Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2007isbn 978–961–6519–21–2

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače

Prevod in spremna besedaGorazd Kocijančič

Ljubljana2018

$

Elektronska knjižna zbirka$

e–35

Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj

Paul ClaudelSto izrekov za pahljače

Prevod in spremna beseda Gorazd Kocijančič

Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan BratušIzdajatelj$

Za kud Logos Mateja Komel Snoj

Ljubljana 2018

Elektronska izdaja e–35Elektronski vir (pdf)Način dostopa (url):

http://www.kud-logos.si/e-knjige/

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v LjubljaniCOBISS.SI-ID=297057792ISBN 978-961-7011-62-3 (pdf)

– 5 –

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače

– 6 –

– 7 –

bele potonikeni barve

ampak spominna barvoni vonja

ampak spominna von j

Vsrcu

Nikoli ne bodovolj

rož da bi nam preprečile razumeti ta

trden vozel kač

Glicinije

me imenuješ Vrtnica pravi Vrtnica

toda če bi vedel moje pravo ime

bi se osula takoj

Ti

– 8 –

– 9 –

Objeta s svojimi tisočerimi

rokami natelesu pogrebnega kol

osa hidraživljenja pleza in se zahvaljuje

Smrti

zapira očikot človek opoldan

ki zapira očiker je preveč

luči

krhkakot kamen

uravnovešenna glavi

Jizâ

GlicinijeCedra

Jizôna

svojem piedestalu

Ubogamolitev

– 10 –

– 11 –

s pomočjosvoj čarobne

palice zedinjamsončni žarek

z nitjodežja

Žaba skočiv ribnik in tamvisoko na nebuse zasmeji tako

močnoda si mora

obrisati kotiček očesas svilenim robčkom

na Jizôjevi glavizadnji mali kamenček

naj ne bo slepcunaročeno

da ga postavi

Kottkalec

Otzuki sama

Kupkamenja

– 12 –

– 13 –

Danje bil žgoč in zdaj se pr

ibližajobčuti toplega boga

svoje uho in občuti

kako na dnu božjih prsi

ljubezen ugaša dolgo

Približaj

približaj svoje lice temu budu

iz kamna in občuti kako je bil dan

žgoč

Noč

– 14 –

– 15 –

in ta rdečina v nas

ki je pred mislijo

Potonika

je deževalo vino

Vem, nisredstva, da bi se

preprečilovrtnicam govoriti

To noč

Ni glicinija ta ki mene more zvezati

to je trtain grozdje

Bog pravi

– 16 –

– 17 –

nca ki mi jo prinašaluna ot nesnovno črnilo

Ta se

k

s konca svetada bi zvedel kaj od

vrtnice seskriva na dnubelih potonik Hasedere

Prišel sem

v svoji posteljividim, da moja

rokameče senco na zid

Luna je vzšla

To noč

– 18 –

– 19 –

je dovolj krhka

da izražaVečnost

Samovrtnica

ki jemanj barva

kot dihanje

Nekarožnata

Kriki pronica

v mesoin duh

ki pronica v dušo

Rdečina

– 20 –

– 21 –

i zapiramo oči

in Vrtnica praviTo sem

jaz

M

! približaj se

in zadihaj končno ta von j ki ozdravlja od vsakega

gibanja

Popotnik

da ga začutiš

je trebazapreti

oči

Vonj

– 22 –

– 23 –

pet odpiramo očiin vrtnica je izginila mi

smo vse v dihnili

Mis

Od besede pesnika ostaja le

D ih

Pahljača

ni drugo

kot oblika trenutek čistovisoko tistega kar srce

čisto nizko imenuje svoje užitke

Vrtnica

– 24 –

– 25 –

tako močno rdečada umaže

dušokot vino

Vrtnica

tako belakot je

kri rdeča

Potonika

Na koralnem mostu sem šel mimo nečesa kar ne

dovoljuje povratk a

Vrtnica

– 26 –

– 27 –

dolga horizontalna vila

zelena in rožnataigra

na flavto

Skozi slap

srebrneflavte

se meša flavtaiz

stekl a

Zzvokom

po vsej zemljirazprostira

za snegpreprogosnežno

Sneg

– 28 –

– 29 –

Za moja usta ta pest kreše in

za moje oči čisto tam visoko na vrhu

gore ta lisa snega Tretja ura popoldan

Samotnipopotnik

v ušesu še toostro pomladansko

flavtoki mi napolnjuje usta

z vodo

Kako vam

govoritio

jeseni

rdečinaškrlatakot zvokzlata

Manj

– 30 –

– 31 –

nazobčanočrtogora

ne neha donetitemačni grom

Za

naredi fotografijo nas ploh vse dežele

zajec na svojem družinskem oltarju

prižiga košček kadil a

Predenprviblisk

Okopod črto

že razvozljavadrugo črto

– 32 –

– 33 –

kadila

ostaja le še di m

od dima ostaja le še von j

Od

na zapuščenemgrobubela

svetilka

V gozdu

kot ta verzki ga pišem

na pol pepel in na pol d

im

Kadilo

– 34 –

– 35 –

Položitemu

na glavo dva kamenčka

ne bo ju mogelpremaknit

i

Jizô

v naročjunoči

slepecki si želi s

pati

Noč

življenje je tako lepoda je treba tu postaviti ne

koga ki bo od jutra do večera sposoben

ne se premakniti

O

– 36 –

– 37 –

ki me branijopravi vrtnica

to je moj von

j

nemojitrnji

gospod Mačekz napol priprtimi

očmireče

: Ne maram

ribe

Prihuljenpri

vrču

s hitrimi korakidvigne zmaja

vendar mu otrok za njo z odprtimi usti

daje leteti

Mamica

– 38 –

– 39 –

in bucikamed zobmi

onagleda

postrani

Dve roki za

glavo

PozdravljamGospoda Svojega Otroka

je ta mali otrokv mojih rokahzadosti težak

da mi preprečujeda bi

se dvignil

Ko semna

kolenih

– 40 –

– 41 –

v snežnem metežu

Sončnižarek

rdeče licekmetice

ki se vidi skozisneg

Pisanakamelija

kot zamiselbleščečain hladna

Rdeča kamelija

– 42 –

– 43 –

je živ zajček !

