Skripta, 1.vsebinski sklop - odraslih.com VZO HIGIENA.pdf · Higiena,varovanje zdravja in okolja 2 1. S HIGIENO DO ZDRAVJA Higiena nas uči o tem kako si zdravje ne le ohranjamo,

qwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwerty

uiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasd

fghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzx

cvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmq

wertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyui

opasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfg

hjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxc

vbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqr

tyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopa

sdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjkl

zxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbn

mqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwert

yuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopas

dfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklz

xcvbnmrtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwe

rtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwer

tyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopa

sdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjkl

Higiena,varovanje zdravja in okolja

Skripta, 1.vsebinski sklop

November, 2010

Mateja Petrovčič


2

1. S HIGIENO DO ZDRAVJA

Higiena nas uči o tem kako si zdravje ne le ohranjamo, temveč ga tudi krepimo.

1.1 HIGIENA

Higiena je samostojna veja medicine. Je odstranjevanje negativnih posledic za

zdravje. Uči nas kako si varujemo zdravje in kako preprečujemo bolezni. S

preprečevanjem bolezni se ukvarja tako, da skuša preprečiti in odstraniti škodljive

vire iz okolja.

Sodobna higiena nam ponuja rešitve, kako na najbolj uspešen način odstraniti

nevarnosti, ki nam pretijo. Ker je teh zelo veliko, je higiena razdeljena na več

področij.

1.2. DELITEV HIGIENE NA NASLEDNJA PODROČJA:

* OSEBNA HIGIENA nas uči kakšne navade moramo imeti, da si zdravje ohranimo.

Daje nam navodila, kako si naj

varujemo in utrjujemo zdravje in kako si krepimo odpornost. V ospredje je

postavljen vidik preprečevanja

nalezljivih bolezni, ter bolezenskih okvar, ki nastanejo kot posledica neprimernega

življenja. V to skupino spada

tudi kulturno estetski vidik, ki v ospredje postavlja estetski videz,lepoto in

dostojanstvo osebnosti.

* HIGIENA OKOLJA: se ukvarja s preprečevanjem in odstranjevanjem negativnih

dejavnikov za zdravje

(stanovanjska higiena, higiena naselja).

* KOMUNALNA HIGIENA: se ukvarja s higienskimi problemi naselij in objektov,

ki so v skupni rabi

( javna kopališča,gostinski objekti).

* HIGIENA PREHRANE: proučuje kakovost in količin prehrane različnih skupin

prebivalstva.

* MENTALNA ALI DUŠEVNA HIGIENA: svetuje kako naj živimo da ohranimo,

okrepimo oziroma ponovno

pridobimo duševno ravnotežje.

* OTROŠKA HIGIENA: opozarja na nevarnosti v otroški dobi in na pravilno

usmerjanje otrokovega razvoja.

* ŠOLSKA HIGIENA: nas uči kakšna je pravilna telovadba šolarja, o zdravi prehrani

šolarja, kako šolarja zaščitimo

pred nevarnostmi, ki mu grozijo v šoli (pretežka torba, nepravilno sedenje, itd.).

* HIGIENA DELA: zahteva varne delovne pogoje dela za delavca, predpisane

varnostne ukrepe, izobraževanje

delavcev o varnem delu, ter seznanjenje z nevarnostmi v delovnem prostoru.


3

1.3. SOCIALNA HIGIENA

Obsega področje okolja in soljudi. Največ pozornosti namenjamo:

- naravnemu življenjskemu okolju

- svetu tehnike

- delu in prostemu času

- družini, prijateljem in družbi

1.4. HIGIENA V BOLNIŠNICI

Namen higienskih ukrepov je prekiniti pot mikroorganizmom, ki bi lahko infekcijo

povzročili. S tem želimo zaščititi bolnika in sebe v okolju. Krog infekcij bomo

prekinili, če bomo ukrepe izvajali neprekinjeno in brez napak. Prizadevanje za

higiensko okolje je naloga vseh zaposlenih. Za uspešno izvedbo potrebujemo načrt in

znanje. Pri delu povezujemo teoretična znanja s praktičnimi. Načrt mora vsebovati

higienska navodila in pregleden načrt razkuževanja.

1.5 HIGIENA ZDRAVSTVENEGA DELAVCA

Zajema:

* psihično pripravo - znanje o osebni higieni zdravstvenega delavca in bolnika

- znanje o preprečevanju bolnišničnih okužb

- natančnost

* fizična priprava - delovna obleka (čista, zlikana, priponka, primeren material oblačil, kratki ali

tričetrtinski rokavi).

- delovna obutev (zračna, nedrseča, ortopedska, primerna višina, obuvalo naj ne bi

povzročalo hrupa)

- higiena las(umiti, speti lasje ali kratko pristriženi in urejeni).

- higiena rok (kratki nohti, nelakirani, čisti in brez nakita).

Delovna obleka ima pomen zaščite takrat, kadar jo pogosto menjavamo. Umazano

obleko takoj odvržemo v koš za umazano perilo.

Cilj osebne higiene zdravstvenega delavca je preprečiti prenos bolezenskih klic na

bolnika.

1.6 HIGIENA ROK

Higiena rok zdravstvenega osebja je najpomembnejši, najenostavnejši in najcenejši

ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb. Roke so najpogostejši prenašalec klic

mikroorganizmov. 90 % klic se prenese z rokami. Zato roke sodijo k glavnim

prenašalcem okužb v zdravstvenih ustanovah. Na rokah imamo stalno oziroma

normalno in prehodno floro rok. Normalna flora, je telesu lastna flora, naseljena v

poroženelih plasteh kože. Ima zaščitno in varovalno vlogo, ker varuje roke pred


4

vdorom in naselitvijo patogenih - bolezenskih mikroorganizmov. Sprememba

normalne bakterijske flore nastane, kadar je koža na rokah poškodovana ali vneta. Do

poškodovanja kože lahko pride zaradi uporabe neustreznih mil, razkužil, stika s

kemikalijami, ter pri bolezenskih stanjih rok, kot so izpuščaji, ognojki, ranice, vnetja

in podobno. Predhodna ali kontaktna flora je pridobljena z dotikanjem, prijemanjem

predmetov in oseb ali pri prehodu iz enega predela telesa na drugega, npr. (iz nosno -

žrelnega področja na anogenitalno področje). Prehodna flora se nenehno spreminja,

vsebuje mikroorganizme drugih oseb, okolja in lastne mikroorganizme. Prenaša se

posredno ali neposredno preko predmetov, oseb, medijev, kljuk, slušalk, tipkovnic in

podobno. Kontaktna flora je bistvena pri prenosu okužb. Odstranimo jo s pravilnim

umivanjem in razkuževanjem rok. Le disciplinirano izvajanje higiene rok lahko

zaščiti bolnika in zdravstvenega delavca pred bolnišničnimi in drugimi okužbami.

Pravilno umivanje rok z milom in pod tekočo vodo je enako učinkovito, kot

razkuževanje z alkoholno raztopino, le da zahteva bistveno več časa.

1.6.1 Kdaj razkužujemo roke?

- pred in po delu,

- pred negovalnimi postopki,

- pred aseptičnimi posegi,

- po vsakem negovalnem posegu in postopku,

- pred delom z zdravili,

- pred delitvijo hrane,

- pred in po stiku z bolnikom,

- pred in po hranjenju.

Razkuževanje rok je najučinkovitejše, najhitrejše in najmanj škodljivo za kožo, kot

vse druge oblike higiene rok. Zato je razkuževanje nadomestilo umivanja rok v večini

sodobnih higienskih navodilih, kot standardni način higiene, vendar v primerih, kadar

roke niso vidno onesnažene ali mokre. Cilj razkuževanja rok je odstraniti

mikroorganizme s kože, predvsem predhodno floro ter del stalne flore.

Higiena rok ščiti bolnika z motnjo imunske obrambe. Z njo preprečujemo

kontaminacijo rok osebja in preko njih prenos mikroorganizmov na bolnika ali

onesnaženje pripomočkov, predmetov, oziroma materialov, ki pridejo v stik s kožo,

sluznicami ali so na kakšen drugačen način vneseni v krvni obtok, možgansko

tekočino ali telesne votline bolnika.

1.6.2 Kdaj umivamo roke?

- ob prihodu v službo in odhodu domov,

- po preoblačenju v in iz delovne obleke,

- ob prihodu in odhodu iz oddelka,

- po uporabi stranišča,

- pred razdeljevanjem terapije,

- pred hranjenjem bolnika,

- kadar pridemo v stik s kužninami,

- po uporabi rokavic,

- pred in po malici,


5

- pred vsakim aseptičnim posegom,

- ob stiku z bolnikovim perilom, posteljno enoto ali izločki,

- pri stiku z predmeti, ki so kakorkoli kontaminirani oziroma okuženi.

Za umivanje rok uporabljamo tekoča, nevtralna in neagresivna mila.

1.6.3 Načini umivanja rok

Higiensko umivanje rok s tekočo toplo vodo zajema določeno tehniko osmih gibov.

Te izvajamo z obema rokama pet do desetkrat zapovrstjo. Čas: dvakrat po 1 minuto.

Kirurško umivanje izvajamo pred kirurškimi posegi. Umivamo dlani, zapestje in

podlaket do komolca. Postopek ponovimo dvakrat, čas trajanja je dvakrat po 2 minuti.

Navadno umivanje rok izvajamo ob prihodu in odhodu iz dela, pred aseptičnimi

posegi, ob onesnaženju s krvjo ali bolnikovimi izločki. Čas: 2minuti.

Vmesno umivanje: umivamo le dlan brez zapestja. To umivanje lahko nadomestimo

z razkuževanjem. Čas: 1 minuta.

1.6.4 Za umivanje potrebujemo

- umivalnik z enoročno mešalno pipo, brez mrežice za pršenje,

- umivalnik iz nerjavečega jekla, emajliran oziroma keramičen, dovolj velik in

globok,

- tekoče dozirno milo in razkužilo za roke,

- papirnate brisačke za enkratno uporabo,

- koš za smeti na nožni pedal.

1.6.5 Osnovna pravila pri higieni rok so:

- preventivno roke razkužujemo, jih ne umivamo (večkratno umivanje škodi flori

kože, ter jo poškoduje in izsuši).

- razkuževanje rok je najpomembnejši in najbolj varen, ter najcenejši ukrep pred

zaščito in možnostjo prenosa

bolnišničnih okužb.

- pri umivanju pazimo, da se ne dotikamo umivalnika z rokami in obleko.

1.6.6 Razkuževanje rok

… predstavlja pomemben ukrep za preprečevanje prenosa okužb z rokami.

Razkuževanje je metoda, pri kateri v kožo vtiramo alkoholne pripravke. Alkoholi so

največkrat v obliki raztopine, včasih uporabljamo tudi gele ali robčke napojene z

alkoholom. Alkoholi niso čistila, so hitro delujoča razkužila, ki uničujejo bakterije,

glive in večino virusov na rokah. Ne uničujejo pa bakterijskih spor. Higiensko

razkuževanje zajema dlan, prste, med prstne prostore, zgornjo stran rok in nohte. Čas

trajanja je 30 sekund do 1 minute. Kadar smo izpostavljeni večjim tveganjem, pa do 3

minute. Bolj kot trajanje je pomembna tehnika, tako da zajamemo vsa področja rok.

Razkužilo za roke naj bo v razdelilniku na komolčno odpiranje, nameščeno ob

umivalniku, ob postelji, ter drugod, kjer pogosto potrebujemo razkužilo. Za uspešno


6

razkuževanje rok moramo vzeti dovolj razkužila in ga dobro vtreti v suho kožo.

