Številka 1, junij 2010

Spletna revija za geakulturo, geomantijo in lepoto bivanja

CELOVITAAA

Spletna revija za geokulturo, geomantijo in lepoto bivanja

E-pošta: celovitaaa@gmail.com

Urednica: Mojca Ažman

Sodelavci: Marko Pogačnik, Jelka Aljančič, Metka Čičerov, Katja

Majer, Urša Vidic, Martina Kafol, Vera Florjančič, Tatjana Pliber-

šek, Marija Ljubičič

Lektoriranje: Urša Vidic

Oblikovanje: Mojca Ažman

Izdajatelj: VITAAA

Društvo za sožitje človeka, narave in prostora

Streliška 12

1000 Ljubljana

Slovenija

t(1): +368 51 80 79 13

t(2): +368 40 83 55 23

e-mail: drustvo.vitaaa@gmail.com

web: www.vitaaa.net

Pred vami je prva številka spletne revije CELOVITAAA!

V Društvu za soţitje človeka, narave in prostora VITAAA smo pričeli z izdajanjem nove

spletne revije CELOVITAAA, ki omogoča vpogled v delo in ţivljenja posameznikov, ki

svojo pozornost posvečajo harmoničnemu sodelovanju in komunikaciji z bitji narave in

Naravo samo. Ali kot je v predstavitvi društva VITAAA zapisal Marko Pogačnik: »Naše

ustvarjanje je posvečeno sanjam človeštva: najti ključ do harmonije med naravo, duhovno-

energijskim organizmom Zemlje, človeško dejavnostjo na planetu in večnostjo boţanskega

vesolja. Zanima nas sodelovanje z rastlinami, ţivalmi, elementarnimi bitji (ki jih razumemo

kot zavest narave), angelsko zavestjo (ki jo razumemo kot zavest in ljubezen vesolja) in

seveda z vami, soljudmi.«.

Torej, vabljeni, da preko naslednjih nekaj strani spoznate lepoto bivanja, ki jo prinaša

geomantija, ko geakultura postane način ţivljenja in modrost, ki preţema vsak trenutek

našega obstoja.

Srčen pozdrav in veliko užitkov ob branju!

2

Kdor se je zadnje dni vozil po primorski

avtocesti med Postojno in Novo Gorico, je lahko

presenečen ugotovil, da so se ob cesti pojavile nove

bleščeče modre table – pa ne reklamni panoji, kot bi

človek v tem času pričakoval, temveč imena do zdaj

anonimnih potokov, podčrtana z belo valovito črto.

Berem prav nenavadna, do včeraj zamolčana imena

Nanoščica, Karentan, Strţen, Globočnjak, Bela,

Šumljak, Puščavec, Koţmanski potok, Skrivšček,

Malenšček, Sušnik itd. Kakšno bogastvo ljudske

poetike se pojavlja ob avtocesti! Pesniški land-art?

Do nedavnega v kanale pod avtocesto potisnjeno

vodno bogastvo Primorske je dobilo ime in čast

umestitve v človeški zavesti.

Ţe res, da so imena rek vedno izpisana

pred mostovi. Ampak kaj bi reke brez zgoraj

naštetih studencev in potokov? Valjale bi se v

suhi strugi.

Potemtakem ne gre samo za poetiko

ljudskih imen, ampak za pomembno ekološko

sporočilo: sporočilo o vseprisotnosti vode. Voda

je razporejena v atmosferi okrog nas, voda se

pretaka skozi naša telesa in pokrajino, da o

gigantskem miru oceanov ne govorimo. Za

graditelje avtocest je potočna voda neprijetna, a

premagljiva ovira; za nas, vozeč čeznjo, niti ovira

ni več, temveč pozabljeno dejstvo.

Vendar danes vemo, da voda ni le materija

in predmet trgovanja, temveč določena oblika

zavesti, zakladnica spomina Zemlje. Znanstveniki

milanske univerze so ţe pred desetletjem in več

ugotovili, da ima kapljica vode boljše sposobnosti

spominjanja kot silicij - a kaj ko si ne moremo

privoščiti, da bi nam računalnike zamakalo!

Če pa je voda tako pomemben element

Zemljine zavesti, potem ozaveščanje anonimnih

potokov ni le krajinska poetika, temveč prvi

namig na moţnost sporazumevanja med človekom

in zavestjo Zemlje, imenovano Gajina zavest. Če

hočeš z nekom komunicirati, ga je najprej treba

priznati kot nekoga z imenom, oziroma z določeno

identiteto. To se je zgodilo s potoki na Primorskem.

