Na velikonočni ponedeljek leta 1939 sta se šla stric Tone in mama Ančka prvič predstavit stari mami v Tržič. Teta Marija in stric Tone sta se poročila 1941 v Tržiču in si potem uredila dom v Rögerjevi hiši na Ambroževem trg. Kmalu zatem je teta zanosila. Bila sta srečna, saj sta si želela veliko družino in topel dom, kljub temu, da se je razdivjala vojna. 24. decembra sta šla stric in teta v Tržič domačim voščit praznike. Ko sta se vračala, je teta doživela tako hud stres, da se je še isti dan sprožil prezgodnji porod, ki ga sinček ni preživel. Goreče sta pričakovala drugega otroka, a ga nista nikoli dočakala. To je bila njuna najbridkejša izkušnja v življenju.

V času bivanja v Ljubljani, sta nas pogosto obiskovala v Zeleni jami. Bila sta nam vsem vzorna botra, lahko bi rekla, druga starša. Včasih pa smo šli mi v velikonočnem ali božičnem času k sv.Petru k maši in potem k njima na obisk. To so bili najlepši prazniki. Njuno stanovanje se mi je zdelo tako čarobno, lepo opremljeno meščansko stanovanje. Črno pohištvo jima je kupila tržiška stara mama. Poseben čar mu je dajala stara ura, vaze, velika čudovita skleda, razpelo, ki je bilo v velikonočnem tridnevju prekrito z vijoličastim pregrinjalom.. in še veliko stvari, ki so odražale njuno notranjo lepoto..

Vesela sem, da lahko v širšem družinskem krogu praznujemo v stanovanju, opremljenem z njunim pohištvom in spomini. Z njima nas veže bogata duhovna zapuščina in sijajen zgled krščanskih botrov. Vodilo, ki se mu trudim slediti.

V osvežitev spomina na teto Marijo in strica Toneta naj vam bo tetin opis povojnega obdobja, ki zgovorno priča o njuni naravnanosti.

Spodnje besedilo sem v mesecu oktobru prepisala iz tetinih zapiskov. Originale hrani Peter Hawlina

Ana Hawlina

================================================================== Draga Vladka

Poleti1945 je Ančka odpeljala svoje tri čmrlje (Meto, Petra in Tineta) domov. Bombnikov se ni bilo več bati in mala hišica ob progi se ji je zdela varnejša kot Ambrožev trg. Mama je ležala bolna, vsa v strahu, da bi jo utegnil Tone zapustiti za dolgo, morda za vedno. Kaj, če bi jo zapustila še jaz in ona bi ostala sama, čisto sama in vsa nebogljena.

Stala sem spodaj v veži, ogrnjena z njegovim suknjičem v bežni utvari, da me vsaj nekaj Tonetovega greje, - pa me je kljub temu mrazilo. Čakala sem nestrpno, kako se bo odločil.

Vrnil se je - z otroškim vozičkom: »Gosta sem pripeljal za to noč, svakinja je nekega mojega znanca.«O dobrodošla, Slavka, dobrodošel, ti mali Nejček, ki si s svojim jokom prepodil tiste temne sence, ki so

se že pričele plaziti iz vseh kotov. Kako bi mogel tudi spati, ubožec, ko je pa kar stresalo hišo od detonacij z gradu1. - Slavka je znala lepo peti: »dirja, dirja konjčka...«. Slavka, ljuba, kako naj te razume, saj njegove svetle očke komaj 6 tednov gledajo v svet in ga ni prav volja vzeti že sedaj pot pod noge.

Slavka ni šla naslednji dan, le poslovila se je od Janeza. Tudi Fani, naša soseda je ostala sama, Stane se je šel javit in se ni vrnil.

Vstani, Gospod, pomagaj nam in reši nas zaradi svojega imena. O Bog, na lastna ušesa smo slišali, naši očetje so nam pripovedovali. Vedno glasnejše, skoraj zahtevne so bile naše prošnje.

Tonetu so v službi javili, da tam ni več zaželen. Bilo je kot prve dni najinega zakona, ko je bil tudi brez službe in je imel dosti časa za dom in zame. Slavka mi je postala mala sestrica. Jaz kot starejša ji nisem smela pokazati, da me je strah, če sem ji hotela pomagati do moči. Imela sem vendar še Toneta ob sebi, čeprav bi bilo bolje, da bi bil za devetimi gorami.

Čez mesec dni so odprli blok in Slavka je zavila pleničke v culo, pobasala Nejčka in odšla. Kadarkoli sem obešala te bele zastavice, so se mi zdele kot varnostni znak za nedotakljivost našega doma. Imela je pač vso pravico da je odšla. Seveda, Slavka ima mamo in očeta, štiri leta je minilo, ko jih je v begu in stiski zapustila in zdaj že dolgo ni nič slišala o njih.

1 Leta 1945 se je na odstavnem tiru ljubljanske železniške postaje vžgal vlak municije. V divjem ognju je bilo ožarjeno nebo. V eksplozijah so v okolico padali kosi železa. Zelena jama je bila dovolj blizu, da smo, kot nekajkrat prej med vojno, bežali v zaklonišče v klet pri peku Gorencu v Bernekerjevi ulici. Mene je štiriletnega v odejo zavitega nesel v naročju Karel Košir, ki je stanoval v pritličju. Meta je tekla sama in po tem povedala, kako je naša 72-letna stara mama splezala čez lesen plot v vrtu, kjer je bilo bliže in bolj v zavetju pred padajočimi šrapneli. Ko smo se vrnili, smo videli, da je strop v spalnici staršev padel in je obvisel v zidu samo na južni strani. Za njim se je skrivala zmedena podgana.

Tudi o naših v Tržiču, so nam zadnja leta poročale le skromne vrstice. Kako so prenašali lastno in tuje gorje? So zdravi? So se zelo postarali? S skrbjo mislijo tudi oni na nas. Odpravila sva se na pot. Peš. Proga še ni bila vzpostavljena. Po štirih letih življenja v mestu, obdanem z žično ograjo, sva dihala spet bajni gorenjski zrak. Bila sem prvikrat doma od onega božiča 1941, ko sem šla »na črno« preko meje in sem to svoje domotožje takrat plačala, da sem izgubila otročka. Doma so naju lepo sprejeli, a se nismo razumeli. Vse hrepenenje po domu, po sorodnikih, ki se je nakopičilo vsa ta leta, je dobilo pač nekoliko tolažbe v slikovitih krajih mojih otroških dni, a se je s toliko večjo silo sprevrglo v razočaranje in drugo jutro sva jo navsezgodaj mahnila spet nazaj – na Tonetov dom in k Tonetovi mami.

Ostali smo sami, Tone, mama in jaz. Mama se od strahu ob eksploziji ni prav opomogla. Hodila sva na njivo. Tonetu je bilo v tolažbo, da je tako lepo kazalo, češ: »Krompirja bomo imeli dovolj, ne bova lačni medve, tudi če njega nebi bilo doma. Vedno tisti »če te ne bo doma…«. Tudi jaz sem mu hotela pokazati, da se bom znašla. Nekoč vem, sem ga zbudila ob šestih vsa navdušena, da sem zaslužila že 200 lir za dva jerbasa solate z naše njive, ko je on še spal. Vso pot z njive sem tekla ob moreči misli, da se Tone utegne zbuditi prej kot se vrnem. Za takšne moje jutranje izlete ni bil preveč navdušen.

Javil se je za težaka pri Dedeku. »Treba se je pač tudi takemu delu priučiti, da nisi ravno novinec, če …«.Klicali so ga k vojakom. S Peklajevo Mico sva nestrpno stopicali pod kostanji pred kasarno. Nama bodo

li vrnili može? Tam sem zvedela, da so zaprli Jankota in Vladka.Tone se je zvečer vrnil. Prtljago je postavil tja v kot in tam je tudi ostala. Kaj veš kdaj bo spet potrebna..

mnogo naših znancev so že klicali.»Zakaj nismo raje šli, kot so šli drugi?!«.»Nimajo mi kaj očitati. Jezilo pa bi me, če bi mi rekli da sem strahopetec. Za to, kar sem delal, sem pač

vsak čas pripravljen zastaviti življenje. »Prav tako. Razpolagal si s tem kar je bila tvoja lastnina, vselej sem k temu tudi sebe prištevala.«

PRIŠLI SO PONJ! Slovo je bilo kratko, »…saj imaš mamo«. Mamo! Mamo! Kaj čem z mamo! Tone, kaj ne veš, da sem vsa ta leta spoštovala tvojo mamo le iz poslušnosti do tebe, ljubila je nisem. Razen za tebe ni bilo za nikogar prostora v mojem srcu, še moja lastna mamica je izgubila svoj delež. O, če bi imela vsaj otroke! Naš štedilnik je tako velik. Kako naj kuham na njem le za mamo in zase!«

Takrat sem prišla pote, Vladka. Če sem hotela imeti tvoje otroke, sem morala pač povabiti še tebe. Ne huduj se, da ti pišem brez vsakršnega olepševanja. Štej si v čast, da si govoriva odkrito.

Tvoja mami mi je naštevala vse mogoče napake. Da nič ne znaš, da nisi vajena take hiše, kot je naša. Ti si ugovarjala, da se bova navsezadnje skregali in te bom še spodila. Kaj si me res tako slabo sodila? Ali pa si sodila ti prav in sem le jaz preveč zidala na svojo lastno moč?

Bil je ponedeljek, dan po Tonetovem odhodu, ko sem te predstavila Tonetovi mami in teti. Zmenili sva se, da se bova tikali, da bi pred tema dvema starima gospema prikazali videz, da se že dolgo in dobro poznava. Teta ti je vedela povedati, kako lepo pohištvo in opremo imam jaz, da je treba na vse to paziti, da je z otroci križ, ko vse pokončajo in še polno drugih takih malenkosti, ki so me jezile in ki res niso bile primerne za pozdravni nagovor.

Pa prišla si kljub temu in tisočkrat bodi zahvaljena za to. Povedala si sicer takoj, da kuhala ne boš in da tudi sicer z gospodinjstvom nimaš veselja. Kaj zato, saj to že jaz lahko opravim, samo da si pripeljala otroke. Bili so pač revčki takrat s svojim oslovskim kašljem. Pa tudi to je bil kaj prikladen izgovor za naše znance, ki so se pričeli izogibati naši hiši.

