TEHNOLOGIJA REJE RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH · 2019. 11. 12. · akvaponika. Pri akvaponiki gre za kombinacijo hidroponike, to je gojenja zelenjave v vodni raztopini hranil in akvakulture,

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO

Nino JELNIKAR

TEHNOLOGIJA REJE RIB V AKVAPONSKIH

SISTEMIH

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij - 1. stopnja

Ljubljana, 2019

brought to you by COREView metadata, citation and similar papers at core.ac.uk

provided by Repository of the University of Ljubljana

https://core.ac.uk/display/232911199?utm_source=pdf&utm_medium=banner&utm_campaign=pdf-decoration-v1

UNIVERZA V LJUBLJANI

BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO

Nino JELNIKAR

TEHNOLOGIJA REJE RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH

DIPLOMSKO DELO

Univerzitetni študij - 1. stopnja

FISH FARMING IN AQUAPONIC SYSTEMS

B. SC. THESIS

Academic Study Programmes

Ljubljana, 2019

Jelnikar N. Tehnologija reje rib v akvaponskih sistemih.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 2019

II

Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Kmetijstvo –

zootehnika.

Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za zootehniko je za mentorja diplomskega dela

imenovala doc. dr. Dušana Terčiča.

Recenzentka: izr. prof. dr. Tatjana Pirman

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik: prof. dr. Irena ROGELJ

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko

Član: doc. dr. Dušan TERČIČ


Član: prof. dr. Tatjana PIRMAN


Datum predstavitve:



III

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

ŠD Du1

DK UDK 639(043.2)=163.6

KG ribogojstvo, ribe, akvaponika

AV JELNIKAR, Nino

SA TERČIČ, Dušan (mentor)

KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Univerzitetni

študijski program 1. stopnje Kmetijstvo – zootehnika

LI 2019

IN TEHNOLOGIJA REJE RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH

TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja)

OP VII, 16 str., 9 sl., 31 vir.

IJ sl

JI sl/en

AI Akvaponika je proizvodni sistem, ki združuje akvakulturo s hidroponsko pridelavo

zelenjave. Sistem deluje tako, da amonijak, ki ga ribe izločajo iz telesa in je zanje

strupen, nitrifikacijske bakterije v biofiltru pretvorijo v nitrit in naprej v nitrat. Z

nitrati bogata voda dospe do koreninskega sistema rastlin, kjer nitrati služijo

rastlinam kot hranilo. Na ta način rastline vodo očistijo in očiščena voda vstopa nazaj

v bazen za ribe. Za rast rastlin in življenje rib je potreben kisik, ki ga v vodo potiska

zračna črpalka. Ključne komponente akvaponske enote so bazen z ribami, mehanski

in biološki filter, enota za rast rastlin ter vodna/zračna črpalka. Centralni medij v

akvaponiki je voda, ki mora za uspevanje rib, rastlin in nitrifikacijskih bakterij imeti

ustrezno temperaturo, pH, količino raztopljenega kisika, trdoto ter sprejemljivo

skupno količino dušikovih spojin. Najprimernejše vrste rib za rejo v akvaponskih

sistemih v vročem podnebju so tilapija, krap in som, saj rastejo dokaj hitro in

uspevajo v vodi slabše kakovosti z manjšo količino raztopljenega kisika. Postrv

dobro raste v hladni vodi vendar zahteva kakovostnejšo vodo. Učinkovito delujoč

akvaponski sistem je v ravnotežju. Prisotnost bolezni, pomanjkanje hranil in pogini

kažejo na to, da ni v ravnotežju.



IV

KEY WORDS DOCUMENTATION

ND Du1

DC UDC 639(043.2)=163.6

CX fish farming, fish, aquaponics

AU JELNIKAR, Nino

AA TERČIČ, Dušan (supervisor)

PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Animal Science,

Academic Study Programme in Agriculture – Animal Production

PY 2019

TY FISH FARMING IN AQUAPONIC SYSTEMS

DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes)

NO VII, 16 p., 9 fig., 31 ref.

LA sl

Al sl/en

AB Aquaponics is a production system that combines aquaculture with hydroponic

vegetable production. The system works in a way that ammonia, which is eliminated

from the body of the fish and is toxic to them, is converted by nitrifying bacteria in

the biofilter into nitrite and further into nitrate. Nitrate-rich water reaches the root

system of the plants, where it serves the plants as a nutrient. In this way, the plants

purify the water and the purified water enters the fish tank. The growth of plants and

the life of fish requires oxygen, which is pumped into the water by an air pump. The

key components of the aquaponics unit are fish tank, mechanical and biological filter,

plant growing unit and water/air pump. The central medium in aquaponics is water,

which must have an adequate temperature, pH, amount of dissolved oxygen, hardness

and acceptable amount of total nitrogen compounds in order for fish, plants and

nitrifying bacteria to thrive. Tilapia, carp and catfish are the most suitable fish for

aquaponic systems in hot climates, as they grow fairly quickly and thrive in poor

quality waters with low concentrations of dissolved oxygen. Trout grow well in cold

water but require better water quality. An effective aquaponic system is in balance.

The presence of diseases, nutrient deficiencies and deaths indicate that it is out of

balance.



V

KAZALO VSEBINE

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA---------------------------------- III

KEY WORDS DOCUMENTATION ---------------------------------------------------- IV

KAZALO VSEBINE ------------------------------------------------------------------------ V

KAZALO SLIK ----------------------------------------------------------------------------- VI

SIMBOLI IN OKRAJŠAVE --------------------------------------------------------------VII

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

2 AKVAPONIKA ............................................................................................................ 2

3 HIDROPONIKA V AKVAPONIKI ............................................................................ 3

3.1 NAČINI HIDROPONSKEGA GOJENJA RASTLIN............................................... 3

4 REJA RIB V AKVAPONSKEM SISTEMU ............................................................... 5

4.1 OPIS NAJPOGOSTEJŠIH VRST RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH.................. 5

4.1.1 Tilapija ............................................................................................................ 5

4.1.2 Som .................................................................................................................. 6

4.1.3 Kalifornijska postrv (šarenka)........................................................................ 6

4.1.4 Krap ................................................................................................................. 7

4.2 KAKOVOST VODNEGA OKOLJA ....................................................................... 8

4.2.1 Temperatura vode ........................................................................................... 8

4.2.2 Kisik ................................................................................................................. 8

4.2.3 Vrednost pH .................................................................................................... 8

4.2.4 Amonijak in nitrit ........................................................................................... 9

4.2.5 Osvetlitev ......................................................................................................... 9

4.3 OSKRBA RIB ......................................................................................................... 9

4.3.1 Krma in krmljenje .......................................................................................... 9

4.3.2 Bazeni ............................................................................................................ 10

4.3.3 Filtracija ........................................................................................................ 10

4.3.5 Bolezni rib, preventiva in terapija ................................................................ 11

5 VZDRŽEVANJE AKVAPONSKEGA SISTEMA V RAVNOTEŽJU ..................... 12

6 SKLEPI ....................................................................................................................... 13

7 VIRI ............................................................................................................................ 14

ZAHVALA .........................................................................................................................



