UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

DIPLOMSKO DELO

Jasmina Valente

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

Diplomsko delo

ELEMENTARNE IGRE V UVAJANJU UČENJA ODBOJKE

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Jasmina Valente Jurij Planinšec

Maribor, 2009

Lektorica:

Mojca Pungartnik, prof. slovenščine

Prevajalka:

Blanka Grilanc, prof. angleškega in nemškega jezika

ZAHVALA

Zahvaljujem se svojemu mentorju dr. Juriju Planinšcu za

trud, pomoč in nasvete pri pisanju diplomske

naloge.

Posebna zahvala gre mami in očetu, ki sta mi omogočila

študij in ves čas verjela vame. Hvala tudi Andreju,

Aljažu

in ostalim prijateljem, ki me zvesto spremljajo v

življenju in me podpirajo pri vseh mojih življenjskih

odločitvah.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Jasmina Valente, rojena 19. 3. 1985, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Elementarne igre

v uvajanju učenja odbojke, pri mentorju dr. Juriju Planinšcu, avtorsko delo. V diplomskem

delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe

avtorjev.

_________________________

(podpis študentke) Maribor, _____________________

Povzetek in ključne besede

V diplomski nalogi so predstavljene elementarne igre, ki jih uporabljamo pri pripravi na

začetno učenje odbojke v prvi triadi osnovne šole. Namen diplomske naloge je bil predstaviti

nekaj sklopov elementarnih iger, ki jih uporabljamo v šoli za uvajanje v učenje odbojke,

sestaviti tri učne priprave in izvesti učne ure, ki vključujejo te igre, ter jih nato

samoanalizirati. Za lažje razumevanje težavnostne stopnje in zahtevnosti nalog so na začetku

predstavljene otrokove razvojne značilnosti. Za izbor in členitev sklopov iger je bil potreben

tudi pregled splošnih značilnosti odbojke in motoričnih sposobnosti, ki so potrebne pri učenju

tovrstne športne panoge. Praktični del diplomske naloge je sestavljen iz treh učnih priprav pri

predmetu didaktika športne vzgoje za prvo triado osnovne šole in treh samoanaliz teh ur.

Izbor uporabljenih elementarnih iger se je izkazal kot dober, učne ure so bile izpeljane tekoče

in v celoti. Podrobnejši pregled izpeljanih učnih ur in njihove analize kažejo, da je

najpomembnejše načelo uvajanja določenega športa pri otrocih, v našem primeru odbojke,

načelo postopnosti. Večino osnovnih spretnosti in sposobnosti, ki so potrebne pri odbojki,

lahko otroci osvojijo s pomočjo elementarnih iger, če so jim le-te posredovane postopoma, so

težavnostno prilagojene in katerih zahtevnost se stopnjuje.

Ključne besede: razvojne značilnosti, otroci, odbojka, prvo triletje, elementarne igre, učne

priprave.

Abstract

In the graduate work are presented elementary games, which are used in the preparation of the

basic learning of volleyball in the first triad of elementary school. The purpose of graduate

work is to present a few sets of elementary games, which are used in schools to introduce

learning in volleyball, a three teaching preparations and carrying out the lessons, which

include this games and then self-analyses this lessons. For better understanding of the level of

difficulty and complexity of the tasks, at the beginning are presented children's developmental

characteristics. For selection and layout of parts of games was also necessary to review the

general characteristics of volleyball and motor skills that are necessary for learning this type

of sports disciplines. The practical part of graduate work consists of three educational

preparations in the subject called didactics of physical education for the first triad of primary

schools and three self-analyses of these hours. Selection of elementary games has proved to

be good; lessons were carried out smoothly and fully. A more detailed examination of the

lessons and their analysis shows, that the most important principle of the introduction of a

specific sports to children, in our case, volleyball, is a principle of graduality. Most of the

basic skills and abilities that are needed in volleyball, children can get through elementary

games, if they are learned gradually, adjusted to the difficulty and with increasing of the

complexity.

Key words: developmental characteristics, children, volleyball, the first triade, elementary

games, educational preparation.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................ 1 2 TEORETIČNI DEL ......................................................................................... 3

2.1 Razvojne značilnosti otrok v prvem triletju osnovne šole s poudarkom na športnih dejavnostih ............................................................................................................................. 3

2.1.1 Motorični razvoj........................................................................................................ 3 2.1.2 Telesni razvoj ............................................................................................................ 5 2.1.3 Kognitivni razvoj....................................................................................................... 6 2.1.4 Čustveni razvoj.......................................................................................................... 7 2.1.5 Socialni razvoj........................................................................................................... 8

2.2 Elementarne igre ............................................................................................................ 10 2.2.1 Pomen iger za otroke............................................................................................... 10 2.2.2 Značilnosti elementarnih iger.................................................................................. 11 2.2.3 Razdelitev elementarnih iger................................................................................... 12 2.2.4 Pomen elementarnih iger......................................................................................... 13 2.2.5 Izvedba in cilji elementarnih iger............................................................................ 14

2.3 Odbojka .......................................................................................................................... 16 2.3.1 Značilnosti odbojke ................................................................................................. 16 2.3.2 Elementi igre ........................................................................................................... 18 2.3.3 Odbojka v osnovni šoli............................................................................................ 19

2.4 Elementarne igre brez žoge za uvajanje v učenje odbojke............................................ 21 2.4.1 Elementarne igre za pripravo spodnjega dela telesa ............................................... 21 2.4.2 Elementarne igre za pripravo zgornjega dela telesa................................................ 24 2.4.3 Elementarne igre za pripravo celotnega telesa........................................................ 27

2.5 Elementarne igre z žogo za uvajanje v učenje odbojke ................................................. 30 2.5.1 Elementarne igre za pripravo na učenje zgornjega odboja ..................................... 30 2.5.2 Elementarne igre za pripravo na učenje spodnjega odboja ..................................... 33 2.5.3 Elementarne igre za pripravo na učenje spodnjega servisa..................................... 36 2.5.4 Elementarne igre za pripravo na odbojkarsko igro ................................................. 39

3 PRAKTIČNI DEL.......................................................................................... 42 3.1 Namen diplomske naloge ............................................................................................... 42 3.2 Priprava na pouk športne vzgoje .................................................................................... 43

3.2.1 Učna ura v 1. razredu osnovne šole......................................................................... 43 3.2.2 Učna ura v 2. razredu osnovne šole......................................................................... 47 3.3.3 Učna ura v 3. razredu osnovne šole......................................................................... 52

3.3 Analiza izvedenih učnih ur............................................................................................. 56 3.3.1 Analiza učne ure v 1. razredu osnovne šole ............................................................ 56 3.3.2 Analiza učne ure v 2. razredu osnovne šole ............................................................ 57 3.3.3 Analiza učne ure v 3. razredu osnovne šole ............................................................ 59

4 ZAKLJUČEK ................................................................................................. 60 5 VIRI IN LITERATURA................................................................................ 62

KAZALO SKIC IN SLIK 1. skica: Lov po črtah ............................................................................................................... 21 2. skica: Menjava gnezd ........................................................................................................... 22 3. skica: Letalo in poplava........................................................................................................ 23 4. skica: Tekma samokolnic ..................................................................................................... 24 5. skica: Plastenka potuje ......................................................................................................... 25 6. skica: Težki baloni ............................................................................................................... 26 7. skica: Odboj balona.............................................................................................................. 27 8. skica: Igra z baloni ............................................................................................................... 28 9. skica: Odbojka z lončkom.................................................................................................... 29 10. skica: Žoganje .................................................................................................................... 30 11. skica: Metanje žoge v koš .................................................................................................. 31 12. skica: Štorklje in žabe ........................................................................................................ 32 13. skica: Žoganje v krogih ...................................................................................................... 33 14. skica: Met čez mrežo.......................................................................................................... 34 15. skica: Žogo meče, žogo meče ............................................................................................ 35 16. skica: Zbijanje medicinke................................................................................................... 36 17. skica: Lovljenje žoge v obroč............................................................................................. 37 18. skica: Zakotaliti čim bližje ................................................................................................. 38 19. skica: Pepček ...................................................................................................................... 39 20. skica: Žoge proč ................................................................................................................. 40 21. skica: Prirejena odbojkarska igra ....................................................................................... 41 22. slika: Igra z balonom v 1. razredu ...................................................................................... 57 23. slika: Met žoge v 2. razredu ............................................................................................... 58 24. slika: Igra Žoganje v 3. razredu.......................................................................................... 59

1

1 UVOD Igra nas spremlja celo življenje ter v vseh možnih oblikah, najbolj barvita in razgibana, polna

domišljije in energije pa je že v ranem otroštvu.

Otroci se poslužujejo različnih vrst iger, kot so na primer: domišljijske igre, simbolne igre,

igre vlog. Skupaj s celostnim razvojem otroka in z vstopom v šolo pa se srečajo z igrami s

pravili. Številni se usmerijo na organizirane športe, ki jih vodijo odrasli, in eden od teh

športov je odbojka. (Papalia, Wendkols Olds, Feldman Duskin, 2003)

Odbojka vsebuje veliko novih motoričnih spretnosti, ki ji otrok še ne pozna, zato so

najprimernejše igre za pripravo na kasnejše učenje odbojke prav elementarne igre.

Elementarne igre so dobile ime iz dejstva, da je samo gibanje sestavljeno iz več elementov

gibanja, ki jih je človek razvil skozi evolucijo. Iz vesele, proste ali otroške igre so se

preimenovale zato, da bi se razlikovale od športnih iger, saj so si po pomenu različne v tem,

da elementarne igre ustvarjajo sproščenost in vedro razpoloženje.

Elementarne igre imajo lahko zelo različne cilje, saj pokrivajo širok spekter gibalnih

aktivnosti. Za uvajanje v učenje odbojke sta najpomembnejša dva večja sklopa iger.

Prvi sklop so elementarne igre brez žoge, znotraj katerih imamo igre, ki pomagajo razvijati

zgornji del telesa. Učenje zgornjega odboja je lahko za otroka zelo naporno, saj še nimajo

razvitih mišic rok in ramenskega obroča, kar pomagamo okrepiti s pomočjo iger, kot je na

primer "vožnja samokolnice". Pri učenju zgornjega in spodnjega odboja je precej obremenjen

tudi spodnji del telesa, zato izvajamo vaje, kjer mora otrok biti nekaj časa v počepu ali

polpočepu. Pomembno je, da imajo otroci nekoliko občutka za gibanje in nekoliko moči v

rokah in nogah, da prestop na žoge ni pretežak.

Drugi sklop pa so elementarne igre z žogo. Osnovni element odbojke je zgornji odboj, zato je

dobro, da otrok začne najprej z učenjem le-tega. Zgornji odboj začnemo učiti z različnimi

meti z obema rokama, začnemo učiti položaj rok pri odbojkarski košarici. Poslužujemo se

iger, ki vključujejo različna ciljanja, metanja in lovljenja z obema rokama nad glavo. Podobne

igre lahko uporabimo tudi za učenje spodnjega odboja, s tem da se pri teh poslužujemo meta z

obema rokama od spodaj. Podobno nato napeljemo met z eno roko od spodaj, lahko začnemo

z igrami kegljanja in tako otroke uvajamo v učenje spodnjega servisa.

2

V prvi triadi osnovne šole se otroci še ne učijo »prave« odbojke, ampak jih na to samo

pripravljamo. Veliko lažje pa bodo spoznali odbojkarsko igro in se učili pravila, če jim prej

ponudimo podobno igro. Lahko se igrajo odbojko z balonom, igro Pepček ali igro Žoge proč.

Za otrokov razvoj je pomembno, da znamo izbrati pravilen čas za določeno igro ter jo

prilagoditi njegovim zmožnostim. Le na ta način bomo otroku igro dovolj približali, da jo bo

lahko vzljubil. Odbojka je ena od mnogih športov, ki lahko otroku nudi veliko možnosti za

celostni razvoj, prav tako pa tudi veliko športnih uspehov. In v kolikor smo jo znali približati

otroku v tolikšni meri, da jo bo z veseljem igral celo življenje, si lahko to štejemo le v lasten

uspeh in zadovoljstvo.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Razvojne značilnosti otrok v prvem triletju osnovne šole s poudarkom na športnih dejavnostih Veliko sodobnih razvojnih teorij razkriva, da kadar govorimo o motoričnem, telesnem,

kognitivnem, čustvenem in socialnem razvoju otroka, govorimo o usklajenem ali celostnem

procesu. V približno enakih starostnih obdobjih poteka razvoj po različnih stopnjah, za vsako

od njih pa je značilno tipično vedenje otrok. Čeprav govorimo o najhitrejšem razvoju v

ranem otroštvu, le-ta poteka intenzivno vse do konca adolescence.

