Boru

t Cer

kovn

ik

9 789612 376277

ISBN 978-961-237-627-7

ISBN 978-961-237-627-7

Rojen leta 1966 v Novem mestu je Borut Cer-kovnik obiskoval osnovno šolo v Žužemberku in na novomeški gimnaziji končal Srednjo šolo pedagoške in tehniško-naravoslovne usmeri-tve, smer naravoslovno-matematična tehno-logija. Diplomiral, magistriral in doktoriral je na Oddelku za � lozo� jo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer se je najprej zaposlil kot asistent stažist, kasneje pa kot asistent. V času podiplomskega študija je kot novinar, urednik in pisec tedenskega komentarja v slovarski obliki »Novorek: Slovensko-sloven-ski razlikovalni slovar« sodeloval pri tedniku Mladina. Trenutno na ljubljanskem Oddelku za � lozo� jo kot docent raziskuje in poučuje logiko, analitično � lozo� jo, spoznavno teorijo, semiotiko in � lozo� jo jezika, v letih 2006–2008 je bil tudi njegov predstojnik. Je predsednik Komisije za logiko pri Zvezi za tehnično kul-turo Slovenije, ki organizira tekmovanja iz lo-gike za osnovno- in srednješolce ter študente in seminarje iz logike za njihove mentorje. Je tudi član Slovenskega � lozofskega društva in član uredniškega odbora revije Analiza, ki jo izdaja Društvo za analitično � lozo� jo in � lozo-� jo znanosti, ki mu trenutno tudi predseduje. Sodeloval je na številnih domačih in medna-rodnih simpozijih iz � lozo� je in logike. To je njegova prva monogra� ja.

Najpomembnejša spoznanja te monogra� je so zajeta v avtorjevi podrobni logični analizi logične analize jezika samega in to ob sooče-nju Fregejevih, Russllovih, Carnapovih in se-veda predvsem Wittgensteinovih konceptov analize. Avtor dobro kontrastira te koncepte, pri čemer je podal enega najboljših prikazov Fregejeve logične semantike v Sloveniji. Po-dobno precizen je njegov prikaz Russllove analize stavkov z deskripcijami in njene raz-like z Wittgensteinovo analizo stavkov v Trak-tatu. (...) Cerkovnik se dotakne tudi odločilnih točk kasnejšega Wittgensteinovega odmika od Traktata, predvsem njegovih težav glede logične forme stavkov o barvah in s tem pove-zane opustitve zahteve po logični neodvisno-sti elementarnih stavkov. (...) Delo je pisano zelo koncizno in zgoščeno ter terja pozornega in zainteresiranega bralca. Vsebina je nedvo-mno relevantna in pomenljiva tudi v medna-rodnem okviru. (...) Avtor uporablja mešanico formalne metode in vsebinske analize temati-ke. Uporablja zgoščen, vendar jasen jezik, ki je vendarle lahko berljiv.

Andrej Ule

Borut Cerkovnik

Proti meji smisla:razprave k Logično � lozofskemu traktatu

Prot

i mej

i sm

isla

: raz

prav

e k

Logi

čno

� loz

ofsk

emu

trak

tatu

Proti meji smisla:razprave k Logično fi lozofskemu traktatu

Borut Cerkovnik

Proti meji smisla: razprave k Logično filozofskemu traktatu

Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333)

Avtor: Borut CerkovnikRecenzenta: Andrej Ule, Marko UršičLektorica: Polona KrajncLektura povzetka: Mary Catherine LawlerTehnično urejanje in prelom: Jure PreglauFotografija avtorja na zavihku: Borut Krajnc

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniIzdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakulteteZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava BenčićTisk: Birografika Bori, d. o. o.Ljubljana, 2013Prva izdajaTisk na zahtevoCena: 19,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

1Wittgenstein L.

CERKOVNIK, Borut Proti meji smisla : razprave k Logično filozofskemu traktatu / Borut Cerkovnik. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zbirka Razprave FF, ISSN 2335-3333)

ISBN 978-961-237-627-7

271997952

3

Kazalo vsebine

Bibliografske opombe o Wittgensteinovih delih . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .15

1.1 Logično-filozofska analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .16

1.2 Jezikovni znak je nosilec pomena. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .17

1.3 Označevalna teorija pomena. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .24

1.4 Opis vsebine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .26

2 Fregejeva logično-filozofska analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29

2.1 Univerzalni, partikularni in singularni stavki . . . . . . . . . . . . . .32

2.2 Eksistenca. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .35

2.3 Razlikovanje med smislom in referenco . . . . . . . . . . . . . . . . .38

3 Temeljne razlike med Russllovo in traktatsko logično-filozofsko analizo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .45

3.1 Russllova interpretativna analiza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .46

3.2 »Potreba« po znaku identitete? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .51

3.3 Narava imenovanja: Russell in Quine. . . . . . . . . . . . . . . . . . .53

3.4 Narava imenovanja: Wittgenstein in Kripke . . . . . . . . . . . . . .59

4 Ontologija Logično filozofskega traktata . . . . . . . . . . . . . . . . . . .65

4.1 Nujnost predmetov, možnost stanj stvari, kontingentnost dejstev. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .68

4.2 »Dejstva v logičnem prostoru so svet« (TLP 1.13) . . . . . . . . . . .70

4.3 Predmeti v stanjih stvari ter predmeti »na sebi« . . . . . . . . . . . .78

4.4 Formalno absolutna ontologija Traktata . . . . . . . . . . . . . . . .82

5 Slika, smisel in resnica. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .85

5.1 Slikovna teorija smisla stavka predpostavlja logično analizo in vzpostavlja logično »sintezo« . . . . . . . . . . . . . . . . .86

