svetovalno mnenje meddrţavnega sodišča v haagu o enostranski

Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

Katedra za mednarodno pravo

Diplomska naloga

SVETOVALNO MNENJE MEDDRŢAVNEGA SODIŠČA V

HAAGU O ENOSTRANSKI RAZGLASITVI NEODVISNOSTI

KOSOVA

Ana Kastelec

Mentorica:

as. dr. Vasilka Sancin

Ljubljana, marec 2011

I

POVZETEK

Svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o enostranski razglasitvi neodvisnosti

Kosova

Ana Kastelec

Mentorica: as. dr. Vasilka Sancin

Meddrţavno sodišče v Haagu je dne 22. julija 2010, na prošnjo Generalne skupščine OZN,

izdalo svetovalno mnenje z naslovom »Skladnost enostranske deklaracije neodvisnosti

Kosova z mednarodnim pravom«, v katerem je ugotovilo, da deklaracija neodvisnosti

Kosova, sprejeta 17. februarja 2008, ni kršila mednarodnega prava.

Vsebina svetovalnega mnenja je povzročila znatne odmeve v strokovni javnosti. Sodišču je

bilo očitano, da je v večih pogledih spremenilo zastavljeno vprašanje: najprej s tem, ko je

ugotovilo, da avtorji deklaracije neodvisnosti niso delovali kot začasne institucije samouprave

Kosova; nadalje s tem, ko je odločilo, da mora presojati le samo deklaracijo neodvisnosti

Kosova, ne pa tudi njenih učinkov; in nenazadnje s tem, ko je odločilo, da mora za ugotovitev

tega, ali je bila deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom, ugotoviti zgolj, ali

je deklaracija nasprotovala mednarodnemu pravu.

Določitev vsebine vprašanja s strani Sodišča je bila pomembna za osrednji del njegove

odločitve oz. njegov zaključek, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila niti splošnega

mednarodnega prava, niti resolucije Varnostnega sveta OZN 1244 (1999), niti ustavnega

okvirja, vzpostavljenega pod okriljem reţima UNMIK. Pri tem Sodišče ni podrobneje

analiziralo trenutnega stanja v mednarodnem pravu glede pravice narodov do samoodločbe,

kljub temu, da je svoje mnenje glede tega podalo veliko drţav, ki so sodelovale v postopku.

Ta del mnenja je bil močno kritiziran, saj naj bi se Sodišče s tem izognilo pravemu vprašanju

Generalne skupščine OZN, tj. ali je imelo Kosovo pravico do enostranske odcepitve od Srbije.

Prav tako pa se mnogi niso strinjali z njegovo razlago resolucije VS 1244 (1999) in

ugotovitvijo, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila resolucije.

Za učinkovito obravnavo omenjenih vprašanj je v nalogi analizirano stanje v mednarodnem

pravu glede pravice do samoodločbe in natančneje razčlenjena vsebina resolucije VS 1244

(1999). Na ta način so ugotovljene dejanske posledice izbranega pristopa Sodišča k razlagi

vprašanja Generalne skupščine OZN, hkrati pa je naslovljeno tudi vprašanje, ali bi bilo morda

II

bolje, da bi Sodišče v trenutnem primeru doseglo drugačne sklepe glede relevantnih pravnih

vprašanj.

Ključne besede: Svetovalno mnenje Meddrţavnega sodišča, deklaracija neodvisnosti

Kosova, resolucija Varnostnega sveta OZN 1244 (1999), pravica naroda do samoodločbe,

ozemeljska celovitost drţav.

III

ABSTRACT

Advisory Opinion of the International Court of Justice Regarding the Unilateral

Declaration of Independence of Kosovo

Ana Kastelec

Mentor: as. dr. Vasilka Sancin

On 22 July 2010 the International Court of Justice, on the basis of the request of the UN

General Assembly, delivered an advisory opinion on »Accordance With International Law of

the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo«, in which it held that the

declaration of independence of Kosovo adopted on 17 February 2008 did not violate

international law.

The content of the advisory opinion caused considerable responses within the professional

public. The Court has been criticized to have changed the question posed in many ways: first

by finding that the authors of the declaration of independence did not act in the capacity of the

provisional institutions of self-government of Kosovo; second by holding that it must assess

merely the declaration of independence of Kosovo and not its effects; and third by holding

that, in order to find if the declaration of independence was in accordance with international

law, it must find if the declaration violated international law.

The Court's determination of the content of the question was significant for the central part of

its decision and its conclusion that the declaration of independence of Kosovo violated neither

general international law, nor Security Council resolution 1244 (1999), or the Constitutional

Framework established under the auspices of UNMIK. In this regard the Court did not

analyze the current state in international law regarding the right of peoples to self-

determination, even though a number of States participating in the proceedings expressed

their views in the matter. This part of the opinion was heavily criticized because the Court

was said to have avoided the real question of the General Assembly, namely if Kosovo had

the right to unilaterally seceede from Serbia. A number of opinions expressed also oppose the

Court's interpretation of SC resolution 1244 (1999) and its conclusion that the declaration of

independence of Kosovo did not violate the resolution.

In order to effectively consider the said questions, this thesis analyzes the current state of

international law regarding the right of self-determination, as well as looks in more detail into

IV

the content of SC resolution 1244 (1999). This way it also discovers the actual consequences

of the Court's approach towards the question of the General Assembly, and discusses if it

would perhaps be better for the Court to have reached different conclusions regarding the

relevant legal questions in the matter.

Key words: Advisory Opinion of the International Court of Justice, the declaration of

independence of Kosovo, SC resolution 1244 (1999), the right of peoples to self-

determination, territorial integrity of States.

V

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV

DKPP Dunajska konvencija o pravu pogodb (Vienna Convention on the Law of

Treaties)

ECOSOC Ekonomski in socialni svet Zdruţenih narodov

EU Evropska Unija

GS OZN Generalna skupščina Organizacije zdruţenih narodov

ICJ Meddrţavno sodišče (International Court of Justice)

MKSJ Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY)

NATO Organizacija severnoatlantskega sporazuma (North Atlantic Treaty

Organization)

OZN Organizacija zdruţenih narodov

OVK Osvobodilna vojska Kosova

PCIJ Stalno meddrţavno sodišče (Permanent Court of International Justice)

SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

UL OZN Ustanovna listina Organizacije zdruţenih narodov

UNMIK Misija Zdruţenih narodov za začasno upravo Kosova (United Nations

Interim Administration Mission in Kosovo)

VS OZN Varnostni svet Organizacije zdruţenih narodov

ZDA Zdruţene drţave Amerike

ZK Zdruţeno kraljestvo

ZRJ Zdruţena republika Jugoslavija

čl. člen

gl. glej

ibid. prav tam

npr. na primer

odst. odstavek

str. stran

št. številka

tj. to je

VI

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................... 1

2. STRUKTURA SVETOVALNEGA MNENJA .................................................................. 4

3. OBSEG IN POMEN VPRAŠANJA .................................................................................... 6

3.1. Identiteta avtorjev deklaracije neodvisnosti ............................................................... 6

3.1.1. Mnenje Sodišča ........................................................................................................ 6

3.1.2. Analiza mnenja Sodišča ........................................................................................... 8

3.2. Ali naj Sodišče presoja, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z mednarodnim

pravom? ............................................................................................................................... 12

3.2.1. Mnenje Sodišča ...................................................................................................... 12

3.2.2. Analiza mnenja Sodišča ......................................................................................... 13

3.3. Ali naj Sodišče res presoja le samo deklaracijo neodvisnosti, ali tudi njene učinke?

.............................................................................................................................................. 15

3.3.1. Mnenje Sodišča ...................................................................................................... 15

3.3.2. Mnenja drugih avtorjev .......................................................................................... 16

3.4. Zaključek glede preoblikovanja vprašanja ............................................................... 18

4. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA S SPLOŠNIM

MEDNARODNIM PRAVOM ............................................................................................... 19

4.1. Mnenje Sodišča ............................................................................................................ 19

4.2. Mnenja drugih avtorjev o stanju glede deklaracij neodvisnosti in pravice do

samoodločbe v splošnem mednarodnem pravu ............................................................... 21

4.2.1. Analiza ugotovitve Sodišča, da deklaracije neodvisnosti po mednarodnem pravu

niso prepovedane .............................................................................................................. 21

4.2.2. Skladnost deklaracij neodvisnosti, kot izraz pravice narodov do samoodločbe, z

mednarodnim pravom ...................................................................................................... 22

4.3. Vprašanje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim

mednarodnim pravom ....................................................................................................... 27

4.3.1. Ali so prebivalci Kosova poseben narod? .............................................................. 28

4.3.2. Je prišlo do dolgotrajnega in intenzivnega kršenja človekovih pravic? ................. 29

4.3.3. Je bila odcepitev skrajno sredstvo? ........................................................................ 31

4.3.4. Je bil Kosovo primer sui generis? .......................................................................... 33

5. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA Z RESOLUCIJO

VARNOSTNEGA SVETA OZN 1244 (1999) ...................................................................... 35

5.1. Mnenje Sodišča ............................................................................................................ 35

VII

5.2. Analiza mnenja Sodišča .............................................................................................. 36

5.2.1. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ne vsebuje določb za določitev

končnega statusa Kosova ................................................................................................. 36

5.2.1.1. Resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije in predvideva povečanje

avtonomije Kosova znotraj Srbije ................................................................................ 37

5.2.1.2. Izraz »končna rešitev« in dejstvo, da bi končni status Kosova moral potrditi

Varnostni svet OZN ...................................................................................................... 39

5.2.2. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni bila zavezujoča za avtorje

deklaracije neodvisnosti ................................................................................................... 40

5.3. Zaključek ...................................................................................................................... 42

6. SKLEP ................................................................................................................................. 44

7. LITERATURA ................................................................................................................... 48

7.1. Monografske publikacije ............................................................................................ 48

7.2. Periodika ...................................................................................................................... 49

7.3. Odločitve mednarodnih in nacionalnih sodišč in tribunalov .................................. 52

7.3.1. Meddrţavno sodišče ............................................................................................... 52

7.3.2. Stalno meddrţavno sodišče .................................................................................... 53

7.3.3. Druga sodišča in tribunali ...................................................................................... 53

7.4. Dokumenti in publikacije OZN in EU ....................................................................... 53

7.5. Mednarodne pogodbe ................................................................................................. 57

7.6. Spletne strani ............................................................................................................... 58

7.7. Drugo ............................................................................................................................ 58

VIII

Trenutno svetovalno mnenje bo sprožalo veliko razprav v letih, ki prihajajo; ne zaradi tega,

kar je povedalo, ampak zaradi tistega, kar je diplomatsko zamolčalo.

Björn Arp, The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of

Independence in respect of Kosovo and the International Protection of Minorities, German Law Journal, 1.

julij/1. avgust, 2010, str. 847.

1

1. UVOD

Meddrţavno sodišče v Haagu (v nadaljevanju »Sodišče«) je dne 22. julija 2010 izdalo

svetovalno mnenje z naslovom »Skladnost enostranske deklaracije neodvisnosti Kosova z

mednarodnim pravom«1 (v nadaljevanju »svetovalno mnenje«), v katerem je na vprašanje

Generalne Skupščine OZN (v nadaljevanju »GS«),2 ki se je glasilo »Ali je enostranska

deklaracija neodvisnosti s strani začasnih institucij samouprave3 Kosova v skladu z

mednarodnim pravom?«, odgovorilo, da »deklaracija neodvisnosti Kosova, sprejeta 17.

februarja 2008, ni kršila mednarodnega prava«.4

Gre za prvo svetovalno mnenje, kjer so v postopku, tako v pisni kot v ustni fazi, sodelovale

vse stalne članice Varnostnega sveta OZN (v nadaljevanju »VS«).5 Ţe pred odločitvijo

Sodišča je bilo zaznati izjemno zanimanje svetovne javnosti in zavedanje moţne

daljnoseţnosti odgovora.6 Če bi Sodišče ugotovilo, da je bila deklaracija neodvisnosti

Kosova v skladu z mednarodnim pravom, bi to lahko pomenilo nevaren precedens za ostala

odcepitvena gibanja po svetu. Po drugi strani pa je bilo veliko ugibanj, na kakšen način bi

Sodišče lahko argumentiralo to, da deklaracija ni kršila mednarodnega prava, in ali bo morda

v tem primeru raje izkoristilo svojo pravico do diskrecije pri izdaji svetovalnih mnenj in se

izognilo odločanju. Končna odločitev Sodišča je povzročila veliko nezadovoljstva, tako na

strani drţav kot strokovne javnosti, kar potrjuje tudi visoko število ločenih mnenj sodnikov.7

1 ICJ, Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo,

Advisory Opinion (2010), General list No. 141, dostopno na: http://www.icj-cij.org/docket/files/141/15987.pdf. 2 Vprašanje je bilo postavljeno z resolucijo GS OZN 63/3, sprejeto 8. oktobra 2008.

3 »Provisional institutions of self-government«.

4 ICJ, Kosovo Advisory Opinion, tretja točka 123. odst.

5 Yee, S., Notes on the International Court of Justice (Part 4): The Kosovo Advisory Opinion, Chinese Journal of

International Law, 2010, str. 763. 6 Hilpold, P.: The ICJ Advisory Opinion on Kosovo: different perspectives of a delicate question, 03.01.2011,

dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1734443, str. 1; Yee, str. 764; International Court of Justice

Concludes that Kosovo's Unilateral Declaration of Independence Did Not Violate International Law, 124

Harvard Law Review 1098, februar 2001, str. 1098 in 1104. Glej tudi mnenje Burrija: »Tveganja so bila velika.

V igri ni bilo nič manj kot sama podlaga mednarodnega reda. Odgovor Sodišča bi bodisi sprejel moderno vizijo

mednarodnega pravnega reda, temelječo na človekovih pravicah, bodisi potrdil tradicionalno, drţavno-

orientirano, razumevanje prava.« (Burri, T.: The Kosovo Opinion and Secession: The Sounds of Silence and

Missing Links, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010, str. 882). 7 Ibid., str. 889; Jamar, H., Vigness, M. K.: Applying Kosovo: Looking to Russia, China, Spain and Beyond after

the International Court of Justice Opinion on Unilateral Declarations of Independence; German Law Journal, 1.

julij/ 1. avgust, 2010, str. 913-914. Ločena mnenja je podalo kar devet sodnikov: Abdul G. Koroma, Mohamed

Bennouna, Leonid Skotikov, Sir Kenneth Keith, Bernardo Sepúlveda Amor, Antonio Augusto Cancado-

Trindade, Adulqawi Yusuf, Bruno Simma in podpredsednik sodišča Peter Tomka.

2

Ta diplomska naloga analizira le določene dele svetovalnega mnenja. Gre za vprašanja, ki so

bila močno problematizirana v strokovni literaturi, in ki pod vprašaj postavljajo tako temeljno

naravo in vlogo Sodišča, kot tudi področja, ki do danes ostajajo nerazrešena v mednarodnem

pravu.8

Najprej si bomo pogledali, kako je Sodišče razlagalo postavljeno vprašanje. Zdi se, da je bilo

namreč prav to ključno za sam izid postopka. Mnogi so mu očitali, da je prekomerno

spremenilo obseg in pomen vprašanja GS, pri čemer so najpomembnejši naslednji vidiki:

določitev identitete avtorjev deklaracije; odločitev, da mora Sodišče presojati le golo

deklaracijo neodvisnosti Kosova in ne njenih učinkov (tj. ali je imelo Kosovo pravico do

samoodločbe oz. odcepitve od Srbije in ali je Kosovo postalo drţava), ter odločitev, da mora

za ugotovitev tega, ali je bila deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom,

ugotoviti, ali je deklaracija nasprotovala mednarodnemu pravu.

Nato pa bomo prešli v analizo osrednjega dela svetovalnega mnenja oz. samega odgovora

Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila niti splošnega mednarodnega prava niti

resolucije VS 1244 (1999) (v nadaljevanju »resolucija 1244«) kot lex specialis. Glede

skladnosti deklaracije neodvisnosti s splošnim mednarodnim pravom so bile pogoste kritike,

da bi Sodišče moralo bolj podrobno obravnavati trenutno stanje v mednarodnem pravu glede

pravice narodov do samoodločbe in znotraj tega tudi do odcepitve, ter na koncu odgovoriti na

to, ali je imelo Kosovo v tem primeru pravico do odcepitve od Srbije. Svoja stališča glede

tega so obširno razloţile tudi mnoge drţave, ki so sodelovale v pisni in/ali ustni fazi postopka.

Zato so v tej diplomski nalogi predstavljeni temeljni mednarodnopravni pogledi na pravico do

samoodločbe in uporaba te pravice na primeru Kosova. Obravnavana je tudi razlaga resolucije

1244 s strani Sodišča in njegova ugotovitev, da resolucija ni vsebovala določb za določitev

končnega statusa Kosova in, da v vsakem primeru ni bila zavezujoča za avtorje deklaracije,

ampak le za nekatere druge akterje.

Pojavili so se tudi očitki, da je Sodišče v tem svetovalnem mnenju delovalo kot politični

organ in, da bi bilo za ohranitev njegove integritete bolje, da bi zavrnilo odločanje v zadevi. V

8 Tako se zaradi omejenosti prostora npr. ne bom podrobneje ukvarjala z vprašanji, ali je Sodišče v tem primeru

imelo pristojnost za odločanje, ali bi moralo izkoristiti svojo pravico do diskrecije in zavrniti odločanje, ali je

Kosovo izpolnilo vse pogoje za drţavo in, ali so priznanja drugih drţav upravičena. Prav tako pa ne bom

analizirala odločitve Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila ustavnega okvirja za Kosovo,

ustvarjenega z UNMIK reţimom, saj je bilo temu vprašanju, v primerjavi s splošnim mednarodnim pravom in

resolucijo VS 1244 (1999), tako s strani Sodišča kot druge javnosti, posvečeno manj pozornosti.

3

zaključku bodo zato obravnavani moţni motivi za izbran pristop Sodišča in analizirani učinki

tega pristopa.

4

2. STRUKTURA SVETOVALNEGA MNENJA

Sodišče se, kot je to običajno pri vsakem svetovalnem mnenju, po predstavitvi postavljenega

vprašanja, najprej loti ugotavljanja, ali ima v danem primeru pristojnost za odločanje, in nato

še, ali obstajajo kakšni razlogi, zaradi katerih bi izkoristilo svojo pravico do diskrecije in

zavrnilo odločanje.9 Pri tem obravnava najbolj poglavitne argumente drţav in ugotovi, da so

vsi ugovori neutemeljeni.10

Nato se loti obravnavanja obsega in pomena vprašanja, v okviru

česar ugotovi, da je vprašanje jasno oblikovano, ozko in specifično in, da zato ni nobene

potrebe po tem, da ga preoblikuje.11

V nadaljevanju Sodišče opiše dejansko ozadje zadeve.12

Pri tem se omeji le na ozadje

sprejema resolucije 1244 in na sam reţim uprave OZN na Kosovu ter na dejanja, ki so

pripeljala do razglasitve neodvisnosti Kosova.

Nato se usmeri v meritorno odločanje glede odgovora na vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno,

pri čemer samo odločanje razdeli na tri dele: najprej pogleda, ali je bila deklaracija

neodvisnosti v skladu s splošnim mednarodnim pravom;13

nato, ali je bila v skladu z

resolucijo 1244 kot lex specialis, v okviru česar ugotavlja tudi samo identiteto avtorjev

9 ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 17.- 48. odstavek. Sodišče mora za meritorno odločanje najprej ugotoviti, ali so

izpolnjeni vsi pogoji za njegovo pristojnost, vsebovani v 96. členu UL OZN in prvem odstavku 65. člena Statuta

Sodišča: za mnenje mora zaprositi primerno pooblaščen organ (to so GS, VS ali drug organ OZN oz.

specializirana ustanova, ki jo GS za to pooblasti), mora iti za pravno vprašanje in, z izjemo vprašanj postavljenih

s strani GS in VS, mora iti za vprašanje znotraj kroga dejavnosti organa. Če so ti pogoji izpolnjeni, se Sodišče

loti še vprašanja diskrecije, ki izhaja ţe iz prvega odstavka 65. člena Statuta (»Sodišče lahko poda svetovalno

mnenje…«), in mu omogoča, da zavrne odgovor na zahtevo za svetovalno mnenje. Ta moţnost obstaja zaradi

zaščite integritete sodne funkcije Sodišča in njegove narave kot poglavitnega sodnega organa OZN (to je Sodišče

poudarilo npr. v svetovalnih mnenjih Application for Review of Judgement No. 273 of the United Nations

Administrative Tribunal, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1982, str. 334, in Legal Consequences of the

Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 2004 (I), str. 156-

157). Hkrati pa je Sodišče skozi prakso oblikovalo tudi stališče, da odgovor na svetovalno mnenje predstavlja

njegovo sodelovanje pri dejavnostih organizacije in načeloma ne sme biti zavrnjeno oz. lahko v to vodijo le

prisiljujoči razlogi (glej npr. Wall Advisory Opinion, str. 156; Interpretation of Peace Treaties with Bulgaria,

Hungary and Romania, First Phase, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1950, str. 71; Difference Relating to

Immunity from Legal Process of a Special Rapporteur of the Commission on Human Rights, Advisory Opinion,

I.C.J. Reports 1999 (I), str. 78-79). 10

Sodišče to obravnava v 24.- 27. odstavku. Primarni argumenti drţav proti pristojnosti so bili, da je GS s

predloţitvijo zahteve za svetovalno mnenje prekoračila svoje pristojnosti po 1. odstavku 12. člena UL OZN, saj

je bil takrat VS aktivno udeleţen v situaciji na Kosovu; nadalje, da vprašanje GS ni pravno vprašanje, ker

mednarodno pravo samega akta deklaracije neodvisnosti sploh ne ureja; in, da ima vprašanje politično vsebino.

Ugovori drţav glede diskrecije so obravnavani v 29.- 47. odstavku: Sodišče naj bi zavrnilo odločanje, ker naj bi

to mnenje koristilo predvsem Srbiji in ne GS; ker naj bi imelo škodljive politične posledice; ker za GS ne bo

uporabnega pomena; ter, ker ga je zahtevala GS in ne VS, ki je bil tudi najbolj aktiven organ OZN glede situacije

na Kosovem. 11

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 51. odst. 12

Ibid., 57.-77. odst. 13

Ibid., 79.-84. odst.

5

deklaracije neodvisnosti;14

in nazadnje še, ali je bila v skladu z ustavnim okvirjem,

ustvarjenim v okviru UNMIK.15

Na koncu Sodišče z desetimi glasovi proti štirim zaključi, da deklaracija neodvisnosti Kosova

ni kršila nobenega od uporabljivih pravil mednarodnega prava.16

14

Ibid., 85.-119. odst. 15

Ibid., 85.-93. in 120.-121. odst. 16

Ibid., 123(3).odst.

6

3. OBSEG IN POMEN VPRAŠANJA

Določitev obsega in pomena vprašanja s strani Sodišča17

je ključna za obravnavo njegovega

končnega odgovora. Gre namreč za kritično komponento, ki je določila izid svetovalnega

mnenja.18

Sodišče najprej pove, da je v preteklosti, iz utemeljenih razlogov, ţe odstopilo od jezika

vprašanja, in sicer v primerih, ko vprašanje ni bilo primerno oblikovano,19

ko je Sodišče na

podlagi preučenega ozadja prošnje določilo, da ta ne odraţa osrednjega pravnega vprašanja,20

in ko je bilo vprašanje nejasno ali nerazumljivo.21

Nato ugotovi, da je v trenutnem primeru

vprašanje jasno, ozko in specifično, zaradi česar ni nobenega potrebe po njegovem

preoblikovanju.22

Vseeno pa meni, da mora razjasniti nekatere vidike vprašanja. V skladu s tem bom razdelila

obravnavo pomena in obsega vprašanja v tri sklope: obravnava definicije avtorjev deklaracije

(3.1.), obravnava vprašanja, ali je treba presojati, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z

mednarodnim pravom (3.2.), in obravnava vprašanja, ali se presoja res le sámo deklaracijo

neodvisnosti, ali tudi njene učike (3.3.).