VI

KAZALO SLIK

Slika 1: Princip delovanja akvaponskega sistema (prirejeno po Hye-Ji, 2018) .................... 2

Slika 2: NTF enota (prirejeno po Somerville in sod., 2014) ................................................ 3

Slika 3: DWC enota (prirejeno po Somerville in sod., 2014) .............................................. 4

Slika 4: Rastna greda z medijem (prirejeno po Somerville in sod., 2014) ........................... 4

Slika 5: Nilska tilapija (Oreochromis niloticus) (Vir: Freshwater Diversity Identification

for Europe) ................................................................................................................ 5

Slika 6: Afriški som (Clarias gariepinus) (FarmHouse, 2017) ............................................ 6

Slika 7: Kalifornijska postrv (Oncorhynchus mykiss) (Dailygreen.it, 2014) ....................... 7

Slika 8: Navadni krap (slika levo) in koi krapi (slika desno) (Krap, 2019; The Carp Co,

2019) ......................................................................................................................... 7

Slika 9: Mehanski filter s prekati (prirejeno po Somerville in sod., 2014) ........................ 10



VII

SIMBOLI IN OKRAJŠAVE

CO2 Ogljikov dioksid

DWC (angl. Deep Water Culture)

H+ Vodikov ion

H2O Voda

H2S Vodikov sulfid

NFT (angl. Nutrient Film Technique)

NH3 Amonijak

NH4+ Amonijev ion

NO3 Nitrat

O2 Kisik

UV Ultravijolično sevanje



1

1 UVOD

Ena od možnih rešitev, ki za samooskrbo s hrano rastlinskega in živalskega porekla zahteva

malo časa in prostora ter ne vključuje uporabe kemijskih preparatov in mineralnih gnojil je

akvaponika. Pri akvaponiki gre za kombinacijo hidroponike, to je gojenja zelenjave v vodni

raztopini hranil in akvakulture, to je gojenja vodnih organizmov, predvsem sladkovodnih

rib. Kroženje hranil v akvaponskem sistemu poteka na način, da ribe zauživajo krmo bogato

z beljakovinami. Dušikove spojine, ki nastanejo pri razgradnji beljakovin so za ribe strupene,

zato jih slednje preko škrg in urina izločajo v vodno okolje. Amonijak iz iztrebkov rib

nitrifikacijske bakterije ob prisotnosti kisika pretvarjajo v nitrit in nato v nitrat, ki je

neobhodno potreben za rast rastlin. S kroženjem pride z nitrati obogatena voda do

koreninskega sistema rastlin, ki to obliko dušika porabijo za rast. Voda, ki se od rastlin vrača

v bazen z ribami je torej očiščena dušikovih spojin. To pomeni, da ribe rastlinam

zagotavljajo hranila, rastline pa nudijo ribam čisto življenjsko okolje.

Ne glede na vrsto rastlin in substrat na katerem rastline gojimo in ne glede na vrsto vodnih

organizmov se vsi akvaponski sistemi sestojijo iz petih osnovnih komponent: bazena z

ribami, redkeje s školjkami ali raki, mehanskega filtra, biofiltra, hidroponskega podsistema

in seveda črpalke, ki skrbi za konstantno kroženje vode. Da bi akvaponski sistem deloval

usklajeno, morajo ribe (krma za ribe) rastlinam zagotavljati pravšnjo količino hranil, rastline

pa morajo vso vodo prečistiti. Biofilter mora biti dovolj velik, da lahko bakterije v njem

procesirajo vse ribje iztrebke pri čemer mora v sistemu zmeraj krožiti določena količina

vode. Prav od kakovosti vode, ki jo opredeljujejo parametri kot so temperatura, pH, trdota,

količina raztopljenega kisika, vsebnost dušikovih spojin (amonijak, nitrita, nitrata) je v

največji meri odvisno delovanje akvaponskega sistema.

V pričujočem diplomskem delu opisujemo akvaponske sisteme s posebnim poudarkom na

tehnologiji reje rib v teh sistemih.



2

2 AKVAPONIKA

Akvaponika kombinira dve dejavnosti: rejo vodnih organizmov in gojenje rastlin. S

povezavo recirkulacijskega in hidroponskega sistema je omogočeno kroženje vode in v njej

raztopljenih hranljivih snovi. V primerjavi s klasičnimi, pretočnimi ribogojnicami,

omogočajo recirkulacijski sistemi veliko gostoto naselitve rib, zelo intenzivno rejo in manjšo

porabo vode (Weldon, 2011). V recirkulacijskih sistemih se ribje izločke odstranjuje s

pomočjo mehanske filtracije, denitrifikacije in dnevne menjave manjšega deleža

celokupnega volumna vode (Bregnballe, 2015). Hidroponski način gojenja zelenjave koristi

kot vir hranil za rastline predvsem v vodi raztopljena mineralna gnojila (Resh, 2013; Goddek

in sod., 2015). Največja slabost akvaponskih sistemov je precej visok strošek njihove

postavitve (Benton, 2005; Weldon, 2011), največja prednost pa je nedvomno koristna

uporaba ribjih izločkov, ki jih v klasičnih recirkulacijskih sistemih odstranjujemo iz vode, v

akvaponiki pa ti izločki nadomestijo mineralna gnojila, ki so sicer neobhodno potrebna v

klasični hidroponiki (slika 1) (Goddek in sod., 2015).

Slika 1: Princip delovanja akvaponskega sistema (prirejeno po Kim, 2018)



3

3 HIDROPONIKA V AKVAPONIKI

V bazenih akvaponskega sistema so najpogostejši prebivalci ribe, katerih izločki in ostanki

nezaužite krme predstavljajo glavni vir hranil za rastline. Rastline za svojo rast in razvoj

potrebujejo 13 različnih elementov, ki jih delimo na makroelemente, kot so dušik (N), fosfor

(P), kalij (K), kalcij (Ca), žveplo (S), magnezij (Mg) – le-te rastline potrebujejo v večjih

količinah in mikroelemente, kot so železo (Fe), klor (Cl), mangan (Mn), bor (B), cink (Zn),

baker (Cu) in molibden (Mo), ki so potrebni v manjših količinah (Resh, 2013). V izločkih

rib je običajno prisotno 10 od 13-tih elementov, ki jih rastline potrebujejo za rast in razvoj.

