UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

PRAVNO-EKONOMSKA ANALIZA OSEBNIH STEČAJEV V

SLOVENIJI

Ljubljana, avgust 2015 MARKO ŠRAJ

IZJAVA O AVTORSTVU

Spodaj podpisani Marko Šraj, študent Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da sem avtor

magistrskega dela z naslovom Pravno-ekonomska analiza osebnih stečajev v Sloveniji, pripravljenega v

sodelovanju s svetovalcem doc. dr. Mitjo Kovačem.

Izrecno izjavljam, da v skladu z določili Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 s

spremembami) dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

S svojim podpisom zagotavljam, da

je predloženo besedilo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

je predloženo besedilo jezikovno korektno in tehnično pripravljeno v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da sem

o poskrbel(-a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki jih uporabljam v magistrskem delu, citirana oziroma navedena v skladu z Navodili za izdelavo zaključnih nalog

Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, in

o pridobil(-a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti (v pisni ali grafični obliki) uporabljena v tekstu, in sem to v besedilu tudi jasno zapisal(-a);

se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del (v pisni ali grafični obliki) kot mojih lastnih – kaznivo po Kazenskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami);

se zavedam posledic, ki bi jih na osnovi predloženega magistrskega dela dokazano plagiatorstvo lahko predstavljalo za moj status na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani v skladu z relevantnim

pravilnikom.

V Ljubljani, dne 25.8.2015 Podpis avtorja:_______________________

i

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................... 1

1 NAMEN IN PREDPOSTAVKE MAGISTRSKE NALOGE ................................... 3

1.1 Namen ..................................................................................................................... 3

1.2 Predpostavke ........................................................................................................... 4

2 METODOLOGIJA ...................................................................................................... 4

2.1 Klasične metode raziskovanja ................................................................................ 5

2.2 Ekonomska analiza prava ....................................................................................... 6

2.3 Viri podatkov .......................................................................................................... 6

3 ZGODOVINSKI POVODI RAZVOJA POSTOPKA OSEBNEGA STEČAJA .... 7

3.1 Prvi zametki ............................................................................................................ 7

3.2 Deregulacija finančnih trgov ter njene posledice ................................................... 8

4 POMEN STEČAJA V ZAKONODAJI TER LITERATURI .................................. 9

4.1 Pozitivni vidik: insolventno in stečajno pravo ........................................................ 9

4.2 Normativni vidik: ekonomski in socialni ter procesni in materialni pogled ......... 10

5 RAZLOGI POSAMEZNIKOV ZA ZAČETEK POSTOPKA OSEBNEGA

STEČAJA .................................................................................................................... 11

5.1 Aktivna in pasivna prezadolženost ....................................................................... 12

6 CILJI POSTOPKA OSEBNEGA STEČAJA V SLOVENIJI ............................... 12

6.1 Cilji zakonodajalca ............................................................................................... 13

6.2 Mnenja stroke ....................................................................................................... 14

6.3 Primerjalna analiza ureditve postopkov ................................................................ 15

6.3.1 Postopek osebnega stečaja v slovenski zakonodaji ....................................... 15

6.3.1.1 Namen, upravičenci in pogoji za začetek postopka ................................... 16

6.3.1.2 Začetek postopka ....................................................................................... 17

6.3.1.3 Preizkus terjatev ......................................................................................... 18

6.3.1.4 Stečajna masa ............................................................................................. 19

6.3.1.5 Odpust obveznosti ...................................................................................... 20

6.3.1.5.1 Preizkusno obdobje .............................................................................. 21

6.3.1.6 Stečaj podjetnika in možnost poslovanja po začetku postopka ................. 22

6.3.1.7 Končanje postopka osebnega stečaja ......................................................... 22

6.3.2 Postopek osebnega stečaja v nemški zakonodaji ........................................... 23

6.3.2.1 Namen, upravičenci in pogoji za začetek postopka ................................... 24

ii

6.3.2.2 Izvensodni postopek poravnave dolgov .................................................... 25

6.3.2.3 Sodni postopek poravnave dolgov ............................................................. 26

6.3.2.4 Poenostavljeni insolventni postopek ......................................................... 27

6.3.2.4.1 Preizkus terjatev ................................................................................... 28

6.3.2.4.2 Stečajna masa ....................................................................................... 28

6.3.2.4.3 Zaključek postopka .............................................................................. 29

6.3.2.5 Odpust obveznosti ..................................................................................... 29

6.3.2.5.1 Preizkusno obdobje .............................................................................. 30

6.3.3 Postopek osebnega stečaja v ameriški zakonodaji ........................................ 31

6.3.3.1 Postopek osebnega stečaja v skladu s Poglavjem 7 ................................... 31

6.3.3.1.1 Stečajna masa in prijava terjatev .......................................................... 33

6.3.3.1.2 Odpust obveznosti ................................................................................ 33

6.3.3.2 Postopek osebnega stečaja v skladu s Poglavjem 13 ................................. 34

6.3.3.2.1 Načrt poplačila dolgov ......................................................................... 35

6.3.3.2.2 Odpust obveznosti ................................................................................ 36

6.4 Prepoznani cilji ..................................................................................................... 37

7 ANALIZA CILJEV OSEBNEGA STEČAJA ......................................................... 38

7.1 Premoženje dolžnika v postopku osebnega stečaja .............................................. 38

7.2 Razbremenitev dolgov .......................................................................................... 39

7.2.1 Podjetniška vloga .......................................................................................... 39

7.2.2 Socialna vloga ............................................................................................... 41

7.3 Izvajanje osebnega stečaja v Sloveniji ................................................................. 42

7.3.1 Splošen pregled ............................................................................................. 42

7.3.2 Predujem oz. kritje začetnih stroškov stečajnega postopka .......................... 43

7.3.3 Stečajna masa ................................................................................................ 45

7.3.4 Odpust obveznosti ......................................................................................... 46

8 PREDLOGI SPREMEMB ........................................................................................ 47

8.1 Izoblikovanje sistema začetka postopka na osnovi vzpodbud in kazni ................ 47

8.1.1 Teorija nagrad in kazni .................................................................................. 48

8.1.1.1 Lastnosti korenčkov ................................................................................... 48

8.1.1.2 Lastnosti palic ............................................................................................ 50

8.1.1.3 Normativni pogled: palica v primeru enostavnih situacij ter korenček v

primeru težav s pričakovanji ..................................................................... 50

8.1.1.4 Uporaba korenčkov in palic v insolventnih postopkih .............................. 51

8.1.2 Vzpodbude k vložitvi predloga za začetek postopka .................................... 52

8.1.2.1 Vpeljava korenčkov in palic na strani dolžnikov ...................................... 53

iii

8.1.2.2 Vpeljava korenčkov in palic na strani upnikov ......................................... 54

8.1.3 Financiranje predujma ................................................................................... 54

8.2 Preoblikovanje sistema odpusta obveznosti.......................................................... 55

8.2.1 Teoretični vidiki fiksnega in variabilnega odpusta obveznosti ..................... 55

8.2.1.1 Odpust obveznosti ni mogoč ...................................................................... 56

8.2.1.2 Odpust obveznosti s preizkusnim obdobjem ............................................. 57

8.2.2 Uvedba variabilnega odpusta obveznosti ...................................................... 58

8.2.3 Odpust obveznosti v primeru dolžnika podjetnika ........................................ 58

SKLEP ................................................................................................................................ 59

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................... 61

KAZALO SLIK

Slika 1: Število oklicev o začetku in sklepov o končanju postopka osebnega stečaja ........ 43

Slika 2: Pregled strukture predlagateljev v postopkih osebnih stečajev med letom 2009 in

2013 ....................................................................................................................... 44

KAZALO TABEL

Tabela 1: Vsota predujmov v postopkih osebnih stečajev med letom 2011 in 2014 .......... 45

Tabela 2: Podatki o stečajni masi v postopkih osebnih stečajev med letoma 2009

in 2013 ................................................................................................................ 46

Tabela 3: Število oklicev in sklepov povezanih s postopkom odpusta obveznosti med

letoma 2010 in 2014 ............................................................................................ 47

1

UVOD

S prvim oktobrom leta 2008 je stopil v veljavo Zakon o finančnem poslovanju, postopkih

zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 13/14-UPB2, 10/15, v

nadaljevanju ZFPPIPP), ki je dodobra spremenil in posodobil dotedanjo insolventno

zakonodajo. Sprejetje novega insolventnega zakona je po besedah predlagatelja (Državni

zbor Republike Slovenije, 2007, str. 6) prineslo s sabo kar nekaj poglavitnih rešitev

insolventne zakonodaje, ki so se med drugim nanašale tudi na stečajne postopke. Tako je

omenjeni zakon v slovensko insolventno zakonodajo vpeljal pomembno novost in med

stečajne postopke prvič uvedel tudi postopek stečaja fizične osebe oz. osebni stečaj (angl.

consumer bankruptcy, personal bankruptcy, v evropskem pravnem prostoru pa tudi debt

adjustment program).

Kot nam že samo ime pove, postopek osebnega stečaja pomeni, da se nad fizično osebo1

izvede postopek stečaja.2 Sam ZFPPIPP ne podaja definicije pojma osebnega stečaja, ampak

se v prvem odstavku 382. člena zgolj opredeli glede njegovega namena, ki je v tem, da bi

vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do

stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. V drugem odstavku istega člena pa dodaja,

da terjatve v delu, ki tekom stečajnega postopka ne bodo poplačane, po končanju postopka

še vedno bremenijo dolžnika, če zakon ne določa drugače. Slovenska strokovna javnost

velikokrat ni enotna glede pojma osebnega stečaja in se v literaturi pojavljajo različna

razumevanja omenjenega postopka. Tako nekateri avtorji vidijo pomen osebnega stečaja

predvsem v razbremenitvi dolgov prezadolženih dolžnikov in s tem omogočanje novega

začetka (Sladič, 2008, Šlamberger, 2006, 2007a, Ude, 1997), spet drugi pa predvsem v

varstvu upnikov v skladu s splošnimi načeli stečajnih postopkov (Ivanjko, 2007, Varanelli,

2008). Podobno lahko tudi v tuji literaturi najdemo različna pojmovanja osebnega stečaja,

ki so predvsem odvisna od pravnega sistema. Tako anglosaksonski pravni sistem vidi pomen

osebnega stečaja predvsem v možnosti novega začetka (angl. fresh start)3 (Zywicki, 2005,

str. 1465–1466), medtem ko (nekateri) evropski pravni sistemi dajejo precej večji poudarek

na pomenu, ki ga ima osebni stečaj za upnike, sam postopek pa naj bi po večini igral tudi

nekakšno moralno oz. poučno vlogo, ki naj bi dolžnikom služil kot šola za bolj pametno

potrošniško in finančno ravnanje po njegovem zaključku (Niemi-Kiesiläinen, 1999, str.

498).

