Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja Slovenije

Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja SlovenijeZasl. prof. dr. Peter GlavičInženirska akademija Slovenije Univerza v Mariboru – Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Društvo ekonomistov Maribor

Ruše, februarja 20132/1/2013

Kazalo

1. Meje rasti

1.1 Globalizacija

1.2 Zadolženost

1.3 Omejenost virov in ponorov

2. Strategija razvoja Slovenije

2.1 Izhodišče strategije

2.2 Slovenska industrijska politika

3. Pameten razvoj

3.1 Inovacijsko ali delovno intenzivna družba?

3.2 Raziskovanje in visoko šolstvo

3.3 Tehnološka avtocesta

4. Vzdržen gospodarski razvoj

4.1 Slovenija ne sledi zastavljenim ciljem

4.2 Prehitevajo nas nove članice EU

4.3 Mednarodna primerjava gospodarstva

5. Vzdržen okoljski razvoj

5.1 Stanje in trendi okolja v svetu

5.2 Stanje in trendi okolja v Sloveniji

5.3 Zeleni razvojni preboj

6. Vključujoč razvoj

7. Pomen državnega (preostalega družbenega) premoženja

7 .1 Zakaj je lastnina pomembna?

7.2 Čigavo je državno premoženj?

7.3 Iz gospodarjev v hlapce

7.4 Kakšne so izkušnje od prodaje državnega premoženja?

7.5 Država je slab gospodar

7.6 Kakšne bodo posledice razprodaje državnega premoženja

7.7 Ali lahko ta scenarij še spremenimo?

8. Predlogi sprememb

8.1 Stanje po svetu in pri nas

8.2 Tretji razvojni konsenz

8.3 Vizija in strategija razvoj

8.4 Referendum

8.5 Fizikalna konsolidacija in strukturne reforme

8.6 Država

8.7 Gospodarstvo

8.8 Pomen državne lastnine

8.9 Trajnostni razvoj

9. Sklepi

Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja Slovenije

Zasl. prof. dr. Peter Glavič[footnoteRef:1] [1: Upoštevane so nekatere pripombe kolegov Matjaža Gamsa in Marka Jagodica. ]

Izvleček. Strategija izhaja iz spoznanj o mejah rasti, ki jih predstavljajo globalizacija, zadolženost ter omejenost virov in ponorov. Zato si za cilj ne postavlja fizične rasti, npr. izražene z bruto domačim proizvodom, temveč razvoj, ki naj bo pameten, gospodarsko in trajnostno vzdržen ter vključujoč. Ni pa nobenega razloga, da ne bi znanje in sposobnost reševanja problemov na družbenem, zlasti umskem in informacijskem nivoju rasli naprej. V razvoju bo imelo poseben pomen preostalo državno (bivše družbeno) premoženje. Na osnovi mednarodnih in domačih analiz predlagamo najpomembnejše sklepe za pameten, trajnostni in vzdržni razvoj Slovenije.

1. Meje rasti

Gospodarska rast, izražena z rastjo bruto domačega proizvoda je z zadnjih desetletjih ključna za vse države, vlade in ekonomiste1. Če je ni, začnejo podjetja propadati, ljudje izgubljajo službe, politikov se loti panika in rast želijo ponovno spodbuditi, pa čeprav z zadolževanjem. Če bi gospodarstvo raslo tako, kot je v zadnjega pol stoletja, ko se je popeterilo, bi se do konca tega stoletja povečalo za 80-krat. Za to nimamo niti virov energije in surovin niti ponorov za toplogredne pline. BDP ne meri okoljske trajnosti ali socialne vključenosti. Desetletja rasti ljudi niso napravila srečnejših, saj imajo vse manj časa za družino, prijatelje in sebe. Kar bi moralo biti sredstvo, je postalo cilj.

Letos mineva 40 let, odkar sta leta 1972 Donella in Danis Meadows s sodelavci iz MIT (Massachusetts Institute of Technology) izdala poročilo Rimskemu klubu Meje rasti (Limits to Growth)[footnoteRef:2]. Z računalniškim modelom World3 so proučevali 5 medsebojno povezanih spremenljivk: svetovno prebivalstvo, industrializacija, proizvodnja hrane, onesnaženost okolja in poraba neobnovljivih naravnih virov. Izhajali so iz predpostavk: spremenljivke rastejo eksponentno, obstaja gornja meja znosne onesnaženosti, količina neobnovljivih naravnih virov je omejena, in izdelali 12 različnih scenarijev razvoja. Nafte naj bi bilo pri enakomerni rasti porabe še za 31 let, pri eksponentni za 20 let ter pri petkratnem povečanju rezerv in eksponentni rasti za 50 let; zlata npr. le za 9, 11 oz. 29 let. Ugotovili so, da bo zaradi pomanjkanja naravnih virov okoli leta 2015 prišlo do obrata iz rasti v upadanje in nato do zloma družbeno-ekonomskih in okoljskih sistemov s hitrim padcem gospodarske proizvodnje in števila prebivalstva. Vendar se je zdelo, da je časa za razmislek in delovanje na svetovni ravni še dovolj. [2: Povzeto iz: Nina Tome, Meje rasti, študija Rimskega kluba – 40 let kasneje, Umanotera, Državni svet, 2010: http://www.planbzaslovenijo.si/upload/rast/tome-besedilo.pdf]

Leta 1992 je izšlo nadaljevanje knjige z naslovom Preko meja (Beyond the Limits), avtorji so v njej ugotovili, da smo nosilno sposobnost planeta že presegli, da človeštvo ne živi in ne ravna trajnostno ali vzdržno (segrevanje ozračja, tanjšanje ozonske plasti, izsekovanje tropskih gozdov). Isto leto je v Rio de Janeiru potekajoča konferenca OZN za okolje in razvoj dajala upanje, da se svet zaveda pasti eksponentne rasti in je pripravljeno resno ukrepati. Kasnejši konferenci Rio+10 (Johannesburg) in Rio+20 (Rio de Janeiro) sta pokazali, da je bilo upanje, žal, napačno.

Leta 2005 so izšle še Meje rasti: 30-letna posodobitev (Limits to Growth: The 30-Year Update) in 2008 je Graham Turner objavil primerjavo resnične rasti z napovedmi iz leta 1992. Ugotovil je, da so bile spremembe v industrializaciji, proizvodnji hrane in onesnaževanju skladne s standardnim scenarijem ('business as usual'), ki je napovedal zlom v pri polovici 21. stoletja. Industrijska proizvodnja se je več kot podvojila. Izpusti CO2 naj bi se po scenariju povečale od 310 ml/m3 ('ppm') na 380 ml/m3 v letu 2000 – dejansko so se na 369 ml/m3. Človeštvo se je soočilo s podražitvijo nafte (sodček se je podražil od 17 $ leta 1999 na 147 $ leta 2008), podnebnimi spremembami, uničenih je 60 % ekosistemov. Cena redko-zemeljskih oksidov se je v zadnjih 3 letih početverila; lantan se je v letu 2011/2010 podražil od 5,15 $/kg na 140 $/kg, cerov oksid od 4,15 $/kg celo na 151 $/kg – cene so leta 2012 padle zaradi krize, vendar ne la raven iz leta 2010 in po krizi lahko ponovno zrastejo. Če bi svet porabljal toliko rudnin (bakra, cinka, kositra, kroma, srebra idr.), bi jih zmanjkalo že v 20 letih.

Pomanjkanje virov je samo ena od skrbi – druga je zmožnost planeta, da vsrka emisije toplogrednih plinov, zlasti CO2 in metana, ki povzročajo podnebne spremembe. Izsekavanje gozdov, segrevanje in povečanje kislosti oceanov in morij, taljenje permafrosta lahko pripeljejo do sprememb, ki bi ogrozile razvoj ali celo obstoj človeštva. Nicholas Stern je v svojem poročilu[footnoteRef:3] ocenil, da bi stroški podnebnih sprememb lahko že v tem stoletju presegli škodo, ki sta jo v prejšnjem stoletju povzročili skupaj obe svetovni vojni in gospodarska kriza. Če ne bomo ukrepali, bo škoda znašala 5–10 % BDP svetovnega gospodarstva. Če bi takoj začeli zmanjševati izpuste teh plinov, bi letna vlaganja dosegala 1–2 % svetovnega BDP. [3: http://siteresources.worldbank.org/INTINDONESIA/Resources/226271-1170911056314/3428109-1174614780539/SternReviewEng.pdf]

Fizična rast, ki se kaže v merjenju gospodarstva in potrošnje z BDP, ni ogrožena samo zaradi okoljskih in virskih omejitev, temveč jo za razviti svet, kamor sodimo tudi mi, predstavljata tudi globalizacija (izenačevanje standarda s hitro razvijajočimi se državami) in visoko zadolževanje v zadnjih 50 letih. Spoznanja o mejah rasti zato veljajo predvsem za omejenost fizičnih ne pa informacijskih ali miselnih virov. Razvoj človeške civilizacije v veliki meri temelji na razvoju znanja, ki je v veliki meri neodvisen od naravnih virov.

Pri ocenjevanju možnosti novega razvoja in vpliva znanja na prihodnost tudi omejenosti nekaterih naravnih virov ni nujno razlog za pesimizem, saj bi lahko z novimi tehnologijami ustvarili nove možnosti razvoja. Vendar je pri tem treba biti previden. Npr. z umetnim hidravličnim drobljenjem ('frakturiranjem') podzemnih slojev skrilavcev se je v ZDA proizvodnja nafte in plina izjemno povečala – iz velikega izvoznika so postali izvoznik nafte. Vendar so s tem povezana tudi velika okoljska, varnostna in zdravstvena tveganja: metan in strupene kemikalije lahko zastrupijo pitno vodo in povzročijo hude zdravstvene težave prebivalstva, razpoke sproščajo ogljikovodike in ozon, velika je poraba vode in kemikalij. Poleg tega gre še vedno za neobnovljivi vir energije, ki je končen, če ne v nekaj desetletjih pa v stoletjih, ter zahteva zajemanje in shranjevanje ali uporabo pri gorenju nastalega CO2. Dokler ne najdemo tehnoloških rešitev za te probleme, je potrebno biti previden in ne obremenjevati sedanjih in prihodnjih rodov s posledicami našega hazardiranja – analogija z zadolževanjem kaže na možne hude posledice nepremišljenih dejanj.

1.1. Globalizacija

Globalizacija je proces mednarodne integracije, svobodna izmenjava blaga, kapitala, storitev, idej in pogledov na svet. Manj razvite države, zlasti hitro razvijajoče se države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) resnično zelo hitro lovijo razviti svet. Tako npr. ocenjujejo, da bo Kitajska letos prehitela EU po vlaganji v raziskave in razvoj (RRD), po kupni moči je njen bruto domači proizvod (BDP) lani že prehitel BDP-je ZDA in EU. Njihove rasti so med 8 % in 10 % letno, kar je celo nad eksponentno rastjo. Hitri razvoj je povezan s selitvijo delovnih mest, tehnologij, onesnaževanja in rasti iz razvitih držav v hitro razvijajoče se. Vzpostavlja se novo ravnotežje, ki se kaže s počasnejšo rastjo ali celo upadom rasti (krizo) razvitih držav – v krizah se povečuje brezposelnost, plače stojijo ali celo upadajo.

Najrazvitejše, severno- in srednje-evropske države, kot so skandinavske in alpske (Nemčija, Avstrija, Švica), so na to odgovorile s strukturnimi reformami (pokojninsko, trga dela, zdravstveno, zaustavitvijo rasti plač), z velikimi vlaganji v izobraževanje, raziskave, tehnološki razvoj, inovacije, podjetništvo ter naraščajočim izvozom. Pri tem je bila odločila 'protestantska' miselnost (skromnost, izhajajoča iz stoletnih izkušenj preživetja v težkih naravnih pogojih, poštenje, etika in morala). V ta krog držav po svoji miselnosti sodijo tudi nekatere nove članice EU, npr. baltske države (zlasti Estonija z 91 % protestantskega prebivalstva – enak delež je v 4 skandinavskih državah), Češka, Slovaška in Poljska (kjer je bil protestantizem tako kot pri nas izkoreninjen s protireformacijo).

Srednje razvite južno-evropske države (Portugalska, Italija, Grčija, Španija – PIGS) so odlagale reforme, manj vlagale v inovativno družbo in stavile na storitveno dejavnost (npr. turizem) ter zanemarjale rast industrije in izvoza. V njihovih družbah so se razvijali korupcija, klientelizem, nepotizem, nepoštenje, nižji intenzivnost in kakovost dela. Namesto da bi znižale stroške plač v industriji z večjo proizvodnostjo in v javnem sektorju z višjo storilnostjo, obvladovanjem zaposlovanja in rasti plač, so se zadolževale: odplačila dolgov so požrla dodano vrednost, iz katere se napaja rast (tehnološko posodabljanje, izumi, blagovne znamke). S tem so prešle v vrtinec nazadovanja (recesije) in so se iz njega morale reševati z ukrepi, ki smo jim priča tudi pri nas.