Otrokov razvoj je celovit proces, ki poteka hkrati s telesno rastjo in z zorenjem funkcij v

družbenem okolju. Količinske spremembe razvoja so vidne v pogostosti in intenzivnosti

vedenja, kakovostne spremembe pa v načinu, strukturi, vrsti in organizaciji dela.

Na otrokov razvoj vpliva več dejavnikov. Prirojene biološke osnove, ki so temelj razvoja

človekovih sposobnosti in značilnosti predstavljajo dednostne dejavnike. Zelo pomemben

dejavnik je okolje, v katerem otrok odrašča; ne le življenjski stil, prehranjevanje in bolezni

temveč tudi gibalna dejavnost. Pomembno je, da poskrbimo, da je okolje primerno in

stimulativno za otroka. (Pišot, Planinšec, 2005).

2.1.1 Motorični razvoj Motorični razvoj je kontinuiran, sestavljen, integrativen proces, ki poteka celo življenje,

njegova intenzivnost pa je različna skozi obdobja. Pri otroku pomeni predvsem kvalitativne

spremembe na individualni ravni delovanja ter pojavljanje in razvijanje sposobnosti delovanja

na višji ravni.

Na razvoj vpliva več dejavnikov. Rast se nanaša na večanje števila in velikosti celic v telesu.

Zorenje vpliva predvsem zaradi kakovostnih sprememb v telesu, ki jih povzroči, ter s tem

omogoča, da posameznik napreduje k višji stopnji delovanja. Sčasoma se pojavijo dejavnosti,

ki imajo določen vrstni red in hitrost delovanja. S primernimi spodbudami lahko vplivamo le

na hitrost, ne pa na vrstni red pojavljanja.

4

Kot enega izmed pomembnih dejavnikov štejemo izkušnje, ki vplivajo na razvoj skozi proces

učenja. Ta lahko spremeni ali preoblikuje pojavljanje različnih razvojnih vzorcev. Izkušnje

skupaj z zorenjem se pojavljajo vedno v medsebojni odvisnosti.

Zadnji od pomembnih dejavnikov pa je adaptacija, pod katerim razumemo pojem

medsebojnega učinkovanja posameznika in okolja. (Cemič, 1997).

Motorični razvoj je povezan s kronološko starostjo, ni pa od nje odvisen. Poteka skozi

različna obdobja, ki smo jih razdelili na štiri razvojne stopnje.

Prva stopnja je refleksna gibalna stopnja in traja od prenatalnega obdobja pa do prvega leta

starosti. Znotraj tega obdobja, nekje do četrtega meseca starosti, poteka obdobje zbiranja

informacij, sledi pa obdobje dekodiranja informacij.

Drugo fazo imenujemo začetna faza in del te poteka od rojstva do prvega leta starosti, kjer

poteka obdobje inhibicije refleksov. Med prvim in drugim letom starosti pa poteka

prekontrolno obdobje.

Približno od drugega pa do sedmega leta traja temeljna gibalna stopnja. Znotraj te ločimo:

začetno obdobje, osnovno obdobje in obdobje zrelosti. V tem času postaja gibanje vse

učinkovitejše in bolj usklajeno. Otroci svoje gibanje raziskujejo in dopolnjujejo, s tem pa

prihaja do vse kompleksnejših gibanj. Najprej spoznavajo motorične sposobnosti ločeno, nato

še povezano, konec obdobja pa naj bi obvladali večino temeljnih gibalnih spretnosti. V tem

obdobju igrajo pomembno vlogo starši in okolica, saj otrok potrebuje spodbudno okolje.

Vsakršno zaviranje razvoja lahko prinese kasnejše težave v motoričnem gibanju.

Po sedmem letu starosti nastopi specializirana gibalna stopnja. Prvi del le-te je prehodno

obdobje, ki traja nekje do desetega leta starosti. V tem obdobju otrok začne uporabljati

temeljne gibalne spretnosti za izvajanje specializiranih športnih spretnosti. Natančnejše so

lokomotorne, stabilnostne in manipulativne spretnosti, gibanje pa je bolj nadzirano in

izpopolnjeno. Drugi del specializirane faze je faza prilagoditve, ki poteka nekje do trinajstega

leta, zadnja faza pa je obdobje trajne uporabnosti. Slednja traja od štirinajstega leta naprej.

(Pišot, Planinšec, 2005).

5

Motorične sposobnosti težko obravnavamo in pojasnjujemo neodvisno, saj je motorični razvoj

tesno povezan s kognitivnim in z afektivnim razvojem otroka. Zaradi tega se psihologi že

nekaj časa poslužujejo imena psihomotorične sposobnosti. Ta faktor povezanosti včasih

otežuje raziskovanje razvitosti otroka na posameznem področju, saj je rezultat le skupek

celotnega razvoja. Njihova povezanost včasih zamegljuje pravo podobo same motorike.

(Rajtmajer, 1997).

2.1.2 Telesni razvoj Otrok se najhitreje razvija do svojega tretjega leta starosti in počasi se iz debelušnega malčka

spreminja v vitkega in večjega otroka. V zgodnjem otroštvu se vizualno zelo spremenijo.

Trup in okončine se podaljšajo, glava je sicer še precej velika, vendar se ji drugi deli telesa

približujejo. Okrepijo se jim trebušne mišice, rast mišic in okostja pa napreduje.

Spreminjanje zunanjosti pa je po večini odsev notranjega razvoja telesa. Spremembe, ki so

povezane z zorenjem možganov in živčnega sistema, pomagajo pri razvoju različnih

motoričnih spretnosti. Poveča se tudi telesna odpornost in razvija se imunski sistem.

V obdobju vstopa otroka v šolo se sorazmerno povečata telesna teža in višina. Telesna rast od

šest do enajst let starega šolarja se poveča za približno od tri do sedem centimetrov na leto,

telesna teža pa od dva do tri kilograme na leto. (Papalia, Wolds in Feldman Duskin, 2003).

Na otrokov razvoj lahko veliko vplivamo z uravnovešeno prehrano, z zadostno količino

spanja in s primerno mero gibanja. Gibalna dejavnost vpliva na trdoto kosti ter manjši delež

telesnih maščob. Gibalna neaktivnost pa lahko vpliva na kasnejše zaostajanje v rasti. Ker je z

leti vedno več otrok, ki se ne gibljejo dovolj, indeks telesne mase otrok narašča. V šestem letu

starosti je tako povprečen indeks telesne mase med 15 in 16 kg/m² in se nato povečuje z leti.

Razlike med spoloma med otroki od petega do sedmega leta obstajajo, vendar so le-te majhne.

Dečki so nekoliko višji in težji od deklic ter imajo malo več mišičnega tkiva. Deklice pa

imajo več maščobnega tkiva, kar je značilnost tudi v kasnejšem razvoju. (Pišot, Planinšec,

2005).

6

2.1.3 Kognitivni razvoj Z razvojem človekovega mišljenja so se v preteklosti ukvarjali mnogi psihologi, najbolj pa

sta teorijo kognitivnega razvoja zaznamovala dva od teh. Prvi je bil Jean Piaget drugi pa Lev

Semjonovič Vigotski.

Piaget je v svoji teoriji predstavil štiri faze, skozi katere gredo otroci tekom svojega razvoja.

Prva je senzomotorična faza, ki poteka od rojstva pa do drugega leta starosti. V tem obdobju

otrok začne uporabljati imitacijo, spomin in mišljenje. Začne spoznavati, da objekti ne

prenehajo obstajati, če jih skrijemo. Iz refleksov pa preide na ciljno usmerjene aktivnosti.

Druga, predoperacionalna faza, poteka od drugega do sedmega leta starosti. Otrok začne

uporabljati jezik in razvije sposobnost mišljenja v simbolni obliki. Sposoben je logično

premisliti operacijo v eno smer. Pojavijo pa se težave pri upoštevanju zornega kota druge

osebe.

Doba konkretnih operacij poteka od sedmega do enajstega leta in je zaznamovana z otrokovo

zmožnostjo reševanja konkretnih problemov na logičen način. Otrok razume zakone

konzervacije in je sposoben klasifikacije in seriacije ter razume reverzibilnost.

Zadnja faza je faza formalne operacije in poteka od enajstega leta naprej. Otrok sedaj že

rešuje abstraktne probleme na logičen način. Pri mišljenju postaja znanstven, razvija skrb za

socialne teme in identiteto.

Ruski psiholog Vigotski pa je oblikoval sociokulturno teorijo razvoja. Poudarjal je vlogo

dialogov med otroci in bolj izkušenimi člani skupnosti pri razvoju otrok. Otroci naj bi skozi

socialne interakcije spoznavali svojo kulturo ter načine razmišljanja in mišljenja. Sredstva

kulture, kot so na primer resnične pripomočke in simbolne sisteme, naj bi otroci uporabljali za

konstruiranje svojega lastnega razumevanja fizičnega in socialnega sveta.

Vigotski je verjel, da ima jezik v obliki egocentričnega govora (govorjenja samemu sebi)

velik vpliv na kognitivni razvoj. Otrokovo mrmranje vodi otroke k samoregulaciji,

sposobnosti načrtovanja, spremljanja in vodenja skozi lastno mišljenje. Ta samoregulacija

poteka najprej v obliki regulacije s strani staršev, nato otrok regulira druge, nazadnje pa se

7

sam regulira tako, da si govori in zraven razmišlja. Potek razvoja pri nižji starosti narašča,

potem pa postopoma izgublja kvaliteto glasnosti in postaja notranja verbalna misel. Vigotski

je ta prehod določil za temeljni proces kognitivnega razvoja. (Woolfolk, 2002).

Če se vrnemo še nekoliko k Piagetovi teoriji kognitivnega razvoja, moramo poudariti, da ga je

veliko bolj kot vsebina otrokovega znanja, zanimala pot, po kateri otrok osvaja to znanje. Ta

pot do rešitve pa se je spreminjala zaradi različnih dejavnikov. Starost oziroma dozorevanje je

grob pokazatelj intelektualnega razvoja. Pomembni sta tudi fizična in socialna izkušnja,

najpomembnejša pa je ekvilibracija, ki ima glavno usklajevalno vlogo. Usklajuje namreč

prejšnje tri dejavnike in predstavlja nenehno interakcijo med otrokovim mišljenjem in

realnostjo. Zaradi njene pomembnosti jo imenujemo tudi samoregulacija.

Glavna naloga, ki jo Piaget nalaga učiteljem, je, da zagotovijo otrokom priložnosti za

raziskovanje in razmišljanje v smeri, kjer si učenci sami zgradijo temelje za naslednje

razvojne stopnje. (Labinowicz, 1989).

2.1.4 Čustveni razvoj Za čustveni razvoj otroka so zelo pomembni že prvi dnevi novorojenčka. Čustvene vezi

vzpostavljamo z otrokom z dotikanjem, s komuniciranjem, z držanjem v naročju.

Nekje pri štirih mesecih starše in otroke medsebojna čustva povežejo v družino. Ves čas se

starši z otrokom ljubeče pogovarjajo, zato otrok začne spoznavati določena čustva. Navadno

se otrok do matere obnaša bolj "gladko in tekoče", medtem ko se do očeta bolj živahno in

igrivo. V obdobju, ko je kognitivni razvoj res hiter, se v otroku počasi ustvarja zavest o tujem

človeku in tesnoba, ki je poleg varnosti in udobja v maminem naročju ena prvih čustev, s

katerimi se otrok sreča.

Kasnejši otrokov razvoj privede do razvijanja naslednjih čustev. Pojavi se jeza, trma in žalost

ob nestrinjanju s starši, vse to pa ponavadi spremlja jok. Ob spoznavajo novega se otrok

navaja na strah pred neznanim. Veselje spoznava ob igranju in odkrivanju novih iger, tako

sam kot z vrstniki. V ranem otroštvu otrok pozna le osnovna čustva, kasneje pa ga življenje

privede do novih, kompleksnejših čustev. (Berry Brazelton, 1999).

8

Z odraščanjem se otroci začnejo zavedati ne samo svojih temveč tudi drugih čustev. Po

osmem letu starosti začnejo občutiti sram in ponos, predvsem se teh čustev zavedajo glede na

njihovo socializacijo. Značilno za to obdobje je tudi učenje razumevanja jeze in žalosti, ki se

ju postopoma učijo nadzorovati. Pomembno je, da starši v tem obdobju otrokom pomagajo, da

se znajo konstruktivno izražati ter naučijo obvladovati ta čustva. (Papalia, Wolds in Feldman

Duskin, 2003).