O možnostih uvedbe osebnega stečaja in posledicah njegove uveljavitve je bilo govora med

strokovno javnostjo že (veliko) prej, preden je stopil v veljavo v slovenski zakonodaji.

Njegovo morebitno uveljavitev so spremljala različna mnenja; od odobravanja pa do

precejšnje mere skepticizma, saj niti pravno niti družbeno okolje naj ne bi bila dovolj zrela

1 ZFPPIPP predpisuje postopek osebnega stečaja tudi za samostojnega podjetnika in zasebnika. Za podrobno

predstavitev glej poglavje 6.3.1.1. 2 Za definicijo stečaja glej poglavje 4.1. 3 Razbremeniti dolžnika iz primeža finančnega in psihičnega bremena insolventnosti ter s pomočjo tega

vzpodbuditi dolžnika k ponovnemu aktivnemu udejstvovanju v družbi.

2

za takšen institut (Skubic, 2006; Šlamberger, 2006, 2007a, 2007b; Ude, 1997; Varanelli,

2007). Po sedmih letih od začetka uvedbe obravnavanega postopka se v javnosti pojavljajo

prvi konkretni podatki in debate o izvajanju tega instituta. Slednje spremljajo različni odzivi,

katerih tendenca gre velikokrat v smeri dvoma o njegovi dejanski učinkovitosti (in

smiselnosti), saj njegovo izvajanje spremlja vrsta finančnih ter vsebinskih težav.

Ko govorim o vsebinskih težavah, mislim predvsem na dejstvo, da je dostop do postopka

preveč enostaven, sama ureditev osebnega stečaja ne spodbuja oz. izredno slabo spodbuja

dolžnike k aktivnemu sodelovanju v samem postopku, ta pa se v večini primerov prične, ko

dolžnik nima več nobenega pomembnega vnovčljivega premoženja. Posledica tega je, da se

marsikatere terjatve v postopkih osebnih stečajev poplačajo v manjšem delu, kot bi se sicer

lahko, ali pa se niti delno ne, kar je prej pravilo kot izjema. Sama enostavnost dostopa do

postopka pa s sabo prinaša pomembno vprašanje moralnega hazarda in oportunizma. Zaradi

tega se po vseh teh letih izvajanja osebnega stečaja v javnosti še vedno pojavljajo dvomi, ali

gre v marsikaterem primeru osebnega stečaja za izigravanje zakonodaje ali resničen zadnji

izhod v stiski.

Čeprav o vsebinskih problematikah zakona javnost ne razpravlja pretirano, saj je za takšne

namene potrebno spremljanje postopkov iz prve roke, pa je toliko bolj zgovorna glede

finančnih težav, ki jih slednji povzroča državnemu oz. sodnim proračunom. Dejstvo je, da

postopek že od vsega začetka predstavlja dodatno finančno breme za proračune sodišč,4 ki

je z novelo F dobil povsem nove razsežnosti. S slednjo je do kritja začetnih stroškov

upravičen vsak dolžnik, ki sam zaprosi za postopek osebnega stečaja ne glede na to, ali ima

morebiti sam dovolj premoženja za tovrstno plačilo stroškov ali ne. Ker je zaradi tega

dostopnost do postopka stečaja postala precej lažja, se je število osebnih stečajev občutno

povečalo tudi na ta račun, s tem pa tudi potreba po sredstvih sodniškega proračuna. Sodišča

so zaradi zakona primorana financirati prav vse tovrstne stroške, zaradi velikega števila

novih stečajev pa sodišča vedno več sredstev za sodne postopke namenjajo prav za tovrstne

namene. To pa seveda pomeni manj denarja za ostale sodne stroške. S tako spremembo je

zakonodajalec torej dejansko začel »podarjati« možnost dostopa do postopka osebnega

stečaja ter problematiko financiranja začetnih stroškov osebnih stečajev popeljal,

pregovorno povedano, iz dežja pod kap.

Magistrska naloga je razdeljena na dva dela. V prvem delu najprej na kratko predstavim,

kakšni so bili zgodovinski povodi za nastanek postopka osebnega stečaja, kakšni so sploh

vzroki, ki naj bi pripeljali osebo do tega postopka, ter kako se postopek osebnega stečaja

umešča v samo zakonodajo in literaturo. Za tem nadaljujem s poglavjem, v katerem poiščem

4 Že z uveljavitvijo obravnavanega instituta se je pojavila težava, ker je zakon omogočal dodelitev brezplačne

pravne pomoči tistim predlagateljem, ki za sam postopek niso imeli dovolj sredstev za založitev predujma.

Težava je bila v tem, da je takšno prošnjo spremljal skoraj vsak predlog za osebni stečaj, z naraščanjem števila

osebnih stečajev pa je bilo potrebno tudi vedno večji del sredstev brezplačne pravne pomoči namenjati

tovrstnim sodnim stroškom. To je imelo za posledico, da je sodiščem začelo primanjkovati sredstev za tovrstne

namene, kar jim je povzročalo resne finančne težave (Svenšek, 2013).

3

odgovor na vprašanje, kakšen je sploh temeljni namen slovenskega postopka osebnega

stečaja. To storim v dveh korakih. V prvem koraku iščem odgovor v sami zakonodaji in

mnenju posameznih avtorjev ter s tem poskušam najprej videti, kakšno je mnenje

zakonodajalca ter stroke. V drugem koraku pa primerjam slovensko ureditev osebnega

stečaja z dvema tujima ureditvama: nemško, ki daje velik pomen upnikom, ampak hkrati

omogoča tudi odpust obveznosti, ter ameriško, ki v prvi vrsti poudarja pomen novega

začetka ter s tem razdolžitvi prezadolženih potrošnikov. S tem ugotovim, kateri ureditvi je

slovenska najbolj podobna ter kakšen je njen namen z vidika samega postopka. Nato sledi

drugi del naloge. V slednjem najprej iz teoretičnega in nato iz praktičnega vidika analiziram

posamezne rešitve postopka ter jih primerjam glede na ugotovljeni namen samega zakona.

S pomočjo omenjene analize si nato ustvarim dovolj verodostojno sliko, ali sam zakon tako

v praksi kot teoriji zasleduje svoj prvotni namen, kar mi služi kot podlaga za zaključni del

naloge. V sklepnem delu nato glede na rezultate analize predlagam rešitve, ki v prvi vrsti

slonijo na analizi teoretičnih predpostavk, iz katerih črpam rešitve za prakso.

1 NAMEN IN PREDPOSTAVKE MAGISTRSKE NALOGE

Ne glede na to, da teče že sedmo leto odkar slovenska zakonodaja izvaja postopek osebnega

stečaja, pa je slovenska literatura razmeroma skopa na področju pravno-ekonomskih analiz

postopka osebnega stečaja. Čeprav sem in tja lahko zasledimo posamezne raziskave, ki se

sicer ukvarjajo s to tematiko, pa po mojem vedenju v slovenski literaturi še ni bila opravljena

analiza, ki bi celovito predstavila pomen tega postopka ter glede na znanstvena dognanja na

tem področju analizirala izvajanje slovenske različice.

Skozi magistrsko nalogo torej poskušam predstaviti tematiko osebnih stečajev, kar se da

celovito tako iz teoretičnega kakor tudi iz praktičnega vidika. Pri tem pa na osnovi spodaj

navedenih predpostavk raziskovalnega dela zasledujem tri temeljne namene, ki jih navajam

v nadaljevanju.

1.1 Namen

Magistrska naloga ima tri poglavitne namene. V prvi fazi najprej ugotavljam, kakšen je sploh

(bil) temeljni namen oz. cilj uvedbe instituta osebnega stečaja v Sloveniji, torej ali je namen

omenjenega postopka v razdolžitvi prezadolženih potrošnikov ter s tem omogočanja novega

začetka in/ali v obvarovanju upnikov. Na podlagi slednjega pa nato s pomočjo literature ter

podatkov o izvajanju instituta analiziram, če se le-ta izvaja učinkovito oz. če dosega

zastavljene cilje ter v kolikšni meri. V sklepni fazi nato na podlagi pridobljenih podatkov o

izvajanju instituta predlagam rešitve oz. spremembe zakona, ki bi lahko pripomogle k večji

učinkovitosti le-tega ter tako k boljšemu zasledovanju ciljev stečajne zakonodaje.

4

1.2 Predpostavke

Glede na to, da je bil slovenski postopek po besedah Volkove (2008, str. 1) povzet po

nemško-avstrijskem modelu, tudi v magistrskem delu predpostavljam, da je cilj slovenskega

postopka osebnega stečaja isti oz. vsaj podoben nemškemu. V skladu s 1. členom nemške

insolventne zakonodaje je cilj slednje v skupnem (pravičnem) poplačilu upnikov iz

premoženja stečajnega dolžnika ter obenem poštenim dolžnikom dati možnost odpusta

obveznosti (seveda tistim, za katere sama zakonodaja predpisuje tak postopek).

Tekom uvoda v obravnavano tematiko sem zapisal, da se zakon v praksi spopada z vrsto

težav, ki pripomorejo k neučinkovitemu delovanju samega postopka. Zaradi tega so moje

vsebinske predpostavke obravnavanega zakona predvsem naslednje:

večina postopkov se začne prepozno, ko dolžnik nima več pomembnejšega vnovčljivega

premoženja;

zakon ponuja preveč enostaven dostop do postopka osebnega stečaja;

zakon ne ustvarja zadostnih spodbud za učinkovito ravnanje dolžnikov tekom postopka

odpusta obveznosti;

izvajanje zakona spremljajo (pre)visoki stroški financiranja začetnih stroškov postopka.

Na podlagi zgoraj omenjenih težav menim, da so slednje privedle do situacije, ko število

osebnih stečajev v Sloveniji ne narašča zgolj zaradi težkih finančnih stisk potrošnikov,

temveč tudi zaradi nizkih stroškov vstopa v sam postopek. Še več, menim, da se je število

osebnih stečajev z letom 2014 sunkovito povečalo v veliki meri zgolj zaradi tega, ker

zakonodaja od uveljavitve novele F omogoča kritje začetnih stroškov postopka iz proračuna

sodišča, če zanj zaprosi dolžnik sam. Ugodni pogoji za dostop do postopka osebnega stečaja

pa po besedah Lowna (2008, str. 366), povečujejo tudi tveganje, da se dolžniki na splošno

začnejo manj truditi plačevati svoje dolgove in raje iščejo rešitev v stečajnem postopku.

Vse skupaj torej kaže na dejstvo, da je trenutna ureditev postopka osebnega stečaja slaba in

neučinkovita, kar je v nasprotju z bistvom prava. Slednje je po besedah Cooterja in Ullena

(2005, str. XI–XII) prav v (zagotavljanju) pravičnosti in učinkovitosti oz. njegovi zmožnosti

ustvarjanja spodbud za učinkovito ravnanje naslovnikov.