Slovenija se je žal kljub dobrim zgodovinskim izhodiščem (alpska mentaliteta, sobivanje z Avstrijo) okužila z južno, celo vzhodnjaško (orientalsko, arabsko) mentaliteto preslepiti, prevarati tekmeca, kupca, delavca, ki izhaja iz mešanja alpske mentalitete z južnjaško. V tem pogledu je bila raven poklicne etike v prejšnji nedemokratični državi višja, čeprav zaradi grožnje s kaznijo. Tako so npr. plače kljub 8 % padcu BDP zaradi močnih in neodgovornih sindikatov, (Virantove) plačne reforme, (Pahorjevega) dviga minimalne plače ipd. tudi v krizi, vse do letos realno rasle, v letih 2008–2010 celo 2,0–2,5 % letno.

V zadnjih letih 2002–2012 je povprečna plača v Sloveniji zrasla za 54 %, bolj kot inflacija (43 %); v visokem šolstvu (+28 %) in v RRD (+30 %) je bila realna rast plač nižja od rasti inflacije. V zadnjih 5 letih je bila rast neto plač v povprečju 18,1 % (sl. 1); nadpovprečno so rasle plače v predelovalni industriji in zdravstvu, povprečno v proizvodni energentov in najmanj v izobraževanju. Tudi v zadnjem letu (november 2012 : povprečje 2011) je bil padec neto plač največji v izobraževanju (–3,9 %), manjši v zdravstvu (–1,5 %) in kulturi (–1,0 %); v istem obdobju je povprečna plača zrasla za 4,8 %, najbolj v proizvodnji električne energije (+13,6 %) in v predelovalnih dejavnostih (+11,2 %); v strokovnih in znanstvenih dejavnostih je bila podpovprečna, vendar pozitivna (+3,7 %). V industriji je bila rast visoka tudi zaradi ukinjanja slabo plačanih, nekvalificiranih delovnih mest – zaposlenost se je v istem obdobju v gradbeništvu znižala za 23,2 % in v industriji za 18,4 % (sl. 2). Skupaj je v gradbeništvu 18.200 in v industriji 41.100 delovnih mest manj.

Na drugi strani je zaposlenost v javnem sektorju zelo zrasla, najbolj v strokovnih in znanstvenih dejavnostih (za 7.600 mest ali 19,1 %), oskrbi z vodo, zdravstvu in socialnem varstvu, manj v izobraževanju (5.100 mest ali 8,6 %) in najmanj v kulturi in rekreaciji (830 mest ali 6,3 %). To seveda ne pomeni, da povečanje ni bilo upravičeno, potrebno, vendar ga ob velikem padcu BDP in rasti plač ni bilo mogoče pokriti drugače kot z velikim zadolževanjem. Zlasti škodljiva je bila Virantova odprava plačnih nesorazmerij, ki bi jo bilo najbolje ukiniti in ponovno uvesti 'nesorazmerja', saj so npr. med 10 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci: 8 direktorjev zdravstvenih domov, en sodnik in direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev; predsednika države in vlade sta na 25. oz. 27. mestu!

Od drugega četrtletja leta 2008, ko smo imeli v Sloveniji zelo dobre razmere na trgu dela, do zadnjih aktualnih podatkov iz drugega četrtletja 2012 se je število delovno aktivnih oseb v Sloveniji znižalo za 70.000 oz. za 7,6 %. V tem štiriletnem obdobju se je na drugi strani število anketno brezposelnih skoraj podvojilo: naraslo je za 39.000 oseb oz. za 47,9 %. Še bolj kot število brezposelnih se je povečalo število neaktivnih, torej oseb, ki ne delajo, dela aktivno ne iščejo oz. ga niso pripravljene sprejeti v naslednjih dveh tednih. To število je naraslo za 47.000 oseb, predvsem na račun večjega števila upokojencev.

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) se je od januarja 2008 do avgusta 2012 število upokojencev povečalo za približno 60.300. Leta 1990 smo imeli v Sloveniji dobrih 356 tisoč upokojencev, lani pa že skoraj 570 tisoč in njihovo število še zelo hitro raste, medtem ko se je število zaposlenih zvišalo le za 6,5 %, se je število upokojencev zvišalo za 62 %. Število zavarovancev je v tem obdobju padlo od 884 tisoč na 870 tisoč (za 1,7 %). Ta trend se bo nadaljeval in po letu 2050 bo v Sloveniji manj plačevalcev prispevkov kot upokojencev. Če k upokojencem prištejemo še 125 tisoč brezposelnih, dobimo razmerje aktivnih in neaktivnih državljanov 1,25! Hkrati ko zaposleni delajo vse več, čedalje več nezaposlenih ne dela. Če bi delo porazdelili tudi nezaposlenim kot v Jugoslaviji, bi naredili več, vendar bi bile plače vseeno nižje ali pa bi konkurenčnost podjetij padla.

Nekateri mislijo, da je problem demografski – potrebovali bi večjo rodnost ali/in večje priseljevanje tujcev, ki bi zagotovili nadaljnjo eksponentno rast. Na drugi strani pomeni eksponentna rast prebivalstva in potrošnje še večjo obremenitev okolja in še večjo eksploatacijo naravnih virov (vode, energentov, biosfere, surovin in mineralov). Zato bi morali upad rodnosti v razvitih državah in omejevanje rojstev v manj razvitih, npr. na Kitajskem, podpreti. Tudi v svetovnem merilu je koncem prejšnjega stoletja prišlo do preloma – dotlej eksponentna rast se je upočasnila.

Pogosto mnenje je, da je potrebno spremeniti smer razvoja, ki ga narekuje »neoliberalizem, vladavina kapitala«. Žal nam ne vlada kapital temveč pajdaši brez kapitala, kar je neprimerno slabše od vladavine kapitala. Žal veliko podjetij ne vodijo sposobni direktorji (managerji) ampak nestrokovneži, diletanti, politično nastavljeni grabežljivci. Žal jih ne vodi (protestantska) kapitalistična etika ampak korupcija, klientelizem, nepotizem in napuh. Če bomo imeli napačen fokus, ne bo uspeha. Mnogi govorijo o potrebnosti univerzalnega temeljnega dodatka, o pohlepu, škodljivosti dobičkov in podobno; ne povedo pa, od kod dobiti sredstva za to. Slovenija je del EU in svetovne ekonomije, usodno je odvisna od izvoza v EU in v svet, zato se mora podrejati svetovnemu sistemu. Lahko seveda sodeluje pri iskanju novih poti (glej aktivnosti EU »onkraj BDP« spodaj), ne more pa se izločiti iz EU in sveta. Že samo dolg, ki ga obravnavamo spodaj, nam onemogoča osamitev, saj pomeni, da bi takoj morali še neprimerno bolj kruto znižati porabo, kot jo je npr. Romunija pod Nikolajem Ceauscescujem. Brez dobičkov ni sredstev za investiranje in modernizacijo podjetij. Če bi nehali odplačevati dolgove, bi nas evropska in svetovna skupnost osamili. Zato nam ne ostaja drugega, kot skrbeti za konkurenčnost ter pameten, vzdržen in vključujoč razvoj. Velja se zgledovati po skandinavskih in alpskih državah, ki gredo v to smer in so potrebne prilagoditve (prestrukturiranja) opravile pred leti, v času debelih krav. To je najprej naloga politikov in po tem podjetij in vse družbe.

1.2. Zadolženost

Svetovna gospodarska kriza je močno povečala delež javnega (vladnega, nacionalnega) dolga v svetovnem BDP – od 70 % leta 2000 se je v državah G20 povzpel na 105 % leta 2011. in se bliža 50.000 milijardam dolarjev, s kratico G$ (38.000 milijardam evrov, G€). Dolg še vedno hitro raste, po 4,5 milijona evrov na minuto (6 M$/min) ali okoli 8,5 milijard dolarjev na dan (G$/d) oz. letno 3.000 G$/a! Kako se je razvijal svetovni javni dolg v zadnjem stoletju (slika 3)?

V prvem obdobju globalizacije (1880–1914) je, kot kaže slika, delež dolga v BDP upadel od 45 % na 23 %. Razlog za to je bil zlati standard na eni strani ter hitro povečevanje privatnega financiranja in rast trgovine na drugi. Med 1. svetovno vojno (1914–1918) in tej sledečo davčno krizo je dolg strmo zrasel in leta 1920 dosegel 90 % BDP. Znižanju dolga na 60 % v naslednjih desetih letih sta sledila dva nova vrhova – finančna kriza v tridesetih letih (80 % dolg) in 2. svetovna vojna (1941–1945), ko je dolg dosegel skoraj 150 % BDP. Sledilo je okrevanje svetovnega gospodarstva z močno gospodarsko rastjo in znižanjem dolga na dobrih 30 % do leta 1975.

Slika 3: Javno zadolževanje v državah G20 v obdobju 1880–2011 kot delež BDP v % (IMF, 2011).

Leta 1971 so odpravili zlati standard, cena zlata je začela kmalu rasti in je od 200 $ za apotekarsko unčo (troy ounce, 1 oz t = 31,103 5 g) po današnji vrednosti dolarja zrasla leta 1980 $/(oz t) na 1.700 $/(oz t), potem pa je upadala vse do leta 2002, ko je dosegla najnižjo vrednost 400 $. Odprava zlata kot osnove vrednosti denarja je olajšala zadolževanje držav in od leta 1975 svetovni javni dolg stalno raste in je lani presegel celoletni svetovni BDP (100 % delež). Preglednica 1 kaže, da rast dolgov v zadnjem desetletju ni enakomerna po vsem svetu – zunanji dolg razvitih držav že 35 let hitro raste (od 35 % na 110 % BDP), v razvijajočih se gospodarstvih v zadnjem desetletju pada (od 50 % na 35 %).

Vse države se niso enako zadolževale. Med recesijo leta 1932 so imele največji delež javnega dolga (nad 75 % BDP) Francija, Velika Britanija, Italija, Kanada, Grčija in Avstralija. Leta 2009 najdemo med največjimi dolžnicami ZDA, Indijo in Japonsko ter ponovno Kanado, Francijo in Italijo. Seveda ni vseeno, če je ta dolg pretežno notranji ali je zunanji – slednji je podvržen nihajočim obrestnim meram, ki jih z analizami usmerjajo tri velike ameriške bonitetne agencije: Moody's, Standard&Poor's in Fitch Ratings.

Zunanji dolg obsega poleg javnega dolga tudi privatni dolg, v katerem so najpomembnejše banke in podjetja; v njem so tudi tuje naložbe v gospodarstvo in bančne vloge tujcev – Irska ima veliko tujih naložb; dolgov Luksemburga, Švice in Avstrije zaradi velikih vlog tujcev nismo navajali. Japonska ima velik delež javnega dolga, vendar je delež zunanjega dolga majhen. Na drugi strani imajo ZDA velik delež zunanjega dolga in majhen delež javnega dolga. Slovenija ima velik delež zunanjega dolga, ki pada, in zmeren delež javnega dolga, ki pa narašča, česar si kot mala država ne more privoščiti.

Preglednica 1: Bruto zunanji dolg in javni dolg, delež tega dolga v BDP in dolg na prebivalca v nekaterih državah sredi leta 2011 (CIA, Eurostat)

Država

Zunanji dolg (G$)

Delež z. d. v BDP (%)

Zunanji dolg na prebival. ($)

Javni dolg G$)

Delež j. d. v BDP (%)

Javni dolg na prebivalca ($)

Japonska

19 100

45

19 100

8 500

198

67 300

ZDA

16 400

103

51 600

9 100

62

29 200

EU

16 000

85

27 900

10 600

88

21 000

- Grčija

583

174

47 600

370

143

42 200

- Italija

2 680

108

36 800

2 100

119

34 600

- Portugalska

549

223

47 800

250

112

23 100

- Irska

2 350

108

26 800

230

108

48 900

- Nemčija

5 600

142

57 800

2 800

82

30 000

- Španija

2 570

84

18 300

1 000

72

17 600

- Slovenija

54

112

26 500

21

48

10 200

Kitajska

697

9

400

1 900

19

5 400

Rusija

501

23

3 600

151

9

1 400

Razvijajoče se države imajo malo zunanjih dolgov: Kitajska samo 9 %, Brazilija 15 %, Indija 21 %, Rusija 23 %; zato lahko kupujejo družbe iz prezadolženih razvitih držav. ZDA so postale življenjsko odvisne od vlaganj Kitajske v njihove državne obveznice. Bodočnost pripada rastočim in nezadolženim ekonomijam, zastajajoča zahodna gospodarstva se bodo še nekaj časa zadolževala, potem bo prišla ura resnice in nova kriza.

