Tema šTevilke - svit-kp

SvitČASOPIS DRUŠTVA

ZA POMOČ ODVISNIKOM

IN NJIHOVIM DRUŽINAM

SVIT KOPER

4

Tema šTevilke: RazgRnimo zasvojenost

DECEMBEr 2014

32

Drage bralke in bralci,Četrta številka glasila SVIT je zadnja v sklopu projekta, ki ga je

financiralo Ministrstvo za zdravje RS. Upamo, da smo vsi, ki smo

sodelovali pri nastajanju glasila, vključno z bralci, začutili potre-

bo po ohranitvi tega stičišča življenjskih izkušenj in znanj, ki jih

je glasilo predočilo slovenski javnosti. Menimo, da je za trajno

uveljavitev modela treba raziskati tržne oblike, ki bi omogočale

samozadostnost in avtonomnost mreže zainteresiranih posame-

znikov in bi hkrati nudile oporo pri aktivaciji energije posame-

znikov, ki imajo pri vsem največ povedati in katerih glas bi moral

seči v ušesa vsakovrstnih čuvarjev statusa quo.

Glasilo je nastajalo v sklopu meseca odvisnosti, čemur smo pri-

lagodili vsebino, ki je tokrat posvečena pojmu zasvojenosti. Pri

govoru o uživanju psihoaktivnih snovi smo deležni nerazumeva-

nja, posploševanj, poenostavljanj različnih pojmov, kot so odvi-

snik, narkoman, zasvojenec, junkie ipd. V mešanici sporočil so

ti termini ustvarili predstavo sopomenk in s tem pomanjkanje

zavedanja o pomembnih ločnicah, prisotnih pri posameznikih, ki

uporabljajo droge. Upamo, da bomo vsaj deloma razgrnili tančico

nerazumevanja, ki ima za posledico stigmatizacijo velikega dela

državljanov raznovrstnih življenjskih stilov, zdravstvenih okoli-

ščin in prepletenosti usod.

V stilu Martina Luthra negujemo sanje o obravnavi posamezni-

kov, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva in ne-

pogojne enakopravnosti posameznikovih dolžnosti ter pravic.

Samo Novaković

Ko govorimo o odvisnosti, prevečkrat pomi-slimo le na tiste osebe, ki se srečujejo v dru-štvih za pomoč odvisnikom od prepovedanih drog in njihovih bližnjih. Odvisnost od drog je ena najboj poznanih odvisnosti, verjetno predvsem zaradi eruptivnega poteka nastan-ka odvisnosti pri heroinu. Še zdaleč pa pre-povedane droge ne predstavljajo največjega zdravstvenega problema. V našem prostoru še vedno največ škode povzročijo odvisnosti od dovoljenih oz. legalnih psihoaktivnih sno-vi, na prvem mestu odvisnost od alkohola oz. pitja različnih alkoholnih pijač in takoj zatem odvisnost od nikotina oz. kajenja tobaka. Šele potem so v mnogo manjšem obsegu prisotne druge odvisnosti, od zlorabe zdravil do drugih psihoaktivnih snovi, med katere štejemo tudi prepovedane droge.

Kar pa je vsem odvisnikom skupno, tako alkoholikom, kadil-cem tobaka ali konoplje, kokainskim ali heroinskim odvisni-kom, odvisnikom od seksa ali interneta, je njihova nagnje-nost k zasvojenosti. Zasvojenost lahko opredelimo kot kronično, to je stalno psi-honevrobiološko motnjo delovanja nagrajevalnega sistema možganov. Tega uravnavajo nekateri centri v možganih, ki nas nagrajujejo z občutkom ugodja pri opravljanju življenj-

Svit December 2014

Odgovorna urednica:

dr. Vesna Grahovac

Uredniški odbor:

mag. Žanin Čopi, Samo Novaković

Urednik fotografije:

Samo Novaković

Lektoriranje:

Barbara škrbina

Tehnična izvedba:

Igor Petronijević

Tisk:

Birografika Bori d.o.o.

Izdajatelj:

Društvo za pomoč odvisnikom

in njihovim družinam SVIT Koper.

Ljubljanska cesta 6

6000 Koper

www.svit-kp.org

Projekt sofinancira:

Ministrstvo za zdravje RS

Zasvojenost in odvisnostizr. prof. dr. Gorazd Drevenšek

sko pomembnih, elementarnih preživetvenih aktivnosti, kot so hranjenje, pitje, spolna aktivnost, skrb za otroke, druži-no ... Zasvojenci, ki z redno uporabo določene psihoaktivne učinkovine ali aktivnosti spremenijo odziv nagrajevalnega sistema, popačijo tudi zaznavo tega, za kar nas izvirno naš možganski sistem nagrajuje. Tako lahko ugodje ob uporabi droge izpodrine naš užitek ob hranjenju, seksu ali skrbi za svojega otroka.

KazaLoZasvojenost in odvisnost

Okužba z virusom HIV v Sloveniji

Zdravljenje okužbe z virusom HIV-a doživljenjsko, cepiva še ni

Spreminjanje prepričanja, čustvovanja, delovanja...ali zmanjševanje škode na področju drog

HCV - tihi ubijalec

Prvič v življenju se je počutil »normalnega«

S. M.: Spomini

Slovar lokalnega žargona uporabnikov prepovedanih drog

3

10

12

14

17

20

23

25

Tema šTevilke – RazgRnimo zasvojenosT

Zasvojenost se lahko izraža v različnih oblikah odvisnosti

Fotograf ija: Samo Novakovič

54


Od katerih psihoaktivnih učinkovin in/ali aktivnosti lahko postanejo odvisni zasvojenci?Pri zasvojenih osebah lahko nastopi odvisnost od nasle-dnjih skupin učinkovin:- hrane, posebej odvisnost od sladkorjev in drugih ogljiko-vih hidratov (kruh, testenine, na splošno predvsem škrobne jedi); nastopijo prehranjevalne anomalije, kot je prenažiranje z eno vrsto takšne hrane; odziv na prekomerno uživanje oz. posledično prekomerno debelost so lahko prekomerne na-sprotne reakcije stradanja in motnje, kot je bulimija ali ano-reksija;- pijače, praviloma odvisnost od alkoholnih pijač, kave ali različnih pripravkov z dodatkom psihoaktivnih učinkovin (kot je bila sprva kokakola); vsekakor je najbolj nevarno pre-komerno uživati katero koli od alkoholnih pijač, res nevarne pa so žgane pijače; če alkohol v zmernem dnevnem odmer-ku zdravju lahko koristi, večina ljudi izgubi občutek zmer-nosti; psihotropnih učinkov še zdrava količina alkohola pri odvisnih od alkohola ne nudi nobenega učinka ugodja več, zato pogosto prihaja do zastrupitev z alkoholom;- Psihotropnih zdravil, ki so največkrat pomirjevala, uspava-la, tudi anestetiki, danes pa že vse, kar »zadene«; prelahko dosegljiva, saj je predpisovanje in tako posredna ali splošna dostopnost splošna; -“rekreativnih” učinkovin (tobak, mefedron, heroin, kokain ...); značilnost zadnjega desetletja je, da nove spojine, njiho-ve zmesi ali kombinacije nastajajo čez noč; z organsko sin-tezo, ki se jo da izvesti že v domačem laboratoriju, recepte hitro najdeš na internetu, surovine pa s pomočjo interneta in poštne dostave dobiš v nekaj dnevih.

Večina zlorabljenih drog in snovi deluje s pozitivnim ojača-njem učinka; užitek ob jemanju droge dodatno okrepi še predhodno pripravljalno vedenje v procesu jemanja droge.Nagrajevalni učinek se nanaša na pozitivno izkušnjo, pove-zano z drogo. Posledica uživanja psihoaktivnih snovi in pre-komerne aktivnosti vsaj v začetku ali tudi neprestano izzove tesnobnost, občutke krivde, strahu, sramu, brezupnosti, ne-uspešnosti, manjvrednosti …

Nagrajevanje in nevrobiološko ojačanje (okrepitev nagrade). V ta center so vključeni najmanj trije centri, ventralni tegmen-dalni del (VTA), ventralni palidni globus in jedro akumbensa (NA). Jedro akumbensa včasih imenujemo tudi hedonistični center, torej center užitka.

Pri drugih, »nekemičnih« oblikah zasvojenosti, pa lahko na-stopi odvisnost od navedenih aktivnosti.- Športne aktivnosti so najbolj pogosta oblika odvisnosti (tek, redna vadba, ekstremni športi, tvegani športi). Vsekakor so nekatere med njimi tudi ena najbolj zdravih oblik odvi-snosti, saj nam vzdržujejo telesno kondicijo in zmogljivosti, tudi mentalne oz. kognitivne. Težava je le v tem, da ko odvi-snik od športa želi opravljati kakšno drugo obvezo v času, ko navadno vadi, teče itd., tega ne bo zmogel, saj bo doživljal podobne odtegnitvene simptome kot odvisnik od droge, hkrati pa bo zanemarjal svojo družino in delovne obveze, da bi si vzel čas za aktivnost. V času dnevne športne aktivnosti bo njegova sposobnost za druge funkcije zmanjšana. Neka-teri terapevti to obliko odvisnosti uporabljajo kot terapev-tsko sredstvo za zdravljenje bolj škodljivih odvisnosti, kar predstavlja zamenjalno terapijo.- Prekomerna spolna aktivnost se lahko odraža kot preko-merna potreba po stalni dnevni spolni aktivnosti. V primeru, da odvisnik ne dobi spolne zadostitve, je razdražen, lahko agresiven, vsiljiv itd., vsekakor pa ni sposoben opravljati rednih delovnih obvez in socialno delovati. Njegovo vede-nje je zelo podobno odvisniku od droge, ki išče odmerek za preprečitev nastopa odtegnitvenih simptomov. Tudi to odvisnost so nekateri terapevti pri (pogojno) urejenih parih uporabljali (in še uporabljajo) kot zamenjalno terapijo za od-visnost od alkohola ali prepovedanih drog.- Igre na srečo so postale razširjene z množičnostjo raču-nalniških in drugih elektronskih iger na srečo. Pri tej obliki zasvojenosti se razvije želja po imetju, posedovanju, ki pred-stavlja iskano ugodje.


Zasvojenost je pogojena z dednimi oz. z genetskimi, psiho-socialnimi in okoljskimi dejavniki. Prepoznamo jo po nezmo-žnosti samokontrole pri uporabi učinkovine oz. drog, po ne-zmožnosti prenehanja določenih aktivnosti, po kompulzivni nenadzorovani uporabi drog oz. izvajanju aktivnosti kljub škodi, ki jo s tem povzročimo sebi. Mednje sodijo, npr. ne-varnost okužb, izguba službe, sredstev preživljanja, izguba doma ... Za zasvojenost je značilno tudi izjemno hrepenenje po drogi ali stalni aktivnosti. Nekateri pojem zasvojenosti definirajo ožje, kot stalno potrebo po uporabi učinkovine ali izvajanja aktivnosti ne glede na škodljive posledice.odvisnost je del pojava zasvojenosti in je stanje zasvojene osebe. Stanje prilagoditve nevrofizioloških in bioloških pro-cesov pri stalni uporabi droge ali izvajanju aktivnosti, ki se vedno kaže s specifičnim odtegnitvenim sindromom. Pri za-svojenih osebah se ob začetnih stopnjah odvisnosti razvije toleranca do učinkovine ali aktivnosti, kar pomeni, da odvi-sniki za enak učinek vzete droge ali aktivnosti potrebujejo vedno več psihoaktivne snovi, več aktivnosti. Ob prekinitvi uporabe snovi pa se pojavijo odtegnitveni simptomi, neprije-tni odzivi našega telesa. Zasvojenost obravnavamo in zdravi-mo kot kronično bolezen možganov, ki je pogosto povezana z recidivom (vračanje k jemanju droge, izvajanju aktivnosti). Povzročijo jo okoljski, vedenjski in genetski dejavniki, ven-dar se po začetni izpostavljenosti učinkovini ali zasvajajoči aktivnosti zasvojenost razvije zaradi nevrokemičnih prilago-ditev v možganih, ki so posledica izpostavljenosti določeni psihoaktivni snovi oz. aktivnosti.

Odvisnost danes opredeljujemo kot duševno motnjo, ki se jo da zdraviti. Navadno povzročajo odvisnost droge (odvisnost od psihoaktivne učinkovine) in aktivnosti (delo, seks, igre na srečo, internet, šport …).

zasvojenost in odvisnostPri uporabi poimenovanja stanja odvisnosti, po-dobno kot pojma zasvojenosti, je v zadnjih de-setletjih prišlo do pojmovne zmede.

Glavni vzrok za to je bila verjetno odločitev ameriških strokovnih krogov, ki so se v izogib stigmatizaciji pojma zasvojenosti (ang. addicti-on) tej stigmatizaciji poskusili izogniti tako, da so tudi zasvojenost pričeli imenovati odvisnost (ang. dependence).