Se spominjaš, takrat smo imeli še jedilnico – veliko mizo in težke tapecirane stole. Tone je vedno računal na veliko družino. Na čelu mize je sedela mama, Vesnica toliko da je segala preko roba mize, Jožek je bil že kar fant, Tomažek je imel zlat koder na čelu in dva zobka in je jokal in kašljal v vozičku, če se ga nisi usmilila in vzela v naročje. Mama je z muko požirala juho ob stalnih mislih, da je Tone lačen. Mene pa je mučilo to, da otroci niso marali jesti. Živela sem v prepričanju: »če bodo ti trije siti, tudi Tone ne bo lačen.« Pa niso imeli kar nič teka. Vem, da sva se ti in jaz trudili, da sva Jožeku in Vesni s prigovarjanjem vsilili nekaj grižljajev, pa kaj, ko ta kašelj ne da ne jesti ne dihati. Ubogi Jožek je vse borno kosilo izbruhal po stolih, preprogi, prtu in tam ga je bilo videti mnogo več kot prej na krožniku. Mami je to prizadejalo eno skrb in bolečino več, morda prav zato, da ji je odrinilo žalost za Tonetom vsaj za hip nekoliko v ozadje.

Imela sem veselje s čistim vezenim posteljnim perilom, bila sem ponosna na to, da sem si ga sešila sama; ko sem si kupovala odeje, sem dala zanje skoraj dve mesečni plači. Bila sem iznajdljiva v skrbi za vse možno udobje v tej sobici, saj nama je nudila zatočišče po vrvežu in hrupu preko dneva. Zdaj, odkar Toneta ni več doma, naj bi bil to tvoj dom. Saj je bilo svetišče le, dokler sva bila oba doma. Če njega ni, se umaknem tudi jaz v majhno sobico, tam kjer visi križ prav nad zglavjem. … »Ljubi Bog, naj pride karkoli. Nič, prav nič mi ne bo moglo zabrisati vseh teh lepih dni, ki sem jih živela in doživljala ob Tonetu in hvala Ti zanje. Če si ga sedaj terjal od mene in ga postavil v službo drugam, prosim Te le še to, daj mi moči, da ne bom godrnjala…«

Vladka, morda sem bila preveč zaposlena sama s seboj in sem ti posvečala premalo pozornosti. Tudi ti si bila v mislih vselej ob svojem Joželetu in mnogokaj ti je bilo tuje v mojem domu.

Kaj neki je bilo tako smešnega, ko sva na večer sedeli na mojem ležišču in se hihitali do pozne noči, skoraj do jutra. Kovačič v sosednjem stanovanju si je gotovo mislil: »lepe so mi te ženščine. Obe brez mož, ena ga ima zaprtega, druga pa bog ve kje v svetu. Pa se ti hahljajo, kot bi bilo to zares na moč zabavno, da sta se jih tako lepo znebili.« Klepetali sva o najinih možeh, o njunih napakah. Vse, vse je bilo smešno. Kako je Jožele pekel palačinke ali pa kako sva se s Tonetom vozila v kolesu s prikolico, vsemu mestu v šalo in spotiko. Živeli sva še v sreči minulih dni in šele jutro nama je prineslo streznenje. Da, časopis! Preleteli sva ga s strahom in v naglici, ni morda kdo naših imenovan med obsojenci, morda Tone? Danes še ne. Kje neki je? Je še živ? To je dobro, da je vsaj Jožele tam preko.

Od vojaškega urada so prišli rekvirirat sobo. Popoldne se vseli nek oficir. »Koliko nas je«, so vprašali. »Kolikor nas tu vidite«. Vesna in Jožek sta kašljala in rigala kot za stavo. Oficirja ni bilo ne popoldne, ne kasneje.

Od stanovanjskega urada so prišli popisovat stanovanje. Spet isto vprašanje. Zanimali so se, s kakšno pravico si prišla k nam stanovat. Razložili smo jim, da vsled demolacije tvojega prejšnjega stanovanja ob eksploziji, da smo v skupnem gospodinjstvu in da smo to stanovanjskemu uradu v redu javili. To da ne zadošča, da moraš napraviti novo prošnjo in čakati na rešitev, s tem stanovanjem pa da razpolaga stanovanjski urad. Kam pa ta čas – in z otroki, ki kašljajo? Tovariš iz stanovanjske komisije je gledal, se jezil in pisal, dolgo pisal. Ko je končal, je na tvoje zaskrbljeno vprašanje rekel le: »ostanite«. In si ostala.

Prihajale so čudne vesti, da domobrance vračajo. Kako neki si morajo take laži izmišljati! Samo da nas plašijo!

Vse bolj prodirajoče se je pripovedovalo o tem, verjeti smo morali, da je res. Ne, Jožele ni med njimi! Živela si pač pod vtisom teh groznih govoric, ko se ti je sanjalo tako obupno, da so ti ga ustrelili. Kako

moreš tako hitro podleči vplivu govoric, saj ni mogoče, da bi bil mrtev, ko se nista niti do dobra poslovila. Nekdo ga je videl v Teharjih. Iz onega oddelka jih je nekaj ušlo. Ostali se ne bodo vrnili. Mrtvi se ne vračajo.- - - »Jožele, si bil še toliko pri moči, da si ušel, seveda si ušel, saj veš, da imaš tri male angelčke doma, to ni mogoče, da bi jih kar tako zapustil - - -«. In ti sama si se komaj zavedla, da živiš. Kaj je dekle pri 24 letih. Čeprav ima tri otroke. Jaz sem se šele poročila v tej starosti.

Nobena pot ni bila predolga, nobena vrata pretrdo zaprta, a glasu ni bilo. Ne o Tonetu, ne o Joželetu.Okopala sem sladkorno peso, osula zelje, nosila domov paradižnike in papriko, pospravila koruzo, na tihem sem se jezila nate, da mi res prav nič ne pomagaš pri delu na njivi, kot da bi bilo prav to v danem trenutku odrešilno. Ni mi bilo prav, da si našla toliko časa za pogovore z znankami, ti pa si se jezila name, da držim vselej metlo in cunjo za prah v rokah. Čudilo me je, da si se mogla smejati, peti in jokati, vse v eni sapi, pri tem pa ti je bilo vseeno ali je bilo kaj skuhano ali nič. Zamerila si, če sem ti to omenila, mami pa je bilo itak treba prikazati vse tvoje vrline in tako sem iznašala svoje pritožbe materi božji pred oltar. Še danes me je sram kaj vse je morala poslušati. Obljubila sem ji znova in znova, da ne bom omagala sredi poti, kakšno zasluženje naj bi imela, če bi si obetala od tvojega obiska same koristi. Saj imava obe dovolj težko življenje, zakaj bi si ga težili še z zdraho doma. Ti si se mojstrsko znašla, znala si tako prisrčno kramljati z mano, znala si pazljivo poslušati pripovedovanja tete Roze, znala si lepo peti, znala si sto reči, ki jih jaz nikdar nisem in ne bom znala.Hudo je bilo tiste čase, ko si nihala med upom in obupom, nisem vedela katera misel ti je bolj v tolažbo, da je Jožele živ ali da je mrtev. Eno je bilo pač gotovo, kot si trdila ti, da ti je najboljši dokaz za tvoje vdovstvo to, da ljubi Bog tako lepo skrbi zate in tvoje otroke. Res nas je zasipaval z materialnimi dobrinami. Ko se nam je izpraznil kak predal z zalogo, je prišla spet nova pošiljka. Kot v pravljici. Če pa smo komu kaj poklonili, je bilo res skoraj že izzivanje božje radodarnosti, ker smo neposredno nato dobili dvojno povrnjeno.

Hotela sem ti slediti v tvoji predanosti Bogu, vsako jutro sproti sem pripovedovala bolj sama sebi, kot Njemu, da se odpovedujem Tonetu, če je taka Njegova volja. A jaz sem bila še bolj med začetniki in hodila sem po zložnejši poti kot ti. Iz ene skrajnosti sem nihala v drugo. Zdaj, ko sem vedela, da je Tone živ, sem ga pričakovala vsak dan domov, najkasneje za Božič. Mamo sem tolažila s pričakovanjem, da Tone pride, da sem že sama začela verjeti v to. Mama se ni nikdar naveličala govoriti o njem, govorila je skoraj izključno o njem in zato mi je bila njena sobica zatočišče, če sem se hotela spočiti od bolečih vtisov srečanj in dogodkov.

Togenburg! Po malem sem začela zanemarjati gospodinjstvo, njivo, mamo in tebe, ker sem imela čas le še za Toneta. Bila je prava sreča zame, da je prišla Micica na svet in sem šla k Ančki gospodinjit in pleničke prat. Poprijeti si morala ti pri nas. Trčila si neposredno ob navade moje tašče, jaz pa sem bila v pomoč bratovi tašči. Bila je šola potrpljenja za vse, tudi za našo mamo. Saj radi smo se imeli vsi, zakaj bi se izgubljali v malenkostih. Redko sva našli čas, da sva si potožili najine težave. Mama je svoje pripovedovala putkam, ki jih je pasla ob Ljubljanici in Tomažku, ki ga je vodila v park. Še gospod Mrak, ki je kot lipov bog zasenčeval že itak temno kuhinjo, je postal bolj redek gost.