Iz tega sledita dva zaključka. Prvi je, da se razvite države zadolžujejo, ker so izgubile razvojni zamah in se je veliko delovnih mest preselilo v razvijajoče se države. Ker ni dovolj hitre rasti, se zadolžujejo hitreje od rasti BDP, zlasti v kriznih časih. Posledica tega je povečano odplačevanje obresti v narodnem gospodarstvu in še počasnejši razvoj. Drugi zaključek je, da bo naslednja kriza verjetno posledica zadolževanja in bankrota držav, kot jo sedaj doživljajo Grki, tudi Portugalska in Irska ter v manjši meri Španija in Italija. Te države morajo izvesti nujne reforme in skrčiti domačo porabo. V ZDA poteka boj med obema strankama – republikanci hočejo znižati zadolževanje s posegi v socialni sistem, demokrati z večjim obdavčenjem bogatih.

Prezadolžene države varčujejo predvsem pri plačah javnega sektorja in socialnih pomočeh z znižanjem in/ali zamrznitvijo plač ter prepovedjo dodatnega zaposlovanja; povečujejo davke na kapitalske dobičke in delniške opcije, dohodnino, DDV, trošarine na alkohol, tobak in goriva, zvišujejo upokojitveno starost, krčijo stroške javnega sektorja in javne investicije. Sprejemajo davek na finančne transakcije. Evropska komisija pripravlja neke vrste ekonomsko vlado EU, omenjajo odpravo usklajevanja plač z inflacijo za izboljšanje konkurenčnosti, odpravo razlik pri obdavčenju podjetij za pošteno konkurenco, prilagajanje upokojitvene starosti demografskim gibanjem, uvedbo dolžniške zavore ter sankcije za kršitelje dogovorov.

Slovenija se je v začetku devetdesetih let zadolžila za sanacijo bank, zato je bruto zunanji dolg narasel od 1 G€ na 5 G€ (Slika 4). Zadolževanje je v naslednjih letih naraščalo po okoli 1 milijardo evrov letno vse do vstopa v Evropsko unijo, maja 2004; takrat se je Slovenija zavezala, da bo uvedla evro. To je bistveno znižalo obrestne mere in zadolževanje se je pospešilo na okoli 5 G€/a (letno). Niti Banka Slovenije niti (Janševa) vlada na pospešeno zadolževanje bank in gospodarstva nista reagirali. Veselica je dosegla višek z uvedbo evra leta 2007, ko se je Slovenija v enem letu zadolžila za dodatnih 10 G€. Zadolževanje je povzročalo nenormalno rast gospodarstva, zlasti gradbeništva in brezumno lastninjenje podjetij. Napihnjena rast se je z gospodarsko krizo sesula. Začelo se je razdolževanje gospodarstva in bank v tujini, kar je privedlo do »kreditnega krča«. Zadolževanje gospodinjstev pa je kljub rasti ostalo eno najmanjših v EU. Namesto v razvoj moramo sedaj vlagati v odplačilo dolgov za neproduktivna vlaganja – pri 40 G€ dolga in 5 % obrestni meri je to 2 G€/a.

Leta 2006 se je pospešilo tudi zadolževanje javnega sektorja (Slika 5). Vlada je iz proračuna vzela financiranje cestnega programa in v zameno znižala davke podjetjem in dohodnino najbogatejšemu sloju državljanov. DARS je namesto proračunskih sredstev začel najemati kredite, ki se jih je hitro nabralo za 3 milijarde evrov in bodo v naslednjih letih predstavljali težave zaradi odplačil, zato sedanja vlada želi avtoceste celo oddati v najem tujemu koncesionarju. Zadolževanje javnega sektorja se je pod Pahorjevo vlado z gospodarsko krizo pospešilo, kar je bilo sicer skladno z keynesijansko ekonomsko teorijo. Evropska komisija napoveduje rast slovenskega javnega dolga, ki je bil koncem leta 2011 s 47 % BDP še pod povprečjem območja evra, vendar naj bi leta 2014 narasel na 66 % in s tem presegel najvišji dovoljeno mejo po evropskih pravilih (maastrichtski kriterij znaša 60 %). S tem v proračunu rastejo tudi obresti, od 483 M€ leta 2010 na 760 M€ leta 2014, kar zmanjšuje možnosti financiranja razvoja države.

Varčevanje v Evropski uniji je povzročilo pri nas novo krizo, v kateri je zadolževanje za premoščanje krize zelo oteženo. Slovenija je z brezglavim zadolževanjem, referendumi, zavračanjem reform in lahkomiselnimi izjavami politikov izgubila kredibilnost in s tem dostop do cenenih kreditov. Sprejem varčevalnih proračunov za leti 2012 in 2013, pokojninske reforme ter začetek sanacije bank so naš položaj izboljšali, vendar ga je sedanja politična kriza ponovno poslabšala. Sanacija bank bo že letos povečala javni dolg za 3–4 G€. Ker smo del evro-območja, devalvacija ni možna, uporabiti moramo tim. notranjo devalvacijo, ki zahteva zniževanje stroškov, plač in pokojnin, inflacije in s tem tudi standarda. Nesoglasja grozijo, da bodo dosedanje žrtve premalo in bodo potrebne večje. Izkušnje drugih držav kažejo, da prej ko naredimo reforme, manj boleče so. Dlje ko bomo čakali, globlji bodo rezi – o tem imamo tudi lastne izkušnje od zadnjih dveh mandatov Državnega zbora in vlade.

Obrestne mere za zadolževanje države so se povzpele iz 2 % na 5–6 %. Zaradi nezaupanja v državo je bilo potrebno iti po kredite v ZDA – normalnemu tveganju se je pridružilo še valutno. Skupni dolg v državi je tako še naraščal in leta 2011 dosegel 48 G€ (24.000 € na prebivalca), od tega smo bili 40 G€ dolžni tujini. Varčevalni ukrepi, sprejem pokojninske reforme in varčevalnega proračuna za leto 2013 večajo kredibilnost Slovenije.

Celoten zunanji dolg Slovenije, v katerem so tudi privatni dolgovi bank in podjetij, znaša okoli 40 G€. Od tega je bilo okoli 5 G€ posojil za menedžerske prevzeme; propadla posojila oziroma zastavljeno in neodplačano 'tajkunsko' premoženje so prevzele banke in ga skušajo prodati, da bi si povrnile posojila in jih odplačale dolgove tujim bankam. Dolgove morajo vračati – od tod bančni krč in padec BDP, propadanje podjetij in povečana brezposelnost. Državni zunanji dolg je 11 G€.

Slovenci imajo v tujini nekaj milijard evrov, po nekaterih podatkih nekaj deset milijard. Načeloma je pretok kapitala v EU neomejen, vendar to velja samo za zakonita sredstva. Po ocenah je bil precejšen del teh sredstev nezakonito pridobljen. Nevarnost je, da bo dokapitalizacijski denar spet poniknil v tujino, zato je hkrati treba urediti odliv kapitala. Šele potem bodo ustvarjeni pogoji za ureditev normalnega poslovanja. Sprega med politiko, levo ali desno, ter finančnimi elitami je preveč donosna, da bi politika kaj ukrenila. Možne poti so: amnestija za vrnjeni kapital in privlačnost naložb v Sloveniji ter mednarodno usklajeno preganjanje nezakonitega prenosa (neplačanih davkov) po izkušnjah Avstrije in Nemčije.

Varčevanje in investiranje preko borze naj bi tudi pomagala, vendar so depoziti v bankah visoko obdavčeni, vlagatelji na borzi pa vsakih nekaj let nasilno razlastninjeni (uničenje vzajemnih skladov Proficia Dadas, Zvon I in II, delnic Nove KBM in NLB, pok balona ob razprodaji premoženja v letu 2008/2009 itd.). Bližamo se razlastninjeni družbi, nekdanjemu narodu hlapcev, ki mu politiko in življenje narekujejo tuji lastniki in oblastniki.

1.3. Omejenost virov in ponorov

Dvom v rast BDP kot edini cilj je spodbudil Evropsko komisijo, Evropski parlament, Rimski klub, OECD in WWF (World Wildlife Fund), da so leta 2007 organizirali mednarodno konferenco z naslovom Onkraj BDP (Beyond GDP[footnoteRef:4]). Njen cilj je bil ugotoviti, kateri kazalniki so najprimernejši za merjenje napredka in blagostanja ter kako jih najbolje vključiti v politične razprave in proces odločanja. Kazalniki naj bi bili primerni za spremljanje izzivov 21. stoletja: podnebne spremembe, revščina, izčrpanost virov, zdravje in kakovost življenja. Blizu temu cilju so npr. kazalniki o človekovem razvoju, okoljskem odtisu, srečnem planetu, bruto nacionalni sreči. Predsednik José M. Barroso je na otvoritvi konference dejal, da se z izzivi prihodnosti ne moremo soočati z uporabo orodij preteklosti, kot je BDP iz leta 1930. Celo Simon Kuznec, eden od pobudnikov BDP je menil, da bi nacionalni prihodek (BNP) težko bil merilo, iz katerega bi lahko sklepali o višini narodne blaginje. [4: http://www.beyond-gdp.eu/index.html, dostop decembra 2012.]

Leta 2009 je Evropska komisija sporočila Svetu Evrope in Evropskemu parlamentu potrebo po iskanju novih kazalnikov trajnostnega razvoja, s katerimi bi lahko merili napredek v spreminjajočem se svetu. Komisija je predlagala kažipot s 5 ukrepi, s katerimi želi:

· dopolniti BDP z okoljskimi in socialnimi kazalniki (izčrpen okoljski kazalnik, kakovost življenja in blaginja);

· dobivati informacije za sprejemanje odločitev skoraj v realnem času;

· zagotoviti natančnejše poročanje o porazdelitvah koristi in neenakostih;

· razvijati evropski semafor trajnostnega razvoja;

· razširiti nacionalne račune na okoljska in socialna vprašanja.

Istega leta, 2009 je OECD sprejel strategijo o zeleni rasti in blaginji ter namero, da predstavi svoja prizadevanja na konferenci OZN v Rio de Janeiru junija 2012. Leta 2010 je Evropska komisija sprejela strategijo Evropa 2020, v kateri piše, da želi letno spremljati kazalnike napredka v smeri pametnega, zelenega in vključujočega gospodarstva, ki bo nudila visoke stopnje zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Leta 2012 je bila v 7. okvirnem programu razpisana raziskava o inventuri kazalnikov trajnostnega razvoja, ki bi lahko nadomestili BDP, in podpornih orodij za pretok energije, ocenjevanje življenjskega kroga in ekosistema ter orodij za integriranje ekonomske dimenzije, kot so vhodno-izhodne datoteke.

Vse bolj očitno je, da je sedanji sistem kriv za pretirane goloseke gozdov, vremenske ujme in širjenje puščav, izgubo biotske raznovrstnosti (ki se v zgodovini Zemlje lahko primerja samo z masovnim izumrtjem velikih plazilcev pred 65 milijoni let), skrčenje ribjih populacij, vedno večje pomanjkanje pitne vode, onesnaženje zemlje, zraka in vode1. Zaradi rasti prebivalstva in proizvodnje bio-goriv postaja vse bolj pereč problem hrane za vse. Pomanjkanje goriv, rudnin in hrane povzroča rast njihovih cen in s tem širokim ljudskim množicam otežuje dostopnost do njih. Skupni učinki rasti prebivalstva in gospodarstva z industrializacijo pospešeno izčrpavajo neobnovljive vire energije, surovin in biosfere ter lahko v bližnji bodočnosti povzročijo globalno pomanjkanje virov in nepopravljivo škodo v okolju.

Slovenija je revna z viri in energenti. Največje bogastvo imamo v sorazmerno dobro ohranjeni naravi, gozdovih in lesu ter vodi in hidroenergiji – vse bodo ogrožale podnebne spremembe. Imamo nekaj premoga, ki pa je sporen, kot dokazuje naložba v Termoelektrarno Šoštanj. Po porabi energije na ustvarjeni BDP smo med potratnimi. Problematično je onesnaževanje zraka z gostim in naraščajočim prometom ter s trdnimi gorivi (premog in les v družinskih kotlih). Grozi nam, da bomo presegli dovoljene izpuste v ozračje po kjotskem sporazumu in direktivah EU ter v bodoče plačevali visoke kazni zaradi tega. Politika bi se morala ravnati po zgledih Nemčije, Danske, Švedske, Avstrije idr.

