čemer še dodatno povečujejo tempo napada. Običajna višina izvidovanja je od 200 metrov za vkopanega vojaka do 1500 metrov za večjo enoto v premiku (Grizila, 2001, str. 24).

70


3.3 Vplivi v okolju simetričnega bojevanja

V okolju simetričnega bojevanja lahko pričakujemo, da bo četa delovala skupaj s še eno četo v glavni smeri napada ali pa samo-stojno v pomožni smeri. V Priročniku za podporo vojaškega pre-igravanja (Grizila, 2001, str. 15) je zapisano, da bataljon v ofen-zivnem delovanju poseda območje, široko do 1500 metrov in do 1000 metrov v globino. Četa se razmesti na območju, širokem od 500 do 700 metrov in globokem od 200 do 300 metrov. Iz predvidenega razmerja moči naj bi četa napadala vod v obrambi, ki je razporejen na približno enako velikem terenu.

1. Izvidovanje z brezpilotnimi letali omogoči neopazno izvido-vanje poti premika, terena, položajev in moči nasprotniko-vih obrambnih položajev, prenos slike (tudi termovizijske) nadrejenemu poveljstvu bataljona ter prenos slike podreje-nim poveljujočim na položajih, na katerih se lahko pričakuje civilno prebivalstvo. Četa zato lahko dalj časa uporablja vozila za premik in s tem pridobi pri hitrosti napredovanja. Zaradi znanih položajev in moči nasprotnika lahko četa ustrezno razporedi učinke svojega delovanja in s tem optimizira izrabo ter namenskost uporabljene oborožitve. Bistveno bolj uspešno lahko izrabi vri-njanje kot manever, ki hkrati s presenečenjem omogoča opti-malne rezultate ofenzivnega delovanja.

2. Uporaba minometov kalibra 60 mm omogoči hiter in močan udar po nasprotnikovih položajih. Za nevtralizacijo ognjene točke (Radenović in Dinić, 1972, in internetni vir 11) tako zadošča skupno od 14 do 16 min iz dveh orožij in ob hitrosti streljanja 25 min na minuto za posamično orožje (Stanimiro-vić, 1973, str. 10). Če pride do stika v premiku, lahko s hitrim ognjem učinkovito uničujemo nasprotnika, ki ni vkopan in je zato zelo občutljiv na minometni ogenj. Zaradi največjega dosega omogoča podporo lastne in drugih čet. Kot samostojna zmogljivost čete omogoča prilagodljivost delovanja s poslan-

71

Matjaž Kavčič

stvom in uničevanje priložnostnih ciljev v nasprotnikovi globini z izkoriščanjem lastnosti terena. Ognjena moč, po možnosti natančno vodena zaradi opravljenega izvidovanja, hitro zavede nasprotnika glede glavne smeri napada oziroma omogoča poveljniku bataljona, da težišče brez časovne izgube prenese na drugo smer. Omogočena je izvedba lastne uporabe dimnih zaves, brez jemanja zmogljivosti bataljonske ognjene podpore. Dva minometa 60 mm tako lahko v 30 sekundah zadimita 75 metrov širok in 40 metrov visok prostor (Grizila, 2001, str. 40). Stranski, a nič manj pomemben učinek je, da lahko poveljnik čete ohranja znanje vodenja ognja na vodni ravni in ga tudi uresničuje.

3. Nadgradna bojna enota (NBE) skupaj z integriranim sistemom Battle Management System (BMS) omogoča povečanje učinkovitosti zadevanja ter možnost izmenjave slike z bojišča s poveljstvom v vseh razmerah vidljivosti in tudi ob uporabi zadimljenja. Čeprav je orožje za množično uničevanje prepovedano, pa NBE omogoča tudi možnost delovanja v razmerah JRKB-ogrožanja, ne da bi bili ogroženi ukrepi JRKB-zaščite znotraj LKOV. Slaba stran uvedbe NBE na LKOV je daljši čas snemanja orožij z vozila.

4. Trenutna oklepna zaščita LKOV zagotavlja zaščito pred izstrelki kalibra 7,62 X 39 mm. Nadgradni oklepni sistemi s keramičnimi ploščami omogočajo zaščito do izstrelkov kalibra 12,7 mm ter povečano zaščito pred drobci granat. S tem se poveča preživetje vozil med premiki, še posebej med vrinjenjem. Slabost te rešitve je povečana teža vozila.

5. Pri napadu na utrjenega sovražnika uporaba termobaričnega streliva omogoča vsaj nevtralizacijo utrjenih ognjenih točk ter poznejše uničenje s klasičnim strelivom. Konstrukcijsko imajo sistemi s termobaričnimi polnitvami vsaj 200 metrov učinkovitega dosega ter ubojni radij vsaj 10 metrov (interne-tni vir 13), kar na tej razdalji omogoča hitro uničenje cilja.

72


3.4 Vplivi v okolju asimetričnega bojevanja

V okolju asimetričnega bojevanja je bojišče veliko bolj zapleteno, nedefinirano in obsežnejše. Pri tem so vodilo četi naloge, ne pa toliko območje, ki ga pokriva. Zavedati se je treba, da pri ekspe-dicijskem načinu bojevanja ne veljajo klasične norme preigrava-nja, temveč se te oblikujejo na terenu. Pri ofenzivnem delovanju v asimetričnem bojevanju je namreč nasprotnik najpogosteje šte-vilčno, nedvomno pa tehnično-tehnološko v podrejenem položaju. Največja težava je vzpostavitev stika z nasprotnikom, ki se tega izogiba. Iz zapisanega sledi, da je pridobivanje informacij bistve-nega pomena za izvedbo katerega koli ofenzivnega delovanja.

1. Uporaba brezpilotnih letal omogoča izvidovanje in iskanje nasprotnika na večjem območju. Hkrati sovražniku prepre-čuje postavljanje zased, pri čemer se nasprotnik iz napadalca spremeni v branilca.

2. Po vzpostavitvi stika BPL z nasprotnikom lahko LKOV po prihodu v njegovo bližino z uporabo termovizije lažje določi njegov položaj. Nadgradna bojna enota s svojimi zmogljivostmi in zmožnostjo prenosa videozapisa nadrejenim poveljstvom omogoča ne le delovanje čete oziroma njenega dela, temveč tudi morebitno drugačno delovanje kot posledico odločitve višjih poveljstev.

3. Ko je treba uničiti nasprotnika, bo ta poskušal najti kritje v naravnih zaklonih. Zaradi boljšega poznavanja terena si bo nasprotnik izbiral običajno višje ležeče položaje, kjer ga z neposrednim ognjem ne bomo zadeli. V tem primeru je najver-jetnejši način uničenja z minometnim ognjem ali pa s termoba-ričnim izstrelkom. Slednji pride v poštev tudi pri čiščenju rovov, predorov ali votlin, kamor se je nasprotnik zatekel. Njegova namera je, da z vsiljenim bližinskim bojem izniči tehnično-teh-nološko prednost in vsili bojevanje mož na moža, pri katerem so naše izgube neizogibne.

73

Matjaž Kavčič

4 Sklep

Iz zapisanega lahko sklepamo, da ima pehotna (motorizirana) četa SV za izvedbo svojega poslanstva in nalog, ki jih ji nalaga zavezništvo, na voljo manj sredstev, manj moštva in tudi manjšo ognjeno moč, kot se pričakuje. Po metodah analize, uporabljenih v tem članku, se lahko primerja z bojno močjo čet vojske ZDA desetletje in več nazaj.

S selekcijo in uresničitvijo tu predlaganih mogočih ukrepov bi lahko dosegli pozitivne učinke na ognjeno moč tako na ravni čete kot tudi bataljona. Hkrati bi ti ukrepi prinesli še dodatne pozitivne učinke, od obvladovanja vodenja ognja do boljših možnosti poveljevanja s poslanstvom.

Zavedati se moramo, da se bodo naše enote sčasoma začele spo-padati tudi z bolj sovražnim okoljem in v operacijah višje intenzivnosti. V dosedanjem razvoju SV se je pokazalo, da iskanje pravih rešitev zahteva čas. Še več pa ga je treba, da se te rešitve prav uveljavijo in začnejo dajati rezultate. Uporaba tujih rešitev je sprejemljiva, ko potrebujemo hitre in preverjene odgovore na zastavljena vprašanja.

5 LITERATURA IN VIRI

1. Army, 2003.2. Elektronski dežnik, ki ščiti pred minometnim in artilerijskim

ognjem. Revija Obramba, 28 (8), str. 52.3. FMFM 6-4 Marine Rifle Company/Platoon. 3–6. US Marine

Corps, 1978.4. FMFM 6-5 Marine Rifle Squad. Poglavje 1, 1–5. US Marine

Corps, 1991.5. FM 23-90, MCRP 3-15.2A Mortars. Poglavje 3, 1–3, US Army,

2000.6. FM 3-21.11 The SBCT infantry rifle company. Poglavje II, 1–4 do

1–13, US 7. Furlan, Branimir, 2006. Bojno delovanje. Ljubljana: Poveljstvo za

doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje.

74


8. Grizila, Anton, 2001. Priročnik za podporo vojaškega preigra-vanja. Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske.

9. Knjiga. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 10. NATO BI-SC Agreed Capability Codes and Capability State-

ments, 44–45, NU0023, SHAPE, 2008.11. Radenović, M., in O. Dinić, 1972. Pehotno orožje. Ljubljana:

Partizanska knjiga. 12. Sotlar, V., in M. Rijavec. Lahka pehotna (motorizirana) četa,

Navodilo. Osnutek.13. Stanimirović, Miloš, 1973. Minobacač 60 mm M57 sa tabli-

cama gađanja. Beograd: Vojna štamparija.14. Škerbinc, Miha, 2007. Lahki pehotni (motorizirani) bataljon,

Navodilo. Ljubljana: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje.

15. Vojna enciklopedija, 1971. Beograd: Vojnoizdavački zavod. 16. Žabkar, Anton, 2004. Marsova dediščina: Metode in smeri

razvoja: 2. 17. Žabkar, Anton, 2007. Pehotna oborožitev in oprema, Stanje in

smeri razvoja. Ljubljana: Defensor.

SPLETNI VIRI:

1. ASPRO-P Passive Add-On Armor for Combat Vehicles. http://www.rafael.co.il/marketing/SIP_STORAGE/FILES/6/976.pdf, 14. 3. 2012.

2. Building an AVGP Grizzly – Part 1. http://www.missing-lynx.com/articles/modern/jpmgriz/jpmgriz.htm, 14. 3. 2012.

3. Formacije pjesadijskih jedinica JNA i direktnih nasljednica. http://www.paluba.info/smf/index.php?topic=14048.0, 14. 3. 2012.

4. Lesson: organization, elements, and capabilities of an infantry battalion. http://www.globalsecurity.org/military/library/policy/army/accp/in0503/ch1.htm, 14. 3. 2012.

5. McNamara, Sally, 2010. NATO Summit 2010: Time to Turn Words Into Action. http://www.heritage.org/research/reports/2010/12/nato-summit-2010-time-to-turn-words-into-action?query=NATO+Summit+2010:+Time+to+Turn+Words+Into+Action, 14. 3. 2012.

75

Matjaž Kavčič

6. Motti, Eis, 2001.120-mm cargo mortar bombs-complying with the modern battlefield needs. http://www.dtic.mil/cgi- bin/GetTRDoc?Location=U2&doc=GetTRDoc. pdf&AD=ADA394489, 14. 3. 2012.

7. Moździerz LM 60D kalibru 60 mm. http://www.army.mil.pl/index.php/wojskapancizmech/122-modzierz-lm-60d-kali-bru-60-mm, 14. 3. 2012.

8. Pinder, John, 2003. Evaluating Future Force Options for the U.S. Army. http://www.rand.org/pubs/rgs_dissertations/RGSD153.html, 14. 3. 2012.

9. PROTECTOR in M151 configuration – when experience counts. http://www.kongsberg.com/en/kps/products/remo-teweaponstation/~/media/KPS/Datasheets/Dataark_M151_september%202010%20A4.ashx, 14. 3. 2012.

10. Roof protection for armoured vehicles RoofPRO-P. http://www.ruag.com/Defence/Land_Systems/Protection/Roof_protection_for_armoured_vehicles_RoofPRO_P, 14. 3. 2012.

11. RPO-A. http://world.guns.ru/grenade/rus/rpo-a-shmel-e.html, 14. 3. 2012.

12. RPG-7. http://en.wikipedia.org/wiki/RPG-7, 14. 3. 2012.13. US defence chief blasts Europe over Nato. http://www.

guardian.co.uk/world/2011/jun/10/nato-dismal-future-pen-tagon-chief, 14. 3. 2012.

77

Mihael Plevnik

Poveljevanje in kontrola v pravnih aktih Republike Slovenije in internih aktih Ministrstva za obramboCommand and control through legal acts of the Republic of Slovenia and internal documents of the Ministry of Defence

POVZETEK

Slovenska vojska zagotavlja vojaško obrambo Republike Slove-nije z enotami, ki jih vodijo poveljniki. Orodji, s katerima jih vodijo, sta poveljevanje in kontrola. Kako sta poveljevanje in kontrola opredeljena v pravnih aktih Republike Slovenije? Ali imajo povelj-niki pravno podlago za te aktivnosti?

Pravni akti Republike Slovenije opredeljujejo obrambo države, vojaško obrambo, dajejo naloge Slovenski vojski in opredeljujejo poveljevanje in kontrolo. Pristojnost poveljevanja dajejo vojaškim poveljnikom, hkrati pa ga hierarhično določajo. Interni akti Mini-strstva za obrambo (MO) opredeljujejo poveljevanje in kontrolo na podlagi Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski, vendar Pravila službe zelo skopo opisujejo poveljevanje in kontrolo, podrobneje ju opredeli šele Vojaška doktrina, v kateri je poveljevanje ena izmed bojnih funkcij. Najbolj podrobno pa pove-ljevanje in kontrolo opisuje Navodilo za štabno delo. Opredeli načela, sistem poveljevanja in kontrole ter komunikacijsko-infor-macijski sistem, ki zagotavlja njuno neprekinjenost, prilagodlji-vost ter učinkovitost. Tudi v Natovih dokumentih so zelo podrobno opredeljeni vsi dejavniki tega področja.

78

Poveljevanje in kontrola v pravnih aktih Republike Slovenije …

KLJUČNE BESEDE

Slovenska vojska, poveljevanje, kontrola.

ABSTRACT

The Slovenian Armed Forces provide military defence of the Republic of Slovenia, with units led by commanders. The tool for the leading of units is command and control. How is this tool defined in the legal acts of the Republic of Slovenia? Do comman-ders have a legal basis for these activities?

Legal acts of the Republic of Slovenia define national and military defence, task the Slovenian Armed Forces, and define command and control. They delegate command authority to military com-manders and define command hierarchy. Internal documents of the Ministry of Defence define command and control on the basis of the Defence Act and the Service in the Slovenian Armed Forces Act. The latter, however, is very scarce in its description of command and control. The concept is defined in more detail by the Military Doctrine which sees command as one of the combat functions. Detailed description of command and control can be found in the Staff Work Instructions. This document defines the principles and system of command and control, as well as the communications and information system which provides continu-ity, flexibility and efficiency of command and control. All command and control factors are defined in great detail by NATO.

KEY WORDS

Slovenian Armed Forces, command, control.

79

Mihael Plevnik

1 Uvod

Slovenska vojska skrbi za vojaško obrambo Republike Slovenije s poveljstvi, enotami in zavodi. Vodijo jih poveljniki, ki s poveljevanjem uresničujejo naloge in poslanstvo enot. Kontrola omogoča povelj-nikom, da med opravljanjem naloge in uresničevanjem poslanstva enote ugotovijo, ali se njihove odločitve upoštevajo ali pa je prišlo do spremembe okoliščin in dejavnikov, da na podlagi tega lahko ukrepajo in tako zagotovijo, da bo cilj dosežen. Poveljevanje in kontrola sta tako temeljni funkciji delovanja poveljnika in s tem tudi Slovenske vojske.

Ali sta poveljevanje in kontrola opredeljena v pravnih aktih Republike Slovenije in ali imajo poveljniki pravno podlago za svoje delo? Kako sta opredeljena poveljevanje in kontrola v Slovenski vojski? Kateri so sestavni deli tega procesa? Kaj je sistem poveljevanja in kontrole in kaj mora omogočati? Kako sta opredeljena poveljevanje in kontrola v Natu? Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti v članku.

Najprej bomo pregledali pravne akte Republike Slovenije in v njih iskali zvezo s poveljevanjem in kontrolo. Pregledali bomo Ustavo, Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski. V nadaljeva-nju bomo pregledali interne akte Ministrstva za obrambo in tudi v njih iskali povezave s poveljevanjem in kontrolo. Analizirali bomo Vojaško doktrino, Pravila službe v Slovenski vojski in Navodilo za štabno delo. Na koncu bomo pogledali, kako sta poveljevanje in kontrola oprede-ljena v Natu, in sicer v dokumentu AJP 3.2.2. Pri pregledu literature bomo iskali tudi povezavo s sistemom poveljevanja in kontrole.

2 Opredelitev poveljevanja in kontrole v pravnih aktih Republike Slovenije

2.1 Ustava

Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991, 68/2006, 69/2004, 24/2003, 66/2000, 42/1997) kot vrhovni

80


pravni akt opredeljuje v 123. členu, da je obramba države obvezna za vse državljane, hkrati dopušča državljanom, ki zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati v vojaški obrambi, možnost, da sodelujejo pri obrambi države kako drugače. Določa tudi, da je vrhovni poveljnik obramb-nih sil predsednik republike. V 124. členu določa, da vrsto, obseg in organizacijo obrambe ter nedotakljivost in celovitost držav-nega ozemlja ureja Zakon o obrambi. Vključena je tudi varovalka, in sicer se ta zakon v Državnem zboru sprejema z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev, kar vladajoči politični stranki onemogoča samovoljno oblikovanje obrambne politike. Nadzorna funkcija je v rokah Državnega zbora.

2.2 Zakon o obrambi

Zakon o obrambi (Uradni list RS, 103/2004, ZObr – UPB1, 46/2010 Odl. US: U-I-92/07-23) ureja vrsto (vojaška in civilna), organizacijo in obseg obrambe države. Vojaška obramba je naloga Slovenske vojske, civilna pa obsega ukrepe državnih organov in organov lokalne samouprave za delovanje v vojni, za gospodar-sko in psihološko obrambo ter druge nevojaške oblike obrambe. Izvajajo jo državljani, samoupravne lokalne skupnosti, državni organi, gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije. Zakon o obrambi opredeljuje namen obrambe z odvračanjem napada na državo in tako ohranitev neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države. Naloge SV, ki jih določa zakon, so:

- opravlja vojaško izobraževanje in usposabljanje za oborožen boj in druge oblike vojaške obrambe;

- zagotavlja potrebno ali zahtevano pripravljenost; - ob napadu na državo izvaja vojaško obrambo; - ob naravnih in drugih nesrečah skladno s svojo organizacijo in opremljenostjo sodeluje pri zaščiti in reševanju;

- izvaja obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih orga-nizacijah in z mednarodnimi pogodbami.

81

Mihael Plevnik

Odločanje o sodelovanju pri zaščiti in reševanju je v pristojnosti Vlade, v nujnih primerih pa o tem odloča minister za obrambo na predlog poveljnika Civilne zaščite oziroma načelnik Generalštaba po pooblastilu ministra.Vojska se lahko po odločitvi Vlade uporablja tudi za varovanje državne meje v notranjosti državnega ozemlja, a brez policijskih pooblastil.

V 39. členu so opredeljene organiziranost in pristojnosti pove-ljevanja, ki so v pristojnosti Generalštaba kot najvišjega strokov-nega organa za poveljevanje vojski. Naslednji ravni poveljevanja sta operativno poveljstvo in vojaško teritorialno poveljstvo. Opera-tivno poveljstvo poveljuje združenim taktičnim enotam, taktičnim enotam ter vojaškim teritorialnim poveljstvom. Vojaško teritorialno poveljstvo poveljuje dopolnilnim silam na določenem območju državnega ozemlja ter sodeluje z nosilci civilne obrambe.

V nadaljevanju členi od 42. do 46. opredeljujejo vodenje in pove-ljevanje. Minister za obrambo odreja razvojne, organizacijske, tehnične in druge ukrepe in usmeritve, ki jih izpolnjujejo načelnik Generalštaba in podrejeni poveljniki. Vrhovni poveljnik Sloven-ske vojske je predsednik države. Načelnik Generalštaba pove-ljuje podrejenim poveljstvom, enotam in zavodom. Poveljevanje temelji na načelih enostarešinstva, subordinacije in obveznega izpolnjevanja povelj. Vsaka vojaška oseba mora vedeti, kdo ji je nadrejen in kdo podrejen. Vsak poveljnik mora imeti name-stnika, če ga nima, pooblasti drugo vojaško osebo za nado-meščanje. Vsaka enota mora vedeti, kdo ji poveljuje. Poveljniki morajo nadzorovati izpolnjevanje povelj, pri čemer pa ne smeta biti kršena Kazenski zakonik Republike Slovenije in mednaro-dno vojno pravo. Poveljniki so odgovorni za pripravljenost svoje enote. Vodenje SV se izvaja s predpisi in akti vodenja, pri čemer minister izdaja smernice, obvezne usmeritve, pravila in navodila, poveljniki pa poveljujejo z akti poveljevanja (direktive, odločitve, načrti, ukazi in povelja). Vsi akti vodenja in poveljevanja se pravi-loma izdajajo pisno.

82


2.3 Zakon o službi v Slovenski vojski

Naslednja pravna podlaga za vodenje in poveljevanje je Zakon o službi v Slovenski vojski (Uradni list RS, 68/2007, 58/2008-ZSPJS-I), ki določa načela vojaške službe, ureja način izvaja-nja nalog, opredeljuje odnose med vojaškimi osebami, pravice, obveznosti in odgovornosti vojaških oseb. V nadaljevanju opisuje načela opravljanje vojaške službe, in sicer načela pripadno-sti, častnega ravnanja, varstva mladoletnih, enostarešinstva in subordinacije, spoštovanja vojaške discipline, utrjevanje tovari-štva, skrbi za podrejene in strokovnost, načelo dobrega gospo-darja, načelo tajnosti, enakopravne dostopnosti, prepovedi političnega delovanja, ekološke ozaveščenosti ter prepovedi izražanja intimnih čustvenih razmerij.

Členi od 26. do 35. opredeljujejo poveljevanje in izpolnjeva-nje ukazov. Hierarhična organiziranost zagotavlja učinkovito in smotrno vodenje in poveljevanje. Opredeljuje akte vodenja in poveljevanja. Akti vodenja so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, navodila, pravila službe, pravila za bojno in drugo delo-vanje, postrojitvena pravila in pravila za štabno delo. Akti pove-ljevanja so direktive, odločitve, načrti, standardni operativni postopki, ukazi, povelja, pravila in tehnična navodila. Vsi akti poveljevanja se praviloma izdajajo pisno. Če to ni mogoče, se akt izda ustno in vpiše s podpisom izdajatelja v dnevnik dežur-nega enote in v dnevnik tiste enote, ki je ukaz prejela. Vsi akti, ki imajo delovnopravne posledice, večje materialne posledice ali se z njimi urejajo druga pomembna vprašanja dela in opravlja-nja vojaške službe, zaščita življenj in zdravja moštva, uporaba enot in podobno, se morajo izdati pisno. Nadrejeni skrbijo, da se akti vodenja in poveljevanja izvajajo dosledno in popolno, kar je kontrolna funkcija. Vsi ukazi se morajo izpolniti brez ugovarjanja. Ugovori so mogoči po službeni poti po izpolnitvi ukaza, razen v primerih, ki jih določa 33. člen. Pomembna je funkcija poročanja o izpolnitvi ukaza.

83

Mihael Plevnik

3 Opredelitev poveljevanja in kontrole v internih aktih MO

3.1 Vojaška doktrina

Vojaška doktrina organiziranost poveljevanja določa v sedmem poglavju. Razdeli ga na tri ravni: strateško, operativno in taktično. Na strateški ravni Vlada usklajuje organizacijo in priprave na vojaško in civilno obrambo ter vodi njihovo izvajanje. Nacionalni center za krizno upravljanje zagotavlja prostorske, tehnične, infor-macijske in komunikacijske razmere za delovanje. Delovanje tega centra zagotovi MO (Furlan in drugi, 2006).

Tudi ta dokument določa, da je vrhovni poveljnik Slovenske vojske predsednik Republike Slovenije (Furlan in drugi, 2006).

Poveljevanje enotam SV je v pristojnosti načelnika Generalštaba in podrejenih poveljnikov. Poveljniški center SV zagotavlja podporo poveljevanju na strateški in operativni ravni. Strateška raven pove-ljevanja se ukvarja tudi s sodelovanjem zavezniških sil pri obrambi RS. Generalštab skrbi na strateški ravni za usklajevanje vojaških in civilnih aktivnosti obrambe z nosilci načrtovanja in organiziranja civilne obrambe, Generalno policijsko upravo in Štabom civilne zaščite RS. Poveljstvo sil SV je na operativni ravni odgovorno za poveljevanje pri izvajanju vojaške obrambe RS. Poveljnik sil je pri-stojen za izvajanje funkcij, ki so v nacionalni pristojnosti, za ohra-njanje vzdržljivosti sil in vzpostavitev povezav na operativni ravni, za usklajevanje načrtovanja in delovanja na cilje, za usklajevanje podpore države gostiteljice ter poročanje načelniku Generalštaba Slovenske vojske. Na taktični ravni poveljniki brigad, bataljonov in vojaških teritorialnih poveljstev vodijo delovanje enot v okviru bitk in bojev. Tako imajo v dodeljenem območju odgovornost pristoj-nosti za kontrolo vseh vojaških in civilnih aktivnosti. Za te potrebe se organizirajo centri za civilno-vojaško sodelovanje (Furlan in drugi, 2006).

84


ZAVEZNIŠKO POVELJSTVO ZA OPERACIJE (ACO)

POVELJSTVO ZAVEZNIŠKIH SIL (HQ CJTF)

POVELJSTVO KOPENSLIH SIL

(LCC)

POVELJSTVO MORNARIŠKIH

SIL (LCC)

POVELJSTVO ZRAČNIH SIL

(LCC)

POVELJSTVO …

ENOTE SV

ENOTE SV

ENOTE SV

ENOTE SV

ENOTE SV

GENERALŠTAB SLOVENSKE VOJSKE

POVELJSTVO SIL SLOVENSKE VOJSKE

povezava (usklajevanje) nacionalna pristojnost omejeno poveljevanje 1 poveljstvo komponente sil SV se oblikuje po potrebi

POVELJSTVO KOMPONENTE SIL SV1

Skupne združene namenske sile (CTJF)

Slika 2: Organiziranost poveljevanja SV in prikaz sodelovanja z zavezniškimi silami

Vir: Furlan in drugi, 2006, str. 46

V nadaljevanju doktrina opredeljuje bojne funkcije, ki so ana-litično orodje in pomagajo pri razumevanju osnovnih bojiščnih sistemov. Razdeli jih na manever, ognjeno podporo, obvešče-valno zagotovitev, premičnost, oviranje in preživetje, zračno obrambo, zagotovitev delovanja in poveljevanje (Furlan in drugi, 2006).