Kadar vtiramo razkužilo v mokro kožo, se zmanjša njegova koncentracija in s tem se

posledično zmanjša njegov učinek, kar privede do odpornosti mikro-organizmov.

Mokra koža je tudi veliko bolj prepustna, kar pomeni, da lahko razkužilo prodira

globje v plasti kože in povzroči alergične reakcije.

1.6.7. Nega rok

Roke negujemo z losijonom za nego rok, ki je v razdelilniku ob umivalniku.

Negovalno kremo uporabimo le, ko gremo na daljši odmor ali domov. Kreme in

losijonov ne uporabljamo takoj po razkuževanju rok.

2. HIGIENA OKOLJA

Primerno okolje omogoča zdravo življenje, dobro počutje in uspešno delo. Naše

okolje sestavljajo fizikalni, kemijski, biološki in družbeni dejavniki. Največ

pozornosti posvečamo naslednjim dejavnostim:

- toplotne razmere,

- hrup,

- osvetlitev,

- sevanje,

- koncentracija različnih plinov,

- prah,

- in biološkim dejavnikom (mikrobi, insekti...)

3. BOLNIŠNIČNO OKOLJE

Sanacija ali čiščenje v bolnišnici pomeni odstranjevanje nečistoč in zmanjševanje

količine patogenih klic in oportunističnih mikroorganizmov. Okolje je večinoma manj

pomemben dejavnik v prenosu okužbe, vendar ne smemo zanemariti njegove vloge v

posameznih bolnišničnih okoljih ali zdravstvenih dejavnostih, ter pri dovzetnih

bolnikih, ki imajo zmanjšane obrambne sposobnosti. Okolje v bolnišnici lahko

spodbuja hitro rast mikroorganizmov (temperatura, vlaga) in tako predstavlja

rezervoar okužbe, ter ima pomembno vlogo pri epidemijah. V primerjavi z različnimi

okolji v zdravstvu, je problem večji v bolnišničnem okolju, ker so ogrožene predvsem

določene skupine bolnikov. Bolniki so v stiku s selekcionirano mikrobno populacijo

zaradi zdravljenja s široko spektralnimi antibiotiki. Pojavljajo se odporni

mikroorganizmi, ki lahko kolonizirajo kožo in sluznice bolnika, kolonizacija pa

poveča možnost okužbe. PPooggoossttaa iinn ddoollggoottrraajjnnaa hhoossppiittaalliizzaacciijjaa bboollnniikkaa ddooddaattnnoo

iizzppoossttaavvlljjaa ttvveeggaannjjuu ttaakkoo zzaa kkoolloonniizzaacciijjoo kkoott zzaa ookkuužžbboo.. Napake v postopkih čiščenja

in razkuževanja ali kontaminaciji čistil in razkužil, povzročajo ssppoorraaddiiččnnee in

epidemične izbruhe. Zaradi napak pri ne sterilnosti instrumentov in materialov, se

lahko bolnik okuži. Tveganje za okužbo je povečano predvsem pri operacijskih

posegih in pri invazivnih pristopih, redkeje se okužbe pojavljajo pri drenu in sondah.

Že majhno število oziroma majhna virulenca je dovolj za izbruh okužbe.


7

Neustrezna arhitektura zgradbe lahko omogoča križanje čistih in nečistih prostorov in

poti, s čimer je omogočena kontaminacija in razmnoževanje bakterij v bolnikovem

neposrednem okolju.

Možnost prenosa več kot 20 mikroorganizmov je s krvjo in krvnimi pripravki, če ni

ustreznega nadzora pri pripravi ali pred uporabo.

Pomanjkanje zdravstvenega osebja ali prenatrpanost bolniških prostorov poveča

verjetnost prenosa okužb in epidemij zaradi tesnejšega stika med bolniki in opuščanja

higienskih navad in načel, predvsem higiene rok.

3.1 SPLOŠNO HIGIENO V BOLNIŠNICI VZDRŽUJEMO

… z uporabo:

* čistil,

* tople vode,

* namenskih krp.

Razkužila in razkužilna čistila uporabljamo za higieno visoko zzaahhtteevvaanniihh področij ob

sistematičnem odstranjevanju nečistoč. Razkužila so lahko v obliki tekočine, pene ali

gela. Delujejo na osnovi inaktivacije mikroorganizmov ali zaviranja rasti. Alkoholno

razkužilo je lahko sestavljeno iz več vrst alkoholov ali pa so dodana antiseptična

sredstva (Klorheksidin glukonat, kvarterne amonijeve soli in triclosan in drugo).

V bolnišnici so prostori, kjer je potrebno upoštevati posebna navodila in pravila. Te

prostore imenuje aseptični prostori. Upoštevamo pravila asepse in steralizacije.

Predvsem v operacijskih prostorih, porodnih sobah, intenzivnih sobah in izolacijskih

prostorih. Te prostore moramo čistiti, razkuževati in sterilizirati.

Z vlažnim prebrisavanjem lahko odstranimo do 80% mikroorganizmov iz gladkih

površin. Na očiščeni in suhi površini mikroorganizmi nimajo pogojev za življenje.

4. VZDRŽEVANJE BOLNIKOVE OKOLICE

V neposredno bolnikovo okolico sodi:

* bolniška postelja,

* klicna naprava,

* zgornja površina ob posteljne mizice in nočne omarice,

* površina aparatur v rabi,

* infuzijsko stojalo,

* drugi predmeti in naprave ob bolniški postelji.

V širšo bolnikovo okolico sodijo:

* površine vozičkov,

* delovne površine,

* voziček za perilo,

* obroči vreč za umazano perilo in odpadke.


8

Bolnikova onesnažena in okužena okolica je lahko vzrok za okuževanje osebja in

okolice. Zato je potrebno vsakodnevno čiščenje predmetov in površin.

Včasih je bila za higieno odgovorna oddelčna medicinska sestra, danes je to naloga

delavcev, ki skrbijo za čistočo ustanove. Medicinska sestra izvaja nadzor in obenem

tudi preveri kakovost opravljenega dela. Največji del nadzora pa upravljajo ljudje, ki

so izobraženi za higieno (higieničarka / higieničar) in so zaposleni v zdravstveni

ustanovi.

Dnevno čiščenje zajema čiščenje nočne omarice, stojal, tal, umivalnika, kljuk in

odpadnih posod. Tedensko in mesečno čiščenje zajema čiščenje oken, vrat, stenskih

oblog, radiatorjev, in svetil. Letno čiščenje pa zajema vzdrževalna dela, čiščenje

odtokov in čiščenje za omarami.

Sobe se čistijo in razkužujejo dvakrat na dan. Dopoldan po jutranji negi in popoldan

po obiskih.

Med sanitarne prostore prištevamo umivalnico, stranišča in kopalnico. Te prostore

dvakrat dnevno čistimo in razkužujemo, vmes tudi po potrebi. Zaradi stalne vlage je

potrebno te prostore redno prezračevati. KKooppaallnnoo kkaadd oozziirroommaa pprroossttoorr zzaa ččiiššččeennjjee po

vsaki uporabi, za vsakim bolnikom očistimo in razkužimo.

Dekontaminacija površin in njihovo čiščenje: 1. Onesnaženje s telesnimi tekočinami: pobrišemo odvečno tekočino, pokrijemo s

papirnato krpo, polijemo razkužilo in

očistimo.

2. Onesnaženje z izločki: pokrijemo s papirnato krpico, polijemo z razkužilom in

očistimo.

Čiščenje po odpustu bolnika:

Odstranimo, očistimo in razkužimo vse predmete v širši okolici. Za ostalo čiščenje

površin poskrbi čistilni servis.

5. OKUŽBE V DOMOVIH ZA STAREJŠE OBČANE

Starejših ljudi je iz leta v leto več. Pojavljajo se hude prostorske stiske tako v

domovih za starejše občane, kot na negovalnih oddelkih v splošnih bolnišnicah. Vse

več ljudi potrebuje pomoč zaradi starosti, kroničnih bolezni in funkcionalnih motenj.

Tako v Evropi, kot v Sloveniji se ležalna doba v bolnišnicah močno skrajšuje. Zato se

nadaljnje okrevanje in izvajanje nege in oskrbe nadaljuje ali v domačem okolju, ali

zato primernih ustanovah. Zato se tudi tveganje za okužbe s starostjo povečuje,

predvsem zaradi:

- zmanjšanega imunskega sistema,

- oslabljeno delovanje makrofagov,

- izčrpani limfociti T,

- opustitev nekaterih življenjskih navad (prehrana, stanovanjske razmere, čistoča...),

- zanemarjanje higienskih navad.


9

5.1 DEJAVNIKI ZA OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH

- starost,

- manjša obrambna sposobnost mikroorganizma,

- fizikalne in biološke spremembe (sestava kože, sluznice, migetelčni epitelij..),

- funkcionalne motnje (inkontinenca, motnje gibanja),

- številne bolezni (sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja),

- mentalna prizadetost (demenca...),

- motnje požiranja,

- urinska inkontinenca,

- urinski kateter,

- preležanine, razjede zaradi venske stenoze, diabetično stopalo.

5.2 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH

a) okužbe dihal: raziskave so pokazale da se v domovih za starejše občane pri

okužbah zgornjih dihal največkrat pojavljajo vnetja obnosnih votlin, vnetja srednjega

ušesa in vnetja žrela. Med okužbami spodnjih dihal pa so pogosti bronhitisi, pljučnica

in zadnje čase tudi tuberkuloza, ki je zopet v porastu. Pljučnice pri starostnikih

ponavadi potekajo s hujšo klinično sliko, kot pri mlajših osebah. Zato je pogosteje

potrebna hospitalizacija, ki pa je običajno tudi daljša in se na žalost pogosto konča s

smrtnim izidom.

b) okužbe sečil: vzroki za okužbe sečil pri starostnikih predstavljajo različne bolezni

in stanja. Bolezen se lahko pojavi zaradi katetarizacije sečnega mehurja, zaradi

možganske kapi, nepokretnosti, psihične spremenjenosti, predhodnega zdravljenja z

antibiotiki in drugo. Med najpogostejše okužbe sodijo kateterske okužbe. Pogost

zaplet, ki se pojavlja je bakterimija. Ker pa je prepoznavanje okužb sečil pri

starostnikih težko, diagnozo potrdimo s preiskavami sedimenta seča in z urinokulturo.

Brez simptomne bakteriurije ne zdravimo.

c) okužbe kože in mehkih tkiv:

Pogoste so bakterijske okužbe

- preležanin

- razjed zaradi slabe prekrvavljenosti

- razjed diabetičnega stopala

- celulitis

Bakterijske okužbe kože in mehkih tkiv nemalokrat povzročajo lokalne in sistemske

zaplete kot je bakterimija in sepsa. Pogoste so tudi virusne okužbe kože in mehkih

tkiv (herpes simplex, pasavec glivične okužbe, kandidioza).

d) okužbe prebavil.

5.3 ODPORNOST NA ANTIBIOTIKE V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV

Odpornost na antibiotike se pojavlja zaradi:

- pogoste rabe antibiotika,

- pogosto zdravljenje v bolnišnicah,

- pogosti stiki z drugimi varovanci, zaradi prostorske stiske,

- pogosta zdravstvena nega (stik z rokami osebja, predmeti in drugo).


10

Zaradi tega pri varovancih pogosto osamimo MRSA ( proti meticilinu odporen

Staphlococcis aureus). MRSA pogosto najdemo v preležaninah in kroničnih ranah.