Gre za pojem, ki je bil manj stigmatiziran, pa tudi manj natančen in pogosto napačno uporabljan. Dokaj nekritično so začeli omenjeni pojem uporabljati tudi slovenski strokovnjaki. Slovar slovenskega knjižnega jezika nedvomno razli-kuje med obema pojmoma in ju tudi strokovno ustrezno opiše.

sLovaR izRazov- Odvisnost sproža prekomerno odzivnost možgan-skega sistema nagrajevanja kot odgovor na redni vnos psihoaktivnih snovi ali redno izvajanje aktivno-sti oz. drugih vedenjskih vzorcev.- Nevroadaptive, spremembe nagrajevalnega sistema v možganih, so prilagoditve bioloških odzivov na psi-hoaktivno snov ali zasvajajočo aktivnost, kar povzroči spremembe v nastajanju, sproščanju in/ali deaktiva-ciji živčnih prenašalcev v možganskih centrih, odgo-vornih za občutje ugodja.- Kompulzivnost pomeni, da zasvajajoče aktivnosti iz-vajamo ali droge uživamo nenadzorovano, kljub temu, da bo jemanje drog ali naše početje izzvalo neugodne učinke, poškodbe, nam nakopalo socialne težave.- Hrepenenje po drogi, aktivnosti (hlepenje, hlastanje, ang. craving) za drogo ali iskanje dejavnosti povzroči nevrobiološke prilagoditve živčnega sistema in spro-ža prekomerno željo po doživetju ugodja.- Toleranca nastopi, ko redno izvajamo naše aktivnosti ali redno uživamo drogo, zato se po določenem času nagrajevalni učinek droge ali aktivnosti zmanjšuje. Za dosego enakega zadovoljujočega učinka moramo zato povečati količino droge ali aktivnosti. Toleranca nastopi zaradi porasta encimov, ki razgrajujejo drogo, lahko zaradi zmanjšane odzivnosti receptorjev, spre-membe v prenosu signala z receptorja itd. Potreba po aktivnosti se veča zaradi večje potrebe po proženju telesu lastnih endorfinov, enkefalinov ... - odtegnitveni sindrom nastopi, ko droge v telesu »zmanjka« oz. se je vsa izločila. Je skupek neugodnih simptomov, kot so razdražljivost, krči v črevesju, žle-zah, potenje, nespečnost, agresivnost, tesnobnost (anksioznost), žalost. Blažimo jih lahko z nekaterimi zdravili, npr. pomirjevali, anksiolitiki in drugimi.- Kot posledica nastanka odvisnosti nastopijo motnje motivacije, spomina, čustvovanja, zaznave, predvsem pa motnje sprejemanja odločitev.

76

Tema šTevilke – RazgRnimo zasvojenosT Tema šTevilke – RazgRnimo zasvojenosT

Aktivacija možganskih centrov ob igrah na srečo – pričako-vanju zadetka denarne nagrade (posnetki s tehniko funkcij-ske magnetne resonance): osebam v pričakovanju zadetka se je aktiviral srednji prednji del možganske skorje (MPFC, zgoraj), jedro akumbensa kot hedonistični center oz. center ugodja (NAcc, srednja slika) in ventralni tegmentalni del, vsi vključeni v sistem nagrajevanja in nastanek odvisnosti. Po-membno je, da se je aktivnost povečala samo v teh centrih, aktivnosti drugih možganskih funkcij so bile zmanjšane, praviloma na račun osredotočanja oz. povečanja za dosego cilja.

- internet (igre, forumi, Facebook, elektronska pošta, klepeti ...). Kdo ne more zaspati, če ne všečka zadnjih novic prijate-ljev? Kdo ne more študirati, če trikrat na uro ne pregleda ele-ktronske pošte? Kdo sredi noči brska naključno po interne-tu? S temi zasvojenostmi se bodo verjetno ukvarjale bodoče generacije terapevtov, ki jim bodo vsebine bližje.

- Delo oz. deloholizem je oblika odvisnosti, pri kateri posa-meznik pobegne od vseh težav, tako družbenih kot družin-skih ali osebnih, v »spokojnost« dela, kjer te okolica pusti na miru. Deloholiki na dopustu pogosto zbolijo (npr. prehlad,

vročina, vnetja), doživljajo napade anksioznosti pred neopra-vljenim delom. Da dopustu se praviloma ne morejo sprostiti oz. doživljajo odtegnitveni sindrom.

- Nakupovanje je oblika želje po posedovanju, iskanju vedno novega. Pogosto lahko v ameriških nadaljevankah o terapi-ji te zasvojenosti spremljamo posameznike, ki jim terapevti postavijo tedenske ali mesečne okvire porabe njihovega de-narja, jih prisilijo, da pred njimi razrežejo kreditne in plačilne kartice, si postavijo življenjske prioritete in da se odpovedo nepotrebnim oz. odvečnim nakupom ter porabi denarja. Na-kupovalna zasvojenost je v veliki meri podvržena vsiljenim signalom – oglaševanju, ki jih osebe težko izločijo iz odziva čustvovanja oz. hrepenenja po posedovanju, imetju. Take osebe ob nakupih doživijo ugodje, enakovredno drugim za-svojenostim.Prav pri navedenih aktivnostih se zasvojenost najbolj jasno definira kot motnja vedenja z jasno izraženim odtegnitvenim sindromom, kompulzivnostjo, iskanjem zadoščenja ...

Nagrajevalni sitem v možganih:Snovi in zasvajajoče aktivnosti sproščajo dopamin iz nevro-nov v ventralnem tegmentalnem območju. Dopamin jedru akumbensa (NA, rdeče), povzroči pozitiven ojačitveni odgo-vor – evforično vzburjenje. Negativno ojačanje preko GABA--internevronov vzpostavi normalen čustveni tonus, kronično uživanje drog pa sproži nevroadaptive spremembe, ki pov-zročijo izgubo te negativne okrepitve in nastane krog odvi-snosti od drog/odvisnosti od dejavnosti ter povzroči nastop stanja evforične odzivnosti.

Različne zasvajajoče aktivnosti in psihoaktivne snovi se med seboj razlikujejo po lastnostih, ki vplivajo na nasta-nek oz. razvoj elementov zasvojenosti. Te vplivajo na razvoj stopnje odvisnosti, intenzivnosti pojavljanja odtegnitvenih simptomov, ojačanje odziva po večkratnem uživanju oz. pri-lagajanju na jemanje droge s povečanim psihičnim odzivom, pojav prilagoditve na jemanje droge s povečanim izločanjem droge, ali pri nekaterih drogah z zmanjšanim odzivom na to-leranco na drogo in na nevarnost akutne zastrupitve z dro-go (tabela Potencial zasvajanja). Zadnje je najbolj znano pri alkoholnih in heroinskih odvisnikih, v zadnjih desetletjih pa vse pogosteje tudi pri kokainskih odvisnikih.

Psihoaktivna snov, ki povzroča najmočnejšo odvisnost, je nikotin. Pri odvisnikih, ki najbolj trpijo za odtegnitvenimi simptomi, se dogaja, da ob pomanjkanju nikotina oz. v situa-cijah, ko morajo ublažiti povečan stresni odziv, ne funkcioni-rajo, dokler ne prižgejo cigarete. Najhujše oblike odvisnosti od nikotina najdemo pri ljudeh, ki jih odtegnitveni simptomi zbudijo iz spanja in lahko spet zaspijo šele po tem, ko poka-dijo cigareto.

Najhujši odtegnitveni sindrom izzove alkohol, ki je hkrati tudi najbolj razširjena psihoaktivna snov. Ker njegovo delo-vanje ni zelo specifično, torej ne deluje prvenstveno na ene receptorje oz. živčne centre, prizadene toliko več organov.

Internet, novejša oblika odvisnosti.

98

Zakaj zasvojenci uživajo droge ali izvajajo zasvajajoče dejav-nosti?Vedenjski vzorec zasvojenca žene hrepenenje (hlepenje, ang. craving), nuja po zaužitju droge ali »početju stvari«. Psi-hiatri zasvojenost opredeljujejo kot motnjo uporabe učinko-vine, če oseba zlorablja učinkovino (drogo) najmanj 12 mese-cev. Kot motnjo jo opredeljujejo zato, ker vodi do zmanjšanja delovnih sposobnosti in do distresa (slabega stresa) ter slab-šega odziva na življenjske situacije. Za natančno diagnozo zasvojenosti je potrebnih še vsaj 11 dodatnih kriterijev.

Pomemben razlog za začetek uporabe psihoaktivne droge je po navadi stres oz. distres (»slab stres«: za razliko od dobre-ga, spodbujajočega stresa – evstresa). Ta normalno povzroči prilagoditve odziva osebe na neprijetne ali nevarne situacije, če pa traja predolgo ali trajno, se oseba ni več sposobna pri-merno odzivati na nevarne situacije.

Uporaba psihoaktivne učinkovine je pogosto odziv na tak stres, tesnobnost, nevroticizem ali kar občutljivost na stres. Nam kulturno najbolj dostopna droga za uravnavanje stre-sa, žalosti, razočaranj je vsesplošno dostopen in družbeno povsem sprejemljiv oz. favorizirani alkohol. O škodi, ki jo povzroča, je bilo napisanega že preveč. Ocenimo lahko le, da je v preteklosti uničil pomemben delež posameznikov, njiho-vega družinskega življenja, osebnih karier.

Kot priročna izbira uravnavanja stresa so tudi psihostimu-lansi, ki nas »zbudijo« k odzivu (in manj k delovanju). Primer

Zato so zdravstvene posledice, poleg psihosocialnih, po na-vadi ene najhujših v zahodni družbi. Hkrati je alkohol tudi ti-sta snov, zaradi katere umre največ ljudi. Navadno zaradi ne-sreče, podhladitve itd., redkeje samo zaradi direktne opitosti.Droga, ki najbolj potencira svoje delovanje, pa je kokain. Je droga po »še in še« oz. »nikoli ni dovolj«. Ko prične delovati, si uporabnik želi še več, vedno več in hkrati izgubi sposob-nost racionalne presoje, česa je zmožen, posebej v stanju ob uživanju. Marsikateri strokovnjaki s področja zasvojenosti prav kokainu pripisujejo vpliv na zlom finančnih borz oz. fi-nančnih malverzacij, ki so pripeljale do finančne krize zaho-dnega sveta v preteklem desetletju. To trditev utemeljujejo (in dokazujejo) s tem, da so borzni krogi največji odjemalci kokaina, tako v Londonu kot New Yorku, danes pa že tudi na vseh drugih borzah). Tudi pri nas je uporaba kokaina značil-no prisotna. Zato bodite previdni, s kom imate opravka, ko sklepate finančne posle, prodajate hišo ali jo kupujete ….

Hitrost nastopa učinka, trajanje učinka ter stopnja odvisnosti od

načina vnosa droge: hitreje kot vnesemo drogo in bolj intenzivno

kot nastopi učinek, večja verjetnost je, da bo snov povzročila odvi-

snost. Snovi, ki si jih vbrizgamo intravensko (heroin, tudi kokain),

ali ki jih zaužijemo z dihanjem (kokain, nikotin, konoplja, heroin

…), najhitreje vstopijo v naš krvni sistem. Učinek nastopi zelo hitro

in zelo hitro dosežemo maksimalen, skoraj orgazmični efekt. Take

snovi so najbolj zasvajajoče.

negotovosti … do naslednjega jemanja droge. In tako vse do večjega zloma.

Paradoks zasvojenosti: Oseba razvije in vzdržuje vedenjski vzorec trenutnega ugod-ja, zadoščenja, ki se vedno konča destruktivno. Kompulziv-nost uporabe drog onemogoča preprosto prekinitev teh ak-tivnosti, saj so nevrobiološke prilagoditve tako spremenile fiziologijo, da je proces zdravljenja dolg.

Zaključki:Droge spreminjajo nevrobiologijo človeka, posebej pri mla-dostnikih. Zato nam lahko pustijo trajne posledice.Zasvojenost lahko:- preprečujemo,- zdravimo,- če je ne zdravimo, pa lahko traja doživljenjsko.

(Slike povzete po knjigi Psychopharmacology, Sinauer 2006, 2013

in po National Institute for Drug Abuse, ZDA)

*Izr. prof. dr. Gorazd Drevenšek je predavatelj Psihofarmakologije na

Univerzi na Primorskem (UP), na Fakulteti za matematiko, naravo-

slovje in informacijske tehnologije (FAMNIT), pri novem študijskem

programu Biopsihologija.

take droge je kokain, ki je za zmanjšanje stresa »droga prve izbire«, nekakšno preventivno sredstvo proti prekomernemu stresu. Kokain je droga, ki se kaže v intenziviranju živahno-sti in želji, da prepričljivo govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš. Tako nam omogoča sprejemanje odločitev, reševanje pro-blemov, kot si jih zamišljamo, z realnostjo pa seveda nimajo nič. V takem, kokainskem stanju imamo moteno racionalno odločanje, sprejete odločitve pa so bolj v skladu z željami in potrebami, z dejanskim stanjem in zmožnostmi imajo bolj malo skupnega.

Osebe, ki so lahko potencialno zasvojene, morajo imeti tudi določene predispozicije, kot je npr. vedenjska dezinhibicija. Zloraba drog oz. njihova uporaba je pri potencialno zasvo-jenih osebah povezana v skupek lastnosti, ki lahko vodi do odvisnosti od droge: impulzivnost, antisocialnost, nekon-vencionalnost, agresivnost, v kombinaciji z osebnimi ali družbenimi omejitvami in normami, ki so jim lahko zasvo-jene osebe izpostavljene in se jim po navadi zoperstavljajo.Uporabo drog pri odvisnikih ob zaužitju spremlja občutek nagrajevanja. Odvisne osebe z drogo tako dobijo senzaci-onalno dogajanje, nagrado, ekstravaganco in družbo sebi enakih ter hkrati drugačnih od okolja, ki jih izključuje. V na-slednji fazi pa po navadi nastopi občutek krivde, zavrženosti,

Slika možganov zasvojene in zdrave osebe (primerjava s srcem): možganska aktivnost zdrave osebe; možganska slika uporabnika kokaina. Svetlejša barva predstavljata višjo aktivnost, temnejša nižjo.

1110

Boris Kopilović, dr. med. spec. epidem.