3.1. Identiteta avtorjev deklaracije neodvisnosti

3.1.1. Mnenje Sodišča

Sodišče pravi, da je treba razjasniti identiteto avtorjev deklaracije, saj je od tega odvisen tudi

odgovor na vprašanje, ki mu je postavljeno. Nadaljuje, da bi bilo nezdruţljivo s pravilnim

izvajanjem njegove sodne funkcije, da bi zadevo obravnavalo kot ţe določeno s strani GS, ter

17

Ibid., 49-56. odst. 18

Muharremi, R.: A Note on the ICJ Advisory Opinion on Kosovo, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust

2010, str. 872; Hilpold, str. 29; Jusic, A., Gajin, D.: International Court of Justice on Kosovo's Declaration of

Independence: Analysis and Legal and Political Implications, 17.01.2011, dostopno na SSRN:

http://ssrn.com/abstract=1742250, str. 3. 19

PCIJ, Interpretation of the Greco-Turkish Agreement of 1 December 1926 (Final Protocol, Article IV),

Advisory Opinion (1928), Series B, No. 16. 20

ICJ, Interpretation of the Agreement of 25 March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory Opinion,

(1980), str. 89. 21

ICJ, Application forReview of Judgement No. 273, Advisory Opinion, str. 348. 22

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 51. odst.

7

da GS ni ţelela omejiti svobode Sodišča, da to vprašanje določi samo.23

Zato mora ugotoviti,

ali so avtorji deklaracije res delovali v pristojnosti začasnih institucij samouprave Kosova (kot

je to zapisano v vprašanju GS), ali morda v kakšni drugi vlogi.24

Sodišče sicer potrdi, da sta se tako predsednik Skupščine kot tudi premier Kosova na seji 17.

februarja 2008 sklicevala na skupščino Kosova in ustavni okvir vzpostavljen z UNMIK

reţimom, vendar pravi, da je treba deklaracijo ocenjevati v širšem kontekstu in pri tem

posebej upoštevati dogodke, ki so vodili do njenega sprejema.25

Tako ugotavlja, da iz preambule deklaracije izhaja zavedanje njenih avtorjev, da so pogajanja

glede končnega statusa Kosova propadla. Posebej sta pomembna 10. in 11. preambularni

odstavek, ki pravita, da »ni bil moţen noben vzajemno sprejemljiv izid glede statusa« ter 13.

odstavek, ki določa, da so avtorji deklaracije neodvisnosti zavezani k razrešitvi statusa

Kosova in dajanju kosovskemu narodu jasnost glede njegove prihodnosti. Sodišče zaključi, da

iz tega besedila deklaracije izhaja, da avtorji deklaracije niti niso delovali niti niso imeli

namena delovati kot institucije začasne samouprave Kosova, ampak kot osebe, ki so delovale

skupaj kot predstavniki kosovskega naroda, zunaj okvirjev začasne uprave.26

V podkrepitev te argumentacije Sodišče opozori na dejstvo, da so se avtorji deklaracije z

razglasitvijo neodvisnosti Kosova sami lotili izpolnjevanja mednarodnih obveznosti Kosova

vzpostavljenih z UNMIK reţimom, kar je sicer naloga v izključni pristojnosti posebnega

predstavnika generalnega sekretarja OZN.27

Nadalje naj bi na ta zaključek kazalo tudi samo

besedilo deklaracije, saj v izvirnem albanskem besedilu deklaracije ni nobenega sklicevanja

na to, da je deklaracija delo skupščine Kosova, ampak se prvi odstavek začne z besedami

»Mi, demokratično izvoljeni voditelji našega ljudstva…«. Deklaracija neodvisnosti torej

uporablja prvo osebo mnoţine, medtem ko vsi akti skupščine Kosova (takrat, ko deluje kot

23

Sodšče pravi, da to izhaja iz tega, da se je na seji, na kateri je GS razpravljala o tem, kar je kasneje postalo

resolucija GS 63/3 (2008), točka dnevnega reda glasila le »Prošnja za svetovalno mnenje Meddrţavnega sodišča

o tem, ali je deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu z mednarodnim pravom«. Sodišče kot pomemben

dejavnik opredeljuje dejstvo, da v imenu te točke dnevnega reda ni bilo vključenih začasnih institucij

samouprave Kosova kot avtorjev deklaracije, ampak je bilo to vprašanje puščeno odprto ter, da je naslov te točke

dnevnega reda potem postal tudi naslov resolucije 63/3 (2008). Ibid., 52. in 53. odst. 24

Ibid., 52. odst. 25

Ibid., 104. odst. 26

Ibid.,105. odst. S tem so se v svojih izjavah v postopku pred Sodiščem strinjale tudi Avstrija, Estonija,

Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Norveška. 27

Ibid., 106. odst.

8

začasni organ samouprave) uporabljajo tretjo osebo ednine.28

Prav tako je v tem oziru

pomemben še sam postopek sprejema deklaracije,29

dejstvo, da posebni predstavnik

generalnega sekretarja ni razveljavil deklaracije neodvisnosti,30

ter poročilo generalnega

sekretarja VS.31

3.1.2. Analiza mnenja Sodišča

Veliko avtorjev meni, da je Sodišče s tem, ko je sámo določilo identiteto avtorjev deklaracije

neodvisnosti, preoblikovalo vprašanje GS. 32

Sodniki v ločenih mnenjih opozarjajo, da je GS zavzela stališče, da je deklaracijo

neodvisnosti sprejela skupščina Kosova kot začasen organ samouprave Kosova, in ne kot

organ delujoč v kakršnikoli drugi vlogi, ter da GS zato ni pričakovala oz. zahtevala od

Sodišča, da določi drugačno identiteto avtorjev deklaracije.33

Sodišče je tako preoblikovalo

vprašanje do take mere, da je prišlo do popolnoma novega vprašanja, ki pravzaprav ni skladno

z namenom GS.34

Koroma pravi, da je to precedens v praksi Sodišča, saj je le-to do sedaj

vedno preoblikovalo vprašanje le zaradi tega, da ga bolj pribliţa namenu organa, ki je

zahteval svetovalno mnenje.35

28


Ta se je namreč razlikoval od tistega, ki ga je uporabljala skupščina Kosova za sprejem zakonodaje. Ibid., 107.

odst. 30

Posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN je imel po ustavnem okvirju pristojnost nadzorovati in

razveljaviti akte začasnih institucij samouprave, kar je v preteklosti tudi storil, npr. ko so akti skupščine Kosova

presegli njene pristojnosti in so bili zato nezdruţljivi z ustavnim okvirjem. Sodišče meni, da molk posebnega

predstavnika v primeru deklaracije neodvisnosti kaţe na to, da le-te ni štel za akt začasnih institucij samouprave,

sprejete z namenom učinkovati znotraj pravnega reda, ki ga je bil posebni predstavnik pristojen nadzorovati.


Sodišče pravi, da čeprav je generalni sekretar OZN v svojem poročilu Varnostnemu svetu o UNMIK, z dne 28.

marca 2008, izrecno rekel, da je skupščina Kosova imela sejo, na kateri je sprejela deklaracijo neodvisnosti in

razglasila Kosovo za samostojno in suvereno drţavo (United Nations doc. S/2008/211, 3. odst.), je bilo to le

normalno periodično poročilo o aktivnostih UNMIK in ni bilo mišljeno kot pravna analiza deklaracije ali vloge,

v kateri so avtorji delovali. Ibid. 32

Tako v svojih ločenih mnenjih k temu svetovalnemu mnenju (v nadaljevanju »ločena mnenja«) menijo sodniki

Yusuf, v 2. odst., Sepulveda-Amor, v 32. odst., Koroma, v 3. odst., Tomka, v 10. odst., in Bennouna, v 34. odst.

O tem pišeta tudi Yee, str. 770 in Muharemmi, str. 873. 33

Ločena mnenja Koroma, 3. odst., Bennouna, 31. odst., Tomka, 19. odst., Yusuf, 21. odst. 34

Ločeni mnenji Koroma, 3. odst., Bennouna, 24. odst. Bennouna pravi, da je Sodišče v tem primeru popravilo

zastavljeno vprašanje v nasprotju z njegovim predmetom in ciljem, s čimer je postavilo precedens, ki »resno

ogroţa občutek sodne varnosti«. 35

Ločeno mnenje, Koroma, 3.odst.

9

Poleg tega naj bi bili argumenti Sodišča glede identitete avtorjev deklaracije zelo

neprepričljivi,36

saj temeljijo le na namenih, ki jih je Sodišče pripisalo avtorjem deklaracije,

neaktivnosti posebnega predstavnika generalnega sekretarja,37

sklepov izvedenih iz jezika

deklaracije38

in postopkovnih posebnosti pri sprejemanju deklaracije.39

Omenjene posebnosti

so stvar dejstev (matter of fact), če pa na njih gledamo kot stvar prava (matter of law), zelo

teţko pridemo do zaključka Sodišča.40

Izpostaviti velja še ločeno mnenje Tomke, ki meni, da je zaključek Sodišča, da avtorji

deklaracije niso bili organi začasnih institucij samouprave Kosova, le post hoc intelektualni

konstrukt.41

Tako Sodiče nakazuje, da nihče od relevantnih akterjev ni vedel kdo je sprejel

deklaracijo: Srbija, ko je predlagala vprašanje;42

druge drţave, ki so bile prisotne, ko je GS

sprejela resolucijo 63/3;43

generalni sekretar OZN in njegov posebni predstavnik;44

predsednik skupščine Kosova;45

in najbolj pomembno, premier Kosova, ko je predstavil

36

Ločena mnenja Bennouna, 29. odst., Tomka, 12. odst., Koroma 4. in 19. odst.; Hilpold, str. 33. 37

V ločenih mnenjih sodnika Tomka, v 12. odst., in Bennouna, v 55. in 56. odst., poudarjata, da VS zaradi

pomanjkanja strinjanja med stalnimi članicami ni mogel sprejeti odločitve glede Kosova, kar je imelo tudi

povratno delujoč učinek na generalnega sekretarja OZN, ki je zadolţen za implementacijo odločitev VS, in

njegovega posebnega predstavnika. Vendar zastoj v VS ne odveţe strank v sporu njihovih obveznosti. 38

Sodišče se zanaša predvsem na uporabo tretje osebe ednine v deklaraciji neodvisnosti, namesto prve osebe

mnoţine, ki se je sicer uporabljala v aktih skupščine Kosova. Glede poimenovanja točke dnevnega reda seje, na

kateri se je razpravljalo o sprejetju resolucije 63/3 (2008) pa Bennouna, v 29. odst., meni, da dejstvo, da

udeleţenci razprave pri sprejetju osnutka resolucije sploh niso razpravljali o identiteti avtorjev kaţe na to, da je

bilo vprašanje tako očitno za vse drţave članice OZN, da se ni o tem nikomur zdelo potrebno razpravljati. 39

Ločeno mnenje, Sepulveda-Amor, 24. odst. 40

Ločeni mnenji Sepulveda-Amor, 29. odst., Tomka, 12. odst. 41

Ločeno mnenje, Tomka, 12. odst. 42

Zunanji minister Srbije je 15. avgusta 2008 naslovil pismo na generalnega sekretarja OZN in prosil za

vključitev na dnevni red 63. seje dodatno točko naslovljeno »Request for an advisory opinion of the International

Court of Justice on whether the unilateral declaration of independence of Kosovo is in accordance with

international law«. Pojasnevalni memorandum, priloţen k temu pismu, se je začel z naslednjim odstavkom:

»Začasne institucije samouprave Kosova, province Republike Srbije pod upravo OZN, so 18. februarja 2008,

zasledujoč resolucijo VS 1244 (1999), enostransko razglasile neodvisnost.« (A/63/195). Poleg tega je tudi stalni

predstavnik ZK pri udeleţbi na 63. seji GS izjavil, da je »skupščina Kosova razglasila neodvisnost Kosova«

(A/63/PV.22, str. 3), podobne omembe pa je mogoče zaslediti tudi v izjavah ZDA in Francije. 43

Drţave članice OZN so imele pribliţno sedem tednov za preučitev srbske prošnje in pojasnevalnega

memoranduma. Nobena od ostalih 191 drţav ni dvomila v srbsko identifikacijo avtorjev kot »začasnih instuticij

samouprave Kosova« (gl. ločena mnenja, Tomka, 14. odst., Bennouna, 50. odst.). 44

Generalni sekretar OZN je VS, ko se je ta 18. februarja 2008 sestal zaradi razprave o situaciji na Kosovu,

naslovil z naslednjimi besedami: »Včeraj me je moj posebni predstavnik za Kosovo obvestil, da je skupščina

začasnih institucij samouprave Kosova imela sejo, med katero je sprejela deklaracijo neodvisnosti…«

(S/PV.5839, str. 2). Generalni sekretar je izraz skupščina začasnih institucij samouprave Kosova uporabil

ponovno v svojem prvem poročilu VS o UNMIK po sprejeti deklaraciji neodvisnosti Kosova (S/2008/211, str.1).

Tej izjavi tudi sodnik Bennouna v svojem ločenem mnenju, v 48. odst., pripisuje velik pomen. 45

Predsednik kosovske skupščine je na začetku seje povabil »premieja Kosova, g. Hashim Thacija, da utemelji

prošnjo za sklic posebne seje Skupščine«. Poleg tega je predsednik skupščine posebno sejo zaključil z

naslednjimi besedami: »Izjavljam, da so z vsemi glasovi »za« prisotnih članov, člani skupščine Kosova, danes,

17. februarja 2008, izrazili svojo voljo in voljo drţavljanov Kosova, za neodvisno, suvereno in demokratično

drţavo Kosovo.« (Glej Transcript of the Special Plenary Session of the Assembly of Kosovo on the Declaration

of Independence held on 17 February 2008, v: Written Contribution of the Republic of Kosovo, 17.04.2009,

10

besedilo deklaracije na posebni seji skupščine Kosova.46

Naj poudarim tudi, da je bila v tistem

obdobju edina institucija, ki jo je OZN priznavala kot predstavnika prebivalcev Kosova,

skupščina začasnih institucij samouprave Kosova.47

Še posebej dvomljiva je razlaga Sodišča glede subjektivnega namena avtorjev. Bennouna

glede tega poudarja, da tudi dejstvo, da avtorji ne bi ţeleli delovati znotraj okvira resolucije

1244, ne spremeni pravne narave akta, ki ga je sprejela skupščina, saj v pravu dejstvo, da je

institucija sprejela akt, ki presega njena pooblastila (ultra vires) ne pomeni, da se pravna vez

med njo in aktom pretrga.48

V takem primeru se šteje, da je institucija kršila pravni okvir, v

okviru katerega je bila pristojna delovati. Bennouna zaključuje, da je skupščina Kosova

presegla svoja pooblastila in posegla v pristojnosti posebnega predstavnika generalnega

sekretarja OZN.49

Koroma pa opozarja, da zanašanje Sodišča na subjektivni namen avtorjev

pripelje do »absurdnih« rezultatov, saj bi lahko vsaka skupina, ki bi se ţelela odcepiti od

drţave, obšla mednarodne norme, ki se nanašajo nanjo, s tem ko bi trdila, da se prepoznava

pod drugačnim imenom.50

Meni še, da bi Sodišče moralo prej kot to upoštevati namen drţav,

in še posebej VS, kot je bil izraţen v resoluciji 1244, ki potrjuje ozemeljsko celovitost

Srbije.51

S tem, da je zaključek Sodišča glede identitete avtorjev deklaracije neodvisnosti neprepričljiv,

soglaša tudi velik del strokovne javnosti.52

Kot izjemo (do neke mere) lahko izpostavim npr.

Annex 2, str. 238). Poleg tega pa so se člani skupščine sestali, kot je povedal premier, »v skladu z ustavnim

okvirjem Kosova«, kar, po mnenju Tomke, kaţe na to, da so ţeleli delovati v skladu s tem okvirjem in ne zunaj

njega (glej ločeno mnenje, Tomka, 19. odst.). 46

Premier je v svoji slovesni izjavi na seji skupščine rekel: »Danes sva predsednik Kosova in jaz, premier

Kosova, izrecno prosila predsednika skupščine, g. Krasniqija, da skliče posebno sejo z dvema točkama dnevnega

reda. To povabilo na posebno sejo je podano v skladu z ustavnim okvirjem Kosova, po katerem predstavljamo

dve točki na dnevnem redu: 1. Deklaracija neodvisnosti Kosova in 2. Predstavitev Kosovskih drţavnih

simbolov.« (Written contribution of the Republic of Kosovo, 17.04.2009, Annex 2: Extraordinary session of the

Assembly of Kosovo held on 17 February 2008, Transcript, str. 228). 47

Poleg tega je 02. oktobra 2008, pred sprejetjem resolucije GS 63/3 (2008), predstavnik ZK naslovil pismo z

vprašanji predsedniku GS, v katerem je nakazal, da bi bilo koristno vedeti, ali bi se Srbija rada osredotočila na

oţje vprašanje o pristojnostih začasnih institucij samouprave Kosova (A/63/461, 02.10.2008). Tako Srbija kot

GS sta podali odgovora, iz katerih gre sklepati, da gre res za akt začasnih institucij. Ločeno mnenje, Bennouna,

32. odst. 48

Ločeno mnenje, Bennouna, 44. odst. 49

Ločeni mnenji, Bennouna , 45. odst., Koroma, 14. odst.; Hilpold, str. 34. 50

Ločeno mnenje, Koroma, 5. odst. 51


Glej npr. Muharemmi str. 872; Yee str. 771; Bothe, M.: Kosovo-So What? The Holding of the International

Court of Justice Is Not the Last Word on Kosovo's Independence, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010,

str. 838; Cirkovic, E.: An Analysis of the ICJ Advisory Opinion on Kosovo’s Unilateral Declaration of

Independence, German Law Journal, 1. julij/ 1. avgust, 2010, str. 904; Ryngaert, C.: The ICJ's Advisory Opinion

11

mnenje Botheja, ki pravi, da je razlaga Sodišča sicer bolj ali manj prepričljiva, vendar pa, da

je iz vidika pravne logike zadostna osnova za to, da Sodišče zaključi, da avtorji deklaracije

niso kršili resolucije 1244. Kljub temu pa se sprašuje, kaj je v potem sploh bila osnova za

njihovo legitimnost oz. kaj je tisto, kar jih loči od »vsakega zborovanja na trgu«. 53

V tem oziru Yee opozarja, da je bilo postavljeno vprašanje z vidika identitete avtorjev

deklaracije nekoliko »nerodno« in pravzaprav zrelo za preoblikovanje s strani Sodišča.

Vendar meni, da je bila GS tudi v primeru, da je bilo vprašanje po preoblikovanju boljše kot

vprašanje, ki ga je zastavila sama, vseeno upravičena do odgovora na »ne tako dobro

vprašanje« oz. na vprašanje, ki temelji na domnevi, da so bili avtorji deklaracije res člani

skupščine Kosova.54

Razlago Sodišča še najbolj podpre D'Aspremont, ki poudarja, da načelo pripisljivosti

(attribution) v mednarodnem pravu določa, da za odgovornost mednarodnopravnega subjekta

za neko dejanje ne zadošča zgolj, da ga stori njegov organ. Ta organ mora tudi delovati v

uradni dolţnosti (in official capacity).55

D'Aspremont sicer ni prepričan, da je uporaba

namena avtorjev za določitev vloge v kateri so delovali najbolj prepričljiva. Vseeno pa meni,

da bi do zaključka, da avtorji deklaracije neodvisnosti res niso delovali v uradni dolţnosti

lahko prišli, saj podobno tudi npr. vojaški generali, ko storijo coup d'etat, ne delujejo kot

organ drţave, katere vlado ţelijo vreči z oblasti.56

Vendar bi v vsakem primeru Sodišče

moralo bolj poglobljeno razglabljati o tem vprašanju.57

on Kosovo's Declaration of Independence: A Missed opportunity?, Netherlands International Law Review, št.

03, december 2010, str. 486-487. 53

Bothe, str. 839. 54

Yee, str. 771. 55

D'Aspremont govori o pravilih za pripisljivost dejanj drţavi kot enega od elementov (poleg kršitve

mednarodne obveznosti te drţave) za obstoj mednarodnega delikta. Ta pravila so pregledno povzeta v Draft

Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with commentaries, Report of the

International Law Commission on the work of its 53rd

session, A/56/10 (2001). Komentar k členu 4 Draft

Articles govori o tem, da je dejanje organa drţave pripisljivo tej drţavi, ko organ deluje v official in ne private

capacity. 56

Verjetno tu D'Aspremont govori o situaciji, ki jo obravnava člen 10 Draft Articles, tj. o primerih vstajniških in

drugih gibanj. Dejanja vstajniških gibanj, v kolikor le-ta ne uspejo prevzeti oblasti v drţavi, niso pripisljiva tej

drţavi. Vendar je pomembno, da člani gibanja nastopajo kot zasebne osebe in ne kot organi drţave. Komentar

Komisije za mednarodno pravo k členu 10 pove, da lahko veliko vrst skupin spada v definicijo vstajniškega

gibanja, in ena izmed njih so tudi dissident armed forces. Tako bi lahko v to skupino umestili tudi vojaške

generale, ki jih omenja D'Aspremont. Teţko pa bi v okviru člena 10 pojmovali člane skupščine Kosova, ko so

sprejemali deklaracijo neodvisnosti. Zdi se, da bi njihovo dejanje bolj spadalo pod člen 7 Draft Articles, ki

govori o dejanjih, ki jih organi drţav ali osebe oz. entitete, ki so pooblaščene za izvajanje elementov drţavne

oblasti, storijo, ko prekoračijo svoja pooblastila (ko delujejo ultra vires). V teh primerih bo njihovo dejanje

vseeno pripisljivo drţavi, v kolikor delujejo v uradni dolţnosti. Komentar k členu 7 kot pomoč za uporabo tega

kriterija določa, da v to kategorijo sodijo dejanja, ki jih organ stori pri opravljanju svojega dela, in ne, ko

http://journals.cambridge.org/action/displayIssue?jid=NLR&volumeId=57&issueId=03&seriesId=0


12

Če primerjamo teţo argumentov Sodišča in tistih avtorjev, ki jim nasprotujejo, menim, da so

bolj prepričljivi slednji. Predvsem je teţko razumeti ţeljo Sodišča, da samo določi identiteto

avtorjev deklaracije neodvisnosti z ozirom na to, da je zaključilo, da je vprašanje jasno

oblikovano in da ni nobene potrebe po njegovem spreminjanju. Vprašanje GS je namreč kot

avtorje deklaracije neodvisnosti določilo začasne institucije samouprave Kosova. Poleg tega

pa se utemeljeno pojavi tudi vprašanje, ki so si ga v ločenih mnenjih zastavili nekateri

sodniki: ali niso člani skupščine Kosova tako ali tako »predstavniki kosovskega naroda«?58

3.2. Ali naj Sodišče presoja, ali je deklaracija v skladu ali v nasprotju z mednarodnim

pravom?