2. Strategija razvoja Slovenije 2014–2020

2.1 Izhodišča strategije[footnoteRef:5] [5: Vlada Republike Slovenije, dokument št. 007-15/2012/109, 7. 1. 2013. SRSizhodisca1.doc]

V skladu z 11. členom Uredbe o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna (Uradni list RS, št. 54/2010) sta za pripravo Strategije razvoja Slovenije pristojna služba Vlade Republike Slovenije, pristojna za razvoj (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, MGRT) ter Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Strokovno koordinacijo projekta priprave Strategije razvoja Slovenije vodi krovna skupina za pripravo strategije, ki jo je imenovala Vlada RS dne 14. 6. 2012.

Po potrditvi Izhodišč za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 na vladi bo sledila široka javna razprava, ki jo bo s sodelovanjem UMAR koordiniral MGRT in bo potekala na več ravneh. Na nacionalni ravni sta predvidena dva večja dogodka (ob začetku in zaključku javne razprave), predvidenih je tudi pet tematskih delavnic (po prioritetah SRS) in dva mednarodna dogodka. Na dogodke bodo vabljeni vsi relevantni deležniki. Razprava bo potekala tudi na regionalni ravni (v okviru drugega kroga obiskov po regijah. Pripravljen bo tudi drugi vprašalnik, ki bo dostopen na spletni strani MGRT, svoje pripombe na predlagana izhodišča bo lahko posredovala najširša javnost.

Izhodišča za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 opredeljujejo razvojno izhodišče Slovenije, scenarij gospodarske rasti do leta 2020, osrednjo tezo strategije, potrebne predpogoje za uresničitev ciljev strategije (učinkovita in pravna država, delujoč finančni sistem, javno-finančna konsolidacija ter povrnitev ustrezne bonitete države v mednarodni skupnosti, etika ter aktivni in odgovorni državljani in država); potenciale Slovenije (konkurenčnost gospodarstva in spodbujanje podjetnosti, naravni viri, človeški viri, novi (tretji) trgi ter tuje neposredne investicije, geostrateška lega Slovenije) in prioritete razvoja do leta 2020 (znanje, podjetnost, zeleno, vključujoča družba, učinkovit javni sektor in pravna država). Usmeritve znotraj navedenih prioritet so pripravljene na osnovi prispevkov delovnih skupin za razvojno načrtovanje.

Strategija razvoja Slovenija 2014–2020 opredeljuje za zaustavitev neugodnih trendov oziroma za oživitev gospodarske rasti in preko nje povečanja blaginje prebivalstva naslednjo tezo:

»Za družbeno in okoljsko odgovoren razvoj potrebujemo večjo konkurenčnost in produktivnost«.

V okviru opredeljenih prioritet so kot bistvena za gospodarski razvoj identificirali naslednja tri področja:

· raziskave in razvoj ter inovacije,

· mala in srednja podjetja,

· zaposlovanje in usposabljanje (mladi in starejši).

Za ta področja bo namenjenih 50 % razvojnih sredstev, ki bodo razpoložljiva do leta 2020. Razvoj mora temeljiti na izboljšanju učinkovitosti rabe vseh virov, človeških, finančnih in naravnih, ter na ustrezni delitvi bremen in ugodnosti ob povečanju zaposlenosti.

Glede na ugotovljene slabosti dosedanjega modela razvoja in spremenjene razmere v domačem in mednarodnem okolju, bo treba v novi strategiji še posebej izpostaviti:

· Blaginjo prebivalstva kot najvišji razvojni cilj, tako da bodo vse spremembe v gospodarstvu in družbi usmerjene k večanju blaginje sedanje in prihodnjih generacij, ob upoštevanju prostorskih razvojnih prednosti, okoljskih omejitev in skrbi za zdravje ljudi. To na primer pomeni, da cilj gospodarskega razvoja ne bo zgolj višja gospodarska rast ampak bo gospodarski napredek v funkciji povečevanja blaginje in ohranjanja naravnega kapitala.

· Gospodarsko rast, ki bo upoštevala ekonomski, družbeni in okoljski vidik razvoja in bo temeljila na znanju in ustvarjanju višje dodane vrednosti in ne pretežno na povečevanju intenzivnosti dela ter neučinkoviti rabi naravnih virov, kar je bila izkušnja iz obdobja trenutno veljavne strategije.

· Krepitev inovativnosti in kreativnosti na vseh področjih ter zagotavljanje kakovosti in ustreznosti izobraževanja, usposabljanja glede na dolgoročne usmeritve in ne zgolj doseganje visoke ravni izobrazbe.

· Ustvarjanje poslovnega okolja, ki bo spodbudno za razvoj podjetništva in bo pozitivno naravnano do investitorjev. Ključno je zmanjšanje administrativnih ovir, spodbudno davčno okolje in fleksibilen trg dela.

· Povečanje stopnje zaposlenosti delovno sposobnega prebivalstva. Še posebej starejših in mladih.

· Spremembo institucionalnega okvira, tako da bo omogočal izvedbo nujnih in s strokovnimi argumenti podprtih razvojno naravnanih sprememb v družbi in gospodarstvu.

· Povečanje učinkovitosti države, zlasti preko delovanja pravne države ter zagotavljanja ustreznih in učinkovitih regulatornih in nadzornih funkcij.

· Umik države iz gospodarstva, tako da ne bo več mogoče neposredno poseganje države v odločitve ekonomskih subjektov.

· Reformo sistemov socialne zaščite, ki bodo prilagojeni bodoči demografski sliki in nasploh spremenjenim razmeram v družbi, hkrati pa bodo naravnani tako, da ne bodo zmanjševali konkurenčnosti gospodarstva, povečevali medgeneracijskega konflikta in družbene neenakosti.

· Vzpostavitev zakonodajnega okvira in sistema spodbud (pozitivnih in negativnih), ki bo omogočil zmanjšanje pritiskov na okolje (preko znižanja onesnaževanja in učinkovite rabe in upravljanja z naravnimi viri) in bo hkrati spodbujal razvoj in uporabo proizvodov, storitev in tehnologij, ki bodo okolju prijazni ali bodo odgovarjali na izzive podnebnih sprememb.

· Učinkovitejše upravljanje s prostorskimi potenciali in s tem doseganje ekonomije obsega s povezovanjem urbanih središč in krepitvijo njihovih funkcionalnih regij.

· Aktiviranje primerjalnih prednosti slovenskih regij.

· Ustvarjanje pogojev za učinkovito promocijo Slovenije in njenega gospodarstva, demonstracijske dejavnosti, pospeševanje investicij slovenskih podjetij v tujino in tujih neposrednih investicij v Slovenijo.

2.2 Slovenska industrijska politika – za rast in razvoj (povzetek)[footnoteRef:6] [6: Vlada Republike Slovenije, dokument št. 31000-1/2013/5, 6. 2. 2013. SIP_uradno_130207.doc]

V času finančne in gospodarske krize, ki je Slovenijo prizadela še bolj kot večino drugih držav članic Evropske unije, je za ohranjanje in povečevanje konkurenčnosti gospodarstva pomembno okrepiti zdravo jedro, ki ga predstavlja industrija, kot generator inovacij, rasti in zaposlovanja. Industrija, ki v ožjem pomenu pomeni predelovalne dejavnosti, prispeva 20 % k skupni dodani vrednosti. Poleg tega je več kot četrtina storitvenih dejavnosti neposredno vezanih na industrijo. Kot ocenjuje Evropska komisija, vsakih 100 delovnih mest ustvarjenih v industriji, ustvari še 60–200 novih delovnih mest v dejavnostih, ki so povezane z industrijo. Dejstvo je tudi, da 80 % vseh zasebnih vlaganj v raziskave in razvoj odpade na industrijo. Industrija je torej tista, ki je glavni vir inovacij in hkrati zagotavlja rešitve za družbene izzive, s katerimi se soočamo. Zaradi prepletenosti industrije z ostalimi dejavnostmi Slovenska industrijska politika nagovarja celotno gospodarstvo.

Namen Slovenske industrijske politike (SIP) je postaviti prioritete razvoja industrije in gospodarstva za čas naslednje finančne perspektive 2014–2020. SIP postavlja usmeritve, ki že vsebujejo nabor ukrepov za povečanje konkurenčnosti poslovnega okolja, za krepitev podjetništva in inovacijske sposobnosti gospodarstva, za učinkovit odgovor na družbene izzive ter aktivnosti za trajnostni razvoj industrije. SIP je ena izmed ključnih politik za uresničevanje strateških razvojnih ciljev ter predstavlja pomemben element pri pripravi Operativnih programov za obdobje finančne perspektive 2014–2020 ter podlago za oblikovanje 2-letnih programov ukrepov s področja podjetništva, konkurenčnosti in tehnologije.

Vizija Slovenske industrijske politike je, da bo z izboljšanjem poslovnega okolja, podpore podjetništvu in inovacijam ter razvoja perspektivnih tehnoloških in industrijskih področij, ki odgovarjajo na družbene izzive, ustvarila pogoje za kontinuirano prestrukturiranje obstoječe industrije v energijsko, snovno, okoljsko in družbeno učinkovito industrijo znanja in inovativnosti za nova, trajnejša in kvalitetnejša delovna mesta ter večjo vpetost v mednarodne tokove poslovanja. To je tudi glavni cilj SIP, ki se odraža v zvišanju dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti) in povečanju števila delovnih mest za visoko izobražene in poklicno usposobljene kadre vseh generacij.

Temeljni pogoj za povečanje vlaganj v tehnološki in gospodarski razvoj je izboljšanje poslovnega okolja ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja. Izboljšanje poslovnega okolja se nanaša na delovanje pravne države, administrativno okolje, trg dela in izobraževalni sistem, davčno okolje, okoljsko, energetsko in prostorsko politiko, celovito podjetniško-inovacijsko podporno okolje, dostop do financiranja; ustvarjalnosti, podjetništvu in inovativnosti naklonjeno okolje; učinkovito upravljanje podjetij v državni lasti in družbeno odgovornost podjetij.

Drugo pomembno področje je krepitev podjetništva in inovacij, ki je ključni vzvod za rast produktivnosti, zaposlenosti in gospodarstva. Vloga države na tem področju je, da s horizontalnimi ukrepi izboljšuje okvirne pogoje za podjetništvo in inovacije, kar pomeni predvsem spodbujanje povezovanja med javnim raziskovalnim in izobraževalnim sektorjem ter gospodarstvom, spodbujanje razvojnih dejavnosti in tehnoloških investicij v podjetjih, spodbujanje ne-tehnoloških inovacij, spodbujanje zaposlovanja razvojnikov v podjetjih, spodbujanje mobilnosti visoko kvalificiranih kadrov v gospodarstvo ter spodbujanje inovativnosti zaposlenih v podjetjih. Glede na to, da k doseganju ciljev višje dodane vrednosti na zaposlenega in hkrati k povečanju zaposlenosti največ prispevajo inovativna in rastoča podjetja, bo posebna pozornost namenjena spodbujanju le-teh.

Za oživitev gospodarstva in doseganje razvojnih ciljev horizontalni ukrepi ne bodo dovolj. Zato je potrebno poiskati nove vire za rast in razvoj gospodarstva, na osnovi pametne specializacije, ki upošteva dosedanja vlaganja in kompetence. Nove vire za rast predstavljajo predvsem odgovori na družbene izzive z uveljavitvijo nove paradigme razvoja, izhajajoče iz konceptov zelene rasti (OECD), zelenega gospodarstva (UNEP) in snovno učinkovite ter nizko-ogljične družbe (EK), ki temeljijo na izboljševanju učinkovitosti (energijske, snovne, okoljske in družbene) namesto na vse večji porabi prostora, surovin in energije. Tako SIP na podlagi izzivov, priložnosti, doseženih kompetenc in zmogljivosti ter naravnih danosti, definira prednostna področja, v okviru katerih se bo spodbujal razvoj tehnologij in njihova uporaba v industrijskih sektorjih (preglednica 2).