Čestitam DARSu in predvsem sodelujočim pri

projektu! Kateri je naslednji korak komunikacije z

vodnim bogastvom – točneje z bogastvom, shranje-

nem v spominu vode? Ali veste, da se temu spominu

reče »ţivljenje«?

Marko Pogačnik

3

pravi Mali princ. Kaj je bistvo, kaj sploh

pomeni nevidno v našem racionalnem, materialnem

svetu, kjer se vse meri, prešteva, analizira in dokazu-

je? Vsi vemo, da je bistvo več, tisto kar vidimo s

srcem, tisto kar občutimo, kar nas preplavlja, kar je

globlje, bogatejše, polnejše od vsega materialnega.

In če gledamo s srcem, vidimo, kako čudovita

je naša gostiteljica Zemlja, ki nam ponuja vse, daje

nam telo, daje nam ţivljenje. Ob tem, ko čutimo last-

no bistvo v sebi, čutimo, da je Zemlja ţiv organizem,

da je organsko bitje, da se iz njenih globin poraja

ţivljenjska energija, da se ustvarja nenehen pretok iz

njenega jedra na površino in se izmenjuje z energijo

kozmosa, da v trenutku spojitve nastaja ţivljenje,

zavemo se, da smo eno z njo. Zemlja bi lahko

obstajala tudi brez ljudi, pa vendar je ponudila člo-

veku dom, da je lahko njen partner, soustvarjalec.

Človek in Zemlja se ţe

dolga tisočletja razvijata

skupaj, se učita drug od

drugega, se prilagajata.

Človek ima svobod-

no voljo, sam se odloča, ali

bo sobival z njo ali pa je

zanj samo predmet izkoriš-

čanja, podrejanja, samo

sredstvo za doseganje

njegovega egocentričnega

načrta. Prav s takim ravna-

njem in odnosom v zadnjih

tisočletjih, ko je prevladala ţelja po obvladovanju in

nadzoru, se je človek odtujil od nje, ne prepozna več

nevidnih razseţnosti, prav tistih, ki nosijo ţivost

ţivljenja.

Ljudje v svojem ţivljenju doţivljamo razne

stiske, šoke, strahove, travme (ob vojnih bitkah,

ubojih, prometnih nesrečah, čustvenih stiskah) in vsi

ti teţki čustveni vzorci se odtisnejo po prostoru

našega bivanja, prav tako tudi vzorec mnoţične

racionalnosti, neobčutljivosti za ţivo naravo (strnjena

mestna naselja, umetni parki, avtoceste). Zato se v

nekaterih krajih (v urbanem prostoru ali v naravi)

počutimo lepše, polnejše, saj kar ţarijo od lepote, od

nekega neoprijemljivega občutka, drugje pa se poču-

timo slabše, čutimo neko stisko, ni nam prijetno.

Taki kraji so izgubili ravnovesje, prekinjeni so bili

energijski tokovi, bitja narave so izgubila svoj ritem

delovanja, lahko celo, da so se sile ţivljenja v celoti

umaknile.

4

Kaj lahko človek naredi, da se v prostoru

ponovno vzpostavi ravnovesje, gibanje, da se

sprostijo pretoki, da odteče »teţa in gostota«, da

se vzpostavi ţivost? Narava nima razuma, v smislu

logike kot človek, ima pa svojo inteligenco, to so

elementarna bitja (elementarna zavest prostora), z

njimi čuti, misli, se zaveda, z njimi doţivlja. Človek

lahko z raznimi načini: imaginacijo in vizualizacijo,

objeto z občutkom ljubezni, vzpostavi komunikacijo

z njimi in jih »spomni« na njihovo celost, pomaga

jim, da ponovno steče gibanje, ţivost, da se poveţejo

s celoto.

Eden od načinov je tudi postavitev litopunk-

turnih kamnov s kozmogrami na določene točke

v prostoru, kjer so centri bitij narave, ali vitalno

energijski centri, ali prostori z duhovno kvaliteto.

Kozmogram je znak, ki se vkleše v kamen in nastane

v globoki srčni komunikaciji z bitji narave in prosto-

rom, kot večdimenzionalen vzorec, ki je identičen z

njihovim arhetipom, vlogo, ki jo imajo v tem delu

prostora, da proces ţivljenja teče v polnosti ali pa

podpira določeno kvaliteto, ki je izgubila svojo moč.

Torej gre pri kozmogramih za preprosto

komunikacijo človeka z bitji narave, inteligenco

Zemlje kot celoto, gre za komunikacijo ljubezni med

ljubečimi bitji, pogovor teče na ravni srca in zavesti.

