163

SPREMNA BESEDA

Tatjana Jamnik: Česa se človek boji?

Prevajanje literarnega besedila kot odnos med preva-jalcem in avtorjem.

Avtorico spoznavam skozi tekst, ki ga je napisala. Kot pri običajnem medčloveškem odnosu uporabljam empatijo. Zanima me, kako ona doživlja realnost. Rada bi razumela njen svet. Tako na racionalni, razumski kot na emocion­alni, čustveni ravni.

Zasledujem njene misli in občutenja. Opazujem, kaj iz sveta se je je dotaknilo, kaj se je vtisnilo vanjo. Kaj je doživela. Kaj je prebrala. Kje si je naredila zaznamek, ka­teri citat si je izpisala. Iščem šivanko v kupu sena, kot de­tektiv se oprimem vsakega najmanjšega indica (iz njenih knjig, objavljenih intervjujev, osebnih pogovorov). Sledim intuiciji in prebiram avtorje in knjige, ki jih je morda brala tudi ona.

Občutek imam, da se z vsako prevedeno vrstico neko­liko bolj približam njenemu dojemanju sveta. Pozorno opazujem besedno snov pred sabo, otipavam jo, ogledu­jem si jo z različnih strani, ovohavam. Lovim drobce, iz drobcev sestavljam sliko. Lastno sliko Druge. Gotovosti ni. Predstava o Drugi se oblikuje v moji glavi. Pa vendar: odločitev, da bom prevajala njeno literaturo, je bila hkrati odločitev, da stopim z njo v odnos.

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 163 09/11/13 17:55

164

Zato o njej lahko pišem samo subjektivno, iz sebe. Jasno je, da nisem samo objektivna opazovalka. Soudeležena sem. Z Drugo sem v intenzivnem odnosu.

Skozi tekst jo sodoživljam. Podoživljam njen svet.Ne bom skrivala, da je stik z njenim pisanjem vplival

name. Tudi na mojo pisavo.

Prevod kot način komunikacije med prevajalcem in bralcem.

Bralcu želim nekaj predati. V prevodu mu posredu­jem besedilo, ki bi mu bilo zaradi jezikovne bariere sicer nedostopno. Besedilo bi rada posredovala v vsej njegovi večplastnosti, z vsemi njegovimi specifikami. Želim si, da bi prevod na bralca imel enak učinek, kot ga ima (lahko) na češkega bralca izvirnik. Ali vsaj približno enakega. Nekaj iz originala se v prevodu neizogibno izgubi.

V spremni besedi bralcu lahko predam nekaj informacij, ki mu bodo pomagale, da se v literarno besedilo spusti še globlje. Predam mu lahko svojo izkušnjo. Odprem nekaj iztočnic za nadaljnje razmišljanje.

Vzgib za pisanje spremnega besedila pa je deloma tudi egoističen: sama sem bralka, sama sem razmišljujoči sub­jekt in sama se imam potrebo izraziti, da bi si uredila misli.

Svoj odnos do sveta, do drugih vzpostavljam skozi be­sede. In najbolj natančno ga lahko opredelim skozi pisanje.

Pisati, prevajati, brati brez avtocenzure. Avtocenzura je lahko oblika potlačitve (zatiskanje oči

pred jedrom problema) ali oblika konformizma (ostajanje v okvirih družbene konvencije, tj. prilagajanje nenapisanim

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 164 09/11/13 17:55

165

družbenim zahtevam, upoštevanje družbenih tabujev, ne­prestopanje dogovorjenih meja).

Odreči se avtocenzuri. Biti avtentičen. Biti iskren do sebe. Biti iskren tudi do drugih. Biti odgovoren. V vseh vlogah: kot bralec, kot prevajalec, kot avtor.

Sprejemati svet takšnega, kakršen je. Ohranjati stik z res ničnostjo (Kobold: Presežki nežnosti). Biti v skladu z res­ničnostjo.

Včasih avtentičnost, iskrenost do samega sebe boli. A le dokler se polno ne soočimo s tem, česar raje ne bi videli, in se osvobodimo zakoličenih predstav o sebi in o svetu. Kot je to ugotovil Andrej Detela v knjigi Sanje v vzhodni sobi:

Pred očmi mi je spoznanje, da se da na vse gledati z osvobojenega stališča, ki je globlje in širše od neke fiksirane predstave o sebi. […] [P]ovezanost z lastnim izkustvom. (Detela 2009: 135)

Imeti stik s samim sabo, z lastno izkušnjo. Biti v skladu s samim sabo.