5.2 Ime(na) v elementarnem stavku zastopa(jo), elementarni stavek upodablja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .88

5.3 Vsemu, kar obstaja, je skupna logična forma. . . . . . . . . . . . . .91

5.4 Kako »pripoveduje« stavek kot slika . . . . . . . . . . . . . . . . . . .94

5.5 Uresničenje kot uprimerjanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102

6 »O čemer se ne more govoriti ...« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

7 Traktatske modalnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113

7.1 Wittgenstein in drugi metafiziki možnih svetov . . . . . . . . . . . 116

7.2 Wittgensteinov modalni atomizem. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

7.3 Russell in Wittgenstein o možnostih de re in de dicto . . . . . . . . 123

7.4 Wittgensteinov posibilizem prve, druge in tretje stopnje . . . . . 127

8 Prelom s stališči Traktata . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137

8.1 Elementarni stavki o stopnjah so kontrarni . . . . . . . . . . . . . . 139

8.2 Filozofska logika se ukvarja z analizo običajnega jezika . . . . . . 144

8.3 Logična forma ne more biti predvidena . . . . . . . . . . . . . . . . 146

8.4 Znotrajsimbolna razlika je konstitutivna za pomen jezikovnih izrazov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152

9 Wittgenstein in Dunajski krog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 161

9.1 Stališča in izhodišča logičnega pozitivizma. . . . . . . . . . . . . . 162

9.2 »Wittgensteinov krog« Dunajskega kroga . . . . . . . . . . . . . . 168

9.3 Carnapova filozofska logika Izgradnje vs. Wittgenstein . . . . . . 171

9.4 Smisel stavka je metoda njegove verifikacije. . . . . . . . . . . . . 176

10 Namesto zaključka: na poti k Filozofskim raziskavam. . . . . . . . . . 185

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 193

Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197

Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201

Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207

Mojim staršem – Mileni in Rudiju

»V stavku je neka situacija sestavljena tako rekoč poskusno. Namesto da rečemo: ta stavek ima ta in ta smisel, lahko rečemo kar:

ta stavek prikazuje to in to situacijo.«

Ludwig Wittgenstein, Logično filozofski traktat (4.031)

9

Bibliografske opombe o Wittgensteinovih delih

V knjigi se nanašam na večino dostopnih Wittgensteinovih filozofskih zapisov, ki so nastali od njegovega začetka ukvarjanja s filozofijo – ta začetek bi lahko umestili v leto 1912, ko je Wittgenstein napisal Russllu prvo pismo s filozofsko vsebino – do leta 1933. Večina teh del je, kot je znano, »izšlo« za časa Wittgensteinovega življenja le v obliki dnevniških ali drugačnih rokopisnih zapisov, nekatera od del so tipkopisi, samo Logično filozofski traktat in Nekaj pripomb k logični formi sta bili ob-javljeni že takrat. Navajam način, kako se bom nanašal na ta dela in nekaj podatkov o njihovem nastanku in dostopnosti.

Notes on Logic – NL, Zapisi o logiki, Zapisi

Ti zapisi, ki so nastali oktobra in novembra 1913, so deloma, predvsem uvodni povzetek, zapisi Wittgensteinovega angleškega nareka, večino ostalih poglavij pa predstavlja Russllov prevod štirih rokopisov, ki jih je Wittgenstein napisal v nemščini. Russell je ta tekst dalje obdeloval, ga na novo formuliral, nekatere stvari je črtal, veliko jih je preuredil ter tako razdelil Notes on Logic – kot takšni so izšli tudi v prvi izdaji Wittgensteinovih Notebooks 1914–1916 kot Dodatek I – v uvod in šest delov. Brian McGuinness je kasneje rekonstruiral nastanek »Russllovih« Zapisov o logiki – Brian McGuinness, »Bertrand Russell and Lu-dwig Wittgenstein’s 'Notes on Logic’«, Revue Internationale de Philosophie, 102 (1972) – in s pomočjo v Russllovem arhivu najdenih predlog ponovno vzpostavil prvotno besedilo (v angleščini). Ta različica je kot Dodatek I dostopna v Ludwig Wittgenstein, Notebooks 1914–1916, 2. izdaja, Basil Blackwell, Oxford 1979, str. 93–107. Na to izdajo se nanaša tudi navajanje v knjigi na način: NL (103) ali Zapisi (103); to pomeni, da lahko ta navedek iz Notes on Logic najdemo na stra-ni 103 navedene izdaje. Nemški prevod NL je dostopen, na primer, v Ludwig Wittgenstein, Werkausgabe, Band 1, Tractatus Logico-Philosophicus ..., Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, Dodatek I, str. 188–208.

Notes Dictated to Moore – NM, Narek

To so zapisi G. E. Moora – ko je bil leta 1914 na več kot dvomesečnem obisku pri Wittgensteinu v Skjoldnu na Norveškem – po Wittgensteinovem nareku (v angle-ščini). Knjiga se na Narek, katerega vsebino črpa iz Dodatka II v Ludwig Wittgen-stein, Notebooks 1914–1916, 2. izdaja, Basil Blackwell, Oxford 1979, str. 108–119, nanaša na ta način: NM (111) ali Narek (111); to pomeni, da lahko ta navedek iz Notes Dictated to Moore najdemo na strani 111 navedene izdaje. Nemški prevod NM

10

je dostopen, na primer, v Ludwig Wittgenstein, Werkausgabe, Band 1, Tractatus Lo-gico-Philosophicus ..., Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, Dodatek II, str. 209–223.

