Strokovna revija SPIC, maj 2013

IZKORISTIMOPRILOŽNOSTI

IZKORISTIMOPRILOŽNOSTI

Strokovna revija Študentskega podjetniškega in inovacijsko-raziskovalnega centra

Letnik V, številka 1, maj, 2013

Izdajo so omogočili

KOLOFON

IZKORISTIMO PRILOŽNOSTIstrokovna revija

IzdalŠtudentski podjetniški in inovacijsko-raziskovalni center

Odgovarjadr. Branko Škafar

UrediliMihaela Kalamar, Ines Sukič

Avtorji prispevkovNeva Harc, Miha Horvat, Mihaela Kalamar, Nina Lisjak, Marko Mandič, Ines Sukič, dr. Branko Škafar

RecenzentiAlenka Kolenko, dr. Branko Škafar

Tehnični pregledInes Sukič

LektoriranjeMihaela Kalamar

OblikovanjeNetmedia, d.o.o.

TiskTibo

Naklada50 izvodov

UVODNIKNaslov strokovne revije Izkoristimo priložnosti, ki ga izdaja Študentski podjetniški in inovacijsko-raziskovalni center (ŠPIC) od podpori Ekonomske šole Murska Sobota, Višje strokovne šole, Pomurskega društva za kakovost in drugih podpornikov, ki se zavedajo pozitivnega prispevka raziskovalno usmerjenega znanja za pomursko regijo, ni zgolj naključna izbira besed. Naslov razkriva vizijo in poslanstvo pričujoče strokovne revije in celotne dejavnosti ŠPIC-a. Prizadevamo si, da s svojo dejavnostjo v pomurski regiji ustvarjamo okolje in mišljenje, ki vodi v progresivni razvoj podjetništva, inovativnosti in raziskovalne dejavnosti. Svoje poslanstvo si želimo tudi s pomočjo pričujoče revije uresničevati v sodelovanju z mladimi, podjetniki, gospodarstveniki, neprofitnimi organizacijami in širšo lokalno skupnostjo.

Prispevki posameznikov v tokratni – prenovljeni številki strokovne revije so plod posameznikov iz vseh omenjenih področij in predstavljajo njihovo raziskovalno delo. Vsebine prispevkov so raznolike in obsegajo vse plasti družbenosti – s tem širimo intelektualni prostor in dajemo priložnost vsem, ki si prizadevajo za objavo svojega strokovnega dela v publikaciji z recenzentsko podlago in kataložnim zapisom. Zavedamo se, da lahko z združenim znanjem prispevamo regiji dodano vrednost in ji dajemo smernice za preboj, saj v okviru strokovne revije z interdisciplinarno razpravo ter izmenjavo ugotovitev s področja ekonomije in drugih znanstvenih disciplin povečujemo razumevanje koncepta ekonomije, njenega zagotavljanja in ohranjanja ter prispevamo k razumevanju delovanja lokalne skupnosti, organizacij in posameznikov, ki sodelujejo pri zagotavljanju in izvajanju ekonomskih in drugih dejavnosti. Pomembna konotacija strokovne revije pa se kaže v težnji k odličnosti, kot vrednoti prihodnosti ter v spodbujanju perspektivnih študentov in mladih k raziskovanju, inovativnemu razmišljanju in kreativnosti ter s tem k znanju, kot družbo priznanemu ekvivalentu odličnosti.

Mihaela Kalamar in Ines Sukič, glavni in odgovorni urednici strokovne revije

KAZALOEKONOMIJA

Miha HorvatVodenje podjetij – virtualni ali začarani krog?

Nina LisjakDavid Ricardo – klasični ekonomist

Ines SukičMotivacija in zavzetost zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o.

dr. Branko ŠkafarModel učinkovite in uspešne organizacije jutrišnjega dne

JEZIK

Neva HarcKultura in jezik slovenskih Romov

KULTURA

Mihaela KalamarElementi prekmurske krajine v luči lokalnih in nacionalnih simbolov in njene razvojne možnosti

MEDNARODNA OBJAVA

Marko MandičE-Recruiting: der Blick auf eine neue Generation der Personalbeschaffung aus einer praktischen Sicht

maj 20137 Izkoristimo priložnosti

VODENJE PODJETIJ – VIRTUALNI ALI ZAČARANI KROG?

Miha Horvatzaposlen v računovodskem servisu First, d. o. o., Murska Sobota

študent VSŠ Murska Sobota, smer [email protected]

POVZETEK

Prispevek je nastal kot razmišljanje o vodenju današnjih podjetij pomurskih podjetij ob branju knjige, strokovnih revij (Manager) in člankov, objavljenih na raznih spletnih straneh. V prispevku poskušamo predstaviti problematiko ter možne rešitve na področju gospodarstva, predvsem na področju vodenja in organizacijskih struktur gospodarskih subjektov. Prizadevamo si, da bi prispevek prispeval dodano vrednost in izboljšave na področju vodstva podjetij. Nekateri bodo to izkoristili v svoj prid. Vsekakor izziv vsem, ki so odgovorni, ali bodo to, kar smo navedli v članku kot predlog, znali in zmogli ure-sničiti v praksi.

Ključne besede: manager, zaposleni, razvoj.

1 UVOD

Gospodarska kriza ali z drugo besedo tako imenovana recesija, v kateri se trenutno na-haja vsaj pol svetovnega gospodarstva, hkrati omogoča tudi, da se določene dejavnosti v gospodarstvu kljub temu razvijajo in širijo, za kar pa so prvotno potrebne kompetence posameznikov in velike ambicije, da je kaj takega mogoče.

V tem pogledu ima priložnost tudi storitvena dejavnost v gospodarstvu, kot je računo-vodstvo, ki običajno premore kar precejšnje znanje posameznikov ali določenih timov, hkrati pa se spozna na skorajda vsakodnevne zakonodajne spremembe, kar še dodatno pripomore k boljšemu razvijanju znotraj samega podjetja ali pa z raznim svetovanjem pripomore, da druga podjetja dosegajo boljše rezultate in se hkrati širijo ter razvijajo.

maj 2013 8Izkoristimo priložnosti

2 METODOLOŠKI OKVIR

2.1 NAMEN

Namen prispevka je prikazati določene stile vodenja podjetij ter kadrov, s tem iskati priložnosti in možnosti za izboljšave, katere lahko pripomorejo, pa tudi pripeljejo do izboljšav pri samih vodstvenih kadrih.

2.2 CILJI

Cilj prispevka je morebitna koristnost in pomoč bralcem, kateri se bodo v bližnji ali daljni prihodnosti soočili vodenjem posameznih oddelkov, morebiti pa tudi samih pod-jetij.

2.3 METODE IN OBLIKE DELA

Pri pisanju prispevka smo se poslužili metode proučevanja literature, metode povzema-nja in primerjalne metode.

3 KOMPETENČNI PROFIL VODJE TRETJE GENERACIJE

»Managerji, vodje, voditelji osamljeni jezdeci, ljudje v maskah ali upravitelji nerešlji-vih paradoksov. Nekaj v managementu se mnogim zdi tako enostavno, da so prepri-čani o tem, da so temu poslanstvu zlahka kos. Toda v resnici sploh ni tako. Razpeti med nasprotujoče in celo konfliktne si interese različnih deležnikov, države, lastnikov (dividenda in profit), zaposlenih (varnost in plača), kupcev (kakovost in nizka cena), medijev (sočne in berljive zgodbe), lokalne skupnosti (varovanje okolja in donacije) in mnogih drugih (nepotešenih) javnosti, iščejo managerji odgovor na večno dilemo, ali sploh lahko in kako zagotoviti moder kompromis med vsemi naštetimi (nasprotujo-čimi) interesi ter hkrati ohraniti integriteto lastne stroke, profesije, ki so se ji zapisali« (Adizes, 2012).

»Management, kar predstavlja upravljanje, ravnateljstvo, vodenje, v resnici ni niti malo enostavno opravilo. Od managerjev pričakujemo, da so usposobljeni v financah, razvo-ju produktov ali storitev, v marketingu in odnosih z javnostmi, da obvladajo tehnologi-jo, proizvodne in poslovne procese nasploh. Biti morajo vrhunski v strategiji, prepriče-vanju in pri pogajanjih. Njihove vizije morajo navdihovati sodelavce in zaposlene, za kar potrebujejo veliko energije, strasti, čustvene in siceršnje inteligence, spoštovanja


etičnih norm, odločnosti, empatije in občutka za ljudi. Znati morajo ravnati z ljudmi, jih motivirati in pripraviti do maksimalne zavzetosti. Ne čudi, da mnogi managerji nikoli ne presežejo povprečnosti. Da ne dosegajo standardov odličnosti. Toda na drugi strani ne manjka tudi tistih, za katere brez rezerv vsi zatrjujemo, da so pravi. V čem so dru-gačni od povprečnežev, kakšna je njihova »genska koda (DNA, DNK), njihova krvna slika?« (Adizes, 2012).

»Če pogledamo katerokoli organizacijo v težavah, bomo po vsej verjetnosti našli vzrok v managementu. Vprašati se moramo, kakšno je počutje in zadovoljstvo zaposlenih in na površje bo takoj priplaval vodja. Preučujte velike sisteme in razkrivajte, kaj pogosto ovira hitro spreminjanje in učenje ali inovacije, kaj blokira ustvarjalnost, kaj ne omo-goča sproščenega timskega dela in spet bo odgovor management. Tudi če navsezadnje naredimo inventuro lastnih karier, bomo zlahka pripisali precejšen del krivde za neure-sničene ambicije in cilje, posameznikom iz vrst managerjev« (Adizes, 1012).

»Zaradi vsega naštetega je prava pot postopna vzpostavitev standardov odličnosti, ki od managerjev ne bodo terjali idealnosti, ampak zgolj norme, ki presegajo današnjo pod-povprečnost. Današnja, tretja generacija poslovnih strategij v zgodovini managemen-ta, ki jo prakticirajo organizacije druge generacije, zahteva vodenje in vodje, ki sami ne bodo iz »prve generacije« v managementu, avtoritarni »tayloristi« iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Nesporno je, da managerji morajo zato povsem na novo restavrirati antični koncept moči in ga prilagoditi današnjim globalnim trendom ne da bi pri tem zapostavili spoštljivega ravnanja z ljudmi, ki v vse bolj individualizirani družbi znanja – ta ne temelji več le na kapitalu ali tehnologiji, ampak postajajo osrednji vir dolgoročne usposobljenosti organizacij« (Adizes, 2012). Pri vsem naštetem so osrednja vprašanja prikazana na Sliki1 in opredeljena v nadaljevanju prispevka.

Slika 1: Virtualni ali začarani krog vodenja

Vir: Grubac, 1997


3.1 KONCEPT O ZAVZETOSTI ZAPOSLENIH: INOVACIJA ALI IMITACIJA

»Če bi sodili zgolj po tistih, ki že leta zapovedujejo modne trende na področju stra-tegij ravnanja z ljudmi, bi lahko koncept o zavzetosti zaposlenih z naskokom zavzel lestvice popularnosti zadnjega leta. S tem se potrjujejo nekatera spoznanja, da je bilo v znani »triperesni deteljici« s področja ravnanja z ljudmi 3Z (zadovoljstvo zaposlenih, zaupanje, zavzetost) vse preveč pozornosti nekritično namenjenih teoriji in praksi za-dovoljstva zaposlenih, ne da bi le tega učinkovito in sočasno povezali s celovitim upra-vljanjem delovne uspešnosti, kar naj bi ponujal prav koncept o zavzetosti zaposlenih. Navkljub prepričljivim in oprijemljivim raziskovalnim podatkom (Mc Kinsey, Gallup, Melcrum), ki merljivo dokazujejo vpliv zavzetosti zaposlenih na ohranjanje ključnih kadrov, produktivnost, profitnost in zvestobo kupcev ter istočasno svarijo o milijar-dnih dolarskih izpadih v primeru nedoseganja indeksov zavzetosti, pa je evforičnost čisto odveč. Navsezadnje nimamo še niti enotne vsebinske in pojmovne opredelitve, kaj zavzetost zaposlenih sploh je. Inovativen koncept ali imitacija in reciklaža znanih motivacijskih teorij« (Gubman in Associates, 2007).

3.2 TRETJA GENERACIJA SPREMEMB V MANAGEMENTU

»Managerji, vodje, voditelji osamljeni jezdeci, ljudje v maskah ali upravitelji nerešlji-vih paradoksov. Nekaj v managementu se zdi tako enostavno, da smo prepričani, da bi poslanstvu managerjev lahko bili kos mnogi. Toda v resnici sploh ni tako. Razpeti med nasprotujoče in celo konfliktne si interese lastnikov (dividenda in profit), zaposlenih (varnost in plača), kupcev (kakovost in nizka cena), medijev (sočne in berljive zgod-be), lokalne skupnosti (varovanje okolja in donacije) in mnogih drugih (nepotešenih) javnosti iščejo managerji odgovor na večno dilemo, kako zagotoviti moder kompromis med naštetimi interesi in hkrati ohraniti integriteto profesije, ki so se ji zapisali« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/tretja-generacija/).

»Management (upravljanje, ravnateljstvo, vodenje) v resnici ni niti malo enostavno. Od managerjev pričakujemo, da so usposobljeni v financah, razvoju produktov ali storitev, v marketingu in odnosih z javnostmi, da obvladajo tehnologijo, proizvodne in poslov-ne procese nasploh. Biti morajo vrhunski v strategiji, prepričevanju in pri pogajanjih. Njihove vizije morajo navdihovati sodelavce in zaposlene, za kar potrebujejo veliko energije, strasti, čustvene in siceršnje inteligence, spoštovanja etičnih norm, odločnosti, empatije in občutka za ljudi. Ne čudi, da mnogi managerji ne presežejo povprečnosti. Da ne dosegajo teh standardov odličnosti. Toda na drugi strani ne manjka tudi tistih, za katere brez rezerv vsi zatrjujejo, da so pravi. V čem so drugačni od povprečnežev, kakšna je njihova »genska koda (DNA, DNK), njihova krvna slika« (prav tam).


»Če pogledamo katerokoli podjetje v težavah, bomo po vsej verjetnosti našli vzrok v managementu. Vprašati se moramo, kakšno je počutju in zadovoljstvu zaposlenih in na površje bo takoj priplaval vodja. Preučevati moramo velike sisteme in razkrivati, kaj pogosto ovira hitro spreminjanje in učenja ali inovacije, kaj blokira ustvarjalnost, ne omogoča sproščenega timskega dela in spet bo odgovor: management. Tudi če navse-zadnje naredimo inventuro lastnih karier, bomo zlahka pripisali precejšen del krivde neuresničenim ambicijam in ciljem podjetij, posameznikom iz vrst managerjev« (prav tam).

»Vsi smo prepričani, da bi sami bili sposobni storiti več, bolje. Nekateri srečneži med nami to priložnost tudi v resnici dobijo in spoznajo kako nenavadno težko je biti dober manager ne glede na to, kako iskreno in zavzeto poskušaš, saj je nekaterim standardom odličnosti skorajda nemogoče ustreči. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da si ne bi smeli ali celo morali prizadevati za dvig standardov odličnosti v managementu in se ne sprijazniti, da je mediokriteta norma za današnji management. Poglavitna ovira v teh prizadevanjih je v usposabljanju vodij, kjer je pozornost prepogosto usmerjena na ozka, tehnična znanja in veščine, premalo pa na lastnosti managerjev. Management ni in nikoli ne bo le serija tehnično procesnih opravil, ampak v prvi vrsti skupek človeških odnosov in interakcij. Zato morajo biti managerji v prvi vrsti zavezani sebi, zapisani svoji profesiji in ne slepemu uresničevanju nasprotujočih si interesov naštetih javnosti. Posebej občutljivi morajo biti na lakomne apetite po kratkoročnosti, tej kugi 20. stole-tja, ki nam je na mizo postregla s precej sporno teorijo vrednosti za delničarje. Zato je prav integriteta zaščitni znak pravih vodij, odgovornih, ki poznajo sebe, držijo obljube, so dovzetni na povratne informacije in kritiko ter jasno komunicirajo cilje in vizijo. Lekcije tega tipa so za mnoge managerje zahtevne, saj morajo pogosto plavati proti toku, prevzemati izjemna tveganja, doživeti močna nasprotovanja. Na vrhu vlada osa-mljenost. Če ostali med navadnimi »smrtniki« v podjetjih še doživimo sem ter tja ka-kšno pohvalo, je voditeljem s tem praviloma prizanešeno« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/tretja-generacija/).

»Zato je demoniziranje managerjev zgrešeno. Prava pot je postopna vzpostavitev stan-dardov odličnosti, ki od managerjev ne bodo terjali idealnosti, ampak zgolj norme, ki presegajo današnjo podpovprečnost. Današnja, tretja generacija poslovnih strategij v zgodovini managementa, ki jo prakticirajo podjetja druge generacije, smejo pričako-vati vodje, ki sami ne bodo prve generacij v managementu, iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Veliko dolarjev (predvsem ameriških) je bilo naloženih v raziskave, ki naj bi opredelile nov kompetenčni profil managerjev, ki presega tradicionalne zahteve po izo-brazbi in izkušnjah in jih dopolnjuje z merili obvladovanja veščin in spretnosti ter v prvi vrsti lastnosti managerjev, ki zagotavljajo sposobnost prenosa znanj in veščin v vsa-kodnevno prakso. Nesporno je, da managerji morajo zato povsem na novo restavrirati antični koncept moči in ga prilagoditi današnjim globalnim trendom, ne da bi pri tem zapostavili spoštljivega ravnanja z ljudmi, ki v vse bolj individualizirani družbi znanja,


ki pa ne temelji več le na kapitalu ali tehnologiji, postajajo osrednji vir konkurenčne prednosti organizacij. Mnoge organizacije na to rutinsko in deklarativno prisegajo, v resnici pa ravnajo povsem drugače« (prav tam).

Vodja prihodnosti bo tako postal slej ko prej tisti, ki bo sposoben udejanjanja vizij in motiviranja sodelavcev. Krasili ga bodo atributi integritete, zaupanja, obvladovanja lastne podobe, sposobnost navdihovanja in inspiracije, dajanja pobud, intelektualne in človeške radovednosti, permanentnega učenja, strasti, analitičnih in ustvarjalnih spo-sobnosti reševanja problemskih situacij, panoramskega gledanja na prihodnost podjetja, ki ga vodijo in v prvi vrsti sposobnost pritegnitve k sodelovanju kritične mase zaposle-nih. Se tega da priučiti ali naj bi bilo nekaterim ekskluzivno položeno v zibelko?

3.3 MANAGERSKO NE/ZNANJE

»Rezerva je v ljudeh . Zdi se, da stereotip iz naslova tega prispevka poslušamo že od vekomaj vsekakor pa vsaj od samoupravnih socialističnih časov dalje, ko so bili zapo-sleni »naše največje bogastvo« in kasneje temelj ustvarjanja konkurenčne prednosti. Toda to novo obliko lastnine le nimajo na voljo vsi. Mnogi klasični poklici in zaposlitve so danes zlahka (tehnološko) nadomestljivi in ne prispevajo dodane vrednosti, zato se jim ne godi skoraj nič bolje kot proletariatu v času socialistične revolucije. V njih torej ni in ne more biti tista rezerva, o kateri govorimo. V katerih ljudeh torej je rezerva, ki jo imamo v mislih in ki naj bi omogočila mobilizacijo človeškega potenciala in znanja v slovenskih podjetjih in organizacijah? Rezerva je v vodjih, managerjih, šefih, ki s svojim pogosto avtokratskim, anahronim in neučinkovitim slogom vodenja niso spo-sobni aktivirati današnjega » delavca znanja«. In prav današnja delovna sila upravičeno terja in pričakuje slovo tradicionalnega sloga vodenja, ki je ozko usmerjen zgolj na uresničevanje nalog za vsako ceno, ne pa tudi za uveljavitev druge sestavine sodobnega vodenja grajenja odnosov z in med ljudmi« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/managersko-znanje/).

»Dvomov o neuspešnosti prevladujočega sloga vodenja v slovenskih podjetjih prav-zaprav niti ni več. Raziskave, ki smo jih recimo samo v družbi Pristop od leta 1992 opravili v številnih slovenskih podjetjih in organizacijah, zanesljivo potrjujejo, da je prav slog vodenja največja ovira, a hkrati tudi največja rezerva in priložnost za dvig konkurenčne usposobljenosti slovenskih organizacij. Trd oreh pri tem ne bo le zadrtost stare organizacijske kulture podjetij, ampak tudi naravnost dogmatsko prepričanje v številnih managerskih krogih (pridno ga spodbujajo tudi posamični poslovni časopisi in revije) o legendarni, skorajda mitski uspešnosti slovenskih managerjev. S čim naj bi bila le ta utemeljena, je težko soditi, še posebej, če bi jo ne merili z vatli stotisočev nezaposlenih. Je mar kakšno večje slovensko podjetje izšlo iz post-privatizacijskih (beri


raje: lastninskih!) strategij preobrata bistveno večje, prodornejše, izvozno večkrat uspe-šnejše, ali pa zgolj in samo očiščeno odvečnih stroškov? Nihče pri vsem tem ne zanika uspešne tranzicije nekaterih slovenskih paradnih konjev kot npr. tistih iz farmacevtske panoge, toda zgodb o uspehu podjetij, kjer je strategija preobrata temeljila na resnejših transformacijskih spremembah, ni. V prvi vrsti ne le zaradi nekaterih objektivnih oko-liščin, ampak zlasti in predvsem zaradi managerskega neznanja strateškega upravljanja sprememb, neambicioznih in zastarelih meril poslovne uspešnosti in kot smo dejali, zaradi podcenjevanja človeškega dejavnika, razvidnega iz » srednjeveškega« sloga vo-denja tipa sluga : gospodar« (prav tam).

3.3.1 Računovodje niso preživeti

»Previdnost pri pavšalnih, splošnih ocenah o prevladujočem slogu vodenja ni nikoli od-več, ker generične ocene le redko dosežejo pozitiven odmev kot takrat, ko so konkretne in posamične. Tudi sicer je v teoriji managementa znan pojav Pigmalion efekt, ki govori, da negativen in nekonstruktivno kritičen odnos povzroča prav nasprotne in ne zaželene učinke. Nenazadnje se vsemu lahko pridruži še nekaj vase zagledanih posameznikov, ki bodo v takšni kritiki prepoznali svoj lasten obraz. Toda, ali je zdaj že neznosno lahkomi-selno malikovanje znanj in sposobnosti slovenskih direktorjev smiselno varovati pred stvarnimi in realističnimi primerjavami s kolegi v tujini? Je to res tista prava pot za pre-potrebno preobrazbo managerskih znanj in sloga vodenja? Je resnično mobilizacijsko odpreti nekatere domače poslovne revije in časopise, poslušati radijske in televizijske oddaje ali pa se udeležiti srečanj raznoraznih klubov managerjev in tam spoznati, kako pregovorno uspešen da je slovenski management? Tudi nekatere »naročene« raziskave in študije niso segle dalje od površja in odkrile ledeno goro pod gladino, na katero lahko naleti slovenska gospodarska ladja. Kako torej do pravih, konstruktivnih ocen in analiz? Je vse res očitno iz poslovnih podatkov in bilanc ali pa te ne skrivajo le pretekle učin-ke, kažejo na kratkoročno plitvino in ne odslikavajo dolgoročne poslovne orientacije? Toda, vse dokler bodo v podjetjih prevladovali klasični računovodski izkazi uspeha, bo težko presoditi, kakšna je resnična prihodnost slovenskega gospodarstva« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/managersko-znanje/).

»V tujini je že dalj časa znano, da je potrebno nadomestiti preživele finančne merilnike poslovne uspešnosti ali pa jih vsaj dopolniti s številnimi, daleč bolj »daljnoglednimi« dinamičnimi in nefinančnimi kazalci, ki ne kažejo le rezultate preteklih procesov za nazaj, ampak tudi signalizirajo in zanesljivo prognozirajo bodoče rezultate poslovanja. Poleg finančnih kazalnikov tako zasledimo še poglede iz zornega kota potrošnikov, za-poslenih, obvladovanja notranjih procesov (t. i. balanced scorecard - integralni strateški merilnik poslovne uspešnosti). Še najbliže temu konceptu (za katerega se ne ve, da bi ga že imela vpeljanega katerakoli slovenska organizacija!) so modeli poslovne odličnosti: ameriški Malcom Baldridge in evropski EFQM, le da ti še bolehajo od neoperativnosti, abstrakcije in odvečne birokracije. Pa vendar, prav vsi dejavniki novega videnja po-


slovne odličnosti izkazujejo presenetljivo podobnost in enotnost, ko gre za postavljanje v ospredje tudi sloga vodenja kot tistega dejavnika, ki neposredno prispeva poslovni odličnosti! Vprašati se torej moramo, kaj »tvori« dobrega vodjo, vrhunskega manager-ja? Je vse le v intuiciji? Je dovolj poznati devet od desetih novosti v poslovnih vedah in znanosti, ščepec novosti informacijske tehnologije in profil sodobnega vodje je že tu? Je ta rojen, ali ga je možno ustvariti? Je bolje, če je vodja izbran, izvoljen ali postavljen z dekretom recimo nadzornega sveta, ipd« (prav tam).

3.4 OPERACIJA USPELA, PACIENT UMRL

»Če bi bili dostopni izpolnjeni obrazci številnih letnih razgovorov (ponekod jih skrivajo kot najskrbneje varovano poslovno skrivnost, npr. recept za Coca-Colo), bi z lahkoto pritrdili raziskavi Gallupovega raziskovalnega inštituta, ki je ugotovil, da kar 95-od-stotkov zaposlenih presega pričakovanja svojih vodij. Še več, v podjetjih, ki so bila predmet raziskave, so mnogi zaposleni dobili še vsakoletne denarne nagrade ob za-ključku leta. V dejstvu, da ta podjetja sploh niso bila posebej uspešna, njihov tržni delež ne narašča, raven storitev stagnira, edino področje, kjer uspešno presegajo načrte pa so stroški. Očitno je, da je nekaj hudo narobe s sistemi ocenjevanja delovne uspešnosti, saj navedeni primeri niso nobene posebne izjeme. Operacije (letni razgovori) uspevajo, pacienti (delovna uspešnost) umirajo« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/slovo--klasicnih-lr/).

3.4.1 Zakaj ocenjevanje vodij ne deluje?

»Tudi, če letni razgovori ponekod že temeljijo na ocenjevanju kompetenc in ne zgolj uresničevanja ciljev, nalog ali drugih rezultatnih pričakovanj, se težavam pri tej metodi težko izognemo. Tako se zgodijo tisti znani nesrečni primeri, ko bodisi ni korelacije z merljivimi izidi ali ko npr. dobijo nižje ocene tisti, ki imajo najboljše rezultate, pa po-tem ko nagrade dobijo tisti, ki si jih pravzaprav ne zaslužijo. Končni rezultat je pogosto spoznanje, da se spodbujajo povprečneži in ubogljivejši, ne pa recimo inovatorji in nadpovprečneži. Prav gotovo zaradi dejstva, da so ocene vodij pač inherentno subjek-tivne (čeprav se »subjektivnosti« pri tem tako ali tako ne da izključiti in čeprav z njo načeloma tudi ni nič narobe). Vsa zadeva dobi na teži še posebej, kadar je z ocenami povezano nagrajevanje, predvsem tisto denarno, povišice na primer. Nastajajo povsem nenačrtovane posledice, saj se številni zaposleni trudijo predvsem zadovoljiti svoje vodje in ne npr. kupcev« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/slovo-klasicnih-lr/).


3.5 TRETJA GENERACIJA KOMUNIKACIJ V MANAGEMENTU

»Prav gotovo danes ne moremo zgrešiti, če pri predavanjih ali v besedilih, zasledimo znano frazo o nenehnem spreminjanju okolja, v katerem delujejo organizacije. Vendar v resnici so v ospredju vprašanja temeljnega smotra delovanja podjetij, družbeno še spre-jemljivih stroškov sedanjih ekonomskih modelov, ki so po vrsti utemeljeni na brezmejni razvojni rasti in potrošnji. Nova vprašanja pa so neprizanesljiva. Vprašanja zaupanja v podjetja, problemi ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, vprašanja stresa, motivacije, vprašanja etike in vrednot. Moč korporacij in inštitucij, ki jim soglasje za delovanje dajejo vlade in politika, pečat znanost, legitimiteto pa odnosi z javnostmi, se počasi preveša od inštitucij tudi v prid posameznikom. S tem pa se tudi močno spre-minja vloga in prostor organizacijskih komunikacij. Te so vse manj megafon vodstev, roke in noge tega vodstva ali pa preprost transportni mehanizem komunikacijskih spo-ročil. Prav iz teh vzrokov so pogosto ostajale na periferiji strateškega dogajanja in ne v epicentru, v osrčju, kamor s svojim strateškim pomenom zares sodijo. Pasivnost in nekritičnost ali brez rezervna lojalnost plačnikom postopoma izginjajo, izraze druge generacije (orodja, tarčne javnosti, dostava, merjenje, itd.) pa v veliki meri nadomešča izrazoslovje tretje generacije: odnosi, vrednote, harmonija, ravnovesje, možnost izbire. Toda konflikt med retoriko in dejanji ne izginja tako zlahka in predstavlja velik izziv, saj ljudje, kot smo že omenili, črpajo informacije, ki oblikujejo njihovo vedenje, ne le iz formalnih informacijskih virov, ampak v prvi vrsti iz zgledov vodij in sporočilnosti organizacijskih sistemov« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/nova-teorija/).

3.6 SLOVO ALI RAZVOJ MANJ USPEŠNIH

»Cena, ki jo organizacije plačujejo, ker se niso zmožne, pripravljene ali ne znajo soočiti z manj uspešnimi sodelavci, postaja vsak dan višja. Pri tem seveda ne mislimo zgolj na tiste, ki jih z lahkoto umestimo med zares nesposobne ali neetične, ampak tudi na tiste, ki jih pri relativnem ocenjevanju delovne uspešnosti (primerjave med izvajalci in ne na lestvici ocen od 1 do 5) ocenjujemo za manj uspešne. Je sploh smiselno vlagati v razvoj teh sodelavcev ali pa je bolje tako, kot menijo mnogi, osredotočati se predvsem na najboljše. Odgovor ni ne preprost, ne enostaven in ne enoznačen, a v zadnjem času v stroki že prevladuje mnenje o previdnejšem tehtanju strategij, kako ravnati z igralci v stranskih vlogah, tistimi razvrščenimi v B in C kategorijo delovne uspešnosti. Očitno je namreč, da so ti le bili preveč zapostavljeni, da se z njimi v razvojnem smislu ravna vse preveč lahkomiselno in da si mnogi med njimi upravičeno zaslužijo več časa in po-zornosti namesto nalepke problem. Čeprav so evidentne razlike, ko govorimo o vodjih ali o drugih kategorijah zaposlenih, pa marsikaj opisanega v nadaljevanju velja za vse. Kako rešiti torej dilemo slovo ali razvoj slabših sodelavcev« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/c-igralci/).


»Relativna metoda ocen primerja namreč sodelavce med seboj in ne na lestvici od 1 do 5, kar pomeni, da četudi imata dva sodelavca oceno npr. 4, je eden od njiju vedno uvr-ščen višje kot drugi. S tem so se vodje pri ocenjevanju uspešnosti prisiljeni odpovedati zgrešeni praksi iskanja miru v hiši, ki je pogosto prikrivala vzroke za slabo poslovno uspešnost organizacij, saj ni bilo razvidne korelacije med uspešnostjo posameznikov in organizacij. Sodelavci se s to metodo tako zdaj razvrščajo v različne razrede (npr. A, B, C, 20:70:10, 10:80:10, 25:25:25:25, ipd. na osnovi normativne prisilne porazdelitve (prirejena normalna ali Gausova krivulja, ipd.). Bitka za talente se je tako pričela odvi-jati na več frontah: upravičeno je narekovala posebno razvojno pozornost razvrščenim v A razred (visoke zmožnosti, potenciali, motivacija, ipd.), zahtevala nenehno dvigova-nje standardov ali praga uspešnosti za B izvajalce, toda kar pa so marsikje popolnoma spregledali šla tudi v smer odločnega spopada s vrsto C v njihovem razvoju, izboljšanju ali slovesu. To seveda terja veliko poguma in kot se zadnje čase kaže, predvsem vse več specifičnega znanja. Namesto tega so se nekateri hvalili zgolj z odločnostjo odstraniti najslabše po najhitrejšem postopku. Pri presoji glede razvoja teh sodelavcev pa se odpi-rajo precej širša in številnejša relevantna vprašanja:

• Se to sploh splača ali terja vse preveč časa in stroškov? • Je sploh realno pričakovati premik C sodelavcev ali tistih iz četrtega kvadranta kam

naprej?• Ali te ljudi sploh lahko motiviramo?• Kako naj prevzamejo odgovornost za motiviranje nase?• Kako sprožiti njihovo latentno motivacijo, ki je sicer prisotna prav pri vseh ljudeh?«

(prav ram).

»Izkazalo se je žal, da so prav vodje in delovno okolje poglavitna in najbolj resna blo-kada težkim ljudem in da preprosto lepljenje nalepke težki ali problemu ne pomaga in ne koristi. Poskus zgolj spremeniti situacijski slog vodenja teh ljudi ter boljši mikro ma-nagement, nista prinesla posebej prepričljivih rezultatov, saj se je izkazalo, da je rešitev zgolj zahteven nov model ravnanja z njimi. Rezultati, kot vse kaže zdaj, poplačajo trud in vodja utegne močno pridobiti na ugledu in kredibilnosti, posameznik pa ima zdaj pra-ve razvojne priložnosti, organizacija sama pridobi na učinkovitosti in uspešnosti. Vodje so se pri tem procesu morali spopasti s številnimi stereotipi med katerimi sta veliko preglavic povzročala predvsem dva:

• vidijo stvari tako kot jih vidim tudi sam, • druge ljudi lahko spremenimo.

Oba sta povzročala globoko zakoreninjen sindrom, da so težki ljudje pač zgolj problem, ki ga moramo prej ali slej razrešiti. Nov model temelji predvsem na:


• širšem in bogatejšem izrisu situacije in okoliščin,• repozicioniranju ciljev in pričakovanj,• skrbnem in načrtovanem formalnem soočenju z neuspešnimi sodelavci« (prav tam).

»Odpuščanje sodelavca je ob takšnem pristopu prej simbol neuspeha vodje in nikakor ne znak njegove odločnosti. Avtor, švicarski psiholog J. Piaget, je dokazal, da večina vo-dij lahko razvije tehnike tega novega coachinga in ravnanja z ljudmi, če se vodje najprej sprijaznijo tudi z validnostjo pozicije drugih ljudi, namesto lastnega samozaverovanega samocentriranja. Vodje namreč pogosto ravnajo prav nasprotno, obnašajo se kot otroci, ki imajo vedno prav, težke ljudi pa držijo na distanci in jih obravnavajo kot objekte, pri katerih delujejo le korenček in palica, nagrade ali kazni. Sodelavci jih v resnici iskreno ne zanimajo, ne ganejo jih njihovi občutki, videnja, perspektive. Povsem razumljivo je, da se lahko vprašamo, kako so takšni vodje lahko sploh navdih in inspiracija sodelav-cem, če jim za njih pravzaprav ni veliko ali vsaj dovolj mar. Čudežno strategijo bi lahko razvili iz preprostega vprašanja: kako je tej osebi, s temi videnji, lastnostmi in vedenji, imeti za vodjo nekoga, kot sem jaz z mojimi pogledi, stališči ali razmišljanji. Piaget je ponudil posebno tehniko decentriranja, ki vodjem zagotavlja opazne možnosti pri razvoju neuspešnih sodelavcev, ki pa se sicer ne razlikuje veliko od že znanih sodobnih prijemov s področja coachinga ali nevrolingvističnega programiranja (model GROW na primer)« (http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/c-igralci/).

4 UGOTOVITVE IN PREDLOGI

V današnjem času obstaja veliko vodij, katerih vodenje oddelkov in kadrov, pa tudi samih podjetij, je izpostavljeno lastnim interesom in stilom vodenja, katerih se že vrsto let naj nebi posluževali, pri čemer je mišljen predvsem avtoritativen stil vodenja.

Ugotavljamo, da se morajo dobri sodobni vodstveni kadri neprestano izpopolnjevati, usposabljati in dodatno izobraževati, da bi čim bolje znali in zmogli voditi organizacijo in usmerjati svoje zaposlene. Pomembno pa je tudi zavedanje vodstva, da je pomembno neprestano vlagati v svoje kadre in jih je potrebno neprestano dodatno izobraževati svoje kadre. Le vešči in usposobljeni zaposleni lahko s svojimi dodatnimi pobudami in predlogi prinesejo izboljšave v samo organizacijo, kar je pot k učinkovitosti in uspe-šnosti le-te.


5 SKLEP

S prispevkom smo skušali pokazati, katerih stilov vodenja se sodobni vodje naj ne bi več posluževali, saj so prav vodje tisti, ki so ključni dejavnik za uspešno vodenje orga-nizacije in kadrov. Ključna je tudi komunikacija med vodstvenimi delavci in kadrom, kajti motivirani in zadovoljni zaposleni, nam pomagajo pri soustvarjanju želenih ciljev. Prizadevamo si, da bi bralcem, kateri so tudi morebitni potencialni vodje, prispevek vaj malo pripomogel pri odločitvah za posluževanje morebitnega bodočega, ali pa za izboljšanje že sedanjega stila odločanja in vodenja.