Na mrtviluni

pesnikribari

brez trnkav

čašisakeja

Nič večnavdiha

skušamujeti

prvi kosem snega

Spotikajoč sena svojih lesenih

sandalih

– 44 –

– 45 –

čuti malo po malo

verzki ga prevzema

kotkihanje

Stari pesnik

sem prišelgledat

manj morjekot

ponehanje vsega

Na vrh

gore

dvigačašo

sakejain njegove ustnice

se odpirajomalo po malo

Z dvemaprstoma

– 46 –

– 47 –

bogv megli

pomešanz zlatimi k oščki

Kaže se

pomešana ssrebrnimi bleščicami

senca svečeniceki potresa škropilnik z

zvončki in sejalnik z zvok

i

V megli

Nantaj k Širanu

sproži veliko zlatopuščico

Obsvitu

– 48 –

– 49 –

Soncenam je

Bogna razpolago

dal Luno

Da bi častili

ki jih je poznala zemljaso sodili v vrsto

kmečkih bogov pasje ali zajčjeglave s platnenimi delovnimi

oblekami in velikimi slamnatimi čevlji

Prvi bogovi

sedi na skledici

tehtnice

SvečenicaSonca

– 50 –

– 51 –

Pozdravljam v Gospodu Svojem Otroku

Gospodeprednike

svojega moža

V središču

Prvi Cesarposluša

Cesarstvo

Velike PlanoteVrtnic

Vzhajajoče Soncez druge pa

prihaja Kača

s sedmerimi glavami

Z ene stranijezera

– 52 –

– 53 –

Cesar Puščavnikposluša

CesarstvoKaj če bi se slap

nenadoma ustavil?

tem kar se začenjain tem kar se končuje

je oko pesnika zaznalo tone

zaznatno točko kjer nekaj

bode

Med

Hitrosolza

ki prečkasončni žarek

mimo je

– 54 –

– 55 –

izhaja iz zlatadviga se

iz svoje kopeli večnosti

Vsanarava

na koncu palicepred oltarjem

tega žariščaki je meja

med pepelomin dišavo

Kvanon

Vse se začenja

vse stremi k najvišjemu zlatu

Paravan

– 56 –

– 57 –

Pesmi na

pisane nad

ihu

Pahljača

V megli med tisoči

kačjih pastirjev trije

beli metulji

Konec avgusta

bom ta lepi dan

pod vodaminespremenljivega

laka

Ohranil

– 58 –

– 59 –

določikrajkjernismo

Kukavica

pomlad kise začenjazasleduje na drugi konecjesen ki se tudi začenja

Na enem izmed koncev

tega odsekakroga

gledaazalejene boslišal

hudournika

Kdor ne

– 60 –

– 61 –

ta polkrožnitrak

je obzorjein točka

trikotnika je oko

Pahljača

v rokile meni je prepuščeno

da z enim samim udarcem razprem veličastno

dvanajst palic

Držim Leto

majhne ladjekatere tovor

je nekajzlogov

Jadra

– 62 –

– 63 –

je tudi nekaj,

kar se začenja

Jesen

pahljačes

paravanom

Pogovor

v roki pesnika ki ureja

naravo kot mornarjev sekstant

izračunava nebo

Pahljača

– 64 –

– 65 –

na belem kriluampak nekaj belih d

robtinpognanih proti vam

s krilomnevidni m

Ne tri

črne besede

ta zadržanostkristala

in glej vse znova odide naenkrat kot steklo ki se razbije na tisoč

drobcev

V zimi

trenutek

Zajemam zrakv

izmišljenidežel

i

Pahljača

– 66 –

– 67 –

nedoločnona cesti kot kmetice, ki hodijo na semenjrumena čreda od časado časa po ne vem koliko modrih čredah

Irisi

hudournikki strmoglavlja

proti svojemu

izviru

Poslušam

so me prišli iskatdo vrat Tokija

kotvrsta mladih

kmetic med trstjem vzdolž poln

ega jarka

Irisida bi

me privedlido

sém

– 68 –

– 69 –

in ko zaprem oči

slišimsamo šu

m hudournika

Toliko različnih

stvari

kramljam naenkratz

vsemi trenutkinjegovegaživljenja

Potok pred mano

in za

mano

iz katerega je svettoliko časa

že služi kako je točudno da v njem ni

luknje

Blago

– 70 –

– 71 –

gozdatako kot v misli starega pesnika

se je izreklo zlo zlata

V največjiglobini

črninizelenjarjovenješkrlata

Vnegibni

liceprotilicu

Miselprotimisli

– 72 –

– 73 –

če bomodelali hrupse bo čas

začel znova

Pst!

s smrtjotehtam

njene predloge

Pogajam se

še nidanes

ampak včeraj

Med dnevom

innočjo

– 74 –

– 75 –

ob vzhajanju soncaki se o dpira

v belo meg lo dežela žerjavice in

ognja

Okno

Herkul in Hidra

vvrtu Hesperid

Cedrain g

licinija

je kot videnjePravice

Lep jesenski

dan

– 76 –

– 77 –

Ječimob vznožju

nedostopnegastolpa

Cedra

ki se kotali na vse stranina papirju in se ne mo

re umiriti kot k

aplja vode na lotusovem listu

Pesem

velikanski in čist ki se takoj izmika v naročju

črnega listja Kvanonav Hasejevem svetišču od katerega

se vidijo le zlate noge

Steber

– 78 –

– 79 –

zaradi te bolečineki skušazaman

znova postatibeseda

Opeklinav

meni

pesmidruge majhne pesmi

na pol rojeneiz katerih je prišel le

pridevnik alivelika začetnica

Vse okrog

je potrebno takšno število

ki preprečuještetje

V pesmi

– 80 –

– 81 –

ki umira odljubezni sredivrtnice če se je dotakneš kakšen pik !