Tagebücher 1914–1916 – NB, Dnevniki

Dnevniki, ki jih je pisal Wittgenstein med prvo svetovno vojno, obravnavajo teme, ki so večinoma prisotne v Logično filozofskem traktatu. Ohranjeni so trije dnevniki iz tega časa, katerih logično filozofski del je objavljen v nemško-angleški izdaji Lu-dwig Wittgenstein, Notebooks 1914–1916, 2. izdaja, Basil Blackwell, Oxford 1979, str. 2–91. Večina Wittgensteinovih vojnih dnevnikov je bila uničena. Na zapise iz ohranjenih se nanašam na ta način: NB (70(8)) ali Dnevniki (70(8)); to pomeni, da se navedek nanaša na stran in odstavek z navedene strani Basil Blackwellove izdaje iz leta 1979; oziroma NB (29. 4. 15) ali Dnevniki (29. 4. 15); to pomeni, da gre za navedek iz Tagebücher 1914 –1916, ki je nastal tistega dne. Nemški izvirnik NB je dostopen, na primer, tudi v Ludwig Wittgenstein, Werkausgabe, Band 1, Tractatus Logico-Philosophicus ..., Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, str. 87–187.

Geheime Tagebücher – GT, Tajni dnevniki

To so Wittgensteinovi zasebni zapisi iz vojnega obdobja od 1914 do 1916, ki so bili pisani v tajni pisavi v iste zvezke kot besedila iz Dnevnikov; objavljeni so v Ludwig Wittgenstein, Geheime Tagebücher, Turia & Kant, Wien 1991, str. 11–76. Na zapise iz teh dnevnikov se nanašam tako, da navedem strani omenjene izdaje, na primer GT (31) oziroma Tajni dnevniki (31).

Prototractatus – PT, Prototraktat

To je tekst, v katerem je Wittgenstein prvič zbral, uredil in oštevilčil zamisli, s katerimi se je ukvarjal od svojih filozofskih začetkov; iz njega je potem »prepisal« Logično filozofski traktat. Prototraktat je bil zaključen leta 1918, vanj pa je Wittgen-stein kasneje še vnašal korekture. Oštevilčenje tez je v glavnem podobno oštevil-čenju v TLP, čeprav PT vsebuje več tez in so te na nekaterih mestih razporejene drugače kot v kasnejšem tipkopisu Razprave, v katerem je Wittgenstein precej tez iz PT združil, nekaj pa tudi »zavrgel«. Precej drugačen je predvsem zapis operacije N. Tekst Prototraktata je dostopen v Ludwig Wittgenstein, Logisch-philosophische Abhandlung, Tractatus Logico-Philosophicus, Kritische Edition, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1989, str. 183–255. Nanj se nanašam podobno kot na Traktat, torej, na primer PT 6.55(3) oziroma Prototraktat 6.55(3), kjer se številke nanašajo na tezo Prototraktata in zaporedni odstavek v njem.

11

Tractatus Logico-Philosophicus – TLP, Logično filozofski traktat, Traktat

Logično filozofski traktat je prvič – z veliko tekstovnih napak – izšel leta 1921 v zadnjem zvezku Annalen der Naturphilosophie, ki jih je urejal Wilhelm Ostwald, pod izvirnim naslovom Logisch-philosophische Abhandlung. Sam Wittgenstein se na to svoje delo tudi ni nikoli drugače nanašal. Lahko bi rekli, da je bil zanj Traktat vedno »samo« Logično filozofska razprava. V knjigi je TLP prvič izšel v nemško-angleški izdaji leta 1922 pri Routledge and Keagan Paul v Londonu. Pri isti založbi je leta 1933 izšel ponatis, leta 1961 pa dvojezična izdaja z novim angleškim prevodom. (Ena najbolj očitnih sprememb v tej izdaji, ki je postala tudi referenčna v anglosaksonskem jezikovnem prostoru, je prevod Sachverhalt – namesto z atomic fact – s state of affairs.) Na Logično filozofski traktat se nana-šam tako, da navedem številko teze, v kateri besedilo nastopa, če pa navedem samo del teze, v oklepaju izpišem še zaporedno številko odstavka, v katerem se to, na kar se nanašam, nahaja; na primer: TLP 2.203, Traktat 3.325(2). Nemški tekst je dostopen npr. v Ludwig Wittgenstein, Werkausgabe, Band 1, Tractatus Logico-Philosophicus ..., Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, str. 9–85, pa tudi v dvojezični nemško-slovenski izdaji v Ludwig Wittgenstein, prevajalec Frane Jerman, Logično filozofski traktat, Mladinska knjiga, Ljubljana 1976. V knjigi ne navajam strogo po Jermanovem prevodu. Striktno – po zgledu iz angleškega pre-voda – uporabljam situacija kot prevod za nemški Sachlage, kar Jerman prevaja kot položaj stvari. Vertreten, ki je po Jermanu nadomeščati, je po mojem mnenju bolje prevajati kot zastopati. Na nekaterih mestih v Traktatu je abbilden bližje upodabljati kot preslikavati. Bralkam in bralcem prepuščam v presojo primerjavo Jermanove in svoje prevode.