Predvidoma je v Sloveniji še vedno okužena s HIV-om manj kot ena oseba na 1.000 pre-bivalcev, vendar število narašča. V obdobju zadnjih desetih let (2004–2013) je bilo prepo-znanih 407 primerov okužbe z virusom HIV, medtem ko je umrlo 22 bolnikov, okuženih z aidsom. Delež okuženih nosečnic, ki v grobem odraža delež okuženega splošnega prebival-stva v rodni starosti, ostaja relativno nizek. V letu 2011 smo okužbo s HIV-om zabeležili pri dveh od 7.231 nevezano anonimno testiranih nosečnic (3/10.000 prebivalcev), medtem ko v vsem obdobju od leta 1993, odkar sledimo deležu nosečnic, okuženih s HIV-om, nismo prepoznali več kot enega primera letno. V letu 2013 nismo zabeležili nobenega primera okužbe nosečnice z virusom HIV med 9.574 nevezano anonimno testiranimi.

Moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, so najbolj priza-deta skupina. V letu 2011 je delež okuženih s HIV-om v majh-nem priložnostnem vzorcu moških, ki imajo spolne odnose z moškimi,prvič v vsem obdobju po letu 1996, odkar med njimi sledimo delež okuženih s HIV, presege pet odstotkov. V le-tih 2012 in 2013 je bil ponovno nižji od pet odstotkov. Delež okuženih je relativno visok tudi med bolniki s spolno pre-nesenimi okužbami, med katerimi je visok delež moških, ki imajo spolne odnose z moškimi. Med injicirajočimi uživalci prepovedanih drog se intenzivno širjenje okužbe s HIV še ni začelo in v letu 2013 med 114 nevezano anonimno testiranimi ponovno nismo prepoznali nobene tovrstne okužbe.V letu 2013 je bilo prepoznanih 44 primerov okužbe s HIV--om (21,4/1.000.000 prebivalcev). To je primer manj kot v letu 2012 in 20 več kot v letu 2004, kar je v primerjavi z večino držav Evropske unije (EU) relativno nizka prijavna incidenca, saj je bila v letu 2012 povprečna prijavna incidenca okužbe s HIV-om v 28 državah EU/EEA 58 na milijon prebivalcev. O nižji prijavni incidenci okužbe s HIV-om kot Slovenija so po-ročale samo štiri države v EU. Povečano število diagnoz po letu 2004 je predvsem posledica porasta primerov med mo-škimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. V letu 2013 in tudi v vsem obdobju zadnjih desetih let je bilo med njimi največ novih diagnoz okužbe s HIV-om med starimi od 30 do 39 let. Zaskrbljujoče je, da je bilo v letu 2013 tudi pet primerov zgodnjega sifilisa med moškimi, okuženimi z virusom HIV, ki imajo spolne odnose z moškimi.

V letu 2012 je bil prvič po letu 2001 prepoznan primer okuž-be s HIV-om pri injicirajočem uživalcu prepovedanih drog. V letu 2013 sta bila prepoznana že dva primera okužbe s HIV-om pri injicirajočih uživalcih prepovedanih drog. Vsi trije so injicirali prepovedane droge tudi v tujini. Zaradi šte-vilnih poznih diagnoz okužbe s HIV-om v Sloveniji zamuja-mo številne priložnosti za uspešnejše zgodnje zdravljenje in preprečevanje novih okužb. Med osebami s prepoznano okužbo s HIV-om v letu 2013 bi jih zaradi hude prizadetosti imunskega sistema morala že dobra polovica prejemati pro-tiretrovirusna zdravila. Pri devetih od enajstih bolnikov, ki so zboleli za aidsom v letu 2013, je bila okužba z virusom HIV prepoznana šele v letu 2013. Breme poznih diagnoz je pred-vsem posledica številnih poznih diagnoz med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, zato je promocija testiranja na okužbo s HIV-om še posebej pomembna v tej skupini. Spodbujanje prostovoljnega zaupnega testiranja na okužbo z virusom HIV je pomembno tudi v drugih ranljivih skupinah z višje tveganimi vedenji, kot so na primer injicirajoči uživalci drog. Testiranje na okužbo s HIV-om v okviru zdravstvenega varstva je najbolj smiselno pri bolnikih z znaki in bolezen-skimi težavami, ki kažejo na okužbo s HIV-om; pri otrocih, rojenih okuženim materam; pacientih ambulant za spolno prenesene okužbe; osebah z okužbami, ki kažejo na tvega-no spolno vedenje; injicirajočih uživalcih prepovedanih drog in bolnikih z okužbami, ki so povezane z injiciranjem pre-povedanih drog. Poleg tega bi morali tako kot v večini držav

Tema šTevilke – RazgRnimo zasvojenosT Tema šTevilke – RazgRnimo zasvojenosT

Okužba z virusom HIV v SlovenijiEU tudi v Sloveniji uvesti presejanje nosečnic na okužbo z virusom HIV. Testiranje moramo omogočiti vsem, ki zanj za-prosijo, ker menijo, da so se izpostavili nevarnosti okužbe. Za skupino moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, je smiselno organizirati prostovoljno zaupno testiranje in sve-tovanje v njihovi skupnosti.Preprečevanje okužbe s HIV-om vključuje tudi zdravljenje že okuženih in protiretrovirusno poekspozicijsko profilakso po izpostavljenosti okužbi s HIV-om pri delu v zdravstvu ali pri nezaščitenih spolnih odnosih oz. izpostavljenosti okuže-ni krvi pri souporabi pribora za injiciranje z znano okuženimi ali s pripadniki skupin z višjim tveganjem za okužbo.Za omejitev obolevanja za aidsom in umrljivost med okuže-nimi s HIV-om moramo tudi v prihodnje vsem okuženim z virusom HIV zagotoviti dostop do kakovostnega zdravljenja in oskrbe ter promovirati testiranje za pravočasno diagnozo. Zdravstvena oskrba mora poleg zdravljenja okužbe s HIV--om vključevati še aktivno odkrivanje in zdravljenje drugih spolno prenosljivih okužb ter svetovanje za psihosocialno podporo okuženih in varnejšo spolnost, pa tudi podporo pri

obveščanju partnerjev za preprečevanje prenosa okužbe.Preprečevanje in obvladovanje okužbe z virusom HIV v okviru promocije spolnega in reproduktivnega zdravja je pomembna javnozdravstvena prednost. S temi programi moramo doseči vse prebivalce, predvsem pa mlade. Za pre-prečevanje spolnega prenosa je pomembno spodbujati od-govorno in varno spolno vedenje, vključno s promocijo upo-rabe kondoma.V Sloveniji je breme okužb s HIV-om največje med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, zato je promocija odgo-vorne in varne spolnosti še posebej pomembna v tej skupini.Poleg tega moramo programe za preprečevanje okužbe s HIV-om usmeriti tudi na druge ranljive skupine, kot so injici-rajoči uživalci prepovedanih drog in njihovi partnerji, prosti-tutke ter njihove stranke, zaporniki, osebe, ki imajo nezašči-tene spolne odnose v deželah z visokim deležem okuženega prebivalstva, in imigranti iz teh držav.

Vir podatkov: IVZ: Okužba s HIV-om v Sloveniji, Letno po-ročilo 2013.

Fotograf ija: Tomas Glavina

1312

Službi za odnose z javnostmi UKC Ljubljana smo posredovali nekaj vprašanj v povezavi z okužbo z virusom HIV, zdravljenjem in števi-lom obolelih v Sloveniji. Odgovore smo dobili s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, pripravila sta jih Gabri-elle Volčanšek, dr. med. in Tomaž Vovk, dr. med., pod mentorskim vodstvom izr. prof. dr. Janeza Tomažiča, dr. med.

Kdaj je bila v Sloveniji prvič odkrita oseba, okužena z virusom HIV in kako je naraščalo število okuženih ter obolelih za vi-rusom HIV pri nas?V Sloveniji so prvi primer okužbe s HIV-om ugotovili leta 1985. V prvih desetletjih je bilo število novoodkritih okužb

relativno majhno, od 10 do 20 primerov letno, veliko jih je v tem času tudi umrlo. Po letu 2000, še posebno po letu 2005, je število novih okužb pričelo postopno poraščati, do leta 2008 je bilo odkritih od 20 do 35 primerov, do leta 2013 večinoma od 30 do 50 primerov letno. Največje število, 55 novih primerov okužbe s HIV-om, je bilo leta 2011. Kakšni so najnovejši podatki o številu okuženih in ali razpo-lagate s podatkom, koliko je med vsemi obolelimi z virusom HIV uporabnikov prepovednih drog?V drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja je zaradi vse učin-kovitejšega zdravljenja zaradi HIV-a umrlo vse manj bolni-kov, zato skupno število vsako leto naraste za približno 40 ljudi. V zadnjem desetletju je zaradi HIV-a umrlo do 5 bolni-kov na leto. Trenutno na Kliniki za Infekcijske bolezni in vro-činska stanja (krajše Infekcijski kliniki) vodimo malo manj kot 500 bolnikov, okuženih z virusom HIV. Med temi bolniki je uporabnikov prepovedanih drog zelo malo (manj kot 3 %).


Zdravljenje okužbe z virusom HIV-a doživljenjsko, cepiva še ni


Kakšen je postopek testiranja oz. kaj lahko naredi oseba, ki želi preveriti, ali je okužena z virusom HIV? Če se oseba želi testirati na okužbo s HIV-om, lahko to na-pravi kjer koli v zdravstvenem sistemu (pri izbranem zdrav-niku, na urgenci, pri specialistu itd). Na Infekcijski kliniki v Ljubljani nudimo tudi brezplačno anonimno testiranje na HIV vsak delovni ponedeljek med 12. in 14. uro. Za namen te-stiranja odvzamemo nekaj mililitrov krvi, rezultati so na voljo v nekaj dneh. Pomembno je, da so rezultati testiranja mesec in pol po izpostavitvi HIV-u lahko še negativni, kar imenu-jemo diagnostično okno. V tem primeru je treba testiranje ponoviti.

Koliko primerov testiranja imate letno za virus HIV?V zadnjem desetletju v Sloveniji opravimo od 1 do 1,8 testa na 1000 prebivalcev (tj. od 2000 do 3600 testov letno), število testiranj je do leta 2011 naraščalo, zadnje dve leti pa beleži-mo manjši trend upada števila testiranj. Evropsko povprečje testiranja je približno 7 testov na 1000 prebivalcev.

Kateri so najpogostejši simptomi, ki se pojavljajo pri obolelih (ki lahko osebo, posebej če je v rizični skupini, opozorijo, da je treba preveriti tudi možnost okužbe s HIV-om?) HIV/aids je infekcijska bolezen, ki poteka v več razvojnih stopnjah. Po 2 do 6 tednih se pri polovici okuženih razvije t. i. akutni HIV sindrom, ki se kaže z gripi podobnimi teža-vami, to je vročino, utrujenostjo, izpuščajem, bolečinami v mišicah in sklepih, lahko tudi s povečanimi bezgavkami in bolečinami v žrelu. Težave po 14 dneh v povprečju spontano minejo. Sledi mirno obdobje, ko okuženi nimajo težav, lah-ko pa okužbo širijo naprej. Po več letih virus okvari imunski sistem do te mere, da se prično pojavljajo različne okužbe in/ali rakava obolenja. Bolniki lahko tudi hujšajo, propadajo. Govorimo o obdobju aidsa.

V primeru, da je test pozitiven na virus HIV, kaj to pomeni za okuženo ali obolelo osebo? Katere življenjske navade je tre-ba spremeniti? Kako te spremembe lahko vplivajo na vsak-danje življenje okuženega ali obolelega posameznika in mo-rebitne partnerske, družinske odnose?Če je test na HIV pozitiven, je zelo pomembno, da oseba čim prej pride na pregled na Infekcijsko kliniko v Ljubljano. Infek-tolog se bo z bolnikom natančno pogovoril, ga pregledal in napravil vse potrebne laboratorijske ter mikrobiološke prei-skave. Na podlagi zbranih podatkov in pogovora z bolnikom se bo odločil, kdaj je najprimernejši čas za pričetek zdravlje-nja in kakšen režim zdravljenja bo za posameznega bolnika najbolj ustrezen. Okužba s HIV-om je postala kronična bolezen, antiretrovi-rusno zdravljenje (ARV) je doživljenjsko in zelo učinkovito. Izrednega pomena je, da bolniki redno in dosledno jemljejo predpisana zdravila. Na ta način se izognejo, da bi virus po-stal odporen in bi zdravljenje postalo neučinkovito. Nekatera ARV součinkujejo s prepovedanimi drogami tako, da se kon-centracija zdravil poveča ali zmanjša, kar lahko pomembno vpliva na uspešnost zdravljenja. Zato odsvetujemo uživanje prepovedanih drog. Neželeno je tudi pretirano pitje alkohola, ki še dodatno slabi imunski sistem. Poudarek je na zdravem

življenjskem slogu, brez kajenja, z raznovrstno prehrano z veliko svežega sadja in zelenjave ter redno telesno aktivno-stjo.Poleg tega je izrednega pomena, da se bolnik zaveda, da lahko okužbo širi naprej. Na njem je velika moralna odgovor-nost, da to prepreči. Vsekakor je potrebna zaščita pri spolnih odnosih s kondomom, s čimer zaščiti tudi sebe pred drugimi spolno prenosljivimi okužbami. Verjetno ni treba poudarjati, kako pomembna je uporaba čistih igel. Če tretja oseba pride v stik s krvjo okuženega, ji bolnik mora razkriti HIV-status, da se oseba lahko ustrezno zaščiti. Vedno na HIV testiramo tudi bolnikove spolne partnerje in otroke. Če ima bolnik HIV negativnega spolnega partnerja, se za zdravljenje odločimo takoj, ne glede na imunski sta-tus bolnika, saj s tem bistveno zmanjšamo možnost prenosa okužbe. Bolniki in njihove družine imajo na Infekcijski kliniki tudi možnost psihološke podpore.