Poveljevanje se uresničuje z dejavnostmi poveljnika ter sistemi poveljevanja in kontrole. Poveljnikova pristojnost poveljevanja je predpisana z zakonom in jo potrebuje za načrtovanje, organizira-nje, vodenje in kontrolo dodeljenih sil. Tudi tu opredeljuje pove-ljevanje kot proces, v katerem uveljavlja svojo voljo in namen in to prenaša na podrejene. Vse to temelji na vrednotah Slovenske vojske, strokovnosti in voditeljskih sposobnostih poveljnika, na normativnih aktih in učinkovitem ter zanesljivem sistemu pove-ljevanja in kontrole. Opredeli sistem C2 (angl. Command and Contol), ki obsega postopke, organizacijo, kadre, sredstva,

85

Mihael Plevnik

objekte in komunikacije za podporo funkciji poveljevanja. Kot jedro sistema opredeli obveščevalni, komunikacijski in informa-cijski sistem. Sistem C2 omogoča pravočasno in pravilno odlo-čanje, dodeljevanje virov in nalog ter usklajevanje bojnih funkcij. Sistem mora omogočati poveljevanje in kontrolo s katere koli točke na bojišču (Furlan in drugi, 2006).

3.2 Pravila službe v Slovenski vojski

Pravila službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, 84/2009) določajo pravice in dolžnosti pri opravljanju vojaške dolžnosti, pravila ravnanja in obnašanja, odnose v službi, red v objektih, pravila za delovanje, za vojaške slovesnosti in žalovanja.

Členi od 47. do 58. opredeljujejo organizacijo poveljevanja, ki mora biti skladno z Zakonom o obrambi in Zakonom o službi v Slovenski vojski. Opredeljuje nadrejene ne glede na čin:

- poveljniki so nadrejeni vsem pripadnikom poveljstva ali enoti, ki ji poveljujejo;

- načelniki zavodov so nadrejeni vsem pripadnikom zavoda, ki ga vodijo;

- načelniki ali vodje organizacijskih enot so nadrejeni pripadni-kom organizacijskih enot, ki jih vodijo;

- poveljnik vojašnice ali tabora je nadrejen vsem vojaškim osebam v poveljstvih, enotah in zavodih v vojašnici ali taboru.

Če več poveljstev in enot izvaja nalogo, nadrejeni, ki je izdal ukaz, določi vodjo naloge. Dolžnost vojaških oseb je poslu-šnost do nadrejenih. Ukaz se izpolni brez ugovarjanja, razen v primerih, ki jih določata Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski. Pri tem je pomemben tudi nov element – pre-verjanje razumevanja ukaza, ki ga mora podrejeni potrditi. Izda-janje ukazov mora biti odločno, natančno in razmeram primerno, z dopuščanjem samostojnosti in samoiniciativnosti podrejenega.

86


3.3 Navodilo za štabno delo

Navodilo za štabno delo opredeljuje poveljevanje in kontrolo v drugem poglavju. Moderno bojišče zahteva od poveljnikov visoko strokovnost na področju poveljevanja in kontrole. Opredeljuje neprekinjenost procesa poveljevanja in kontrole. Poveljevanje je pristojnost, predpisana z zakoni, ki jo poveljnik dodeljenih sil potre-buje za načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontrolo (Furlan in drugi, 2008).

Navodilo opredeli poveljevanje kot proces, v katerem povelj-nik uveljavlja svojo voljo in namen ter ju prenaša na podrejene. Ta proces temelji na vrednotah SV, strokovnosti in voditeljskih sposobnostih poveljnika, na normativnih aktih ter učinkovitem in zanesljivem sistemu poveljevanja in kontrole. Normativni akti omo-gočajo formalno avtoriteto in odgovornost, v njih je opredeljen zanesljiv in neprekinjen sistem poveljevanja in kontrole, pri čemer je posebno pomemben komunikacijsko-informacijski sistem (KIS), ki zagotavljajo uresničevanje tega procesa. S poveljevanjem poveljniki izpolnijo poslanstvo in tako dosežejo cilj s sprejemljivim tveganjem, predmet poveljevanja pa so poveljstva, enote in posa-mezniki (Furlan in drugi, 2008).

Ravni poveljevanja so različne, na strateški ravni prevladujeta predvsem načrtovanje in organizacija. Na nižji ravni (tj. taktični) prevladuje vodenje, kar pomeni neposreden odnos z ljudmi. Do ravni bataljona poveljniki ukazujejo (avtokratično vodijo). Tu se začne razvijati tudi štabna funkcija in štab prevzema nekatere naloge menedžmenta (npr. načrtovanje, nadzor). Poveljnik je ob svoji vlogi zglednega vodje tudi načrtovalec in organizator. Štab je poveljniku najpomembnejši vir informacij, saj poveljevanja zaradi celovitosti in vsestranskosti delovanja ne more izvajati sam (Furlan in drugi, 2008).

Poveljevanje je občutljiv in dinamični proces, pri katerem je poseben poudarek na nenehnem izobraževanju in usposabljanju.

87

Mihael Plevnik

Pri izpolnjevanju poslanstva so poveljniki odgovorni tudi za zdravje, moralo, disciplino in celostno skrb za podrejene. Sprejemanje tveganja je sestavni del poveljevanja (Furlan in drugi, 2008).

Preglednica 7: Funkcija poveljevanja in dejavnosti

Načrtovanje Organiziranje Vodenje Kontrolapostavitev ciljev opredelitev organizacije odločanje postavitev standardov

programiranje delegiranje komuniciranje merjenje izvedbe delovanjačasovni načrt postavitev razmerij motiviranje evalvacija izvedbe delovanja

preračunavanje izbira in razvoj kadrov korektivno ukrepanjepostavitev procesov

razvoj politike (koncept delovanja)

Vir: Furlan in drugi, 2008, str. 2-2

Iz navodila vidimo, da je kontrola le ena izmed funkcij poveljevanja. Opredeljuje jo kot dejavnost, ki je neločljivo povezana s poveljeva-njem. Nujna je za določanje učinkovitosti vojaške organizacije ter ugotavljanje odstopanja od načrtovanega stanja. Namen kontrole je usmerjanje sil in funkcij za izvedbo naloge. S kontrolo poveljnik usmerja delovanje podrejenih enot k načrtovanemu cilju. Štab s kontrolo spremlja situacijo in potek delovanja, ugotavlja potrebe, dodeljuje sredstva, določa omejitve ter pripravlja posebne usme-ritve in tako daje podporo poveljniku. Stopnje procesa kontrole so ugotovitev izvedbe, primerjava izvedbe z načrtom (ugotovitev razlik, razlogi za razlike) in predlogi ukrepov za izboljšavo ali spremembo začrtanega – korektivno ukrepanje (Furlan in drugi, 2008).

Načela poveljevanja so enotnost (enostarešinstvo), subordinacija, ohranitev človeškega dejavnika, neprekinjenost, prilagodljivost, učinkovitost, tajnost, decentralizacija, sodelovanje in svoboda delovanja (Furlan in drugi, 2008).

Pregledali bomo načela, ki vplivajo na sistem poveljevanja in kontrole. Prvo načelo, ki je povezano s C2, je neprekinjenost, ki ga morajo zagotavljati ti sistemi, in sicer z varnimi povezavami, z več vrstami zvez, strokovno usposobljenostjo in izurjenostjo poveljstev ter dobro organizacijo dela v poveljstvu. Hkrati morajo vsi podre-

88


jeni poznati poslanstvo in poveljnikovo namero, da lahko delujejo tudi med začasno prekinitvijo sistema C2. Naslednje načelo je načelo prilagodljivosti, ki zahteva, da je poveljnik sposoben brez negativnih posledic odstopiti od sprožene dejavnosti in se pre-usmeriti na drugo zaradi prilagajanja novim situacijam. Tako bo lahko učinkoviteje obvladoval nastale spremembe. Prilagodlji-vost izhaja iz usposobljenosti, organiziranosti, zvez, učinkovitih štabnih procesov in vzdrževanja rezerv. Sistem zvez je sredstvo, ki omogoča prilagodljivost. Naslednje načelo v povezavi s C2 je učinkovitost, ki narekuje pravočasno ugotavljanje sprememb situacije ter pravilno in pravočasno usmerjanje delovanja vojaške organizacije. Učinkovitost dosežemo z visoko strokovnostjo organov poveljstva, izurjenostjo poveljstva, z dobro organizira-nim delom, poznavanjem situacije, pravočasnim sprejemanjem odločitve in njenim prenosom na podrejene, z vplivanjem na izvedbo odločitve in pravočasnim spremenjenim ukrepanjem. Na to vplivajo materialna in tehnična sredstva in okoliščine ter sredstva zvez in informacijska podpora (Furlan in drugi, 2008).

Naloge in poslanstvo enot so vsestranski in zapleteni. Zahte-vajo skupno prizadevanje velikega števila ljudi, povezovanje zapletenih tehničnih sistemov in učinkovito organiziranost. Poveljnik mora ob izvajanju naloge poskrbeti tudi za podporo in zagotovitve delovanja, uveljavi sistem poveljevanja in kontrole. Ta obsega postopke, organizacijo, kadre, sredstva, objekte in različne komunikacije za podporo funkciji poveljevanja. Kot jedro sistema opredeli obveščevalni, komunikacijski in infor-macijski sistem. Ta sistem omogoča poveljniku pravočasno in pravilno odločanje, dodeljevanje virov in nalog, usklajevanje bojnih funkcij ter vodenje in nadzor delovanja s katere koli točke na bojišču. Posebnost sistema je, da mora delovati med bojnim delovanjem, kar vključuje uporabo na terenu v nejasnih okolišči-nah, omejenem času in pod stresom. Sistem mora biti odporen, učinkovit in prilagodljiv različnim situacijam. Učinkovitost sistema merimo z obsegom, v katerem se uresničujejo poveljnikove

89

Mihael Plevnik

namere, ter sposobnostjo hitrega in učinkovitega obvladovanja sprememb v situacijah. Lastnost bojnega delovanja je, da se to izvaja zelo hitro. Hitrosti mora slediti tudi sistem C2 in tako omogočati poveljniku, da se odloča hitreje in učinkoviteje kot nasprotnik. Tako omogoča poveljniku zagotavljanje informacij, nujnih za izpolnjevanje funkcij poveljevanja. Sistem se nenehno razvija in dopolnjuje skladno s spremembami lastnosti oboro-žitvenih sistemov, sredstev zvez in informacijske tehnologije, taktike, nalog enot ter števila, vrste in strukture podrejenih enot. Viri za delovanje takega sistema so osebje (pripadniki štaba in častniki za povezavo), komunikacijski in informacijski sistemi, oprema in sredstva za delo, infrastruktura, opredeljeni postopki in tehnike. Sestavni deli sistema C2 so organizacija ter proces in elementi podpore poveljevanju (Furlan in drugi, 2008).

Organizacija temelji na organizacijsko-formacijski strukturi poveljstev in enot. Poveljnik v poveljstvu ali štabu organizira delo tako, da je mogoče izpolniti poslanstvo enote. Pri organizaciji opredeli vlogo in razmerja, pristojnosti in odgovornosti ter, če je treba, delo funkcionalno razdeli (Furlan in drugi, 2008).

Proces vključuje postopke in tehnike, s katerimi ugotavljamo, kaj se dogaja, določamo delovanje, izdajamo povelja, navodila ali usmeritve in preverjamo izvajanje. Postopki in tehnike vključu-jejo bojne dokumente, sistem poročanja ter način seznanjanja s situacijo. S tem poveljnik uveljavlja svoje pristojnosti pri načrto-vanju, organiziranju, vodenju in kontroli sil ter aktivnosti poslan-stva (Furlan in drugi, 2008).

Elementi podpore delovanja obsegajo poveljniške opazovalnice, poveljniška mesta, elemente komunikacijskega in informacij-skega sistema ter elemente obveščevalno-izvidniškega sistema. Tako zagotavljajo razmere za delovanje poveljnika in štaba ter omogočijo zbiranje, obdelavo in prenos informacij in povelj za učinkovito izvajanje funkcij poveljevanja (Furlan in drugi, 2008).

90


4 Poveljevanje in kontrola v Natu

Nato opredeljuje poveljevanje in kontrolo zavezniških kopenskih sil v dokumentu AJP-3.2.2 Command and control of allied land forces, ki ga je SV brez zadržka sprejela kot slovenski vojaški standard – SVS STANAG 2199(2) (2009). Dokument vsebuje doktrinarna izhodišča za izvajanje C2 pri načrtovanju, pripravi in izvedbi Natovih kopenskih operacij.

Natov dokument konceptualno opredeli C2 na podlagi poslanstva in ga zelo podrobno opisuje. V prvem delu so opisani odnosi med poveljevanjem in kontrolo, okolje, koncept, povezljivost, sledijo pa opisi poveljevanja in podpore poveljevanju ter izvajanje C2. Osredo-toča se predvsem na doktrino, taktiko, načine in postopke C2.

Podobnega dokumenta, ki bi z vseh vidikov opredeljeval C2 in služil kot priročnik, v SV nimamo.

V AJP-3.2.2 so opredeljene značilnosti učinkovitega sistema C2, in sicer zmožnost odkrivanja sprememb v situaciji in odzivanje nanje, zmožnost zagotoviti neprekinjen, interaktivni proces vzajemnega vpli-vanja med poveljnikom, štabom in razpoložljivimi silami ter zmožnost zmanjšati zmedo in negotovost. V središču tega procesa je poveljnik, ki med odločanjem oblikuje svojo namero in dodeljuje vire. Povelje-vanje opiše kot proces, v katerem poveljnik prepriča svoje podre-jene o svoji volji in namerah. Kontrola je proces, s katerim poveljnik ob podpori štaba organizira, vodi in usklajuje dejavnosti dodeljenih sil. Oboje skupaj tvori C2, v katerem poveljnik, štab in podrejeni načrtujejo, vodijo, usklajujejo in nadzorujejo delovanje. Opredeli tudi elemente poveljevanja, ki so pristojnost, odločanje, vodenje in kontrola.

Sistem C2 sestavljata dva elementa: poveljnik in podpora povelje-vanju. Podpora obsega osebje, upravljanje informacij, postopke, opremo in objekte. Upravljanje informacij je sestavljeno iz sistema poveljevanja, kontrole, komunikacij in ustreznih informacij v bazah

91

Mihael Plevnik

podatkov. Sistem C3 (Command, Control and Communication) sesta-vljajo računalniki (strojna in programska oprema) in komunikacije, ki se uporabljajo v sistemu C2. Sistem C2 je dinamičen, neprekinjen in poteka ves čas načrtovanja delovanj, priprave nanje, njihovega izva-janja in nenehnega ocenjevanja.

V C2 zavezniških sil je poveljevanje na podlagi poslanstva oprede-ljeno kot prednostno. Elementi tega so poveljnikova namera, pobuda podrejenih, ukazi za delovanje in dodeljevanje virov. Predstavlja decentralizirano izvedbo vojaških delovanj in temelji na ukazu za delovanje. Sistem C2 je sestavljen iz opreme, metod in postopkov ter osebja. Vključuje tudi sisteme C3, s katerimi se informacije pre-našajo. Izboljšuje C2 ter poveča učinkovitost odločanja in vodenja z zagotavljanjem večjega števila informacij, omogočanjem boljšega zavedanja o situaciji, s pravočasnostjo, natančnostjo, zanesljivostjo in dostavo obveščevalnih podatkov.

5 Sklep

V prispevku smo pregledali, kako sta poveljevanje in kontrola oprede-ljena v pravnih aktih Republike Slovenije in v internih aktih Ministrstva za obrambo, dotaknili smo se tudi poveljevanja in kontrole v Natu.

Ustava Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt države, opre-deljuje obrambo kot nalogo, obvezno za vse državljane Republike Slovenije. Obramba je lahko vojaška ali civilna, glede na prepričanje posameznika. Vrhovni poveljnik obrambnih sil je predsednik repu-blike. Urejanje obrambe prepusti Zakonu o obrambi, ki se mora spre-jemati z dvotretjinsko večino pri sprejemanju v Državnem zboru, ki ima tudi nadzor nad obrambo. Vidimo lahko, da Ustava poveljevanja in kontrole ne opredeljuje podrobno, kar je tudi razumljivo, saj se kot vrhovni pravni akt ne ukvarja s podrobnostmi. Opredeli le obrambo države, ki je najpomembnejša za našo samostojnost in suverenost. Urejanje tega področja prepusti zakonu, nadzorno funkcijo pa Držav-nemu zboru.

92


Zakon o obrambi ureja vojaško in civilno obrambo ter organiza-cijo in obseg obrambe države. Določa, da vojaško obrambo izvaja Slovenska vojska, opiše njene naloge in namen. Pristojnost pove-ljevanja SV daje Generalštabu, poveljevanje pa razdeli na tri ravni: strateško, operativno in taktično. Določi hierarhijo poveljevanja od predsednika države do načelnika Generalštaba in podrejenih poveljnikov. Poveljnikom daje pristojnost za poveljevanje in govori o nadzoru nad izpolnjevanjem povelj, kar je v tem sistemu kontrola. Loči med akti vodenja in akti poveljevanja, pri čemer poveljeva-nje opredeli podrobneje kot Ustava. To je tudi razumljivo glede na hierarhijo dokumentov. O kontroli ne govori, dotakne se je le ob nadzoru nad izpolnjevanjem povelj.

Zakon o službi v Slovenski vojski določa načela vojaške službe, ureja način izvajanja nalog, opredeljuje odnose med vojaškimi osebami, pravice, obveznosti in odgovornosti vojaških oseb. Opre-deljuje poveljevanje in izpolnjevanje ukazov. Hierarhičnost povelje-vanja zagotavlja učinkovitost in smotrnost poveljevanja. Loči med akti vodenja in poveljevanja. Opredeli, da se vsi akti poveljeva-nja praviloma izdajajo pisno, in določi, kako se beleži ustni ukaz. Govori o kontrolni funkciji izpolnjevanja povelj, pri kateri ločimo izpolnjevanje povelj brez ugovarjanja ter dosledno in popolno izpolnjevanje. Poveljevanje in kontrolo opredeli podrobneje, kot ju opredeli Zakon o obrambi.

Vojaška doktrina je najvišji vojaškostrokovni dokument in podlaga za organiziranje in delovanje Slovenske vojske. Poveljevanje deli na tri ravni: strateško, operativno in taktično. Hierarhično razdeli poveljevanje od predsednika države prek načelnika Generalštaba do podrejenih poveljnikov. Opiše bojne funkcije, med katerimi je tudi poveljevanje. Podrobno opredeli poveljevanje in kontrolo, opredeli sistem C2 in njegovo zgradbo, ki vključuje tudi KIS. Sistem mora omogočati nemoteno delo poveljnika s katere koli točke na bojišču. Vidimo, da doktrina še podrobneje opredeljuje poveljevanje, kontrolo in sistem C2 ter funkcije in naloge, ki jih mora zagotavljati.

93

Mihael Plevnik

Pravila službe v Slovenski vojski določajo pravice in dolžnosti pri opravljanju vojaške dolžnosti, pravila ravnanja in obnašanja, odnose v službi, red v objektih, pravila za delovanje, vojaške slovesnosti in žalovanja. Opisana je organizacija poveljevanja, ki je skladna z Zakonom o obrambi in Zakonom o službi v Slo-venski vojski. Pravila določajo nadrejene poveljnike in odnose med nadrejenimi in podrejenimi, od katerih se zahteva poslu-šnost. Uveden je tudi element razumevanja ukaza. Opazimo lahko tudi, da se pravila službe ne spuščajo v podrobnosti pove-ljevanja in kontrole, ne opredeljujejo sistema C2. Podrobno pa opredelijo nadrejenost in podrejenost ter način izpolnjevanja ukazov.

Navodilo za štabno delo namenja več pozornosti poveljevanju in kontroli. predvsem neprekinjenosti procesa, ki ga dosežemo s sistemom C2. Njegov sestavni del je KIS, ki mora to neprekinje-nost omogočati. V navodilu sta podrobno opisana poveljevanje na različnih ravneh in kontrola. Uveden je štab, ki je poveljniku v pomoč pri odločanju in kontroli. V ospredju je poveljnik, ki je steber procesa, poudarjene so tudi vse njegove lastnosti za pravilno odločanje. Kontrola je v podrejenem položaju glede na poveljevanje, in sicer je opredeljena kot dejavnost poveljevanja. Natančno so opisana tudi načela poveljevanja, ki jih mora pod-pirati sistem C2, in sicer so to neprekinjenost, prilagodljivost in učinkovitost. V nadaljevanju je podrobno določeno, kaj mora C2 zagotavljati in iz katerih elementov je sestavljen. Navodilo uvede poveljevanje na podlagi poslanstva. Vidimo torej, da dokument natančno opredeli poveljevanje, kontrolo, sistem C2, načela, kaj mora ta zagotavljati, in iz katerih elementov je sesta-vljen.

Na koncu smo pregledali, kako sta poveljevanje in kontrola opredeljena v Natu. Opazimo, da ima Nato za ta namen obsežen in natančen dokument. Tudi ta postavi poveljnika v središče procesa. Poveljevanje in kontrola sta enako oprede-

94


ljena tudi v SV. V ospredju je poveljevanje na podlagi poslan-stva, štab in sistem C2 pa poveljniku pomagata pri odločitvah in kontroli. Podrobno opredeli elemente sistema C2 in njegove naloge, vanj pa vpelje še komunikacijo, s čimer dobimo C3, ki sistem C2 izboljša in poveča njegovo učinkovitost.

Pravni akti Republike Slovenije opredeljujejo obrambo države, vojaško obrambo, dajejo naloge Slovenski vojski in opredelju-jejo poveljevanje in kontrolo. Pristojnost poveljevanja dajejo vojaškim poveljnikom in opredeljujejo hierarhičnost povelje-vanja. Podrobnosti pri opredeljevanju poveljevanja in kontrole so odvisne od hierarhije dokumenta. Ustava kot najvišji pravni dokument se tega dotakne posredno, Zakon o službi v Slo-venski vojski pa ju podrobneje opredeli. Pomembno je, da zakonska podlaga daje pristojnosti poveljevanja in kontrole poveljnikom in jim tako zagotavlja legalnost in legitimnost.

Interni akti MO opredeljujejo poveljevanje in kontrolo na podlagi Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski. Pravila službe sicer zelo malo opisujejo poveljevanje in kontrolo, podrobneje ju opredeli Vojaška doktrina, v kateri je poveljevanje ena izmed bojnih funkcij. Doktrina izpostavi tudi sistema C2 in KIS, ta je potreben za delovanje sistema povelje-vanja in kontrole. Podrobno pa poveljevanje in kontrolo opisuje Navodilo za štabno delo. Opredeli načela, sistem poveljevanja in kontrole ter komunikacijsko-informacijski sistem, ki zagota-vlja neprekinjenost, prilagodljivost ter učinkovitost poveljevanja in kontrole.

Nato ima za poveljevanje in kontrolo zelo podrobno opredeljene vse dejavnike tega področja. Tak dokument bi morala imeti tudi SV, saj Navodilo za štabno delo in Vojaška doktrina nista prava dokumenta za podrobnejšo opredelitev tega vprašanja.

95

Mihael Plevnik

7 VIRI

1. Furlan, B., in drugi, 2006. Vojaška doktrina. Ljubljana: Defensor.

2. Furlan, B., in drugi, 2008. Navodilo za štabno delo. Ljubljana: PDRIU.

3. NATO, 2009. Poveljevanje in kontrola v zavezniških kopenskih silah. V SVS STANAG 2199(2) / AJP-3.2.2 Command and control of allied land forces. (2009).

4. Pravila službe v Slovenski vojski. Uradni list RS, št. 84/2009.5. Ustava Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 33/1991,

68/2006 popr., 69/2004 popr., 24/2003 popr., 66/2000 popr., 42/1997 popr.

6. Zakon o obrambi. Uradni list RS, št. 103/2004-ZObr-UPB1, 46/2010 Odl. US: U-I-92/07-23.

7. Zakon o službi v Slovenski vojski. Uradni list RS, št. 68/2007, 58/2008-ZSPJS-I popr.

97

Miha Rijavec

Od prvega vojaka do zadnjega častnika – izkušnje mentorja poveljnika čete v AfganistanuFrom the first soldier to the last officer: experience of a mentor and company commander in Afghanistan

POVZETEK

V tem članku predstavljamo izkušnjo častnika, ki je deloval v Afganistanu, na misiji Isafa, trenutno najzahtevnejši misiji, ki jo opravlja Slovenska vojska. V besedilu so opisane izkušnje načrtovanja in izvajanja operacij s pripadniki Afganistanskih var-nostnih sil in partnerskimi državami Nata. Pri tem avtor oriše glavne izzive delovanja v mešani slovensko-ameriški mentorski skupini, pa tudi izkušnje častnika Slovenske vojske, ki je pove-ljeval številnim patruljam v deželi pod Hindukušem. Vsebino v opombah spremljajo primeri dobre prakse in naučenih izkušenj.

V članku je podrobneje prikazana izkušnja, v kateri je mešana mentorska skupina pod poveljstvom avtorja, skupaj s pripa-dniki Afganistanske nacionalne armade in Afganistanske nacio-nalne policije, ponoči blokirala in preiskala objekt v bližnji vasi. Naloga je bila sicer izvedena brez izstreljenega naboja in brez poškodb, hkrati pa se je pokazala zapletenost »človeškega« okolja (angl. human terrain). V Afganistanu ni skoraj nič tako, kot se zdi, in zahteva od častnika na taktični ravni, da pri svojih odločitvah nenehno uveljavlja pravila delovanja in postopke sto-pnjevanja sile.

98

Od prvega vojaka do zadnjega častnika – izkušnje mentorja …

KLJUČNE BESEDE

Isaf, blokada in preiskava, Afganistanske nacionalne varnostne sile, izkušnje.

ABSTRACT

The article presents the experience of an officer who operated in Afghanistan, in the ISAF mission, currently the most challen-ging mission undertaken by the Slovenian Armed Forces. The text describes experience in the planning and implementation of ope-rations together with members of the Afghan Security Forces and NATO partner states. The author outlines the main challenges of operating in a mixed Slovenian-American mentor group, as well as challenges of a Slovenian Armed Forces’ officer who commanded a number of patrols in the land of the Hindu Kush.

The text gives examples of good practice and lessons learned, provided in the Notes to the text. It gives a detailed experience of a mixed mentor group which, under the command of the author and at night, operated together with members of the Afghan National Army and the Afghan National Police, and carried out the task of blockade and search of a structure in a nearby village. The task was completed with no bullets fired and no injuries suffered; nevertheless, the complexity of ‘human terrain’ was clearly exposed. In Afghanistan, almost nothing is as it seems, and a tac-tical-level officer must always base his decisions on the Rules of Engagement and the Escalation of Force procedures.

KEY WORDS

ISAF, Blockade and search, Afghan National Security Forces, lessons learned.

99

Miha Rijavec

1 Uvod

Namen tega članka je predstaviti osebno izkušnjo častnika, ki je imel kot mentor poveljnika čete Afganistanske nacionalne armade (ANA) čast načrtovati in izpolniti več nalog v Afgani-stanu ter pri tem sodelovati s peščico častnikov, podčastnikov in vojakov, ki po mojem mnenju predstavljajo najboljše, kar Slovenska vojska lahko ponudi. V tem prispevku gre za opis izkušenj pri opravljanju resnične naloge, s časovnimi omejitvami tako pri načrtovanju kot pri izvedbi in z upoštevanjem izredno zapletenega in sovražnega okolja, okolja delovanja proti upor-niškim silam, ki ga Doktrina Slovenske vojske opredeljuje kot »/.../ obseg aktivnosti, ki so usmerjene proti silam, ki posku-šajo s svojim nasilnim delovanjem izsiliti politične spremembe«. (PDRIU, 2006, str. 75) Poglobljen pogled na delovanje proti uporniškim silam je mogoče najti v ameriškem priročniku FM 3-24 Counterinsurgency (Headquarters Department of the Army, 2006). Naj ta prispevek predstavi izkušnjo častnika v Afganistanu, njegove priprave na zahtevno misijo, vlogo procesa bojnega odločanja (Avsec, 2009, str. 15) in vlogo poveljnika v tako zapletenem okolju, ki jo najbolje opiše Steven Pressfield v svoji knjigi Gates of fire. Naloga častnika po Pressfieldu je, da v neobičajnem okolju opravlja svoje naloge povsem običajno (Pressfield, 1998, str. 128).