Some Remarks on Logical Form – Nekaj pripomb k logični formi, RLF

Iz Some Remarks on Logical Form navajam po slovenskem prevodu: Ludwig Wittgenstein, »Nekaj pripomb k logični formi«, Analiza, Ljubljana, 2 (1997), str. 87–92; na primer: RFL 90, kar pomeni, da se nanašam na stran 90 iz slo-venskega prevoda. To je edini Wittgensteinov tekst, ki je bil – razen Logično f ilozofskega traktata – objavljen v času njegovega življenja. Izšel je leta 1929 v Proceeding of the Aristotelian Society, Aristotelian Society Supplementary, Volu-me 9, Knowledge, Experience and Realism, Harrison and Sons Ltd, St. Martin’s Lane, London, W. C. 2, str. 162–171. Tekst je bil predviden kot predavanje v okviru Joint Session, ki sta jo v Nothinghamu organizirala Mind Assotiation in Aristotelian Society. Na samem srečanju 13. julija 1929 pa je Wittgenstein go-voril o neskončnosti v matematiki.

12

Maniskriptbände I–X – Rokopisni zvezki, MS, WA I–X

Rokopisi I–X so »kolekcija«, ki jo je Wittgenstein zapisal v deset rokopisnih zvez-kov v letih 1929–1932. Prvi zapis v prvem rokopisu je nastal 2. 2. 1929, zadnji datum, ki je prisoten v X. rokopisu, pa je 5. 6. 1932. Ti rokopisi, ki obsegajo skoraj 1.300 strani velikega knjižnega formata, so eksplicitna podlaga tako Filozofskim be-ležkam kot Filozofski gramatiki, ki jih je Wittgenstein dobesedno sestavil iz sinop-sisov teh rokopisov, implicitno pa predstavljajo podlago za vsa Wittgensteinova »pozna dela«. Rokopisi, ki jih je Wittgenstein naslovil: I. Band Philosophische Be-merkungen; II. Band, Philosophische Betrachtungen; IV. Philosophische Bemerkungen, Bemerkungen V.; VI. Philosophische Bemerkungen; VII. Bemerkungen zur Philosophie; VIII. Bemerkungen zur philosophischen Grammatik; IX. Philosophische Grammatik; X. Philosophische Grammatik, so od leta 1994 izhajali pri Springer Verlag, Wien, pod skupnim naslovom Ludwig Wittgenstein, Wienner Ausgabe. Iz Rokopisov navajam tako, da navedem stran v določenem zvezku Wienner Ausgabe, na primer: WA V 24.

Philosophische Bemerkungen – PB, Beležke

Na Dunaju je med velikonočnimi prazniki leta 1930 – kot pregled prvih treh in približno polovice četrtega rokopisnega zvezka (WA I in WA II) – nastal tipkan sinopsis, iz katerega je Wittgenstein izrezal lističe, jih v novi razporeditvi nalepil v zvezek ter jih dopolnil z na roko napisanimi pripombami. To »lepljenko« je aprila 1930 dal v presojo Russllu, ki ga je G. E. Moore prosil, da oceni Wittgensteino-vo dotakratno delo za nadaljnjo štipendijo Trinity Colledga. Ta tekst je kmalu po Wittgensteinovi smrti od Moora dobil Rush Rhees in ga leta 1964 objavil kot Philosophische Bemerkungen. PB so izvlečki iz rokopisov, ne pa kakšna nadgraditev njihove vsebine, in so nastali najbrž prej zato, da je Wittgenstein lahko pokazal Russllu, da vendar nekaj dela ter je tako pridobil štipendijo Trinity Colledga. Če se nanašam na Beležke, jih navajam po Ludwig Wittgenstein, Philosophische Be-merkungen, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, na sledeči način: PB 89(3). To pomeni, da navajam tretji odstavek iz 89-tega paragrafa po Rheesovi razporeditvi.

Philosophische Grammatik – PG, Gramatika

Nastanek »filozofske slovnice« je precej zapletena stvar, ki je podrobno opisana v ure-dniškem uvodu k WA V ter tudi grafično predstavljena na strani IX. V juniju 1931 je Wittgenstein zapisal v rokopisni zvezek: »(Moja knjiga bi se lahko imenovala tudi: Filozofska gramatika. Ta naslov bi sicer lahko dišal po naslovu učbenika, pa nič ne de, ker knjiga stoji za njim.)« Vendar Wittgenstein »svoje« knjige pod takim naslovom

13

ni nikdar napisal. Pač pa v ta projekt spada nastanek tako imenovanega »Velikega tipkopisa«, ki je na podlagi sinopsisov iz desetih rokopisnih zvezkov nastal konec leta 1932 in v začetku leta 1933. Druga polovica obsežnega Big Typescript je v Filozofski gramatiki povzeta neposredno, medtem ko prvi del objavljene knjige ustreza roko-pisni predelavi prvega dela velikega tipkopisa, pri kateri je Wittgenstein uporabil še nadaljevanje desetega rokopisnega zvezka (tako imenovano predelavo v velikem for-matu) in enajsti rokopisni zvezek Philosophische Bemerkungen XI. Fortsetung von Band X. Odlomke iz Filozofske gramatike navajam iz Ludwig Wittgenstein, Philosophische Grammatik, Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, tako da navedem stran, na kateri se nahaja odlomek v tej izdaji, npr.: PG (204).