Kaos, iz katerega se poraja kozmos.Poskusiti se izmotati iz ustaljenih predstav, izviti se iz

konvencionalnih načinov kategorizacije in vrednotenja. Poskusiti pogledati z druge plati. Poskušati zagledati svet, druga bitja in sebe drugače. Poskušati izstopiti iz gledanja, ki nas omejuje.

Spremeniti svoje gledišče, spremeniti način gledanja, spremeniti odnos do opazovanega. Vključiti v sliko sebe in svoje gledišče, zavedati se, da gledišče vpliva na to, kako

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 165 09/11/13 17:55

166

vidimo. Zagledati sebe v interakciji s svetom, sebe kot del sveta. Izstopiti iz antropocentričnega, egocentričnega gledanja. Uzreti svet v celoti, v vsej njegovi pestrosti.

Gledati svet, ne da bi nanj projicirali vrednostne sheme, brez mreže vrednotenja, ki svet razseka na predvidljive, a v resnici nerealne kose. Opazovati sobivanje različnih ob­lik življenja. Svet, v katerem ima vsako bitje enako pravico do obstajanja.

V tej luči je predalčkanje, etiketiranje, ki ne poteka samo na konceptualni ravni, temveč tudi in predvsem skozi jezik, zavajajoče. Razlikovanja, ki jih dojemamo kot »naravna« (prav potreba, da jih izpostavljamo kot naravno danost, kaže na to, da so zelo verjetno družbeni konstrukt in ne objektivna resnica), so nepotrebna. Razlikovanje med ženskami in moškimi je nepotrebno. Vsi smo ljudje. Še več, smo živa bitja. In smo del sveta, s svetom smo eno.

To dejstvo odpira širša etična vprašanja. Med drugim tudi vprašanje pisateljeve odgovornosti in vloge nasploh. Kaj Denemarkovo žene k temu, da odpira neprijetne teme?

To vendar ni vprašanje odločitve, skozi pisanje si eno stavno osvetljujem modelne situacije človeškega obnašanja. Če vemo, da je svet sestavljen iz med­sebojno neodvisnih dejstev in da je naše spoznanje sveta lahko vedno zgolj delno, potem verjamem le celoti proze in obenem tistemu, kar človek dejansko izkusi. Podobno kot ni vprašanje odločitve, ali se bo človek zanimal za svet, v katerem živi. Mar naj kot pi­sateljica človeško bolečino prikrivam, naj zabrisujem njene sledove? Ne, nasprotno, s pisanjem bom, kot

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 166 09/11/13 17:55

167

upam, poglobila občutljivost za drugačno izkušnjo. In če ima človek neko osnovno spodobnost, potem se do gajanja okoli sebe enostavno mora aktivno udeležiti, čeprav pozneje včasih presenečeno ugotavlja, v kakšne predalčke je stlačen. (Antošová 2013: 4)

V tem odgovoru na vprašanje Svatave Antošove zasle­dimo navezavo na esej Ingeborg Bachmann, ki jo Radka Denemarková rada in pogosto citira, z naslovom Resnico je mogoče od človeka zahtevati:

[N]aloga pisatelja ne more biti bolečino zanikati, zabri­sovati njene sledove, jo prikrivati. Nasprotno, njeno dejanskost mora priznati in jo, da bi jo uzrli, še enkrat udejanjiti. Kajti mi vsi bi radi postali videči. In šele skozi to pritajeno bolečino bomo pridobili občutljivost za iz­kustvo in predvsem za izkustvo resnice. Kadar pridemo v to jasno, mučno stanje, ko bolečina prinaša svoje sadove, zelo preprosto in pravilno rečemo: Odprle so se mi oči. Tega ne rečemo zato, ker bi kakšno stvar ali dogodek zaznali navzven, temveč ker smo dojeli, česa ne moremo videti. In tega bi morala biti zmožna umet­nost: da bi se nam v tem smislu odprle oči. (Bachman­nová 2009: 35)

Denemarková se zaveda, da vsak človek vidi iz lastnega zornega kota in svojo izkušnjo zamenjuje za resničnost (Jaz pa vprašam, kdo to tolče). In da je človek nasploh nagnjen k temu, da svoj spomin prireja tako, da na koncu sam iz­pade kot junak. Ali pa kot ničesar kriva žrtev – da mu