Od aprila do oktobra 2011 sem kot del mešane slovensko--ameriške mentorske skupine z vojaki, pretežno iz 1. brigade in Enote za specialno delovanje, deloval na območju Bala Boluk, v provinci Farah na jugozahodu Afganistana, ki je hkrati severna soseda provinc Nimroz in Helmand. Delovali smo znotraj medna-rodne operacije Isafa (International Security Assistance Force), ki ima mednarodno pravno podlago v Resoluciji Organizacije združenih narodov o položaju v Afganistanu št. 1386 (december 2001). Naše delo je bilo opravljanje nalog skladno z Natovim dokumentom Operational Mentor and Liaison Teams’ Concept

100


of Operations – OMLT CONOP (SHAPE, junij 2009), ki govori o poslanstvu mentorske skupine in njenem delu z dodeljeno enoto ANA, v našem primeru je bil to 6. kandak (bataljon) 2. brigade 207. korpusa ANA. V omenjenem dokumentu je med drugim zapisano, da morajo mentorske skupine jesti, spati in operativno delovati z enoto ANA, ki jim je dodeljena, kar je bilo naši skupini tudi glavno vodilo pri delu. Že ime OMLT veliko pove. Gre za Operational, Mentoring and Liason Team, torej za skupino, katere naloga je mentorstvo enoti, ki načrtuje in izvaja skupne operacije ter povezuje dodeljeno enoto s partnerskimi enotami Isafa na njihovem območju delovanja. V našem primeru je bila to četa italijanske vojske, pripadnikov padalske brigade Folgore. Hkrati pa je naloga skupine pomagati enoti ANA izbolj-šati logistično oskrbo in ji pri njenem delovanju ponuditi bojno podporo. Tu so imeli pomembno vlogo predvsem usmerjevalci združenega ognja (Joint Terminal Attack Controler – JTAC), pripadniki logističnega voda, med njimi predvsem specialisti za oborožitev, mehaniki in vezisti. Neprecenljivo povezavo z lokalnim prebivalstvom in pripadniki afganistanskih nacionalnih varnostnih sil (ANVS) pa tudi pripadniki sanitetne ekipe z našim zdravnikom.

Celoten kontingent je bil sestavljen iz različnih elementov, ki jih je Slovenija določila za misijo Isafa. Število članov mentorske skupine in mesta v njej so jasno določeni v že omenjenem doku-mentu NATO OMLT CONOP. Kompleksnost naloge in okolja, v katerem je delovala mentorska skupina, je skupini in tudi Slo-venski vojski ponudila več strokovnih izzivov. Vprašanja, ki jih skušam v članku obravnavati, so priprave na nalogo, za katere najdemo usmeritve v OMLT CONOP in ISAF Training Direc-tive (COM JFC HQ Brunssum, februar 2010). Pomemben del našega dela so tudi strokovnost pri izvajanju nalog in povezlji-vost naših pripadnikov ter opreme v okolju protiuporniškega delovanja s partnerskimi državami ter vloga poveljniške linije pri načrtovanju in vodenju nalog v tem bojevanju.

101

Miha Rijavec

2 Oris situacije

Že v uvodu sem omenil okolje, katerega zapletenost se je pokazala v vsej svoji razsežnosti prav pri nalogi, o kateri želim spregovoriti. Po zvoku rafalnega streljanja, ki je bil do tega trenutka že vsem dobro znan, in pogledu na označevalne naboje, ki letijo prek naše baze, ter hitrem in natančnem poročanjem naših fantov na stražarskih stolpih je sledilo sestavljanje posa-meznih delov. Kmalu sta prišla v naš taktični operativni center afganistanski poveljnik 6. kandaka ANA in namestnik Afganistan-ske nacionalne policije (ANP) s svojimi informacijami. Predstav-nik ANP je poročal, da so s kontrolne točke na bližnjem bazarju streljali njegovi pripadniki. Izstrelili naj bi opozorilne strele nad domnevno sovražno skupino, ki je prihajala iz dela vasi, severno od naše baze Leimbach (Forward Operating Base – FOB), od koder so že prej slišali posamezne strele in imeli poročila o sovražnih aktivnostih med neznanimi posamezniki. V tem času je nebo nad nami preletavalo brezpilotno letalo Predator (http://en.wikipedia.org/wiki/General_Atomics_MQ-1_Predator), mi pa smo se povezali s pilotom v oddaljeni bazi, s katerim smo imeli odlične odnose in smo dobro sodelovali že prej. Ta je po sporo-čilnem sistemu operacije Isafa, imenovanem IFTS – ISAF Force Track System (Jane's C4I Systems, avgust 2011), sporočil fre-kvenco oddajanja in naš usmerjevalec združenih ognjev je hitro vzpostavil povezavo z letalom in tako dobil sliko brezpilotnega letala v našem taktičnem operativnem centru. Tako smo imeli stvaren vpogled v aktivnost domnevno sovražne skupine, ki se je z vozili in motornimi kolesi »konsolidirala« v enem izmed objektov v vasi. Imeli smo torej podatke, da gre za sovražno skupino, ki je po poročanju namestnika policijske postaje ANP na tem območju hotela napasti kontrolno točko na bazarju. Imeli smo tudi živo sliko s Predatorja in s tem natančno lokacijo domnevno sovražne skupine. Ob teh podatkih bi lahko razpravljali o uporabi bojnih sredstev na brezpilotnem letalu za nevtralizacijo objekta in domnevno sovražne skupine, nekaj teh misli je verjetno bilo pri vsakem izmed nas. Vendar nam je bilo zaradi usposabljanja in

102


upoštevanja Pravil delovanja na misiji1, ki govorijo o uporabi sile le v primeru samoobrambe, pozitivne identifikacije, sovražnega namena in/ali sovražnega dejanja, hitro jasno, da situacija zahteva drugačen pristop. Tudi pripadniki ANVS so imeli druge rešitve in hitro smo našli skupni jezik, odločili smo se za Cordon&Search – blokado in preiskavo (FM 3-24, 2006). Odločitev poveljnika ob odobritvi nad-rejenega je za nas pomenila začetek priprav in odločitev – čim prej oditi iz baze.

3 Načrtovanje

3.1 Pomen podčastniške linije

V tako kompleksnem okolju, v katerem se dogodki odvijajo zelo hitro in morajo biti odzivi nanje učinkoviti, pride do izraza vloga podčastni-ške in častniške linije. V našem primeru se je med zahtevnim uspo-sabljanjem in skupnim delom že pred pripravami ustvaril kolektiv, v katerem so bile naloge in odgovornosti jasne, pomen podčastniške linije, ki deluje, pa neprecenljiv2. Predvsem kadar smo bili aktivirani v nekaj minutah, se je izkazala pomembnost discipline vsakega posa-meznika. Nahrbtniki za 48-urno samozadostnost so bili pod poste-ljami ves čas, orožje očiščeno in pripravljeno, nočnogledi preverjeni, skupinska oborožitev, zveze in vozila pripravljeni. Vse to so preverjali

1 Identificirana lekcija: Stvarno usposabljanje iz Pravil delovanja, v katerega se vklju-čijo tudi državno pravobranilstvo in predstavniki sodišča, je ključno. Naša skupina je to izvedla prvič v organizaciji PS SV s pripadniki oboroženih sil ZDA. Poleg slo-venske zakonodaje in postopka preiskave ob izrednem dogodku je treba na taktični ravni iskati realne situacije in uveljavitev Pravil delovanja v njih, pri čemer igra ključno vlogo tudi stopnjevanje sile in uporaba ali neuporaba opozorilnega strela ter s tem povezanih drugih metod opozarjanja.

2 Identificirana lekcija: Podčastniki se morajo zavedati svoje vloge. Jasna navodila, kaj pričakujemo od njih, in medsebojna komunikacija so ključni za uspešno delova-nje enote. Tu ne sme biti izjem. Vsi moramo delati kot eno in to živeti vsakodnevno, sprotni pogovori in dogovori so nujni. Zavedanje častnika o pomenu njihove vloge in aktivna vključenost podčastnikov v načrtovanje sta bila pri nas formula za uspeh. Nič od tega se ne bo zgodilo brez skupnega težkega in stvarnega usposabljanja. Samo tako lahko računamo na uspeh.

103

Miha Rijavec

podčastniki vsak dan, tudi opremo častnikov, in nihče ni imel s tem nikakršnih težav. Podlaga temu je bilo medsebojno spoštovanje, ki se je ustvarilo med preteklim delom in usposabljanjem. Nič ni bilo nikomur podarjeno, še najmanj častniku. Vsi smo se morali dokazati drug drugemu in sami sebi. Ničesar nismo prepuščali naključjem. Vse to nam je tistega poznega popoldneva omogočilo, da smo bili zelo hitro pripravljeni za odhod iz baze. Podčastniki so po opravlje-nih pripravah prišli v sobo, kjer smo drugi načrtovali nalogo skupaj s pripadnikoma ANVS. Tudi tu je bila vidna njihova skrb za našo pripravljenost, uredili so vse potrebno, da smo lažje opravili svoje delo: narediti načrt, ga uskladiti s pripadnikoma ANVS, izdati ukaz in opraviti nalogo. Koraki vodenja enote (Troop Leading Procedures – TLP) so ključni in niso samo črka na papirju. Če je le bilo mogoče, smo jih uresničevali dosledno in tudi rezultate načrtovanja delili s podrejenimi, od prvega vojaka do zadnjega častnika. Vsi smo bili vključeni v izdajo dokumentov načrtovanja. S tem smo ves čas skrbeli za obveščenost vseh v skupini, njihovo vključenost v proces načrto-vanja in končni produkt. Pri tem pa smo počeli nekaj ključnega, kar se je ponovno izkazalo ob opisani nalogi v Afganistanu. V vseh smo okrepili zaupanje v nadrejene, razložili in prikazali smo jim upošteva-nje vseh postopkov in tudi razloge ter okoliščine, ki so nas privedli do nekaterih odločitev. To je ključno ravno pri časovni omejitvi načrtova-nja, saj nismo imeli časa narediti in razložiti vseh korakov. Kljub temu smo imeli zaupanje podrejenih ob izdajanju ukaza in izvedbi naloge3. Ta ključ je odprl tudi vrata v nemoteno načrtovanje opisane naloge.

3.2 Načrtovanje s pripadniki ANVS

Sodelovanje s pripadnikoma ANVS, ki sta lahko veliko prispevala k izdelavi variante delovanja in katerih načrt smo ne nazadnje tudi ure-sničili, je bilo uspešno. Pri tem smo upoštevali temeljno načelo

3 Identificirana lekcija: Izkoristiti je treba vsak trenutek usposabljanja in delovanja, da se gradijo odnosi in medsebojno zaupanje. Odlično napisan ukaz, odlična varianta delovanja in usklajevalna navodila ne pomenijo nič, če jih poveljnik ne zna predstaviti podrejenim in če ti ne vzamejo načrta kot svojega. Enota se mora naučiti, da diha kot eno, kar se lahko nauči le med zahtevanim usposabljanjem.

104


delovanja OMLT, kjer cilj ni izvedba naloge po naše, temveč da partnerjem pomagamo priti do rešitve in jo z njimi tudi uresničimo. Pri sodelovanju s pripadnikoma ANVS je bilo že prej hitro jasno, da imata zelo jasen vpogled v situacijo in občutek za ljudi na svojem območju delovanja. Načela protiuporniškega delovanja tem pripa-dnikom niso tuja in se jasno zavedajo, da je točka osredotočanja v tem boju civilno prebivalstvo. S poveljnikom 6. kandaka sem veliko pozornosti namenil izdelavi kontrolnih ukrepov za ognjeno delo-vanje, določila sva varnostne kote in maksimalne domete posa-meznega orožja, s čimer sva vsaj delno izključila možnosti tako imenovane postranske škode, pozabila pa nisva tudi na vseh osem načel uporabe skupinskega orožja, ki jih določa ameriški priročnik MCVP 3.15-1 Machine Guns and Machine Gun Gunnery (Hea-dquarters United States Marine Corps, 1996, str. 1–5 in 1–7). Od pripadnikov ANVS smo se lahko veliko naučili4. Pripravljeni varianti delovanja in dopolnilnemu ukazu sta sledila izdaja ukaza lastnim silam in usklajevanje z enotami ANVS. Ponovno govorim o koraku, ki ga poznamo v načrtovanju operacij, pri katerem se srečujemo s termini sosednja enota, sodelovanje, sobojevanje ipd. Tu gre za nadgradnjo tega, saj se upošteva tudi linija poveljevanja in kontrole (PINK) znotraj partnerskih enot, hkrati pa usklajevanje med njimi in dokončna vzpostavitev linije PINK na terenu. Veščemu bralcu je v tej fazi jasno, da gre za zelo zapleteno in zahtevno nalogo, ki jo lahko uspešno izvedejo enote, ki skupaj delujejo dalj časa in uporabljajo enake ali vsaj podobne taktične postopke. Zelo pomembno pri tem je bilo zaupanje med nami in pripadniki ANVS, ki se je razvilo zelo hitro in predvsem s skupnim delovanjem na nalogah »zunaj ograje« (angl. outside the wire).

4 Identificirana lekcija: Nikoli ne podcenjuj nikogar, je znana paradigma. Tu je še kako resnična. Dejstva, da naši kolegi v Afganistanu nimajo tekoče vode, urejenih sanitarij in najmodernejše opreme in še marsičesa, ne pomeni, da ne poznajo svoje profesije in se ne zavedajo svoje vloge v njihovi državi. Sam sem bil nič kolikokrat presene-čen nad njihovim razmišljanjem in tudi delovanjem. Veliko stigem in predsodkov se razblini, če jih opazuješ s profesionalnega vidika in če si z njimi vsak dan. Le tako lahko presodiš, kakšni so, in le nevednost lahko posameznika privede do izločanja oziroma izključevalnega odnosa.

105

Miha Rijavec

Vsi vemo, da pri prenosu informacij prihaja do tako imenovanih komunikacijskih šumov, za katere niso imuni niti naši kolegi v ANA ali v ANP. Zato je ključno, da se na štiri oči pogovorijo med seboj ljudje, ki bodo skupaj na terenu. Tu sta imela neprecen-ljivo vlogo medsebojno spoštovanje in zaupanje, ki sta olajšala delo meni in poveljniku vzhodne sekcije, nadporočniku Juriju Raduhi. Ponovno je treba omeniti izzive pri vzpostavljanju linije PINK. V mentorskem delu je bilo to narejeno hitro in učinkovito. Preteklo usposabljanje, poenoteni postopki priprave in izvedbe naloge ter skupno delovanje v Afganistanu so nam omogočali, da je lahko poveljnik zelo hitro določil enega izmed mentorjev kot poveljnika konvoja za določeno nalogo. Tako je bilo tudi v tem primeru. Seveda pa je poseben izziv vzpostavljanje PINK z našimi afganistanskimi kolegi, ker ne delujejo v enakih struktu-rah. Eden izmed korakov je tudi, da se o teh razmerjih razmišlja že prej, pri čemer lahko skupni vsakodnevni pogovori in skupno načrtovanje vseh vsebin dela zelo pomagajo. Naše poveljstvo OMLT je vse te udeležence uspelo združiti v želji po doseganju skupnih rezultatov, ni pa bilo vedno lahko, predvsem zaradi raz-ličnih osebnosti in njihovih značajskih lastnosti. Na terenu mora biti stvar jasna, vendar kljub CONOP OMLT, ki govori, da smo mi v pomoč in oporo njihovim operacijam, ni bilo vedno tako. Ne vem, ali je bil razlog v našem profesionalnem delovanju, opremi ali zaupanju pripadnikov ANVS v naše sposobnosti. Nekdo bi lahko bil mnenja, da s tem nismo v celoti uresničili svojega poslanstva. Hkrati pa se je treba zavedati, da je pri usposablja-nju in učenju nekoga nujno dokazati, da tudi sam znaš in zmoreš narediti to, kar zahtevaš od drugega. Verjamem, da smo bili tu zelo uspešni in smo tudi tako pripomogli k boljši usposobljenosti dodeljene enote ANA in varnosti na območju njenega delovanja. Na tej nalogi smo to uspešno prebrodili, tudi tako, da je poveljnik OMLT vzpostavil skupni taktični operativni center, v katerega je poveljstvo vključilo pripadnike ANVS in v katerem je naš poveljnik usklajeval celotno operacijo tako, da smo pripadniki na terenu dobivali enotne informacije in navodila.

106


3.3 Izzivi pri izvajanju operacij ob omejeni vidljivosti

Izvajanje operacij ob omejeni vidljivosti, v našem primeru ponoči, je ena najzahtevnejših oblik, ki že med pripravami zahteva vrsto postopkov, usklajevanja, kontrolnih ukrepov, izvidovanj in suhih vaj. Že omenjena časovna omejitev in zapletenost okolja nam nista omogočili vseh postopkov. Spremenljivost in prilagodljivost sta vrlini, ki smo ju pri delu upoštevali ves čas in sta tudi tu prišli do izraza. V takšnih operacijah se mora vsak pripadnik pripraviti na določeno »meglo« (angl. fog of war) oziroma okolje, v katerem ne bo vse jasno. Zato je v usposabljanje ves čas treba vnašati tudi to komponento vojaškega življenja, ki je velikokrat povezana z zmožnostjo vzdržljivosti oziroma nenehne pripravljenosti za delo-vanje5. Nalogo smo od začetka do konca opravili ponoči, z izredno majhno iluminacijo, saj v prvih urah teme luna še ni imela vpliva nanjo, ker je vzšla šele po koncu operacije, približno ob 3.30. Verjetno ni treba posebej pisati o obveščenosti podrejenih enot o odstotku iluminacije, vzhajanju lune in podobnih podatkih pri obve-ščevalni pripravi pripadnikov za delovanje v takih razmerah.

3.4 Prisotnost improviziranih eksplozivnih sredstev

Pripravljen je bil načrt poti premika do položajev blokad, usklajen s podatki brezpilotnega letala, ki je pot preletelo. Tako smo vsaj delno izključili možnost postavljenih improviziranih eksplozivnih sredstev – IES (angl. Improvised Explosive Device – IED). Ta pregled je mentorska skupina uporabljala, kadar je le bilo mogoče in tako povečala zaščito lastnih sil. Pri pregledu smo bili predvsem pozorni na podvoze, zgodovinska mesta postavljenih IES in druge morebitne točke, kjer bi lahko uporniki pripravili celovite zasede. Pri tem pregledu se ugotavljajo temperaturne razlike na površju, ki jih zaznavajo termične kamere na Predatorju.

5 Identificirana lekcija: Bojazen ob omejitvah pri kontinuiranem usposabljanju v Slo-veniji se je zaradi številnih dejavnikov izkazala kot utemeljena. Pripadniki morajo biti pripravljeni delovati neprestano, saj se življenje in delo ne končata po 12 urah dnevne delovne obveznosti. Pri usposabljanju je treba ustvariti razmere, da se OMLT dobro pripravijo na to.

107

Miha Rijavec

4 Izvedba naloge

Mentorski del sem razdelil na dve sekciji, ki sta spremljali sekciji pripadnikov ANA pri blokadi objekta z orožji, usmerjenimi skladno s prej omenjenimi kontrolnimi ukrepi, na vzhodni in zahodni strani. Pripadniki ANP, ki so imeli nalogo preiskati objekt, so se priklju-čili sekciji, ki je blokirala vzhodno stran objekta. Zaradi izredno slabe naravne svetlobe nam nočnogledi niso kaj dosti pomagali. Hitro je bilo treba sprejeti odločitev o uporabi luči na vozilih in pre-tehtati vedno prisotni spremenljivki v častnikovem razmišljanju: hitrost proti varnosti. V tem času je bilo nad nami še vedno brezpi-lotno letalo, ki nas je prek našega taktičnega operativnega centra usmerjalo na želene lokacije. Vsak, ki je gledal film Sestreljeni črni jastreb, si lahko predstavlja, kaj smo doživljali pri tem usmerjanju, seveda z dodatkom izredno temne noči.

4.1 Premik

Ob premiku in vzpostavitvi stika z našimi partnerji na avtocesti številka 1 je bilo jasno, da naloga ne bo lahka. Z voznikom Davidom Bašem sva se pogovarjala, ali se premikati brez prižganih žarome-tov, saj je bil naš avto prvi v konvoju. Ker pred seboj nismo imeli drugih vozil, nisva videla ničesar. Uporaba naprave Blue Force Tracker (ameriška različica IFTS) mi ni bila v veliko pomoč, ker je osvetljevala notranji prostor in s tem motila moj pogled skozi noč-nogled. Skušali smo določati smer s termokamero na oborožitveni postaji, vendar tudi prek nje ni bilo mogoče usmerjati voznika. Z Bašem sva se spogledala in ugotovila, da pomeni vožnja z zate-mnjenimi lučmi za konvoj in posadko vozila večjo nevarnost, kot pa je prednost prikritega premika na položaje blokad. Zato sva luči prižgala in zadeva je stekla. Zaradi starih ortofoto posnet-kov na BFT smo se lahko zanašali na sliko s Predatorja, ki je vse čas letel nad nami in pošiljal sliko v taktični operativni center. Po zasedbi našega položaja na zahodni strani objekta, kjer bi sprva moral biti nadporočnik Raduha, a so imeli v operativnem centru

108


drugačno predstavo6, se je začela premikati tudi njegova sekcija. Pri tem jih je ponovno spremljal Predator in jih usmerjal na načr-tovano mesto7. Med njihovim premikom so prišle informacije, da se za zidom ene izmed sosednjih hiš premika večje število posa-meznikov, orožja ni bilo videti. Sekcija je ohranila mirno kri in njen poveljnik jo je pripeljal na želeni kraj, še pomembneje pa je, da je omogočil pripadnikom ANP, da opravijo preiskavo objekta.

4.2 Blokada in preiskava

Pri postavitvi blokade na dogovorjenih mestih se je pojavilo nekaj dodatnih izzivov pri usklajevanju z ANA in ANP. Gre predvsem za postavitev zavarovanja na položajih, določitev sektorjev ognja in obveščanje o dogodkih na objektu. Kljub temu je treba povedati, da so bili afganistanski kolegi motivirani, budni in pripravljeni na vse. Lahko smo se zanesli nanje in upam, da so delili zaupanje z nami. Tu je treba vedeti, da se v akciji končajo vsa politika, diplo-macija ali druge velike besede. Tu si s kolegi, ki jim zaupaš, ki jim moraš zaupati in se zanesti nanje. Si z njimi in hkrati sam, sredi temne afganistanske noči, v vasi, za katero prej ni nihče slišal in v kateri močno zaudarja, tudi po človeških iztrebkih, in kjer so ljudje, ki ti ne želijo nič dobrega8. Po postavitvi vzhodne blokade so pripa-dniki ANP skušali najti pravi objekt, a pri tem niso bili uspešni. Tu je bila pomoč Predatorja in našega usmerjevalca združenih ognjev v taktičnem operativnem centru ponovno ključna. Seveda pa je

6 Identificirana lekcija: Pri načrtovanju in izdaji ukaza je treba stremeti tudi k vključe-nosti pripadnikov taktičnega operativnega centra in s tem zagotovitvi razumevanja celotne situacije na vseh ravneh.

7 Identificirana lekcija: Poznavanje načrta v celoti je ključno in se je izkazalo tudi v tem primeru, ko je bilo treba za naju oba na hitro spremeniti pot premika. Ker sva oba poznala obe poti in mesta blokad, je bila zamenjava mogoča brez večjih zapletov.

8 Identificirana lekcija: Vzpostavitev t. i. buddy sistema je nujna pri izvajanju vseh operacij v tako zapletenem okolju. Sam sem imel v tem primeru čast sodelovati z desetnikom Kačičnikom, ki je izvrsten vojak in človek. Zaradi tega sem lahko brez-skrbno usklajeval delo z našimi in s pripadniki ANVS ob postavljanju blokade na zahodnem delu objekta. Ob sebi sem imel pripadnika Slovenske vojske, ki sem mu v tem trenutku lahko zaupal svoje življenje.

109

Miha Rijavec

bila odgovornost na poveljniku te sekcije in njegovih podčastni-kih, da prenesejo in uskladijo informacije s pripadniki ANP ter jih usmerijo na pravo pot9. ANP je ob prihodu na objekt izvedla hitro in kakovostno preiskavo ter aretirala skupino sedmih ljudi, med njimi tudi žensko in otroka. Zahtevali so, da se z vozilom premaknejo do postaje ANP. Pri tem smo jih mi spremljali. Delovanje ponoči je ponovno pokazalo, kako pomemben je vidik medsebojnega uskla-jevanja in hkrati zahteve po nenehnem pretoku informacij.

Moja sekcija je bila obveščena, da zajete osebe s pripadnikom ANP prihajajo v naš sektor. Ob tem pa nismo dobili informacije o tipu vozila in številu ljudi v njem. Ob pojavu vozila je namerilec na našem vozilu uporabil zeleni laserski svetilki, s katerima je ustavil prihaja-joče vozilo in omogočil pripadnikom ANA, da so šli do njega in pre-verili situacijo10. Ob vračanju smo opazili zanimivo tehniko premika aretiranih ljudi. ANP je namreč zahtevala, da se vozilo potiska, kar so počeli moški člani, ženska z otroki pa je sedela v vozilu. Premik je bil zaradi tega zelo počasen, a je bila metoda pri preprečevanju pobega oziroma morebitnih dodatnih zapletov zelo učinkovita.

4.3 Analiza po opravljeni nalogi

Naloga se je za nas končala po prihodu v bazo okoli 3.30, ni pa se končalo mentorsko delo. Sledile so namreč priprava vozila za nasle-dnjo nalogo in obvezna kratka analiza, ki so jo morali opraviti vsi, od prvega vojaka do zadnjega častnika, ki ji je naslednji dan sledila

9 Identificirana lekcija: Ni vedno nujno, da domačini poznajo okolje, v katerem delujejo. Zato se mora mentorska skupina zanesti na svoje znanje in biti pozorna pri stopnji zaupanja v sposobnosti navigacije pripadnikov ANVS ponoči.

10 Identificirani lekciji: Prva je razmislek o uporabi sredstev stopnjevanja sile oziroma opozarjanja lokalnega prebivalstva. Tu je treba omeniti dve stvari. Ena je, da vsi pri-padniki ta sredstva imajo, da jih znajo uporabljati in tudi vedo, kdaj in v kakšnih oko-liščinah jih uporabiti. Druga, pomembnejša stvar pa je, da se mentorji prepričajo, da jih lokalna skupnost pozna, kajti brez tega nam to znanje in oprema ne bosta koristila. Druga lekcija je spoznanje, kako uporabiti pripadnike ANVS v takšnih situacijah, saj so ti lahko veliko bolj učinkoviti, pri tem pa si povečujejo legitimnost pri lokalnemu prebivalstvu in postopno prevzemajo odgovornost za varnost v svoji državi.