Tačebela

ampaknedeljiv

vonj.

Nobeno število

potonikečrna čebelaki vdene in potegne ven z naslado najvišje želo svoje ga steznika

Sredi

– 82 –

– 83 –

pahljačerazprši besede

in naj pusti prehod le temu

kar se dotika

Naj sapa

okrog Tokiaso se Irisi

odpravili na potda bi šli pogledat

Cesarja

Po vseh cestah

sokduhain krimisli

Črnilo

– 84 –

– 85 –

na neizmerni višini

kot Božjiprestol napreduje proti nam nošenna morju oblakov

Fudži

visoko nadgorami se kaže ves sneg

v zaledenelem nebumedtem ko se desno in

levo in spodajv velikanskih zvitkih

umika olimpijska snov

Fudži

Angel Japonske

je znova oblekel svoj koretelj

iz perja

Fudži

– 86 –

– 87 –

Semenje nočiLuna

na nebupovečuje malo po

malosvojo svetlobo

Štirizvečer

od enega konca zemlje do drugega

potspanja

Pod nogami

Lune

Barva in luč soncein luna se

mešajo kotvoda z vinom

Štirizjutraj

– 88 –

– 89 –

na uhoglas

nekogaki govori

z zaprtimi očmi

Poslušam

Vodaki se je dotika

misel

Guba

to besedona uho

svoje dušeki odmeva le

ker jeponehala

Razumi

– 90 –

– 91 –

ribamsem zmrvil

teh nekaj besedbrez

hrupa

Nemim

rižunjegov okus

koščekkisle repe

Da bi dal

dovolj zgodajda

boš zbral teh nekajdrobtinic

s skrivnostne gostijenoči

Vstani

– 92 –

– 93 –

kot

mešanicaognja in

luči

Ta rumeni

in beli cvet

kot dolgi Koto

je scelavzdrhtela pod prstomVzhajajočega Sonca

Japonska

Osoljena suha slivapreustvarja

riž

– 94 –

– 95 –

Tožgočo točko

je nasledilnepremagljivi vonj

Ljubezen in

kadilo

sem se skušal ubranitikresnice

Z opeko

ta vrtkot čašo

kjer boš okusilnapoj

vse te aromatičnepokrajine

Izdolbi

– 96 –

– 97 –

morjaprinašam votivni dar

sidrovse zarjavelo in poraščeno

s školjkami

Ozdravljen

okrog menekot ti kosiplute ki

zadržujejo mrežo

Ujeta je Luna

Otoki

pokrajinoin zdaj

zadržujem dihda bi jo narisal

Dihal sem

– 98 –

– 99 –

po svetuin udarjam zemljopod mojimi koraki

z nogomenjaje

donečo in nemo

Plešem

pomladivedno bolj hiter

kolikor bolj stvarirastejo in se

množijo

Ples

se še ni naučila umetnosti

biti gluhana usodno trobljo

Naša duša

– 100 –

– 101 –

je zgolj

zgoščenozlato

Črnilo

Ko slikamslišim

šum zlata

Reka podlisti

Veselječrnega soka

Črnilo

– 102 –

– 103 –

podobnogrozoviti

češnjiz rožnatimi poganjki

in strupeno vijoličastimi popki

Drevomesa

znova zedinja vso pokrajino

v kopeli neznanske starodavnosti

novo veseljein večni sija

j

Hlap zlata

v veličastnih verzihoblikuje besedilo

vzvišeno inboleče

Narava

– 104 –

– 105 –

malo po malopostaja sneg

blatomalo po malo

postaja zlato

Dež

pijem požirek

soka

V skodeli

iz zemlje

vodena vodisencalista

na drugem listu

Šum

– 106 –

– 107 –

Nekaj se dogaja v

senci innenadoma se plamen

zasvetiv srebrnem zrcalu

Svetišče

Kapljica vodena konici te

šivankepripravljena za zedinjenje z

morjem trepetaomahuje

Odhod

me predstavijo stari češnji kot

uničenega starcačigar blagoslov

mi je bil nepogrešljiv

Po dolgem

potovanju

– 108 –

– 109 –

mešaz

modri m dimo m

Kjota

Spomin se že

Daleč od vsakega človeškega pogleda

se morjeukvarja s tem

da oblega kapljico

vode

Bormorje

deževaloje

srediriževih poljprečkam

reko hitro

in nemirno

Na deski

– 110 –

– 111 –

je prostor sam ki se guba

in použiva to negibno kot

veter hitro ptic

o

Pahljača

račkinpuh

Na vodirjavi

in nemirni

sončni žarekjezero odseva

borves odet

v kaplje vode

Deževalo je

– 112 –

– 113 –

Da z oltarja

med drevjemse dvigadi m

žrtve

Da

Glasnik prihaja

z dvema kriloma

Ne zvon

na dnu mene samegaje zanihalmed četverno

steno

Ne

– 114 –

– 115 –

Nadbistrim in živim potokom

šoprumenih

krizantem

Jesen

da je zlatolahkosladko

kotmleko

Nauči se

mokre besede

katerih skrita občutljivostima za sredokapljo vode

Okouho

– 116 –

– 117 –

Vrtnica je zasajena v

zemljiin krizantema

je gojena v megli

čisto vinoin umsko

zlato

Izlij

čutida se vse morjeukvarja s tem

da jo moleduje

Kapljavode

– 118 –

– 119 –

Bogtrenutekje našel

to kapljo vodena dnu moje

duše

Svetiščeki se odpiradaje videtikapljo vode

v svojihglobinah

Ogledalo Šinto

ki se odpirajodve

kaplji vodenaenkrat

Med temi vekami

– 120 –

– 121 –

Če me hočejoločiti od Japonske

naj se to zgodiz zlatim

prahom

– 122 –

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače

– 123 –

– 124 –

– 125 –

– 126 –

– 127 –

– 128 –

– 129 –

Sto izrekov za pahljače

Predgovor*