Ker gre za eno celovito zavest, ki je naravnana k

popolni usklajenosti, za eno čisto ljubezen, je moţna

komunikacija med Zemljo in človekom, ki je del

Zemlje, je moţno sodelovanje in vzpostavitev pono-

vnega ravnovesja.

Zemlja nam daje moţnost soustvarjanja,

sočasnega razvoja, učenja, rasti. Zemlja ni samo naša

mati, je naša partnerica, vendar le, če jo upoštevamo

na vseh ravneh, če upoštevamo, da je bitje z zavestjo

in dušo. Zemlja nas uči brezpogojne ljubezni, odgo-

vornega odnosa, uči nas spoznati svoje bistvo, kdo v

resnici smo.

Če človek skuša spoznati Zemljo v vseh

njenih razseţnostih, spozna tudi sebe na globljih

ravneh, če komunicira z njo z ljubeznijo in v čistem

spoštljivem odnosu, prav tako čuti tudi do sebe in do

drugih ljudi. Če poskuša sodelovati v procesih

vzpostavljanja porušenih ravnoteţij v prostoru,

vzpostavlja zdravo ravnovesje tudi v sebi, če išče

načine komunikacije, usklajevanja in sodelovanja z

njo, jih bo našel tudi v sebi, do sebe in do drugih

ljudi. Zemlja nas uči ljubezni, ne čustvene, ampak

tiste polne, ko dajemo sebi in drug drugemu prostor

za polno ustvarjalnost, za polno sprejemanje in sobi-

vanje.

Jelka Aljančič

5

4. Na lastnem telesu začutim, kako ji mali trnek polzi po neskonč-

no dolgem poţiralniku, dokler se ne zatakne v nekaj mehkega.

Šele v tem trenutku se zavem nesmiselnosti svojega dejanja.

Matutu, Brazilija, 30. avgusta 1998

1. V sanjah se pojavim kot preprost ribič. Ravnokar korakam po

obali morja s svojo ribiško palico na rami.

2. Takrat pa nenadoma opazim, da je nad morsko gladino dvignila

glavo orjaška riba. Odpre svoja usta, večja od garaţnih vrat. S svo-

jimi malimi, ţarečimi očmi me pogleda z nepopisno ljubeznijo.

3. Namesto da bi me pogled razveselil, me začne skrbeti in

sprašujem se, kako naj reagiram. Ker sem ribič, si mislim: »Kaj

drugega pa naj naredim, kot da vrţem svoj trnek v njena široko

odprta usta?«

6

Orjaška riba

simbolizira notranje bitje

Zemlje, duševni vidik

planeta, Zemljino dušo.

Prvotna ljudstva so jo

častila kot »mater Zem-

ljo« (grško: Gaja).

Po nekaterih izročilih so dušo Zemlje dejansko tudi

upodabljali kot velikansko ribo. Slovenska tradicija

pozna »ribo Faroniko«, ki na svojem hrbtu nosi

ploščo sveta. Faronika, orjaška riba, je odgovorna za

blagor vsega ţivljenja, ki ga nosi na svojem hrbtu.

Kot utelešenje Zemljine duše lahko sproţi potrese in

poplave, kadar ţivljenje na zemeljski površini izgubi

svoje ravnovesje.

Ribič po drugi strani

predstavlja modernega

človeka, ki slepo verjame

našim navidez visoko

razvitim tehnologijam,

ki pa so v primerjavi z

večrazseţnostjo ţivljenja

hudo omejene. Današnja civilizacija se opira na oro-

dja moderne tehnike in je zmoţna funkcionirati

izključno na eni sami, materializirani ravni bivanja.

Vseh ostalih razseţnosti, ki so temeljnega pomena za

ţivljenje, se skoraj ne dotika. Ribič s svojo preprosto

ribiško palico je presenetljivo ustrezen simbol, ne le

za moderno tehniko, ampak predvsem za na njej

temelječo človeško drţo v odnosu do ţivljenja.

Očitno je nesorazmerje med majhnim trnkom

ribiške palice in med mogočnimi usti velikanske ribe.

Človeštvo se dandanes osredotoča izključno na

materialno raven Zemlje in nikakor ne upošteva sil-

nih potencialov njene zavesti, njenih (vitalno-

energijskih) ţivljenjskih sil in njenega duhovnega

jedra.