VIRI

Adizes, I. Virtualni ali začarani krog vodenja. [Online]. 2012. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/zavze-tost/.Gubman, E., in Associates H. Koncept o zavzetosti zaposlenih: inovacija ali imitacija? [Online]. 2007. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/zavzetost/.Managersko ne/znanje. [Online]. 2007. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/managersko-znanje/.Nova managerska teorija ali teologija. [Online]. 2012. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/nova-teorija/.Slovo ali razvoj manj uspešnih. [Online]. 2012. [Citirano 15. december 2012]. Dosto-pno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/c-igralci/.Tretja generacija sprememb v managementu. [Online]. 2007. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/tretja--generacija/.Welch, J. Operacija uspela, pacient umrl. [Online]. 2007. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dialogos.si/slo/objave/clanki/slovo--klasicnih-lr/.


DAVID RICARDO – KLASIK POLITIČNE EKONOMIJE

Nina Lisjak, diplomirana ekonomistka (VS)zaposlena v podjetju Lin Pro, d. o. o., Branik

izredna študentka Fakultete za management Koper, smer [email protected]

POVZETEK

Z vzponom kapitalizma se je v Angliji razvijala klasična meščanska politična ekono-mija, ki je prva ponudila teoretsko konceptualno orodje za razumevanje kapitalistične-ga produkcijskega načina. David Ricardo, eden najvplivnejših predstavnikov klasične politične ekonomije je s svojimi deli postavil osnove današnjim ekonomskim teorijam in s tem dosegel oboje - izjemen uspeh ter večno slavo. David Ricardo je v svojem naj-pomembnejšem delu predstavil nov, na liberalni princip ekonomskega vedenja grajen zaključen in zaprt sistem gospodarskega vedenja in ekonomske politike nasploh. Osre-dnji problem politične ekonomije vidi v nujnosti in potrebi raziskovanja in ugotavljanja tistih zakonitosti, ki usmerjajo porazdelitev ustvarjenih dohodkov. V teorijah klasične šole je prevladovalo ekonomsko razmišljanje osredotočeno na go-spodarsko rast in gospodarsko svobodo, s poudarkom laissez-faire idej in svobodne konkurence.

Ključne besede: klasična politična ekonomija, industrija, mezda, profit, renta, kapital, mednarodna trgovina, produktivnost.

1 UVOD

David Ricardo (1772–1823), britanski ekonomist in bankir, je bil eden najvplivnejših klasičnih ekonomistov skupaj s Thomasom Malthusem in Adamom Smithom. Bil je tudi član parlamenta, gospodarstvenik in finančnik, ki si je tekom svojega življenja nabral veliko bogastvo. Je eden najmarkantnejših predstavnikov klasikov ekonomske misli, ki je v tistem času predstavljala prvo moderno šolo ekonomske misli. Za klasično šolo politične ekonomije velja, da je razvijala abstraktni model racionalnega obnašanja svobodnih posameznikov, ki individualno iščejo maksimalno korist ob minimalni žrtvi. Država pri tem predstavlja samo inštitucijo zagotavljanja reda ob minimalnih ekonom-skih funkcijah. V skladu s teorijo klasikov je tudi njihovo politično sporočilo, naj država ne posega v ekonomske procese, saj v sistemu svobodnega podjetništva »nevidna roka«


pripelje do za vse najboljših rešitev.


2.1 NAMEN

Namen prispevka je predstaviti najpomembnejša dela britanskega ekonomista Davida Ricarda, ter jih primerjati z deli in teorijami klasičnih ekonomistov, ki so pomembno zaznamovali Anglijo v obdobju industrijske revolucije.

2.2 CILJI

Cilji prispevka so:

• opisati Ricardove teorije in njihova primerjava s teorijami takratnjih predstavnikov politične ekonomije v Angliji,

• preučiti prednosti in pomanjkljivosti Ricardovih teorij,• ugotoviti v kolikšni meri Ricardove teorije veljajo v sodobnem času.


Pri pisanju prispevka smo se poslužili analize sekundarnih virov ter metode kompilaci-je, metode deskripcije ter komparativne metode.

3 ZGODOVINSKI PREGLED NASTANKA KLASIČNE POLITIČNE EKONOMIJE

»Klasična politična ekonomija je nastala v Angliji v 18. in 19. stoletju in ni nastala kot izoliran pojav, ampak je nadaljevala tradicijo obravnave ekonomskih problemov, ki jo zasledimo že pri merkantilistih (menjalni procesi in mednarodna trgovina) in fiziokratih (proces reprodukcije s poudarkom na poljedelstvu). Pojav klasičnega modela v Angliji pa ni naključen, saj je le-ta bila industrijsko in gospodarsko najbolj razvita država. Tam je bila zibelka industrijske revolucije in kapitalizma, ko je prišlo do pomembnih spre-memb v tehnologiji. Spremenila se je tudi družbena struktura. Pojavi se meščanstvo, ki dokončno razbije staro fevdalno hierarhijo. Zemljiška aristokracija pa je postopoma izgubljala pozicije, pridobivali pa so jih višji sloji meščanstva, predvsem industrialci,


trgovci, bankirji« (Kračun, 1998, 87).

»Razvijajoča industrija je potrebovala čim večji in svobodni trg, potrebovala je svobo-dne ljudi, ki v tekmi za zaslužek in preživetje iščejo delo in z zaslužki kupujejo proizvo-de. Ker je bilo to obdobje intenzivnih sprememb, je bilo intenzivno tudi razslojevanje. Pridobivali so tisti, katerih dohodki so temeljili na rentah, obrestih in dobičkih, to so bili predvsem uspešni podjetniki iz višjih slojev meščanstva. Klasiki si prizadevajo k objektivni in znanstveni analizi. V njihovih delih je prisotna ideja splošne harmonije in težnje k naravnemu in razumnemu redu. Na ta način je možno iniciativo prepustiti osebnemu interesu posameznikov, njihovi interesi se bodo uskladili v splošno dobro, vodi jih »nevidna roka« njihovih interesov. Zato se klasiki zavzemajo za svobodno gospodarstvo« (Wikimedia, 2009).

»Kljub temu, da v obdobje klasične ekonomije uvrščamo kot večja predstavnika Ada-ma Smitha in Davida Ricarda, pa je potrebno poudariti, da je Smith pisal v času, ko je bila Anglija še agrarna dežela, ki je izvažala kmetijske pridelke in v kateri je večina prebivalstva živela še od kmetijstva. V teku je bil proces ograjevanja, v poljedelstvo so investirali kapital in uvajali novo tehniko, silno so se razvijale kapitalistične manufaktu-re. Anglija je postajala čedalje bogatejša. David Ricardo kot eden najpomembnejših te-oretikov takratne ekonomske misli, temelječ na učenju Adama Smitha grajene klasične nacionalne ekonomije, je v svojem najpomembnejšem delu predstavil nov, na liberalni princip ekonomskega vedenja grajen zaključen in zaprt sistem gospodarskega vedenja in ekonomske politike nasploh. Osrednji problem politične ekonomije vidi v nujno-sti in potrebi raziskovanja in ugotavljanja tistih zakonitosti, ki usmerjajo porazdelitev ustvarjenih dohodkov. Da bi se temu lahko približal, predstavi najprej teorijo menjave, ki sloni na potrebnem delu za proizvodnjo trgovskega blaga. Tako kot Adam Smith se tudi Ricardo naslanja na delovno, ne pa tudi na uporabno vrednost. Ta delovna teorija je sicer le aproksimativno izdelana in mu služi kot podpora pri gradnji teorije formiranja in razvoja cen, profitov in rent« (Matičič, 2007, 45–46).

4 RICARDOV PRISPEVEK K KASLIČNI EKONOMIJI

»Ricardo ugotavlja in trdi, da gre v pogojih ekspanzivne ekonomije naraščanje cen (nuj-nih za življenje potrebnih) proizvodov primarno predpisati demografskemu pritisku; ter da prav iz interakcije med dvigovanjem cen in demografskim pritiskom izhaja tudi pa-danje profitnih stopenj, kar se nazadnje zrcali najprej v zniževanju, nato pa v stagnaciji ekonomske perspektive. Kot prodorni mislec klasične dobe je pokazal tudi na interesni boj med razredi, v katerem se vse to, kar razred delavcev, izgubi, prelevi v dohodek posestnikov« (Matičič, 2007, 46).


»Ricardov najpomembnejši prispevek klasični ekonomiji je prav gotovo njegova teorija vrednosti, ki jo je podrobneje opisal v svojem najbolj znanem delu »Načela politične ekonomije in obdavčenja« (angl. On the Principles of Political Economy and Taxation, v nadaljevanju Načela), v katerem se je usmeril na raziskovanje načel, kjer se je njegovo mišljenje razlikovalo od »velikih avtoritet«, kot sta Smith in Malthus, namreč na načela rente, profitov in mezd« (Omerza, 1986, 54).

Doba 40 let, ki loči Smithovo Bogastvo narodov od Ricardovih Načel politične ekono-mije in obdavčenja, sicer ni dolga, toda v njej je prišlo v kapitalistični Angliji do velikih sprememb. Tako je na primer Smith trdil, da so naravne cene vsota naravnih stopenj mezd, profitov in rent. Ricardova misel je tudi opisana kot strošek produkcije teorije vrednosti, vendar je kritiziral Smithov pogled, ki je opisoval rente kot temelj za določa-nje cene, namesto, kot je po njegovem videl ravno nasprotno, da določanje rente temelji na podlagi cene in pri tem je videl delovno teorijo vrednosti le kot dobro aproksimacijo (Wikimedia, 2009).

Ricardo je svoj pogled na delovno teorijo vrednosti opisal v svojih Načelih, v katerih je največji poudarek namenjen prispevku o vrednosti, renti, mezdah, profitih in davkih. Ricardo v svojih Načelih govori o vrednosti, pri čemer trdi, da je vrednost blaga ali ko-ličina drugega blaga, za katero se lahko zamenja, odvisna od sorazmerne količine dela, ki je potrebno za njegovo proizvodnjo, in ne od večje ali manjše mezde, ki se plača za delo.

4.1 RICARDO – OPREDELITELJ VREDNOSTI

»Kot je Adam Smith opozoril, beseda vrednost pomeni dvoje: včasih izraža koristnost neke stvari, včasih pa sposobnost, ki jo daje posest te stvari, da lahko kupiš zanje druge stvari. V prvem pomenu bi jo lahko imenovali uporabno vrednost, v drugem pa menjal-no vrednost. Predmeti, ki imajo največjo uporabno vrednost, imajo pogosto majhno me-njalno vrednost ali pa je sploh nimajo; nasprotno pa imajo predmeti z največjo menjalno vrednostjo majhno uporabno vrednost ali tudi nobene. To je ponazoril s primerom vode in zraka, ki imata oba zelo veliko koristnost, a vendar se v njuno zameno ne dobi skoraj ničesar. Nasprotno pa se lahko zlato menja za veliko količino drugih dobrin, čeprav je njegova koristnost v primerjavi z vodo in zrakom neprimerno manjša« (Ricardo, 1962, 25). »Ricardo je tako povzel, da koristnost potemtakem ni merilo menjalne vrednosti, čeprav je zanjo nujno potrebna. Ricardo pravi: »V primeru, da kako blago ne bi bilo ko-ristno in ne bi zadovoljevalo naših potreb – bi bilo brez vsakršne menjalne vrednosti, pa naj bi bilo še tako redko ali naj bi bilo v njega vloženega še toliko dela (Ricardo, 1962, 26). Če je blago koristno, dobi menjalno vrednost iz dveh virov: eden je njegova red-kost, drugi pa količina dela, ki je potrebna zanj. Ricardo izhaja iz stališča, da so nekatere


stvari, katerih vrednost izvira samo iz njihove redkosti. Nobeno delo jih ne more po-množiti in zato se njihova vrednost ne more zmanjšati s povečanjem ponudbe. Vrednost teh stvari je popolnoma neodvisna od količine dela, ki je bila prvotno potrebna za njiho-vo proizvodnjo, in se menja z menjajočim se bogastvom in nagnjenjem tistih, ki te stvari želijo imeti. Pri teh »stvareh« je Ricardo imel v mislih luksuzne dobrine, na katere se še danes velja opirati na njegovo teorijo o njihovi vrednosti, ki izvira iz redkosti. Sicer pa tovrstne dobrine predstavljajo zelo majhen delež blaga, ki se vsakodnevno zamenjuje na trgu. Največji del tistih dobrin, ki so predmet človekovih želja, se preskrbi z delom. Ko Ricardo govori o blagu, njegovi menjalni vrednosti in o zakonih, ki uravnavajo njegovo sorazmerno ceno, misli le na takšno blago, katerega količina se s človeškim naporom lahko poveča in na katerega proizvodnjo nenehno vpliva konkurenca. Ricardo naposled meni, da določa količina dela, ustvarjenega v blagu, njegovo menjalno vrednost, zato mora vsaka povečana količina dela povečati vrednost tistega blaga, v katero je bilo to delo vloženo, kakor mora vsaka zmanjšana količina dela njegovo vrednost zmanjšati« (Ricardo, 1962, 25–28).

»Poudariti je potrebno, da Ricardo upošteva tudi dejstvo, da se delo različne kakovosti tudi različno plača. Zaradi tega pa se relativna vrednost blaga ne spremeni. Na vrednost blaga ne vpliva samo delo, ki se je neposredno vložilo vanj, temveč tudi delo, ki se je vložilo za naprave, orodje, zgradbe, ki pomagajo takšnemu delu. Za utemeljitev tega svojega načela, da se po njem spreminja vrednost predmetov, je uporabil primer menjal-ne vrednosti nogavic. Pri ocenjevanju menjalne vrednosti nogavic lahko ugotovimo, da je njihova vrednost v primerjavi z drugimi stvarmi odvisna od količine vsega dela, potrebnega, da se izdelajo in spravijo na trg. Tako je potrebno upoštevati delo, ki je potrebno za obdelovanje zemlje, na kateri se predeluje surovi bombaž; delo za prevoz v dežele, kjer se nogavice izdelujejo, kar vključujejo nekaj dela v gradnjo ladij, s katerimi se bombaž prevaža; delo predilcev in tkalcev; delež na delu inženirjev, kovačev, tesar-jev, ki so zgradili poslopja in stroje; nazadnje še delo prodajalca na drobno in mnogih drugih, ki sodelujejo v tem procesu vse do prodaje. Skupek vseh teh različnih vrst dela določa količino drugih stvari, za katere se bodo te nogavice zamenjale, a enak obračun različnih količin dela, ki so bile vložene za te druge stvari, podobno določa njihovo količino, ki se bo dala za nogavice. V primeru, da v tem širokem procesu ustvarjanja proizvoda (nogavic) pride do kakšne izboljšave (izboljšane naprave, stroji), ki bi posle-dično skrajšali čas proizvodnje ali mogoče za proizvodnjo potrebovali manjše število delavcev, bi vrednost teh proizvodov neizogibno padla in zato bi se moglo dobiti zanje manj drugih stvari. Vrednost bo padla, ker je bilo potrebno manj dela za njihovo proi-zvodnjo in se bodo zato zamenjevale za manj tistih stvari, pri katerih se delo ni podobno skrajšalo. Prihranek dela vedno zmanjša relativno vrednost blaga ne glede na to ali se prihrani delo, ki je potrebno neposredno za proizvodnjo tega blaga, ali pa delo, ki je potrebno za ustvaritev kapitala, s katerim se proizvaja« (Ricardo, 1962, 36–37).

V današnjem času to ne drži, ker večja produktivnost pomeni manj enot vloženega dela.


Prodajna cena tako proizvedenega blaga pa zaradi manjše produktivnosti konkurentov lahko ostane enaka.

Ricardo naposled meni, da količina dela, vloženega v proizvodnjo predmetov, določa njihovo relativno vrednost, se znatno spremeni ob uporabi strojev in drugega stalnega trajnega kapitala. V posameznih obdobjih družbenega razvoja orodja, naprave, zgradbe in stroji, uporabljeni v raznih dejavnostih, trajajo različno dolgo in zahtevajo različno količino dela, da se izdelajo. Tudi utegne biti razmerje med kapitalom, ki je potreben za vzdrževanje delavcev, in kapitalom, ki je vložen v orodje, stroje in zgradbe, raz-lično. Različno trajanje stalnega kapitala in to, da se obe vrsti kapitala sestavljata v mnogoterem razmerju, ustvarjata poleg večje ali manjše količine dela, potrebnega za proizvodnjo predmetov, še drugi vzrok za spreminjanje njihovih relativnih vrednosti, to je porast ali padec vrednosti dela.

4.2 RICARDO – UTEMELITELJ KAPITALA

»Ricardo je kapital opredelil glede na to, kako hitro se izrabi; ali se mora pogosto ob-navljati ali pa se porablja počasi, se opredeljuje kapital za krožeč ali stalen. Treba je pripomniti, da mora krožeči kapital krožiti ali se vračati podjetniku v zelo neenakih obdobjih. Dve panogi zaposlujeta lahko isti znesek kapitala, njegova razdelitev na kro-žeči in stalni kapital pa je lahko zelo različna. Deleži stalnega in krožečega kapitala so v posameznih gospodarskih panogah različni, znatno omejuje pravilo, ki velja splošno, dokler se uporablja v proizvodnji skoraj izključno delo: predmeti nikoli ne spremenijo svoje vrednosti razen, ko se vloži v njihovo proizvodnjo večja ali manjša količina dela. S tem načelom je Ricardo prikazal, da brez spremembe količine dela porast vrednosti dela zniža menjalno vrednost samo tistih dobrin, v katerih proizvodnjo je vložen stalni kapital. Kolikor večji je delež stalnega kapitala, tem večji bo padec. Podobno Smith loči fiksni in krožeči kapital, pač glede na to, kako prinaša profit. Pravi kapital je samo tisti del zalog, ki se rabi za pridobivanje dohodka« (Ricardo, 1962, 40–46).

Slabost Ricarda je v tem, da misli, da se je kapital kot poseben fenomen pojavil takrat, ko je človek začel producirati s pomočjo pripomočkov. Njegova druga napaka je, da vidi le razvoj proizvajalnih sil, ne pa tudi razvoja produkcijskih odnosov, zato ga tudi ne zanima kvalitativna stran problemov, pač pa le kvantitativna, kar je njegova tretja slabost.

4.3 RICARDO – UTEMELJITELJ NOVE TEORIJE O RENTI

»Ricardo je v svojem delu Načela namenil poglavje tudi o renti. Rento opisuje kot tisti


del prinosa zemlje, ki se plača zemljiškemu lastniku za koriščenje primarnih in neuni-čljivih moči zemlje. Pri razlagi teorije rente se Ricardo nikakor ne more nasloniti na Smitha, ki sicer razpravlja o renti, vendar ne poda celovite teorije rente, ki bi dosledno izhajala iz delovne teorije vrednosti. Nasprotno, Smithova teorija rente vsebuje elemen-te, ki se ne skladajo z delovno teorijo vrednosti in si med seboj nasprotujejo. Pri teoriji rente Ricardo izhaja iz spoznanj Andersona, Westa in Malthausa. Anderson npr. pravi, da renta ni odvisna od absolutne plodnosti zemlje, ampak od relativne in da se pojavi takrat, ko se obdeluje zemlja različne kvalitete; do tega pride zato, ker ni dovolj dobre zemlje za obdelovanje, zato morajo biti cene kmetijskih pridelkov take, da omogočajo pridelavo tudi na slabših zemljiščih; cene so tako določene glede na najslabše zemljišče, zato zemljišča boljše kvalitete, dajejo pri enakih naložbah ekstra profit, ki pa se zaradi konkurence med zakupniki spremeni v rento lastnika zemljišča« (http://www.student--info.net/index.php/studentopolis/knjiznica/datoteka/12509).

»Svojo teorijo rente Ricardo v celoti izpelje iz zakona padajočih donosov v kmetijstvu, pri tem pa si pomaga z že znanim Malthusovim načelom populacije. Zakon padajočih donosov skuša Ricardo razložiti na primeru t.i. »žitnega modela gospodarstva«. Žitno panogo vzame kot vzorčno panogo za celotno gospodarstvo z dano tehnologijo (z danim razmerjem med uporabljenim delom in kapitalom). Zakon padajočih donosov v kme-tijstvu pravi, da ob uporabi dodatnih enot dela in kapitala na nekem zemljišču, vsaka dodatna enota dela in kapitala prispeva manj k povečanju celotnega proizvoda, kot je prispevala k povečanju proizvoda prejšnja enota. To pomeni, da z uporabo dodatnih enot dela in kapitala na nekem zemljišču proizvod narašča po padajoči stopnji. Padajoči donosi se pojavijo že na samem začetku, saj je mejni produkt druge enote dela in ka-pitala že manjši od mejnega produkta prve enote. S tem svojim razmišljanjem postane Ricardo prvi ekonomist, ki v svojih ekonomskih analizah oblikuje mejno načelo, na temelju katerega se kasneje razvija marginalistična ekonomska šola« (Brue, 2000, 114).

»Razlago rente začne Ricardo z opisom razmer v kmetijstvu na neki začetni stopnji razvoja gospodarstva, ko je rodovitne zemlje dovolj za vse. V teh razmerah renta še ne obstaja. Renta se pojavi šele v času, ko se število prebivalstva poveča do te mere, da se začneta odvijati dva procesa; intenzivnejše obdelovanje obstoječih zemljišč in razširitev obdelovalnih površin na zemljišča slabše kakovosti. Na tej stopnji razvoja gospodarstva se pojavi renta, kot posledica razlik v relativni rodovitnosti zemlje oz. razlik v stroških med zemljiščem slabše kakovosti in boljšimi zemljišči« (Landreth in Colander, 1994, 126).

Ricardo pravi: »Renta se plačuje za uživanje zemlje samo zaradi tega, ker zemlja ni ne-omejena po količini in enaka po kakovosti in ker morajo zaradi naraščanja prebivalstva pritegovati v obdelovanje zemljo slabše kakovosti in manj ugodne lege. Kadar se začne v družbenem razvoju obdelovati zemlja drugorazredne kakovosti, se na prvorazredni


zemlji takoj pojavi renta in njena višina je odvisna od razlike v kakovosti med tema dvema zemljama« (Ricardo, 1962, 59).

Z akumulacijo kapitala se veča povpraševanje po delovni sili. Mezde (začasno) narašča-jo in ob upoštevanju Malhusovega načela populacije narašča število prebivalstva in se veča ponudba delovne sile. Naraščajoče prebivalstvo in povpraševanje po življenjskih potrebščinah zahtevata obdelovanje vedno novih površin (ki so manj rodovitna in bolj oddaljena od trgov) in katerih produkcijski stroški so višji – ker se poveča količina dela, potrebnega za produkcijo na teh mejnih zemljiščih. (Lavrač, 1962, 99)

Na do sedaj obdelovanih zemljiščih ostanejo produkcijski stroški nespremenjeni, zato povzroči prehod na obdelavo novih zemljišč, z višjimi produkcijskimi stroški, narašča-nje rente na zemljiščih, ki so že do sedaj dajala rento, in nastanek rente na do sedanjih brez rentnih zemljiščih.

Kritiki Ricardove teorije rente avtorju očitajo, da je njegova teorija enostranska in nepo-polna. V tej teoriji izhaja avtor iz zakona padajočega donosa ter iz Malthusovega načela populacije, ki pravi, da je človeški razvoj omejen, ker prebivalstvo teži k hitrejšemu razvoju, kot pa se povečuje proizvodnja hrane. Površina zemlje, ki se obdeluje, je ome-jena, omejene pa so tudi sposobnosti človeka, da bi izboljšal kvaliteto dosegljive ze-mlje. Da pa se človeštvo vseeno ne more razvijati tako hitro, poskrbita dve vrsti zavor, preventivne in pozitivne. Med preventivne zavore šteje Malthus vse, kar zavira rojstva otrok, med pozitivne zavore pa greh in revščino (lakota, smrtnost, slaba prehrana, trdo delo, itd.).

»Ricardova teorija o renti ne obravnava splošnega problema, kako se izenačujejo cene proizvodov, proizvedenih v različnih pogojih, ampak proučuje le vprašanje prehoda na slabše proizvajalne pogoje. Predpostavka o prehajanju na obdelavo manj rodovitnih in bolj oddaljenih zemljišč pa naj zgodovinsko gledano ne bi bila najbolj točna. Kljub vse-mu Ricardo s svojo teorijo diferencialne rente doseže svoj teoretični cilj. Diferencialna renta je v skladu z delovno teorijo vrednosti in se samo s to teorijo lahko razloži: renta ni presežek nad vrednostjo, ampak je razlika med vrednostjo in produkcijskimi stroški s povprečnim profitom na boljših zemljiščih« (Lavrač, 1962, 96–97).

»Ricardo meni, da se edini razlog za naraščanje rente skriva v padajočih kmetijskih do-nosih oz. zviševanju stroškov proizvodnje enote proizvoda, proizvedenega na slabšem zemljišču. Malthus pa je bil nasprotno prepričan, da renta lahko narašča iz več različnih vzrokov; akumulacija kapitala, ki povzroči znižanje stopenj profitov, naraščanje števila prebivalstva, ki povzroči znižanje mezd, izboljšave v kmetijstvu, ki povzročijo zmanj-šanje števila zaposlenih ter znižanje proizvodnih stroškov in zadnji razlog je rast cen


kmetijskih proizvodov ob danih proizvajalnih stroških« (Kovač, 1990, 40).

4.4 RICARDO – UTELJITELJ MEDNARODNE TRGOVINE

»Ricardo poudari tudi pomen svobodne mednarodne menjave. Tako kot Adam Smith je bil tudi Ricardo nasprotnik protekcionizma v nacionalni ekonomiji, še posebej v kmetij-stvu. Prepričan je bil, da britanski »žitni zakoni« (angl. Corn Laws), kar pomeni davki na kmetijske pridelke, povzročijo, da bi bila manj produktivna domača zemlja obde-lovana in s tem bi se rente dvignile«. Tako bi se presežek nagibal bolj proti fevdalnim zemljiškim lastnikom in stran od pojavljajočih se industrijskih kapitalistov. Zemljiški lastniki ponavadi trošijo svoje bogastvo za luksuzne dobrine, raje kot jih namenjajo investiranju, zato je Ricardo verjel, da »žitni zakoni« vodijo v stagnacijo britanske eko-nomije. Leta 1846 so v parlamentu razveljavili ta zakon« (Case in Fair, 1999, 823).

»Proti koncu 18. stoletja in na začetku 19. stoletja sta, sprva Adam Smith in kasneje David Ricardo, postavila temelje za mednarodno trgovino, s katerimi sta zagovarjala koristi proste trgovine v svetu. Smith je v svojem delu Bogastvo narodov (angl. Wealth of Nations) opredelil teorijo absolutne vrednosti. V svetu brez mednarodne trgovine na ceno dveh dobrin vplivajo dejavniki znotraj vsake države posebej. Odprtje mednarodne trgovine pa pomeni več kot samo izvažanje neke dobrine v drugo državo. Vpliva tudi na odločitev države, katero dobrino proizvajati, saj sprememba v povpraševanju pov-zroči, da se neka država specializira za proizvajanje tiste dobrine, pri kateri ima abso-lutno prednost (je bolj učinkovita proizvajanju) pred ostalim svetom. Teorija absolutne vrednosti torej opisuje produktivnost ene države v primerjavi s produktivnostjo druge države. Smithova predvidevanja v tej teoriji so bila v osnovi pravilna, vendar pa je imela teorija pomanjkljivost: kaj naj država proizvaja, če proti ostalemu svetu nima nobene absolutne prednosti oz. so druge države bolj učinkovite v proizvajanju vseh proizvodov? Odgovor na to vprašanje je podal David Ricardo s svojo teorijo primerjalnih predno-sti. Ricardov prispevek k razumevanju mednarodne trgovine je bil pokazati primer, ko neka država nima nobene absolutne prednosti pred drugo državo v proizvajanju nekega proizvoda in se mora le-ta specializirati za proizvajanje tistega proizvoda, pri katerem je relativno ali primerjalno bolj učinkovita od druge« (Pugel in Lindert, 1999, 32-38).

»Država ima primerjalno prednost v proizvajanju tiste dobrine, katere oportunitetni stroški so v primerjavi s proizvodnjo ostalih dobrin nižji v tej državi, kot so oportunite-tni stroški v ostalih državah. Brez mednarodne trgovine je vsaka država omejena le na svojo proizvodnjo potrebnih dobrin ter na svoje notranje povpraševanje po teh dobrinah. S prosto trgovino se možnosti proizvodnje dobrin povečajo, saj se poveča povpraševa-nje, hkrati pa se pojavi tudi različnost proizvajalnih stroškov dobrin med državami. Pri prosti trgovini države usmerijo proizvodnjo dobrin na tista področja, kjer imajo primer-jalno prednost« (Samuelson in Nordhaus, 2004, 297).


»Komparativne prednosti tvorijo osnovo današnjih teorij trgovine, preoblikovane po modelu Heckscher-Ohlin, ki pravi, da dežela ima primerjalno prednost v proizvodnji izdelkov v primeru, da je dežela relativno dobro obdarjena z inputi, ki so intenzivno uporabljeni v proizvodnji izdelka. Ti avtorji so v drugi polovici 20. stoletja Ricardovo teorijo dopolnili s svojim HOS modelom (oba navedena avtorja skupaj s Samuelso-nom), ki v to teorijo uvaja večje število proizvodnih tvorcev« (Case in Fair, 1999, 822).

Navedene teorije dokazujejo, da mednarodna menjava in proizvodna specializacija dr-žav v panogah, kjer imajo primerjalne prednosti, prinaša koristi vsem udeleženim drža-vam. Današnja ekonomska znanost večinoma zagovarja tezo, da mednarodna trgovina povečuje ekonomsko rast in življenjski standard. Mednarodna menjava širi velikost trga in omogoča izkoriščanje ekonomije obsega. Če država izvaža proizvode, kjer je nadpovprečno produktivna, in uvaža proizvode, kjer je podpovprečno produktivna, se povečuje delež nadpovprečno produktivnih sektorjev in znižuje delež podpovprečnih sektorjev v njenem gospodarstvu. S tem se celotni stroški v gospodarstvu znižujejo.

4.5 RICARDOVA TEORIJA O MEZDAH IN PROFITIH

V teorijah o mezdah in profitih je Ricardo verjel, da dolgoročno cene odražajo strošek proizvodnje, dolgoročno ceno pa je obravnaval kot naravno ceno. Naravna cena dela je strošek proizvodnje, torej strošek vzdrževanja delavca. Če mezde ustrezajo naravni ceni dela, potemtakem bi bile mezde na spodnji (osnovni) meji, vendar pa zaradi izboljšanja gospodarstva mezde lahko ostanejo neomejeno nad ravnijo življenjskega minimuma. Ne glede na težnjo, da se mezde uskladijo z njihovo naravno stopnjo, se njihova tržna vrednost v družbi, ki napreduje, za nedoločen čas pozicionira nad nivo naravne stopnje. Impulz, ki poveča kapital, ustvari novo povpraševanje po delovni sili. In če je pove-čanje kapitala postopno in konstantno, potem povpraševanje po delu daje spodbudo povečevanju prebivalstva. V ugodnih okoliščinah se lahko prebivalstvo v petindvajsetih letih podvoji, vendar v enakih ugodnih okoliščinah se bo celoten kapital dežele lahko podvojil, a v krajšem časovnem obdobju. V tem primeru bi mezde v tem celotnem obdobju imele tendenco naraščanja zaradi hitrejšega povečanega povpraševanja po de-lovni sili, kot njeni ponudbi. Glede velikosti mezde ima Smith podobno stališče kot Petty; gre za nujne življenjske potrebščine, vendar vidi v prihodnosti zvišanje mezd nad to minimalno raven (Wikimedia, 2009).

»V današnjem času ta teorija ne drži, saj povečanje mezd pomeni povečanje povpraše-vanja po blagu in s tem povečanje povpraševanja po produkcijskih faktorjih, kar pome-ni gospodarsko rast.


Ricardo opredeli kategorijo profita kot razliko med vrednostjo proizvoda in vrednostjo, ki se delavcem izplača v obliki mezd, zato povzroči dvigovanje nominalnih mezd (za-radi naraščajočih cen življenjskih potrebščin) zmanjšanje profitov. Ricardo navaja, da ko realne mezde naraščajo, realni profiti padajo, ker so prihodki prodaje proizvedenih dobrin razcepljeni med profiti in mezdami« (Lavrač, 1971, 103).

»Ricardo ugotavlja, da je višina mezd in profitov v obratnem odnosu: čim večji delež kapitalistovih stroškov gre za mezde, tem manjši bodo profiti kapitalistov in manjša bo profitna stopnja. Enako velja za rente: tudi višina rent in višina profitov sta v obratnem odnosu. Obe medsebojni povezavi vplivata na to, da profitna stopnja na dolgi rok pada« (Sowell, 1994, 84–85). »Smithova definicija profitov je tesno povezana s teorijo pro-dukcijskih stroškov, po kateri je profit naravna nagrada kapitalu. Tudi Ricardo pravi, da gre pri profitu za naraven dohodek kapitalista, a ga definira kot razliko med vrednostjo proizvoda in mezdo, torej je njegova velikost odvisna od višine mezd. Ricardova teori-ja, ki pravi, da nenehnemu padanju profitne stopnje botrujejo padajoči donosi v kmetij-stvu, ki povzročijo naraščanje cen življenjskih potrebščin, zviševanje nominalnih mezd in rent ter padanje profitov je bila sprejeta tudi s strani drugih ekonomistov takratnega časa« (Baša, 1990, 7).


David Ricardo ustvarja kar nekaj desetletij za Adamom Smithom, živi v drugačnem družbenopolitičnem vzdušju, ki odseva tudi temne plati kapitalističnega gospodarstva ter njegovega razvoja. Kljub temu, da gospodarstvo takratne Anglije doživlja bujen razcvet, se pojavijo mnogi problemi, ki v ljudeh vzbujajo negotovost glede prihodnjega razvoja države. Gre predvsem za probleme iz področja neurejenih denarnih razmer in razmer v kmetijstvu, ki jih pogojujejo žitni zakoni in naraščajoče prebivalstvo. V tem času postajajo vse bolj očitne tudi težave, povezane z množico izkoriščanih tovarniških delavcev, ki delajo v težkih delovnih pogojih in živijo v težkih življenjskih razmerah.

Ricardova dela odražajo njegovo razmišljanje o teh temah ter njegovo prizadevanje v smeri iskanja rešitev za nastale probleme. Njegov pogled na prihodnost razvoja kapi-talističnega gospodarstva je, v skladu s takratno družbenoekonomsko situacijo, pesi-mističen. Meni, da se na dolgi rok kapitalistično gospodarstvo približuje stanju ničelne gospodarske rasti, za katerega sta značilni tudi ničelna stopnja akumulacije kapitala in ničelna stopnja rasti prebivalstva. Svojo pesimistično teorijo zgradi na teoriji padajoče profitne stopnje, ki temelji na zakonu padajočih donosov v kmetijstvu. Edino možnost za pozitiven razvoj kapitalističnega gospodarstva vidi v odpravi žitnih zakonov, popol-ni osvoboditvi gospodarstva državnega reguliranja in vzpostavitvi proste mednarodne trgovine.


Predvsem na podlagi izkušenj z gospodarskimi krizami je sodobna ekonomska veda v svoj koncept sprejela tudi določeno vlogo države v tržnem gospodarstvu. Nevidna roka namreč utegne voditi gospodarstvo v nepravo smer oz. v ravnovesje, ki ni sprejemljivo. Tovrstne pomanjkljivosti nevidne roke mora popraviti vidna roka, to je roka države. V sodobnem gospodarstvu se trg in država medsebojno dopolnjujeta.

Leta 1817 je izšlo Ricardovo delo Načela politične ekonomije in obdavčenja. Predmet dela je mikroekonomska analiza. Ricardovo analizo ocenjujemo kot abstraktno in stro-go teoretično. Smithovo Bogastvo narodov je še vedno tudi filozofsko delo, ki obravna-va marsikateri problem v vsej širini. Ricardo se je s svojim pristopom že precej približal »čisti« ekonomiki.

Klasiki v glavnem niso dvomili v sposobnosti trga, da zagotavlja polno zaposlenost in optimalno alokacijo proizvodnih faktorjev. To prepričanje izhaja iz t.i. Sayevega zakona trga, po katerem je vsak prodajalec tudi kupec in obratno. Po tej logiki vsaka prodaja avtomatično ustvari tudi pogoje za nakup v isti vrednosti, zaradi česar ni možna splošna kriza hiperprodukcije (Mencigar, 2009).

Ricardo si je za svoj cilj postavil raziskati zakone, ki veljajo v razdelitvi. Odkril je na-sprotje med profitom in rento ter med profitom in mezdo. Ugotovi, da produkcija ni le tehnična zadeva, ampak ima tudi družbeno dimenzijo. Podobno kot Smith tudi Ricardo meni, da ima blago uporabno in menjalno vrednost. Meni, da sama uporabna vrednost stvari ne more določati njene menjalne vrednosti, je pa uporabna vrednost nujen pogoj za menjalno vrednost. Pravi tudi, da blago dobi svojo menjalno vrednost iz dveh virov: eden je količina dela, ki je potrebna zanj, drugi pa njegova vrednost.