Wittgenstein und Wienner Kreis – WWK

To so zapiski iz zapuščine Friedricha Waismanna, ki so nastali tako, da si je Frie-drich Waismann zapisoval Wittgensteinove pogovore s člani Dunajskega kroga, nekateri deli pa so nastali kar po Wittgensteinovem nareku. Prvi zapis nosi da-tum 18. december 1929, zadnji 1. julij 1932. Ti zapisi niso nastali kar tako, am-pak v okviru načrta, da bi v okviru zbirke Schriften zur wisseschaflichen Weltauffas-sung, ki sta jo urejala Schlick in Phillip Frank, kot prvi zvezek izšla prav knjiga, ki bi pojasnila Wittgensteinovo filozofsko pozicijo iz Traktata in nekatere njegove nove poglede. Vendar – predvsem zaradi tega, ker Wittgenstein z opravljenim Waismannovim delom ni bil nikoli popolnoma zadovoljen – ta zvezek te zbirke ni nikoli izšel in je tako na platnicah Carnapove Logične sintakse jezika, ki je tudi izšla v tej zbirki (kot osmi zvezek), naveden kot v pripravi. (Angleška verzija te knjige je izšla šele šest let po Waismannovi smrti leta 1965 pod naslovom Lo-gic, Language, Philosophy.) Pri navajanju se nanašam na Ludwig Wittgenstein und der Wiener Kreis, Gespräche, aufgezeichnet von Friedrich Waismann ..., Suhrkamp, Frankfurt am Main 1990, tako da navedem stran, na kateri se nahaja odlomek v tej izdaji, npr.: WWK (74). Če se nanašam na Waismannove teze, ki jih je ta leta 1930 predložil članom Dunajskega kroga, da bi jim pojasnil Wittgensteinovo pozicijo, in ki se v navedeni izdaji nahajajo kot drugi dodatek pod naslovom Thesen von Friedrich Waismann, posebej navedem, da ne gre neposredno za Witt-gensteinove misli, ampak za Waismannovo interpretacijo.

15

1 Uvod

Knjiga, ki je pred bralko in bralcem, je rezultat dolgoletnega ukvarjanja z lo-giko in filozofijo »mladega« Ludwiga Wittgensteina (1889–1951) in njegovim kasnejšim prelomom z mladostnimi stališči. V izčrpnosti moje delo gotovo ne more doseči obsežne knjige Andreja Uleta Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike (Ule, 1982) in tudi ne Uletove knjige Filozofija Ludwiga Wittgensteina (Od Traktata do Filozofskih raziskav) (Ule, 1990), lahko pa bi rekli, da ju dopolnju-je, ko se osredotoča na določena specifična vprašanja Wittgensteinove filozofije, gramatike in logike.1

Obdobje »mladega« Wittgensteina se je začelo leta 1913, ko je Wittgenstein za-čel študirati pri Bertrandu Russllu in je kulminiralo v Logično filozofskem traktatu, dokončanem leta 1918. Čeprav je njegova vsebina začela nastajati že pred prvo svetovno vojno, je večina misli, zbranih v Traktatu, nastala med njo, v času, ko je bil Wittgenstein avstroogrski vojak. Kako zelo je bil Wittgenstein prepričan, da je v Traktatu dejansko razrešil vse filozofske probleme, priča njegov predgovor k njemu, pa tudi pričevanje njegovega »kolega« Franza Paraka iz Monte Cassina (tam je bil Wittgenstein po koncu prve svetovne vojne leta 1918 zaprt kot avstroogrski vojni ujetnik), od koder je po en izvod tipkopisa Logično filozofske razprave poslal Russllu in Fregeju. Navedeno pričevanje je objavljeno v Wittgenstein (1991) v poglavju »Wittgenstein in Monte Cassino«. Kot zanimivost, Parak navaja, da se je v tipko-pisu, ki mu ga je dal prebrati Wittgenstein, drugi stavek Razprave glasil: »Kar se po naključju dogodi, nam pove, kaj se primeri in kaj se ne primeri.« (Parak, 1991, 148) Naslov Tractatus Logico-Philosophicus je njegova Logisch-philosophische Abhandlung dobila šele s prvo knjižno nemško-angleško izdajo leta 1922.

Četudi je v Traktatu moč zaslediti vplive tudi drugih mislecev, predvsem Scho-penhauerja in Hertza, pa se njegova vsebina umešča v tradicijo tako imenovane zgodnje analitične tradicije, ki se je začela s Fregejem in nadaljevala z Russllom. Wittgenstein je tako njun učenec kot njun kritik. To tradicijo lahko v osnovi opre-delimo s tem, da povemo, da se je naslonila na obravnavo jezika in na zanjo tako značilno logično-filozofsko analizo, ki bi jo lahko strnili v slogan, ki je v delih omenjenih filozofov izrečen večkrat in na različne načine, da gramatikalna oblika stavka ni nujno tudi njegova logična oblika. Zato je posel filozofa (logika) v tem, da »izbrska« to logično obliko, filozofska analiza te tradicije pa je najbolj dovršena oblika tega početja v zgodovini filozofije.

1 In je komplementarno temu, kar z neko drugo tudi pomembno, a drugačno širino kot Ule v svojih tekstih o Wittgensteinovi filozofiji najde Tomaž Grušovnik; z ozirom na tu obravnavano tematiko, na primer, v Grušovnik (2002) in (2005).

16

1.1 Logično-filozofska analiza

V svojem prispevku na spletnih straneh Stanfordske filozofske enciklopedije Michael Beaney (2003) iz zgodovine filozofije od antike dalje izpostavi sledeče glavne vidi-ke filozofske analize:(i) vidik zvajanja (regresija),(ii) vidik razstavljanja (dekompozicija),2

(iii) vidik preoblikovanja (transformacija),(iv) vidik soodvisnosti (povezovanje).