2 METODOLOGIJA

V magistrskem delu uporabim različne raziskovalne pristope, ki slonijo predvsem na

kombinaciji uporabe klasičnih metod raziskovanja ter ekonomske analize prava. Slednja je

še posebej značilen raziskovalni pristop v sodobni pravni znanosti. S pomočjo

interdisciplinarne uporabe omenjenih metod analiziram obravnavano problematiko tako iz

teoretskega kakor tudi praktičnega vidika.

5

2.1 Klasične metode raziskovanja

Celotna naloga sloni predvsem na deduktivnem pristopu k raziskovanju, katerega princip

raziskovanja je v t. i. »od teorije k realnosti« pogledu raziskovanja. Bistvo slednjega je, da

na osnovi teoretičnih predpostavk izpeljemo hipoteze, ki jih nato preizkusimo oz. preverimo

v realnosti (Kerkmeester, 2000, str. 391). Pri iskanju ciljev zakonodaje ter njihovega

vrednotenja v slovenski zakonodaji torej sklepam na podlagi splošnih ter teoretičnih dognanj

in razumevanj postopka osebnega tečaja, ki jih nato ovrednotim v praksi.

Zgoraj omenjeni pristop podprem z naslednjimi metodami raziskovanja: zgodovinsko-

pravno in primerjalno-pravno metodo ter metodo deskripcije in nenazadnje empirično

metodo.

Zgodovinska metoda se ukvarja z iskanjem odgovorov, vzrokov in povezav določenega

pojava, ki so skozi zgodovino izzvali njegov razvoj v sedanjosti (Lawrence, 2000, str. 212).

Slednja je uporabljena v prvem delu naloge, kjer opišem razvoj postopka osebnega stečaja

ter kaj in kako je izzvalo njegov razvoj v evropskem in mednarodnem pravnem prostoru.

Primerjalno-pravna metoda predpostavlja pluralnost pravnih pravil. Na podlagi te

predpostavke se ukvarja z njihovo primerjavo med različnimi pravnimi ureditvami ter išče,

v čem so si ta pravna pravila med seboj podobna oz. različna (Sacco, 1991, str. 5). S pomočjo

omenjene analize primerjam tri različne pravne ureditve postopka osebnega stečaja:

slovensko, nemško in ameriško ter tako prikažem posebnosti posameznih postopkov oz.

zakonodaj. Po besedah avtorjev Mattei, Antoniolli in Rossato (2000, str. 508) lahko

omenjeno analizo opravimo na podlagi statičnega ali dinamičnega pristopa. Pri prvem v dani

časovni točki iščemo razlike v zakonodajah ter poskušamo razumeti, kako le-te prispevajo k

delovanju samega zakona, pri drugem pa skozi njihov zgodovinski razvoj iščemo skupne

točke. V svojem primeru uporabim statično metodo. Pri opisovanju nacionalnih ureditev

postopka se poslužujem metode deskripcije.5

V empiričnem delu s pomočjo sekundarnih virov (javno dostopnih baz podatkov) zberem in

analiziram podatke o izvajanju obravnavanega postopka v Sloveniji. Pri tem uporabim

predvsem opisno statistiko.6

5 Metoda deskripcije se ukvarja z opisom pojavov, oseb, dogodkov ipd. (Saunders, Lewis, & Thornhill, 2009,

str. 590). 6 Opisno statistiko sestavljajo statistične metode, ki omogočajo osnovno predstavitev, ureditev in primerjavo

pridobljenih kvantitativnih podatkov preko tabelaričnih prikazov, grafov ipd. (Saunders et al., 2009, str. 444–

449).

6

2.2 Ekonomska analiza prava

Problematiko magistrske naloge v osnovi analiziram tudi s pomočjo ekonomske analize

prava. Slednja pozna dva pristopa k raziskovanju: pozitivnega ter normativnega. V

magistrski nalogi uporabljam kombinacijo obeh.

S pozitivno analizo najprej poskušamo analizirati ter napovedati učinke in posledice

obstoječega zakona, ki jih bo slednji imel na naslovnike, ter s tem pripravimo podlago za

normativni del analize (Kerkmeester, 2000, str. 390; Posner, 2003, str. 24; Shavell, 2004,

str. 1).

Normativni pristop išče podlage za svoje analize predvsem v ekonomski teoriji racionalnega

odločanja. Skozi analizo poskuša poiskati ter predlagati predloge in rešitve trenutnemu

zakonu na podlagi ekonomske učinkovitosti, pri tem pa išče rešitve, ki bi najbolj prispevale

k maksimizaciji družbene blaginje (Parisi, 2004, str. 262; Shavell, 2004, str. 2).

Normativni pristop uporablja pri analizi različnih pravnih pravil večinoma Kaldor-Hicksovo

in Paretovo7 vrsto učinkovitosti. Slednja je izredno težko dosegljiva predvsem zaradi dejstva,

ker je dosežena zgolj pod pogojem popolne konkurence in v nobeni drugi tržni situaciji.

Zaradi tega se v teoriji uporablja predvsem Kaldor-Hickosovo ravnotežje, katerega koncept

bom pri iskanju ekonomske učinkovitosti različnih rešitev uporabljal tudi v svoji magistrski

nalogi. Omenjeno ravnotežje je doseženo takrat, ko določena oseba zaradi spremembe lahko

kompenzira izgubo druge osebe, ki je zaradi spremembe na slabšem, kljub temu pa ima le-

ta novo stanje še vedno raje kot stanje pred spremembo (Parisi, 2004, str. 269; Shavell, 2004,

str. 647).

V normativni analizi uporabljamo merilo učinkovitosti tako, da pogledamo, ali sprememba

zakonodaje prispeva k povečanju družbene blaginje. V tem primeru lahko rečemo, da je

stanje v skladu s Kaldor-Hicksovim kriterijem (Posner, 2003, str. 24).

2.3 Viri podatkov

Podatke o izvajanju postopka osebnega stečaja sem zbral s pomočjo sekundarnih virov, ki

so tako kvalitativne kot kvantitativne narave. Kvalitativne podatke sem zbral predvsem

preko dokumentarnih virov, pri čemer prednjačijo raznorazni časopisni članki. Za potrebe

zbiranja kvantitativnih podatkov pa sem uporabil publikacije Sodne statistike, ki jo objavlja

Ministrstvo za pravosodje, ter javno dostopni spletni portal Agencije Republike Slovenije za

javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES). V analizo sem vključil podatke

7 Paretovo ravnotežje je doseženo takrat, ko ni mogoče več izboljšati položaja ene osebe, ne da bi pri tem bila

neka druga oseba zaradi spremembe v slabšem položaju (Parisi, 2004, str. 266).

7

sodne statistike o izvajanju postopka osebnega stečaja od leta 2009 pa do leta 20138 ter

podatke AJPES-a (oz. njegovega razdelka »eOBJAVE«) o stečajih fizičnih oseb od oktobra

2008,9 ko se je pri nas uradno začel izvajati postopek osebnega stečaja, pa do konca leta

2014.

3 ZGODOVINSKI POVODI RAZVOJA POSTOPKA OSEBNEGA

STEČAJA

Da bi dodobra razumeli pomen postopka osebnega stečaja, se je potrebno na prvem mestu

zazreti v njegovo preteklost. Pomembno je, da v prvi vrsti raziščemo, kateri so bili družbeni

ter gospodarski dejavniki, ki so vplivali na razvoj osebnega stečaja skozi zgodovino ter ga

pripeljali do oblike, kot jo poznamo danes. Na takšen način bomo namreč dobili poglobljen

vpogled v samo naravo postopka ter hkrati podrobneje razumeli njegovo bistvo.

3.1 Prvi zametki

S pojmoma dolg in neplačevanje obveznosti se človeška družba srečuje že skozi precejšen

del svoje zgodovine. Zgodnje družbene ureditve so sprva poznale več ali manj precej krute

pristope pri spopadanju z neplačniki, saj slednji za svoje obveznosti niso odgovarjali s

svojim premoženjem, ampak s svojim »telesom.«10 Kljub temu da so se prve oblike postopka

stečaja pojavile v rimskem pravu že v času pred našim štetjem,11 pa je omenjeni način

poravnavanja dolgov v nekaterih kulturah (sploh pa po razpadu Rimskega cesarstva) veljal

kot prevladujoča oblika spopadanja z dolžniki vse do konca srednjega veka (in tudi dlje).

Tako avtor Tabb (1995, str. 7–8) navaja, da so bili dolžniki še vedno obravnavani kot

»kriminalci« tudi v prvem stečajnem zakonu, ki so ga sprejeli v Angliji leta 1542.

Omenjeni zakon je v Angliji postopek stečaja dovoljevali zgolj trgovcem (angl. traders,

merchants), saj so bile takratne zakonodajne oblasti mnenja, da je neplačilo obveznosti s

strani fizične osebe resen prekršek, ki je bil vreden kazenske obsodbe oz. zaporne kazni in

ne postopka stečaja.12 Takšno stanje je trajalo vse do sredine devetnajstega stoletja, ko so v

8 Sodna statistika za leto 2008 še ni spremljala posebej postopkov osebnega stečaja, Sodna statistika za leto

2014 pa vsebuje podatke zgolj za prve tri kvartale, saj v času pisanja magistrske naloge celoletna statistika še

ni bila objavljena. Le-ta pa je dosti manj razčlenjena po posameznih postavkah kakor celoletna. 9 Za leto 2008 in deloma tudi leto 2009 sem pridobil osnovne podatke tudi iz Keresteš, 2009. 10 Kot primer lahko vzamemo stari Rim (v letih 451–450 pr. n. št.), kjer je dolžnik upniku fizično odgovarjal

za svoj dolg. Če dolžnik ni poplačal svojih dolgov v dogovorjenem času, je imel njegov upnik možnost

slednjega aretirati, dolžnik pa je po 60 dneh, če ni namesto njega plačal dolga nekdo drug, postal upnikov

suženj. Ta pa ga je nato lahko ubil ali prodal v tujino (Levinthal, 1918, str. 231). 11 Leta 105 pr. n. št. se v rimski zakonodaji pojavi postopek, ki je v grobem precej spominjal na današnjo

ureditev postopka stečaja. Tedanji rimski politik Publius Rutilius Rufus je kot prvi uvedel v zakonodajo

prelomen postopek, ki se je imenoval bonorum emptio oz. bonorum venditio. Slednji je omogočal zaseg

dolžnikovega premoženja, prodajo le-tega s pomočjo javne dražbe ter iz tega naslova enakomerno poplačilo

upnikov (Levinthal, 1918, str. 235). 12 Najemanje posojila se je namreč v tistih časih za fizične osebe smatralo kot precej nemoralno dejanje, za

trgovanje pa zgolj kot nujno zlo.

8

Ameriki leta 1841 spremenili takratni stečajni zakon ter razširili dostopnost do postopka

stečaja na skoraj vse vrste dolžnikov. Tako se je lahko poleg trgovcev poslužil postopka

stečaja in možnosti odpusta obveznosti kdorkoli, ki ni bil zmožen poravnati svojih dolgov.13

Ameriki je nato nekaj let kasneje sledila tudi Anglija, ki je leta 1861 iz svojega stečajnega

zakona ravno tako izvzela omejitev, ki je dovoljevala postopek stečaja zgolj trgovcem (Tabb,

1995, str. 8–18).