Pogosto se pojavljajo odporni sevi na Gramnegativne bacile, ki jih osamimo

najpogosteje iz seča. V seču se pojavlja predvsem ESBL, pseudomonas aeruginosa in

ancinetobaktri.

Odpornost proti antibiotikom predstavlja velik problem pri zdravljenju okužb in pri

premestitvi varovancev v bolnišnico ali drugo ustanovo, kajti odporni sevi se

raznesejo po oddelku, kjer se širijo in prenašajo naprej na druge prostore in

varovance. Zato je preprečevanje pojavljanja in širjenja odpornih sevov večplastno.

Najprej moramo preprečevati okužbe tako, da ohranimo dobro prehranjenost

varovancev in vzdržujemo dobro telesno kondicijo. Svetujemo cepljenje in ukrepe za

preprečevanje okužb. Preprečujemo neustrezno rabo antibiotikov in omejimo njihovo

uporabo. Veliko pozornost moramo posvečati tudi prenosu odpornih bakterij med

varovanci tako, da ohranjamo primerne higienske ukrepe in izvajamo zdravstveno

vzgojno delo.

6. OKUŽBE NA DELOVNEM MESTU

Okužba je vdor in razmnoževanje mikroorganizmov v telesu. Bolnišnične okužbe

nastanejo med bivanjem v bolnišnici pri čemer znaki niso prisotni ob sprejemu

bolnika. Pri bolniku se lahko pojavijo znaki okužbe že med samim bivanjem,

največkrat pa po odpustu iz bolnišnice. Najpogosteje prizadene težko bolne in

oslabele, ter starejše bolnike. Bolnišnične okužbe se lahko pojavijo tudi pri

zdravstvenih delavcih, ki se okužijo pri delu.

Okužbe povzročajo mikroorganizmi, ki so del bolnikove normalne kožne flore, zato

tako okužbo imenujemo endogena ali notranja okužba. Endogen pomeni nastal v

telesu. Kadar pa okužbo povzročijo mikroorganizmi iz okolja, to imenujemo eksogen

oziroma zunanja okužba. Okužbe se lahko prenesejo tudi po medicinskih aparatih,

kirurških instrumentih in vseh pripomočkih za nego, ter preko rok medicinskega

osebja. Zato je pomembno in potrebno čiščenje in razkuževanje rok in okolice.

Normalna mikrobna populacija oziroma stalna mikrobna flora je varovalna in nas

ščiti pred škodljivimi mikro-organizmi.

Predhodna oziroma začasna populacija je populacija mikroorganizmov, ki pridejo

na kožo in sluznice po naključju.

Naselitev ali kolonizacija je pristnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in

sluznicah brez vidnih sprememb.

Infekcija ali okužba je prodiranje mikroorganizmov v tkiva. Sprememba se imenuje

bolezen.

Patogeni oziroma virulentni mikroorganizmi so mikroorganizmi, ki povzročajo

bolezen.

Oportunistični mikroorganizmi povzročajo bolezen pri ljudeh, z zmanjšano imunsko

odpornostjo.


11

6.1 POVZROČITELJI BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

- MRSA (proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus)

- VRE (proti vankomicinu odporni enterokok)

- ESBL (enterobakterije, ki izločajo širokospektralne beta laktamaze)

- večkratno odporne po gramu negativne bakterije

- pnevmokoki z zmanjšano občutljivostjo proti penicilinu

- Staphylococcus aureus z zmanjšano občutljivostjo za vankomicin (VISA)

6.2 NAJPOGOSTEJŠI VZROKI OKUŽB

- pomanjkljivo umivanje in razkuževanje rok

- pomanjkljivo čiščenje in razkuževanje predmetov in prostorov

- zmanjšana odpornost ali imunost bolnika (starostniki, novorojenčki z nizko porodno

težo, rakavi bolniki...)

- opekline

- operativni posegi

- transplatacije

- intenzivni oddelki

- katetri, stome

- nepravilna raba antibiotikov

- pomanjkljivo znanje in neupoštevanje znanja o bolnišnični higieni

- čas bivanja v bolnišnici oziroma zdravstveni ustanovi

- zaprti prostori z množicami bolnih ljudi.

6.3 NALEZLJIVE BOLEZNI, NJIHOVI IZVORI IN POT ŠIRJENJA

Nalezljive bolezni spremljajo človeka od vsega začetka. Najbolj so se razširile v

srednjem veku. Bile so posledica življenjskih in (ne) higienskih navad tiste dobe.

Širile so se počasi, brez ovir in pomorile v nekaterih področjih sveta tudi do tri

četrtine prebivalstva.

Danes nalezljive bolezni dokaj dobro poznamo in jih dobro obvladujemo. Uspelo nam

je spoznati povzročitelje, odkriti zdravila in spoznati poti širjenja. Žal pa imajo

mikrobi to lastnost, da se zelo hitro spreminjajo in se prilagajajo na učinke zdravil, ter

proti njim vedno pogosteje razvijajo odpornost. Zaenkrat še poznamo učinkovite

ukrepe da zatiramo in uničujemo mikrobe, preden so sposobni povzročiti nastanek

bolezni. To uspešno preprečujemo s cepljenjenjem, antibiotiki, higienskimi ukrepi in

z osveščanjem ljudi. Žal pa nimamo izdelanega načrta in rešitve kaj bomo storili, ko ti

ukrepi ne bodo več učinkoviti, ali ko bodo mikroorganizmi postali biološko orožje

(antraks).

Nalezljive bolezni so tiste bolezni, ki se prenašajo iz človeka na človeka ali iz živali

na človeka. Povzročajo jih: virusi, bakterije, praživali in zajedalci.

Eksogena (zunanja) okužba je okužba od zunaj. Največkrat iz okolja, lahko pa tudi

od živali ali drugega človeka. Vir okužbe ni nujno tudi rezervoar okužbe. Vir okužbe

lahko predstavljajo tudi osebje, rane ali celo prah (spore klostridijev). Okužimo se

lahko na različne načine. Najpogosteje s kontaktom oziroma dotikom, ki je lahko

neposreden ali posreden. Okužba se lahko prenese tudi preko zraka, s krvjo ali preko


12

okuženih prenašalcev. Povzročitelji okužbe vstopajo v telo na različnih mestih, zato

ločimo različna vstopna mesta povzročitelja v telo.

Endogena (notranja) pomeni, da jo povzročajo mikroorganizmi, ki so že prisotni v

normalni mikrobni populaciji, ali pridejo od drugod in vstopijo v organe in tkiva, kjer

jih normalno prej ni bilo, ter tako povzročijo bolezen. Endogeni vir okužbe

predstavljajo koža, nos, žrelo, nazofarinks, črevo in vneta rana.

Osebe, ki nosijo v svojem telesu povzročitelje bolezni, so nosilci mikroorganizmov

ali klicenosci.Ti ne kažejo znakov bolezni a izločajo in nosijo v sebi bolezenske

mikrobe. Ko nalezljivo bolezen ozdravijo, praviloma niso več kužni. Nekateri pa po

preboleli bolezni še kar izločajo kužne mikroorganizme. Nevarnost predstavlja to, da

klicenosci ne vedo, da so izvor okužbe, dokler tega ne potrdijo mikrobiološke

raziskave.

Kontaminacija je predhodno onesnaženje predmetov, tekočin, naprav in tudi rok z

mikroorganizmi.

Kolonizacija je prisotnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in sluznicah

bolnikov in osebja v bolnišnicah. Ni pa vidnih sprememb ali znakov bolezni. Bolezen

nastane, ko se mikroorganizmi ne le namnožijo, temveč tudi povzročajo vidne

spremembe pri bolniku.

Virulenca je stopnja patogenosti mikroorganizma.

Sporadičnost: bolezen se pojavlja posamično.

Človek se sreča v življenju z veliko mikroorganizmi, a zboli le malokrat. Če zboli en

sam človek, gre za sporadično bolezen.

O epidemiji govorimo, ko zboli več ljudi za isto bolezen.

Pandemija je, ko zboli za enako bolezen več ljudi po svetu.

Endemija pa je okužba, ki stalno tli na nekem kontinentu, kjer se vedno znova

pojavlja bolezen pri posameznikih.

Pri živalih imamo dogovorjene izraze: enzootija, epizootija in panzootija.

Zoonoze so bolezni pri živalih. Vektor ali prenašalec je členonožec, ki prenaša

bolezen s človeka na človeka ali iz živali na žival. Zoonoze se prenašajo iz živali na

žival ali iz živali na človeka. Prenašajo se z dotikom med ljudmi in živalmi (kmetje,

veterinarji) ali preko živil živalskega izvora.

6.4 NAČINI PRENOSA IN ŠIRJENJA MIKROORGANIZMOV

Bolezenske klice so razširjenje povsod v našem okolju, več pa jih najdemo tam, kjer

imajo ugodne razmere za razmnoževanje. Izvor patogenih klic je vedno klicenosec

(človek ali žival). Da bolezen ne zamre, je potrebna stalna veriga okužb. Za nastanek

nalezljivih bolezni je pomemben medsebojni vpliv človeka in nekaterih pogojev, da

se bolezen lahko razvija. Ti pogoji so: izvor okužbe, pot širjenja, vstopno mesto v

telo, število in napadalnost klic in dovzetnost za bolezen.

Da mikroorganizem lahko pride do gostitelja in se tam razmnožuje, ter povzroči

bolezen, najprej potrebuje vstopna vrata, kjer lahko vstopi v telo. Najpogosteje so

vstopna vrata zgornja dihala in prebavila. Tudi stik, dotik in okužba preko krvi lahko

predstavljajo vstopna vrata.

Obolenja delimo na skupine po tem, kako se najpogosteje prenašajo:


13

- kapljične nalezljive bolezni (gripa, TBC, angina, pljučnica),

- črevesne nalezljive bolezni (salmonela, hepatitis A, kolera),

- bolezni, ki se širijo z dotikom (garje, glivice, spolno prenosljive bolezni),

- bolezni katere prenaša mrčes (klopni meningitis, rumena mrzlica),

- bolezni, ki se prenašajo s krvjo ali izločki (hepatitisi, HIV).

Načini širjenja:

Neposredno (direktno): z rokami (dotik), poljubljanje, spolni odnosi, oblačila, osebni

in higienski pripomočki.

Posredno (indirektno): preko zraka, vode, živil, s prsti, preko insektov, z živalmi in

okuženimi predmeti.

6.4.1 Vstopna vrata v telo in širjenje

* oralna pot: skozi usta. Najpogosteje z okuženo hrano, zdravili, predmeti, predvsem

pa z umazanimi rokami.

* fekalno-oralna pot: povzročitelji se izločajo z blatom ali urinom in nato vstopijo v

telo skozi usta, preko okuženih rok

ali predmetov.

* zračna ali aerogena pot: povzročitelj okužbe v telo vstopi skozi dihala (kapljična

infekcija). Povzročitelji se po zraku

prenašajo direktno pri kašljanju, poljubljanju, govorjenju, pljuvanju s kapljicami,

(aerosoli) in s prašnimi delci.

* okužba preko kože, sluznice, rane: prenos povzročitelja je mogoč direktno z

dotikom kože oziroma sluznice.

* transmisivne infekcije: infekcije pri katerih se patogeni mikroorganizmi prenašajo z

ugrizi ali piki insektov, lahko pa

tudi z okuženimi iglami preko vboda skozi kožo.