Pričakovali smo Miklavža. V Zeleni jami so dobili postrežnico in vrnila sem se domov. Prva moja pot je bila seveda spet na tožilstvo, poizvedovat o Tonetovi usodi. Otroci so se veselili in čakali prihoda resničnega Miklavža, jaz pa sama ne vem, kako sem prišla tisti dan s sodnije domov. Medlo se spominjam le Alekseja, ki me je prestregel, prav, ko sem prišla iz tožilčeve sobe in nisem več mogla zaustavljati solz. – »saj ste vendar verna ženska-«. Kako to, da me je moral Aleksej opozoriti, ko vendar nikdar ni kazal najmanjšega nagnjenja do vernosti! Jasno mi je bilo le to, da Toneta ne mislijo spustiti v doglednem času, jaz pa sem bila prepričana, da bo vsaj o božiču doma, saj sem plačala aro s svojo postrežbo v Zeleni jami! Vidiš, tak računar sem bila že takrat. Koliko napačnih postavk sem morala kasneje še popravljati!Če Toneta ne bo domov, kako bo praznoval Božič tam – sam? No, sam ni bil. Pripraviti bi hoteli njemu in onim tam vsaj slutnjo praznika. Takrat si mi ti Vladka, spet vzravnala hrbtenico. Znala si mi vliti poguma. Morda pa se nam le posreči, da jim dovolijo vsaj božično mašo. Mineval je advent, zvočniki na ulicah so naštevali razna znana imena. Izselili so teto Rozo2. Učakati je morala 70 let, da je šla s culico po svetu. Ji more kdo nuditi kako pomoč? Kaj, če zboli?Govorili so, da bodo selili tudi domobranske družine. Kupila si nahrbtnik. Čakali smo oprtani in natovorjeni – pričakali smo Božič. Tvoj tata je pozabil, da je Jožele kriv vse tvoje nesreče in ti je tudi dejansko hotel pokazati svojo naklonjenost. Zdaj si imela vsaj pripravljen odgovor, če te kdo vpraša od česa živiš: »tata mi daje«. Prišla je moja mamica. Pozabila je, da tuji otroci kvarijo njeno pohištvo. Prišla je Lote3, vsa svatovsko razpoložena. Jokali sva, pa te solze niso bile več tako grenke, saj so se spojile z otroškim smehom in s tvojim zvonkim petjem »Glorija, Glorija…«. Jožele te je moral slišati. Zdaj je imel pač več možnosti paziti in skrbeti za svojo družinico, ko je že tam gori. Še Tonetovi mami so se usta menjaje šobila iz joka v nasmeh. Saj tudi Tonetu ne more biti Božič tuj, ko kipi toliko iskrenih želja tja k Detetu na slamici in se tam srečujejo z njegovimi. Kako neki še more misliti, da je sam in zapuščen!Na Tri kralje so v stolnici zamenjali pridigarja. Čakali smo v negotovosti izida raznih razprav, mami sem dopovedovala, da je le še vprašanje časa, kdaj pride Tone na vrsto, ker bo itak oproščen, čim pride pred sodnika.Se spominjaš sobote, ko sem prinesla domov vest, da bo v četrtek razprava. Končno, vendar enkrat! Obdolžitve so neznatne, oziroma docela ovrgljive s protidokazi. Bo, kar bo.Ali je bil slučaj, da me je ravno na dan pred razpravo dr. Vrtačnik povabil za nadomeščanje njegove uradnice? Tri leta nisem bila v pisarniški službi, pa se bom že potrudila. Bom imela vsaj primeren odgovor, če me spet kak tožilec vpraša, kaj stikam vedno po sodišču. Večno tudi nisem mogla nosit Tomažkove hlačke podštrikavat k pletilji, ki je – meni na srečo - stanovala v pritličju sodišča. Zemljiško knjigo bi mogla imeti že skoraj vso prepisano, tolikokrat sem si šla »delat izpiske«. Vratar se je že kar sumljivo nasmihal mojim raznolikim izgovorom.Mrzlo je bilo tisti četrtek. V sobi 79 smo se srečali znanci. Sto vezi nas je vezalo - hrepenenje, veselje ob snidenju, ponos in odpuščanje. Če kdaj, je tedaj deloval prenos misli. Vse, kar je bilo kdaj dobrega v meni, bi prožila onim tam spredaj, da bi govorili resnico. Saj si rekel Gospod … da ne boste naprej premišljevali, ko se boste zagovarjali…Tone je bil zadnji – trinajsti. Se spominjaš, kako smo se srečali z očmi, ko je končal? Stala sem za vrati, ko so jih vodili mimo, vklenjene po dva in dva. »Ponosna sem nate« je bilo vse, kar sem mu mogla zašepetati.Ob polnoči so razglasili sodbo: štiri smrtne, najblažja je bila štiri leta, Tone je dobil 18 let! Sedaj pa razumi, če moreš. Ko bo star 48 let bo spet prost. Za mamo, ki šteje že sedaj 76 let je to že v neskončnosti. In zame? Zame je nocoj važen le Tonetov zagovor in njegov veder značaj. 18 let je pač nekaj, kar trenutno nima dostopa do možganov.Prepričati je treba mamo, da imamo še možnost pritožbe in da sem ji stotisočkrat hvaležna za sina, ki ga je vzgojila in ljubila. Le zakaj sem bila doslej tako hladna do nje, saj ima Tone vsaj pol njenega bistva in toliko malenkosti v njenem izražanju spominja nanj.Spet si prevzela gospodinjstvo ti. Takrat sva menili, da le za štiri tedne. Iz tega so se zvrstila doslej že štiri leta. Menjavala sem službo. Ko se je vrnila Vrtačnikova uradnica z dopusta, sem nadomeščala druge po drugih pisarnah. Stalne zaposlitve nisem mogla dobiti, ker so bila potrebna potrdila Borze dela; tam pa so imeli še mnogo aktivistk v pregledu, ki še niso bile zaposlene.Vživela sem se polagoma v svoj stari poklic, srečevala ljudi s podobno usodo, občudovala, če so jo nosili 2 Teta Roza je bila sestra Ota Hawline, poročena Galatia. Že prej omenjeni Reini Reinhold) je bil eden od sinov. Drugi je bil Helmut (Hellmuth). Družina se je imela za Nemce. Teta Roza se je zavedala, da v Jugoslaviji ne bo dobrodošla in se je, kot toliko drugih, odločila za emigracijo. 3 Marijina sestra Lote Hawlina, ki se je marca 1946 poročila s Stanetom Gučkom.

lepše in tipala za besedami tolažbe, če je bilo breme le preveliko. Ob jutrih, ko sem zapuščala dom, mamo, otroke in tebe so se mi motali spomini v dobah, ko me je po prav teh poteh Tone spremljal v službo. Neredko sem se ustavljala ob misli, koliko je tebi prijetnejše ob otrocih in ognjišču doma – jaz pa sem kakor izgnanka . Tudi zvečer me ne bo Tone čakal pred pisarno, kot nekoč. Pa si me pričakala ti s toliko toplino. In mama me je čakala, da ji kaj povem. In otroci so se že povsem privadili hiše. Z eno besedo, vračala sem se domov.Tonetu so na drugi stopnji kazen znižali na 10 let. Bilo je to prav na tisti dan, ko smo pred pošto prodajali srečke loterijske kolekture. Težko mi je bilo, da sem v to privolila. Stlačila sem ves svoj ponos prav do onih meja, kjer je živelo že Tonetovo življenje v meni. Kadar mi je bilo hudo, sem razprostrla vso svojo dušo Bogu, dopovedati sem mu skušala, da je vse moje življenje ena sama molitev za mojega Toneta in - lažje je šlo. Toda zakaj si prevzela to žrtev tudi ti? Meni na ljubo?Izvedli so zaplembo. Pustili so nam prosto stanovanje in njivo pod Rožnikom.Na Binkoštno nedeljo sem povedala Tonetu, da je pomiloščen na tri leta! Takrat je bil v Teharjih. Čudno, da je postal ta kraj, ki je bil tvojemu Joželetu zadnje bivališče, meni in Tonetu počitniška postojanka.Dobila sem stalno namestitev - spet v odvetniški pisarni.Ti si doma kuhala in pela, se jokala in smejala. Šalili sva se, da živimo kot Rimljani, kjer se je vse življenje odigravalo javno. S pritličja v drugo nadstropje, iz Majdinega stanovanja do Faninega hodnika, vse križem so potekali razgovori, sicer ne preveč duhoviti, o kokoših in kuncih in drugih domačih živalih. Saj veš, da je bila cela menažerija na dvorišču. Spremembo v te razgovore je prineslo tvoje petje in smeh. Vsi sosedje so te vzljubili, za vsakogar si imela prijazno besedo.Takrat nekoč smo dobili gosta – Alekseja. Bil mi je drag, ker je s Tonetom praznoval Božič.Pokopal je bil ženo, pri hčeri in zetu pa se je čutil odveč. Ni se mogel otresti očitkov, da je vse zapravil. Malemu, starikavemu možičku z dioptrijo 14 je bilo na deželi morda težje najti službo kot v mestu, pa je prišel.Ti si imela takrat našo bivšo jedilnico opremljeno še z lastnim pohištvom, ki so ti ga končno le vrnili iz tvojega bivšega stanovanja. Jaz pa sem se vrnila spet v spalnico, in mala sobica je bila prosta. Aleksej je bil skromen in tih. Če je imel priliko, si je pri kozarčku nekoliko ublažil žalost. Gostilna je bila v pritličju in Kovačič – njegov bratec, je bil sosed.Bila sem malo doma. Preko dneva v službi, ob nedeljah v Teharjih, kasneje v Mariboru. Saj veš: »Paketošped«. Tudi mama je šla nekajkrat z menoj. Vrstili sva se pri razgovorih. Še ko je bil Tone v Ljubljani, se mi je zdela nedopovedljivo velika žrtev, če sem odstopila razgovor mami, čeprav mi je bilo jasno, da bom jaz imela Toneta še vse življenj, njej pa potekajo morda poslednja snidenja. Ni ji bilo mar dolge vožnje do Maribora, jaz pa sem bila tudi preveč škrta, da bi jo pregovorila za brzovlak in drugi razred. Seveda, po toči zvoniti je prepozno. Ko je prišla vsa utrujena nazaj, sem pa lahko letala okrog zdravnikov. Ti uboga mama. Kaj je to res mogoče? Zdravniki so ugotovili, da ima raka na želodcu! To pomeni toliko, kot smrtna obsodba s prav kratkim terminom. Preselila sem se v drugo nadstropje k njej. Da bi se skoraj vrnil Tone! Tako zelo si je želel, da bi mami pripravil lep življenjski večer. O, tam za zidom imaš časa za premišljevanje na pretek. Spomniš se vseh krivic, ki si jih kdaj komu prizadejal – svojim najljubšim največ – in če ti je odvzeta možnost, da jih popraviš, je to muka. Ne, to ni mogoče, da bi se razšla kar tako brez slovesa. Zakaj pa sem stala na mrtvi straži v svoji službi. Mora, mora mi uspeti, da ji ga pripeljem domov, pa četudi za pol ure.Res je prišel. Nenadoma. Kosmat in garjav, kot capin. Smešno je bilo govoriti o mamini bolezni, saj se je pomladila v hipu za deset let.Le kako sem mogla obremenjevati svoje možgane z mislijo, da se bo Tone jezil nad lepimi Vesninimi in Jožekovimi ornamenti na stenah. Kaj smo ženske res tako malenkostne, da še moža po sebi sodimo. Kako je vendar kakšen dan ves drugačen kot ostali. Tistikrat, ko sva spet hodila z roko v roki po moji vsakodnevni poti, je bilo vse tako enostavno. Le zakaj sem se vse leto toliko gnjavila in grenila dneve sebi in drugim. Vrtelo se mi je v glavi od sreče. Nisem se streznila niti naslednje jutro, ko je Tone odšel. Mislila sem, da sem najsrečnejše bitje na svetu. Da je bila mamina bolezen povod njegovemu prihodu in da ti ne boš nikdar učakala povratka tvojega Joželeta, mi je bila deveta briga. Doumela sem le, da je Tone na lastne oči gledal te prelestne jesenske barve in v njih sem zrla spet njegove poglede. Vse je pelo v meni in se strnilo v simfonijo barv, saj sem čutila Tonetovo bližino vsepovsod.Mama je hirala iz dneva v dan. Želela si je miru. Ostajala je v svoji sobici, s pogledom uprtim v vrata. Vsakokrat, ko so se odprla je mislila, da je prišel njen Anton – pa je prišel le kdo od domačih. Ni bila niti več dosti sprejemljiva za dogodke v družini. Nas je mnogokaj vznemirjalo in razburjalo. Na primer, ko je Lote prišla čakat rojstvo svojega Petrčka.Tudi Aleksej je poskrbel, da ni bilo življenje pri nas preveč enolično. Imela sem sorodnika4 ki je bil podobno 4 Op. Peter Hawlina: To je bil Reini (Reinhold) Gallatia (1908-1863), bratranec tete Marije in našega očeta Herberta. Njegova mama je bila teta Roza, rojena Hawlina. Reini je bil (kot tudi njegova mama Roza) odličen pianist in je igral za spremljavo nemih filmov in po lokalih, kjer se je nalival s pijačo. Ko se je sam zavedel, da