Ob morebitnem pomanjkanju je treba v sistem dodati kalij, kalcij in železo (Rakocy in sod.,

2004). Za zagotavljanje ustrezne rasti rastlin moramo občasno izvajati monitoring

koncentracij elementov v vodi (Goddek in sod., 2015).

3.1 NAČINI HIDROPONSKEGA GOJENJA RASTLIN

V hidroponiki ločimo tri osnovne oblike rastnih gred, ki se medsebojno razlikujejo predvsem

po načinu izgradnje in principu delovanja (v smislu načina transporta vode s hranili do

koreninskih sistemov rastlin): a) NFT (angl. Nutrient Film Technique); b) DWC (angl. Deep

Water Culture); c) Rastna greda z medijem.

Sistem NFT sestavljajo ozka plastična korita ali cevi s posameznimi luknjami, v katere

vstavimo medij z rastlinami. Korenine so namočene v tanek film s hranili obogatene vode,

ki se konstantno pretaka skozi cevi (slika 2) (Lennard in Leonard, 2006).

Slika 2: NTF enota (prirejeno po Somerville in sod., 2014)

DWC je pogosto imenovan kot plavajoči sistem ali raft metoda. Zasnovan je tako, da je

celotna greda napolnjena z vodo, ki konstantno kroži čez celotni sistem, na gladini vode pa

se nahajajo plavajoče plošče z luknjami, v katere se postavi rastline (slika 3) (Goddek in

sod., 2015).



4

Slika 3: DWC enota (prirejeno po Somerville in sod., 2014)

Sistem rastne grede z medijem sestoji iz grede, ki je napolnjena z enim od medijev (npr.

peskom, rečnim kamenjem, glinoporom, itn.), zalogovnika vode s črpalko in bazena z

ribami. Pri najpogostejši izvedba tega sistema je bazen z ribami postavljen nekoliko višje,

nižje so postavljene rastne grede s substrati in rastlinami, najnižje pa zalogovnik vode (slika

4). Iz bazena z ribami teče voda po sistemu prostega pada do rastnih gred, tukaj rastline

posrkajo hranila iz vode, očiščena voda pa se zbira v zalogovniku od koder jo črpalka prečrpa

v bazen z ribami. Zadeva se nato ciklično ponavlja (Diver, 2000; Hancock, 2012).

Slika 4: Rastna greda z medijem (prirejeno po Somerville in sod., 2014)



5

4 REJA RIB V AKVAPONSKEM SISTEMU

Za pravilno oskrbo in rejo rib v akvaponskem sistemu moramo najprej poznati njihove

zahteve ter potrebe, ki se lahko od vrste do vrste zelo razlikujejo.

4.1 OPIS NAJPOGOSTEJŠIH VRST RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH

Love in sod. (2015) ugotavljajo, da so najbolj pogosto zastopane vrste rib v akvaponiki

tilapija (69%), okrasne ribe (43%), som (25%), ostale vodne živali (18%), rumeni ostriž

(16%), bluegill (Lepomis macrochirus) (15%), postrv (10%) in postrvji ostriž (7%). Poleg

naštetih se sicer redkeje pojavljajo še nekatere druge vrste rib kot so jesetri, jegulje, beli

amur, navadni krap, srebrni tolstolobik ter druge (Turkmen in Guner, 2010).

4.1.1 Tilapija

Ime tilapija pripada skupini rib, ki izvirajo iz vzhodne Afrike, najbolj pogosto pa se to

poimenovanje uporablja za nilsko tilapijo (Oreochromis niloticus) (slika 5). V akvaponiki

se poleg nilske tilapije uporablja tudi modro tilapijo (Oreochromis aureus), mozambiško

tilapijo (Oreochromis mossambicus) in mnoge druge križance (Somerville in sod., 2014).

Tilapija je neizbirčna, vsejeda riba, ki zauživa raznovrstno hrano živalskega in rastlinskega

izvora. Spada med tropske ribe, zato najbolje uspeva pri temperaturah vode od 27-30 C s

spodnjo mejo pri 14 C in zgornjo mejo pri 36 C (Somerville in sod., 2014). Modra tilapija

ima boljšo rast in zmožnost preživetja pri nižjih temperaturah kot druge vrste (Popma in

Masser, 1999). Tilapija se v akvaponiki najpogosteje uporablja ravno zaradi svoje trdoživosti

in hitre rasti. Tolerira velik razpon pH, visoke koncentracije amonijaka in nitritov, nizke

koncentracije raztopljenega kisika in je dokaj odporna na bolezni in zajedavce dokler

temperatura vode presega 20 C. V idealnih razmerah doseže odraslo velikost (500 g) v

šestih mesecih. Tilapije so lahko agresivne, zlasti pri majhnih gostotah naselitve, ker so

samci teritorialni (Somerville in sod., 2014).

Slika 5: Nilska tilapija (Oreochromis niloticus) (Freshwater Diversity Identification for Europe, 2019 )



6

4.1.2 Som

V akvaponiki se med somi najpogosteje pojavljata afriški som (Clarias gariepinus) (slika 6)

in kanalski som (Ictalurus punctatus). Kanalski som izvira iz Severne Amerike in je

sposoben preživeti v zelo hladni kot tudi v zelo topli vodi, pri temperaturi vode, nižji od

10 C, pa se prehranjevanje soma konča. Afriški som izvira iz severne Afrike in najbolje

uspeva v topli vodi (Gunder, 2004). Pri temperaturi vode pod 20-22 C se njegova rast ustavi.

Oba soma sta sicer vsejeda, čeprav se pretežno prehranjujeta s hrano živalskega izvora. Som

lahko diha atmosferski zrak, zato je idealen za akvaponske sisteme, zlasti v primerih majhnih

količin raztopljenega kisika v vodi. Je riba, ki se zadržuje pri dnu bazena, kar lahko povzroči

težave ob veliki gostoti naselitve, ko se somi ne porazdelijo enakomerno po vertikalnem

profilu vode (Somerville in sod., 2014).

