Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI, SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE
KOGNITIVNA ZNANOST V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU,
UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND TUDOMÁNYEGYETEM
ZARJA MURŠIČ
POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –
ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2014
UNIVERZA V LJUBLJANI, SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE
KOGNITIVNA ZNANOST V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU,
UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND TUDOMÁNYEGYETEM
ZARJA MURŠIČ
POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –
ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA
Magistrsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Olga Markič
Ljubljana, 2014
Zahvala
Hvala mentorici prof. dr. Olgi Markič, da je mojo preširoko vedoželjnost usmerila na
ožje področje in nalogi dodala spodbudne komentarje.
Hvala kolegicam in kolegom, s katerimi smo se skupaj smejali - a tudi jezili, a na
koncu le uspešno prebrodili tri skupna leta.
Hvala tudi prijateljicam, prijateljem in družini, ki so mi s pogovori pomagali odkrivati
povezave med različnimi svetovi, usmeriti moje misli in mi priporočili kakšno knjigo,
da se je na koncu naloga napisala skorajda sama.
I
Povzetek Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju kompleksne kognicije –
števila in aritmetika
V nalogi sem se osredotočila na vprašanje razvoja človeške kognicije, in sicer ob
primeru zaznave številčnosti, izuma števil in aritmetike. Na vprašanje, zakaj in kako
smo ljudje izumili števila ter razvili aritmetiko, sem skušala odgovoriti z analizo
dosedanje literature o evoluciji in razvoju človekove kognicije.
V začetku naloge sem se dodaknila predvsem različnih teorij o naravni ter tudi
kulturni evoluciji človeka s poudarkom na razvoju kognicije. Ker človeka ne moremo
gledati zgolj kot produkt naravne evolucije, sem se v nadaljevanju posvetila pojmu
kulture in z njo povezano lastnostjo akumulacije znanja in veščin. Slednja lastnost, t.
i. kumulativna kultura, je eden izmed temeljnih gradnikov človeške kognicije in je
tudi ločnica, ki človeško kulturo ločuje od pojma kulture, kot jo opredeljujejo
primatologi. V uvodnem delu sem predstavila tudi nevroantropologijo, kjer
raziskovalke in raziskovalci primerjajo različna ljudstva, njihovo kognicijo in navade
ter obenem izvajajo tudi raziskave možganov.
Po obširnem uvodnem delu sem se posvetila primerjalnim vedenjskim raziskavam
številske kognicije pri živalih, predvsem primatih. Pri teh se je izkazalo, da so živali,
predvsem primati, sposobne zaznavanja številčnosti, prepoznajo tudi količine
(ločujejo med “več” in “manj”), v ujetništvu jih lahko tudi naučimo prištevati oz.
preprostih aritmetičnih operacij, kot sta prištevanje in odštevanje.
Po predstavitvi ‘živalskih’ števil, prepoznav količin in preproste aritmetike sem se
usmerila v raziskave s področja razvojne psihologije. Pri prebiranju te literature sem
ugotovila, da imajo otroci že kot dojenčki sposobnost zaznavanja količin in vrednosti
do števila štiri. Po nekaterih raziskavah razumejo tudi proces prištevanja in odštevanja
za eno enoto. Kasneje se v procesu učenja naučijo razumevati števila tudi po linearni
lestvici in začnejo uporabljati števke. Starost pri uporabi slednjih je zelo odvisna od
okolja in kulture, v kateri odraščajo.
Zatem sem usmerila pogled še v medkulturne raziskave preproste številske kognicije
pri ljudeh, kjer se je ponovno izkazalo, da lahko ljudje razumejo števila in vrednosti,
tudi če ne uporabljajo besed, kot so ena, dve itd. za posamezna števila. Vendar je
njihovo razumevanje drugačno od razumevanja drugih; lahko pa se naučijo šteti in
II
aritmetike, če jim je to omogočeno. V sklepu glavnega dela naloge sem predstavila še
nekaj raziskav možganov s področja številske kognicije, ki jasno kažejo na različne
kulturno pogojene lastnosti in načine izvajanja računskih operacij in razumevanja
števil.
V sklepnem delu zaključim, da je bil za razvoj aritmetike, kot jo poznamo danes,
nujen kulturni razvoj in ne le naravna evolucija. Slednja je vodila le do preprostih
univerzalnih sposobnosti, ki jih imamo skupaj z drugimi živalmi in z vsemi ljudmi po
svetu. To so: zaznavanje količin, številčnosti in zmožnost preprostega prištevanja.
Šele simbolna komunikacija, sodelovanje in uporaba zunanjega okolja je pri ljudeh
vodila v odkritje in uporabo števil in vse kompleksnejšo aritmetiko.
Ključne besede:
Evolucija kognicije, kulturna socio-kognitivna niša, kultura, številčnost, aritmetika
III
Abstract
The interplay of natural and cultural cognition in the development of complex
cognition – numerosity and arithmetics
The main focus of the present thesis is to answer what lead to the development of
human mathematical abilities and number cognition. I present and compare some
basic ideas from the literature about human evolution and the development of human
cognition.
In the introduction I focus mainly on different theories of natural as well as cultural
evolution of humans with a special emphasis on the development of cognition. Since
we cannot see humans just as the products of natural evolution, I present culture and
its features such as accumulation of knowledge and different crafts. The cumulative
culture is one of the fundamental parts of humans. It also separates “human” culture
from “primate” culture. I conclude the introduction by presenting the field of
neuroanthropology in which scholars compare different people, their cognition,
customs and study their brains at the same time.
In the second part I review the comparative behavioural studies of number cognition
in animals, especially primates. We see that animals do have sense of numerosity,
they recognise different quantities. Some primates in captivity even learnt how to
count.
Afterwards I examine the research in the field of developmental psychology. Toddlers
already possess the ability to recognise quantity and values up to the number of four.
A few studies evidently proved that very young children understand addition and
subtraction of one. Later in the learning process children start to understand number
on a linear scale and they begin to use numbers. The age when that happens depends
on the environment and the culture in which they grow up.
In next chapter I focus on cross cultural studies of number cognition. People have a
sense of numerosity that does not depend on language and words for numbers. The
understanding of values and numbers differs across cultures. However, anyone was
able to learn to count and simple arithmetics, if they had an option to do that. After
cross cultural studies I ponder in the field of neuroscientific research of numerical
IV
cognition where the general consensus is that the features of numerical cognition are
culturally conditioned.
Cultural evolution was therefore necessary for the development of arithmetics as we
know it today. Natural evolution lead to simple universal capabilities that we share
with other animals. Examples are: recognition of quantities, numerosity sense and the
ability to do simple addition of one value. Later symbolic communication,
cooperation and usage of outer environment lead to the invention of numbers as we
use today.
Keywords:
Evolution of cognition, cultural socio-cognitive niche, culture, numerosity,
arithmetics
V
Kazalo
1 Uvod ........................................................................................................................ 1 Cilji in raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 5 1.1 Hipoteze ........................................................................................................................ 5 1.2 Metoda .......................................................................................................................... 6 1.3
2 Naravna in kulturna evolucija .............................................................................. 7 Človeška naravna evolucija .......................................................................................... 7 2.1 Socio-kognitivna niša ................................................................................................. 11 2.2 Kultura ........................................................................................................................ 17 2.3 Kumulativna kultura ................................................................................................... 20 2.4 Človeška kulturna evolucija ....................................................................................... 23 2.5 Nevroantropologija ..................................................................................................... 24 2.6
3 Števila, aritmetika in raziskave .......................................................................... 26 Aritmetika ................................................................................................................... 26 3.1 Raziskave številske kognicije pri živalih ................................................................... 27 3.2 O zmožnosti štetja pri otrokih .................................................................................... 30 3.3 Primerjalne raziskave številske kognicije med različnimi ljudstvi ............................ 35 3.4 Števila, aritmetika in možgani .................................................................................... 45 3.5
4 Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju človeške številske kognicije ...................................................................................................................... 52
5 Sklep ...................................................................................................................... 56 6 Literatura ............................................................................................................. 59
VI
Kazalo slik
Slika 1: Sistem štetja pri Yupnih ................................................................................. 41 Slika 2: Sistem štetja pri Oksapminih ......................................................................... 42 Slika 3: Različne oblike vozlov pri sistemu številčenja quipu .................................... 43 Slika 4: Sistem številčenja quipu ................................................................................. 44 Slika 5: Diagram prikazuje območja možganov aktivna pri procesiranju števil ......... 47 Slika 6: Anatomska območja možganov ljudi in makakov, ki so aktivna pri
prepoznavanju količine ........................................................................................ 48 Slika 7: Od številčnosti do števil in aritmetike ............................................................ 58
1
1 Uvod Pred časom so mi zastavili vprašanje: »Če niso poznali števil, kako pa vedo, katero
velikost oblačil potrebujejo?« V zahodnem svetu smo vpeti v svet števil in računanja:
govorimo o plačevanju davkov, o odstotkih, preračunavamo zaslužke, izbiramo
velikosti in merimo dolžine ipd. A ko začnemo raziskovati matematiko, se izkaže, da
so matematiki v Stari Grčiji predvsem govorili, a še ko so pisali o matematičnih
zakonih, so uporabljali le besede in niso uporabljali niti števk, ki so nam dandanes
znane kot arabske številke, niti znakov za »je enako« niti okrajšav za seštevanje ali
odštevanje. Šele v drugi polovici 16. stoletja se je valižanski matematik in fizik
Robert Recorde pri pisanju obsežne knjige spomnil, da bi lahko za »je enako«
uporabil znak =. Uporabil je ogromen znak =====, saj si dve stvari ne moreta biti
bolj enaki, kot sta si enaki v matematični enačbi. Za seštevanje je prvič uporabil znak
»plus« in za odštevanje »minus« (Mazur, 2014). Mimogrede: načine označevanja
konfekcijskih številk s števili so si izmislili šele v začetku 20. stoletja.
Vse ta števila in znaki, ki jih uporabljamo in jih poznamo dandanes, torej za človeško
vrsto niso nekaj vsakdanjega. Če pomislimo, da se je razumni človek Homo sapiens
sapiens začel pojavljati nekje pred okoli 200 tisoč leti, potem so zadnja štiri stoletja le
četrtina odstotka skupnega časa naše vrste na Zemlji. Izkaže se, da so ljudje, kljub
temu da niso poznali matematičnih znakov, kot jih uporabljamo danes, že mnogo
tisočletij pred tem prepoznavali številčnosti1 (numerosity) in znali tudi računati. Tudi
živalim števila, prepoznavanje odnosov (relacij) in količin niso neznanka. Psi, ptice in
opice ter verjetno še veliko drugih živali imajo sposobnost prepoznavanja količin in
številčnosti. Do neke mere se lahko naučijo tudi seštevati.