Druga sanjska slika nakazuje epohalno spre-

membo pri tem nesorazmernem odnosu. Orjaška

riba kot simbol Zemljine duše namreč zapušča svoje

»skrivališče« v trebuhu planeta. Ko se pojavi na mor-

ski gladini, to priča o njeni odločitvi, da ne bo več

vztrajala v izgnanstvu v Zemljinem jedru, kamor

smo jo zrinili ljudje, temveč da se nam bo spet razo-

dela. Njene ljubeče oči nam dajo slutiti, da Gaja kot

ljubeča mati človeškega rodu, bivajočega na njeni

površini, v današnjih dramatičnih razmerah ne bo

pustila na cedilu.

In kako se na to odločitev odziva človek?

Prvič, izgubil je občutljivost, potrebno za dojetje

ljubeče ponudbe duše Zemlje. Drugič smo se ljudje

zapletli v racionalistični vzorec mišljenja, po katerem

Zemljina duša sploh ne more obstajati – razen kot

antropološko dokazano verovanje davnih ljudstev.

Majcen trnek, vrţen v usta pra-ribe, simboli-

zira neustrezno reakcijo človeštva na bliţajoče se

zemeljske spremembe.

Namesto da bi se na srčni

ravni odprli pomoči, ki

nam jo ponuja duša Zem-

lje, tuhtamo o moţnostih,

kako zmanjšati izpust

toplogrednih plinov kot

pospeševalcev učinka tople

grede. Namesto da bi priznali, da smo se kot civiliza-

cija usodno odtujili od ljubeče zavesti ţive Zemlje in

boţanskega vesolja, hočemo svojo odtujenost od

vsega bistvenega celo predstavljati kot obetavno

rešitev.

Sanje nam dajo

vedeti, da so sedanje

Zemljine spremembe

tako globoko segajoč

proces, da praktično ni

moţnosti, da bi nastajajoče teţave lahko reševali

izključno na materialni ravni in s tehnološkimi

posegi. Dajo slutiti, da kmalu ne bo več druge rešit-

ve, kot da se osebno in kolektivno odpremo Zemljini

zavesti in njenim potencialom na različnih ravneh

bivanja. Fizično in zavestno se moramo na to pravo-

časno pripraviti.

Marko Pogačnik

7

Znanstvena psihologija nas uči, kako v

ţivljenju ljudje zelo hitro naredimo projekcijo navz-

ven. Ko z nečim nismo zadovoljni, ali nas nekaj zelo

boli, je pripravno, da povzročitelja našega trpljenja

poiščemo zunaj sebe. Tako se izognemo temu, da bi

pogledali vase in videli pravi vzrok našega neugodja.

Morda ţe (še) ni pravi trenutek, da ne zmoremo ali

še ne znamo videti pravega vzroka v nas samih. Kajti

ko pogledamo vase, je edina moţna pot, da se sooči-

mo sami s seboj. S svojimi bolečinami, ranjenostmi,

lastnostmi, ki nam niso všeč.

Skozi zgodovino pa so se projekcije tudi

izrabljale za pridobivanje, ohranjanje in jačanje moči

in oblasti nad drugimi. Saj vemo iz zgodb, da so bili

ţenske in moški, ki so bili povezani z Zemljo, ki so

poznali naravne sile in so bili poklicani za opravljanje

zdraviteljskega delovanja, spoznani kot čarovniki in

čarovnice in so mnogi končali na grmadi, obsojeni,

zaznamovani.

Ljudje smo takrat zanikali svojo notranjo

naravno povezanost z silami Narave, in smo podobo

take osebe popačili v staro osebo odurnega izgleda

in sprevrgli njeno delovanje v zlo delovanje.

Kolikokrat skozi zgodovino smo ljudje

povezali sile narave in sile zemlje z zlim!

Ko pošteno pogledamo sami vase, prav lahko

v sebi prepoznamo oba pola, »slabega« in »dobrega«,

temnega in svetlega. A da si to priznamo, je potreb-

no delo na sebi, ki pa ni preprosto: zahteva iskrenost

do samega sebe in do ţivljenja nasploh in notranjo

moč, da kaj spremenimo v sebi. Tok ţivljenja v naši

civilizaciji lahko spreminjamo samo tako, da začne-

mo spreminjati vsak sebe, da v sebi dovolimo osvet-

liti in pogledati tisti temni del sebe, ki ga pri drugih

tako hitro prepoznamo in obsodimo.

Umetniška dela vseh vrst, vključno s kamni s

kozmogrami, sijejo kode osnovnih ţivljenjskih resnic

in vrednot in nas, kadarkoli se srečamo z njimi, od

znotraj nagovarjajo, da se ponovno zavemo sile Ţiv-

ljenja, da bomo postopoma vsak posameznik od

znotraj navzven sijali svoj osnovni »kozmogram«, za

katerega smo jasno vedeli in ga poznali, ko smo se

odločili za utelešenje v ţivljenje na ţivem planetu

Zemlja, katerega osnovna vibracija je vibracija ljube-

zni, do sebe in do ţivljenja v celoti.