»Tudi Ricardo opazuje gibanje cen na trgu in ugotavlja, da tržne cene nihajo okrog normalne cene. Njegovo prepričanje je, da je produkcija tista, kjer se oblikuje cena, in potrebno delo v produkciji določa vrednost blaga. Izjema so le zelo redke dobrine, kjer ceno določa povpraševanje. Skupna in zelo pomembna lastnost tako Smitha kot Ricarda je njuna pripadnost delovni teoriji vrednosti. Delo je edini tvorec vrednosti in bogastva. Ricardo, bolj kot Smith, vztraja na tem načelu, da so vsi dohodki, razen mezde delavcev, v bistvu odvzemanje od produkta delavčevega dela. Najtežji problem delovne teorije vrednosti je vprašanje kapitala in njegovega vrednotenja. Ricardova rešitev ga obravnava kot opredmeteno delo, saj gre le za delo, akumulirano iz prejšnjih proizvodenj, kar se tudi prenaša na proizvod« (http://www.student-info.net/index.php/studentopolis/knjiznica/datoteka/12509).


6 SKLEP

Pri Ricardu smo videli, da gleda na kapitalistični sistem kot na naraven in večen, prvi teoretiki kriz po “obdobju Ricarda” pa že močneje vidijo v njem protislovja in jih kri-tizirajo. Kot rešitev predlagajo sisteme, ki so bili že pred kapitalističnim sistemom. V prosti konkurenci in Smithovi “nevidni roki” vidijo korenine vsega zla. To zlo se lahko odpravi samo tako, da se vmeša država.

Sismondi, eden večjih kritikov Ricardianske dobe, čigar ideal je drobna produkcija v industriji in poljedelstvu, kjer so trije produkcijski faktorji (delo, kapital, zemlja) zdru-ženi. V veliki produkciji so ti faktorji med seboj ločeni. Tudi v središču Sismondijeve analize je razdelitev. Meni, da človek producira le toliko, kot je potrebno, da zadovolji svoje potrebe. Meni, da le nenormalna družba, kot je kapitalistična, producira neome-jeno, kar sicer omogoča razvoj, vendar vodi do poglabljanja neenakosti. Sismondi tudi meni, da ponudba ne ustvarja povpraševanja, ampak nasprotno povpraševanje omogoča ponudbo. V družbi blagovnih producentov mora povpraševanje iti pred ponudbo; s tega vidika je napadel Ricarda in Saya, ki sta menila, da je ponudba istovetna s povpraše-vanjem. Sismondiju se zdi kapitalistična razdelitev nepravična. Za podjetniški dobiček meni, da je preprosto ropanje delavcev, tudi za rento pravi, da je to dohodek, ki ga do-bijo zemljiški lastniki zato, ker so drugi ostali brez zemlje. Vse te razmere vodijo v ne-izbežnost kriz, ki niso slučajne, ampak zakonite spremljevalke kapitalističnega sistema.

»Malthus ugotavlja, da vlada v kapitalizmu velika nagnjenost kapitalistov k varčevanju, kar pomeni omejeno povpraševanje po potrošnih dobrinah. Kapitalisti zaradi velike nagnjenosti k varčevanju in investiranju povzročajo stalno povečevanje ponudbe kapi-tala, kar vodi k zniževanju profitne stopnje, v stacionarno stanje in končno k tekočim krizam splošne hiperprodukcije. Velika varčnost kapitalistov in nizek dohodek delav-cev, ki predstavlja večino prebivalstva, pomeni nezadostno povpraševanje po potrošnih dobrinah. Rezultat tega je zasičenje trga, znižanje cen in splošna depresija. Malthus vidi vzrok težav v premajhni potrošnji in prevelikih prihrankih. S tem hoče povedati, da država ne more postati bogata zgolj z akumulacijo kapitala, ki izvira iz stalnega zmanjševanja potrošnje. Ricardo je smatral, da je Malthusovo stališče povsem napačno, osnova tega stališča pa je Sayev zakon o trgih. Blago se menja za blago, zato agrega-tna ponudba pomeni sočasno agregatno povpraševanje za vse vrste blaga. Dobrine se dejansko kupujejo z drugimi dobrinami, tako da po Ricardovem mnenju splošna kriza hiperprodukcije ni mogoča« (http://www.student-info.net/index.php/studentopolis/kn-jiznica/datoteka/12509).

Analiza klasikov je pokazala, da je kapitalistični sistem uspešnejši od fevdalnega. Po-kažejo, da sistem deluje spontano, kjer svobodna konkurenca uresničuje bistvene cilje: porast bogastva skozi akumulacijo kapitala in primerno razdelitev tega bogastva med


razredi. V tem obdobju pa so se začeli pojavljati konflikti med proletarci in kapitalisti. Svojo dominantno mesto sta izgubila delo in delovna teorija vrednosti, prešli so na te-orijo vrednosti, ki temelji na produkcijskih stroških. Po tej teoriji je profit sestavni del produkcijskih stroškov.

LITERATURA IN VIRI

Baša, B. Prispevek Johna Stuarta Milla k razvoju ekonomske teorije: diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1990.Brue, L. The Evolution of Economic Thought. Forth Wort: The Dryden Press, 2000.Case E., in Fair C. Principles of Microeconomics. London: Prentice Hall International, 1999.Kovač, J. Družbeno-ekonomske ideje Thomasa Roberta Malthusa: diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 1990.Kračun, D. Uvod v ekonomsko teorijo. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, 1998.Landerth H., in Colander C. History of Economic Thought. Boston: Houghton Mifflin, 1994.Lavrač, I. Kratek oris razvoja politične ekonomije do Marksa. Ljubljana: Visoka šola za politične vede, 1962.Lenarčič, Č. Mednarodna trgovina in teorije endogene rasti: diplomsko delo. Ljubljana:Ekonomska fakulteta, 2008.Matičič, C. Temeljna dela ekonomije ali na izvirih ekonomske znanosti (misli) od Ari-stotela do Galbraitha (sena). Kamnik: Studio Dataprint, 2007.Omerza, I. Ricardova teorija vrednosti. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica, 1986.Pugel T. A., in Lindert P. H. International Economics. New York: Mc Graw-Hill/Irwin, 1999.Ricardo, D. Načela politične ekonomije in obdavčenja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1962.Samuelson P. A., in Nirdhaus W. D. Economics. New York: Mc Graw-Hill/Irwin, 2004.Sowell, T. Classical economics reconsidered. Princeton: Princeton University Press, 1994.Sušjan, A. Klasična politična ekonomija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta, 2001.

Mencigar, J. Gospodarki sistem in politika Slovenije. [Online]. 2012. [Citirano 20. november 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: www.pf.uni-lj.si/media/mencinger.joze.0uvod.rtf. Razvoj ekonomske teorije. [Online]. 2009. [Citirano 20. november 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.student-info.net/index.php/studentopolis/knjiznica/datoteka/12509.


Wikimedia Foundation. David Ricardo. [Online]. 2009. [Citirano 20. november 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://en.wikipedia.org/wiki/David_Ricardo.


MOTIVACIJA IN ZAVZETOST ZAPOSLENIH V ORGANIZACIJI DOSOR, D.O.O.

Ines Sukič, univerzitetna diplomirana varstvoslovkazaposlena v javnem podjetju Komunala, d. o. o., Murska Sobota

študentka VSŠ Murska Sobota, smer [email protected]

POVZETEK

Največjo vrednost vsake organizacije predstavljajo njeni zaposleni. Vodstvo vsakega podjetja pa se mora zavedati, da ni dovolj ljudi le zaposliti, ampak je potrebno v za-poslene vlagati, jih razumeti, spodbujati in jih vključevati v delovanje celotnega po-slovnega sistema. Motiviranje zaposlenih predstavlja v poslovnem svetu eno najbolj kompleksnih nalog managementa, saj je namen motivacije pripraviti zaposlene, da bodo hitro, učinkovito in kakovostno opravljali svoje naloge in da bodo pri tem tudi sami zadovoljni.

Ključne besede: motivacija in zavzetost zaposlenih, motivacijski proces, motivatorji, higieniki, merjenje motivacije in zavzetosti, Dosor d.o.o.

1 UVOD

Vedno bolj prevladuje prepričanje, da je človek s svojimi sposobnostmi, znanjem in mo-tiviranostjo najpomembnejši proizvodni tvorec. Večina podjetij si želi imeti zaposlene najboljše sodelavce, ki bi bili sposobni delati hitro in natančno, inovativno razmišljati ter tako uresničevati zamisli in cilje podjetja. Za doseganje takšne učinkovitosti zapo-slenih pa je potrebna njihova visoka motiviranost za delo.

Zadovoljstvo lahko označimo kot enkraten delavčev odziv na razmere v organizaciji, ki določajo pogoje njegovega dela in kakovost delavčevega življenja. Eden izmed nači-nov, s katerim dvigujemo stopnjo zadovoljstva v posamezni organizaciji, pa so motiva-cijsko-higienski dejavniki (Treven, 1998).

V strokovnem članku bomo kot predmet raziskave opredelili pomembnost motivirano-sti in zavzetosti, ki ga morajo zaposleni občutiti pri svojem delu.



2.1 NAMEN

Temeljni namen raziskave je opredeliti pojem motivacije in zavzetosti zaposlenih ter ugotoviti stopnjo motiviranosti in zavzetosti zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o.Dodatni nameni so preveriti veljavnost postavljenih predpostavk, določiti šibke točke motivacije v konkretni organizaciji ter poiskati možnosti za izboljšavo le-te.

2.2 CILJI

Cilji raziskave so ugotoviti:

• kaj je motivacija in kaj zavzetost zaposlenih,• kateri dejavniki vplivajo na motivacijo in zavzetost zaposlenih,• kako plača kot dejavnik motivacije in zavzetosti vpliva na zaposlene,• stopnjo motiviranosti zaposlenih v konkretni organizaciji,• možnosti za izboljšavo motivacije in zavzetosti zaposlenih v konkretni organizaciji.

2.3 PREDPOSTAVKE

P1: Uslužbenci organizacije Dosor d.o.o. v okviru motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji najboljše ocenjujejo postavko, ki se nanaša na pripravljenost zaposlenih na dodatne napore, kadar se ti zahtevajo pri delu.

P2: Uslužbenci organizacije Dosor d.o.o. v okviru motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji najslabše ocenjujejo postavko, ki se nanaša na zelo visoko postavljene zahteve glede delovne uspešnosti.


Raziskava je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela.

Teoretični del je zasnovan na podlagi analize sekundarnih virov. Pri izdelavi teoretič-nega dela raziskave smo uporabili opisno metodo in metodo kompilacije s študijem literature. Poslužili smo se tudi metode opazovanja, vzročno-pojasnjevalne metode in podali sintezo že znanega o motivaciji in zavzetosti zaposlenih.


Empirični del raziskave temelji na metodi spraševanja – anonimna anketa. Za sodelo-vanje smo zaprosili vse zaposlene v organizaciji Dosor d.o.o. V tem delu raziskave smo predstavili organiziranost in delovanje organizacije Dosor d.o.o. ter ugotovili stopnjo motiviranosti in zavzetosti zaposlenih v konkretni organizaciji ter preverili veljavnost postavljenih predpostavk.

V zaključnem delu raziskave smo podali sklepe do katerih smo prišli na podlagi razi-skovanja v okviru teoretičnega in empiričnega dela. Rezultati ugotovitev so izhodišče za predloge in izboljšave.

2.5 OPIS RAZISKOVALNEGA POSTOPKA

Za empirični del raziskave smo uporabili del anketnega vprašalnika projekta SiOK, v okviru katerega smo zajeli dimenzijo motivacija in zavzetost zaposlenih. Merjenje stopnje motiviranosti in zavzetosti zaposlenih je potekalo anonimno, kar pomeni, da nas niso zanimali podatki na nivoju posameznika, ampak na nivoju celote oziroma po-sameznih organizacijskih enot.

Vprašalnik, namenjen ugotavljanju stopnji motiviranosti in zavzetosti zaposlenih v or-ganizaciji Dosor d.o.o., sestavlja 5 trditev, ki opisujejo vidik zavzetosti in motiviranosti zaposlenih v organizaciji. Na začetku vprašalnika pa so še vprašanja, ki se nanašajo na demografske značilnosti anketirancev: spol, starost, stopnja izobrazbe, delovni staž v organizaciji, zaposlenost v organizacijski enoti in status v organizaciji. Zaposleni so vse trditve ocenjevali na 5-stopenjski ocenjevalni lestvici, ki so zaradi lažje statistične obdelave podatkov zaprtega tipa.

V vzorec raziskave smo vključili zaposlene v organizacij Dosor d.o.o., ki spada s svo-jim številom zaposlenih (100 zaposlenih) med srednje velike organizacije v Sloveniji. Vzorec raziskave je obsegal vse zaposlene iz vseh organizacijskih enot organizacije.

Direktorico in vse zaposlene smo seznanili z vsemi značilnostmi raziskave in zagotovili anonimnost izvedbe ankete. Za empirični del raziskave smo uporabili anketi vprašalnik, ki smo ga izdelali s pomočjo programske opreme za izdelovanje spletnih vprašalnikov 1KA.

V vzorec raziskave smo v obdobju enega tedna (od 3. septembra 2012 do 9. septembra 2012) preko spletnega anketnega vprašalnika vključili 76 zaposlenih od 100 zaposle-nih v organizaciji Dosor d.o.o. Spletni vprašalnik smo po elektronski pošti posredovali vsem zaposlenim, s vključitvijo sledenja IP naslovom pa smo onemogočili večkratno reševanje anketnega vprašalnika istemu anketirancu.


Pregledali smo vse vprašalnike in izločili nepravilno izpolnjene. Od skupno 80 vpra-šalnikov (100 %) smo izločili 4 vprašalnike (5 %), od teh so bili 3 vprašalniki prazni (75 %), 1 vprašalnik (25 %) pa je bil le delno izpolnjen. Zbrane podatke smo analizirali s pomočjo programskega paketa za obdelavo statističnih podatkov SPSS in s pomočjo računalniškega programa Excel.

Za vsako od možnih ocen (1 – sploh se ne strinjam, 2 – ne strinjam se, 3 – niti da niti ne, 4 –strinjam se, 5 – popolnoma se strinjam) smo izračunali minimalno vrednost, maximalno vrednost, srednjo vrednost in Cronbach koeficient α.

3 MOTIVACIJA IN ZEVZETOST

3.1 OPREDELITEV POJMA

»Motivacija je pomembna aktivnost managementa, ki si prizadeva prepričati zaposlene, da bi s svojim delom dosegli rezultate, ki so pomembni za organizacijo. Zato je naloga vsakega managerja, da motivira zaposlene, da ti opravljalo svoje delo bolje in z večjo prizadevnostjo. Drugi pomen motivacije pa izhaja iz psihološkega koncepta in se nana-ša na notranje, mentalno stanje posameznika« (Treven 1998, 106).

»Motivacija je gonilna sila, ki omogoča ljudem, da opravljajo delo in dosežejo zasta-vljene cilje. Na doseganje ciljev pa vplivajo volja do dela, značaj, osebnostne lastnosti in zadovoljstvo vsakega posameznika. Motivacija je opredeljena tudi kot proces, ki navdihuje posameznike, da prispevajo k boljši zmogljivosti delovnih procesov ter k doseganju organizacijskih ciljev. Motivacija je učinkovit instrument v rokah vodstva za povečanje učinkovitosti zaposlenih. Večja motivacija vodi do večjega zadovoljstva pri delu ter k večji predanosti organizaciji« (http://www.businessdictionary.com/answers/ what–is– definition–of–motivation-in- business-management/).v

»Motivacija je tudi psihološki proces, ki se nanaša na vedenje in z njim povezana ču-stva, misli, stališča, pojmovanja, prepričanja in druge psihične vsebine. Pri tem nas zanimajo predvsem vzroki in nameni našega vedenja. Učinki motivacije pa so običajno začasni, saj oseba, ki je v nekem trenutku visoko motivirana za izvajanje določene de-javnosti, lahko kasneje svojo motivacijo močno zniža in postane nedejavna« (Kobal et al., 2009, 16–17).


3.1.1 Motiv

»Preden motivacija nastane, mora obstajati nekakšen vzvod, da se to človekovo de-lovanje nadaljuje in privede do nekega cilja. Motiv povezuje potrebe in cilje in s tem pojasnjuje človekovo delovanje. Zbujanje teh hotenj je motivacija, katere začetek izvira iz človekove notranjosti ali iz njegovega okolja. Tako notranjost kot okolje lahko vzbu-dita v človeku zavest o njegovi potrebi. Poznamo primarne in sekundarne potrebe oz. motive« (Gulja, 2011, 7).

»Primarni motivi ali silnice so tisti motivi, ki usmerjajo človekovo dejavnost k tistim ci-ljem, ki mu omogočajo preživetje. Med primarne motive uvrščamo lakoto, žejo, spanje, počitek … To so torej tisti motivi, ki človeku omogočajo preživetje in so podedovani ter značilni za vse ljudi. Imenujejo se tudi biološki motivi« (Gulja, 2011, 7).

»Sekundarni motivi ali silnice so tisti motivi, ki se povezujejo z gospodarsko razvi-tostjo in kompleksnostjo. To so motivi, ki si jih človek skozi življenje pridobi. Med pomembnejše sekundarne motive uvrščamo moč, uveljavitev, pripadnost, varnost in status« (Gulja, 2011, 8).

4 MOTIVACIJSKI PROCES

»Motivacija je proces, ki izhaja iz nezadovoljene potrebe in se nadaljuje z določenim vedenjem, da bi dosegli želeni cilj ter s tem zmanjšali ali v celoti zadovoljili potrebo. Gre torej za tristopenjski proces, pri katerem se kot prva pojavi notranja potreba, nato vedenjsko delovanje za zadovoljitev te potrebe in nazadnje rezultat, to je zadovoljena potreba in s tem zadovoljen posameznik« (Leskovšek, 2011, 5).

»Posameznik želi zmanjšati notranjo napetost, to pa zmanjšuje z usmerjenim delova-njem, s katerim dosega cilje, kar mu prinese zadovoljstvo in nudi povratno informacijo o rezultatih njegovega delovanja, na podlagi katere preoblikuje svoje želje. To je nene-hen proces, ki se nikoli ne konča in se nepretrgoma ponavlja« (Slika 1).


Slika 1: Motivacijski procesVir: Gulja, 2011, 8

5 MOTIVACIJSKI DEJAVNIKI

Na zadovoljstvo v delovnem okolju in na večjo pripravljenost zaposlenih vplivajo mo-tivatorji, po drugi strani pa higieniki, če so v delovnem okolju prisotni, zmanjšujejo nezadovoljstvo, vendar pa zadovoljstvo zaradi njih ni nič večje (Možina et al., 2002).

5.1 MOTIVATORJI

5.1.1 Raznolikost dela

»Raznolikost dela, delovnih nalog, orodij, strojev in naprav s katerimi posameznik dela so posebej pomembni za delovna mesta s ponavljajočimi se delovnimi nalogami. Eno-lično delo delavce dolgočasi, utruja in je vir napak. Z raznolikostjo torej lahko zmanj-šamo število napak in povečamo zadovoljstvo delavcev« (Možina et al, 2002, 185).

5.1.2 Samostojnost pri opravljanju dela

»Samostojni delavci so bolj odgovorni in dobijo občutek priznanja in samospoštovanja, nesamostojni pa so apatični in ne dovolj uspešni« (Gulja, 2011, 12).

5.1.3 Izziv

»Delo, ki predstavlja izziv, delavcu prispeva k razvoju njegovih sposobnosti, k strokov-ni rasti in možnostim napredovanja« (Gulja, 2011, 12–13).


5.2 HIGIENIKI

5.2.1 Plača in drugi denarni prejemki »Za zaposlenega plača predstavlja nadomestilo za vloženi trud in priznanje posamezni-kovega prispevka k poslovanju organizacije. Prejemki so sestavljeni iz stalnega dela ter gibljivega dela, katerega višina je odvisna od tega, kako dobro posameznik opravlja določeno delo. Plača in drugi denarni prejemki so dejavnik, ki učinkujejo na vse plasti delavcev, in sicer bolj izrazito delujejo na tiste z nižjo ravnjo življenjskega standarda, kot na tiste z višjo ravnjo« (Gulja, 2011, 14).

5.2.2 Ugodnosti

»Ko ne govorimo o denarnih izplačilih, ampak o nekakšnih bonusih, ki jih za svoje delo zaslužijo zaposleni, se srečujemo z ugodnostmi. V okviru nedenarnih nagrad zaposle-nim je treba posebej izpostaviti tudi različne bonitete, ki tvorijo pomemben segment nagrajevanja zaposlenih. Vrste bonitet, ki jih najpogosteje uporabljamo predvsem pri nagrajevanju vodilnih in vodstvenih ter drugih ključnih zaposlenih, in ki imajo pravilo-ma tudi zelo visoke učinke na motiviranost posameznika, so predvsem naslednje:

• službeni avtomobil,• službeni mobilni telefon,• parkirni prostor,• službeni prenosni računalnik,• specialistični managerski zdravniški pregled,• plačilo športnih dejavnosti,• izobraževanje v službenem času,• šolnine za izobraževanje v interesu organizacije ali v lastnem interesu« (Mihalič

2006, 217).

5.2.3 Pohvala

»Pohvala je eden tistih higienikov, ki organizacijo ne stane nič, vendar pozitivno vpliva na povečanje zadovoljstva. Čeprav so plače nedvomno zelo pomembne, so številne raz-iskave pokazale, da zaposlenim mnogo pomenijo ter jih spodbujajo v pravem trenutku in na ustrezen način izrečene pohvale, priznanja za dobro opravljeno delo« (Zupan, 2001, 208).


5.2.4 Varnost zaposlitve

»Varnost zaposlitve je tisti dejavnik, na katerega se zaposleni različno odzivajo glede na stanje v organizaciji. Če je organizacija uspešna in posluje z dobičkom, ni zelo pomem-ben. V obdobju recesije pa se pojavijo različni strahovi pri delavcih, da bodo izgubili službo. Sicer pa stalna in varna zaposlitev vpliva na zaposlene, da sami predlagajo iz-boljšave, ker se zavedajo, da njihova delovna mesta ne bodo ogrožena. Prav tako se raje izobražujejo in izbirajo čim boljše sodelavce. Torej si prizadevajo, da bo organizacija dolgoročno uspešna. Stalnost zaposlitve pomeni za delavca materialno varnost in dolo-čen položaj v družbi« (Zupan, 2001, 47).

5.2.5 Komuniciranje

»Komuniciranje mora biti obsežno in dvosmerno. Na rednih sestankih vodstvo zapo-slenim predstavi rezultate preteklega obdobja in cilje, ki jih želi organizacija doseči v prihodnosti. Vsi zaposleni morajo imeti možnost sodelovanja s svojimi vprašanji in predlogi za izboljšave. Vir informacij, ki je pomemben v organizacijah in je v ospred-ju, so podjetniški časopisi, intranet, oglasne deske ter individualni razgovori. Rezultat dobrega komuniciranja je, da zaposleni točno poznajo svoje delo, ga bolje opravijo in točno vedo, kaj in koliko njihovo delo pripomore k delovanju podjetja, obenem pa pri-dobijo občutek pripadnosti. Žal pa marsikateri vodstveni delavec v podjetjih ne ločuje medsebojnega komuniciranja od ukazovanja« (Gulja, 2011, 16).

6 PREDSTAVITEV ORGANIZACIJE DOSOR D.O.O.

6.1 DOSOR D.O.O. – DOM STAREJŠIH OBČANOV RADENCI

Dosor d.o.o. je dom starejših občanov v Radencih, ki razpolaga s kapaciteto 180 postelj ter nudi pomoč in aktivnost starejšim občanom v skladu z načeli domov četrte genera-cije in tako omogoča bivanje v osmih bivanjskih skupnostih. Sobe z lastno kopalnico in balkonom nudijo stanovalcem individualnost in mir, skupni prostori s kuhinjo, jedilnico in imitacijo dnevne sobe v vsaki bivanjski lameli pa sobivanje, socialni krog in skupne aktivnosti. Prostori za bivanje sodijo po površini in opremi med nadstandarde.

V sklopu DOSOR-ja pa so tudi ambulanta, fizioterapija, delovna terapija, kavarna, te-lovadnica, knjižnica, e-kotiček, terasa, balinišče, cvetlični in zelenjavni vrte ter obširne zunanje površine.


6.2 CELOSTNA GRAFIČNA PODOBA

Osnova celostne grafične podobe Dosor-ja je srce, kar ni naključje. Radenci so s srci po-vezani že od nekdaj in so preko njih tudi prepoznavni. Tako je izbrana grafična podoba sinergija med tradicijo in novim. Slogani, ki jih Dosor uporablja in živi, so:

• Dosor moj svet; • Kar od srca pride, se srca prime; • Življenje je srčno lepo; • Razbijamo stereotipe o starosti.

6.3 ORGANIZIRANOST

V Dosor-ju je zaposlenih 100 delavcev, ki opravljajo svoje delo v okviru osmih različ-nih službah.

6.3.1 Služba zdravstvene nege in oskrbe

Naloga službe zdravstvene nege in oskrbe je spremljanje zdravstvenega stanja stano-valcev, skrb za zdravstveno vzgojo stanovalcev, skrb za zdravo bivalno okolje, nudenje kvalitetnih storitev zdravstvene nege, vodenje zdravstveno-negovalne dokumentacije za vsakega posameznika ter sodelovanje z ostalimi strokovnimi delavci v ustanovi.

6.3.2 Socialna služba

Naloga socialne službe je psihosocialna pomoč pri reševanju osebnih in socialnih stisk ter težav, razvijanje socialnih odnosov, razumevanje človeka v socialnem kontekstu, zbiranje, vodenje in urejanje dokumentacije, sodelovanje s svojci in drugimi instituci-jami.

6.3.3 Dnevna oskrba

V okviru dnevne oskrbe so ob stanovalcih prisotne tako imenovane gospodinje. Osnov-na naloga gospodinj je pomoč stanovalcem pri opravilih, ki jih ne zmorejo sami, pomoč stanovalcem pri hranjenju, oblačenju, skrb za dobro počutje ter koordiniranje dela s službo prehrane in zdravstvene nege.


6.3.4 Delovna terapija

Naloga delovne terapije je pomoč in priprava stanovalcev, da ti po svojih zmožnostih skrbijo sami zase. Delovna terapija poleg tega organizira zaposlitvene dejavnosti za ra-zvoj ročnih spretnosti stanovalcev, glasbeno-plesne aktivnosti, telesno gibanje in razve-drilne dejavnosti, letovanja, piknike, izlete, kopanje ter skrbi za sodelovanje s sorodnimi društvi in ustanovami.

6.3.5 Fizioterapija

Osnovna naloga fizioterapije je pasivno in aktivno razgibavanje stanovalcev, elektrote-rapija, nudenje šole hoje, protibolečinske terapije, respiratorne fizioterapije in hidrote-rapije.

6.3.6 Služba za prehrano

Temeljna naloga službe za prehrano je skrb za pripravo jedi, obrokov in upoštevanje dietne prehrane.

6.3.7 Tehnično-pomožne službe

Osnovna naloga te službe je skrb in vzdrževanje prostorov, naprav, notranjega in zuna-njega inventarja ter okolice. V okvir te službe pa spadajo vzdrževalci, pralnica, recep-torji in vozniki.

6.3.8 Skupne službe

Skupne službe vključujejo vodenje, splošno, kadrovsko in finančno-računovodsko služ-bo.

6.4 TRŽNA NARAVNANOST ORGANIZACIJE

Dosor pa ni samo dom starejših občanov, ampak je tudi tržno naravnan s ciljem ustvar-janja in promoviranja blagovne znamke Dosor. Tako nudi tudi produkte in storitve zuna-njim obiskovalcem. Dosor je trenutno tržno naravnan na naslednjih področjih:

• prehrana (malice in kosila za zunanje obiskovalce, razvoz kosil na dom, izdelava tort in drugih slaščičarskih izdelkov, kavarna);

• trgovina (lastna trgovina, v kateri lahko nakup opravijo tudi zunanji obiskovalci);• storitve pralnice (pranje in likanje perila za zunanje obiskovalce, pranje in likanje


gostilniškega tekstila za gostilne, restavracije in hotele);• wellness (masaže za zunanje obiskovalce);• oddaja prostorov (oddaja prostorov za razne priložnosti – rojstnodnevne zabave, kon-

ference, seje …);• najemnine (plesna šola Urška, frizerski salon, trgovina z medicinskimi pripomočki

Ortomar, Društvo upokojencev Radenci, zdravniške ambulante).

Delež tržnih aktivnosti je v strukturi virov načrtovan precej optimistično, saj v polnem obsegu poslovanja predstavlja okrog 15% prihodkov.

Dosor-jeve ključne konkurenčne prednosti so odlična opremljenost doma, lokacija doma v znanem zdraviliškem kraju ter motiviran tim zaposlenih, ki predstavlja siner-gijo izkušenosti in mladostne kreativnosti. Njihova prednost je vsekakor tudi sprejeta strategija polnjenja doma, po kateri dnevno vselijo največ enega novega stanovalca, tedensko pa največ pet. Smatrajo namreč, da je preselitev v novo okolje, prilagoditev le-temu in socializacija v novi sredini zahteven proces, ki se mu je potrebno posvetiti z vsemi kadrovskimi in tehničnimi resursi, ki jih Dosor premore. Le tako lahko namreč tudi v realnosti in z resničnimi aktivnostmi sledijo zapisanemu poslanstvu družbe in poti uresničevanja poslovne vizije.

Na podlagi pridobivanja delovnih izkušenj v organizaciji Dosor d.o.o. in s tem možno-stjo opazovanja menimo, da so sodelavci Dosor-ja pripravljeni in usposobljeni, da se z mrežo toplih, pristnih medsebojnih odnosov in paleto aktivnosti vključijo v starostniko-vo zgodbo življenja ter svoje delo prilagodijo dihu njihovih dni.

6.5 POSLOVNA POLITIKA

6.5.1 Vizija

Vizija Dosor-ja je postati najbolj prepoznaven dom za bivanje in aktivnost v obdobju starosti na področju Severovzhodne Slovenije ter biti vodilni razvijalec storitev, pro-duktov in dobrih praks v omenjeni regiji za ciljno skupino starejših.

6.5.2 Poslanstvo in premisa

Zaposleni v Dosor-ju svoje poslanstvo vidijo v zadovoljevanju psiholoških in socio-loških potreb ter v razvijanju samospoštovanja ljudi v tretjem življenjskem obdobju. Njihovo poslanstvo je torej olajšati in osmisliti življenje v starosti.


Premisa Dosor-ja je prepričanje, da ljudje v tretjem življenjskem obdobju niso homoge-na skupina in imajo pravico do zadovoljevanja svojih individualnih potreb. Razbijati je potrebno stereotipe o starosti.

7 ANALIZA MOTIVACIJE IN ZAVZETOSTI ZAPOSLENIH V ORGANIZACIJI DOSOR D.O.O.

V poglavju analiza motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o. ana-liziramo motiviranost in zavzetost zaposlenih s sklopom vprašanj, ki spadajo v okvir vprašalnika za merjenje organizacijske klime v organizaciji. Na podlagi 5-stopenjske ocenjevalne lestvice izračunavamo srednje vrednosti posameznih trditev in ugotavlja-mo stopnjo motiviranosti in zavzetosti zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o.

Tabela 1: Motivacija in zavzetost zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o.

Vir: Lastna raziskava

Na podlagi analize podatkov, ki so razvidni iz Tabele 1, ugotavljamo, da je na sklop vprašanj o motivaciji in zavzetosti zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o. odgovorilo 76 zaposlenih (vzorec velikosti N = 76). Pri vseh vprašanjih je minimalna vrednost izbra-nega odgovora znašala 1, maksimalna vrednost pa 5.

Pomen ocen: 1 – sploh se ne strinjam; 2 – ne strinjam se; 3 – niti da niti ne; 4 – strinjam se, 5 popolnoma se strinjam


Slika 2: Motivacija in zavzetost v organizaciji Dosor d.o.o.

Vir: Tabela 1

Pri trditvi: »Vsi v naši organizaciji smo pripravljeni na dodaten napor, kadar se to pri delu zahteva,« znaša srednja vrednost 3.58, kar pomeni, da so zaposleni v organizaciji Dosor d.o.o. srednje pripravljeni na dodaten napor. Največ anketirancev je pri tej trditvi izbralo oceno 3 (niti da niti ne) na 5-stopenjski ocenjevalni lestvici.

Pri trditvi: »Zaposleni v naši organizaciji smo zavzeti za svoje delo,« znaša srednja vrednost 3.79, kar pomeni, da so zaposleni v organizaciji Dosor d.o.o. zavzeti za svoje delo. Največ anketirancev je namreč pri tej trditvi izbralo oceno 4 (strinjam se) na 5-sto-penjski ocenjevalni lestvici.

Pri trditvi: »V naši organizaciji so postavljene zelo visoke zahteve glede delovne uspe-šnosti,« znaša srednja vrednost 3.63, kar pomeni, da zaposleni v organizaciji Dosor d.o.o. menijo, da so v njihovi organizaciji postavljene visoke zahteve glede delovne uspešnosti. Največ anketirancev je namreč pri tej trditvi izbralo oceno 3 ali 4 (niti da niti ne/strinjam se) na 5-stopenjski ocenjevalni lestvici.

Pri trditvi: »V naši organizaciji vodje cenijo dobro opravljeno delo,« znaša srednja vre-dnost 3.74, kar pomeni, da zaposleni v organizaciji Dosor d.o.o. menijo, da njihovi vodje cenijo dobro opravljeno delo. Največ anketirancev je namreč pri tej trditvi izbralo oceno 4 (strinjam se) na 5-stopenjski ocenjevalni lestvici.

Pri trditvi: «Dober delovni rezultat se v naši organizaciji hitro opazi in pohvaljen.«, zna-


ša srednja vrednost 3.37, kar pomeni, da zaposleni v organizaciji Dosor d.o.o. menijo, da je dober rezultat v njihovi organizaciji srednje hitro opazen in pohvaljen. Največ anketirancev je namreč pri tej trditvi izbralo oceno 3 (niti da, niti ne) na 5-stopenjski ocenjevalni lestvici.

Najvišja srednja vrednost odgovorov nastopa pri trditvi: »Zaposleni v naši organizaciji smo zavzeti za svoje delo,« in sicer znaša 3.79. Najmanjša srednja vrednost odgovorov pa nastopa pri trditvi: »Dober delovni rezultat se v naši organizaciji hitro opazi in je po-hvaljen,« in sicer znaša 3.37. Ocene so bile najbolj razpršene pri vprašanju: »Vsi v naši organizaciji smo pripravljeni na dodaten napor, kadar se to pri delu zahteva.« Najmanj pa so bile ocene razpršene pri trditvi: »Dober delovni rezultat se v naši organizaciji hitro opazi in je pohvaljen.«

Zanesljivost vprašalnika oziroma konsistentnost odgovorov (Reliability Analysis), to je lastnost vprašalnika, da daje enake rezultate pri ponovljenih merjenjih istih lastnosti in pri istih osebah, smo izvedli z izračunom Cronbachovega koeficienta alfa (α), ki meri zanesljivost vprašalnika na osnovi korelacij med spremenljivkami. Cronbach koeficient α lahko zavzame vrednost med 0 in 1, pri čemer velja: če je α > 0.8 je zanesljivost vpra-šalnika visoka, če je 0.6 < α < 0.8 je zanesljivost vprašalnika srednja, če je α < 0.6, je zanesljivost vprašalnika nizka. V našem primeru vrednost Cronbach koeficienta α znaša 0.913, kar pomeni, da je njegova vrednost večja od 0.8, zato je naš vprašalnik visoko zanesljiv (Dekleva, 2005, 33).

Tabela 2: Cronbach koeficient alfa (α)

Vir: Slika 2

8 VERIFICIRANJE PREDPOSTAVK

8.1 PREDPOSTAVKA 1

P1: Uslužbenci organizacije Dosor d.o.o. v okviru motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji najboljše ocenjujejo postavko, ki se nanaša na pripravljenost zaposlenih na dodatne napore, kadar se ti zahtevajo pri delu.

Predpostavko 1 bomo preverili z izračunom srednje vrednosti vseh trditev in s Cronba-chovim koeficientom alfa (α) in tako izmerili konsistentnost trditve na osnovi korelacij med spremenljivkami.


Na podlagi izračuna srednjih vrednosti vseh trditev (Slika 2) ugotavljamo, da pri trditvi: »Vsi v naši organizaciji smo pripravljeni na dodaten napor, kadar se to pri delu zahte-va,« znaša srednja vrednost 3.58. V primerjavi z ostalimi trditvami ta trditev ne zavze-ma najvišje srednje vrednosti, ampak zavzema s povprečno oceno 3.79 najvišjo srednjo vrednost trditev: »Zaposleni v naši organizaciji smo zavzeti za svoje delo.« Poleg tega na podlagi vrednosti Cronbach koeficienta α, ki v našem primeru znaša 0.913 (Tabela 1), ugotavljamo, da je trditev konsistentna, odgovori na trditve pa so visoko zanesljivi.

Na podlagi izračuna srednje vrednosti in vrednosti Cronbach koeficienta α predpostav-ko 1 zavračamo.