Ni mogoče, da bi pesnik živel nekaj časa na Kitajskem in Japonskem, ne da bi razmišljal, kako bi lahko tekmoval z vso to opravo, ki tamkaj spremlja izraz misli: najprej tuš za kitajsko črnilo, črno kot naša notranja noč; drgneš ga, vlažiš z malo vode na paleti iz skrilavca — in skledica za barve sprejme čarobni sok. Ti, slikar ideje — potrebno ni nič več, kot da pomočiš v skledico ta lahki, nekako zračni čopič, ki prek členkov naših prstov v našem temelju komunicira z vzplamtenjem pesmi. Nekaj premišljenih potez, tako gotovih, kot so poteze in-sekta, ki z dolgim vrtalnikom skozi lubje paralizira nevidni plen — samo poskrbi za to, da boš dobro zavihal rokav, in da sapa, neprevidno zajeta v tvojo nosnico, ne bo ovirala izdihovanja duha – in že je tukaj nekaj besed, rešenih oklepa sintakse in združenih prek beline zgolj s svojo hkratnostjo: izrek, ustvarjen iz odnosov. Napisan na čem? Na primer na še žarečem trebuhu te lončenine, ki so jo za nas ravnokar vzeli iz peči? Ali – še bolje – na tem krilu, ki je pahljača, vsa pripravljena razširiti pihljaj. Sprejmi v uho svojega srca to nemo besedo, ki jo pošilja sapa, prihajajoča iz roke.

Sto izrekov za pahljačo. Gre za zbirko teh pesmi, ki so danes, po šestnaj-stih letih, pripravljene vzleteti pod naše francosko nebo — za pesmi, ki sem jih nekoč na Japonskem, v iskanju njihove sence, predrzno skušal pomešati z obrednim rojem haikujev.

Kdo bi mi dovolil upreti se skušnjavi kaligrafije, ki jo tam doli srečuješpovsod? Gotovo ne ta čopič, ki že vibrira ob najbolj sproščenem členku moje roke, tudi ne darovani papir, ki šelesti kot svila — napet kot struna pod vio-linskim lokom, nežen kot megla. Ali nisem tudi sam strokovnjak za črko? In

* Predgovor izdaje v skladu s faksimilno izdajo objavljamo na mestu pogovora, saj prvotno ni bil del zbirke. V izdaji Claudelovih zbranih pesniških del je postavljen na začetek knjige.

– 130 –

kar zadeva zahodno črko, kakršna se v toku naše misli vključuje v besede in črke — ali v njeni potezi, ki jo povezuje z njenimi sosedami, ni nekaj tako pol-nega duše in neovrgljivega kot v kitajskem znaku? Črka se naenkrat vtisne v misel in jo predstavlja kot nekaj objavljenega, negibnega v ustrezanju grafičnikonstelaciji, ki jo priklicuje okrog sebe. Toda črka je v svoji analizi in prenosu na horizontalno črto imaginarnega pojma obenem lik in gibanje, nekakšen semantični stroj. Črka O je — odvisno od povezave z drugimi alfabetskimi po-tezami — lahko sonce, luna, kolo, škripec, odprta usta, jezero, luknja, otok, nič-la — funkcija vsega tega. Črka I je lahko polje, iztegnjen kazalec, drevo, steber, zatrditev osebe in edinosti. M je morje, gora (montagne), roka (main), mera, duša, istovetnost. In če z vsemi temi odprtinami in dodanimi zapahi oblikuje-mo besedo — kateri ideogram je bolj popoln od srca (coeur), očesa (oeil), sestre (soeur), istega (même), sebe (soi), sanj (rêve), noge (pied), strehe (toit) itd.? Bese-da (kar pomeni — to, kar dosežemo z gibanjem) je množica, ki jo dobimo z za-porednostjo. V tej zaustavitvi beline, ki jo omejuje, še vedno vibrira, še vedno žarči drža roke, ki jo je zarisala. Navzoč si ob tem elanu, ki je spojil prstane te verige. Greš v smeri od leve na desno, in roka, neutrudno, vrstico za vrstico, znova začenja isto potovanje. Pesnik gre v smer svojega bralca, potem se vrne k sebi, in kot pero v črnilniku začenja svojo pot.

Le papir je gladek, črke, vse nagnjene naprej, ustvarjajo nekakšno pobočje, ki vleče za seboj, in pesnik kmalu ne le ne nadzoruje svoje jezdne živali – divjega peresa med svojimi prsti —, ampak se ukvarja zgolj s ciljem in ne s sledovi, ki jih njegov dir pušča za seboj.

Toda če pero nadomesti s čopičem, se spremeni vse. Nagnjeno vprego treh prstov in sloga nadomesti vertikalna pozornost. Na mesto stalnega ubesedo-vanja stopi analiza črke za črko. Beseda, počasi narisana in navpična za oko, sprosti popoln pomen različnih učinkovitosti, ki jih strdi (in ali ne ustvari prav v tej besedi, ki sem jo zapisal, črnilo v očesu bralca sijaj trojne kaplje?). Pesnik ni več le avtor, temveč kot slikar tudi opazovalec in kritik svojega dela, kolikor pač vidi sebe, kako se postopoma udejanja. Njegovo ustvarjanje se uresničuje pred njegovimi očmi, v počasnem gibanju. Ima čas. Čemu poslej zunanja in

– 131 –

mehanična prisila papirja in prozodije? Pustimo vsaki besedi, najsi bo nareje-na iz ene ali več besednih prvin, vsaki besedni postavitvi, prostor — čas — nujen za njeno polno zvočnost, pustimo ji razširjanje v belini. Naj vsaka grafičnaskupina ali posamičen znak v prostoru, ki mu je dan, svobodno zavzame pri-meren položaj, ki mu gre v razmerju do drugih skupin. Nadomestimo ravno črto s svobodno razposajenostjo v naročju druge razsežnosti! In ker je misel sama tista, ki utrjuje sukcesivne prvine besede z nekakšnim odbojem, zakaj ne bi — ko je to potrebno — zadržali razrešitve črnega umskega strdka s prera-čunanim razmakom in podaljšali vztrajanja klica, ki ga artikulira?