Ko je Sodišče začelo obravnavati pomen vprašanja GS, se je oprlo še na vprašanje, ki je bilo

zastavljeno Vrhovnemu sodišču Kanade v Reference regarding Secession of Quebec.59

Vprašanje postavljeno Vrhovnemu sodišču Kanade se je glasilo, ali ima Quebec pravico

»izvršiti odcepitev« od Kanade, in ali obstaja pravilo mednarodnega prava, ki mu podeljuje to

pozitivno pravico.60

Nasprotno se vprašanje, ki ga je postavila GS glede razglasitve

neodvisnosti Kosova glasi, če je bila deklaracija neodvisnosti »v skladu z« mednarodnim

pravom. Sodišče pravi, da je odgovor na to vprašanje odvisen od tega, če je uporabljivo

mednarodno pravo v času razglasitve neodvisnosti Kosova prepovedovalo deklaracije

opravlja očitno zasebne zadeve; pomembno je torej, da bi lahko vsakdo sklepal, da organ res deluje kot organ

(act with apparent authority). Pri tem kot relevanten element ni nikjer omenjen subjektivni namen osebe, katere

pripisljivost se presoja. Nasprotno, v komentarju k členu 4 Komisija za mednarodno pravo izrecno pravi, da pri

razločevanju med delovanjem organa in official in in private capacity, ni pomembno, če je imela oseba druge

namene ali če je npr. zlorabila javno funkcijo. Glede na to, da je bila deklaracija neodvisnosti sprejeta v prostorih

skupščine Kosova, da so bili na seji udeleţeni vsi člani skupščine, vključno z njenim predsednikom, ki je odprl

sejo, in da je deklaracija, ki so jo sprejeli celo vsebovala ime skupščina Kosova, lahko rečemo, da je utemeljeno

sklepati, da so avtorji deklaracije neodvisnosti res delovali kot člani skupščine. 57

D'Aspremont, J.: The Creation of States Before the International Court of Justice: Which (Il)Legality?, The

Hague Justice Portal, 1. oktober 2010, dostopno na SSRN: http://ssm.com./abstract=1692956, str.6. 58

Ločeni mnenji Tomka, 19. odst., Sepulveda-Amor, 31. odst. 59

Vrhovno sodišče Kanade, Reference by the Governor-General concerning Certain Questions relating to the

Secession of Quebec from Canada , [1998] 2 S.C.R. 217; 161 D.L.R. (4th) 385; 115 International Law Reports

536. 60

Sodišče v 55. odstavku povzame celotno vprašanje: »Does international law give the National Assembly,

legislature or government of Quebec the right to effect the secession of Quebec from Canada unilaterally? In this

regard, is there a right to self-determination under international law that would give the National Assembly,

legislature or government of Quebec the right to effect the secession of Quebec from Canada unilaterally?«.

13

neodvisnosti in zaključi, da je njegova naloga določiti, ali je bila deklaracija sprejeta v

nasprotju z mednarodnim pravom.61

3.2.2. Analiza mnenja Sodišča

Številni avtorji menijo, da je Sodišče s tem, ko se je odločilo, da bo ugotavljalo, ali je

deklaracija v nasprotju z mednarodnim pravom, zopet preoblikovalo vprašanje GS.62

O tem najbolj nazorno govori Simma, ki meni, da je Sodišče delovalo v nasprotju z jasnim

izrazjem samega vprašanja, ali je bila deklaracija neodvisnosti »v skladu z mednarodnim

pravom«, saj je odgovorilo, da »ni bila v nasprotju z mednarodnim pravom«. Simma pravi, da

je Sodišče svoj pristop utemeljilo na starem in »utrujenem« vidiku mednarodnega prava, ki

temelji na sodbi Lotus,63

in po katerem ne moremo predvidevati omejitve neodvisnosti drţav

samo zaradi konsenzualne narave mednarodnopravnega reda. Iz te sodbe tako izhaja, da je

vse, kar ni izrecno prepovedano, a contrario dovoljeno.64

Sodišče je v tem primeru, tako kot

PCIJ v zadevi Lotus, glede specifičnega akta zaključilo, da ni treba dokazati permisivnega

pravila, v kolikor ni prepovedi.65

Simma opozarja, da ta pristop spregleda različne moţne

stopnje, ki se raztezajo od toleriranega, do dovoljenega, in končno do zaţelenega.66

Izvirna

oblika vprašanja je bila veliko bolje usklajena s strukturo modernega mednarodnega prava, ki

ga ne zaznamuje več absolutna prevlada pristopa Lotus, ampak je veliko bolj »gosto in

kompleksno«.67

61

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 56. odst. Gre za v nadaljevanju opisani t.i. Lotus princip, ki je bil močno

kritiziran. Vseeno pa naj omenim, da je tako razlago v svojih pisnih izjavah Sodišču predlagalo kar nekaj drţav:

Češka, Estonija, Nemčija, Japonska in Latvija. 62

Ločeno mnenje Simma, 2. odst.; Yee, str. 771; Cirkovic, str. 898. 63

PCIJ, Lotus, Judgment No. 9, 1927, Series A, No. 10, str. 18. 64

Ločeno mnenje Simma, 2. odst., enako tudi Ryngaert, str. 490; Cirkovic, str. 899; Muharemmi, str. 875;

Bianco, G.: And Nothing Else Matters – The ICJ’s Judicial Restraint in its Opinion on Kosovo’s Independence,

Perspectives on Federalism, 2010, dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1686103, str. 31; Burri, str. 882;

Harvard Law Review, str. 1104. Moram pa poudariti, da odločitev PCIJ v zadevi Lotus ne pomeni nujno, da je v

mednarodnem pravu vse, kar ni izrecno prepovedano, dovoljeno. Eden izmed načinov, kako lahko razlagamo

odločitev PCIJ je tudi, da sodišče v resnici ni ţelelo vzpostaviti tako restriktivnega pravila mednarodnega prava,

in da so sodbo na ta način razlagali le določeni sodniki v ločenih mnenjih, njihovo mnenje pa je kasneje postalo

sprejeto kot pravilna razlaga odločitve sodišča. Glej: Handeyside, H.: The Lotus Principle in ICJ Jurisprudence:

Was The Ship Ever Afloat?, Michigan Journal of International Law, 2007, str.72-74. Enako tudi Roth, B.R.:

Coming To Terms With Ruthlessness: Sovereign Equality, Global Pluralism, And The Limits Of International

Criminal Justice, Santa Clara Journal of International Law, 2010, str. 28. 65

Ločeno mnenje, Simma, 2. odst. 66

Ibid., 8. odst. 67

Ibid.; Hilpold, str. 26.

14

Po mnenju Simme bi moralo Sodišče upoštevati tudi moţnost, da je mednarodno pravo

nevtralno ali pa se do mednarodne zakonitosti določenih dejanj namenoma ne opredeljuje.68

Uporaba izraza »v skladu z« s strani GS je bila premišljena, saj je le-ta veliko širši od

dovoljenja ali prepovedi.69

Glede na to, da se je ţe samo vprašanje omejilo na relativno ozek

vidik širšega spora glede končnega statusa Kosova pa dejstvo, da je Sodišče vprašanje še

nadalje omejilo in sploh ni obravnavalo tega, ali bi bila deklaracija neodvisnosti lahko

»tolerirana« ali »izrecno dovoljena« pa, tako Simma, pomembno zmanjša svetovalno

kvaliteto tega mnenja.70

Prevladujoče mnenje ostale strokovne javnosti dobro ponazarja ocena Yee-ja, ki meni, da

razlaga Sodišča tu »enostavno ni logična«. Pravi, da se je teţko strinjati, da je GS spraševala

po »nasprotovanju« z mednarodnim pravom, ko se vprašanje jasno nanaša na »skladnost« z

mednarodnim pravom, poleg tega pa Sodišče za svoj zaključek ne poda dodatne razlage. Yee

opozarja, da takšna Lotus maksima vodi v politično manevriranje. V tem primeru o tem, da je

»svetovno sodišče reklo, da je deklaracija Kosova v skladu z mednarodnim pravom«, niso

govorili le naslovi v mnoţičnih medijih, ampak je npr. tudi tako visok politični funkcionar kot

je zunanji minister Nemčije izjavil, da svetovalno mnenje v tem primeru »podpira naše

pravno stališče, da je bila deklaracija neodvisnosti Kosova zakonita«.71

Dodati velja, da je Sodišče v svoji praksi ţe večkrat, posredno ali neposredno, obravnavalo

načelo Lotus.72

V večini primerov gre iz njegovih odločitev sklepati, da to načelo ne odraţa

68

Ločeno mnenje, Simma, 3. odst. 69

Ibid., 4. odst. 70

Ibid., 10. odst. 71

Yee, str. 772. Sklicuje se na izjavo nemškega zunanjega ministra, dostopno na:

http://en.wikipedia.org/wiki/Reactions_to_the_International_Court_of_Justice_advisory_opinion_on_Kosovo's_

declaration_of_independence. 72

Handeyside, na straneh 80 - 93, razlaga, da ga je Sodišče posredno obravnavalo (in tudi izrazilo nestrinjanje z

njim) ţe v primerih Reparation for Injuries Suffered in Service of United Nations, Advisory Opinion, 1949 I.C.J.

174; Asylum Case (Colombia/Peru), 1950 I.C.J. 266; in Fisheries Case (United Kingdom/Norway), 1951 I.C.J.

116. Edina primera, ki sta kazala na pribliţevanje k potrditvi tega načela, sta bila South West Africa cases

(Ethiopia v. South Africa, Liberia v. South Africa), 1966 I.C.J. 6 in Military and Paramilitary Activities

(Nicaragua v. United States), 1986 I.C.J. 14, praksa Sodišča za tem pa gre zopet v nasprotno smer. V

svetovalnem mnenju Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, 1996 I.C.J. 226, je

Sodišče, na straneh 238-239, prvič neposredno naslovilo to načelo, iz njegovega končnega odgovora v 105. členu

pa lahko sklepamo, da ga je tudi zavrnilo (s tem se strinjajo tudi sodniki Bedjaoui, Koroma, Weeramantry,

Shahabuddeen, Ranjeva, Vereshchetin in Fleischhauer, v svojih ločenih mnenjih). Sledila je še zadeva Arrest

Warrant, (DRC v. Belgium), 2002, kjer je Sodišče zopet zavzelo posreden pristop, sodniki Higgins, Kooijmans

in Buergenthal, pa so Lotus načelo, v skupnem ločenem mnenju (str. 78), označili za neuporabnega in

zastarelega.

http://international.westlaw.com/Find/Default.wl?rs=dfa1.0&vr=2.0&DB=147&FindType=Y&ReferencePositionType=S&SerialNum=1998088747&ReferencePosition=238

15

pravilnega stanja mednarodnega prava.73

Sodišče je v tem svetovalnem mnenju torej odstopilo

od dosedanje prakse, ni pa jasno, ali je to storilo zato, ker meni, da se je stanje v

mednarodnem pravu v tem oziru spremenilo, ali pa ker je bila njegova uporaba na primeru

razglasitve neodvisnosti Kosova posebej smiselna.

3.3. Ali naj Sodišče res presoja le samo deklaracijo neodvisnosti, ali tudi njene učinke?


Ko Sodišče pravi, da je vprašanje jasno oblikovano, dodaja še, da ga sprašuje le po tem, ali je

deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom, in ne po pravnih posledicah te

deklaracije.74

Nadaljuje, da ga GS vsekakor ne sprašuje, ali je Kosovo doseglo drţavnost ali

pa po pravnih učinkih priznanj s strani drugih drţav. Sodišče v tem oziru poudarja, da sta GS

in VS, ko sta ţelela njegovo mnenje o pravnih posledicah določenega dejanja, oblikovala

vprašanje tako, da je bilo to jasno izraţeno.75

Trenutno vprašanje od Sodišča tako ne zahteva,

da oceni, če je mednarodno pravo podelilo Kosovu pravico do enostranske razglasitve

neodvisnosti76

ali če mednarodno pravo na splošno podeljuje pravico entitetam zntoraj drţav,

da se od njih enostransko odcepijo.77

Sodišče doda še, da je povsem moţno, da posamični akt,

kot je enostranska deklaracija neodvisnosti, ni v nasprotju z mednarodnim pravom, ne da bi to

pomenilo izvrševanje pravice, ki mu jo mednarodno pravo podeljuje.78

73

Handeyside, str. 73; Ansah, T.: War: Rhetoric & Norm-Creation in Response to Terror, 43 Vanderbilt journal

of International Law 797, 2003, str. 850; Shany, Y.: Toward a General Margin of appreciation Doctrine in

International Law?, 16 European Journal of International Law 907, 2005, str. 912. 74


Ibid. Sodišče se pri tem sklicuje na prejšnja svetovalna mnenja: Legal Consequences for States of the

Continued Presence of South Africa in Namibia (South West Africa) notwithstanding Security Council

Resolution 276 (1970), Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1971, str. 16, in Wall Advisory opinion, str. 136. 76

»The Court is not required by the question it has been asked to take a position on whether international law

conferred a positive entitlement on Kosovo unilaterally to declare its independence« (Ibid., 56. odst.). Pri tem

Sodišče ne pojasni, v čem je razlika med enostransko razglasitvijo neodvisnosti in ugotavljanjem, ali je

deklaracija neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom. 77

Ibid. To, da mora Sodišče presojati le deklaracijo neodvisnosti in ne njenih učinkov so v svojih pisnih izjavah

trdile tudi naslednje drţave: Češka, Danska, Francija, Nemčija, Irska, Japonska, Luksemburg, Nizozemska, ZK

in ZDA. 78

Ibid.

16

3.3.2. Mnenja drugih avtorjev

Nekateri avtorji menijo, da je izrek Sodišča, da bo presojalo le deklaracijo neodvisnosti

Kosova in ne njenih učinkov, ponoven način preoblikovanja besedila (predvsem dometa)

prošnje.79

Sodniki v ločenih mnenjih govorijo o tem, da bi Sodišče moralo vprašanje razlagati širše in ne

le analizirati deklaracije kot formalnega akta,80

saj deklaracije neodvisnosti niso razglašene v

socialnem vakumu.81

Yusuf meni, da je deklaracija neodvisnosti Kosova izraz ţelje po ločeni

drţavi in del procesa pri ustvarjanju nove drţave.82

To pa je bilo tudi vprašanje GS; Sodišče je

bilo vprašano, ali je proces, s katerim so prebivalci Kosova ţeleli ustvariti svojo drţavo, kršil

mednarodno pravo ali ne.83

Poleg tega bi, po mnenju Bennoune, moralo Sodišče obravnavati učinke deklaracije tudi zato,

ker je ţe samo zavzelo stališče, da je namen njegove svetovalne pristojnosti, da omogoči

organom OZN pridobitev mnenj, ki jim bodo pomagala pri prihodnjem izvrševanju njihovih

funkcij.84

S tem, ko je Sodišče vprašanje razlagalo tako, da je izoliralo deklaracijo od njenih

pravnih učinkov, se lahko vprašamo, kako naj odgovor, da deklaracija, ki jo je sprejelo

pribliţno sto posameznikov, samorazglašenih predstavnikov ljudstva, ni kršila mednarodnega

prava, vodi GS glede njene lastne aktivnosti.85

Burri meni, da je ravno ta manjkajoči člen (the missing link), torej to, da Sodišče pravi, da ni

nobene potrebne povezave med deklaracijo neodvisnosti in samoodločbo oz. odcepitvijo,

79

Ločeni mnenji, Bennouna, 27. odst., Yusuf, 2. odst. Naj dodam še mnenje Milanovića, ki pravi, da je imelo

Sodišče na voljo tri moţnosti razlage zastavljenega vprašanja: lahko bi ga razlagalo ozko (in se omejilo le na

preučitev zakonitosti čistega verbalnega akta, ki ga je sprejel ne-drţavni akter), zmerno (in preučilo zakonitost

odcepitve kot take), ali pa široko (ter preučilo tako zakonitost kot tudi pravne posledice odcepitve). V tem

primeru se je Sodišče odločilo za najoţji pristop. Milanović, M., Kosovo Advisory Opinion Preview, EJIL: Talk!,

14.07.2010, dostopno na http://www.ejiltalk.org/kosovo-advisory-opinion-preview/. 80


Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 12. odst. 82

Ločeno mnenje, Yusuf, 2. odst. 83

Ibid. S tem se strinja tudi Hilpold, ki meni, da bi bilo treba resolucijo GS 63/3 (2008) razlagati po načelu dobre

vere, kot je vsebovano v prvem odstavku 31. člena DKPP, in po načelu učinka (principle of effectivity). Ko ti dve

načeli upoštevamo skupaj namreč pridemo do načela ut res magis valeat quam pereat, ki pomeni, da se mora

vsako pravno pravilo razlagati tako, da se poskuša čim bolje razbrati njegov namen. V zadevnem primeru bi s

tako razlago prišli do rezultata, da je GS dejansko ţelela dobiti odgovor na kompleksno pravno situacijo, ki jo je

ustvarila deklaracija neodvisnosti Kosova, in ne na samo deklaracijo (gl. Hilpold, str. 30; sklicuje se na

Lauterpacht, H.: The development of international law by the International Court, 1982, str. 229.). 84


Ločeno mnenje, Bennouna, 65. odst.

17

najšibkejša točka svetovalnega mnenja.86

Pravi, da zagovarjanje tega, da deklaracija

neodvisnosti, ki jo razglasi skupnost proti kateri so bile storjene hude kršitve človekovih

pravic, nima nobene povezave s samoodločbo in odcepitvijo, »nasprotuje zdravemu

razumu«.87

Deklaracija neodvisnosti v takih primerih je kulminacija, vrh odcepitve in sam akt,

ki simbolizira odcepitev.

Izpostaviti pa velja tudi nasprotno tezo Botheja o tem, da je Sodišče s pojmom deklaracije

neodvisnosti vendarle mislilo na odcepitev. Iz natančnega branja razlage Sodišča naj bi bilo

namreč razvidno, da le-to ni podalo izrecno negativnega odgovora na vprašanje GS. Tako naj

bi Sodišče s tem, ko je reklo, da »splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobene uporabljive

prepovedi deklaracij neodvisnosti« mislilo ravno na to, da mednarodno pravo niti ne dovoljuje

niti ne prepoveduje odcepitve, in tako torej naslovilo tudi učinke same deklaracije. 88

Če pogledamo argumentacijo Sodišča s praktičnega vidika, se moramo ustaviti ob naslednjem

vprašanju: ali je moţno, da entiteta razglasi neodvisnost, ne da bi s tem kršila mednarodno

pravo, nato pa ga krši s tem, ko tako razglašeno neodvisnost udejani z odcepitvijo in

ustanovitvijo nove drţave?89

Podobno razlikovanje je Sodišče ustvarilo v primeru Gabčikovo-

Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), kjer je ugotovilo odgovornost Slovaške za izvedbo

projekta C,90

ki je kršila mednarodno pogodbo sklenjeno med njo in Madţarsko za skupno

izvedbo projekta Gabčikovo-Nagymaros, ne pa za pripravljalna dela, ki so bila storjena pred

tem.91

Sodišče je ugotovilo, da v mednarodnem pravu ni neobičajno, da so pred protipravnim

dejanjem storjena določena pripravljalna dejanja, ki niso protipravna.92

Vprašanje je, če bi

lahko deklaracijo neodvisnosti šteli za pripravljalno dejanje sami izvršitvi neodvisnosti.

Menim, da sta v tem primeru oba pojma preveč tesno povezana, da bi dovoljevala tak

zaključek. V primeru Gabčikovo-Nagymaros Project, so bila kot pripravljalna dela Slovaške

razumljena določena gradbena dela, ki jih je na svojem delu reke med novembrom 1991 in

oktobrom 1992 izvedla Slovaška. Vendar je Sodišče poudarilo, da so bila to dela, ki so bila

potrebna za kasnejšo izvedbo Projekta C, in ki bi lahko bila kadarkoli opuščena, sama kršitev

86

Burri, str. 885. 87

Burri, str. 886; Bianco, str. 31. 88

Bothe, str. 837. 89

Muharremi, str. 868. 90

ICJ, Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), Judgment, I.C.J. Reports 1997, 155. odst., točka 1B. 91

Ibid., 155. odst., točka 1C. 92

Ibid., 79. odst.; Sodišče se pri tem sklicuje na Commentary on Article 41 of the Draft Articles on State

Responsibility, Report of the International Law Commission on the work of its fortyeighth session, 6. maj - 26.

julij 1996, Official Records of the General Assembly, Fifty-first Session, Supplement No. 10, str. 141, 14. odst.

18

pa je bila v začetku gradnje projekta C na zadevni reki, kar je ţe poseglo v predmet omenjene

pogodbe.93

Za razliko od tega deklaracije neodvisnosti niso preklicni akti,94

prav tako pa ne

obstaja mnoţica drugih, kasnejših dejanj, ki bi skupaj pomenila dejansko odcepitev oz.

izvršitev neodvisnosti. Slednja se pravzaprav najbolj jasno izrazi ravno preko deklaracije

neodvisnosti.

3.4. Zaključek glede preoblikovanja vprašanja

Mnogi avtorji poudarjajo, da četudi je vprašanje, postavljeno v zahtevi za svetovalno mnenje,

ozko, je Sodišču vseeno dovoljeno nasloviti širši razpon vprašanj oz. problemov, kar je v

preteklosti ţe storilo.95

Tako bi Sodišče tudi v tem primeru vprašanje lahko razlagalo širše in s

tem prisprevalo k razjasnitvi in k progresivnemu razvoju mednarodnega prava, predvsem na

področju dometa in pravne vsebine pravice do samoodločbe v post-kolonialnem obdobju in o

njeni uporabljivosti na konkretnem primeru Kosova.96

V danem primeru je zaključkom Sodišča glede obsega in pomena vprašanja teţko slediti.

Marsikje se zdi, da je Sodišče ubralo pot neobičajne in ozke pravne argumentacije,

najverjetneje zaradi ţelje po doseganju končnega izzida.97

Vendar to ni nujno slabo. Nekateri

avtorji menijo celo, da je bilo za posledice v mednarodni skupnosti bolje, da se je Sodišče

izognilo odgovoru na nekatera vprašanja. Razpravi o tem se bomo posvetili v Sklepu naloge.

93

ICJ, Gabčikovo-Nagymaros Project , ibid. 94

Deklaracija neodvisnosti Kosova v 12. členu izrecno poudarja svojo nepreklicnost. 95

Ločena mnenja Trindade, 33. odst., Sepulveda-Amor, 34. odst., Simma, 6. odst. Primeri svetovalnih mnenj, ko

je Sodišče vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, razlagalo širše, so npr.: Interpretation of the Agreement of 25

March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory Opinion; Competence of the General Assembly for the

Admission of a State to the United Nations, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1950; Certain Expenses of the

United Nations (Article 17, Paragraph 2, of the Charter), Advisory Opinion, I.C.J. Report 1962; Namibia

Advisory Opinion; Wall Advisory opinion. Glej Richemond-Barak, D.: The International Court of Justice on

Kosovo: Missed Opportunity or Dispute 'Settlement'?, 10.12.2010, Dostopno na SSRN:

http://ssrn.com/abstract=1723034, str. 6-11. 96

Ločena mnenja, Yusuf, 5. odst., Sepulveda Amor, 33. odst., Simma, 8. odst. Poleg tega pa so izraţena mnenja,

da bi Sodišče lahko naslovilo še vprašanja razpona pooblastil VS glede načela ozemeljske celovitosti,

nadaljevanja in prenehanja mednarodne civilne in vojaške uprave, odnosa med UNMIK in začasnimi

institucijami samouprave, ter učinka priznanja ali nepriznanja drţave (gl. ločeni mnenji Sepulveda-Amor, 35.

odst., Simma, 8. odst.; Hilpold, str. 31.). 97

Ločeno mnenje Tomka, str. 10; Yee, str. 771; Muharremi, str. 872.

19

4. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA S

SPLOŠNIM MEDNARODNIM PRAVOM

4.1. Mnenje Sodišča

Sodišče nameni ugotavljanju, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim

mednarodnim pravom, razmeroma malo pozornosti.98

Najprej pove, da smo v 18., 19. in začetku 20. stoletja poznali veliko primerov deklaracij

neodvisnosti, ki so jim matične drţave nasprotovale, ter da take deklaracije neodvisnosti niso

vedno vodile v nastanek nove drţave. Sodišče pravi, da praksa drţav kot celote ne kaţe na to,

da je bil takrat sam akt deklaracije neodvisnosti v nasprotju z mednarodnim pravom. Prav

nasprotno, praksa drţav v tistem obdobju naj bi kazala na to, da mednarodno pravo ni

vsebovalo nobene prepovedi deklaracij neodvisnosti.99

Nato se Sodišče osredotoči še na drugo polovico 20. stoletja in ugotavlja, da se je v tem času

mednarodno pravo samoodločbe razvilo tako, da je bila ustvarjena pravica narodov do

neodvisnosti v primeru nesamoupravnih ozemelj100

in v primerih, ko so bili narodi podvrţeni

tuji podreditvi, nadvladi in izkoriščanju (foreign subjugation, domination and exploitation).