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 167 09/11/13 17:55

168

ni treba sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, češ da so bili pač taki časi. Krivi so vedno drugi. Tako na individu­alni kot na kolektivni ravni. (Bek 2011, Marešová 2011, Antošová 2013: 4)

Literarnih oseb v svojih delih Denemarková ne vrednoti: ne obsoja jih niti jih ne povzdiguje. Postavlja jih v različne situacije in opazuje, kaj se bo z njimi zgodilo. V romanu Jaz pa vprašam, kdo to tolče to pisateljsko tehniko pojas­njuje skozi usta Birgit Stadtherrove:

[J]az te like primem v dlan in si jih ogledujem pod lupo, jaz te like vlečem iz svojega drobovja, izmotavam jih iz črev, izpraskavam iz srca in namakam v možganski kašici, potem pa jih razpostavim, prisilim jih v situacije, ki se jim gnusijo, postavljam jih v situacije, ki jih bodo preizkusile. Nikoli ne razočarajo. Zdrži le peščica izmed njih. Le zane­marljiva peščica.

Pisanje, povezano z življenjem.Denemarkove ne zanima pisanje knjig, katerih glavni cilj

je bralca zabavati, požgečkati, uspavati. »[J]az hočem, da so moje knjige kost, ki se je zataknila v grlu, ne sladica po večerji. Nobenih klišejev, nobenih tabujev.« (Jamnik, Vidrih 2008: 16)

Ne skriva, da piše skozi lastno izkušnjo in da je osebna izkušnja glavno gibalo njenega pisanja:

Pisanje je zame notranja, ekstistenčna nuja. Knjige, ki so napisane, ker morajo biti napisane. Včasih celo proti moji volji. Pisanje ima zares smisel samo kot odprtje

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 168 09/11/13 17:55

169

nezamenljive osebne situacije in se poraja iz nezamen­ljivega individualnega impulza, to je skupno vsem avtorjem in avtoricam, ki jih imam rada. (Svobodová 2011b)

Piše o temah, ki jih čuti v zraku, ki jo vznemirjajo – poskuša ugotoviti, »od kod veje hlad« (Cinger 2007). Bralec s tem, ko odpre knjigo, postane vpleten. Ne le, da ne more ostati ravnodušen do protagonistov in njihovih pretresljivih človeških zgodb, Denemarková ga spodbuja, naj začne sam razmišljati o problemih, ki jih obravnava v knjigah:

S svojim pisanjem drugim razmišljanja nočem prihra­niti, ampak jih, če je le mogoče, spodbuditi k lastnemu premišljanju in občutljivosti. Vedno pišem o nečem, kar moram razčistiti sama pri sebi in kar postavim v zgodovinske kulise, ki so zamenljive, gre za mo­delne človeške situacije. Toda hkrati sem v tem pisanju zmeraj prisotna jaz – v smislu osebne angažiranosti in ene r gije. Intelek tualna in čustvena raven sta zame enako pomembni. In vedno znova se sprašujem: Zakaj je naša miselnost takšna, kakršna je? Od kod izvira ta odtis v mišljenju in gestah? Je to posledica devetnajstega sto­letja? Zakaj si to miselnost še vedno predajamo iz roda v rod? Zakaj je nove generacije ne zmorejo razpustiti v obče človeškem? Ne gre torej za to, da se bom use ­dla in brez osebne odgovornosti pisala nekaj, kar od mene terjajo ti »nadaljevankasti« časi. Zame je resnična literatura temeljni prostor, kjer se je mogoče dotikati

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 169 09/11/13 17:55

170

tistega, kar je skrito, skozi iskanje drugačnega je zika, kot je tisti, ki s takšno lahkoto tišči na jezik in je po­temtakem zavajajoč. Z jezikom se je treba ves čas boriti, kajti besede z oguljenim plaščem enostavno ne zadostu­jejo, da bi z njimi izrazili vso zapletenost in raznorod­nost življenja, pisanje ni proizvajanje besed. (Antošová 2013: 4)

Izvori totalitarizma in vprašanje krivde.Rdeča nit »trilogije srednjeevropskega 20. stoletja«, ki jo

tvorijo romani Jaz pa vprašam, kdo to tolče (2005), Denar od Hitlerja (2006) in Kobold (2011), so izvori totalitarizma in nasilja nasploh, pa tudi vprašanje krivde in odgovor­nosti, tako posameznika kot skupnosti.