110


daljša, ter medsebojna izmenjava izkušenj videnega in slišanega. Vse z namenom, da bi bili še boljši, bolj usklajeni, bolje obveščeni in tako še bolj pripravljeni na vse. V resnici gre tu tudi za naša življenja.

Naloga je bila tokrat opravljena brez izstreljenega strela in brez ranjenih ali poškodovanih na obeh straneh. Še posebej pomembno je, da žrtev ni bilo med civilnim prebivalstvom. Opisu situacije sem namenoma namenil kar nekaj prostora, ker želim v nadaljevanju predstaviti končni oris situacije, ki jo je mentorski skupini lahko predstavil neutrudni pripadnik štabne sekcije S-2 (obveščevalne in varnostne zadeve) po obisku policijske postaje ANP naslednji dan. Zajeta skupina je bila namreč družina, ki je gostila sorodnike iz sosednjih vasi. Ti so bili pripadniki ANP v svojih okoljih, zaradi česar so jim že prej prišli k tej družini grozit uporniki iz vzhodnih vasi Dawlatabad in Warhya. Hoteli so vdreti skozi obzidje, a so jim to člani družine preprečili. Pri tem naj bi prišlo do streljanja in dodatnih groženj. Zato so se člani družine odpravili na kontrolno točko ANP na bližnjem bazarju in želeli pri-javiti dogodek. Ker je šlo za moške osebe, neznane pripadnikom ANP, in ker so imeli informacije o streljanju, so bili ti pod vtisom, da gre za sumljive osebe, ki želijo napasti to kontrolno točko. Ker so ob prihodu skupine izstrelili opozorilne strele, so pri nas sprožili alarm in celotno akcijo. Kako hitro bi lahko v takem okolju uporabili sredstva na letalu in nevtralizirali domnevno grožnjo, lahko vešči bralci presodite sami. Mi smo se skupaj s pripadniki ANVS odzvali drugače, predvsem zaradi upoštevanja pravil delovanja, in smo se zato na koncu lahko pridružili predstavnikom ANVS pri opravičilu družini in ohranili zaupanje lokalnega prebivalstva.

5 Sklep

Pomen usposabljanja pred nalogo, ki mora biti zahtevno, stvarno, podprto z ustreznimi materialnimi sredstvi, usmerjeno v naloge na terenu in v razvijanje medsebojnih odnosov, je neprecenljiv. Sredi Afganistana so ključnega pomena medsebojno zaupanje, podpora in profesionalnost, z vidika častnika pa zavedanje, da sta ti zaupana

111

Miha Rijavec

življenje in dobrobit podrejenih, da si odgovoren za izvedbo naloge in da le s pomočjo podčastniške linije lahko skrbiš tudi za podre-jene. Veliko je bilo težkih odločitev, ki jih je bilo treba sprejeti v zelo kratkem času. Vendar se mora častnik zavedati, da bo v njegovi karieri prišlo do takšnih trenutkov in da je zaradi njegovih odloči-tev moštvo lahko tudi ogroženo. Sam bi kakšno odločitev danes sprejel tudi drugače, vendar me pomirja misel, da nobene nisem sprejel brez tako imenovane zlate minute premisleka in upoštevanja taktične smiselnosti. Imel pa sem tudi srečo in čast sodelovati z odličnimi častniki, podčastniki in predvsem s predanimi in izrednimi vojaki, ki si jih bom zapomnil za vse življenje. Zaradi tega je bilo moje delo lažje, naloge pa opravljene na visoki ravni.

Slovenska vojska bi se z vidika razvoja vojaške profesije morala bolj zavedati strokovnega izziva, ki ga ponuja sodelovanje v takšnih operacijah. Pripadnikom, ki se odpravljajo v Afganistan, mora orga-nizacija zagotoviti celotno podporo in usmeriti ustrezne zmogljivo-sti v njihovo usposabljanje in opremo. Izkušnje, ki jih pripadniki prinašajo iz teh operacij, mora institucionalno prenesti v preostali del sistema. Najmanj, kar lahko storimo, je, da pripadnike aktivno vključimo v pripravo naslednjih kontingentov, v pripravo programa usposabljanja za OMLT v PDRIU in da dvignemo raven njihove opremljenosti, ki mora biti v celoti povezljiva z Natovimi sistemi, predvsem na področju poveljevanja in kontrole. Gre za najbolj nevarno operacijo, v kateri danes sodeluje Slovenska vojska, zato se moramo tega že v Sloveniji lotiti zelo resno. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da to operacijo enačimo z drugimi, ki si ravno tako zaslužijo vso pozornost, vendar je pri tem nujno profesionalno zavedanje njene celovitosti in težavnosti. Gre za operacijo, v kateri se od pripadnikov zahteva delo v izredno nevarnih in nepredvi-dljivih razmerah, ko so ogroženi vsak dan in na vsakem koraku, ne glede na to, ali so v bazi ali zunaj nje, ko se v načrtovanje in izvajanje nalog intenzivno vključujejo tudi usmerjevalci združenega ognja in njihova sredstva, ko se prvič uporabljajo prevajalci, ki so ključnega pomena pri delu mentorjev, ko se uporabljajo sredstva zvez, ki jih v Sloveniji ne uporabljamo, in ko je obveščevalna oskr-

112


bljenost enote ključna za uspešno pripravo in izvedbo naloge ter za zaščito lastnih sil. In še bi lahko našteval. Skratka, nujen je pro-fesionalen, strokoven in zelo resen pristop vseh rodov in posame-znikov v Slovenski vojski, predvsem pa mora biti podprt z zaveda-njem o strokovnem izzivu, ki ga prinaša takšna misija.

6 LITERATURA

1. Avsec, Aleš, 2009. Začasni priročnik Poveljevanje za povelj-nike nižje taktične ravni. Maribor: PDRIU.

2. Furlan, Branimir, 2006. Doktrina Slovenske vojske. Ljubljana: PDRIU.

3. Field Manual 3-24 Counterinsurgency. Headquarters Depart-ment of the Army, 2006.

4. ht tp://en.wikipedia.org/wiki/General_ Atomics_MQ-1_Predator

5. IFTS – ISAF Force Track System. Jane's C4I Systems, avgust 2011.

6. MCVP 3.15-1 Machine Guns and Machine Gun Gunnery. Headquarters United States Marine Corps, 1996 str. 1–5 in 1–7.

7. Pressfield, Steven, 1998. Gates of fire. A Bantam Book.8. ISAF Training Directive. Brunssum: COM JFC HQ, februar

2010.9. Operational Mentor and Liaison Teams' Concept of Operati-

ons – OMLT CONOP. SHAPE, junij 2009.10. Resolucija Organizacije združenih narodov o položaju v

Afganistanu št. 1386. December, 2001.

113

Jožef Rojec

Terorizem kot grožnja podpori države gostiteljice – primer Republike SlovenijeTerrorism as a threat to host nation support – example of the Republic of Slovenia

POVZETEK

V članku opredeljujem proces podpore države gostiteljice (PDG). Obravnavamo ga lahko s številnih vidikov, med njimi je tudi var-nostni. Glede na nenehno spreminjajoče se varnostne razmere v svetu in na najpogostejše grožnje današnjega časa sem se pri raz-iskovanju lotil proučevanja okoliščin, ki bi lahko nakazovale more-bitne grožnje terorizma. Te grožnje so bodisi namišljene bodisi stvarne.

Slovenska vojska razmeroma veliko sodeluje v zavezniških opera-cijah po svetu, s tem pa postaja ranljivejša tako na domačih kot na tujih tleh. Pri tem raziskovanju me zanima predvsem ogroženost na domačih tleh. Precej let sem se namreč ukvarjal s podporo države gostiteljice, zato se mi pri tem zastavlja vprašanje, ali mogoče vsi skupaj podlegamo splošni psihozi strahu pred terorizmom ali pa ta postaja resnična grožnja tudi v procesu podpore. Na to vprašanje poskušam v nadaljevanju najti odgovor.

KLJUČNE BESEDE

Terorizem, mednarodni terorizem, podpora države gostiteljice, izbira tarče.

114

Terorizem kot grožnja podpori države gostiteljice – primer …

ABSTRACT

The article defines the process of Host Nation Support (HNS) which has many aspects, one of them being security. Due to the constantly changing security situation in the world and with regard to the most common threats of our time, the author embarked on researching and examining the circumstances that might indicate a potential terrorist threat, either imaginary or real.

The Slovenian Armed Forces are relatively active in Allied opera-tions around the world, thus becoming more vulnerable both in Slovenia and abroad. What the author is interested in is explo-ring the threat present in Slovenia. He has been engaged in the HNS process for a number of years and now poses the following question: Are we all succumbing to the general psychosis of the fear of terrorism, or is terrorism becoming a real threat in the process of Host Nation Support?

KEY WORDS

Terrorism, international terrorism, Host Nation Support, choice of target.

1 Uvod

Država Slovenija se je odločila, da kot članica Nata sodeluje tudi pri podpori države gostiteljice. V prvih letih novega tisočletja se je na tem področju pridružila partnerstvu in začela pripravljati potrebno zakonodajo. Natu je ponudila nekatere zmogljivosti Slovenske vojske, ki jih države članice uporabljajo, nekaterih pa tudi ne. Tako podpora države gostiteljice obsega odprte poti za tranzit tujih vojsk, občasno nameščanje teh enot v vojašnice ter oskrbo z vodo in hrano; na državni ravni opravljamo tudi vojaške prevoze po železnici. Redkeje se zgodi večja vaja, na kateri je treba v podporo vključiti veliko sil in sredstev, predvsem pa sodelovanje civilnih subjektov.

115

Jožef Rojec

Glede na to, da v podpori sodeluje vsa država z večjim delom ministr-stev, vsekakor pa s ključnimi, in da so v proces vključene tudi vojske tujih držav z vsemi svojimi posebnostmi, se je smiselno vprašati, kako je z zagotavljanjem varnosti v tem procesu. Poleg splošne varnosti so zanimive predvsem morebitne grožnje terorizma. In te grožnje, namišljene ali resnične, so predmet mojega proučevanja, ki je usmerjeno predvsem v dejavnike, ki pomembno vplivajo na varnost PDG.

Pri proučevanju bom sledil sistemu varnostnih koncentričnih krogov, v katerih se bo pokazala morebitna teroristična grožnja v naši širši okolici (EU), sosednjih državah, državah nekdanje Jugoslavije (zaradi gospodarskih, političnih, družbenih ter še katerih vezi) in na koncu še v Sloveniji.

Da bi dobili čim bolj stvarne ocene stopnje ogroženosti, je treba pre-veriti nekatere parametre, na podlagi katerih lahko pridemo do rezul-tatov. S tem namenom sem oblikoval analitični model, v katerem so postavljena vprašanja, ki se nanašajo na posebno varnostno situa-cijo v proučevanem krogu. Odgovori na ta vprašanja so rezultat tega raziskovanja.

2 Metode dela

2.1 Namen in hipoteza

Namen raziskovanja je ugotoviti, ali obstaja stvarna grožnja terorizma v procesu podpore države gostiteljice. Postavim si hipotezo: »Zaradi mednarodnega angažiranja Slovenske vojske, varnostne situacije v našem okolju ter stanja evropske varnosti obstaja veliko tveganje za pojav terorizma tudi pri uresničevanju podpore države gostiteljice.«

Ta teza je na videz povsem nepotrebna. Večina se bo s tem strinjala, da drugače skoraj ne more biti – a vendar, do zdaj doma nismo doživeli, vsaj ne na vojaškem področju, prav nobenega teroristič-

116


nega dejanja. In ker je moj pogled usmerjen v PDG, ne najdem nobene potrditve v tej smeri. Naše okolje pa kaže neke druge težnje, zato se bom osredotočil na PDG in skušal ugotoviti stopnje tega procesa, občutljive za terorizem. S krajšim pregledom terori-stičnih dejavnosti in njihovega bistva bom skušal potrditi ali zanikati hipotezo.

2.2 Metode

Da bi lahko potrdil ali zanikal postavljeno hipotezo in našel potrebne odgovore, sem pri raziskovanju uporabil več metod dela, in sicer:

- deskriptivno ali opisno metodo, uporabil sem jo pri opisovanju splošnih dejstev o podpori države gostiteljice in terorizmu;

- metodo analize, uporabil sem jo za proučevanje informacij o mednarodnemu terorizmu in posameznih fazah PDG ter inter-pretacijo v sklepu;

- statistično metodo, z njo sem grafično prikazal ugotovljene rezultate;

- metodo izkušnje, uporabil sem svoje večletne izkušnje, prido-bljene s spoznavanjem obravnavanega področja.

3 Rezultati raziskave

3.1 Mednarodni terorizem – pojmi

Mednarodni terorizem države, ustanove in tudi posamezniki različno opredeljujejo, zanj ni enotne definicije. Avtorji, ki se ukvar-jajo s proučevanjem terorizma, ugotavljajo, da enotne definicije preprosto ni, da je pogosto precej subjektivna. Razlogi za to so v povezanosti mednarodnega terorizma s politično naravo teroristič-nih dejanj. Dejstvo je, da so mednarodne skupnosti sestavljene iz subjektov, ki so različno opredeljeni tako na ekonomskem kot na političnem področju.

117

Jožef Rojec

Kljub navedenemu moramo nekako definirati, kaj je terorizem in nato kaj mednarodni terorizem. Po mnenju Purga (Purg, 1997, str. 28) je terorizem zločinsko dejanje, ki temelji na nasilju ali na grožnji z njim, uperjeno proti določenemu ozemlju in njegovim pre-bivalcem. Vedno je prisotno zastraševanje ljudi.

Mednarodni terorizem ni omejen na eno državo. Zaradi izbire ciljev ali žrtev prehaja državne meje. Podobno kot pri drugih oblikah govorimo tudi tu o zločinskih dejanjih, saj gre za umore, ugrabi-tve, izsiljevanja, podtikanje eksplozivnih teles in druga dejanja, v večini držav opredeljena kot kazniva. Je vedno politično motiviran, pogosto je njegovo nasilje v nasprotju s propagiranimi cilji (Inter-national Terrorism in the Contemporary World, 1978: 25 v Purg, 1997). V zadnjih letih lahko ugotavljamo, da se mednarodni terori-zem ne širi le prek državnih meja, temveč tudi prek celin.

Poznamo več vrst in oblik mednarodnega terorizma. Najpogo-stejše so: izsiljevanje, atentati, ugrabitve, podstavljanje eksplo-zivnih teles, samorazstrelitve in požigi (A Military Guide to Terro-rism in the Twenty-First Century 2005, str. 163).

3.2 Podpora države gostiteljice – definicija

Za začetek je prav, da si pogledamo, kaj pravzaprav podpora države gostiteljice pomeni. V tuji literaturi se za podporo države gostiteljice uporablja angleška kratica HNS (Host National Support). Določata jo AJP-4.5(A) – Allied Joint Host National Support Doctrine & Procedures, priročnik o podpori države gosti-teljice, in standardni operativni postopek (SOP) 1710: »Podpora države gostiteljice (PDG) pomeni civilno in vojaško pomoč v miru, izrednem stanju, krizi in v vojni, ki jo bo Republika Slovenija na podlagi mednarodnih sporazumov in dogovorov kot država gosti-teljica dajala zavezniškim silam in organizacijam, ko se bodo nahajale ali delovale na njenem ozemlju, v notranjih vodah in teritorialnem morju ter v njenem zračnem prostoru ali pa bodo

118


ozemlje le prečkale. Podpora se zagotavlja tudi državam, ki niso članice Nata ali Partnerstva za mir (PzM), ne vključuje pa podpore silam, ki v okviru mednarodnega sodelovanja zagotavljajo pomoč ob naravnih ali drugih nesrečah.« (AJP 4.5)

Pri tem je treba navesti, da Slovenija podporo države gostiteljice navadno zagotavlja z zmogljivostmi Slovenske vojske. Šele, če zahteve presegajo zmogljivosti vojske, se lahko skladno z odlo-čitvijo vlade vključijo tudi civilne zmogljivosti. To pa ne izključuje delovanja drugih državnih resorjev, kot sta policija in carina, saj v vsakem primeru sodelujejo, le da v manjšem obsegu. Obseg sodelovanja je odvisen od zahtev države pošiljateljice po podpori.

3.3 Proces podpore države gostiteljice

Pri podpori države gostiteljice sodeluje več mednarodnih udele-žencev. V glavnem jih lahko opredelimo kot:

- državo ali države pošiljateljice (države, ki napotijo svojo vojsko na vajo ali v operacijo in so njihove enote v danem trenutku v državi gostiteljici): država je akter s svojimi državnimi organi – od vlade do njenih posameznih delov (npr. diplomacije);

- država gostiteljica (je tista država, ki na svojem ozemlju gosti oziroma na več načinov podpira vojske držav pošiljateljic); v začetnem dogovarjanju o PDG deluje le z vladnimi službami oziroma posameznimi resorji;

- vojaške enote držav pošiljateljic; - vojaške enote države gostiteljice (na primer deli Slovenske vojske na vseh ravneh – od strateške, operativne do taktične).

Zagotavljanje podpore države gostiteljice se deli na več faz. Nekatere so časovno zelo kratke, a so kljub temu pomembne. Prva faza je načrtovanje, ki obsega vse začetne načrtovalne in nadaljevalne konference. Druga je vstop v državo, ki se izvede na mednarodni meji in obsega izvedbo vseh formalnosti, potrebnih za prestop meje. Sledi tretja faza – premik na mesto namestitve. Tu je poudarek na varnem prevozu vseh sil in sredstev na kraj name-

119

Jožef Rojec

stitve. Sledi namestitev, kar štejemo kot četrto fazo. Peta faza poteka po končanih aktivnostih in se imenuje premik na izstopno točko, to je na pomorski, zračni ali kopenski mejni prehod. Zadnja faza je odhod iz države.

3.4 Terorizem kot grožnja

3.4.1 Terorizem v naši okolici

»Mednarodni terorizem se je razvil v resno in svetovno prepo-znano grožnjo neposredno po napadih 11. septembra 2001 ter po napadih na Baliju, v Madridu in Londonu. Še posebej je stopnja pripravljenosti za uporabo nasilja, ki se je pokazala 11. septem-bra, skupaj z logističnim načrtovanjem in vzpostavljanjem omrežij ter dolgoročnim, čezmejnim pristopom zločincev dosegla vrhunec v jasnem prikazu te grožnje široki in nič hudega sluteči svetovni javnosti. Nemško zvezno ministrstvo za notranje zadeve je maja 2005 ugotovilo, da sta islamski ekstremizem in terorizem najre-snejša grožnja notranji varnosti, tako svetovni kot znotraj Nemčije.« (Ralf Klewin-von Fintel, str 31)

In kako je bilo po 11. septembru 2001? Islamski teroristi so izvedli napad v Veliki Britaniji in več poskusov napadov v Veliki Britaniji, Nemčiji in na Danskem. Europol v poročilu ob tem opozarja, da so načrtovali napade, ki bi zahtevali največ žrtev, kar dokazujejo tako izbira njihovih tarč kot tudi sredstva, ki naj bi jih uporabili za napade.»Na naših mejah se razvija resna grožnja,« je leta 2008 v Evrop-skem parlamentu posvaril koordinator EU za boj proti terorizmu Gilles de Kerchove in omenil uboj štirih Francozov v Mavretaniji decembra 2007 ter februarsko ugrabitev dveh Avstrijcev v Tuniziji. Poudaril je, da bi morala EU še veliko narediti za zatiranje tero-rizma in zaščito pred njim. »Okrepiti bi morali preventivo in priprave na posledice morebitnega hudega terorističnega napada,« je še menil de Kerchove (STA, 2008, Gilles de Kerchova).

120


Piero Luigi Vigna piše v svojem članku Islamic Terorrism in Italy o zelo aktivni dejavnosti islamskih migrantov, ki Italijo uporabljajo za novačenje novih oseb za izvajanje islamskega terorizma v Evropi. Pri tem imajo vodilno vlogo muslimanski imami, ki v mošejah po državi namesto sožitja med narodi in verskega življenja ustvarjajo izrazito protizahodno razpoloženje.

Tudi Italija je doživela teroristične aktivnosti teh skupin. Samomo-rilca sta se leta 2003 razstrelila v avtomobilu bombi pred lokalom McDonald s̀, leta 2004 pa se je nekaj podobnega zgodilo pred sinagogo v Modeni. V poznejših letih so se teroristični dogodki še nadaljevali.

3.4.2 Rizična območja in področja pri uresničevanju podpore države gostiteljice in mogoči vzroki za teroristične napade

Poglavje zase je vprašanje, o čem razmišljajo bolne in pokvar-jene glave, ko se odločajo za teroristične napade in jih načrtu-jejo. Včasih neposrednih vzrokov niti ni mogoče opaziti. Eden izmed njih je lahko tudi neurejeno mejno vprašanje. To bi lahko na primer potrjeval primer iz leta 2009 na mejnem prehodu s Hrvaško, ko so ujeli terorista, ki je prihajal v Slovenijo, da bi podta-knil ali vrgel bombo sredi Ljubljane, blizu vladnih poslopij. Njegov cilj je menda bil ubiti predsednika slovenske vlade, kakor je bilo mogoče prek medijev slišati o začetnih ugotovitvah preiskoval-cev. Samo prisebnosti mejnih policistov ter sreči se lahko zahva-limo, da je bil teroristični napad preprečen. Tu nimam namena špekulirati o tem, kdo ali katera agencija ga je poslala; morebiti je bil idejni oče načrtovanega dejanja celo on sam. Dejstvo pa je, da običajni ljudje na prijateljske obiske v sosednje države ne hodijo s petimi bombami. Tožilstvo je to razumelo, zato je sprožilo ustrezne postopke in osumljenca obtožilo treh kaznivih dejanj: poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom ter kaznivega dejanja terorizma. (Delo: Boštjan Celec, 23. 10. 2009)

121

Jožef Rojec

Dogodek sam po sebi nima neposredne povezave z varnostjo podpore države gostiteljice, ima pa jo posredno; in to močno. Kaže na stanje varnosti na našem ozemlju, na katerem se lahko situacija v hipu povsem spremeni. Morebitna uspešno izvedena teroristična dejanja bi gotovo povzročila buren odziv domače javnosti, hkrati pa bi bila močan signal vsem teroristič-nim skupinam v naši okolici, ki sporoča, kje je mogoče aktivno delovati. Pri dogodku na meji tudi ni mogoče povsem izključiti ene izmed hipotez, da je pri tem šlo za svojevrstno preverjanje odziva in delovanja naših varnostnih organov.

Toda to ni bil edini »mejni« primer. Avgusta 2005 se je na sloven-sko mejo z avtom pripeljal 36-letni hrvaški državljan, ki je imel v vozilu 10 kg plastičnega razstreliva, 19 detonatorjev, veliko zaži-galne vrvice, ostrostrelno puško, dušilce zvoka in še nekaj druge podobne opreme (Šaunik, 2005, Mladina št. 33). Čeprav pri nas dogodek ni vzbudil večje pozornosti, naj bi se po pisanju neka-terih medijev v obravnavo dogodka vključili britanski službi MI 5 in MI 6. Zajetje plastičnega razstreliva, namenjenega uporabi v terorizmu, je dogodek, ki bi pretresel vsako resno službo, če bi se zgodil na njenem območju delovanja.

V knjigi o globalnem terorizmu je sicer omenjen primer o med-narodnem komunističnem terorizmu v Italiji in Nemčiji v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta delovali še skupini Frakcija rdeče armade (Red Army Faction – RAF) v Zahodni Nemčiji in Rdeče brigade v Italiji. Obe sta občasno izvajali rope, predvsem za logistične potrebe, toda izbirali sta tudi cilje delovanja, ki niso bili običajni v njuni praksi. Tako na primer so Rdeče brigade ugrabile ameriškega generala Jamesa Doziera, ki ga je pozneje policija osvobodila. Februarja 1984 so ustre-lili ameriškega diplomata Leamona Hunta, ki je bil po campda-vidskem sporazumu med Egiptom in Izraelom generalni direktor mednarodnih opazovalcev na sinajskem polotoku. Obe žrtvi sta imeli skupno točko, posredno povezanost z Italijo. Dozier je bil poveljnik južnega krila Nata v Evropi, nameščen v Italiji, Hunt

122


pa je bil povezan z Italijo še bolj posredno. Med mednarodnimi opazovalci na Sinaju so bile tudi italijanske enote. Uboj tega direktorja je bil brez dvoma naperjen proti vrhovom ameriške vojske, locirane v Italiji, hkrati pa tudi nekakšna usluga arabskim vladam v njihovem boju proti izraelski politiki (Drake, 2008, str. 380–381). Ta dva primera kažeta, da sploh ni nujno, da mora biti povezanost med vojsko in načelnimi cilji neke teroristične skupine velika. Gre zgolj za priložnost delovanja na ozemlju, kjer je to najlažje izvedljivo.

Pomembno varnostno vprašanje je tudi, ali se lahko terorizem iz Bosne in Hercegovine, Kosova in Makedonije širi v druge evropske države oziroma vpliva nanje. Obstaja nekaj dejstev, ki na to vprašanje odgovarjajo pritrdilno. Na območju BiH, Kosova in Makedonije so se po letu 1990 pojavile številne muslimanske organizacije. Sredi devetdesetih let naj bi bil po navajanju neka-terih zahodnih virov (Juhasz, 2002, str. 285) Osama Bin Laden pod krinko saudijskega poslovneža vpleten v posle v Albaniji in na Kosovu. Zunanje islamske organizacije so se infiltrirale na Kosovo, nekatere prek Albanije, nekatere neposredno. Leta 2001 jih je Kfor registriral več kot trideset (pretežno iz Saudove Arabije, Kuvajta in drugih zalivskih držav). Opazen je bil bataljon mudžahidov v 7. bosanski brigadi, v katerem so bili pripadniki fundamentalističnih skupin.

V te države je v zadnji vojni prišlo na tisoče prostovoljcev iz tujine (predvsem iz arabskih držav), veliko jih je tudi ostalo. Nastaja-joče težave so javnosti postale poznane po aretacijah vahabitov februarja 2010.

Ni zanemarljivo dejstvo, da je na tem območju v rokah posame-znikov izjemno veliko orožja in da je ozemlje ugodno za zbiranje in tranzit različnih tihotapskih predmetov, za urjenje terorističnih skupin in logistične centre za podporo terorističnim akcijam.

123

Jožef Rojec

3.5 Ukrepi za zaščito

Interes vsake države je, da ščiti svoje sile. Če neka država gosti enote druge vojske, je njena dolžnost, da zaščiti tudi njih. Poskr-beti mora za vse ukrepe, ki zagotavljajo največjo stopnjo skupne varnosti. Ti ukrepi so:

- spremljanje vojaških konvojev tuje vojske prek našega ozemlja (skladno z oceno varnostnega tveganja);

- izbira ustreznega kraja za namestitev tujih enot; - ločeno odlaganje tovorov z minskoeksplozivnimi sredstvi od kraja, kjer so nastanjene enote, ter zagotovitev ustreznega varovanja;

- zagotovitev fizičnega varovanja območja nastanitve; - sodelovanje s civilno policijo pri zagotavljanju javnega reda in miru.

V članku Future Developments of Political Terrorism in Europe Taylor in Horgan (2000, str. 37) ugotavljata prihodnje značilnosti terorizma v Evropi. Menita, da bodo evropska tla tista mednaro-dna raven, na kateri bodo teroristične zmogljivosti v svoje vrste prenesle značilnosti konvencionalnih sporov, da bosta to terori-zem, ki bo usmerjen v posebne ciljne skupine, in organizirani kriminal, ki bo prevzel nekatere teroristične tehnike, da bi dosegel še večji dobiček. Ne glede na časovni preskok in prizadevanja po spremembah delovanja organiziranega kriminala in teroristov lahko zelo podoben položaj zaznamo v času in prostoru, ki nas zaznamujeta danes (Černigoj, str. 57).

