UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Špela Lorger

RABA OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE V PLANINSKIH

POSTOJANKAH I. KATEGORIJE NA OBMOČJU

TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2013

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Špela Lorger

RABA OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE V PLANINSKIH

POSTOJANKAH I. KATEGORIJE NA OBMOČJU

TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Valentina Brečko Grubar

Študijski program: Geografija kontaktnih prostorov

Koper, 2013

Hvala vsem za prehojeno pot!

Hvala…

… Matevžu za žulje na nogah in še kje …

… staršem za vso podporo in žulje v denarnici …

… Violeti in Staši za žulje v knjigah …

… ter mentorici doc. dr. Valentini Brečko Grubar za obliže na pravih mestih,

da so se lahko počasi zaključevala moja poglavja …

I

IZJAVA O AVTORSTVU

Študentka Špela Lorger, z vpisno številko 92061243, vpisana na študijski program Geografija kontaktnih prostorov, rojena 30.05.1987 v kraju Celje, sem avtorica

(ustrezno označi)

¨ seminarske naloge

¨ seminarskega dela

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom: RABA OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE V PLANINSKIH

POSTOJANKAH I. KATEGORIJE NA OBMOČJU TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu; - se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ; - je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne:_________________ Podpis avtorice:___________________

II

RABA OBNOVLJIVIH VIROV ENERGIJE V PLANINSKIH

POSTOJANKAH I. KATEGORIJE NA OBMOČJU TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA

Izvleček

Diplomsko delo obravnava rabo obnovljivih virov energije v izbranih

planinskih postojankah na območju Triglavskega narodnega parka. Izbor energetskih

virov, ki zagotavljajo postojankam nemoteno oskrbo, je ključnega pomena, predvsem

v okoljsko ranljivih visokogorskih območjih. V delu je predstavljeno pridobivanje

oziroma oskrba z energijo v izbranih planinskih postojankah, zgled dobre prakse iz

tujine, ki je trenutno vodilni primer energetsko samozadostne planinske postojanke v

alpskem prostoru ter možnosti oskrbe z obnovljivimi viri. Poseben poudarek je

namenjen obnovljivima viroma energije, ki sta na tem območju najbolj učinkovita, to

sta sončna in vetrna energija. Izdelana je ocena možnosti povečanja rabe obnovljivih

virov tam, kjer okolje to še dopušča in se hkrati izkazuje potreba po dodatni energiji.

Ključne besede: planinske postojanke, obnovljivi viri energije, energetska oskrba,

Triglavski narodni park.

III

THE USE OF RENEWABLE ENERGY SOURCES IN MOUNTAIN HUTS OF

1st CATEGORY IN TRIGLAV NATIONAL PARK

Abstract

The thesis deals with the topic of renewable energy sources in selected

mountain huts in the area of Triglav National Park. Selection of energy sources,

which ensure reliable energy supply, is crucial, especially in the environmentally

vulnerable mountain areas. Various methods of obtaining energy for the mountain

huts are presented. In addition to describing the current state of energy supply, an

example of good practice from abroad is presented. The example is currently the

leading energy self-sufficient mountain hut in the alpine space. Particular emphasis is

placed on the relationship between the use of renewable and non-renewable energy

sources. Two main and most effective ways to generate energy from renewable

sources in this environment are solar and wind energy. Special focus is given to

assess the possibilities of increasing the use of renewable sources where needs and

the environment permits it.

Keywords: mountain huts, renewable sources of energy, energy supply, Triglav

National Park.

IV

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................... 1

1.1 Namen in cilji .............................................................................................. 2

1.2 Hipoteze ...................................................................................................... 2

1.3 Metodološki pristop ..................................................................................... 3

2 OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE IN NJIHOVA RABA ......................................... 8

2.1 Sončna energija ........................................................................................... 9

2.2 Vetrna energija .......................................................................................... 11

2.3 Vodna energija .......................................................................................... 14

2.4 Geotermalna energija in biomasa ............................................................... 15

2.5 Projekt SHERPA ....................................................................................... 17

3 PRIMER DOBRE PRAKSE – Monte Rosa ......................................................... 19

4 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA TRIGLAVSKEGA

NARODNEGA PARKA ........................................................................................ 22

5 USTANOVITEV IN RAZVOJ TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA ...... 31

6 PLANINSTVO V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU .............................. 34

7 ANALIZA IZBRANIH POSTOJANK, LEGE, NAMESTITVENIH

ZMOGLJIVOSTI IN OBISKA ............................................................................... 36

8 ANALIZA OSKRBE Z ENERGIJO V IZBRANIH PLANINSKIH

POSTOJANKAH ................................................................................................... 46

8.1 Oskrba z energijo....................................................................................... 46

8.2 Ukrepi za zmanjšanje porabe energije in oskrbo v prihodnje ...................... 56

9 PRESOJA MOŽNOSTI POVEČANJA RABE OVE ........................................... 65

9.1 Možnost dodatnega izkoriščanja sončne energije ....................................... 66

9.2 Možnost dodatnega izkoriščanja vetrne energije ........................................ 70

V

10 SKLEP .............................................................................................................. 73

11 SEZNAM LITERATURE ................................................................................. 77

11.1 Literatura ................................................................................................. 77

11.2 Spletni viri ............................................................................................... 80

11.3 Ustni in drugi viri .................................................................................... 83

12 KAZALO SLIKOVNEGA GRADIVA IN TABEL ........................................... 85

13 PRILOGE .......................................................................................................... 87

1

1 UVOD

Motiv obiskovanja gora se je skozi leta spreminjal in prvi, ki so obiskovali

območje visokogorja, so bili gorniki s svojimi narodno buditeljskimi, kulturnimi in

naravovarstvenimi razlogi. Kasneje je postalo obiskovanje gora veliko bolj

množično, predvsem zaradi turističnih in rekreativnih možnosti. Vse bolj se je

uveljavljala potreba po zagotavljanju oskrbe obiskovalcev, tako z gostinsko ponudbo

kot s prenočevanjem. Območje Triglavskega parka (v nadaljevanju TNP) se nahaja v

alpski pokrajini, ki zaradi svoje pokrajinske raznolikosti, reliefne razgibanosti in z

nadmorsko višino spreminjajoče se flore in favne, privablja številne obiskovalce z

različnimi potrebami in željami. Na območju našega edinega nacionalnega parka se

je tekom razvoja planinstva oblikovala gosta mreža planinskih postojank. Te imajo s

svojim delovanjem pomemben vpliv na ekološko stanje visokogorja, saj velja

planinstvo za eno izmed intenzivnejših antropogenih dejavnosti. Na območju parka

je skupaj 36 planinskih postojank, v Sloveniji pa je pod upravljanjem 94 različnih

planinskih društev trenutno 176 planinskih koč, zavetišč in bivakov (Spletni vir 8).

Delovanje planinskih postojank lahko ima negativen vpliv na naravo, še posebej,

če se te nahajajo na ranljivem visokogorskem območju in nimajo ustrezno urejenega

sistema odvajanja in čiščenja odpadnih vod, trdnih odpadkov in oskrbe z električno

energijo. Planinska zveza Slovenije in Javni zavod TNP že vrsto let sodelujeta na

področju ekoloških sanacij planinskih postojank. Pri oskrbi z energijo je bila pred

dvajsetimi leti v ospredju zamenjava zastarelih in okoljsko spornih generatorjev za

proizvodnjo elektrike. Posledica tega je, da skoraj ni več postojanke, ki bi se napajala

le z električno energijo, pridobljeno iz generatorjev. Pri proizvodnji električne

energije so jih v večji meri nadomestili alternativni viri energije, kot sta sončna in

vetrna energija (Zakotnik, 2012).

Raba obnovljivih virov energije na planinskih postojankah je bistvenega

pomena ne le z naravovarstvenega vidika, temveč tudi z vidika zagotavljanja

energetske neodvisnosti postojank. Visokogorje ponuja različne možnosti

izkoriščanja obnovljivih virov energije, a le-te so za vsako postojanko specifične.

2

Poskušala sem ugotoviti, kateri načini oskrbe z energijo bi bili primerni za

postojanke I. kategorije v TNP.

1.1 Namen in cilji

Namen diplomskega dela je pridobiti podatke o energijskih potrebah

planinskih postojank I. kategorije v TNP in o načinu zagotavljanja le-teh.

Osredotočila sem se predvsem na razmerje rabe obnovljivih virov (v nadaljevanju

OVE) in neobnovljivih virov energije. Glede na pregledane javno dostopne vire sem

ugotovila, da tovrstna raziskava na območju Triglavskega narodnega parka še ni bila

izdelana. V tujini se raba OVE v planinskih postojankah, predvsem v

zahodnoevropskih državah, močno uveljavlja, zato sem želela ugotoviti, koliko

energije OVE zagotavljajo v našem visokogorju. Namen dela je bilo tudi

ovrednotenje možnosti za povečanje rabe OVE na obravnavanih postojankah.

V sklopu izdelave diplomskega dela sem si zadala dva glavna cilja:

- pridobiti podatke o energiji potrebni za oskrbo planinskih postojank I.

kategorije na območju TNP v izbranih letih in o načinih zagotavljanja le-te,

- na osnovi pridobljenih podatkov o rabi energije in upoštevanju zgledov iz

tujine predlagati ukrepe za povečanje rabe OVE.

1.2 Hipoteze

V diplomskem delu bom preverjala naslednje hipoteze:

1) Potreba po električni energiji v planinskih postojankah I. kategorije se od leta

2001 povečuje.

2) Planinske postojanke I. kategorije v TNP-ju pridobijo manj kot 50 %

električne energije iz OVE.

3) Slovensko visokogorje dopušča večjo izrabo OVE kot je današnja, predvsem

s sončno in vetrno energijo.

3

1.3 Metodološki pristop

V prvem delu diplomsko delo temelji na opisni (deskriptivni) metodi, s

pomočjo katere sem predstavila teoretske osnove oskrbe z energijo in opredelila

geografske značilnosti obravnavanega območja, zgodovino Triglavskega narodnega

parka in planinstva. Analiza primera dobre prakse rabe OVE, ki prav tako temelji na

pisnih virih, predstavlja zgled za predloge ukrepov pri povečanju rabe OVE v

izbranih planinskih postojankah. Drugi del temelji na terenskem ogledu izbranih

planinskih postojank. Vseh postojank na območju TNP nisem obravnavala, saj sem

izključila nižinske postojanke, pri katerih oskrba z energijo ni tako problematična z

vidika varovanja okolja. Prav tako so bile izključene postojanke z izrazito

»dolinskim standardom« ter postojanke, do katerih peljejo asfaltirane ceste. Vseh

takšnih postojank, ki jih nisem zajela v raziskavo, je 20. Pregled postojank je bil

namreč usmerjen v tiste, ki predstavljajo obremenitev za okolje v najvišje ležečih

legah.

Na podlagi študija literature ter podatkov, ki so mi bili na voljo, sem

osnovala vprašanja za oskrbnike planinskih postojank in predsednike planinskih

društev. Najprej sem oblikovala enotni vprašalnik, a sem po pilotnem vprašalniku1

spoznala, da je bolj smiselno nekaj vprašanj prilagoditi vsaki postojanki posebej. Kot

posledica tega je nastal delno strukturiran intervju, s katerim sem pridobila podatke,

da sem lahko odgovorila na zastavljene hipoteze. Terenski del pridobivanja podatkov

(obisk postojank in intervjuji z oskrbniki) je potekal v mesecih junij, julij, avgust,

september in november leta 2012. V mesecih september, oktober, november in

december pa sem pridobivala statistične podatke in odgovore na nekatera nerešena

vprašanja s strani planinskih društev. Bila sem v stiku z enajstimi planinskimi

društvi, ki imajo v lasti obravnavane postojanke. Pogovori s predsedniki planinskih

društev in gospodarji postojank so potekali po telefonu in po elektronski pošti.

1 Pilotni vprašalnik sem testirala 27. 07. 2012 v Prešernovi koči na Stolu. Izbor planinske postojanke

temelji na tem, da ima koča največ možnih komponent OVE izven TNP in je koča I. kategorije (sončne celice, kolektorji, ogrevanje na drva in vetrna turbina). Na podlagi prvotno strukturiranih vprašanj sem izločila tiste, katerih odgovora ni bilo mogoče pridobiti oz. niso bistvena za raziskavo (npr. kje uporabljajo viške električne energije…)

4

Obiskala sem 16 postojank, pregledala njihove lokacije in pridobila odgovore

oskrbnikov ter njihovih pomočnikov na zastavljena vprašanja. Intervju je trajal v

povprečju 45 minut za vsako planinsko postojanko in osebe so bile s postopkom

predhodno ustrezno seznanjene. Delno strukturiran intervju je sestavljen iz treh

sklopov: osnovni podatki in turističen obisk, oskrba z energijo in ukrepi za

zmanjšanje porabe energije ter oskrbo v prihodnje. V prvem sklopu sem zbirala

splošne podatke o postojankah (lega, obratovalni čas, prenočitvene zmogljivosti) ter

podatke o turističnem obisku. Slednji so bili pridobljeni s strani planinskih društev,

kjer je potrebno opozoriti na napake, do katerih prihaja zaradi nenatančnega štetja

obiskovalcev. Pri drugem sklopu - oskrbi z energijo je potrebno ločiti postojanke, ki

so priključene na javno električno omrežje, te so 3 in ostalih 13, ki niso priključene.

Vprašanja o porabi energije so natančno opredeljena le za postojanke, ki beležijo

porabo s števcem. V tem sklopu so tudi vprašanja, ki se nanašajo na trenutno rabo

energije in odprta vprašanja, ki zadevajo načrte glede oskrbe z energijo v prihodnje.

Trenutno porabo električne energije sem izračunala v 5 korakih:

1. Najprej sem izračunala povprečno porabo energije na obiskovalca

[kWh/obiskovalca]. Koča pod Bogatinom ter Planinski dom pri Krnskih

jezerih sta mi posredovali podatke o porabi električne energije, saj sta

postojanki, ki sta priključeni na javno električno omrežje. Ker za tretjo

priključeno postojanko nisem uspela pridobiti podatkov, sem na podlagi

omenjenih dveh izračunala povprečje porabe enega obiskovalca.

2. Za porabo električne energije v posamezni postojanki v celotni sezoni sem

povprečje dobljeno v prvem koraku, pomnožila s številom obiskovalcev

posamezne planinske postojanke v sezoni.

3. Sledil je izračun koliko kWh je pridelal generator v izbranem letu. To sem

določila glede na moč generatorja in porabljenih litrov goriva v celotni

sezoni. Porabljeno količino goriva za generatorje (podatek sem dobila z

intervjujem) sem delila s porabo reprezentativnega generatorja in s tem dobila

število ur delovanja generatorja v celotni sezoni. Nato sem dobljene ure

pomnožila z močjo generatorja in dobila količino energije, ki jo je v

obravnavani sezoni proizvedel generator [kWh].

5

4. Sledil je korak, v katerem sem določila, koliko odstotkov sezonske porabe

električne energije predstavlja generator. To sem dobila tako, da sem

energijo, ki jo je proizvedel generator (korak 3), pomnožila s 100 in nato

delila s celotno porabljeno električno energijo v sezoni (korak 2).

5. Pridobljeni odstotki so torej predstavljali delež proizvedene energije z

generatorjem v sezoni 2011, razliko do 100 % pa so zagotovili obnovljivi viri

energije.

Na ta način sem lahko izračunala razmerje med obnovljivimi in

neobnovljivimi viri električne energije za dvanajst postojank. Trem postojankam, ki

so priključene na javno električno omrežje, razmerja nisem določala, ena postojanka

pa ni posredovala vseh potrebnih podatkov za izračun. Prilagam metodološko skico

izračuna na primeru Zavetišča pod Špičkom:

1. korak:

Najprej potrebujemo podatek koliko kWh porabi en obiskovalec (v nadaljevanju

obisk.). Zaradi razumljivejšega zapisa sem za zapis povprečne porabe obiskovalca

vpeljala spremenljivko X. Glede na že opisan korak naredim izračun:

2. korak: izračun porabe postojanke v celotni sezoni

Zaradi razumljivejšega zapisa sem za porabo električne energije na postojanki

vpeljala spremenljivko Y.

6

3. korak: izračun količine proizvedene električne energije iz generatorja v

celotni sezoni

Zaradi razumljivejšega zapisa sem za proizvedeno električno energijo generatorja

v celotni sezoni vpeljala spremenljivko Z.

Z = 9,26 kWh

4. korak: izračun deleža proizvedene električne energije iz generatorja glede na

celotno porabo električne energije v planinski postojanki

4,03%

5. korak: izračunamo delež OVE

V tretjem sklopu so zajeti ukrepi in aktivnosti, ki vplivajo na učinkovito rabo

energije (obnova objektov, zamenjava navadnih sijalk za energetsko varčnejše,

število, vrsta in kategorija varčnosti gospodinjskih naprav, prevoz goriva in ostalih

dobrin na postojanke, poznavanje teme OVE in njihove rabe v tujini …). Vprašanja,

ki so bila po terenskem pregledu še nerešena, sem naslovila na predsednike

7

planinskih društev in gospodarje postojank. Po prejetju vseh podatkov sem naredila

analizo, s katero sem poskušala potrditi prvi dve zastavljeni hipotezi.

V nadaljevanju sem presojala možnosti povečanja rabe OVE na izbranih

postojankah, ki je temeljilo na podatkih pridobljenih na terenu ali posredovanih od

kontaktnih oseb iz planinskih društev, na podatkih Agencije Republike Slovenije za

okolje in lastni oceni videnega na terenu. Sinteza vsega upoštevanega je skušala

potrditi zadnjo hipotezo.

Za analitično obdelavo prostorskih podatkov in izdelavno kart je bil

uporabljen program ArcGIS 9.3.

8

2 OBNOVLJIVI VIRI ENERGIJE IN NJIHOVA RABA

Energija je po definiciji mera za sposobnost sistema, da opravi delo (Dolinar,

1996, 149). Najdemo jo v različnih oblikah: kot mehansko, toplotno, kemično vezano

energijo (fosilna goriva, jedrska goriva, biomasa), fizikalno vezano energijo

(potencialna energija vode), energijo elektromagnetnega sevanja (sončna energija) in

električno energijo. V mednarodnem merskem sistemu je količina energije izražena v

joulih (J), iz tehniškega merskega sistema pa poznamo vatne ure (Wh = 3600 J)

(Novak, Medved, 2000, 8). Ločimo neobnovljive vire energije, ki so v zemeljski

skorji (premog, nafta, naravni plin), obnovljive vire v različnih pojavnih oblikah,

planetarno energijo (bibavica) in pogojno obnovljive vire (geotermalna energija)

(Novak, Medved, 2000). Po definiciji Geografskega terminološkega slovarja (2005,

257) so obnovljivi viri energije »/…/ vir energije, npr. energija vode, vetra,

Sončevega sevanja, geotermalna energija, katerega razpoložljivost, zaloga se zaradi

naravnega obnavljanja z ustrezno rabo, porabo ne zmanjšuje /…/«. V splošnem

velja, da obnovljive vire energije delimo na:

a) sončno energijo,

b) vetrno energijo,

c) vodno energijo,

d) geotermalno energijo,

e) biomaso.

Ponekod dodajajo tem petim tudi energijo, pridobljeno s toplotnimi črpalkami ali

različno členijo vodno energijo (npr. posebej plimovanje), vendar je vsem skupno to,

da raba OVE ne izčrpa vira (Novak, Medved, 2000).

Delež električne energije, proizvedene iz OVE, je v Sloveniji leta 2010 znašal 30

%, kar nas uvršča na peto mesto v Evropski uniji (Spletni vir 1). Izrazit porast je bil

to leto zabeležen pri proizvodnji električne energije iz sončne energije (za 222 %) in

pri bioplinu (za 117 %). Deleži proizvedene energije iz OVE pa so naslednji: 95 %

hidroelektrarne, 2 % iz lesa in lesnih ostankov, 1 % iz bioplina, 2 % pa skupaj iz

ostalih virov – deponijski plin, fotovoltaika, plin čistilnih naprav in industrijski

9

odpadki (Spletni vir 2). Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje (Spletni

vir 3) je raba OVE v članicah EU-27 leta 2007 predstavljala 7,8 % skupne rabe

energije, a se le-ta med državami razlikuje, saj je odvisna od naravnih danosti. Glede

na delež največ proizvodnje zavzema lesna biomasa 49 %, sledi ji hidroenergija 19

%, komunalni odpadki 10 %, biogoriva 7 %, vetrna energija 6 %, geotermalna

energija 4 %, bioplin 4 % in nazadnje še sončna energija z 1 % proizvedene energije.

Po navedbah Ogrina in Pluta (2009), imajo največji delež OVE v EU Švedska,

Finska in Avstrija, najmanj (pod 2 %) pa Velika Britanija, Luksemburg, Belgija in

Irska.

2.1 Sončna energija

Sonce predstavlja neizčrpen vir energije in ga lahko koristimo na tri načine:

· pasivno – s solarnimi sistemi za ogrevanje in osvetljevanje prostorov (okna,

stekleniki);

· aktivno – s sončnimi kolektorji za pripravo tople vode in ogrevanje

prostorov;

· fotovoltaika – s sončnimi celicami za proizvodnjo električne energije

(Spletni vir 4).

Sončevo sevanje, ki je usmerjeno na Zemljino površje, ga ne doseže v celoti,

temveč le 43 %. Ostalo sevanje, okoli 14 % energije, sprejmejo molekule v ozračju,

4 % žarkov se zaradi odboja razprši, preostalo pa se odbije od ozračja v vesolje.

Bilanca sprejete in oddane energije, ki jo dobi Zemlja, je izenačena, saj toliko kot je

sprejme, je tudi kasneje skozi zemeljsko sevanje vrača nazaj v vesolje (Novak,

Medved, 2000). Za določevanje Sončeve energije na posameznih lokacijah

zemeljskega površja so pomembni geografski dejavniki, kot so vpadni kot sončevih

žarkov, morfologija površja in podnebje. V gorskih in hribovitih območjih je vpliv

reliefa na sončev obsev relativno velik, a na žalost manj natančno izmerjen. Za

območje Julijskih Alp so na voljo podatki s Kredarice (2514 m ), za Pohorje z Rogle

(1492 m), za Karavanke in območje Snežnika pa podatkov ni. Visoke vrednosti

sončnega obseva so izračunane za nekatere izpostavljene lege v Julijskih in

Kamniških Alpah, vendar predvsem v pomladanskih, jesenskih in zimskih mesecih

(Kastelec et al., 2007). Svetovni fotovoltaični trg se konstantno širi in je v letu 2011

10

presegel zmogljivosti 29 000 MWp, kar je za približno 12 200 MWp več kot v letu

2010. Evropska unija je še vedno vodilna v svetu, kar zadeva proizvodnjo elektrike iz

sočne energije. Svetovni trgi, ki sledijo trendom koriščenja fotovoltaike in

zagovarjajo ogromen potencial rasti te vrste energije, so na območju Kitajske,

Amerike in Japonske (Spletni vir 10).

Uporaba solarnih sistemov za pridobivanje tople vode je prisotna že dlje časa.