Slika 6: Afriški som (Clarias gariepinus) (FarmHouse, 2017)

4.1.3 Kalifornijska postrv (šarenka)

Kalifornijska (ameriška, mavrična) postrv (Oncorhynchus mykiss) spada med hladnovodne

ribe in naseljuje hladne rečne struge in jezera Severne Amerike ter Azije. Spada med ribe

roparice in se prehranjuje izključno s hrano živalskega izvora. Zaradi svojih potreb po hladni

vodi (optimalna temperatura vode znaša 15 C) je tovrstna riba najbolj primerna za hladna

podnebja (Woynarovich in sod., 2011). V akvaponskem sistemu je lahko reja kalifornijske

postrvi precejšen izziv, saj zahteva kakovostno vodo v smislu večje količine raztopljenega

kisika v njej in manjše količine amonijaka, je pa dokaj tolerantna za vsebnost soli v vodi

(Somerville in sod., 2014).



7

Slika 7: Kalifornijska postrv (Oncorhynchus mykiss) (Dailygreen.it, 2014)

4.1.4 Krap

Navadni krap (Cyprinus carpio) izvira iz mirnejših voda Evrope in Azije. Gre za vsejedo,

nezahtevno in trdoživo ribo, ki tolerira različne temperature vode (4-34 C), majhne

koncentracije kisika v vodi, višje koncentracije amonijaka in nitritov, itn. Zaradi velike

tolerantnosti na temperaturo vode, ga lahko v akvaponskih sistemih redimo v tropskih in

zmerno toplih podnebjih. Pri temperaturah 25-30 C raste najhitreje in telesno maso 500 g

doseže v desetih mesecih. V akvaponiki se pojavljajo tudi druge vrste krapovcev kot so

srebrni tolstolobik (Hypophthalmichthys molitrix), beli amur (Ctenopharyngodon idella) in

okrasne vrste krapovcev kot so na primer koi krapi (slika 8) (Somerville in sod., 2014).

Slika 8: Navadni krap (slika levo) in koi krapi (slika desno) (Krap, 2019; The Carp Co, 2019)



8

4.2 KAKOVOST VODNEGA OKOLJA

4.2.1 Temperatura vode

Glede na vrsto rib se zahteve po optimalni temperaturi vode močno razlikujejo. Temperatura

vode je pomembna ne samo z vidika dobrega počutja rib, pač pa tudi zato, ker vpliva na

hitrost rasti, zauživanje in izkoriščanje krme ter na odpornost rib na patogene (Kutty, 1987).

Dodatno ima temperatura vode pomembno vlogo pri oskrbi s kisikom v vodi, kjer se

koncentracija raztopljenega kisika niža z višanjem temperature vode, pri tem pa se povečuje

tudi poraba kisika s stani rib (Kepenyes in Váradi, 1984). Prezreti ne smemo tudi vpliva

temperature na delovanje nitrifikacijskih bakterij. Njim najbolj ustreza temperatura v mejah

17-34 C, pri temperaturi pod 10 C se učinkovitost teh bakterij zmanjša za 50 % ali več

(Somerville in sod., 2014)

4.2.2 Kisik

Za opravljanje fizioloških funkcij ribe nujno potrebujejo zadostne količine raztopljenega

kisika v vodi. Največjo potrebo po kisiku imajo ribe, ki prihajajo iz hitro tekočih, hladnih

vodotokov; to so navadno salmonidne vrste rib (npr. postrv), najmanjše potrebe po kisiku

imajo toplovodne ribe, kot so nekatere ciprinidne vrste (npr. krap) in tropske vrste (npr.

tilapija). Večje potrebe po kisiku imajo tudi mladice (Kepenyes in Váradi, 1984). V

akvaponskem sistemu pa ribe niso edini porabnik kisika. Za svoje delovanje ga potrebujejo

tudi nitrifikacijske bakterije in nekaj tudi rastline. Nitrifikacijske bakterije potrebujejo kisik

za oksidacijo amonijaka in nitrita do nitrata po enačbi NH4+ + 2O2 ↔ NO3 + H2O + 2H+

(Bregnballe, 2015). Za optimalno rast in razvoj rib se priporoča, da koncentracija kisika

nikoli ne pade pod 5 mg/l, kar pri mnogih ribah zadošča, poleg tega pa moramo paziti, da

tudi na mestih, kjer bivajo nitrifikacijske bakterije, koncentracija kisika ne pade pod 2 mg/l,

saj pod to mejo bakterije prenehajo s svojim delovanjem (Masser in sod., 1999).

4.2.3 Vrednost pH

Optimalen pH vode v akvaponiki je potrebno določiti na podlagi kompromisa med

rastlinami, ribami in mikroorganizmi. Rastline imajo najraje pogoje, ki so rahlo kisli in sicer

z vrednostjo pH med 5,5 in 6,5. Pri tej pH vrednosti so jim dostopna tako mikro- kot tudi

makrohranila. Optimalna pH vrednost za ribe je okrog 7, čeprav večina rib, ki jih

uporabljamo v akvaponiki, tolerira pH vode od 6,0 do 8,5 (Somerville in sod., 2014). Od pH

vode je odvisna toksičnost amonijaka, ki je pri višjem pH večja. Nitrifikacijske bakterije

imajo raje bolj alkalno okolje z vrednostjo pH med 7 in 9. Da bi dosegli najboljši kompromis

je priporočljivo, da je voda nevtralna z vrednostjo pH 7 (Turkmen in Guner, 2010). Zaradi

stranskih proizvodov nitrifikacije se vrednost pH sčasoma niža, zato je potrebno

vsakodnevno meriti pH in ukrepati ob morebitnem znižanju (Rakocy, 2007).



9

4.2.4 Amonijak in nitrit

Amonijak, ki nastaja med presnovo beljakovin iz krme, ribe izločajo v okolje preko škrg in

urina. Ribe amonijak izločajo v obliki amonijevih ionov (NH4+), največjo nevarnost pa

predstavlja ne-ionizirani amonijak (NH3), ki je zelo toksičen že v majhnih koncentracijah

(poškoduje škrge in centralni živčni sistem rib). Toksičen pa ni le za ribe, temveč tudi

nitrifikacijske bakterije. Koncentracija toksičnega amonijaka (NH3) je odvisna od pH in

temperature vode – pri višjem pH in višji temperaturi vode je amonijak bolj toksičen

(Somerville in sod., 2014). Nitrit je stranski proizvod oksidacije amonijaka v procesu

nitrifikacije, ki ga izvajajo bakterije iz rodu Nitrosomonas v biološkem filtru in je nekoliko

manj toksičen od NH3, vendar pa lahko tudi ta pri občutljivejših vrstah rib in koncentracijah

0,5 mg/l že povzroča stres (Masser in sod., 1999). Pri visokih koncentracijah nitrit izpodriva

vezavo kisika v krvi in povzroča pogin rib. Da do tega ne pride, moramo imeti dobro

zasnovan biofliter, kjer druga skupina bakterij iz rodu Nitrobacter pretvori nitrit v manj

neškodljiv nitrat. V nitratni obliki je dušik rastlinam najbolj dostopen, ribam pa je škodljiv

šele pri koncentracijah >300 mg/l (Masser in sod., 1999). V polno operativnem

akvaponskem sistemu z ustrezno biofiltracijo, morajo biti koncentracije amonijaka in nitrita

blizu ničelne vrednosti oziroma dosegati vrednosti največ 0,25–1,0 mg/l (Somerville in sod.,

2014).