Denemarková opozarja, da totalitarizem ni stvar zgodo­vine, nekega minulega obdobja, ampak je prisotno tukaj in zdaj:

[D]ružba tolerira zločine, ki se dogajajo nemočnim, še zlasti otrokom. […] Totalitarizem ni izginil. Ne ob­stajata samo nacistični ali komunistični totalitarizem, obstaja tudi totalitarizem v podjetjih, v družini, v od­nosih. Totalitarizem v odnosih med državami. Problem današnjega sveta so »koboldi«: ne rešujejo problemov, kritizirajo, preusmerjajo pozornost nase. So visoko inteligentni, vendar jim manjka čustvena inteligenca, socialni čut. Zlahka manipulirajo z drugimi. Dvojni ro­man Kobold je knjiga o nasilju v družini in ravnodušnosti okolja, o rasni nestrpnosti in socialni nepravičnosti v današnjih časih. V jeziku se mi je razraslo več tem.

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 170 09/11/13 17:55

171

Zame je to metafora: kako na splošno deluje totalitarizem in kako na naše ravnanje vplivajo sile, ki jih je z vsak­danjim jezikom težko izraziti. Nasilje v mikrokozmosu družine je metafora totalitarnih režimov, s katerimi je bilo prežeto 20. stoletje. S tem pa tudi naša država. In ta odtis na nek način ostaja v obnašanju ljudi, v gestah, v miselnosti naroda. Kako je mogoče, da večina manjšini v tako kratkem času dopusti tako neverjetne stvari? Ho­tela sem pokazati, da se vse začne neopazno. Ljudje se zaradi obeta nekih kratkoročnih ugodnosti odpovejo najdragocenejšemu, kar imajo. In to sta svoboda in samospoštovanje. O tem razmišljam že kar nekaj časa, od knjige Jaz pa vprašam, kdo to tolče dalje. Kobold je knjiga, ki je na svoj način zaključila moje premišljanje o prostoru, v katerem živim in v katerem obstaja še ve­liko tabujev.

[…]Blagostanje lahko privede do socialne otopelosti,

to je posebna vrsta agresivne otopelosti in množične rav­nodušnosti, ko kar naenkrat izgine tisto najosnovnejše, zaradi česar človek sploh je človek. In to je sočutje, em­patija, osnovna spodobnost in tudi pogovor, ko eden prisluhne drugemu, ko drug drugega vidimo. […] Etikete, ki smo jih s sabo privlekli iz minulih desetletij, kot sta kolektivna krivda in kolektivno junaštvo, so os­tale. Ja, za to, da bi človek pridobil izkušnje, je potreben čas, ampak pri nas se zdi, kot da onkraj določene meje spoznanja ne bi več bilo pripravljenosti to izkušnjo poglobiti. Etiketiranje ljudi zaradi barve kože ali glede na to, ali so se rodili v koži ženske ali moškega, ostaja.

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 171 09/11/13 17:55

172

Namesto da bi končno jasno začutili, da meja vodi zgolj od človeka k človeku. Vse drugo so etikete od zunaj. V tem manipulatorskem obnašanju ljudi vidim izvorni moment nastanka totalitarizmov. Totalitarizem se ne tiče samo družbe. Tiče se družine. Tiče se odnosov, včasih celo v obdobju zaljubljenosti, tudi tu se včasih odloča, kdo bo koga spustil kam in na kakšno ozemlje in kdo bo sprejel čigavo govorico. (Lojín 2013)

Pri vprašanju krivde se Denemarková opira na klasifika cijo Karla Jaspersa, ki je opozoril, da je treba razlikovati med štirimi pojmi krivde:

1) Kriminalno krivdo: Zločini so objektivno dokaz­ljiva dejanja, ki pomenijo kršitev jasno določenih za­konov. Instanca je sodišče, ki v formalnem postopku zanesljivo ugotovi dejansko stanje in nato ukrepa v skladu z zakoni.