8.2 PREDPOSTAVKA 2

P2: Uslužbenci organizacije Dosor d.o.o. v okviru motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji najslabše ocenjujejo postavko, ki se nanaša na zelo visoko postavljene zahteve glede delovne uspešnosti.Predpostavko 2 bomo preverili z izračunom srednje vrednosti vseh trditev in s Cronba-chovim koeficientom alfa (α) in tako izmerili konsistentnost trditve na osnovi korelacij med spremenljivkami.

Na podlagi izračuna srednjih vrednosti vseh trditev (Slika 2) ugotavljamo, da pri trdi-tvi: »V naši organizaciji so postavljene zelo visoke zahteve glede delovne uspešnosti,« znaša srednja vrednost 3.63. V primerjavi z ostalimi trditvami ta trditev ne zavzema najnižje srednje vrednosti, ampak zavzema s povprečno oceno 3.37 najnižjo srednjo vrednost trditev: »Dober delovni rezultat se v naši organizaciji hitro opazi in pohva-ljen.« Poleg tega na podlagi vrednosti Cronbach koeficienta α, ki v našem primeru zna-ša 0.913 (Tabela 1), ugotavljamo, da je trditev konsistentna, odgovori na trditev pa so visoko zanesljivi.

Na podlagi izračuna srednje vrednosti in vrednosti Cronbach koeficienta α predpostav-ko 2 zavračamo.


Na podlagi analize podatkov ugotavljamo, da anketirane osebe v povprečju niso zelo zadovoljne z nobenim področjem, ki se nanaša na motivacijo in zavzetost zaposlenih, kar potrjuje izračunana najvišja povprečna ocena (X = 3.74). V povprečju pa anke-tirane osebe niso niti zelo nezadovoljne z nobenim področjem, ki se nanaša na moti-


vacijo in zavzetost zaposlenih, kar potrjuje izračunana najnižja povprečna ocena (X = 3.37). Ugotavljamo, da glede motivacije in zavzetosti zaposlenih, zaposleni povprečno zavzemajo srednje stališče, kar niti ni tako slabo, vseeno pa še obstajajo rezerve za doseganje boljše stopnje motiviranosti in zavzetosti zaposlenih. Predloge za izboljšave na področju motivacije in zavzetosti zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o. podajamo v nadaljevanju.

Ugotavljamo, da je v organizaciji Dosor d.o.o. v okviru motivacije šibka točka opažanje dobro opravljenega dela in izrekanje pohvale za dobro opravljeno delo. Na podlagi teh ugotovitev predlagamo, da vodje enot ter vodstveni oz. vodilni delavci spremljajo delo svojih podrejenih in jim v primeru, da ti dobro opravijo svoje delo, izrečejo pohvalo. Sicer anketiranci izražajo, da se dobro opravljeno delo v organizaciji ceni, a hkrati iz-ražajo mnenje, da je to delo premalo krat opaženo in pohvaljeno. Pri tem gre po vsej verjetnosti za prepričanje, da vodje enot ter vodstveni oz. vodilni delavci premalo krat pohvalijo svoje podrejene pred sodelavci iz njihove enote ali pred vsemi zaposlenimi v organizaciji. Pohvala je lahko izrečena na nivoju posameznika s strani vodje, v obliki pisne zahvale, lahko pa se izreče javno, pred celotnim kolektivom. Pohvala organiza-cijo ne stane nič, vendar pozitivno vpliva na povečanje zadovoljstva zaposlenih in jih dodatno motivira pri opravljanju dela, zato predlagamo, da v organizaciji Dosor d.o.o. v pravem trenutku in na ustrezen način svojim zaposlenim izrekajo iskrene pohvale in priznanja za dobro opravljeno delo. Poleg tega je potrebno, da ima organizacija izdelan ustrezen sistem plač in denarnega nagrajevanja.

Predlagamo tudi, da se v organizaciji jasno opredelijo pogoji za doseganje delovne uspešnosti. Ti pogoji morajo biti postavljeni na realni osnovi in morajo biti zaposlenim dosegljivi. Doseganje delovne uspešnosti je še dodaten motivator za dobro opravlja-nje dela, zato je smotrno opredeliti pogoje za doseganje delovne uspešnosti in delovno uspešne delavce tudi ustrezno nematerialno in materialno nagraditi.

Pomembno je, da je v organizaciji vzpostavljen red, vendar pretiravati s pravili ni dobro. Red naj bo vezan na manjše število pravil, ki so oblikovana s sodelovanjem vseh, ki jih zadevajo. Pridobiti je potrebno predloge o tem, kje so pravila potrebna in omogočiti odprto razpravo o tem.

Ustrezna komunikacija na delovnem mestu lahko veliko pripomore k uresničevanju skupnih ciljev organizacije, saj zaposleni želijo biti udeleženi v komunikaciji, imeti že-lijo potrebne in sprotne informacije ter razumeti odločitve vodstva. Predlagamo, da vod-stvo zaposlene v organizaciji Dosor d.o.o. pravočasno in zadostno informira in jim tako omogoča popolno razumevanje in s tem dobro opravljanje njihovega dela. Predlagamo, da vodstvo svoje zaposlene nenehno spodbuja k ustrezni komunikaciji, jim omogoča izobraževanje na tem področju in uporablja vse metode in načine dela za izboljševanje medsebojne komunikacije, saj je ustrezna komunikacija zagotovo eden od dejavnikov,


ki lahko pripomore k večji motivaciji zaposlenih.

Zaposleni si želijo dobro vodstvo, jasna pričakovanja, spoštovanje, spodbude in stalne povratne informacije. Predlagamo, da vodstvo in vodje enot posvetijo podrejenim čas in pozornost.

Potrebno je upoštevati izmerjene rezultate o zavzetosti zaposlenih na nivoju posamezne organizacijske enote oziroma oddelka v organizaciji, saj so lahko dejavniki, ki vplivajo na nižjo zavzetost v enem oddelku popolnoma drugačni od dejavnikov, ki vplivajo na nižjo zavzetost v drugem oddelku. Pri tem pa so vodje vmesni dejavnik, ki je ključnega pomena za zavzetost zaposlenih v določeni organizacijski enoti. S tem, ko izmerimo za-vzetost v točno določeni sredini, lahko izdelamo konkreten razvojni načrt za posamezne vodje in jim na sistematičen način lahko pomagamo ustvariti okolje, v katerem se bo in-deks zavzetosti nagnil v pravo smer in jih podprl pri doseganju zastavljenih rezultatov.

Vsem sodelavcem, ne le določenim in vedno istim, ampak tudi tistim na nižjih nivojih je potrebno omogočiti izobraževanje in izpopolnjevanje, sodelovanje v timih ter uspo-sabljanje za dodatne naloge. Vodstvo se ne sme bati, da bodo sodelavci pridobljeno zna-nje uporabili drugod, ampak jim je potrebno dati možnost, da vse to znanje uporabijo v organizaciji Dosor d.o.o. Zaposleni namreč imajo znanje in talent, zato jim je potrebno dati možnost in priložnost, da podjetje požanje rezultate le-teh.

Predlagamo, da motivacija zaposlenih v organizaciji Dosor d.o.o. postane proces, ki mora nenehno potekati. Motiviranje mora biti načrtno, dolgoročno in določeno s cilji, sicer ne bo učinkov. Da pa bi izbrali ustrezne prijeme za dvig stopnje motiviranosti, je treba najprej vedeti, katerim dejavnikom zaposleni pripisujejo pomen in kateri so tisti, ki jih spodbujajo k doseganju še višjih ciljev. Večkratna ponovitev take raziskave bi lahko bila prispevek k spremljanju napredka organizacije na tem področju.

10 SKLEP

Motivirati, biti motiviran ter biti zadovoljen, so stanja, kjer je težko ugoditi vsem ude-leženim v procesu. Poznamo vrsto dejavnikov, ki bi lahko zadovoljili zaposlene, to so lahko notranji ali zunanji dejavniki. Kako kateri dejavniki vplivajo na določenega za-poslenega, pa je vse odvisno od posameznikov in organizacije. Pomembno je predvsem zavedanje, da je učinkovitost in uspešnost organizacije moč doseči le s sposobnimi, strokovno usposobljenimi in visoko motiviranimi zaposlenimi. Prav zato je sistem plač in nagrajevanja ključni element pri zagotavljanju njene uspešnosti, saj tako kot moti-vacijsko-higienski dejavnik spodbuja zaposlene k doseganju skupno zastavljenih ciljev organizacije.


Potrebno je zavedanje, da je motivacija nestabilno stanje, ki zahteva neprestano vzdr-ževanje, kar pomeni, da lahko že vzpostavljeno motivacijo z nepotrebnim ravnanjem uničimo. Podjetja v Sloveniji bi morala vprašanjem motivacije začeti posvečati večjo pozornost, ker so že začela opazno zaostajati za svojimi največjimi konkurenti, ki se bolj posvečajo omenjenim vprašanjem. Tudi zaradi slabe motiviranosti vedno več do-brih kadrov odhaja na delo v tujino.

Pri zaposlenih bi morali doseči, da bi delo želeli opraviti, ne pa da imajo občutek, da ga morajo opraviti. Tega pa ne moremo doseči samo s finančnim motiviranjem, ampak so tudi nefinančni dejavniki tisti, ki lahko spodbujajo notranjo motivacijo zaposlenih.

Univerzalen recept o uspešnem motiviranju zaposlenih ne obstaja, vendar pa ne smemo pozabiti na stalno navduševanje in spodbujanje k delu, na čestitke za dosežke, dajanje podpore zaposlenim, izkazovanje zaupanja ter vključevanje vseh zaposlenih v cilje in uspehe organizacije, saj ti dejavniki gotovo spodbujajo k delu vse skupine zaposlenih.

LITERATURA IN VIRI

Černetič, M. Management in sociologija organizacij. Kranj: Moderna organizacija, 2007.Dekleva, B., in Klemenčič, M. M. Pa ne spet SPSS. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2005.Dimovski, V., et al., Sodobni management. Ljubljana: Ekonomska fakulteta: 2003.Gulja, T. Motivacija in zadovoljstvo zaposlenih v upravni enoti. Koper: Fakulteta za management Koper, 2011.Kobal G. D., in Musek, J. Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filo-zofske fakultete, 2009.Leskovšek, N. Raziskava motiviranosti in zadovoljstva zaposlenih v transportni orga-nizaciji. Ljubljana: Fakulteta za upravo, 2011.Mihalič, R. Management človeškega kapitala. Škofja Loka: Mihalič in partner, 2006.Možina, S., Management kadrovskih virov. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2002.Treven, S. Management človeških virov. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1998.Vila, A. Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizacija, 1994.Zupan, N. Nagradite uspešne. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 2001.

Definition of Motivation in business management. [Online]. 2012. [Citirano 5. decem-ber 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.businessdictionary.com/an-swers/what-is-definition-of-motivation-in-business-management/.


MODEL UČINKOVITE IN USPEŠNE

ORGANIZACIJE JUTRIŠNJEGA DNEdr. Branko Škafar

zaposlen na Ekonomski šoli Murska Sobota, Višji strokovni š[email protected]

POVZETEK

Podjetja v današnjem kriznem času vse bolj iščejo rešitve, kako preživeti in obstati po krizi. Pri tem se poslužujejo različnih prijemov in znanih menedžerskih orodij.

V tem prispevku je prikazan model za pot iz krize ter dolgoročno učinkovitost in uspe-šnost podjetij. Model je nastajal več let in je modificiran dal rezultate. Upoštevanje in prilagoditev sestavin modela je izbira organizacije. Na koncu pa štejeta le rezultat ter dolgoročna uspešnost podjetja.

Ključne besede: učinkovitost, uspešnost, poslovni model.

1 UVOD

Vsaka organizacija na trgu si želi biti uspešna in učinkovita. To pomeni delati prave stvari na pravi način. Sliši se preprosto, ampak preproste stvari so v svoji vsebini precej zahtevne. Kot direktor podjetij in danes svetovalec nekaterim organizacijam se danes vse bolj srečujem s pesimističnimi pogledi direktorjev naših podjetij. Kriza, ki je pri-sotna že od leta 2008, ne kaže bistvenih znakov izboljšanja. Nekateri napovedujejo, da bo po rahlem vzponu gospodarstva, sledila nova. Ali bo res tako, bomo seveda videli.

Zakaj kriza? Kriza seveda ni posledica majhnih in srednjih podjetij v domačem kraju in deželi. Je posledica svetovnih igralcev, ki so se igrali in napihovali finančni balonček, dokler ni počil. Ob poku pa se je marsikateremu igralcu zmračilo tudi pri nas. Stalna rast delnic in neomejeno kreditiranje oz. zadolževanje sta nemogoča. To poznamo iz učbeni-kov. Pripeljalo je do tega, da se je ustavila svetovna gospodarska rast in iz konjunkture smo padli v krizo.

Kriza po starogrškem izročilu pomeni obrat jadra. Kitajski simbol za krizo pa pomeni istočasno tudi priložnost. Torej ima dvojni pomen. Če izhajamo iz teh dveh spoznanj, lahko razvijemo, da je v krizi potrebno nekaj storiti in sicer obrniti jadro, da zajamemo nov veter ter da krizo sprejemamo kot priložnost. Nekje sem slišal, malo za šalo malo za


res, da je kriza dobra informacija za vsakega direktorja. Saj pomeni, da je vsa njegova konkurenca v krizi.

Seveda so izhodišča podjetij za pot iz krize različna (zadolžitve, lastni kapital, izdelek ali storitev …), vsekakor pa ima vsak priložnost, da obstane in je uspešen na dolgi rok.

Ob takem razmišljanju sem prišel na idejo, da bi na osnovi teoretičnih spoznanj in lastnih izkušenj ter prepričanj predstavil pot, kako naj organizacije danes ravnajo, da bodo uspešne na dolgi rok.

Idejo uresničujem s povzetkom predloga, ki je pred vami. Pripravljam namreč knjigo na to temo. Ali bo moje razmišljanje pravilno, bo pokazal čas. V vsakem primeru pa je potrebno obrniti jadro in izkoristiti priložnost.


2.1 NAMEN

Namen prispevka je proučiti sestavine modela za učinkovito in uspešno poslovanje organizacij.

2.2 CILJI

Cilj prispevka je predstaviti model učinkovite in uspešne organizacije jutrišnjega dne.


Pri pisanju prispevka smo uporabili metodo proučevanja literature, primerjalno metodo in metodo povzemanja.

3 STANJE V PODJETJIH DANES

Gospodarska kriza se intenzivno zažira v naša podjetja. Dela je vedno manj, kreditov je malo ali nič, cene izdelkov in storitev padajo, državnih investicij ni in s tem se razvoj države in podjetij počasi zaustavlja. Kako dolgo? V letu 2012 bi to za Slovenijo pome-nilo, da je prišla v recesijo. Počasno ukrepanje države, nevpeljava prepotrebnih reform, to stanje samo še poslabšuje. Podjetja so vse bolj prepuščena sama sebi. Veliko podjetij


je končalo in bo še v stečaju.

Kljub propadanju podjetij pa nekatera podjetja uspešno poslujejo in povečujejo tako prihodke kot dobiček. Zakaj, bi se lahko vprašali. Na osnovi analize teh podjetij je nekje recept ali rdeča nit za uspeh - tržna niša, stalno prilagajanje tržišču in spoznanje, da so ključ uspeha ob ustreznem vodstvu še zaposleni.

Kako ravna večina podjetij danes? Precej podjetij se neustrezno odziva. Za svoj neuspeh krivi samo krizo in državo in čaka kaj se bo zgodilo. Vzrok je predvsem v neznanju. Pa ne strokovnem. Ugotavlja se, da majhna in srednja podjetja vodijo predvsem strokovnjaki s področij, na katerih deluje podjetje. Vse premalo pa vedo o vodenju podjetij in ravnanju z ljudmi oziroma o organi-zaciji in menedžmentu. Ne potrudijo se tudi poiskati novih tržišč (včasih je problem v neznanju tujega jezika), novih proizvodov oziroma storitev, nove dejavnosti, se stalno izobraževati in še kaj bi lahko našteli.

Podjetja, ki so v preteklosti poslovala tako, da so imela dovolj lastnega kapitala in pre-moženja, lahko v tej krizi, ob ustreznem prilagajanju tržišču in vodenju, lažje poslujejo. Tista, ki so se zadolževala in tvegala, pa jim vsekakor ni lahko.

Uspešna podjetja danes vse bolj iščejo načine, kako postati učinkovitejši in se obračajo k sebi ter optimizirajo poslovne procese (zmanjševanje stroškov, časa in zagotavljanje ustrezne kakovosti). Čas konjunkture, ko se je skoraj vse prodalo, je namreč mimo. Iščejo nove trge in izdelke oziroma storitve. Zavedajo se, da je zadovoljstvo vseh dele-žnikov podjetja pot do uspeha. Čas, ko je bil le kupec pomemben, je že minil. Večina podjetij pa še vedno meni tako.

Res pa je tudi, da bi lahko država skozi ustrezne predpise uredila, da bi bilo podjetjem lažje ter pomagala zagnati investicijski cikel. Kako bi se naj podjetja odzvala na krizo? To smo delno že omenili, podrobneje pa bomo predstavili v nadaljevanju. Osnova je seveda v zadovoljstvu vseh deležnikov organizacije in v stalnem uravnoteženem iz-boljševanju zadovoljstva vseh deležnikov organizacije. V teoriji in praksi imamo precej orodij in modelov kakovosti in poslovne odličnosti, ki so osnovno orodje za uresničitev cilja vsake organizacije, to je učinkovita in uspešna organizacija na dolgi rok.

4 PREDLOG RAVNANJA PODJETIJ ZA DOLGOROČNO USPEŠNOST PODJETJA

Podjetja se krize, ki je nastala leta 2008, njene korenine, beri neustrezno ravnanje bank, institucij, ki segajo kar desetletje in več nazaj, lotevajo različno. Podjetja, ki so krizo prezrla in ravnajo enako kot pred njo, so na poti, da jih več ne bo. Ostala podjetja pa različno reagirajo. Nekatera so spoznala, da v tej krizi propada njihova konkurenca in


v tem vidijo svojo rast, druga so se posvetila izboljševanju procesov, torej so se obrnila navznoter in tukaj iščejo rezerve, spet tretja si iščejo nove dejavnosti in tako naprej. In kje je prava pot? To poskušamo predstaviti v tem prispevku s predstavljenim predla-ganim modelom. Osredotočenje na posamezne sestavine modela, ki je predlagan kot tisti, ki mu tudi kriza ne more do živega, in ki organizaciji omogoča učinkovitost in uspešnost na dolgi rok.

5 MODEL ZA POT IZ KRIZE TER DOLGOROČNO UČINKOVITOST IN USPEŠNOST PODJETIJ

Model je nastajal več kot deset let (Škafar, 2005). Izkristaliziral pa se je v zadnjih dveh letih krize. Bil je preverjan tudi v praksi. Vsebuje elemente, ki so za učinkovito in uspešno organizacijo prepotrebni. Zavedamo se, da sama uporaba modela brez znanja o sestavinah ni dovolj, kakor tudi ne slepo posnemanje elementov modela. Menimo, da je pomembno poznavanje in razumevanje tega modela, organizacija pa naj si sestavine prilagodi in izgradi model, ki ji zagotavlja kar najbolj učinkovito in uspešno delovanje. V nastajajoči knjigi pa bomo predstavili posamezne elemente modela tudi teoretično, saj smatramo, da je za boljše razumevanje elementov to prepotrebno. Pri tem pa bomo uporabil številno strokovno literaturo različnih avtorjev. Model vsebuje naslednje ele-mente:

• vodenje, • pravilen način ravnanja z ljudmi, • optimizacijo poslovnih procesov, • ustvarjalnost in inovativnost, • učečo se organizacijo, • kakovost in poslovno odličnost, • družbeno odgovornost, • etično poslovanje, • pomen upoštevanja stalnih sprememb.

6 MODEL USPEŠNEGA IN UČINKOVITEGA PODJETJA JUTRIŠNJEGA DNE

Ob upoštevanju predstavljenih elementov prikazujemo, v nadaljevanju, na Sliki 1 mo-del uspešnega in učinkovitega podjetja jutrišnjega dne (Škafar, 2009). Še prej pa defini-rajmo uspešnost in učinkovitost.

Uspešnost pomeni delati prave stvari, učinkovitost pa delati stvari na pravi način. Po-


membneje je, da delamo prave stvari, torej da smo uspešni, kot da smo samo učinkoviti. Če smo le učinkoviti pomeni, da delamo stvari hitro, z manj stroški in so kakovostne, brez napak, vendar lahko delamo nekaj, kar kupci ne rabijo ali več ne rabijo. Delati moramo prave stvari. Torej take (izdelke, storitve), ki jih kupci želijo in izpolnjujejo (kakovost) ali presegajo njihova pričakovanja (odličnost). Torej za organizacijo je po-membno, da je učinkovita in uspešna.

Slika 1: Model uspešnega in učinkovitega podjetja jutrišnjega dneVir: Lastni vir


Predlog modela je, da se upoštevajo ali pridobijo standardi ISO 9001, ISO 14001, SA 8000 in OHSAS 18001 ter da se podjetje samoocenjuje po modelu Priznanje Republike Slovenije za poslovno odličnost ali EFQM. Poslovanje podjetja naj bo etično in družbe-no odgovorno. Ustrezno vodenje podjetja je temelj, na katerem stojijo ustrezno ravnanje z ljudmi, učeča se organizacija in ustvarjalnost ter inovativnost. Vse navedeno pa ob prilagajanju in ustvarjanju sprememb omogoča, da je podjetje učinkovito in uspešno na dolgi rok.

Pa še malo za šalo, malo zares naslednje: tako, kot je skrivnost kuharskih mojstrov, pri upoštevanju kuharskih receptov, glede količine posameznih sestavin, tako sami v podjetju uporabite posamezne sestavine predlaganega modela v količinah, ki vam bodo


omogočile, da postanete dolgoročno učinkovito in uspešno podjetje.

V upanju, da vam je predstavljen model vzbudil zanimanje, in da ga boste na poti do uspeha svojega podjetja uporabili ali pa vsaj v posameznih delih upoštevali, vam na tej poti želimo veliko uspeha.

8 SKLEP

Biti uspešna organizacija je cilj vsake organizacije. Katero pot izbrati, pa je že problem (izziv), s katerim se organizacije v teh turbulentnih časih dnevno srečujejo.

Seveda lahko uspešnost podjetja presojamo z več vidikov. Razen finančnih kazalnikov, npr. dobička, so za organizacije vedno bolj v ospredju tudi nefinančni kazalniki, kot so voditeljstvo, inovativnost, zadovoljstvo kupcev, zaposlenih, dobaviteljev in širše druž-be (kraj, občina, država), kakovost življenja in dela, učinkovito izvajanje in krajšanje procesa dela, ki skupaj dolgoročno prispevajo k boljšemu poslovanju in kakovosti iz-delkov ter storitev. Modelov in metod, ki zagotavljajo učinkovito presojanje uspešnosti, je veliko, problem/priložnost za vodstva organizacije pa predstavlja, kaj izbrati.

Bistvo je, da podjetje mora uvesti pravila poslovanja, imeti ustrezno inovativno vode-nje, spodbujati inovativnost, ki mora postati način življenja organizacije, imeti motivi-rane zaposlene, ki verjamejo v cilje podjetja in zaupajo svojemu vodstvu, imeti ustrezno komuniciranje, prisotnost sprememb mora biti neprestana in večna.

Predlagan model temelji na pravilih poslovanja, ki se lahko vzpostavijo s pomočjo ISO 9001, ISO 14001 ter SA 8000 in OHSAS 18001 in se nadgrajujejo z modelom Priznanja Republike Slovenije za poslovno odličnost oz. modelom Evropske nagrade za poslovno odličnost, kot orodjem za samoocenjevanje. Na te temelje je potrebno položiti etiko in trajnostni razvoj. Zato mora podjetje izdelati lastni kodeks etike in imeti vsaj ISO 14001 ali EMAS (vsebuje tudi okoljevarstveno poročilo za javnost). Ob tem je potrebno ustrezno vodstvo (inovacijski management, liderstvo in poznavanje ustreznega ravna-nje z ljudmi …). Osnovni stebri modela so ravnanje z ljudmi, učeča se organizacija in inovativnost. Nad vsem tem pa so spremembe, ki so za preživetje in uspeh podjetja edino trajne.

Predstavljeni model je modificiran nastajal okrog 15 let in pokazal dobre rezultate, zato si zasluži, da predlagamo podjetjem, da ga spoznajo in modificiranega vpeljejo v svojo organizacijo.

Poudariti pa je potrebno tudi, da model ne sloni le na podjetju, ampak na upoštevanju


vseh deležnikov podjetja (na kupcih - poskuša razumeti njihove zahteve in potrebe, lastnikih, zaposlenih, dobaviteljih, ožje in širše družbene skupnosti).

Model, predlagan ali modificiran, bo uspešen le, če si ga podjetje zastavi kot cilj in na tej poti vztraja.

Za konec pa povzemimo še nekaj koristnih spoznanj dr. Ichaka Adizesa (Adizes, 2009), za katere smatramo, da jih je potrebno pri uspešnem vodenju podjetij poznati, upošte-vati in so v skladu s predlaganim modelom:

• »Če imate težave ste v dobri družbi. Živi ste. Če pa mislite, da nimate težav, je vaša največja težava morda to, da svojih težav ne prepoznate« (Adizes, 14).

• »Kriza je dobra za odlične vodje in podjetja - tiste, ki se lahko uspešno spoprimejo s spremembo, kajti v krizi njihovi šibkejši tekmeci umrejo in jim prepustijo tržišč.« (Adizes, 19).

• »Če težave rešujemo proaktivno in učinkovito, bomo preživeli bolje, kot če ukrepamo reaktivno« (Adizes, 20).

• »Vse težave povzroči razpadanje, ki ga povzroči sprememba. Kriza je posledica dol-gotrajnega, nerešenega razpadanja« (Adizes, 26).

• »Rešitev za razpadanje je povezovanje in najboljše povezovanje je proaktivno pove-zovanje, pri katerem se naučimo predvidevati težave in jih rešiti, preden se razvijejo v krize« (Adizes, 28).

• »Če se ne odločite, ste sprejeli odločitev, da ne boste naredili ničesar. In če zaradi strahu ne naredite ničesar, je to recept za krizo« (Adizes, 30).

• »Uspeh ni, da ne delate napak. Uspeh je, da napake hitro prepoznate in popravite« (Adizes, 31).

• »Kaj ste se naučili iz težave ali krize, ki jo rešujete? Na vsako krizo glejte kot na pri-ložnost, da se kaj naučite« (Adizes, 32).

• »V krizi ni časa, da bi napadali druge ali krivili dejavnike, na katere ne morete vpli-vati. Raje razmislite o sebi ali svojem podjetju in poskusite preprečiti razpad organi-zacije« (Adizes, 35).

• »V času krize je najpomembnejše, da pazite na denarni tok in v organizaciji ohranite kulturo medsebojnega zaupanja in spoštovanja ter obdržite človeške vire, ki jih ceni-te« (Adizes, 42).

• »Kadar nastopi sprememba, je za vzdrževanje povezanosti nujno, da na novo uskla-dite poslanstvo in strategijo, strukturo odgovornosti, strukturo avtorance in sistem vzpodbud. Ker neprestano prihaja do sprememb, morate ta postopek začeti znova, čim je končan« (Adizes, 49).

• »Najboljši sistem vzpodbud so notranje nagrade. Več je notranjih nagrad, manjša je potreba po zunanjih nagradah« (Adizes, 60).

• »Če so v vaši organizaciji predolgo vsi zadovoljni, organizacija morda ni dovolj di-


namična in se ne spoprijema s spremembami. Druga možna razlaga je, da že pravilno ravnate ter nenehno popravljate in usklajujete podsisteme.« (Adizes, 64).

• »Ker je svet vedno bolj soodvisen, so potrebni povezovanje in sistemske rešitve« (Adizes, 68).

• »Čas je, da razvite države spoznajo, da se na določeni točki z višanjem življenjskega standarda začne slabšati kakovost življenja« (Adizes, 70).

LITERATURA IN VIRI

Adizes, I. Menedžirati v obdobju krize. Ljubljana: Slovenski institut za kakovost in meroslovje, 2009.Škafar, B. Inovativnost in model poslovne odličnosti v komunalnem podjetju. Murska Sobota: Pomurski ekološki center, 2005. Škafar, B. Inovativnost kot pogoj za poslovno odličnost v komunalnem podjetju. Murska Sobota: Pomurski ekološki center, 2009.


KULTURA IN JEZIK SLOVENSKIH ROMOVNeva Harc, diplomirana slovenistka, kulturologinja in antropologinja

(UN)podiplomska študentka Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem,smer enopredmetni pedagoški študij slovenistike, kulturni študiji in antropologija

[email protected]

POVZETEK

Prispevek obravnava sodobn(ejš)e kulturološke, antropološke in (socio)lingvistične po-glede na romski jezik ter na njegovo oblikovanje, klasifikacijo in standardizacijo skozi zgodovino. Ukvarja se tudi z družbenim oz. socialnim položajem romskega jezika v Sloveniji ter oriše politični, kulturni in jezikovni položaj prekmurske romske skupnosti, kot se zrcali v medijih, zlasti televizijskih upodobitvah, pa tudi v romski skupnosti sami.

Ključne besede: Romi, romska kultura, romski jezik, jezikovna standardizacija, izobraževanje, govorica prekmurskih Romov.

1 UVOD

Čeprav je romski jezik razpreden širom Evrope, je šele zadnja leta v ospredju kulturo-loških, antropoloških, (socio)lingvističnih in drugih raziskav priznanih strokovnjakov, akademskih lingvistov (Pott, Miklošič, Matras, Friedman, Turner) ter ostalih zanesenja-kov, največkrat romskih aktivistov (Horvat - Muc, Šajnovič, Brizani - Traja, Nezirović, Kuhar). Romski jezik oz. narečne različice, ki jih govorijo skupine Romov v Sloveniji, na nacionalni ravni še niso standardizirane. Jezik je pretežno govorjen, s sorazmerno redkimi pisnimi viri in brez jezikovnih priročnikov, ki bi opisovali specifične jezikov-ne variante. Zadnja leta so tako romski pripadniki kot strokovnjaki precej aktivni v jezikovni sferi, saj so prišli do spoznanja, da bi bilo potrebno romski jezik vendarle standardizirati in s tem pripomoči k njegovemu ohranjanju, pa tudi nadaljnjemu doku-mentiranemu razvijanju. Predmet tekočih razprav so tako status, zaščita, kodifikacija in sama standardizacija romskega jezika ter opozarjanje na pomen slednjega za obstoj romske kulture in skupnosti. Nenazadnje tudi skupnosti Romov v Prekmurju.



2.1 NAMEN

Namen prispevka je prikazati pomen kodifikacije in standardizacije enotnega, vsem slovenskim Romom ter neromskim zanesenjakom razumljivega romskega jezika in po-mena tega pri zaščiti ter ohranitvi romske kulture in skupnosti.

2.2 CILJI

Cilj prispevka je opozoriti na dejstvo, da na Slovenskem obstajajo številne pokrajinske različice romskega jezika, ki se razlikujejo glede na obstoječi in pripisani status ter zah-tevajo posamičen pristop in obravnavo v smislu sprejetja skupnega romskega jezika.


V prispevku je uporabljena deskriptivno-primerjalna metoda in metoda analize (doku-mentarnega) filmskega materiala.

3 IDENTITETA, KULTURA, JEZIK

Identiteta posameznika ali skupine ni absolutna, ampak je stvar socialne izbire. Za plu-ralistično, heterogeno in decentralizirano postmoderno družbo je značilen razpad »ve-likih« sistemov, v ospredje pa stopa različnost posameznikov. V tem procesu se trans-formirajo tudi naše identitete, dojemanja lastne osebnosti in subjektivitete. V ospredju je ideološka funkcija dominantnih socialnih identitetnih vzorcev, predvsem tistih, ki se nanašajo na rasne, etnične in nacionalne značilnosti. Vendar pa je vsaka identiteta identifikacija v kontekstu in v različnih situacijah fleksibilna, imaginarna in inovativna, celo takrat, ko to ne namerava biti. Sodobne skupinske identitete umeščamo v kontekst globalizacije, v omreženo globalno postindustrijsko oz. postmoderno družbo, ki kot taka proizvaja identitetno mnogokulturnost. Do pozitivne identitete pridemo s prepo-znavanjem in priznavanjem razlik; svojo kulturo ali mikrokulturo moramo vrednotiti pozitivno in – kar je najpomembneje – povsem ekvivalentno z drugimi kulturami (Me-dica, 2009).

Vsaka skupnost je (vsaj deloma) določena s kulturo. Etnično pojmovanje kulturo defi-nira kot skupek lastnosti, po katerih se etnične skupnosti med sabo razlikujejo. Znan-


stvenik Pay je uvedel moderen pomen koncepta »kulturne identitete« kot kolektivne zavesti oz. občutenja pripadnosti, ki temelji na zavesti o skupnih opredelitvah (jezik, etnija, ozemlje, vera, običaji) in v dani situaciji predstavlja podlago za identifikacijo. Petkovski (v: Klopčič, 2003, 183) pravi, da »romske kulture, tako kot kulture drugih etničnih skupnosti, ne smemo obravnavati zgolj z vidika avtonomnih kulturnih siste-mov in v kontekstu potrebe po opredelitvi romske kulturne in etnične identitete, temveč jo moramo obravnavati primerjalno z drugimi narodnimi kulturami, s katerimi je tesno povezana, in tudi v luči integralnih kulturnih vrednot, ki imajo značaj skupnih stva-ritev. Kulturno identiteto večetnične skupnosti označujejo medsebojna povezanost in omejitve kultur ljudstev, ki skupnost sestavljajo«. »Romska kultura je v tem kontekstu zelo pomembna. Čeprav se je razvila na osnovi tradicionalnih vrednot, se v dinamiki sodobnega življenja kaže v vedno novih oblikah« (prav tam).

»Večina etnij se definira prav z jezikom, kar dokazuje tudi dejstvo, da je ime za jezik in etnijo ponavadi eno in isto. Resda obstajajo pripadniki določenih etnij, ki več ne govo-rijo svojega »prvotnega« jezika, vendar jim neznanje slednjega ne more odreči podlage za identifikacijo. Če je torej jezik tudi izraz etnične identitete skupnosti in posame-znika, potem lahko rečemo, da je posameznikov odnos do jezika oz. jezikovna zavest prav gotovo povezana z njegovo narodno pripadnostjo in zavestjo. Tako kot predstavlja narodna pripadnost neko danost, ki lahko obstaja tudi neodvisno od naše zavestne odlo-čitve, tako nam je vnaprej dan tudi prvi jezik, s katerim se vsak posameznik sreča takoj po rojstvu; govorimo o maternem jeziku. Kakšen odnos si bo individuum izoblikoval do lastne narodne pripadnosti in jezika, torej kako bo razvil svojo narodno in jezikovno zavest, pa je odvisno od dejavnosti njega samega in družbenih okoliščin1, v katerih se bo znašel« (Mikolič, 2004, 54).

Jezik je torej naravni, nujni in sestavni del kulture neke etnične oz. narodne skupnosti. Levi-Strauss (v: Mikolič, 2004, 52) govori o trivrstni soodnosnosti jezika in kulture, in sicer jeziku kot proizvodu kulture, delu in pogoju le-te. Jezik kot proizvod kulture odra-ža splošno kulturo tistih, ki ga govorijo. Kot del kulture predstavlja pomemben element, saj ni njen pasivni ali avtomatični del, ampak pomeni način kulturnega vedênja. O vlogi jezika v kulturi odloča to, kako ga kultura vrednoti. Jezik odraža vrednote, ideologijo, nazore in nenazadnje odnos do življenja. »Po Sapir-Whorfovi teoriji o t. i. jezikovnih vzorcih je človekov idejni svet tesno naslonjen na jezikovno strukturo; »resnični« svet je nezavedno zgrajen na jezikovnih navadah neke skupnosti. Vsak človek namreč v pro-cesu inkulturacije in socializacije ponotranji temeljne vzorce svojega jezika. Če želimo slednje razumeti, moramo poznati kulturo jezikovne skupnosti, v kateri veljajo. Jezik potemtakem ni le sredstvo sporazumevanja, pač pa tudi pomemben dejavnik osebne in etnične identifikacije. Usvajanje jezika je tudi oblikovanje vrednotnega in intelektual-nega sveta, ki človeka določa kot pripadnika nekega naroda« (prav tam).

1 Sociolingvistika kot področje jezikoslovja se ukvarja z opazovanjem jezika v njegovem družbenem kon-tekstu z namenom bolje razumeti naravo, strukturo, razvoj in funkcije jezika. Raziskuje družbeno pogojene sinhrone različice jezika, diahrone spremembe in različne jezikovne rabe.