V magistrskem delu se sprašujem, kje je meja med zaznavanjem razmerij in razlik
med količinami, prepoznavanjem številčnosti ter izvajanjem preprostih aritmetičnih
nalog, kot sta na primer seštevanje in odštevanje. Ali meja med temi zmožnostmi in
ravnanji sploh obstaja? Zanimalo me je, kaj so k razvoju človeške vrste prispevali
kulturna evolucija in izumi, ki so se akumulirali v družbi in se razširili po svetu. Zakaj
so se določene kvantifikacijske prakse sploh razvile in kako njihovo širjenje
pogojujejo specifične družbe, v katerih živimo? Da bom lahko odgovorila na ta
1 Številčnost prevod iz angleške besede numerosity; pomeni občutek za števila oz. za število nečesa; lahko bi prevedli tudi številskost
2
vprašanja, bom predstavila glavne teorije razvoja in evolucije človeštva, predvsem pa
se bom usmerila v vprašanje, kaj pomeni pojem kulture in – še posebej –
»kumulativne kulture«, šele nato se bom usmerila v števila in samo aritmetiko ter njen
razvoj.
Ko se bom usmerila v razvoj aritmetike, bom najprej predstavila, kako »računajo«
izbrane (druge) živali. Podala bom splošen razvojni pogled na številsko kognicijo,
nato se bom vprašala, kako štejejo različna ljudstva po svetu in kateri centri
možganov so aktivni pri aritmetiki ter kakšni procesi se dogajajo v naših možganih. V
magistrskem delu predstavljam raziskave iz sveta raziskovanja evolucijske
antropologije, živalske kognicije in primatologije, kulturne antropologije, razvojne
psihologije in kognitivne nevroznanosti.
Človeški um se je oblikoval skozi evolucijo. A, kakor je zapisano v zapisu v
Enciklopediji kognitivne znanosti MIT-a (The MIT Encyclopedia of Cognitive
Sciences), evolucijska teorija odgovarja na drugačna vprašanja kot kognitivna
znanost. Robert Wilson (1999) pravi:
»Če razdelimo vzroke na proksimalne in ultimativne, so slednji evolucijski, prvi pa
zadevajo kognitivno znanost; ali: kognitivne znanstvenice in znanstvenike zanima,
kako, in ne, zakaj um. Če povzamem bolj natančno, poglavitno zanimanje kognitivne
znanosti je v razumevanju mehanizmov, ki vodijo kognicijo in ne v zgodovini -
evolucijski ali ne - ki je ustvarila te mehanizme.« (Wilson, 1999: xxxiv)
Poleg razumevanja evolucijskega razvoja človeka je nujno potrebno omeniti, da
individuumi pripadajo nekim določenim populacijam. Ravno pri ljudeh je življenje v
skupinah ali družbeno življenje izjemno bogato. Tak način so nam omogočile neke
kognitivne zmožnosti, a družba in kultura vplivata tudi na ontogenetski in filogenetski
razvoj teh zmožnosti in vnašata specifične dražljaje kognitivnim procesom (Sperber
in Hirschfeld, 1999: cxi). Sperber in Hirschfeld tudi opozarjata, da kljub temu, da
populacijska raven vpliva na razvoj in vključenost kognicije na ravni individuuma,
raziskave teh fenomenov še niso bile sistematično vključene v kognitivno znanost
(1999: cxi).
V zadnjih desetih letih se to počasi spreminja, tako da imamo evolucijske razlage
nastanka jezika, pri oblikovanju katerih sodelujejo tudi evolucijski biologi,
primatologi in drugi (Hauser, Chomskey in Fitch, 2002; Fitch, 2010); pogled na
spomin skozi kognitivno antropologijo (Bloch, 2012); ustanavljajo se tudi raziskovani
3
inštituti, posvečeni kogniciji in evoluciji ter kognitivni in evolucijski antropologiji.
Poleg tega se tudi nekateri kognitivni znanstveniki pri tem, ko razlagajo um, obračajo
na evolucijske razlage (Pinker 1997), ki pa so velikokrat preveč preproste, da bi zajele
celotno kompleksnost razumevanja nastanka človeškega uma (Jablonka in Lamb,
2005; Odling-Smee, 2007).
Moja teza je, da za razumevanje kognicije nujno potrebujemo tudi evolucijski pogled
in da moramo razumeti, zakaj se je nekaj razvilo, čeprav je morda nastalo tudi čisto
po naključju. Slednje je namreč eno izmed glavnih gonil biološke evolucije, poleg
naravne in spolne selekcije (Darwin, 1859). Poleg tega pri razvoju človeške kognicije
ne smemo izpustiti vpliva družbe in okolja na posamezen organizem; na ta del
razumevanja kognicije opozarja kognitivna antropologija (glej npr. Bloch 2012).
Za človeško vrsto velja, da nas je oblikovala naravna evolucija, a človekov razvoj že
dolgo časa spreminja tudi zgodovina (Marks, 2011: 162). Slednja je imela oziroma še
vedno ima vpliv na našo kulturo in s tem sooblikuje kulturno evolucijo. Kultura je
negenetski, dolgotrajen prenos informacij, ki se ves čas spreminja. Ta prenos se
pojavlja kot človeška zgodovina (Bloch, 2012: 20) in pri nobeni drugi živali zaenkrat
še nismo odkrili podobnega pojava.
Tako se tudi primatolog Boesch (2007) sprašuje, kaj nas dela človeške. Zanima ga, ali
obstajajo razlike v kognitivnih zmožnostih tudi med populacijami iste vrste in ali
razlike skozi ontogenetski razvoj vplivajo na razvoj kognitivnih sposobnosti. Pri
razlagi se poslužuje dveh različnih pogledov na človeško in živalsko kognicijo, in
sicer: razvojnega pogleda, po katerem ves čas prihaja do interakcije med genetsko
zasnovo in okoljskimi pogoji, kar ima lahko različne rezultate, ter determinističnega
pogleda, ki pravi, da smo ljudje rojeni kot prazni listi, živali pa so rigidno genetsko
določene (Boesch, 2007: 228-229). V magistrskem delu sledim razvojnemu pogledu,
torej takole: posameznik razvija individualne zmožnosti med celotnim ontogenetskim
razvojem, zato so pridobljene sposobnosti (na podlagi prirojenih zmožnosti) rezultat
zgodovine in izkušenj.
Našo kognicijo je oblikoval preplet našega naravnega razvoja in kulturne zgodovine.
V magistrskem delu bom na podlagi razlage človeške naravne evolucije in bioloških
teorij razvoja človeka in primerjalnih raziskav iz drugega živalskega sveta, prešla na
pomen kulture za človeka, predstavila človeško kulturno evolucijo in določila pomen
4
obeh za razvoj kompleksne kognicije na primeru preprostega zaznavanja številčnosti
in zmožnosti izvajanja preprostih aritmetičnih operacij. Težišče naloge je v analizi
skupnega biološkega temelja v številčnosti kot biološki zmožnosti, ki omogoča
kasnejši izum števil in znanja o aritmetiki. Slednje se lahko razvije le ob razvoju
simbolne komunikacije v procesu kulturne evolucije.
Glavna zamisel, ki jo bom predstavila v magistrskem delu, je, da človeška evolucija v
zadnjih nekaj milijonih let ni bila le biološka evolucija, ampak tudi kulturna evolucija
(Marks, 2012). Kljub temu je potrebno tako naravno evolucijo kot tudi kulturno
evolucijo razumeti kot ločena procesa, ki pa se vzporedno prepletata, predvsem v
procesu človekovega ontogenetskega razvoja. Ob razlagi nastanka aritmetike in
raziskovanja človeškega uma ter kompleksne kognicije je potrebno vzeti v zakup tudi
okolje, tako naravno kot družbeno.
Kontinuirani razvoj živali, ki imajo zmožnost zaznavanja številčnosti, nam omogoča
razumevanje človeškega uma. Kako lahko združujemo razvoj živali in naravno ter
kulturno evolucijo pri človeku, bom v nalogi predstavila na podlagi raziskav
zametkov številske kognicije pri živalih, vse do nastanka aritmetike pri človeku.
5
Cilji in raziskovalna vprašanja 1.1
Cilj naloge je združevanje (sinteza) odkritij ter teorij čim večjega števila disciplin
kognitivne znanosti, ki bodo vodile v razlago nastanka aritmetike. V nalogi me
zanimajo biološki temelji razvoja številčnosti, ki si jih delimo z drugimi živalmi in so
kasneje ob razvoju simbolne komunikacije ter človeške kulture vodili tudi do
nastanka aritmetike. Na podlagi poznavanja razvoja človeške kognicije bom skušala
podati nekatere zamisli za razlago izvirov aritmetike.
V začetku naloge predstavim različne poglede na naravno evolucijo človeškega
mišljenja in inteligence, omenim koncept ustvarjanja družbeno-kulturne kognitivne
niše, zatem sledi predstavitev kulture in kulturne evolucije. Potem se posvetim
glavnim vprašanjem magistrskega dela in skušam na njih odgovoriti. V začetku
predstavim, do kod vodijo zametki prepoznave številčnosti pri drugih živalih. Potem v
poglavijh o razvoju aritmetike in o kulturnih razlikah v razumevanju preprostega
računanja, skušam odgovoriti na vprašanje, kakšen je mehanizem razvoja aritmetike
pri človeku. Dotaknem se tudi zgodovine, kdaj so se pojavila prva števila in
aritmetika, preko česar odgovarjam na vprašanje, kako to, da se je pojavila aritmetika
in kako sta pri tem sodelovala procesa naravne in kulturne evolucije.
Hipoteze 1.2
Raziskave kažejo, da imajo živali, predvsem nekatere vrste ptičev in sesalcev,
sposobnost prepoznave kvantitete ali številčnosti (Dehaene, 2011), vse tja do števila
sedem. Poleg tega raziskave poročajo, da imajo nekatere vrste tudi zmožnost
prištevanja količin in prepoznavanja razmerij med njimi (Rumbaugh, Savage-
Rumbaugh in Hegel, 1987). Na podlagi analize literature sem pričakovala, da bom
našla podatke o še več vrstah, ki imajo zmožnost prepoznave številčnosti. Pri tem pa
pričakujem, da se aritmetično znanje pojavi le v okviru kulturne evolucije in ga
pogojuje simbolna komunikacija.
Med glavnimi hipotezami magistrskega dela je predvidevanje, da se je zmožnost
prepoznave številčnosti razvijala kontinuirano znotraj kraljestva živali in izhaja iz
skupnih prednikov človeka in drugih živali. Pri človeku je proces akumulacije kulture
(Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) omogočil, da se je razvila
kompleksna človekova kognicija, kar je vodilo v razvoj števil, aritmetike in kasneje
6
tudi kompleksnejše tehnologije. Vse to se je oz. se še vedno razvija sočasno in
vzporedno, s prepletanjem procesov naravne in kulturne evolucije v okviru tokov
razvoja določenih populacij.