Metka Čičerov

8

Sem geomantinja. Zaključila sem šolo

geomantije pri Marku in Ajri Pogačnik in doslej sem

s kozmogrami sodelovala pri Hologramu Evrope in

pri Točki miru v BTC-ju v Ljubljani. Večkrat sem

sodelovala pri geomantičnih projektih v dolini Kol-

pe. Bila sem zraven, ko se je izoblikovala meditativna

pot z delovnim zvezkom, pripravila sem video-

inštalacijo Svet Kolpe, ki je na ogled v stari šoli –

Tris pri Fari, sedaj pa bom s skupino sodelovala pri

načrtovanju kulturnega doma Hiša tradicije.

Poklicno preko 15 let sodelujem kot avtorica,

voditeljica oddaj, scenaristka in reţiserka s Televizijo

Koper, z deţelnim sedeţem italijanske drţavne

televizije RAI za Furlanijo - Julijsko krajino ter z

zasebnimi produkcijami, obenem delam kot urednica

in sem odgovorna za stike z javnostmi pri Zaloţniš-

tvu trţaškega tiska. Tam sem leta 2008 izdala knjigo

Skrivnost Benetk Marka Pogačnika. Lani sem za

krajše obdobje imela funkcijo predsednice Upravne-

ga sveta v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in

povabila Pogačnika, da pri nas izdela litopunkturni

projekt. Pripravil je sedem bakrenih ploščic s

kozmogrami, ki smo jih vgradili v tlak na stopnišču

pred vhodom gledališča. Proces transformacije, ki se

je začel znotraj gledališča še zdaleč ni zaključen,

ampak verjamem, da ga kozmogrami vzdrţujejo in

podpirajo.

Geomantiji sem se aktivno pribliţala, ko se je

v mojem ţivljenju začelo novo poglavje. Iz središča

Trsta sem se preselila v staro domačijo na Krasu in

takrat sem začutila potrebo, da globlje spoznam buj-

no in neokrnjeno naravo, ki obdaja moj dom ter da

jo zavestno vključim v svoje ţivljenje in ustvarjanje.

V na novo odkritem sobivanju z naravo sem se po

analogiji marsikaj naučila tudi glede soţitja z ljudmi.

Odkar sem se seznanila z načeli in vrednotami

geomantije, so ti postali glavno vodilo v mojem

ţivljenju in delu.

Pozornost na večdimenzionalnost bivanja

vsega ţivega, spoštovanje in strpnost, spoznavanje

Zemlje kot čutečega bitja ter iskanje načinov sodelo-

vanja z njo, tako kot z naravo in s sočlovekom: to je

moje ţivljenje, moj vsakdan, doma in pri delu, kjer se

trudim za kakovostno komunikacijo s svetom okrog

sebe. Ustvarjanje je zame proces, pri katerem je kon-

čni ali vidni izdelek - naj bo to knjiga ali film - samo

ena faza. Pri tem razvijam svoj osebni geomantični

jezik, ki mi odpira nove poti v smeri celostne umet-

nosti.

Martina Kafol

9

Umetnost je od nekdaj človekova spremljeval-

ka. Je tista njegova dejavnost, ki jo je razvil ţe v pra-

davnini kot most, obliko komunikacije in soustvarja-

nja med njegovo notranjostjo in vsem zunanjim. In

nevidni svetovi spadajo med tista bitja in reči, ki jih

je s svojimi umetniškimi dejanji nagovarjal. Način na

katerega neka kultura, oz. ustvarjalec dojema svoje

bivanje, seveda določa, s kakim spektrom vsebin se

bo ukvarjala njegova umetnost. In če se geomantija

ukvarja s prostorom in ţivljenjem celostno, mora biti

taka tudi njena umetnost. Zato kozmogrami zajema-

jo širok spekter bivajočega, v katerem je materialno

le manjši del in vzpostavljajo komunikacijski most

med vidnimi in nevidnimi kraljestvi. Kozmogrami, ki

jih poznamo, so večinoma izrisani v črtni risbi in

kroţnem formatu, vendar je zmotno

prepričanje, da je to edini način, povza-

memo lahko, da je kozmogram katero

koli kreativno dejanje, ki z določenim

namenom deluje po načelih geomanti-

je. Si predstavljate, kako čudovito delo-

vanje kozmograma je imel npr. ples

naših prednikov za plodnost Zemlje?

Teţko, a gotovo bi jo začutili, če bi se

znašli v krogu

plesalcev, ki

vsi plešejo z

namenom in

zavestjo.