Kakšna je terapija v primeru, da se pri okuženi osebi razvije bolezen?Antiretrovirusna zdravila (ARV) virusom preprečujejo, da bi izdelovali lastne kopije. Cilj zdravljenja je doseči, da posta-ne virus v krvi nezaznaven, vzporedno s tem pa se izboljša imunski status bolnika. Znanost je dokazala, da je zdravlje-nje zelo učinkovito, če je kombinirano, kar pomeni, da bolnik uživa tri različne učinkovine, ki vsako na svoj način zavira razmnoževanje virusa. Obstaja več različnih ARV, ki se med seboj razlikujejo po načinu delovanja, načinu odmerjanja, stranskih učinkih, součinkovanja z drugimi zdravili. Zdrav-nik, infektolog, izbere kombinacijo zdravil, ki je za posame-znega bolnika najbolj optimalna in jo kasneje v sodelovanju z bolnikom lahko tudi prilagodi. Stranski učinki navadno niso zelo izraziti in spontano minejo v treh do štirih tednih. Bolnike na kliniki redno spremljamo, v začetku pogosteje, nato pa vsakih šest mesecev.

Ali terapijo krije osnovno zdravstveno zavarovanje? Za brezplačno zdravljenje simptomatske okužbe s HIV-om je potrebno osnovno zdravstveno zavarovanje (do katerega imamo pravico vsi prebivalci Slovenije).

Kaj se zgodi z osebami, ki niso zavarovane? Ali imajo pravico do zdravljenja in pod katerimi pogoji?Zdravljenje okužbe s HIV-om za osebe brez zdravstvenega zavarovanja je samoplačniško, izjema so le življenje ogroža-joča stanja.

Kako napredujejo raziskave na področju iskanja zdravila pro-ti virusu HIV?Obstajajo že številna zdravila proti HIV-u, ki so zelo učinko-vita. Trenutno so raziskave usmerjene v optimizacijo zdra-vljenja. Cilj je izdelati čim bolj varna zdravila, s čim manj stranskimi učinki ter zmanjšati breme tablet, da bolniki zdra-vljenja ne bi prekinjali in bi bilo to še uspešnejše. HIV ostaja kronična okužba, zdravljenje je doživljenjsko in ozdravitev zaenkrat ni možna. Tudi raziskave na področju cepiva proti HIV-u zaenkrat še niso obrodile sadov.

Ilustracija: Dean Šuber

1514

moj pogled na sveT

Odločitev, da bi napisala nekaj o zmanjševa-nju škode na področju drog, me spremlja že kar nekaj časa, pravzaprav že dolgo. Dlje kot petnajst let. Takrat, ko sem se začela ukvarjati z razmišljanjem o zmanjševanju škode, sem bila zaposlena kot socialna delavka v »meta-donskem programu« in sem najprej res imela občutek, da je to predvsem zdravstvena zade-va. Ampak tako je bilo le na začetku, zelo hitro mi je postalo jasno, da sta zdravstveni in so-cialni vidik za vsakogar enako pomembna in pravzaprav zelo povezana. Poleg tega pa sem že nekaj časa pred novim izzivom – delam v društvu, ki je po programu in finančni podpori, lahko rečemo, socialna zadeva. Nova spozna-nja ali bolj razširjeno obzorje?

Od takrat do sedaj je bilo napisanih na temo zmanjševanja škode na področju odvisnosti že mnogo odličnih strokov-nih razmišljanj in sestavkov. Mene pa še vedno mika, da bi napisala kaj o tem, morda malo manj strokovno, nekoliko drugače.

Velikokrat nisem prepričana, da strokovnjaki različnih po-dročij (nekateri med tistimi, ki delajo na področju odvisnosti splošno, pa tudi tisti, ki so zaposleni na področju zmanjše-vanja škode od prepovedanih drog) sploh razumejo, kaj po-

meni zmanjševanje škode na področju drog. Pa ne zato, ker prispevki in članki ne bi bili razumljivo napisani, ali zato, ker mora biti o tem kaj zapisanega, pač pa zato, ker najbrž ne želijo razumeti, ker jih morda to sploh ne zanima, ker če je vsem jasno, da ne razumeš, potem ti skorajda nič ni treba narediti. Ker morda ne zmorejo, ne želijo ali ne znajo na ljudi, ki imajo težave z uporabo prepovedanih (pa tudi dovoljenih) drog, pogledati drugače, z drugega zornega kota, in ne le s tega, da je edina prava možnost abstinenca.

Ja, res imam občutek, da se ljudje, predvsem tisti, ki imajo možnost kaj storiti, na daleč izogibajo »težavam« drugih, ali še bolje – tistim, za katere bi potrebovali pomoč pri re-ševanju. Saj je res težko, žal se ničesar ne da rešiti čez noč, premnogokrat se zgodi korak nazaj, ampak vedno je vredno. Vredno človekovega življenja, njegovega dostojanstva, rado-sti, vedno je vredno nekomu stati ob strani, ga spodbujati, se z njim smejati in deliti prijetne stvari ali se kdaj s kom tudi zjokati, da gre vsa »muka« na plano in da je lažje začeti zno-va, počasi ter previdno iti dalje.

Ne glede na izkušnje vseh teh let, tudi dobre, je še vedno čutiti negativen odnos, nasprotovanje in nestrpnost večine javnosti do ljudi, ki imajo težave z odvisnostjo. Zaskrblju-joče je predvsem to, da ima močno odklonilen in nerazu-mevajoč odnos do omenjene populacije tudi veliko pred-stavnikov strok, ki se ukvarjajo z uporabniki prepovedanih drog. Torej je za programe zmanjševanja škode odločilnega pomena stalno ozaveščanje javnosti, tako splošne kakor tudi strokovne, predvsem pa je treba dati velik poudarek na ozaveščanje mladih. Pomembno je seznanjanje s težavami in boleznimi, povezanimi z uporabo drog, ter možnimi pre-

moj pogled na sveT

Spreminjanje prepričanja, čustvovanja, delovanja... ali zmanjševanje škode na področju drog

ventivnimi prostopi. Menim, da imamo vsi težave, resda zelo različne. Pri nekaterih je to opaziti na daleč. Večina takih tudi hitreje zaide v začarani krog brez izhoda. Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki nimajo nič manj težav in nič lažjih (vsaka težava je za tistega, ki jo ima, najtežja, ne glede na to, kako enostavno rešljiva ali smešna se zdi nekomu drugemu), pa tega sploh ne opazimo, ker jih zaradi načina življenja lažje prikrijejo ali skrijejo, ker jih zaradi okoliščin morda tudi lažje rešujejo, ker je morda njihov začarni krog »manj začaran« ali problematika v družbi manj izpostavljena.

S pričujočim pisanjem želim seznaniti bralce s svojimi pogle-di na sam pojem in pomen zmanjševanja škode, kakor tudi z nekaterimi dejavnostmi, ki jih znotraj programov opravlja-mo društva, namenjena aktivnim uporabnikom prepoveda-nih drog, ljudem, s katerimi delamo na zmanjševanju škode, povezane z uporabo drog. V besedilu se prepletajo tako la-stne izkušnje kakor tudi izkušnje zaposlenih in uporabnikov Društva za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper, delčki iz že objavljenih besedil Dragice Fojan, Dare-ta Kocmurja, razmišljanja o prebranih dejstvih in izkušnjah s simpozija o terenskem delu iz biltena »Mreža drog«, izkušenj Združenja DrogArt, Udruge Terra iz Hrvaške idr.

Uporaba drog je pojav, ki človeštvo spremlja od nekdaj in je prisoten tudi danes. Razumeti je treba, da obstoja uporabe drog ne moremo ne zanikati ne zavračati. Droga je bila, je in bo. Dejstvo je, da so se mamila pojavljala v družbenih doga-janjih skozi vsa zgodovinska obdobja. V različnih oblikah, različnih sestavin in ob različnih priložnostih se je droga »do-gajala« različnim slojem ljudi, vsem pa pravzaprav vzbujala ugodje, prinašala veselje in zadovoljstvo, pozabo na zadeve, ki bolijo, in jim ni videti konca ali se zdijo nerešljive. Vsaj na začetku ali do takrat, ko se jo je uporabljalo zmerno, z mo-žnostjo obvladovanja.

In ko se je uporaba sprevrgla v iskanje tistega čarobnega počutja, užitka ali samo želje po begu, se je najbrž pojavi-la škodljiva ali pretirana raba, prehitra, prepogosta uporaba drog. Ne pri vseh ljudeh, ki so drogo uporabljali ali jo še ve-dno, pač pa vsekakor pri tistih, s katerimi delamo v Društvu SVIT Koper. Nisem se ukvarjala z raziskovanjem, vendar sko-zi vsa leta, odkar delam z uporabniki prepovedanih drog, opa-žam nekatere značilnosti teh ljudi, njihovega obnašanja. In hkrati veliko, ogromno različnosti med njimi. To dvoje je zelo pomembno pri delu z njimi. Imajo enako težavo in vendar je treba upoštevati vsakega posameznika, z lastno preteklostjo, značajem, sposobnostmi, pogledi, zmožnostmi in željami za svojo bodočnost. Menim, da je prav zato treba sprejeti vse oblike dejavnosti, ki so namenjene uporabnikom prepoveda-nih drog, kakor tudi pojavu samemu.

Med tovrstne aktivnosti sodi tudi zmanjševanje škode. Gre za pomemben dejavnik pri preprečevanju socialnih in zdra-vstvenih posledic oziroma težav, s katerimi se sčasoma zač-nejo soočati uporabniki prepovedanih drog. Avstralec Alex Wodak je leta 1994 dejal: »Zmanjševanje škode se nanaša na ukrepe s ciljem zmanjšanja škode, povezane z uživanjem drog, pri čemer ni nujno potrebno zmanjšanje njene porabe.« Dragica Fojan je o zmanjševanju škode pisala kot o rezultatu družbenega odziva in enega od načinov spoprijemanja s po-javom drog, za kar se uporablja tudi pojem politika normali-zacije – da bi pojav jemanja drog opredelili kot normalen, da bi bile v zvezi z uporabo drog zadeve jasne in urejene, da bi se življenje uporabnikov drog uravnalo in uredilo. Pri dejavno-stih zmanjševanja škode pomeni to poudarek na zmanjševa-nju socialnih posledic uživanja drog, zdravstvene posledice pa so tako ves čas nekje v odnosu s socialnimi posledicami.

Pri predstavitvi zmanjševanja škode Udruge Terra iz Reke na Hrvaškem je zaslediti pomemben ukrep zmanjševanja škode

Fotograf ija: Iz arhiva Društva Svit Koper


mag. Žanin Čopi

1716

HCV - tihi ubijalec

Pogovarjali smo se z Eli Zamernik, zaposleno v Društvu za zmanjševanje škode zaradi drog – Stigma iz Ljubljane, ki se že leta zelo aktiv-no ukvarja z osveščanjem na področju zmanj-ševanje škode, preventivo in informiranjem v povezavi z epidemijo hepatitisa v populaciji intravenoznih uživalcev drog. Že dolgo vodi tudi zelo dobro obiskan forum (http://hcvjevci.mojforum.si).

Prosim te, da našim bralcem na kratko predstaviš okoliščine, ki so te privedle do zavzetosti za pomoč okuženim s hepati-tisom.Sama sem bila dolgoletna uživalka drog in leta 1995 sem iz-vedela, da sem okužena s HCV. Bila sem med četrtino tistih bolnikov, ki imajo simptome, in moje zdravstveno stanje se je slabšalo. To se je dogajalo leta 1999, ko sem opustila dro-ge in metadon. Zdravnica iz metadonske ambulante me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer so me grobo zavrnili, češ da ne zdravijo odvisnikov. Zdravljenje sem si morala izbori-

ti. V tem času sem imela hude stranske učinke; ko sem se želela s kom pogovoriti, sem videla, da me nihče ne razume in ne ve, kaj se z menoj dogaja. Takrat se o tej bolezni ni ve-delo dosti, informacij pa tudi ni bilo. Takrat sem se odločila, da drugi bolniki ne smejo doživljati tega, kar sem preživlja-la sama. Začela sem z osveščanjem javnosti o tej bolezni in zdravljenju, nudila sem pomoč tistim, ki so se zdravili in potrebovali pomoč, nasvete, pogovor … Zdaj je zdravljenje v Sloveniji urejeno, lahko se zdravi vsak. Vsak bolnik pa med zdravljenjem potrebuje pogovore in nasvete, ker so včasih stranski učinki res zelo neprijetni in jih bolnik niti sam ne razume. In takrat sem na razpolago vsakomur, ki to pomoč potrebuje. Veliko dela je z destigmatizacijo te bolezni,na tem delam zdaj. Ljudje morajo vedeti, da je ta bolezen nevarna, ampak tudi ozdravljiva, vedeti morajo, da se tem bolnikom ni treba izogibati, ampak jim pomagati. To velja tako za svoj-ce bolnika kot tudi za zdravstveno osebje, ki pride v stik z okuženim.

Kaj je hepatitis C?Hepatitis C je bolezen jeter, ki jo povzroča virus hepatitisa C (HCV). S HCV je danes v svetu okuženih vsaj 170 milijonov ljudi.