Uporaba fotovoltaike za pretvorbo sončne energije direktno v elektriko, pa se najprej

pojavi ravno na odmaknjenih območjih – predvsem na planinskih postojankah po

letu 1990 (Spletni vir 5). Postojankam ti otočni sistemi2 dopuščajo energetsko

neodvisnost, saj sončne elektrarne niso priključene na energetsko omrežje in

zagotavljajo postojankam lastno oskrbo preko akumulatorskih baterij. Takšen način

napajanja je primeren povsod, kjer ni neposrednega dostopa do

elektrodistribucijskega omrežja. Življenjska doba sončnih elektrarn je do 40 let ali

več in ob pravilni postavitvi zagotavlja koriščenje več desetletij. Zaradi samega

delovanja fotovoltaičnih naprav je pri nižjih temperaturah in visokih sevalnih

vrednostih zmogljivost še večja, zato je uporaba le-teh v hribih zelo priporočljiva

(Deubler, 2011, 35). Pri oskrbi z električno energijo zagotovljeno preko fotovoltaike

je pomembna dnevna osončenost in ekspozicija strehe postojanke, saj le-ta služi v

večini primerov kot nosilec sončnih celic. Postojanke imajo postavljene sončne

celice na lokacijah, kjer lahko črpajo sončno energijo čim dlje. V večini primerov so

celice obrnjene na južno in vzhodno, redkeje na zahodno stran. Pri postavljanju je

potrebno biti pozoren na tudi najmanjše zasenčenje modulov, saj če se zmanjša moč

pri eni sami celici, to vpliva na proizvodnjo vseh modulov – pravilo najšibkejšega

člena v verigi (Deubler, 2011). Zaradi lege Slovenije optimalen kot naklona znaša

okoli 32°. Odstopanja naklona in orientacije do 20° pa vodijo do 5 % izgub (Spletni

vir 13). Po podatkih organizacije OPET3 je bilo največ sončnih celic postavljenih

med leti 1998, 1999 zaradi pomoči programa PHARE4. Skupna moč sončnih celic je

v TNP znašala 12 kWp. V primeru, da bi se sistemi koristili čez celo leto, bi ta moč

presegla 18.000 kWh električne energije. Zaradi koriščenja sončne energije le v času

2 Otočni sistemi - samostojne enote proizvodnje elektrike

3 OPET - Organizacija za promocijo energetskih tehnologij 4 PHARE – program je pobuda Evropske unije, ki zagotavlja državam srednje in vzhodne Evrope

finančno pomoč za podporo procesa ekonomske preobrazbe (Spletni vir 5).

11

poletne sezone je proizvodnja precej manjša in ocenjena na 9000 kWh. Njihova

analiza je prikazala, da se v povprečju z delovanjem sončnih celic prihrani 3.300

litrov goriva za pogon generatorjev (Spletni vir 7).

Fotografija 1: Sončne celice na Pogačnikovem domu

Fotografija 2: Akumulatorske baterije na Pogačnikovem domu

Avtor: Š. Lorger, 2012

V Tabeli 1 je prikazana donosnost sončnih elektrarn glede na površino

sončnih sistemov.

Tabela 1: Donosnost sončnih elektrarn

Velikost strešne površine Nazivna

moč

Letna proizvedena električna

energija

65 m² (poševna streha) 8 kW 8,4 MWh

400 m² (poševna streha) ali 1000 m² (ravna

streha)

49 kW 51,45 MWh

10.000 m² (ravna streha) 500 kW 525 MWh

Vir: Prirejeno po Spletni vir 9.

2.2 Vetrna energija

Posebna oblika sončne energije je veter. Nastane zaradi temperaturnih razlik

zraka, saj se le-ta ne segreva enakomerno nad kopnim in morjem. Gibanje zračnih

mas je bilo izkoriščeno v preteklosti, najprej na morju in kasneje tudi na kopnem.

Vetrnice kinetično energijo zraka pretvorijo v mehansko delo in nato preko

generatorja v elektriko. V uporabi je več tipov vetrnic, vendar imajo največji

izkoristek vetrnice z vodoravno osjo vrtenja. Glede na hitrost vrtenja ločimo počasi

tekoče in hitro tekoče vetrnice (Novak, Medved, 2000). Počasi tekoče vetrnice imajo

12

8 ali več lopatic in so primernejše za pogon vodnih črpalk, dinam in električnih

akumulatorjev. Hitrejše vetrnice imajo spodnjo mejo delovanja pri hitrosti vetra od 4

m/s, optimalno delovanje je zagotovljeno pri hitrosti okoli 10 m/s, zaustavitev

vetrnice nastopi, ko veter piha s hitrostjo več kot 25 m/s, da ne pride do mehanskih

preobremenitev. Najštevilčnejše so vetrnice z dvo-ali trolistnim rotorjem (Novak,

Medved, 2000, 56). Za vetrovnost v Sloveniji so izmerjene največje hitrosti vetra v

pomladnem, jesenskem in deloma zimskem času. V zadnjih letih se pogosteje

beležijo meritve tudi v poletnem času, razlog za to pa so vse intenzivnejše vremenske

spremembe. Povprečne hitrosti vetra za Slovenijo se gibljejo med 1 in 3 m/s, v

priobalnem pasu pa povprečje presega 6 m/s. Pri nas obstajajo mikroobmočja, kjer so

povprečne hitrosti večje kot 6 m/s in se pogosteje pojavljajo oz. imajo večje trajanje

v letu (Predin, 2009). Med območji, ki jih navaja Klemenc (2012, 13), so

najprimernejša za izkoriščanje vetrne energije: Volovja reber, Vremščica, območje

Karavank, območje med Menino planino in vzhodnimi vrhovi Kamniško-Savinjskih

Alp, Pohorje, Kozjak ter območje med Čemšeniško planino in Menino planino. Na

vetrovne razmere v Sloveniji bistveno vplivajo Alpe, saj kot orografska pregrada

preprečujejo zahodnim vetrovom širjenje proti vzhodu. Vetrovi pri nas so zaradi

tega, v primerjavi z drugimi državami v Evropi, šibki, kadar pa so močni (npr. burja),

se pojavljajo kot časovno in prostorsko omejen pojav. Na območju Slovenije je

trenutno delujoča ena večja vetrnica (Dolenja vas pri Senožečah). Zlasti zaradi

naravovarstvenih omejitev jih trenutno pri nas ni več. Manjše otočne vetrne

elektrarne pa so postavljene predvsem za napajanje planinskih postojank. Moč

takšnih otočnih sistemov je leta 2008 znašala 24,4 kWh (Rakovec et al., 2009).

Prva manjša vetrnica v Sloveniji je bila postavljena že leta 1954 pri planinski

postojanki na Kredarici, a je bila dotrajana, zato jo je uničil močan sunek vetra.

Potrebno je povedati, da so bile prve vetrnice slabše in imele kar nekaj popravil,

medtem ko so novejše trikrake vetrnice izdelane za ekstremne vremenske razmere.

Takšnih vetrnic ne moremo uporabljati v dolini, saj imajo drugačen mehanizem,

nimajo repa, lopatice so dolge 170 cm in veter se vanje ujame od zadaj, medtem ko

pri klasični vetrnici piha veter v lopatice iz sprednje strani. Vetrnice so nameščene na

posebnih vzmeteh, ki onemogočajo gibanje ob vsaki spremembi smeri vetra, in s tem

zaščitijo vetrnico pred pogostimi poškodbami. Prav tako so novejše vetrnice manj

13

hrupne, saj hrup, ki ga proizvedeta vetrnici npr. na Kredarici ne presega 45 dB – kar

je manj hrupa, kot ga povzroča sam veter kadar močno piha (Spletni vir 26). Po

besedah Martina Šolarja, direktorja TNP, je pridobivanje električne energije s

pomočjo vetra v skladu z navedeno strategijo o okoljskih izboljšavah planinskih

postojank. Višina vetrnic sicer ne sme presegati višine slemena planinske postojanke,

da ne kazi videza. Zaradi same lege v visokogorskem svetu ni ogrožena biotska

raznovrstnost, motnjo naj bi predstavljale le živalim. Vendar pa po podatkih

ornitologov, trenutno postavljene vetrnice ne pomenijo motenj za nekatere vrste ptic,

ki jih lahko najdemo v okolici postojank (Spletni vir 35).

Fotografija 3: Vetrnici pri planinski postojanki Triglavski dom na Kredarici

Avtor: Š. Lorger, 2012

V svetu niso razširjene le samostojne vetrnice na tako oddaljenih območjih in

visokih nadmorskih višinah, temveč imajo ponekod postavljene tudi vetrne

elektrarne, ki proizvajajo elektriko za javno omrežje. Več takšnih primerov lahko

najdemo v Švici (Mont Crosin), kjer so proizvodnjo električne energije združili s

turizmom in na račun postavljenih vetrnih elektrarn dodatno služijo denar (Haubner,

2002). V splošnem je vetrna energija v Evropski uniji v 17-ih letih beležila 15,6 %

povprečno letno rast. V letu 1996 je bilo nameščenih objektov za proizvodnjo

električne energije za 814 MW, v letu 2011 pa beležimo porast do 9.616 MW.

Skupno je v Evropski uniji nameščenih objektov za proizvodnjo elektrike iz vetrne

14

energije za 93.957 MW. V tem sektorju je Nemčija vodilna država z 31 %, sledijo ji

Španija s 23 %, ter Italija, Francija in Velika Britanija s 7 %, ostale države pa imajo

precej manjše deleže pridobljene energije z vetrom (Spletni vir 14).

2.3 Vodna energija

Vodna energija predstavlja v Sloveniji pomembnejši obnovljiv vir energije.

Poseg v prostor je sicer velikih razsežnosti, vendar pa je mogoče hidroenergetske

objekte varno umestiti v okolje tudi na zavarovanih in občutljivih območjih. V

Sloveniji je 16 velikih hidroelektrarn (HE), a ko govorimo o zavarovanem območju v

Alpah in pridobivanju energije iz vodnih virov, imamo v mislih predvsem manjše

hidroelektrarne (mHE). Teh pa je na območju slovenskega vodnega telesa kar 546

(Štembal, 2012). Na območju TNP je registriranih 39 malih hidroelektrarn s

koncesijo za proizvodnjo električne energije (Zakotnik, 2012). Primer manjše

hidroelektrarne na območju Triglavskega parka je Zadlaščica, ki obratuje od leta

1989. Ta hidroelektrarna deluje na območju, kjer veljajo strožji kriteriji za samo

postavitev ter tudi delovanje. Namen omenjene hidroelektrarne ni le proizvodnja

čiste električne energije, temveč hkrati predstavlja vodno zajetje za mesto Tolmin

(Spletni vir 15). Kriteriji, da spada določena hidroelektrarna med male HE, so bili

določeni s strani ESHA5 in pogojujejo malo hidroelektrarno z njeno močjo, ki mora

znašati manj kot 10 MW. K celotni svetovni proizvodnji električne energije prispeva

vodna energija 22 %. V Evropi je delujočih več kot 17 400 malih hidroelektrarn

(Spletni vir 16). Praviloma se za oskrbo planinskih postojank po svetu moč

hidroelektrarn giblje med 100 W in 40 kW, takšne so najučinkovitejše pri majhnih

pretokih in velikih višinskih razlikah (Deubler, 2011, 36).

Koriščenje tega vira energije v večjem obsegu poteka v Švici, velik potencial

pa ima tudi v Himalaji. Spodnja slika prikazuje zajetje mHE Krajcarica, ki se nahaja

v 3. varstvenem pasu TNP. Okolica je urejena tako, da s ceste ni vidno človekovo

izkoriščanje vodne energije. Da gre za zajetje mHE opazimo šele, ko se spustimo ob

brežini do vode.

5 ESHA - European Small Hydropower Association (Spletni vir 16).

15

Fotografija 4: Zajetje za malo hidroelektrarno Krajcarica, TNP

Avtor: Š. Lorger, 2012

Izkoriščanja vodne energije na območju planinskih postojank I. kategorije v

TNP ni. Edina možnost koriščenja bi bila na Koči pri Triglavskih jezerih, saj je tam

že zgrajen jez iz leta 1955. Zajezitev je bila v osnovi namenjena samooskrbi z vodo

in ne proizvodnji električne energije. V parku so že večkrat potekali pogovori ali naj

se jez odstrani ali pusti in končna odločitev je, da jez ostane, vendar ga postojanka

ne sme izkoriščati (Šolar, 2013). Razlog, zakaj jez ni v uporabi, je Zakon o TNP, ki

prepoveduje gradnjo/delovanje mHE v prvem in drugem varstvenem območju. V

tretjem varstvenem območju je delovanje vodnih elektrarn dovoljeno, vendar le na

način, ki ne bo spreminjal vodnega režima, struge ali brežin vodotokov. Torej so

zakonska določila tista, ki ne dopuščajo koriščenja jezu Koči pri Triglavskih jezerih

(Veenvliet, 2012).

2.4 Geotermalna energija in biomasa

Geotermalna energija in biomasa sta vira energije, ki pri oskrbi planinskih

postojank v visokogorju ne igrata pomembnejše vloge, zato ju omenimo samo na

kratko. Geotermalno energijo kot toploto, ki nastaja v notranjosti Zemlje in se tam

tudi shranjuje, lahko izkoriščamo na dva načina: neposredno z zajemanjem toplih

vodnih ali parnih vrelcev ali s hlajenjem vročih kamenin. Dalje se geotermalni viri

ločijo po temperaturi, tako poznamo visokotemperaturne geotermalne izvire (nad 150

16

°C) za proizvodnjo elektrike in nizkotemperaturne izvire (pod 150 °C) za ogrevanje

(Spletni vir 21). Primerna območja za izkoriščanje geotermalne energije v Sloveniji

so prikazana na Sliki 1. Najpogostejša uporaba geotermalne vode pri nas je za

balneološke namene (zdravilišča), daljinsko ogrevanje, ogrevanje rastlinjakov in v

zadnjem času vedno pogostejše toplotne črpalke. Kot je razvidno iz Slike 1,

visokogorje ni primerno za izkoriščanje geotermalnih izvirov in tudi ne za toplotne

črpalke. Toplotne črpalke optimalno delujejo, če temperatura ne pade in se ne

zadržuje dlje časa pod 0 °C, kar pa je v visokogorju pogost pojav. Najvišje

postavljena toplotna črpalka v bližnji okolici je v Avstriji na 1200 m in deluje z zelo

slabim izkoristkom (Wenzel, 2012).

Slika 1: Geotermalna karta Slovenije

Vir: Spletni vir 18.

Po definiciji iz predloga Direktive o spodbujanju uporabe energije iz

obnovljivih virov energije (RED), biomasa pomeni biološko razgradljive dele

proizvodov, odpadkov in ostankov v kmetijstvu (vključno s snovmi rastlinskega in

živalskega izvora), gozdarstvu in z njima povezanimi proizvodnimi dejavnostmi ter

biološko razgradljive dele industrijskih in komunalnih odpadkov (Babuder, 2009,

92). Med obnovljivimi viri energije so pod biomaso najpogosteje šteti predvsem viri

rastlinskega izvora, najbolj razširjen vir med njimi je les. Prednost lesa kot energenta

17

je v tem, da je stalno na razpolago, njegova raba izboljšuje vzdrževanje gozdov ter

dejstvo, da ne onesnažuje zraka pri pravilnem kurjenju (Spletni vir 19). Po podatkih

Zavoda za Gozdove Slovenije gozdovi pokrivajo 58,5 % državnega ozemlja, kar nas

po gozdnatosti uvršča na 3. mesto v Evropi, takoj za Švedsko in Finsko (Spletni vir

27). Zaradi ohranjanja vrednosti gozda in naravnega ravnotežja je potrebno

upoštevati dejstvo, da smemo izkoristiti samo tisti del gozda, ki se tekom leta obnovi,

kar imenujemo letni prirastek. Glede na direktivo Ministrstva za kmetijstvo in

gozdarstvo, je dovoljen delež izseka gozda do vrednosti 57 % celotnega letnega

prirastka (Babuder, 2009, 81). Po podatkih Agencije republike Slovenije za okolje se

največ lesne biomase porabi v gospodinjstvih6 (69 %), sledi pa industrija s 16 %

(Spletni vir 3). Les se lahko v različnih oblikah porablja kot energent OVE, bodisi

kot drva, peleti, sekanci ali kot briketi.

2.5 Projekt SHERPA

V sklopu tematike rabe OVE v visokogorju je potekal projekt, ki pa je bil

izveden izven območja Slovenije. Projekt SHERPA7 je metodološki zgled, ki je v

raziskavi zajel visokogorska območja v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Italiji in Bolgariji.

Raziskava je bila izvedena z namenom analize trenutnega stanja oskrbe z energijo v

izbranih planinskih postojankah in je potekala od junija 2003 do novembra 2005.

Vprašalnik je bil poslan več kot 500 planinskim postojankam v Italiji, po 200 v

Nemčiji in Avstriji, 150 v Franciji in 60 planinskim postojankam v Bolgariji, ki vse

ležijo višje od 1000 metrov nadmorske višine. Glavne obravnavane teme so bile:

splošne značilnosti planinskih postojank, oprema, oskrba z energijo, energetska

učinkovitost, investicijski stroški in izkušnje (Groseva, 2012). Z raziskavo so želeli

preveriti, kakšne vrste tehnologij uporabljajo postojanke za obratovanje, prikazati

razlike med državami, saj je bistveno večja uporaba OVE v zahodnih državah (npr.

Francija) kot denimo v Bolgariji. Takšen rezultat je bil pričakovan in tudi na koncu

ovrednoten tako, da je služil kot model, po katerem naj bi se zgledovale države, ki

6 Podatki za rabo lesne biomase v gospodinjstvih so bili narejeni na podlagi analize zadnjega popisa v

letu 2002 in od takrat ostajajo nespremenjeni (Agencija Republike Slovenije za okolje, Spletni vir 3).

7 SHERPA - Strategy to Promote Mountain Huts Renewable Energy Sources and Their Rational Use

World Wide from Alps to Alps

18

imajo slabšo implementacijo OVE v planinskih postojankah. Bolgarija je imela v

oskrbi planinskih postojank najslabše zastopane obnovljive vire energije. V

postojankah zajetih v analizo jih je kar 80 % priključenih na javno električno

omrežje, kjer gre v večini primerov za nestabilne povezave. 58 % postojank je imelo

dizelski generator, ki je služil pri nekaterih kot glavni vir električne energije, pri

drugih pa kot rezerva v primeru motenj oskrbovanja z električno energijo (Groseva,

2012). Nekaj postojank je razpolagalo z majhnimi vodnimi elektrarnami, medtem ko

raba sončne energije na postojankah ni bila zastopana (izjema so bile le meteorološke

postaje). V povprečju so bile izmed vseh obravnavanih postojank italijanske med

najmanjšimi in kot takšne največkrat elektriko pridobivale s pomočjo solarnih

sistemov ter ponekod tudi z vodnimi turbinami. Uporaba naprav za pridobivanje

električne energije je bila v nemških in avstrijskih gorah zelo različna in sestavljena

iz več naprav (sončne celice, generatorji, vodne turbine, SPTE enote8). Po izsledkih

raziskave je bila v Franciji uporabljena za pridobivanje elektrike večinoma sončna

energija in sončna energija v kombinaciji z dizelskim generatorjem (Groseva, 2012).

8 SPTE – samostojne enote za soproizvodnjo toplote in električne energije v eni napravi. Omogoča od 37 do 500 kW moči, kar je primerno predvsem za večje objekte (Spletni vir 6).

19

3 PRIMER DOBRE PRAKSE – Monte Rosa

Postojanka je prevzela ime po istoimenski gori, ki se nahaja v občini Zermatt,

na jugovzhodni strani švicarskega kantona Valais. Postojanka se nahaja ob vznožju

Monte Rose (4634 m), na uravnavi z 2795 m nadmorske višine. Prvotna koča je bila

zgrajena med letoma 1894/95 in je imela kapaciteto 25 ležišč. Kasneje so jo večkrat

razširili in obnovili tako, da se je do zadnje širitve leta 1984 število ležišč povečalo

na 160 (Spletni vir 30). Ideja za postavitev popolnoma nove zgradbe na nekoliko

višji lokaciji, na 2883 m nadmorske višine, je nastajala 6 let v sodelovanju s

Švicarsko planinsko zvezo (SAC) in Švicarskim tehnološkim inštitutom iz Zuricha

(ETH Zurich). Leta 2008 so začeli z gradnjo kompleksne lesene zgradbe, ki so jo

poimenovali »Mountain Cristal«, kar pomeni »Gorski kristal«. Zgradili so jo v petih

mesecih, njena kapaciteta pa znaša 120 ležišč. Gradnja brez sodelovanja z inštitutom

in vsemi donatorji ter podporniki Švicarske planinske zveze ne bi bila mogoča, saj je

bila sama investicija vredna okoli 6,5 milijonov švicarskih frankov. S kombinacijo

izjemne arhitekture in tehnologije projekt odpira nove smernice pri trajnostni gradnji

planinskih domov, saj stavba ustvarja več kot 90 % celotne porabljene energije sama

(Spletni vir 31).

Slika 2: Planinska postojanka Monte Rosa

Vir: Spletni vir 32

20

Zaradi odročne in osamljene lege gorske postojanke je bila potrebna velika

mera samooskrbe in izredno robusten sistem, ki predstavlja zadovoljiv primer

trajnostnega ravnanja z energijo in vodo. Zaradi maksimalne učinkovitosti je bila

postojanka postavljena na najboljšo možno lokacijo za koriščenje sončnega sevanja.

Velik fotovoltaični sistem, ki je vključen v samo fasado, poganja sisteme za

pridobivanje elektrike, čiščenje vode, prezračevanje in proizvodnjo tople vode

(Spletni vir 33). Sončni kolektorji so postavljeni nekaj metrov stran od postojanke,

na konstrukcijah na skali. Sončne celice skupaj s termičnimi sončnimi kolektorji

predstavljajo elektrarno postojanke, ki jo po potrebi dopolnjuje še manjša elektrarna

na repično olje, kadar ni dovolj sončnega obsevanja. Oskrba s svežo vodo je v

poletnih mesecih zagotovljena z zalogo v skalni kaverni nad kočo, kjer zbirajo

staljeno snežno odejo, saj snežna odeja zagotavlja tekočo vodo le nekaj mesecev na

leto. Odpadna voda je speljana skozi biološki mikrofilter, s katerim vodo očistijo do

te mere, da jo lahko ponovno uporabijo kot sivo vodo v straniščih in pralnih strojih.