2.1.5 Socialni razvoj

Proces socializacije se začne že pri dojenčku, še preden se otrok začne zavedati svojega spola.

Na njegov razvoj sprva najbolj vplivajo starši, vrstniki ter drugi kulturni vplivi.

Otrok začne ustvarjati svoj jaz kot malček, sčasoma postaja ta vse bolj jasen ter se med

soočanjem z razvojnimi nalogami otroštva, mladostništva, ter odraslega življenja oblikuje in

spreminja. Prvi samoopisi nastajajo nekje pri štirih letih, naslednjih nekaj let pa otrok začne

določene lastnosti povezovati in jih vrednotiti.

Z vstopom v šolo se otrokovo socialno okolje razširi, vse več ljudi pridobiva čedalje večji

vpliv na oblikovanje njegove osebnosti in njegovega socialnega vedenja. Z vključitvijo otroka

v šolo in v različne vrstniške skupine v okviru razredne skupnosti in interesnih dejavnosti pa

se otroku poveča lasten nadzor. Šola postavlja pred otroka nove zahteve po delavnosti in

uspešnosti ter uvaja sisteme obnašanja v okviru šolskih dejavnosti. Začne razvijati svoje

komunikacijske spretnosti, nadgrajuje repertoar socialnega obnašanja ter širi strategije za

nadzor svojega izražanja in vedenja..

V interakciji s starši si otrok postopno pridobiva izkušnje in spretnosti za nadzorovanje

lastnega vedenja v posameznih dejavnostih. Starši imajo zelo pomembno vlogo v procesu

izoblikovanja samokontrole, ki je pogoj, da otrok pravilno reagira tudi, ko ni staršev, torej

ponotranji nadzorovanje vedenja in prevzema vse več odgovornosti za svoje vedenje. Če

otrok še v družini ob sorojencih krepi občutek individualnosti, si hitreje oblikuje svojo

samopodobo. V interakcijah s sorojenci se uči različnih načinov reševanja konfliktov, kajti

živijo skupaj in iz konflikta enostavno ne morejo oditi. Nauči se izražanja jeze in uvidi, da to

ne pomeni konca odnosa. Med sorojenci se razvijajo odnosi soodvisnosti. (Papalia, Wolds in

Feldman Duskin, 2003).

9

Družinske okoliščine pa lahko seveda tudi negativno vplivajo na otrokov razvoj, saj otroci

prevzemajo socialne vzorce staršev ne glede na to, kakšni so. Otrokov razvoj socialnih

spretnosti lahko ovirajo tudi manj tipični dejavniki, kot je na primer pretiran strah staršev za

otrokovo varnost, ki lahko ovira njegovo svobodo ali mu onemogoča normalno vzpostavljanje

socialnih interakcij v prostem času. Televizija in računalniki otroke izolirajo od socialnega

okolja in jih prikrajšajo za pomembne izkušnje socialnega vedenja v družbi. (Warden in

Christie, 2001).

Kot smo že omenili, se pri vstopu v šolo otrok sreča z novim socialnim okoljem. Učitelji

igrajo pomembno vlogo pri njihovem spoznavanju in sprejemanju le-tega. Poleg otrokovega

motoričnega razvoja razvijamo pri športnih aktivnostih tudi socialni razvoj. Otroci se

srečujejo z igrami s pravili, spoznavajo sodelovanje v igralnih skupinah, si medsebojno

pomagajo. Srečajo se z igrami, ki so značilne za naša in druga kulturna okolja, v današnjem in

preteklem času. Spoznavajo nova športna orodja in pripomočke, njihova poimenovanja in

uporabo ter se učijo varnostih ukrepov pri športni vzgoji. (Videmšek in Jovan, 2002).

10

2.2 Elementarne igre

2.2.1 Pomen iger za otroke

Igra pomeni otroku radost, svobodo in ustvarjalnost. Vse to pa so, ob hitrem tempu življenja

in obremenjenosti, ki jo otrok doživlja v šoli, zelo pomembni dejavniki.

Igra nas spremlja že od ranega otroštva. Najprej se kot dojenčki začnemo igrati z

ropotuljicami, nato v okviru igralnih skupin uveljavljamo svoje sposobnosti, kasneje se

pojavljajo igre v parih, igre v skupinah, ki nas spremljajo skozi vse življenje. Najprej

zasledimo igro vlog, simbolno in domišljijsko igro, kasneje, nekje ob vstopu v šolo, pa se

otrok sreča z igrami s pravili. Poleg navadne igre s pravili se v mladostništvu kar hitro zgodi,

da igra postane tekma. Poznamo dobre in slabe strani tekmovanja. Tekma otroka spodbuja k

telesnem, osebnostnem in motoričnem razvoju, lahko se primerja z vrstniki. Lahko pa tudi

ustvarja notranje napetosti in zaostruje nestrpnost v odnosu do drugih, kar pa tekmi kot obliki

igre nikakor ne moremo šteti v prid.

Igra nam lahko služi kot izjemno vzgojno sredstvo, ki lahko spozna in usmerja otrokovo

osebnost. V njej otrok najde razloge za sodelovanje in vključevanje v igralno skupino, ob

pravilnem vodstvu pa se navadi podrejati svoje interese drugim. Sreča se s pravili igre, ki se

jih mora naučiti spoštovati in sprejemati. Z igro privajamo otroke na prenašanje poraza in

zmage. (Petkovšek in Kremžar, 1986).

Igra ima v vsakem obdobju svoj namen in smisel, motiv za igro pa je vedno zadovoljstvo.

Igro začenjamo kot dojenčki z igračo, v prvih treh letih število igrač narašča, potem začne

upadati. S starostjo otrok se zmanjšuje čas samega igranja, veča pa se pozornost in zmožnost

igranja z manj igračami. Telesna aktivnost je do tretjega leta starosti bistvenega pomena,

kasneje upada. (Videmšek in Jovan, 2002).

Vse igre, predvsem igre s pravili, ki se jih poslužujemo v šoli, imajo torej svojo vsebino,

namen in cilj. Zunanji cilji igre so močno povezani s pravili igre, ki so lahko preprosti (npr.

ujeti, zadeti, preteči, uloviti …). Globlji cilji pa so razvijati otrokovo motoriko (hitrost, moč,

natančnost in koordinacijo), funkcionalne sposobnosti organizma (vzdržljivost srca, ožilja,

11

dihal), čustva, zbranost in inteligentne reakcije v določenih trenutkih. (Petkovšek in Kremžar,

1986).

2.2.2 Značilnosti elementarnih iger

Med elementarne oblike človekove motorike štejemo: hojo, tek, plazenje, lazenje, različne

skoke in poskoke, mete in podobno. Vsake igre, ki vključujejo katero iz med teh vrst gibanj,

poimenujemo elementarne igre. Pri športni vzgoji se jih veliko uporablja, saj lahko otroci

skozi igro razvijajo svoje gibalne in motorične sposobnosti. So tudi pomembno sredstvo pri

razvijanju otrokovega socialnega in čustvenega razvoja, saj so otroci velikokrat primorani

med seboj sodelovati, se prilagajati in primerno komunicirati.

Splošna značilnost elementarnih iger je gibanje, ki pozitivno vpliva na mnoge pomembne

funkcije našega telesa v smislu večje in boljše zmožnosti premagovanja napora. (Pistotnik,

1995).

Med značilnosti elementarnih iger štejemo tudi dejstvo, da so igre preproste. Pravila morajo

biti enostavna, jasno opredeljena in razložena, v nobenem primeru jih ne smemo spreminjati,

le prilagajamo jih lahko potrebam. Igralni prostor je lahko zelo različen, od zunanjih športnih

površin, športne dvorane, bližnje okolice ali drugih šolskih prostorov. Sam prostor oziroma

igrišče ni splošno določen, zato se ga lahko prilagaja številu otrok in intenzivnosti vadbe, ki jo

želimo. Število otrok in njihove vloge v igri se lahko poljubno spreminjajo. Ravno tako ni

predpisanega igralnega časa, temveč ga uravnavamo po zmožnostih in sposobnostih otrok.

Igralni pripomočki niso standardizirani, nadomestimo jih lahko s predmeti iz okolja.

(Dežman, 1985).

V elementarnih igrah je pomembna tudi učiteljeva vloga, saj mora v igro večkrat poseči,

kadar je to potrebno, jo usmeriti v želeno smer. Upoštevati mora otrokove gibalne sposobnosti

in želje. Pomembno pa je tudi, da sledi zastavljenim ciljem, da izpelje celotno vsebino

določene snovi in da prilagaja količino dejavnosti. (Pišot in Jelovčan, 2006).

12

2.2.3 Razdelitev elementarnih iger Obstaja več klasifikacij elementarnih iger, največkrat pa je zaslediti predvsem dve izmed njih.

Cilka in Brane Dežman sta v svoji knjigi Elementarne igre z žogo za predšolske otroke (1985)

razdelila elementarne igre na tri sklope: »Igre nošenja, kotaljenja in vodenja; igre podajanja,

odbijanja in lovljenja, ter igre zadevanja.«

Pri igrah nošenja, kotaljenja in vodenja se lahko otroci gibljejo naprej ali nazaj ter uporabljajo

različno število žog. Dokler otroci ne obvladajo gibanja, jim ne postavljamo ovir.

Igre podajanja, odbijanja in lovljenja omogočajo sodelovanje med otroki. Najprej se

odločamo za igre podajanja in lovljenja ter jih izvajamo na mestu, kasneje pa dodajamo

gibanje.

Najzahtevnejše za otroke pa so igre zadevanja. Najprej izbiramo negibljiv cilj, nato gibljiv,

intenzivnost pa povečamo še z gibanjem med zadevanjem teh dveh ciljev. (Dežman, 1985).

V knjigi 100 + 1 igra avtorjev Mete Petkovšek in Božidarja Kremžarja (1986) so elementarne

igre razdeljene enako v tri skupine vendar po kriteriju namena, glede na to, v kateri del

vadbene enote spadajo. Enako jih deli Borut Pistotnik v svoji knjigi Vedno z igro.

V uvodni del ure uvrščamo vse enostavne igre, v katerih lahko dinamično sodelujejo vsi

učenci. Z dokaj neprekinjeno, živahno igro želimo telo pripraviti na napore, ki sledijo v

nadaljevanju ure.

Vse igre, v katerih otroci funkcionalno, motorično, intelektualno in čustveno najbolj

sodelujejo, sodijo v glavni del ure. Med te igre uvrščamo borilne igre, štafete ter športne in

moštvene igre.

V zaključnem delu ure pa želimo, da se učenci fizično in psihično umirijo, zato se

poslužujemo mirnih iger, v katerih učenci sodelujejo bolj čustveno in razumsko kot pa

fizično. (Petkovšek in Kremžar, 1986; Pistotnik, 1995).

13

Avtorja Rado Pišot in Giuliana Jelovčan sta se v knjigi Vsebine gibalne/športne vzgoje v

predšolskem obdobju prav tako poslužila podobnega načina razdelitve elementarnih iger kot

prej omenjeni avtorji.

V uvodnem delu učne ure izberemo živahnejše igre, s katerimi učenci ogrejejo telo in se tako

pripravijo na nadaljnjo vadbo. Primerne so vse vrste tekalnih iger, igre lovljenja in skupinski

teki z izmenjavo mest.

V glavnem delu ure stremimo k učenčevem pridobivanju novih gibalnih znanj, učenju novih

pravil, razvijanju medsebojnega sodelovanja ali poskušamo vplivati na razvoj nekaterih

razvojnih sposobnosti. Večino teh ciljev dosegamo s pomočjo moštvenih iger z žogo ali s

štafetnimi igrami.

Zaključni del učne ure pa je namenjen mirnim igram, kot so na primer igre ravnotežja,

natančnosti ali igre hitre odzivnosti. (Pišot in Jelovčan, 2006).

2.2.4 Pomen elementarnih iger

Otroci z elementarnimi igrami spoznavajo in oblikujejo različne načine gibanja, sprejemajo

veliko teoretičnih informacij ter razvijajo zaupanje v lastne sposobnosti. Veliko iger pripelje

otroke do spoznavanja socialnega ravnanja, do potrebe po prilagajanju drugim in do potrebe

po medsebojnem sodelovanju. V igrah so pripravljeni storiti vse, vložiti vso svojo moč, da bi

se dokazali.