Samo Novakovič

moj pogled na sveT inTeRvjU

– treba je sprejeti dejstvo, da bo uporabnik droge zaenkrat nadaljeval z jemanjem droge in da je to njegova odločitev. To je pravzaprav osnova ciljev zmanjševanja škode, za kate-re je značilno, da se vmes spreminjajo, da pa je lahko eden od ciljev zmanjševanja škode tudi abstinenca. V programih zmanjševanja škode je zelo pomemben odnos do uporab-nika, ki bi moral biti dostojanstven in spoštljiv, ne glede na odločitev uporabnika o načinu življenja, saj je tak odnos lahko dobra motivacija za vse vmesne in končne cilje upo-rabnika. Ljudem je pomembno prenesti sporočilo pomoči, podpore ter strpnosti do ranljivih in zapostavljenih skupin, spoštovanje različnosti in pomena ustvarjanja povezanosti, ko ima vsak član družbe pravico zahtevati in prejeti pomoč ter uveljavljati svoje pravice. Droga je škodljiva, vendar gre pri zmanjševanju škode predvsem za to, da uporabniki drog, kljub škodljivosti, nevarnosti ... drog, lahko ohranjajo in ohra-nijo do konca človeka dostojno življenje ter možnosti, da ob odločitvi svoj življenjski stil, svoja ravnanja in vedenja vzpo-stavijo na novo. Zmanjševanje škode na področju drog je dosegljiv cilj, saj gre za zmanjševanje okužb, bolezni, manj je smrtnih primerov, kriminala in trpljenja, hkrati pa gre za izboljšanje predvsem socialnega in zdravstvenega stanja uporabnikov, posledično tudi ekonomskega. Vsak ima pra-vico do svojega načina življenja in ni nujno, da se odločitve o tem ujemajo s pričakovanji posameznikov in družbe, v kate-ri živimo. Vendar tudi ni potrebno, sploh pa ne nujno, kogar koli kaznovati za osebne odločitve posameznikov. Moramo razumeti, da gre zmanjševanje škode z družbenega oziroma socialnega vidika v medsebojnem odnosu z zdravstvenim vidikom, saj se vzroki in posledice večkrat zelo prepletajo, dopolnjujejo in si sledijo. Tako prihajamo do spoznanja, da je ti dve plati oziroma ta dva vidika nesmiselno ločevati. Ko se posameznik odloči za način življenja, ki predstavlja dolo-čena tvegana dejanja ali ravnanja, je nesmiselno razpravljati, kaj je vzrok in kaj posledica. Ker je največkrat tako, da sta tako socialni kot tudi zdravstveni dejavnik enkrat vzrok in drugič posledica. In dejstvo je, da lahko uporabljanje katerih koli drog povzroči težave vsakomur. Vsaka težava pa nava-dno vpliva na drugo težavo – lahko sta/so v soodvisnosti, lahko se poglabljajo in so vedno bolj zapletene; najhuje je, ko težave niso več pod nadzorom. Prav zato je pomembno, da lahko človeku stojiš ob strani, se z njim pogovarjaš, sku-paj z njim razmišljaš, da bodriš, ko je to treba in se hkrati zavedaš, da brez posameznikove odločitve pravzaprav ne more priti do nikakršne spremembe. Čeprav večina meni, da je abstinenca edina prava rešitev, se je treba zavedati, da je mnogi ne zmorejo ali si je ne želijo. Nekateri morda niti manj tveganega življenja. Najbrž obstajajo razlage vsa-kega posameznika ali pa razlogi pri vsakomur, zakaj kljub temu, da je zaradi posledic uporabe drog vedno težje živeti, ni moči, da bi se nekaj lahko spremenilo. Zato torej nujnost izvajanja programov zmanjševanja škode zaradi drog, saj skozi celosten pristop delovanja za posameznika zajamejo pomembnost preprečevanja okužb z virusom HIV in virusov hepatitisa (zdravstveni vidik), kakor tudi premagovanje so-cialne izključenosti uporabnikov drog (socialni vidik). Celo-stni pristop delovanja se skozi pomembnost socialnega in zdravstvenega vidika osredotoča na koristi posameznega uporabnika.

Čeprav že iz davnega leta 1922, je smiselno zapisati citat Andrea Comteja Sponvilla, za katerega sem prepričana, da bi lahko popolnoma enako veljal tudi danes: »Zakaj se lju-dje vdajajo mamilom? Če naj verjamem prijateljem, ki so to počeli, in vse razloge imam, da jim verjamem, tudi mamila niso onstran običajne igre želje: uživamo jih zaradi ugodja (pa naj gre za posebno ugodje ali pa za povečanje ugodja, ki ga prinese kaj drugega) ali pa seveda zato, da bi ublažli trpljenje. V freudovskih terminih gre za tisto, čemur bi lahko rekli zmaga načela ugodja, in narkoman se v tej luči prav nič ne razlikuje od drugih, ki sledijo in se vdajajo temu načelu”. Tukaj se moram navezati na ugotovitve Dareta Kocmurja o pomenu užitka pri jemanju drog in zakaj tega ni dobro spre-gledati. Ker gre pri užitku za osnovno vprašanje, povezano z doživljanjem sreče, predvsem takrat, ko si uporabniki po-stavljajo spremembe ali cilje v povezavi z varnejšo uporabo drog zaradi tveganj, nevarnosti okužb in določenih dejstev v povezavi z drogami. To potrjuje tudi mnenje uporabnika iz zapisov Ines Kvaternik Jenko (2006: 22): »Če iz življenja ne znaš črpati, se drogirati iz življenja, si vzameš drogo. Zaradi potrebe po notranji izpolnjenosti, po užitku, ugodju.«

Svoje razmišljanje zaključujem z ugotovitvijo, da je o po-dročju, o katerem pišemo, treba razmišljati širše. Naj se na kratko opredelim do pojma preventive in izraženih ciljev: predvidevam, da primarno preventivo poznamo. Sekun-darna preventiva je namenjena zdravstvenemu delovanju, predvsem na področju zaznave uporabnikov drog ter ome-jevanju uporabe. Namen terciarne preventive pa je odpraviti ali zmanjšati posledice (tudi prekomerne) uporabe drog in ohraniti sposobnosti posameznika, da kljub odločitvi za na-daljnjo uporabo drog poskuša čim bolj normalno živeti, tako v družini kakor tudi v družbenem in delovnem okolju. Me-nim, da se z delovanjem na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe drog uvrščamo v terciarno preventivo, saj ta zajema vsaj zdravstveni in socialni vidik, najverjetneje pa še kakšnega. In če razvijam misel dalje, se vprašam, ali ni bolje, kolikor je mogoče, zmanjšati zdravstvene in social-ne težave uporabnika, poskrbeti za preventivo v povezavi z nalezljivimi boleznimi ter jim omogočiti, da z delom (kolikor vsak posameznik zmore) poskrbijo zase, širijo in vzdržu-jejo svojo socialno mrežo in sorodstvene vezi. To na drugi strani sicer pomeni tudi zamenjavo sterilnega materiala za varnejšo uporabo drog, odpiranje varnih sob za injicirajoče uporabnike ali morda celo dekriminalizacijo uporabe drog. Vsekakor bolje zmanjševanje škode, kakor da poleg zazna-movanja, obsojanja in ostalega uporabnike drog kazensko preganjamo zaradi posedovanja droge in jih postavljamo na prag socialnega obubožanja ali jih zdravimo zaradi razvoja bolezni, ki terjajo visoka finančna sredstva ...

Sodelavec bi rekel, da bi morali ukrepi države zasledovati cilj, ki ima težišče v človekovih pravicah in dostojanstvu posa-meznika, ne pa na nerealnih abstraktnih etičnih predpostav-kah. Se strinjam!

Fotograf ija: obdelal Samo Novakovič iz strani http://www.delo.si,

1918

Kako pride do okužbe s HCV?HCV se najpogosteje prenaša z okuženo krvjo in krvnimi pri-pravki, kamor uvrščamo: - prejemnike okužene krvi ali krvnih pripravkov (pred 1. 2. 1993),- intravenozne uživalce nedovoljenih drog ob souporabi ne-čistega pribora,- hemodializirane bolnike pred uvedbo ustreznih zaščitnih ukrepov,- osebe, izpostavljene neprofesionalni tetovaži, akupunktu-ri in prebadanju kože;,zdravstvene delavce: pri naključnem vbodu z injekcijsko iglo, ki vsebuje okuženo kri,- osebe, ki se okužijo pri snifanju, nezaščitenem spolnem stiku z okuženo osebo, - prenos z okužene matere na novorojenca,- osebe, ki se okužijo s souporabo osebnega pribora.

Vseh možnih načinov prenosa HCV še ne poznamo, saj pri približno 30–40 % okuženih način okužbe ni pojasnjen. HCV je pri okuženem prisoten v jetrih, krvi in nekaterih dru-gih telesnih tekočinah.

Kakšni so znaki, zaradi katerih te lahko začne skrbeti?HCV-ju pravimo tudi tihi ubijalec, ker po navadi poteka brez simptomov in znakov bolezni in lahko mine vrsto let preden se pojavijo simptomi. Če pa se pojavijo simptomi (dalj časa trajajoča utrujenost, bolečine v sklepih, nepojasnjena bole-čina v trebuhu (tiščanje), izguba apetita, izguba telesne teže, otekanje trebuha in nog, vsekakor obiščite svojega zdravni-ka in se naročite pri infektologu. Le pri četrtini okuženih se pojavi porumenelost kože in drugi znaki, ki so značilni za akutni hepatitis.

Kako se ga zdravi?HCV se zdravi s kombinirano terapijo Pegiliranega interfe-rona in Ribavirina. Zdravljenje traja od 6 mesecev do enega leta, lahko se tudi podaljša. Odvisno je od genotipa virusa. Pri nas v Evropi so najpogostejši genotipi 1, 2, 3. Za genotip 1 je predvideno zdravljenje 1 leto, za genotipa 2 in 3 pa 6 me-secev. Pri 15–30% okuženih se virus izloči sam.

PrognozaPri genotipu 1 je povprečno uspešno zdravljenje pri cca. 50 % bolnikov. Pri genotipu 2 in 3 je uspešnost zdravljenja 78–95 % bolnikov. Pri odvisnikih je pogostejši genotip 3,odstotek ozdravljivosti je res zelo visok. Se pa pojavlja tudi genotip 1, ki je težje ozdravljiv, ampak ne neozdravljiv. Razvijajo se tudi že nova zdravila in uspeh zdravljenja bo pri genotipu 1 dosti višji.

Situacija v Sloveniji, EvropiV Sloveniji je po uradnih podatkih okuženih cca. 26 % odvi-snikov. Mislim, da ta delež ni realen. Mislim, da je realna šte-vilka 50–70%. Testiranje odvisnikov je na papirju sicer do-bro urejeno, ampak se ne izvaja tako, kot bi bilo treba. Vsak odvisnik, ki je vključen v metadonski center, ima pravico do testiranja 2x-krat letno. Po navadi se jih testira ob vključitvi v metadonski program, potem pa ne več. Apeliram na vse od-

visnike, da testiranje zahtevajo 1-krat letno, če so negativni. Tisti pa, ki so pozitivni, naj se čim prej odločijo za zdravljenje. Problem je še skrita populacija (osebe, ki niso vključene v noben program in niso testirane). Zato mislim, da je odstotek okuženih bistveno višji, kot se uradno prikazuje. V Evropi in drugje po svetu je okuženost med odvisniki cca. 80–90 %. Ali je Slovenija oaza? Mislim, da ne.

Uporaba drog in hepatitis – specifikaNajbolj ogrožena skupina so vsekakor intravenozni uživalci drog. Poudariti moram, da za popolno zaščito ni dovolj samo sterilna igla in injekcija, ampak celotni pribor (injekcija, žlica, filter, sterilna voda ...). Vedno uporabljajte pribor samo zase in ga ne delite z nikomer. Edino tako ste 100 % zaščiteni pri intravenoznem uživanju drog. Upam, da bomo nekoč tudi v Sloveniji dobili ves material za intravenozne uživalce drog in ne samo igel in injekcij. Okužite se lahko tudi pri snifanju. Imejte vedno svoj tulec za snifanje. Položaj bolnika s hepa-titisom v Sloveniji v odnosu do zdravstva, delovnega mesta in javnega mnenja.

Kako bolezen vpliva na življenje obolelega?Oboleli za HCV so še vedno zelo stigmatizirani (če pa je oku-ženi še odvisnik in brezdomec, ga doleti trojna stigmatiza-cija). Večkrat sem že rekla, da k stigmatizaciji veliko prispe-vajo prav zdravstveni delavci, ker obravnavajo okužene tako, kot da se virus prenaša po zraku. Npr. noseče odvisnice v porodnišnici ločijo od ostalih porodnic, kar jih zelo prizade-ne, nekateri zobozdravniki odklanjajo okužene odvisnike ali pa npr. od njih zahtevajo potrdilo iz metadonskega centra, da niso okuženi, v bolnišnicah prav tako nekateri zdravniki oz. medicinsko osebje z njimi ravna, kot da jih je treba za-preti v izolacijske sobe ... To je popolnoma nesprejemljivo, ker se točno ve, kakšni so postopki, ki jih morajo upoštevati. Vsekakor moram poudariti, da niso vsi zdravstveni delavci taki, ampak na žalost jih je še vedno preveč. Težave so tudi pri zdravnikih z medicine dela, kjer okuženi odvisnik (npr. ti-sti na metadonu) ne bo dobil pozitivnega mnenja za službo, čeprav je sposoben delati in si tega res želi. Sama sem vide-la, da so odvisniki na metadonu in okuženi s HCV prisiljeni v manipulacije in laži, da bi prišli do izvida, da so sposobni za delo. To je popolnoma nesprejemljivo. Poleg vsega tega jih dostikrat stigmatizirajo še njihovi bližnji, okolica, prijatelji. Vsekakor je potrebnega veliko osveščanja o tej bolezni, da se bo kaj spremenilo. Sama sem doživela po 10 letih ozdra-vitve izvid, na katerem je s strani infektologa jasno pisalo, da sem ozdravljena, zdravnik pa je zahteval, da sem zadnja na vrsti za pregled, da se ne bi kdo okužil. Kako se bo okužil, če sem ozdravljena, če imam samo protitelesa, ki niso nevarna? Če tega zdravnik ne ve, kako naj pričakujemo razumevanje od navadnih ljudi? Če povzamem, je zadeva taka, da bolniki skrivajo, da so okuženi, in bojim se, da marsikdo ne pove za okužbo (npr. pri zdravniku) ravno zaradi stigmatizacije.