kot Aleksej vdan pijači. Bila sva si dobra prijatelja in nadvse vesel je bil, ko sem ga po daljšem iskanju v ljubljanskih nočnih lokalih končno le staknila v kakem zadimljenem kotu. Kot da bi ne znal brez mene priti domov. Seveda, naslednji večer je poiskal kakšno še bolj zakotno krčmo, kot da bi se šla skrivalnice. Imel pa je vrline, ki so daleč odtehtale to njegovo slabost. Po njegovem značaju sem sodila vse pijančke, tudi do Alekseja sem bila prizanesljiva. Ti si mi morda to nekoliko zamerila. Pa saj nisem vedela, da se bo vse tako čudno izteklo. Omamila ga je tvoja mladost in tvoja vedrina, pa se je vnel stari panj. Mislili sva, da se šali, ko je govoril, da zna ljubiti še bolj kot tisti mladi fantje, ki zahajajo v našo hišo. Najbrž je mislil Mraka in Miloša. Da te bo poročil z vsem skupaj, da ti bo kupil medvedji kožuh za poročno darilo, da bosta šla v Skoplje… pa kaj, ko si se mu vedno le smejala in se ga nisi hotela usmiliti niti takrat, ko te je klical: »Vladka, Vladka .. Ve, da sem doma in da si ne morem sezuti čevljev, pa noče priti«. Tedaj si seveda tudi to štela meni v breme, češ, da sem ga jaz tako razvadila. Pa saj bo kmalu odšel. Obljubljali so mu službo v Kočevju. Vsako jutro je bil isti refren: »danes še ne, jutri zjutraj bom pa šel prav gotovo v tisti pragozd«. Podili ga nismo, prostora je bilo pri nas dovolj. Jaz sem bila itak pri mami in spalnica je bila prosta. Po onem večeru, ko si si pol ure izpirala usta, da bi si izmila sled njegovih poljubov, sem ga pa končno le pobarala, kako to, da še ni odšel.. in opoldne je bila soba prazna. Zakaj je moralo to tako priti, tebe bi bila morala čuvati, kot da bi bila poročena s teboj, Aleksej pa je bil naš gost – Tonetov brat.Za Vse svete sem bila tri dni v Mariboru. Neumnica. Spet enkrat se mi je hotelo prepovedanega sadu, pa sem žela razočaranje in bridkost. Moje mesto naj bi bilo doma ob mami. S teboj in z otroci bi bila šla na pokopališče in ob domovih naših rajnih bi se srečale in strnile moje misli s Tonetovimi. Tavala pa sem sama v tujem mestu. Ob mrzlih, hladnih zidovih kaznilnice se mi je zrušila vsa smela zavest o Tonetovi bližini, saj sem povsem otipljivo občutila, da je na Pobreški cesti zame živo pokopališče in niti nimam kje prižgati lučke. Sama sivina vsepovsod, megla in dež, ki se me je edini usmilil in me božal po licih, ko je že solz zmanjkalo. Vrnila sem se k tebi kot po begu. Izsušene ustnice so se mi izgubljale v Tomažkovih kodrih. Ubogi Tone, kako si pomagaš ti, ki nimaš takšnih kuštravih glavic in ti je toplina doma postala že skoraj pravljica! Gospod Mrak nam je pripeljal abonenta. Skoraj bi postavila na laž tvoja zagotavljanja, da nimaš veselja s kuho. Razvila si se v pravo umetnico v kuharski stroki. Z novim abonentom si se mogla pogovarjati o Joželetu. Bil mu je tovariš v dneh vajine ločitve. Pripovedoval nama je Franček (Pediček – op. PH) o življenju na univerzi, predavanjih, tovariših.. Jezilo me je le, da je bil mojster v zafrkavanju, da je prekašal še mene.Spet je prišel Miklavž. Kovačič je bil pomožni miličnik, ko so nacionalizirali trgovine.Otroci so se veselili Božiča. Za mamo naj bi bil letošnji Božič zadnji. Bog ve, če ga bo sploh še učakala. V tihi zbranosti smo čakali praznikov. Božični paketi so bili že poslani Tonetu in Tinetu (Žekarju). Prav na skrivnem sva pestovali vsaka svojo tiho željo, da pride morda Jožele kot ujetnik iz kakega daljnega tujega mesta ali pa Tone, če ga pomilostijo. Ravno ti si bila, ki si razkladala v naši kuhinji, da naj bi sprejemali svoje drage tudi v podobah nepriljubljenih in nepovabljenih gostov.Par dni pred svetim večerom sta prišli iz Ligojne ubežnici, obe učiteljici, razumni in trezni. Da bosta pri nas preko praznikov, sta dejali. Mlajša je bežala pred možem, ker ni imel razumevanja zanjo ob smrti njene male hčerkice in njena sestra ji je stregla.Pa ravno k nama se namerita ti dve ženskici pritoževat se o možeh! Kaj, Vladka, da bi nama bilo dano, da sva na mestu te nesrečne žene. Znali bi pritegniti moža. Nič zato, če je deset let mlajši. Če ji takrat ni bil premlad, ko se je možila, ji tudi sedaj ne sme biti. Bridko je res za ženo, da ji umre otroček, tako željno pričakovan. Jaz sama bi znala to najpristneje izpričati. Ona pa pri vsem tem že precej v letih! Prišla se je k nam umirit. K nam – k hiši polni vrišča in krika otrok! Prišla se je pozdravit s čaji in termoforji, doma gre to možu že na živce. Morda je čakala spremljave za svoje obtožbe moža. Pa kako to, da je prišla k nam? Bila je morda razočarana nad najinimi nazori, nad postrežbo pač res ni mogla biti. Odšli sta prej, kot sta se namenili. Na sveti večer sta nas zapustili. Možu bi bilo le preveč pusto, če bi bil sam.Čakali smo Alojzijo, pa sta Jela in Tinčka pripeljali Ivanko – našo novo gostjo, najemnico, sostanovalko – ne vem, kako bi to označila. Saj tudi nismo vedeli, ali naj jo kličemo »gospa Ivanka« ali »gospodična Ivanka«. Ne, vsekakor ji gre naslov »gospa Ivanka«, četudi se je podpisovala spet s svojim dekliškim imenom.Uboga Ivanka, doživela je polom. V družini jo obsojajo, pa si je našla znanstva in prijateljstva drugje, da je bil nered še večji. Kajne Vladka, nisva se znašli. Obsojali sva jo in nisva je obsojali. Ni bila najina zasluga, če so najini možje začeli znanstvo takole »iz tihega spoštovanja in neslutene sreče je zrasla ljubezen, ki ti jo vso čisto in nedeljeno izročam v last. Boga pa prosim, da mojo slabotno misel podpira in posveti!« Toliko večja je

propada, je šel v samostan. Med vojno ali po njej (držal se je pretežno nemške družbe) je emigriral v Švico. Tam se je v Luganu udeležil obletnice mature. Po dolgem obdobju abstinence je zaradi preveč užitega alkohola ponoči umrl v hotelski sobi. Teta ga je imela zelo rada. Morda bi se zbližala še bolj, če bi ne bila bratranca. Kaj če se ni Reini zapijal zaradi nemogoče zaljubljenosti?