Okužbe s kapljicami iz dihal nastanejo neposredno pri kašljanju in kihanju. Nekatere

bolezni se širijo tudi s poljubljanjem. Določene pa prenesemo z rokami, ker se

dotikamo nosu in ust, s slino in izločki dihal. Velike kapljice so težje in hitreje padejo

na tla. Majhne se že v zraku lahko posušijo, najmanjše kapljice pa v zraku lahko dlje

časa lebdijo in predstavljajo potencialni vir okužbe. Pri kihanju in kašljanju nastanejo

drobne kapljice, ki se razpršijo do 3 metre daleč po okolici. V zraku dlje časa lebdijo

tudi virusi. Bakterija kot je Mycobacterium tuberculosis, je odporna proti sušenju in

lahko preživi dolgo časa na predmetih, površinah, posteljnini in v prahu, od koder

predstavlja vir okužbe. Za širjenje tovrstnih vrst mikrobov so ugodni zaprti, topli in

vlažni prostori, kjer se zadržuje veliko ljudi (šole, kinodvorane, nakupovalni centri,

javne ustanove, bolnišnice in drugo).

Črevesne bolezni se prenašajo z okuženo vodo, hrano in umazanimi rokami.

Črevesne bakterije pri razmnoževanju izločajo toksine, ki predstavljajo dodatno

nevarnost, saj povzročajo zastrupitve s hrano.

Najpogosteje je okužena mesna hrana, jajca, mleko, majoneza, sladoled in podobno,

če ne poskrbimo za pravilno higieno in konzerviranje ter shranjevanje živil. Zato


14

moramo živila shranjevati v hladnih, temnih prostorih, ne preveč vlažnih in ne

zračnih. Najprimernejša sta hladilnik in omare v shrambi. Hrano moramo dobro

prekuhati in speči, saj visoka toplota uniči vse mikroorganizme. Pripravljene hrane

nikoli ne pustimo več ur ali dni stati na sobni temperaturi. Nevarno je tudi uživanje

surovih izdelkov in živil (biftek, suho meso). Meso je lahko oporečno že pri živi

živali (trihinoza, trakulja). Lahko pa se okuži na poti od klavnice do mize. Mesarji,

trgovci in kuharji pa okužbe lahko prenesejo tudi z umazanimi rokami. Pogrevanje

hrane ni najbolj zaželeno, saj se določeni mikrobi lahko razmnožijo veliko bolj, kot

sicer.

Vodovodna pitna in površinska voda morata biti ustrezni mikrobiološko

kontrolirani. Če pride do kakršnega koli onesnaženja moramo vodo prekuhavati ali jo

zamenjati z ustekleničeno. Posebej nevarne so okužbe vode s fekalijami (trebušni

tifus, zlatenica, kolera). Zaradi tega so vode v večjih zajetjih pod stalnim nadzorom.

Vodovodna voda lahko vsebuje različne mikroorganizme, vključno s človeškimi

patogeni (legionela, pseudomonas aurigenoza).

Okužbe preko sluznic se največkrat prenašajo iz rodil ali sečil pri spolnem odnosu

ali pri porodu. Nekateri virusi pa vstopajo v telo preko očesne veznice (HIV,

adenovirus, brucella,…).

S kožo se bolezni in okužbe prenašajo pri neposrednem stiku. Skozi kožne pore in

poškodovano kožo vstopajo mikroorganizmi. Določene bolezni lahko z vbodom

prenašajo tudi členonožci (komarji, klopi). Bolezni se prav tako prenašajo tudi preko

živalskega ugriza.

S krvjo se lahko okužimo pri raznih poškodbah, vbodih, krvavitvah, ugrizih in

posegih v zdravstvu in zobozdravstvu. Določene okužbe se lahko prenesejo tudi pri

nepravilnem ravnanju in napakah pri transfuziji.

Nekateri posebno napadalni povzročitelji tropskih bolezni lahko pridejo v telo skozi

nepoškodovano kožo. Poškodovana, razpokana ali suha koža omogoča prost vstop

mnogim klicam in povzročiteljem tetanusa, vraničnega prisada in stekline.

Medicinski posegi v neustreznih razmerah, vbrizgavanje mamil v žilo, tetoviranje in

poškodbe z okuženimi predmeti lahko povzročijo množičen vdor mikrobov v telo.

6.4.2 Virulenca mikroorganizmov

Ko povzročitelj pride v telo, je nadaljne dogajanje odvisno od števila in napadalnosti

mikrobov. Nekatera obolenja lahko povzroči že majhno število klic (šigela 300 klic).

Za druge je potrebno veliko večje število mikrobov (salmonele 100.000). Čimbolj je

klica napadalna, manj jih je potrebno za nastanek bolezni, zato pa povzročijo huda

obolenja. V laboratoriju lahko napadalnost klic spreminjajo, jih oslabijo in tako

pripravljajo učinkovita cepiva.

6.5 DEJAVNIKI,KI VPLIVAJO NA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH OKUŽB

a) s strani bolnika so to dejavniki, ki povečajo njegovo dovzetnost za okužbe:

- starost (nedonošenčki, majhni otroci, starostniki)

- osnovne oziroma kronične bolezni (sladkorna bolezen, debelost)

- imunsko stanje bolnika

- resnost bolezni


15

b) dejavniki zaradi medicinskih postopkov:

- kirurški posegi,

- žilni katetri,

- urinski katetri,

- umetno predihavanje,

- antibiotično zdravljenje,

- citostatiki in druga imunosupresivna zdravila.

c) dejavniki okolja:

- trajanje zdravljenja v bolnišnici

- pogostost bolnišnične okužbe je odvisna od vrste oddelka. Saj so okužbe

pogostejše na oddelkih z intenzivno nego.

d) dejavniki pri povzročitelju (mikrobu)

- število in virulenca mikroba

- odpornost prosti antibiotikom in drugim proti mikrobnim zdravilom.

6.6 DOVZETNOST ORGANIZMA

Še tako napadalni povzročitelji nekaterih živalskih bolezni ne morejo izzvati bolezni

pri človeku, ker je zanje naravno odporen. Dovzeten pa je za številne druge bolezni

(norice, gripa, škrlatinka...). Dovzetnost organizma za obolenje je odvisno od

številnih dejavnikov in se lahko spreminja.

Dejavniki, ki lahko povečajo dovzetnost so:

- lakota

- stradanje

- hud mraz

- neugodne stanovanjske razmere

- pomanjkanje vitaminov, mineralov in rudnin ter beljakovin

- velike telesne obremenitve

- stres

- naravne katastrofe

- visoka starost

- hude poškodbe

- splošna slaba vzdržljivost in drugo

- kronične bolezni

Na splošno obrambo vplivajo: zdrava koža, sluznice, normalna črevesna flora, itd.

Močna pregrada za razmnoževanje mikrobov v telesu so tudi: limfni sistem,

levkociti, vranica in jetra.

6.7. IMUNOST

Imunost je odpornost proti določenim nalezljivim boleznim, ki smo jih že preboleli.

Človek ne more pridobiti nekaterih živalskih nalezljivih bolezni, zato to imenujemo

naravna oziroma vrstna imunost. Imunost lahko pridobimo če bolezen prebolimo

(norice) ali s cepljenjem. Imunost po preboleli bolezni je lahko doživljenjska, po


16

cepljenju pa kratkotrajna, zato so potrebne revakcinacije. Dojenček ima prirojeno

imunost.

Naravna odpornost organizma

Organizem ima dedno pogojene in pridobljene načine, ki mu omogočajo, da se upre

mikrobom.

- prehrana je pomemben dejavnik, ki vpliva na obrambne mehanizme telesa.

Stradanje in pomanjkanje vitaminov

zmanjšuje odpornost.

- telesne površine (zdrava kožna flora)

- sluznica žrela in prebavne poti: želodčna sluznica s svojim kislim sokom uspešno

ubija mikrobe. Hitra peristalitika in

debela plast sluzi v tankem črevesju preprečujeta prehajanje bakterij iz črevesne

vsebine v kri.

- sluznica dihal je pokrita z migetalkami, ki potiskajo sluz proti grlu navzgor od koder

jo izkašljamo.

Imunost

- naravna: fizične pregrade (koža, migetalke na steni sluznic)

- pridobljena: aktivna in pasivna

* Aktivna:

- tiho prebolevanje

- cepljenje

- je doživljenjska

* Pasivna:

- je začasna

- dojenje

- preko placente

6.8 POTEK NALEZLJIVIH BOLEZNI PRI ČLOVEKU

Velikokrat se zgodi, da bolezenski dejavniki premagajo telesno obrambo. Takrat

človek zboli. Nalezljiva bolezen poteka v petih fazah:

1. okužba je vdor in razmnoževanje mikrobov v telesu;

2. inkubacija oziroma inkubacijska doba, je čas od okužbe do pojava prvih

bolezenskih znakov;

3. znaki in simptomi (slabo počutje, povišana telesna temperatura);

4. okrevanje je čas, ko je bolezen premagana, telo potrebuje čas, da si opomore;

5. zapleti (okvara srca, ledvic, revmatizem).

Izid bolezni je lahko:

- popolno ozdravljenje (enako stanje kot pred boleznijo). Bolezenske klice so uničene

ali pa jih bolnik izloči;

- bolnik ozdravi, vendar je še vedno klicenosec;

- bolnik lahko ozdravi a ostanejo posledice bolezni, poškodovan ima lahko en ali več

organov;

- smrt.


17

Povzročitelji bolezni delajo škodo na različne načine; bakterije povzročajo bolezenske

spremembe zaradi toksinov, ki pridejo v telo. Strupe nekatere bakterije izločajo-

eksotoksini (davica, tetanus, botulizem) ali pa se ko bakterija odmre strupi izločijo v

telo-endotoksini.

Virusi okvarijo celice in tkiva, ker potrebujejo celice za lastno razmnoževanje, celice

pogosto odmrejo.

Zajedalci (paraziti) izkoriščajo gostitelja za svojo rast, velikokrat pa izločajo tudi

strupe in s tem ovirajo delovanje telesa.

Odziv organizma na delovanje povzročitelja bolezni je lahko lokalen, kar povzroči

razna vnetja, pojavi se rdečina, bolečina, ipd. Množična okužba preko krvi in dihal pa

izzove splošen odziv organizma (povišana telesna temperatura, pospešeno dihanje in

bitje srca, mrzlica, bolečine, izpuščaji, ipd).

6.9 PREPREČEVANJE NALEZLJIVIH BOLEZNI

Preprečevanje in zdravljenje nalezljivih bolezni in okužb ima družbeni, zdravstveni in

ekonomski pomen. Zato so vse te dejavnosti urejene z zakonodajo. Le ta predvideva

ukrepe, metode in sredstva. Opredeljuje obveznosti in dolžnosti posameznih

družbenih dejavnikov in skrbi za enotnost ukrepov in postopkov v vsej državi.

V boju proti nalezljivim boleznim skrbimo za:

- hitro odkrivanje bolezni

- preprečevanje širjenja bolezni (prijava bolezni, osamitev, iskanje izvora okužbe in

njegova sanacija)

- povečanje odpornosti pri populaciji (cepljenja, zdrava prehrana, gibanje)

- hitro in učinkovito ukrepanje in zdravljenje obolelih.

6.9.1 za preprečevanje nalezljivih bolezni je potrebno, da izvajamo sledeče ukrepe:

- preskrba z neoporečno vodo

- pravilno odstranjevanje odplak in smeti

- sanitarno vzdrževanje javnih poslopij in prometa

- neoporečna prehrana, proizvodnja in promet z živili

- skrb za ekonomski standard in življenjsko raven

- osveščanje in zdravstvena vzgoja ljudi

- opravljanje preventive DDD: * dezinfekcija oziroma razkuževanje je postopek

uničevanja vseh vegetativnih oblik

mikroorganizmov ne pa tudi njihovih spor;

* dezinsekcija je postopek s katerim uničujemo

insekte;

* deratacija je postopek s katerim uničujemo glodalce.