Kakšne napotke bi dala posameznikom, ki sumijo, da so okuženi virusom hepatitisa?Testirate se lahko v vseh metadonskih centrih (odvisniki), na infekcijskih klinikah, zavodih za transfuzijo (samoplačni-ško). V Ljubljani je možno anonimno testiranje za HCV, HIV na Infekcijski kliniki v Ljubljani, Japljeva 2, vsak ponedeljek

od 12. do 14. ure. Za anonimno testiranje ne potrebujete zdra-vstvene izkaznice in nobenega drugega dokumenta. Testira se lahko prav vsak. To je super, ker se s tem izogneš zasli-ševanju osebnega zdravnika, zakaj se želiš testirati. Ali si odvisnik ali si se rizično obnašal … In šele na podlagi tega ti bo napisal napotnico za testiranje na infekcijski kliniki. Odvisniki pa vsekakor izkoristite možnost v metadonskih centrih. Test se opravlja na protitelesa in na virus. AntiI-HCV pome-ni test na protitelesa, HCV RNA pa je test na virus in edi-no s tem testom se potrdi okužbo. Zato se dela dvojni test. Protitelesa zoper HCV se pojavijo v krvi šele 8–12 tednov po okužbi, najpogosteje pa do šest mesecev po okužbi. V pri-meru pozitivnega izvida anti-HCV bo zdravnik odredil doda-tno preiskavo krvi za dokaz prisotnosti virusa v krvi, okuženi z virusom hepatitisa C .Osebni zdravnik vas bo v tem prime-ru napotil k zdravniku specialistu za opravljanje nadaljnjih preiskav.

Navodila za bolne – na koga se obrniti?Če je vaš izvid pri testiranju pozitiven (HCV RNA – reaktiven), prosite pri osebnem zdravniku za napotnico za infekcijsko kliniko, kjer se zdravi HCV. Tam boste dobili vse informacije o samem zdravljenju, podatke o tem, katere preglede mora-te opraviti in dobili boste datum za zdravljenje. Če česa ne boste razumeli, se lahko obrnete na moj forum: http://hcv-jevci.mojforum.si.

Komu naj povemo, da smo okuženi, komu moramo to pove-dati in komu bi bilo prav povedatiČe ste okuženi, to povejte svojim bližnjim (staršem, partner-ju) in jim recite tudi to, da se bolezen ne prenaša s socialnimi stiki (objemanje, dotikanje, souporaba sanitarij …), zdravstve-nemu osebju, če boste imeli kakšne kirurške posege, kjer je možnost prenosa okužene krvi.

Na koncu bi povedala samo še to: TESTIRAJTE SE. ČE STE OKUŽENI, SE ČIM PREJ ODLOČITE ZA ZDRAVLJENJE.

Fotograf ija: Samo Novakovič Fotograf ija: Samo Novakovič

inTeRvjU inTeRvjU

2120

Prvič v življenju se je počutil »normalnega«

Ana Škreblin Pirjevec

Mina Paš, zdravnica, psihoterapevtka in predsednica združenja DrogArt, se je začela ukvarjati s področjem prepovedanih drog že leta 2000. »Čisto tako, zadeva me je zanima-la, zaključevala sem faks in sem slučajno pri-šla na spletno stran DrogArta, ki se je takrat ravno začenjal, tako da sem takrat začela de-lati najprej kot terenska delavka, potem sem se pa tu tudi zaposlila,« pravi Mina, ki v zdru-ženju deluje že od samega začetka.

Glavno področje, na katerem deluje združenje DrogArt, je zmanjševanje škode v nočnem življenju. »Delamo na več različnih nivojih, eno je zmanjševanje škode na terenu, tako na prizoriščih, kjer se pije alkohol, kot tudi tam, kjer se upora-blja droge. Tam so naši terenski delavci oziroma informatorji, ki imajo različni preventivni material in nudijo prvo pomoč, če je potrebna,« način delovanja združenja opiše Mina. Te-renski delavci so prisotni na »prizoriščih nočnega življenja«, kjer informirajo in imajo tudi stojnico s cedevito, limonami,

letaki, kondomi, listki za snifanje in raznim drugim materia-lom zmanjševanja škode.

»Stvar, ki jo tudi zelo razvijamo, je testiranje drog, kar pome-ni, da lahko ljudje prinesejo drogo testirati. To se zelo dobro obnese, prinesejo sem stvari, naredimo barvni test, potem se na osnovi tega odloča, ali se bo drogo poslalo naprej, v labo-ratorij, na natančne analize. Ljudje pa tu lahko tudi kupijo te barvne reagente, tako da si lahko sami testirajo. Testiranje je, sploh zdaj, ko je poplava novih in nepoznanih drog, nadvse pomemben mehanizem zmanjševanja škode za uporabnike, lažje se odkrije nevarne droge,« pravi Mina in ob tem dodaja, da na tak način poskušajo zvišati zavedanje ljudi o tem, da je pomembno testirati drogo, saj na ta način lahko zelo zmanj-šajo tveganje od .

Poleg tega delujejo tudi na področju svetovanja in terapije, kjer se hitro razvijajo in širijo. »DrogArt svetovalnica je po-stala že kar samostojen program. Sem pridejo ljudje, ki želijo prenehati ali pa vsaj zmanjšati škodo uporabe prepovedanih drog, tako da naš program ni nujno usmerjen v abstinenco, ampak skupaj z uporabnikom delamo na tem, da mu poma-gamo doseči cilje, ki si jih on zastavi.«

Delovanje DrogArta se težko primerja z drugimi organizaci-jami v Sloveniji, saj so delavci zelo veliko tudi med ljudmi, ki nimajo težav z uporabo drog, medtem ko ostale organizacije delajo le z odvisniki. Čeprav tudi pri DrogArtu delajo z ljudmi, ki imajo težave, predvsem v svetovalnem in terapevtskem programu, je terensko delo zunaj usmerjeno v ljudi, ki sicer uporabljajo droge in alkohol, ampak s tem nimajo težav. Delo poteka bolj v smislu ozaveščanja.

»Predvsem zelo delamo na zaupnem odnosu, kar se je po mojem izkazalo kot res zelo pomembno. Ker marsikdo, ki je zelo razsut in zelo razštelan, nima res nobene stalnice v življenju, zato je zelo dobro, da ima stalnico vsaj tukaj in da ima nekoga, ki ga spremlja,« pravi Mina in dodaja, da na tak način lahko svetovalec hitro zazna zelo tvegano vedenje osebe, jo opozori na to ter pripravi krizni načrt.

DrogArtov program se je izkazal kot zelo dober tudi v kom-binaciji z drugimi programi, zelo koristen je tudi za ljudi, ki želijo ostati popolnoma anonimni. Veliko delajo z mladimi, predvsem tistimi, ki eksperimentirajo z novimi drogami. »To je mogoče tudi naša specifika, da mladi precej radi pride-jo k nam, saj je tu zelo pomembno, da svetovalec na drugi strani ve, o čem mulc govori,« pravi Mina. »Zato je tudi zelo pomembno, da smo svetovalci zelo na tekočem, saj otroci, ki so včasih tudi zelo mladi uporabniki, ponavadi tudi zelo malo vedo o določeni drogi. Ko pa jim določeno stvar poveš, opažamo, da hitro sprejmejo in so zelo dojemljivi za pristope zmanjševanja škode. Seveda pa te more to tudi zanimati, da lahko slediš temu hitro spreminjajočemu se trgu,« še dodaja. DrogArt je tako edina organizacija v Sloveniji, ki izvaja neko »splošno preventivo« in se osredotoča predvsem na podro-čje zmanjševanja škode.

V zadnjih nekaj letih se je stanje na trgu drog precej spre-menilo. Opaziti je precejšen porast novih, sintetičnih drog. Po besedah Mine je glavni razlog za to pomanjkanje spojine MDMA. »Leta 2008 se MDMA-ja ni moglo dobiti praktično po celi Evropi. To se je zgodilo iz različnih razlogov, predvsem zato, ker so zaostrili zakone za proizvodnjo, veliko so začeli kontrolirati same sestavine, iz katerih se MDMA pridobiva, trg ljudi, ki so kupovali stimulanse, in ki so hodili za viken-de ven, je bil pa že dobro vzpostavljen. Tako smo imeli celo Evropo ljudi, ki so hodili za vikende ven, ki so bili navajeni nekaj vzeti, torej so potrebovali neko nadomestilo. Začelo se je dogajati, da ekstazija ni bilo več, kokain in spid pa sta bila precej namešana. In potem je, lahko bi rekli po sklopu nekih naključij, prišel na trg mefedron, ki je bil tudi prva sintetična droga, ki se jo je zelo na široko uporabljalo, poleg tega pa je bil tudi ekstremno močen, ekstremno evforičen in zelo poce-ni.« V tem času se je že precej uveljavila tudi spletna proda-ja. Ljudem je postalo popolnoma vsakdanje naročanje knjig, oblek in ostalega preko Amazona, torej je že nekako prišlo v zavest ljudi, da preko posredovanja lastnih podatkov v tednu dni dobiš, kar si naročil preko spleta, v domači nabiralnik. »In tu se je zgodilo točno to,« pravi Mina. »Kar naenkrat je bilo na trgu zelo veliko ene poceni, močne snovi, ki je dejansko delala, ki je bila evforična, ki si jo lahko naročil v svoj nabiral-

nik in je bila legalna, pa še zelo poceni. Tako da pravzaprav ni čudno, da se je mefedron takrat blazno razširil, Evropa je bila dobesedno preplavljena. V roku dveh let so ga potem prepo-vedali, ampak v tem času so preprodajalci že toliko zaslužili in trg legalnih drog se je že tako dobro vzpostavil, da ko so eno drogo prepovedali, je bilo takoj že nekaj novih.«

Ena od sprememb na področju drog je tudi ta, da se je včasih bolj zdelo, da je droga povezana z neko subkulturo, glasbo, sedaj se zdi, kot da ta meja izginja. Ni več tako, da si najprej pripadnik neke subkulture in potem jemlješ to drogo, temveč je droga preplavila vse kroge, tudi tiste, ki se ne indentifici-rajo z neko specifično subkulturo. »Kokain je na primer zelo popularen na gasilskih veselicah,« se na to naveže Mina. »Droga ni več stvar subkulture in ljudje jemljejo zadeve, ki so dostopne, ki jh zadanejo, po katerih se imajo fajn, problem pa je v tem, da gre tukaj vseeno za precej močne snovi in pred-vsem za mlade ljudi. Mislim, da to res ni v redu,« še dodaja. Adolescenti potrebujejo ravno vzburjenje, občutek, da se jim nekaj dogaja, čutijo potrebo po nevarnosti, možgani jih silijo v to že v samem razvoju. Teževa, ki jo vidijo na DrogArtu, je med drugim ta, da mladi pogosto zelo težko vzpostavljajo socialne stike, ker se tega ne naučijo. Pomemben dejavnik je internet, saj večinoma komunicirajo preko spleta. In tisti, ki so socialno slabši ter težje vzpostavijo stik, ne bodo vadili procesa komuniciranja, pristopili do nekoga in se pogovar-jali z njim. Komunikacija preko Facebooka je preprostejša, sami pa bodo še naprej prestrašeni pri vzpostavljanju social-nih stikov. »In potem ti otroci pridejo v srednjo šolo, se prvič napijejo. Vidijo, da se pa lažje z nekom pogovarjajo, ko nekaj spijejo ali vzamejo drogo, kar je tudi pomemben dejavnik pri uporabi drog. Po mojem mnenju je potrebno na te stvari gledati globalno. Ne samo, kako določena droga vpliva na možgane, na zdravje, ampak kako vpliva na celoten socialni sistem in na družbene odnose,« pravi Mina.

Čeprav velja splošno mnenje, da naj bi oseba v drogah iska-la neko uteho, potlačevala nesrečo, so na DrogArtu v dolgo-letnih izkušnjah pri delu z mladimi opazili, da na to trditev vseeno ne smemo gledati tako splošno. Po mnenju Mine plesne droge jemljejo predvsem ljudje, ki se želijo zabavati in si želijo nekako spremeniti lastno zaznavo, saj je to tudi neka naravna potreba človeka.

»Problem pa je, če ima oseba neko težavo, ker dejansko vsa-ka droga deluje na nevrotranzmitorje in na telo na svoj način. In vsak človek, ki pride k nam v svetovalnico, ima težave z določeno vrsto droge. Če imaš ti za sabo neko travmo ali pa se ti dogaja nekaj hudega, ti droga to bolečino odvzame. To je metoda samomedikacije. Droga ti da točno to, kar potrebu-ješ. Nekaj časa to deluje, potem pa gre paradoksalno droga v popolnoma drugo smer. Predvsem otroci, ki niso imeli dobrih odnosov s starši, ki niso bili deležni ljubezni in pozornosti, niso imeli možnosti, da bi se jim v možganih razvil naravni opijat, ki ga že imamo v telesu in se sproža že pri dojenčku ob stiku z materjo. Če tak človek pride v kontakt (na primer) s heroinom, je tipično, da reče: prvič v življenju sem se počutil normalnega, prvič sem videl, kako se ljudje pravzaprav poču-


inTeRvjUinTeRvjU

2322

tijo. Tak človek torej s pomočjo neke substance dobi to, kar je njegova prva, bazična potreba že od dojenčka naprej.« In to je razlog, ki pripelje človeka v odvisnost od neke droge, saj to potrebuje, z drogo se nekako izpopolni. Ljudje, ki nimajo teh travm, se (po besedah Mine) s pomočjo svetovanja tudi veliko lažje in hitreje poberejo. Z ljudmi, ki imajo travme v ozadju in jim droga služi kot medikacijski mehanizem, pa je večji problem, ker jih je treba ozdraviti. »In tu jaz vidim nevar-nost, saj imajo v današnjih časih družine velike težave, starši so obremenjeni z lastno eksistenco in posledično otroci niso ravno dobro opremljeni za življenje. Marsikdo ima zelo zgo-dnje travme, ki izvirajo iz zelo zgodnjih odnosov in otroka tako droga veliko hitreje zasvoji,« dodaja Mina Paš.Rešitev predsednica združenja DrogArt vidi v večjem vlaga-nju v to, da se hitro prepozna ljudi, ki imajo težave in se jim omogoči tak program, kot ga v tistem trenutku potrebujejo. Za zmanjševanje tveganja je zelo pomembno, da so ljudem, ki jih nekaj zanima, informacije tudi dostopne in uporabne. Da ljudje lahko preberejo, kaj določena droga povzoroča, kaj lahko tvegajo z njeno uporabo.