EU se dobro zaveda nevarnosti terorizma. Zato sproti izboljšuje pravno podlago za učinkovitejši boj proti temu zločinskemu pojavu. Bistveni instrument na področju evropske zakonodaje za boj proti terorizmu je Okvirni sklep o boju proti terorizmu, ki govori o aktiv-nostih v prid krepitvi evropskih zmogljivosti za zaščito državljanov pred grožnjo terorizma. Komisija je sprejela nov sveženj predlo-gov, namenjenih izboljšanju zmogljivosti za boj proti terorizmu. V svežnju je bil sklop predlogov, ki obravnavajo kaznivost terori-

124


stičnega usposabljanja, rekrutiranje in javno pozivanje k izvajanju terorističnih kaznivih dejanj, preprečevanje teroristične uporabe eksplozivov ter uporabo informacijskega sistema za evidentiranje letalskih potnikov v preiskavah organov pregona.

Podpredsednik Evropske komisije Franco Frattini je 6. novembra 2007 ob objavi novih ukrepov dejal, da terorizem ostaja grožnja za politične temelje EU, pa tudi za življenje in blaginjo naših državlja-nov. Ozemlje unije je bilo brezobzirno napadeno v Madridu (marca 2004) in Londonu (julija 2005). Pred kratkim so bili preprečeni številni drugi poskusi terorističnih napadov v Avstriji, na Danskem, v Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu. Dodal je še, da ni nihče izmed naših sodržavljanov neobčutljiv za to grožnjo, saj lahko terori-zem prizadene evropske državljane in interese tudi v tujini. Teroristi bodo napadli ob takem času, na takem kraju in s takšnimi sredstvi, da bo njihov udarec povzročil čim hujše posledice. (Frattini, 2007)

3.5.1 Zaščita lastnih sil in sil držav pošiljateljic pri uresničevanju podpore države gostiteljice

Na stopnji načrtovanja je treba oblikovati zmogljivosti za protite-roristično delovanje. Zmogljivosti so zelo široka kategorija, saj vključujejo konceptualne, materialne, kadrovske, komunikacij-ske, tehnične, sistemske, finančne in druge zmogljivosti oziroma rešitve. Večinoma se vse navedeno izraža v protiterorističnih doku-mentih (načrtih ipd.) na različnih ravneh, sektorjih ali na nacionalni oziroma integralni ravni (Prezelj, str. 72).

Od države prebivalci pričakujejo njeno celovito odzivanje. To pa nima preprostih rešitev, zato zahteva ustrezne rešitve na koncep-tualni in praktični ravni. Na terorističnem področju to pomeni, da morajo delovati organi, kot so (Prezelj, str. 68):

- policija (za odkrivanje in pregon), - civilne obveščevalne službe ter protiobveščevalne službe (za odkrivanje in spremljanje terorističnih groženj v povezavi s tujino),

125

Jožef Rojec

- vojaške obveščevalne ter protiobveščevalne službe (za spremljanje teroristične ogroženosti v povezavi z aktualnimi vojaškopolitičnimi kriznimi žarišči ter za zaščito lastnih sil in območij delovanja),

- finančne službe in organi (za preprečevanje pranja denarja in odkrivanje sumljivih finančnih transakcij za teroristične dejav-nosti),

- civilna zaščita (za odpravljanje posledic terorističnih napadov), - oborožene sile (za pomoč pri izvidovanju, zaščiti objektov, zaščiti in reševanju itn.),

- ministrstvo za zdravje s svojimi laboratoriji in oskrbovalnimi zmogljivostmi,

- diplomacija (za komunikacijo s svetom, kar se predvsem nanaša na druge države),

- mednarodne organizacije, - carinske službe (za nadzor pretoka materialnih dobrin čez meje).

V Evropi je domači terorizem še vedno grožnja varnosti članic Nata. Žal najrevnejše in najslabše integrirane obrobne skupine v nekaterih muslimanskih skupnostih v Evropi samomorilske tero-ristične napade dopuščajo ali pa napadalce celo občudujejo. Napadalci na javni promet v Londonu leta 2005 so bili britanski državljani. V tistem času so britanske varnostne sile prekrižale tudi načrte morilcem, ki so načrtovali uporabo ricina in tero-ristične napade na civilna letala. Tudi v Nemčiji je bila policija pri tem uspešna. Leta 2006 je preprečila eksplozije prenosnih bomb na večjem številu vlakov.

3.5.2 Vpliv različnih dejavnikov na stopnjo teroristične ogroženosti

Vsaka teroristična skupina se razmeroma dolgo pripravlja na izvedbo napada. Pred tem izbira morebitne tarče, ki so ji najbolj dostopne ali so najbolj odmevne. Ta faza je pravzaprav zbiranje podatkov ter uporabnih informacij, ki znotraj teroristične opera-cije ločijo primerne tarče od neprimernih (A Military Guide to Ter-

126


rorism in the Twenty – First Century, 2005, str. 157). Izbira je odvisna od dejavnikov, kot so:

- učinek uspešnega terorističnega napada mora vplivati na širšo množico;

- napad mora pritegniti pozornost medijev; - posledice napada morajo biti skladne s cilji teroristične organiza-cije;

- z napadom teroristična organizacija pokaže svoje sposobnosti; - za teroristično skupino morajo pozitivne posledice napada prevla-dovati nad negativnimi.

Pri vprašanju o stopnji ogroženosti vedno pridemo do točke, v kateri je treba preveriti nekatere parametre, na podlagi katerih je potem mogoče dokaj stvarno ocenjevati stopnjo ogroženosti. V našem primeru so ti parametri odgovori na nekatera vprašanja, ki dajo želeni rezultat. Vprašanja se nanašajo na posebno varnostno situacijo, povezano s terorizmom v širšem okolju, v Sloveniji, Slovenski vojski in pri podpori države gostiteljice. Pri vprašanjih in odgovorih sem upo-števal podatke, ki so dostopni širši javnosti. Izogibal sem se vpraša-njem, ki so povezana z operacijami v tujini in niso v neposredni zvezi z ogroženostjo pred terorizmom doma. Tak je na primer podatek o eksploziji minskoeksplozivnega telesa pod avtomobilom patrulje Slo-venske vojske v Afganistanu.

Prvo vprašanje Ali so bili izvedeni teroristični napadi v državah EU? se nanaša na morebitno teroristično dejavnost v EU. Pri iskanju odgovora sem prišel do terorističnih napadov v Madridu marca 2004 in Londonu julija 2005. Pri tem sem se omejil na mednarodni terorizem, ki ga je mogoče povezati tudi s potencialno grožnjo Sloveniji. Lokalnih terori-stičnih akcij, kot so napadi skupin IRA, ETA ipd., nisem upošteval. Več načrtovanih terorističnih napadov je bilo v različnih državah članicah tudi preprečenih, zato je bil odgovor lahko samo »da«.

Na drugo vprašanje Ali so bili izvedeni teroristični napadi v sose-dnjih državah? sem našel odgovor v članku Islamski terorizem v Italiji, v katerem so opisane nekatere samorazstrelitve v avtomobilih

127

Jožef Rojec

bombah. O terorizmu v Italiji je bilo veliko objavljeno tudi v tiskanih in elektronskih medijih. Odgovor na zastavljeno vprašanje je pozitiven.

Ali so zaznane teroristične skupine v državah nekdanje skupne države? Odgovor na to vprašanje prikazuje dogodke, povezane s terorističnimi skupinami na ozemlju BiH, Kosova in Makedonije. Rezul-tati dajejo pozitiven odgovor.

Na vprašanje Ali je bil izveden teroristični napad na ozemlju Slove-nije? sem odgovoril nikalno, ker takega napada še ni bilo.

Ali je bil preprečen teroristični napad na ozemlju Slovenije? Tu nisem mogel mimo zadnjega preprečenega napada, ko je bil terorist onemogočen pri prehodu državne meje, o čemer so se časopisi na široko razpisali. Zato je odgovor na vprašanje pritrdilen.

Ali so v Sloveniji cilji visoke vrednosti? So, jedrska elektrarna v Krškem, objekti in poti za oskrbo z električno in drugo energijo itn.

Ali je bilo na ozemlju Slovenije izvedeno odmevnejše dejanje orga-niziranega kriminala? Odgovor je pritrdilen. Če se omejim samo na civilni del, je rop sefov banke SKB zagotovo najbolj znan.

Na vprašanji 8 in 9, ki se nanašata na to, ali je bil v Sloveniji izveden (ali preprečen) teroristični napad na Slovensko vojsko, odgovarjam negativno, saj v taki klasifikaciji dejanj ni bilo.

Ali je bila zaznana grožnja Slovenski vojski z območij njenega delo-vanja na operacijah kriznega odzivanja? Tu sem odgovoril z »da«, ker sem našel odkrito grožnjo vodje lokalnih talibanov v Afganistanu, ki prek slovenskih novinarjev povsem odkrito sporoča Slovenski vojski, naj ta odide iz njihove države, ker bomo sicer plačali ceno z življenji. (Delo, Sobotna priloga, 10. september, 2009)

Ali je bilo na Slovensko vojsko (objekte ali pripadnike) izvedeno odmevnejše dejanje organiziranega kriminala? Tu sem pri

128


odgovoru upošteval krajo postojnskega orožja, napad na stražo v Šentvidu in delno tudi krajo vojaškega orožja iz skladišča Civilne zaščite na Koti 207.

Ali v PDG sodelujejo tudi tuje vojske, ki so visoko uvrščene kot tarče terorističnih skupin? V PDG sodelujejo zavezniške vojske ZDA, Velike Britanije, Italije in Nemčije, če naštejem samo najpomemb-nejše.

Ali se pri PDG zbirajo enote za napotitev v operacije kriznega odzi-vanja? V odgovoru sem upošteval zbiranje in prehode zavezniških vojaških sil pred odhodom v operacije po svetu. Slovenija ima več takih izkušenj.

Ali PDG vključuje tudi enote, ki se vračajo z območij operacij kriznega odzivanja? V pritrdilnem odgovoru sem upošteval vračanje sil, navedenih v predhodnem vprašanju, po končanih misijah v tujini. Te sile se vračajo skozi Slovenijo in lahko nekaj dni tudi bivajo pri nas.

Vprašanja in kratki odgovori so zaradi boljše preglednosti podani tudi v preglednici 8, nanašajo pa se na obdobje po letu 2000.

Preglednica 8: Vpliv različnih dejavnikov na stopnjo teroristične ogroženosti

Zap. št. Varnostna vprašanja Odgovori1 Ali so bili izvedeni teroristični napadi v državah EU? da2 Ali so bili izvedeni teroristični napadi v sosednjih državah? da3 Ali so zaznane teroristične skupine v državah nekdanje skupne države? da4 Ali je bil izveden teroristični napad na ozemlju Slovenije? ne5 Ali je bil preprečen teroristični napad na ozemlju Slovenije? da6 Ali so v Sloveniji cilji visoke vrednosti? da7 Ali je bilo na ozemlju Slovenije izvedeno odmevnejše dejanje organiziranega kriminala? da8 Ali je bil v Sloveniji izveden teroristični napad na Slovensko vojsko? ne9 Ali je bil v Sloveniji preprečen teroristični napad na Slovensko vojsko? ne

10 Ali je bila zaznana grožnja Slovenski vojski z območij njenega delovanja v operacijah kriznega odzivanja? da

11 Ali je bilo na Slovensko vojsko (na objekte ali pripadnike) izvedeno odmevnejše dejanje organiziranega kriminala? da

12 Ali v PDG sodelujejo tudi tuje vojske, ki so visoko uvrščene kot tarče terorističnih skupin? da

13 Ali se pri PDG zbirajo enote za napotitev v operacije kriznega odzivanja? da14 Ali PDG vključuje tudi enote, ki se vračajo z območij operacij kriznega odzivanja? da

129

Jožef Rojec

Slika 3 prikazuje podatke o odgovorih na varnostna vprašanja.

21 %

79 %

n dan ne

Slika 3: Odgovori na varnostna vprašanja

Za ovrednotenje stopnje ogroženosti upoštevamo lestvico: - do 20 odstotkov odgovorov da pomeni zelo nizko stopnjo potencialne ogroženosti;

- od 21 do 40 odstotkov odgovorov da pomeni nizko stopnjo potencialne ogroženosti;

- od 41 do 60 odstotkov odgovorov da pomeni srednjo stopnjo potencialne ogroženosti;

- od 61 do 80 odstotkov odgovorov da pomeni višjo stopnjo potencialne ogroženosti;

- nad 81 odstotkov odgovorov da pomeni visoko stopnjo poten-cialne ogroženosti.

Poenostavljeno gledano, če bi bilo razmerje med odgovori da in ne 50 proti 50, bi bila to srednja ogroženost pred terorističnimi napadi. V našem primeru je razmerje v odgovorih 79 proti 21 odstotkov v prid odgovoru da.

Odgovori na vprašanja, ki pokrivajo varnostne situacije od širokega do ozkega spektra, v katerem deluje podpora države gostiteljice, kažejo za ta proces višjo stopnjo potencialne ogroženosti pred terorizmom.

130


4 Sklep

V članku sem na kratko opisal, kaj je proces podpore države gosti-teljice. Predmet raziskovanja je bila potencialna grožnja terorizma. Zavedal sem se, da se tega ne da izmeriti povsem preprosto, zato sem takšne grožnje obravnaval celovito.

V posameznih poglavjih sem se osredotočil na države Evropske unije, katere del je tudi Slovenija. Ugotovil sem, da se več držav spopada s krizo poterorističnega delovanja. Posamezne evropske države so na svojem ozemlju že doživele hude posledice tero-rističnega delovanja z velikim številom žrtev in veliko materialno škodo. Še več držav je bilo uspešnih pri preprečevanju teroristič-nih napadov. Vse to dogajanje ima vpliv na gospodarski in bančni sektor ter na počutje ljudi – predvsem vzbuja strah.

Pri proučevanju varnostnega stanja v državah nekdanje Jugosla-vije, s katerimi imajo mnogi posamezniki iz Slovenije še vedno pristne stike (sorodstvene vezi, gospodarsko sodelovanje ali stare politične ter vojaške povezave), sem ugotovil, da so se te države že srečale z različnimi terorističnimi tveganji. Nekatere so pred leti gostile posamezne, takrat še manj znane teroriste, ki so iskali možnosti za nakup orožja. Druge so se znašle v primežu izsiljevanj posameznih kriminalnih skupin. Slovenija ima v splošni oceni na svojem ozemlju še razmeroma mir. Če pa pogledamo podrobneje, ugotovimo, da smo imeli kar nekaj odmevnih ropov; rop orožja v postojnski vojašnici in iz skladišč Civilne zaščite ter rop sefov banke SKB. Čeprav je zdaj po več letih odkrit domnevni član roparjev SKB, ozadje in vsa logistika priprav ostajata nepo-jasnjena. To pa je ključno za izvedbo tako velikega ropa. Nepoja-snjena ostajata tudi oba orožarska primera.

V vseh teh ropih je bil plen za posameznika prevelik. Zaradi obširnih priprav, obveščevalnih, finančnih in materialno-tehnič-nih, pa tudi poznejše neopazne prodaje naropanega plena, lahko povsem upravičeno sklepamo, da gre za močne organizacije. To

131

Jožef Rojec

so bodisi organizirane kriminalne skupine bodisi tajne službe ali teroristične skupine. Iz posameznih primerov po svetu je razvidno, da lahko terorističnim skupinam orožje in denar priskrbi tudi posa-mezna lokalna ali mednarodna kriminalna skupina. Kakor koli, vsi primeri za prizadeto državo pomenijo veliko varnostno tveganje. Poleg teh smo imeli v državi tudi dogodke, ki so bili v javnosti prepoznani kot poskus terorističnega delovanja in so zdaj v fazi kazenskega postopka.

Teroristične grožnje procesu podpore države gostiteljice sem skušal zaznati prek obravnavanih dejavnikov tveganja. V procesu podpore države gostiteljice se srečujemo z vojskami, ki so visoko na seznamih terorističnih skupin. Osovražene so pri posameznih skupinah, predvsem iz arabskih držav, v katerih delujejo v različ-nih vojaških operacijah. Nikakor ni izključeno, da jih teroristična skupina ne bi napadla tam, kjer so najbolj izpostavljene. In kar je še bolj verjetno, da jim poskusijo škodovati na našem ozemlju in skupaj z njimi tudi nam.

Za lažje merjenje velikosti ali stopnje ogroženosti sem oblikoval analitični model, ki je na podlagi varnostnih vprašanj in odgovo-rov prikazal iskane odgovore. S tem modelom sem pokazal, da tudi v Sloveniji obstaja nevarnost terorističnega napada. To seveda ne pomeni, da bo jutri na ozemlju Slovenije prišlo do napada na civilno prebivalstvo, Slovensko ali tujo vojsko v procesu PDG. Pomeni pa, da je ta možnost precej verjetna in je ne smemo zane-mariti pri naših aktivnostih za preprečevanje terorizma. Ne smemo spregledati dejstva, da v nobeni državi, v kateri se je teroristični napad zgodil prvič, tega v resnici niso pričakovali.

Slovenci imamo še dodatno težavo. Javnost morebitne teroristične grožnje ne zaznava. Temu primerno se tudi vede in tej logiki seveda sledijo tudi službe, ki bi morale biti, tudi s podporo družbe, pripra-vljene na preprečevanje neželenih dogodkov. Ljudje imajo povsod po svetu enaka pričakovanja do ustreznih služb in različnih ustanov: da bodo te še naprej uspešno preprečevale morebitne teroristične

132


akcije na domačem ozemlju, da bodo ob napadu poskrbele za omejitev škode, za ranjene in mrtve ter da bodo preprečile nove napade. Ne bi smeli sprejeti možnosti, da se nam zgodi teroristični napad, ne da bi vedeli in še manj dojeli, kaj se nam je zgodilo.

S svojo raziskavo sem prišel do ugotovitve, da stvarnost okoli nas in v naši državi, v vojski in procesu logistične podpore države gostiteljice kaže, da je treba povečati pozornost, ki jo namenjamo grožnjam terorizma. Čeprav vojska ni doživela terorističnega napada in je v državi mir, varnostni kazalci vseeno kažejo visoko stopnjo grožnje za morebitno teroristično delovanje. S tem sem potrdil hipotezo, postavljeno na začetku. Prav tako sem odgovoril na vprašanje o dilemi med strahom pred terorizmom in resnično možnostjo grožnje v procesu PDG. Dokazal sem, da je ta grožnja zelo verjetna.


1. Celec, Boštjan, 23. 10. 2009. Delo. http://www.delo.si/clanek/90954, 1. november 2009.

2. Čaleta, Denis, 2006. Samomorilski terorizem – grožnja oborože-nim silam. V Bilten Slovenske vojske, April 2006 (8/1). Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske, 2006, str. 133–146.

3. Černigoj, Albert, 2007. Organizirani kriminal in terorizem – zdru-žljivost in razhajanja. V Bilten Slovenske vojske, September 2007 (9/2). Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske, 2007, str. 49–63.

4. Drake, C. J. M., 2008. The Role of Ideology in Terrorist̀ Target Selection. V Lutz, J. Brenda in James M. Lutz. Global Terrorism (volume II). Los Angeles: Sage, str. 359–388.

5. Frattini, Franco. Novi protiteroristični ukrepi EU. http://www.ec.europa.eu/commission_barroso/frattini/index_en.htm, 4. oktober 2009.

6. Hožič, Boštjan, 2007. Pravne podlage za sodelovanje v boju proti terorizmu. V Bilten Slovenske vojske, September 2007 (9/2), Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske, 2007, str. 141–151.

133

Jožef Rojec

7. Juhasz, Jozsef, in dr., 2002. Responses to terrorism: Is there a route from the »huntdown« in Afganistan to sustain-able globalization? Case study – Islamic Terrorism and the Balkans, Budapest: SVKH, 2002, str. 283–291.

8. NATO, 2005. AJP-4.5(A), Allied Joint Host National Support Doctrine & Procedures.

9. Piero Luigi Vigna, 2005. Islamic Terorrism in Italy, Confe-rence Speches – Europe Face to Face with Terorrism. Paris: Institut de lerations internationales et strategiques, 2005. str. 23–27.

10. Prezelj, Iztok, 2007. Nujnost medresorskega sodelovanja in koordiniranja v boju proti terorizmu. V Bilten Slovenske vojske, September 2007 (9/2). Ljubljana: Generalštab Slo-venske vojske, 2007, str. 65–80.

11. Purg, Adam, 1997. Boj proti mednarodnemu terorizmu. Lju-bljana: VPVŠ.

12. Ralf, Klewin-von Fintel, 2007. Teroristična grožnja v Nemčiji – nemški pogled in analiza grožnje. V Bilten Slovenske vojske, September 2007 (9/2). Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske, 2007, str. 31–47.

13. STA, 2008, 7. april. Koordinator EU za terorizem: Resna grožnja iz severne Afrike. http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=1273948&pr=1, 2. november 2009.

14. Šaunik, T., 2010. Razstrelivo z Balkana v Evropi – Je v Londonu eksplodiralo hrvaško razstrelivo? Mladina. http://www.mladina.si/tednik/200533/clanek/slo- -terorizem--tomaz_saunik/, 4. april 2010.

135

Roman Strelec

Tehnološka podlaga in dejavniki zmogljivosti omrežnega vojskovanja Technological basis and network warfare capability factors

POVZETEK

Članek predstavi osnove koncepta omrežnega vojskovanja. To področje je v Slovenski vojski še razmeroma neznano, zato je predstavljena tudi osnovna terminologija področja. V današnji informacijski dobi je pomembno, kako informacijsko odličnost prevesti v učinkovito bojno moč. Koncept omrežnega vojskovanja ponuja možnosti za večjo učinkovitost izvajanja vojaških operacij.

KLJUČNE BESEDE

Omrežno, informacijska tehnologija, poznavanje razmer.

ABSTRACT

The article presents the basic concepts of network warfare. As this area is still relatively unknown in the Slovenian Armed Forces, the basic terminology is also given. Today’s information age requires translation of information superiority into effective combat power. The concept of network warfare offers possibilities for a more effective implementation of military operations.

KEY WORDS

Network, information technology, situational awareness.

136

Tehnološka podlaga in dejavniki zmogljivosti omrežnega …

1 Uvod

Že konec 20. stoletja je bilo jasno, da prehajamo iz industrijske v infor-macijsko dobo. Pogosto je bila vojaška organizacija tista, ki je odločilno prispevala k razvoju tehnologij in njihovi uporabi, toda pri razvoju infor-macijske tehnologije (IT) ni tako. Največji koraki v razvoju so bili doseženi zaradi zahtev komercialnega sektorja. Še več, ta tehnologija je globalno spremenila posel. Glavni igralci na svetovnem trgu so z uporabo infor-macijske tehnologije ter spremenjeno organizacijo in procesi dosegli odločilno prednost, in sicer dodano vrednost nad tekmeci.

Napredek v informacijski domeni je zelo skrajšal čas dostopa do infor-macij, katerih količina eksponentno raste. To je posledično povečalo kompleksnost in hitrost poslovanja, fizične razdalje pa so postale manj pomembne. Pokazala se je povezava med naraščajočo uporabo te teh-nologije in povečano učinkovitostjo delovanja.

Podobni koncepti so se v devetdesetih letih 20. stoletja utrdili v vojaškem razmišljanju, kako moč informacijske prevlade spremeniti v učinkovite vojaške operacije. Treba je bilo opredeliti način, kako se bo vojska orga-nizirala in bojevala v informacijski dobi. Najbolje to opredeljuje termin omrežno vojskovanje (Network Centric Operations – NCW)1. Alberts in Gartska sta NCW definirala kot koncept operacij, ki izrablja informacijsko prevlado za povečanje bojne moči s povezovanjem (omre-ženjem) senzorjev, odločevalcev in izvajalcev na bojišču (Alberts, 2000). Tako so omogočeni skupno in celovito poznavanje razmer, večja hitrost in kakovost poveljevanja, višji tempo delovanja, bolj smrtonosni učinki, povečana možnost preživetja in samodejna usklajenost aktivnosti. Koncept NCW prevaja informacijsko prevlado v bojno moč z učinkovi-tim povezovanjem sodelujočih na bojišču2.

V prvi zalivski vojni leta 1991 so bile prvič množično uporabljene infor-macijska in satelitska tehnologija ter digitalne komunikacije, uporabljeni pa so bili tudi sistemi za določanje položajev, računalniška tehnologija za zbiranje, prenos, obdelavo, predstavitev in arhiviranje podatkov, veliko

1 Viceadmiral Arthur K. Cebrowski in John Gartska, 1998.

2 Admiral Jay Johnson, vodja mornariških operacij, je NCW imenoval kot temelj za preskok s tako imenovanih platform – centric warfare.

137

Roman Strelec

senzorjev, naprave za nočno izvidovanje in bojevanje, inteligentni vodeni izstrelki in še veliko visoko izpopolnjene vojaške tehnologije (Kočevar, 2004).

Med drugo zalivsko vojno, predvsem v obdobju od marca do maja 2003, so se nazorno pokazale razlike med klasičnim (platform – centric) in sodobnim (network – centric) pristopom k vojaškim operacijam. Tudi tokrat so ZDA stopile v vojno opremljene z najsodobnejšo informacijsko tehnologijo in popolnim nadzorom nad kopenskim, zračnim ter morskim prostorom, na drugi strani pa so bile iraške sile, nekdaj najmočnejše na tem območju, opremljene predvsem s konvencionalno kopensko obo-rožitvijo ter opremo. Rezultat je znan, toda v čem je razlika med letoma 1991 in 2003. Zanimivi sta naslednji izjavi:

S polovico kopenskih sil in dvema tretjinama zrakoplovov, ki smo jih uporabili pred 12 leti, smo izpolnili veliko večje in težje naloge. Navadno smo potrebovali dva dni za pridobitev slike cilja, potrditev njegovih koordinat, načrtovanje napada in njegovo izvedbo. Zdaj lahko v skoraj realnem času po elektronski pošti pošljemo pilotu bombnika slike in koordinate cilja. Leta 1991 v operaciji Desert Storm so se poveljniki zanašali na zemljevide, flomastre in radijska poročila, ko so spremljali premike svojih enot. Danes imajo naši poveljniki v realnem času te podatke na svojih računalniških zaslonih3.

Učinkovitost omrežnega bojevanja se je v 12 letih močno povečala. Sile za izvedbo operacije Desert Storm, in sicer več kot 500.000 vojakov, so bile podprte s 100 Mbit/s pasovne širine, zavezniške sile leta 2003, in sicer približno 350.000 vojakov, pa so imele na voljo več kot 3000 Mbit/s pasovne širine. To pomeni 30-krat večjo pasovno širino za 45 odstotkov manjše sile. V bistvu so enote s precej povečano učinkovitostjo uporabljale enake platforme orožja kot v operaciji Desert Storm4.Vidimo, da sta oba poudarila:

- izkoriščena je bila prednost najsodobnejše informacijske in komuni-kacijske tehnologije;

- poveljniki so zato bolje in hitreje poznali položaj svojih sil ter nasprotnika;

3 Richard Cheney, ameriški podpredsednik.

4 Generalporočnik Harry D. Raduege ml., direktor Defense Information Systems Agency.

138


- uporabljenih je bilo manj vojakov in sredstev; - precej je povečana učinkovitost izvedbe nalog.