18

6.9.2 ukrepi za preprečevanje okužb na delovnem mestu:

- umivanje in razkuževanje rok ob stiku z bolnikom in njegovimi telesnimi izločki,

tekočinami in iztrebki,

- zaščita poškodovane kože rok z neprepustnim obližem in uporabo lateks rokavic,

- pravilna uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

- upoštevanje pravil higiene,

- čiščenje in razkuževanje pripomočkov za nego in oskrbo bolnika ter njegove

okolice,

- preprečevanje gibanje zraka s prepihom pri delu,

- pravilno rokovanje z umazanim perilom in pravilen transport le tega,

- pripomočkov za osebno higieno in nego, posteljno perilo in ostalo, ne odlagamo na

bolniško posteljo,

- predmetov, ki prihajajo v stik s tlemi, ne smemo odlagati na bolniško posteljo,

- čiščenje, sterilizacija in razkuževanje kontaminiranih pripomočkov,

- sortiranje odpadkov in dekontaminacija kužnih odpadkov,

- odlaganje ostrih predmetov v zbiralnike iz materiala, ki ga ni mogoče prebosti. Tako

preprečujemo tudi nadaljne

poškodbe s temi predmeti,

- izolacija okuženih bolnikov,

- cepljenje proti okužbam,

- racionalna poraba antibiotikov,

- strokovno izvajanje postopkov zdravstvene nege,

- ustrezna zasedenost delovnih mest,

- redno izobraževanje in motivacija osebja,

- evidenca bolnišničnih okužb.

Za ostre predmete, ki so najnevarnejši za prenos okužbe z mikroorganizmi in ki se

prenašajo s krvjo, so posebni predpisi. Igle, skalpele in drugo uporabimo le enkrat.

Nato jih zavržemo v zato namenjene kontejnerje, ki so narejeni iz trde plastike.

6.10 KAKO OBVLADUJEMO IN PREPREČUJEMO BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Sistem obvladovanja bolnišničnih okužb:

- standardni higienski ukrepi,

- ukrepi izolacije,

- uporaba osebne varovalne opreme,

- pravilno izvedeni postopki diagnostike, zdravljenja, nega in rehabilitacije,

- čiščenje, dezinfekcija in sterilizacija,

- varovanje zaposlenih,

- izobraževanje.

1. odstranjevanje virov okužbe iz bolnišničnega okolja:

- sterilizacija instrumentov,

- sterilizacija infuzijskih tekočin,

- sterilizacija krvi in krvnih proizvodov,

- čiščenje in dezinfekcija okolja.


19

2. obvladovanje virov okužbe:

- prepoznavanje asimptomatičnih povzročiteljev bolezni

3. onemogočiti prenos povzročiteljev iz vira na gostitelja:

- razkuževanje in umivanje rok,

- uporaba osebne varovalne opreme,

- aseptične tehnike,

- prezračevanje,

- filtracija zraka,

- izolacija bolnikov.

4. povečanje odpornosti gostitelja:

- aktivna imunizacija s cepljenjem,

- pasivna imunizacija,

- preventivna zaščita s proti mikrobnimi zdravili,

- dobra oskrba bolnikov (preprečevanje RZP, fizioterapija,...).

6.11 BAKTERIJE*

Najdemo jih povsod okrog nas. Na rastlinah, živalih in na ljudeh. Za njih in nas

tvorijo hrano, ter antibiotike.

Večina bakterij, na telesu in v telesu je neškodljivih:

- komenzali (zaščitna površina telesa),

- normalna mikrobna populacija,

- oportunistične bakterije, ki ob spremembi okolja postanejo patogene,

- patogene bakterije.

6.11.1 Kje v našem telesu najdemo normalno bakterijsko populacijo?

Najdemo jo:

- na koži,

- v sluznici zgornjih dihal,

- v sluznici ust,

- v veznici,

- v sluznici sečil in rodil,

- v nožnici,

- v prebavilih.

Novorojenček je ob rojstvu sterilen, šele kasneje se ustvari zanj lastna mikrobna

populacija.

6.11.2 Bakterije v bolnišničnem okolju

* Gramnegativne bakterije najdemo v tekočinah in tam kjer je dovolj vlage:

- E.coli,

- enterobakterije (Klebsida),

- Pseudomonas aeruginosa.


20

* Acinetobaktri preživijo v vlažnem in suhem.

* Grampozitivne bakterije so bolj odporne na izsušitev, zato jih najdemo v suhem

okolju (obleka, posteljnina in površine

v neposredni okolici bolnika).

- enterokoki,

- stafilokoki (S.aureus, S.epidermis,...),

- klostridiji.

Grampozitivne in Gramnegativne bakterije se razlikujejo v celični steni. Zunanja

membrana je pri zunanjih Gram negativnih bakterijah bistveno tanjša, zato so bolj

občutljive za izsušitev, kot Grampozitivne bakterije, ki imajo ancinetobakter.

Zelo odporni na zunanje vplive so:

- enterokoki,

- sporogeni bacili,

- praživali.

Najbolje preživijo mikrobi zaščiteni s krvjo, sluzjo ali telesnimi izločki.

6.11.3 Gramnegativne bakterije

Ko smo v preteklosti obvladovali probleme grampozitivnih bakterij (penicilin), so se

pojavile težave z Gramnegativnimi bakterijami, kajti nastali so idealni pogoji za

razmnoževanje gramnegativnih bakterij (toplo, vlažno okolje v bolnišnicah,

antibiotiki in bolj občutljivi bolniki).

Pri človeku se gramnegativne bakterije lahko pojavijo:

- v črevesju,

- na koži in sluznicah,

- v urinskem traktu,

- v žrelu in nosu,

- v sistemu umetnega predihavanja.

Po zdravljenju z antibiotiki se določene vrste, za antibiotik odpornih bakterij, zelo

razmnožijo.

V bolnišničnem okolju najdemo te bakterije predvsem v:

- banjah,

- pipah,

- posodah za umivanje,

- nočnih posodah in straniščih,

- respiratorni opremi,

- brisačah in krpah.


21

6.11.4 Kako preprečujemo okužbe z Gramnegativnimi bakterijami?

Okužbe se preprečuje z:

- higieno rok,

- vzdrževanjem čistoče na instrumentih,

- zagotavljanjem čistega okolja,

- čistočo ran, urinskih katetrov in z pazljivostjo pri umetni ventilaciji.

6.12 ZAKON O NALEZLJIVIH BOLEZNIH

…opredeljuje in določa nalezljive bolezni in bolnišnične okužbe, ter predpisuje

ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje.

Vsak posameznik ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in

bolnišničnimi okužbami. Po dolžnosti je dolžan varovati sebe in druge pred

bolnišničnimi okužbami.

Organiziranost in odgovornost glede obvladovanja bolnišničnih okužb v zdravstveni

ustanovi vodijo:

- strokovni direktor,

- KOBO (komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb),

- ZOBO (zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb),

- SOBO (medicinska sestra za preprečevanje bolnišničnih okužb).

Strokovni svet bolnišnice izvaja notranji nadzor (pregleda letno poročilo).

7. BOLEZNI ČREVESJA

Bolnišnične črevesne okužbe so zelo nalezljive, hitro se širijo in povzročajo

epidemije. Mnogokrat zanjo zbolijo tudi zaposleni.

Diareja oziroma driska, pomeni spremenjeno konsistenco blata, poveča se vsebnost

vode, blato je lahko kašasto ali tekoče. Da lahko govorimo o diareji so potrebni

najmanj 3 ali več iztrebljanja dnevno.

Bolnišnični gastroenteritis je driska z nenadnim začetkom, ki traja več kot 12 ur, z

bruhanjem ali brez, z vročino nad 38 stopinjami cezija, pri hospitaliziranem bolniku,

ki pred sprejemom v bolnišnico teh težav ni imel.

7.1 ČREVESNE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Črevesne bolnišnične okužbe povzročajo:

- bakterije (salmonele, Staphylococcus aureus, in nekateri klostridiji),

- virusi (norovirusi, rotavirusi, adenovirusi, virus hepatitisa A),

- praživali in paraziti (gliste, kriptosporidiji).

Okužimo se lahko z:

~ hrano ali vodo,

~ posrednim ali neposrednim stikom in prenosom,

~ preko zraka,

~ okužbe zaradi diagnostičnih postopkov,

~ antibiotično zdravljenje,

~ bolniki z zmanjšamo imunsko sposobnostjo.


22

7.2 DEJAVNIKI TVEGANJA - starost,

- okvara imunosti,

- motiliteta črevesja,

- spremembe črevesne flore,

- osnovne bolezni (levkemija, limfom,...),

- število bakterij,

- virulenca bakterij,

- zdravljenje v intenzivni enoti ,

- hranjenje po nazogastrični sondi.

7.3 NAČIN PRENOSA

Način prenosa okužbe je:

- fekalno-oralna pot,

- aerogeni prenos,

- preko rok delavcev.

Izvor je lahko bolnik ali zdravstveni delavec. Nezadostno in nepravilno umivanje rok

in nezadostna sterilizacija ali dezinfekcija bolnikove opreme povečata možnost

okužbe.

7.4 UKREPI PRI POJAVU ČREVESNIH NALEZLJIVIH BOLEZNI

Pri pojavu črevesnih nalezljivih boleznih moramo:

- ugotoviti etilogijo bolezni,

- izvor okužbe,

- pot okužbe,

- izvesti izolacijo bolnikov,

- uporabiti osebna zaščitna sredstva,

- osebje z diarejo naj ostane doma,

- zdrave bolnike čimprej odpustimo,

- previdni smo pri prenosu opreme in transportu iz enega oddelka na drugega.

7.5 PREPREČEVANJE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI

Za preprečevanje črevesno nalezljivih bolezni

- je potrebno dosledno, natančno umivanje rok s tekočo vodo in milom,

- potrebno je higiensko in varno odstranjevanje fecesa pri bolnikih,

- paziti moramo na higieno stranišč,

- potrebno je strokovno in higiensko ravnanje s hrano in živili,

- ločiti moramo čisti in nečisti del.


23

7.6 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI

Med najpogostejše okužbe črevesno nalezljivih bolezni sodijo naslednje:

Salmonela, ki je Gramnegativna aerobna bakterija. Povzroča akutni enterokolitis,

bakterimijo in drugo. Večina okuženih nima kliničnih znamenj bolezni in le krajši ali

daljši čas izloča salmonelo. Med najbolj ogrožene bolnike sodijo novorojenčki,

majhni otroci, psihiatrični bolniki, oslabljeni in starejši. Salmonela se širi kontaktno z

dotikom od bolnika do bolnika, posredno in neposredno. Rizična so določena živila

(jajca, majoneza, sladoled in druga podobno).

Okužbe z E. Coli, pri kateri se prav tako pojavljajo akutne diareje, ki pa potekajo v

zelo lahki ali pa v zelo težki obliki.

Rota virusi so pomembni povzročitelji akutnih diarej. So najpogostejši povzročitelji

drisk pri malih otrocih do 3 leta starosti.

8. OKUŽBE DIHAL

Ločimo okužbe zgornjih in spodnjih dihal. Pri spodnjih okužbah dihal je

najpogostejša pljučnica. Te okužbe so tudi najnevarnejše.