Za ohranjanje jezika je pomembna narodna in jezikovna zavest posamezne skupnosti, a tudi medetnična (medkulturna, medjezikovna) ozaveščenost drugih skupnosti. Za preži-vetje posamezne jezikovne skupnosti je nujna pravna zaščita, a tudi ta je zgolj osnova, na kateri je treba graditi dalje, in to tako večje/večinske kot manjše/manjšinske narodne skupnosti. Če je za obstoj nekega naroda v nacionalni državi do zdaj zadostovala le »pa-sivna« identifikacija posameznikov z lastnim narodom, pa bo v novih razmerah vse bolj pomembna višja identitetna raven, ki ne pomeni romantičnega nacionalnega zanosa, pač pa zavestno izoblikovan odnos do lastnega naroda in lastne pripadnosti, skozi katero se zrcali tudi odnos do pripadnikov drugih narodnih skupnosti. Ti odnosi so odločujoči v procesu formacije statusa jezikov in kultur, tako primarne kot drugih kultur v ožjem in širšem okolju. Status nekega jezika oz. kulture pa dalje odloča o jezikovni rabi in s tem narekuje oblikovanje določenih vedenjskih kulturnih vzorcev (Mikolič, 2004). Ne-nazadnje je govorčeva oz. piščeva izbira jezika odvisna od »dobrega počutja« v njem; pomemben je pozitiven čustveni odnos, razvite izrazne zmožnosti ter dostopnost infor-macij in jezikovnih virov. Če želimo, da se skupnost čim hitreje in čim bolje integrira v okolje, in če hočemo bolje razumeti delovanje in kulturo romske skupnosti, je potrebno najprej spoznati njihov jezik.

4 O ROMSKI KULTURI

Janko Spreizerjeva (2002, 270) poudarja, »da je sam izraz romska kultura za antropo-loge problematičen, saj naj bi bili ob njegovi uporabi v slednjem že posredovani vzorci zaznav romskosti«. »Čeprav v življenju nismo imeli stika še z nobenim Romom, vedno »dobro vemo, kdo in kakšni so« (http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/21272). Definicije romske kulture in Romov kot takih so pogosto pomanjkljive. Njihova kultura nikakor ni samozadostna, saj je romska skupnost gibljiva konstrukcija, ki jo oblikujejo številni vplivi. Na slednjo se zato pogosto gleda kot na bricolage.

V skrajnostih se kot nekakšne »specifičnosti« romske kulture omenja glasbo, ples, fol-kloro in ljubezen oz. navezanost na družino in naravo – zlasti v primerjavi s pripadniki drugih evropskih narodov (prav tam). »Romska kultura pa je izredno raznolika in ni uni-verzalna sama po sebi, čeprav naj bi vendarle bili za vse Rome skupni naslednji atributi: zvestoba družini (razširjeni in skupnosti); prepričanje/vera v boga in hudiča; prepričanje v (vnaprej znano) usodo; standardi in norme, katerih stopnje se razlikujejo od plemena do plemena oz. od skupnosti do skupnosti in prilagodljivost na spreminjajoče se pogo-je« (http://reocities.com/paris/5121/).

»Integracija oz. vključevanje precejšnjega števila Romov v neromsko populacijo in kul-turo zaradi »poravnave« je razredčila številne romske kulturne vrednote in prepričanja. Vsem skupnostim vendarle ni enaka opredelitev kdo oz. kaj je Rom. Kdor oz. kar se


lahko sprejme kot »pravi Rom« za eno skupino, je lahko (popolnoma) neromski oz. neromsko za drugo. Romska kultura je razgibana, z veliko običajev in tradicij; vsaka izmed romskih skupnosti po svetu pa ima svoja lastna, posamična prepričanja in načela. Raznorazne posplošitve in poenostavljanja bi bila neveljavna z dajanjem konkretnih pravil oz. predpisov za vse Rome. Kljub verjetju posameznih skupin, tako ne obstaja zgolj eno pleme oz. skupnost, ki bi sama sebe smela imenovati edini, »pravi« Romi« (http://reocities.com/paris/5121/).

Koncept kulture je pri nekaterih teoretikih in v posameznih razpravah esencializiran oz. zreduciran (Janko Spreizer, 2002, 327) na romski jezik. »Jezik kot sredstvo in me-dij (med)človeške komunikacije ter vir ustvarjanja pomena opravlja določene funkcije (informativno, namernostno, socializacijsko in situacijsko) in se z njimi oz. preko njih uresničuje znotraj teksta/besedila oz. z njim. Omogoča prenašanje in prevzemanje zna-nja, izkustev in vedenja v sosledju generacij« (Toporišič, 2000, 715). »Poleg vzorcev vedenja, norm, vrednot itd. je pomembna sestavina in tudi značilnost kulture« (Barle, 2001, 29–30). Za mnoge »romologe« pa je romska kultura vendarle tesno povezana z romskim jezikom.

5 O ROMSKEM JEZIKU

V smislu evropskega kulturnega izročila je pismenost temelj vsake kulture. Je jezik rezultat izposojenega vzorca, interakcijskih interferenc, tipoloških univerzalnih teženj ali pritiskov v smeri, v kateri je bil »namenjen«?

6 POGLED ROMSKIH AKTIVISTOV IN OSTALIH JEZIKOVNIH ZANESENJAKOV

Vanek Šiftar (v: Janko, 1997, 9) meni, »da so Romi imeli svojo pisavo, povezano s pre-rokovanjem in tajnim jezikom nomadov. Ali so znakovno oz. simbolno abecedo prinesli s seboj v Evropo ali jo ustvarili na evropskih tleh, ni znano«. »Tudi Božidar Jezernik poudarja, da naj bi se romščina med drugim razvijala kot skrivni jezik, nekakšna lato-vščina, saj je romsko skupnost večina odrivala na rob družbe in so je zato morala (za)varovati s posebnim jezikom« (http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/21272).

Dekurdemanš trdi, da je bila romska abeceda sestavljena iz 23. črk oz. »hieroglifov«. »Mnogi drugi raziskovalci njegovo mnenje odločno zavračajo in trdijo, da so Romi uporabljali konvencionalne znake, ki so omogočali vizualno sporazumevanje. Slednji naj bi se imenovali šikajmako ali patrina, kar pomeni list z drevesa, saj naj bi za komu-nikacijo uporabljali listje, perje, kovinske in steklene predmete, ali pa na točno določe-


nih mestih izpisovali znake. Vsako pleme naj bi tako imelo lasten znakovni sistem. Tudi dandanes ima romski jezik veliko narečij oz. dialektov – Romi so namreč razseljeni po svetu in prevzemajo besede iz različnih jezikov. Ne glede na slednje, se (nekatere) skupine Romov medsebojno lahko sporazumevajo (izjema so zlasti španski Romi, Gita-nosi/Gitani, ki so povsem izgubili svoj materni jezik)« (Brizani Traja, 2000, 23).

Romski jezik se je številnim oviram navkljub uspel ohraniti tudi po prihodu Romov v Evropo. Širom sveta je dokaj neenoten, saj poleg izvirnih indijskih besed vsebuje kar nekaj prevzetih besed. Te so bodisi iz grščine, perzijščine, madžarščine, nemščine ali katerega drugega jezika. Vinko Cener (v: Šajnovič, 2000, 6) meni, »da razlogi za slednje tičijo zlasti v romskem nepoznavanju nekaterih stvari iz lastnega okolja«. »Tako so bili zaradi lažjega medsebojnega komuniciranja nekateri pojmi prevzeti iz jezikov držav, v katerih so se Romi naseljevali« (http://sobotainfo.com/novice/ogled/12076/?s=pf). Romsko besedišče je namreč zelo skopo, zato ga bogatijo z besedami drugih jezikovnih kultur, ki jih v izgovarjavi skušajo prilagoditi lastnim jezikovnim izkušnjam.

Slovnične oblike in besednjak romskega jezika so – kljub nekaterim spremembam – po-dobni tistim v indoevropskih jezikih, ki jih v Indiji govorijo še danes. Mnogo besed iz-vira iz jezikov hindi, punjabi in dardic. Romščina tako vsebuje besede iranskega izvora, npr.: baxt (sreča), khangeri2 (cerkev), angustri (prstan), ruv (volk); armenskega izvora: grast (konj); grškega izvora: drom (pot), karfin (žebelj), kokalo (kost), papin (goska), isviri (kladivo) itd. Romski jezik so bogatili tudi madžarski, italijanski, španski, slovan-ski in drugi evropski jeziki. Besede so se spreminjale v skladu z njihovimi potrebami, spremembami življenjskih okoliščin, prostora, časa itd. (Brizani Traja, 2000, 10–24).

6.1 ZNANSTVENO-LINGVISTIČNI POGLED

»Romščina je edini indo-arijski jezik, ki se je od srednjega veka naprej govoril izključno v Evropi. Je del fenomena indijskih jezikovnih diaspor, saj ga je govorila potujoča sku-pnost indijskega izvora oz. porekla izven Indije same. Izraz Rom oz. Řom, ki predsta-vlja samopoimenovanje govorcev, ima sorodnike v imenih drugih potujočih (terenskih) skupnosti, ki govorijo indijske jezike oz. uporabljajo posebno besedišče, izvirajoče iz slednjih« (http://romani.humanities.manchester.ac.uk/index.shtml).

»August Friedrich Pott je bil prvi, ki je znanstveno preučil romski jezik; v svojem delu z naslovom Cigani v Evropi in Aziji3 (1844–1845) mojstrsko rekonstruira jezik romani (Janko Spreizer, 2002, 150) in ugotavlja, da je romski jezik »eden od številnih mlajših indijskih dialektov, najbližji pa je hindustanskemu in urdskemu jeziku« (Brizani Traja, 2000, 10). »V osnovi praviloma enoten romski jezik naj bi tako izviral iz severne Indije

2Sociolingvistika kot področje jezikoslovja se ukvarja z opazovanjem jezika v njegovem družbenem kon-tekstu z namenom bolje razumeti naravo, strukturo, razvoj in funkcije jezika. Raziskuje družbeno pogojene sinhrone različice jezika, diahrone spremembe in različne jezikovne rabe.3 Die Zigeuner in Europa und Asien (Janko Spreizer, 2002, 150).


in bil v sorodstvu s sanskrtom« (Štrukelj, 1980, 24).

Tudi znani slovenski jezikoslovec, Franc Miklošič (Janko Spreizer, 2002, 150), je raz-likoval med trinajstini »ciganskimi« narečji in prišel do sklepa, da »je treba romski jezik uvrstiti v »severozahodno Indijo, v indijski Kavkaz (Kafiristan, Daristan, Kašmir in Mali Tibet), da torej pripada skupini dardu jezikov«. Štrukljeva (1980) navaja poleg narečja dardu še kafir. Matična dežela Romov naj bi tako bila severozahodna Indija. Miklošič je primerjal romski jezik z »indijskimi jeziki prve skupine (srednjeindijski in novoindijski dialekt) in sklepal, da so Romi zapustili to jezikovno skupino že davno, še preden so se soglasniške skupine iz staroindijskega st spremenile v ht in th (v no-voindijskih dialektih)« (Brizani Traja, 2000, 10). Opozoril je, da te spremembe niso nastale v vseh indijskih jezikih in dialektih. Poleg rekonstrukcije domnevnih poti in smeri romskih migracij ter klasifikacije romskih narečij je bil tudi prepričan, da so Romi prevzemali sposojenke iz jezikov posameznih dežel.

6.1.1 Narečna členitev

»Za razvrstitev oz. klasifikacijo narečij ne obstaja eden in edini, sploh pa enostaven način. Najprej je potrebno izbrati kriterije oz. merila, na katerih bi razvrstitev temeljila. Včasih narečna klasifikacija strogo temelji na geografiji, včasih na strukturnih značilno-stih – leksiki/besedišču, fonologiji oz. morfologiji. V slednjem primeru je treba izbrati tiste funkcije, ki so »globalnega« pomena in ki se lahko uporabijo kot referenčna mreža za primerjavo različnih narečij in določanje razmerij med njimi. Teoretiki se pogosto ne strinjajo, katerim funkcijam je potrebno nameniti več pozornosti kot podlagi za klasi-fikacijo. Tako ni nenavadno, da obstajajo različni razvrstitveni modeli. Obstaja pa tudi objektivna prepreka oz. težava – nekatera narečja si lahko delijo »tipične« funkcije z dvema ločenima narečnima vejama. Taka »prehodna« narečja so del vseh jezikovnih sistemov. Številni dejavniki so odgovorni za romsko narečno diferenciacijo: romska migracija – govorna populacija, razširjena po vsej Evropi in v različnih zgodovinskih obdobjih; geografska razširjenost strukturnih sprememb, oblikovanje jezikovnih mej ali izoglos; vpliv kontaktnih jezikov in posebne spremembe, ki so omejene na strukturo posameznih narečij« (http://romani.humanities.manchester.ac.uk/index.shtml).

»Romski jezik, jezik indo-arijskega izvora, ima mnogo govorjenih narečij, toda njegovo osnovo predstavlja starodavni jezik Pundžabi (Punjabi) ali hindijščina (Hindi). Govor-jena različica romskega jezika je torej raznolika, vendar vsa narečja vsebujejo nekatere skupne splošne besede, ki so v uporabi pri vseh Romih. »Za vse jezikovne variante rom-skega jezika je tako po Miklošičevem, kot po mnenju Matrasa in ostalih lingvističnih avtoritet značilen grški »element« v leksiki in morfologiji« (Janko Spreizer, 2002, 283). Grški romski jezik naj bi bil najbolj »čist« in podoben novoindijskim jezikom, medtem ko so npr. španski Gitanosi skoraj povsem pozabili svoj jezik in prevzeli jezik okolja – španščino. Romi so glede na jezik razdeljeni na tri »populacije«: Domari na Bližnjem


vzhodu in v vzhodni Evropi (the Dom)4, Lomarvren srednje Evrope (the Lom)5 in Romi zahodne Evrope (the Rom) (delitev jezikoslovca Ralpha Turnerja, 1926)« (http://reocities.com/ paris/5121/).

Romščina oz. romski jezik predstavlja osupljiv primer dejstva, da je jezik ključ do ljud-ske identitete. Obstajajo namreč slovnični obrazci, ki so v mnogih pogledih podobni indoevropskim jezikom, ki se govorijo v Indiji danes, in osnovno besedišče, ki kljub določenih fonetičnim spremembam vsebuje besede, ki jih najdemo v Hindi, Punjabi in Dardic jezikih. Romani chib, romščina oz. romski jezik, nedvomno vsebuje iranske in armenijske sposojenke. Vsaj dve tretjini svetovne tri milijonske romske populacije (to je najbolj konzervativna ocena, saj je skorajda nemogoče podati natančno statistiko) govori podonavsko narečje (the Danubian dialect), ki ga je Anglež B. Gilliat - Smith imenoval vlaščina oz. vlaško narečje (Vlax). Izraz poudarja opazni romunski prispevek besedišču, kar dandanes morda ni več najbolj ustrezno. Nekatere skupine so namreč kljub svojim romskim izvorom opustile svoj jezik in sprejele jezik sedentarnih sosedov (npr. Rudari, Romunija).

»Potrebno je tudi opozoriti, da se dandanes razvrščanje v geografske skupine uporablja zgolj zaradi prikladnosti, saj so se narečja razširila povsod po svetu skupaj z njihovimi uporabniki. Ostala narečja so predstavljena na spodnjem seznamu6, ki pa ni izčrpen, in sicer:• Podonavska skupina (Kalderaši, Lovari, Čurari itd.); • skupina zahodnega Balkana (Istrani, Slovenci, Havates, Arlija itd.); • Sinto skupina (Eftavagar, Kranar, Krasar, Slovaki itd.); • romska skupina osrednje in južne Italije; • britanski Romi (Welsh – izumrla; preživeli oz. obstali so le Anglo-Romi, ki govorijo

mešanico angleščine in romščine); • finska skupina; • grško-turška skupina (njihov obstoj kot ločene skupine je sporen); • iberski Romi« (danes zastopani s Calom, špansko-romskim narečjem Gitanosov).

4The Dom Bližnjega vzhoda, prvotno kovinarji in zabavljači, govorijo Domari, enega izmed najbolj konzer-vativno-modernih indo-arijskih jezikov. V dolini Hunza na severu Pakistana živi prebivalstvo, imenovano the Ḍum, tudi večinoma kovinarji in glasbeniki, ki govorijo osrednji indijski (ne lokalni) jezik. Na podlagi sistematike zvočnih sprememb, potrjenih v teh jezikih, lahko s precejšnjo stopnjo gotovosti trdimo, da vsa ta imena izhajajo iz indijskega izraza oz. termina ḍom. V različnih delih Indije so skupine znane kot the Ḍom kaste komercialnih nomadov. Vsi opisujejo the Ḍom kot nizkostatusno kasto, katere tipični poklici vključujejo čistilce, pometače, glasbenike, pevce, žonglerje, kovinarje in izdelovalce košar, na nekaterih območjih tudi sezonske kmetijske delavce. Podobni poklici pripadnikov the Dom naj bi bili tudi v sodobni Indiji (vir: http://romani.humanities.manchester.ac.uk/index.shtml).5The Lom na Kavkazu in v Anatoliji vstavljajo indijsko besedišče v svojo različico armenščine (prav tam).6Zaradi lažjega razumevanja – seznam v angleščini: 1. The Danubian group (Kalderash, Lovara, Curara etc.); 2. The western Balkan group (Istrians, Slovenes, Havates, Arlija etc.); 3. The Sinto group (Eftavagarja, Kra-narja, Krasarja, Slovaks etc.); 4. Rom groups of central and southern Italy; 5. British (Welsh, now extinct; today only Anglo-Romani survive, speaking a mixture of English and Romani); 6. Finnish; 7. Greco-Turk (their existence as a separate group is debatable); 8. Iberian (today represented by Calo, the Hispano-Romani dialect of the Gitanos).


(http://reocities.com/paris/5121/).

»Univerzalni« pisni jezik, ki bi bil v uporabi pri vseh Romih, (zaenkrat) ne obstaja. Vendar pa je trenutno v postopku držav članic Jezikovne komisije Mednarodne romske zveze kodifikacija konstruiranega, standardiziranega narečja.

6.1.2 Dvojezičnost

Jezik ima dve na videz nasprotujoči si razsežnosti (t.i. jezikovni paradoks) – po eni strani zagotavlja družbeno kohezijo, ki omogoča obstoj enotnega komunikacijskega prostora in znotraj tega nemoten prenos informacij; po drugi strani pa služi kot sredstvo diskriminacije in orodje družbenega razslojevanja v odnosu do tistih, ki se iz katere-gakoli razloga niso naučili jezikovnih pravil. Družbeni sloji, ki veljajo za dominantne, standard izrabljajo zato, da v prostoru javne komunikacije svoje interese prikazujejo kot skupne. Prizadevajo si za podreditev odtujenih in podrejenih družbenih plasti – želijo in hočejo jim vsiliti svoje nazore in ideje ter jih posledično spraviti pod svojo »hege-monijo«.

Yaron Matras (2002) v besedilu Romani: A Linguistic Introduction meni, da so le zelo mladi govorci enojezični govorci romščine, vsi ostali pripadniki skupnosti so dvoje-zični. Ob tem tudi poudarja nizek družbeni oz. socialni status tako romske manjšine kot posledično romskega (manjšinskega jezika). Obstajajo številne različice (za)pisane romščine in nedvomno jih bo v prihodnosti vedno več, saj nenazadnje tudi pismenost med Romi ni izjema, temveč postaja pravilo.

7 ROMSKI JEZIK V REPUBLIKI SLOVENIJI

»V celotni Evropi naj bi po podatkih iz leta 2008 živelo med 10 in 12 milijonov Romov, materni – romski – jezik pa jih govori le še okoli 40 odstotkov. Ob popisu leta 2002 se je 3246 (0,2 odstotka) državljanov Republike Slovenije opredelilo za Rome. Seveda lahko predvidevamo, da je ta skupina številčno znatnejša; na splošno namreč velja, da so šte-vilke višje. Po neuradnih podatkih naj bi tako v Sloveniji živelo od 8000 do 10.000 Ro-mov. V popisu istega leta je kot materni jezik 3834 oseb navedlo romščino oz. romski jezik (Fouéré v: Klopčič, 2003, 20 in Horvat - Muc v: Klopčič, 2003, 59). Če gre verjeti podatkom iz popisa, svoj materni jezik tako govori manj kot polovica vseh slovenskih Romov« (http://www.rtvslo.si/slovenija/romski-jezik-po-svetu-izginja/85878).

»Jezik romani čhib, sestavljen iz več narečij, sodi v novoindijsko skupino indoevrop-skih jezikov. Prizadevanja za pismenost oz. kodifikacijo romskega jezika v Sloveniji segajo v sedemdeseta leta 20. stoletja, medtem ko so prizadevanja za pisni romski jezik


še starejša« (Janko, 1997, 90). V osemdesetih letih je bila kodifikacija kolikor toliko realizirana. Obstajala sta Uhlikov Romsko-srbohrvaški slovar (1947), šest let pozneje pa še njegov Romsko-srbohrvaški-angleški slovar in Slovnica romskega jezika (1980), katere avtorja sta bila Šaip Jusuf in Kruma Kepeski. V tistem obdobju so izhajali tudi posamezni časopisi v okviru različnih društev, ki so jih večinoma urejali posamezni člani le-teh, pa tudi nekateri prevodi knjig v »knjižno romščino« (prav tam).

»Omeniti velja, da so na Slovenskem že v preteklosti obstajali poskusi oblikovanja slo-varja oz. besedišča romskega jezika. Po Šiftarjevem pričevanju so zbirke besed skušali oblikovati v pomoč učiteljem pri vzgoji in izobraževanju romskih otrok. V projektu je sodelovala tudi slavistka, romska učiteljica, ki pa je zaradi okoljskih in sorodstvenih pritiskov svoje delo zažgala, čeprav je imela zbranih že preko osem tisoč besed in ge-sel« (Janko, 1997, 91). »Obstajali pa so tudi poskusi oblikovanja zbirke pisnih izrazov v romskem jeziku (Kenva slovenske te romaune alavenca, 1988), prav tako namenjeni učiteljem za lažje izobraževanje romskih otrok in mladine« (prav tam).

»Sodelovanje romologov bivše Jugoslavije s slovenskimi na jezikovnem področju je bilo neuspešno najverjetneje prav zaradi različnosti romskih narečij. S prevodi v »knji-žni« romski jezik so se tako največ ukvarjali predvsem poznavalci romskega jezika – Šaip Jusuf, Rade Uhlik in Vanek Šiftar« (Janko, 1997, 91). Veliko je k oblikovanju romskega jezika (tako Šiftar) prispevala tudi cerkev, ki je poskrbela za prevod molitve Oče naš, pa tudi drugih religioznih besedil v romski jezik (prav tam). Če držijo trditve o preteklih pregonih Romov, se je cerkvena skupnost na tovrsten način morda želela »oddolžiti«.

»Dandanes ima romščina v številnih evropskih državah priznan status manjšinskega jezika; poleg Slovenije tudi v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem in Švedskem. V neka-terih pokrajinah, kot npr. v Makedoniji in na Kosovu, ima celo status uradnega jezika« (http://www.zvezaromov.si/5november_je_svetovni_dan_romskega_jezika,618,186,0.html). V Zvezi Romov Slovenije so zadnja leta precej aktivni v jezikovni sferi, saj so prišli do spoznanja, da bi bilo potrebno romski jezik standardizirati in s tem pripomoči k njegovemu ohranjanju. Na različnih simpozijih, ki na Slovenskem zadnja leta poteka-jo v okviru svetovnega dneva romskega jezika7 zbrani jezikoslovci, učitelji romskega jezika in literature, novinarji, pisatelji, pa tudi politiki razpravljajo o statusu, zaščiti in standardizaciji romskega jezika ter opozarjajo na pomen slednjega za obstoj rom-ske kulture in skupnosti. Novembra 2011 je tako luč sveta ugledal Pravopis romskega jezika, ki sta ga napisala Jožek Horvat - Muc in Rajko Djurić8. »Izšla je tudi knjiga z naslovom Romski simboli, ki so jo družno napisali Muc, Djurić in Dragoljub Acković. 7 Ob 8. aprilu, svetovnem dnevu Romov, je bil 5. november razglašen za svetovni dan romskega jezika. Ta datum je bil sprejet zato, ker je bil na ta dan leta 2008 prvič predstavljen Romsko-hrvaški in Hrvaško-romski slovar (prav tam).8 Doktor Rajko Djurić, pisec Slovnice romskega jezika, sicer tudi sam Rom, predsednik mednarodne zveze Romani union, se v svojem pisanju osredotoča zlasti na področji kulture (kulturne identitete) in zgodovine Romov (vir: http://www.grtleeds.co.uk/Culture/languages.html).


Izdajo prve knjige je sofinanciralo Ministrstvo za šolstvo in šport, druga pa je izšla pod okriljem Ministrstva za kulturo. V okviru zasebne visokošolske institucije Evropsko središče Maribor naj bi se celo pripravljal Inštitut za romska vprašanja. V pripravi naj bi bili tudi slovenski različici slovnice in slovarja romskega jezika« (http://www.siol.net/novice/lokalne_novice/pomurje/2011/11/romi_muc_magister.asp).

8 DOSEDANJA RAZISKOVANJA

Verjetno bi se lahko strinjali, da je romski jezik na Slovenskem res precej pomanjkljivo raziskan. Jeziku kot pomembni sestavini romske kulture in dejavniku ohranjanja taiste skupnosti bi se moglo posvetiti več pozornosti. Nenazadnje tudi poučevanje slovenske-ga jezika kot tujega jezika za Rome v šolah zahteva posebne pristope. Potrebno bi bilo namreč poznati strukturo romščine, da bi lahko na podlagi le-te našli ustrezen pristop za učenje slovenščine. Žal pa vse kaže na dejstvo, da pri jezikoslovcih romski jezik trenutno ne predstavlja zadostnega izziva in tako tudi učitelji ter ostali zainteresirani za učenje romščine nimajo teoretske podlage, na katero bi se lahko oprli.

»Slovenska različica romske abecede ima 32 črk, hrvaška 31« (Janko, 1997, 95). Gra-fem x označuje trdi h; prisoten je grafem đ (v slovenščini ga zapisujemo z dvema grafe-moma – d, ž; dž), medtem ko abeceda nima trdega č, niti š (prav tam, str. 96). Romska abeceda tako vsebuje naslednje črke (oz. glasove): A, B, C, Ć, h, D, E, F, G, H, X, I, J, K, Kh, L, M, N, O, P, R, Rr, S, T, Th, U, V, Z, Ž, Đ. V balkanskih dialektih ima romski jezik moški in ženski spol, ednino in množino; zaradi ohranitve deklinacij9 pa osem sklonov.

Tabela 1: Primer množinske sklanjatve besede bratje

Vir: http://reocities.com/paris/5121/

9 Deklinacija v lingvistiki označuje »menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev: imenska, zaimenska deklinacija« (vir: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html).


Glagoli imajo pet časov: present: kerav (I do), imperfect: keravas (I was doing), past: kerdem (I did), perfect: kerdemas (I have done), future: kam-kerv (I shall do). Brizani - Traja omenja štiri glagolske čase: sedanjik (kerav – delam), imperfekt, perfekt, futur (2000, 24), Nezirović pa zgolj tri, in sicer sedanjik, preteklik in prihodnjik (2008, 15). Romščina nasploh pozna samo ednino in množino – če želimo poudariti dvojino, jo tvorimo s pomočjo besede duj – dva (prav tam). »Romski jezik – kot že omenjeno – ne premore svojih strokovnih ali tehničnih terminov« (Horvat Muc, 2008, 3).

»Razlikujejo se tudi razumevanja oz. interpretacije odnosa med pisavo (pisnimi grafe-mi) in izgovorom. Alenka Janko Spreizer na podlagi raziskave, v katero so bili vključe-ni mlajši pripadniki prekmurske romske skupnosti, natančneje skupnosti v vasi Pušča, ugotavlja, da posamezni Romi trdijo, da se romščina piše tako, kot se izgovarja, drugi menijo, da veljajo za romščino podobna oz. ista pravila kot za slovenščino« (Janko, 1997, 94). »Vsekakor je tudi zanimivo, da pravilnost percepcije o zapisu naj ne bi bila odvisna od poznavanja romskega jezika, temveč od – občutka« (prav tam).

9 ROMSKA NAREČJA

»Romski aktivisti menijo, da je romski jezik ohranjen pri vseh štirih skupinah sloven-skih Romov, razlika naj bi bila le ta, da ima vsaka skupina svoje narečje ali dialekt« (http://sobotainfo.com/novice/ogled/12076/?s=). Dolenjski Rom se namreč v svoji na-rečni različici romščine nikakor ne more pogovarjati s prekmurskim Romom, kaj šele denimo z irskim travellerjem ali italijanskim zingarom. Nenazadnje niti vsi Romi dan-danes ne govorijo več romsko (primer španskih Gitanosov).

»Jezikoslovci so ugotovili, da je romski jezik sprejemal tuje izraze v lastni besedni za-klad na vseh potovanjih in v vseh časih. V novem okolju so indijske skupine sprejemale nove jezikovne pojme in izraze, ki so oblikovali številna evropska romska narečja« (Štrukelj, 1980, 66). »Romski jezik je številčno izredno »močan« jezik (tudi v primerjavi s slovenščino), saj ga po svetu govori ogromno ljudi; samo v Evropi okoli dvanajst mi-lijonov govorcev« (http://www.mladina.si/95996/romi2/?utm_source=tednik%2F200121%2Fclanek%2Fromi2%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink). Naj kot zanimivost navedemo dejstvo, da že samo besedno zvezo romski jezik Horvat Muc (prekmurski Rom) in Šajnovič (dolenjski Rom) zapisujeta kot romani čhib, medtem ko Nezirović (velenjska romska skupnost) in Brizani Traja pišeta romani čib.


Tabela 2: Romska narečja na Slovenskem

Vir: Nezirović, 2008, 10.

10 K SLOVENSKI RAZLIČICI ROMSKE SLOVNICE IN SLOVARJA

Besedišče je mentalno skladišče besed (leksemov) s pomeni, medtem ko skladnja pred-stavlja skupek pravil kombiniranja le-teh. Relativno majhno število skladenjskih pravil omogoča tvorbo neskončnega števila stavkov. Tako slovnica kot slovar naj bi vsebovala uvod, v katerem se ponavadi pojasni, kaj delo prinaša, komu (ciljno občinstvo) je na-menjeno, kdaj ga uporabiti in kako to storiti. Slovnica vsebuje abecedno razporeditev iztočnic (makrostruktura) in samo vsebino gesel (mikrostruktura). V iztočnici najdemo enobesedne oz. večbesedne pojme. V zaglavju je navedena izgovorjava in ostali slov-nični podatki. Sledi definicija, nato pa ilustrativni primeri. Dodan je lahko tudi etimolo-ški izvor besede. Tudi slovar ima po abecednem vrstnem redu razporejene lekseme (po-navadi je dodana tudi izgovarjava), nato sledi prevod (včasih tudi ilustrativni primeri). V slovarju najdemo denotativni slovarski pomen, ki mu sledi sporočanjsko-pragmatični pomen, lahko tudi konotativni (če obstaja).

Romani: A Linguistic Introduction (2002) je Matrasovo delo, ki prinaša naslednja poglavja: zgodovino romskega jezika, romsko (deskriptivno) fonologijo, klasifikaci-jo romskih dialektov, tipologijo sintakse, morfologijo glagolov, gramatične/slovnične izposojenke, romsko sociolingvistiko, planiranje jezika in kodifikacijo. Medtem pa Horvat - Muc, Nezirović in drugi romski zanesenjaki, ki se na Slovenskem ukvarjajo z vprašanjem romske kulture in jezika, zgolj zbirajo besedišče romskega jezika po po-sameznih vsebinskih sklopih (poimenovanja za številke, vprašalnice, veznike itd.), brez vsakršnih razlag, primerjav z drugimi romskimi skupinami na Slovenskem ali tujino. Kadar primerjave vendarle so, so te precej pomanjkljive (npr. razdelek romščina po svetu; če vemo, da se romski jezik že znotraj Slovenije deli vsaj na štiri narečne sku-pine, je raznolikost govorov po svetu veliko večja). Ponavadi niti ne opredelijo, ali se določena raziskovanja nanašajo na »vseslovenski« romski jezik ali zgolj posamezno skupino Romov in torej obravnavajo jezikovno narečno skupino (slovensko–romsko; zlasti pogosto v številnih kratkih oz. priročnih slovarčkih ali zbirkah poimenovanj npr. za telo in dele telesa itd.), če pa razdelki vendarle obstajajo, se ne sklicujejo na nobeno


(romsko) avtoriteto ali zapisan/govorjen vir.

»Vsekakor pa velja omeniti, da se skupina strokovno primerno podkovanih teoretikov loteva oz. se je že lotila izvedbe projekta s pomenljivim naslovom Standardizacija jezi-ka Romov v Sloveniji in vključevanje romske kulture v vzgojo in izobraževanje. Slo-venija naj bi v prihodnje uvedla tudi možnost poučevanja romskega jezika in kulture v programe javnih vrtcev in šol. Vendar v tem trenutku (še) ni pogojev za izvedbo omenjenih namer, zlasti na ustrezen način, saj ni ustreznega slovarja, slovnice, učnih načrtov in učbenikov ter drugih podpornih gradiv« (Klopčič, 2003, 126).

»Rezultati navedenega projekta naj bi tako omogočili izdelavo dvosmernega romsko--slovenskega in slovensko-romskega glosarja oz. slovarja, ki bo upošteval, da bo upo-rabljan tudi ali predvsem v šolske namene. Poleg približno 3500 najpogosteje rabljenih besed naj bi vključiti tudi korpus besed, ki se pogosto uporabljajo v učbenikih in drugih didaktičnih materialih« (Klopčič, 2003, 127). Pri sestavi geslovnika in frazeologemov, primernih za slovar ciljnega obsega, pa se je torej mogoče opreti le na obstoječe pisno gradivo in informatorje. Avtorji se sicer zavedajo, da je s slovarskega stališča pri so-razmerno veliki jezikovni skupnosti (več tisoč govorcev) opiranje na enega ali nekaj govorcev jezika lahko tvegano, saj se jezik znotraj enega narečja pogosto razlikuje že od naselja do naselja. Zato bi bilo potrebno izdelati sistem, s katerim bi se preverjala za-nesljivost pridobljenih jezikovnih podatkov na večjem vzorcu govorcev (metode korpu-snega jezikoslovja). »Načrtovana slovnica bi tako izhajala iz analize položaja romskih govorcev pri nas in obstoječih slovnic (slovenskih in tujih), ki bi se seveda nadgradile in prilagodile razmeram jezikovnih skupin in romskih narečij, govorečih v Sloveniji« (Klopčič, 2003, 129–130).

11 ROMSKA DVOJEZIČNOST

Pavla Štrukelj (1980, 296) navaja, »da naj bi romski starši svoje otroke naučili govoriti najprej romsko, šele potem slovensko«. Romski jezik se tako ohranja iz roda v rod, ven-dar se ne razvija, saj ga (še) ne znajo sistematično zapisati. »Zaradi nenehnih preganjanj v preteklosti je romski jezik postal sredstvo skrivnega sporazumevanja, obveščanja ob opravilih oz. del pogovorov, ki jih tuji ljudje niso smeli razumeti (nekakšen skrivni jezik ali latovščina). Raznim prepovedim navkljub so Romi še izraziteje ohranjali svoj jezik, govorili pa so ga le med seboj« (http://sobotainfo.com/novice/ogled/12076/?s=pf).

Medtem pa ena izmed razmeroma redkih izobraženih Rominj, Samanta Baranja, meni, da bi poznavanje romskega jezika, »ki je dokaj unikaten«, moralo predstavljati prednost in ne oviro. Vendar nadaljuje: »Največ problemov sicer opažamo pri prehodu mladih Romov v šolo. V kolikor so doma uporabljali zgolj romski jezik, se kasneje težje nau-čijo jezika večine«.


12 DOPRINOS ROMSKEGA IZOBRAŽEVANJA

»Velik del romskih učencev slovenskega (knjižnega!) jezika do vstopa v šolo skoraj ne pozna, zato se težje sporazumevajo oz. sledijo pouku in so manj motivirani za redno obiskovanje le-tega. Nenazadnje pa tudi učitelji niso v zadostni meri usposobljeni za poučevanje slovenščine kot drugega (tujega) jezika10. Ob tem velja posebej izpostaviti, da v vsebine učnega načrta oz. kurikuluma vrtca in osnovne šole doslej ni bilo vključe-no poučevanje romskega maternega jezika, torej romščine. Slednje romskim učencem pomembno otežuje vstop v vrtec oz. osnovno šolo, pa tudi nadaljnje šolanje« (Barle Lakota, 2004, 18).

»Zdi se, da se v zadnjih letih vendarle povečuje število pismenih oz. opismenjenih in iz-obraženih Romov, s čimer se tudi (s)poznavanje njihove lastne kulture in moč skupnosti sicer polagoma, a vendar vztrajno spreminjata. Čedalje več romskih otrok namreč redno obiskuje vrtec in osnovno šolo, dokonča srednjo šolo, posamezniki oz. posameznice celo univerzitetni študij. Romi v Sloveniji se torej vključujejo v šole tako kot vsi drugi državljani Republike Slovenije11. Za njih v večini ni ustanovljenih posebnih razredov oz. oddelkov12, s slovenskim jezikom pa ni več toliko težav kot nekoč. Že z vstopom v vrtec13 večina romskih otrok premaguje prve jezikovne prepreke, na katere naletijo ob socializaciji v večinsko družbo« (Janko, 1997, 58).