Odvečna odpadna voda se prečisti in spusti v okolico. Za ohranjanje toplote v

postojanki uporabljajo prezračevalno napravo, ki deluje na sončno energijo in vse

prostore oskrbuje s svežim zrakom ter po potrebi skrbi tudi za ogrevanje (stopnišče

prevzame funkcijo prezračevalnega kanala). Tehnična oprema, ki z integriranim

povezovanjem posameznih delov omogoča samooskrbo z energijo, je način

izboljšave energetske učinkovitosti, ki bi ga veljalo vpeljati ne le na planinskih

postojankah, temveč tudi pri gradnjah v dolini. Nosilna struktura nove planinske

postojanke na Monte Rosi je sestavljena iz 420 montažnih lesenih elementov, ki so

jih s helikopterjem prepeljali na gradbeno lokacijo. Podlago za lesene elemente in

osrednje jedro predstavlja zvezdast jeklen podstavek na 10-ih posameznih temeljih,

ki so pričvrščeni neposredno v skalo. Konstrukcija naj bi s tem kljubovala

vertikalnim silam lastne teže in teže bremena. Ravno tako pa naj bi bila odporna

horizontalnim silam vetra do 250 km/h ter potresnim sunkom. Konstrukcija hkrati

loči stavbo od občutljivih stalno zamrznjenih tal. Jedilnica in kuhinja v pritličju sta

površinsko največja prostora in predstavljata temeljno strukturo koče. V zgornjih treh

nadstropjih je 18 sob za goste, sanitarni prostori in stanovanje za oskrbnika. Pri

izdelavi lesenih elementov je bil uporabljen avtohton les jelk in smrek. Stopnišče

21

povezuje vsa nadstropja v eno samo prostorsko sekvenco, saj se v spirali vije vzdolž

zunanje stene, obdane z aluminijevim ovojem (Monte Rosa, 2012).

Zaradi višine, na kateri se nahaja planinska postojanka, je intenzivnost

sončnega obsevanja večja in lahko na površini enega kvadratnega metra proizvede do

dvakrat več energije kot na primer sončne celice v dolinah. Višek proizvedene

energije, ki je koča ne more porabiti sproti, se skladišči v akumulatorjih. To pomeni,

da ima stavba elektriko tudi takrat, ko nebo prekrijejo oblaki. Energetsko upravljanje

s postojanko je urejeno tako, da se glede na vremensko napoved in napovedano

število nočitev planincev oskrbniku sporoči, ali je bolje kuhati s plinom ali z

elektriko, da se skladiščena energija čim učinkoviteje izkoristi glede na vremenske

razmere. Tudi obiskovalce planinske postojanke smatrajo kot majhne vire energije,

saj s svojo toploto, ki jo oddajajo, pomembno prispevajo k ogrevanju prostora

(Spletni vir 33). Projektanti so želeli s tako zastavljenim gradbenim projektom

pokazati, da je mogoče na ekstremnih legah in pogojih uporabljati obnovljive vire

energije in zgraditi skoraj v celoti energijsko samozadostno stavbo (Spletni vir 34).

Pri izbiri rabe OVE so se izognili vetrni energiji in med razlogi, zakaj se niso odločili

za vetrnice, ne navajajo, kakšna je moč in intenzivnost vetra na območju. Izgradnjo

vetrne turbine so zavrnili zaradi negativnega vpliva na pokrajino, prezahtevnega

vzdrževanja, nevarnosti, da bi zmrznili rotorji, hrupa, ki bi ga povzročale vetrnice in

sence, ki bi s tem nastala (New Monte Rosa Hut SAC, 2010, 173). Proizvodnja

električne in toplotne energije iz OVE na postojanki znaša 100 %, če pa govorimo o

celotni energetski oskrbi, je ta le 90 %. Razlog je v tem, da se pod energetsko

samozadostnost štejejo tudi helikopterski prevozi, ki oskrbujejo postojanko s

potrebnimi dobrinami.

22

4 GEOGRAFSKI ORIS OBRAVNAVANEGA OBMOČJA TRIGLAVSKEGA

NARODNEGA PARKA

Območje raziskave obsega širše zavarovano območje narave slovenskega

alpskega sveta, ki leži na skrajnem severozahodnem delu Slovenije kot Triglavski

narodni park. S površino 838 km² zavzema 4 % ozemlja Republike Slovenije in

obsega osrednji del Julijskih Alp (Lah, 2003, 19). Meja TNP na severovzhodnem

delu poteka po grebenu planote Mežakle, na vzhodnem delu je izvzeto Blejsko jezero

ter večina gosteje naseljenih krajev, na jugu poteka meja vzdolž reke Save Bohinjke

in napravi manjši okljuk, da se izogne naselju Bohinjska Bistrica ter se nadaljuje

vzporedno z grebeni vrhov (Črna prst, Matajurski vrh, Rodica, Šija, Vogel).

Najjužnejši del se spusti vse do kraja Žabče pri Zatolminu, nato meja proti zahodu

ponovno izvzame vas Krn in Drežnico, od vrha Srednja špica do vrha Vršiči poteka

meja po grebenu, vzporedno z dolino Lepene, nato se ponovno obrne proti zahodu v

smeri Bovca do vasi Kal–Koritnica in zaobide Bovec. Najzahodnejši del predstavlja

vrh Lopa. Vse od te točke pa do grebena Larice poteka meja parka skladno z državno

mejo med Slovenijo in Italijo ter se na severu nadaljuje mimo Kranjske Gore, Gozda

Martuljka in Mojstrane vse do grebena Mežakle.

Območje parka se nahaja v občinah Bovec (30,1 %), Bohinj (26,3 %),

Kranjska Gora (16,9 %), Gorje (12,7 %), Tolmin (8,4 %), Kobarid (3,7 %), Bled (1,8

%) in Jesenice (0,1 %) (Veenvliet, Zakotnik, 2012). Površje TNP pokrivajo s 96 %

gozdna tla z visokogorjem, kmetijske površine na tem območju predstavljajo 3,6 %,

vodne površine pa zajemajo 0,4 % (Lah, 2003). Vasi in zaselki, ki so vključeni v

park, se nahajajo na različnih nadmorskih višinah, od 200 metrov nad morjem pa vse

tja do 1350 metrov (Spletni vir 22). Po podatkih Načrta upravljanja TNP 2014-2023

(2012) je bilo leta 2010 v 37 naseljih 2.444 prebivalcev. Natančnih številk o

vsakodnevno živečih prebivalcev v parku ni, saj imajo nekateri prijavljena stalna

bivališča, čeprav ne živijo tam preko celega leta. Ocena, ki temelji na podlagi

podatkov krajevnih skupnosti iz doline Soče, beleži, da je dejanskega stalno živečega

prebivalstva 80 % od zgoraj omenjene številke (Veenvliet, Zakotnik, 2012).

23

Slika 3: Lega Triglavskega narodnega parka

Triglavski narodni park leži na območju Julijskih Alp, ki so nastale v času

alpidske orogeneze. Dolgotrajen proces oblikovanja zemeljskega površja je trajal

približno 250 milijonov let. Na podlagi različnih smeri gubanja in strukture kamnin

ločimo Alpe na tri dele: Zahodne Alpe, Vzhodne Alpe in Južne Alpe; med slednje

spadajo slovenske Alpe z obravnavanim območjem. Za ta del so značilni narivi

kamninskih skladov od severa ali severovzhoda proti jugu in jugozahodu, ponekod

tudi proti zahodu (Kunaver, 2003). Narivni pokrovi, ki so nastali v miocenu pri

prelamljanju gub, predstavljajo osnovno geotektonsko zgradbeno prvino. Slatenska

plošča (vrh Slatna, 2077 m) je primer, na katerem je narivna zgradba najbolje vidna,

to je na območju Doline Triglavskih jezer (Perko, Orožen Adamič, 1998, 55).

Dachsteinski apnenec je ena izmed najbolj razširjenih kamnin na območju Julijskih

Alp. Kamnina predstavlja podlago visokogorskim planotam ter omogoča kraške

pojave in svet brez vode zaradi čiste karbonatne sestave.

24

Slika 4: Geološka zgradba območja TNP

Vir: Prirejeno po Trilar, 2004, 15.

Iz Slike 4 je razvidno, da je največ kamnin nastalo v obdobjih triasa, na sliki

obarvanih v roza odtenkih. V tem obdobju so se razvili najbolj zastopani

debeloplastni dachsteinski apnenci, masiven debelozrnat dolomit, apnenec in

debeloplastnat glavni dolomit. Doline, ki so obarvane z belo barvo, so prekrite s

sedimenti odloženimi v kvartarju, v času pleistocena, ki so iz tila (ledeniško

morensko gradivo) in so kot tretja najobsežnejša skupina kamnin v Julijskih Alpah,

takoj za apnencem in dolomitom. V manjši meri so zastopani tudi pobočni grušči in

sprejeti rečni sedimenti iz kvartarja ter gomoljast apnenec, apnenčasta breča in

laporovec iz jure (Buser, 2009). Oblike današnjega reliefa v Julijskih Alpah so

posledica medsebojnega vpliva kamninske in tektonske zgradbe ter zunanjih

preoblikovalnih sil in procesov. Glavni oblikovalci gora in dolin so voda z erozijsko

močjo in kemičnim raztapljanjem, v preteklosti led z mehaničnim in transportnim

delovanjem ter mehanično preperevanje. Človek nima tako odločilne vloge pri

nastanku reliefa, v naravo pa vnaša kulturne prvine in jo spreminja (Perko, Orožen

Adamič, 1998). Vsi omenjeni procesi še vedno potekajo, Alpe se gubajo in

25

dvigujejo, zunanji procesi pa jih nižajo. Po znanih podatkih meritev dvigovanja

površja mladih gorstev se lahko le-te v samem jedru dvignejo do 10 mm na leto

(Kunaver, 2004, 24). Zaradi ohladitve v pleistocenu se je oblikovanost tega območja

v veliki meri spremenila, saj je ledenik segal vse do Radovljice. S svojim delovanjem

je vplival na nastanek morenskih nasipov, ki so oblikovali jezera. Ledenik je

oblikoval tudi ledeniške doline s koritasto obliko črke U v prerezu. Za sabo je puščal

višje ležeče obvisele doline in ustvaril vintgarske soteske v poledeniškem obdobju,

kjer je moral potok ali reka premagati večjo višinsko razliko (Kunaver, 2003).

Julijske Alpe (skupaj z Zahodnimi Karavankami) predstavljajo najbolj strmo

pokrajino v Sloveniji s povprečnim naklonom 25,5 % in skoraj petina tega območja

ima nadmorsko višino nad 1600 m nad morjem. Zaradi reliefne izoblikovanosti in

prevlade karbonatnih kamnin ima visokogorje poseben zakrasel videz. Za

visokogorski kraški svet so značilne številne površinske (konte, kotliči) in podzemne

oblike (brezna, jame). Najbolj izrazito kraško območje je na Triglavskih, Kaninskih,

Kriških in Krnskih podih, na Goričici pod Rombonom, na Komni in še na manjših

uravnavah (Perko, Orožen Adamič, 1998).

Razgibanost reliefa in lega območja Julijskih Alp sooblikujeta vremenske in

podnebne značilnosti. Julijske Alpe so prva višja pregrada med severnim Jadranom

in Alpami, kar omogoča raznolike podnebne lastnosti. Na južnem obrobju Julijskih

Alp (Soška dolina) je še zaznati vpliv sredozemskega podnebja, drugod pa

prevladuje gorsko podnebje (Pristov, 1998, 4). Posledica sredozemskih vplivov je

višja povprečna letna temperatura na južnem delu, ki se proti severu zmanjšuje

(Tolmin 10,6 °C, Bovec 9,2 °C in Rateče 5,7 °C) (Perko, Orožen Adamič, 1998, 60).

Po definiciji Ogrina (1996) ima obravnavano območje gorsko podnebje, za katerega

je značilno, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca pod -3 °C. Glede na

nadmorsko višino nadalje loči dva podtipa: a) podnebje višjega gorskega sveta in b)

podnebje nižjega gorskega sveta. Za območje raziskave je pomembno podnebje

višjega gorskega sveta, saj zavzema območja nad 1500 metri nadmorske višine.

Značilnosti, ki prav tako opredeljujejo podnebje višjega gorskega sveta, so:

povprečna letna količina padavin, ki znaša več kot 2000 l/m², submediteranski

padavinski režim ter povprečna temperatura najtoplejšega meseca, ki mora biti pod

10 °C.

26

Nadmorska višina je pomembna predvsem pri temperaturi in količini padavin.

Višja kot je, hladnejše je podnebje, saj temperature z višino upadajo in praviloma je

tam tudi več padavin. Povprečne letne padavine se zmanjšujejo od zahoda proti

vzhodu in naraščajo z nadmorsko višino. Največ padavin prejmejo privetrni južni

obronki Julijskih Alp, ki predstavljajo prvo orografsko pregrado za vlažne zračne

mase, ki prihajajo iz jugozahoda. Izredno velike količine padavin, okoli 4000 mm,

prejme Bogatin in tudi privetrna stran Kaninskega pogorja. Na južnem obrobju

Julijskih Alp je preko 3000 mm padavin letno, v okolici Triglava se količina padavin

še zmanjšuje, še manjša pa je v zavetrnih alpskih dolinah na severu (Senegačnik,

2012). Sliki 5 in 6 prikazujeta količino prejetih padavin in temperaturo na

meteoroloških postajah Kredarica in Rateče, Planica.

Slika 5: Klimogram Kredarice (1981-2010)

Vir: Spletni vir 17

27

Slika 6: Klimogram Rateče, Planica (1981-2010)

Vir: Spletni vir 17

Podnebje je ključni dejavnik, tako za obisk gora kot pri oskrbi postojank z

energijo. Veliko število sončnih dni pomeni povečan obisk planinskih postojank. V

Tabeli 2 so prikazani dosegljivi podatki za jasne in oblačne dni za tri različne

meteorološke postaje v TNP in njegovi okolici.

Tabela 2: Število jasnih in oblačnih dni na meteoroloških postajah Bovec, Kredarica, in Rateče, Planica

1981-1990 1991-2000 2001-2010

Št. jasnih dni

Št. oblačnih dni

Št. jasnih dni

Št. oblačnih dni

Št. jasnih dni

Št. oblačnih dni

Bovec 72 116 / / / /

Kredarica 56 110 46 119 39 122

Rateče, P. 66 96 66 105 80 102

Vir: Spletni vir 17

Pri pridobivanju električne energije iz OVE sta ključnega pomena osončenost

in vetrovnost območij. Na Sliki 7 so prikazani podatki Katedre za meteorologijo

28

ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko o moči povprečnega letnega sončnega

obsevanja (horizontalno). Podatki so za poletno sevanje med leti 1971 in 2000.

Vrisane so tudi lokacije obravnavanih postojank (številčne oznake postojank so

obrazložene v Tabeli 3), preko katerih lahko razberemo povprečno število sončnih ur

poleti.

Slika 7: Povprečno poletno sončno obsevanje med leti 1971 in 2000 ter lega

obravnavanih planinskih postojank.

Vetrovi v visokogorju niso stalni in enakomerni, temveč sunkoviti in nenadni.

V Sloveniji je malo neprekinjenih meritev vetra, ki bi trajale daljše obdobje. Časovni

okvir meritev predstavlja osemletno obdobje od začetka leta 1994 do leta 2001. Veter

je na površini celotne Slovenije ocenjen z modeli v velikosti 1 km x 1 km.

Primerjave z rezultati modela in merjenjem kažejo dobra ujemanja v večjem delu

Slovenije, izjema je Vipavska dolina in nekatere alpske doline. Na omenjenih

območjih je povprečna hitrost vetra podcenjena. Z meritvami je ocenjeno, da znaša

29

napaka ocene do ±1 m/s (Spletni vir 36). Na Sliki 8 so prikazane povprečne hitrosti

vetra 10 m nad tlemi na obravnavanem območju z lego planinskih postojank

(številčne oznake postojank so obrazložene v Tabeli 3).

Slika 8: Prikaz prostorske porazdelitve povprečne hitrosti vetra 10 m nad tlemi ter

lega planinskih postojank

Meja snežne odeje je na višini 2700 m in ji zaradi neravne visokogorske

kraške podlage težko določimo debelino. V kotanjah je do 8 m debela snežna odeja,

na grebenih pa tanjša, saj je večinoma razpihana (Perko, Orožen Adamič, 1998, 60).

Nihanje temperatur, zmrzovanje in delovanje vode povzročajo močno fizikalno

preperevanje, ki je pomemben proces pri nastanku in razvoju tal v slovenskih Alpah.

Poleg časa, ki je bistven dejavnik za nastanek tal, tukaj ne smemo pozabiti na vodne

razmere, ki prav tako sooblikujejo tla (premeščanje gmot). Površinske talne

horizonte oblikuje rastlinska odeja oz. živi svet, osnova vsemu pa je matična

podlaga. Na območju Triglavskega narodnega parka prevladujeta rendzina in litosol

30

(kamnišče), v zelo majhnem obsegu pa najdemo tudi evtrična rjava tla (Prus, et al.,

2003).

Gozdna meja ni enotna, pojavlja že pri 1200 m nadmorske višine in sega vse

tja do 1800 m. Nad to mejo se pojavljajo ruševja, travniki in melišča. Na območjih

alpskih dolin, kjer je bolj vlažno in hladno zaradi daljšega zadrževanje snežne odeje,

najdemo alpski bukov gozd s smreko in jelko. Na nadmorskih višinah od 700 do

1600 m prevladuje bukov gozd s trilistno vetrnico, v drevesnem sloju večjih višin se

pridruži še macesen. Smrekov gozd se pojavlja v kotanjastih površinskih oblikah s

hladnim zrakom – mrazišča. Predalpski bukov gozd s smreko raste na osojnih legah,

zunaj mrazišč. Razmere za rast smreke in macesna se z naraščajočo nadmorsko

višino slabšajo, zamenja jih pas grmovnatega rastja z rušjem in slečnikom. Najvišje,

v prisojnih legah, segajo alpska travišča z mnogimi cvetočimi rastlinami. Med

posebne vrste rastišč štejemo melišča pod stenami, ki pod zahtevnimi pogoji

omogočajo rast le pionirskim travniškim združbam kot so navadni alpski zvonček,

gorska zlatica in alpska latovka (Perko, Orožen Adamič, 1998).

V Triglavskem narodnem parku sta dve večji povirji rek Soče in Save. Soča

je del jadranskega povodja in v TNP zavzema 351 km², Sava pa del črnomorskega

povodja in predstavlja 487 km² ozemlja TNP (Veenvliet, Zakotnik, 2012). Vodne

značilnosti slovenskega visokogorja so pogojene s karbonatno kamninsko podlago,

ki ne dopušča večjih površinskih vodnih tokov, razen tam, kjer se na površju

pojavljajo neprepustne kamnine. Jezera v visokogorju so le na območju doline

Triglavskih jezer, Krna, Kriških podov in na planini Jezero. Največje jezero v TNP je

Bohinjsko, ki se nahaja v ledeniško preoblikovani dolini in ima površino 318 ha ter

vsebuje 100 milijonov m³ vode. Za vodne tokove v TNP je značilno večje nihanje

vodnih količin pod vplivom topljenja snega in kraške retinence (Perko, Orožen

Adamič, 1998).

31

5 USTANOVITEV IN RAZVOJ TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA

Prvotna zamisel o zavarovanem območju v slovenskem alpskem prostoru se

je pojavila leta 1908, kot predlog seizmologa Albina Belarja. V veljavo je stopila šele

leta 1924 pod imenom »prirodni varstveni park«, a je bila omejena le na območje

Doline Triglavskih jezer. Z letom 1961 je bila dolina jezer s širšim območjem -

Komarča in Hribarice z zakonom zavarovana kot Triglavski narodni park,

poimenovan po najvišji slovenski gori Triglavu (2864 m). Kasneje so večkrat

predlagali širitev in z letom 1981 je park dobil današnjo obliko in velikost (Krušič,

1994). V juniju leta 2010 je Državni zbor izglasoval nov Zakon o Triglavskem

narodnem parku, ki obsega poleg drugih določil tudi novo členitev na 3 varstvena

območja.

Prvo varstveno območje je najstrožje varovano in obsega najvišje ležeča

območja na 31.487 hektarih. V Uradnem listu RS (št. 52/2010) je opredeljeno kot:

»Osrednje območje, ki je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja

naravnih vrednot, prvobitnih naravnih območij divjine, rastlinskih in živalskih vrst,

njihovih osebkov in habitatov, naravnega razvoja ekosistemov in naravnih procesov

brez človekovih negovalnih, vzdrževalnih in drugih posegov. Dopuščena je tudi

tradicionalna paša na urejenih pašnih planinah v visokogorju in ohranjanje s tem

povezane kulturne dediščine« (Spletni vir 28). Drugo varstveno območje z obsegom

32.412 ha, se prav tako nahaja v osrednjem območju, v katerem je dopuščena:

»Tradicionalna raba naravnih virov zaradi izvajanja dejavnosti sonaravnega

kmetijstva in gozdarstva ter trajnostnega gospodarjenja z divjadjo in ribami.

Namenjeno je ohranitvi obstoječega stanja narave in kulturne dediščine vsaj v

trenutni kakovosti in preprečitvi vnosa novih obremenjujočih dejavnosti ter

postopnemu doseganju namenov prvega varstvenega območja ob upoštevanju

razvoja dopuščenih dejavnosti« (Spletni vir 28). Tretje varstveno območje obsega

robni pas z 20.082 ha in ima milejše omejitve kot zgoraj omenjena. V Zakonu o TNP

iz leta 2010 (Uradni list št. 52, 2010) je tretje varstveno območje opredeljeno kot:

»Območje, ki je namenjeno ohranjanju in varovanju biotske raznovrstnosti, naravnih

vrednot in kulturne dediščine ter izrazitih ekoloških, estetskih in kulturnih kakovosti

32

krajine, ohranjanju poselitve ter spodbujanju trajnostnega razvoja, usklajenega s

cilji narodnega parka« (Spletni vir 28).

Pomembni mejnik za TNP je leto 2003, ko je postal park vključen v

mednarodno omrežje biosfernih območij UNESCO Mab9, leta 2004 je park prejel

evropsko diplomo Sveta Evrope za zavarovana območja z vzornim upravljanjem, v

letu 2007 diplomo Europa nostra v okviru nagrad Evropske unije za kulturno

dediščino v kategoriji arhitekturna dediščina (prenova Pocarjeve domačije) in leta

2009 prejme park mednarodni certifikat Čezmejna EKO regija Julijske Alpe (Spletni

vir 23).

Na obravnavanem območju so v preteklosti imele najpomembnejšo vlogo

gospodarske dejavnosti fužinarstvo, planšarstvo in gozdarstvo, ki so predstavljale

najvidnejše človekove vplive. Kasneje, v drugi polovici 20. stoletja, so poleg tega

postali vidni tudi učinki turizma in rekreacije. Graditi so se začeli planinski domovi,

počitniške hiše, smučišča in prometno omrežje za oskrbo turističnih potreb (Rejec

Brancelj, Smrekar, 2000, 49). Takšen primer predstavljata npr. Športni center

Pokljuka in smučišče na Voglu. Točnih podatkov o številu obiskovalcev parka ni, saj

ne poteka sistematično beleženje obiska v celotnem TNP zaradi velikega števila

vstopnih točk v park. V preteklosti je že bilo narejenih nekaj ocen obiska in v 80.

letih 20. stoletja je ta številka znašala preko 2 milijona obiskovalcev letno. Obisk je

najštevilčnejši v poletnih mesecih med vikendi, vrhunec pa predstavljata avgust in

prvi vikend v septembru. Zaznana so tudi večja tedenska nihanja ob začetku in koncu

sezone, ki jih povzročajo vremenske razmere (Cigale et al., 2010). Potreba po

vzpostavitvi učinkovitega monitoringa obiska je velika. Dobro poznavanje prostorske

in časovne razporeditve obiska ter vrednostna analiza stanja in razvojnih trendov so

temelj opredelitve obstoječih in potencialnih negativnih vplivov na okolje

(Veenvliet, Zakotnik, 2012). V Triglavskem narodnem parku med najprivlačnejše

lokacije sodita reka Soča (primorska stran) in Bohinjsko jezero (gorenjska stran).