najina odgovornost, da to čuvava. Ivankica ni sprejela mnogo v čuvanje, pa je preobilico lastnih zakladov trosila drugam. V svoji družini je pogrešala toplino, ne bova je odrekli njej tudi medve. Naj ji bo to naše skromno stanovanje nov dom. Saj nisva nikakršna oblast, da bi dajali ali odrekali koncesije. Omizje je postajalo razgibano. Tam na koncu, ob oknu je sedel Franček, da s svojo dolgo postavo ni bil na poti, ko se je prinašalo kosilo na mizo in da je Tomažek ob njegovi desnici juho do kraja posrkal; saj tvoje prigovarjanje je bilo Tomažku le še v šalo. Vesnica se je spakovala, da mora imeti za vsako jed svež krožnik, kot da bi zrasla na knežjem dvoru. Z Jožekom sta se venomer suvala in prerivala, kljub temu, da je bilo prostora za oba dovolj. Ivanka je sedela tebi nasproti, jaz pa Frančku. Novice in opazke so letele vse križem, vesele, pikre in otožne. Mama je takrat komaj še vstajala iz postelje. Hodili smo jo obiskovat. Preko dneva ti, na večer sem prišla jaz. »O mama, mati Tonetova. V teh nekaj nočeh, ko mi je dano, da sem ob tebi, mi poteka čas milosti, ko skušam popraviti, kar je bilo napak med nama. Tudi Tonetov dolg je sedaj ves na mojih ramah. Če že moraš trpeti zaradi bolečin, grej se vsaj v ljubezni svojih otrok.«Nekaj privlačnega imajo študentovska leta. Nabiraš si znanje, zastavljene imaš cilje v neposredni bližini. Najprej izpite, potem diplomo. Tudi Ivanki so se misli v knjižnici osredotočile, da je glodajoča bol zgubila nekaj na svoji ostrini. Kaj, ko bi poskusila še ti? Tri semestre itak že imaš iz onih sončnih dni, ko sta z Joželetom drugovala. Morda ti jih priznajo. Tokrat so bile razmere seveda povsem drugačne. Sedaj bi zahteval študij poleg gospodinjskega dela neizmerno več truda in volje. Vsak hipec časa bi morala izkoristiti, vse sile v to usmeriti. Tako in podobno si modrovala pri našem omizju.Pred leti sva prišli nekoč v ostro nasprotje prav v tem vprašanju. Ti si se navduševala za akademsko izobrazbo žena, jaz pa sem zavzemala nasprotno stališče. Imela sem za to pač svoje razloge. O, tudi jaz sem ljubila šolo, še bolj sem jo vzljubila, ko mi ni bila več dostopna. Bridke so bile moje poti ob jutrih v službo, ko sem srečevala vrstnice mojih let s knjigami v rokah. Zlasti se je to stopnjevalo spomladi, ko se je bližal čas mature. Ko pa sem videla kasneje v bratovem zakonu5 prav od blizu, kako more biti ženi gospodinjstvo in skrb za družino ovira za znanje, ali bolj, da bi bila zmožna znanosti žrtvovati dom in družino. Tedaj sem hvalila Boga, da je bil le Tone moj učitelj in da njemu dolgujem vse kar vem in kar znam. Saj več nisem potrebovala, kot to, da sem z ženskimi očmi zasledovala njegove nazore, da sem mogla slediti njegovim razpravljanjem. Ob preveliki samostojnosti akademsko izobražene žene, pa se more ta vzajemna uteha stopnjevati v razkol.Tvoje stališče sedaj pa je bilo drugačno. Predstavljati si morala otrokom očeta in mater, sama si utirati pot za obstoj. Tata in mami se bosta postarala, tudi njima bo treba vračati njuno sedanjo veliko skrb zate. Morda ti bo delo ob knjigah pomagalo premostiti mladost, ki si je še vse polna in želja po ugajanju, ki je nam ženam tako svojska, bi prenesla težišče na strokovno izpopolnitev. Šlo je. Sprva je izgledalo že povsem brezupno, pa je le šlo. Jaz si takega smelega koraka nebi smela dovoliti, ti pa imaš poleg drugih darov še dar izbornega spomina in po desetih letih si pričela študij spet tam, kjer sta ga z Joželetom prekinila.Našla si si nove tovariše, pripeljala si domov Anico. Pevci šentpetrskega kora so skeptično sledili tvojim podvigom v strahu, da te izgube. Pa so se motili. O da, včasih je že šepalo s časom. Se spominjaš one velikonočne sobote, ko so se nama potice razlezle po mizi in stolih, ker jih nisva utegnili pravočasno odnesti k peku. Tista velikonočna sobota je potekala vsa v znamenju nereda. Takrat sem šla k Mirini svatbi namesto k vstajenju.Saj veš, Vladka kako je molila ob najinih porokah vsa cerkev: »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov bodi z vama in On naj dopolni svoj blagoslov na vama..« Jezilo bi me, če bi se kadarkoli zavedla, da so vezi, ki naju družijo le zavest dolžnosti. Pa kljub temu nebi upala na pot brez tega blagoslova. Mira pa je šla k možu le s polnim naročjem čestitk in dobrih želja. Res da iskrenih, saj njena prisrčna dobrota je vžigala povsod. Zakaj neki so povabili še mene? Da dam priznanje, ki ga v srcu nikdar ne bom dala? Da bom še bolj goreče prosila našo ljubo Mater, naj s pogledom s svojega visokega prestola pozlati tudi te temne rože, ki cveto vse ob njenih nogah?Minili so prazniki in gorko aprilsko sonce nas je zvabilo, da smo si šli ogledat Lotinega Petrčka. Še Frančka smo povabili s seboj. Morali smo hiteti, ob pol dvanajstih že odpelje vlak. Še bežen pozdrav mami, saj na večer se vrnemo in Johanca ji bo delala družbo ta čas. Joj, pa kaj je z mamo? Kaj se res že za vselej poslavlja od nas? So bila zdravila premočna, da so ji zatemnila pojemajočo lučko življenja? Pa kje je zdaj Tone, da bi ji dal roko v slovo. Kadarkoli se vrata odpro, vselej vstopi kdo drug namesto njega. Kaj ji bo res treba oditi prej – predno se Tone vrne? Čakala je en dan in nato še enega in potem ni čakala Toneta več. Teden nato je bila uslišana njena prošnja, kot prve izmed nas.. Ti Bog, ki daš utripati golazni, odreši me sveta, te težke kazni, da 5 Brat Herbert. Njegova žena, moja mama, je morda takrat prvič, kasneje pa še velikokrat na zelo prepričljiv način kazala nejevoljo zaradi ovir, katere ji v karieri postavlja družina.

bom ostal s Teboj brez vsakih prič… Bedele smo ob njeni postelji, ti, Rezi in jaz. Ivanko je bilo preveč strah, da bi se nam pridružila. Prilike je bilo dovolj za razglabljanje o drobcih celote, ki preminevajo kot zvočna znamenja v govoru. Kako neki je bilo mami, ko je odložila svojo masko. Kako neki bo nam, ko bomo oddali vse svoje rekvizite. Tone, za svojimi zamreženimi okni je mogel vse to še bolje razmisliti, zlasti tedaj, ko se je vrnil od pogreba (april 1947). Spremili smo mamo z vso slovesnostjo. Neprimerno je bilo le moje vedenje. Žalna tančica mi je zelo dobro služila, da sem skrila nasmešek ob tedaj edino dojemljivi zavesti, da stopam spet ob Tonetovi strani, pa četudi uživam njegovo bližino le nekaj uric.Ostali smo sami. Izprazniti je bilo treba mamino sobico in preselila sem se k Ivanki. Bila sem zelo zaposlena v službi. Videvali smo se le opoldne, pa še tedaj sem jo včasih mahnila na Vič, kjer je rasel naš krompir. Zjutraj je še vse spalo, ko sem odšla in pogosto sem tudi zvečer našla vso Matjaževo vojsko spečo. Prednjačila v tem je Ivanka, ki bi jo skoraj lahko štel k tiste vrste divjačini, ki zimo prespi. Ob nedeljah je bilo toliko prijetneje sukati se v naši ozki kuhinji in pripravljati kosilo za »uboge abonente, ki jih gospodarji za vse ponucajo« in za tiste tri razgrajače, ki ne jedo ne čebule ne paradižnika ne mesa in izmenično ugotavljajo, da je kosilo slabo skuhano.Jožek je postal že kar velik fant. Pripravljal se je na prvo Sv. obhajilo in jeseni bo šel v šolo. Tomažek je bil pravcata skušnjava za ljubkovanje. Saj veš, da sem vselej zavračala tvoje nežnosti do otrok, češ da so to vendar fantje, ki jih je treba vzgojiti v može. Tu pa tam sem pa le ujela kak nekontroliran trenutek, da sva se milovala s Tomažkom. Vem, bila sem trda. Godrnjala sem, če si svojo žensko milino razdajala otrokom. Še več, izmikala sem se tudi sama tvojim božajočim rokam, kot bi bile strupene. Pišem ti to zato, ker so prišli kasneje časi, ko si nisem želela nič bolj kot to, da bi me nekdo le malo pobožal. Takrat mi je bilo jasno, kako željna in potrebna si bila nežnosti in mehkobe tudi ti. Ti tedaj nisi hodila na petminutne obiske vsak mesec, kot jaz, niti čakala deset skopih vrstic na dopisnici, kot jaz, nisi čakala njegovega povratka čez leto dni, kot jaz. Tudi tvoja skripta so bila suhoparna. Frančkov študij o psihologiji, literaturi itd je bil vse bolj zanimiv. Toliko se je dalo z njim o tem razpravljati. Njegova Veri je seveda bolj praktično usmerjena, pa sta ji Descartes in Cervantes tuja.Ivanka je končala svoj knjižničarski tečaj. »Abonenti« so šli na počitnice. Otroci bi tudi potrebovali kaj več poletnega sonca, kot jim ga nudi Golovec. Jeseni se pričnejo sicer spet izpiti, a 14 dni oddiha na deželi je skoraj tvoja moralna dolžnost do otrok. Nabasali smo kovček in nahrbtnik, pa ste odrinili. Oddih za tebe to sicer ni bil, saj si zamenjavala gospodinjo na Frančkovem domu in kuhala dninarjem. Pisala si, da je bilo treba nalupiti krompirja za dvanajst krepkih jedcev. Pisala si pisma, vsa v zanosu o lepotah Štajerske, o češnji, ki raste pred hišo, o breskvah, ki zorijo v vinogradu, o kopanju v Dravi ob luninem svitu (preko dneva za to ni bilo časa), o Murnovih pesmicah in o svoji mladosti. Gospodinji se ni nič kaj mudilo domov, ko je vedela, da je dom oskrbovan. Podaljšala je svoje in s tem tudi tvoje počitnice za 14 dni. Ambrožev trg je bil pust in prazen. Kaj res Vladka, da sem ti za vse prekipevajoče življenje, ki si ga prinesla k nam, nudila le te gole stene? Šla si po svetu kot beraček z lučko v rokah: »daj, prižgi..«. Skopuška sem bila pač. Daj, vrni se, razpihala bom žerjavico, da bo soj na domačem ognjišču zatemnil vse kresove po hribih.Vrnila si se na delo z novo močjo. Treba je bilo že hiteti, izpiti so bili pred durmi. Tudi Jožek je bil že resen učenec. Vesna, saj veš, spogledljivka se je veličala, da njo bo pa naslednje leto stric Tone vpisal v šolo in hodil čakat po končanem pouku. O, tudi jaz sem se veselila tega. Še bolj kot Vesnica. Tomažek je še kar naprej pripovedoval o Šeki in Luksitu, kokoški in mucu. Ostala družinica je izpopolnjevala njegova pripovedovanja o sončnih dneh, ki naj bi greli tja v zimski mraz.Še enega teh sončnih dni naj ne pozabim. Bilo je to že, ko so zoreli kostanji in sem svoj dopust prebila v Zeleni jami. Tam je število kričačev naraslo že na pet. preplašili so sproti vsako žensko bitje, ki je prišlo k hiši v pomoč. Napravili smo invazijo na Golnik. Saj veš, obljubljali smo že od cvetne nedelje in malega Petrčka je bilo treba za njegov rojstni dan slavnostno počastiti. Ti si pripeljala svoje tri, jaz zelenojamske. Primanjkovalo je pribora in jedi, ne pa tudi dobre volje. Nadvse zanimiva je bila vožnja ob povratku v nerazsvetljenem , natrpanem vlaku, ko so ubogi sopotniki na svoje presenečenje dobili nekakšno živo gmoto v naročje – kar po tekočem traku. Pa ne samo to, še pravljice so morali pripovedovati. Sosed je nadaljeval tam, kjer se je predhodniku ustavila nit.Dosti mračnih, tegobnih misli nam je prepodil otroški smeh, vik in krik. Skoraj bi bila pozabila, da je ostal moj zakon brez otrok, če me nebi ti trije mali poredneži ob prilikah, ko sem jih karala spomnili: »saj nisi ti naša mama!« In tudi ti, Vladka, si vzrojila, če si zastopala glede vzgoje otrok meni nasprotno stališče. »Ko boš imela ti svoje otroke, boš pa lahko uvajala lastne metode. Jaz delam tako, kot menim, da je prav!« Saj ti nisem nikdar jemala avtoritete pri otrocih. Mislila sem si pač, da je lepo vam materam. V svojih otrocih morete opazovati zametke, razvoj in zorenje značajev svojih mož. Sličnost obraza, kretenj, vedenja vam pač sproti pokaže podobo moža. Kljub temu so to popolnoma novi ljudje s celimi knjigami nepopisanih listov, ki jim jih