Otroci v igro velikokrat vnašajo čustva, komunicirajo besedno in nebesedno ter prevzemajo

različne vloge. Dobra stvar elementarnih iger je tudi, da učenci spoznavajo svoja dejanja in

obnašanje s pomočjo reakcije ostalih. Srečajo se z različnimi čustvi, kot so: jeza, veselje,

nevoščljivost ... Marsikateri otrok se ob elementarnih igrah prvič sreča z neuspehom,

porazom, zato mora učitelj znati reagirati, da se otrok nauči prenašati poraze, hkrati pa tudi

sprejemati zmage. (Cankar, Flisek, Pleteršek, Kolar, 1998).

14

Elementarne igre omogočajo otrokom lažje vključevanje v družbo, uravnavanje čustvovanja

in obnašanja na splošno ter so zaradi tega pomembno sredstvo vzgoje in socializacije. (Pišot

in Jelovčan, 2006).

Poleg že omenjenega pa je glavni pomen iger, da otroci spoznajo ter kasneje obvladajo

osnovna lokomotorna gibanja, kot so: skakanje, plazenje, tekanje in plezanje. Ves ta čas

rešujejo tudi gibalne probleme in osvajajo osnove športnega znanja. S tem ko otrokom

približamo igro in šport, jim zaznamujemo življenje, saj bodo ves čas posledično razvijali tudi

funkcionalne sposobnosti organizma (vzdržljivost srca, ožilja, dihal), zbranost in inteligentne

reakcije v določenih trenutkih ter s tem živeli bolj zdravo življenje. (Cankar, Flisek, Pleteršek,

Kolar, 1998).

2.2.5 Izvedba in cilji elementarnih iger

Z vsako elementarno igro nikakor ne dosegamo samo splošnih ciljev igre, temveč vsakič

sledimo določenemu smotru. Ti smotri se glede na različne vadbene enote med seboj

razlikujejo. V uvodnem delu ure želimo otroke ogreti in pripraviti njihovo psihomotoriko na

glavni del, ki je zahtevnejši. Glavni del vadbe je namenjen pridobivanju novih motoričnih

informacij in utrjevanju le-teh. V zaključnem delu otroke telesno in duševno umirimo s

pomočjo elementarnih iger.

Vedno, ko iščemo smoter pri izbiri elementarnih iger, moramo upoštevati tudi starost, spol in

število vadečih učencev ter pogoje, ki jih imamo za vadbo.

Pri elementarnih igrah je vselej priporočljivo upoštevati nekaj osnovnih pravil:

– Kratko in jasno razložimo pravila igre, ter jo po potrebi demonstriramo.

– Otroke razdelimo na primerne skupine (tako po številu kot po zmožnostih).

– Vsako neupoštevanje pravil, ki smo jih postavili, kaznujemo. S tem učimo otroke, da so

pravila postavljena zato, da se jih spoštuje.

– Vselej pazimo, da se igra vedno zaključi tako, da je rezultat jasen in je razvidno, kdo je

zmagovalec.

– Med odmori in po zaključku ure se z otroki pogovorimo o igri in dogodkih, analiziramo

napake, pohvalimo dobre poteze …

15

– Upoštevamo načela postopne obremenitve vadečih, od lažjega k težjemu, od manj

zahtevnih oblik do zahtevnejših.

– Igro čim manj prekinjamo, da se razživi, razvija in poteka nemoteno.

Samo dobro izbrana igra lahko ima pozitivne učinke na otroka. Pri tem moramo ves čas paziti

na to, da je otrokom igra všeč. Takoj ko jim postane dolgočasna, jo moramo prekiniti in

prenehati z njo ali prilagoditi pravila. Spreminjamo lahko igralne površine, velikost igrišča,

število igralcev, oblike gibanja ali čas trajanja. Pri vseh elementarnih igrah pa poskušamo

delovati vzgojno. Otroci se srečujejo s situacijami, ki jim niso vedno znane, kot na primer

doživijo prvi poraz ali se sporečejo glede pravil … Ob vseh teh dogodkih se otrok socialno in

čustveno razvija. (Dežman, 1985).

Konkretni cilji, na katerih gradimo športno vzgojo od samega začetka, so pomembni v

nadaljevanju, kjer jih izpopolnjujemo in nadgrajujemo. Otroci razvijajo vztrajnost, odločnost,

borbenost, razvijajo občutek za sodelovanje v skupini, razvijajo koordinacijo celega telesa,

osnovne načine gibanja z žogo ter vplivajo na srčno-žilni in dihalni sistem ter gibalni aparat.

Nam najpomembnejši cilj, tj. kateri primeri dejavnosti bodo predstavljeni v nadaljevanju, pa

je spoznavanje vsebin in pravil preprostih elementarnih iger. (Videmšek in Jovan, 2002).

16

2.3 Odbojka

2.3.1 Značilnosti odbojke Odbojka je ena izmed najmlajših športnih iger, ki spada med ekipne športne igre. Pri igri

sodelujeta dve ekipi po šest igralcev. Igrišče predstavljata dva devet metrov dolga in devet

metrov široka polja, ki sta med seboj ločena z mrežo. Osnovni cilj igre je, da igralec največ s

tremi dotiki spravi žogo čez mrežo v nasprotnikovo polje. Igra poteka do osvojenih

petindvajsetih točk ene od ekip, pri čemer vsaka napaka pomeni točko. Igro začenja s

servisom ekipa, ki je dosegla zadnjo točko. Ko ekipa osvoji točko, oziroma pridobi servis, se

igralci pomaknejo za eno mesto naprej v polju. (Zadražnik in Marinko, 2004).

Začetni prenos odbojkarskih elementov v igro je pri otrocih mala odbojka. Igrišče je manjše,

pravila pa so prirejena otrokovim zmožnostim. Igra poteka v formacijah ena proti ena, dva

proti dva ali tri proti tri učence. Ko so otroci dovolj tehnično podkovani in poteka mala

odbojka dovolj tekoče, se lahko otrokom predstavi odbojka šest igralcev v ekipi oziroma

drugače imenovana dvoranska odbojka. Poznamo še odbojko na mivki, kjer sta v ekipi le dva

igralca, sedečo odbojko in odbojko za invalide. Vsaka od teh panog ima svoja specifična

pravila, vse pa izhajajo iz dvoranske odbojke. (Čopi, 2005).

V profesionalni odbojki veljajo uradna pravila odbojkarske igre, ki jih vsakih nekaj let določi

Mednarodna odbojkarska zveza. Če povzamemo le nekaj najpomembnejših pravil, ki se

nanašajo na pravila igre, igrišče in opremo:

– Velikost igrišča je 18 x 9 m.

– Mreža v profesionalni ženski odbojki je visoka 2,24 m, v moški pa 2,43 m, na vsaki strani

pa je antena, ki označuje "aut".

– Žoga mora biti izdelana iz naravnega ali umetnega usnja in svetle barve.

– Osnovno pravilo je, da ima vsaka ekipe na voljo tri dotike žoge, da spravi žogo v

nasprotnikovo polje.

– Vsak dotik mreže pomeni napako in točko za nasprotnika.

– Servis se izvaja za zadnjo linijsko črto.

– Vsaka ekipa ima na voljo dva odmora po 30 sekund in dva avtomatska tehnična odmora po

60 sekund.

17

Navedena pravila so najosnovnejša, ki jih potrebujemo za igranje, ostala lahko spoznavamo

skozi igro. (Mednarodna odbojkarska federacija, 2001).

18

2.3.2 Elementi igre

Najosnovnejši in prvi element odbojke je zgornji odboj, s katerim najhitreje gradimo začetno

igro. Poslužujemo se ga za vse odboje, ki letijo v visokem loku, kasneje pa je osnova za dobro

podajo ob mreži. Pravilen začetni položaj telesa pomeni, da smo obrnjeni v smer želenega

odboja, da so roke in noge rahlo pokrčene in stopala postavljena v širino ramen. Za ravnotežje

je pomembno, da je vedno ena noga nekoliko v ospredju. Roke so dvignjene nad glavo,

komolci pokrčeni, s prsti pa tvorimo tako imenovano »odbojkarsko košarico«. Palca in

kazalca obeh rok tvorita trikotnik. Odboj izvedemo s hkratnim iztegovanjem v skočnem

sklepu, kolenih, kolčnem sklepu in rokah v smeri naprej in navzgor. (Čopi, 2005).

Pri žogah, ki so nekoliko nižje in jih ne moremo odbiti z zgornjim odbojem, uporabimo

spodnji odboj. Noge so razkoračene v višini ramen, trup je nagnjen nekoliko naprej, kolena pa

so pokrčena. Roki imamo popolnoma iztegnjene, drugo ob drugi, ter se dotaknemo žoge na

spodnji tretjini podlahti. (Krevsel, 1993).

Gibanje pri spodnjem odboju je podobno kot pri zgornjem odboju, pri katerem se premikamo

navzgor in naprej. Z nogami dajemo energijo za odboj žoge, z obrnjenostjo ramenske osi v

določeno smer pa določamo smer odboja. (Čopi, 2005).

Tehnični element, s katerim začnemo igro, je servis. Najprej in najhitreje se učenci naučijo

spodnji servis. Levičarji ga izvajajo z levo roko, desničarji pa z desno. V izhodiščnem

položaju smo obrnjeni proti mreži, z rahlo pokrčenimi koleni in rahlo predklonjenim trupom.

Desničarji imajo spredaj levo nogo in naprej pomaknjeno levo ramo. Težišče je na zadnji

nogi, pri udarcu pa se prestavi na prednjo nogo. Pri levičarjih je ravno obratno. Roka med

udarcem je ves čas iztegnjena in obrnjena z dlanjo naprej. (Čopi, 2005).

Servis je edina prvina, za katero imamo pred samo izvedbo le-te čas za razmislek in pripravo.

Za različno dolžino servisa uporabljamo različno količino moči, smer pa spreminjamo z

obrnjenostjo dlani. V mali in mini odbojki ter pri osnovnem učenju v šoli se poslužujemo

predvsem spodnjega servisa, kasneje pa uporabljamo tudi zgornji servis. Slednji je predvsem

pomemben v profesionalni odbojki, kjer ne predstavlja samo začetek igre, kot je to pri učenju,

ampak tudi že napad. (Dalmaso, De Stradis, Goldoni in Nicole, 2003).

19

2.3.3 Odbojka v osnovni šoli Cilji športne vzgoje, ki vključujejo uvajanje v učenje odbojke v prvem razredu, so poleg

razvijanja osnovnih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti predvsem usvajanje različnih

naravnih oblik gibanja, iger in športnih znanj. Znotraj slednjega sklopa ciljev je

najpomembnejši cilj naše tematike spoznavanje in učenje gibanja z žogo. Te cilje

uresničujemo z različnimi igrami z baloni, s kotaljenjem, prenašanjem in z vodenjem žoge na

različne načine. Poslužujemo se iger, kjer otroci lovijo žogo z obema rokama, preprostih

štafetnih iger ali malih moštvenih iger.

V drugem razredu pod sklopom usvajanja različnih naravnih oblik gibanj, iger in športnih

znanj učenci pridobivajo temeljne gibalne podlage in izkušnje, na katerih je mogoče

nadgrajevati različna športna znanja. Učenje gibanja z žogo v drugem razredu nadgradimo na

ta način, da pri različnih gibanjih uporabljamo različne žoge. Najprimernejše elemente učne

ure (temelji kasnejšega igranja odbojke) so ciljanja ali lovljenja žoge z eno ali obema rokama.

Primerne so tudi nekatere elementarne in male moštvene igre, kot so na primer "Pepček" ali

odbojka preko vrvice z balonom.

V tretjem razredu cilj spoznavanja in učenja gibanja z žogo nadgradimo iz ciljanja in lovljenja

žoge z eno ali obema rokama v enako dejavnost, ki jo sedaj učenci izvajajo v gibanju. Pri

vseh elementarnih in moštvenih igrah žoga zamenja balon. Pričakovana raven znanja ob

koncu triletja je naslednja: učenci morajo izvesti vodenje, metanje, podajanje in lovljenje

žoge. Cilja sta tudi zadevanje različnih ciljev z žogo ter vključevanje v različne igre.

Pri prehodu v drugo triado se učenci srečajo z novim pomembnim ciljem, in sicer z učenjem

osnovnih tehničnih in taktičnih elementov malih športnih iger. Učijo se jih s pomočjo

elementarnih iger za razvoj hitrosti, orientacije v prostoru in sodelovanja. Primerna so

različna žoganja in štafetne igre. Učijo se osnovne tehnične elemente odbojke, najprej zgornji

in spodnji odboj, kasneje še spodnji servis. Proti koncu druge triade naj bi učenci znali odbiti

žogo s spodnjim in z zgornjim odbojem, ter servisom v želeno smer. Ves čas spoznavajo tudi

pravila odbojkarske igre. Pričakovana raven znanja odbojke konec druge triade je uporaba

osnovnih tehničnih elementov odbojke, ter igra čez mrežo v formaciji 2 : 2 ali 3 : 3.