Vseeno pa v tem obdobju zasledimo tudi deklaracije neodvisnosti izven tega okvirja, in

praksa drţav v slednjih primerih ne kaţe na to, da se je izoblikovalo novo pravilo

mednarodnega prava, ki bi prepovedovalo deklaracije neodvisnosti.101

Sodišče nato naslovi še argument drţav v postopku, da prepoved enostranskih deklaracij

neodvisnosti izhaja ţe iz načela ozemeljske celovitosti drţav. Sodišče prizna pomembnost

tega načela, vendar zaključi, da velja le za razmerja med drţavami.102

Prav tako pa se opredeli

do resolucij VS, ki so obsodile deklaracije neodvisnosti in na katere se je sklicevalo mnogo

drţav:103

pravi, da je v vseh tistih primerih VS naslovil točno določeno situacijo ter, da

protipravnost teh deklaracij ni izhajala iz njihove enostranskosti, ampak iz dejstva, da so bile,

98

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 79-84. odst. 99


Gre za ozemlja v smislu 11. poglavja UL OZN, po katerem se promovira pravica do samoodločbe narodov, ki

še niso dosegla polne stopnje samouprave. 101



Sodišče v 81. odst. omeni resolucije VS OZN 216 (1965) in 217 (1965) glede Juţne Rodezije; 541 (1983)

glede Severnega Cipra, in 787 (1992) glede Republike Srbske.

20

ali bi lahko bile, povezane z uporabo sile ali drugo hudo kršitvijo norm mednarodnega prava.

Sodišče pravi, da VS v primeru Kosova ni nikoli zavzel tega stališča. Dejstvo, da so omenjene

resolucije VS izjemnega pomena, pa po mnenju Sodišča kaţe na to, da tudi iz prakse VS

izhaja, da enostranske deklaracije neodvisnosti niso na splošno prepovedane.104

Sodišče pove še, da je veliko udeleţencev v postopku izrazilo svoje mnenje o tem, da je imelo

Kosovo pravico do neodvisnosti bodisi v okviru pravice do samoodločbe bodisi v okviru t.i.

izjemne odcepitve (remedial secession).105

Pri tem poudari, da so udeleţenci v postopku

izdaje svetovalnega mnenja glede tega, ali obstaja pravica do odcepitve dela drţave od

matične drţave zunaj konteksta nesamoupravnih ozemelj in podrejenih ljudstev, izrazili

radikalno različna stališča. Ta različna stališča so obstajala tudi glede instituta izjemne

odcepitve in glede odgovora na vprašanje, ali so bile podane okoliščine za izjemno odcepitev

na Kosovu.106

Sodišče pravi, da mu v danem primeru ni treba razrešiti omenjenih vprašanj, saj

je GS zaprosila za mnenje le glede deklaracije neodvisnosti. Njegova naloga je torej ugotoviti

le, ali je deklaracija neodvisnosti Kosova kršila bodisi splošno mednarodno pravo bodisi lex

specialis, ki ga je ustvarila resolucija VS 1244 (1999).107

Iz navedenega Sodišče zaključi, da splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobene prepovedi

deklaracij neodvisnosti in da deklaracija neodvisnosti z dne 17. februarja 2008 posledično ni

kršila splošnega mednarodnega prava.108

104


Gre za odcepitev, ki je upravičena zaradi močnega zatiranja prebivalstva. Vrhovno sodišče Kanade je v

Reference re Secession of Quebec v 134. odstavku ugotovilo, da je odcepitev, poleg v primerih dekolonizacije,

lahko upravičena le še izjemoma, in to v primerih, ko predstavlja edino oz. skrajno sredstvo (remedy) proti

dolgotrajnemu kršenju pravice do notranje samoodločbe (enako definicijo poda tudi Crawford, str. 119). Pogoji,

ki so potrebni za upravičenost take odcepitve bodo podrobneje obravnavani v nadaljevanju. Na tem mestu pa naj

opozorim, da teorija izjemne odcepitve do danes ostaja ena najbolj kontroverznih teorij v mednarodnem pravu

in, da so podana izrazito različna mnenja glede tega, ali je se je do danes ţe izoblikovala jasna pravica narodov

do nje. Medtem npr., ko je ţe leta 1978 Lee Bucheit govoril o tem, da ima izjemna odcepitev status lex lata, leta

2008 Pierre D'Argent še vedno trdi, da je predlog izjemne odcepitve do danes še vedno de lege ferenda. Več o

tem v Florio, S.: Exit Law, Enter Politics: The Foundations and the Legacy of the Contested Independence of

Kosovo, Revista de Paz y Conflictos, št. 4, 2011, dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=1730708, str. 15. 106

V prid temu so svoje mnenje izrazile Albanija, Estonija, Irska, Nizozemska, Poljska in Švica, proti temu pa so

bili Azerbajdţan, Ciper, Kitajska, Nemčija, Romunija, Rusija, Srbija in Španija. 107


Ibid., 84. odst.

21

4.2. Mnenja drugih avtorjev o stanju glede deklaracij neodvisnosti in pravice do

samoodločbe v splošnem mednarodnem pravu

Vprašanju, ali so deklaracije neodvisnosti v skladu z mednarodnim pravom je večina drţav v

postopku pred Sodiščem, pa tudi sodnikov v ločenih mnenjih, posvetila veliko pozornosti, saj

naj bi deklaracija neodvisnosti Kosova dejansko predstavljala izraz zahteve prebivalcev

Kosova po samostojnosti, kar je dandanes eden od načinov uveljavljanja pravice do

samoodločbe.

4.2.1. Analiza ugotovitve Sodišča, da deklaracije neodvisnosti po mednarodnem pravu niso

prepovedane

Sklep Sodišča, da mednarodno pravo ne prepoveduje deklaracij neodvisnosti, ustvarja

razločevanje med samimi deklaracijami neodvisnosti in dejansko izvedbo drţavnosti

(effecting statehood). Zato ga nekateri avtorji označujejo kot zavajajočega109

in pri tem

poudarjajo, da je dejansko stanje v sodobnem mednarodnem pravu tako, da deklaracije

neodvisnosti niso niti dovoljene niti prepovedane.110

Mednarodno pravo deklaracij

neodvisnosti enostavno ne naslavlja, saj le-te same po sebi ne »ustvarjajo« drţav. Za pravo

postanejo relevantne šele, ko jih preučujemo skupaj z njihovimi učinki oz. s temeljnim

zahtevkom po drţavnosti in neodvisnosti.111

Sodišče je v tem primeru oba pojma zelo umetno

razločilo in ustvarilo vtis, da entiteta najprej razglasi neodvisnost in potem začne sprejemati

ukrepe, da ustanovi drţavo.112

To ne odraţa procesa ustvarjanja nove drţave, še posebej ne v

primeru Kosova,113

zato bi tudi Sodišče ta dva pojma moralo obravnavati skupaj.

Pogosti so tudi odzivi, da bi Sodišče pri ugotavljanju, ali je bila deklaracija neodvisnosti

Kosova v skladu z mednarodnim pravom, moralo upoštevati specifičen dejanski in pravni

kontekst, v katerem je bila sprejeta, ne pa zaključiti, da ni prišlo do kršitve zgolj na podlagi

splošnih pravil glede deklaracij neodvisnosti.114

Bennouna pravi, da je zato zaključek

109

Ločeni mnenji, Skotnikov, 17. odst.; Koroma, 20. odst. 110

Ločeno mnenje, Skotnikov, ibid. 111

Ločena mnenja, Cancado-Trindade, 227. odst.; Skotnikov, 17. odst.; Yusuf, 5. odst. 112

Muharremi, str. 873. 113

Muharemmi opozarja (Ibid.), da so se kosovski pogoji za drţavnost začeli razvijati postopoma ţe leta 1999,

ko je bilo Kosovo postavljeno pod upravo OZN, tako da je bila v času, ko je Kosovo razglasilo neodvisnost,

večina vladnih struktur ţe postavljenih. Deklaracija neodvisnosti bi morala zato biti obravnavana kot izraz volje

za ustvarjenje nove drţave na koncu, ne pa kot začetek kosovskega procesa proti drţavnosti. 114

Ločeni mnenji, Koroma, 20. odst., Bennouna, 37.- 40. odst.

22

Sodišča, da splošno mednarodno pravo ne vsebuje nobenih uporabljivih prepovedi deklaracij

neodvisnosti, brez pomena in v najboljšem primeru sofizem, tj. Razlogovanje, ki je logično le

na videz, ker sklepa, da je kar je veljavno za celoto veljavno tudi za del.115

Enostranska

deklaracija neodvisnosti Kosova je bila začetek procesa namenjenega ločitvi Kosova od

drţave, ki ji pripada, in ustvarjenju nove drţave. Sodišče bi tako po uradni dolţnosti moralo

ugotoviti, da je enostranska deklaracija neodvisnosti s strani začasnih institucij samouprave

Kosova pomenila odcepitev, kar pa je ţe stvar mednarodnega prava. 116

4.2.2. Skladnost deklaracij neodvisnosti, kot izraz pravice narodov do samoodločbe, z

mednarodnim pravom

Načelo samoodločbe narodov je eno temeljnih načel mednarodnega prava.117

Poleg same UL

OZN, ki ga omenja ţe na začetku med cilji organizacije,118

poudarjajo pomebnost tega načela

tudi druge mednarodne pogodbe119

, sodbe mednarodnih in najvišjih nacionalnih sodišč120

ter

priznani pravni strokovnjaki121

.

Tudi Sodišče je potrdilo, da je načelo samoodločbe danes ţe postalo načelo običajnega

mednarodnega prava, ki ima naravo erga omnes,122

in kot tako narekuje drţavam v

mednarodni skupnosti pravno dolţnost, da ga spoštujejo.123

115


Ločeno mnenje, Koroma, 20. odst.; Muharremi, str. 873. 117

UL OZN sicer samoodločbo poimenuje kot načelo, vendar so mnogi prepričani, da je danes to načelo ţe

doseglo status pravice. Ob zavedanju, da iz tega razlikovanja izhajajo tudi pomembne razlike v samih učinkih v

mednarodnem pravu, bom sama v nadaljevanju zaradi poenostavitve nedosledno uporabljala en ali drugi izraz in

ţelim na razlikovanje le opozoriti. 118

Ustanovna listina OZN, Društvo za Zdruţene narode za RS, Ljubljana, 1992, člen 1(2). 119

International Covenant on Civil and Political Rights (ICCPR), 19. december 1966, 999 U.N.T.S. 171, člen 1;

International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights (ICESCR), 16. december 1966, 993 U.N.T.S. 3,

člen 1.; Declaration on the Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-Operation

Among States In Accordance With the Charter of the United Nations, General Assembly Resolution 2625(XXV),

UN GAOR, 25th

Sess., UN Doc. A/RES/25/2625 (1970); Declaration on the Granting of Independence to

Colonial Countries and Peoples, GA Resolution 1514(XV), GAOR, 15th

Sess., Supp. No.16, UN Doc.

A/RES/1514 (1960); the Final Act of the Conference on Security and Co-operation in Europe, 1. avgust 1975, 14

I.L.M. 1292 (the Helsinki Declaration); Vienna Declaration, World Conference on Human Rights, Vienna, 14.-

25. junij 1993, United Nations doc. A/CONF.157/24 (Part I), člen 20. 120

ICJ, Namibia Advisory Opinion, str. 31; ICJ, Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975, str. 31-

32; ICJ, East Timor (Portugal v. Australia), Judgment, I.C.J. Reports 1995, str. 102; ICJ, Wall Advisory opinion,

str. 172 in 199; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 114. odst. 121

Shaw, M.N.: International Law, Cambridge University Press, 2008, str. 491; Crawford, J.: The Creation of

States in International Law, Oxford University Press, 2nd

edition, 2006, str. 386; Cassese, A.: Self-determination

of Peoples: A Legal Reappraisal, Cambridge University Press, 1995, str. 86; Joseph, S., Schultz, J., Castan, M.:

The ICCPR: Cases, Materials and Commentary, Oxford University Press, 2001, str. 141-148; Sancin, V. et al.:

Lokalni zločinci - univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, GV Zaloţba, 2010, str. 42-43. 122

ICJ, East Timor (Portugal v. Australia), 29. odst.; ICJ, Wall Advisory Opinion, 156. odst.; Cassese, str. 134,

155.

23

Čeprav njena vsebina ni natančno določena, lahko iz vseh virov mednarodnega prava

razberemo nekatere temeljne predpostavke glede pravice do samoodločbe.

Najprej je treba poudariti, da so nosilci pravice do samoodločbe samo narodi (peoples).124

Najbolj pogost test za določitev le-teh najprej obravnava objektivne elemente skupine: skupno

rasno ozadje, etničnost, jezik, vero, zgodovino in kulturno dediščino, kot tudi ozemeljsko

celovitost območja, ki ga skupina zahteva. Temu sledi še ocena subjektivnih elementov, tj.

vprašanje, ali se posamezniki sami, znotraj skupine, dojemajo kot poseben narod, ki je

sposoben oblikovati uspešno politično entiteto. 125

Pojem narod je treba ločevati od pojma manjšina. Sicer je danes, zaradi različnih definicij, ki

se uporabljajo tako za narod kot za manjšino, pa tudi zaradi različne prakse drţav pri

obravnavanju teh pojmov, včasih jasno razlikovanje med njima zelo teţko.126

Najbolj pogosto

razlikovanje je to, da manjšina, kljub temu, da lahko izpolnjuje tako objektivne kot

subjektivne elemente za narod, ţe ima svoje »matično« ljudstvo v neki drugi drţavi, in zato ne

more biti poseben narod.127

Pri pravici do samoodločbe ločimo pravico do notranje in zunanje samoodločbe.128

Primarni

pomen pravice do samoodločbe oz. način na katerega se mora le-ta prvotno izvršiti, je pravica

do notranje samoodločbe. To pomeni, da ima narod pravico do sodelovanja v upravljanju in

odločanju o notranjih zadevah svoje drţave, sodelovanja v političnem ţivljenju ter pravico

svobodnega kulturnega, gospodarskega in socialnega razvoja.129

Mednarodno pravo torej

123

Declaration on the Inadmissibility of Intervention in the Domestic Affairs of States and the Protection of

Their Independence and Sovereignty, A/RES/2131(1965). 124

GA res 1514 (XV), 1960; ICCPR, člen 1; ICSECR, člen 1. 125

Sterio, The Kosovar Declaration of Independence: »Botching the Balkans« of Respecting International Law,

37 Ga.J.Int’l&Comp.L.267, str. 277; Scharf, Earned Sovereignty: Juridical Underpinnings (2003) 31

Denv.J.Int’l.L.& Pol’y 373, str.379; Demissie, Self-determination including secession vs. the territorial integrity

of nation-states: a prima facie case for secession (1996) 20 Suffolk Transnat’s.L.Rev.165, str. 172-173. Naj

dodam, da nekatere definicije pojma narod največji pomen pripisujejo ravno subjektivni komponenti, in torej kot

narod pojmujejo ţe skupino, ki izrazi zavedanje glede svoje lastne identitete in izrazi svojo voljo za obstoj. Za

več o tem glej: The International Commision of Jurists: The Events in East Pakistan, A Legal Study, 1972, str.

49; in Vidmar, J., str. 809-814. 126

Griffioen, C., Ryngaert, C.: The Relevance of the Right to Self-Determination in the Kosovo Matter: In

Partial Response to the Agora Papers; Chinese Journal of International Law, november 2009; Ryngaert, str. 576. 127

Vidmar, J.: International Legal Responses to Kosovo’s Declaration of Independence, 42 Vanderbilt Journal of

Transnational Law 779, str. 268; Griffioen, Ryngaert, str. 576. 128

Ločeni mnenji, Cancado-Trindade, 184. odst., Yusuf, 9. odst.; Sancin et al., str. 43; Türk, D.: Temelji

mednarodnega prava, 2007, str. 156; Cirkovic, str. 910. 129

Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Recommendation (CERD) 21, The right to

self-determination (48th Session, 1996), UN Doc. A/51/18, annex VIII (1996); Sancin et al., str. 43.

24

splošno predvideva, da se bo pravica do samoodločbe izvrševala znotraj obstoječih suverenih

drţav, v drţavnem ustavnem sistemu.130

To je potrebno zaradi v mednarodnem pravu prav

tako temejnega načela, načela ozemeljske celovitosti drţav.131

Zato načela samoodločbe ne

moremo razumeti kot pooblastilo ali spodbujanje kakršnekoli akcije, ki bi porušila ali

ogroţala ozemeljsko celovitost ali politično enotnost suverenih, neodvisnih drţav, ki se

ravnajo po načelu enakopravnosti in samoodločbe narodov.132

Na drugi strani pa pravica do zunanje samoodločbe vključuje pravico do lastne politične

ureditve in drţave ter - kot poslednje sredstvo - tudi pravico do odcepitve.133

Splošno soglasje

je, da so nosilci pravice do zunanje samoodločbe, poleg narodov pod kolonialno oblastjo,134

tudi tisti pod tujo okupacijo in tisti, katerih pravica do notranje samoodločbe je grobo,

sistematično in nevzdrţno kršena.135

Primeri dekolonizacije, so v večini ţe minili,136

tako da

130

UL OZN, člen 2; GA res 1514 (XV), 6. odst.; Millennium Declaration, člen 1(4); World Summit outcome, 5.

odst.; ICJ, Western Sahara Advisory Opinion, 50. odst.; ICJ, East Timor (Portugal v Australia), Ločeno mnenje,

Skubiszewski; Dugard, Raič, The Role of Recognition in the Law and Practice of Secession, in: Kohen, M. (ed.):

Secession: International Law Perspectives, Cambridge University Press, 2006, str. 103. 131

Ločeno mnenje, Koroma, 21. odst. To načelo je vsebovano ţe v UL OZN člen 2(4), resoluciji GS 2625

(1970), Helsinki Final Act; Vienna Declaration of the World Conference on Human Rights, posebej pa je bilo

potrjeno tudi v primeru razpada nekdanje SFRJ, in sicer v mnenju Arbitraţne komisije mirovne konference o

Jugoslaviji (poznane tudi kot Badinterjeve arbitraţne komisije) št. 2, ki je določilo, da pravica do samoodločbe

ne sme vključevati spremembe obstoječih mej v času neodvisnosti, razen ko se drţave dogovorijo drugače.

Komisija je s tem potrdila tudi ustaljeno načelo mednarodnega prava uti possidetis, ki narekuje da se nekdanje

notranje administrativne meje z osamosvojitvijo pretvorijo v zunanje drţavne meje. Mnenje št. 3 pa se sklicuje

tudi na ustavo SFRJ iz leta 1974, ki je v drugem odstavku 5. člena določala, da se ozemlje republike ne sme

spremeniti brez soglasja te republike. Iz teh določb lahko razberemo, da so notranje meje bivših republik SFRJ

ob njihovi osamosvojitvi postale zunanje drţavne meje, ki jih je bilo nato prepovedano spreminjati brez soglasja

drţave (torej tudi z odcepitvijo). Za več o tem glej Arbitration Commission of the Peace Conference on

Yugoslavia, Opinion No.2, 31 I.L.M. 1497 (1992); Arbitration Commission of the Peace Conference on

Yugoslavia, Opinion No.3, 31 I.L.M. 1499 (1992); Pellet, A.:The Opinions of the Badinter Arbitration

Committee – A Second Breath for the Self-determination of Peoples, in: 3 EJIL (1992), str. 178-185; pisna

izjava Slovenije v postopku, 4. odst.; pisna izjava Srbije, str. 205; pisna izjava Finske, str. 3; pisna izjava

Nizozemske, str. 8, pisna izjava Španije, str. 18. 132

General Assembly resolution 2625 (XXV), Annex I, The principle of equal rights and self-determination of

peoples; CERD General Recommendation No. 21, 1996, 6. člen; The Agenda for Peace, 1992, A/47/277-

S/24111, 17. in 19. odst.; Reference re Secession of Quebec, 154. odst.; Shaw, str. 523; Crawford, str.118, 417;

Türk, str. 157; Okoronkwo, Self-Determination and the Legality of Biafra’s Secession Under International Law

(2002) 25 Loy.L.A.Int’l&Comat L.Rev.63, str. 107. 133

CERD, General Recommendation 21; Sancin et al., str. 43. 134

Higgins, R.: Problems and Process, International Law and How We Use It, 1995, str. 113; Tomuschat, C.,

Secession and Self-determination in: Kohen (ed.), Secession, str.36; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re

Secession of Quebec, 132. odst.; ICJ, Namibia Advisory Opinion, 52. odst.; ICJ, Western Sahara Advisory

Opinion, 54. odst. 135

GA res 1514(XV), 1. člen; Crawford, str. 127; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec,

132. odst.; Sancin et al., str. 42. 136

To so bili primeri kolonij, ki so v 20. stoletju prešle v mandatno upravljanje, v okviru Društva narodov, in za

tem še primeri skrbništev določenih drţav nad temi ozemlji ter nesamoupravna ozemlja, oboje v okviru OZN.

Skrbnitva danes ni več in govorimo le še o nesamoupravnih ozemljih v okviru sistema Zdruţenih narodov.

Danes je takih ozemelj še 16. Tu naj poudarim še, da čeprav je bilo Kosovo ozemlje pod mednarodno upravo, ni

šlo za sistem skrbništva ali nesamoupravnega ozemlja, zaradi česar bi bilo upravičeno do zunanje samoodločbe.

V primeru Kosova gre za sistem mednarodnega upravljanja ozemlja, ki je v zgodovini ţe poznan, v moderni

25

so danes najbolj aktualni slednji primeri. Gre za to, da ima narod v situaciji, ko je močno

zatiran, ko so mu dolgotrajno in intenzivno kršene človekove pravice in, ko je popolnoma

prikrajšan pravice do notranje samoodločbe, ravno zaradi tega pravico do zunanje

samoodločbe,137

oz. celo do odcepitve.138

V teh primerih govorimo o t.i. izjemni odcepitvi. Pri

presojanju pogojev za obstoj te izjemne situacije moramo gledati kriterije kot so

diskriminacija, preganjanje, zanikanje avtonomne politične strukture in zanikanje dostopa do

vlade.139

V tem oziru so zelo pomembne tudi resolucije VS in GS, in drugih pomembnih

mednarodnih teles, ki lahko glede določene situacije izrazijo stališče, da prihaja do hudih

kršitev človekovih pravic.140

Vendar pa narod nima avtomatično pravice do ločene drţave niti, ko je podan obstoj takih

posebnih okoliščin. Oblikovanje samostojne drţave je namreč skrajni vidik izvrševanja

pravice do zunanje samoodločbe. Zato v mednarodnem pravu obstaja še en kriterij za pravico

do samostojne drţave (tudi preko odcepitve): prej morajo biti izčrpana vsa moţna sredstva za

uresničitev notranje samoodločbe, poskusiti pa je treba tudi z vsemi drugimi oblikami zunanje

samoodločbe (večja stopnja avtonomije znotraj drţave, oblikovanje nekakšne unije z matično

drţavo ipd.). To je posledica zaščite, ki jo mednarodno pravo nudi načelu ozemeljske

celovitosti drţav.141

Mnogi avtorji govorijo o tem, da načelo ozemeljske celovitosti v tem

primeru celo prevlada nad načelom samoodločbe. 142

obliki pa primerljiv le še s sistemom mednarodnega upravljanja ozemlja v Vzhodnem Timorju. Za več o tem glej

ločeno mnenje sodnika Cancado-Trindade, 54.-66. odst.; Wilde, R.: From Danzig to East Timor and Beyond:

The Role of International Territorial Administration, 95 American Journal of International Law (2001), str. 586-

605; Bothe, M., Marauhn, T.: U.N. Administration of Kosovo and East Timor: Concept, Legality and

Limitations of Security Council-Mandated Trusteeship Administration, in Kosovo and the International

Community - A Legal Assessment (ed. C. Tomuschat), The Hague, Kluwer, 2002, str. 223-239. 137

Ločeno mnenje, Yusuf, 7. odst.; ICJ, Wall Advisory Opinion, str.172; Vrhovno sodišče Kanade, Reference re

Secession of Quebec, 133. odst.; Crawford, str. 384 ; GA res. 2625, člen 5(7); II. World Conference on Human

Rights held in Vienna, by the 1993 Vienna Declaration and Programme of Action, 2. odst. 138

Vrhovno sodišče Kanade, ibid., 122. in 138. odst.; Cassese, str. 334; Dugard, Raič, str. 103. 139

Ločeno mnenje, Yusuf, 16. odst. 140

Ibid. Yusuf pravi, da je lahko dodaten kriterij za presojo, ali so te okoliščine podane, tudi odločitev VS, da bo

interveniral. Kot primer, ko omenjeni pogoji niso bili izpolnjeni, navaja primer Katange, kjer je Afriška komisija

za človekove pravice odločila, da ni bilo dokazano, da je Kongo kršil človekove pravice prebivalcem Katange do

te mere, da bi bili upravičeni do zunanje samoodločbe (Katangese Peoples' Congress v. Zaire, African

Commission on Human and Peoples' Rights, Case 75/92 (1995), str. 1.). 141

GA Res.1541(1960), Principle VI; ICJ, Western Sahara Advisory Opinion, str. 32; Crawford, str. 621; SC

Res.971(1995); SC Res.937(1994); SC Res.934(1994); SC Res.906(1994); SC Res.169(1961); SC

Res.752(1992); SC Res.981(1995); SC Res.1772(2007); SC Res.1756(2007); SC Res.1556(2004); SC

Res.1769(2007); GA Res.3411D(1975); SC Res.264(1969); SC Res.541(1983). 142

Ločeno mnenje, Koroma, 22. odst.