2) Politično krivdo: Ta se nanaša na dejanja državnikov in na državljanstvo v določeni državi, zaradi česar mo­ram nositi posledice dejanj tiste države, katere oblasti sem podrejen in katere ureditev omogoča moje bivanje (politična odgovornost). Vsak človek je soodgovoren za to, kako se mu vlada. Instanca je oblast in volja zmago­valca, tako v notranji kot v zunanji politiki. Odloča us­peh. Omejitev sa movolje in nasilja omogočita politična bistroumnost, ki upošteva nadaljnje posledice, ter priznavanje norm, ki veljajo pod oznako naravnega in mednarodnega prava.

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 172 09/11/13 17:55

173

3) Moralno krivdo: Za dejanja, ki jih navsezadnje vse­lej storim kot posameznik, sem moralno odgo voren; in sicer za vsa svoja dejanja, tudi za politična ali vojaška dejanja, ki jih izvršujem. Nikoli ne more kratko malo veljati »ukaz je ukaz«. Kakor namreč zločini ostanejo zločini, tudi če so bili zaukazani (čeprav lahko glede na stopnjo nevarnosti, pritiska in terorja veljajo olajševalne okoliščine), tako vsako dejanje ostane podvrženo tudi moralni presoji. Instanca je lastna vest in komunikacija s prijateljem in bližnjim, z ljubečim človekom, ki ga živo zanima moja duša.

4) Metafizično krivdo: Obstaja solidarnost med ljudmi kot ljudmi, zaradi katere je vsakdo soodgo­voren za sleherno krivico in krivičnost na svetu, še zlasti za zločine, ki se zgodijo v njegovi navzočnosti ali z njegovo vednostjo. Če ne storim vsega, kar je v moji moči, da bi jih preprečil, sem sokriv. Če nisem zastavil svojega življenja, da bi preprečil umore drugih, ampak sem nedejavno stal zraven, se počutim krivega na način, ki ga pravno, politično in moralno ni mogoče ustrezno doumeti. Da še živim, potem ko se je zgodilo nekaj take­ga, obleži na meni kot neizbrisna krivda. Če nam srečno naključje ne prihrani takšne situacije, dospemo kot ljud­je do meje, kjer moramo izbirati: bodisi da brezciljno, ker ni izgledov za uspeh, brezpogojno zastavimo svoje življenje ali pa zaradi nezmožnosti uspeha raje izberemo to, da ostanemo živi. To, da med ljudmi nekje vseeno brezpogojno velja, da lahko živijo le skupaj ali pa sploh ne morejo živeti, kadar je nad tem ali onim storjen zločin ali ko gre za delitev fizičnih življenjskih pogojev,

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 173 09/11/13 17:55

174

tvori substanco njihovega bitja. Dejstvo, da to ne leži v solidarnosti vseh ljudi, v solidarnosti državljanov in niti manjših skupin, temveč ostane vselej omejeno na najožjo človeško vez, pa vzpostavlja krivdo vseh nas. In­stanca je edinole Bog. (Jaspers 2012: 10–12)

Literarne osebe, s katerimi se Denemarková identificira, da bi lahko opazovala dogajanje iz njihove perspektive, so soočene z različnimi tipi ljudi, zlasti z otroki.

V vseh teh srečanjih je prisotno prizadevanje nekaj doseči; hrepenenje najti neko gotovost. Živijo z občutkom per­manentne metafizične krivde; z občutkom izčrpavajoče provizoričnosti. Zanima me samo eno: tragika nemoči vpričo sebe samega. Sondiranje, maksimalna človeškost, s prepadi in dvomi vred. Človeškost v svoji razgaljeni absurdnosti. (Svobodová 2011b)

Roman Kobold pa vsebuje še eno sporočilo: tudi žrtev je kriva. Odrasla žrtev, ki ne reče pravočasno in odločno stop, tirana pravzaprav nezavedno ščiti in mu pomaga. Pri tem so najbolj prizadeti otroci.

Otroci niso kritični, nimajo distance, izkušenj. So za­upljivi, ljubijo svoje starše, mislijo si, da se takšno trpinčenje dogaja povsod in agresor jim vsili pred­stavo, da si to zaslužijo … Otroke mora nekompro­misno ščititi odrasli, zlasti mama, otroci morajo biti zanjo na prvem mestu. Obstaja enostavna enačba: srečna mama – srečni otroci. Zlu se je treba odločno

JAz pavrasam DenemarkovA TEXT.indd 174 09/11/13 17:55