Preglednica 2: Ta prednostna področja v okviru izzivov so naslednja:

Izziv

Prednostna tehnološka področja*

Ključni industrijski sektorji*

Okoljsko-energetski izziv in učinkovita uporaba naravnih virov, ki temelji na trajnostni proizvodnji in potrošnji

Okoljske tehnologije (tehnologije za URE, vključno z varčno porabo energije, tehnologije za OVE, tehnologije za povečevanje snovne učinkovitosti, …)

Energetika / »pametni« sistemi

Trajnostno gradbeništvo

Predelovalne dejavnosti (še posebno lesno-predelovalna, kovinska, elektroindustrija in elektronika)

Kemijska in procesna industrija

Trajnostna mobilnost

Tehnologije za trajnostno mobilnost

Avtomobilska industrija

Hrana, zdravje in staranje prebivalstva

Biotehnologija ter druge tehnologije povezane z izzivom

Farmacevtska industrija

Živilsko-predelovalna industrija in trajnostna pridelava hrane

Trajnostni turizem

Potencial KET – ključnih spodbujevalnih tehnologij  

Nanotehnologije, mikro- in nano-elektronika, fotonika, biotehnologija, napredni materiali, napredne proizvodne in procesne tehnologije

IKT

Elektroindustrija in elektronika

Novi materiali

Kovinsko – predelovalna industrija, strojegradnja in orodjarstvo

OPOMBE: * Vsa tehnološka področja in industrijski sektorji se med sabo prepletajo in ni jasne ločnice med njimi. Navedene tehnologije prav tako podpirajo tudi druge industrijske sektorje, zato so v okviru določenih tehnologij navedeni le ključni sektorji aplikacij. Industrijski sektorji se ne nanašajo na definicije po SKD, temveč so širše pojmovani.

SIP opredeljuje tudi aktivnosti za dolgoročen razvoj industrije in gospodarstva, ki jih zajemajo spodbujanje internacionalizacije in koriščenje učinkov globalizacije za povečanje vpetosti gospodarstva v mednarodne tokove poslovanja, spodbujanje industrijskega oblikovanja, ki se nanaša predvsem na krepitev blagovnih znamk ter spodbujanje prestrukturiranja podjetij v vseh fazah razvoja, za lažje prilagajanje hitrim spremembam, ki smo jim priča v današnjem svetu.

Glede na to, da so nacionalna razvojna sredstva čedalje bolj omejena, je učinkovito črpanje evropskih sredstev, ključni pogoj za doseganje razvojnih sredstev. Zato so na koncu dokumenta predstavljeni glavni finančni viri EU za uresničevanje razvojnih politik v naslednji finančni perspektivi, ki zajemajo Program za konkurenčnost podjetij in MSP – COSME, Okvirni program za raziskave, razvoj in inovacije – Obzorje 2020 ter Kohezijsko politiko.

SIP bo prispevala h krepitvi konkurenčnosti gospodarstva in pospeševanju strukturnih sprememb, a potrebno se je zavedati dejstva, da so podjetja in gospodarstvo tisti, ki so glavni nosilci sprememb in razvoja.

3. Pameten razvoj

EU se je v strategiji Evropa 2020 odločila za pametno, trajnostno in vključujočo rast, torej za vse tri sestavine trajnostnega razvoja – ekonomsko, okoljsko in socialno. V njihov okvir je postavila 7 vodilnih pobud:

· pametna rast: digitalni načrt, unija inovacij in mobilnost mladih,

· trajnostna rast: virsko učinkovita gospodarska politika za globalizacijo;

· vključujoča rast: program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta.

Zaradi zgoraj razloženih pomislekov o rasti, bomo v tem sestavku raje uporabljali besedo razvoj.

3.1 Inovacijsko ali delovno intenzivna družba?

Slovenija zaostaja po deležu zaposlenih v visokih tehnologijah (letala, računalniki, komunikacije, zdravila in aparati za znanost) – v EU je v njih 15,4 % zaposlenih, v Sloveniji samo 5,3 %. Madžarska je z 20,8 % samo za Luksemburgom, nad povprečjem je še Češka (16,2 %), pred nami so tudi Estonija (14,9 %), Romunija (9,1 %), Latvija (6,7 %), Slovaška (6,6 %), Hrvaška in Litva. Za nami so med drugimi Španija, Grčija in Portugalska. Tolaži nas lahko dejstvo, da so pod povprečjem EU tudi Nemčija, Avstrija, Danska, Finska in Belgija. Gre za to, da se veliko visoko-tehnoloških izdelkov proizvaja v manj razvitih državah EU, njihove raziskave in razvoj pa seveda potekajo v najrazvitejših članicah.

Veliko boljši je naš položaj pri srednje-visokih tehnologijah (avtomobili in drugi stroji za transport, električni in drugi stroji, kemikalije) – z 9,1 % smo precej nad povprečjem EU (6,7 %). Vodilna je Češka (11,6 %), sledijo Nemčija, Slovaška in Madžarska, Slovenija je na 5. mestu. Nad povprečjem so še Italija, Švica in Finska. Sledijo razvite države, med manj razvitimi je na 13. mestu Romunija in na 15. Estonija. Zadnji podatki so žal na voljo samo za leto 2008.

Pomembnejša je po našem mnenju produktivnost na zaposlenega, v kateri smo z 80,9 % povprečja EU za vsemi razvitejšimi državami, pred nami ni nobene manj razvite. Tesno za nami sta Slovaška in Hrvaška (80,2 %), sledita Portugalska in Češka, na koncu so baltske države, Romunija in Bolgarija. Po deležu ustaljenih podjetnikov smo s 4,8 % na repu – vodilni sta Grčija (15,8 %) in Švica( 10,1 %), od manj razvitih držav je pred nami Čepka (5,2 %). Še slabši smo po deležu novih podjetnikov, imamo pa tudi malo podjetnikov, ki so opustili posel.

Po Inovacijskem semaforju EU (Innovation Union Scoreboard, IUS) smo tik pod evropskim povprečjem, v skupini sledilcev inovacij, v kateri so v ospredju Veliko Britanija, Nizozemska, Avstrija, Francija; za nami sta Ciper in Estonija. Skupni inovacijski indeks sestavljajo 3 glavne skupine kazalnikov, ki obsegajo 8 inovacijskih dimenzij s 25 različnimi kazalniki (sl. 6):

· Omogočanje: človeški viri, odprt-odličen-privlačen raziskovalni sistem, finance in podpora;

· Dejavnost podjetij: naložbe, povezovanje in podjetnost, intelektualna lastnina;

· Dosežki: inovatorji, ekonomski učinki

Indeks raste zelo hitro, letno v povprečju po 6 %, hitrejši od nas sta samo Estonija (8 %) in Bolgarija.

Iz sl. 6 vidimo, da smo v obdobju 2005–2010 najbolj (in znatno bolje od povprečja držav EU) napredovali na področjih skupnih blagovnih znam, najbolj kakovostnih znanstvenih objav, izdatkih poslovnega sektorja za raziskave in razvoj (RRD), skupnih modelov, mednarodnega znanstvenega sodelovanja in doktorskih študentov. Nazadovali smo pri izdatkih za inovacije brez RRD in mednarodnih patentnih prijavah (Patent Cooperation Treaty, PCT).

Slovenija je po deležu izdatkov poslovnega sektorja za RRD v BDP z 1,43 % nad povprečjem EU (1,23 %). Pred nami so le najbolj razvite države – Finska (z 2,69 %), Švedska, Danska, Nemčija in Avstrija (1,88 %). Od manj razvitih je najboljša Češka z 0,97 %. Vedeti pa moramo, da so v poslovnem sektorju tudi vsi centri odličnosti in kompetenčni centri, ki se financirajo pretežno z evropskimi sredstvi.

Po številu evropskih patentov (European Patent Office, EPO) smo z 20,5 podeljenimi patenti na milijon prebivalcev pod evropskim povprečjem (53,4), na 13. mestu v EU in na 41. mestu v svetu. Pred nami ni nobene manj razvite države, najboljša od njih je Češka s 5,2 patenta.

3.2 Raziskovanje in visoko šolstvo

Javna sredstva za RRD doživljajo zelo velika nihanja, ki jih v drugih državah ni opaziti. Tako so se v letih 2002–2003 znižala iz povprečnih 0,6 % BDP na 0,45 %. Še večji padec doživljajo v letih 2012–2013 s padcem na 0,40 %. Opozoriti velja, da so države EU kljub krizi ali ravno zaradi nje v letih 2009–2010 povečale delež javnih sredstev v BDP, izjema je poleg nas le še Bolgarija. Druga posebnost Slovenije je majhen delež javnih sredstev za univerze, najmanjši od vseh opazovanih držav, in zelo velik delež za inštitute; gre za ostanek sovjetskega tipa strukture, ki ga opazimo še bolj ekstremno pri Rusiji in Kitajski ter nekoliko manj pri bivših socialističnih državah, vključenih v EU.

Po številu znanstvenih objav smo zdrsnili na še vedno odlično 8. mesto v EU in na 11. mesto v državah OECD; z 2 324 objavami na milijon prebivalcev smo znatno nad povprečjem držav OECD (1 958) in EU(1 632). Nas vrhu so Švica (4 208) in skandinavske države, od manj razvitih je najvišje Estonija (1 524). Po številu citatov na znanstveno objavo, ki pomenijo kakovost oz. aktualnost raziskav, smo se z 0,87 dvignili na 18. mesto v EU in obdržali 28. mestu v svetu; povprečje držav EU je 1,05. Na vrhu so Švica (1,70) in skandinavske države, pred nami so tudi Estonija (1,29), Madžarska, Grčija in Portugalska.

Bližamo se povprečni stopnji prebivalstva v starosti 25–64 let s terciarno izobrazbo v EU – številski delež je s 25,5 % tik pod povprečjem EU (26,5 %). Na vrhu so Finska (38,7 %), Ciper in Estonija; od manj razvitih so pred nami še Litva in Latvija, za nami so samo manj razvite države EU. Zanimivo je, da na visokih šolah diplomira najvišji delež generacije v državah EU, 26,1 %; v državah OECD sta pred nami samo Kanada in Nova Zelandija. Na drugi strani na univerzah diplomira podpovprečen delež generacije, 29,2 %, za nami je samo Turčija; povprečje držav OECD je 39,4 %, najvišje številske deleže dosegajo Islandija (59,8 %), Poljska in Velika Britanija.

Po deležu diplomantov naravoslovja, matematike in računalništva smo s 5,5 % na repu EU (9,1 %), na vrhu lestvice sta Velika Britanija in Nemčija s skoraj 13 %. Za nami sta od razvitih držav Belgija in Japonska, od manj razvitih so pred nami Estonija (9,8 %), Češka (9,5 %), Slovaška, Hrvaška, Ciper in Poljska. Preseneča nenaden preskok v deležu vpisanih na podiplomski študij, od enega zadnjih mest na enega prvih v letu 2010 – s 5,45 % deležem. Od držav OECD s povprečjem 2,79 % je pred nami Avstrija (5,52 %), za nami so Švica, Slovaška, Češka, Danska itd. Domnevamo, da je to posledica bolonjske reforme, ko se je podiplomski spremenil iz doktorskega v magistrskega (in doktorskega); diplomanti 1. stopnje nadaljujejo študij, da bi dosegli izobrazbo, enakovredno prejšnjemu univerzitetnemu študiju.

Celotni javni in privatni izdatki za ustanove terciarnega izobraževanja so z 1,30 % BDP pri dnu držav OECD (povprečje 1,61 % BDP. Na vrhu so ZDA (2,64 %), podobna deleža imata tudi Južna Koreja in Kanada. Skandinavske države namenjajo za ustanove okoli 1,8 %. Od manj razvitih držav EU je na vrhu Estonija z 1,59 %, pred nami je tudi Poljska; za nami so razvite (Velika Britanija, Nemčija, Italija) in manj razvite (Češka, Slovaška) države.

Samo Indonezija in Grčija imata od držav OECD več študentov na profesorja kot Slovenija. Pri nas je razmerje med številom študentov in profesorjev 20,5; povprečje držav OECD je 15,5 in EU 15,8. Na vrhu je Norveška z 9,2, med manj razvitimi državami EU ima najnižje razmerje Madžarska (14,0). Slovenija zaostaja tudi po vlaganju v raziskave in razvoj v visokem šolstvu – z 0,29 % BDP je precej pod povprečjem EU (0,49 %). Na vrhu so skandinavske države z 0,8–0,9 %, med manj razvitimi vlagata največ Estonija (0,62 %) in Litva (0,42 %). Za nami so samo manj razvite države EU.

Tudi plače v visokem šolstvu zaostajajo za onimi v osnovnih in srednjih šolah, na univerzah bolj kot na zasebnih visokih šolah in fakultetah, ter tudi za plačami zaposlenih v RRD. Od leta 2002 do avgusta 2012 so bruto plače primerjalno s povprečno slovensko plačo padle v:

· visokem šolstvu od 173,0 % na 149,7 % ali za 13,5 %;

· srednjem šolstvu od 128,8 na 123,2 % ali za 4,4 %;

· osnovnem šolstvu od 118,1 % na 111,7 % ali za 5,4 %.