Metoda 1.3
Pri pripravi magistrskega dela sem najprej zbirala gradivo oz. iskala informacije po
knjižnicah in informacijskih bazah (brskala sem predvsem po Digitalni knjižnici
Univerze v Ljubljani in drugih spletnih virih). Osrednje gradivo, ki sem ga upoštevala
v magistrskem delu, so knjige, pregledni in raziskovalni članki s področja
matematičnega izobraževanja, etnomatematike, kognitivne antropologije,
evolucijskega razvoja človeka in nevroznanstvene raziskave aritmetičnih sposobnosti
človeka, prav tako pa sem uporabila tudi analize s področja biologije, etologije in
drugih njenih poddisciplin, predvsem evolucije.
V nalogi sem izvedla komparativno analizo izbrane literature in skušala sintetizirati
dosedanja dognanja. S teoretsko primerjavo sem sintetizirala glavne ugotovitve in
podala vsaj začasne odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. V teoretski
komparaciji sem primerjala hipotezo o družbeni inteligenci, hipotezo o kulturni
inteligenci (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in
Vigotskijevo hipotezo (Moll in Tomasello, 2007) o nastanku človeške kognicije.
Te hipoteze sem uvrstila v primerjavo dognanj na področju razvoja števil, aritmetike
in človeške kognicije. Zatem opisujem teorijo nastanka socialno-kognitivne niše
(Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011; Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Whiten
in Erdal, 2012). Predstavila sem tudi pojem »kumulativne kulture« (Dean, Kendal,
Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in ga povezala s razvojem človeške kompleksne
kognicije – predvsem razvojem aritmetike. Predstavila sem tudi nevroantropologijo
(Downey in Lende, 2012) kot vedo, ki lahko združuje različne poglede na
preučevanje ljudi, naše kognicije in vedenja.
7
2 Naravna in kulturna evolucija
Človeška naravna evolucija 2.1
Človek se od ostalih živali razlikuje po treh bistvenih fizičnih ali fenotipskih
značilnostih, to je po dvonožni hoji, reduciranem zobovju in po človeških možganih
(Marks, 2012: 162-173). Ker naša telesna zgradba, razen tega, da imamo proste roke,
nima velikega vpliva na našo številsko kognicijo, se človeški naravni evoluciji ne
bom posvečala zelo podrobno. Izsledke o človeški naravni evoluciji bom poskusila
povezovati z razvojem človeka v določenem družbenem okolju in s pojavom kulture.
Naše telo nam vsekakor omogoča preživetje v okolju, v katerem živimo. V
naslednjem poglavju o razvoju človeške kognitivne niše bom predstavila tudi
povezavo med okoljem in naravno selekcijo in na kratko skicirala, kako smo ljudje
spremenili okolje in si ga prilagodili za lažje življenje. Pred tem pa moram omeniti še
glavne hipoteze, ki pojasnjujejo evolucijski razvoj človeka. Te so: socialna
inteligenčna hipoteza (Moll in Tomasello, 2007), Vigotskijevo inteligenčna hipoteza
(po Moll in Tomasello, 2007), hipoteza splošne inteligence (Herrmann, Call,
Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007), kulturno-inteligenčna hipoteza
(Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in soodvisna hipoteza
(Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in Herrmann, 2012).
Nicholas Humphrey je v svojem prispevku ‘Družbena funkcija intelekta’ (‘The Social
Function of Intellect’) (1976) zapisal:
»Če je intelektualna zmožnost korelirana z uspehom v družbi in če družbeni uspeh
pomeni večjo biološko zmogljivost,2 potem se bo vsaka podedovana lastnost, ki
poveča zmožnost, da pozameznik ali posameznica prekani ostale pripadnike in
pripadnice neke skupine, hitro razširila po celotnem genskem bazenu.« (1976: 311)
Tako je Humphrey (navajam po Moll in Tomasello, 2007: 639) s svojo družbeno
hipotezo o inteligenci zapisal, da je bil glavni dejavnik evolucije kognicije primatov
tekmovanje znotraj socialnega okolja. Tovrsto tekmovanje omenjajo tudi pod pojmom
makijavelistične inteligence (Whiten in Erdal, 2012). Zamisel za to hipotezo je, da
posamezniki in posameznice tekmujejo, kdo bo uspešneje prelisičil ostale, kar se kaže
v evoluciji kot kompeticijska prednost. 2 »Fitness« – zmogljivost – relativna mera za število preživelih potomcev, ki jih ima določen osebek v populaciji v primerjavi z drugimi osebki (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 313).
8
Približno v enakem času, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je Vigotskij
predlagal svojo teorijo, v kateri se je namesto na tekmovanje usmeril v sodelovanje
(navajam po Moll in Tomasello, 2007). Sodelovanje je povezal s kulturo,
komunikacijo in učenjem; bolj ga je zanimala ontogenija ali osebni razvoj kot pa
evolucijska zgodovina vrste ali filogenija. Po pisanju Molla (2007) je Vigotskij trdil,
da se otroške kognitivne sposobnosti oblikujejo in v nekaterih primerih ustvarjajo v
interakciji z drugimi skozi kulturo in z artefakti ter simboli, ki so jih ljudje ustvarili za
skupno rabo. Glavni poudarek Vigotskega je bilo sodelovanje in ne tekmovanje, kar
je zagovarjal Humphrey. Če gledamo z vidika naših najbližjih prednikov primatov,
smo ljudje vrsta, ki znotrajvrstno največ sodeluje. Ljudje živimo v družbenih
skupinah, ki so sestavljene iz raznih kooperativnih institucij in družbenih praks, ki
stremijo k podobnim ciljem, pri čemer si razdeljujemo različne naloge (Richerdson in
Boyd, 2005; navajam po: Moll in Tomasello, 2007: 639).
Tomasello in kolegi (2012: 673) tako trdijo, da je evolucijo ostalih primatov verjetno
vodila socialna tekmovalnost, a pri razvoju človeških kognitivnih sposobnosti, ki so
vodile v razvoj tehnologij in simbolnih sistemov, je bilo bržkone glavno vodilo
sodelovanje znotraj družbe. Tovrsten pogled sedaj imenujemo Vigotskijeva
inteligenčna hipoteza. Moll in Tomasello (2007) ne pojasnjujeta samega pojava
sodelovanja in trdita, da za njim ne stojijo običajni procesi, kot na primer naravna
selekcija in ostali procesi, ki jih poznamo iz naravne evolucije. Za pojav človeškega
sodelovanja lahko najdemo nekaj vzrokov, nekateri izmed njih so na primer skupni ali
deljeni nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll,
2005) in jezik (Pinker, 2010: 4).
Raziskave torej kažejo, da je sodelovanje zelo pomembno za razvoj človeške
kognicije. V nadaljevanju bom predstavila teorijo socio-kognitivne niše, kjer različni
avtorji predstavljajo kompleksnejši sistem pozitivnih povratnih zank in recipročnosti
določenih lastnosti, ki so medsebojno vplivale ena na drugo pri razvoju naše vrste in
bolj natančno naše kognicije (Whiten in Erdal, 2012; Kendal, Tehrani in Odling-
Smee, 2011).
Po splošno-inteligenčni hipotezi so večji in kompleksnejši možgani ljudem omogočili
kompleksnejšo kognicijo. Nasprotuje ji adaptacijsko-inteligenčna hipoteza, po kateri
naj bi se kognitivne sposobnosti razvile kot odgovor na specifične okoljske izzive.
Podobni slednji sta že omenjeni socialno-inteligenčna hipoteza ter Vigotskijeva
9
inteligenčna hipoteza, ki pravita, da se je človeška kognicija razvila zaradi
znotrajvrstnega tekmovanja oziroma sodelovanja (Moll in Tomasello, 2007).
V resnici ljudje nismo le socialna bitja, ampak smo kar ultrasocialna bitja (Boyd in
Richerdson, 1996). V primerjavi s primati, ki posedujejo sofisticirane socio-
kognitivne sposobnosti za tekmovanje in sodelovanje znotraj vrst, smo ljudje razvili
veščine, ki nam omogočajo ustvarjanje različnih kulturnih skupin, ki uporabljajo
različne artefakte, simbole, družbene prakse in institucije. Da ljudje lahko delujemo v
tem svetu, že v času otroštva razvijemo artefakte in orodja za sodelovanje znotraj teh
praks, za kar potrebujemo specialne socio-kognitivne veščine socialnega učenja,
komunikacije in teorije uma (Vigotskij po Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare
in Tomasello, 2007). Človeška visoka sposobnost socio-kulturne kognicije že zgodaj
v razvoju deluje kot zasnova za kasnejši kompleksnejši razvoj človeške kognicije v
splošnem. To imenujemo kulturno-inteligenčna hipoteza (Herrmann, Call,
Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
S sodelovanjem smo prišli do posebnih veščin družbene kognicije, pridobili smo
kulturno inteligenco. Herrmann in kolegi (2007) tako trdijo, da smo te posebne
veščine pridobili zaradi vrstno specifičnih socio-kognitivnih sposobnosti, ki se
razvijejo zgodaj v ontogeniji in nam omogočajo sodelovanje in prenos znanja znotraj
kulturnih skupin.
Po kulturno-inteligenčni hipotezi je za kognicijo pomemben ontogenetski razvoj
organizma oz. osebka. Tako so Herrmann in sodelavci (2007) pripravili vedenjski
primerjalni preizkus med orangutani, šimpanzi in otroci (starimi dve leti in pol).
Želeli so spoznati značilnosti človeške kognicije v nasprotju z ostalimi primati, ki se
že kažejo v zgodnjem razvoju. Tako so neposredno primerjali kulturno- in splošno-
inteligenčno hipotezo.
Razvili so niz testov, s katerimi so primerjali fizično3 in družbeno kognicijo. Naloge
iz fizične kognicije so preverjale sposobnost razumevanja vzročnosti, prepoznavanja
količine in prostorske kognicije. Pri nalogah iz socialne kognicije pa so preverjali
sposobnosti socialnega učenja, komunikacije in teorije uma. Izkazalo se je, da so
otroci pri dveh letih in pol v domeni fizične kognicije izenačeni s šimpanzi in
3 Fizična kognicija prevod iz angleške besede physical cognition; gre za preverjanje sposobnosti razumevanja vzročno-posledičnih fizikalnih pojavov v okolju, v ta sklop nekateri avtorji uvrščajo tudi prostorsko kognicijo
10
orangutani. Pri socialni kogniciji so otroci izkazovali bolj razvite socialne veščine kot
ostali primati. Potemtakem se od primatov med ontogenetskim razvojem razlikujemo
v delovanju znotraj skupine in pri socialni kogniciji. Naša splošna inteligenca pa se v
razvoju na razlikuje dosti od ostalih primatov, s čimer so s tem testom zavrnili
splošno inteligenčno hipotezo in nakazali, da je za človeško kognicijo res pomembno
socialno okolje.