26

Če povzamemo vse kriterije za uspešno odcepitev, ki so se izoblikovali v teoriji in praksi,

ugotovimo, da morajo biti izpolnjeni trije: najprej mora skupina dokazati, da izpolnjuje

pogoje za narod, nato, da drţava od katere se ţelijo odcepiti sistematično in trajno krši njihove

čovekove pravice, in končno, da je odcepitev res zadnja moţnost, torej da so se vse ostale

rešitve izkazale za neuspešne.143

Res pa je, da se ti kriteriji po mednarodnem običajnem pravu, ki ga sestavljata praksa drţav in

njihov opinio juris,144

presojajo precej strogo. V primerih, ki so sovpadali s kršitvami

človekovih pravic prebivalcev entitete, ki se je ţelela odcepiti, npr. v primerih Biafre,145

Abhazije146

Katange,147

Juţne Rodezije148

in Čečenije,149

poskušene odcepitve vseeno niso

dobile praktično nobene mednarodne podpore ali priznanja.150

Takšen izid gre deloma

pripisati dejstvu, da je matična drţava nasprotovala enostranski odcepitvi,151

deloma pa temu,

da naj ne bi prišlo do dovolj intenzivne kršitve človekovih pravic in je bilo zato treba ohraniti

načelo ozemeljske celovitosti. Zaradi nasprotovanja matične drţave posledično take

odcepitvene entitete tudi nikoli niso bile sprejete v članstvo OZN.

Naj opozorim še na to, da je bil edini primer uspešne odcepitve po letu 1945 odcepitev

Bangladeša (nekdanjega Vzhodnega Pakistana) od Pakistana leta 1971. To je bil edini primer,

ko je bila nova drţava priznana zunaj kolonialnega konteksta s strani izjemno velikega števila

drţav. Razlog za to je bil v tem, da je Zahodni Pakistan dolgotrajno in izredno grobo kršil

človekove pravice v Vzhodnem Pakistanu, kar je na koncu pripeljalo tudi do intervencije

Indije, ki je pomagala bengalskim vojaškim in paravojaškim silam v boju za samostojnost.

143

Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 134. odst.; Porter, Two Case Studies in Self-

determination: The Rock and The Bailiwick,2003, 4 San Diego Int’l L.J.339, str.5.; Griffioen, Ryngaert, str. 576. 144

ICJ, North Sea Continental Shelf (Federal Republic of Germany/Denmark), [1969] I.C.J.Rep.3, 77. odst.;

Thirlway, The Sources of International Law in: Evands (Ed.), International Law (2006) 115, str. 122. 145

Dugard, Raič, str. 111; Ijalaye, Was Biafra at any time a State in International Law? (1971) Am.J.Int’lL.65,

str.555-556. 146

SC Res.896(1994), 5. čl.; SC Res.1065(1996), 3. čl..; SC Res.1287(2000), 5. čl.; The European Parliament

Resolution on the Situation in Abkhazia (1996), 2. čl. 147

Katangese Peoples' Congress v. Zaire, 1. čl.; Nanda, Self-Determination and Secession in International Law,

29 Denv.J.Int’l L.&Pol’y 305, str. 311-319. 148

Griffioen, Ryngaert, str. 573; Dugard, Raič, str. 109; Crawford, str. 128-131; Fawcett, J.E.S., Security

Council Resolutions on Rhodesia, 41 BYIL (1965- 1966), str. 112-113. 149

Griffioen, Ryngaert, ibid.; Crawford, ibid. 150

Tomuschat, str. 28, 31; Crawford, str. 417; Arp, B. : The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with

International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo and the International

Protection of Minorities, German Law Journal, 1. julij/1. avgust, 2010, str. 864. 151

Vrhovno sodišče Kanade, Reference re Secession of Quebec, 112. odst.; Chan, The Legal Status of Taiwan

and the Legality of the Use of Force in a Cross-Taiwan Strait Conflict, (2002) 8 Chinese J.Int’l L.455, str.476;

Vidmar, str. 809.

27

Vendar je bil tudi v tem primeru Bangladeš sprejet v članstvo OZN šele po tem, ko ga je

priznal Pakistan.152

Glede na povedano lahko zaključimo, da odcepitev po mednarodnem pravu ni niti dovoljena,

niti prepovedana.153

Rečemo lahko, da je potencialno dovoljena pod določenimi pogoji.

Dejstvo je, da sodobno mednarodno pravo ne priznava enostranske pravice do odcepitve

izključno na podlagi ţelje večinskega prebivalstva določenega pododdelka nekega ozemlja,154

zato se mora vprašanje odcepitve in izpolnitev pogojev zanjo vedno presojati v vsakem

primeru posebej.

Izpostaviti pa velja tudi nasprotno mišljenje. Hilpold opozarja, da je stališče, da načelo

ozemeljske celovitosti prepoveduje enostransko odcepitev ţe zelo staro.155

Izvira iz t.i.

legitimistične šole, ki je zahtevala, da mora entiteta, ki se ţeli odcepiti, dobiti dovoljenje

matične drţave, če ţeli doseči samostojnost. Ta pristop ima še danes veliko število

privrţencev, vseeno pa je njegova pomanjkljivost v tem, da zamenjuje odsotnost

permisivnega pravila za odcepitev z njeno prepovedjo. Zahtevanje prepovedi odcepitve pa ni

zdruţljiva z današnjo univerzalno mednarodno skupnostjo, kjer ne moremo najti takega

soglasja. Hilpold še meni, da mnenje nekaterih drţav, da se mora upravičenost za odcepitev

presojati glede na vsak primer posebej,156

nima nobene podlage v mednarodnem pravu.157

Ob

takem načinu presoje (presojanju upravičenosti odcepitve od primera do primera) se namreč

tudi ne bi mogli izogniti arbitrarnosti.

4.3. Vprašanje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu s splošnim

mednarodnim pravom

Če sedaj glede na zgoraj povedano poskušamo ugotoviti, ali je bila deklaracija neodvisnosti

Kosova v skladu z mednarodnim pravom, moramo analizirati naslednje sklope vprašanj:

152

Za več o tem glej Sancin et al., str. 54-55; Crawford, str. 415-416; Griffioen, Ryngaert str. 583. 153

Florio, str. 11. 154

SC Res. 971(1995), 4. odst.; SC Res. 937(1994); SC Res. 934(1994); SC Res. 906(1994); SC Res. 541(1983);

SC Res. 550(1984); Crawford, str. 418; Tomuschat, str. 27-37; Shaw, str. 523. 155

Hilpold, str. 42. 156

Pisna izjava Nemčije, 15.04.2009, str. 35. 157

Hilpold, str. 42., kjer se sklicuje na Hilpold, P., Self-Determination in the 21th Century - Modern Perspectives

for an Old Concept, 36 Israel Yearbook of Human Rights 2006, str. 247-288 in Hilpold, P., The Kosovo Case

and International Law: Looking for Applicable Theories, 8 Chinese JIL 2009, str. 47-61.

28

4.3.1. Ali so prebivalci Kosova poseben narod?

Po najbolj pogosti definiciji naroda moramo najprej raziskati, ali so prebivalci Kosova

objektivno, torej etnično, jezikovno in kulturno, drugačni od vseh drugih narodov.

Narodnost prebivalcev Kosova je preteţno Albanska. Glede na to, da Albanci ţe imajo svojo

drţavo, bi lahko zaključili, da so prebivalci Kosova le manjšina v Srbiji. Pa vendar so

kosovski Albanci v dolgoletni zgodovini pridobili nekatere edinstvene poteze. Bili so namreč

večino časa pod drugimi oblastmi kot Albanci v današnji Albaniji, ves čas so na Kosovu

ustvarjali svojo lastno kulturo in večino 20. stoletja so bili, medtem ko je ţe obstajala

vzporedna drţava Albanija, del Jugoslavije. Njihova posebna identiteta se je še posebej

močno oblikovala, ko so z ustavo SRFJ iz leta 1974 postali avtonomna republika in bili tako

de facto izenačeni z ostalimi federalnimi enotami.158

Kosovo je imelo takrat namreč enako

organizacijsko strukturo kot ostale republike, v obeh primerih je bilo na čelu enote kolektivno

predsedstvo, praktično izenačene so bile tudi pristojnosti pri odločanju o glavnih vprašanjih v

federaciji, poleg tega pa je Kosovo takrat vzpostavilo tudi pomembne lastne kulturne in

izobraţevalne ustanove.159

Ni presenetljivo, da je tako leta 2001 tudi sam ustavni okvir za

začasno samoupravo Kosova, ki ga je sprejel posebni predstavnik generalnega sekretarja

OZN, Kosovo označil za »entiteto pod začasno mednarodno upravo, ki ima, s svojim

narodom, edinstvene zgodovinske, pravne, kulturne in jezikovne značilnosti«.160

Če bi

upoštevali definicijo narodov, ki temelji na njihovi posebni identiteti in, ki bolj kot skupne

etnične in jezikovne elemente upošteva politično in zgodovinsko ozadje neke skupine, bi

lahko zaključili, da so prebivalci Kosova poseben narod.161

158

Pisna izjava Slovenije v postopku, 17.06.2009, 16. odst.; Weller pa govori ţe o »kvazirepubliki« (gl. Weller,

M.: Contested Statehood: Kosovo's struggle for independence, Oxford University Press, 2009, str.29). 159

Za več glej pisno izjavo Slovenije v postopku, 17.-25. odst., pa tudi npr. Independent International

Commission on Kosovo: The Kosovo report: conflict, international response, lessons learned, New York:

Oxford University Press, 2000; Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32. 159

Constitutional Framework for Provisional Self-Government, UNMIK/Reg/2001/9, 15.05.2001, dostopno na:

http://www.unmikonline.org/constframework.htm, člen 15. 160

Ibid., člen 1. 161

Ta zaključek podkrepi tudi mnenje Crawforda (na str. 220), da so prebivalci Tajvana danes poseben narod, saj

tudi, če niso izpolnjevali pogojev za to leta 1947, je do tega pripeljala izkušnja pol stoletja lastne samouprave.

Poleg tega pa je pojem naroda široko razlagala tudi Afriška komisija za človekove pravice v primeru Kevin

Mgwanga Gunme v. Cameroon, (Case No. 266/2003, ACHPR, 26 Annual Activity Report, 2008-09). Komisija

je v tem primeru zaključila, da so prebivalci Juţnega Kameruna poseben narod za potrebe pravice do

samoodločbe, saj jih povezuje skupna zgodovina, jezikovna tradicija, ozemeljska povezava in politični pogled,

poleg tega pa (in to je bil za komisijo tudi najpomembnejši element) se sami prepoznavajo kot narod z ločeno in

edinstveno identiteto (179. odst. odločitve). Etno-antropološki elementi tako za komisijo niso bili značilnega

pomena. Za več o tem glej Shelton, D.: Self-determination In Regional Human Rights Law: From Kosovo to

Cameroon, American Journal of International Law, 2001, str 67-72.

29

Obstajajo torej argumenti tako v prid kot v škodo temu, da kosovski Albanci izpolnjujejo

objektivne pogoje za narod.162 Če se osredotočimo še na subjektivni element, lahko prav tako

ugotovimo, da obstajajo znaki, da se kosovski Albanci dojemajo kot poseben narod: na to

najbolj očitno kaţe ţe sama deklaracija neodvisnosti Kosova, ki na večih mestih govori o

»našem narodu«, torej narodu Kosova.

Velja omeniti še ločeno mnenje sodnika Cancado-Trindade, ki se sicer strinja, da se pojem

naroda določi preko objektivnih in subjektivnih elementov, vendar meni da to v primeru

Kosova ni pomembno, saj so prebivalce Kosova označili kot narod ţe resolucija 1244 in

celoten UNMIK ustavni okvir.163

Naj tu dodam še, da tudi samo Sodišče v svetovalnem

mnenju govori o »narodu Kosova«,164

iz česar lahko sklepamo, da ga tudi samo dojema kot

takega.

4.3.2. Je prišlo do dolgotrajnega in intenzivnega kršenja človekovih pravic?

Prva trenja med Srbi in kosovskimi Albanci so nastala ţe s procesom islamizacije s strani

Otomanskega imperija sredi 15. stoletja. Do takrat je bilo tudi prebivalstvo na Kosovu tako

srbsko kot albansko, nato pa so, skozi več stoletij, drug drugega izmenično poskušali nasilno

izseliti iz Kosova. Ti izmenični poskusi izselitve so se nadaljevali še med prvo in drugo

svetovno vojno, po drugi svetovni vojni pa je bilo Kosovo dodeljeno Srbiji znotraj SFRJ. Leta

1966 je Kosovo dobilo status avtonomne pokrajine v okviru Srbije, kasneje pa z ustavo SFRJ

1974 status avtonomne pokrajine, enakopravne drugim republikam. Drugo polovico 20.

stoletja so na Kosovu zaznamovali tudi strogi represivni ukrepi, ki jih je uvedla Jugoslavija in

s katerimi so diskriminirali albansko prebivalstvo.165

Prav tako pa je bil kritični moment za

nadaljnje dogodke ta, da se je do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja izrazito povečal

deleţ albanskega prebivalstva na Kosovu, zaradi česar so se med-etninčna trenja le še

stopnjevala in sčasoma prerasla v odkrito nasilje med Srbijo in kosovskimi Albanci. Leta

1989 je Srbija ukinila kosovsko avtonomijo, kar je sproţilo začetek oboroţenega spopada med

Beogradom in kosovskimi silami, predvsem Osvobodilno vojsko Kosova (OVK). Konflikt se

je stopnjeval proti letu 1998, ko je bil ţe tako močan in humanitarna kriza ţe tako resna, da je

VS začel izdajati resolucije, v katerih je pozival k prenehanju nasilja na obeh straneh ter

162

Griffioen, Ryngaert, str. 576. 163

Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 228-9. odst. 164

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 105. in 109. odst. 165

The Kosovo report, str. 35.

30

označil stanje na Kosovu kot groţnjo mednarodnemu miru in varnosti.166

Po neuspelem

Rambouilleškem sporazumu167

je NATO sproţil več kot dva meseca trajajočo akcijo, v kateri

naj bi z bombnimi napadi srbske sile prisilil k umiku. To pa je povzročilo le še intenzivnejše

spopade med vojaškimi silami ZRJ in OVK in pripeljalo do vrhunca humanitarne katastrofe.

Poleg tega je operacija povzročila tudi veliko gmotno škodo v ZRJ in terjala od petsto do tisoč

civilnih ţrtev.168

Junija 1999 je Milošević privolil v tujo vojaško prisotnost na Kosovu in

umik svojih čet, 10. junija 1999 pa je VS sprejel resolucijo 1244, ki je Kosovo postavila pod

prehodno upravo OZN.169

Obstaja široko strinjanje, da je na Kosovu v 20. stoletju prihajalo do mnoţičnih kršitev

človekovih pravic.170

Kot poudarja tudi sodnik Cancado-Trindade, je zaskrbljenost nad

kosovsko humanitarno tragedijo izrekel VS, GS, ECOSOC, generalni sekretar, skratka

celoten OZN.171

Tudi sama resolucija 1244 se v 6. preambularnem odstavku sklicuje na izjavo

generalnega sekretarja z dne 9. aprila 1999, ki izraţa zaskrbljenost nad humanitarno tragedijo

na Kosovem. Prav tako je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ) v

sodbi Milutinović172

ugotovilo, da je Kosovo zaznamovala zgodovina etničnega čiščenja in

hudodelstev zoper človečnost. Tudi Meddrţavno sodišče je v sodbi iz junija 1999 Legality of

Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), govorilo o human tragedy, the loss of life, and the

enormous suffering in Kosovo.173

Neodvisna organizacija Human Rights Watch pa je v

svojem poročilu ugotovila, da je prišlo do mnoţičnega notranjega razseljevanja in izredno

slabega humanitarnega poloţaja, vključno s številnimi kršitvami humanitarnega prava.174

166

S.C. Res. 1160 (1998), 3. preambularni odst.; S.C. Res. 1199 (1998), 6. preambularni odst.; S.C. Res. 1203

(1998), 8. preambularni odst.; S.C. Res. 1239 (1998), 3. prambularni odst. 167

Februarja 1999 so se v Rambouilletu v Franciji začela pogajanja med FRJ in kosovskimi Albanci, s ciljem

doseči politično rešitev. 23. februarja 1999 je bil s strani t.i. Skupine za stike (ZDA, Zdruţeno Kraljestvo, Rusija,

Francija in Italija) pripravljen Rambouilleški sporazum o začasnem dogovoru za mir in samoupravo na Kosovu.

Predvideval je znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije, vendar ga Srbija na koncu, 18. marca 1999, ni ţelela

podpisati. Rambouilleški sporazum je dostopen na http://www.commondreams.org/kosovo/rambouillet.htm. 168

Za več o tem glej Sancin, et al., str. 68. 169

Za več o tem glej npr. the Kosovo Report; Sancin et al., str. 67-69; Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32;

Security Council Report, Kosovo Historical Chronology,

http://www.securitycouncilreport.org/site/pp.aspx?c=glKWLeMTIsG&b=2693009&printmode=1. 170

Watson, When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the Law of Secession (2008) 17

Tulane J.Int’l&Comp.L.267, str.7. 171

Ločeno mnenje, Cancado-Trindade, 218. odst. 172

ICTY, Prosecutor v. Milan Milutinović et al., sodba z dne 26.02.2009. 173

ICJ, Legality of Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), Provisional Measures, Order of 2 June 1999, str. 131. 174

Human Rights Watch: Federal Republic of Yugoslavia: Humanitarian law violations in Kosovo (oktober

1998). Glej tudi Sancin et al., str. 67.

31

Glede na vse povedano bi lahko rekli, da je prebivalstvo na Kosovu (vsaj v letu 1999) utrpelo

dovolj hude kršitve človekovih pravic za upravičenje pravice do zunanje samoodločbe.175

Vseeno pa moram spomniti, da tudi v primerih izredno zatiranih skupnosti OZN odcepitve ni

podpiral (kot rečeno je bil edina izjema Bangladeš), ampak dal prednost načelu ozemeljske

celovitosti.176

Naj v tem oziru izpostavim izjavo generalnega sekretarja OZN U Thanta, ki je

leta 1970, ko je naslavljal vprašanje odcepitve Biafre od Nigerije in Katange od Konga, rekel:

»Stališče Zdruţenih narodov je jasno. Kot mednarodna organizacija Zdruţeni narodi niso

nikoli priznavali, ne priznavajo in menim, da tudi nikoli ne bodo priznavali, načela odcepitve

dela od njihove drţave članice«.177

4.3.3. Je bila odcepitev skrajno sredstvo?

Tudi, če prebivalci Kosova izpolnjujejo pogoje za narod in tudi, če zaključimo, da je prišlo do

mnoţičnega kršenja človekovih pravic, mora biti za to, da lahko govorimo o upravičenosti do

zunanje samoodločbe, izpolnjen še en pogoj: prej morajo biti poskušene vse ostale moţnosti

ureditve statusa znotraj drţave, zaradi česar je odcepitev res skrajno sredstvo.

Za presojo izpolnjenosti te zahteve si moramo najprej pogledati zgodovino kosovskega

iskanja moţnosti za rešitve. Leta 1999 se je z resolucijo 1244 ustvaril začasni reţim

mednarodne uprave Kosova, po katerem je bila vsa zakonodajna in izvršna oblast glede

Kosova zaupana UNMIK-u, mednarodni civilni upravi na Kosovu, ki jo je izvrševal posebni

predstavnik generalnega sekretarja OZN. Dve leti za tem se je promulgiral še ustavni okvir za

Kosovo, ki je razmejil pristojnosti med posebnim predstavnikom oz. generalnim sekretarjem

in začasnimi institucijami samouprave Kosova (t.j. predsednikom Kosova, skupščino Kosova

in vlado Kosova, na čelu katere je bil premier). Ena glavnih nalog mednarodne civilne

prisotnosti po resoluciji 1244 je bila olajševanje političnega procesa za določitev prihodnjega

statusa Kosova, z upoštevanjem Rambouilleških sporazumov.178

Leta 2005 je t.i. Skupina za

stike, ki so jo sestavljale ZDA, ZK, Francija, Nemčija, Italija in Rusija, sestavila The Guiding

Principles of the Contact Group, ki jih je potrdil tudi VS, kot aneks k pismu, ki ga je 10.

175

S tem se strinjajo tudi nekateri sodniki v ločenih mnenjih: Cancado-Trindade v 178. odst., in Yusuf v 13. odst. 176

Cirkovic, str. 906. 177

UN Monthly Chronicle, United Nations Office of Public Information, Volume VII, Number 2, 1970, str. 36. 178

Resolucija VS 1244 (1999), točka e) 11. odstavka.

32

novembra 2005 poslal generalnemu sekretarju OZN.179

The Guiding Principles so določila, da

se lahko končni status Kosova doseţe le s soglasjem vseh strank, do katerega pride s pogajanji

(achieve a negotiated settlement) ali pa s posebno resolucijo VS.180

Nadalje je pomembno, da

je istega leta generalni sekretar OZN za svojega posebnega odposlanca za prihodnji status

Kosova določil g. Marttija Ahtisaarija, in ga zadolţil za vodenje pogajanj med Beogradom in

Prištino. Po dveh letih intenzivnih pogajanj je g. Ahtisaari zaključil, da so vse moţnosti

pogajanj izčrpane in, da je edina moţnost za politično stabilno in ekonomsko uspešno Kosovo

njegova neodvisnost, pod začasnim mednarodnim nadzorom.181

Generalni sekretar je

Ahtisaarijev predlog predlagal v potrditev VS, vendar ga je le-ta julija 2007 dokončno zavrnil.

VS je za tem za vodenje pogajanj med Kosovom in Srbijo pooblastil še t.i. Trojko,

sestavljeno iz predstavnikov ZDA, Rusije in EU, vendar tudi ti po šestih mesecih pogajanj

niso dosegli nobenega napredka.182

Kosovo je nato 17. feburarja 2008 razglasilo neodvisnost.