Cilj mojega pisanja je predstaviti koncept omrežnega vojskovanja in pou-dariti njegove učinke na vojaške organizacije. V prispevku bom pokazal, da povezovanje sodelujočih na bojišču pomeni več kot le seštevanje njihovih zmogljivosti.

2 Metodološki okvir

Predmet obravnave je koncept omrežnega vojskovanja. Menim, da je tema zelo pomembna, saj vojaške organizacije nenehno iščejo načine za izboljšanje svoje učinkovitosti. Med transformacijo vojaških sistemov je izkoriščanje dosežkov sodobne informacijske tehnologije v središču na vseh področjih.

Cilj tega prispevka je raziskati in predstaviti osnovna izhodišča ter modele, ki so privedli do priprave koncepta omrežnega vojskovanja. Prikazan je vpliv omreženja sodelujočih na bojišču na njihovo učinko-vitost in njegov vpliv na delovanje vojaške organizacije. V nadaljevanju sem želel predstaviti dejavnike, ki vplivajo na dosego zmogljivosti omre-žnega vojskovanja.

Hipotezi: - omreženje sodelujočih na bojišču njihovo učinkovitost ne le sešteva, temveč jo tudi pomnoži;

- zmogljivost omrežnega delovanja ni odvisna le od zmogljivosti komu-nikacijskega in informacijskega sistema.

Kot osnovno metodo sem uporabil analizo pisnih virov. Strokovna litera-tura, ki obravnava to tematiko, je sicer obširna, vendar je v omejenem številu virov5. Osredotočil sem se na knjige, strokovne članke, publikacije in internetne strani. Vse uporabljeno gradivo je bilo v elektronski obliki. Z deskriptivno metodo sem opredelil osnovne pojme. Prednosti predmeta obravnave sem nakazal z uporabo statistično- matematične metode.

5 Predvsem Department of Defense, C4ISR Cooperative Research Program.

139

Roman Strelec

3 Omrežno vojskovanje

3.1 Razvoj tehnologije

Hiter razvoj informacijske tehnologije nas sili v prehod iz industrijske v informacijsko družbo. Tako6:

- se število tranzistorjev procesorja podvoji vsaki dve leti, - spominski mediji podvojijo zmogljivost vsaki dve leti, - se takt procesorjev podvoji vsakega 2,7 leta, - se cena procesorske moči razpolovi vsakega 1,1, leta, - se računska moč procesorjev podvoji vsakega 1,5 leta, - se srednja cena tranzistorja razpolovi vsakega 1,6 leta.

Transistors (Intel processors)

Tran

sist

ors

per c

hip 109

Loga

rithm

ic P

lot

108

107

106

105

104

103

1970 1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005Year

Source: Intel Research Doubling time: 2 years

40048008 8080

8086286

386

186 DXPentium

Pentium

Pentium III Pentium 4Xeon

Itanium

R2= 0,9673

Average Transistor Price

Dol

lars

100

Loga

rithm

ic P

lot10-1

10-2

10-3

10-4

10-5

10-6

10-7

68 1970 72 74 76 78 1980 82 84 86 88 1990 92 94 96 98 2000 02

YearSource: Dataquest/Intel Halving time: 1,6 years

Slika 4: Razvoj področij informacijske tehnologije – 1/2Vir: http://info.biz.hr/Typo3/typo3_01/dummy-3.8.0/index.php?id=450, 11. 11. 2009.

6 Gordon Moore, eden izmed ustanoviteljev podjetja Intel, je leta 1965 ugotovil, da se gostota tranzistorjev v čipu podvoji vsaki dve leti. To pravilo je imenovano po njem kot Moorov zakon. Izvirno Moorovo besedilo je bilo objavljeno v časopisu Electronics Magazine (G. E. Moore, Cramming more components onto integrated circuits, Electronics, 1965, volume 38, number 8 (19 April)). Mogoče ga je posplošiti tudi na druga področja razvoja informacij-ske tehnologije. Pomembnost tega zakona je v možnosti predvidevanja razvoja področja IT.

140


Processor Performance (MIPS)M

IPS

100.000

Loga

rithm

ic P

lot10.000

1.000100

101

0.100.01

1970 1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005Year

Source: Intel Doubling time: 1,8 years

40048008

8080 8086286 386

486 Pentium

Pentium 2

Pentium 4Xeon

R2= 0,97

Microprocessor Clock Speed

(Hz)

1011

Loga

rithm

ic P

lot1010

109

108

107

106

1975 1980 1985 1990 1995 2000 2005 2010 2015 2020Year

Source: Berndt et al, ITRS Doubling time: 2,7 years

Internet Hosts

Inte

rnet

Hos

ts

1010

Loga

rithm

ic P

lot

108

106

104

102

1980 1985 1990 1995 2000 2005Year

Source: Internet Software Consortium

Magnetic Disk Parameters vs. Time

MIP

S

1.000.000

Loga

rithm

ic P

lot

100.00010.000

1.000100

101

0,10,01

1984 1988 1992 1996 2000 2004 Year

tpi

kbpi

MBps

Gbpsi

Slika 5: Razvoj področij informacijske tehnologije – 2/2Vir: http://info.biz.hr/Typo3/typo3_01/dummy-3.8.0/index.php?id=450, 11. 11. 2009

141

Roman Strelec

Tudi transformacija oboroženih sil iz industrijske v informacijsko dobo je dejstvo. Tako ameriški predsednik kot obrambni minister sta večkrat poudarila, da je ta transformacija ključna za ameriško obrambno strategijo. Transformacija sil vključuje ne le nove tehno-logije, temveč predvsem nove koncepte operacij, organiziranosti in odnosov. Prehod z načina razmišljanja in ravnanja s platform-cen-tric na network-centric ter NCW sta ključna za prehod na združen način vojskovanja v informacijski dobi (Office of Force Transforma-tion, 2005).

3.2 Koncept omrežnega vojskovanja

Ključni izziv na obrambno-vojaškem področju je izkoriščanje informa-cijske odličnosti za povečanje učinkovitosti izvedbe vojaških operacij.

Koncept omrežnega vojskovanja (NCW) je bil prvič predstavljen leta 1998 (Alberts, Gartska, Stein), temelji pa na izkušnjah organizacij, ki uspešno izkoriščajo prednosti informacijske dobe. Nov način razmi-šljanja, in sicer omrežno razmišljanje, poskuša prenesti na vojaško področje ter v središče postavi informacijo, ki jo poskuša izrabiti kot izvor moči. Tako se osredotoča na bojno moč, ki izhaja iz učin-kovitega povezovanja ali omreženja vseh sodelujočih na bojišču. Označuje jo sposobnost geografsko razpršenih sil za doseganje skupnega poznavanja razmer, kar omogoča samodejno usklajeva-nje aktivnosti za doseganje poveljnikove namere. Iz tega izhajata tudi večja hitrost in kakovost poveljevanja.Za obravnavanje vojske kot omrežnega podjetja je treba izpolniti nekaj pogojev (slika 2). Osnova je infrastruktura, ki omogoča ustvar-janje skupnega poznavanja razmer in prenos informacij. To vpliva na samodejno usklajevanje aktivnosti sil in zahteva nov pristop k povelje-vanju in kontroli. Tak pristop omogoča:

- višji tempo delovanja, - izboljšano odzivnost sil, - zmanjšanje tveganja in stroškov, - povečano bojno učinkovitost.

142


Za uspešno izvedbo tega modela so nekateri koncepti ključni.

Prvič – uporaba geografsko razpršenih sil. Zaradi najrazličnejših omejitev so bile v preteklosti takšne sile razmeroma šibke, toda nove tehnologije v informacijski dobi nam omogočajo, da izvor bojne moči ločimo od bojišča. Doseg senzorjev in orožij se veča in informacije lahko prenašamo vedno hitreje, torej se geograf-ska omejitev manjša. To pomeni, da za doseganje koncentrira-nosti učinkov ne bo več nujno koncentriranje sil. Z zmanjšanjem potreb po premiku in transportu zmanjšamo tudi tveganje ter povečamo odzivnost sil.

Drugič – obveščenost lastnih sil. Zaradi boljšega poznavanja razmer in poveljnikove namere v skoraj realnem času so aktivno-sti bolje samousklajene in učinkovitost sil je bistveno večja, kot če bi delovale avtonomno. To je odvisno od točnih in pravoča-snih informacij ter orodij, ki omogočajo njihovo obdelavo.

Tretjič – učinkovito povezovanje sodelujočih na bojišču. To zahteva vzpostavitev robustne informacijske infrastrukture, ki omogoča dostop do kakovostnih informacijskih storitev.Pri tem se ne smemo omejiti le na tehnične komunikacijsko-infor-macijske sisteme. Pomembna sta pretok informacij in interakcija s sodelujočimi na bojišču, s čimer povečamo učinkovitost.

Da bi bolje razumeli, kako omreženje poveča učinkovitost, poglejmo razlike v klasičnem in sodobnem pristopu k vojskova-nju.

Klasično orožje na platformi uničuje cilje po vrstnem redu:1. odkritje cilja,2. identifikacija cilja,3. sprejem odločitve o delovanju na cilj, 4. prenos odločitve na platformo, 5. merjenje in izstrelitev projektila na cilj.

143

Roman Strelec

Ta proces je zamuden tudi zato, ker temelji na glasovni komunika-ciji s poveljstvom, ki sprejema odločitve. Informacije o cilju zagota-vlja le senzor na platformi.

V omrežnem vojskovanju so sodelujoči na bojišču, in sicer senzorji, odločevalci ter izvajalci, tesno povezani oziroma omreženi s podat-kovnimi linki. Večja učinkovitost takšnih sil izhaja iz izmenjave podatkov med vsemi sodelujočimi, saj je tako doseženo bistveno večje skupno poznavanje razmer. Bistveno več informacij, ki izvirajo iz skupne slike, je precej hitreje posredovanih tako odloče-valcem kot izvajalcem na bojišču.

V nadaljevanju nas zanima, kako mreža poveča vsoto produktivno-sti vseh njenih delov7.Verjetnost, da ima neki posameznik ali organizacija podatek, ki je organsko potreben za izvedbo nekega načrta, je razmeroma majhna. Za ponazoritev predvidevajmo, da je ta verjetnost pet odstotkov. Če ima načrtovalec informacije le iz enega vira, ima pet odstotkov možnosti za pripravo uspešnega načrta. Če ima še informacije iz drugega vira, ta verjetnost naraste na skoraj deset odstotkov.Verjetnost dogodka lahko izračunamo z matematično formulo8:

S = 1 – (0,95)n

S verjetnostn število virov

0,95 predvidevamo, da je verjetnost obstoja želene informacije v posameznem viru pet odstotkov

7 Pojav poznamo pod imenom mrežni učinek ali Metcalfov zakon, kaže pa, da se z line-arnim povečevanjem števila naprav v mreži njihova vrednost povečuje s kvadratom tega števila. Za tehnologije, za katere je značilen močan pozitivni mrežni učinek, je zato značilno, da njihova uporaba dolgo narašča zelo počasi, nato pa sledi eksplozivna rast. Imenovan je po Bobu Metcalfu, ki je pojav prvi opazil. Pravzaprav ne gre za zakon, temveč bolj za pravilo palca: če je v mreži n članov in je vrednost mreže za vsakega izmed njih proporcionalna številu drugih uporabnikov, potem je skupna vrednost mreže proporcionalna z n × (n – 1) = n2 – n (Shapiro, Varian, 1999, str. 183).

8 Metcalfov zakon govori o potencialnih možnostih, ne ponuja pa absolutnega jamstva mrežnega učinka, zato je pri izračunu upoštevana le petodstotna verjetnost dogodka.

144


Ko v formulo vstavimo podatke za različna števila virov, v našem primeru omreženih sodelujočih na bojišču, ugotovimo, da med spremenljivkama vlada močna korelacija (0,98). Povezanost je bolj razvidna iz grafičnega prikaza (slika 2).

Verjetnost dostopa do potrebne informacije

Verj

etno

st

1

0,8

0,6

0,4

0,2

01 3 5 7 9 11 13 15 17 19 21 23 25 27 29

-0,2Število virov

Slika 6: Vpliv števila virov na verjetnost dostopa do potrebne informacije

Vidimo, da s povečevanjem števila virov oziroma omreženih sode-lujočih razmeroma nizko verjetnost posedovanja prave infor-macije spremenimo v razmeroma verjeten dogodek, vendar se moramo pri presojanju učinkov mreženja zavedati, da nekritično povezovanje na bojišču brez ustrezne organizacije in doktrinarnih sprememb ne more polno prispevati k povečevanju učinkovitosti bojevanja.

Za uresničitev koncepta mreženja v vojaškem okolju je treba defi-nirati:

- sodelujoče na bojišču (njihove vloge, odgovornosti, naloge in odločitve),

- njihovo povezanost (linki med njimi), - kakšne podatke naj si izmenjujejo (stopnja povezanosti).

Sodelujoči na bojišču imajo tri primarne funkcije, in sicer zazna-vanje, odločanje ter delovanje, zato na bojišču najdemo senzorje (od satelitov do opazovalcev na tleh), odločevalce (na vseh ravneh vojaške organizacije) in končno izvajalce, katerih naloga oziroma vrednost je bojna moč na bojišču.

145

Roman Strelec

Narava povezanosti odločevalcev s senzorji na eni in izvajalcev na drugi strani je kompleksna. Konceptualno je sprejemljivo, da so vsi povezani z vsemi, v praksi pa bi to predstavljalo grožnjo neobvladljivo-sti sistema. Del povezav mora ostati neposreden, del pa posreden, bodisi hierarhično bodisi vsebinsko. Bistvo take »infostrukture« je, da ohranja pretok informacij in omogoča skupno ter celovito pozna-vanje razmer, večjo hitrost in višjo kakovost poveljevanja, decentrali-ziranost poveljevanja, višji tempo delovanja, bolj smrtonosne učinke, povečanje možnosti preživetja in samodejno usklajenost aktivnosti. Vsi povezani sodelujoči na bojišču zato prispevajo k:

- skupnemu poznavanju razmer in obveščenosti, - procesu vodenja, poveljevanja in odločanja, - opravljanju naloge.

Ameriška doktrina NCW temelji na načelih: - mrežno povezane sile omogočajo (spodbujajo) izmenjavo infor-macij,

- izmenjava informacij izboljša celovito poznavanje razmer, - celovito poznavanje razmer omogoča sodelovanje in samodejno usklajevanje aktivnosti ter večjo hitrost, višjo kakovost in nepreki-njenost poveljevanja, kar zelo poveča učinkovitost pri opravljanju naloge.

Analize operacij Enduring Freedom (Afganistan, 2001–2002) in Iraqi Freedom (Irak, 2003), v katerih so bile koalicijske sile le delno povezane oziroma omrežene, dokazujejo pozitivne učinke koncepta NCW.ZDA uporabljajo koncept tudi pri razvoju novih programov in sistemov:

- Global Information Grid kot primarni tehnični okvir omrežnega vojskovanja,

- vojaški program ZDA Futur Combat System (FCS), - programa Joint Vision 2010 in Joint Vision 2020.

Koncept omrežnega vojskovanja NCW so sprejeli tudi v ameriških zaveznicah Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji in Veliki Britaniji, v katerih uporabljajo termin Network Enabled Capability (NEC), na Švedskem pa Network Based Defence (NBD).

146


Nekateri tehnični izzivi še vedno niso povsem rešeni: - zapletenost področja taktičnih radijskih sistemov (JTRS) – problem združljivosti različnih sistemov;

- dejavnik tveganja je sposobnost predlagane mreže Centric FCS za združevanje vseh udeležencev v eno omrežje;

- frekvenčno načrtovanje v okolju, v katerem je vsak kos opreme potencialen vir radiofrekvenčnih motenj;

- učinkovit prenos informacij med omrežji z različnimi stopnjami tajnosti. Še vedno je nujen človeški odločevalec, katere infor-macije se lahko prenesejo in katere se ne smejo;

- poznavanje lokacij na predelih, kjer GPS slabo ali sploh ne deluje;

- zagotavljanje varne komunikacije v mrežah bojevanja oziroma mrežah poslovanja je težko, saj je uspešno upravljanje ključev za šifriranje navadno najtežji vidik kriptografije, predvsem v mobilnih sistemih. Problem se stopnjuje s potrebo po hitrem uvajanju ali preoblikovanju vojaških skupin, ki se odzovejo na hitro spreminjajoče se razmere v sodobnem vojaškem okolju.

3.3 Dejavniki razvoja zmogljivosti omrežnega vojskovanja

3.3.1 Omrežna in informacijska struktura

Omrežna in informacijska infrastruktura (networking and informa-tion infrastructure – NII) je ključni segment, ki zagotavlja povezlji-vost vseh dejavnikov na bojišču v enoten sistem, ki omogoča boljši pregled nad razmerami na bojišču ter v končni fazi prevlado na njem. Povečano število senzorjev in oborožitvenih sistemov ter avtomatizacija sistemov odločanja zahtevata izboljšano omrežno ter informacijsko infrastrukturo. Dosedanji sistemi in način njiho-vega delovanja ter uporabe, ki postajajo ozko grlo, se bodo morali umakniti novi tehnologiji in konceptom, ki omogočajo ustrezno raven izmenjave informacij ter njihovo varnost med vsemi dejav-niki na bojišču. Povečano število dejavnikov povečuje tudi kom-pleksnost te infrastrukture. Vedno večje so zahteve za zagotovitev ustrezne pasovne širine komunikacijskih poti, podatkovnih baz,

147

Roman Strelec

temelječih na skupnih standardih, ter varnosti prenosa, hranjenja in obdelave podatkov. Povečana kompleksnost zahteva optimizacijo omrežne infrastrukture, predvsem na taktični ravni. Osnovni namen omrežne in informacijske infrastrukture NII je zago-toviti trdoživo, razvijajočo se komunikacijsko-informacijsko infra-strukturo med članicami zveze Nato, ki zagotavlja možnost medse-bojnega povezovanja znotraj zavezništva kot tudi med partnerskimi državami in drugimi vladnimi ter nevladnimi organizacijami.NII sestavljajo tri temeljna področja:

- komunikacijsko, - informacijsko in - področje informacijske varnosti.

3.3.2 Področje organizacije in kadrov

Zmogljivosti omrežnega delovanja vplivajo na organizacijsko-forma-cijsko strukturo predvsem z avtomatizacijo posameznih procesov. Organizacija mora slediti funkciji, ki jo ima posamezna zmogljivost, če želimo, da zmogljivost, temelječa na zmogljivosti omrežnega delo-vanja, doseže svoj učinek oziroma potencial. Pri vzpostavitvi organi-zacijsko-formacijske strukture poveljstev in enot moramo vzpostaviti tesno povezavo med konceptom, procesi, ki se izvajajo, in tehno-logijo, ki je na voljo, saj bo le tako organizacijska struktura ustre-zala konceptom izvajanja operacije. Organizacijska struktura mora olajšati in pospešiti pretok informacij ter materiala oziroma oskrbe z materialnimi sredstvi, ki so potrebni za opravljanje naloge. Organiza-cijska struktura mora onemogočiti nastanek organizacijskih ovir ali časovnih zamikov, ki znižujejo učinkovitost uresničitve nalog.Tudi strukturo in infrastrukturo izobraževalnih ustanov je treba uskla-diti ter dopolniti z zahtevami, ki izhajajo iz koncepta omrežnega delo-vanja. Večjo pozornost je treba nameniti organizacijskim enotam v SV, ki se ukvarjajo z raziskavami ter razvojem konceptov in zmoglji-vosti.Transformacija in zmogljivosti omrežnega delovanja zahte-vajo tehnično bolj izobražen ter ozaveščen kader. Pri tem ne govorimo le o tistih, ki se bodo ukvarjali z upravljanjem komuni-

148


kacijskih in informacijskih sistemov, temveč o uporabnikih storitev tega sistema. Od uporabnika se ne zahteva več le poznavanje vmesnika, prek katerega prihaja do želenih podatkov in gumbov na posameznih napravah, ki jih uporablja, zahteva se globlje poznava-nje sistema kot celote.

3.3.3 Spremembe na doktrinarnem področju

V Natu je za področje transformacije odgovorno poveljstvo ACT (Allied Command Transformation). MO v svojih usmeritvah kljub zavezam ne omenja transformacije v smeri zmogljivosti omrežnega delovanja. V SV je za transformacijo odgovorno Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU), v njegovi sestavi pa je več organizacijskih enot, pristojnih za to področje, med njimi Center za doktrino in razvoj ter ORIS. V smislu zago-tavljanja skladnosti razvoja vseh področij transformacije je treba posebno pozornost nameniti pripravi doktrinarnih in konceptualnih dokumentov, ki bodo podpirali koncept omrežnega delovanja. Tako bo treba razvijati svoje koncepte, ki bodo usklajeni z Natovimi.Na podlagi razvitih konceptov in uvajanja novih tehnologij je treba spremeniti ali dopolniti sedanje programe usposabljanj, toda ne le za uporabo in upravljanje posameznih komunikacijskih in infor-macijskih sistemov, temveč je treba izpostaviti koristnost omrežnih orodij pri opravljanju nalog.

4 Sklep

Koncept omrežnega vojskovanja je nastal na podlagi študije izko-riščanja možnosti novih tehnologij v realnem okolju. Ta koncept je predlagal način, kako se bo vojaška organizacija organizirala in bojevala v informacijski dobi. V prispevku sem pojasnil, kako je razvoj informacijske tehnologije na komercialnem področju vplival na spremembo pristopa in razmišljanja na vojaškem področju. Potem sem pokazal, kako mreženje oziroma povezovanje sodelu-jočih na bojišču povečuje njihovo učinkovitost.

149

Roman Strelec

Študije primerov operacij v prvi in drugi zalivski vojni ter operacij v Afganistanu so dokazale uporabno vrednost koncepta, da teh-nološka in predvsem informacijska odličnost prinašata uspeh na bojnem polju.Ob tem se je treba zavedati, da učinkovita uporaba tega koncepta zahteva več kot le kopičenje sodobnih komunikacijsko-informacij-skih sredstev. Videli smo, da visoko tehnološka komunikacijsko--informacijska mreža omogoča sodelujočim predvsem skupno in celovito poznavanje razmer na bojišču, večjo hitrost in višjo kakovost poveljevanja, decentraliziranost poveljevanja, višji tempo delovanja, bolj smrtonosne učinke, povečanje možnosti preživetja in samodejno usklajenost aktivnosti, kar je ključno za doseganje večje učinkovitosti. Sodelujoči na bojišču niso le uporabniki, temveč predvsem gradniki te mreže, zato se je pri uveljavljanju tega koncepta treba osredotočiti na spremembe v pristopu in razmišljanju vseh sodelu-jočih kot tudi tistih, ki pripravljajo obrambne strategije.Tako je treba zagotoviti skladnost razvoja tehnoloških zmogljivo-sti z razvojem konceptualnih rešitev. Izobraževalni sistem SV je treba prilagoditi zahtevam in zmogljivostim omrežnega delovanja. Rešitve, ki jih ponujajo zmogljivosti omrežnega delovanja, je treba približati pripadnikom SV tako, da ne bodo predstavljale doda-tnega bremena in izgube časa, temveč bodo koristen pripomoček pri uresničevanju nalog. Sedanje področne doktrine in koncepte je treba dopolniti oziroma uskladiti tako, da bodo omogočali čim večjo uporabo zmogljivosti omrežnega delovanja in tistega, kar ponujata omrežna in informacijska infrastruktura pri zagotavljanju teh zmogljivosti.

Slovenija ima danes razmeroma majhne oborožene sile, kar nas zavezuje, da ta primanjkljaj nadomestimo s kakovostjo. Vsem poveljstvom in enotam SV, ki delujejo v mednarodnem okolju, je treba zagotoviti ustrezno raven povezljivosti in storitev KIS.Na področju komunikacijsko-informacijskih sistemov že od leta 1995 aktivno sodelujemo na vajah Combined Endeavour (CE), na katerih preizkušamo povezljivost naše komunikacijske opreme z

150


zavezniki. Informacijski sistem poveljevanja in kontrole (IS PINK) je v sklepni fazi uvajanja v SV, posebna pozornost pa je namenjena povezljivosti s sistemi za poveljevanje in kontrolo zaveznikov. V ta namen od leta 2003 sodelujemo v programu Multilateral Interope-rability Programme (MIP). Slovenski vojaki imajo pri sebi zapestne računalnike, dlančnike in GPS, poveljniki v vozilih taktične računal-nike, poveljstva bataljonov pa so opremljena s štabnimi kompleti IS PINK. Med seboj so povezani z radijskimi zvezami UHF, VHF in HF ter radiorelejnimi linki TTKS, uvedli smo videokonferenčni sistem itn.Pri opremljanju poveljstev in enot se srečujemo s težavami, vendar menim, da smo in bomo ustrezno tehnološko opremljeni. Čaka nas težji del naloge, in sicer premagati strah pred novostmi, jih kritično sprejeti in začeti uporabljati. V ta namen je treba sodobne koncepte vojskovanja vključiti v slovensko obrambno strategijo in pripraviti doktrinarne koncepte na področju uporabe KIS, kar bo omogočilo osnovni namen –povečanje bojnih zmogljivosti SV.

Dejstvo je, da je v SV pomemben del prizadevanj namenjen gradnji omrežne in informacijske infrastrukture, ki je nujna za ustvarjanje prihodnjih zmogljivosti. Seveda je to pomemben dejavnik, ki vpliva na dosego cilja. Obstaja možnost, da drugi dejavniki, predvsem področje organizacije dela in razvoja kadra ter doktrinarno področje, ne sledijo dinamiki razvoja zmogljivosti komunikacijskih, informacijskih in senzorskih sistemov. V prihodnje se je treba zavedati dejstva, da se transformacija oboroženih sil in uvajanje zmogljivosti omrežnega bojevanja ne nanašata le na področje komunikacijskih in informacijskih sistemov. Za uspešno transformacijo sta pomembna še vsaj dva dejavnika, in sicer kader ter doktrinarni dokumenti. Učinko-vito upravljanje kadra je namreč ključ do uspeha vsake vojske. Ugotovljeno je (Jankovič, 2008), da kadrovskih virov, ki bi ustre-zali zahtevam transformacije, ni ali pa so nepravilno porazde-ljeni, zato je vprašljiva njena uspešnost. Odločevalci se morajo zavedati, da SV ne predstavlja le bojevnikov in da v enotah potre-bujejo različne izobrazbene profile za logistiko, zveze, informatiko,

151

Roman Strelec

raketne sisteme, inženirstvo, radarsko tehniko, voznike itn. V tem smislu je treba spremeniti sistem pridobivanja kadra. Prav tako se vojska ne more razvijati brez ustreznih doktrinarnih dokumentov. V okviru uvajanja novih zmogljivosti je kot eno večjih pomanjkljivosti mogoče izpostaviti slabo sodelovanje uporabnikov in tistih, ki raz-vijajo posamezne zmogljivosti zanje.


1. Alberts, Gartska in Stein, 2000. Network Centric Warfare: Developing and Leveraging Information Superiority 2nd Edition. DoD CCRP.