Poleg fizičnih lastnosti, ki sem jih omenila na začetku poglavja o človeški naravni
evoluciji, nas od človeka podobnih opic ločujejo tudi specifične značilnosti našega
družbeno-socialnega življenja. To so: sodelovanje, učenje in prenašanja znanja s
človeka na človeka z uporabo komunikacije v obliki človeškega jezika (Moll in
Tomasello, 2007). Kot že opisano, so slednje empirično pokazali nemški raziskovalci
(Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
Tomasello in kolegi (2012) so za razlago razvoja sodelovanja predstavili soodvisno
hipotezo, v kateri povezujejo sodelovanje manjših skupin za usklajevanje
kompleksnejših kognitivnih problemov, na primer skupinskega lova, s sodelovanjem
na ravni cele skupnosti, saj je morala celotna skupnost delovati tako, da so lahko
posamezniki delovali neodvisno, ampak složno, tako da so lahko uspešno
premagovali druge skupnosti, kar je vodilo v nastanek konvencij, norm in institucij.
Gre za kulturno selekcijo skupine. Tezo zagovarjajo na podlagi primerjalnih raziskav
človeške kognicije in motivacije pri ljudeh in človeku podobnih opicah4 (apes) ter na
podlagi raziskav z otroci, kjer se je izkazalo, da otroci sodelujejo veliko bolj kot se to
zgodi pri človeku podobnih opicah.
Vseeno ima ta teorija pomanjkljivosti. Glavna je v trditvi, da so skupnosti ljudi v
preteklosti tekmovale med seboj. Antropologa Fry in Söderberg (2013) sta na primer
preučila etnografske zapise o smrtonosni agresiji pri premičnih lovsko-nabiralskih
skupinah. Uporabila sta podatke o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih
skupinah ljudi (»nomadic foragers«, »mobile forager band societies« – MFBS) iz
obdobja zadnjih dveh stoletij. Raziskovalca sta ločila nasilje med pripadniki iste
skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno
sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin.
4 Človeku podobne opice so orangutani, šimpanzi, gorile in bonobi.
11
V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev ni bilo. V desetih primerih so se zgodili
posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so
odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili
tudi vsaj dve. Če trdimo, da je prišlo do sodelovanja na ravni skupnosti, zaradi
tekmovanja z drugimi skupnostmi, lahko pričakujemo tudi nasilje med temi
skupnostmi, a tega ni bilo (Fry in Söderberg, 2013: 271-272). Tomasello in sodelavci
(2012) so sicer izpostavili znotrajskupnostni čut za solidarnost in egalitarnost, do
katerega pride pri lovsko-nabiralskih skupnostih. Kasneje naj bi se te manjše skupine
povezovale z večjimi skupnostmi, kjer so se ustvarile neke norme in institucije, kar je
vodilo v tekmovalnost z drugimi skupnostmi. A vseeno skupine ljudi same po sebi
niso tekmovalne: tekmovalnost se pojavi, ko se ustvarijo norme in kulturne prakse, ki
v nekatere družbe uvedejo samo tekmovalnost (Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in
Herrmann, 2012: 682).
Nobena izmed doslej predstavljenih hipotez ni razložila, kako je kaj nastalo in zakaj.
V nadaljevanju se bom zato usmerila v predstavitev kognitivne niše in na podlagi
uporabe tega termina razložila nastanek človeške kognicije. Ta model bom uporabila
tudi pri razlagi nastanka številske kognicije.
Socio-kognitivna niša 2.2
Različni raziskovalci razlagajo nastanek človeške kognicije z nastankom posebne
niše. V biologiji poznamo ekološke niše ali specifična mesta organizma v okolju, ki
vključuje njegov habitat in odnose z drugimi organizmi ter z njihovim živim in
neživim okoljem (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 77). Ekološko nišo organizma
določajo vrste hrane, plenilci, toleranca do temperature in drugi okoljski dejavniki
(Dictionary of Biology, 2004: 206). Teorija oblikovanja ali konstrukcije niše izvira iz
evolucijske biologije. Poudarek te teorije je, da imajo organizmi zmožnost
spreminjanja svojega okolja, z čimer vplivajo na lastno evolucijo in na spreminjanje
ostalih vrst v enakem okolju. Glavna lastnost tovrstnega oblikovanja niše so
spremembe, ki jih vzbudi določen organizem, s čemer spremeni selekcijske pritiske
okolja (Odling-Smee, Laland in Feldman navedeni v Kendal, Tehrani in Odling-
Smee, 2011).
Nasprotno govori standardna evolucijska teorija o tem, da spreminjanje oz. evolucijo
organizma oblikuje naravna selekcija in s tem sledi tudi oblikovanje niše. Do genetske
12
raznolikosti pride zaradi naravne selekcije na podlagi preživetja in uspešnega
razmnoževanja. Selektivna okolja pa določajo modifikacije organizmov, ki oblikujejo
nišo.
Pri teoriji oblikovanja niše prepoznavamo naravno selekcijo in konstrukcijo niše kot
medsebojni vzročni proces v evoluciji (Laland in Sterelny, 2006). Ob tem razumemo
adaptacijo organizma kot produkt obeh procesov; procesa naravne selekcije in
oblikovanja niše torej ne ločujemo. S teorijo oblikovanja niše, kot jo predlagajo
Odling-Smee in kolegi (2003), usmerimo pozornost iz interakcije med organizmom in
lokalno ekologijo na fenogenotipe (hkratni produkt genov, struktur in vedenja) in na
oblikovanje ekosistema (organizmi oblikujejo in jih tudi oblikuje njihovo okolje in
okolja ostalih organizmov). Pri tem, kot pravi Fuentes (2013: 50), prihaja do
ekološkega prenosa strukturnih in družbenih kontekstov z generacije na generacijo,
kar postane glavni steber oblikovanja niše, kar upošteva tudi spremenjene selekcijske
pritiske na kasnejše populacije na istih lokacijah.
Oblikovanje niše torej vključuje sestavljanje in razstavljanje niš z organizmi in
sinergične interakcije med organizmi in okoljem. Kendal in kolegi (2011) opisujejo
teorijo oblikovanja niše kot:
»…endogeni vzročni proces v evoluciji, recipročen (medsebojen), z vzročnim
procesom naravne selekcije. Deluje tako, da dodaja ekološko dedovanje oz. prenos, ki
je sestavljen iz dedovanja na podlagi pritiskov naravne selekcije, ki so pred tem
spremenjeni zaradi oblikovanja niše, ter genetskega dedovanja v evoluciji. Oblikovanje
človeške niše spremeni selekcijske pritiske v okolju tako da vpliva tako na človeško
evolucijo, kot tudi na spreminjanje drugih vrst.« (Kendal, Tehrani in Odling-Smee,
2011: 366)
Na primeru človeka sta podobno teorijo že prej predstavila Tooby in DeVore (1987)
ter jo poimenovala »kognitivna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Pinker,
2010). Kasnejši avtorji pa uporabljajo termine »človeška niša« (Kendal, Tehrani in
Odling Smee 2011), »kulturna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011) ali
»človeška socio-kognitivna niša« (Whiten in Erdal, 2012). Vse izhajajo iz teorije
oblikovanja niše, ki sem jo že opisala in je drugačna od standardne evolucijske teorije.
Tobby in DeVore (1987) sta trdila, da ljudje izkoriščamo kognitivno nišo sveta in da
»leži temelj naše zoološke različnosti v zmožnosti za konceptualno abstrahiranje
situacije v model, ki prikaže, katere manipulacije so nujne za dosego bližnjih ciljev,
13
kar sovpada z zmogljivostjo vrste« (Tooby in Devore citirana v Whiten in Erdal,
2012: 2120). Tobby in DeVore se v svoji analizi nista dotaknila socialnega elementa,
ki tvori človeško družbo.
Pinker (2010) opisuje kognitivno nišo kot
»…podaljšek ekološke niše, na podlagi zamisli, da v vsakem ekosistemu obstaja
zmožnost organizma, da prevzame obrambo drugega organizma na podlagi vzročno-
posledičnega razumevanja in skupne akcije – razvoja informacijskega sklepa – ne pa s
fizičnimi in kemijskimi značilnostmi, tako da pride do uporabljanja virov drugih
organizmov v nasprotju z njihovimi adaptacijami, da zaščitijo te vire. Ti prevzemi se
odvijajo s pomočjo mentalnih modelov sveta, ki jih vodijo intuitivne zmožnosti fizike,
biologije in psihologije, tudi psihologije živali. To omogoča ljudem razvoj orodij, pasti
in orožij, pridobitve strupov in zdravilnih učinkovin iz ostalih živali ter rastlin in
organiziranje koordiniranih dejanj, kot na primer razširitve po večjem območju, kar
deluje kot nekakšen superorganizem.« (Pinker 2010: 1-2)
Ameriški evolucijski psiholog na podlagi koncepta kognitivne niše razlaga tri
človeške značilnosti: razvoj in akumulacija znanja – vedeti, kako – sodelovanje med
genetskimi nesorodniki in jezik, ki uporablja slovnico (Pinker, 2010).
Pinker (2010) postavlja v ospredje človeka, ki mu je omogočeno razumevanje
vzročno-posledičnih povezav v okolju. Te zmožnosti spreminjajo dodatne evolucijske
inovacije, zmožnost medsebojnega učenja, ki zmanjšuje stroške pri pridobivanju
znanja, nujnega za lokalne adaptacije. Že v poglavju o človeški naravni evoluciji sem
prikazala razliko med ostalimi primati in človekom: povprečen človek deluje kot
pametnejši od povprečnega šimpanza, vsaj v domenah načrtovanja, teorije uma in
sklepanja.
Boyd, Richerson in Henrich (2011) opozarjajo, da to ni dovolj. Hipoteza kognitivne
niše, kot jo zagovarjajo Tooby, Cosmides in Pinker, po njegovem mnenju precenjuje
individualne kognitivne sposobnosti enega človeka, ki omogočajo osebku uspeh v
raznolikem okolju, predvsem pa ne razume ali upošteva pomena kulture za človekov
prilagoditveni uspeh. Tako Boyd, Richardson in Henrich trdijo, da je naša edinstveno
oblikovana sposobnost učenja od ostalih članov skupin najbolj pomembna za človeški
ekološki uspeh. Ta sposobnost omogoča ljudem, da postopno, skozi generacije
akumuliramo informacije in razvijamo boljša orodja, prepričanja in prakse, ki jih en
sam individuum nikoli ne bi razvil. Tako zagovarjajo koncept kulturne niše, katere
14
izkoriščanje je imelo velik vpliv na potek človeške evolucije (Boyd, Richardson in
Henrich, 2011: 2).
Kognitivna niša se oblikuje po korakih na podlagi sodelovanja, sporazumevanja in
obvladovanja veščin, kar spreminja tako socialno kot naravno okolje. Oblikovanje
niše je ustvarilo selekcijski pritisk na prednike ljudi. Značilnosti ljudi, kot so grajenje
na predhodnjem znanju in s tem povezan razvoj tehnologije, človeško
sporazumevanje ter sodelovanje med nesorodniki, so pri človeški vrsti močno razvite,
kar je pričakovano, saj med razvojem teh lastnosti prihaja do vplivanja ene na drugo
oz. do povratnih zank (Pinker, 2010; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).