20

Cilj začetka zadnje triade je izpopolnjevanje tehnike in taktike športnih iger do stopnje, ki

omogoča sproščeno igro. Učenci vadijo tehniko osnovnih elementov ter se učijo zahtevnejše

elemente, kot so: podaja, sprejem servisa in napadalni udarec. Glavni cilj ob koncu triade pa

je izpopolnjevanje tehnike in taktike športnih iger do stopnje, ki omogoča ne samo sproščeno

igro kot prej, ampak tudi učinkovito igro odbojke. Proti koncu triade se učenci naučijo še

zgornji servis, enojni blok in taktiko sodelovanja in gibanja v igrišču. Spoznajo tudi vsa

odbojkarska pravila in osnovne sodniške znake. Tako je ob koncu zagotovljena osnovna raven

znanja, ki je igranje odbojke v formaciji 6 : 6 na skrajšanem ali normalnem odbojkarskem

igrišču. (Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo, 2006).

21

2.4 Elementarne igre brez žoge za uvajanje v učenje odbojke

2.4.1 Elementarne igre za pripravo spodnjega dela telesa Naslov: Lov po črtah

Potek igre:

Za lovljenje uporabimo črte, ki označujejo odbojkarsko igrišče. Po njih se gibljejo učenci,

"lovec" pa se lahko giblje tudi po diagonalah, iz kota v kot, vendar pri tem ne sme sekati

nobene črte. "Lovec" mora preteči diagonalo po celi dolžini, kar pomeni, da se ne sme vračati

s polpoti, če prične teči po njej. "Lovec" v rokah nosi predmet, s katerim je označen. Ta

predmet preda naslednjemu "lovcu". S tem preprečimo verižno podajanje vloge lovca tistim,

ki stojijo v koloni pred ujetim. Naslednji "lovec" je prvi od bežečih, katerega se lovec dotakne

s predmetom, ki ga nosi v rokah. Bežeči lahko za gibanje uporabi le črte, lahko pa tudi

preskakuje iz ene na drugo črto.

Pripomočki: narisano odbojkarsko igrišče, predmet za predajo.

Cilji igre: utrjevanje mišic nog, koordinacija telesa, spoznavanje in orientiranje na velikost

odbojkarskega igrišča.

Vir: Pistotnik (1995). Vedno z igro.

1. skica: Lov po črtah

22

Naslov: Menjava gnezd

Potek igre:

Učence razdelimo v enakovredne skupine ter jim določimo njihovo mesto. Lahko je to na

blazini, znotraj ograjenega ali označenega prostora ali podobno. Skupina mora na različne

načine čim prej zamenjati svoja mesta, ki so na enakih razdaljah. Mesta zamenjajo tako, da se

premikajo v smeri urinega kazalca in po zunanji strani ovir, tj. blazin. Zmaga tista skupina,

katere vsi člani so prvi na določenem mestu. Učence pri neupoštevanju pravil ali napačnem

premikanju opozorimo in njihovega rezultata pri posamezni igri ne upoštevamo.

Intenzivnost igre lahko povečamo s starti iz različnih položajev, s spreminjanjem oblik

gibanja pri menjavi mest in s postavljanjem v različne končne položaje.

Pripomočki: blazine, ograjen ali označen prostor.

Cilji igre: razvijanje hitrostne koordinacije in tekalnih spretnosti, večanje moči nog in odriva,

navajanje na sodelovanje.

Vir: prirejeno po Pistotnik (1995). Vedno z igro.

2. skica: Menjava gnezd

23

Naslov: Letalo in poplava

Potek igre:

Po celotnem prostoru so razporejene gredi in klopi. Učenci se med njimi prosto gibljejo, ko pa

učitelj izgovori besedo "poplava", se morajo vsi povzpeti na eno izmed orodij. Ko pa izgovori

besedo "letalo", se vsi uležejo na tla. Zadnji igralec dobi kazensko točko. Vsake toliko časa

zamenjamo način gibanja iz teka v poskoke po eni nogi, vsonožne poskoke, gibanje po vseh

štirih …

Pripomočki: gredi, klopi.

Cilji igre: utrjevanje mišic na nogah, urjenje koordinacije v prostoru.

Vir: Pavčič, Šibila (1991). Elementarne igre in igre s prirejenimi pravili, primerne za

uvajanje začetnikov v rokometno igro.

3. skica: Letalo in poplava

24

2.4.2 Elementarne igre za pripravo zgornjega dela telesa Naslov: Tekma samokolnic

Potek igre:

Kolona s šestimi tekmovalci stoji za startno linijo, pred katero so v razdaljah po dva metra.

Prvi v koloni se postavi v oporo ležno za rokami za startno linijo, drugi v koloni pa ga prime

za gležnje in mu dvigne nogi od tal. Nato hodi prvi po rokah (vozi samokolnico) do stožca,

okoli njega in nazaj do startne linije. Za startno linijo prvi preneha biti samokolnica in se

postavi na konec kolone, drugi, ki je bil voznik samokolnice, postane nova samokolnica, tretji

iz kolone ga prime in postane novi voznik samokolnice. Tako gre vsak dvakrat zaporedoma

na progo, najprej kot voznik, nato kot samokolnica. Naloga je končana, ko pride zadnja

samokolnica z rokami preko startne linije. Če vadeča podreta stožec, ga morata sama postaviti

nazaj.

Pripomočki: stožci.

Cilji igre: krepitev rok in ramenskega obroča, medsebojno sodelovanje.

Vir: Pistotnik (1995). Vedno z igro.

4. skica: Tekma samokolnic

25

Naslov: Plastenka potuje

Potek igre:

Učenci se razdelijo v tri kolone. Prvi v koloni dvigne plastenko nad glavo. Na znak jo poda

soigralcu za sabo in steče na začelje kolone, kjer z dvignjenimi rokami spet pričakuje

plastenko. Igra je končana, ko je vrstni red učencev v koloni enak vrstnemu redu na začetku.

Zmaga skupina, ki to opravi prva. Kasneje lahko izvedemo tako, da obrnemo smer podajanja

ali zamenjamo lažji predmet za težjega.

Pripomočki: plastenka.

Cilji igre: krepitev moči ramenskega obroča, medsebojno sodelovanje.

Vir: prirejeno po: Cankar, Flisek , Pleteršek, Kolar (1998). Z igro se učimo.

5. skica: Plastenka potuje

26

Naslov: Težki baloni

Potek igre:

Učence razdelimo v štiri skupine, ki se v koloni eden za drugim usedejo na tla. Pri premikanju

si pomagajo z oporo rok in nog. Prvi v koloni ima na trebuhu balon in se premika do

označene črte naprej, od črte nazaj proti koloni pa zadenjsko. Ko pride čez črto, poda balon

naslednjemu. Zmaga skupina, katere vsi člani prvi končajo z igro.

Pripomočki: balon.

Cilji igre: razvijanje moči rok in ramenskega obroča, urjenje natančnosti in spretnosti.

Vir: prirejeno po: Videmšek, Stančevič (2004). Popestrimo športno vzgojo.

6. skica: Težki baloni

27

2.4.3 Elementarne igre za pripravo celotnega telesa

Naslov: Odboj balona

Potek igre:

Dve moštvi igrata eno proti drugemu z balonom. Igralci lahko balon odbijajo samo z rokami

in deli telesa od pasu navzgor. Točko dosežejo takrat, ko z odbitim balonom zadenejo tablo

pri košu. Če je dvorana velika samo kot košarkarsko igrišče in ne večja, lahko igramo brez

"avtov". Vodenje balona samemu sebi ni dovoljeno, prav tako ne odbijanje z nogo ali

kakršnekoli grobosti. Vse nepravilnosti se kaznujejo z odvzemom balona. Nasprotnik lahko

balon prestreže samo med dvema odbojema. Balon, ki pade na tla, lahko dvignemo z udarcem

po njem in nato še z udarcem v zrak.

Pripomočki: balon, košarkarska tabla.

Cilji igre: urjenje prvin odbojke; podajo, udarec in spodnji sprejem.

Vir: prirejeno po Pistotnik (1995). Vedno z igro.

7. skica: Odboj balona

28

Naslov: Igra z baloni

Potek igre:

Učenci se razdelijo v pare in vsak par ima svoj balon. Na učiteljev znak vrže prvi učenec

balon čim višje v zrak ter ga s ponovnim odbojem poskuša zadržati čim dlje časa v zraku. Ko

pade na tla, to drugi učenec glasno sporoči naprej. Zmaga tisti par, čigar balon pade zadnji na

tla. Igro lahko večkrat ponovimo ter spreminjamo dovoljen način odboja balona.

Pripomočki: balon.

Cilji igre: razvijanje moči ramenskega obroča, pripravljanje na udarec balona, žoge,

medsebojno spodbujanje, urjenje različnih načinov odbijanja.

Vir: prirejeno po: Cankar, Flisek , Pleteršek, Kolar (1998). Z igro se učimo.

8. skica: Igra z baloni

29

Naslov: Odbojka z lončkom

Potek igre:

Otroci se razdelijo v pare, vsak od njih ima svoj jogurtov lonček in eno riževo vrečko na par.

Par si med sabo podaja riževo vrečko čez mrežo in lovi v jogurtov lonček. Štejemo, kateremu

izmed parov je uspelo največ podaj brez napake. Če želimo igro otežiti, lahko igramo po

pravilih prave odbojke in namesto riževe vrečke uporabimo teniško žogico.

Pripomočki: jogurtov lonček, riževa vrečka, mreža.

Cilji igre: urjenje ciljanja in lovljenja, urjenje natančnosti in koordinacije, medsebojno

sodelovanje.

Vir: prirejeno po: Dežman (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole.

9. skica: Odbojka z lončkom

30

2.5 Elementarne igre z žogo za uvajanje v učenje odbojke

2.5.1 Elementarne igre za pripravo na učenje zgornjega odboja

Naslov: Žoganje

Potek igre:

Za črto stoji štiri do osem kolon učencev, pred vsako kolono v oddaljenosti tri do pet korakov

je igralec z žogo v roki. Na učiteljev znak igralec vrže žogo z obema rokama iznad glave

prvemu v koloni, ta mu jo vrne in nato počepne. Igralec vrže žogo drugemu v koloni, tudi ta

mu jo vrne in počepne. Ko dobi žogo zadnji igralec v koloni, je ne vrne, ampak priteče z žogo

v rokah pred kolono na mesto prejšnjega podajalec. Prejšnji podajalec stopi na začetek

kolone, vsi igralci vstanejo in nadaljujejo igro, dokler se vsi ne zvrstijo na mestu podajalca.

Zmaga tista kolona, ki konča prva. Zahtevnost igre lahko povečamo tako, da namesto da žogo

vržemo, uporabimo zgornji odboj.

Pripomočki: žoga.

Cilji igre: urjenje natančnosti meta, priprava na pravilno držo rok za zgornji sprejem,

razvijanje hitrostne koordinacije, navajanje na sodelovanje.

Vir: Petkovšek in Kremžar (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne šole.

10. skica: Žoganje

31

Naslov: Metanje žoge v koš

Potek igre:

Po dve številčno enaki skupini otrok postavimo v oddaljenosti osem do dvanajst metrov v

kolone pred koše za košarko. Prvi ima v rokah žogo, ki si jo meče nad glavo in se hkrati

pomika proti košu. V primerni oddaljenosti se ustavi in iznad glave poskuša zadeti koš. Če

učencu žoga pade na tla, se vrne na začetek in igro začne znova. Zmaga tista skupina, ki je

dosegla največ košev.

Pripomočki: odbojkarske žoge, koš za košarko.

Cilji igre: uvajanje v učenje zgornjega odboja, urjenje natančnosti meta, medsebojno

sodelovanje.

Vir: Petkovšek in Kremžar (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne šole.

11. skica: Metanje žoge v koš

32

Naslov: Štorklje in žabe

Potek igre:

Učence razdelimo v dve enakovredni skupini. Ena skupina učencev ima vsak svoj obroč, ki ga

položijo na tla. Polovica "otrok žabic" stopi v kroge, druga polovica pa stoji zunaj kroga in

poskuša prestreči žogo, ki si jo podajajo "žabe" med seboj. Ko "štorklje" prestrežejo žogo,

skupini zamenjata vlogi. Žogo si podajajo z obema rokama. Kasneje lahko otežimo igro, tako

da zamenjamo način meta žoge.

Pripomočki: obroči, žoga.