3.3. Tehnološka avtocesta

Inženirska akademija Slovenije (IAS) je novembra 2010 na posvetovanju Inovativna Slovenija, brez inženirjev?! po vzoru projekta avtocestni križ predlagala projekt Tehnološka avtocesta – konsenz za inovativno Slovenijo s štirimi cilji:

1. Spodbuda RRD v gospodarstvu z namenom premika podjetij na vrh reprodukcijske verige, v proizvodnjo končnih izdelkov z večjo dodano vrednostjo. Nujno je obvladovanje tržnih niš za končne proizvode. Povečati je potrebno število izdanih mednarodnih patentov in zaščitenih blagovnih znamk.

2. Krepitev izmenjave in prenosa znanja med akademsko sfero in gospodarstvom. Javne raziskovalne organizacije (JRO) morajo imeti avtonomijo in se morajo obnašati odgovorno; ocenjevati jih morajo po znanstveni odličnosti in inovativni uspešnosti. Potrebno je ravnotežje med svobodnimi osnovnimi, usmerjenimi osnovnimi in uporabnimi raziskavami. Polovico sredstev v JRO je potrebno nameniti uporabnim raziskavam. Državni agenciji (ARRS in TIA) naj pri razpisih upoštevajo:

a. predloge prioritetnih tem, ki jih predlagajo slovenske tehnološke platforme,

b. prijave projektov raziskovalcev na podlagi njihove ocene prihodnjega razvoja;

c. v komisijah za ocenjevanje kakovosti projektov naj bodo tudi izkušeni raziskovalci iz gospodarstva.

3. Vzpostavitev ustreznega okolja in finančne spodbude za nastajanje in rast novih visokotehnoloških podjetij. Država naj novim podjetjem pomaga s skladi tveganega kapitala v obliki nepovratnih sredstev ali ugodnih posojil, kot je to počela koncem 90-tih let preko Tehnološkega razvojnega sklada in nato Slovenske razvojne družbe. Ustvariti mora inovativno gospodarsko okolje, upravljavci skladov morajo biti motivirani in usposobljeni za sodelovanje s podjetniki.

4. Večja teža odličnosti, ustvarjalnosti in inovativnosti na vseh ravneh izobraževanja. Razvejano izobraževanje naj bo prilagojeno interesom in sposobnostim učencev, dijakov in študentov. Potrebno je usmerjanje v naravoslovno in tehniško izobraževanje, tudi s tehniškimi vsebinami v osnovnih šolah in gimnazijah. Nesorazmerje med raziskovalnimi kapacitetami na univerzah in inštitutih rešujmo tako, da jih ponovno povežemo in odpravimo stroge meje med njimi.

4. Vzdržen gospodarski razvoj

4.1 Slovenija ne sledi zastavljenim ciljem

Slovenija se v zadnjih letih oddaljuje od strateških ciljev na področjih gospodarskega razvoja in blaginje prebivalstva[footnoteRef:7]. Padec gospodarske dejavnosti od začetka krize je bil med največjimi v EU, kar nas je z 91 % povprečne gospodarske razvitosti članic EU (merjeno z BDP na prebivalca po kupni moči) oddaljilo na 84 % leta 2011 in še pada. Nazadovanje je posledica pregrevanja gospodarstva v letih 2006–2008 (obdobje procikličnega delovanja vlade) in strukturnih slabosti gospodarstva – sorazmerno nizke zahtevnosti in dodane vrednosti proizvodov in storitev ter realne rasti plač v krizi. Nezadostno tehnološko prestrukturiranje, šibka inovacijske dejavnosti, lastninjenje podjetij z zadolževanjem, premalo učinkovito vodenje politično nastavljenih vodstev podjetij in prepočasno izboljševanje poslovnega okolja so zmanjšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva in naš tržni delež v svetovni trgovini. V ospredje so stopile težave z učinkovitostjo finančnega sektorja zlasti bank v pretežni državni lasti; obrestne mere kreditov so okoli 2 % nad evropskim povprečjem. Skupaj z visoko zadolženostjo poslovnega sektorja je to omejilo dostop podjetij do bančnih virov financiranja, ki so zaradi uničenega kapitalskega trga in majhnega obsega tujih investicij skoraj edini vir financiranja podjetij. Investiranje je močno upadlo in povzročilo tudi zlom gradbenega sektorja. [7: UMAR, Poročilo o razvoju 2012, Ljubljana, ISSN 1581-6567, maj 2012. ]

Vse to je povzročilo znižanje bonitetnih ocen Slovenije 2010–2013: pri Moody's za 6 stopnej, pri Fitch Ratings za 4 in pri Standard & Poor's za 4 (Sl. 7). Temu so sledili padci ocen državnih bank in za tem še podjetij ter rast obrestnih mer za desetletne slovenske obveznice za okoli 3 %. Tudi pri teh ocenah je precej pomislekov tako v Sloveniji kot v EU, ki je januarja 2012 sprejela sankcije za morebitne napačne podatke bonitetnih hiš. Dejstvo je, da se po njih ravnajo kupci državnih in bančnih obveznic in nimam občutka, da bi bile te hiše do Slovenije krivične, saj precej realno ocenjujejo trende pri nas. Če tujih posojil ne rabimo, jih lahko ignoriramo; če pa taka posojila moramo najemati, je potrebno njihova merila upoštevati pri vseh politikah. Mislim, da je druga varianta realnejša.

Če je potrebno koga kritizirati, potem so to naše politične stranke in njihovi predsedniki, ki uvajajo vrednote, kot so egoizem in pohlep namesto trdega dela in inovativnosti. Namesto poštenosti in verodostojnosti gojijo drugačne poglede na svet, od korupcije do razpada normalnih družbenih relacij. Namesto soglasja o najpomembnejših ukrepih za razvoj države se prepirajo in iščejo kratkoročne uspehe zase in za svoje stranke. Namesto demokracije smo dobili strankokracijo (demokraturo). Razne manjšinske skupine kot »nosilke« razvoja Slovenije agresivno napadajo vse drugače misleče, ki se upirajo nesmiselnim ideologijam. Strokovna združenja, kot sta SAZU ali IAS molčijo. Končno, politike izbirajo volivci, torej mi sami in smo sami krivi za posledice naših dejanj.

4.2 Prehitevajo nas nove članice EU

Pred nekaj leti smo se primerjali z najboljšimi državami v EU, zlasti s skandinavskimi in alpskimi. Sedaj se, kot ste verjetno opazili, primerjamo z novimi članicami EU in južnoevropskimi državami.

Varčevanje je znižalo trošenje prebivalstva in vse skupaj je januarja 2013 povečalo število brezposelnih uradno na 118.000 ali 9,6 % (13. mesto), kar je malo pod povprečjem EU (10,7 %). Nižjo uradno brezposelnost imajo od manj razvitih držav Romunija (6,7 %), Češka (7,4 %) in Estonija (9,5 %); vse druge imajo višjo brezposelnost, največjo Španija (26,6 %) in Grčija (26,0 %). Pri večini novih članic je brezposelnost v zadnjem letu precej upadla (npr. v Estoniji za 2,6 %), pri nas in v državah PIIGS je zrasla. Najnižji brezposelnost je v Avstriji (4,5 %), Nemčiji (5,4 %) in na Nizozemskem. Dejansko je seštevek uradne in prikrite brezposelnosti okoli 146.000. Stopnja brezposelnosti mladih je bila koncem leta 2011 največja v Litvi in Slovaški (34 %), v Sloveniji je bila s 14 % pod povprečjem EU (20 %); Med mladimi do 25 let je 11 000 brezposelnih, v skupini od 25–40 let pa blizu 47 000. Veliko mladih študira ali je samo vpisanih v študij, sicer bi bili brezposelni. Okoli 25.000 študentov dela prek študentskih napotnic, kar rešuje mnoge socialne probleme, tudi brezposelnost.

Industrijska proizvodnja je od oktobra do novembra 2012 najbolj padla v Sloveniji (–4,0 %), najbolj je zrasla v Estoniji (+4,7 %). V primerjavi z letom 2005 je industrijska proizvodnja v EU upadla za 3,0 %, v Sloveniji zrasla za 0,5 %, na Poljskem za 46,1 %, v Romuniji za 30,4 %, v Estoniji za 24,6 %, v Litvi za 22,2 %, na Češkem za 14,3 % itd. Visokotehnološka proizvodnja se je v tem obdobju v EU-27 povečala za 26 %, srednje visoko tehnološka za 7 %, srednje-nizko in nizko tehnološka sta padli za 5 % oz. 6 %.

Izvoz je v EU-27 lani zrasel za 10 % (v Latviji za 15 %, v Litvi in Grčiji za 13 %, v Slovaški za 11 %), v Sloveniji samo za 1 %. Leta 2010 je bil izvoz na prebivalca 10 851 € (9. mesto). Pred nami so bile samo razvite države EU, na 8. mestu je bila Nemčija z 11 701 €, Luksemburg in Belgija imata okoli 29 000 €. Za nami so bile Finska (9 815 €), Češka (9 538 €) in Slovaška (9 086 €).

Trgovinska bilanca Slovenije je skoraj izenačena (sl. 8). Zelo pozitivno bilanco ima Estonija in pozitivno tudi Madžarska. Velika Britanija in Francija ter druge nove članice imajo negativno bilanco. Bruto domači proizvod Slovenije (BDP) je leta 2011 znašal 35,8 G€, na prebivalca pa 17 620 €. Slovenija je po slednjem, ki je kazalnik življenjskega standarda v državi, na 16. mestu EU-27, za Malto in tik pred Češko, Grčijo in Portugalsko – v letošnjem letu naj bi nas Češka prehitela. V svetovnem merilu smo na 34. mestu (če bi upoštevali tudi žepne države, kot so Liechtenstein, Bermudi, Kajmanski otoki, Andora, Makao, bi bili na 45. mestu). Opozoriti velja na visoko rast BDP pri Estoniji.

Bruto dodana vrednost (BDV), ki je kazalnik o uspešnosti poslovanja gospodarskih družb, natančneje produktivnosti dela, je v Sloveniji leta 2011 znašala 18,5 G€. Predelovalne dejavnosti od leta 2008 stalno ustvarijo največ bruto dodane vrednosti med vsemi dejavnostmi (6 G€ v letu 2011); sledi jim trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil s 3 G€. Med družbami v predelovalni dejavnosti največ bruto dodane vrednosti ustvarijo velike družbe (3,6 G€), medtem ko mikro družbe ustvarijo 0,95 G€ oz. 15,2 %. BDV na zaposlenega je leta 2011 znašal 36 966 € in je po padcu leta 2009 zaradi zniževanja števila zaposlenih dve leti naraščala. Po podatkih iz leta 2010 je Slovenija z 80 % povprečja EU po BDV/Z vodilna med novimi članicami EU in Portugalsko; zaostaja za Španijo, Grčijo, Ciprom in Malto. BDV/Z po dejavnostih je za leto 2010 prikazana na sl. 9.

Po BDV so na vrhu: oskrba z električno energijo, finančne in zavarovalniške dejavnosti, poslovanje z nepremičninami ter dejavnosti IKT. Od realnega sektorja sta nad povprečjem le rudarstvo in promet. Od storitvenih dejavnosti je vodilna kultura, nad povprečjem je tudi zdravstvo. Trgovina in industrija sta pod povprečjem, kmetijstvo in gradbeništvo sta v zadnji tretjini; ob njima sta kljub višji povprečni izobrazbi in v nasprotju z javnim mnenjem tudi izobraževanje in javna uprava. Čisto na dnu je gostinstvo.

4.3 Mednarodne primerjave gospodarstva

V tem razdelku nas bodo zanimali predvsem razvojni potencial, pogoji poslovanja, konkurenčnost, globalizacija in ekonomska svoboda gospodarstva. Mednarodne analize kažejo, da je Slovenija v resni krizi – potrebne so strukturne reforme. Slovenija zaostaja pri skoraj vseh pomembnih kazalcih za najbolj urejenimi in globalno najbolj konkurenčnimi državami, družbami konsenza (Finsko, Švedsko, Dansko, Nizozemsko, Avstrijo, Švico), Nemčijo in ZDA, vse pogosteje tudi za novimi članicami EU, zlasti Estonijo in Češko, pa tudi Slovaško. Za vzgled so nam lahko še Singapur, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Povzetek analiz po padajočem rangu:

· Indeks gospodarske kompleksnosti 2011 (The Observatory of Economic Complexity) izraža predvsem razvojni potencial države, ne njeno dejansko konkurenčnost – Slovenija je na 10. mestu od 128 držav. Pred nami je od primerljivih držav samo Češka (8.), Madžarska je 14. in Slovaška 15. Pričakovana rast BDP na prebivalca do leta 2020 je 2,72 % letno. Neuspešnost Slovenije je predvsem posledica slabega vodenja države, neustrezne privatizacije, močnih sindikatov in podjetij s politično nastavljenimi vodji.