Whiten in Erdal (2012), Kendal (2011) in drugi raziskovalci svoj pogled še bolj
usmerjajo k socio-kognitivni niši. Poleg jezika Whiten in Erdal (2012) omenjata še
pomembnost sodelovanja, egalitarnosti, teorije uma in pojava kumulativne kulture.
Tako pišeta, da so pojavne oblike spreminjajoče se socio-kognitivne niše
konceptualne abstrakcije, orodja in drugi artefakti, ki so se ohranili in jih sedaj
odkrivajo arheologi, ter sposobnost načrtovanja, ki je omogočila izdelavo
kompleksnejših orodij, pasti, sledenja plenu in analizo lova (Whiten in Erdal, 2012).
To so konceptualne abstrakcije, o katerih sta govorila že Toobey in DeVore (1987).
Whiten in Erdal (2012) trdita, da moramo v socialno-kognitivno nišo nujno vključiti
tudi elemente družbe. Kot glavne dele izpostavita sodelovanje, egalitarnost, teorijo
uma, jezik in kulturo. Te dele so določili na podlagi primerjave etnografij 24 različnih
lovsko-nabiralskih skupnosti. Avtorja opozarjata, da posamezna skupnost ni dober
model za razumevanje oblik organiziranja prednikov, a če primerjamo opazovanja več
skupin, lahko izluščimo glavne prilagoditve na tovrsten način življenja. Pri
primerjanju sodelovanja med skupnostmi sta ugotovila, da prihaja do delitve dela med
lovci oz. lovkami in nabiralci oz. nabiralkami, pri čemer moški ponavadi lovijo, a tudi
nabirajo, in ženske nabirajo. Skupine se ločujejo in gredo vsaka v svojo smer, a vedno
prinašajo ulov oz. nabrano nazaj do glavnega središča skupnosti, kjer si pravično
razdelijo hrano. Posebne socio-kognitivne zmožnosti ljudem omogočajo razdelitev v
različne skupine in zdelitev dela ter tudi razumevanje, da si bodo pridobljeno hrano
kasneje razdelili. Razdelitev v skupine in pravično deljenje hrane nas ločuje od ostalih
primatov. Poleg tega pri ljudeh prihaja tudi do deljenja dela med samim lovom in
nabiranjem (Whiten in Erdal, 2012: 2121).
15
Pri Sanih poznamo posebne pogovore o načrtih lova znotraj skupine, preden gredo na
lov. Ko se približujejo plenu, se sporazumevajo z znakovnim jezikom, koordinirano
iščejo, po uspešnem lovu pa naredijo tudi analizo. Manj je znanega o nabiranju,
vsekakor pa pride do delitve dela in usklajevanja pri iskanju. Poleg sodelovanja pri
pridobivanju hrane prihaja tudi do vzajemne pomoči z varstvom otrok in nadzorom
vasi (Whiten in Erdal, 2012).
Naslednja pomembna stvar je egalitarnost ali enakost znotraj skupine. Erdal, Whiten
in kolegi (1994, 1996) poročajo, da je pri skoraj vseh štiriindvajsetih preučenih
skupnosti ljudi prišlo do enakopravne delitve plena glede na potrebe in ne glede na to,
kako močan je bil lovec oz. v kakšnem sorodstvu so si bili. Ob primerjanju stopnje
sodelovanja in egalitarnosti pri šimpanzih in ljudeh ugotovimo, da smo si zelo
različni. Pri šimpanzih se pojavlja hierarhična ureditev in manj sodelovanja ter
enakosti (Whiten in Erdal, 2012). Raziskovalca tako trdita, da se je verjetno pri naših
prednikih pojavilo sodelovanje in egalitarnost, kar je vodilo do razvoja skupin, ki si
delijo delo in si pravično razdeljujejo hrano, kot se to dogaja pri lovsko-nabiralskih
skupnostih. Ko je za pridobivanje hrane postal lov vedno bolj pomemben, sta tudi
sodelovanje in deljenje plena postala bolj prisotna. Pri tem je prišlo tudi do evolucije
velikosti možganov in do razvoja socialne inteligence.
Whiten in Erdal (2012) trdita, da je to kasneje pri prvih homininih5 vodilo do nastopa
uspešnejših vodij, ki so oblikovali koalicije, ki pa so vključevale tudi ostale kot nujne
člene trajnejših koalicij. Vse to je ustvarjalo medsebojne selekcijske pritiske, ki so
vodili do nastanka makiavelijskih socialnih veščin pri tistih, ki so želeli vladati, vse
do nastopa tistih, ki so stremeli k onemogočanju pojava dominance znotraj skupine,
pri čemer nastane egalitarna ali enakovredna družba, saj preprosto ni uspešno, če želi
nek osebek nadvladati nad ostalimi (Whiten in Erdal, 2012). A, če se spomnimo
Vigotskijeve inteligenčne hipoteze, lahko v njenem okviru najdemo nekaj vzrokov za
razvoj sodelovanja, nekateri izmed njih so na primer že omenjeni skupni ali deljeni
nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005) in
jezik (Pinker, 2010: 4). Sodelovanje in egalitarnost sta zapletena pojava in ju po
5 Hominini – skupina primatov, ki sodi v skupino hominidov, ki vključujejo orangutane, gorile, šimpanze in ljudi. Lastnosti homininov so: dvonožna hoja, reduzirano zobovje in večja velikost možganov. Trenutno živeči predstavnik homininov je človek. Vir: http://education.nationalgeographic.com/education/media/hominin-history/?ar_a=1; dostopno: 15. 7. 2014
16
mojem mnenju ne moremo razložiti zgolj s preprostim mehanizmom, kot ga
predlagata Whiten in Erdal (2012), vseeno pa poudarjata in povezujeta več
komponent razvoja človeške kognicije. Tako sodelovanje in egalitarnost krepita drug
drugega, saj so ljudje bolj pripravljeni sodelovati pri pridobivanju virov, če vedo, da
si jih bodo kasneje pravično razdelili.
Naslednja točka, kjer se ustavita Whiten in Erdal, je teorija uma, ki ji sledi jezik. Jezik
je izpostavljal tudi Pinker (2010), pri čemer je opozarjal na medsebojno povezanost
znanja veščin in prenosa znanja. Pinker pravi, da pri učenju veščine, ki nam pomaga
preživeti, to informacijo shranimo v svoje možgane. Zatem sledi prenos informacije v
druge možgane, kar naredimo z jezikom. Jezik je torej sredstvo prenosa znanja v
lastne in druge možgane. Jezik tako zmanjšuje stroške učenja nove veščine in poveča
porast znanja. To znanje lahko uporabimo za izkoriščanje okolja in ga razširjamo med
sorodstvom in ostalimi posamezniki s katerimi sodelujemo (Pinker, 2010: 4).
Fuentes (2013: 52) piše, da pride do prenosa znanja tudi z vedenjem. Do pridobivanja
evolucijsko pomembnih vedenjskih vzorcev lahko pride z družbenim učenjem. Prenos
znanja se tako zgodi brez vplivanja na genetske sisteme, ki so tarča naravne selekcije.
Simbolni prenos znanja se lahko zgodi s človeškim jezikom in z zmožnostjo prenosa
informacije, ki je lahko časovno in prostorsko kompleksna. Whiten in Erdal (2012)
sta se pri analizi teh procesov osredotočila predvsem na sporazumevanje primatov.
Slednji največ informacij sporočajo ob nevarnosti plenilcev in ko so samice godne za
parjenje. Poleg vokalne komunikacije uporabljajo tudi drugo znakovno komunikacijo,
predvsem z gestami.
Komunikacija in jezik sta tesno povezana s socialnim učenjem, ta pa s kulturo.
Kultura podpira jezik s procesom privzemanja jezika, ob tem pa jezik omogoča
prenos konceptov, kot so želje, misli in prepričanja. Procesi socialnega učenja
podpirajo kulturne zmožnosti, te pa so povezane tako z jezikom kot tudi s teorijo uma.
Sodelovanje in egalitarnost sta povezana tudi s kulturo; oba omogočata souporabo in
razširjanje informacij, kar omogoča prenos kulture, skupno rabo izumov in novitet ter
s tem skupno kulturno evolucijo. Kultura prispeva tudi k tehnikam, ki omogočajo
sodelovanje in ideologijo splošnega altruizma, ki podpira egalitarnost. Jezik je ob tem
tudi pomemben za medosebno koordinacijo in recipročne dogovore o porokah
(Whiten in Erdal, 2012: 2126).
17
Zagovorniki socio-kognitivne niše imenujejo te povezave »pozitivne povratne zanke«,
ki vodijo tudi do vzročnih povezav, s katerimi je mogoče spremljati, ali vsi izmed
naštetih socialnih vidikov kognicije omogočajo in podpirajo druge v vsakodnevnem
življenju lovsko-nabiralskih skupnosti (Whiten in Erdal, 2012).
Za ustvarjanje človeške kulture in kognicije lahko uporabljamo koncept socio-
kognitivne niše. V ta model moramo vključiti tudi procese prenosa znanja oz.
dedovanja praks, ki so se ustvarile v določeni skupnosti ljudi.
Odling-Smee (2007) predlaga preprost sistem ekološkega dedovanja, ki vključuje
informacije in znanja ter fizične materiale in vire energije. Pri tem lahko posameznik
ali posameznica podeduje socialno in fizično nišo, ki vključujeta kulturni prenos
znanja in vedenja, ter tudi materialno kulturo, s tem pa dobi s kulturo spremenjene
vire informacij in kulturno spremenjene fizične vire v okolju, v katerem se razvija.
Kendal in drugi (2011) so se natančneje posvetili tudi socialnemu prenosu znanja in
veščin (know-how). Martin in Bateson sta omenjala, da sta za prenos znanja
pomembni tudi igra in učenje (navajam po Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).
Človeška evolucija je zaenkrat edina, ki akumulira zmožnosti kulture in ustvarjanja
prilagodljive kulturne niše, ki utrjuje in povečuje te zmožnosti (Laland, Odling-Smee
in Myles, 2010; Smith, 2007; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011). Zmožnosti
družbene, tehnične in kulturne inteligence, kot sta na primer jezik in sodelovanje, so
koevoluirale s kumulativno kulturno evolucijo tehnologij in socialnih dogovorov, ki
jih te zmožnosti omogočajo (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005;
Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
Tako sodelovanje kot egalitarnost sta zelo pomembni pri razlagi, zakaj ljudje tako
dobro prepoznavamo količine in smo na koncu uvedli tudi sistem štetja.