Sama pesem se vpisuje v dva vzporedna stolpiča, rob pa je prihranjen za to, kar bi lahko imenovali naslov, korenina ali vzklik.

Brangues, 25. junij 1941

– 132 –

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače

– 133 –

Gorazd KocijančičKrvavitev pomena

Paulu Claudelu (1868—1955), francoskemu pesniku, dramatiku in mislecu, za življenja ni manjkalo občudovalcev, priznanj in časti. Leta 1946 je bil sprejet v francosko Akademijo in tako postal »nesmrten«; njegov obsežni opus je kmalu dobil status klasike — dobrih deset let po njegovi smrti so njegova zbrana dela že izšla v prestižni zbirki »Pléiade«.

In vendar to ni trajalo prav dolgo. Transit gloria mundi. Claudelova pesniška besedila — najbolj znana lahko v slovenščini beremo v obsežnem izboru s ko-mentarjem in spremno študijo, ki ga je pripravil Marko Marinčič 1 — so za sodo-ben okus precej zastarela. Pri tem ne mislim le na pesmi ali cikluse, ki se jim antologije na široko ognejo, npr. na divje militaristično–nacionalistične vojne pesmi (Poèmes de guerre) ali na verze, ki jih je pesnik (zlo)rabil za obračunava-nje s svojimi sodobniki. Tudi ni problem le v tem, da je v velikem delu pesmi Claudel odločen glasnik krščanstva ali bolje rečeno (francoskega) katolicizma in da zatorej njegova poezija nagovarja predvsem tisto skupino bralstva — v Evropi vedno bolj maloštevilno, Bogu bodi potoženo —, ki vsaj v osnovi lahko podoživlja njegova navdušenja in strahove, njegove intuicije in ekstaze. Težava je v samem pesniškem jeziku, v katerega je Claudel izlival svoje izkušnje in svoje oznanjevanje, svojo vero in — zelo redko — svoj dvom. Mnogi bralci namreč jezik himnične poezije, po kateri je pesnik zaslovel, občutijo kot prepoln, nasičen,2 kot oropan praznin, ki za bralski okus druge polovice dvajsetega stoletja in za-čenjajočega se milenija — kot prazni glinasti vrč v znani Heideggerjevi paraboli — nekako sotvorijo sámo pesniškost pesniškega. Zato danes med klasiki lažje na-stopa Thomas Stearns Eliot, ki je vsaj tako odločen krščanski angažma kot Clau-del izrazil v jeziku paradoksa in elizije, na videz nenadzorovane podobe in drzne

1 P. Claudel: Sejalec Božje mere. Izbrano pesniško delo, prev. in spremna beseda M. Marinčič, Ljubljana 1993 (Knjižnica Kondor 264); starejše revijalne objave prevodov nekaterih Claudelovih pesmi pop-isuje B. Zupan v bibliografiji k prevodu pesnikovih izbranih dram : P. Claudel, Marijino oznanjenje. V prelomu poldneva. Zamenjava, Celje 1993, str. 401—402.

– 134 –

abstrakcije, medtem ko nam Claudelova eksplicitnost — tako v njegovih odah kot v upesnjevanjih velikih liturgičnih ciklusov — deluje retorično.

Toda Claudelov opus je obsežen. Njegova obsežnost ni le v impozantnem obsegu strani njegovih zbranih del, ampak v metamorfozi njegove poetike, ki nima jasno zarisanih mej. Spornost Claudelove poezije se ne skriva le v pogledu — zlasti nekatoliškega — bralca, ampak se v njej sami diskretno naseljuje notranji spor, zaradi katerega izginjajo tako jasno in glasno proklamirane ločnice. V tej poeziji nas čakajo presenečenja, ki lahko naše predstave postavijo na glavo ali vsaj korenito modificirajo.

To razpiranje je — razumljivo in pomenljivo — povezano z vrhom Claudelove pesniške poti. Izginjanje vsake doktrinarnosti in z njo povezane gostobesedno-sti ima povsem fizično, zemeljsko osnovo. Zgodi se v času, ko je bil pesnik kot francoski veleposlanik prestavljen v oddaljeno deželo, na Japonsko — ni bil le soočen z bogastvom neke povsem drugačne kulture in duhovnosti, ampak ga je izkušena pristnost in globina te drugačnosti očitno povsem očarala. Claudelovo deklarativno ortodoksno zavračanje vsega nekrščanskega se je zmehčalo, ko je začel obiskovati templje in vrtove, bil navzoč ob ritualnem pitju čaja, odkrival japonsko gledališče — in zlasti ko je začel resno prebirati budistične in taoistične, tako filozofske kot pesniške tekste … Pesniku je postajalo jasno, da »nadna-ravno na Japonskem nikakor ni nekaj drugega od narave, temveč je dobesedno nad–narava, območje višje pristnosti, kjer je golo dejstvo preneseno v območje pomenjenja. Nad–naravno ne nasprotuje zakonom, ampak poudarja njihovo skrivnost.«3

Šigin Taiši, »pesnik ambasador«, kakor so Claudela imenovali v deželi vzhaja-jočega sonca, se ni posvetil le prevajanju japonskih haikujev in kmečkih pesmi, ampak je tvegal pričujočo zbirko, Sto izrekov za pahljače, ki po mnenju nekaterih poznavalcev pomeni vrh njegovega ustvarjanja.4

2 Prim. M. Marinčič, nav. d., str. 293—297. 3 Pogled na japonsko dušo (Un regard sur l’âme japonaise), v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J.