»V Prekmurju je vsako šolsko leto v srednje šole vpisanih približno 30 romskih otrok, osnovno šolo pa konča približno 70 odstotkov vpisanih. Šolska udeležba je torej sko-rajda popolna oz. stoodstotna. Na Dolenjskem, zlasti v nekaterih naseljih, pa je slika drugačna, praviloma precej slabša. Če otroci že hodijo v šolo, je delež tistih, ki slednjo tudi konča, bistveno manjši, v vsakem primeru pa prenizek za slovensko šoloobvezno

10 Romski pomočnik, na otroka osredinjeni principi, dvojezičnost, multikulturnost, tolerantnost in strpnost, kakovostni pedagogi in dvosmerna povezanost šole z okoljem so spodbudni začetki. Vseeno pa pedagoški de-lavci vendarle še niso dovolj »odprti« do sprememb v vzgojno-izobraževalnih institucijah, saj imajo večinoma nizka pričakovanja glede šolske uspešnosti romskih otrok. Slednja lahko delujejo kot samoizpolnjujoča se pre-rokba, katere posledica je dejanska nizka učna uspešnost. Slabo so razvite tudi metode in oblike pedagoškega dela v multikulturnem okolju (Vonta, 2006).11 V tujini se število pripadnikov romske skupnosti povečuje tudi zato, ker imajo Romi ponekod svoje šole, gimnazije, fakultete in se lahko na vse vzgojno-izobraževalne institucije vpisujejo v velikem številu. Po drugi strani je tam veliko več pripadnikov romske skupnosti kot na slovenskem ozemlju (vir: http://www.mlad-ina.si/95996/romi2/?utm_source=tednik%2F200121%2Fclanek%2Fromi2%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink).12 V sodobni osnovnošolski praksi so uveljavljene tri modalitete vključevanja romskih učencev v vzgojno-izobraževalni proces: čisti romski oddelki, kombinirani oddelki in oddelki, v katerih so romski otroci in-tegrirani z drugimi učenci. Na največ osnovnih šolah romske učence pri matematiki in slovenskem jeziku vključujejo v posebne skupine (povprečno po pet ur tedensko za posamezen predmet). Učni proces ob pred-hodni analizi stanja posameznika in doslednem upoštevanju Navodil za prilagajanje učnega programa za romske učence poteka po individualno prilagojenih programih. Za romske učence s specifičnimi težavami je organizirana pomoč specialnih pedagogov in drugih svetovalnih delavcev na šoli (Tancer v: Klopčič, 2003, 67).13 V vrtcu v vasi Pušča (Prekmurje) delo poteka tudi v romskem jeziku, torej občasno dvojezično (Janko, 1997, 58).


populacijo« (http://www.rtvslo.si/slovenija/luksic-ne-moremo-mi-delati-korakov- namesto-romov/221289).

Zanimivo je pričevanje Šajnoviča, dolenjskega Roma, ki se takole spominja svoje šolske izkušnje: »Prišla je učiteljica, ki je zame takrat bila kot kakšen seso (policaj), in kar dol-go je trajalo, da me je pregovorila in odpeljala du razredo (v razred) ter predstavila sošol-cem, tujim in neznanim obrazom, ki so me gledali kot divjo kalo Rom (divjega, črnega Cigana). Učiteljica me je nato peljala do zadnjo miza (zadnje klopi) in mi rekla, naj bešo po stolo (naj se usedem na stol). Sam sem sedel, nikogar ni bilo ob meni, vsi stoli so bili v tej vrsti prazni. Vame so zrle štiri bele stene in bel strop kot bela smrt, pod nogami sem čutil lesen pod, skozi velika okna pa je sijalo sonce, moje ljubo, veselo in toplo sonce« (Šajnovič, 2000, 124). Nadaljuje: »Trpel sem. Nisem vedel, kako se čače beši (pravilno sedi), kako moram čače pre dikeri (pravilno noge držati), čače vasta dikeri (pravilno roke držati), čače zobarjani (pravilno se obračati), čače izvakeri alav (pravilno izgovoriti besedo), čače trdžovi, čače phiri … (pravilno stati, pravilno hoditi) … in še veliko drugih zadev nisem znal ali poznal. Slovensko čhip (slovenski jezik) mi je bil precej neznan, mnoge besede nerazumljive, neznane, tuje. /…/ Sprva niti nisem vedel, kako naj povem, da sem bokhalo, turšalo (lačen, žejen), da si želim hal, piji pani (jesti, piti vodo), da bi rad šel na sekereto (stranišče), zato sem se bal učiteteljnicake (učiteljico) vse to mangi (prositi), ji mothavi (povedati), kaj bi rad« (prav tam). In še: »Navaden svinčnik se mi je zdel pharo (težak) kot sviri (kladivo), nerodno sem ga držal in še bolj nerodno pisal na parno lil (bel list) črtnega zvezka ter si potihem govoril, kako po krivo pisino (kako krevljasto pišem). Pa se mi je spet in spet phagja (odlomila) špica« (prav tam).

»Analiza obstoječih rešitev v slovenskem šolskem sistemu je pokazala, da država še ni zagotovila povsem ustreznih pogojev za vpeljavo romskega jezika, identitete in kulture v programe državnih šol. Položaj omenjenih prvin je v slovenskem šolskem sistemu urejen neustrezno in je neprimerljiv z urejenostjo položaja jezika in kulture madžarske in italijanske manjšine« (Klopčič, 2003, 125–126). »Da bi dosegli raven, kot jo po eni strani nalagajo pravni dokumenti, po drugi pa standardi sodobnih razvitih družb v zvezi z načeli enakosti, pravičnosti ter zagotavljanjem enakih možnosti za vse je potrebno sedanji koncept izobraževanja Romov dopolniti14 « (prav tam). V kurikulumih javnih vrtcev in šol mora država uveljaviti spoštovanje načela večkulturnosti, kar pomeni, da mora tudi v primeru romske manjšine zagotoviti vzgojo in izobraževanje, ki spodbu-jata ohranjanje in spoštovanje romskega jezika in kulture. Potrebno bi bilo spremeniti obstoječi model, v katerem sta jezik in kultura večinske družbe dojemana kot norma, v razmerju do katere sta romski jezik in kultura nepomembno zastopana ali pa sta celo dojeta kot nekakšen moteči dejavnik integracije. »Le družba, ki je usmerjena k odpra-vljanju različnih vidikov socialnega izključevanja, tudi izključevanja na etnični podla-gi, bo sposobna zbrati dovolj potencialov za trajnostni gospodarski in družbeni razvoj« (Komac, 2007, 1).14 Očiten dokaz, da integracija romskih otrok v vzgojno-izobraževalni proces ni zadovoljiva, so še vedno razmeroma nizki odstotki romskih otrok, ki uspešno napredujejo po vzgojno-izobraževalni vertikali (Antauer et al. v: Klopčič, 2003, 125).


»Poročilo vlade o položaju romske skupnosti v Sloveniji za leto 2010 navaja, da je zaposlenih domnevno le dva do deset odstotkov vseh slovenskih Romov. Številka pred-stavlja rezultat izključenosti in ločevanja v izobraževalnem sistemu, saj 98,2 odstotka brezposelnih Romov na Dolenjskem in 90 odstotkov le-teh v Prekmurju ni končalo osnovne šole. Strateški cilji nacionalnega programa ukrepov za Rome so tako izboljšati izobrazbeno strukturo pripadnikov romske skupnosti, v procese izobraževanja vključi-ti predšolske otroke, mlade in odrasle pa vključiti v nadaljnje izobraževanje v skladu z načelom vseživljenjskega učenja. Evropska unija tudi poudarja, da mora biti nedis-kriminacija del vsake resne nacionalne strategije o Romih« (http://24ur.com/novice/slovenija/biti-rom-v-sloveniji.html). Po besedah Igorja Lukšiča Zakon o romski sku-pnosti predstavlja za položaj romske skupnosti pomemben normativni okvir, ki pa mu je manjkala konkretna in učinkovita izpeljava, zato je bil sprejet tudi Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010–2015, s katerim naj bi izboljšali bivalne razmere, izobrazbo, zaposlenost, zdravstveno varstvo, ohranjanje in razvijanje romske identitete in kulture, skrb za romski jezik ter dvig ozaveščenosti večinskega prebivalstva o rom-ski skupnosti v Sloveniji (http://24ur.com/novice/slovenija/naredili-veliko-treba-bo-se--vec.html).

13 GOVORICA PREKMURSKIH ROMOV

»Govorica prekmurskih Romov pripada centralni oz. osrednji skupini, natančneje pred-stavlja vejo južno-osrednjih narečij – skupaj z romskim narečjem, ki se govori na Gra-diščanskem (Avstrija) in vendskim narečje jugozahodne Madžarske« (http://romani.uni-graz.at/romlex/whatisromani.xml). »Besedišče romskega jezika v Prekmurju pozna moški in ženski spol, ednino in množino ter osem sklonov. Vsekakor pa drži tudi njihov izrek, da je pri Romih toliko »jezikov« (pokrajinskih oz. narečnih in lokalnih različic), kolikor je naselij« (Janko, 1997, 90).

»V govorici Romov iz Prekmurja je zaslediti vplive madžarščine, nemščine, hrvaščine in prekmurskega narečja. Prekmurski Romi pravijo svojim ljudem Roma, medtem ko okoliško populacijo v romščini imenujejo Gordja ali Gourdja. Romski otroci pa čedalje raje materinščino zamenjujejo za slovenščino – v slovenščini oz. prekmurščini lokalne prebivalce poimenujejo pavri« (Janko Spreizer, 2002, 287). Medtem pa lokalni prebi-valci Rome nazivajo s Cigani, kar ima dandanes sicer negativno konotacijo, čeprav ne-kateri pripadniki skupnosti (ko govorijo v prekmurskem narečju ali se skušajo približati knjižni pogovorni različici slovenskega jezika) vztrajajo, da so sami Cigani in ne Romi.

»Zanimivo je, da večina prekmurskih Romov v vsakdanjem življenju ne bere in ne piše romsko. Z branjem in pisanjem se ukvarjajo redki posamezniki pri svojem delu (romska

Očiten dokaz, da integracija romskih otrok v vzgojno-izobraževalni proces ni zadovoljiva, so še vedno razmeroma nizki odstotki romskih otrok, ki uspešno napredujejo po vzgojno-izobraževalni vertikali (Antauer et al. v: Klopčič, 2003, 125).


vzgojiteljica, kulturni delavec, društvo Romani Union, Kulturno-umetniško društvo v Pušči, pesniki), medtem ko večina Romov brez težav govori prekmursko narečje in celo (seveda svojo lastno »različico«) knjižno pogovorno slovenščino« (Janko, 1997, 89).

»Tudi časopis Romske novice – Romani nevijpe, ki objavlja prispevke o položaju in or-ganiziranosti Romov, romskem vprašanju kot takem, kulturnih in športnih prireditvah, obletnicah in različnih praznovanjih izhaja pretežno v slovenskem jeziku. V romščini je objavljenih le nekaj prispevkov (pesmice, zgodbice, krajši opisi dogodkov), ker je rom-ščina predvsem pogovorni, ustni jezik in ker po mnenju pripadnikov prekmurske rom-ske skupnosti določenih strokovnih terminov ni mogoče prevesti, saj romščina naj ne bi imela ustreznih izrazov« (Janko, 1997, 92–93). »Romski zbornik – Romano kedijpe se sicer trudi tudi z objavo romske abecede, zbirke pogostejših romskih izrazov ter pre-gibnosti glagolov v različnih govorih na Slovenskem; večkrat vsebuje tudi priročni slo-varček« (prav tam). Medtem pa Horvat - Muc vendarle pravi: »Želim si, da bi se Romi zavedali svojega porekla, da se ne bi sramovali svoje temne polti in skodranih las, da bi spoštovali svoje korenine, kulturo in govorili v svojem maternem jeziku« (2006, 209).

14 PRIKAZANE GOVORNE SITUACIJE

»Zanimiv je tudi pogled na jezik oz. na romske govorne situacije in položaj slovenskega jezika (približek knjižne različice), prekmurskega narečja in romščine oz. romskega jezika (prekmurska romščina!) pri Romih iz Prekmurja, upodobljenih na televizijskem platnu. V glasbeno-dokumentarnem filmu z naslovom Sem cigan – prekmurski Romi, zasledimo uporabo vseh treh različic jezika« (http://tvslo.si/predvajaj/sem-cigan-prek-murski-romi-glasbeno-dokumentarni-film/ava2.127889680/). Slovenščina se uporablja zlasti ob pripovedovanju (širšemu občinstvu) o ciganski zgodovini, tradiciji, preseljeva-nju (uporaba izrazov ciganska/romska duša, kri), »služenju kruha«, veseljačenju, prero-kovanju, fotografiranju, rojevanju, prilagoditvi v (»večinsko«) okolje; pripovedovanju o šolskih izkušnjah, pa tudi v govoru o identifikaciji z glasbo in nogometom ter razlagi odnosov z Neromi. Prekmurščino uporabita radijska napovedovalka po koncu snemanja v radijskem studiu in vedeževalka, ki pripoveduje o prerokovanju, svoji družini in o kuhanju. Kombinacija prekmurščine in romščine je v uporabi pri doživetem pripovedo-vanju o šolski izkušnji in stiku s Prekmurci. Romščino pa uporabljajo – zanimivo – zla-sti otroci: fant, ki pripoveduje o nogometu; majhna deklica, ki nagovori svojega očeta; otroci pri petju in igri otroške izštevanke; delavec, ki pripoveduje o tradicionalnih oz. najznačilnejših romskih poklicih; vedeževalka ob prerokovanju Rominji; mladenič, ki spregovori o plesu, dvorjenju in čustvenem razmerju oz. odnosu Romi–Neromi. Rom-ski jezik je v uporabi tudi pri govoru Romov o njih samih, lastni identiteti (Kdo sem?), romskem jeziku in ohranjen v besedilih romskih pesmi.»Romski jezik, kratki snemani film, prinaša razumevanje lastnega jezika in jezika veči-ne ter utemeljuje rabo enega oz. drugega. Slovenščina se uporablja pri pripovedovanju


o otroškem vrtcu, prijateljih, šoli; v njej poteka tudi govor o slovenskem jeziku, pa tudi – zanimivo – o pomenu ohranitve romščine in romske kulture ter vlogi dvojezičnosti (pripoved mlade mamice o sebi in svoji sestrah, ki se s svojimi otroki pogovarjajo v slo-venščini, šele ko otroci odrastejo, pa tudi v romščini15). V romščini so odpete le romske pesmi, medtem ko izrazitejših vplivov prekmurščine ni zaslediti, morda tudi zaradi tovr-stnega želenega prikaza filmskih ustvarjalk« (http://www.youtube.com/watch?v=QP1v_WIH2C8).

15 UPODOBITVE (PREKMURSKIH) ROMOV

»Sodobna, postmoderna in multikulturna družba je bolj kot kadarkoli vpeta v polje vi-zualnega oz. vidnega. Dandanašnji čas je čas konstrukcij in reprezentacij le-teh. Mnogi antropologi ugotavljajo, da je podoba Ciganov oz. Romov mitizirana in stereotipizirana v tolikšni meri, da je le o malokaterem ljudstvu na voljo tako malo pristnih informacij. Njihovo podobo je tako treba luščiti iz gore mitov. Cigani so namreč sčasoma postali sinonim za prenašalce kuge, čarovnike, tatove, kradljivce otrok, vohune in prevaran-te. Njihova podoba vključuje tudi opravljanje posebnih, »ciganskih« poklicev« (http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/21272). Precej razširjeno je stališče, da so opravljali ravno tiste poklice, ki jih niso opravljali (ali želeli opravljati) Necigani, kar pa je diskutabilna trditev.

Zdi se, da se tudi v zadnjih letih v njihovem upodabljanju ni prav veliko spremenilo. Tako v medijih kot v splošni zavesti še vedno nastopajo v glavnem kot degeneriranci. Le redki so namreč prikazi romskih družin, žensk z otroki, romskih diplomantk … ra-zen morda v posebnih etnografskih zbirkah, dokumentacijah oz. razpravah. V zadnjem času se sicer v javnosti pojavljajo fotografije romskih otrok, sedečih v šolskih učilnicah oz. razredih, vendar se zdi, da je slednje rezultat prizadevanj vladajoče (politične) ideo-logije za »ukalupljanje« Romov v točno zamišljene in načrtovane, zlasti pa izredno toge in hegemonski oz. dominantni logiki podrejene podobe.

Največji paradoks sodobne družbe je, da na eni strani najbolj odločno zatira diskrimi-nacijo kot namen vzpostavljanja določenih oblik neenakosti med ljudmi, po drugi strani pa s svojo ideološko naravnanostjo in delitvijo sproža predsodke, ki razlike opraviču-jejo. Romi so bili v slovenski kulturi vedno drugi, bodisi orientalci, indijski nomadi z »etnično specifičnimi lastnostmi«, s posebnim »načinom« življenja ali s svojo »kultu-ro«, ki se jo reificira do podrobnosti. Romi imajo še vedno status drugega in ostajajo objekt toleriranja večine. Subjekt tolerira drugega, kolikor je soočen z njim. Če ne želi

15 Glede na dejstvo, da so v prvem kratko analiziranem filmu ravno otroci tisti, ki govorijo skorajda izključno v maternem, romskem jeziku – o tem razglablja v enem izmed prejšnjih izsekov tudi Pavla Štrukelj – bi si navedeno zagotovo zaslužilo natančnejšo oz. izčrpnejšo raziskavo.


imeti opravka z njim, se mu izogne in ga ignorira ali pa ga tolerira, dokler ali toliko, kolikor mu je relativno podoben. Predstave o tujosti in kulturni oddaljenosti Romov so (bolj) plod dominantne skupine, saj Romi sebe ne dojemajo bistveno drugače: »Nima-mo posebnih navad, pridite za kakšen dan k nam, usedite se na stol in nas opazujte, v ničemer se ne razlikujemo« (Žagar, 2006, 44–45).

Najverjetneje so zahodnoevropska kultura, kulture drugih narodov Evrope, med njimi tudi slovenska, »omejene« z visokimi zahtevami in pričakovanji lastnih kulturnih norm, »potrebovale« Cigane oz. Rome, da so lahko v njih »projicirale« vso drugost. Ena iz-med kulturnih in antropoloških teorij, reprezentacija v družbenem smislu, povezuje pra-kse in norme reprezentacije, ki jo lahko za predstavitev neke družbene skupine – kot so Cigani oz. Romi – izrabljajo tisti, ki imajo družbeno in politično moč. Za slednje pa se-veda ni nujno, da predstavljajo interese predstavljene skupine oz. posameznikov, saj jih lahko predstavljajo v stereotipni obliki oz. podobi. V tem kontekstu ne moremo govoriti zgolj o reprezentaciji, marveč o popačeni reprezentaciji kot konstrukciji identitet(e), ki je lahko tesno povezana z vprašanjem ideologije oz. moči.

Pojma ideologije in ideološkosti sta namreč v dandanašnji družbi ena izmed najbolj uporabljanih (in zlorabljanih). Tako kot si vsak posameznik lasti svoj sistem idej16, pre-pričanj in se poslužuje ravnanj v skladu s slednjimi, se tudi vsaka posamezna kultura oz. družba ravna po logiki kulturno oz. družbeno sprejetih norm in vrednot. Na Slovenskem so bili Romi skorajda vedno potisnjeni na družbeno, gospodarsko, kulturno in zgodo-vinsko obrobje in označeni z raznimi atributi manjvrednosti. Tudi danes – kljub raznim, sicer naraščajočim prizadevanjem – Romi ostajajo ena najbolj marginaliziranih družbe-nih skupin; navkljub uradnemu statusu etnične manjšine in pripadajočim pravicam se njihova družbena odrinjenost še vedno odraža skorajda na vseh področjih življenja. Ne-dvomno so tudi Romi med tistimi, ki imajo precejšnje težave pri prilagajanju hitrim mo-dernizacijskim procesom ter pri iskanju in prizadevanju za lastno, nekonfliktno vlogo v družbi. Tako Romi kot tudi neromsko prebivalstvo Slovenije se tako sooča s številnimi izzivi na področju vključevanja Romov v večinsko družbo in zagotavljanja gmotnih in človeških virov za življenje, ki bi ustrezalo dostojanstvenemu pojmovanju slednjega.

16 PREDLOGI IN UGOTOVITVE

16 Slovar slovenskega knjižnega jezika pojem ideologije razlaga kot »sistem idej, izražen v raznih oblikah družbene zavesti« (vir: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html). Seveda pa ne obstaja ena sama in enoznačna definici-ja oz. pomen besede ideologija. Beseda ima vrsto različnih pomenov, ki pa med seboj niso nujno združljivi. V humanistiki oz. družboslovju se najpogosteje uporabljajo razlage ideologije kot procesa produkcije pomenov, znakov in vrednot družbenega življenja oz. sklopov idej, ki so značilni za določeno družbeno skupino.


V analiziranem filmskem materialu so otroci tisti, ki govorijo skorajda izključno v ma-ternem, romskem jeziku, čeprav matere same navajajo, da jih sprva učijo (samo) slo-venskega jezika, medtem ko so ravno odrasli, zlasti starejši pripadniki romske skupnosti tisti, ki domnevno največ, torej napogosteje in o najraznovrstnejši tematiki razglabljajo v romskem jeziku oz. romščini. Navedeno bi si tako zagotovo zaslužilo natančnejšo oz. izčrpnejšo raziskavo v smeri medgeneracijskih pojmovanj oz. razumevanj vloge dotičnih jezikov. Zbirko stereotipnih označitev, skonstruiranih iz »zdravorazumskih« resnic in predsod-kov, naloženih v evropsko (pod)zavest v dolgih stoletjih stigmatiziranja in preganjanja Romov se zdi moč preseči le z izdatnejšim raziskovanjem romske skupnosti, njihove-ga jezika in kulture. Posledično romskost ne bo več interpretirana kot tujost, ki jo je potrebno zatirati ali/in preganjati, temveč kot možnost sodelovanja in napredka obeh skupnosti.

17 SKLEP

Brizani Traja (2000) pravi: »Romi smo ljudje, ki bomo ostale narode na Zemlji vedno spominjali na to, da ni vse materialnost in da se tudi na Zemlji da živeti tako, kot bo verjetno »življenje« po smrti. To je brez materialnih dobrin, ki so večini ljudi tako zelo pomembne in mislijo, da brez njih ni življenja. Romi smo dokaz, da je tudi to možno. Med nami so razlike in mnogi od nas nikoli nismo živeli pod šotori ali v barakarskih naseljih. Kljub temu pa vsi globoko v sebi nosimo tisto svobodo, ki nam jo je podaril Bog in jo lahko uživamo že tu – na Zemlji«.

Sedentarne kulture gledajo na nomade kot na ljudi, ki nimajo doma. Antropologi jim odgovarjajo, da imajo dom v ljudeh, s katerimi potujejo. Resda so (bili) Cigani oz. Romi po svoji specifiki bivanja nomadi (nomadske skupnosti), ki si pa pogostokrat tudi dan-danes ne uspejo pridobiti svojega »prostora na zemlji« in kot take, metaforične nomade, jih dojemamo oz. percipiramo tudi Necigani oz. Neromi, saj velikokrat nimajo prostora v naših življenjih. K tovrstnemu mišljenju nas navajajo tudi številne druge domnevne in vnaprej pripisane »determinante« romske kulture ali romstva, kot npr. biologizem, orientacizem in romanticizem.

Romi pa se največkrat ne identificirajo s arhetipsko »podobo«, ki so jim jo skozi zgo-dovino z raznimi oblikami opisovanja, naracije in upodabljanja »določili« (največkrat) ljudski imaginariji dominantnih kultur. Tudi dandanes jih različni medijski diskurzi, pa tudi zakonodajni vidiki socialnih in drugih politik največkrat predstavljajo oz. prikazu-jejo kot »pereč problem«. Pripisane »etnične značilnosti« skorajda nikoli ne upoštevajo romskih lastnih opredelitev ali samopripisov. Pogosto stereotipne predstave tako le po-ustvarjajo propad med Romi in Neromi; med njihovimi »nagonskimi« (»divjimi«, »pri-


mitivnimi«), v nasprotju s »civiliziranimi« življenji preostalih. Vendar Romi še zdaleč niso obremenjeni s svojo »ciganskostjo« oz. »romskostjo«, saj se – za razliko od ostalih – zavedajo, da »ciganska« oz. »romska kri« dokončno ne zaznamuje človeka, njegovih motivov, stališč, vrednot in stremljenj. Romska skupnost ima pravico ohraniti svoje navade, kulturo in jezik, zato je pripadni-kom slednje potrebno omogočiti okolje, v katerem bodo lahko vse to dosegli, a kljub temu funkcionirali v utečenem, »večinskem« sistemu. Možnost, da se vzpostavi, ohranja in razvija pisna jezikovna tradicija, ki edina lahko prepreči izumrtje jezika, je za manjši-no zelo pomembna. S tem bi se povečala jezikovna samozavest, (o)krepila identiteta ter organiziranost romske skupnosti kot take. Nujno potrebno bi bilo tudi, da bi se v vseh slovenskih pokrajinah, ki jih naseljujejo Romi, zagotovili pogoji za kreativni razcvet najrazličnejših kulturnih dejavnosti, vključno z rabo romskega jezika v izobraževanju, medijih, založništvu in raziskovanju romske kulture, etnologije in zgodovine. Tovrstna kulturna heterogenost namreč lahko proizvaja oz. pomembno oblikuje notranjo kohe-rentnost pripadnikov romske skupnosti ter spodbuja kulturno in družbeno emancipacijo.

Romi vse do danes živijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti – na določen način ohra-njajo svoj »tradicionalni« način življenja, hkrati pa se prilagajajo razmeram v območjih, v katerih se naseljujejo. Razlogi za drugačno obravnavanje romske skupnosti kot take, tudi prekmurske romske skupnosti tičijo predvsem v »drugačni« kulturi, tradiciji in zgodovinskih dejstvih. Ključnega pomena za izboljšanje njihovega položaja se zdi izo-braževanje, dodatne možnosti zaposlovanja, učinkovito sodelovanje z lokalno upravo in državo ter primerni odnosi z lokalnimi prebivalci. Za vsakršen napredek pa je potrebno vložiti veliko časa, volje, napora in poguma, kjer je izrednega pomena sprejemanje in ne spreminjanje. Nenazadnje niti različne nove politike ne morejo avtomatično oz. povsem ukiniti starih klišejev in navad. Tudi Vinko Ošlak »rešitev« vidi v »sintezi duhovnega nomadstva in fizične urbanosti« (Brizani Traja, 2000, 90), kjer pa vendarle ne sme biti v kali zatrt kulturnorelativistični diskurz o ciganski oz. romski drugačnosti, zlasti pa njihovi svobodi. Nenazadnje se zdi, da resnična svoboda pomeni zgolj možnost biti in ostati – drugačen.

LITERATURA IN VIRI

Barle Lakota, A. et al. Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 2004.Brizani Traja, I. Le ostanite – Romi gredo. Celovec: Mohorjeva založba, 2000.Horvat Muc, J. Amaro drom – Naša pot. Murska Sobota: Založba Romani Union, 2006.Horvat Muc, J. Romski jezik. Murska Sobota: Zveza Romov Slovenije, 2008.Janko, A. Izobraževanje in strategije pismenosti: magistrsko delo. Ljubljana: Filozof-ska fakulteta, Oddelek za sociologijo, 1997.


Janko Spreizer, A. Vedel sem, da sem Cigan – rodil sem se kot Rom. Ljubljana: Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2002.Klopčič, V. Položaj Romov v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2007.Komac, M. Priseljenci: študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo. Lju-bljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2007.Mikolič, V. Jezik v zrcalu kultur. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004.Nezirović, S. Romski jezik. Velenje: Romsko društvo Romano vozo, 2008.Šajnovič, R. Biti Rom, romski otrok. Novo mesto: Dolenjska založba, 2000.Štrukelj, P. Romi na Slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980. Štrukelj, P. Tisočletne podobe nemirnih nomadov: zgodovina in kultura Romov v Slove-niji. Ljubljana: Založba Družina, 2004.Toporišič, J. Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja, 2000.Žagar, N., in Klopčič, V. Poklicno informiranje in svetovanje za Rome. Črnomelj: Za-vod za izobraževanje in kulturo, 2006.

Antauer, Ž., Krek, J., in Peršak, M. Projekt standardizacije jezika Romov v Sloveniji in vključevanje romske kulture v vzgojo in izobraževanje. V: Evropa, Slovenija in Romi: zbornik referatov na mednarodni konferenci v Ljubljani. Ljubljana, 2003, str. 131–141.Medica, K. Identitete in identifikacije: od socialnega priznanja do socialne pripadnosti. Monitor ISH, 2009, 11, II, str. 7–18. Petkovski, T. Identiteta in kultura Romov. V: Evropa, Slovenija in Romi: zbornik refera-tov na mednarodni konferenci v Ljubljani. Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, 2003, str. 195–200. Vonta, T. Za uspešno integracijo romskih otrok je odlično komaj dovolj dobro. Šolsko polje: revija za teorijo in raziskave vzgoje in izobraževanja., 2006, VI, 17, str. 3–28.

Biti Rom v Sloveniji. [Online]. 2011. [Citirano 30. november 2012]. Dostopno na sple-tnem naslovu: http://24ur.com/novice/slovenija/biti-rom-v-sloveniji.html.Gypsy Roma Traveller Leeds: The permanent site of the Gypsy Roma Traveller Com-munities. [Online]. 2012. [Citirano 10. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.grtleeds.co.uk/Culture/languages.html.Hudorovič, M., Horreau, C., in Baranja, M. Romski jezik. [Online]. 2010. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.youtube.com/watch?v= QP1v_WIH2C8.Ivelja, R. Grdi, umazani, zli ali zakaj je težko biti Rom. [Online]. 2006. [Citirano 10. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/21272.Kuhar, S. Poznavanje romskega jezika je prednost. [Online]. 2011. [Citirano 10. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://sobotainfo.com/novice/


ogled/12076/?s=pf.Lukšič, A. Ne moremo mi delati korakov namesto Romov. [Online]. 2010. [Citirano 15. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.rtvslo.si/slovenija/luksic--ne-moremo-mi-delati-korakov-namesto-romov/221289.Matras, Y. Romani Project. [Online]. 2012. [Citirano 30. november 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://romani.humanities.manchester.ac.uk/index.shtml.Milanov, T. Romski jezik in lažni strokovnjak. [Online]. 2011. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.siol.net/novice/lokalne_novice/ po-murje/2011/11/romi_ muc_magister.asp.Naredili veliko, treba bo še več. [Online]. 2011. [Citirano 15. december 2012]. Dosto-pno na spletnem naslovu: http://24ur.com/novice/slovenija/ naredili-veliko-treba-bo--se-vec. html.Pirc, V. Romski jezik je pomemben. [Online]. 2011. [Citirano 20. december 2012] Do-stopno na spletnem naslovu: http://www.mladina.si/95996/romi2/?utm_source=tednik %2F200121%2Fclanek%2Fromi2%2F&utm_medium=web&utm_campaign=oldLink.Romani Culture and History. [Online]. 2012. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://reocities.com/paris/5121/.Romani Dialects. [Online]. 2012. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://romani.uni-graz.at/romlex/whatisromani.xml.Romski jezik po svetu izginja. [Online]. 2008. [Citirano 12. december 2012]. Dosto-pno na spletnem naslovu: http://www.rtvslo.si/slovenija/romski-jezik-po-svetu-izgi-nja/85878.Sem cigan. [Online]. 2012. [Citirano 20. december 2012]. Dostopno na spletnem naslo-vu: http://tvslo.si/predvajaj/sem-cigan-prekmurski-romi-glasbeno-dokumentarni-film/ava2. 127889680. Slovar slovenskega knjižnega jezika. [Online]. 2000. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.Šajnovič, R. Romski jezik je naša domovina. [Online]. 2009. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.genspot.com/blog-17975/romski--jezik-je-nasa-domovina.aspx.5. november je svetovni dan romskega jezika [Online]. 2010. [Citirano 12. december 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.zveza-romov.si/5november_je_sve-tovni_dan_romskega_jezika,618,186,0.html.


ELEMENTI PREKMURSKE KRAJINE V LUČI LOKALNIH IN NACIONALNIH SIMBOLOV

IN NJENE RAZVOJNE MOŽNOSTI

Mihaela Kalamarštudentka Filozofske fakultete Ljubljana, smer slovenistika in sociologija kulture

študentka VSŠ Murska Sobota, smer [email protected]

POVZETEK

Članek obravnava tematiko prostorske identitete v povezavi s krajino in njenimi po-sameznimi elementi. Identiteto, vezano na prostor, poleg nacionalne pripadnosti lahko opišemo tudi na lokalni ravni. Ugotavljamo, da se je skozi časovno kontinuiteto obliko-vala nacionalna identiteta, ki se je vselej opirala na prostor in njene prvine. Slovenska narodna identiteta se je oblikovala v začetku 19. stoletja, najbolj pa se je krepila skozi jezik, izražala pa tudi s pomočjo ubesedenih ali upodobljenih prostorskih simbolov. Ta proces izbiranja prostorskih enot, na katere se je navezovala prostorska – nacionalna istovetnost, je potekal skozi različne faze in obdobja. Identiteta, vezana na prostor, se manifestira s pomočjo simbolov. Ti simboli morajo biti kot znaki jasno berljivi in raz-poznavni vsem znotraj določene družbene skupine. Krajina se torej pojavi kot simbol pripadnosti določeni družbeni skupini. S pomočjo simbolov se torej ohranja in vzdržuje identiteta. Posebno pozornost vzbujajo tisti simboli oz. njihovi pomeni, ki so zgrajeni na mitu. Pri tem procesu ima pomembno vlogo krajinska dediščina, zgrajena na mitu, ki daje človeku nenehno spoznanje, da je in kdo je. Kulturna krajina in iz nje izhajajoča prostorska identiteta sta v času postmoderne družbe, ki jo prepredajo veliki globaliza-cijski tokovi in drugi novi pojavi, podvrženi nenehnim spremembam. S tem se odnos do materialnosti, uporabnosti in stabilnosti krajine in njenih identifikacijskih simbolov v luči nacionalnega opredeljevanja spreminja in dobiva nove izrazne podobe. Krajinska posebnost v slovenskem prostoru je zagotovo tudi kulturna krajina Prekmurja, ki ji splet različnih dejavnikov daje velike razvojne možnosti.

Ključne besede: kulturna krajina Prekmurja, prostorska identiteta, globalizacija, razvojne možnosti krajinskih posebnosti


1 UVOD

Podobo Slovenije kot nacionalne države prostorsko lahko določimo na različne načine, za naše razumevanje in referenčni okvir pa sta pomembna predvsem dva vidika. Prvi vidik je predstava o prostoru, ki je določen z državnimi mejami – nacionalni teritorij – oblikovanje le-tega je zgodovinsko, politično in kulturno pogojeno in sovpada z genezo slovenske narodne zavesti oz. nacionalne identitete. Drugi vidik je predstava o prosto-ru, ki je določena regionalno znotraj državnih meja in jo v stvarnosti tvorijo pokrajine oz. posamezne kulturne krajine z ozirom na izjemnem v določenem fizičnem prostoru. Tudi na tej ravni se vzpostavlja odnos oz. zavest, ki jo imenujemo regionalna zavest oz. regionalna1 identiteta.

Predstava o prostoru je povezana tudi s čustvenim odnosom do prostora, ki se oblikuje pri posamezniku in/ali družbeni skupini. »Radi imajo preteklost [posamezniki in/ali skupina, op. a.] in njena opredmetenja, navezani so na podobe okolja, ki so rezultat njihovega dela« (Kučan, 1993, 8). Heidegger (1977) je istovetenje s prostorom opred-metil z bivanjem, ki ga opisuje kot prostorsko opredeljeno eksistenco oz. pojav, ko ljudje spreminjajo kraj svoje eksistence v svoj dom. Pri tem pa človeka vežejo na pro-stor mnogi čustveni odzivi, pri čemer Južnič (1993) izpostavi občutenje domačnosti, ki predstavlja identifikacijsko sidrišče in je vir posebne identitete, ki jo bomo predsta-vili, to je identiteta, ki se navezuje na določen prostor. Ta »sentimentalna orientacija« po Južniču je poleg omenjenega občutenja domačnosti povezana tudi z vrednotenjem posameznih delov okolja glede na pomen, ki mu ga pripisujeta družba in kultura (prav tam). To potrjuje tezo, ki jo izpostavi Ana Kučan (1996, 1), »da se nacionalna identiteta […] konstituira v 'duhovni sferi' naroda, uteleša pa se tudi izven nje, v polju fizisa, v prostoru kot celovitosti naravnih danosti in človekovega delovanja – v krajini2 «. »Vidni učinek tega utelešenja, kot ga imenuje avtorica, so svojevrstni značilni krajinski vzorci, ki so lastni določenim območjem in kulturam in so kot taki prepoznavni na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Torej so tudi krajine in njene prvine lahko simboli dolo-čene družbe« (prav tam). Ti simboli postanejo prvine družbene identifikacije bodisi na nacionalni bodisi na lokalni oz. regionalni ravni. Pri tem pa je pomembno poudariti, da se kot družbena skupina na ravni teh simbolov istovetimo samo s tistim, kar je za nas kot skupino pomembno. Ta izbor simbolov pa je odvisen od več dejavnikov, v največji meri pa nanj vpliva sistem družbenih vrednot. Pri tem je hkrati pomembna družbena percepcija nacionalnega prostora, ki se po mnenju Kučanove (1997, 168) »oblikuje s komunikacijskimi sredstvi znotraj procesov socializacije3«. Če poenostavimo, to pome-ni, da določena krajina ali njeni posamezni elementi v družbeni predstavi predstavljajo

1 To identiteto lahko poimenujemo tudi teritorialna identiteta.2 Ta teza se hkrati lahko nanaša tudi na regionalno identiteto.3 Socializacija je proces, v katerem se posamezniki naučijo kulture svoje družbe. Najpomembnejši vidik socializacijskega procesa poteka v otroštvu, navadno v okviru družine. V zahodni družbi so med izvajalci socializacije tudi izobraževalni sistem, poklicna skupina in vrstniška skupina (Haralambos in Holborn, 2005).


nacionalni simbol, s katerim se kot narod istovetimo. Simbolni pomeni krajine in njenih prvin pa imajo pomembno vlogo tudi pri istovetenju z regionalnim prostorom, ki nam v določenih pogledih lahko predstavlja vir smisla, ki ga daje posamezniku navezanost na izvorni prostor. Družbena predstava o prostoru, ki je zgrajena na mitu, pa ni nujno, da se ujema s prostorsko stvarnostjo.