Kultura 2.3
Za ljudi je torej zelo pomembna socio-kulturna komponenta evolucije. Od ostalih
živali se razlikujemo v naši bistveno večji sposobnosti učenja, komuniciranja, bolj
natančne uporabe jezika, ki ima sintakso, in razumevanja umskega stanja ostalih ljudi.
Vse predstavljene zmožnosti so del definicije kulture, kot jo opredeljuje primatolog
McGrew, ki kulturo opredeli kot »način, kako nekaj počnemo« (2011: 49). Ta
opredelitev vključuje štiri komponente, in sicer: prvič, kulture se naučimo; drugič,
18
naučimo se je v družbi; tretjič, je normativna; in četrtič, je kolektivna oz. skupna.
Tovrstna definicija kulture ustreza tudi kulturam večine primatov in nekaterih drugih
živali: torej imajo tudi slednje kulturo. Zato nekateri raziskovalci (Tomasello,
Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005; Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in
Tomasello, 2007; Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012; Whiten, 2012)
poudarjajo pomen akumulacije znanja znotraj človeških skupnosti in uporabljajo
pojem »kumulativna kultura«.
Vseeno nam raziskovalci s področja socialne oz. kulturne antropologije ponujajo
drugačne definicije človeške kulture. Monaghan in Just tako v Zelo kratkem uvodu v
socialno in kulturno antropologijo najprej poudarita, da »verjetno obstaja toliko teorij
kulture, kolikor je antropologov« (2008: 44). Večina pa se verjetno strinja, »da ima
kultura nekaj opraviti s tistimi vidiki človeškega razmišljanja in dejavnosti, ki se jih
naučimo kot člani družbe« (Monaghan in Just, 2008: 44). Med prvimi antropološkimi
definicijami kulture se je leta 1871 pojavila definicija Edwarda B. Tylorja, ki pravi:
»Kultura ali civilizacija v širšem etnografskem smislu je tista kompleksna celota, ki
vključuje znanje, prepričanja, umetnost, moralo, pravo, običaje ter vse druge
sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe« (povzeto po Monaghan
in Just, 2008: 45).
Franz Boas je kulturo razumel kot zajem vseh manifestacij družbenega vedenja
skupnosti, reakcije posameznika, na katerega vplivajo navadne skupnosti, v katerih
živi, in izdelke človeških dejavnosti, ki jih te navade določajo (povzeto po Monaghan
in Just, 2008: 46).
Tylor in Boas sta se razlikovala v tem, da je prvi razumel kulturo kot skupek
človeških dosežkov, drugi pa je opisoval kulturna očala, s katerimi dojemamo svet
okoli sebe in si razlagamo pomen družabnih življenj ter si osmišljamo svoja dejanja
(po Monaghan in Just, 2008: 45-47).
Leta 1952 je izšla knjiga Kroeberja in Kluckhohna Kultura: Kritičen pregled
konceptov in definicij (Culture: A Critical Review of Concepts and Definitions), kjer
sta avtorja zbrala kar 162 različnih definicij kulture in jih uvrstila v različne razrede.
Na koncu sta razvila svojo teorijo, ki pravi:
»Kulturo sestavljajo vzorci, eksplicitni in implicitni, pridobljeni iz in za vedenja ter se
prenašajo s simboli; (kultura) tvori značilne dosežke človeških skupin, in vključuje
19
njihovo utelešenje v artefaktih; glavno jedro kulture je sestavljeno iz tradicionalnih
(npr. zgodovinsko proizvedenih in izbranih) idej in še posebej njihovih vrednosti in
vrednot; kulturne sisteme lahko na eni strani razumemo kot proizvode dejanj in na
drugi strani kot elemente, ki pogojujejo nadaljnja dejanja.« (Kroeber in Kluckhohn,
1952: 181)
Kasneje je Claude Lévi-Strauss, ki je utemeljil strukturalistično antropologijo, trdil,
da so človeške klasifikacije univerzalne (1983). Kulturo je opredelil kot
»…niti naravno niti umetno. Ne izvira niti iz genetike niti iz razuma, kajti sestavljajo jo
pravila vedenja, ki niso bila ustvarjena in katerih funkcije ljudje, ki ravnajo v skladu z
njimi, v splošnem ne razumejo. Nekatera pravila so ostanki tradicij, nastalih v različnih
vrstah družbene strukture, skozi katero [...] je šla vsaka skupina ljudi. Ostala pravila so
bila zavestno sprejeta ali spremenjena zaradi specifičnih ciljev. Vendar ni nobenega
dvoma, da v primerjavi s čutili, ki smo jih podedovali od svojega genotipa, in pravili, ki
so nastala na podlagi razuma, množica nezavednih pravil ostaja pomembnejša in
učinkovitejša. Kajti razum sam [...] je proizvod in ne vzrok kulturne evolucije.«
(Povzeto po Monaghan in Just, 2008: 50)
Kot vidimo, je pojem kulture zapleten in ni jasno definiran. Po eni strani, če vzamemo
definicijo, ki nam jo ponujajo socialni antropologi, živali nimajo kulture, vsaj ne
takšne kot ljudje. Na drugi strani primatologi in raziskovalci živalskega vedenja iščejo
vzorce kulture med različnimi živalmi. Zato so v evolucijski antropologiji razvili
termin kumulativne kulture.
Človeška kumulativna kultura predstavlja znano sposobnost, da postopoma
akumuliramo znanje (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012). Na primer:
skozi nekaj zaporednih generacij med šimpanzi ostajajo njihova vedenja relativno
konstantna. Na drugi strani pa se človeško vedenje in človeške navade spreminjajo
veliko hitreje in se obenem tudi hitro širijo znotraj skupin, kar nam omogoča
ustvarjanje sofisticiranih kulturnih artefaktov in z njimi povezanih vedenj. Tako
Richerson in Boyd (2005) podata definicijo:
»Kultura je informacija6, ki ima vpliv na vedenje pozameznika ali posameznice, in jo
pridobimo preko ostalih članov ali članic določene vrste z učenjem, oponašanjem in
preko drugih oblik družbenega prenosa vedenja.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)
6 »Informacija je kakršnokoli duševno stanje, zavestno ali ne, ki je pridobljeno in spremenjeno preko družbenega učenja, in vpliva na vedenje.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)
20
V nekem času pride do akumulacije informacij, znanja in veščin, kar lahko opišemo
tudi s pojmom »kumulativna kultura«, ki ga bom opisala v nadaljevanju.
Kumulativna kultura 2.4
Človeka od drugih živali ločuje prav specifičen način akumulacije znanja in veščin ali
nekaj, kar evolucijski antropologi imenujejo »kumulativna kultura« (cumulative
culture) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in s tem tudi njegovo
nadgradnjo, kar je vodilo tudi do razvoja različnih tehnologij in orodij, ki jih poznamo
samo ljudje in ne tudi ostale živali. Ekološki in demografski uspeh človeške vrste je v
veliki meri zasluga naše zmožnosti akumulacije znanj in veščin.
Raziskovalci (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) so tako testirali idejo
kumulativne kulture s posebnim testom, pri katerem so uporabili škatlo sestavljanko
(puzzlebox), ki so jo razreševali šimpanzi, kapucinke in otroci.
Naloga je imela tri težavnostne stopnje, ko so preiskovanci uspešno razrešili
posamezno stopnjo, so dobili nagrado in lahko nadaljevali z naslednjo stopnjo. Pri
prvi stopnji so morali premakniti vratca na škatli in so prišli do prve nagrade. Če so
pritisnili dva gumba, so lahko premaknili vratca, kjer se je skrivala druga nagrada. Ko
so to uspešno zaključili, so prišli do tretje stopnje, pri kateri so morali zavrteti ročico,
če so želeli odpreti vratca. Nagrade so se stopnjevale, če so uspešno rešili vse tri
stopnje, so dobili tri nagrade. Nagrada za tretjo stopnjo pa je bila najboljša. Pri
šimpanzih in kapucinkah so bile nagrade: korenje, jabolko in grozdje. Pri otrocih pa
nalepke, za prvo stopnjo manjše in za zadnjo stopnjo večje ter bolj privlačne.
Nalogo so reševali v parih oz. skupinah, saj sta »škatlo sestavljanko« lahko hkrati
reševala dva preiskovanca. Pri čemer so lahko spremljali, če prihaja do prenosa
znanja iz enega preiskovanca na drugega. V določeni fazi raziskave so pri šimpanzih
uvedli pomoč. To je bil »učitelj«, pripadnik enake vrste, ki je bil naučen in najbolj
vešč reševanja naloge oz. sestavljanke (puzzlebox).
Rezultati so pokazali, da so bili človeški otroci veliko bolj uspešni pri reševanju težjih
nalog oz. pri odkrivanju rešitev. Le desetina šimpanzov je uspešno zaključila drugo
stopnjo in prišla do jabolka, samo eden je zaključil tudi tretjo stopnjo in za nagrado
prejel grozdje. Za reševanje naloge so potrebovali več kot 30 ur. Dvajstetina
kapucink, ali 5 odstotkov, je prišla do jabolka, v 53 urah. Otroci so nalogo rešili v treh
21
urah, pri čemer jih je več kot polovica uspešno zaključila drugo stopnjo, malo manj
kot polovica pa tudi tretjo stopnjo.
Poleg tega se je med sovrstniki oz. sovrstnicami pri otrocih znanje uspešneje
prenašalo. Pri tem ni bilo ključnega pomena, ali se je znanje prenašalo neverbalno, s
posnemanjem oz. z imitacijo ali verbalno z jezikovnimi navodili.
»Trditev, da so sociokognitivni procesi [učenje preko verbalnih navodil, imitacija in
prosocialnost] napram ostalim vplivom, neposredno odgovorni za pojav vzorca
kumulativnega kulturnega učenja, ki ga opazimo pri otrocih, je podprta s pozitivnim
odnosom, ki smo ga odkrili med doseženo stopnjo in ravnjo učenja, učenja z
opazovanjem in uporabo verbalnih navodil ter prosocialnostjo.« (Dean, Kendal,
Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117)
To sposobnost so raziskovalci v razlagi poskusa povezovali z več socio-kognitivnimi
procesi, kot so: učenje z uporabo verbalnih navodil, imitacija in prosocialnost7.