Na kratko bi lahko navedene vidike filozofske analize predstavili takole. Regre-sivna analiza je iskanje (prvih) načel, iz katerih nameravamo v procesu sinteze dokazati predpostavljeno. Dekompozicijska analiza je razčlenjevanje pojmov ali stavkov v njihove enostavnejše (morda celo elementarne) sestavine – nasprotna sintezi. Transformacijska (interpretativna) analiza je prevajanje oziroma parafrazi-ranje stavkov v primerno obliko. V obravnavani tradiciji je to seveda logična oblika stavka. Povezovalna analiza, ki je prav tako interpretativna, je opredeljevanje odno-sov med pojmi v okviru nečesa, kar je predpostavljeno kot dano.3

Ti vidiki analize so komplementarni, tako da je v zgodovini filozofije vsakokrat morda prevladoval kakšen od njih, mnogokrat pa so bili na različne načine poveza-ni; na primer pri Descartesu, ki je poleg iskanja temelja v Meditacijah, ki izpostavlja regresivni vidik, v Razpravi o metodi poudarjal dekompozicionalnega. V zgodnji analitični tradiciji lahko pri Fregeju – za razliko od Russlla in Moora, ki sta v njunem uporu proti idealizmu prakticirala tudi dekompozicionalno analizo (spo-mnimo se, na primer, paradoksa analize,4 ki ga je izpostavil Moore) – v njegovem naporu, da bi izpeljal aritmetiko iz logike, pri čemer prihaja v ospredje regresivni vidik analize, na vsakem koraku izpostavimo prav interpretativno analizo.

Ena od temeljnih postavk logično-filozofske analize, ki je zasnovana na Fre-gejevih izhodiščih, je v tem, da lahko gramatikalna oblika stavkov prekriva in zamegljuje njihovo logično obliko. Skupaj z Rylom bi lahko rekli, da je grama-tikalna oblika nekaterih vrst stavkov zavajajoča, saj so izrazi v njih »položeni v takšne gramatikalne ali sintaktične oblike, ki so v nekem dokazljivem smislu neprimerne za stanja stvari, ki jih beležijo (oziroma za domnevna stanja stvari,

2 Slovarske definicije tako običajno opredeljujejo (filozofsko) analizo.3 Ta vidik filozofske analize je prvič v zgodovini filozofije eksplicitno razvit z Wittgensteinovo metodo

Filozofskih raziskav.4 Če hočemo, na primer, opredeliti pojem »brat«, potem v primeru, da ga opredelimo kot »brat je brat«, povemo s

tem sicer nekaj eksaktno točnega, a s tem ne dobimo nobene (nove) informacije, če pa ga opredelimo kot »brat je moški sorojenec«, pa smo sicer pridobili neko (novo) informacijo, vendar pa točnost opredelitve ni zagotovljena. (glej Moore, 1942)

17

za katera trdijo, da jih beležijo)« (Ryle, 2009, 41).5 Logično-filozofska analiza prevaja stavke iz njihove gramatikalne oblike v njihovo logično obliko, ki se izo-gne dvoumnostim gramatikalnih oblik. Rezultat logično-filozofske analize so logične oblike stavkov, ki izražajo njihove resničnostne pogoje: situacije, v katerih so resnični, in situacije, v katerih so neresnični.

To, da je stavek kot celota tisto, kar je treba analizirati, ne pa, na primer, predika-tov kot znakov za pojme oziroma imena predmetov v izolaciji, je izpostavil Frege (2001a, 23) v uvodu k Osnovam aritmetike, ko je »postuliral« svoj tako imenovani kontekstualni princip, da imajo besede pomen samo v celoti (kontekstu) stavka. To isto se pri Russllu izraža v tem, da za svojo analizo v »O denotaciji« (Russell, 1905)6 in drugod ( Russell, 1996) pravi, da gre za analizo v kontekstu (stavka), mladi Wi-ttgenstein pa v Logično filozofskem traktatu trdi, da ima (elementarni) stavek samo kot celota smisel (Sinn), ne pa njegovi sestavni deli kot taki, ki imajo v okviru celote (elementarnega) stavka referenco oziroma pomen (Bedeutung): »Nur der Satz hat Sinn; nur im Zusammenhang des Satzes hat ein Name Bedeutung.« (TLP 3.3) »Zusammenhang des Satzes« moramo razumeti kot »kontekst stavka«, »Sinn« kot Fregejev smisel in »Bedeutung« kot Fregejev »pomen«. Tako (elementarni) stavek izraža svoj smisel in se nanaša na svoje predmete.

Druga temeljna postavka logično-filozofske analize je javna preverljivost pred-postavk in sklepanj, ki je ena izmed glavnih motivacij Fregejevega antipsiholo-gizma, ki je prav tako naveden v uvodu k Osnovam aritmetike: »ostro moramo ločevati psihološko od logičnega, subjektivno od objektivnega« (Frege, 2001a, 23). To se kaže v zavračanju tega, da bi stanja in procese razložili v okviru tega, kako ta stanja in procese dojemamo. V uvodu je Frege na istem mestu izpostavil še potrebo po razlikovanju med pojmom in predmetom, ki stoji v središču nje-govega razumevanja stavkov. Vse to so načela, h katerim je bila zavezana tudi filozofija »mladega« Wittgensteina.