Znano je torej, da krajina sama po sebi nima te sporočilne vrednosti in da se ji le-ta pri-pisuje skozi iskanje identitete na način, da se vanjo oz. v njene posamezne elemente in-vestira smisel. Navezuje se torej na družbeno predstavo o prostoru, na tisto, kar fizične prvine simbolizirajo in ne na njih kot take, zato je v skladu s tem pojmovanjem potrebo razumeti tudi pojem »krajina«. Ta poleg osnovnega pojmovanja, ki zaznamuje določen prostor, hkrati presega prvotno vsebino in obsega tudi pomene iz namišljenega sveta, opredeljuje pojem krajine Dušan Ogrin (1989), eden najvidnejših krajinskih arhitektov našega časa in prostora.

Ker je po definiciji krajina produkt človekove dejavnosti, ki se na osnovi naravnih da-nosti vpenja v kulturne, gospodarske in politične tokove, je podvržena nenehnim spre-membam, iz nje pa je moč črpati raznolikost pomenov in v tem smislu je lahko tudi krajina vpeta v pomensko mrežo, ki jo je moč opredeliti le s konstrukcijo mita (Kučan, 1996). Potemtakem je krajina kot simbol nacionalne identitete v določeni meri podvr-žena mitu. To pojasnjuje dejstvo, da je na mitologijah zgrajena nacionalna identiteta. Ta je ena izmed najbolj zapletenih, protislovnih, iz raznovrstnih drugih 'sestavljena' iden-titeta, opredeljuje Stane Južnič (1993), pomemben premik v znanstvenih spoznanjih pa je dejstvo, ki ga osvetljujemo tudi v pričujočem delu, da na oblikovanje prostorske identitete [nacionalne oz. regionalne] nimata progresivnega vpliva samo jezik in li-teratura, ampak tudi prostorska percepcija oziroma družbena predstava o prostoru in njegovih elementih.

Krajina in njeni elementi so vir razvojnih možnosti in krepitve gospodarstva na naci-onalni in lokali ravni. V duhu ohranjanja krajine in njenih posebnosti pa je prav, da te razvojne potrebe uskladimo s politiko varovanja krajine in njenih elementov. Kot meni Gabrijelčič (v: Pavliha, 1998, 4), »so uspešni lahko le tisti razvojni programi, ki bodo v ravnovesju med varovalnimi in razvojnimi potrebami sodobne družbe«.

Obravnavana tema je v skupnem interesu celotne severovzhodne regije, saj gre za raz-mislek o vrednotenju Prekmurja, njegovega kulturnega, gospodarskega in krajevne-ga prostora. V času globalizacije, ko sta družba in posameznik podvržena nenehnim spremembam, je to še toliko bolj pomembno, saj so vrednote vezane na prostorsko opredeljevanje in pripadanje močno ogrožene, prav tako pa se nenehno spreminjajo gospodarski vzorci. Negotovost, ki jo prinašajo spremenjene družbene spremembe, ni zanemarljiva, saj vnaša dvom v našo istovetnost, prav tako pa vpliva na vzorce krajin-


skega urejanja in planiranja, ki so podvrženi močnim vplivom postmodernizma. Pod vplivom omenjenih družbenih sprememb je ohranjanje navezanosti na izvorni prostor pomembno, saj daje posamezniku in družbi smisel in sidrišče bivanja. Prekmurje kot krajina, ki vključuje tudi zavarovano območje Krajinskega parka Goričko, lahko s svo-jimi okoljskimi, kulturnimi, ekonomskimi, socialnimi in človeškimi viri prispeva k ure-sničevanju ciljev trajnostnega razvoja tako na nacionalni, kakor tudi na lokalni ravni. V okviru tega bomo predstavili omenjene vire in dejavnosti, ki predstavljajo razvojne možnosti.


2.1 NAMEN

Namen strokovnega članka je, da se osredotočimo na to, kako je družbena predstava o prostoru bistveno vplivala¹ na oblikovanje predstave o nacionalnih simbolih in nacio-nalni identiteti.

Dodatni nameni so določiti pomen lokalne oz. regionalne zavesti na konstitucijo naci-onalne identitete s pripadajočimi simboli, ki jih posreduje krajina. Namen, ki izhaja iz empiričnega dela naloge, je razmislek o vrednotenju Prekmurja, njegovega kulturnega in krajevnega prostora s poudarkom na gospodarskih možnosti, ki izhajajo iz kulturne krajine.

2.2 CILJI

Cilj strokovnega članka je, da na podlagi teoretičnih in empiričnih raziskovanj preveri-mo, v kolikšni meri in na kakšen način je pri oblikovanju nacionalnih simbolov imela vpliv krajina Prekmurja, in ali vpliva samo na oblikovanje predstave o lokalnih simbo-lih, ki so povezani z identiteto ali deluje tudi na nacionalni ravni. Sekundarni cilj pri-čujočega dela je tudi, da raziščemo razvojne možnosti, ki jih ponuja krajina Prekmurja.

2.3 PREDPOSTAVKA

P1: Elementi prekmurske krajine se v zavesti domačinov predstavljajo v prvi vrsti kot simboli lokalnega in hkrati s tem vplivajo tudi na oblikovanje predstave o nacionalnih simbolih.



Strokovni članek vsebuje teoretični in empirični del. V prvi fazi smo zbrali in preučili strokovno in ostalo literaturo in iz nje črpali ključna spoznanja za teoretični del diplom-skega dela. V empiričnem delu smo za potrebe diplomskega dela Elementi krajine v luči nacionalnih simbolov – primer Prekmurja na podlagi osvojenega znanja sestavili in izvedli anketo, ki nam je služila tudi pri raziskavi pričujočega strokovnega članka, ki izhaja iz omenjenega diplomskega dela. V reprezentativni vzorec anketiranih so bili zajeti lokalni prebivalci Prekmurja in ostali prebivalci Slovenije. Rezultate empiričnega dela smo analizirali, primerjali in jih ovrednotili s pomočjo teoretičnih izhodišč. Do-bljeni rezultati so nam služili za ovrednotenje teoretičnega dela, na podlagi česa smo podali ugotovitve in predloge.

2.5 OPIS RAZISKOVALNEGA POSTOPKA

Za empirični del strokovnega članka smo uporabili del ugotovitev anketnega vprašal-nika, ki smo ga izdelali v okviru diplomskega dela Elementi krajine v luči nacionalnih simbolov – primer Prekmurja. Vprašanja so se nanašala na elemente prekmurske kra-jine, zanimalo pa nas je, kako jih v luči nacionalne/lokalne identifikacije vrednotijo prebivalci Prekmurja in kako prebivalci iz drugih delov Slovenije. Vprašalnik Elementi prekmurske krajine v luči nacionalnih simbolov je sestavljen iz 5 vprašanj, ki so pre-težno zaprtega tipa in podprta s slikovnim gradivom. Anketiranje je potekalo junija 2012 in je zajelo prebivalce celotne Slovenije v starostnem obdobju od 18 let in naprej. Zgornje starostne omejitve ni bilo. S tem vzorcem smo statistično zajeli celotni delež dejavnega prebivalstva v Sloveniji. Anketiranje je potekalo s pomočjo spletnega vpra-šalnika preko portala www.1ka.si. Vprašalnik uvodoma vsebuje tudi pogoje anketira-nja, ki opredeljujejo anonimnost ankete in zaščito anketiranih oseb. Anketiranci so na vprašanja odgovorili tako, da so obkrožili trditev, ki je najbolje opisala njihovo mnenje in doživljanje, ali na kratko odgovorili v nekaj besedah. Ker je potekalo anketiranje ele-ktronsko, smo pri tem imeli vpogled v potek števila delno in v celoti izpolnjenih anket. Skupno odgovorjenih anket je bilo 292, od tega je bilo 46 delno odgovorjenih, ki smo jih izključili iz analize. Tako smo v obdelavo dobili 246 anket, ki smo jih analizirali.

3 »KRAJINA«

Eden izmed vodilnih krajinskih arhitektov sodobnega časa, Dušan Ogrin (1989), celo-vito in interdisciplinarno predstavi pojem krajine, ko pojasnjuje, da se pojem 'krajina' oblikuje v družbenih odnosih, in sicer z namenom iskanja primernejšega, bolj pove-dnega izražanja pogledov, misli ali doživetij subjekta. Iz omenjenih nagibov je pojem


'krajina' postopoma začel presegati prvotno vsebino, ki je dotlej opredeljevala določen prostor, in postal izrazni pojem tudi za pomene iz namišljenega sveta. Tudi Marušič (1998, 27) v prispodobi govori o krajini kot o »fizični posodi, v kateri se odvija življenje posameznikov, pa tudi naroda in da se zato v njej zrcalijo vse posebnosti življenja«.

»V tej luči najbolj koeksistentno opredelitev krajine podaja angleški geograf Meinig, ki pravi, da je možno krajino opisati na različne načine oz. iz različnih vidikov, in sicer:

• Krajina kot naravaObsega obstoječo naravo in hkrati naravo, ki bi jo rad opazovalec v določeni krajini videl.

• Krajina kot bivališčeDomovanje človeka razodeva njegovo navzočnost v krajini, ki se kaže v vzorcih na-selbin, obdelavi zemlje, prometnih ureditvah, torej na vzorcih poselitve.

• Krajina kot umetna tvorbaKaže na krajino, ki je zaradi človekovega poseganja predrugačena.

• Krajina kot sistemV luči razumevanja zgradbe sveta lahko opredelimo krajino kot sestavljenko različnih sistemov.

• Krajina kot problemPojavi se pri rabi prostora, ki pomeni odmik od naravnega. Takšno stanje je pogosto problematično, zato lahko govorimo o krajini kot o problemu.

• Krajina kot premoženjeS svojimi proizvodnimi, turističnimi, ekološkimi in ostalimi razvojnimi možnostmi predstavlja krajina določeno potencialno tržno vrednost, ki jo lahko izrazimo v de-narju.

• Krajina kot ideologijaV zgradbo določene krajine se zapisujejo kulturne, politične in gospodarske misli nekega obdobja in razodevajo filozofijo določene družbe.

• Krajina kot zgodovinaPredstavlja opredmeteno preteklost in je rezultat razvojne poti.

• Krajina kot krajVsaka krajina predstavlja individualno enoto v končni podobi zemlje, zato lahko o njej govorimo kot o kraju.

• Krajina kot estetikaPodoba krajine je odvisna od razmerja prvin v njej. V tem smislu lahko govorimo o večji ali manjši skladnosti krajine, kar je odvisno od njene estetske vrednosti« (Ogrin, 1989).

Naštete značilnosti poskušajo celovito zajeti pojem krajine, zato ta opredelitev ni le strogo geografska, ampak prehaja tudi na področje drugih ved. Naštete značilnosti se najpogosteje pojavljajo skupaj, le redko ima določena krajina samo eno izmed naštetih


značilnosti. Pogost pojav pa je, da ena izmed naštetih značilnosti prevladuje in s tem določa naravo krajine. Tako poznamo npr. industrijsko krajino, agrarno krajino, turistič-no krajino. Na podlagi omenjenih opredeljujočih značilnostih pa lahko delimo krajino na naravno in kulturno.

4 ISTOVETENJE S PROSTOROM IN NACIONALNA/REGIONALNA IDENTITETA

Kot smo že ugotovili, lahko krajine in krajinske prvine predstavljajo simbole družbe, po katerih se ta družba ravna. Prostor, ki ga družba naseljuje, ima po Južniču (1993) v kulturnem smislu simbolične pomene, zato se pripadnost prostoru ne more izražati le z opredelitvijo teritorialnih meja.

Krajinska arhitektka Ana Kučan (1996) v svojih raziskavah o elementih krajine kot nacionalnih simbolih trdi, da če je ozemlje ena od osnov za nastanek in oblikovanje nacionalne države, mora potem posledično v zavesti naroda obstajati videnje tega pro-stora. Iz tega izpelje sklep, da se nacionalna identiteta ne veže le na z mejami zamejeno ozemlje, ampak tudi na posamezne kraje in krajine. »Na tem področju so potemtakem združeni ozemlje, in zgradba prostora kot fizis ter družba in kultura kot genius« (prav tam). Nacionalna identiteta, ki spada v polje skupinske identitete, se torej veže na sim-bolne pomene fizičnih prvin, torej krajin. Če to dejstvo posplošimo na celotno ozemlje neke države, v kateri biva narod, se kot skupina istovetimo s tistimi deli krajine, ki so za nas kot skupino pomembni. Ta izbor pa je odvisen od sistema družbenih vrednot.

Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da fizična podoba kulturne krajine nastaja znotraj kulturnih, družbenoekonomskih in tehnoloških značilnosti posamezne družbe, pri tem pa imata velik vpliv ideologija4 in politična strategija. Prav tako je torej odnos posameznika do prostora v veliki meri določen z družbenimi potezami skupnosti, nje-nim sistemom vrednot, verovanj in kolektivnega spomina. »Krajina je prostor, ki ga človek naseljuje, prispeva k oblikovanju njegove identitete, obenem pa se v krajini od-slikavajo družbeni odnosi in s tem prispevajo k ustvarjanju krajinske podobe v družbeni zavesti, po kateri jo prepoznamo in se z njo ali z njenimi deli poistovetimo« (Kučan, 1996, 5). 4 »Ideologija […] je urejen zbir idej pa tudi znanost o zaznavah, predstavah (idejah), na katerih se gradi celotno spoznanje. Pojem je dobil tudi slabšalni pomen kot ‘sprevrnjena zavest’: Karl Marx je namreč z ide-ologijo označeval zavest, ki se ne zaveda lastnega izvora in pogojenosti. Z ideologijo razumemo tudi vodilo za družbeno delovanje in celo, naj tako rečemo, nereligiozno nadomestilo za religijo« (Južnič, 1993, 12).


4.1 ISTOVETENJE S PROSTOROM

Kot smo uvodoma povzeli po Heideggerju (1977) gre pri istovetenju s prostorom za po-jav, ko ljudje spreminjajo kraj svoje eksistence v svoj dom, kar lahko opišemo tudi kot prostorsko opredeljeno eksistenco. O tem govori tudi Ogrin (1991, 63): »Ena od temelj-nih potreb človekovega bivanja je občutek, da je nekje doma in da to lahko projicira tudi v določeno prostorsko konfiguracijo v krajevnem, regionalnem ali nacionalnem merilu. Z drugo besedo, njegova teritorialna pripadnost se mora uresničiti tudi prostorsko.« To o čemer govori Ogrin (1991), imenuje nemška sociologinja Felizitas Romeiss Stracke »simbolična navezanost na kraj« ali »symbolische Ortsbezogenheit«.

Pomembno pri tem je tudi dejstvo, kako se oblikuje družbena predstava o prostoru [tudi o krajinskem prostoru, op. a.]. Ana Kučan (1996) zagovarja tezo, da se je ta predstava izoblikovala skozi komunikacijo med družbo in posameznikom, pri čemer prevzema družba vlogo proizvajalca, posameznik pa vlogo potrošnika te predstave. »Posebno vlo-go imajo pri tem procesi socializacije5 in inkulturacije6 na način individualnega pono-tranjenja – posameznikovega prostovoljnega sprejemanja tistega, kar nastopa v širšem družbenem okolju« (prav tam). Družbena predstava o prostoru pa je pogoj za oblikova-nje prostorske identitete. Ta se po Kučanovi oblikuje »iz vzajemnega delovanja med po-sameznikom, družbo in prostorom« (prav tam). Pri tem je »pojem identitete postavljen v širši kontekst vizualnega dojemanja prostora,« meni Fattorijeva (1992).

4.2 NACIONALNA IDENTITETA

Nacionalna identiteta spada v polje skupinske identitete – lahko bi rekli, da je nacio-nalna identiteta izrazita skupinska identiteta, pri kateri je potrebno upoštevati različne relacijske povezave7. Oblikovanje te identitete sloni na daljši zgodovinski kontinuiteti in je močno vezana na nacionalno lojalnost. V tem smislu sta za nacionalno identiteto bistveni sestavini kontinuiteta in diferenca, ki sta, kot smo spoznali, temelj vsake iden-

5 Opredelitev, kaj je socializacija, smo predstavili pod opombo 4.6 Pojem inkulturacije se pogosto pojavlja skupaj s pojmoma socializacija in vzgoja, saj gre pri inkulturaciji za proces sprejemanja kulture družbe in posledičnega vključevanja posameznika v družbo. Posplošeno bi torej lahko opredelili pojem inkulturacije kot mehanizem vključevanja posameznika v družbo, ki deluje preko kulture. O tem trdi Strmčnik: »Kulturacija je matični pojem kulturne pedagogike, ki je danes spet pogosteje obravnavana. Kultura je navadno razumljena v širšem pomenu, kot celota vrednot, spoznanj in izkušenj na vseh področjih človekovega udejstvovanja in ustvarjanja. V tem smislu so tudi socializacija in vzgoja, pou-čevanje in učenje razumljeni kot izrazna oblika kulture ter hkrati sami pomembna sestavina kulture. Glede na to, da se je moglo razviti bistvo človeka le s kulturo, oba, človek in kultura pa le sredi skupnega življenja, je preseženo prvotno idealistično ločevanje kulture od družbe oziroma podrejanje družbe kulturi. Od tod velika podobnost socialnih in kulturnih kompetenc, kakor tudi vzgoje, socializacije in kulturacije« (Strmčnik).7 Med drugim tudi v smislu povezave z etnično identiteto, ki je ne smemo enačiti z nacionalno, saj se etnija v primerjavi z narodom kaže kot splošnejše stanje – etnije so vselej potencialni narodi, medtem ko sta v narodu že izpostavljena politična in ideološka razsežnost (Južnič, 1993).


titete. Pri tem ima bistveno vlogo država, ki prispeva k oblikovanju zavesti o skupni zgodovinski usodi, ki se v največji meri reproducira s pomočjo državnega izobraževal-nega sistema.

»Če strnemo, nacionalna identiteta sloni na rojstvu v določeno skupnost, z imenom in jezikom take skupnosti, posebnosti naravnega okolja in načina življenja, posebnosti družinskega in sorodniškega odnosa in vrednostnega sistema in še posebej občutenja ločenosti od drugih« (Južnič, 1993, 321).

4.3 REGIONALNA IDENTITETA

Pojem regionalne identitete zelo nazorno opisuje Ipsen (1993), ki se ukvarja s pojmom kot z znanstveno, politično in socialnopsihološko kategorijo, meni pa, da so za obliko-vanje in reproduciranje le-te potrebne ustrezne morfološke in s tem estetske lastnosti prostora, s katerimi je posameznik v interakciji, zgodovinska kontinuiteta in razne po-litične, ekonomske in druge družbene sile, ki vplivajo na posameznika in skupnost, ki ji pripada.

Da lahko razumemo pojem regionalne identitete, moramo spoznati tudi določnice re-gije, ki jo Kerma in Plesec (2001, 314) definirata kot »homogeno zaokroženo območje s prepleteno interno komunikacijo, ki utrjujejo to notranjo homogenost in specifiko glede na druga območja«. »Nadalje menita, da so v preteklosti podobna klima, reliefna izoblikovanost, naravna vegetacija, podobne razmere za kmetovanje in hkratnost ad-ministrativnih ter cerkvenoupravnih območij v prostoru, ob takratni nizki mobilnosti prebivalcev, 'rojevali' zaokrožena območja [regije, op. a.] s samosvojimi dialekti in re-gionalnimi posebnostmi. Znotraj teh homogenih območij oz. regij pa se je razvila tudi identifikacija posameznika s prostorom in skupnostjo. Ta homogenost je še danes – ob spremenjenih družbenih razmerah – podlaga za oblikovanje regionalne identitete, ki v današnjih razmerah8 dobiva vlogo branitelja pred uniformnostjo in enoličnostjo« (prav tam).

4.3.1 Regionalna identiteta Prekmurja

Prekmurje je zaradi svojega zgodovinskega razvoja9 in lege bilo dolgo časa za večino slovenskega prebivalstva odmaknjeno in slabše poznano območje, vendar je zaradi hi-trih gospodarskih sprememb identiteta Prekmurja pokazala sodoben izraz in Prekmurje je postalo ena od najbolj zanimivih slovenskih (po)krajin (Klemenčič, 2003). Istovete-nje s prostorom se je na tleh Prekmurja razvijalo v več razvojnih stopnjah, ki jih lahko

8 To so: povečana mobilnost prebivalstva in migracije, pojav novih medijev, proces globalizacije … in števil-ne druge značilnosti, ki smo jih opisali v poglavju 4.2. 9 Prekmurje je dolgo pripadalo ogrski kroni in zato bilo ločeno od ostale Slovenije, ki je živela v drugačnih zgodovinskih, gospodarskih in kulturnih razmerah (Klemenčič, 2003).


opredelimo v okviru civilizacijskih stopenj10. »(Po)krajinski viri so prostorsko različno razporejeni in se povezujejo v pisan pokrajinski mozaik z različnimi identitetnimi do-minantami« (Klemenčič, 2003, 11). Nekaterih od teh krajinskih virov so dobili simbolni pomen identifikacije in imajo vlogo pri opredeljevanju regionalnega in nacionalnega istovetenja.

V kolikšni meri elementi kulturne krajine predstavljajo simbol regionalne in v kolikšni meri simbol nacionalne identifikacije, se bomo v nadaljevanju opirali na raziskavo, ki je izhajala iz predpostavke, da se elementi prekmurske krajine v zavesti domačinov pred-stavljajo v prvi vrsti kot simboli lokalnega in hkrati s tem vplivajo tudi na oblikovanje predstave o nacionalnih simbolih.

4.4 PROSTORSKA IDENTITETA IN KRAJINSKE PRVINE

Iz povedanega o prostorski [nacionalni/regionalni] identiteti lahko sklepamo, da ima pomembno vlogo pri tej identiteti zagotovo prostor. Ta je definiran hierarhično, kar pomeni, da je posameznim delom prostora in prostorskim prvinam pripisan različen pomen, nekatere prvine pa v tem smislu izstopajo in si pridobijo simbolni pomen, ki mu ga pripiše družba. Krajine ko nosilke nacionalne/regionalne identitete so za to primerne zaradi svoje materialnosti, uporabnosti in stabilnosti. Ker se identiteta oblikuje v sood-visnem delovanju med posameznikom, družbo in prostorom, nanjo v veliki meri vpliva tudi politika, ki »lahko postane tudi politika urejanja okolja,« kot meni Kučanova (v: Klemenčič, 2003, 26). Politika urejanja prostora se lahko nenehno spreminja, sploh pa je temu podvržena v današnjem času postmoderne družbe, ki jo prepredajo veliki glo-balizacijski tokovi in drugi novi pojavi. S tem se odnos do materialnosti, uporabnosti in stabilnosti krajine in njenih identifikacijskih simbolov v luči nacionalnega opredeljeva-nja spreminja in dobiva nove izrazne podobe. Hkrati s tem se pod vplivom postmoderne družbe spreminja tudi sama identiteta, tako posameznikova kakor tudi skupinska.

4.5 SPREMINJANJE KRAJINSKIH PRVIN IN NJIHOVO VAROVANJE

»Pod vplivom »ekstremnega kapitalizma11« sta pod velikim pritiskom sprememb zaradi 10 »Glavna značilnost razvojnih stopenj je vezana na dolgo, vsaj do 60. let 20. stoletja prevladujoče tradicion-alno kmetijstvo, hitro in kratko industrializacijo ter vstop v postindustrijsko obdobje z začetkom 21. stoletja« (Klemenčič, 2003, 11).11 Kapitalizem je družbena usmeritev, ki temelji na zasebni lastnini, trgu in svobodi. Njegov začetek lahko umestimo s prehodom fevdalne družbe v kapitalistično na koncu srednjega veka, njegov razcvet pa se je začel z industrializacijo. Poglavitne značilnosti kapitalizma so, da je vpliv politike zaradi zasebne lastnine okrnjen, zahteva pa svobodnega delavca, ki prodaja svojo delovno silo kapitalu: »To zagotavlja mobilno delovno silo, ki jo je možno po želji najemati in odpuščati in tako učinkovito uporabiti kot blago v službi kapitala« (Haralambos in Holborn, 2005, 890). Glavni teoretiki in kritiki kapitalizma so: Adam Smith, Karl Marx, Friedrich Engels in Max Weber (ibid.).


političnih in ekonomskih dejavnikov tudi okolje in prostor, zato je vprašanje spremi-njanja kulturne krajine [tudi v Sloveniji, op. a.] pomembno, vsekakor pa se ga moramo lotiti s poudarkom na varovanju »tako posebnih kot običajnih krajin« (Kučan, 1993, 8).

»Globalizacijski tokovi, ki se pojavljajo ob povezovanju na svetovni ravni, omogočajo prihod tujega kapitala v naš prostor, kar sproža »reinvesticije in tekmo za prostor« brez strategije varstvenega vidika varovanja prostora« (prav tam) . To lahko vodi v negativ-no preoblikovanje kulturnih krajin, pri čemer lahko izgubimo tipične prostorske vzor-ce12, naravna območja13 in tradicionalne vzorce poselitve14, ki tvorijo našo nacionalno identiteto.

»V nasprotni smeri pa se je potrebno tudi zavedati, da te grožnje ne predstavlja le ak-tivni razvoj, temveč ima velik vpliv tudi pasivni razvoj, ki ga lahko imenujemo tudi nerazvoj – ta se kaže v opuščanju prostorskih rab. Tudi pasivni razvoj je lahko posledica spremenjenih družbenih razmer [npr. opuščanje kmetijstva, op. a.]« (prav tam). »Vse to lahko vodi do izginjanja t.i. »pokrajinske identitete« (Ogorelec, 1988, 634).

5 RAZVOJNE MOŽNOSTI KRAJINE

»Po geografski legi se Prekmurje glede na centraliziranost uvršča med obrobni prostor, naše temeljno vprašanje pa je, kakšne možnosti razvoja ima, upoštevajoč lego in pro-stor. V razpravah se obrobni prostor pogosto opredeljuje kot »slabo razvit in nekonku-renčen, kot prostor s šibko finančno in delovno sposobnostjo« (Kranjčević, v: Lamov-šek et al., 2010, 19). Vendar pa imajo svetovni gospodarski in ekonomski dogodki tudi vpliv na tovrstna področja, ki se spreminjajo.

Kranjčevićeva (2010, 20) meni, »da je prostor najboljši in najbolj viden odraz družbe-no-gospodarskega razvoja« in da se vse bolj vrednoti skozi ekonomsko vrednost pro-stora, le-ta pa je odvisna od konkurenčnosti in znanja«. Pri tem pa ugotavljata Perpar in Udovič (v: Lamovšek et al., 2010, 73−79), »da je kapital precej neenakomerno poraz-deljen po območjih, temu primerno pa so raznolike tudi razvojen možnosti in potenciali posameznih področij«. Ta »raznolika ekonomska učinkovitost«, kot imenuje ta pojav, ima več razsežnosti, saj nanjo učinkuje več med seboj povezanih kapitalov, in sicer ekonomski, človeški, kulturni, socialni in okoljski potencial. 12 Iz krajine izginjajo značilni elementi: kamnite ograje, plotovi, kozolci, terase na pobočjih itd. (Ogorelec, 1988).13 Največjo grožnjo naravnim območjem predstavljata povečana pozidava in razvoj turističnih dejavnosti (Kučan, 1993).14 »Vasi se povsod po Sloveniji širijo večinoma enako: linearno, z obcestno pozidavo ali pa s pozidavo raz-parceliranih prog za vasjo. Zato postajajo stare tlorisne zasnove vasi, ki so prav tako prispevale k pokrajinski pestrosti, vse manj čitljive« (Ogorelec, 1988, 634).


5.1 EKONOMSKI POTENCIAL

»Vloga ekonomskega kapitala je, da išče dobiček, to pa dosega s pomočjo dveh proce-sov: s pomočjo investicije in mobilizacije. Dejavniki, ki vplivajo na ekonomsko uspe-šnost, so različni, med njimi pa so na podlagi različnih študij najbolj izstopajoči produk-tivnost, zaposlenost, investiranje, podjetnost in inovativnost« (prav tam).

5.2 ČLOVEŠKI KAPITAL

»Perpar in Udovič menita, da je človeški potencial ključnega pomena za kakršen koli razvoj. Vanj lahko vlagamo skozi izobraževanje, usposabljanje, zdravstveno in social-no oskrbo in drugimi k človeku naravnanimi dejavnostmi. Razvoj človeškega kapitala pozitivno vpliva na ekonomsko in razvojno učinkovitost ter na kakovost življenja ljudi v določeni družbi. Med gospodarsko rastjo in izboljšanjem kakovosti življenja namreč obstaja povratna zveza: višanje gospodarske rasti pozitivno vpliva na kakovost življe-nja« (prav tam).

5.3 KULTURNI KAPITAL

»Kulturni kapital izhaja iz družbene prakse in družbene reprodukcije simbolov in po-menov. Izrazit pomen za razvoj določenega okolja ima kulturna identiteta posamezni-kov in določenih družbenih skupin. Ta kulturna identiteta sloni na kulturni dediščini in sodobnih človeških dosežkih, s katerimi se posameznik in določena družba istoveti in jih pojmuje kot del lastne kulture, ki je vedno tudi prostorsko opredeljena. Kultura pa vsebuje tudi določene vrednote in pričakovanja in le-te so temelj določanju razvojnih možnosti, saj morajo biti v skladu s temi vrednotami in pričakovanji« (prav tam).

5.4 SOCIALNI POTENCIAL

»Socialni potencial predstavlja oblike povezav med posamezniki, ki tvorijo socialna omrežja, sloneti pa morajo na zaupanju, normah obnašanja, avtonomnosti, sodelovanju in učinkovitosti. Za razvoj novih možnosti je socialno okolje ključnega pomena, saj spodbuja inovativnost in motivira posameznike k dejavnosti, ki prispevajo nove ideje« (prav tam).


5.5 OKOLJSKI POTENCIAL

»Okoljski potencial je v veliki meri odvisen od kakovosti okolja, le-ta pa vpliva tudi na ekonomski razvoj, predvsem z vidika hitrih tehnoloških sprememb. Neustrezen ra-zvoj okolja lahko celo omeji ali prepreči podjetniške iniciative in njihovo učinkovitost« (prav tam).

6 KULTURNA KRAJINA PREKMURJA

Marušič (1998) prostorsko opredeljuje Prekmurje kot območje na severovzhodnem delu Slovenije, ki jo od ostalih pokrajin ločuje reka Mura z naplavnim območjem, poleg Obmurja pa Prekmurje sestavljajo še Ravensko, Dolinsko, Goričko in Lendavske gori-ce – te enote se opirajo na avstrijsko in madžarsko mejo. Pri tem izpostavi pomen reke Mure in pojasnjuje, da je merilo za opredelitev enote tudi zgodovinsko dejstvo mejnega pasu reke Mure do preostale Slovenije, zaradi česar obstajajo razlike v razvoju na obeh bregovih reke, ki se zrcalijo navzven v krajinski zgradbi prostora in stavbarstvu. Zgodo-vinski vidik v opredeljevanju krajinskih posebnosti izpostavi tudi Stanka Dešnik (2000, 52) in pojasnjuje, »da je Prekmurje bilo poseljeno že v času neolitika, »kultiviranje« tal pa je sledilo gospodarskim principom takratnih skupnosti«. V tem vidi prve zamet-ke današnje kulturne krajine, na katero pa je imel tekom razvoja izjemno velik vpliv madžarski državni pravni red, ki je bil tukaj prisoten vse do leta 191915. Kot temeljne elemente prekmurske krajine lahko na podlagi strokovne literature16 in na podlagi la-stnega poznavanja lokalnega okolja navedemo panonsko hišo, vinograd, klopotec, belo štorkljo, reko Muro in Mlin na reki Muri.

15 Prekmurje je vse do avgusta leta 1919 spadalo pod Avstro-Ogrsko, madžarski veleposestniki pa so im-eli neomajno oblast. Po razpadu monarhije so se pojavile težnje za priključitev k Jugoslaviji, v čemer so Prekmurci videli izhod iz kriznega stanja, saj v okviru madžarske države niso bili priznani kot Slovenci, ampak kot Vendi, poleg nacionalnega problema pa so se odpirali tudi gospodarski spori. To je pripeljalo do kontrarevolucionarnega gibanja in kasnejše ustanovitve Murske republike, ki se je vse bolj naslanjala na Ju-goslavijo. Sovjetska zveza je z oboroženimi silami po petih dneh ustanovitve nove republike zavzela območje in razglasila razpad Murske republike. Sledila so pogajanja o priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji, kar se je tudi uresničilo in 18. oktobra je Prekmurje prevzela Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.16 Po Stanki Dešnik.


7 ANALIZA STOPNJE PREDSTAVNOSTI PREKMURSKIH PRVIN

Raziskava17 kaže, da se omenjeni elementi prekmurske krajine v zavesti domačinov predstavljajo v prvi vrsti kot simboli lokalnega in hkrati s tem vplivajo tudi na obli-kovanje predstave o nacionalnih simbolih. To potrjujeta Slika1 in Slika 2. Če primer-jamo oba grafa, lahko razberemo, da prebivalcem Prekmurja predstavljeni elementi v bistveno večji meri predstavljajo simbol lokalne pripadnosti, kar potrjujejo višji deleži odgovorov pri najvišji stopnji predstavnosti [odgovor »zelo predstavlja«, op. a.]. ugo-tavljamo pa, da hkrati ti isti elementi predstavljajo tudi simbol nacionalne pripadnosti (Slika 1), vendar je pri tem stopnja predstavnosti nižja in se giba med »zmerno predsta-vlja« in »precej predstavlja«.

Slika 1: Stopnja predstavnosti prekmurskih prvin kot nacionalnih simbolov v Pomur-

ski regiji


17 Raziskava je bila opravljena junija 2012 v okviru diplomskega dela Elementi krajine v luči nacionalnih simbolov – primer Prekmurja. V anketi je sodeloval večinski delež ženske populacije (70,7 %), velika večina anketiranih pa spada v starostno obdobje od 18 do 30 let (70,7 %), njihov poklicni status pa je bodisi šolajoča (51,6 %) bodisi zaposlena oseba (41,9 %). Dosežena končana izobrazba večine anketiranih pa je gimnazijski maturant (37 %) ali univerzitetno izobraženi (34 %). Po regiji bivanja je več kot polovica anketiranih (54 %) doma v Prekmurju, ostali prihajajo iz vseh koncev Slovenije, kar pomeni, da so v raziskavo zajeti pred-stavnike vseh statističnih regij. 57,7 % anketiranih pa živi na vasi.


Slika 2: Stopnja predstavnosti prekmurskih prvin kot simbolov Prekmurja


V raziskavi so se anketirani izrazili še o morebitnih elementih prekmurske krajine, ki so po njihovem mnenju značilni in ki predstavljajo tako lokalno kakor tudi nacionalno pripadnost. Menili so, da so za prekmursko krajino zelo značilne ravnice, polja, mokri-šča, dolge obcestne vasi, termalni vrelci, vse te naravne značilnosti pa so zajete tudi v Krajinskem parku goričko, ki ga je navedlo več anketirancev. Kot značilne elemente, s katerimi se kot prebivalci prekmurske regije in/ali kot narod istovetimo, so anketirani navedli še grad na Goričkem, Plečnikovo cerkev v Bogojini in Rotundo v Selu. Poleg teh odgovorov, ki predstavljajo večino odgovorov, so anketirani navedli še naslednje elemente prekmurske krajine: buče in bučno olje, mak, vidra, protestantske cerkve, pozvačin, prekmurska narodna noša, izdelki iz slame, lončarski izdelki in lončarstvo, gibanica in bograč. Iz navedenega vidimo, da so anketirani navajali elemente krajine, ki predstavljajo razvojni potencial in spadajo na področje turizma in kmetijstva. Rezultate prikazuje Slika 2.

7.1 VERIFICIRANJE PREDPOSTAVKE

P1: Elementi prekmurske krajine se v zavesti domačinov predstavljajo v prvi vrsti kot simboli lokalnega in hkrati s tem vplivajo tudi na oblikovanje predstave o nacionalnih simbolih.

Na podlagi analize v tem poglavju lahko našo predpostavko potrdimo in trdimo, da se elementi prekmurske krajine se v zavesti domačinov predstavljajo v prvi vrsti kot simboli lokalnega in hkrati s tem vplivajo tudi na oblikovanje predstave o nacionalnih simbolih.