Petit, Pariz 1965 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 1126—27.4 Prim. npr. S. Fumet, v: Oeuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 (Bibliothèque de la Pléi-

ade), str. XXXIX.

– 135 –

Napisal jo je med junijem 1926 in januarjem 1927, ob koncu svojega bivanja v Tokiu. Izdal jo je trikrat, v treh različicah, vedno v zelo nizki nakladi. Naj-prej so 25. oktobra 1926 izšli le štirje izreki o štirih letnih časih v 200 izvodih pod naslovom Souffle des Quatre souffles (Sapa štirih sap); druga izdaja je bila pod naslovom Cent phrases pour éventails (Sto izrekov za pahljače) v 240 izvodih objavljena še isto leto. Njen japonski naslov Hyaku sen čô pomeni »Zbirka (ali zvezek) stotih pahljač«. Tretja, dokončna edicija, ki jo reproducira tudi naša, je izšla leta 1927 v Tokiu, potem ko je Claudel, ki je bil imenovan za ambasadorja v Združenih državah, Japonsko že zapustil.

Knjiga — zvezana iz treh pol papirja formata 19×10 cm in shranjena v raz-košni varovalni škatli — litografsko reproducira Claudelov avtograf in japonske pismenke, ki sta jih izbrala domača umetnika Jamanouči in Jošie, naslikal pa kaligraf Ikuma Arišima. Rokopis, ki je nadomestil tipografijo, za zbirko ni ne-kaj zunanjega, ampak izraža Claudelovo težnjo, da bi zapisani »znak z drama-tizacijo kaligrafske sledi izgubil svoj arbitrarni in kolektivni značaj ter postal mesto dejavnega deleženja, kjer se ‚rečeno‘ (dit) in ‚rekanje‘ (dire) združita, kjer bi individualno ‚rekanje‘, povezano z določenimi okoliščinami, s svojo energijo in strastjo ponovno napolnilo ‚rečeno‘, ki ga je kultura že bolj ali manj nevtra-lizirala«.5

Ob Stotih izrekih za pahljačo, zbirki, ki je »obenem moderna in starodavna, za-hodna in vzhodna, hibridna in čista, hieratična in silovito intimna«,6 odkrivamo nepričakovan obraz Claudelove poezije. Pesnik je odkril skrivnost praznine, o kateri govori v svojem predavanju o filozofiji knjige: »Belina dejansko za pesem ni le nujnost, ki bi ji bila vsiljena od zunaj. Je sam pogoj njenega obstoja, njene-ga življenja in dihanja. Verz je črta, ki se ustavi, ne zato, ker bi prišla do snovne meje ali bi ji manjkal prostor, temveč zato, ker je njena notranja šifra dovršena in njena krepost dopolnjena.«7 Ob branju čutimo pesnikovo novo sproščenost.

5 M. Truffet: Edition critique et commentée de CENT PHRASES POUR ÉVENTAILS de Paul Claudel, Pariz 1985, str. 30.

6 A. Harvey in I. Watson, Introduction, v: A Hundred Movements for a Fan, London 1992, s. p.7 La philosophie du livre, v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Paris 1965 (Bibliothèque de la

Pléiade), str. 77. Poleg tega besedila je za teoretsko artikulacijo Claudelove »orientalske« poetike

– 136 –

Občudujemo lahko prekinitev z retoriko prepolnega verza in ekonomizacijo pesniškega izraza. Jezik ni več instrumentaliziran za določen pomen, ampak postane transparenten v igrivosti »»totalne poetike«.8 Metrika je povsem pri-lagojena melodiji jezika in lomi vse konvencije francoskega verza.9

S to sproščenostjo pesniškega izraza se druži — in ji podeljuje dodatno vzne-mirljivost — likovna inovativnost in eksperimentalni žar, ki ga sicer pri Claude-lu nismo vajeni. Pesnik se pri tem navezuje na eksperimente svojega učitelja Mallarméja, ki je v svojem delu Met kock nikdar ne bo odpravil naključja (Un coup de dés jamais n’abolira le hasard) prostor jezika razprl za zunajjezikovno figura-tivnost, vendar črpa tudi iz raznih tradicij mističnega razumevanja pisave 10 in svojo vizualno poetiko izkorišča za poizkus preseganja brezpotij sodobne po-ezije. Prelomljenost jezika vse do ravni fizične sledi ni več – kot pri Mallarméju — sled nihilizma, odsotnosti, ki se skuša artikulirati, praznine trajno izgublje-nega smisla, ampak ravno nasprotno sled skrivnostne polnosti, upanja, miste-rija.11 Novost besede — ki za pesnika tudi sicer ni le »formula predmeta, ampak podoba mene samega, kolikor me ta predmet oblikuje«12 — v Stotih izrekih za pahljače ne zadostuje več, ampak se same besede začnejo lomiti v zloge in črke. Pomenskost je privedena v bližino telesnosti, prostora izoblikovanja, čutno za-znavne podobe, ki spremeni noetični pomen. Črke — zablodele črke, ki bežijo od svoje besede, se od nje odmikajo horizontalno ali se spuščajo vertikalno — niso

treba pritegniti Starca na gori Omi (Le veillard sur le mont Omi) iz leta 1924 in Premišljevanja in trditve o francoskem verzu (Réflexions et propositions sur le vers français), besedilo, nastalo na Japon-skem leta 1926.

8 M. Truffet, nav. d. , str. 54.9 »Glasba jezika … je preveč delikatna in zapletena reč, da bi se zadovoljila s tako rudimentarnim in

barbarskim postopkom, kot je preprosto štetje« (P. Claudel: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Pariz 1965, str. 5 in 34).