Anglija je tako bila edina država v evropskem prostoru, ki je uradno omogočala osebni stečaj

vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja,14 ko je v Evropi sledila deregulacija

finančnih trgov.

3.2 Deregulacija finančnih trgov ter njene posledice

Deregulacija je povzročila razcvet ponudbe in povpraševanja po posojilih. Na žalost pa je

ob začetku devetdesetih let sledila gospodarska kriza, ki je povzročila velik padec cen

nepremičnin ter visoko stopnjo brezposelnosti. Tako je bilo v Evropi kar naenkrat ogromno

visoko zadolženih gospodinjstev, ki niso bila več zmožna odplačevati posojil, propadlih

podjetij, katerih neporavnana posojila so v nekaterih primerih padla na bremena njihovih

lastnikov (ali družinskih članov) – porokov ter propadlih samostojnih podjetnikov. Čeprav

je večina takratnih evropskih držav imela razvit sistem socialnih transferjev, ki je v primeru

brezposelnosti ali bolezni državljanom omogočal določena finančna nadomestila, pa je

takratno brezposelnost v večini primerov spremljal tudi visok dolg. Zaradi tega so bila

omenjena nadomestila zgolj kaplja v morje pri spopadanju s finančnimi težavami

prezadolženih posameznikov. Evropske države so kaj kmalu ugotovile, da se bodo morale s

tem problemom spopasti drugače in sprememba insolventne zakonodaje, ki bi dovoljevala

stečaj fizičnih oseb po vzoru ameriške stečajne zakonodaje, se je ponujala kot ena izmed

najbolj optimalnih rešitev (Niemi-Kiesiläinen, 1999, str. 480–481).

Prva evropska država, ki je za Anglijo uradno uvedla poseben postopek osebnega stečaja je

bila Danska že leta 1984, postopek pa je zunaj območja Skandinavije ostal relativno

nepoznan do začetka devetdesetih let. Danska različica osebnega stečaja je služila kot vzor

pri snovanju postopka osebnega stečaja v ostalih skandinavski državah, kot sta na primer

Finska in Norveška, ki sta svojo različico osebnega stečaja vpeljali v zakonodajo leta 1993,

ter Švedska leta 1994. Pred tem je v svojo zakonodajo prvič uvedla postopek osebnega

stečaja tudi Francija leta 1989, ki ji je sledila Anglija s temeljito spremembo in

modernizacijo postopka osebnega stečaja leta 1990. Naša severna soseda Avstrija je v

insolventno zakonodajo uvedla možnost dostopa do stečaja fizičnim osebam leta 1994, nato

ji je sledila Norveška leta 1997 in nenazadnje tudi Nemčija leta 1999 (Niemi-Kiesiläinen,

1999, str. 482–483).

13 Omenjeni zakon je bil pomemben tudi zaradi dejstva, ker je uvedel možnost prostovoljnega začetka stečaja

na voljo dolžnika. Pred tem so postopek stečaja lahko sprožili zgolj upniki. 14 Po besedah Niemi-Kiesiläinen (1999, str. 479) so se ga fizični dolžniki kljub vsemu posluževali zelo poredko,

saj so njegovo izvedbo spremljali visoki stroški in dolgotrajen obvezni postopek poravnave dolgov.

9

Do danes so omenjene države v večini primerov postopek osebnega stečaja na tak ali

drugačen način spremenile oz. modernizirale, preostanek evropskih držav pa se jim počasi

pridružuje. Vedno več članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) namreč ponuja v svojih

insolventnih zakonodajah tudi možnost postopka stečaja nad fizično osebo, vključno s

Slovenijo.

4 POMEN STEČAJA V ZAKONODAJI TER LITERATURI

V skladu s smernicami raziskovanja ekonomske analize prava lahko stečajni postopek

analiziramo z dveh vidikov: pozitivnega in normativnega. V prvem primeru nas zanima,

kakšen je trenutni pomen stečajnega postopka tako v literaturi kot zakonodaji ter kako se le-

ta umešča med insolventne postopke. V normativnem delu pa se avtorji predvsem sprašujejo,

kakšni bi insolventni postopki morali biti, da bi dosegli čim višjo učinkovitost.

4.1 Pozitivni vidik: insolventno in stečajno pravo

Problematika insolventnosti poslovnih in fizičnih subjektov v slovenski zakonodaji spada v

domeno insolventnega prava. Kot določa ZFPPIPP v 5. členu, se postopki zaradi

insolventnosti ločijo na postopke zaradi insolventnosti ter stečajne postopke, med katere pa

spada postopek osebnega stečaja. Ker je rdeča nit te magistrske naloge postopek stečaja nad

fizično osebo, je torej smiselno, da se seznanimo tudi s pomenom samega stečajnega

postopka ter kako se le-ta umešča v insolventno zakonodajo. Navsezadnje postopek

osebnega stečaja izvira iz klasičnega stečajnega postopka.

Insolventno pravo je pravo, ki se opredeljuje bistveno širše od pojma stečajnega prava, saj

se za insolventno pravo štejejo pravni predpisi, ki se nanašajo na pravila o finančnem

poslovanju podjetij v času nelikvidnosti ali prezadolženosti, ter pravila, ki so povezana s

prenehanjem gospodarskih subjektov zaradi finančnih in drugih težav. Praviloma gre za

postopke, ki jih vodijo poslovodstvo in drugi organi gospodarskih subjektov, bodisi

samostojno bodisi pod nadzorom pravosodnih organov oz. jih pravosodni organi vodijo

sami. Večplastnost pojma insolventnega prava se kaže v urejanju različnih podjetniško-

poslovnih institucij, kot je področje finančnega poslovanja, zagotavljanje likvidnosti in

solventnosti, nadzor nad finančnim poslovanjem gospodarskih subjektov in izvajanje

klasičnih postopkov saniranja ali prenehanja pravnih oseb, kot so prisilna poravnava,

finančna reorganizacija in stečaj ter prenehanje pravnih oseb v postopku prisilne likvidacije

in izbrisa iz sodnih in drugih registrov po uradni dolžnosti (Ivanjko, 2007, str. 1164–1165).

Insolventno pravo tvorijo torej pravna pravila, ki se začnejo uporabljati za urejanje razmerij

v okoliščinah, ko postane dolžnik insolventen, to je kratko- oz. dolgoročno plačilno

nesposoben (Ivanjko, Kocbek, & Prelič, 2009, str. 1163).

10

Stečajno pravo pa je, za razliko od insolventnega prava, definirano ožje. V strokovni

literaturi je stečaj opredeljen kot spor pred sodiščem med prezadolženim dolžnikom in

njegovimi upniki ter med upniki samimi, v nekaterih primerih pa tudi kot splošna generalna

izvršba nad premoženjem dolžnika. Postopek se vodi po načelih rednega pravdnega

postopka z namenom, da sodišče sprejme odločitev o razdelitvi stečajne mase med upnike

in njihovem poplačilu. Stečajno pravo je torej skupek formalno- ter materialnopravnih

pravil, ki so usmerjena v zagotovitev hkratnega in sorazmernega poplačila vseh upnikov iz

vsega dolžnikovega premoženja (Ivanjko et al., 2009, str. 1165).

4.2 Normativni vidik: ekonomski in socialni ter procesni in materialni pogled

Obsežna literatura, ki se ukvarja z normativnimi pogledi na insolventne postopke, zavzema

različne poglede na cilje samega postopka. Po mnenju Haviv-Segala (2005) bi lahko

omenjene poglede razvrstili na večje skupine, ki ponazarjajo glavne nasprotujoče si cilje

normativnih teorij. V svoji magistrski bi izpostavil predvsem ekonomske in socialne poglede

ter procesne in materialne poglede na insolventne postopke.15

V prvi skupini najdemo torej predstavnike socialnega in ekonomskega pogleda. Slednji na

prvem mestu poudarjajo, da je cilj insolventnih postopkov v učinkovitosti zakona, ki je

predvsem usmerjen v maksimizacijo stečajne mase in s tem k čim večjemu poplačilu

upnikov. Zgodnji predstavniki ekonomskega pogleda16 so zagovarjali idejo, da stečajni

postopki predvsem rešujejo težavo pripornikove dileme, ki jo povzroči t. i. problem

skupnega delovanja (angl. common pool problem),17 saj pravila stečajnega prava naredijo

upnike med sabo enakovredne ter jih podredijo pravilom kolektivnega poplačila terjatev.

Zagovorniki novejših ekonomskih pristopov se (nekateri precej radikalno) oddaljijo od

mnenja svojih predhodnikov ter trdijo, da lahko posamezni deležniki na trgu sami

pogodbeno bolj učinkovito rešijo težavo insolventnosti ex ante18 in za to ni potrebno

vmešavanje posebnih pravnih pravil (Haviv-Segal, 2005, str. 360–365). Schwartz (1998) v

svojem delu tak način pogodbenega dogovarjanja imenuje pogodbeno stečajno pravo.

Socialni pristopi se za razliko od ekonomskega vidika ne ukvarjajo z velikostjo »pite«,

temveč kako le-to pravično razdeliti med upnike. Obenem pa posvečajo posebno pozornost

pomenu kolektivnosti stečajnega postopka (Haviv-Segal, 2005, str. 360). Korobkin (1991,

str. 718–722) je mnenja, da stečajno pravo dejansko skuša odgovoriti na vse težave, ki jih s

sabo prinaša insolventnost (socialne, politične, moralne, ekonomske itd.). Glede na to, da le-

15 Avtor predstavi tudi mikro- in makroekonomske poglede, a se le-ta predvsem ukvarjata z vplivom propadlih

podjetij na njihove upnike in lastnike ter gospodarske kazalnike države. 16 Glej npr. Jackson, 1986. 17 V primeru insolventnosti dolžnika se namreč zgodi, da se upniki skušajo poplačati iz dolžnikovega

premoženja. Ker je vrednost le-tega omejena (in po navadi ne zadostuje za poplačilo vseh terjatev), začnejo

upniki med sabo tekmovati z izvršbami na način »kdor prvi pride, prvi melje«. Tisti upniki, ki z izvršbami niso

dovolj hitri, pa na koncu ostanejo praznih rok. 18 Npr. z zastavitvijo nepremičnin ipd. Najbolj radikalen pristop k temu mišljenju imata Baird & Rasmussen,

2002.

11

ta poslabša odnose med upniki in dolžniki, je naloga stečajnega prava biti torej nekakšen

forum (oz. mediator) med vpletenima strankama, kjer vsak lahko izrazi svoj del interesov.