4.2.5 Osvetlitev

Svetloba pomembno vpliva na rast in razvoj rib kot tudi na rast alg, ki si jih v akvaponskem

sistemu ne želimo. Vpliva na obnašanje (aktivno plavanje, počivanje, prehranjevanje), rast,

spolno dozorevanje rib. Premajhna ali prevelika intenzivnost osvetlitve povzroči pri ribah

stres, še zlasti pa je zanje stresna nenadna sprememba intenzivnosti osvetlitve (Boeuf in Le

Bail, 1999). Najboljše pogoje ponuja nekoliko zasenčena naravna svetloba, za zmanjševanje

stresa ob rokovanju in izlovu rib pa se priporoča, da to dejavnost izvajamo v temi.

Nitrifikacijske bakterije so fotosenzitivni organizmi, kar pomeni, da je zanje UV svetloba,

ki jo oddaja sonce, škodljiva. Zato bazene in biofiltre prekrijemo z UV zaščitno ponjavo in

pazimo, da niso izpostavljeni neposredni sončni svetlobi (Somerville in sod., 2014).

4.3 OSKRBA RIB

4.3.1 Krma in krmljenje

Ribam moramo s krmo nuditi hranila, ki bodo zadoščala za pokritje vseh njihovih potreb in

omogočala optimalno rast in življenje. Tip in količino krme izberemo na podlagi specifičnih

zahtev posameznih vrst rib (mesojede, vsejede) ter velikosti in starosti rib (mladice

potrebujejo energijsko in beljakovinsko bolj bogato krmo, zaužijejo tudi več krme glede na

njihovo telesno maso kot odrasle živali) (Losordo in sod., 1998). Krmne mešanice za ribe

niso tako sestavljene, da bi pokrile potrebe vseh treh deležnikov (rib, nitrifikacijskih bakterij,

rastlin) v akvaponskem sistemu (Kim, 2018).



10

4.3.2 Bazeni

Bazeni, v katerih ribe redimo, morajo ustrezati potrebam rib po prostoru. Ribam morajo

omogočati neovirano plavanje in preprečevati nepotrebne poškodbe. Že sama oblika

bazenov ima lahko pomembno vlogo pri čiščenju mehanskih delcev, cirkulaciji vode,

prispeva pa tudi h kakovosti vode in prostorski učinkovitosti. V splošnem poznamo tri oblike

bazenov: pravokotne/kvadratne, okrogle ter večkotne. Bazeni s koti (pravokotni/kvadratni)

dosegajo manj učinkovito cirkulacijo vode, povzročajo nabiranje mehanskih delcev v kotih,

vendar so prostorsko bolj priročni. Okrogli bazeni omogočajo boljšo cirkulacijo vode, zaradi

krožnega gibanja vode so njihove stene čiste, delci se nabirajo na sredini bazena, zmanjšujejo

možnosti poškodb rib, vendar so s stališča postavitve v prostoru najmanj primerni. Večkotni

bazeni združujejo dobre in slabe lastnosti prejšnjih dveh, a niso v nobeni izmed lastnosti

boljši (Somerville in sod., 2014; Bregnballe, 2015).

4.3.3 Filtracija

4.3.3.1 Mehanska filtracija

Iztrebke, ki jih ribe izločijo v trdni obliki sestavljajo netopni veliki delci, fini delci in v vodi

raztopljene organske odpadne snovi. Mehanska filtracija vode je pomemba, kajti če trdni

delci ostanejo v sistemu, poslabšajo kakovost vode. V času njihove mikrobiološke

razgradnje namreč bakterije odvzemajo veliko kisika iz vode, vanjo pa se sproščajo

amonijak, CO2 in H2S. Dodatno lahko trdni delci zamašijo sistem, onemogočijo pretok vode

in ustvarijo anoksične razmere za korenine rastlin. Kalnost vode oziroma prisotnost finih

delcev v njej povzroča pri ribah stres in draženje njihovih škrg (Losordo in sod., 1998;

Masser in sod., 1999). Obstaja več tipov mehanskih filtrov. Najpreprostejši je rešetka, ki jo

namestimo med bazen z ribami in rastno posteljo za rastline. To rešetko moramo seveda

večkrat očistiti in sprati. Drugi tipi vključujejo sedimentacijske bazene, peščene filtre,

prekatne filtre, itn. Na sliki 9 je prikazan manjši prekatni mehanski filter, kjer se trdni delci

usedajo na dnu bazena in jih lahko po odstranitvi iz bazena ter njihovi mineralizaciji

uporabimo za gnojenje rastlin.

Slika 9: Mehanski filter s prekati (prirejeno po Somerville in sod., 2014)



11

4.3.3.2 Biološka filtracija

Biofiltracija je pretvorba amonijaka (NH4+) in nitrita (NO2

-) do nitrata (NO3-). Tovrstna

filtracija poteka ob pomoči nitrifikacijskih bakterij, ki naseljujejo površino filtrirnih medijev.

Za opravljanje svoje naloge v filtru potrebujejo nitrifikacijske baterije veliko naselitveno

površino, zadostno preskrbo s kisikom in zadosten pretok vode (Smith, 2013). Zato je vsak

biofilter zasnovan tako, da ima veliko površino, na katero doteka s kisikom obogatena voda.

Kot medij v biofiltru se koristi plastične kroglice, vulkanski pesek, plastične zamaške za

steklenice, plastične mreže, odkruške plastike, itn. Vsak biofilter mora imeti veliko površino

glede na volumen, ne sme ovirati pretoka vode (Smith, 2013), biti mora iz inertnega

materiala in enostaven za splakovanje (Somerville in sod., 2014). Za zagotovitev zadostne

količine raztopljenega kisika v vodi se na dnu bazena s filtrom montira zračna črpalka.

Biološke filtre lahko glede na delovanje razvrstimo v filtre z gibljivim medijem (medij s

pomočjo vodnega toka - vzgona ali zračnih mehurčkov lebdi v vodi), kapljajoče filtre (medij

se nahaja nad gladino vode in preko njega se škropi večje količine vode) in filtre s

potopljenim medijem (filtrirni medij je potopljen v vodo, za njegovo delovanje je

pomembno, da vsebuje vstopajoča voda veliko kisika) (Smith, 2013). Ločena biofiltracija ni

potrebna pri hidroponiki z rastnimi posteljami, saj so te že same po sebi odlični biofiltri.