pišete ve. Zaupal vam jih je ljubi Bog sam, zaupal vam jih je vaš mož. Pred Bogom in pred ljudmi je to vaša lastnina. Jaz pa nisem imela niti mamine kamrice več, - kje naj bi srečevala Toneta? Ob mrtvih pričah lepih dni? Klopca še stoji, kjer mi je pravil o prazniku cvetočih češenj. Tudi na barje se vidi z onega mesta ob brezi. Prav tako kot tedaj, ko sva brala tam Portugiške sonete. Mogla bi prelistavati knjige in knjižice v svoji omari, da bi slišala spet zven njegovega glasu. Še zdaj se mi zdi kot svetoskrunstvo, če kdo recitira Prešerna, Cyranoja, Zupančiča… Tone je vendar povedal to drugače! Vse to so lepe, a nevarne stvari. Učinkujejo kot netivo. Potrošiti bi mogla vse svoje sile, da bi si ga spet pridobila. Vsega bi bila zmožna: zvijače, laži, prevare, grobe sile, če me nebi ustavljala misel, da si hočem moža zaslužiti za vse življenje in ne le za hip. Tako se zaletavam v zid in v nemočni žalosti se sprašujem ali je res Tonetovo trpljenje še premajhno, da ne morem svoje bolečine podrediti njegovi. Kaj mi bodo lepi spomini! Njegova sedanjost je, ki naj bi mi bila oporišče - niti ne upanje na lepe dni.Že te slišim, Vladka, kako mi očitaš, da lahko stalno misli pletem okrog Toneta, ti pa nimaš na koga misliti - da ti celo jaz odrekam to pravico. V vseh svojih šibkih trenutkih sem našla zavetje v domu, ki si ga izpolnjevala ti. Ne toliko v besedi – saj se spominjaš, kako si se nekoč trudila s pripovedovanjem najraznovrstnejših novic, da bi me razvedrila, jaz pa sem te vprašala, kdaj boš s tem pripovedovanjem končala. Tvoja bližina me je bodrila. Ti si bila tista od katere sem samo-ob-sebi-umevno pričakovala, da razume težo življenja in grdo sem grešila, če ti tega ob meni nisi našla.Sicer pa moraš priznati, Vladka, da je bilo kljub vsemu pri nas včasih prav zabavno. Spomni se na večerne obiske gospe Gusti. Njena obleka, rimska pričeska, govorica, vse je bilo smešno. Vsaj nam se je tako zdelo in to že od prvega srečanja z njo na koncertu pri teti Rozi. Kako naju je tedaj pomilovala. Tebe, ki si ostala brez moža, s tremi otroki in mene, prav tako osamelo. Medve pa sva se hihitali in si porivali nekakšne fotografije iz albuma tete Roze iz rok v roke, da bi ustvarili videz, kot da najdeva v teh sličicah povod za tolikšen smeh. Odkar tete Roze ni bilo več, je hodila k nam s svojimi koncertnimi poročili in kuharskimi recepti. In ti, v svoji zlobi si jo znala oponašati, nam vsem v zabavo: »..so ein feinfuhlender, Etiker und Estetiker… ta njen sin, ki ima že 38 let pa se še ne zna oženit… zna Schillerja in Heineja na pamet pa se poroči mit einem besseren Dienstmadchen…Tisti dolgin tam pri oknu je tudi venomer brusil svoj jezik o gospeh »proti štiridesetim«. Luksitu da bo že naročil »puci babo«, ko me bo videl prihajati po njihovem bregu navkreber. Najbrž zato, ker sem ga vselej zavračala, da je treba doseči stopnjo akademske mladine za domisleke in opazke brez repa in glave, s katerimi smo se obmetavali. Smeha ni manjkalo in domačnosti tudi ne.Pred Miklavžem je bilo treba študij spet nekoliko popustiti. S podstrešij naših sorodnikov in znancev sva navlekli polomljene igrače. Jojček naj bi dobil pravcat srednjeveški grad s pridvižnim mostom, obzidjem in stražo na dvorišču. Lepili sva in pleskali.. če nama bo kdaj primanjkovalo sredstev, bova odprli popravljalnico igrač. Vesnina punčka je imela sicer eno nogo daljšo kot drugo, ko je imela vse ude zbrane, imela je pa lasuljo iz pravih las in še celo najnovejši model pokrivala, ki ga je bilo treba prilepiti kar na kožo, da se je zakrila luknja v čelu. Ne vem, kdo je imel večje veselje, medve s pripravami ob obujanju spominov na minule Miklavževe večere, ali otroci, ko so sredi noči s plesom divjakov dali duška svojemu navdušenju nad prinesenimi Miklavževimi darili. Kaj tudi ne bi, saj so bili še angelčkom všeč. Najbrž so se oni tako dolgo z njimi igrali, da so jih nekoliko pokvarili in jih je moral sv.Miklavž v zadnjem hipu na vso naglico še popraviti.Spet je bil advent, čas pričakovanja. O da, dalo se je prešteti že dneve, obiske, pakete, dopisnice do Tonetovega prihoda. Še ta Božič bova sami, naslednje leto pa bo Tone postavil jaslice, napeljal bo električne lučke.. Jojček že sedaj sanja, kako bo to imenitno. Končno pol leta ni tako dolgo razdobje, da se nebi dalo počakati. Kaj pa drugi, ki morajo še vedno šteti leta.. ali pa ti, ki niti let ne šteješ. Kako neki boš sprejela mojega Toneta? Mi boš zavidala srečo ob lastni osamelosti? Se boš navezala nanj? Te bodo motile njegove na videz grobe navade? Kakšen se bo vrnil on? Šaljivec še vedno, ali zagrenjen? Ob razgovorih sem morala usmeriti vso pozornost na tistih nekaj stavkov, ki sem se jih naučila na pamet, da mu jih povem – saj mi je ob snidenju spomin popolnoma odpovedal. Kako naj vem do kakšne meje je bil Tone sprejemljiv za zunanje vplive v teh zadnjih letih ločitve? Kako se bo vživel v naše razmere doma? Morda bo grajal otroke – imel je tršo vzgojo kot mi – in mu boš zamerila. Ne bo mu prav, da sem eno in drugo stvar prodala. No, tega me je še najmanj strah. Le če bo najina struna še tako pela in brnela…Ti si bila čudovita v svojem kramljanju: da boš šla ti v službo in bom spet jaz kuhala, da mi boš zaupala svoje otroke in da si bosta dobra prijatelja s Tonetom. Že zaradi tega, da je nujna njegova vrnitev, da ti pomore pri nadaljnem študiju in pripravah na izpite. In če Bog da, bomo tudi mi zibali – da bi se veselila mojega otročka, kot svojega lastnega. Vesnica si je itak ob vsakem godu, Miklavžu in Božiču želela živo punčko, ki bi jo mogla pitati in tudi kaznovati, če ne bi hotela jesti.Tone pride -, Tone pride-, Tone pride- to je bil osnovni motiv. Slišala sem ga v spevih polnočnice, ob padanju snežink in potem, ko je zapihal jug..