Naravni elementi, ki so se, poleg zgoraj omenjenih, izkazali za turiste in obiskovalce

9 UNESCO Mab (Man and Biosfere) – mednarodni raziskovalni program, ki je namenjen proučevanju

vplivov človekovih dejavnosti na spremembe v življenjskem okolju in vzpodbujanju trajnostnega

razvoja (Spletni vir 24).

33

najzanimivejši so: gore (Triglav, Škrlatica, Mangart, Jalovec), planote in

visokogorske doline (Pokljuka, Dolina Triglavskih jezer), vodotoki s številnimi

slapovi (Soča, Koritnica, Sava), soteske in jezera (Krnsko jezero, Kriška jezera) ter

alpske doline (Trenta, Vrata, dolina Tolminke, Koritnice) (Mlekuž, Zupan, 2012).

Turizem na območju TNP-ja predstavlja največjo razvojno priložnost, omogoča

prihodke, delovna mesta lokalnemu prebivalstvu in prispeva h kakovosti življenja v

parku. V letih 2000-2009 se je število turističnih prihodov v Julijske Alpe, ki obsega

celotno območje narodnega parka, v povprečju povečalo za 32 % (Veenvliet,

Zakotnik, 2012). Iz podatkov za leto 2010, pridobljenih iz SURS-a in lokalnih

turističnih organizacij, je v naseljih TNP 150 turističnih objektov z okrog 4.500

ležišči. Prevladujejo namestitve v kampih, ki znašajo 30 %, 26 % je hotelskih

namestitev in v penzionih, 24 % zavzemajo apartmaji in zasebne sobe ter 20 %

namestitev pripada planinskim postojankam (Mlekuž, Zupan, 2012).

34

6 PLANINSTVO V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU

Planinstvo je najbolj množična dejavnost v parku in edina dejavnost v

visokogorju (Bizjak, 1984). Navedena trditev po več letih še vedno obvelja in to gre

pripisati ravno omejitvam, ki jih določa varovanje narave.

V sedemdesetih letih 19. stoletja je slovenski narod šele iskal oblike in

vsebine svoje narodne bitnosti. Politične razmere na slovenskem so bile ugodne za

ustanavljanje raznih društev, saj je Zakon o društvih in shodih iz leta 1867 omogočal

shode na prostem. V tem času nastane gorsko društvo Triglavski prijatelji v Bohinju,

kar dvigne narodni ponos in zavest, da ohranimo domače lice domačim goram. Leta

1872 se društvo razide in kar nekaj let ni organiziranega društva. Na novo se

ustanovi Slovensko planinsko društvo (SPD) leta 1893, ki pa ni imelo povezave s

prej propadlim gorskim društvom in je delovalo neodvisno. Glavni subjekt

organizirane dejavnosti je bil član SPD, planinec, ki ne hodi na daljše ture in se ne

izpostavlja, hoja mu predstavlja užitek in nedeljski športni motiv. Zaradi velikega

števila članov je imelo društvo SPD odprte planinske postojanke vso sezono, medtem

ko so ostale manjše podružnice le krajši čas. Do 1. svetovne vojne je bilo SPD poleg

gasilcev in lovcev eno izmed vidnejših slovenskih društev (Strojin, 2009).

Po koncu 2. svetovne vojne je članstvo upadlo, planinske postojanke so bile

uničene in izropane. Leta 1948 se prejšnje društvo preimenuje v Planinsko zvezo

Slovenije (PZS) in pod tem imenom deluje še danes (Strojin, 2009, 268). Zveza je

ena največjih in najbolj množičnih nevladnih organizacij v Sloveniji. Statistika za

leto 2011 beleži 269 planinskih društev, v katerih je registriranih preko 58.389

članov vseh kategorij. Glede na število prebivalcev naše Republike to predstavlja

populacijo 2,8 % celotnega prebivalstva. Od leta 2007 dalje je dobila PZS status

društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave (Spletni vir 25).

Včasih so na območje današnjega TNP zahajali gorniki z narodno

buditeljskimi, kulturnimi in kasneje naravovarstvenimi razlogi, danes pa poteka

obisk gora izključno zaradi turizma in rekreacije. Prve planinske poti so bile uhojene

v drugi polovici 19. stoletja in to je bil čas, ko so začeli graditi skromne koče za

35

planince. Prvi preprosti kamniti koči v Triglavskem pogorju sta bili postavljeni še

pred pristopom na Triglav (1778). Bili sta pri Triglavskih jezerih ter na Velem polju

in nista služili izključno kot planinski postojanki. Postaviti ju je dal Karel Zois z

namenom prenočevanja med botaničnimi ekskurzijami. V obdobju 1871-1900 so jih

zgradili šest, le ena od njih izven območja Triglava. Do druge svetovne vojne so

odprli še šest novih koč, a pretežno v dolinah, kar nakazuje na razširjanje

pohodništva kot rekreativne dejavnosti mnogih in ne le osvajanje težko dostopnih

vrhov za izbrance. Največji razmah označevanja poti in gradnje planinskih koč je

potekal med leti 1948 in 1955 (Rejec Brancelj, Smrekar, 2000). Obravnavane

planinske postojanke so zgradili med leti 1871 in 1982. Le redko katera postojanka

se je ohranila v svoji prvotni obliki, nekatere so bile dotrajane in potrebne popravila,

nekatere poškodovane zaradi snežnih plazov, pogorele, prestavljene, tako da je

njihova sedanja oblika posledica obnov. Predvsem povojna obnova planinskih

postojank in poti je bila dobrodošla za nadaljnji množični razvoj. Čez desetletja pa je

začela ta urbanizacija gora kazati znake obremenjevanja in onesnaževanja okolja ter

slabe dolinske razvade (Strojin, 2009). Do začetka 90-ih let so postojanke vztrajno

povečevali in razširjali do te mere, da so postale prave restavracije s pestro ponudbo,

toda brez skrbi za okolje. Tudi zaradi izboljšanja cestne infrastrukture je postalo

območje pod pritiskom vedno večjega obremenjevanja zaradi turizma. Gostota

planinskih poti v TNP je preko 1000 m na 1 km², kar predstavlja največjo gostoto

planinskih poti v Sloveniji. Sama hoja ima destruktiven učinek, saj že 600 korakov

na dotično travno rušo povzroči njen propad. A bolj kot samo gibanje planincev, je z

okoljskega vidika problematično delovaje planinskih postojank - odpadne vode, trdni

odpadki, načini elektrifikacije (Rejec Brancelj, Smrekar, 2000).

36

7 ANALIZA IZBRANIH POSTOJANK, LEGE, NAMESTITVENIH

ZMOGLJIVOSTI IN OBISKA

Uradni naziv vseh postojank je planinska koča in označuje objekte, kjer je

zagotovljena osnovna oskrba. Različna poimenovanja so se zgodila v preteklosti in

obdržala do sedaj, a na sam status postojank nimajo vpliva (PZS, 2013). Planinske

koče v osnovi delimo na 3 kategorije: I. (visokogorske), II. (sredogorske) in III.

(nižinske). Kot območje svoje raziskave sem izbrala in se omejila na postojanke I.

kategorije, ki morajo zadostovati naslednjim pogojem:

- nahajajo se v visokogorju (v Sloveniji pod visokogorje uvrščamo Julijske

Alpe, Kamniške in Savinjske Alpe ter Karavanke),

- dostop do njih traja več kot eno uro hoda ali vodoravne razdalje daljše od 4

km,

- višinska razlika od izhodišča do postojanke mora znašati več kot 300 m,

- oprema v planinski postojanki mora biti preprosta,

- hrana mora biti enostavna - takšna, ki jo lahko pripravimo z nezahtevno

kuhinjsko opremo, saj se s tem zmanjša onesnaženje voda in pripomore k

manjši porabi energije,

- možnost bivanja glede na udobje traja od 1 do 2 dni, saj večdnevno bivanje

zahteva večje količine vode in večjo porabo energije,

- koča je lahko neoskrbovana ali občasno oskrbovana, mora pa imeti zimsko

sobo stalno odprto,

- prenočišča v postojanki so urejena tako, da omogočajo prenočevanju večjega

števila ljudi v skromno urejenih prostorih (Spletni vir 12).

37

Tabela 3: Planinske postojanke v Triglavskem narodnem parku zajete v analizo

Planinska postojanka N.m.v. Planinsko društvo Leto

izgradnje

1. Bregarjevo zavetišče na

planini Viševnik

1620 m Drago Bregar 1982

2. Dom na Komni 1520 m Ljubljana-Matica 1936

3. Dom Planika pod Triglavom 2401 m Gorje 1878

4. Dom Valentina Staniča 2332 m Javornik-Koroška

Bela

1887

5. Dom Zorka Jelinčiča na

Črni prsti

1835 m Podbrdo 1893

6. Gomiščkovo zavetišče na

Krnu

2182 m Nova Gorica 1901

7. Koča na Doliču 2151 m Gorje 1930

8. Koča na Planini pri Jezeru 1453 m Integral 1975

9. Koča pod Bogatinom 1513 m Srednja vas v

Bohinju

1932

10. Koča pri Triglavskih jezerih 1685 m Ljubljana-Matica 1880

11. Planinski dom pri Krnskih

jezerih

1385 m Nova Gorica 1980

12. Pogačnikov dom na Kriških

podih

2050 m Radovljica 1951

13. Triglavski dom na Kredarici 2515 m Ljubljana-Matica 1896

14. Vodnikov dom na Velem

polju

1817 m Srednja vas v

Bohinju

1895

15. Zasavska koča na

Prehodavcih

2071 m Rateče 1953

16. Zavetišče pod Špičkom 2064 m Jesenice 1950

38

Slika 9: Planinske postojanke v TNP

Zanimiv je podatek, da so tri obravnavane planinske postojanke vključene v I.

kategorijo, čeprav so priključene na javno električno omrežje: Koča pod Bogatinom,

Dom na Komni, Koča pri Krnskih jezerih. Dve imata celo dovozno pot, ki je

dostopna s traktorjem, preko katerega oskrbujejo postojanko; to sta Koča pri Krnskih

jezerih, Koča na Planini pri Jezeru. Dom na Komni in Koča pri Krnskih jezerih imata

poleg elektrike iz javnega omrežja tudi tovorno žičnico, ki omogoča prevoz dobrin.

Tovorno žičnico imata še Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti in Pogačnikov dom na

Kriških podih. So pa verjetno žičnica, dovozna pot in »neomejena raba elektrike« v

obeh primerih razlogi za dolinski standard gostinske ponudbe, ki ga ni v preostalih

postojankah I. kategorije. Postojanke so bile kljub temu vključene v obravnavo, da

smo ugotovili razlike pri interesu oskrbe z OVE in pri izbiri gospodinjskih aparatov,

ki bistveno vplivajo na porabo energije. Koči, ki najbolj odstopata od tipične

planinske postojanke I. kategorije, sta dom na Komni, saj je poleg že omenjenih

razlik tudi edina postojanka, ki je odprta skozi celo leto ter Bregarjevo zavetišče na

planini Viševnik, ki ima 14 postelj in nudi le pijačo. Od 16 obravnavanih planinskih

39

postojank sta 2 postojanki (Gomiščkovo zavetišče in Črna prst) v drugem varstvenem

območju TNP, preostalih 14 pa v strožjem prvem varstvenem območju. Kar zadeva

oskrbo z energijo in delovanje postojanke, ni med prvim in drugim varstvenim

območjem večje razlike, zato lega postojank glede na varstveni pas ni imela vpliva.

Lega planinskih postojank

Obravnavane planinske postojanke se nahajajo na nadmorski višini med 1385

in 2515 metri. Za vse velja, da je do njih vsaj uro hoda, kar pomeni, da so

odmaknjene, težje dosegljive in z vidika oskrbe bolj problematične. Polovica

planinskih postojank je višje ležečih in so nad 2000 m nadmorske višine: Dom

Planika pod Triglavom, Dom Valentina Staniča, Gomiščkovo zavetišče na Krnu,

Koča na Doliču, Pogačnikov dom na Kriških podih, Triglavski dom na Kredarici,

Zasavska koča na Prehodavcih, Zavetišče pod Špičkom, vse ostale so pod 2000

metri. Nadmorska višina nima večje vloge pri oskrbi z energijo, temveč je

pomembna sama lega postojank (nadmorska višina postojank je zapisana v Tabeli 3).

Tabela 4: Lega planinskih postojank

Planinska postojanka Osojna/prisojna

lega

Zatišna/izpostavljena

lega

1. Bregarjevo zavetišče na

planini Viševnik

Osojna Izpostavljena

2. Dom na Komni Prisojna Izpostavljena

3. Dom Planika pod

Triglavom

Prisojna Izpostavljena

4. Dom Valentina Staniča Prisojna Izpostavljena

5. Dom Zorka Jelinčiča na

Črni prsti

Prisojna Zatišna

6. Gomiščkovo zavetišče na

Krnu

Prisojna Zatišna

7. Koča na Doliču Prisojna Izpostavljena

8. Koča na Planini pri Jezeru Prisojna Zatišna

9. Koča pod Bogatinom Prisojna Zatišna

40

Planinska postojanka Osojna/prisojna

lega

Zatišna/izpostavljena

lega

10. Koča pri Triglavskih

jezerih

Prisojna Zatišna

11. Planinski dom pri Krnskih

jezerih

Osojna Zatišna

12. Pogačnikov dom na

Kriških podih

Prisojna Izpostavljena

13. Triglavski dom na

Kredarici

Prisojna Izpostavljena

14. Vodnikov dom na Velem

polju

Prisojna Zatišna

15. Zasavska koča na

Prehodavcih

Prisojna Izpostavljena

16. Zavetišče pod Špičkom Prisojna Zatišna

Poleg naravnih danosti (ekspozicija površja, prevetrenost območij), so za

presojo uporabnosti obnovljivih virov energije na postojankah pomembne tudi

specifične značilnosti kot so: čas obratovanja, število ležišč in dostop do postojank.

Obratovalni čas planinskih postojank in prenočitvene zmogljivosti

Planinska društva sama določajo čas obratovanja postojank glede na trenutne

vremenske razmere, lokacijo postojank (priljubljenost, dostopnost), potrebe različnih

interesnih skupin10. Razlike med leti ponavadi niso izrazito različne in lahko glede na

njihov obratovalni čas določimo sezono. Višek poletne sezone predstavljajo meseci

junij (druga polovica), julij, avgust in september (prva polovica). Za obisk postojank

izven glavne sezone je poskrbljeno z manjšimi sobami, ki so v sklopu postojank in

nudijo le najnujnejše. Planinska zveza Slovenije spodbuja obisk gora preko celega

10 Kot primer navajam Kočo pod Bogatinom, ki gosti študente Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Med fakulteto in planinskih društvom Srednja vas v Bohinju do zdaj že 30 let velja pogodba, preko katere najamejo postojanko v mesecu marcu in koristijo njene usluge izven sezone.

41

leta, zato imajo več možnosti za finančne in okoljevarstvene vzpodbude ravno

postojanke, ki bodo odprte dalj časa in imele urejene zimske sobe (Spletni vir 12).

Tabela 5: Obratovalni čas planinskih postojank in prenočitvene zmogljivosti

Planinska postojanka Datum

(2011)

Št. dni Število

postelj

1. Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik 9.6.-1.10. 115 14

2. Dom na Komni Stalno odprt 365 108

3. Dom Planika pod Triglavom 19.6-1.10 105 143

4. Dom Valentina Staniča 19.6-23.9 97 111

5. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti 1.6.-16.9. 108 41

6. Gomiščkovo zavetišče na Krnu 15.6.-15.9 93 42

7. Koča na Doliču 9.6.-1.10 115 78**

8. Koča na Planini pri Jezeru 1.6-30.9. 122 80

9. Koča pod Bogatinom 8.6-30.9 115* 52

10. Koča pri Triglavskih jezerih 6.6.-30.9. 117 170

11. Planinski dom pri Krnskih jezerih 1.6.-30.10. 152* 152

12. Pogačnikov dom na Kriških podih 22.6.-30.9. 101 67

13. Triglavski dom na Kredarici 15.6-1.10 109* 300

14. Vodnikov dom na Velem polju 20.6-1.10. 104 70

15. Zasavska koča na Prehodavcih 19.6.-30.9. 104 39

16. Zavetišče pod Špičkom 2.7.-30.9. 91 30

* Postojanke so odprte tudi v času novega leta (cca 1 teden),

** Koča na Doliču je imela do leta 2009 enkrat več prenočišč, sedaj je kapaciteta zmanjšana zaradi plazu, ki je odnesel polovico postojanke.

Med obravnavanimi planinskimi postojankami I. kategorije od povprečja

najbolj odstopa Dom na Komni, ki je odprt preko celega leta. Posebni obratovalni čas

42

imata tudi Koča pod Bogatinom ter Planinski dom pri Krnskih jezerih, ki sta poleg

viška poletne sezone odprta tudi preko novega leta (od obravnavanih postojank so

ravno te tri priključene na javno omrežje). Na Triglavskem domu na Kredarici je

prav tako možen dostop za čas novega leta, za ostale dni v letu pa poskrbi

spremljevalni objekt, saj takrat goste sprejemajo meteorologi. Povprečno število

obratovalnih dni v postojankah I. kategorije na območju TNP znaša 111,2 dni.

Podatek je izračunan za leto 2011, ob izključitvi obeh ekstremov (Zavetišče pod

Špičkom, ki obratuje najkrajši čas in sicer 91 dni ter Dom na Komni, ki je odprt 365

dni v letu). Glede na število postelj med najmanjše postojanke uvrščamo Bregarjevo

zavetišče s štirinajstimi posteljami, postojanka z največjo kapaciteto prenočišč pa je

Triglavski dom na Kredarici s tristo posteljami.

Obisk planinskih postojank

Podatki za število nočitev so pridobljeni od oskrbnikov, medtem ko je število

obiskovalcev izpisano iz vpisnih knjig, ki so dostopne vsem. Potrebno je poudariti,

da je za število obiskovalcev le ocena, saj se obiskovalci pogosto ne vpišejo. Za

določitev števila obiskovalcev je bil povzet način Planinske zveze Slovenije, da

zabeležene vpise v vpisno knjigo pomnožijo s tri. To sicer ni ustrezno za vse

postojanke. Kot primer navajam nižje ležeče in lažje dostopne postojanke z več

dnevnih obiskovalcev (izletnikov), ki se ne vpisujejo – npr. Planina pri Jezeru,

medtem ko se na Zavetišču pod Špičkom obiskovalci vpisujejo pogosteje. Težje

dostopne koče praviloma obišče več gornikov, ki so doslednejši pri vpisovanju v

vpisno knjigo.

43

Tabela 6: Število nočitev in obiskov v izbranih planinskih postojankah

Planinska postojanka 2001 nočitve 2006 nočitve 2011 nočitve

2001 obisk 2006 obisk 2011 obisk

1. Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik

/ / /

/ / /

2. Dom na Komni 1161 (04) 3817 (09) 3200 (10)

35000 115000 100000

3. Dom Planika pod

Triglavom

4373 4435 6025

32000 20000 25000

4. Dom Valentina Staniča 2870 2550 2288

28000 25000 23000

5. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti

566 521 685

9000 9000 10000

6. Gomiščkovo zavetišče na Krnu

689 573 439

6800 6000 6000

7. Koča na Doliču 4540 5025 3478

35000 24000 22000

8. Koča na Planini pri Jezeru 2234 1786 2352

22300 17000 23000

9. Koča pod Bogatinom 2684 1816 1890

26000 18000 19000

10. Koča pri Triglavskih jezerih

7788 (04) 4888 (09) 5200 (10)

78000 49000 52000

11. Planinski dom pri Krnskih

jezerih

1637 3511 3220

16000 35000 32000

12. Pogačnikov dom na Kriških podih

3225 2914 3021

32000 30000 31000

13. Triglavski dom na

Kredarici

8526 (04) 10217 (09) 7945 (10)

85000 101000 80000

14. Vodnikov dom na Velem

polju

2633 2825 2886

26000 28000 29000

15. Zasavska koča na Prehodavcih

819 1600 1719

10000 8800 7990

16. Zavetišče pod Špičkom 532 263 221

2610 2607 1551

44

Slika 10: Število nočitev in obiskov v izbranih planinskih postojankah

Izbrala sem tri leta: 2001, 2006 in 2011, ki so ustrezala 12 planinskim

postojankam. Tri postojanke, s katerimi upravlja PD Ljubljana-Matica, ne beležijo

obiska vsako leto, zato sem vzela primerljiva leta, ki pa so še vedno v izbranem

obdobju: 2004, 2009 in 2010. Ena izmed planinskih postojank - Bregarjevo zavetišče

podatka, ki naj bi bil preoseben, ni želela dati. Kot je razvidno iz Slike 10, nočitve in

obiski letno sovpadajo in jih je bilo leta 2011 več kot leta 2001, vendar opazno manj

kot v letu 2006. Po podatkih oskrbnikov je bil razlog za povečan obisk dolgo obdobje

lepega vremena. V osnovi so vremenske razmere tiste, ki narekujejo številčnost

obiska, so pa tu tudi drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na obisk postojank (medijsko

odmevne akcije: Očistimo slovenske gore, prosti dnevi …). Koča pri Triglavskih

jezerih je v letu 2009, ko so imeli težave z onesnaženjem Dvojnega jezera, beležila

slab obisk. Po mnenju oskrbnika je bila to posledica negativne reklame, saj se je

stanje naslednje leto, ko so postavili čistilno napravo, izboljšalo, saj so beležili

ponovno povečan obisk in nočitve. V intervjujih z oskrbniki je bilo večkrat

omenjeno, da se nočitve zmanjšujejo, medtem ko se obiski povečujejo. Številke sicer

tega ne izkazujejo, vendar je možno, da se povečuje obisk izletnikov, ki se ne

vpisujejo, in je predvsem več enodnevnih izletnikov kot planincev, ki obiščejo

visokogorje za več dni. Slednji naj bi prevladovali v času 90-ih let. Mogoče tudi

45

izbrana leta niso najbolj primerna za prikaz povprečnega stanja, vendar zaradi

nerednih beleženj obiska pri nekaterih postojankah ni mogoče prikazati vsakoletnih

sprememb.