Če se omejimo na likovni

medij, je črta vsekakor

osnovno izrazno sredstvo.

Poglejmo, kako gibanje

ustvari, ko prevzame svoje

poslanstvo in oblikuje koz-

mogram. Ta kozmogram predstavlja območje trebu-

ha, kjer se dogajajo procesi preobrazbe, prebavljanja,

lahko rečemo, da se surova energija predeluje na tak

način, da iz nje nastanejo

finejše oblike, ki jih je nato

mogoče uporabiti za ţivljen-

je, podobno kot se v naših

prebavilih hrana spremeni v

energijo. Ta proces lahko

spremljamo skozi potek črte:

iz kozmične celovitosti izsto-

pi čista, surova sila, opazuje-

mo jo lahko kot jasno, neza-

znamovano črto, ki izstopi iz

kroţnega formata na levi

strani in ta

črta simbol-

no potuje v

notranjost

(to opredel-

juje premik v spodnji del formata),

kjer se dogodi proces prebavljanja,

preobrazbe, na njegovo dramatič-

nost in zapletenost nakazujejo ovin-

ki in kriţišča črte. Nato se, spreme-

njena v finejšo, uporabnejšo energi-

jo spet spremeni v napeto linijo, ki

potuje v zgornji del formata, kar

predstavlja pot navzven, dostop-

nost, širjenje, kjer nakaţe svojo

novo prefinjenost in zlitje s širšim prostorom z

občutljivo obliko, ki se neţno dotakne kroţnega for-

mata in zaključi z odprto linijo, s čemer simbolno

pove, da je sedaj dostopna vsemu in vsakomur.

Katja Majer

10

Ko se v nekem času sestavijo občutki, lepi in

prijetni, ko je okolje čudovito, ko je moje telo v har-

moničnem delovanju in so čuti polno zaposleni, se

pozornost osredini v prostoru srca. Za občutenje

radosti je potrebno, da se moje bitje počuti celostno

zdravo v rajskem Zemljinem okolju,da sodelujem z

ljudmi, ki jih imam rada, v dejavnostih, ki me osreču-

jejo.

Radost je kot koncentrat Ţivljenja, ki se v primer-

nem trenutku širi, brez meja, skozi srce v prostore

Zemlje in Vsemirja. Radost je več kot veselje. Veselje

je gibanje, je akcija navzven, radost pa je ponotranje-

no veselje, ki se vrne v srce in je zavestno občutenje

srca. Srce igra od radosti, ne utripa intenzivno, ne

pričakuje, igra melodijo miru.

Radost ni enako sreča; sreča je trenutek, radost je

stanje, je potencirano mirovanje, iz katerega se vsak

čas lahko rodi nekaj lepega. Je inkubator kreativnosti.

Radost je slavljenje, čaščenje Ţivljenja. Veselje, uţi-

vanje je gibanje, občutek radosti je ţarenje.

Ena od možnih vaj za občutenje notranjega

žarenja:

Zaprem oči, zavem se sebe. V občutku preverim, da

je moje bitje obdano z mavrično opno, ki je gladka,

nepoškodovana, ki me varuje in hkrati povezuje z

okoljem. Z občutkom se v svojem osebnem prosto-

ru po spiralni poti spuščam vedno globlje vase v pro-

stor svojega srca. Dokler ne občutim v prostoru srca

sijočo kroglico. Čutim njen sij, toploto, mir. Kroglica

ţeli postati večja, spremljam jo, ko se širi in zapolni

prostor srca, preţame prostore mojega telesa, se širi

v svoji svetlobi in toploti navzven, objame in preţa-

me ves Planet in se razširi v prostore Kozmosa.

Prisluhnem občutku. Potem se vrnem v svoj osebni

prostor, v svoje srce in se zavem trenutka, sem tukaj

in zdaj. Na koncu se zahvalim za izkušnjo.

Metka Čičerov

(V litopunkturnem krogu Točka miru sredi

trgovskega centra BTC v Ljubljani je eden

izmed kozmogramov posvečen vidiku

miru kot občutenju življenjske radosti.)

11

Zgodba o dveh zaljubljencih z nasprotnih

strani jezera je zgodba o zaobljubi med kačo človeš-

tva, ki se vije z gradu Šteberk pod Kriţno goro in

zmajem Zemlje, ki jo pričakuje v jami pod Karlov-

škim gradom. Graščak tega gradu je rekel mlademu

Šteberškemu graščaku: »Dam ti svojo hčer za ţeno,

če se do nje pripelješ s čolnom!« Povodni moţ mu je

pomagal, da se je jezero dvignilo in je lahko priplul do

nje, luč na njenem oknu ga je vodila, dokler ni neke

noči svetila pri jami pod gradom in sta oba skočila

vanjo.