Predstavniki socialnega pogleda imajo sicer popolnoma nasproten pogled na zgoraj

omenjeno pogodbeno stečajno pravo. Block-Lieb (2001, str. 511–529) tako poudarja, da ni

smiselno pričakovati, da bodo pogodbene ureditve vodile do bolj učinkovitih rezultatov

kakor zakonska rešitev. To pa predvsem zaradi tega, ker ne upoštevajo tretjih oseb, ki v

pogodbeno razmerje niso vključene, ter stroškov, ki so lahko precej višji v primeru

pogodbenega reševanja insolventnosti kakor v primeru vmešavanja zakonodaje.

V drugo skupino normativnih pogledov spadajo predstavniki procesnega pristopa, ki v prvi

vrsti vidijo stečajno pravo predvsem kot orodje za poplačilo dolgov.19 Zagovorniki

procesnega pristopa so mnenja, da mora stečajno pravo na prvem mestu misliti na pravice

upnikov, ki so jih pridobili pred stečajnim postopkom, ter le-te striktno upoštevati v samem

postopku (Haviv-Segal, 2005, str. 366–367).

Zagovorniki materialnega pristopa pa so mnenja, da je naloga stečajnega postopka v

reorganizaciji dolžnika v ponovno produktivno stanje ter s tem omogočanje možnosti novega

začetka. Da bi se to doseglo, pa se morajo upniki odreči (vsaj za določen čas) tudi nekaterim

pravicam, ki so jih pridobili pred insolventnim stanjem dolžnika (Haviv-Segal, 2005, str.

366–367).20

5 RAZLOGI POSAMEZNIKOV ZA ZAČETEK POSTOPKA

OSEBNEGA STEČAJA

Po pregledu različne literature lahko najdemo več ali manj podobne vzroke, ki jih avtorji

navajajo kot povode, ki naj bi pripeljali dolžnika do osebnega stečaja. Tako se med njimi

največkrat najdejo izguba službe oz. brezposelnost, bolezen, finančna nepismenost,

pomanjkanje samokontrole pri ravnanju z osebnimi financami, malomarnost, kultura

(odnos) prebivalstva do dolga21 pa tudi ločitev (Gathergood, 2012; Kilborn, 2005a; Ramsay,

2007; Zywicki, 2005). Zywicki (2005, str. 1526) je sicer mnenja, da vzroke za osebni stečaj

ne gre več iskati zgolj v zgoraj navedenih težavah. V svoji raziskavi, kjer poskuša postaviti

pod vprašaj tradicionalen model osebnega stečaja, ki vzroke za osebni stečaj išče prav v

finančno stresnih situacijah, ki sem jih omenil zgoraj, poudarja, da je osebni stečaj postal

zgolj ena izmed možnosti spopadanja s finančnimi težavami. Če z dolgovi obremenjen

19 Za najbolj radikalen pogled glej Mooney, 2004. 20 Za primer lahko vzamemo npr. prisilno poravnavo. Tekom postopka se morajo nekateri dolžniki odpovedati

delu terjatev ter le-te npr. pretvoriti v lastniške deleže dolžnika. To pa spremeni materialne pravice, ki so jih

imeli upniki pred postopkom. 21 Ramsay (2007, str. 269) je sicer mnenja, da je potrebno biti pazljiv pri navajanju kulture kot enega izmed

vzrokov za prezadolženost prebivalstva. Kot primer navaja Japonsko, v kateri je bila v času pisanja njegovega

članka, klub izraziti kulturi sramu, stopnja osebnega stečaja, zaradi spremembe insolventne zakonodaje, višja

kakor v Angliji in Walesu. Zaradi tega je avtor mnenja, da kultura sama najbrž ne more izoblikovati odnosa

družbe do dolga, ampak na slednjega bolj verjetno vplivajo pravni okviri države, ki nato izoblikujejo družbene

norme.

12

dolžnik nima možnosti za postopek osebnega stečaja, se bo s finančnimi težavami spopadal

na drugačen način, bodisi na prihodkovni strani z dodatno službo ali odhodkovni strani z

zmanjšanjem življenjskih stroškov. V primeru možnosti osebnega stečaja pa se bo lahko

odločil tudi za takšno razbremenitev dolgov. Zaradi tega bi lahko iskali vzrok za odločitev

za postopek osebnega stečaja tudi v njegovi vedno večji prepoznavnosti med širšo populacijo

(če zakonodaja v določeni državi to seveda omogoča).

5.1 Aktivna in pasivna prezadolženost

Zavedati se moramo, da ko govorimo o osebnem stečaju, prezadolženosti ne moremo kar

posplošiti, saj je njena narava izvora relativno pomembna. Literatura loči med

prezadolženostjo, do katere je dolžnik prišel po lastni krivdi oz. t. i. aktivno

prezadolženostjo, in prezadolženostjo, do katere je prišel dolžnik zgolj zaradi nesrečnega

naključja oz. t. i. pasivno prezadolženostjo.

Aktivna prezadolženost je prezadolženost, ki nastane zaradi prekomernega dolga, do

katerega je dolžnik prišel po lastni krivdi zaradi malomarnosti in prevelikega zaupanja v

izboljšanje svojega finančnega stanja v prihodnosti (Vandone, 2009, str. 70). Primeri takega

zadolževanja so npr. kupovanje luksuznih avtomobilov, jaht, elektronskih naprav ipd.,

katerih vrednost krepko presega realne finančne zmožnosti dolžnika. Sladič (2008, str. 23)

izpostavlja, da se osebni stečaj v takem primeru obravnava kot možnost namenskega

izogibanja obveznosti. Po njegovem mnenju oseba, ki je prišla v stanje aktivne

prezadolženosti, z osebnim stečajem skuša obiti posledice svojega zadolževanja, sodišče pa

ji ne bi smelo nuditi sodnega varstva, saj je osebni stečaj v takem primeru zloraba pravice.

Pasivna prezadolženost pa se zgodi v primeru, ko dolžnikov prekomerni dolg nastane zaradi

eksogenih dejavnikov, na katere sam nima vpliva. Ti dejavniki negativno vplivajo na

dolžnikovo zmožnost poravnavanja dolgov, ki jih je do kriznega dogodka lahko brez težav

poravnaval (Vandone, 2009, str. 70). Primeri omenjenih dejavnikov so npr. izguba službe,

bolezen, smrt, prometna nesreča, preživninska obveznost, ločitev ipd. Zaradi tega se lahko

po mnenju Sladiča (2008, str. 22) posameznik znajde na robu družbe ali pa je celo izključen

iz nje, osebni stečaj pa mu pomaga do vsaj delnega poplačila njegovih finančnih obveznosti

ter omogoča nov začetek brez materialnih obremenitev.

6 CILJI POSTOPKA OSEBNEGA STEČAJA V SLOVENIJI

Poglavitnega pomena za analizo učinkovitosti zakona je, da na prvem mestu ugotovim,

kakšni so cilji slovenskega postopka osebnega stečaja. Brez tega namreč ne morem oceniti,

ali se le-ta izvaja učinkovito ter v kolikšni meri dosega zastavljene cilje.

Da bi prišel do tega podatka, bom najprej iskal odgovore pri zakonodajalcu, ki je podal

predlog zakona, nato v slovenski literaturi, ki se ukvarja s to tematiko, ter nenazadnje v sami

13

zakonodaji. V sklopu slednje bom slovenski postopek osebnega stečaja primerjali z nemško

ter ameriško različico zakona. S tem pa bom poskušal ugotoviti, kakšni so cilji zakona tudi

z vidika samega postopka.

6.1 Cilji zakonodajalca

Dobro leto pred uveljavitvijo ZFPPIPP-ja je zakonodajalec v Državni zbor Republike

Slovenije poslal prvi osnutek oz. predlog zakona, s katerim je hotel utemeljiti svoje razloge

za njegovo sprejetje. Med slednje je predlagatelj (Državni zbor Republike Slovenije, 2007,

str. 1–2) navedel predvsem dejstva, da je dotedanja insolventna zakonodaja bila spisana v

obdobju tranzicije, ko se je slovensko gospodarstvo komaj privajalo novim gospodarskim

razmeram, v času svojega izvajanja pa je doživela kar nekaj ustavnih presoj. Povrhu vsega

pa sama insolventna materija ni bila predmet ureditve enega zakona, temveč dveh. Zaradi

tega se je predlagatelju zdelo nujno potrebno, da slovenska zakonodaja dobi posodobljeno,

celovito in notranje skladno insolventno zakonodajo, ki bo odraz potreb razvitega tržnega

gospodarstva.

V omenjenem predlogu si je predlagatelj zadal osem ključnih ciljev, ki naj bi si jih

prenovljena zakonodaja prizadevala uresničevati oz. doseči (Državni zbor Republike

Slovenije, 2007, str. 2–3):

omogočiti pravno varnost na trgu in spodbuditi gospodarsko stabilnost in rast;

čim bolj povečati vrednost premoženja dolžnika;

zagotoviti ustrezno ravnotežje med prodajo premoženja zaradi plačila upnikov in

finančnim prestrukturiranjem dolžnika;

zagotoviti enako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem položaju;

omogočiti pravočasno, učinkovito in nepristransko presojo položaja insolventnosti;

ohraniti vrednost stečajne mase zaradi enakovredne (sorazmerne) razdelitve med upnike;

zagotoviti pregledno in predvidljivo pravno ureditev postopkov zaradi insolventnosti, ki

vključuje spodbudo za zbiranje in razširjanja informacij ter;

priznati sedanje pravice upnikov in oblikovati jasna pravila za določanje vrstnega reda

plačila terjatev.

Iz opisanih ciljev je razvidno, da je predlagatelj zakona hotel s prenovljeno zakonodajo na

prvem mestu predvsem zaščiti upnike, saj večina ciljev omenja prav njihove koristi. Ker se

predlagatelj ne osredotoča na posamezne postopke znotraj zakona, temveč govori o splošnih

ciljih celotnega zakona, lahko sklepamo, da posebno osredotočenje na upnike velja tudi v

primeru osebnega stečaja.

V poglavju, kjer so omenjene poglavitne (nove) rešitve predloga zakona, je med drugim celo

zapisano, da se postopek osebnega stečaja vodi zaradi sorazmernega in hkratnega plačila

14

terjatev vseh upnikov. Nato pa predlagatelj še doda, da se znotraj postopka lahko izvede še

postopek odpusta obveznosti (Državni zbor Republike Slovenije, 2007, str. 6).

6.2 Mnenja stroke

Kot že uvodoma omenjeno, je bilo govora o uvedbi osebnega stečaja, njegovih prednostih

in slabostih ter pripravljenosti pravnega in družbenega okolja na tak institut že veliko prej,

preden so bili pripravljeni prvi osnutki ZFPPIPP-ja. Kljub temu je treba priznati, da je

slovenska teorija razmeroma skromna, kar se tiče obravnavanja postopka osebnega stečaja.

Del vzroka gre prav gotovo pripisati dejstvu, da pred letom 2008 slovenska zakonodaja tega

postopka ni poznala in se je s to tematiko le redkokdo ukvarjal, je pa seveda opazen porast

člankov v različni literaturi po uvedbi postopka.