Pri tem je treba opozoriti, da je resolucija 1244 takrat še vedno veljala, VS je bil še vedno

angaţiran z zadevo (seised of the matter)183

in še vedno je veljalo, da je treba rešitev glede

prihodnjega statusa Kosova doseči s pogajanji.

Glede izpolnitve pogoja skrajnega sredstva je torej ključnega pomena predvsem resolucija

1244.184

Čeprav je ta resolucija lex specialis, ki uravnava poloţaj na Kosovu, so njene določbe

relevantne tudi za ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za upravičenost odcepitve po splošnem

mednarodnem pravu, saj resolucija predstavlja del uporabljivega mednarodnega prava, ki je

179

Guiding principles of the Contact Group for a settlement of the status of Kosovo, annex to the Letter dated 10

November 2005 from the President of the Security Council addressed to the Secretary-General, United Nations

Doc. S/2005/709. 180

Ibid., 3., 4., 7. in 8. odst. 181

Report transmitted to the President of the Security Council by letter from the Secretary-General, 26.03.2007,

S/2007/168. 182

Za več o tem glej npr. the Kosovo report, Vidmar, str. 784-807; Weller, str. 17-32; Security Council Report,

Kosovo Historical Chronology. Naj dodam še mnenje Majnikove iz 2007, da je bilo v tistem trenutku sicer več

sprejemljivih moţnosti izida končnega statusa Kosova, vendar bi morala rešitev v vsakem primeru temeljiti na

ohranjanju ravnoteţja med pravico Srbije do ozemeljske celovitosti in pravico kosovskih Albancev do

samoodločbe. Majnik je pravilno predvidevala, da je najbolj verjetno, da bo Kosovo razglasilo neodvisnost in

tako postalo samostojno. Vendar pa je menila, da bo do tega prišlo na drugačen način: najprej bi Kosovo o

neodvisnosti odločalo na referendumu, nato pa bi se, v primeru zadovoljivega rezultata, o načinu in času

razglasitve neodvisnosti pogajalo z mednarodno skupnostjo in na koncu še z VS. Šele po priznanju s strani

mednarodne skupnosti bi kosovska skupščina nadaljevala z vzpostavitvijo institucij samostojne drţave (gl.

Majnik, K., Končni status Kosova: opcije in poti do njih, diplomsko delo, 2007, str. 26 in 34). Naj dodam, da

Kosovo pred razglasitvijo neodvisnosti leta 2008 ni organiziralo referenduma za odločanje o tem vprašanju, je

bil pa tak referendum (sicer neformalno) izveden ţe leta 1992, ko je večina prebivalcev Kosova glasovala za

neodvisnost. Srbija je referendum za tem razglasila za ničnega. Več o tem v Weller, str. 29. 183

To pomeni, da se bo VS k zadevi še vračal in sprejemal nove odločitve. Gl. Türk, str. 518. 184

Na to opozarja tudi Yusuf, ko pravi, da je v kontekstu določanja ali so vsa moţna sredstva za uresničitev

notranje samoodločbe izčrpana, vloga VS in GS OZN izjemnega pomena (16. odst.).

33

takrat veljalo za Kosovo.185

V tem oziru je najpomembnejše to, da resolucija 1244 določa, da

se mora odločitev glede končnega statusa Kosova doseči s pogajanji in z upoštevanjem

ozemeljske celovitosti Srbije ter Rambouilleških dogovorov (ki pa kot rešitev predvidevajo

znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije). Pomen omenjenih določb bo podrobneje

obravnavan v nadaljevanju.

Če se sedaj lotimo presoje upravičenosti t.i. izjemne odcepitve, lahko ugotovimo, da je bila

Kosovu leta 1989 z odvzemom avtonomije kršena pravica do notranje samoodločbe, da je

prišlo do hudih kršitev človekovih pravic kosovskih Albancev in, da so pogajanja med

kosovskimi Albanci in Srbi v Rambouilletu propadla.186 Tako bi lahko zaključili, da so bili

leta 1999 pogoji za zakonito odcepitev in neodvisnost Kosova izpolnjeni (čeprav še vedno

ostaja vprašanje, če so bili kosovski Albanci res poseben narod). Vendar je bila leta 2008

situacija popolnoma drugačna- srbska vlada je bila pripravljena nuditi Kosovu znatno

avtonomijo (z izjemo neodvisnosti), nasilje nad prebivalci Kosova je prenehalo, resolucija

1244 pa je še vedno predvidevala obveznost pogajanj med strankama.187

Menim, da ravno ta

dolţnost nadaljevanja pogajanj in odsotnost kakršnekoli drugačne odločitve VS vodi v

zaključek, da deklaracija neodvisnosti Kosova in posledična odcepitev Kosova od Srbije ni

bila skrajno sredstvo za potrebe ugotavljanja pravice do samoodločbe.

4.3.4. Je bil Kosovo primer sui generis?

Določen del strokovne javnosti je prepričan, da je Kosovo primer sui generis, ki je neločljivo

povezan z razpadom Jugoslavije in mora biti zato tudi ocenjen v teh okoliščinah.188

Edinstvene poteze, ki naj bi jih našli le v primeru Kosova, predstavljajo predvsem mnoţično

kršenje človekovih pravic prebivalcev Kosova s strani Srbije, sprejetje resolucije 1244, in

dolgo obdobje uprave OZN.189

K temu so pritrdile tudi nekatere drţave v postopku pred

185

Naj opozorim še na mnenje, da bi Sodišče moralo obravnavati skladnost z resolucijo 1244 pred skladnostjo s

splošnim mednarodnim pravom, oz. da slednjega vprašanja sploh ne bi rabilo obravnavati, saj v mednarodnem

pravu velja lex specialis derogat legi generali, zaradi česar je bilo v tem primeru edino relevantno pravo le

resolucija 1244 (glej npr. Ryngaert, str. 188). 186

Griffioen, Ryngaert, str. 573. 187

Tudi Majnik ugotavlja, da bi moral, v kolikor se stranki ne bi mogli dogovoriti o končnem statusu, o tem

odločiti VS (gl. Majnik, str. 34). 188

Borgen, The Language of Law and the Practice of Politics: Great Powers and the Rhetoric of Self-

Determination in the Cases of Kosovo and South Ossetia (2009) 10 Chicago J.Int’l.L.1, str. 7; Müllerson,

Precedents in the Mountains: On the Parallels and Uniqueness of the Cases of Kosovo, South Ossetia and

Abkhazia (2009) 8 Chinese J.Int’lL.2, str.2. 189

Ločeno mnenje, Yusuf, str.13.

34

Sodiščem,190

poleg tega pa še npr. Independent International Commission on Kosovo in

posebni odposlanec generalnega sekretarja za vprašanje Kosova, g, Martti Ahtisaari.191

Na drugi strani pa so bila v postopku izraţena tudi mnenja, da situacija na Kosovu ni sui

generis, in da moramo tudi, če bi jo dojemali kot tako, zanjo še vedno uporabiti mednarodno

pravo, in ga ne enostavno prezreti.192

Lahko bi rekli, da je Kosovo v svoji zgodovini, predvsem zaradi kršenja človekovih pravic in

poskusov urejanja njegovega statusa s strani OZN, unikaten primer. Vendar je prav tako

edinstven vsak drugi primer, ki se bori za neodvisnost (npt. Tibet, Tajvan, Katanga, Biafra,

Severni Ciper, Bangladeš, Juţna Osetija, Abhazija, Čečenija, Vzhodna Anatolija, Juţni

Sudan, Palestina,…).193

Zagovarjanje sui generis narave Kosova pomeni, da se bo lahko v

prihodnje na isti argument sklicevala vsaka entiteta, ki se bo ţelela odcepiti od matične

drţave, s čimer bi sam pojem sui generis izgubil na pomenu. Pomembno je, da na vsakem

primeru, ki ga zadevajo določbe mednarodnega prava, le-te tudi uporabimo. Menim, da v

primeru Kosova, uporabljiva pravila mednarodnega prava glede pravice do odcepitve kaţejo

na to, da Kosovo ni izpolnilo vseh potrebnih pogojev za odcepitev (predvsem ne pogoja

skrajnega sredstva), zaradi česar njegova deklaracija neodvisnosti ni bila v skladu z

mednarodnim pravom.194

190

Argentina, Azerbajdţan, Češka, Danska, Estonija, Francija, Nemčija, Irska, Japonska, Latvija, Luksemburg,

Maldivi, Poljska, Slovenija, ZK in ZDA. 191

Security Council Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement, S/2007/168/Add.1 (26.03.2007),

Report of the Special Envoy of the Secretary-General on Kosovo’s future status. 192

Tako so menile Albanija, Avstrija, Bolivija, Brazilija, Ciper, Egipt, Libija, Nizozemska, Norveška, Romunija,

Rusija, Srbija, Španija, Slovaška, Švica in Venezuela. 193

Florio poudarja, da bi bilo zato primerneje reči, da je Kosovo izjemen, in ne unikaten primer (gl. Florio, str.

22, sklicuje se na Coppieters, B.: The Recognition of Kosovo: Exceptional but not Unique, in European Security

Forum, What is Just Secession? (Is Kosovo Unique?),Working Paper no. 28., str. 143). 194

Tako mneni tudi mnogo avtorjev (gl. ločeno mnenje, Koroma, 2. in 20. odst.; Ryngaert, str. 493; Vidmar, str.

817; Yee, str. 780; Florio, str. 14; Griffioen, Ryngaert, str. 573) in tudi mnogo drţav v svojih izjavah v postopku

pred Sodiščem: Albanija, Argentina, Azerbajdţan, Bolivija, Brazilija, Ciper, Kitajska, Egipt, Iran, Libija,

Maldivi, Romunija, Rusija, Srbija, Španija, Slovaška in Venezuela.

35

5. SKLADNOST DEKLARACIJE NEODVISNOSTI KOSOVA Z

RESOLUCIJO VARNOSTNEGA SVETA OZN 1244 (1999)

5.1. Mnenje Sodišča

Sodišče najprej pove, da je bila resolucija VS 1244 izrecno sprejeta na podlagi VII. poglavja

UL OZN in zato ustvarja mednarodnopravne obveznosti.195

Zatem opredeli še pravila za

razlago te resolucije in poudari, da mora biti resolucija brana skupaj s splošnimi načeli

vsebovanimi v aneksih 1 in 2 k resoluciji.196

Nato se loti presoje, ali je bila deklaracija neodvisnosti Kosova v skladu z resolucijo 1244, pri

čemer, na način kot sem opisala zgoraj (3.1.1.), najprej določi identiteto avtorjev deklaracije.

Pri analizi resolucije 1244 Sodišče ugotovi, da je bil namen resolucije ustvariti začasen reţim

za Kosovo in vzpostavitev njegovega končnega statusa šele preko dolgoročnega političnega

procesa. Resolucija naj tako ne bi vsebovala nobenih določb glede končnega statusa Kosova

ali pogojev za dosego le-tega.197

V tem oziru Sodišče ugotavlja, da je praksa VS taka, da je v

primerih, ko je VS ţelel vzpostaviti restriktivne pogoje za stalni status ozemlja, te pogoje tudi

izrecno opredelil v relevantni resoluciji. Kot primer za to navede resolucijo glede Cipra198

in

pravi, da v nasprotju s tem resolucija 1244 glede tega molči.199

Resolucija 1244 tako ne

prekludira izdaje deklaracije neodvisnosti, saj oba instrumenta delujeta na različnih nivojih: v

nasprotju z resolucijo 1244, je deklaracija neodvisnosti poskus določitve končnega statusa

Kosova.200

Nadalje Sodišče pravi, da je resolucija 1244 ustvarila obveznosti le za drţave članice OZN in

za take organe OZN, kot so generalni sekretar in njegov posebni predstavnik. Meni, da je

edini razlog, zaradi katerega resolucija omenja tudi ostale akterje ta, da je VS zahteval, da

OVK in ostale oboroţene kosovsko albanske skupine takoj prenehajo vse napadalne akcije201

195


Ibid., 94. in 95. odst. 197

Ibid., 114. odst. 198

Ibid.. Sodišče pravi: »The Security Council, in its resolution 1251 of 29 June 1999, reaffirmed its position that

a Cyprus settlement must be based on a State of Cyprus with a single sovereignty and international personality

and a single citizenship, with its independence and territorial integrity safeguarded.«. 199

S tem so se v svojih pisnih izjavah strinjale tudi naslednje drţave: Avstrija, Češka, Estonija, Francija,

Nemčija, Irska, Japonska, Latvija, Poljska, Švica, ZK in ZDA. 200

Ibid. 201

Resolucija 1244, 15. odst.

36

in ta, da resolucija poziva k polnem sodelovanju vseh, ki jih to zadeva, z MKSJ.202

Sodišče

tako sklene, da iz besedila resolucije ne moremo sklepati, da je imel VS namen mimo tega

vzpostaviti posebne dolţnosti ali prepovedi delovanja za katerekoli druge akterje (vključno z

avtorji deklaracije neodvisnosti).203

Poleg tega je VS v nekaterih drugih resolucijah

neposredno naslovil »kosovsko albansko vodstvo«,204

v resoluciji 1244 pa tega naslavljanja ni

uporabil.205

Sodišče zaključi, da resolucija 1244 ni vsebovala prepovedi razglasitve neodvisnosti, ki bi

bila zavezujoča za avtorje deklaracije. Prav tako taka prepoved ne izhaja iz jezika resolucije,

kot se ga razume v njenem kontekstu in z upoštevanjem njenega predmeta in cilja. Jezik

resolucije 1244 glede tega je v najboljšem primeru dvoumen. Sodišče še pravi, da izraz

political settlement v resoluciji ne spreminja njegovega zaključka, ker se tudi ta izraz nanaša

na dolţnosti mednarodne civilne prisotnosti in ne ostalih akterjev, in ker je ta izraz podvrţen

različnim razlagam.206

Zato Sodišče odloči, da deklaracija neodvisnosti ni kršila resolucije VS

1244.207

5.2. Analiza mnenja Sodišča

5.2.1. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ne vsebuje določb za določitev končnega

statusa Kosova

Če ţelimo ugotoviti, ali resolucija 1244 vsebuje določbe za določitev končnega statusa, se

moramo osredotočiti na dva pojma znotraj resolucije: potrjevanje ozemeljske celovitosti

Srbije (4.2.1.1.) in izraz končna rešitev (final settlement) (4.2.1.2.).

202

Resolucija 1244, 14. odst. 203


Ibid, 116. odst. Sodišče se sklicuje na resolucije VS 1160 (1998), 4. odst.; 1199 (1998), 2., 3., 6. in 13. odst.;

1203 (1998), 4., 5., 6., 10. in 11. odst. 205

Ibid., 117. odst. 206

Ibid., 118. odst. 207

Ibid., 119. odst.

37

5.2.1.1. Resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije in predvideva povečanje

avtonomije Kosova znotraj Srbije

Resolucija 1244 se v drugem preambularnem odstavku sklicuje na prej sprejete resolucije VS,

1160 (1998), 1199 (1998), 1203 (1998) in 1239 (1999), ki vse potrjujejo suverenost in

ozemejsko celovitost ZRJ. Nadalje tudi sama resolucija 1244 v preambuli potrdi zavezanost

vseh drţav članic k suverenosti in ozemeljski celovitosti ZRJ in ostalih drţav v regiji, pri

čemer se sklicuje na Helsinško sklepno listino in aneks 2 k resoluciji.208

V preambuli

resolucije se potrdi še poziv v vseh prej omenjenih resolucijah VS k znatni avtonomiji in

samoupravi Kosova. Naj spomnimo, da v skladu z drugim odstavkom 31. člena DKPP

preambula mednarodne pogodbe sodi v kontekst pogodbe, in ima tako bistven pomen pri

njeni razlagi.209

Resolucija 1244 nato v operativnem delu pravi, da bo politična rešitev kosovske krize

temeljila na načelih, ki so vsebovani v obeh aneksih k resoluciji.210

Oba aneksa potrdita

spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti Srbije ter potrdita zavezanost k dosegu

znatne samouprave Kosova211

oz. uţivanja znatne avtonomije Kosova znotraj FRJ, v okviru

začasnega političnega okvirja, ki se bo vzpostavil z resolucijo.212

Nadalje resolucija pooblasti generalnega sekretarja OZN za ustanovitev mednarodne civilne

prisotnosti na Kosovu, zaradi zagotovitve začasne uprave za Kosovo, pod katero bo lahko

Kosovo uţivalo znatno avtonomijo znotraj FRJ.213

Glavne naloge mednarodne civilne

prisotnosti bodo, med drugim, promoviranje ustanovitve znatne avtonomije in samouprave

Kosova, ob polnem upoštevanju aneksa 2 resolucije in Rambouilleških dogovorov, vse do

končne rešitve (pending a final settlement).214

Rambouilleški dogovori kot končno rešitev za

Kosovo, predvidijo znatno avtonomijo Kosova znotraj Srbije in pri tem potrdijo pravico

Srbije do suverenosti in ozemeljske celovitosti.215

208

Omenjena dokumenta oba potrdita načelo ozemeljske celovitosti drţav: Helsinška sklepna listina v delu 1(a,

IV), Aneks 2 k resoluciji pa v 5. odst. 209

Dunajska konvencija o pogodbenem pravu (1969), Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 30/72 in

Uradni list RS- MP, št. 9/1992, 31. člen; Shaw, str. 840; Ločeno mnenje, Tomka, 23. odst. 210

1. operativni odstavek resolucije. 211

Aneks 1, odst. 6. 212

Aneks 2, odst. 5. 213

10. odstavek resolucije. 214

Točka a) 11. odstavka resolucije. 215

1. preambularni odstavek Rambouilleških sporazumov.

38

Resolucija VS 1244 je torej ohranila oz. potrdila suverenost FRJ216

nad Kosovim ter

predvidela dosego znatne avtonomije Kosova znotraj FRJ. Res pa je, da se v resoluciji ta dva

pogoja večinoma omenjata v okviru »začasne uprave za Kosovo« (razen v točki (e) 11. člena,

ki pravi, da je tudi v okviru političnega procesa za določanje prihodnjega statusa Kosova treba

upoštevati Rambouilleške dogovore). Tako bi se lahko strinjali s Sodiščem, da se potrjevanje

ozemeljske celovitosti Srbije in zahteva po avtonomiji Kosova znotraj Srbije nanašajo

primarno na začasni status Kosova.

V tem okviru velja izpostaviti tudi stališče Avstrije v postopku, da je potrjevanje spoštovanja

ozemeljske celovitosti drţave s strani VS njegova običajna praksa, ko deluje po sedmem

poglavju ustanovne listine. Avstrija kot primer izpostavlja resolucijo 1272 (1999) o

Vzhodnem Timorju, kjer je VS potrdil ozemeljsko celovitost Indonezije in hkrati izrecno

pozdravil voljo timorskega naroda po neodvisnosti. To naj bi nakazovalo, da VS ne vidi

nobenega nasprotja med spoštovanjem ozemeljske celovitosti in procesom, ki vodi v

neodvisnost, zaradi česar preambularno sklicevanje v resoluciji 1244 na ozemeljsko celovitost

FRJ ne pomeni, da mora biti prihodnji status Kosova določen znotraj meja ZRJ.217

Kljub temu pa je pogosto nasprotno mnenje, da je resolucija upoštevanje ozemeljske

celovitosti Srbije in avtonomije Kosova znotraj nje predvidevala tudi za določitev končnega

statusa Kosova, zaradi česar se Kosovo ne sme odcepiti od Srbije.218

216

To potrdi tudi samo Sodišče v 95. odst. 217

Izjava Avstrije v ustnem postopku, 01.12.2010, CR 2009/24, 16. odst. Vendar pa moram tu dodati, da je VS

OZN v resoluciji 1272 (1999) sicer res potrdil ozemeljsko celovitost Indonezije in pravico Vzhodnega Timorja

do neodvisnosti, vendar je razlika s primerom Kosova v tem, da je pravica Vzhodnega Timorja do neodvisnosti

izhajala ţe iz resolucije GS 1514 (XV), saj je bil Vzhodni Timor določen kot nesamoupravno ozemlje in je imel

zato neizpodbitno pravico do neodvisnosti. Poleg tega je OZN vseskozi kot upravno oblast nad Vzhodnim

Timorjem priznaval Portugalsko, Indonezijsko vojaško intervencijo pa večkrat obsodil in pozval Indonezijske

sile k umiku, ostale drţave pa k spoštovanju ozemeljske celovitosti Vzhodnega Timorja (glej npr. resolucije VS

OZN št. 384 (1975), 389 (1976), in resolucijo GS OZN 3485 (XXX) iz leta 1975). Kasneje je VS pozival

Portugalsko in Indonezijo k pogovorom glede neodvisnosti Vzhodnega Timorja, nadzorovanimi s strani OZN

(glej predvsem resolucije VS OZN št. 1236 (1999), 1246 (1999), 1262 (1999) in 1264 (1999) ). 5. maja 1999 sta

Portugalska in Indonezija sklenili dogovor, da se bo izvedel referendum za neposredno odločanje prebivalcev

Vzhodnega Timorja o njihovem bodočem statusu (S/1999/513, aneksi 1-3). Večina prebivalcev se je na

referendumu 30. avgusta 1999 odločila za neodvisnost s predhodno mednarodno upravo pod OZN, kar je potrdil

tudi VS v resoluciji 1272 (1999). Velja opozoriti, da nasprotno v primeru Kosova noben organ OZN ni nikoli

potrdil, da ima Kosovo pravico do neodvisnosti (niti ni bilo o tem predvideno referendumsko odločanje). Tega

tudi ni potrdila resolucija 1244, v kateri najdemo izrecno potrditev ozemeljske celovitosti Srbije. Poleg tega

Kosovo tudi ni moglo imeti pravice do neodvisnosti v okviru dekolonizacije po resoluciji GS 1514 (XV). Zato

lahko rečemo, da je bila potrditev ozemeljske celovitosti Srbije v resoluciji 1244 mišljena v drugačnem

kontekstu in z drugim namenom kot potrditev ozemeljske celovitosti Indonezije v resoluciji VS 1272 (1999). 218

Ločeno mnenje, Koroma, 11. odst.

39

5.2.1.2. Izraz »končna rešitev« in dejstvo, da bi končni status Kosova moral potrditi Varnostni

svet OZN

Resolucije VS 1160, 1199 (1998) in 1203 (1998), na katere se sklicuje preambula resolucije

1244, vse pozivajo k dialogu med oblastmi v Beogradu in vodstvom kosovsko albanske

skupnosti, ki bi pripeljal do konca krize in do izpogajane politične rešitve za vprašanje

Kosova.219

Resolucija 1244 v 11. operativnem odstavku določa, da glavne obveznosti mednarodne

civilne prisotnosti na Kosovu vključujejo (a) spodbujanje ustanovitve znatne avtonomije in

samouprave Kosova, do končne rešitve, in upoštevaje aneksa 2 in Rambouilleških

sporazumov; (c) organizacijo in nadzor razvoja začasnih institucij samouprave, do politične

rešitve; (e) spodbujanje političnega procesa, namenjenega določitvi Kosovskega bodočega

statusa, upoštevaje Rambouilleške sporazume. 21. člen resolucije 1244 še pravi, da VS ostaja

angaţiran z zadevo, kar pomeni, da je njegova vloga glede končne rešitve za Kosovo

ohranjena, pomemben pa je tudi 8. odstavek ankesa 2, ki določa da pogajanja med strankama

za rešitev (for a settlement) ne bodo odloţila vzpostavitve demokratičnih institucij

samouprave Kosova.