Cilji igre: urjenje natančnosti meta, razvijanje spretnosti lovljenja žoge, medsebojno

sodelovanje in spodbujanje.

Vir: prirejeno po: Videmšek, Šiler, Fišer (2001). Slepa miš, ti loviš!

12. skica: Štorklje in žabe

33

2.5.2 Elementarne igre za pripravo na učenje spodnjega odboja

Naslov: Žoganje v krogih

Potek igre:

Naredimo več manjših krogov, sredi vsakega kroga stoji igralec z žogo. Srednji hitro podaja

žogo soigralcem, ki mu jo vračajo. Igralec poda žogo z obema rokama od spodaj, pri tem ima

malo pokrčena kolena. V enakem položaju mora drugi igralec ujeti žogo. Kdor je ne ujame ali

jo nepravilno vrže, mora stati na eni nogi. Če pri naslednji podaji žogo ujame, je rešen, če pa

ponovno zgreši, mora počepniti, poklekniti in končno sesti na tla. Zmaga tisti, ki stoji zadnji.

Zahtevnost igre lahko zvišamo tako, da namesto da žogo vržemo, uporabimo spodnji odboj.

Pripomočki: odbojkarska žoga.

Cilji igre: urjenje natančnosti meta, priprava na pravilno držo rok za spodnji sprejem.

Vir: prirejeno po Petkovšek in Kremžar (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov

osnovne šole.

13. skica: Žoganje v krogih

34

Naslov: Met čez mrežo

Potek igre:

Učence razdelimo v tri skupine. Nizka mreža ali elastika je napeljana na sredini igrišča v

višini enega metra. Na eni strani se učenci postavijo v tri kolone, na drugi strani nastavimo tri

obroče. Učenci z iztegnjenima rokama od spodaj vržejo žogo čez mrežo in poskušajo zadeti

obroč. Vsak zadetek šteje eno točko. Na koncu zmaga tisti, ki zbere največ točk.

Pripomočki: obroči, odbojkarske žoge, mreža.

Cilji igre: razvijati natančnost zadevanja, vadijo položaj rok pri spodnjem sprejemu žoge.

Vir: prirejeno po: Videmšek, Šiler, Fišer (2002). Slepa miš, ti loviš!

14. skica: Met čez mrežo

35

Naslov: Žogo meče, žogo meče …

Potek igre:

Otroci stojijo v krogu tesno drug ob drugem, eden izmed njih pa se z žogo v rokah postavi na

sredino kroga. Ta nato zakliče: »Žogo meče, žogo meče … Maja!« in jo vrže z iztegnjenimi

rokami od spodaj visoko v zrak. Otroci se razbežijo, le Maja steče k žogi, jo ulovi kar

najhitreje in reče »Stop!«. Vsi se morajo ustaviti in biti pri miru. Tisti, ki ima žogo, si izbere

najbližjega in ga poskuša zadeti. Ta, ki je bil izbran za lovljenje, naslednji meče žogo.

Pripomočki: odbojkarska žoga.

Cilji igre: urjenje natančnosti metanja in lovljenja, urjenje hitrosti odzivanja.

Vir: prirejeno po Videmšek, Stančevič (2004). Popestrimo športno vzgojo.

15. skica: Žogo meče, žogo meče …

36

2.5.3 Elementarne igre za pripravo na učenje spodnjega servisa Naslov: Zbijanje medicinke

Potek igre:

Sredi igrišča narišemo osem do dvanajst metrov širok prostor. Na sredo prostora postavimo

težko žogo. Otroke razdelimo v dve enaki skupini in jih v dveh vzporednih vrstah

razporedimo eden proti drugemu. Vsak otrok ima v rokah žogo. Vsi otroci začnejo hkrati

ciljati v žogo in jo poskušajo potisniti z zadetki na nasprotnikovo stran. Žogo lahko mečejo z

eno roko, kot bi kegljali.

Pripomočki: težka žoga, odbojkarske žoge.

Cilji igre: priprava na učenje spodnjega servisa, natančnost metanja, ciljanje predmeta.

Vir: Petkovšek in Kremžar (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne šole.

16. skica: Zbijanje medicinke

37

Naslov: Lovljenje žoge v obroč

Potek igre:

Učence razdelimo v štiri enakovredne skupine. Eden od učencev stoji nasproti skupine na

razdalji nekaj metrov in v rokah drži obroč. Ostali učenci v skupini imajo vsak svojo žogo in

skušajo z njo zadeti obroč tako, da žogo vržejo z eno roko z zamahom od spodaj (spodnji

servis). Naslednji učenec lahko vrže žogo šele, ko jo je prejšnji že pobral žogo in se vrnil v

vrsto. Po preteklem času se igra ustavi in tista skupina, ki ima največ zadetkov, zmaga. Lahko

se na mestu lovilca zamenjajo vsi učenci in seštejemo posamezne zmage skupin.

Pripomočki: odbojkarske žoge, obroči.

Cilji igre: urjenje meta z eno roko, urjenje natančnosti meta, navajanje na ciljanje predmeta.

Vir: Čopi (1999). Pripravljamo se na pouk športne vzgoje: odbojka.

17. skica: Lovljenje žoge v obroč

38

Naslov: Zakotaliti čim bližje

Potek igre:

Otroci se postavijo za črto in poskušajo zakotaliti vsak svojo žogo čim bliže drugi črti. Kdor

zakotali na črto ali najbližje njej, zmaga. Otroci nekajkrat poskusijo z eno vrsto žog, nato jim

ponudimo različno težke in velike žoge. Žogo kotalijo z eno roko z zamahom nizko in z rahlo

pokrčenimi koleni.

Pripomočki: žoge različnih velikosti in teže.

Cilji igre: razvijanje natančnosti zadevanja, pridobivanje občutka za gibanje nog ob

oddajanju žoge.

Vir: Videmšek, Šiler, Fišer (2002). Slepa miš, ti loviš!

18. skica: Zakotaliti čim bližje

39

2.5.4 Elementarne igre za pripravo na odbojkarsko igro

Naslov: Pepček

Potek igre:

Pet ali šest učencev stoji ob krožnici kroga s premerom štiri metre, v krogu pa trije. Zunanji si

podajajo žogo prek kroga, notranji »Pepčki« pa se poskušajo žoge dotakniti ali jo ujeti. Tisti,

ki se žoge dotakne ali jo ujame, zamenja vlogo s podajalcem. Ker poteka podajanje zelo hitro,

prihaja včasih že do odbojev.

Pripomočki: odbojkarska žoga.

Cilji igre: urjenje natančnosti metanja in lovljenja žoge, razvijanje koordinacije.

Vir: Dežman (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole.

19. skica: Pepček

40

Naslov: Žoge proč

Potek igre:

Dve številčno enaki skupini otrok razporedimo v odbojkarsko igrišče, vsako na eno stran.

Vsak igralec ima svojo žogo. Na učiteljev znak otroci začnejo metati žoge preko mreže v

nasprotnikovo polje. V primeru da skupini pade žoga na tla, dobi negativno točko. Zmaga

skupina z manj negativnimi točkami. Pri vsaki igri določimo dovoljen način metanja žoge,

enkrat z obema rokama iznad glave, drugič z roko, s katero kasneje serviramo.

Pripomočki: žoge.

Cilji igre: koordinacija v igrišču, priprava na zgornji ali spodnji odboj, servis, medsebojno

sodelovanje.

Vir: prirejeno po Petkovšek in Kremžar (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov

osnovne šole.

20. skica: Žoge proč

41

Naslov: Prirejena odbojkarska igra

Potek igre:

Veljajo vsa odbojkarska pravila z nekaj izjemami. Dovoljen je enkraten odboj žoge od tal. V

ekipah je lahko več kot šest igralcev, učenci pa servirajo s trimetrske napadalne črte. Servis je

lahko met žoge ali zgornji odboj.

Pripomočki: odbojkarska žoga, mreža.

Cilji igre: spoznavanje pravil in poteka odbojkarske igre, utrjevanje osnovnih odbojkarskih

prvin, koordinacija v odbojkarskem igrišču.

Vir: prirejeno po: Čopi (1999). Pripravljamo se na pouk športne vzgoje: odbojka.

21. skica: Prirejena odbojkarska igra

42

3 PRAKTIČNI DEL

3.1 Namen diplomske naloge Namen diplomske naloge je izbrati in opisati različne vrste elementarnih iger, primerne za

prvo triletje osnovne šole, s katerimi pripravljamo učence na učenje odbojke, izdelati učne

priprave z elementarnimi igrami za prve tri razrede, jih izvesti ter analizirati.

3.2 Priprava na pouk športne vzgoje

3.2.1 Učna ura v 1. razredu osnovne šole

UČNA PRIPRAVA ZA URO ŠPORTNE VZGOJE

KANDIDATKA: Jasmina Valente

DATUM: 17. 6. 2009

ŠOLA: Osnovna šola Prežihovega Voranca Maribor

RAZRED : 1.

URA: 3.

Učiteljica: Blanka Vreča, prof.

Mentor: izr. prof. dr. Jurij Planinšec

Učna tema: Igre z žogo

Učna enota: Elementarne igre z žogo kot uvajanje v učenje odbojke

Učni metodi: razlaga, demonstracija

Učne oblike: individualna, v dvojicah, v skupinah

Učni pripomočki: odbojkarske žoge, baloni, gred, švedska skrinja

Viri in literatura:

– B. Pistotnik, Vedno z igro: elementarne in družabne igre za delo in prosti čas, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana 1995.

– Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo, Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja, Športna vzgoja, Ministrstvo za

šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2006.

44

UČNI NAČRT

CILJI

POTEK UČNE URE

METODIČNI NAPOTKI

ORGANIZACIJA

Učenci: – se postopno se ogrevajo, – upoštevajo navodila igre, – razvijajo hitrostno koordinacijo in tekalne spretnosti, – razvijajo motorični spretnosti: gibljivost in moč.

I. UVODNI DEL

a) Igra Pospravljajmo žoge Določimo dva učenca, ki iz skrinje mečeta žoge po telovadnici. Ostali učenci jih pobirajo in poskušajo čim prej vrniti nazaj v skrinjo. b) Gimnastične vaje – Stoja spetno, stopimo na prste, dvignemo žogo v zrak in pogledamo za njo. – Stoja razkoračno, roke predročimo, žogo držimo z obema rokama. Zasuki v levo in nato v desno smer. – Žoga v predročenju, dvigamo noge k žogi in pri tem izmenjujemo nogi. – Sedeči položaj, noge narazen. Žogo vodimo okoli sebe. – Uležemo se na hrbet. Z žogo v rokah se dvignemo v sedeči položaj in se poskušamo dotakniti prstov na nogah. – Uležemo se na trebuh, roke in noge iztegnjene, žoga v rokah. Istočasno

Učence opozorim, naj nalogo izvajajo čim hitreje in spretneje. Pri vaji naj opazujejo tudi ostale sošolce, da se ne poškodujejo med seboj. Učenci se postavijo v polkrog, da lahko nemoteno izvajajo gimnastične vaje. Posamezno vajo najprej demonstriram sama, kasneje jo učenci izvajajo samostojno. Med samo vajo učencem (po potrebi) nudim individualno pomoč (popravim držo ali izvedbo vaje). Vajo nekajkrat skupaj ponovimo.

45

dvigujemo roke in noge.

Učna tema: Igre z žogo Učna enota: Elementarne igre z žogo kot uvajanje v učenje odbojke

Učenci: – upoštevajo navodila, – aktivno sodelujejo, – razvijajo fino motoriko: natančnost podajanja in odbijanja balona, – razvijajo koordinacijo rok. Učenci: – razvijajo natančnost meta in lovljenja žoge, – privajajo se na medsebojno sodelovanje.

II. GLAVNI DEL

a) Igra Odbijanje balona Učence razdelimo na dve ali štiri skupine. Igrišče določimo s črtami ali ga narišemo s kredo ter razdelimo na dva enaka dela tako, da vmes postavimo gred. Učenci si podajajo balon in vsakič, ko jim pade na tla, dobijo negativno točko. Zmaga skupina, ki ima najmanj negativnih točk. Zahtevnost večamo s številom balonov, s katerimi morajo igrati. b) Igra Štorklje in žabe Učence razdelimo v dve skupini. Ena skupina učencev (žabe) stoji znotraj obročev, ki smo jih položili na tla, druga skupina (štorklje) pa je razkropljena po igrišču. "Žabe" si podajajo žogo, pri tem pa pazijo, da je "štorklje" ne ulovijo. Če "štorklje" dobijo žogo, zavzamejo otočke in postanejo "žabe".