10 Prim. La philosophie du livre, nav. d., str. 91, kjer se pesnik poleg japonske tradicije sklicuje na Upanišade, kabalo in arabsko mistiko pisave.

11 Tako Claudel na temeljni ravni odgovarja na »dramo poezije 19. stoletja, ki — ločena od Boga — naj-deva le realno odsotnost« (Opombe o Mallarméju [Notes sur Mallarmé] , januar 1913, v: Oeuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Pariz 1965, str. 514).

12 Art poétique, v: Oeuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 179.

– 137 –

več zgolj konvencionalni nosilci glasu, ampak bralca s skrivnostjo svoje podobe vodijo v skrivnost sveta.

Vendar se pesnik s to potujitvijo ni odpovedal svoji najgloblji duhovni izkuš-nji. Budistično razumevanje »nadnaravnega« misterija narave mu je podarilo nov izraz krščanske dialektike vidnega in nevidnega, mesa in Duha, resnobe in lahkotnosti, trenutka in večnosti. Formalni eksperiment v tujem je pripeljal do najlastnejšega prav v trenutku, ko je v jeziku nastopila — s pesnikovimi natanč-nimi besedami — »krvavitev vključenega pomena [hémorragie du sens inclus]«.13

Morda nam lahko bralska izkušnja tega krvavečega logosa pomaga znova odkriti pomen Claudelovega celotnega opusa. Besed, ki bodo ostale ne glede na premene okusov in literarnih mod, saj jih navsezadnje posvečuje želja, ki jo je pesnik v molitveni apostrofi Marije leta 1942 — istega leta, ko je Sto izrekov za pahljače izšlo v Franciji — ob spominu na svoje prvo mistično izkustvo in spre-obrnjenje ubesedil takole:

Naj Ti priznam: če drugega bi nagovorila, verjetno enako dobro, da,pri moji veri, enako dobro bi storila. Ves ta papir, ki nakopičil sem ga za seboj — da, imam nad čim jokati sein čemu se smejati. In kako bi se uprl, če bi obsodili me, naj ga berem znova. O ko bi midva mogla se takole pogoditi:če Ti bi privolila, da vse, kar naredil sem, napisal, zate bi bilo kot nič. In da jaz bi stopil v prisotnost Tvojo, nedotaknjen blaženo in prazen.

25. december 1886 14

13 Réflexions et propositions sur le vers français, v: Œuvres en prose, izd. C. Galpérin in J. Petit, Paris 1965 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 9.

14 Œuvre poétique, izd. S. Fumet in J. Petit, Pariz 1957 (Bibliothèque de la Pléiade), str. 772—73; moj prevod. Prim. prevod celotne pesmi v M. Marinčič, nav. d., str. 212—214.

– 138 –

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače

– 139 –

Stran 6Botan = potonika

Iro = barvaNioi = vonj

Fuji = glicinijaHebi = kača

Stran 8Fuji = glicinijaKashiwa = hrast

Jizô = Ksitigarbha, tj. usmi-ljeni zaščitnik potnikov in otrok.

Ishi = kamenInori = molitev

Stran 10Ame = dežOri = tkati; tkanje

Tsuki = lunaKaeru = žaba

Ishi = kamenMekura = slepec

Stran 12Natsu = poletjeYoru = noč

Atsui = vročinaHotoke = Buda

Kiku = poslušatiKan = čutiti

Stran 14Budô = grozdje

Shinku = povsem rdeče

Sake = vinoAme = dež

Stran 16Kage = sencaTsuki = luna

Kage = sencaSumi = črnilo

Hase = tempelj Hase

Stran 18Chi = kri Tamashii = duša

Hana = rožaMoroi = krhkaIro = barvaIki = sapa

Stran 20Meimoku = zapreti oči

Ware = jazAru = biti

Tabibito = popotnik

Stran 22Hana = rožaYorokobi = užitek

Hana = rožaKieru = izginiti

Ôgi = pahljačaIki = sapa; veter

Stran 24Shu = škrlaten; rdečHashi = most

Hana = rožaSake = vino

Kôhaku = rdeče in belo

Prevod ideogramov*

* Opiral sem se na prevod ideogramov v M. Truffet, Édition critique et commentée de Cent phrases pour éventails de Paul Claudel, Pariz 1985, ki je delo orientalistke Kaiko Kosugi. Moje prečrkovanje in prevod je prijazno pregledala in popravila dr. Chikako Shigemori Bučar, ki se ji zahvaljujem za nesebično pomoč.

– 140 –

Stran 26Yuki = snegKago = košara

Taki = kaskadaFue = flavta

Shô = flavtaGin = srebro

Stran 28Kin = zlatoSuzu = zvonček

Rô = ogon; gomila; hribYuki = sneg

Haru = pomlad

Stran 30Kôsaku = križati se; preple-tati se

Yama = goraKaminari = grom

Usagi = zajecTsuka = grobna gomila

Stran 32Shi = verzKemuri = dim

Kô = kadiloKôro = kadilnica (kô = kadi-lo; ro = posoda za kadilo)

shin (ali: atarashii) = novHaka = grobnica

Stran 34Hito = nekdo, človekTodomaru = ostajati

Sekibutsu = Buda, izklesan iz kamna

Mekura = slepecYami = mrak

Stran 36Tako = zmaj (igrača)

Toge = trnjeNioi = vonj

Neko = mačkaSakana = riba

Stran 38Ko = otrokUde = roke

Kushi = glavnikKan = držati med zobmi

Uyamau = spoštovatiKo = otrok

Stran 40Tsubaki = kamelijaRaku (ali: ochiru) = pasti

Honoo (ali: en) = plamen; ogenjYuki = sneg

Shu = rdeče; koralastoShiro = belo

Stran 42Hatsuyuki = prva snežinka

Tsuki = lunaUsagi = zajec

Kyô = navdih; zanimanje; navdušenostTei (ali: todomaru) = usta-viti (se)

Stran 44Sakamori = banket; pogosti-tev s sakejem

Kyô = navdihShi (ali: itaru) = doseči; priti

Subete = vseTomaru = prenehati

Stran 46Kin = zlatoMae = pred

Moya = meglaKin = zlato

Maku = sejatiSuzu = zvonček Stran 48Miko = svečenica

Tsuki = lunaInori = molitev

Kami = bogNô = kmet; poljedelstvo

– 141 –

Stran 50Hi = sonceHebi = kača

Fuso = oče; stari oče; prednik

Sôkoku: vsa dežela

Stran 52Namida = solzaHi = sonce

Taki = kaskadaTomaru = ustaviti se

Sasu = pičitiMoku = tišina

Stran 54Shaku = žarečKin = zlato

Hai = pepelNioi = vonj (*) Kaligraf je verjetno zamešal ideograme tega in naslednjega haikuja.