4.3.4 Oskrba s kisikom in zračenje vode

Dodatna oskrba s kisikom in potreba po prezračevanju vode sta pomembni predvsem ob

večjih gostotah naselitve rib, saj je pri tem poraba kisika in proizvodnja ogljikovega dioksida

večja glede na volumen vode. Dodatno oskrbo s kisikom lahko dosežemo preko mešanja

vode s pedali, ki jih poganja motor, z uporabo vodnih črpalk, ki vodo črpajo in razpršujejo

po gladini ali zračnih črpalk, ki potiskajo zrak v vodo bodisi preko perforiranih cevi ali

zračnega kamna (Tilapia Aquaculture Aeration: Solar Powered Diffusers February, 2015).

Za odstranjevanje škodljivih plinov (npr. ogljikovega dioksida, žveplovodika) iz vode

zadošča, da ta kroži, kar se vseskozi dogaja med zračenjem (Bregnballe, 2015).

4.3.5 Bolezni rib, preventiva in terapija

Najboljši način za ohranjanje zdravja rib v kateremkoli akvakulturnem sistemu temelji na

dnevnem spremljanju njihovega obnašanja in fizičnega izgleda. Običajno se to izvaja pred,

med in po krmljenju. Prevelika gostota naselitve, neustrezna temperatura ali pH vode,

majhna količina raztopljenega kisika, neustrezna krma – vsi ti dejavniki lahko povzročijo

stres, oslabijo imunski sistem rib in povečajo njihovo dovzetnost za bolezni (Somerville in

sod., 2014). Bolezni pri ribah povzročajo tako abiotski (neživi) dejavniki, ki jih v glavnem

povezujemo s kakovostjo in toksičnostjo vode, kot tudi biotski (živi) dejavniki, med katerimi

so bakterije, zajedavci, glive in tudi virusi. V splošnem akvaponski in recirkulacijski sistemi

niso tako izpostavljeni okužbam kot je npr. reja rib v jezerih ali kletkah na morju. Razlog za

to je preprost – v akvaponskih sistemih lažje zagotavljamo kontrolo nad vložki v sistem (npr.

neoporečna krma, vlaganje zdravih živali) in imamo nadzor nad ključnimi okoljskimi

parametri in parametri kakovosti vode (Somerville in sod., 2014). Tudi pri zdravstvenem

varstvu rib velja, da je preventiva boljša kot kurativa. Ključni preventivni ukrepi so

(Somerville in sod., 2014): nabavljamo zdrave ribe iz registriranih ribogojnic; pred



12

vlaganjem damo na novo prispele ribe v karanteno za vsaj 45 dni; skrbimo, da so vsi ključni

fizikalno kemijski parametri vode v optimalnih mejah; dostop do akvaponskega sistema

preprečujemo glodavcem, pticam, polžem, dvoživkam, insektom ter tudi osebam, ki niso

izvedle osnovnih biovarstvenih ukrepov; izogibamo se glasnim zvokom, fotografskim

bliskavicam in tresljajem v bližini bazenov; poskrbimo, da bazeni niso izpostavljeni

neposredni sončni svetlobi, hkrati pa tudi niso v popolni temi; sproti odstranjujemo poginule

ribe in organske usedline; stalno razkužujemo opremo ter z uporabo UV sterilizatorjev in

ozona preprečujemo širjenje patogenov v vodi.

Zdravljenje bolezni rib utegne biti v akvaponskem sistemu težavno, kajti komercialna

zdravila so draga, poleg tega je velikokrat težko priti do njih. Obstaja pa še ena težava.

Preparati proti bakterijam in zajedavcem imajo škodljiv učinek na preostanek sistema,

predvsem na bakterije v biofiltru in rastline. Rastline te preparate vsrkajo vase in postanejo

neuporabne za prehrano (Kumar in sod., 2005). Če je zdravljenje absolutno nujno, ga

izvajamo v posebnem bazenu, ki je ločen od akvaponskega sistema. Eno od dokaj

učinkovitih tretiranj rib proti večini bakterijskih in zajedavskih obolenj je njihovo približno

enotedensko kopanje v raztopini soli (0,15 %), ki se nahaja v posebnem bazenu. Raztopina

soli je toksična za patogene, ni pa nevarna ribam (Management of the aquaponic systems,

2015).

5 VZDRŽEVANJE AKVAPONSKEGA SISTEMA V RAVNOTEŽJU

V akvaponskih sistemih mora biti ekosistem rib, rastlin in bakterij v dinamičnem ravnotežju.

Obstajajo eksperimentalno določena razmerja med velikostjo biofiltra, gostoto posajenega

rastlinja in gostoto naseljenih rib. Če sta biomasa rib in velikost biofiltra v ravnotežju, bo

akvaponska enota ustrezno procesirala amonijak v nitrat, vendar pa se bodo ob premajhni

količini rastlin v sistemu začela kopičiti hranila. Pogosto imamo v akvaponskem sistemu

preveč rastlin in premalo rib. V tem primeru nitrifikacijske bakterije predelajo amonijak,

vendar količina nastalega nitrata in drugih hranil ne pokrije potreb rastlin, kar pomeni njihov

manjši pridelek. Uspešni akvaponski sistemi imajo pravo razmerje med biomaso rib in

številom rastlin oziroma natančneje povedano, v njih je doseženo pravo razmerje med ribjo

krmo in potrebami rastlin po hranilih. Ko sistem zdrsne iz ravnotežja, se to pozna na

parametrih vode, ki niso več v optimalnih mejah, ogroženo pa je tudi zdravje rib in rastlin.

Pri uravnoteževanju sistema bi morali upoštevati več spremenljivk kot na primer kapaciteto,

pri kateri bo sistem deloval, vrsto rib (mesojede, vsejede) in njihovo aktivnost, uporabljeno

ribjo krmo (odstotek beljakovin), vrsto rastlin (listnata zelenjava, plodovke), tip rastlinske

pridelave (ena ali več vrst), okoljske razmere in kakovost vode, metodo filtracije, itn. V

obsežnih raziskavah so znanstveniki ugotovili, da je mogoče kot kazalec uravnoteženja

uporabiti en sam parameter, ki se imenuje »razmerje krme«. Ta kazalnik je zbir treh

spremenljivk in sicer dnevne porabe krme (g/dan), vrste rastlin (listnate, plodovke) in

površine izražene v kvadratnih metrih, ki jo rastline potrebujejo za rast. Priporočili sta 40-

50 g krme/dan/m2 površine z listnato zelenjavo in 50-80 g krme/dan/m2 površine zasajene s

plodovkami. Na temelju količine krme, ki jo vnašamo v sistem in ob poznavanju zauživanja

krme določimo število rib, ki se morajo nahajati v akvaponskem sistemu. Poleg omenjenega

kazalnika obstajata še dve preprosti in komplementarni metodi za zagotavljanje

uravnoteženosti sistema: preverjanje zdravstvenega stanja rib in rastlin ter testiranje količine



13

dušika v vodi s preprostimi kiti. Slabo zdravstveno stanje rib in rastlin je opozorilo, da je

sistem zašel iz ravnotežja. Volumen vode je najpomembnejši akvakulturni vidik akvaponike.