Učence opozorim na upoštevanje pravil. Učence opozorim na upoštevanje pravil in pri morebitnih grobostih v igri.

46

Učenci: – upoštevajo pravila igre, – se čustveno in telesno se umirijo.

III. ZAKLJUČNI DEL

a) Igra Gasilci Otroci se v parih uležejo na tla, tako da se dotikajo s stopali. Prva dva v vrsti sta gasilca in ko učiteljica zavpije »šola gori« morajo učenci dvigniti noge, da se prvi gasilec splazi spodaj, drugi pa poda cev skozi (kotali žogo). Ko cev prispe do konca, spleza skozi še zadnji gasilec. Tista gasilca, ki sta najspretnejša in najhitrejša, postaneta najboljša gasilca.

Učence opozarjam na to, da pazijo drug na drugega ter poskušajo biti čim spretnejši.

47

3.2.2 Učna ura v 2. razredu osnovne šole

UČNA PRIPRAVA ZA URO ŠPORTNE VZGOJE KANDIDATKA: Jasmina Valente

DATUM: 12. 6. 2009

ŠOLA: Osnovna šola Prežihovega Voranca Maribor

RAZRED : 2.

URA: 3.

Učiteljica: Marta Eferl, prof.

Mentor: izr. prof. Jurij Planinšec

Učna tema: Elementarne igre z žogo

Učna enota: Elementarne igre z žogo kot uvajanje v učenje odbojke

Učni metodi: razlaga, demonstracija

Učne oblike: skupinska, individualna, v dvojicah, v skupinah

Učni pripomočki: odbojkarske žoge, okvir od skrinje, obroči

Viri:

– C. in B. Dežman, Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana 2004.

– M. Petkovšek in B. Kremžar, 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne šole, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za

telesno kulturo, Ljubljana 1986.

– Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo, Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja, Športna vzgoja, Ministrstvo za

šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2006..

48

UČNI

NAČRT

CILJI

POTEK UČNE URE

METODIČNI NAPOTKI

ORGANIZACIJA

Učenci: – se postopno ogrevajo, – upoštevajo navodila igre, – razvijajo hitrostno koordinacijo in tekalne spretnosti. Učenci: – razvijajo motorični spretnosti: gibljivost in moč, – skrbijo za pravilno telesno držo med izvajanjem gimnastičnih vaj.

I. UVODNI DEL

a) igra Lov po črtah Določimo enega učenca, ki bo lovil, ostali pa bodo bežali pred njim, vendar le po črtah, ki označujejo odbojkarsko igrišče. Lovec se lahko giblje tudi po diagonalah – iz kota v kot, vendar pri tem ne sme sekati nobene črte. Preteči mora diagonalo po celi dolžini, kar pomeni, da se ne sme vračati s polpoti, če prične teči po njej. V roki ima žogo, ki jo mora predati ulovljenemu učencu. b) Gimnastične vaje z žogo v paru: – Razkoračna stoja, učenca v paru položita roki drug drugemu na ramena, žogo dasta na tla med njiju. Nato glavi spuščata naprej in pogledata žogo na tleh. – Razkoračna stoja, učenca v paru stopita s hrbtoma skupaj in iztegneta roke. Eden drži žogo ter jo podaja drugemu z zasuki v levo in nato v desno smer. – Razkoračna stoja, učenca v paru sta še vedno s hrbtoma naslonjena drug na drugega. Eden ima žogo v rokah in jo poda drugemu pod nogami, sprejme pa jo nad glavo.

Učence opozorim, naj upoštevanje pravil. Opazovati morajo ostale sošolce, da se ne poškodujejo med seboj. Učenci se postavijo v pare, tako, da ima vsak par dovolj prostora, da lahko nemoteno izvaja gimnastične vaje. Posamezno vajo demonstriram, med samo vadbo pa učencem po potrebi nudim individualno pomoč (popravim držo, izvajanje vaje). Vajo nekajkrat skupaj ponovimo.

49

– Izvedemo počepe tako, da partnerja držita žogo v rokah pred sabo. – Uležemo se na hrbet. Partnerja se dotikata s podplati. Iztegneta roke. – Dvigujemo se v sed, sledi sprejem žoge v vzročenju, hkrati se spustimo nazaj na hrbet. – Uležemo se na trebuh, roke in noge iztegnjene, žoga v rokah. Istočasno dvigujemo roke in noge.

Učna tema: Igre z žogo Učna enota: Igre z žogo (uvajanje v učenje odbojke)

Učenci razvijajo fino motoriko z žogo: natančnost metanja in lovljenja žoge.

Učenci: – upoštevajo navodila in pravila igre, – razvijajo

II. GLAVNI DEL

a) V parih vadimo metanje in lovljenje Učenca si izmenjujeta žogo na različne načine: – met z obema rokama iznad glave, – met z obema rokama od spodaj, z rahlim pokrčenjem kolen, – met z desno roko od spodaj (nakažemo servis), – met učenca visoko v zrak in po odboju od tal, drugi učenec ulovi žogo v odbojkarsko košarico nad glavo, – met enega igralca visoko v zrak in po odboju od tal drugi učenec ulovi žogo z iztegnjenima rokama nekje pri bokih. b) Vaje po postajah: 1. postaja Učenci v dveh skupinah ciljajo okvir skrinje in štejejo število zadetkov. Štejejo samo

Učence popravim v primeru nepravilnega podajanja ali lovljenja. Učence opozarjam na

50

koordinacijo v gibanju z žogo, – razvijajo motoriko metanja in lovljenja žoge, – razvijajo natančnost podajanja žoge.

pravilno izvedeni meti, to pomeni, da vržejo z obema rokama tako, da imajo roki iztegnjeni in podajajo od spodaj, zraven imajo malo pokrčena kolena. Zmaga tisti, ki zadane največkrat. 2. postaja Eden izmed učencev poskuša zadeti obroč, ki ga v višini bokov drži drugi učenec. Mehko žogo vrže z obema rokama iznad glave. Zmaga tisti par, ki zadane največkrat. 3. postaja Učence razdelimo v dve skupini (koloni). Iz vsake kolone se en učenec postavi nekaj korakov naprej nasproti svoje kolone. Ta učenec ima žogo, ki jo vrže iznad glave prvemu, ta mu jo vrne in počepne. Vrže jo drugemu, ta mu jo spet vrne ter počepne. Ko žogo dobi zadnji v vrsti, z njo steče na podajačevo mesto in ga zamenja. Slednji pa gre na prvo mesto v vrsti. Zmaga tista vrsta, ki prva konča z igro.

pravilen met žoge in upoštevanje pravil igre.

1. postaja

2. postaja

3. postaja

Učenci: – upoštevajo pravila igre, – se čustveno in telesno umirijo.

III. ZAKLJUČNI DEL

Igra Mirovanje: Vsak učenec ima svojo žogo. Učenci stojijo za črti. Ko se obrnem stran od njih, se lahko premikajo naprej in zraven udarjajo z žogo ob tla, jo mečejo v zrak ... Ko se obrnem proti njim pa morajo mirovati. Tistega, ki ga "ujamem" v gibanju, mora nazaj na črto. Zmaga tisti, ki se mu uspe najbolj približati

Učence opozarjam na pravila igre ter jim svetujem, kako naj igrajo igro, da bodo čim bolj uspešni.

51

meni.

52

3.3.3 Učna ura v 3. razredu osnovne šole

UČNA PRIPRAVA ZA URO ŠPORTNE VZGOJE

KANDIDATKA: Jasmina Valente

DATUM: 16. 6. 2009

ŠOLA: Osnovna šola Prežihovega Voranca Maribor

RAZRED : 3.

URA: 4.

Učiteljica: Marija Podstenšek, prof.

Mentor: izr. prof. dr. Jurij Planinšec

Učna tema: Elementarne igre z žogo

Učna enota: Elementarne igre z žogo kot uvajanje v učenje odbojke

Učni metodi: razlaga, demonstracija

Učne oblike: skupinska, individualna, v dvojicah, v skupinah

Učni pripomočki: odbojkarske žoge, okvir od skrinje, obroči

Viri:

– C. in B. Dežman, Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole, Fakulteta za šport, Inštitut za šport, Ljubljana 2004.

– M. Petkovšek in B. Kremžar,. 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne šole, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za

telesno kulturo, Ljubljana 1986.

– Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo, Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja, Športna vzgoja, Ministrstvo za

šolstvo, znanost in šport: Zavod RS za šolstvo, Ljubljana 2006.

53

UČNI NAČRT

CILJI

POTEK UČNE URE

METODIČNI NAPOTKI

ORGANIZACIJA

Učenci: – se postopno ogrevajo, – upoštevajo navodila in pravila igre. Učenci: – skrbijo za pravilno telesno držo med izvajanjem gimnastičnih vaj, – razvijajo motorične spretnosti: gibljivost, moč in vzdržljivost.

I. UVODNI DEL

a) Igra Lovci z žogami Trije ali štirje učenci so "lovci" in imajo vsak svojo napihljivo ali mehko žogo. Ostali otroci so "živali", ki se lovcem umikajo. Če "lovec" zadane "žival", le-ta obleži na tleh. V naslednji igri so "lovci" tisti, ki so bili zadnji zadeti. Lahko dodamo pravilo, da igralec, ki ulovi žogo, postane "lovec". b) Gimnastične vaje z žogo: – Žogo držimo nad glavo, odkloni v obe smeri. – Predkloni in zakloni z žogo. – Počepi z žogo v iztegnjenih rokah. – Sedeči položaj, noge raznožimo. Z žogo v rokah se poskušamo dotakniti prstov leve in nato še desne noge. – Žogo si namestimo med gležnje, se uležemo in sonožno dvigujemo noge z žogo med gležnji. – Uležemo se na trebuh, iztegnemo roke in noge ter držimo žogo v rokah pred sabo.

Učence opozorim, naj upoštevajo pravila in ciljajo samo od glave navzdol, da ne bi prišlo do poškodb. Učenci se postavijo v polkrog tako, da ima vsak dovolj prostora. Posamezno vajo demonstriram, med samo vajo učencem po potrebi nudim individualno pomoč (popravim držo, izvedbo vaje). Vajo nekajkrat skupaj ponovimo.

54

Istočasno dvigujemo žogo v rokah in noge.

Učna tema: Igre z žogo Učna enota: Igre z žogo (uvajanje v učenje odbojke)

Učenci: – natančno izvajajo dane naloge, – razvijajo motoriko z žogo: natančnost meta. Učenci: – natančno izvajajo dane naloge, – se navajajo na medsebojno sodelovanje, – razvijajo motoriko z žogo: natančnost metanja in lovljenja.

II. GLAVNI DEL

a) Zbijanje medicinke Učenci so razdeljeni na dve skupini. Vsaka skupina je na svoji strani na razdalji nekje pet metrov. Na sredino med skupinama postavimo medicinko. Učenci imajo v rokah vsak svojo žogo in zbijajo žogo na nasprotnikovo stran. Zmaga tista skupina, ki prva spravi medicinko do črte, za katero stoji nasprotna skupina učencev. b) Igra Žoge proč Učenci so razdeljeni v dve skupini. Vsaka skupina je na svoji strani mreže, znotraj odbojkarskega igrišča. Vsaka skupina ima nekaj žog. Z obema rokama iznad glave učenci mečejo žogo čez mrežo. Če pade žoga nasprotniku na tla, dobi le-ta negativno točko. Zmaga skupina z manj negativnimi točkami.

Učence popravim v primeru napačnega podajanja ali lovljenja. Učence opozorim na pravilen met žoge.

Učenci upoštevajo pravila igre.

III. ZAKLJUČNI DEL

Tekmovanje: učence razdelimo v štiri skupine. Postavijo se v vrste. Eden izmed učencev se postavi na nasprotno stran skupine. Nato se tekmovanje začne tako, da

Učence opozorim na pravila igre ter jim svetujem, kako naj igrajo

55

vsak učenec v vrsti z obema rokama poda žogo učencu, ki je sam. Ko žogo odda, se usede na tla, tako da lahko učenec, ki je nasproti, poda naslednjemu učencu. Ko vsi v vrsti sedijo in je zadnji podal žogo učencu nasproti, slednji pusti žogo na tleh in steče na konec vrste, kjer se usede. Nato vsi vstanejo, prvi v vrsti pa gre na mesto nasproti skupine. Igra je končana, ko se na mestu nasproti skupine izmenjajo vsi učenci. Vajo lahko ponovimo s podajo z eno roko.

igro, da bodo čim bolj uspešni.