Hara = planota; poljeUku = plavati na

Stran 56Reijitsu = lep dan

Ôgi = pahljačaShi = pesem; verz

Tonbo = kačji pastir

Stran 58Tsutsuji = azaleja

Token ( ali: hototogisu) = kukavica

Haru = pomladAki = jesen

Stran 60Shi = pesemFune = ladja

Ôgi = pahljačaOmote = obraz (pomen se-stavljene pismenke Senmen = papir za pahljačo)

Ogi = pahljačaGo (ali: kataru) = beseda; govoriti; pripovedovati

Stran 62Ogi = pahljačaTen = nebo

Shûshi = zamišljena jesen

Ogi = pahljačaDan = pogovor; pripovedo-vati

Stran 64Kaze = veterMaboroshi = fantom; iluzi-ja; videnje

Ku = besedaTsubasa = krilo

Fuyu = zimaChiru = padati; razpršiti se

Stran 66Shôbu = iris

Hana = rožaMusume = mladenka

Kei = hudournikMinamoto = izvir

Stran 68Nuno = snovYo = svet

Chô (ali: kiku) = poslušati; slišatiMizu = voda

Kan = krožiti; obračati; pr-stanMizu = voda

Stran 70I = zamiselHoo = lice

Kin = zlatoMori = gozd

Shu = škrlat; rdečSakebi = krik

Stran 72Kon = danesMyô = jutri

Moku = tišinaToki = čas

Shi = smrtHakari = tehtnica

– 142 –

Stran 74Aki = jesenSukashi = prosojnost

Mado = oknoMoya = megla

Sugi = cedraFuji = glicinija

Stran 76Kin = zlatoAshi = noga

Kashiwa = hrastTô = stolp

Renge = lotus

Stran 78Ku = pesem; beseda; izrekSan = šteti

Nen = ožganostTsû = bolečina

Shôshi = kratka pesem

Stran 80Hana = rožaHachi = čebela

Hachi = čebelaNemuru = spati

Kazu = številoNioi = vonj

Stran 82Chi = kriKuro = črno

Ogi = pahljačaKaze = veter (pomen besede Senpû, sestavljene iz obeh pismenk = pihljaj pahljače)

Gei (ali: mukaeru) = spre-jeti; iskatiTei = cesar

Stran 84Fuji = gora Fuji; edini

Fugaku = gora Fuji

Fushi = gora Fuji; nesmrten Stran 86Tsuki = lunaShin (ali: ashita) = jutro; zora

Yoru = večer, nočHa (ali: maku) = sejati

Nemuri = spanecMichi = pot

Stran 88Go = besedaTomaru = prenehati

Mekura = slepKataru = govoriti; pismenko se lahko bere tudi kot go = beseda

Omoi = zamiselNami = val; guba

Stran 90Yoru = nočEn = praznovanje; banket

Sakana = ribaGo = beseda

Kome = rižKabu = repa

Stran 92Ume = slivaKome = riž

Hikari = lučHonoo = plamen; ogenj

Naru = šumetiKoto = vrsta harfe s tremi strunami

Stran 94Niwa = vrtTsubo = vaza

Honoo = plamen; ogenjNioi = vonj

Hiuchi = kremenMushi = muha; insekt

Stran 96Suu = dihatiKei = pokrajina

Hônô = darovati (božan-stvu)

Ami = mrežaTsuki = luna

– 143 –

Stran 98Tsuno = rogRei = duša

Kan (ali: yorokobi) = veselje; srečaMai = ples

Haru = pomladMai = ples

Stran 100Kotobuki = veseljeSumi = črnilo

Sumi = črniloKin = zlato

Kin = zlatoYami = mrak

Stran 102Shôka = hvalnica

Rô (ali oi) = starSakura = češnja

Inishie = straodavnostKei = pokrajina

Stran 104Ha = listHa (znamenje ponovitve) = list

Ame = dežYuki = sneg

Tsuchi = zemljaWan = skodela; latvica

Stran 106Tabi = potovanjeSakura = češnja

Yashiro = svetiščeKagami = zrcalo

Suiteki = kaplja vode

Stran 108Aki = jesenHara = polje

Kemuri = dimMiyako = Kyôto; mesto

Matsu = borUmi = morje

Stran 110Mizu = vodaMizu (znak ponovitve) = voda

Ôgi = pahljačaTori = ptica

Kamo = racaHane = puh

Stran 112Ina (ali hi) = neKane = zvonec

Kôen = dim kadila

Tsukai = glasnikTsubasa = krilo

Stran 114Mimi = uhoMe = oko

Aki = jesenKiku = krizantema

Kin = zlatoChichi (ali nyû) = mleko

Stran 116Umi = morjeBô (ali nozomu) = želeti; prositi

Kiku = krizantemaMoya = megla

Kin = zlatoSei = duh

Stran 118Manako (ali me) = okoMizu = voda

Mizu = vodaRei = duša

Kami = bogKagami = zrcalo

Stran 120Betsuri = ločitev

– 122 –

Paul Claudel

Sto izrekov za pahljače