· Forbsova lestvica 2012 (Best Countries for Business) uvršča Slovenijo na 23. mesto od 141 držav, takoj za Nemčijo in Estonijo, pred Portugalsko, Ciprom in Avstrijo. Revija upošteva 11 dejavnikov. Slovenija je najboljša na področju osebnih (1.) in trgovinskih svoboščin (11.) ter zaščiti investicij (17.). Sledijo: birokracija (26.), monetarne svoboščine (30.), korupcije (33.), tehnologije (34.) in inovacije (35.). Najslabša je na področju kapitalskega trga (70.), davčnih obremenitev (51.) in spoštovanja lastnine (48.).

· Indeks globalizacije 2012 – Slovenija je na 28. mestu od 208 držav (77,7 % možnih točk) in je v zadnjem letu padla za dve mesti – po ekonomski globalizaciji je na 27. (77,5 %, padec za 5 mest), po socialni na 32. (73,8 %) in po politični na 53. (83,5 %) mestu – v zadnjih dveh od lani ni bilo sprememb. Pred nami so Madžarska (8.), Portugalska (9.), Češka (13.), Slovaška (19.) Poljska (25.) in Estonija (26); za nami so Hrvaška, Romunija in Bolgarija.

· Indeks poslovanja 2013 (Doing Business, The World Bank in International Finance Corporation) – Slovenija je na 35. mestu od 185 držav in je v zadnjem letu napredovala za dve mesti. Pred nami so Estonija (21.), Makedonija (22.), Latvija (25.), Litva (27.) in Portugalska (30.). Najboljši rang imamo pri zaščiti investitorjev (17.), odprtju podjetja (30.) in priključku na električno mrežo (31.); najslabši je pri možnosti kreditiranja (104.), registraciji lastnine (83.), višini davkov (63.) in pridobivanju gradbenega dovoljenja (61.). Pogoje poslovanja smo izboljšali s 3 reformami: zaščita investitorjev, poenostavitve pri plačevanju davkov in spremembe v insolvenčni zakonodaji.

· Slovenija je po letopisu IMD o svetovni konkurenčnosti (World Competitivness Year-book) leta 2012 zasedla slabo, 51. mesto med 59 državami; od leta 2009 je padla za 19 mest, od leta 2002 celo za 29 mest! Je za Estonijo (33.), Češko (30.), Poljsko (34.), Litvo (36.), Turčijo (38.), Madžarsko (45.), Slovaško (47.), le pred Romunijo (53.), Bolgarijo (54.) Hrvaško (57.) in Grčijo (58.). V primerjavi z letom 2011 je ostala na istem mestu. Po ekonomski uspešnost je v zadnjih dveh letih padla iz 21. na 43. mesto, po učinkovitosti vlade od 38. na 53., po poslovni učinkovitosti od 32. na 57. in po infrastrukturi od 27. na 33. mesto. Posebej slabo se je odrezala na področjih: tujih investicij in financ (57.), poslovodnih praks (56.), odnosov in vrednot (56.), trga dela (51.), fiskalne politike (53.) in institucionalnega okvirja (53.). Najbolje so ocenili cene (2.), mednarodno menjavo in izobraževanje (26.), zdravstvo in okolje (29.) ter znanstveno infrastrukturo (35.). Na IMD menijo, da nas čaka 5 izzivov: konsolidacija javnih financ (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja), zagon gospodarske rasti (nova delovna mesta), strukturna reforma (v proizvodnji in storitvah), prestrukturiranje javnega sektorja in konsolidacija bančnega sektorja.

· WB (Svetovna banka, World Bank) je leta 2010 Slovenijo uvrstila na 53. mesto med 183 državami. Najslabše uvrstitve so: zaposlovanje delavcev (162.), registracija premoženja (108.), pridobitev kredita (87.), plačevanje davkov (84.), poslovanje s tujino (84.), uveljavljanje pogodb (60.) in gradbena dovoljenja (59.); glede na države OECD traja registracij premoženja 15-krat dlje, uveljavljanje pogodb in zaposlovanje sta 3-krat težja, togost delovnega časa in zaposlitve 2-krat večja.

· Po poročilu WEF 2012–2013 o svetovni konkurenčnosti (World Economic Forum, The Global Competitiveness Report)  je Slovenija po padcih v prejšnjih letih (iz 28–31. mesta na 56. mesto med 144 državami) v zadnjem letu dni napredovala za eno mesto. Pred nami so Estonija (34.), Češka (39.), Poljska (41.), Turčija, Litva, Portugalska in Latvija. Najslabši sta uvrstitvi za razvitost finančnega trga (128. mesto) in učinkovitost trga dela (91.). Najbolje so nas ocenili na področju visokošolskega izobraževanja in usposabljanja (23.), zdravstva in osnovnega šolstva (24.), inovacij (32.) in tehnološke usposobljenosti (34.). Slovenija in Slovaška sta v skupini 35 najbolj razvitih držav, ki jih poganjajo inovacije. Estonija, Hrvaška, Madžarska, Latvija, Litva in Poljska so na prehodu iz 2. v 3. stopnjo. Bolgarija, BiH, Črna gora, Makedonija, Romunija in Srbija, so v 2. stopnji.

· Indeks ekonomske svobode 2012 (Index of Economic Freedom, The Wall Street Journal in Heritage Foundation) – Slovenija zaseda 69. mesto od 184 držav, 3 mesta nižje kot 2011 (62,9 % možnih točk, 1,7 manj kot 2011); najboljša je pri trgovinski (87,1 %), podjetniški (81,4 %) in monetarni svobodi (81,2 %); najslabša je pri vladnem proračunu (27,9 %), svobodi dela (42,2 %) in finančni svobodi (50,0 %). Največji je bil padec pri vladnem proračunu (–13,2 %), manjši pri trgovinski in podjetniški svobodi, znižani sta še oceni pri davčni svobodi in svobodi od korupcije. Za Estonijo zaostajamo za okoli 15 %, za Češko okoli 10 % in manj za vsemi drugimi novimi članicami EU.

· Ekonomska svoboda sveta 2012 (Economic Freedom of the World, Annual Report, Fraser Institute) – Slovenija zaseda 92. mesto od 144 držav (6,63 točk od 10,00 možnih), 29 mest nižje kot leta 2011 in tam, kjer je bila Slovenija leta 1993. Od nam primerljivih držav zaostajamo za Estonijo (14.), Ciprom (20.), Litvo in Črno goro (28.), Slovaško (33.), Poljsko (48.), Grčijo (81.) in Hrvaško (84.), smo na zadnjem mestu od vseh držav EU. Najbolje smo se odrezali pri svobodni mednarodni trgovini (44.), pravnem sistemu (51.), poslovnih pravilih (52.) in trdnosti valute (75.). Najslabši smo pri oceni vlade (134.), delovnem pravu (109.) in posojilnem trgu (108.).

Po raziskavah Centra za mednarodne odnose FDV (Fakultete za družbene vede, Univerze v Ljubljani) so po mnenju tujih investitorjev najpomembnejše ovire za vlaganja v Sloveniji:

· plačilna nedisciplina,

· visoki stroški delovne sile,

· težave pri odpuščanju zaposlenih,

· visoki davki,

· neučinkovit sodni sistem,

· korupcija,

· togost delovnega časa,

· ne-razpoložljivost ustrezno usposobljene delovne sile.

5. Vzdržen okoljski razvoj

5.1 Stanje in trendi okolja v svetu

Med največjimi okoljskimi problemi so: emisije toplogrednih plinov, obnovljivi viri energije ter učinkovita raba energije, surovin in odpadkov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Vsi imajo velik vpliv na podnebne spremembe, ki so največja grožnja človeštvu. Koncem lanskega in v začetku letošnjega leta je bilo objavljenih nekaj ključnih poročil o izpustih toplogrednih plinov (TGP) in o segrevanju našega planeta. Za vsa bi lahko rekli, da so znamenja za preplah (global warning)[footnoteRef:8]: [8: S. Rogelj Petrič, Otoplitev: je ne znamo ali nočemo zajeziti?, Delo, 29. 11. 2012. ]

· Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) navaja 5 razlogov za skrbi:

· dvig povprečne svetovne temperature za 2 C glede na leto 1990 bi škodil več edinstvenim in ogroženim ekosistemom, zlasti koralnim grebenom in obalnim območjem;

· povečala se bosta pogostost in moč številnih skrajnih podnebnih pojavov;

· države v razvoju bodo bolj na udaru podnebnih sprememb;

· večina svetovnega prebivalstva bo čutila negativne posledice skupnih vplivov na trgovino;

· hitro segrevanje za več kot 3 C bi povzročilo obsežne spremembe v podnebnem sistemu, kot je prekinitev termo-halinskega kroga, taljenje Zahodno-arktične ledene plošče ter povratne vplive kroga podnebje–biosfera–ogljikov dioksid.

· Poročilo programa ZN za okolje (UNEP) opozarja, da so izpusti previsoki, da bi zadržali otoplitev planeta za 2 C nad predindustrijskim povprečjem; leta 2020 bi svetovne emisije TGP smele doseči največ 44 Gt (gigaton), dosegle pa bodo 52–57 Gt. Ocena je bistveno večja, kot je bila leta 2010 (49–53 Gt).

· Strokovnjaki z Mednarodnega inštituta za okolje in razvoj v Edinburghu opozarjajo, da bi ob koncu stoletja otoplitev lahko dosegla 4 C, kar bi povzročalo izjemne vročinske valove, poplave, suše, in požare ter radikalno spremenilo poselitev planeta. Inštitut NASA Goddard je ugotovil, da so ekstremni vremenski pojavi v obdobju 1950–1960 prizadeli 0,2 % površine, v zadnjem desetletju pa 10 %.

· Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (SMO) je vsebnost CO2 v ozračju dosegla prostorninski delež 391 ml/m3 ('ppm'), kar je 40 % nad predindustrijskim deležem. Rekordne vrednosti so dosegli tudi drugi TGP, zlasti zelo vplivni metan (CH4) z 1,812 ml/m3. Od leta 1750 smo v ozračje izpustili 375 Gt CO2, približno polovica ga je še vedno v ozračju, kjer bo ostal še stoletja in prispeval k otoplitvi. Ponori CO2 so predvsem oceani, ki so doslej vsrkali okoli polovico emisij CO2, vendar ni zanesljivo, da se bo vsrkavanje nadaljevalo tudi v prihodnosti – lahko se zgodi nasprotno in oceani postanejo vir teh emisij. Oceani postajajo bolj kisli, kar utegne slabo vplivati na življenje v njih (zlasti na koralne grebene in podvodno prehranjevalno verigo). Tudi če se bodo države držale sedanjih zavez o emisijah TGP, se bo planet segrel za 3–5 C do leta 2100.

· V študiji avstrijskega Mednarodnega inštituta za aplikativne sistemske analize so znanstveniki iz Avstrije, Nemčije, Švice, Nove Zelandije in Avstralije presojali stroške in koristi različnih podnebnih strategij. Razvrstili so nekatere negotovosti: geofizikalne (reakcije podnebnega sistema), tehnološke (inovacije) in politične (sprejem in izvedba ukrepov na svetovni ravni). Če hočemo obdržati otoplitev pri 2 C, je najpomembnejša politična komponenta – pravočasno ukrepanje. Ugotovili so, da odlašanje z ukrepi proti izpustom TGP samo povečuje stroške:

· če bi izpuste CO2 takoj obdavčili s 30 $/t, bi bila možnost ostati pri dvigu 2 C okoli 60 %;

· če bi jih obdavčili šele leta 2020, bi obdavčitev morala znašati 100 $/t;

· če bomo odlašali še 20 let, bo ta možnost samo še 20 %.

Varčevanje z energijo in visoka energijska učinkovitost povečujeta učinkovitost strategij prilagajanja podnebnim spremembam; če bi izpuste v energijsko učinkoviti družbi (zajemanje in skladiščenje CO2) obdavčili s 40 $/t, bi se možnost povečala na 80 %. Če bi energijske potrebe, predvidene v scenariju, povečali za 20 %, bi morali izpuste obdavčiti s 150 $/t.

· Evropska agencija za okolje (EEA) je izdala poročilo o vplivih podnebnih sprememb na Evropo in o njeni ogroženosti – v drugi polovici tega stoletja naj bi bil porast temperatur 2,5–4 C glede na povprečje 1961–1990:

· Sredozemsko območje: porast temperatur večji od evropskega povprečja; upad letnih padavin in zmanjšanje vodno-energijskega potenciala; povečano tveganje za izsuševanje in izgubo biološke pestrosti; povečane potrebe po vodi in manjši pridelki v kmetijstvu; povečano tveganje gozdnih požarov in smrtnosti zaradi vročinskih valov; širitev južnih prenašalcev bolezni; upad poletnega turizma in njegovo povečanje v drugih letnih časih.