Potrebno je omeniti, da imajo sposobnost večine omenjenih procesov (razen verbalne)
tudi živali, le da se pri njih pojavlja v manjšem obsegu. Tako so Dean in kolegi
zaključili:
»Najbolj verjetna razlaga je, da so deli človeške družbene ali socialne kognicije
neposredno odgovorni za zmožnost kumulativne kulture.« (Dean, Kendal, Schapiro,
Thierry in Laland, 2012: 1117)
Rezultati te raziskave kažejo na pomembnost učenja, komunikacije, učenja z
opazovanjem in prosocialnosti pri razvoju človeškega učenja kulture. Z raziskavo so
identificirali procese, ki jih lahko zasledimo pri prenosu znanja v človeških družbah, a
vseeno trdijo, da je bilo mogoče, da je med podobnimi procesi pri prednikih potekala
selekcija. Ta je vodila do pojava akumulacije znanja in nastanka kumulativne kulture,
ki omogoča kopičenje znanja in razvoj novih tehnologij, ali kot so zaključili Dean in
kolegi:
»Človeške kulturne tradicije akumulirajo drobne spremembe in izboljšave skozi čas,
tako ustvarijo tehnologijo in ostale kompleksne in raznolike kulturne dosežke, ki jih
drugje v naravi ne odkrijemo.« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012:
1117)
7 Prosocialno vedenje – vedenje s katerim pomagamo drugim ljudem in celotni družbi
22
»Paket« sociokognitivnih zmožnosti, kot so učenje z verbalnimi navodili, imitacijo in
prosocialnostjo, ljudem omogočajo akumulacijo znanja. Ti socio-kognitivni procesi
so pomembni za prenos kulturnega znanja, ki lahko vodi do učinka »zobnikov«
(ratchet) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117).
Učinek zobnikov je opisal Tomasello (1993), ki pravi, da je temeljna značilnost
človeških kulturnih procesov in praks, da so te kumulativne. Neka generacija razvije
novo vedenje ali orodje, naslednja generacija to znanje obnovi, lahko pa ga tudi
izboljša in tako naprej. Ta prenos znanja deluje podobno kot zobniki, saj se ne
izgublja, ampak lahko, po Tomasellovo, le napreduje. Ta proces se zanaša na
ustvarjalnost ljudi in na visoko stopnjo prenosa znanja skozi generacije (Tennie, Call
in Tomasello, 2009). Bolj pomembna kot sama ustvarjalnost ljudi je uspešen prenos
znanja, kjer se izraža učinek zobnika (Tomasello, Kruger in Ratner, 1993; Tennie,
Call in Tomasello, 2009).
Ob učinku zobnika moram omeniti tudi t. i. tasmanski učinek, po katerem je znano, da
se je že pridobljeno znanje ljudi na Tasmaniji postopoma izgubilo (Richerson, Boyd
in Henrich, 2003: 381). Henrich (2004) je v analizi tasmanskega učinka ugotovil, da
je prišlo do izgube znanja zaradi nepopolnega prenosa pri socialnem učenju.
Tasmanci so, ko so jih odkrili Evropejci, uporabljali bolj preprosta orodja, kot so jih
že poznali v poznem pleistocenu (16 do 11 tisoč let pred našim štetjem). Arheološki
dokazi kažejo, da je prišlo do postopne izgube znanja (Richerson, Boyd in Henrich,
2003: 380-381), do katere je vodilo majhno število prebivalcev. To pomeni, da je za
prenos oz. ohranitev kompleksnega znanja, kot so ga imele v pleistocenu lovsko-
nabiralske skupnosti, potrebno zagotoviti dovolj veliko skupino, med katero lahko
prihaja prosto do interakcij med ljudmi, tako da se veščine lahko prenašajo s
selektivno imitacijo (Richerson, Boyd in Henrich, 2003: 381). Tako Tennie, Call in
Tomasello (2009) pravijo, da učinek zobnika deluje samo ob pravih pogojih.
V nadaljevanju bom opisala pojav socio-kognitivne niše pri oblikovanju katere se
izkaže, da sam učinek zobnika ne zadošča za učinkovit prenos in akumulacijo znanja.
Poleg teh učinkov so namreč pomembne tudi imitacija (posnemanje), emulacija
(kopiranje) in sposobnost učenja ter poučevanja, kot so to pokazali z raziskavo
prenosa znanja in veščin preko generacij in kumulativne kulturne evolucije (Caldwell
in Millen, 2009).
23
Duševne reprezentacije se pri človeku skozi čas spreminjajo in lahko postajajo bolj
kompleksne iz generacije v generacijo. To ljudem omogoča izdelavo kulturnih
artefaktov in drugih za človeško vrsto specifičnih oblik vedenja in znanja. Med ta
znanja sodi tudi artimetika.
Človeška kulturna evolucija 2.5
Za razvoj kompleksne človeške kognicije, kot jo poznamo danes, je zelo pomembna
tudi kulturna evolucija. Človeška kultura se ne razvija in napreduje na enak način, kot
se to dogaja v primeru naravne evolucije, ampak se veliko hitreje spreminja in
prilagaja.
V procesu kulturne evolucije se ljudje prilagajamo. Kulturna evolucija je neodvisna
od fiziognomije teles, ki jo ustvarjajo. To pomeni, da ko preučujemo kulturno
evolucijo, ne raziskujemo fosilnih ostankov okostij ljudi, pač pa artefakte, kot so
orodja, ostanki ognjišč, zidov ipd. (Marks, 2011: 175). Kultura tako obstaja izven
telesa oz. teles in se spreminja v svoji hitrosti, pri čemer opozarja Marks (2011: 175),
da kultura vpliva tudi na telo, saj se z njim identificiramo v socialnem krogu.
Pri tem je potrebno opozoriti, da kulturne evolucije ne moremo razumeti tako
preprosto kot lahko razumemo proces naravne selekcije na ravni genov pri naravni
evoluciji človeštva, saj gre za drugačen tip razvojnega procesa.
Bloch opisuje problem naravne evolucije v opisovanju usmerjenega napredka, čeprav
je to po njegovem napačno razlaganje evolucijske teorije, kajti oblikuje nas naključna
narava (2012: 26-27). Tovrstno razlaganje evolucije je po Blochovem mnenju
zanimivo tudi za kognitivne znanstvenike, ki so želeli na bolj preprost način razložiti
naravo človeškega napredka s pomočjo evolucijskih sprememb na ravni družbe
(2012: 27). Takšno razumevanje spreminjanja človeške družbe je temeljilo na
predvidevanju enovitega linearnega razvoja. Ta pogled so zagovarjali (Tomasello,
Kruger in Ratner, 1993; Tennie, Call in Tomasello, 2009) s človeškimi izumi, ki naj
bi sprožili učinek zobcev in vodili razvoj človeške družbe v smer tehnološkega
napredka. Problem tovrstnega pogleda je, da genetska lastnost, ki se prenaša med
organizmi, ni enaka človeškemu izumu, ki naj bi se prenašal po družbi.
Bloch trdi, da so antropološki evolucionisti s tem, ko so izume označili za naslednike
naravne evolucije, naredili glavno kategorično napako (2012: 31). Niso se zavedali
24
pomembnosti oblike naših možganov, ki nam omogoča komunikacijo s pomočjo
človeškega jezika in s tem hiter prenos znanj in idej. Z oznako izumov kot
naslednikov naravne evolucije se je povezava naravne evolucije in kulturne človeške
zgodovine izgubila. Tudi ta pogled izpušča človeške lastnosti, ki jih opisujemo s
pojmom kumulativna kultura.
Raziskave (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012; Herrmann, Call,
Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) kažejo na pomembnost učenja,
komunikacije, učenja z opazovanjem in prosocialnosti pri razvoju človeškega
kulturnega učenja. Bloch omenja tudi kompleksnost, fluidnost in nenapovedljivost, ki
onemogočajo preprostejše razlage razvoja kulture (2012: 34). Ravno ta kompleksnost
in nenapovedljivost vodita razvoj v oblikovanje raznolikih kultur.
V knjigi Štiri razsežnosti evolucije Eva Jablonka in Marion Lamb opredeljujeta
kulturno evolucijo kot »proces, pri katerem se v populaciji sčasoma spremenita
narava in pogostost družbeno prenosljivih vzorcev ali proizvodov vedenja« (2009:
172). Pri tem opisujeta primere, ki dokazujejo, da prihaja do družbeno naučenih in
podedovanih sprememb v vedenjskih vzorcih, veščinah in nagnjenjih, a večina
vedenjskih vzorcev je minljivih in se v populacijah ne ohranijo in tudi ne razširijo.
Vsake toliko časa se kakšen nov vzorec vedenja razširi z družbenim učenjem, tako da
pride do nastanka novih običajev in kulturnih sprememb (Jablonka in Lamb, 2009:
172). Kulturne spremembe lahko tudi tvorijo temelj, da se neko novo znanje prenese v
družbi. Ti procesi niso linearni, ampak zelo fluidni in vzporedni.
Nevroantropologija 2.6
Prenos znanja, veščin in vedenja lahko razložimo s pomočjo nevroantropologije, ki se
usmerja predvsem na pomen okolja, tako naravnega kot družbenega, in ontogenetski
razvoj organizmov pri razlagi razumevanja človeške vrste.
Raziskovalci, ki se ukvarjajo z nevroantropologijo (Downey in Lende, 2012), se
trudijo povezati nevroznanstvena odkritja z različnimi okolji, kjer ljudje živijo in
delujejo. Nevroantropologija tako ne povezuje živčnega sistema kot medija za prenos
kulturnega znanja, ampak se usmerja v odzive in adaptacije, ki nam jih omogoča
kompleksno živčevje, na družbeno, materialno in kognitivno okolje. Raziskuje torej,
kako socialni in kulturni procesi oblikujejo časovnico, izpostavitev in moč neke
25
aktivnosti, pri čemer prihaja do koordinirane akcije možganov, ki se oblikuje skozi
kulturno dinamiko (Downey in Lende, 2012: 40).
Tovrsten pogled omogoča preusmeritev pozornosti na materialno okolje, tako naravno
kot umetno ustvarjeno, ki ponuja razvijajočemu se organizmu strukturo in
informacijo, ki je vključena v njegovo podedovano biološko zapuščino. Ta pogled
temelji tudi na razumevanju evolucijske časovnice in kulturne zgodovine na podlagi
ustvarjanja posebne kognitivno-kulturne družbene niše (Laland, Kendal in Brown,
2007). Živčevje ostalih živali se prav tako spreminja glede na okolje, a človeški
možgani imajo sposobnost projektiranja duševnih konstruktov na svet, s čemer okolje
preoblikujemo v socio-kognitivno nišo. Downey in Lende tako povzameta:
»Niša se oblikuje skozi družbene vezi; pride do akumulacije materialne kulture in
tehnologije, ob tem pa fizično okolje, rituali ter simbolni konstrukti oblikujejo
vedenje in ideje ter tako ustvarjajo ločnice in oblikujejo naše življenje.« (Downey in
Lende, 2012: 28)
Tudi Tim Ingold trdi naslednje:
»Specifični načini odzivanja, zaznavanja in vedenja, ki jih po navadi poimenujemo
kulturni, so združeni v ontogenetskem razvoju, v živčevje, muskulaturo in anatomijo
človeškega organizma; tako postanejo tudi enakovredni deli biologije. Kulturne razlike
tako postanejo tudi biološke.« (Ingold po Downey in Lende, 2012: 40)
Ob tem Ingold pojasnjuje, da
»nam razmislek skozi razvoj omogoča prepoznati, da nimamo opravka z ločenimi
sistemi, ampak z vzporednimi. Ne glede na biološki ali kulturni proces, je biološki
proces razvoja živega organizma v njegovem okolju proces, preko katerega je kulturno
znanje in veščine utelešeno.« (Ingold, 2007: 16)
Nevroantropologija tako zastopa mnenje, da nas biologija in kultura sočasno in skupaj
oblikujeta ter opredeljujeta. Podobno se izkaže tudi pri razvoju številske kognicije.