Razvojne možnosti kot take so v veliki meri odvisne od potencialov, ki smo jih opre-delili in opisali v prejšnjem poglavju. Te smernice lahko posplošimo tudi na primeru Prekmurja. Vloga posameznega dejavnika se v ekonomskem in razvojnem procesu lah-ko spreminja. Temelj uspešne izrabe vseh naštetih dejavnikov pa je v njihovem dobrem poznavanju. Razvojne možnosti Prekmurja ob upoštevanju vseh dejavnikov slonijo na razvoju turizma, športa in rekreacije, razvoju specializiranosti posameznih kmetijskih panog in gozdarske rabe, razvoju tradicionalnega gospodarstva – domače obrti, razvo-ju krepitve komunikacijskih poti in razvoju ohranjanja narave v okviru zavarovane-ga območja. Naštete možnosti podajamo kot predloge za krepitev razvojnih možnosti Prekmurja, saj ugotavljamo, da se v zavesti prebivalcev kot »tipični« simboli krajine Prekmurja predstavljajo ti elementi, ki imajo razvojni potencial in spadajo na področje turizma in kmetijstva.

9 SKLEP

Človek kot socializirano in družbeno bitje si v svojem življenju zgradi vrsto identitet, ki mu predstavljajo sidrišče njegovega bivanja in smisla. Poleg zasebnosti, ki je vir posameznikove identitete, je zavezan skupinskosti, saj v tem temelji ustaljenost njego-ve identitete, občutek pripadnosti, varnosti in vključenosti. Pripadnost določeni družbi sama po sebi prinaša skupinsko identiteto, ki se izraža na različne načine. Eden izmed njih je tudi kolektivni spomin, ki povezuje generacije in utrjuje zavedanje o zgodovinski kontinuiteti. To je temelj identitete, vezane na prostor. Iz tega navezovanja in občutenja se je skozi časovno kontinuiteto oblikovala nacionalna identiteta, ki se je vselej opirala na prostor in njene prvine. Izbira teh prvin pa je odvisna od družbeno-zgodovinskega konteksta. Hkrati z nacionalno identiteto pa se vselej gradi tudi pripadnost določenemu ozemlju in prostorskim prvinam, ki ga poseljuje človek oz. t.i. lokalna identiteta. Iden-titeta, vezana na prostor, se manifestira s pomočjo simbolov. Ti simboli morajo biti kot znaki jasno berljivi in razpoznavni vsem znotraj določene družbene skupine. Simboli nacionalne identitete so lahko tudi krajina in njene posamezne prvine, saj gre vselej za navezavo na prostor in/ali njegove elemente.

Oblikovanje nacionalne identitete pri nas lahko umestimo v konec 19. in začetek 20. stoletja. To je bilo obdobje narodnega preporoda, ko se je v slovenskem prostoru bil boj za jezikovno, kulturno in politično samostojnost. Slovenska narodna identiteta se je tako krepila skozi jezik, izražala pa se je tudi s pomočjo ubesedenih ali upodobljenih prostorskih simbolov. Ta proces izbiranja prostorski enot, na katere se je navezovala prostorska – nacionalna istovetnost je potekal skozi različne faze in obdobja in je vzpo-reden prizadevanjem za narodno suverenost.


Krajina zato ni le fizični, ampak tudi duhovni prostor, v katerem se odvija življenje posameznikov, določene družbe in naroda, zato jo lahko opišemo s pomočjo različnih ved in kot taka ni strogi geografski pojem. Namen opredelitve krajine s pripadajočimi krajinskimi vzorci je v tem, da se zagotovi berljivost krajine, opredeli njeno stanje in se ji pripiše identitetna označba. Krajina s posameznimi prvinami torej prispeva k obli-kovanju človekove identitete, hkrati pa omogoča, da se odslikavajo družbeni odnosi, ki prispevajo k ustvarjanju krajinske podobe.

Trditve različnih avtorjev se v pričujoči temi srečajo v točki spoznanja, da prostorska identiteta torej ni narojena, temveč se vzpostavi, zato jo je mogoče tudi spreminjati in vplivati nanjo. Ker se identiteta oblikuje v soodvisnem delovanju med posameznikom, družbo in prostorom, nanjo v veliki meri vpliva tudi politika, t.i. politika urejanja oko-lja. Politika urejanja prostora se lahko nenehno spreminja, sploh pa je temu podvržena v današnjem času postmoderne družbe, ki jo prepredajo veliki globalizacijski tokovi in drugi novi pojavi. S tem se odnos do materialnosti, uporabnosti in stabilnosti krajine in njenih identifikacijskih simbolov v luči nacionalnega opredeljevanja spreminja in do-biva nove izrazne podobe. Hkrati s tem se pod vplivom postmoderne družbe spreminja tudi sama identiteta, tako posameznikova kakor tudi skupinska. V zavarovanje pred ne-gativnim preoblikovanjem kulturnih krajin, je potrebna učinkovita strategija varovanje krajine, ki mora vsebovati dve smeri prostorske politike.

Krajinska posebnost v slovenskem prostoru je zagotovo tudi kulturna krajina Prek-murja, ki v pričujočem delu predstavlja predmet raziskave. Prekmurje je ozemeljsko najmlajši del Slovenije, saj je bilo dolgo časa pod ogrsko nadvlado in se je Sloveniji priključilo šele leta 1919. Omenjeni zgodovinski vidik pa je močno vplival tudi na prekmursko krajino in njene prvine. Kljub prostorski oddaljenosti prekmurske krajine od centraliziranih območij, ima prekmurska krajina s svojimi okoljskimi, kulturnimi, ekonomskimi, socialnimi in človeškimi viri potenciale, ki omogočajo trajnostni razvoj tako na nacionalni, kakor tudi na lokalni ravni.

LITERATURA IN VIRI

Haralambos, M., in Holborn, M. Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: Državna za-ložba Slovenije, 2005.Heidegger, M. Identiteta in diferenca. Maribor: Založba Obzorja, 1990.Južnič, S. Identiteta. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1993.Kučan, A. Dejavniki nacionalne prostorske identitete v Sloveniji: doktorska disertacija. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Inštitut za krajinsko arhitekturo, 1996.Ogrin, D. Slovenske krajine Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1989.Dešnik, S. Kulturna krajina Prekmurja. Adria Airways board magazin, II, 2000, str. 52−57.


Fattori Rozman, I. Kakšna prostorska identiteta? Delo, 1992, 18. november, str. 6.Ipsen, D. Regionale identität Überlegungen zum politischen Charakter einer Psychoso-zialen Raumkategorie. Raumforschung und Raumordnung, CII, 1, 1993, str. 1−9. Kerma, S., in Plesec, T. Slovenska Istra – laboratorij za preučevanje regionalne identi-tete. Annales, 2001, II, 26, str. 314.Kranjčević, J. Obrobni prostor – možnosti razvoja? V: Podeželje na preizkušnji. Lju-bljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Geodetski inštitut Slovenije, 2010, str. 19−23.Kučan, A. Kulturna krajina in družbene spremembe. Razgledi, 1993, VI, 19, str. 8−9.Kučan, A. Slovenski prostor v sodobni družbeni predstavi. Geografski zbornik, 1997, XCI, 37, str. 111−169.Marušič, I. Pregled krajinskih območij s kartami regionalizacije. V: Krajine subpa-nonske regije. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor RS, Urad RS za prostorsko planiranje, 1998, str. 9−18. Ogorelec, B. Urejanje podeželja pri nas. Naši razgledi, 1988, XXI, 37, str. 634.Perpar, A., in Udovič, A. Dejavniki razvojne (ne)uspešnosti podeželja. V: Podeželje na preizkušnji. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Geodetski inštitut Slovenije, 2010, str. 73−79.

Klemenčič, M. Pomurje in regionalna identiteta Prekmurja. [Online]. 2012. Ljubljana. [Citirano 18. maj 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.drustvo-geogra-fov-pomurja.si/projekti/zborovanje/zbornik/aMarijan%20M%20Klemencic_T.pdf.Romeiss Stracke, F. Moderne Heimat: Aktualität einer alten Sehnsucht. 2009. Graz. [Citirano 7. maj 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://newsroom.austriatourism.com/ files/2010/09/OEW_Markensymposium_Heimat_Abstracts_Referenten.pdf.Sodobna pedagogika. [Online]. 2012. [Citirano 7. maj 2012]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.sodobna-pedagogika.net/index.php?option=com_content&task=view&id=1101&Itemid=53&lang=en.


E-RECRUITING: DER BLICK AUF EINE NEUE GENERATION DER PERSONALBESCHAFFUNG AUS

PRAKTISCHER SICHTMarko Mandič, Master von Arts in Unternehmen

Sales Manager und HR Consultant in HR Force EDV Beratung, GmbH, [email protected]

ZUSAMMENFASSUNG

Der vorliegende Fachartikel fokussiert den Blick auf einen neuen Trend in der Perso-nalbeschaffung. Durch die Veränderung der Rahmenbedingungen am Arbeitsmarkt, als auch in der IT-Landschaft, versuchen immer mehr Unternehmen junge Talente durch den Einsatz von E-Recruiting Lösungen zu gewinnen. E-Recruiting stellt eine Fusion zwischen den bewährten Personalbeschaffungsmethoden und modernen Web 2.0 Te-chnologien dar. Der Vorteil und das Ziel von E-Recruiting basieren auf 3 Kernfunktio-nen, welche im Artikel beschrieben werden. Die Implementierung einer E-Recruiting Lösung stellt zugleich für jedes Unternehmen ein Projekt dar, welches sorgfältig im Voraus geplant werden muss. Auch bei der Auswahl der Lösung und des Anbieters muss sich das Unternehmen eine Vielzahl von Fragen stellen. Diese Fragen werden im vorli-egenden Fachartikel erläutert.

Schlüsselwörter: E-Recruiting, On-Demand, Bewerber, Linienvorgesetzer, Implementierungsprojekt, Projektmanagement.

1 EINLEITUNG

Durch den starken Wandel der Wirtschaftsoberfläche, der sich laufend verändernden Rahmenbedingungen am Arbeitsmarkt und durch die rasante Entwicklung der Infor-mationstechnologie, werden immer mehr Unternehmen in die Situation gezwungen, sich mit neuen Methoden einer immer wichtiger werdenden Aufgabe zu stellen. Diese Aufgabe ist die Jagd nach „jungen“ Talenten auf einem rasant wachsenden und schwer überschaubaren Arbeitsmarkt. Diese Entwicklung führte zwangsläufig zur Fusionierung zweier Welten, der täglichen Arbeit der Personalabteilung in Bezug auf´s Recruiting und des Web 2.0, durch das mit wenig Aufwand die meisten potentialen Kandidaten eruiert und angesprochen werden können.


Der beiliegende Fachartikel bietet zugleich einen Ausschnitt als auch einen gezielten Blick in die Personalbeschaffung der Zukunft. Eine Zukunft, in welcher die Interaktion zwischen den Spielern auf dem Markt vermehrt über eine einzige Plattform stattfindet. Dieser neuen Welt, welche vor nicht langer Zeit als eine Zukunftsvision galt, stellen sich heute alle Akteure am Arbeitsmarkt. Die Freiwilligkeit des Mitwirkens wird hier jedoch bewusst oder unbewusst vernachlässigt.

2 METHODISCHER RAHMEN

2.1 ZIELE DES ARTIKELS

Das Hauptziel des Fachartikels ist es, dem Leser Einblicke in den neuen Trend der Per-sonalbeschaffung zu liefern.

Unterziele des Fachartikels sind:

• das Thema E-Recruiting abzugrenzen und zu definieren;• die Hauptaufgaben und Ziele des E-Recruitings zu erläutern;• Auswahlkriterien für den Bezug einer E-Recruiting Lösung zu nennen und zu be-

schreiben.

2.2 GANG DER ARBEIT

Für die Konstruktion des Fachartikels wurde die Methode des Bündelns von Informati-onen aus praktischen E-Recruting Implementierungsprojekten verwendet. Der logische Aufbau des Artikels beinhaltet folgende Hauptthemen:

• Definition und Entwicklung,• Aufgaben und Ziele,• Kriterien für die Auswahl der Lösung,• Blick in die Zukunft (Fazit).


3 E-RECRUITING

3.1 DEFINITION UND ENTWICKLUNG

Die Entwicklung vom E-Recruiting wurde durch verschiedene Faktoren am Arbeit-smarkt und im Verhalten von Bewerbern, als auch im konstanten Drang von Unter-nehmen gezielt und rasch die »richtigen« Bewerber zu finden und einzustellen, beein-flusst. Viele Unternehmen standen vor einer schwierigen Aufgabe: Am Arbeitsmarkt potentielle Bewerber und junge Talente anzusprechen. Die Umstände, welche dazu geführt haben, dass sich diese Aufgabe als immer schwieriger werdend herausstellte, waren auf der einen Seite die Verhaltensänderung von Kandidaten und die Entwicklung vom Web 2.0, welche das erstere noch weiter verstärkt hat. Zu dieser Verhaltensände-rung führte ein recht bekanntes Phänomen des menschlichen Verhaltens, und zwar der stetige Versuch, bekannte und erlernte Muster auf andere Gebiete des täglichen Lebens zu transferieren. Das Verhalten von Kandidaten hat sich in eine Position verlagert, wo Bewerber immer seltener auf Print-Medien zugreifen, sondern versuchen, alle Infor-mationen rund um sie herum über das World Wide Web zu erfahren. Bei der Suche nach freien Stellen ist es nicht anders. Viele Dot-Com Unternehmen haben diesen Trend rasch erkannt und die Marktnische zu ihren Gunsten ausgenutzt. Dadurch entstanden Karriereportale, wo Stelleninserate publiziert wurden. Diese Portale wurden schnell auch durch die junge Generation entdeckt, was viele Unternehmen zu einem Richtun-gswechsel in der Auswahl der Such- und Publizierungsvarianten gezwungen hat. Somit brach das Zeitalter des E-Recruitings an.

Die Definition von E-Recruiting aus praktischer Sicht versteckt sich genau in dieser Entwicklung. Es stellt eine Methode dar, welche bewährte Methoden der Personalsu-che, der Bewertung und Auswahl mit modernen Mittel des Web 2. fusioniert und dad-urch weit mehr Entwicklungsmöglichkeiten als reine Papierausschreibungen bietet. So-mit gibt man den Kandidaten die Möglichkeit, seine Bewerbung über ein vorgefertigtes Webformular abzuschicken und bei Bedarf anzupassen. In der Praxis wird jedoch das Wort E-Recruiting sehr oft durch eine reine elektronische Datenerfassung von Bewer-berdaten verwechselt. Der Kerngedanke vom E-Recruiting geht noch weiter. Dieser Gedanke wird in den nächsten Kapiteln verdeutlicht.

3.2 ZIELE UND AUFGABEN DES E-RECRUITINGS

Das Hauptziel des E-Recruitings ist es, den richtigen Kandidaten effizient anzuspre-chen, ihm die Möglichkeit zu geben, seine Informationen ans Unternehmen weiterzule-iten, ohne dass er den Bewerbungsprozess abbricht. Die Hauptaufgabe des E-Recruitin-


gs ist also, eine Plattform zu schaffen, wo der Kandidat schnell und ohne viel Aufwand die wichtigsten Daten zur Verfügung stellen kann und gleichzeitig das Gefühl einer aktiven Kommunikation mit dem im Unternehmen zuständigen Recruiter erhält. Aus der Sicht des Unternehmens muss das E-Recruiting auch eine effiziente Methode der Bewerberselektion, Bewertung und Auswahl darstellen. Grundsätzlich sollte jede E--Recruiting Lösung folgende Hauptfunktionen erfüllen können:

• Informationsfunktion,• Auswahlfunktion,• Controlling Funktion.

In folgenden Unterkapiteln werden diese Unterfunktionen im Detail erklärt.

3.2.1 Informationsfunktion

Bei der Informationsfunktion des E-Recruitings handelt es sich nicht nur um die Mögli-chkeit, über neue Bewerbungen informiert zu werden, sondern auch über die Informati-on an den Arbeitsmarkt, dass neue vakante Stellen verfügbar sind. Dies ist jedoch in der Praxis mit einem sehr hohen Aufwand verbunden. Eine der wichtigsten Aufgaben der Recruiting Abteilung in Unternehmen heutzutage ist es, nicht nur den passenden Kandi-daten zu finden, sondern zu eruieren, wo und über welche Kommunikationskanäle man die meisten potentiellen Kandidaten erreichen kann. Immer mehr Unternehmen nutzen dazu nicht nur ihren eigenen externen Stellenmarkt, sondern versuche auch über fremde Jobportale Kandidaten anzusprechen. Zudem ist durch die Entwicklung von Social Me-dia Plattformen ein neuer, hoch interessanter Kanal hinzugekommen. Nicht nur Xing oder LinkedIn werden als Recruitierungsplattformen genutzt, sondern auch Facebook. Viele Unternehmen versuchen durch die eigene Unternehmensvorstellung so viele Kan-didaten wie möglich auf ihre eigene Homepage aufmerksam zu machen. Dabei stellen sie sich der großen Herausforderung, sich von der Konkurrenz hervorzuheben, was sich in der heutigen Zeit als eine immer schwieriger werdende Aufgabe herausstellt. Der Grund dafür ist ein recht einfacher. Arbeitssuchende versuchen nicht jede Stelle um jeden Preis zu bekommen, sondern selektieren bewusst Anhand ihrer Vorstellungen von einem idealen Arbeitgeber.

Man kann anhand dessen eine gezielte Faustregel aufstellen: «Je höher die Ausbildung und Berufserfahrung eines Kandidaten ist, desto höher sind seine Anforderungen an den Arbeitgeber.« Daraus kristallisiert sich auch der Kern der Informationsfunktion des E-Recruitings und zwar die richtigen Informationen an die richtigen Kandidaten we-iterzuleiten.


3.2.2 Auswahlfunktion

Der Haupttätigkeit der Auswahlfunktion kommt in der Phase zu tragen, wo sich Kan-didaten für eine vakante und ausgeschriebene Stelle beworben haben und im System erfasst worden sind. Insbesondere bei Großunternehmen, die mit einem Volumen von über 100 Bewerbungen pro Tag umgehen müssen, ist eine genaue Selektierung der Kan-didaten von extrem hoher Wichtigkeit. Deswegen entscheiden sich viele Unternehmen für eine Vorselektion der Kandidaten schon bei der Übermittlung der Bewerbung.

Bei dieser Methode werden vor der Ausschreibung der Position Fragen definiert, wel-che als Beurteilungs- oder KO-Kriterium gelten sollen. Diese Fragen werden in Unter-nehmen schon vom Linienvorgesetzen, welcher einen Besetzungsantrag an die Perso-nalabteilung weiter- leitet, definiert und dann in weiterer Folge vom Recruiter angepasst und verfeinert. Bei den Fragen handelt es sich oft um spezielle vom Unternehmen er-wartete Kenntnisse, welche für die erfolgreiche Erbringung der Leistung in der ausge-schriebenen Position notwendig sind. Die häufigsten Selektionsfragen sind Fragen über Sprachkenntnisse, spezielle Zertifikate und Berufserfahrung. Den Unternehmen steht hier frei zur Wahl, ob sie diese Fragen als Mussfelder definieren wollen. Sie sollten sich aber immer über die möglichen Folgen einer Mussabfrage bewusst sein und zwar, dass der Kandidat gewisse Informationen nicht bereitstellen möchte oder kann. Nachdem der Bewerber seine Informationen über das Portal ans Unternehmen weitergeleitet hat, wird er anhand seiner Antwort vorselektiert. Hier geht man oft nach einem Punkte- oder Prozentverfahren vor, welches als Gewichtung der vom Unternehmen definierten Fragen gilt. Dadurch werden Kandidaten, welche unter einem festgelegten Wert liegen, niedriger in der Auswahl gereiht oder bekommen bei Unterschreiten einer Grenze sogar einen KO-Wert. Genau hier zeigt sich ein klarer Vorteil einer E-Recrutings Lösung, die gezielt unpassende Kandidaten wegblendet und somit dem Recruiter die Möglichkeit gibt, sich auf die wesentlichen Kandidaten zu konzentrieren.

Nach der Vorselektion der Kandidaten werden die Top-Kandidaten in den meisten Fäl-len zum Linienvorgesetzen und/oder zu anderen für den Beurteilungsprozess definierten Personen geschickt. Diese Personen geben eine Endbeurteilung über die Kandidaten als einen Vorschlag ab, welche Kandidaten zum Bewerbungsgespräch eingeladen werden sollen. Die Auswahlfunktion bietet somit die Möglichkeit, rasch die richtigen Kandi-daten zu eruieren und alle relevanten Personen in den Auswahl- und Beurteilungspro-zess zu integrieren. Damit werden auch lange Kommunikationswege vermieden, was zu einem schnellen Prozessabschluss führt und somit zu einer raschen Antwort an die Bewerber.


3.2.3 Controlling Funktion

Die Controlling Funktion des E-Recruitings wurde vermehrt durch die Wirtschaftskri-se und die dadurch entstandene Notwendigkeit der Optimierung in den Vordergrund gehoben. Unternehmen versuchen weitläufig alle Prozesse zu durchleuchten und zu optimieren. Die Mitarbeiteraquirierung wird davon nicht ausgeschlossen. Obwohl der Recruitingprozess im Vergleich zu anderen HR-Prozessen relativ geringe Kosten trägt, können aber die Kosten im Falle der Entscheidung für einen falschen Kandidaten oder die Nichteinstellung der besten Kandidaten zu höheren Kosten führen, als es sich einige Unternehmen vorstellen.

Oft sind die Kosten im Recruitingprozess nicht offensichtlich und verstecken sich in den Komponenten Zeit und in den Opportunitätskosten. Die Kostenbetrachtung sollte daher schon vor dem Ausschreiben einer vakanten Stelle in Betracht gezogen werden. Linienvorgesetze sollten die Möglichkeit haben, rasch und genau ihre Anforderungen an den neuen Mitarbeiter zu definieren und an die Recruitingabteilung weiterzuleiten. Dieser Vorgang muss in einem standardisierten Prozess verankert werden. Dieser Pro-zess ist dann in der Lösung abzubilden. Nach dem der Recruiter die Anforderungen des Linienvorgesetzen in einer Stellenausschreibung abgebildet hat, entsteht die Vorausset-zung für die Bildung der ersten Kennzahl. Die Durchschnittszeit von der Erzeugung des Besetzungsantrages durch den Linienvorgesetzten bis zur Publizierung der vakanten Stelle gibt wichtige Informationen über die Schnelligkeit des Prozesses und über die Kommunikationsfähigkeit der Prozesskette. Je rascher die Stelle ausgeschrieben ist, de-sto früher können dadurch passende Kandidaten erreicht und eingestellt werden. Durch die Optimierung dieser Zeitspanne werden die Opportunitätskosten der nicht besetzten Stellen minimiert und der Prozess kontinuierlich optimiert.

Der zweite wichtige Messpunkt liegt in der »Response Zeit« des Unternehmens zum Kandidaten. Wenn der richtige Kandidat in der ersten Phase vorselektiert wurde, muss das Ziel der Recruitingabteilung sein, diesen Kandidaten so rasch es geht ins Unter-nehmen einzuladen und bei einem positiven weiteren Verlauf des Bewerbungsprozes-ses einzustellen. Leider sieht dieser extrem wichtige Punkt trotz der Nutzung einer E--Recruiting Lösung oft anders aus. Oft warten Kandidaten 1-3 Wochen auf die erste Kontaktaufnahme durch den zuständigen Recruiter. Vom System automatisch generi-erte Benachrichtigungen werden hier nicht in diese Zeitspannen mit eingerechnet. Vi-ele Top-Kandidaten werden in dieser Periode schon durch ein anderes Unternehmen aufgenommen oder verlieren das Interesse und ziehen ihre Bewerbung zurück. Wichtig zu erwähnen ist, dass auch die Rate der vom Bewerber zurückgezogenen Bewerbungen Aufschlüsse über den Verlauf des Recruitingprozesses geben kann (Stoffel, 2012).

Die für die meisten Unternehmen wichtigste Kennzahl ist die »Time-to-hire«. Diese Kennzahl beinhaltet alle Schritte im Recruitingprozess und gibt Auskunft über die all-


gemeine Schnelligkeit und Effizienz der Abteilung. Die Messung fängt beim Besetzun-gsantrag durch den Linienvorgesetzten an und endet bei der erfolgreichen Einstellung des Kandidaten. Damit Aussagen über Kosten getroffen werden können, müssen Schrit-te im Prozess mit Kostenwerten belegt werden. Diese Werte sind von Unternehmen zu Unternehmen unterschiedlich und müssen im Vorab definiert werden. Der am leichte-sten zu ermittelnde Wert sind die Kosten der Publizierung für die Stellenausschreibung auf den genutzten Kanälen (Stoffel, 2012).

Um rasch auf die Entwicklung des Prozesses reagieren zu können, ist es wichtig, dass die Kennzahlen in Form eines Ad-Hoc Reportings zur Verfügung gestellt werden und nicht nur als Export verfügbar sind. Abbildung 1 zeigt eine Reportingsicht aus einer webbasierten E-Recruiting Lösung.

Abbildung 1: Die Reportingsicht in einer E-Recruiting Lösung

Quelle: www.umantis.com, Dezember 2012

3.3 AUSWAHL DER E-RECRUITING LÖSUNG

Der Markt bietet schon heute eine Vielzahl an Lösungen, welche Recruitingprozesse abbilden können. Die Entscheidung über die richtige Lösung entscheidet im Endeffekt über die erfolgreiche Integration des E-Recruiting Gedanken in die Unternehmenskul-tur und somit über die Akzeptanz und Nutzung der Lösung.


3.3.1 Grundlegende Entscheidungsparameter

Bevor sich ein Unternehmen für den Einsatz einer Lösung entscheidet, sollte eine Vi-elzahl an grundlegenden Fragen beantwortet werden. Die folgende Aufzählung bietet eine Auflistung der 3 wichtigsten:

• Wie sieht meine Unternehmenskultur im Bezug auf´s Bewerbermanagement aus?

Bei dieser Frage geht es um den Reifegrad des Unternehmens auf neue Technologi-en umzusteigen. Die vorgelebte Unternehmenskultur entscheidet maßgeblich über die Akzeptanz der Lösung und damit über ihren Erfolg bei der Erreichung der gesetzten Ziele.

• Wie sieht meine jetzige IT-Landschaft aus?

Fast jedes Unternehmen hat ab einer gewissen Größe für das operative Geschäft eine oder mehrere Lösungen im Einsatz. Diese Lösungen decken oft die gesamte Wert-schöpfungskette eines Unternehmens ab. Hier ist es wichtig, zu überprüfen, ob die E--Recruiting Lösung in die bestehende IT-Architektur integrierbar ist. Das Augenmerk muss dabei stets auf die Schnittstellen gerichtet sein. Eine der wichtigsten Schnittstellen ist der Transfer von Bewerberdaten nach der Einstellung in die Personalstammdaten des Unternehmens.

• Wie anpassbar ist die angebotene Lösung?

Grundsätzlich sind fast alle Lösungen am Markt bis zu einem gewissen Punkt anpas-sbar. Der Preis und der Anbieter spielen hier eine wichtige Rolle. Bevor sich aber das Unternehmen die Anpassbarkeit der Lösung anschaut, sollten jedoch interne Recruitin-gprozesse durchleuchtet werden. Das Hauptziel sollte sein, die Prozesse so schlank und effizient wie möglich zu halten. Anpassungen sollten daher eher in die Richtung der Reportmöglichkeiten und der individuellen Anpassung der Benutzeroberfläche gehen. Die Integration des Jobportals in die eigene Homepage und das ans Corporate Design angepasste Layout der Ausschreibungen stellen aber heutzutage für fast keinen Anbie-ter eine technische Hürde mehr dar (Artner, 2012).

3.3.2 On-Demand vs. On-Premise

Bei dieser Frage ist die grundlegende Überlegung der Ort für die Speicherung der Daten. Bei der konventionellen On-Premise Methode stellt das Unternehmen für die Speicherung der Daten seine eigene IT-Landschaft zur Verfügung. Die Daten und die Lösung werden auf den eigenen Servern geführt und gewartet. Beim neuen Trend der


On-Demand Lösungen mietet das Unternehmen jedoch den Speicherplatz beim Anbi-eter. Die Lösung wird in der Wolke gehostet. Die Verrechnung der Kosten wird in den meisten Fällen über eine Mietvariante abgewickelt. Beide Varianten haben jedoch ihre Vor- und Nachteile.

• On-Premise

Der Vorteil der On-Premise Lösung liegt in der Kontrolle des Unternehmens über die Daten, sowohl beim Standort als auch bei der Sicherheit. Bei der On-Premise Variante stehen dem Unternehmen mehr Freiheiten beim Anpassen der Lösung an Ihre Vorstel-lungen und IT-Architektur zur Verfügung. Der große Nachteil einer On-Premise Lösung sind die hohen Implementierungskosten und die lange Projektdauer. Die Kosten fallen schon am Anfang des Projektes an und steigen mit dem Grad der kundenspezifischen Anpassung durch die Anzahl der Beratertage, welche das Unternehmen für die Imple-mentierung in Anspruch nehmen muss. Zugleich muss das Unternehmen eine eigene IT-Abteilung bereit stellen, welche für den reibungslosen Betrieb der Lösung verant-wortlich ist.

• On-Demand

Der große Vorteil liegt hier in der raschen Implementierung und in den relativ geringen Startkosten. Da die Lösung vom Hersteller selber gehostet wird, kann sie mit Stan-dardeinstellung in relativ kurzer Zeit bereit gestellt werden. Was aus finanzieller Sicht einen Vorteil darstellt, hat in der funktionalen Sicht jedoch einen klaren Nachteil. Die Anpassungsfähigkeit der Lösung ist bei den meisten Herstellern stark begrenzt. Die Lösung basiert auf Standardprozessen und bietet nur geringe Anpassungsmöglichke-iten. Diese Lösung eignet sich am besten für Unternehmen, welche mit einem geringen Startkapital ihre Standardprozesse in einer modernen Lösung abbilden möchten.

Jedes Implementierungsprojekt sollte gut durchdacht und geplant sein. E-Recruiting Projekte sind von dieser Regel nicht ausgeschlossen. Da sich die Arbeit für die Mitar-beiter durch solche Tools maßgeblich verändert, sollte jedes Projekt durch ein gezieltes Change Management unterstützt werden. Hiermit werden die Mitarbeiter auf die Verän-derung vorbereitet und zeigen somit weniger Resistenz bei der Nutzung des Tools. Ins-besondere ältere und erfahrene Mitarbeiter tun sich mit neuen und modernen Lösun-gen am Anfang schwer. Deswegen sollte bei der Schulung in das Tool ein besonderes Augenmerk auf die Akzeptanz der Lösung gelegt werden (Artner, 2012). Abbildung 2 zeigt ein Beispiel eines webbasierten E-Recruiting Tools.


Abbildung 2: Beispiel einer E-Recruiting LösungQuelle: www.umantis.com, Dezember 2012

4 DER BLICK IN DIE ZUKUNFT

Die Märkte unterliegen einer dauerhaften Anpassungswelle. Immer mehr Anbieter versuchen auch HR-Prozesse im Web abzubilden. Unternehmen sollten sich über di-esen Trend bewusst werden und verstehen, dass junge Talente Lösungen, welche sie im Alltag benutzen (Facebook, Twitter und Co.) auch für Bewerbungen nutzen wollen. Die Attraktivität des Arbeitgebers zeichnet sich durch dieses Angebot noch besonders aus. Es ist längst nicht mehr genug, durch monetäre Reize ihre Mitarbeiter zu werben, sondern man sollte versuchen, den Reiz des Unternehmens auf alltäglichen Kanälen zu platzieren. Dort, wo sich junge Talente aufhalten und gegenseitig austauschen, dort sollten auch attraktive Arbeitgeber präsent und aufmerksam sein. E-Recruiting Lösun-gen können Unternehmen dabei unterstützen. Der Einsatz einer Lösung ist jedoch bei Weitem nicht genug. Der Grundgedanke des E-Recruitings muss in die Unternehmen-skultur integriert werden. Um dies zu erreichen, muss dieser Gedanke vom Manage-ment als Vorbildfunktion gelebt und weiteregegeben werden. Nur wenn diese Einstel-lung tief verankert ist, kann sie durch den Einsatz von Lösungen an den Arbeitsmarkt weitergegeben werden. Der Einsatz und das Leben der Lösung ist aber kein Freischein zur Gewinnung neuer und junger Talente. Bewerbungsbogen mit 10 Schritten führen langfristig nicht zum Erfolg, sondern schrecken Bewerber oft ab. In der heutigen Zeit, wo Schnelligkeit ein alles entscheidender Faktor ist, wird sich selten ein Bewerber 30 Minuten Zeit nehmen, um ein digitales Bewerberformular auszufüllen. Eher wird er die Seite verlassen und sich nach anderen attraktiven Arbeitgebern umschauen. Man kann sagen, dass E-Recruiting das Gesicht des Arbeitsmarktes maßgeblich prägen kann und meiner Meinung nach auch wird.


Es kommt auf den Willen und die Fähigkeit von Unternehmen an, ob sie in der Lage sein werden, den Zug zu erkennen und frühzeitig die richtige Fahrkarte zu kaufen.

Früher oder später werden Stellenausschreibungen in Print-Medien der Vergangenheit angehören und aussterben. Die Geschichte hat uns gezeigt, dass junge Talente diesem Trend folgen werden und ihn sogar erwarten. Wie schnell und ob sich Unternehmen an diesen Trend anpassen werden, kann nur die Zeit uns zeigen. Was man jedoch mit Gewissheit sagen kann ist, dass E-Recruiting schon vor einigen Jahren den Ehrenplatz im Zug des Human Resources eingenommen hat.

QUELLENVERZEICHNIS

Artner, A. Umantis E-Recruiting Implementierung. Wien: OMV AG, 2012.Stoffel, M. Umantis E-Recruiting Implementierung. Wien: Volksbank AG, 2012.Software für Talentmanagement. [Online]. 2012. [Zitiert 5. Dezember 2012]. Verfügbar unter: http://www.umantis.com.


NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOVO REVIJI

Strokovna revija Izkoristimo priložnosti, ki jo izdaja Študentski podjetniški in inova-cijsko-raziskovalni center (ŠPIC), ki sta ga ustanovila Ekonomska šola Murska Sobota, Višja strokovna šola ter Pomursko društvo za kakovost, želi z interdisciplinarno razpra-vo in izmenjavo ugotovitev s področja ekonomije in drugih znanstvih disciplin povečati razumevanje koncepta ekonomije, njenega zagotavljanja in ohranjanja ter prispevati k razumevanju delovanja skupnosti, organizacij in posameznikov, ki sodelujejo pri zago-tavljanju in izvajanju ekonomskih in ostalih dejavnosti.

Revija izhaja enkrat letno. Vse članke, objavljene v strokovni reviji, recenzira vsaj en recenzent, pregledata pa ga še tehnični urednik in lektor.

UREDNIŠKI ODBOR

GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNICIMihaela KalamarInes Sukič

RECENZENTIdr. Branko Škafar – glavni recenzentrecenzenti s posameznega strokovnega področja

TEHNIČNI PREGLEDInes Sukič

LEKTORIRANJEMihaela Kalamar

AVTORJI

Naslovu prispevka sledi navedba avtorja/avtorjev, in sicer ime in priimek, naziv, funk-cija ter ustanova, kjer avtor/avtorji študira/študirajo ali deluje/delujejo.


PRISPEVEK

Prispevki naj bodo dolgi od 3.500 do 7.500 besed, napisani v MS Word formatu in pisa-vi Times New Roman, velikost črk 12 pt, obojestranska poravnava, enojni razmik med vrsticami ter z robovi zgoraj – 2.5 cm, spodaj – 2 cm, levo – 3 cm, desno – 2 cm. Pisci prispevkov pa se morajo držati tudi vseh ostalih tehničnih navodil in navodil citiranja, v skladu s predpisi Ekonomske šole Murska Sobota, Višje strokovne šole, ki so dostopna na spletnem naslovu: http://www.vss-ms.si/index.php/spic.

VSEBINSKA STRUKTORIRANOST PRISPEVKOV

Struktura prispevka sestoji iz obveznih in neobveznih postavk prispevka. V kolikor gre za raziskovalni prispevek, mora ta vsebovati obvezne in neobvezne postavke. V kolikor pa gre za teoretični prispevek, pa se lahko neobvezne postavke izpustijo.

POVZETEK

1 UVOD

2 METODOLOŠKI OKVIR 1.1 NAMEN 2.1 CILJI 3.1 PREDPOSTAVKE 4.1 METODE IN OBLIKE DELA 5.1 OPIS RAZISKOVALNEGA POSTOPKA

3 BESEDILO PRISPEVKA

4 VERIFICIRANJE PREDPOSTAVK


6 SKLEP


LITERATURA IN VIRI

OBVEZNE POSTAVKE PRISPEVKA

• Povzetek • Uvod• Metodološki okvir o Namen o Cilji o Metode in oblike dela• Besedilo prispevka• Ugotovitve in predlogi• Sklep• Literatura

NEOBVEZNE POSTAVKE PRISPEVKA

• Metodološki okvir o Predpostavke o Opis raziskovalnega postopka• Verificiranje predpostavk

Documents

Strokovna revija SPIC, maj 2013