V združenju DrogArt so vzpostavili tudi svetovalni program za kokainske uporabnike, ki pa ga sedaj aplicirajo na vse uporabnike. Gre za dvostopenjski program, prva stopnja vključuje deset svetovalnih razgovorov, kjer delajo predvsem na metodi motivacijskega svetovanja, cilj pa je zmanjšati škodo za uporabnika. Tako se potem nadaljuje terapevtsko delo z uporabnikom glede na težave, ki jih ima, vključeni pa so tudi v skupine za zmanjševanje škode. Poleg tega so pripravili spletno aplikacijo Reduser, ki je zelo uporabna kot sredstvo za samopomoč, saj si uporabnik zapisuje uporabo in sprožilce, s čimer že sam postane pozornejši na uporabo. Po Mininih besedah je tudi odlična pomoč pri svetovanju, »a kljub temu, da je popolnoma anonimno, se mi zdi, da so Slovenci še vedno precej skeptični do objavljanja stvari na internetu in se še malo bojijo. Po drugi strani je ta aplikacija tudi odličen način za tiste, ki se ne želijo izpostavljati in želijo ostati anonimni.«

Ljudje na odvisnost še vedno gledajo kot na nek tabu, od-visniki so pogosto postavljeni na rob družbe in deležni ne-odobravanja. Mina Paš s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in znanjem v tem vidi veliko težavo. »Zdi se mi zelo problema-tično, da ljudje na odvisnost še vedno gledajo kot na nek moralni spodrsljaj, tako je neko javno mnenje o odvisnosti. Ampak to ni res. Tudi nevrološke raziskave glede odvisnosti so jasno pokazale, da to ni res, saj imajo težki odvisniki za seboj res zelo hude travme in enostavno niso imeli možno-sti, da bi se jim možgani razvili tako, da bi bili sposobni v tem svetu normalno funkcionirati in da bi ponotranjili regu-lacijske mehanizme, ki jim povedo, kaj je dobro in kaj slabo, kaj smejo in česa ne. In tega se tudi ne morejo od nikogar naučiti, saj tega niso imeli v otroštvu in tega nimajo tudi ka-sneje v adolescenci. In zato ne smemo nikogar obsojati, saj ti ljudje niso po svoji krivdi taki, kot so.«Po njenem mnenju je treba delati na programih zmanjševanja škode na zelo niz-kopražnih programih, da se ljudem, ki niso imeli možnosti, da bi se razvili v neke funkcionalne posameznike, omogoči

vsaj človeka dostojno življenje. »Ne bi smelo biti vprašanje zavetišče za brezdomne uporabnike drog da ali ne, ne bi smelo biti vprašanje dnevni centri da ali ne in ne bi smelo biti vprašanje nastanitve za dolgoletne uporabnike drog da ali ne. Ne sme biti cilj tega, da rečemo: ah, saj iz teh ljudi itak ne bo nič. Za živali imamo zavetišča in marsikje je za živali bolje poskrbljeno kot za neke dolgoletne odvisnike od drog, ki so po možnosti še brezdomni in imajo po možnosti še kakšno dvojno diagnozo zraven. In res mislim, da je treba še ogromno delati na tem, da ni cilj narediti nekega funkcio-nalnega človeka, ki bo družbi nekaj prinesel, ampak da je cilj omogočiti človeku dostojno življenje,« pravi Mina in dodaja, da je na tem področju narejenega premalo. »Razlog za tako negativen odnos do odvisnikov je v tem, da se vsi na tihem bojimo teh ljudi, tako kot se vsi na tihem bojimo norcev, zato, ker se vsi na tihem bojimo, da se bo to zgodilo tudi nam ali pa našim bližnjim. Ko mama pogleda v oči odvisniku, tam za Ljubljanico, se raje obrne stran in se naredi, da ga ni videla, ker jo je strah, da bo enkrat tako svojemu otroku gledala v oči. In zato se vsi delamo, da teh ljudi ni in jih naredimo mo-ralno sporne, ker potem mi lažje s tem živimo. Mislim, da vse te floskule: ne vemo, kaj naj naredimo, da bodo mladi nehali uporabljati droge, mislim, da to ni res. Mi precej dobro vemo, kaj naj naredimo.

Najboljša preventiva je ta, da omogočimo staršem, da lahko za svoje otroke dobro poskrbijo. To se pa začne že s trenut-kom, ko se otrok rodi oziroma s trenutkom, ko mama zanosi. To je najboljša preventiva. Da se preprečuje poporodno de-presijo, da se naredi dobre porodniške ipd. Tu se začne. In da se poskrbi za to, da ljudje niso v strahu za preživetje. Če bi se ta denar, ki se ga usmerja v vojno proti drogam, usmerjalo v dobro preventivo v tem smislu in v dobre terapevtske progra-me, mislim, da bi bil problem odvisnosti v trenutku rešen. To pa veš, da se ne bo zgodilo.«

Ilustracija: Dragan Skrt

inTeRvjU

S. M.: Spomini

moja življenjska zgodba

Jutro. Začne se s kavico, tisto najmočnejšo, kar se da, da zbudim zaspano in utrujeno telo. Kosti me bolijo, vse me boli od prejšnjega dne, preveč sem se gibal, preveč je bilo muvinga v meni, preveč kretenj, govorjenja, razlaganja itd. Ves sem bil out, ves doping je šel iz mene. Želel sem ga kar se da hitro nadomestiti s kavo. In kava pomaga, še kako pomaga. Iz-mučenemu telesu pomaga le kava. Pridem na delo, spet kava. Zveni mi v ušesih od te kave. Komaj čakam, da se bom spet lahko zadel, vendar ne s kokainom, ampak s horsom. Ko-kain še ni tako obsedel mojega telesa, kot ga je heroin.Pridem domov. Moja mizica je imela majhen predalček in v njem se imel vse, kar je moje telo potrebovalo – travo, papirčke, cigare-te, hors in cevko za snifanje. Nisem še bil na igli. Igla se mi je gnusila, nisem si upal. Moraš imeti jajca, da si daš iglo v žilo. Ne, to ne bo šlo, samo snif. Zrolam si en joint - majhen, to-liko, da me je nekaj malega prijelo. Potem pa eno majhno črtico heroina. Ampak misli so mi že bežale h kokainu, tisti vonj po medicini, po

kemiji, mi je begal misli. Samo še tega nisem imel v nosu v tistem trenutku, to sem hotel, ampak nisem imel, pa sem se zadovoljil s hor-som, saj sem bil z njim zasvojen.

Spet sem čakal, kdaj bo prišel vikend, in to nestrpno, samo zato, ker sem vedel, da bom spet zadet s kokainom. Kaj pa finančna plat, od kod mi denar? Kokain je zelo drag. Gram kokaina bi bil zdaj 100 evrov. Zmeraj je dvakrat dražji od he-roina. Zdajšnja cena heroina je 40 evrov za gram. 80 evrov je gram povprečnega kokaina, cena čistega pa je 100 evrov. Raje dam 100 evrov in vem, da bo roba čista, kot pa 80 evrov za neko mešanico pecilnih praškov z dodatkom kokaina. To vam bo povedal vsak starejši narkoman oz. vsak izkušen uporabnik droge. Ni štos v kvantiteti, pomembna je kvaliteta. Najboljši kokain prihaja iz Kolumbije in je v palicah, kot ron-do bonboni. Vsak bonbon tehta 9,9 g in zadostuje, da se dve osebi zadevata celo noč. Če bi ga nasekal (pomešal z gluko-zo), bi iz grama dobil okoli 3 do 4 g uličnega kokaina (tistega, ki ga dobiš za 80 €). Samo – da bi prišel do tako kvalitetnega kokaina, moraš imeti 10000 €, da bi ga kupil 100 g, oz. 10 palic po 10 g. To je meni uspelo s pomočjo druge osebe – dal sem 4000 €, on 6000 €, da sva dobila 100 g kolumbijca. Jaz od svojih 40 g nisem hotel niti enega grama prodati. Vse sem sam pokonzumiral. Bilo je grozno dobro. En gram sem podaril prijatelju, zdaj pokojnemu V. B., ki je prišel drugi dan s kilogramom zlata, seveda nalomljenega (verižice, prstani, uhani, broške itd.), in ga hotel zamenjati z 10 g tega kokaina. Ja, dobro ste prebrali. Kilogram zlata je hotel dati za 10 g ko-kaina. To garantiram.


(2. del, nadaljevanje iz prejšnje številke)

2524

Slovar lokalnega žargona uporabnikov prepovedanih drognasekan staf – namešan ali razredčen heroin ~ pri nas red-keje uporabljan pojem, najverjetneje izhaja iz dejstva, da se heroina s temi snovmi ne meša na tipično kuharski način (v posodi s kuhalnico ali ročnim mešalcem), temveč se ga na ravni in gladki površini seklja, npr. z nožkom (ali plastično kartico, žiletko ipd.), in »premetava« ter se ga na ta način po-meša z drugimi snovmi

laktoza – disaharid, ki je v mleku/mlečni sladkor v prahu (brez vonja), mogoče ga je uporabljati za mešanje s heroi-nom (zaradi bele barve tudi s kokainom); za razliko od ne-katerih drugih snovi, s katerimi dilerji mešajo heroin (in/ali kokain), ta ni škodljiva zdravju in jo je mogoče kupiti v prosti prodaji

glukoza – monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem slad-korju, škrobu in celulozi/grozdni sladkorv prahu (brez vonja), ki ga je mogoče uporabljati za mešanje s heroinom (zaradi bele barve tudi s kokainom); za razliko od nekaterih drugih snovi, s katerimi dilerji mešajo heroin (ali kokain), ta ni ško-dljiva zdravju in jo je mogoče kupiti v prosti prodaji

staf v kamnu – heroin, zbit in sprešan v trdnejšo, kompak-tnejšo snov, ki je včasih skoraj tako trdna kot kamen ali gruda zemlje (in ga je treba pred uporabo drobiti s pomočjo trdnejših predmetov); mogoče ga je lomiti ali z/drobiti v gru-dice oz. različno velik drobir – vse do gladkega prahu ~ na uporabniški sceni velja: če je heroin v kamnu, obstaja manj možnosti, da je (vsaj v zadnjem delu preprodaje) na/zmešan z drugimi snovmi, čeprav to še ni zagotovilo za dobro kako-vost; pomeni, da ga vsaj zadnji (v daljši vrsti posrednikov) diler oz. prodajalec na drobno ni še dodatno na/zmešal ~ kot je bilo že omenjeno, je zadnja leta to početje povsem ne-spametno, ker je heroin že neprimerno slabše kvalitete (tudi marsikje drugod po Evropi) kot je bil nekočPrimeri in okoliščine uporabe: npr. ko se dva uporabnika po-govarjata o določenem heroinu, eden vpraša drugega »Kaj je bil uni staf v kamenčkih ali v prahu?« in drugi mu odgovori: »Ma še dobro, da je bil v kamnu, da sem siguren, da mi ga ni namešal.« ter s tem misli dilerja, pri katerem je nabavil ta dotični heroin.

staf v prahu – heroin, zdrobljen v (bolj ali manj) gladek prah ali lahko drobljive grudice prahu ~ po navadi je pri kupovanju na drobno, v paketku, nekaj drobnih kamenčkov oz. prahu v grudicah in povsem gladkega prahu (ki se ustvari sam, pri pakiranju v manjše paketke), lahko pa je v kupljenem paket-ku samo en kamenček heroina ali nasprotno – samo gladek

prah heroina ~ bolj kot je heroin zdrobljen v prah, lažje ga je mešati z drugimi snovmi, kar pomeni, da je slabše kvalitete ~ zato se večina uporabnikov izogiba (če ima možnost izbi-re) kupovanju paketkov, kjer je ves heroin samo v prahu, ker to lahko pomeni, da ga je tudi zadnji diler namešal; če je le mogoče, ga uporabniki kupijo v kamenčkih ali vsaj v drobirju (kamenčki z grudicami prahu)

cigla stafa – zbit, sprešan in dobro zapakiran heroin (po na-vadi pol kilograma), navadno pravokotne oblike (kot manjša opeka); tako prispe od tihotapcev oz. posrednikov, ki ga v nekoliko manjših količinah preprodajo manjšim dilerjem; na enak način je lahko zapakiran tudi kokain, govorimo o cigli koke

cariniti – izraz, ki je povezan s posredništvom, lahko bi rekli, da je nekakšen evfemizem za krajo oz. olepševalno opisuje dejanje kraje ali samopostrežbe; kljub nenapisanemu pra-vilu, po katerem naj bi kupec posredniku dal del kupljene-ga heroina ali kokaina, se pogosto dogaja, da se posrednik zaradi različnih razlogov ne drži dogovora; od dilerja dobi kupljen paket (ali več) heroina oz. kokaina in si ga pred pre-dajo na skrivaj nekaj vzame, paketek zapre, seveda tako, da je čim manj očitno, da si je kaj vzel; kupec tudi sicer ne ve natanko, koliko znaša npr. pol grama, koliko diler tudi sicer daje (niso vsi dilerji pošteni in ne dajejo vsi res pol grama) za 20 €; posredništvo (če seveda nekdo ni preveč pohlepen in ga nihče več ne pokliče) je dokaj dober način za nabavo droge in zadevanje, kljub temu, da nekdo nima denarja; zato

Andrejka Kolarič Kohn− M., daj, bodi prijatelj, daj mi 10 g te koke, ker tako dobre še nisem poskusil. Dam ti kilo zlata zanjo.− V., sorry, ma mi je zmanjkalo.