Po pregledu literature lahko kaj kmalu ugotovimo, da so mnenja slovenskih avtorjev glede

namena postopka osebnega stečaja deljena predvsem na tri pole.

V prvi vrsti lahko najdemo avtorje, ki postopku osebnega stečaja pripisujejo povsem

tradicionalen namen stečajnega postopka, torej da se vodi z namenom, da bi vsi upniki iz

premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev hkrati in v enakih

deležih.22 Temu mnenju v prvi vrsti sledi komentar zakona, kjer avtorica (Plavšak, 2008, str.

278) striktno sledi zakonu in ne podaja lastne razlage namena postopka, temveč za ta namen

povzame 382. člen ZFPPIPP-ja. Podobno tudi Varanelli (2008, str. 6) za potrebe namena

obravnavanega postopka povzame omenjeni člen, ki pa je do njegove smiselnosti precej

skeptičen. Po njegovem mnenju izkušnje na področju stečajnih postopkov kažejo, da upniki

le redkokdaj predlagajo stečaj, dolžnik pa ga predlaga, kadar nima več nobenega

premoženja.

Keresteš (2009, str. 133–134) v svojem članku, za razliko od ostalih avtorjev, poudarja, da

ima osebni stečaj dva cilja in ne samo enega. Po njegovem mnenju zgolj 382. člen ne

zaobseže celovitosti problema osebnega stečaja, saj delno takšno stališče izpodbija že

zakonska materija, ki znotraj postopka predvideva tudi možnost postopka odpusta

obveznosti. To pa kaže na dejstvo, da ima postopek osebnega stečaja tudi cilj razbremenitve

dolžnikov in njihovega ponovnega vključevanja v družbeno življenje. Na nek način podobno

razmišlja tudi Ivanjko (2007, str. 1167–1168), ki trdi, da osebni stečaj z odpustom obveznosti

upošteva tako interese upnikov s hkratnim in sorazmernim poplačilom iz premoženja

dolžnika kot tudi interese dolžnikov, ko se mu odpustijo obveznosti in omogoči nov začetek.

Njegovemu mnenju se pridružuje tudi Lajevčeva (2012, str. 37), ki pravi, da je primarni cilj

osebnega stečaja v poplačilu navadnih terjatev upnikov ter sekundarni v odpustu obveznosti.

Na drugi strani pa lahko najdemo zagovornike, ki so mnenja, da je namen osebnega stečaja

(tudi na splošno) bolj v razbremenitvi obveznosti stečajnih dolžnikov in omogočanju novega

22 Kakor to opiše tudi 382. člen ZFPPIPP-ja.

15

začetka, kot pa izpolnjevanje tradicionalnih ciljev stečajnega postopka. Ude (1997, str.

1352–1353) je mnenja, da zgolj postopek osebnega stečaja niti ni v interesu aktivnega

upnika, saj slednji raje vodi posamično izvršbo, v kateri uživa prednostno po-plačilno

pravico pred drugimi upniki, ki z izvršbo kasnijo, niti ni v interesu dolžnika, saj po zaključku

postopka upniki še vedno lahko vodijo proti njemu posamične izvršbe. Zaradi tega se po

njegovem mnenju, ko govorimo o osebnem stečaju, v bistvu zavzemamo za uzakonitev

možnosti, da se dolžniku dokončno odpiše del obveznosti oz. podaljšajo plačilni roki. S tem

pa v bistvu razpravljamo o vprašanju, kako dolžniku omogočiti razbremenitev in nov

začetek. Podobnega mnenja je tudi Sladič (2008, str. 23), ki pravi, da pravna teorija

ugotavlja, da gre v primeru osebnega stečaja v resnici za razbremenitev dela obveznosti

fizične osebe ne glede na to, ali gre za podjetnika ali potrošnika. Med somišljenike pa bi

lahko uvrstili tudi Šlambergerja (2006, str. 827; 2007a, str. 14), ki vidi v osebnem stečaju

predvsem socialno funkcijo.

6.3 Primerjalna analiza ureditve postopkov

Kot je že omenjeno v uvodu, bom obravnavani postopek primerjal z dvema ureditvama, ki

sta si tako po družbenem načinu razmišljanja kot tudi samemu postopku relativno različna

in bi zaradi tega lahko predstavljala dve skrajni ureditvi postopka osebnega stečaja. To sta

ameriški postopek, katerega namen je v prvi vrsti omogočanje prezadolženi fizični osebi nov

začetek brez finančnih obremenitev, ter nemški postopek, kjer mora dolžnik iti skozi štiri

razmeroma dolgotrajne procesne ovire, preden se mu odpustijo dolgovi, pri tem pa imajo v

samem postopku razmeroma močno vlogo tudi upniki. Na podlagi slednje primerjave bom

nato lahko ovrednotil, kateremu izmed postopkov je procesno gledano slovenski najbližji ter

kakšen bi moral biti torej njegov namen tudi s tega vidika.23

6.3.1 Postopek osebnega stečaja v slovenski zakonodaji

Postopek stečaja nad fizično osebo oziroma potrošnikom smo v Sloveniji v svojo zakonodajo

uradno vpeljali s 15. januarjem leta 2008 (večina določb pa se je začela uporabljati šele s 1.

oktobrom istega leta) z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti

in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Slednji je takrat v celoti nadomestil dotedanjo

zakonodajo, ki je insolventno oz. stečajno zakonodajo urejala v dveh različnih zakonih,24 ki

postopka osebnega stečaja, v smislu kot ga je vpeljal ZFPPIPP, nista poznala. Od uvedbe

omenjenega zakona je slednji do časa pisanja te naloge doživel že kar šest novel, in sicer

novelo A, B, C, D, E in trenutno veljavno novelo F.

23 Ker namen te magistrske naloge ni v detajlnem opisovanju, kako poteka posamezen postopek (niti za to ni

dovolj prostora), bom pri vsakem izmed postopkov opisal zgolj posebnosti le-tega, ki ga naredijo drugačnega

od splošnega postopka stečaja nad pravno osebo. Za bolj podroben opis posameznega postopka pa bralcu

seveda priporočam, da se neposredno seznani z zakonodajo, ki ureja dotičen postopek. 24 Zakon o prisilni poravnavani, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93, 25/97 - ZJSRS, 39/97, 1/99 - ZNIDC,

52/99, 42/02 - ZDR, 58/03 - ZZK-1 in 126/07 – ZFPPIPP, v nadaljevanju ZPPSL) ter Zakon o finančnem

poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99, 110/99, 93/02 - odl. US, 117/06 - ZDDPO-2, 31/07, 33/07 - ZSReg-

B, 58/07 - odl. US in 126/07 – ZFPPIPP, v nadaljevanju ZFPPod).

16

Postopek osebnega stečaja je v obravnavanem zakonu urejen v pododdelku 5.11. ter je v

grobem razdeljen na dva dela. V prvem delu postopek predstavlja splošno izvršbo nad

premoženjem stečajnega dolžnika, po zaključku tega postopka pa je dolžnik še vedno dolžan

poravnati terjatve upnikov v delu, ki niso bile poplačane tekom stečajnega postopka. V

drugem delu pa se zakon osredotoča na tako imenovani odpust obveznosti stečajnega

dolžnika, ki se izvede znotraj postopka osebnega stečaja (če zanj dolžnik zaprosi) in pod

določenimi pogoji omogoča dolžniku izbris dolgov tudi v tistem delu, ki so ostali

neporavnani tekom stečajnega postopka.

6.3.1.1 Namen, upravičenci in pogoji za začetek postopka

Namen postopka osebnega stečaja je enak kakor v primeru postopka stečaja pravne osebe in

se v skladu s prvim odstavkom 382. člena ZFPPIPP vodi z namenom, da bi vsi upniki iz

premoženja stečajnega dolžnika prejeli poplačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega

dolžnika hkrati in v enakih deležih. Zaradi tega tudi zakon v prvem odstavku 383. člena

ZFPPIPP-ja določa splošno pravilo, ki pravi, da se za postopek osebnega stečaja smiselno

uporabljajo pravila postopka stečaja, razen če ni v zakonu določeno drugače ali v skladu z

drugim odstavkom istega člena izvzeto.

Postopek osebnega stečaja je dovoljeno voditi nad premoženjem vsake fizične osebe v

Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS),25 vendar obravnavani zakon ne definira fizične

osebe zgolj kot potrošnika,26 ampak v 7. členu pod ta pojem vključi tudi zasebnika27 ter

podjetnika.28 Tako zakon posledično predpisuje postopek osebnega stečaja za vse tri

omenjene skupine in ne zgolj nad potrošnikom, kot bi morda pričakovali.

Zakonodaja loči dva tipa insolventnosti, v primeru katerih dovoli postopek osebnega stečaja.

Prvi je trajnejša nelikvidnost oz. dolgoročna plačilna nesposobnost, ki nastopi, če dolžnik v

daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju,

drugi pa prezadolženost, če je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od njegovih

obveznosti. Tako pri potrošniku velja, da je nelikviden (14. člen ZFPPIPP-ja):

če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku,

ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema

redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, ali;

če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva

meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presegajo 1.000 evrov.29

25 Za definicijo fizične osebe na območju RS glej 381. člen ZFPPIPP-ja. 26 Potrošnik je fizična oseba, ki ni niti podjetnik niti zasebnik (7. člen ZFPPIPP-ja). 27 Zasebnik je zdravnik, notar, odvetnik, kmet ali druga fizična oseba, ki ni podjetnik in ki kot poklic opravlja

določeno dejavnost (7. člen ZFPPIPP-ja). 28 Podjetnik je fizična oseba iz šestega odstavka 3. člena ZGD-1 (7. člen ZFPPIPP-ja). 29 Za bolj natančna določila glede insolventnosti v primeru zasebnika in podjetnika glej celoten 14. člen

ZFPPIPP-ja.

17

6.3.1.2 Začetek postopka

Postopek osebnega stečaja se prične s predlogom za začetek postopka osebnega stečaja,30 ki

ga pri pristojnem sodišču vloži predlagatelj postopka in je v primeru osebnega stečaja lahko

dolžnik, upnik ali Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad (231. člen ZFPPIPP-ja).

Poleg predloga je potrebno v postopku osebnega stečaja priložiti tudi poročilo o stanju

dolžnikovega premoženja, ki mora vsebovati popis vsega dolžnikovega premoženja ter

podatke o dolžnikovih odprtih transakcijskih računih, skupnih dolžnikovih prihodkih ter

njegovo izjavo, da je v poročilu navedeno vso premoženje, za katerega ve (384. člen

ZFPPIPP-ja).31 Poleg predloga, pa mora predlagatelj postopka v skladu z 233. členom

ZFPPIPP-ja založiti tudi predujem, ki služi za kritje začetnih stroškov postopka osebnega

stečaja,32 vendar v primeru, da predlog vlaga dolžnik sam, mu ta strošek krije sodišče iz

svojega proračuna.