46

8 ANALIZA OSKRBE Z ENERGIJO V IZBRANIH PLANINSKIH

POSTOJANKAH

Podatki za sklop oskrbe z energijo so bodisi ocene ali izračuni na podlagi

številk, pridobljenih na terenu. Ocene celotne porabe električne energije po letu 2001

pri trinajstih postojankah temeljijo zgolj na podatkih in mnenjih oskrbnikov. Na teh

postojankah ni števca in zato ni mogoče odčitati porabe. V danih primerih se lahko

opiram le na posredovano, saj so to edini podatki, ki jih trenutno imamo. Pri izračunu

razmerja rabe OVE in neobnovljivih virov energije za leto 2011, se poleg navedenih

ocen oskrbnikov opiram tudi na podatke o dejanski porabi goriv za delovanje

generatorja, ki v večji meri potrdijo ocene oskrbnikov. Glede na težavnost

pridobivanja nekaterih podatkov, ključnih za izdelavo analize, sem na koncu izdelala

izračun, ki kolikor je mogoče natančno predstavi razmerje med rabo obnovljivih in

neobnovljivih virov energije s trenutno dostopnimi podatki.

8.1 Oskrba z energijo

Poraba električne energije

Natančne podatke porabe električne energije v izbranih letih imamo za dve

planinski postojanki, ki sta priključeni na javno električno omrežje. V letih 2001,

2006 in 2011 se je poraba v obeh planinskih postojankah povečevala.

Tabela 7: Poraba električne energije [kWh]

2001 2006 2011

Koča pod Bogatinom

2870 2947 2960

Dom pri Krnskih j. 3600 4400 4500

Največji porast (indeks) porabe je bil zabeležen v letu 2006, kar v Domu pri

Krnskih jezerih sovpada s povečanim številom nočitev. Po podatkih oskrbnice se je v

Koči pod Bogatinom obisk sicer zmanjšal, vendar se je poraba električne energije z

leti povečala zaradi delovanja čistilne naprave in večjega števila gospodinjskih

47

aparatov. Tretja planinska postojanka, Dom na Komni, ki je tudi priključena na javno

električno omrežje, teh podatkov ni posredovala. Po mnenju oskrbnice večjih

sprememb v porabi ni zaznati, kar pa ne pomeni, da poraba stagnira. Ostalih 13

postojank je porabo električne energije le ocenilo na osnovi glavnih porabnikov:

števila gospodinjskih aparatov, čistilnih naprav, vpeljavi varčnih naprav, obiska …

Ker na teh postojankah nimajo števcev porabe, so ocene upravljavcev edino, s čemer

razpolagamo. Pogačnikov dom na Kriških podih je edina planinska postojanka, kjer

se poraba električne energije po mnenju oskrbnice zmanjšuje. Kot navajajo, je to

posledica racionalne porabe energije, saj vpeljujejo varčne žarnice, izklapljajo

blagajno, hladilna skrinja je vklopljena le pol dneva in je edina postojanka, ki nima

hladilnika (skladiščenje živil in pijače je v kletnih prostorih). Štirim postojankam se

poraba električne energije, po ocenah, ne povečuje: Gomiščkovo zavetišče,

Vodnikov dom, Bregarjevo zavetišče, Dom Planika. Ostalim osmim postojankam se

poraba povečuje, kot razloge pa so navajali: povečano število gospodinjskih aparatov

(Kredarica), obnova koče po plazu (Koča na Doliču), povečan obisk: Zasavska koča,

Dom Valentina Staniča, Zavetišče pod Špičkom, Dom Zorka Jelinčiča in izgradnja

čistilnih naprav: Koča pri Triglavskih jezerih, Koča na Planini pri Jezeru. Torej le pri

eni planinski postojanki se je poraba električne energije v letih od 2001 do 2011

zmanjšala, pri petih ni opaznih sprememb, pri desetih postojankah pa se poraba

električne energije v izbranih letih povečuje.

Zagotavljanje oskrbe z električno energijo v letu 2011

Iz prejšnjega odgovora je razvidno, da se poraba električne energije v

obravnavanih planinskih postojankah I. kategorije v splošnem povečuje. V

nadaljevanju me je zanimalo razmerje med rabo obnovljivih in neobnovljivih virov

energije. Na podlagi osnovanega delno strukturiranega intervjuja sem pridobila

podatke, ki so mi bili v pomoč pri določanju razmerja, saj kar 13 od 16-ih postojank

nima števca za beleženje porabe. Za teh 13 postojank sem potrebovala podatke o

številu obratovalnih dni, oceni obiska, porabljeni količini goriva za generatorje ter

podatke o moči in porabi generatorjev. Na podlagi teh podatkov sem izpeljala

izračun za določanje razmerja med obnovljivimi in neobnovljivimi viri energije,

predstavljenega v metodologiji.

48

Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik sem izpustila iz te analize, ker nisem

uspela pridobiti podatka o številu obiskovalcev, na podlagi katerih bi lahko

izračunala porabo električne energije. Pri treh postojankah, ki so priključne na javno

električno omrežje, je nemogoče določiti, kolikšni so deleži uporabe različnih virov

energije (vodna energija, energija iz termoelektrarn, energija iz nuklearne elektrarne,

sončna energija). Zaradi tega za priključene postojanke na električno omrežje nisem

ocenjevala razmerja med rabo OVE in neobnovljivih virov energije, temveč so

predstavljene posebej. V Tabeli 8 so prikazani vhodni podatki, s katerimi sem

računala. Dodani so tudi podatki o moči sončnih celic in vetrnih turbin, zgolj za

vpogled in primerjavo med postojankami. Pri tabeli z vhodnimi podatki so navedena

tudi izračunana razmerja ter ocene oskrbnikov o rabi obnovljivih in neobnovljivih

virov energije.

49

Tabela 8: Vhodni podatki in izračuni

Planinska postojanka Poraba

el. 2011

[kWh]

Poraba

goriva v

sezoni

2011 [l]

Moč gener.

[kW]

Povp.

poraba

genera.

[l/h]

Izračun proizvedene

energ. iz

gener.

[kWh]

Moč sončnih celic [W]

Moč vetrnih

turbin

[kW]

Izračun OVE:

generator

[%]

Ocena

(oskrbniki)

OVE:

generator

[%]

1. Bregarjevo z. na p. V. / 20 5 2,7 / 300 / / 80 : 20

2. Dom na Komni / / / / / / / / /

3. Dom Planika pod T. / 0 / / / 2620 / 100 : 0 100 : 0

4. Dom Valentina Staniča / 30 5 2,7 55,55 1500 3 98,37 : 1,63 95 : 5

5. Dom Z. Jelinčiča / 100 2,5 1,4 178,575 400 * / 87,95 : 12,05 80 : 20

6. Gomiščkovo zavetišče / 60 5 2,7 111,1 1000 * / 87,51 : 12,49 85 : 15

7. Koča na Doliču / 10 5 2,7 18,52 3160 2 x 0,6 99,43 : 0,57 98 : 2

8. Koča na Pl. pri Jezeru / 400 16 6,5 984,62 4320 / 71,2 : 28,88 80 : 20

9. Koča pod Bogatinom 2960 / / / / / / / /

10. Koča pri Triglavskih j. / 1200 20 6,5 3692,3 2100 * / 52,09 : 47,91 70 : 30

11. Pla. dom pri Krnskih j. 4500 / / / / / / / /

12. Pogačnikov dom / 100 4 2,2 181,82 2500 / 96,04 : 3,96 95 : 5

13. Triglavski dom na K. / 1000 24 5,1 4705,88 10500 * 2 x 6,5 60,31 : 39,69 68 : 32

14. Vodnikov dom na V. p. / 120 9 4,5 240 3500 / 94,42 : 5,58 50 : 50

15. Zasavska koča na P. / 60 6 2,7 133,33 3500 / 88,74 : 11,26 90 : 10

16. Zavetišče pod Špičkom / 5 5 2,7 9,26 600 / 95,97 : 4,03 95 : 5

* Podatki za skupno moč sončnih celic niso točni, saj so število sončnih celic povečali, a vendar mi oskrbniki niso znali povedati kakšna je

trenutna skupna moč. Prav tako mi teh podatkov niso posredovali predsedniki planinskih društev.

50

Zaradi pomanjkljivih podatkov pri moči sončnih celic sem morala izračun

prilagoditi tistim podatkom, ki sem jih imela največ in so bili najbolj zanesljivi – to

so številke povezane z generatorji. Razmerja, izračunana iz pridobljenih podatkov na

terenu, so prikazana v Sliki 11. Tudi oskrbnike sem prosila, da podajo lastno oceno o

razmerju rabe OVE in neobnovljivih virov, da sem lahko kasneje primerjala, koliko

se rezultati ujemajo. Podatki, ki so jih podali oskrbniki, so za primerjavo zabeleženi

v Sliki 12 .

Slika 11: Izračunani deleži električne energije glede na način pridobivanja

0% 20% 40% 60% 80% 100%

Povprečje

Zavetišče pod Špičkom

Zasavska koča na Prehodavcih

Vodnikov dom na Velem polju

Triglavski dom na Kredarici

Pogačnikov dom na Kriških p.

Pl. Dom pri Krnskih jezerih

Koča pri Triglavskih jezerih

Koča pod Bogatinom

Koča na Planini pri jezeru

Koča na Doliču

Gomiščkovo zavetišče

Dom Zorka Jelinčiča

Dom Valentina Staniča

Dom Planika pod Triglavom

Dom na Komni

Delež el. energije glede na način pridobivanja - IZRAČUN

OVE Neobnovljivi vir Električno omrežje

51

Slika 12: Ocena oskrbnikov o deležu el. energije glede na način pridobivanja

Vseh 13 planinskih postojank, ki niso priključene na javno električno

omrežje, ima sončne celice. Najmanjša moč sončnih celic je na Bregarjevem

zavetišču (0,3 kW), največja pa na Triglavskem domu na Kredarici (10,5 kW).

Vetrno energijo koristijo na treh postojankah: Dom Valentina Staniča (ena vetrnica z

močjo 3 kW), Koča na Doliču (dve vetrnici, vsaka z močjo 0,6 kW) in Triglavski

dom na Kredarici (dve vetrnici, vsaka z močjo 6,5 kW). Električna energija,

proizvedena iz vetrne in sončne energije je pri postojankah, ki imajo nameščeni obe

napravi, prikazana skupaj, saj je njun medsebojni delež brez števcev nemogoče

izračunati (proizvedena moč je odvisna od vremenskih razmer). Na postojankah

imajo le oznake, kdaj se akumulatorske baterije polnijo s pomočjo enega ali drugega

vira OVE, ne pa, kolikšna je dejanska moč takrat proizvedene energije. Po izračunih

je glede na vir pridobivanja električne energije najbolj samozadosten Dom Planika

pod Triglavom, saj pretekli dve sezoni ni uporabljal rezervnega generatorja in je vso

52

potrebno energijo proizvedel s sončnimi celicami. S tem je edina postojanka, ki je

100 % samooskrbna z zagotavljanjem elektrike iz OVE. Takoj za njim je z velikim

izkoristkom OVE (99,43%) Koča na Doliču, ki si poleg sončnih celic zagotavlja

električno energijo še preko dveh vetrnih turbin. Sončne celice in vetrna turbina

predstavljajo 98,37 % OVE pri Domu Valentina Staniča. Nad 90 % OVE za

pridobivanje električne energije imajo še Pogačnikov dom na Kriških podih (96,04

%), Zavetišče pod Špičkom (95,97 %) in Vodnikov dom na Velem polju (94,42 %).

Zasavska koča na Prehodavcih proizvede 88,74 % el. energije iz OVE, Dom Zorka

Jelinčiča 87,95 %, Gomiščkovo zavetišče na Krnu 87,51 %. Izračuna za Bregarjevo

zavetišče ni, zato kot edini podatek navajam oceno oskrbnika, ki pravi, da je

zastopanost OVE 80 %. Koča na Planini pri Jezeru proizvede 71,2 % energije iz

OVE in Triglavski dom na Kredarici 60,31 %. Najmanj OVE je na Koči pri

Triglavskih jezerih, in znaša 52,09 % celotne porabljene električne energije.

Zagotovo lahko trdim, da je ocena oskrbnikov precej natančna, saj se odstotki v

večini le malo razlikujejo od izračuna. Pri povprečni oceni deležev električne

energije iz OVE in neobnovljivih virov, pridobljenih od oskrbnikov, je zastopanost

energije, pridobljene iz neobnovljivih virov 12,93 % in iz OVE 67,07%. Preostalih

20 % pokrivajo planinske postojanke priključene na javno električno omrežje, ki smo

jih šteli posebej. Največje odstopanje je opazno pri Vodnikovem domu na Velem

polju, saj so uporabo OVE podcenili kar za 44,42 %. Menim, da je ocena nepravilna

zato, ker je bil pomočnik oskrbnice, ki je odgovarjal na tehnični del vprašanj, na tem

mestu le 2 meseca. Torej ni mogel podati ocene na podlagi večletnih izkušenj, kot so

to lahko storili drugi. Odstopanje je ravno tako opazno na Koči pri Triglavskih

jezerih, kjer so uporabo OVE precenili za 17,8 %. Najverjetneje je prišlo do napake

zaradi velike želje po »čistejšem načinu« pridobivanja električne energije in s tem do

oddaljitve od dejanskega stanja. Zaradi pričakovane večje natančnosti pri izračunu

sem se odločila, da pri nadaljnji analizi upoštevam le izračunane podatke. Torej je v

obravnavanih 15-ih planinskih postojankah (izvzeto je Bregarjevo zavetišče) sestava

virov za porabljeno električno energijo, naslednja: 11,2 % električne energije

pridobijo postojanke iz neobnovljivih virov energije (generatorji), 20 % električne

energije je iz javnega električnega omrežja in 68,8 % porabljene energije je

pridobljene iz obnovljivih virov energije (sončna in vetrna energija).

53

Generatorji in uporaba biodizelskega goriva

Uporaba generatorjev (agregatov) je v naših planinskih postojankah prisotna

že dlje časa in je bila do 90-ih let prejšnjega stoletja najpogostejši način pridobivanja

električne energije. Z možnostjo rabe obnovljivih virov za pridobivanje električne

energije se je njihova uporaba zmanjševala. Generatorji so še vedno prisotni kot

nekakšno varovalo v primeru, da ni pogojev za okoljsko manj sporen način

pridobivanja elektrike ali pa ob popravilih in večjih delih. Obstaja več vrst

generatorjev, ki delujejo na različna goriva: nafta, bencin, plin, biodizel… Koča pod

Bogatinom je edina postojanka I. kategorije v TNP, ki nima generatorja. Vse ostale

ga imajo in ga polnijo z nafto (9) ali bencinom (6). Ob vprašanju, ali bi zamenjali

navadne generatorje za generatorje na biodizelsko gorivo, je deset planinskih

postojank odgovorilo pozitivno in pet negativno. Tisti, ki so odločno zavrnili

uporabo biodizelskega goriva pravijo, da nastanejo pri rabi biodizelskega generatorja

velike težave, saj raste mah in bi ga bilo potrebno velikokrat servisirati. Pravijo tudi,

da energijsko ni enakovreden, saj proizvede manj električne energije glede na

porabljeno gorivo in nekateri so mnenja, da bi bila zamenjava nesmiselna, saj ga

premalo koristijo. Dve postojanki pa bosta v naslednjih sezonah zamenjali naftne

generatorje za plinske, ki so okoljsko manj sporni: Koča pri Triglavskih jezerih in

Kredarica.

Dodaten ali nadomesten vir energije ter načrtovanje sprememb glede oskrbe z

energijo v prihodnosti

Na vprašanje o najbolj zaželenem viru energije, ki bi ustrezal njihovim

postojankam (ne ozirajoč na finance) smo prejeli odgovore, prikazane v Tabeli 9.

Dom Valentina Staniča je zadovoljen s trenutnim stanjem in ne bi ničesar spreminjal,

Koča pod Bogatinom pa na vprašanje ni odgovorila.

54

Tabela 9: Želeni dodatni viri električne energije

Planinske postojanke

Plinski generator Zasavska koča, Triglavski dom, Koča pri Triglavskih

jezerih

Solarni sistemi Koča na Planini pri Jezeru, Vodnikov dom, Gomiščkovo

zavetišče, Planinski dom pri Krnskih jezerih, Pogačnikov

dom, Koča na Doliču, Kredarica, Koča pri Triglavskih

jezerih, Bregarjevo zavetišče, Zavetišče pod Špičkom,

Dom Zorka Jelinčiča

Vetrne turbine Dom Zorka Jelinčiča, Dom Planika pod Triglavom,

Triglavski dom na Kredarici, Bregarjevo zavetišče,

Zavetišče pod Špičkom

Drugo Hidroelektrarna – Koča pri Triglavskih jezerih

Zanimivo je, da je pri prejšnjem vprašanju kar deset postojank odgovorilo, da bi

uporabljali biodizelsko gorivo, a ga pri tem vprašanju ni nihče navedel. Menim, da je

razlog za to v večji priljubljenosti drugih virov energije ter zavedanju, da bo

generatorje potrebno nadomestiti z OVE. Izmed vseh odgovorov najbolj izstopa

hidroelektrarna, ki jo želi vpeljati Koča pri Triglavskih jezerih na že obstoječem jezu,

ki se nahaja za planinsko postojanko.

Dalje sem preverila pri predsednikih planinskih društev, koliko se želje

oskrbnikov ujemajo z dejanskimi projekti načrtovanja sprememb glede oskrbe z

energijo. Za Kočo pri Triglavskih jezerih, Triglavski dom in Zasavsko kočo je

obojestranski interes za generator na plin. Dom Zorka Jelinčiča v bližnji prihodnosti

ne bo dočakal vetrne turbine, bodo pa nadgradili solarni sistem. Solarni sistemi, k i

bodo nadgrajeni oz. zamenjani, so projektirani za Kočo na Doliču in Pogačnikov

dom. Planinski dom pri Krnskih jezerih bi moral narediti konstrukcijo za sončne

panele, saj je sama streha koče preveč senčna, zaenkrat pa je ta projekt »zamrznjen«.

Dom Planika zamenjuje pokvarjene sončne panele z novimi, postavitve vetrnice pa

trenutno, zaradi velikega finančnega vložka, ne načrtujejo. Finančne razmere tudi ne

dopuščajo posodobitev ali novih gradenj konstrukcij za OVE pri Gomiščkovem

55

zavetišču, Vodnikovem domu, Zavetišču pod Špičkom, pri Koči na Planini pri Jezeru

in Bregarjevem zavetišču. Dom na Komni za pridobivanje električne energije iz

OVE nima načrtov, namerava pa v prihodnosti uporabljati OVE za ogrevanje - peč

na pelete in postaviti sončne kolektorje za ogrevanje tople vode. Planinsko društvo

Matica je leta 2008 predložilo projektno dokumentacijo za dodatno (tretjo) vetrnico

pri Triglavskem domu na Kredarici, kjer morajo navesti še druge relevantne vire,

podkrepljene s številkami in zakaj potrebujejo dodatni vir energije (Šolar, 2013). S

strani planinskega društva ta dokumentacija zaenkrat še ni vrnjena, zato se je projekt

ustavil. Po besedah mag. Šolarja (2013) je pri tovrstnih projektih prvi korak pregled

zakonskih določil, ki bodisi dopuščajo ali prepovedujejo posege v okolje. Drug

pomemben element pa so dejstva glede porabe in, če se število nočitev povečuje, je v

načrtih izgradnja nove čistilne naprave ali, če postojanka beleži večji obisk

enodnevnih pohodnikov, so to objektivni razlogi za povečano rabo električne

energije, ki zahtevajo nove ureditve pridobivanja OVE. V primeru, da se zgoraj

omenjeni dejavniki ne spreminjajo in je želja planinskih društev zgolj sodobneje ali

razkošneje opremljena postojanka, takšni projekti praviloma niso odobreni.

Načini ogrevanja planinskih postojank

Predpostavljala sem, da je najširše zastopan način ogrevanja postojank predvsem

z obnovljivim virom energije, kot je les. Planinske postojanke, ki se ogrevajo samo s

pečjo na drva (trajno žareča peč) so: Gomiščkovo zavetišče, Koča na Doliču, Dom

Zorka Jelinčiča in Dom Valentina Staniča. Triglavski dom na Kredarici, Dom na

Komni in Planinski dom pri Krnskih jezerih peč na drva kombinirajo še s krušno

pečjo. Krušno peč imajo tudi Koča pri Triglavskih jezerih, Pogačnikov dom,

Vodnikov dom in Koča na Planini pri Jezeru. Slednja postojanka krušno peč

uporablja zgolj za sušenje perila in ne za ogrevanje postojanke. Po odgovorih

oskrbnika je v postojanki dovolj toplo, saj leži le na 1453 m in za čas obratovanja ne

postane premrzlo. Ogrevanje zgolj s štedilnikom na drva je možno le v dveh manjših

postojankah – Zavetišče pod Špičkom in Bregarjevo zavetišče. Dom Planika pod

Triglavom ima centralno ogrevanje s pomočjo sončne energije, Zasavska koča na

Prehodavcih pa uporablja za ogrevanje peč na petrolej. Koča pod Bogatinom je

postojanka, ki ima najmanj trajnostni način ogrevanja. Ogrevajo s kurilnim oljem in

56

ga v povprečju v sezoni porabijo 1000 litrov, poleg tega imajo še krušno peč.

Naslednje vprašanje se je nanašalo na zadovoljstvo glede trenutnega načina

ogrevanja in v enajstih primerih so oskrbniki zadovoljni z ogrevanjem. Gomiščkovo

zavetišče in Vodnikov dom bi si želela ogrevati prostore s sončnimi kolektorji, Koča

pri Triglavskih jezerih in Dom na Komni bi se raje ogrevala s pečjo na pelete,

Zasavska koča pa s centralnim ogrevanjem na plin. V splošnem lahko ugotovimo, da

se za ogrevanje uporabljajo pretežno OVE, saj se 14 postojank v celoti ogreva z

lesom. Zasavska koča na Prehodavcih je edina postojanka, ki je v celoti odvisna od

neobnovljivih virov energije, medtem ko je Koča pod Bogatinom ogrevanje z

obnovljivimi in neobnovljivimi viri energije združila. Od 16-ih planinskih postojank

predstavlja delež ogrevanja z OVE tako 90,6 %.

Pri direktorju Triglavskega narodnega parka sem preverila, kako je s čiščenjem

okolice in lesnim odpadom pri postojankah, ki se nahajajo pod drevesno mejo.

Takšne postojanke so: Bregarjevo zavetišče, Dom na Komni, Koča na Planini pri

Jezeru, Koča pod Bogatinom, Koča pri Triglavskih jezerih, Planinski dom pri

Krnskih jezerih in Vodnikov dom na Velem polju. Zanimalo me je, koliko lahko

oskrbniki sami posegajo v zavarovano okolje parka, da si priskrbijo les, saj sem pri

nekaterih postojankah opazila lesni odpad iz okolice. Oskrbniki lahko koristijo

podrto drevje v okolici postojanke, če se je zgodil vetrolom, snegolom oz. če se je

drevje podrlo samo. Sečnja v parku je zakonsko prepovedana in prepoved velja tudi

za oskrbo postojank. To nadzorujejo naravovarstveni nadzorniki, ki jih je na območju

celotnega parka 18 (Šolar, 2013).