2. Alberts, David, in Richard Hayes, 2003. Power to The Edge. DoD CCRP.

3. Furlan, Branimir, 2006. Vojaška doktrina. Ljubljana: Defensor.4. Jankovič, Zoran, 2008. Vpliv zmogljivosti omrežnega delova-

nja na transformacijo SV. Maribor: Poveljniško-štabna šola.5. Kočevar, Iztok, 2004. Digitalizirano bojišče. Bilten Slovenske

vojske, december 2004 (6/1). Ljubljana: GŠSV.6. Koncepti uporabe in razvoja zmogljivosti KIS v SV – osnutek

2008, Ljubljana: MO RS.7. Shapiro, Carl, in Hal Varian, 1999. Information Rules. Harvard

Business School Press.8. The Implementation of Network-Centric Warfare. 2005. DoD,

Office of Force transformation.9. http://www.nato.int/docu/0211prague/after_prague-sv.pdf,

10. 9. 2009.10. http://nnec.act.nato.int/, september 2009.11. http://en.wikipedia.org/w/index.php?title=Network-centric_

warfare&oldid=315865831, 10. 9. 2009. 12. http://www.dodccrp.org/, oktober 2009.13. http://info.biz.hr/Typo3/typo3_01/dummy-3.8.0/index.

php?id=450, 11. 11. 2009.

153

Aleš Zelenko

Izgube zavezniških sil v vojni v AfganistanuAllied losses in the war in Afghanistan

POVZETEK

Vojna v Afganistanu je dolgotrajen konflikt, ki se je začel leta 2001. Gverilsko in asimetrično oziroma protiuporniško vojskovanje na afga-nistanskem ozemlju je zaradi njegovih posebnosti zelo zapleteno. Uporniške sile uporabljajo številna bojna sredstva in izvajajo različne vrste bojnega delovanja, predvsem pa zasede z improviziranimi eksplozivnimi napravami (IEN). Ta članek analizira človeške izgube zavezniških sil v času od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010, predvsem smrtne žrtve, ki so bile v teh devetih letih številne. Proučuje izgube zavezni-ških držav glede na časovni in ozemeljski okvir, profil žrtev, njihove vojaške naloge v trenutku smrti in vzroke smrti.

KLJUČNE BESEDE

Vojna v Afganistanu, gverila, improvizirane eksplozivne naprave (IEN), izgube, pogrešani, ranjeni, smrtne žrtve, uporniki, potravmatske stresne motnje (PTSM).

ABSTRACT

The war in Afghanistan is a long-running conflict which began in 2001. Specifics of the Afghan territory make guerrilla and asymmetric or counter-insurgency warfare in Afghanistan very complex. Insurgent forces make use of numerous means of combat and conduct various combat operations, particularly ambushes with improvised explosive devices (IED). The article analyzes human losses of the Allied Forces, particularly losses of life, by different categories over the period of

154

Izgube zavezniških sil v vojni v Afganistanu

nine years, from 7 October 2001 to 3 July 2010. During this time, the Allied forces suffered significant losses. The author examines Allied losses in terms of time and territory, victims‘ profiles, their military duties at the time of death and causes of death.

KEY WORDS

War in Afghanistan, guerrilla, IED (improvised explosive devices), losses, the missing, the wounded, fatalities, insurgents, PTSD (Post--Traumatic Stress Disorder).

1 Uvod

Po svetu trenutno poteka precej oboroženih konfliktov. Predvsem vojne na Bližnjem in Srednjem vzhodu grozijo globalnemu miru. V teh spopadih so vse sprte strani že doživele precejšnje izgube, tako v tehniki kot živi sili. In predvsem človeške izgube so v trenu-tnih svetovnih vojaško-političnih razmerah zelo aktualna in pogosto omenjana tema. Kljub temu pa ni analize oziroma natančne razlage teh izgub, ki bi bila dostopna javnosti (ne notranji ne zunanji). Pogosto se dogaja, da prihaja do napačne (nenamerne in tudi namerne) razlage oziroma razumevanja pojma »izgube«. Trenutna vojna v Afganistanu nam daje priložnost, da jo upora-bimo za analizo izgub na sodobnem bojišču, v okoliščinah gveril-skega oziroma asimetričnega vojskovanja. Sodobno vojskovanje poteka v drugačnih razmerah kot klasično, zato je tudi narava izgub drugačna. Namen članka je podrobneje analizirati zavezniške izgube v Afga-nistanu glede na različne kategorije ter jih primerjati z izgubami v nekaterih drugih konfliktih.

V delu so uporabljene metode: analiza operacij, deskriptivna metoda, statistična metoda in analiza pisnih ter elektronskih virov.

155

Aleš Zelenko

Priprava članka je bila zahtevna in zapletena, ker v tem času ni bilo celovito urejene in popolnoma zanesljive baze podatkov. Podatki o izgubah so objavljeni na več spletnih straneh, in sicer na:

- uradnih straneh v vojno vključenih držav, na primer obrambnih ministrstev Velike Britanije, Poljske, ZDA itn.,

- straneh medijskih hiš, kot so BBC, CNN ipd., - straneh nevladnih in neprofitnih organizacij, na primer Casualty Monitor, Icasualties.org, Wikipedia itn.

Pri analizi sem uporabil vse navedene vire.Treba je poudariti, da v podatkih, ki so na voljo, manjka celovi-tost podajanja informacij. Predvsem obrambno ministrstvo ZDA v številnih primerih ne navaja vseh okoliščin incidentov (vključena enota, vzroki smrti, lokacija …). Podatki posameznih spletnih strani se med seboj razlikujejo, predvsem seštevki žrtev po mesecih, letih itn. V posameznih primerih je opazno tudi pomanjkanje volje oziroma vztrajnosti pri skrbi za večjo natančnost informacij. Spletna stran Icasualties.org podaja precej natančne podatke o izgubah (ne pa popolnoma točnih). Spletna stran CNN pa ima več napak. Zaradi tega je treba poudariti, da je različnih podatkov o izgubah toliko, kolikor je različnih spletnih strani in oseb, ki se z njimi ukvarjajo.

2 Izgube

2.1 Časovni okvir

2.1.1 Smrtne žrtve

Od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 je v Afganistanu (in sosednjih državah Uzbekistan ter Pakistan) umrlo 1809 pripadnikov zavezni-ških oboroženih sil. (CNN: Casualties, Icasualties.org: Operation Enduring Freedom, Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan)V ta podatek niso vštete druge izgube v operaciji Enduring Freedom na območju Filipinov, v Jemnu in drugih državah.

156


Število smrtnih žrtev se vsako leto povečuje in glede na težnje bi do 31. 12. 2010 preseglo 700. Razlog je v obojestranski krepitvi sil, tako zavezniških kot uporniških, in zaradi tega v večjem številu spopadov.

200018001600140012001000

800600400200

02001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010* Skupaj

* do 30. 6. 2010

7 50 42 57125 181 226

293510

318

1809

Slika 7: Smrtne žrtve zavezniških sil od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 po letih in naraščanje števila

Vir: Lastna analiza

Izgube so po mesecih neenakomerno razporejene. Največ žrtev je v spomladansko-poletnem obdobju, od maja do septembra, manj pa v jesensko-zimskem. Razlog je v težjih razmerah bojnega delovanja jeseni in pozimi.Največje zavezniške izgube do zdaj so bile junija 2010, in sicer 104 umrli.

120

100

80

60

40

20

0JAN FEB MAR APR MAJ JUN JUL AVG SEP OKT NOV DEC Skupaj

5,91 6,3 7,35 6,46 8,67 4,695,197,849,9512,2710,1115,2

100

Slika 8: Smrtne izgube zavezniških sil od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 (v odstotkih po mesecih)

Vir: Lastna analiza

157

Aleš Zelenko

2.1.2 Poškodovani, ranjeni in oboleli1

Celovitega pregleda podatkov o številu ranjenih pripadnikov zave-zniških sil ni. Na voljo so nam predvsem informacije oboroženih sil ZDA, in sicer število ranjenih v boju.

8000

7000

6000

5000

4000

3000

2000

1000

02001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010* Skupaj

* do 3. 7. 2010

33 74 99 214 268 401752 793

21312008

6773

Slika 9: Ameriške izgube – ranjeni v boju od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010 in naraščanje števila

Vir: Lastna analiza

Podatki o izgubah, nastalih zunaj boja, niso dostopni javnosti. Obrambno ministrstvo ZDA sicer objavlja podatke o številu zračnih evakuacij ranjenih in poškodovanih v boju in ranjenih ali obolelih zunaj boja (10.352 do 3. 7. 2010). Glede na razmerje med ranje-nimi v boju, ki so bili evakuirani v bolnišnice zunaj Afganistana, in tistimi, ki so bili zdravljeni v Afganistanu (1 : 1,76), lahko predvide-vamo, da je podobno razmerje tudi pri nebojnih izgubah in da vse nebojne izgube precej presegajo znano število tistih, pri katerih je bila nujna evakuacija. Spodnja preglednica prikazuje predvideno število nebojnih izgub glede na predvideno razmerje (1 : 1,76) med nebojnimi izgubami, evakuiranimi v bolnišnice zunaj Afgani-stana, in nebojnimi izgubami, ki so bile zdravljene v Afganistanu. Treba je omeniti, da številke vključujejo vse izgube operacije OEF,

1 CNN: Casualties, Icasualties.org: Operation Enduring Freedom, News Research Web Services: Afghan Casualties, Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan.

158


tudi v Jemnu, na Filipinih in na nekaterih drugih območjih, vendar so izgube tam zelo majhne.

40000

35000

30000

25000

20000

15000

10000

5000

0BOJNE IZGUBE NEBOJNE IZGUBE SKUPAJ

n EVAKUACIJA - ZDRAVSTVENA OSKRBA ZUNAJ AFGANISTANA

n ZDRAVSTVENA OSKRBA V AFGANISTANU

n SKUPAJ

2451

10352 12803

4322

1821922541

6773

28571

35344

Slika 10: Primerjava med resničnimi ameriškimi bojnimi izgubami oziroma ranjenimi in predvidenimi nebojnimi izgubami oziroma poškodovanimi, obolelimi in ranjenimi na podlagi podatkov o evakuacijah iz Afganistana od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010

Vir: Lastna analiza

2.1.3 Ujeti in pogrešani2

Trenutno je v Afganistanu med ujetimi samo en pripadnik zave-zniških sil, in sicer ameriški vojak Bowe R. Bergdahl. Talibani so ga ujeli 30. 6. 2009 v pokrajini Paktika, občasno pa v javnosti objavijo posnetke o njem.

2.1.4 Žrtve depresij, potravmatskega stresa in travmatskih poškodb možganov3, ki niso prikazane

Treba je poudariti, da definicije izgub v prejšnjih točkah ne omenjajo neposredno izgub zaradi stresa. Izgube zaradi psiho-

2 CNN: Casualties.

3 Gombac, 2010; Jazbec, 2009; Kaelin, 2009; Bagg, Humphrey, Orosco, Stein, Wojcik, 2010; Nichols, 2008; Nichols, 2009; RAND Corporation, 2010.

159

Aleš Zelenko

loških vzrokov so pogosto spregledane, vendar predstavljajo velik odstotek žrtev. Običajno so žrtve kategorizirane kot ranjene (če se motnje pojavijo v bojni situaciji) in obolele (če se motnje pojavijo v nebojni situaciji). Bojni stres označujemo kot serijo obnašanj, ki so posledica stresa v boju in zmanjšujejo bojno učinkovitost borca. Zaradi njega prihaja do akutnih stresnih motenj (ASM) in potravmatskih stresnih motenj (PTSM) ter depresij. »Akutna stresna motnja je močan odziv na travmatičen dogodek, ki se od ‘normalne’ reakcije razlikuje po moči in trajanju. Začne se že ob samem dogodku ali kmalu za njim in traja vsaj nekaj dni. Kadar traja več kot en mesec, ga iz ASM preimenujemo v PTSM.« (Jazbec, 2009, str. 45) »Potravmatska stresna motnja je težja oblika stresnih motenj. Tudi ta je posledica travmatičnega dogodka, vendar se za razliko od ASM razvije šele čez nekaj časa in ima podobno, če ne težjo simptomatiko od nje.« (Jazbec, 2009, str. 46)

Do travmatskih poškodb možganov pride zaradi nekaterih udarcev in pretresov, ki bolj ali manj poškodujejo možgane. Poškodbe možganov so že dolgo znane, vendar so zdravniki komaj po začetku vojne v Afganistanu in Iraku ugotovili, da so v spopadih zelo pogoste. Do njih prihaja predvsem zaradi eksplo-zij improviziranih eksplozivnih naprav v bližini žrtev. Žrtve zaradi neposredne nevrološke okvare doživijo vedenjske in osebno-stne težave, ki so zelo podobne stresu in depresijam.

Žrtve akutnega stresa so navadno vključene v statistiko ranjenih v boju. Vendar statistika ne prikazuje vseh izgub zaradi bojnega stresa, na primer zaradi depresij ter potravmatske stresne motnje. Te se pogosto pojavijo šele več mesecev po stresnem dogodku ali celo takrat, ko je žrtev že zapustila Afganistan. Stres lahko onesposablja vsaj tako zelo ali še bolj kot nasprotnikovo orožje, vendar te žrtve niso vključene v statistiko vojnih izgub v Afganistanu.

160


Korporacija Rand je v svoji analizi (april 2008) ugotovila, da vsak peti pripadnik ameriških oboroženih sil od 1,640.000 (18,29 odstotka oziroma 300.000 ljudi), ki so do oktobra 2007 služili v Iraku in Afganistanu, boleha za potravmatskim stresnim sin-dromom ali depresijo. Poleg tega je 19 odstotkov veteranov (oziroma okoli 320.000 ljudi) verjetno doživelo tudi travmatsko poškodbo možganov (predvsem zaradi eksplozij improviziranih sredstev v bližini). Sedem odstotkov veteranov verjetno boleha za duševno travmo in hkrati PTSM ali depresijo.Zdravstveni center veteranske organizacije v San Franciscu in Kalifornijska univerza sta julija 2009 objavila rezultate druge raziskave. V njej je sodelovalo 289.329 veteranov iz Iraka in Afganistana, ki so predstavljali približno 40 odstotkov celotnega števila veteranov v zdravstveni oskrbi veteranske organizacije. 37 odstotkov jih boleha za eno izmed duševnih motenj, in sicer so bile pri 22 odstotkih zaznane potravmatske stresne motnje, pri 17 odstotkih depresija, pri sedmih alkoholne odvisnosti in pri treh odstotkih odvisnosti od drog. 29 odstotkov tistih veteranov, ki imajo duševne težave, boleha za dvema motnjama, kar 33 odstotkov pa za tremi ali več.Ti vzroki v resnici predstavljajo izgube zaradi vojne. Podatkov, kako vplivajo na delo žrtev v oboroženih silah, nimamo, vendar zanesljivo povzročijo poslabšanje učinkovitosti bojne enote. Lažja strelna rana na roki je precej bolj oprijemljiva in vidna poškodba, zaradi katere se žrtev lahko vrne v enoto že po nekaj dneh in uspešno nadaljuje svoje delo. Stres, depresija in poškodba možganov pa niso jasno opazni, a v številnih primerih povzročijo od nekaj dni do nekaj mesecev ali več bolniške odso-tnosti. In tudi po vrnitvi v enoto lahko posledice ostanejo.Zdravljenje duševnih motenj je dolgotrajno in drago, poleg tega pa ni nujno vedno uspešno. Skupnih podatkov za vse ameriške oborožene sile ni, vendar se po podatkih ene izmed ameri-ških vojaških bolnišnic 40 odstotkov pacientov vrne v enote, 60 odstotkov pa jih je, ne glede na zdravljenje, odpuščenih iz vojske.

161

Aleš Zelenko

2.1.5 Dezerterstvo4

Točnih podatkov o dezertiranju zavezniških vojakov v Afganistanu ni. V vseh britanskih oboroženih silah je od marca 2003 do februarja 2010 prišlo do 17.470 dezertacij vojakov.Splošni podatki ameriških oboroženih sil povedo, da je bilo od marca 2003 do maja 2010 obtoženih dezerterstva in nedovoljene odsotnosti 3350 pripadnikov kopenske vojske. Od začetka 2003 do konca leta 2008 je dezertiralo 6448 pripadnikov korpusa marincev. 260 pripadnikov letalstva in 9869 pripadnikov morna-rice pa je dezertiralo od začetka leta 2003 do konca marca 2010. Po drugih podatkih Pentagona pa je samo do avgusta 2006 dezer-tiralo 40.000 vojakov, kar je bolj realno, upoštevajoč britanske številke in razmerje med številom aktivnih pripadnikov britanskih in ameriških oboroženih sil (približno 1 : 6).Ni znan primer, da bi kateri koli zavezniški vojak prebegnil k upor-nikom. Večina jih dezertira pred načrtovanim odhodom v Afgani-stan ali po vrnitvi iz njega, predvsem med dopusti.

2.1.6 Žrtve, o katerih ni poročil5

Že dalj časa se v javnosti razglablja o vzroku razmeroma majhnih zavezniških izgub v Iraku in Afganistanu, predvsem ameriških. Podrobnejše raziskave in razlage ni, so samo predvidevanja. Eno izmed njih bomo predstavili.Ranjeni pripadniki ameriških oboroženih sil, ki so potrebni zdra-vstvene nege, daljše od tri dni, so evakuirani z območja operacij v bolnišnice v Kuvajtu, Nemčiji in Španiji, tisti, ki so potrebni nege, daljše od 30 dni, pa so evakuirani v ZDA. Improvizirane eksplo-zivne naprave so povzročitelji pri 55 odstotkih (nekateri podatki govorijo o 79 odstotkih) ranjenih, zato so poškodbe toliko hujše.

4 Baldor, 2007; Chinadadaily, 2007; Press TV, 2010; Radelat, 2006; Wikipedia: Desertion.

5 CNN: Casualties, DoD Personnel & Procurement Statistics, United States Depart-ment of Defense: Casualty Update, Wikipedia: Korean War.

162


Do 16. julija 2010 so bili iz Afganistana evakuirani 12.803 ameriški vojaki, od katerih jih je pozneje umrlo 47 (za primerjavo, iz Iraka je bilo evakuiranih 48.880 vojakov, pozneje jih je umrlo 255). Prese-neča razmeroma majhno število tistih, ki so umrli pozneje, saj so bili med težje poškodovanimi. Vse smrti, razen ene, so se zgodile v dveh tednih po poškodbi. Postavlja se vprašanje, ali ameriške oborožene sile res poročajo o vseh smrtnih dogodkih ali pa samo o tistih, ki so se zgodili do določenega datuma po poškodbi. Za primerjavo, med korejsko vojno je v Koreji umrlo 36.500 ame-riških vojakov, zunaj Koreje pa 17.672. Zelo znan podatek, ki ga je mogoče najti v vseh uradnih publikacijah, je, da je v vietnam-ski vojni umrlo 58.000 ameriških vojakov. Javno mnenje pozna samo to število. Manj znan podatek je, da to število vključuje le tiste vojake, ki so umrli na ozemlju Indokine (in-theater deaths). V Nemčiji, Koreji, na Japonskem, v ZDA in drugje je zaradi posledic ran umrlo še 32.000 ameriških vojakov (non-theater deaths). Ti vojaki niso omenjeni na spominski plošči žrtev vietnamske vojne. Skupno število ameriških smrtnih žrtev vojne v Vietnamu je v resnici 90.000. Če na preglednici 9 pogledamo razmerje med ameriškimi vojaki, ranjenimi in umrlimi zaradi ran v boju zunaj območja operacij, vidimo, da je nesorazmerje izrazito in nelogično. Glede na število umrlih zaradi ran v prejšnjih vojnah lahko kljub izjemnemu napredku zdravstvenih in evakuacijskih sredstev dvomimo o celovitosti poro-čanja o ameriških izgubah v afganistanski vojni.

Preglednica 9: Razmerje med ameriškimi vojaki, umrlimi zunaj območja operacij in ranjenimi v boju v različnih vojnah

Vojna Umrli zunaj območja operacij Ranjeni v boju Razmerjev Koreji 17.672 103.284 1 : 5,84

v Vietnamu 32.000 158.000 1 : 4,93v Iraku in Afganistanu (do 16. 7. 2010) 302 38.759 1 : 129,05

Vir: Lastna analiza

163

Aleš Zelenko

2.3 Ozemeljski okvir6

Največ spopadov poteka na jugu in jugovzhodu Afganistana, posebno v pokrajinah Helmand, Kandahar in Kunar. Tam so uporniške sile najmočnejše in od poletja 2009 so se spopadi na teh območjih izjemno intenzivirali. Zavezniške izgube v 12 najbolj nevarnih pokrajinah so podane v preglednici. Po teh podatkih je umrlo vsaj 1455 ali 80,43 odstotka vseh zavezni-ških vojakov.Spletna stran Icasualties.org podaja precej natančne podatke o lokacijah smrti (ne pa popolnoma točnih), spletna stran CNN pa ima precej napak.

30

25

20

15

10

5

0

GH

AZ

NI

HE

LMA

ND

HE

RAT

KA

BU

L

KA

ND

AH

AR

KU

NA

R

MA

NG

AR

HA

R

PA

KTI

KA

PA

RW

AN

UR

UZG

AN

WA

RD

AK

ZA

BU

L

3

26,8

2,2

6,5

16,1

6,9

1,84,2

2,33,3 2,2 3

Slika 11: Smrtne žrtve zavezniških sil od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 v 12 najbolj nevarnih pokrajinah (v odstotkih od skupnega števila)

Vir: Lastna analiza

6 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; BBC: UK Fatalities in Afghani-stan and Iraq; CNN: Casualties, Ministry of Defence: Operations in Afghanistan: British Casualties; Icasualties.org: Operation Enduring Freedom; Wikipedia: Coa-lition Casualties in Afghanistan.

164


2.4 Nacionalni okvir7

Vse zavezniške sile v Afganistanu trenutno štejejo približno 135.000 vojakov (119.000 + 16.000 ZDA OEF, število ne vklju-čuje približno 80.000 oboroženih in neoboroženih najemnikov, ki formalno ne spadajo v kvoto zavezniških sil). Sile posameznih držav so razporejene v različnih pokrajinah in opravljajo bojne in nebojne naloge. Za večino držav veljajo nacionalne omejitve in prepoved sodelovanja v bojnih operacijah. Opazno je neskladje med velikostjo posameznih nacionalnih kontingentov in velikostjo izgub, kar je posledica večje angažiranosti nekaterih držav v bojnih operacijah in na bolj izpostavljenih območjih. To velja posebej za Kanado (2,09 odstotka zavezniških sil in 8,29 odstotka vseh izgub) in Veliko Britanijo (7,03 odstotka zavezniških sil in 16,47 odstotka vseh izgub), ki doživljata nesorazmerno velike izgube ob delovanju v pokrajinah Kandahar in Helmand. Nasprotno pa turški kontin-gent (1,26 odstotka sil in samo 0,1 odstotka vseh izgub) deluje samo v mirnejših predelih Kabula, Wardaka in Jawzjana.

2000

1500

1000

500

0

AVS

TRA

LIJA

DA

NS

KA

FR

AN

CIJ

A

ITA

LIJA

KA

NA

DA

NE

MČ

IJA

NIZ

OZ

EM

SK

A

PO

LJS

KA

PO

MU

NIJ

A

ŠP

AN

IJA

VE

LIK

A B

RIT

AN

IJA

ZD

A

SK

UP

AJ

16 24 24 19 15 28298

1079

1809

42150

33 44

Slika 12: Število smrtnih žrtev po državah od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Vir: Lastna analiza

7 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq; CNN: Casualties; Ministry of Defence: Operations in Afghanistan: British Casualties; Icasualties.org: Operation Enduring Freedom; Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan.

165

Aleš Zelenko

80

70

60

50

40

30

20

10

0

DA

NS

KA

FR

AN

CIJ

A

ITA

LIJA

KA

NA

DA

NE

MČ

IJA

PO

LJS

KA

ŠP

AN

IJA

TUR

ČIJ

A

VE

LIK

A B

RIT

AN

IA

ZD

A

n % ZAVEZNIŠKIH SIL

n % SMRTNIH ŽRTEV

Slika 13: Razmerje med velikostjo kontingenta v zavezništvu in veliko-stjo izgub (v odstotkih glede na stanje 30. 6. 2010)

Vir: Lastna analiza

2.5 Vzroki za smrtne žrtve8

Skladno z informacijami, ki so nam na voljo, si lahko ustvarimo podrobnejšo sliko, zakaj umirajo zavezniški vojaki. Vsi podatki niso dostopni in del izgub je kategoriziran kot bojni vzrok smrti. Znotraj te kategorije lahko sklepamo, da so za večji del žrtev odgovorne impro-vizirane eksplozivne naprave. Uporniki jih zelo uspešno uporabljajo, pri tem so izjemno učinkoviti in zaveznikom z njimi prizadenejo največ izgub. Leta 2007 je bilo znanih 2677 incidentov zaradi njih, leta 2009 pa približno 8000. Leta 2010 se je število napadov z njimi še povečalo. Marca 2009 je bilo inciden-tov 429, marca 2010 pa 989 oziroma 130 odstotkov več. Do 30. 6. 2010 se je zgodilo vsaj 477 znanih incidentov, v katerih so improvi-zirane eksplozivne naprave povzročile 708 smrtnih žrtev med pripa-

8 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; CNN: Casualties; Icasualties.org: Operation Enduring Freedom; Flaherty, 2010; Ministry of Defence: Operations in Afgha-nistan: British Casualties; Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan; Wikipedia: IED.

166


dniki zavezniških sil, torej v povprečju 1,48 na uspešen napad. Naju-činkovitejši posamezni napad je bil izveden 27. 10. 2010 v pokrajini Kandahar, ko je v vozilu Stryker umrlo sedem vojakov. V javnosti se pogosto omenja podatek, da je v Afganistanu 60 odstot-kov smrtnih žrtev zaradi IEN. Spletna stran Icasualties.org trdi, da je v letih 2008, 2009 in 2010 zaradi teh naprav umrlo približno 60 odstotkov zavezniških vojakov, v vseh letih pa 51 odstotkov. Pri tem je treba poudariti, da so na Icasualties.org za ta izračun uporabili nekoliko netočne podatke. Velja pa podatek, da so improvizirane eksplozivne naprave povzročile 60 odstotkov vseh izgub (vključno z mrtvimi in ranjenimi). Samomorilski napadi so kljub zloglasnosti odgovorni za majhen del zavezniških izgub. Točni podatki niso znani, vendar se je do zdaj v Afganistanu zgodilo vsaj 250 samomorilskih napadov. V 30 incidentih so bile smrtne žrtve med zavezniškimi vojaki, umrlo jih je 65, torej v povprečju 2,16 na napad. Največ samomorilskih napadov so doživele britanske enote, skupno osem, smrtnih žrtev je bilo 13. Najučinkovi-tejši napad so uporniki izvedli 18. 5. 2010 v Kabulu. Samomorilec je zapeljal med vojaški konvoj, v eksploziji, ki jo je povzročil, je umrlo pet pripadnikov ameriških in en pripadnik kanadskih oboroženih sil, od tega dva polkovnika, dva podpolkovnika, en podčastnik in en vojak.

n IEN

n BOJ

n NESREČE

n STRELSKA OBOROŽITEV

n SAMOMORILSKI NAPADI

n RPOO

n SESTRELITEV PLOVILA

n POSREDNO OBSTRELJEVANJE

n ROČNE BOMBE

42 %

19,6 %

19,5 %

8,9 %

3,6 %1,8 %

1,8 % 1,5 %0,2 %

Slika 14: Vzroki smrtnih žrtev zavezniških sil od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2007 (v odstotkih)

Vir: Lastna analiza

167

Aleš Zelenko

Na tretjem mestu so nebojni vzroki oziroma različne nesreče. Razlogi so različni, največ je letalskih nesreč. Treba je poudariti, da je število smrti zaradi nebojnih vzrokov najvišje pri ameriških oboroženih silah, medtem ko je v drugih vojskah razmeroma majhno. V preglednici je podana primerjava za tri države, ki so v Afganistanu izgubile največ vojakov: Kanado, Veliko Britanijo in ZDA. Zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče podrobneje ugotoviti vseh vzrokov. Najhujša nesreča se je zgodila 16. 8. 2005, ko se je v pokrajini Herat zrušil španski helikopter Cougar AS 532 in je umrlo 17 ljudi, ki so bili na krovu.