Kača se zvije z neba navzdol in s sabo prinaša

zaobljubo, ki jo je človeštvo dalo Zemlji, to ljubezen

pa vrača zver izpod Svinjske jame in Karlovice, ki

priča o tem, da se je Zemlja zaobljubila, da bo sprejela

ljudi in se z njimi zdruţila v eno. Tako je nastalo jeze-

ro, ki utripa iz številnih por in trepeta s svojimi pljuči

in bobna s svojimi škrgami, kadar pa se ljubezen med

graščakoma prepreči, srce jezera zarjove in temno

rjovi kot medved, ki pride z Javornikov in se potopi v

vodo in vdihne na enem otoku in se spet potopi in

zares vdihne šele na drugem otoku, se potopi in na

tretjem otoku silovito razširi svoj glas čez vso dolino,

da vodna gladina zaniha in vzvalovi in se zatrese pod-

talnica in skozi trsje kot skozi pore zadiha najgloblje

jezero.

To pa je pravljica o svetlolasi deklici, ki je padla v

Coprniško jamo na Slivnici in je samo kita njenih las

priplavala skozi Magdalenski izvir pod goro. Ta kita se

je razpustila in se v kačo spremenila, zasvetlikala se je,

ko se je dvignila in zasikala, in iz njene sape je spet

zrasla cela deklica. Zravnala se je, se postavila na noge

in zagledala se je v valove jezera, ki so se bleščali tako

lepo, da je stopila vanje in zaplavala. In ko je tako pla-

vala, je udarjala z obema nogama hkrati in počasi je

njeno telo postajalo prosojno, kot da bi bile tanke niti

spete skupaj in spet so jo bili sami lasje. Plavala je

mimo čebeljega otoka, na katerem je zagledala čudeţ-

no bitje, varuha te doline.

12

Ob pogledu nanj ji je poskočilo srce in zastal ji

je dih. To jezero namreč diha s srcem. Ustavila se je

in se spet zbrala v gostejše telo. Ko stopala iz vode,

njemu naproti, se je raztapljala v njegovem pogledu in

skupaj sta skočila v deroči tok, da ju je odnesel v glo-

boko jamo in na drugi svet.

In tako se češejo vse vode, ki tečejo skozi to

jezero, tiste srebrne, ki pritečejo skozi mesto, tiste

divje, ki tečejo ob vznoţju Javornikov, vsi tisti Obrhi

in vse tiste zlate niti z gora okrog Kriţne jame.

Hodili smo na Slivnico in srečali smo medved-

ko. Mislili smo, da ji moramo dati mrhovino, da nas

ne bo pojedla in začeli smo zlagati na kup vse, kar

smo imeli. Potem pa smo videli, da jo nahrani tudi

tisto, česar sami nočemo več imeti, da je ţrtvovanje

samo nek način vzpostavljanja stika, da steče pogovor

z boginjo, ki je bila včasih strašna, zdaj pa smo odrasli

in postala je naša sogovornica.

Pod vodo, pod jezerom, je še eno jezero. Voda

je v Cerkniškem jezeru osvetljena od globoko spodaj,

blešči se s teţo in resnobo neukrotljivih zveri. Ta

voda ima svojo lastno voljo. Izraţa se v bledo zeleni

koţi mehurjev podvodnih bitij, ki utripajo eden z

drugim, v podzemeljskih rekah in jezerih in ki se

prepletajo daleč naokoli. Tudi to jezero je bilo nekoč

podzemeljsko, videti je bilo točno tako kot zdaj, tudi

v tistem svetu je bilo polno trakov modre in rumene

barve in zato je še vedno polno skrivnosti, ki jih mi v

tem našem svetu ne moremo razbrati. Povodni moţ

sedi na svojem mehkem prestolu in prireja slavje za

ţabe in ribe in pozabljene rake, vsa vidna in nevidna

bitja, ki plavajo pod vodno gladino. Pričakuje tudi

vas, da pridete k njemu k Rešetu, da ţivahno zarešeta-

mo, in k Bobnarici, kjer vsi skupaj zatopotamo glasno

pojoč in se napijemo bistre studenčnice in zaplešemo,

da se zavihtimo v plesnih korakih po vsej poplavljeni

dolini. Do njegovega jezera pridete tako, da stopite v

vodo, ki se nabere med drevjem, ali pa tako, da skoči-

te v skriti vodnjak pri stari cerkvi na Otoku ali pa

tako, da zabobnate po skalah pri Bobnarici, da se

razmaknejo in razprejo in vam odprejo pot do glob-

ljega jezera, lahko pa tudi pogledate v Valvasorjevo

knjigo, tam so narisane številne črvine, ki peljejo še

globlje, do globokega morja.