Gostota naselitve vpliva na rast in zdravje rib in je eden od glavnih vzrokov za stres pri ribah.

Vsekakor pa količina vode ne vpliva na hidroponski del, razen v delu, da v primeru velikih

količin vode traja dalj časa, da se v začetni fazi v vodi nabere zadostna količina hranil.

Priporočljiva maksimalna gostota naselitve je 20 kg rib na 1000 litrov vode. Večje gostote

naselitve zahtevajo sofisticirane prezračevalne sisteme za doseganje stabilne koncentracije

raztopljenega kisika v vodi kot tudi kompleksne filtracijske sisteme za trdne odpadke. Reja

rib za prehrano se v bazenih manjših od 500 l ne priporoča. V kolikor jih vseeno redimo v

takih bazenih gostoto naselitve zmanjšamo na 1 kg rib/100 litrov vode (Somerville, 2014).

6 SKLEPI

Na osnovi pregleda in študija literature o akvaponiki je mogoče izpeljati naslednje

ugotovitve:

Akvaponika je sonaraven način pridobivanja hrane rastlinskega in živalskega izvora, ki

kombinira recirkulacijske sisteme v akvakulturi in hidroponiko.

Pri izbiri vrste rib, ki jo bomo redili v tem sistemu je treba upoštevati namen reje (ribe za

prehrano/ribe za okras), odpornost na bolezni in prilagodljivost na različne parametre vode.

Dobre fizikalno kemijske parametre vode dosežemo, če se ti nahajajo v naslednjih mejah:

pH 6-7; količina raztopljenega kisika 5 mg/l; količina skupnega amonijskega dušika

1 mg/l; temperatura vode 18-30 C.

Gostota naselitve rib naj ne preseže 20 kg rib/1000 l vode.

Za preprečevanje vnosa patogenov se moramo držati vseh načel biovarnosti.

Da bo akvaponski sistem deloval usklajeno moramo stalno vzdrževati in uravnavati

ustrezno razmerje med številom rib, rastlin in velikostjo biofiltra.



14

7 VIRI

Benton J. J. 2004. Hydroponics A Practical Guide for the Soilless Grower. 2nd ed. Boca

Raton, CRC Press: 440 str.

Boeuf G., Le Bail P. Y. 1999. Does light have an influence on fish growth? Aquaculture,

177, 1-4: 129-152

Bregnballe J. 2015. A guide to recirculation aquaculture: An introduction to the new

environmentally friendly and highly productive closed fish farming systems. FAO,

EUROFISH International Organisation: 95 str.

http://www.fao.org/3/a-i4626e.pdf (20. jul. 2019)

Dailygreen.it. 2014.

http://www.dailygreen.it/wp-content/uploads/2016/03/trota-arcobaleno.jpg

(7. jul. 2019)

Diver S. 2006. Aquaponics-Integration of hydroponics with aquaculture. Backyard

Aquaponics, Attra, 28 str.

https://backyardaquaponics.com/Travis/aquaponic.pdf (19. jul. 2019)

FarmHouse. 2017.

https://farmhouse.com.ng/wp-content/uploads/2013/06/Fish-05.jpg (7. jul. 2019)

Freshwater Diversity Identification for Europe. 2019. Tilapia del Nilo (Linnaeus, 1758).

http://www.ittiofauna.org/webmuseum/pesciossei/perciformes/cichlidae/oreochromis/

oreochromis_niloticus/oreochromis_niloticus.htm (7. jul. 2019)

Goddek S., Delaide B., Mankasingh U., Ragnarsdottir K., Jijakli H., Thorarinsdottir

R. 2015. Challenges of sustainable and commercial aquaponics. Sustainability, 7, 4:

4199-4224

Gunder H. 2004. Clarias gariepinus. Animal Diversity Web, University of Michigan

Museum of Zoology.

https://animaldiversity.org/accounts/Clarias_gariepinus/ (18. jul. 2019)

Hancock R. 2012. Water and Energy Conservation Grow System: Aquaponics and

Aeroponics with a Cycle Timer. San Luis Obispo, California Polytechnic State

University: 38 str.

https://digitalcommons.calpoly.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1192&context=eesp

(17. jul. 2019)

Kepenyes J., Váradi L. 1984. Inland Aquaculture Engineering: Chapter 21 Aeration and

Oxygenation in Aquaculture. FAO.

http://www.fao.org/3/x5744e/x5744e0m.htm (20. jul. 2019)

Kim H. J. 2018. Aquaponics basics. Purdue University, Purdue agriculture: 16 str.

https://ag.purdue.edu/hla/fruitveg/Presentations/Aquaponics%20Basics_

February%2013,%202018_Hye-Ji%20Kim.pdf (20. jul. 2019)

http://www.fao.org/3/a-i4626e.pdf

http://www.dailygreen.it/wp-content/uploads/2016/03/trota-arcobaleno.jpg

https://backyardaquaponics.com/Travis/aquaponic.pdf

https://farmhouse.com.ng/wp-content/uploads/2013/06/Fish-05.jpg

http://www.ittiofauna.org/webmuseum/pesciossei/perciformes/cichlidae/oreochromis/%20%20%20%20%20%20oreochromis_niloticus/oreochromis_niloticus.htm

http://www.ittiofauna.org/webmuseum/pesciossei/perciformes/cichlidae/oreochromis/%20%20%20%20%20%20oreochromis_niloticus/oreochromis_niloticus.htm

https://animaldiversity.org/accounts/Clarias_gariepinus/

https://digitalcommons.calpoly.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1192&context=eesp

http://www.fao.org/3/x5744e/x5744e0m.htm

https://ag.purdue.edu/hla/fruitveg/Presentations/Aquaponics%20Basics_%20%20%20%20%20%20February%2013,%202018_Hye-Ji%20Kim.pdf

https://ag.purdue.edu/hla/fruitveg/Presentations/Aquaponics%20Basics_%20%20%20%20%20%20February%2013,%202018_Hye-Ji%20Kim.pdf