Če predlog za začetek osebnega stečaja poda upnik, mora predlog vsebovati tudi opis dejstev

in okoliščin, iz katerih izhaja, da ima terjatev do dolžnika in da slednji zamuja s plačilom te

terjatve več kot dva meseca ter seveda o tem predložiti listinske dokaze (4. in 5. odstavek

232. člena ZFPPIPP-ja). V tem primeru sodišče dolžnika obvesti o upnikovem predlogu,

slednji pa ima petnajst dni časa od prejema obvestila, da dokaže nasprotno – da upnikova

terjatev ne obstaja. Če tega dolžnik ne stori (ali če se s predlogom strinja), velja, da je dolžnik

insolventen (235. člen ZFPPIPP-ja).

V primeru, da sodišče na podlagi predloga in predloženih dokazov ugotovi, da dolžnik

izpolnjuje zakonske predpostavke za postopek osebnega stečaja, slednji preide v glavni del.

Ta se prične z izdajo sklepa o začetku postopka osebnega stečaja ter istočasno javno objavo

oklica o začetku postopka na spletnih straneh AJPES-a, s katerim sodišče obvesti upnike ter

ostale interesne skupine o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikom33 ter določi

stečajnega upravitelja. Njegova vloga ni nič kaj drugačna kakor v primeru stečajnega

postopka nad pravno osebo. Slednji torej vodi posamezen postopek osebnega stečaja, je zanj

odgovoren, vodi posle v skladu s potrebami postopka in zastopa insolventnega dolžnika.34

30 Za vsebino predloga glej 232. člen ZFPPIPP-ja. 31 V primeru da predlog za začetek postopka podaja dolžnik sam, lahko slednji namesto klasičnega načina

vložitve predloga izkoristi tudi možnost vložitve predloga za začetek postopka osebnega stečaja na zapisnik

pri sodišču v skladu s 383. a členom ZFPPIPP-ja. 32 Znesek predujma je sestavljen iz zneska pavšalnega nadomestila za objave na spletni strani AJPES-a, ki je

po zakonu zadolžena za javne objave v zvezi z insolventnimi postopki, znesku najnižjega nadomestila

upravitelja za otvoritveno poročilo ter pavšalnemu znesku za kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se

konča brez razdelitve upnikom (povzeto po 233. členu ZFPPIPP-ja). 33 Za vsebino oklica glej drugi odstavek 243. člena ZFPPIPP-ja. 34 Za definicijo stečajnega upravitelja ter njegove pristojnosti in obveznosti v stečajnem postopku glej razdelek

3.6 v ZFPPIPP-ju.

18

Sam začetek postopka osebnega stečaja poleg običajnih pravnih posledic stečajnega

postopka vpliva predvsem tudi na t. i. poslovno sposobnost dolžnika, kar pa pomeni, da

dolžnik po začetku postopka (386. člen ZFPPIPP-ja):

ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet

je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso;

brez soglasja sodišča ne more:

- najeti kredita, ali posojila, ali dati poroštva;

- odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa;

- se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam.

Poleg omejitve poslovne sposobnosti pa tu velja omeniti še za dolžnike relativno priljubljen

vpliv, ki ga ima začetek postopka na izvršbe in zavarovanja, ki so jih do začetka uveljavljali

ali pa bi jih poskušali uveljavljati upniki po začetku postopka. V skladu s 131. členom

ZFPPIPP-ja, namreč po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu

dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju, razen v primeru izjem.

Postopki izvršbe ali zavarovanja, ki so bili začeti proti insolventnemu dolžniku pred

začetkom postopka, pa se v skladu s 132. členom ZFPPIPP-ja lahko ustavijo ali prekinejo

odvisno od tega, ali je upnik pred začetkom stečaja pridobil ločitveno pravico35 ali ne.

6.3.1.3 Preizkus terjatev

Eden izmed temeljnih postopkov tekom (skoraj) vsakega osebnega stečaja je seveda prijava

in preizkus terjatev. Splošno pravilo določa, da mora upnik v stečajnem postopku prijaviti

svojo terjatev do insolventnega dolžnika v treh mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega

postopka (59. člen ZFPPIPP-ja).36

Kljub temu da po poteku trimesečnega roka zakon načeloma ne dovoljuje prijave terjatev v

stečajnem postopku, pa v primeru osebnega stečaja temu ni tako. ZFPPIPP namreč omogoča,

da lahko upniki v postopku osebnega stečaja prijavijo svoje terjatve tudi po poteku

trimesečnega roka. Tako prijavljene terjatve se preizkušajo po vsakem poteku koledarskega

polletja, upravitelj pa mora v enem mesecu po poteku polletja izdelati dodatni osnovni

seznam preizkušenih terjatev.

Razlog za odprti rok leži v tem, da po zaključku stečajnega postopka fizična oseba ne

preneha obstajati kakor v primeru pravne osebe,37 zaradi tega tudi v skladu s zakonom

terjatve upnikov v delu, v katerem te niso plačane iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika,

35 Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega

dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (1. odstavek, 19. člen

ZFPPIPP-ja) 36 Za posebnosti glede rokov in vsebino prijave terjatve glej 59. in 60. člen ZFPPIPP-ja. 37 Glej 377. člen ZFPPIPP.

19

ne prenehajo in jih lahko upniki uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu

stečajnega postopka, razen če v postopku osebnega stečaja ni izveden postopek odpusta

obveznosti (Plavšak, 2008, str. 278). Če bi zakonodajalec pustil prekluzivni rok za prijave

terjatev tudi v postopku osebnega stečaja, bi tako omejevanje prijav terjatev dejansko

privedlo do avtomatičnega odpusta obveznosti za tiste terjatve, ki jih upniki ne bi uspeli

prijaviti v trimesečnem roku.38

6.3.1.4 Stečajna masa

Stečajna masa je premoženje stečajnega dolžnika, ki se v stečajnem postopku unovči za

kritje stroškov postopka in plačilo terjatev upnikov (224. člen ZFPPIPP-ja). Poleg

običajnega premoženja, ki ga zakon načeloma uvršča med stečajno maso39 v postopku

osebnega stečaja vanjo spadajo tudi (389. člen ZFPPIPP-ja):

plača in drugi prejemki,40 ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen

prejemkov, ki so po ZFPPIPP-ju izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v

omejenem znesku;

premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi na podlagi dedovanja ali na drugi podlagi med

postopkom osebnega stečaja.

Pri plači in drugih prejemkih zakon omejuje znesek zasega in določa, da spadajo taki zneski

v stečajno maso le do višine zakonsko določene minimalne plače, zmanjšane za plačilo

davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost. Višina zneska, ki se stečajnemu

dolžniku ne zarubi, pa se lahko še poveča v primeru, da je dolžnik dolžan preživljati

družinskega člana oz. osebo po zakonu (389. člen ZFPPIPP-ja).41

Kljub zakonskim določilom, ki dajejo navodila, katere prejemke in v kolikšnem obsegu jih

bo dolžnik dobil izplačane, pa ne moremo mimo dejstva, da se pri izračunih pojavljajo

napake, preverjanje pravilnosti teh izplačil pa je precej težko. Deloma k temu prispeva na

eni strani težava, da nekateri delodajalci velikokrat ne znajo pravilno izračunati zarubljivega

zneska,42 ter na drugi strani dejstvo, da dolžnik ni dolžen predložiti stečajnemu upravitelju

nobenega dokaza o višini in podrobnostih izplačila plače, kot bi bila npr. razvidna iz plačilne

liste. Zaradi tega je nemogoče preveriti, ali je bila dolžniku res pravilno zasežena plača ali

ne ter kakšna je sploh dejanska višina dolžnikove plače. Zaradi tega je tu ogromno prostora

za izigravanje pravil. V nekaterih primerih se sicer zgodi, da sodišča sama zahtevajo plačilne

38 Ta predpostavka izvira iz načela koncentracije (227. člen ZFPPIPP-ja). 39 Glej 224. člen ZFPPIPP-ja. 40 Da se plača in drugi prejemki izplačujejo v skladu z zakonom, skrbita dva sklepa: sklep o zasegu denarnega

dobroimetja (394. člen ZFPPIPP-ja) ter sklep o izterjavi stalnih prejemkov (393. člen ZFPPIPP-ja). 41 Za določitev višine tega zneska se ZFPPIPP naslanja na zakon, ki ureja socialno varstvo za dodelitev denarne

socialne pomoči. 42 Marsikateri delodajalec velikokrat ne ve, da so dodatki k plači (dodatek za prehrano in prevoz) del stečajne

mase, še več pa jih ne zna izračunati dodatka k minimalni plači, ki se dolžniku ne zarubi, če je le-ta dolžan

preživljati enega družinskega člana ali več.

20

liste ter s tem naključno preverjajo izpolnjevanje zakonodaje, vendar je ta praksa med sodišči

zelo redka. Tako je nadzor nad pravilnostjo obračunavanja stalnih prejemkov dolžnikov

predvsem na strani upraviteljev, ki pa kot že rečeno, niti ne razpolagajo z dovolj

informacijami, da bi sploh uspeli presoditi, ali dolžnikov izplačevalec stalnih prejemkov

ravna v skladu z zakonom.43

Dejstvo je, da v postopkih osebnih stečajev ni veliko premoženja, ki ga bi bilo moč unovčiti

(obstajajo pa seveda tudi izjeme). V večini primerov se upniki že pred začetkom stečaja

poskušajo poplačati iz premoženja dolžnika s pomočjo izvršb, tako da za postopek stečaja

ostane zelo malo potencialnega premoženja, ki bi ga bilo moč unovčiti. Če pa se to zgodi,

pa je premoženje dostikrat precej razdrobljeno in zaradi tega kupcem nezanimivo (Weiss,

2014).

6.3.1.5 Odpust obveznosti

Kot smo do sedaj že omenili, je dolžnik tudi po končanem postopku osebnega stečaja še

vedno dolžan poravnati terjatve upnikov, ki so jih prijavili tekom stečajnega postopka v

tistem delu, ki tekom tega postopka niso bile poravnane. Kljub temu pa zakon dolžnikom

omogoča, da se jim med stečajnim postopkom lahko izbriše oz. odpusti tudi ta del terjatev s

t. i. postopkom odpusta obveznosti.

Postopek odpusta obveznosti je poseben postopek, ki se izvede znotraj postopka osebnega

stečaja, če dolžnik zanj zaprosi oz. vloži predlog za odpust obveznosti (397. člen ZFPPIPP-

ja). Stečajni dolžnik lahko v skladu z zakonom (398. člen ZFPPIPP-ja) vloži predlog za

odpust obveznosti vse do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja ter s tem

zaprosi, da se mu po uspešno zaključenem preizkusnem obdobju odpustijo obveznosti, ki so

nastale do začetka stečajnega postopka, v delu, v katerem v tem postopku ne bodo poplačane.