1.2 Jezikovni znak je nosilec pomena

Spraševanje po pomenu jezikovnih – pa tudi drugačnih – izrazov je zakoreni-njeno v samem bistvu človeškega sporazumevanja. Pomen jezikovnih bitnosti je tukaj razumljen v splošnem in ohlapnem smislu; lahko obsega hkrati tisto, kar jezikovne bitnosti izražajo, in tisto, na kar se nanašajo. V nadaljevanju bo ta pomen

5 Rylov članek »Sistematično zavajajoči izrazi« je bil izvorno objavljen v Proceedings of the Aristotelian Society leta 1932. Čeprav je res, da je deloma tudi anticipacija tega, čemur Ryle kasneje pravi kategorialna napaka, pa v svojem jedru predstavlja povzetek predvsem Russllove teorije opisov in njenih nasledkov.

6 Čeprav bodo strani navedene glede na strani izvirnega članka, pa bodo navedki iz »O denotaciji« iz popravka prevoda, ki ga je pripravil Božidar Kante. Za uporabo popravljenega prevoda se mu zahvaljujem.

18

podrobneje opredeljen in razčlenjen. Vprašanja, kot so »Kaj si s tem menil?«, »Kaj si mislil s tem?«, »Ne razumem, kaj si mi hotel s tem povedati?«, in mnenji, kot sta »Razumem!«, »S tem in tem menim to in to«, predpostavljajo pomen izrazov, ki jih uporabljamo. Pri tem je še bolj značilno to, da se po pomenu jezikovnih izrazov ponavadi sploh ne sprašujemo, ker so nam ti – vsaj v okviru običajnega sporazume-vanja – enostavno poznani. Vemo, kaj pomeni, na primer, ime »Jože« ali pa pojem »roža«, poznamo pa tudi pomen stavka »Jože ima rad rože«. Vrste spraševanja, ki so navedene, običajno pridejo do izraza (so »eksplicirane«) pri kakšnem nerazume-vanju. Nastopijo tedaj, ko nam nekdo, s katerim se pogovarjamo, sporoča o nečem, za kar dvomimo, kaj naj bi pomenilo.

Značilno filozofsko pa je spraševanje po naravi pomena. Z »narava pomena« ni mišljeno nič drugega kot to, da povemo, kako določene bitnosti – v okviru tega, kar bo obravnavano v knjigi, torej: jezikovni znaki – sploh imajo pomen in kaj je njihov pomen. (Seveda je zanimiva tudi opredelitev tega, kar pomena nima in zakaj ne.) Filozofa zanima, kateri – nujni in morda zadostni – pogoji morajo biti izpolnjeni, da ima neki jezikovni izraz določen pomen. Pri tem jezikovnega znaka kot nosilca pomena ne smemo zamenjati z določeno bitnostjo, ki jo ta znak lahko označuje (denotira) ali pa se nanjo nanaša (nanjo referira). V primeru lastnih imen je te-daj (ime) »Jože« nosilec pomena, (oseba) Jože pa nosilec imena. V nekaterih teorijah pomena nosilec izraza sovpade s pomenom izraza (takrat govorimo, da ima znak samo referenco), v drugih ni treba, da bi obstajala neka bitnost, ki je nosilec izraza, da bi lahko govorili o pomenu. Razlika med »Jože« in Jože je pogosto razložena kot razlika med omembo in uporabo znaka. Da jezikovni izrazi – besede, stavki – pomene imajo, predpostavlja vsaka teorija pomena. Zavračanje pomena bi namreč vodilo v skrajni skepticizem, ki bi bil celo radikalnejši od skepticizma glede resnice. V okviru obravnavane tradicije je glede narave pomena običajno ugotovljeno, da so različni izrazi jezika pomenljivi na različne načine: ime drugače od predikata, stavek kot celota spet na svoj način. Pri tem pa v okviru te tradicije ni pomembno, kateri miselni akti nam omogočajo, da razlikujemo med temi simboli. Pri obrav-navanju pojma pomena moramo tudi pri Wittgensteinu vedno znova poudariti njegov antipsihologizem, podedovan od Fregeja.

Besede in stavke, ki jih tvorimo iz besed – to je skoraj truizem – torej razumemo ali pa jih ne razumemo. Za tiste, ki jih razumemo, pravimo, da pomenijo nekaj – imajo pomen –, za druge pa, da so brez pomena oziroma smisla, ali pa rečemo, da so le goli znaki, ki jih je treba še(le) interpretirati. Nadalje, besede in stavki nam služijo za sporazumevanje, z drugo besedo za komunikacijo. Toda pri sporazumevanju sliši-mo in vidimo samo znake kot nekaj časovno prostorskega. Na neki način so besede

19

in množica besed (»stavki«) enaki madežem na papirju, madežem, ki so ali niso urejeni na določen način. (Boljši bi morda bil primer s kamni na poti.) Kot madeži nam torej ne povedo ničesar, nimajo pomena. Zato pravimo, da znaki niso le znaki, ampak so z nečim v notranjem odnosu. V notranjem odnosu so s svojim pomenom. In tiste znake, ki pomen imajo, lahko – vsaj v wittgensteinovski tradiciji – imenujemo izrazi oziroma simboli. Simboli izražajo svoj pomen.