Povabilo na otvoritev projekta

PORTAL,

vstopna točka na Cerkniško jezero

Društvo za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA iz Ljubljane

in Turistično društvo Notranjska iz Cerknice z veseljem vabita na

otvoritev projekta PORTAL, vstopna točka na Cerkniško jezero,

ki bo prirejena v okviru praznovanja Občinskega praznika v Cerknici.

Vstopna točka v prostor cerkniškega presihajočega jezera, ki je tudi

krajna meja urbanističnega stika naše kulture bivanja s prvinsko

naravno dediščino prostora Cerknice in njenega jezera, je nastala po

obsežni geomantični raziskavi Skupine za umetnost društva VITAAA v

okviru vseslovenskega programa Zdravje in moč slovenskih krajev.

Raziskane so bile arhetipske oziroma identitetne vsebine na Cerkniškem,

ki jih predstavlja 10 izklesanih znamenj na 9-ih kamnitih stebrih litopun-

kturne postavitve PORTAL na Dolenjem jezeru. Njegov namen je da

prispeva k vzdrževanju ravnovesja med naravno in kulturno identiteto

cerkniškega krajinskega svetišča in da podpre njegove vitalno-energijske

funkcije v Slovenskem vodnem krogu.

Gre za geomantijsko stvaritev Skupine za umetnost društva VITAAA po

sledeh pripovedi narave, življenja Zemlje in upoštevajoč prostorske

izkušnje domačinov. Skupina je tokrat delovala v naslednji sestavi:

Simona Čudovan, Marko Pogačnik, Marika Pogačnik, Marija Ljubičič,

Nebojša Lončar, Majda Obreza, Tadeja Stegel, Urša Vidic, Tatjana Pliber-

šek, Vera Florjančič in Jana Baraga (predstavitvena zgibanka). Koncept in

postavitev je delo Nebojše Lončarja.

Tako si Turistično društvo Notranjska, Občina Cerknica in Notranjski

ekološki Center prizadevajo ozaveščati javnost o vrednotah cerkniškega

kraja in krepiti prepoznavnost njegove edinstvene naravne in kulturne

identitete.

Otvoritev PORTALA bo v četrtek 10.6.2010 ob 18.30 na mestu

postavitve, na kraju parkirišča v Dolenjem jezeru.

Srčno vabljeni!

13

V pomladnih dneh, ko naravo prežema sočno zelenilo, veter kodra pisane travnike in dehtijo cvetoča drevesa, se je rodila ideja, da se skupaj

odpravimo na obiske dolenjske dežele, kjer bomo občutili dihanje prostorov in raziskovali odslikave v naših notranjih pokrajinah.

Dolenjska je pokrajina mehkobe in srčnosti, je kot bogata posoda, ki jo oblikujejo kraji, nosilci močnih kvalitet in arhetipov življenja.

Vabiva vas na tri zaporedne obiske dolenjske dežele, da se pogledamo v zrcalu

pokrajine in ji obenem poklonimo svojo srčno pozornost ter jo podpremo v

njeni vlogi, potencialu kreativnosti, ki ga ima za širši slovenski prostor.

Kreativni moški:

10. julija 2010 se bomo posvetili prostorom, ki udejanjajo moški vidik dežele in raziskovali moški del naše osebnosti.

Kreativna ženska:

12. junija 2010 bomo raziskovali in podprli ženski

vidik v pokrajini in kot zrcalno sliko naš osebni

notranji ženski pol.

Na obe delavnici vabljene ženske in moški, saj sta v nas oba pola, z uravnoteženjem obeh je podprta v nas in v pokrajini polna

ustvarjalnost in s tem polnost življenja.

Združuje ju moč srca:

v septembru 2010 (datum bomo še določili) bo obisk Dolenjske

namenjen ozaveščanju in podpori srčnih moči v prostoru, občutenju

svoje osebne celosti in notranje moči.

Vsakič se dobimo ob 9:30 uri pred cerkvijo v Trebnjem

(na parkirišču) in se bomo skupaj odpeljali na posamezne kraje.

Delavnica bo trajala predvidoma do 15 ure, malico prinesite s seboj.

Srčno vabljeni, Metka in Jelka (telefon: 031 456142, 040 83523)

Vabilo na obisk v prostor dolenjske dežele

14