3.3 Analiza izvedenih učnih ur

3.3.1 Analiza učne ure v 1. razredu osnovne šole

Uvodni del ure smo začeli z igro pospravljanja žog. Učenci, ki so metali žoge iz okvirja

skrinje, so potrebovali nekoliko vodenja v smislu, kako in kam metati žoge. Ko so osvojili

igro, je le-ta potekala zelo tekoče in razigrano. V nasprotju pa so jim bile gimnastične vaje z

žogo nekoliko tuje, saj so za pripravo in učenje pravilne izvedbe le-teh potrebovali nekoliko

več časa.

V glavnem delu smo z igro z balonom vadili odbijanje z eno ali obema rokama. Opaziti je

bilo, da so se učenci preveč usmerili samo na balon, ki je priletel na njihovo stran. Po

pogovoru z njimi so se enakomerno razdelili po polju in pokrivali vsak svoj del. Tako so

vztrajali le nekaj minut, učenci so se med seboj prerivali in igro smo zato morali vsake toliko

časa prekiniti. Podobne težave so imeli učenci pri igri Pet otokov, zato so se ves čas menjavali

eni in isti učenci. Po nekaj prekinitvah pa so učenci začeli upoštevati dana navodila in igra je

nekoliko bolj stekla.

Zaključna igra Gasilci jim je bila sprva zelo všeč, vendar so bili učenci zelo nepotrpežljivi.

Tisti, ki so že prišli na vrsto kot gasilci, so bili nagajivi in so hitro nehali sodelovati. Cilj igre

je bil dosežen, saj so se učenci umirili.

Celotna ura je potekala tekoče, učenci so bili zelo razigrani in nemirni. Njihova učiteljica je

bila mnenja, da so učenci dokaj hitro osvajali pravila iger, saj včasih za eno samo igro

potrebujejo tudi celotno uro. Sicer sem se z učenci veliko pogovarjala o sami strategiji in

možnostih igre, kar se je bil pokazatelj, da učenci še niso navajeni skupinskih iger in

medsebojnega sodelovanja.

57

22. slika: Igra z balonom v 1. razredu

3.3.2 Analiza učne ure v 2. razredu osnovne šole

Učno uro smo začeli z igro lovljenja po črtah odbojkarskega igrišča. Pred začetkom igre smo

se pogovarjali o tem, kakšno vrste igrišča je odbojkarsko igrišče. Pri tem me je zlasti

presenetilo dejstvo, da nobeden izmed učencev ni poznal odgovora. Čeprav je bil cilj igre

ogrevanje, je dobro poznati velikosti različnih igrišč, v našem primeru odbojkarskega igrišča.

Pri vajah za raztezanje sem bila presenečena, da učenci veliko vaj že poznajo ter da so vajeni

ogrevanja tudi v parih.

Glavni del učne ure je bil dobro zasnovan, saj smo najprej ponovili različne načine metanja in

lovljenja žoge, ki so jih učenci kasneje uporabljali. Zanimivo je bilo, da so učenci sami

opazili, da lahko pri igri uporabljajo prej omenjene elemente.

Zaključna igra je bila dobra, saj so se učenci umirili. Prvič smo zaigrali z žogami, ampak le

redko komu je uspelo biti miren in zadržati žogo pri sebi. Ko smo naslednjič poizkusili brez

žog, so učenci dobro izpeljali igro.

58

V učni uri sem izpeljala vse zadane naloge in izpolnila vse cilje. Učenci so dobro sodelovali

in bili željni novega znanja. Veliko je bilo prošenj, da bi začeli igrati »pravo« odbojko, ampak

te igre so dober pokazatelj, da je za dobro igro odbojke potrebnega veliko znanja in vadenja.

23. slika: Met žoge v 2. razredu

59

3.3.3 Analiza učne ure v 3. razredu osnovne šole Pri uvodni igri ciljanja so bili učenci zelo razigrani in se je pri tem kmalu pokazala njihova

šibka točka. Predvsem dekleta niso bila najbolj spretna pri igrah z žogo, saj so imele velike

težave pri samem lovljenju in metanju žoge. Prva igra je zahtevala predvsem natančnost

metanja. Ko smo igro začeli, sta lovila fant in dekle in igra je potekala tekoče. Na koncu sta

ostali dve dekleti, ki sta nato začeli naslednjo igro, vendar sta imeli veliko dela pri

izločevanju. Igro smo zaključili predčasno, tako da so zmagali zadnji trije učenci.

V glavnem delu so učenci uporabljali različne mete žoge in skozi vsako igro so izpopolnjevali

natančnost meta. Otroci te starosti potrebujejo veliko usmerjanja in spodbude pri razmišljanju,

kako metati, da bodo najuspešnejši, ter kako se postaviti, da bodo dobro lovili žoge.

Celotna ura je potekala tekoče, naloge in igre, ki sem jih izvedla, so bile dokaj zahtevne,

vendar so jih učenci z veliko korekcije in usmerjanja uspeli pravilno izpeljati.

24. slika: Igra Žoganje v 3. razredu

60

4 ZAKLJUČEK Ni potrebno biti učitelj z dolgoletno prakso, da ugotovimo, da je igra eden najpomembnejših

delov odraščanja in dozorevanja. Zato je prav, da otrokom nove in neznane stvari predstavimo

prav skozi igro.

Igra nas spremlja že od ranega otroštva in je povezana z veliko različnimi dejavniki. Z

vključevanjem in izbiro iger, ki jih uporabljamo pri učnih urah, moramo upoštevati otrokov

celosten razvoj. Za lažje razumevanje le-tega je na začetku teoretičnega dela opisana razlaga

otrokovega telesnega, motoričnega, socialnega, čustvenega in kognitivnega razvoja. Vsa

področja razvoja so med seboj tesno povezana, najpomembnejši dejavnik v našem primeru pa

je sprememba okolja, in sicer vstop v šolo.

Pri vstopu v šolo se otroci pri športni vzgoji srečajo z igrami z žogo, ki jim pomagajo razvijati

različne spretnosti. Veliko otrok svojo priljubljeno gibalno igro kasneje usmeri v tekmovalni

šport, ki se mu predano posveča, ga vztrajno trenira in postane tako rekoč del življenja. Da bi

eden izmed teh športov postala tudi odbojka, jo poskušamo otrokom približati s pomočjo

elementarnih iger. V ta namen je v diplomski nalogi predstavljenih nekaj sklopov

elementarnih iger, ki predstavljajo uvod v učenje odbojke in jih uporabljamo v prvem triletju

osnovne šole.

Predstavljene so elementarne igre, ki se izvajajo brez žoge in elementarne igre, pri katerih

uporabljamo žogo. Znotraj prve skupine so predstavljene igre, s katerimi razvijamo

sposobnosti zgornjega in spodnjega dela telesa. Pri elementarnih igrah z žogo pa so po

posameznih sklopih zajeti cilji učenja posameznega elementa odbojke.

Lažjemu spremljanju in vodenju iger, ki zahtevajo tudi nekaj odbojkarskega znanja, je

namenjeno poglavje, kjer so opisane osnovne značilnosti odbojke. Predstavljeni so osnovni

elementi odbojke, nekatera pravila dvoranske odbojke ter še nekaj drugih pomembnih

podatkov. Znotraj tega poglavja so opisane vzporednice med odbojko in učnim načrtom.

Večina ciljev, ki zajema učenje ali pripravo na učenje odbojke, je zajetih v sklopu Igre z žogo

in mala odbojka.

61

Uporabnost predstavljenih iger je prikazana z nekaj primeri, in sicer s sestavo treh učnih ur, ki

so primerne kot uvajanje v učenje odbojke. Pri izvedbi ur je bila pozornost usmerjena na

zmogljivost in interes otrok pri posameznih igrah. Nekaj iger je zahtevalo prilagoditev glede

zmožnostim posameznikom, vseeno pa se je izkazalo, da v tretjem razredu, kljub

približevanju konca triletja, določeni učenci še vedno niso usvojili posameznih osnov metanja

in lovljenja žoge. V zaključnih delih ur je večkrat primanjkovalo časa, saj so otroci želeli

večkrat ponoviti določene igre, ker so jim preprosto bile všeč.

Zastavljene učne ure so bile v celoti izpeljane tekoče. Odziv otrok je bil dober, saj so bili

učenci vseh treh razredov pripravljeni sodelovati in so bili zato navdušeni nad igrami. Za

nekatere smo porabili več časa, da so se jih učenci naučili, za druge manj. V nekaj primerih je

bilo igro treba prilagoditi zmožnostim in interesom otrok. Igra je bila ves čas naravnana tako,

da so bili učenci ves čas aktivni. Ob zaključku nekaterih iger so učenci veliko bolj razmišljali,

kako in kam podati žogo kot pa ob samem začetku igre, vendar so v večini teh primerov še

vedno potrebovali usmerjanje k razmišljanju med igro.

Mnogi učitelji menijo, da je v prvem triletju zelo težko delati z žogami, saj so otroci zelo

nemirni in večkrat povzročajo hrup. Vendar se je potrebno zavedati, da elementarne igre z

žogami omogočajo otrokom, da osvojijo temeljne spretnosti z žogo, ki jim bodo pozneje

omogočile nadgradnjo in osvajanje zahtevnejših spretnosti, ki so osnova različnih športnih

iger.

Skozi srečanja z otroki je bilo opaziti, da se je večini otrok ob besedi »igra« na obrazu

prikradel nasmeh. Iz tega razloga je tudi pri športni vzgoji dobro, da učence zlasti v

najzgodnejši dobi naučimo veliko novih vsebin prav skozi igro. Že od prve ure športne vzgoje

se moramo kot učitelji truditi, da bi naučili učence, kako živeti zdravo in kako sprejemati

šport kot način življenja.

62

5 VIRI IN LITERATURA

- Brazelton, B. (1999). Otrok; čustveni in vedenjski razvoj vašega otroka. Ljubljana,

Mladinska knjiga.

- Cankar, A., Flisek, M., Pleteršek, K., Kolar, M. (1998) Z igro se učimo. Ljubljana,

Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

- Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana, Dr. Mapet.

- Čopi, J. (1999). Pripravljamo se na pouk športne vzgoje: Odbojka. Ljubljana, Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

- Čopi, J. (2005). Od začetnika do odbojkarja. Maribor, Odbojkarska zveza Slovenije.

- Dalmaso, R., De Stradis, A., Goldoni, G., Nicole, M. (2003). Mini odbojka. Ljubljana,

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

- Dežman, C. in B. (1985). Elementarne igre z žogo za predšolske otroke. Ljubljana.

- Dežman, C. in B. (2004). Igre z žogo v prvem triletju osnovne šole. Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

- Krevsel, V. (1993). Odbojka; gradivo za vaditelje. Ljubljana, Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

- Labinowicz, E. (1989). Izvirni Piaget; mišljenje-učenje-poučevanje. Ljubljana,

Državna založba Slovenije.

- Mednarodna odbojkarska federacija (2001). Uradna pravila odbojkarske igre: 2001-

2004. Radovljica, Tiskarna in knjigoveznica Radovljica

- Papalia D., Wendkols Olds S., Feldman Duskin R. (2003). Otrokov svet: Otrokov

razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana, Educy, d.o.o.

- Pavčič, C., Šibila, M.(1991). Elementarne igre in igre s prirejenimi pravili, primerne

za uvajanje začetnikov v rokometno igro. Ljubljana, Fakulteta za šport.

- Petkovšek, M. in Kremžar, B. (1986). 100 + 1 igra za učence nižjih razredov osnovne

šole. Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Fakulteta za telesno kulturo.

- Pistotnik, B. (1995). Vedno z igro: elementarne in družabne igre za delo in prosti čas.

Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

- Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper,

založba Annales.

63

- Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper,

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za

kineziološke raziskave.

- Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo. (2006). Učni načrt: program

osnovnošolskega izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo,

znanost in šport: Zavod RS za šolstvo.

- Rajtmajer, D. (1997). Diagnostično-prognostična vloga norm nekaterih motoričnih

sposobnosti pri mlajših otrocih. Maribor, Pedagoška fakulteta.

- Videmšek, M. in Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov.

Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

- Videmšek, M., Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana, Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

- Videmšek, M., Šiler, B., Fišer, P. (2002). Slepa miš, ti loviš! Ljubljana, Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

- Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana,

Fakulteta za šport.

- Warden, D. in Christie, D. (2001). Spodbujanje socialnega vedenja; Dejavnosti za

spodbujanje prosocialnih medosebnih veščin in vedenja. Ljubljana, Inštitut za

psihologijo osebnosti.

- Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psihologija. Ljubljana, Educy.

- Zadražnik, M. in Marinko, G. (2004). 50 odbojkarskih treningov; interesne dejavnosti

v osnovni šoli. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.