Ni je bilo nadloge, ki bi mi segla do srca, saj Tone se skoraj že vrne. Niti nad tvojimi uspehi pri izpitih se nisem več navduševala. Ženam, ki so morale šteti leta sem zagotavljala: »Tone pride, tudi vaš bo prišel!«S kolikšnim zagonom smo to leto kopali zemljo in sadili krompir pod Rožnikom: Franček, Janko in jaz. S Tonetom sva sanjala nekoč, da bova tod postavila hišico in zasadila sadno drevje krog in krog. Medve si potem nisva bili edini, ali boš ti stanovala v prvem nadstropju ali v pritličju. Našo hišo na Ambrožovem trgu bodo itak podrli, kakor pravijo. Sosedovo so že in novi blok že raste. Tu pod Rožnikom vsaj ni avtomobilov in tramvajev in potoček pod bregom je pravi paradiž za otroke. Ko se Tone vrne mu bomo poverili skrb za njivo. On sam bo kopal ta krompir, ki ga sedaj mečemo v jamice. S kolesom ga bo vozil domov, ne bo se nam treba mučiti z vozičkom. Na podstrešju je še vedno spravljena pletena prikolica, ki ti je svojčas dala povod za tolik smeh. Na njivo bo vozil otroke, nazaj pa krompir in koruzne storže. Za gospo res ni več primerno, da bi se vozila v prikolici.Spet sva se napravljali k vstajenju. Vse je bilo praznično. Oblekla si novi plašč s črnim krznom in jaz svojega črnega, ki mi ga je dala mamica za poročno darilo. Pravkar sem bila zvedela, da je Tone spet v Ljubljani. Otrokom sva dopovedovali, naj bodo pridni v cerkvi, da ne bodo motili ne nas ne drugih. Začuda smo bili enkrat točni. Pa saj ni nič časa odveč pred božjim prestolom ob prazniku. Še svetne oblasti delijo milosti ob slovesnih dneh. Toliko jih je, ki sami ne morejo priti.. Dejala bi skoraj, da stoji vsa kaznilnica za mojim hrbtom, s pazniki in sodniki vred.Tik ob ograji pri Božjem grobu je stal, saj veš, tisti gospod, ki mu je bilo tako vroče, da si je s pleteno sivo čepico brisal potne kaplje na pleši. Moral je biti človek naglih navad. To bi se dalo sklepati iz njegovih naglih kretenj, ko je sukal čepico po buči, kot bi loščil parket. Le zakaj si me pogledala, da nisem mogla zadržati smeha. Kam naj bi se sploh še ozrla? Tam spredaj oni človeček – tvojih skrivenčenih ustnic in porogljivih oči je bila pa menda vsa cerkev polna in otroci so začudeno pogledovali te »imenitne gospe«.Vesnica in Jožek sta me spremljala na obisku pri Tonetu 11. aprila. Bila je nedelja, kot tedaj, ko sta se prav na ta dan strnili Tonetova in moja pot. Takrat mi je Tone zagotavljal, da bi me moral imeti rad, četudi bi imela devet nezakonskih otrok. Prijela sem ga za besedo sedaj: »Vidiš, pripeljala sem ti le tri, ki niso tvoji, pa te vsi čakamo – še velja?« »Še. Še stokrat bolj kot tedaj« je dejal. Da bo prinesel domov žareče srce za vse, ki jih oklepa njegov dom.Gospa Angela iz Štepanje vasi je pripeljala polno vrečo senenega drobirja. Ganljivi so bili moji znanci v skrbi zame. Našla sem dovolj časa za sicer odvečno zadrževanje s šiviljo, krpala in šivala, da me ne bo to delo zadrževalo potem, ko bo Tone doma.Vedve z Anico sta se pa gulili, da se Bog usmili. Tudi ti si hotela imeti ob Tonetovem prihodu izpite opravljene. Kazensko pravo, kazenski zakonik, politična ekonomija, - mnogo sta si naložili. Izgledalo je pa to takole: miza, obložena s frfotajočimi listi iz vseh skript, zakoni sem in tja pometani, službeni listi in še kaj. Ti, nerazdružljiva s krpancem in raztrganimi otroškimi nogavicami, Anica pa je predavala. Tomažek je vsake toliko časa burno pritekel z dvorišča. Treba je bilo popraviti kolo na avtomobilčku, ali konjičku navezati vrv, ali pa Vesnici odrezati kos kruha. V skrajni sili se je pač dalo razbiti kako šipo in voditi potem pravdo, kdo da je kriv: Vesna ali Pepi, Marjanca ali Stanček, Tomažek, Tonček ali Jojček. Še vedve ob viru kazenske znanosti se nista znašli pri tolikšni množici nasprotujočih si prič. Vedve sta imeli resen namen vso to pisarijo prežvečiti in prebaviti – torej otroci, škodo bomo poravnali, samo dajte nama mir! Vsak tak interval, in teh je bilo dosti, se je pričel in zaključil: »ti Ani, jaz bom padla«, ali pa obratno. Skoraj bi si kdo mislil, da se učite spregatev glagola pasti v vseh oblikah. Temu so sledila poročila o neizprosnosti profesorjev in njihovih muhah. Munda je odmevalo od desne, Ogris od leve stene. Menda si še v sanjah ponavljala ta imena. Opoldne je še Franček pristavil svoj piskrček o filozofih in jaz o razveznih pravdah in kazenskih procesih in čežana je bila kompletna.S Tomažkom sva šla voščit Tonetu za god. Nič zato, če si stojiva togo nasproti, vsak na svojem koncu mize, saj se vidiva zadnjikrat tu. Še nekaj napotil glede prtljage in obleke in spet sva bila s Tomažkom na hodniku. Ubožček je moral prenašati naval poljubov namenjenih Tonetu. Samo še danes potrpi Tomažek, potem bo že spet Tone tisti revež, ki bo moral trpeti milovanja svoje žene.Kako so brzeli zadnji dnevi. Vsled predizpitne mrzlice smo odložili čiščenje stanovanja za Tonetov sprejem na zadnje tri dni.Ta je pa lepa: navsezadnje sta le omagali in se prestrašili Ogrisovega izpraševanja. Bila je pravcata prikrita vojna. Neizgovorjenih, a kljub temu občutenih očitkov je bilo ozračje polno. Končno je Ani izposlovala še en termin za izpit. Pol živi pol mrtvi sta prinesli svoje lovorike domov. Zdaj se bo dalo z vama še po človeško govoriti. Knjige in skripte so letele v kot. Kar hiteti bo treba, da nas Tone po treh letih ne prehiti s svojim prihodom. Kuhinjo bo že sam pobelil – bo imel vsaj kaj dela, ko se vrne. Zato je pa najina sobica vsa nared: preproge po tleh, zavese preko vse stene, tapecirani stoli in mehka klop v kotu. Tonetove obleke prečiščene in zlikane. Vsa njegova brkljarija v predalčku, - kot da bi nas včeraj zapustil.

Pozabljena naj bodo ta tri leta! Kostanji pred oknom bodo s svojim mirnim zelenjem izmili sled mrež iz Tonetovega pogleda in novo življenje bo vzbrstelo v našem domu.Vsi ste mi pomagali: ti Jožek, Vesna in Tomažek, še Franček, to se pravi, ta še najbolj in z največjim zagonom, saj se je nameraval še tisto jesen poročiti in je pač »prakticiral« s pripravami. Franček poslušaj, kaj pa če Toneta ne bo? Moram potem tudi reči: naj se zgodi božja volja.« »Kako si vendar čudna. Zakaj si predstavljaš Boga kot strogo, neizprosno bitje, saj je vendar dober!«Samo še nekaj ur. Opoldne, ko se vrnem iz pisarne, bo Tone najbrž že doma. Ali pa ga pripeljem s seboj.Zakasnila sem se opoldne. Treba je bilo zaključiti knjige pred nastopom dopusta. Tekla sem domov. ..Gotovo je že doma…je Vladka imela čas, da je razmestila rože po stanovanju. Zjutraj sem ji jih v naglici potlačila v naročje… in otroci, kako so ga sprejeli.. in kaj mi bo rekel najprej…Deževalo je in ljudje so vedrili v veži, da sem se komaj prerila ob vhodu. Kako, da ne razumejo, da se mi vendar mudi. »Tovarišica, stanujete vi v prvem nadstropju?« »Da« »Čakali smo vas, greste z nami«.Sledili so časi, ko sem molitev sprevračala v kletev. Ko me je reševala le tvoja molitev in molitev drugih mojih dragih.Te dni sem brala Koblerjeve spremne besede k Viharju. Ustavila sem se ob stavku: »Zadnja postavka v vesoljnem obračunu je usmiljenje. Ni ga človeka, ki nebi potreboval milosti, ni ga skoraj, ki bi je ne bil vreden.

Leta 1954 sem bila jaz stara 38 let, Tone 39. živeli smo na Ambroževem trgu skupaj z Želetovimi. Hiša, oz. Tonetov del hiše je bil zaplenjen. Pustili so nam stanovanje, ki pa je bilo zasedeno. Ko je prišel Tone 6. marca 1950 domov, se kljub gneči v najinem stanovanju nisva hotela odmakniti, da nama ne bi propadla stanovanjska pravica.Ko sem bila jaz zaprta (od 1. 7. 1948 do 3. 2. 1949) je bil moj zasliševalec nek oznovski oficir Simoniti. Ta je stanoval v Šiški. Imel je le sobo, ki jo je delil s krojačkom Murnom. Ker se je nameraval poročiti, se je hotel Murna znebiti. Meni je pri zasliševanjih vedno dopovedoval, da itak ne bom obsojena na manj kot 10 let in da stanovanje ne bi bilo prazno, je Murna potlačil v najino sobo. Šele leta 1954 se nam je posrečilo spraviti Murna v stanovanje Krošljevih v isti hiši. Do takrat je Tone spal na mizi, ki smo jo zvečer razvlekli, jaz pa na kanapeju zraven (za dva bi bil preozek!). Preko dneva so Želetovi na tej mizi pisali naloge itd.Ani Rakunova iz Celja je študirala jus skupaj z Vladko. Kadar je prenočevala v Ljubljani, je spala v »Vladkini« spalnici, poleg otrok.. sedaj je v pokoju. Ni se poročila. Bila je zelo finega, dobrega značaja. Mati je bila Dunajčanka, pianistka. Oče odvetnik v Celju. Starša sta bila tako različnih značajev, da je to negativno vplivalo na Ani. Ni se hotela poročiti, ker je videla doma toliko divergenc. Bila je dolga leta v Landshutu v Nemčiji kot vodilna uradnica socialnega zavarovanja za jugoslovanske delavce na Bavarskem. Smo jo tudi tam obiskaliPri sv. Gregorju je živela Pirnatova mama, gdč. Gabričeva in deloma tudi sin Avguštin, ki takrat še ni bil poročen. Med okupacijo (1944 in 1945 do maja) Avguštin sploh ni mogel domov k sv. Gregorju in je bil zelo dostikrat pri nas. Tudi dvakrat ob Božiču.Jaz sem bila takrat v službi pri odvetniku Grosmanu. Vladka se je prijavila za pouk na univerzi pravzaprav iz strahu, da je nebi pobrali kot »delomržnico« na družbeno koristno delo.Vladka je bila od socialnega zavoda, kjer je bila zaposlena, za pol leta premeščena v Gorico. Ta čas sem jaz »krotila« njene otroke. Zelo dobro smo se razumeli in Vladki to ni šlo prav v račun.