8.1 BOLNIŠNIČNO PRIDOBLJENA PLUČNICA

- visoka stopnja obolevnosti in visoka stopnja smrtnosti,

- najvišja med bolnišničnimi okužbami, predvsem med bolniki, ki so umetno

predihavani je bolnišnična pljučnica dvajset

krat pogostejša.

8.1.1 Vzroki za bolnišnično pljučnico:

Med najpogostejše vzroke sodijo:

a) endogene okužbe

- zmanjšana mehanična obramba v dihalih,

- zmanjšana humoralna obramba (protitelesa),

- zmanjšana celična obramba,

- poseljenost zgornjih dihal s patogenimi mikrobi.

b) eksogene okužbe:

prenos mikroorganizmov od bolnika na bolnika, preko rok osebja, preko dihalnih

pripomočkov in opreme.

8.1.2 Dejavniki tveganja:

- starost,

- zmanjšana obrambna sposobnost,

- osnovne bolezni (kronične pljučne bolezni, sladkorna bolezen, itd.),

- kolonizacija sluznic zgornjih dihal z povzročitelji,

- umetno predihavanje,

- stik z respiratorno opremo in pripomočki (dihalne cevke, itd.),

- enteralno hranjenje,

- kirurški posegi in poškodbe,

- motnje zavesti,

- imobilizacija.


24

8.1.3 Vrste bolnišničnih pljučnic

* bakterijske,

* bolnišnično pridobljena legionarska bolezen,

* bolnišnično pridobljena asperglioza,

* virusne bolnišnične pljučnice.

8.1.4 Preprečevanje bolnišničnih pljučnic

- usposabljanje in izobraževanje negovalnega in zdravstvenega osebja,

- preprečevanje prenosa mikrobov,

- spremljanje bolnišnično pridobljenih pljučnic,

- zmanjševanje dejavnikov tveganja,

- cepljenje proti pnevmokoknim okužbam,

- povečanje odpornosti bolnikom,

- preprečevanje pljučnic po operaciji.

8.1.5 Preprečevanje prenosa mikroorganizmov

- higiena rok,

- ukrepi standardne izolacije,

- ustrezno izvedeni postopki zdravstvene nege,

- odstranjevanje izločkov iz dihalnih poti,

- sterilizacija in razkuževanje pripomočkov in opreme,

- po potrebi respiratorna in aerogena izolacija.

9. OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA

Namen uporabe osebnih zaščitnih sredstev je zaščita zdravstvenih delavcev in bolnika

pred okužbami z bolezenskimi mikroorganizmi.

Med osebna zaščitna sredstva spadajo:

~ zaščitne rokavice,

~ zaščitna maska,

~ zaščitni predpasnik,

~ zaščitni plašč,

~ zaščitno pokrivalo,

~ zaščitno obuvalo oziroma prevleka za čevlje,

~ zaščitna očala.

9.1 ZAŠČITNE ROKAVICE

Uporabljamo jih v zdravstveni negi, pri diagnostiki in pri zdravljenju. Zato morajo

biti narejene iz kakovostnega materiala. Pomembna je njihova pravilna uporaba.

Uporabljamo jih namensko, za enkratno uporabo in jih takoj po uporabi zavržemo. Če

jih ne menjavamo, lahko prenesemo okužbe in bakterije v okolico in na bolnike.

Uporaba rokavic lahko povzroči alergije in vzdraži kožo. V take primeru uporabljamo

manj alergene materiale. Pred in po uporabi rokavic si moramo vedno razkužiti roke,

saj so rokavice prepustne.


25

Rokavice uporabljamo, kadar prihajamo v stik z bolnikovimi kužninami, izločki in

iztrebki. Obvezna je uporaba rokavic, pri izolaciji in pri osebni higieni, pri ustni negi,

intimni negi, pri negi nog in nohtov in kadar so prisotni izpuščaji ali druge kožne

bolezni. Obvezna je uporaba vedno, kadar prenašamo ali pospravljamo kužni

material, pripomočke ter pri čiščenju in razkuževanju predmetov in prostora.

Rokavice uporabljamo tudi kadar imamo sami poškodovane roke, ali kožne izpuščaje

na rokah. Rokavic med delom nikoli ne peremo, ali razkužujemo za ponovno

uporabo!

Rokavice so narejene iz različnih materialov, kot so:

- PVC,

- latex rokavice,

- sintetična guma.

Ločimo še:

- nesterilne preiskovalne latex rokavice,

- sterilne preiskovalne latex rokavice,

- sterilne kirurške,

- zaščitne gumijaste.

Ko rokavice naročamo moramo vedeti kakšnega materiala so:

- standardne rokavice (velikosti oznake S, M, L, XL),

- dobra prilagodljivost roki in optimalen otip skozi rokavico,

- rokavice brez pudra im smukca,

- primerno pakiranje, ki omogoča čim bolj enostavno uporabo.

Pred uporabo si razkužimo roke. Rokavice vedno oblačimo na suhe roke. Ko delo

opravimo, jih snamemo, takoj zavržemo in zopet razkužimo roke. Ko jih

odstranjujemo jih obrnemo narobe. Rokavice niso nadomestilo za umivanje in

razkuževanje, niti jih ne nosimo po žepih. Z njimi ne prijemamo kljuk, telefonov in

kartotek. En par uporabimo le za enega bolnika in le za eno delo. Istih rokavic nikoli

ne uporabljamo pri večih bolnikih. Rokavice moramo zamenjati pri delu, če le ta traja

več kot 1 ali 2 uri in kadar so onesnažene s krvjo, izločki, ali kadar se strgajo.

Uporaba je strogo namenska in jih uporabljamo za en poseg ali en postopek pri

bolniku. Rokavice nadenemo na čiste, suhe in razkužene roke tik pred posegom.

Zamenjamo jih po onesnaženju s krvjo ali telesnimi izločki, po poškodbi ali

raztrganju.

Nepravilna raba rokavic daje občutek lažne varnosti in ne preprečuje širjenja okužb.

Rokavice osebje ne ščitijo pred vbodi in vrezi.

9.2 ZAŠČITNA MASKA

…ščiti pred širjenjem mikroorganizmov z aeroslom iz ust osebja ali bolnika.

Uporabljamo jo, kadar je bolnik v izolaciji, pri hudih pljučnih obolenjih, pri bolnikih

ki nimajo imunskega sistema, in kadar smo sami prehlajeni. Nosimo jo v operacijskih

prostorih, porodnih sobah, v prostorih kontaktne izolacije. Namestimo jo tudi pri

prevezah ran, pri negi imunsko oslabljenih in pri zdravstveni negi infekcijskega

bolnika. Pravilno masko uporabljamo takrat, ko imamo pokrit ves nos, usta in brado.


26

Maske so za enkratno uporabo. Menjavamo jo na dve uri ali takoj ko se maska zmoči.

Preden masko namestimo si vedno razkužimo roke. Pravilno jo obrnemo, jo razpremo

in ko jo namestimo, jo na korenu oblikujemo. Ko jo snamemo, se dotikamo le trakov.

9.3 ZAŠČITNI PREDPASNIK

…je plastificiran, namenjen za enkratno uporabo. Je neprepusten za vlago in

tekočino. Nadenemo ga pri bolnikih, ki so v izolaciji, ki obilno izločajo, pri nekaterih

medicinsko-tehničnih postopkih, pri kopanju in tuširanju bolnika, v operacijskih

dvoranah, pri nekaterih postopkih čiščenja. Če uporabljamo predpasnik v prostorih

kontaktne izolacije, strogo upoštevamo navodila, en predpasnik za nega bolnika.

Predpasnik mora biti obešen na stojalu z umazano stranjo navzven. Če stojalo stoji

izven sobe, se predpasnik po uporabi obrne z umazano stranjo navznoter.

Kadar rokujemo s hrano oziroma pri delitvi obrokov nadenemo predpasnik, ki je iz

blaga in je namenjen samo hranjenju in razdeljevanju hrane.

9.4 ZAŠČITNI PLAŠČ

…je namenjen enkratni uporabi. Ima dolga rokava in se zaveže na hrbtu. Ščiti pred

križnimi okužbami. Je neprepusten za tekočine. Oblečemo ga kadar negujemo ali

izvajamo negovalne in medicinsko-tehnične postopke pri bolniku v izolaciji. V

operacijskih dvoranah uporabljamo drugačen zaščitni plašč. Po večini iz blaga. Kadar

sodelujemo pri operacijah, kjer je možnost stika z bolnikovimi tekočinami, čez

tekstilni plašč nadenemo še gumijastega. Po uporabi zaščitni plašč slečemo tako, da

se ga ne dotikamo v celoti. Prijemamo le za trakove.

9.5 ZAŠČITNA KAPA

Pri uporabi zaščitne kape dolge lase vedno spnemo. Lasje morajo biti čisti in ne

smejo padati na čelo. Vsi lasje morajo biti skriti pod kapo. Ko kapo odstranjujemo,

primemo na zunanjem delu za elastiko, jo dvignemo z lasišča in odvržemo v koš.

Razkužimo si roke.

9.6 ZAŠČITNA PREVLEKA OZIROMA OBUVALO

Namenjena je enkratni uporabi. Najpogosteje se uporablja v operacijskih prostorih,

prostorih sterilizacije, porodnih sobah in oddelkih za intenzivno nego. Z njimi ne

hodimo po drugih oddelkih ali hodnikih. Ko zapustimo prostor, jih snamemo in

zavržemo. Zaščita ne sme prepuščati vlage in umazanije. Namestimo jih preden

vstopimo v sobo oziroma prostor. Po uporabi jih takoj odvržemo v koš in si

razkužimo roke.

9.7 ZAŠČITNA OČALA

Uporabljamo jih pri bolnikih, ki imajo kužne izločke in telesne tekočine (HIV).

Največkrat se uporabljajo v laboratorijih in v operacijskem bloku. Priporočena je

uporaba zaščitnih očal v prostorih za patologijo.

Pod delovnimi oblačili in haljami ter drugimi zaščitnimi sredstvi ne nosimo

zasebnih oblek ali jopic.


27

10. IZOLACIJE

Ker je vsak bolnik potencialni vir okužbe, so potrebne izolacije. Z izolacijo

preprečujemo prenos infekcijskih bolezni in kolonizacijo z epidemiloško

pomembnimi mikrobi. Izolacija je niz ukrepov. Mednje sodi tudi higiena rok, uporaba

osebne varovalne opreme in način namestitve bolnika. Cilj izolacije je preprečiti

prenos okužbe na bolnika, obiskovalce in na zaposlene.

Ukrepi osamitve preprečujejo prenos okužbe z enega bolnika na drugega. Ločimo:

* standardne ukrepe, katere izvajamo pri vseh bolnikih, ves čas obravnave v

zdravstveni ustanovi,

* izolacija vezana na način prenosa (aerogena, kapljična in kontaktna izolacija),

* ukrepi zaščitne izolacije.

10.1 POMEN STANDARDNIH UKREPOV IZOLACIJE

Ukrepi so enotni za vse postopke pri diagnostiki, zdravljenju, negi in rehabilitaciji

bolnika ne glede na diagnozo bolezni.

Standardni ukrepi so:

- higiena rok,

- uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

- odstranjevanje in razkuževanje okuženih pripomočkov,

- čiščenje in razkuževanje bolnikove okolice,

- ustrezno ravnanje z umazanim perilom,

- preprečevanje poškodb z ostrimi predmeti,

- uporaba ustnikov, ambujev in drugih sistemov nadihavanja, namesto umetnega

dihanja usta na usta,

- namestitev bolnika z neustreznimi higienskimi navadami in kužnega bolnika v

enoposteljno sobo.

Ukrepe izvajanja izolacije opravljajo vsi, ki imajo stik z bolnikom.