8.2 Ukrepi za zmanjšanje porabe energije in oskrbo v prihodnje

V tem sklopu sem spraševala po velikih porabnikih energije, kako so se planinska

društva odločila zmanjšati porabo energije oz. kako so povečala učinkovitost

porabljene energije (obnova oken, izolacija stavb, varčne naprave), kako poteka

oskrba planinskih postojank z materialnimi dobrinami, ali so oskrbovane s

helikopterskim prevozom, ki ne spada med trajnostne načine oskrbe, ali na kakšen

drug način. Oskrbnike postojank sem spraševala tudi o izpadu oskrbe z električno

energijo in njihovih najpogostejših vzrokih za izpad, ter o možnostih priključitve

njihovih planinskih postojank na javno električno omrežje. Želela sem dobiti mnenja

57

oskrbnikov glede primernosti rabe OVE na postojankah v TNP, o njihovem

poznavanju rabe OVE na planinskih postojankah v tujini in namere o podaljšanju

vloge oskrbnika v prihodnosti.

Uporaba varčnih sijalk

Zamenjava navadnih sijalk za energetsko varčnejše na planinskih postojankah

ni le »modni« trend oz. zgolj dosledno izvajanje določil Evropske unije, temveč

dejanska korist. Ker postojanke v večini primerov niso priključene na javno

električno omrežje, jim vsaka možnost za varčevanje z energijo koristi in se je

poslužujejo. Evropska komisija za področje energetike navaja, da je v primerjavi z

navadno sijalko poraba električne energije z LED diodami tudi do 80 % manjša, pri

varčnih sijalkah pa manjša od 50 do 70 % (Spletni vir 20).

Slika 13: Vrste sijalk po planinskih postojankah

Iz odgovorov oskrbnikov je razvidna uspešna zamenjava starih, navadnih

sijalk za energetsko učinkovitejše, saj ima vseh 16 obravnavanih postojank varčne

sijalke. Sledilo je vprašanje, če so vse sijalke varčne in tukaj je pritrdilno odgovorilo

osem oskrbnikov planinskih postojank. V skupini polovice postojank, ki imajo vse

varčne sijalke, so tudi tri postojanke, ki so že nekatere varčne sijalke zamenjali z

LED diodami: Zasavska koča na Prehodavcih, Zavetišče pod Špičkom in Koča pri

Triglavskih jezerih. Pogačnikov dom namerava v sezoni 2013 zamenjati preostale

navadne za varčne sijalke, Bregarjevo zavetišče pa namerava zamenjati varčne

sijalke za LED diode. V najmanjši meri so sijalke nadomestili z varčnimi v treh

planinskih postojankah, ki so priključene na javno električno omrežje. Koča pod

58

Bogatinom ima varčne sijalke nameščene le v sobah, skupni prostori pa še imajo

navadne, saj po odgovorih za dosledno ugašanje skrbijo zaposleni na planinski

postojanki. V Domu na Komni in Planinskem domu pri Krnskih jezerih še nimajo

vseh sijalk varčnih in za sezono 2013 ne načrtujejo sprememb. Tukaj se pokaže

drugačno razmišljanje tistih, ki so odvisni zgolj od lastnega in nestalnega načina

pridobivanja električne energije, od tistih, ki imajo neomejen in večinoma stalen

dostop do električne energije.

Preostali načini zmanjševanja porabe energije (izolacija, obnova oken)

Postojanke se v večini primerov poslužujejo opozoril, ki nagovarjajo

uporabnike k zmanjševanju porabe energije z zapiranjem vrat, ugašanjem luči, k

racionalni rabi vode ipd. Poleg opozoril obiskovalcem oziroma porabnikov storitev,

pa obstajajo še ukrepi, ki jih lahko planinska društva in oskrbniki vpeljejo za

zmanjšanje porabe energije. Govorimo predvsem o obnovah postojank, ko bi z

novejšimi in boljšimi materiali nadomestili stare in dotrajane fasade, izboljšali

izolacijo ter tesnenje oken. Koče so večinoma stare zgradbe in glede na lokacije v

visokogorju izpostavljene neugodnim vplivom vremenskih razmer. Strešne kritine

postojank so večinoma kovinske, izjemoma iz opeke ali lesa. Enajst postojank ima

fasado iz kombinacije lesa (skodle) in kamna, tri iz umetnih materialov (plošč), dve

postojanki pa sta v celoti »oblečeni« v kovino. Pri enajstih postojankah, ki imajo

fasado iz lesa, sta le dva oskrbnika izrazila nezadovoljstvo. Prva postojanka je

Triglavski dom na Kredarici, kjer je razlog za nezadovoljstvo slaba izolacija.

Njihovo mnenje je verjetno tudi posledica tega, da je koča odprta še v hladnejšem

obdobju (čas novega leta) in takrat najbolj občutijo vpliv hladnega vremena, poleg

tega pa je koča velika in je potrebno ogrevati velike površine. Druga postojanka, ki

ni zadovoljna z lesenimi oblogami, pa je Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, a

oskrbnik pravi, da pri njih to ni bistveno, saj so odprti le v poletni sezoni in tudi

zaradi majhnosti postojanke se zrak hitro segreje. Težav z ogrevanjem oziroma

izgubo toplote pa nista izpostavila oskrbnika drugih dveh postojank, ki sta tudi odprti

preko novega leta. Dom na Komni je bil celovito prenovljen v letu 2005 in zunanjost

obložena z umetnim materialom. Pri Koči pod Bogatinom pa bi lahko pozitivno

vplivala majhnost postojanke, s tem jo je lažje ogrevati ter manj izpostavljena lega

59

postojanke neugodnim vremenskim vplivom v primerjavi s postojanko na Kredarici,

ki je na grebenu. Izpostavljena lega pripomore k hitrejšemu propadanju materialov in

večjemu vplivu vremenskih razmer, predvsem vetra. Ostali oskrbniki so z zgradbo in

izolacijami zadovoljni.

Pri obnovi oken so oskrbniki bolj dosledni, saj smatrajo to kot pomemben

način zmanjšanja porabe energije. Na domu Planika pod Triglavom dosledno

zamenjujejo dotrajana okna vsako leto, ko se pokaže potreba. Večina postojank je v

letih od 2005 do 2011 zamenjala vsa okna. Dve postojanki, ki še imata starejša okna

sta Vodnikov dom in Staničev dom, vendar je zamenjava že predvidena, ko bodo

zbrana potrebna sredstva. Izpostavila bi še Kočo pri Triglavskih jezerih in Kočo na

Planini pri Jezeru, ki sta edini izrazili, da ju dobra izolacija za ogrevanje ne skrbi, saj

bi v času obratovanja bolj potrebovali naprave za hlajenje in ne za zadrževanje

toplote v prostorih. Postojanki sta namreč med nižje ležečimi.

Kočo na Doliču je pozimi leta 2009 poškodoval plaz, zato je bila potrebna

odločitev, ali se postojanko obnovi, poruši in postavi novo na drugi lokaciji ali pusti

obstoječe stanje. S snežnim plazom je dobila koča na Doliču možnost, da se izvede

popolnoma nov projekt, ki kar v največji meri upošteva ekološka in funkcijska načela

gradnje planinskih koč, z uporabo sodobnih materialov in tehnologije. Občina Bovec

je naredila študijo, s katero so določili novo lokacijo, vendar idejne zasnove niso bile

sprejete, zato se je obstoječa postojanka le začasno obnovila in trenutno razpolaga s

polovico manj ležišč kot pred plazom (Šolar, 2013).

Gospodinjske naprave v planinskih postojankah

Vprašanje, ki se je nanašalo na rabo električne energije za delovanje naprav,

je bilo razdeljeno na dva dela. Prvi del so predstavljale naprave, ki so namenjene

obratovanju postojanke, v drugem delu pa sem spraševala po napravah, ki so

nebistvene za obratovanje postojank in so namenjene izključno obiskovalcem.

Izkazalo se je, da želi večina oskrbnikov obravnavanih postojank v čim manjši meri

uporabljati naprave, ki potrošijo veliko električne energije. Med naprave, ki so

nebistvene za delovanje postojanke, sem štela televizijske sprejemnike, sušilce las,

računalnike itd. Od vprašanih 16-ih postojank so imeli le v Domu na Komni

60

računalnik izključno za obiskovalce, a so ga čez čas odstranili, saj ga ni nihče

uporabljal. Oskrbnika dveh postojank, Dom Zorka Jelinčiča in Dom na Komni, sta

izrazila svoja opažanja, da tam, kjer je možen brezžični dostop do svetovnega spleta,

predvsem tuji gostje dostopajo z lastnimi prenosniki. Električnih naprav izključno za

obiskovalce na postojankah sicer ni na voljo. Koča pri Triglavskih jezerih je celo

namestila varovalo v primeru, če bi imeli obiskovalci lastne sušilnike las ali

električne brivnike, da le-teh ne morejo uporabljati in tako poskrbeli, da se

prepotrebna električna energija ne potroši na nebistvenih napravah. Zanimivo je, da

takšnega načina nadzora ni omenil nihče drug od oskrbnikov. Sklepam, da je bil

navedeni ukrep v Koči pri Triglavskih jezerih nujen, saj je lahko in hitro dostopna ter

leži na primerni lokaciji za obiskovalce, ki niso nujno planinci ali gorniki in ti želijo

v večji meri prenesti »dolinske navade« tudi v visokogorje.

Pri preverjanju, katere gospodinjske naprave postojanke potrebujejo za

delovanje, sem naletela na nekaj težav. Določeni oskrbniki niso naštevali vseh

naprav, ampak samo največje porabnike, nekateri niso našteli niti teh. Razlogov,

zakaj so podali nepopolne podatke, je lahko več. Menim, da nekatere naprave (npr.

kavni avtomat) ne spadajo v planinske postojanke I. kategorije in se tega zavedajo

tudi oskrbniki, zato jih ne navajajo, so pa na vidnih mestih in njihova uporaba ni

vprašljiva. Poleg tega imajo postojanke določene naprave samo za lastno oskrbo in

vzdrževanje postojanke (npr. likalnik, pralni stroj) in tega ne navajajo kot nujno

potrebne za delovanje postojanke, ker niso namenjene obiskovalcem. Če odmislim

omenjene izjeme in povzamem dane odgovore, ugotovim, da so večinoma zastopane

gospodinjske naprave razreda A energetske učinkovitosti (hladilniki, zamrzovalniki,

pralni stroji). Pozitivno izstopata Pogačnikov dom na Kriških podih ter Zasavska

koča na Prehodavcih, saj imata zamrzovalnik razreda A+. Naprave, ki niso običajne

na postojankah in so bolj redko zastopane, pa so peč za peko kruha (Triglavski dom

na Kredarici), mikrovalovna pečica (Triglavski dom na Kredarici, Koča pod

Bogatinom, Planinski dom pri Krnskih jezerih) in kavni avtomat (Dom na Komni).

Pralni stroj ima šest planinskih postojank: Koča na Planini pri Jezeru, Koča pod

Bogatinom, Vodnikov dom, Dom na Komni, Koča pri Triglavskih jezerih in

Planinski dom pri Krnskih jezerih. V nekaterih primerih naprave, namesto na

električno energijo, delujejo na plin (hladilnik, zamrzovalnik in štedilnik). Ker je teh

61

naprav malo in so večinoma štedilniki za kuhanje tisti, ki so na plin, tega pri

skupnem seštevku rabe neobnovljivih virov nisem upoštevala. Drugi razlog, zakaj

tega ni bilo mogoče upoštevati je, da nisem pridobila podatkov o količini

porabljenega plina na sezono. Po navedbah oskrbnika Bregarjevega zavetišča je

njihova postojanka edina, ki nima električnih gospodinjskih aparatov. Za kuhanje je

tudi sicer še vedno najprimernejši in najbolj zastopan štedilnik na drva, ki ni

porabnik električne energije.

Možnost in želja po priključitvi na javno električno omrežje

Od obravnavanih planinskih postojank so tri že priključene na javno omrežje,

zato je bilo to vprašanje izpuščeno. Ostale sem spraševala, ali bi se strinjali s

priključitvijo na omrežje, če bi bilo to mogoče. S tem vprašanjem sem želela

ugotoviti, ali si želijo olajšati oskrbo z energijo in omogočiti razkošnejše bivanje, kot

se to kaže v obravnavanih postojankah, priključenih na električno omrežje.

Priključitvi bi se odrekle štiri postojanke, ki so mnenja, da mora postojanka ostati

postojanka in ne hotel: Bregarjevo zavetišče, Dom Valentina Staniča, Zavetišče pod

Špičkom in Dom Planika, prav tako tudi Zasavska koča, ki ne potrebuje dodatne

energije in je zadovoljna s trenutnim načinom oskrbe. Petim postojankam se je zdela

priključitev na javno električno omrežje dobrodošla, vendar težko izvedljiva.

Preostale tri postojanke pa navajajo, da je projekt priključitve že narejen, a se je

zalomilo pri stroških (Dom Zorka Jelinčiča), da je pod italijansko okupacijo že bila

povezava, ki so jo nato izkopali in prestavili v dolino (Koča na Doliču) ter možnost

priključitve s povezavo Koče pri Triglavskih jezerih z Domom na Komni. Predlogu

je nasprotoval Javni zavod TNP, saj menijo, da bi šlo za pregrob poseg v naravo.

Kljub temu, da je bil prvoten plan povezati postojanki pod že uhojeno potjo, je

vendarle razdalja prevelika. K temu moramo prišteti še dejstvo, da se obe postojanki

nahajata v najstrožje varovanem območju, ki pa večjih posegov v to okolje z

zakonom ne dopušča (Šolar, 2013).

Izpad električne energije

S tem vprašanjem sem želela preveriti, ali obstaja razlika v trajnosti oskrbe

oziroma izpadi električne energije med postojankami, ki pridobivajo energijo iz OVE

62

in tistimi tremi, ki so priključne na javno električno omrežje. Vse tri postojanke,

priključene na omrežje, so doživele izpad električne energije zaradi vetroloma, snega

ali neviht, od ostalih 13-ih postojank so samo tri navedle, da so doživele izpad.

Zasavska koča na Prehodavcih zaradi napake na solarni tehnologiji, Dom Zorka

Jelinčiča zaradi udara strele v solarni panel, premalo prejete sončne energije zaradi

slabega vremena navaja kot razlog za izpad električne energije Bregarjevo zavetišče.

Ostalih 10 postojank ne navaja izpada, vendar moramo tukaj opozoriti, da imajo vse

v rezervi generatorje, ki jih vključijo, kadar ne zadostuje pridobljena energija iz

OVE. Torej tudi tu ne moremo govoriti o povsem zanesljivi oskrbi.

Način oskrbe planinskih postojank z materialnimi dobrinami

Oskrba planinskih postojank z materialnimi dobrinami je z vidika trajnosti

izrednega pomena. Kadar postojanka pridobiva energijo iz OVE, smatramo to kot

trajnostno oskrbo postojank, vendar ne smemo pozabiti vseh transportov surovin in

sprotne dostave dobrin za nemoteno obratovanje postojank. V poletni sezoni

večinoma postojanke oskrbujejo s helikopterskimi prevozi na 14 dni, Triglavski dom

na Kredarici tudi pogosteje. Po podatkih oskrbnikov helikopter pripelje hrano z

Rudnega polja na Pokljuki in za prevoz obračuna težo tovora. Za vsak kilogram

pripeljanih dobrin (rjuhe, hrana, pijača, drva) morajo plačati po 1 evro, za vsak

odpeljan kilogram pa 0,8 evra. Nad 2000 m se vse postojanke, razen Pogačnikovega

doma na Kriških podih, ki ima tovorno žičnico iz doline Zadnjice, oskrbujejo tako z

gorivom za generatorje kot ostalimi dobrinami s helikopterskimi prevozi. Od

planinskih postojank, ki so pod 2000 m, se le dve oskrbujeta izključno s

helikopterjem: Vodnikov dom na Velem polju in Koča pod Bogatinom. Koča pri

Triglavskih jezerih helikoptersko oskrbo kombinira s konji. Tovorno žičnico pa

imajo, poleg že omenjenega Pogačnikovega doma, še Dom Zorka Jelinčiča na Črni

prsti, Dom na Komni in Planinski dom pri Krnskih jezerih. Slednji žičnico kombinira

še s traktorskim prevozom. Traktorski prevoz je edini način oskrbe koče na Planini

pri Jezeru. Najmanjša planinska postojanka, Bregarjevo zavetišče na planini

Viševnik, se oskrbuje preko nahrbtnikov in deloma tudi s konji.

63

Fotografija 5: Oskrba postojanke s konji – Koča pri Triglavskih jezerih

Avtor: M. Premelč, 2012

Fotografija 6: Helikopterska oskrba planinske postojanke – Koča pod Bogatinom

Avtor: M. Premelč, 2012

64

Poznavanje izkušenj tujih postojank z visokim deležem energije pridobljene iz OVE

Pri oskrbnikih sem želela preveriti poznavanje planinskih postojank v tujini,

ki imajo večji delež pridobljene energije iz OVE in s tem stopnjo motiviranosti za

rabo OVE. Predpostavila sem, da večje kot je poznavanje tematike, večja je možnost

vpeljave tega tudi pri njihovih postojankah. Od vseh 16-ih oskrbnikov postojank so

le trije poznali primere dobre prakse iz tujine. Dva oskrbnika sta navedla avstrijsko

Studlehutte pod Grossglocknerjem in ena oskrbnica kočo Monte Rosa v Švici.

Ugotovila sem, da samo poznavanje energetsko samozadostnih planinskih postojank

še ne pomeni večje želje po vzpostaviti trajnostnega načina delovanja postojanke. Na

to bolj vplivajo lastni interesi predvsem po energetski neodvisnosti postojank. Tisti,

ki so že dlje časa oskrbniki nameravajo to delo v prihodnosti še izvajati, so veliko

bolj angažirani pri vpeljavi OVE v postojankah. Povprečno obdobje upravljanja

oskrbnikov v obravnavanih planinskih postojankah – če izvzamem ekstrema 1 leto in

30 let – znaša 11,9 let. Večinoma pride interes po vpeljavi OVE od »spodaj

navzgor«, saj oskrbniki v tem prepoznajo odlično priložnost za večjo neodvisnost

delovanja planinskih postojank od prevoza dobrin iz doline. Oskrbniki vidijo najprej

OVE kot nekaj, kar zagotavlja neodvisnost, šele nato kot okoljsko manj sporen način

pridobivanja električne energije.

65

9 PRESOJA MOŽNOSTI POVEČANJA RABE OVE

Okvir predlaganih možnosti povečanja rabe OVE je usklajen z načeli parka,

torej gre za vire energije, ki so z zakonom o TNP-ju dovoljeni. Pri analizi delno

strukturiranih intervjujev se je izkazalo, da pri postavitvi konstrukcij za pridobivanje

električne energije, sedem postojank ni imelo opravljenih analiz ustreznosti lokacije.

Preostalih devet postojank je pred postavitvijo naredilo analizo z različnimi izvajalci:

podjetja, ki so izvajala dela, upravni odbori planinskih društev, strokovnjaki,

predstavniki Fundacije za šport, ki je delno financirala naložbe. Kar zadeva

postavitev sončnih celic pri postojankah, ki niso opravile uradnih analiz, sem opazila

veliko angažiranost oskrbnikov in na podlagi literature so sami ocenili, kje bi bil

največji izkoristek sončnega obsevanja. Ponekod je bila za postavitev sončnih celic

tudi ena sama možnost, tako da niso potrebovali dodatnih izračunov (zaradi smeri

slemena strehe), nekatere postojanke pa zaradi lokacije ob ugodnih vremenskih

razmerah prejemajo sončno energijo preko celega dneva (npr. Dom Planika pod

Triglavom). Večinoma so sončne celice vgrajene v streho, izjemi sta le Gomiščkovo

zavetišče, ki ima konstrukcijo na skali, in Dom Valentina Staniča, ki jih ima na

polkrožni konstrukciji nad streho. Vse tri planinske postojanke, ki imajo postavljene

vetrne turbine, pa so za njihove postavitve opravile dodatne analize pogojev.

Pri presoji možnosti povečanja rabe OVE v oskrbi z električno energijo sem

postojanke razdelila na dve skupini glede na trenutno rabo obnovljivih virov

energije:

a) zastopanost OVE večja od 90 %

b) zastopanost OVE manjša od 90 %

Visok kriterij je postavljen zato, ker rezultati analize dokazujejo, da je visok

delež OVE možno doseči. V prvo skupino, kjer je zastopanost OVE večja kot 90 %,

spada naslednjih šest postojank: Dom Planika pod Triglavom, Koča na Doliču, Dom

Valentina Staniča, Pogačnikov dom na Kriških podih, Zavetišče pod Špičkom in

Vodnikov dom na Velem polju. V drugi skupini, z manj izkoriščenimi obnovljivimi

viri energije so: Zasavska koča na Prehodavcih, Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti,

66

Gomiščkovo zavetišče na Krnu, Koča na Planini pri Jezeru, Triglavski dom na

Kredarici, Koča pri Triglavskih jezerih. Pri slednji skupini bi se delež proizvedene

električne energije iz OVE lahko še povečal, da bi se v čim večji meri izognili

delovanju okoljsko spornih generatorjev.

9.1 Možnost dodatnega izkoriščanja sončne energije

Določanje lege in velikosti fotovoltaičnih sistemov je odvisno od želene

izhodne moči, geografske lokacije, orientacije modulov, razpoložljive površine in

senčenja (v obravnavanih primerih drevesa, sosednji vrhovi, grebeni). Kadar sončni

žarki padajo pravokotno na površino sončnih modulov, je sončno obsevanje najbolj

izkoriščeno. Upoštevanje gibanja Zemlje, rotacija, vpliva na izmenjavo dneva in

noči, še bolj pomembno pa je revolucijsko gibanje Zemlje, saj se vpadni kot sončnih

žarkov in dolžina dne spreminja. Vendar pri obravnavanih postojankah to nima

večjega pomena, saj so postojanke odprte le v poletnih mesecih. V zimskih mesecih

ko potuje Sonce nižje nad obzorjem in je prisotno manj časa, se energija v

postojankah ne koristi, saj so praviloma zaprte. Postavitev sončnih modulov mora

biti torej naravnana le na višino poti in lego Sonca v poletnih mesecih.

V Tabeli 10 so predstavljeni potenciali za dodatno izkoriščanje sončne

energije pri postojankah, ki imajo trenutno manj kot 90 % zastopane OVE pri

zagotavljanju električne energije. V tabeli je vpisana izračunana povprečna letna moč

sončnega obsevanja na m², ki jo prejmejo posamezne lokacije, na katerih se nahajajo

planinske postojanke (podatki povzeti iz Agencije RS za okolje). Pri izdelavi tabele z

oceno predlogov postavitve dodatnih sončnih celic, sem poleg izračunov moči

sončnega sevanja, upoštevala tudi: lego samih postojank (greben, uravnava),

senčnost in sončnost (bližnji grebeni, vrhovi in drevesa), prisojna in osojna lega

postojank, možen prostor za namestitev celic, možnosti za postavitve konstrukcij ter

nenazadnje mnenja oskrbnikov in predsednikov planinskih društev.

