Tema letošnjega Svetovnega dne boja proti dezertifikaciji

”Dezertifikacija in podnebne spremembe – globalni izziv”

Sedemnajsti junij - Svetovni dan boja proti dezertifikaciji praznujemo vsako leto po vsem svetu, da bi okrepili pomen in vedenje o aridnih območij, ki so pod vplivom dezertifikacije.

Vsako leto dezertifikacija uniči 24 milijard ton rodovitnih tal. Tako je v zadnjih dvajsetih letih zaradi dezertifikacije, zlasti zaradi erozije in salinacije, propadlo vsaj toliko kmetijskih tal, kot meri celotna površina obdelovalnih kmetijskih tal v Združenih državah Amerike. Še več, po zadnjih ocenah, degradacija kmetijskih tal povzroči več kot 40 milijard dolarjev letnih izgub v kmetijski pridelavi. Tudi napovedi za v prihodnje so zaskrbljujoče. Površine obdelovalne zemlje v letu 2025 se bodo glede na stanje leta 1990 zmanjšale – v Južni Ameriki za dve petjini manj, v Aziji za eno tretjino, v Afriki pa kar za dve tretjini. To bo dramatično vplivalo na ekonomski položaj in preskrbo s hrano in s tem na možnost preživetja ranljivih regij, še posebno prebivalcev v aridnih ruralnih predelih.

Stoenaindevetdeset držav je decembra 1996 pri Združenih narodih sprejelo in potrdilo Konvencijo Združenih narodov o boju proti dezertifikaciji (UNCCD) v tistih državah, ki doživljajo hudo sušo in/ali dezertifikacijo, zlasti v Afriki. Ključna vloga konvencije je v globalnih naporih za izkoreninjenje revščine, za dosego trajnostnega razvoja in razvojnih ciljev tisočletja. Sedemnajsti junij predstavlja tudi priložnost, da opominja vsakogar na dejstvo, da se zapuščavljanju lahko učinkovito zoperstavimo s povečanim in učinkovitim delovanjem in sodelovanjem na vseh nivojih. Človeštvo se trenutno sooča tudi z naraščajočim problemom podnebnih sprememb. Letošnja tema poudarja na pomembnost sinergije in integriranega reševanja obeh problemov. Konvencija UNCCD je edini mednarodno priznan instrument, ki opozarja na probleme degradacije tal v aridnih območjih. Konvencija, poleg okoljske zaščite teh regij, promovira tudi ekonomski in socialni razvoj v območjih, ki jih ogroža dezertifikacija. Zato Konvencija UNCCD ni le okoljska, temveč tudi razvojna konvencija.

Namen Konvencije UNCCD je boj proti dezertifikaciji in degradaciji tal, ki ju povzročajo spremembe v podnebju in človekova dejavnost. Najočitnejša posledica dezertifikacije je degradacija pašnih površin in zmanjšanje pridelave hrane, kar vodi do revščine, lakote, prisilne migracije, konfliktov ter velike ekonomske in socialne škode. Zaradi takšne oblike degradacije je danes neposredno prizadetih že več kot 250 milijonov ljudi. Z učinkovitim ukrepanjem na vseh ravneh, podprtim z dogovori o mednarodnem sodelovanju, je namen konvencije prispevati k trajnostni rabi zemljišč na prizadetih območjih.

Dejavnik, ki močno prispeva k povečani dezertifikaciji, so podnebne spremembe. Ekstremni vremenski dogodki kot so poplave in suše postajajo pogostejši in bolj intenzivni v svojih učinkih. Intenzivne suše stopnjujejo dezertifikacijo v sušnih območjih. Dezertifikacija obenem povratno vpliva tudi na podnebne spremembe z degradacijo in s tem povezano izgubo vegetacije in zmanjšano zmožnostjo ponora

ogljika. Produktivnost tal se zmanjšuje, vegetacijski pokrov se tanjša zaradi človekovih dejavnosti in podnebnih sprememb. Dezertifikacija torej ni naravno razširjanje obstoječih puščav, ampak poslabšanje in uničevanje tal v sušnih, zmerno-sušnih in zmerno-humidnih območjih sveta.

Dve tretjini najrevnejše svetovne populacije živi v območjih, ki so pod dvojnim udarom dezertifikacije in podnebnih sprememb. Zato problem dezertifikacije ne moremo obravnavati samo kot lokalni, temveč globalni pojav, ki kaže na močno povečevanje v zadnjem desetletju.

Globalna ranljivost na dezertifikacijo

(Vir: USDA, Natural Resources Conservation Service, Soil Survey Division, World Soil Resources)

Zaradi dezertifikacije

� je ogroženo življenje več kot 1.2 miljarde ljudi, ki na ogroženih območjih degradirana kmetijska tla potrebujejo za preživetje; ti ljudje v 110-ih državah so najrevnejši.

� v obdobju 1997 do 2020 bo moralo več kot 60 miljonov ljudi zapustiti puščavne površine v Sub-saharski Afriki in se preseliti proti severu Afrike in Evrope.

� bodo izjemno težki življenski pogoji in izguba kulturne identitete še bolj izpodkopavali socialno ravnotežje.

� je najbolj prizadeta Afrika, kjer je prizadetih dve tretjini površin, v Združenih državah Amerike je prizadetih več kot 30 % površin in četrtina Latinske Amerike. V Španiji suša ogroža 31 % površin.

� je degradiranih 70 % od skupno 5.2 miljarde ha sušnih površin, ki so kmetijska zemljišča ali 30 % vseh površin na svetu. Tem površinam grozi dezertifikacija.

� se bodo do leta 2025 občutno zmanjšale razpoložljive površine obdelovalnih tal, po pričakovanjih za 2/3 v Afriki, za 1/3 v Aziji in približno 1/5 v južni Ameriki.

� degradirane kmetijske površine postajajo bolj ranljive za poplave, zaslanjevanje, kvari se kvaliteta vode, narašča zamuljenje rek, vodotokov in vodnih zadrževalnikov.

� so se od leta 1950 za dve tretjini zmanjšali svetovni viri pitne vode, 12 miljonov ljudi umre zaradi pomanjkanja vode ali okužene pitne vode.

Dezertifikacijo povzročajo: � človeške aktivnosti in klimatske spremembe. Med človeškimi aktivnostmi je

najhujša pretirana izraba tal, do katere prihaja zaradi prevelikega ekonomskega in socialnega pritiska, nevednosti, vojn in suše.

� kmetijske dejavnosti, od katerih so najbolj uničujoče posledice zaradi pretiranega pašništva, nepravilne obdelave tal in neustreznega namakanja.

� pretirano izsekavanje gozdov ali pa pogozdovanje z neprimernimi hitro rastočimi eksotičnimi drevesnimi vrstami kot je evkaliptus in požiganje gozdov močno doprinesejo k dezertifikaciji zemeljske površine.

� človekove dejavnosti, zlasti namensko spreminjanje zemeljske površine, kot so urbanizacija in infrastruktura ter čezmerno izkoriščanje površin in poraba vode v turistične namene.

Dezertifikacija je oboje: vzrok in posledica podnebnih sprememb. Pripravila: Mag. Andreja Sušnik UNCCD predstavnica za Slovenijo Urad za meteorologijo/ ARSO