10.2 KONTAKTNA IZOLACIJA

Ukrepe za kontaktno izolacijo izvajamo za preprečevanje prenosa okužbe s stikom.

Izvajamo JO poleg standardnih ukrepov ob sumu ali dokazani okužbi pri:

- MRSA,

- VRE,

- ESBL,

- drugih odpornih mikrobih,

- respiratornih sincijskih virusih pri otrocih in novorojenčkih,

- driskah,

- okužbah s Clostridium difficle,

- abcesih, in obširnih preležaninah.

10.2.1 Način izvajanja:


28

- standardni ukrepi,

- razkuževanje rok,

- enoposteljna soba,

- kohortna izolacija,

- higienska navodila glede ravnanja z materialom,

- transport bolnika,

- čim manj premeščanja,

- označbe na vratih sob in dokumentaciji,

- opozoriti vse na izolacijo, ki prihajajo v stik z bolnikom,

- razdalja med bolniškimi posteljami mora biti najmanj 1.5 m,

- pripomočke in opremo razkužujemo neposredno po uporabi, če je le mogoče se

poslužujemo uporabe enkratnih

materialov.

Cilji kontaktne izolacije so preprečiti prenos nalezljivih bolezni ali epidemiloško

pomembnih infekcij, katere prenašamo z neposrednim stikom.

10.3 KOHORTNA IZOLACIJA

V isto sobo lahko namestimo dva ali več bolnikov z enakim povzročiteljem.

Izolacijski ukrepi so zapleteni in povzročajo dodatne stroške. Da lahko izvedemo

izolacijo je potrebna mikrobiološka potrditev na sum okužbe. Za izvedbo

potrebujemo veliko več opreme kot pri standardnih ukrepih, predvsem opremo za

enkratno uporabo. Izolacija predstavlja tudi časovno obremenitev zdravstvenega

delavca.

10.4 IZOLACIJSKI UKREPI ZA BOLNIKE

Ukrepi so lahko:

- neprijetni, mučni in težko sprejemljivi za bolnika, njihove svojce in za zdravstvene

delavce,

- kršijo lahko osnovne bolnikove pravice.

Zato se moramo držati pravila da v prvi vrsti ne škodujmo bolniku. Potrebno je

spoštovati njegove pravice in avtonomnost. Delati moramo v dobro bolnika in

pravično razporejati dobrine, čas in sredstva, kajti dostop do kakovostne zdravstvene

oskrbe je osnovna človekova pravica. Samovoljno omejevanje človekovih pravic je

dopustno le kadar je nujno zaradi spoštovanja pravic drugih oseb, kadar je ogroženo

življenje in kadar je ogrožen splošni red in splošna dobrobit ljudi. Omejitve morajo

biti za vse enake.

Zdravstveni delavec, ki dela z bolnikom v izolaciji ima večje tveganje za okužbo,

strah za lastno varnost, strah za prenos okužbe na družino. Čuti večjo dolžnost do

bolnika in zato zanj vse skupaj predstavlja še večje obremenitve.


29

10.5 UPORABA OSEBNE VAROVALNE OPREME

Uporaba glede na način prenosa okužb, poleg standardnih ukrepov, ki so:

- zaščita za sluznice oči, nosu in ust pri možnosti prenosa okužbe preko zraka,

- rokavice, zaščita za delovno obleko,

- maska,

- očala,

- halja,

- kapa,

- zaščita za čevlje.

10.6 STANDARDNE IZOLACIJE

- razkuževanje in umivanje rok,

- uporaba osebne varovalne opreme ob stiku s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in

iztrebki,

- razkuževanje in čiščenje pripomočkov, opreme in bolnikove okolice, ki bi lahko bila

kontaminirana,

- pravilno odstranjevanje onesnažene opreme, pripomočkov, perila in ostrih

predmetov.

10.7 ODVZEM KUŽNIN

Nadzorne brise odvzamemo pred začetkom zdravljenja, pri fistuli ali pred vstavitvijo

peritonealnega katetra, ter pred načrtovanimi operacijami in vstavitvijo žilnih

katetrov. Odvzamemo jih tudi pri hemipolastikah in artroplastikah.

10.7.1 Odvzemno mesto brisa:

- bris obeh nosnic,

- bris žrela,

- bris kožne gube ali rane,

- bris perianalnega predela.

10.7.2 Mikrobiološke preiskave:

- vzorci živil,

- vzorci pitne, kopalne in površinskih voda,

- brisi snažnost predmetov splošne rabe,

- preiskave na sterilnost različnih vzorcev iz okolja.

Vzorce preiskujejo glede na prisotnost bakterij in glede na kakovost (skupno število

mikroorganizmov). V primeru suma na okužbo ali na zastrupitev vzorce preiskujejo

na povzročitelja okužb in zastrupitev.

Medicinska mikrobiologija zajema identifikacijo povzročiteljev okužb (bakterije,

glive, virusi, paraziti). Ugotavlja občutljivost za proti mikrobna zdravila (antibiotiki

in antimikotiki). Pomembno vlogo ima tudi pri epidemiološkem raziskovanju in

ugotavljanju sorodnosti mikroorganizmov. Izvaja serološke metode za ugotavljanje

protiteles in antigenov, ter molekularne metode za identifikacijo, tipizacijo in

ugotavljanje lastnosti mikroorganizmov.


30

Virusne okužbe diagnosticirajo tako da viruse vzgojijo na celičnih kulturah v

oplojenih jajcih in tako zaznajo viruse posredno. Nato opazujejo učinek, ki ga imajo

na celice. Nato morajo dokazati še prisotnost antigenov na površini celice in

nukleinsko kislino. Ugotavljajo tudi prisotnost protiteles IgG, IgM, IgA.

Zato je vsak vzorec, ki ga odvzamemo pri človeku dragocen in enkraten ter

nenadomestljiv. Napak pri odvzemu in transportu kužnin se ne da popraviti niti z

najbolj kvalitetnim delom v laboratoriju niti z najsodobnejšo opremo.

Preden kužnino odvzamemo je pametno, da se posvetujemo z mikrobiologom

predvsem v primerih, kadar so preiskave redke, kadar je oseba hudo bolna, ob sumu

na zelo občutljive mikrobe (Trihomonas vaginali) ali kadar imamo opravka z zelo

kužnim materialom.

10.7.3 Pravilna izbira in odvzem vzorca

* material za odvzem kužnine (sterilna posodica, bris, transportno gojišče),

* potrebno je izbrati ustrezno mesto, način in čas odvzema ter predvsem količina

vzorca,

* odvzem izvede le usposobljeni zdravstveni delavec, z aseptično tehniko.

Ker pa biološki vzorec predstavlja tveganje za tistega, ki z njim rokuje moramo z

vsemi vzorci ravnati kot da so kužni in pri vsakem odvzemu vzorcev obvezno

uporabljamo zaščitno varovalno opremo.

Preden kužnino odnesemo v laboratorij moramo preveriti ali je ustrezno označena, in

sicer:

- ime, priimek,

- datum rojstva,

- vrsta kužnine,

- mesto odvzema,

- vrsta preiskave,

- datum odvzema.

Kužnino pravilno shranjujemo in jo čimprej pošljemo oziroma odnesemo v

mikrobiološki laboratorij, skupaj z ustrezno izpolnjenim spremnim listom.

Pogoste napake, ki se pojavljajo so napake pri osebnih podatkih, pri datumih rojstva

in naslovih, pozabljamo pripisati oziroma opozoriti na morebitno nosečnost, na to ali

bolnik že uživa antibiotik in vrsto antibiotika.

10.7.4 Naloge mikrobiološkega laboratorija:

Pred-analitična faza (izbira kužnine , čas odvzema, mesto odvzema, pravilen odvzem,

količina vzorca).

Analitična faza (usposobljeno osebje, aseptična tehnika in ustrezna embalaža).

Po-analitična faza (izvid, interpretacija izvida in analize rezultatov).


31

11. RAZKUŽILA IN RAZKUŽEVANJE (dezinfekcija)

Razkuževanje je postopek, ki zmanjšuje število mikroorganizmov. Uničimo vse

vegetativne oblike mikroorganizmov. Uporabljamo ga za zmanjševanje števila

mikroorganizmov, ki bi lahko povzročili okužbe v zdravstvu. Izvajamo ga za zaščito

oseb, ki imajo opravka z določenimi predmeti in pripomočki kjer je možnost večjega

onesnaženja z mikroorganizmi. Izvajamo pa ga lahko tudi za zaščito manj odpornih

oseb.

Na splošno poznamo dva načina razkuževanja:

- razkuževanje s toploto,

- uporaba kemičnih razkužil.

Termično razkuževanje in prednost pred kemičnim:

- ker poteka strojno s pomočjo termodezinfektorjev,

- delovanje je avtomatsko,

- imamo možnost kontrole,

- ni nevarnih substanc,

- je manj delovno intenzivno.

Slabe strani:

- večja investicijska sredstva,

- nekateri materiali ne prenesejo visokih temperatur.

Kemična razkužila delujejo na mikroorganizme na različne načine. Večino delujejo

na celično steno in na encime. Pri dolgotrajni uporabi teh razkužil se razvije

odpornost.

Kadar izbiramo kemična razkužila moramo biti pozorni na: - učinkovitost,

- varnost,

- uporabnost.

Podatke o navedenih lastnostih mora priskrbeti proizvajalec. Testiranje razkužila je

določeno po evropskih normah.

Razkužila ne delujejo enako uspešno na različne vrste nalezljivih bolezni. Večina

slabo deluje na parazite, delovanje na glive in plesni pa je različno, glede na kemično

sestavo razkužila. Delovanje na viruse je odvisno od vrste virusov. Splošno velja, da

so virusi brez ovojnine bolj odporni na razkužila, kot virusi z ovojnico. Med

bakterijami so najbolj odporne sporogene bakterije. Različno razkužila delujejo tudi

na Gram pozitivne in Gram negativne bakterije. Posebnost predstavljajo prioni, ki

povzročajo bolezen norih krav, saj so odporni proti večini razkužil in niti sterilizacija

jih ne uniči.

Podatki o varnosti razkužil morajo vsebovati podatke o toksičnosti, alergogenosti,

mutagenosti in biorazgradljivosti, ter o kontraindikacijah. Pomembno je, da je

napisana uporabnost in ali razkužilo povzroča poškodbe materialov, kakšen je način

uporabe, kakšna je stabilnost razkužila in nenazadnje tudi cena razkužila.


32

Razkužila delimo v več vrst. Glede na kemično sestavo in uspešnost delovanja:

- alkoholi,

- halogeni,

- fenoli,

- oksiadansi,

- aldehidi,

- kvarterne amonijeve skupine,

- digvanidi.

Razkuževanje v zdravstvu pomeni enega od pomembnih načinov za zmanjšanje

nevarnosti prenosa mikroorganizmov. Vedeti pa moramo kaj razkužujemo in s čim.

Razkuževanje je uspešno predvsem na čistih površinah. Razkuževanje talnih površin

največkrat ni potrebno. Ročno razkuževanje s kemičnimi razkužili se umika

strojnemu postopku čiščenja in razkuževanj obenem, kar predstavlja manjšo

obremenitev za zaposlene in boljšo kvaliteto postopkov.

11.1 POSTOPKI RAZKUŽEVANJA

Poznamo fizikalne in kemične postopke. Odločilni faktorji uspešnega razkuževanja

so:

- temperatura pri fizikalnem razkuževanju,

- koncentracija razkužila pri kemičnem postopku,

- in čas delovanja pri obeh načinih.