67

Tabela 10: Ocena možnosti povečanja rabe sončne energije pri postojankah s trenutno manj zastopanim deležem OVE

Planinska

postojanka

Primerna

lokacija (moč son.obsevanja)

Obrazložitev

1. Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik

DA (1223 kWh/m2)

Poleg sedanjih 2 modulov, je prostora še za vsaj dodatne 4 module, ki bi delovali pod podobnim kotom sončnega obsevanja. Več na strehi ni mogoče, saj drugi del strehe v popoldanskih urah prekrije Viševnik in bi potrebovali dodatno konstrukcijo.

2. Dom na Komni DA (1221 kWh/m2)

Na voljo sta JV stran strehe in J stran fasade postojanke, kjer ni še nič izkoriščeno.

3. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti

DA (1198 kWh/m2)

Dodatnih 6 modulov vzporedno z zdajšnjimi na steni ali pa na strehi, ki je vodoravna, zato bi bilo potrebno s konstrukcijo ustvariti rahel naklon, da bi bilo izkoriščanje sončnega obsevanja večje.

4. Gomiščkovo zavetišče na Krnu

DA (1307 kWh/m2)

Dodatna konstrukcija na skali nad postojanko ali na postojanki desno od sedanjega modula, kjer je prostora še za dva.

5. Koča na Planini pri Jezeru

DA (1194 kWh/m2)

Na pomožnem objektu, kjer se že nahajajo moduli, ni več prostora, primerna bi bila še V stran na strehi postojanke.

6. Koča pod Bogatinom

DA (1225 kWh/m2)

Primerna je J stran strehe in V stran fasade postojanke, kjer je še vse prosto.

7. Koča pri Triglavskih jezerih

DA (1226 kWh/m2)

Možnost dodatnih modulov (okoli 10) je na JV strani strehe, poleg že obstoječih.

8. Planinski dom pri Krnskih jezerih

DA (1229 kWh/m2)

Zaradi lege postojanke med drevesi bi bilo v vsakem primeru potrebno narediti konstrukcijo nad streho ali pa konstrukcijo izven območja drevja.

9. Triglavski dom na Kredarici

DA (1344 kWh/m2)

Prostor za postavitve modulov je strešna površina na J in JV fasadi postojanke in J stran strehe meteorološke postaje.

10. Zasavska koča na Prehodavcih

DA (1196 kWh/m2)

Primerna bi bila V stran strehe, kjer je še prostora, J stran fasade postojanke pa je že izkoriščena za module.

68

Fotografija 7 prikazuje obstoječ primer konstrukcije za sončne celice na

pomožnem objektu pri domu Valentina Staniča. Takšna rešitev postojankam na

grebenih in prevalih omogoča večji izkoristek sončnega obsevanja.

Fotografija 7: Primer konstrukcije za sončne celice

Avtor: Š. Lorger, 2012

V primeru, da se poveča poraba električne energije tudi na postojankah, ki

imajo že sedaj več kot 90 % pridobljene energije s pomočjo OVE, so v spodnji tabeli

navedene primerne lokacije za dodatno izkoriščanje sončne energije tudi pri njih.

Med razlogi, ki bi lahko vplivali na povečano porabo energije, vidim predvsem

izgradnje čistilnih naprav ter porast števila obiskovalcev, tudi zaradi pogostejših

organiziranih akcij ( npr. Očistimo slovenske gore). Splošno povečan obisk

planinskih postojank je lahko tudi posledica vedno bolj priljubljenega aktivnega

načina preživljanja prostega časa. V domeni Planinske zveze Slovenije, poteka

projekt podeljevanja okoljskih certifikatov »Okolju prijazna planinska postojanka«,

ki naj bi povzročil večjo popularnost postojank in s tem povečan obisk, predvsem

okoljsko osveščenih pohodnikov (Dretnik, 2011). Menim, da ni toliko pomembno,

koliko so osveščeni pohodniki, ampak je za porabo električne energije bolj bistveno,

koliko jih je. Namreč hladilniki in kuhinjski aparati, ki so največji porabniki, delujejo

69

ne glede na »tip pohodnika« temveč, če je več obiskovalcev je s tem več

potrošnikov.

Tabela 11: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe sončne energije pri

postojankah s trenutno dobro zastopanim deležem OVE

Planinska

postojanka

Primerna

lokacija (moč son.obsevanja)

Obrazložitev

1. Dom Planika

pod

Triglavom

DA

(1294 kWh/m2)

Poleg kolektorjev in 28 modulov, je na J

strani strehe prostora še za 12 dodatnih modulov, ki bi delovali pod podobnim

kotom sončnega obsevanja in prav tako tudi

na pomožnem spalnem objektu še 12 modulov.

2. Dom

Valentina

Staniča

DA

(1273 kWh/m2)

Možna postavitev na J strani strehe nad vhodom – zaradi naklona strehe bi bilo

potrebno s konstrukcijo malo dvigniti

module, da bi bil kot naklona optimalen (kot

pri pomožnem objektu, vendar tam ni več prostora).

3. Koča na Doliču

DA

(1277 kWh/m2)

Zaradi lege postojanke, zahodno Kanjavec

in vzhodno Šmarjetna glava, sončno obsevanje ni na razpolago tekom celega

dne. Trenutna »osončena« kapaciteta strehe

je že izkoriščena za module. Možnost bi predstavljala konstrukcija na koncu slemena

strehe (podobno kot na Domu Valentina

Staniča). 4. Pogačnikov

dom na

Kriških podih

DA

(1196 kWh/m2)

Dodatni moduli se lahko namestijo na JZ

strani strehe postojanke, ter na J strani

strehe pomožnega objekta (končna postaja tovorne žičnice)

5. Vodnikov

dom na Velem

polju

DA

(1260 kWh/m2)

Potencialno bi bila primerna Z stran strehe

postojanke in J stran fasade (2 m nad

obstoječimi bi lahko dodali 6 modulov).

6. Zavetišče pod Špičkom

DA

(1271 kWh/m2)

Poleg sedanjih 4 modulov, je na JZ strani

strehe še dovolj prostora za postavitev

dodatnih modulov, ki bi maksimalno

koristili sončno obsevanje.

70

9.2 Možnost dodatnega izkoriščanja vetrne energije

Pred predstavitvijo pogojev za postavitev vetrnic naj poudarim, da je bilo v

teoriji govora tudi o vetrnih elektrarnah. Raziskava nima namena postavljati vetrnih

elektrarn v visokogorju, temveč predlagati možne lokacije za postavitev manjših

vetrnic, ki bi zadoščale za oskrbovanje koče. V slovenskem visokogorju že imajo

vetrne turbine: Triglavski dom na Kredarici (2), Dom Valentina Staniča, Koča na

Doliču (2), Prešernova koča na Stolu in Cojzova koča na Kokrskem sedlu. V

preteklosti sta vetrnici stali tudi pri Gomiščkovem zavetišču na Krnu in pri Domu

Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Slednjo so postavili v 60-ih letih, njeno delovanje pa je

prekinil udar strele. Razlog, zakaj je niso ponovno postavili, so finančno ugodnejše

sončne celice (Štenkler, 2012). Pri Gomiščkovem zavetišču so enostavno vetrnico s

premerom 50 cm postavili leta 1986. Ker je bila vetrnica dotrajana, jo je močan

sunek vetra uničil. Kasneje so ponovno razmišljali o postavitvi nove vetrnice na

drugi lokaciji (v smeri Batogonice), ki bi bila bolj zanesljiva, a so morali idejo zaradi

prevelikega finančnega vložka opustiti (Vodopivec, 2012). Nevarnost, ki se pojavlja

pri postavitvi vetrnic v visokogorju, je ravno izpostavljenost na grebenih, ki so

najbolj prevetreni. Izmed obravnavanih planinskih postojank imajo tri postojanke

vetrne turbine in njihova lega je na izpostavljenih delih grebena. Vetrnice, ki jih

danes nameščajo ob planinskih postojankah, so izdelane za ekstremne vremenske

razmere in zato predstavljajo bolj upravičene naložbe, saj vzdržijo močnejše sunke

vetra.

Pri analizi presoje možnosti povečanja OVE sem poleg povprečne hitrosti

vetra (podatki povzeti iz Agencije RS za okolje) upoštevala tudi same lokacije

postojank in prostorske možnosti postavitve potencialnih vetrnih turbin. Do sedaj so

bile postavljene vetrnice na območjih različnih hitrostih in, glede na predvideno

povprečno hitrost vetra, so lokacije vseh obravnavanih postojank primerna območja.

Toda pomembna je tudi pogostost vetra in to sem ocenila glede na lego postojanke.

Ocene primernosti za izrabo vetra s komentarji so zapisane v spodnji tabeli.

71

Tabela 12: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe vetrne energije pri

postojankah s trenutno manj zastopanim deležem OVE

Planinska

postojanka

Primerno

območje /hitrost vetra

Možnost postavitve

vetrnice

Obrazložitev

1. Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik

DA (1-2 m/s)

DA Izrazita lega na prelazu, bi omogočala rabo vetrne energije, tudi prostora je dovolj.

2. Dom na Komni DA (2-3 m/s)

DA Vendar bi morala biti čim višja, saj je ob postojanki precej dreves, ki bi ovirala veter.

3. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti

DA (2-3 m/s)

DA Nad postojanko pod grebenom, kjer je že enkrat stala vetrnica, so pogoji primerni za postavitev nove.

4. Gomiščkovo zavetišče na Krnu

DA (1-2 m/s)

DA Postavitev nove vetrnice bi bila smiselna v primeru, da se prestavi v smeri proti Batognici, ne na mestu prejšnje, kjer bila vetrnica bolj zaščitena.

5. Koča na Planini pri Jezeru

DA (1-2 m/s)

NE Lega postojanke med vrhovi ne omogoča dobrega izkoristka vetra.

6. Koča pod Bogatinom

DA (2-3 m/s)

NE Lega postojanke med grebeni ne omogoča dobrega izkoristka vetra.

7. Koča pri Triglavskih jezerih

DA (1-2 m/s)

NE Lega postojanke med vrhovi ne omogoča dobrega izkoristka vetra.

8. Planinski dom pri Krnskih jezerih

DA (1-2 m/s)

NE Postojanka leži v »kotanjastem« površju in je obdana s smrekovim gozdom, kar ne omogoča dobrega izkoristka vetra.

9. Triglavski dom na Kredarici

DA (4-5 m/s)

DA Ob obstoječih vetrnicah je še dovolj prostora za dodatno izkoriščanje vetra.

10. Zasavska koča na Prehodavcih

DA (2-3 m/s)

DA Ob postojanki so ugodni pogoji za postavitev vetrnice.

Dodatni potenciali veterne energije na postojankah, ki že imajo dobro

izkoriščene OVE, so zapisani v spodni Tabeli 13. Povečana raba OVE pride pri njih

v upoštev, če se še dodatno poveča trenutna poraba električne energije (predhodno

omenjeni razlogi nad Tabelo 11.

72

Tabela 13: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe vetrne energije pri

postojankah s trenutno dobro zastopanim deležem OVE

Planinska

postojanka

Primerno

območje /hitrost vetra

Možnost postavitve

vetrnice

Obrazložitev

1. Dom Planika pod Triglavom

DA (4-5 m/s)

DA Postavitev bi bila možna, vendar bi morali hkrati prestaviti prostor za pristajanje helikopterja, saj bi s postavitvijo vetrnic na najugodnejši lokaciji zaprli pot helikopterjem.

2. Dom Valentina Staniča

DA (3-4 m/s)

DA Poleg sedaj obstoječe vetrnice je še prostora za dodatno vetrnico.

3. Koča na Doliču DA (3-4 m/s)

DA Poleg obstoječih dveh vetrnic je še možnost postavitve dodatne vetrne turbine.

4. Pogačnikov dom na Kriških podih

DA (2-3 m/s)

DA Hitrost vetra je primerna, prav tako je ob postojanki dovolj prostora za postavitev vetrnice.

5. Vodnikov dom na Velem polju

DA (2-3 m/s)

NE Postojanka leži pod grebenom, kar zmanjšuje možnosti izrabe vetra.

6. Zavetišče pod Špičkom

DA (2-3 m/s)

NE Zavetišče leži v zavetrju Jalovca in tik pod Špičko, kar zmanjšuje možnost izrabe vetra.

Če zanemarimo dejanske potrebe po dodatni energiji in finančne vložke, ki bi

nastali ob uvajanju dodatnih sistemov za rabo OVE, uvidimo, da območje

slovenskega visokogorja še dopušča večjo izrabo OVE. Vse postojanke imajo

možnost namestitve dodatnih sončnih celic, kar je razvidno iz Tabele 10 in 11.

Izkoriščanje energije vetra zaradi vetrovnih ovir in zatišnih leg pri šestih postojankah

ni smotrno, je pa smotrno pri ostalih desetih postojankah: Bregarjevo zavetišče na

planini Viševnik, Dom na Komni, Dom Zorka Jelinčiča, Gomiščkovo zavetišče na

Krnu, Triglavski dom na Kredarici, Zasavska koča na Prehodavcih, Dom Planika,

Dom Valentina Staniča, Koča na Doliču in Pogačnikov dom na Kriških podih.

73

10 SKLEP

Glede na vse bolj množičen obisk gora v Triglavskem narodnem parku, je

ureditev planinskih postojank z namenom zmanjšanja vplivov na okolje nujna. Pod

takšno ureditev štejem glavne vire okoljskih obremenitev, kot so, odpadne vode,

trdni odpadki in načini pridobivanja električne energije. Slednje je bil predmet

pričujočega dela.

V prvi hipotezi sem predpostavila, da se potreba po električni energiji v

obdobju po letu 2001 povečuje, kar sem tudi dokazala. Čeprav se število nočitev in

obiskov giblje neenakomerno (leta 2001 najmanj, 2006 največ in 2011 manj kot leto

2006), se poraba električne energije, po izračunih in mnenjih oskrbnikov, na večini

postojank povečuje. Splošno gledano, se po izračunih in mnenjih oskrbnikov poraba

v vseh letih povečuje. Menim, da so glavni razlogi za povečano porabo električne

energije nove čistilne naprave in povečano število električnih naprav za kuhinje.

Tendence sprememb obiska ne moremo posplošiti glede na velikost postojank, zgolj

na velike ali male postojanke, saj narašča oz. pada pri obeh. Lahko bi rekla, da se

število obiskov povečuje predvsem na postojankah, ki so lažje dostopne, iz česar

sklepam, da je več enodnevnih, izletniških pohodnikov, kot pravih gornikov.

Ponudba v postojankah se širi in vpeljuje se »dolinski standard«, kar dokazuje tudi

sodobnejša in bolj številčna oprema postojank z električnimi napravami.

V naslednji hipotezi sem preverjala delež rabe obnovljivih virov energije na

izbranih postojankah. Predpostavila sem, da postojanke proizvedejo manj kot 50 %

električne energije iz obnovljivih virov energije. To hipotezo sem zavrnila, saj je

delež znatno višji in znaša 68,8 %. Neobnovljivim virom električne energije pripada

11,2 % proizvedene energije, javno električno omrežje pa prispeva 20 % v povprečni

porabi vseh obravnavanih postojank. Menim, da je zastopanost OVE v postojankah I.

kategorije dobra, saj med izbranimi postojankami ni niti ene, ki bi bila odvisna zgolj

od generatorja, žal pa so tri, ki so v celoti odvisne od električne energije iz omrežja.

Vedno več je takšnih, ki generatorja v letu 2011 niso pogosto vključevali in

generator večini postojank služi kot rezerva v primeru večjih gradbenih in

74

oskrbniških del. Med OVE so zaradi lažje postavitve, manj stroškov in manj

potrebnih analiz pogojev za postavitev, v večini primerov pa še ugodnejših leg

postojank, bolj zastopane sončne celice. Če gledamo na celotno rabo obnovljivih

virov energije v obravnavanih planinskih postojankah, je zastopanost zadovoljiva.

Raba OVE pri električni energiji je 68,8 % in raba OVE pri ogrevanju je 90,6 %. Pri

ogrevanju velja izpostaviti, da ta visok delež zagotavljajo drva, ki po definiciji

veljajo za obnovljiv vir energije, vendar se v visokogorskem svetu, kamor jih je

potrebno pripeljati s helikopterjem, postavlja vprašanje, ali jih lahko obravnavamo

kot »čist« in v pravem pomenu obnovljiv vir energije. Obnovljiv da, trajnosten pa

zagotovo ne.

Pri postojankah, ki izkoriščajo tako sončno kot vetrno energijo, se je to

izkazalo za odlično kombinacijo. Ker je vreme v visokogorju hitro spremenljivo, se

je težko zanašati zgolj na en vir energije. Ob sončnih dnevih je nemoteno

pridobivanje energije s pomočjo sončnih celic, kadar pa je oblačno in vetrovno, izpad

sončnega sevanja nadomesti vrtenje vetrnic. Tudi oskrbniki, ki upravljajo s

postojankami, na katerih sta zagotovljena oba vira, so s sistemom zelo zadovoljni. V

zadnji, tretji hipotezi, sem ugotavljala, ali slovensko visokogorje dopušča večjo

izrabo OVE, kot je današnja. Odgovor je pritrdilen in največji potencial se kaže

ravno pri izkoriščanju sončne in vetrne energije. Vse postojanke imajo namreč

možnost dodatnega koriščenja sončne energije. Za postavitev vetrnih turbin pa je po

ocenah primernih deset od šestnajstih planinskih postojank. Vodna energija, ki

predstavlja potencial na eni izmed postojank (Koča pri Triglavskih jezerih), se zaradi

zakonskih prepovedi ne more koristiti, za izkoriščanje geotermalne energije pa niso

zagotovljeni osnovni pogoji. Za vse obravnavane postojanke je ocenjena možnost za

postavitev dodatnih sončnih celic in potencialnih vetrnih turbin (glej Tabele 10, 11,

12 in 13). Glede na to, da imajo nekatere postojanke že sedaj velik delež rabe OVE,

jim te dodatne možnosti trenutno ne koristijo. V primeru bistveno povečanega

obiska, izgradnje čistilnih naprav ali drugih dejavnosti, ki bi povečale rabo energije,

pa so tudi njihove lokacije ocenjene kot bolj ali manj primerne. Menim, da bi bilo

nujno že sedaj razmišljati o povečani rabi OVE v Koči pri Triglavskih jezerih, saj je

ta postojanka glede rabe OVE med slabšimi (le 52,09 %). Zaradi obstoječe velike

porabe energije in številčnosti obiska Triglavskega doma na Kredarici, pa bi tudi tu

75

veljalo razmisliti o dodatnih sončnih celicah ali vetrnih turbinah, ki bi postojanki

omogočile manjšo odvisnost od generatorjev. Ob deležu zagotovljene energije iz

OVE je potrebno upoštevati neenakovreden položaj planinskih postojank, saj manjše

lažje zagotovijo potrebno električno energijo. Ločevanje postojank glede na »bolje in

slabše zastopano rabo OVE«, ni najboljša za opredelitev okoljske primernosti.

Triglavski dom na Kredarici ima na primer dve vetrnici in 122 sončnih celic, a le

60,31 % energije iz OVE, medtem ko Zavetišče pod Špičkom s štirimi sončnimi

celicami pokrije kar 95.98 % porabljene energije. Nekatere postojanke so omenile,

da bodo v naslednjih letih zamenjale generatorje na dizelsko in bencinsko gorivo z

generatorji na plin. Plin je sicer čistejše gorivo, ni pa obnovljiv vir energije.

Predstavlja manjšo nevarnost za okolje, ker ni možnosti izlitja goriva in onesnaženja

podzemeljskih voda, še vedno pa je nevarnost pri samem transportu na postojanke.

Primer dobre prakse iz tujine sem izbrala ne zgolj zaradi primerjanja, temveč

tudi kot zgled pri morebitnih novih gradnjah in obnovah postojank. Stališča

Triglavskega narodnega parka in Planinske zveze so, da se načeloma ne gradi ali

razširja planinskih postojank, vendar so pripravljeni sodelovati pri oblikovanju in

odobritvi projektov, kot v primeru novogradnje za Kočo na Doliču. Monte Rosa

predstavlja zgled, ki bi ga veljalo upoštevati. Vgradnja sončnih celic v fasado

predstavlja dober način zaščite samih modulov, obstaja pa tudi možnost nameščanja

sončnih celic ali kolektorjev na skale v okolici postojanke, česar se pri nas zaenkrat

ne poslužujemo. Seveda se tu pojavi vprašanje, koliko vsi ti posegi in infrastruktura,

postavljena za pridobivanje električne energije, kazi videz alpske pokrajine.

Enotnega odgovora na to vprašanje ne bomo dobili, sem pa menja, da že same

postojanke v osnovi kazijo videz neokrnjene narave. In če že imamo postojanke, je

smiselno, da se vsaj pri njih naredi vse, kar je potrebno, da se zaščiti narava, v kateri

se nahajajo. Še bolj na mestu se mi zdi vprašanje o potrebi takšnega velikega števila

postojank. Mreža planinskih postojank je na obravnavanem območju zelo gosta in

zagotovo lahko trdim, da ukinitev kakšne od njih, ne bi predstavljala gorskem

turizmu večjih težav. Bi pa ukinitev razbremenila okolje. Planinska zveza Slovenije

si želi, da bi se postojanke v čim večji meri spremenile v okoljsko manj sporne. V ta

namen so predlagali, da bi bile postojanke I. kategorije oproščene davka in bi se ta

denar namenil investiranju v obnove, a žal so bili pri tem neuspešni. Tudi

76

predstavniki Triglavskega narodnega parka izkazujejo naklonjenost projektom, ki

zagotavljajo večjo zaščito območja.

V zaključku lahko rečem, da je zastopanost obnovljivih virov energije na

planinskih postojankah I. kategorije zadovoljiva. V primeru, da se izkaže potreba po

dodatnih obnovljivih virih energije, visokogorsko okolje njihovo nadaljnjo izrabo še

dopušča. Vendar pa se je potrebno zavedati, da je najcenejša energija tista, ki je ne

porabimo. Veljalo bi razmisliti, če so vse naprave, ki za delovanje potrebujejo

električno energijo, resnično potrebne na postojankah. Naredili bi veliko koristnega,

če ne bi spreminjali planinskih postojank v dolinske restavracije in hotele s pestro

ponudbo ter bi tako privarčevali z energijo.

77

11 SEZNAM LITERATURE

11.1 Literatura

Babuder, M. (2009): Obnovljivi viri energije (OVE) v Sloveniji. Zbirka Zelena

Slovenija. Celje, Fit media.

Bizjak, J. (1984): Planinstvo v TNP. Planinski vestnik, LXXXIV, 8. Ljubljana, 364-

368.

Buser, S. (2009): Geološka karta Slovenije 1 : 250.000. Ljubljana. Geološki zavod

Slovenije.