Neodposlano tetino pismo stricu Tonetu

Da ne boš pozabil do takrat, ko bova že stara, ali pa ko naju bodo zaposlili za čuvaja na svetilniku sredi oceana, kako sva preživljala sredino najinih let, ti napišem tele vrstice..Kako sem te čakala in pričakovala z vsem hrepenenjem, tega ti tukaj ne bom napisala, ker sem to doživljala tako močno, da ti bom še kot sključena starka znala pripovedovati o tem, kot da bi se dogajalo pravkar.Če se mi bo posrečilo, ti bom opisala približno sliko okolja, v katerem sta najini življenji spet začeli teči vzporedno.Prišel si domov – kot si sam rekel – kot nadležen nebodigatreba, ker tvoj dom ni bil več le najin dom, pač pa prebivališče povabljenih in priseljenih gostov. Vladka z otroci si je že pridobila domovinsko pravico. Ani je zasilno vedrila in naš krojaček - junaček je na vse grlo obljubljal, da se bo umaknil iz najine spalnice. Za ta prehodni čas - vsi smo upali, da bo kratek - naj bi bil kavč v mali sobici najino zasilno ležišče. Ti si bil takrat itak suh in jaz ne ravno obilna. Malo potrpljenja, pa bo šlo. V teh petih letih tvoje odsotnosti sem se navadila

na svobodo in kavč je bil tako zelo ozek, tako da sem, ko je na noč zamrlo najino kramljanje, pobegnila v kuhinjo in si tam pripravila zasilno ležišče na tleh. Za rešetkami sem se naučila prav sladko spati na tleh in vsekakor je bolje na trdem spati kot s teboj na mehkem nespati. Včasih si me ti prelisičil in pobegnil, dokler nisva odkrila najine zakonske postelje – mize. V kuhinji sva imela prijateljico, se spominjaš tiste mucke, ki so jo otroci privlekli menda prav za tvoj prihod. Ni se bila še navadila na hišni red, ali pa je bila bolna, vsepovsod so ležali njeni nečedni izločki. Ne stoli, ne miza, nič ni bilo varno pred njenimi sledovi.Gorje pa, če je kdo otrokom omenil, da jo bomo odstranili. Tako sem že prve dni slišala, zlasti ob petkih, ko sva ribala tla (najbolj doživet spomin aresta) v kakšnem svinjaku živimo. Koliko večja čistoča je bila »tam«. No tista muca je potem na vso srečo napravila salto mortale z našega okna. Kljub temu je pa svinjak še vedno ostal. Najini sorodniki in znanci so živo sočustvovali z našo stanovanjsko stisko. Odzvala sva se vabilu na najino tretje poročno potovanje k sv. Gregorju. Kraljevsko so naju sprejeli. Takrat sva menda spet začutila, da sva mlada. Kako sva bila Bogu hvaležna, da je svet tako lepo ustvaril in nama dal milost, da ga z roko v roki ogledujeva. Prebujajoča se pomlad v Mišji dolini, ob mlinu v grapi, Junčah, Marovčah, po vsem Slemenu je veljala to leto prav nama. Spet bova zaživela novo življenje, še polnejše po vseh prestanih izkušnjah. Saj po dolgi zimi je pomlad dvojno lepa. Le Avguštinova postelja v kamri je bila tako presneto ozka.. pa se je že dalo nekako premostiti preko dneva. Travniki so bili vse bolj prostrani in ves dan je bil od jutra do večera nama na razpolago. In to cel teden. Spet sem nasnula svoje sanje o fantičku, ki nama ga bo Bog dal. Ki bo imel take rjave učke, kot jih imaš ti in prav tako trmico. Magari bi ga krstili za Gregorja v spomin na tiste lepe dni.Potem so naju, brezdomca, sprejeli v Zeleni jami. Seveda začasno, nenajavljena, saj sva se želela čimprej vrniti v najino sobico. Spet enkrat sva si razpostavila del najinega pohištva. Nabrala sva ga skupaj iz raznih podstrešij in ga namestila v oni mali sobici, ki ima okno prav pred češnjo na vrtu. Svoje cvetoče veje je prožila prav v najino okno, kot da bi se nama na čast odela v najlepše svatovsko oblačilo. Bil je čudovit praznik cvetočih češenj. Uživala sva razkošje lastne sobice – čeprav sposojene. Spet enkrat sva spala v svoji zakonski postelji, ki je ni udobnejše na vsem svetu. V Zeleni jami je bilo takrat že šest razbojnikov, ki so se na moč veselili te spremembe v hišnem redu. Skoraj sem že začela upati, da bova midva primaknila sedmega. Pa bila je le utvara in beli češnjevi cvetovi, ki so se kot sneg osipali pod oknom, so mi govorili, da tudi iz vsakega cvetka ne zraste češnja. Saj bi se sicer vse veje polomile. Naj bi se vendar spomnila svojih zagotovil, tam pred Marijinim oltarjem v stolnici, da se ne bom nikoli pritoževala zaradi otrok, le da bom imela spet enkrat svojega Toneta.Ančka je nekako slišala po svojih sosedah, da ljudje že šušljajo, da midva pri njih stanujeva. Želela je, da se prijaviva, ker neprijavljena naju nebi upala še vnaprej prenočevati. Kaj nama je storiti? Če bi se odjavila z Ambroževega trga, bi se tam vrata za nama zaprla za vedno. In zakaj bi se odrekla stanovanjski pravici, ki nama je priznana? Pobrala sva pač spet šila in kopita in se vrnila v dren in nered na Ambrožev trg.Sicer si bil pa takrat že močno zaposlen v svoji novi službi kot zadrugarski računovodja. Z upom na nedeljo sva nekako prebila teden. Najhuje mi je bilo ob večerih. Kako je bilo prijetno nekoč, ko je stal prav tej sobici še tvoj naslanjač. Bral si časopise, jaz pa sem sedela ob tvojem vznožju in pletla. Radio nama je igral. Bila sva čisto tiho in srečna. Zdaj pa se je vrtelo v tej sobici še pet ljudi okrog naju in kmalu ne bi imela kje sesti. Če so otroci že odšli spat in sem pomila posodo – to je bil pač od nekdaj moj delež v našem kolektivu – sta ostali tu še Vladka in Ani, ki sta se pripravljali na izpit. Takrat je bilo rečeno, da bosta končali v pozni jeseni in z novim letom naj bi z Vladko menjali. Jaz naj bi prevzela gospodinjstvo, ona pa bi šla v službo.Obdelovala sva njivico pod Rožnikom. Zasadila jo s krompirjem, posejala koruzo in fižol. V opoldanski pavzi sem se s tramvajem vozila tja gor, ti pa si mi s kosilom prinesel dobro voljo. O, to so bili lepi dnevi, ko sva spet skupaj kopala in brskala po zemlji! Pripovedovala sem ti, kako sem sama obdelovala zemljo vsa ta leta, ko te ni bilo. Koliko in kaj sem pridelala. Ti pa si mi pravil o svojih tovariših, o lepih in žalostnih dneh..Štiri leta je že tega, 6. marec 1950 nama bo vedno v spominu ostal. Dobro, da je nedelja sončna, kot pravi božji dar in sva se mogla iti sprehodit tja od koder si prilezel kot ščurek iz podzemlja. Po dolgi, dolgi zimi sva spet enkrat okušala toplino sonca. Zahvaljevala sem se Bogu, da ni uslišal mojih zahtevnih prošenj, da bi umrla (ki si jih tudi ti že nekajkrat slišal iz mojih ust). Ali ne bi bilo škoda, da nebi videla vse te krasote belih Kamniških planin. Ribiča v zelenem jopiču ob Savi, kot da bi povodni mož prilezel iz njenih valov. In malo tresorepko, ki je stopicala po blatu. In zvončke. In črnino razorane zemlje. In modrino neba.Veš še včeraj sem bila zelo otožna. Če nebi bila obljubila, da bom dobre volje, bi najraje jokala. Štiri leta je, kar si spet doma, pa je najino domovanje še prav tako na prepihu, kot je bilo takrat. Še vedno je miza in postelja en pojem v najinem zakonu. Še vedno se podijo miši po najinem pohištvu na podstrešju. Še vedno so ostale želje po domačem ognjišču in kopici otrok nedosegljive sanje. Po trgovsko bi se temu reklo pasivna bilanca. Ko sem se prebujala v nedeljsko jutro in vlekla črto pod temi računi, so se mi pokazale povsem drugačne številke. Bolj rahlo so bile napisane, da jih zvečer nisem videlaTu je bila postavka Murn – naš krojaček. Že štiri leta išče sobo, pa je ne najde. To se pravi, iščemo jo vsi.

Zdaj, ko se je poročil in ima sinčka in si je nabavil za dve sobi pohištva, mu je soba že premalo. Zdaj išče stanovanje, da bi nama vrnil najino sobico. Pravijo, da smo nerodni. Zakaj da smo ga pustili poročiti se. Kaj nima tudi on te pravice? Zelo mi je bilo mučno, ko ga je dan za dnem obiskovalo njegovo dekle. Ko sta se poročila, smo si spet bolj odkrito pogledali v oči. Tudi malega Dinkota smo z veseljem sprejeli v našo bratovščino. Mislim, da se nikdar in nikjer ne bodo mogli upravičeno pritoževati, da smo z njimi slabo ravnali.Bolj kočljiva je druga postavka – Vladka. Bližja je pač in vsak nihljaj v ozračju zavalovi v meso in kri. Če ne bi imela te odlike, da je mati treh otrok, ki so omogočili, da je tudi v moje življenje završalo otroško kričanje in smejanje, ne trpela bi je v svoji, še manj v tvoji bližini. Preveč ima odlik in napak.Vedno znova je bilo treba odpuščati, ko ni bilo kaj odpuščati. Bolje: vedno znova sem morala sebe korigirati in korigirali so se drugi. Motila me je njena mladost in njena koketnost. Sama se je zdaleč ni zavedala tako kot sem se je jaz. Morda je šepalo moje zaupanje vate, da ti nisem več tako trdno zaupala, kot nekoč. Ali pa sem se polenila v svoji vlogi zakonske družice, da so me muke ljubosumja postavile spet na okope. Ti se mi smeješ. Ti se mi vedno smeješ; če berem pravljice, ali pa ko se dušim v solzah, ko prideš ob zori domov (Železopromet: bilance in proslave!). Morda bom kdaj znala tako široko gledati na svet kot ti in ko bom znala tako trdno stati na nogah kot ti, ne bom več s takim hrepenenjem terjala zase varnega zavetja. Zapirala sem se v zavetje štirih mutastih sten, ki nikomur ne pripovedujejo o mojih muhavostih in ki jih pred živimi očmi ne morem skriti. V tolažbo mi je dokaj nečimrna zavest, da bi se marsikatera na mojem mestu slabše obnesla.Da, in potem so tu še otroci. Lani sva jih imela pol leta na posodo. Ne morem reči, da nisem prekoračila danih pooblastil. Pokazati sem hotela, da bi jim mogla biti mati. Sama sem bila kriva, če sem bila prizadeta, ko so mi drugi povedali, da to nisem. Njihova mati je videla, da se da tudi tak zaklad izmakniti in tudi ona je stopila na svoje okope. Zdaj pa so otroci tisti, ki naju obe rešujejo. Kako naj bi jih učili spoštovanja, če se nebi med seboj spoštovali. Pravzaprav sem pa čisto vesela, da te imam. Le kakšna zgubljena duša bi bila brez tebe. In če pride spet kakšen tak dan kot današnja nedelja, se mi zdijo vse naše težave malenkostne. Ko je ves božji svet tako sila prostran in lep. Vsakomur je odmerjen košček ljubezni in midva jo bova čuvala kot prvo in glavno dobro.

Vladka + trije otroci

Krojač Murn, žena in sin

Tone in jaz

Kuhinja