Med fizikalne metode razkuževanja sodi:

- uporaba toplote,

- prekuhavanje v vreli vodi pri 100°C,

- UV žarki.

Kemične metode razkuževanja:

- metoda, ko material vlagamo v razkužilo,

- metoda brisanja z razkužilom.

Lastnosti dobrega razkužila:

- uniči čim več vrst, ter čim večje število mikroorganizmov,

- je brez vonja,

- koža in sluznica ga dobro prenašajo,

- je prijazno do okolja, kovin in tekstila,

- ni strupeno,

- je poceni in enostavno za uporabo.

Kako izvajamo kemično dezinfekcijo?

Za to potrebujemo: - razkužilo,

- posodo za razkužilo,

- merilno posodo,

- uro.


33

Razkužilo pripravimo po navodilih proizvajalca, v točno določeni koncentraciji. Čas

učinkovanja prav tako predpiše proizvajalec. Najprej natočimo vodo primerne

temperature, nato dodamo dezinfekcijsko sredstvo. V času učinkovanja mora biti

posoda zaprta s pokrovom, da nismo izpostavljeni neprijetnemu vonju in vdihavanju

hlapov.

Glede na vrsto dezinfekcije, moramo ustrezno uporabljati osebna zaščitna sredstva:

rokavice, masko, zaščitna očala in predpasnik.

11.2 RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO

Vročino so za uničevanje mikroorganizmov uporabljali že v preteklosti, kajti vročina

je hitro delujoča in zelo učinkovita. Skupaj z vodo koagulira beljakovine v celicah.

Zato je ta način razkuževanja najcenejši in najmanj škodljiv. Razkužujemo lahko z

vročo vodo ali vodno paro na različne načine segrevanja.

Pasterizacija je segrevanje pod vreliščem vode, največkrat se uporablja za

razkuževanje mleka in pijač. Tak način uniči vse vegetativne oblike

mikroorganizmov.

Prav tako uničimo vse vegetativne oblike mikroorganizmov s kuhanjem v vreli vodi

ali segrevanjem v vodni pari nad 100 stopinjami. Ampak postopek mora trajati vsaj

10 minut. Priporočljivo in bolj zanesljivo je 30 minut, kjer uničimo tudi manjšo

količino bakterijskih spor.

Za razkuževanje s toploto uporabljamo pralne in pomivalne stroje, ki pri najnižji

temperaturi dosežejo od 65 do 85 stopinj, termodezinfektorji pa dosežejo od 93 do 95

stopinj in jih uporabljamo predvsem za razkuževanje predmetov.

11.3 RAZKUŽEVANJE S KEMIČNIMI ČISTILI

Antiseptiki so razkužila, ki jih uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz

kože in sluznic. Dekontaminacijo uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz

okolja in s predmetov. Snov ki ubija mikroorganizme je mikrobicidna.

Mikrobistatična je snov, ki ne ubije mikroorganizmov, ampak le zavira njihovo

delovanje.

Kaj vpliva na učinkovitost razkužil?

- koncentracija kemičnega sredstva,

- čas delovanja,

- število prisotnih mikroorganizmov,

- prisotnost krvi, sluzi, gnoja, umazanije in druge organske snovi.

Učinkovitost razkužil v praksi je bistveno drugačna kot sicer. Saj nanjo vplivajo

čistoča delovnih in drugih površin, čas in temperatura, ter vrsta in gostota

mikroorganizmov. Kemična razkužila uporabljamo kadar želimo prekiniti pot prenosa

okužbe.


34

12 STERALIZACIJA

Je pomemben člen pri nadzoru obvladovanja bolnišničnih okužb. Sterilizacija

omogoča visoko stopnjo varnosti. Pred okužbami ščiti tako bolnika, kot zdravstvene

delavce.

Sterilnost je odsotnost vseh živih mikroorganizmov, bakterij in njihovih spor ter

nezmožnost reproduciranja bakterij. Steralizacija je postopek s katerim uničimo več

kot 100.000.000 spor odpornih mikroorganizmov.

Preden začnemo postopek sterilizacije mora biti predmet čist, suh in primerno zavit.

Ker so delovna sredstva iz različnih materialov in različnih vzdržljivosti, moramo

najprej izbrati pravilno vrsto in postopek sterilizacije. Za materiale, ki so termo

stabilni, izberemo sterilizacija s paro. Za material, ki ni termo labilen, izberemo

kemični način sterilizacije.

Da bomo pri sterilizaciji uspešni, moramo upoštevati sledeče:

- vse kar steriliziramo moramo dobro predhodno mehansko očistiti,

- instrumenti morajo biti odprti,

- vse instrumente dajemo v sete,

- material mora biti pravilno zapakiran v set in biti ustrezno označen,

- paketi s perilom ne smejo presegati 6.5 kg,

- seti in paketi morajo biti v sterilizacijsko komoro vloženi tako, da omogočajo dostop

sterilizacijskim sredstvom iz vseh

strani

- redni nadzor nad sterilizacijo.

12.1 POSTOPKI STERILIZACIJE

a) fizikalni postopki

b) fizikalno-kemični postopki

a) fizikalni postopki in meto

… so namenjeni materialom, ki prenesejo visoke temperature, nad 121 do 180°C .

Pod to metodo prištevamo sterilizacijo s paro, s suhim vročim zrakom, in sterilizacijo

z ionizirajočimi sevanji.

Sterilizacija s paro (avtoklaviranje) je postopek, pri katerem material steriliziramo s

paro pod določenim pritiskom, določen čas in pri določeni temperaturi. Ta način je

najboljši in najbolj zanesljiv način sterilizacije. S tem načinom steriliziramo

predvsem gume, tekstil, instrumente, gaze, stekla, raztopine, les in papir. Čas trajanja

sterilizacije je približno 20 minut pri 121°C, pri 134°C pa 5 minut. Ta način

sterilizacije ne pušča nobenih toksičnih odpadkov in omogoča enostaven nadzor. Ker

je postopek kratkotrajen, lahko opravimo več dnevnih ciklusov.

Sterilizacija s suhim vročim zrakom poteka pri temperaturi 160-180°C in traja 90-120

minut. Ta oblika sterilizacije je primerna za sterilizacijo olj, praškov, laboratorijskega

materiala in instrumentov. Vendar se ta oblika opušča.


35

Sterilizacija z ionizirajočim sevanjem izvajajo predvsem v tovarnah.

b) fizikalno-kemični postopki

… so namenjeni sterilizaciji materialov, ki niso termolabilni. Temperatura ne preseže

80 °C. Zato je potrebno dodajati kemična sredstva v plinskem stanju (etilen oksid,

formaldehid in sterilizacija s plazmo).

Sterilizacija z etilen oksidom poteka pri temperaturi 56°C, čas izpostavljenosti je 120

minut, celoten postopek pa traja 5 ur. Po končanem postopku je potrebno

prezračevanje v posebnih komorah najmanj 24-36 ur.

Sterilizacija s formaldehidom: poteka pri temperaturi 60- 80°C, čas izpostavljenosti je

90 minut, celoten postopek pa traja do 7 ur. Pri tem postopku prezračevanje ni

potrebno.

Sterilizacija s plazmo je zelo hitra in zelo učinkovita metoda. Temperatura ne preseže

45°C. Ta način je najprimernejši za sterilizacijo endoskopov, optičnih kablov,

elektronskih naprav in kamer.

Napake, ki se lahko pojavijo pri sterilizaciji so:

* izbira napačnega postopka,

* nezadostno čiščenje,

* neprimerna ovojnina,

* napake pri polnjenju komore,

* napake pri skladiščenju.

12.2 KONTROLA STERILIZACIJE

S kontrolo ocenimo ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za uspešno

sterilizacijo. Kontrolo izvajamo s fizikalnimi, kemičnimi in biološkimi metodami.

a) fizikalna metoda

S to metodo nadzorujemo temperaturo, tlak, čas, koncentracijo plina in odmerek

radioaktivnega sevanja. Kontrola poteka s posebnimi instrumenti, kjer se vrednosti

odčitavajo neposredno na aparaturah in se dokumentirajo z diagrami in

računalniškimi izpisi.

b) kemični postopek

… uporabljamo kemične indikatorje, ki merijo in registrirajo parametre postopka

sterilizacije na principu reakcije in interakcije kemičnih substanc. Rezultate odčitamo

glede na spremembe indikatorjev. Ločimo 2 vrsti indikatorjev:

zunanji indikator nam pove ali je bil določen predmet izpostavljen postopku

sterilizacije ali ne.

Notranje kemične indikatorje pa vstavimo v vsak zavoj. Izbiramo multiparametrske

indikatorje, ki merijo čas, temperaturo in tlak. Rezultate lahko odčitamo takoj po

končanem postopku sterilizacije.


36

c) biološka kontrola sterilizacije

… pri tej metodi uporabljamo spore določenih mikroorganizmov. Tako za postopke

sterilizacije s formaldehidom in s paro uporabljamo spore Bacillusa

stearothermophiliusa, za sterilizacijo s suhim vročim zrakom in etilen oksidom pa

spore bacillusa subtilisa. Spore so pripravljene v dveh oblikah. Prva oblika so

papirnati trakovi s sporami. Po sterilizaciji spore inkubirajo v roku 7-10 dni pri

temperaturi 55°C v mikrobiološkem laboratoriju. Če spore v tem času ne porastejo je

bila sterilizacija ustrezno izvedena. Druga oblika so spore prav tako na traku, vendar

v dvojni epruveti z gojiščem. Po končanem postopku sterilizacije zlomimo notranjo

epruveto in spore inkubiramo pri temperaturi 56°C 48 ur. Rezultat se določa glede na

spremembe na gojišču.

Biološki indikatorji so najbolj zanesljivi pokazatelji uspeha sterilizacije, vendar so

dragi in rezultati niso takoj na voljo. O poteku sterilizacije moramo voditi evidenco in

dokumentacijo.

Da bomo uspešno opravljali in izvedli pravilne postopke steralizacije moramo imeti

znanje in izkušnje. Ne smemo pozabiti niti na strokovno izobraževanje in uvajanje

novitet, kar pa je seveda vse pogojeno tudi s financami. Zato nam je prioriteta

racionalna raba materiala in natančno izvedeno delo, brez napak.

SLOVARČEK

Patogenost: sposobnost mikroorganizmov, da povzročijo neko bolezen.

Trihinoza: bolezen ljudi in živali, katero povzročajo ličinke.

Revakcinacija: ponovno cepljenje.

Toksin: strup.

Dekontaminacija: onesnaženje.

Citostatiki: zdravila z delovanjem na novotvorbe.

Imunosupresivna zdravila: zavirajo normalno delovanje imunskega sistema.

RZP: razjeda zaradi pritiska.

Makrofagi: tip belih krvničk.

Limfociti T: pomembne celice imunske odpornosti.

Stenoza: bolezensko zožanje cevastih organov.

Bakterimija: povečano število bakterij v urinu.

Sepsa: nevarno stanje, ki ga povzročajo bakterije in glive.

Enterokolitis: akutna črevesna bolezen.

Endokarditis: vnetna bolezen, ki prizadene srčne zaklopke.

Glumerulonefritis: vnetje ledvičnih filtrirnih enot.

Asepsa: stanje popolne odsotnosti katerekoli oblike mikroorganizmov in njihovih

spor.

Documents

Skripta, 1.vsebinski sklop - odraslih.com VZO HIGIENA.pdf · Higiena,varovanje zdravja in okolja 2 1. S HIGIENO DO ZDRAVJA Higiena nas uči o tem kako si zdravje ne le ohranjamo,