Prav tako je jasna nadaljnja praksa VS glede resolucije 1244. Leta 2005 so člani omenjene

Skupine za stike v svojih Guiding Principles zelo jasno rekli, da »bi bila kakršnakoli rešitev,

ki bi bila enostranska ali posledica uporabe sile, nesprejemljiva« in da »bi moral končno

odločitev glede statusa Kosova odobriti VS« .220

Mnogi menijo, da izraz končna rešitev v kontekstu resolucije 1244 pomeni, da nobena stran

ne bi smela sprejeti enostranskih aktov za prejudiciranje končnega izida pogajalskega procesa,

saj naj bi se ta končal le z dogovorom oz. alternativno z odločitvijo VS.221

Več drţav je pred

219

Resolucija 1160 v 4. operativnem odstavku, resolucija 1199 v 3. operativnem odstavku in resolucija 1203 v 5.

operativnem odstavku. Slednja v 10. operativnem odstavku še posebej poudari, da morajo kosovski Albanci

zasledovati svoje cilje le z mirnimi sredstvi. 220

Guiding Principles of the Contact Group, 3. in 8. odst. 221

Ločena mnenja Skotnikov, 14. odst., Koroma, 16. odst., Tomka, 28. odst.; Ryngaert, str. 488; Hilpold, str. 34;

Florio, str. 11.

40

VS podalo tudi izjave, da enostranska dejanja glede končnega statusa Kosova, storjena v

nasprotju z resolucijo 1244, niso sprejemljiva in ne bodo uţivala mednarodne podpore.222

Nekateri sodniki v ločenih mnenjih govorijo o tem, da ţe sam izraz »končna rešitev« pomeni

rešitev, do katere se pride s pogajanji. Opozarjajo, da je pojem rešitev (settlement) nezdruţljiv

z enostranskimi dejanji ene stranke, ki merijo na razrešitev spora v nasprotju z voljo druge

stranke, kar v trenutnem primeru vključuje tudi enostransko deklaracijo neodvisnosti

Kosova.223

Menim, da omemba pojma rešitev v resoluciji 1244, skupaj z izrecno navedbo pogajanj med

strankama za rešitev pomeni, da je resolucija predvidela, da bo do rešitve glede končnega

statusa Kosova prišlo s pogajanji. Določbe o znatni avtonomiji in pravici do ozemeljske

celovitosti FRJ so sicer res večinoma mišljene za določitev začasnega statusa Kosova, ki se bo

vzpostavil v okviru reţima UNMIK. Vendar to ne pomeni, da resolucija ni vsebovala nobenih

določb za določitev končnega statusa Kosova ali pogojev za dosego le-tega, kot je to v 114.

odstavku ugotovilo Sodišče. Menim, da lahko iz zgornje analize sklepamo, da resolucija ni

nujno predvidela izida končnega statusa Kosova (in tako tudi ni izključila moţnosti njegove

neodvisnosti), vendar je vsekakor določala, da mora do njega priti s pogajanji oz. z odločitvijo

VS.

5.2.2. Analiza mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni bila zavezujoča za avtorje deklaracije

neodvisnosti

Sodišče pravi, da je bila resolucija zavezujoča le za drţave članice OZN in za take organe

OZN, kot so generalni sekretar in njegov posebni predstavnik, ter za OVK. Vendar Sodišče te

svoje ugotovitve z ničemer ne podkrepi. Pravi sicer, da nikjer iz besedila resolucije ne izhaja,

da je imel VS namen vzpostaviti obveznosti za druge akterje, vendar hkrati ne razloţi, iz česa

v resoluciji sklepa, da VS ni želel vzpostaviti obveznosti za te druge akterje.

222

ZK: UN Doc. S/PV.4742, str. 16 in UN Doc. S/PV.5017, str. 21, Francija: UN Doc. S/PV.4770, str. 5;

Nemčija: UN Doc. S/PV.4809; Italija: UN Doc. S/PV.4823, str. 15. 223

Ločeni mnenji, Koroma 16. odst.; Tomka, 28. odst.

41

Odzivi na to argumentacijo Sodišča so manj pogosti kot na kak drug del svetovalnega mnenja,

vseeno pa so tisti, ki jih zasledimo taki, da je argumentacija Sodišča tu zelo neprepričljiva.224

Skotnikov opozarja, da iz mnenja Sodišča, da resolucija 1244 ni vsebovala nikakršnih

obveznosti za avtorje deklaracije izhaja, da so bili le-ti upravičeni sprejeti deklaracijo

neodvisnosti in tako prekiniti politični proces po katerem bi po resoluciji moralo priti do

skupne rešitve. To bi pomenilo, da je VS dejansko dovolil »enostransko politično rešitev«

glede vprašanja končnega statusa Kosova in tako ustvaril »ogromno luknjo« v reţimu

resolucije 1244.225

Skotnikov še poudarja, da bi tak pristop naredil kakršnakoli pogajanja

glede končnega statusa brez pomena. Veliko bolj verjetno je, da je bil namen VS, da

resolucija 1244 zavezuje tudi vse ostale akterje na Kosovu (torej tudi avtorje deklaracije

neodvisnosti), saj so ţe sama UNMIK pravila, vzpostavljena na podlagi te resolucije, določila,

da so vsi prebivalci Kosova dolţni spoštovati reţim samouprave vzpostavljen v okviru

OZN,226

poleg tega pa tudi sama resolucija izrecno potrjuje suverenost in ozemeljsko

celovitost Srbije.227

Lahko se vprašamo, zakaj je Sodišče na začetku sploh utemeljevalo, da avtorji deklaracije

neodvisnosti niso delovali kot skupščina Kosova, če potem pravi, da resolucija 1244 za

skupščino tako ali tako ni ustvarjala pravnih obveznosti. Zdi se, da se je Sodišče ţelelo še

dodatno zavarovati; reklo je, da resolucija ustvarja obveznosti le za tiste akterje, ki so v njej

izrecno omenjeni228

in čeprav Sodišče te akterje tudi poimensko našteje, so v 11. členu

resolucije posredno omenjene še začasne institucije samouprave kot tisti organi, ki jih bo

ustanovila začasna civilna prisotnost na Kosovu. Zaključek Sodišča, da avtorji deklaracije

niso delovali kot člani skupščine Kosova, kot enega izmed organov začasne samouprave,

lahko tako nedvomno pripelje do zaključka, da avtorji deklaracije niso kršili resolucije 1244.

224

Ryngaert, str. 488; Hilpold, str. 34. 225

Ločeno mnenje, Skotnikov, 14. odst. 226

Bennouna poudarja, da tudi če avtorji deklaracije niso bili del začasnih institucij, so bili še vedno podvrţeni

UNMIK pravilom 1999/1, ki pravijo da je »vsa zakonodajna in izvršna oblast glede Kosova, vključno z

administracijo sodstva, zaupana UNMIK in jo izvršuje posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN«. To

pomeni, da so vsi prebivalci Kosova podvrţeni tej avtoriteti in se morajo ravnati v skladu z reţimom

samouprave, ki ga ustvari OZN. Zato ni pomembno, ali avtorje deklaracije dojemamo kot člane skupščine

Kosova ali ne; pod nobenim pogojem niso bili upravičeni sprejeti deklaracije, ki nasprotuje ustavnemu okvirju in

resoluciji 1244 (glej Bennouna, 63. odst.). 227

Ločeno mnenje, Bennouna, 62. odst.; Hilpold, str. 34; Ryngaert, str. 488. 228

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 115. odst.

42

5.3. Zaključek

Odločitev Sodišča, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila resolucije 1244 je bila močno

kritizirana.229

Stališče večine strokovne javnosti nazorno predstavlja ločeno mnenje sodnika

Korome, ki pravi, da če upoštevamo navodila samega Sodišča za razlago resolucij VS, in tako

poleg jezika resolucije upoštevamo še razprave, ki so vodile do njenega sprejema in vse

okoliščine, ki bi lahko pomagale pri določitvi pravnih posledic resolucije VS,230

moramo

zaključiti, da je resolucija, skupaj z aneksi in sklicevanjem na Rambouilleške sporazume ter

Helsinško sklepno listino, potrdila suverenost in ozemeljsko celovitost ZRJ in zahtevala

znatno avtonomijo Kosova znotraj ZRJ, ter posledično ni dovoljevala enostranske odcepitve

od ZRJ.231

To potrjuje tudi Yee, ki opozarja, da Sodišče ni dalo dovolj poudarka na širši kontekst

resolucije in njeno razumevanje s strani strank. Pravi, da si pogled strank, v primeru ko

resolucija deluje kot sporazum za rešitev spora med dvema stranema, zasluţi posebno teţo. V

obravnavanem primeru je glede na razlago resolucije 1244 s strani Sodišča Srbija postavljena

v bistveno slabši poloţaj: na eni strani ne more sprejeti nobenih enostranskih dejanj glede

prihodnjega statusa Kosova, saj se je pristojnost za upravljanje Kosova prenesla na

mednarodno upravo, na drugi strani pa Kosovu nič ne preprečuje sprejetja enostranske

deklaracije neodvisnosti.232

Yee predvideva, da bo verjetno izkušnja Srbije z resolucijo 1244

vplivala tudi na bodoča mirovna prizadevanja VS v smislu, da bodo prizadete drţave vztrajale

pri bolj jasnem jeziku in garancijah v resoluciji.

Menim, da je pri razlaganju določb resolucije 1244 treba upoštevati tudi siceršnjo prakso

OZN ki, kot je bilo predstavljeno zgoraj, neprestano potrjuje pravico drţav do ozemeljske

celovitosti in obsoja enostranske odcepitve. Če poleg tega vzamemo v obzir še dejstvo, da tudi

resolucija 1244 potrjuje ozemeljsko celovitost Srbije, in mnenje Skupine za stike, potrjeno s

strani VS, o tem da so enostranska dejanja v primeru Kosova prepovedana, menim, da

zaključek Sodišča, da je resolucija 1244 dovoljevala delitev Srbije ni prepričljiv. Zdi se, da bi

229

Ločeni mnenji, Koroma, 7. odst., Bennouna, 62. odst.; Ryngaert, str. 487; Florio, str. 11. Enakega mnenja je

tudi veliko drţav v pisnih postopkih pred Sodiščem - glej opombo 194. 230

ICJ, Kosovo advisory Opinion, 117. odst., sklicuje se na na ICJ, Namibia Advisory Opinion, 114. odst. 231


Yee, str. 774.

43

bilo veliko bolj utemeljeno zaključiti, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni bila v skladu z

resolucijo 1244.

44

6. SKLEP

Ena glavnih pomanjkljivosti, ki se jih glede tega svetovalnega mnenja pripisuje Sodišču, je

dejstvo, da se s pomočjo ozke razlage vprašanja GS ni opredelilo do vrste vprašanj, ki so jih

analizirali udeleţenci v postopku.233

Pri tem sta posebej pomembni pravici do samoodločbe in

odcepitve, ki sta za mnoge predstavljali osrednji problem postavljenega vprašanja.234

Nekateri

sicer menijo, da je bila izognitev tem vprašanjem dobra odločitev. Hilpold v zvezi s tem

poudarja, da se je pojem samoodločbe nekoč lahko spretno uporabil za dokončno

osamosvojitev nekdanjih kolonij, danes pa je lahko, v kolikor je razumljen kot pravica do

odcepitve, izjemno nevaren. Če bi Sodišče poskusilo natančno definirati današnji pomen

pravice do samoodločbe, mednarodna skupnost ne bi ničesar pridobila, saj bi razlago Sodišča

vsaka drţava izkoriščala v svoj prid. Hilpold meni, da tako ni naključje, da je, medtem ko je

to načelo dobilo obširno potrditev s strani različnih virov mednarodnega prava, njegova

vsebina ostala nejasna.235

Nadalje je problematično, da tudi tisto, do česar se Sodišče je opredelilo, vsebuje veliko

vsebinskih pravnih pomanjkljivosti.236

Izraţena so mnenja, da so obrazloţitve Sodišča včasih

kratke in nerodne, in delujejo kot »mučno izogibanje komentiranja kompleksnih in teţkih

pravnih vprašanj«237

ter tako ne zadostijo kompleksnosti modernega mednarodnega prava.238

Pojavili so se tudi očitki, da je bila odločitev Sodišča v obravnavanem primeru preveč

politična.239

Zdi se verjetno, da je Sodišče v trenutnem svetovalnem mnenju res vzelo v obzir

praktične posledice svoje odločitve, vendar moram poudariti, da gre pri tem za pogosto prakso

pri njegovem odločanju.240

Razlog za to leţi v dejstvu, da mora Sodišče kot »poglavitni sodni

organ Združenih narodov«,241

tako kot vsi ostali organi OZN, sodelovati pri zasledovanju

233

Hilpold, str. 35, Burri, str. 889. 234

Ločena mnenja, Sepulveda-Amor, 33. odst., Simma, 8. odst., Yusuf, 5. odst. S tem se strinjajo tudi Arp, str.

847; Ryngaert, str. 493; Burri, str. 883; Hilpold, str. 27; Bianco, str. 32. Poleg tega so izraţena mnenja, da

Sodišče ni odgovorilo tudi na veliko drugih relevantnih pravnih vprašanj. Glej npr. Arp, str. 847 in Ryngaert, str.

439. 235

Hilpold, str. 37-40. 236

Arp, str. 847. 237

Ibid.; Hilpold, str. 2. 238

Burri, str. 888. 239

Ločeno mnenje, Tomka, 35. odst.; Ryngaert, str. 493; Falk, R.: The Kosovo Advisory Opinion: Conflict

Resolution and Precedent; American Journal of International Law, 2011, str. 50. 240

Hilpold, str. 44; Breau, D.L.: The World Court's Advisory Function: »Not Legally Well-Founded«,

University of Miami International and Comparative Law Review, 2006, str. 192. 241

92. člen UL OZN.

45

ciljev organizacije.242

Tako tudi pri svoji svetovalni funkciji pogosto upošteva cilje, ki

izhajajo iz 1. člena UL OZN, kot so npr. varovanje mednarodnega miru in varnosti ali pa

izvajanje učinkovitih kolektivnih ukrepov, da se preprečijo in odvrnejo groţnje miru.243

V

zadevnem primeru so mnogi ţe pred izdajo mnenja pričakovali, da bo Sodišče mediiralo med

vsemi interesi, ki so bili v igri, ter iskalo rešitev, ki bo najbolj ustrezala glavnemu cilju OZN

kot celote, ohranitvi miru.244

Vseeno pa politična dejavnost Sodišča pogosto zmanjšuje njegov ugled,245

saj je Sodišče še

vedno poglavitni sodni organ OZN,246

zaradi česar bi moralo delovati na podlagi prava in

ostati politično nevtralno.247

V primeru, ko bi bilo izdajanje svetovalnega mnenja nezdruţljivo

z njegovo sodno funkcijo, bi moralo Sodišče izkoristiti svojo pravico do diskrecije in zavrniti

odločanje. V praksi ni Sodišče te moţnosti sicer še nikoli izkoristilo.248

Tudi v obravnavanem

primeru so mnogi menili, da bi bilo za kredibilnost Sodišča bolje, da o vprašanju ne bi

odločalo.249

Tomka tako pravi, da je Sodišče s tem, ko je primarno vzelo v ozir politični

razvoj in realnosti na Kosovu, prestopilo meje svojih sodnih omejitev.250

V tem oziru pa je

treba poudariti, da je bilo Sodišče tokrat zaprošeno, da razreši politični problem, za katerega

tudi pristojni organi znotraj OZN niso uspeli najti rešitve.251

Poleg tega pa je bilo po vsej

verjetnosti tudi samo besedilo vprašanja politično premišljeno,252

saj Sodišče ni bilo vprašano

po tem, ali je Kosovo dejansko tudi postalo drţava. In ravno zato, ker to vprašanje ostaja

242

Angehr, M.: The International Court of Justice's Advisory Jurisdiction and the Review of Security council

and General Assembly Resolutions, Northwestern University Law Review, 2009, str. 1015. 243

Angehr, str. 15; Tudi sodnik Azevedo je zapisal, da mora Sodišče »storiti največ kar lahko, da sodeluje z

drugimi organi na način, da doseţe cilje in načela, ki so bila postavljena« (ICJ, Interpretation of Peace Treaties

with Bulgaria, Hungary, and Romania, separate opinion of Judge Azevedo, str. 82). Sodnik Bedjaoui pa je

zapisal, da svetovalna vloga Sodišča upošteva tudi dejavnosti političnih organov in izbere tisto razlago UL OZN,

ki »najbolj sluţi dejavnostim in ciljem določenega političnega organa« (Bedjaoui, M.: The New World Order

and the Security Council: Testing the Legality of Its Acts (1994), str. 9.). 244

Hilpold, str.1. 245

Hilpold, str. 31: Ena od izkušenj s političnimi vprašanji, ki je prizadela ugled Sodišča so bili South West

Africa cases. Sodišče je na postopkovni podlagi zavrnilo odločanje o zelo občutljivem vprašanju, ali je Juţna

Afrika kršila svojo obveznost mandata nad Jugo-Zahodno Afriko, zaradi tam izvajajočega se aparthaida. Ta

izjava Sodišča je sproţila globalne proteste in je močno zmanjšala avtoriteto Sodišča, predvsem v drţavah

tretjega sveta. 246

92. člen UL OZN. 247

Ločeno mnenje,Tomka, 35. odst.; Breau, str. 198. 248

Breau v tem oziru pravi, da je Sodišče raje kot »dolţnost vzdrţati se«, začelo izvajati »dolţnosti sodelovanja

za vsako ceno«. Breau, str. 198, enako tudi Pomerance, M.: The ICJ's Advisory Jurisdiction and the Crumbling

Wall Between the Political and the Judicial, 99 American Journal of International Law (2005), str 40-41. 249

Ločena mnenja Bennouna, Skotnikov, Keith, in Tomka; Hilpold, str. 28; D'Aspermont, str. 3; Burri, str. 886;

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, ustna izjava Finske, CR 2009/30, 08.12.2010, 13-14. odst. 250

Ločeno mnenje, Tomka, 35. odst. 251

Hilpold, str. 44; D'Aspremont, str. 2. 252

Jusic, Gajin, str. 2; D'Aspremont, ibid.

46

odprto, svetovalno mnenje ne predstavlja nujno zadnje besede srbskemu zahtevku po

suverenosti nad Kosovom. 253

Ko se sprašujemo o daljnoseţnosti, ki jih bodo lahko imeli zaključki Sodišča, ne moremo

mimo vprašanja, ali mnenje Sodišča pomeni precedens za ostala odcepitvena gibanja. Sodišče

se je te nevarnosti verjetno zavedalo, saj je ţe samo poudarilo, da je reţim, ustvarjen z

resolucijo 1244, »zelo izjemen«.254

Bojazni so se v določeni meri izkazale za utemeljene, saj

so se ţe kmalu po izdaji mnenja pojavili odzivi separatističnih gibanj, ki so svetovalno

mnenje razumeli kot dokončno legitimacijo svojih odcepitvenih teţenj.255

Na nevarnost, da se

bo svetovalno mnenje verjetno tudi v prihodnje razlagalo kot tako pa je opozorila tudi večina

ostale strokovne javnosti.256

Ugotovimo lahko, da zaključki Sodišča pogosto omogočajo različne razlage. To na eni strani

povzroča veliko pravne zmede in omejuje avtoriteto svetovalnega mnenja za pravne

namene,257

po drugi strani pa pomeni tudi, da ga bodo lahko različne interesne skupine

uporabljale v svoj prid. Osebno menim, da svetovalno mnenje vsebuje veliko, predvsem

vsebinskih, pomanjkljivosti. Je pravzaprav odličen primer, kako lahko pravo (in to še posebej

velja za mednarodno pravo) razlagamo na zelo različne načine. Sodišče svoje zaključke sicer

argumentira, vendar se zdi, da pogosto namesto najbolj enostavnega izbere najbolj izjemen

zaključek, ki ga nato poskuša čim bolje utemeljiti. Ni presenetljivo, da ob primerjanju

vprašanja GS in vsebine samega svetovalnega mnenja, marsikdo ostane začuden, da Sodišče

253

Mnenje Sodišča, da avtorji deklaracije neodvisnosti niso kršili resolucije 1244 tako ne pomeni, da se Srbija ni

upravičena zanašati na to resolucijo glede njenih zahtevkov po svoji ozemeljski celovitosti. Sodišče tudi pravi,

da je reţim, vzpostavljen z resolucijo 1244 še veljaven, kar pravzaprav pomeni, da se morajo pogajanja

nadaljevati. Glej Bothe, str. 839. 254

ICJ, Kosovo Advisory Opinion, 97. odst. To meni tudi Falk, str. 51. 255

Predsednik Abhazije, Sergei Bagapsh, je izjavil da odločitev Sodišča » še enkrat potrjuje pravico Abhazije in

Juţne Osetije do samovlade« (UN Legal Ruling on Kosovo, BBC News. 22.07.2010,

http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-10733837). Baskovski član španskega parlamenta, Aitor Estaban, je

rekel, da je »glavna posledica v tem, da Španija ne more več trditi, da mednarodno pravo ne dovoljuje razdelitev

drţave za novo baskovsko neodvisno drţavo v Evropski Uniji« (World Reacts to ICJ Advisory Ruling on

Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http:// www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-

ruling-on.html). Srbska članica bosanskega parlamenta, Dušanka Majkić, pa je izjavila, da ima sedaj Republika

Srbska »vse kar rabi, da sledi kosovskemu zgledu« ( World Reacts to ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora

Post, 24.07.2010, http:// www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html). 256

Ločeno mnenje, Yusuf, 5. odst.; Muharremi, str. 868; Burri, str. 888; Jamar, Vigness, str. 914; Worsnip, P.,

Court's Kosovo ruling could Resonate Around Globe, REUTERS, 22.07.2010, dostopno na http://

www.reuters.com/article/idUSTRE66L59120100722; Harvard Law Review, str. 1098 in 1104. Kot primer

nasprotno mislečih naj izpostavim mnenje Botheja, da se odcepitvena gibanja ne bodo mogla zanašati na to

svetovalno mnenje za sklicevanje na pravico do odcepitve ravno zaradi tega, ker Sodišče vprašanje, ali pravica

do samoodločbe vsebuje tudi pravno upravičenje za odcepitev, pušča odprto (gl. Bothe, str. 837). 257

Muharremi, str. 868.

47

ni obravnavalo vprašanja, ali je imelo Kosovo pravico do odcepitve od Srbije. Glede na to, da

je Sodišče v preteklosti postavljeno vprašanje ţe razlagalo širše in, da je ţe prispevalo k

razjasnitvi pravice do samoodločbe v kolonialni dobi, bi to lahko storilo tudi v njeni moderni

obliki in na primeru Kosova. Tako pa se ustvari vtis, da je Sodišče namenoma »spregledalo

slona v sobi«. Izogibanje Sodišča tej problematiki je sicer razumljivo z ozirom na dejstvo, da

je veliko drţav v postopku predlagalo, naj Sodišče vprašanje GS razlaga restriktivno, ter tako

(čeprav to ni bilo nikjer izrecno omenjeno) dá prednost pragmatični ureditvi situacije258

in

potrdi teţnjo mednarodne skupnosti po miru in varnosti na Kosovu. Vseeno pa je Sodišče

organ, ki s strani mednarodnopravne doktrine uţiva visok ugled, predvsem zaradi vsebine

svojih odločb, v katerih je marsikdaj prispevalo tako k razjasnitvi kot k razvoju

mednarodnega prava. Menim, da se to v tem primeru ni zgodilo. Zdi se celo, da je Sodišče z

zaključkom, da deklaracija neodvisnosti Kosova ni kršila mednarodnega prava, oslabilo

pomen, v dosedanji praksi močno varovanega, načela ozemeljske celovitosti drţav.

Svetovalno mnenje vsekakor vsebuje veliko relevantnih vprašanj sodobnega mednarodnega

prava, vendar menim, da se v sodno zgodovino Sodišča ne bo zapisalo zaradi obseţnosti in

celovitosti svojih odgovorov.

258

Kosovo do danes ostaja delno priznana drţava: do začetka marca 2011 ga je priznalo 75 drţav.

48

7. LITERATURA

7.1. Monografske publikacije

Bedjaoui, Mohammed, The New World Order and the Security Council: Testing the Legality

of Its Acts, Martinus Njihoff Publishers, Dordecht, Boston, London 1994.