Kljub na videz nekoliko dobrohotni možnosti odpusta obveznosti, ki jo obravnavni zakon

ponuja vsakemu dolžniku, pa zakon tako v začetni fazi postopka kot med samim preizkusnim

obdobjem postavlja pogoje oz. podaja dodatne ovire, ki postopek odpusta obveznosti

dolžniku vseeno ne dovolijo oz. ga prekinejo na zahtevo upnika, sodišča ali upravitelja.44

Tako tak postopek že v začetku ni dovoljen (399. člen ZFPPIPP-ja):

če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali

gospodarstvu, ki še ni izbrisano;

če je stečajni dolžnik v zadnji treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal

neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje

43 Po drugi strani pa bi bilo takšno preverjanje tudi precej zamudno opravilo, če vzamemo na znanje, da ima

lahko upravitelj, ki je npr. prijavljen na vseh okrožnih sodiščih v Sloveniji, po določenem času tudi več deset

aktivnih osebnih stečajev. 44 Odvisno od zakonskih regulativ, ki narekujejo, kdo kdaj in kako lahko poda ugovor proti odpustu obveznosti.

21

davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v

znesku najmanj 4.000 evrov;

če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti

sklepa o odpustu teh obveznosti še ni preteklo deset let;45

če je stečajni dolžnik v zadnji treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja

prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če

je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede

na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti.

Čeprav zakon ne predvideva avtomatskega postopka odpusta obveznosti v vsakem osebnem

stečaju, pa se v praksi v večini primerov le-ta izvede oz. zanj dolžniki zaprosijo že ob

predlogu za začetek stečajnega postopka ali pa nekoliko kasneje. Vedeti moramo namreč,

da je glavni razlog, ki vodi večino dolžnikov v odločitev, da razglasijo nad sabo osebni

stečaj, prav v tem, da se znebijo vseh svojih dotedanjih dolgov. Če se dolžnik ne odloči za

postopek odpusta obveznosti, je to največkrat v primeru, ko se postopek osebnega stečaja

prične proti njegovi volji, se pravi, da se prične na predlog enega izmed njegovih upnikov.

Čeprav se sprva zdi taka odločitev nesmiselna, pa ima za sabo tehten razlog, saj v tem

primeru tako sodišče kot tudi upravitelj izgubita pomemben element prisile. Dejstvo je, da

je obravnavani institut skoraj edino zakonsko orodje upravitelja (in tudi sodišča), s katerim

lahko doseže sodelovanje dolžnikov in upoštevanje zakonski določil ZFPPIPP-ja v primeru,

da v postopku stečaja iz takih ali drugačnih razlogov (kar na enkrat) nočejo sodelovati.

6.3.1.5.1 Preizkusno obdobje

V vsakem postopku odpusta obveznosti sodišče na podlagi določenih kriterijev dolžniku

določi t. i. preizkusno obdobje. Znotraj slednjega mora dolžnik sodišču dokazati, da

izpolnjuje (dodatne) zakonske zahteve za izbris dolgov in ne sme biti krajše od dveh let ali

daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti. Kot dodatne zakonske zahteve

(poleg tistih, ki jih mora dolžnik v skladu s 384. ter 386. členom že tako ali tako spoštovati)

ZFPPIPP v 401. členu navaja predvsem dolžnosti, ki se tičejo njegove zaposlitve. Tako

zakon dodatno nalaga dolžniku, da mora tekom preizkusnega obdobja izpolnjevati svoje

obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega

razmerja. Če ni zaposlen in je sposoben za delo, pa si mora prizadevati, da najde zaposlitev,

in ne sme odkloniti nobene ponujene redne ali občasne zaposlitve ali drugega dela, razen če

ponujene zaposlitve ali dela ni sposoben opravljati. Poleg tega pa mora v obdobju

brezposelnosti upravitelju mesečno poročati o dejanjih, ki jih je opravil, da bi našel

zaposlitev.

Če dolžnik uspešno prestane preizkusno obdobje sodišče po preteku le-tega izda sklep, s

katerim se dolžniku odpustijo njegove obveznosti oz. izda t. i. sklep o odpustu obveznosti

45 Ti podatki so shranjeni v evidenci sklepov o odpustu obveznosti, ki jo vodi Ministrstvo za pravosodje. Za

natančna določila o tej evidenci glej 413. člen ZFPPIPP-ja.

22

(407. člen ZFPPIPP-ja). Odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki

so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev

prijavil v postopku osebnega stečaja. Kljub temu pa obravnavani zakon ne dopušča, da se

dolžniku odpustijo prav vse obveznosti. Tako odpust obveznosti ne učinkuje za prednostne

terjatve kot so npr. plače, prispevki in odškodnine v zvezi z delom (21. člen ZFPPIPP-ja),

terjatve, ki se nanašajo na preživnino in odškodnino (390. člen ZFPPIPP-ja), ter terjatve, ki

se predvsem nanašajo na terjatve na podlagi glob ter sodnih odločb državnih organov (408.

člen ZFPPIPP-ja).

6.3.1.6 Stečaj podjetnika in možnost poslovanja po začetku postopka

ZFPPIPP namenja poseben del, znotraj postopka osebnega stečaja, tudi posebnostim stečaja

podjetnika. Slednji poteka precej podobno kakor stečaj potrošnika, kljub temu pa se v začetni

fazi srečamo z določenimi izjemami.

Z začetkom osebnega stečaja tako nad podjetnikom (ali zasebnikom) v prvi vrsti preneha

status podjetnika in s tem dnem, ne glede na datum izbrisa iz registra, prenehajo tudi vsa

obvezna socialna zavarovanja, v katera je bil stečajni dolžnik vključen na podlagi statusa

podjetnika. Sodišče nato po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka v treh dneh o tem

obvesti tudi AJPES, ki podjetnika po uradni dolžnosti izbriše iz registra (387. člen ZFPPIPP-

ja), upravitelj pa mora morebitnim zaposlenim vročiti tudi odpoved delovnega razmerja.

Zanimivo je, da ZFPPIPP omogoča stečajnemu dolžniku, da tudi po začetku stečajnega

postopka ponovno začne poslovati kot podjetnik, vendar pot do takega dovoljenja ni povsem

preprosta, samo poslovanje pa je prežeto s stalnim nadzorovanjem poslovanja tako s strani

upravitelja kot tudi s strani sodišča. Ob najmanjših kršitvah zakonskih določil pa se dolžniku

zavrne nadaljnje poslovanje ter najverjetneje tudi odpust obveznosti (389.a do 389.d člen

ZFPPIPP-ja).

Kljub zakonski možnosti poslovanja dolžnika kot podjetnika tudi po začetku stečajnega

postopka pa mi je tovrstna praksa v osebnih stečajih precej neznana. Dejstvo je, da tovrstno

poslovanje prinaša s sabo veliko težav, saj se dolžnik zopet direktno izpostavlja raznoraznim

tveganjem trga, na katere lahko da tudi sam nima vpliva. Takšne oblike dela so po vsej

verjetnosti preprosto preveč izpostavljene tveganju neplačila ter raznoraznim špekulacijam

tako s strani dolžnikov kot delodajalcev. Poleg vsega pa takšna oblika poslovanja zahteva

precejšen nadzor upraviteljev, kateremu pa le-ti v osebnih stečajih že tako niso preveč

naklonjeni.

6.3.1.7 Končanje postopka osebnega stečaja

Na zaključek postopka osebnega stečaja vplivata dva dejavnika: odpust obveznosti in

unovčevanje stečajne mase. Zaradi tega se lahko osebni stečaj v grobem konča na dva načina.

23

V primeru, da stečajna masa ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka, dolžnik pa ni

vložil predloga za odpust obveznosti, lahko upravitelj predlaga zaključek postopka osebnega

stečaja brez razdelitve upnikom v skladu s 378. členom ZFPPIPP-ja. Sodišče v takem

primeru na predlog upravitelja in na podlagi mnenja (morebitnega) upniškega odbora odloči,

da se stečajni postopek konča, ne da bi bila opravljena delitev upnikom.46 Tak tip postopka

osebnega stečaja je po navadi najkrajši, saj v primeru, da so izpolnjeni vsi zgoraj omenjeni

pogoji, s stečajem ni smiselno nadaljevati. Osebni stečaji, ki se končajo na tak način, so tudi

sami po sebi povsem nesmiselni, saj predstavljajo nič drugega kot zgolj strošek za državo,

če zanj zaprosi dolžnik.47

V primeru, da ima dolžnik premoženje ali pa da zaprosi za odpust obveznosti, se stečajni

postopek načeloma izpelje v polnem obsegu ne glede na to, ali dolžnik uspešno prestane

preizkusno obdobje ali ne (je pa od tega na koncu odvisno, kakšen sklep o končanju postopka

bo izdalo sodišče). Ko se preizkusno obdobje uspešno zaključi (ali pa ga predčasno zaključi

sodišče zaradi kršitev zakonodaje), mora upravitelj pred zaključkom postopka unovčiti vso

morebitno preostalo premoženje, ki ga do tedaj še ni uspel.

Po končni razdelitvi mora upravitelj v skladu s 375. členom v enemu mesecu sodišču

predložiti končno poročilo, sodišče pa izda sklep o končanju stečajnega postopka, s katerim

odloči, da se stečajni postopek konča in razreši stečajnega upravitelja. V primeru, da dolžnik

ni zaprosil za odpust obveznosti ali pa preizkusnega obdobja ni uspešno prestal, sodišče v

tem sklepu tudi odloči, katere terjatve upnikov so bile priznane in v kolikšni meri tekom

stečajnega postopka niso bile poplačane, dolžniku pa hkrati naloži, da plača neporavnani del

teh terjatev.48

6.3.2 Postopek osebnega stečaja v nemški zakonodaji

V nemški teoriji se področje stečaja fizičnih oseb deli na dva dela: na stečaj fizičnih oseb, ki

opravljajo gospodarsko dejavnost,49 za katere se vodi redni stečajni postopek, ter stečaj

fizičnih oseb, ki imajo položaj potrošnika (fizična oseba, ki se ne ukvarja s podjetništvom),

za katere se predvideva poseben postopek osebnega stečaja (Jarc, 2008, str. 2).

Nemško stečajno pravo ureja Insolvenzordnung (BGBl. I S. 3533, v nadaljevanju InsO), ki

je bil sprejet leta 1994 ter stopil v veljavo v začetku leta 1999 in s tem končal svojo dolgo

pot priprave na implementacijo vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Slednji je

poenotil pravno ureditev področja insolventnega prava na ozemlju celotne Nemčije in je v

46 Ravno tako pa se v takem primeru tudi ne opravi preizkus terjatev (378. člen ZFPPIPP-ja). 47 Po zadnji noveli F v primeru, da za osebni stečaj zaprosi dolžnik, začetne stroške postopka plača država iz

proračuna sodišča (233. člen ZFPPIPP-ja). 48 Te terjatve so razvidne iz seznam neplačanih terjatev, ki jih upravitelj priloži končnemu poročilu.

Pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega ste