Jedro naloge govori o skupnem biološkem temelju številčnosti kot biološki
zmožnosti, ki omogoča kasnejši razvoj znanja o aritmetiki. Slednje se lahko razvije le
v procesu kulturne evolucije ob razvoju simbolne komunikacije. Tako področje
nevroantropologije omogoča povezavo nevroznanosti z raziskavami, ki primerjajo
aritmetiko med različnimi človeškimi skupnostmi. Kar vodi do bolj celostnega
razumevanja številčnosti, znanja o aritmetiki in človeške kompleksne kognicije.
26
3 Števila, aritmetika in raziskave
Aritmetika 3.1
Matematika je zelo širok pojem, ki v sebi združuje aritmetiko, algebro,
trigonometrijo, geometrijo ipd. (Lakoff in Núñez, 2000: 47), zato se v nalogi
osredotočam na sposobnost zaznave kvantitete oz. številčnosti (zmožnost štetja) ter
zametke aritmetike. Prepoznavanje številčnosti se kontinuirano pojavlja pri različnih
živalih. Prepoznava diskretne količine je temelj za preprosto aritmetiko.
Osnova za aritmetično znanje združuje sposobnost zaznave približnega števila nekih
predmetov, zaznavanje oz. prepoznavanje preprostih odnosov med količinami,
zmožnost ocene številčnosti in sposobnosti preračunavanja in pomnjenja preprostih
zaporedij ali tabel (Lakoff in Núñez, 2000: 26). Najbolj temeljni značilnosti, ki
omogočata kasnejši razvoj znanja o aritmetiki sta zmožnost takojšnjega zaznavanja
majhnega števila predmetov in sposobnost izvajanja preprostih operacij prištevanja in
odštevanja majhnih števil (Lakoff in Núñez, 2000: 51). Obe opisani sposobnosti so
raziskovalci in raziskovalke prepoznali/e tako pri drugih živalih in pri malih otrocih
(Ward in Smuts, 2007; Feigenson, Dehaene in Spelke, 2004; Dehaene, 2011;
Feigenson, Carey in Hauser; 2002; Wynn, 1990, 1992).
Razvoj aritmetike, kot jo uporabljamo ljudje, se začne šele s simbolno komunikacijo.
Temeljne operacije človeške aritmetike so seštevanje, odštevanje, množenje in
deljenje. Za uporabo tovrstnih operacij smo ljudje izumili besede za števila in različne
načine štetja. Sedaj uporabljamo t. i. arabska števila, ki so jih izumili Hindujci in jih h
nam prenesli Arabci (Berlinghoff in Gouvea, 2002: 76). Natančne, a preproste
aritmetične operacije seštevanja, odštevanja, množenja in deljenja poznamo samo pri
človeku.
Za primerjavo zmožnosti in razvoja številčnosti in aritmetike sem se odločila, ker je
dovolj ozko področje kognitivnih zmožnosti. Poleg tega pa je na voljo že dovolj
drugih razdelanih raziskav povezave med naravno in kulturno evolucijo jezika (Fitch,
2010) in spomina (Bloch, 2012).
27
Raziskave številske kognicije pri živalih 3.2
Raziskovalci, ki preučujejo živalsko kognicijo, izpostavljajo pomembnost »duševne
kontinuitete« (Shettleworth, 2010), ki naj bi vzporedno z razvojem drugih vrst živali
vodila med drugim tudi do nastanka človeka. Poleg ostalih sorodnih živali imamo
ljudje določene lastnosti in značilnosti, zaradi katerih smo edinstveni. Največ
skupnega imamo z bližnjimi vrstami, tj. z drugimi primati.
Vseeno pa lahko vidimo prisotnost štetja že pri žuželkah, čeprav bržkone ne gre za
pravo štetje in tudi ne za zaznavanje številčnosti, ampak za prilagoditev na okolje in
tehnike izogibanja plenilcem. Stephen Jay Gould je v eseju ‘O bambusih, škržatih in
Adamu Smithu’ (‘Of Bambus, Cicadas, and the Economy of Adam Smith’) (1977:
97) opisal nenavadno lastnost škržatov, ki se razmnožujejo le na vsakih 13 oz. 17 let.
Pred tem živijo nimfe8 pod zemljo in se hranijo. S. J. Gould je to nenavadno lastnost
razložil v povezavi med evolucijo in plenilci. Nekatere vrste skržatov so torej zgolj
zapolnile posebno 13- oz. 17-letno razmnoževalno nišo: ker se njihova cikličnost
ponavlja na praštevilo, je verjetnost, da bi se križale s drugimi živalmi, ki imajo po
navadi dve-, tri-, štiri- ali šestletne cikle, saj sta števili 13 in 17 deljivi le z ena in sami
s seboj, zelo nizka. Škržati, ki se pojavijo na intervale praštevil, se torej lažje izognejo
plenilcem, saj ni velike verjetnosti, da bi imeli s plenilci enake cikle. To razlago so
preverili tudi z računalniškim modelom, ki je potrdil hipotezo (Campos, de Oliveira,
Giro, in Galvão, 2004). Vseeno nekateri opozarjajo, da so bili pogoji, ko so škržati
razvili to prilagoditev, drugačni kot danes. Žuželke kot organizmi sicer bržkone ne
znajo šteti: praštevilčno ciklično pojavljanje so razvile kot evolucijsko strategijo.
Pri sesalcih in ptičih pa se pojavijo znaki zaznavanja količin in številčnosti. Raziskave
s ptiči, psi (Ward in Smuts, 2007), nekaterimi opicami in drugimi živalmi so
pokazale, da imajo živali sposobnost zaznave številčnosti (Feigenson, Dehaene in
Spelke, 2004; Dehaene, 2011). V tem poglavju se bom posvetila raziskavam,
opravljenim na primatih, s katerimi imamo tudi zadnjega skupnega evolucijskega
prednika in so nam filogenetsko najbližji sorodniki.
8 Nimfa - zadnji razvojni stadij krilatih žuželk z nepopolno preobrazbo, ki ima že zasnove za krila (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 186).
28
Marc Hauser9 je s kolegi (2000) opravil eksperiment z makaki (Macaca mulata), kjer
je pri kar 200 osebkih v divjini preveril spontano – brez urjenja ali predhodnega
učenja – prepoznavanje števil pri teh opicah. Raziskovalci so blizu opic namestili dve
prazni škatli, v kateri so, ko so opice gledale, odlagali rezine jabolk. Za tem so se
umaknili in spremljali, katero škatlo bo opica izbrala. Opice so spontano izbirale
škatle z večjim številom jabolk, vse do štirih rezin. Ko so jim ponudili štiri ali pet
rezin, so izbirale naključno. Pri izbiri med tremi ali petimi rezinami pa so se odločale
za pet rezin. Pri večjem številu rezin so se ponovno odločale naključno, ne glede na
razmerje v eni ali drugi škatli (na primer tri rezine nasproti osmim). Živali se niso
imele časa naučiti, kaj je več ali manj, saj so nalogo opravljale samo enkrat in so se
morale zanašati na reprezentacijo števila rezin v spominu (Hauser, Carey in Hauser,
2000).
Opice torej premorejo sistem reprezentacij, s katerim vkodirajo in prepoznavajo
razlike med eno, dvema ali tremi predmeti, ločujejo pa tudi med tremi predmeti
nasproti štirim ali petim. Pri tem eksperimentu je prišlo tudi do povezave v času
zlaganja rezin v škatlo in številom rezin, zato so pripravili še drugi eksperiment, pri
katerem so v obe škatli dali enako število predmetov, le da so bile v eni škatli le
rezine jabolk, v drugi pa rezine in kamni. Na primer: opice so imele na izbiro po tri
rezine jabolk ali po dve rezini jabolk in kamen. Dodatek kamna rezultatov ni
spremenil, živali so se do treh rezin odločale za jabolka. Pri primerjavi štirih in petih
je ponovno prišlo do naključne izbire. Hauser s sodelavci (2000) je tako pokazal, da
so spontane reprezentacije števil omejene do vrednosti tri in več. Živali pa uspešno
ločujejo med enim, dvema ali tremi predmeti. Podoben test so opravili tudi z otroci,
kjer so dobili podobne rezultate (glej poglavje O zmožnosti štetja pri otrokih;
Feigenson, Carey in Hauser, 2002).
Hauser (1996) je s sodelavci preizkusil tudi sposobnost seštevanja in odštevanja.
Eksperiment je zasnoval na poskusu, ki so ga že naredili z otroci. Makakom so
predstavili posamezen predmet (jajčevec) in ga prekrili, potem so dodali še enega,
tako da je žival videla in odkrila oba. Merili so, koliko časa žival gleda v predmeta 9 Marc Hauser je bil leta 2014 obtožen ponarejanja rezultatov raziskave, nekaj njegovih objav so zato morali umakniti iz znanstvenih revij. Raziskave, opisane v pričujočem magistrskem delu, zaenkrat niso bile umaknjene. Vir: http://www.bostonglobe.com/news/science/2012/09/05/harvard-professor-who-resigned-fabricated-manipulated-data-says/6gDVkzPNxv1ZDkh4wVnKhO/story.html; dostopno: 15. 7. 2014
29
pred njo, saj je to pokazatelj, ali je žival pričakovala tak rezultat ali ne. Ko se zgodi
nekaj nepričakovanega, se na primer doda predmet, a se na koncu pokaže le en
predmet, je žival začudena, kar pomeni, da dalj časa gleda v ta predmet. Ugotovili so,
da makaki razumejo prištevanje enega predmeta in tudi odštevanje enega predmeta
vse do vrednosti tri. Za tem ne morejo več razumeti in prepoznati spremembe v
številu predmetov. Podobno je pri otrocih ugotovila Wynnova (glej poglavje O
zmožnosti štetja pri otrokih; 1992).
Živali pa se lahko v ujetništvu naučijo marsičesa. Med drugim se opice lahko naučijo
tudi seštevati. Raziskovalci (Livingstone, Pettine, Srihasam, Moore, Morocz in Lee,
2014) so naučili tri makake (Macaca mulatta) prepoznavati znake kot številke,
prepoznavati kaj je več in kaj je manj ter tudi seštevati.
Na začetku so raziskovalci opičjake naučili prepoznati znake za številke. Števila od 0
do 25 so bili znaki od 0 do 9, števila od 10 do 25, pa so prikazali s črkami X Y W C H
U T F K L N R M E A J. Če sta se na ekranu prikazali številki sedem in devet ter je
opičjak iz