Ko torej govorimo o jezikovnih znakih, že predpostavljamo, da bi lahko opre-delili njihov pomen, če ga imajo, saj s »pomen izrazov« menimo to, kar simboli izražajo, oziroma to, na kar se nanašajo, ali pa oboje hkrati. In pravimo, da izra-žajo ravno svoj pomen oziroma se nanašajo nanj. Za navedeno poznamo še dru-ge izraze: simboliziranje, zastopanje, reprezentiranje. Pravimo, da je križ simbol krščanstva in rdeča peterokraka simbol upora, da Tina Maze zastopa naše barve; imamo tudi slovensko košarkarsko reprezentanco. S tem »krožnim« govorjenjem o izrazih sem hotel nakazati nekaj, kar se z izrazom pravzaprav že izgubi: znak = nosilec simbola. V logiki in filozofiji velikokrat govorimo o golih znakih, ki po sebi nimajo pomena, in o sintaksi, ki preučuje odnos znakov ne glede na njihove pomene. Wittgensteina pa od vsega začetka zanima celota: hkratni prispevek sintakse, semantike in ontologije k opredelitvi smisla stavkov. V tem oziru je »na liniji« s C. S. Peircom, ki znake motri v hkratnosti njihovega prezentiranja, reprezentiranja in interpretiranja.7

Znake torej, ki nekaj izražajo ali pa se na kaj nanašajo, Wittgenstein v Logično filozofskem traktatu imenuje izrazi (simboli): »Znak je to, kar je na simbolu čutno zaznavno.« (TLP 3.32) Znaki so nosilci (možnega) pomena, ki s tem, da izražajo svoj pomen, tvorijo izraze. Pa lahko kar tako rečemo, da znaki – tisti, ki niso prazni – izražajo svoj pomen? Kajti to bi nemara predpostavljalo, da že vemo, kaj pomen v splošnem je in kaj znaki pomenijo. Tega pa nam seveda ni treba! Kajti, kot smo rekli: to, da izrazi imajo pomen, predpostavljamo. Lahko pa rečemo, da beseda (stavek) kot izraz nečesa ne more biti nikoli samo znak. Smiselna beseda (stavek) našega jezika je torej nekakšna zveza znaka in njegovega pomena. Ta pomen je v nekaterih teo-rijah izenačen s tem, na kar se znak nanaša (na kar referira, kar zastopa). V okviru semantike sintaksa za Wittgensteina nikoli ni tisto, na kar »obesimo« neko inter-pretacijo (semantično ovrednotenje), neki pomen, ampak je gola sintaksa vedno že neka abstrakcija pomena; in to v kar dobesednem smislu abstrakcije, kjer je v sintaksi pomen izrazov odmišljen. Mislim, da je v tem tudi eden od razlogov za to, da je Wittgenstein vse življenje zavračal kakršnokoli metajezikovno obravnavanje

7 Pri »mladem« Wittgensteinu umanjka pragmatičnost v okviru interpretacijskega vidika znaka kot simbola, ki jo poudarja Peirce in ki jo obravnava Wittgenstein v Filozofskih raziskavah.

Boru

t Cer

kovn

ik

9 789612 376277

ISBN 978-961-237-627-7

ISBN 978-961-237-627-7

Rojen leta 1966 v Novem mestu je Borut Cer-kovnik obiskoval osnovno šolo v Žužemberku in na novomeški gimnaziji končal Srednjo šolo pedagoške in tehniško-naravoslovne usmeri-tve, smer naravoslovno-matematična tehno-logija. Diplomiral, magistriral in doktoriral je na Oddelku za � lozo� jo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer se je najprej zaposlil kot asistent stažist, kasneje pa kot asistent. V času podiplomskega študija je kot novinar, urednik in pisec tedenskega komentarja v slovarski obliki »Novorek: Slovensko-sloven-ski razlikovalni slovar« sodeloval pri tedniku Mladina. Trenutno na ljubljanskem Oddelku za � lozo� jo kot docent raziskuje in poučuje logiko, analitično � lozo� jo, spoznavno teorijo, semiotiko in � lozo� jo jezika, v letih 2006–2008 je bil tudi njegov predstojnik. Je predsednik Komisije za logiko pri Zvezi za tehnično kul-turo Slovenije, ki organizira tekmovanja iz lo-gike za osnovno- in srednješolce ter študente in seminarje iz logike za njihove mentorje. Je tudi član Slovenskega � lozofskega društva in član uredniškega odbora revije Analiza, ki jo izdaja Društvo za analitično � lozo� jo in � lozo-� jo znanosti, ki mu trenutno tudi predseduje. Sodeloval je na številnih domačih in medna-rodnih simpozijih iz � lozo� je in logike. To je njegova prva monogra� ja.

Najpomembnejša spoznanja te monogra� je so zajeta v avtorjevi podrobni logični analizi logične analize jezika samega in to ob sooče-nju Fregejevih, Russllovih, Carnapovih in se-veda predvsem Wittgensteinovih konceptov analize. Avtor dobro kontrastira te koncepte, pri čemer je podal enega najboljših prikazov Fregejeve logične semantike v Sloveniji. Po-dobno precizen je njegov prikaz Russllove analize stavkov z deskripcijami in njene raz-like z Wittgensteinovo analizo stavkov v Trak-tatu. (...) Cerkovnik se dotakne tudi odločilnih točk kasnejšega Wittgensteinovega odmika od Traktata, predvsem njegovih težav glede logične forme stavkov o barvah in s tem pove-zane opustitve zahteve po logični neodvisno-sti elementarnih stavkov. (...) Delo je pisano zelo koncizno in zgoščeno ter terja pozornega in zainteresiranega bralca. Vsebina je nedvo-mno relevantna in pomenljiva tudi v medna-rodnem okviru. (...) Avtor uporablja mešanico formalne metode in vsebinske analize temati-ke. Uporablja zgoščen, vendar jasen jezik, ki je vendarle lahko berljiv.

Andrej Ule

Borut Cerkovnik

Proti meji smisla:razprave k Logično � lozofskemu traktatu

Prot

i mej

i sm

isla

: raz

prav

e k

Logi

čno

� loz

ofsk

emu

trak

tatu