Zlagal sem se mu, samo da je ne bi prodal, saj je bila tudi meni noro dobra. Šel sem jo iskat v Budimpešto, tvegal glavo, zapor, zdaj pa naj bi jo zamenjal za neke verižice, ki jih bom potem podelil ženskam? Brez komentarja. „Ni šans, ne me-njam“, sem mu rekel, „nimam več, sem vse prodal.“ V očeh sem mu videl solze žalosti.

− Ma kaj niti enega grama nimaš?− Ne, V., oprosti, kar sem imel, sem te častil kot frenda, ker si ti tudi mene, ampak ni, jebi ga.− Dobro, M., če spet dobiš to robo, pridi takoj do mene, za keš ni problem.− Dobro, prijatelj, čim dobim, takoj prilaufam do tebe.

Vam povem, kaj sem naredil s tistimi preostalimi 39 grami. Takrat sem že imel Renault 4, katro. Grem v Koper na ben-cinsko pumpo, kupim 10 paketov merendin, potem v lekarno po 2 paketa inzulink – brizgalk. Pa da poskusimo, kako to zgleda v žilo.

Ko sem se prvič zadel z iglo, sem mislil, da bom predoziral. Komaj sem stal na nogah. Pridem domov, se usedem za mizi-co, pripravim čajno žličko. Nanjo nabrizgam za eno brizgalko vode, malo citronke in za poprovo zrno ali še manj kokaina. Približno v velikosti glavice vžigalice, to bi bilo 0,1 g kokaina. Ko sem si to porinil v žilo, sem tekal po sobi in lovil zrak, srce mi je bilo tako hitro, da sem mislil, da ga bo razneslo, res nor občutek. Čim sem prišel malo k sebi, takoj še en šus, pa še enega, pa še enega itd. Vsak fleš je bil tako lep, toliko sreče in zadovoljstva sem čutil samo takrat, ko se mi je rodil sin, in ko sem spoznal svojo nekdanjo ženo, v katero sem bil noro zaljubljen. Zdaj veste, zakaj nisem hotel prodati niti enega grama. Zaklenil sem se v hišo in to ponavljal cel mesec. En mesec sem bil zaklenjen in se ves čas kokiral. Avto sem skril k sosedom, polkna sem zaprl, zavese zagrnil, pogasil luči, tako da je izgledalo, da ni nikogar doma. Te droge nisem ho-tel deliti z nikomer, to je bila najboljša roba v mojem življenju. Nikoli več nisem naletel na kaj tako dobrega. Ko pa sem hotel po drugo rundo v Budimpešto, mi je žena mojega dilerja povedala, da so ji moža ubili in ga vrgli v Dona-vo. To je bila zame dobra novica, saj je pri meni v hrambi pustil 2 kg heroina. Njegova žena za to seveda ni vedela, še nadrla me je, naj ne kličem več, ker je mož mrtev in da mi „jebe mater narkomansko“.

−Hvala, gospa, samo ni se treba jezit, vam izrekam sožalje in ne bom več klical.

Spustim slušalko. Toooo! 2 kg čistega horsa je zdaj mojega. Dvakrat po 100.000 nemških mark, to je 200.000 DEM. In če ga še namešaš, dobiš 4 kg. To je 400.000 DEM. In to sem tudi naredil. Vsak dan sem prodal 10 do 20 g horsa, z goto-vino pa šel kupit kokain, tekel domov in se zadeval celo noč. Zjutraj spet v Koper, prodati hors, k V. v Izolo po koko in do-

mov. On je takrat zavračal vse kupce, saj ni potreboval niko-gar drugega, jaz sem mu namreč dnevno prinesel od 1000 do 4000 DEM. To je čista resnica, vse to je šlo v žile. Ko si enkrat na kokainu, boš vedno našel denar, rodil ga boš. In tako je bilo. Dve leti sem prodajal tisti hors, dokler ga ni zmanjkalo. Če izračunam, sem v dveh letih za polovico hotela dal v vene – ali pa za dva dobra ferrarija. In vam povem, da mi ni žal. Je-beš hotel, tam moraš delati.

Če se v zgodbi vrnem nekoliko nazaj – ko sem potem porabil tistih 40 g najboljšega kokaina, sem šel po dolgem času spet v Koper. Frendi so se me ustrašili.

− S., kaj je s teboj?− Kaj pa če bit?− Pa poglej se, kako si shujšal, izgledaš kot da si prišel iz koncetracijskega taborišča. Saj nimaš 40 kg na sebi skupaj z obleko.

In res, ko sem se natančneje pogledal, sem videl, da imam pas na zadnji luknjici, oči vdrte, barva oči se je kar razlivala, šarenica ni bila okrogla, ampak elipsasta, res sem bil v gro-znem stanju. Rebra so se mi videla. Kako se mi ne bi, saj en mesec nisem jedel drugega kot tiste merendine s pumpe, a od tega ne moreš ravno živeti.


moja življenjska zgodba


2726

se takim uporabnikom, ne glede na nezaposlenost, ni treba ukvarjati z nelegalnimi posli (nabava oz. kupovanje droge po zakonu ni kaznivo dejanje)

opljačkati (orig. izhaja iz srbohrvaščine; pljačka – kraja) – drugi izraz za krajo ali za carinjenje pri dejanju posredništva (velja isto kot za prej opisano carinjenje); beseda je v splošni uporabi, najverjetneje ne samo na uporabniški sceni, in ven-dar ima še poseben pomen: na sceni gre skorajda vedno za krajo oz. t. i. samopostrežbo droge iz paketka Primeri in okoliščine uporabe: npr. en uporabnik, ki mu he-roin šel kupit drug uporabnik oz. posrednik, pravi drugemu znancu »Me je totalno opljačkal. Mi je ostalo manj kot pol. Drugič ga ne bom več klical.«

vzeti/pobrati ven – še en izraz za krajo oz. za carinjenje, opljačkanjePrimeri in okoliščine uporabe: npr. v isti situaciji kot prej, reče uporabnik drugemu uporabniku: »Mi je full vzel ven.«ali »Mi je pol pobral ven. Njega ne pokličem nikoli več.« in drugi ga vpraša: »Zakaj si ga sploh klical?« Prvi odgovori: »Če pa nimam telefonske od tipa (dilerja) in ne morem sam k nje-mu.« Ali npr., ko en uporabnik drugemu pove, da je šel iskat (drogo k dilerju) za nekoga drugega, ga ta vpraša: »Kaj si mu uspel vzeti kaj ven?«, ali »Kaj si mu vzel kaj ven, ali si čakal, da ti da sam kaj?«, in ta mu odgovori: »Ma mu nisem uspel dosti vzet ven, ker je prišel nekdo na hodnik od bloka in sem moral iti ven.«

nategniti/zajebati/zafukati – vsi trije izrazi pomenijo, da na kakršen koli način nekoga prineseš naokoli, ga na nek na-čin ogoljufaš ali drugače oškoduješ, torej gre za pojme, ki so uporabljani tudi izven uporabniške scene

rjavo - v zadnjih letih (vsaj pri nas) najpogosteje uporabljan splošni izraz (šifra) za heroin (za vse vrste heroina), ki najver-jetneje izhaja iz (nekoč bolj pogosto uporabljanega) imena brown sugar (slabše rafiniran heroin namenjen kajenju, ki je skoraj vedno pomešan s kofeinom) in predvsem dejstva, da je heroin (razen prej omenjenega belega tajca) vedno rjavo sive barve najrazličnejših odtenkov (od bolj rjavkaste do najpogosteje bolj ali popolnoma sive barve), tako da bi ga lahko včasih imenovali prej sivo kakor rjavo; vendar pa je heroin po kuhanju ali drugačnem segrevanju (pri kajenju na aluminijasti foliji) vedno (smolnato) temno rjav, ne glede na to, kakšen odtenek sivo rjave barve je imel, ko je bil še v prahu oz. kamnu

temno – eden od izrazov ali šifer za heroin, ki se je pri nas pojavil in prišel v uporabo šele v zadnjih letih, predvsem po tistem, ko so uporabniki drog izvedeli za policijsko telefon-sko prisluškovanje in možnosti dokazovanja krivde na pod-lagi razumljivosti v pogovorih uporabljanih izrazov, kot so tisti najbolj tradicionalni (npr. horse, staf, dope, rjavo)

grdo – izraz za heroin, ki se je pri nas (lokalno, na področju Obale) pojavil in prišel v uporabo šele v zadnjem obdobju, predvsem po tem, ko se je izvedelo za več kazenskih po-stopkov, ki so jih kriminalisti vzpostavili na podlagi telefon-skega prisluškovanja; izraz rjavo je bil preveč prepoznaven,

pa si je nekdo izmislil »šifro« za heroin in ga definiral kot grdo, morda zato, ker je snov grde, umazane, nedoločljivo rjavosive barve,v nasprotju z lepim (belim)Primeri in okoliščine uporabe: npr. ko po prenosnem telefo-nu potencialni kupec sprašuje dilerja ali ima le ta na zalogi heroin, »Kaj imaš grdo?« ali ko ga diler ne razume takoj, in ga vpraša »Ma kaj rabiš, grdo ali lepo?«, kar pomeni, ali po-trebuje staf ali belo.

koka – vrsta sintetične droge (v drobnem kristalnem pra-hu, stisnjenem v manjše kamenčke), izdelane iz južnoa-meriške rastline oz. grma, imenovanega koka (grmovnica Erythroxylumcoca), ki je tam v svoji naravni obliki (žvečenje listov in pitje čaja) ter kot poživilo v uporabi že več kot šest tisoč let; pri nas zelo namešan kokain,v najboljšem primeru z laktozo ali glukozo, v najslabšem pa z različnimi (tudi ško-dljivimi) zdravili, npr. z Levamisolom (uporablja se ga v vete-rini za zatiranje črevesnih zajedavcev), z Lidokainom (lokalni anestetik); primesi morajo biti enake barve, enako topne in morajo imeti enak farmakološki učinek, ki posnema kokain

belo – drugi izraz za koko (kokain), ki po barvi spominja npr. na belo moko, pecilni prašek, laktozo, pralni prašek; v na-sprotju s heroinom je le bel in neprimerno svetlejši; redkeje v uporabi tudi izrazi belica, belinda in biancaneve

svetlo – nasprotno od temnega oz. heroina; šifra za kokain, ker je svetle bele barve

lepo – nasprotno od grdega oz. heroina; izraz za kokain, naj-brž zaradi svetleče bele barve (občutek čistoče), ki naj bi bila v nasprotju z nedoločljivo, umazano sivorjavo barvo heroina; pojav izraza (glej razlago pojma grdo)

daš (orig. Dash) – zelo redko uporabljan lokalni izraz za ko-kain, ki (domiselno in ironično) izhaja iz imena enega najbolj znanih praškov za pranje perila (Dash) ter reklame zanj, ki potrošnikom (orig. v italij. jeziku) sporoča, »più bianco non si può« oz. (perilo) »bolj belo ne more biti«, kar naj bi v prene-senem pomenu/za kokain pomenilo, da poleg snežno bele barve ne more biti kakovostnejši (kar je po navadi seveda bolj želja kakor dejstvo)

medicinec – vrsta heroina z močnim vonjem in okusom po zdravilih, razlog za to je najverjetneje katera od primesi (uporabljane v medicini oz. farmaciji), ki so dodane heroinski osnovi

plastelin ali čingum – vrsta heroina, ki se je občasno poja-vljala na sceni; ne v obliki prahu ali kamna, temveč v obliki nekakšnega lepljivega plastelina oz. mase, ki je ni bilo mo-goče zdrobiti v prah in jo uporabljati za snifanje oz. njuha-nje, ampak le intravenozno (s prekuhavanjem) ali za kajenje (na aluminijasti foliji); za njuhanje je nujno snov zdrobiti v droben, fini prah (droben suh prašek), medtem ko se ga za intravenozno uporabo raztopi in prekuha v vodi, pri kajenju heroina pa postopoma segreva nad aluminijasto folijo oz. pod njo ter vdihuje iz te mase (podobne stopljeni smoli) izha-jajoče hlape in dim; zadnja leta se pri nas heroin v tej obliki ne pojavlja več

dišijo poljane miru. Uspešno in silovito rastejo rože najrazličnejših barv in odtenkov. Šumi reka v bližini. a ne moti prav nikogar!

Plešejo vsi metulji! in ljudje jih radi gledamo. Šaljivo se premikamo in pazimo, da ne bi pohodili rož! enostavno je, ko je vse kot narava sama.

toda od časa do časa nas s čim hudim opomni, da vse le ni tako samoumevno! in zato moramo še bolj skrbeti za našo naravo, ki nam je bila podarjena. Hitimo vsi, pa bi bilo mnogo bolje, ko bi delovali počasi in dobro. območja nemira lahko takoj zapustimo, če

izvlečemo iz sebe tiho pesem življenja! naj nam bo vsem v opomin zlovešči človeški egoizem.

vsak naj bo sam sebi zrcalo. edina razpoka v njem naj bodo naše lastne zablode! sreča, prijateljstva, ljubezen in poštenje so več kot le povezani. eskimi, Poljaki ali Portugalci, Lahko so skupaj, če se imajo radi! ostanimo zvesti svojim lastnim principom, če so ti res dobri za vse!

Petja


28Ilustracija: Dragan Skrt

Documents

Tema šTevilke - svit-kp