· Gorska območja: porast temperatur večji od evropskega povprečja; izginjanje ledenikov in območij s permafrostom; selitev rastlinskih in živalskih vrst v višje lege in zelo veliko tveganje za izumrtje vrst; povečanje tveganja za erozijo zemlje; upad zimskega turizma.

· Ravninsko območje: porast toplotno skrajnih temperatur zraka in vode, upad poletnih padavin, povečano tveganje gozdnih požarov, zmanjšana ekonomska vrednost gozdov.

· Organizaciji Oil Change International in Tcktcktck sta ugotovili, da 22 razvitih držav daje za subvencije v proizvodnjo in rabo fosilnih goriv več kot za finančno pomoč za zmanjšanje emisij državam v razvoju, Slovenija več kot 50-krat več.

· Francoski Laboratoire d'études en géophysique et océanographie spatiales (LEGOS) in ameriški Tempo Analytics sta primerjala napovedi IPCC s podatki dejanskih meritev 1990–2011 in ugotovila, da se:

· ozračje segreva za 0,16 C na desetletje, kar je skladno z napovedjo IPCC;

· morska gladina se dviga 60 % hitreje od napovedi (letno za 3,2 mm); višje plime lahko ogrozijo milijarde ljudi v obmorskih mestih, tudi Tokiu in Londonu.

Do leta 2020 bi morali izpuste v ozračje zmanjšati za 14 %, od 50 Gt na 44 Gt v letu 2020, kar zahteva takojšnje ukrepe držav na področju emisijskih standardov vozil in zmanjšanju izsekavanja gozdov.

Zaradi segrevanja se spreminjajo vremenski vzorci. Leto 2012 si bomo zapomnili po hudih sušah in težavah s pitno vodo[footnoteRef:9]. Premalo vode je imelo 164 milijonov Američanov in tisoč večjih mest v Braziliji, suša je klestila po Balkanu. Če k temu dodamo še orkan Sandy (132 mrtvih, škoda 45 G$), vročinske gozdne požare v ZDA in Evropi, izjemno taljenje ledu na Grenlandiji in Arktiki, se je leto 2012 obnašalo točno po napovedih klimatologov9. Arktika bi lahko ostala brez poletnega ledu že leta 2030. Izpust TGP je bil rekorden – 35,6 Gt samo s kurjenjem fosilnih goriv, 60 % več kot leta 1990. Lanska konferenca ZN v Rio de Janeiru (Rio+20) in 18. podnebna konferenca 194 držav v Dohi nista dali rezultatov. Do leta 2020 je bil podaljšan kjotski sporazum, ki pa velja za države z vsega 15 % vseh emisij TGP, v njem ne sodelujejo največje onesnaževalke: ZDA, Kitajska, Indija, Rusija, Japonska in Kanada – Slovenija bi morala znižati emisije TGP za 5–6 %, kar bo težko doseči. [9: L. Kajfež Bogataj v B. Tavčar, M. Prijatelj, Malo okoljsko pozitivnega, veliko slabega, Delo, 28. 12. 2012. ]

5.2 Stanje in trendi okolja v Sloveniji

Tudi v Sloveniji se je leto 2012 začelo s sušo, ko je od novembra 2011 do konca marca 2012 v jugozahodni (JZ) Sloveniji padla manj kot polovica običajnih padavin. April je prinesel najhujšo pozebo v zadnjih 8 letih, ki je zmanjšala pridelek sadja za 40 %. Poletje je JZ Sloveniji prineslo sušo in točo, najhujšo v zadnjih 50 letih, ki sta pobrali do 90 % poljščin in do 50 % sadja, skromnejša je bila oljčna letina; vzporedno s tem so se znižali tudi pretoki voda in proizvodnja hidroenergije. Novembra so bile poplave v SV Sloveniji, ki so povzročile 373 M€ škode – najdražjo naravno nesrečo v samostojni Sloveniji. Od skoraj 200 kazalnikov, ki so povezani s stanjem okolja, jih le 23 % kaže na izboljšanje, kar 30 % pa na nadaljnje poslabšanje. Pri prometu je le 1 od 18 trendov razveseljiv, v energetiki samo 3 od 26-tih, na 14 področjih ravnanja z odpadki se nam razmere poslabšujejo ali stojijo9.

Bistvo trajnostnega razvoja ni v rasti, vsaj ne v rasti BDP ali materialnih vidikov proizvodnje. Dobro je, da okoljska ozaveščenost ljudi narašča tako pri racionalni rabi energije kot pri spoznavanju prednosti samopreskrbe in kratkih dobavnih verig. Zaradi pomembnosti okoljskih problemov (podnebne spremembe, izčrpavanje materialnih in energijskih virov, toksičnosti izpustov, znižanja biološke pestrosti itd.) podajamo mednarodne analize okoljske uspešnosti Slovenije:

· Okoljska vzdržnost UNDP 2011 je sestavni del Poročila o človekovem razvoju, v katerem Slovenija zaseda 21. mesto. V njem je tudi indeks okoljske uspešnosti – Slovenija po njem s 65,0 % zaseda 53. mesto. Kazalci obsegajo ekološki odtis (na prebivalca 5,3 ha), delež fosilnih (69,4 %) in obnovljivih (11,2 %) goriv za proizvodnjo primarne energije, emisije CO2 na prebivalca (8,5 t), emisije toplogrednih plinov v ekvivalentu CO2 (2,6 t), onesnaženost mest (29 μg/m3), izčrpanost naravnih virov in biološko raznolikost.

· Indeks okoljske uspešnosti (Environmental Perfomance Index 2012). Nastal je iz indeksa okoljske vzdržnosti Univerze Yale, ki je bil opuščen po letu 2005. Obsega: okoljsko zdravje (zrak, voda); vitalnost ekosistema (bolezni, vpliv zraka in vode na ekosisteme, biotska različnost, gozd, ribištvo, poljedelstvo, podnebne spremembe). Slovenija v njem zaseda 28. mesto. Pred nami so Latvija (2.), Slovaška (12.), Litva (17.), Češka (18.), Hrvaška (20.) in Poljska (22.). Najslabša mesta dosegamo pri prekomernem ribolovu (106.), kmetijskih podporah (105.), emisijah CO2 na prebivalca (97.), žveplovih plinov na prebivalca (94.). Najboljši smo pri vitalnosti ekosistema – prirastku v gozdovih (1.), urejeni kanalizaciji (1.) in zunanjem zraku (1.).

· Indeks srečnega planeta (Happy Planet Index 2.0, 2009). Obsega 3 kazalce: povprečna življenjska doba in anketna srečnost sta v števcu, ekološki odtis v imenovalcu. Slovenija ima najvišji razred pri prvih dveh in predzadnjega pri ekološkem odtisu – ta znaša na prebivalca 4,5 ha, kar pri svetovnem povprečju 2,1 ha pomeni, da bi za nas potrebovali več kot dva (2,14) planeta. Zaradi zadnjega, slabega kazalca se Slovenija uvršča na 66. mesto, v petega od 6 razredov. Od držav EU-27 sta najvišje Nizozemska (na 43. mestu) in Nemčija (51.), sledi Švica (52.). Od manj razvitih držav EU ni nobene pred Slovenijo, so pa pred nami Srbija (58.), Hrvaška (60.) in BiH (65.).

· Ekološki odtis Slovenije (Living Planet Report 2012) na prebivalca znaša 5,21 ha, kar nas uvršča na visoko 19. mesto na svetu, v skupino držav, ki s 5–8 ha na prebivalca najbolj onesnažujejo planet (svetovno povprečje znaša 2,70 ha). Večji onesnaževalci od nas so poleg razvitejših držav tudi nekatere manj razvite (Makedonija, Češka). Manj od nas onesnažujejo od razvitih držav Švicarji, Francozi, Norvežani, Španci, Nemci in Novozelandci. Naša bio-kapaciteta znaša na prebivalca 2,59 ha (svetovno povprečje je 1,78 ha, zasedamo 49. mesto), torej onesnažujemo za dve Sloveniji. Po učinkovitosti ogljika – emisijah CO2 glede na BDP smo na 58. mestu; manj emisij na BDP imajo razvitejše države.

Neformalna Zelena skupina držav, v kateri sodeluje tudi Slovenija, meni, da vse večje podnebne spremembe večajo tudi gospodarske izgube zaradi vremenskih ujm in naravnih nesreč. Vsako leto povzročijo 400 000 smrti in stanejo 1,6 % svetovnega BBP ali 1,2 T$ (tera = 1012, tisoč milijard, ameriško trilijon, evropsko bilijon). Onesnaženje zraka povzroči vsako leto 4,5 milijon smrti. Zato segrevanje umeščajo med strateška vprašanja in v ta namen spodbujajo zeleno gospodarstvo in strategijo naložb v nove tehnologije in pristope, s katerimi bi omilili podnebne spremembe: obnovljivi viri in učinkovita raba energije, ogljična nevtralnost, obvezno upravljanje z energijo pri velikih industrijskih uporabnikih, izoliranje stavb, trajnostni razvoj in upravljanje voda ipd.

5.3 Zeleni razvojni preboj[footnoteRef:10] [10: V. Ogorelec, R. Karba, Zdrava kmečka pamet v času krize, Delo, 5. 1. 2012. ]

Svet se sooča z vse ostrejšo tekmo za finančne vire, energente, surovine, hrano in vodo ter z vedno bolj očitnimi podnebnimi spremembami. Slovenija je v hudi recesiji z visoko stopnjo brezposelnosti, nevzdržnimi javnimi financami, nedonosnimi državnimi investicijami, škodljivo subvencijsko in nestimulativno davčno politiko; imamo nizko stopnjo prehranske samopreskrbe, smo na evropskem dnu po energijski in snovni učinkovitosti, prebivalstvo se stara, družine za osnovne življenjske potrebe (hrano, energijo, prevoz) namenjajo čedalje večji delež družinskega proračuna. Slovenija pa je tudi dežela bogatih vodnih virov, prostranih gozdov, rodovitne zemlje, različnih obnovljivih virov energije, izobraženih in delovnih ljudi, ki lahko zagotovijo izhod iz krize.

Poglavitni problem v Sloveniji ni pomanjkanje nafte, ampak pomanjkanje strokovnosti, znanja, poštenja in optimizma političnega in podjetniškega vrha. Ko govorimo o pomanjkanju virov in problemov z uvažanjem energentov, puščamo v gozdovih trohneti podrta drevesa, najboljšo hlodovino izvažamo namesto da bi jo sami predelali. Opuščamo lastno kmetijsko pridelavo in vse več uvažamo, namesto da bi čim večji delež hrane pridelali s samopreskrbo. Namesto v razvoj podjetij so vladajoči vlagali v lastninjenje, sedaj bi pa vse prodali in odšli v Avstralijo. Ponavlja se usoda naših prednikov eno stoletje nazaj, ko so odhajali v tujino, največ v ZDA. Iz krize ne bomo prišli z nadaljevanjem gospodarske, finančne in vrednotne politike, ki nas je v krizo pripeljala.

Potrebno je odgovoriti na temeljne izzive sedanjega časa in prihodnjih generacij. Na voljo imamo več milijard evrov sredstev iz evropskih skladov. Spletna skupnost Tretji člen predlaga, da naj Strategija razvoja Slovenije 2014–2020 (SRS) vključuje gospodarske programe na 7 družbeno pomembnih področjih:

1. Prehranska samopreskrba z ekološko predelavo varne, kakovostne in zdrave hrane po dostopnih cenah (sedaj pokriva samo 20 % potreb slovenskega trga, 80 % je uvozimo). Omogoča nova delovna mesta, oživitev kmetijstva in podeželja, enakomerno poseljenost, boljšo kakovost življenja in regionalno kohezijo. V primeru energijske in prehranske krize lahko postane ključna za preživetje.

2. Predelava lesa temelji na povečanju dodane vrednosti naše strateške dobrine – gozdov, ki pokrivajo nad 60 % površine. Z revitalizacijo lesno-predelovalne industrije lahko v celotni vrednostni verigi povečamo konkurenčnost gospodarstva in zagotovimo kakovostna nova delovna mesta.

3. Energijska prenova stavb pomembno povečuje učinkovitost rabe energije. Prinaša dolgoročne energijske in finančne prihranke, nova delovna mesta in oživitev gradbenega sektorja. Zmanjšana poraba fosilnih goriv pripomore k dosegan