Preglednica 10: Smrtne žrtve oboroženih sil Kanade, Velike Bri-tanije in ZDA od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 glede na bojne in nebojne vzroke v številu in odstotkih

Število in vzrok Kanada Velika Britanija Združene države Amerike

Število žrtev zaradi bojnih vzrokov 131 ali 87,3 % 258 ali 86,6 % 808 ali 77,7 %

Število žrtev zaradi nebojnih vzrokov 19 ali 12,7 % 40 ali 13,4 % 232 ali 22,3 %

Skupno število žrtev 150 298 1040

Vir: Lastna analiza

Preglednica 11: Vzroki nebojnih smrtnih žrtev oboroženih sil Kanade, Velike Britanije in ZDA od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Vzrok Kanada Velika Britanija Združene države Amerike

Avtomobilska nesreča 5 12 34

Letalska nesreča 2 16 94

Bolezen 9

Prijateljski ogenj in drugi vzroki 12 12 95

Skupaj 19 40 232

Vir: Lastna analiza

Po številu žrtev zaradi nebojnih vzrokov izstopata Kanada in ZDA. Treba je dodati, da so Kanadčani pet vojakov izgubili zaradi prijateljskega ognja ameriških letal in ne po svoji krivdi.

168


Vse preostale izgube so nastale zaradi več posameznih vzrokov. Najhujše izgube v posamičnem incidentu so ameriške sile doživele 28. 5. 2005, ko je bil nad pokrajino Kunar sestre-ljen helikopter CH-47 Chinook in je umrlo vseh 16 pripadni-kov posebnih enot, ki so bili v njem. V istem dnevu so v bližini prejšnjega incidenta zaradi strelnih ran, dobljenih v boju, umrli še trije pripadniki posebnih enot, tako da 19 mrtvih tega dne pomeni največje zavezniške izgube v enem dnevu. Zaradi posrednega obstreljevanja raket in minometov je umrlo le 28 ljudi, tako da, gledano v celoti, to orožje ne predstavlja resnejše grožnje življenju vojakov.Zelo redke so smrti zaradi bolezni, znanih je samo 13 primerov.

2.6 Profil smrtnih žrtev9

Do 30. 6. 2010 je umrlo 1809 zavezniških vojakov. Vsak posebej je poseben primer z vidika starosti, spola, čina, izo-brazbe, izkušenj, okoliščin smrti in drugega. Nekateri osebni podatki so nam dostopni in lahko dobimo nek splošen vpogled v to, kateri profili in dolžnosti so na ozemlju Afganistana najbolj izpostavljeni. Osredotočili se bomo na pripadnike ameriških, britanskih in kanadskih oboroženih sil.

2.6.1 Starost in spol

Najnižja starost umrlih je 18 let. Najstarejši umrli je bil pripadnik ameriške kopenske vojske, prvi narednik, star 59 let, ki je umrl 18. 8. 2009 zaradi poškodb ob eksploziji IEN v Kabulu. V Afganistanu je umrlo 24 vojaških oseb ženskega spola. Samo dve kanadski pripadnici sta v trenutku smrti opravljali bojne naloge, druge pa so bile na nebojnih nalogah.

9 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; CNN: Casualties; Ministry of Defence: Operations in Afghanistan: British Casualties; Icasualties.org: Opera-tion Enduring Freedom; Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan; Wikipedia: NATO-Rangcode.

169

Aleš Zelenko

Preglednica 12: Povprečne starosti vojaških oseb in število vojaških oseb ženskega spola, umrlih od 7. 10.2001 do 30. 6. 2010

Kanada Velika Britanija Združene države Amerike

Starost 28 26 27,4

Število žensk 3 1 20

Vir. Lastna analiza

Glede na rasno pripadnost umrlih pripadnikov ameriških oborože-nih sil je opazno, da je večina pripadnikov bele rase.

n MULTI

n HAVAJSKA

n INDIJANCI/ALJAŠČANI

n AZIJSKA

n ČRNA ALI AFROAMERIŠKA

n HISPANO

n BELA

1,57 %1,4 %

1,14 %0,96 %

79,64 %

7,8 %

7,45 %

Slika 15: Rasna oziroma etnična porazdelitev pripadnikov ame-riških oboroženih sil, umrlih od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 (v odstotkih)

Vir: Lastna analiza

2.6.2. Čin

V Afganistanu jasne frontne črte ni, ogroženi so vsi pripadniki zavezniških sil, ne glede na čin, dolžnost in enoto.

170


Preglednica 13: Čini pripadnikov oboroženih sil Kanade, Velike Bri-tanije in ZDA, umrlih od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Natov rang (ekvivalentni vojaški čin SV) Velika Britanija Kanada ZDA

VojakiOR-1 in OR-2 (vojak, poddesetnik) 126 45 69

OR-3 (desetnik) 53 115

OR-4 (naddesetnik) 50 48 232

PodčastnikiOR-5 (vodnik) 25 13 229

OR-6 (višji vodnik) 3 15 159

OR-7 (štabni vodnik) 7 6 70

OR-8 (višji štabni vodnik, praporščak) 1 40

OR-9 (višji praporščak, štabni praporščak, višji štabni praporščak) 14

ČastnikiOF-1 (poročnik, nadporočnik) 6 27

OF-2 (stotnik) 17 7 44

OF-3 (major) 1 3 20

OF-4 (podpolkovnik) 1 13

OF-5 (polkovnik) 1 2

Vir: Lastna analiza

Razlike v številčnih razmerjih med vojaki, podčastniki in častniki ameriških, britanskih ter kanadskih oboroženih sil izhajajo iz večjega števila podčastnikov in častnikov v ameriških oboroženih silah. V Afganistanu so izgube glede na razmerja neskladne. Za primer vzemimo splošno razmerje med častniki, podčastniki in vojaki v ameriških oboroženih silah, ki je 1 : 2,37 : 2,67, v Afganistanu pa je razmerje pri smrtnih žrtvah 1: 4,93 : 3,92. Največ izgub je med pod-častniki bojnih enot, ki so nevarnostim očitno najbolj izpostavljeni.

Preglednica 14: Razmerja med čini pripadnikov oboroženih sil Kanade, Velike Britanije in ZDA, umrlih od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Kanada Velika Britanija ZDA

Številčno razmerje Č : PČ : V 1 : 3,18 : 8,45 1 : 1,4 : 9,16 1 : 4,93 : 3,92

Vir: Lastna analiza

171

Aleš Zelenko

2.7 Izgube glede na nalogo10

Večina umrlih je v trenutku pred smrtjo opravljala neko dolžnost ali bila na določeni nalogi. Večina držav, razen Velike Britanije, ne objavlja podrobnejših okoliščin. Graf 10 prikazuje znane naloge za 224 od 298 britanskih smrtnih žrtev. Največ izgub se pojavlja med patruljiranjem, ki je tudi najpogostejša naloga zavezniških sil.

300

250

200

150

100

50

0

DE

LO N

A K

ON

TRO

LNI T

OČ

KI

DE

LO N

A O

PA

ZOVA

LNIC

I

IZV

IDO

VAN

JE

OD

STR

AN

JEVA

SN

JE

NU

S

ZAV

AR

OVA

NJE

PAT

RU

LJIR

AN

JE

SP

RE

MS

TVO

K

ON

VOJA

OF

EN

ZIV

NO

D

ELO

VAN

JE

AK

TIV

NO

STI

V B

AZ

I

NE

ZN

AN

O

SK

UP

AJ

7 1 1 7 2

159

731

9

74

298

Slika 16: Naloge pripadnikov britanskih oboroženih sil v obdobju od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 v trenutku pred smrtjo

Vir: Lastna analiza

2.8 Izgube glede na enoto11

V Afganistanu so razporejene enote različnih držav. Kot nepisano pravilo velja, da večina članic zavezništva pri opravljanju najtež-jih nalog uporablja predvsem bolj izurjene, izkušene in motivirane

10 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; CNN: Casualties; Ministry of Defence: Operations in Afghanistan: British Casualties; Icasualties.org: Opera-tion Enduring Freedom; Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan; Wikipedia: NATO-Rangcode.

11 BBC: UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list; CNN: Casualties; Ministry of Defence: Operations in Afghanistan: British Casualties; Icasualties.org: Opera-tion Enduring Freedom; Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan; Wikipedia: United States Special Operations Forces.

172


enote, ki so v preteklosti že zaslužile svoj sloves. To so posebne enote, enote mornariške pehote, zračnodesantne in gorske enote, tem sledijo lahke motorizirane ter nekoliko redkeje mehanizirane in oklepne enote. Zato so tudi izgube v skladu z zahtevnostjo nalog.

600

500

400

300

200

100

0

1. D

IVIZ

IJA

MA

RIN

CE

V

2. D

IVIZ

IJA

MA

RIN

CE

V

3. D

IVIZ

IJA

MA

RIN

CE

V

10. G

OR

SK

A D

IVIZ

IJA

82.

ZR

AČN

OD

ES

AN

TNA

DIV

IZIJ

A

101.

ZR

AČN

OD

ES

AN

TNA

DIV

IZIJ

A

173

. ZR

AČN

OD

ES

AN

TNA

BR

IGA

DA

PO

SE

BN

E E

NO

TE

DR

UG

E E

NO

TE

ŠTEVILO ŽRTEV

3971

3783 69

4463

143

525

Slika 17: Smrtne žrtve ameriških enot mornariške pehote, gorskih in zračnodesantnih enot na ravni divizije in samostojne brigade ter posebnih enot v Afganistanu v obdobju od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Vir: Lastna analiza

Razmeroma veliko smrtnih žrtev je bilo v ameriških posebnih enotah, kar 13,25 odstotka vseh ameriških izgub v Afganistanu.

173

Aleš Zelenko

DRUGE ENOTE

ZELENE BARETKE

RANGERJI

SEAL

0 10 20 30 40 50 60

11

27

55

50

Slika 18: Smrtne žrtve v ameriških posebnih enotah v Afganistanu v obdobju od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010

Vir: Lastna analiza

Britanska vojska pogosto uporablja pripadnike kraljevih padalcev, marincev in pripadnikov SAS, pri katerih je delež kar 23,8 odstotka vseh smrtnih žrtev.

80

60

40

20

0KRALJEVI PADALCI KRALJEVI MARINCI SAS DRUGE ENOTE

% ŽRTEV

8,38

1

76,2

14,42

Slika 19: Smrtne žrtve britanskih enot v Afganistanu v obdobju od 7. 10. 2001 do 30. 6. 2010 (v odstotkih)

Vir: Lastna analiza

Enote, v katerih je bilo največ smrtnih žrtev: - na ravni divizije je bilo največ smrtnih žrtev v ameriški 10. gorski diviziji, in sicer 83;

- na ravni polka je največ ljudi izgubil ameriški 503. zračnode-santni polk, in sicer 44;

174


- na ravni bataljona pa je 32 padalcev izgubil 2. bataljon ameri-škega 503. zračnodesantnega polka.

2.9 Razmerja med izgubami12

Razmerja med izgubami so se v zgodovini vojn močno spreme-nila. Iz časov, ko so bile smrtne žrtve večje od števila drugih izgub, smo prišli v moderno dobo, v kateri je ravno smrtnih žrtev najmanj. Sodobna medicina in zmožnost hitre evakuacije sta povečali možnost ohranjanja življenj zavezniških vojakov v Afganistanu. Za vpogled navajam preglednice o izgubah ameriških in britanskih vojakov.

Preglednica 15: Število vseh izgub in razmerja med izgubami ame-riških vojakov v okviru operacije OEF v obdobju od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010

MrtviRanjeni

v bojuDruge poškodbe in bolezni

(le primeri evakuacije po zraku)Skupaj ranjeni v boju,

druge poškodbe in bolezni

Število izgub 1142 6773 10.352 17.125

Razmerje med izgubami (proti mrtvim)

1 : 5,93 1 : 9,04 1 : 14,99

Vir: Lastna analiza

Preglednica 16: Število vseh izgub in razmerja med izgubami bri-tanskih vojakov v Afganistanu v obdobju od 7. 10. 2001 do 15. 6. 2010

MrtviRanjeni

v bojuDruge poškodbe

in bolezniSkupaj ranjeni v boju, druge

poškodbe in bolezni

Število izgub 298 1314 2640 3954

Razmerje med izgubami (proti mrtvim)

1 : 4,40 1 : 8,85 1 : 13,26

Vir: Lastna analiza

12 DoD Personnel & Procurement Statistics; Icasualties.org: Operation Enduring Freedom; United States Department of Defense: Casualty Update; Wikipedia: Coa-lition Casualties in Afghanistan, Gažević, 1972, str. 347–352.

175

Aleš Zelenko

Primerjajmo izgube skozi zgodovino. V preteklosti vojaške evidence, terminologija in metodologija izračuna izgub še niso bile tako razvite, zaradi česar niso vedno strogo ločili med mrtvimi in ubitimi, ranjenimi v boju ter ranjenimi, poškodovanimi in obo-lelimi zunaj boja. Vsi primeri preživelih so bili pogosto uvrščeni v eno samo kategorijo, ranjeni, in zato je treba podatke upoštevati z nekaj rezerve. Veliko smrtnih žrtev je bilo zaradi bolezni, med napoleonskimi vojnami so bile do štirikrat tolikšne kot zaradi boja.

Preglednica 17: Razmerja med izgubami v različnih vojnah

VojnaUmrli zaradi bojnih

vzrokov : ranjeni v boju Vsi mrtvi : ranjeni v boju

tridesetletna vojna 1 : 1,5 1 : 0,25-0,4

napoleonske vojne 1 : 3,5 1 : 0,5

ameriška državljanska vojna 1 : 3,8 1 : 2,5

prva svetovna vojna 1 : 3 1 : 1,9

druga svetovna vojna 1 : 2,6

korejska vojna (ameriške izgube) 1 : 4,36 1 : 3,06

vietnamska vojna (ameriške izgube) 1 : 3,83 1 : 1,9

prva zalivska vojna (ameriške izgube) 1 : 2,69 1 : 1,21

vojna v Iraku (ameriške izgube) 1 : 9,16 1 : 7,24

vojna v Afganistanu (ameriške izgube v celotni OEF)

1 : 7,92 1 : 5,93

Razmerje med umrlimi in ranjenimi se neprestano povečuje v korist zadnjih. Vzrok je v hitri in učinkoviti zdravstveni pomoči. Po uradnih ameriških podatkih je med drugo svetovno vojno zaradi ran umrlo 30 odstotkov ameriških vojakov, med vietnamsko 26 odstotkov in med vojnama v Iraku in Afganistanu le 10 odstotkov ranjenih.

2.10 Primer izgub

Za podrobnejši vpogled v naravo izgub je naveden primer izgub ameriških oboroženih sil.

176


2.10.1 Ameriške izgube v Afganistanu od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010: podroben pregled vzrokov in razmerja med izgubami13

Preglednica 18: Podroben pregled vzrokov izgub ameriških obo-roženih sil v operaciji OEF v obdobju od 7. 10. 2001 do 3. 7. 2010

Vzrok Umrli v boju Umrli zunaj boja Ranjeni v boju Skupaj

bolezen 9 9

utopitev 4 4

droge in alkohol 1 1

opekline 8 8

padec 2 4 10 16

nesreča in sestrelitev zrakoplova 37 99 15 151

okvara vozila 4 47 2 53

hladno orožje 2 2

artilerija, minometi 18 275 293

eksplozivna sredstva 455 12 3758 4225

ročne bombe 1 1

strelsko orožje 210 20 1295 1525

ročno protioklepno orožje 20 341 361

drugi vzroki, neznano 108 95 1063 1266

Skupaj 855 287 6773 7915

Vir: DoD Personnel and Procurement Statistics

Preglednica vključuje tudi nekatere izgube, ki niso nastale v Afganistanu (Filipini, Jemen …), vendar je to le zelo majhen del vseh izgub. Omembe vredno je, da so eksplozivna sredstva, predvsem IEN, odgovorna za 39,84 odstotka smrtnih žrtev, 55,48 odstotka ranjenih v boju in 53,37 odstotka vseh izgub.

2.11 SV v Afganistanu

Slovenska vojska že od marca 2004 uspešno deluje v zavezni-ških silah v Afganistanu in do zdaj ni imela nobene smrtne žrtve. Lažje poškodovan (poškodba sluha zaradi aktiviranja eksplo-zivnega sredstva pod vozilom Hummer) je bil le en pripadnik.

13 DoD Personnel & Procurement Statistics.

177

Aleš Zelenko

Razlogi so v nalogah naših vojakov (varovanje baze in občasno patruljiranje po razmeroma mirnem območju Herata) in njihovi usposobljenosti. Leta 2009 so naši pripadniki s svojo podporo sodelovali tudi pri izvedbi predsedniških volitev. Od oktobra leta 2010 je SV razširila oblike svojega delovanja in v okviru OMLT sodeluje pri intenzivnem usposabljanju afganistanskih sil v pokrajini Herat in Farah. Za njo so že tri uspešne rotacije men-torstva afganistanskemu bataljonu, vse so bile na srečo brez izgub.Pokrajina Farah meji na pokrajino Helmand, kjer zavezniki doži-vljajo najhujše izgube. Farah je delno pod nadzorom afganistan-ske vlade, številna območja pa nadzirajo uporniki. Trenutno je spopadov v pokrajini razmeroma malo, kajti zavezniške sile tam nimajo večjih enot. Zavezniške izgube so bile do 3. 7. 2010 majhne, le 32 mrtvih ali 1,7 odstotka vseh smrtnih žrtev, do 23. 3. 2012 pa 47 mrtvih ali 1,6 odstotka vseh smrtnih žrtev zavezni-ških sil v Afganistanu. Upoštevajoč to in majhnost našega kon-tingenta ni preveč verjetno, da bi takšne žrtve prizadele tudi SV, je pa seveda mogoče.

3 Sklep

Zavezniške sile so imele v Afganistanu razmeroma malo izgub v smrtnih žrtvah, vendar je narava sodobnih vojn takšna, posebno v asimetričnem vojskovanju, da je drugih kategorij izgub dosti več. Pri obravnavi tematike z različnih vidikov in okoliščin vidimo tudi, da so izgube zelo vsestranski pojem in v praksi težko natančno določljive. Slovenska vojska že osem let sodeluje v misiji Isafa v Afganistanu kot del zavezniških sil. Če bo tam še naprej ohranila dolgoročno prisotnost, se mora glede na spremenjeno naravo delovanja naših sil in statistiko izgub drugih narodov tudi naša domovina pripraviti na morebitne bojne izgube. Nekateri ameriški častniki so v pogovoru z avtorjem tega članka o tem dejali: »Ni vprašanje če, ampak samo kdaj …«.

178



1. Bagg, Karen, Rebecca J. Humphrey, Jason Orosco, Cathe-rine Stein in Barbara Wojcik, 2010. Traumatic Brain Injury Hospitalizations of US Army Soldiers deployed to Iraq and Afghanistan. http://chppm-www.apgea.army.mil/ajpm/PDFs/Wojcik_Traumatic%20Brain%20Injury%20Hospitalizations%20of%20U.S.%20Army%20Soldiers%20Deployed%20to%20Afg-hanistan%20and%20Iraq_AJPM%20Jan10.pdf, 15. 6. 2010.

2. Baldor, Lolita C., 2007. Surge in Army deserters continues; up 42% since last year. Journallgazette.net: http://www.journalgazette.net/apps/pbcs.dll/article?AID=/20071117/NEWS03/711170307, 15. 6. 2010.

3. Bassein, Susan, James M. Branum, 2009. On Watch: AWOL from the Army. http://www.nlgmltf.org/onWatch/Onwatch_xx-3_Jan_Feb_2009.pdf, 25. 6. 2010.

4. BBC. UK Fatalities in Afghanistan and Iraq,. http://news.bbc.co.uk/2/hi/uk_news/7410931.stm, 5. 6. 2010.

5. BBC. UK Fatalities in Afghanistan and Iraq-full list. http://news.bbc.co.uk/2/hi/uk_news/8579889.stm, 5. 6. 2010.

6. Chinadadaily. US army desertion rate highest since 1980, http://www.chinadaily.com.cn/world/2007-11/17/content_6261312_2.htm, 3. 7. 2010.

7. CNN. Casualties. http://edition.cnn.com/SPECIALS/war.casual-ties/index.html, 28. 5. 2010.

8. DoD. Personnel & Procurement Statistics. http://siadapp.dmdc.osd.mil/, 15. 6. 2010.

9. Flaherty, Anne, 2010. Numer of IEDs double in past year. http://www.navytimes.com/news/2010/04/ap_ieds_afghani-stan_040810/.

10. Gombač, Sabina, 2010. Delo socialnega pedagoga z mladimi po travmatski poškodbi možganov. Zavod Zarja. http://www.zavod-zarja.si/datoteke/PDFdatoteke/Strokovni-Clanki/DELO%20SOCIALNEGA%20PEDAGOGA%20Z%20MLADIMI%20PO.pdf, 1. 7. 2010.

11. Gažević, Nikola, 1972. Vojna enciklopedija. Beograd: Vojnoiz-davački zavod.

179

Aleš Zelenko

12. Grizila, Branko, 2001. Priročnik za podporo vojaškega preigra-vanja. Ljubljana: Generalštab Slovenske vojske.

13. Icasualties.org. Operation Enduring Freedom. http://icasual-ties.org/OEF/index.aspx, 27. 5. 2010, 3. 7. 2010.

14. The Independent. More than 17 000 episodes of troops going Awol since 2003. http://www.independent.co.uk/news/uk/home-news/more-than-17000-episodes-of-troops-going-awol--since-2003-1905145.html, 2. 7. 2010.

15. Jazbec, Gregor, 2009. Bojni stres. Maribor: Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje.

16. International Assistance Force Afghanistan, http://www.isaf.nato.int.

17. Kaelin, Collen, 2009. Sample size and statistical power. Kentucky.gov. ht tp://chfs.ky.gov/dph/epi/epiNotes/epi44.3.samplesize.htm, 15. 6. 2010.

18. Ministry of Defence. Operations in Afghanistan: British Casual-ties. http://www.mod.uk/DefenceInternet/Home/, 30. 5. 2010.

19. MyFOX9.com. myFOX Health: PTSD and Veterans,. http://www.myfoxtwincities.com/dpp/health/health-ptsd-veterans--november-11-2009, 5. 6. 2010.

20. News Research Web Services. Afghan Casualties. http://nrcdata.ap.org/afghancasualties/default.aspx?username=casualty&password=2005battle, 3. 6. 2010.

21. Nichols, Mike, 2009. Study Shows Very High Rate of PTSD among Veterans. Anxiety, Panic and Health. http://anxie-typanichealth.com/2009/07/21/study-shows-very-high-rate-of-ptsd-among-veterans/, 1. 7. 2010.

22. Nichols, Mike, 2008. PTSD – Post Traumatic Stress Disorder. Anxiety, Panic and Health. http://anxietypaniche-alth.com/reference/ptsd-post-traumatic-stress-disorder/, 1. 7. 2010.

23. Press TV. UK Military Figures Reflect High Rate of Force Desertions. http://www.presstv.ir/detail.aspx?id=119088&sectionid=351020601, 2. 7. 2010.

24. Radelat, Ana, 2006. 40 000 US Troops Have Deserted Since 2000. Truthout. http://www.truth-out.org/article/40000-us--troops-have-deserted-since-2000, 30. 6. 2010.

180


25. RAND Corporation. One in Five Iraq and Afghanistan Veterans suffer from PTSD or Major Depression. http://www.rand.org/news/press/2008/04/17/, 1. 7. 2010.

26. Ratković, Borisav, 1981. Vojni leksikon. Beograd: Vojnoizda-vački zavod.

27. Wikipedia. 19th Light Brigade (UK). http://en.wikipedia.org/wiki/19th_Light_Brigade_(United_Kingdom), 3. 6. 2010.

28. Wikipedia. Afghanistan. http://en.wikipedia.org/wiki/Afghani-stan, 1. 6. 2010.

29. Wikipedia. British Forces casualties in Afghanistan since 2001. http://en.wikipedia.org/wiki/British_Forces_casual-ties_in_Afghanistan_since_2001, 1. 6. 2010.

30. Wikipedia. Casualties of the Iraq War. http://en.wikipedia.org/wiki/Casualties_of_the_Iraq_War, 15. 5. 2010.

31. Wikipedia. Casualty Estimation. http://en.wikipedia.org/wiki/Casualty_estimation, 1. 6. 2010.

32. Wikipedia: Coalition Casualties in Afghanistan. http://en.wikipedia.org/wiki/Coalition_casualties_in_Afghanistan, 3. 7. 2010.

33. Wikipedia. Combat Stress. http://en.wikipedia.org/wiki/Combat_Stress, 20. 6. 2010.

34. Wikipedia. Combat stress reaction. http://en.wikipedia.org/wiki/Shell_shock, 20. 6. 2010.

35. Wikipedia. Desertion. http://en.wikipedia.org/wiki/Desertion, 25. 6. 2010.

36. Wikipedia. Geography of Afghanistan. http://en.wikipedia.org/wiki/Afghanistan, 2. 6. 2010.

37. Wikipedia: IED. http://en.wikipedia.org/wiki/Improvised_explo-sive_device

38. Wikipedia. Korean War. http://en.wikipedia.org/wiki/Korean_War, 15. 6. 2010.

39. Wikipedia. NATO-Rangcode. http://de.wikipedia.org/wiki/NATO-Rangcode, 3. 6. 2010.

40. Wikipedia. Operation Herrick Order of Battle. http://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Herrick_order_of_battle, 2. 6. 2010.

41. Wikipedia. Posttraumatic stress disorder. http://en.wikipedia.org/wiki/PTSD, 20. 6. 2010.

181

Aleš Zelenko

42. Wikipedia. Taliban. http://en.wikipedia.org/wiki/Taliban, 5. 6. 2010.

43. Wikipedia. Traumatic Brain Injury. http://en.wikipedia.org/wiki/Traumatic_brain_injury, 20. 6. 2010.

44. Wikipedia. United States Special Operations Forces. http://en.wikipedia.org/wiki/United_States_special_operations_forces, 5. 7. 2010.

45. Wikipedia. War in Afghanistan (2001-present). http://en. wikipedia.org/wiki/War_in_Afghanistan_(2001%E2%80%93 present), 2. 6. 2010.

46. United States Department of Defense. Casualty Update. http://www.defense.gov/news/casualty.pdf, 3. 7. 2010, 16. 7. 2010.

Republika SlovenijaMiniStRStvo za obRaMbo

SlovenSka vojSka

poveljStvo za doktRino, Razvoj, izobRaževanje in uSpoSabljanje

Vojaškošolski zbornikSeptember 2012, številka 8

Voja

škoš

olsk

i zbo

rnik

, sep

tem

ber 2

012,

štev

ilka

8

Documents

poveljStvo za doktRino, Razvoj, izobRaževanje in ... · Vojvoda Živojin Mišić, prvi načelnik generalštaba Vojske Kraljevine SHS POVZETEK Avtor na podlagi domačega in tujega