Cigale, D., Lampič B., Mrak, I. (2010): Turistični obisk in zavarovana območja –

Primer Triglavskega narodnega parka. Dela 33, 2010. Oddelek za Geografijo,

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 75-96.

Curanović, F. (2012-06): Politika rabe obnovljivih virov energije s poudarkom na

solarno energijo. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Ljubljana. pdf.

http://www.powerlab.uni-mb.si/Alpsko_mesto/Soncna/soncna.html

Deubler, H. (2011): Smernice za okolju prijazno tehniko na planinskih kočah:

Načrtovanje, izgradnja, obratovanje, vzdrževanje. Ljubljana, Planinska zveza

Slovenije.

Dolinar, K. (1996): Leksikon naravoslovje. Ljubljana, Cankarjeva založba d.d., 149.

Erhartič, B. (2004): Presoja uporabnosti rastlinskih čistilnih naprav pri planinskih

postojankah Triglavskega narodnega parka. Smer Geografija. Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani.

Groseva, V. (2012-07): »Strategy to Promote RES in Mountain Regions, incl.

Eastern European Countries«.

http://www.sec.bg/userfiles/file/SHERPA/Enclosure%202%20-

%20SHERPA%20SEC.pdf

78

Haubner, E. (2002): Veter, ki prinaša spremembe–AlpMedia poročilo. Cipra. (2012-

07). www.cipra.org/pdfs/62_sl/at_download/file

Kastelec, D., Rakovec, J., Zakšek, K. (2007): Sončna energija v Sloveniji. Ljubljana.

Založba ZRC, ZRC SAZU, 61-83.

Klemenc, A. (2012): Bo veter odpihnil zeleno energijo v Sloveniji? GEA, april letnik

XXII. Ljubljana, 28-33.

Krušič, M. (1977): Leksikon Geografija. Ljubljana. Cankarjeva založba, 197.

Krušič, M. (1994): Slovenija – Turistični vodnik. Ljubljana. Založba Mladinska

knjiga, 235-242.

Kunaver, J. (2003): O geoloških in reliefnih značilnostih Alp. V: Lah, A. et al.:

USKLAJENO IN SONARAVNO 10. Slovenski alpski svet in Alpska konvencija.

Ljubljana. Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 25-33.

Kunaver, J. (2004): Relief slovenskih Alp. V: Triar, T. et al.: Narava Slovenije –

Alpe. Ljubljana. Prirodoslovni muzej, 23-30.

Lah, A. (2003): Triglavski narodni park – zgled za varovanje naravne in kulturne

dediščine. V: Lah, A. et al.: USKLAJENO IN SONARAVNO 10. Slovenski alpski

svet in Alpska konvencija. Ljubljana. Svet za varstvo okolja Republike Slovenije,

19-25.

Mlekuž Ž., Zupan S. (2012-06): Analiza stanja turizma in prostočasnih dejavnosti.

pdf. http://www.tnp.si/images/uploads/Analiza_turizma.pdf

Monte Rosa (2012): Razstava o Monte Rosi. Muzej za arhitekturo in oblikovanje,

Ljubljana. Zapiski v arhivu avtorice, 01.04.2012.

New Monte Rosa Hut SAC (2010): Self-sufficient building in the high Alps. ETH

Zurih: gta Verlag, 2010.

Novak, P., Medved, S. (2000): Energija in okolje – Izbira virov in tehnologij za

manjše obremenjevanje okolja. V: Lah, A. Zbirka Usklajeno in sonaravno, 5/2000.

Ljubljana, Svet za varstvo okolja Republike Slovenije.

79

Ogrin, D., (1996): Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, št. 68, Ljubljana,

39-56.

Ogrin, D., Plut, D. (2009): Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana,

Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Perko, D., Orožen Adamič, M. (1998): Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana .

Založba Mladinska knjiga, 33-72.

Predin, A. (2009): Vetrna energija v Sloveniji in svetu. V: Babuder, M. et al.

Obnovljivi viri energije (OVE) v Sloveniji. Celje, Fit media, 102-107.

Pristov, J. (1998): Klima v Triglavskem narodnem parku. Bled. Hidrometeorološki

zavod RS.

Prus, T., Rupreht, J., Lobnik, F. (2003): Tla na območju slovenskih Alp. V: Lah, A.

et al.: USKLAJENO IN SONARAVNO 10. Slovenski alpski svet in Alpska

konvencija. Ljubljana. Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, 34-39.

Rakovec, J., Bertalanič, J., Cedilnik, J., Gregorič, G., Skok, G., Žagar, M., Žagar, N.

(2009): Vetrovnost v Sloveniji. Ljubljana. Založba ZRC, ZRC SAZU.

Rejec Brancelj, I., Smrekar, A. (2000): Gorska ranljiva območja – Primer

Triglavskega narodnega parka. Geographica Slovenica 33/I, Ljubljana, 47-69.

Senegačnik, J. (2012): Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan založba

d.o.o., 8-261.

Strojin, T. (2009): Zgodovina slovenskega planinstva. Radovljica. Didakta.

Štembal, T. (2012): Stanje koncesij za mHE po letih. Ministrstvo za kmetijstvo in

okolje. Interni vir.

Trilar, T. (2004): Narava Slovenije Alpe. Ljubljana: Prirodoslovni muzej, 15.

Veenvliet, J. K., Zakotnik, I. (2012): Načrt upravljanja Triglavskega narodnega perka

2014-2023. Bled, Javni zavod Triglavski narodni park.

80

Zakotnik, I. (2011): Gorskemu okolju prednost pred gospodarskim dobičkom –

Okoljevarstvena problematika planinskih postojank na območju TNP. Planinski

vestnik št. 7, julij 2011, Ljubljana, 5-9.

Zakotnik, I. (2012): Analiza stanja energetske infrastrukture. V: Kus Veenvliet, J.:

Izhodišča za Načrt upravljanja Triglavskega narodnega parka 2012-2022. Bled. Javni

zavod Triglavski narodni park.

11.2 Spletni viri

Spletni vir 1: Statistični urad Republike Slovenije (2012-06):

Tema_okolje_energetika http://www.stat.si/tema_okolje_energetika.asp

Spletni vir 2: Statistični urad Republike Slovenije (2012-06): Letna energetska

statistika, Slovenija, 2010, končni podatki.

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4238

Spletni vir 3: Agencija republike Slovenije za okolje (2012-07): Kazalci okolja v

Sloveniji – [EN18] Obnovljivi viri energije.

http://kazalci.arso.gov.si/?data=indicator&ind_id=272

Spletni vir 4: Focus (2012-06): Prihodnost je obnovljiva – Obnovljivi viri energije,

priročnik, januar 2005.

http://www.focus.si/files/OVEprirocnikI.pdf

Spletni vir 5: Vladni portal z informacijami o življenju v Evropski uniji (2013-02):

Program Phare.

http://www.evropa.gov.si/si/vkljucevanje-v-eu/program-phare/

Spletni vir 6: Tržna mesta OVE in URE (2013-02): Soproizvodnja toplote in

električne energije.

http://www.ape.si/RES%20marekt%20ove%20in%20ure/spte.htm

Spletni vir 7: OPET (2013-02): Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani: Center

za energetske in ekološke tehnologije.

81

http://lab.fs.uni-lj.si/opet/knjiznica/pv_v_stavbah.pdf

Spletni vir 8: Planinska zveza Slovenije (2012-07): Kaj je planinska koča – razlage.

http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=16

Spletni vir 9: Bisol (2012-06): Donosnost sončnih elektrarn.

http://www.bisol.com/si/donosnost-sonnih-elektarn.html

Spletni vir 10: EurObserv’ER (2012-07): Photovoltaic Barometer, N°7, Avril 2012.

http://www.eurobserv-er.org/pdf/photovoltaic_2012.pdf

Spletni vir 11: Acronyms (2012-07).

http://acronyms.thefreedictionary.com/MWP

Spletni vir 12: Planinska zveza Slovenije (2012-07): Kategorije planinskih postojank.

http://www.pzs.si/vsebina.php?pid=39

Spletni vir 13: PV portal (2013-01): Slovenski portal za fotovoltaiko.

http://pv.fe.uni-lj.si/Lega.aspx

Spletni vir 14: EWEA – The European Wind Energy Association (2012): Wind in

Power, 2011 European statistics (2012-07).

http://www.ewea.org/fileadmin/ewea_documents/documents/publications/statistics/S

tats_2011.pdf

Spletni vir 15: SENG – Skupina hse (2012-07): Zadlaščica, vodno zajetje in

hidroelektrarna v TNP.

http://www.seng.si/mma_bin.php/$fId/2012062614511818/$fName/Dnevnik-15-6-

2012-SENG.pdf

Spletni vir 16: ESHA (2012-07): trenutno stanje na področju malih hidroelektrarn.

http://www.erec.org/fileadmin/erec_docs/Projcet_Documents/RES_in_EU_and_CC/

SVhydro.pdf

Spletni vir 17: Statistični urad Republike Slovenije (2013-03): Ozemlje in podnebje –

podnebni kazalniki.

http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Okolje/Okolje.asp

82

Spletni vir 18: Geološki zavod Slovenije (2012-07): Geotermalna karta Slovenije.

http://sraka.uni-mb.si/geozs/podrocje.aspx?id=49

Spletni vir 19: Ministrstvo za gospodarske dejavnosti (2012-07): Agencija za

učinkovito rabo energije - Ogrevanje z lesno biomaso.

http://gcs.gi-zrmk.si/Svetovanje/Clanki/PDFknjiznjicaAURE/IL1-08.PDF

Spletni vir 20: Evropska komisija (2012-12): Energetika – energijsko varčna svetila.

http://ec.europa.eu/energy/lumen/index_sl.htm

Spletni vir 21: Focus (2012-07): Obnovljivi viri energije – geotermalna.

http://www.focus.si/ove/index.php?l1=vrste&l2=geotermalna

Spletni vir 22: Triglavski narodni park (2012-05): Ljudje v parku.

http://www.tnp.si/spoznavati/C17/

Spletni vir 23: Triglavski narodni park (2012-06): TNP.

http://www.tnp.si/spoznavati/C4/

Spletni vir 24: Triglavski narodni park (2012-06): Unesco – Mab – TNP (Zaključeni

projekti). http://www.tnp.si/spoznavati/closedpro/58

Spletni vir 25: Planinska zveza Slovenije (2012-06): Predstavitev PZS-ja.

http://www.pzs.si/javno/dokumenti/Predstavitev_Planinske_zveze_Slovenije-28-5-

2012_.pdf

Spletni vir 26: Primc, B. (2013-01): Ni vsak veter dober veter, 2010.

http://www.gore-ljudje.net/novosti/58242/

Spletni vir 27: Zavod za gozdove Slovenije (2012-09): Splošni podatki in dejstva o

gozdovih v Sloveniji.

http://www.zgs.gov.si/slo/gozdovi-slovenije/index.html

Spletni vir 28: Uradni list Republike Slovenije št. 52, 2010 (2012-09): Zakon o

Triglavskem narodnem parku, str. 7697.

http://www.uradni-list.si/1/content?id=98680

83

Spletni vir 29: Planinska zveza Slovenije (2012-11): Seznam koč, zavetišč in

bivakov v Julijskih Alpah.

http://www.pzs.si/koce.php?reg=3

Spletni vir 30: Schweizer Alpen-Club SAC: Monte Rosa Hütte, 2883 m (2012-07).

http://www.section-monte-rosa.ch/cabanes_4.htm

Spletni vir 31: OpenBuildings (2012-07): Monte Rosa Hut.

http://openbuildings.com/buildings/monte-rosa-hut-profile-42873

Spletni vir 32: Morethanskiing (2012-07).

http://morethanskiing.wordpress.com/2011/06/03/372011-this-is-a-competition-i-

would-like-to

Spletni vir 33: Youtube (2012-07): Monte Rosa Hut.

http://www.youtube.com/watch?v=NEL7SEJFMpM&feature=related

Spletni vir 34: CIPRA (2012-07): Bleščeča planinska koča na pogorju Monte Rose.

http://www.cipra.org/sl/alpmedia/novosti-sl/3199/?searchterm=monte%20rosa

Spletni vir 35: Šolar, M. (2013-01): Vetrnice v Triglavskem narodnem parku,

Planinski vestnik, št. 02/2003.

http://www.planinskivestnik.com/arhiv/pdf/pv_2003_02.pdf#page=46).

Spletni vir 36: Geopedia (2013-02): Povprečna letna hitrost vetra 10 m nad tlemi

1994-2001.

http://www.geopedia.si/#T105_L6090_F6090:513_x412993.16702712_y127674.499

54863501_s12_b4

11.3 Ustni in drugi viri

Dretnik, D. (2011): Drago Dretnik, član GK PZS in predstavnik PZS v Komisiji za

koče in poti CAA. Delavnica: Planinska koča – del gorske narave. 1. Konferenca o

planinskem gospodarjenju. Ig, Izobraževalni center za zaščito in reševanje.

Predavanje na konferenci. Transkripcija pri avtorici, 26.11.2011.

84

PZS – Planinska zveza Slovenije (2013): Odgovori na zastavljena vprašanja,

01.02.2013. Interno gradivo.

Šolar, M. (2013): Martin Šolar, Javni zavod Triglavski narodni park. Intervju.

Zapiski v arhivu avtorice, 04.02.2013.

Štenkler T. (2012): Tomaž Štenkler, Predsednik Planinskega društva Podbrdo.

Pogovor po telefonu. Zapiski v arhivu avtorice, 18.09.2012.

Vodopivec, T. (2012): Tina Vodopivec, kontaktna oseba v Planinskem društvu Nova

Gorica. Pogovor po telefonu. Zapiski v arhivu avtorice, 24.10.2012.

Wenzel, A. (2012): Aleš Wenzel, WGEO sistemi za izkoriščanje alternativnih virov

energije. Intervju. Zapiski v arhivu avtorice. 16. sejem Energetika, Celje, 18.05.2012.

85

12 KAZALO SLIKOVNEGA GRADIVA IN TABEL

KAZALO SLIK

Slika 1: Geotermalna karta Slovenije ...................................................................... 16

Slika 2: Planinska postojanka Monte Rosa .............................................................. 19

Slika 3: Lega Triglavskega narodnega parka ........................................................... 23

Slika 4: Geološka zgradba območja TNP ................................................................ 24

Slika 5: Klimogram Kredarice (1981-2010) ............................................................ 26

Slika 6: Klimogram Rateče, Planica (1981-2010) ................................................... 27

Slika 7: Povprečno poletno sončno obsevanje med leti 1971 in 2000 ter lega

obravnavanih planinskih postojank. ........................................................................ 28

Slika 8: Prikaz prostorske porazdelitve povprečne hitrosti vetra 10 m nad tlemi ter

lega planinskih postojank ....................................................................................... 29

Slika 9: Planinske postojanke v TNP ...................................................................... 38

Slika 10: Število nočitev in obiskov v izbranih planinskih postojankah ................... 44

Slika 11: Izračunani deleži električne energije glede na način pridobivanja............. 50

Slika 12: Ocena oskrbnikov o deležu el. energije glede na način pridobivanja ........ 51

Slika 13: Vrste sijalk po planinskih postojankah ..................................................... 57

KAZALO FOTOGRAFIJ

Fotografija 1: Sončne celice na Pogačnikovem domu ............................................. 11

Fotografija 2: Akumulatorske baterije na Pogačnikovem domu .............................. 11

Fotografija 3: Vetrnici pri planinski postojanki Triglavski dom na Kredarici ......... 13

Fotografija 4: Zajetje za malo hidroelektrarno Krajcarica, TNP .............................. 15

Fotografija 5: Oskrba postojanke s konji – Koča pri Triglavskih jezerih ................. 63

Fotografija 6: Helikopterska oskrba planinske postojanke – Koča pod Bogatinom .. 63

Fotografija 7: Primer konstrukcije za sončne celice ................................................ 68

86

KAZALO TABEL

Tabela 1: Donosnost sončnih elektrarn ................................................................... 11

Tabela 2: Število jasnih in oblačnih dni na meteoroloških postajah Bovec, Kredarica,

in Rateče, Planica ................................................................................................... 27

Tabela 3: Planinske postojanke v Triglavskem narodnem parku zajete v analizo..... 37

Tabela 4: Lega planinskih postojank ....................................................................... 39

Tabela 5: Obratovalni čas planinskih postojank in prenočitvene zmogljivosti ......... 41

Tabela 6: Število nočitev in obiskov v izbranih planinskih postojankah .................. 43

Tabela 7: Poraba električne energije [kWh] ............................................................ 46

Tabela 8: Vhodni podatki in izračuni ...................................................................... 49

Tabela 9: Želeni dodatni viri električne energije ..................................................... 54

Tabela 10: Ocena možnosti povečanja rabe sončne energije pri postojankah s

trenutno manj zastopanim deležem OVE ................................................................ 67

Tabela 11: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe sončne energije pri

postojankah s trenutno dobro zastopanim deležem OVE ......................................... 69

Tabela 12: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe vetrne energije pri

postojankah s trenutno manj zastopanim deležem OVE .......................................... 71

Tabela 13: Ocena možnosti povečanja potencialne rabe vetrne energije pri

postojankah s trenutno dobro zastopanim deležem OVE ......................................... 72

87

13 PRILOGE

Priloga 1: Delno strukturiran intervju za oskrbnike planinskih postojank (PP) in

predsednike planinskih društev (PD)

Pozdravljeni,

sem Špela Lorger, študentka Geografije kontaktnih prostorov Fakultete za

humanistične študije v Kopru. Pred vami so vprašanja, preko katerih želim pridobiti podatke za praktični del diplomskega dela z naslovom Raba obnovljivih virov

energije v planinskih postojankah I. kategorije na območju Triglavskega

narodnega parka.

Intervju je sestavljen iz 3 sklopov anketnih vprašanj: osnovni podatki s turističnim obiskom, oskrba z energijo, ukrepi za zmanjševanje porabe energije ter oskrbo v

prihodnje.

OSNOVNI PODATKI:

Ime koče:

Oskrbnik (ali predsednik PD-ja):

V čigavi lasti je:

Nadmorska višina:

Kategorija varstvenega območja v TNP-ju (I., II., III.):

Obratovalni čas:

Število postelj v PP:

STATISTIČNI PODATKI:

1. Turističen obisk

2001 2006 2011

Število zabeleženih prenočitev

Število vseh obiskovalcev

88

OSKRBA Z ENERGIJO:

2. Koliko energije ste porabili/proizvedli v letu 2011?

__________________________________

Koliko energije ste porabili/proizvedli v letu 2006?

__________________________________

Koliko energije ste porabili/proizvedli v letu 2001?

__________________________________

Se poraba energije povečuje – če da, zakaj?

______________________________________________________________

Kaj predstavlja največji del porabe energije? ______________________________________________________________

Obstojijo kakšne možnosti zmanjšanja porabe energije? Če da, katere?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

3. Kako ste zagotovili potrebno energijo v letu 2011?

· Električni/plinski/bencinski generator (agregat) DA / NE

Koliko energije (v %) proizvede agregat:

Kakšna je moč agregata:

· Solarni sistemi (sončni kolektorji, celice): DA / NE

Koliko energije (v %) proizvedejo sončne celice:

Površina/količina sončnih celic:

· Vetrna turbina: DA / NE

Koliko energije (v %) proizvede vetrnica:

Moč vetrnice:

· Drugo:__________________________________________________

Kakšna je neto moč [kW]?

89

Koliko akumulatorjev imate in ali trenutno število zadostuje?

4. V kolikor uporabljate agregat, s čim ga polnite? _________________________________________________________

5. Če bi imeli možnost v agregatu uporabljati biodizel (rastlinske ali živalske maščobe), bi ga uporabljali? DA / NE

Če ne, zakaj? ______________________________________________________________

6. Če bi imeli možnost dodatnega ali nadomestnega vira energije, za katero vrsto bi se odločili:

a) dizelski agregat

b) biodizelski agregat

c) plinski agregat

d) solarni sistemi

e) vetrnice

f) lesna biomasa

g) drugo:

______________________________________________________________

7. Načini ogrevanja PP (če imate kombinirano ogrevanje, obkrožite več možnosti oz. dopišite):

· Peč na drva

· Trajno žareča peč (»kiperbush« peč)

· Kotli za biomaso (sekanci, peleti, briketi)

· Kurilno olje

· Krušna peč

90

· Drugo:

________________________________________________________

8. Kakšen način ogrevanja bi vaši koči najbolj ustrezal?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

9. Ali načrtujete kakšno spremembo v oskrbi vaše planinske postojanke z energijo; če da, kaj in kdaj?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

10. Ali imate primeren prostor za postavitev (še dodatnih) sončnih celic, vetrnice

… DA / NE

Če DA, kje in za rabo katere vrste OVE bi se odločili? ______________________________________________________________

______________________________________________________________

Če NE, zakaj ne?

11. V kolikor že imate postavljene sončne celice ali vetrnice, katerega leta so bile postavljene?

__________________________________________________________

Ali imate podatke, koliko se je s tem zmanjšala poraba goriva za agregat? ______________________________________________________________

91

12. Ali pridobljeno energijo z rabo OVE pretvarjate v električno energijo ali le toplotno energijo?

______________________________________________________________

13. Ali so bile opravljene kakšne analize za ustreznost postavitve sistema za rabo OVE pri vaši planinski postojanki oz. za nadgradnjo obstoječega? DA / NE

Kakšne so rezultati? ______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

UKREPI ZA ZMANJŠANJE PORABE ENERGIJE IN OSKRBA :

14. Ali imate varčne žarnice? DA / NE

15. Ali ste na kakšen način zmanjšali porabo energije oz. povečali učinkovitost (obnova oken, izolacija ipd.)?

______________________________________________________________

______________________________________________________________

16. Katere gospodinjske naprave imate v PP namenjene za obratovanje (električni štedilnik in pečico, pralni stroj, hladilnik, likalnik, zamrzovalnik …): ______________________________________________________________

______________________________________________________________

______________________________________________________________

Katere električne naprave v PP so namenjene za obiskovalce (tv, računalnik, fen …) in so nebistvene za obratovanje koče:

______________________________________________________________

17. Če bi bila možnost priključitve na javno električno omrežje, ali bi se strinjali

s tem? DA / NE

Če ne, zakaj: ______________________________________________________________

______________________________________________________________

92

18. Ali ste že kdaj ostali brez električne energije? DA / NE Če je odgovor da, navedite razlog:

______________________________________________________________

19. Ali prevoz goriva za agregat poteka s helikopterjem? DA / NE

Koliko goriva vam z enkratno vožnjo pripeljejo in za koliko časa zadošča ta količina? ______________________________________________________________

20. Poznate kakšen primer koče v tujini, ki ima velik delež (večji kot 80 %) pridobljene energije iz obnovljivih virov? DA / NE

Če je vaš odgovor DA, potem jih navedite:__________________________________________

21. Se vam zdi primerno, da bi koče I. kategorije v zaščitenem območju TNP-ja

pridobivale večino porabljene energije iz OVE? DA / NE

Če ne, zakaj? ______________________________________________________________

22. Kako dolgo ste že oskrbnik te koče in kako dolgo še nameravate ostati kot

oskrbnik v njej?

______________________________________________________________