15

Krap. 2019. Ribiška družina Bled.

https://www.ribiska-druzina-bled.si/ribe/krap/ (17. sep. 2019)

Kumar K., Gupta S. C., Baidoo S. K., Chander Y., Rosen C. J. 2005. Antibiotic uptake by

plants from soil fertilized with animal manure. Journal of Environmental Quality, 34,

6: 2082–2085

Kutty M. N. 1987. Site Selection For Aquaculture Chemical features of water. FAO.

http://www.fao.org/3/AC183E/AC183E00.htm#TOC (20. jul. 2019)

Lennard W. A., Leonard B. V. 2006. A Comparison of Three Different Hydroponic

Sub-systems (gravel bed, floating and nutrient film technique) in an Aquaponic Test

System. Aquaculture International, 14, 6: 539–550

Losordo T. M., Masser M. P., Rakocy J. 1998. Recirculating aquaculture tank production

systems: Overview of Critical Considerations. SRAC Publication, 451: 6 str.

https://agrilifecdn.tamu.edu/fisheries2/files/2013/09/SRAC-Publication-No.-451-

Recirculating-Aquaculture-Tank-Production-Systems-An-Overview-of-Critical-

Considerations.pdf (19. jul. 2019)

Love D. C., Fry J. P., Li X., Hill E. S., Genello L., Semmens K., Thompson R. E. 2015.

Commercial aquaponics production and profitability: Findings from an international

survey. Aquaculture, 435: 67-74

Management of the aquaponic systems, FAO ID št. 8398. 2015. Fisheries and Aquaculture

Department (FI), FAO: 10 str.

http://www.fao.org/3/ca4027en/ca4027en.pdf (23. jul. 2019)

Masser M. P., Rakocy J., Losordo T. M. 1999. Recirculating aquaculture tank production

systems. Management of recirculating systems. SRAC Publication, 452: 12 str.

https://agrilifecdn.tamu.edu/fisheries2/files/2013/09/SRAC-Publication-No.-452-

Recirculating-Aquaculture-Tank-Production-Systems-Management-of-Recirculating-

Systems.pdf (20. jul. 2019)

Popma T., Masser M. 1999. Tilapia Life History and Biology. SRAC Publication, 283:

4 str.

http://aquaculture.ca.uky.edu/sites/aquaculture.ca.uky.edu/files/srac_283_tilapia_life

history_and_biology.pdf (15. sep. 2019)

Rakocy J. 2007. Ten Guidelines for Aquaponic Systems. Aquaponics Journal, 46: 14–17

Rakocy J. E., Shultz R. C., Bailey D. S., Thoman E. S. 2004. Aquaponic production of

tilapia and basil: Comparing a batch and staggered cropping system. Acta Horticulturae,

648: 63–69

Resh H. M. 2012. Hydroponic Food Production: A Definitive Guidebook for the Advanced

Home Gardener and the Commercial Hydroponic Grower. 7th ed. Boca Raton FL,

CRC Press: 560 str.

https://www.ribiska-druzina-bled.si/ribe/krap/

http://www.fao.org/3/AC183E/AC183E00.htm#TOC

https://agrilifecdn.tamu.edu/fisheries2/files/2013/09/SRAC-Publication-No.-451-Recirculating-Aquaculture-Tank-Production-Systems-An-Overview-of-Critical-Considerations.pdf



http://www.fao.org/3/ca4027en/ca4027en.pdf

https://agrilifecdn.tamu.edu/fisheries2/files/2013/09/SRAC-Publication-No.-452-Recirculating-Aquaculture-Tank-Production-Systems-Management-of-Recirculating-Systems.pdf



http://aquaculture.ca.uky.edu/sites/aquaculture.ca.uky.edu/files/srac_283_tilapia_life_history_and_biology.pdf

http://aquaculture.ca.uky.edu/sites/aquaculture.ca.uky.edu/files/srac_283_tilapia_life_history_and_biology.pdf



16

Smith M. 2013. Biological filters for aquaculture. Gainesville FL, L. S. Enterprises.

http://biofilters.com/webfilt.htm (25. jul. 2019)

Somerville C., Cohen M., Pantanella E., Stankus A., Lovatelli A. 2014. Small-scale

aquaponic food production: Integrated fish and plant farming. FAO Fisheries and

Aquaculture Technical Paper, 589: 262

The Carp Co. 2019.

http://www.carpco.co.uk/images/Kohaku%2067.jpg (7. jul. 2019)

Tilapia Aquaculture Aeration: Solar Powered Diffusers February. 2015. Oregon State

University: 81 str.

https://bee.oregonstate.edu/sites/agscid7/files/bee_seniordesign_finalreport_2014

ex2rs.pdf (20. jul. 2019)

Turkmen G., Guner Y. 2010. Aquaponic (Integrating Fish and Plant Culture) Systems.

657-666

https://pdfs.semanticscholar.org/2713/dbc587582e12a853d40fcae55d001e04d8ba.pdf

(15. sep. 2019)

Weldon V. 2011. Recirculating Systems. eXtension.

https://articles.extension.org/pages/58711/recirculating-systems (15. jul. 2019)

Woynarovich A., Hoitsy G., Moth-Poulsen T. 2011. Small-scale rainbow trout farming.

FAO fisheries and aquaculture technical paper, 561: 81

http://biofilters.com/webfilt.htm

http://www.carpco.co.uk/images/Kohaku%2067.jpg

https://bee.oregonstate.edu/sites/agscid7/files/bee_seniordesign_finalreport_2014_ex2rs.pdf

https://bee.oregonstate.edu/sites/agscid7/files/bee_seniordesign_finalreport_2014_ex2rs.pdf

https://pdfs.semanticscholar.org/2713/dbc587582e12a853d40fcae55d001e04d8ba.pdf

https://articles.extension.org/pages/58711/recirculating-systems



ZAHVALA

Za vso pomoč, nasvete in prijaznost pri izdelavi diplomske naloge, bi se rad posebej zahvalil

mentorju doc. dr. Dušanu Terčiču.

Prav tako bi se rad zahvalil obema staršema za vso podporo tekom študija, za katero sem

izredno hvaležen, zahvalil pa bi se tudi vsem ostalim, ki so na kakršenkoli način pomagali

pri nastanku zaključne naloge.

Documents

TEHNOLOGIJA REJE RIB V AKVAPONSKIH SISTEMIH · 2019. 11. 12. · akvaponika. Pri akvaponiki gre za kombinacijo hidroponike, to je gojenja zelenjave v vodni raztopini hranil in akvakulture,