Cassese, Antonio, Self-determination of Peoples: A Legal Reappraisal, Cambridge University

Press, Cambridge 1995.

Crawford, James, The Creation of States in International Law (2nd edition), Oxford

University Press, Oxford 2006.

Evans, Malcom D. (ur.), International Law (2nd edition), Oxford University Press, New York

2006.

Higgins, Rosalyn, Problems and Process, International Law and How We Use It, Oxford

University Press, Oxford 1995.

Independent International Commission on Kosovo, The Kosovo report: conflict, international

response, lessons learned, Oxford University Press, New York 2000.

Joseph, Sarah, Schultz, Jenny, Castan, Melissa, The ICCPR: Cases, Materials and

Commentary, Oxford University Press, Oxford 2001.

Kohen, Marcelo G. (ed.): Secession: International Law Perspectives, Cambridge University

Press, Cambridge 2006.

Lauterpacht, Hersch, The development of international law by the International Court (2nd

Edition), Cambridge University Press, Cambridge 1982.

Majnik, Katarina, Končni status Kosova: opcije in poti do njih, diplomsko delo, 2007.

Sancin, Vasilka (ur.), Lokalni zločinci-univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, GV Zaloţba,

Ljubljana 2010.

Shaw, Malcolm N, International Law (6th edition), Cambridge University Press, Cambridge

2008.

The International Commission of Jurists, The Events in East Pakistan, A Legal Study,

International Commission of Jurists, Geneva 1972.

Türk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV Zaloţba, Ljubljana 2007.

Weller, Marc, Contested Statehood: Kosovo's struggle for independence, Oxford University

Press, New York 2009.

49

7.2. Periodika

Angehr, Mark, The Internatoinal Court of Justice's Advisory Jurisdiction and the Review of

Security council and General Assembly Resolutions, 103 Northwestern University Law

Review 1007 (2009).

Ansah, Tawia, War: Rhetoric & Norm-Creation in Response to Terror, 43 Vanderbilt journal

of International Law 797 (2003).

Arp, Bjorn, The ICJ Advisory Opinion on the Accordance with International Law of the

Unilateral Declaration of Independence in respect of Kosovo and the International Protection

of Minorities, 671 German Law Journal 847 (2010).

Bianco, Giuseppe, And Nothing Else Matters – The ICJ’s Judicial Restraint in its Opinion on

Kosovo’s Independence, Perspectives on Federalism (2010), URL:

http://ssrn.com/abstract=1686103.

Borgen, Christopher, The Language of Law and the Practice of Politics: Great Powers and the

Rhetoric of Self-Determination in the Cases of Kosovo and South Ossetia, 1 Chicago Journal

of internatinal Law 10 (2009).

Bothe, Michael, Kosovo-So What? The Holding of the International Court of Justice Is Not

the Last Word on Kosovo's Independence, 671 German Law Journal 837 (2010).

Breau, David L., The World Court's Advisory Function: »Not Legally Well-Founded«, 14

University of Miami International and Comparative Law Review 185 (2006).

Burri, Thomas, The Kosovo Opinion and Secession: The Sounds of Silence and Missing

Links, 671 German Law Journal 881 (2010).

Chan, Phil C.W., The Legal Status of Taiwan and the Legality of the Use of Force in a Cross-

Taiwan Strait Conflict, 8 Chinese Journal of International Law 455 (2002).

Cirkovic, Elena, An Analysis of the ICJ Advisory Oinion on Kosovo’s Unilateral Declaration

of Independence, 671 German Law Journal 895 (2010).

Coppieters, Bruno, The Recognition of Kosovo: Exceptional but not Unique, European

Security Forum, What is Just Secession? (Is Kosovo Unique?),Working Paper no. 28 (2008).

D'Aspremont, Jean, The Creation of States Before the International Court of Justice: Which

(Il)Legality?, The Hague Justice Portal (2010), URL: http://ssm.com./abstract=1692956.

Demissie, Derege, Self-determination including secession vs. the territorial integrity of

nation-states: a prima facie case for secession, 20 Suffolk Transnational Law Review165

(1996).

Falk, Richard, The Kosovo Advisory Opinion: Conflict Resolution and Precedent, 1

American Journal of International Law 50 (2011).

50

Fawcett, James E.S., Security Council Resolutions on Rhodesia, 41 British Yearbook of

International Law 103 (1965- 1966).

Florio, Simone, Exit Law, Enter Politics: The Foundations and the Legacy of the Contested

Independence of Kosovo, Revista de Paz y Conflictos (2011), URL:


Griffioen, Christine, Ryngaert, Cedric, The Relevance of the Right to Self-Determination in

the Kosovo Matter: In Partial Response to the Agora Papers, 573 Chinese Journal of

International Law 573 (2009).

Handeyside, Hugh, The Lotus Principle in ICJ Jurisprudence: Was The Ship Ever Afloat?, 29

Michigan Journal of International Law 71 (2007).

Hilpold, Peter, Self-Determination in the 21th Century - Modern Perspectives for an Old

Concept, 36 Israel Yearbook of Human Rights 247 (2006).

Hilpold, Peter, The ICJ Advisory Opinion on Kosovo: different perspectives of a delicate

question (2011), URL: http://ssrn.com/abstract=1734443.

Hilpold, Peter, The Kosovo Case and International Law: Looking for Applicable Theories, 8

Chinese Journal of International Law 47 (2009).

Ijalaye, David A., Was Biafra at any time a State in International Law?, 65 American Journal

of Internaational Law 555 (1971).

International Court of Justice Concludes that Kosovo's Unilateral Declaration of

Independence Did Not Violate International Law, 124 Harvard Law Review 1098 (2011).

Jamar, Hanna, Vigness, Mary K., Applying Kosovo: Looking to Russia, China, Spain and

Beyond after the Internationa Court of Justice Opinion on Unilateral Declarations of

Independence; 671 German Law Journal 913 (2010).

Jusic, Asim, Gajin, Dragan, International Court of Justice on Kosovo's Declaration of

Independence: Analysis and Legal and Political Implications (2011), URL:


Milanović, Marko, Kosovo Advisory Opinion Preview, EJIL: Talk! (2010), URL:

http://www.ejiltalk.org/kosovo-advisory-opinion-preview.

Muharremi, Robert, A Note on the ICJ Advisory Opinion on Kosovo, 671 German Law

Journal 867 (2010).

Müllerson, Rein, Precedents in the Mountains: On the Parallels and Uniqueness of the Cases

of Kosovo, South Ossetia and Abkhazia, 1 Chinese Journal of International Law 2 (2009).

Nanda, Ved P., Self-Determination and Secession in International Law, 29 Denver Journal of

International Law & Policy 305 (2000-2001).

51

Okoronkwo, Pius L., Self-Determination and the Legality of Biafra’s Secession Under

International Law, 25 Loyola of Los Angeles International & Comparative Law Review

Loyola of Los Angeles International & Comparative Law Review 63 (2002).

Pellet, Alain, The Opinions of the Badinter Arbitration Committee – A Second Breath for the

Self-determination of Peoples, 1 European Journal of International Law 178 (1992).

Pomerance, Michla, The ICJ's Advisory Jurisdiction and the Crumbling Wall Between the

Political and the Judicial, 1 American Journal of International Law 26 (2005).

Porter, Inge V., Two Case Studies in Self-determination: The Rock and The Bailiwick, 4 San

Diego International Law Journal 339 (2003).

Richemond-Barak, Daphné, The International Court of Justice on Kosovo: Missed

Opportunity or Dispute 'Settlement'? (2010), URL: http://ssrn.com/abstract=1723034.

Roth, Brad R., Coming To Terms With Ruthlessness: Sovereign Equality, Global Pluralism,

And The Limits Of International Criminal Justice, 8 Santa Clara Journal of International Law

28 (2010).

Ryngaert, Cedric, The ICJ's Advisory Opinion on Kosovo's Declaration of Independence: A

Missed opportunity?, 347 Netherlands International Law Review 481 (2010).

Scharf, Michael P., “Earned Sovereignty: Juridical Underpinnings”, 31 Denver Journal of

International Law & Policy 373 (2003).

Shany, Yuval, Toward a General Margin of appreciation Doctrine in International Law?, 16

European Journal of International Law 907 (2005).

Shelton, Dinah, Self-determination In Regional Human Rights Law: From Kosovo to

Cameroon, 96 American Journal of International Law 937 (2001).

Sterio, Milena, The Kosovar Declaration of Independence: Botching the Balkans of

Respecting International Law, 37 Georgia Journal of International & Comparative Law 267

(2009).

Tomuschat, Christian, Kosovo and the International Community: A Legal Assessment. The

Hague: Kluwer Law International (2002).

Vidmar, Jure, International Legal Responses to Kosovo’s Declaration of Independence, 42

Vanderbilt Journal of Transnational Law 779 (2009).

Watson, William K., When in the Course of Human Events: Kosovo's Independence and the

Law of Secession, 17 Tulane Journa of International & Comparative Law 267 (2008).

Wilde, Ralph, From Danzig to East Timor and Beyond: The Role of International Territorial

Administration, 95 American Journal of International Law 583 (2001).

Yee, Sienho, Notes on the International Court of Justice (Part 4): The Kosovo Advisory

Opinion, 663 Chinese Journal of International Law 763 (2010).


52

7.3. Odločitve mednarodnih in nacionalnih sodišč in tribunalov

7.3.1. Meddrţavno sodišče

Accordance with International Law of the Unilateral Declaration of Independence in respect

of Kosovo, Advisory Opinion (2010), General list No. 141, dostopno na: http://www.icj-

cij.org/docket/files/141/15987.pdf.

Application for Review of Judgement No. 273 of the United Nations Administrative Tribunal,

Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1982.

Arrest Warrant, (DRC v. Belgium), I.C.J. Reports 2002.

Asylum Case (Colombia/Peru), I.C.J. Reports 1950.

Certain Expenses of the United Nations (Article 17, Paragraph 2, of the Charter), Advisory

Opinion, I.C.J. Report 1962.

Competence of the General Assembly for the Admission of a State to the United Nations,


Difference Relating to Immunity from Legal Process of a Special Rapporteur of the

Commission on Human Rights, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1999.

East Timor (Portugal v. Australia), I.C.J. Reports 1995.

Fisheries Case (United Kingdom/Norway), I.C.J. Reports 1951.

Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), I.C.J. Reports 1997.

Interpretation of Peace Treaties with Bulgaria, Hungary and Romania, First Phase, Advisory

Opinion, I.C.J. Reports 1950.

Interpretation of the Agreement of 25 March 1951 between the WHO and Egypt, Advisory

Opinion, I.C.J. Reports 1980.

Legal Consequences for States of theContinued Presence of South Africa in Namibia (South

West Africa) notwithstanding Security Council Resolution 276 (1970), Advisory Opinion,

I.C.J. Reports 1971.

Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory,


Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1996.

Legality of Use of Force (Yugoslavia v. Belgium), Provisional Measures, I.C.J. Reports 1999.

Military and Paramilitary Activities (Nicaragua v. United States), I.C.J. Reports 1986.

http://international.westlaw.com/Find/Default.wl?rs=dfa1.0&vr=2.0&DB=147&FindType=Y&ReferencePositionType=S&SerialNum=1998088747&ReferencePosition=238

53

North Sea Continental Shelf (Federal Republic of Germany/Denmark), I.C.J. Reports 1969.

Reparation for Injuries Suffered in Service of united Nations, Advisory Opinion, I.C.J.

Reports 1949.

South West Africa cases (Ethiopia v. South Africa, Liberia v. South Africa), I.C.J. Reports

1966.

Western Sahara, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1975.

7.3.2. Stalno meddrţavno sodišče

Interpretation of the Greco-Turkish Agreement of 1 December 1926 (Final Protocol, Article

IV), Advisory Opinion, Series B, No. 16., 1928.

Lotus, Judgment No. 9, Series A, No. 10, 1927.

7.3.3. Druga sodišča in tribunali

Afriška komisija za človekove pravice, Katangese Peoples’ Congress v. Zaire, Case 75/92, 8

Annual Activity Report 1994-1995 (Documents of the African Commission).

Afriška komisija za človekove pravice, Kevin Mgwanga Gunme v. Cameroon, Case No.

266/03, 26 Annual Activity Report 2008-2009 (Documents of the African Commission).

Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo, Prosecutor v. Milan Milutinović et

al., Case No. IT-05-87-A, judgment of 26 Ferbruary 2009.

Vrhovno sodišče Kanade, Reference by the Governor-General concerning Certain Questions

relating to the Secession of Quebec from Canada , 2 S.C.R. 217; 161 D.L.R. (4th) 385; 115

International Law Reports 536 (2008).

7.4. Dokumenti in publikacije OZN in EU

An Agenda for Peace: preventive diplomacy, peacemaking and peacekeeoing, report of hte

Secretary-General pursuant to the statement adopted by the Summit Meeting of the Security

Council on 31 January 1992, UN Doc. A/47/277 - S/24111 (1992).

Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Recommendation 21, The

right to self-determination (48th Session, 1996), UN Doc. A/51/18, annex VIII (1996).

Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and Peoples, GA

Resolution 1514(XV), GAOR, 15th

Sess., Supp. No.16, UN Doc. A/RES/1514 (1960).

Declaration on the Inadmissibility of Intervention in the Domestic Affairs of States and the

Protection of Their Independence and Sovereignty, UN Doc. A/RES/2131(1965).

54

Declaration on the Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-

Operation Among States In Accordance With the Charter of the United Nations, General

Assembly Resolution 2625(XXV), UN GAOR, 25th

Sess., UN Doc. A/RES/25/2625 (1970).

Guiding principles of the Contact Group for a settlement of the status of Kosovo, annex to the

Letter dated 10 November 2005 from the President of the Security Council addressed to the

Secretary-General, United Nations Doc. S/2005/709.

Letter dated 1 October 2008 from the Permanent Representative of the United Kingdom of

Great Britain and Northern Ireland to the United Nations addressed to the President of the

General Assembly, United Nations General Assembly Sixty-third Session, UN Doc. A/63/461

(2008).

Official Records of the General Assembly, Fifty-first Session, Supplement No. 10, Draft

Articles on State Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with

commentaries, Report of the International Law Commission on the work of its fortyeighth

session, 6 May-26 July 1996, and Yearbook of the International Law Commission, 1993, Vol.

II., Part Two.

Official Records of the General Assembly, Fifty-sixth Session, Supplement No. 10 (A/56/10),

Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongfull Acts with

commentaries, Report of the International Law Commission on the work of its 53rd session,

23 April-1 June and 2 July-10 august 2001, and Yearbook of the International Law

Commission, 2001, Vol. II., Part Two.

Policies of apartheid of the Government of South Africa, Bantustans, General Assembly

Resolution 3411 (XXX) D, 30th

Session, UN Doc. A/RES/3411(XXX)D (1975).

Principles which should guide members in determining whether or not an obligation exists to

transmit the information called for under Article 73e of the Charter, General Assembly

Resolution 1541(XV), 15th

session, UN Doc. A/RES/1541(XV) (1960).

Question concerning the situation in Southern Rhodesia (12 Nov), Security Council

Resolution 216 (1965), 1258th

Meeting, UN Doc. S/RES/216 (1965).

Question concerning the situation in Southern Rhodesia (20 Nov), Security Council

Resolution 217 (1965), 1265th


Question of Timor, General Assembly Resolution 3485(XXX), 30th

Session, UN Doc.

3485(XXX) (1975).

Report of the Secretary-General on the Sudan, Security Council Resolution 1556 (2004),

5015th


Report of the Secretary-General on the United Nations Interim Administration Mission in

Kosovo, United Nations doc. S/2008/211.

Report transmitted to the President of the Security Council by letter from the Secretary-

General, 26 March 2007, UN Doc. S/2007/168.

55

Reports of the Secretary-General on the Sudan, Security Council Resolution 1769 (2007),

5727th


Request for an advisory opinion of the International Court of Justice on whether the unilateral

declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, Draft

Resolution of the General Assembly, Sixty- third Session, UN Doc. A/63/PV.22 (2008).


declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, General

Assembly Resolution, Sixty-third Session, UN Doc. A/Res/63/3 (2008).

Request for the inclusion of a supplementary item in the agenda of the sixty-third session,


declaration of independence of Kosovo is in accordance with international law, Letter dated

15 August 2008 from the Permanent Representative of Serbia to the United Nations addressed

to the Secretary-General, UN Doc. A/63/195.

Security Council Comprehensive Proposal for the Kosovo Status Settlement, Report of the

Special Envoy of the Secretary-General on Kosovo’s future status, UN Doc.

S/2007/168/Add.1 (Mar. 26, 2007).

Security Council Report, Kosovo Historical Chronology,

http://www.securitycouncilreport.org/site/pp.aspx?c=glKWLeMTIsG&b=2693009&printmod

e=1.

Security Council Resolution 1065 (1996) on the situation in Georgia, 3680th

Meeting, UN

Doc. S/RES/1065 (1996).

Security Council resolution 1160 (1998) on the letters from the United Kingdom (S/1998/223)

and the United States (S/1998/272), 3868th


Security Council resolution 1199 (1998) on the situation in Kosovo (FRY), 3930th

Meeting,

UN Doc. S/RES/1199 (1998).

Security Council resolution 1203 (1998) on the situation in Kosovo, 3937th

Meeting, UN Doc.

S/RES/1203 (1998).

Security Council resolution 1239 (1999) on Security Council resolutions 1160(1998),

1199(1998) and 1203(1998), 4003rd


Security Council resolution 1272 (1999) on the situation in East Timor, 4057th

Meeting, UN

Doc. S/RES/1272 (1999).

Security Council resolution 1287 (2000) on the situation in Georgia, 4094th

Meeting, UN Doc.

S/RES/1287 (2000).

Security Council Resolution 384 (1975) on East timor (22 Dec), 1869th

Meeting, UN Doc.

S/RES/384 (1975).

56

Security Council Resolution 389 (1976) on East Timor (22 Apr), 1914th

Meeting, UN Doc.

S/RES/389 (1976).

Security Council Resolution 541 (1983) on Cyprus (18 Nov), 2500th

Meeting, UN Doc.

S/RES/ 541 (1983)

Security Council Resolution 550(1984) on Cyprus (11 May), 2539th

Meeting, UN Doc.

S/RES/550 (1984).

Security Council Resolution 752 (1992) on Bosnia and Herzegovina (15 May), 3075th


Security Council Resolution 787 (1992) on Bosnia and Herzegovina (16 November), 3137th


Security Council Resolution 897 (1994) on continuation of the UN Operation in Somalia II

and the process of national reconciliation, reconstruction and political settlement in Somalia,

3334th

meeting, UN Doc. S/RES/897 (1994).

Security Council resolution 906 (1994) on extension of the mandate of the UN Observer

Mission in Georgia and on political settlement of the situation in Abkhazia, Georgia, 3354th



Mission in Georgia, 3398th


Security Council resolution 937 (1994) on expansion and extension of the mandate of the UN

Observer Mission in Georgia and its cooperation with the CIS peace-keeping force, 3407th



Mission in Georgia, 3488th


Security Council resolution 981 (1995) on establishment of the UN Confidence 3512nd


The Congo Question (24 Nov), Security Council Resolution 169 (1961), 982nd

Meeting, UN

Doc. S/RES/169 (1961).

The European Parliament, Resolution on the Situation in Abkhazia, Official Journal C 362,

02/12/1996 P. 0264.

The situation concerning the Democratic Republic of the Congo, Security Council Resolution

1756 (2007), 5674th


The Situation in Namibia (20 Mar), Security Council 264 (1969), 1465th

Meeting, UN Doc.

The situation in Somalia, Security Council Resolution 1772 (2007), 5732nd

Meeting, UN Doc.

S/RES/1772 (2007).

57

United Nations Millennium Declaration, General Assembly Resolution 55/2, Fifty-fifth

Session, UN Doc. A/RES/55/2 (2000).

UNMIK Regulation No. 2001/9 on the Constitutional Framework for Provisional Self-

Government, UN Doc. UNMIK/Reg/2001/9, 15 May 2001.

UN Monthly Chronicle, United Nations Office of Public Information, Volume VII, Number 2,

February 1970.

Vienna Declaration, World Conference on Human Rights, Vienna, 14-25 June 1993, United

Nations doc. A/CONF.157/24 (Part I) at 20 (1993).

Zapisnik srečanja VS OZN, 4770th

mtg. (10. junij 2003), UN Doc. S/PV.4770.

Zapisnik srečanja VS OZN, 4742nd

mtg. (23. april 2003), UN Doc. S/PV.4742.


mtg. (18. avgust 2003), UN Doc. S/PV.4809.

Zapisnik srečanja VS OZN, 4823h mtg. (12. september 2003), UN Doc. S/PV.4823.


mtg. (5. avgust 2004), UN Doc. S/PV.5017.


mtg. (18. februar 2008), UN Doc. S/PV.5839.

2005 World Summit outcome, United Nations General Assembly Resolution, Sixtieth

Session, UN Doc. A/RES/60/1 (2005).

7.5. Mednarodne pogodbe

Mednarodni pakt o drţavljanskih in političnih pravicah- International Covenant on Civil and

Political Rights, 16. december 1966, 999 UNTS 171; Uradni list SFRJ, št. 7/1971, in Uradni

list RS- MP št. 9/1992.

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kultunih pravicah- International Covenant on

Economic, Social and Cultural Rights, 16. december 1966, 993 UNTS 3; Uradni list SFRJ, št.

7/1971, in Uradni list RS- MP št. 9/1992.

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb- Vienna Convention on the Law of

Treaties, 23. maj 1969, 1155 UNTS 331; Uradni list SFRJ, št. 30/72, Uradni list RS- MP, št.

9/1992.

Ustanovna listina Zdruţenih narodov in Statut Meddrţavnega sodišca- United Nations Charter

and Statute of the International court of Justice (Društvo za zdruţene narode za Republiko

Slovenijo, Ljubljana, 1994).

Helsinška sklepna listina o varnosti in sodelovanju v Evropi- Final Act of the Conference on

Security and Co-operation in Europe, 1 August 1975, 14 International Legal Materials 1292.

58

7.6. Spletne strani

Uradna spletna stran ICJ: http://www.icj-cij.org/.

Uradna spletna stran UN Documents: http://www.un.org/en/documents/index.shtml.

unmik

7.7. Drugo

Arbitraţna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace

Conference on Yugoslavia, Opinion No.2, 31 I.L.M. 1497 (1992).

Arbitraţna komisija mirovne konference o Jugoslaviji-Arbitration Commission of the Peace

Conference on Yugoslavia, Opinion No.3, 31 I.L.M. 1499 (1992).

Federal Republic of Yugoslavia: Humanitarian law violations in Kosovo, Human Rights

Watch (oktober 1998).

Izjava baskovskega člana španskega parlamenta, Aitorja Estabana, dostopna na: World Reacts

to ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http://

www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html.

Izjava nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja iz dne 23.07.2010, dostopno na:

http://www.expatica.com/de/news/german-news/german-fm-un-court-ruling-on-kosovo-

unique-decision-_85299.html.

Izjava predsednika Abhazije, Sergeija Bagapsha, dostopna na: UN Legal Ruling on Kosovo,

BBC News. 22.07.2010, http://www.bbc.co.uk/news/world-europe-10733837.

Izjava srbske članice bosanskega parlamenta, Dušanke Majkić, dostopna na: World Reacts to

ICJ Advisory Ruling on Kosovo, Diaspora Post, 24.07.2010, http://

www.thediasporapost.net/2010/07/world-reacts-to-icj-advisory-ruling-on.html.

Patrick Worsnip, Court's Kosovo ruling could Resonate Around Globe, REUTERS, July 22,

2010, URL: http:// www.reuters.com/article/idUSTRE66L59120100722.

Rambouillet Agreement, Interim Agreement for Peace and Self-Government in Kosovo,

Rambouillet, February 23, 1999, dostopen na

http://www.commondreams.org/kosovo/rambouillet.htm.

59